6. kongres ZKS Zveze komunistov Slovenije

Citation preview

Šesti kongres Zveze komunistov Slovenije

Poročila kongresu

POROČILO O DELU CK ZKS MED V. IN VI. KONGRESOM

Dosedanji kongresi organizacije slovenskih komunistov, vse od ustanovnega kongresa KPJ pred že skoraj petdesetimi leti, so po vrsti obravnavali dejstva in začenjali procese, ki ne kažejo ne le na njeno idejno, politično in organizacijsko rast, ampak so hkrati pomembna dejanja v sodobnem, najbolj dinamičnem in plodnem obdobju slovenske zgodovine. Tako je ustanovni kongres KPS pred dobrimi tridesetimi leti postavil idejne in politične temelje za tisto združevanje slovenskega naroda okoli svojega delavskega jedra, katerega rezultat so bili Osvobodilna fronta, narodnoosvobodilni boj in socialistična revolucija. Drugi kongres slovenskih komunistov je moral povzeti izkušnje tega obdobja in hkrati potrditi našo samostojno pot v socialistične družbene odnose. Tretji kongres je utrdil to pot kot pot k samoupravijavski družbi in temu primerno zastavil načela za delovanje Zveze komunistov. Četrti kongres je na temelju med tem sprejetega programa ZKJ formuliral dotedanje izkušnje komunistov in delovnih ljudi sploh ter zgradil akcijski in perspektivni program za delo komunistov. Peti kongres ZKS je po doseženih ekonomskih in drugih družbenih uspehih že zastavil koncept gospodarske in družbene reforme na temelju samoupravljavske družbe in s tem bistveno prispeval k procesom, ki so značilni za obdobje, o katerem daje CK ZKS obračun svojega dela. Različnost temeljnih političnih dogajanj in dogodkov, v katere je bila usmerjena pozornost posameznih kongresov organizacije komunistov, ne priča samo o njihovi kritični sposobnosti, marveč tudi o kontinuirani politični rasti in po revoluciji o trajnem širjenju politične in ekonomske baze socializma. Načelna demokratična smer KPS oziroma ZKS v obdobju po ustanovnem kongresu se kaže v tem, da je svojo strategijo in taktiko gradila na zaupanju v moč ljudskih množic. V boju slovenskega ljudstva, ki ga je vodila, so si množice pridobile pomembne politične izkušnje. Da bi praktične politične izkušnje še poglobil, jih čim bolj dvignil v širša, teoretična spoznanja in posredoval novim generacijam, se je ob pomembnih obletnicah med V. in VI. kongresom ZKS, tako ob tridesetletnici ustanovnega kongresa KPS in tridesetletnici prihoda tovariša Tita na vodstvo KPJ, ali ob petindvajsetletnici ustanovitve OF, centralni komite ZKS trudil, da bi praznovanja teh obletnic služila prav temu cilju. Zavzemal se je tako za njihovo množičnost (predavanja po družbenopolitičnih organizacijah in šolah, javne proslave, publicistika, ipd.) kot za znanstveno vestnost z organizacijo znanstvenih posvetovanj. Z istimi hotenji in na podoben način se vključuje CK ZKS v priprave za proslavo petdesetletnice ustanovitve KPJ in drugih pomembnih obletnic, ki so pred nami. Tako kot vsa prejšnja obdobja, tako označuje tudi čas med V. in VI. kongresom ZKS velika dinamičnost celotnega družbenega dogajanja. Že V. kongres ZKS je opozoril, da prinaša dinamičen gospodarski razvoj, ki se je takrat kazal predvsem v hitrem naraščanju družbenega proizvoda (10,6 % letno v obdobju 1959—1964) ob ekstenzivnem gospodarjenju, celo vrsto problemov, ki dokazujejo, da kvantitativna rast ni hkrati tudi kvalitetna, marveč zadržuje nizko produktivnost dela, nezadostno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti, slabo kooperacijo in specializacijo ter majhen obseg in nizko rentabilnost izvoza. Poka; zalo se je nadalje, da vse to in poleg tega še vedno prepočasen razvoj kmetijstva in zaostajanje pri obrtniških storitvah vnaša v celoten gospodarski razvoj elemente nestabilnosti. V. kongres ZKS je zato terjal od komunistov, da se zavzamejo za celo vrsto ukrepov, ki vodijo v

5

intenzifikacijo gospodarstva in ki povezani v celoto pomenijo gospodarsko reformo. Hkrati z intenzifikacijo gospodarstva je V. kongres zahteval nadaljnje razvijanje samoupravljanja kot celostnega odnosa, kot vsebine socialističnih družbenih odnosov. Opozoril je na probleme in protislovja, ki spremljajo ta razvoj, pa tudi na odpor birokratskih etatističnih sil. Terjal je vedno večjo vlogo proizvajalcev tako pri odločitvah o delitvi dohodka kot pri odločitvah o enostavni in razširjeni reprodukciji. Opravičil je nujnost širjenja vpliva proizvajalcev na komunalno politiko in nadaljnjega razvoja komune kot samoupravne skupnosti občanov. Opozoril je na protislovja in nerešena vprašanja v družbenih službah in na zaostajanje samoupravnih odnosov na tem področju. Resolucija V. kongresa ZKS je naložila komunistom, naj se za to, da se bo samoupravljanje razvijalo v celostni sistem, trudijo, da bo samoupravljanje hitreje zajelo nova področja (šolstvo, kulturo, znanost, zdravstvo in socialno skrbstvo), da se bo širila njegova osnova (zlasti na razširjeno reprodukcijo in kadrovsko politiko) in da se bodo utrjevali notranji samoupravni odnosi (statuti, informiranost, pravica kritike ipd.). V tem procesu je imel kongres za pomembno nalogo izdelavo dolgoročnega načrta za gospodarski in družbeni razvoj Slovenije, vseh komun in podjetij. Nadalje je V. kongres ZKS opozoril, da se ne oblikujejo dovolj hitro nove metode in načini organiziranosti komunistov, ki bi ustrezali doseženim socialističnim odnosom. ZKS še ni izoblikovala sistema in prakse novega, čedalje bolj demokratičnega sistema za izražanje mnenj in oblikovanje stališč. Od tod pretežno forumsko delo, slaba struktura članstva in forumov, prepočasno pritegovanje mladih ljudi k odgovornim političnim nalogam. Zato pa tudi mnoge slabosti, ki se kažejo v navidezni enotnosti (enotno sprejemanje stališč in neenotnost v njihovi praktični aplikaciji), razliki med deklaracijami in stvarnostjo, med besedami in dejanji, marsikje pa tudi v izraztih deformacijah, kot so samovolja ali izrabljanje ugleda ZKS za prikrivanje napak in osebne nesposobnosti, za preprečevanje kritike ipd. Peti kongres ZKS je naročil slovenskim komunistom in centralnemu komiteju, naj svojo organizacijo in metode nenehno oblikujejo tako, da bodo čim bolj primerne novim družbenim odnosom. Kongres je postavil temeljne smernice za reorganizacijo ZKS v sodobno organizirano politično silo. In končno je kongres — če povzamemo le temeljne usmeritve — potem ko je ugotovil, da so komunisti v jugoslovanski socialistični skupnosti narodov in narodnosti zagotovili doslej najbolj celovito udeležbo slovenskega naroda v upravljanju lastnih zadev, podprl težnjo po nadaljnjem uveljavljanju in razvijanju načela odprte socialistične skupnosti.

Peti kongres ZKS je torej usmeril delovanje slovenskih komunistov in njihovega centralnega komiteja predvsem v štiri smeri: 1. gospodarsko reformo, 2. širjenje samoupravljavskih odnosov v gospodarski in negospodarski dejavnosti, 3. nadaljnji razvoj Slovenije kot odprte socialistične družbe, 4. reorganizacijo ZK. V teh štirih smereh se je odvijalo glavno delo CK ZKS in predvsem temu so bili posvečeni napori slovenskih komunistov. GOSPODARSKA REFORMA Največ so v Zvezi komunistov Slovenije, v vseh njenih organih in organizacijah razpravljali o gospodarski reformi in novih odnosih, ki jih je začenjala na vseh področjih družbenega življenja, zaradi česar je dobila 6

naziv gospodarska in družbena reforma. Politična bitka za temeljna načela reforme je bila izbojevana že na VIII. kongresu ZKJ in na republiških kongresih, ki so mu sledili v začetku leta 1965. Politični boj za gospodarsko reformo Dobljena načelna politična bitka za gospodarsko reformo še ni pomenila zmage reforme kot dolgotrajnega procesa, kot »vojne, ki zahteva organiziranost in disciplino in v kateri pritiski za popuščanje peljejo k porazu in pomenijo nož v hrbet gospodarski reformi« (Boris Kraigher). Izkušnja iz leta 1961, ko poskus gospodarske, predvsem devizne reforme ni uspel zaradi premajhne politične pripravljenosti, je ob vse daljnosežnejši reformi iz leta 1965 terjala intenzivno politično delo celotne organizacije ZKS za zastavljene smotre. Politična akcija, ki jo je vodila ZKS in s katero je podpirala ustrezno akcijo drugih družbenih organizacij, je bila usmerjena v to, da podpre tiste progresivne sile v gospodarstvu in izven njega, ki so bile pripravljene in sposobne vztrajati na pozicijah reforme ter voditi delovne kolektive in celotno gospodarstvo iz težav, ki jo bodo spremljale. CK ZKS si je zato zastavil nalogo, da pred delovne kolektive razgrne problematiko gospodarske reforme in da tako doseže splošno družbeno podporo za njeno dosledno izvajanje. Temeljni kamni te politične akcije so bili: pojasnjevane vzrokov za reformo, odpiranje perspektiv reforme, povezovanje gospodarske reforme z razvijanjem delavskega in družbenega samoupravljanja, opozarjanje na težave in odpiranje poti za njihovo premagovanje.

Bistveni vzrok za gospodarsko reformo je bila dosežena stopnja v gospodarskem razvoju, ki je terjala prehod na intenzivnost gospodarstva in ki mu je postalo jugoslovanski trg daleč preozek in se je zato moralo usmeriti na svetovno tržišče. Od tod je izvirala nujnost, da svojo vrednost dokaže v konkurenci svetovnega trga. Prehod od ekstenzivnega v intenzivno gospodarstvo je zahteval večjo integracijo in specializacijo dela, sodobno organizacijo in tehnologijo, močnejše uveljavljanje znanosti v gospodarstvu. Naloge gospodarske reforme so hkrati razkrile slabosti dotedanjega jugoslovanskega gospodarstva. To so bili strukturalni problemi, zlasti neusklajenost med proizvodnjo energije, surovin in reprodukcijskega materiala na eni strani ter predelovalnimi kapacitetami na drugi strani; nadalje je bila to čezmerna in ne vselej ekonomsko upravičena splošna potrošnja, zlasti investicijska. Ekstenzivno gospodarstvo je tako povzročalo nenehne inflacijske težnje in trajno nestabilnost dinarja; nerazvitost tržnega in bančnega sistema in podobno. Kritika teh slabosti in še posebej kritika posameznih značilnih primerov, v katerih so se izražale kot napake, je vodila do precej razširjenega mnenja, da so prav te napake vzrok za gospodarsko reformo. V politični akciji se je ZKS morala spopasti s tem mišljenjem, ki bi zavajalo reformna prizadevanja na stranski tir kot kratkoročno nalogo, ki se ne tiče toliko delovnih kolektivov kot predvsem oblastvenih in političnih forumov.

S pojasnjevanjem vzrokov za reformo je bilo tesno povezano tudi odpiranje perspektiv reforme. Samo tako so lahko delovni kolektivi izvrševali neposredne, kratkoročne naloge, ki jih je pred nje postavstavljala gospodarska reforma, v smislu dolgoročnih nalog, in le tako jih določena stagnacija, ki je spremljala stabilizacijske procese, ni obrnila proti reformi. Akcija ZKS je šla za tem, da prikaže, kako stališča, ki izhajajo iz mišljenja, da je gospodarska reforma le šop ukrepov, ki se jim je treba hitro prilagoditi, ne pa dolgotrajen težak 7

proces, kako stališče »znajti se v trenutni situaciji« brez perspektivnih konceptov v vsaki delovni organizaciji slabi potrebne napore delovnih kolektivov, zadržuje stagnacijo gospodarstva in deluje konec koncev proti reformi. Akcija ZKS je bila usmerjena tudi proti precej razširjenim tendencam, da bi s ceno, ne pa s produktivnostjo reševali vse probleme posameznih delovnih organizacij.

Prvo obdobje izvajanja gospodarske reforme je kazalo močno razširjenost omenjenih stališč, ki so se navajala z ene strani v pričakovanje zgolj oblastvenih ukrepov, ki naj zagotovijo izvajanje reforme, z druge strani pa v težnje, da bi delovni kolektivi prebredli težave le z »notranjimi rezervami«, zgolj z varčevalnimi ukrepi, največkrat z odpustom odvečne delovne sile, z zmanjševanjem sredstev za raziskovalno dejavnost in za šolanje. ZKS se je trudila, da potrebne varčevalne ukrepe obrne v drugo smer: v prestrukturiranje gospodarstva, ki bo omogočilo višjo produktivnost dela, večjo akumulativnost in gospodarsko ekspanzivnost, v ukinjanje nerentabilnih invensticij, v primemo splošno in proračunsko varčevanje. ZKS je ves čas opozarjala, da je zaposlovanje treba reševati z ustanavljanjem in širjenjem delovnih organizacij na deficitarnih področjih in deloma s prekvalifikacijo delavcev. Zmanjšanje obsega in vloge raziskovalnega dela ter izobraženosti delovnih ljudi v proizvodnji pa direktno nasprotuje temeljni težnji reforme, to je ostvarjanju sodobne proizvodnje, ki temelji na znanstvenih dosežkih. Ni pravilna pot v varčevanju na račun raziskovalnega dela, ampak v njegovi intenzifikaciji in v večji uporabi znanstvenih dosežkov v proizvodnji, zato naj se posamezne delovne organizacije povezujejo za skupno ustanavljanje oziroma razvijanje potrebnih znanstvenih ustanov. Znanstvena revolucija kot bistvena značilnost sodobne proizvodnje zahteva bolj izobraženega delavca, ki bo sposoben, da se hitro prilagodi novim proizvodnim razmeram, zato je izobraževanje kot trajen proces eden od pogojev za napredek gospodarstva in uspeh reforme. Neposredni interes delovnih kolektivov za izobraževanje ne sme biti torej manjši, ampak narobe, vse večji in se mora kazati vse bolj neposredno. V celoti je šla politična akcija ZKS za tem, da bi imeli delovni ljudje pri svojih odločitvah trajno pred očmi tako kratkoročne kot dolgoročne naloge pri izvajanju gospodarske reforme. , . ; j ,;

Načelna stališča kongresov in drugih dogovorov komunistov dokazujejo, da je bilo eno od vodil ZK v politični bitki za gospodarsko reformo že spoznano dejstvo, da je uspeh akcije na kakršnemkoli področju v naših razmerah mogoč le, če jo osvojijo delovni ljudje sami, če postane akcija njihovih samoupravnih organov. Zato sta bila že od vsega začetka reforme navzoča dva elementa: sodobna proizvodnja in gospodarjenje sploh ter optimalno delovanje družbenega samoupravljanja. Svobodnejše delovanje zakona vrednosti in s tem trga je bilo prav tako nujno povezano s samostojnostjo kolektivov pri odločanju o razširjeni reprodukciji. Proti davčnemu zajemanju akumulacije in državnomonopolističnemu značaju upravljanja z investicijskimi skladi, kar vse je povzročalo močan vpliv subjektivističnih meril in političnih želja v distribuciji teh sredstev ter s tem pogostokrat neekonomske investicije, se je ZK zavzemala za odločujoč vpliv delovnih kolektivov pri razpolaganju s sredstvi razširjenje reprodukcije. Temu primerno je bilo treba razvijati bančni sistem, preko katerega naj bi prišla do izraza demokratična centralizacija sredstev na temelju in v okviru družbenega samoupravljanja. Tudi nasploh je gospodarska reforma, s tem da je bistveno omejila etatističnobirokratski vpliv na gospodarstvo, da je sprostila tržišče, stabilizirala dinar, terjala dolgoročno pla8

niranje ipd., ostvarila trdnejše temelje za uveljavljanje samoupravnih organov, ker jih je postavljala v razmere, ko so lahko jasneje in dolgoročneje spoznavali posledice svojih odločitev. V političnem boju za ureditev delavskega samoupravljanja se je ZKS že takoj spopadla z mnenjem, da so naloge gospodarske reforme tako daljnosežne, da jih ni mogoče uresničiti na temelju samoupravne demokracije, marveč le s politiko »močne roke«. Zlasti hud je bil odpor etatističnobirokratskih sil proti pravici delovnih kolektivov, da odločajo o razširjeni reprodukciji. Pojavljale so se zahteve, naj vzame ZK zopet vse stvari trdno v svoje roke; ob težavah reforme so na posameznih področjih nastajali konflikti med večino delavcev in nosilci odgovornih funkcij, ki so se zavzemali za tehnokratsko vodenje gospodarstva; formirale pa so se tudi skupine, ki so nastopale z geslom, da mora biti za vse odločitve merodajno le stališče znanosti in ne tudi politike. Izkazalo se je, da se za načelno enotnostjo, ki je bila proklamirana na kongresih, skriva v ZK sami globoka neenotnost o konkretnih stališčih. ZK je morala voditi v lastnih vrstah odprt boj za postavljene cilje družbenoekonomskega razvoja naše družbe. Pomembno politično bitko proti etatizmu in njegovim glavnim nosilcem v tem času je ZKJ izbojevala na IV. plenumu predvsem zato, ker je izhajala iz interesov delovnih kolektivov in branila njihove samoupravne pravice, kakor tudi samoupravne temelje razvoja Jugoslavije kot skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. V boju za dosledno izvajanje reforme in proti političnim odporom, ki bi jo onemogočili, je ZKS opozarjala, da je gospodarska reforma ekonomska nujnost, da je dolgotrajen proces, ki edini daje perspektivo nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije in vse Jugoslavije, da pa jo bodo spremljale hude težave, ki bodo vplivale tudi na politično razpoloženje. Idejnopolitična akcija ZKS je bila usmerjena v to, da pripravi komuniste in vse delovne ljudi za spopad s težavami, ki se bodo kopičile, in s političnimi posledicami ter protireformskimi gesli in stališči, ki bodo iz njih izvirali. Pričakovati je bilo, da bodo določene rezerve v gospodarstvu olajšale gospodarskim organizacijam prebresti prve zaostritve reforme, kar bo vodilo do odločanja v kolektivih na temelju računa »koliko dobimo in koliko izgubimo«, da bodo po takih računih vse bolj naraščali pritiski, ki objektivno vodijo v inflacijo in v zahtevo po politični intervenciji. Na temelju takih računov se bo marsikje povečalo nasprotje med sprejetimi načeli in konkretno prakso, ko bodo gospodarske organizacije in panoge tam, kjer jim to ustreza, priznavale veljavnost zakona vrednosti, bodo pa s političnimi in ekonomskimi argumenti nastopale proti njegovim konsekvencam, ko se bodo morale same spoprijeti s konkurenco domačega in svetovnega trga. Zahteve trga bodo nujno povzročale selekcijo in diferenciacijo med delovnimi organizacijami pa tudi večjo diferenciacijo med posamezniki, naraščanje družbenega proizvoda bo počasnejše kot prej, marsikje bo prišlo do problema zaposlovanja, kar vse bo vzbujalo dvom v upravičenost reformne politike. CK ZKS je predvideval, da bo na tej osnovi prišlo do kritike, da odnosi, ki se ostvarjajo z reformo, nasprotujejo socialni pravičnosti, da tržni, blagovni odnosi nasprotujejo socialističnim načelom in podobno, kar vse bo omogočilo večji odziv na razna uravnilovska in socialno utopična, pa tudi administativno socialistična, etatistična gesla in stališča. Predvideval je, da se bodo ob teh problemih skušali uveljaviti tudi odkriti sovražniki socializma. S stališči, ki jih je zavzemal na plenumih, na sestankih organizacij, na posvetovanjih in v tisku, se je zato CK ZKS že od vsega začetka reforme trudil, da bi delovni ljudje globlje razumeli ekonomske zakonitosti in njihovo delovanje, pa tudi naše daljnejše cilje pri graditvi socialistične družbe. V odprtih dilemah, ali avtarkično ali odprto gospodarstvo, ali cene oblikovane na trgu ali administrativno določanje 9

cen v skladu z družbenimi hotenji, ali ekstenzivno ali intenzivno gospodarstvo, ali moralnosocialno ali ekonomsko vrednotenje dela in drugih, se je ZKS zavzemala za stališča, ki so izhajala iz spoznanja, da je pri vsej medsebojni odvisnosti uresničevanje socialnih, moralnih in kulturnih teženj družbe odvisno predvsem od njene materialne baze. Izhajala je iz marksističnega stališča, da blagovnega gospodarstva ni mogoče odpraviti, dokler ne opravi v celoti svoje družbene funkcije, in da je graditev socializma protisloven proces, v katerem se notranja, iz socialistične graditve izhajajoča protislovja prepletajo s protislovji kapitalističnega gospodarstva, iz katerega socialistična graditev izhaja. CK ZKS je ob odprtem obravnavanju težav in dilem, ki jih je prinesla reforma, navajal komuniste, da »na pereče družbene probleme, na katere naletijo, hitro in učinkovito reagirajo z gledišča dolgoročnih interesov socializma in delovnega človeka; to pomeni, ne le z gledišča obrambe sedanjega stanja, marveč predvsem z gledišča odpiranja novih perspektiv za boljše in naprednejše socialistične rešitve in za čedalje bolj demokratične ter humane odnose med ljudmi« (Edvard Kardelj).

V celotni, zelo živahni politični aktivnosti komunistov, ki je spremljala prvo obdobje gospodarske reforme, je uspelo onemogočiti močnejše politično uveljavljanje protisamoupravnih stališč in njihovih nosilcev, pa tudi uspeh socializmu sovražnih sil. Vendar političnih problemov reforme ni bilo mogoče do kraja razrešiti, saj so se vselej znova pojavljali tudi v naslednjem obdobju, ko je prevladalo v zavesti delovnih kolektivov spoznanje, da gospodarska reforma ni le stvar političnih in oblastnih organov, ampak stvar vsakega delovnega kolektiva in vsake gospodarske organizacije, ko je gospodarska reforma močneje zajela še vsa druga, ne le čisto gospodarska področja družbenega življenja, in ko so že vplivali prvi z reformnimi ukrepi doseženi uspehi. Spopad z etatizmom, ki se je zaostril v boju za reformo, je že leta 1966 privedel do pomembne zmage, ko je bila na IV. plenumu CK ZKJ razkrinkana in politično premagana zarotniška dejavnost Rankoviča in njegove skupine. S tem plenumom ter republiškimi plenumi in široko politično dejavnostjo ZK, ki mu je sledila, je bila za uspeh gospodarske reforme odstranjena tista ovira, ki je zelo vplivno delovala na vrhu ZKJ in celotne jugoslovanske družbe. Pomen plenuma daleč presega okvire reforme, saj so njegovi sklepi in rezultati vplivali na mnoga področja družbenega življenja. Za proces gospodarske reforme pa je pomemben tudi zato, ker je bistveno vplival na politično razpoloženje delovnih ljudi, potrdil njihovo zaupanje v Zvezo komunistov. Marsikje je namreč delovne ljudi k premagovanju težav gospodarske reforme bolj vodilo zaupanje v Zvezo komunistov kot pa poznavanje in upoštevanje ekonomskih zakonitosti in njihovih konsekvenc. Dobljena politična bitka proti glavnim nosilcem birokratskega etatizma je ponekod vodila celo v pričakovanje, da so z njo premagane ovire za dosledno izvajanje reforme in glavne težave, ki jih prinaša. CK ZKS je opozoril na nerealnost takih pričakovanj, ki so bile plod mišljenja, ki se je oblikovalo v prvem času reforme, da je namreč reforma odvisna predvsem od splošnih družbenih ukrepov, ne pa od odločnih ukrepov vsakega delovnega kolektiva posebej. Akcija ZKS je šla za tem, da pripravi delovne kolektive na nove težave, ki ne bodo samo otežkočale nadaljnji proces reforme, ampak bodo lahko ogrožale že dosežene uspehe in slabile progresivne tokove, ki so se začeli v gospodarstvu. Poleg dosežkov, ki jih je gospodarska sfera po reformi lahko pokazala vsaj kot močno tendenco, so se kopičili novi problemi in nove težave. Med uspehi, ki jih je bilo v razmeroma kratkem času delovanja reformnih ukrepov lahko zagotoviti, so bili predvsem stabilizacija, torej utrditev dinarja, globalna uskladitev denarno-blagovnih odnosov, povečanje izvoza in povečanje produktivnosti,

nadalje so se, čeprav prepočasi, le množila integracijska gibanja, izpopolnjevali so se tehnološki procesi in organizacija v gospodarstvu, ki se je tudi hitreje prilagajalo trgu. Niso pa se izpolnila nekatera predvidevanja. Tako je bil celotni gospodarski razvoj počasnejši, manjše od pričakovanja so bile tudi investicije v osnovna sredstva, ni se dovolj povečala finančno materialna osnova samoupravljanja v delovnih organizacijah in komunah in ni se bistveno spremenila kvalifikacijska struktura zaposlenih. Nadalje so se hitro kopičile zaloge in zaostroval se je problem nezaposlenosti. Po začetnem vzponu so se leta 1967 začeli v novih pogojih pojavljati novi problemi razvoja kmetijske proizvodnje. Zaostrili so se problemi v šolstvu, zdravstvu in socialnem skrbstvu. Neizpolnjena je ostala zahteva po izdelavi dolgoročnih konceptov razvoja, protislovnost v delitvi dohodka pa se je še stopnjevala zaradi neizdelanega sistema delitve. Močno je povečevala težave tudi še svetovna gospodarska situacija. CK ZKS si je prizadeval, da se vse te težave in problemi ter nova protislovja, ki so iz njih izvirala, ne bi obrnila proti reformi, ne da bi zmanjšala politične podpore delovnih ljudi reformi in velike vsakdanje napore, ki jih je situacija od njih zahtevala. Njegova dejavnost je šla v glavnem v naslednjo smer: odprto, kritično in diferencirano obravnavanje vzrokov za težave, nedoslednosti in napake preko tiska in drugih oblik javnega političnega dela; politično podpiranje stališč in ukrepov, ki naj bi razreševali probleme na liniji reforme, in kritika stališč in ukrepov, ki bi vodili v nedosledno popuščanje pred težavami; trajno odpravljanje deformacij; spodbujanje znanstvenega dela za obravnavanje aktualne družbenoekonomske problematike; zavzemanje za ustrezne kadrovske kriterije pri volitvah poslancev, sestavi državne in republiške uprave, reelekciji vodilnih ljudi v gospodarstvu ipd. Razmere same so določale glavno vsebino dela CK za reformo v tem času, namreč: nadaljnja graditev sistema na temelju dosežene stabilizacije; oživljanje gospodarstva; razreševanje problematike, ki v novih razmerah nastaja pri razvijanju kmetijstva in obrti in v zvezi s tem obravnavanje problema osebnega dela s privatnimi produkcijskimi sredstvi; problemi razvoja negospodarskega področja (zdravstvo, socialno skrbstvo, prosveta in kultura, uprava v razmerah reforme).

Dolgoročni koncept razvoja Slovenije

Pri nadaljnji graditvi sistema sta bili najbolj v ospredju zanimanja in delovanja ZKS že na petem kongresu postavljena zahteva po izdelavi dolgoročnega koncepta razvoja Slovenije in celotna problematika delitve dohodka. Skorajda v ZKS ni bilo razpravljanja o gospodarstvu, ki ne bi izzvenelo v zahtevo po razreševanju teh dveh problemov, vendar je do odločnejših organizacijskih in drugih ukrepov odgovornih organov v to smer prišlo šele zadnji čas. Zaostajanje so povzročili tako objektivni (nerazčiščenost nekaterih načelnih vprašanj, hitre spremembe na svetovnem trgu in zapiranje trga v regionalne grupacije ipd.), kakor tudi subjektivni razlogi (nepripravljenost na tako obsežno in odgovorno nalogo).

Pomemben problem, ki se je ob pripravljanju dolgoročnega koncepta razvoja Slovenije odpiral, je bila vloga planiranja v razmerah samoupravljanja ob blagovni proizvodnji in delovanju tržnih zakonitosti. Teoretično in praktično nerazčiščen problem ob sočasnem obstoju močnih etatistično-centralističnih in tehnokratsko-managerskih teženj je omogočil dovolj glasno nastopanje tistih, ki so zahtevali trdno in obvezno planiranje od centra navzdol kot nujnost socialistične družbe, pa tudi tistih, ki so sodili, da organizirana družba v gospodarstvu nima 11

kaj opraviti in naj vse probleme sproti razrešujejo tržno-blagovni odnosi. CK ZKS je k razreševanju problema prispeval z neposrednim vzpodbujanjem raziskovanja na tem področju, ki naj bi razčistilo še vprašanje razmerja med družbenim planiranjem in drugimi oblikami družbenega usmerjanja. Zavzemal se je za to, da bi družbenopolitične skupnosti, federacija, republika in občine opravile svojo vlogo predvsem pri ustvarjanju pogojev družbenega razvoja v skladu z njihovimi pristojnostmi.

Na XIII. seji je konec septembra 1968 sprejel CK ZKS temeljna idejnopolitična načela za izdelavo programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije, ki sodi že v priprave na VI. kongres ZKS. Sprejeta načela poudarjajo, da se ZKS zavzema za večje uveljavljanje družbenega usmerjanja in planiranja, ki mora postati ena od osnovnih in stalnih funkcij delovnih ljudi, povezanih v samoupravnih skupnostih, in občanov v komunah kot temeljnih političnih samoupravnih skupnostih. Programi in plani se morajo v samoupravni družbi nujno graditi od spodaj navzgor, vendar tako, da končni rezultati niso enostavni seštevki programov in planov posameznih oblik združenega dela. Sprejeta načela so poudarjala, da je treba zgraditi celovit samoupravni sistem družbenega planiranja in razviti tako metodologijo in organizacijo planiranja, da bo lahko prišel do izraza temeljni interes delovnih ljudi. Dolgoročni koncept temelji na razvijanju blagovnega gospodarstva z dogovarjanjem in planiranjem razvoja samoupravljavske družbe kot svojim bistvenim elementom. Za socialistično družbo je bistvenega pomena, da obvladuje enostranosti in protislovja blagovnega gospodarstva, ki se kažejo v različnih pogojih razvoja in ustvarjenega dohodka ter na področju socialne politike, izobraževanja in kulture. CK ZKS je hkrati s tem poudaril, da morajo biti komunisti nosilci duha solidarnosti, ki je bistveni element naših družbenoekonomskih odnosov.

Na teh temeljih je CK ZKS odprl nekatere ključne idejne probleme dolgoročnega razvoja SR Slovenije in še posebej obravnaval samoupravljanje v delovnih organizacijah in njihovih asociacijah, dohodek kot družbenoekonomski odnos, integracijske procese v gospodarstvu in družbi, kadrovsko politiko, pomen znanstvenoraziskovalnega dela ter komunalni sistem in odnose med komuno, republiko in federacijo. Pomen programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije ni le v njegovi ekonomski funkciji, ampak ima tudi izrazito idejnopolitično nalogo, ko oblikuje zavest delovnih ljudi. Njegov smoter je, da povezuje njihove napore in ustvarja enotnost pogledov. V tem smislu pomeni družbeni dogovor, pri katerem mora sodelovati celotna slovenska družbena skupnost. S tem pa nosi v sebi pomembne demokratične elemente naših socialističnih družbenih odnosov. CK ZKS je ob poudarku pomena programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije opozoril še na nevarnost iluzije, da bo program sam rešil mnoga odprta vprašanja. Za potrebami gospodarstva in družbene reforme je zaostajalo tudi teoretično in praktično razreševanje problema delitve dohodka. Zaostajanje se je kazalo najbolj v razkoraku med političnimi stališči in prakso delitve. Že načelo samo je v naših razmerah v sebi protislovno. Stopnja razvitosti tržnega sistema namreč ne dopušča direktne realizacije principa formiranja in delitve dohodka po vloženem delu, ampak le realizacijo principa nagrajevanja po rezultatih dela, ki dobi družbeno priznanje na trgu. Na poslovni uspeh pa vplivajo poleg vloženega dela še mnogi faktorji, kot so organski sestav kapitala, stopnja konkurence, konjunktura ipd. Vse to je nujno terjalo uveljavljanje načela, da mora dohodek, oziroma da morajo biti pogoji in rezultati dela v celoti pod čimbolj posrednim nadzorstvom delovnega človeka v združenem delu. Protislovnost samega principa delitve po delu vpliva toliko bolj nega12 _______________________

•:

tivno, ker je ta princip za naše razmere še zelo neizdelan. Zato delitveni sistem ni bil rešen tako, da bi sam po sebi deloval v smeri zastavljenih družbenih ciljev, predvsem smotrne delitve dela, specializacije, modernizacije in uporabe znanstvenih dosežkov. Nerazčiščeni so tudi delitveni odnosi med gospodarsko in negospodarsko sfero. Protislovnost in neizdelanost sistema se je kazala v nekaterih usmerjevalnih ukrepih, ki so bili potrebni, ko je delitev postala političen problem (npr. zamrznjenje osebnih dohodkov v gospodarskih organizacijah z monopolnim položajem). Nadalje so gospodarske zahteve trdo vplivale na gospodarske organizacije, premalo pa na ljudi in organizacije, ki so najbolj vplivale na splošne gospodarske tokove (banke, upravni organi zvezne, republiške in občinske administracije ipd.). Prepočasi so se uresničevala predvidevanja, da se do leta 1970 bistveno spremene delitvena razmerja med gospodarskimi organizacijami in razširi baza delovnih organizacij za samostojno vodenje politike razvoja in razširjene reprodukcije. Ob spodbujanju znanstvenega proučevanja problema je bila akcija ZKS usmerjena k hitrejšemu uveljavljanju vseh tistih stališč, ki bi čim dosledneje spoštovala načelo delitve po delu in utrjevala solidarnost med delovnimi ljudmi. Protislovnost sistema in njegova nedograjenost je rojevala med delovnimi ljudmi vrsto nejasnosti, ki so se kazale sedaj v pasivnem pričakovanju rešitev »od zgoraj«, sedaj v dovzetnosti za ta čas utopičnega ges'la o popolni socialni pravičnosti in enakosti, proti diferenciaciji med ljudmi po delovnih uspehih. Posamezne deformacije (dohodek, ki ne ustreza vloženemu delu ipd.) so še podpirale tako »moralizirajočo« kritiko. Nanjo so se oprli tudi nosilci etatističnih teženj in sovražniki socializma z ob rekovalno gonjo proti nosilcem reformnih prizadevanj, da bi tako nagrizli zaupanje delovnih ljudi v njihovo državo in ZK. Centralni komite je proti »utopični« kritiki vztrajno razlagal, da obstoječi delitveni odnosi in obstoječi načini delitve niso nikakršen socialistični ideal, pač pa današnja nujnost, ki naj pripomore k boljšemu gospodarjenju. Ob primerih premišljene obrekovalne gonje pa je razkrival njene vzroke in nosilce. Hkrati se je uspešno zavzel za večjo javnost v konkretni praksi delitve osebnega dohodka.

Odpravljanje deformacij

Obseg deformacij in prepočasno odpravljanje teh je terjal, da se je CK ZKS v maju 1968 obrnil na delovne ljudi s poročilom, ki je krepko podprlo njihovo zahtevo, da se odločneje razrešujejo nastajajoča protislovja in težave ter odpravljajo deformacije. Te niso bile posledica samoupravljanja, pač pa plod zaostajanja pri uveljavljanju sarnoupravljavskih pravic delovnega človeka. Za te pojave so najpogosteje krivi posamezniki, ko se povezujejo v neformalne grupe, ki si podrejajo samoupravljanje. So pa marsikje tudi posledica slabega dela družbenopolitičnih organizacij, ki ne odpirajo kompleksne problematike in ne prikazujejo vzrokov za težave celotnim kolektivom. Sem ter tja pa gre tudi za neprimerne sistemske rešitve. Neupravičene bogatitve in druge deformacije porajajo v družbi konflikte, ko povzročajo družbeno neenakost, ki ne izhaja iz načela delitve po delu. Čeprav niso pomemben materialni problem naše družbe, pa so izredno važen moralnopolitičen problem. CK ZKS je pozval komuniste, da resno analizirajo stanje, organizirajo ustrezno politično akcijo in se zavzemajo za učinkovitejše delo organov in služb, ki so poklicane, da preprečujejo deformacije; kjer je potrebno, je treba spremeniti tudi sedanje veljavne predpise. Komunisti se morajo zavedati, da ob pojavih neupravičene neenakosti nastajajo številni idejnopolitični in moralni problemi, ki zaostrujejo

13

politično situacijo in ovirajo uspešnejše izvajanje reforme. Takšni pojavi tudi deformirajo človeka in pačijo odnose med ljudmi. CK ZKS je pozval komuniste na odločen boj proti deformacijam, hkrati pa jim je naročil, naj se zavzemajo za tiste oblike solidarnosti delovnih ljudi, ki bodo blažili socialne razlike (štipendiranje, otroško varstvo, celodnevno bivanje otrok, družbena prehrana itd.). Objava stališč in poziva CK ZKS in akcija, ki je temu sledila, je postavila komuniste na čelo boja za hitrejše razreševanje protislovij družbenega razvoja in proti deformacijam, kar je prispevalo k temu, da študentske demonstracije ob koncu prve polovice 1968. leta, ki so zavzele ostre oblike zlasti v Beogradu, pri nas niso imele tiste silovitosti, pač pa je predvsem prišla do izraza pozitivna težnja mlade generacije po nadaljnjem razvoju in večji uspešnosti delovanja socialistične demokracije.

Celotno jugoslovansko socialistično skupnost so v to smer napotili sklepi CK ZKJ o nalogah ZKJ pri razvijanju sistema družbenoekonomskih in političnih odnosov, ki so bili 9. junija 1968 sprejeti na skupni seji predsedstva in IK CK ZKJ. Smernice, sprejete na tej seji, so podprle zahteve in predloge, ki naj pospešujejo razvoj naše družbe v smeri samoupravljanja in neposredne socialistične demokracije, in so odsev upravičenih teženj študentov in mladega rodu, da se ustvarjalno uveljavijo v boju za bolj humane in demokratične odnose med ljudmi. Hkrati pa so zavračale tiste koncepcije in metode za razreševanje problemov, ki se oddaljujejo od temeljne smeri samoupravnega in demokratičnega razvoja naše družbe. Smernice so terjale od komunistov, da upravičene kritike delovnih ljudi spremenijo v ustvarjalno družbeno akcijo. Smernice so ponovno poudarile in konkretizirale načelna izhodišča naše poti v socializem, opozorile so na temeljne naloge pri razvijanju samoupravljanja in izvajanju gospodarske reforme, pokazale na pot razvoja našega političnega sistema in opozorile na pereče probleme ter naloge družbenopolitičnih in upravnih organizacij in organov. Močno pozitivno so odjeknile med delovnimi ljudmi. CK ZKS je hkrati s pojasnjevanjem smernic terjal od slovenskih komunistov, da takoj in na vseh ravneh odločanja dosežejo praktično izvrševanje smernic. Pretežna večina občinskih konferenc ZKS in občinskih komitejev je na podlagi smernic in ocene razmer v lastnem okolju, oblikovala kratkoročne akcijske programe, ki so vključili komuniste v delovnih organizacijah, skupščinah, političnih organizacijah in društvih v neposredno aktivnost za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti in preprečevanje novih. Take programe so sprejeli tudi v številnih krajevnih organizacijah in aktivih ZK. Ker pa CK ZKS akcijske programe in njihovo izvrševanje v občinskih organizacijah še ni podrobneje analiziral, ni mogoče podati celovitejše ocene.

Kmetijska proizvodnja in obrt Procesi reforme so že leta 1967 terjali, da ZKS bolj kompleksno obravnava tudi probleme kmetijske proizvodnje in obrti. Gospodarska reforma je v kmetijski proizvodnji, zlasti s sproščanjem trga, v začetku spodbudila porast obsega blagovne proizvodnje, obseg in samostojno reševanje razširjene reprodukcije in omogočila porast osebnih dohodkov. Ti pozitivni učinki so prikrivali temeljne strukturalne nevšečnosti, kot majhen obseg obratov družbenega sektorja, agrarno prenaseljenost ipd. Delna degresija, ki je spremljala stabilizacijo gospodarstva, zelo močno pa tudi diskriminacijska politika zahodnoevropskih ekonomskih grupacij, sta leta 1967 povzročili stagnacijo kmetijstva, ki so jo stopnje14

vale njene temeljne strukturalne slabosti, ki so sedaj izbile na površje. Prišlo je do relativne nasičenosti trga s kmetijskimi pridelki in do zmanjšanja akumulativnosti kmetijstva. Težave, ki so s tem nastale, so skušale mnoge zadruge prebresti s tem, da so še bolj kot doslej iskale zvišanje dohodka v nekmetijski dejavnosti, kar je odprlo političen problem razmerja med zadrugo in kmečkimi proizvajalci. Ne samo zadruge, tudi druge trgovinske in predelovalne organizacije so iskale rešitev v razlikah med odkupnimi in prodajnimi cenami. Na ekonomskem področju se je CK ZKS zavzel za pospešeno kooperacijo družbenega in privatnega sektorja, ter za ukrepe, ki naj bi omogočili konsolidacijo ekonomskih pogojev gospodarjenja in olajšali nenehno naraščanje kmetijske proizvodnje. Hkrati je potrdil že zavzeto temeljno politično smer, da naj kmetijske zadruge in družbene kmetijske organizacije ostanejo osnovni organizator združenega dela na vasi, zato pa je potreba zagotoviti kmetom dejansko participacijo v samoupravnih odnosih.

Na temelju ugotovitve, da položaj v kmetijstvu še zaostruje probleme kmečkih proizvajalcev, ki jim je gozdarstvo nudilo dodaten dohodek, se je CK ZKS zavzel za spremembe v gozdarski zakonodaji, ki naj ob zagotovitvi splošnega družbenega interesa daje več možnosti za uveljavljanje interesa proizvajalca. V celoti je bilo sedaj potrebno zavzeti jasnejša stališča do osebnega dela z zasebnimi sredstvi tudi v obrti. To je terjalo z ene strani že tradicionalno zaostajanje obrtnih storitev za družbenimi potrebami, z druge strani pa precej razširjeno mnenje v ZK sami, da je namreč osebno delo z zasebnimi produkcijskimi sredstvi v nasprotju s socialističnimi načeli, mnenje, ki so ga še krepili posamezni primeri neupravičenega bogatenja na tem sektorju. ZKS je podprla mnenje, da sta socialistično gospodarstvo in socialistični družbeni sistem dovolj močna, da s te strani ne moreta biti ogrožena. Izkušnje same so pokazale, da je osebno delo z zasebnimi produkcijskimi sredstvi organsko dopolnilo v družbeni reprodukciji, da ga je zato treba vključiti v našo ekonomiko in bolje izkoristiti ta nemali ekonomski potencial. Potrebno pa je odpraviti vzroke za neupravičeno in čezmerno bogatenje na tem področju ter ga postaviti v enak položaj z gospodarsko organizacijo in izoblikovati predvsem ustrezno davčno politiko. Negospodarske dejavnosti

Ekonomski in iz nje izvirajoči politični problemi so se močno zaostrili na vseh področjih negospodarske dejavnosti. Na tem področju ni neposrednih meril za vrednotenje dela in dosežkov, hkrati pa sta delo in ustvarjanje na tem področju izrazit družbenopolitični interes. Temeljni problemi na tem področju sicer ne izhajajo iz gospodarske reforme, ki jih je le razkrila in kategorično terjala racionalne rešitve. Nekvalitetno in predimenzionirano, izrazito ekstenzivno naraščanje vseh oblik potrošnje na teh področjih je pomenilo porabo še neustvarjenih dobrin. Prevladovala je zato miselnost, kot da vizija socialistične družbe v prihodnosti, ne pa nacionalni družbeni produkt, določa izbiro najracionalnejšega modela za razvoj negospodarske dejavnosti. ZKS je imela izoblikovano stališče do družbene politike na tem področju, ki je na kratko tole: tako imenovane negospodarske dejavnosti ne moremo ločiti od gospodarske dejavnosti kljub razlikam, ki obstajajo, zakaj sodobne proizvodnje, ki jo označujejo znanstvenotehnična revolucija in intelektualizacija dela, si ni mogoče zamisliti brez višje izobrazbene in kulturne ravni delovnih ljudi, brez razvoja znanosti in njene aplikacije; samoupravljavske družbe pa ne brez tiste solidarnosti delovnih ljudi, ki se 15

med drugim kaže v skupnih naporih za zdravstveno in socialno varstvo prebivalstva. Zato je treba negospodarskim dejavnostim ustvariti takšne materialne temelje, ki bodo zagotavljali dohodek in delitev dohodka po delu ter smotrno organizacijo, utrjevali samoupravljanje ter krepili odgovornost in interes delovnih ljudi na tem področju. Na teh osnovah je oblikovati sistemske rešitve, ki bodo celotnemu področju zagotavljale nenehen razvoj ter racionalno organizacijo in delovanje, ki bodo torej pospeševale selekcijo z vidika družbenih potreb. Konkretne rešitve in potrebna sredstva za takšen razvoj sodijo v celoti v pristojnost nacionalne skupnosti.

Prav sistemske rešitve pa so se na tem področju oblikovale počasi tudi zaradi močne prisotnosti etatističnega urejanja. Prepočasno oblikovanje sistemskih rešitev in metod za realizacijo zastavljenih ciljev povzroča kopičenje problemov, kar zaostruje probleme, ki na tem področju obstajajo. Komaj začetne sistemske rešitve so bile dosežene na področju izobraževanja s formiranjem izobraževalnih skupnosti, ki naj bi omogočile realizacijo načela, da je tu izhodišče za vrednotenje dela sporazum o vrstah in obsegu storitev in stroški priznani zanje z družbenim dogovorom. Veliko zaostajanje osebnih dohodkov na tem sektorju za nekaterimi drugimi družbenimi službami in za gospodarstvom, zaostajanje, za katerega je CK ZKS večkrat poudaril, da je nevzdržno in da so potrebne korekture, povzroča napetost in nesporazume, iskanje rešitev izven samoupravnega sistema le v usmerjevalni vlogi države. Sistem financiranja kulturnih dejavnosti še ni presegel administrativno proračunskih odnosov, nastale pa so spremembe v razmerju med deležem družbenih sredstev, ki se v odstotku zmanjšujejo, in deležem sredstev osebne potrošnje, ki se povečuje. Nastaja močnejši tržno-blagovni pritisk, ki z ene strani vodi h kvalitetnejšemu delovanju (študij potreb in interesov občanov, programska politika itp.), z druge strani pa v negativno komercializacijo (poplava plaže, vpliv »povprečnosti« ipd.). V celotni tej sferi imamo opraviti z miselnostjo, da je temeljni družbenoekonomski problem pravilna in pravična delitev dohodka, ne pa njegovo ustvarjanje. Zato za mnoge težave krivijo primitiven odnos političnih sil do šolstva, kulture in znanosti, pa tudi do inteligence, ki predstavlja največji del zaposlenih na negospodarskem področju. CK ZKS je opozoril, da nesporazumi, napake, protislovja, prepočasno reševanje problemov, počasno razvijanje samoupravnih odnosov, nezgrajenost funkcionalnih odnosov med gospodarsko in negospodarsko sfero, omogočajo, da lahko dobijo na tem področju močnejši vpliv centralistične, etatistične sile z gesli obrambe humanizma, solidarnosti, državnega ali nacionalnega interesa. Ob opozorilu na to nevarnost pa je CK ZKS zavzel stališče, da bi bilo neresnično in politično škodljivo, če bi mnoge zelo zapletene probleme s tega področja, ki dopuščajo različne rešitve, in če bi protislovja, ki navajajo k različnemu mišljenju, skušali poenostaviti na spopad med etatističnimi in samoupravnimi silami; če bi vsa različna mnenja, pobude in vsako kritiko političnih sil opredeljevali v politične tokove po končnem rezultatu ali argumentaciji. V tej sferi družbenega življenja je še posebej potrebno zagotoviti popolno sodelovanje prizadetih in se problemov lotevati odločneje in hkrati strpno, sistematično, analitično in organizirano. Oživljanje gospodarstva Že sredi leta 1967 je CK ZKS ugotovil, da postaja oživljanje gospodarstva ena prvih nalog za uspeh reforme in nadaljnji družbeni razvoj. Organizirani napori v to smer so postajali vse bolj neodložljivi, tako da se danes bije glavna ekonomska in politična bitka prav na vpraša-

16

nju, na kakšen način ga bomo ustvarili. Izkazalo se je, da je gospodarska reforma še daljši proces, kot smo mislili v začetku. Počasi se uresničujejo pričakovanja o prestrukturiranju gospodarstva in o njegovem hitrejšem vzponu po doseženi stabilizaciji. Ti procesi ne gredo počasi samo iz objektivnih vzrokov, ampak tudi iz subjektivnih, ki so v nedosledni orientaciji na trg, kratkoročni in kratkovidni ter administrativni praksi mnogih vodilnih kadrov v delovnih organizacijah. Težave so se najmočneje kazale v kopičenju zalog nekurantnega blaga in v pojavih nezaposlenosti ne le nekvalificirane, ampak tudi kvalificirane delovne sile ter v naraščanju ekonomske emigracije. V tej situaciji so se krepile centralistične in etatistične sile, ki so kazale na to, da je treba izhod iz teh težav iskati v močnejšem uveljavljanju države kot gospodarskega faktorja in v večjih ekonomskih kompetencah centralnih upravnih organov. Stališče, ki ga je zavzel CK ZKS do vse te problematike, je naglašalo, da mora biti izhodišče za njeno razreševanje in potrebne ukrepe ocena stanja in rezultatov reforme, torej kje in zakaj so se ali se niso izpolnila pričakovanja. K jasni sliki stanja in ukrepov za oživljanje gospodarstva morajo prispevati po svojih kompetencah vsi za to poklicani organi, zbornice in drugi; predvsem pa je treba pred delovne ljudi razgrniti celotno problematiko in vsa dejstva, ki jo osvetljujejo, tako da se bo družba v celoti zavedala stanja, v katerem se nahaja. Le tako bo izhod iz težav utrdil samoupravni sistem in pospešil reformna prizadevanja. CK je dosledno odklanjal ukrepe, ki so kazali tendenco, da bi z njimi ohranili staro strukturo gospodarstva, tendenco torej, da bi z inflacijo dosegli oživljanje gospodarstva; podpiral je pobude, da bi oživljanje gospodarstva dosegli z zvišanjem izvoza in s povečanjem materialnih možnosti delovnih organizacij za tako investicijsko potrošnjo, ki bi omogočila modernizacijo, rekonstrukcijo in selektivnost gospodarstva, ter samoupravljavsko pot, tj. demokratičnost in strokovnost pri reševanju tega in drugih gospodarskih problemov.

V boju za gospodarsko reformo je CK ZKS oblikoval temeljna politična in ekonomska stališča v nastalih situacijah in kazal poti nadaljnjega razvoja, ki bi z ekonomskim napredkom krepil samoupravne odnose. Pri tem je upošteval, da se progresivna stališča ne formirajo le v ZKS, ampak prav tako v drugih družbenopolitičnih, strokovnih in znanstvenih organizacijah in organih. S svojimi sklepi in stališči je krepil tiste sile v celotnem samoupravljavskem sistemu, ki so dosledno izhajala iz stališč in ciljev gospodarske reforme. S tem je CK ZKS prispeval k splošnemu političnemu vzdušju, k pripravljenosti delovnih ljudi za izvrševanje zastavljenih nalog in k odstranjevanju tistih birokratskih, etatističnih in centralističnih ovir, ki bi nujno hromile njihove napore. V tej temeljni smeri je bil CK ZKS ves čas enoten. ZKS je tako prispevala k doseženim uspehom, ki bi jih na kratko označili kot novo, reformno smer, ki je zajela gospodarstvo in že prodira v negospodarsko sfero, uspehom, ki jih ne morejo zbrisati vsi novi problemi, ki jih odpira razvoj. Pripombe nekaterih organizacij in organov k delu CK ZKS za gospodarsko reformo se nanašajo na to, da so bila zavzeta stališča presplošna in tudi zato ne vselej dovolj učinkovita, dajala so sicer načelno politično in ekonomsko smer v nastalih situacijah, niso pa dovolj predvidevala konkretnih rešitev in nadaljnjega razvoja. CK ZKS bi moral napraviti več, da bi se v njegovih lastnih vrstah izoblikovale metode ne le za zavzemanje progresivnih stališč, ampak tudi za ustrezno in učinkovito akcijo v razmerah, ko politiko formirajo in izvajajo mnogoteri samostojni faktorji naše družbe. 2/VI 17

Samoupravni odnosi v gospodarstvu in negospodarski dejavnosti Temeljna naloga pri graditvi samoupravljavske družbe, ki je bila v obravnavanem obdobju postavljena pred vse socialistične sile, v katero so bili usmerjeni napori ZKS in njenega centralnega komiteja, je bila povezovanje samoupravljanja in funkcionalno delujoč celovit sistem. Kakor koli je bilo za to potrebno, da se še nadalje gradi idejni koncept in so nastajali načelni idejnopolitični spopadi, je bilo težišče vendarle na uresničevanju v načelu sprejetega koncepta. Zamisel samoupravljavske socialistične družbe je bila že tako trdno zasidrana v zavesti delovnih ljudi, da se ji dejanska nasprotovanja ob praktičnih realizacijah niso postavljala po robu frontalno, marveč so jo po besedah potrjevala in jo spodkopavala s tem, da so se opirala na njeno nedograjenost, protislovnost, slabosti in napake. Graditev samoupravljavske družbe je tako predstavljala trajen idejni politični boj ob vsakem nadaljnjem koraku, ob vsaki praktični rešitvi. Vrste ZK same in njena vodstva niso bili obvarovani pred temi spopadi; protislovja in nasprotja so vplivala tudi nanjo, izražale so se kot praktična neenotnost v njej sami.

Kljub protislovjem in nasprotovanju se je samoupravljavski sistem precej hitro razvijal, kar se kaže predvsem v širjenju gospodarskih področij, ki jih je trdneje zajel (železnice, elektrogospodarstvo idr.); razširjanju materialne baze in kompetenc samoupravljanja (razširjena reprodukcija); v novih rešitvah v negospodarski sferi (delitveni odnosi, prvi poskusi funkcionalnega povezovanja z gospodarstvom idr.); stabilnejših, predvsem pa jasnejših pogojih gospodarjenja (stabilizacija dinarja, trga in drugi vplivi gospodarske reforme); v uveljavljanju samoupravnih pravic občanov na področju kadrovske politike (volitve itd.); v izpopolnjevanju sistema in metod dela predstavniških teles, v počasnem naraščanju števila zaposlenih, ki so vključeni v delitev po delu; v krepitvi vloge republik in nacionalnih skupnosti; v prvih korakih uveljavljanja pravic samoupravnih skupnosti na področju državne varnosti in zunanjih zadev; v utrjevanju samostojnosti sodstva in njegovih kompetenc; v nekaterih premikih v komunalnem sistemu; v utrjevanju samostojnosti in družbene funkcije SZDL, sindikatov in mladinske organizacije, društev, združenj in zbornic; v reorganizacijskih procesih v ZK sami. Boj proti etatizmu in birokratizmu Vsak praktičen uspeh na tem področju je trajen v tem smislu, da pomeni novo izhodišče za nadaljnji razvoj. Najtrajnejši in najpomembnejši je bil uspeh boja proti etatističnim silam, ki je bil dobljen na IV. plenumu ZKJ in v politični akciji po njem. Na zadnjem kongresu in od vsega začetka gospodarske reforme je ZKS prav tako kot ZKJ poudarjala, da se bodo ob reformnih ukrepih in zlasti še ob večjem vplivu delovnega človeka in neposrednega proizvajalca na razpolaganje s presežno vrednostjo nujno zaostrili spopadi z etatističnimi, birokratskimi silami. Opozorila je, da se bodo ti spopadi odvijali na različnih ravneh politične moči in da jih je treba obravnavati diferencirano po pobudi, obsegu in znanstvenih smotrih. Lahko izvirajo iz težnje po družbi brez notranjih protislovij, kot je bila navidez družba v obdobju revolucionarne discipline in administrativnega socializma. Lahko izvirajo iz težav delovne organizacije ali področja in iskanja rešitev v državni intervenciji. Izvirajo lahko iz protislovij blagovno-tržnih odnosov in deformacij, ki se na tej osnovi pojavljajo, ter stremljenja za tem, da se z močno roko odpravijo posledice. Hranijo se s še močnim egoističnim primitivizmom, ki mu postavljajo nasproti avtorita-

18

tivno vlado prosvetljenih, itd., itd. V večini teh primerov nimamo opraviti z izrazitimi nasprotniki, boj proti njim se odvija kot idejnopolitično delo za zastavljene cilje. Nanje pa računajo tudi nasprotniki socialistične demokracije, ki delujejo organizirano in z jasnimi računi, kako se dokopati do politične oblasti nad ljudmi. Tu gre že za zaroto proti družbi, kot je bil to primer z Rankovičem. Ni se izrazito postavljal po robu načelu družbenega samoupravljanja. Z izkoriščanjem osebnih revolucionarnih zaslug posameznikov in ugleda, ki so ga zato imeli v svojem okolju, z izkoriščanjem zaupanja, ki ga je v boju z razrednimi in drugimi sovražniki naše socialistične družbe pridobila uprava državne varnosti, z izkoriščanjem nerešenih problemov mnogonacionalne skupnosti, z nedovoljenim zbiranjem podatkov proti poštenim občanom, z enostranskim zbiranjem podatkov o javnem mnenju in samovoljni interpretacijami teh podatkov, z obrekovalno gonjo proti posameznikom in z drugimi sredstvi političnega režima, si je gradil kadrovsko politiko, ki ga naj pripelje na oblast, družbo pa v nedemokratične odnose, ki jih ostvarjajo taka sredstva. Poraz Rankoviča ni samo onemogočil neko zaroto. Izkazalo se je še, da je sistem samoupravljanja, ki naj razvije najširšo iniciativo delovnih ljudi, nezdružljiv s kakršnimikoli oblikami etatistično-oblastnega dela komunistov, da je samoupravljanje nično, če dejansko odločanje ni prepuščeno neposredno prizadetim proizvajalcem, če se v mehanizem samoupravljanja vmešajo drugi z drugačnimi sredstvi kot s prepričevanjem in zgledom. Ko je CK ZKS pokazal na pomen te zmage proti etatističnim silam, je hkrati opozoril, da to nadvse pomembno dejanje ne sme voditi v pričakovanje, da so s tem premagane gospodarske in družbenopolitične težave ali da protislovja v graditvi demokratičnega socializma ne bodo povzročala novih spopadov z novimi oblikami in metodami delovanja birokratskih in etatističnih sil. Najširši okvir za razvijanje samoupravljanja v funkcionalno delujoč sistem so dajali smotri in neposredne naloge gospodarske reforme. Ta je postavila gospodarske organizacije v jasnejše ekonomske odnose in utrdila odgovornost delovnih kolektivov za kratkoročne in dolgoročne odločitve. Položaj gospodarskih organizacij je nujno terjal večjo samostojnost in širše materialne temelje za izvrševanje nalog. Najširša politična bitka za gospodarsko reformo se je zato ves čas vodila in se še vodi prav za takšen položaj gospodarskih organizacij. Temeljna stališča, ki jih je ZKS formulirala v teh spopadih, so že obravnavana. V političnem boju proti etatizmu pa so se v najrazličnejših odtenkih oblikovali še pogledi, ki so izhajali iz načelne predpostavke o nepomirljivem nasprotju med samoupravljavsko družbo in državo, med zaposlenimi v upravi, ki naj bi se ponašali in formirali kot birokratski razred, in samoupravljavci. Praktična politična konsekvenca takih teorij bi bila organizacija samoupravljavskih struktur kot opozicija proti državi, s tem pa naj bi se v načelni opoziciji znašle tudi družbenopolitične organizacije: ZK, SZDL, sindikati idr. Tradicionalni sovražnik socializma na Slovenskem je skušal na podoben način propagirati svojo novo politično linijo, potem ko je propadel z odprtim borbenim antikomunizmom: ZK naj bi bila politična organizacija, ki se povsem identificira z državno politiko, SZDL brez komunistov pa naj bi proti njej združevala »demokratično« opozicijo. Akcija ZK je šla za tem, da pokaže, kako taka stališča, tudi kadar izhajajo iz poštenih in ne strankarsko razrednih pobud, ne vodijo k rešitvam, ampak jih zapirajo. Ne prispevajo k razvijanju samoupravljanja in osvobajanju človeka kot družbenega bitja, ampak vodijo k strankarsko političnemu boju za oblast nad ljudmi in anarhičnemu neredu, kar vse krepi prav etatizem. Ne gre za boj proti državi, ker države ni mogoče ukiniti, ampak za obliko preraščanja samoupravnih struktur nad državno-institucionalnimi, za odvisnost oblastvenih in upravnih organov od samoupravnih /VI 2* 19

organizmov. K razčiščevanju pogledov so prispevali komunisti na znanstvenih posvetovanjih in v publicistiki, CK ZKS pa je temeljna idejnopolitična izhodišča o razmerju med samoupravljanjem in državo zavzel v politični resoluciji na VII. plenumu, spomladi leta 1967. Skrb za razvoj samoupravljanja je terjal še nadaljnje napore za odpravljanje deformacij, ki so ga spremljale že od vsega začetka, deformacij, ki niso zahtevale širših političnih priprav ali teoretičnih obrazložitev, saj je šlo za izrazito kršenje že sprejetih samoupravnih načel (dušenje kritike, samovolja posameznih organov, nezadostna informiranost ipd.). Tu torej ni šlo za oblikovanje stališč komunistov, družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov, pač pa le za njihovo doslednost in uspešnost. V vsakdanjih spopadih z deformacijami, njihovimi nosilci in posledicami so morale organizacije ZK zavzemati povsem konkretne sklepe, v posameznih primerih pa so morali intervenirati občinski forumi in tudi CK ZKS. Jasnost stališč je pripomogla k javni kritiki deformacij, ki je bila v našem družbenem življenju nenehno prisotna. Reformna prizadevanja so zaostrila nekatere prejšnje in odprla nekatere nove probleme, katerih razrešitev je bila nujna za nadaljnjo afirmacijo samoupravljanja. Močno v ospredju je bil problem razmerja med ekonomsko in tehnološko enotnostjo podjetja ter neposrednim in posrednim demokratičnim odločanjem delovnih ljudi, s tem pa problem razmerja med strokovnimi službami in kolektivom ter problem enotnosti podjetja in decentraliziranim odločanjem v delovnih enotah. O tej dilemi je CK ZKS oblikoval stališče, da sta za osnovo samoupravljanja enako važna dva elementa: družbeni odnosi in proizvodni faktorji, in to tako, da se odločitve sprejemajo na demokratičen način in z demokratičnim postopkom, da so vsi člani delovne skupnosti v procesu formiranja odločitve enakopravni, ustrezne odločitve pa se sprejemajo na tisti ravni organizacije dela, na kateri je to s stališča dela in tehnologije racionalno in ekonomično. Ne gre torej za kakršnokoli nerazrešljivo protislovje med socialističnim samoupravljanjem in sodobnimi zahtevami proizvodnje, pač pa za protislovje, ki se rešuje vsak dan v praksi, ki edina more prinesti vse nove in nove rešitve. Samoupravljanje v ta razmerja ne vnaša anarhije, zakaj samoupravljanje je predvsem red, je podčrtala resolucija VII. plenuma CK ZKS. Ni tedaj dilema, ali strokovnost ali demokracija, gre za ostvarjenje takih razmerij, da bodo samoupravljavci dobri strokovnjaki na svojem delovnem mestu, da bodo ustvarjali odnose, ki bodo vsakogar stimulirali, da svoj interes najde v uspehu delovne organizacije, in da bodo postavili prave ljudi za zagotovitev optimalne tehnologije proizvodnje in ekonomsko poslovanje. To pa je trajen proces v graditvi sistema ob sočasnem dvigu izobrazbe in kulturne ravni delovnih ljudi. Reforma je močneje postavila delovne kolektive v razmere, ko morajo razmišljati o splošnih pogojih gospodarjenja in o splošnem družbenem razvoju, s tem pa je terjala intenzivnejši odnos do politike komune, republike in federacije. Na tem področju stanje ni zadovoljivo, nezadostni pa so tudi napori organizacije ZK v to smer (sredi leta 1967 je bilo v 101 večjem podjetju od 5000 tem, ki so jih obravnavale organizacije ZK, le takih 3 %, posvečenih širšim problemom in še to največkrat splošnim idejnim ter notranjim in zunanjim političnim dogodkom). Poleg praktičnega nasprotovanja in deformacij postaja to dejstvo vse bolj resna ovira za razvoj samoupravnega sistema. CK je večkrat opozoril na pomembnost problema, opozorilom pa ni sledila organizirana akcija družbenopolitičnih organizacij in komunistov v delovnih organizacijah. Razmerje med komuno in gospodarsko organizacijo se še vedno ostvarja skoraj izključno na relaciji upravni organi, skupščine in vodstva gospodarskih organizacij, kljub temu da

20

je delovanje občinskih skupščin javno, da je gradivo za zasedanja občinskih skupščin največkrat resno pripravljeno in daje vpogled v bistvene probleme okolja, v katerem žive delovni ljudje. Veliko pozornost je ZKS posvečala integracijskim procesom v gospodarstvu, ki niso samo pogoj za ostvarjanje sodobne strukture proizvodnje, ampak koristijo tudi širšemu družbenemu uveljavljanju delavskega samoupravljanja v komuni, republiki in zvezi. Integracija ni samo ustanavljanje enotnega, velikega podjetja iz več manjših, ampak je tudi odgovor podjetij za ustanavljanje in vzdrževanje skupnih služb, ekonomskih in tehničnih raziskovalnih ustanov, šol itd. Koncentracija je nujnost sodobnega gospodarstva; v naših razmerah se mora izkazati prednost demokratične, na samoupravnih temeljih sloneče integracije pred birokratsko, etatistično centralizacijo. Integracija pa pomeni tudi še večji vpliv proizvajalcev na ekonomska in splošna družbena gibanja, njihov večji vpliv na celotno gospodarsko sfero, kar povečuje njihov interes za splošne družbene probleme. To pa je še ena naloga za nadaljnjo graditev sistema samoupravljavske družbe. CK je usmerjal organizacije ZKS k pospeševanju integracijskih procesov s politično akcijo (občasne analize stanja, pojasnjevanje gospodarske nujnosti in perspektivnosti, odpravljanje ovir v zavesti delovnih ljudi, premagovanje nasprotovanj iz osebnih interesov ipd.), vendar integracijska gibanja kljub posameznim vidnim uspehom še niso širše zajela celotnega gospodarstva. Pomembni premiki so bili doseženi v kadrovski politiki. To ne velja za kvalifikacijsko strukturo zaposlenih, kjer kljub naporom še ni opaziti bistvenih premikov, pač pa za volitve v organe (skupščinske idr.), v katerih delovni ljudje posredno opravljajo svoje družbene funkcije. ZK je v oblikovanju načel kadrovske politike izhajala iz spoznanja, da je kadrovska politika vselej v rokah tistega, ki razpolaga s presežno vrednostjo in tako s politično močjo, da mora biti torej v samoupravljavski družbi tudi kadrovska politika stvar delovnih ljudi. Dosledno izvajanje tega načela bistveno omejuje prostor za politično vplivanje birokratskih sil. CK je v celoti podprl delovanje SZDLS, ki je ob volitvah leta 1967 in izboru vodilnih funkcionarjev za občinske, republiške in zvezne forume uveljavljala načelo javnosti kadrovske politike, odprtega izbiranja kandidatov na temelju njihove volje in sposobnosti, da se zavzemajo za program graditve socializma z razvijanjem samoupravnega sistema in izvajanjem gospodarske reforme. Nepopolni uspehi pri izvajanju vseh teh nalog in občasne prekinitve dela v posameznih gospodarskih organizacijah so vodili CK ZKS in njegove organe, da so večkrat analizirali položaj v posameznih podjetjih in v celotnem gospodarstvu. Ugotovili so, da se znotraj podjetij zaostruje odnos med samoupravij avsko zavestjo delovnih ljudi in tehnokratskimi postopki posameznih vodilnih ljudi in grup. Opozorili so, da je birokratizem v podjetjih ta čas največja ovira za nadaljnje uspehe gospodarske reforme, ki temelji na samoupravljanju, in terjali od komunistov, da vodijo boj delovnih ljudi proti birokratizmu na vseh področjih in ob vsakdanjih nalogah, na osnovi temeljitih analiz o položaju delovnih ljudi ter o gospodarskih problemih in perspektivah podjetij.

Problemi na negospodarskem področju Glavna bitka za samoupravljanje in proti birokratizmu se ves čas bije v gospodarstvu. Vse glasnejši in pomembnejši pa so postajali tudi problemi v negospodarski sferi. Poleg ekonomskih vzrokov, na katere 21

smo že opozorili, je bila pomembna tudi še nerazvitost samoupravnih odnosov, ki so se na tem področju začeli razmeroma kasno, in ki so prav tu najtežje ostvarljivi. Resolucije in sklepi forumov ZKS so vselej znova pozivali komuniste, ki delujejo na tem področju, naj hitreje in pogumneje uveljavljajo vsaj parcialne rešitve v smeri načela družbenega samoupravljanja in delitve dohodka po delovnih uspehih. Ne gre za enostavno prenašanje samoupravljavskih rešitev iz gospodarstva na negospodarske dejavnosti. V enotnem samoupravljavskem sistemu je dovolj prostora za diferencirane rešitve o organizaciji, oblikah in metodah glede na družbeno funkcijo in druge posebnosti posameznih negospodarskih dejavnosti. Neresnična bi bila misel, da bo uveljavljanje družbenega samoupravljanja že samo rešilo težke finančne probleme, bistveno pa lahko prispeva k smotrnejšemu delovanju, predvsem pa k oblikovanju miselnosti delavcev na tem področju na temelju perspektive njihovega dela in ne le na temelju sedanjih finančnih težav. Res pa je tudi, da prav te sedaj zavirajo uspešno iskanje primernih rešitev.

Počasno oblikovanje samoupravnih rešitev, včasih tudi njihova neustreznost, nerešene in ta čas nerešljive finančne težave, hiter in hkrati neracionalen razvoj vseh teh področij v obdobju administrativnega socializma, tradicionalna odvisnost od države, vse to povzroča, da so se med delavci tega področja pojavljale najrazličnejše težnje. Izdelovali so se modeli idealne družbe, ki naj bi enkrat za vselej rešila obstoječa protislovja in ki se opirajo le na družbeni pomen zdravstva, socialnega varstva, znanosti, kulture in vzgoje, ne upoštevajo pa materialnih možnosti družbe. Ob tem se slišijo tudi kritike samoupravne družbe kot družbenega modela, v katerem prihaja do nadvlade »poprečnosti« in primitivizma. K takemu vzdušju prispevajo zagovorniki samoupravljanja, ki komaj začete procese idealizirajo kot dosežene socialistične cilje, ki idealizirajo tržne odnose kot edini usmerjajoč faktor na tem področju ali podcenjujejo pomen intelektualnih dosežkov, talenta in prizadevanj posameznika. Z vsem tem je postalo prav področje negospodarskih dejavnosti pomemben vir argumentacij in stališč, ki vodijo k strnitvi etatističnih sil, k večanju ekonomskih funkcij države kot bariere proti samoupravljanju in utrjujejo moč oblastvenih organov, češ da so poklicani nosilci ideje o solidarnosti ljudi in družbene enotnosti. Ustvarja se vzdušje splošne kritike vsega obstoječega, kritike, ki vzbuja dvom v smiselnost naporov delovnih ljudi za graditev demokratičnih odnosov in za gospodarsko reformo; kritike, ki seje malodušje proti zaupanju v lastne sile in v neposredno perspektivo. Centralni komite je opozoril člane ZKS in vse delovne ljudi na pomembnost, obsežnost in zapletenost boja proti etatističnim silam, ki se opirajo na težave, kot se pojavljajo na tem področju. Neučinkovito pa bi bilo, če bi v političnem boju proti etatizmu in za samoupravne rešitve skušali vselej potegniti ostro politično mejo med samoupravnimi in etatističnimi stališči ali med samoupravno in etatistično kritiko. Tako ločevanje bi zavrlo iskanje najbolj ustreznih rešitev. Nedopustno pa bi bilo, če bi na hitro opredeljevali ljudi med etatiste in demokrate. Težave in protislovja terjajo, da komunisti močno upoštevajo položaj posameznih dejavnosti in delavcev v njih ter s tem motive in osebne pobude, ki usmerjajo miselnost in dejavnost posameznika. Stvar političnega posluha je, da se po stopnji oblikovnosti progresivnih rešitev, po objektivnih razmerah in posebnih naporih posameznika orientirajo organizacije ZK v tem, kje je potrebno strpno konfrontiranje stališč v boju mnenj, kje pa je potreben jasen in odločen političen spopad. 22

Zapletenost idejnopolitične problematike na gospodarskem in negospodarskem področju ter politične izkušnje iz zmage nad etatistično zaroto na IV. plenumu ZKJ, ki so v to zapletenost le vnesle večjo jasnost, so terjale, da CK ZKS točneje opredeli idejno in politično fronto, kot se je oblikovala. To dolžnost do članstva je CK ZKS opravil z resolucijo, ki jo je po obsežnih posvetovanjih s člani in organizacijami ZKS sprejel na VII. plenarni seji. Stališča do problemov na negospodarskem področju pa je oblikoval ZK ZKS tako ob problemih, ki so se pojavili na posameznih področjih, kot ob obravnavanju splošne gospodarske in politične situacije. Probleme na področju šolstva, znanosti in umetnosti je kompleksno obravnaval še ob pripravah na plenarno sejo, ki je bila posvečena tej problematiki, in na seji sami. Temeljna napotila, ki jih je za delovanje komunistov pri urejanju razmer na'negospodarskem področju dajal na ta način CK ZKS, so na kratko naslednja:

— Na področju javne uprave je CK podpiral prizadevanja komunistov in drugih, ki so na posvetovanjih in v javni diskusiji iskali sistematske rešitve, ki bi odpravljale pomanjkljivosti, nejasnosti in omahovanja, ki so nastajala. Zavzemal se je za to, da bi javna uprava dosegla več političnega čuta za probleme in da bi sama po svojih pooblastilih reagirala na politične probleme. Še posebej je celotna organizacija ZKS obravnavala razmere pri organih za notranje zadeve. V močni politični akciji je terjala organizacijske in kadrovske ukrepe, ki bi onemogočili deformacije, ki so izvirale iz zaprtosti tega področja pred družbo, njenimi predstavniškimi in političnimi organi in organizacijami. Birokratska samovolja, ki je bila vsaj kot trajna možnost nujna posledica takšnega položaja organov za notranje zadeve, je ogrožala občutek zakonite varnosti, svobode in resničnega odločanja delovnih ljudi. Sistem organiziranja in delovanja organov za notranje zadeve, ki so ga zagovarjali posamezni vodilni ljudje na tem področju, je izražal etatistično težnjo, da je država in ne delovni človek — samoupravljavec glavna sila v graditvi, predvsem pa v obrambi socializma, zato je nujno formuliral ustrezno miselnost in zoževal področja vplivanja in interesov samoupravnih struktur. Ko je CK ZKS vodil političen boj proti tem pojavom in za ukrepe, ki naj zagotove demokratično svobodo in zakonito varnost občanov, je hkrati vodil boj proti anarhičnim pogledom, ki so šli za tem, da povsem zničijo vlogo države v socializmu in oslabijo možnosti, sposobnost in pripravljenost organov za notranje zadeve, da onemogočijo rovarjenje notranjih in zunanjih sovražnikov socializma ter zagotove varnost občanov. — Na področju zdravstvenega in socialnega varstva so bili ves čas v ospredju materialno-finančni problemi (med katerimi je še posebno težak problem pokojnin), ki so vsi imeli politične posledice. Te so bile toliko večje, ker so družbenoekonomski odnosi področja izrazito zaostajali za siceršnjim razvojem samoupravljavske družbe. Občan še ni ustvarjalec in nosilec politike na tem področju. Tudi še niso ustvarjene funkcionalne vezi zdravstvenega in socialnega varstva z delovnimi organizacijami. Zaradi vsega tega se je širil dvom v uspešnost samoupravljavske družbe in upravičenosti gospodarske reforme. Nedvomni dosežki, ki so bili zlasti vidni na področju zdravstvenega, pa tudi socialnega varstva v prejšnjem obdobju, so tudi krepili vpliv misli, da je država uspešnejši varuh splošnega interesa in družbenega standarda kot samoupravij avski sistem, ki naj favorizira individualni interes in individualni standard, in da je gospodarska reforma ekonomizirala tudi odnose, kjer je prevladovala doslej etična misel, solidarnost delovnih ljudi s socialno in zdravstveno prizadetimi. Stališča ZKS so poudarjala nujno odvisnost materialnih izdatkov za zdravstveno in socialno varstvo od ustvarjalnih sredstev v proizvodnji. Z odpravljanjem posamez23

D^l nih napak in nedognanosti ne moremo že spremeniti te temeljne odvisnosti. Parcialno gledanje na probleme zakriva perspektivo, ki tudi v trenutni situaciji ne opravičuje malodušja in medsebojnega obtoževanja. CK ZKS se je zavzemal za vse tiste rešitve, ki bi ob hitrejšem reševanju teoretičnih in strokovnotehničnih vprašanj potrjevale nesporne uspehe, ki so bili doseženi, zagotovile večji vpliv občanov na politiko, izhajale iz načela solidarnosti delovnih ljudi, pa tudi iz nujne racionalizacije in usklajevanja potreb z ekonomskimi možnostmi družbe. Določene omejitve in večja participacija prizadetih v zdravstvu so zahtevale dokumentirano obveščanje javnosti, ki se je v tem obdobju dejansko zboljšalo. Velike razlike v stanju med posameznimi republikami so opravičevale zahtevo, da se ekonomske in druge rešitve oblikujejo na ravni republik, ker je samo tu mogoče zavzeti najprimernejše in najracionalnejše ukrepe. — Na področju šolstva so iste finančne težave s pretežno istimi idejnopolitičnimi posledicami povzročale, da so koraki, ki so bili napravljeni k nadaljnjemu uveljavljanju samoupravljanja (izobraževalne skupnosti itd.), problemi izgradnje šolskega sistema (zlasti pa šole druge stopnje), možnosti ustreznega šolanja nadarjenih, intenzifikacija (v vsem, zlasti pa v visokem in višjem šolstvu), problemi vzgojnega vpliva šole, izobraževanje ob delu, strokovno usmerjanje šolskega dela ter drugi vsebinski problemi vzbujali manj zanimanja in manjše napore delavcev na tem področju. Mnogi primeri (javno mnenje, referendum za samoprispevek občanov itd.) kažejo, da so ljudje pripravljeni materialno podpreti razvoj tega področja. ZKS se je trudila za funkcionalno ureditev samoupravnega odločanja in za njegovo osredotočenje tam, kjer se v največji meri srečujejo interesi delovnih kolektivov, občanov ter gospodarstva in družbene skupnosti v celoti. Zavzemala se je za hitrejše zboljšanje materialnega položaja šol in prosvetnih delavcev ter za sočasno racionalizacijo šolstva. Posebno pozornost je posvečala idejnovzgojnim problemom. Izhajala je iz progresivnih načel o znanstvenosti pouka in o vzgoji vsestranske razvitosti socialistične skupnosti, kar terja celovitost oblikovalnega procesa. Protislovja družbe, v kateri so ob novih pojavih še močni ostanki starega, zavestno hotenje nasprotnih sil, zlasti klerikalizma, pa tudi vpliv različnih idejnih tokov, ki vplivajo na našo odprto družbo, vse to se močno kaže v različnih pojmovanjih o sodobnih nalogah šole in v različnosti idejne vsebine posameznih predmetov. Tako imamo opraviti z zoževanjem pouka le na izobraževanje, s težnjo po idejno neopredeljeni šoli, s pozitivistično, vulgarno materialistično, idealistično ali drugačno interpretacijo vsebine posameznih predmetov. CK ZKS je potrdil svoje stališče o nujni družbeni angažiranosti šole ter dialektično-materialistično idejni opredeljenosti vzgoje in izobrazbe. Zato se je obrnil na komuniste v prosvetnih organih in med prosvetnimi delavci z nalogo, da se trudijo za primerno strokovno usmerjanje šolskega dela, za trajno konkretizacijo gornjih stališč v vseh delovnih kolektivih in za sistematično samoupravno kadrovsko politiko na tem področju. — V znanstvenoraziskovalni dejavnosti so se ob podobnih težavah materialnega položaja kot v vsej negospodarski sferi močneje izražali pozitivni premiki, ki so bili že doseženi zlasti pri tehničnih, biotehničnih in ekonomskih raziskavah. Skoraj 3/4 sredstev za raziskovalno dejavnost so namreč že krile gospodarske organizacije; o sredstvih, s katerimi je usmerjala to dejavnost republika preko Kidričevega sklada, pa so največ odločala strokovna društva in delavci na znanstvenem področju. Močno so se tudi izražale slabosti prejšnjega gospodarstva, zlasti trajna inflacija, ki je — poleg pomanjkanja koncepta o dolgoročnem razvoju republike — otežkočala izvajanje dolgoročnih programov po trdih pogodbah, tako da je stabilizacija že pomenila

24

jasnejšo in dolgoročnejšo razvojno perspektivo. Prvi »varčevalni« ukrepi gospodarskih organizacij na račun znanosti in zmanjšanje realne vrednosti republiških sredstev za znanost, so sicer povzročali zaskrbljenost in proteste, vendar je bila glavna pozornost obrnjena k racionalni organizaciji in k programiranju, ki bi bilo bolj v skladu z družbenimi potrebami, da bi dajalo znanstveno delo več neposredno koristnih izsledkov za gospodarski in splošni družbeni razvoj. ZKS se je zavzemala za take finančne in organizacijske rešitve problemov tega področja, ki bi z ene strani zagotavljale samoupravni razvoj na temelju programskega načela o svobodi znanosti, z druge strani pa omogočale večje uspehe in hitrejši družbeni napredek. Posebno pozornost je posvečala družbenim vedam in njihovi popularizaciji, zlasti še zato, ker oblikujejo družbeno razgledanega človeka, omogočajo višjo kvaliteto v političnih in samoupravnih odločitvah in prispevajo k nenehnemu izboljševanju pouka in s tem znanja mladih generacij.

— Na kulturnoumetnostnem področju so bili doseženi določeni uspehi, ki kažejo v pestrosti tematike in stilov umetniških del ter v širšem soodločanju umetniških ustvarjalcev v samoupravnih organih, ki so vplivali na formiranje in ostvarjanje kulturne politike. Poleg finančnih težav je bilo na tem področju temeljno idejnopolitično vprašanje, kako zagotoviti neoviran proces selekcije dobrega od slabega, vrednega od nevrednega. Očitno je namreč bilo, da se tudi na tem področju formirajo grupe, ki z izdelanimi stališči in taktiko izvajajo pritisk na družbo, da mora, če naj bo kulturna in ne primitivna, podpirati in nagrajevati vse tisto, kar grupa sama proglaša za kulturni dosežek, za novo, za moderno. ZKS je izvajala politiko, da se morajo izoblikovati stališča in poglabljati smisel in občutljivost ljudi za kulturo v javni kritiki. Cim bolj svoboden bo boj mnenj, čim manj bo v njej političnih diskvalifikacij, tem bolj se bodo angažirali umetnostni delavci sami, ki imajo prvi interes, da se nevredno in poprečno loči od vrednega in pomembnega. Toda kultura in kulturna ustvarjalnost ne zajemata samo vrhunske umetnosti, ne favorizirata samo umetnostnih dosežkov in institucij, ampak še vse druge dejavnosti, ki so usmerjene v celovito razvijanje humane osebnosti (kultura asimiliranja duhovnih in materialnih vrednot človeštva, kulturnoumetniško izobraževanje, kulturno življenje, kultura dela in delovnih navad, kultura vedenja in stanovanja). V to smer so se forumi ZKS in komunisti v tem obdobju še premalo angažirali v ustreznih organizacijah. CK ZKS se je še posebej ukvarjal s problemi založb, kjer je ekonomski pritisk grozil, da bodo iz programov izpadla prav dela, ki so najpomembnejša za dvig teoretične kulture prebivalstva, ki pa danes pri majhnem narodu še nimajo dovolj širokega odjema. Zavzel se je za večjo družbeno podporo takim publikacijam, za močnejše sodelovanje ustanoviteljev pri programiranju založb in za večjo skrb komunistov za študij in širjenje teh izdaj. Hkrati je opozoril na dolžnost založb, da se ne prepuščajo pasivno »zahtevam« trga, ampak da tudi same vplivajo na njegovo oblikovanje. — Sredstva javnih komunikacij (časopisi, radio, televizija idr.) so bili kot eno najpomembnejših sredstev socialistične družbe za povezovanje in usmerjanje delovanja delovnih ljudi, za širjenje njihovih pogledov in kulture ves čas sestavni del političnega dela CK ZKS ob vseh aktualnih družbenih problemih. ZKS je obravnavala javna komunikacijska sredstva kot nepogrešljiv element delovanja samoupravne družbe, zato je terjala, da so z ene strani vir objektivnih in čim bolj vsestranskih informacij, z druge strani pa odprta tribuna delovnih ljudi in sredstvo za oblikovanje progresivnih stališč in usmerjanje progresivne družbene akcije. Zavzemala se je za javnost dela družbenih organizacij in ustanov ter za njihovo odgovornost, da omogočijo novinarjem točne in 25

zadostne informacije. Izhajala je iz stališča, da je novinarsko delo lahko uspešno in odgovorno, če se v samoupravnih odnosih znotraj novinarskih podjetij ter med njimi in ustanovitelji izoblikujejo odnosi, ki bodo omogočili svobodno delo novinarja in njegovo odgovornost do politike socialistične družbe, h kateri sami prispevajo, jo pa že formirajo. Še posebej je CK ZKS obravnaval vsebino slovenske izdaje »Komunista« in položaj njene redakcije. Dogovoril se je za večjo samostojnost redakcije, za pomnožitev prispevkov o problematiki, ki predvsem zadeva komuniste v Sloveniji in pozval je člane ZKS, da se za svojo orientacijo bolj poslužujejo tega glasila.

Glavni idejnopolitični problemi

Pregled glavnih stališč in akcij CK ZKS na gospodarskem in negospodarskem področju dokazuje dosledno zavzemanje za vzpostavljanje demokratičnih samoupravnih odnosov proti etatistično-birokratskim težnjam. Zavestne socialistične sile pa niso imele opraviti le z etatističnim nasprotovanjem in raznimi deformacijami, ampak tudi še z drugačno zavestno in organizirano idejnopolitično diverzijo zavestnih in organiziranih sovražnikov socializma, ki so hoteli zaustaviti demokratičen družbeni razvoj, ker so spoznavali, da vse bolj ogroža njihove razredne interese. Množili so se pojavi, ki so kazali, da hoče politično ambiciozen in agresiven del duhovščine v katoliški cerkvi na Slovenskem izkoristiti socialistično demokracijo za njeno razbijanje s strankarsko politično diferenciacijo, skratka s politizacijo cerkva, z oživljanjem klerikalizma. To dejsto je hkrati z razvojem odnosov med SFRJ in Cerkvijo po podpisu protokola z Vatikanom junija 1966 in s spremembami, ki jih je v življenje Cerkve vnesel vatikanski koncil, terjalo, da socialistične sile naše družbe ponovno pregledajo in določijo svoja stališča. Idejnopolitična akcija, ki jo je sprožil CK ZKS, je z ene strani obravnavala zgodovinsko vlogo klerikalizma na Slovenskem in njegov razredno politični obraz v svobodni družbi kot tudi nezdružljivost klerikalizma s samoupravljavsko družbo in uveljavljanjem Slovenije kot napredne razvite dežele, z druge strani pa je bila obrnjena proti vsakemu sektaštvu do vernikov in religije za uveljavljanje trajnega načelnega stališča komunistov o svobodi vesti, torej tudi svobodi religioznega in ateističnega nazora, in proti izkoriščanju religije za političen pritisk na vernike. CK ZKS je ob tem analiziral smoter nekaterih pojavov v Cerkvi (vzgojne, socialne, športne, kulturne idr. akcije, ki ne sodijo v religiozno dejavnost), ki kažejo težnjo, da se Cerkev uveljavi na vseh področjih družbenega življenja kot samostojna družbenopolitična sila, in ki so nezdružljivi z zakonitimi stališči o ločitvi države in Cerkve ter šole in Cerkve. Širjenje takih pojavov, ki ustvarjajo na ideološki bazi pregrade za sodelovanje vernih in nevernih v celotnem družbenem življenju, bi nujno vodilo v političen spopad socialistične družbe s Cerkvijo. Boj proti klerikalizmu ne izhaja iz ideoloških pogledov komunistov na religijo, ampak je neizogiben zaradi boja progresivnih sil za svobodo in demokratičen socialističen napredek njihove dežele. Že več kot trideset let se slovenski komunisti uspešno trudijo za take odnose sodelovanja med vernimi in nevernimi, ki jih brez vsake ideološke diskriminacije ustvarja skupen boj za napredek njihove domovine ter za svobodnejše in lepše življenje ljudi. Tako sodelovanje je bilo ustvarjeno v osvobodilnem boju in ga skupna graditev socializma s skupnim enakopravnim odločanjem v organih samoupravljanja vsak dan znova potrjuje. Nikomur ne sme biti dovoljeno, da bi danes ustvarjal pregrade, ki bi tako sodelovanje slabile ali preprečevale. 26

Razvitost dežele in s tem bistveni premiki v strukturi družbe, vse bogatejši samoupravni odnosi in s tem močna decentralizacija ekonomske in politične moči, utrjevanje ekonomske baze socialistične dežele kot odprte družbe in s tem njena odprtost tudi za nasprotne idejne tokove, vsi ti, v bistvu progresivni procesi, so povzročali, da je bila družbena problematika vse bolj pestra in zamotana, da so bile socialistične sile postavljene pred celo vrsto novih idejnih in političnih vprašanj, da so se kot nerešena odpirala vprašanja, ki so bila doslej zakrita, in da so mnoga že sprejeta načela terjala modificirane rešitve in spremenjeno argumentacijo. Obilica vprašanj, ki so zadevala interes in razum, čustveni in moralni svet ljudi naše dežele, je terjala in vzbujala razmišljanja in iskanja političnih, kulturnih in znanstvenih delavcev, pa tudi najširših plasti ljudstva in njegovih organizacij. ZKS je taka prizadevanja neposredno spodbujala in se vanje vključevala s temeljnim pogledom, da je pot do resnice boj mnenj, pristanek delovnih ljudi in verifikacija v praksi. Med idejnopolitičnimi problemi časa so bili poleg že omenjenih v ZKS trajno prisotni še problem mednacionalnih odnosov, inteligence, generacij ter funkcije družbene kritike.

K problemu mednacionalnih odnosov je ZKS pristopila z oblikovanimi pogledi, ki so zajemali tri temeljna stališča: slovenski narod je pravico do samoodločbe ostvaril tako, da se je odločil za vključitev v jugoslovansko socialistično skupnost narodov in narodnosti; bratstvo narodov in enotnost delovnih ljudi se nenehno poglablja in potrjuje v razvoju družbenega samoupravljanja; edina možnost za razvoj in sam obstoj malega naroda je dinamična krepitev njegove notranje progresivne strukture. Obsežno razpravljanje o mednacionalnih odnosih v sedanjem obdobju ne pomeni, da je treba spremeniti ta temeljna stališča, narobe, še močneje se morajo uveljavljati v novih razmerah. V prvem porevolucijskem obdobju je bila za razvoj dežele nujna močna koncentracija ekonomskih sredstev dežele in s tem močna centralizacija oblasti. Ekonomski in samoupravni razvoj sta privedla do razmer in odnosov, v katerih je etatistična distribucija akumulacije nevzdržna. Boj. za afirmacijo narodov in socialistično vsebino odnosov med narodi je v teh razmerah hkrati boj proti etatizmu, saj poln razvoj naroda obsega pravico do samostojnega razpolaganja s svojim presežnim delom. Poraz etatističnih sil na IV. plenumu ZKJ je zato bistveno prispeval k afirmaciji nacionalnih skupnosti, k procesu graditve novih oblik sožitja narodov in narodnosti socialistične Jugoslavije. CK ZKS je opozoril, da bodo sedanje stanje skušali izkoriščati notranji in zunanji sovražniki socializma, ki bodo boju proti etatizmu in sedanjim družbenim procesom skušali dati značaj mednacionalnega boja, oživljati nacionalizme hkrati kot obrambo unitarizma in kot obrambo partikularističnih nacionalizmov. Poudarjal je nujnost boja na obeh frontah. V ustavnih okvirih federacije je dovolj prostora za notranje družbene premike, ki bodo omogočili — na ljudskih in samoupravnih temeljih — vse večjo ekonomsko in politično vlogo narodov, organiziranih v socialističnih republikah, pa tudi razširjali možnosti za nadaljnje sodelovanje med narodi. V političnem življenju se je problem odnosa med inteligenco in delavskim razredom pojavljal iz več vidikov: predvsem je po zmagi revolucije nastalo novo razmerje med razredi in sloji; težišče se je preneslo od položaja, ko se je delavski razred boril v imenu vse družbe, na procese, ko vsa družba z graditvijo socializma zmeraj bolj uresničuje zgodovinsko poslanstvo delavskega razreda kot osnovnega nosilca družbenega razvoja; dalje sta znanstvena revolucija in intelektualizacija dela močno poudarila pomen intelektualnega dela in bistveno se je spremenila izobrazbena struktura prebivalstva; in še je v samoupravnem orga-

27

nizmu prišlo do zmanjševanja razlik in mnogo več shajališč med fizičnimi in umskimi delavci kot kdaj prej, gospodarska in družbena reforma pa je začela hitreje uresničevati neposredno odvisnost negospodarskega sektorja od nacionalnega dohodka, ki se ostvari v proizvodnji. Vse to priča, da je samoupravna socialistična smer v praksi utrjevala tesnejšo povezanost vseh delovnih ljudi, kar je bila že dolgotrajna družbena težnja komunistov, ki je imela vidno mesto v dosedanji strategiji in taktiki partije. Zaostren ekonomski položaj na vseh področjih pa je večkrat povzročil nepotrebno medsebojno obtoževanje gospodarskega sektorja, češ da prvi nima dovolj razumevanja za drugega ali da drugi porabi preveč. Obtoževanje je ponekod že dobivalo značaj spora med fizičnimi in intelektualnimi delavci, največkrat kot obtoževanje družbe, da preveč popušča enim ali drugim. To tudi tam, kjer ni šlo za politično diverzijo zavestnih antisocialističnih in etatističnih sil. Poleg odpiranja ekonomskih in samoupravnih rešitev se je ZKS morala jasno opredeliti proti dvema tendencama, ki sta se pojavili. Prva je podpirala etatizem, ko je proglašala samoupravno organizirane samoupravljavce za nesposobne, da popeljejo gospodarstvo iz težav, in je terjala zato trdno državno vodstvo, ki naj negospodarski sferi zagotovi proračunsko varnost. Druga pa je napihovala posamezne in redke trdote v argumentacijah za večjo ekonomičnost negospodarskega področja in iz njih delala zaključke, da je v ZK še živ antiintelektualizem, ki izhaja iz že starega načelnega marksističnega stališča, da je inteligenca »omahljiva in nezanesljiva«. Prvo tezo je ZKS spodbijala že s splošnim bojem proti etatizmu in birokratizmu na vseh področjih. Proti drugi tendenci je lahko pokazala na uspešnost boja, ki ga je proti primitivizmu in vztrajanju na starih stališčih ves čas vodila prav ZK. Hkrati pa je morala zavrniti nedopustno izkrivljanje marksistične misli, ki je v omenjeni formulaciji, ko splošne sociološke karakteristike inteligence kot sloja, ki ni enoten, ki formira stališča različnih razredov in političnih grupacij, ki tvori borce različnih političnih smeri, ki teži po neodvisnosti, je pa sedaj bolj sedaj manj odvisen direktno ali preko države od vladajočega razreda, ki torej te sociološke karakteristike prenaša na psihološke in moralne poteze posameznika kot »omahljivost in nezanesljivost«.

