Program in statut Zveze komunistov Jugoslavije

Citation preview

IN~TJTUT

ZA

NOVEJ~O

1154

I ~ I I I~I I I I I I I I I II

018!580207

ZGODOVINO

PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV mGOSLA VIJE SPREJET NA SEDMEM KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

.- - - -

1154

®

1 2. XI. 1958

Zveza komunistov Jugoslavije sprejema nov program v času močnega razvoja socialističnih družbenih odnosov in socialistične družbene zavesti v naši deželi, v času nenehne krepitve socialistiČInih slI v svetu in zmerom moč­ nejšega in zmerom širšega preraščanja socializma v svetovni družbeni sistem. Komunistični manifest je rl:apovedal nastajanje nove družbe; Pariška komuna si je prizadevala ustvariti prvo diktaturo proletariataj toda šele z veliko oktobrsko socialistično revolucijo se je odprlo razdobje prehoda družbe iz kapitalizma v socializem. Zadnjih nekaj desetletij kaže, da živimo v obdobju, ko zgineva kapita1istIčni družbeni sistem in se poraja socialistiČIna družba. Današnje človeštvo stopa v socializem po POti revolucionarnih spopadov in mirnih procesov, skozi stagnacije Jn krize, z nenehni mi preobrazbami, ki nastajajo iz boja nasprotij: iz boja med starimi oblikami, kt zginevajo, in novimi, ki llastajajo. Ta prehod se uresničuje z napredkom znanosti ln tehnike, z razvojem proizvajalnih sil družbe, s krepitvijo politične zavesti in organizacij delavskega razreda ter drugih slojev delovnih ljudi, z revolucionarnim bojem delavskega razreda, z osvobodilnim bojem kolonialnih narodov Jn odvisnih dežel ter z mo6nim učink0vanjem nenehno rastočih socialističnih sil in že ustanovljenih socialističnih držav na kapita1istično družbo. Delavski razred, poglavitna sila socialističnega razvoja v svetu, deluje i zavestno i spontano že več kakor eno stoletje na celotnem področju ekonomskih in družbenih

•

ock1osov ter z razJičnimi potmi in oblikami akcije in vpliva spreminja. obstoječe družbene odnose ter gradi nove, ustvarjajoč in razvijajoč prakso, izkušnjo in ideologijo socializma ter postaja tako objektivni in poglavitni nosilec splošnočloveškega interesa in progresa. Zadnjih nekaj desetletij je delavsko giba,nje poglavitna gibalna sila družbenega napredka jugoslovanskih narodov, Komtmistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa njegova idejIIla avantgarda in organizatorica. Ko so se narodi JugoslaVije, delavski razred in Komu.. nlstična partija borili za nadonallllo osvoboditev in za soc::1alistične cilje, so se zna~1i na izpostavljenih pozicijah in sredi za05trenih mednarodnih nasprotij, zato 50 morali ta nasprotja reševati ln hkrati pospeševati družbeni razvoj % revolucionarnimi sredstvi - s hudimi, dolgotrajnimi in krvavimi boji. V narodnoosvobodilni V()jn.i in socialistični reyoluciji se je rodila in zrasla socialistična Jugoslavija. Komunist ična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa se je s tem, da je uspešn() vodila narodnoosvobo.. dilnl boj , revolucijo in socialistično izgradnjo, zgodovinsko afirmirala in se konstituirala kot vodilna socialistična sila Ila~e družbe. UresniČ€val!1je socialističnih ciljev v naši deželi pomeni zapleten in dolgotrajen proces, pogojen s posebnostmi zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov, z materialnim, ekonomskim in kulturnim potencialom, s stopnjo ln tempom razvoja proizvajalnih sil in socialistične zavesti ljudi, z delovanjem zavestnega socialističnega faktorja, ·z mednarodnim položajem Jugoslavije in s stanjem mednarodnih odnosov. Uspeh razvoja socia1ističnih družbenih oonosov v naši deželi je odvisen tudi od razvoja soda· !izma po svetu, kajti naše socialistično gibanje je del svetovne socialistlčne preobrazbe, uspehi pa, ki jih na tej poU dosegajo socialistične sile po svetu, olajšujejo naš razvoj, kakor tudi rezultati, ki jih dosega na~a dežela, prispevajo

k splošni revoIuci()Clareni izkušnji delavskega gibanja ln k razvoju socializma v celoti. Program Zveze komunistov Jug061avije organsko raste iz prejšnjih programov Komunistične partije Jugoslavije; njegov namen je, da teoretično formulira poglavitne izkušnje Komunistične partije Jugoslavije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije pri v6denju revolucije, pri izgradnji revoluci()Jlarne oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva, pri razvijanju socialisUoo.ih družbenih odnosov, pri spremembah ekonomske baze .družbe, kakor tudi pri ustvaritvi vseh drugih pomembnejših nalog sodalistične izgradnje Jugoslavije. Program Zveze komunistov Jugoslavije teži za tem, da bi z marksistično analizo teoretično formuliral .splošne zakonitosti socialistiooega gibanja iIl specifičnost oblik revoluciooarnega procesa v Jugoslaviji. Program Zveze komunistov Jugoslavije si prizadeva analizirati današnjo družbeno gibanje in razvoj v svetu ter določa poglede in stališča jugoslovanskih komunistov do splošne problematike drUŽbenih , ekonomskih in političnih odnosov v svet.u. Program Zveze komunistov Jugoslavije izraža načelna stališča o nekaterih najbistvenejših problemih današnjega mednarodnega dejavskega gibanja in razvoja socializma v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije nalaga jugoslovanskim komunistom poglavitne naloge v njihovi družbeflo-politični aktivnosti pri socia1ističnJ izgradnji družbe in pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov, fonnulira idejne koncepeije o vseh bistvenih notranjih prob1emih in zunanji politiki Jugoslavi je ter določa smernJce za nadaljnji socialistični razvoj naše dežele. V okviru splošnega razvoja soc~alističnjh idej pomeni program Zveze komunistov Jugoslavije izraz socialistične misli na današnji eta pi družbenega razvoja Jugoslavije.

