Program Zveze komunistov Jugoslavije

Citation preview

PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

s

PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE SPREJET NA SEDMEM KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Zveza komunistov Jugoslavije sprejema nov program v času močnega razvoja socialističnih družbenih odnosov in socialistične družbene zavesti v naši deželi, v času nenehne krepitve sociali­ stičnih sil v svetu in zmerom močnejšega in zmerom širšega pre­ raščanja socializma v svetovni družbeni sistem. Komunistični manifest je napovedal nastajanje nove družbe: pariška komuna si je prizadevala ustvariti prvo diktaturo prole­ tariata; toda šele z veliko oktobrsko socialistično revolucijo se je odprlo razdobje prehoda družbe iz kapitalizma v socializem. Zad­ njih nekaj desetletij kaže, da živimo v obdobju, ko zgineva kapi­ talistični družbeni sistem in se poraja socialistična družba. Današnje človeštvo stopa v socializem po poti revolucionarnih spopadov in mirnih procesov, skozi stagnacije in krize, z nenehnimi preobrazbami, ki nastajajo iz boja nasprotij: iz boja med starimi oblikami, ki zginevajo, in novimi, ki nastajajo. Ta prehod se ure­ sničuje z napredkom znanosti in tehnike, z razvojem proizvajalnih sil družbe, s krepitvijo politične zavesti in organizacij delavskega razreda ter drugih slojev delovnih ljudi, z revolucionarnim bojem delavskega razreda, z osvobodilnim bojem kolonialnih narodov in odvisnih dežel ter z močnim učinkovanjem nenehno rastočih sociali­ stičnih sil in že ustanovljenih socialističnih držav na kapitalistično družbo. Delavski razred, poglavitna sjja socialističnega razvoja v svetu, deluje i zavestno i spontano že več kakor eno stoletje na celotnem področju ekonomskih in družbenih odnosov ter z različnimi potmi in oblikami akcije in vpliva 'spreminja obstoječe družbene odnose ter gradi nove, ustvarjajoč in razvijajoč prakso, izkušnjo in ideolo­ gijo socializma ter postaja tako objektivni in poglavitni nosilec splošnočloveškega interesa in progresa. Zadnjih nekaj desetletij je delavsko gibanje poglavitna gibalna sila družbenega napredka jugoslovanskih narodov. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa njegova idejna avantgarda in organizatorica. Ko so se narodi Jugoslavije, delavski razred in komunistična partija borili za nacionalno osvoboditev in za socialistične smotre, so se znašli na izpostavljenih pozicijah in sredi zaostrenih medna­ rodnih nasprotij, zato so morali ta nasprotja reševati in hkrati pospeševati družbeni razvoj z revolucionarnimi sredstvi — s hudimi, dolgotrajnimi in krvavimi boji. V narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji se je rodila in zrasla socialistična Jugoslavija. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa se je s tem, da je uspešno vodila narodnoosvobodilni boj, revolucijo 3

in socialistično izgradnjo, zgodovinsko afirmirala in se konstitu­ irala kot vodilna socialistična sila naše družbe. Uresničevanje socialističnih smotrov v naši deželi pomeni za­ pleten in dolgotrajen proces, pogojen s posebnostmi zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov, z materialnim, ekonomskim in kulturnim potencialom, s stopnjo in tempom razvoja proizvajalnih sil in sociailistične zavesti ljudi, z delovanjem zavestnega sociali­ stičnega faktorja, z mednarodnim položajem Jugoslavije in s sta­ njem mednarodnih odnosov. Uspeh razvoja socialističnih družbenih odnosov v naši deželi je odvisen tudi od razvoja socializma po svetu, kajti naše socialistično gibanje je del svetovne socialistične preobrazbe, uspehi pa, iki jih na tej poti dosegajo socialistične sile po svetu, olajšujejo naš razvoj, kakor tudi rezultati, ki jih dosega naša dežela, prispevajo k splošni revolucionarni izkušnji delavskega gibanja in k razvoju socializma v celoti. Program Zveze komunistov Jugoslavije organsko raste iz prejš­ njih programov Komunistične partije Jugoslavije; njegov namen je, da teoretično formulira poglavitne izkušnje Komunistične partije Jugoslavije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije pri vodenju revo_ lucije, pri izgradnji revolucionarne oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva, pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov, pri spremembah ekonomske baze družbe, kakor tudi pri ustvaritvi vseh drugih pomembnejših nalog socialistične izgradnje Jugoslavije. Program Zveze komunistov Jugoslavije teži za tem, da bi z marksistično analizo teoretično formuliral splošne zakonitosti sociali­ stičnega gibanja in specifičnost oblik revolucionarnega procesa v Jugoslaviji. Program Zveze komunistov Jugoslavije si prizadeva analizirati današnjo družbeno gibanje in razvoj v svetu ter določa poglede in stališča jugoslovanskih komunistov do splošne problematike družbenih, ekonomskih in političnih odnosov v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije izraža načelna stališča o nekaterih najbistvenejših problemih današnjega mednarodnega delavskega gibanja in razvoja socializma v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije nalaga jugoslovanskim komunistom poglavitne naloge v njihovi družbeno-politični aktiv­ nosti pri socialistični izgradnji družbe in pri razvijanju socialistič­ nih družbenih odnosov, formulira idejne koncepcije o vseh bistve­ nih notranjih problemih in zunanji politiki Jugoslavije ter določa smernice za nadaljnji socialistični razvoj naše dežele. V okviru splošnega razvoja socialističnih idej pomeni program Zveze komunistov Jugoslavije izraz socialistične misli na današnji etapi družbenega razvoja Jugoslavije. Ni kodeks dogem in dokončnih resnic. Naša bodoča družbena praksa in znanstvena misel v celoti bosta preraščali, popravljali in morebiti celo zanikovali posamezna konkretna stališča, poglede in formulacije ter ravno s tem afirmirali revolucionarnega duha in ustvarjalno koncepcijo programa Zveze komunistov Jugoslavije. To bo storila družbena praksa in znanstve­ na misel sedanjih socialističnih sil po vsem svetu. 4

Celotna zgodovina razvoja delavskega gibanja je potekala v spopadih stališč in mnenj. Na koncu koncev so zmagovala tista stališča in tiste teorije, ki so bile objektivni izraz zakonitosti gibanja družbenih spopadov v določenem času. Tudi na današnji etapi boja za socializem obstajajo razlike v pogledih na nekatera teoretična in praktična vprašanja. Te razlike so izraz dialektičnih protislovij razvoja družbe in razvoja družbene zavesti, izraz ustvar­ jalne narave socialistične prakse in misli. Te razlike odsevajo tudi vso zamotanost prehodnega obdobja, trdoživost starih pojmovanj, trzaje družbenega sistema, ki odhaja z zgodovinskega prizorišča, in težkih pogojev, v katerih nastaja in raste nova, socialistična družba. Siamo v nekakšni metafizični zamisli sveta vladajo spo­ kojnost, miselna enotnost in harmonija. Mi, jugoslovanski komu­ nisti, izpovedujemo iskreno in pogumno — kakor smo zmerom delali — svoje poglede in pojmovanja, prepričani, da se v spopadih idej in njihovih realizacijah v praksi preizkušajo in potrjujejo življenjskost, resničnost in progresivnost, s tem pa tudi premoč, torej marksistična znanstvenost sleherne koncepcije. Mi, jugoslo­ vanski komunisti, smo prepričani, da se z bojem mnenj in z ustvarjalnim tekmovanjem družbene prakse socialističnih sil krepi socializem, razvija družbena misel, razpletajo, razrešujejo in pre­ magujejo obstoječa nasprotja prehodne dobe iz kapitalizma v so. cializem. Potemtakem ima program Zveze komunistov Jugoslavije ne glede na morebitne posamezne napake in nezadostno obdelavo po­ sameznih vprašanj predvsem ta namen, da odpre pred našimi de­ lovnimi ljudmi najširše perspektive nadaljnje socialistične iz­ gradnje in da da s tem naši socialistični praksi trdnejše idejne osnove; da spodbudi ideološko delo v Zvezi komunistov Jugosla­ vije, da doprinese k nadaljnjemu pobijanju ostankov shematizma, dogmatizma, konservativizma in revizionizma, kakor tudi k po­ bijanju vpliva buržoazne ideologije; da pomaga pri pravilnejšem osvetljevanju in širšem spoznavanju aktualnih problemov sociali­ stične izgradnje v naši deželi in boja za socializem v celoti; da pri­ speva — z zaključki na podlagi izkušenj iz lastne socialistične prak­ se, upoštevajoč tudi izkušnje drugih — k širšemu obravnavanju perečih problemov nadaljnjega gibanja in razvoja socializma v svetu sploh v tolikšni meri, kolikor naša praksa prispeva, četudi v skromnih razsežnostih, k bogatenju skupnih mednarodnih sociali­ stičnih izkušenj. Program Zveze komunistov Jugoslavije je podlaga naše prihod­ nje aktivnosti in boja. Ker menijo jugoslovanski komunisti, da je praksa dokončni sodnik o pravilnosti teoretičnih postavk in raz­ lagalec ideoloških gibanj, se bodo še nadalje učili od svoje prakse kakor tudi od prakse drugih socialističnih gibanj, ne da bi se obotavljali popraviti tisto, kar bo praksa označila za preživelo ali nevzdržno. Zato je v duhu tega programa, da ga lahko prekosi nova, še večja ustvarjalnost v praksi in teoriji razvoja socializma.

Prvo poglavje družbeno ekonomski in politični odnosi

v DANAŠNJEM SVETU Domonopolni kapitalizem

Kapitalistični družbeni sistem v svoji klasični obliki pripada preteklosti. V ob­ dobju svobodne konkurence je kapitali­ zem razvil proizvajalne sile in tehniko proizvodnje, toda ustvaril tudi pogoje in družbene sile, ki na različne načine zmerom bolj pritiskajo nanj, zaostrujejo njegova notranja protislovja in terjajo, da se kot sistem spremeni. Odločilni del teh sil je delavski razred, ki postaja nosilec zavestne socialistične akcije za likvidacijo kapiKapitalizem je z močnim razvijanjem proizvajalnih sil družbe izvršil industrijsko revolucijo v celi vrsti dežel, znanstveno organi­ ziral proizvodnjo v mejah podjetij, dosegel velikansko povečanje produktivnosti dela, razvil nacionalni trg in ustvaril svetovnega. Z zmerom večjo delitvijo dela v nacionalnem, pa tudi v mednarod­ nem merilu, je kapitalizem razširil družbeni značaj dela, ko je neprenehoma podružbljal proizvodnjo, ki pa je ostala še nadalje v mejah privatnega kapitalističnega upravljanja in privatnega pri­ svajanja družbenega proizvoda. Razvoj kapitalizma je pomenil ekspropriacijo in propadanje malih proizvajalcev, formiranje in eksploatacijo delavskega razreda. Gibalna sila kapitalistične proizvodnje je profit. Privatna kapi­ talistična lastnina proizvajalnih sredstev, privatno prisvajanje, pro­ fit kot cilj proizvodnje in anarhičnost v razvoju kapitalističnega gospodarstva prihajajo zmerom bolj v nasprotje z družbenim zna­ čajem proizvodnje, z organizacijo proizvodnje v celoti in s splošni­ mi potrebami družbe. Posebno je prišel v nasprotje položaj nepo­ srednih proizvajalcev kot eksploatiranih mezdnih delavcev z njiho­ vim zmerom večjim pomenom v proizvodnji in z njihovimi ekonom­ skimi in političnimi težnjami. Razvoj kapitalizma je spremljalo zmerom večje kopičenje bo­ gastva, zmerom večja koncentracija in centralizacija kapitala, kon­ centracija ekonomske in politične moči v rokah zmerom manjšega števila kapitalistov, medtem ko je na drugi strani nastajala zmerom številnejša armada eksploatiranega proletariata, kar je pripeljalo do poostritve osnovnih razrednih nasprotij in do razrednega boja v kapitalistični družbi. V obdobju liberalnega kapitalizma se je koncentriral industrij­ ski razvoj v glavnem v zahodnoevropskih deželah in v Združenih državah Amerike, medtem ko so bile druge dežele povečini pro­ izvajalke surovin. Industrijsko razvite dežele so si podvrgle dežele, proizvajalke surovin in ustvarile s tem podlago za hitrejši lastni razvoj, zavirajoč razvoj drugih delov sveta.

7

Na tej osnovi in v teh nasprotjih se je razvijal kapitalistični sistem, katerega zakone nastajanja in razvoja, pa tudi neizogibnost propadanja sta odkrila, znanstveno analizirala in razložila Marx in Engels.

O monopolnem kapitalizmu

Monopolni kapitalizem se je pojavil na višji stopnji razvoja proizvajalnih sil ka­ pitalizma, na podlagi koncentracije pro­ izvodnje in centralizacije kapitala kakor tudi na podlagi domini­ rajočega položaja finančnega kapitala. Monopolni kapitalizem je organiziral družbeno proizvodnjo na širši podlagi, združujoč več podjetij ene ali več panog in gospo­ darskih področij, ter dalje razvijal proizvodnjo in njeno podružbljevanje. Planiranje v okviru podjetij se je z zmerom večjo koncen­ tracijo in centralizacijo proizvodnje razširjalo v planiranje v okviru in v interesu monopolov. Istočasno se je stopnjevala povezanost in medsebojna odvisnost svetovnega gospodarstva. V monopolnem kapitalizmu se je začel tudi proces stagnacije kapitalistične družbe, njenega gnitja, nesposobnosti, da bi šla vštric z možnostmi razvoja proizvajalnih sil družbe. Hkrati s tem se je razširil proces kriz, prišlo je do vojn v svetovnem merilu, do splošne krize kapitalizma in do njegovega pospešenega razpadanja kot sistema. Za monopolni kapitalizem so karakteristični: nastanek mono­ polov v razvitih kapitalističnih deželah, povezovanje monopolov na mednarodnem področju, nastajanje svetovnih monopolov, njihova vladavina v svetovnem gospodarstvu in njihov odločilni vpliv na svetovno politiko in mednarodne odnose. Prevladujoča vloga kapi­ talističnih monopolov je pripeljala do imperializma — zadnjega stanja kapitalizma. Razvoj imperializma konec XIX. in v začetku XX. stoletja je znanstveno, marksistično analiziral Lenin. Z velikimi spremembami, ki so jih sprožili monopoli v eko­ nomski in družbeni strukturi kapitalizma, niso bile odpravljene osnovne zakonitosti in protislovja kapitalistične družbe, dobile so samo nova obeležja. Razvija se konkurenčni boj med monopoli, boj za monopole in za utrjevanje njihovega položaja, boj v mono, polih samih, kakor tudi boj proti tistim, ki ogrožajo njihove po­ zicije. V mednarodni areni je dobila takšna konkurenca posebno ostre oblike v boju za trg, za surovinske vire in za vplivna pod­ ročja. Med razvitimi in nerazvitimi deželami je nastal še širši prepad. Monopolni kapitalizem je pojačil izkoriščanje delavskega raz­ reda, delovnih ljudi, in stopnjeval pritisk na srednje družbene sloje. V tej fazi kapitalizma se je ob najbolj grobih oblikah izkori­ ščanja in zatiranja razširil sistem eksploatacije drugih narodov, posebno kolonialnih. Monopolni kapitalizem je še bolj zaostril osnovna protislovja kapitalizma in izzval nova. Razvil je dalje razredna in politična 8

nasprotja v posameznih deželah in nasprotja v mednarodnih odno­ sih. Da bi monopolni kapitalizem obvladal notranje in zunanje težave, posebno nasprotja med imperialističnimi deželami samimi in nasprotja v njihovem odnosu do kolonialnih in odvisnih dežel, se zmerom širše in zmerom neposredneje okorišča z mehanizmom države, kar krepi tendence po zraščanju vrhov monopolov, finančne oligarhije, z vrhovi države in državnega aparata. °Monopolni kapitalizem postaja nosilec politične reakcije; pre­ prečiti skuša razvoj delavskega gibanja in množičnih osvobodilnih gibanj ter onemogočiti v družbi vpliv javnega demokratičnega mišljenja. V deželah s posebno zaostrenimi notranjimi in zunanjimi nasprotji so najbolj reakcionarne sile monopolnega kapitalizma šle po poti diktature fašističnega in podobnega tipa, da bi zavarovale svoje pozicije pred revolucionarnim gibanjem, kakor tudi svoje mednarodne pozicije, povezujoč se z družbeno-zgodovinsko najbolj nazadnjaškimi silami v nerazvitih deželah. Boj monopolnega kapitala za novo razdelitev in za razširjenje vplivnih področij, za prevlado in dominiranje v svetu je pripeljal že dvakrat do svetovne vojne in do množičnega uničevanja ljudi ter družbenih materialnih in kulturnih dobrin.

Ekonomska in politična nasprotja v monopolnem kapitalizmu, krize in imperialistične vojne so zaostrile revolucionarni boj delavskega razreda in delovnih ljudi v 'kapitaliističniih deželah, kakor tudi re­ volucionarno osvobodilni boj v kolonialnih in odvisnih deželah. Ta proces je pripeljal do oktobrske revolucije, do socialističnih revolu­ cij v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah, do uvedbe socialističnega družbenega sistema v vrsti dčžel, prav tako pa tudi do osvoboditve in politične neodvisnosti mnogih kolonialnih in od­ visnih dežel. Novi družbeno-ekonomski pojavi, politični dogodki zadnjih de­ setletij (od oktobrske revolucije preko velikih dogodkov, kakršna je bila velika ekonomska kriza od 1. 1929 do 1934, pa do druge svetovne vojne), nove zmage socialističnih sil v celi vrsti dežel in razpadanje kolonialnega sistema — so povzročili nadaljnje velike spremembe v kapitalistični družbi. Te spremembe se odigravajo večinoma na liniji krepitve državnokapitalističnih tendenc in so rezultat delovanja različnih družbenih, ekonomskih in političnih faktorjev. Na te spremembe so vplivali: razvoj proizvajalnih sil, zmerom večja družbena delitev dela in krepitev družbenega značaja proiz­ vodnje nasploh tako v razvitih kapitalističnih deželah kakor tudi v svetovnem merilu. Kapitalizem ni več zmožen, da bi v svojih se­ danjih oblikah zagotovil neovirano razširjeno družbeno reproduk­ cijo. Kapitalistični proizvodni odnosi ne ustrezajo več izredno raz_ Spremembe v kapitalistični družbi in krepitev protikapitalističnih sil

9

vitim proizvajalnim silam, ki se zaradi razvoja sodobne znanosti in tehnike pospešeno dalje razvijajo. v Neenakomernost gospodarskega razvoja raznih svetovnih pod­ ročij v pogojih kapitalizma otežuje nadaljnje napredovanje svetov­ nega gospodarstva v celoti in s tem tudi napredovanje visoko indu­ strializiranih kapitalističnih dežel. Te neenakomernosti ni mogoče odpraviti v okviru dosedanjih, kapitalističnih odnosov med razvi­ timi in nerazvitimi deželami. Številčno zvišanje in organizacijska krepitev delavskega raz­ reda, revolucije, vstaje, množični štrajki, zavestni in spontani boj ter akcije delavskega razreda in sploh delovnih ljudi na poli­ tičnem, ekonomskem in socialnem torišču, kakor tudi njihov zme­ rom večji vpliv in njihova udeležba v družbenem življenju — vodijo k nadaljnjemu slabljenju kapitalističnega sistema in h krepitvi socialističnih sil. Socialistična revolucija in izgradnja v Sovjetski zvezi in v vrsti drugih dežel sta precej vplivali na krepitev socialističnih sil v svetu s svojim učinkovanjem na kapitalistični sistem, kakor tudi z odpiranjem perspektive delavskemu razredu in kolonialnim naro­ dom v njihovem boju proti imperializmu in za hitrejši ekonomski in družbeni razvoj na novi socialistični podlagi. Druga svetovna vojna je terjala maksimalne napore nacionalnih gospodarstev, reguliranje in usmerjanje gospodarskega razvoja v nacionalnem merilu, široko in vseobsegajočo uporabo metod voj­ nega gospodarstva, kar je prav tako vplivalo na krepitev etatistič­ nih tendenc v kapitalizmu. Novi uspehi in polet delavskega razreda ter drugih progresivnih sil, ki so nastopili kot posledica zmage nad fašizmom v drugi sve­ tovni vojni, so učinkovali s svoje strani na spremembe v kapita­ lističnem sistemu. K temu je prispeval tudi novi, epohalni napredek znanosti in tehnike po drugi svetovni vojni. Osvobodilna gibanja odvisnih in kolonialnih narodov so pri­ peljala do nastajanja vrste novih neodvisnih držav, ki se, da bi pospešile svoj ekonomski in družbeni razvoj ter utrdile svojo ne­ odvisnost, ne orientirajo na klasično kapitalistično pot razvoja, ampak na državno usmerjanje in upravljanje gospodarstva ter na ustvarjanje državne lastnine osnovnih proizvajalnih sredstev. Monopolni kapitalizem, ki se je razvil v svetovni gospodarski sistem, je še bolj okrepil neenakopravne odnose, ki so v svetovni delitvi dela že obstajali. Kapitalizem je v kolonijah spodkopal tamkajšnje družbeno­ ekonomske odnose in uvajal kapitalistične odnose, s katerimi je skušal ekonomiko teh dežel trajno povezati z ekonomiko metropol. Pospešeni razvoj nacionalnih gospodarstev nerazvitih dežel po­ vzroča z močnim razvijanjem državnokapitalističnih oblik in odno­ sov v gospodarstvu spremembe v njihovi ekonomski in družbeni strukturi, vse to pa vpliva na ekonomiko razvitih dežel, moti njihove dosedanje odnose z nerazvitimi deželami, kar s svoje strani spet povečuje vlogo države v mednarodnih ekonomskih odnosih. 10

Vzporedno z razširjanjem državnega upravljanja gospodarskega življenja v posameznih deželah in z ustvarjanjem državne lastnine se veča vloga države pri določanju oblik mednarodnega ekonomske­ ga sodelovanja, pri reguliranju mednarodne trgovine in medna­ rodnega finansiranja, kar pomeni eno od značilnosti sodobnih mednarodnih odnosov. Zaradi teh vzrokov dajejo državnokapitalistične tendence po­ membno obeležje razvitim kapitalističnim deželam, pa tudi večini nerazvitih dežel, čeprav v drugačnih oblikah in rešujoč drugačne naloge. Da bi vodilne sile kapitalistične družbe v posameznih delih sveta omogočile razvoj družbene proizvodnje in ublažile notranja družbena nasprotja ter tako podaljšale življenje kapitalističnemu sistemu, so prisiljene, da uvajajoi v ta sistem hkrati tudi spremembe s podržavljanjem določenih ekonomskih funkcij. Na ta način sla­ bijo zmerom 'bolj njegove privatnokapitalistične osnove in delajo sistem sam zmerom manj odporen zaradi nenehnega boja, ki ga v raznih oblikah bijejo današnje delavsko gibanje in progresivne sile človeštva. Tako je postala ekonomska, družbena in ideološko-politična nevzdržnost kapitalističnega sistema še bolj očitna.

Neogibnost, da se odnosi proizvodnje in delitve v kapitalizmu spreminjajo in uvajajo zmerom bolj na bazi državne intervencije, vedi do spremenjene in okrep­ ljene vloge države pri funkcioniranju in razvoju družbene ekonomike. Zmerom bolj se krepi tendenca državne intervencije v ekonomskih gibanjih družbe. Država je pri­ morana kontrolirati privatni kapital s posameznimi ukrepi, ki resda ne posegajo v jedro kapitalističnega sistema, vendar pa delno omejujejo privatno upravljanje kapitalistične lastnine. Država prevzema pomembno vlogo v gospodarstvu s tem, da razvija različne nove kreditno-monetarne oblike in močneje upo­ rablja davčni sistem za reguliranje gospodarstva, bodisi neposredno — z nacionalizacijo celih panog industrije in z velikimi državnimi investicijami — bodisi s tem, da omejuje opravljanje privatnega kapitala in kontrolira delitev profita. V tem obsegu uvaja določene elemente gospodarskega planiranja, najpogosteje pa kombinira vse te ukrepe. Kot rezultat notranjega razvoja in sprememb v kapitalističnem sistemu, zavestnega in -tihijskega pritiska delavskega razreda v sedanjih pogojih — se krepi vloga države tudi na področju delovnih in lastninskih odnosov, socialnih pravic in socialnih služb ter dru­ gih družbenih odnosov. Tendence proizvajalcev, da bi po organih najrazličnejšega ka­ rakterja in z manjšimi ali večjimi pravicami vplivali na upravljanje Ojačena vloga države pri funkcioniranju in razvoju družbene ekonomike

11

podjetja in institucij upravljanja celotnega gospodarstva, pomenijo — četudi so v začetnem stadiju razvoja —- razširitev boja za demo. kratične pravice delovnih ljudi in za vodilno vlogo delavskega raz­ reda v družbenem in gospodarskem življenju. Pojav regionalnih in širših mednarodnih gospodarskih organiza­ cij, v katerih so države neposredno angažirane, pomeni v primer­ javi s prejšnjo izključno aktivnostjo privatnih monopolov in drugih privatnokapitalističnih organizacij na tem torišču nove oblike go­ spodarskega sodelovanja in integracije, z druge strani pa služi kot novo sredstvo boja za uvajanje ekonomske in politične hegemonije močnejših in razvitih nad šibkejšimi in nerazvitimi. Buržoazna država prevzema torej ekonomske funkcije na tisti stopnji razvoja kapitalizma, ko so privatna lastnina in privatnokapitalistični proizvodni odnosi postali preozki za narasle proizva­ jalne sile, ko družba ni več zmožna, da bi se na obstoječih kapi­ talističnih osnovah rešila iz krize in da bi še nadalje opravljala družbeno reprodukcijo ter razvijala proizvajalne sile. Takšne tendence izražajo prizadevanje kapitalističnih sil, da bi se ekonomsko in politično prilagodile potrebam razvoja proiz­ vajalnih sil, družbeno-političnim spremembam zadnjih desetletij oziroma rastočemu vplivu socializma v svetu, kakor tudi rastoči vlogi in moči delavskega razreda v nacionalnih mejah, ohranjujoč pri tem bistvene elemente kapitalističnih družbenih odnosov in družbenih privilegijev buržoazije. Proces povezovanja vrhov monopolov z državno upravo se na. daljuje. Toda ko prevzemata država in državni aparat znatne ekonomske funkcije, dobivata tudi svojo samostojno ekonomsko bazo, in na tej podlagi se krapi družbena vloga državnega aparata. Buržoazna država in državni aparat si v težnji, da bi si pridobila samostojne funkcije in se postavila nad družbo, prizadevata, da bi ne samo še bolj onemogočila samostojno družbeno vlogo delav­ skega razreda, ampak da bi, ne da bi se dotaknila same osnove kapitalističnega sistema, omejila tudi vlogo privatnega kapitala. Buržoazija, posebno pa njeni monopolistični vrhovi si v tak­ šnih pogojih prizadevajo obdržati čim večjo kontrolo nad celotnim mehanizmom države in državnega kapitalizma, da bi se trajno utrdili kot njegova poglavitna vodilna in usmerjajoča politična sila, zato da hi konservirali kapitalistične odnose in obvarovali bur­ žoazne privilegije v nacionalnih in mednarodnih okvirih. Zaradi tega se krepijo težnje raznih reakoionarnih krogov buržoazij ka­ pitalističnih monopolov in državnokapitalistične birokracije, da bi pri dušitvi revoluoionarnih in demokratičnih .gibanj uporabili fa­ šistične in druge antiidemakratične metode. Ojačena vloga države poraja tudi ekonomsko in politično moč birokracije, ki vtem ko se krepi, kaže težnjo, da bi nastopala kot relativno samostojen družbeni in politični faktor. Kolikor večje ravnotežje je doseženo v .političnem boju med buržoazijo in delav­ skim razredom za vpliv in pozicije v sistemu državnega kapitalizma, 12

toliko bolj samostojne postajajo tudi funkcije birokracije, hkrati s težnjo, da bi se (krepili in ohranili državnokapitaliističnd monopoli in družbeni privilegiji buržoazije. Iz takšnih tendenc raste tako na­ cionalistična kot imperialistična ideologija fašizma, ki si prizadeva prikazati državo kot nadrazrednega nacionalnega arbitra v družbenih in ekonomskih odnosih. Kolikor močnejši je vpliv buržoazije, toliko bolj odkrito služi birokracija buržoazji, izvajajoč njeno reakcionar­ no politiko. Samo vodilna vloga delavskega razreda lahko odvzame birokra­ ciji takšno samostojno družbeno vlogo.