Problem mlade generacije je bil trajno navzoč, čeprav ne vselej dovolj dosledno in še manj dovolj uspešno v vsej naši družbi in še posebej v ZK. Tu ne gre za vprašanje generacije kot politično vprašanje, saj je v vsaki generaciji političen problem naprednost ali konservativnost, ne pa psihološke in biološke posebnosti mlajše in starejše generacije. Političen problem mlade generacije pa je, koliko je samoupravna struktura odprta za mlade ljudi, njihove interese in probleme, koliko se sliši in upošteva mnenja mladih v političnem in idejnem življenju družbe, kako se ostvarja kontinuiteta generacij z različnimi socialnimi izkušnjami in izoblikovanostjo, koliko je ZK privlačna za mlade ljudi, koliko je v njej mesta za njene revolucionarne ustvarjalne sile, kako usmerjati mlade ljudi in jim olajšati vključevanje v družbeno organiziranosti. O teh in drugih temeljnih družbenopolitičnih vprašanjih je tekla razprava v organizacijah ZK in do njih je zavzel stališče tudi CK ZKS. Njuna je nadaljnja demokratizacija in intenzifikacija izobraževalnega sistema ter taka politika štipendiranja, da bo čim bolj prišel do veljave izbor po sposobnostih in nagnjenjih mladih ljudi. CK ZKS se je zavzemal za krepitev samostojnosti družbenega organiziranja mladine, ki je pogoj za oblikovanje zavestne odgovornosti do svojega in družbenega razvoja, najuspešnejše usmerjanje mladine pa je prav njeno vključevanje v celotno družbeno življenje. Reorganizacija ZKS, njena vsebina in smotri dajejo še večjo možnost, da se mlada generacija v njej uveljavi s svojimi političnimi interesi. Člani in organizacije 28

ZKS morajo to možnost in politično pripravljenost mladih ljudi v polni meri upoštevati. ZKS je podpirala družbeno kritiko zaradi njene pomembnosti za demokratično socialistično orientacijo in za čim bolj skladno delovanje celotnega samoupravnega mehanizma. Kritika opozarja na pomanjkljivosti in deformacije, je pa tudi vir novih idej in navaja k nenehnemu iskanju boljših rešitev. V kritiki se ne odvija samo boj mnenj, ampak tudi politična in idejna borba za nadaljnji potek našega socialističnega razvoja. Kritika prevzema tako soodgovornost za družbeni progres. CK ZKS je večkat opozarjal, da je v našem javnem življenju in v sredstvih javnih komunikacij sicer razvita kritika napak, da pa komunisti niso dovolj uspešni v kritiki, ki bi pomenila iskanje boljših poti in rešitev. Slabo upoštevanje vseh aktualnih podatkov, nezadostno poznavanje zgodovinskega razvoja in marksistične teorije povzroča, da so marsikje tudi komunisti nosilci kritike, ki ne prispeva k mobilizaciji in neposrednemu odločanju delovnih ljudi, ampak vodi v malodušje in politiko čakanja ukrepov »od zgoraj«. Najbolj pogosti so bili pojavi, da je določen nevšečen pokazatelj vodil v neupoštevanje ali podcenjevanje vseh doseženih uspehov in je tako v ospredje zanimanja delovnih ljudi postavil napačno izhodišče. Tako je bilo že pri vprašanju vzrokov za gospodarsko reformo, pa tudi drugod. Opozarjanje npr. samo na podatek, da približno 1/3 otrok ne dokonča obvezne šole, vodi do napačnih zaključkov o načelni pravilnosti pred desetletjem začete šolske reforme in v iskanje novih izhodišč, ko ne upošteva še drugega podatka, da je namreč pred šolsko reformo končala osnovno šolo samo 1/3, danes pa jo uspešno konča 2/3 otrok. Podobno je na področju zdravstva, kjer kritika neracionalnosti sedanje organizacije ne bi smela mimo doseženih uspehov (da je npr. umrljivost dojenčkov zmanjšana na 2,3 %) ipd. CK ZKS se je zato zavzemal tako za svobodo kritike kot za njeno polno odgovornost. Poudarjal je pomen kritike, to je nepretrganega kritičnega razčiščevanja, kakšna je družbena vloga in konkretno učinek take ali drugačne kritike, koliko služi progresu in koliko mu nasprotuje.

V graditvi družbe je CK ZKS ves čas spodbujal rešitve, ki so vodile v vse bolj racionalno in povezano delovanje samoupravnega sistema. Glavna bitka, ki je tako ali tako odmevala na vseh področjih družbene misli in akcije, se je bila med etatističnimi in samoupravnimi silami. Pozornost komunistov je CK ZKS usmerjal k razumevanju in k razreševanju notranjih protislovij pri graditvi demokratične socialistične družbe. Navajal jih je, da protisocialistične težnje in njihove nosilce ne le politično preprečujejo, ampak da v idejnopolitičnem boju presežejo tudi idejne, zgodovinske in današnje izvire teh teženj. RAZVOJ SLOVENIJE KOT ODPRTE SOCIALISTIČNE DRUŽBE

Pri obravnavanju vseh ali skoraj vseh važnejših problemov je imel CK ZKS pred očmi tudi mednarodne razmere in mesto naše dežele v svetu. Vidni so napori (informacije, razgovori, sestanki ipd.), da bi k temu navajal članstvo ZKS. Sprejeti koncept odprte socialistične družbe je formiral vse več samostojnih faktorjev pri ostvarjanju mednarodnih zvez (gospodarstvo, znanost, umetnost, povezovanje mest in ljudi, obmejna razmerja ipd.), s tem pa so zunanji odnosi postajali vse bolj stvar vse družbe in ne le državnih zvez in aktov. Med pomembnejšimi koraki v to smer je treba za obravnavano obdobje poudariti nadaljnje premagovanje avtarktičnosti gospodarstva in večjo vlogo republik (komisija Skupščine SRS, za vprašanja mednarodnih odnosov idr.) pri kreiranju jugoslovanske zunanje politike. Premiki k večji samostojni zuna29

nji aktivnosti republik in drugih družbenih faktorjev so le še poglobili in utrdili enotnost v temeljnih načelih jugoslovanske zunanje politike. Hkrati pa so terjali, da se zavestne socialistične sile močnejše angažirajo v družbi tudi na tem področju ne le s tendenco, da informirajo o naših zunanjepolitičnih stališčih in da dobijo zanje pristanek občanov, ampak tudi v usmerjanju družbe k povezani in aktivni realizaciji teh stališč. Temeljna politična smer jugoslovanske zunanje politike (boj za mir in aktivno koeksistenco, politika neuvrščenosti in krepitev vpliva neuvrščenih, boj proti imperializmu in vsakršni diskriminaciji, obramba samostojne politike suverenih narodov in naše samostojne poti v socializem, boj proti vsakemu hegemonizmu, pomoč nerazvitim ipd.) in njena vsakokratna realizacija je dobivala polno podporo delovnih ljudi naše dežele, še več, bila jim je močna opora pri premagovanju težav. Še posebej pa je bila jugoslovanska zunanja politika spodbuda delovnim ljudem in njihovim organizacijam za ostvarjanje takšnih odnosov med ljudmi in narodi, ki bi lahko služili kot primer socialističnega reševanja sodobnih problemov in bi tako krepili socialistične sile v svetu. Težnja približati naše poglede na sodobne probleme je bila prisotna v mnogih akcijah, ki so jih v stiku s svetom samostojno začenjale mnoge organizacije. Med pomembnejšimi akcijami, v katerih so kazali delovni ljudje in zlasti še mladina v tem času veliko iniciativo, je bila pomoč boju vietnamskega ljudstva. Enotna je bila tudi podpora naši zunanji politiki proti ameriški agresivni politiki lokalnih vojn in razbijanju politike neuvrščenosti, ki se je kazala zlasti v izraelskem napadu na arabske države.

V odnosih do svetovnega delavskega in socialističnega gibanja je ZKS uveljavljala tako kot ZKJ načelo, da smo njegov enakopraven del. Zavzemala se je za najrazličnejše oblike medsebojnega dogovarjanja, ki naj vodi k boljšemu razumevanju in izmenjavi izkušenj. Ob nerazumevanju nekaterih naših problemov in rešitev (gospodarska reforma, reorganizacija ZK) je navajala svoje člane in delovne ljudi, zlasti delavce v publicistiki, k mirnemu, argumentiranemu in odločnemu pojasnjevanju našega notranjega razvoja. Podpirala je stališče ZKJ, da v današnji globoki politični krizi buržoazne države in obsežnem boju proti imperializmu ne bi bilo niti resnično niti koristno, če bi progresivne in socialistične sile v svetu omejevali le na člane in pristaše komunističnih organizacij ter temu ustrezno pripravljali mednarodne manifestacije. Veliko pozornost komunistov in nekomunistov Slovenije so vzbujali procesi, ki so se v premagovanju protislovij socialističnega razvoja odvijali v socialističnih deželah. Za njihovo globlje razumevanje je CK organiziral več posvetovanj, na njih se je izkazalo, da delovni ljudje politično zrelo ocenjujejo dogajanja po tem, koliko prispevajo k boju za mir, k ostvarjanju socialistične demokracije in privlačnosti socializma kot družbenega sistema. Avgusta 1968 je agresija oboroženih sil SZ, DR Nemčije, Poljske, Madžarske in Bolgarije na ČSSR vnesla v odnose med narode in zlasti še v odnose med socialističnimi državami metode in cilje, ki so popolnoma nasprotni z bistvom in interesi socializma. Ogorčenje delovnih ljudi naše dežele in njihova globoka zaskrbljenost ob dogodku, ki je dokazoval, da se tudi pod plaščem socialistične družbene ureditve lahko skriva politika velikodržavne hegemonije in nacionalne neenakopravnosti, kar ogroža napore za mir v svetu in suverenost malih narodov, je terjalo od ZKJ, da obsodi intervencijo na CSSR, da zgradi jasno politično orientacijo glede na spremenjene razmere v svetu in še posebej glede na vpliv teh sprememb na mednarodno delavsko gibanje, da se ne bi nasilni akt SZ in nekaterih članic varšavskega pakta 30

sprevrgel v splošno nevero v socializem in marksizem in da ne bi povzročil dvoma o smiselnosti boja in žrtev za izgradnjo demokratičnega socializma. ZKS je neposredno po oboroženi intervenciji izrazila protest in ogorčenje naših delovnih ljudi. Izrednega pomena je bila takojšnja in odločna izjava tovariša Tita. Že 23. avgusta 1968 pa je resolucija X. seje CK ZKJ odgovorila na temeljna vprašanja, ki so se zastavila našemu delovnemu človeku in usmerila njegovo delovanje. Poleg informacij, ki so jih občani dobili prek tiska, radia in televizije, je CK ZKS na sestankih vseh organizacij ZKS podrobno seznanjal članstvo o dogajanju in o stališčih ZKJ. Na teh sestankih so vsi komunisti Slovenije enotno podprli oceno in stališča vodstva ZKJ in se zavzeli za akcije, ki jih je po teh ocenah terjala novo nastala situacija naše dežele in progresivno gibanje v svetu. Slovenski komunisti so bili povsem enotni predvsem o naslednjih glavnih akcijah: — hitrejšemu razvijanju socialistične demokracije, torej uveljavljanju samoupravljavskih pravic in dolžnosti delovnega človeka v reformnih prizadevanjih ter uspešnejšem razreševanju protislovij in odpravljanju deformacij, ki spremljajo ta proces. V tem so videli bistveni prispevek vsakega posameznika k boju med demokratičnimi in birokratskoetatističnimi silami v socialističnem gibanju ne le pri nas, ampak tudi v svetovnem merilu; — takojšnji organizaciji ljudstva za vseljudsko obrambo proti vsakemu ogrožanju naše neodvisnosti in samostojne graditve demokratičnega socializma kot neodtujljive pravice in dolžnosti samoupravljavcev. Formirana je bila komisija za vseljudsko obrambo pri CK ZKS in komisije pri občinskih komitejih;

— podpori zunanji politiki SFRJ, ki pomeni iskanje poti za izhod iz nastale situacije in za popuščanje napetosti. Prva zahteva je bila zato umik intervencionističnih čet iz CSSR in utrditev njene polne suverenosti. Ponovno potrditev je dobila politika neuvrščenosti, aktivne koeksistence, dobrih sosedskih odnosov ter gospodarskega in drugega sodelovanja z vsemi državami na temelju enakopravnosti in nevmešavanju v notranje zadeve;

■— močnejšem sodelovanju političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih organizacij, pa tudi posameznikov s sorodnimi organizacijami in s posamezniki v svetu, še posebej pa z delavskimi in drugimi progresivnimi in levičarskimi gibanji in organizacijami. Zveza komunistov je enotno obsodila velikodržavno hegemonistično politiko monopolizma in neenakosti kot povsem nasprotno socializmu in kot posledico boja konservativnih sil proti demokratični vsebini socializma. Z lastno družbeno prakso in z jasnimi stališči, ki jih je zavzela tudi ob oboroženi intervenciji na ČSSR, je ponovno, tako kot leta 1948, prispevala h krepitvi tistih sil v mednarodnem delavskem in progresivnem gibanju, ki se trudijo za preobrazbo sodobnega sveta na temelju osvoboditve narodov, njihove nacionalne neodvisnosti in demokratičnega sodelovanja na podlagi enakopravnosti, brez hegemonije in izkoriščanja.

Socialističen in demokratičen napredek Jugoslavije je silil reakcionarne sile v prizadevanje, da z ekonomskim pritiskom in drugimi oblikami politične in ideološke diverzije zaustavljajo takšen razvoj. Med njimi so bili najtežji ukrepi ekonomske diskriminacije, ki so povzročili nove težave pri uresničevanju gospodarske reforme. Izkazalo se je tudi, da slovensko gospodarstvo ni dovolj pripravljeno za primerno in hitro 31

1 reagiranje na dogajanja na svetovnem tržišču. CK ZKS je zato večkrat opozoril na nujno preusmeritev pogledov gospodarstvenikov, ki so se oblikovali v razmerah več ali manj zaprtega trga, in podprl ustrezne napore družbenih organizacij in zbornic. Poskusi politične in ideološke diverzije (zlasti prek klerikalne emigracije) so vzbujali občasne diskusije v vrstah ZKS in med državljani, vendar niso pomenili resnega političnega problema. V medsebojnem idejnem vplivu, ki je nujna karakteristika odprte družbe, pa je negativen vpliv nekaterih pojavov in primerov (zlasti v filmu in literarni plaži, deloma pa tudi v družbenih vedah) sem ter tja vodil v zahtevo po ostrih administrativnih ukrepih. CK ZKS je ob nujnih administrativnih ukrepih imel za uspešnejšo politiko ustvarjanja javnega mnenja (z bojem mnenj, kritiko, razvijanjem marksistične misli, dvigom splošne teoretične kulture), ki bo dovolj avtoritativen »protistrup« proti vplivu te vrste naplavin sodobne družbe, ki vodijo v poplitvenje in družbeno neodgovornost človeka. Prizadetost slovenskega naroda za Slovence izven meja naše nacionalne republike — in teh je več kot petina vseh Slovencev — se je izražala predvsem v delovanju SZDLS in družbenih organizacij (Izseljenska matica, sindikati), kolikor ni šlo za izvajanje državnih pogodb in za druge probleme, ki so v kompetenci države. Vendar to ni odvezovalo ZKS, da si zgradi svoje načelno stališče do vprašanj na tem področju. Slovence zunaj meja matične dežele lahko delimo v štiri kategorije: manjšine, izseljence, delavce, ki so začasno v tujini, in politično emigracijo. Problem manjšin in izseljencev je bil v naši družbi ves čas prisoten kot nacionalen problem in socialistična družba si je zgradila svoje načelno izhodišče, da so lahko pomemben faktor zbliževanja med narodi kot most za medsebojno razumevanje in spoštovanje. Svoje idejne in politične nazore ter ustrezno organizacijo si ti gradijo na temelju družbenopolitičnih razmer, ki vladajo v deželi, katere državljani so sedaj. Njihova čustvena navezanost na deželo, iz katere so izšli, in interes zanjo jim omogoča boljše razumevanje dogajanja v domovini in olajšuje najraznovrstnejšo povezanost: ekonomsko, kulturno, turistično ipd. Zato so lahko tudi politični faktor v svoji deželi za boljše razumevanje naših problemov in proti diskriminacijskim pritiskom na matično deželo. Občasni delavci v tujini so pogostokrat izpostavljeni političnemu in ekonomskemu pritisku protisocialističnih sil v novem okolju (emigrantska akcija idr.). ZKS je podpirala napore sindikatov, da v dogovoru s sindikati teh dežel zagotove razumevanje in sodelovanje med našimi in tujimi delavci, in ukrepe (socialne konvencije), ki naj jim zagotove temeljne socialne pravice. Zavzela se je za takšen odnos domačega okolja do teh delavcev, ki bo med njimi onemogočal kakršnakoli delovanja reakcionarnih sil. Idejna razdrobljenost politične emigracije, prehod večjega dela emigrantov v položaj izseljencev, neodzivnost na njihovo dosedanjo grobo antikomunistično in intervencionistično politiko, vse to je imelo za posledico graditev nove politične platforme, s katero skuša emigracija uspeti med zamejskimi Slovenci, pa tudi podvzemati širše propagandne akcije v socialistični Sloveniji. Čeprav je problem politično-propagandne akcije emigracije, ki je v glavnem klerikalno-belogardistična, predvsem stvar oblastvenih organov, pa bo vpliv slovenske družbe proti njej uspešnejši, če bomo tudi problem delovanja politične emigracije razumeli kot splošno družbeno zadevo. Zato je CK ZKS občasno informiral člane o stanju, procesih in stališčih v teh krogih.

V celoti velja za področje zunanjih odnosov naše države in republike, da je opazen premik k večjemu uveljavljanju občanov, njihovih organov in organizacij pri formiranju stališč in v njihovem angažiranju za ostvarjanje teh stališč v vsakdanjem delu in obsežnih stikih s svetom. ZKS je bistveno prispevala k temu procesu. 32

REORGANIZACIJA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE

Procesi reorganizacije, torej oblikovanja novih organizacijskih načel, oblik in metod, ki bi ustrezale spremenjenemu položaju in nalogam organizacije komunistov, potekajo sedaj bolj sedaj manj intenzivno že ves čas. Bistveno so se položaj in naloge Zveze komunistov spremenile ko je — po obdobju močno centralizirane ekonomske in politične moči države in temu primerne organizacije partije, ki je lahko vodilno vlogo opravila le kot političen nosilec oblasti — prehajala ekonomska in politična moč na samoupravne organe delovnih ljudi. Vodilno vlogo je partija v spremenjenih razmerah lahko opravila samo kot oblikovalka zavesti in volje neposrednih nosilcev družbenega razvoja, torej le kot vodilna idejnopolitična sila v samoupravni strukturi. Temu primemo je bilo treba modificirati tudi nekatera organizacijska načela. V načelu demokratičnega centralizma je bil vse večji poudarek na demokratičnem sprejemanju sklepov. Načelo idejnopolitične enotnosti je vse bolj zgubljalo značilnosti enotnosti, ki je bila sama po sebi razumljiva v boju proti razrednemu sovražniku in je bila podobna hierarhični enotnosti vojske, vse močneje je prihajala do izraza samostojnost mnogoterih faktorjev v družbenih odločitvah. Decentralizacija ekonomske in politične moči je torej terjala, da se ZK organizira kot integracijsko jedro samoupravne družbe, zaradi razvoja te družbe same. Načelna izhodišča take organiziranosti komunistov so bila postavljena že na VI. kongresu ZKJ.

Pri vseh pripravah in pri izvajanju reorganizacije je bila v CK ZKS prisotna misel, da reorganizacija ne bo uspela, če komunisti s svojimi stališči in vzgledom ne bodo sposobni, da bi bili dejanska marksistična jedra v SZDLS in v drugih družbenopolitičnih organizacijah, društvih in samoupravnih telesih. Posebej je opozarjal na nujnost, da se utrdi samostojnost SZDLS kot najširše politične tribune delovnih ljudi in njihove dovolj avtoritativne politične organizacije, v kateri se morajo izkristalizirati politična izhodišča za reševanje konkretnih problemov. Ostali bi na pol poti, če ne bi izhajali pri vsebinski preosnovi ZK prav iz vloge in nalog komunistov v družbi, v družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih organih in družbi. Preosnova ZK, ki bi bila obrnjena zgolj na notranje odnose, bi prej ali slej vodila v stagnacijo, zaprtost in odtujenost od delovnih ljudi. V ZK so prevladovale splošne zahteve, da so člani ZK dolžni politično delovati v Socialistični zvezi ali v eni od družbenopolitičnih organizacij oziroma društvu, vse premalo pa so bile oblike in metode delovanja znotraj ZK prilagojene konkretnim oblikam in potrebam političnega delovanja in reševanja problemov v družbi. ZK tudi ni bila ustrezno organizirana, da bi lahko članstvu nudila tehtno pomoč in oporo za delo v političnih in družbenih organizacijah. Zaprtost komunistov v ozke organizacijske okvire lastne organizacije je dostikrat omrtvičila usposobljenost komunistov za javno in demokratično konfrontacijo s pogledi in stališči drugih, otežkočala pa je tudi seznanjanje komunistov s prizadevanji in težnjami drugih ljudi ter tako zmanjšala vpliv komunistov na razvijanje socialistične zavesti. CK ZKS je zato poudaril, da moramo v nadaljnji preosnovi ZK doseči v miselnosti in praksi komunistov zavest o celovitosti političnega delovanja. Družbeno učinkovito je le tako politično delovanje ZK, ki združuje vse ustvarjalne sile družbe pri dogovarjanju in odločanju v samoupravnih in drugih družbenih organih. CK ZKS se je zavzel za stališče, da dolžnost članov ni zgolj v tem, da sami delujejo v Socialistični zvezi, v sindikatih in mladinski organizaciji, marveč tudi v tem, da z delovanjem, z razvijanjem demokratičnih metod delovanja organizacij ter z odločnim in učinkovitim reševanjem vprašanj, ki zadevajo družbene 33

3/VI

1 in osebne interese občanov, pritegujejo v politično in samoupravno delovanje čim širši krog delovnih ljudi, proizvajalcev in mladine. Tako kot znotraj ZK se morajo komunisti bojevati tudi v Socialistični zvezi, sindikatih in mladinski organizaciji skupaj z drugimi člani teh organizacij proti forumski in organizacijski zaprtosti, za krepitev socialistične zavesti in samoupravne družbene prakse.

Posamezne spremembe v to smer (kolektivnost dela, aktivi, informiranost ipd.), ki so se izvajale ves čas, pa so spremljala še mnoga že preživela gledanja, metode in oblike dela, ki so se ohranjale toliko bolj, ker ZK še ni bila sposobna učinkovito vplivati na družbeno življenje kot idejnopolitična in ne oblastvena sila. Glavne slabosti, ki so vse bolj krnile nadaljnji razvoj, so se kazale v pretežno forumskem delu, ko so forumi sami sprejemali vse pomembnejše odločitve, in neučinkovitost organizacij komunistov, ki so bili sicer sposobni videti probleme, ne pa najti politično pot za njihovo reševanje. Vse te slabosti so se kazale kot enotnost v načelnih stališčih in neenotnost v praksi, kot nasprotje med besedami in dejanji, torej v stanju, ki je v vrstah ZK ustvarjalo ugodno vzdušje za etatistične sile. Prav zato je gospodarska reforma in z njo povezan boj proti etatističnim silam terjala hitrejše in odločnejše ukrepe v smeri, ki je bila že zavzeta, ukrepe, ki jih označujemo kot reorganizacijo Zveze komunistov.

Sedanja reorganizacija se je začela s sklepi IV. seje CK ZKJ, ki so jih natančneje opredelile teze CK ZKJ o reorganizaciji. Na VI. in VIII, seji je ustrezne sklepe o reorganizaciji CK ZKS in novih organizacijskih oblikah v ZKS sprejel tudi CK ZKS. Smoter reorganizacije je ustvariti učinkovit in demokratičen mehanizem ter take metode delovanja ZK, da bo sposobna pritegniti vse ustvarjalne sile, sprejeti vse predloge, sugestije in tendence, ki ji bodo omogočale, da se bodo lahko v vseh demokratičnih organih uspešno borila za svoje koncepte. S takim demokratičnim delovanjem ZK naj bi prišla do polnega izraza samoupravna struktura v družbenem življenju (SZDL, skupščina in njeni organi, sindikati itd.), okrepiti se mora avtonomnost teh organizacij, odnos med njimi in ZK pa temeljiti na koordinaciji in demokratičnem povezovanju. Politične naloge, pred katere je bila postavljena ZK, so po sklepih o reorganizaciji nekaj časa potisnile v stran tehnične in organizacijske naloge, kar je terjalo od CK ZKS, da pospeši reorganizacijo in povezuje delo na njej z razreševanjem temeljnih vsebinskih vprašanj. ZKS je v relativno kratkem času opravila obsežno delo pri političnih, idejnih, organizacijskih in kadrovskih pripravah za reorganizacijo. Prišlo je do pomembnih kadrovskih in organizacijsko-političnih sprememb v vseh strukturah ZK, ki že kažejo nove vidike političnega in idejnega dela komunistov, ki so v skladu s sedanjo družbeno vlogo.

V centralnem komiteju se je oblikovalo več neposredno nanj vezanih organov: predsedstvo, izvršni komite in komisije, kar omogoča širše sodelovanje članov CK pri oblikovanju politike, nenehno ustvarjanje idejnopolitične enotnosti na temelju kvalificiranega boja mnenj, več teoretičnega razčiščevanja in kvalitetno obravnavanje vse širše problematike, ki jo družbeni razvoj postavlja pred ZK in njene organe. Taka organizacija je omogočila CK, da je k obravnavanju aktualnih problemov trajno pritegoval večje število strokovnjakov — teoretikov in politikov — in da je hitreje obveščal članstvo o najbolj žgočih problemih. Tesneje se je CK povezal s članstvom. Temu so služile informacije, 34

ki so postajale vse bolj racionalne, razgovori članov CK in njegovih komisij s članstvom po organizacijah in forumih; pomembni so bili stalni seminarji s sekretarji občinskih komitejev ter predsedniki in člani komisij na Visoki šoli za politične vede, javnost dela vseh organov CK ipd. CK je opozoril, da bi med oblike dela, ki jih omogoča reorganizacija ZK, sodila tudi praksa sestajanja in razpravljanja komunistov na vodilnih delovnih mestih določenih področij in na vseh ravneh, vključno republiko. Intencije reorganizacije in vloga ZK v samoupravni družbi določajo okvir in cilje takih aktivov, ki naj bi pomenili tudi srečanja komunistov na vodilnih mestih z najbolj aktivnimi in kritično razmišljajočimi komunisti. Občinska organizacija ZK postaja šele po uveljavljanju nove organizacijske strukture enotna organizacija članstva v občini. Ustanovljene so bile večje organizacije ZKS v delovnih organizacijah in v krajevnih skupnostih in s tem odpravljena dotedanja razdrobljenost organizacij, hkrati pa odprte širše možnosti za učinkovito delovanje članov v novih organizacijah, pa tudi za neposredno povezovanje članov po strokovnosti in interesih na ravni občin. Vodstvo ZK v občini postaja čedalje bolj organizator celotne aktivnosti komunistov na svojem področju. Aktivi, posvetovanja, seminarji in razgovori postajajo težišče dela komunistov v občini. Vodstvo občinske organizacije je konferenca, njeni organi pa so idejnopolitična jedra, ki organizirajo dogovarjanja o aktualnih vprašanjih za kvalitetno idejnopolitično akcijo. Po reorganizaciji je vključeno v 77 konferenc 5000 članov ZK (3500 več kot prej v občinske komiteje), v 284 komisijah pri občinskih konferencah pa deluje kot jedro komisij 2578 članov. Razprave o posameznih aktualnih vprašanjih z različnih področij družbenega življenja so poživile dejavnost organizacij ZK v občini, hkrati pa povečale vpliv komunistov na razmere v njihovem delovnem in življenjskem okolju. Na novih organizacijskih temeljih zastavljeno delo kaže še mnoge slabosti, kot so nejasnost o glavnih idejnopolitičnih problemih v občini, nezadostna aktivizacija vseh članov, premajhna koordiniranost dela organov konference in pogosto pomanjkanje ustrezne akcije po oblikovanih stališčih. Pomembno preizkušnjo oblik in metod dela centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in njegovih organov po reorganizaciji, s tem pa tudi odpravljanje ugotovljenih slabosti pri delu Zveze komunistov Slovenije, pomeni družbena akcija, ki jo je začela ZK Slovenije po smernicah IX. plenuma centralnega komiteja Jugoslavije. Na temelju tega dokumenta in stališč izvršnega komiteja CK ZKS, ki so bila objavljena v začetku junija 1968, je IK CK ZKS sklical sestanek z republiškimi vodstvi družbenopolitičnih organizacij ter samoupravnih in državnih organov ter z njim, kot s samostojnimi družbenopolitičnimi faktorji obravnaval stališča, sprejeta v Zvezi komunistov. Po dogovoru na tem sestanku so vse te organizacije in organi sprejeli programe za uresničevanje smernic na svojem področju.

Celotno gradivo s tega posvetovanja je izvršni komite posredoval občinskim konferencam Zveze komunistov Slovenije v pomoč pri analizi situacije na njihovem področju, iz katere naj izhajajo njihovi akcijski programi. Ti programi zajemajo delo komunistov in njihovih organizacij na celotnem področju občine. Značilnost akcije je torej že v zasnovi (prve analize izvrševanja bo lahko dal šele kongres Zveze komunistov Slovenije) ta, da mnogokateri faktorji družbenopolitičnega življenja samostojno, po lastnih analizah in spoznanjih, sprejemajo svoje akcijske programe; celotno akcijo pa povezuje Zveza komunistov v enotno idejno politično hotenje. Akcijski programi zato že od začetka 37VI 35

niso bili zasnovani le kot programi za odpravljanje deformacij, marveč kot programi za uresničitev zastavljenih ciljev. Komunisti so si tako določili nalogo, da bodo nenehno obnavljali svoje akcijske programe, ki jih uvrščajo na čelo družbenega napredka. Število organizacij ZKS se je zmanjšalo za malo manj kot 2/3 (od 3145 na 1201). Načini organizacijske povezanosti so različni; v manjših občinah sestavljajo vsi člani ZK eno organizacijo; drugod so komunisti (tudi iz delovnih organizacij) povezani v krajevne organizacije, v večjih podjetjih in ustanovah pa so stalni aktivi; in še drugod zopet imajo organizacije v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Ocene (po obiskih članov CK) o delu novih organizacij kažejo, da se krog družbeno angažiranih, aktivnih komunistov nenehno širi. V njihova vodstva je prišlo precej novih, mlajših članov. Na splošno velja, da je tudi obseg problematike širši in obravnavanje tehtnejše. Pozitivne tendence, ki jih opažamo po sedanjih spremembah, pa spremljajo nekatere slabosti, ki v glavnem izvirajo iz nerazumevanja sodobnih procesov v družbi in ZK ter iz nezadostnega političnega in ekonomskega znanja. Od tod težnja po trdno postavljenih merilih in receptih, ki bi veljali v vsaki situaciji, ki bi tako kot direktive varno vodili in zagotavljali trajno enotnost komunistov. Od tod pa tudi zapiranje v lastne organizacije in bojazen pred političnim bojem in odprtim razpravljanjem o problemih in protislovjih v vseh družbenopolitičnih organizacijah in celotnem samoupravnem mehanizmu. Sama reorganizacija teh problemov ne rešuje. CK ZKS je moral zato posvetiti več pozornosti teoretični vzgoji članstva in njegovi širši družbeni aktivnosti.

Zadnja leta je na splošno manj sistematičnih in poglobljenih oblik družbenega izobraževanja (večerne politične šole, interesni in problemski seminarji itd.), razvija pa se krajše, praktičnim potrebam prilagojeno usposabljanje članov ZK (seminarji za člane vodstva, za delo v samoupravnih organih, za delo v interesnih organizacijah ipd.). Del nalog splošnega družbenega izobraževanja prevzema množična izobraževalna-informativna dejavnost. Zato se je širilo mnenje, da bi ta lahko povsem nadomestila dosedanje organizirane oblike družbenega izobraževanja, čeprav vplivajo izrazito samo v eni smeri: obveščajo predvsem o aktualnih problemih, manj pa seznanjajo z zakonitostmi družbenih procesov. Zato se ni mogoče odpovedati tistim oblikam usposabljanja, ki dajejo članstvu potrebno znanje za samostojno orientacijo v družbeni stvarnosti. Razumljivo je, da je tako izobraževanje lahko uspešno le, če je kvalitetno. Pri izobraževanju je pomembno tudi usposabljanje članov in vodstev ZK za nove metode političnega delovanja. Vse te oblike izobraževanja bodo učinkovite samo, če jih bo dopolnjevalo osebno izobraževanje. Centralni komite je opozoril občinske konference na celovito problematiko družbene vzgoje članov ZK. Organiziral je več oblik izobraževanja: mesečne seminarje za sekretarje občinskih komitejev, seminarje za predsednike komisij, za delo z mladino ipd. S sredstvi sklada ZKS za družbeno-raziskovalno publicistiko je podprl izdajo nekaterih marksističnih in aktualnih političnih del, ki bodo vplivala na kvaliteto teoretičnega dela.

V relativno kratkem času so bile torej uspešno opravljene temeljne organizacijske, kadrovske in tehnične naloge za reorganizacijo ZK v smislu tez CK ZKJ o reorganizaciji in ustreznih sklepov CK ZKS. Vidni so tudi vsebinski premiki, predvsem v tri smeri: kvalitetnejše priprave in zato temeljitejše in prepričljivejše obravnavanje problematike; močnejše pritegovanje strokovnjakov k analizam in oblikovanju stališč;

36

ustvarjalno sodelovanje večjega števila članov ZK pri politiki ZKS. Manjši pa so doseženi rezultati v njihovem množičnem vplivu, v večji družbeni aktivizaciji vsega članstva za uveljavljanje stališč ZK z odprtim obravnavanjem aktualnih problemov v družbi, v utrjevanju družbene vloge SZDL, sindikatov, mladinske organizacije in drugih družbenih organizacij in društev. Premalo organizirani in sistematični so bili napori za marksistično izobraževanje in sploh za teoretično kulturo članov ZKS.

37

POROČILO STATUTARNE KOMISIJE VI. KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE Centralni komite ZK Slovenije je izvolil statutarno komisijo, jo zadolžil, da spremlja javno razpravo o predlogu statuta Zveze komunistov Slovenije, obravnava predloge in pripombe, zavzame o njih stališče in jo pooblastil, da VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije predlaga dopolnitve predloga statuta Zveze komunistov Slovenije. Statutarna komisija je 4. decembra 1968 obravnavala vse pripombe, ki so jih v javni razpravi dali k predlogu statuta komiteji občinskih konferenc, organizacije in člani ZKS, kakor tudi posamezniki in predlaga k predlogu statuta ZKS naslednje spremembe in dopolnitve:

1. točka, tretji odstavek, se za besedama: »organizacije ZK« v prvi vrsti črtata besedi: »njeni oddelki«.

1. točka, četrti odstavek se spremeni in se glasi: »V članstvo ZK lahko sprejemajo tudi stalni aktivi ZK, ki morajo pred tem vprašati za mnenje ustrezno organizacijo ZK. 2. točka, 14. alinea se spremeni in se glasi: »... vplivati na javno mnenje z argumentiranimi stališči preko javnih komunikacijskih sredstev ter s tem uveljavljati politiko in ugled Zveze komunistov;«. 3. točka. Vrstni red alinej se spremeni: dosedanja tretja alinea postane prva, druga alinea se nanovo doda in se glasi: »... omogoča in zahteva, da komunisti uveljavljajo v vseh samoupravnih organizmih, družbenopolitičnih organizacijah in v javnem življenju takšne odnose, ki zagotavljajo delovnim ljudem samoupravno odločanje in vpliv na celotno politiko;«.

Dosedanja prva alinea postane tretja in dosedanja druga alinea postane četrta. 6. točka, prvi odstavek, se drugi stavek spremeni in se glasi: »Sklepe o dejavnosti članov ZKS lahko sprejmejo kongres, konference, organizacije ZK in v okviru svoje pristojnosti centralni ali drugi komiteji ter organi ZKS.«.

6. točka, tretji odstavek se dopolni tako, da se doda na koncu odstavka za besedami: »ali posamezne člane ZKS« naslednje besedilo: »Predstavniki organizacij, organov ali posamezni člani ZK imajo pravico prisostvovati obravnavi o njihovih predlogih in pritožbah.«. 7. točka, drugi odstavek se spremeni in se glasi: »Kršitve določb programa ZKJ ali statuta ZKS in ZKJ so dolžne organizacije in organi ZK obravnavati in o njih zavzeti stališče. Vsaka kršitev se mora javno in demokratično ter vestno in skrbno raziskati.«.

7. točka, četrti odstavek se spremeni in dopolni ter se glasi: »Sklep o izključitvi sprejmejo organizacije ter organi ZK. Stalni aktivi lahko predlagajo izključitev iz članstva pristojni organizaciji ZK.«. 7. točka, peti odstavek, se za besedami: »Na sklep se član ZK lahko pritoži na komite občinske konference...« črtajo naslednje besede in stavek: »... najpozneje v dveh mesecih po sporočilu sklepa. Če je sklep

sprejel stalni aktiv, ki deluje za območje medobčinskega sveta ZK ali Slovenije, se član labko pritoži centralnemu komiteju ZKS.«.

7. točka, za šestim odstavkom se dodata dva odstavka, ki se glasita: »Proti sklepu CK ZKS se pritožba predloži kongresu ZKS. Komite občinske konference oziroma centralni komite ZKS sta dolžna, razen v izjemnih primerih, odločiti o pritožbi najkasneje v 3 mesecih.« 9. točka, prvi odstavek se spremeni tako, da se v oklepaju za besedama: »v delovnih«, črtajo besede: »in krajevnih organizacijah« in nadomestijo z besedami: »organizacijah, krajevnih organizacijah ZK in drugih oblikah organiziranja«. 12. točka, drugi odstavek se v celoti črta. 16. točka, drugi stavek, ki se glasi: »Sklepa o pritožbah in prošnjah svojih članov in organizacij ZKS.« se črta.

17. točka se drugače formulira, tako da se glasi: »Občinska konferenca voli svoj izvršilni organ: komite občinske konference. Njegov mandat traja 2 leti. Komite občinske konference skrbi za izvajanje sklepov konference, organizira in usmerja med sejami konference delo članstva in organizacij ZK v občini. Na podlagi delovnih izkušenj in predlogov članov in organizacij daje predloge višjim organom ZK. Komite pripravlja skupaj s komisijami seje občinske konference. Občinska konferenca voli sekretarja komiteja, ki sklicuje, predlaga dnevni red in vodi seje komiteja.«.

22. točka, drugi odstavek se dopolni tako, da se za besedami: »za volitve delegatov« doda nov stavek, ki se glasi: »Vse pravice delegata, razen glasovanja o poročilu in razrešnici, imajo člani stalnega dela republiške konference, centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS. Kongres ZK Slovenije je pred kongresom ZK Jugoslavije.«. 22. točka, tretji odstavek se v drugi vrsti za besedo: »ZKS« dodajo besede: »centralnega komiteja ZKS,«. 25. točka, zadnji odstavek, se drugi stavek, ki se glasi: »Nove člane CK voli namesto zamenjanih članov ali članov, ki so podali ostavko«, v celoti črta in nadomesti z naslednjim stavkom: »Voli tudi nove člane CK namesto članov, ki so podali ostavko.«. 26. točka, prvi odstavek, se v drugi vrsti izza besede »komiteja« črtajo besede: »predsedniki komisij CK ZKS«, v četrti vrsti se za besedama: »komisije ZKS« postavi vejica in črtajo besede: »člani CK ZKS in predsedniki komisij CK ZKS« in se nadomestijo z besedo: »ki«, in v šesti vrsti se za besedami: »na dnevnem redu« črtata besedi: »seje konference«.

26. točka, četrti odstavek, se za besedo »najmanj« črta številka: »3/4« in nadomesti s številko »2/3«.

21. točka, prvi odstavek, se v tretji in četrti vrsti črta naslednji stavek: »Delo ZKS med dvema kongresoma ali sejama konference ZKS vodi centralni komite ZKS.«. 27. točka, tretji odstavek, se za sedmo alineo doda dve novi alinei z naslednjim besedilom:

»— odloča o ustanovitvi časopisov in revij ter o izdaji drugih publikacij ZK Slovenije; 39

— imenuje uredniški odbor časopisa »Komunist«;«. 27. točka, tretji odstavek, se deveta alinea dopolni tako, da se za besedama: »račun ZKS« dodajo naslednje besede: »... ter načela o delitvi članarine v ZK Slovenije.«. 27. točka, tretji odstavek, se za deveto alineo doda nov odstavek, ki se glasi: »Centralni komite sklepa veljavno, če je navzočih najmanj 2/3 izvoljenih članov.«.

33. točka se spremeni tako, da se besedilo v oklepaju: »(člani republiškega in zveznega IS ter sekretarji sekretariatov IS)« v celoti črta in nadomesti z naslednjim besedilom: »(člani republiškega in zveznega izvršnega sveta, funkcionarji republiške in zvezne skupščine ter republiške in zvezne uprave)«. Za 38. točko se doda nova točka z naslednjim besedilom: »Časopis »Komunist« je glasilo slovenskih komunistov, v katerem lahko člani, organizacije in organi ZK soočajo svoja mnenja, izkušnje in kritiko o izgrajevanju in uresničevanju politike ZK in o vseh vprašanjih razvoja socialistične družbe.«.

Komisija je razen navedenih sprememb in dopolnitev, ki so vsebinskega pomena, sprejela tudi nekaj sprememb in dopolnitev besedila, ki so predvsem redakcijskega pomena in od katerih najpomembnejše navajamo v tem predlogu: — 39., 40., 41., 42. in 43. točka se izločijo v samostojno VI. poglavje z naslovom: »ČASTNA RAZSODIŠČA«. Sedanje VI. in VII. poglavje postaneta VII. in VIII.

— V III. poglavju se vnesejo naslednji podnaslovi in sicer pred 3. točko: »Idejnopolitična vloga Zveze komunistov«; pred 4. točko: »Moralno-politična vloga Zveze komunistov«; pred 5. točko: »Organizacijsko-politična vloga Zveze komunistov«; pred 6. točko: »Odnosi med organi, organizacijami in člani ZK Slovenije«;

pred 10. odstavkom 7. točke: »Volitve v ZK Slovenije«, s tem, da se 10. odstavek in vsi nadaljnji do naslednje točke izločijo v novo točko s številko: »8«; pred dosedanjo 8. točko: »Oblike organiziranja ZK Slovenije«.

Z ozirom na novo 8. točko postanejo dosedanje točke 8., 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15. po istem vrstnem redu: 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15. in 16. točka. Dosedanja 16. točka se spremeni v drugi odstavek nove 16. točke.

Dosedanja 32. točka se združi z 31. točko, tako da postane to besedilo drugi odstavek 31. točke (za šesto alineo 31. točke); 33., 34., 35., 36., 37. in 38. točka pa postanejo 32., 33., 34., 35., 36. in 37. točka. Z ozirom na predlagane spremembe in dopolnitve in tudi sicer je treba opraviti redakcijo besedila predloga statuta ZKS. Zato predlagamo, da VI. kongres pooblasti komisijo, da na podlagi sprememb in dopolnitev, ki jih bo sprejel, izvrši redakcijo celotnega besedila statuta ZK Slovenije. Ljubljana, 4. decembra 1968

40

Statutarna komisija

POROČILO O DELU KONTROLNE KOMISIJE ZK SLOVENIJE MED V. IN VI. KONGRESOM ZKS I Izhodišče za delo kontrolne komisije ZKS in kontrolnih komisij konferenc ZK so bili v obdobju med kongresoma sklepi, sprejeti na V. kongresu ZK Slovenije in VIII. kongresu ZK Jugoslavije ter kasnejši dokumenti plenumov centralnih komitejev.

Po statutu ZKJ so kontrolne komisije pristojne:

— reševati pritožbe članov ZK zoper disciplinske ukrepe in vprašanja v zvezi s priznavanjem staža v ZK; — na podlagi svojih ugotovitev, pritožb članov in predlogov organizacij in vodstev Zveze obravnavati tudi druge primere kršitev statuta in na tej osnovi predlagati ustreznim vodstvom sprejem ukrepov proti posameznikom, organizacijam in vodstvom Zveze; — obveščati komiteje o pomembnih problemih iz svoje dejavnosti.

Z reševanjem naštetih in nekaterih drugih nalog so se kontrolne komisije aktivno vključile v proces vsebinske reorganizacije ZK. Prispevale so svoj delež k razvoju in krepitvi ZK kot vodilne idejnopolitične sile pri uresničevanju družbene reforme na samoupravni osnovi in pri razvijanju in krepitvi demokratičnih ter humanih odnosov znotraj Zveze.

V povezavi z vodstvi in organizacijami so zlasti po uveljavljeni reorganizaciji ZK s svojo aktivnostjo prispevale: — k razvijanju in krepitvi zavestne, idejne, politične in akcijske enotnosti ter k idejni diferenciaciji članstva, — k razvijanju in utrjevanju osebne in kolektivne odgovornosti članstva in voljenih funkcionarjev v organih ZK, — k uveljavljanju aktivnejšega položaja članstva pri oblikovanju in izvajanju politike in sklepov ZK, kakor tudi pri oblikovanju demokratičnih metod in postopkov ter objektivnih kriterijev pri izrekanju disciplinskih ukrepov in pri obravnavanju pritožb zoper te ukrepe, — k zaostrovanju odnosa do raznih skupinskih, oblastniških, birokratskih in podobnih nesocialističnih pojavov v družbi in v ZK, — k razčiščevanju odnosa do tako imenovanih pasivnih in neaktivnih članov Zveze, — k odstranjevanju iz organizacije tistih, ki s svojimi dejanji in ravnanji krnijo ugled organizacije in člana ZK in ki s tem dokazujejo, da se ne strinjajo ali ne razumejo ali nočejo razumeti sodobne idejnopolitične vloge ZK, — k povečevanju naporov za obnavljanje in spreminjanje strukture ZK itd.

Reorganizacija ZK je kontrolne komisije, zlasti na ravni občin, postavila v ustreznejši položaj v okviru novih organizacijskih oblik in metod dela ZK. Jasneje je precizirala njihov odnos do konferenc (npr. obvezno poročanje konferenci o svojem delu, usmeritev na proučevanje in analiziranje ter obravnavo problemov, ki jih jim naloži konferenca), kar je pripomoglo tudi k njihovemu uspešnejšemu delovanju.

Funkcija kontrolnih komisij je bila pretežno usmerjena na uresničevanje tistih statutarnih določil, ki opredeljujejo organizacijsko disciplinske odnose članov in organizacij ZK, čeprav komisije niso edini 41

faktor, ki skrbi za pravilno uporabo statutarnih norm in za razvoj notranjih odnosov ZK. To je skrb in sestavni del idejnopolitičnega delovanja vsega članstva, organizacij in vodstev, kar še zlasti potrjujejo doslej uresničene in uveljavljene oblike in metode delovanja ZK v okviru njene reorganizacije, npr. z opredelitvijo vloge vodstev pri oblikovanju in uveljavljanju politike, stališč in sklepov, pri ustvarjanju vse večjih možnosti za vpliv članstva na njihovo delovanje itd.

S takšnim načinom dela postajajo nekatere »kontrolne funkcije« sestavni del vsebine dela vodstev, organizacij in članstva. Takšna praksa pomeni krepitev odgovornosti in zavestne ter akcijske enotnosti ZK.

II V obdobju med V. in VI. kongresom se je tudi kontrolna komisija ZK Slovenije aktivno vključila v dinamična družbena dogajanja. Svoje mesto in vlogo je uveljavljaj a v skladu s pravicami in dolžnostmi, izvirajočimi iz statuta ZKJ in v skladu s sklepi plenumov in z drugimi dokumenti centralnega in izvršnega komiteja ZK Slovenije.

Komisija je IK CK ZKS sproti seznanjala o problemih in ugotovitvah s svojega delovnega področja. Pred IV. sejo CK ZKS je seznanila ta organ z nekaterimi slabostmi in pomanjkljivostmi v delu ZK kot npr. o prepočasnem uveljavljanju idejnopolitične vloge ZK v dinamičnem družbenoekonomskem razvoju in pri razvijanju ter krepitvi samoupravnega sistema, o kršitvah osebne in kolektivne odgovornosti in o nekaterih negativnih pojavih pri izrekanju disciplinskih ukrepov v ZKS. Pred VIII. sejo CK ZKS je komisija seznanila ta organ z nekaterimi aktualnimi problemi iz dela kontrolnih komisij in z zapažanji v zvezi s sprejemi, izključitvami in izstopi iz članstva ZK Slovenije. Kontrolna komisija ZKS je sodelovala s kontrolno komisijo ZKJ in s kontrolnimi komisijami pri konferencah ZK. Občasno je organizirala delovne sestanke s predsedniki in tajniki kontrolnih komisij pri konferencah ZK, na katerih so obravnavali aktualne, idejne in politične probleme ter naloge ZK in izmenjavali delovne izkušnje pri reševanju problemov z našega delovnega področja.

V obdobju med kongresoma je imela kontrolna komisija ZK Slovenije 10 delovnih sestankov, 8 skupinskih sestankov s člani komisije in 33 bazenskih posvetov s predsedniki kontrolnih komisij pri konferencah ZK. Posamezni člani komisije so občasno prisostvovali sejam kontrolnih komisij pri konferencah ZK in po potrebi tudi sestankom organizacij ZK, zlasti v primerih, ko je bilo potrebno odpraviti razlike v glediščih in ocenah pri obravnavi kršitev statutarnih določil ali pri reševanju pritožb proti disciplinskim ukrepom. Komisija je rešila tudi 75 pritožb zoper disciplinske ukrepe, 14 zahtevkov za priznanje staža in 121 drugih vlog, prošenj in zahtevkov. O vseh obravnavanih vlogah, pritožbah in zahtevkih je vestno in odgovorno zbirala potrebno dokumentacijo, da bi lahko o njih kolektivno odločala.

Kontrolna komisija je pri iskanju konkretnih rešitev izhajala iz načelnih izhodišč ZK in posredovala v zaščito pravic člana ZK. Z močjo argumentov je skušala vplivati na življenje in delo organizacije in posameznikov ter tako zagotoviti iniciativo v oblikovanju in uveljavljanju politike ZK. S svojimi rešitvami je še zlasti skušala v praksi zagotoviti razvijanje in krepitev demokratičnega boja mnenj ter 42

konstruktivno kritiko in tako kar največ prispevati k pozitivnemu razčiščevanju idejnih, političnih, družbenih in drugih nasprotij ter protislovij ob istočasnem doslednem spoštovanju načel demokratičnega centralizma.

III

Po V. kongresu je bilo v ZKS izrečenih 5492 disciplinskih ukrepov. Od tega: 644 opominov, 314 ukorov, 288 zadnjih opominov, 4210 izključitev iz članstva in 16 odstavitev s funkcije v organih ZK. Med naštetimi primeri je bilo 220 ali 17 % članic ZK in 1472 ali 27 % članov, ki so jim bili že prej izrečeni drugi disciplinski ukrepi. Organizacije ZK so po statutarnih določilih črtale 1089 izrečenih disciplinskih ukrepov.

Iz gornjih podatkov je razvidno, da izključitve zavzemajo nesorazmerno visok odstotek in sicer 78 %, ostali disciplinski ukrepi pa le 22 %. Iz statistike ZKS so razvidni naslednji vzroki, zaradi katerih so bile izrečene izključitve iz članstva ZK: — 265 ali 4,9 % zaradi neupoštevanja programa, politike in stališč ZK ter izražanja stališč, ki so tuja Zvezi komunistov, — 1858 ali 34,5 % zaradi politične neaktivnosti in neodgovornosti, — 964 ali 17,9 % zaradi neopravičenega izostajanja od sestankov in neplačevanja članarine, * — 80 ali 1,8 % zaradi neupoštevanja zakonskih, ustavnih in samoupravnih pravic, — 255 ali 4,7 % zaradi religioznosti, — 217 ali 4 % zaradi kriminala in drugih kaznivih dejanj, — 467 ali 8,7 % zaradi drugih oblik deformiranja lika člana ZK Jugoslavije, — 101 ali 1,9 % zaradi pobega ali odhoda na delo v tujino.

Takšna statistična opredelitev in razvrstitev opisanih vzrokov ni povsem realen odraz dejanskih vzrokov, zaradi katerih so organizacije in vodstva izrekala disciplinske ukrepe. Prepogostokrat so se namreč organizacije zadovoljile zgolj s formalnimi razlogi za izločitev posameznika iz članstva ZK in zapostavljale bistvene idejnopolitične razloge za izrek disciplinskega ukrepa. Ponekod so se po liniji najmanjšega odpora celo izognile globljim idejnim analizam in ocenam posameznih primerov kršitev statutarnih določb ali programskih smotrov. Bilo je tudi nekaj primerov, da so posameznikom svetovali, naj izstopijo, da bi se izognili zahtevnejšim in težjim metodam razčiščevanja negativnih ravnanj posameznikov v organizaciji. Od 4210 izključenih članov jih je bilo 3575 ali 80,2 % zaposlenih v družbenem sektorju (največ v industriji in rudarstvu), in sicer kar 1237 ali 38,9 %, 146 ali 3,5 % v zasebnem sektorju in 689 ali 16,4 % članov izven dejavnosti. Po starosti je bilo med izključenimi 613 ali 14,6 % starih do 25 let, 2551 ali 60,6 % do 40 let in 1046 ali 24,8 % preko 40 let.

Po stažu v ZK je bilo med izključenimi 175 ali 4,2 % članov s stažem do 2 let, 726 ali 17,2 % s stažem do 5 let, 1887 ali 44,8 % s stažem do 10 let in 1422 ali 33,8 % s stažem preko 10 let.

Na podlagi spremljanja, proučevanj in analiz politike izrekanja disciplinskih ukrepov so kontrolna komisija ZKS in kontrolne komisije pri * Ta podatek velja le za leto 1967 in prvo polletje 1968.

43

konferencah ZK ugotavljale nekatere pozitivne in tudi negativne strani pri izrekanju teh ukrepov in sicer: Disciplinski ukrepi so bili do neke mere sredstvo za razvijanje in krepitev vodilne idejnopolitične vloge ter akcijske enotnosti ZK, za demokratizacijo in humanizacijo odnosov, za normalno prečiščevanje organizacij in članstva in za odstranjevanje iz njenih vrst vseh tistih, ki zaradi idejnih, političnih, moralnih, etičnih in drugih deformacij ne sodijo v ZK. Po drugi strani pa praksa kaže, da izrekanje disciplinskih ukrepov še vedno zaostaja za sedanjo idejnopolitično vlogo ZK v družbenem življenju. Disciplinski ukrepi se namreč izrekajo pretežno zaradi formalnih kršitev statutarnih določil (neudeležba na sestankih, neplačevanje članarine, neizpolnjevanje nekaterih statutarnih dolžnosti) in v premajhni meri zaradi idejnih odklonov od splošne smeri ZK. Kot pozitiven pojav lahko ocenimo zmanjševanje števila disciplinskih ukrepov, kar kaže, da jih vodstva in organizacije vedno bolj nadomeščajo z ustreznejšimi in uspešnejšimi vzgojnimi oblikami idejnopolitič nega delovanja in z razvijanjem konstruktivne kritike ter z bojem mnenj. Organi in organizacije ZK se vedno bolj poslužujejo razgovorov kot oblik za razčiščevanje razlik v pogledih in za odstranjevanje medosebnih nasprotij ter za odstranjevanje pojavov, ki lahko pripeljejo do negativnih posledic. Intenzivneje ugotavljajo vzroke raznim negativnim pojavom. Vedno bolj se uveljavlja prepričanje, da disciplinski ukrepi ne morejo nadomestiti idejnopolitičnega dela in da naj se le-ti uporabijo tam in takrat, ko so izčrpane druge ustaljene vzgojno politične aktivnosti in ko je bila njihova uporaba vsestransko politično ocenjena kot neogibna in vzgojno pozitivna za vse člane Zveze.

Po reorganizaciji ZK se pri izrekanju disciplinskih ukrepov bolj kot v preteklosti spoštujejo tudi demokratične metode v postopku. Objektivneje se ocenjuje teža kršitev statutarnih določil in izreka se ustreznejše disciplinske ukrepe. Kljub tem pozitivnim procesom v politiki izrekanja disciplinskih ukrepov še vedno ugotavljamo nekatere negativne pojave in sicer:

Pri izrekanju disciplinskih ukrepov se večkrat srečujemo z dvema ekstremoma in sicer z dokaj širokim liberalnim ali oportunističnim in popustljivim odnosom ali pa s pretirano ostrim kriterijem, ki ponekod prehaja v sektaštvo, osebno obračunavanje, enostranskost in neobjektivnost. Tudi načela o socialistični morali in etiki v različnih okoljih različno pojmujejo ali pa uporabljajo različne disciplinske ukrepe v primeru kršitve teh načel. Zato se v praksi še dogaja, da disciplinske ukrepe ne izrekajo tudi tistim, pasivnim ali konservativnim članom, ki iz različnih nagibov in motivov še vedno' vedrijo v ZK, npr. iz karierizma, osebnih koristi, doseženega materialnega ali družbenega položaja in ki v bistvu vodenijo učinkovitost ter zmanjšujejo ugled Zvezi komunistov. To pa je nedvomno eden izmed negativnih elementov v politiki izrekanja disciplinskih ukrepov, ker v organizaciji ostajajo tisti, ki jim danes članstvo v ZK še vedno ustreza. Iz gornjih statističnih podatkov je razvidna tudi nasprotna praksa in sicer zaostrovanje kriterijev pri izrekanju disciplinskih ukrepov proti delavcem-proizvajalcem v primerjavi z ukrepi nasproti ostalim strukturam v ZK. Med izključenimi je kar 2381 ali 70 % delavcev, 56 z visoko, 72 z višjo, 474 s srednjo in 392 z nižjo izobrazbo (ki ne sodijo v kategorijo delavcev). Zato naj bi organi ZK, ki bodo v prihodnje obravnavali ta vprašanja, temeljiteje proučili primere izključitev delavcev iz članstva in po potrebi uveljavili revizijo celotnega postopka, tudi brez pritožbe prizadetega zoper izključitev, če ugotovijo v njem kršitve 44

načel demokratičnosti,, neposrednosti, enakopravnosti, objektivnosti in drugih načel ali če ugotove, da niso bili pravilno ocenjeni teža in značaj kršitve statuta ali če je bil disciplinski ukrep preostro odmerjen. V posameznih primerih smo ugotovili primere kršitve statutarnega določila o kvorumu pri sprejemanju sklepov v organizacijah ZK — npr. pri izključitvah iz članstva ZK. Na ta način se uveljavlja nedemokratično pravilo, da manjšina sprejme sklepe, ki so obvezni za članstvo v nasprotju z načelom demokratičnega centralizma. Vselej v postopku tudi niso pravilno ovrednotili celotne osebnosti in njegove dejavnosti v organizaciji ali izven nje. Bilo je tudi nekaj primerov izrečenih disciplinskih ukrepov v odsotnosti člana in primerov, ko se posameznik ni želel poslužiti statutarne pravice o svoji navzočnosti, kadar so obravnavali ali sklepali o njegovem delu. V takšnih primerih so kontrolne komisije posredovale in obravnavale pritožbe iz osnovnih idejnih in političnih izhodišč ZK ter s stališča pravice in obveznosti člana. Nedosledno uveljavljanje načel o osebni in družbeni odgovornosti proti nekaterim komunistom v organih ZK in izven nje, v samoupravnih organih in organizacijah, je pogosto predmet kritike in sicer predvsem zaradi neenakih kriterijev in ostrine proti tistim, ki ravnajo neodgovorno, nemoralno, nesocialistično in nekomunistično. Bili so primeri, ko je ZK upravičeno zaostrila odnos do posameznih idejnih, političnih ali družbenih deformacij, ki so jih storili člani ZK ali nečlani. Toda nekateri komunisti se na odgovornih mestih, v samoupravnih organih in organizacijah, niso bojevali ali pa so se premalo odločno bojevali za uresničitev stališč in sklepov. V praksi se seveda srečujemo tudi z nasprotnimi primeri, npr. z aktivnostjo drugih organov in organizacij in s pasivnostjo ZK. Komunisti so sicer po statutu odgovorni pred svojo organizacijo, toda odgovorni so tudi pred javnostjo predvsem tam, kjer vsakodnevno družbenopolitično' delujejo. Morali bi biti vedno v središču boja za socialistične družbene odnose ne le v ZK, temveč predvsem tam, kjer žive in delajo. Tam naj bi samostojno in v skladu s splošno politiko ZK neposredno uveljavljali njena stališča in sklepe.

V naši praksi smo nekajkrat naleteli tudi na primere zaostrovanja odnosov (vključno do izključitve) ali primere brezbrižnosti do nekaterih starejših, bolehnih, onemoglih, toda zaslužnih članov ZK in borcev NOB zaradi neudeležbe na sestankih organizacije in zaradi neizpolnjevanja nekaterih obveznosti v ZK. Kontrolne komisije so v takšnih primerih reagirale s tem, da so vodstvom in organizacijam predlagale, naj primere življenjsko obravnavajo, ob upoštevanju pretekle revolucionarne in družbenopolitične aktivnosti teh članov ZK. Proces nadaljnje demokratizacije ZK nedvomno zahteva razvijanje subtilnejših oblik in metod dela za pospeševanje resničnih komunističnih odnosov. Potrebno je tudi izgrajevati sodobne kriterije vrednotenja člana ZK in spodbujati ter razvijati pozitivne načine stimuliranja njihove aktivnosti. V takšnih razmerah in odnosih bi disciplinske ukrepe tudi dejansko lahko uporabljali kot skrajno sredstvo za urejanje medosebnih odnosov v Zvezi komunistov. IV

V ZKS je bilo razmeroma majhno število pritožb zoper disciplinske ukrepe. Kontrolna komisija ZKS jih je obravnavala med kongresoma 75 in kontrolne komisije pri konferencah ZK 233.

Največ pritožb (192 ali 65%) je bilo vloženih zoper izključitve iz članstva ZK. 45

Sprejete pritožbe je kontrolna komisija ZKS rešila takole: v 30 primerih je disciplinski ukrep potrdila, v 7 primerih je disciplinski ukrep spremenila, v 20 primerih je disciplinski ukrep razveljavila, v 15 primerih je pritožbo vrnila občinskim kontrolnim komisijam v ponovno obravnavo, — v 3 primerih je odklonila rešitev pritožbe, ker je bil prekoračen s statutom določen rok zaradi zastarelosti zadev in nemožnosti objektivne presoje.

— — — —

Od V. kongresa je kontrolna komisija ZKS prejela 4 pritožbe, ki jih je odstopila v rešitev kontrolnim komisijam pri konferencah ZK.

Na zmanjševanje števila pritožb nedvomno vpliva vse večja demokratizacija in humanizacija odnosov v ZK in aktivnejši položaj članstva pri oblikovanju njene politike ter vse večje odpiranje ZK do družbe. V takšnih razmerah se je del članstva v večji meri kot nekdaj poslužil statutarne pravice o izstopu iz organizacije. Na zmanjšanje pritožb vplivajo tudi številni razgovori s pasivnimi in neaktivnimi člani. Ponekod so se kontrolne komisije konferenc ZK, zlasti po IV. plenumu CK ZKJ in po uveljavljeni reorganizaciji ZK, na iniciativo komitejev ali konferenc ZK pogovarjale z vsemi ali z večino izključenih članov in s tistimi člani, ki so izstopili ali so nameravali izstopiti iz ZK. Z ugotovitvami so seznanile te organe in jim predlagale konkretne ukrepe. Na ta način so kontrolne komisije v povezavi s komiteji, konferencami in komisijami konferenc ZK prispevale k razvijanju in krepitvi vodilne idejnopolitične vloge in demokratizaciji in humanizaciji odnosov v ZK. Kontrolna komisija ZKS in kontrolne komisije pri konferencah ZK so pritožbe proti disciplinskim ukrepom skrbno in odgovorno proučile in pri tem sodelovale tudi z vodstvi in organizacijami ter članstvom. Ob tem so kontrolne komisije vodstvom in organizacijam pomagale odkrivati in odstranjevati vzroke raznih negativnih pojavov. So namreč tudi primeri, ko so posamezna vodstva in organizacije ter nekatere kontrolne komisije obravnavale posamezne disciplinske primere prestižno in nekritično. Iz istih razlogov so tudi vztrajali pri svojem stališču in odločitvi v pritožbenem postopku. Takšni pojavi, čeprav redki, otežkočajo hitro in učinkovito rešitev pritožbe, hkrati pa porajajo neugodno vzdušje in nezaupanje v ZK. Pritožniki proti disciplinskim ukrepom so bili večinoma zelo nesamokritični do svojih napak, neobjektivni in enostranski. Predpostavljali so osebne interese pred družbenimi. To je komisijam otežkočalo hitro in objektivno reševanje pritožb.

Dejstvo, da je v ZKS majhno število pritožb, še ne pomeni, da so bili vsi disciplinski ukrepi tudi povsem objektivno izrečeni. Iz razgovorov s člani, ki so jim bih izrečeni disciplinski ukrepi in ki se z njimi niso strinjali, je razvidno, da se nekateri izmed njih niso pritožili iz različnih vzrokov, npr: — ker so bili prepričani, da glede na razpoloženje članov pri obravnavi primera s pritožbo nikakor ne bi uspeli, — ker so osebno užaljeni ali ne želijo vnovične razprave o prekršku v organizaciji, — ker se ne strinjajo z odnosi v ZK in z neodgovornostjo nekaterih komunistov na odgovornih delovnih mestih. 46

v Kontrolna komisija ZKS je v medkongresnem obdobju obravnavala 14 primerov zahtevkov za priznanje staža. Letos se je števik> teh primerov močno povečalo, kar je rezultat aktivnosti novoustanovljene komisije IKCKZKS za vprašanja predvojnih komunistov in drugih revolucionarnih delavcev in sicer v zvezi s popisom predvojnega članstva, sestave organizacij in vodstev KPS v tedanjem obdobju. Trenutno se proučuje okrog 60 primerov za priznanje staža predvojnih komunistov. Naša komisija pri tem sodeluje s komisijo pri IK CK ZKS in s kontrolnimi komisijami pri konferencah ZKS.

VI

V pripravah na VI. kongres ZKS se je kontrolna komisija ZKS skupaj s kontrolnimi komisijami pri konferencah ZK prizadevala razčistiti nekatere idejnopolitične dileme o statusu in pristojnostih teh organov, ker so ta vprašanja v sedanjem statutu pomanjkljivo opredeljena. Od pravilne rešitve teh dilem so namreč odvisni nadaljnji razvoj, uspešnost in učinkovitost delovanja teh organov. Zato se je komisija v sodelovanju s komisijo CK ZKS za organizacijo in razvoj ZK in s statutarno skupino pri tej komisiji prizadevala oblikovati nekatere dopolnitve k statutu ZKJ, s katerimi naj bi precizneje opredelili mesto, vlogo in naloge kontrolnih komisij. Razprava o teh vprašanjih še traja in bo o njih dokončno odločil kongres s sprejemom novega statuta ZKS. Kontrolna komisija ZK Slovenije je še pred objavo tez za statut ZK Slovenije po posvetovanju s kontrolnimi komisijami pri konferencah ZK predlagala kontrolni komisiji ZK Jugoslavije:

— naj se v novem statutu ZKJ zmanjša število disciplinskih ukrepov, — naj se precizneje opredelijo mesto in vloga ter naloge kontrolnih komisij, — naj se uveljavi ustreznejši naziv teh organov in — naj se del pristojnosti prenese na druge organe ZK. Po objavi tez za statut ZK Slovenije je komisija začela razpravo o njem v kontrolnih komisijah pri konferencah ZK kakor tudi o osnutku poročila o delu CK ZKS med V. in VI. kongresom. Zbrala je več pripomb k tezam za statut ZKS in jih odstopila komisiji CK ZKS za organizacijo in razvoj ter statutarni komisiji, nekatera svoja stališča pa smo posredovali neposredno CK na 14. seji. Komisija je dala tudi več pobud za dopolnitev poročila o delu CK ZKS med V. in VI. kongresom.

47

POROČILO REVIZIJSKE KOMISIJE ZK SLOVENIJE VI. KONGRESU ZKS V skladu z obveznostjo po točki 49 statuta Zveze komunistov Jugoslavije je komisija dolžna poročati kongresu:

a) o svojem delu in b) o finančno-materialnem poslovanju vodstva ZKS. 1. Delo revizijske komisije V skladu z določili statuta Zveze komunistov Jugoslavije je komisija opravila naslednje delo: 1. Takoj po izvolitvi na V. kongresu ZKS se je komisija konstituirala, izvolila je predsednika in sekretarja komisije.

2. Vsebino dela komisije določa statut ZKJ v 46., 47. in 49. točki. Komisija je ta statutarna določila dosledno upoštevala pri svojem delu; kot metodo dela pa je uveljavila stališče, da vse akte za CK ZKS in za kongres sprejema kolektivno na svojih sejah.

Predstavnik komisije je bil za časa mandata sedanjega CK ZKS vedno vabljen tudi na plenarne seje centralnega komiteja. 3. V času svojega mandata je imela komisija skupno 11 sej.

Komisija je svoje ugotovitve posredovala: — dne 2. decembra 1966 v obširnem poročilu CK ZKS: o nalogah in metodah dela komisije; o dohodkih in izdatkih CK ZKS za 1965. leto; o predračunu dohodkov in izdatkov CK ZKS za 1966. leto; o problematiki članarine in sistemu prelivanja sredstev znotraj ZK. Poročilo v posebnem poglavju zajema tudi vrsto konkretnih predlogov, mnenj in sugestij komisije. Poročilo je bilo obravnavano na plenarni seji CK ZKS dne 23. marca 1967.

— dne 7. decembra 1967 je komisija sprejela poročilo o zaključnem računu CK ZKS za leto 1966. Poleg nekaterih vsebinskih pripomb je imela komisija predvsem pripombo glede samega postopka pri sprejemanju zaključnega računa. Le-ta je bil namreč predložen CK že na seji 23. marca 1967 brez poprejšnje finančno-strokovne revizije in brez poprejšnje predložitve Revizijski komisiji. Komisija je iz teh razlogov posredovala svoje ugotovitve in predloge le izvršnemu komiteju CK ZKS. — dne 29. marca 1968 poročilo o zaključnem računu CK ZKS za leto 1967. Poročilo je bilo obravnavano skupno s sprejetjem zaključnega računa na seji CK ZKS dne 16. aprila 1968. 48

II. Finančno-materialno poslovanje CK ZKS

1. Do pričetka leta 1967 so vodstveni organi ZKS poslovali po navodilu za finančno-materialno poslovanje komitejev ZKS, ki ga je predpisal Organizacij sko-politični sekretariat CK ZKS dne 11. marca 1963, na podlagi 49. člena statuta Zveze komunistov Jugoslavije in načel, ki jih je za finančno-materialno poslovanje predpisal CK ZKJ. Splošno družbeni razvoj, demokratizacija tega razvoja in novo nastali odnosi znotraj same ZK, so tudi v finančnem poslovanju zahtevali spremembe. S poslovnikom Centralnega komiteja ZKS in poslovnikom izvršnega komiteja CK ZKS, ki sta bila sprejeta na plenarni seji dne 20. junija 1967 je določeno, da Centralni komite Zveze komunistov Slovenije sprejme sklep o delitvi članarine ZKS in proračun CK ZKS, s katerim razdeli sredstva, potrebna za delo CK ZKS in njegovih organov, na posamezne namene. Finančno-materialno poslovanje CZ ZKS vodi finančna služba, ki razen tega vodi tudi celotno evidenco poslovanja in premoženja vseh komitejev ZK v Sloveniji. Vodi se samostojno knjigovodstvo z žiro računom pri Službi družbenega knjigovodstva v Ljubljani in po kontnem planu, ki ga je predpisal zvezni sekretar za finance za vse organe javne uprave.

2. Članarina ZKS je že do leta 1965 predstavljala osnovni vir dohodkov občinskih komitejev, ki so samostojno uporabljali del pobrane članarine na svojem območju; del iste pa so po določenem delitvenem razmerju odvajali CK ZKS in CK ZKJ za njihove potrebe. Vodstva ZKS, ki svojih izdatkov niso krila s svojim delom pobrane članarine, so prejemala dotacije družbenopolitičnih skupnosti.

Z naraščanjem članstva in splošne rasti osebnih dohodkov je Zveza komunistov Slovenije s pričetkom leta 1966 prešla na samofinanciranje.

V Zvezi komunistov Slovenije so se sredstva prelivala tako-, da je izvršilni organ CK ZKS določil delež članarine posameznemu komiteju ZKS; hkrati pa je potrjeval tudi proračun vseh nižjih vodstev. Komiteji, ki niti z vso pobrano članarino niso mogli kriti predvidenih potreb po odobrenem predračunu, so prejeli dotacijo iz proračuna CK ZKS. V tem obdobju je bila delitev članarine v ZKS naslednja: Leto 1965

Komiteji ZKS Okrajni komiteji ZKS CK ZKS CK ZKJ

48,25 23,00 23,75 5,00

% % % %

Leto 1966

54,8 % — 43,2 % 2,0%

Leto 1967

60,0 % — 38,0 % 2,0%

V skladu z izvajanjem splošnih načel reorganizacije in demokratizacije notranjih odnosov, se je vedno bolj kazala potreba po smotrnejši ureditvi financiranja, da bi se omogočil vpliv članstva tudi na finančno politiko in finančno poslovanje.

Samofinanciranje Zveze komunistov je eden od bistvenih pogojev za neodvisno delovanje Zveze komunistov Slovenije. Ob upoštevanju gornjih načel je plenum centralnega komiteja ZK Slovenije na predlog 49

4/VI

Administrativno-finančne komisije CK ZKS dne 14. novembra 1967 sprejel sklep o delitvi članarine Zveze komunistov Slovenije, ki se uporablja od 1. januarja 1968. Po tem sklepu se članarina ZKS razdeli na:

mestne, področne in občinske komiteje ZKS.................... 53,0 rezervni sklad ZKS................................................................. 5,0 sklad ZKS za družbeno politične raziskave in publicistiko 5,0 CK ZKS................................................................................ 35,0 CK ZKJ.................................................................................. 2,0

% % % % %

Rezervni sklad ZKS se uporablja za dotacijo tistim komitejem ZKS, ki ne morejo’ zbrati s članarino^ ZK dovolj sredstev za svoje poslovanje. Na podlagi sporazumno dogovorjenega dela v posameznih občinah pa je odločil o razdelitvi teh sredstev IK CK ZKS na seji dne 13. februarja 1968.

S sredstvi sklada ZKS za družbeno-politične raziskave in publicistiko razpolaga upravni odbor sklada, ki ga je imenoval centralni komite ZKS na plenarni seji dne 23. marca 1967.

S sklepom CK ZKJ z dne 18. julija 1968 se delež na članarini za CK ZKJ zmanjša od dva na en odstotek. Z naraščanjem osebnih dohodkov je zaradi progresivne lestvice članarina ZK zlasti v Sloveniji postala precej visoka. Glede na to, da je odločanje o višini članarine po statutu ZKJ pridržano CK ZKJ, je IK CK ZKS v letu 1967 večkrat predlagal CK ZKJ, naj bi odločanje o višini članarine ZK prepustili centralnim komitejem republik. Kljub načelnemu soglasju, se je sklep o tem močno zavlekel, zato je centralni komite ZK Slovenije na seji dne 3. junija 1968 sprejel novo lestvico članarine ZK, ki znižuje članarino, zlasti članom z nižjimi osebnimi dohodki, v poprečju za okoli 20 % na območju Slovenije. Na seji dne 18. julija 1968 je CK ZKJ sprejel sklep, s katerim je prenesel pristojnost za določanje višine članarine ZK na centralne komiteje republik.

3.

V času od 1. januarja 1965 do 30. septembra 1968 je Zveza komunistov Slovenije zbrala skupaj 44,711.446.07 N din članarine. CK ZKS je imel v istem obdobju naslednje dohodke in izdatke: I. DOHODKI:

Participacija na članarini ZK Članarina pobrana pri CK ZKS Razni dohodki Prodaja osnovnih sredstev Dotacija SRS Sredstva pretečenih let

20,973.607.98 78.727.83 110.070.99 15.103.13 840.570.50 136.764.40

N din * N din N din N din N din N din

Skupaj dohodki 22,154.844.83 N din * Znesek iz participacije na članarini ZK od 1. januarja 1965 do 30. septembra 1968 je ustvarjen iz delitvenih razmerij, ki so izkazana na str. 4.

50

II. IZDATKI:

a)

po finančnem načrtu 1. Osebni dohodki 2. Operativni izdatki 3. Funkcionalni izdatki 4. Nabava osnovnih sredsetv

7,991.694.58 3,861.821.18 1,522.150.67 230.472.38

N din N din N din N din

13,606.138.81 N din

Dotacija občinskim komitejem ZKS Odvod CK ZKJ

1,475.008.12 N din 1,117.106.54 N din

16,198.253.47 N din b) prenos na sklade 1. Sklad ZKS za družbeno politične raziskave in publicistiko 2. Sklad opreme 3. Sklad skupne porabe 4. Rezervni sklad CK ZKS 5. Rezervni sklad ZKS

1,666.814.55 565.585.— 88.972,— 125.000,— 800.990,—

N din N din N din N din N din

3,247.361.55 N din Skupaj izdatki 19,445.615.02 N din

REKAPITULACIJA Dohodki............................................................ 22,154.844.83 N din Izdatki............................................................ 19,445.615.02 N din

Še neporabljena sredstva na dan 30. IX. 1968

2,709.229.81 N din

Razpoložljiva sredstva po finančnem načrtu so sorazmerno precej visoka iz dveh razlogov, prvič: gibanje potrošnje ni povsem enakomerno, ker je poraba v drugi polovici leta intenzivnejša; drugič: potrebna sredstva za kritje stroškov VI. kongresa ZKS so še v celoti neizrabljena, ker bo kongres šele v decembru 1968. 4. Finančno poslovanje CK ZKS je bilo vsako leto pregledano po strokovnjaku Službe družbenega knjigovodstva. Komisiji so bile pri njenem delu na razpolago tako strokovne ugotovitve omenjenega finančnega strokovnjaka kot tudi gradiva, ki jih je komisija zahtevala od ustrezne finančne službe CK ZKS. Nadzor nad finančnim in materialnim poslovanjem CK ZKS je komisija opravila vsako leto s tem, da je obravnavala osnutke zaključnih računov (izjema zaključni račun za leto 1966, ki je bil komisiji predložen šele potem, ko ga je CK ZKS že sprejel) z vsem potrebnim dodatnim gradivom.

Na kratko povzeto je v posameznih letih komisija dala k finančnomaterialnemu poslovanju CK ZKS naslednje pripombe in predloge: 51

4*/VI

Leto 1965 1. Finančne načrte in zaključne račune naj sprejema plenum CK ZKS in ne drugi organi. 2. Finančni načrti dohodkov in izdatkov ter zaključni računi vodstev ZKS morajo postati javen dokument. 3. Navodila CK ZKJ o finančno-materialnem poslovanju so že zastarela, zato naj CK ZKS zahteva od CK ZKJ, naj le-ta vskladi finančnomaterialno> poslovanje Zveze komunistov s sedanjim družbenopolitičnim razvojem.

4. Avtoservis CK ZKS je treba ukiniti, ker njegovo delovanje ni več potrebno. Ustrezni organ naj ustanovi Upravo zgradb CK ZKS kot posebno enoto skupnih služb CK ZKS. Finančno-materialno poslovanje za to enoto pa naj se vodi kot sestavni del dohodkov in izdatkov CK ZKS na posebnem računu. 5. Posojilo, ki je bilo dano za gradnjo Doma družbenih organizacij v Mariboru, je treba izterjati ali pa spremeniti v dotacijo.

6. Vskladiti otvoritveni saldo dohodkov s finančnim načrtom za leto 1966 in izkazanim presežkom finančnih sredstev po zaključnem računu CK ZKS za leto 1965. 7. Pri sestavi finančnih načrtov CK ZKS je treba ločeno prikazovati izdatke za posamezne organe CK ZKS, za strokovne službe in Upravo zgradb CK ZKS. 8. Problematiko članarine in sistem prelivanja sredstev znotraj ZK Slovenije je treba čimprej postaviti na dnevni red plenarne seje centralnega komiteja ZKS. Instrumente delitve članarine med CK ZKS in med občinskimi komiteji ZKS je treba sprejemati skupno s proračunom CK ZKS na plenarni seji centralnega komiteja ZKS. Komisija je tudi predlagala, da centralni komite ZKS ta predlog izvede že za delitev v letu 1967.

9. Preučiti vprašanje partijske povezanosti članov CK ZKS in njegovih funkcionarjev ter urediti, kje naj vsi člani CK in njegovi funkcionarji plačujejo članarino.

10. Izvršni komite CK ZKS naj kot izvršilni organ: a) s posebno odločbo določi odredbodajalca in pomožne odredbodajalce, kolikor so potrebni za izvrševanje finančnega načrta CK ZKS; b) zagotovi v aparatu CK ZKS izvedbo' načela dohodka in delitve osebnih dohodkov po delu; c) zagotovi oblikovanje amortizacije, rezervnega, poslovnega in drugih skladov ter kar najbolj pravilno izvrševanje njihovih funkcij;

d) odpravi vse druge ugotovljene pomanjkljivosti, npr. neupoštevanje inventurnih predpisov, izterjava dolžnikov, plačilo starih obveznosti, aktiviranje vrednosti kupljenega stanovanja. Priporočila Revizijske komisije ZKS so bila uresničena na naslednji način: 52

Ad 1. Finančne načrte in zaključne račune CK ZKS od leta 1967 dalje sprejema centralni komite ZKS na svojih sejah in ne več IK CK ZKS kot izvršilni organ. Ad 2. Sklepi o zaključnih računih in finančni načrti CK ZKS se objavljajo v »Komunistu«.

Ad 3. Izvršni komite CK ZK Slovenije je predlagal IK CK ZKJ spremembe v finančno-materialnem poslovanju Zveze komunistov. Finančna služba CK ZKS pa v praksi že uporablja spremenjeni kontni plan, ki ga je predpisal zvezni sekretar za finance za organe javne uprave. Ad 4. Izvršni komite CK ZKS je ukinil Avtoservis CK ZKS kot posebno organizacijsko enoto CK ZKS z 31. decembrom 1966 in prenesel vso aktivo in pasivo' na Upravo zgradb CK ZKS. Ad 5. Z Mestnim komitejem ZKS Maribor je bil dosežen načelni sporazum o ureditvi tega vprašanja, ki se je izvedel v letu 1968.

Ad 6. Otvoritveni saldo finančnih sredstev CK ZKS za leto 1966 je bil vsklajen s sprejetim zaključnim računom CK ZKS za leto 1965.

Ad 7. Finančni načrt CK ZKS za leto 1967 je razčlenil vse izdatke v skladu s predlogom Revizijske komisije ZKS.

Ad 8. Centralni komite ZKS je na svoji seji dne 14. novembra 1967 s sklepom določil način delitve članarine ZKS za leto 1968; na seji z dne 3. junija 1968 pa je sprejel novo tabelo za pobiranje članarine, s katero je znižal članarino poprečno za 20 %.

Ad 10. a) Sekretar izvršnega komiteja CK ZKS je že po svoji funkciji odredbodajalec, pomožni odredbodajalec pa je bil imenovan s posebno odločbo.

b) S sklepom o samoupravljanju in načelih organizacije delovne skupnosti CK ZKS je odločanje o razdelitvi sredstev, namenjenih za osebne dohodke, zaupano Svetu delovne skupnosti, ki odloča v soglasju s tajnikom skupnih služb. Svet delovne skupnosti je sprejel pravilnik o delitvi osebnih dohodkov po uspešnosti dela strokovnih služb CK ZKS. Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov delavcev strokovnih služb CK ZKS pa je v pripravi in bo uveljavljen najpozneje do 1. decembra 1968. c) Izvršni komite CK ZKS je na svoji seji dne 27. februarja 1967 sprejel sklep o ustanovitvi poslovnega sklada, sklada opreme, sklada skupne porabe in rezervnega sklada. Centralni komite ZKS pa je na svoji seji dne 23. marca 1967 sprejel sklep o ustanovitvi sklada ZKS za družbeno politične raziskave in publicistiko in mu določil sredstva ter način in namen uporabe teh sredstev. d) Ostale pomanjkljivosti, ugotovljene pri pregledu, so bile odpravljene kot je to ugotovila Revizijska komisija ZKS na svojih naslednjih sejah.

53

Leto 1966 1. Predlog zaključnega računa CK ZKS za leto 1966 je bil predložen centralnemu komiteju ZKS brez prejšnje finančno-strokovne revizije in brez prejšnje predložitve Revizijski komisiji ZKS.

2. Komisija je naknadno ugotovila, da sama tehnika prikazovanja predračuna dohodkov in izdatkov in zaključnega računa CK ZKS za leto 1966 ni bila enotna, ker se dohodki in izdatki tehnično niso izkazovali na povsem enak način, kar je otežkočalo primerjavo. 3. Izvršni komite CK ZKS je na svoji seji dne 27. februarja 1967 sprejel sklep o ustanovitvi skladov in spremembi proračuna CK ZKS za leto 1966. S tem sklepom je IK CK ZKS ustanovil poslovni sklad, sklad opreme, sklad skupne porabe in rezervni sklad in tako spremenil proračun izdatkov za leto 1966, kar pa je po mnenju komisije v pristojnosti centralnega komiteja ZKS. Finančni načrti in zaključni računi skladov naj se prilagajajo finančnim načrtom in zaključnim računom CK ZKS tudi v primerih, če imajo ti skladi svoje upravne organe. V bodoče enako velja tudi za Upravo zgradb CK ZKS.

4. S sklepom o ustanovitvi skladov ni bil določen režim uporabe ter viri sredstev niso dovolj natančno določeni. 5. Izvršni komite CK ZKS naj o poročilu, ki ga je obravnavala Revizijska komisija ZKS za leto 1966, razpravlja in odpravi ugotovljene pomanjkljivosti. 6. Pri obravnavi zapisnika o opravljenem pregledu zaključnega računa Avtoservisa CK ZKS za leto 1966 je komisija ugotovila, da se še niso našle ustrezne rešitve glede danega posojila Domu družbenih organizacij Maribor. Ker gre tu za sredstva CK ZKS, je glede na rok pogodbe tudi centralni komite ZKS dolžan najkasneje ob sprejemu proračuna za leto 1968 sprejeti ustrezno rešitev.

Izvršitev: Ad 4. Izvršni komite CK ZKS je na seji dne 11. decembra 1967 obravnaval poročilo Revizijske komisije ZKS in dopolnil sklepe o ustanovitvi skladov z določili, da veljajo za poslovanje skladov ista načela kot za sprejemanje in izvajanje proračuna CK ZKS. Ad 1., 2., 3., 5. Izvršni komite CK ZKS je na svoji seji dne 11. decembra 1967 osvojil pripombe komisije, ki jih bo upošteval pri bodočem urejanju zadev s finančno-materialnega področja.

Ad 6. Določene rešitve za posojilo Domu družbenih organizacij Maribor še ni bilo. Mestni komite ZKS Maribor je vrnil del posojila v znesku 100.000 N din, glede preostanka pa se še išče ustrezna rešitev. Leto 1967

1. Pri CK ZKJ je potrebno doseči, da z vso potrebno pozornostjo prouči predloge IK CK ZKS za zmanjšanje članarine oziroma prepusti odločanje o tem republikam.

2. Na osnovi ugotovitev po zaključnem računu CK ZKS za leto 1967 je komisija predlagala, da se osnovna sredstva še nadalje vodijo v 54 iiWVWj

knjigovodski evidenci CK ZKS in da se ne izvrši prenosa teh sredstev na Upravo zgradb CK ZKS ter, da se vsi skladi Uprave zgradb CK ZKS združijo z ustreznimi skladi CK ZKS, ker gre v obeh primerih za sredstva CK ZKS. Prenos osnovnih sredstev iz knjigovodske evidence CK ZKS na Upravo zgradb CK ZKS se je izvršil v letu 1968 z motivacijo, da bi na ta način CK ZKS izkazoval porabo sredstev ločeno za osnovno dejavnost centralnega komiteja ZKS in ločeno za vzdrževanje Uprave zgradb CK ZKS . 3. Stavba Doma družbenih organizacij Maribor naj se prenese v upravljanje mestnemu komiteju ZKS Maribor, terjatev do mestnega komiteja ZKS Maribor pa naj se na predlog ustreznega sklepa odpiše, ker je praktično neizterljiva.

4. Komisija je tudi predlagala, da se presežek dohodkov proračuna CK ZKS za leto 1967 razdeli tako, da se znesek 1,020.705.14 N din nameni kot dohodek finančnega načrta CK ZKS za leto 1968 in ne v poslovni sklad za kritje stroškov dejavnosti v letu 1968.

Izvršitev: Ad 1. CK ZKJ je dne 18. julija 1968 sprejel sklep, s katerim je bila dana možnost republiškim centralnim komitejem, da samostojno odločajo o višini članarine na svojem območju.

Ad 2. Izvršni komite CK ZKS meni, da je s tem, ko je v sklopu predloga finančnega načrta in zaključnega računa tudi predlog finančnega načrta vseh skladov in Uprave zgradb CK ZKS, v celoti ustreženo pravilnemu stališču Revizijske komisije ZKS. Ad 3. Na seji 8. aprila 1968 je izvršni komite CK ZKS sprejel sklep, da se terjatev do mestnega komiteja ZKS Maribor odpiše v vrednosti 420.000 N din, Dom družbenih organizacij Maribor pa prenese v upravljanje mestnemu komiteju ZKS Maribor. Občinskemu sodišču v Mariboru je bil dan predlog za izvršitev sklepa IK CK ZKS.

Ad 4. Presežek dohodkov proračuna CK ZKS za leto 1967 je bil vnesen med dohodke finančnega načrta CK ZKS za leto 1968. Revizijska komisija Zveze komunistov Slovenije

Ljubljana, 13. novembra 1968.

55

Albert Jakopič Začenjam VI. kongres Zveze komunistov Slovenije. (Akademski pevski zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane zapoje »Internacionalo« — delegati vstanejo in stoje poslušajo himno.)

V naši sredi pozdravljam predstavnike Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije tovariše dr. Vladimira Bakariča, Nijaza Dizdareviča in Šoti Pala ter predstavnike centralnih komitejev bratskih republik Bosne in Hercegovine: Samo Salahovič in Lazarevič Jovico; Črne gore: Mihajla Brajovića in Mirka Pešovića; Hrvatske: Božidarja Novaka in Jelico Radojčević; Makedonije: Nikola Bošaleka in Mirka Peševskega; Srbije: Milevo Planojevič in Miloša Sindžiča.