Ni kodeks dogem in dokončnih resnic, Naša bodoča druž... bena praksa in znanstvena misel v celoti bosta preraščali, popravljali in morebiti celo zanikovali posamezna kankretna stališča , poglede 1111 formulacije ter ravno s tem afirmirati revolucionarnega duha in ustvarjalno koncepcijo programa Zveze komunistov Jugoslavije. To bo storila družbena praksa in Zlnanstvena misel sedanjih socialističnih sil po vsem svetu. Celotna zgodovina razvoja delavskega gibanja je potekala v spopadih stališč in mnenj. Na koncu koncev so zmagovala tista stališča in tiste teorije, ki so bile objektivni izraz zakonitosti gibanja družbenih spopadov v določenem času, Tudi na današnji etapi boja za socializem obstajajo razlike v pogledih na nekatera teoretična ln praktična vprašanja, Te razlike so izraz dialektičnih protlslovij razvoja družbe in razvoja družbene zavesti, izraz ustvarjalne narave socialistiooe prakse in misli. Te razlike odsevajo tudi vso zamotanost prehodnega obdobja, trdoživost starih pojmovanj, trzaje družbenega sistema, ki od... haja z zgodovinskega prizorišča, in težkih pogojev, v katerih nastaja in raste nova, socialistična družba. Samo v nekakšni metafizični zamisli sveta vladajo spokojnost, miselna enotnost ln harmonija. Mi, jugoslovanski komunisti, izpovedujemo iskreno in pogumno - kakor smo zmerom delali - ' svoje poglede in pojmovanja, prepričani, da se v spopadih idej in njihovih realizacijah v praksi preizkušajo in potrjujejo življenjskost, resničnost in progresivnost, 8 tem pa tudi premoč, torej marksisti6n8 znanstvenost sle-herne koncepcije. Mi, jugoslovanski komunisti, smo pre-pričanj, da se z bojem mnenj in z ustvarjalnim tekmovanjem družbene prakse socialisti6nih sil krepi socializem, razvija družbena misel, razpletajo, razrešujejo in premagujejo obstoječa nasprotja prehodne dobe iz kapitalizma v SOCializem .

•

Potemtakem Ima program Zveze komunistov Jugosla~ vije ne glede na morebitne posamezne napake in neza~ dostno obdelavo posameznih vprašanj predvsem ta namen, da odpre pred našimi delO1Jlnimi ljudmi najširše perspe k~ tive nadaljnje socialistične izgradnje in da da s tem naši socialistični praksi trdnejše idejne osnove; da spodbudi ideološko delo v Zvezi komunistov Jugoslavije, da dopri· nese k nadaljnjemu pobijanju ostankov shematizma, dogmatizma, ~onservativizma ln revizionizma, kakor tudi k pobija nju vpliva buržoazne ideologije; da pomaga pri pra~ vilnejšem osvet1jevanju tn širšem spoznavanju aktualnih problemov soc ialistične izgradnje v naši deželi ln boja za socializem v celoti; da prispeva - z zaključki na podlagi Izkušenj Iz lastne socialistične prakse, upoštevajoč tudi Izkušnje d rugih - k širšemu obravnavanju perečih problemov nadal j njega gibanja in razvoja socializma v svetu sploh v tolikšni meri , kolikor naša praksa prispeva, četudi v skromnih razsežnostih, k bogatenju skupnih mednarodnih socialističnih izkušenj. Program Zveze komunistov Jugoslavije je podlaga naše prihodnje aktivnosti in boja. Ker menijo jugoslovanski komunisti, da je praksa dokončni sodnik o pravilnosti teoretičnih postavk in razlagalec ideoloških gibanj, se bodo še nadalje učili od svoje prakse kakor tudi od prakse drugih socialističnih gibanj, ne da bi se obotavJjall popraviti tisto, kar bo praksa označila za preživelo aU nevzdržno, Zato je v duhu tega programa, da ga lahko prek05i nova, še v~ja ustvarjalnost v praksi in teorij! razvoja socializma.

,

Prvo poglavje DRU2BENO-EKONOMSKI [N POLITICNI ODNOSI V DANASNJEM SVETU Domonopolnf kapitalizem Kapitalistični družbeni sistem v svoji klasični oblikI pripada preteklosti. V obdobju svobodne konkurence je kapitalizem razvil proizvajaIne sile in tehniko proizvodnje, toda ustvaril tudi pogoje in družbene sile, ki na različne načine zmerom bolj pritiskajo nanj, zaostrujejo njegova notranja protislovja in terjajo, da se kot sistem spremeni. Odločilni del teh sil je delavski razred, kJ postaja nosilec zavestne socialistične akcije za likvidacijo kapitalizma. Kapitalizem je z močnim razvijanjem proizvajalnih sil družbe izvršil industrijsko revolucijo v celi vrsti dežel, znanstveno organiziral proizvodnjo v mejah podjetij, d0segel velikansko povečanje produktivnosti dela, razviJ na· cionalni trg in ustvaril svetovnega. Z zmerom večjo delitvijo dela v nacionalnem, pa tudi v mednarodnem merilu, je kapitalizem razširil družbeni znača' dela, ko je neprenehoma podružbljal proizvodnjo, ki pa je ostala še nadalje v mejah privatnega kapitalističnega upravljanja in privatnega prisvajanja družbenega proizvoda. Razvoj kapitalizma je pomenil ekspropriacijo in prlr padanje malih proizvajalcev. formiranje in ekspioatacijo delavskega razreda. Gibalna sila kapitalisti čne proizvodnje je profit. Pri· vatna kapitalistična lastnina proizvajalnih sredstev, pri· vatno prisvajanje, profit kot cilj proizvodnje in anarhič· nost v razvoju kapitalističnega gospodarstva prihajajo zmerom bolj ' v nasprotje z družbenim značajem proizvodnje, z organizacijo proizvodnje v celoti in s splošnimi

potrebami družbe, Posebno je pri~el v nasprotje položaj neposrednih proizvajalcev kot eksploatiranih mezdnih de· 'lavcev z njihovim zmerom večjim pomenom v ' prolzvodnji ln z njihovimi ekonomskimi in političnimi težnjami. Razvoj kapitalizma je spremljalo zmerom večje kopi· čenje bogastva, zmerom večja koncentracija in centraliza· eija kapitala, koncentracija ekonomske in politične moč! v rokah zmerom manjšega števila kapitalistov, medtem ko je na drugi strani nastajala zmerom številnejša armada eksploatiraoega proletariata, kar je pripeljalo do po. ostritve osnovnih razrednih nasprotij in do razrednega boja v kapitalistični družbi. V obdobju liberalnega kapitalizma Se je koncentriral industrijski razvoj v glavnem v zahodnoevropskih deželah in v Združenih državah Amerike, medtem ko so bile druge dežele povečinI proizvajalke surovin. Industrijsko razvite dežele so si pQ.dvrgle dežele-proizvajalke surovin in ustvarile s tem podlago za hitrejši lastnJ razvoj, zavirajoč razvoj drugih delov sveta. Na tej osnovi io v teh nasprot jih se je razvijal kapi ta· listični sistem, katerega zakone nastajanja in razvoja, pa tudi neizogibnost propadanja sta odkrila, znanstveno ana· Nzirala in razložila Marx in Engels.