Današnji imperialistični hegemonizem. Boj za neodvisnost in enakopravnost narodov

Iz državnokapitalističnega monopola ne raste samo težnja, da bi se ohranili obstoječi odnosi nacionalnega zatiranja in kolonialne eksploatacije, ampak tudi tendenca po hegemoniji nad drugimi na­ rodi in po svetovni hegemoniji. Sodobni hegemonizem ne izraža samo prizadevanja, da bi se ohranili ostanki klasičnega kolonializ­ ma, ki je z bojem narodov za neodvisnost postal nevzdržen in ki zmerom 'bolj razpada, ampak pomeni spremenjeno obliko kolonia­ lizma v sedanjih pogojih. Imperalistični hegemonizem se prilagaja formalni neodvisnosti oziroma formalni enakopravnosti narodov, da bi jih napravil ekonomsko in politično odvisne od sil, ki raz­ polagajo z veliko koncentracijo ekonomske in politične moči. V boju za ta cilj uporabljajo politični predstavniki buržoazije v današnjih pogojih pogosto tudi ideološko-politične instrumente, na primer lažno skrb za demokracijo, svobodo itd. Ko nosilci imperialistič­ nega hegemonizma na ta način odpravljajo ali bistveno omejujejo dejansko neodvisnost in enakopravnost narodov, težijo za tem, da bi jih v boju za razširjanje sfere svoje hegemonije in te ali one oblike ekonomske eksploatacije spremenili v svoja ekonom­ ska, politična in vojaška oporišča. Že samo zaradi tega je impe­ rialistični hegemonizem nenehni vir nevarnosti za novo svetovno vojno. V določenih pogojih postaja ta nevarnost toliko večja, ko­ likor se hegemonistična vloga določene države ali skupine držav spreminja v močan mednarodni sistem, ki deluje izključno s pozi­ cije sile, in kolikor je buržoazija na podlagi državnega kapitalizma zmožna mobilizirati in organizirati tudi druge družbene sile, da bi uveljavila svojo hegemonistično notranjo in zunanjo politiko. Boj za hegemonijo ne pomeni zmerom samo izključnega intere­ sa buržoazije in državnokapitalistične birokracije določene dežele ali skupine dežel. V določenih pogojih podpirajo ta boj ne samo srednji družbeni sloji, ampak tudi posamezni sloji delavskega raz­ reda. Že Marx in Lenin sta govorila o družbenih posledicah, ki na­ stanejo, kadar se buržoaziji posameznih razvitih dežel posreči, da dele delavskega razreda ali celo ves delavski razred spravi s kon­ cesijami v nekem smislu v izjemen materialni položaj v primerjavi

13

z drugimi deli delavskega razreda oziroma v, primerjavi z delavskim razredom in delovnimi množicami drugih dežel,. v V današnjem času igra v razvitih kapitalističnih deželah taksna praksa brezprimerno večjo vlogo kakor v preteklosti. Tu gre za možnosti, da vodilne sile buržoazije na podlagi ekstraprofita v nekem smislu »podkupujejo« posamezne dele delavskega razreda in za to, da večja razvitost proizvajalnih sil m večja pro­ duktivnost dela omogočata precej višji žvljenjski standard v razvitih deželah, kakor pa ga imajo v drugih delih sveta. Ta praksa je neposredni proizvod privilegiranih pozicij, ki jih imajo vladajoče sile razvitih dežel v odnosu do nerazvitih dežel. Takšne privilegirane pozicije so si pridobile posamezne dežele ne­ posredno ali posredno zaradi kolonialne eksploatacije, zaradi tega, ker so ostale zunaj vojnih spopadov, ali zaradi določene vloge v mednarodni delitvi dela ali zaradi drugih ugodnih zgodovinskih pogojev. Privilegirane pozicije so jim omogočile, da so prišle z dolgotrajnim pridobivanjem ekstraprofitov daleč naprej v razvoju proizvajalnih sil, če ga primerjamo z večino ostalega sveta, kar jiim omogoča, da tudi po osvobajanju kolonij ohranijo izredno' ugoden položaj v svojih odnosih do nerazvitih dežel. Na ta način razvitim kapitalističnim deželam vendarle uspeva, da tudi zdaj, ko kolonialni sistem pospešeno razpada, bolj ali manj obnavljajo svoj privilegirani položaj m z njim povezane ekstraprofite. Iz vseh teh razlogov so vladajoči krogi teh dežel ekonomsko in politično zmožnejši zadovoljevati materialne zahteve določenih slo­ jev delavskega razreda in celo. njihove demokratične zahteve, vpli­ vajoč hkrati tudi na oblikovanje njihove politične zavesti. Na takš­ nih tendencah temelji ne samo oportunistični odnos posameznih slojev delavskega razreda do njegove lastne buržoazije in državnokapitalistične birokracije, ampak tudi njihova občasna podpora imperialistični oziroma hegemoni stični politiki državnih vrhov. Višji materialni standard razvitih dežel je potemtakem v precejšnji meri produkt revščine in odvisnosti nerazvitih dežel, medtem ko posta­ jajo zatiranje, nasilje in popolno pomanjkanje demokratičnih pravic v velikem delu sveta prvi pogoj in podlaga buržoazne demokracije in političnega liberalizma v majhnem številu razvitih dežel. Čeprav razpolaga današnji imperializem z veliko materialno silo, je notranjepolitično šibak in nestabilen. Boj narodov za dejansko politično in ekonomsko neodvisnost, to se pravi za dejansko ena­ kopravnost in samostojnost v mednarodnih odnosih, ni končan, ampak postaja zmerom širši in uspešnejši, hegemonistični pritisk pa s svoje strani zmerom bolj prispeva k temu, da se ta boj pove­ zuje z najbolj naprednimi silami delavskega razreda in socializma. To pomeni, da je edina pot do dokončne likvidacije imperializma — vztrajen boj delavskega razreda in progresivnih sil v vsaki de­ želi za njihove demokratične in družbene zahteve in za mir, boj za zmago in za vodilno družbeno vlogo delavskega razreda, za socia­ lizem, kakor tudi dosleden boj narodov za njihovo neodvisnost. 14

V sodobni družbi ni čistega državnega kapitalizma, ker se družbeni procesi sploh ne kažejo in se tudi ne morejo ka­ zati v čistih oblikah. Sodobni kapitalizem vsebuje elemente privat­ nega kapitala svobodne konkurence obenem z monopolnim kapi­ talom in z ostanki malolastniške proizvodnje, medtem ko prihaja istočasno zmerom močneje do izraza funkcija države kot družbe­ nega, političnega in zlasti ekonomskega faktorja. Kolikor bolj se prenašajo posamezne ekonomske funkcije od privatnega kapitala na državo — pri čemer se omejujejo pravice privatnega kapitala tudi na druge načine — toliko bolj prihaja do izraza pritisk novih materialnih in družbenih faktorjev v gospodarstvu na kapitalistične proizvodne odnose, faktorjev, zaradi katerih je uvajanje socialistič­ nih odnosov še bolj neizogibno. Tendence te vrste so odsev dozo­ revanja in krepitve »elementov nove družbe, ki so se že razvili v okrilju stare razkrajajoče se buržoazne družbe« (Marx), in prodira­ jo zmerom močneje skozi razpoke kapitalističnega družbenega si­ stema, poglabljajo njegovo splošno krizo in se zmerom bolj krepijo, razširjajoč zavest o neizogibnosti socialistične preobrazbe družbe in o neizogibnosti boja za takšno preobrazbo. Državni kapitalizem torej ni kakšna posebna faza kapitalizma, ampak ra9te v razvitih deželah kot tendenca iz monopolnega kapi­ talizma, ki je postal ekonomsko in politično nevzdržen in ki spon­ tano išče izhod iz krize s tem, da podržavlja določene ekonomske funkcije, ohranjujoč pri tem bistvene značilnosti kapitalističnih odnosov. V tem smislu pomenijo lahko specifične oblike državnokapitalističnih odnosov tako poslednji napor kapitalizma, da bi se obdržal, kakor tudi prvi korak k socializmu. Ali bo prvo ali drugo _ to je odvisno predvsem od moči in zavestne politične akcije de­ lavskega razreda, to se pravi od rezultatov njegovega boja za oblast. Delavski razred se mora varovati pred iluzijo, da pomeni sle­ herno podržavljenje ekonomskih funkcij v pogojih kapitalizma hkrati tudi njihovo socialistično podružbljenje. Dokler bo namreč buržoazija odločilna sila državne oblasti, bo tudi podržavljenje ekonomskih funkcij izkoriščala za to, da ohrani in okrepi svoje kapitalistične privilegije in politične pozicije. Ni avtomatičnega pre­ hoda iz državnega kapitalizma v socializem, k dejanskemu podružbljenju proizvajalnih sredstev, to se pravi, ni takšnega podružbljevanja, s katerim stopajo proizvajalna sredstva v službo vseh in vsakega delovnega človeka. Ta prehod more uresničiti samo zavestna politična akcija delavskega razreda, njegov boj za vodilno vlogo v mehanizmu oblasti in njegova pripravljenost ter zmožnost, da upo­ rabi to vlogo tako, da bo dejansko spremenil družbene odnose. četudi državnokapitalistični odnosi omogočajo, da se v kapita­ lističnem družbenem sistemu kažejo elementi reguliranja in plani­ ranja gospodarstva, ga to vendarle ne rešuje iz splošne krize, v kateri tiči kot sistem že nekaj desetletij. Četudi državni kapitalizem v primerjavi z liberalnim kapitalizmom lahko v neki meri omeji sti­ hijo tržišča v gospodarskem razvoju, tako da to omejevanje in O državnem kapitalizjnu

15

državno vmešavanje — čeprav samo glede delnega usmerjanja go­ spodarskega razvoja — lahko olajša, omili in začasno odloži perio­ dične krize, ti ukrepi vendarle ne »rešujejo« kapitalizma, ampak, nasprotno, opozarjajo na potrebo radikalne spremembe celotnega sistema. Ravno nepretrgano jačanje ekonomske in politične inter­ vencije države in njena zmerom večja vloga pri reševanju velikih notranjih in mednarodnih gospodarskih vprašanj potrjujejo, da je ta sistem v zmerom hujši krizi. Da bi državni kapitalizem zagotovil družbeno reprodukcijo in rešil ekonomske in družbene pozicije kapitala, ki se še dajo obdr­ žati, je prisiljen, da hkrati, ko prilagaja kapitalistični sistem novim pogojem, spodkopava temelje, na katerih stoji. Navzlic prizadeva­ njem državnih vrhov oziroma kapitalističnega razreda, da ohranijo svoje pozicije, krepi in razvija objektivni proces razv^'a družbeno­ ekonomske predpogoje in faktorje socializma, objektivno pospešuje proces razpadanja kapitalizma, tako da so nove politične zmage delavskega razreda oziroma socialističnih sil zmerom bolj neizbežne. Navzlic veliki koncentraciji oblasti v rokah države je tak sistem tako politično kakor ekonomsko v jedru slab. Poglavitna protislov­ ja in antagonizmi kapitalističnega sistema obstajajo še nadalje: njegovi ekonomski in družbeni mehanizmi se kažejo zmerom pogo­ steje kot nemočni, sistem sam pa je brezprimerno bolj kakor kdaj prej občutljiv za pritisk ljudskih množic, predvsem delavskega raz­ reda. Ekonomski in družbeni pretresi dobivajo v sedanjem času nujno brezprimerno večji politični in družbeni pomen kot kdaj prej. Sleherni večji ekonomski boj se spreminja v političnega. Sle­ herni večji politični spopad ima daljnosežne družbene posledice. Procesi današnjega družbenega razvoja v kapitalističnem svetu potekajo pravzaprav v dveh smereh. Ekonomski faktorji, težnja vla­ dajočih sil kapitalizma, da bi se izognile ekonomskim krizam in revolucionarnim političnim pretresom, kakor tudi nenehni za­ vestni in stihijski pritisk delavskega razreda na celotni fronti družbenih odnosov — pomikajo družbo v smeri zmerom večjega podržavljanja posameznih družbenih in ekonomskih funkcij in pro­ izvajalnih sredstev. V tem procesu si buržoazija, povezana z državnokapitalistično birokracijo, prizadeva obdržati čimveč svojih pozicij in poglavitnih družbenih privilegijev, predvsem s pomočjo svoje od­ ločilne kontrole nad mehanizmom državne oblasti. Najbolj reakcio­ narne sile bodo zaradi uresničenja takšnih smotrov tudi v bodoče težile za tem, da bi se v določenih pogojih zatekle k fašizmu in k drugim oblikam surove politične diktature. Nasprotno temu pa de­ lavski razred zavestno in stihijsko, z najrazličnejšimi sredstvi in ob­ likami ekonomskega in političnega boja, izvaja nenehen pritisk, da bi bili odpravljeni ali omejeni ti privilegiji buržoazije, boreč se za to, da bi razširil in pospešil podružbljevanje ekonomskih funkcij, da bi . si izbojeval odločilni vpliv na institucije upravljanja teh funkcij, da bi obvladal državno oblast. Rastoči val državnokapitahstičnih tendenc v kapitalističnem sve­ tu najočitneje potrjuje, da stopa človeštvo nezadržano in po naj16

različnejših poteh globoko v ero socializma, v ero, ko postaja socializem zmerom bolj vsebina vsakodnevne prakse vsega člo­ veštva. Subjektivna gibalna sila tega procesa pa je še nadalje de­ lavski razred, njegov družbeno-ekonomski interes, njegov zavestni in spontani boj, najrazličnejše Oblike njegove razredne akcije.

Krizo kapitalistične družbe je bistveno poglobila in pospešila oktobrska socialistična revolucija, ki je tudi sama izbruh­ nila na tleh splošne krize kapitalizma. V Sovjetski zvezi se je izvršila prva zmagovita revolucionarna sociali­ stična sprememba družbenih odnosov in s tem se je začel proces revolucionarne socialistične preobrazbe sveta. Valovi velikega Oktobra že štirideset 'let neprenehoma močno vplivajo na razvoj socialistične verižne reakcije v družbenih odnosih vseh narodov in vsega sveta, spodbujajoč in usmerjajoč številne evo­ lucijske in revolucionarne procese k enotnim socialističnim ciljem. Ker se velika oktobrska socialistična revolucija povezuje z vsemi temi procesi in se v njih nadaljuje, je dejansko prerasla v svetovni proces razvoja socializma. Po drugi svetovni vojni nastajajo socialistični odnosi na novih širokih področjih in sile socializma so se po vsem svetu naglo okre­ pile. V nekaterih deželah je bila kot rezultat zmage socialističnih sil v odprtem boju, v procesu globoke ljudske revolucije pod vod­ stvom komunističnih partij uvedena oblast delavskega razreda v svojevrstnih oblikah revolucionarne diktature proletariata. V drugih deželah spet je kot rezultat notranjih vstaj in napredovanja sovjet­ ske armade prišlo ob koncu druge svetovne vojne do zloma bur­ žoazne oblasti, do formiranja vlad pod vodstvom komunističnih partij in do izgrajevanja socialistične družbe. Veliko dežel torej je stopilo na pot socializma. Novi, socialistični sistem se odlikuje predvsem po podružbljevanju proizvajalnih sredstev, to se pravi po odpravljanju privatne kapitalistične lastnine teh sredstev in po odpravljanju kapitalistič­ ne eksploatacije delavskega razreda, kakor tudi po tem, da vkjučuje vse gospodarske možnosti in sredstva v plansko razvi­ janje proizvajalnih sil. Glede delitve izhaja socializem iz načela, da mora postati delo edino merilo osebnega ekonomskega položaja. Kapitalistično grabljenje za profitom zamenjuje socializem s skup­ nim družbenim naporom, da bi se maksimalno zadovoljevale osebne in kolektivne potrebe ljudi. Ko se družba osvobaja kapitalističnih družbenih oblik, pomeni socialistična zavest močno objektivno materialno silo, zmožno, da krepko učinkuje na preobrazbo in usmerjanje družbenega raz­ voja s pogojem, da progresivno izraža objektivna materialna in družbeno-politična gibanja. Prav zato prevzema socialistična država v prvi fazi, posebno v manj razvitih deželah praviloma v večji ali manjši meri nujno nase celotno organizacijo in planiranje proRevolucionarna, socialistična preobrazba v svetu

17

izvodnje. Na tej podlagi in s tem pogojem postaja država močan instrument zavestne akcije, ki usmerja vsa sredstva in napore za dosego določenih ekonomskih smotrov, uvaja plansko socialistič­ no delitev ustvarjenih vrednosti in na ta način pospešuje gibanje družbe ter zagotavlja izgradnjo materialnih in socialno-ekonomskih pogojev za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov. S tem ustvarja hkrati tudi vse pogoje za svoje lastno postopno odmiranje. Socializem je začel reševati velike in daljnosežne ekonomske in socialne naloge, ki so toliko težje in bolj zamotane, ker so stopile na pot socialistične izgradnje do zdaj v glavnem relativno zaostale dežele z nerazvitimi prozvajalnimi silami in maloštevil­ nim delavskim razredom, kar je neizogibno vtisnilo svoj pečat oblikam in metodam dosedanje socialistične izgradnje. Razlastitev buržoazije in perspektiva gospodarske rasti sta sprostili energijo delovnih ljudi do takšne mere, da sta omogočili velike rezultate pri ustvarjanju in razširjanju ekonomske baze, posebno težke industrije in energetskih virov. Ko se bori socializem proti bla­ govno kapitalistični stihiji, je zmožen radikalno spreminjati druž­ bene odnose na vasi in razvijati moderno kmetijsko proizvodnjo. Socializem se je afirmiral kot družbeno-ekonomski sistem, ki lahko najhitreje razvije proizvajalna sredstva in doseže najhitrejši tempo povečanja nacionalnega dohodka. Na tej podlagi nastaja tudi glo­ boka sprememba v socialni strukturi družbe, ki se kaže posebno v povečanju deleža delavcev in inteligence ter njihove vloge v družbenih gibanjih. Socializem je definitivno nehal biti samo idejni tok, politično gibanje ali družbeni »eksperiment«. Sodobni socializem je postal materialna sila, ekonomski, socialni in kulturni faktor, ki odlo­ čilno vpliva na svetovni družbeni razvoj. Že samo s svojim obstojem in nastajanjem učinkuje z najrazličnejšimi sredstvi, z zavestno akcijo ljudi na družbene, ekonomske in politične procese v vseh deželah in neprenehoma spreminja podobo sveta, spre­ minja kapitalistični svet m samega sebe.

Pod vplivom doseženih rezultatov v raz­ voju socializma prihajajo v kapitalistič­ nem svetu do izraza ekonomski in so­ cialni faktorji, ki vplivajo na nadaljnje zaostrovanje obstoječih protislovij in zazaradi katerih je zmerom bolj neizogib­ no podružbljenje proizvajalnih sredstev, s tem pa tudi prehod k socialističnim odnosom. Hkrati se krepijo tudi subjektivne sile socializma in družbeni vpliv delavskega razreda. Delavski razred je postal v mnogih deželah dejansko že tak družbeni in politični faktor, da je zmožen vplivati in da v resnici bistveno vpliva na družbeni razvoj in na aktualno politiko državnih vrhov. Vpliv socialistične, re­ volucionarne preobraz­ be na ekonomska in družbena gibanja v svetu

18

Delavski razred tudi v pogojih, ko ni na obasti, neprenehoma krepi in razvija s svojo silo in svojim pritiskom tiste družbeno­ ekonomske faktorje, ki razbijajo enotnost kapitalističnega sistema in zaradi katerih je zmaga socialističnih sil zmerom bolj neizbežna. Vrh tega se v nerazvitih deželah, ki so se šele osvobodile kolonialnega suženjstva, kažejo tendence, obstajajo pa tudi mož­ nosti, da bodo te dežele obšle določene faze kapitalističnega razvo­ ja in da bodo prešle neposredno k izgradnji ekonomskih osnov za razvoj socializma. Edino takšen kurz lahko v teh deželah za­ gotovi hitrejši razvoj proizvajalnih sil oziroma osvoboditev teh dežel iz spon stoletne ekonomske in kulturne zaostalosti. V takih pogojih morejo tudi same oblike državnega kapitalizma igrati za določen čas progresivno vlogo, in jo tudi igrajo. Ko podpira mladi delavski razred v teh deželah takšna prizadevanja in se bori za kontrolo nad mehanizmom upravljanja podržavljenih proizvajalnih sredstev, kakor tudi za boljše delovne in življenjske pogoje — si pripravlja obenem pot, da izbojuje odločilni vpliv v državni oblasti na podlagi svojega sodelovanja z najširšimi delovnimi mno­ žicami in progresivnimi gibanji.

Razvoj socializma v današnjem svetu odseva prepletanje in vzajemno povezova­ nje ekonomskega in političnega učinko­ vanja že doseženih rezultatov socialistične izgradnje v vrsti dežel, kakor tudi učinkovanja najrazličnejših revolucionarnih in evolu­ cijskih procesov v kapitalističnih deželah. Ti procesi se odvijajo v revolucionarnih parlamentarnih in drugih oblikah boja, kakor tudi v raznovrstnih oblikah sodelovanja in ideološkega boja v socialističnih in drugih progresivnih družbenih gibanjih. Ekonom­ ske in politične sile socializma naraščajo, od moči in subjektivne zmožnosti zavestnih socialističnih sil posameznih dežel pa je od­ visna stopnja razvitosti in trdnost socialističnih odnosov ter učin­ kovitost socialistične demokracije. Na nadaljnjo rast prozvajalnih sil vpliva razvoj znanosti in tehnike. Nova epohalna odkritja, kot jedrska energija, elektronika, avtomatizacija, odkritja v biologiji itd., pospešujejo razvoj proiz­ vajalnih sil družbe. Okviri kapitalistične družbe so postali tesni za narasle proizvajalne sile. Kapitalistični način proizvodnje, kapitalistični družbeni sistem je v zaključni fazi. človeštvo z vsemi svojimi ekonomskimi in dru­ gimi družbenimi odnosi stopa — po zelo različnih poteh — v obdobje preobrazbe v socializem. Socializem postaja zmerom bolj stvar prakse vseh narodov, zmerom bolj postaja enoten svetovni proces in svetovni sistem. To ne pomeni, da je kapitalizem izčrpal vse svoje notranje možnosti in da ne more več zavirati in ogrožati vodilne družbene vloge socialističnih sil. Kapitalistični sistem je še močan svetovni Nadaljnja rast socialističnih sil

IS

faktor. Kot tak še zmerom učinkuje s -svojimi vplivi celo na no­ tranji razvoj socialističnih dežel, gotovo pa na poglavitna družbena gibanja v kapitalističnih deželah. Toda nič ne more več zaustaviti nadaljnjega razpadanja kapi­ talističnega družbenega sistema. Ta proces bo potekal toliko hi­ treje, kolikor bo napredek socialističnih odnosov v deželah, kjer je oblast v rokah socialističnih sil, močnejši in kolikor bo delavsko gibanje v kapitalističnih deželah sposobnejše izkoristiti zelo široke možnosti in različne oblike boja za vpliv na družbena gibanja. Tako postajajo, tudi problemi notranjega razvoja socialistič­ nih dežel in socialističnih odnosov zmerom bolj dominantno družbeno vrašanje sodobnega človeštva. Doba, v kateri živi danes človeštvo, je že postala predvsem doba uvajana in utrjevanja novih družbenih, političnih in kulturnih oblik, ki temeljijo na sociali­ stičnih ekonomskih odnosih. Socialistična misel ni več usmerjena samo k podiranju starega kapitalističnega sistema, ampak gleda naprej; odgovarjati mora na vprašanja nadaljnjega razvoja socializ­ ma in njegove izgradnje na podlagi analize danih protislovij, v katerih se pomika socializem naprej, in številnih prehodnih -druž­ benih procesov, v katerih okviru rastejo in se oblikujejo socialistič­ ni odnosi med ljudmi. Razumljivo je, da morajo ti procesi pogosto skozi hude boje, krče, pomote, blodnje in začasne motnje. Takšni boji in težave so spremljali sleherno utiranje novih poti v zgodovini človeške družbe. Sovražniki socializma -se zaman nadejajo -in veselijo takš­ nih težav in motenj. Težave te vrste ne morejo obrniti kolesa zgo­ dovine nazaj, ampak samo spodbujajo najbolj napredne sociali­ stične sile, da obvladajo, kar se je preživelo, in da najdejo boljšo, pravo pot nadaljnjemu gibanju. Jugoslovanski komunisti so ponos­ ni, da lahko prispevajo svoj delež k tej veliki zgodovinski nalogi sodobnega človeštva.