Na povabilo centralnega komiteja so navzoči na VI. kongresu predstavniki deželnih komitejev Komunistične partije Italije in Avstrije, socialističnih strank in gibanj ter predstavniki Slovenske kultumogospodarske zveze v Italiji in zveze slovenskih organizacij na Koroškem. V naši sredi pozdravljam predstavnika Deželnega komiteja Komunistične partije Italije za Furlanijo in Julijsko Krajino Silvana Baccichija in Albina Škerka, dalje predstavnika Deželnega komiteja Komunistične partije Avstrije za Koroško Hansa Perdacherja in predstavnika deželnega komiteja Komunistične partije Avstrije za Štajersko Marijo Greilberger. Nadalje predstavnika Socialistične stranke proletarske enotnosti iz Trsta Flaminia de Cecca in Silvia Laurentia; predstavnika Socialistične stranke Italije iz Trsta dr. Igorja Grudna in Eugenia Laurentia. Pozdravljam tudi predstavnike Slovenske kultumogospodarske zveze iz Trsta tovariše Borisa Raceta, Izidorja Predana in Gorazda Vesela; nadalje predsednika Zveze slovenskih organizacij iz Celovca dr. Franca Zwittra in Franja Ogrisa. Prav tako pozdravljam goste VI. kongresa, predstavnike družbenopolitičnih organizacij, skupščine, izvršnega sveta, akademije znanosti in umetnosti, univerze, predstavnike sodišč, nekdanje člane centralnih komitejev in drugih organov Zveze komunistov, kulturne in javne delavce ter nekdanje komandante slovenskih brigad, generale in višje oficirje Jugoslovanske ljudske armade, pooblaščene predstavnike centralnega komiteja za JLA in druge goste. Tovarišice in tovariši delegati, gostje VI. kongresa! Med V. in VI. kongresom je Zveza komunistov Slovenije doživela hude izgube. V tem času so umrli Boris Kraigher, Ivan Regent, Janez Hribar, Dušan Kveder, Jože Klanjšek in Albin Dujc — člani centralnega komiteja; umrlo pa je 1131 članov Zveze komunistov Slovenije. Predlagam, da njihov spomin počastimo z enominutnim molkom. (Delegati vstanejo — po eni minuti)

Slava njim! Predlagam, da kongres počasti spomin umrlih članov Zveze komunistov, borcev, padlih v narodnoosvobodilni vojni ter revoluciji in umrlih po vojni s tem, da delegacija Franc Košir, Zinka Srpčič in Metka Sterže polože venec na grobnico narodnih herojev. Prosim, da delegacija opravi zaupano ji nalogo. Predlagam, da izvolimo predsedstvo VI. kongresa v naslednji sestavi: Janez Bedina, Miroslav Cerar, Ivan Dolničar, ing. Vinko Golc, Vinko Hafner, Franc Ilec, Albert Jakopič, Silva Jereb, Juriča Kariš, Vili

59

Končan, dr. Edmund Kovačič, Kristina Lovrenčič, ing. Andrej Marinc, Franček Mirtič, Dragica Nenadič, ing. Milan Osredkar, Franc Popit, Emil Štern, Vida Tomšič in Ciril Zlobec.

Se strinjate s predlogom? (Aplavz.) Menim, da je predlog za predsedstvo kongresa sprejet in prosim člane predsedstva, da zavzamejo svoja mesta in vodijo kongres.

Vida Tomšič Nadaljujemo delo kongresa in predlagam, da najprej sprejmemo poslovnik o delu VI. kongresa. Poslovnik je bil vsem delegatom dostavljen v kongresnem gradivu. Zato prosim, da poveste, če obstoji kakšno vprašanje, predlog, pripomba ali spreminjevalni predlog na predloženi poslovnik. Ali želi kdo besedo? Tovariš Vojan Rus.

Vojan Rus V poslovniku se govori o komisiji za statut. Ta komisija za statut ni navedena, kjer so navedene razne komisije. Zato obstoji vprašanje, ali je komisija za statut predvidena kot posebni organ, ker bo diskusija o statutu vsekakor pomembna, ali bo nalogo komisije za statut prevzela komisija za organiziranost, notranje odnose itd. Vsekakor predlagam, kar je verjetno tudi že v zvezi z dnevnim redom, da bi imenovali posebno komisijo za statut ali pa naj te posle prevzame tudi komisija za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZK. Drugo — glede tega, da naj vsak delegat govori samo enkrat, bi prosil samo dodatek, da imajo delegati, ki morajo govoriti, pravico na odgovor po pravilu — odgovor petih minut.

Predlagam, da malo ublažimo formulacijo v točki 6 na str. 4, kjer se zahteva, da se praktično vsi predlogi za dopolnilo resolucije in za dopolnilo statuta formulirajo pismeno, to je lahko v določenih momentih ovira v sodelovanju, ker lahko tok diskusije npr. v plenarni razpravi o statutu prinese nove momente, nove popravke in bo takrat morda kakšen predlog treba nujno formulirati ustno. Vida Tomšič Želela bi dati pojasnilo glede prvega vprašanja, ki ga je sprožil tovariš Rus, namreč, resnično se zdi, da je treba naš poslovnik dopolniti. Predvideno je, da bi imenovali komisijo za statut, ki je pripravljala statut, da bi dali pooblastilo kongresne komisije, zato predlagam, če se kongres strinja, da dodamo pod točke e) komisijo za statut. Se strinjate? Mislim, da je pripomba tovariša Rusa v tem pogledu upravičena. Druga pripomba postavlja vprašanje pravice delegata za odgovor; mislim, da predloženi poslovnik tega ne onemogoča. Seveda pa je pravica odgovora po vseh demokratičnih postopkih dovoljena, tako da se mi zdi, da glede tega ne bi bilo treba teksta spreminjati.

V točki 6. govorimo^ o tem, da je treba pismeno formulirati predloge za statut. Menim, da bi bilo pravilno, da vendarle ohranimo to zahtevo, namreč statut, ki bi ga izglasovali na kongresu, je tak instrument Zveze komunistov, ki ga ne bi mogli izglasovati samo na osnovi 60

ustnih predlogov, se pa strinjam s tem, da v postopku zagotovimo možnost, da tovariš ali tovarišica, ki je predlagala spremembo, to dostavi po sekretariatu. Tato bi v postopku zagotovili možnost ustne formulacije, ki je potem predložena delegatom pismeno. Ali bi se kongres strinjal s takim tolmačenjem poslovnika? — Ali ima še kdo kakšno pripombo na predloženi poslovnik? Če ne, bi dala predlog poslovnika na glasovanje. Kdor je za predlog poslovnika z dodatno komisijo za statut, prosim, naj dvigne roko. Ali je kdo proti? — Hvala lepa. — Poslovnik za delo VI. kongresa je sprejet!

Preden preidemo na dnevni red, je potrebno izvoliti organe kongresa, tj. sekretariat, verifikacijsko' komisijo, komisijo za resolucijo' VI. kongresa, kandidacijsko komisijo, volilno komisijo in komisijo za prošnje in pritožbe.

Predloge za vse te organe ste dobili pismeno v kongresnem gradivu. Predlagam na osnovi že predloženih predlogov, da izvolimo v sekretariat kongresa naslednje tovarišice in tovariše: Milana Bibra, Jožeta Florjančiča in Mirjan Perovič. Ali ima kdo kakšen drug predlog? Ce ne, prosim, da glasujete za tako sestavo. Kdo je za, naj prosim dvigne roko. — Hvala. — Je kdo proti? — Ni. Hvala lepa. Predlagam verifikacijsko komisijo v sestavi: Živko Pregelj kot predsednik in člani Vladimir Birsa, Miha Klanjšek, Vera Mekiš, Herman Mlakar in inž. Anton Venek. Kdor se strinja, prosim, naj dvigne roko! Hvala. Je kdo' proti? Nihče. Hvala lepa. Predlagam naslednjo sestavo komisije za resolucijo VI. kongresa: Mitja Ribičič kot predsednik in člani: Slavko Beznik, Tomaž Bizalj, Branko Gorjup, dr. Franc Hočevar, Danica Jurkovič, Sergej Kraigher, Stane Kavčič, Marko' Kerševan, Tone Kropušek, Stane Kranjc, Milan Kučan, Kristina Lovrenčič, inž. Andrej Marinc, Franček Mirtič, dr. inž. Milan Osredkar, Franc Popit, Jože Smole, Franc Šetinc, Vinko Trček, Janez Vipotnik, Janez Zahrastnik in Ciril Zlobec.

Ali imate kakšno' pripombo ali drug predlog? Če ne, prosim, da glasujete. Kdo je za, naj dvigne roko! Hvala lepa. Je kdo proti? Nihče. Predlog za kandidacijsko komisijo je naslednji: Vinko Hafner kot predsednik in člani: inž. Uroš Bajželj, Andrej Franetič, Ludvik Golob, Janez Hočevar, Ivanka Kukovec, Janez Lanščak, Anica Mihelič, Janez Ocepek, inž. Zoran Pirc, Franc Rogelj, Janko Rudolf, Slavko Soršak, Franc Sotlar in Ivan Žagar.

Ali imate kakšno pripombo ali drug predlog? Če ne, prosim, da glasujete za tako sestavo komisije. Kdo je za, naj dvigne roko! Hvala lepa. Je kdo proti? Nihče. Hvala. Predlagam naslednjo sestavo volilne komisije: Adolf Arigler kot predsednik in člani: Ana Godnik, inž. Avgust Gregorčič, Ludvik Maznik, Danilo Mohar, Tone Polajnar, Metoda Uranjek, Jože Varga in Janko Vehovar. 61

Te še kakšen drug predlog? Če ne, prosim, da glasujete za sestavo volilne komisije. Kdo je za, naj dvigne roko! Hvala lepa. Je kdo proti? Nihče. Predlagam komisijo za prošnje in pritožbe: Olga Vrabič kot predsednik in člani: Miro Hegler, Bogomil Lisjak, Marjan Lenarčič in Jože Mirtič. Ali je še kakšen spreminjevalni predlog? Če ne, prosim, da glasujete. Kdo je za tak predlog, naj dvigne roko! Hvala. Je kdo proti? Nihče. Hvala lepa.

Ugotavljam, da je tako VI. kongres izvolil svoje organe. Prosim, da se verifikacijska komisija sestane v sejni sobi pred vhodom v kongresno dvorano ter kandidacijska komisija v veliki sejni sobi pred vhodom v kongresno dvorano takoj v prvem odmoru.

Centralni komite Zveze komunistov Slovenije predlaga VI. kongresu naslednji dnevni red: 1. Poročilo o delu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med V. in VI. kongresom ZK Slovenije ter poročili kontrolne in revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije. 2. Vloga, mesto in naloge Zveze komunistov pri nadaljnjem razvoju socialistične Slovenije. 3. Obravnava in sprejem Statuta Zveze komunistov Slovenije. 4. Razprava o poročilih in predlogu resolucije. 5. Volitve organov Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije. 6. Sprejem resolucije VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije. 7. Razno.

Ali ima kdo k predlogu dnevnega reda kakšen dopolnilni ali spreminjevalni predlog?

Vojan Rus

Predlagam, da imamo po prvi in drugi točki najprej plenarno razpravo, ker se prav gotovo postavljajo vprašanja, o katerih se je treba pogovoriti prej v vseh komisijah. So namreč obča, kulturna ali obča gospodarska ali obča organizacijska vprašanja, ki so pomembna za vso Zvezo komunistov, za vse posamezne sektorje in bi bilo zato nujno o teh poglavitnih vprašanjih govoriti prej, preden gremo na razpravo komisij. Vida Tomšič

Ali ima še kdo pripombo na predloženi dnevni red? Če ne, dajem na glasovanje predlog dnevnega reda. Kdo je za, prosim, naj dvigne roko. Ali je kdo proti? Hvala, dnevni red je sprejet. Tovarišice in tovariši, VI. kongres bo v imenu centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije pozdravil tovariš dr. Vladimir Bakarič.

Vladimir Bakarič

Tovarišice in tovariši! Nas člane delegacije centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije sta doleteli prijetna dolžnost in čast, da vam delegatom VI. kongresa, po vas pa tudi članstvu Zveze komunistov Slo62

veniije takoj v začetku kongresa sporočimo pozdrave centralnega komiteja Zveze komunistov in tovariša Tita in da vam delegatom in kongresu želimo plodno in uspešno delo. Zveza komunistov Slovenije kakor tudi delovni ljudje Slovenije so dosegli v obdobju od vašega prejšnjega kongresa mnogo velikih materialnih, kulturnih, družbenih in političnih uspehov. Materialno bogastvo dežele je še nadalje naraščalo tako po pokazovalcu narodnega dohodka kakor tudi po količinah materialnih dobrin delovnih ljudi v delovnih sredstvih in potrošnih dobrinah. Razvijalo se je šolstvo, kultura, znanstveno raziskovalno delo in varnost materialnega življenja delovnih ljudi. Zelo veliko se je storilo za razvijanje samoupravnih odnosov na vseh področjih človeškega življenja in krepili so se temelji večje organiziranosti in produktivnosti dela za usposabljanje za nastop na svetovnem trgu kakor tudi sploh za boljšo prihodnost. Kakor v vsej Jugoslaviji so bili tudi pri vas glavni napori na gospodarskem področju, in na njem ste dosegli največje uspehe. Ne želim jih primerjati z drugimi republikami, zadovoljil se bom samo z ugotovitvijo, da ste prednjačili. V minulem obdobju so pod neposrednim vodstvom Zveze komunistov Slovenije rash mnogi elementi nacionalne vezijivosti slovenskega naroda in se razvijale nekatere prej zanemarjene, in nekatere nove lastnosti njegove nacionalne individualnosti in bogatejšega obilja njegovih nacionalnih posebnosti.

Razumljivo pa je, da ste tudi vi, kakor vsi mi v Jugoslaviji, največ časa in naporov posvetili izvajanju gospodarske reforme. O tem govori tudi poročilo vašega centralnega komiteja. Od uspehov ali neuspehov te reforme je tudi odvisno, ali in koliko se nam bo posrečilo izpeljati reformo na drugih področjih. Gospodarstvo in delovni ljudje so zadevali v minulem obdobju na najtežavnejše in najresnejše naloge tega časa. V prihodnje bodo ti komunisti v razvozlavanju problema vključevanja posameznih podjetij v nove delovne razmere zadevali na še težavnejše naloge. Pri tem se razvija in se bo še dolgo razvijal proces, ki je odločilen za vzpostavitev nove družbe, za likvidacijo delavskega razreda kot razreda in za nastanek brezrazredne družbe. To je tisti proces, ki ga zdaj formuliramo kot proces prenašanja razširjene reprodukcije na neposrednega proizvajalca. To je del procesa, o katerem je Marx na primer rekel: »Odstranitev kapitalistične oblike proizvodnje dopušča, da se delovni dan omeji na potrebno delo, toda tedaj bi se v sicer enakih okoliščinah razširil obseg potrebnega dela. Na eni strani zato, ker bi imel delavec vse možnosti za življenje in ker bi od njega več zahteval, na drugi pa bi bilo nekaj sedanjega presežka dela vračunanega v potrebno delo, namreč v delo, potrebno, da se vzpostavi rezervni akumulacijski sklad.«

Od procesa odprave presežka dela in spremembe tistega dela presežka dela, ki je potreben za razvoj družbe in njenega člana v kategoriji potrebnega dela je odvisen tudi nadaljnji razvoj samoupravljanja, in sicer v vseh smereh. Bilo je že nekaj poskusov, da bi vsako delo v socializmu kratko malo razglasili za potrebno delo. To so delali v najbolj birokratskem obdobju razvoja socializma. Pri nas pa ne gre za besedno igro, marveč za stvaren proces. Specifična značilnost kapitalizma ni, da ima presežek vrednosti, marveč da se le-ta pojavlja v obliki profita z vsemi njegovimi sestavinami in rente. Mi profita nismo hoteli niti mogli obdržati, čeprav smo obdržali presežek vrednosti. Ima obliko akumulacije in skladov in še obresti in tako naprej. Tisto, kar napravi iz tega presežka dela presežek dela, ni to, da je presežek prek dela, potrebnega za proizvodnjo tistega, kar porabi neposredni proizvajalec. Tak presežek mora ostati. Presežek pa dela to, da ga ločimo od proizvajalca in osamosvojimo, in sicer ne po neposredni odločitvi sistema odločanja neposrednih proizvajalcev. In kadar ga vrnemo neposred-

63

nemu proizvajalcu, bo spremenil svojo obliko, v posameznih primerih celo svojo vsebino, in postal sestavina potrebnega dela.

To je seve proces, ki ne nastane kar čez noč. Vseh njegovih oblik niti približno še nismo našli. Vzpostaviti jih bo morala praksa ob vestnih znanstvenih analizah. Pa tudi od razvoja tega procesa je odvisno, koliko in kako se bodo tudi vse druge dejavnosti delovnih ljudi vključevale v ta sistem socialističnega razvoja, to se pravi, v kolikšni meri se bo osamosvojeni presežek vrednosti oziroma dela naslanjal na neposrednega proizvajalca in se vključil v neposredno ali neposredne;šo proizvajalčevo potrebo in svoj dohodek črpal iz njegovega potrebnega dela in tako bolje, neposredneje in enakopravneje sodeloval v družbeni delitvi dela. Ta proces funkcionalno bolje povezuje te dejavnosti z materialno proizvodnjo, in sicer tako glede delavcev v teh dejavnostih kakor tudi v povečanju interesa proizvajalcev dobrin za te dejavnosti. S tem neprimerno bolj opredeljuje področje njihovega lastnega samoupravljanja in jih postavlja v položaj, manj odvisen od presežka dela in postavljanja delitve družbenega delovnega dneva na potrebno delo in presežek, kakor jih vključuje kot enakopravne faktorje v delitev dela. To je proces likvidacije delavskega razreda kot razreda in proces nastajanja združenja neposrednih proizvajalcev. Ta proces bo zadeval na velike organizacijske in načelne težave v gospodarstvu in tudi v drugih dejavnostih. Vanj bomo morali vložiti velike sile in sodelovati bo morala vsa Zveza komunistov. V tem smislu prispevek Zveze komunistov Slovenije v razvoju socialističnih odnosov, zlasti samoupravljanja in razvoja organizacije Zveze komunistov Jugoslavije in njenega usposabljanja za njene zgodovinske naloge v sedanjih časih ni bil majhen. Sodelovala je v političnih, organizacijskih in tehničnih pripravah v zvezi z reformo, dala je svoj prispevek k idejni osnovi, podprla je IV. plenum itd. Praksa socialistične republike Slovenije ne samo obogateva Jugoslavijo, marveč spodbuja tudi nadaljnje delo federacije s tem, da kaže, kako zelo prav sistem samoupravljanja spodbuja tudi razvoj naroda in sodelovanje med narodi.

Na koncu, tovariši, bi samo dodal, da je Zveza komunistov Jugoslavije zadnje čase prispevala več dokumentov o razvoju položaja v svetu in opozoril, kako zelo je treba okrepiti boj za mir, za socialistične dosežke ne samo naših narodov, marveč tudi vsega sveta, in kako je treba spodbujati in čedalje bolj vključevati v ta boj vse socialistične, napredne in miroljubne elemente. Jugoslavija in njena Zveza komunistov morata pri tem izpolniti svojo nalogo in izpolnila jo bosta. Še enkrat, tovariši in tovarišice, želim vašemu kongresu mnogo uspehov v delu. Hvala vam! [Dolgotrajno navdušeno ploskanje.]

Vida Tomšič V imenu VI. kongresa se tovarišu Vladimiru Bakariču toplo zahvaljujem za izrečene besede. Prehajamo na prvo točko dnevnega reda, na poročilo o delu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med V. in VI. kongresom ter na poročili kontrolne in revizijske komisije. Poročila ste prejeli v kongresnem gradivu. Predlagam zato, da poročil ne beremo. Delovno predsedstvo tudi predlaga, da obravnavamo poročila obenem z referatom, ki bo v drugi točki dnevnega reda, v kongresnih komisijah, da pa o njih plenum kongresa razpravlja in glasuje v 4. točki dnevnega reda, kjer je predvideno po prej sprejetem dnevnem redu, da bomo razpravljali o poročilih in o predlogu resolucije. Ali bi se kongres strinjal s takim vodenjem in opravljanjem našega dnevnega reda?

64

Potem predlagam, da preidemo na 2. točko dnevnega reda, to je o vlogi, mestu in nalogah Zveze komunistov pri nadaljnjem razvoju socialistične Slovenije. Uvodni referat ima tovariš Franc Popit, sekretar Izvršnega komiteja. Franc Popit

VLOGA, MESTO IN NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV PRI NADALJNJEM RAZVOJU SOCIALISTIČNE SLOVENIJE Tovarišice in tovariši!

Na vprašanje, kaj je bistvena karakteristika VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije, bi na temelju vseh predkongresnih razgovorov lahko posplošeno in na kratko odgovorili: gre za to, da se komunisti na Slovenskem dogovorimo, na kakšen način bomo uveljavili kvalitete sodobne socialistične, torej demokratične in humane družbe. S tem ciljem se naš kongres povezuje s kongresi drugih jugoslovanskih narodov oziroma socialističnih republik. S tem, mislim, bomo po svojih močeh prispevali k stališčem IX. kongresa ZKJ. Dejstvo, da naš kongres oblikuje politiko komunistov na Slovenskem pred kongresom ZKJ, kaže na doseženo temeljno enotnost naših pogledov in stopnjo razvoja socialističnih samoupravnih odnosov, ki se ustvarjajo med narodi in narodnostmi v socialistični federativni skupnosti iugoslovanskih narodov in narodnosti in vseh delovnih ljudi naše dežele. Prav je, da poudarimo delež, ki ga ima za demokratičen socialistični razvoj jugoslovanske skupnosti tovariš Tito, kar so komunisti vseh narodov in narodnosti Jugoslavije imeli pred očmi, ko so enodušno predlagali, da ostane še naprej na čelu jugoslovanskih komunistov kot predsednik Zveze komunistov Jugoslavije. Zavzeti z vsakdanjim delom, da bi spremenili stvarnost, pogostokrat nimamo časa, da bi izmerili vse razsežnosti svojih dejanj, da bi vsestransko utemeljili, kaj je nujna pot in kaj cilj. Naloga kongresa je, da pregleda naše delovanje v preteklosti in začrta poti za nadaljnja leta; da oceni smer, ki smo jo zavzeli z vidika obstoječih možnosti in cilja, ki smo si ga zastavili. Temu naj služita poročilo o delu centralnega komiteja med obema kongresoma in resolucija o stališčih in nalogah Zveze komunistov Slovenije.

Iz poročila o delu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med V. in VI. kongresom je razvidno, katere so bile glavne naloge, pred katere je bila postavljena organizacija komunistov na Slovenskem. Poročilo poskuša prikazati, kako je ZKS opravljala in opravila svojo dolžnost, kakšni idejnopolitični problemi so nastajali in kako jih je razreševala. Da bi se kongres lažje opredelil do stališč in novih nalog Zveze komunistov Slovenije, bi hotel na kratko povzeti nekatere temeljne značilnosti in uspehe v preteklih letih. Pri tem se komunisti zavedamo, da so tudi drugi samostojni faktorji naše družbe največkrat in pomembno krojili njen socialistični razvoj. Zato si organizacije ZKS ne lastijo vseh zaslug za dosežene družbene uspehe, čeprav se komunisti zavedamo, da smo z demokratičnim sodelovanjem v vsej strukturi družbe vplivali na idejnopolitično smer delovanja samostojnih družbenih faktorjev.

Prvo področje, na katerem je bila Zveza komunistov Slovenije močno angažirana, je bilo izvajanje gospodarske reforme. Da smo dosegli prvi pogoj za njeno realizacijo, smo morali stabilizirati dinar. Pomemben uspeh, ki smo ga s tem dosegli, so spremljali nekateri pojavi gospodarske stagnacije ki so bili zlasti močno opazni lani. Kljub težavam, ki 65

5/VI

so iz tega izvirale, je Zveza komunistov vztrajala pri reformni poti. Letošnja gospodarska gibanja že kažejo znake oživljanja gospodarstva, in to na reformnih in s tem trajnejših temeljih.

Drugo pomembno področje ZKS je bilo razvijanje socialističnih samoupravnih odnosov. Med večje dosežke v preteklem obdobju štejemo razširitev samoupravnih pravic in dolžnosti delovnih ljudi na razširjeno reprodukcijo, kadrovsko politiko, zunanjo in notranjo politiko in narodno obrambo. Uspelo nam je jasneje postaviti pravice in dolžnosti narodov in narodnosti v socialistični samoupravni skupnosti. Nad vse pa je bil pomemben politični poraz nosilcev etatističnih teženj v državnem in partijskem vodstvu, potrditev samoupravljanja v političnem sistemu in utrditev socialistične zakonitosti. Dosegli smo nekatere parcialne rešitve samupravljanja v družbenih službah. Moralnopolitično trdnost samoupravnih odnosov je okrepil oster boj proti deformacijam, ki so se kazale v osebnem okoriščanju, kršenju zakonitosti in načela delitve po delu. Hkrati s tem se je povečala zavest o nujni solidarnosti delovnih ljudi. Nadaljnje uveljavljanje človeka kot nosilca celotnega družbenega gibanja v združenem delu je naslednja važna tema našega kongresa.

Tretja dejavnost Zveze komunistov Slovenije je bila reorganizacija ZK. Njen rezultat je med drugim osnutek statuta ZKS, ki je predložen kongresu. Ob tem je pomembno, da smo letos premagali nenehno zaostajanje pri obnavljanju Zveze komunistov, saj je bilo sprejetih v tem letu do kongresa nad 5000 večinoma mladih ljudi. Prepričani smo, da se to ne bo kazalo le v sestavi fdrumov ZK, ampak v njeni sveži aktivnosti in uspešnosti. Več o reorganizaciji Zveze komunistov bo povedal tovariš Dolanc, ko bo obrazložil statut ZKS.

Na četrtem področju delovanja, v razvijanju socialistične republike Slovenije kot odprte samoupravne družbe, je bila Zveza komunistov Slovenije aktiven soustvarjalec jugoslovanske politike suverenosti narodov, miru, aktivne koeksistence, neuvrščanja v bloke in pomoči nerazvitim. Pomnožili so se stiki naše socialistične republike s sosednimi državami, pa tudi direktni stiki političnih, gospodarskih, strokovnih, znanstvenih, kulturnih ter drugih organizacij in posameznikov z ustreznimi organizacijami ali posamezniki po svetu. Poudariti moramo, kar pričajo lastne izkušnje, da uveljavljanje suverenih pravic slovenskega naroda v ničemer ni slabilo in ne zmanjšuje trdnosti naše skupne države in pripravljenosti naših ljudi, da branijo njeno neodvisnost, ampak narobe. Prav tako je odpiranje v svet samo okrepilo zavest naše odgovornosti v mednarodnem svetu, našo internacionalistično povezanost s progresivnimi silami človeštva. Naš sedanji kongres poteka v precej zapleteni mednarodni situaciji, ki jo obeležuje vse pogostejša uporaba sile kot sredstva mednarodne politike. Dolgoletna vojna v Vietnamu, kriza na Srednjem vzhodu in intervencija v CSSR so samo najbolj nevarne manifestacije politike nasilja in pritiska. Čeprav so vzroki in nosilci teh kriz različni, jim je skupna uporaba sile, zatekanje k pritiskom in vmešavanje v notranje zadeve držav, zlasti tistih, ki so se odločile za lastno pot družbenega razvoja in ki branijo svojo neodvisnost. Takšna politika vnaša napetost in negotovost v mednarodne odnose, ogroža neodvisnost in teritorialno integriteto držav in drži svet na robu svetovnega spopada.

Vzrok za te krize vidimo v številnih protislovnih procesih današnjega sveta. Njegov dinamični razvoj na temelju velikanskega napredka teh66

nike in tehnologije ter v razmerah neenakomerne ravni in hitrosti ekonomskega in družbenega razvoja posameznih dežel in območij povečuje razlike med razvitimi deželami in deželami v razvoju in povzroča ogromno koncentracijo bogastva v industrijsko razvitih deželah. Silovit porast proizvajalnih sredstev pa spremlja tudi vse bolj odločna zahteva množic, naj bo človek odločilen dejavnik v družbenih odnosih in proizvodnem procesu. Vse večji anahronizem postaja odtujenost sredstev za delo od delovnih ljudi, koncentracija upravljanja v rokah birokratskoetatističnih struktur in njihova težnja, da vladajo nad človekom in družbo. Težnjam po enakopravnih demokratičnih odnosih med narodi in državami, ki bi sloneli na spoštovanju, neodvisnosti, suverenosti in samostojnem razvoju vsakega naroda, nasprotujejo sile, ki si prizadevajo zadržati ekonomsko premoč, neokolonialistične odnose in privilegije. Z vsemi silami in sredstvi zavirajo nacionalno, ekonomsko in politično emancipacijo novoosvobojenih narodov in držav v »njihovih« interesnih sferah, pri čemer se nasilno vmešavajo v notranji razvoj drugih dežel in uveljavljajo svoje interese tudi za ceno lokalnih vojn.

Protislovja sodobnega sveta poglablja blokovska delitev. Blokovska politika namreč nujno spodbuja ustvarjanje interesnih območij, razvija težnje po zavarovanju politične in strateške prednosti, tako s stalno oboroževalno tekmo kot tudi s širjenjem vpliva izven interesnih sfer. Odtod pritisk, da bi se zlasti manjše države opredeljevale za bloke oziroma velesile, kar ohranja med državami odnos hegemonizma in neenakopravnosti. Tudi znotraj vojnopolitičnih blokov vodi blokovska politika v številne konflikte. Blokovske obveznosti so namreč vedno bolj v nasprotju z nacionalnimi interesi in suverenostjo držav članic, kar spodbuja vedno močnejšo zahtevo po enakopravnih in demokratičnih odnosih med državami članicami, proti supremaciji vodilnih sil inza upoštevanje nacionalnih interesov vseh članic. Tem zahtevam se odločno upirajo vodilne sile, ki si zaradi svojih velikodržavnih interesov skušajo zagotoviti dominacijo v blokih in zato onemogočajo poskuse emancipacije držav v svoji interesni sferi. Vodilne blokovske sile si celo lastijo pravico, da zaradi tako imenovanih višjih interesov blokov lahko enostransko intervenirajo v svoje cone, da bi vzpostavile stanje, ki jim ustreza v notranji ali zunanji politiki teh dežel. Novejši razvoj dogodkov je pokazal vsem narodom, da blokovska politika ni odstranila njihove varnosti, marveč je celo poslabšala mednarodne odnose in izzvala stanje negotovosti za vse narode in države, vključno države in narode — članice blokov. Vsi narodi in države morajo zato v lastnem interesu nujno samostojneje vplivati na razvoj mednarodnih odnosov in se zavzemati za premagovanje blokovske razdeljenosti sveta, kar je dandanes bistveni del boja proti imperializmu in edina alternativa hegemonizmu in vojni. Trajen in stabilen mir lahko temelji le na enakopravnosti in neodvisnosti držav in narodov. Te težnje najbolje izraža politika neuvrščenosti in aktivne miroljubne eksistence.

Sodobnemu družbenemu razvoju daje močan pečat socializem, ki je postal svetovna praksa in ga je sprejel velik del človeštva. Socialistični procesi in socialistične ideje se pojavljajo v vse različnejših in bogatejših oblikah na vseh delih sveta. V mnogih deželah je izvršena socialistična revolucija. V številnih razvitih kapitalističnih državah je iz objektivne ekonomske nujnosti in pod pritiskom vedno močnejšega in bolj organiziranega delavskega razreda prišlo do pomembnih strukturnih sprememb, katerih bistvo je ohranjanje pravic in funkcij kapitalističnega razreda v procesu proizvodnje in delitve, ob močni krepitvi vloge države pri reguliranju gospodarstva in družbenega življenja sploh. Hkrati s tem mora vsaka sodobna družba 67

5»/VI

upoštevati vpliv delavskega razreda, ki si z bojem v kapitalističnem sistemu zagotavlja vedno širše pravice. Mnoge neosvobojene dežele so se odločile za socialistično pot družbenega razvoja. Progresivna narodna in narodnoosvobodilna gibanja se pogosto postavljajo na stran socializma celo v razmerah, ko je delavski razred šele v razvoju in so na čelu gibanja predstavniki drugih družbenih slojev. V vrste borcev za socializem se v številnih deželah vključujejo srednji sloji, ki jih ogrožajo kapitalistični odnosi. Faktor borbe za družbeni napredek postajajo tudi različna organizirana ali spontana mladinska, študentska in druga gibanja, ki se ne glede na različno ideološko motiviranost in konkretne politične smotre pojavljajo kot kritiki kapitalističnega sistema ali nedemokratične, birokratske prakse socialističnih držav.

Lahko rečemo, da je socializem kot izredno široko in po oblikah zelo bogato družbeno stremljenje postal resnična gibalna sila širokih družbenih plasti. V sodobnem svetu je posebno privlačna njegova glavna humanistična vsebina: boj za osvoboditev dela in za premagovanje vseh oblik človekove odtujenosti. Socialistična miselnost in praksa že kaže konkretne oblike sistema, v katerem je človek glavni družbeni dejavnik in v katerem so podani temeljni pogoji za svobodno delovanje človeka, za razvijanje njegove osebnosti, za humane odnose in samoupravno odločanje o družbenih odnosih in proizvodnji. Uveljavljanje takšnega položaja človeka sicer v socialističnih deželah zavirajo birokratskoetatistične sile, ki so se razvile v določenih zgodovinskih razmerah, si pa še naprej lastijo pravico vladati in odločati v imenu delovnih ljudi, onemogočajo osvobajanje dela in človekove osebnosti, težijo k identifikaciji socializma z etatističnim dirigiranjem in zavirajo razvoj demokratičnega socializma. Takšna praksa razodeva nezaupanje v človeka in zamegljuje perspektive socialističnega razvoja. Češkoslovaški primer pomeni za delavsko gibanje in komuniste v njem skrajno opozorilo, da so se birokratskoetatistične oblike vodenja družbe zgodovinsko preživele, da vodijo k odtujevanju komunistov od ljudskih množic in slabljenju odgovornosti pred lastnim delavskim razredom in narodom, kar vse terja hitrejše iskanje demokratične poti tako znotraj posamezne dežele kot v mednarodnih razmerjih.

Socializem nastaja v različnih razmerah. Zato je njegov razvoj različen' in bogat po oblikah. Različnost stopnje razvoja socializma v posameznih deželah ali neenakost njegovih oblik pa ne bi smelo povzročiti zaostrovanja odnosov med socialističnimi deželami. Nujno je, da med socialističnimi deželami ali v delavskem gibanju obstajajo različna stališča glede posameznih vprašanj in razločki v praksi.

V medsebojnih odnosih med socialističnimi državami in v delavskem gibanju lahko veljajo samo tiste oblike odgovornosti, solidarnosti in medsebojne pomoči, glede katerih se svobodno in prostovoljno dogovorijo na temelju enakopravnosti in popolne suverenosti. Nesprejemljiva je praksa, da ena dežela ali skupina socialističnih dežel po lastnih kriterijih ocenjuje stanje v drugi socialistični deželi in se na temelju teh ocen vmešava v njen notranji razvoj, kot se je to zgodilo v CSSR. Tudi med socialističnimi državami lahko veljajo le tiste norme, ki so nasploh veljavne v mednarodnih odnosih. Nesprejemljiva je praksa, da se državni interesi določene države razglase za interes socializma, ali da se konkretne rešitve v določeni državi razglasijo za splošno zakonitost socialističnega razvoja in skušajo vsiliti drugim deželam.

Socialistične sile, tako tiste na oblasti kot tudi vse druge, stojijo pred zgodovinsko nalogo, da odprejo demokratično perspektivo socializma, 68

da večstrankarskemu meščanskemu parlamentarizmu ali enopartijskemu birokratskemu monopolu postavijo nasproti takšne družbene odnose, ki bodo zagotavljali neposredni vpliv delovnih ljudi na oblikovanje lastne eksistence, pa tudi na splošne družbene zadeve. Socialistično gibanje mora prav tako zagotoviti vsakemu narodu pravico do samostojne poti družbenega razvoja in do takšne oblike socializma, ki ustreza njegovim zgodovinskim in družbenoekonomskim razmeram. Jugoslovanska socialistična družba uživa v svetu velik ugled zaradi svojega notranjega demokratičnega, samoupravnega družbenopolitičnega sistema, enakopravnosti narodov in narodnosti naše dežele. Zato je odgovornost komunistov za nadaljnji razvoj samoupravnega socializma ne le odgovornost pred delavskim razredom in delovnimi ljudmi Jugoslavije, temveč hkrati tudi njihova internacionalna odgovornost. Prehajam na naslednji dokument, ki naj ga sprejme naš kongres, na resolucijo o stališčih in nalogah komunistov Slovenije.

Nedvomno bo resolucijo, ki je že od prvih tez do predloženega osnutka doživela močne spremembe, bistveno še dopolnila diskusija v kongresnih komisijah. Dosedanje razprave želijo preveč posplošena stališča izboljšati in konkretizirati, kar je v redu in prav. Seveda pa resolucija ne more biti akcijski program, ki bi nudil izdelane praktične odgovore za vse probleme in na vseh področjih našega razvejanega in močno diferenciranega družbenega življenja. Takšen akcijski program za daljšo dobo bi lahko zaviral ustvarjalne pobude komunistov in drugih samoupravljavcev, zaviral bi proces, v katerem se oblikujejo mnogi samostojni faktorji našega življenja. Po našem pojmovanju vloge ZK naj bo resolucija kongresa idejnopolitičen dokument, ki nudi komunistom temeljno idejnopolitično orientacijo, torej stališča ZKS, ki naj jih komunisti ustvarjalno in demokratično uveljavljajo v družbenem življenju, v organih samoupravnega odločanja. Vse predkongresne diskusije kažejo, da kongresu ne bo treba bistveno spreminjati dosedanje poti naše socialistične graditve. Gre za to, da bi hitrejše naraščala materialna baza naše družbe na temelju gospodarske reforme in da bi se vsestransko in uspešnejše uveljavili socialistični samoupravljavski odnosi med ljudmi. Pomembna bo tudi v bodoče, kot je bila doslej, vloga komunistov, da ustvarjalno sodelujejo pri graditvi samoupravne organizacije in njenih institucij, od samoupravljanja v kraj, skupnostih in delovnih enotah do izgradnje skupščinskega sistema, od statutov podjetij do ustave.

Še nekaj besed o tem, s čimer opredeljuje resolucija notranjo graditev samoupravnih odnosov. O tem mislim govoriti več v drugem delu poročila, ko bom govoril o najaktualnejših problemih samoupravljavske gospodarske graditve naše dežele. Mislim, da smo se komunisti doslej bolj ukvarjali z razvijanjem institucij za samoupravno odločanje, s problemi, ki sodijo v družbenopolitično sfero samoupravljanja, manj pa smo razvijali motive in zavest ljudi za medčloveško sodelovanje in odnose med njimi, s problemi torej, ki sodijo v moralno sfero samoupravljanja. Prav gotovo bi bili krivični komunistom, če bi jih dolžili brezbrižnosti do moralnih vrednot. Uspehi akcij solidarnosti ob nesrečah drugih ljudi kažejo, da to ne drži. Raziskave javnega mnenja, raziskave vrednostnega sveta mladih ljudi in še druge ankete, ki omogočajo sodbo o tem, kaj je komunistom pomembno in vredno, postavljajo na prvo mesto moralne vrednote in ne materialne koristi. Največji odpor delovnih ljudi in široke javnosti vzbujajo primeri, ko se ne upoštevajo načela, ki so moralni postulat naših družbenih od-

69

nosov (razlik med besedami in dejanji, hierarhično vrednotenje človeka, dušitev kritike in podobno, da ne govorimo o kršitvi svobode drugih narodov ali o očitnih deformacijah pri nas).

Prav za zadnje kongresno razdobje je značilno skokovito naraščanje občutljivosti vse družbe in komunistov kot dela družbe za njeno moralno podobo. To ne dokazuje moralnega razkroja naše socialistične družbe, pač pa nasprotno, da je družba dosegla višjo stopnjo svoje razvitosti, da postajajo' socialistični družbeni odnosi znotraj samoupravljanja, torej položaj človeka, razvoj njegove celovite osebnosti, materialni in kulturni pogoji njegovega življenja in dela in odnosi med ljudmi sploh — prevladujoča usmerjenost in interes naprednih ljudi, komunistov in drugih, Zveze komunistov in drugih organizacij pri nas. Lahko rečemo, da so naši napori, da se uveljavijo človeške razsežnosti samoupravljanja, premalo sistematični in premalo organizirani, premalo množični in premalo znanstveni, saj raste pred nami nova družba, ki jo ne opredeljuje le politični sistem, ampak tudi moralna povezanost med ljudmi. Čim bolj bodo delovni ljudje v celoti odločali o reprodukciji in razširjeni reprodukciji vsega svojega življenja (če hočete: od porodnišnice in šole do kulture in fabrike), toliko bolj bodo čutili potrebo, da se družba funkcionalno poveže in preseže razdrobljenost na razne sektorje in teritorije, da ostvarijo medsebojno odvisnost, da združijo sredstva in napore za skladen družbeni napredek.

Smatram, da je nepovezanost posameznih sfer, nerazumevanje, ki obstaja med posameznimi sferami, zlasti med gospodarsko in negospodarsko, težak idejni problem v naši družbi, ki nosi v sebi težke praktične posledice. Med sferami se namreč vodi neprestana bitka za delitev in prerazporeditev nacionalnega dohodka, namesto da bi bilo med njimi vzpostavljeno čim tesnejše sodelovanje, koordinacija in planiranje.

Prav tako v naši družbi še vedno z vso silo izbija na dan lokalna zaprtost, forsiranje lokalnih interesov na škodo interesov nacionalne skupnosti, pri čemer tako imenovani lokalni interesi največkrat niso interesi vseh delovnih ljudi v občini, temveč interesi posameznih skupin, ki se jim večkrat posreči, da se predstavijo kot občina ali kak drug lokalni faktor. Bitka za samoupravljanje je seveda v naši družbi že dobljena in proti samoupravnemu sistemu nihče ne postavlja kake druge alternative. Se daleč pa smo od tega, da bi samouprava v komunah ali pa samoupravljanje v delovnih organizacijah potekala tako, da bi delovni ljudje dejansko odločali o vprašanjih, za katera so življenjsko zainteresirani. Tu je odprta cela vrsta vprašanj o tem, kakšni odnosi naj se vzpostavijo znotraj posameznih delovnih organizacij ali znotraj posameznih sfer, kakšne so možne rešitve in kdo naj nosi odgovornost za posamezne odločitve.

Zaradi tega in morda v prvi vrsti zaradi premajhne prisotnosti znanosti v našem političnem delu je dandanes tudi v slovenski družbi dokaj razširjena utopična iluzija o idealni družbi popolne enakosti, ki izvira večinoma iz čistih pobud in vere v socializem. Komunisti moramo biti na čelu družbenega pritiska za hitrejše odpravljanje napak, krivic v socialnih razmerah in podobno. Brez odločnega političnega boja in konkretnih rezultatov v tem boju proti deformacijam se v naši družbi ustvarja nepotreben prostor za politikantsko demagoško delo sovražnikov socializma. Drug problem, ki bi ga rad odprl ob razmišljanju o notranji graditvi samoupravnih odnosov, je vprašanje kulturne politike. Z ene strani

70

nam očitajo, da Zveza komunistov nima in ne vodi kulturne politike, ker ne zavzema stališča do vsakega kulturnega dejanja in pojava, z druge strani pa je glasno mnenje, da je Zveza komunistov z obsodbo »ždanovščine« in zavzemanjem za svobodo vesti in kulture povedala vse, kar lahko reče na tem področju. Med obema tema skrajnostima je cela vrsta različic, ki se pojavljajo pač glede na vsakokraten dogodek ali dilemo, ki se odpira. Očitno nimajo prav ne eni ne drugi. ZK je oblikovala glavne črte svojega kulturnega programa, ki se ne nanaša samo na samoupravne odnose na tem področju. Najtrajnejši in najgloblji element naše kulturne politike so veliki napori za socialistične, torej humane odnose med ljudmi. V tem se imamo za naslednike najnaprednejše tradicije slovenske in svetovne kulture, za izvrševalce kulturnega programa, kot ga je formuliral Cankar: »Boj za osvobojenje ljudstva je kulturni boj ...«

Drug pomembni element kulturne politike je zadovoljevanje kulturnih potreb celotne družbe, integracija kulture v celoten družbenoekonomski razvoj Slovenije, ustvarjanje pogojev za nadaljnji razvoj obstoječih kulturnih institucij, spreminjanje občana iz objekta, ki ga je treba »kulturno zadovoljiti«, v nosilca samoupravne svobodne kulturne politike. Pri tem gre tako za poklicne kot amaterske umetnostne institucije in društva, za obsežen program založb, za kulturne domove, za sredstva množične kulture in podobno. Nedvomno smo na tem področju dosegli pomembne uspehe. S širokim sodelovanjem naših kulturnih ustanov in ustvarjalcev s svetovnim dogajanjem se tudi trajno vključujemo v mednarodno kulturno življenje. Tretji element naše kulturne politike je širjenje kulturnih potreb ljudi. Glavni uspeh, ki ga je pri tem slovenska socialistična družba dosegla, je zvišanje izobrazbene strukture prebivalstva. Važen je še kulturni vpliv množičnih sredstev, zlasti radia in televizije, pa tudi filma. Za kulturno ustvarjalnost smo ostvarili ozračje resnične svobode, kar je četrti dosežek naše kulturne politike. V tem ozračju je normalno, da je prišlo do precejšnje diferenciacije po stilni in deloma idejni smeri ali pa afinitetah ustvarjalcev, ki se kažejo po različnosti programske politike posameznih revij in drugod. Mislimo, da je pluralizem, velika razvejanost in pestrost na tem področju povsem normalen pojav, celo več, nujen pogoj uspešnega kulturnega razvoja.

Komunisti pa se bomo hkrati z vsemi sredstvi borili proti temu, da bi kdor koli ogrožal svobodo umetniške ustvarjalnosti, ko bi v umetniški obliki obnavljal ali propagiral tiste reakcionarne ideje, ki so družbeno že premagane in v nasprotju z ustavnimi določili, kot na primer versko, nacionalno ali rasno diskriminacijo, obnavljanje strankarskih sistemov, dialog z belogardizmom.

Nihče pa tudi ne more nam komunistom preprečiti in zapreti usta, če se bomo javno, odprto in ostro kritično opredeljevali tudi na tem področju človekovega ustvarjanja proti nihilizmu, moralnemu razkroju, netenju nezaupanja v človeka, surovosti in brezobzirnosti. Iz spoštovanja do človekove osebnosti in rezultatov njegovega dela se komunisti zavzemamo za prisotnost kulturne dediščine in rezultatov prejšnjih generacij v sodobnem kulturnem življenju.

O vseh drugih pojavih in stališčih, tudi če se zde z vidika socialističnega humanizma in naše ideologije vprašljiva, pa terja kulturna politika, za katero se zavzemamo, javno kritiko in diskusijo, v kateri se 71

tehtajo argumenti in ne osebnosti ali generacijska pripadnost. Temeljna nevarnost za kvalificirano in strpno polemiko na kulturnem področju dandanes ni monopol socialističnih sil, pač pa so tako imenovane grupe za pritisk, ki hočejo z osebno diskvalifikacijo in drugimi sredstvi pritiska vsiliti družbi svoj monopol.

Zveza komunistov se torej nima za arbitra o umetnostnih problemih, zavzema pa se za organizirano, strpno in vsestransko obravnavanje kulturnih problemov. Vsekakor, ko komunisti v kulturnih ustanovah, uredništvih in ustreznih skladih soodločajo o kulturnem programu, ne morejo mimo svojega družbenega in ideološkega koncepta, zato bodo dali prednost tistim delom, ki utrjujejo v človeku zavest o smiselnosti njegovih ustvarjalnih naporov, delom, ki so usmerjena v višje, veljavnejše smotre človeka in družbe. Take odločitve komunistov ne bodo v ničemer kršile nujne atmosfere svobodnosti, če bo delo vseh organov javno in če bodo odločitve plod argumentov, ki bodo vzdržali javno razpravljanje.

Iz obsežnega področja naših nalog pri graditvi samoupravljavske družbe, kot jih formulira osnutek resolucije, sem vzel za sedaj le dva primera zato, ker smo v prvem posvetili premalo skrbi, v drugem pa vlada še precejšnja nejasnost, pa tudi izkrivljanje naših stališč.

Komunisti se moramo organizirati tako, da bi lahko v spremenjenih razmerah izvrševali svojo družbeno vlogo. V sodobnih razmerah je Zveza komunistov še posebej odgovorna, da skupaj z delovnimi ljudmi varuje revolucionarne pridobitve ter krepi družbeno, gospodarsko in kulturno rast socialistične skupnosti jugoslovanskih narodov. Svojo organizacijo mora razvijati skladno z organizacijo in metodami delovanja samoupravne družbe. To prilagajanje ni pasiven ali izsiljen proces, saj je Zveza komunistov to družbo in take odnose v njej aktivno in zavestno gradila. Centralizirana ekonomska in politična moč države prehaja na samoupravne organe delovnih ljudi, Zveza komunistov pa se v tem sistemu pojavlja kot idejna sila in integracijsko jedro. Njene kvalitete se izražajo v dejanski kvaliteti samoupravljanja.

Eden bistvenih ciljev reorganizacije je povečevanje učinkovitosti Zveze komunistov v sedanjih razmerah. Idejni vpliv in ugled organizacije je v veliki meri odvisen prav od tega. Za nadaljnji razvoj Zveze bo zlasti odločilno, kako uspešno bo svoje oblike delovanja prilagajala razvijajočim se samoupravnim organizmom in koliko bo z ustreznimi notranjimi odnosi in idejnopolitičnim delom usposobila svoje člane za ustvarjalno vlogo v samoupravnih sredinah.

Sedanja sestava članstva Zveze komunistov Slovenije še v precejšnji meri odseva dediščino starega načina izvrševanja njenih družbenih funkcij. Velika vloga in moč, ki jo je v preteklosti imela država, se izraža v sestavi članstva zlasti tako, da imamo premalo članov med delovnimi ljudmi v vseh vrstah proizvodnje, znanstvenimi in kulturnimi delavci ter kmeti. Zveza komunistov s svojo politiko in oblikami dela še ni dovolj zajela interesov tistih delovnih ljudi, ki v samoupravni družbi predstavljajo odločilnega nosilca družbenih gibanj, zlasti se to še ni dovolj učinkovito pokazalo v kadrovski in politični usmerjenosti ZKS. Caka nas dolgotrajno in neenostavno delo, da bomo uskladili sestav naših vrst, metode delovanja in notranje odnose s hitrim razvojem samoupravno organizirane slovenske družbe. Tolikokrat obtožena razhajanja med proklamiranimi načeli in družbeno prakso ne pričajo o moralni deformaciji in nesposobnosti komunistov, kot bi včasih radi nekateri prikazali, ampak izražajo naše slabosti, ker nismo dovolj organizirano prisotni na mnogih pomembnih področjih družbe72

nega snovanja. So pa tudi posledice tega, da se nismo dovolj oprli na tiste družbene sile, ki so v vsaki sredini sposobne spraviti v sklad ožje in širše interese ter se na tej podlagi spopadati z vsem, kar nas vleče nazaj. Ce teh nosilcev napredka ne znamo poiskati in se nanje opreti, nas vsako drugačno delovanje, pa naj bo še tako družbeno nujno in upravičljivo, objektivno vleče nazaj, na stare in tolikokrat odklanjane metode zunanjih intervencij partije ali celo države. ZKS je borbena organizacija delovnih ljudi. Zato nam je potrebna takšna notranja kvaliteta, ki bo zagotavljala, da bo njeno delovanje vedno v skladu s temeljnimi socialističnimi težnjami delovnih ljudi. Tako kvaliteto pa poleg ustrezne sestave lahko zagotavljajo le taki notranji odnosi, ki v človeku razvijajo socialistično zavest, demokratičen čut ter praktično znanje ter osveščenost. Te lastnosti se bodo lahko razvijale, kolikor bomo z vso potrebno ostrino in odgovornostjo gojili kritičen in demokratičen boj mnenj in se z njim vključevali v družbeno življenje. To pa terja pogostokrat tudi »plavanje proti toku«.

Družbeni položaj mladine v reformnih procesih in poti za uresničevanje samoupravnih in političnih teženj mlade generacije so bile letos predmet obsežne in uspešne razprave v Zvezi komunistov. Napredne družbene sile so se bolj obrnile k mladini ter obravnavale zlasti njen položaj, njene socialne, politične, idejne in nazorske posebnosti. Rezultati takega pristopa se kažejo v uspešnejšem reševanju posebnih mladinskih problemov, ki jih reformni procesi prinašajo s seboj, pa tudi v večjem povezovanju in spajanju mladine s temeljnimi nosilci napredka in njenem samoupravnem družbenem povezovanju. Kljub temu še vedno obstajajo tendence, da bi se mladinska aktivnost, zavest in programi omejili le na ožje tako imenovane mladinske probleme, ne pa širili na temeljne samoupravne pravice. Ponekod celo zanikajo nujnost politične prisotnosti mladine. Prav tako so nesmiselni poskusi, da bi iz mladinskega gibanja napravili posebno politično gibanje, kajti odprti družbeni problemi so isti za vso generacijo znotraj samoupravnega odločanja. Tudi tu se dogaja, da se pod parolo samoupravljanja — kot generalne usmeritve — podcenjujejo razredni elementi v družbenih odnosih in uspava socialna zavest mladine. Ko opredeljujemo in določamo idejna izhodišča za politiko družbenoekonomskega, političnega in kulturnega razvoja republike Slovenije, želimo poudariti, da so vsa ta vprašanja življenjsko važna za mlado generacijo. S tem ne želimo podpreti dvomljive modrosti pregovora, da pripada svet mladim, niti ovreči zaslug starejši generaciji. Generacijski spopad je tuj ideji in praksi socializma, ki teži k razvijanju ustvarjalne sile vse družbe. Omogočiti moramo, da se mladi kot del družbe čim hitreje vključujejo, da »shodijo« v čim krajšem času, da v kovačnici dela, premagujoč težave in tegobe življenja, kujejo svoj obraz in lik samoupravljavca in nosilca družbenega napredka. Mladina je bistveno zainteresirana, da gre naša družba naprej od doseženega. S tem da bomo razvijali ustvarjalne sposobnosti mladih generacij in jih življenjsko bogatili, jim bomo omogočili, da bodo našle sebe s polno odgovornostjo do sebe in družbe. Za politično demokracijo je izredno važna vloga SZDL. Komunisti se moramo boriti, da se bodo znotraj Socialistične zveze kot najširše družbenopolitične organizacije vzpostavili taki odnosi, da se bo na osnovi demokratičnih razprav kristalizirala resnica, ki bo dajala smer. V tem demokratičnem dialogu in procesu morajo aktivno sodelovati vse progresivne sile. Pri kreiranju družbene politike in družbenega

73

razvoja morata dobiti dominantno mesto demokratičnost in znanost kot temeljna kamna našega nadaljnjega razvoja in organizacije SZDL.

Socialistična zveza kot najširša organizacija občanov, proizvajalcev in ustvarjalcev, združuje tudi ljudi, med katerimi so razlike v gledanju na stvari. Socialistična zveza jih kot nosilec interesov slovenskega naroda in vseh ljudi, ki žive v Sloveniji, na osnovi enakopravnosti in zbližanja med narodi in narodnostmi, združuje v tvorni akciji pri upravljanju družbe. Nadaljnji razvoj najširše samoupravne asociacije, SZDL Slovenije, kot vseljudske progresivne in demokratične organizacije je realen in mogoč samo, če bodo v njej delovni člani in Zveza komunistov kot celota, ki morajo predstavljati najbolj napredno idejno silo socialistične misli in samoupravnega razvoja. Še vedno je živ in aktualen temeljni dokument Osvobodilne fronte Slovenije, ki med drugim pravi: »Vsak član partije je že tudi avtomatično aktivist OF.« Posebno nalogo bodočega razvoja ZK predstavlja gojitev teoretične kulture članstva in razvoj marksistične znanstvene misli. Specifičnost naše poti socialističnega razvoja nas vsak dan postavlja pred nova vprašanja, na katera največkrat odgovarjamo prakticistično, pod vplivom trenutnih sil in situacije. Razumljivo je, da tako ravnanje slabi trajnejše uspehe, predvsem pa je za današnjo stopnjo družbenega razvoja neodgovorno. Celotna sedanja politika ZKS je mnogo preveč pod vplivom stihije, zlasti zato, ker nismo dovolj razvili lastne teoretične dejavnosti. To nam ni potrebno samo zaradi obvladovanja specifičnosti v našem razvoju, ampak zlasti še zato, ker je samo ob lastni tvornosti mogoče uspešno razvijati idejnopolitično zavest članstva na višji ravni in ustvarjalno povezovati interese delovnih ljudi z marksistično teorijo v političnih akcijah. Le tak način dela nas bo lahko obvaroval površnega rutinstva, ki je pogost spremljevalec današnje politike pri nas.

Idejno in politično življenje na Slovenskem je zlasti v zadnjem obdobju zelo živahno, sproščeno in čutiti je poudarjeno demokratično, samoupravno družbeno vzdušje, hotenje in delovanje. Samoupravljanje še postaja prevladujoč odnos, ne samo v materialni sferi, ampak je prisotno tudi v idejnem in političnem življenju na Slovenskem. Odločilni delež k temu so vsekakor prispevali tisti komunisti in delovni ljudje Jugoslavije in Slovenije, ki so se borili za oblikovanje in uveljavljanje družbenih in ekonomskih prvin samoupravljanja in dohodkovnih odnosov.

Proces oblikovanja samoupravne družbe na Slovenskem z uspehi, ki so bili doseženi, nikakor ni zaključen. Vse kar smo storili, pa je velike vrednosti za nadaljnje oblikovanje samoupravne socialistične družbe. Ustvarjeni so pogoji, da naprej razvijamo samoupravljanje in ga napravimo učinkovitejšega v posameznih organizacijah združenega dela in v celotni slovenski družbi. Napori, da se organizacijsko usposobi samoupravljanje, bodo prinesli nove izvirne organizacijske rešitve. Povečal se bo interes, da se sprejemajo taki ekonomski instrumenti, s katerimi bo mogoče dosledneje uveljaviti načelo delitve po delu znotraj organizmov združenega dela in med njegovimi organizacijami. Uresničevanje te naloge bo terjalo angažiranje vseh samoupravljavcev, posebno pa še tistih v strokovnih teamih, ki so zadolženi, da iniciraj o in strokovno izpeljejo samoupravne odločitve. Uveljavljanje razvitejše in učinkovitejše samoupravne organizacije in doslednejša uporaba načela delitve po delu sta neločljivo povezana z vztrajnim premagovanjem različnih odporov, ki se bodo porajali. Potrebno se bo soočiti s tistimi pogledi in dejanji, s katerimi se zavestno bodisi odkrito ali

74

prikrito napada samoupravljanje. Politično negiranje samoupravljanja se pojavlja na tleh socializma le v najkonservativnejših krogih, ki socializem izenačujejo: z monopolom države pri upravljanju gospodarstva in družbe, oziroma, ki sebe same izenačujejo z »družbenimi silami, ki zagotavljajo socialistično bistvo upravljanja«. Take težnje in njihovi nosilci so pri nas politično razkriti in kompromitirani. Bili so prisiljeni zateči se v »politično podzemlje«, kjer so se v boju proti samoupravljanju znašli na istih pozicij ah z razrednimi nasprotniki. Ugotovitvi makedonskega kongresa Zveze komunistov, da bi samo fizična sila lahko uničila samoupravljanje, bi pridružili svojo misel, da v obstoječih odnosih družbenih sil pri nas notranje, konservativne, reakcionarne, birokratske in druge antisamoupravljavske sile tega ne morejo napraviti same, brez pomoči in podpore zunanjih sovražnikov socialistične Jugoslavije. Samo zunanja intervencija bi lahko začasno zaustavila demokratičen, samostojen in nemoten samoupravni družbeni napredek. Zato je naš boj za stabilnost političnega sistema, za suverenost, neodvisnost in varnost dežele temeljni pogoj za uspešno socialistično graditev in družbeni napredek.

Oblikovanje razvitejše in učinkovitejše organizacije samoupravljanja neizogibno zahteva ustvarjalno povezovanje prvin dohodka in samoupravne demokratičnosti s prvinami sodobne, znanstveno zasnovane organizacije dela in poslovanja. V nasprotju s temi osnovami samoupravne organizacije pa so nekateri ostanki tako imenovanega »etatističnega in managerskega paternalizma« in »anarhosamoupravljavske stihije primitivizma«. To sta pravzaprav samo dve različni manifestaciji ostankov mezdnega pojmovanja v samoupravnih odnosih. Na sedanji stopnji razvoja samoupravljanja so ti pojavi normalni in je treba z njimi računati. Sami po sebi niso nevarni, ker se z razvojem in krepitvijo samoupravljanja izgubljajo. Cisto nekaj drugega pa je, kadar se ti pojavi proglašajo za nekaj, kar je samoupravljanju lastno, kot trajna sestavina samoupravljanja.

Učinkovitega dela in gospodarjenja s sodobnimi sredstvi za delo ni, če ne delujejo v delovnih skupnostih tudi ustrezni strokovni teami. Pri nas pa sta še vedno živa praksa in pojmovanje, ki v strokovnih teamih ne vidita družbeno enakopravnih samoupravljavcev, ki dela strokovnih teamov ne pojmujeta kot integralnega dela združenega dela. Največkrat so to pojmovanja, ki izenačujejo »dobro organizacijo, dobro gospodarjenje, integracijo na področju dela in gospodarjenja« z »dominacijo paternalizma«. Vsaka oblika paternalizma teži za tem, da združi v svojih rokah veliko moč, ki jo potem uporablja za uveljavljanje svojega monopola pri vseh odločitvah. Družbeno in materialno osnovo paternalizma tvorita pri nas deloma obrtniškoindustrijska organizacija dela in miselnost enega dela tistih družbenih sil, ki so s tako organizacijo funkcionalno povezane in jo tudi branijo. Deloma pa jo tvorijo infiltrirani, v razvitejših gospodarstvih že preživeli nazori, ki napačno tolmačijo spremembe, ki jih tako imenovana tehnična revolucija povzroča v produkcijskih odnosih. Gre za mnenje, da zahteva sodobna tehnologija formiranje »družbeno osamosvojenih centrov odločanja«. Ta razlaga je povsem nasprotna sodobnim znanstvenim spoznanjem, ki resno opozarjajo, da so vse oblike monopola pri upravljanju v globoki krizi, do katere prihaja zaradi tega, ker zahteva moderna tehnologija angažiranega delavca. To pa je moč doseči le, če se profesionalno delo in upravljanje funkcionalno povežeta in organsko spojita na samoupravnih osnovah.

75

Področje, na katerem prihaja do odprtega spopada med samoupravljanjem in konservativnim, nesamoupravnim managamentom, državnega ali podjetniškega tipa, sta organizacija dela in upravljanje. Konservativno managerski nazori se ta čas pojavljajo na dva različna načina in kot dve različni tezi. V sredinah, ki so strokovno in tehnično manj razvite, se pojavljajo kot nasprotovanje sleherne zamisli o uporabi sodobnih znanstvenih spoznanj pri organizaciji dela in upravljanja. To se pravi, kot neposredna obramba že zdavnaj preživele organizacije dela in upravljanja, ki temelji na tako imenovani »mojsteršaft doktrini«. To je doktrina, ki ima podjetja v glavnem za avtarkično proizvodno enoto, ki je na znotraj organizirana in upravljana centralistično, ki pozna v glavnem le tako imenovano linijsko vodenje, ki je organizirano sicer po načelu strokovne hierarhije, v kateri pa povsod dominira operativni in kratkoročni pragmatizem »mojstrov« in ki prizna upravljanje le na ravni podjetja. V strokovno in tehnično razvitejših sredinah pa se nosilci konservativnega managerstva javljajo sicer kot poborniki za dosledno uporabo spoznanj sodobne znanosti na področju organizacije dela; pri tem pa se na svoj način obravnavata mesto in vloga strokovnih delavcev. Strokovnih teamov ne obravnavajo v organski in funkcionalni povezanosti v samoupravno združeno delo. Obravnavajo jih kot družbeno grupacijo, ki je po svojih proizvodnih funkcijah in družbenih hotenjih izven »združenega dela«, oziroma, ki upravlja »združeno delo«. Menijo namreč, da je visoka raven strokovnosti profesionalnega dela, ki je vsekakor neizogibno potrebna za organizacijo procesa dela in poslovanja v vsaki razvitejši družbeni dejavnosti, pogoj za uspešno upravljanje. S tem dejansko zanikajo družbenoekonomsko vsebino gospodarjenja in politiko razvoja. Gospodarsko upravljanje obravnavajo kot izključno strokovno materijo. Zaradi tega tudi imenujejo samoupravljanje, pri katerem sodelujejo vsi združeni delavci ne glede na njihove profesionalne kvalifikacije, amatersko in preprosto trdijo, da tako samoupravljanje ni sposobno nositi odgovornosti za gospodarjenje. Na tej osnovi, ki je seveda družbeno neutemeljena, zastopajo stališče, naj bi upravljanje enostavno prepustili strokovnjakom, tako imenovanim managerjem.

Samoupravljanje in njegov razvoj slabijo tudi tisti, ki menijo, da je potrebno samoupravljanje razviti le v tako imenovanih »mikro« celicah dela in gospodarjenja kot so delovne enote in delovne organizacije, češ da se vsi drugi odnosi urejajo na tržišču, kjer se srečujejo samoupravni subjekti dela in gospodarjenja. Ta na videz zelo demokratična teza temelji na napačnih predpostavkah. Res je, da je potrebno utrditi samoupravljanje v posameznih fazah in organizacijskih enotah procesa dela ter nabave oziroma prodaje blaga, toda ne zato, da bi zmanjšali samoupravljanje zgolj na upravljanje v posameznih samoupravnih organizacijah združenega dela, ampak zaradi tega, da bi znotraj teh procesov samoupravljanje lahko postalo subjekt družbenih procesov in tokov. Zaradi tega so gesla, ki z ultrademokratičnimi frazami trde, da je »čisto« in »neposredno« samoupravljanje mogoče samo v delovnih enotah, dejansko voda na mlin »etatističnemu in managerskemu paternalizmu«, in to v trenutku, ko smo pred prostorno in funkcionalno ekspanzijo samoupravljanja na tista področja, ki so bila vse doslej rezervat za »upravljanje v imenu delovnih ljudi«, kot je npr. urejanje odnosov med tako imenovano »gospodarsko« in »negospodarsko« sfero združenega dela, ali graditev velikih tehničnih sistemov in podobno. V takih zmotnih zasnovah samoupravljanja pa se neredko krije tudi odklonilen in podcenjevalen odnos do visoko strokovnega dela, do raziskovalnega dela, do načrtovanja, programiranja itd.

76

Materialni odnosi združenega dela na temelju dohodka prihajajo čedalje bolj v konflikt z vsemi ostanki etatizma, kamor štejemo tudi nekatere znake »neoetatizma«. Materialni odnosi se tudi upirajo odtujevanju dohodka iz proizvodne sfere. Dohodek se iz proizvodnje preliva tudi v sfero blagovnega prometa in financ in se spreminja v »osamosvojeni trgovski in finančni kapital«. Tu se ne reproducira več kot dohodek vseh sfer združenega dela, ampak se pojavlja kot samostojen dohodek blagovne in finančne sfere in vpliva na nadaljnje prelivanje in družbeno odtujevanje dohodka iz proizvodne sfere. Blagovno gospodarstvo seveda ne more funkcionirati, če ni zagotovljena materialna osnova za trgovino in bančništvo. Obe sferi sta v procesu družbene reprodukcije v našem gospodarstvu še relativno slabo razviti, kar je eden izmed glavnih vzrokov, da sta poslovno še vedno okorni, nerazigrani in se dostikrat obnašata bodisi oderuško ali pa monopolistično. To se pravi, da je očitek, da pri nas preveč vlagamo v sfero blagovnega prometa in bančništvo, neutemeljen. Očitek se nanaša samo na družbene odnose, ki se formirajo na temelju veljavnega dohodkovnega instrumentarija, po katerem omenjeni sferi združenega dela oblikujeta svoj dohodek. Banke npr. uporabljajo sredstva gospodarstva v kreditnih in drugih poslih ter na temelju obresti prelivajo dohodek proizvodnih samoupravnih organizacij v dohodek bank oziroma delovnih skupnosti v bankah. Delovne organizacije pa zaradi prezadolženosti in pomanjkanja lastnih finančnih sredstev tudi niso sposobne s svojimi sredstvi povečati tako imenovani »finančni kapital«. Močne so težnje, da bi se blagovno finančna sfera ločila od sfere neposredne blagovne proizvodnje (izvozno-uvozne trgovske hiše, nekatere banke itd.) in spremenila v samostojne centre gospodarskega odločanja, v katerih bi bil izključen interes samoupravljavcev iz proizvodne sfere. Taki centri si skušajo potem s svojo ekonomsko močjo podrediti ravnanje samoupravnih subjektov v proizvodnji. Zmotno je pričakovati, da je mogoče razviti samoupravljanje in njegove organizacijske oblike samo z intervencijo, ki prihaja izven njega, mimo samoupravnih ustvarjalnih sil. Gospodarski sistem sicer lahko ustvari bolj ali manj ugodne pogoje za razvoj samoupravljanja, vse drugo pa mora že postati stvar samoupravnega združenega dela in njegovih zmožnosti. Celo več: intenzivnost, s katero danes državno upravljanje oblikuje pogoje za delovanje samoupravnega združenega dela, je precej odvisna od stopnje in kakovosti vpliva samoupravnih subjektov dela in gospodarjenja. Samoupravljanje, ki je že postalo prevladujoč odnos na področju dela in gospodarjenja, postaja sposobno, da razvije vse svoje potencialne ustvarjalne sile in jih izrazi v izvirnih razvitejših oblikah. Ono mora nujno vplivati, da se bodo funkcije in načini delovanja državnega upravljanja spreminjali, prilagajali, in postajali sestavni del samoupravnega mehanizma. Družbena akcija za izpolnjevanje samoupravljanja ne more ostati samo pri propagiranju ideje, ampak se mora spremeniti v akcijo družbenih sil, ki bodo obstoječe prilike spremenile in hkrati odgovorile, kako razrešiti odprte razvojne procese v družbi in gospodarstvu. To pa zahteva trdo ustvarjalno delo in premagovanje vseh mogočih težav.

Ob verbalizmu, ki se kaže v številnih načelnih resolucijah in deklaracijah, živi gospodarski in družbeni pragmatizem. Nesposoben, da bi v gospodarskih in družbenih gibanjih razlikoval procese in težnje, ki vlečejo naprej v smeri samoupravljanja in dohodka od konservativnih teženj, je nezainteresiran, da razvije samoupravne odnose, s katerimi bi dosegal večje delovne in poslovne uspehe, izgublja perspektivo in 77

sposobnost, da bi zadovoljivo odgovoril na gospodarske in družbene dileme in razreševal protislovja (gmotne razlike, tržno priznavanje količine družbeno potrebnega dela v proizvodih in podobno). Zaradi tega se pogostokrat in marsikje zatekajo v iskanje rešitev k najrazličnejšim oblikam restavracije »gospodarskega in družbenega paternalizma«, pri čemer obtožujejo samoupravljanje, da povzroča težave in nasprotja, ki objektivno obstajajo v naši družbi. V enem delu naše gospodarske prakse — tako v organizacijah združenega dela kot v državnih organih — je še vedno precej kratkoročno usmerjenega gospodarskega, poslovnega in upravnega pragmatizma, ki se mu nikakor ne posreči, da bi materialne posege na področju proizvodnje in reprodukcije optimalno povezal s procesom nadaljnje krepitve samoupravnih dohodkovnih odnosov. Takšen pragmatizem najpogosteje zanemarja družbene odnose kot faktor uspešnega gospodarjenja in poskuša oživljati take družbene težnje, ki s stališča samoupravljanja pomenijo vračanje nazaj, k večji odtujenosti dohodka, k preživelim oblikam upravljanja »v imenu delovnih ljudi«. Še se slišijo glasovi, da bi se morala država močneje angažirati kot družbeni nosilec proizvodnje in celokupne družbene reprodukcije. Ce naj to pomeni odtujevanje dohodka od samoupravnih organizacij in njegovo spreminjanje v »državni kapital«, potem so take tendence vsekakor neupravičene. Iz analiz investicijskih programov vidimo, da še vedno prevladuje gradnja velikih novih objektov pred pomembnejšimi rekonstrukcijami in modernizacijo obstoječih kapacitet, s katerimi bi dosegli večjo delitev dela, večjo funkcionalnost gospodarstva in njegovo prestrukturiranje. Ob tem se pogosto sliši mnenje, da je na ravni podjetja mogoča samo enostavna reprodukcija, medtem ko naj bi skrb za razširjeno reprodukcijo prepustili posebnim asociacijam izven zainteresiranih delovnih organizacij oziroma družbeno teritorialnim skupnostim. Ta teza je seveda nasprotna zasnovi in organizaciji samoupravnega združenega dela.

Ne gre zanikati naporov, ki so potrebni, da se skoncentrirajo vse sile naše družbe, materialne, znanstvene, idejne, politične, samoupravne in državne, da bi lažje izvedli ekonomske cilje reforme. Toda osnovni nosilec prestrukturiranja gospodarstva mora ostati združeno delo. Le tako se lahko družbeno in funkcionalno konstituira, izboljša svojo strukturo in tehnično opremljenost dela, razvije proizvodne potenciale, spremeni organizacijo dela, izvede teritorialne premike delovnih potencialov, spremeni socialno strukturo itd. To pa zahteva ustrezne spremembe v delitvi dela in njegovi potrošnji. Uresničiti jih je mogoče brez večjih družbenih pretresov in spopadov samo po samoupravni poti. Kakršna koli orientacija k ponovni etatizaciji dohodka zato, da bi resničili strateške cilje reforme, bi se obrnila proti njej, oslabila bi napore, da postanejo samoupravni organizmi združenega dela kreatorji in realizatorji gospodarskih ciljev reforme. Funkcionalna osamosvojitev samoupravnega združenega dela od državno administrativnega paternalizma je ta čas tesno pogojena z ustvarjalnostjo samoupravljanja v več smereh. Odločneje in hitreje se moramo lotiti tako imenovanega »samoorganiziranja« samoupravnega združenega dela. Samoupravljanje se mora usposobiti, da bo s samoupravnim dogovarjanjem urejalo gospodarske tokove tudi s tako imenovanega »makroekonomskega« vidika. Samoupravno dogovarjanje o proizvodnih programih, o cenah, o izvozno-uvoznih zadevah, o razpolaganju z akumulacijo, o skupnih aranžmajih s tujimi

r

partnerji, bo preraslo dosedanjo sporadično prakso v prevladujočo. S tem pa se bo tudi spremenil v konstruktivno sodelovanje dosedanji večkrat kritični odnos samoupravnih organov do gospodarskega sistema in njegovega izpopolnjevanja. Šibka točka samoupravljanja je neustrezno razvit sistem in mehanizem planiranja in programiranja gospodarskega razvoja. Ne moremo sicer reči, da nimamo plana, toda ta plan je po svoji notranji ekonomski logiki še vedno pretežno instrument državnega gospodarskega upravljanja. V njem je država še vedno prisotna kot neposreden nosilec gospodarjenja. Mimo tega našemu planu še vedno manjka zadostna znanstveno analitična osnova. Ne temelji dovolj na solidnih analizah objektivnega dogajanja v gospodarstvu ter na dolgoročnih poslovnih in drugih dogovorih in sporazumih samih delovnih organizacij in njihovih asociacij, temveč še vedno na voluntaristično oblikovanih postavkah ter raznih političnih pritiskih in »kombinatoriki«.

Tak način planiranja je že v nasprotju z družbenimi in materialnimi osnovami dohodkovnih odnosov. Če hočemo doseči uspešno gospodarsko aktivnost samoupravnega združenega dela, potem ga je treba povezati prek planiranja v funkcionalno celoto. Nimajo prav tisti, ki mislijo, da je samoupravljanju tuje planiranje in zagovarjajo trden državni plan; pa tudi ne tisti, ki menijo, da samoupravljanju planiranje ni potrebno. Plan je kot družbeni sporazum ena izmed temeljnih oblik samoupravnega gospodarjenja, ki zagotavlja v optimalno možnih mejah družbeno in materialno stabilnost. Težnja, da se obogatijo in razvijajo socialistični samoupravni odnosi, se srečuje z razmišljanjem o današnji podobi moralnih vrednot socialistične in komunistične družbe. V mislih imam vprašanje enakosti oziroma neenakosti med ljudmi. To vprašanje postaja vedno aktualnejše z izvajanjem gospodarske in družbene reforme. Zaradi obsega referata ne bom mogel razplesti razmišljanj o tem, kako naj bi ta pojav razreševali (verjetno bo za to ugodnejša prilika v komisijah), zato bom naštel le nekoliko vzrokov materialne neenakosti, ki pa seveda niso edini. — Neskladnost med razpoložljivimi materialnimi činitelji proizvodnje in delovnim kontingentom prebivalstva, neuravnovešena področna razmestitev proizvajalnih potencialov, nesorazmeren naravni prirastek prebivalstva na posameznih gospodarskih področjih in velike razlike v stopnji razvitosti proizvodnih sil v posameznih proizvodnih vejah, dejavnostih in organizacijah združenega dela.

— Nesorazmerje med akumulacijsko sposobnostjo gospodarstva in potrebami po intenzivnem gospodarskem napredku. — Dohodkovni odnosi oziroma delitev dela po doseženih rezultatih dela, ki ustreza družbenemu in funkcionalnemu položaju samoupravnega združenega dela v materialni proizvodnji. — Gospodarjenje v razmerah delovanja zakonov blagovnega gospodarstva in prisvajanja rezultatov dela ne po »individualno vloženem delu«, temveč po »družbeno priznanem delu« na tržišču. — Monopolni položaj posameznih organizacij združenega dela, skupin organizacij ali celih dejavnosti.

— Neustrezni družbeni ukrepi, s katerimi se ustvarjajo ekonomsko neutemeljene razlike v pogojih gospodarjenja.

79

— Deformacije in deviacije, ki spremljajo naš gospodarski in družbeni razvoj.

Odkrivanje vzrokov neenakosti in ustrezna politika ostaja ena od važnih nalog komunistov, saj je ustvarjanje pogojev za preseganje neenakosti oziroma zmanjševanje njenih neugodnih tekočih posledic eden izmed pogojev za nadaljnji razvoj in utrjevanje socialističnih samoupravnih odnosov. Važno je to tudi zaradi moralnopolitičnega ugleda Zveze komunistov in uspešnosti njene politike. Vse to pa nima nič skupnega z egalizatorskim pojmovanjem preseganja neenakosti, ki je povsem nezdružljivo z ekonomskimi zasnovami naše socialistične skupnosti. Uravnilovski način preseganja neenakosti je namreč ekonomsko neizvedljiv, ker neposredno ogroža gospodarski in s tem tudi družbeni napredek. Najslabša stran uravnilovke pa je, da dejansko prispeva k ohranjevanju idealizirane predstave o »socializmu kot družbi enakosti«. S tem pomaga gojiti iluzije, da je mogoče doseči enakost tudi v tistih primerih, ko je to popolnoma neuresničljivo, zaradi objektivno dane stopnje razvitosti materialnih sil in objektivne narave ekonomskih zakonitosti, ki v gospodarstvu delujejo.

Pri tej nalogi moramo posvetiti več pozornosti osnovnim samoupravnim skupnostim, v katerih se izraža že danes konkretno ljudsko delovanje. Mislim na krajevne skupnosti in občine ter delovne enote in delovne organizacije. Mnogi primeri kažejo, da so prav tu zaživele in se afirmirale nove vsebinske kvalitete socialističnega samoupravljanja, zlasti visoka stopnja solidarnosti, dalje dogovarjanje kot način usklajevanja interesov, ipd. Reforma je odkrila šibke točke in neskladja v slovenskem gospodarstvu, podobno kot v vsej Jugoslaviji. Zato je zahteva po dolgoročnem konceptu razvoja Slovenije, ki je bila sprožena že na V. kongresu ZKS, dozorela in prerastla v osrednjo družbenopolitično nalogo. Odločnejše organizacijske in idejnopolitične akcije smo lahko sprožili šele v zadnjem času. Zaostajanje so povzročili nekateri objektivni in subjektivni razlogi, kot so: nerazčiščenost nekaterih načelnih vprašanj vsakdanje in dolgoročne ekonomske politike, spremembe na svetovnem trgu, zapiranje evropskega tržišča v regionalne ekonomske grupacije, pa tudi relativna nepripravljenost odgovornih služb in ustreznih institucij za tako obsežno in odgovorno nalogo. Prav tako se šele s stabilnejšimi gospodarskimi gibanji, ki smo jih dosegli z gospodarsko reformo, ustvarjajo pogoji, da lahko delovne organizacije predvidevajo razvoj za daljše obdobje. XIII. seja CK ZKS v septembru 1968 je prvi resnejši poskus, da se izdelajo idejnopolitična izhodišča za programiranje družbenoekonomskega razvoja Slovenije. Pričakujemo pa, da bo naš kongres pripomogel k nadaljnjemu razčiščevanju problemov in k dograjevanju idejnih stališč. Spoznanje, da je potrebno izdelati zasnovo razvoja slovenskega gospodarstva in slovenske samoupravne socialistične družbe, je nesporno sprejeto v vsej naši samoupravni družbi. Graditev razvojnega koncepta mora potekati na vseh ravneh samoupravljavske družbe istočasno; koncept mora biti znanstveno utemeljen in se opirati na interese združenega dela in delovnih ljudi, delujočih v blagovnem gospodarstvu.

Menimo, da je načrtna usmeritev gospodarskega in družbenega razvoja nujen pogoj za uspešen bodoči razvoj Slovenije. Ne le zaradi ekonomske funkcije takega programa, ampak tudi zaradi njegove idejnopoli-

80

tične vloge. Na temelju znanstvenih spoznanj in interesov delovnih ljudi se oblikuje njihova zavest, povezujejo njihovi napori in ustvarja enotnost pogledov in akcije. S tem postaja koncept tudi nosilec pomembnih demokratičnih elementov naših socialističnih družbenih odnosov. Seveda pa se zavedamo, da razvojni program ne more rešiti vseh vprašanj, pred katerimi stojimo. V pripravah na kongres smo ugotovili, da se je Zveza komunistov — potem ko je prešla svojo prvo fazo — znašla v novi vlogi. Uspešno se pojavlja kot nosilec in organizator samoupravne iniciative. Hkrati pa ugotavljamo neodložljivo potrebo, da se Zveza komunistov Slovenije hitreje in učinkoviteje uveljavi kot nosilec in pobudnik ustvarjalnosti. Zaostajanje na posameznih točkah gospodarskega in družbenega razvoja, manjši tempo gospodarske rasti, kot bi bilo objektivno mogoče, neskladnosti, ki se iz tega porajajo, zapiranje posameznih struktur in iz tega izvirajoč občutek brezperspektivnosti, zlasti pri mlajših ljudeh, vse to so pojavi, ki nas opozarjajo, da mora Zveza komunistov Slovenije v tem trenutku storiti vse, da zbere, poveže in sprosti ustvarjalne sile in sposobnosti naših ljudi ter odpre perspektivo naših možnosti na novi stopnji razvoja, ki mora pomeniti višjo raven in novo politično, ekonomsko in družbeno kvaliteto. Izven vsakega dvoma je, da mora imeti vsaka razvojna zasnova, ki teži za tem, da bi postala last slovenskega naroda in program njegovih materialnih, delovnih, ustvarjalnih naporov, dve neločljivi sestavini: gospodarski napredek, se pravi, mora istočasno krepiti materialne osnove samoupravljanja in razvijati samoupravni mehanizem. Ti dve sestavini sta v naši družbi neločljivi.

Mednarodno gospodarsko srečanje je za slovensko gospodarstvo izhodiščna osnova: 1. Pomemben napredek celotnega jugoslovanskega gospodarstva, povečanje standarda in narasle zahteve tržišča zahtevajo nove oblike gospodarskega sodelovanja v obliki kvalitetnejše in produktivnejše proizvodnje, proizvodno-tehnično in finančno sodelovanje in podobno. 2. Mimo tega smo del jugoslovanskega gospodarstva, ki leži na tistem delu naše države, ki je najbolj odprt v zahodni svet, kjer si vse ekonomike prizadevajo, da bi dosegle ali vzdrževale korak z nivojem in dinamiko produktivnosti dela v svetovnih razmerjih. Podobno velja tudi za objektivno potrebo našega uveljavljanja na novih tržiščih, ki se odpirajo z razvojem dežel v razvoju.

3. Dosedanja gibanja izvoza Slovenije kažejo, da je že precejšen del naših delovnih organizacij sposoben, da nastopa enakovredno na svetovnem trgu. Mislim, da bi bilo treba težnjo po takem položaju, ki je sestavni del teženj gospodarske reforme in torej v interesu celotnega jugoslovanskega gospodarstva, podpreti. Zato je treba pri izgradnji sistema in politike cen upoštevati cene na svetovnih trgih, kot objektivno dana dejstva, ki delujejo kot bistven element pri vključevanju našega gospodarstva v mednarodno delitev dela. Drugi bistveni element pri določanju politike in sistema cen je razvojna politika. Na ta način se kriteriju svetovne cene priključujejo še pogoji razvoja in določena stopnja zaščite domače proizvodnje pred negativnimi vplivi tujega trga. Vendar pa bi morala biti razvojna koncepcija in stopnja zaščite v domicilnih cenah zastavljena tako, da bi se v skladu s povečanjem produktivnosti družbenega dela v gospodarstvu stroški proizvodnje in družbenih sredstev postopoma približevali odnosom, ki prevladujejo na svetovnih trgih. Celotni sistem cen bo potrebno ustrezneje uravnati s samoupravnim sistemom. Zato bi bilo koristno vzpostaviti in izoblikovati organizem za samoupravno dogovorno urejanje odnosov v cenah. 81

6/VI

Drug kompleks, ki bi ga bilo treba urediti v skladu z gospodarsko reformo in samoupravljanjem je zunanjetrgovinski in devizni sistem. Na tem področju zaostajamo pri uresničevanju kvalitetnih sprememb, preveč ostajamo pri dnevnih pragmatističnih rešitvah. Že nekoliko bolj skrbna analiza vzrokov za sedanji pozitivni trend v gibanju gospodarstva kaže, da so doseženi rezultati plod kombiniranega delovanja faktorjev, ki so kvalitetno različni, če jih obravnavamo z vidika strateških ciljev reforme. Deloma so sedanji gospodarski rezultati plod ukrepov na področju proizvodnje, uresničenih modernizacij, povečane produktivnosti, zmanjšanih stroškov itd. Deloma pa so posledice tistih ukrepov, s katerimi so bili olajšani pogoji gospodarjenja za posamezne dele našega gospodarstva. V zadnjem času smo domačo proizvodnjo bolj zaščitili pred tujimi vplivi, administrativno smo se vmešali v blagovno menjavo z inozemstvom in podobno. S to ugotovitvijo seveda ne kritiziramo gospodarskega realizma, ki je zasnovan na spoznanju, da je bil zalogaj pri odpiranju našega gospodarstva proti svetovnemu gospodarstvu na startu očitno prevelik. Gre za zanesljiv kazalec, ki opozarja, da moramo paziti na realno obstoječo nevarnost, da bi se trenutna usmerjenost k zaščiti našega gospodarstva pred kvarnimi vplivi tuje konkurence spremenila v zaščito še vedno relativno nizke produktivnosti našega gospodarstva, v zaščito tistih delov gospodarstva, ki se ne trudijo za izboljšanje produktivnosti dela in poslovnosti. Treba se je najodločneje razmejiti od kratkovidnega gospodarskega pragmatizma, ki se zavzema za uveljavljanje popolnoma neselektivne zaščite, za protekcionizem, ki ustreza avtarkični koncepciji gospodarjenja. 56,9-odstotna stopnja sposobnosti osnovnih sredstev v Sloveniji zahteva hitrejši pristop k funkcionalni amortizaciji. Če primerjamo amortizacijske stopnje v našem gospodarstvu s stopnjami v razvitejših zahodnoevropskih gospodarstvih, potem nam ta primerjava kaže, da pri nas še vedno vlada politika depresirane amortizacije. Realna amortizacijska stopnja je v letu 1967 znašala 4,8 odst., amortizacijska doba pa je bila torej daljša kot 20 let. Za primerjavo: v Zahodni Nemčiji so amortizacijske stopnje med 8 in 25 odst., doba pa med 10—17 leti. Za posebno opremo pa je določen čas zastaranja od 4 do 12,5 let. Mimo tega zakonodaja skoraj vseh zahodnoevropskih gospodarstev dovoljuje enkratni odpis določene opreme takoj po nabavi.

Kljub vsem lanskim in letošnjim izboljšavam v tem sedanje stanje še ne dopušča hitrejše zamenjave sredstev, kar bi omogočalo hitrejše spremembe v tehnični ravni našega gospodarstva. Poleg tega pa del gospodarstva očitno vztraja pri goli fizični amortizaciji: zamenjujejo stroje samo tedaj, ko so izrabljeni, ne pa tudi tedaj, ko moralno zastare, ko občutno zaostajajo za »produktivnostjo« novejših strojev oziroma strojnih kompleksov. Vse to so vzroki, zaradi katerih je amortizacija v našem gospodarstvu trenutno še vedno depresirana in se zaradi tega del tako imenovane »materialne substance« pojavlja v dohodku. Tako se ustvarja ekonomsko netočna predstava o stopnji gospodarske učinkovitosti samoupravne organizacije, z vsemi posledicami, ki iz tega izvirajo. To seveda vpliva tudi na delitev. Kako nevaren je ta pojav, pa v celoti lahko presodimo, če se spomnimo, da je bil tako imenovani »starejši del gospodarstva« več let sploh brez amortizacije in da je del sedaj dosežene amortizacije, ki je nizka, skoraj nenadomestljivo angažiran za obratna sredstva. Očitno je, da se mednarodno gospodarsko sodelovanje ne more več zadovoljevati samo s tekočo blagovno menjavo, ampak zahteva razvitejše gospodarsko sodelovanje tudi v sferi financ. Proizvodno-finančno sodelovanje postaja vse pomembnejši in odločilnejši pogoj za razvoj mednarodne blagovne menjave. Pri taki usmeritvi postajajo vse po-

82

membnejše tako imenovane »komparativne prednosti« proizvodnih sil dela, ki z njimi razpolagajo posamezne nacionalne ekonomike. Neizogibna postaja odprtost nacionalnih gospodarstev nasproti mednarodnemu gospodarstvu in vse pomembnejša postaja stopnja premičnosti in gibčnosti nacionalnih, materialnih, finančnih resursov in rezultatov ljudskega spoznanja in ustvarjalnega dela. Menim, da bi na tej osnovi morali povezati in angažirati tako obstoječe potenciale slovenskega naroda znotraj SR Slovenije kot tudi tistega dela, ki je izven njenih meja.

Koncept mora dati jasnejšo orientacijo o zaposlovanju naravnega prirastka nezaposlenih in tistih, ki bodo na razpolago zaradi deagrarizacije. Prav tako bi moral nakazati smeri izobraževanja kadrov, ki nam bodo potrebni v povečanem in prestrukturiranem gospodarstvu. Najbolj pereče je vprašanje ekonomske emigracije. Po navadi ga obravnavamo samo po tem, koliko ljudi in s kakšno izobrazbo odhaja v svet. Torej samo enosmerno; nimamo pa izdelanega odgovora na vprašanje, kaj napraviti, da se bo tok obrnil nazaj in zaključil krog. Se pravi, ne razmišljajmo o tem, kaj moramo storiti, da se bodo ljudje, posebno visoko kvalificirani kadri, vračali domov obogateni z znanjem in izkušnjami, ki so si jih pridobili v svetu, da bi oplodili naše gospodarstvo in znanost z najvišjimi dosežki znanstveno-tehnične revolucije in pripomogli doma k še hitrejšemu gospodarskemu razvoju. Mislim, da se bomo zato morali spopasti v delovnih organizacijah in znanstvenih institucijah z monopolnimi težnjami nekaterih grup, ki so si delovna mesta vzele v zakup.

Marsikje z izgovarjanjem na strokovnost in na samoupravljanje konservirajo povprečnost, s katero se ne bi smeli pomiriti, saj bi nas obsodila, da ostanemo na ravni province. Prav tako se bomo morali zavzeti za stimulativnejše nagrajevanje strokovnega dela, ki naj se skladno s produktivnostjo približuje dohodkom v razvitejših državah. In ne na koncu, apelirati bomo morali na nacionalno in socialistično zavest vseh tistih, ki jih naša družba potrebuje, da se bodo zavedli korenin, iz katerih izhajajo. Tovarišice in tovariši!

Ko končujem, bi rad naglasil še mednarodni pomen našega kongresa, saj se z njim vključujemo v priprave za IX. kongres ZKJ. Skupno z drugimi jugoslovanskimi komunisti bomo sodelovali pri formiranju programske usmerjenosti kongresa ZKJ, s tem pa tudi prispevali svoj delež k svetovni socialistični misli in praksi.

Zveza komunistov je bila in ostaja revolucionaren instrument današnjega in zgodovinskega interesa dela, ki se v socializmu spaja s teorijo znanstvenega socializma.

Mi, jugoslovanski komunisti, smo dolžni pred lastnimi delovnimi množicami in pred vsem človeštvom utrjevati zaupanje v svetle ideale, ki jih razumemo s pojmom socializma. Na nas je, da s svojim delom in vzgledom pokažemo, da je ideja socializma živa, da je sveža, da je sposobna navdihovati z revolucionarnim žarom njene borce, pripravljene tudi na najtežje žrtve.

Komunisti, vrnimo se v vzdušje revolucionarne pripravljenosti, utrjujmo in krepimo s svojim delom in vzgledom vero v socializem, borimo se za čistost te ideje, to je naša obveza, to je naša revolucionarna dolžnost. 83

6»/VI

Strnimo vse sile okrog novega vodstva ZKS, ustvarjajmo nenehno enotnost v konkretni vsakdanji akciji na temelju generalne linije Zveze komunistov in zastavljenih ciljev. Vida Tomšič

Delovno predsedstvo predlaga, da bi o prebranem referatu najprej razpravljali v kongresnih komisijah. Ce se kongres s tem strinja, bi današnji del kongresa končali z drugo točko dnevnega reda. Preden preidemo na tretjo točko dnevnega reda, prosim predsednika kandidacijske komisije, da da poročilo. Živko Pregl Verifikacijsa komisija je pregledala pooblastila delegatov in ugotovila, da je bila izvolitev delegatov za VI, kongres Zveze komunistov Slovenije opravljena v skladu s statutom Zveze komunistov Jugoslavije, sklepi centralnega komiteja in navodili, ki jih je v skladu s temi sklepi posredoval izvršni komite centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije organizacijam Zveze komunistov Slovenije.