o

monopolnem kapitalizmu

Monopolni kapitalizem se je pojavi] na vi~ji stopnj1 razvoja proizvajalnih sil kapitalizma, na podlagi koncen. tracije proizvodnje in centralizacije kapitala kakor tudi na podlagi dominirajočega položaja finančnega kapitala. Monopolni kapitalizem je organiziral družbeno proizvodnjo na širši podlagi, združujoč več podjetij ene all več panog in gospodarskih področij, ter dalje razvijal proizvodnjo in njeno podružbljevanje. Planiranje v okviru pod..

jeUj se je z zmerom večjo koncentracijo tn centralizacljo proizvodnje razširjalo v planiranje v okviru in v interesu monopolov. Istočasno se je stopnjevala povezanost in med· sebojna odvisnost svetovnega gospodarstva. V monopoinem kapitalizmu se Je začel tudi proces stagnacije kapitalisti čne družbe, njenega gnitja, nesposobnosti, da bi šla vštric z možnostmi razvoja proizvajalnih sit družbe. Hkrati s tem se je raZŠiril proces kriz, prišlo je do vojn v svetovnem merilu, do splošne krize kapi ta· !izma {n do njegovega pospešenega razpadanja kot sistema. Za monopolni kapitalizem so karakteristični : nastanek monopolov v razvitih kapitalističnih deželah, povezovanje monopolov na mednarodnem področju, nastajanje svetov.. nih monopolov, njihova vladavina v svetovnem gospo-darstvu ln njihov odločilni vpliv na svetovno politiko in mednarodne odnose. Prevladujoča vloga kapitalističnih monopolov je pripeljala do imperializma - zadnjega stanja kapitalizma. Razvoj imperializma konec XIX. in v začetku XX, stoletja je znanstveno. marksistično analiziral Lenin. Z velikimi spremembami, ki so jih sprožili monopoU v ekonomik! in v družbeni strukturi kapitalizma, niso bile odpravijene osnovne zakonitosti in protislovja kapitall-· stične družbe, dobile so samo nova obeležja. Razvija se konkurenčni boj med monopoli, boj za monopole in za utrjevanje njihovega položaja, boj v monopolih samih. kakor tudi boj proti tistim, ki ogražajo njihove pozicije. V mednarodni areni je dobila takšna konkurenca posebno ostre oblike v boju za trg, za surovinske vire in za vpliv na področja. Med razvitimi in nerazvitimi deželami je nastal ~e širši prepad. Monopolni kapitalizem je pojačn izkoriščanje delavskega razreda, delovnih ljudi, in stopnjeval pritisk na srednje družbene sloje. V tej fazi kapitalizma se je ob najbolj grobih oblikah izkoriščanja in zatiranja razširil sistem eksploatacije drugih narodov, posebno kolonialnih. 10

Monopolni kapitalizem je še bolj zaostril osnovna protislovja kapitalizma in izzval nova. Razvil je dalje razredna in politična nasprotja v posameznih deželah in nasprotja v mednarodnih odnosih. Da bi monopolll1i kapitalizem obvladal notranje in zunanje težave, posebno nasprotja med imperialističnimi deželami samimi in nasprotja v njihovem odnosu do kolonialnih in odvisnih dežel, se zmerom §irše in zmerom neposredneje okorišča z mehanizmom države, kar krepi tendence po zra,ščanju vrhov monopolov, finančne oligarhije, z vrhovi države in držaV'l1ega aparata. Monopolni kapitalizem postaja nosi1ec politične reakcije; preprečiti skuša razvoj delavskega gibanja in množičt1ih osvobodilnih gibanj ter onemogočiti v družbi vpliv javnega demokratičnega mišljenja. V deželah s posebno zaostreni mi notranjimi in zunanjimi nasprotjj so najbolj reakcionarne sile monopolnega kapitalizma šle po poU diktature fašističnega in podobnega tipa, da bi zavarovale svoje pozicije pred revolucionarnim gibanjem, kakor tudi svoje mednarodne· pozicije, povezujoč se z družbeno-zgodovinsko najbolj nazad'l'ljaškiml silami v nerazvitih deželah. Boj monopolnega kapitala za novo razdelitev in za razširjenje vplivnih podrOČij, za prevlado in dominiranja v svetu je pripeljal že dvakrat do svetoVl1e V'()jne in do množičnega uničevanja ljudi ter družbenih materialnih i~ kulturnih dobrin.

Spremembe v

in krepitev

kapitalisti~ni

družbi

protikapitaZističnth

sil

Ekonomska in politična nasprotja v monopoinem kapttalizmu, krJze in imperialistične vojne so zaostrile revoluciooarni boj delavskega razreda in delovnih ljudi v kapitaUstičnih deželah, kakor tudi revolucionarno osvobodilni

11

boj v kolonialnih in odvisnih deželah. Ta proces je pri·

peljal do oktobrske revolucije, do socialističnih revolucij v Jugoslaviji, na Kltajskem in v drugih deželah, d.o uvedbe socialističnega družbenega sistema v vrsti dežel, prav tako pa tudi d.o osvoboditve in politične neodvisnosti mnogih k.olonialnih i~n odvisnih dežel. Novi družbeno-ekon.omski pojavi, politični dogodki zadnjih desetletij (od oktobrske revolucije preko velikih dogodkov, kakršna je bila velika ek.onomska kriza od 1. 1929 do 1934, pa do druge svetovne v.ojne), n.ove zmage s.ociaH· stičnih sil v celi vrsti dežel ln razpadanje k.oI.onialnega sistema - so P.ovzročili nadaljnje velike spremembe v ka· pitalistični družbi. Te spremembe se odigravajo večinoma na liniji krepitve državnokapitalisti6nih tendenc in so rezultat delovanja razIiČInih družbenih, ekonomskih in po-litičnih fakt.orjev. Na te spremembe so vplivali: razv.oj pr.oizvajalnih sil, zmer.om večja družbena delitev dela in krepitev družbenega značaja pr.oizvodnje naspl.oh tak.o v razvitih kapita· listi6nih deželah kakor tudi v svetovnem merilu. Kapitalizem ni več zm.ožen, da bi v SV.ojih sedanjih .oblikah zag.otovil neovirano razširjeno družben.o reprodukcijo. Ka· pitalistični pr.oizvodni odn.osi ne ustrezaj.o več izredno razvitim proizvajalnim silam, ki se zaradi razvoja sod.obne znan.osti in tehnike pospešeno dalje razvijajo. Neenakomern.ost gospodarskega razv.oja raznih svet.ovnih področij v pogojih kapitalizma otežuje nadaljnje napredovanje svetovnega gospodarstva v celoti in 3 tem tudl napred.ovanje visoko industrializiranih kapitalističnih deže L Te neenak.omernosti ni mogoče odpraviti v okviru d.osedanjih, kapita1ističnih odnosov med razvitimi in ne· razvitimi deželami. Stevilčno zvišanje tn organizacijska krepitev delav· skega razreda, revolucije, vstaje, množični štrajki, zavestni in spontool boj ter akcije delavskega razreda in sploh delcwnih ljudi na političnem, ekonomskem in so12'