Tudi sodobni socializem ni in ne more biti cist in homogen. V njem se pre­ pletajo ostanki starih sistemov, v njem delujejo zakonitosti blagovne proizvodnje. Določena protislovja in nasprotja zaključnih faz kapitalizma se prenašajo tudi v prve faze izgradnje socialistične družbe. Socialistična izgradnja se ne odvija po ravni liniji. Ljudje zavestno izgrajujejo socializem, toda v raznih deželah delajo to v zelo različnih pogojih, se spopadajo z različno ostrino notranjih protislovij, delujejo pod različnimi vplivi stihije in raznovrstnih družbenih in materialnih faktorjev ter sprejemajo pri urejanju konkretnih vprašanj različne subjektivne sklepe. Smotri socializma so isti, toda narodi jih dosegajo — iz različnih objektivnih in subjektivnih razlogov — po različnih poteh in z različnimi sred­ stvi. Vsakteri izmed njih se v razvoju socializma opira na izkušnje Različne oblike v razvoju socializma

20

drugih, toda vsakteri izmed njih vnaša v to skupno, izkušnjo tudi svoj posebni delež in jo bogati s svojo lastno izkušnjo. Neenakomernost razvoja socializma in različnost njegovih poti in oblik povzročata vrsto notranjih protislovij v socialističnem gi­ banju, vendar sta hkrati tudi močna spodbuda za njegov nenehni napredek, za nenehno stremljenje k zmerom bolj naprednim in bolj svobodnim oblikam socialističnih odnosov. Sleherni poizkus, ki oi zaviral zakonitosti socialističnega razvoja, mora neizogibno roditi reakcionarne rezultate. Zmagoviti delavski razred oziroma najbolj napredne sociali­ stične sile se spoprijemajo pri izgradnji socializma z odporom najrazličnejših družbenih faktorjev, od katerih moči in vloge so odvisni tako tempo razvoja kakor tudi konkretne oblike sociali­ stičnih odnosov.

Socialistični odnosi so odvisni predvsem od materialne baze družbe. Na zaostali, nerazviti ekonomski bazi je stabiliza­ cija vodilne vloge delavskega razreda in socialističnih sil težnja, izgradnja socializma pa dolgotrajen proces. Vodilne sile so usmerjene predvsem k problemom izgradnje nujno potrebne ekonomske baze. V takšnih pogojih so socialistične sile pogosto primorane sklepati kompromise z malolastniškim elemen­ tom in celo z buržoazijo ter se začasno opirati na najrazličnejše oblike državnokapitalističnih odnosov in metod. Prepletanje vseh teh odnosov in medsebojnih vplivov povzroča vrsto protislovij in nasprotij, ki se ne dajo »preskočiti« z nikakršnimi administrativ­ nimi, psevdorevolucionarnimi ukrepi, ker so globoko zakoreninjeni v materialni bazi. Istočasno je v danih okoliščinah družbeni napre­ dek z obvladovanjem teh protislovij najhitrejši. Pomemben vir vplivov na družbena gibanja pomenijo tudi eko­ nomski in politični ostanki in elementi stare družbe, to se pravi buržoazije, sloj inteligence, ki je bil povezan s kapitalizmom, malolastniški egoizem, določene privatnolastniške in kapitalistične ten­ dence v srednjih slojih, privatno lastništvo zemlje itd. Kolikor bolj je dežela zaostala, toliko močnejša je vloga teh faktorjev in toliko bolj zaostrujejo ti faktorji notranja protislovja in nasprotja. Od tod izvirajo v glavnem težnje po restavraciji kapitalizma in oblasti buržoazije. Te buržoazno restavratorske težnje same po sebi navadno nimajo velike politične moči, kajti delovne množice si ne želijo vrnitve eksploatatorskega sistema. Vendar postanejo realna nevarnost, če pride zaradi objektivnih težav ali zaradi afir­ macije birokratizma in drugih negativnih pojavov do resnih motenj v odnosih med vodilnimi političnimi silami socialistične države in delavskim razredom samim. Pomemben faktor, s katerim se spoprijemajo najbolj napredne socialistične sile, je tudi zaostala družbena zavest delovnih ljudi, med njimi tudi precejšnjih delov delavskega razreda, kakor tudi Korenine notranjih protislovij socialistične izgradnje

21

vpliv te zaostale družbene zavesti na družbene in politične organe. Revolucija ne more čez noč spremeniti ekonomske baze in od­ praviti revščine in osebnih materialnih tegob ljudi, niti ne more čez noč spremeniti družbene zavesti, ki se je oblikovala v pogojih eksploatacije in revščine. Zaostala pojmovanja v delovnih množicah, občutek nezadovoljenih potreb, malolastniški egoizem itd., se po­ gosto povezujejo z reakcionarnimi ideološkimi in političnimi tokovi, katerih izvor je v ostankih stare družbe ali v drugih vplivih, tujih socializmu.

Ena pogostih manifestacij te zaostale družbene zavesti je pojav slepega, de­ struktivnega anarhizma. Kolikor se očit­ no kaže v vrstah delavskega razreda, je predvsem odsev stihijske, slepe reakcije na objektivne težave in probleme prehodne dobe, to se pravi na nenehna protislovja med potrebami in družbenimi materialnimi možnostmi, na razraščanje birokratizma ali drugih deformacij in njihovega pritiska na celotno družbo. Pojav anarhiz­ ma je posledica objektivnih in subjektivnih slabosti faktorjev socialističnega napredka in odsev stihijskega pritiska delavskega razreda v smeri pospeševanja družbenih gibanj in nerazvitosti nji­ hove socialistične zavesti. V posameznih družbenih slojih, posebno med inteligenco, v srednjih slojih in v malomeščanskem elementu, prav tako pa tudi pri delih delavskega razreda, nastopa anarhizem pogosto kot reakcija na težave prehodne dobe nasploh, kot umik s fronte boja za socializem, umik, ki se skriva za abstraktnim svobodnjaštvom, pravzaprav psevdosvobodnjaštvom. Kot takšna ne pomenita destruktivni malomeščanski anarhizem in abstraktni li­ beralizem nikakršne samostojne družbene in idejno-politične sile, ampak nastopata samo kot predhodnika drugih antisocialističnih sil; pripravljata pot bodisi še močnejši afirmaciji birokratizma bodisi silam kontrarevolucije, ki se skušajo na takšnih valovih — kakor tudi na ostankih malolastniškega egoizma in na drugih po­ dobnih pojavih zaostale družbene zavesti množic — vnovič povezati z množicami in dobiti nazaj vsaj nekatere svojih izgubljenih pri­ vilegijev.

Anarhistični pojavi

Pomemben vpliv na socialistični razvoj v dobi prehoda iz kapitalizma v socializem dobiva pojav etatističnega birokratizma in birokratizma sploh. Zmagovitemu delavskemu razredu je država neogibno potrebna za daljše ali krajše zgodovinsko obdobje ne samo kot instrument boja proti ostankom stare družbe, ampak tudi zaradi tega, da vzpostavi in utrdi ekonomske odnose, ki teme­ ljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, kot dominantne družbene odnose. V prehodnem obdobju, ko družba še ni zgradila nove osnove ali se na tej osnovi še ni utrdila in ni našla novih Pojavi birokratizma

22

mehanizmov gospodarskega in družbenega upravljanja, dobiva so­ cialistična država posebno progresivno vlogo v gospodarskem in družbenem upravljanju. Načini centraliziranega državnega upravljanja proizvajalnih sred­ stev, zasnovanega na raznih oblikah državne lastnine in upravne oblasti državnega aparata, so odigrali v razvoju socializma in v določenih zgodovinskih pogojih pozitivno vlogo, v določenih okvirih pa imajo in bodo imeli takšno vlogo tudi danes. To posebno velja za tiste nerazvite dežele, ki so stopile na pot socialističnega razvoja in v katerih je specifična prepletenost socialističnih, državnokapitalističnih in drugih elementov neogibna in za določeno obdobje progresivna. Takšna vrsta državnega upravljanja gospodarskega življenja pomeni v socialističnih deželah nujnost vse dotlej, dokler se ne zmanjšajo poglavitna področja zaostalosti in ne izoblikujejo družbeni centralizirani in decentralizirani demokratični mehanizmi upravljanja proizvajalcev samih, delovnih ljudi, z družbenimi pro­ izvajalnimi sredstvi. Ko opravlja država svoje funkcije v gospodarstvu, teži za tem, da bi odvzela gospodarstvu njegovo notranjo gibalno silo in tako samo sebe postavila in predstavila kot družbeno nujnost. Kadar se pokažejo te tendence močnejše, tedaj se država lahko spremeni v faktor stagnacije in zaviranja družbenega razvoja, v faktor, ki preprečuje konstituiranje novih družbenih mehanizmov, s katerimi je zagotovljena nadaljnja rast socializma. Naša izkušnja in tudi izkušnja drugih socialističnih dežel kaže, da je izključno upravljanje gospodarstva in vsega družbenega živ­ ljenja z državnim aparatom vodilo k zmerom večji centralizaciji upravljanja, k zmerom tesnejšemu zraščanju državnega in partij­ skega aparata, k njuni krepitvi in k težnji, da bi se ločila od družbe in da bi se vsilila kot sila nad družbo. Iz takšnih tal poganjajo specifični pojavi prehodne dobe: biro­ kratizem in birokratsko-etatistične deformacije v razvoju sociali­ stičnih odnosov. Ti pojavi so neposredni proizvod tendenc, ki na­ stajajo v političnem in gospodarskem aparatu socialistične države in gredo za tem, da bi ta aparat, namesto da bi služil družbi, prerastal v njenega gospodarja. Ti pojavi prihajajo do močnejšega izraza tam, kjer so bolj zaostali in slabši ekonomski pogoji socializ­ ma in kjer sta dejanska družbena vloga in vpliv delavskega razreda šibkejša. Birokratizem in etatistično-birokratske tendence kot poslednji odmev starih družbenih odnosov težijo k deformiranju razvoja socialističnih odnosov, predvsem v smislu ohranjevanja, razširjanja ali restavracije raznih oblik državnokapitalističnih odnosov ali me­ tod upravljanja v pogojih, ko proizvajalne sile in proizvajaloi tak­ šnih odnosov in metod več ne trpijo. Nevarnost hirokratizma je v dejstvu, da kot bolezen slabi celotni organizem socialistične družbe ter s tem spodbuja in krepi anti23

socialistične sile in tendence. Birokratizem predvsem neizogibno trga vezi med vodilnimi političnimi silami in delavskim razredom ter s tem zaostruje vsa notranja družbena nasprotja. Ideološki odsev teh tendenc birokratizma so pojavi, kakor: konservativizem, dogmatizem, etatistično-pragmatistična revi­ zija osnovnih znanstvenih postavk socia­ lizma oziroma marksizma in leninizma ter ustvarjanje »kulta oseb­ nosti«. Ideološke tendence te vrste se kažejo — kot odsev objektiv­ nih protislovij socialističnega razvoja — na razne načine v celotnem mednarodnem delavskem gibanju. Zategadelj nastopi po utrditvi oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi sploh vprašanje postopnega odmiranja države kot poglavitno in odločilno vprašanje socialističnega družbenega sistema. V sferi ekonomskih odnosov pomeni ta proces hkrati tudi proces premagovanja ostankov državnega kapitalizma. Odmiranje države je proces, katerega trajanje je odvisno od vrste okoliščin, proces, v katerem se vidno zmanjšuje vloga države, preobražajo organi drža­ ve, nenehno razvija neposredna demokracija in povečujejo funkcije različnih organov družbenega samoupravljanja. Oblike, v katerih se kaže ta razvoj, so se izkazale že do zdaj kot različne in bodo takšne tudi v bodoče. Potemtakem v socialistični družbi prehodne dobe ne prenehajo delovati — čeprav v kvalitativno bistveno spremenjenih odnosih in ob splošni tendenci po transformiranju, slabljenju in odmiranju vsega, kar je povezano s starimi družbenimi odnosi — tudi tiste družbene sile, ki so karakteristične za poslednje faze kapitalizma. Delavski razred in njegove najbolj napredne sile i zavestno i stihijsko nasprotujejo razraščanju tendenc, ki odsevajo interese, pojmovanja in težnje ostankov starega reda. V določenih pogojih lahko tudi same podležejo vplivu raznih tujih interesov in ideologij, kar postane neizbežno izvor za vrsto notranjih protislovij. V dolo­ čenih pogojih lahko takšna protislovja pripeljejo in so tudi pri­ peljala celo do globljih motenj in do začasnih političnih kriz. Proti­ slovja te vrste je mogoče urejati samo postopno v dolgotrajnem evoluoijskem procesu in z bojem mnenj, v skladu z razvojem materialne baze socialistične družbe in s formiranjem socialistične družbene zavesti. Izgradnja socializma se torej ne more skrčiti na mirno, ena­ komerno in izenačeno dejavnost vodilnih sil socialistične družbe, ampak pomeni organski družbeni proces, ki se razvija preko svojih notranjih protislovij. V takšnem procesu socialistična družba odstranjuje ostanke eksploatatorskih sistemov in njihove ideologije, kakor tudi lastne prehodne in preživele odnose in oblike, lastne napake in konservativizem. Tako prihaja do izraza človekova težnja po zmerom boljših in višjih dosežkih, kar je neločljivo pove­ zano z razvojem socializma. Razvoj socializma in premagovanje notranjih protislovij

24

Vodilna vloga sociali­ stičnih sil in zavestno usmerjanje notranjih procesov

Komunisti in vodilne socialistične sàie sploh, ki razpolagajo z idejnim orožjem znanstvenega socializma in ki se opirajo na plansko upravljanje podružbljenih proizvajalnih sredstev, imajo velike mož­ nosti da zavestno usmerjajo te procese in razrešujejo protislovja. To ne pomeni, da so katerekoli vodilne socialistične sile s tem avtomatično postale zmožne, da odkrijejo in da zmerom progre­ sivno ocenijo vse oblike družbenega gibanja; niti da so imune za stihijske vplive, ki nastajajo na podlagi notranjih družbenih proti­ slovij. Ti vplivi pogosto tirajo socialistične sile ali k birokratizmu in 1- temu, da se konservativno mudijo pri preživelih oblikah sociali­ stičnega razvoja, ali k temu, da »capljajo na repu« malomeščan­ skega anarhizma in psevdoliberalizma. V takih primerih vodilne socialistične sile izgubljajo na določenih sektorjih dejansko vodilno vlogo prepuščajo stvari na milost ,in nemilost stihiji in reakcionar­ nim vplivom, delajo napake in povzročajo začasne ali trajnejše stagnacije in deformacije. Neuspehi in politične motnje so zmerom prva posledica teh napak in deformacij, vendar spodbujajo hkrati tudi k naprednej­ šim in bolj demokratičnim oblikam in odnosom v socialistični družbi. Protislovja in nasprotja te vrste pomenijo bistveno značilnost prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in prihajajo do izraza v celotni strukturi družbe. V socialistični družbi prehodne dobe se lahko razrešujejo v procesu postopnih evolucij in nenehnega napredka socialističnih odnosov. Težave objektivnih pogojev, v ka­ terih se v neki deželi gradi socialistična družba, ali deformacije, ki jih povzročajo subjektivne napake vodilnih socialističnih sil ali preživele oblike sistema — lahko v posameznih primerih in v dolo­ čenih pogojih izzovejo krče in težje družbene in politične motnje. Toda tudi takšne prehodne krize pomenijo — ko doženemo njihove prave vzroke — samo spodbudo za močnejši in hitrejši napredek socializma, za močnejši in hitrejši razvoj socialistične družbene zavesti in za premagovanje tega, kar se je preživelo, spodbudo za novo reprodukcijo vodilne vloge najbolj naprednih socialističnih sil.

25

Di'ugo poglavje BOJ ZA SOCIALIZEM V NOVIH POGOJIH Družbenopolitična vlotà delavskega razreda in njegov vpliv na družbena gibanja

Pogoji boja delavskega razreda in sociali­ stičnih sil sploh za vsakodnevne zahteve, za demokratične pravice delovnih ljudi, za oblast in za izgradnjo sooializma so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. Po eni strani so^ naloge bolj zapletene. Velika koncentracija eko­ nomske in politične oblasti v buržoazni državi, kakor tudi njena internacionalna povezanost tendenco, da bi se ustvarila nadna­ cionalna razredna oblast, otežujeta in pogosto jemljeta učinkovitost posameznim sredstvom in oblikam boja delavskega razreda, ki jih poznamo iz preteklosti. To prihaja do izraza posebno v današnjih pobojih nestabilnega miru, ki se opira na labilno ravnotežje sil. V takšni situaciji dobiva sleherna revolucionarna akcija delavskega razreda in antiimperialističnih sil mednaroden značaj in mobilizira najrazličnejše sile v svetu. Razen tega se je v najbolj razvitih kapitalističnih deželah precej okrepila praksa tako imenovanega ekonomskega »podkupovanja« nekaterih delov delavskega razreda. Ta praksa je podlaga oportu­ nističnih in reformističnih tendenc v delavskem razredu, prepre­ čuje njegovo enotnost, zamegljuje njegovo zavest in razredno so­ lidarnost v boju za socializem, absolutizira parlamentarne oblike boja kot edino pravilne, zapostavljajoč druga sredstva boja, ki omogočajo v določenih pogojih in okoliščinah večji uspeh. V takš­ nih pogojih se posreči vladajočim vrhovom, da konsolidirajo in utrdijo buržoazno-demokratične oblike države in da za določeno fazo družbenega razvoja, ustvarjajoč ustrezne iluzije, usmerijo razredni boj s posameznimi reformami in materialnimi koncesijami na pot kompromisa z delavskim razredom. Procesi te vrste zaostrujejo protislovja in ideološki boj v de­ lavskem razredu samem, otežujejo njegovo enotnost in slabijo nje­ gove revolucionarne sile. Negativne posledice so za te sile toliko hujše, če se zapirajo vase, če so obremenjene z dogmatizmom in sektaštvom, če ne upoštevajo dovolj objektivnih virov in značaja teh procesov, če niso zmožne prilagoditi oblik in metod svoje po­ litične akaije konkretnim pogojem določene faze razrednega boja. Težave povečuje naposled tudi dejstvo, da se je lotil izgradnje socializma — z revolucionarnim preobratom — do zdaj predvsem delavski razred relativno nerazvitih dežel. Od tod kopičenje izred­ no velikih težav v dosedanji socialistični praksi, ki so se kazale med drugim v mnogih negativnih pojavih in deformacijah v razvoju so­ cializma. Takšni pojavi so oteževali položaj revolucionarnega delav­ skega gibanja v boju za vpliv med množicami v kapitalističnih deželah. Vsi ti in drugi podobni faktorji delujejo kot zavora v politični akciji in ekonomskem boju delavskega razreda, krhajo njegovo

27

revolucionarno ostrino in hkrati v večji ali manjši meri negativno vplivajo na tempo in razvojne oblike družbene izgradnje v socia­ lističnih deželah. Po drugi strani se je navzlic vsemu temu razmerje družbenih sil v svetu bistveno spremenilo v korist sociailizma. Oktobrska re­ volucija, socialistične revolucije v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah, kakor tudi politične in družbene spremembe v sve­ tu, so odigrale velikansko vlogo, revolucionarne preobrazbe ne samo v deželah, v katerih so se takšne spremembe dogodile, ampak po vsem svetu. Kapitalističnega obkoljevanja izoliranega socialističnega otoka ni več, pač pa se pod vplivom nezadržne afirmacije socializ­ ma spreminja kapitalistični svet sam. Delavski razred mnogih ka­ pitalističnih dežel, posebno v Zahodni Evropi in Ameriki, si je pridobil zaradi lastnega boja kakor tudi zaradi vpliva revolucionar­ nih zmag socalizma v mnogih deželah vrsto pomembnih političnih in socialnih pravic. Vsa ta družbena gibanja, ki jih je sprožila zma­ ga več socialističnih revolucij, kakor tudi zmerom številnejše revo­ lucionarne spremembe^ ki so nastale in nastajajo v posameznih de­ želah, povzročajo družbene spremembe in reforme v drugih deže­ lah, se med seboj povezujejo in pomenijo enoten proces revolucio­ narne, socialistične preobrazbe sveta. Zaradi vsega tega sta družbena in politična vloga ter vpliv delavskega razreda na družbena gibanja po vsem svetu silno zrasla. Ideja socializma postaja blizka zmerom širšim plastem prebivalstva in delavsko gibanje dobiva zmerom večje možnosti za ustvarjanje političnih zvez s posameznimi plastmi prebivalstva in z drugimi progresivnimi gibanji. V takšnih pogojih sta postala kapitalizem in njegov politični sistem brezprimerno bolj kot kdaj prej labilna in podvržena pri­ tisku in družbenemu vplivu delovnih in demokratičnih množic. Očitno je, da na današnji ravni družbenega razvoja obstajajo in se zmerom močneje razvijajo potrebni materialni, družbeni, po­ litični in kulturni pogoji za še večje uspehe socialističnega gibanja. In iz velike raznovrstnosti vseh teh pogojev raste tudi možnost različnih poti in oblik boja za socializem. Zaradi viharnega gibanja današnjega človeštva k socializmu je socializem že postal vsakodnevna praksa na stotine mili­ jonov ljudi, praksa, ki se neprestano bo­ gati z novimi oblikami in novimi gibanji v neposredni socialistični izgradnji in v boju delavskega razreda in socialističnih sil za vpliv na družbena gibanja v kapitalističnih deželah. Zaradi vsega tega dobiva v današnjih pogojih boj delavskega razreda večjo širino in brezprimerno raznovrstnejše oblike, kakor jih je imel v preteklosti. Ta boj pomeni nenehno prepletanje re­ volucionarnih in tako imenovanih mirnih političnih akcij. Delavski razred se kot vodilna družbena sila prebija naprej v ostrih revoPogoji in oblike boja delavskega razreda za socializem

28

luoionarnih in antiimperialističnih 'Spopadih, kakor tudi v parla­ mentarnih in drugih, relativno mirnih oblikah boja. Medtem ko v določenih pogojih delavski razred z revolucionarnimi akcijami po­ dira do temeljev stani sistem, je v drugačnih pogojih pripravljen ali prisiljen sklepati kompromise, sprejemati medsebojne koncesije m se zadovoljevati z reformami. V današnjih pogojih boja delavskega razreda v kapitalističnih deželah postaja velikanskega pomena njegovo spoznanje o lastni, naraščajoči moči in družbeni vlogi. Pritisk delavskega razreda in ekonomskega razvoja samega je pripeljal do delnega pospeše­ vanja procesa nacionalizacije in do raznih oblik državne kontrole nad proizvodnjo, čeprav ti procesi samo 'spodjedajo, ne pa spre­ minjajo obstoječe družbene odnose. To, da prihaja na dnevni red vprašanje popolnejše nacionalizacije industrije, pospešuje stopnje­ vanje spoznanja o omejenosti in brezperspektivnosti sedanjih oblik buržoazne demokracije. Zmerom obsežnejše diskusije v »razširitvi« buržoazne demokracije na področju tako imenovane »ekonomske demokracije« govorijo o stopnjevanju nekega procesa in o končni krizi buržoazne demokracije. Vsa ta vrenja so pravzaprav samo odsev dejstva, da sodobni razvoj v zmerom ostrejši obliki zastavlja vprašanje družbenega lastništva proizvajalnih sredstev, s tem pa tudi vprašanje oblasti v celoti. Zmerom pomembnejši postaja boj delavskega razreda, da bi bili delavci udeleženi pri upravljanju nacionalizirane industrije. Od us­ pešnega razvoja tega boja je odvisna tudi stopnja razvoja tako ime­ novane ekonomske demokracije, krepitev političnih in družbenih pozicij delavskega razreda, zmanjšanje vloge birokracije in spozna­ vanje bistva sodobnih tehnokrat-ičnih tendenc. Kapitalistični razred j,e primoran, da tudi na tem področju daje manjše koncesije, sku­ šajoč dati raznim oblikam udeležbe delavcev pni upravljanju go­ spodarstva takšno vsebino, ki ne bo bistveno omejila pravic kapitalistov-lastnikov, skušajoč hkrati te koncesije izkoristiti za slabitev boja in pritiska delavskega razreda. Delavski razred se zmerom bolj zaveda, kakšne možnosti ima in kako omejene so dosedanje koncesije. V sedanjem času, v teku neposrednega vsakodnevnega boja de­ lovnih množic za rešitev vprašanj, ki se tičejo njihovih ekonom­ skih interesov in demokratičnih pravic — se odpirajo tudi takšna vprašanja, kot so: nacionalizacija in druge oblike podružbljevanja proizvajalnih sredstev in ekonomskih funkcij, upravljanje podjetij in razne oblike samoupravljanja, boj proti birokratizmu, razvoj demokracije, položaj delovnih ljudi v proizvodnji in družbi, sodelo­ vanje in kontrola delavcev, delovnih ljudi, potrošnikov v organih gospodarskega upravljanja itd. Vsa ta vprašanja so bistvenega pomena za delavsko gibanje v celoti kot oblike boja za krepitev družbenega vpliva delavskega razreda, za njegovo zedinjevanje, za razvijanje njegove socialistične zavesti, za oblast.

29

V nerazvitih deželah postaja odločilni faktor hitrejšega eko­ nomskega in družbenega napredka sodelovanje mladega delavskega razreda z najširšimi plastmi narodov, ki j^h je zajel boj proti im­ perializmu, kakor tudi aktivni boj delavskega razreda proti posku­ som, da bi napore osvobojenih narodov, katerih namen je, da bi premagali zaostalost in ekonomsko odvisnost, izkoriščali buržoazni elementi za svojo bogatitev in za svojo ekonomsko in politično afir­ macijo. Te težnje delavskega razreda je videti tudi v njegovih zah­ tevah, da bi dobil močnejši vpliv na komandne položaje v družbi, na upravljanje podržavljenih ekonomskih funkcij, kakor tudi v njegovem odporu proti poskusom, da bi podržavljena proizvajalna sredstva vnovič prešla v privatne roke. Dosedanji uspehi revolucionarnega boja delavskega razreda, krepitev političnih in ekonomskih faktorjev socializma, zmerom več­ ja vloga državnokapitalističnih odnosov v sodobnem kapitalizmu, nastajanje sooialističnega svetovnega sistema in drugi številni fak­ torji sodobnega družbenega razvoja — vse to odpira in bo odpiralo tudi v bodoče delavskemu razredu več možnosti kakor do zdaj, da lahko postane v posameznih deželah v določenih pogojih tudi s sredstvi relativno mirnega političnega boja vodilna sila v družbi, da dobi odločilen vpliv v oblasti in da postopno — glede na objek­ tivne pogoje in svojo politično moč — zagotovi nastanek in razvoj socializma.