Centralni komite je sklenil, da izvolijo delegate občinske konference Zveze komunistov, mestni konferenci Zveze komunistov, konferenca Zveze komunistov univerze, visokih in višjih šol v Ljubljani in konferenca Zveze komunistov višjih šol v Mariboru. Na teh konferencah je bil izvoljen 1 delegat na 150 članov Zveze komunistov. O predlaganih kandidatih za delegate VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije so razpravljale osnovne organizacije, občinski komiteji konferenc Zveze komunistov, konference Zveze komunistov pa so nato v juniju, oziroma konferenca univerze v Ljubljani oktobra 1968, izvolile 445 delegatov.

Na VI. kongresu prvič sodeluje 393 ali 88,3 % delegatov. Povprečna starost delegatov je 36 let in imajo poprečni staž v Zvezi komunistov 14,4 let. Udeležencev narodnoosvobodilnega boja pa je 26,3 % delegatov. Iz gospodarstva je 55,6 %, iz družbenih dejavnosti 35 % in iz Jugoslovanske ljudske armade 3,8 % delegatov. 23,2 % delegatov ima osnovne, strokovne ali njim enake šole, 24,7 % srednje šole, 19,5 % višje šole in 32,7 % visoke šole. Med delegati sta po narodnosti dva Madžara, en Italijan in en Romun. Verifikacijska komisija je ugotovila, da na kongresu ni navzočih 12 delegatov, ki so svojo odsotnost opravičili zaradi hujše bolezni ali z drugimi opravičljivimi vzroki. Verifikacijska komisija ugotavlja, da je na VI. kongresu 433 delegatov ter 91 članov centralnega komiteja, 13 članov kontrolne in 8 članov revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije.

Glede na določbe statuta Zveze komunistov Slovenije lahko kongres polnoveljavno sklepa, ker je na kongresu navzočih več kot štiri petine izvoljenih delegatov. Vida Tomšič

Odpiram razpravo o poročilu verifikacijske komisije. Želi kdo besedo? — Ce ne, dajem poročilo verifikacijske komisije na glasovanje. Kdor je za, prosim, naj dvigne roko! Hvala lepa. Je kdo proti? Nihče. Ugotavljam, da je poročilo verifikacijske komisije sprejeto in da kongres polnoveljavno sklepa. 84

Prehajamo na 3. točko dnevnega reda — Obravnava in sprejem statuta Zveze komunistov Slovenije. Centralni komite je na svoji zadnji seji iz vrst članov centralnega komiteja in delegatov izvolil komisijo za statut v sestavi: Stane Dolanc, Štefan Cigoj, Andrej Miklavčič, Alojz Briški, Tine Remškar in Cvetka Žnidaršič. Komisija je imela nalogo, da spremlja javno razpravo in kongresu o tem poroča ter predlaga kongresu spremembe in dopolnitve predloga statuta. Poročilo komisije ste danes prejeli v kongresnem gradivu. Predlagamo, da tej komisliji kongres podeli status kongresne komisije. Ali se kongres s takim predlogom strinja? — Če se strinjate, prosim tovariša Staneta Dolanca, da obrazloži predlog statuta.

Stane Dolanc

Statutarna komisija predlaga v imenu centralnega komiteja kongresu Zveze komunistov Slovenije v obravnavo in sprejem Statut Zveze komunistov Slovenije. Slovenski komunisti bomo tako danes obravnavali predlog prvega statuta naše organizacije Zveze komunistov Slovenije. Stališče, da sta jugoslovanska socialna in nacionalna revolucija v temelju nerazdružljiva elementa in da sta drug drugemu pogoj, nima zgolj svoje zgodovinske vrednosti. To stališče je utemeljeno tudi danes, ko s procesi reorganizacije Zveze komunistov gradimo takšno sodobno organizacijo, ki bo sposobna zajeti vso ustvarjalno energijo in možnosti slovenskega delovnega razreda in delovnih ljudi za polnejši razvoj slovenskega naroda v okviru jugoslovanske skupnosti narodov. V procesu vse večjega osamosvajanja vseh družbenih cehe samoupravnega življenja prehaja tudi ustvarjanje in uresničevanje politike Zveze komunistov Jugoslavije na vedno večje število dejavnikov — od Zveze komunistov Jugoslavije pa vse do občinskih, medobčinskih, republiških in drugih delovnih oblik združevanja komunistov. Ta proces sproščanja demokratičnih iniciativ in možnosti politične udeležbe na vseh ravneh Zveze komunistov, postavlja pred vsakega komunista in naprednega posameznika možnost vplivanja na zgodovinsko oblikovanje procesov v sodobni samoupravni družbi in njeni avantgardi. Razvoj jugoslovanske samoupravne družbe, katerega je začela, spodbujala in usmerjala Zveza komunistov Jugoslavije, je dosegel stopnjo, ki zahteva od Zveze komunistov nenehno izpopolnjevanje njene vloge, organizacijske strukture, metod delovanja in odnosov znotraj nje same. Nastajajoči novi družbeni odnosi torej odločno zahtevajo takšno vlogo ZK, ki bo navzoča v družbenih dogajanjih ne zaradi svojega naslova in revolucionarnosti v besedah, temveč zaradi svojega ustvarjalnega jedra in resnične revolucionarne moči organizacije in vsakega posameznega komunista. Vendar pa želim ob tem poudariti tudi drugi vidik nove organizacijske strukture in vsebinskega smisla delovanja Zveze komunistov Slovenije. Gre za to, da se je povezanost med vprašanjem razvoja družbenega sistema in nacionalnim vprašanjem izražala ves čas boja delavskega razreda in njegove avantgarde komunistov v predvojni Jugoslaviji in med našo nacionalno revolucijo ter v povojnem obdobju. Brez te povezanosti ne bi bila mogoča uspešna revolucionarna praksa komunistične partije Jugoslavije. V hudih bojih so komunisti, napredni in delovni ljudje ustvarjali možnosti in sredstva za razreševanje nakopičenih ekonomskih, socialnih, kulturnih, nacionalnih in drugih eksistenčnih dilem slovenskega in tudi vseh drugih jugoslovanskih narodov. Komunistična partija Jugoslavije je v razmerah buržoazne Jugoslavije, v dobi ilegale, ki je od nje zahtevala enotno delovanje in naslanjanje na Kominterno kot mednarodni center svetovnih komunističnih gibanj s takšno svojo politiko vendarle ohranila kontinuiteto v povezovanju z množicami v vseh pokrajinah nekdanje Jugoslavije. To je osvobajala pritiska 85

zastarelih dogem razrednega sektaštva, ki bi partijo lahko oddaljile od naroda. Ustanavljanje nacionalnih komunističnih partij v letu 1937 in pozneje pomeni revolucionarno dejanje Komunistične partije Jugoslavije, s katerim je le-ta poudarila svojo pripadnost načelu samoopredelitve in enakopravnosti jugoslovanskih narodov in je hkrati s tem pospešila njeno enotnost in akcijsko sposobnost. Ustanovitev Komunistične partije Slovenije leta 1939 torej ne pomeni samo dejanje organizacijske samostojnosti, temveč predvsem skok v novo kvaliteto delovanja slovenskih komunistov v okviru enotne Komunistične partije Jugoslavije. Komunistična partija Slovenije v Manifestu ustanovitvenega kongresa popolnoma nedvoumno izhaja iz ideje o federativni ureditvi bodoče jugoslovanske države in specifičnosti slovenskega položaja. Prvi kongres Komunistične partije Slovenije je prav zato pomemben izraz uveljavitve slovenskega delavskega razreda in njegove partije kot tistega političnega faktorja, ki je ravno * zaradi svojih splošnih družbenih ciljev lahko opravljal poslanstvo v imenu svojega naroda. Delavski razred in njegova avantgarda sta tako leta 1937 postavila pred celotni slovenski narod novo rešitev, ki je zavrnila najrazličnejše oportunistične, predvsem pa avstromarksistične okvire, ki so vse do takrat zamegljevali njegovo perspektivo. KP Slovenije je s svojo politiko posegla v družbeno in ekonomsko bistvo slovenskega nacionalnega vprašanja. S tem je tudi resnično posegla v njegove poglavitne življenjske značilnosti. Obenem pa je pred slovenskim narodom prevzela vso odgovornost za njegov nadaljnji razvoj. Takšna politika KP Slovenije je omogočila združevanje vseh naprednih političnih sil v boju za nacionalno in socialno osvoboditev. Pripravila je politične temelje za ustanovitev osvobodilne fronte slovenskega naroda in tako omogočila visoko stopnjo politične in organizacijske pripravljenosti slovenskega naroda za odpor proti najrazličnejšim poskusom njegovega uničenja. Dosledno in uspešno nadaljevanje take politike KP Jugoslavije in KP Slovenije se je izrazilo v narodnoosvobodilnem boju in socialni revoluciji. Zmaga naše nacionalne in socialne revolucije je pomenila popolno uveljavitev delavskega razreda, resnično enakopravnost vseh slojev delovnih ljudi, posameznih narodov in narodnosti v novi federativni državi in uspeh politike komunistične partije Jugoslavije. Povojni razvoj Jugoslavije je tako lahko krenil v smeri razvijanja ustvarjalnosti delavskega razreda, uresničevanja njegovih zgodovinskih interesov, obenem z razvojem in uveljavljanjem vseh jugoslovanskih narodov, njihove kulture in ekonomike in s tem novih socialističnih družbenih odnosov. Res je, da je ta razvoj v različnih obdobjih, v razmerah administrativnega socializma, v razmerah nestabilne mednarodne situacije imel sicer različne značilnosti, vendar pa je temeljna programska usmeritev Zveze komunistov Jugoslavije ostala nespremenjena. Pridobivanje večje organizacijske samostojnosti republiških organizacij Zveze komunistov v okviru Zveze komunistov Jugoslavije je torej tudi člen v verigi konkretnih političnih, socialnoekonomskih in nacionalnih gibanj in njihovega zgodovinskega razvoja. Zveza komunistov Slovenije in vse druge organizacije v jugoslovanskih republikah s tem še bolj dosledno uresničujejo svojo intenzivno navzočnost v temeljnih celicah naše samoupravne družbe. Hkrati pa postaja Zveza komunistov še bolj sposobna, da popolnoma zagotovi ustvarjalni razvoj svojega naroda, njegovih produkcijskih sil, družbenoekonomskih odnosov in pravic razpolaganja z možnostmi in dosežki lastnega dela, njegove kulture in znanosti. Komunisti smo se vedno zavzemali za takšne programske koncepte in politiko, ki so individualna spoznanja in ugotovitve odpirali najširšim krogom ljudi. Nikdar ni bilo v naravi komunističnega gibanja, da bi to bilo le nacionalno gibanje, ki vztraja v okvirih prakse le enega naroda. Le-to bi bilo nezdružljivo z načelom internacionalizma. Zveza komunistov Slovenije torej ne more in ne sme zapirati svojega delo86

vanja v ozke nacionalne meje, temveč se mora zavzemati za sodelovanje in skupna prizadevanja za razvoj celotne jugoslovanske in svetovne družbe. Jasno nam mora biti, da se resnična ustvarjalnost samoupravne enote, kakršna je nacionalna skupnost, ne more kazati v številu institucij, ki jih nosi v svojem naročju, temveč se meri z močjo povezanosti z drugimi samoupravnimi in nacionalnimi skupnostmi. Kaj te institucije pomenijo v jugoslovanskem in evropskem merilu? To, da Zveza komunistov Slovenije s svojo politiko ustvarja možnosti, da se nacionalne izkušnje na prostovoljni osnovi prenašajo prek nacionalnih meja ter se zavzema za uveljavljanje in razvoj samoupravnih odnosov našega družbenega življenja. Hkrati se zavzema za učinkovito premagovanje vseh meja, za spoštovanje nacionalnih osebnosti in za preseganje nacionalistične omejenosti v federaciji in v mednarodnih razmerah. Zveza komunistov Slovenije se zaveda, da se lahko njena ustvarjalnost in ustvarjalnost slovenskega naroda oplaja in preizkuša le v skupni praksi Zveze komunistov Jugoslavije in celotne jugoslovanske družbe. Takšen sodoben koncept političnega združevanja in delovanja bo> omogočil ustvarjanje resnične enotnosti jugoslovanskih komunistov v okviru programa Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga Zveza komunistov Slovenije zavestno sprejema in uresničuje v vsakdanji praksi. Šele ta razvejana samoupravna in politična dejavnost bo resnično krepila temelje jugoslovanske federativne ureditve in zagotavljala enotno in dovolj učinkovito realizacijo programa Zveze komunistov Jugoslavije. Pri sestavljanju predloga statuta smo torej izhajali iz dejstva, da mora temeljni organizacijski akt v ZK, statut, dobiti ustrezno vlogo in pomen v sodobnih razmerah delovanja Zveze komunistov. Statut je dokument, s katerim naj bi čimbolj jasno, natančno in funkcionalno povezano opredelili smer delovanja, strukturo nosilcev delovanja, način delovanja, sredstva, oblike in metode delovanja organizacije. Statut je torej instrument za organiziranje aktivnosti ljudi, ki se združujejo v organizacijo zato, da bi enotno in učinkovito delovali. Zavedam pa se, da statut v tako dinamični in ustvarjalni organizaciji, za kakršno se zavzemajo komunisti v Jugoslaviji, ne sme in ne more pomeniti okostenelo formulacijo in zgolj sistemizacijo odnosov. Organizacijski status naših članov in vodstev ni niti v preteklosti sam po sebi predstavljal osnovnega gibala in moči komunistične partije, še manj kot lahko to predstavlja v Zvezi komunistov. Temeljna sila naše komunistične organizacije je vedno bila in bo naša moralna in politična zavest. Statut Zveze komunistov tako kot noben drug predpis, ne more reševati družbenih problemov in razvijati humanističnih odnosov. Mora pa omogočiti, in v tem je njegov glavni pomen, članstvu Zveze komunistov, da se zaradi uresničevanja svojih skupnih ciljev in interesov, dovolj enotno in učinkovito organizira. Notranji odnosi v naši organizaciji pa morajo zagotoviti potrebno učinkovitost delovanja komunistov v družbi. V uvodu statuta so samo na kratko in splošno nakazani cilji organizacije, ki jih sicer opredeljuje, razčlenjuje in pojasnjuje program Zveze komunistov Jugoslavije. Posebno pa smo poudarili naslednja izhodišča: Kaj je Zveza komunistov na današnji stopnji družbenega razvoja, da je revolucionarna sila delavskega razreda, da omogoča uveljavljanje temeljnih interesov delavnega človeka, da si prizadeva za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov, da se bori za razvoj slovenskega naroda v okvirih federativne skupnosti jugoslovanskih narodov, za graditev samostojne ekonomske baze, za družbeni standard in avtentično kulturo slovenskega naroda in za razvoj socialističnih odnosov, da pospešuje odgovornost za razvijanje ter oplajanje kulturne dediščine slovenskega naroda, da omogoča intemacionalistično in humanistično zbliževanje med narodi in za mir na svetu. V uvodu statuta smo opredelili, da je Zveza komunistov Slovenije organizirana idejna in politična sila delavskega razreda in delovnih ljudi v socialistični republiki, ki se v 87

Zvezo komunistov Jugoslavije vključuje na temelju skupaj ustvarjenega programa in si prizadeva za enakopraven razvoj v smeri socialistične preobrazbe Jugoslavije, za razvoj sistema samoupravljanja, za uresničitev brezrazredne družbe in za uresničitev komunizma. S tem smo opredelili dejstvo, da je Zveza komunistov idejna in politična sila tistih pripadnikov delavskega razreda in delovnih ljudi, ki imajo dovolj enotne temeljne interese, da oblikujejo enotne ideje, zavest in sklepe za enotno akcijo in se zato združujejo ...

Zveza komunistov uresničuje zgodovinske interese delavskega razreda, vendar se v njo vključujejo tisti pripadniki delavskega razreda in tisti delovni ljudje, ki imajo dovolj izkušenj, znanja, sposobnosti, odločnosti in poguma, da se priključijo miselnemu obzorju in politični organizaciji in akciji, ki želi uresničiti zgodovinski interes delavskega razreda. Gre torej za tiste pripadnike delavskega razreda in delovnih ljudi, ki imajo dovolj močne interese za dosledne, enakopravne odnose pri delu, vodenju dela in pri razreševanju nasprotij našega družbenega razvoja. Hkrati pa morajo imeti razvito zavest, da se samostojno in odločno zavzemajo za takšne odnose. Zveza komunistov združuje torej danes vse tiste, ki se s teh pozicij vključujejo v boj za nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih družbenih odnosov. Z doslednim in jasnim opredeljevanjem interesov, zavestne moči in vloge Zveze komunistov ne zapiramo vrat in ne zožujemo članstva. Nasprotno, v Zvezo komunistov lahko vstopi in deluje toliko ljudi, kolikor jih izpolnjuje te poglavitne pogoje.

Pri sestavljanju celotnega statuta smo izhajali iz tega, da ima Zveza komunistov kot idejna in politična sila v sedanjem trenutku dva vira in dva poglavitna kompleksa nalog. Prvi vir teh nalog je v revolucionarni naravi socialistične preobrazbe naše družbe. Nosilec boja za spremembo razmerja družbenih sil je bil delavski razred skupaj z drugimi delovnimi ljudmi. Zveza komunistov nastopa torej kot njegova avantgarda in revolucionarni predstavnik. Njena specifična revolucionarna vloga je torej še vedno v odgovornosti, da se obstoječe razmerje družbenih sil, dosežena stopnja razvoja naše samoupravne socialistične družbe ne bo spremenila na škodo vodilne vloge delavskega razreda, na škodo delovnih ljudi, celotne socialistične družbene strukture, ampak, da se bodo sile, ki so nosilci družbenega progresa, stalno utrjevale in krepile ob uresničevanju zgodovinske vloge delavskega razreda. Zato se Zveza komunistov v izvajanju vseh teh nalog povezuje z vsemi naprednimi družbenimi silami in deluje v smislu samostojne vloge svojih članov v Socialistični zvezi delovnih ljudi, sindikatih, Zvezi mladine in drugih družbenih organizacijah kakor tudi v celotnem sistemu samoupravljanja in državne oblasti, da bi zagotovila nadaljnji razvoj socialistične samoupravne družbe in njeno učinkovito obrambo. V tem se izražajo elementi politično reprezentativne narave Zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda na sedanji stopnji razvoja naše družbe in v sedanjem trenutku odnosov sil, v mednarodnem delavskem gibanju in v mednarodnem prostoru sploh. Mislim, da ni potrebno posebej poudarjati velike vloge, ki jo bo v morebitni vojno-obrambni situaciji imela jugoslovanska in slovenska Zveza komunistov. Poleg tistega, kar je v statutu že zapisano o specifični poziciji Zveze komunistov v vojnih razmerah, lahko dodamo le to, da bo enotno organizirana Zveza komunistov z učinkovito realizacijo svojih konkretnih in programskih ciljev omogočila uspešen in nezlomljiv odpor. Intimna motiviranost državljanov Jugoslavije za splošno ljudsko obrambo pa ni samo v deklariranju patriotizma, temveč predvsem v trdni odločnosti za graditev samoupravnih socialističnih odnosov in 88

v nadaljnji demokratizaciji in humanizaciji naše družbe. Zato kot novost uvajamo v predlog statuta Slovenije dve odredbi, in sicer eksplicitno poudarjamo odgovornost članstva, organizacij in organov Zveze komunistov pri razvijanju obrambne sposobnosti naše družbe ter predlagamo, da se centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije dajo pooblastila, da v primeru vojnega stanja prilagodi organizacijsko strukturo, oblike in metode dela Zveze komunistov takšni situaciji. Drug kompleks nalog pa izhaja iz odgovornosti, da se mora Zveza komunistov razvijati v tako smer, da bo postala resnično središče progresivne, socialistične, humanistične in demokratične družbene misli ter bo sposobna vplivati na spoznanja, zavest in postopke avtonomnega samoupravijalca. V tej svoji akciji se Zveza komunistov torej pojavlja kot soustvarjalec v enakopravni demokratični borbi mnenj v sklopu vseh ustvarjalnih sil naše družbe in iz tega boja mnenj mora črpati svoje progresivne iniciative, neprenehoma mora preizkušati sebe, svoje ideje in svojo akcijo. To postaja prvi in odločilni pogoj za to, da bo lahko zadržala vlogo vodilne idejnopolitične družbene sile, ki se bori za nenehen napredek demokratičnih odnosov v družbi, za nenehen napredek humanističnih odnosov med ljudmi, za premagovanje etatističnih elementov v družbi, za resnično samoupravno socialistično družbo. To ji je obenem tako pogoj kot sredstvo za uresničevanje vodilne vloge delavskega razreda, za utrjevanje družbenega položaja vseh nosilcev družbenega napredka, za vse širše in globlje podružabljanje politike ter tako za preraščanje svoje lastne zgodovinske vloge.

V predlogu statuta zavzemajo osrednje mesto določila, ki zagotavljajo vlogo, pravice in dolžnosti člana Zveze komunistov. Transformacija Zveze komunistov iz politične organizacije, ki se je še vedno pojavljala kot nosilec funkcij oblasti, v politično organizacijo, ki razvija samoupravno družbene odnose, zahteva in prinaša drugačno pojmovanje njenih nosilcev in metod dela. Smisel organiziranega vpliva in delovanja Zveze komunistov je v boju za socialistične odnose v družbi, za demokratične in humane odnose med ljudmi. Tako postaja vedno pomembnejša vloga člana Zveze komunistov kot posameznika, ki z osebnim zgledom v svoji okolici ustvarja politiko Zveze komunistov, katere soustvarjalec je on sam. Zveza komunistov tako mobilizira delovne ljudi za prakso in cilje samoupravnega socializma. Vloga in položaj Zveze komunistov postajata toliko pomembnejša, kolikor postaja še bolj očitno in nujno, da preraščamo vsakršno obliko zgolj političnega reprezentiranja interesov delovnega človeka. V statutu poudarjamo, da je vključevanje v Zvezo komunistov stvar zavestne odločitve posameznika, da v organiziram idejni in politični akciji deluje za uresničevanje programskih ciljev in politike Zveze komunistov. S tem je izražen eden temeljnih interesov Zveze komunistov, da pridobi takšne člane, ki se zavestno in brezkompromisno potegujejo za uresničevanje načel Zveze komunistov Jugoslavije in osnovnih načel o uveljavljanju samoupravne dražbe. Vsaka politična organizacija, tako tudi Zveza komunistov, mora posebej organizirati spoznavanja družbene stvarnosti in oblikovanja idej o svojih ciljih, motivih in sredstvih ter metodah realizacije svoje politike. Posebej mora organizirati spodbude za aktivnost in skrbeti za razvoj organizacijskih sredstev. Če smo v dosedanjih statutih in v drugih dokumentih Zveze komunistov govorili samo o splošni politični vlogi Zveze komunistov, smo skušali v sedanjem statutu to, splošno politično vlogo bolj precizno opredeliti kot celoto, njene idejne, moralne in organizacijske politične vloge in akcije. Pri tem ne gre za opredeljevanje teh vlog samo znotraj organizacije, temveč predvsem za to, da z uresničevanjem idejnih, moralnih in organizacijsko političnih 89

izhodišč uspešno uveljavlja svojo politiko v družbi. Z idejnopolitično vlogo člani, organizacije in organi ZK stalno in javno odkrivajo in diferencirajo vsa družbena nasprotja, vse vrste iz stopnje ideoloških mistifikacij, neosmišlj enega radikalizma, anarholiberalizma in drugih oblik izkrivljanja stvarnosti. Gre torej za aktivno in ustvarjalno vlogo članstva in organizacij Zveze komunistov na vseh ravneh, ki v stalnem političnem procesu javno in enakopravno izražajo svoja mnenja in stališča, razčiščujejo družbene probleme in sodelujejo pri ustvarjanju spoznanj, idej, stališč in sklepov v Zvezi komunistov. Pri tem ne gre seveda samo za boj proti tujim idejam, gre tudi za naša lastna nasprotja, probleme, težave in odgovornosti. Čeprav idejnopolitične vloge Zveze komunistov ne smemo razlagati kot izobraževanje ali prepričevanje, je pa vendar jasno, da bo v takšnem boju lahko sodelovalo samo tisto članstvo, ki bo lahko razumelo in uporabljalo marksistična dognanja in spoznanja, za čim bolj samostojno nastopanje v javni politiki in v enakopravnem odločanju. Gre torej tudi za ustvarjalen odnos do vseh sredstev oblikovanja družbene zavesti, tiska, radia, televizije, šolstva, in ne nazadnje za aktiven odnos tudi do našega partijskega tiska.

Pri razpravah o tezah in o predlogu statuta je bila med članstvom z izredno pozornostjo sprejeta teza o moralnopolitični vlogi Zveze komunistov. Lahko ugotovim, da se članstvo zaveda izredne pomembnosti lastne aktivnosti, pomembnosti resničnega uveljavljanja stališč in sklepov, odgovornosti in s tem boja za ustvarjanje nove socialistične morale. Čeprav je pojem socialistične morale v mnogočem nejasen, komunisti in drugi delovni ljudje čutijo, da je ta boj za nova socialistična moralna načela v naši družbi nenehno navzoč, da nastajajo nove vrednote in da je vse tisto, kar zavira te procese, nezdružlijvo s članstvom v Zvezi komunistov. Komunisti se morajo zavedati, da le z zgledom svoje aktivnosti lahko postanejo pobudniki aktivnosti delovnih ljudi in da morajo biti oni nosilci boja za načelo, da je vsak odgovoren za vse javne dolžnosti, ki jih je sprejel. Z organizacijsko politično vlogo Zveze komunistov uresničuje enotnost zavesti o družbeni akciji. Doseganje le-te je ena poglavitnih notranjih nalog vsake politične organizacije. Za učinkovito skupno akcijo je potrebno neprenehoma organizirati procese združevanja, osveščanja in doseganja čimvečje stopnje enotnosti. Pri tem je za demokratično politično organizacijo in akcijo zelo pomembno, koliko ljudi zajema, ali pa jim daje možnosti za oblikovanje politike organizacije, to je sodelovanje pri oblikovanju in sprejemanju političnih stališč in sklepov. Gre torej za proces, po katerem se naj oblikujejo stališča in sklepi, ki potem v principu demokratičnega centralizma postajajo obveza za akcijo.

V predlogu statuta smo zato skušali čimbolj natančno zagotoviti možnost formiranja sklepov in stališč na resnično demokratičen način. Odnosi med članstvom, organizacijami in organi Zveze komunistov vse do centralnega komiteja, konference in kongresa naj bi bili zgrajeni tako, da omogočajo nenehno medsebojno vplivanje, izmenjavanje mnenj in stališč, javnost in odgovornost. K temu naj bi pripomogla tudi predlagana organizacijska struktura od dejstva, da kot osnovno organizacijo predlagamo- organizacijo v občini, do- dejstva, da naj novo ustanovljene predlagane konference postanejo tista oblika dela, ki bo omogočala članstvu in organinzacijam nenehen vpliv, ne samo na ustvarjanje in izvajanje neposrednih političnih stališč, temveč tudi na dolgoročno politiko Zveze komunistov. Tako so postavljene tudi pravice in dolžnosti izvršilnih organov v Zvezi komunistov, katerim se kot glavna naloga postavlja izvrševanje

90

sprejete politike, organiziranje političnega življenja v organizaciji, koordiniranje in izmenjava stališč ter usmerjanje akcije. Ko v predlogu statuta govorimo o načelih demokratičnega centralizma, smo izhajali iz dejstva, da je vodilna idejnopolitična vloga Zveze komunistov v nenehnem idejnem boju in preizkušanju njenih stališč v življenju. Skušali smo realizirati stališče, da bo odnos med manjšino in večino vse bolj izgubljal pomen, če bo politični proces organizacij organiziran tako, da bo vsak član Zveze komunistov imel možnost zastopati svoje mnenje, se zanj boriti, dokazovati pravilnosti in braniti. Brez dvoma že odnosi, ki danes v Zvezi komunistov Jugoslavije veljajo, nakazujejo, da pojma večina, manjšina, izgubljata svoj klasični pomen. Postavljati danes matematično' pojmovanje večine in manjšine kot pogoj za akcijsko sposobnost organizacije, ni več mogoče. Zato v predlogu, kot je že rečeno, poskušamo predvsem zagotoviti vso demokratičnost pri sprejemanju sklepov in stališč. Zadržujemo pa načelo, da je sklep, ki je sprejet po demokratični poti, obvezen za vse, tudi za tiste, ki se z njim ne strinjajo. Hkrati pa nakazujemo in menimo, da idejno boj s sprejetjem sklepa še ni končan in da lahko tisti, ki se s sprejetim sklepom ne strinja, ob izvajanju sklepa še naprej dokazuje svoja stališča.. Skušali smo ta izhodišča postaviti čimbolj prožno in široko. Nismo- želeli zapirati možnosti za uveljavljanje naprednih idej, ker se nove ideje zmeraj pojavljajo pri posameznikih in bi lahko nastajale tudi v krogu manjšine. Obenem pa je seveda nujno zagotoviti akcijsko sposobnost naše organizacije.

Zavedamo se, da bo takšno pojmovanje načel demokratičnega centralizma zahtevalo od članstva še večje in hitrejše idejnopolitično usposabljanje, teoretično kulturo, strokovnost, strpnost, objektivnost in visoke moralne kvalitete. Če je praksa razsodnik o tem, kaj je pravilno in resnično, potem bo moral vsak takrat, ko bo spoznal, da je praksa njegovo stališče odklonila, imeti toliko sposobnosti in moralne moči, da bo to priznal, prevzel nase vso odgovornost in se aktivno priključil tistemu političnemu stališču, ki se je v določenem trenutku pokazalo kot edino mogoče. S takim pojmovanjem načela demokratičnega centralizma na tej stopnji razvoja Zveze komunistov in družbe omogočamo, da bo član kot udeleženec politične akcije deloval kot enakopravna in svobodna osebnost. Pri tem se v novi luči pojavlja tudi pravica do odstopa. Članu Zveze komunistov, ki opravlja kakršnokoli izvršilno funkcijo v organih Zveze komunistov, daje statut možnost odstopa s funkcije. Te možnosti se bo verjetno vsak član poslužil takrat, če bo menil, da se z večinskim sklepom ali stališčem ne strinja. Po našem mnenju z institucijo odstopa v predlogu statuta omogočamo vsaj tezo korektnega in lojalnega stališča za sklep večine in onemogočamo politikantsko vedenje, lomljenje osebnosti in vnašanje dvojne morale v Zvezi komunistov. V tem smislu naj bi pripomoglo še k večji demokratizaciji znotraj Zveze komunistov tudi načelo o dekumulaciji funkcij, obvezni zamenjavi dela članov vodstvenih organov, preverjanje dejavnosti članov vodstvenih organov v obdobjih, določenih s statutom, še posebej pa je poudarjeno načelo javne in osebne odgovornosti.

Nova struktura vodstvenih organov Zveze komunistov je zbudila v predkongresnih razpravah največ pozornosti. Pojavila so se tudi različna stališča o vlogi konference kot vodstvenega organa Zveze komunistov Slovenije. Statutarna komisija in centralni komite, ko je sprejemal predlog statuta, sta sprejela strukturo, kot je predlagana v predlogu, ki leži pred vami, in sicer opredelili smo konferenco kot najvišji vodstveni organ Zveze komunistov Slovenije med dvema kongresoma. Konferenca bo tako lahko določala ne samo kratkoročno, temveč tudi dolgoročno politiko Zveze komunistov Slovenije. Shajala se bo lahko 91

tudi glede neposrednih aktualnih političnih nalog, dogodkov in vprašanj, o njih razpravljala in sprejela zelo konkretne sklepe in stališča. To ji bo dovoljevala tudi njena sestava, saj imajo občinske organizacije, ki volijo konferenco neposredno dve tretjini njenega članstva, pravico vsaki dve leti zamenjati člane, ki jih one volijo v republiško konferenco. Mislim pa celo še več. Da imajo občinske konference pravico zamenjati člane republiške konference, ki jih same volijo tudi prej, torej, za vsako zasedanje posebej, če menijo, da ti člani ne ustrezajo po svoji stroki ali po svoji sposobnosti nalogam, ki stojijo neposredno pred konferenco. Šlo bi torej za nekakšen odpoklic, ki pa ne bi imel nobenega pečata kazni, ker pri nas odpoklic ponavadi pomeni kazen. Omogočil pa bi kvalitetnejšo sestavo konference in s tem odgovornejše delo pred konferenco. O tem sicer v statutu eksplicitno ne govorimo posebej, mislim pa, da bodo morale ta problem občinske organizacije reševati v okviru svojih pravil organizacije.

Izvršilni organ konference je centrali komite, ki bo njej med dvema zasedanjema kongresa tudi odgovoren. Gre torej za posebno obliko delovanja, za katero menimo, da bo kar najbolj vplivala na sposobnost Zveze komunistov v Sloveniji za hitro reagiranje na posamezne politične dogodke, reševanje družbenopolitičnih problemov in začrtavanje poti za njen nadaljnji razvoj. Glede vloge centralnega komiteja, kakor je opredeljena v predlogu statuta in ki je ob sedanjih razpravah v celoti sprejeta, se kot novost k predlogu pojavlja sekretariat centralnega komiteja. Če lahko za centralni komite ugotovimo, da po sedanjem predlogu prevzema na sebe pravzaprav vse bistvene funkcije dosedanjega izvršnega komiteja, potem bi sekretariat opravljal funkcijo neposrednega operativno izvršilnega organa centralnega komiteja. Centralni komite torej deluje kot kolektivni organ in neposredni izvrševalec politike, ki sta jo začrtala kongres in konferenca. Novost, ki jo uveljavljamo v predlogu statuta, je častno razsodišče. Skoraj enotno se je članstvo odločilo za to, da odpravimo funkcijo in kompetence dosedanjih kontrolnih komisij. Kaznovalno politiko, ki v naši organizaciji izgublja svoj klasični pomen, naj bi prevzele na sebe organizacije Zveze komunistov in njihovi organi. Na tej stopnji razvoja odnosov v Zvezi komunistov kot idejnopolitični organizaciji naj o izključitvi kot edinem disciplinskem ukrepu, o eventualnih pritožbah in sporih razpravljajo naše organizacije ah organi, saj je ta problematika sestavni del njihovega političnega delovanja. Takšna orientacija je v dosedanjih diskusijah bila v celoti sprejeta in potrjena. Vedno bolj pa se v okviru organizacije kaže potreba po uvedbi organa, ki naj bi obravnaval dejanja in vedenje posameznih članov z vidika programskih, moralnih in etičnih načel, za katera se Zveza komunistov bojuje. To nalogo naj bi prevzela častna razsodišča, ki bi bila sestavljena tako, da bi delovala pri občinskih konferencah in kot organ republiškega kongresa. Javno bi obravnavala kršitve, pritožbe in spore s teh področij in predlagala organizacijam Zveze komunistov ukrepe zoper člane, organe ali organizacije. Tu ne gre samo za predlog v zvezi z izključitvijo, temveč tudi za druge idejne in politične ukrepe, ki naj bi jih organizacije Zveze komunistov sprejele zaradi razreševanja sporov. Predlog statuta Zveze komunistov Slovenije, ki ga predlagamo kongresu, je nastal v široki in javni razpravi ob tezah za statut in o predlogu statuta. 0 obeh dokumentih, ki sta bila javno objavljena, so razpravljale vse naše organizacije in dane so bile izredno številne pripombe. Predlog, ki je pred vami, je dopolnjen še s pripombami in predlogi, ki ste jih dobili v kongresnem materialu. Statutarna komisija je vse predloge in pripombe, ki po njenem mnenju prispevajo k uveljavljanju koncepta 92

r

statuta, kakor sem ga obrazložil, upoštevalo. Pri tem nam je bilo jasno, da mora biti koncept predloga statuta izraz konkretne situacije, časa in prostora, v katerem danes Zveza komunistov živi in deluje. In zato nekaterih pripomb in predlogov nismo mogli sprejeti. Menimo pa, da tudi to gradivo lahko prispeva k nadaljnjim razpravam v graditvi nove organizacijske strukture in odnosov v Zvezi komunistov tudi še potem, ko bo statut sprejet. Razvoj Zveze komunistov je proces, v katerem bodo v prihodnosti še nujno nastajale nove spremembe v organizacijski strukturi, oblikah in metodah dela. Izredno pomembni pa bodo tudi statuti občinskih organizacij, v katerih bodo le-te lahko in morale upoštevati svoje specifičnosti. Zdi se mi torej bistveno, da statut opredelimo kot dokument, ki sicer uzakonja določene principe dela v politični organizaciji, vendar hkrati odpira s tem tudi maksimalne možnosti za uveljavitev vsega tistega, kar je in bo novo, bolj učinkovito in bolj v skladu z revolucionarnim razvojem Zveze komunistov. Češkoslovaški dogodki nas še bolj spodbujajo, da krepimo vse tiste demokratične elemente našega organiziranja, ki bodo že v temelju onemogočali birokratizacijo in kakršnekoli oblike nasilja, pa naj gre za odnose v Zvezi komunistov ali zunaj nje. Doslednost v graditvi demokratične, enotne in učinkovite Zveze komunistov, hkrati krepi naše pozicije v mednarodnem delavskem gibanju in v progresivnem razvoju človeštva nasploh. Ugled Zveze komunistov Jugoslavije tedaj ni le nekaj deklarativnega, temveč izvira iz naše družbene ureditve, njene ekonomske in kulturne prosperitete ter humane vsebine, v razreševanju tudi najbolj kritičnih vprašanj samoupravnega razvoja. Prav to pa je po našem mnenju ustvarjalna koncepcija internacionalizma, ki ne more vsebovati nekaj, kar je tuje nekemu narodu. Krepitev demokratičnosti pa seveda ne pomeni legalizacije najrazličnejših pojavnih oblik anarholiberalizma in psevdorevolucionamosti, temveč gre ravno za pospeševanje nasprotnega procesa, polnega resnične demokracije, ki je prvi pogoj za učinkovitost in enotnost glede temeljnih vprašanj samoupravnega razvoja družbe. Prvi statut avantgarde slovenskega delavskega razreda tedaj ni statičen, temveč je predvsem akt, ki spodbuja nove možnosti z novimi vsebinami. Hkrati s tem pa daje odprtost in sproščenost statuta Zveze komunistov Slovenije legalno osnovo naporom v smeri preseganja starega, za učinkovito in bolj sodobno in organizirano delovanje Zveze komunistov Slovenije, s tem pa se Zveza komunistov Slovenije laže odreka uveljavljanju monopola na družbo, predvsem zaradi svojega posebnega položaja v okviru samoupravne socialistične graditve, v kateri politični subjekt, ki se bojuje za oblast, ni več nujen. Posebnost naše Zveze komunistov je spodbujanje samoupravnih vsebin družbenega življenja in uresničevanja tistih kratkoročnih in dolgoročnih komunističnih ciljev, ki odpravljajo materialne in duhovne oblike odtujevanja ali konkretneje, ki grade vedno' humanejše odnose višje stopnje zavesti v teh posameznikih in družbi ter ugodnejši materialni položaj vseh članov socialistične družbe. Osvobajanje človeka se lahko uresniči le v popolnoma svobodni družbi, kar je cilj demokratično zasnovane politične avantgarde Zveze komunistov. Absolutizacija zgolj individualne ah samo družbene svobode pa bi pomenila negacijo obeh v obliki individualne anarhije ali birokratskega centralizma. Zato Zveza komunistov Slovenije, ki izhaja iz takšnega spoznanja v statutu, uresničuje načela, po katerih družba ni svobodna, če niso svobodni ljudje, osebnosti. Še bolj pa je nujno uresničevati ta načela v organizaciji, ki združuje komuniste. Jaz bi, tovarišica predsednica, imel samo še majhen predlog. Namreč po zadnjem sestanku statutarne komisije smo dobili še en predlog, ki ga statutarna komisija v celoti sprejema, pa bi ga mogoče takoj prebral. Gre za spremembo 7. točke statuta, ki govori o problematiki, 93

pravzaprav primeru, če se razpusti ena od temeljnih organizacij. 7. točka omenja, da sklep o ponovnem sprejemu v članstvo sprejme ta in ta. Vendar predlog popolnoma pravilno ugotavlja, da z razpustitvijo organizacije še ni rešeno vprašanje članstva posameznega člana. In zato za sedanjo obliko: lahko sprejme sklep o ponovnem sprejemu v članstvo ZKS, predlagamo, da jo nadomestimo z besedami: sklepa o njegovem članstvu. Torej povemo, da on praktično še ni bil izključen. Vida Tomšič

Tovarišice in tovariši, predlagam, da preidemo na razpravo.

Kdo želi govoriti o statutu? Vojan Rus Mislim, da je nastal nesporazum v proceduralnem smislu. Kaj bo delala komisija, ki jo imamo po poslovniku? Pričakovati bi bilo, da bo komisija o organizacijskih vprašanjih obravnavala nadrobnosti itd., na osnovi teh pa bi potem plenum razpravljal o statutu. Če take predhodne razprave ni, potem je nemogoče v celoti obravnavati statut. Predlagam, da bi bila pozneje nadrobna obravnava s sprejemanjem v plenumu. Če se zdaj razpravlja samo o nekaterih poglavitnih vprašanjih statuta, se tudi strinjam, samo da bo za tem razpravljala komisija, nato pa bi prešli na nadrobno eventualno sprejemanje statuta od točke do točke.

Vida Tomšič

Slišali ste pripombo na proceduro. Delovno predsedstvo je mislilo, da bi lahko v plenumu razpravljali o predlogu statuta, glede na to, da je razmeroma že dalj časa v javni razpravi. Če pa kongres meni, da je mogoče sprejeti predlog tovariša Rusa, da naj bi danes prav tako, kot smo za druge točke dnevnega reda, samo poslušali uvodni referat in bi tudi ta komisija za statut imela jutri posebno sejo, katere bi se lahko udeležili tudi drugi delegati kongresa in bi potem na prihodnji plenarni seji na osnovi poročila dela te komisije sprejemali statut. Kaj meni statutarna komisija? Morda tovariš Dolanc lahko pomaga kongresu k odločitvi? Za kakšno proceduro bi se odločili? Stane Dolanc

Statutarna komisija je predlagala samo statut, ne pa procedure, kako naj bi se statut sprejemal. Statutarna komisija nima nič proti temu, če ima kongres za potrebno, da še razpravlja o statutu. Opozoril bi na dejstvo: Imeli smo dva plenuma centralnega komiteja, ki sta bila pripravljena po obravnavah tez in pozneje predloga statuta v vseh naših osnovnih organizacijah. Ta statut je šel skozi izredno široke in po mojem tudi zelo utemeljene razprave članstva. Dvomim, da bi v tako' široki sestavi lahko o vsaki točki posebej govorili, kot smo rapravljali prej v organizacijah, potem v centralnem komiteju in v komisiji za reorganizacijo in razvoj, statutarnih komisijah in tako dalje. Statutarna komisija nima prav nič proti, če o vseh stvareh še enkrat govorimo. Mislim pa, da gre tu za drug problem, ki se je pokazal tudi že na zadnjem plenumu centralnega komiteja, namreč, da je od vsega statuta vprašanje samo institucija konference. Tu gre za določena 94

stališča, delno sem jih skušal obrazložiti v referatu, za katera nekateri menijo, da je sistem organiziranja vodstvenih organov preveč zapleten, drugi pa, vsaj kakor jaz razumem, premalo kompliciran. Eni mislijo, da bi centralni komite moral biti samo izvršilni organ konference, da praktično kongres tu ne bi imel določene inference nad centralnim komitejem, drugi pa, da bi konferenca morala imeti svoje predsedstvo, ki bi poleg CK bilo nekakšen organ konference, skliceval to konferenco, pripravljal sejo itd. Po debati na centralnem komiteju, na komisiji za organizacijo in razvoj in na statutarni komisiji smo sklenili kongresu predlagati varianto, ki je v statutu in smo te predloge odklonili, hkrati pa rekli to, kar sem skušal v referatu pokazati, da je vse to gradivo pravzaprav izredno dragocen material za nadaljnja razpravljanja o razvoju Zveze komunistov. Za zdaj ne moremo teh predlogov sprejeti. Stane Kranjc

Predlagam, da osvojimo ta predlog, da ima jutri komisija, ki je bila tu izvoljena kot komisija kongresa, sejo, na kateri bodo vsi ti delegati, ki želijo dati svoje pripombe in svoje predloge k izpopolnitvi, navzoči. Komisija naj o tem razpravlja in potem na plenarni seji o tem poroča. Vida Tomšič

Predlog bi formulirali takole: Komisija v sestavi, kot sem jo prebrala, bi sestavljala jedro jutrišnje kongresne komisije, za katero naj bi se delegati po svoji uvidevnosti in interesu odločili. S tem bi za danes prenehali razpravo o statutu in bomo o njem razpravljali potem, ko bo komisija poročala o svojem delu. Se kongres strinja s tako obliko dela o statutu? Da. Hvala. Jutri, 10. decembra 1968, bi kongres razpravljal o poročilih resolucij in statutu, torej o 4. točki dnevnega reda, v naslednjih komisijah.

V komisiji za družbenoekonomske odnose ter za idejnopolitična izhodišča razvoja socialistične republike Slovenije. V komisiji za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti, v komisiji za mednarodna politična in ekonomska vprašanja, v komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov in v komisiji za statut.

Predlagam, da sprejmemo sklep o razporeditvi delegatov v komisije. Imam predlog samo za osnovna jedra za posamezne komisije, za druge delegate in člane centralnega komiteja je predlog, da se razporedijo, kot je razvidno iz predloga, ki ste ga prejeli, ali po lastni želji. Predlagam, da v komisijo za družbenoekonomske odnose in za idejnopolitična izhodišča razvoja SR Slovenije določimo naslednje tovariše, ki skrbijo za delo te komisije: ing. Andrej Marinc — predsednik, dr. Franc Černe, Zvone Dragan, Danica Jurkovič, ing. Janez Strniša, ing. Tone Tribušon, Zoran Polič.

Komisija za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti: dr. France Hočevar — predsednik, Milan Kučan, dr. Boris Majer, ing. Ljubo, Pipan, Marjan Tavčar, Francka Varl, Ciril Zlobec. Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja: Jože Smole — predsednik, Štefan Cigoj, Drago Flis, Nuša Kerševan, Aleksander Kutoš, Vinko Trček.

95

Komisija za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov: Franc Šetinc — predsednik, Franc Avsec, Vlado Janžič, Andrej Miklavčič, Slavko Podmenik, Dino Pucer, Janez Zahrastnik.

Komisija za statut: Stane Dolanc — predsednik, Štefan Cigoj, Andrej Miklavčič, Alojz Briški, Tine Remškar, Cvetka Žnidaršič.

Ali je kakšen dodatni predlog, spreminjevalni predlog za tako razporeditev delegatov v komisije in za tako vodstvo komisij, kot je predlagano. Ce ne, menim, da se kongres strinja in da je izvolil predsedstva komisij. Osnova za delo teh komisij so poročila centralnega komiteja, kontrolne in revizijske komisije, referat tovariša Popita, predlog resolucije in referat tovariša Dolanca. Zaključujem današnje delo kongresa.

96

Razprava v komisiji za družbeno ekonomske odnose in za idejno politična izhodišča razvoja SR Slovenije

97

7/VI

Andrej Marinc

Naša komisija ima izredno obsežno delovno področje od problematike ekonomskega in političnega sistema, razvoja proizvajalnih sil in samoupravnih socialističnih odnosov do idejnopolitičnih izhodišč bodočega razvoja, ki obsegajo celoten sklop vprašanj od gospodarstva do vsebinskega in zlasti materialnega vidika razvoja družbenih služb. Kakorkoli je sprejemljiv očitek, da je problematika obširna, pa ima tak način obravnave svoje prednosti v tem, da gradimo izhodišča bodočega razvoja enotno, s stališča skupnega in celovitega interesa delovnih ljudi in torej ne ločeno, kot smo to pogosto delali v preteklosti. Delo komisije naj bi izhajalo iz naših dosedanjih skupnih naporov, ki smo jih do sedaj vložili v pripravo kongresa. Tu mislim na predkongresne plenume centralnega komiteja in na številne razprave na terenu. V komisiji bomo v razpravi morali dopolniti in kritično oceniti poročilo, ki se nanaša na gospodarski razvoj ter razvoj družbenoekonomskih odnosov med kongresoma, predvsem pa na izvajanje družbene in gospodarske reforme. Na podlagi realne ocene dosedanjega razvoja pa morajo biti naša razmišljanja usmerjena v opredelitev vseh osnovnih vprašanj našega nadaljnjega razvoja. Pozornost bo torej v glavnem usmerjena v razjasnjevanje, dopolnjevanje in izgrajevanje stališč in nalog komunistov, kot jih nakazuje predlog resolucije VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije ter odpira referat »Vloga, mesto in naloge Zveze komunistov pri nadaljnjem razvoju Socialistične republike Slovenije«. V razpravi v komisiji moramo preveriti, ali stališča v gradivu in naloge komunistov nakazujejo vse glavne smeri našega nadaljnjega družbenoekonomskega razvoja in sredstva za razreševanje konkretnih problemov v naši družbi. Poleg resolucije — predlog resolucije je sinteza razprav, ki smo jih imeli v zadnjem obdobju —■ je nujno spregovoriti še posebej o problematiki, ki v referatu in resoluciji morda ni dovolj jasno opredeljena ali pa morda sploh ni zajeta. Zato bi želel poudariti, da naj bi bilo delo komisije v glavnem usmerjeno k izoblikovanju resolucije, tj. k diferenciaciji problemov in nalog, tako da bo resolucija pomenila učinkovit dokument za bodoče delo komunistov Slovenije. Po objavi tez za sestavo resolucije je njena komisija dobila veliko konkretnih pripomb in dopolnitev, kar kaže, da so komunisti v glavnem sprejeli vsebinsko opredelitev osrednjih problemov in nalog. Na drugi strani to kaže na veliko zanimanje in pripravljenost članstva Zveze komunistov, da ustvarjalno sodeluje pri koncipiranju svojega delovnega programa in dogovora. Povsod so v glavnem dajali pripombe, da je potrebno nakazati probleme, ob katere zadeva naša socialistična samoupravna družbenoekonomska praksa, in to čimbolj realno, kot se manifestirajo v življenju. Nekatere zahteve, da postane resolucija povsem konkreten akcijski dokument, pa verjetno niso sprejemljive. Zato predlagam, da pri izpolnjevanju resolucije upoštevamo opozorilo iz referata tovariša Popita, da naj bi bila resolucija temeljni idejnopolitični dokument, ki opredeljuje osnovna izhodišča za delo komunistov, ne pa operativnoakcijski dogovor, ki bi, če bi ga v tem smislu sprejeli, ožil in omejeval ustvarjalno iniciativo komunistov.

Čeravno smo vsi delegati pravočasno dobili osnovne dokumente kongresa, predloge in v nedeljo tudi predlog resolucije, ki je seveda za nas temeljni dokument, mi dovolite, da poizkusim izločiti nekatere dileme in ključne naloge, ki morajo biti predmet naše današnje razprave. Izpopolnjevanje ekonomskega in političnega sistema zahteva delno spreminjanje vloge federacije, republike, občine in delovne organizacije, te morajo svojo vlogo bolj prilagoditi razvoju samoupravljanja. Predvsem gre za proces decentralizacije in deetatizacije mnogih

99

/VI 7*

funkcij države, na drugi strani pa za integracijo gospodarskih in družbenih odnosov na samoupravnih temeljih. Uveljaviti moramo sistem, ki bo omogočal družbenoekonomski razvoj in reproduciral samoupravne socialistične odnose na podlagi lastne logike ter povezoval gospodarstvo in negospodarsko področje v nerazdružljivo celoto. Prav tako je potrebno v okviru vprašanj s tega področja spregovoriti o vrsti problemov, o mestu in vlogi graditve nacionalne oziroma republiške skupnosti, glede razmerij med republikami, federacijo in komunami itd. V okviru tega se odpirajo vprašanja s področja oblikovanja odnosov med razvitimi in manj razvitimi območji, še posebej glede materialnega vidika razvoja družbenih služb, razvoja infrastrukture in seveda z vidika čim večjih ekonomskih in družbenih efektov sredstev, ki jih dajemo v te namene. Pomembno bi bilo oceniti tudi druga vprašanja pri izvajanju reforme, kakor tudi pokazati odpore in zavore v procesu decentralizacije in deetatizacije sredstev glede na postavljene smotre gospodarske reforme in politična izhodišča o povečanju deleža gospodarskih organizacij in proizvajalcev v novo ustvarjeni vrednosti.

Nadalje bi morali jasneje pokazati na vzroke za zaostajanje deetatizacije sredstev, kakor tudi na pota za reševanje delitve po delu ter družbenem dogovarjanju in postavljanju meril za delitev dohodka in osebnih dohodkov. Na mnogih gospodarskih področjih se oblikujejo monopolni organizmi, ki pogosto razpolagajo s presežno vrednostjo delovnih ljudi iz proizvodnih organizacij. Vsiljujejo svoje interese in uhajajo iz integracije interesov delovnih ljudi. Takšne ugotovitve niso naperjene proti nujni visoki stopnji materialne in samoupravne koncentracije, ki je danes imperativ hitrejšega razvoja. Oblikovati moramo nova pota, oblike itd. koncentracije, in to tudi s kritiko nekaterih sedanjih oblik, ki niso v skladu z interesi delovnih ljudi, predvsem pa z odkrivanjem novih, ki jih delovni ljudje sprejemajo. Razvoj proizvajalnih sil in družbe zahteva ne samo iz političnih, ampak predvsem iz ekonomskih razlogov, da moramo izpopolnjevati in nadalje notranje izgrajevati samoupravne socialistične odnose. V praksi je postavljeno vprašanje, kako razvijati samoupravni sistem, da bo zagotavljal večjo učinkovitost in višjo stopnjo družbene in gospodarske integracije ter povezovanje osebnih in družbenih interesov. Pogostna so vprašanja, kako nadalje razvijati samoupravne odnose na področju družbenih služb in izgrajevati specifičen sistem in merila za nagrajevanje po delu. Mnoge dileme izhajajo tudi iz pomanjkljivo opredeljene odgovornosti v samoupravnem sistemu, slabe organizacije dela, pogosto tudi zaradi neznanja itd. Nerešena vprašanja dajejo dejanske možnosti tehnokratskim in birokratskim silam, da se uveljavljajo ter slepo prenašajo rešitve za vrsto zamisli iz drugih družbenih sistemov. Zato je potrebno nakazati praktične rešitve za uspešnejše funkcioniranje samoupravnega sistema, opredeliti ter razmejiti osebno in kolektivno odgovornost, kakor tudi jasneje opredeliti funkcijo vodenja delovnih in poslovnih procesov v razmerah samoupravljanja, ki maksimalno upoštevajo načelo poslovnosti in sodobne tehnike poslovanja. Bitka za tržišče, tako domače kot tuje, in na tej podlagi vključevanje v mednarodno delitev dela je dnevno navzoče v naši gospodarski praksi. Povezana je najtesneje z vprašanji modernizacije in prestrukturiranja gospodarstva. Vendar so razmere, v katerih se borimo za te smotre, otežkočene z realnostjo, ki se kaže v razmeroma nizki stopnji akumulativnosti in še vedno nefunkcionalne amortizacije. Prav tako ne dajejo zadovoljivih rezultatov sedanji zunanjetrgovinski in devizni režim in sedanji predpisi o angažiranju tujega kapitala. Znanost, tako tehnična kot ekonomska in družboslovna, je poglavitni faktor gospodarskega in družbenega napredka v svetu. Izkoriščanje 100

znanstvenih dosežkov, tako tujih kot domačih, pri nas gotovo ni na zadovoljivi ravni. Prav tako stojimo pred odločilno nalogo, kako izboljšati nezadovoljivo strukturo zaposlenih strokovnih in zlasti vodilnih kadrov. Trenutno se zaostruje problematika na področju kmetijstva ter nekaterih industrijskih vej in infrastruktur. Na vseh navedenih področjih se srečujemo s počasnimi premiki v smeri povezovanja, skupnega financiranja ter nastopanja na tržišču, manjkajo torej napori za višjo stopnjo samoupravne integracije. Vsiljuje se vprašanje, s katerimi sredstvi spodbuditi nastajanje integracijskih oblik in takih organizmov, ki bodo dajali ton in smer razvoju celotnih dejavnosti.

Kmetijstvo ima še svoje specifične naloge, ki so vezane na ekonomski, socialni ter družbenopolitični položaj kmeta. Prav tako je potrebno razjasniti vprašanje v nadaljnjem razvoju zasebne dejavnosti in njenem povezovanju z družbeno proizvodnjo ter o razvijanju in vključevanju zaposlenih na tem področju v samoupravne družbenoekonomske odnose. Sedanje delo in vloga poslovnih združenj, bank, zbornice itd. močno zaostajata za procesi, v katerih naj bi se nadomestile etatistične oblike vodenja v gospodarstvu in družbi. Mnogo prešibek je vpliv teh institucij pri dogovarjanju in povezovanju na poslovnem področju, pri usmerjanju razvoja, nastopanju na tržišču ter v politiki delitve dohodka. Naš kongres postavlja v središče pozornosti skladnejši in učinkovitejši razvoj socialistične republike Slovenije; ta naj zagotovi realizacijo osnovnih smotrov razvoja, ki morajo sloneti na interesih delovnih ljudi, to je stabilno rast osebnega in družbenega standarda ter humanejše socialistične odnose. V programu dolgoročnega družbenoekonomskega razvoja Slovenije se morajo nakazati realne dimenzije in družbenoekonomske determinante, pred katerimi stoji naša republika. Pri postavljanju dolgoročne razvojne politike naše republike so zato izredno pomembne jasna opredelitev in na tej podlagi postavljene naloge komunistov v prihodnjem obdobju. Predvsem k temu cilju naj bi bili usmerjeni naši napori v komisiji VI. kongresa za družbenoekonomske odnose in idejnopolitična izhodišča razvoja socialistične republike Slovenije. Na koncu predlagam v imenu delovnega predsedstva še naslednje: formirajmo delovno skupino, ki naj intenzivno spremlja delo kongresne komisije, in to predvsem z dvojno nalogo: da izoblikuje predlog poročila, ki ga moramo posredovati kot komisija na plenarni seji kongresa; poleg tega naj izdela predloge sprememb in dopolnitev kongresne resolucije na podlagi predlogov, ki jih bomo sprejeli tu v komisiji in jih moramo pozneje posredovati komisiji za resolucijo.

V imenu delovnega predsedstva dajem predlog za delovno skupino v naslednji sestavi: Zvone Dragan kot predsednik oziroma poročevalec naše komisije, Danica Jurkovič, Bruno Eler, Rado Dvoršak, Franc Stoj s ter Dolfe Vojsk. Delovni skupini so na razpolago tudi strokovni sodelavci centralnega komiteja. Dajem predlog v razpravo. Se strinjamo s predlogom? Mislim, da se s predlogom strinjamo, zato naj tovariši v tem smislu začno svoje delo.

Jože Oblak Problem iskanja najboljših oblik za financiranje zdravstvenega varstva je nujno povezan z vprašanjem ekonomike v zdravstvu in z ugotovitvijo-, da je to področje še skoraj povsem novo in neobdelano, kar na eni strani opravičuje začetne nerodnosti iskanja najboljše poti za financiranje zdravstvenega varstva, na drugi strani pa neodložljivo zahteva odločnejši študij stanja in znanstveno preučitev potreb zdravstvene

101

službe sploh. Dokončno moramo razčistiti bistvo ekonomike v zdravstvu: 1. kritična ocenitev vrednosti zdravja in zdravstvenih akcij ter škode, ki nastaja, če zdravstvena služba ne deluje; 2. prikaz neposrednega vpliva zdravstvene službe na produktivnost dela m torej na narodni dohodek. Na teh osnovnih izhodiščih bomo, po mojem mnenju, šele lahko gradili nov sistem oblikovanja dohodka v zdravstvu, ki mora zagotoviti predvsem boljšo kvaliteto zdravstvenega varstva in storitev, racionalnejšo porabo družbenih sredstev, ustrezna vlaganja družbenih sredstev v zdravstvo, stimulativnejšo notranjo delitev dohodka in v zvezi s tem boljše nagrajevanje po delu. Razen tega je treba rešiti do danes še nerešen problem razširjene reprodukcije, funkcionalne amortizacije in obratnih sredstev v zdravstvu za pridobivanje materialnih sredstev in v zvezi s tem za krepitev materialne baze samoupravljanja v zdravstvu. Vzporedno s tem pa se mora še nadalje krepiti samouprava socialnega zavarovanja, ki je že s svojim dosedanjim uspešnim delom, čeprav zaenkrat še na precej ozkem manevrskem prostoru, pokazala veliko zrelosti pri reševanju zapletene problematike tega področja. Z zmanjševanjem etatističnih posegov na tem področju in prepuščanjem le-teh samoupravi se bližamo enemu poglavitnih ciljev v razvoju družbenoekonomskih odnosov na tem področju: da bo delovni človek, združen v svojih samoupravljalskih asociacijah, mogel odločati na samoupravnih temeljih o pravici in sredstvih, ki se dajejo in porabljajo na področju socialnega zavarovanja za potrebe zdravstvenega varstva.

Z zadovoljstvom ugotavljam, da predlog resolucije, govorim o točki 6., ki ste jo dali s kongresnim materialom, upošteva pripombe s terena in se bistveno razlikuje od prejšnjih tez in odpravlja pomanjkljivosti prvih tez. Kot ostali delegati sem tudi jaz skrbno prebral sicer zelo dobro poročilo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delu med V. in VI. kongresom Zveze komunistov Slovenije. Pri tem pa sem opazil, da v poročilu ni niti omenjen odstop Izvršnega sveta Skupščine socialistične republike Slovenije decembra 1966. Tega si ne znam razložiti kljub temu, da gre po moji oceni ne samo za izviren dogodek v precej skromni parlamentarni zgodovini slovenskega naroda, temveč tudi in predvsem za nov pojav v slovenskem samoupravljalskem življenju. Takratno deseturno razpravo republiškega in socialnozdravstvenega zbora je popularni zagrebški Vjesnik u srijedu ocenil kot »briljantno parlamentarno debato«. Razprava in nato odstop Izvršnega sveta, na čelu s tovarišem Jankom Smoletom, pa nista odjeknila samo v slovenskem in jugoslovanskem prostora, temveč tudi po vsej Evropi in sta bila v veliki večini ocenjena kot potrdilo dejanske demokracije slovenske samoupravljalske dražbe in njene vitalnosti. Spričo take ocene se mi zdi nerazumljivo, zakaj ni tega centralni komite Zveze komunistov Slovenije v svojem poročilu vsaj omenil.

Bernard Krivec Danes imamo nešteto primerov, ko preveč nadrobni predpisi državnih organov omejujejo iniciativo samoupravljavcev in odrejajo tako politiko, ki zavira ah onemogoča še uspešnejši razvoj upravljanja in gospodarjenja, predvsem pa vodenje uspešne in učinkovite poslovne politike.

Kot zelo pozitivno lahko ocenjujemo prizadevanje državnih organov, sindikatov, zbornic in dragih institucij, ki pripravljajo spremembe predpisov v tem smislu, da se prav ta odnos med funkcijo države 102

in samoupravljanjem spremeni v korist večjih pravic samoupravljavcev in reševanja problemov s svojega področja z večjo samostojnostjo. Nujno je, da imajo delovne organizacije več svobode v prilagajanju organizacije in vodenju podjetja, investicijske politike, v reševanju kadrovskih vprašanj, v reševanju zadev s področja delovnih razmerij in podobno. Sodobno gospodarstvo se razvija danes v polnem razmahu najnovejše tehnične revolucije in prinaša nove koncepcije v proizvodnji in delitvi dela ter organizacije. Tekmovanje s tako organiziranim gospodarstvom in podjetji je mogoče samo v hitrem prilagajanju takemu načinu ob popolni podpori družbe. Samoupravljavci so to pri nas sposobni in so že tudi večkrat dokazali. Z večjimi pravicami in samostojnim reševanjem notranjih odnosov je mogoče to tudi pričakovati in doseči. Zaradi tega bi bilo nujno, da se poleg predvidenih sprememb predpisov, ki so nekateri že bili objavljeni ali so v postopku za objavo, in sicer zakon o podjetjih, spremembe zakona o knjigovodstvu, zakon o sredstvih gospodarskih organizacij, zakon o ugotavljanju o delitvi dohodka v delovnih organizacijah, spremenijo še drugi predpisi, kot so zakon o delovnih razmerjih in drugi, ki kakorkoli omejujejo ali s predpisi nadrobno določajo, kaj sme delovna organizacija in česa ne sme, pa to za državo ni potrebno, tako, da to prepuščajo delovnim organizacijam, da s svojimi internimi predpisi natančno določijo pravice in dolžnosti za svoje člane kolektiva. Tudi ni smotrno, da s številnimi predpisi nalagamo delovnim organizacijam vrsto del, ki morda niso potrebna ali pa je vprašanje, koliko so koristna. Večkrat je izvajanje predpisov komplicirano in drago. Pri predpisih nimamo vedno pred očmi najcenejšega izvajanja predpisa in najenostavnejše poti za dosego potrebnega učinka, pač pa se ta učinek doseže z večjimi stroški kot je to pametno in nujno. Prepričan sem, da so danes podjetja sposobna prav zaradi spremembe strukture zaposlenih, večjega števila in ravni strokovnih kadrov, boljše organizacije, reševati vsa vprašanja, tudi prenehanje delovnih razmerij, samostojno brez podrobnih predpisov državnih organov ali faktorjev zunaj podjetij. Če bi bila delovna organizacija bolj ali v celoti pristojna in poklicana, da to ureja s svojimi predpisi, bi bili predpisi v delovnih organizacijah zanesljivo bolj precizni in bi resnično odločali in predvidevali rešitev o teh potrebnih vprašanjih, prav tako pa bi se marsikdaj tudi odnos do dela, delovne organizacije in njene perspektive izboljšal. Iz svojih izvajanj lahko zaključim, da je zaradi nadaljnjega razvoja samoupravljanja nujno hitreje in dosledneje prilagajati predpise in prepustiti podjetjem, kjer je to mogoče, da sama rešujejo svoje notranje odnose. Nadaljnje predpise, ki se sprejemajo, je treba sprejemati z vidika racionalnejšega poslovanja podjetij. Stališče, ki odobrava uveljavljanje trgovine, bank in drugih institucij v našem gospodarstvu, je popolnoma pravilno in zasluži tudi svojo pozornost v resoluciji, ker lahko iz dosedanje prakse in rezultatov ugotovimo, da je prav po zaslugi trgovine in drugih institucij bil razvoj gospodarstva v zadnjih letih precej intenziven. Zlasti se to kaže že v letošnjem letu.

V trgovini je konkretno več problemov, zlasti kar se tiče obratnih sredstev, investicij in podobno. Ne smemo pri tem pozabiti, da ima trgovina več kot 70 % občasnih obratnih sredstev, kreditov na kratko dobo, da je le 30 % kreditov, ki so stalna obratna sredstva. Trgovina bi morala biti danes sposobna še v večji meri prevzemati zaloge industrije in omogočiti industriji kontinuirano proizvodnjo in zasedbo njenih zmogljivosti. Če bi imela trgovina dovolj kapitala, če 103

bi trgovina lahko držala potrebne zaloge na tržišču, tudi sedaj, ko primanjkuje blaga, bi kupci, to se pravi proizvodna podjetja, lahko imela precej manjše zaloge reprodukcijskega materiala in bi se tako v celoti angažiralo verjetno ne več, ampak vsaj toliko in morda celo manj kapitala kot danes. S takim stališčem kongresa, sem prepričan, je podprto prizadevanje trgovine in drugih institucij v smeri večjih možnosti za njihov nadaljnji in uspešni razvoj.

Stane Hribar

Razvoj gospodarstva Slovenije je terjal koncentracijo kapitala in objektov le na določenih prostorih. Zato so nekateri predeli ostali manj razviti. Stanje se v zadnjih letih popravlja, ker so večje gospodarske organizacije realizirale svoje razvojne programe tako, da so v manj razvitih krajih gradile svoje obrate in druge delovne enote. Tako je tudi na Dolenjskem danes precejšnje število takih obratov in enot, ki pripadajo gospodarskim organizacijam s sedežem zunaj Dolenjske. Aktualen problem je v tem, da so ti obrati in te delovne enote upravljane centralistično, z mnogimi negativnimi posledicami. Navajam le nekatere posledice. Večina obratov in delovnih enot nima svojih organov upravljanja, nekateri jih sicer imajo, toda z omejenimi možnostmi upravljanja oziroma odločanja v teh obratih. V teh obratih in delovnih enotah še ni omogočeno enakopravno sodelovanje in odločanje pri organizaciji proizvodnje, delitve dohodka in celo ne pri tistem delu sredstev, ki so kolektivni in osebni standard proizvajalcev. Neposredni proizvajalci še nimajo možnosti neposredno odločati o presežkih svojega dela. Slabo so tudi informirani o rezultatih svojega dela in o poslovnem uspehu celotne gospodarske organizacije. Centralistično upravljanje kopiči nešteto nerešenih problemov, ki negativno vplivajo na moralo zaposlenih in njihovo delovno vnemo. Povzročajo negodovanje in celo politične ekscese, tudi pri izvajanju pozitivnih ukrepov. Ti nerešeni problemi so zavora za še hitrejši integracijski proces. Ob takem stanju tudi občinske skupščine niso zainteresirane za pospeševanje integracije, ker ob primeru pripojitve svojega podjetja z drugimi zunaj občine izgube partnerja, ki jim je pomagal do zdaj reševati komunalne probleme. Znano je, da matična podjetja s sedežem zunaj občine skoraj po pravilu niso pripravljena reševati komunalnih problemov, čeprav so ti problemi tudi problemi zaposlenih v teh obratih in delovnih enotah. Za take odnose med obrati in centralami nosijo1 odgovornost vsi proizvajalci, med njimi na prvem mestu komunisti, zaposleni v teh gospodarskih organizacijah, ker so premalo delovali za realizacijo idejnih stališč Zveze komunistov pri razvijanju in utrjevanju samoupravnih pravic in dolžnosti. Tudi ti obrati in delovne enote morajo imeti samoupravnost. Samoupravni odnosi med organi upravljanja obratov in matičnih podjetij naj bodo izraz internih aktov gospodarske organizacije, izhodišče razvojnega programa celotnih gospodarskih organizacij in dogovorov med organi upravljanja.

Vladimir Krivic

V predlogu resolucije je poudarjena misel, da krepitev sistema samoupravljanja ter krepitev vloge delavskega razreda omogočata, olajšujeta ter pospešujeta uveljavljanje načela o enakopravnosti in suverenosti narodov v praksi. Lahko dodamo, da tudi uveljavljanje nacionalne enakopravnosti in suverenosti krepi razvoj samoupravljanja in je torej z njim tesno povezano. 104

Mi smo mlada država. Prvi temelji naše državnosti in narodne suverenosti so se postavljali šele pred 25. leti na Kočevskem zboru v času enkratne politične in vojaške borbe slovenskega naroda. Na temelju uspehov, doseženih v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji, se je slovenski narod pod vodstvom delavskega razreda in Zveze komunistov prvič v svoji zgodovini konstituiral v lastno suvereno državo. Zavest o lastni državnosti in njeni vlogi je pozitivno nacionalno čustvo, zavest in ponos, ki iz njega izvirata, sta lahko močni vzpodbudi za hitrejši demokratični in socialistični razvoj ter povezovanje z drugimi narodi na enakopravnih osnovah, pa tudi pomemben činitelj narodnoobrambne moči.

Krepitev pozitivnih elementov in atributov državnosti nikakor ne bi smeli istovetiti z birokratičnim etatizmom ali nacionalizmom, kar se pri nas, verjetno zaradi kratkotrajne državne tradicije, često dogaja. Nedosledno in pomanjkljivo uveljavljanje načela enakopravnosti narodov in njihove suverenosti, kar je bila napaka naše povojne politične prakse bolj ali manj vse do VIII. kongresa in IV. plenuma CK ZKJ, objektivno slabi odporno moč, stabilnost in rast našega demokratičnega, socialističnega in samoupravnega sistema, pa naj si gre za področje gospodarstva, ustavnega reda, narodne obrambe, zunanje politike ali za afirmacijo nacionalne kulture in jezika. Vsakršni nacionalni egoizem, monopol ali privilegij na kateremkoli od teh področij slabi posamezne narode ter enotnost jugoslovanskih narodov in federacije kot celote. Razvijanje nacionalnega ponosa majhnega naroda v zvezi z rezultati, ki jih je dosegel na političnem, gospodarskem, vojaškoobrambnem, kulturnem, športnem ali kateremkoli drugem družbenem področju v konstruktivni in često neenaki tekmi z večjimi in razvitejšimi narodi, lahko največ prispeva k odpravi teženj po zapiranju vase, pretiram nezaupljivosti in k odpravljanju miselnosti, ki je dediščina preteklih stoletij socialne in narodne nesvobode in ki je zasidran še vedno v zavesti našega delovnega človeka in ki je, kot je pravilno poudarjeno v resoluciji, danes največja ovira za naš hitrejši razvoj. Dejstvo, da skoraj ena tretjina Slovencev živi zunaj svoje matične države, nam še posebej nalaga usmeritev k najširšemu povezovanju s svetom. V tej zvezi obstajajo seveda tudi posebne naloge matice glede gojitve narodove kulture in jezika kot zelo pomembnega faktorja medsebojne povezanosti z deli naroda, ki žive zunaj matične države.

Polpretekla in sedanja zgodovina dokazuje, da tudi v dobi znanstvene in tehnične revolucije, povezovanja sveta in narodov s tisočerimi vezmi, širokih gospodarskih integracijskih procesov, ki segajo prek držav in kontinentov, ni mogoč demokratični in socialistični razvoj brez uveljavljanja enakopravnosti majhnih in velikih narodov ter suverenosti vsakega naroda. Priče smo prebujanju in formiranju vrste novih malih in večjih narodov, ki vidijo svojo prihodnost povečini le v demokratičnem socializmu. Že Ivan Cankar je pred več kot 50 leti videl rešitev slovenskega naroda, tedaj naroda proletarca, edinole v socializmu, v vodilni vlogi delavskega razreda in v povezanosti za nacionalno in socialno osvoboditev borečih se jugoslovanskih narodov. Na svetu je danes čez 900 narodov, velika večina (okrog 800) jih je po številu, kulturni in gospodarski moči celo manjša oziroma šibkejša od našega naroda. Tudi iz tega dejstva mora izhajati sklep o pomembnosti naše borbe in naše prakse

105

za uveljavljanje enakopravnosti malih narodov in njihovo medsebojno interesno povezovanje v mednarodnem pogledu. Ostanki starega ali novi pojavi birokratskega etatizma, bodisi na federalni ali na republiški ravni, se danes pri nas tesno povezujejo z nacionalnim hegemonizmom oziroma egoizmom. Če hočemo doseči uspehe pri prizadevanjih za dosledno uveljavitev nacionalne suverenosti in enakopravnosti, se moramo boriti proti pojavom etatizma na vseh ravneh, zlasti na republiški in federalni. Sistem samoupravljanja ni mogoče uspešno razvijati, če bi ga poskušali obiti ali negirati samoupravljanje na republiški ravni, kot je bilo to v precejšnji meri pred brionskim plenumom. Nasprotno, brez razvijanja in utrjevanja samoupravljanja na republiški ravni ni mogoča uspešna borba za isti demokratični proces na zvezni ravni niti v delovnih organizacijah, občinah in drugod. Medsebojna povezanost je očitna. Danes torej odpade precejšen del odgovornosti za ta razvoj na republiške, samoupravne in oblastvene organizme, ki imajo velike možnosti prispevati k pozitivnemu razvoju v naših skupnih organih, v organih federacije, kakor tudi v delovnih organizacijah, občinah in drugod.

Še obstajajo napačna gledanja, da je federacija nekaj nad republiko ali zunaj nje. Nekatere stare neustrezno formirane strukture v organih federacije seveda objektivno podpirajo taka gledanja, vendar lahko predvideno spremembo vloge zbora narodov in druge predvidene ustavne spremembe štejemo kot zelo pomemben korak k odpravi takega stanja. Še obstajajo tudi pogledi o tako imenovanih višjih in nižjih samoupravnih organih v hierarhičnem smislu, čeprav naš ustavni sistem nasprotuje takemu gledanju in uveljavlja popolno ter določeno pristojnost vsakega samoupravnega organa na njegovi ravni. Zato ni mogoče govoriti o višjih in nižjih samoupravnih organih. Za razvoj sistema samoupravljanja je nadvse pomembno izvajanje načela o delitvi po delu. To načelo se ne more uporabiti le za delovne organizacije, ampak tudi za narode in republike. Monopolni položaj nekaterih in položaj drugih gospodarskih panog, ki so večkrat nezaščitene zaradi neustreznega carinskega, deviznega ali kreditnega režima, pri določanju katerega ne sodelujejo enakopravno republike, ustvarja neugodne mednacionalne odnose in posamezne nacionalistično egoistične težnje in politične zaostritve. Nova vloga zbora narodov, kakršna je predvidena v ustavnih amandmajih, bo vsekakor lahko v veliki meri prispevala k odpravi takih pojavov. Krepitev gospodarskih pristojnosti republik, o čemer govori tudi predlog resolucije, je za uveljavitev enakopravnosti naroda najpomembnejše; tako se bo povečala tudi odgovornost za skupno politiko v federaciji in olajšali se bodo demokratični integracijski in kooperacijski procesi v okviru republik in zvezne države ter zunaj njih.

Sedanji predlogi ustavnih amandmajev seveda ne rešujejo vseh perečih problemov, problemov dosledne izvedbe ustavnih načel v normativnem delu ustave, ampak so le najnujnejše korekture, ki so rezultati dosedanjih izkušenj in dosežene stopnje razvoja, bodo pa nedvomno prispevali k odstranitvi nekaterih normativnih ovir pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja v delovni organizaciji, občini, republiki in federaciji. Dovolite mi, da v zvezi s temi mislimi predlagam dopolnitev k predloženi resoluciji. Predlagam, da se za prvim odstavkom II. poglavja doda besedilo, ki sem ga formuliral takole: »Prizadevati si moramo, da se v Jugoslaviji še dosledneje uresničuje načelo enakopravnosti in su106

verenosti narodov na vseh družbenih področjih, pri čemer je pomembno zlasti utrjevati in nadalje razvijati po VIII. kongresu ZK Jugoslavije in po IV. plenumu CK ZKJ dosežene rezultate na področju gospodarstva, narodne obrambe, zunanje politike, pa tudi kulture in nacionalnih jezikov. Komunisti smo se dolžni boriti proti vsem pojavom zlorabljanja nacionalnih čustev v egoistične ali hegemonistične namene, utrjevati lastno nacionalno državnost in suverenost v tesni povezanosti z razvijanjem sistema samoupravljanja na vseh ravneh, krepiti pozitivni nacionalni ponos in narodnoobrambno zavest. Načela enakopravnosti in suverenosti bomo uveljavljali tako v lastnem narodu, v mejah in zunaj meja naše republike, v odnosih med jugoslovanskimi narodi ter v mednarodnih političnih odnosih. Z razvijanjem socialistične demokracije, s sistemom samoupravljanja naš delavski razred in vse delovno ljudstvo omogoča optimalno uveljavljanje enakopravnosti in suverenosti našega naroda in vseh njegovih pozitivnih nacionalnih in demokratičnih vrednot.« Miloš Grmek

Spregovoriti bi hotel o nekaterih bistvenih vprašanjih, ki zadevajo razvoj samoupravnih pravic in notranjih odnosov v združenem podjetju Iskra. Splošno je znano, da ima po naši ustavi vsak državljan pravico do dela, ki pa postane navadna fraza, kadar se ekonomika oziroma organizacija in poslovnost nekega podjetja ne izvajata tako, kot občani, proizvajalci, ali celotni kolektivi pričakujejo. Čeprav opažamo v zadnjem času, v zadnjih letih v združenem podjetju določen napredek tudi glede rasti samoupravnih odnosov, vendar hkrati s skrbjo ugotavljamo, kako se določeni ukrepi in odločitve, ki zadevajo stališča kolektivov in njihovih pravic, izvajajo zgolj administrativno, mimo samoupravnih organov, brez ekonomskih utemeljitev in analiz. Ko se pojavijo take ali drugačne težave, jih vodstvo združenega podjetja rešuje tako, da prenese krivdo na kolektiv, kateremu servira za nameček še prisilno upravo. S to pa so odvzete kolektivu vse pravice, razen pravice intenzivno delati za majhne osebne dohodke in za neštete obljube. V podkrepitev bom navedel samo primer naše tovarne v Sežani, ki izdeluje radijske sprejemnike. Tovarna je namreč že vrsto let pod rentabilnim računom. Njegov delovni uspeh je nezadovoljiv, vendar vodstvo združenega podjetja ni vse do zdaj ukrepalo tako, kot bi sicer ekonomika tovarne in združenega podjetja narekovala. Pri tem se nujno vsiljuje vprašanje, ali je politika združenega podjetja pravilna, če v trenutku, ko nastanejo ekonomske težave, teh ne rešuje z ekonomskimi ukrepi, temveč administrativno s prisilnimi upravami, katerim pa tudi ne omogoči nadaljnjega uspešnega dela, ker ne zagotovi vsaj minimalnega rednega dela, niti ne sproži nobene solidarnostne akcije v združenem podjetju.

Zaradi konkretnosti naj navedem samo nekaj podatkov o finančnem položaju naše tovarne. Poslovna izguba v letih 1965, 1966, 1967 in 1968 znaša 10 milijonov novih dinarjev. Ta problem se vleče že toliko let, a vse do danes še ni rešen. Ta podatek je več kot zgovoren podatek za organizacijsko sposobnost združenega podjetja, ki se kaže zlasti v zdrobij enosti združenega podjetja, slabi poslovnosti, pomanjkanju tehničnih in ekonomskih programov, uspešnih komercialnih in finančnih posegov itd. Napačno bi bilo misliti, da združeno podjetje ni sposobno vsega tega izvesti, zato ima ali bolje rečeno, je imelo dovolj visoko kvalificiranih kadrov, ki pa so odšli iz podjetja iz raznih vzrokov. Na vse pripombe, ki jih dajejo kolektivi in organi samoupravljanja, pa vodstvo združenega podjetja odgovarja lakonično, da je to problem, ki ga vodstvo združenega podjetja ne more rešiti, češ da je to združeno 107

podjetje pač tako organizirano. Mi menimo, da nas takšen odgovor ne more zadovoljiti, in to iz preprostega vzroka, ker samoupravni organi niso podrobno in objektivno obveščeni o stanju v združenem podjetju, zaradi tega ne čutijo kolektivne solidarnosti niti dolgoročne politike poslovnosti združenega podjetja. Posledica tega je, da se vsak kolektiv zapira v svoje interesno področje, ne meneč se za probleme in težave v okviru združenega podjetja. V podkrepitev navedenega naj povem, da doslej noben kolektiv, v katerem je bila uvedena prisilna uprava, ni sprejel te kot realnost, kot začasen ukrep, ki ga bo združeno podjetje v solidarnosti drugih kolektivov uspešno izvedlo, temveč kot nujno zlo, zaradi katerega se tudi še nadalje počuti osamljenega. Za nas komuniste ni najbolj pomembno, kako nekaj posameznikov gleda na vprašanje poslovnosti združenega podjetja, zanima pa nas toliko bolj, kako posamezen ukrep vpliva na politično razpoloženje proizvajalcev, zlasti kako to vpliva na delo političnih organizacij združenega podjetja in posameznih tovarn. Menim, da je ta problem v kolektivih zelo občuten, katerega moramo potem izgrajevati komunisti v proizvodnji in tudi nositi vse breme za odgovornost, nesolidamost med kolektivi ter na odgovornost posameznih vodilnih uslužbencev. Za nadaljnjo rast samoupravnih pravic in demokratizacije notranjih odnosov bomo morali komunisti odstraniti vse tisto, kar zavira uveljavljanje človeštva, človeka-proizvajalca v našem samoupravnem mehanizmu in pri razvijanju humanih socialističnih odnosov, doseči večjo solidarnost v okviru združenega podjetja, ker bomo le tako odstranili vse slabosti, ki zavirajo hitrejši razvoj posameznih tovarn in združenega podjetja. Jože Setnikar Energetsko gospodarstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena. Zato se danes njegova razširjena reprodukcija delno financira z obveznimi posojili, ki so predpisana s posebnimi zveznimi in republiškimi zakoni. To je eden izmed glavnih vzrokov za premalo učinkovito uveljavljanje samoupravljanja vseh gospodarskih organizacij, ki sodelujejo pri financiranju razširjene reprodukcije energetike, financiranje razširjene reprodukcije v energetskem gospodarstvu z zakoni predpisanimi posojili ni v skladu s cilji ekonomske reforme. Taka ocenitev je utemeljena, ker se sredstva delovnih organizacij kot obvezna posojila odvajajo ne glede na stopnjo njihove potrebe po energiji. Poleg tega pri obveznem oddvajanju sredstev posojilodajalci niso zainteresirani na optimalnem izboru energetskih objektov, na njihovi ceneni graditvi in ekonomičnem obratovanju po dograditvi. Če pa bi tak interes obstajal, pa nimajo možnosti za uspešno sodelovanje.

Zaradi navedenih negativnih posledic je potrebno obvezna posojila zamenjati s samoorganiziranjem gospodarstva, ki bo temeljilo na interesih in potrebah delovnih organizacij po energiji. Današnje stanje razvoja samoupravnih odnosov ob hkratnem etatističnem poseganju v gospodarska dogajanja ne spodbuja dovolj energetskega in drugega gospodarstva, da bi z lastno iniciativo razreševalo problem financiranja razširjene reprodukcije po načelih medsebojnega sodelovanja v skladu z interesi razvoja posameznih delovnih organizacij. Omenjene težave nastajajo zlasti v energetskem gospodarstvu, ki razpolaga z velikimi družbenimi sredstvi, ustvarjenimi v celotnem gospodarstvu, ne da bi to gospodarstvo imelo ustrezen vpliv na razpolaganje s sredstvi in na gospodarjenje z njimi. Prikazana negativna usmeritev samoupravljavske prakse omogoča zlasti nerazvite oblike samoupravljanja, ki se često spreminjajo v fasado, za katero se uspešno uveljavljajo razne lokalistične, individualistične, zlasti pa monopolistične težnje. 108

Perspektivni razvoj samoupravljanja mora v interesu širše družbene skupnosti odpraviti prikazane deformacije. Z gospodarsko reformo so se sredstva za razširjeno reprodukcijo v gospodarstvu prenesla na delovne organizacije z namenom, da bi proizvajalci sami prevzeli skrb za njeno uspešno izvajanje. Proizvajalci bodo zaradi svoje množičnosti in s tem pogojene razdrobljenosti sredstev v lastnem interesu iskali oblike in možnosti za integracijo ter za koncentracijo sredstev na podlagi dogovarjanja med delovnimi organizacijami. Tako reševanje obravnavane problematike prinaša bistvene kvalitetne spremembe v primerjavi z administrativnim upravljanjem. Terja pa hkrati ustrezno izpopolnjevanje samoupravnega sistema v okviru integrirane delovne organizacije in v okviru širše družbene skupnosti. Nedvomno je, da ga ne bo mogoče realizirati samo s parolami in deklaracijami, ampak le s tako politiko medsebojnih odnosov, ki bo posamezne delovne organizacije spodbujala, da bodo iskale povezavo z drugim gospodarstvom ter tako po samoupravni poti dosegle skladen razvoj slovenskega gospodarstva.

Energetsko gospodarstvo potrebuje za razširjeno reprodukcijo energetskih kapacitet, ki jih terja razvoj gospodarstva, velika družbena sredstva. En del teh sredstev naj predstavlja akumulacija, ki je vkalkulirana v cenah posameznih vrst energije. Preostali del finančnih sredstev pa naj bi prispevalo drugo gospodarstvo1 na podlagi medsebojnih dogovorov in sporazumevanja. Sodelovanje gospodarstva z energetskim gospodarstvom temelji na življenjskem interesu celotnega gospodarstva po potrebni energiji, brez katere je vsak nadaljnji razvoj oviran ah pa tudi nemogoč. Zato je gospodarstvo zainteresirano, da hkrati s svojim razvojem sodeluje pri skupnih vlaganjih v energetske objekte. Poglavitne smernice za tako dogovarjanje pa daje srednjeročni in dolgoročni načrt razvoja gospodarstva, katerega sestavni del je tudi program razvoja energetike. Zaradi tega je potrebno izpopolnjevati samoupravni sistem na nivoju integriranega podjetja, na nivoju koncentriranih finančnih sredstev delovnih organizacij in na ravni širše družbene skupnosti. Samoupravni sistem v okviru integriranega podjetja je treba v prvi vrsti izpopolnjevati na podlagi načela delitve dohodka po doseženih rezultatih združenega dela ter ga razvijati v smeri utrjevanja in uveljavljanja samoupravljavske solidarnosti. Pri tem je potrebno doseči bistvene spremembe dosedanjega upravljanja pri poslovanju bank tako', da o razpolaganju s finančnimi sredstvi delovnih organizacij odloča gospodarstvo. širša družbena skupnost mora biti kot najvišji samoupravni organ pristojna za odločanje o vseh zadevah, ki se tičejo celotnega gospodarstva na njenem območju. Zato bi morala zlasti odločati o cenah posameznih vrst energije, ob upoštevanju potreb gospodarstva po ceneni energiji. Le tako bo gospodarstvo s svojimi finalnimi proizvodi lahko uspešno konkuriralo na domačem in tujem trgu.

Borut Jenko

Odnosi med proizvodnjo in porabo se lahko rešujejo centralistično ali pa se jih prepusti dinamiki tržišča. V prvem primeru govorimo o centralnem vodenju gospodarstva, ko delavec ali delovna organizacija ne more samostojno ustvarjati svoje gospodarske politike, ko ne more in mogoče tudi ne sme prisluhniti potrebam in povpraševanju, ali pa se ta »posluh« zavleče tja do prihodnjega leta. Delovna organizacija ne more zaživeti bolje kot bi hotela, res pa je, da tudi umreti ne more. Delavcu je plača zagotovljena. V drugem primeru, za katerega smo se

109

že nekaj let po osvoboditvi odločili tudi pri nas, pa je ustvarjalna spodbuda prepuščena delovnim organizacijam. In za vse to moramo poskrbeti mi, proizvajalci sami z vso odgovornostjo. Pojem vodenja podjetja se je s prejšnje »poslušnosti in dirigiranja« preobrazil v pojem samostojnega ustvarjanja. Ta preobrazba je potegnila na svetlo niz kakovosti, kot so: iznajdljivost, volja, poštenost, sposobnost organiziranja, vodenja, strokovnost, torej izobrazba, sposobnost občevanja z ljudmi, poznavanje psihologije človeka in psihologije dela ter odgovornost kot eno bistvenih kvalitet v sedanjih odnosih gospodarjenja. Delo v moderni delovni organizaciji lahko potemtakem razdelimo v dve komponenti. Prva je razvijanje in oblikovanje proizvodov, organizacija dela in delovnih postopkov, skrb za varnost delavcev, komerciala in podobno. Druga komponenta pa je proizvodnja. Delavce, ki delajo v prvi komponenti dela delovne organizacije, lahko imenujemo vodilne delavce in sestavljajo jedro strokovnega kolegija v delovni organizaciji, delavce, ki pa skrbe za proizvodnjo, pa neposredni proizvajalci. Eni in drugi morajo imeti ustrezne kvalitete, ki sem jih maloprej naštel. V opisani shemi delovne organizacije se je v naši socialistični družbi pokazalo delavsko samoupravljanje kot nujno. Pri tem mislim na delitev dohodka po socialističnem načelu: nagrada po vloženem delu. Višina dohodka je življenjskega pomena za neposrednega proizvajalca, ki sestavlja v družbi večino. Zato je potrebno, da neposredni proizvajalec direktno kontrolira izvrševanje nalog, za katere so zadolženi vodilni delavci in spremlja dosežke njihovega dela. V delavskem samoupravljanju vidim dve glavni nalogi, ki jih lahko preprosto izrazimo takole: prva naloga je, skrbeti za čimvišji skupni dohodek delovne organizacije, ki bo pridobljen na pošten in zakonit način, druga naloga pa je skrbeti za to, da bo skupni dohodek pravilno razdeljen med udeležence v skupni proizvodnji. To sta dve odgovorni in težki nalogi, ki pa potegneta za seboj še kup drugih nalog. Kako naj jim bo delavec, neposredni proizvajalec, kos? Pomoč za rešitev tega vprašanja lahko poiščemo v primernem mehanizmu samoupravljanja, ki bi ga skušal zajeti v štirih točkah: 1. Osnovno politiko delovne organizacije, plan, investicije, koncept organizacije dela in upravljanja podjetja, načelno kadriranje, delitev dohodka morajo določati organi delavskega samoupravljanja. Iz politike izvirajoče naloge morajo razdeliti ustreznim strokovnim službam ter postaviti roke za njihovo izvršitev.

2. Strokovne službe morajo sprejeti ustrezne odločitve in ukrepe v skladu z dobljenimi nalogami. 3. Organi samoupravljanja morajo izvajati kontrolo nad izvrševanjem nalog, toda spremljati morajo predvsem rezultate nalog, na podlagi katerih lahko o pravem času in s pravo mero korigirajo svojo poslovno politiko. 4. V primeru neizpolnjenih nalog morajo organi samoupravljanja poklicati na odgovor vodilne delavce in primemo ukrepati.