cialnem torišču, kakor tudi njihov zmerom večji vpliv in njihova udele~ba v družbenem življenju - vodijo k na dalj njemu slabljenju kapita1isti6nega sistema in h krepitvi 4

socialističnih

.n.

Socialistična

revolucija in izgradnja v Sovjetski zvezi in v vrsti drugih dežel sta precej vplivali na krepitev socialističnih sil v svetu s svojim učinkovanjem na kapi .. talistični sistem, kakor tudi z odpiranjem perspektive delavskemu razredu in koionialnim narodom v njihovem boju proti imperializmu in za hitrejši ekonomski in druž beni razvoj na novi. socialistični podlagI. Druga svetovna vojna je terjala maksimalne napore nacionalnih gospodarstev, reguliranje in usmerjan,f! gospodarskega razvoja v nacionalnem merilu, široko in vseobsegajočo uporabo metod vo}nega gospodarstva, kar je prav tako vplivalo na krepitevetatističnih tendenc v kapitalizmu. Novi uspehi in polet delavskega razreda ter drugih progresivnih sil, kI so nastopili kot posledica zmage nad fašizmom v drugi svetovni vojni, so učinkovali s svoje strani na spremembe v kapitalističnem sistemu. K temu je prispeval tudi novi, epohaIni napredek znanosti ln tehnike po drugi svetovni vojnI. Osvobodilna gibanja odvisnih in kolonialnih narodov 80 pripeljala do nastaj3ll'lja vrste novih neodvisnih držav, ki se, da bi pospešile svoj ekonomski lfl1 družbeni razvoj ter utrdile svojo neodvisnost, ne orientIrajo na klasično kapltaHstično pot razvoja, ampak na državno usmerjanje tn upravljanje gospodarstva ter na ustvarjanje državne lastnine osnovnih proizvajalnih sredstev. Monopolni kapitalizem, ki se je razvil v svetovni gospodarski sistem, je še bolj okrepil neenakopravne odnose, ki so v svetovnI delitvi dela že obstajali. Kapitalizem je v kolonijah spodkopal tamkajšnje družbeno-ekonomske odnose in uvajal kapitalistične odnose. 4

Ul

s katerimi je skušal ekonomiko tih dežel trajno povezati z ekonomiko metropol. Pospešeni razvoj nacionalnih gospodarstev nerazvitih dežel povzroča z močnim razvijall1jem dfžavnokapitalistič­ nih oblik in odnosov v gospodarstvu spremembe v njihovi ekonomski in družbeni strukturi, vse to pa vpliva na ekonomiko razvitih dežel, ITl()ti njihove dosedanje odnose z nerazvitimi deželami, kar s svoje strani spet povečuje vlogo države v mednarodnih ekonomskih odnosih. Vzporedno z razširjanjem držaV!nega upravljanja go6podarskega življenja v posameznih deželah in z ustvarjanjem državne lastnine se veča vloga države pri določanju oblik mednarodnega ekonomskega sodelovanja, pri reguliranju mednarodne trgovine im mednarodnega finansiranja, kar pomeni eno od značilnosti sodobnih mednarodnih odnosov. Zaradi teh vzrokov dajejo držaWlokapitalistične tendence pomembno obeležje razvitim kapitaJističnim deželam, pa tudi veči,"i nerazvitih dežel. čeprav v drugaooih oblikah in rešujoč drugačne naloge. Da bl vodilne sile kapitalistične družbe v posamez.nih delih sveta omogočile razvoj družbene proizvodnje in ublažile notranja družbena nasprotja ter tako podaljšale življenje kapitalističnemu sistemu, so prisiljene, da uva~ jajo v ta sistem hkrati tudi spremembe s podrlavljanjem določenih ekonomskih funkcij. Na ta način slabijo zmerom bolj njegove privatnokapita1istične osnove in delajo sistem sam zmerom manj, odporen zaradi nenehnega boja. ki ga v raznih oblikah bijejo današnje delavsko giba!l1je tn progresivne sile človeštVa. Tako je postala ekonomska, družbena in ideološko-politiooa nevzdržnost kapita1ističnega sistema še bolj očitna.

Ojačena

vloga države prt funkctontranju

in razvoju družbene ekonomike

Neogibnost, da se odnosi proizvodnje Jn delitve v kapi .. talizmu spreminjajo ln uvajajo zmerom bolj na bazi državne intervencije, vodi do spremenjene in okrepljene vloge države pri funkcioniranju ln razvoju družbene eko-oomike. Zmerom bolj se krepi tendenca državne inter.. vencije v ekonomskih gibanjih družbe. Država je primo-rana kontrolirati privatni kapital s posameznimi ukrepi, ki resda ne posegajo v jedro kapitalističn ega sistema, ven.. dar pa delno omejujejo privatno upravljanje kapltalistlčne lastnine. Država prevzema pomembno vlogo v gospodarstvu I tem, da razvija različne nove kreditno-monetarne oblike in močneje uporablja davčni sistem za reguliranje gospo.darstva, bodisi neposredno - z naciona1izacijo celih panog industrije in z velikimi državnimi investicijami - bodisi s tem, da omejuje upravljanje privatnega kapitala in kontrolira delitev profita. V tem obsegu uvaja določene elemente gOlpodarskega planiranja. najpogosteje pa kom .. binira vse te ukrepe. Kot rezultat notranjega razvoja in sprememb v kaplta.. listič nem sistemu, zavestnega in stihijskega pritiska de .. lavskega razreda v sedanjih pogojih - se krepi vloga države tudi na področju delovnih in lastninskih odnosov, socialnih pravic in socialnih služb ter drugih družbenih odnosov. Tendence proizvajalcev, da bl po organih najraz1ičnej .. šega karakterja ln z manjšimi ali večjimi pravicami vplivali na upravljanje podjetja in institucij upravljanja celotnega gospodarstva, po:menijo - četudi so v začetne m stadiju razvoja - raz!iritev boja za dem okra ti č ne pravice delovnih ljudi in za vodilno vlogo delavskega razreda v družbenem in gospodarskem življenju.