Možnost mirnega prehoda v socializem nikakor ne pomeni, da se mora delavski razred v boju za socializem odreči revo­ lucionarnim sredstvom, kadar zaostrenost notranjih nasprotij in drugi pogoji zahtevajo prav takšna sredstva, to se pravi, kadar izsilijo tak izhod reakcionarni oblastniki s svojo politiko. Če bi delavski razred podlegel oportunističnim pogledom in praksi, bi se odrekel ne le svoji lastni družbeni vlogi, ampak tudi dosedanjim zmagam socialistične revolucije, ki so mu ravno omogočile, da lahko danes uspešneje uporablja parlamentarne in druge podobne metode v boju za osvojiteh vodilne družbene vloge. Kot revolucionarni razred bo delavski razred nedvomno tudi v bo­ doče z revolucionarno silo razbijal verige kapitalizma, imperializ­ ma in slehernega zatiranja, zlasti povsod tam, kjer bodo skušali reakcionarni oblastniki z nasiljem zadržati neodvmljivi tok zgodo­ vine in preprečiti delavskemu razredu in progresivnim silam pot do oblasti. Po drugi strani marksisti ne morejo dopustiti, da bi se ka­ terekoli oblike in sredstva boja spremenile v princip in dogmo, ki bi preprečevala, da bi se na določenem mestu uporabile tiste oblike politične akcije, ki ustrezajo konkretnim pogojem boja, živ­ ljenja in pojmovanja delavskega razreda in progresivnih družbenih sil sploh. Sodobni razvoj kratkega, vendar zelo bogatega in poučnega boja za socializem kaže, da so pota delovnih ljudi do oblasti in 30 Medsebojna odvisnost različnih oblik boja delavskega razreda

socializma različna, in sicer različna ne le v raznih deželah, ampak tudi v raznih razdobjih, kar je odvisno od splošnega razmerja druž­ benih sil v svetu in od konkretnih materialnih in splošnih družbe­ nih P°g°Jev, historičnih usedlin in politične tradicije v vsaki po­ samezni deželi ter, v zvezi s tem, od moči konkretnega ekonomskega in družbenega položaja ter pojmovanj delavskega razreda in delov­ nih ljudi sploh. Po drugi strani ni boj za socializem v nobeni deželi izoliran, ločen od razvoja mednarodnega socializma sploh. Izkušnje socia­ lističnih sil v eni deželi postajajo izkušnje za vse. Uspehi socializma kjerkoli v svetu krepijo socialistične sile v vsaki posamezni deželi in jim olajšujejo pot do lastnih uspehov. Prepletanje, povezovanje in spopolnjevanje vseh obstoječih ob­ lik boja, napori delavskega razreda in socialističnih sil, da bi že uresničene socialistične odnose osvobodili pojavov birokratizma in jih razvili naprej — je poglavitna značilnost družbenega doga­ janja v svetu, poglavitna značilnost današnjega boja za socializem.

Obstoj socialističnih dežel in zlasti na­ daljnji progresivni razvoj družbenih od­ nosov v njih imata velik vpliv na gibanje celotne družbe, na nadaljnje razvijanje mednarodnih odnosov v smeri enakoprav­ nosti narodov in njihove medsebojne mi­ roljubne pomoči kakor tudi v smeri nadaljnjega napredka in krepit­ ve socializma v svetu. Z dosedanjo izkušnjo socialističnega razvoja dobivata celotna teorija in praksa socializma trdnejšo podlago, večje možnosti za usmerjanje socialističnega gibanja in za obvladovanje stihije. V tem pogledu pomeni zlasti razvojna pot socializma v Sov­ jetski zvezi s svojimi uspehi in zmagami, ki so hkrati uspehi in zmage mednarodnega socializma, kakor tudi s svojimi težavami in pomanjkljivostmi — dragoceno izkušnjo mednarodnega socializma. Sovjetska zveza je bila med obema svetovnima vojnama prva in edina dežela, v kateri so prišle na oblast socialistične sile in v kateri so se izgrajevali socialistični družbeni odnosi. Revolucionar­ no gibanje delavskega razreda v drugih deželah in osvobodilna gi­ banja v kolonijah so zaradi tega gledala na Sovjetsko zvezo kot na zgled za svojo akcijo. Že samo s svojim obstojem je bila Sovjetska zveza v obdobju med dvema svetovnima vojnama poglavitno opori­ šče vseh socialističnih sil in progresivnih gibanj v svetu. Tudi re­ volucionarno gibanje v Jugoslaviji je dobivalo močno pobudo od oktobrske revolucije in socialistične graditve v Sovjetski zvezi. Izgradnja socialističnih družbenih odnosov v Sovjetski zvezi je potekala v zapletenih pogojih izredno velikih težav in ovir, ki so ji zastavljale pot. Proizvajalne sile so bile zelo malo razvite in vrh tega razdejane od vojn. V precejšnjem delu te velike dežele je vladala huda splošna

Nekatere izkušnje iz dosedanjega socialistič­ nega razvoja v Sovjet­ ski zvezi in drugih so­ cialističnih deželah

31

zaostalost. Zoper zmago oktobrske socialistične revolucije in pozneje zoper Sovjetsko zvezo kot prvo socialistično državo so bili naperjeni napori združenih reakcionarnih imperialističnih krogov iz vsega sveta. Na šibki materialni podlagi, kakršno je socializem podedoval od nekdanje carske Rusije, ni bil mogoč nadaljnji razvoj socialistič­ nih družbenih odnosov. Bilo je nujno potrebno pospešeno izgraditi materialno osnovo nove družbe in predvsem ustvariti težko industri­ jo, podlago za nadaljnji razvoj industrije. Mednarodni položaj Sov­ jetske zveze, intrige, akcije in grožnje reakcionarnih buržoaznih krogov proti prvi socialistični deželi so še bolj zaostrile položaj in vplivale na znano smer razvoja. V takšnih okoliščinah je moral celotni družbeni razvoj v Sov­ jetski zvezi izhajati iz koncentracije vseh sil za izgradnjo materialne osnove nove družbe, in sicer z lastnimi silami. Samo tako je bilo mogoče preprečiti restavracijo kapitalizma v Sovjetski zvezi. Tak­ šen splošni položaj pa je zahteval tudi izredne napore in velike odpovedi vsega delavskega razreda in delovnih ljudi Sovjetske zveze. Zaradi skrajnih naporov, žrtev in odpovedovanj sovjetskih delovnih ljudi je dosegla Sovjetska zveza med obema vojnama v tej smeri velike uspehe. Ustvarjena je bila močna industrijska baza, ki je bila zmožna ne le ohranti dosežene pridobitve sociali­ stične revolucije, ampak tudi zagotoviti nadaljnje razvijanje socia­ lističnih odnosov. S tem je bila ustvarjena materialna in politična osnova, ki je precej olajšala razvoj socializma v drugih deželah. Ti uspehi se kažejo tudi v nastajanju številčno močnega sodobnega delavskega razreda, inteligence itd., kar je korenito spremenilo tudi notranjo družbeno-ekonomsko strukturo sovjetske družbe in subjektivne pogoje za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Doseženi uspehi so bili podlaga, ki je omogočila Sovjetski zvezi, da je v drugi svetovni vojni v zvezi z drugimi silami antihitlerjevske koalicije zmagala nad blokom fašističnih sil, in to je odločilno vpli­ valo na nadaljnji progresivni razvoj današnje družbe. V taki splošni situaciji je zahteval družbeni razvoj posebno po­ udarjeno organizatorsko vlogo vodilnih družbenih sil, komunistič­ ne partije in sovjetske države, in to predvsem na področju ekonom­ skega življenja, potem pa tudi v celotnem družbenem življenju, kar je pripeljalo do velike koncentracije oblasti v rokah državnega aparata. Toda takšno koncentracijo oblasti v državnem aparatu so za­ čele spremljati manifestacije birokratsko-etatističnih tendenc, napak in deformacij v razvoju političnega sistema države in s tem tudi ostrejše in krčevitejše izražanje cele vrste protislovij, ki so tipična za prehodno dobo iz kapitalizma v socializem. V skrajni liniji je takšna praksa vodila ne le h krepitvi državne oblasti, ampak zmerom bolj tudi k vladavini enega samega člo­ veka. Na tej praksi je nastal »kult osebnosti« s poskusom, da bi ga teoretično in ideološko opravičili.

32

Komunistični partiji Sovjetske zveze in sovjetskim delovnim ljudem je za časa Stalinovega vodstva uspelo obvarovati pridobitve oktobrske revolucije, jih utrditi z uspešno industrializacijo in z zvi­ šanjem splošne kultumotehnične ravni dežele, ohraniti in razviti Sovjetsko zvezo kot oporo za vsa socialistična in progresivna giba­ nja nasiproti vztrajnemu pritisku kapitalističnih in imperialističnih sil. Toda Stalin iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni naspro­ toval birokratsko-etatističnim tendencam, ki so vznikale iz velike koncentracije oblasti v rokah državnega aparata in iz zraščanja partijskega in državnega parata, iz enostransko v ospredje stopa­ jočega centralizma. Nasprotno, on sam je postal njihov politični in ideološki nosilec. V tej smeri je bila opravljena pragmatistična revizija določe­ nih poglavitnih znanstvenih postavk marksizma in leninizma, pred­ vsem na področju teorije o državi in partiji, potem pa tudi na področju filozofije, politične ekonomije, kakor tudi na področju družbenih ved sploh. Marksistično-leninistična teorija o diktaturi proletariata kot o političnem sistemu oblasti v državi, ki odmira, in kot o sredstvu boja delavskega razreda v procesu podiranja ekonomskih temeljev kapitalizma in nastajanja političnih in mate­ rialnih osnov za svoboden razvoj novih socialističnih družbenih odnosov — je bila spremenjena v Stalinovo teorijo o državi, ki ne odmira, ki se mora čedalje bolj krepiti na vseh področjih družbe­ nega življenja in katere aparatu se pripisuje prevelika vloga pri graditvi socializma, pri razreševanju notranjih protislovij prehodne dobe, vloga, ki je morala prej ali slej začeti zavirati razvoj socia­ lističnih družbenih in ekonomskih faktorjev. Pojavi te vrste so po drugi svetovni vojni stopili v ospredje tudi na mednarodnem področju, to se pravi v nekih elementih sovjetske zunanje politike v odnosih med socialističnimi deželami, kar se je pokazalo zlasti v Stalinovi akciji proti socialistični Jugo­ slaviji, ki jo je XX. kongres Komunistične partije Sovjetske zveze soglasno obsodil kot akcijo, ki je očitno nasprotna dejanskim inte­ resom socializma. Z odporom proti takšnemu pritisku in boreč se za neodvisnost svoje dežele, se jugoslovanski komunisti in narodi Jugoslavije niso borili samo za pravico do svojega svobodnega socialističnega raz­ voja, ampak so prispevali svoj delež tudi k neizogibnemu boju proti birokratsko-etatističnim in drugim antisocialističnim deforma­ cijam v razvoju socializma in v odnosih med narodi, ki so stopili na socialistično pot. Zato je bil ta odpor dosledno socialističen in napreden in je prav zato tudi prispeval h krepitvi in napredku socializma na svetu sploh. Vsi ti in drugi znani negativni pojavi in napake so — posebno zaradi tega, ker so nekatere izmed njih posnemali in ponavljali tudi v posameznih socialističnih deželah — prizadejali škodo tako mednarodnemu socializmu kakor tudi socialistični izgradnji v Sovjetski zvezi. Vendar niso mogli trajno deformirati in tudi ne trajneje zavreti razvoja socializma v Sovjetski zvezi, kajti soci­ 33

alistične sile v tej prvi deželi 'socializma so tako narasle in se okre­ pile, da so se prebijale tudi skozi ovire birokratizma in »kulta osebnosti«. Prav zato so neposredno po Stalinovi smrti in XX. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze začeli postopno odstranjevati posamezne deformacije, ki so nastale pod vplivom omenjenih negativnih tendenc. Visoka raven razvoja proizvajalnih sil, ki je bila dosežena v Sovjetski zvezi, dominantni družbeni vpliv delavskega razreda in formiranje številne, e socialističnim sistemom tesno povezane inteligence — omogočajo, da poteka ta proces uspešno dalje, s čimer dobiva napredek socializma novo spodbudo. Sodobni razvoj in doseženi rezultati omogočajo socialističnim silam, da se še z večjo zavestjo in z večjo vztrajnostjo in širino borijo za nadaljnji napredek socialističnih odnosov in za to, da se odpravijo, oslabijo ali izolirajo izvori raznih deformacij socialistič­ nega razvoja. Teorijo in prakso, ki konservirata določene prehodne oblike v socialistični izgradnji in zapirata perspektivo delavskemu razredu in vsemu ljudstvu, je treba kritizirati, pobijati in za­ vračati. Za vodilne politične sile 'socialističnih dežel in socializma sploh postajajo zmerom bolj aktualni tisti problemi, v katerih se kaže največji interes delovnih ljudi: vprašanja o oblikah in načinu upravljanja ekonomskih in drugih družbenih funkcij, vprašanja demokratizacije in postopnega omejevanja administrativno-centralističnega vodenja, vprašanja nenehnega širjenja sodelovanja pro­ izvajalcev pri upravljanju proizvajalnih sredstev in gospodarstva sploh, vprašanja nenehnega širjenja področja družbenega samo­ upravljanja v horizontalni in vertikalni liniji, vprašanja nadaljnjega razvijanja socialističnega sistema delitve v skladu s socialističnim načelom »vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovem delu«, vprašanja zmerom večjega izboljševanja življenjskega standarda, zmerom širšega razvijanja oblik in metod socialistične demokra­ cije na vseh področjih družbenega življenja, vprašanja utrjevanja in nadaljnjega razvijanja demokratičnih pravic in demokratičnih družbenih obveznosti posameznega državljana in druga podobna vprašanja. Vse socialistične dežele ne morejo na isti način in v enakem tempu reševati teh in podobnih nalog na področju razvijanja soci­ alističnih družbenih odnosov. Pot, način in tempo so odvisni od konkretnih pogojev v vsaki deželi, od razmerja razrednih sil, od razvitosti ekonomskih pogojev socializma, od politične struk­ ture, tradicij in družbene zavesti množic. Toda problemi so enotni in kot taki pomenijo enotno nalogo mednarodnega socializma ter zlasti komunističnih partij in sploh socialističnih sil, ki so na oblasti ali ki lahko bistveno vplivajo na družbena gibanja. Razre­ ševati protislovja prehodne dobe iz kapitalizma v socializem pomeni predvsem reševati te probleme in s tem zagotoviti nepretrgano napredovanje vseh oblik socialistične izgradnje. Na tej poti delajo komunisti lahko kdaj tudi napake, toda takšnih napak ni težko 34

popravljati, kajti to so napake vzpona. Veliko teže je popravljati napake in njihove posledice, ki nastanejo zaradi zaviranja soci­ alističnega družbenega razvoja in zaradi vztrajnega ohranjevanja preživelih oblik in metod.

Napredek socializma ni odvisen samo od objektivnih pogojev družbenega raž­ voja in od odločenosti delavskega gibanja, da se v praksi bori za izgradnjo sociali­ stičnih odnosov, ampak tudi od subjektivnih zmožnosti vodilnih političnih sil. Zato je nenehni napredek in bogatitev socialistične znanstvene misli neločljiv, sestavni del boja za socializem in nje­ govo izgradnjo. Pomembni so rezultati, ki jih je delavsko gibanje doseglo v tem boju, opirajoč se v svoji praksi na velika znanstvena odkritja, katerih izraz so Marxova, Engelsova in Leninova dela. Toda pod vplivom različnih družbenih faktorjev je marksistična misel v zadnjih desetletjih zaostajala za razvojem sodobne družbe in njen poznejši razvoj se ni zmerom dosledno navezoval na njene pogla­ vitne znanstvene postavke in rezultate iin so bile pogosto ravno te postavke predmet pragmatistične revizije. Tako je nastalo mnogo vrzeli v nadaljnjem znanstvenem, marksističnem osvetljevanju so­ dobnih družbenih problemov, posebno v osvetljevanju zakonitosti in protislovij prehodnega obdobja iz kapitalizma v socializem. Na­ daljnji razvoj socializma kategorično zahteva, da se raziščejo zako­ nitosti in protislovja prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in da se socialistična znanstvena misel čimprej osvobodi pragmatističnega pritiska tistih družbenih faktorjev, ki zadržujejo njen razvoj. Samo s temi pogoji bo zmožna usmeriti se k znanstvenemu osvetljevanju poglavitnih družbenih problemov sodobnega človeštva, k pojasnjevanju zakonitosti gibanja socialistične družbe same v prehodnem obdobju in s tem še uspešneje kot do zdaj utirati pot socialistični praksi. Dva družbena faktorja in v skladu z njima dve ideološki tendenci v delavskem gibanju sta predvsem vplivali v smeri zavi­ ranja socialistične teoretične misli, v smeri revizije nekaterih poglavitnih marksističnih znanstvenih postavk. Prvi faktor je pojav birokratizma in etatizma. S tem pojavom so tesno povezane tendence po ideološkem monopolu kakor tudi poskusi, da bi se marksistična misel — ki ostaja živa in revolu­ cionarna samo tedaj, če se sama nadalje razvija in pridobiva ne­ nehno izkušnje na podlagi prakse — spremenila v statično zbirko postanih dogem in abstraktnih resnic, prilagojenih določenim prakticističnim, prehodnim potrebam. Od tod izvirajo sodobni pojavi dogmatizma in poskusi specifične etatistično-programatične revizije določenih znanstvenih postavk marksizma in leninizma. In prav ta dogmatizem proglaša za revizionizem sleherni resnični napor, da bi se marksistična misel v sodobnih družbenih pogojih dejansko Razvoj socialistične misli. _ O dogmatizmu in revizionizmu

35

nadalje razvijala, medtem ko izvaja sam istočasno globoko protiznanstveno revizijo marksizma in leninizma. K zaostajanju marksistične misli za razvojem dogodkov je pripomoglo tudi dejstvo, da je Stalin v okviru komunističnega gibanja nekaj desetletij avtoritativno, 'brez priziva ocenjeval vse sodobne procese. Nekatere Stalinove ocene so se izkazale za pra­ vilne, toda več njegovih teoretičnih naziranj je praksa demantirala. Stalin je v svojih teoretičnih analizah opustil metode materialistične dialektike in zašel v subjektivizem in metafiziko. Vendar je tudi ne glede na značaj posameznih njegovih teorij jasno, da je tak ideološki monopol moral vplivati na dogmatizacijo marksizma in leninizma. Pojav dogmatizma v komunističnem gibanju so spremljali pojavi psevdorevoluoionarnega sektaštva, izgube zaupanja v moč delav­ skega razreda, spregledovanja in podcenjevanja dosedanjih re­ zultatov socialističnega razvoja. Takšna situacija je hkrati onemo­ gočila, da bi jasno sprevideli tudi vpliv socialističnih revolucij in rezultatov socialistične prakse na družbeni razvoj v kapitalističnih deželah in na politiko vladajočih vrhov, kar je v marsičem spre­ menilo pogoje boja za socializem. Spoznanje teh dejstev je v posa­ meznih komunističnih partijah prepočasi zorelo in to je oteževalo pravočasno odkrivanje ustrezajočih oblik boja in slabilo vezi partije z množicami. Drugi faktor, ki je negativno vplival na razvoj socialistične misli, je vpliv buržoaznih ideologij, oportunizma in reformizma, deklasiranoga anarhizma itd. na delavsko .gibanje. Takšni vplivi povzročajo poskuse buržoazno-liberalistične in reformistične revi­ zije poglavitnih znanstvenih postavk socializma oziroma marksizma in leninizma. Revizionizem te vrste je pravzaprav ideološki odsev opuščanja socialističnih pozicij in izraža težnje po restavraciji te ali one oblike buržoazne družbe. Revizionizem te vrste napada revolucionarne idejne osnove delavskega gibanja in v imenu psevdoliberalističnih fraz žrtvuje interese delavskega razreda in soci­ alizma interesom reakcionarnih družbenih sil. V komunističnem gibanju se revizionizem takšne vrste opira na pojave omahovanja pred težavami, na .dezorientacijo, ki nastaja zaradi subjektivnih slabosti tega gibanja ali zaradi deformacij v graditvi socializma. V socialističnih deželah se kaže kot reakci­ onarna zavora socialističnega razvoja, kot faktor deformacije soci­ alistične države v smeri buržoaznega političnega sistema in kot faktor destruktivnega anarhističnega spodkopavanja politične baze socialistične družbe. Takšen revizionizem pomeni tudi enega od virov birokratizma, kajti ko napeljuje vodo na mlin ostankom buržoazije in reakcionarnih ideologij in ko objektivno postaja oporišče protisocialističnih -sil — zavira razvoj socialističnih odnosov, zaostruje notranja protislovja in vodi do krepitve vloge države in birokratizma. Da bi komunisti v resnici ostali vodilna siila najbolj napredne socialistične zavestne akcije, morajo biti zmožni boriti se proti 36

prvemu in proti drugemu negativnemu vplivu na razvoj socialistične misli in socialistične izgradnje. Vztrajen iidejni bo na dveh frontah, proti obema oblikama revizije znanstvenih osnov socializma, ki so jih podali Marx, Engels in Lenin in ki jih je potrdila vsa dosedanja praksa socializma, je eden od poglavitnih pogojev za napredek socializma v prehodni dobi. Toda hkrati bi morali komunisti zavrniti vse po-skuse, s kate­ rimi bi se upravičeni boj proti tej ali oni obliki revizionizma iz­ krivljal in izkoriščal za to, da bi se onemogočili potrebni napori za nadaljnji razvoj znanstvenih osnov marksizma, kakor tudi za znanstveno, marksistično razlago novih pojavov, ki so značilni za sodobni svet in po katerih morajo komunisti določati tudi svoje praktične naloge.

Nasproti velikim nalogam in možnostim, ki jih nudi sedanje razmerje družbenih sil, je delavsko gibanje razenoteno. Ta razenotenost je nastala predvsem zaradi objektivnih zakonitosti sodobnega družbenega gibanja in družbenega položaja različnih plasti delavskega razreda in je kot takšna objektivno pogojena. Toda delavskemu razredu je potrebna vsaj tolikšna enotnost, koli­ kor je je med raznimi frakcijami buržoazije. Z dolgotrajno izkušnjo se je buržoazija naučila — navzlic različnim in pogosto globokim nasprotnlim interesom posameznih svojih frakcij — odkrivati tiste osnovne elemente sodelovanja, ki ji omogočajo doseči enotnost v bistvenih vprašanjih in njenih razrednih interesih. Delavski razred je kot vplivna in posebno kot vladajoča družbena sila v mnogih de­ želah mlad in si še ni pridobil takšne izkušnje. Od tod pojav, da vlada v vrhovih posameznih delov delavskega gibanja še globoko ne­ razumevanje družbenega pomena boja za to ali ono obliko enotnosti delavskega gibanja in progresivnih sil sploh. Namesto da bi raz­ enotenost upadala, čedalje pogosteje raste. Namesto da bi se z medsebojno pomočjo razni deli delavskega gibanja v osnovnih vprašanjih socializma in miru upirali pritisku protisocialističnih sil, se pogosto s slepim prakticizmom odpirajo vrata delavskega gi­ banja tujim vplivom in interesom, celi deli tega gibanja pa se v raznih oblikah obešajo na voz reakcije. Zveza komunistov Jugoslavije misli, da je ena poglavitnih nalog vodilnih socialističnih sil — če v resnici želijo prispevati svoj delež k razvoju socializma — da se ne glede na ideološke razlike vztrajno in trajno borijo, da bi nastala takšna atmosfera in takšni odnosi v delavskem gibanju, ki bodo omogočili razne oblike skupne akci­ je, vzajemne ali enostranske pomoči, zapirali vrata pred sovraž-

Stanje v delavskem gibanju

37

nikom in zagotovili zmerom svobodnejše oblike socialističnega boja mnenj v delavskem gibanju samem.