Vodenje osnovne politike podjetja izvajajo organi upravljanja ob tesnem sodelovanju s strokovnimi službami. Te pripravijo projekte, ki jih dajo organom upravljanja v obravnavo in potrditev. Formalno je načelom delavskega samoupravljanja zadoščeno, je pa vprašanje, koliko so samoupravljavci, neposredni proizvajalci sposobni ocenjevati in koliko si sploh upajo poseči v obravnavo in kritiko projektov. In še vprašanje, ki iz tega sledi: kdo nosi več odgovornosti za potrditev danega projekta — »nekvalificiran samoupravljavec« ali strokovna služba. Največ odgovornosti nosi strokovna služba. Organi samouprav110

Ijanja morajo od nje zahtevati dokumentirano garancijo za zamisel in izvedbo projekta, ki bo bistveni element poslovne politike podjetja in ki mora v zadnji fazi povrniti stroške in ustvarjati dohodek. Pri tem pa je treba spet paziti, da z zastarelostjo mišljenj ali nezaupanjem ne zavirajo pogumnega nastopa delovne organizacije na domačem in tujem tržišču, kar pa je večkrat pogoj za uspešnost in doseganje velikih poslovnih ciljev. Druga točka, ukrepanje strokovnih služb, bo prišla do izraza le, če si bodo organi delavskega samoupravljanja zagotovili odgovornost vodij strokovnih služb. Zatoi pa je nujno naslednje: Določiti je treba delokroge, pravice, dolžnosti in odgovornosti delovnih mest. Vzpostaviti sistem v principu hierarhije. Odgovornost vodstvenega kadra zaostriti v tem, da jih zadolžimo za kontrolo dela vseh podrejenih delavcev, to pomeni, da sami odgovarjajo za napake ali neizvršene naloge v službah, ki jih vodijo. In nazadnje je treba izdelati tudi merila za ocenjevanje uspešnosti vodilnega in tehniškostrokovnega kadra in izdelati sistem nagrajevanja po uspešnosti. Organi upravljanja morajo prijeti vodilnega delavca v primerih, da le-ta ne izpolnjuje ali napačno izpolnjuje zadane naloge. Njegova odgovornost je lahko kazenska, disciplinska, materialna, moralna ali strokovna-delovna. Zadnja je najbolj povezana z izpolnjevanjem delovne naloge in zajema: tehnološke rešitve, organizacijo dela, planiranje po količini, roke, raziskave in podobno. Neizpolnitev delovne naloge ali napačna izvršitev je lahko posledica strokovne nezmožnosti ali pomanjkanje ene od odgovornosti. V obeh primerih je nujno, da se sprejmejo ustrezni ukrepi. V danih razmerah opažam dokaj trdno povezanost in razumevanje med neposrednimi proizvajalci in vodilnimi delavci, predvsem v tistih delovnih organizacijah, kjer je nekaj vsakdanjega trd in neizprosen boj za obstanek na tržišču, kjer si eni in drugi prizadevajo za izboljšanje položaja podjetja, da pa zija v podjetjih, ki slabo gospodarijo; vzrok je lahko v strokovni nemoči ali brezbrižnosti vodilnih delavcev ali pa v zavoženi kadrovski politiki med neposrednimi proizvajalci in vodilno skupino. Menim, da je naloga naše organizacije v tem, da se bori za zbližanje, za zlitje vodilnega kadra in neposrednih proizvajalcev v strnjeno delovno enoto, ki bo kos današnjim burnim dogajanjem poreformskega gospodarjenja. Poti za dosego tega cilja pa so: delavcu proizvajalcu dajati čim več strokovne in ekonomske izobrazbe. Obstoječi vodstveni kader vključiti v naše družbenoekonomsko dogajanje; pri tem bi opozoril, da mu moremo vendarle dopustiti časa za njegovo strokovno izpopolnjevanje. Skrbeti za to, da bo čim več delavskih otrok dobilo visoko izobrazbo in nazadnje strokovni kader, ki se je nabil v centrih, poslati na periferijo, kjer dela in živi, se bojuje in žal tudi umira velika večina naših delovnih organizacij.

Zvone Černe Slovenska bombažna tekstilna industrija proizvaja skoraj eno tretjino ali natančneje 31,8 % bombažnih in mešanih tkanin v Jugoslaviji. Zaposluje 24.000 ljudi, od tega dela v bombažni tekstilni industriji 18.500 delavcev. Te podatke navajam zato, da poudarijo probleme, o katerih bi želel govoriti. Torej, slovenska tekstilna industrija preživlja nemajhen del slovenskih prebivalcev, zato ni vseeno, kako se tako močna veja industrije razvija, najmanj vseeno pa je nam, ki v tej industriji delamo. Spričo rastočih potreb in naraščanja števila prebivalstva tudi v zelo razvitih državah v zadnjih letih pospešeno modernizirajo tekstilno industrijo, tako da lahko rečemo, da je na najvišji stopnji razvoja tekstilna industrija v bogatih industrijskih državah na svetu.

V slovenski bombažni tekstilni industriji se zadnji dve leti ne moremo pohvaliti s posebnimi uspehi. Nasprotno, ugotavljamo lahko viden zastoj, ki je že začel resno ogrožati normalen razvoj, v nekaterih podjetjih pa vidno nazadovanje. V podkrepitev tega navajam nekaj podatkov iz posameznih ekonomskih elementov.

Dohodek je začel močno upadati, tako da je večina podjetij bombažne tekstilne industrije na robu delitvenih možnosti. Letni dohodek se je zmanjšal v primeru z letom 1966 za 17 % ali za dobrih 50 milijonov novih dinarjev. Osebni dohodki v tej industrijski veji so precej pod slovenskim povprečjem, saj so letos znašali mesečno 775 novih dinarjev. To potrjuje, da delitev v korist osebnih dohodkov ni bila pretirana. Preostala sredstva za sklade niso pomembna ter ne omogočajo večjega posega v razširjeno reprodukcijo, čeprav bi bila vsaj večja modernizacija te industrije še kako potrebna.

Izrabljenost delovnih priprav znaša 73 %. Torej je sedanja vrednost še 27 %. Imamo pa podjetja, ki imajo samo 15 % vrednosti v delovnih pripravah. Pri tem je treba poudariti, da odpisi v bombažni tekstilni industriji niso maksimalni, ki bi hitro vračali amortizacijska sredstva. Nasprotno, vedno so nastajali ekonomski momenti, ki so onemogočali hitrejše vračanje sredstev, tako da se neka visoka amortizacija ni mogla formirati. Tu se spominjamo časov zamrznjene amortizacije, plafonirane cene, nizke izvozne cene, znižanje cen zaradi velikega uvoza. Amortizacijska sredstva se v nekaterih podjetjih vidno manjšajo,, kar daje misliti, da se na račun amortizacije rešuje dohodek podjetij, da sploh lahko izplačujejo že tako nizke osebne dohodke. Tako bi lahko rekli, da se že načenja substanca nekaterih podjetij, kar nikakor ni v korist naši nacionalni ekonomiki. Z obstoječimi amortizacijskimi sredstvi se pa nadomeščajo in modernizirajo le nujno potrebni stroji, to je spričo sedanjega stanja tehnike odločno premalo. Del amortizacijskih sredstev se pa uporablja za odplačilo s predpisi naloženih anuitet za obratna sredstva. To je za sredstva, za katere amortizacija sploh ni namenjena, kar pomeni dodatno k že tako žgočim problemom, sistematično in prikrito dezinvestiranje. Če seštejemo ostanek dohodka in amortizacije, ugotavljamo v dveh letih zmanjšanje za 26 %, kar je zelo veliko. Če se bo to še nadaljevalo, ne bo mogoče govoriti o kakšni uspešni konkurenci na zunanjih tržiščih, kajti danes so rentabilna le tista podjetja, ki imajo visoko produktivno sodobno tehnično opremo, visoko stopnjo organizacije in sposobne ljudi. Poleg navedenega je v zadnjih letih močno poudarjeno pomanjkanje obratnih sredstev, ker mora industrija vedno bolj kreditirati trgovino. Tako se je povečal obseg terjatev v slovenski bombažni tekstilni industriji. Leta 1965 je bilo terjatev 80 milijonov novih dinarjev ali za 31 dni, 30.9.1968 je pa to naraslo na 240 milijonov novih dinarjev ali na 81 dni. Devizni sistem: Slovenska bombažna industrija je s sedanjim _ nepravičnim deviznim režimom zelo prizadeta in v neenakem položaju z enakovrstno industrijo v drugih republikah. Ta krivica je spodbudila nekatera podjetja, da so sprožila celo ustavni spor. Dosedanji devizni režim temelji na osnovah iz leta 1966, ko je republiška podružnica Jugobanke verjetno po sugestijah višjih gospodarsko političnih faktorjev prelivala devizne kvote iz tekstilne industrije v druge veje gospodarstva, medtem ko v nekaterih drugih republikah v državi takšnega prelivanja ni bilo. Zato imamo takšne anomalije, da ima eno podjetje naše stroke za 1 izvožen dolar pravico do nakupa v višini 0,82 dolarja, drugo pa za en

112

izvožen dolar lahko kupi za 13,5 dolarjev reprodukcijskega materiala. Jasno, da so s tem dane možnosti za neenakomerno pridobivanje dohodka v isti industrijski veji. Dogaja se celo, da nekatera podjetja ob minimalnem izvozu prodajajo pri nas devize po višjih cenah. Menimo, da takšna devizna politika ni pravična, kar je po dolgotrajnem dokazovanju uvidel tudi zvezni izvršni svet, ki je za omilitev tega problema dodelil 5 milijonov 200 tisoč dolarjev jugoslovanski tekstilni industriji v juniju tega leta. Vsi vemo, da je izvoz nuja, kateri se ne moremo izogniti. Kot človek iz proizvodnje bi celo dejal, da delamo zelo radi za izvoz, ker so naročila navadno veliko serijska, vendar pa dohodka pri izvozu ni zaradi že znane domače in tuje carinske politike in raznih tujih omejitev. Zato se nam nikakor ne zdi prav, da je tisti, ki več izvaža, bolj kaznovan.

Uvoz. — Močno neuravnovešen uvoz tekstilnih izdelkov je v zadnjih treh letih močno zavrl normalno poslovanje v številnih podjetjih. Po podatkih tekstilnega inštituta v Mariboru je bilo brez repro-materiala uvoženo vsega tekstila v Jugoslavijo v letu 1966 za vrednost 1 milijarde 100 milijonov novih dinarjev, v letu 1967 za 1 milijardo 147 milijonov novih dinarjev, z upoštevanjem zakonite marže in davka, vendar brez carin. Leta 1968 se je pa uvoz še povečal za približno 35 % v primeri z letom 1967. Poudarjamo, da nikakor nismo proti uvozu, vendar naj se uvaža tisto in toliko, kolikor potrebujemo. Če smo se odločili za tržnoplanski sistem gospodarjenja, mora tu biti nekdo, ki skladno urejuje želje, možnosti in potrebe. Uvoz nas namreč dvakrat udari, in sicer prvič, roba ostaja v skladiščih, na drugi strani pa trgovina zavlačuje plačevanje, ker se mora uvožena roba plačevati brez odloga, zato se je tudi kreditiranje trgovine povečalo v slovenski bombažni tekstilni industriji za približno trikrat v primeri z letom 1965. Poudarjam, da nanizane gospodarske težave niso problem samo enega podjetja, pač pa celotne industrijske veje, predvsem večjih podjetij. Ker so to temeljna vprašanja, so tudi stalno navzoča pri delu samoupravnih organov in organizacij Zveze komunistov v podjetjih. Ne prosimo^ za kakršenkoli izjemen položaj ah prednosti, upravičeno pa zahtevamo enakopravne pogoje gospodarjenja v naši industrijski veji in zunaj nje.

Menim, da na področju gospodarjenja ne sme biti nepoštene diskriminacije, pač pa mora za dosego' boljših uspehov prevladovati odločen boj za visoko storilnost, za donosnejšo in cenejšo proizvodnjo. France Černe Tovariš sekretar Popit je sicer v drugi zvezi dejal, da je pri nas premalo zastopana znanost v političnem delu. To trditev bom razširil, da gre še za vse premajhno prisotnost znanosti v vsem našem družbenoekonomskem razvoju, za premajhno skrb, da bo jutri ta bolj prisotna v našem razvoju. To nezadostno prisotnost znanosti čutim tudi v predlagani kongresni resoluciji.

Da boste pravilno razumeli to trditev, mi dovolite tale logični sklep. Če je znanost res pomanjkljivo prisotna v vsem našem družbenem dogajanju, potem je logično, da je naš socializem še vedno potencialno nezadostno znanstveno razvit in ima potencialne možnosti, da bi bil še bolj učinkovit. Saj smo vendar dediči znanstvenega in ne utopičnega socializma! Zato nameravam spregovoriti nekaj besed prav o razvoju znanstvenega socializma kot koncepta družbenega razvoja, bodisi jugoslovanskega ah pa našega ožjega, slovenskega območja. 113

8/VI

Prvo vprašanje se nanaša na sam sistem in koncipiranje nadaljnjega razvoja. Prav gotovo se vsi strinjamo, naj bi sistem in tudi nadaljnji razvoj proizvajalnih sil razvijal nove socialistične, to je svobodnejše odnose med ljudmi. Toda, kaj pomenijo svobodnejši odnosi? Dovolite mi dialektično formulo, ki jo je izrekel Marx: Kar je spoznano kot objektivno nujno, je racionalno, je svobodno. Torej po tej dialektični logiki je spoznanje objektivne nujnosti pogoj svobode, pomeni razvijanje vse bolj racionalnega ali logičnega v naših institucijah, v vseh oblikah upravljanja, v vseh gospodarskopolitičnih ukrepih. Toda sedaj morda samo retorično vprašam — da se vrnem k začetnemu vprašanju — če znanost ni dovolj prisotna v naših pripravah za odločanje na vseh ravneh, potem gotovo nismo dovolj racionalni in s tem tudi nismo dosegli dovolj svobode za družbo, za proizvajalca.

Prav zato moramo še nadalje razvijati znanstveni socializem, ki je oplojen z vsem iznanostmi in na podlagi katerega bo proizvajalec laže odločal in kontroliral delovanje strokovnih služb. Lahko bo kdo dejal, da je tako pojmovani znanstveni socializem, kot sem ga začrtal, v nasprotju s »samoupravnim socializmom«. Samoupravni socializem mora biti prav znanstveni socializem, le toliko pa tudi institucionalna oblika najvišje zgodovinsko dosežene humanizacije človeških odnosov in svobode za vse delovne ljudi, kar je objektivno nujno. To, kar je nujno, mora delati tudi vsak samoupravljavec, hote ali nehote, prav zato, da razvija maksimalno možnost za jutrišnjo še večjo svobodo zase in za druge. Seveda pa mu moramo pomagati, da bo spoznal, kaj je racionalno, da bo lahko odločal in kontroliral odločitve. Na podlagi takšnega pojmovanja bomo kaj kmalu spoznali predvsem dvoje:

Prvič, da ni vse, kar se dela v gospodarstvu ali izven gospodarstva pod nazivom samoupravljanja po načelu »delaj, kar hočeš«, kot si nekateri tehnokrati predstavljajo, že svoboda za delavski razred. Primitivno je npr. mišljenje, da je sproščanje blagovnih zakonitosti pri nas glavna značilnost sedanje etape izgradnje socializma, da s čimvečjo svobodo proizvajalca kot blagovnega proizvajalca postaja naša družba svobodna itd.

Takšno pojmovanje svobode se lahko maščuje prav tistim, ki menijo, da delujejo v imenu te svobode, to je samim samoupravljalcem. Družba, ki dopušča stihijo blagovnih zakonov, je po Marxu še nesvobodna družba. Socialistična družba pa ne more biti nesvobodna družba. Drugo spoznanje pa je, da se prava svoboda proizvajalca lahko pojavlja šele v skupnem, združenem delu, torej v naj višji individualni kreativnosti dela kot v ozki povezanosti, koordiniranosti planiranja skupnih akcij ob delitvi dela na vseh ravneh samoorganiziranega gospodarstva.

Toda znanstveni socializem, razvijajoč se na podlagi spoznane nujnosti na vseh ravneh, ob pomoči vseh vej znanosti, zlasti humanističnih, ni samo vizionarna oblika razvijajoče se svobodne socialistične družbe, ampak je in tudi mora biti vsestransko kreativna družba. Znanost se mora v tej družbi pretvarjati iz kritika in razlagalca sveta v aktivnega snovalca in preoblikovalca tega sveta. Brez visoke kreativnosti vsakega proizvajalca na temelju znanstvenih dosežkov ni prave perspektive celo za socializem.

Ta problem svobodno razvite kreativnosti je še posebno pomemben za slovenski narod, ki išče svoj obstoj in razvoj v družini drugih narodov. 114

Smo lahko ponosni dediči Prešerna in Cankarja, toda ne bomo ostali vredni te dediščine, če ne bomo obvladali tehnologije modeme industrijske družbe prav z vsestransko organizirano materialno in duhovno znanstveno kreativnostjo. Bojim se, da že kasnimo tako v tehnološkem pogledu kot v kulturni poziciji, v okviru jugoslovanskih narodov kot v evropski skupnosti narodov. In zakaj? Ker premalo upoštevamo ideje znanstvenega socializma. Niso redki primeri, da istovetimo celotni družbeni napredek z razvijanjem čiste blagovne proizvodnje, z vulgarno komercializacijo vseh oblik življenja. Ah niso protesti študentov in delovnih ljudi v tujini in doma zgovorna priča, da je modema, visoko komercializirana civilizacija zašla v slepo ulico? Da se razumemo: še posebej kot ekonomist ne trdim, da je treba delovati, gospodariti mimo ekonomskih zakonov, da je moč ob revščini materialnih dobrin razvijati bogato kulturo, razvejano znanstveno misel ipd. Toda velja podčrtati nasprotno' misel, da tudi materialno bogastvo dobrin še nikakor ne pomeni bogastva kulture, etike in znanosti. Ob visoki produkciji materialnih dobrin imamo lahko tudi globoko krizo duhovnih vrednot in idej. Za mene ni nikake avtomatske transformacije materialnega bogastva v duhovno, za to so potrebne subjektivne, progresivne sile z visokimi življenjskimi etičnimi načeli. Ko govorimo o konceptih našega nadaljnjega razvoja, tudi kot primer za druge narode, moramo izhajati iz teh kompleksnih premis znanstvenega socializma. Zavedati se moramo, da je naša prihodnost začrtana z včerajšnjim delovanjem od osnovne šole dalje. Namesto neprestanih reform pričnimo z jasnejšo in dolgoročnejšo borbo za novo, znanstveno metodiko vseh oblik življenja, ki naj bi vsakega Slovenca spreminjala v novo, kreativno, družbeno angažirano in nacionalno osveščeno osebnost. S to trditvijo menim, naj slovenski narod razvija vse oblike neogibne dejavnosti brez diskriminacije. Rekel bi metaforično, da je koncept razvoja našega naroda, ali če hočete, filozofija njegovega razvoja v kompleksnem funkcionalnem inženiringu naše družbe, kjer bo našla enako' mesto tako čista umetnost kot materialna produkcija v kmetijstvu ali industriji. Le v tako visoko kulturni kreativnosti, obrnjeni navzven k družbi, vidim zagotovilo za vsestranski razvoj, pa celo za obstoj slovenskega naroda, če ga že ne vidim v nizki natalitetni stopnji. Vsa ta kreativna kultura našega naroda naj bi postala vse bolj in bolj nova vsebina našega bivanja v zgodovinsko determiniranem prostoru, času in materialnih okoliščinah. Perspektivo razvoja slovenskega naroda torej ne vidim v atomizaciji naše skupnosti, razdeljeni in skregani na bazo in nadstavbo, razkosani na razne izolirane regije, na bogate in revne komune, v lokalizmih, partikularizmih in egoizmih, ampak v samoupravni samobitnosti in kohezivnosti slovenskega naroda vseh slojev, vseh vrst dela po funkcionalni delitvi dela. Praktično to pomeni spremeniti koncept našega šolstva od osnovne šole do univerze, naših znanstvenih institucij, koncept vodenja poslovne politike gospodarskih organizacij, korenite spremembe metod dela in ustvarjanja, spremembe kadrovske politike.

Zato predlagam, da dodamo, da se nadaljnje razvijanje naše socialistične družbe gradi na bazi znanstvenega socializma. Ivanka Kukovec Kar se tiče integracijskih procesov, bi spregovorila o naslednjem: Smo za integracijske procese — brez združevanja ni napredka — toda za ekonomsko upravičene, ekonomsko pripravljene, dokazane in ne administrativne. Zasledovani morajo biti skupni cilji — notranja delitev dela, modernizacija in specializacija proizvodnje, večja učinkovitost

gospodarjenja, raziskave trga, prav tako tudi večja učinkovitost samoupravnih odnosov. Kakšne pa so danes nekatere oblike integracije in kaj povzročajo nekaterim delovnim organizacijam take integracije? Menimo, da so nestimulativne in vse prej ko ekonomsko samoupravne. Govorim iz lastne prakse: obstoječa oblika in problemi ter notranji odnosi združenega podjetja »Iskra«. Tu je zastopanih več interesov. Že skupne službe ne zastopajo dovolj skupnih interesov in niso dovolj strokovne. Delovne organizacije so pavšalno obremenjene za stroške skupnih služb, ne glede na to, ali so imele kaj od njih ali ne. Nekatere tovarne celo same formirajo lastne službe kot so razvoj, prodaja itd., kar ne more biti ekonomično za skupno »Iskro«. Razmere pa so take zaradi slabih izkušenj s skupnimi službami. Skupna programska služba na primer obstaja, vendar morajo tovarne same skrbeti za proizvodni program. Sredstva za razširjeno reprodukcijo se preveč drobijo, namesto da bi se združevala. Potrebna bi bila koncentracija sredstev, tako da bi se panoga, ki je ekonomsko upravičena, pospeševala, ne pa, da dela vsak po svoje. Tovarne bremenijo stare obveznosti, stari žiro računi za ne vem koliko let nazaj. Vse to poteka brez soodločanja samoupravnih organov tovarn, za katere pravimo, da so samostojne. Manj akumulativne tovarne kreditirajo še slabše, dočim visoko akumulativne dobro živijo. Kje so tu skupni interesi? Kje je solidarnost vseh? V nekaterih tovarnah znotraj »Iskre« gre za precejšnje prekrivanje programov. Ti problemi bi morali biti rešeni pred integracijo oziroma bi morale biti vsaj nakazane rešitve za kasnejše sistematično reševanje po integraciji. Trdim namreč, da so integracije največkrat nepripravljene in povzročaju mnogo problemov, ki se pozneje zelo počasi ali pa sploh ne rešujejo. Zaradi tega trpi škodo vsa gospodarska in družbena skupnost. To so tako imenovane administrativne integracije. Da pa ne omenjamo problemov, ki jih povzročajo nekateri zastareli predpisi, da določene stvari tudi niso sistemsko urejene, od federacije navzdol. Zato predlagam kongresu, da pri vprašanju integracijskih procesov sprejme določena stališča glede na dobro in ekonomično pripravljene integracije: odgovornost na najvišji samoupravni ravni, odgovornost in strokovnost, nadalje, da je to izključno le dogovor samoupravljavcev, vseh partnerjev, ki se združujejo, kajti le tako bodo cilji, ki jih skušamo doseči z integracijo, res doseženi. Učinkovitost samoupravljanja: tu moramo člani Zveze komunistov odigrati drugačno vlogo, kot smo jo doslej, saj smo še vedno precej daleč od samoupravljanja. Samoupravljanje je še preveč tehnokratsko. Na samoupravne odločitve vplivajo vodilni delavci, namesto da bi vplival najširši krog proizvajalcev. Velikokrat člani kolektiva sploh niso seznanjeni o sprejetju važnih zadev, kot so gospodarski plan, rekonstrukcija, pravilniki, kadrovska politika, bilance itd. Važna je tudi struktura samoupravljalcev. V samoupravne organe je treba pritegniti mlade člane, saj se nemalokrat dogaja, da so nekateri člani samoupravljanja precej ozki, ko gre za važne odločitve, na primer v kadrovski politiki itd. Moralo bi priti tudi do, »nekaterih sprememb v glavah komunistov«, ki nimajo vedno najboljših namenov glede pomladitve samoupravnih organov. Vsi so odgovorni za vse, nihče za nič. Odgovornost mora biti poudarjena in konkretno določena. Gre predvsem za politično odgovornost samoupravljalcev. Kar predlaga strokovnjak ali strokovna služba, za to naj tudi strokovno odgovarja. Da pa bo samoupravljanje učinkovito, moramo člani Zveze komunistov aktivno delovati znotraj samoupravljanja, približati samoupravljanje odločanju najširšega kroga vseh proizvajalcev. Nadalje se moramo potegovati za določena stališča pri delitvi osebnih dohodkov v delovnih organizacijah. Vsaj za isto delo, strokovnost bi morali imeti približno iste dohodke. Večkrat ni prizadevanje kolektiva posledica visoke akumulativnosti, gre le za konjunkturne artikle, ugodno tržišče itd. Proizvajalci so 116

upravično nezadovoljni zaradi takih krivic in razlik. Podpiram predlog neke delegatke, naj še družbeno dogovarjanje razvije na najvišji ravni samoupravne družbe. Samoupravljanje torej zato ni dovolj učinkovito, ker ni stimulirano tako, da bi proizvajalci svoj interes čimbolj prilagajali splošnemu družbenemu interesu. Tudi samoupravljanje mora biti načrtovano. Na koncu še nekaj besed o reelekciji. Z uzakonitvijo načela rotacije in reelekcije smo v našem družbenoekonomskem sistemu postavili široke okvire za razvijanje novih odnosov na področju kadrovske politike. Med vidiki, ki so privedli do teh načel, sta pomembna predvsem dva: 1. Boj proti različnim negativnim pojavom in posledicam, do katerih lahko pride, če se nekateri vodilni kadri prepočasi obnavljajo; rutinerstvo, otrplost itd., 2. Vključitev kadrovske politike v sistem družbenega in delavskega samoupravljanja. Do slabe kadrovske strukture in raznih poskusov monopoliziranja vodilnih funkcij prihaja zaradi slabo razvitih samoupravnih odnosov. Z reelekcijo je dana samoupravnim organom pravica in dolžnost urejanja in odločanja o najbistvenejših vprašanjih kadrovske politike v delovnih organizacijah. Toda, ali smo v praksi sploh dosegli zaželjene cilje pri reelekciji? Ne! Nismo znali povsem organizirati vseh subjektivnih sil, ki bi morale s svojo aktivnostjo vzpodbujati in neposredno organizirati, da se samoupravni organi z doslednim spoštovanjem in izvajanjem temeljnih načel in principov reelekcije dokopljejo do, najustreznejših odločitev in rešitev. Dokler ne bo reelekcija izvajana vertikalno in horizontalno in s prizadevnostjo in konkretno aktivnostjo vseh članov Zveze komunistov oziroma vseh subjektivnih sil v delovni organizaciji, ne bo uspešna. Nadalje menim, da reelekcija direktorjev v delovnih organizacijah pomeni malo ali nič, temveč morajo biti reelekciji podvržem vsi strokovnjaki, ves vodilni team. To pa je mogoče le s sistematičnim analiziranjem rezultatov dela celotnega strokovnega teama v delovni organizaciji, sproti in stalno, ne samo ob reelekciji. Branko Gorjup

Napredek nacionalne ekonomije v sklopu Jugoslavije terja, da se orientiramo še bolj načrtno in dolgoročno' na proizvodnjo za izvoz. Ob takšni usmeritvi se pred nas postavljata predvsem dve vprašanji. Prvo: katere so veje proizvodnje, kjer uživa naše nacionalno gospodarstvo ob takoi pomembnem geografskem in ekonomskem družbenem položaju določene prednosti, in drugo: katera so perspektivna področja inozemskega povpraševanja. S koncepta razvoja bi morali vedeti, kje je pravzaprav večje povpraševanje od perspektivne ponudbe in kje iskati perspektivni dobiček. Določene prednosti našega gospodarskega razvoja so prav gotovo v visoko razviti lažji predelovalni industriji, ki lahko veže številne proizvodne sodelavce. Temeljiteje pa bi kazalo preučiti vprašanje razvoja črne in barvaste metalurgije, zlasti še vprašanje razvoja aluminijske industrije. Če bomo razvijali industrijo po glasovalnem sistemu tudi v prihodnosti, bomo morali prej preučiti številne dejavnike, ki vplivajo na tako velike nove investicijske naložbe. Zunaj določenih industrijskih vej in mimo njih se ne bi smeli v prihodnje dogovarjati na njihov račun ali v škodo njihovega in širšega družbenega računa. Postavlja se vprašanje sklapljanja našega nacionalnega razvoja v mednacionalni jugoslovanski razvoj. Postavlja se tudi vprašanje sklapljanja določenih vej gospodarstva in infrastrukturnih zahtev koncepta razvoja našega naroda. Gre bolj za rajonizacijo in skladnejši razvoj posameznih gospodarskih vej, kot pa za področno teritorialno skladnost razvoja. 117

Ce bomo koncept razvoja zastavili tako, potem bi v prihodnje razvijali policentrično nacionalno gospodarstvo in odpadle bi številne graje in kritike, češ, vse se razvija okrog nacionalnega središča, drugod pa relativno manj. Za takšen razvoj pa je potreben nacionalni kapital. Mesto in vlogo nacionalnega kapitala bi morali drugače pojmovati kot pojmujemo vlogo nekdanjega državnega administrativnega kapitala. Geopolitični položaj Slovenije je takšen, da terja močno odprtost na jugoslovanska in druga nacionalna tržišča. Pri tem lahko bolj načrtno izkoristimo naša turistična, posebno pa še trgovska prizadevanja. Posebno trgovino moramo načrtneje razvijati in ji v bližnji prihodnosti omogočiti, da bo imela svoj trgovski kapital in z njim dosegla modemi razvoj. Nikakor pa ne smemo dovoliti, da bi skoraj monopolna trgovina tako živela kot doslej na račun našega kupca in trgovske mreže. Za razvoj omenjenih vej gospodarstva imamo doma ugodne možnosti, ki so mnogokrat celo ugodnejše od tistih, ki jih imajo naši partnerji v zamejstvu. Vsekakor bi uresničenje teh misli terjalo še obilo raziskovalnega dela in sistematičnega boja za definitivno in še večje vključevanje v mednarodno delitev dela. Vemo, da kapitalizem ni več edina in vladajoča sila v svetovnem razvoju. Tudi zaradi te ugotovitve bi s pritegnitvijo več tujega kapitala lahko sebe še bolj materialno okrepili in dali našemu samoupravljanju solidnejše temelje. Na manj razvitih področjih se ne bojimo populacijske eksplozije, vendar se sprašujemo, kako dolgo bomo imeli številne socialne probleme, ki jih na današnji stopnji razvoja ne moremo v celoti rešiti. Sprašujemo se tudi, kako dolgo- bomo tudi izvozniki delovne sile v takšnih količinah, kot smo dosedaj. Zlasti na našem severovzhodnem področju Slovenije se postavljata dve alternativi: ali izvažati ljudi ali uvažati kapital. Nataliteta je na našem področju še vedno taka, da ne moremo zaposliti vsaj večine demografskega prirastka. Mi moramo bolj osvojiti teorijo polne zaposlenosti, vsaj za tiste, ki hočejo delati. Zato postavljamo tudi zahtevo po uvozu kapitala, katero nekateri močno kritizirajo. Delovna sila v svetu je mobilna in se seli; morda je pri nas zaradi tradicij in navad premalo mobilna. Kljub temu pa moramo ta proces čimprej močno omiliti, če nočemo tudi v prihodnosti imeti tako velikih razlik v razvoju.

Ni rečeno, da bomo skladno razvijali vsepovsod. To bi bila demagoška iluzija. Razvijati se moramo tako, da bomo imeli od tega razvoja vsi nekaj in ne samo posamezni sloji. S socialno in ekonomsko politiko zajemanja davščin moramo preprečevati neupravičene včasih preveč krivične razlike med posameznimi monopolnimi vejami našega gospodarstva ali pa med posameznimi sloji prebivalstva. Omenjenim moramo pobrati vsa sredstva, ki jih niso z delom zaslužili. Res je, da dohodek naj deli tisti, ki ga je ustvaril, to je pravilno stališče, razen za monopolne in nekatere druge organizacije. Dodati pa je treba, da tisti, ki ustvarja dohodek, ga ustvarja iz družbenih sredstev. To je treba upoštevati in iz tega zaključiti, da pri usmerjanju delitve dohodka sodeluje širša družba v interesu samoupravljalcev, proizvodnje in napredka. Zavedati se moramo, da samoupravljanje ni izčrpano z delavskim svetom, upravnim odborom in skupščinskim sistemom. Dostikrat bo potreben širši družbeni dogovor, če bomo hoteli imeti skladnejši razvoj. Mestna središča morajo postati bolj potencialni nosilec razvoja. Razume se, da bodo tudi rastla, vendar pa pri tem ne smemo pozabljati na komunalni in kulturni razvoj stalnih naselij in njenih področij. Ta boj mora biti nenehen, to je tudi bistvo samoupravljanja. Nacionalni kapital naj ne pomeni etatističen odnos do krajev in ljudi, naj ne 118

pomeni dotacijskega sklada za manj razvite. Problem manj razvitih področij moramo reševati bolj ekonomsko, kar bo bolj učinkovito tudi v odpravljanju socialnih razlik in ugodnejše za nadaljnji vsestranski razvoj. Že danes vemo, da se bodo kraji, kjer ne bo, možnosti za življenje, praznih, vendar ta praznitev ne sme »podivjati« na račun ekstenzivnega zaposlovanja. V naši tezi polnejše zaposlitve bomo morali voditi posebno gospodarsko politiko do Štajerske in podobnih področij. Če bi šel razvoj tako naprej, bi na Štajerskem imeli v prihodnjih desetih letih približno. 24.000 mladih ljudi brez zaposlitve. Pni načrtovanju koncepta razvoja slovenske nacije moramo to že zdaj upoštevati in voditi takšno politiko, ki bo preprečila takšno stanje. Učinkovitosti družbenih dogovarjanj kot oblike razreševanja problemov se moramo posluževati že zdaj, ko gradimo koncept skladnejšega razvoja Slovenije, če hočemo’, da ne bodo grajene programske odločitve samo iz enega centra. Pri takšnih programskih odločitvah morajo sodelovati zraven znanstvenih institucij in republiških organov predvsem proizvajalci posameznih gospodarskih vej in tudi samoupravljavci iz pomembnejših delovnih organizacij. Tako bomo lahko začrtali na samoupravni podlagi tak koncept družbenega razvoja, katerega izpolnitev bo pomenila skladnejši in hitrejši vsestranski napredek.

Marjan Dajčman

V času, ko z decentralizacijo in deetatizacijo ustvarjamo nove možnosti za regionalno programiranje in projekcije, je prav gotovo, da se v slovenskem prostoru ne smemo zadovoljiti s kratkoročnimi in srednjeročnimi programi, da je med načelno pravico in prakso lahko razlika pa nam potrjujejo današnje razmere, v katerih je še vedno prisoten vulgarni liberalizem, ki je v sodobnih tržnih gospodarstvih že davno premagan in opuščen. Prav v tem pa so med drugim tudi vzroki, da smo neprenehoma v situaciji, ko se ukvarjamo s posledicami, manjka pa nam strokovna in politična pripravljenost, da bi se spoprijeli z vzroki. Reagiranje in polemike v delovnih organizacijah pa se iz istih vzrokov večkrat ocenjujejo kot neprimerne, kot izraz nestrpnosti in podobno. V takem položaju jugoslovanske, posebej še slovenske ekonomske politike za prihodnje daljše obdobje ni lahko oblikovati. Hkrati pa nam ti in številni drugi vzroki kažejo, da je to nujno. Če danes na Slovenskem, na področju gospodarstva, podobno je na področju turizma in tudi nekaterih drugih panogah, nimamo niti enega večjega novega projekta, ki bi ga lahko primerjali s projekti v drugih republikah, potem je to dovolj prepričljiv dokaz, da opuščamo tiste prednosti, ki jih kot relativno razvitejše področje lahko imamo. Pred tem ne smemo zapirati oči, nasprotno, to mora biti proizvodnim, še posebej političnim in znanstvenim faktorjem resno svarilo. Tudi v okviru sedaj veljavnega srednjeročnega programa so še vedno številna subjektivna odločanja in vmešavanja. To se še posebej kaže v delitvi akumulacije, ki prav iz teh vzrokov ni vedno dovolj racionalno usmerjena. Če smo se na področju ekonomske politike odločili za gospodarsko stabilnost in rast, potem je največji poudarek prav na rentabilnosti vloženih sredstev, dolgoročni program pa mora zagotovo upoštevati tudi socialne in druge družbene komponente. Vse doslej smo gradili takšno strukturo gospodarstva, ki je nekako ustrezala jugoslovanskim razmeram in tudi trgu na jugoslovanskem področju, območju, za dolgoročni program pa mislim, da je nujno in pomembno, da upoštevamo mednarodni trg in takšno strukturo v gospodarstvu, ki opušča pozicije avtarkije. Oblike in metode, ki smo jih v preteklosti uporabljali za spremembo strukture, so karakteristične po tem, da so imele svoj domicil zunaj gospodarstva, delovale pa dokaj subjektivno od zgoraj navzdol. 119

Še posebej smo občutljivi, in to upravičeno, ko gre za usmerjanje pa tudi lociranje družbenih, 'sredstev. Dosedanja ^praksa dokazuje, da znanstveni in ekonomski argumenti v številnih primerih niso bili dovolj upoštevani. Še več, takšno ravnanje odpira pota lokalizmu.

Ob vsem tem pa nam naše vsakdanje življenje dovolj jasno dokazuje, da nimamo niti časa niti prostorske razsežnosti, da bi lahko nadaljevali takšno igro. Pričakujem, da bo dolgoročni program pomagal odstraniti tudi te nam lastne in škodljive majhnosti. Povedano bolj določeno, dolgoročni program mora hkrati omogočiti pravilen odnos in zahteve delovnih ljudi do lastnega presežnega dela. To za nas komuniste tudi pomeni oblikovanje novih spoznanj, zavesti itd. Prav gotovo razumemo, da je in bo ostal pri nas glavni ustvarjalec narodnega dohodka družbeni sektor. Ob vseh kvalitetnih in kvantitetnih premikih v družbenem sektorju pa ne kaže spregledati tudi velike možnosti večanja skupne akumulacije na področju zasebnega sektorja. V svetu je danes že dovolj dokazov, mislim tudi na socialistične družbenoekonomske sisteme, da na tej stopnji razvoja za narodno gospodarstvo ni nujno niti koristno, da nacionalizira vse proizvodne procese. Za preobrazbo in razvoj naše ekonomike sodi prav gotovo med osrednja vprašanja vzgoja kadrov, sistem izobraževanja in s tem tudi število in struktura izobraževalnih institucij. Velja poudariti, da smo se po teh vprašanjih vedli izredno kratkovidno, kar ima za posledico negotovost v izobraževalnih institucijah. Na eni strani pomanjkanje, na drugi preveč kadrov in s tem vznemirjenost in negotovost pri mladi generaciji. Prav to dokazuje, da je predvsem na osnovi daljšega programa razvoja nujno in mogoče vztrajati na strokovno in znanstveno dognanih projekcijah. Danica Jurkovič Odločitev skupščine SR Slovenije za pripravo in izdelavo zasnove družbenoekonomskega razvoja Slovenije je izrazito dolgoročna odločitev, katere posledice bomo mogli stvarno oceniti šele po preteku več let.

Zamisel o dolgoročnem programiranju vnaša nove elemente v naše delo. Nekatere smo že opredelili, nekatere komaj slutimo', upravičeno pa pričakujemo, da bo bolj razvito samoupravljanje vneslo svojske elemente v teorijo in sistem programiranja in planiranja. To je naše skupno bodoče delo, pri katerem se bomo morali opirati tako na stališča iz resolucije VI. kongresa kakor tudi na stališča in misli, zbrane v gradivu XIII. plenuma centralnega komiteja ter na dosežke na novo zasnovanih raziskovanj. Po moji oceni je XIII. plenum bistveno obogatil odločitev o izdelavi koncepta razvoja Slovenije, saj je opredelil dolgoročno programiranje, pripravo, izdelavo in izvajanje dolgoročnih programov kot bistveni element samoupravljanja in s tem razširil dolgoročno programiranje na vse nosilce družbene dejavnosti. Pri tem je člane Zveze komunistov obvezal za pobudnike in ustvarjalce dolgoročnih programov, kjer živijo in kjer delajo. Ta stališča in napotila so zapisana v resoluciji kongresa in bodo s tem postala toliko večja obveza za člane Zveze komunistov. Dolgoročne programe razvoja ocenjujem za izredno pomembno sredstvo ne samo upravljanja delovnih procesov in družbenih gibanj, temveč tudi za dolgoročnejše odločitve delovnih skupnosti o ustvarjanju in delitvi dohodka. S tem bomo postopoma odpravljali nepravilnosti, pomanjkljivosti in deformacije v ustvarjanju in delitvi dohodka, ki se pojavljajo v naši družbi v sedanjih okoliščinah, bodisi na strani delov120

nih skupnosti ali na strani dejavnikov izven delovnih skupnosti na katerikoli ravni. Ponavljam, da so dolgoročni programi samo sredstvo za reševanje problemov v ustvarjanju in delitvi dohodka in da jih bomo reševali samo z ustvarjalnostjo, prizadetostjo, znanjem in vsakodnevno borbo predvsem članov Zveze komunistov. Na področju ustvarjanja in delitve dohodka se namreč najbolj neposredno, neizprosno in brez slepil srečavata vsak dan in v neštetih pojavih novo, napredno, naš samoupravni sistem razvijajoče, in staro, preživelo, ki se bori za svoje dosedanje mesto v delitvi dela in dohodka. Pri tem je samo po stališčih in neposrednem delu ter družbeni dejavnosti mogoče presojati, kdo in kdaj se je sam opredelil za eno ali drugo stran. Zelo kratkovidno bi zmanjšali število stvarnih nosilcev napredka, če bi posploševali posamezne pojave in kogarkoli uvrščali med napredne ali zaviralne sile zaradi starosti, spola, stopnje izobrazbe in kulture, znanja, delovnega mesta, položaja, prostora, nacionalnosti itd. Zato' moramo čimprej jasno opredeliti stališča in merila, ki določajo vedenje delovnih skupnosti pri ustvarjanju in delitvi dohodka, kar bi bil bistveni element in podlaga čim hitrejše izdelave dolgoročnih programov delovnih skupnosti.

V zvezi z dolgoročnim programiranjem je pomemben tudi način izdelave in uresničevanja programov. Programi delovnih skupnosti terjajo namreč največjo odprtost, sodelovanje in povezovanje med njimi. Zato dobiva toliko večjo težo način povezovanja in sodelovanja med nosilci družbene dejavnosti, ki smo ga po dosedanjih spoznanjih opredelili za dogovarjanje delovnih skupnosti. Dogovarjanje delovnih skupnosti o pogojih, sredstvih in rezultatih dela, njihovi delitvi in stalnem povečevanju, je oblika povezovanja in sodelovanja med delovnimi skupnostmi, ki ustreza drušbenoekonomskemu sistemu SFRJ, tj. družbenim proizvajalnim sredstvom, samoupravljanju delovnih ljudi in delitvi po delu ter blagovni proizvodnji in programiranju ter usmerjanju družbenega razvoja, in mora nadomestiti za druge družbenoekonomske sisteme značilne oblike združevanja sredstev in razporejanja proizvodnih faktorjev ter delitve in prisvajanja.

Dogovarjanje je sestavni del samoupravnih dolžnosti in pravic ter stalna dejavnost delovnih skupnosti. Dogovarjanje obsega vse povezave in sodelovanja, ki jih sklepajo delovne skupnosti v zvezi s procesom dela, reprodukcije in razširjene reprodukcije, z mestom delovne organizacije v dejavnosti in družbenopolitični skupnosti ter položajem in interesi svojih članov pri delu in v življenju. Neposredno dogovarjanje in povezovanje med delovnimi skupnostmi kot temeljni element samoupravljanja moramo tako znanstveno, strokovno in organizacijsko pripraviti, da bomoi ne samo premostili sedanje pomanjkljivosti in v še mnogo večjem obsegu razvijali dosedanje vezi in sodelovanje med delovnimi skupnostmi, temveč da bomo v to povezovanje vnesli tudi vsebino, ki bo ustrezala izhodiščnemu položaju in središčnemu mestu človeka, dela, znanja in ustvarjalnosti v naši dražbi ter uresničevanju temeljnih interesov delavskega razreda in delovnih ljudi. Da bi se samoupravno dogovarjanje delovnih skupnosti uveljavilo kot sredstvo povezovanja in sodelovanja ter vplivalo na povečevanje ustvarjenega dohodka in produktivnosti dela, mora izhajati iz jasno opredeljenih načel za uspešno, odgovorno in dosledno izvrševanje sprejetih obveznosti. Jasno moramo opredeliti pogoje dogovarjanja in se sporazumeti o družbenoekonomskih in družbenopolitičnih merilih dogovarjanja. Ta merila bi uporabljale tako delovne skupnosti in organi raznih oblik povezovanja delovnih skupnosti pri dogovarjanju kakor organi družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij za ekonomsko, družbeno in politično vrednotenje dogovorov. 121

Sodelovanje s tujimi poslovnimi partnerji mora temeljiti na načelih, pogojih in merilih dogovarjanja, ki veljajo med delovnimi skupnostmi v SFRJ. Tuji poslovni partnerji morajo' biti jasno in popolno seznanjeni s temi načeli, pogoji in merili, predvsem pa da so njihovi poslovni partnerji delovne skupnosti, a razni organi upravljanja samo nosilci izvršilnih pooblastil. Varnost naložb tujih poslovnih partnerjev v naših delovnih organizacijah bo najbolj zagotovljena, izvajanje pogodb pa najbolj dosledno in odgovorno, če se bodo s sodelovanjem uresničevali temeljni interesi naših delovnih ljudi, predvsem pa širila materialna podlaga samoupravljanja. V poslovnih stikih s tujino moramo tudi na ekonomskem področju uresničevati načela aktivne koeksistence, ne pa sprejemati zakonitosti in prakse kapitala samih po sebi in se jim podrejati brez ustvarjalnih prizadevanj za uvajanje naprednejših in enakopravnejših odnosov tudi v mednarodni ekonomiki.

Janez Lanščak

V svoji razpravi želim nekoliko1 obdelati problematiko tako imenovanih manj razvitih območij v razviti republiki. Pri uporabi podatkov se bom držal območja soboške občine ter tako tudi konkretne, s tem povezane problematike iz območja te občine.

Poglavitna ugotovitev je, da je tudi to območje doživljalo razmeroma hiter gospodarski in družbeni razvoj. Značilnost je v ekstenzivnem gospodarskem razvoju, to potrjujejo tudi razmeroma visoke stopnje gospodarske rasti. Te stopnje so znašale v predreformskem obdobju od leta 1956 naprej več kot 20 % v povečanju družbenega produkta. Nadalje je značilno, da se je spremenila tudi gospodarska struktura območja. Medtem ko je kmetijstvo leta 1960 zastopano v družbenem produktu s 50,4 %, se zmanjša njegov delež leta 1967 na 32 % in pol. V tem obdobju se pa vzpenja industrija, ki je povečala svoj delež v družbenem produktu od 31 % leta 1960 na 46,3 % leta 1967. V tem času se pomembno razvijejo tudi druge gospodarske veje, predvsem terciarnih dejavnosti. Skladno s takim gospodarskim razvojem se poveča tudi zaposlenost. Število zaposlenih leta 1964 v družbenem sektorju znaša že 8795 v gospodarstvu in vseh drugih dejavnostih. To število se po reformi nekoliko1 zmanjšuje, malo se je povečalo leta 1967 in tudi letos. Ne glede na razmeroma hitro rast pa pomeni to število zaposlenih le 13,7 %■ prebivalcev tega območja, medtem ko znaša republiško poprečje nekaj čez 30 %. V gospodarski strukturi območja tako še vedno prevladuje kmetijstvo z vsemi ekonomskimi posledicami, kot so majhna zaposlitev, majhen narodni dohodek in razmeroma slaba ekonomska moč. Narodni dohodek, ki znaša v poprečju SR Slovenije na prebivalca 8369 novih dinarjev, znaša na tem območju le 3249 novih dinarjev, ali le 38,8 % poprečja republike. Razmerje območja do drugih razvitejših območij v republiki se iz leta v leto slabša. Tako znaša razlika narodnega dohodka na prebivalca med republiškim poprečjem in poprečjem območja leta 1964 še 3177 din in se leta 1967, se pravi, po treh letih, poveča na 5120 dinarjev. Vidimo torej, da se škarje v razmeroma kratkem razdobju močno odpirajo. V tem obdobju se zmanjša delež območja od 42 prej na 38 pozneje. Pri ocenjevanju možnosti gospodarskega razvoja je vsekakor upoštevati začetno1 stanje. Kadrovska in gospodarska struktura ter akumulacijska moč tega gospodarstva sta v normalnih gospodarskih razmerah v vse večji ekonomski tekmi odločujoči limit perspektivnega razvoja območja. Gledano iz teh izhodišč so naloge torej postavljene. Pospešeno ukrepati na usposabljanje ljudi ter intenzivirati proizvodnjo ter storitve, da bi dosegli večjo akumulacijo ter tako možnosti za hitrejši razvoj. Tu pa se srečava območje s precejšnjimi težavami, predvsem z objektivnimi 122

težavami, ki pa so zunaj dosega komunalnih pooblastil, ali pa zaradi nerešenih sistemskih vprašanj ne morejo biti lokalno, rešljive. Kmetijske površine na območju soboške površine so s 85 % v zasebni lastnini. Karakteristična je velika razdrobljenost, saj pride na kmečko, gospodarstvo poprečno 3 in pol ha zemlje. Obravnavamo torej problem intenziviranja v izredno, težkih razmerah. Poleg tega pa zaradi slabih možnosti zaposlovanja v drugih gospodarskih vejah ne moremo računati na pospešeno transformacijo kmečkega prebivalstva v druge gospodarske dejavnosti in tako večjo koncentracijo kmečkih gospodarstev, ali pa povečanje površin v družbenem sektorju. Izhode in rešitve moramo v takih razmerah iskati kombinirano. Potrebno je perspektivno reševati vprašanje transformacije dela kmečkega prebivalstva v druge panoge in tako pospešiti koncentracijo zemlje zaradi že omenjenega intenziviranja in večje akumulacijske sposobnosti ter večje reproduktivne sposobnosti kmetijstev. Ta problem je treba reševati koordinirano na ravni Slovenije in njenega gospodarstva. Poleg tega je potrebno kmetijstvo programirati za perspektivno obdobje in s primernimi sistemskimi rešitvami usmerjati razvoj te pomembne gospodarske panoge. V sedanjih razmerah nastajajo velike razlike v obremenitvah kmečkih gospodarstev na območju Slovenije. Namesto zajemanja določene diferencialne rente od gospodarstev v velikih potrošnih centrih je le-to mnogo manj obremenjeno kot komunikacijsko odmaknjeno gospodarstvo. Tako npr. zajemamo, od zasebnega kmečkega gospodarstva na območju soboške občine od 100 din dohodka narodnega dohodka kar 23 dinarjev, medtem ko je poprečna obremenitev v SR Sloveniji 12,3 din na isto, osnovo. Če upoštevamo, da gre tukaj za poprečje Slovenije, potem je očitno, da so posamezna območja obremenjena še mnogo manj. Očitno gre tukaj predvsem za različno komunalno obremenitev in bi torej lahko to usklajevanje prepustili komunalni pristojnosti. Tu se že srečavamo s težkim sistemskim vprašanjem proporcionalnega pokrivanja splošno družbenih potreb širše družbene skupnosti in tako kakor že zdaj omenjeno neproporcionalnega tj. obratno, progresivnega: manj dohodka — več dajatev, pokrivanja komunalnih splošno družbenih potreb. Nekaj navedenih ugotovitev nakazuje nujnost sprejemanja določenih ukrepov, ki bi omogočili v obstoječih razmerah postavljene cilje, tj. večjo akumulacijsko sposobnost kmetijstva in razvijanje te pomembne gospodarske veje za SR Slovenijo. Glede na to, da tudi v merilih širše skupnosti perspektivni program ne nakazuje večje možnosti transformacije kmetijskega prebivalstva v druge panoge, je potrebno računati z zelo počasnim premikom ljudi na relaciji kmetijstvo — preostalo gospodarstvo. Perspektivni program SR Slovenije predvideva po 30 letih še vedno več kot 70 % zemlje v zasebni posesti. Ta proces bo za obravnavano območje še počasnejši. Konec se torej nakazuje zelo oprijemljivo. Potrebno je res zelo resno začeti izdelavo programa kmetijstva v naši republiki in dati s tem programom trdno orientacijo tej zelo pomembni panogi. S programom je treba zagotoviti pravno in ekonomsko trdnost z močno ekonomsko politiko na področju cen tržišča in tako doseči usmerjevanje v proizvodnji.

Veliko vlogo v tem procesu prevzemajo družbene kmetijske organizacije. Za intenziviranje zasebnega sektorja kmetijstva je poleg razvijanja raznih oblik podružbljanja v proizvodnji potrebno najti določene sistemske rešitve. Z določenimi ekonomskimi merami bi bilo potrebno omogočiti gospodarsko krepitev kmetijstva kot panoge, pri tem pa tudi zasebnega sektorja kmetijstva. Pri tem je ena izmed zelo pomembnih sistemskih vlog v davčnem sistemu. Tudi kreditiranje kot obliko, pospeševanja gospodarske aktivnosti je treba usmeriti v zasebno, kmetijstvo. 123

Za postopno1 preusmerjanje ljudi iz kmetijstva je potrebno to pospeševati tudi s šolanjem ljudi v poklicih, ki jih bo vse bolj potrebovalo gospodarstvo širše skupnosti; ker smo že ugotovili, da lokalno gospodarstvo tega ne bo zmoglo. Zato obstaja potreba prilagajanja šolstva tem potrebam in koordinirano odločanje na širši družbeni ravni. Že nekaj navedene problematike nakazuje težave, ki jih tako razvita komuna ne more sama reševati. Iz navedenih ugotovitev je lahko zaključiti, da bi prepuščanje takšnega območja izključno lastnim ekonomskim sposobnostim pomenilo stalno' večanje jaza med gospodarsko bolj razvitimi območji republike in tem območjem. Je tudi vprašanje, ali pomenijo politične meje neke komune zaprti ekonomski prostor, ki sicer mora proporcionalno prispevati za širše potrebe skupnosti, notranje svoje potrebe pa pokrivati s pretežkimi bremeni, ki jih mora nositi gospodarstvo te komune. To vprašanje postaja vedno' bolj aktualno, ker se postavljajo zahteve po odpravi tako imenovanega dopolnilnega financiranja splošno družbenih potreb takih komun, kjer za to destimulirano gospodarstvo sredstva dajejo. Takšno stališče bi lahko izsililo sicer zelo dvomljivo1 razmišljanje tudi v smeri, ali te komune, ki so manj razvite in ki sicer proporcionalno sodelujejo v financiranju splošnih družbenih potreb širše družbene skupnosti, dobrine tudi proporcionalno izkoriščajo.

Vladimir Kraševec

Čeprav smo tik pred koncem poslovnega leta in tik pred nastopom novega, ko bi morali imeti izdelane gospodarske načrte, pa še vedno ne poznamo vrsto novih izpremenjenih instrumentov in predpisov, ki bodo urejali gospodarjenje in poslovanje v prihodnjem letu. Pri tem pa smo ob tem letnem času bogato oskrbljeni z raznimi resolucijami, tezami, priporočili itd. Čeprav je zvezna skupščina nekatere instrumente že sprejela in v uradnem listu še niso bili objavljeni, pa to za sestavo gospodarskih načrtov podjetij za leto 1969 še ne zadošča, ker pač morajo biti v ta namen znani vsi zvezni, republiški in tudi občinski instrumenti. Tako' je znan prispevek iz osebnega dohodka zvezni predpis, nista pa znana ne republiška, ne občinska stopnja. Neznane so nam vse vrste prispevkov za socialno' zavarovanje, z izjemo tistega, kar je bilo danes publicirano v časopisju. Dalje, s področja zakonske in pogodbene obveznosti iz doseženega dohodka so nam znane za zdaj samo obresti od poslovnega sklada, neznani pa so vsi mogoči prispevki, od prispevka za uporabo mestnega zemljišča, vse do vodnega prispevka, poznamo samo del tega prispevka, ki se nanaša na porabljeno vodo, medtem ko imamo vrsto drugih prispevkov, kot so za onesnaženo' vodo in podobno, predvideno z občutno višino, pa tudi to še ni znano. Skratka, ni še znana tehnika izvajanja spremenjenega zakona, ki vsekakor vpliva s področja pogodbene obveznosti iz dohodka na organizacijo1 poslovanja v podjetju, zlasti pa tudi na sestavo solidnih planskih kalkulacij. Ugotovitev sekretarja Popita v včerajšnjem referatu, da bo celotni sistem cen potrebno ustreznejše obravnavati s samoupravnim sistemom, ostaja za nas za zdaj vizija prihodnosti. Če težimo za uveljavitvijo tržnega mehanizma, ki deluje že kar dobro, moramo hitreje likvidirati administrativne in podobne prijeme na tem področju, sicer se bomo počutili zelo negotovo ali pa se moramo podrejati predpisanim cenam in tržnim razmeram. Ing. Marinc je danes uvodoma v referatu rekel, da bitka za domači trg in tuji trg vsak dan bolj posega v našo prakso. Nam, v gospodarskih organizacijah, pa se včasih zdi, da tisti, ki so v tem boju neposredno 124

angažirani, nimajo sodobnega orožja. Storiti moramo vse, da pridemo čim hitreje do celotnega gospodarskega instrumentarija, kar bi omogočilo, da v gospodarskih organizacijah pravočasno pregledamo svoje moči in imamo še čas na voljo, da pripravimo načrte za nadaljnje gospodarjenje. Bruno Eller

Že na XIII. seji, konec septembra, je centralni komite ZKS sprejel temeljna idejnopolitična izhodišča za izdelavo programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije. Ta se zavzemajo za večje uveljavljanje družbenega usmerjanja in planiranja, pri čemer mora planiranje postati ena osnovnih in stalnih funkcij delovnih ljudi, povezanih v samoupravnih skupnostih. Na taki podlagi smo se lotili priprav za izdelavo programa dolgoročnega razvoja obalnega območja tudi komunisti tega območja skupno z drugimi družbenimi faktorji. Pri sestavi dolgoročnega razvoja obalnega območja nas vodi temeljna domneva, da je to območje edino pomorsko izhodišče celotne Slovenije ter poglavitno stikališče kopnih in pomorskih prometnih tokov za velik del srednjeevropskih in podonavskih držav. V tem smislu gre za pravilno vrednotenje tega prostora in njegove vključitve v slovenski program razvoja.

Zaradi svojega biopolitičnega položaja ima Slovenija možnost, da postane sčasoma jugoslovanski in evropski servis, to je nosilec terciarnih dejavnosti. Ah bomo te možnosti lahko dovolj razvili, pa je v glavnem odvisno od tega, ali bomo posvetili vso pozornost izgradnji potrebne infrastrukture, saj je le-ta prvi pogoj za funkcioniranje modernega gospodarstva. Danes preživlja svet novo industrijsko revolucijo, ki je posledica hitrega razvoja znanstvenega in raziskovalnega dela ter njegove aplikacije v industriji, na drugi strani pa posledica razvoja novih organizacijskih in lokacijskih zamisli. Tudi v razvitih zahodnoevropskih državah se vse bolj pogosto dogaja, da se do včeraj najmogočnejši tradicionalni proizvajalci že danes znajdejo v krizi, iz katere se sami ne morejo rešiti. Kriza je zajela mnoge stare rudnike premoga, proizvajalce železa in jekla, nekatere avtomobilske tovarne, ladjedelnice, del kemične industrije ipd. Na izvoznih tržiščih in celo doma se pojavljajo izdelki, ki so znatno cenejši od njihovih. To blago je proizvedeno v razmerah, ki pomenijo revolucijo v ekonomskem, organizacijskem in tehničnem smislu. Če ob vsem tem upoštevamo, da postaja danes svet čedalje bolj enotno veliko tržišče, nam je jasno, da so največje omejitve izvoza iz ene države v drugo — preveliki lastni stroški. Razvito gospodarstvo, posebno pa še na novo nastale industrijske dejavnosti, so vse bolj usmerjene v uvoz surovin in izvoz izdelkov. Zato se v zadnjih letih gospodarska središča razvitih držav pomikajo v smeri mednarodnih poti, posebno pa še proti obalam in pristaniščem. Pristanišča, okrog katerih se hitro razvija močna industrija in koncentrira zunanja in notranja trgovina, postajajo privlačna točka za vlaganje mednarodnega in domačega kapitala. Gospodarstvo, ki je sprejelo tako usmeritev, doživlja močan razvoj. Obmorska mesta Italije, Japonske, Nizozemske, Belgije, Francije itd., kot so Genova, Benetke, Rotterdam, Marseille in druga, so postala industrijski, transportni, trgovski in finančni centri. V omenjenih in drugih obmorskih mestih so čez noč zrasle mogočne črne in druge metalurgije, rafinerije, petrokemije in razne predelovalne in montažne industrije. Podobni problemi se pojavljajo tudi pri nas v času, ko se vse bolj odpiramo proti svetovnemu tržišču. Na nove koncepcije v svetov-

125

nem gospodarstvu kažemo zato, ker smo se tudi mi, zadnja leta bolj jasno kot kdajkoli prej, znašli pred neobhodno in radikalno modernizacijo našega gospodarstva. Svoje prednosti kot obmorska država izkoriščamo v glavnem le na klasičen način. Kot izjemo lahko navedemo le turizem, ki je zadnja leta mobiliziral tako rekoč vsa mobilna sredstva, ki imajo značilnost kapitala. S tem je le delno valorizirana ena in verjetno ne najvažnejša prednost morja. Izkušnje razvitih držav kažejo, da je z lokacijo industrijskih dejavnosti ob morju mogoče doseči odločilne prednosti v stroških proizvodnje. V tem smislu še zdaleč nismo izkoristili našo obalo in pristanišča.

Svojega položaja nismo uspeli doslej izkoristiti tudi na gospodarskem področju. Prek naših pristanišč se le v manjši meri gibljejo blagovni tokovi iz enega dela sveta v drugi, za kar pa imamo idealne možnosti. Obmorska pristanišča so najprimernejši centri, prek katerih bi morale potekati razne blagovne in finančne transakcije, predelava ter industrijska izdelava blaga. Vendar lahko ugotovimo, da naša pristanišča niso taka, oziroma da opravljajo to funkcijo le v manjšem obsegu, ker nimajo razvite sodobne industrije in so premalo povezana z zunanjo trgovino in kapitalom, kot je to v drugih pristaniščih sveta. V zadnjih letih je bilo sicer sprejetih nekaj ukrepov, ki naj bi spodbujali gospodarski razvoj v naših pristaniščih. Ustanovljene so bile proste carinske cone kot instrument mednarodne delitve dela, ki imajo specifičen status glede gibanja blagovnih tokov in poslovnega sodelovanja s tujimi firmami. Vendar je danes, po nekaj letih obstoja teh con, očitno, da v takih okvirih cone ne dajejo posebnih atraktivnih možnosti za pritegnitev tujega kapitala, tehnologije, organizacije in vsega tistega, kar potrebujemo- na sedanji stopnji razvoja našega gospodarstva, posebno pa še za hitrejše aktiviranje gospodarskih potencialov ob morju. Tudi predpisi o skupnih vlaganjih domačih in tujih podjetij v tem pogledu ne pomenijo bistvenega napredka. Leto dni po sprejetju teh predpisov, kljub izrednemu zanimanju tujih poslovnih krogov za vlaganje v prostih carinskih conah na obalnem območju v Jugoslaviji sploh, lahko ugotovimo, da smo- dosegli le skromne rezultate. Premalo razvite infrastrukture v pristaniščih, nestimulativnost nekaterih osnovnih določb v predpisih o prostih carinskih conah in predpisih o skupnih vlaganjih, kot so: carinski in devizni, obveznost reinvestiranja dela dobička in še nekateri drugi, so zavirali hitrejši vpliv tujega kapitala na to območje. Zato je bil posebno v zadnjem letu izredno močan pritisk gospodarstva obalnega območja, da se odpravijo ovire za hitrejše povezovanje s tujimi firmami. Zdi se mi, da smo si pri našem gospodarjenju v zadnjih letih vse preveč prizadevali obdržati za vsako ceno to, kar že imamo. Nemobilnost kapitala, permanentno pomanjkanje sredstev za investicije in ne nazadnje zajemanje večjega dela podjetniške akumulacije v gospodarstvu so nedvomno precej vplivali na prepočasno usmeritev našega gospodarstva k novejšim konceptom, o katerih sem prej govoril.

Janez Miklavčič

Govoril bom o pretakanju dela sredstev gospodarskih organizacij v druga z namenom, da se dosežejo- maksimalni efekti za pogodbene stranke in za razširjeno družbeno reprodukcijo nasploh. Praktično gre torej za funkcioniranje kapitala v naših razmerah gospodarjenja. »Go126

r

renje« je v svojem razvoju upoštevalo ne samo tehnološke možnosti za proizvodnjo na eni strani in potrebe trga na drugi strani, temveč je v okviru srednjeročnega koncepta gradilo med drugim tudi na ostalih objektivnih pogojih gospodarjenja, kot so razbitost sredstev po bankah, občinah in podjetjih. Da smo na določen način le nekako * koncentrirali ta razbita sredstva, smo organizirali proizvodnjo tako, da smo tehnološko integrirali del proizvodnje petdesetih kooperantov prek izdelkov, izdelanih v »Gorenju«. Tako je delno integrirana tudi splošna politika posameznih rajonov ter politika sredstev podjetij in njihovih bank. Prek tehnološke integracije smo tudi dosegli, da so naši izdelki zanimivi za Slovenijo * kot celoto, in zato se lahko koristno vključujemo v republiško programiranje. Naši izdelki nekako odsevajo skozi kooperacijo splošno tehnološko zrelost vrste podjetij. Ker se neprestano srečujemo tudi s tujo konkurenco *, mora biti ta zrelost dosežena na mednarodni ravni. Žal se to v nekaterih primerih ne dogaja. Naš interes je, da bi tudi njih za to usposobili. Ker je to največkrat povezano s sredstvi, ki bi se morala za to zbrati, in ker smo * tudi sami pripravljeni sodelovati, se srečujemo * na samoupravnem organu z dvema vprašanjema: prvič, kakšen bo naš vpliv na koristnost v drugo samoupravno podjetje vloženih sredstev; in drugič, vsak pri sebi v tehnologijo vloženi denar omogoča ustvaritev večjega, kar pa se ne dogaja, če denar posodimo. Govorim »posodimo«, ker to ni naložba. Debirokratizacija sredstev je bila nujna. Nujno je z njo tudi nadaljevati. Namenoma pa pravim »debirokratizacija«, ker na drugi strani menim, da je nujna koncentracija sredstev in naporov, če želimo uspešno tekmovati z inozemstvom. Tega se vsi zavedamo in vsi to tudi razglašamo. Delovni kolektivi, banke in občine so prav zaradi nerešenih problemov v zvezi z lastno organizacijo, pa čeprav dovolj interesantnega prelivanja sredstev nezainteresirani za kakršnokoli povezovanje, celo obratno *, zaradi sistema delitve dohodka po zaposlenem v kraju samem so za razcepljena sredstva neposredno zainteresirani. Za kakršnokoli združevanje so potem potrebni razni politični pritiski, skratka, zaradi nerešenih sistemov ustreznega prelivanja sredstev se poskuša debirokratizacija sredstev nadomestiti z drugimi, samo ne ekonomskimi vplivi. Menim, da ta problematika ni preprosta, vendar se mi odpira nekaj vprašanj: prvič, kako smo lahko rešili plasma inozemskega kapitala in ga vključili v naš samoupravni sistem, ne moremo pa najti ustreznega instrumentarija tudi za domačega vlagatelja sredstev, ki bi ga k takšnemu vlaganju spodbujal; drugič, delovni kolektivi morajo vložiti maksimalne napore, če želijo doseči ugoden gospodarski rezultat; kaj naj bi bil objektivni stimulans, da bi samoupravni organi neke organizacije z vso odgovornostjo * pred kolektivom vložili morebitni presežek dela v drugo podjetje, in to * brez neposrednega ali vsaj delnega vpliva na gospodarjenje s temi sredstvi, pa tudi brez udeležbe v presežni vrednosti, ki je neposreden rezultat takšnih vlaganj; tretjič, sprejetje obveznosti po porabniku kapitala je samoupravna odločitev, kot bo tudi njegova odločitev, da je v takem primeru pripravljen deliti odgovornost in pravice v dogovorjenem obsegu. Zagotovo bo temeljila odločitev za prevzem teh obveznosti na jasnem spoznanju, da je sprejeta naložba interesantna za kolektiv. Mar s tem — in ker vsako podjetje lahko naložbo daje ali pa sprejema ■— ne odpade skrb, da so kršene samoupravne pravice. Ti in verjetno številni drugi primeri govore za tako rešitev tega vprašanja, s tem pa v veliki meri za rešitev problema razširjene družbene reprodukcije. Delavsko samoupravljanje se je v celoti uveljavilo v enostavni ter deloma v razširjeni reprodukciji, le-ta pomeni razširjenje proizvoda v okviru podjetja samega. Da pa ne more prestopiti praga lastnega pod-

127

jetj a, menim, je glavna kriza ravno v navedenih okvirih in ne toliko v tem, s čemer se včasih tolažimo — porazdelitev stolčkov itd. Sistem, ki ga trenutno imamo, omogoča tehnološko integracijo, delno tudi ekonomsko' integracijo, integracije kapitala pa objektivno brez rešitve tega problema ne omogoča. Da se povrnem k nam. Marsikatera večja trgovina in večji kooperant sta zainteresirana vložiti sredstva v naše podjetje. Zagotoviti si moramo, ali pa drugi pri nas, udeležbo pri odločanju ter tudi v delitvi. Pri tem se jasno zavedam, da so vsa proizvajalna sredstva splošna družbena lastnina in da se zato tudi morebitni učinek ne bi smel porabljati za izplačila osebnih dohodkov in v podobne namene. Menim, da je možno koristi iz naložbe ponovno vložiti v sredstva ene od obeh organizacij ali pa v tretjo, s čemer bi pospešili hitrejšo rast družbenih produkcijskih sredstev ali pa taista najkoristneje modernizirali. Tako bi skozi naš samoupravni sistem objektivizirali proces razširitve družbene reprodukcije. Na vsak način bi ga racionalizirali, saj bi takšna skupna vlaganja samoupravljavcev zagotovo dala dosti večje učinke kot pri dodeljevanju sredstev ali pri negospodarskem pritisku na kakršnokoli centralizacijo sredstev, katere jasen učinek ni otipljiv pri proizvajalcih.

Tone Laznik

Podpreti želim posebni element našega razvojnega programa, ki je bil slovenski javnosti prvič in zadnjič prikazan na XIII. seji CK ZKS in je torej zelo zapostavljen.

Gre namreč za opredelitev, ali pospešujemo pri zasnovi slovenskega dolgoročnega programa le razvoj republike ali razvoj celotnega naroda. Prava opredelitev, čeprav delikatna, je toliko bolj na dlani ob misli, da »smo v obdobju, ko smo spoznali svojo šibkost in stopnjo nacionalne ogroženosti bolj kot kdajkoli poprej«. V istem kongresnem materialu tudi piše: »Slovenija je majhna dežela z izredno geopolitično lego, toda vklenjena med velike sosede, ki težijo k temu, da bi našo ekonomsko, socialno in prostorsko potenco vključili v svoj okvir. Ta težnja je v zgodovini že nekajkrat dokazana in žal tudi uspešno realizirana.« Temu ne moremo oporekati, saj se potrjuje tudi dandanašnji, predvsem prav pri Slovencih v zamejstvu. Opozorim naj le na pospešeno odtujevanje slovenske zemlje v Italiji in na vsiljeno narodnostno' opredeljevanje v nemških podjetjih zaposlenih Slovencev na Koroškem, pa je trditev dovolj dokazana. Kar je dosegla naša država v zadnjem desetletju na zahodnih mejah po vseh letih napetosti, lahko smatramo za enega največjih diplomatskih uspehov. Krivičnost meja, ki so enega najmanjših evropskih narodov razrezale na štiri kose — ne smemo namreč pozabiti tudi na monošterski klin — je bila s tem vsekakor ublažena, stiki med matičnim narodom in odtrganimi deli narodnega telesa lažji, dosegljivejši in konkretnejši. V to dobo odpiranja meja spada tudi formulacija, »da so manjšine lahko pomemben faktor zbliževanja med narodi, kot most za medsebojno razumevanje in spoštovanje«. Neglede na vso resnico in globok pomen take formulacije je to vendarle definicija, ki jo more večkrat izgovarjati šibkejši kot pa jo čuti notranje še tako omikan, vendar močnejši narod.

128

Smo marksisti in priznavamo zgodovinskost nastajanja in izginjanja narodov v določenih fazah družbenega razvoja. Že s takim priznanjem se odrekamo nacionalizmu ali celo šovinizmu. Priznavamo torej evolucijo«, »nasilna sredstva, ki naj bi delovala v tej smeri, pa ne morejo biti nič drugega kakor izraz kapitalističnega imperializma ali birokratsko despotističnega hegemonizma«, pravi tovariš Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narodnostnega vprašanja. Ob takih stališčih pa je jasno, da ne moremo samo nasprotovati narodnim asimilacijam, ampak da jih moramo tudi preprečevati. Preprečevati na vse načine, ki so in ki bi utegnili biti razpoložljivi in primerni. Preprečili smo asimilacijo drugim manjšinam na naših tleh, toliko bolj smo poklicani, da preprečujemo prikrito ali odkrito stapljanje naših manjšin z večinskimi narodi onkraj meja.

Najučinkovitejši način preprečevanja je vsekakor ekonomski. »Borba za gospodarski napredek nerazvitih dežel je sestavni del borbe za njihovo narodno neodvisnost«, in »ni enakopraven in svoboden narod, ki lahko uporablja svoj materin jezik in ima svoje šole, če ni enakopraven tudi na gospodarskem področju«, sta le dva citata iz Kardeljevega Razvoja. Aplikacija teh temeljnih resnic iz narodov na narodne manjšine je seveda logična. In v trenutku, ko si sami prizadevamo, da se čimbolj polnoveljavno vključimo v ožji in širši ekonomski prostor in da si priborimo svojo popolno narodno emancipacijo, v trenutku, ko zavestno priznavamo, da nas mednarodna politična in gospodarska situacija sili k spremembam ter zahteva večjo stopnjo integriranosti in povezanosti — v tem trenutku smo zmožni napraviti neodpustljivo zgodovinsko in moralno napako-, če iz takih prizadevanj izločimo zamejske Slovence, našo narodno manjšino. Če izjavljamo ob vsaki priliki, da je problem manjšin in izseljencev v naši družbi ves čas prisoten kot nacionalen problem, če izjavljamo, da bomo manjšini vedno nudili vso možno podporo in pomoč, če izjavljamo, da bi morala biti manjšina vključena v vse tisto delo, ki ima pomen za Slovence kot celoto, potem je moralna zgodovinska dolžnost, da take besede spremenimo v dejanja, ki bi prevzela ves narod, ne samo družbenopolitične vrhove. Odvzemimo našim izjavam anemičnost in priznajmo, da mora pojem integralnega gospodarskega prostora in gospodarskih interesov vsebovati tudi gospodarske in družbene zmogljivosti, s katerimi razpolagajo Slovenci v zamejstvu. To je edini kvalitetni način, da onemogočimo podrejanje Slovencev interesom produktivnejših ekonomskih struktur.

Smo dinamična družba, polni večnih iskanj in popravljanj, obremenjeni sami s sabo tako zelo, da kar prevečkrat pozabimo, da nas je v matični narod združenih 1,700.000 Slovencev, da pa v svetu živi še ostalih 600.000 Slovencev, okrog 200.000 kot narodna manjšina in ostalih 400.000 kot začasna ali pa stalna ekonomska emigracija. Mar lahko pozabimo nanje, ko pripravljamo ta veliki nacionalni podvig? Če si postavljamo obveznosti do lastnega razvoja, imamo kot matični narod tudi obveznosti do njihovega razvoja, da bomo ostali v zgodovini kot zrel, polno odgovoren in moralno čist narod.

In končno, to ni le naša obveznost, iz te obveznosti izvira tudi posredna korist. Močna materialna osnova zamejskih Slovencev ne bo le utrdila njihovega položaja, samozavesti in zavednosti, pač pa bo taka stabilna manjšina tudi dober posrednik svetovnih dognanj in pomemben pomočnik pri vključevanju v mednarodno delitev dela. 129

9/VI

Seveda se ob tem ne moremo izogniti pomislekom iz golega ekonomskega stališča. Znano je namreč, da nam enega največjih problemov pri postavljanju razvojnega programa povzroča pomanjkanje in razpršenost kapitala. Čemu torej že tako pičla in težko dosegljiva sredstva pršiti še na širša območja, bi morda kdo pomislil. Vsekakor si naložimo večje breme, toda pri tem ne smemo pozabiti, da imajo zamejski Slovenci tudi svoje ekonomske potenciale, da pa so prav tako razpršeni, razdrobljeni ali manj učinkovito usmerjeni. Toda z upoštevanjem njihove gospodarske moči bo tudi gospodarska moč celotnega naroda večja, skupna vlaganja oziroma ustanavljanje mešanih podjetij pa bo verjetno najboljša oblika, da se to dokaže. Gospodarsko močni zamejski Slovenci so' lahko naši najboljši vratarji pri vstopanju na mednarodni trg. To geslo bi nam bilo lahko vodilo pri postavljanju dolgoročnega razvojnega programa. Osebno sem se prepričal, da tudi napredni slovenski intelektualci v zamejstvu vidijo v tem edino kvalitetno rešitev za manjšino in obenem obliko pospešene prosperitete matičnega naroda. Tako pristopanje k ohranjevanju manjšine in utrjevanju njihove samozavesti in zavednosti bo obenem tudi izoblikovalo njihovo globlje zaupanje v matični narod, ki ga, odkrito priznajmo, sedaj še manjka. In — mar ni tak pristop tudi primeren način za uspešnejše izoblikovanje napredne usmerjenosti naše manjšine, dejstva, zaradi katerega smo še vedno pred njo nekoliko zadržani? Všeč mi je, da v kongresnih materialih razumevajoče piše, da manjšine »svoje idejne in politične nazore ter ustrezno organizacijo gradijo na temelju družbenopolitičnih razmer, ki vladajo v deželi, katere državljani so sedaj.« ...

Na podlagi vsega povedanega predlagam, da se dopolni predlog resolucije na strani 33. tč. 1.3: Slovenski narod je še zlasti v času postavljanja idejnih izhodišč svojega dolgoročnega razvoja moralno obvezan, da z vsemi primernimi sredstvi poskrbi za preprečevanje asimilacije svojih manjšin, pri čemer mora odigrati največjo vlogo tesna gospodarska povezava. Ta povezava bo vplivala na trdnejši ekonomski položaj naših manjšin in s tem na višjo stopnjo njihove samozavesti in zavednosti. Skupna vlaganja, ustanavljanje mešanih podjetij ter podobne ekonomske institucije so najprimernejša oblika take povezave.

Jože Knez Delam v lesni industriji in živim na Dolenjskem. Oboje, stroka in področje, sta znani kot zaostali, zato postavljam vprašanje: »Kakšno mesto bodo imela zaostala področja v realni prihodnosti Slovenije, ki jo želi predvideti program njenega gospodarskega razvoja?«

Za gospodarske organizacije in stroke je odgovor že dan in sprejet. Zaostajanje pomeni tudi odmiranje in prepuščanje mesta drugim, boljšim. S to realnostjo smo se v gospodarstvu pomirili, čeprav moti potek teh gibanj dvoje: prvič, slika realne gospodarske sposobnosti podjetij je še vedno motna zaradi zaprtosti domačega tržišča; temu botruje še naprej neustrezni zunanjetrgovinski instrumentarij; drugič, selekcija med dobrim in slabim je še precej blaga, saj lahko živi nesposobna gospodarska organizacija dolgo na račun osebnih dohodkov svojega kolektiva. 130

Tako določeno pa naše stališče ni in ne more biti, če se vprašamo, kaj bo z razvojem regij, ki zaostajajo. Te ne moremo enostavno zbrisati z zemljevida z ljudmi in njihovo problematiko vred. Zato bi dopolnil vprašanje z naslednjim: prvič — ali je potrebno, da v Sloveniji, ki je po površini in po ljudeh tako majhna kot predmestje velikega mesta, računamo z izravnavanjem gospodarskega razvoja ožjih področij? In drugič — v kolikor tako težnjo priznamo, kako se bo ta reševala brez škode za racionalni razvoj vse nacionalne skupnosti? Mislim, da sem vprašanje in dilemo postavil pošteno.

Prav tako pa se moramo vprašati, kaj pričakujemo * od delegatov tega kongresa in kaj naj povedo v zvezi s perspektivnim programom nasploh in z nakazanimi dilemami posebej. Torej prvič: Ali je potrebno že danes določiti konkretna stališča o nekaterih navedenih vprašanjih? Drugič: Ali je potrebno mobilizirati komuniste za izdelavo * in poznejše izvajanje programa? Tretjič: Ali pa je namen le, da se kongres o vprašanjih perspektivnega razvoja seznani, jih dopolni in komentira? Menim, da smo ob sedanji stopnji pripravljenosti programa sposobni storiti le zadnje. V kolikor pa je predlagatelj resolucije želel tudi drugo, to je mobilizacijo komunistov pri izdelavi in izvedbi programa, potem pogrešam naslednjo razlago: Kaj vse naj program predvidi in na kakšen način naj bodo realizirani njegovi cilji. Ce to vprašanje naslovim na delegate kongresa in gospodarstvenike izven te dvorane, sem prepričan, da bi dobil neenotna stališča. Nekateri bi želeli, da bi imel program direktivno moč in da bi zavezoval gospodarske organizacije na tak ali drugačen način. Drugi si program predstavljamo predvsem kot strokoven, tehten pripomoček in informator pri gospodarskem odločanju na vseh samoupravnih ravneh in kot napotilo za reševanje zadev, ki so zares skupne. Poleg zadnje kategorije ne vidim potrebe, da se poveča intervencijski prostor dejavnikov izven gospodarstva. Zelo vprašljivo pa je tudi sedaj propagirano načelo samoupravnih dogovorov kot zdravilo za vse probleme in vse situacije. Kakšno mesto bomo dali programu v gospodarski praksi, bo odredilo tudi ponašanje regionalnih skupnosti.

V primeru, da se bomo odločili za prvi, to * je za direktivni značaj programa, je moje razmišljanje, kako najti mesto in pot nerazvitim regijam, dokaj nepotrebno *. Nerazvite regije se morajo postavljati pač v vrsto in biti dovolj glasne ter prepričljive, da dobe primerno velik ko *s obljub, ko se bodo te zapisale kot plan ali samoupraven dogovor. Vendar vsi ne mislimo tako. Domnevamo, da bo moral bodoči razvoj Slovenije težiti k maksimalni ekonomičnosti in dosledni racionalnosti kapitalnih naložb. Zato ne bo dovoljeval raznih umišljenih ekonomskih konstrukcij, kot so bili to EKK in na žalost tudi dolenjska steklarna, oblikovanih izven realnega gospodarskega dogajanja. Tudi razvoj regij bo moral slediti temu načelu! Glavna značilnost sedanjega stanja slovenskega gospodarstva je njegova prostorna in proizvodna disperzija. To pomeni, da imamo mnogo malih obratov z različno proizvodnjo raztresenih po vsej Sloveniji. Sedanja slika pa je naravna posledica predvojnega in povojnega razvoja, ki mu je botrovalo stalno pomanjkanje koncentričnega kapitala. Glavni nosilec našega razvoja je bil namreč razdrobljen in skromen podjetniški kapital. Ali bo v prihodnje drugače? Ali bomo razpolagali z večjimi sredstvi za razvoj? Kam se bodo ta sredstva usmerjala? To so * vprašanja, ki bodo odločilna za nadaljnji razvoj. Iz elaboratov tov. Kržišnika zveni skoraj tiha resignacija v zvezi z gornjimi vprašanji. Res je, da reproduktivna moč slovenskega gospodarstva ni taka, da bi lahko razsipavali denar na vse štiri strani sveta. Res pa je tudi, da niti v 131

9*/VI

teoriji, še manj pa v praksi ni razčiščeno, s čim in kako bomo gospodarili v bodočnosti. Brez odgovora so ostala vprašanja: Ali se bodo bremena slovenskega gospodarstva do zvezne akumulacije in slovenske družbene potrošnje povečevala ali zmanjševala? Kateri potrošnji bomo dajali prednost in v kakšnih razmerjih? Kako bomo razrešili dosedanjo zamrznjeno«t in nemobilnost kapitala, ki preprečuje področno' in proizvodno prestrukturiranje našega gospodarstva. Medtem ko s prvima vprašanjema iščemo odgovor, s kako velikimi sredstvi bo razpolagala naša nacionalna skupnost, je tretje namenjeno odločilnemu problemu: ali in v kakšni meri bodo lahko dana sredstva spreminjala sedanjo strukturo gospodarstva in jo prilagajala potrebam jutrišnjega dne.

Omenil sem že, da je pomanjkanje koncentriranega kapitala v preteklosti povzročilo današnjo razdrobljenost in razpršenost. V kolikor bomo tudi v naprej ostali pri sedanji nemobilnosti kapitala, bo naša nadaljnja pot enaka. Gospodarstvo se bo razvijalo predvsem linearno, tako po strokah kot po regijah. Ali če povem enostavneje. Lesna inclustrija bo izgrajevala le sebe in Ljubljana bo porabljala svoj kapital le za svoj razvoj.

Do prestrukturiranja gospodarstva v kapitalno intenzivnejše obrate ali v smeri večjega prilagajanja proizvodnemu trgu bo prihajalo zelo težko. Ravno skromnost naših razvojnih virov pa narekuje popolnoma drugo pot in sicer tako, v kateri bi kapital avtomatično tekel na mesta naj večje rentabilnosti. Z vprašanjem, kako razvozlati zamrznjenost družbenih sredstev podjetij, posebno ker so ta edini nosilci gospodarskega razvoja, se je ukvarjalo že več teorij. Največ prahu je dvignila teorija o t. i., delovnih dividendah. To in podobne teorije smo odklonili kot politično, nesprejemljive. Na njihovo mesto pa nismo postavili ničesar drugega, kar bi reševalo omenjeni problem. Seveda posega vsaka teoretična razprava o imobilnosti družbenega kapitala nujno na področje delitve in v teorijo o dohodku. Tu pa je bilo vsako razmišljanje dosedaj proglašeno za krivoversko. Morda zveni čudno, da vpletam tako široke probleme v temo, ki ima namen najti mesto Dolenjski v nadaljnjem razvoju slovenskega gospodarstva. Moji računi pa so zelo preprosti. Če v slovenskem prostoru ne bo dovolj mobilnih sredstev, je naš razvoj lahko omejen le na reproduktivno moč lokalnega gospodarstva. To je tudi prva predpostavka v računici o razvoju Dolenjske!

S sedanjim razvojem Dolenjske pravzaprav nismo nezadovoljni, če ga opazujemo izolirano *. V primerjavi z drugimi regijami pa na žalost stagniramo. Prvi impulz je razvoju Dolenjske dal v letih 1954—1956 takratni sklad republike za razvoj nezadostno razvitih predelov Slovenije. Pozneje, ko je bil sklad ukinjen, smo se usmerili na pritegovanje obratov raznih podjetij z drugih regij, vendar ob podpori lokalnih fondov in bank. Naša orientacija je veljala predvsem delovno intenzivnim naložbam, kar pa je bilo tudi prav zaradi presežka delovne sile. Za razvoj Dolenjske je bila pomembna tudi izgradnja avtoceste. V zadnjih letih pa so se možnosti za razširjenje našega gospodarstva na opisan način precej zmanjšale. Gospodarske organizacije v drugih regijah so uporabile svoja sredstva predvsem za odpravljanje svojih problemov, med katerimi je bila tekoča likvidnost na prvem mestu. Zmanjšale pa so se tudi možnosti za zaposlovanje naših delavcev drugod. Naš problem je torej dvojen. Če bo odpiranje novih delovnih mest v Sloveniji prepočasno, se bo to v potencirani obliki kazalo na manj razvitih področjih.

132

Kljub temu pa sem pooblaščen poudariti, da ne želimo reševati problema Dolenjske na račun racionalnega razvoja Slovenije, ker nam ravno dinamika razvoja vsega nacionalnega gospodarstva omogoča reševanje tudi naših vprašanj. Morda izzveni ta izjava malo demagoško, vendar je tudi tu naša računica čista. Pri usmerjanju slovenskega gospodarstva v produktivnejšo strukturo, kar pomeni tudi izgradnjo novih, sodobnejših obratov, imamo verjetno večjo možnost, da smo lokacijsko zanimivi, kot pa v primeru linearnega razvijanja danih obratov v danih regijah. To je druga predpostavka v računici Dolenjske. Pri sedanjem razvoju motorizacije mestne dobrine nimajo več tistih prednosti kot včasih in postajajo pomembnejše tiste dobrine, ki velikim mestom manjkajo (klima, manjša utesnjenost in boljše socialno okolje). Seveda razdrobljena izgradnja slovenskega gospodarstva zahteva kot prvo in najpomembnejšo ureditev hitre in učinkovite komunikacijske povezave, hitre ceste in rekonstrukcijo železnic. To zahteva že sedanje stanje! V urejenih transportnih razmerah in drugih povezavah bi bilo slovensko gospodarstvo enako uspešno, kot če bi Slovenijo združili v nekaj velikih aglomeracij. Ker pa je razvijanje infrastrukture, zlasti hitrih cest, zadeva vse nacionalne skupnosti in odvisno od odločitve organov te skupnosti, moram na kraju dodati še tole. Za koncept, ki ga zagovarjam, to je za poslovno pritegovanje kapitala na Dolenjsko je izgrajenost infrastrukture odločilnega pomena. Zato iščemo Dolenjci v okviru nacionalne skupnosti predvsem zagotovila, da pri tem ne bomo zapostavljeni. To je tretja in zadnja predpostavka v naši računici.

Zoran Polič 1. Nerazčiščena in celo v naši zakonodaji nejasno postavljena se mi zdi funkcija formalnopravnega mehanizma samoupravnega sistema v strukturi pravnega urejanja družbenih odnosov. Pri tem mislim na vlogo statutov in drugih samoupravnih aktov oziroma odnos do njih. Prav tako so slabosti v obstoječem organizacijskem mehanizmu povezovanja. Mislim na značaj, vlogo, oblike dogovorjenega, predvsem zborničnega organiziranja, sindikalnega povezovanja, razne interesne skupnosti itd. Te oblike, njihovo' vlogo in funkcijo bi morah jasneje opredeliti, ker s,edanje pomanjkljivosti v mnogočem preprečujejo, da bi prišlo do polnejšega izraza neposredno sporazumevanje in dogovarjanje samoupravnih organizmov v delovnih organizacijah o pomembnih in najbolj konkretnih oblikah sodelovanja (proizvodnja, tržišče, investicije itd.). Tem problemom bomo morali posvetiti več skrbi, ker sicer menjamo predpise, pišemo in sprejemamo resolucije, proces družbenega razvoja, predvsem na področju neposredne proizvodnje pa bo še nadalje omejen, oziroma zožen v določene formalistične oziroma etatistične kalupe, ki preprečujejo, da bi proizvajalec odločilno posegal v dogajanja izven svojega delovnega mesta. 2. Pravilno je v dokumentih podčrtana splošna vloga znanstvenega dela. Mislim pa, da to ni več dovolj, temveč je treba odločneje podčrtati to vlogo na vseh področjih družbenega in političnega dela in na vsakem od njih še posebej. Vloga tega dela se že čuti v sami proizvodnji, zato je tudi drugačen odnos do znanstvenikov in znanstvenih raziskav v posameznih delovnih organizacijah. Toda takoj je silno šibka, čim govorimo o našem prispevku, oziroma točneje o prispevkih slovenskih znanstvenikov, ko> ugotavljamo razvojne perspektive, tako slovenske kot tudi širše skupnosti. Še vedno pretežno kritiziramo, večkrat neargumentirano ocenjujejmo razne zakone, druge predpise in ideje, ki so porojene v drugih republikah ali v zveznih organih. Ne sodelujemo, ne dajemo, ali pa zelo malo, svojega v razne raziskave. 133

npr. raziskave o razvojnih tendencah širše skupnosti, o problemih nerazvitih, o kreditnem, deviznem in drugih režimih itd. Tudi tu postajajo vse bolj važna znanstvena oblikovanja in predpisi kot rezultat takih obravnavanj, toda ne samo po iniciativi drugih, temveč z najaktivnejšo našo udeležbo. 3. Vprašanje našega razmerja do federacije. Zdi se mi, da v obravnavanju tega odnosa nismo vselej povsem iskreni in dosledni, zato pa so tudi v javnosti često napačno tolmačena prenekatera upravičena kritična razglabljanja, ali je celo zlonamerno popačena resnica o realnih razmerjih. Zdi se mi, da vse to izvira iz večkrat povsem zgrešenega, morda tudi nehotenega reduciranja problema na finančno razmerje. Ne želim podrobneje analizirati pomembnosti na avnojskih principih zgrajene federacije, ker to sama resolucija dovolj plastično^ kaže. Želim samo podčrtati, da bi morali tudi razpravo o finančnih problemih prevesti s sedanje licitacije — kdo bo dal več, na realno razpravo o preciziranju vloge federacije, na katerih področjih naj deluje, zakaj ne deluje in kako ter kakšen naj bo obseg nalog, ki jih vrši. Ko bomo to ugotovili, bo tudi jasno, kaj moramo vsi skupaj, vsaka republika in vsaka delovna organizacija posebej, prispevati v zvezni proračun, če govorimo o finančnem instrumentu v najširšem smislu. Samo tako bo mogoče prekiniti demagoško ugotavljanje, da bi naše gospodarstvo bolje vozilo, ko ne bi bile potrebne dajatve federaciji, ampak bodo dajatve, večje ali manjše, opredeljene s funkcijami, ki jih mora federacija opravljati v našem skupnem interesu in zato tudi za naše potrebe. Samo tako bomo prekinili z omalovaževanjem vsega, kar prihaja od zveznih organov, z gledanjem, ki je precej živo v naši javnosti. Prekinili bomo s kritičnim gledanjem na slovenske kadre, ki delajo v zveznih organih in omogočili, da se čim več mladih in sposobnih vključi tudi v to delo. Sicer bi zaman govorili, kako je enakopravno zaposlovanje kadrov iz republike tudi izraz priznanja nacionalne enakopravnosti, ker takih kadrov enostavno ne bomo imeli.