Pojav regionalnih in AirAih mednarodnih gospodarskih organizacij, v katerih so države neposredno angažirane, pomeni v primerjavi s prejšnjo izključno aktivnostjo pri4 vatnih monopolov in drugih privabnokapitalističnih orga4 nizacij na tem torišču nove oblike gospodarskega sodelno lastništvo zemlje itd, Kolikor bolj je dežela zaostala, toliko močnejša je vloga teh faktorjev in toliko bolj zaostrujejo ti faktorji notranja protislovja in nasprotja, Od tod izvirajo v glavnem težnje po restavraciji kapitalizma in oblasti buržoazije, Te buržoazno restavratorske tetnje same po sebi navadno nimajo velike politične moči , kajti delovne množice si ne želijo vrnitve eksploatatorskega sistema. Vendar postanejo realna nevarnost, če pride zaradi objektivnih težav ali zaradi afirmacije birokratizma in drugih negativnih pojavov do resnih motenj v odnosih med vodilnimi političnimi silami socialistične države fin delavskim razredom samim. Pomemben faktor, s katerim se spoprijemajo najbolj napredne socialistiooe sile, je tudi zaostala družbena zavest delovnih ljudi, med njim1 tudi precejšnjih delov delavskega razreda , kakor tudi vpliv te zaostale družbene zavesti na družbene ln politične organe. Revolucija ne more čez noč spremeniti ekonomske baze in odpraviti revščine in osebnih materialnih tegob ljudi, niU ne more

31

čez noč spremeniti družbene zavesti, ki se je oblikovala v pogojih eksploatacije in revščine. Zaostala pojmovanja v delovnih množicah, občutek nezadovoljen ih potreb, malolaslniški egoizem itd. se pogosto povezujejo z reak~ cionarnimi ideološkimi in političnimi tokovi, katerih iz· vor je v ostankih stare družbe ali v drugih vplivih, tujih socializmu.

Anarhistični

pojavi

Ena pogostih manifestacij te zaostale družbene zavesti je pojav slepega, destruktivnega anarhizma. Kolikor se očitno kaže v vrstl8h delavskega razreda, je predvsem od· sev stihijske, slepe reakcije na objektivne težave in probleme prehodne dobe, to se pravi na nenehna protislovja med potrebami in družbenimi materialnimi možnostmi, na razraščanje birokratizma ali drugih deformacij in njihovega pritiska na celotno družbo. Pojav anarhizma je posledica objektivnih in subjektivnih slabosti faktorjev socialističnega napredka in odsev stihijskega pritiska delavskega razreda v smeri pospeševanja družbenih gibanj in nerazvitosti njihove socialistične zavesti. V posameznih družbenih slojih, posebno med inteligenco, \> srednjih slojih in v malomeščanskem elementu, prav tako pa tudi pri delih delavskega razreda, nastopa anarhizem pogosto kot reakcija na težave prehodne dobe nasploh, kot umik s fronte boja za socializem, umik. ki se skriva za abstraktnim svobodnjaštvom, pravzaprav psevdosvobodnja.. štvom. Kot takšna ne pomenita destruktivnJ malomeščanski anarhizem in abstraktnI liberalizem nikakršne samostojne družbene in idejno-politične sile, ampak na.. stopata samo kot predhodnika drugih antisocialističnih sil; pripravljata pot bodisI še močnejši afirmaciji birokratizma, bodisi silam buržoazne kontrarevolucije, ki se skušajo na takšnih valovih - kakor tudi na ostankib

32

malolastniškega egoizma in na drugih podobnih pojavih zaostale družbene zavesti množic - vnovič povezati z množicami in dobiti nazaj vsaj nekatere svojih izgubljenih privilegijev. Pojavi birokratizma

Pomemben vpliv na socialistični razvoj v dobi prehoda iz kapitalizma v socializem d&biva pojav e latisli čnega birokratizma in birokratizma sploh. Zmagovitemu delavskemu razredu je država neogibno potrebna za daljše ali krajše zgodovi.nsko obdobje ne samo kot instrument boja proti ostankom stare družbe, ampak tudi zaradi tega, da upostavi in utrdi ekonomske odnose, ki temeljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, kot dominantne družbene odnose. V prehodnem obdobju, ko družba še ni zgradila nove osnove ali se na tej osnovi še ni utrdila in ni naš la novih mehanizmov gopodarskega io družbenega upravljanja, dobiva socialistična država posebno progresivno vlogo v gospodarskem in družbenem upravlj anju. Načini centraliziranega držav,nega ' upravljanja proizvajalnih sredstev, zasnovanega na raznih oblikah državne lastnine in upravne oblasti državnega aparata, so odigl'all v razvoju socializma in v določenih zgodovinskih pogojih pozitivno vlogo, v določenih okvirih pa imajo in bodo imeli takšno vlogo tudi danes. To posebno velja za tiste nerazvite dežele, ki so stopile na pot socialistiooega raz~ voja in v katerih je specifična prepletenost socialističnih, državnokapitalističnih in drugih elementov neogibna in za določeno obdobje progresivna. Takšna vrsta državnega upravljanja gospodarskega življenja pomeni v sOciatistič· nih deželah nujnost vse dotlej, dokler se ne zmanjšajo poglavitna področja zaostalosti in ne izoblikujejo druž~ beni centralizirani in decentra1izirani demokratični me-