Komunistične in druge revolucionarne partije delavskega razreda so odigrale v dosedanjem razvoju socializma velikansko vlogo. Komunisti so se pod vodstvom ve­ likega Lenina borili na čelu oktobrske revolucije in odprli novo dobo zgodovine. Komunisti so bili edina sila, ki je bila zmožna stopiti na čelo revolucionarnih energij in stremljenj ljudskih mno­ žic v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugh deželah in jih organi­ zirati za boj in zmago. Komunisti so bili na čelu revolucionarne ekspropriacije vladajočih razredov v mnogih deželah ljudske de­ mokracije. Komunisti so bili praviloma revolucionarno jedro ali najodločnejši zavezniki v mnogih protiimperialističnih gibanjih in vstajah. Bili so najbolj borbeno jedro antifašističnega gibanja in protihitlerjevske vojne. Komunisti so bili na čelu tistih pogla­ vitnih dogodkov zadnjih desetletij, ki so dali vsej zgodovini člo­ veštva novo vsebino in novo smer. S tem da so komunistične partije zbirale najbolj revolucionarni del delavskih množic, jih vzgajale v duhu razredne zavesti in spoznanja o zgodovinski vlogi delav­ skega razreda ter si prizadevale, da bi se v vsakodnevnem boju ravnale po revolucionarnem nauku Marxa, Engelsa in Lenina, s o bile aktivna vodila sila revolucionarnega procesa, ki se je razvijal po oktobrski revoluciji. Te velike zgodovinske vloge ne morejo komunistom več oporeči in tudi ne zmanjšati nikakršne klevete sovražnikov socializma in nikakšna opravljanja oportunistov, filistrov, malomeščanskih frazerjev, zmanjšati je ne morejo niti lastne, četudi zelo velike na­ pake. Brez te vloge komunistov bi danes ne bil to, kar je in kar bo neizogibno jutri. V vseh teh dogajanjih so komunisti predstavljali in organizi­ rali živo revolucionarno socialistično akcijo, takšno, kakršno so revolucionarne množice razumele, zahtevale in jo bile pripravljene vzeti na svoja ramena. Zato so tudi zmagovali. Samo v takšnih pogojih bodo zmagovali tudi v bodoče. Toda dosežene zmage so spremljali tudi določeni negativni pojavi v mednarodnem komunističnem gibanju. To so: pojavi birokratizma, dogmatizma, za levičarskimi frazami skritega opor­ tunizma, sektaštva, pretiranega občutka moči, idejnega in politič­ nega monopolizma itd. Zaradi takšnih pojavov posamezne komu­ nistične partije niso v zadostni meri spoznale, da so se pogoji za boj delavskega razreda precej spremenili, niiso opazile posledic sodobnega razvoja družbenih sil v svetu in zato niso bile zmerom zmožne, da bi si zastavljale naloge v skladu s takšnim razvojem stvari. Zaradi takšnega zaostajanja in pod vplivom buržoaznih sil je prišlo do tega, da so se posamezne komunistične partije zaprle vase in se celo izolirale, posebno v deželah, v katerih so bili tudi

Komunistične in druge revolucionarne partije delavskega razreda

38

objektivni pogoji neugodni za razvoj revolucionarnega delavskega gibanja. Kot neposredna posledica takšne izolacije se je — spet v nekaterih deLih komunističnega gibanja — pojavila tendenca po .pasivnem čakanju na rezultate mednarodnega razvoja, kar je ne­ katere komunistične partije pripeljalo na rob nevarnosti, da bi nehale delovati kot revolucionarni, ustvarjalni in gibalni faktor družbenega razvoja v svojih deželah. Iz te osnove izvira pogosto tudi nemočni odnos do oportuni­ stično in reformistično razpoloženega dela delavskega razreda. Tudii v tem pogledu prevladuje kdaj pa kdaj politika pasivnega čakanja na zunanje dogodke v upanju, da bodo ti dogodki sami rovolucionirali delavski razred. To se je pokazalo v vsakodnevni praksi tako, da je sektaška revolucionarna parola prekrila nezmož­ nost. za akcijo in stopicanje na mestu. Zveza komunistov Jugoslavije misli, da zahtevajo pogoji boja o d sleherne marksistične partije zmerom to, da je zmožna organi­ zirati ali podpreti boj delavskega razreda ravno za tiste politične in ekonomske zahteve, ki jih v določeni situaciji delavske množice lahko razumejo in se zanje borijo. Samo s takšnim bojem se ko­ munisti lahko povezujejo z delavskimi množicami in jih lahko na podlagi njihovih lastnih izkušenj usposabljajo za nadaljnje boje in višje smotre. Toda mnogim zahtevam, za katere se je delavski razred pripravljen boriti ali se zanje že bori, ni posvečena zmerom potrebna pozornost, ali pa se te zahteve obravnavajo pogosto na dogmatičen način. ~ Komunistične partije se lahko afirmirajo kot najnaprednejši in v tem smislu kot vodilni, socialistični faktor s tem, da dojemajo celovitost socialističnega procesa kljub vsej raznoterosti njegovih nosilcev in tendenc ter razumejo, da prihajajo v raznih pogojih neizogibno do izraza različni faktorji. Od tega je v največji meri odvisno, kako bodo v takšnem celovitem procesu našle svoje mesto in delovale kot gibalo zavestne socialistične akcije. Pojmovanje, da imajo komunistične partije monopol na sleherno obliko gibanja v socializem in da se izraža socializem samo v njih in po njih — je teoretično nepravilno in praktično zelo škodljivo. Dejstvo, da se danes posamezne komunistične partije osvobajajo dogem in zaprtosti vase, da doživljajo regenaracijo na podlagi analize dosedanje izkušnje in iskanja lastne poti v socializem — je izraz potrebe, da bi ujele korak s časom, z današnjimi nalogami. Velik del delavskega razreda in drugih delovnih množic gre posebno v nekaterih visoko razvitih kapitalističnih deželah za socialdemokratskimi in podobnimi strankami. Zato je treba tudi stanje v teh strankah razumeti kot sestavni del današnjega stanja v celotnem delavskem gibanju. V deželah, v katerih so bile razvite proizvajalne sile podlaga močnejši ekonomski poziciji buržoazije, je šlo delavsko gibanje

Socialdemokratske stranke in gibanja

39

pretežno po poti reformizma, ki je začeil v principu zanikati nujnost revolucionarnega boja delavskega razreda za oblast in predvidevati avtomatično preraščanje kapitalizma v socializem z vrsto postopnih reform. Poglavitne razloge za to moramo iskati med drugim v dejstvu, da je bila buržoazija v teh deželah zaradi revolucionarnega pritiska delavskega razreda in pod vplivom oktobrske revolucije in vsega kasnejšega razvoja socializma prisiljena in iz znanih razlogov tudi zmožna dati nekatere materialne in politične koncesije delavskemu razredu svoje dežele. Takšen položaj pojasnjuje, zakaj se socialdemokratske stranke niso mogle in se ne morejo razviti v zaostalih deželah. Pod pritiskom delavskega razreda na vseh področjih družbenega in ekonomskega življenja je buržoazija dala vrsto koncesij in v marsičem popustila socialdemokratskim gibanjem, vendar je para­ lelno s tem rasel tudi1 vpliv buržoazije in imperializma na del delavskega gibanja, kar je naposled pripeljalo do omiljevanja in kanaliziranja pritiska delavskega razreda. Takšna situacija je kre­ pila socialdemokratske stranke in hkrati vzrejala v njihovih vrstah tendence po zmerom močnejšem obračanju teh strank k srednjim slojem, k temu, da bi veliki deli teh strank sprejeli ideologijo in mentaliteto srednjih slojev. Tu je poglavitni vir nenehne kre­ pitve tistih struj v socialdemokratskih strankah, ki težijo po odmikanju teh strank od zavestnega in sistematičnega boja za socializem in po tem, da bi se spremenile v prakticistioni instru­ ment reformistične stihije. Vzporedno s tem so posamezne struje v vrstah socialne demo­ kracije zmerom bolj odrekale delavskemu razredu pravico do samo­ stojne politike in zapirale perspektive njegovi samostojni politični akciji, medtem ko so istočasno v teoriji in praksi podpirale biro­ kratske in tehnokratske tendence. Vloga aparata v socialdemokrat­ skih strankah, posebno v sindikatih, je silno zrasla. In tudi v tem aparatu se kažejo tendence po postopnem sožitju in zraščanju z državnokapitalističnim aparatom. Takšna situacija ustvarja v socialdemokratskih strankah ugodna tla za afirmacijo birokratizma in za krepitev specifičnega reformističnega dogmatizma. Zgodovina je veliko teh dogem že demantirala. Dandanes postaja na primer že smešno zanikati revolucijo, ko je znano, da je revo­ lucija spremenila svet. Tudi vsa koncepcija politične demokracije, ki se reducira na ohranjevanje in absolutiziranje buržoaznega več­ strankarskega sistema v vseh pogojih, je statična in jo praksa nepretrgoma izpodbija. Ta koncepcija ne upošteva osnovnih zako­ nov družbenega gibanja. Predvsem ne vidi medsebojnega učinko­ vanja materialne družbene osnove in političnih oblik, ki se na njej formirajo. Ravno nosilci takšnih koncepcij tudi ne vidijo ali ne želijo videti, da cepljenje političnih oblik buržoazne demokracije na nove ekonomske odnose, ki jih je prinesla revolucija, ne pomeni nič drugega — naj to hočejo ali ne — kakor idejno utiranje poti silam buržoazne restavraoije in, v končnem rezultatu, birokrat­ skega etatizma.

40

Iz vseh teh razlogov posamezne socialdemokratske stranke, ki so prišle na oblast po parlamentarni poti, ne morejo koreniteje in hitreje spremeniti družbenih odnosov. V glavnem se omejujejo na površne ali zelo omejene reforme, predvsem na tiste, h katerim sdii kapitalistično ureditev že sam pritisk ekonomskih faktorjev. Toda tudi ti koraki so obremenjeni z vplivi birokratizma in tehnokratizma. V teh okvirih učinkujejo na socialnodemokratske stranke dejansko tiste zakonitosti prehodnega obdobja, ki učinkujejo na celotno delavsko gibanje. Vzroki, ki določajo reformistično-dogmatično orientacijo po­ sameznim tokovom socialne demokracije v notranji politiki, opre­ deljujejo tudi njihove zunanjepolitične poglede. Nekateri teh tokov aktivno podpirajo razna dejanja imperialistične politike svoje bur­ žoazije, braneč ekstraprofite in privilegije na rovaš drugih narodov in v korist lastne nacije, poglabljajo nasprotja današnjega sveta in stopnjujejo nevarnost novih vojn. Pod vplivom globokih sprememb v današnjem svetu — katerih pravih vzrokov in Izvorov veliko socialdemokratskih teoretikov ne vidi — doživljajo resne udarce vse oblike dogmatizma, ki je zrasel iz prvih razvojnih faz delavskega gibanja in socializma. Tako se začenjajo podirati zmerom bolj tudi dogme socialnega demokra­ tizma. Dinamika sodobnih družbenih odnosov se bo neizogibno kazala tudi v nadaljnjem razvoju socialdemokratskih strank. Tiste social­ demokratske stranke, ki zbirajo okoli sebe večji del delavskega razreda, se bodo znašle pred alternativo: ali da se aktivno obrnejo k socializmu in enotnosti delavskega razreda ali da izgubijo svoj družbeni vpliv.

Delavski razred se ne bori za socializem samo s pomočjo političnih strank. Z neštevilnimi velikimi in malimi stavkami bojujejo sindikati že več kakor eno stoletje partizansko vojno z oblastjo kapitala in to oblast neprenehoma načenjajo. Nenehno zviševanje števila sindikalno organiziranih delavcev in zmerom večja moč sindikatov je spremenila sindikate v najbolj množično organizirano silo delavskega razreda. Naraščajoči vpliv delavskih sindikatov v velikem delu . sveta je pomemben faktor ne le za izboljšanje trenutnega položaja de­ lavskega razreda, ampak tudi objektivno, v boju za socializem. Delavsko gibanje v celoti kaže velik interes za razvijanje sindika­ tov, s čimer je med drugim zagotovljeno večje sodelovanje širokih množic delavskega razreda pri družbenem in političnem dogajanju ter akcijah in se uspešneje branijo njihovi interesi, čeprav biro­ kratizem in oportunizem v vrhovih sindikatov pogosto zmanjšujeta moč sindikatov, zavirata iniciativo delavskega razreda in vplivata na to, da se ne izkoristijo objektivne možnosti, ki za delovanje sindikatov obstajajo. Vloga delavskih sindikatov

41

Toda ko se Zveza komunistov Jugoslavije po svojih možnostih najvztrajneje zavzema za enotnost in sodelovanje delavskih in progresivnih gibanj, je mnenja, da takšno sodelovanje v nobenem primeru ne sme pripeljati do opustitve njenih načelnih socialistič­ nih stališč, niti do odprave ideološke in politične diskusije ter medsebojne kritike. Sodobno svetovno socialistično gibanje pri­ haja do izraza v raznih oblikah in tokovih, ki jih ni mogoče odpra­ viti, ker so odsev kompliciranosti današnjih družbenih razmer. Ideološki boj, ki nastaja med temi različnimi tokovi, je pravza­ prav boj za afirmacijo najnaprednejših tendenc v konkretnih pogojih. Komunisti bi se odpovedali svoji revolucionarni družbeni vlogi, če bi v teh pogojih opustili ideološki boj proti nesocialistič­ nim, oportunističnim, sektaško-dogmatičnim in drugim negativnim tendencam v delavskem gibanju.

O dvostranskem in večstranskem sodelovanju

Jugoslovanski komunisti ne vprašujejo po oblikah sodelovanja komunističnih partij oziroma sodelovanja teh partij s socialističnimi in drugimi progresivnimi gibanji, ampak po vsebini tega sodelovanja. Jugoslovanski komu­ nisti sprejemajo tako dvostransko kakor večstransko sodelovanje s pogojem, da temelji zmerom na popolni enakopravnosti, nevsiljevanju stališč in nevmešavanju v notranje odnose partij in da služi konkretnim interesom miru, socializma in družbenega na­ predka sploh. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da sta ena ali druga oblika sodelovanja nujno potrebni za združevanje akcije socialističnih sil in naprednih prizadevanj človeštva. Će pa jugo­ slovanski komunisti v sedanjih pogojih pripisujejo pomen pred­ vsem raznim oblikam dvostranskega sodelovanja, ravnajo tako predvsem zaradi omenjenih objektivnih pogojev sodobnega razvoja socializma, pa tudi zaradi tega, ker so prejšnje oblike multilate­ ralnega sodelovanja delavskih strank — razen pozitivnih strani, kadar so te oblike sodelovanja ustrezale določenemu zgodovinskemu razdobju — rodile tudi takšne negativne pojave, ki so prizadejali znatno škodo boju za socializem in mir in ki jih mora delavsko gibanje premagati, da bi vnovič ne omadeževali demokratičnih načel socialističnega internacionalizma. Ideološki monopolizem Med temi pojavi je treba omeniti pred­ vsem tendence po ideološkem monopolu. Tendence po ideološkem monopolu so pomenile zmerom oviro za razvoj socialistične misli in so bile izvor dogmatizma in oportunistično-revizionistične reakcije. Iz tega so se rodile težnje po brezpogojni vodilni vlogi v delavskem gibanju, kar je pripeljalo do mnogih negativnih posledic še v času, ko ni bila na oblasti nobena stranka delavskega razreda. Še večjo škodo lahko priza­ denejo tendence po ideološkem monopolu potem, ko pridejo na

44

oblast stranke delavskega razreda. Naloga delavskega gibanja — posebno komunistov v večjih, močnejših socialističnih deželah, ki imajo večje odgovornosti — je, da se tako v teoriji kakor v praksi borijo za enakopravne odnose, izhajajoč iz načela, da sta pravilnost in progresivnost neke ideologije ali določenih oblik socialistične izgradnje odvisni izključno od življenjske sile in preizkušnje te ideologije v praksi, ne pa od odobritve tega ali onega mednarodnega foruma. Sleherna oblika ideološkega mono­ polizma, ki bi ovirala svoboden socialistični razvoj v socialističnih deželah, bi bila zavora razvoju mednarodnega socializma sploh. Zato Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je v sedanjem času posebno smotrno ustvarjati takšne oblike mednarodnega sodelo­ vanja, ki združujejo na čim širši podlagi napore za reševanje skupnih praktičnih nalog boja za mir, boja za socializem in za izgradnjo socializma. Interesi nadaljnjega socialističnega razvoja zahtevajo svobodne, socialistične, demokratične odnose med partijami socialističnih dežel. Ko gre za zmago socializma, je delavski razred te ali one dežele lahko za določeno razdobje zastavonoša v tem boju, je lahko v prvih vrstah tega boja ali 'lahko razpolaga z večjo material; no silo, vendar to ne pomeni, da si pridobi s tem monopolni položaj v delavskem gibanju, najmanj pa na področju ideologije. Praksa je pokazala že prej in kaže zdaj še bolj, da je sodelovanje v delavskem gibanju mogoče samo med enakopravnimi. Za sodobni razvoj je značilno tudi to, da so v več deželah prišle na Oblast komunistične partije in se zaradi tega tudi vpra­ šanje odnosov med komunističnimi partijami zastavlja še v enem, zgodovinsko novem aspektu. Vodstva komunističnih partij, ki so na oblasti, niso odgovorna za svoje delo samo svojim članom, ampak vsemu ljudstvu. To dejstvo mora odsevati tudi v značaju mednarodnih odnosov. Ko­ munistične partije, ki so na oblasti, ne morejo v medsebojnih odnosih sprejemati sklepov, ki so stvar voljenih organov, izvoljenih ob udeležbi vseh državljanov. Dosedanja praksa v mednarodnih odnosih komunističnih partij pogosto tega ni upoštevala, s čimer sta se zoževala pomen in vloga teh predstavniških organov. Proglašanje poti in oblik socialističnega razvoja katerekoli dežele za edino pravilne — ni nič drugega kot dogma, ki zavira proces socialistične preobrazbe v svetu. Splošni smotri socializma so skupni, tempo in oblike družbenega gibanja k tem smotrom pa so in morajo biti različne že glede na konkretne pogoje v posameznih deželah ali delih sveta. Svoboda notranjega socialistič­ nega razvoja in nevsiljevanje teh ali drugačnih oblik, nevmešavanje v notranje življenje in notranji razvoj posameznih gibanj, kakor tudi svobodna in enakopravna izmenjava izkušenj in sociali­ stične teoretične misli — bi morale biti potemtakem poglavitno načelo v medsebojnih odnosih socialističnih dežel in socialističnih gibanj. 45

Poskusi, da bi se priznavanje različnosti razvojnih oblik sociali­ stičnih procesov označevalo kot »nov« ideološki pojav, kot »nacio­ nalni komunizem«, nimajo nobene zveze z znanstveno razlago so­ dobnega socialističnega razvoja. Takšne teorije se lahko rodijo samo v glavah dogmatikov ali pa jih namerno mečejo v javnost predstavniki buržoazije, da bi v delavsko gibanje zanesli dezorientacijo in idejno zmedo. Takšni nameni ne smejo preprečiti spo­ znavanja in obravnavanja specifičnih gibanj, kakor tudii ne orien­ tacije delavskega razreda predvsem k problemom in razmeram lastne dežele. Ko naglasa Zveza komunistov Jugoslavije, da se komunisti borijo za socializem in izgradnjo socializma v skladu s pogoji svoje dežele, goji v svojih vrstah hkrati idejo proletarskega inter­ nacionalizma in v tem duhu vzgaja jugoslovanske delovne ljudi. Proletarski internacionalizem je bil v vsem svojem dosedanjem razvoju zmerom konkreten. To načelo vključuje: prvič, vztrajnost delavskega gibanja, da razvije v svoji deželi dosleden boj za sociali­ zem in za vsakodnevne interese delovnih ljudi, da izkoristi vse oblike dela in boja za povečanje svojega vpliva, za pripravo, da prevzame oblast in da se po prevzemu oblasti loti izgradnje socia­ lizma v skladu z interesi delovnih ljudi vsega sveta kakor tildi z interesi miru in splošnega napredka človeštva; in drugič, to načelo vključuje podpiranje takšnega boja v vseh drugih deželah, to se pravi solidarnost z delavskim gibanjem in socialističnimi silami vsega sveta v njihovem boju za vsakodnevne ekonomske in politične zahteve, za mir m za socializem. Za časa oktobrske revolucije in po njej, dokler je bila Sov­ jetska zveza edina socialistična dežela, je bila zaščita Sovjetske zveze kot poglavitnega oporišča mednarodnega socializma eno po­ glavitnih meril proletarskega internacionalizma. Danes je to merilo širše. Proletarski internacionalizem zahteva pravilen odnos, pomoč in solidarnost do sleherne socialistične dežele in do slehernega socialističnega gibanja, ki se resnično bori za socializem, za mir in za miroljubno, aktivno koeksistenco med narodi. Ideja proletarskega internacionalizma nalaga komunistom, da se vztrajno borijo za mir, da ožigosajo vsako imperialistično akcijo in se proti njej borijo, da si vztrajno prizadevajo zagotoviti pogoje za vsestransko medsebojno spoznavanje med narodi, za njihovo povezovanje in zbliževanje, da si prizadevajo odpraviti nacionalne in rasne predsodke, kakor tudi vse oblike neenakopravnosti, šovinizma in hegemonizma, značilne za kapitalistični sistem, da si prizadevajo utrjevati neodvisnost in enakopravnost narodov, da se zavzemajo za medsebojno miroljubno pomoč in vsestransko sodelovanje med vsemi narodi sploh, in še posebej za nenehno utrjevanje bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije, kakor tudi O proletarskem internacionalizmu

46

za utrjevanje njihove enakopravnosti in nemotenega materialnega in kulturnega razvoja. Velika ideja proletarskega socialističnega internacionalizma bo za Zvezo komunistov Jugoslavije tudi v bodoče vodilno načelo v vseh njenih stikih z drugimi komunističnimi, socialističnimi, progresivnimi in protiimperialističnimi gibanji, kakor tudi v vseh njenih mednarodnih odnosih nasploh.

47

Tretje poglavj e MEDNARODNI POLITIČNI ODNOSI IN ZUNANJA POLITIKA SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE

Zaostrenost In protislovnost današnjih mednarodnih odnosov

Mednarodni odnosi so se po drugi svetovni vojni bistveno spremenili, kajti v mednarodnih okvirih se je spremenilo razmerje med političnimi in družbenimi silami. Svet je danes nekaj drugega, kakor je bil včeraj. Področje delovanja imperializma v svetu se je precej zmanjšalo, socialistične in miroljubne demokratične sile pa se neprenehoma krepijo. Na velikanskih področjih je kolonialni sistem razpadel. Mnogo narodov se je osvobodilo, celi kontinenti, ki so bili skozi stoletja pod oblastjo kolonialnih držav in so do nedavnega pred­ stavljali objekt eksploatacije, so postali aktivni faktorji sodobnih mednarodnih odnosov. Fašizem, ki je pomenil najbolj reakcionarno silo sodobnega sveta, je doživel najhujši poraz. Zavest človeštva se spričo velike izkušnje iz dveh svetovnih vojnih požarov moč­ neje kot kdaj prej upira tistim težnjam in silam v sodobnem življenju, ki tirajo človeštvo na rob nove vojne katastrofe. Najbolj reakcionarni krogi kapitalizma in imperializma se še zmerom niso odrekli načrtom in organiziranju agresivnega pohoda proti komunizmu in socialističnim deželam. Nasprotje med kapi­ talističnim in socialističnim sistemom je še nadalje poglavitno na­ sprotje v sodobnem mednarodnem življenju. Boj imperializma za hegemonijo pomeni še . zmerom resno ne­ varnost v današnjem svetu. Še zmerom obstajajo med državami in narodi neenakopravni odnosi in neenakomernost ekonomskega razvoja v posameznih delih sveta se še bolj poglablja. Na tej. pod­ lagi raste tudi politična neenakopravnost. Stari kolonialni sistem svetovnega gospodarstva razpada, oblike kolonializma se spremi­ njajo, vendar ostaja delitev na industrijsko razvite metropole in nerazvite dežele-proizvajalke surovin. Težnja po ekonomski ekspanziji in povečanju lastnega bogastva nekaj »vodilnih« kapi­ talističnih dežel s sredstvi ekonomske in politične dominacije in s podrejanjem obširnih svetovnih področij še ni oslabela. Na ruševinah starega, »klasičnega« kolonializma nastajajo nove forme »neokolonializma«. Ekonomska zaostalost, revščina in težave posameznih dežel, posebno tistih, ki so se šele otresle kolonialnega jarma in se borijo zaradi tega z največjimi notranjimi težavami, se izkoriščajo za to, da bi se jim vsilila ekonomska in politična odvisnost v novi obliki. Nastajajo nove oblike povezovanja dežel, ki dobivajo pomoč, z deželami, ki dajejo pomoč. Na tej podlagi se v novih oblikah ohranja hegemonija velikih kapitalističnih dežel v svetu. Boj za to premoč se prilagaja sodobnim mednarodnim razmeram in se pogosto skriva za parolami o humanizmu, o skrbi za nerazvita področja, o nesebični pomoči itd. Boj zoper nove 49

oblike kolonializma, dominacije in hegemonizma je prav tako neizogiben kakor boj zoper stari, »klasični« kolonializem. Druga svetovna vojna je pustila vrsto nerešenih vprašanj, katerih urejanje se neprenehoma odlaga. Narodi Nemčije, Koreje, Vietnama živijo razdeljeni v države z različno družbeno uredit­ vijo, v umetnih mejah, in pomenijo pritajena žarišča odkritih spopadov. Razen tega je odprl povojni razvoj tudi druga sporna mednarodna vprašanja, ki se zaostrujejo zmerom takrat, ko jih skušajo rešiti s pozicij sile in ne v skladu s težnjami zainteresi­ ranih narodov po svobodi in neodvisnosti in po zagotovitvi miru. Negativne posledice politike s pozicij sile za splošni razvoj v svetu je bilo čutiti takoj pjo _ zaključku druge svetovne vojne in so se kopičile vse do današnjega dne, kar je poslabšalo medna­ rodne odnose. Takšna politika krepi nezaupanje, daje potuho raznim vojnohujskaškim elementom, pospešuje oboroževanje, po­ vzroča nastajanje raznih vojaških in zaprtih ekonomskih paktov, graditev vojaških oporišč, stacioniranje tujih čet na tujih terito­ rijih, zvišanje vojaških proračunov in nalaganje velikanskih bre­ men vojaških in drugih neproduktivnih izdatkov na ramena de­ lovnih ljudi. Odgovorni za to so danes in bodo pred prihodnostjo ne . le posamezni politični _ krogi ali posamezni začetniki takšne politike, ampak še bolj tisti današnji državniki, ki so navzlic zahtevam velikanske večine človeštva po enakopravnem sodelovanju in prijateljstvu vseh narodov in po splošnem človeškem napredku v miru in varnosti prišli po tej nevarni poti že daleč naprej in še zmerom po njej hodijo. Posledica vseh teh nasprotij je nastajanje vojaško-političnih paktov oziroma blokov in ponovna splošna tekma v oboroževanju, ti bloki pa spet sami po sebi poglabljajo ekonomsko delitev sveta; ne navezujejo se normalne in nujno potrebne ekonomske zveze; posamezna področja se avtarkično zapirajo vase; poskušajo, da bi gospodarski razvoj podredili začasnim političnim motivom. Zaradi tega se izredno zožuje svobodna menjava dobrin, resno se zavira razvoj proizvajalnih sil v raznih delih sveta in že samo s tem tudi svetovni gospodarski razvoj. Takšna ekonomska razdeljenost sveta še bolj zaostruje politična nasprotja v mednarodnih odnosih. Tendence, naj se ves svet razdeli na bloke, ovirajo uresničitev ideje koeksistence in so nasprotne popolni neodvisnosti in suve­ renosti narodov in držav. Ločitev na bloke ovira širše kulturno in drugačno sodelovanje med narodi, kar s svoje strani prispeva k medsebojnemu nezaupa­ nju in nestrpnosti. Dokler bo v mednarodnih odnosih dominirala politika sile, se bodo porajale iz nje tudi blokovske formacije kot izraz agre­ sivnih tendenc ali kot izraz obrambe pred takšnimi tendencami. S tem nastaja mehanizem, ki otežuje svoboden in neodvisen razvoj posameznih dežel. Obstoj blokov ustvarja pogoje, ki omogočajo reakcionarnim silam, da z izgovorom na zunanjo nevarnost dušijo notranji napredek v posameznih deželah.