Nemogoče je ustvariti tako kadrovsko politiko, če je zaradi napačnega pristopa k urejevanju razmerij nerazpoloženje tako pri tistih, ki naj bi se v delo zveznih organov vključili, kot tudi v javnosti nasploh. In končno — če gre za zmanjšanje državnih posegov in uveljavljanje samoupravljalcev, velja to tako za razmerje proizvodnja — federacija kot tudi za razmerje proizvodnja — republika in proizvodnja — občina. Neupravičeno bi bilo uveljavljanje republike na račun federacije, če naj to samo pomeni, da neposredni proizvajalec vendarle ostaja praznih rok, kar se tiče svobodnega razpolaganja z ustvarjenimi sredstvi. 4. Zasebna iniciativa. Ko govorimo o zasebnem proizvajalcu, sem zoper parcialne in večkrat tudi neekonomske rešitve, pa tudi zoper poenostavljanje. Ni problem v tem, ali so trije ali več zaposlenih pri zasebniku ter ali je zasebna dejavnost družbeno koristna ali ne, temveč, kako tudi na tem področju uveljaviti popolno zaščito dela oziroma delovnega človeka in še dalje, ali ni bolj kot problem števila zaposlenih (kar sploh ne bi smelo biti predmet zakonodajnega urejevanja), prisoten problem povezovanja združenega in individualnega dela, problem skrajnega prelivanja vsega dela v razne oblike družbenega dela, ki edino lahko zagotovi postopno osvobajanje delovnega človeka na vseh področjih dela. Ker ima ta proces stotine variant, je nemogoče, da bi mu podrobne okvire odrejala zvezna zakonodaja — ampak le nekaj splošnih principov — tu mora biti odločilna republiška zakonodaja, toda ne kot togo uniformiranje, temveč le kot osnovni vzpodbudnik za iskanje najboljših poti na vsakem področju in v vsakem kraju. Zakonodaja mora omogočiti popolno zaščito delavca v zasebnem sektorju, mora dati konkretne oblike dogovorom kot instrumentu urejanja razmerij med lastnikom sredstev za proizvodnjo in delavcem, in mora odpirati per-

134

spektivo uveljavljanju določenih samoupravnih oblik tudi na področju zasebnega dela. Potem b opostalo brezpredmetno vsako določanje števila zaposlenih. To je po mojem mnenju tudi edina pot za zasebnega kmetovalca, ki naj prek zadrug in z vključevanjem v razna samoupravna telesa tistih oblik dela, s katerimi se neposredno povezuje (svet za kooperacijo pri kombinatih ali posestvih, svet za kooperacijo v delovnih organizacijah predelovalne industrije itd.), postaja vse aktivnejši faktor tudi v političnem in družbenem življenju sploh. Ob porastu splošnega standarda postajajo tako v političnem kot tudi v gospodarskem življenju vse bolj živ faktor moralne norme in odnosi, ki naj vladajo v naši socialistični skupnosti. Pri tem gre za nova razmerja, ki naj jih ustvarja vloga delovnega človeka v vseh oblikah združenega dela in za dialog, ki naj se razvija na vseh področjih družbenega in političnega življenja med nosilci različnih idej, ki pa si vendarle prizadevajo za iste cilje. Tu izključujem dialog s tistimi, ki jim je temeljni namen rušenje sedanjega sistema in vrnitev k starim odnosom. Gre za odnos človeka do človeka v današnjih življenjskih razmerah in končno ter ne na zadnjem mestu, gre za porast družbenega in osebnega bogastva, ki nujno rojeva nove želje, posebne interese in nove odnose. Zakladnica moralnih norm in kriterijev, ki jo je tako bogato opremila narodnoosvobodilna borba in ki je izgledala za vselej zadostna, je skorajda že izčrpana. Povojna leta, ko je prihajalo do raznih nepravilnosti, neupravičeno ustvarjenih privilegijev, do nezasluženega bogatenja, so to jasno pokazala. Tu ni več dovolj samo občasna kritika in pisma najvišjih partijskih forumov ali resolucije. Predvsem moramo hitreje in dosledneje graditi tak sistem ali pa, gledano morda nekoliko formalistično, izdelati tak kodeks moralnih pravil (ki pa ni treba, da je napisan), da bo vse bolj tipičen za samoupravljavsko družbo, ki prek raznih oblik združenega dela uveljavlja princip delovnega sodelovanja vsakega posameznika in tudi daje vsakomur le tiste pravice in v takih razmerjih, kakor je to s svojim delom zaslužil.

Zato bodo odgovornost, doslednost, delavnost, humanost, solidarnost, iskrenost, skromnost, iniciativnost, borbenost, poštenost in podobne kvalitete človkea ob sočasni odločni tendenci k ohranjevanju in razvijanju socialističnih principov glede materialnih razmerij v naši skupnosti, naj višje kvalitete, ki jih mora uveljavljati vsakdo, predvsem pa komunist v vsakdanjem življenju in v vseh naših odnosih tako v proizvodnji, torej v temeljnem delovnem procesu, kot tudi v vsej nadgradnji in še posebej v političnem življenju. Mislim, da socialistične bodočnosti brez takih kvalitet človeka ni. Edina pot, ki najverjetneje in učinkovito vodi k cilju je, če bomo komunisti prvi v borbi za take odnose in take kvalitete človeka, še posebno pa, če se bodo borili za take norme in jih osebno in družbeno uveljavljali vsi tisti, ki prevzemajo kakršnokoli vodilno funkcijo. Porast odgovornosti v samoupravnem sistemu, vse večja kompliciranost v temeljnih družbenih razmerjih, porast zavesti in znanja, nujnost vsakodnevnega dialoga dobro mislečih ljudi in vse bogatejši pojavi novih idej, pa tudi porast materialnih dobrin zahtevajo, da tudi ta problem globlje analiziramo in mu damo takoj odgovarjajoče mesto v našem vzgojnem delu pa tudi v javnem življenju nasploh, zato pa morda tudi v kongresnih dokumentih Zveze komunistov. Miloš Kus

Na začetku bi poudaril, da se povsem strinjam s sklepi in ugotovitvami v včerajšnjem referatu tovariša Popita, kar zadeva znanstveno raziskovanje in vlogo tega dela v gospodarskih organizacijah. Sodim, da 135

so misli in napotki, ki jih je dal, vredni vsega upoštevanja in da ne veljajo samo za industrijo, ampak tudi za kmetijstvo. Po reformi opažamo v družbenem sektorju kmetijstva močno težnjo po boljšem izkoriščanju vseh razpoložljivih kapacitet, in sicer z intenziviranjem in modernizacijo proizvodnje. V teh prizadevanjih dobivajo tudi strokovnjaki ter raziskovalno delo, zlasti raziskave s področja aplikativne znanosti, vedno večji pomen. Ne morem pa trditi, da je ta proces povsod sprožila šele reforma. Raziskovalno delo v kmetijski delovni organizaciji je bilo npr. pri kmetijsko-živilskem kombinatu Kranj že pred reformo. Že nekaj let pridelujemo semenski krompir, ki je enakovreden in cenejši od uvoženega, in to v količinah, ki zadoščajo za Slovenijo in še za nekatere druge dele Jugoslavije. Mislim, in to bi rad poudaril, da je eden izmed važnih razlogov tega uspeha teamsko delo, ki vključuje tako raziskovalce kot praktike v naši delovni organizaciji in zunaj nje v eno celoto z istim namenom.

Čeprav je tudi na Gorenjskem govedoreja prevladujoča kmetijska panoga in se je doslej vedno močno favorizirala, ima pridelovanje krompirja vendarle svoj poseben pomen. Mogoče zveni nekoliko paradoksalno, je pa res, da prav krompir, tako v družbenem kot v zasebnem sektorju kmetijstva, znatno pokriva izgube, ki nastajajo vsako leto v živinoreji. To dokazuje, da je tudi v Sloveniji rastlinska proizvodnja poleg živinorejske sfere lahko visoko rentabilna in pomembna, seveda če je specializirana v skladu z naravnimi razmerami. Vendar opažam, da v naših razpravah in s konkretnimi gospodarskimi ukrepi (investicije, nepotreben uvoz in podobno) puščamo tako proizvodnjo vse preveč ob strani, kar je škodljivo, saj ne upoštevamo objektivnega dogajanja na tem področju. Možnosti za specializirano rastlinsko proizvodnjo, ki nam jih ponuja narava, lahko temeljito gospodarsko izkoristimo le, če s pomočjo sodobnih znanstvenih dognanj dvignemo to proizvodnjo na raven, ki jo zahteva današnji čas. Samo po sebi je umevno, da mora tako proizvodnost stalno spremljati in voditi ustrezno raziskovalno delo, tako zaradi nenehnega razvoja znanosti in novih odkritij kot tudi zaradi specifičnosti regij in problemov, ki jih je treba sproti reševati. Vpliv znanosti na določeno rastlinsko proizvodnjo je navadno sprva zelo velik. Vendar traja to le toliko časa, dokler se proizvodnja pod vplivom ustreznih raziskav ne specializira in ne povzpne na raven, ki je v danih materialnih okvirih možna. Na tem mestu bi rad opozoril na huda nasprotja in škodljive posledice, do katerih pride, če se materialna baza specializirane rastlinske proizvodnje ne krepi, če torej znanstvenim ugotovitvam ne sledi ustrezen razvoj te baze — izgradnja potrebnih naprav, modernizacija in podobno. Raziskovanje postane samo sebi namen, njegova vrednost je arhivska, saj proizvodnja od njega ne more imeti nobene koristi. Po drugi strani pa proizvodnja stagnira, kvaliteta in cene pridelkov in izdelkov pa niso več konkurenčne. Znanstveni delavci se počutijo odveč, ker z rezultati svojega dela postajajo vse bolj nepomembni. Zato otopijo ali pa iščejo zaposlitev drugje, zlasti v inozemstvu. Omenjeni problemi so prav gotovo toliko važni, da komunistom ne more biti vseeno, kako se rešujejo.

Raziskovalno delo, ki skrbi za razvoj specializirane proizvodnje, ne sme sloneti na zastarelih, temveč na sodobnih znanstvenih dognanjih. Tudi za dosego tega smotra bi morali komunisti zastaviti ves svoj vpliv, bodisi kot neposredni udeleženci take proizvodnje bodisi kot delavci v kmetijski nadgradnji.

Na koncu bi rad podčrtal nujno potrebo, da se zagotovijo večja vlaganja v kmetijstvo, vključno tudi v specializirano rastlinsko proizvodnjo. 136

Ta vlaganja in nekatere integracije naj bi omogočile uvedbo sodobne tehnologije in industrializacije nekaterih vrst rastlinske proizvodnje v celoti — od pridelovanja do dodelave in predelave. Tak razvoj ne sme sloneti na megalomanskih načrtih, temveč na načelih, ki smo jih že doslej temeljito raziskali in preverili. Mislim, da je to edina pot, da bo zahteva komunistov, naj znanost čimbolj aktivno poseže v proizvodnjo, postala stvarnost, ne pa fraza.

Žarko Žigon Predlog za resolucijo VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije postavlja v ospredje tudi položaj kmetijstva ter osvetljuje nekatere bistvene probleme. Zadovoljil bi se s priporočili organov skupščine, kakor tudi s citati tez za resolucijo, ko bi bil prepričan, da je hotenje in miselnost, ki se izraža v navedenih dokumentih, tudi last posameznih članov Zveze komunistov ter vseh tistih, ki lahko' direktno ali indirektno vplivajo na zadovoljivo reševanje teh problemov. Menim namreč, da so navedbe eno, zainteresiranost mnogih, ki bodo ta izhodišča izvajali v življenju, pa drugo. Dejstvo je, da so se kmetijske organizacije od uveljavljanja gospodarske reforme spoprijele s problemi zmanjšanja stroškov, direktnih in indirektnih, da so se pri proizvodnji usmerjale v proizvodnjo za tržišče, kakor tudi k modernizaciji kmetijske proizvodnje tam, kjer je kazal ekonomski račun.

Popolnoma jasno je bilo, da ne moremo pričakovati bistvenih sprememb cen kmetijskih proizvodov, temveč da je naš razvoj v zmanjševanju stroškov ter v količinskem ali kvalitetnem povečanju proizvodnje. Pogoj za dosego prvega so stabilne cene materiala in uslug; za povečanje proizvodnje pa so potrebni primerni stroji in naprave po dostopnih cenah. Rezultati zadnjih let pa kažejo, vsaj pri večini kmetijskih organizacij našega področja, tu mislim na obračun čiste kmetijske proizvodnje, da smo ustvarili pri isti masi osebnih dohodkov večji bruto proizvod, zmanjšali pa čisti dohodek, pri nekaterih organizacijah pa povečali izgubo in to na račun povečanja cen, reprodukcijskega materiala in uslug. Kmetijski delavec ne more več vsega rešiti sam, ker na uspeh njegovega dela vplivajo zunanji faktorji. To je ena stran problema. Drugo je vprašanje nelojalne konkurence. Poznavanje tržišča nam pove, da odkupne cene niso padle zaradi tako imenovane hiperprodukcije, ampak večkrat zaradi špekulacije. Tako se večkrat cene kmetijskih proizvodov od proizvajalca do potrošnika povečajo za sto ali več procentov. Včasih se izkorišča založenost s pridelki, ker terja sezonska proizvodnja tudi sezonsko prodajo, zato prihaja do nenormalnega popuščanja cen na veliko, kar pa se le malokdaj odraža pri maloprodajnih cenah blaga na trgu. To se ne dogaja le med gospodarskimi organizacijami, temveč tudi znotraj posameznih organizacij, ki so se povezale zaradi direktne proizvodnje s trgovino' in pridelavo ipd. V programu našega kongresa mora biti jasno napisano, da komunisti ne bomo dovoljevali nobene špekulacije na račun kmetijskega proizvajalca in da morajo v slučaju znižanja cen kmetijskih proizvodov, ki bi nastalo zaradi stvarnega položaja na tržišču, nositi posledice vsi udeleženci v procesu, ne pa le prvi v tej verigi, to je direktni proizvajalec.

Tretji važen moment pa je, da bi se vsi, od delavca-kmeta ter vseh vplivnejših v našem družbenem mehanizmu, zavedali oziroma spoznali značaj kmetijske proizvodnje, da je to tipična gospodarska panoga, ki potrebujejo za svojo preobrazbo precej sredstev, ki pa se največkrat 137

počasneje vračajo. Primer je lahko hmeljarska proizvodnja, zato je absurdno, da dobiva kredite s pogoji triletnega odplačevanja s 6 % obrestmi ob odstopanju retencijske devizne kvote, ko vsi dobro vemo, da traja nasad 10 let, žične naprave pa še dalj časa.

Pravo nasprotje je kreditiranje kmetijskih investicij v sosedni državi, v Avstriji, kjer je doba odplačila 10 let s 3 % obrestmi za investicije, ki se izplačajo v petih letih. Kmetovalci bodo obdržali stabilne cene kmetijskih proizvodov le, če bodo olajšave za modernizacijo ugodne in logične.

V želji za integracijo smo dosegli uspehe tam, kjer smo organizirali kombinate, čeprav jih ne smemo imeti povsod za najidealnejšo obliko. Na našem koroškem področju se povezovanje manjših kmetijskih organizacij ali sorodnih podjetij ne premakne. Interesi kmetov in kmetijskih delavcev so precejšnji, toda kaj storiti, kadar pri partnerju naletimo na gluha ušesa. Zato ni slučajno, da se pojavljajo predlogi o ustanovitvi nekega organa v republiškem merilu, mislijo' na sekretariat, ki bi vplival na pospeševanje in razreševanje problemov. Mislim, da se tu mnogokrat srečujemo z odgovornostjo komunistov, ki bi lahko že na svojem delovnem mestu storili svoje za razreševanje nekaterih problemov. Velikokrat le-ti ne znajo * izbirati med svojimi interesi in interesi proizvajalcev sorodnih dejavnosti, ki jih življenje povezuje in postavlja v odvisnost. Tako lahko ugotovimo, da smo storili vse premalo ali pa nič, da bi razčistili poglede posameznikov v naših organizacijah, kako in v čigavem interesu je treba razreševati take probleme. Zato bi moralo delo organizacij Zveze komunistov v nadaljnjem reševanju problemov kmetijstva vsebovati tudi konkretne sklepe za določene naloge. Če pa se bomo hoteli lotiti takega reševanja, bomo spoznali, da je v naših vrstah vse manj članov iz vrst direktnih kmetijskih proizvajalcev oziroma kmetov samih. Pospešeno bomo morali vključevati kmeta v samoupravna telesa zadrug, da bo kmetijski proizvajalec dobil mesto kot samoupravij alec tudi v podjetjih za oskrbo kmetijstva in trgovske mreže, ki skrbi za realizacijo njegovega produkta. Vsako odlašanje in omalovaževanje teh problemov bo1 lahko le udarec za Zvezo komunistov pri uresničevanju njenih temeljnih načel.

Ivan Hrnčič Po zadnjih ugotovitvah je na območju Maribora izredno slaba kvalifikacijska struktura zaposlenih. Prevladujejo nekvalificirani delavci, na delovnih mestih, za katera se zahteva določena strokovna usposobljenost, so strokovno premalo usposobljeni ljudje. Prav temu problemu bodo morale gospodarske organizacije posvetiti več časa in prizadevati si bodo morale, da bi se struktura čimprej izboljšala.

Na tako stanje je močno vplivalo tudi šolstvo. Poglejmo, kako je v Mariboru, kjer smo še pred petimi leti dobivali zvečine samo strokovnjake s srednješolsko izobrazbo, medtem ko so se strokovnjaki z višjo izobrazbo zadrževali predvsem v večjih gospodarskih središčih, kot so Ljubljana, Zagreb in druga. Z ustanovitvijo višjih šol v Mariboru pa se je stanje precej izboljšalo in kvalifikacijska struktura se je tudi začela izboljševati. Težave pa so, ker še vedno ne dobimo v proizvodnjo * delavcev z visoko izobrazbo. Zlasti težko je pridobiti diplomirane inženirje strojništva, gradbeništva in diplomirane ekonomiste. Tudi s štipendiranjem nismo dosegli pravega uspeha, ker so štipendisti pogosto vračali štipendije in se zaposlili v drugih mestih. 138

Pri reševanju teh problemov smo se zavedali, da je kadrovska politika zelo zahtevna, in to predvsem v gospodarskih organizacijah, ker so se prej zavedele gospodarske reforme; močno se je povečala fluktuacija strokovnjakov v podjetjih kovinske industrije. Strokovnjaki so odhajali na delo predvsem v Zahodno Nemčijo. Spričo takšnega položaja je bilo nujno sistematično reševanje problemov, kajti čedalje očitneje je bilo, da se podjetja ne bodo mogla obdržati, če ne bodo začela delati sodobneje, ceneje in boljše. To pa lahko dosežejo le z boljšimi strokovnjaki.

Zdaj lahko rečemo, da je v podjetjih že prevladalo spoznanje, da je res neogibno izboljšati kvalifikacijsko strukturo zaposlenih. Podjetja, ki se hočejo hitro razvijati, morajo poskrbeti za hitre kadrovske strukturne spremembe. Dogaja se celo, da pri vseh večjih licitacijah investitor zahteva, da mu predložijo tudi kvalifikacijsko strukturo zaposlenih. Te zahteve bodo čedalje večje. Če se hočemo vključiti v mednarodno tržišče dela, bomo morali ta problem čimprej urediti. Razpisali smo natečaj za zaposlitev 60 delavcev z visoko in višjo šolsko izobrazbo. Kljub tedanjemu javnemu mnenju, češ da mladi strokovnjaki ne morejo dobiti zaposlitve, v podjetju še zdaj nismo mogli izpopolniti vseh delovnih mest, kolikor smo jih navedli v natečaju. To velja še zlasti za delavce z visoko šolo. Tesno smo povezam s posameznimi fakultetami, toda pravega odziva ni, in to prav zaradi problemov, ki sem jih že navedel. Poudarjam pa, da bi bila nujna čim boljša povezava med izobraževalnimi ustanovami in gospodarskimi organizacijami. Zelo pomembna bi bila uvedba postdiplomskega študija, da bi se strokovnjaki, tisti, ki so zaposleni v proizvodnji, nenehno izpopolnjevali v znanosti. Po drugi strani pa bi predstavniki teh ustanov spoznali, kakšne težave nastajajo v proizvodnem procesu gospodarskih organizacij .

Živko Pregl

Govoriti želim o kadrovski politiki, ki po mojem mnenju, glede na svoj pomen, v predlogu resolucije ni zadostno in ustrezno zastopana. Osnovni cilj kadrovske politike je ustvariti možnosti za formiranje in uveljavitev ljudi takšnega znanja in sposobnosti, da bodo v skladu z razvito družbeno delitvijo dela zmogli uporabiti in razvijati akumulirana družbena spoznanja v prid družbenemu razvoju. Bistvo je potemtakem v trajnem optimalnem, količinskem in strukturalnem zadovoljevanju potreb po živem delu, ki jih poraja proces družbene reprodukcije.

Kadrovska politika se zato nikakor ne nanaša le na vodilna, temveč na vsa delovna mesta. Opredeljevanje kadrovske politike s potrebami družbene reprodukcije ne pomeni poskusa uokvirjanja ustvarjalnosti človeka v neka njemu tuja merila, temveč nasprotno, prav dinamika tega procesa zagotavlja in hkrati zahteva čimveč ustvarjalnosti, afirmacije vseh človekovih sposobnosti, ki nujno potrebujejo svoj čas, da se ustvarijo, uveljavijo in rodijo sad. Kadrovska politika bo resnično maksimalno vzpodbujala avtentično afirmacijo človeka, če bo sledila procesu družbene reprodukcije in ne bo slonela na stališču sociale, kot tudi ne na kratkoročnosti. Profili kadrov, ki jih družba potrebuje, se nenehno spreminjajo in zato zahtevajo skrajno sodobno in v bodočnost usmerjeno kadrovanje. Razvoj družbenoekonomskega sistema zahteva od zaposlenih vse večjo strokovnost in poznavanje svoje vloge v vseh družbenih protislovjih.

139

S podružbljanjem politike, z vedno večjo družbeno vlogo delovnih ljudi se stapljata strokovni in družbeni pomen dela. Zato čedalje manj koristijo strokovnjaki, ki so samo strokovnjaki, niso pa družbeni delavci. Mislim, da je to vprašanje v luči sedanje stopnje našega razvoja zelo pomembno. Novejši vzroki umetnega ločevanja strokovnosti od družbenosti nedvomno tičijo v času, ko možnosti soodločanja delovnega človeka niso izhajale iz njegovega dela, ko je bilo delo podrejeno, v službi družbenih ciljev, ki so samo posredno izražali njegove interese. Neosvobojeno delo se je zapiralo vase in je v smislu mezdnih odnosov odgovarjalo^ na družbene potrebe. Neustvarjalni značaj dela kot neposredna posledica administrativnega socializma je v današnjih samoupravnih razmerah pogojen z ostanki birokratizma ali neadekvatno reakcijo nanj — s tehnokratizmom, ki ali objektivno zavirata njegovo ustvarjalnost ali pa vodita v njegvo subjektivno resignacijo in izolacijo, torej spet v odtujenost.

Struktura zaposlenih v Sloveniji kaže, da strokovnosti še vedno ni zagotovljena delovna afirmacija, ki je pogoj družbeni afirmaciji. Zapiranje vodstvenih struktur pred prodorom znanja in sposobnosti znotraj delovnih organizacij lahko uspeva z birokratskimi metodami omejevanja delovnih ljudi in manipuliranja z njimi, kajti uveljavitev njihovih resničnih interesov za razpolaganje z rezultati in pogoji dela bi objektivno razkrajala oblast raznih takšnih klik. Kjer so ekonomske potrebe prisilile vodilne skupine k zaposlitvi strokovnjakov, bojazen za lastni obstanek povzroča birokratsko omejevanje strokovnjakov ter družbenih rezultatov in pomena njihovega dela. Neposredna reakcija na to je umik slehernega zaposlenega, ki ni vključen v neformalne kroge odločanja, v družbeno pasivnost. Izkušnje kažejo, da le-ta destimulativno vpliva tudi na samo delo v ožjem smislu besede.

Posredna reakcija se pojavlja predvsem v smislu kompenzacije za preteklo izoliranost od odločanja kot tehnokratske metode uveljavljanja. Strokovnjaki so si marsikje izbrali »krajšo pot«, ki obhaja delovno in družbeno afirmacijo drugih, in je zato tudi njihova lastna afirmacija, uveljavitev njihovih družbenih interesov, okrnjena. Njihova delovna prizadevanja ne morejo biti uspešna, če zahtevajo razpolaganje s sodelavci namesto njihovega ustvarjalnega soprispevka. Hkrati je nemogoče voditi zaposlene v delovnih organizacijah za roke, ob tem pa zahtevati samoupravno obravnavanje s strani družbe. Ta položaj temelji predvsem na ekonomskih odnosih, delitvi dela, meri delovanja in obvladovanja tržnih zakonitosti ipd., od tod pa na usposobljenosti zaposlenih za delo v takšnih razmerah oziroma v ustreznosti kadrov družbenim potrebam.

Današnje izobraževalne ustanove ne nudijo absolventom sposobnosti ustvarjalnega integriranja s strokovnega in samoupravnega aspekta, vodenja in upravljanja. Niso deformacije tiste, ki vodijo do tega sklepa. Tehnokratizem in birokratizem sta le simptoma določenega stanja, ki zamegljuje notranjo delitev dela v delovnih organizacijah in ovira z njo skladno maksimalno afirmacijo dela. Danes imamo malo strokovnjakov, ki bi znali služiti samoupravi. Služiti samoupravi pa je nekaj drugega kot služiti birokratizmu ali celo kapitalizmu. To pomeni uresničevati naloge iz delitve dela in biti s tem sam samoupravljalec, uveljavljati svoje, iz dela izhajajoče interese in pravice. Samouprava zahteva dognano delitev dela, ki pa strokovnjakom nalaga seveda

140

odgovornejše naloge kot drugim. Te naloge tembolj ustrezajo samoupravnim odnosom, čim več ustvarjalnosti je v njihovem reševanju. Čimbolj bo znal npr. strojni inženir načrtovati takšne ali drugačne tehnične variante in ekonomist ugotoviti in pokazati njihov vrednostni pomen, tem laže in objektivneje bodo vsi zaposleni mogli ustvarjati proizvodno politiko. Družbena reprodukcija torej terja razvito kadrovsko planiranje, ki je bistven element planiranja razvoja nasploh. To je tudi pogoj smotrnega razvoja celotnega sistema izobraževanja in usposabljanja. Ponovno se vračamo k procesu družbene reprodukcije, katere glavni faktor je nacionalna kadrovska politika. Kadrovsko načrtovanje in njegovo uresničevanje je le ena faza kadrovske politike. Pogoji formiranja kadrov zahtevajo dalje tudi pogoje njihove afirmacije. V vseh družbenih sredinah moramo zagotoviti prioriteto ustreznemu znanju in usposobljenosti. Vsako delovno mesto mora biti izpostavljeno konkurenci znanja, sposobnosti, kar mora biti eden poglavitnih ciljev samouprave. Zaposlovanje in izboljšanje kvalifikacijske strukture, o čemer je govor v predlogu resolucije v alineah 3, 16 in v prvem odstavku alinee 3, 17, nista temeljni kategoriji kadrovske politike, trenutno kvečjemu najbolj aktualni in le iz tega stališča je mogoče opravičiti takšen pristop predloga k tej problematiki. Vendar pa tudi teh dveh vprašanj ne moremo uspešno in trajno reševati, če si ne zastavimo jasnih načel. Zato predlagam nekaj sprememb predloga resolucije.

Ivan Dolničar Želel bi podati nekaj misli k razpravi o vseljudski obrambi kot sestavnemu delu samoupravljanja. Poskušal bom prikazati le nekatera vprašanja družbenopolitičnega bistva vseljudske obrambe, ki se mi zdijo pomembna tako za nadaljnjo in globljo izpolnitev in uresničitev te zamisli, kot tudi za idejnopolitično akcijo Zveze komunistov na področju obrambe. To predvsem zato, ker smo prav ta vprašanja zelo zanemarjali v podrobnostih. Zato bodo potrebni še posebni napori za izpopolnitev družbenih vidikov zamisli naše ljudske obrambe. Ideja o splošni oborožitvi ljudstva z zgodovinskega stališča vsekakor ni nova. Ta ideja se je pojavljala že prej in so jo uporabljali v različnih revolucionarnih, uporniških in drugih množičnih ljudskih gibanjih, vendar se nikoli ni mogla uresničiti kot trajna oblika vojaško obrambne organizacije družbene skupnosti. To pomeni, da ideja o vseljudski obrambi objektivno ne more biti sprejemljiva za vsako družbo. Naše izkušnje govorijo, da taka zamisel ustreza socialistični družbi, v kateri država, odtujena od družbe kot politična sila, postopno odmira, v kateri se vsi družbeni posli opravljajo čedalje bolj na samoupravnih temeljih, in sicer na vseh področjih družbenega življenja, vključujoč tudi področje obrambe, ki v takih razmerah ne more ostati dolgo izven procesa podružbljanja državnih funkcij. Šele v socialistični družbi, ki se razvija na samoupravnih temeljih, lahko postane oboroženo ljudstvo temelj njegove obrambe s težnjo, da se vojaško obrambni sistem preoblikuje in preraste v stalno obliko vojaško obrambne organizacije družbe (v smislu Marxove analize, izkušenj pariške komune). S tem so se družbi vrnile vojaško obrambne funkcije, ki jih je izgubila z vzpostavitvijo državnega monopola nad seboj. Razumljivo, da lahko teče ta vrnitev le kot relativno daljši proces, ki ga določajo celotni družbeni okviri. Tempo tega procesa je v neposredni odvisnosti od okolnosti, ki vplivajo na spreminjanje značaja in družbene narave

141

države ter njenega vse bolj izraženega spreminjanja v strokovni servis samoupravnih skupnosti in drugih oblik svobodnega združevanja delovnih ljudi in občanov.

Družbeno bistvo zamisli vseljudske obrambe je določeno z ustreznimi ustavnimi odredbami, ki izhajajo iz načela, da je tudi na področju obrambe delovni človek neposredno ali pa prek svojih samoupravnih združenj, družbenopolitičnih skupnosti in organizacij, osnovni nosilec dejavnosti ter subjekt odločanja v skladu s svojimi družbenimi interesi. Ustava jasno določa, da so delovni ljudje in občani, delovne organizacije, družbenopolitične skupnosti in organizacije osnovni subjekti in aktivni dejavniki obrambe. Obramba ni le najvišja dolžnost in čast, temveč tudi neodtujljiva pravica slehernega občana, kar vidimo tudi iz odredbe, da nima nihče pravice v imenu občanov podpisati kapitulacije.

Očitno je, da so začele te ustavne odredbe, odstranjujoč državni monopol, tudi proces podružbljanja nalog na področju obrambe, in vseljudsko obrambo določile kot zamisel, ki je svojevrstna samoupravnemu značaju naše družbe. Drugo- vprašanje je, kako ocenjujemo stopnjo soglasnosti ali disharmonije med resničnostjo in tistim, kar je določeno v ustavnih odredbah. Zamisel vseljudske obrambe torej izraža doseženo stopnjo naše samoupravne družbe in prav tako ustreza razmeram in potrebam nadaljnjega razvoja družbe na samoupravnih temeljih. V tem je tudi njeno najgloblje družbeno bistvo.

Monopol države, predvsem federacije, je na področju ljudske obrambe povzročil visoko- stopnjo samostojnosti tega področja in njegovo oddaljenost od procesa neposrednega izražanja interesov delovnih ljudi, samoupravnih asociacij narodov in narodnosti v obliki njihove stalne dejavnosti in neposrednega odločanja tudi na tem področju. Brez doslednega uresničevanja zamisli vseljudske obrambe bi bil neizbežen specifičen dualizem in protislovnost med samoupravno organizacijo družbe na eni strani in med v bistvu etatistično centralističnim modelom organizacije ljudske obrambe na drugi strani. Ce ne bi razrešili tega protislovja, bi bil le-ta objektivna podlaga za razne konflikte, ki bi ovirali nadaljnji razvoj naše družbe na samoupravnih osnovah. Na sedanji stopnji razvoja naše družbe, ko vojaški obrambni sistem sestavljajo operativna armada, teritorialne eno-te in druge oblike organiziranja in dejavnosti delovnih ljudi in občanov v obrambi dežele, ko kot aktivni nosilci procesov na področju obrambe delujejo samoupravne asociacije, družbenopolitične in druge organizacije z ene strani, z druge pa družbenopolitične skupnosti občin do federacije kot organizmi, ki združujejo v sebi element samoupravljanja in državne oblasti, imajo konkretne oblike oboroženega ljudstva še po svojem družbenem značaju protisloven značaj: v njih se dialektično prepletajo elementi samoupravnega vojaškega organiziranja z elementi državnega usmerjanja in organiziranja. V isti smeri kot se bo izvajala nadaljnja deetatizacija na vseh področjih družbenega življenja, se bo razvijal tudi proces podružbljanja na področju ljudske obrambe. Vendar ugotavljamo, da je že sedaj prisoten proces podružbljanja ljudske obrambe v vseh osnovnih strukturah naše družbene skupnosti, da je ljudska obramba dejansko že postala ena od samoupravnih funkcij delovnih organizacij, družbenopolitičnih skupnosti in drugih oblik svobodnega organiziranja in združevanja proizvajalcev in občanov. 142

Prav zato, ker se naša družba razvija na socialističnih samoupravnih temeljih, vidimo neizbežnost aktivne vloge vseh samoupravnih in družbenih subjektov na področju ljudske obrambe tudi v tem, da obramba dežele v naših razmerah ni le narodni, temveč tudi življenjski ter najbolj neposredni revolucionarni interes delovnih ljudi in občanov. Obramba narodne suverenosti, nedotakljivosti in svobode naše dežele, pa naj bi bila ogrožena s katerekoli strani, obenem pomeni tudi obrambo^ družbenih odnosov, ki jih v naši deželi gradimo na samoupravnih temeljih. To velja tudi glede dejavnosti notranjih protisocialističnih, razrednih birokratsko etatističnih in vseh drugih sil, ki nasprotujejo demokratskemu socialističnemu razvoju naše družbe na samoupravnih temeljih. Zato pomeni, da je v oborožitvi ljudstva, ki je jedro zamisli vseljudske obrambe, tudi najboljši način zaščite naše samoupravne družbe nasproti zunanjim in tudi notranjim sovražnikom. Dosledna uresničitev zamisli vseljudske obrambe ob angažiranju vseh družbenih subjektov, osvobaja in mobilizira v primerjavi z etatističnim modelom vojaškega organiziranja ogromne družbene energije in jih neposredno vključuje v napore družbe, da bi zavarovala svobodo in neodvisnost naše dežele. Ukrepi, ki smo jih v zadnjih nekaj mesecih izvajali na področju obrambe in ki so še v teku, izražajo odločno usmeritev k dosledni uresničitvi zamisli vseljudske obrambe kot funkcije samoupravne socialistične družbe, s ciljem, da bi se v primeru napada na našo deželo s katerekoli strani postavilo v bran organizirano in oboroženo ljudstvo. Družba, ki je kot naša organizirana na samoupravnih temeljih, ima v primerni organizaciji, strategiji in taktiki objektivno neizčrpne obrambne možnosti, kar omogoča izredno veliko moč odpora proti še tako močnemu napadalcu. Zato je popolnoma neosnovana zaskrbljenost, da se s sprejetjem in uresničenjem vseljudske obrambe zmanjšuje učinkovitost obrambe. Takšna zaskrbljenost lahko izvira iz navadnega nerazumevanja, ki ga ni težko odstraniti ali pa iz preživelega tradicionalizma, iz rezerv čisto birokratskih, etatističnih pozicij, ki še obstajajo, Vendar so dogodki s čehoslovaško krizo in vse, kar se je ob njej razvilo, prepričljivo pokazali, da je nadaljnje razvijanje in dosledna zamisel vseljudske obrambe pri nas praktično edino možen način organiziranja učinkovite obrambe celo v najtežjem primeru, ki bi našo deželo lahko doletel.

Pri razvijanju in uresničitvi zamisli vseljudske obrambe naletimo na vrsto vprašanj teoretičnega, idejnega, političnega, zakonodajno pravnega, vojaško operativnega, organizacijskega, ekonomskega, materialno tehničnega in podobnega značaja. Družbenemu bistvu zamisli ne ustreza kakršenkoli monopol v razreševanju teh problemov, zakaj ta predpostavlja pobudo vseh družbenih dejavnikov. PRVI POGOJ SMOTRNE, racionalne in stalne dejavnosti vseh družbenih dejavnikov v nadaljnjem izpopolnjevanju in uresničitvi zamisli vseljudske obrambe je ta, da vsi enotno dojamemo našo zamisel v idejnem smislu, predvsem njeno družbeno bistvo kot zamisel, ki je lastna samoupravni družbi in njen pomen za obrambene sposobnosti dežele. S stališča vse naše družbe glede tega ne smemo podcenjevati možnih posledic, da so bili mnogi družbeni dejavniki pri izpopolnjevanju in uresničitvi zamisli doslej v pasivnem, drugi pa v monopolnem položaju. Pomembno je opozoriti na težnjo, da se zamisli lotevamo predvsem, če že ne izključno z vojaško tehnoloških stališč, in da so posledice takih prijemov prisotne tudi v naši teoretični misli in praktični dejavnosti v zvezi z ljudsko obrambo. S sprejetjem zamisli vseljudske obrambe smo se na določen način vrnili k izkušnjam, ki smo jih pridobili med našim NOB: poleg operativne armade smo razvili tudi tako imenovano teritorialno komponento v obliki partizanskih odredov, teritorialnih in diverzantskih enot in 143

podobno. Vendar je bila organizacija vodenja postavljena tako, da je bila armada tista, ki je vodila to »teritorialno komponento« preko svojih vojaških teritorialnih organov. Vlogo drugih družbenih dejavnikov, ki jih obsega pojem »civilni sektor«, so urejale smernice za civilno obrambo. Le-te so pretežno odrejale vlogo izvajalcev in jih postavljale v bolj ali manj pasiven položaj. Novejša določila glede tega označujejo povsem novo kvaliteto. Vsi družbeni dejavniki, delovne in družbene organizacije, družbenopolitične skupnosti in občani so postavljeni neposredno v aktivni položaj snovanja, odločanja, organiziranja in izvajanja konkretnih akcij s področja obrambe. Uresničitev takšnega kvalitetno novega položaja mora naleteti na težave. Njihovo premagovanje pa bo v veliki meri odvisno od tega, kako bomo idejno dojemali in sprejemali bistvo in značaj zamisli vseljudske obrambe. Glavno breme tega je na ramenih organizacij Zveze komunistov in drugih družbenih organizacij. Organi operativne armade, aktivi in rezervni starešinski sestav, pravzaprav komunisti, ki delajo v armadi, jim s svoje strani lahko pomagajo s tem, da pozitivno vplivajo na razširjanje njihove samostojnosti in pobude.

Na področju naše vojaške teorije je opaziti, da se lotevajo vprašanj zamisli vseljudske obrambe pretežno ali izključno z vojaško tehnoloških stališč, hkrati pa zanemarjajo in podcenjujejo njeno družbeno bistvo. Prav gotovo ima zamisel vseljudske obrambe tudi svojo izredno važno vojaško tehnološko in vojaško tehniško komponento. Vendar lahko pomeni zanikanje drugih komponent ali pa razglašanje samo te za bistvo zamisli tudi resnično opustitev zamisli. Ce bi se lotili uresničitve zamisli izključno kot nečesa, kar vsebuje le posebno kombiniranje različnih dejavnosti (frontalnih, partizanskih, diverzantskih), ki jih izvajajo razne enote (operativna armada, teritorialne enote itd.), in če bi obenem zanemarjali družbeno bistvo in smisel zamisli, lahko upravičeno verjamemo, da bi rezultati takega ravnanja ne bili kvalitetni ne z vojaško strokovne ne z družbene strani, zlasti tedaj, ko presojamo sile naše obrambe nasproti agresiji s katerekoli strani. Moč naše obrambne zamisli, njena trdoživost in vztrajnost ter njena neizčrpnost izvirajo iz dejstva, da je naslonjena na našo samoupravno socialistično družbo ter vgrajena v vse strokovne strukture te družbe. Podobno je tudi s teorijo o tako imenovani kombinirani vojni, ki se je pojavila v naši vojaški publicistiki s težnjo, da bi zamenjala pojem vseljudske obrambe. Ta teorija pomeni najbolj jasno tehnokratsko pojmovanje vseljudske obrambe. Praktično jo zanika kot družbeno zamisel, ker vztraja izključno na kombiniranju različnih vrst bojnih dejavnosti, kar seveda ni brez pomena, vendar je ni moč jemati kot izključno kvalifikacijo pojma vseljudske obrambe. Srečujemo tudi pojmovanja, ki zamenjujejo pojem vseljudske obrambe kot družbene zamisli s pomenom strateške variante obrambne vojne, katero bi bojevala naša dežela. Vendar imajo strateške variante le funkcijo elementov, kot npr. presoja značilnosti vojne, fiziognomija možnih agresorjev in načinov njihove dejavnosti, lastnosti prostora, na katerem se razvija vojna, politični in vojaški odnos sil, konkretno presojanje zavezništva itd., pri vsem tem pa, kot se vidi, prevladujejo presoje raznih odnosov na mednarodnem prizorišču, ki se pogosteje ali redkeje spreminjajo. Zamisel vseljudske obrambe kot družbeni koncept izhaja predvsem iz značaja in strukture naše družbe in iz trajnih karakteristik zunanjepolitične usmeritve naše dežele. Zato se zamisel vseljudske obrambe kot družbena zamisel ne more kvalitativno

144

spreminjati. Družbeno bistvo zamisli je stabilno, ostane neizpremenjeno tudi, če bi se menjale strateške in taktične variante, zato ker so stabilne njene družbenopolitične osnove. Vendar je treba posebej poudariti, da skrb komunistov v zvezi z izgradnjo enotnih idejnih pojmovanj zamisli vseljudske obrambe ne sme biti posvečena le odstranjevanju napačnih stališč, marveč in predvsem razvijanju pozitivne družbenopolitične zavesti in aktivnega ustvarjalnega odnosa delovnih ljudi in občanov do zamisli njene izpopolnitve in uresničitve. Na ta način se bo praktično čedalje bolj zoževala idejnopolitična osnova, iz katere se lahko porajajo napačna pojmovanja, pasiven odnos in morebitne negativne dejavnosti v zvezi z obrambo dežele. Zelo je pomembno npr. razumeti, da naša obramba in odpor napadalcev lahko in morata dobiti najrazličnejše oblike v skladu s konkretnim položajem in odnosom sil: od trdno povezanih in z enega mesta usmerjenih akcij operatvine armade in teritorialnih enot do polne disperzije partizanskih, diverzantsko sabotažnih in drugih akcij, ki bodo rezultat najširše pobude državljanov po vsej naši deželi. Negovati moramo zavest naših občanov in vzgajati njihovo pripravljenost in odločnost, da bodo iz vsake zgradbe in iz slehernega gozda ali tovarne zadrževali sovražno prodiranje in da ne bodo odložili orožja niti tedaj, ko bi napadalec morebiti zasedel del našega državnega ozemlja. To niso nikakršne iluzije, temveč realne možnosti, ki jih potrjujejo izkušnje iz našega narodnoosvobodilnega boja in tudi primeri osvobodilnega boja v Alžiriji, Vietnamu in drugod. Pravzaprav so naše objektivne možnosti učinkovitega odpora kakršnemukoli napadalcu danes večje kot med narodnoosvobodilnim bojem. Imamo družbeni sistem, zasnovan na samoupravljanju, ki je že do te mere osvojil zavest delovnih ljudi, da ni več sile, ki bi jim mogla odvzeti takšno družbeno pridobitev. Imamo enakopravnost narodov in narodnosti, razpolagamo z moderno organizirano in dobro opremljeno operativno armado, precej so se povečale materialne možnosti dežele, ugodnejša je profesionalna sestava prebivalstva, lahko računamo tudi z velikim moralnopolitičnim kapitalom, ki ga ima naša dežela v svetu itd. Temeljite priprave naše dežele na obrambo imajo ogromen, skorajda odločilen pomen s stališča učinkovitosti obrambe v primera napada. To pomeni, kolikor bolj popolne in kvalitetne bodo naše politične, strokovne in psihološke priprave na obrambo, kolikor bolj bodo v obrambo dežele kot pomembno področje družbene dejavnosti pritegnjeni vsi družbeni dejavniki, kolikor bolj bo obramba integrirana v redne dejavnosti vseh področij naše samoupravne družbe, toliko manjša je verjetnost, da bomo napadeni, če pa do napada vendarle pride, bo naša obramba učinkovita in uspešna. To je treba podčrtati zategadelj, ker bodisi zaradi nerazumevanja stvarne nevarnosti lokalnih vojn in ekspanzionistične politike obstoječih blokov, bodisi zaradi mlačnosti družbenih dejavnikov do vprašanja obrambe, ki se po neki inerciji nadaljuje iz prejšnjih časov, pogosto naletimo na pojave nedovoljne prizadevnosti, površnega dela, birokratskega odnosa ipd. V primejavi s prejšnjim obdobjem, ko so prevladovali elementi etatistično centralističnega sistema obrambe, zdaj enakopravno sodelujejo v pripravah vojaški organi in ustanove samoupravne dražbe. Odveč je poudarjati, kakšen pomen ima njihovo medsebojno usklajeno delovanje, ki mora imeti solidno osnovo le v enotnem razumevanju in dojemanju bistvenih elementov naše zamisli vseljudske obrambe. Problemi usklajevanja vojaško obrambnega ustroja z družbenopolitičnim sistemom naše dežele, kar je posebna plat vprašanje uresničitve zamisli vseljudske obrambe, imajo svoje idejnopolitične, organizacijske, zakonodajno pravne, ekonomske in drage vidike. Načelna stališča o 10/VI 145

nekaterih vprašanjih so že določena, drugi problemi pa so šele načeti, in bi jih le po temeljitem preučevanju lahko pravilno rešili. Nemajhnega idejnopolitičnega pomena je vprašanje: ali naj delno spremenimo naš sedanji družbenopolitični sistem ali pa bi bilo' bolje in pravilneje storiti obratno, vojaškoobrambni sistem vskladiti z družbenopolitičnim sistemom, to je z idejnopolitičnimi osnovami, na katerih je zgrajen, in z osnovnimi elementi njegove strukture. Znano je, da je prišlo do takšnih dilem med pripravami novega zakona o, ljudski obrambi. Končno smo sprejeli stališče, da mora naš vojaškoobrambni ustroj ustrezati družbenemu bistvu, zamisli vseljudske obrambe. V naših družbenopolitičnih okoliščinah ne bo mogel biti učinkovit noben vojaškoobrambni ustroj, ki ne bi izhajal iz družbenoekonomskih, idejnopolitičnih in drugih osnov, ki določajo značaj in osnovno strukturo družbenopolitičnega sistema naše dežele.

Razen teh komajda načetih vprašanj družbenega bistva vseljudske obrambe je še cela vrsta drugih, ki zahtevajo odgovor in obdelavo. Med taka vprašanja spada tudi vloga delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti, od občine do federacije. Posebno vprašanje je vprašanje vloge narodov in narodnosti ter republik v razvoju vseh sestavin vseljudske obrambe in pa vprašanje enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti v armadi. Prav tako tudi vprašanje strategije vseljudske obrambe, kajti pojavlja se nova kvaliteta medsebojne pogojenosti politike in strategije itd. Vse to pa dokazuje, kakšnega pomena so idejni in družbenopolitični vidiki vseljudske obrambe in da celotno področje obrambe mora postati trajen sestavni del dejavnosti in idejnopolitične akcije organizacij in vodstev Zveze komunistov. Alfonz Debeljak Dovolite, da posežem z nekaj stavki v našo preteklost, ker sicer tega problema ne bi mogel pravilno osvetliti. Zdravstveni delavci, predvsem komunisti, so leta 1941. vedeli, da je njihovo mesto v sami revoluciji in so poleg tega dela opravljali še svoje strokovno delo. Tako je bilo do naše velike zmage. Tudi 1945. leta smo se zdravstveni delavci vključevali v obnovo naše domovine, zraven pa opravljali svoje strokovno delo. Tako smo bili vedno obojestransko aktivni. Od leta 1956 dalje pa se je spremenilo: začeli smo se izpopolnjevati v svoji stroki in se tako čedalje bolj izolirali od naše skupnosti. Govorili smo o dveh področjih: gospodarskem in negospodarskem. Menim, da sta ti dve področji ustvarjeni umetno. V resnici je eno samo področje in to: naše združeno delo. V tem združenem delu so vse panoge kot enakopravni faktorji. Tako bi moralo biti, v resnici pa je drugače. Čeprav zdravstvena služba skrbi za pomemben produkt, namreč za ohranjevanje zdravja, se to delo ali produkt zelo malo vrednoti. Lahko rečemo, da ta blaginja ali produkt sploh nima svoje cene. Smelo trdim, da ima danes zdravstvo slab proračun ne pa samoupravljanje zato, ker se nam denar dodeljuje ne glede na vrednost vloženega dela. Nastopa še celo hujše nasprotje. Cimveč delamo v zdravstvu, manjši je naš dohodek. Iz tega sledi, da nam je onemogočeno nagrajevanje po delu. Zavedati pa se moramo, kot je ugotovila v svoji razpravi tudi tov. Jurkovičeva, da je najvažnejše družbeno dogovarjanje.

Gospodarstveniki in negospodarstveniki se moramo dogovoriti o zdravstveni službi, ki naj bo organizirana tako, da nam bo garancija za višjo raven zdravja delovnega ljudstva in bo indirektno vplivala na višjo produkcijo v delovnem procesu. 146

Ruža Šegedin

Tovariši in tovarišice! Tretji zdravstveni delavec sem, ki želi na kongresu razpravljati o vprašanju samoupravljanja na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja. Mislim, da to prepričljivo dokazuje, kako je vprašanje samoupravljanja na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja izredno aktualno in vse bolj tema razpravljanja med zdravstvenimi delavci. Samoupravljanje na področju zdravstva je ostalo ves čas sicer bogatega razvoja samoupravnih družbenih odnosov pri nas — zaprto v ozke okvire posameznih zdravstvenih zavodov in do letošnjega leta zelo razdrobljene zdravstvene službe. Integracijski procesi, ki so se na področju zdravstva intenzivneje začeli šele letos, sicer res v večji meri zagotavljajo, da bodo' zdravstveni delavci lahko uspešneje reševali nekatere probleme zdravstvene službe, npr. racionalnejšo, pravilnejšo kadrovsko politiko, možnosti intenzivnejšega strokovnega izpopolnjevanja zdravstvenih delavcev, hitrejšega pristopanja k delitvi strokovnega dela med posameznimi zdravstvenimi zavodi itd. Če pogledamo drugo področje, tj. področje zdravstvenega zavarovanja, je bilo doslej samoupravljanje bolj ali manj neuspešno, saj so pravice zavarovancev določali zakoni, sredstva za obveznosti pa so omejevali tako zvezni kot republiški predpisi; tako so zavarovancem samim odvzemali možnost in odgovornost za usklajevanje pravic zavarovancev in potrebnih ali možnih sredstev, ki naj jih prispevajo gospodarske organizacije in zavarovanci sami. Prav tako je znano tradicionalno nasprotovanje med zdravstveno službo in samoupravnimi organi zdravstvenega zavarovanja in njegovo službo. Ta partnerja sta se doslej pravzaprav srečavala samo takrat, ko naj bi se podpisovale pogodbe, ki naj bi zagotavljale zdravstvenim zavodom bolj ali manj primerna sredstva za izvajanje zdravstvenega varstva. Ob taki, že dolga leta trajajoči situaciji, je razumljivo, da zdravstveni delavci čedalje bolj izražajo težnje po formiranju in razvijanju takih samoupravnih mehanizmov in asociacij, v katerih bi se zbliževali interesi zavarovancev in zdravstvenih delavcev. Samoupravljanje na področju zdravstva bi tako preraslo ozke okvire posameznih zavodov. Dosegli pa bi predvsem novo kvaliteto v tem, da bi delovni ljudje, zavarovanci in zdravstveni delavci, skupaj reševali probleme, ki zadevajo pravice in obveznosti obojih. Skupno razreševanje odprtih vprašanj, ki zadevajo sistem dohodka, vprašanje funkcionalne amortizacije, razširjene reprodukcije itd. in ki so resna ovira nadaljnjega razvoja samoupravljanja v zdravstvenih zavodih samih, je lahko uspešnejše v skupnih samoupravnih dogovorih in odločitvah.

Celotna problematika na področju zdravstva ni preprosta in lahka. Z vso težo pritiska na zdravstveno službo in nemalokrat jo občuti naš delovni človek, ko se zateka po zdravstveno pomoč v naše zdravstvene zavode. Še bolj se je situacija zaostrila v pogojih gospodarske reforme, ki se je, po, mojem mnenju, na področju zdravstvene službe šele začela, čeprav bi bili krivični, ko ne bi ob tem ugotovili, da je marsikje ta korak že krepkejši. Komunisti pa najbrž moramo prisluhniti in tudi reagirati na vse bolj glasne izjave, ki jih slišimo zadnji čas iz ust zdravstvenih delavcev — naj omenim le spomenico slovenskega zdravniškega društva — pa tudi drugih forumov in posameznikov zunaj zdravstva, da racionalizacija na tem področju ni več mogoča in so možnosti minimalne, ne da bi prizadeli kvaliteto zdravstvenega varstva ali onemogočili razvoj medicinske znanosti. Nevarnost je, mislim, prav v tem, da se želi tako posplošeno ocenjevati, kako reformna prizadevanja na področju zdravstva niso več mogoča in potrebna in kako bodo le sistematske ureditve rešile vse probleme, ki so na obeh področjih. Reforma je dolgotrajen proces, ki se mu zdravstvena služba ne more 10»/VI 147

izogniti; vendar cilj reforme ni, kot nekateri govorijo, da bi zdravstveno službo siromašila, narobe, s skupnim razreševanjem problemov bo imela zdravstvena služba boljše pogoje za strokovno rast in aplikacijo dosežkov medicinske in drugih znanosti. V resoluciji so v točki 6 pravilno nakazana nekatera načela, konkretne rešitve in cilji, ki jih je treba doseči na področju zdravstva. Čeprav daje prvi odstavek te točke slutiti, da moramo usmeriti vse napore za nadaljnji razvoj samoupravnega mehanizma na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja, bi vendarle predlagala dopolnitev k tej točki. Zdi se mi, da je namreč treba jasneje postaviti vprašanje nadaljnjega razvoja samoupravljanja na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja ter pokazati tudi pot razvoja tega samoupravljanja. Zato predlagam dopolnitev: »Samoupravljanje na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja razvijati v smeri samoupravnega mehanizma, ki naj zbližuje interese zavarovancev in zdravstvenih delavcev. V takih skupnih samoupravnih mehanizmih bodo delovni ljudje obeh področij najuspešneje reševali vprašanja pravic zavarovancev, sredstev in pogojev za uspešno izvajanje in rast zdravstvenega varstva.« Olga Vrabič

Občinska konferenca Zveze komunistov Celje je v razpravi o kongresnem gradivu, zlasti o resoluciji, opozorila na to, da so nekatere formulacije, ki zadevajo položaj občine, v predlagani resoluciji pomanjkljive in da ne ustrezajo' samoupravni vsebini, ki naj jo ima občina v našem samoupravnem mehanizmu. Zato mi dovolite, tovariši, da v imenu delegatov celjske občine predlagam naslednje dopolnilo oziroma nov tekst za paragraf I.-6 na strani 30, ki govori o vlogi komune: »V času med kongresoma so nastale pomembne spremembe v razvoju sistema družbenoekonomskih in političnih odnosov. Uveljavljanje novih struktur v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, ustanavljanje novih interesnih samoupravnih skupnosti, spremembe v položaju neposrednega proizvajalca, ki jih narekuje družbena reforma, so uvedle v družbenopolitični sistem nove samoupravne elemente in pomembno razširile in utrdile vpliv delavskega razreda in delovnih ljudi v združenem delu na ves tok družbenega razvoja in dogajanja. S tem je utemeljeno premagovanje klasičnih funkcij države in oblasti tudi na področju skupščinskega sistema in omogočeno uveljavljanje samoupravnih odnosov kot osnovnega dejavnika v povezovanju in integraciji družbe. V graditvi samoupravne socialistične družbe zavzema razvoj samoupravne občine poleg razvoja samoupravljanja v delovnih organizacijah osrednje mesto. Zato se bomo komunisti zavzemali za nadaljnji razvoj komune kot temeljne družbenopolitične skupnosti. Prizadevati si moramo za krepitev in razvoj samoupravne funkcije komune kot političnega temelja povezovanja interesov, sredstev in aktivnosti občanov. Zagotoviti je treba stabilnost v financiranju in pogumneje odpirati možnosti za samofinanciranje občine kot bistveno komponento njene samoupravnosti, kar bo pospešilo samoupravno povezovanje občanov na podlagi solidarnega reševanja skupnih potreb in problemov, prispevalo k premagovanju zgodovinsko pogojenih posledic delitve dela med tako imenovano gospodarsko in negospodarsko sfero, hkrati pa utrjevalo in razširjalo vlogo krajevnih skupnosti, zborov volivcev in drugih oblik neposrednega uveljavljanja občanov. Samoupravno dogovarjanje se mora uveljaviti na vseh ravneh družbenega življenja, zato je nujno zagotoviti uveljavljanje samoupravnih dogovorov in povezav med republiko in komuno, zavzemati se za samoupravno delitev dela med republiko in občino. Občina naj kljub temu ohranja vse 148

tiste pristojnosti, ki jih lahko smotrno izvaja sama ali v povezavi z drugimi občinami v okviru širših regij, tako da bo samoupravna občina postala močan vzvod in dejavnik v integraciji slovenske družbe.«

Franc Jeras

Kje je meja med samoupravljanjem in etatizmom? Dovolite mi, da se v uvodu nekoliko pomudim pri neki formulaciji iz predloga resolucije. V mislih imam tekst, v katerem je rečeno, da bomo komunisti uspešno uresničevali svojo idejnopolitično vlogo s tem, da bomo pravočasno odkrivali vire protislovij, jih obravnavali v okviru samoupravnega sistema itd. Prepričan sem, da problemov velikokrat le ne bo mogoče razreševati že pri samih virih in vzrokih, ampak se bo treba velikokrat spoprijemati tudi s posledicami. Skromnejša in bolj realna bi bila zato formulacija, če bi se glasila: komunisti bomo uspešno uresničevali svojo idejnopolitično vlogo s tem, da bomo pravočasno odkrivali protislovja in njihove vzroke. Pravzaprav sem se na tem odstavku iz predloga resolucije zadržal zaradi trditve, da bomo s takšnim odkrivanjem virov protislovij in s samoupravnim razreševanjem premagovali tako anarhične težnje kot tudi težnje po administrativnem razreševanju protislovij. Anarhične težnje in administrativno razreševanje se torej postavljajo kot nasprotni pol samoupravnih rešitev. Vsi pa vemo, da težnje po anarhizmu še zdaleč pri nas niso tako razširjene in prevladujoče kot težnje in zahteve po večjem družbenem redu. V poštev lahko torej vzamemo, če hočemo zagotavljati družbeni red, samo preostali dve kategoriji, torej etatistične in samoupravne rešitve. Pomembno vprašanje je, koliko nam je na sedanji stopnji družbenega razvoja še potrebna država z vsemi njenimi administrativnimi pristojnostmi in rešitvami. Bolj jasna in nedvoumna kot odgovor na omenjeno vprašanje je gotovo naša družbenopolitična orientacija, da namreč kar najbolj usposobimo vse samoupravne mehanizme, da bodo lahko še nadalje prevzemali v svojo pristojnost kar največ funkcij, ki jih sedaj še opravlja država. To je naš kratkoročni in hkrati tudi dolgoročni politični program. Treba je reči, da dajemo v praksi etatizmu kaj različen pomen. Potemtakem je utemeljeno, da se vprašamo, kaj je etatizem in kaj samoupravljanje, kje se začne etatizem in kje konča samouprava. Vprašanja so pomembna zlasti zaradi tega, ker smo v praksi priča tako pogostim podtikanjem. Velikokrat namreč družbeno povsem racionalne zahteve v praksi razglasijo za etatizem, njihove nosilce pa za zagovornike močne roke, ki nimajo pravega posluha za samoupravno * prakso.

Treba je tudi ugotoviti, da so bila raziskovalna prizadevanja s področja družbenih ved doslej očitno preveč skromna, da bi lahko odgovorila na vprašanja, kje je konec samouprave in kje začetek etatizma. Zdi pa se mi, da je tu na kongresu, kjer v predlogu resolucije dajemo poseben pomen znanstvenoraziskovalnemu delu, priložnost, da pozovemo vse znanstvene institucije s področja družboslovja, naj v večji meri kot doslej pomagajo dograjevati samoupravni sistem s svojimi teoretičnimi spoznanji. Na nejasno določeno mejo med samoupravljalskimi in etatističnimi rešitvami sem opozoril tudi zato, da bi dobil izhodišče za trditev, da je pravi in škodljivi etatizem mogoč tudi pod okriljem samouprave v tipično samoupravljalskih organih. Ko govorimo o potrebi po nadaljnjem razvijanju samoupravnega sistema, imamo pred očmi zlasti tiste širše oblike samoupravnega delovanja, ki jih napak imenujemo tudi višje samoupravne oblike ali pa družbeno dogovarjanje, samodogovarjanje ali pa tudi samoorganizira-

149

nje gospodarstva. Dovolite torej, da opozorim na nekatere nevarnosti, ki se lahko skrivajo za takšnim samoupravnim dogovarjanjem. Naj navedem predlog resolucije, v katerem je rečeno, da so velike iluzije, da je mogoče uspešno urejati probleme in nastajajoča protislovja samo s pomočjo države, namesto predvsem s samoupravnim dogovarjanjem. Mislim pa, da bi bil iluzionizem tudi v tem primeru, če bi preveč pričakovali od samoupravnega dogovarjanja. Škodljivo bo in neprimerno, če bomo dopuščali samoupravno dogovarjanje tudi o stvareh, ki jih prav gotovo ne smemo prepustiti samoupravljalcem, ker očitno in nedvoumno sodijo v domeno predstavniških in upravnih organov. Primere za takšno dokaj problematično dogovarjanje v gospodarstvu lahko najdemo v sedanji praksi zvezne gospodarske zbornice ob problemih deviznega režima. Tam sklepajo sporazume z veljavnostjo za vsa podjetja zgolj predstavniki grupacij in to o tako pomembnih vprašanjih, da bi morali o njih odločati bržkone celo na referendumih v prizadetih delovnih organizacijah. Kakšna je v tem primeru samoupravna demokracija, če v tem primeru določa vsebino družbenega dogovora manjšina v imenu večine, sklepi pa imajo v tem primeru obvezno in splošno veljavno moč državnega zakona. Vsekakor je torej problematično, če se tipično oblastne in upravne funkcije prevale na samoupravno asociacijo, ki ji seveda v tem primeru grozi nevarnost, da se bo kljub svojemu samoupravnemu obeležju naglo zbirokratizirala. Birokracija pa se bo tu lahko še veliko trdneje zasidrala kot v državni upravi. Upoštevati je namreč treba, da gre v pomembnih strokovnih združenjih ponavadi tudi za najbolj skrbno odbran vrhunsko strokovni kader, ki najbolje pozna probleme svoje grupacije. Pri kadrovanju za državno upravo pa so, vsaj doslej, skoraj bolj prevladovale politične kot strokovne kvalitete. Takšen vrhunski strokovnjak se bo bržkone spremenil v veliko nevarnejšega birokrata kot tisti z manjšim strokovnim znanjem, pa čeprav ne bo deloval pod firmo državne uprave, ampak v formalno samoupravnem organu, ki pa mu vsiljujejo tisto birokratsko vsebino, ki je bila po dosedanjih pojmih le v državni upravi.

Neprimerno bo seveda tudi, če bo samoupravni dogovor pripeljal do problematične kompromisne rešitve, če bodo do njega prišli po formuli jugoslovanskih ali kakršnih drugih poprečij, če bo imel zaviralni vpliv na akcije najnaprednejših in poslovno najsposobnejših partnerjev, če bo omejeval zdrave razvojne ambicije najsposobnejših organizacij v določeni grupaciji, če bo omejeval proizvodne in investicijske programe podjetij samo zaradi tega, da med njimi ne bi prihajalo do konkurence, če bo s pretirano carinsko zaščito preprečeval odpiranje navzven itd. Za družbeni dogovor, ki ga je treba postaviti izven zakona, bo seveda treba označiti tudi vsakršno sporazumevanje o delitvi trga in sploh vse sporazume, ki jih po vsetu preganjajo z antimonopolnimi predpisi. Primeri torej potrjujejo, da bo treba tehtati utemeljenost družbenega dogovarjanja v gospodarstvu tudi s stališča splošne skladnosti interesa grupacije, v kateri naj pride do sam(> upravnega dogovora z interesi širše družbene skupnosti. Sicer pa si pravzaprav ob tem utemeljeno zastavimo vprašanje: kako bi delovne skupnosti sistemsko bolj dolgoročno spodbujali k temu, da bi svoje interese vselej prilagajale splošnim družbenim interesom. Bilo bi idealno, če bi se ožji in kratkoročni interes vselej ujemal s širšim in dolgoročnim družbenim interesom. Krivda, da je bilo doslej v delovnih organizacijah le malo takšnih dolgoročnih interesov, ki bi se povsem ujemali z družbenimi interesi, je v veliki meri tudi v tem, da imajo sistemske rešitve, ki jih uveljavljamo v naši družbi največkrat tako kratkotrajno veljavo. K predlogu resolucije pa bi rad dal konkreten predlog, tako da bi nekoliko bolje osvetlili finančno sodelovanje naših 150

delovnih organizacij s poslovnimi partnerji v inozemstvu. Predlog resolucije vsebuje zahtevo, da mora vlaganje tujih sredstev v naše gospodarstvo potekati v naših okoliščinah ob neposrednem finančnem angažiranju in povezovanju delovnih organizacij itd. Zastavlja pa se vprašanje, kakšni bodo dejansko ti pogoji z naše strani. Vsekakor morajo biti takšni, da so omenjene naložbe tujega kapitala za tuje partnerje dovolj zanimive in privlačne. Ce ti naši pogoji tujim pamerjem ne bodo ustrezali, potem bo naš ekonomski prostor vsekakor ostajal brez dodatnih sredstev. Možnosti za naložbe tujega kapitala pa so zdaj pri nas izrazito neugodne. Po podatkih, ki so mi bili na voljo, je namreč zdaj v vsej državi vsega le 5 primerov, da se je zanimanje s strani tujih partnerjev in pa sondažni pogovori spremenili v konkretne pogodbe. Predlagam, da se ob koncu točke 3/13 na strani 15 predloga resolucije dostavi sledeče besedilo: »da bi razširili možnosti za vlaganje inozemskih finančnih sredstev v naše gospodarstvo na bazi neposrednega sodelovanja z našimi podjetji ob prevzemanju rizika in ob soudeležbi pri dohodku, bo treba sprejeti ustreznejše normativne predpise«. Vinko Haložan Razpravljati sem želel o zasebnem kmetijstvu na Notranjskem. Ker razprave ne morem tako hitro skrajšati, prosim, da bi poslušali samo predlog za dodatek besedila resolucije, to je tistega dela, ki obravnava zasebno kmetijstvo. Predlagam torej, naj bi sprejeli še naslednje besedilo: »Na območjih, kjer družbena kmetijska proizvodnja nima perspektiv, naj bi bolj pospeševali zasebno kmetijstvo. V republiki, občinah in sleherni kmetijski zadrugi bi bilo treba izdelati program perspektivnega razvoja kmetijske blagovne proizvodnje in vanj vključiti tudi zasebne proizvajalce. Kmetom bi bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj v okviru kmetijskih zadrug s kooperacijo in garantiranimi minimalnimi cenami ter zagotovljenim odkupom pridelkov. Carinske in druge dajatve pri uvozu kmetijske mehanizacije bi bilo treba znižati na minimum ali pa jih popolnoma odpraviti. Naprednemu delovnemu kmetu bi bilo treba omogočiti nabavo mehanizacije pod ugodnejšimi pogoji, to je z odplačevanjem na daljši rok in možnostjo najemanja dolgoročnih kreditov z regresivno obrestno mero. Družbene obveznosti zasebnega kmeta je treba prilagoditi njegovim dejanskim zmožnostim. V gozdarstvu je treba odpraviti monopolizem, sprostiti prodajo gozdnih proizvodov in omogočiti vpliv družbenih dejavnikov na gozdno gospodarsko politiko. S carinskimi in drugimi dajatvami bi bilo treba zavarovati domače kmetijsko proizvodnjo.«

Vojka Stepančič Položaj kmetijstva je popolnoma drugačen, kot je bil predviden z gospodarsko reformo. Zaradi zvišanja cen reprodukcijskega materiala in padca cen poglavitnih kmetijskih pridelkov, zlasti živinorejskih, česar večja produktivnost ni mogla nadomestiti, lahko zdaj govorimo o nazadovanju kmetijstva, in to ne glede na sektor lastništva. K temu so pripomogle tudi zvišane družbene obveznosti ob reformi, ki so zajele predvideno povečano akumulacijo. Slovenija se je kot izrazito živinorejska dežela znašla v še posebno težavnem položaju, ker težko spravi na trg svoje blago, zaradi slabe domače potrošnje, velikih izvoznih ovir, velikih količin nakupljenega mesa iz drugih republik in velikega uvoza iz drugih držav. Vse to je povzročilo, da so hlevi družbenega sektorja zdaj zasedeni le z nekaj več kot 44 odstotki pitanega goveda in 70 odstotki svinj ter da 151

se je stalež matičnega goveda zmanjšal za 20 odstotkov. Prav tako se je močno znižal dohodek kmečkega gospodarstva. Zato je nujno, da kongres spremeni dosedanjo prakso pri reševanju kmetijskih zadev. Teze naj jasneje opredelijo vlogo in položaj kmetijstva in s tem 40 oziroma 57 odstotkov prebivalstva Slovenije. Predlagam, da uredimo vprašanje živinoreje takoj oziroma čim hitreje prek ustreznih oblastnih in strokovnih institucij, da bi dobilo kmetijstvo' tisto mesto, kot mu ga je določila reforma. Ne skrivajmo se za zaveso vrste načelnih rešitev in priporočil od kmeta do zveze. Menim, da bo ureditev živinoreje oživila in izboljšala standard vsem kmetijskim dejavnostim, tudi kmečki družini, kateri pomeni živinoreja poglavitno dejavnost. S tem bi uredili še vrsto problemov, ki jih zdaj urejamo posamič, ne da bi se lotevali osrednjih problemov. Morda bi v besedilu na strani 19 pod točko 5/3 le bolj konkretizirali specifično dejavnost Slovenije.

Bogomir Kajin

Slovenski turizem ima v turističnem prostoru Jugoslavije in morda tudi Balkana posebno mesto. Zlasti zato, ker ta prostor meji neposredno s konvertibilnim turističnim zaledjem, iz katerega prihaja v Jugoslavijo čez Slovenijo 95 odstotkov gostov. Nekateri si ta položaj napačno razlagajo, češ da je Slovenija izrazito tranzitno turistično' območje. To je le deloma res. Zatrjujejo, da ni treba investirati v razvoj slovenskega turizma. Pozabljajo pa, da je v Sloveniji še obilo neizrabljenih možnosti za izletniški in lovski turizem ter da je izrabljenost osnovnih sredstev približno enaka, če ne nižja, kot je v poprečju v slovenskem gospodarstvu.

Svoje misli želim navezati na besede iz uvodnega referata tovariša Popita. S funkcionalnostjo amortizacije v tej panogi so težave zaradi nizke akumulativnosti in podjetniške razdrobljenosti. Težave so tu še bolj pereče kot v nekaterih drugih gospodarskih panogah. Stalno' upadanje akumulativnosti — celo nominalno — postaja pereče in bo treba zadevo urediti, če želimo doseči, kar nam je naloženo s srednjeročnim planom razvoja turizma, in v letu 1970 zaznamovati 400 milijonov dolarjev deviznega priliva v SFRJ. Za vključevanje turizma v mednarodno delitev dela, ki je tudi na tem področju nujna, so potrebne investicije v panogo samo ter tudi v dejavnosti, ki so tesno povezane s turizmom, predvsem v promet, trgovino in PTT. Turizem in gostinstvo kot dve izmed družbeno, ne pa tudi podjetniško najrentabilnejših gospodarskih panog, morata postati aktivnejša gospodarska tvorca. Bojim pa se, da nas bo čas prehitel, zlasti še spričo čedalje močnejše konkurence naših zahodnih in severnih sosedov. Zato bi se morali pri določanju družbenih obveznosti in poslovne politike bolj ozirati na njihovo poslovanje, gradnjo in poslovno politiko. Obstajajo še nekatera vprašanja v zvezi z investicijskim vlaganjem delovnih kolektivov in z delitvijo dohodka, ki bi jih bilo treba globlje analizirati. Ko smo sprejeli načelo delitve dohodka po delu, po mojem mnenju nismo dovolj analizirali funkcije presežne vrednosti, kajti presežna vrednost je funkcija mnogih komponent, ki sodelujejo' pri formiranju dohodka, med njimi tudi funkcija živega dela.

Prepričan sem, da bi s tem dobilo družbeno upravičeno delo še en atribut.

152

Naj se povrnem k investicijam v gostinstvo in turizem, kjer naj bi postale tudi gospodarske organizacije nosilec razširjene reprodukcije, vendar v sedanjih razmerah gospodarjenja ne morejo postati. Zaradi razdrobljenosti v odstotkih naj višjega proporca vloženega živega dela v strukturi dohodka, ki je najdražje, in zato tudi nizke akumulativnosti, bi opisani način morda deloma le spremenil investicijski interes.

Trajnejši način urejanja z zadev v razširjeni reprodukciji pa bo treba iskati predvsem v zahtevah poslovanja, ekonomskem položaju panoge, integracijah ter kreditiranju.

V sedanjem položaju pa bo verjetno treba vprašanja investicijskih vlaganj povezovati z režimom benificiranih obresti in s krediti mednarodne banke. Ce si želimo udeležbo mednarodnih kreditov v investicijskem razvoju gostinstva in turizma, pa bo treba čimprej izdelati investicijski program razvoja turizma in gostinstva v vsem slovenskem prostoru, to pa predvsem zato, da bodo naložbe v materialno bazo čim smotrnejše in ekonomičnej še. Tugomir Voga

O integraciji v našem gospodarstvu razpravljamo že precej časa. Vemo, da so ta vprašanja čedalje bolj pereča, in vemo tudi, da to odločilno vpliva na uspehe in učinke gospodarske reforme. Do enakih spoznanj smo prišli tudi v slovenskem železarstvu, predvsem zaradi zaostrenih zahtev. Poudaril pa bi rad, da so na te zaostrene zahteve vplivale sistemske neskladnosti, zaostala tehnologija in zastarele proizvodne naprave. Uspešno lahko te težave prebrodimo, če smo povezani. Zato imamo po organih upravljanja sprejet skupen razvojni program, te obveznosti pa imamo določene v medsebojnih pogodbah. Že večkrat smo predlagali nekatere sistemske spremembe, ki naj bi izboljšale težko stanje v železarstvu. Od teh lahko pričakujemo le delno povrnitev izgubljene akumulacije. Naštejem naj le nekatere spremembe. Ves čas reforme zadržujemo sistem plafoniranih cen; indeks je 99. Zdaj pa ugotavljamo, da smo zunaj sorazmerij glede zastavljenih ciljev reforme. Poslovni stroški naraščajo, zmanjšuje se akumulacija. Povečujejo se poslovni stroški, predvsem zaradi vpliva cen v ostalih dejavnostih, ki imajo že to možnost, da prosto oblikujejo cene. Povečujemo izvoz zaradi zaposlovanja domačih kapacitet, zaradi lanske silne liberalizacije uvoza, zaradi povečanih družbenih dajatev in zaradi nelikvidnosti, zlasti pa še zaradi načina financiranja, tako glede višine kreditov in časa za odobritev za vse odobrene programe modernizacije in rekonstrukcije podjetij. V takšnih družbenih in ekonomskih razmerah naštetih problemov ne moremo rešiti sami, ker takšnih rezerv nimamo. Stanje zožuje tudi materialno osnovo samoupravljanja in povzroča določeno konfliktno situacijo. Čeprav lahko trdimo, da smo uspešno razvili samoupravni sistem v naši delovni skupnosti, pa se nam pri nadaljnjem razvoju obetajo težave v sistemu materialne stimulacije, zlasti pa še v zagotavljanju sredstev za modernizacijo in razširitev podjetja. Deloma si pomagamo s sanacijskimi programi, nadaljnje možnosti razvoja pa vidimo v bližnji integraciji in v pomoči družbe. Osnove gospodarske reforme že s svojimi izhodišči nakazujejo, da integracijski procesi vodijo k sodobnejšemu gospodarjenju. To je možno doseči z višjo ravnijo sodobne tehnologije, intenzivnim gospodarjenjem, racionalizacijo poslovanja in modernizacijo podjetij. Tudi te smeri so začrtane v razvoju slovenskega gospodarstva. Upoštevati moramo, da gre tudi bližnja integracija slovenskega železarstva po tej poti. Težimo k skladnejšemu in skupnemu razvoju ter tesnejši povezavi predelovalne industrije. V tem skupnem razvoju moramo uskladiti 153

nizko produktivno proizvodnjo in tehničnoekonomsko zastarele kapacitete. Zato menimo, da moramo v koncepciji dolgoročnega razvoja poudariti pravo vlogo kovinskopredelovalne industrije. S skladnim programiranjem moramo zagotoviti razvoj železarske baze in njenih pomembnih porabnikov. Zato tudi pri načrtovanju našega nadaljnjega razvoja ne sme biti dileme, katero dejavnost naj razvijemo prej in katero pozneje. Za nas je razumljiv hkraten skladni razvoj, katerega morajo spodbujati med seboj povezane družbenoekonomske koristi. Čedalje pogosteje ugotavljamo, da razne oblike združevanja in sodelovanja, kot npr. delitev programa proizvodnje, poslovnotehnično sodelovanje, združevanje in poslovno združevanje, združena in enotna podjetja niso nastala danes, temveč hkrati z blagovnotržnimi odnosi.

Omenil sem samo nekatere vzroke, menim pa, da moramo z vso vnemo uresničiti predloge resolucije, ki govorijo o združevanju, usmerjanju in kroženju akumulacije na temelju medsebojnih pogodb, na temelju dogovarjanja in bolj ustreznih oblik. Osvetliti sem želel samo nekatere težave, s katerimi se srečujemo pri pripravljalnih delih za združevanje slovenskega železarstva, in nakazati tudi širši pomen te integracije. Edgar Peternel Premogovnike delimo v perspektivne, ki imajo večje zaloge in ugodne pogoje za modernizacijo', in tiste, ki jim zaloge pojenjujejo, obenem pa težki rudarsko geološki pogoji onemogočajo uvajanje moderne tehnologije. Vzrok za preorientacijo premogovnikov ne leži samo v količini zalog, temveč narekuje preorientacijo tudi izgradnja novih termoelektrarn, lociranih na območjih perspektivnih in modernizirajočih se rudnikov ter izgradnja novih energetskih objektov in prevladovanje plinastih in tekočih goriv v potrošnji. Neperspektivni rudarski kolektivi so se sprijaznili z ekonomsko' in energetsko analizo in se podredili ekonomiki. Slovenski premogar se je odpovedal v prid ekonomike odkopavanju premoga, ni se pa odpovedal delu, ki je pogoj za njegovo eksistenco. Premogovniki so prešli v fazo preorientacije z malenkostno akumulacijo, kajti vsem so znane razmere predreformskih akumulacij in tudi neupravičeno ustvarjene velike akumulacije panog na račun drugih panog. Bistveno razliko med posameznimi rudarskimi kolektivi pomeni število zaposlenih delavcev, gospodarska moč občine, predvsem pa regionalna razvitost. Rudnik Senovo je med neperspektivnimi premogovniki največji, ima pa ca. 940 zaposlenih, gospodarska moč občine je šibka, občina pa sodi v nerazvito področje. V kraju ne obstajajo potencialne možnosti za preusmeritev delavcev ob likvidaciji rudnika. Nezagotovljena perspektiva in šibkost skladov povzročata nestrpnost v kolektivu. Široko raziskovalno delo rudnika je rodilo okvirni idejni program za preusmeritev. Na osnovi družbenih dogovorov so republiški činitelji zagotavljali sredstva in razumeli, da je navedeni problem republiškega značaja, a ob predložitvi programa se je pričela diferenciacija v tiste, ki zagovarjajo, in tiste, ki nasprotujejo obljubljeni družbeni podpori. Neobjektivna stališča in odmikanje od konkretnih odločitev negativno vpliva na zaskrbljeno množico in neti politični problem, kajti rudarji se zavedamo, da ne gremo v preorientacijo po lastni krivdi in zaradi slabega gospodarjenja, temveč zaradi orientacije slovenske ekonomike. Idejni nosilci preorientacije so komunisti, ki se dosledno borijo proti stihiji, ki bi ob likvidaciji premogovnikov postavila sloj zvestih graditeljev socializma na cesto, da si poiščejo delo, stanovanje in kruh. Upravičeno zahtevamo prioritetno mesto v kratkoročnem republiškem razvojnem programu.

F

V naši družbi ne more biti opuščena skrb za delavca, ki je po osvoboditvi vlagal velike napore pri izgradnji socializma za sedanjo in prihodnjo srečo generacije. Ivan Ciglarič

Iz izkušenj poreformskega obdobja lahko ugotovimo velike težnje po usklajevanju in uravnovešenju v zunanjetrgovinski bilanci. V težnji po izravnavi plačilne bilance in vodenju našega gospodarstva pa naletimo s strani najrazličnejših služb naše zvezne administracije mnogokrat na odločitve, ki so nerazumljive in vplivajo zelo negativno na določeno gospodarsko panogo ali posamezne kolektive. Znane so težave v sladkorni industriji, potem v železarstvu, o čemer je bil že govor, in še v nekaterih panogah. Zdaj prehajajo te težave, kot je videti, tudi na področje industrije komercialnih motornih vozil. Problem, s katerim se srečujemo že dalj časa v Tovarni avtomobilov in motorjev v Mariboru in ki o njem nenehno tožimo, je tudi v tem, da pri dodeljevanju deviz za uvoz nismo enako obravnavani kot proizvajalci drugih gospodarskih panog. Podobne probleme imajo tudi tekstilci — o tem je govoril tovariš Čeme iz Kranja. V resnici je vse to lepo uzakonjeno, vemo pa, da imamo zakone in uredbe, ki niso življenjske, in zato rešujemo nekatera nastala vprašanja zunaj zakonov, prek Zveznega izvršnega sveta. V avtomobilski industriji se to kaže predvsem tako, da so velika nesorazmerja pri delitvi retencijske kvote na temelju postavljenega izvoza. Naše podjetje na primer dobi za vsak dolar izvoza 42 centov, medtem ko nekateri drugi dobijo tudi do 3 dolarje. To je za naše podjetje — skupaj z rezultati, ki jih dosegamo — resna ovira, da bi lahko v sedanjih okoliščinah razširili proizvodnjo naših vozil in predvsem še nadalje izboljšali njihovo kvaliteto. Drug takšen problem, ki prav tako tare področje komercialnih vozil, je uvoz. Ko pretresamo uvoz tovornih vozil, ločimo tri skupine uvoza. V prvo sodijo vozila, ki jih pri nas ne proizvajamo in jih tržišče zahteva. Temu ne nasprotujemo. V drugo skupino uvoza prištevamo vozila, ki jih proizvajamo doma, vendar pa kupci raje segajo po uvoženih izdelkih zaradi ugodnejših kreditnih pogojev, ki jih kapitalno močne tuje firme ponujajo. Te dajejo petletne, celo sedemletne kreditne pogoje brez pologa in 7 % obresti. Ta problem bomo v prihodnje rešili z ustanovitvijo posebnega združenja, prek katerega bi se proizvajalci in kupci dogovorili za tipe vozil, ki bi zadostili tako tehničnim kot ekonomskim zahtevam. Problem bo seveda teže rešljiv, če bodo kupci zaradi najrazličnejših motivov še naprej uvažah vozila določene znamke.

V tretjo skupino uvoza pa sodijo vozila, ki prihajajo v našo državo zaradi izravnave zunanjetrgovinske bilance ali kakšnih drugih motivov. Na primer: sekretariat za zunanjo trgovino je za ureditev problemov, ki jih je v preteklosti sam zagrešil, začel uvažati iz držav, s katerimi imamo pozitivno plačilno bilanco, vozila enake tonaže, kot jih proizvajamo doma. Ker je bilo ta vozila težko prodati na jugoslovanskem tržišču — saj niso konkurenčna ne po ceni ne po kvaliteti — je bilo potrebno poklicati na pomoč še drugi diskriminacijski ukrep: narodno banko, ki je v te namene odobrila kredite z izredno ugodnimi pogoji, tako da bodo le-ti odločali o prodaji. Domači proizvajalci tovornih vozil ne uživamo takšnih ugodnosti. To je tudi edini primer v svetu, ko nacionalna banka in sekretariat, ki je zadolžen za zaščito domače proizvodnje, pripeljeta na domače tržišče konkurenta enaki industriji; ta je v vseh deželah, kjer se avtomobilska industrija še razvija — pa naj bo to na vzhodu ah na zahodu — skrbno zaščitena. Da bom jasnejši: tu gre namreč za uvoz 800 vozil IFE iz Vzhodne Nemčije in še 155

nekaterih drugih predvidenih. Takšni in podobni nerazumljivi ukrepi so, tovarišice in tovariši, tudi vzrok, da naš kolektiv v prihodnjem letu ne more iti v tako zvišanje plana vozil, kot bi sicer lahko šel in bo to imelo nasledke tudi pri zaposlovanju in gospodarjenju kolektiva.

Franc Tavželj

V sedanji organizaciji gozdnogospodarskih organizacij sta v konfliktu neposredni poslovni interes in naloga dolgoročnih naložb v gozdove. Sedanja sistematska ureditev omogoča prelivanje sredstev biološke amortizacije v poslovne namene. Po nekaterih podatkih, ki sem jih zbral, znašajo sredstva amortizacije več kot pet milijard starih din letno. Elementi delovanja tržnih zakonitosti, ki jih narekuje gospodarska in družbena reforma, so razdvojili enakost interesov kolektivov gozdnih gospodarstev. Težišče pri vseh je na poslovni dejavnosti same blagovne proizvodnje in čimvečje realizacije. Iluzorno bi bilo sicer zahtevati od teh kolektivov, da z enakim interesom vlagajo v normalno obnovo gozdov, ker gre v tem primeru za izredno dolge naložbe, pri katerih se rezultati vračajo šele po 30—50 letih. Vzroki za tak način dela kolektivov v gozdarstvu v sedanjem tržnem gospodarstvu so izključno v neprilagojenem sedanjem sistemu. Jasno pa je, da se ne more nihče vmešavati v dejavnost in samoupravne pravice poslovne dejavnosti in blagovne proizvodnje, dokler je ta uokvirjena v obstoječih zakonskih predpisih; to velja tako za gozdarstvo kot druge panoge, vendar pa je glede na specifičnost družbenih interesov v gozdarstvu potrebno prenesti odgovornost za regeneracijo gozdov na pristojne družbene organe.

Območja, ki so bogata z lesno zalogo, imajo visoko poslovno donosnost in relativno majhne potrebe po vlaganjih; drugače pa je z delastiranimi gozdovi, ki so na meji poslovne rentabilnosti in so potrebni velikih, nujnih vlaganj, a nimajo ustreznih sredstev. Tudi s stališča samoupravnosti poslujejo posamezni kolektivi gozdnih gospodarstev v neenakih pogojih gospodarjenja, kar ni skladno z ustavo. Naj navedem zgled: kakšne zasluge ima na primer delavski svet gozdnega gospodarstva na Bledu ali v Slovenj Gradcu, kjer imajo delavci poprečne osebne dohodke 1200 din, in kaj je na primer kriv delavski svet gozdnega gospodarstva v Brežicah, da imajo tam delavci poprečne osebne dohodke le okoli 700 din. Ali je ta razlika rezultat vloženega dela ali izjemnih pogojev, ki je z njimi zakon predpisal območja. Odgovor, mislim, je zelo jasen. Ta neskladja bi odpadla, če bi se sredstva resnično delila namensko, zato je nujno ustanoviti republiški sklad za regeneracijo gozdov. Sredstva sklada bi morala biti strogo namenska. Upravljala naj bi ga samoupravna skupnost, sestavljena iz predstavnikov tistih dejavnosti, ki so najbolj zainteresirane za regeneracijo gozdov. Poraba teh sredstev bi morala temeljiti na najracionalnejših naložbah in na temelju izdelanih gozdnih ureditvenih načrtov. Taka načela gospodarjenja z gozdovi zahtevajo samostojno strokovno gozdarsko službo, ki bo opravljala zadeve z vidika družbene odgovornosti nad gozdovi. Strokovne kadre za ta opravila na terenu že imamo in tako ta služba ne bi pomenila novih finančnih obremenitev, marveč narobe, racionalizacijo. Iz teh novih sistemskih izhodišč je edino mogoče pravilno presojati sedanjo ureditev gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Nobena druga oblika ne ustvarja razmer za kvalitetno rešitev sodelovanja zasebnega lastnika v gospodarjenju z gozdovi. Sedanja oblika in vsebina zasebnih lastnikov v samoupravljanju je v večini primerov le simbolična. Zasebnemu gozdnemu lastniku naj se ohrani že zdaj priznana prednostna pravica za delo v njegovem gozdu ne samo pri sečnji, spravilu in prevozu lesa, 156

temveč tudi pri ureditvenih delih, če to ureditveni načrt predvideva. Pri gozdnih gospodarstvih, ki bi po teh načelih morala biti blagovni proizvajalec, naj bi organizirali enote za kooperacijo z zasebnimi kmeti, ker bi le-ti lahko sodelovali pri kompleksnih ali celo parcialnih delih v gozdu. Tu mora biti zagotovljen samoupravni vpliv gozdnih lastnikov tako na izvajanje delovnih opravil kakor tudi na udeležbo pri dohodku, ki rezultira iz njihovega vloženega dela, in tudi v proporcionalni participaciji pri končni delitvi. Povsod tam, kjer sedanje, predvsem pa nove oblike in vsebina odnosov v obstoječih gozdnih organizacijah ne bi zagotavljale dovolj poslovnega in samoupravnega sodelovanja lastnikov gozdov, bi le-ti lahko prodali svoje asortimente dragim pooblaščenim organizacijam. Predlagam, da bi ti problemi našli svoje mesto v sklepih tega kongresa in skorajšnjo rešitev v praksi, kar bo omogočalo nam, komunistom na podeželju, plodno in aktivno delo, družbeno gledano pa koristilo vsej družbeni skupnosti na Slovenskem. Konkretnega besedila k dopolnitvi resolucije sicer nimam, vendar menim, da je iz povedanega razumljivo, kaj je treba storiti na področju gozdarstva v povezovanju z družbenimi interesi pri nas. Franc Vrbnjak

V obdobju med V. in VI. kongresom Zveze komunistov Slovenije je tudi naša panoga dosegla učinkovite spremembe v svojem razvoju. \Zato ni naključje, da je družbenogospodarska reforma bila tisti iniciator, ki je povzročil ugodno doseženo stopnjo gospodarskega razvoja te panoge, ki se vključuje v modernejše procese proizvodnje in se vse bolj uveljavlja doma in na tujem. Posledica je taka, da je slovensko in jugoslovansko tržišče postalo preozko. Oblike integracijskih procesov so različne. Zato je prav gotovo izhodišče — ekonomsko učinkovita, torej na znanstvenih in raziskovalnih elementih utemeljena moderna proizvodnja. O tem in ob iskanju boljših rešitev za razširjeno reprodukcijo moramo jasno povedati našemu proizvajalcu, da gre za cenejšo proizvodnjo, boljšo delitev dela, koncentracijo sil, racionalnejšo decentralizacijo upravljanja, vse to pa naj izhaja iz samoupravnega vidika panoge in razvojnega koncepta kot celote, kjer bodo torej vidni kratkoročni in dolgoročni cilji. Sedanje stanje v gradbeništvu nam narekuje, da si ob ostri tržni situaciji, ko se sicer dviga poslovnost, prizadevamo za izboljšanje ekonomičnosti; nastajajo tudi nekatere negativne posledice, ki se kažejo v slabših osebnih dohodkih in nizki stopnji razširjene reprodukcije. 108 različnih gradbenih, montažnih in projektantskih delovnih kolektivov na Slovenskem kaže — bolj kot v kateri koli dragi panogi — razdrobljenost kapacitet, vrhu tega pa še nizko sedanjo knjižno vrednost osnovnih sredstev: 45,9 v Sloveniji, 55,4 v jugoslovanskem poprečju.

Nastop gradbeništva zunaj države že sam po sebi ni preprost. Drugače kot industrija, ki izvaža izdelke, izvaža gradbeništvo pretežno storitve in se tako na drugačen način vključuje v mednarodno delitev dela. Lahko trdim, da se naša podjetja srečujejo z dokaj različnimi predpisi v različnih deželah in jih je v kratkem času težko obvladati. To velja zlasti za tuje davčne predpise, ki ob takšni vrsti izvoza veljajo tudi za naša podjetja. Zato bi morali imeti svetovalce pri naših veleposlaništvih. Viktor Car

V napovedih programa družbenoekonomskega razvoja socialistične republike Slovenije naj bi bilo čez 30 let v Sloveniji še vedno 74 % obdelovalnih površin v lasti zasebnih kmetijskih proizvajalcev. Tako 157

ima zasebni kmet dolgoročno perspektivo in je pomemben dejavnik v slovenski družbi.