,

33

hanizmi upravljanja pr()izvajalcev samih, delovnih ljudI, z družbenimi proizvajalnimi sredstvi. Ko opravlja država svoje fookcije v gospodarstvu, teži za tem, da bi odvzela gospodarstvu njegovo notranjo "gibalno silo in tako samo sebe postavila ill1 predstavila kot družbeno nujnost. Kadar se pokažejo te tendence moč­ nejše, tedaj se država lahko spremeni v faktor stagnacije 1'n zaviranja družbenega razvoja, v faktor, ki preprečuje konstituiranje novih družbenih mehanizmov, s katerimi je zagotovljena nadaljnja rast socializma. Naša izkušnja in tudi izkušnja drugih socialistiČfljh dežel kaže, da je izključno upravljanje gospodarstva in vsega družbenega življenja z državnim aparatom vodilo k zmerom večji centralizaciji upravljanja, k zmerom tesnejšemu zrašča nju državnega ln partijskega aparata, k njuni krepitvi in k težnji, da bi se lOČila od družbe in da bi se vsilila kot sila nad družbo. Iz takMih tal poganjajo specifični pojavi prehodne dobe: birokratizem in birokratsko-etatistične deformacije v razvoju socialističnih odnosov. Ti pojavi so neposredni proizvod tendenc, ki nastajajo v političnem in gospodarskem aparatu socialistične držaVe in gredo za tem, da bi ta aparat, namesto da bi služil družbi, prerastel v njenega gospodarja. Ti pojavi prihajajo do močnejšega izrl:tza tam, kjer so bolj zaostali j,n slabši ekonomski predpogoji socializma in kjer sta dejanska družbeoa vloga in vpliv delavskega razreda šibkejša. Birokratizem in etatistično-birokratske ~endence kot poslednji odmev starih družbenih odnosov težijo k deformiranju razvoja socialističnih odnosov, predvsem v smislu ohra njevanja, razširjanja ali restavracije raznih oblik državnokapitalističnih odnosov ali metod upravljanja v pogojih, ko proizvajaIne sile in proizvajalci takšnih odnosov in metod več ne trpijo. Ne varnost birokratizma je v dejstvu , da kot bolezen slabi celotni organizem socialistične družbe ter s tem

34

spodbuja in krepi ootisocialisti6ne sile in tendence. Biro-kratizem predvsem neizogibno trga vezi med vodilnimi političnimi silami ln delavskim razredom ter s tem za~ 05truje vsa notranja družbena nasprotja.

Razvoj socializma in -premagovanje notranjih protislovij

Ideološki odsev teh tendenc birokratizma so pojavi kakor: konservatizem, dogmatizem, etatistično-pragmat1~ stična revizija osnovnih znanstvenih postavk socializma oziroma marksizma in leninizma ter ustvarjanje .. kulta osebnosti«. Ideološke tendence te vrste se kažejo - kot odsev objektivnih protislovij socialističnega razvoja - na razne načine v celotnem mednarodnem delavskem gibanju. Zategadelj nastopi po utrditvi oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi sploh vprašanje postopnega odmi~ ranja države kot poglavitno in odločilno vprašanje socialističnega družbenega sistema. V sferi ekonomskih odnosov pomeni ta proces hkrati tudi proces premagovanja ostankov državnega kapitalizma. Odmiranje države je proces, katerega trajanje je odvisno od vrste okoliščin, proces, v lcaterem se vidno zmanjšuje vloga države, preobražajo organi države, nenehno razvija neposredna demokracija in povečujejo funkcije različnih organov družbenega samoupravljanja. Oblike, v katerih se kaže ta razvoj, so se izkazale že do zdaj kot različne in bodQ takšne tudi v bodoče. Potemtakem v socialistični družbi prehodne dobe ne prenehajo delovati - čeprav v kvalit-ativno bistveno spremenjenih odnosih in ob splo§.ni lendenci po lransformiranju, slabljenju in odmiranju vsega, kar je povezano s starimi rlružbeniml odnosi - tudi tiste družbene sile, ki so karakteristične za poslednje faze kapitalizma.

Delavski razred in njegove llajbolj napredne sile i zavestno i stihijsko nasprotujejo rezraščanju tendenc, ki od~evajo interese, pojmovanja in težnje ostankov starega reda. V določooih pogojih lahko tudi same podležejo vplivu raznih tujih interesov in ideologij, kar postane neizbežno izvor za vrsto :notranjih protislovij. V določe­ nih pogojih lahko takšna protislovja pripeljejo in so tudi pripeljala celo do globljih motenj in do začasnih politič­ nih kriz. Protislovja te vrste je mogoče urejati samo postopno, v dolgotrajnem evolucijskem procesu in z bojem mnenj, v skladu z razvojem materialne baze socialistične družbe in s formiranjem socialistione družbene zavesti. Izgradnja socializma se torej ne more skrčiti na mimo, enakomerno in izenačeno dejavnost vodilnih sil socialistične družbe, ampak pomeni organski družbeni proces, ki se razvija preko svojih notrarnjih protislovij. V takš:1em procesu socialistična družba odstranjuje ostanke eksploatatorskih sistemov in njihove ideologije, kakor tudi lastne prehodne in preživele' odnose in ob1ike, lastne napake in konservativizem. Tako prihaja do izraza človekova težnja po zmerom boljših in višjih dosežkih, kar je neločljivo povezano z razvojem socializma.

Vodilna vloga

socialističnih

sil in zavestno usmerjanje notranjih procesov

Komunisti in vodilne socia1istične sile sploh, ki razpolagajo z idejnim orožjem znanstvenega socializma in ki se opirajo na plansko upravlj8lI1je podružbljefi.ih proizvaja!lnih sredstev, imajo vel ike možnosti , da zavestno llsmerjajo te procese in razrešujejo protislovja. To ne ' pom eni , da so katerekoli vodilne socialistične sil e s tem avtomatično postale zmožne, da odkrijejo in da zmerom progresivno ocenijo vse oblike družbenega gibanja; niti

36

da so imune za stihijske vpl1ve, ki nastajajo na pOdlagi notranjih družbenih protislovij. Ti vPlivi pogosto titajo socialistične sile ali k birokratizmu in k temu, da se kooservativno mudijo pri preživelih oblikah socialisti6nega razvoja , ali k temu, da »capljajo na repu ... malomeščan­ skega a.narhizma in psevdoliberalizma. V takih primerih vodilne socialistične sile izgubljajo na določenih sektorjih dejansko vodilno vlogo, prepuščajo stvari na milost in nemilost stihiji in reakcionarnim vplivom, delaj.o napake i'Il povzročajo začasne ali trajnejše stagnacije lfl deformacije. Neuspehi in politične motnje so zmerom prva posledica teh napak in deformacij, vendar spodbujajo hkrati tudi k naprednejšim in bolj demokratičnim oblikam in .odnosom v socialistični družbi. Protislovja in nasprotja te vrste pomenijo bistveno značilnost prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in pri:" hajajo do izraza v celotmi strukturi družbe. V socialistični družbi prehodne dobe se lahko razrešujejo v procesu postopnih evolucij in nenehnega napredka socialističnih odnosov. Težave objektivnih pogojev, v katerih se v neki deželi gradi socialistična družba , aJi deformacije, ki jih povzročajo subjektivrne napake vodHnih socialističnih sil ali preživele oblike sistema lahko v posameznih primerih in v d.oločenih pogojih izzovejo krče in težje družbene i·n politične motnje. Toda tudi takšne prehodne krize pomenijo - ko doženemo njihove prave v7.-"ke - samo spodbudo za močnejši in hitrejši napredek socializma, za močnejši in hitrejši razvoj socialistične družoone zavesti in za prema govanje tega, kar se je prez.ivelo, spodbudo za novo reprO:dukcijo vodilne vloge najbolj naprednih s()cialisti~nih sil.