50

V takšnih okoliščinah ni mogoče govoriti o stabilnem .med­ narodnem položaju. Nestabilnost v povojnem razvoju se najbolje kaže v menjajočem se zaostrovanju in popuščanju napetosti v mednarodnih odnosih. Boj za utrditev nacionalne enakopravnosti pomeni v današnjem času pomemben faktor boja za mir in družbeni napredek. Ta boj ne le da ni v nasprotju z razvojem najširšega mednarodnega sodelovanja, ampak je izhodišče za zmerom večje zbliževanje med narodi, za nadaljnji demokratični razvoj, za proces progresivnega povezovanja vseh dežel sveta v ekonomskem, političnem in kulturnem pogledu. Uspešno sodelo­ vanje in najvišjo stopnjo razumevanja je mogoče uresničiti samo med neodvisnimi in enakopravnimi narodi. Jugoslovanski komunisti se vsekakor zavedajo, da v današnjem času, ko teži človeštvo k zmerom večjemu združevanju in k čedalje tesnejšemu sodelovanju med narodi, ni absolutne neodvisnosti. Nasprotno, težnja po združevanju sveta kakor tudi tesnejše sode­ lovanje med narodi vodi k zmerom večji medsebojni odvisnosti. Ta medsebojna odvisnost bo zmerom večja zaradi njihovih skupnih interesov, ne pa zaradi vsiljevanja volje in interesov kateregakoli posameznega naroda. Zato imajo jugoslovanski komunisti za poli­ tično in ekonomsko neodvisnost takšen položaj narodov ali držav in takšne odnose med narodi, ki slehernemu izmed njih zagotav­ ljajo, da lahko enakopravno in prostovoljno prevzema tiste med­ narodne obveznosti, ki ustrezajo njegovemu lastnemu interesu in interesu drugih narodov. Zveza komunistov Jugoslavije ima razen tega za neodvisnost takšen položaj in takšne odnose med narodi, ki onemogočajo kateremukoli narodu ali državi, da bi vsilila svoje interese in svojo voljo drugim narodom. Boj za politično in ekonomsko neodvisnost narodov v sedanjih razmerah torej ne pomeni zapiranja v nacionalne meje, ampak, nasprotno, povezo­ vanje, zbliževanje in v skrajni liniji združevanje narodov v enotno svetovno skupnost na podlagi popolne enakopravnosti, zaradi spo­ znanja lastnih interesov in zavestne orientacije vsakega posameznika v tem smislu, ne glede na njegov jezik in specifičnost kulturne strukture dežele, kateri pripada. Ko se Zveza komunistov Jugoslavije bori za neodvisnost naše dežele, ne razume neodvisnosti v smislu zapiranja vase, ločevanja od drugih in izolacije. Spor, ki je izbruhnil leta 1948 zaradi odpora Komunistične partije Jugoslavije do Stalinove politike, ni bil izraz namere jugoslovanskih komunistov, da bi se izolirali, ampak je pomenil odpor zoper nepravilno, hegemonistično politiko in prakso, katerih afirmacija bi silno škodovala razvoju socializma. Resolucije Infor­ macijskega biroja komunističnih partij so skušale uzakoniti ne­ enakopravnost v odnosih med socialističnimi državami in so bile

Zgodovinski smisel boja za nacionalno neodvisnost

51

negacija neodvisnosti narodov in njihove samostojnosti v razvi­ janju socialističnih odnosov kot izhodišča za zbliževanje in večje povezovanje narodov na socialistični poti. Vse, kar se je zgodilo leta 1948, je pomenilo grobo kršitev socialističnih demokratičnih načel, ki morajo veljati za odnose med socialističnimi deželami. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da mora razvoj odnosov med socialističnimi deželami rabiti za zgled in pokazati na perspektivo ustvarjanja boljših, trajnejših in bolj vsestranskih odnosov med državami. Ti odnosi morajo temeljiti na načelih neodvisnosti, popolne enakopravnosti in spoštovanja posebnosti vsake posamezne dežele. Odpor zoper pojave nepravilne prakse v odnosih med sociali­ stičnimi deželami, ki se je večkrat pokazal na različne načine, pomeni izraz progresivnih teženj narodov socialističnih dežel: da bi gradili socializem v skladu s svojimi specifičnimi razmerami, upoštevajoč interes sooializma v celoti. Proglašenje takšne politike za »nacionalni komunizem« je lahko samo posledica dogmatičnih ali velikodržavnih naziranj, ali pa rezultat ideoloških vplivov ali spletk buržoazije. Zveza komunistov Jugoslavije zastopa stališče, da je treba iz odnosov med socialističnimi deželami izločiti ostanke tistih nega­ tivnih pojavov, ki jih je vnesel kapitalizem v odnose med velikimi in malimi, močnimi in šibkimi, razvitimi in nerazvitimi, belimi in drugopoltimi, v kulturnem oziru razvitimi in manj razvitimi deželami in narodi.

Današnji razvoj kaže, da se je mogoče izogniti katastrofi nove svetovne vojne. Podlago takšni možnosti tvori spremenjeni odnos med svetovnimi družbenimi in političnimi silami, kakor tudi prebujanje in politična aktivizacija sto in sto milijonov delovnih ljudi po vsem svetu, ki zavestno in aktivno nastopajo proti vsesplošni katastrofi, kakršno bi pomenila nova svetovna vojna. Silno so narasle sile socializma, ki pomenijo faktor miru in ki lahko odločilno vplivajo na poti in obliko nadaljnjega družbenega razvoja. Mnogi narodi so se osvobodili in nastale so številne nove države, ki težijo k miru in predstavljajo pozitivne sile v današnjih mednarodnih odnosih. Okrepilo se je tudi spoznanje o neizogbnosti in potrebi miroljubne koeksistence med državami z različnimi sistemi. Obstajajo realne možnosti, da se povečata vloga in avtoriteta Organizacije združenih narodov pri urejanju mednarodnih sporov in pri ohranitvi miru. Ta organizacija b,i 'lahko kljub svojim sedanjim pomanjkljivostim, ki so posledica vpliva obstoječih mednarodnih nasprotij, postala aktiven faktor demokratičnega mehanizma, ki bi ne služil samo za preprečevanje vojne, ampak tudi za spodbujanje in pospeše­ vanje vsestranskega sodelovanja med narodi in za njih zbliževanje, to se pravi za zmerom širše povezovanje vse človeške skupnosti. Vsi ti faktorji so vplivali na to, da zadnja leta raste spoznanje o tem, da nova svetovna vojna ni več neizogibna. Ta zaključek Problemi boja za mir

52

ne pomeni zanikanja marksistične teze, da imperializem poraja krize .in vojne, ampak opozarja predvsem na dejstvo, da sta moč in vloga imperialističnih faktorjev oslabeli, posebno v primerjavi z naraščanjem socialističnih in protiimperialističnih sil. Resno nevarnost za mir v svetu pomeni danes izredno visoka stopnja oboroženosti držav in nadaljnja tekma v oboroževanju. Ta nevarnost je danes večja kot kdajprej v preteklosti glede na to, da so največji dosežki znanosti in tehnike, predvsem jedrska energija, v službi proizvodnje orožja, namenjenega množičnemu uničevanju ljudi in vsesplošnemu materialnemu uničevanju. Politika ravnotežja sil s pomočjo oboroževanja oziroma politika spremembe ravnotežja sil s pomočjo tekme v oboroževanju ne onemogoča samo dejanskega ravnotežja v smislu pozitivne stabi­ lizacije mednarodnih odnosov, ampak vodi človeštvo — če bi se to nadaljevalo — v novo vojno. Ljudem, ki danes upravljajo največji ekonomski potencial, dr­ žavnikom, ki odločajo o nadaljnji uporabi jedrske energije, je na­ ložena takšna odgovornost, kakršne ni imel v preteklosti nihče. Narodi so danes bolj kot kdajprej dolžni, da v interesu lastne uso­ de in usode prihodnjih generacij ne dopustijo, da bi se kdorkoli igral z orožjem, katerega uporaba vodi v največjo katastrofo člo­ veštva. Zaradi tega je za človeštvo edini izhod iz današnjih naspro­ tij v tem, da se zabrani uporaba in ustavi proizvodnja jedrskega orožja, da se doseže razorožitev, ohrani in utrdi mir. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je danes bolj kot kdaj potreben vztrajen boj za zaščito miru in za splošno razorožitev. Na tem področju je možno skupno sodelovanje vseh strank in organizacij delavskega gibanja, vseh progresivnih ljudi, najšir­ ših ljudskih plasti, pripadnikov različnih razredov in religij. Mir v današnjih pogojih pomeni predvsem miroljubno koeksistenco narodov in držav z različno družbeno ureditvijo. Ta koeksistenca ne sme biti pasivna koeksistenca na utrjenih blokovskih pozicijah; biti mora aktivna, usmerjena k čedalje širšemu sodelovanju med narodi. Predvsem mora pomeniti ustvarjanje potrebnih pogojev za to, da bi postopno urejali sporna mednarodna vprašanja, vpra­ šanja razorožitve, osvobajanja velikanskih sredstev, ki jih terja oboroževanje, pogojev za gospodarski in kulturni napredek sveta, da bi pomagali nezadostno razvitim deželam, da bi konstruktivno, miroljubno tekmovali v ekonomskem, kulturnem, znanstvenem in drugačnem pogledu med državami z različnimi družbenimi sistemi, kakor tudi za to, da bi pomaknili proizvajalne sile družbe na višjo stopnjo z uporabljanjem vseh novih dosežkov znanosti in tehnike. V skladu s tem je Zveza komunistov Jugoslavije mnenja, da je treba storiti vse, da se premaga obstoječa ločitev na bloke, ki ote­ žuje sodelovanje med narodi na vseh področjih družbenega živ­ ljenja. Realnost miroljubne politike, ki naj bi premagala ločitev na bloke, je zasnovana na spoznanju, da ni treba, da bi se iz razlik v družbeno-ekonomskih sistemih nujno porajale blokovske forma53

čije, ne glede na to, da so danes na svetu sile, ki jim je do takšne ločitve. Velik del svetovnega prebivalstva in teritorijev je zunaj blokovskih formacij. Socialistična Jugoslavija vidi v neodvisni politiki takšnih držav prispevek k najširšemu mednarodnemu so­ delovanju in utrditvi miru v svetu. Čeprav politika dežel, ki ne pripadajo blokom, ni istovetna in čeprav obstajajo razlike v nji­ hovih odnosih do posameznih blokov sil, je vsem dio tega, da bi iz današnje situacije izšle s pomočjo vsestranskega razvijanja sodelo­ vanja med vsemi deželami, ne glede na njihov družbeni sistem.v Družbeno-ekonomska in politična vsebina in vloga obstoječih blokov je različna. Zveza komunistov Jugoslavije je mnenja, da so varšavski pakt in podobni ukrepi socialističnih dežel naravna ob­ rambna reakcija na nastanek atlantskega pakta in posebno na obo­ roževanje Nemčije in nastajanje vojaško-blokovskih organizacij v zahodni Evropi. Razen tega so socialistične dežele napravile zad­ nja leta vrsto korakov in predlogov, ki naj bi pripomogli k popu­ ščanju mednarodne napetosti in s tem tudi k odpravljanju blokov­ skih pregraj med narodi. Toda v tej smeri so potrebni napori vseh narodov in vseh političnih faktorjev, ki so jim pri srcu inte­ resi miru. Zveza komunistov Jugoslavije se bo 'borila za to, da bo socialistična Jugoslavija, ki je zunaj vojaško-političnih paktov, še nadalje prispevala svoj delež k uresničitvi tega smotra.

Aktivna koeksistenca

Politika aktivne koeksistence mora bazi­ rati na spoštovanju neodvisnosti, suvere­ nosti, enakopravnosti, teritorialne nedotakljivosti in na nevmešavanju v notranje zadeve drugih dežel. Aktivno koeksistenco je mo­ goče uresničiti edino v odnosih med državami in narodi, ne pa v odnosih med bloki. Koeksistence med bloki ne more biti, kajti to bi ne bila koeksistenca, ampak začasno premirje, ki bi prikri­ valo nevarnost novih spopadov. Politika aktivne koeksistence je izraz in potreba močnega raz­ voja proizvajalnih sil. Ta razvoj je pripeljal do dejanskega povezo­ vanja vsega sveta, do tesne medsebojne odvisnosti ekonomik raz­ nih dežel, in zaradi tega je vojna kot sredstvo urejanja katerihkoli problemov in nasprotij med državami spričo neizogibne katastrofe, ki grozi človeštvu z uporabo jedrskega orožja, nesmiselna. Ta po­ litika izraža objektivne potrebe današnjega sveta po najširšem go­ spodarskem in vsestranskem kulturnem, znanstvenem in drugačnem sodelovanju. Pred alternativo vojna ali mir je politika aktivne koeksistence edina realna mirovna politika. Ta politika ustreza so­ dobnim ekonomskim potrebam svetovnega gospodarstva kot celote, katerega stabilizacije in nadaljnjega razvoja si ni mogoče misliti brez enakopravne in širše, normalne in svobodne svetovne ekonom­ ske kooperacije na poti splošnega ekonomskega napredka sveta. Eden izmed smotrov socializma mora biti gospodarska enotnost sveta, toda takšna enotnost, ki bo prekosila kapitalistično-imperialistične oblike mednarodne delitve dela, ki bo zasnovana na inten­ zivnem gospodarskem razvoju vseh dežel sveta, ki bo temeljila na

54

vsebinsko novih in veliko bolj intenzivnih odnosih med vsemi nacionalnimi gospodarstvi, kakor je bilo to v kapitalizmu. Tako pojmovana politika aktivne koeksistence ne le da zaradi mednarodnega sodelovanja in krepitve miru služi odpravljanju vojne nevarnosti, ampak ustvarja hkrati pogoje za najhitrejši na­ predek socializma. Politika aktivne koeksistence vodi v sleherni kapitalistični državi nujno k premagovanju in slabitvi tistih sil, ki zavirajo napredek in ki pomenijo obenem potencialno nevarnost nove svetovne vojne; postavlja boj zoper imperializem in kolonia­ lizem na širšo podlago; zmanjšuje možnost hegemonistične politike; razdira temelje, iz katerih raste birokratizem, in omogoča hitrejši in lagodnejši razvoj socialističnih dežel. Ta politika torej ne le da ne ovekovečuje obstoječih družbenih formacij, ampak nasprotno, deluje tako, da se hitreje spreminjajo. Interesi utrditve miru, interesi socialističnega razvoja zahtevajo, da se socialistične sile skupno z vsemi miroljubnimi silami borijo za zmago politike miru in aktivne koeksistence. Danes so predvsem potrebni napori vseh miroljubnih sil, vseh držav in odgovornih državnikov, da bi se razvijalo sodelovanje med Vzhodom in Zaho­ dom. Pri tem imajo pomembno vlogo dežele, ki ne pripadajo blokom in ki lahko prav zaradi tega s svojo aktivnostjo veliko pri­ pomorejo k premagovanju blokovske ekskluzivnosti. Zveza komu­ nistov Jugoslavije bo tudi v.bodoče dosledna v svojem stališču, da naj zunanja politika Federativne ljudske republike Jugoslavije služi prav takšnim smotrom.

Sodobna tehnika proizvodnje in razvoj proizvajalnih sil terjata čedalje širšo medsebojno povezanost nacionalnega gospodarstva s svetovnim. Splošni napre­ dek posameznih dežel je odvisen od svobodnega mednarodnega ekonomskega, tehničnega in znanstvenega zbliževanja in sodelova­ nja. Zapiranje v nacionalne meje, avtarkija, kakor tudi diskrimi­ nacija, ki izvira iz ideoloških ali političnih motivov, nasprotujejo potrebam svetovnega gospodarskega razvoja in škodujejo ne samo posameznim deželam, ampak svetu v celoti. Iz teh razlogov lahko splošna in regionalna ekonomska zdru­ ževanja, če namreč temeljijo na objektivnih ekonomskih potrebah in če so nastala z razvijanjem enakopravnega mednarodnega eko­ nomskega sodelovanja, neposredno ali v perspektivi prispevajo k razvoju svetovnega gospodarstva, tako da bi se to gospodarstvo združevalo, da bi se ob medsebojni pomoči narodov razvijale pro­ izvajalne sile in da bi jih v določeni meri usklajevali in usmerjali. V takšnih primerih so lahko regionalne integracije stopnica na poti k širši svetovni gospodarski enotnosti. Posamezne današnje konkretne oblike regionalnega združevanja vsebujejo tudi vrsto negativnih potez, ki jim jih daje sedanja ostra blokovska delitev sveta, kakor tudi vpliv imperializma in hegemo­

Mednarodno ekonom­ sko sodelovanje in problemi integracije

55

nizma najmočnejših kapitalističnih držav. Takšni vplivi jih pogosto­ krat spreminjajo v istrumente za delitev sveta, za ohranjevanje blokov in celo v instrumente, ki spravljajo posamezne dežele v polodvisen položaj. Zato morajo biti progresivni napori, da bi se razvijala splošna in regionalna ekonomska združevanja, nujno po­ vezani z bojem proti tem in podobnim negativnim vplivom na takšna združevanja. Uspešno razvijanje mednarodnega ekonomskega sodelovanja in integracije lahko temelji samo na svobodnem in prostovoljnem povezovanju gospodarstva posameznih dežel v skladu z njihovimi skupnimi ekonomskimi interesi in na načelu enakopravnih, demo­ kratičnih odnosov. Takšna pot zagotavlja hitrejšo rast proizvajal­ nih sil v svetu, vnaša v mednarodno ekonomsko sodelovanje določene elemente kratkoročnega planiranja, omogoča zmanjševanje današ­ njih mednarodnih nasprotij, ustvarja pogoje za dajanje pomoči nerazvitim deželam v interesu vseh in celotnega svetovnega gospo­ darstva, ustvarja pogoje za aktivno koeksistenco in za svoboden razvoj narodov. Razvijanje ekonomskega sodelovanja na tej pod­ lagi, brez diskriminacije, brez blokovske ograjenosti in političnih pogojev, povezanih z ozkimi interesi posameznih dežel, je sestavni del socialistične poti k razvoju svetovnega gospodarstva. Socialistična Jugoslavija se zaradi današnjega položaja v svetu in raznih negativnih vplivov na obstoječe oblike regionalnih zdru­ ževanj ni vključila v nobeno ekonomsko regionalno integracijo. Ker ceni perspektivni pomen razvoja mednarodnega ekonomskega sode­ lovanja, pozitivno vlogo elementov novega, ki jih sedanje oblike združevanja navzlic omejitvam vendarle že vsebujejo, in ker iz­ haja iz svojih ekonomskih in političnih interesov kakor tudi iz interesov ekonomskega razvoja in miru v Evropi — razvija so­ cialistična Jugoslavija sodelovanje z različnimi evropskimi ekonom­ skimi regionalnimi organizacijami v oblikah, ki so v skladu z enakopravnimi odnosi tudi s stališča medsebojne koristi. Po drugi svetovni vojni je nastalo več novih neodvisnih držav. Te dežele za­ čenjajo razvijati svoje gospodarstvo v ob­ dobju visoko razvitega kapitalizma z močno izraženimi tendencami državnega kapitalizma, v obdobju razpadanja kapitalizma kot druž­ benega sistema in v obdobju zmerom večjega vzpona socialistične družbe. Da bi zgradile ekonomsko podlago svoje mlade politične neodvisnosti, se morajo tudi ekonomsko pospešeno razvijati. Zato so primorane, da zmerom odločneje uporabljajo državne ukrepe v gospodarskem življenju dežele. V ekonomsko nerazvitih deželah živi danes večina človeštva. Te dežele razpolagajo z velikanskim naravnim bogastvom in po­ membnimi potencialnimi možnostmi razvoja. Gospodarski razvoj teh dežel tvori osnovo njihove politične neodvisnosti in materialni pogoj dejanske enakosti v mednarodnih ekonomskih in političnih Razvoj nezadostno razvitih in zaostalih dežel

56

odnosih, to pa je hkrati ena izmed osnov za stabilnost in razvoj svetovnega gospodarstva. Zaradi tega je mednarodna pomoč nerazvitim deželam za nji­ hov ekonomski razvoj tudi v interesu celotnega svetovnega gospo­ darstva. Mednarodna pomoč lahko služi napredku samo tedaj, če je dana brez kakršnihkoli vojaških in političnih pogojev in na podlagi demokratičnih odnosov med deželami. Od tod velikanski progresivni pomen mednarodne ekonomske pomoči s kolektivno mednarodno akcijo, toda na podlagi spoštovanja neodvisnosti in suverenih pravic zainteresiranih narodov. Takšna pomoč bi bila element novega v sedanjih mednarodnih ekonomskih odnosih. Ra­ zen tega je v današnjih pogojih ena od najpomembnejših antitez imperializmu, hegemonizmu in vojni. Socialistične sile so zainteresirane, da se takšna mednarodna akcija razširi in utrdi. Socialistična Jugoslavija se najodločneje zavzema za razvijanje akcije mednarodne pomoči nerazvitim deželam posebno po ustrez­ nem mehanizmu v okviru Organizacije združenih narodov. Odločno pa se upira vsem poskusom, da bi se mednarodna ekonomska pomoč izkoriščala kot orodje za dosego političnih in vojaških ci­ ljev. Zato socialistična Jugoslavija v svoji zunanji politiki zastopa načelo, da se mednarodna ekonomska pomoč ne more vezati na kakšne politične zahteve. Ko daje socialistična Jugoslavija prednost kolektivni medna­ rodni akciji, je njen odnos tudi do bilateralnih programov ekonom­ ske pomoči pozitiven, če ne ogrožajo suverenosti dežel, ki pomoč prejemajo, in če ne vsebujejo političnih pogojev.

Naloge zunanje politike socialistične Jugoslavije

Izhajajoč iz socialističnih načel in iz zgodovinskih izkušenj jugoslovanskih narodov ter njihove pripravljenosti, da z vse­ mi sredstvi obvarujejo svojo neodvisnost in suverenost, služi zunanja politika socialistične Jugoslavije zava­ rovanju neodvisnosti, interesom svobodnega socialističnega razvoja dežele in prispeva k vsestranskemu sodelovanju med narodi. Pri uresničevanju svojih nalog se opira naša zunanja politika na načela doslednosti, javnosti in neodvisnega zavzemanja stališč. Neodvisnost jugoslovanske zunanje politike je nasprotna ego­ izmu, nacionalistični ograjenosti, ozkosrčnosti in zapiranju v lastne meje. Jugoslavija je sestavni del evropske in svetovne skupnosti, kot socialistična dežela pa sestavni del socialističnega sveta, to se pravi socialističnih in progresivnih sil današnjega človeštva. V skladu s splošnimi načeli svoje zunanje politike si je Ju­ goslavija prizadevala in si prizadeva razvijati sodelovanje m dobre sosedske odnose z vsemi sosednimi deželami ne glede na druž­ bene in politične razlike med Jugoslavijo in temi deželami, kakor tudi ne glede na njihov odnos do obstoječih blokov. Takšna poli­

57

tika ustreza interesom narodov v tem delu sveta in pomeni prispe­ vek k svetovni varnosti in miru. V vseti sosednih deželah, kakor tudi v Jugoslaviji sami. živijo različne narodne manjšine. Večnarodni socialistični Jugoslaviji, ki se je rodila v ognju narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije, je tuje sleherno zatiranje enega naroda po drugem. Vsi narodi in narodne manjšine v Jugoslaviji imajo in morajo imeti enake pravice in dolžnosti. Jugoslovanske narodne manjšine v so­ sednih deželah, kakor tudi druge manjšine, so lahko eden izmed močnih virov medsebojnega prijateljstva in meddržavnega sode­ lovanja, če vodimo do njih pravilno politiko, če so jim zagotov­ ljene demokratične pravice in omogočeno ustanavljanje institucij, ki jim lahko zagotovijo svoboden nacionalni, kulturni in gospo­ darski razvoj kot svobodnim in enakopravnim državljanom teh dežel. Zvezi komunistov Jugoslavije je tuja sleherna misel, da bi urejala manjšinska vprašanja z nasilnim spreminjanjem meja. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za enakopravne, demo­ kratične, kulturne in ekonomske pravice manjšin v svoji deželi, kakor tudi jugoslovanskih manjšin v drugih deželah. Ko se zavzema naša dežela v svoji zunanjepolitični dejavnosti za politiko aktivne koeksistence in za premagovanje blokovske razcepljenosti, razvija in bo razvijala vso možno aktivnost v okviru Organizacije združenih narodov, se bori in se bo borila za njeno univerzalnost, prispevajoč na ta način k uresničitvi smotrov, zaradi katerih je bila ta organizacija tudi ustanovljena. Dasiravno Zveza komunistov Jugoslavije ne podcenjuje negativnih vplivov mednarod­ nega pložaja na to organizacijo in tudi ne njene pogostne enostranosti, ki je posledica teh vplivov, je vendarle mnenja, da je z vztrajnim bojem miroljubnih, demokratičnih in protiimperialističnih sil mogoče doseči, da bo ta organizacija bolj kakor doslej služila kot skupen instrument težnjam narodov po medsebojnem zbližanju in miru, po sodelovanju in miroljubni vzajemni pomoči. Zveza komunistov Jugoslavije se bo za takšno zunanjo politiko Jugoslavije tudi nadalje zavzemala in storila vse, da bo, razvijajoč sodelovanje s strankami in organizacijami delavskega razreda ter z demokratičnimi, protiimperialističnimd in narodnoosvobodilnimi gibanji, prispevala k naporom in željam vseh narodov sveta, da se izognejo vojni in jo onemogočijo, da bi se začela na svetu doba mirnega ustvarjalnega dela. Usoda naših narodov in prihodnost našega socialističnega razvoja nista bili nikoli tako trdno povezani z usodo drugih narodov, z uspehi socialističnega razvoja v drugih deželah, kakor sta danes.