Če imamo pred očmi to dejstvo, se odpira vrsta nerešenih vprašanj, od katerih bom nekatera posebj naštel: vprašanje družbenih prispevkov in davčne politike v zasebnem kmetijstvu; vprašanje socialnega zavarovanja zasebnih kmetijskih proizvajalcev; vprašanje odvišne delovne sile, ki se sprošča pri intenziviranju kmetijske proizvodnje ob zunanjem deficitu delovnih mest na kmetijskih področjih; vloga in perspektiva zasebnega kmeta kot blagovnega proizvajalca; vloga družbenega kmetijstva pri preobrazbi celotnega kmetijstva — pri tem mislim na specializacijo, kooperacijo, združevanje kmetov in podobno; odnos do diferenciacije zasebnih kmetijskih posestev z zemljiškim maksimumom in tako dalje. Samoupravljanje zasebnih kmetov je dokaj pomanjkljivo; prav zato je nujno spremeniti odnos do samoupravljanja zasebnih kmetov, potrebno ga je razširiti in dopolnjevati. Ker so zasebni kmetje v sedanjem sistemu samoupravljanja prikrajšani, nimajo pravice odločanja v kmetijskih organizacijah, kjer sodelujejo, prav tako ne v kmetijski predelovalni industriji. Kreditna politika do zasebnega kmeta naj bi bila pravičnejša, saj zasebni kmet doslej sploh ni imel možnosti najemati kredite ali pa jih je dobil pod zelo neugodnimi pogoji in z visoko obrestno mero, ki je ne zmore še tako razvito gospodarstvo, kaj šele naš nerazviti zasebni kmet. Davčna politika do zasebnega kmeta naj bi bila v vsej republiki Sloveniji enotna in za zasebni sektor kmetijstva spodbujajoča; tisti zasebni kmet, ki vlaga v modernizacijo svoje proizvodnje, bi moral biti stimuliran in predvsem v začetku vlaganja oproščen vsaj nekaterih dajatev. Te oprostitve bi se, menim, v kasnejših rokih bogato vračale v obliki večje tržne in blagovne proizvodnje. Stanko Jaki

Želim govoriti o idejnopolitični vlogi komunistov pri PTT podjetjih v Sloveniji. Za bolj ali manj uspešno izvajanje programa ekonomskega razvoja SRS je razvitost PTT omrežja in usklajenost njegovih kapacitet s potrebami gospodarstva in družbenih dejavnosti kot pogoj za njihov hitrejši razvoj zelo velikega pomena. Program razvoja PTT v Sloveniji, ki ga sprejemajo samoupravni organi v PTT za dobo do leta 1975 v teh dneh, pomeni tudi za komuniste v delovnih organizacijah pošt zelo pomembno področje njihovega delovanja. Nekaj podatkov: Ob koncu leta 1968 je v Sloveniji 39.200 telefonskih naročnikov, do leta 1975 jih bo 113.000 ali za približno trikrat več. Sedaj je v Sloveniji še 17.300 prebivalcev izven dostave poštnih pošiljk. Leta 1975 bo pošta dostavljena na dom vsakemu prebivalcu v Sloveniji vsak dan. Za realizacijo tega programa je potrebno 67 milijard starih dinarjev, ki so že zagotovljene v pretežni meri iz lastnih sredstev PTT podjetij, ostale pa s krediti. Da bomo izvršili tako obsežen program, bo treba znatno povečati število zaposlenih, tako pri PTT podjetjih, še zlasti pa v industrijskih podjetjih, ki izdelujejo opremo za potrebo telefonije in telegrafije.

Ob tem programu se postavljajo nekatera pereča vprašanja: pomanjkanje strokovnih kadrov, neustrezna kvalifikacijska struktura zaposlenih, določene pomanjkljivosti v delovanju oziroma v vlogi samoupravnih organov, pojavi uradniške mentalitete itd. PTT stroka zahteva visokokvalificirani strokovni kader še zlasti na področju telegrafske in telefonske tehnike. Naloge, ki so pred kolektivi PTT, zahtevajo tudi vedno več strokovnjakov. Ob tem se postavlja tudi vprašanje ustrezne 158

r

specializacije na elektrotehniški fakulteti za potrebe PTT stroke, ustreznega sistema izobraževanja delavcev na delovnih mestih itd.

Menim, da bomo morali prav komunisti postaviti na dnevni red ta vprašanja in se boriti za take pogoje za izobraževanje in pridobivanje potrebnega števila strokovnih delavcev, kakor jih zahtevajo potrebe razvoja PTT dejavnosti.

Organizacija samoupravnega sistema v PTT je zaradi raztresenosti pošt po vsem teritoriju Slovenije kakor tudi zaradi organizacijske oblike združenega podjetja, ki ima v svojem sestavu devet podjetij in še tri posebne delovne enote, specifična zaradi prilagoditve takemu stanju. *, Ugotavljamo da organizacija in metode delovanja komunistov zgoraj navedenim specifičnostim niso prilagojene, kar zavira uspešnejše uveljavljanje vloge komunistov na eni strani, po drugi strani pa omogoča razne, samoupravljanju škodljive pojave, ker komunisti ne morejo pravočasno opozarjati nanje in jih preprečevati s svojim delovanjem v okviru samoupravljanja. Nujno bi bilo ,da bi komunisti-poštarji v Sloveniji, kakor tudi komunisti v drugih velikih integriranih in podobnih delovnih organizacijah, dobili preko statuta ZK Slovenije možnost organiziranja enotnih političnih akcij in sprejemanja enotnih stališč glede vseh bistvenih vprašanj položaja delavcev v takih delovnih organizacijah.

Roman Albreht Smo pred pomembnim nadaljnjim oblikovanjem in konstituiranjem samoupravne organizacije, samoupravnega organizma, in sicer v dveh smereh. Prva smer poteka znotraj samoupravnih organizacij združenega dela, da bi razvili tako imenovano notranjo samoupravno demokratičnost in dosledno delitev po' delu in da bi organizacijsko usposobili samoupravljanje za učinkovito delovanje in gospodarjenje. Druga smer pa poteka na planu medsebojnega povezovanja in sodelovanja med samoupravnimi subjekti dela in ostalimi družbenimi subjekti, ki se javljajo kot faktorji gospodarjenja. Osnova vseh teh procesov je vsekakor doseganje čimvečje učinkovitosti združenega dela na področju dela in gospodarjenja in sicer na principih demokratičnega samoupravnega odločanja. Taka perspektiva zahteva, da presežemo tisto usmeritev na področju samoupravljanja, ki se zadovoljuje s samoupravnostjo znotraj delovnih organizacij in ki stoji na stališču, da se vsa ostala razmerja urejajo pravzaprav preko tržišča, preko tržiščnih vezi in odnosov.

Mislim, da mora biti samoupravno združeno delo osposobljeno, da deluje in gospodari na osnovi ekonomskih zakonitosti, toda ne more in ne sme se odreči organiziranemu gospodarskemu delovanju in sposobnosti, da svoje delovanje usmerja na osnovi znanstvene spoznave in znanstvenega predvidevanja in da na tej osnovi gradi politiko gospodarjenja, razvojno politiko' itd. Eden izmed elementarnih predpogojev za tako' povezovanje in sodelovanje združenega dela je vsekakor koncepcija dogovarjanja in sporazumevanja med samoupravnimi subjekti dela in gospodarjenja in med ostalimi družbenimi subjekti, ki v naši skupnosti delujejo kot integralni deli samoupravne družbe.

Mislim, da so pravzaprav možne samo tri alternative. Prva možnost je, da se v pogojih samoupravljanja odločimo za tako imenovano 159

politiko laisez faire, kar pomeni, naj posamezni subjekti gospodarjenja urejajo prav vse gospodarske odnose kot popolnoma osamosvojeni in med seboj povsem nepovezani gospodarski subjekti, ki vse zvedo šele na tržišču. Taka orientacija je povsem nesprejemljiva, zato takega tržišča ni več nikjer na svetu. Vzrok temu je visoka stopnja podružbljenosti proizvajalnih sredstev. Za nas pa še posebej velja, da se kot relativno nerazvito gospodarstvo vključujemo v mednarodno delitev dela. Pri tem moramo zelo preudarno voditi politiko lastnega razvoja in se na osnovi lastne razvojne politike vključevati v mednarodno gospodarstvo. To se pravi, da se ne moremo vključevati, ne da bi pri tem vedeli za posledice, ki jih prinaša tako vključevanje za naše gospodarske prilike: ali vključevanje pospešuje naš napredek ali pa ga otežuje.

Druga možnost je državno reguliranje vseh tistih odnosov, ki jih je treba regulirati med posameznimi subjekti gospodarjenja. To smo zavrgli. Tretja alternativa pa je samoupravno dogovarjanje in sporazumevanje. Res je, da se je pri nas uresničevalo dosedaj samoupravno dogovarjanje precej sporadično, ob dokaj neurejenih družbenih načelih, kriterijih in osnovah za sporazumevanje in dogovarjanje. Precej je še nejasnosti, kdo se s kom sporazumeva, neurejeni so odnosi med samoupravnimi subjekti gospodarjenja in drugimi faktorji kot so sindikati, država itd., precej so še neurejeni odnosi med celotnim mehanizmom države in celotnim sistemom dogovarjanja. Prav to nas opozarja, da moramo sistem jasno zgraditi in izoblikovati. Za izgradnjo so potrebne predvsem tri elementarne komponente: Samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja ne moremo razvijati in izgrajevati brez ekonomske osnove, brez ekonomskih indikatorjev, ki omogočajo solidno znanstveno1 ekonomsko analizo in na osnovi analize tudi sposobnost naše družbe, da znanstveno predvideva gospodarske tokove in dogajanja. Interesi posameznih subjektov samoupravnega dela in gospodarjenja se morajo namreč konfrontirati ne samo med seboj, ampak tudi z objektivnimi dejstvi, s perspektivami itd.

Druga komponenta je samoupravno dogovarjanje o razvojni politiki in uresničevanju določenih gospodarskih posegov. Osnova teh dogovorov je vsekakor ekonomski interes partnerjev, ki se dogovarjajo. Seveda bodo tu najrazličnejša pota in načini, o katerih se bodo sporazumevali posamezni subjekti in mislim, da je treba jasno predvideti, da je materija, o kateri se pravzaprav samoupravni subjekti sporazumevajo, celoten proces družbene proizvodnje in reprodukcije. To se pravi, da se posamezni faktorji, subjekti gospodarjenja sporazumevajo o vseh tistih zadevah, pri katerih imajo skupen ekonomski interes. Tretja komponenta je državni instrumentarij, ki ureja družbene pogoje gospodarjenja, kot je tempo razvoja, odpiranje gospodarstva nasproti svetovnemu gospodarstvu itd. Druga funkcija tega instrumentarija je vsekakor sankcioniranje dogovorov. O tem smo tu že govorih. Družbena skupnost bo najbrž preko skupščinskih teles v občini in republiki, in v kolikor bo tak dogovor sklenjen med partnerji cele države, tudi v federaciji, nekatere dogovore podpirala in sankcionirala, nekatere dogovore pa odklanjala. Recimo —■ dogovor producentov in trgovine, s katerim bi zaprli neko' tržišče. Takega dogovora družbena skupnost ne bo mogla sprejeti in ga bo razveljavila. Mislim, da je sedanja praksa družbenega dogovarjanja še zelo pomanjkljiva, ker se zaenkrat odvija predvsem po nekih ozkih poslovnih kanalih. V bodoče bo treba to dogovarjanje bolj razviti med samoupravnimi subjekti gospodarjenja.

160

Poleg tega ga bo treba kompletirati s tako imenovanim družbenim dogovarjanjem, da se morata v procese dogovarjanja vključiti tudi sindikat in država. Na ta način bodo pogledi na posamezne probleme celovitejši. Če gledam koncepcijo dogovarjanja in sporazumevanja s teh vidikov, se mi zdi prav, da se kongres energično zavzame za to,, da bi začel mehanizem samoupravljanja delovati takoj. Mislim celo, da je to eden izmed elementarnih predpogojev, da se država lahko odločneje umakne kot regulator odnosov v našem gospodarstvu. Seveda nimam iluzij, da je zasnova dogovarjanja, ki se poraja, povsem dograjena, da ni pomanjkljivosti, da ni obremenjena z določenimi simptomi voluntarizma itd. Gre le za to, da sprejmemo koncept dogovarjanja, da se sporazumemo', da se bomo za njega borili in ga dograjevali kot integralen funkcionalen del samoupravljanja. Lahko pa ga ne sprejmemo, če mislimo^, da samoupravljanju tak mehanizem ni potreben. Sam podpiram predloženo gradivo in referat, v katerem je sprejeta ocena, da je tak mehanizem samoupravljanju neizogibno potreben.

Druga stvar, o kateri bi rad govoril, je ta, da je precej pozornosti v gradivu in razpravi posvečeno odnosom med državnim upravljanjem in samoupravljanjem. Ponovil bom, kar je eden izmed diskutantov že rekel, da je naša pozornost še vedno osredotočena predvsem na relacijo etatizem oziroma državno upravljanje, monopol države nad upravljanjem na eni strani in samoupravljanjem na drugi strani, odnosno na dileme med centralizacijo in decentralizacijo državnega upravljanja. S tem, ko to ugotavljam, ne mislim, da je že vse urejeno tako na relaciji državno upravljanje in samoupravljanje niti ni še vse urejeno na relaciji decentralizacije državnega upravljanja, državnih funkcij. Menini, da je še veliko, takih funkcij v občini in v republiki, ki jih je treba prenesti na državo. Mislim pa, da smo v taki razvojni fazi, ko je potrebno jasno determinirati gospodarske funkcije države. Komunisti se moramo jasno dogovoriti, kakšna država nam je potrebna, s katerimi funkcijami, kakšne funkcije naj opravlja, na katerem nivoju državnosti. Samo splošna orientacija na deetatizacijo nam danes ne more več odgovoriti na mnoga vitalna vprašanja našega družbenega sistema. Najbrž smo v situaciji, ko so nam nekatere funkcije države še zelo potrebne. Treba jih je jasno definirati in se dogovoriti, kako naj jih uresničujemo, na katerem nivoju in po katerih metodah in potih. To je pogoj za to, da bi začela država funkcionirati kot integralni del samoupravne družbe. Drugič, samoupravljanje moramo konstituirati in osposobiti tako, da bo takoj prevzelo nekatere funkcije tako imenovanega makrogospodarjenja, ki so bile dosedaj monopol državnega odločanja. Mislim na sfero cen, zunanjo trgovino itd. Preiti moramo od voluntarističnega odločanja v državi k samoupravnemu odločanju na osnovi znanstvenega spoznanja, znanstvenih analiz itd. In tretje, mislim, se mora samoupravljanje usposobiti ne samo za to, da kritično spremlja, kar kreirata državna uprava in državni mehanizem kot mogoče rešitve, ampak da začne sodelovati kot aktiven kreator pri formuliranju rešitev znotraj državnega mehanizma, na terenu države. Pri tem je treba vključevati vse kreativne potenciale, s katerimi razpolaga samoupravna družba, od znastvenih in raziskovalnih institucij do gospodarske prakse. Moramo se osvoboditi iluzij, da je možno kreirati rešitve, ki ustrezajo samoupravnemu načinu gospodarjenja v državni upravi samo z ljudmi, ki so angažirani v državni upravi, pa čeprav bi bili najsposobnejši. Logika načina dela države ne dopušča, ll/VI 161

da se presojajo problemi, pred katerimi stojimo, iz vseh zornih kotov, kot to zahteva samoupravno gospodarjenje.

In tretja tema, o kateri bi povedal par besed. Že nekaj let so predmet naše pozornosti tako imenovane gospodarske neenakosti, ki imajo več dimenzij in se pojavljajo različno. O tem je bilo govora v referatu in na naši razpravi. Ponovno poudarjam, da je za našo akcijo neizbežno potrebno, da jasno opredelimo družbeni odnos do te materije. Predvsem mislim, da je treba jasno povedati, da socializem ni družba, ki bi lahko dosegla enakost v vseh dimenzijah. Socializem je družba neenakosti, kakorkoli je taka ugotovitev neljuba in nepopularna. Komunisti se vendar borimo za komunistično družbo; socialistična družba je samo neizbežna faza v oblikovanju komunistične družbe. To se pravi: tendence, da bi dosegli v vseh odnosih enakosti, so nerealne, in kot kaže praksa socializma pri nas in v drugih državah, vodijo v stagnacijo in v najrazličnejše deformacije. Druga konstatacija pa je, da je socializem družba, ki ne sme, ne more in noče biti gluha za probleme neenakosti. Moramo pa jasno precizirati odnos do posameznih pojavov neenakosti. Trenutno imamo le izvore neenakosti: razlike v produktivnosti dela in v konjunkturi, ki jo dosežejo posamezni proizvodi. Mislim na produktivnost dela posameznikov, delovnih organizacij, posameznih gospodarskih vej in področij itd. Drug izvor je monopol. Tretji izvor je delovanje družbenih pogojev gospodarjenja, ki lahko neenakosti ustvarjajo. Četrti izvor so deformacije. Omenil bi samo nekaj pogledov na načine reševanja posameznih izvorov neenakosti. Najprej razlike v produktivnosti dela in konjunkturi. Pri globalnem planu Jugoslavije rešujemo problem velikih razlik med produktivnostjo posameznih področij zaradi različne stopnje opremljenosti dela s tako imenovanimi fondi za pospeševanje razvoja nerazvitih področij. Mislim, da se morejo v našem samoupravnem organizmu neenakosti med posameznimi gospodarskimi podjetji, vejami, področji itd. dejansko najuspešneje premagovati na osnovi samoupravnih dogovorov o razvojnih aranžmajih. Priključujem se tovarišem, ki so govorili, da se pri dogovarjanju in vsklajevanju ne upošteva samo tako * imenovane sfere gospodarstva, ampak tudi področje združenega dela. Vsa področja združenega dela so v pogojih samoupravljanja integralna celota; seveda kadar je govora o potrebnem delu. Mislim, da se premalo trudimo, da bi se vse sfere samoupravnega združenega dela bolj funkcionalno povezovale. Denar je pri nas še premalo dinamičen, še vse preveč navezan na izvor, kjer je bil prigospodarjen, bodisi na posamezno organizacijo, področje itd. Zato se tudi počasi oplaja in počasi opravlja funkcijo činitelja razvoja. Vse preveč se ukvarjamo s tem, kako nekomu denar odtujiti, odvzeti, da bi drugemu pomagali v razvoju. Veliko premalo pa se ukvarjamo s tem, kako denar napraviti kot tisti činitelj blagovne proizvodnje, ki pravzaprav animira proizvodnjo in delo tam, kjer je največ pogojev, da se obnavlja in oplaja. Obstajajo priporočila, naj bi naš instrumentarij izpopolnili z nekaterimi instrumenti, ki bi vplivali zlasti na tiste dejavnosti in podjetja, ki ustvarjajo tako imenovan ekstra dohodek, da ne bi celotnega svojega dohodka takoj porabili, ampak bi ga deloma usmerjali v akumulacijo, bodisi v lastno akumulacijo ali v akumulacijo nasploh, in s tem pravzaprav povečevali akumulacijsko sposobnost gospodarstva.

Na koncu bi rad opozoril na enega izmed elementarnih izvorov dohodka, ki o njem na kongresu nismo dosti govorili — to so ogromne notranje neizkoriščene rezerve, s katerimi razpolaga naše gospodarstvo. Strinjam se, da pri nas amortizacija in nekateri drugi elementi reprodukcije 162

še niso dobro urejeni. Dejstvo pa je, da proizvajalne kapacitete ne izkoriščamo v zadostni meri in morali bi pogledati, kaj vse nam otežuje in dela preglavice pri tem, kajti najvažnejše je povečanje akumulacijske sposobnosti nacionalnega gospodarstva. Monopol bomo najuspešneje preprečevali, če bomo ustrezno zdiferencirali tako davek na promet kot carine. Na ta način bomo zajemali monopolni dohodek. Mislim pa, da ta del dohodka ne bi smel biti več samo izvor dohodka za budžete, ampak bi moral postati vsaj delno izvor dohodka za gospodarstvo. En del teh sredstev, ki se zbirajo na osnovi obdavčevanja monopolnega dohodka, bi se moral vračati v akumulacijo, h kateri se formira reprodukcijska sposobnost našega gospodarstva, da se pravzaprav na osnovi povečevanja proizvodnje odpravlja monopol. O družbenih instrumentih, ki ustvarjajo neenakosti, smo na kongresu že govorili. Tudi o deformacijah smo dovolj govorili in zavzemati se bomo morali za to, da jih bomo odpravili. Pri tem pa bomo morali paziti, da v borbi proti raznim izvorom deformacij ne bomo zasegli pravzaprav dohodka na osnovi dela in rezultatov dela, da ne bomo metali v isti koš tiste, ki veliko in pridno delajo in zato ustvarjajo velik dohodek, s tistimi, ki prihajajo do dohodka po drugih poteh, ne na osnovi dela. Na to opozarjam zato, ker določene tendence enakega obravnavanja rezultatov dela in dohodka po drugih izvorih pri nas že obstoje in ker velja, da je vsaka obogatitev — da tako rečem — v socializmu nesprejemljiva. Mislim, da je nesprejemljiva koncepcija, ki si zamišlja socializem kot enakost v revščini. Socializem mora odpirati možnosti, da si ljudje izboljšujejo življenjski standard in pogoje dela na osnovi rezultatov svojega in združenega dela.

Zvone Dragan Skupina za sestavo poročila se je sestala in predlagala, naj komisija iz množice idej in predlogov sprejme predvsem tiste, ki bi jih posredovali komisiji za sestavo dokončnega predloga kongresne resolucije; bili smo v dvomih, ker je bilo v tej bogati in pestri razpravi veliko indirektnih idej, predlogov, zamisli itd. Niso pa bile določno formulirane ali vsaj ne tako konkretno izražene, da bi lahko v tem kratkem času dobile svoje mesto v predlogu sprememb in dopolnitev, ki jih bom v imenu delovne skupine zdaj prebral in jih bomo, če bo le mogoče dovolj racionalno, vključili v poročilo, ki ga bomo za jutrišnjo plenarno zasedanje sestavljali še nocoj.

Tovariš Krivic je v dopoldanskem delu dal pripombo, predlog, naj bi resolucijo na str. 28 dopolnili z dodatnim besedilom v 2. poglavju, točka 1/3. Spominjate se, da je govoril o pozitivni nacionalni zavesti, ponosu, suverenosti, povezovanju z drugimi narodi itd. Ne bom ponavljal celotnega teksta. Delovna skupina ugotavlja, da ta njegov predlog ne sodi direktno v točko 1/1, 2. poglavja na str. 28, ampak ga je treba smiselno vključiti v točko 1/3 na isti strani v zaključnem delu, oziroma da je treba vso točko 1/3 na podlagi njegovega predloga precizirati in tudi delno dopolniti. Nismo mogli formulirati dokončnega teksta, zato predlagam, da ga sprejmemo kot vsebinsko dopolnitev oziroma korekturo. Hkrati pa nam je dal tudi tovariš Marko Bulc predlog, ki ga je delovna skupina sprejela in ki meni, da bi na str. 28, v točki 1/1 črtali celoten drugi stavek »Republika mora imeti... itd.«, namesto tega pa vnesli: »Komunisti se bomo zavzemali za to, da bo republika kot predstavnik avtonomnih pravic slovenskega naroda samostojneje in neposredneje urejala in reševala vprašanja svojega družbenega napredka na 11*/VI 163

vseh področjih«, nakar se tekst normalno nadaljuje. Tovariš Laznik je predlagal, da bi na str. 34, ko je govor o slovenski narodni manjšini in o odnosu matice do nje in v zvezi z razvojnim konceptom, dopolnili resolucijo, in sicer v 2. odstavku, točka 1/3. Delovna grupa meni, da bi se ta odstavek glasil takole, ne da bi v celoti upoštevali, vsaj v tekstualnem smislu, njegov predlog: »Slovenski komunisti se bomo odločno zavzemali za tesnejše sodelovanje socialistične republike Slovenije kot matice slovenskega naroda na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in drugih področjih Slovencev v tujini.« — Potem pride vse, kar je v oklepaju; nato predlagamo dodaten stavek, ki se v smislu tudi njegovih misli in njegovega predloga glasi: »To je treba upoštevati pri izdelavi programa dolgoročnega razvoja socialistične republike Slovenije.« Menimo, da sodi nadaljnja konkretizacija, o kateri govori predlog tovariša Laznika, v delo predstavniških in samoupravnih organov socialistične republike Slovenije. Tovariš Živko Pregl je predlagal, naj bi na str. 16 in 17, ko je govor o kadrovski politiki, napravili določene korekture tako, da bi drugi odstavek alinee 3/17 dali pred točko 3/16, ker meni — in delovna skupina s tem soglaša, da sodi to med temeljna izhodišča družbene kadrovske poltitke in da bi nato za drugim odstavkom, ki pride pred točko 3/16, dali njegovo dopolnitev, ki bi se glasila takole: »Komunisti vidimo pot uresničevanja takšne kadrovske politike v načrtovanju potreb po kadrih, ki mora temeljiti na perspektivnem razvoju produkcijskih sil in preosnovi družbenoekonomskih odnosov.«

Tu bi sprejeli v nadaljevanju še en stavek: »Struktura in obseg nacionalnih potreb po kadrih se povezujeta s sistemom izobraževanja v tvoren odnos, ki je bistven element medsebojnega oplajanja teorije in prakse.« O drugih njegovih formulacijah in predlogih menimo, da jih ni potrebno vnašati v resolucijo; ne zato, ker ne bi bili umestni, ampak zato, ker je to že čisto operativna konkretizacija načel, ki so vsebovana že v prejšnjem in v njegovem dopolnilnem tekstu. Tovarišica Danica Jurkovič je predlagala, naj bi na str. 15 dopolnili resolucijo v točki 3/11, 2. odstavek pred zadnjim stavkom. Dopolnilni tekst ali predlog se glasi takole: »Dogovarjanje delovnih skupnosti je sestavni del samoupravnih dolžnosti in pravic ter stalna dejavnost, obsegajoča vse povezave in sodelovanja, ki jih oblikujejo delovne skupnosti v zvezi s procesom dela, reprodukcijo in razširjeno reprodukcijo, mestom delovne organizacije v družbenopolitični skupnosti ter položajem in interesi svojih članov pri delu in življenju. Dogovarjanje kot temeljni element samoupravljanja moramo znanstveno, strokovno in organizacijsko pripraviti, predvsem pa se čimprej dogovoriti o družbenoekonomskih načelih in merilih dogovarjanja ter pogojih uspešnega izvajanja dogovorov. Pri tem je posebno pomembna vloga organov družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij ter višjih oblik povezovanja delovnih skupnosti. Ti organi so predvsem pobudniki za dogovarjanje, posredniki strokovne pomoči, ki jo lahko organizirajo na podlagi svojih pooblastil in dolžnosti, in nosilci dogovarjanja za tista področja in dejavnosti, za katere so odgovorni v okviru družbenopolitičnega sistema. Sprejeta načela, merila in pogoje moramo dosledno upoštevati tudi v odnosih s tujimi poslovnimi partnerji, ker to zagotavlja, da bodo delovne skupnosti vzpostavile ekonomske odnose s tujimi poslovnimi partnerji, ki jih terja sedanja stopnja razvoja proizvajalnih sil in razvojne smeri v svetu.« Delovna grupa je zaradi današnje razprave tovarišice Jurkovičeve tu na komisiji in tudi vrste dingih diskutantov, ki so tako ali drugače omenjali problematiko družbenega samoupravnega dogovarjanja, sodila, da je prav, če predlagamo to dopolnitev resolucije. Opravičujemo se zaradi teksta, kar velja za vse nove predloge, saj bomo morali opraviti še temeljite tekstualne izboljšave, korekture in čiščenja. 164

Tovarišica Olga Vrabič je predlagala kompletno nadomestilo tiste točke, ki govori o položaju samoupravne komune, to je na str. 30 v drugem poglavju, točka 1/6. Hkrati smo pa dobili od tovariša Vinka Gobca iz Kamnika skoraj vsebinsko identično dopolnitev ali nadomestilo tega odstavka o položaju občine. Ker ste ga prej poslušali v razpravi tovarišice Vrabičeve, ga ne bi ponovno bral. V imenu skupine predlagam, da vsebinsko sprejmemo to nadomestilo in uvedbo novega teksta o komuni; po tej seji pa bi oba teksta še uskladili in, če je treba, kaj izčistili. Mislim pa, da je predlog tov. Vrabičeve že prej dobil vsebinsko soglasje.

Tovariš Franc Černe z Univerze je v svoji današnji dopoldanski razpravi obširno govoril o vlogi znanosti v družbenoekonomskem razvoju in o svobodi človeka na tej podlagi. V tem popoldanskem odmoru je pripravil nekaj čisto konkretnih tekstualnih dopolnitev in izboljšav teksta resolucije, ki pa se pogostoma prepletajo s tekstom resolucije, zato predlagam, da teh podrobnosti tu ne bi brali, ker smo v načelu, vsaj upam, sprejeli njegova današnja dopoldanska izvajanja. Predlagam, da prepustite delovni skupini, naj te dopolnitve predloži neposredno komisiji za resolucijo. Tovarišica Ruža šegedin je predlagala, naj bi na str. 20, kjer je govor o samoupravljanju na področju zdravstva in socialnega zavarovanja, vnesli dopolnilni tekst. Mislim, da ta dopolnilni tekst smiselno govori o tem, vendar ne bi bil rad interpret njene razprave, zato predlagam, da ga delovna grupa znova preuči in da predlog komisiji za resolucijo. Tovariš Jeras je predlagal, da bi na str. 15 dopolnili točko’ 3/13. Delovna skupina meni, da je njegova dopolnitev vsebovana že v točki 3/12, glasi pa se takole: »Razširili bi možnosti za vlaganje inozemskih finančnih sredstev v naše gospodarstvo na temelju neposrednega sodelovanja z našimi podjetji ob prevzemanju rizika in ob soudeležbi pri dohodku, zato bo treba sprejeti ustreznejše normativne predpise.« To je upoštevano že v točki 3/12, kljub temu pa predlagamo, da se na podlagi njegovih idej, njegovega predloga vendarle korigira zadnji stavek točke 3/12, ki naj bi se glasil takole: »Ob tem se odpira vrsta vprašanj — od skupnih vlaganj, obresti in cene družbenih sredstev, delitve po delu glede na živo in preteklo delo,« in — kar je novo — »na tej podlagi potreba po nadaljnji graditvi ekonomskega sistema.« Delovna skupina sodi, da je treba vrsto predlogov, zamisli in idej, ki jih je tovariš Jeras v svoji razpravi odprl, temeljito, strokovno, znanstveno itd. preučiti, obdelati in na tej podlagi tudi izpopolnjevati ekonomski sistem, da bi bil stimulativnejši za hitrejši in večji dotok tujega kapitala v našo ekonomiko in za bogatejše odnose naših delovnih organizacij s tujimi partnerji. Zadnja pripomba tovariša Haložana zadeva problematiko zasebnega kmetijstva. Tovariš Haložan meni v tem predlogu, da bi morali na str. 19, v točki 5, kjer je govor o kmetijstvu in tudi o zasebnem kmetijstvu, vnesti še formulacijo, ki jo je podal v svoji razpravi. Delovna grupa meni, da dopolnitev tovariša Haložana ne sodi v resolucijo; ne zaradi tega, ker ne bi bila z operativno praktičnega, akcijskega vidika umestna in potrebna, ampak ker menimo, da so na predzadnji seji republiškega in gospodarskega zbora skupščine SRS bila sprejeta priporočila, ki v celoti vsebujejo tudi smisel predlogov tovariša Haložana. A kljub temu smo pod vtisom tega predloga prišli do dopolnitve, ki bi jo na podlagi njegove razprave in na podlagi razprave tovarišice Štefančičeve vnesli na str. 19, točka 5/3. Stavka, ki se začenja: »... Zagotoviti je treba večja vlaganja v kmetijstvo itd....« in vse do točke 5/4, bi dopolnili z novim tekstom, ki se glasi takole: »Zagotoviti je treba večja vlaganja v modernizacijo kmetijstva in tudi s tem povečati reprodukcijsko sposobnost tako družbenega kot zasebnega kme-

165

tijskega sektorja. Posebnosti kmetijske proizvodnje v Sloveniji pa tudi ekonomski položaj panoge, zahtevata ustreznejšo ekonomsko politiko, ki mora biti prilagojena raznolikosti razmer slovenskega kmetijskega prostora.« To je dodatna dopolnitev delovne grupe na podlagi razprave. Predlagamo, da bi komisija v celoti obravnavala vse te predloge in pripombe. Zoran Polič Slišali ste predlog delovne skupine. Želi kdo o tem predlogu razpravljati? Želijo morda predlagalci posameznih sprememb? Ne želi nihče? Menimo, da lahko v smislu predlogov delovne skupine sporočimo naše mišljenje komisiji za resolucijo in predlagamo, kako naj se resolucija dopolni ali spremeni. Odločitev pa je vendarle takšne narave, da je prav, če jo damo na glasovanje. Kdo, od tovarišev je za tako odločitev, prosim, naj dvigne roko. Hvala. Je morda kdo proti? Nihče. Mislim, da je prav, če delovno grupo pooblastimo, da v tem smislu zastopa stališče naše komisije pred komisijo, za resolucijo. Imamo še enega razpravljalca — tovariša Figarja. Sporočili so nam, da moramo čimprej sprazniti dvorano. Ali je tovariš Figar pripravljen v nekaj minutah povedati, kar želi. Lahko pa to odložimo in nadaljujemo po plenumu.

Dušan Figar

Srečno! Glede na to, da je bil na kongresu in v naši komisiji že razpravljan problem rudarstva in premogovništva, bi popolnoma na kratko povzel nekatere smernice, ki zadevajo rudarstvo. Spremenjene razmere gospodarjenja, ki jih je prinesla gospodarska reforma, so pokazale določene elemente stabilizacije in razvoja energetske panoge v celoti, a še posebej premogovništva. Ukrepi, ki so bili sprejeti, naj bi zagotovili nadaljnjo rast ekonomske sposobnosti naše panoge, s povečanim vlaganjem v modernizacijo proizvodnje, s povečano produktivnostjo kot rezultatom hitrejšega uvajanja novih tehnoloških postopkov in z odkrivanjem novih rezerv, ki se kažejo v organizaciji dela in drugih proizvodnih dejavnikih. Rudarski kolektivi so intenzivno reševali ta vprašanja, čeprav je bilo takrat ob nizki akumulativnosti to vprašanje težavno reševati. Doseženi so bili določeni rezultati, vendar se rudarstvo ni moglo, razvijati v skladu z določenimi načeli, ker se je tako s predpisovanjem dodatnih prispevkov in s povišanjem cen materiala in uslug ekonomsko stanje podjetij slabšalo. Poleg navedenih dejavnikov je prišlo do postopne substitucije premoga z drugimi viri energije, ker je gospodarstvo iskalo racionalnejše in modernejše vire energije, kar je povzročalo rudarstvu nove težave. Vseskozi smo pogrešali čvrstejšo, energetsko bilanco, ki bi vsaj v svojih temeljnih okvirih kazala stanje in razvoj premogovništva v energetski panogi. Na tem področju je vladala velika stihija, tako da se je rudarstvo lani znašlo v izredno težavnih razmerah poslovanja. V vsakem sistemu, in verjetno tudi v našem, morajo, obstajati neki elementi in okviri osnovnega razvoja, ki omogočajo prekonstruiranje in razvoj gospodarstva, ker le tako lahko pričakujemo splošni razvoj, večjo rentabilnost in ekonomsko sposobnost družbe za reševanje razvoja drugih družbenih bilanc, vendar še danes nimamo sprejetih okvirov, iz katerih bi bila razvidna mesto in vloga premogovništva v prihodnjem razvoju. Ker ni teh okvirov, se rudarski kolektivi sprašujejo, kako programirati razvoj ne glede na to, ali gre za veliko ali za manjše rudarsko podjetje. Zadnji sprejeti ukrepi pomenijo za rudarstvo neko trenutno olajšanje, tako da bomo lahko obdržali sedanjo raven osebnih dohodkov in 166

ustvarjali minimalno rentabilnost. Toda taki ukrepi ne morejo pomeniti trajnejše rešitve, ker premogovništvo ne more imeti izjemnega položaja, temveč mora delovati na podobnih ekonomskih izhodiščih kot druge panoge gospodarstva. Zaradi tega menimo, da je treba poiskati elemente, ki bodo dali rudarstvu svoje mesto, zanesljivejše poslovanje in pri kolektivih ustvarjali spoznanje, da gre za panogo, ki je v naši ekonomski strukturi še potrebna. Nam je jasno in smo prepričani, da bodo v naslednjem obdobju še intenzivneje nastajale spremembe v strukturi potrošnje energetskih virov in da bodo večji del premoga porabile termoelektrarne, ki so zgrajene v bližini rudnikov z večjimi zalogami in visoko proizvodnjo. Tem perspektivnejšim rudnikom moramo v razvojnem programu Slovenije dati ustrezno mesto, da bodo lahko v normalnih ekonomskih razmerah krepili lastno reproduktivno sposobnost in modernizirali proizvodnjo. Hkrati pa mora razvojni program Slovenije obravnavati tudi razvoj drugih področij, v katerih obratujejo rudniki brez večjih zalog in daljše perspektive.

Ne moremo se strinjati z mnenjem, da so rudniki v teh področjih sami odgovorni za iskanje najboljših rešitev svoje morebitne likvidacije ali preorientacije. Prav tako ne more biti pri tem izključena dolžnost samoupravnih organov manjših premogovnikov, da najdejo ustrezno rešitev in sofinancirajo postopno preorientacijo, ker je jasno, da imajo ti kolektivi skromna finančna sredstva. Premajhna angažiranost zunanjih dejavnikov pri reševanju tega problema ustvarja negotovost v manjših rudarskih kolektivih in je pričakovati več razumevanja. Zato sodimo, da bi se morali o perspektivi posameznih rudnikov skupno dogovarjati podjetja, občinske skupščine in republika. Jasno je, da bo pri preorientaciji manjših rudnikov nastala vrsta problemov, ker bo treba zaposlene usposobiti za nova delovna mesta; potrebnih bo veliko naporov pri iskanju rešitev za zaposlitev onemoglih in invalidnih delavcev, ki ne bodo imeli pogojev za prekvalifikacijo. Za posamezne primere bo treba najti možnost za predčasno upokojitev. Zato smo predlagali poseben zakon o predčasnem upokojevanju, ki sicer ni najbolj primeren, vendar odpira možnosti takšnih rešitev. Zoran Polič

Ob zaključku predlagam, da poverimo delovni skupim pripravo poročila o današnji seji, tako da bi lahko skupaj z delovnim predsedstvom pripravili poročilo za plenum. Ker ima to poročilo povsem drugačen značaj kot so ga imela poročila doslej, ne gre za zavzemanje nekih posebnih stališč in njih obravnavanje, temveč za dejansko’ poročilo o poteku razprave. Mislim, da bi tako pooblastilo delovnemu predsedstvu in delovni skupini lahko dali. Se strinjate? S tem smo končali. Opozarjam pa tovariše, ki ne bodo zadovoljni z rešitvijo svojih predlogov glede amandmanov, ki naj se vključijo v resolucijo, da imajo jutri na plenumu vso možnost, da se znova oglasijo in predlagajo spremembe. Razprave, ki zaradi pomanjkanja časa v komisiji niso bile prebrane in so jih avtorji oddali predsedstvu

Silvij Blaj

Problemi kmetijstva v Sloveniji sodijo med pomembna, še nerešena vprašanja, zato je potrebno spregovoriti o trenutnem stanju in o se167

danjih možnostih, da bi tudi na tem področju potekal proces razvoja vzporedno z razvojem v drugih dejavnostih.

Slovenija je glede kmetijstva zelo pestra. Medtem ko so ponekod zadovoljive možnosti, imamo drugje izredno slabe naravne okoliščine za uspešen razvoj proizvodnje. Prav gotovo sodi v slednjo kategorijo tudi naš primorski del predalpskega sveta, v katerem teče razvoj v posebnih razmerah. Omejil se bom le na nekatere probleme tega področja, gotovo pa obstajajo podobni tudi drugje.

Ne smemo prezreti dejstva, da sta razvoj in standard v drugih dejavnostih bolj napredovala, saj prav to s skrbjo navdaja ljudi, ki skušajo v težavnih naravnih okoliščinah najti možnost za nadaljnji razvoj.

Prizadevanja, da bi z družbeno proizvodnjo rešili obstoječe probleme, so pokazala, da bo pri trenutnem stanju še nadalje možna le zasebna proizvodnja z razmeroma šibkim dohodkom. Ko je praksa to dokazala, je potrebno, da tudi ZK posveti problemom gorskega kmeta več pozornosti, saj je bilo do nedavnega to vprašanje venomer zapostavljeno. Mislim, da ni dejavnosti, katere problemov se družba ne bi lotevala in z raznimi načini le pomagala ustvariti ugodne možnosti za nadaljnji razvoj. Letos so oživele razprave o kmetijstvu v naših naj višjih organih, iz katerih prihajajo konkretne naloge o tem, kako naj bi se stanje izboljšalo. Ker zahtevajo ta vprašanja čim prejšnje rešitve, je naša naloga tako usmeriti delo, da se čimprej uresničijo priporočila, izdelana v pristojnih organih.

Stanje, v katerem so- se znašli proizvajalci v našem območju spričo zaostrenih tržnih pogojev, je zelo vznemirjujoče. Na terenu se kot politični delavci srečujemo z neštetimi vprašanji, s katerimi proizvajalci zahtevajo rešitve, vendar zaradi zapletenosti in nejasne perspektive največkrat ni mogoče dati jasnega odgovora — kako in kdaj bo možno pospešeno rešiti vsa ta vprašanja. Ne manjka konkretnih vprašanj, kako poravnati vse davčne in druge obveznosti ob slabi vnovčitvi proizvodov. V takem stanju je zaradi nestabilnosti v prodaji težko razmišljati o kakršnemkoli investiranju. Če izhajamo iz takega stanja, je izredno potrebno, da se na področju občine zavzemamo za čim prejšnjo izdelavo programa kmetijskega razvoja. Temlejito naj se obdela trenutno stanje; na tej podlagi bo tudi na teh področjih vsaj delu proizvajalcev omogočeno ob ustrezni specializaciji ustvariti ugodne pogoje za nadaljnji razvoj. O tem, da obstajajo možnosti razvoja na podlagi temeljitega programiranja, smo prepričani zato, ker so to pokazali rezultati na nekaterih vzorčnih kmetijah. S tem, da bo vsaj del proizvajalcev postal produktivnejši, bo proces nazadovanja zaustavljen. Zavzemati pa se bomo morali, da bo preostali del proizvajalcev našel svoje mesto v drugih panogah. Določenemu delu pa bo morala družba pomagati z ustrezno socialno politiko. Pospešiti bo potrebno sistem izobraževanja, saj vemo, da je bila opuščena pospeševalna služba pri občinah in v gospodarskih organizacijah. Službe, ki trenutno niso pokazale takojšnjih rezultatov, so bile ukinjene, čeprav deloma tudi iz tega izvirajo današnje težave. Da bi zagotovili problemu zasebnega kmetijstva dovolj pozornosti spričo trenutnega stanja, bi bilo potrebno v resoluciji jasneje poudariti predvsem prihodnje naloge. Poglavitno misel, da je potrebno reševanje 168

problemov zasebnega kmetijstva razviti prek povečane proizvodnje in produktivnosti, bi rflorali razširiti, saj tako pomembnega vprašanja ni mogoče odtehtati s samo dobrim odstavkom. Jasno naj bodo izražene potrebe po realnem programiranju, o nujnosti investiranja v to panogo ob sprejemljivi kreditni politiki ter zagotovljenih tržnih odnosih. Poudarjena naj bo potreba po ponovnem organiziranju izobraževanja. Prav tako je potrebno vključiti kompleks socialne politike, saj se mora ne le ZK, temveč tudi celotna družba zavedati, kaj je pomenilo to okolje za NOV in kaj lahko še pomeni ob novem poudarku vseljudske obrambe.

V sklop kmetijske problematike sodijo tudi problemi gospodarjenja z zasebnimi gozdovi. Trenutno potekajo razprave o tem, kako je z organizacijo gozdarske službe, kako se proizvajalci vključujejo v samoupravljanje na tem področju, dalje o zelo bistvenem vprašanju, to je o režiji gozdarskih podjetij, ki nastaja v zvezi z gospodarjenjem z gozdovi, itd.

Tako ali drugače, družba je zelo zainteresirana za gozd, saj pomena gozda kot družbenega bogastva ni potrebno mnogo poudarjati. Sedanja organizacijska oblika gospodarjenja je v skladu s težnjami reforme v mnogočem odvrgla nepotrebno administracijo in daje več poudarka strokovnemu delu, ki ga zlasti zasebni sektor mnogo potrebuje. Jedro problema je vsekakor cena lesa, s katero zasebni proizvajalci niso zadovoljni, od tod naprej pa se nizajo vsa ostala nesoglasja v zvezi z zakonom o gozdovih. Potrebno je poudariti, da so v sedanji organizaciji gozdarstva vložena velika sredstva in ne kaže pričeti ponovno reorganizacijo, saj jih je prav gozdarstvo doživelo že nemalo. Kakorkoli, organizacija mora obstajati in z njo tudi nujna režija. Nespametno bi bilo sedanjo organizacijsko obliko drobiti in s tem zavzeti ravno nasproten tok splošni integraciji, ki jo ubirajo v vseh ostalih gospodarskih panogah. Tudi prek ZK bi morali podpirati take težnje, s tem da se raje nenehno izpopolnjuje obstoječi sistem in pospeši urejanje ugotovljenih pomanjkljivosti — predvsem iskanje poti za zmanjšanje režije, aktivnejše vključevanje zasebnih proizvajalcev v samoupravljanje itd.

Predvsem je potrebno poudariti, da se moramo zavedati družbene odgovornosti do tega problema za vse posledice, ki bi nastale, če bi porušili trenutno gozdno gospodarsko organizacijo, ki velja za eno najnaprednejših nasploh. Vinko Gobec Ni dvoma, da smo v praksi priča spremenjenemu kvalitativnemu odnosu vloge občinskih skupščin, zlasti, ker so se od zadnjega kongresa do sedaj ne samo ustanovile razne samoupravne skupnosti, temveč so te samoupravne skupnosti pričele z aktivnim in ustvarjalnim delom na svojem področju: šolstvo, zdravstvo, zaposlovanje in podobno.

V tem času smo tudi intenzivno razdržavljali upravljanje s prenosom številnih funkcij in nalog na občinske skupščine. Že vrsto let, ne samo na zadnjem kongresu ZKS in na kongresih Socialistične zveze Slovenije, na raznih posvetovanjih pogodbene skupnosti »Občana«, na sestankih predsednikov skupščin s predstavniki republiške skupščine ali izvršnega sveta, smo razpravljali o nujnosti

169

natančne proučitve materialnega položaja občin glede na njihove dolžnosti, ki so vse večje. Občine pa za napisane dolžnosti nimajo ustreznega materialnega kritja. Kot primer bom skušal ilustrirati s podatki občine Kamnik, ki je bila v letih 1965, 1966, 1967 in 1968 soudeležena pri deljivih dohodkih v sledečem razmerju:

Seveda so stopnje različne pri davkih, pri taksah, pri dohodkih po posebnih izrednih predpisih, pri dohodkih organov in raznih drugih dohodkih, pri prenesenih sredstvih itd. Leta 1965

zveza republika občina

Prispevki iz OD

13,7 % 33,3 % 53,0 %

Leta 1966

zveza republika občina

Prispevki iz OD

29,8 %. 21,1 %. 49,1 %

Leta 1967

zveza republika občina

21,6 % 25,5 % 52,9 %, Prispevki iz OD

35,5 % 18,1 % 46,4%

Predvidoma 1968. leta

zveza republika občina

18 %; 35 %, 47 %,

34,2 % 19,7 % 46,1 %, Prispevki iz OD

31,4% 23,3 %■ 45,3 %,

30,8 % 27,6 % 41,6 %

Podatki nazorno povedo o premajhnih sredstvih za zadovoljevanje splošnih potreb občanov zlasti v tem, da udeležba občin v skupnih deljivih dohodkih iz leta v leto pada. Naj povem, da so od leta 1965 do 1968 številne zadeve prešle iz pristojnosti republike na pristojnost občine; tako materialna skrb za organe javne varnosti, šolstvo II. stopnje, javna tožilstva, urbanizem, narodna obramba in druge naloge, ki jih je republika bodisi z zakoni ali s priporočili in drugimi akti prenesla na občinske skupščine. Kdaj bomo temeljito proučili navedeno stanje in kdaj bomo v praksi uresničili politične opredelitve, večkrat deklarirana stališča? Razmerje med republiko in občino je opredeljeno tudi v raziskavi »O NALOGI SKUPŠČIN OBČIN«, ki jo je izdelala pravna fakulteta univerze v Ljubljani, kjer ugotavlja, da je dejanska avtonomnost občinskih skupščin pri njenem odločanju minimalna.

»Občini ostaja le majhen manevrski prostor, pogostokrat pa je celo prisiljena izdati prav tak predpis, ki ga napoveduje republika.« (Zakon o delovnem času in drugi). »Zlasti je dejstvo, da občine pri tistih določitvah, ki zahtevajo velika sredstva, oziroma spreminjajo položaj občine ali delovne organizacije, nima nikakršne avtonomnosti.« Menim, da je interesantna ugotovitev, da je po reformi ostala občina na pol poti: »Servis za višje organe oblasti, ne pa usklajevalec vseh skup170

nih potrbe v komuni.« Navedbe so zanimive, ker je to ugotovljeno z anketo odbornikov skupščin in drugih poznavalcev skupščinskega delovanja.

Pri razvoju komunalnega sistema smo si že v lanskem letu prizadevali urediti takšno politiko splošne potrošnje, ki bo trajnejša, ki bo vsem delovnim ljudem, gospodarskim organizacijam omogočala realno programiranje z večjim zaupanjem v zajemanje dohodkov za splošno potrošnjo in ne tako kot sedaj, ko vsako leto skoraj v celoti spreminjamo predpise s tega področja. Prepričan sem, da so skupščine občin v vsem dosedanjem delovanju pokazale sposobnost in pripravljenost angažiranja tudi drugih sredstev za zadovoljevanje splošnih potreb ter dosegle pomemben kvaliteten nivo na področju vpliva občana na politiko v občini in ostalih družbeno političnih skupnosti.

Nesprejemljivo je dejstvo, da bi se s sistemom samofinanciranja reševala tudi takšna področja, ki jih je potrebno sistemsko urediti: šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, skrb za borce itd.

Menim, da je sistem samofinanciranja, o katerem v zadnjem času razpravljamo, potreben predvsem za reševanje tistih problemov, ki so aktualni in za katere ni dovolj sredstev ter zanimajo občane, gospodarske organizacije in druge samoupravne strukture. V celoti podpiram razpravo tovariša Poliča, da moramo vedno bolj razpravljati in razčiščevati odgovornost posameznih družbeno političnih skupnosti pri reševanju problemov splošne potrošnje. To razmerje ni razčiščeno v celoti, v odnosu federacija—republika, vendar smo vsi proces do sedaj podpirali in ugotavljamo, da se zadeve pozitivno spreminjajo.

Tudi odnos republika—občina ni dokončno urejen, čeprav trdim, da je to razmerje mnogo jasneje opredeljeno z zakoni in ustavo SRS. Zato sem si dovolil prikazati z ekonomskimi kazalniki materialno osnovo za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb v občini, ki ni usklajena z nalogami in funkcijami. Bojim se, da etatizma, ki smo ga napadali na nivoju federacije, ne bomo imeli na republiki. Smo v obdobju, ko je potrebno resnično stimulirati gospodarske organizacije, ki več izvažajo v interesu družbe kot celote. Ugotavljamo pa, da stimulacije ni, oziroma se vse prepočasi uveljavljajo pripombe proizvajalcev samoupravljavcev, občinske skupščine in v tem primeru tudi republiške skupščine.

Nevarnost, ki lahko sledi iz tega vidim v tem, da posamezne delovne organizacije pri mednarodni delitvi dela primerjajo svojo produktivnost, ekonomičnost in rentabilnost z dosežki razvitejših dežel; družba jim prizna 1250 ali 1315 S-din, medtem ko za reprodukcijo ali za surovine pri proizvodnji ne zadošča njihova retencijska kvota ter morajo kupovati dolar po 1500 do 1800 S-din. To pomeni, da bo ob nespremenjenem deviznem sistemu v nadaljnjem procesu mednarodne menjave prišlo do ponudbe in prodaje le-teh proizvodov na domačem trgu predvsem tistih delovnih organizacij, ki so sposobne in teh ni malo. To lahko povzroči v dolgoročnem programiranju vrsto težav. Vprašljiva postane možnost uresničitve srednjeročnega razvoja posameznih 171

občin, republike in federacije, zlasti na področju mednarodne delitve. Prepričan sem, da izražam mnenje vseh članov ZK, ko zahtevam, da moramo to vprašanje postaviti pred zvezno skupščino in njene organe v interesu razvoja mednarodne menjave v Jugoslaviji. Menim, da je zelo kratkovidno, če zaradi uravnovešene plačilne bilance v sedanjem obdobju ne skušamo pogledati v prihodnost. To povem zato, ker govorimo v gradivu o zvišanju poživitve gospodarstva z izvozom, povečanjem možnosti investicijskih naložb predvsem v modernizacijo strojev itd. Investicijske naložbe so potrebne zato, ker nam številni ekonomski kazalniki kažejo zastarelost osnovnih sredstev (48 %), vrednost delovnih priprav (45 %,) v občini Kamnik in drugi kazalniki, ki kažejo, da zaostajamo. Potrebne so investicijske ambicije za ekonomske in rentabilne naložbe, ki jih moramo v celoti podpirati, če želimo, da bo uresničen srednjeročni program Slovenije in posameznih družbeno političnih skupnosti.

Popolnoma podpiram tezo, ki smo jo v občini Kamnik spoštovali že lani: ne bremeniti gospodarstva, temveč mu je treba omogočiti intenzivno ekonomsko razširjeno reprodukcijo.

Splošna potrošnja naj se uskladi z odgovornostjo posameznih družbeno političnih skupnosti tudi v materialnem smislu. Zavedam se, da je obremenitev ali razbremenitev gospodarstva odvisna od tega, v kakšni meri se bomo odločili zadovoljevati in reševati probleme na področju splošne potrošnje. Podpiram vsa tista prizadevanja, ki usklajujejo naše sposobnosti, naše možnosti v splošni potrošnji s številnimi željami in potrebami. Franc Ogorevc

V svoji razpravi bi želel poudariti nekatera dejstva o materialnem položaju občin, posebej pa še položaj občine Sevnica in njenega občinskega proračuna v primerjavi z ostalimi kraji.

Naša industrija je v zadnjih letih zelo napredovala; tudi v pogojih gospodarske in družbene reforme je našla svoje mesto, realni programi delovnih organizacij pa kažejo še nadaljnji vzpon tako v večjem ustvarjanju dohodka kakor tudi pri odpiranju novih delovnih mest. Gospodarstvo, kakor tudi ostale panoge pa so zelo prizadete zaradi prepočasnega reševanja modernizacije republiške ceste na odseku Radeče—Sevnica—Krško in Sevnica—Mokronog—Mirna. Z modernizacijo ceste na odseku Radeče—Sevnica, ki je pravkar v teku, je morala občina Sevnica v letu 1967 in 1968 prispevati nad 110 milijonov S din, seveda iz kreditnih virov, če je hotela, da se je k tej modernizaciji sploh pristopilo. Tudi sosednje občine so prispevale k sofinanciranju, vendar znatno manj. Cas je, da se sredstva republiškega cestnega sklada v bližnji prihodnosti hitreje angažirajo za odpravo makadama na cestah II. reda tudi na odseku Sevnica—Krško in na odseku Sevnica—Mirna. Nujno je, da se vprašanje prometne povezanosti Sevnice in okoliških krajev reši čimprej, saj bo šele po tem možno poleg blagovnega in potniškega prometa razvijati tudi turizem. V svoji razpravi pa bi se rad vključil v vprašanje porazdelitve proračunskih dohodkov med višje in nižje družbeno politične skupnosti. Vsi 172

vemo, da so se z ukinitvijo okrajev v SRS leta 1965 dokončno prenesle vse pristojnosti in naloge, ki sodijo po ustavni ureditvi v področje občin, na občine. Naloge in odgovornosti, ki so jih občine prevzele, so bile ogromne, za to poslanstvo so občine prejele tudi dohodke, ki pa za izpolnitev funkcij, zlasti to velja za šibkejše občine, niso nobeno leto ustrezali potrebam. Medtem ko so bile naloge občin po svojih osnovnih pooblastilih enake, se sredstva za izvršitev in izpolnjevanje teh niso porazdelila tako, da bi občine vsaj do neke mere poslanstvo kolikor toliko opravile po enakih kriterijih do svojih občanov oziroma proračunskih potrošnikov.

Dopolnilna sredstva republike so le deloma prispevala k izboljšanju proračunske potrošnje, kljub temu pa je bila proračunska potrošnja v posameznih občinah na prebivalca zelo različna in za tako odstopanje je težko najti ustrezno utemeljitev. Upoštevati bi morali, da potrebuje prav nerazvita občina večja proračunska sredstva, predvsem za socialno zaščito in zdravstveno varstvo prebivalcev, ne nazadnje za šolstvo, komunalno dejavnost in ostalo. Pri dodeljevanju oziroma pri porazdelitvi dohodkov proračuna občin bi bilo treba upoštevati tudi površino občine in njen geografski položaj. Po površini velika občina z manjšim številom prebivalstva potrebuje dosti več proračunskih sredstev za vzdrževanje komunalnih .naprav, tj. cest IV. reda, potrebno je večje število šol pa tudi krajevnih uradov, medtem ko je v občinah z večjo naseljenostjo vse te službe možno organizirati bolj racionalno. Sedanji sistem proračunske potrošnje pa daje prav obratno sliko. Iz tega sledi, da imamo v Sloveniji občine z razvito, manj razvito in nerazvito proračunsko potrošnjo. Potemtakem ni čudno, da posamezne občine zadovoljujejo potrebe proračunskih potrošnikov vsaka po svojih kriterijih: za šolstvo, socialno zaščito, zdravstveno varstvo, prosveto in kulturo, komunalno dejavnost, krajevne skupnosti, delo državnih organov, sodstvo, gospodarske posege, itd.

V letu 1969 pa se odpirata še dva problema: prvi je financiranje izobraževanja in vzgoje, drugi pa plačilo terjatev železniškega transportnega podjetja Ljubljana za sofinanciranje železniških prehodov. V celoti podpiramo stališče IS SRS, da se dokončno reši vprašanje financiranja šolstva. Pri tem je potrebno razmisliti o sistemu zbiranja potrebnih sredstev. Zamisel, da vsaka občina prispeva za izobraževanje 45 oziroma 52 %, skupnih proračunskih dohodkov, je za dopolnjevane občine nevzdržna. Uveljavitev takega načina določanja sredstev za izobraževanje bi pomenila, da se morajo dopolnjevane občine odpovedati mnogim še tako pomembnim obveznostim občinskega proračuna. Sprašujem, ali ne bi bilo bolj umestno, da se ustvari sistem financiranja vzgoje in izobraževanja, ki bi se približal sistemu financiranja socialnega zavarovanja. Kot je zdravstveno in pokojninsko zavarovanje delavcev vsesplošnega pomena, trdim, da sta vsesplošnega pomena tudi vzgoja in izobraževanje. Dokler pa takega sistema ni mogoče pripraviti, pa menim, da je pri določanju obveznosti posameznih občin za financiranje vzgoje in izobraževanja treba upoštevati tudi ostale obveznosti občinskih proračunov ter bi v tem primeru kazalo posamezne občine grupirati v nekaj skupin in tako določiti njihove procentualne obveznosti proračunskih dohodkov, ali pa v vseh dopolnjevanih občinah proučiti od primera do primera, koliko občina potrebuje za ostalo proračunsko potrošnjo, oziroma koliko naj bi prispevala svojih sredstev za financiranje šolstva. Če naredimo samo primerjavo proračunske potrošnje vseh občin na prebivalca, ugotovimo: 173

Opis

Občina Sevnica Povprečje v SRS Indeks na republiško povprečje

Proračunska potrošnja na prebivalca 1968 1967

413,0 534,0 77,3

431,0 571,0 75,4

Indeks

104,3 106,0 —

Proračunska potrošnja na prebivalca se je v SRS dvignila v primerjavi z letom 1967 za 6,9 % v občini Sevnica pa le za 4,3 %„ medtem ko je bila v občini Sevnica v letu 1967 za 22,7 %, v letu 1968 pa za 24,6 %, nižja proračunska potrošnja na prebivalca v odnosu na povprečno potrošnjo vseh občin v SRS. To pa tudi pomeni, da občina svojega poslanstva ne more v redu voditi, nastajajo občutne razlike v osebnih dohodkih posameznih občin, /izdatki zaradi socialnega skrbstva in zdravstva pa so za kulturo iz leta v leto manjši. Vrsto let že sodelujem pri sestavljanju občinskega proračuna, toda vedno naletimo na enake težave in probleme: 1. izredno pozno so znani vsi instrumenti (predpisi), na osnovi katerih se sprejema proračun; 2. financiranje vzgoje in izobraževanja naj se uredi z zakonom, ker so dogovori več ali manj deklarativni.

Republiški organi ne upoštevajo obveznosti občine do anuitet, katere plačuje gospodarstvo Sevnice iz osebnih dohodkov in skladov. Ta obveznost znaša v 1969. letu 1,150.000 N-din, zaradi tega smo tudi mnenja, da v občini povečamo prispevno stopnjo za 1,85 %„ sicer občina ni sposobna uskladiti občinskega proračuna za leto 1969, ker ji po ocenah manjka nad 2,500.000 N-din dohodkov. Drug problem je vprašanje financiranja železniških prehodov na cestah IV. reda in vaških poti. Železniško transportno podjetje zahteva na podlagi zakona od posameznih občin, da prispevajo 50 % k vsem stroškom vzdrževanja zavarovanih in nezavarovanih železniških prehodov na javnih cestah. Temu naslovu občina Sevnica letno dolguje 22 milijonov starih dinarjev, skupni njen dolg za leto 1967 in 1968 pa znaša že 44 milijonov starih dinarjev. Posamezne občine so s to obveznostjo različno obremenjene; občina Sevnica je na drugem mestu v Sloveniji in vztrajamo, da se zakon, ki ureja financiranje železniških prehodov, spremeni in prenesejo bremena na širšo družbeno skupnost.

Tomaž Bizajl Spodbudo, da povem teh nekaj misli o vedno bolj poglabljajoči se socialni diferenciaciji ali poenostavljeno o vse večjih razlikah v življenjskem standardu med posameznimi sloji v zadnjih letih pri nas, sem med drugim dobil tudi v odgovoru skoraj 700 zaposlenih v 24 gospodarskih organizacijah na slovenski obali na vprašanje, kaj je po njihovem mnenju tisto, kar še v tretjem letu družbeno gospodarske reforme vzbuja veliko nezadovoljstvo med delovnimi ljudmi in preprečuje, da bi hitreje napredovali; ter v tistem delu tez za resolucijo našega kongresa, ki govori o tem, da se bomo komunisti v bodoče na področju socialne politike bolj zavzemali za to, da pridejo v čim večji možni meri do veljave načela ljudske solidarnosti in humanizma in da se z materialno družbeno intervencijo čim bolj omilijo za današnjo stopnjo nesprejemljive razlike. Na omenjeno vprašanje, kaj zelo moti ljudi v našem družbeno ekonomskem razvoju, se je med 13 možnimi odgovori več kot polovica 174

(54,3 %) vprašanih odločila za odgovor, da motijo vse večje razlike v življenjskem standardu med posameznimi sloji. (»Eni imajo vse, drugi pa težko živijo.«) Pri taki večinski psihologiji, ki ne vidi v vse večji družbeni diferenciaciji le trenutne motnje za socialistične odnose med ljudmi, ampak tudi oviro za nadaljnji hitrejši razvoj socialistične družbe, je povsem normalno, da so v vsakodnevnem življenju zelo pogosto prisotna vprašanja, kje so osnovni vzroki, ki porajajo to stanje.

Ce stvari nekoliko poenostavimo, verjetno lahko trdimo, da je izvor poglabljajočim se razilkam v življenjskem standardu delovnih ljudi trojen, in sicer: v delitvi po delu, potem v dohodkih, da ne rečem bogatenju, ki ima svoje korenine v virih, ki nimajo mnogo ali nič skupnega z delitvijo po delu, in v odločno premajhni skrbi za družbeni standard.

Razne mnenjske raziskave in vsakodnevna politična praksa kaže, da večina ljudi jemlje razlike, ki izhajajo iz delitve po delu kot trenutno neizogibno dejstvo in nujo, ki je pogojena s sedanjimi družbeno ekonomskimi možnostmi. Načelo delitve po delu je osvojeno kot edina realna možnost vrednotenja človekovega dela na sedanji stopnji družbeno ekonomskega razvoja in ne vznemirja, če izvzamemo manjše skupine ljudi, ki se še ne morejo otresti idilično pojmovane enakosti in teorije enakih potreb. Mnogo bolj vznemirja in poraja celo neugodno politično situacijo vse tisto, kar poglablja socialno diferenciacijo, tj. krepi relativno bogastvo na eni strani in ohranja oziroma celo razvija siromaštvo na drugi strani, a nima nič skupnega ali zelo malo z delitvijo po delu. Neobvladovanje blagovno tržnega gospodarstva ali bolje logike zakona vrednosti, neučinkovita davčna politika, predvsem v zasebnem in tudi v družbenem sektorju, ohranjanje dvojnega položaja delovnih ljudi v delovni organizaciji z ozirom na delitev po delu in drugo, so viri krepitve gmotnih in nato tudi drugih razlik med ljudmi, ki nimajo prav nič skupnega z nujnimi razlikami, ki nastajajo na osnovi delitve po delu. Zato kaže odločno podpreti tisti del tez za resolucijo, oziroma resolucijo samo, ki govori o tem, da se sicer komunisti zavedamo nujnosti blagovno tržnega gospodarstva, vendar v pogojih samoupravljanja in družbenega usmerjanja, in da logika zakona vrednosti ne vzpodbuja samo proizvodnosti, ekonomičnosti, temveč prinaša, če je ne obvladujemo, tudi negativne posledice in defekte. Privede lahko do negativne socialne diferenciacije, ki ne bo temeljila na načelu delitve po delu in bo v nasprotju s socialističnim družbenim sistemom. To pa ne povzroča problemov le v »moralni sferi«, temveč ima daljnosežne socialne in politične posledice.

Ne bi se zadrževal na delitvi po delu in nedelitvi po delu kot virih socialnih razlik, želel bi reči le še besedo, dve o premajhni skrbi za družbeni standard, kar nedvomno še poglablja za današnjo stopnjo nesprejemljive razlike. Danes je sicer že močno prisotno spoznanje, da samo prek osebnega dohodka in drugih ekonomskih kategorij le ni moč ustreči vsem nujnim potrebam sodobnega človeka in to še posebno ne v socialistični družbi. Utira si pot tudi že spoznanje, da bolje urejen družbeni standard ni le stvar socialistične solidarnosti, ali pa morda le neka imaginarna socialna kategorija, ampak da je pogoj hitrejšemu ekonomskemu in družbenemu razvoju, da ne omenjamo socialističnih družbenih odnosov. Nedvomno gre tudi za začetek uresničevanja načela delitve po potrebah. Nemogoče je ohranjati stanje, v katerem je rast mladega rodu — človeka povsem ali vsaj pretežno odvisna, oziroma determinirana z

175

debelostjo očetove denarnice ali bolj ali manj razvite občine. Od tod tudi tako razvpita neustrezna struktura naše študirajoče mladine na srednjih šolah in še posebej na univerzi. To stanje pogojuje tudi jutrišnjo izkrivljeno podobo naše inteligence, ki je oropana nadarjenih mladih ljudi iz delavsko-kmečkih sredin. Ravno tako ne moremo še kar naprej gojiti neenakih pogojev v osnovnem šolstvu in zahteva po izenačenju teh, ki je zapisana v naših tezah, izzveni nekoliko zapoznelo, a prepotrebno. Okrog 12 % predšolskih otrok in manj kot 2 %| šolskih otrok, ki so deležni varstva v vzgojnih institucijah v Sloveniji, nas potiska prav na rep tovrstne skrbi v evropskih državah. Če pri tem še upoštevamo, da ima v industrijsko razvitejših predelih Slovenije polovica otrok zaposlena oba roditelja, postane število oziroma odstotek otrok, ki je deležen organiziranega otroškega varstva, smešno nizek.

Kako negativno vpliva neurejeno varstvo na oblikovanje mlade osebnosti in kako na počutje staršev, posebno žena mater za strojem ali kje drugje na delovnem mestu in končno na produktivnost, ne kaže ponavljati, čeprav se v delu naših gospodarskih organizacij s tem »še niso imeli časa ukvarjati«. Še bi se lahko ustavljali ob številkah in področjih, ki smo jih prizadeli s premajhno skrbjo za družbeni standard delovnih ljudi. Uspelo nam je osiromašiti vrsto kulturnih in drugih tako imenovanih neproduktivnih institucij, ki naj bi bile danes sposobnejše v nudenju kulturnih vrednot širšemu krogu delovnih ljudi. Ne želim stvari dramatizirati, ampak le ponovno opozoriti, da pomeni ohranjanje obstoječega stanja na področju družbenega standarda med drugim tudi razvrednotenje tistih temeljnih socialističnih vrednot (humanizma, solidarnosti, večje enakosti itd.), ki so bile in so osnovni motiv delovnega človeka v prizadevanjih za boljšo, bolj humano družbo. Večja skrb za družbeni standard je seveda tesno povezana z novimi materialnimi sredstvi, ali vsaj s prerazporeditvijo teh. Pri tem se znova in znova srečujemo s staro dilemo, ali naj bo osnova za zbiranje teh sredstev samoupravni dogovor v komuni ali pa le ne bi kazalo za nekatera osnovna pomembna področja (kultura, šolstvo, otroško varstvo ipd.) skleniti širši samoupravni družbeni dogovor. Pri sklepanju teh dogovorov je nemogoče sprejeti vse tisto, ki vidi v vsakem dogovoru, sklepu, ukrepu in če hočete zakonu, ki je rezultat dogovora in sklepanja na republiški ravni, le nedopustljivo odtujevanje sredstev delovnemu človeku in potiskanju tega v večjo ekonomsko alienacijo. Tak miselni odnos pa navadno ne vidi tega, kako obstoječe defektno stanje na področju družbenega standarda deluje na ljudi, njihove medsebojne odnose in počutje. Stanje prevelike socialne diferenciacije človeka razvrednoti in odtujuje ljudi med seboj.

Na koncu naj se vrnem še enkrat na mnenja v začetku omenjenih anketirancev, ki odgovarjajo na vprašanje, katere storitve naj bi plačeval potrošnik v večji meri kot doslej iz lastnega žepa, katere naj bi bile s pomočjo skupnosti bolj dosegljive potrošniku brez plačila ali po nižji ceni. Zanimivo je, da se kljub zelo razširjeni psihologiji, da naj bi v bodoče kategorija osebnega dohodka postajala vse pomembnejši faktor v kritju večine storitev, ki jih navadno prištevamo v družbeni standard med splošno potrošnjo, večina odgovarjajočih odloči, da je treba storitve, ki jih nudi zdravstvo, šolstvo, prosveta in otroško varstvo kriti iz družbenih sredstev. Kot vidimo, je odnos teh anketirancev, ki zaradi metodološko dobro izbranega vzorca predstavljajo mnenja okoli 15.000 zaposlenih, do vloge, ki naj bi jo imel družbeni standard pri nas, zelo realen. V družbenem standardu vidijo namreč tisti faktor, ki naj stalno zboljšuje 176

kulturne in socialne pogoje življenja in vodi k ublaževanju socialnih razlik. Zato smo pred odgovorno nalogo, da damo pravo mesto družbenemu standardu in najdemo pravo razmerje med tem in osebnim standardom kot dejavnikom družbenega napredka. Vedno je treba imeti pred očmi, kot pravilno ugotavljajo teze, medsebojno odvisnost osebnega in družbenega standarda in potrebe akumulacije, da ne pahnemo še bolj to družbo v privatno lastniško in sebično potrošniško miselnost in prakso, kar nedvomno ovira razvoj samoupravnih socialističnih odnosov in nas ne vodi, ali vsaj počasneje, v materialno in kulturno bogatejšo družbo, kar je osnovni smoter našega socialističnega razvoja.

Gvido Grilanc

V naših velikih ambicijah, je napisano v gradivu za kongres, ki jih gojimo v sedanjem obdobju, pomeni infrastruktura za Slovenijo življenjski interes. V njej zavzema posebno mesto železniški promet. Zato ne morem mimo dejstva, da je ta panoga, v nasprotju s tem, v zelo neenakopravnem položaju glede možnosti hitrejšega razvoja, zlasti modernizacije. Problem železnice ni samo njen problem, ampak tudi problem celotnega gospodarstva. Hitrejši razvoj gospodarstva je odvisen od čimprejšnje odprave zaostalosti te panoge. Prek Slovenije tečejo glavne tranzitne poti iz južne in srednje Evrope ter vzhod— zahod, zato ne bi smeli zanemarjati tudi tega faktorja, sicer bodo to prirodno funkcijo prevzele sosedne železnice. Zaradi tega je potrebno v temelju spremeniti odnos med družbo in železnico ter energično in učinkovito odpraviti vse tiste momente, ki zavirajo hitrejši razvoj železnice, in ustvariti pogoje za njeno tehnično in poslovno modernizacijo. Predvsem je treba premagati zastarelo pojmovanje in prakso, po kateri je železnica javna služba. V ta namen se morajo čimprej spremeniti predpisi, ki urejajo poslovanje jugoslovanskih železnic. Le-ti imajo še vse elemente administrativnega vodenja gospodarstva. Novi predpisi o prevozu blaga po železnici morajo določiti samo osnove med uporabniki prevoza in železnico, vse ostalo pa naj železnica ureja sama. Ne moremo se več zadovoljiti samo z deklarativnim razglašanjem, da je železnica gospodarska dejavnost, marveč ji je treba to tudi z zakoni zagotoviti in omogočiti, da samostojno določa in vodi svojo poslovno in tarifno politiko ter nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov znotraj železniških podjetij.

Zaradi splošnih težavnejših razmer v gospodarstvu na eni strani in vse večjega zaostrovanja razmer na področju tržišča prometnih storitev na drugi strani, ob istočasnem tehnološkem zaostajanju poslujejo železniške gospodarske organizacije na območju Slovenije in Istre v izredno težavnih razmerah. Akcije železniških ogranizacij so zadnja leta intenzivno usmerjene k temeljitemu preokretu v smeri komercializacije, da se poveča prevoz potnikov in blaga, k zmanjšanju stroškov poslovanja v čimvečji meri ter k nadaljevanju modernizacije tehničnih sredstev, modernizaciji tehnoloških procesov in mehanizaciji delovnih postopkov. Toda gospodarski položaj je vedno bolj zaskrbljujoč. V 1.1967 so bili doseženi neto produkt in amortizacija, osebni dohodek in skladi na enega delavca med najnižjimi v gospodarstvu. Železnica bi po podatkih za 1.1966 potrebovala 315 let za podvojitev gospodarske zmogljivosti na osnovi lastne letne akumulacije, medtem ko znaša to za gospodarstvo 13 let (Študije dr. Kovača). V 1. 1968 je prišlo do nadaljnjega porasta cen reprodukcijskega materiala, povečanja udeležbe družbe v neto produktu železnice, medtem ko obseg prevoza ni bistveno

177

12/VI

napredoval. Zaradi tega so OD delavcev, zaposlenih na železnici, nominalno ostali na istem nivoju, realno pa so se poslabšali za indeks povečanja življenjskih stroškov. To pa ustvarja zaskrbljenost delavcev, ki kljub lastnemu prizadevanju in vloženemu delu ne vidijo uspehov v rezultatih tega dela, ker jim to delo družbeno ni dovolj priznano.

Zato je potrebno, da zvezni in republiški organi čimprej in učinkovito ukrepajo.

Modernizacija tehničnih sredstev se ne izvaja po prvotnem programu, saj bi morali končati modernizacijo magistrale Jesenice—Dobova do konca tega leta. Za modernizacijo glavnih magistralnih prog v Sloveniji so slovenski železničarji vložili 80 % amortizacije, ki je, mimogrede povedano, obračunana po minimalnih stopnjah. Zaradi tega ni sredstev za modernizacijo ostalih prog v Sloveniji, ki so zelo pomembne za razvoj posameznih regij, kot npr. goriška proga, istrske proge, dokončanje izgradnje koprske proge, modernizacije prog na Štajerskem in Dolenjskem.

Zakaj so se npr. našla sredstva za modernizacijo večine cest v Sloveniji, kakor tudi za izgradnjo nove 4-pasovne ceste, za železnico, ki je v zadnjih 8 letih vložila 120 milijard S-din v modernizacijo, pa ni sredstev za izvedbo programa modernizacije. Zaradi majhne akumulativnosti železnice oziroma dezinvestiranja je nadaljevanje začete modernizacije breme, ki ga železnica ne more nositi sama. Zato je nujno, da se zagotovijo stalni zanesljivi viri financiranja razširjene reprodukcije slovenskih železnic ter omogoči najemanje kreditov ob ugodnih pogojih, za doslej najete kredite pa spremeni ostre pogoje, saj so to krediti za infrastrukturo, ki ne morejo biti kratkoročni. Program dolgoročnega ekonomsko političnega razvoja Slovenije mora obsegati tudi razvoj in modernizacijo železnice, če hočemo, da bomo ta program uveljavili.

Ob tem pa je potrebno rešiti še nekatere druge ključne naloge, kot so:

— Izdelati dolgoročni program razvoja prometa v SRS ter izenačiti pogoje poslovanja med posameznimi prometnimi vejami ter v okviru dolgoročne politike reševati tekoče probleme prometa. — S podporo celotne družbene skupnosti nadalje razvijati poslovnost železnic ter uvesti takšen sodobni racionalni transportni sistem, ki bo omogočil zniževanje transportnih stroškov na družbeno upravičeno raven.

Železniški kolektivi, ki so v preteklosti neštetokrat dokazali svojo privrženost socializmu, odločno zahtevajo, da se njihov položaj tako spremeni, da bodo glede pogojev gospodarjenja in samoupravnih pravic izenačeni z ostalimi delovnimi ljudmi. Zavedajo pa se pri tem, da je za doseg tega cilja potrebno neprestano vlagati tudi maksimalne lastne napore. Vili Držanič

V obrti kot eni panogi gospodarstva, je po podatkih statističnega letopisa SR Slovenije za leto 1968 poslovalo na dan 31. marca 1967 584 delovnih organizacij, v katerih je bilo zaposlenih 29.508 delavcev, ki so ustvarili v istem letu eno milijardo 683 milijonov N-din celotnega dohodka. Ce k temu podatku prištejemo še 12.444 zasebnih delavnic, pri 178

katerih je bilo zaposlenih 7.448 delavcev, je zasebna brt zaposlovala skupaj z lastniki delavnic 19.893 delavcev. Vseh zaposlenih v družbeni in zasebni obrti je bilo 49.400 delavcev. To pa predstavlja približno 10 % vseh zaposlenih v republiki Sloveniji. Finančnih podatkov za zasebni sektor ni, vendar podatki o zaposlenosti v obeh sektorjih povedo, da je obrt važna panoga našega gospodarstva. Priznati pa je treba, da se je obrt do sedaj razvijala stihijsko, brez razvojnih programov in po trenutni tržni konjunkturi. Današnje stanje poslovnih sredstev v družbeni obrti je skrajno neugodno. Glede na število zaposlenih bi morala znašati vrednost osnovnih sredstev v obrtnih organizacijah po izdelani analizi gospodarske zbornice približno eno milijardo 700 milijonov N-din. Dejanska osnovna sredstva, s katerimi gospodari družbena obrt, pa znašajo komaj potrebnih osnovnih sredstev, oziroma 256 milijonov N-din. Celotna struktura poslovnih sredstev družbene obrti ne ustreza. Osnovna sredstva predstavljajo (skupno s krediti za osnovna sredstva) v skupnih poslovnih sredstvih le 45 kar dokazuje, da so mnoge obrtne delovne organizacije opremljene samo s klasičnim rokodelskim orodjem, čeprav tehnični ter tehnološki razvoj danes tudi v obrti zahteva sodobne stroje, opremo in naprave, če se hoče obrt uspešno obdržati v sedanjih ekonomskih pogojih. Da razpolaga obrt z nezadostnimi osnovnimi sredstvi, nam pove tudi podatek, da pride na enega zaposlenega delavca le 8.818 N-din povprečnih osnovnih sredstev, v povprečju celotnega gospodarstva pa 38.351 N-din. Razpon je tu zelo velik in zato so tudi ekonomski efekti ob enako vloženem živem delu v obrti nižji kot v ostalih gospodarskih panogah.

Dejstvo, da v družbeni obrti predstavljajo vsi krediti (za osnovna in obratna sredstva) le 20 % skupnih poslovnih sredstev, bi se lahko vzelo kot osnova za oceno, da je položaj v tej panogi izredno ugoden, ker obrt ni zadolžena. Toda to dejstvo dokazuje prav nasprotno. Dokazuje skrajno zaostalost panoge in to, da se je v preteklih letih zelo malo vlagalo. Od skupnih kreditov predstavljajo krediti za osnovna sredstva okoli 35 %, in 65 % kreditov pa pokriva pomanjkanje lastnih obratnih sredstev. Vsi pokazatelji o višini poslovnih sredstev povedo, da so skupna poslovna sredstva v obrtnih delovnih organizacijah tako po številu zaposlenih kot po obsegu poslovanja prenizka, da obrt zato v danih pogojih ne more dosegati višjih ekonomskih rezultatov.

Opozoriti je treba na problem poslovnih prostorov in veliko razdrobljenost obrtnih organizacij, saj je od 584 delovnih obrtnih organizacij 301 organizacija taka, ki ima manj kot 30 zaposlenih delavcev. Pri taki razdrobljenosti ne moremo pričakovati posebnih ekonomskih rezultatov. Tudi najmanjše obrtne organizacije so podvržene enakim predpisom glede knjigovodstva, poslovanja preko banke, obračuna prispevkov od osebnih dohodkov itd., torej enako kot naj večje delovne organizacije z več tisoč zaposlenimi.

Postavlja se vprašanje, ali je možno in pravilno na proizvodno delo nekaj delavcev obesiti do 30 %, in več administrativne režije. V delovnih organizacijah, ki upravljajo z družbenimi sredstvi, je določena evidenca nad potrošnjo materiala in finančnim poslovanjem ter dohodka, delitev dohodka, notranji akti itd. Potrebno je izdelati raziskave, da se ugotovi objektivna spodnja meja zaposlenosti, oziroma velikost družbene gospodarske organizacije, ki še prenese tako imenovano družbeno režijo in pa, da bo lahko uspešen konkurent s čedalje bolj razvijajočo se zasebno obrtjo. 179

*/VI 12

Treba je izdelati analize za integracijo v obrti, ki mora sloneti na boljši izkoriščenosti vseh faktorjev, ki pogojujejo proizvodnjo. Integracija ne bi smela biti pod političnim pritiskom ali pa le zadovoljitev lokalističnih teženj. Nujno potrebno je ugotoviti realne možnosti za financiranje investicij v nove družbene obrtne kapacitete iz virov, ki se formirajo izven obrtnih organizacij. Pri današnjem sistemu financiranja gospodarskih investicij so to predvsem sredstva poslovnih bank. Ob splošnem pomanjkanju investicijskega kapitala pa ni mogoče pričakovati, da bi se obrt brez družbene soudeležbe lahko pojavila kot resen in enakopraven konkurent za bančna sredstva, saj objektivno ne more prevzeti kredita pod pogoji, ki jih prenesejo nekatere bolj konjunkturne panoge. Glede na današnjo slabo strukturo osnovnih sredstev, glede na potrebe po nadaljnji razširitvi obrtnih kapacitet, posebej pa še na možnosti za odpiranje novih delovnih mest na področju obrti, bi morali pristojni organi s splošno ekonomsko politiko carin, prometnega davka, kreditiranja in z ustreznim režimom omogočiti hitrejšo modernizacijo in rekonstrukcijo obrtnih kapacitet, vključno z možnostjo uvoza opreme in nabave opreme domače proizvodnje na kredit. Mislim, da bi bilo politično pravilneje in ekonomsko bolj smotrno, če bi se tudi obveznosti, ki jih obrt odvaja, kot so obresti na poslovni sklad in prispevek v sklad gospodarskih rezerv, zbirale na območju občin, ker bi s tem, da naj za obrt skrbi občina, dali vsaj delno tudi materialno vsebino politični deklaraciji in dejanskemu položaju. Današnja delitev družbene obrti na proizvodno in storitveno se odraža praktično samo v tem, kdo za posamezno organizacijo določa stopnjo obresti za poslovni sklad in kam se stekajo te obresti ter prispevek za skupne rezerve gospodarstva. Čeprav se obresti na poslovni sklad »proizvodne« obrti stekajo v sredstva federacije, doslej ni bilo primerov, da bi centralne banke kreditirale investicije v obrt. Prav tako ni bilo primera, da bi republiški sklad skupnih rezerv financiral sanacijo ali pospešeno prilagoditev obrti današnjim ekonomskim pogojem. Postavlja se vprašanje, ali je sploh še potrebno in ekonomsko opravičeno deliti obrt na proizvodno in storitveno, ko je tako ena kot druga glede poslovanja in razvoja prepuščena izključno lastnim sposobnostim. Storitvena obrt se je sicer v preteklih obdobjih deklarativno postavljala kot kategorija, ki jo je potrebno z družbenimi posegi podpreti in razviti. Praktično pa se je za njo uveljavil isti ekonomski instrumentarij kot za vse ostalo gospodarstvo. Kot že omenjeno, je družbena obrt zaposlovala 29.508 delavcev, od tega 89 delavcev z visoko, 129 delavcev z višjo in 1461 delavcev s srednjo šolo. Največ je zaposlenih kvalificiranih delavcev, kar je tudi razumljivo. Manjka v glavnem vodilnih delavcev, organizatorjev proizvodnje, ki bi smelo vnašali vse dosežke moderne organizacije in tehnologije tudi v obrtno proizvodnjo. Za ta primanjkljaj kadra je v glavnem krivda v razdrobljenosti obrtnih podjetij in pa nezaupanje oziroma zastarela miselnost, da so obrti potrebni le kvalificirani in visokokvalificirani delavci. Prav tako niso privlačni osebni dohodki za visoki in višji strokovni kader. Med družbeno in zasebno obrtjo obstaja antagonizem, ki pa ni nastal sam od sebe, ampak je rezultat neenakega obdavčenja oziroma dajatev družbi. Temu niso krivi le obstoječi predpisi, temveč nedoslednost izvajanja teh predpisov. Veliko je bilo že povedanega o nesposobnosti davčnih uprav pri občinskih skupščinah, vendar do sedaj še ni učinkovitih premikov na boljše. Mislim, da je dobra rešitev v republiški enotni davčni upravi, ki bo neodvisno od raznih organov in posameznikov strokovno pravilno obdavčila vsakega zasebnika. Tako kot ostale panoge je tudi obrt obvezno včlanjena v gospodarsko zbornico. Ker zbornica ni oblastni organ, posreduje problem zakono180

dajnim in upravnim izvršilnim organom, zato se uspehi ali neuspehi akcij zbornice posredno odražajo v končnih odločitvah zakonodajnih in drugih organov, kar je povsem pravilno.

Da bo zbornica kot predstavnik gospodarstva še bolj učinkovita, mora za svoje akcije ali predloge dobiti odgovore z utemeljitvijo pri oblastnih organih, zakaj se predlogi ne morejo realizirati, v kolikor jih ne upoštevajo. Zaradi zakoreninjene miselnosti in nepoznavanja obrti kot gospodarske panoge se pri mnogih organih tretira obrt kot pojem zaostalosti, zato bi bilo prav, da so predstavniki obrti zastopani ne samo v zbornici, ampak tudi v organih družbenopolitičnih skupnosti. Razmisliti je potrebno glede na število zaposlenih v obrti (družbeni in zasebni sektor — 49.400 delavcev) ter na nadaljnji razvoj obrti, da bi imela obrt svojega člana v Izvršnem svetu SRS, pri Sekretariatu za gospodarstvo pa vsaj svetovalca. Le na ta način si je lahko zamisliti dobro povezavo s predstavniškimi in izvršilnimi organi, kar bi bil tudi sad večje prosperitete v obrti.

V kolikor bomo v nadaljnjem razvoju reševali problem bolj energično, z vsestransko pomočjo družbe, bomo dali obrti tudi pravo mesto kot važni gospodarski panogi in bo ta postala bolj privlačna za kader z visoko, višjo in srednjo šolo, ki bodo sposoben organizator proizvodnje — vse to pa bo rodilo dobre in cenene obrtne proizvode in storitve.

Na koncu želim pokazati še na veliko neizkoriščenih možnosti zaposlovanja novih delavcev, česar ne smemo kar tako spregledati. Anton Vrviščar Diskusija je že obravnavala problematiko samoupravljanja, o kateri sem želel diskutirati. K tem razmišljanjem pa me je pripeljala delna usmeritev današnje diskusije in sicer usmeritev v nekatere gospodarske panoge.

Ne morem namreč mimo dejstva, da je poleg danes omenjene gospodarske problematike še ena, ki v sami dejavnosti vliva nezadovoljstvo zaradi stanja, v kakršnem se nahaja in iz kakršnega je malo izgledov za izboljšanje. To je lesna industrija in gozdarstvo. Zavedati se moramo, da je naše gozdarstvo veliko žrtvovalo za napredek in razvoj vsega slovenskega gospodarstva po osvoboditvi. Da so gozdovi dejansko gradili naše tovarne, naše železnice in da je lesna industrija tista gospodarska panoga, ki ustvarja v sklopu slovenskega gospodarstva velik procent deviz in zaposluje dobršen odstotek slovenskega delavstva, da pa so gospodarski odnosi naše družbene skupnosti do teh dveh dejavnosti »mačehovski«, ker si druge razlage ne znam ustvariti glede na predzadnje mesto in v letošnjem letu celo na zadnje mesto v plačilni lestvici slovenskega gospodarstva. Res je tu vmes velika iztrošenost osnovnih sredstev, slaba organizacija dela, nizka strokovna izobraženost vodilnih in proizvodnih delavcev — s tem v zvezi tudi majhna akumulativna sposobnost omenjenih panog — toda to so faktorji in sicer slabi faktorji tudi drugih gospodarskih dejavnosti v slovenskem gospodarstvu. Mnenja sem, da bi bilo v bodoče potrebno posvetiti tema dvema dejavnostima pozornost, ki jima v našem slovenskem gospodarstvu pripada. Dejstvo je, da ni razvoj slovenske lesne industrije le v njenih strokovnih kadrih in le v njeni sposobnosti in angažiranosti njenih denarnih sredstev, ampak tudi v družbenopolitičnih instrumentih, če bomo že181

leli tudi na tem področju doseči izboljšanje stanja, da na koncu koncev že enkrat splava iz »repa« povprečnega osebnega dohodka v lestvici slovenskega gospodarstva.

Še enkrat poudarjam, da spada lesna industrija v Sloveniji med industrije, ki zaposluje in bo v bodoče zaposlovala še več slovenskega delavstva, saj ima zagotovljeno domačo surovinsko bazo in tradicijo — to je velika osnova za afirmacijo enega dela slovenske predelovalne industrije — kjer v mnogih primerih že sedaj uspešno konkuriramo na konvertibilnih področjih izvoznega teritorija in izvoznih možnosti slovenskega gospodarstva nasploh. Zato so potrebna večja finančna sredstva za modernizacijo strojnega parka in tehnologije lesne industrije. To vse pa ni mogoče doseči le z domačimi denarnimi sredstvi, ampak bi bilo potrebno v večji meri angažirati tuji kapital, pod ugodnejšimi pogoji v korist obeh partnerjev — kar dosedaj z obstoječimi predpisi ni bilo mogoče doseči. Ugotavlja se, da namreč mnoga slovenska lesno industrijska podjetja delajo le iz dneva v dan, da se mnoga med njimi odpovedo delu osebnega dohodka in si na ta način oskrbe le del denarnih sredstev za modernizacijo proizvodnje in repro materiala ter na ta način le podaljšujejo životarjenje v okviru gospodarske organizacije; medtem ko nekatera druga podjetja (industrijske panoge in nekatere negospodarske dejavnosti) zaradi privilegiranosti in trenutnega monopola na domačem in tujem tržišču višajo osebne dohodke (elektrogospodarstvo), katere pa podpirajo in skrbe za njihovo modernizacijo prav te slabo akumulativne in gospodarsko slabo stoječe industrijske dejavnosti. Med take privilegirance sodi tudi bančništvo, ki dejansko ne ustvarja dohodka, ima pa zaradi trenutne situacije na tržišču privilegiran položaj.

To so le nekateri momenti, ki delovne ljudi — neposredne proizvajalce iz omenjenih dveh dejavnosti spravljajo v slabo voljo; saj je težko govoriti o enakopravnosti delovnega človeka, če mu že sam mehanizem predpisov dodeljuje diskriminacijski položaj.