17

Drugo poglavje BOJ ZA SOCIALIZEM V NOVIH POGOJIH Družbeno-politična

vloga delavskega razreda

in njegov vpliv na družbena gibanja Pogoji boja delavskega razreda in socialističnih sil sploh za vsakodnevne zahteve, za demokratične pravice delovnih ljudi, za oblast in za izgradnjo socializma so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. Po eni strani so naloge bolj zapletene. Velika ·koncentracija ekonomske in politične oblasti v buržoaUli državi, kakor tudi njena internacionalna povezanost s tendenco, da bi se ustvarila nadnacionalna razredna oblast, otežujeta in pogosto jemljeta učinkovitost posameznim sredstvom in oblikam boja delavskega razreda. ki jih poznamo iz preteklosti. To prihaja do izraza posebno v današnjih pogojih nestabilnega miru, ki se opira na labilno ravnotežje sil. V takšni situaciji dobi va sleherna revolucionarna akcija delavskega razreda in antiimperialističnih sil mednaroden značaj in mobilizira najt'azh6nejše sile v svetu. Razen tega se je v najbolj razvitih kapitalističnih deželah precej okrepila praksa tako imenovanega ekonomskega ... podkupovanja~. nekaterih delov delavskega razreda. Ta praksa je podlaga oportunističnih in retormistič­ nih tendenc v delavskem razredu , preprečuje njegovo enotnost, zamegljuje njegovo zavest in razl'edno solidarnost v boju za socializem, absolutizira parlamentarne oblike boja kot edino pravilne, zapostavljajoč druga sredstva boja, ki omogočajo v določenih pogojih in okoliščinah večji uspeh. V takšnih pogojih se posreči vladajočim vrhovom, da kO:lsolidirajo in utrdijo buržoazno-demokl'{\Učne oblike države in da za določeno fazo družbellegtl razvoja, ustvarjajoč ustrezne iluzije, usmer.ijo razredni boj 38

, posameznimi reformami ifl materialnimi koncesijami na pot kompromisa z delavskim razredom. Procesi te vrste zaostrujejo pfsporazum ... ni premagal nasprotij med nacionalnimi buržoazijami, ni rešil nacionalnega vprašanja in tudi ni zmanjšal pritiska nezadovoljnih ljudskih množic., Orientacija režima na fašisti čno "os'" Rim-Berlin kot na novo središče mednarodne reakcije je spravila v ne\'amost tudi sam nacionalni obstoj jugoslovanskih narer stično-vojaške

90

dov. Zmerom očitneje je postajalo, da je edini izhod iz tega v revolucionamo demokratičnem urejanju nakopičenih nasprotij: v strmoglavljenju starih vladajočih skupi'n in v ustanovitvi nove vlade na podlagi široke demokratične enotnosti, upoštevajoč pri tem delavsko gibanje in Komunistično partijo. Takšen izhod je Komunistična partija tudi predlagala. Toda takšne poti ni bila niti pripravljena niti zmožna sprejeti nobena frakcija jugoslovanske buržoazije, ker so se vse tako zelo bale ljudskih množic, da jih je bilo strah slehemega demokratičnega koraka. To je mogel in moral storiti edinole jugoslovanski delavski razred, opirajoč se na svojo lastno moč in na bojno zavezništvo z drugimi delovnimi množicami Jugoslavije, posebno s kmeti tn ljudsko inteligenco.

Razvo; in vloga

Komunistične

partije Jugoslavi;e

Vzporedno s takšnim razvojem notranjepolitične situacije je rasla, se politično in idejno krepila ter se zmerom bolj povezovala z delovnimi množicami Komunistična partija Jugoslavije, ki je nastala v pogojih splošnega revo- · lucionarnega gibanja množic doma in po svetu po prvi sVetovni vojni in oktobrski revoluciji. Nastala je iz revolucionaf'nega delavskega gibanja, od katerega se je odcepil reformistični in oportunistični del socialnodemokratskih strank, ki so predstavljale odtlej le neznatno manjšino delavskega razreda v Jugoslaviji in nehale igrati količkaj pome mbnejšo vlogo. Prepoved, preganjanje, zapori in druga teroristična sredstva, ... legalni ... in zahrbflni uboji, pa tudi lasbne idejne pomanjkljivosti in napake - vse to je povzročilo, da je doživela Komunistična partija v letih po prvi svetovni vojni hude poraze in da je začasno oslabel njen vpliv na mno:Hce. Vendar je stala nepretrgoma na borbenih pozi-

91

cijah in se navzlic vsem slabostim izkazala za llajzvestej· ~ega branilca interesov delavskega razreda, delovnih ljudi in zatiranih narodov. Prilagajajoč se težkim pogojem ilegalnega dela, je ustanavljala ilegalna oporišča v sindikatih in v najrazličnejših političnih in družbenih organizacijah. Bila je povsod, kjer so bile delovne množice, povsod, kjer je mogla vplivati na družbena in politična gibanja. V nujnem procesu premagovanja negativne idejne dediščine iz preteklosti in tujih vplivov na delavsko gibanje je partija postopoma izločala iz svojih vrst oportunistične, sektaško-dogmatične in zarotniško-anarhistične elemente. Tik pred drugo svetovno vojno so bili končno likvidirani frakcijski boji v partijskih vrhovih, ki so dotlej partiji zelo škodovali. Popravljene so bile najusodnejše napake iz prejšnjega delovnega obdobja partije glede nacionalnega vprašanja, glede vasi itd. Sestojanuarska diktatura in val terorja, ki jo je spremljal, sta . začasno razbila precej partijskih organizacij, vendar so komunisti v odporu proti temu terorju idejnopolitično zoreli in čistili partijske vrste ostankov oportunizma m sektaštva. Partija se je naglo obnavljala z mladimi kadri, ki so jekleneli v boju in jih ni obremenjevalo frakcionaštvo. Enotnost partijske organizacije v državi je ustvarila pogoje za likvidacijo_frakcionašk.ih ostankov tudi v tistem delu vodstva, ki je bil zunaj dežele. Leta 1937 je stopilo na čelo partije novo vodstvo z Josipom Brozom-Titom na čelu, zraslo iz partijskih organizacij v deželi, ki so se bile v procesu hudega boja že obnovile, in ga zato ni obremenjevalo frakcionaštvo. EnotJnost partijske organizacije je omogočila uspešno po-vezovanje partije z delavskim razredom, razširitev njenega vpliva na obstoječe sindikalne organizacije, poživitev revQlucionarnega boja si'n dikatov, aktivizacijo mladine in močnejši vpliv partije ne:. celo vrsto drugih množičnih organizacij, kakor tudi na kmete.