58

četrto poglavje SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA V JUGOSLAVIJI DRUŽBENI IN POLITIČNI IZVORI SOCIALISTIČNE REVOLUCIJE V JUGOSLAVIJI

Jugoslavija je nastala po prvi svetovni vojni kot rezultat stoletnih teženj in bojev srbskega, hrvatskega, slovenskega, makedonskega in črnogorskega naroda za združitev, toda na način, ki je nasproten demokratičnim nače­ lom, nastala je pod neposrednim negativnim vplivom velikih im­ perialističnih sil in razrednih interesov domače buržoazije. Ko je nastajala skupna država, je delavski razred in kmečko prebivalstvo vseh jugoslovanskih pokrajin zajelo revolucionarno vrenje, značilno za večino evropskih dežel. To revolucionarno vre­ nje je poostril močan vpliv zmage oktobrske revolucije v Rusiji in revolucionarni spopadli v mnogih drugih deželah. Delovne množice so si spontano prizadevale, da bi novi jugo­ slovanski državi, ki se je šele porajala, dale obeležje svojih osnov­ nih interesov. Toda revolucionarnemu delavskemu razredu je manj­ kala vodilna sila z jasnim programom, z zavestno revolucionarno orientacijo in z organizacijo, ki bi ustrezala zgodovinski nalogi. V takšnem položaju se je vladajočim reakcionarnim silam posre­ čilo, da so postopno in krvavo obračunale z revolucionarnim de­ lavskim in kmečkim gibanjem v deželi in vsilile novi jugoslovanski državi svoj lastni razredni značaj. Ko je vladajoča buržoazija z Obznano decembra 1920 leta in z drugimi ukrepi začasno zlomila delavsko in kmečko gibanje mno­ žic in tako zavarovala svojo oblast, je iz nove države napravila orodje za zaščito svojih razrednih interesov. Delavsko gibanje je bilo postavljeno izven zakona. Junija leta 1921 je bila vsiljena dr­ žavi vidovdanska ustava velikosrbske buržoazije. Udarec, ki je bil že pred tem, leta 1920, prizadejan delavskemu razredu, je bil prav­ zaprav samo prvi korak k likvidaciji slehernega demokratičnega odpora proti uvedbi monarhije, k vladavini reakcionarnih družbe­ nih sil in k sistemu nacionalne neenakopravnosti in hegemonije. Strah pred revolucionarnim valovanjem ljudskih množic je za­ časno pomiril nasprotja med nacionalnimi buržoazijama v korist velikosrbske buržoazije, ki je edina razpolagala s politično in vo­ jaško silo, pa tudi s potrebno podporo imperialističnih sil iz tuji­ ne, s čimer se je lahko uspešno zoperstavila temu revolucionar­ nemu gibanju. 59 Nastanek jugoslovanske države in njen poIitično-družbeni sistem

Ekonomska in politična odvisnost dežele. Notranja protislovja

Jugoslovanska država je združevala pod­ ročja z različno stopnjo gospodarskega in kulturnega razvoja; ta razlika je iz­ hajala od tod, ker so se razna področja razvijala skozi stoletja v različnih pogojih in pod različnimi vplivi. V celoti vzeto so sestavljala Jugoslavijo ekonomsko nerazvita področja, ki so jih opustošenja med prvo svetovno vojno pripeljala na še nižjo gospodarsko raven. Položaj delavskega razreda v novi državi je bil izredno težak, posebno še zato, ker sta tuji kapital in nerazvita buržoazija skušala izvleči iz zaostale dežele kar največje profite. Tudi na vasi so se razvijale skrajno ostre oblike eksploatacije ter povzročale pavperizacijo in proletarizaoijo velikega dela delovnih kmetov. Izredna razdrobljenost posestev, splošna zaostalost in dejstvo, da ni buržoazija niti poskušala napraviti karkoli za na­ predek kmetijstva, vse to je vzelo kmetu sleherno perspektivo za obstanek. Le zelo majhen del akumuliranih profitov in ekstraprofitov se je uporabil za razvoj proizvajalnih sil dežele. Tuji kapital, ki je dominiral v industriji, je večji del svojih dobičkov v raznih oblikah odnašal v inozemstvo, domača buržoazija pa je velik del svojih dohodkov trošila v neproduktivne namene in jih angažirala zunaj dežele. Buržoazija ni bila zmožna, da bi zaostalo deželo popeljala na pot hitrejšega ekonomskega razvoja in da bi odprla perspektivo ekonomskega izboljšanja in napredka. S polkolonialnim tipom ekonomike, z nenehno naraščajočo ekonomsko emigraoijo in s prodiranjem tujega kapitala v pogojih, ki so bili za eksploatatorje izredno ugodni, je postajala Jugoslavija ekonomsko zmerom bolj odvisna. Na takšni materialni podlagi in v takšnih materialnih protislovjih so se razvijali tudi politični odnosi v deželi. Velikosrbski hegemonizem in centralizem sta pripeljala do tega, da se je prepad med jugoslovanskimi narodi ves čas obstoja stare Jugoslavije zmerom bolj poglabljal. Na tem področju je edino delavsko gibanje zabeležilo pomembne rezultate, združujoč s svo­ jim bojem delavski razred 'in demokratične sile vseh jugoslovanskih narodov. Razen Komunistične partije Jugoslavije se ni mogla raz­ viti nobena splošnojugoslovanska stranka. Vsi poskusi, da bi na­ stale nove politične formacije na podlagi nekakšne »jugoslovanske nacionalne enotnosti«, so propadli. Nastajale so buržoazne sepa­ ratistične formaoije fašističnega tipa, ki niso imele večjega vpliva na množice. Nacionalne buržoazije so v medsebojnem boju iskale podporo v tujini. Notranji spopadi so na široko odprli vrata tujemu vme­ šavanju, m sicer z vsemi sredstvi — od ekonomske infiltracije in korumpiranja političnih vrhov pa do grobega političnega pritiska in odkritih groženj. V boju za vpliv na državno politiko so igrale

60

pomembno vlogo dinastične in vojaške klike, pa tudi vrhovi pogla­ vitnih jugoslovanskih cerkva. V državnem aparatu je zagospodo­ vala korupcija in posamezni njegovi deli so se odkrito povezovali z buržoaznimi grupaoijami, s tujim kapitalom in z njihovimi eko­ nomskimi interesi. Na državni apara,t je vplivalo razpoloženje množic, tako da ni bil zmerom zanesljiva opora oblastnikom. Vse to je pripomoglo, da so vladajoči krogi uvajali zmerom večjo upravno-politično centralizacijo, kar je še bolj poglabljalo notranja protislovja. Nasprotja med delavskim gibanjem in vladajočim razredom so se neprenehoma zaostrovala. Brezposelnost, razslojevanje vasi, brez­ obzirna eksploatacija, policijski teror, lakota v posameznih pre­ delih, veliko drugih nerešenih socialnih vprašanj, bankrotstvo bur­ žoazije pri urejanju nacionalnega vprašanja — vse to je ustvarilo široko področje za aktivnost delavskega gibanja in dajalo boju delovnih množic mest in vasi revolucionarno ostrino. Buržoazija je v krvi dušila lokalne delavske m kmečke nemire. Tesna povezava med jugoslovansko buržoazijo in vodilnimi mednarodnimi imperialističnimi silami je določila tudi jugoslovan­ sko zunanjo politiko. Ker se je jugoslovanska buržoazija povezala s politiko, ki so jo konec prve svetovne vojne vodile sile antante in iz katere je izšel tudi versajski sistem, ker je živela v večnem strahu pred revolucionarnim valovanjem množic in se zapletala v mednarodne protisovjetske načrte in intrige, je bila nezmožna, da bi zgradila kakršnokoli doslednejšo zunanjepolitično koncepcijo za obrambo neodvisnosti in miru jugoslovanskih narodov. Bila je in ostala objekt politične igre velikih sil, brez kakršnekoli samostojne vojaško-ipolltične perspektive, ki bi ustrezala elemen­ tarnim interesom neodvisnosti narodov. Samo v nečem je bila njena zunanja politika dosledna, namreč v tem, da je bila usmer­ jena proti tedaj aktualnim središčem mednarodne reakcije.

Ekonomska in politična kriza buržoazne Jugoslavije. Boj delavskega razreda in ljudskih množic

Buržoazna Jugoslavija je preživljala permanentno ekonomsko in politično krizo, Delovne množice so zahtevale demokracijo, vlado v kateri naj bi prišel do izraza njihov vpliv na oblast, na urejanje nacionalnega vprašanja v federaciji ena­ kopravnih narodov, na zadovoljitev njihovih osnovnih socialnih in ekonomskih zahtev. Reakcionarni družbeno-politični sistem je po­ stajal zmerom bolj nevzdržen, revolucionarno demokratična rešitev pa zmerom nujnejša. Zaradi povečanega pritiska delavskega razreda in ljudskih mno­ žic je velikosrbska buržoazija skupaj z deli hrvatske in slovenske buržoazije odgovorila 6. januarja 1929. leta z uvedbo odkrite dikta­ ture s pomočjo monarhistično-vojaške klike. Diktatura je začela krvavo obračunavati ne le z delavskim gibanjem, ampak sploh

61

z demokratičnimi težnjami ljudskih množic, posebno s težnjami zatiranih narodov Jugoslavije. Šestojanuarska diktatura ni mogla pripeljati do stabilizacije režima. Nasprotja v jugoslovanski družbeni stvarnosti in v njenih materialnih osnovah so imela pregloboke korenine, da bi bilo mogoče odpraviti nezadovoljstvo in zadušiti odpor ljudstva. Name­ sto da bi diktatura politično in gospodarsko krizo rešila, jo je le Še povečala. V tridesetih letih se je začelo obdobje, v katerem narašča boj ljudskih množic za rešitev političnih, ekonomskih, nacionalnih in drugih problemov. Ta boj je zavzemal zmerom večji obseg, z njim pa je rastel tudi vpliv Komunistične partije, ki je vtisnil svoj pečat odporu proti profašističndm silam v deželi in proti nara­ ščajoči fašistični nevarnosti v svetu. Pod pritiskom ljudskih mno­ žic so spodleteli poskusi uvedbe fašizma, poglavitna sila revolu­ cionarnega demokratičnega gibanja pa je bilo delavsko gibanje in njegova avantgarda — Komunistična partija Jugoslavije. Politična kriza, iz katere je buržoazija zaman iskala izhod na liniji svojih interesov, je povzročila profašistično orientacijo režima na »os« Rim—Berlin in se je s to orientacijo še bolj zaostrila. Zmerom večja nasprotja so velikosrbsko buržoazijo prisilila, da je iskala »sporazum« s hrvatsko buržoazijo zaradi skupnega boja proti delavskemu razredu in da bi odtrgala kmečke množice od revolucionarnega delavskega gibanja. Toda ta »sporazum« ni pre­ magal nasprotij med nacionalnimi buržoazijami, ni rešil nacional­ nega vprašanja in tudi ni zmanjšal pritiska nezadovoljnih ljudskih množic. Orientacija režima na fašistično »os« Rim—Berlin kot na novo središče mednarodne reakcije je spravila v nevarnost tudi sam nacionalni obstoj jugoslovanskih narodov. Zmerom očitneje je postajalo, da je edini izhod iz tega v revolucionarno demokratič­ nem urejanju nakopičenih nasprotij: v strmoglavljenju starih vladajočih skupin in v ustanovitvi nove vlade na podlagi široke demokratične enotnosti, upoštevajoč pri tem delavsko gibanje in Komunistično partijo. Takšen izhod je Komunistična partija tudi predlagala. Toda takšne poti ni bila niti pripravljena niti zmožna sprejeti nobena frakcija jugoslovanske buržoazije, ker so se vse tako zelo bale ljudskih množic, da jih je bilo strah slehernega demokratičnega koraka. To je mogel in moral storiti edino jugo­ slovanski delavski razred, opirajoč se na svojo lastno moč in na bojno zavezništvo z drugimi delovnimi množicami Jugoslavije, po­ sebno s kmeti in ljudsko inteligenco.

Vzporedno s takšnim razvojem notranje­ politične situacije je rasla, se politično in idejno krepila ter se zmerom bolj po­ vezovala z delovnimi množicami Komu­ nistična partija Jugoslavije, ki je nastala v pogojih splošnega revo-

Razvoj in vloga Komu­ nistične partije Jugo­ slavije 62

lucionarnega gibanja množic doma in po svetu po prvi svetovni vojni in oktobrski revoluciji. Nastala je iz revolucionarnega delav­ skega gibanja, od katerega se je odcepil reformistični in oportu­ nistični del socialnodemokratskih strank, ki so predstavljale odtlej le neznatno manjšino delavskega razreda v Jugoslaviji in nehale igrati količkaj pomembnejšo vlogo. Prepoved, preganjanje, zapori in druga teroristična sredstva., »legalni« in zahrbtni uboji, pa tudi lastne idejne pomanjkljivosti in napake — vse to je povzročilo, da je doživela Komunistična partija v letih po prvi svetovni vojni hude poraze in da je začasno oslabel njen vpliv na množice. Vendar je stala nepretrgoma na borbenih pozicijah in se navzlic vsem slabostim izkazala za naj­ zvestejšega branilca interesov delavskega razreda, delovnih ljudi in zatiranih narodov. Prilagajajoč se težkim pogojem ilegalnega dela, je ustanavljala ilegalna oporišča v sindikatih in v najrazlič­ nejših političnih in družbenih organizacijah. Bila je povsod, kjer so bile delovne množice, povsod, kjer je mogla vplivati na druž­ bena in politična gibanja. V nujnem procesu premagovanja negativne idejne dediščine iz preteklosti in tujih vplivov na delavsko gibanje je partija po­ stopoma izločala iz svojih vrst oportunistične, sektaško-dogmatične in zarotniško-anarhistične elemente. Tik pred drugo svetovno vojno so bili končno likvidirani frakcijski boji v partijskih vrhovih, ki so dotlej partiji zelo škodovali. Popravljene so bile najusodnejše napake iz prejšnjega delovnega obdobja partije glede nacionalnega vprašanja, glede vasi itd. Šestojanuarska diktatura in val terorja, ki jo je spremljal, sta začasno razbila precej partijskih organizacij, vendar so komu­ nisti v odporu proti temu terorju idejno-politično zoreli in čistili partijske vrste ostankov oportunizma in sektaštva. Partija se je naglo obnavljala z mladimi kadri, ki so jekleneli v boju in jih ni obremenjevalo frakcionaštvo. Enotnost partijske organizacije v državi je ustvarila pogoje za likvidacijo frakcionaških ostankov tudi v tistem delu vodstva, ki je bil zunaj dežele. Leta 1937 je stopilo na čelo partije novo vodstvo z Josipom Brozom-Titom na čelu, zraslo iz partijskih organizacij v deželi., ki so se bile v procesu hudega boja že obnovile, in ga zato ni obremenjevalo frakcionaštvo. Enotnost partijske organizacije je omogočila uspešno povezovanje partije z delavskim razredom, raz­ širitev njenega vpliva na obstoječe sindikalne organizacije, poživitev revolucionarnega boja sindikatov, aktivizaoijo mladine in močnejši vpliv partije na celo vrsto drugih množičnih organizacij, kakor tudi na kmete. Ko je partija obnovila svoje vrste in se ideološko pripravila na najtežje revolucionarne naloge, ki jih je razvoj razmer v Jugo­ slaviji z vso neizprosnostjo postavljal pred delavsko gibanje, je z jasno revolucionarno orientacijo prilagajala metode svojega dela demokratičnemu in revolucionarnemu gibanju množic. Njena prak­ tična politika in vsakodnevna, taktika sta izražali tisto, kar so

63

delovne množice v določenem trenutku lahko razumele in za kar so se bile pripravljene boriti. Obenem je partija s svojim idejnim delom odpirala najbolj naprednemu in najbolj borbenemu delu delovnih množic nadaljnjo perspektivo družbenega razvoja, per­ spektivo socializma, in je s to perspektivo povezovala boj za vsakodnevne ekonomske, socialne in politične zahteve delovnih množic. Tako je postala Komunistična partija močan politični faktor v deželi. Navzlic globoki organizacijski ilegalnosti in vladajočemu terorju ji je uspelo, da je s svojo politično akcijo prebila obroč ilegalnosti in postala najmočnejša politična organizatorica in vo­ diteljica gibanja in boja ne le delavskega razreda, ampak sploh delovnih množic in mladine. Takšna revolucionarna politična sila je bila zmožna, da v jasnem revolucionarno demokratičnem in socialističnem programu formulira težnje ljudskih množic in jih kot vodilna sila organizira za neizbežno revolucionarno razreševa­ nje napetih nasprotij v družbenih odnosih Jugoslavije. NARODNOOSVOBODILNA VOJNA IN SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA

Prvi revolucionarni proboj starega poli­ tičnega sistema se je odigral 27. marca 1941. leta. Puč zahodno orientirane frak­ cije buržoazije in vojaških vrhov proti pristopu Jugoslavije k hitlerjevskemu blo­ ku je preplavilo razpoloženje in gibanje delovnih množic, kajti naraščajoči revolucionarni demokratični pnitisk, ki je nastajal pod vodstvom Komunistične partije, ni dopustil, da bi ostal puč v mejah, v katerih so ga skušali zadržati njegovi nosilci. Komuni­ stični partiji je uspelo, da ga je razvila naprej v smeri globljega revolucionarnega gibanja. Komunistična partija je postala vodilna sila tega gibanja. V okoliščinah hitlerjevskega napada na Jugoslavijo je dobilo to revolucionarno demokratično gibanje nove oblike in novo smer. Med hitlerjevsko agresijo in okupacijo dežele je narodnoosvo­ bodilna vojna sprostila in vzdignila na površje vse revolucionarne energije, ki so se kopičile in razporejale v teku razvoja notranjih nasprotij, značilnih za staro Jugoslavijo. Zaradi tega se je narod­ noosvobodilna vojna nujno razvijala kot socialistična revolucija. Obrambna vojna v aprilu leta 1941, ki jo je vsilila Jugoslaviji fašistična agresija, je odkrila vso gnilobo buržoaznega družbeno­ političnega sistema v Jugoslaviji, njegovo popolno nesposobnost, da bi vodil boj za obrambo nacionalnih interesov ljudstva. Nje­ govo vojaško vodstvo ni bilo zmožno organizirati količkaj resnega oboroženega odpora proti agresiji, politični vrhovi pa so že prvi dan napada na državo začeli razpadati.

Sedemindvajseti marec leta 1941. Aprilski zlom buržoazne Jugoslavije. Okupacija dežele

64

Komunistična partija, ki se je že v obdobju pred vojno do­ sledno zavzemala za obrambo nacionalne neodvisnosti pred gro­ zečim fašističnim vdorom, je tudi v teh hudih dneh v nasprotju z brezglavostjo buržoaznega političnega in vojaškega vodstva spra­ vila pokonci vse svoje organizacije in pristaše, da bi mobilizirali množice, da bi organizirali industrijske in mestne centre, da bi se skupaj z vojsko uprli prodiranju okupatorskih divizij. Toda vodilni buržoazni politični in vojaški vrhovi, ki so se odločili za hitro kapitulacijo, so odbili sodelovanje s Komunistično partijo in revolucionarno demokratično razpoloženimi ljudskimi množicami in tako onemogočili te patriotične napore in poskuse. Hitra kapitulacija pred okupatorjem — kakor tudi celotna politika buržoaznih vrhov tik pred vojno in med njo — je raz­ grnila pred jugoslovanskimi narodi podobo sramotnega izdajstva buržoazije, njene strahopetnosti, nesposobnosti in hlapčevanja tujim imperialističnim interesom. Iz reakcionarnih fašističnih elementov v deželi je sestavil okupator marionetne »nacionalne« vlade na Hrvatskem (ustaši) in v Srbiji (nedičevci in ljotičevci) iin si prizadeval z njihovo pomočjo razpihati zversko sovraštvo in pokol med narodi Jugo­ slavije. Vpliv teh »vlad« in podobnih kvislinških tvorb v drugih delih Jugoslavije ni pognal globljih korenin med množicami in ni bil dolgotrajen. Medtem ko je del jugoslovanske buržoazije povezal svojo usodo s stvarjo fašističnih okupatorjev, je drugi del upal, da bo po vojni spet dobil oblast s pomočjo zahodnih zaveznikov v protihitlerjevski koaliciji. Ta del buržoazije, ki ga je predstavljala jugoslovanska vlada v emigraciji, je podpiral četniške grupacije, ki so jim pove­ ljevali oficirji bivše jugoslovanske vojske in ki so si prizadevale, da bi izzvale v deželi državljansko vojno in paralizirale narodno­ osvobodilno gibanje. Pni tem so se povezovale zmerom bolj odkrito z okupatorji in s kvislinšbimi »vladami« ter uživale hkrati pomoč zahodnih zaveznikov, ki so povezovali z njimi določene politične cilje za povojno obdobje. Zaradi politične povezanosti s starimi reakcionarnimi režimi, kakor tudi zaradi razpihovanja bratomorne vojne in sodelovanja z okupatorjem so četniki in druge podobne formacije kmalu izgubile sleherni vpliv med ljudstvom in bile v teku narodnoosvobodilne vojne uničene. Po vseh razočaranjih, ki so jih ljudske množice doživele v stari Jugoslaviji, posebno za časa njenega zloma, so zdaj bolj kot kdaj poslušale glas Komunistične partije Jugoslavije in sprejele njeno politiko, metode in organizacijo boja. V dneh, ko so nemški, italijanski, madžarski in bolgarski fašistični napadalci že izbrisali buržoazno Jugoslavijo kot državo z zemljevida, je obstajala Jugo­ slavija bolj kot kdaj prej v skupnem odporu vseh njenih narodov, ki ga je organizirala in vodila Komunistična partija.

65

Po zlomu buržoazne Jugoslavije je pozvala Komunistična partija vse narode in vse patriotdčne sile v deželi, naj se združijo v enotno fronto za boj proti okupa­ torju in njegovim domačim pomagačem, prav tako pa tudi za boj proti pasivnosti in čakanju, češ da bo prišla rešitev od zunaj. Partija je opozarjala ljudske množice v Jugoslaviji, da bodo edinole z lastnim bojem in s krepitvijo lastnih sil lahko gospodarji svoje usode, če ne želijo postati objekt v igri velikih sil po porazu napadalcev. Partija se je organizacijsko pripravljala na vstajo z razvijanjem široke mreže ilegalnih vojaških komitejev, ki so imeli nalogo ustanavljati oborožene odrede, spravljati in zbirati orožje in drug vojni material, ki je ostal po razbiti stari jugoslovanski vojski, organizirati akcije udarnih skupin po mestih in voditi lokalne uporniške boje na terenu, ki so se začeli že maja 1941. leta. Podlaga za te priprave je bilo orgamizacijsko-politično delo v predhodnem obdobju, uspešno delo pri razvijanju in krepitvi Zveze komunistične mladine Jugoslavije, ki je imela močan vpliv na mladino, in pa delo med vojaki in oficirji bivše jugoslovanske vojske. Partija je vedela, da bo nadaljnji razvoj dogodkov ustvaril pogoje, v katerih splošna oborožena vstaja ne bo samo mogoča, ampak tudi neizogibna. Politične priprave za oboroženo vstajo proti okupatorju so potekale v prizadevanju za ustanovitev Narodnoosvobodilne fronte kot široke vseljudske politične organizacije vstaje. Na platformi te fronte so se zmerom bolj aktivirale najširše ljudske množice, prav tako pa _ tudi demokratični in patriotični deli nekaterih meščanskih političnih strank, ki so se v obdobju pred vojno ali med vojno definitivno ločili od izdajalskih ali nesposobnih vod­ stev. Ti so v Narodnoosvobodilni fronti s Komunistično partijo na čelu videli realno politično silo, ki edina lahko popelje jugo­ slovanske narode v oborožen boj proti okupatorju, izbojuje svobodo in neodvisnost dežele in ji odpre svetle perspektive za prihodnost. Že meseca maja je bila partija na čelu posameznih uporniških akcij v nekaterih krajih dežele. Hitlerjevski napad na Sovjetsko zvezo pa je pospešil nastanek takšnega položaja, v katerem je splošna oborožena vstaja postala mogoča in nujna. Glavnina vo­ jaških sil hitlerjevskega bloka je bila v polni meri angažirana na poglavitni fronti druge svetovne vojne. Prepričanje ljudskih množic, da čaka hitlerjevski blok neizbežen poraz, in težnja po skorajšnji osvoboditvi sta močno spodbudili njihovo pripravljenost, da prispevajo z oboroženo vstajo svoj delež k boju Sovjetske zveze in vse protihitlerjevske koalicije proti fašističnim napadalcem in približajo tako tudi uro svoje lastne osvoboditve. Posebno delavski razred in Komunistična partija Jugoslavije sta se zavedala, da je treba v odločilnem trenutku z oboroženo vstajo podpreti prvo

Priprave Komunistične partije Jugoslavije na vstajo. Poziv k splošni oboroženi vstaji

66

deželo socializma, katere zmaga v drugi svetovni vojni je bila nujen pogoj za nadaljnjo krepitev in razvoj socializma v svetu in s tem tudi pogoj za resnično in trajno osvoboditev jugoslovan­ skih narodov in vseh drugih narodov sveta. Zato je Komunistična partija, stoječ na čelu osvobodilnega gibanja, 22. junija 1941. leta pozvala narode Jugoslavije in vse patriotične sile, posebno delavski razred in delovne množice, da s pojačenim oboroženim bojem odgovorijo Hitlerju na njegovo novo agresijo, 4. julija pa je objavila poziv na splošno oboroženo vstajo. Poziv je prišel o pravem času in je doživel množično podporo. Mreža vojaških komitejev se je spremenila v vodilno jedro narodnoosvobodilnih partizanskih odredov kot osnovnih bor­ benih sil oborožene vstaje. V konkretnih pogojih je vstaja nujno morala dobiti značaj partizanske vojne, ki je postopoma zajela vse dele Jugoslavije.

Narodnoosvobodilni boj in njegovi cilji

Uspešen razvoj oboroženega boja je omo­ gočil, da smo že konec leta 1941 od parti­ zanskih odredov kot prvih borbenih for­ macij vseljudske vstaje prešli k višji formi vojaške organizacije — k formiranju proletarskih in narodnoosvobodilnih brigad, nato pa divizij in korpusov narodnoosvobodilne vojske kot poglavitne udarne sile vstaje. Zrasla je takšna sila, ki je bila zmožna ne­ prenehoma razširjati osvobojeno ozemlje in vezati velike fašistične sile, s čimer je narodnoosvobodilna vojna v Jugoslaviji postala važen sestavni del oboroženega boja zavezniških sil proti hitler­ jevski agresiji. Uspehi v boju proti okupatorju, ki so bili pred­ vsem rezultat pravilne politike in čvrste povezave vodstva narodno­ osvobodilnega gibanja z množicami, kakor tudi sposobnosti vojaškopolitičnega vodstva, da uporablja in razvija spretnost revolucionar­ nega vojskovanja oziroma specifično strategijo in taktiko naše vojne, so neprenehoma krepili in razširjali množično osnovo vstaje in vojaške razsežnosti osvobodilne in revolucionarne vojne. Takšna politika je omogočila, da se je narodnoosvobodilna vojska razširila na nekaj sto tisoč borcev in postala pomemben ih izredno aktiven vojaški faktor protihitlerjevske koalicije. Oku­ pator je bil prisiljen sprejeti boj, ki mu je bil vsiljen na tej novi fronti, in pripeljati divizije z drugih front in iz drugih okupiranih dežel, da bi zadušil oboroženo vstajo jugoslovanskih narodov, ki je bila po svojih razsežnostih in vojaški moči edin­ stvena v zasužnjeni Evropi in ki ni ogrožala samo pozicij osnih sil na področju Jugoslavije, ampak je tudi druge podjarmljene narode opozarjala na možnost oboroženega boja znotraj Hitlerjevega »novega evropskega reda«. Narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji bi ne bil tako vztrajen in tako uspešen, če bi jugoslovanske delovne množice razen per­ spektive zmage nad fašizmom ne videle v njem tudi perspektive zmage nad starim in osovraženim buržoaznim redom v Jugoslaviji, 67

nad sistemom razrednega izkoriščanja in nacionalnega zatiranja. Težnje množic po novi, socialistični družbeni ureditvi so med oboroženim bojem zmerom bolj prevladovale. Te demokratične in socialistične težnje delovnih množic so se uresničevale postopoma z uspehi vstaje in po organih revolucionar­ ne ljudske oblasti — narodnoosvobodilnih odborih. To so bili novi organi oblasti, po katerih so delovne množice neposredno uresničevale svojo voljo. Stara mašinerija oblasti je bila razdejana in odpravljena ne samo po obliki, ampak tudi po vsem svojem družb en o-političnem sestavu. Politična osnova teh novih organov oblasti je bilo narodnoosvobodilno gibanje. Dejstvo pa, da je bilo vodilno jedro tega gibanja zveza delavcev in kmetov in da je stala na čelu gibanja Komunistična partija — je bilo za delovne množice poroštvo, da se bodo njihove socialne in politične težnje uresničile. Med vstajo in z njenimi zmagami nad okupatorjem in domačimi izdajalci se je sistem ljudske oblasti, narodnoosvobodilnih odborov, postopno krepil in širil. V tem pogledu pomeni prelomnico leto 1943, ko se je narodnoosvobodilno gibanje tudi v mednarodnih odnosih dokončno afirmiralo kot edina sila naoionalnega odpora proti fašističnemu okupatorju in kot edini nosilec realne oblasti ljudstva v Jugoslaviji. Novi organi oblasti na osvobojenih področjih, ki so po kapitulaciji Italije obsegala večji del jugoslovanskega ozemlja, so bili povezani v enoten demokratični sistem politične oblasti ljudstva tako v okviru posameznih nacionalnih teritorijev kakor tudi v okviru Jugoslavije kot celote. Ta enotni sistem nove revolucionarne oblasti je bil zgrajen na načelih federacije^ enako­ pravnih narodov, s perspektivo izgradnje boljšega in srečnejšega življenja za osnovne ljudske množice. Kakor so v politiki organov ljudske oblasti prevladovali druž­ beni in materialni interesi delavskega razreda in delovnih množic, tako se je nova državna organizacija spreminjala zmerom bolj v močno sredstvo ne le narodnoosvobodilne vojne, ampak tudi socialistične revolucije. Takšna orientacija je hkrati zahtevala definitiven obračun re­ volucionarnih organov v deželi z emigrantsko vlado v Londonu, ki je predstavljala interese buržoazije in velikosrbske hegemonije in ki je bila zaradi tega ne le izolirana od osnovnih ljudskih množic v Jugoslaviji, ampak je v zavesti množic pomenila naj večjo nevarnost za demokratično in socialistično prihodnost delovnih množic Jugoslavije. Jasen in definitiven prelom narodnoosvobodil­ nega gibanja s to vlado in s silami, ki jih je predstavljala, je postal nuien pogoj nadaljnjega razvoja narodnoosvobodilne vstaje in še širših možnosti za mobilizacijo ljudskih množic. Ta naloga je bila opravljena na drugem zasedanju Antifašistič­ nega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) v Jajcu 29. novembra 1943. leta. Sklepi tega revolucionarnega vrhovnega organa ljudske oblasti so uzakonili nastajanje nove Jugoslavije kot federativne, demokratične države, države delavskega razreda

68

in delovnih ljudi, države, ki je jugoslovanski družbi zagotovila pot socialističnega razvoja.

Ljudska oblast je že med vojno izvedla vrsto družbenih reform, četudi pravno ni spreminjala lastninskih odnosov. Te re­ forme revolucionarno-demokratičnega zna­ čaja so se nanašale deloma na zagotovitev oblasti delovnega ljudstva in na odpravo raznih polfevdalniiih ostankov in najbolj grobih oblik izkoriščanja, deloma pa je nova oblast, posebno z dosledno kon­ fiskacijo premoženja okupatorjevih sodelavcev, med katerimi se je znašla večina velike buržoazije, začela že med vojno praktično uporabljati tudi revoluoioname ukrepe socialističnega značaja. S temi ukrepi se je krepila politična in ekonomska podlaga socialističnih' sil v družbenem življenju nove, porajajoče se Jugoslavije. Začasni kompromis med revolucionarno vlado doma in rekon­ struirano londonsko emigrantsko vlado, ki je bil potreben pred­ vsem zaradi zunanjepolitičnih interesov Jugoslavije in ni bil odraz notranjih odnosov razrednih sil, ni mogel vplivati na razvoj dogod­ kov v deželi. Ves dotedanji razvoj in revolucionarne pridobitve v teku narodnoosvobodilne vojne so pričale same po sebi o vodilni vlogi delavskega razreda in njegove avantgarde in o njegovi revo­ lucionarni zvezi z osnovnimi ljudskimi množicami v Jugoslaviji. S tem je postala nadaljnja revolucionarna socialistična preob­ razba nove Jugoslavije neizogibna. Komunistična partija Jugoslavije, ki je bila trdno povezana z delavskim razredom in jo je podpirala velikanska večina drugih delovnih ljudi, se je zavestno, pogumno in sistematično lotila iz­ polnjevanja svoje zgodovinske revolucionarne naloge. Med tem procesom so iz revolucionarne vlade kmalu izpadli vsi tisti ele­ menti, ki so bili tako ali drugače povezani s starim redom, z interesi zgodovinsko preživele družbeno-politično in moralno kom­ promitirane in poražene buržoazije. Pot k realizaciji velikih zgodovinskih nalog, pot k socialistični izgradnji dežele je bila dokončno utrta s proglasitvijo Jugoslavije za federativno ljudsko republiko. Po veličini žrtev in po težavnosti naporov v boju z izredno močnim sovražnikom, po visoki morali revolucionarne narodno­ osvobodilne vojske in partizanskih odredov, po revolucionarnem zanosu vseh aktivnih udeležencev revolucije, po rasti in prekaje­ vanju revolucionarnih kadrov v narodnoosvobodilnih odborih, v vseljudski narodnoosvobodilni fronti, v političnih antifašističnih organizacijah žena in mladine — bo narodnoosvobodilna vojna in socialistična revolucija zapisana v zgodovini vojn in socialističnih revolucij kot eden naj svetlejših zgledov boja za revolucionarno socialistično družbeno preobrazbo, za nacionalno svobodo in ena­ kopravnost, boja, ki je veliko prispeval k svetovnemu boju za socializem. 69

Revolucionarni in socialistični značaj nove ljudske oblasti

Peto poglavje EKONOMSKE IN POLITIČNE OSNOVE SOCIALISTIČNE GRADITVE V JUGOSLAVIJI

Nesporna vodilna vloga delavskega razreda v državni oblasti s Komunistično partijo na čelu, to se pravi specifična oblika diktature proletariata, in pa zavest­ na in dosledna orientacija k podružbljevanju osnovnih proizvajalnih sredstev sta dajali novi ljudskodemokratični Jugoslaviji navzlic močnim ostankom starih družbenih odnosov in neizgrajenosti mla­ dih socialističnih obliilk že od začetka socialistični značaj. Nova Jugoslavija je zavestno stopila na pot graditve socialističnih druž­ benih odnosov. Takšen razvoj je zagotavljal politični in ekonomski sistem Jugoslavije. V tem razvoju je doživela Jugoslavija več faz, ki so organski del enotnega in nepretrganega procesa družbeno-ekonomskih in poli­ tičnih preobrazb v razvoju socializma.

Ljudska oblast in podružbljanje proizvajalnih sredstev

Ekspropriacija ekspropriatorjev. Vloga revolucionamega aparata oblasti

Jugoslavija se je vzdignila iz ruševin in sorazmerno zelo hitro obnovila večidel proizvodnih kapacitet z velikanskimi napori in žrtvami delovnih ljudi. Izvršena je bila nacionalizacija vseh osnovnih pro­ izvajalnih sredstev v industriji in transportu, nacionalizacija bank in trgovin, kakor tudi radikalna agrarna reforma. Izgrajena je bila državna organizacija za upravljanje teh sredstev, ki se je opirala na posvetovalno sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju pro­ izvodnje. Uvedli smo sistem socialističnega planiranja. Proglašena je bila demokratična in socialistična ustavna ureditev, ki je ustrezala kon­ kretnemu stanju družbenih odnosov in družbeno-ekonomski vlogi revolucionarnih sooialističnih sil. Organizirali smo politični in strokovni aparat oblasti. Razvila se je mreža družbenih organi­ zacij, osnovanih na socialistični družbeni zavesti. Revolucionarna vodilna vloga Komunistične partije Jugoslavije, ki se je uvelja­ vila in se utrdila med revolucijo, se je razširila na ključne držav­ ne in družbene pozicije. Vzporedno s tem se je krepila tudi vloga Ljudske fronte kot politične zveze delovnih ljudi vseh po­ litičnih in idejnih struj, ki so podpirale socialistično preobrazbo dežele. Revolucionarno navdušenje delovnih ljudi, posebno mla­ dine, je bil eden izmed faktorjev, ki so pripomogli, da smo dosegli velike rezultate. Izredni uspehi so odločilno vplivali na politično stabilizacijo nove družbe in na nadaljnjo krepitev no­ tranje enotnosti v boju za socialistično izgradnjo dežele. 71

Vendar so bili ekonomski faktorji socializma še šibki. Dežela je bila industrijsko in kmetijsko slabo razvita in zaostala, delav­ ski razred maloštevilen, malolastniška stihija močna, kapitalistični elementi trdoživi in vztrajni. Na tako nerazvitih ekonomskih te­ meljih je bilo nemogoče hitro razvijati socialistične odnose in bistveno izboljšati materialni položaj delovnih ljudi. Takšni pogoji so na področju ekonomskih odnosov narekovali potrebo po nenehni močni intervenciji države s političnimi sred­ stvi in s sredstvi revolucionarnega pritiska. Bilo je nujno po­ trebno, da je vodila aparat oblasti neposredno Komunistična partija. Potrebna je bila visoka stopnja koncentracije politične oblasti v upravnem aparatu. Samo tako je bilo mogoče razde­ jali v deželi ekonomske temelje kapitalizma in na novih družbe­ nih osnovah obnoviti v vojni porušeno gospodarstvo, da bi ustvarili materialne temelje in pogoje za nadaljnjo socialistično izgradnjo. Takšno stanje je bilo lahko samo prehodna faza. Komunistična partija Jugo­ slavije se je zavedala, da moči in sta­ bilnosti socialistične družbe ni mogoče zagotoviti izključno z revolucionarno administrativnimi sredstvi. Moč socializma je pred­ vsem v njegovi ekonomski nujnosti, v njegovi neločljivi povezavi z družbeno ekonomskimi interesi delovnih množic in v trajnem stopnjevanju spoznanja o teh osnovnih resnicah v zavesti delov­ nih ljudi. Trajnejša čezmerna uporaba revolucionarno admini­ strativnih sredstev bi neizogibno zaostrila notranje odnose, de­ formirala akcijo socialističnih sil in pripeljala do afirmacije bi­ rokratizma. Zato so komunisti in vse zavestne socialistične sile kot začetniki in nosilci progresivnega razvoja dolžni, da okrepijo — kakor hitro preneha objektivna družbena potreba po takšni vlogi države —■ svojo politično akoijo in ustvarjajo in razvijajo takšne oblike demokracije, ki omogočajo delavskemu razredu in delov­ nim ljudem sploh, da vzamejo neposredno v svoje roke uprav­ ljanje zmerom širšega področja družbenih zadev v gospodarstvu in na drugih toriščih. Samo v takšnem procesu se lahko delovni ljudje sami, vsak na svojem mestu, zavestno in spontano uspešno upirajo pritisku ekonomskih, političnih in idejnih ostankov preteklosti in postop­ no rastejo v samostojno in nepremagljivo ekonomsko-politično družbeno silo, zaradi katere bodo sredstva državnega prisiljeva­ nja zmerom manj potrebna in ki jih 'bo nazadnje tudi odpravila. Vse dotlej, dokler socialistična družba ne doseže takšne stop­ nje materialnega razvoja in demokratične stabilnosti, so možne resne reakcionarne deformaoije socialističnih odnosov.

Delovni ljudje in aparat oblasti

72

Zaradi vsega tega je bila Komunistični industrializacija partiji Jugoslavije in vsem socialističnim dežele silam v deželi naložena zelo kmalu naj. . , . bolj pomembna naloga: krepitev mate­ rialne baze sociahzina, spreminjanje socialističnih faktorjev v vo­ dilno ekonomsko silo dežele, utrditev družbene moči in vloge delavskega razreda, močnejše ekonomsko povezovanje delovnih ljudi na vasi s socialističnim gospodarstvom. Te naloge smo začeli izpolnjevati že s prvim petletnim pla­ nom razvoja socialistične Jugoslavije. V tej fazi Je bil izdelan in izpolnjen plan, po katerem naj bi se hitro povečala industrijska kapaciteta dežele, plan industriali­ zacije. Zaradi zunanjepolitičnih težav, s katerimi se je v tem času borila socialistična Jugoslavija, je realizacija tega plana zahtevala več časa in izredno hudih naporov delovnih ljudi Ju­ goslavije, predvsem njenega delavskega razreda. Rezultati teh naporov so bili odločilnega pomena za nadaljnji razvoj socializma v naši deželi. Dosežen je bil poglavitni cilj plana: socialistično gospodarstvo je postalo vodilni ekonomski faktor v deželi. Tako je postajala ekonomska moč socializma zmerom bolj očitna. Družbeno-ekonomsko strukturo dežele smo precej spremenili v tem smislu, da smo okrepili delavski razred in s tem politične sile socializma sploh. Ustvarili smo ugodnejše materialne pogoje za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in za postopno izboljševanje življenjskih pogojev delovnih ljudi, s tem pa tudi pogoje za omiljevanje protislovij med vsakdanjimi materialnimi potrebami posameznega delovnega človeka na eni strani in potrebami hi­ trejšega ekonomskega napredka družbe kot celote na drugi stra­ ni. Utrdili smo ekonomsko in politično neodvisnost države in ustvarili trdnejšo podlago za nadaljnji razvoj socialističnih od­ nosov. Ustvarjanje materialne oaze

Pomanjkljivost in negativne tendence prvih fazah razvoja socializma

Vzporedno s temi uspehi, ki so odprli nove perspektive nadaljnjega razvijanja socialističnih odnosov, je prva faza so­ cialistične izgradnje odkrila delovnim ljudem in socialističnim silam v Jugo­ slaviji tudi veliko njihovih lastnih pomanjkljivosti. Neizogibna koncentracija naporov, da pospešimo industrializa­ cijo, je morala povzročiti sorazmerno počasnejši tempo izboljše­ vanja življenjskih pogojev proizvajalcev, stopnjevala hkrati ne­ enakomernost v razvoju posameznih gospodarskih panog in ustvar­ jala določeno nestabilnost v blagovno-denamih odnosih. Zato je zaostajalo kmetijstvo, proizvodnja blaga za široko potrošnjo itd. Vprašanje plačilnega deficita v ekonomskih odnosih s tujino je postajalo zmerom ostrejše. Vse to je bilo začasnega in prehod­ nega pomena, medtem ko so napori iz preteklega obdobja ustva­ 73

rili materialno podlago za hitrejše in skladnejše, gibanje v na­ slednjem obdobju. V takšnih pogojih so na področju družbenega in političnega razvoja nastali ali se krepili nekateri negativni pojavi, kot so slabitev iniciative in nezadostna kontrola delovnih množic, admi­ nistrativni shematizem, določene nevarne tendence zraščanja par­ tije z državnim aparatom m predvsem birokratizem ter z njim povezane tendence po tehnokratizmu in etatizmu, po uvajanju določenih ekonomskih privilegijev itd. če bi se te tendence v našem družbenem življenju dalje razvijale in prevladale, bi lahko resno ogrozile vezi med vodilnimi socialističnimi silami, predvsem med Komunistično partijo Jugoslavije in širokimi delovnimi mno­ žicami.

Nove iniciative Komunistične partije Jugoslavije v boju za socialistični in demokratični razvoj

Jugoslovanski komunisti so pravočasno spoznali zgodovinsko nujnost nadaljnjih sprememb in so si aktivno prizadevali, da bi odstranili ovire, ki so prepreče­ vale socialistični razvoj. Upirali se niso samo težnjam po restavraciji buržoaznopolitičnih oblik in brezperspektivnim malomeščanskim anarhistič­ nim pojavom, ampak so preprečili, da bi se država razvijala s krepitvijo in razraščanjem svojih funkcij, z zmerom globljim prodiranjem v družbeno življenje, s povečevanjem državne admi­ nistracije, s krepitvijo tendenc birokratizma in ekonomskih pri­ vilegijev, s postopnim spreminjanjem države v silo, ki je nad družbo, v gospodarja nad ljudstvom. Tako so jugoslovanski ko­ munisti spodrezali korenine tendenci, da bi se konservirali _ uve­ deni odnosi in da bi se zaustavil nadaljnji socialistični razvoj. Komunistična partija je pravočasno sprožila celo vrsto pobud za dosledno razvijanje socialističnih družbenih odnosov v naši deželi. Izvršile so se spremembe predvsem v političnem in eko­ nomskem sistemu samem in v metodi planiranja, da bi ustva­ rili ugodnejše pogoje za samostojno in svobodnejše gibanje so­ cialističnih, ekonomskih in družbenih sil sploh. Dana je bila odločna in jasna orientacija k hitrejšemu tempu demokratizacije in k uresničevanju družbenega samoupravljanja na vseh sektorjih družbenega življenja. Sprejeti so bili ukrepi proti tendencam zra­ ščanja partije z upravnim aparatom države, proti nevarnosti njene lastne birokratizacije. Začel se je odločen boj zoper resne birokratske in etatistične deformacije v razvoju socialističnih odnosov. Veliko teh nalog smo opravili že med izpolnjevanjem prvega petletnega plana. Odločilni korak pa je bil storjen leta 1949-50, ko smo v gospodarskih organizacijah začeli ustanavljati delavske svete. Zatem je postopoma sledilo več drugih ukrepov za nadaljnji razvoj celotnega političnega in državnega sistema. 74

šesti kongres Komunistične partije Jugoslavije je te zgodo­ vinske spremembe potrdil in utrdil pota nadaljnjega socialistič­ nega družbenega gibanja. Razvoj sooialističnih odnosov in socialistične demokracije je dobil s tem novo moč in perspektivo zmerom svobodnejše ustvar­ jalne inioiative posameznikov na vseh področjih družbenega živ­ ljenja. LJUDSKA OBLAST KOT OBLIKA DIKTATURE PROLETARIATA

Družbeno bistvo . diktature proletariata

Razredno-politično bistvo ljudske oblasti v Jugoslaviji je diktatura proletariata, to se pravi oblast specifične zveze delav­ skega razreda kot vodilne družbene sile z drugimi delovnimi ljudmi. Politične oblike oblasti delovnega ljudstva, ki so zrasle iz lastnih pogojev, ustrezajo pogledom jugoslovanskih delovnih ljudi. Te oblike se bodo razvijale tudi v prihodnosti in se spre­ minjale v skladu z notranjim razvojem proizvajalnih sil in so­ cialistične družbene zavesti. Pod diktaturo proletariata ne razumemo takšne ali drugačne zunanje oblike države in tudi ne določene metode ali organizacije političnega sistema v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem oziroma komunizem, ampak njeno družbeno oziroma razrednopolitično vsebino. Oblike, metode in organizacija političnega siste­ ma rastejo iz določene družbene vsebine in morejo biti v raznih deželah in razdobjih, in neizogibno tudi so, zelo različne. Dikta­ tura proletariata je družbeno bistvo takšne oblasti in takšnega političnega sistema, v katerem ima neizpodbitno vodilno vlogo delavski razred. Vendar pa pod neizpodbitno vodilno vlogo delav­ skega razreda v tem smislu ne moremo razumeti gole navzočnosti neke delavske stranke v vladi, ampak takšne odnose razrednih in političnih sil v neki deželi, v okviru katerih so delavski razred in njegove vodilne socialistične sile v zvezi z drugimi delovnimi ljudmi zmožne spremeniti družbene odnose v skladu s svojimi družb eno-ekonomskimi interesi in jih dejansko tudi spreminjajo. Nujnost in zakonitost takšnega političnega sistema v prehodni dobi izhaja — ob velikem bogastvu njegovih demokratičnih oblik — iz zgodovinske vloge delavskega razreda, kot najbolj progre­ sivnega družbenega faktorja v sodobni družbi. Vloga 'delavskega razreda je politični izraz dejstva, da pomeni družbeno-ekonomski interes neposrednih proizvajalcev — če ga vzamemo v celoti kot interes vsega delavskega razreda, ne glede na politično zavest vsakega posameznega proizvajalca — najnaprednejšo materialno pobudo družbenemu gibanju tako v privatnokapitalistični proiz­ vodnji kalkor v proizvodnji s sredstvi, ki so (družbena lastnina. Napredna vloga delavskega razreda izhaja Judi iz^ dejstva, da se delavski razred ne more osvoboditi izkoriščanja, če pri tem tudi 75

vse družbe ne osvobodi zgodovinsko preživelega kapitalističnega sistema in slehernega izkoriščanja in zatiranja. Zato mora de­ lavski razred nujno -spremeniti ne samo razredno strukturo druž­ be, ampak tudi družbene odnose, v katerih obstaja kot razred. V pogojih diktature proletariata in družbene lastnine proizva­ jalnih sredstev ne more delavski razred uresničevati svojih last­ nih materialnih interesov in svoje zgodovinske vloge, če se hkrati ne bori za razvoj proizvajalnih sil za osvoboditev vseh ustvarjalnih ekonomskih in političnih faktorjev družbe izpod pritiska proti­ socialističnih sil: malolastniške stihije, birokratizma, konservativizma in raznih oblik pačenja socialističnih odnosov in socia­ lističnega razvoja. V tem smislu je diktatura proletariata vsak tisti politični sistem -prehodne dobe, v katerem so neposredni in prihodnji ekonomski in drugi interesi delavskega razreda — se pravi proizvajalcev, ki delajo z družbenimi proizvajalnimi sredstvi — vodilno načelo njegove celotne politične, ekonomske in druž­ bene aktivnosti. To je politični sistem, ki »pomeni samo prehod k odpravi vseh razredov in k brezrazredni družbi« (Marx). Različne politične oblike diktature proletariata izhajajo nujno iz različnosti zgo­ dovinskega razvoja posameznih narodov, iz različne družbenoekonomske strukture, različnih ekonomskih, političnih in kulturnih pogojev, različnih političnih, posebno de­ mokratičnih tradicij, običajev, naziranj in drugih posebnosti itd. 'kakor tudi iz različnega izhodišča in različnih poti, po katerih so potekale družbene preobrazbe. Tako je diktatura proletariata dobila svojo obliko v Jugo­ slaviji, kjer je proletariat z revolucionarnimi sredstvi izbojeval vodilne politične pozicije, toda v katerih je šele moral izbojevati odločilno zmago nad splošno zaostalostjo, ki daje hrano reakcio­ narnim silam. V bistveno drugačnih pogojih nastajajo politične ob­ like diktature proletariata v deželah, ki so razvite, v katerih ima socializem močno ekonomsko podlago, delavski razred pa že izbojevane socialne pridobitve. V deželi, v kateri je delavski razred postal vodilni družbeni faktor s postopnim osvajanjem in krepitvijo pozicij v sistemu oblasti, ne more imeti diktatura proletariata takšne oblike kot v deželi, v kateri je zaradi skrajne zaostrenosti notranjih nasprotij izbojeval proletariat oblast z re­ volucionarnim preobratom, -ki je kakor vihar burno in do teme­ ljev uničil stari osovraženi politični sistem in uvedel red odkrite revolucionarne diktature ter monopolne oblasti vodilnih revolu­ cionarnih sil. Nenehna krepitev socialističnih sil v svetovnem merilu in na­ raščanje njihovega vpliva na splošno družbeno gibanje v svetu bo pripomoglo, da bo v prihodnosti še veliko več različnih političnih oblik diktature proletariata — od revolucionarne diktature do

Nujnost različnih oblik diktature proletariata

76

parlamentarne vlade z odločilnim vplivom delavskega razreda in njegovih družbeno-ekonomskih interesov. Možno je, da bo razvoj razrednega boja na poti k diktaturi proletariata še povečal obilico različnih političnih form z raznimi prehodnimi političnimi obli­ kami specifičnega dvovladja in kompromisa, iz katerih bo odseval zmerom večji vpliv interesov delavskega razreda — dokler ne bo ta vpliv sčasoma popolnoma prevladal v politični obliki, ki bo izšla iz konkretnih pogojev razrednega boja. DRUŽBENA VLOGA IN NALOGE SOCIALISTIČNE DRŽAVE

Država je neogiben proizvod sleherne razredne družbe in kot taka orodje vla­ dajočih razredov. Država je tudi neizo­ gibna splošna oblika oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva v Jugo­ slaviji. Socialistična revolucija ne more odpraviti in ne odpravlja dr­ žave samo tako, da osvajajo politično oblast socialistične sile, kajti s tem razredna in družbena nasprotja ne izginjajo, niti ni nova družba sposobna, da hi živela in se razvijala brez takšnega instrumenta za reguliranje notranjih nasprotij in protislovij. Na­ sprotno, država je eden najbolj pomembnih in najbolj potrebnih vzvodov socialističnih sil za rušenje ekonomskih temeljev ka­ pitalističnega sistema in za polaganje temeljev socialistični gra­ ditvi. Dosedanji tok zgodovine socialističnih revolucij je dokončno pokopal razne anarhistične teorije o odpravi države, pa tudi raz­ ne malomeščanske utopistične iluzije o nekakšni družbi abstraktnih demokratičnih načel. »Država se ne odpravi, država odmre« (Engels). Odmiranje države je proces, ki traja vso prehodno dobo iz kapitalizma v komunizem, čas, v katerem ta proces odmiranja poteka, je hkrati doba, ko država v svojih določenih elementih obstaja in igra v družbi določeno nujno in pozitivno vlogo, ki je v različnih fazah prehodnega obdobja različna. Revolucija in socialistična država nimata namena graditi novo družbo po nekih vnaprej določenih shemah in dogmatičnih kon­ strukcijah. Njuna naloga je samo to, da osvobodita socialistične ekonomske in družbene faktorje,