92

Ko je partija .obnovila svoje vrste ln se ideološko pripravila na najtežje· revolucionarne naloge, ki jih je razvoj razmer v Jugoslaviji z vso neizprosnost jo postavljal pred delavsko gibanje, je z jasno revolucionarno orientacijo prilagajala metode svojega dela demokratičnemu in revolucioriamemu giba.nju množic. Njena praktična politika in vsakodnevna taktika sta izražali tisto, kar so delovne množice v določenem trenutku lahko razumele in za kar ' so se bile pripravljene boriti. Obenem je partija s svojim idejnim delom odpirala najbolj naprednemu in najbo.1j borbenemu delu delovnih množic nadaljnjo perspektivo družbenega razvoja, perspektivo socializma, in je s to perspektivo povezovala boj za vsakodnevne ekonomske, SQo& ciaIne in politiČ!l1e zahteve delovonih množic. Tako je postala Komunist.ična partija močan politični faktor v deželi. Navzlic globoki organizacijski ilegalnosti ln vladajočemu terorju ji je uspelo, da je s svojo politično akcijo prebila obroč ilegalnosti in postala najmočnejša politična organizatorica in voditeljica gibanja in boja ne le delavskega razreda, ampak sploh delovnih množic in mladine. Takšna revolucionarna politična sila je bila zmo:bna, da v jasnem revolucionarno demokratičnem in socialističnem programu formulira težnje ljudskih množic io jih kot vodilna sila organizira za neizbežna revolucionarno razreševanje napetih nasprotij v družbenih odnosih Jugoslavije, NARODNOOSVOBODILNA VOJNA IN SOCIALISTIeNA REVOLUCIJA Sedemindvajseti marec leta 1941 . Aprilski zlom bur.žoazne Jugoslavije. Okupacija dežele

Prvi revolucionarni proboj starega politiooega sistema se je odigral 27. marca 1941. leta, Puč zahodno orientirane 93

frakcije buržoazije in vojaških vrhov proti pristopu Jugoslavije k hitlerjevskemu bloku je preplavilo razpoloženje in gibanje delovnih množic, kajti naraščajoči revolucionarni demokratični pritisk, ki je nastajal pod vodstvom Komunistične partije, ni dopustil, da bi ostal puč v mejah. v katerih so ga skušali zadržati njegovi nosilci. Komunistični partiji je uspelo, da ga je razvila naprej v smeri globljega revolucionarnega gibanja. Komunistična partija je postala vodilna sila tega gibanja. V okoliščinah hitlerjevskega napada na JugoslavIjo je dobilo to revolucionarno demokratično gibanje nove oblike in novo sme r. Med hitlerjevsko agresijo in okupacijo dežele je narodnoosvobodilna vojna sprostila in vzdignila na površje vse revolucionarne energije, ki so se kopičile in razporejale v teku razvoja notranjih nasprotij, značilnih za staro Jugoslavijo. Zaradi tega se je narodnoosvobodilna vojna nujno razvijala kot socialistična revolucija. Obrambna vojna v aprilu leta 1941, ki jo je vsilila Jugoslaviji fašistična agresija, je odkrila vso gnilobo bUržoaznega družbeno-političnega sistema v Jugoslaviji , njegovo popolno nesposobnost, da bi vodil boj za obrambo nacionalnih interesov ljudstva. Njegovo vojaško vodstvo ni bilo zmožno organizirati količkaj resnega oboroženega odpora proti agresiji, politični vrhovi pa so že prvi dan napada na državo začeli razpadati. Komunistična partija, ki se je že v obdobju pred vojno dosledno zavzemala za obrambo nacionalne neodviSiflosti pred grozečim fašističnim vdorom, je tudi v teh hudih dneh v nasprotju z brezglavost jo buržoaznega političnega in vojaškE'ga vodstva spravila pokonci vse svoje organi za· cije in pristaše, da bi mobilizirati množice, da bi organizirali industrijske ln mestne centre, da bi se skupaj z vojsko uprli prooiranju okupatorskih divizij. Toda vodilni buržoazni politični in vojaški vrhovi, ki so se odlOČili za hitro kapitulacijo, so odbili sodelovanje s Komunistično

94

partijo in revolucionarno demokratično razpoloženi mi ljudskimi množicami in tako onemogočili te patriotične napore in poskuse. Hitra kapitulacija pred okupa torjem - kakor tudi ce· lotna politika bur20aznih vrhov tik pred vojno in med njo - je razgrnila pred jugoslovanskimi narodi podobo sra motmega izdajstva buržoazije, njene strahopetnosti, nesposobnosti in hlapčevanja tujim imperialističnim interesom. Iz reakcionarnih fašističnih elementov v deželi je sestavil okupator marionetne .. nacionalne... vlade na Hrvatskem (ustaši) in v Srbiji (nedičevci in ljotičevci) in si prizadeval z njihovo pomočjo razpihati zversko sovraštvo in pokol med narodi' Jugoslavije. Vpliv teh »vlad ... in podobnih kvizlinških tVOl'b v drugih delih Jugoslavije ni pognal globljih korenin med množicami in ni bil dolgotrajen. Medtem ko je del jugoslovanske buržoazije povezal svojo usodo s stvarjo fašističnih okupatorjev, je drugi del upal, da bo po vojni spet dobil oblast s pomočjo zahodnih zaveznikov v protihitlerjevski koaliciji. Ta del buržoazije, ki ga je predstavljala jugoslovanska vlada v emigraciji, je podpiraJ četniške grupacije. ki so jim poveljevali oficirji bivše jugoslovanske vojske in ki so si prizadevale, da bi izzvale v deželi državljansko vojno ilO para1izirale narodnoosvobodilno gibanje, Pri tem so se povezovale zmerom bolj odkrito z okupatorji in s kvizIin šl