Namenoma nisem navajal številk, ker so splošni statistični podatki zgoraj omenjene problematike dobro znani. Filip Rožanc Po treh letih gospodarske reforme so nam že znani uspehi, posledice in refleksi zasnov družbenoekonomske reforme. Priznati je treba, da je duh reforme vnesel v naše življenje nove sestavine, ki so v glavnem pozitivno vplivale na gospodarnost skoraj v vseh, predvsem pa v proizvodnih dejavnostih. Zaslepljeni bi bili, če bi se zadovoljili z ugotovitvijo, da je dala reforma na vseh področjih ugodne rezultate. Uspeh je bil toliko večji, kolikor bolj so bile delovne organizacije z reformo prepuščene lastnim silam. Miselnost reforme je ostala toliko bolj neopazna, kolikor manj so bili položaj in osebni dohodki zaposlenih odvisni od pravih poslovnih in delovno ustvarjalnih rezultatov. Smelo trdim, da so predvsem tisti, ki se financirajo iz proračunov ali drugih sličnih centraliziranih sredstev, zbranih s prispevki gospodarskih organizacij in prebivalstva, reformo najmanj doživeli. Avtomatsko planiranje in realiziranje letne rasti osebnih dohodkov brez zveze s povečanimi delovnimi rezultati enega dela zaposlenih na eni strani, in nerazumljivo ter neobjektivno poviševanje osebnih dohodkov, brez zveze z lastnim delom ustvarjenega dohodka na drugi strani, je razvijalo nenzadovoljstvo tudi tam, kjer se je čut gospodarske reforme najbolj razvil. 182

Reformska zakonodaja ne daje odgovora na vprašanje vpliva vlagateljev minulega opredmetenega dela na gospodarnost naložb, zato prihaja tudi do prisvajanja tujega viška dela in neupravičeno visokih dohodkov v nekaterih dejavnostih. Tudi na področju investiranja, kjer naj bi bila reforma imela poseben vpliv, so bile že v zasnovi razpoke, ki razvijajo zahteve za naložbe kamorkoli in jih obravnavajo kot nacionalno pravico.

Na velike uspehe, ki se manifestirajo zlasti v utrditvi naše valute — dinarja, v pridobljenih kondicijah nekaterih proizvajalcev do uspešnega prodora na konvertibilna tržišča in povečani mednarodni blagovni izmenjavi, padajo v reformi torej tudi sence, ki so delno posledica napak v zasnovi, delno pa rezultat nedoslednosti reformatorjev. Tam, kjer v isti proizvodni veji realizirajo nekatera podjetja svoje izdelke uspešno na tržišču doma in na tujem, delavci pa dobivajo dobre prejemke, druge delovne skupnosti pa hirajo, je jasna zasluga reforme na eni strani in krivda za neuspeh v reformi na drugi strani. Drugače pa je tam, kjer je cela industrijska veja prišla iz akumulativnosti v izgubo. Mislim na bazično industrijo, predvsem pa na črno metalurgijo, ki je v tem procesu najbolj tipična. Železarstvo je proizvodna dejavnost, ki se povsod v svetu obravnava izjemno. Po investiranju v prvem petletnem načrtu je nastal pri nas v obdobju od 1954. do 1962. leta pravi zastoj pri razširjanju proizvodnih zmogljivosti črne metalurgije. Odobreni krediti za modernizacijo naprav in tehnologije so bili sproščeni šele tik pred reformo. Železarne so reformo dočakale zato nepripravljene, med samo reformo pa se je dinamika naložb v osnovna sredstva tako opočasnela, da rezultati investiranja prihajajo z veliko zamudo. To velja predvsem za slovenske železarne. Ker se k temu pridružuje še znatno nižja zaščita, kot jo ima predelovalna industrija, je razumljivo, da se je položaj železarn tako poslabšal, da kolektivi sami ne morejo več izvleči voza na trdno cestišče.

Samo nekaj v ilustracijo: Medtem ko so železarne Jesenice, Ravne in Štore v zaključnih računih iz 1966. leta, ko reforma še ni uveljavila vse svoje dejavnike in še niso nastopile inflacijske tendence, izražene z rastjo prosto oblikovanih cen, imele še 65 milij. din presežka dohodka za sklade — torej zadovoljivo akumulativnost, so leto 1967 zaključile z izgubo v višini 1,4 milij. din, v prvem polletju letos pa je ta še narasla na 24,5 milij. din. Zelo težko bi bilo tako gibanje dohodka očitati izključno delavcem in organizatorjem proizvodnje teh delovnih skupnosti. Ti si s svojimi sanacijskimi načrti prizadevajo dati čimvečji delež reformi, vzroki izven domene tovarn pa so le premočni, da bi se mogli sami izvleči. Tudi visok vzpon letošnje proizvodnje, ki bo 15 % nad lanskoletnim dosežkom, ni zadosten za zadovoljiv finančni rezultat. Mogoče bo kdo očital nesposobnost strokovnih delavcev. Četudi bi ta bila, jo ob sedanjih prejemkih ni možno bistveno popravljati. Priliva novih visokostrokovnih delavcev v železarstvo je tako malo, da komaj nadoknadijo odhod tistih, ki vidijo v drugih dejavnostih, zlasti v trgovini, lepše dohodke in ugodnejše delovne pogoje. Tudi višina poprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih ni zavidljiva niti spodbudna za priliv novih mladih delavcev, za izboljševanje strukture in niti za zadovoljstvo zaposlenih. 183

Delavci, ki smo v tej proizvodni dejavnosti, menimo in upravičeno zahtevamo, da se odstranijo ovire, ki prikazujejo železarstvo v popačeni sliki, in da se položaj toliko uredi, da se bomo počutili enakovredni z drugimi, dobili nov polet in jasnejšo perspektivo. Integralni razvojni program slovenskih železarn, sprejet na delavskih svetih na Jesenicah, Ravnah in v Štorah, ki je prvi večji korak v integracijskem gibanju, kaže, da bo obdobje investiranja do 1971. leta težavno, po 1972. pa je predviden vzpon dohodka in nova akumulativnost.

To pomeni, da ima tudi jeklarstvo na Slovenskem svojo perspektivo, potrebno je le razumevanje v kritičnem obdobju treh let in to z znižanjem družbenih dajatev in s takim konceptom razvoja predelovalne industrije, ki bo vezan na izdelke kvalitetnih in plemenitih jekel. To nam bo v pomoč tudi v daljnem prizadevanju v integracijskem procesu, ki naj v naslednjem letu zlije celotno slovensko jeklarstvo v enotno delovno skupnost. Anton Špes Ko razpravljamo o aktualnih družbenoekonomskih vprašanjih naše reforme, je potrebno, da osvetlimo tudi problematiko tekstilne industrije. Tekstilna industrija je v slovenskem gospodarstvu močno zastopana, vsak šesti industrijski delavec je zaposlen v tekstilni industriji. Delež tekstilne industrije Slovenije v celotni industriji SRS predstavlja v dohodku 13 %, v neto produktu 14,3 %„ v izvozu 12,4 %. Nabavna vrednost osnovnih sredstev pa je le 8,7 %. Amortizacija v slovenski tekstilni industriji leži pod poprečjem celotne slovenske industrije, akumulacija je višja, osebni dohodki so občutno nižji od poprečja slovenske industrije. V potrošnji osebnih dobrin je poraba tekstila prva za prehrano in znaša ca. 14%. Tekstilna industrija beleži po nastopu gospodarske reforme močno stagnirajoče tendence, ki so posledica ekonomske izčrpanosti tekstilne panoge in neustreznih ekonomskih instrumentov. Ukrepi gospodarske reforme, ki so pred podjetja postavili zahtevo po višji produktivnosti in rentabilnosti z bolj intenzivnim vključevanjem v mednarodno delitev dela, so postavili tekstilno industrijo pred vrsto problemov in nasprotij, ki se vsako leto bolj zaostrujejo.

Analiza večletnega poprečja rentabilnosti tekstilne industrije nam očitno kaže, da gospodarsko politični faktorji v preteklem obdobju niso posvečali tiste skrbi, ki jo panoga industrije zasluži glede na njen pomen. Mnogo je bilo elementov, ki so vplivali negativno na razvoj panoge: nezadostna in terminsko neusklajena oskrba z osnovnimi surovinami, diferencirana carina v škodo tekstilne industrije, nezadostna obratna sredstva, pomanjkanje kreditov za rekonstrukcije, neelastičnost v zvezi s povišanimi cenami surovin, do nedavnega plafoniranje cen tekstilnim izdelkom in slično. V zadnjih dveh letih pa je na poslabšanje rentabilnosti močno vplival tudi nesistematski in nekontroliran uvoz tekstilnih izdelkov. Zanimivo je dejstvo, da kaže tekstilna industrija kljub temu porast svoje produktivnosti in se mnogo bolj približuje srednjeevropskemu povprečju kot ostale gospodarske panoge, ki so kljub zaostajanju produktivnosti glede na ustvarjen dohodek v boljšem položaju. Pri taki ugotovitvi se v času razprav o perspektivnosti našega razvoja postavlja vprašanje nadaljnje vloge in pomena tekstilne industrije v bodočem gospodarstvu. Želim poudariti, da mora v bodoče strukturna politika zagotoviti bolj izenačene možnosti poslovanja. Prevelike razlike v pogojih gospodarjenja bodo preprečevale vsako objek184

tivnost ocene sedanje rentabilnosti in perspektivnega razvoja. Razumljivo je, da so morda v preteklosti narekovali tako gospodarsko politiko nekateri objektivni faktorji kot npr. obnova, izgradnja, konjunkturnost določenih panog in podobno. V sedanjem obdobju pa je povsem dozorela upravičenost za enake pogoje gospodarjenja in za pravilno programiranje perspektivnosti tekstilne dejavnosti.

Teza, naj se prenese tekstilna industrija le na področja v razvoju, je neprimerna, ker je tehnični razvoj zadnjih let vnesel v to industrijo korenite spremembe. Sodobna tekstilna proizvodnja ne zahteva več masovne zaposlitve, pač pa nivo mnogo višjega strokovnega poprečja zaposlenih. Tudi pojmovanje, naj se tekstilna industrija razvija na področju naravnih surovinskih nahajališč, ne drži več, ker uvajamo v industrijo vedno močneje surovine umetnih vlaken. V razvitih državah je odnos potrošnje naravnih vlaken proti umetnim vlaknom že dosegel razmerje 50 : 50, leta 2000 bo to razmerje doseženo 38 : 62 v korist umetnim vlaknom. V tehnično razvitih deželah je tekstilna industrija investicijsko zelo intenzivna. Današnja tehnologija in procesna tehnika s tem popolnoma demantirata zaostalost povojnega obdobja. Tekstilna industrija je za kovinsko industrijo najmočnejša izvoznica, ki je lani ustvarila 1,5 milijarde din deviznega priliva, kar predstavlja približno tretjino vrednosti proizvodnje. Ob neadekvatni organski strukturi kapitala, nizki sposobnosti delovnih naprav, ki so 80 %■ odpisane, ob zastareli tehnologiji ni težko ugotoviti, da izvoz pod takšnimi pogoji postopoma ekonomsko izčrpava tekstilno industrijo. Podjetja načenjajo svojo lastno substanco, s tem zmanjšujejo svoja obratna sredstva in zmanjšujejo tudi fizični obseg proizvodnje. Srečujemo skratka vse znake ekonomske depresije z vsemi njenimi posledicami.

Drugi odločujoči faktor, ki je povzročil tako gospodarsko stanje v tekstilni industriji, je družbeno nekontroliran in neodgovoren uvoz. Po nekih cenitvah je znašal uvoz v letu 1967. ca. 90 milijonov dolarjev. Celotna globalna devizna kvota, ki jo je tekstilna industrija dobila v letu 1967 za uvoz surovin, je znašala 70 milijonov dolarjev. S tako nerazumljivo visokim uvozom, ki ni več samo intervencijski uvoz, smo dali zaposlitev ca. 20.000 tekstilnim delavcem v inozemstvu, medtem ko je jugoslovanska tekstilna industrija v prvem kvartalu 1968 zmanjšala število zaposlenih za 4000 delavcev. Logično je pri tem, da z uvoženim blagom zapolnimo domače tržišče, ki potem ni v stanju absorbirati proizvodov domače proizvodnje. S tem nastaja problem pokrivanja izgube, ki nastaja pri izvozu in bi jo vsaj v prehodnem obdobju gospodarske stabilizacije moralo pokrivati domače tržišče. Dohodek podjetij in s tem osebni dohodek naših delavcev je izredno nizek. Politično delo v naših tekstilnih kolektivih za komuniste ni lahko, ker je razpoloženje tekstilnih delavcev, z ozirom na njihov težak gmotni položaj, močno oslabljeno. Kljub temu pa moramo v naših gospodarskih organizacijah izboljševati poslovanje s pomočjo notranjih ukrepov in z energičnimi posegi. Vendar to v celoti ne more rešiti dveh osnovnih problemov: problema ekonomske izčrpanosti panoge in problema neusklajenih ekonomskih instrumentov. Nujno je, da se pri reševanju te problematike aktivno vključimo v razprave tudi komunisti in pospešimo ciklus odstranjevanja neustreznih ukrepov v naši ekonomski politiki. Z veliko mero političnega posluha in politične odgovornosti se moramo zavzeti za pravilno usmerjanje gospodarske reforme predvsem na področju, kjer se kažejo potencialne nevarnosti večjih gospodarskih škod, ki bi utegnile imeti hude negativne ekonomskopolitične posledice. Zato smatram, da se mora v predvidenem načrtu razvoja gospodarstva Slovenije obravnavati tudi tekstilno industrijo kot perspektivno panogo gospodarstva.

185

Mirko Mlakar V predloženih tezah resolucije za VI. kongres je poudarjena težnja, da spregovori VI. kongres tudi o odnosih ZK do nadaljnjega razvoja Slovenije. Posebej je poudarjeno, da ZK pomaga izoblikovati idejno politična izhodišča in da ne prevzema operativnih nalog. Ob izdelavi dolgoročnih razvojnih programov naj daje ZK iniciativo ter naj mobilizira in razčiščuje idejnopolitična vprašanja.

Menim, da ob takšnih stališčih v tezah ostajamo zelo odmaknjeni od praktičnih rezultatov, ki izvirajo iz delovanja komunistov pri posameznih vprašanjih, pa tudi takšnih kot je odnos Zveze komunistov do gospodraskega razvoja Slovenije. Že dolgo je znano, da izgradnjo celotne družbene nadstavbe pogojuje solidnost ustvarjene materialne osnove ali drugače rečeno, razvoj proizvajalnih sil. Že ob tem vprašanju vlada med slovenskimi komunisti precejšnja neenotnost. Mnogo je takšnih vprašanj, ki veljajo kot načelna — vprašanje delitve, vprašanje dohodka, konjunkturni profiti, lastnina družbenih osnovnih sredstev itd. — pa dopuščamo, da se ustvarjajo stališča do tako važnih vprašanj, kot da je to interes posameznih komunistov, ne pa na osnovi idejnopolitičnih načel, ki bi morala biti mnogo bolj Izoblikovana. Menim, da izhajamo iz napačno privzetega dejstva mnogo višjega ideološko političnega nivoja članstva ZK, kot pa dejansko je. Vzemimo samo primer podjetniške mentalitete, mentalitete avtarktičnosti v podjetjih, ki ne obstaja le zaradi stolčkov, ampak je pogojena z naravnim reagiranjem do potrebnih sprememb, ki naj bi se odražale v večjem smislu in v akciji za integracijo, občutkom za solidarnost itd. Glede na pripombe o nujnosti idejnopolitične enotnosti menim, da je vprašanje odnosa do nacionalne ekonomike in idejnopolitičnega stališča ZK do tega vprašanja izredno pomembno.

V zadnjem času smo namreč priče veliki nestrpnosti v modernizaciji, ki je v težnji za povečanjem storilnosti in kvalitete popolnoma na mestu, ki pa pomeni v smislu ustvarjanja še večjega deviznega deficita nevarnost stabilizaciji dinarja, pri nekaterih surovinah pa tudi vprašanje sigurnosti oskrbe. Gre namreč tudi za to, da bi vendarle morali izhajati v načrtovanju našega razvoja najprej iz osnov našega narodnega bogastva in šele nato naj bi upoštevali vse drugo, česar doma nimamo. Mislim, da v tem smislu uporabljamo v razvoju nekatera stališča najnaprednejših držav, katerih potencialne možnosti daleč prekašajo naše. Menim, da je tisto, kar naj bi dosegli, potrebno postaviti tudi na realno osnovo pogojev in usmeritve razvoja, ki dovoljuje doseganje določene stopnje. Energetiko bomo morali razvijati skladno v vseh njenih panogah (elektrika, premog, nafta, plin, nuklearna), ker se dopolnjujejo ter je zato nujno, da bodo te panoge tesneje sodelovale. Večkrat se je že zgodilo, da smo pri visokih vodah uvažali električno energijo in spet drugič, da so pri občutnem pomanjkanju električne energije termoelektrarne stale. Večkrat se dogaja, da je proizvodnja dela industrije trenutno ogrožena, ker iz kakršnih koli razlogov primanjkuje nafte. Komunisti se moramo zavzemati za kompleksno integracijo energetike, da bo le-ta v našem gospodarskem sistemu učinkovita in racionalna. Na primer: v razvojnem smislu vsak premogovnik zanima, koliko časa bo še obratoval in koliko časa bo lahko vzdržal konkurenco, če bo rentabilen in koliko delavcev bo lahko zaposloval. Za odpiranje novih delovnih mest in pripravo takih razvojnih programov večkrat ni niti sredstev niti kadrov.

186

Rudarji si želimo predvsem dolgoročnih pogodb s termoelektrarnami in z večjimi odjemalci. Smatramo, da v okviru energetike prizadene posebno premogovništvo nejasnost perspektiv z ozirom na velika sredstva, ki so potrebna za ohranitev proizvodnih kapacitet. Znano je, da nihče v premogarstvu ne želi ostati v tej panogi, če je možno najti zaposlitev drugje. Vendar bi morala biti skrb širše družbene skupnosti, da bi problematiko reševala, kajti proizvodne kapacitete premogovne industrije lahko proizvajajo samo premog in ničesar drugega in niso prilagodljive v smislu možnosti spremembe proizvodnega artikla, kot je to možno pri drugih panogah industrije. Zato menim, da bi bilo s stališča postavk in izhodišč nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije in dilem komunistov do načelnih vprašanj potrebno postaviti v tezah in programu ZK Slovenije tudi stališča do osnov, na katerih naj bo zgrajen koncept gospodarskega razvoja Slovenije. Ne sme nam biti vseeno, kako je članstvo ZK usmerjeno v aktivnosti ob najbolj bistvenih vprašanjih našega razvoja. Takšno postavljanje tudi ne zahteva jačanja vloge države, saj bi že samo večja odgovornost delovanja članstva ZK prispevala k mnogo hitrejšemu reševanju vseh ostalih problemov.

Predlagam, da se v resolucijo VI. kongresa vnese in da poudarek ekonomičnemu in intenzivnejšemu izkoriščanju lastnih energetskih virov ter da se konkretizira razvoj energetike v Sloveniji. Jože Aljaž Kot delegat organizacije Zveze komunistov iz velenjskega rudnika želim diskutirati o energetiki in posebej o premogovništvu. Znano vam je, da gre za panogo, ki so jo v zadnjih letih pretresali mnogi problemi, ki so jih rudarski kolektivi le s težavo reševali. Po vsem tem pa so se v našem gospodarskem življenju pojavljala mnenja, da gre za panogo, ki jo je čas prehitel, ki obstaja le še iz razlogov sociale in ki zaradi svojega obstoja zagovarja gospodarske ideje avtarkičnosti. Morda so k takemu gledanju pripomogli tudi včasih preveč improvizirani in ne vedno najbolj ekonomski ukrepi, s katerimi se je skušalo rešiti že preveč nakopičene probleme premogovništva.

Dovolite mi, da uvodoma navedem nekaj dejstev, ki prikazujejo to dejavnost v raznih državah sveta, da bi tako morda laže razumeli, od kod vzroki izredno zaostrenih problemov v premogovništvu pri nas.

Energetske potrebe so v svetu še leta 1964 pokrivali s premogom v višini 45,8 %, od tega v Evropi 61,3 %,. Pri tem strukturni pokazatelji kažejo, da pada delež premogov, narašča pa v strukturi poraba nafte in plina. Kljub temu pa količinski pokazatelji proizvodnje premoga še vedno naraščajo. Tako je bila v letu 1967 proizvodnja premoga v ZDA dosežena v višini 550 milijonov ton, kar pomeni povečanje za 3,0 % v primerjavi s preteklim letom. To je bilo že šesto leto konstantnega povečevanja proizvodnje premoga v ZDA. Na osnovi podatkov, ki so jih vsebovali referati na IV. in V. internacionalnem kongresu rudarstva v Londonu in Moskvi, se predvideva v nekatrih socialističnih državah sledeče povečevanje proizvodnje premoga. Podatki se nanašajo na leto 1980 proti letu 1964: v Sovjetski zvezi za 267 %; v Poljski za 400 %;, v CSSR za 95 % itd. Količinsko zmanjševanje proizvodnje premoga je prisotno le v zahodnoevropskih državah: v Nemčiji, Belgiji, Franciji, Italiji in Nizozemski, tako da se je v 12 letih, tj. od leta 1955 do leta 1967 zmanjšala količina proizvedenega premoga za 9,65 %. 187

Cena ameriškega črnega premoga fco evropska pristanišča znaša 20 din za Gcal, cena pri naših premogih pa je: cena velenjskega premoga..................... 17,50 din za črni premog.................................. 22,40 din za rjavi premog.................................. 20,80 din za lignit.................................................. 18,00 din za nafto pa.............................................. 19,00 din Primerjava razmerij med obstoječimi cenami za premog in nafto pri nas je torej ugodnejša za premoge, ker pa je izkoristek nafte boljši, gre iz tega naslova prednost nafti.

Kljub temu, da velik del nafte uvažamo in plačujemo s težkimi devizami, smo prodajali nafto in njene derivate po znatno nižjih cenah kot naši bogatejši sosedje. To pa je seveda ustvarjalo konkurenco domačim trdim gorivom, ki so zaradi tega izredno hitro izgubljala tržišče. Jugoslovanski premogovniki so v dvajsetletnem povojnem razdobju stalno povečevali svojo proizvodnjo in pri tem niso mogli zadovoljevati potreb domačega tržišča. Leta 1965 je bila dosežena največja proizvodnja okoli 30 milijonov ton. Medtem ko je bilo z ukrepi gospodarske reforme predvideno uravnavanje pogojev gospodarjenja s pogoji gospodarjenja v razvitejših državah sveta, pa je zaradi konkretnih ukrepov carinske in davčne politike prišlo do disproporcev v cenah med premogi in tekočimi gorivi, ki so podpirali izredno hitro prehajanje potrošnikov od uporabe trdih goriv na uporabo tekočih goriv. Tako je proizvodnja oziroma poraba premoga padla v letu 1967 na 26,5 milijonov ton ali za skoraj 12 %, v primerjavi z letom 1965. V letošnjih 10 mesecih pa je proizvedeno 21,9 milijonov ton, kar pomeni, da bomo dosegli še nadaljnje znižanje proizvodnje premoga. Vzporedno s tem se je seveda zmanjševala tudi zaposlenost.

Rad bi še enkrat spomnil na podatek, da je v Zahodni Evropi, na katero se pri gledanju na premog tako radi sklicujemo, padla količinska proizvodnja premoga v 12 letih za manj kot 10 %, pri nas pa v 2 letih kar za 12 %. Vse posledice takšnega naglega prehoda so nosili rudarski kolektivi sami. Po projekciji Zveznega zavoda za gospodarsko planiranje o dolgoročnem razvoju energetike od leta 1965 do leta 1985 se predvidevajo pri nas sledeče strukturne spremembe v energetiki. Delež premoga naj bi se zmanjšal od 71 % v letu 1965 na 30,5 % v letu 1985, delež nafte pa povečal od 21,4 %( na 50,4 %, oziroma delež plina od 2,1 % na 11,5 %. Delež hidroenergije bi ostal približno isti, predvideva pa se tudi vključitev nuklearne energije z 1,8 %„ pri čemer ne moremo mimo pripombe, da znaša v ZDA delež nuklearne energije danes še vedno manj kot 1 %. Razumljivo in popolnoma normalno se nam zdi, da skušamo pridobitvati cenejše vire energije za potrebe industrije in široke potrošnje. Zato je tudi strukturni porast v uporabi nafte in plina načelno upravičen. Če pa moramo ta cenejši vir energije uvažati, pri tem pa nam vedno močno primanjkuje deviznih sredstev, se vendarle sprašujemo, ali smo pri tem planiranju v zadostni meri upoštevali vse pomembne gospodarske faktorje. Po omenjeni projekciji se predvideva potreba nafte v višini 28,6 milijonov ton, medtem ko jo bomo pridobili doma okrog 7 milijonov ton, ostanek pa bi morali uvoziti. Uvoziti pa je potrebno tudi nekaj koksa in nekaj premogov za potrebe naše železarske industrije. 188

Ves uvoz te energije bi v letu 1985 zahteval 493 milijard starih dinarjev, kar bi bilo proti letu 1965 kar sedemkratno povečanje. Gotovo smo si vsi enotni, da imamo že danes, ko pretežno večino energetskih potreb pokrivamo iz domačih energetskih izvorov, dovolj velik problem pri uravnavanju plačilne bilance z inozemstvom. Drug prav tako pomemben gospodarski faktor je narodni dohodek in zaposlenost. Premogovništvo je ustvarilo v letu 1965 skoraj 100 milijard starih dinarjev narodnega dohodka, in pri tem je bilo zaposlenih 81.104 delavcev.

Čeprav bi bil uvoženi substitut energije sam na sebi cenejši, bi lahko pomenil za nacionalno ekonomiko znatno škodo, če narodnega dohodka ne bi nadomestili z novim in če prej navedenih zaposlenih delavcev ne bi mogli zaposliti drugod. Tu ne gre za neko socialno rezoniranje, ampak za navajanje ekonomskih dejstev. Prav tako mislim, da moramo zlasti v energetiki vendarle upoštevati tudi strateške faktorje. Naslonitev na nacionalne energetske vire pomeni garancijo, da bo domača industrija lahko delala ne glede na mednarodne dogodke. Pravilnost in nujnost takšnega gledanja še zlasti potrjujejo novejši politični dogodki v svetu, celo med socialističnimi državami. Naslonitev na uvoz pa naj bi predstavljala le nujno potrebno dopolnilo. Pri tem, ko to navajam, pa ne gre za kakršnokoli zapiranje v lokalne ali nacionalne meje ali za zagovarjanje gospodarske avtarkije. Hočem le poudariti, da je poudarjanje le enega gospodarskega faktorja —■ cene — brez upoštevanja tudi drugih gospodarskih faktorjev lahko z narodnogospodarskega stališča zelo škodljivo in slej ko prej škoduje tudi tistim, ki imajo morda trenutno od tega korist. Pri vsem tem pa želim istočasno ponoviti stališče našega rudnika v Velenju, mislim pa, da ta ne odstopa bistveno od stališč drugih premogovnikov in sicer, da ne želimo za vsako ceno izsiljevati naše dejavnosti in na vsak način biti rudarji. V našem gospodarstvu želimo biti prisotni le toliko, kolikor smo potrebni. Toda, če smo potrebni, oziroma če je to v korist našega narodnega gospodarstva, pa hočemo jasno in dolgoročno vedeti, da lahko na takšni osnovi gradimo svoje perspektive. Če ne bomo več potrebni, pričakujemo najmanj to, da nam bodo gospodarske koristi iz cenejših energetskih virov zagotovile vsaj nova delovna mesta. Prav tako zelo odločno odklanjamo tehnokratske pristope k razreševanju perspektivnih potreb po premogu. Treba je namreč vedeti da je premogovništvo ob cenah, ki jih je sposobno doseči, stisnjeno tako daleč, da more le še cb popolnem izkoriščanju obstoječih proizvodnih kapacitet zagotavljati sredstva za osebne dohodke in komaj še tudi za enostavno reprodukcijo. Nikakor ne moremo istočasno govoriti o zmanjševanju proizvodnih kapacitet v perspektivnih rudnikih in o potrebni modernizaciji in iskanju uspešnejših in produktivnejših odkopnih metod, ki bi premogovnikom omogočile ugodnejši nastop na trgu. Zlasti je in se bo zaostroval problem lignitov. Njihovo prevažanje na daljave je vse manj upravičeno in tudi vse manj mogoče. Zato se zavzemamo za porabo teh premogov na mestu proizvodnje.

Še posebno zato, ker vidimo svojo perspektivo le v predelavi premoga na mestu samem — predvsem v električno energijo, smo tudi zelo zainteresirani ob gibanjih za integracijo elektrogospodarstva v Sloveniji. Zato imamo o tej integraciji tudi svoja stališča. Mnenja smo, da je stalna poslovna povezanost bodočega skupnega elektroenergetskega podjetja s premogovniki nujna in neobhodna. Za termoelektrarne, ki bodo sestavni del tega skupnega podjetja, je pridobivanje premoga le vmesna faza v tehnološkem procesu pridobivanja električne energije. Za premogovnike, ki so locirani neposredno ob teh elektrarnah in ka-

189

terim postajajo termoelektrarne poglavitni in v perspektivi ekonomsko najbolj pomemben potrošnik, pa je ta odjem glavna perspektiva njihovega obstoja in razvoja. Takšna tehnološka in ekonomska povezanost bi se morala odražati zlasti v skupnem načrtovanju proizvodnih količin premoga z zagotovljenim dolgoročnim odjemom, v skupni skrbi za čim bolj racionalno izkoriščanje premoga, ki naj zagotovi termoelektrarnam premog po najnižji možni ceni, s tem pa tudi čim nižjo ceno električne energije, v skupnih naporih in vlaganjih v modernizacijo rudnikov in njihov perspektivni razvoj in ne nazadnje v skupni skrbi za ustrezen standard zaposlenih rudarjev v skladu z njihovimi gospodarskimi uspehi pa tudi s težavnostjo in nevarnostjo rudarskega dela. Ob koncu bi želel le še poudariti: Rudarji ne želimo biti nobeno socialno breme, ampak polni in enakopravni gospodarski partner v gibanjih naše gospodarske reforme. Vendar ne moremo mimo ugotovitve, da našemu gospodarstvu manjka jasna perspektiva, kako se bo razvijala njegova energetika. To pa je stvar, ki se da in ki se mora čimprej rešiti.

S svojim prispevkom želim doseči diskusijo o tej problematiki, ki naj bi pripeljala do odločilnih stališč, ki bi bila obvezna pri delu v vsakodnevni praksi komunistov, ne glede na to, kje so in kakšen položaj zasedajo, oziroma ne glede na to, kje se za realizacijo sprejetih stališč lahko zavzemajo. To pa je edino lahko garancija za to, da se bodo obstoječi problemi reševali z vso resnostjo in odgovornostjo.

Ernest Eory Osnove in cilji agrarne politike so proklamirane v programu ZKJ in v številnih dokumentih zveznih in republiških predstavniških teles ter v ustavi SFRJ. Bistvo nadaljnjega razvoja kmetijstva mora temeljiti na visoko produktivno in družbeno organizirani proizvodnji na družbenih posestvih in v proizvodnem sodelovanju z individualnimi kmetijskimi proizvajalci. Truditi se moramo, da se na podlagi samoupravnih odnosov premagajo okviri, ki jih maloposestniško in zaostalo kmetijstvo vsiljuje razvoju gospodarstva in da se pri tem uresničuje proces podružbljanja proizvodnje. Na sedanji stopnji gospodarskega razvoja moramo zagotoviti hitrejšo rast kmetijske proizvodnje v skladu s celotnim gospodarskim razvojem, ob nadaljnji intenzifikaciji proizvodnje.

Z ukrepi ekonomske politike je treba vplivati, da se obstoječi problemi, ki zavirajo hitrejši razvoj, rešujejo učinkoviteje in hitreje, kot so na primer: problemi živinorejske proizvodnje, uvoz nekaterih vrst reprodukcijskega materiala, kreditiranje individualnega kmetijstva, nepotrebni in nepoučeni intervencijski uvozi itd. Treba je zagotoviti in ohraniti takšen položaj kmetijstva glede pridobivanja dohodka, kot je to možno v ostalih gospodarskih področjih in kot je bilo programirano z ukrepi gospodarske reforme. Izhajajoč iz ciljev agrarne politike in osnovnih postavk ekonomske politike, je v sedanji fazi našega razvoja potrebno zagotoviti stalno spremljanje uresničevanja ekonomske politike, in izpopolnjevati ter prilagajati regulativno interventne ukrepe nastalim spremembam, in storiti vse, da bodo le-ti učinkoviti v smislu uresničevanja zaželenih ciljev. To je edini način, da se lahko popolneje in v vsakem času izvaja ustrezna agrarna politika. Za zagotavljanje stabilne rasti kme190

tijske proizvodnje in dohodka kmetijskih proizvajalcev je treba z ukrepi ekonomske politike, predvsem pa z vzdrževanjem cen, ponovno vzpostaviti in trajno zagotoviti tiste pogoje pridobivanja dohodka v kmetijstvu, ki jih določajo načela gospodarske reforme. Relativni dohodek v kmetijstvu upada glede na druga gospodarska področja in bo upadal še vnaprej. V ekonomski politiki je treba to maksimalno respektirati tudi s politiko cen in subvencij ter z drugimi instrumenti interventne politike stalno zagotavljati in vzdrževati pogoje gospodarjenja in pridobivanja dohodka iz reforme in vsklajevati razvoj kmetijstva v sklopu celotnega gospodarstva.

Pri nadaljnjem razvoju ie treba upoštevati, da se sedanja raven proizvodnje v kmetijstvu lahko z dobro tehnologijo uresniči s precej manjšim številom kmetijskih proizvajalcev oziroma kmetijskega prebivalstva. Zato je nujno, da nadaljnji družbenoekonomski posegi to upoštevalo in da se zagotovi ne le realizacija proizvodne politike, temveč tudi ustrezen položaj individualnih kmetijskih proizvajalcev, na podlagi resničnega samoupravnega principa, kot je to na drugih področjih gospodarstva, ter da se v bodoče računa na še hitrejši preliv dela prebivalstva iz kmetijstva v druge panoge in dejavnosti gospodarstva. Večia skupna in blagovna proizvodnja individualnih kmetijskih proizvajalcev je odvisna od stopnje njihovega organiziranega vključevanja v družbeno delitev dela.- Z ukrepi ekonomske politike, posebno s kreditno politiko, je treba enako obravnavati poslovno in proizvodno sodelovanje, kot ga ima proizvodnja na družbenem sektorju. V vseh ozirih je treba enako obravnavati družbeni in privatni sektor kmetijstva. Nujno je treba zagotoviti enakopravne pogoje pri nabavi sredstev za proizvodnjo. Družbeni sektor uživa olajšave pri nabavi kmetijske mehanizacije in druge opreme, medtem ko individualni sektor razen oprostitve občinskega prometnega davka na promet pri nabavi kmetijske mehanizacije te dajatve plačuje. Glede na to, da ne izdelujemo doma vseh vrst kmetijskih strojev, ki odgovarjajo individualnemu sektorju, še sedaj ni dokončno rešeno vprašanje uvoza teh strojev in deviz.

Največji in do sedaj le delno rešeni problem je kreditiranje individualnega sektorja kmetijstva. Res je, da skušajo nekatere kmetijske organizacije in banke v Sloveniji reševati ta problem v danih možnostih in v zelo težkih pogojih. V predkongresni razpravi s samimi kmetovalci v Pomurju smo ugotovili, da individualni kmet nima istih pogojev, pravic in možnosti, kot jih imajo zaposleni v ostalem gospodarstvu. Zaposleni delavec lahko najame kredit in še na več mestih naenkrat. Kmet proizvajalec, ki razpolaga s sredstvi za proizvodnjo, pa v okviru danih možnosti le-te ne more izboljšati, če nima svojega denarja. Krediti, ki so sedaj v veljavi, so tako rekoč nedostopni za kmečke proizvajalce zaradi kratkih rokov odplačila in visokih obrestnih mer. Poseben problem vasi so ostareli kmetje, ki ne morejo več obdelovati svojih zemljišč in nimajo naslednikov, ali pa so jih zapustili. V nekaterih kmetijskih občinah je to poseben problem, ker za taka posestva naraščajo družbene dajatve, ki postajajo neizterljive in je življenjska eksistenca teh kmetov odvisna od proračuna občine, njihova zemlja pa kot faktor proizvodnje ostaja neizkoriščena.

Kmetijsko zadružništvo, preko katerega so kmetje uveljavljali in bi naj uveljavljali svoje resnične samoupravne interese na podlagi ekonomskih interesov, obstaja samo še ponekod v Sloveniji. Obstoječe 191

kmetijske organizacije, bodisi ZK ali kombinati skušajo najti oblike samoupravnih dogovorov za individualne kmete, ki pa so še zelo neučinkovite, formalne ali načelne.

Prepričan sem, da so bile razprave o kmetijstvu v tekočem letu tako množične in temeljite, da so problemi osvetljeni z vseh strani. Predlogi iz občin, republik in federacije so pred nami, in od nas vseh je odvisno, kako jih bomo reševali in rešili. Milan Vrabič

Obravnavati želim panogo elektrogospodarstva Slovenije, njen razvoj in bodočo organizacijsko obliko, ki naj bi zagotovila optimalno gospodarjenje te tako važne veje gospodarstva. Znano je, da je prišlo z razformiranjem enotnega elektrogospodarstva Slovenije do razbitja te enotnosti na ta način, da so se posamezne elektrogospodarske organizacije osamosvojile na svojih področjih ter začele delovati v okviru ozkih podjetniških interesov.

Slaba stran take organizacije je v razdrobljenosti skupnih osnovnih sredstev, nestabilnosti elektroenergetskega sistema itd. Tako organizirana podjetja tudi niso mogla videti skupnih problemov, ki nastajajo v elektrogospodarstvu kot celoti, pač pa so jih gledala iz ožjega zornega kota, s področja, na katerem so obratovala. Člani ZK in samoupravni organi Elektrarne Šoštanj smo že večkrat obravnavali organizacijo elektrogospodarstva Slovenije. Že leta 1965 smo predlagali pri zadnji reorganizaciji formiranje združenega elektrogospodarskega podjetja in opozarjali na negativne strani razdrobljenosti, vendar naše pripombe niso bile upoštevane.

Zaradi posledic take razdrobljenosti je Skupščina SRS 27. marca 1968 sprejela in naslovila priporočilo vsem elektrogospodarskim podjetjem, naj se ponovno integrirajo v eno enotno podjetje do konca letošnjega leta.

Na priporočilo Skupščine SRS in zaradi spoznanja o potrebi spremembe sedanje organizacije so elektrogospodarska podjetja imenovala strokovne komisije, ki so izdelale potrebni elaborat za kompleksno integracijo elektrogospodarskih podjetij Slovenije s spojitvijo. Ta je bil tudi dostavljen vsem kolektivom proizvodno-prenosnih in proizvodnih podjetij elektrogospodarstva Slovenije. Navedeni elaborat predvideva spajanje enakopravnih partnerjev z že vnaprej razčiščenimi poslovnimi odnosi. Tako formirano enotno elektrogospodarsko podjetje Slovenije za proizvodnjo in prenos električne energije lahko garantira nemoteno, kvalitetno ter ceneno preskrbo odjemalcev z električno energijo, hkrati pa je najboljše jamstvo za prevzem vseh materialnih odgovornosti elektrogospodarstva do odjemalcev v primeru neizpolnjevanja obveznosti, ki izvirajo iz kupoprodajnih pogodb.

Že med delom strokovnih komisij je s precejšnjo naglico nastal nov predlog, ki zagovarja parcialno integracijo v obliki pripadanja brez predhodno razčiščenih tehničnih in ekonomskih odnosov, kar ni v skladu s priporočilom Skupščine SRS in tudi ni sprejemljivo za vse potencialne partnerje. 192

Člani ZK in kolektiv Elektrarne Šoštanj meni, da naj ne bi bila že izvršena parcialna integracija ovira za nadaljnji proces spajanja elektrogospodarskih podjetij v enotno podjetje v smislu priporočila Skupščine SRS. Zato bi morale strokovne komisije delo nadaljevati, v njih pa bi morala sodelovati tudi že integrirana podjetja. V kompleksni integraciji elektrogospodarstva vidi kolektiv Elektrarne Šoštanj garancijo smotrnega tehničnega in ekonomskega poslovanja elektrogospodarstva kot celote. V tej novi organizaciji elektrogospodarstva pa morajo najti svoje mesto tudi premogovniki. Termoelektrarne sklepajo s premogovniki dolgoročno pogodbo, s katero si zagotovijo kvalitetno gorivo po količini in ceni, po drugi strani pa morajo zajamčiti premogovnikom njihovo modernizacijo in perspektivo, rudarjem pa primeren standard, skladno s težo njihovega dela in s stopnjo tehnološkega pridobivanja goriva. Elektroenergetska situacija po letu 1970 sili slovensko elektrogospodarstvo v izgradnjo večje kapacitete takega značaja, ki bo zmožna pokrivati trenutne dnevne potrebe ob vsakem letnem času. Zaradi tega je Termoelektrarna Šoštanj že pred leti pristopila k programiranju izgradnje takšnega objekta.

V sami izgradnji ter eksploataciji takega objekta smo našli skupne interese z Rudnikom lignita Velenje in s Savskimi elektrarnami, to je s proizvodnjo osnovne surovine in tržiščem. Zasledujoč ta skupni interes so se Termoelektrarne Šoštanj, Rudnik lignita Velenje in Savske elektrarne dogovorile o tesnem ekonomskem in tehničnem sodelovanju za izgradnjo in eksploatacijo tega objekta.

Smatramo, da je takšen način združevanja sredstev in udeležbe na delitvi presežka dela osnova za integracijo, ki je zasnovana na ekonomskih interesih. Z nastankom novega enotnega elektrogospodarskega podjetja pa ne bi smeli prezreti tudi povezave in sodelovanja s potrošniki električne energije, katerih interesi in koordinacija naj bi se združevala v poslovnem združenju energetike, katerega član bo tudi novoustanovljeno podjetje. Ob koncu želim poudariti, da smo bili člani ZK v elektrogospodarstvu v integracijskem procesu premalo odločni, ker smo dopustili, da so prevladali lokalistični interesi. To naj nam bo opozorilo istočasno pa spodbuda, da z večjo angažiranostjo in odgovornostjo sodelujemo pri osnovanju idejnih izhodišč za dolgoročnejše programiranje razvoja energetike. Jože Užmah

V svojem prispevku bi se želel na kratko dotakniti vprašanja štipendiranja, kreditiranja, kadrovske politike in elekcije s posebnim ozirom na gospodarstvo. Strinjam se, da za samoupravno gospodarstvo pomeni vmešavanje v njegove pristojnosti hromitev funkcioniranja samoupravljanja v ekonomskem in političnem smislu. Gospodarske organizacije so samostojne celice v družbenem gospodarstvu, saj se s procesom deetatizacije dejansko prenašajo na nje vse pomembnejše funkcije kot so: samostojnost v ustvarjanju in delitvi dohodka, investicijska politika. 193

13/VI

kadrovska politika, zaposlovanje in drugo. Lastnina nad proizvajalnimi sredstvi je še vedno družbena in ne kolektivna na nivoju podjetja, ker delovne organizacije samo gospodarijo z družbenimi sredstvi. Slednje je toliko pomembnejše zaradi možnosti družbene intervencije v gospodarjenje delovne organizacije v primeru nepravilnega upravljanja z družbenimi sredstvi, kar ne moremo več kvalificirati kot krnitev samoupravljanja, temveč zaščito družbenih interesov preko banke, občine, republike, zveze in drugih družbenih asociacij. Poudarjam, da načelno ne gre za nezaupanje v samoupravni mehanizem, temveč za zagotovitev pravilnega družbenega, političnega in gospodarskega funkcioniranja samoupravljanja v našem sistemu. Kadrovska politika in zaposlovanje sta v pristojnosti delovnih organizacij. Vloga akterjev proizvodnega procesa pa postaja v tržnem gospodarstvu vse pomembnejša. Stare kadrovske strukture vodilnih delavcev v podjetjih iz predreformskega razdobja, za katere je značilna nizka stopnja strokovne izobrazbe, postajajo danes ovira hitrejšega nadaljnjega razvoja. Precenjevanje elementa prakse nad teoretično izobrazbo pa ustvarja mnoge spore v kolektivih in zavira strokovno rast mladih kadrov v podjetjih. Statuti delovnih organizacij, ki so veljavni še danes, uzakonjajo še naprej strokovno neselektivno zasedbo vodilnih delovnih mest, saj so pogoji tako širokogrudno alternativni, da pri sedanjem načinu elekcije vodilnih delovnih mest še dolgo ne bomo napredovali. Upam si trditi, da so pogoji za zasedbo vodilnih delovnih mest prikrojeni obstoječim strukturam zaposlenih vodilnih kadrov. To lahko ilustriram z naslednjimi podatki iz ankete o kvalifikacijski strukturi delavcev na vodilnih delovnih mestih v gospodarskih organizacijah v občini Maribor. Anketa je bila izvedena v mesecu juniju letos in mislim, da je v drugih občinah situacija podobna.

V statutih anketiranih delovnih organizacij je od 140, kolikor jih je odgovorilo na anketo, le v 32 podjtjih za vodilna delovna mesta samo ena določena stopnja izobrazbe, v vseh ostalih (to je 77 %,) pa so alternativne stopnje izobrazbe. Kljub spektru alternativnih stopenj izobrazbe so vodilna delovna mesta neustrezno zasedena z nižjo stopnjo izobrazbe v eni polovici anketiranih podjetij v občini. Tako je od 108 delovnih organizacij, ki dopuščajo alternativno strokovno izobrazbo za vodilna delovna mesta, kar v 86 podjetjih več kot polovica vodilnih delovnih mest zasedenih z najnižjo predpisano stopnjo izobrazbe ali pa ne izpolnjujejo pogojev sicer že ohlapnih in popustljivih pogojev v statutih. Navedeno stanje ne potrebuje posebnega komentarja. Posebno zanimiva je zasedba delovnih mest direktorjev. Od 139 delovnih mest direktorjev je bila ena s statutom določena stopnja izobrazbe v 44 podjetjih, v ostalih 95 podjetjih pa so bile alternativne stopnje. Določeni zahtevi je ustrezala strokovna izobrazba direktorja v 36 podjetjih (81,8 %); alternativni zahtevi je ustrezalo 81 direktorjev, od katerih jih je imelo kar 61 najnižjo alternativno stopnjo strokovne izobrazbe. Na 22 delovnih mestih direktorjev pa osebe niso ustrezale zahtevam statuta. Dejanska izobrazba delavcev na delovnih mestih direktorjev podjetij je bila naslednja:

27 direktorjev ali 19,3 % je imelo visoko šolo, 16 direktorjev ali 11,4 %, je imelo višjo šolo, 53 direktorjev ali 37,8 % je imelo srednjo šolo, 5 direktorjev ali 3,6 % je imelo osnovno šolo, 26 direktorjev ali 18,6 % je bilo visokokvalificiranih, 12 direktorjev ali 8,6 %, je bilo kvalificiranih in 1 direktor ali 0,7 % je imel osncvno šolo. Na ostalih vodilnih delovnih mestih prevladujejo srednje strokovni kadri.

Smatram, da obstoječa kadrovska struktura vodilnih delovnih mest ni odsev pomanjkanja strokovnih kadrov, ampak izolacija teh mest pred normalno strokovno selekcijo. Statuti v podjetjih diskreditirajo strokovnost v korist prakse. S tem ne nameravam poveličevati teoretičnega izobraževanja in ovreči prakso, temveč se zavzemam za pravilno vrednotenje obeh, to je prakse in teorije. Časovno izenačevanje praktičnega dela s teoretičnim izobraževanjem v statutih podjetij pa smatram za nesprejemljivo. Zato bi bilo potrebno zakonsko določiti najnižje stopnje strokovne izobrazbe vsaj za vodilna delovna mesta, ob upoštevanju vseh karakteristik vodilnih delovnih mest glede na gospodarsko področje, velikost podjetij, število zaposlenih, itd. Zakonsko določene izobrazbene stopnje za vodilna delovna mesta ne bi ogrožale samostojnosti podjetij, temveč bi omogočile elekcijo strokovno najsposobnejših delavcev na vodilna delovna mesta. Osnovni problem zaposlovanja strokovnjakov na vodilna delovna mesta ne vidim v pomanjkanju takih kadrov. Problem je zaposlitev delavcev s prenizko strokovno izobrazbo, ki danes zasedajo vodilne položaje, na njim ustrezna delovna mesta. Pot upokojevanja je najmanj boleča, vendar je predolgotrajna. Poleg tega ne gre samo za starejše vodilne delavce, temveč so med njimi tudi mlajši! Vsako leto dobi gospodarstvo iz višjih in visokih šol več diplomantov, katere je potrebno vključiti v proizvodnjo. Konflikti med mladimi strokovnimi delavci in delavci na vodilnih delovnih mestih z nizko strokovno izobrazbo so vse pogostejši, ne samo zaradi razlik v letih, temveč tudi zaradi nezmožnosti polne zaposlitve znanja, pridobljenega v šolah oz. nadaljnjega izpopolnjevanja. Zlasti v manjših delovnih organizacijah se pogosto ograjujejo pred sprejemanjem mladih strokovnjakov, ker se bojijo konkurence, če pa se že sprejmejo, se jih skuša praktično onemogočiti. Ali je iz gospodarskega vidika res smotrno in utemeljeno, da za vodilna delovna mesta ni primarna strokovnost? Nujno je treba ločiti politične funkcije od gospodarskih, ker gre za dvoje različnih delovnih nalog in odgovornosti ter interesov.

Neustrezna kadrovska struktura zaposlenih bo terjala v prihodnje vedno več strokovnjakov, ker se fizično delo vse bolj nadomešča z umskim. Ne bojim se hiperprodukcije strokovnih kadrov, če bo sistem izobraževanja povezan z gospodarstvom. Važnejše se mi zdi, kako zajeti najsposobnejše učence in dijake v nadaljnje šolanje, zaradi materialne diferenciacije v naši družbi. Zato ne more biti merilo za strokovno izobraževanje materialen položaj posameznika oziroma privilegij bolje situiranih družin in obnavljanje takih struktur. Ena najpomembnejših oblik financiranja šolanja posameznikov je štipendiranje, ki hkrati omogoča šolanje intelektualno najsposobnejših otrok in predstavlja investiranje delovnih organizacij v važen element organizacije proizvodnega procesa s sprovajanjem kadrovske politike ter zaposlovanja. Pri podeljevanju štipendij bi morali na prvem mestu upoštevati učni uspeh in takoj za tem socialno stanje, ostali kriteriji bi naj inleli drugoten značaj. Tako bi imelo štipendiranje dvojni pomen: prvič kot investicija v kadre in drugič kot ublažitev materialne diferenciacije v družbi z zagotovitvijo vključitve najbolj talentiranih v izobraževanje. Glede kreditiranja dijakov in študentov pa smatram, da ne more kreditiranje povsem zamenjati štipendiranja, ker samofinanciranje študija ni sprejemljivo za socialistično družbo. Pogoji kreditiranja so zelo dvorezni zato, ker so pretogi. Samo nadpovprečen študent lahko doseže olajšave pri vračanju kredita, ker so pogoji za olajšave preveč formalno vezani na čas študija. Študentje s krediti so prisiljeni, če želijo izpolniti pogoje v pogodbi, intenzivno in enostransko študirati, ker za družbeno, kulturno, športno in drugo udejstvovanje nimajo časa. Mislim, da je bistveno izpopolnjevanje študijskih pogojev in na koncu diploma; formalno se naj ne bi vezalo pogojev za vračanje kredita na dan diplome in absolventski staž na fakultetah. 195

137VI

Le redki študenti diplomirajo v roku in ne bi mogel reči, da so zato slabši študenti, in tudi ne bi mogel trditi, da se bodo v praksi slabše vključili v delo od tistih, ki so diplomirali v roku. Zato se zavzemam za liberalnejše in bolj življenjsko določanje pogojev vračanja, če že kreditiranje obstaja in ni možno najti drugih virov za izobraževanje socialno šibkih študentov.

Alojz Petek Težave pri izgradnji družbenih podjetij so bile velike vsa povojna leta, ker se je začelo iz nič. Niso bile poznane tehnologije proizvodnje v družbeni proizvodnji, zato se je baziralo na veliki kmečki proizvodnji. V zadnjih letih smo dobili tehnične izkušnje pri organiziranju obratov družbenih posestev. Manualno delo je nadomeščeno z mehanizacijo, mali kompleksi z velikimi, slabe sorte z visokorodnimi sortami in še posebej izkoristek proizvodnih kapacitet in potencial živine.

Vsa ta hitra rast in ekspanzija proizvodnje je slonela na posojilih, ki danes neprimerno visoko bremenijo podjetje z odplačili. Amortizacija služi danes le v namene odplačevanja anuitet. Zaradi tega zaostaja osnovna reprodukcija, a o razširjeni reprodukciji ni mogoče govoriti. Po dosedanjih pogojih podjetja niso akumulirala, ampak so poslovala z izgubo.

Na takem mestu ni smiselno govoriti o potrebah in obstoju družbenega sektorja — kar so v zadnjem času dali slutiti čudni članki v časopisju. Popolnoma jasno je, da pomeni družbeni sektor glavnega nosilca proizvodnje tudi v Sloveniji, ki v svoji organiziranosti pomeni inftrastrukturo celotnega kmetijstva.

Napačno je bilo v zadnjem času, ker smo smatrali, da so reformne postavke rešile kmetijstvo. Pri tem pa smo pozabili, da so bile reformne postavke primerne le za žitna področja in tako se je rešil samo ta del kmetijskega kompleksa. Poleg tega smo zaradi dveletne odsotnosti družbenih faktorjev v kmetijstvu doživljali stalni porast cen reprodukcijskega materiala, ki ga kmetijstvo potrebuje. Prav tako so rasle razne družbene obveznosti. Značilnosti kmetijske proizvodnje, ki je vsestransko povezano na različne načine z dejavnostjo celotne družbe, so tudi v socialističnem svetu stalno prisotne v kreiranju politike do kmetijstva, zato moramo to prisotnost ne samo formulirati, temveč s stalnim spremljanjem dogajanj v kmetijstvu in izven kmetijstva hitro ukrepati. Danes lahko ugotovimo, da je kmetijstvo osnova stabilnosti celotnega gospodarstva. Ta stabilnost pa ne obstaja, ker iz leta v leto beležimo v kmetijstvu izgube, ki ustvarjajo pri proizvajalcih-komunistih kompleks manjvrednosti. Celotnemu gospodarstvu in prebivalstvu večamo standard, v kmetijstvu pa pada iz leta v leto. Osebni dohodki so najnižji in znašajo za SFRJ 690,00 N din. To pomeni, da se prerazporeditev in dohodek odlivata iz naše panoge v druge dejavnosti gospodarstva in da se ta diferenciacija stalno povečuje.

Zunanje trgovinske težave prizadevajo v kmetijstvu predvsem podjetja, ki se izključno ali v pretežni meri bavijo z živinorejsko proizvodnjo, za kar tudi lahko smatramo celotno kmetijstvo Slovenije. V zadnjem času je Skupščina SRS razpravljala o kmetijstvu in reformirala stališča, ki služijo kot orientacija in kar je potrebno uveljaviti takoj oziroma v najkrajšem času. 196

Kmetijstvo, posebno pa družbeni sektor, v katerem delam sam, se mora reševati v celoti sistemsko, zato ker vemo, da na področju izvoznih cen ne bo možno kaj pridobiti (sedanje cene živine pri izvozu so 30 % nižje od svetovnih, ampak da je istočasno garantirana cena koruzi daleč nad povprečjem svetovnih cen). Potrebne bodo še temeljitejše analize. Izvoz živinoreje in ostalih kmetijskih proizvodov je pretežno neto izvoz in kmetijstvo ne rabi nobenega idiličnega tretiranja, vendar smatram, da je 7 % retencijska devizna kvota minimalna v odnosu 80—150 %, deviz, ki ga dobijo za svoj izvoz v drugih gospodarskih panogah gospodarstva—industrij e. Vsi, ki proizvajamo meso in ga plasiramo na zahodna tržišča, moramo prebroditi zaščitne carine, prelavmane in tujo konkurenco. Minimalne devize se nam priznajo po uradnem kurzu 12,50 N din. Uvozniki, ki devize kupujejo po isti ceni iz državne blagajne, prodajajo uvoženi material dražje in tako ustvarjajo povečani dohodek. Zato naj se ta ustvarjena deviza vrednoti enako v kmetijstvu kot v industriji. Ne zahtevamo veliko, samo 50 %, rentecijske kvote.

Takrat ko bo kmetijstvo imelo večjo pravico do retencijske kvote, bo prihajalo po logiki ekonomike do vertikalne integracije: proizvodnja, predelava in prodaja, in ne bo potrebno nobenih ekonomskih ali političnih prepričevanj.

Poudaril bi, da mora slovenska družba voditi samostojno politiko do slovenskega kmetijstva, ker je specifično, seveda ob upoštevanju enotnega jugoslovanskega trga.

Menim tudi, da mora naš kongres podčrtati akutnost in hitrejše reševanje problema v kmetijstvu. Nismo samo za resolucije, ampak tudi za konkretna in hitra ukrepanja. Anton Ladava Večkrat smo razpravljali o nekaterih problemih družbenoekonomskega razvoja posameznih krajev. Nikdar nismo govorili o bolj ali manj razvitih v naši republiki. Naše razprave so se največkrat ustavljale ob definiranju posameznih pojavov, in manj ob globalnih odnosih in problemih, ki nastajajo v posameznih krajih. V preteklosti nismo iskali ekonomskih rešitev, temveč smo v okviru republike sprejemali nekatere obveznosti do teh občin, ki so v svojih idejnih izhodiščih pomenile breme, ne pa izgrajevanje moderne družbe. Ob tem smo se skušali distancirati ob nekaterih nacionalnih vprašanjih. Marsikdaj smo pojmovali komunalni sistem preveč poenostavljeno in na tej osnovi so se kasneje pokazali konflikti, ki smo jih skušali hitreje reševati. Dosegli smo pomembne premike v pogledih in načinu reševanja nekaterih problemov na področju šolstva, materialnega in zrdavstvenega stanja borcev itd. Smatram za zelo pomembne procese, ko iščemo najrazličnejša pota in možnosti, realizacije nalog na družbenoekonomskem področju. Zavedam se, da se te naloge kažejo v najrazličnejših oblikah; odvisne so od stopnje družbenoekonomskega razvoja posameznega kraja in od stopnje družbene zavesti, kako probleme družbenoekonomskega razvoja v SR Sloveniji reševati.

Smatramo, da so pri nas še vse preveč prisotni lokalistični pogledi, ki skušajo prevladovati tudi takrat, ko so očitno v nasprotju z družbenimi interesi ali interesi slovenskega naroda. Samo proračunski pogledi na perspektivno reševanje problemov v manj razvitih krajih niso spre197

jemljivi. Mislim, da ne za tistega, ki ta sredstva ustvarja, in ne za tistega, ki jih sprejema, pa čeprav bomo morali tudi perspektivno obdržati nekatere oblike prilivanja sredstev, ker si ne delam iluzij, da bonm lahko v vseh krajih tako razvili ekonomske odnose, da bomo razreševali ta vprašanja na nivoju komune. Sleherna misel ali pa hotenja po enakem razvoju vseh krajev, je le iluzija, ki ne bo realizirana. Obstajajo pa nekatere možnosti za hitrejši gospodarski razvoj teh krajev, in te moramo izkoristiti in realizirati. Da nismo v večji meri izkoristili teh možnosti, je več vzrokov. Med temi je prav gotovo tudi širša družbena skupnost, ki ni znala premagovati ali pa pomagala razreševati nekaterih otroških bolezni družbenega razvoja, ki so se v takih krajih dalj časa zadrževale.

Poskušal bom opredeliti najprej nekatere, ki se pri nas pojavljajo, ki so še prisotne, s katerimi se ZK v tolminski občini ostro spoprijema. Komunisti v tolminski občini smo se jasno in nedvoumno spoprijeli z nekaterimi problemi na področju kadrovske politike. Razvoj samoupravljanja je ustvaril pogoje za izredno dinamičen in vsestranski napredek v proizvodnji in oblikovanju socialističnih proizvajalnih odnosov. Takšne uspehe je spremljal in spodbujal razvoj novih, čedalje bolj demokratičnih oblik socialističnih proizvodnih odnosov, ki se v pogojih doslednega uveljavljanja razdelitve dohodka po delu oblikuje kot izredno važen faktor naraščanja matrialne blaginje družbe. Ob vzporednem in intenzivnem razvoju komune, kjer se v najbolj konkretnih oblikah kaže neposredna odvisnost in pogojenost napredka v delovni organizaciji, nastajajo kot značilnost in logična posledica globalnih materialnih preobrazb, ki terjajo podrobna proučevanja in smele ukrepe. Naš nadaljnji razvoj je v marsičem odvisen prav od tega, ali smo in ali bomo sposobni uvideti obseg in težavnost vseh problemov, ki so pogoj za razvoj, kakor tudi, ali bomo znali nanje pravočasno in pravilno reagirati. Pomanjkanje sposobnih strokovnih kadrov je eden izmed poglavitnih vzrokov, da ne znamo pravočasno in pravilno reagirati na družbenoekonomska gibanja in izkoristiti tistih ekonomskih pogojev, ki jih naša občina ima. Torej je pred člani ZK ogromna naloga, borba za izboljšanje kadrovske strukture in borba proti nekaterim negativnim idejnim pogledom na razvoj kraja. Predvsem se kažejo v določenem krogu ljudi, da za tako stanje, počasen razvoj in težaven položaj niso v delovni organizaciji prav nič krivi, ampak le družba, ki z instrumenti ne zna razvoja tako regulirati, da bi se razvijal skladno in hitreje. Mislim, da ni potrebno posebej poudariti, kako nevarna so taka izhodišča in to zaradi tega, ker demobilizirajo ljudi v delovni organizaciji od lastnih nalog in odgovornosti in usmerjajo poglede drugam, samo na lastne probleme ne. Ta dva elementa, ki sta v medsebojni zvezi, struktura kadrov in pogledi na družbenoekonomski razvoj, vplivata, da ne moremo izkoristiti vseh možnosti v komuni. Da ob tem primanjkujejo še nekatere druge lastnosti gospodarjenja, ni treba posebej poudarjati. Z izboljšanjem kadrovske strukture se nedvomno premagujejo tudi taki pogledi. To pa je predpogoj, da postavimo na trdno osnovo rast gospodarstva.

Ko razglabljamo o teh problemih in protislovnih odnosih, ki se kažejo na tem prostoru, je treba šteti med pomembne vzroke tudi odsotnost podrobno izdelanega regionalnega plana. To je opazno prav pri obravnavi problemov manj razvitih občin. Na žalost in v našo škodo niso še dokončno določene ekonomske funkcije Gornjega Posočja, kot več

198

ali manj zaključene regije v gospodarskem razvoju Slovenije. Prav zaradi prešibkega poznavanja razvojnih možnosti obravnavanega prostora, ki je posledica odsotnosti z regionalnih aspektov zasnovanega razvojneg aplana, smo ostali na taki stopnji ekonomskega razvoja, da moramo nekatere družbene probleme reševati s prilivanjem sredstev. Mislim, da je naloga regionalnega plana Slovenije, da med drugim vsestransko prouči in nakaže razvojne možnosti posameznega območja in mu določi mesto in vlogo v okviru gospodarskega razvoja Slovenije.

Ob tem pa moramo zasledovati ta cilj, razvijati in pospeševati v komuni tiste gospodarske dejavnosti, za katere so najugodnejši razvojni pogoji in ki ustrezajo nacionalni in mednarodni delitvi dela. Nepoznavanje razvojnih možnosti v teh dimenzijah in odsotnost konkretnih programov razvoja delovnih organizacij je vzrok, da kapital, tako domači kot tuji, v teh krajih ne vidi koristi. Nekateri konkretni programi to dejstvo potrjujejo, saj se ob interesantnem programu pojavi več vlagateljev, ki so pripravljeni vlagati v te kraje. Čeprav je eden od osnovnih elementov razčiščen programski razvoj in na tej osnovi vlaganje kapitala, pa pri nas tudi ta institucija ni še povsem izoblikovana. Principialno menim, da je ta oblika razvoja tista, ki bo v gospodarski razvoj teh krajev prinesla vse elemente dobrega gospodarjenja, kar mora biti v interesu celotne nacionalne skupnosti.

Dosedaj smo z najrazličnejšimi predpisi sprejemali nekatere rešitve, ki so povzročale najrazličnejše komentarje in pod prizmo solidarnosti smo uspeli prelivati sredstva. Ne trdim, da tega tudi v bodoče ne bo, saj ni mogoče ob problemih, ki se pojavljajo v posameznih občinah, uravnilovsko reševati te zadeve. Toda bistvo pri tem je, da bo nacionalna skupnost vedela, za katere zadeve in zakaj preliv sredstev. Ce ni ekonomskih osnov razvoja, bomo iskali drugačne rešitve v samem komunalnem sistemu in finaciranju dejavnosti, ki jih posamezna občina ni sposobna, a jih je dolžna.

Na osnovi tega smatram, da bosta v bodočem urejanju in razvoju komunalnega sistema morala priti jasneje do izraza dva elementa: 1. Razčiščene možnosti gospodarskega razvoja in seveda na tej osnovi reševanja vseh vprašanj, ki nastopajo v komuni. Tako da se tista komuna, ki danes še nima take ekonomske moči, postopoma osvabaja odvisnosti prelivanja sredstev, ker bo sama ustvarila pogoje normalnega reševanja problemov, ki nastajajo v komuni. Če pa bomo hoteli to razčistiti, potem moramo naša razmišljanja in konkretne odločitve usmeriti v te probleme.

2. Solidarnostni odnos tam, kjer programske študije ne bodo dale rezultatov in izhodišč za samostojnejše reševanje problemov. Ti dve relaciji sta pomembni in na teh osnovah moramo utrjevati in razvijati tudi te probleme v slovenskem narodu. Ponovno pa moram poudariti, da nam bodo prinesli zadovoljive rezultate samo jasno oblikovani ekonomski odnosi. Taka izhodišča terjajo polno ustvarjalno angažiranost kadrov in borbo z nekaterimi idejno deformiranimi pogledi na odgovornost ljudi v teh krajih do razvoja. V tej borbi je mesto člana ZK, da se spoprime z vsemi tistimi pogledi, ki čakajo na rešitve od zunaj in demobilizirajo lastne ustvarjalne sile k napredku. Taka orientacija pa seveda obvezuje tudi nacionalno skup199

nost, da v okviru sistematskih rešitev izpopolni že sedaj postavljene potrošniške odnose. Naš cilj je, da ustvarimo bogato družbo, in to bogastvo je tudi tam, kjer ga danes še ne vidimo.

Pri nas, v naši komuni smo se za to pot jasno in nedvoumno odločili. Na eni strani vodi ZK bitko za ustvarjalno angažiranje vseh progresivnih sil v razvoju komune, za polno odgovornost za premagovanje nekaterih protislovnih odnosov, ki se kažejo v tem, da ustvarjamo nizek dohodek, ker nimamo dovolj sposobnih kadrov, teh pa nimamo, ker so manjša sredstva za osebne dohodke. Osebni dohodki pa so nizki, ker ni sposobnih kadrov. Tako se ta krogotok ponavlja iz leta v leto. Pri izdelavi dolgoročnega koncepta razvoja naše republike moramo razvoju manj razvitih občin dati poseben poudarek, tako da bomo videli, kakšno je njihovo mesto in kaj lahko razvijamo. Tudi nacionalna skupnost se ne sme oddaljiti od problemov, ki le bremenijo celotno skupnost. Hočemo biti ustvarjalni in produktivni; s skupnimi napori bomo to dosegli. Cene Matičič Ob ugotavljanju, da smo preživeli in prebrodili najhujše obdobje recesije in stagnacije v našem gospodarstvu, smo lahko bolj ali manj zadovoljni. Izgleda namreč, in kazalci nas v tem hrabre, da je najhujše obdobje recesije za nami in da smo že dosegli točko, ob kateri se prične ponovno gospodarska rast. Nekateri celo trde, da bo ta rast dokaj nagla in hitra. Mislim, da je bolje ostati zmeren in se zadovoljiti s sedmimi ali osmimi pikami, kot to predvidevajo dokaj realne analize naših odgovornih institucij. Želo nepravilna je naša navada, da že ob kolikor toliko normalni rasti našega gospodarstva pričnemo popuščati v raziskovanju elementov perspektivnega razvoja našega prostora.

Tako se pač dogodi, da se vse velike in perspektivne besede o dolgoročnem razvoju slovenskega prostora, o komparativnih prednostih in o vsem tem, kar nas prav sedaj, ko postopoma izhajamo iz stagnacije, še vedno pasionira in impresionira, prične se pozabljati in spravljati v predale trenutnega zadovoljstva in kasnejše pozabe, češ stvar bo tako in tako ponovno sama stekla in se tudi sama uredila. Inercija lažnega »zadovoljstva nad doseženim« lahko postane prijetna prilika, da se pasiviziramo in zadovoljimo z mislijo: »Ostanimo na trdnih tleh, kaj bi brskali in tipali v neznano.« Verjetno je res, da nekoliko karikiram, je pa tudi nedvomno res, da smo močno nagnjeni k ohranjevanju starega in dokaj težavno prilagodljivi h kreiranju novega boljšega, racionalnejšega in smotrnejšega za celotni slovenski prostor. To so seveda splošne slabosti, ki jih komunisti ne smemo poznati, še več — izgnati jih moramo prav povsod, kjer se pojavljajo. Tisto malo let, kar se ukvarjamo s srednjeročnimi in daljnoročnimi načrti razvoja naše republike, smo že neštetokrat govorili in pisali o komparativnih prednostih naše dežele.

Mislim, da je treba najprej le omeniti, da je na razvoj slovenskega gospodarstva v polpretekli dobi vplivalo več faktorjev, ki so bili tudi menjajočega pomena, ki ga je narekovala geografska lega. Tudi razvojna pot našega gospodarstva po vojni je nemalokrat izhajala iz že obstoječih obratov. Ker smo proizvodnjo močno pospeševali, smo 200

obstoječe kapacitete tudi kaj hitro izkoristili. Tako doseženi rezultati so nam na ta način dokazovali, da imamo poleg manufakturne proizvodnje tudi močan industrijski potencial. In ker so domala vsi perspektivni programi Slovenije bazirali na programih raznih podjetij, je treba tu iskati vzrok, da še danes nimamo jasne usmeritve svojega razvoja.

Slehernemu Slovencu bo jasno, da razen živega srebra, svinca in nekaj uranove rude nimamo tako omembe vrednih naravnih bogastev, ki bi našemu gospodarstvu mogli vtisniti lastno fizionomijo. Isto velja tudi za premog, ki v svetovnem merilu izgublja na pomenu. Čeprav vodni energetski viri še niso docela gospodarno izkoriščeni, tudi z gradnjo hidroenergetskih objektov ne bomo mogli zagotoviti perspektivnih zahtev po energiji. To pomeni, da bo Slovenija navezana na uvoz nafte, verjetno pa tudi zemeljskega plina. Razvoj kmetijstva, predvsem hmeljarstva, sadjarstva, delno pa tudi prav tako ne moremo prištevati med bistvene komparativne prednosti naše dežele. Razvoj kmetijstva, predvsem hmeljarstva, sadjarstva, delno pa tudi živinoreje in krompirja, moremo smatrati le kot del našega gospodarstva, ki lahko služi kot osnova za ožje slovensko gospodarstvo in kot podlaga za razvoj turizma.

Kje so torej naše bistvene komparativne prednosti? Kot mnogi drugi jih tudi jaz vidim v naslednjem:

1. Geografski položaj Slovenije je brez dvoma največja naravna dobrina, ki jo imamo.

Čeprav je bila Slovenija že od nekdaj križišče trgovskih poti med severom in jugom ter vzhodom in zahodom, pa te vloge za svoj lasten gospodarski dvig ni mogla nikdar izkoristiti. Naše ozemlje je najprimernejši dostop v srednjo' Evropo, tega so se zavedali Rimljani, to je izkoriščal Napoleon, na to je mislil Churchill, ko je govoril o jadranskih vratih v srednjo Evropo. Vsaj do nedavnega pa te bistvene komparativne prednosti, ki nam jo nudi sama narava, zaradi neizdelanih konceptov po dolgoročnem vključevanje našega gospodarstva v mednarodno delitev dela, nismo poznali niti ne pravilno vrednotili.

Gradnja modernih cestnih magistral iz zahodne Avstrije v Italijo, iz vzhodne pa preko Zagreba na Jadran, neizdelana stališča do naftovodov in plinovodov, ki bi lahko tekli čez naše ozemlje in mnogi poizkusi prometne izolacije naše dežele, so konkretni primeri te trditve in nedvomni indikatorji tako imenovanega poizkusa osamitve našega ozemlja na eni strani, s tem pa tudi ogrožanja naše eksistence na drugi strani. Jasno je torej, da funkcioniranje modernega gospodarstva, ki ga poizkušamo realizirati, življenjsko vzeto ne more več mimo zanemarjanja in zapostavljanja tega geopolitičnega položaja Slovenije. Prav ta mora postati osnovni faktor, temeljna komparativna prednost, na kateri je treba graditi naš daljnoročni razvojni koncept slovenskega prostora.

Ob tem se prav gotovo strinjam z mislijo * tov. Ervina Kržišnika, ki trdi, da obstaja realna možnost, da postane Slovenija jugoslovanski in evropski servis, se pravi nosilec pomembnih in pri nas še slabo raz201

vitih dejavnosti kot so transport, skladiščenje, parkiranje, predelava, dodelava, mednarodna trgovina, posredovanje na relaciji sever—jug in vzhod—zahod itd., ki presegajo slovenske potrebe in omogočajo izrabo tako imenovane »mednarodne diferencialne rente«.

2. Delovna sposobnost, industrijska tradicija, karakteristična pridnost in umska kapaciteta slovenskega delovnega človeka. O tej prednosti bo nedvomno dokaj več razmišljanja in razglabljanja v ideološki komisiji našega kongresa.

Iz vsega navedenega je razvidno', da bi moral biti programski razvoj slovenskega gospodarstva tesno vezan na morje, na širše obalno področje in na njegovo povezavo z zaledjem. Koprski gospodarski kompleks bi lahko zadovoljil večini zahtev takega gospodarskega programa Slovenije, in to je prav zaradi železniške povezave in funkcionalnega pristanišča. Razvoj pomorstva, razširitev terciarnih dejavnosti in naše bazične predelovalne industrije na eni strani, ter povezavo z ustrezno smeritvijo ostalega jugoslovanskega ter avstrijskega, češkega in madžarskega gospodarstva na drugi strani, bi biilo treba upoštevati pri usmeritvi slovenskega gospodarstva v perspektivi. Da bomo bolj ali manj dopolnjevali gospodarske funkcije tega dela Evrope, nam mora biti popolnoma jasno, opirajoč se na izredno geopolitično lego.

Da pa se ob tem istočasno izpostavljamo' raznim hegemonističnim težnjam po vključevanju naših potencialov v njihov okvir, prav tako ne smemo pozabiti. Borba, da bomo ob tej mednarodni delitvi dela ohranili svoj nacionalni prostor in svoj lastni slovenski »jaz«, nam mora biti prva med vsemi primarnimi nalogami in usmeritvami.

Jože Varga Ko na VI. kongresu ZKS z vso odgovornostjo razpravljamo o nadaljnjih izhodiščih naše družbene in gospodarske reforme, se zavedamo nasprotij, ki se nam pojavljajo v tem procesu objektivno pa tudi subjektivno.

Zdi se mi, da so še vedno preveč prisotne nekatere težnje, ki se slišijo ob konceptu nadaljnjega družbenoekonomskega razvoja Slovenije v tem, da se naj vsi ekonomski problemi razrešujejo samo v tržno blagovnih odnosih in da nima kaj opraviti v tem področju organizirana družba. CK ZKS je sprejel temeljna idejnopolitična načela za izdelavo programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije. V celoti se strinjam s sprejetimi načeli in smatram, da je nujno, da na osnovi teh načel čimprej pridemo do osnovnega koncepta nadaljnjega razvoja gospodarstva Slovenije.

Toda ob vsem tem pa moti nas komuniste iz perifernih območij Slovenije, da ni ne v teh stališčih niti v kongresnem materialu ničesar povedanega o razvitih območjih ter o vključevanju teh v slovenski družbenoekonomski program. Zdi se mi, da se bojimo priznati, da imamo nerazvita območja tudi v Sloveniji. Ne želim polemizirati o tem, opozarjam samo na diskusijo tov. Lanščaka, delegata iz M. Sobote, ki je dovolj konkretno in jasno nakazal probleme, ki se pojavljajo v nerazviti komuni in odprl nekaj vprašanj,

202

za katere moramo vedeti in biti pravični in socialistični, ko kreiramo naš bodoči gospodarski razvoj. Ob dejstvu, ko> se škarje med ekonomsko razvitimi in nerazvitimi občinami še širijo v Sloveniji, bi bilo umestno, da se začnemo dogovarjati in sodelovati na relaciji občina—rebulika na osnovi, naj se hitreje krepi materialna osnova manj razvitih območij.

Ne iščemo pomoči v dotacijah, nismo za politične investicije, iščemo pomoči v obliki kreditov, pomoči od znanstvenih institucij, s tem da razvijamo tiste dejavnosti, ki imajo pri nas pogoje na nadaljnji razvoj v slovenskem in jugoslovanskem konceptu.

Zato predlagam, da se resolucija dopolni s pripombami, da je treba posvetiti nerazvitim območjem večjo pozornost in skrb kot doslej in jim materialno pomagati pri hitrejšem odpravljanju prevelikih razlik med razvitimi in nerazvitimi območji. To solucijo narekuje sedanje šibko materialno stanje, ki povzroča neenakopravni materialni položaj nerazvitih komun pri reševanju družbenih služb, kot je šolstvo, in druge družbene dejavnosti. Od tod tudi upravičena zahteva večine slovenskih občin, naj se sredstva za financiranje šolstva zbirajo na nivoju republike in po dogovorjenem enotnem kriteriju delijo na vse šole, tudi na osnovne. To ni le zahteva prosvetnih delavcev, kot nekateri menijo, ampak tudi nas članov kolektivov gospodarskih delovnih organizacij in vseh občanov, kjer te prevelike razlike v sredstvih med posameznimi šolami povzročajo tudi negativne posledice pri znanju otrok, ker niso , šole primemo opremljene za didaktično metodo pouka, kot v materialno dobro stoječih komunah. Zato se moramo v celoti strinjati z ugotovitvijo, ki je bila izrečena danes, da se Slovenija ne bo družbeno hitro razvijala, če je razbita na posamezna mala območja. Potreba po enakomernem in enako kvalitetnem prenašanju znanja in znanosti je nujni pogoj za skladen razvoj naše skupnosti.

Livjo Čotar Želel bi se dotakniti vprašanja združevanja oziroma integracij manjših podjetij, v kakšnem sem kot delavec tudi zaposlen, k večjim ali več manjših podjetij skupaj. Vsekakor je integracija pozitivna v sedanji stopnji našega razvoja v gospodarstvu, ker se z združenimi močmi in sredstvi lahko več vlaga v razširjeno reprodukcijo in modernizacijo proizvodnje. Kljub temu je mnogo primerov neuspelih integracij, ker nastajajo trenja in nezadovoljstva v kolektivih. Vzrok temu je neobveščenost kolektiva o rezultatih in dosežkih v večji gospodarski organizaciji. Velika podjetja, Id pritegnejo manjša, se čutijo popolni gospodarji vseh sredstev in ne smatrajo' za svojo dolžnost, da bi seznanjala manjše kolektive z vlaganjem in s porabo' teh sredstev. Manjša integrirana podjetja dobijo občutek, da ne razpolagajo z ničemer več in da je bilo bistvo integracije le to, da so prišli do njihovih sredstev. Manjša podjetja se pa nad ustvarjenimi sredstvi čutijo gospodarji, ker vedo in se zavedajo, s kakšnimi težavami in napori so do teh sredstev prišla. V integraciji se sredstva delijo v neki oddaljenosti. Delavec kot neposredni proizvajalec dobi občutek manjvrednosti samoupravljavca. So tudi primeri, da se z integracijami ukinejo delovna mesta in tako nastaja nezaposlenost. V teh primerih bi morala integrirana podjetja skrbeti za pridobitev tržišča, da se poveča proizvodnja in razširi asotrtima. S tem bi dosegli nasprotje nezaposlenosti, to je odpiranje no-

203

vih delovnih mest. Kot sem že omenil, je integracija pozitivna, vendar bi iz lastnih izkušenj predlagal, da so naši predpisi oziroma zakoni taki, da integrirana podjetja še naprej ugotavljajo ločeno celotni dohodek, strošek in neto dohodka, kar pomeni, da ostanejo * na samostojnem obračunu. Vsekakor je samoupravljanje konkretnejše in aktivnejše v takem obratu, ki ima samostojni obračun, ker samoupravni organi v teh primerih sami ugotavljajo in delijo dohodek. So * tudi gospodarske organizacije, ki pristopajo k takim integracijam z raznimi obljubami, ki se v večini primerov ne uresničujejo in se s tem izgubi vsako zaupanje v tako vodstvo. Rezultat tega razmerja v integriranem podjetju gre le v škodo uspeha poslovanja. Prepričan sem, da je želja manjših integriranih kolektivov, da se po integraciji njihovo samoupravljanje okrepi ali vsaj ostane tako kot je bilo, ne pa, da se ga zatre. Zdravko Krvina Želel bi spregovoriti o nekaterih problemih odgovornosti v naši družbenosamoupravni praksi. Odgovornost je sestavna in bistvena prvina samoupravne socialistične demokracije, socialističnega družbenega sistema in eden poglavitnih dejavnikov družbenega napredka; to je napisano tudi v kongresni resoluciji, vendar mislim, da v resoluciji ni zadosti obdelan in niso zadosti nakazana izhodišča in stališča Zveze komunistov do tega fenomena. Smatram pa, da so komunisti nosilci tega družbenega fenomena v naši samoupravni socialistični družbi in ne nazadnje, če hočemo * izbojevati bitko za družbeno in gospodarsko reformo.

Mislim, da gre v naši samoupravni socialistični praksi za moralne, politične in strokovne odgovornosti na raznih nivojih našega družbenega življenja.

Ne bom obravnaval tega problema na konkretnih problemih našega družbenega razvoja, ampak je treba dati temu fenomenu vidno mesto v poglabljanju samoupravljanja in razvoja socialistične demokracije in stalno prisotnost pri razreševanju gospodarskih, političnih in drugih vrednot naše družbe. Še posebej bi želel opozoriti, da ne gre za odgovornost v administrativnem smislu ali za vračanje na staro, temveč da gre za samoupravno odgovornost na posameznih družbenih nivojih od samoupravnega organa, samoupravljavca in najširše družbenopolitične skupnosti na vseh področjih družbenega življenja. Gre za jasno opredelitev kolektivne in osebne odgovornosti. Kot rečeno administrativni sistem v začetni fazi velikokrat ustvarja videz urejenosti in smotrnosti; gotovo je v takem sistemu tudi lažja kontrola in sankcioniranje posameznih nepravilnih in neodgovornih odločitev. Seveda pa moramo k temu takoj dodati, da je v tem sistemu zamrznjeno veliko iniciativ in spodbud, zato je tak sistem neučinkovit. Skratka naš sistem samoupravljanja je tak, da so nepravilnosti bolj vidne, zato tudi nekateri smatrajo *, da odgovornosti ni, oziroma da ta odgovornost ni v dovoljni meri izdiferencirana na posameznika ali skupinsko, kolektivno ter da ni dovolj sankcionirana.

O tem problemu odgovornosti v samoupravni družbi je bilo pri nas v zadnjem času veliko izgovorjenega in napisanega. Bilo je napisano tudi v resoluciji te seje. Želel bi le vzpodbuditi druge delegate kongresa, da spregovorijo o problemu odgovornosti in da bi v končnem

tekstu resolucije dobil ta problem vidnejše mesto in pa, da bi razpravo nadaljevali tudi na drugih nivojih in da bi bila stalno prisotna pri odločanju družbenih zadev v naši skupnosti. Mislim, da bi morala biti odgovornost v okvira samoupravnih organov v gospodarstvu, v družbenih službah, predvsem pa v znanstvenoraziskovalnih zavodih in institutih elementaren in vedno' prisoten pogoj. Po mojem mišljenju se odgovornost postavlja za konkretne ljudi in za konkretne razmere. Prav tu se mi zdi, da stvari niso izdelane in dodelane, čeprav si ne ustvarjam iluzij, da je možno dati za to recept ali napotila. Vendar pa menim, da se da konkretneje postaviti odgovornost, za kar tudi posameznik-upravljavec, team ah kolektivni organ nosi odgovornost. Za vsako stvar, ki je nova in je bilo pri njej napravljeno kaj nepravilnega, neučinkovitega, premalo premišljenega, mora biti kdo kriv, kdo ali skupina, ker se drugače ne more in ne da vzpostaviti reda v neki družbi.

Ugotavljanje odgovornosti post festum, ko je stvar že napravljena, in iskanje krivca je zame dejanje, ki je zamujeno vsaj za konkretni primer, seveda lahko ga koristimo kot prakso. Postavlja pa se draga plat odgovornosti, ki je za ljudi — komuniste, vodilne in strokovne osebnosti važnejša in bistvenejša. Ta odgovornost samoupravljavca, samoupravnega organa, strokovnega teama ali kolektiva je večja, če gre za variantne odločitve, za nek gospodarski ali drugačen ukrep v naši družbi. Ob odločanju variantnih predlogov in izbiranju najboljšega pa je povezan določen riziko, o katerem smo se v naši samoupravni družbi premalo posvetovali, premalo diskutirali. Zato mislim, da je problem rizika v odgovornosti posameznika in kolektiva prisoten, ker absolutne in čiste odgovornosti ni. Treba je postaviti to obravnavo v sfero znanosti, da najdemo tam temeljna izhodišča za problem. Prav s te strani je dostikrat največ pripomb o neodgovornosti in neodgovornem razreševanju problemov v naši dražbi. Problem odgovornosti v delovni organizaciji, občini ali širši družbenopolitični skupnosti ni le v tem, da problem razrešimo zadovoljivo, ampak tudi, da bi pri variantnih odločitvah morali vzeti kot osnovo to, kako se da problem najoptimalnejše rešiti in iz njega doseči najboljše rezultate.

Ne vem, če sem v svojem izvajanju dovolj jasen, ampak menim, da odgovornost komunista v avandgardnem smislu ni le v tem, da neko odločitev doseže v zadovoljivi ravni in s tem pred družbo ali kolektivom zadovolji sebe in kolektiv, da je problem do neke stopnje rešen, ampak smatram, da prav v izbiranju in iskanju raznih variantnih odločitev poiščemo tisto, ki je najboljša. Zato se mi zdi, da bi morali stimulirati pri odločanju posameznike, strokovne teame, ki imajo osebne kvalitete, strokovnosti in smelosti za odločanje posameznih rešitev, ki so za boljše, ki so najoptimalnejše. Odgovornost za optimalne učinke pri razreševanju raznih problemov nosi znanost, njeni dosežki in njeno> prilagajanje v praksi. Ti bi morali doprinesti k formiranju takih odločitev na osnovi znanstvenih dosežkov in oblik razpravljanja posameznih problemov. Moje mišljenje je, da smo v politiki in še posebno v politiki Zveze komunistov Slovennije oziroma Jugoslavije komunisti tisti, ki se moramo boriti za politiko optimalne odgovornosti. Znanost pa naj bo tista, ki naj skupno z družbenimi izhodišči da temelje za razčiščevanje tega problema. 205

Anton Čebin

Rad bi opozoril na dva problema, ki nista še trajnejšega značaja, gledano časovno, čeprav pridobivata na pogostnosti, pojavljata se torej občasno, lokacijsko različno, dimenzijsko neenako našemu delavskemu samoupravljanju, še zlasti pa nam komunistom napravita vsakokrat bolj ali manj viden madež in neke vrste razvrednotenje vsakodnevnih prizadevanj. Teh dveh problemov kongresno gradivo in referati posebej ne omenjajo, mislim pa, da velja tudi njima posvetiti nekoliko besed in naj bi bila predmet obravnave v kongresnem obdobju. Prvi problem, na katerega bi rad opozoril, so prekinitve dela, ali kot pravimo po domače, stavke — štrajki. Pravimo, da so stavke ena izmed oblik sredstev delavskega razreda za borbo proti kapitalistom, izkoriščanju, socialnim krivicam itd., ali drugače in mileje povedano, izraz nezadovoljstva določenih socialnih kategorij, določenih skupin ljudi. Stavke so torej organiziran izraz stopnje nezadovoljstva. Če je temu tako, potem se nam vsiljuje resno vprašanje, kaj pa prekinitve dela v samoupravljavski družbi? Prav gotovo je to deformacija oz. pojav v sistemu samouprave, kateremu še nismo posvetili dovolj pozornosti in segli do njegovega izvora. Tu bi lahko prav tako rekli, da gre za izraz stopnje nezadovoljstva določenih skupin delovnih ljudi. Če nam je v posameznih primerih znan predmet (prenizki osebni dohodki, drugi kolektivni zahtevki), pa nam običajno ni znan objekt, kajti naše samoupravljanje in naše družbeno’ upravljanje ne moreta prenašati takih infiiltriranih deformacij. Menim, da so bila dosedanja opravičila za prekinitve dela v posameznih primerih na precej šibkih nogah. Gotovo se s tem problemom podrobneje ukvarjajo naši sociologi in drugi, vendar mislim, da pa bodo morali Zveza komunistov in komunisti na svojih delovnih mestih v delovnih organizacijah storiti vse potrebno, seveda skupaj z organi upravljanja, da bodo prekinitve dela izginile z dnevnega reda. Samoupravljavci se morajo medsebojno dogovoriti o aktualnih zadevah v posamezni delovni skupnosti, komunisti pa naj bodo nosilci takih pobud, ne pa dopuščati, da si posamezni delovni kolektiv išče rešitve tam, kjer jih ni, ali pa, da najdejo plodna tla elementi, ki so samoupravi povsem tuji in nasprotni. Pri teh deformacijah smo seveda imeli vedno dvojno škodo — politično in ekonomsko. Če ta pojav, ki je pri nas sedaj star dobrih deset let, pogledamo skozi dinar, vidimo, da so prekinitve dela povzročile že precejkrat politično, gospodarsko^ in moralno škodo našim delovnim ljudem. Med izpopolnitve samouprave po organizacijski in kvalitativni strani spada torej prav gotovo odprava te, le na preskok nakazane deformacije.

Znano je dejstvo, da sta NOB in naša revolucija bili odločilnega pomena pri nastajanju in nastanku družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi oziroma sredstvi za delo na eni strani ter nastanku socialističnih proizvodnih odnosov na drugi strani. Na taki, novi podlagi so delovni ljudje Slovenije in Jugoslavije zastavili razvoj našega gospodarstva in s tem tudi razvoj naše samouprave. Kadar govorimo o samoupravljanju ali o njem razglabljamo, imamo običajno pred seboj predstavljeni dve bistveni komponenti, namreč samoupravljavca kot proizvajalca in gospodarstvenika oziroma človeka, ki smotrno proizvaja in upravlja, ter družbeno lastnino delovnih sredstev kot abstraktum, ki nas še vedno nehote rada zavaja zaradi podzavestnega akcenta na lastnini. Mnenja sem, da je prav abstraktum družbena lastnina, ki je sicer pri nas še vedno predmet razprav, mnogo premalo razumljiva samoupravljavcem. Posledica tega je vprašanje od206

т

nosa do delovnih sredstev ter reprodukcija le-teh, čeprav imamo to na grobo urejeno z zakonom. Iz načel našega samoupravnega socializma izhaja, da lastnina sama po sebi ne pomeni osnove za prisvajanje. Lastnina nad sredstvi za delo kot pojem prisvajanja izgubi vsako vrednost, čim povemo, da le-to posedujejo samoupravljavci, z njo razpolagajo in upravljajo. Mislim, da je prav v tem naša elementarna podlaga za nenehno integriranost delovnih sredstev in opredmetenega dela po proizvajalcih in da se družbeni značaj lastnine nad sredstvi za delo zrcali prav v tem, ker je dano zagotovilo, da so sredstva za delo dana v upravljanje in gospodarjenje delovnim ljudem, ki na njih delajo in da prav oni v celoti prisvajajo rezultate svojega dela, skrbijo za enostavno in razširjeno reprodukcijo teh sredstev ter za svojo življenjsko eksistenco. Iz tega sledi, da bi bilo potrebno samoupravljavce pobliže seznaniti z vprašanjem družbene lastnine na delovnih sredstvih v vseh panogah gospodarstva, s tem pa bi zagotovo odpadle polemike o producentskih dividendah, kakor tudi dileme o sprejetih principih delitve doseženega dohodka po vloženem delu. Istočasno bi s tem dosegli tudi drug učinek, namreč postopno odpravo mnenja prenekaterih, češ, zasebna in osebna lastnina je moja skrb, družbena lastnina na teh ali onih sredstvih ali pravicah pa naj bo in je skrb drugih. Tak odnos do družbene lastnine sredstev je spravil naše slovensko gospodarstvo in slovensko skupnost že ob težke težke milijone in skoraj brez odgovornosti. Bogdan Birsa V svoji razpravi bi se rad dotaknil nekaterih stvari in kot prve, zakaj smo v obdobju med kongresoma imeli neko, mrtvilo v organizaciji ZK. To, da smo prešli iz centralnega vodenja, ko smo nastopali kot ZK na raznih forumih, na delo ZK, ko se mora vsak član ZK na svojem delovnem mestu ali v raznih organih, kjer sodeluje, boriti za uresničevanje naših ciljev, je pomenilo velik preobrat, v katerem se mnogi člani niso znašli, niso se mogli otresti starih metod dela in so tako odstopili. V drugem primeru so mnogi klonili, ker niso mogli več nastopati pod okriljem ZK in so imeli premalo podpore ostalih članov, nemalokrat pa se je zgodilo,, da so stali v manjšim. Stalna borba — ugotavljanje raznih nepravilnosti, ki se pa niso odklanjale, so imele za posledico, da so člani izstopali iz vrst ZK, kjer niso več videli možnost svojega udejstvovanja ali pa ni bilo rezultatov njihovega dela. Tako so se naše vrste redčile. Naša ZKJ uživa velik ugled v svetu, kjer smo ubrali vedno pravo pot, kar gre predvsem zahvala tov. Titu. Če pa pogledamo, malo v naše delovne organizacije, bomo verjetno ugotovili, da mnogokrat ne uživamo takega ugleda kot smo ga deležni izven naših meja.

Ko pogledamo, zakaj je temu tako, bomo ugotovili, ali da so komunisti premalo aktivni ah pa, da prihaja tam do raznih nepravilnosti, ki jih niti komunisti ne razčiščujejo ah pa so celo sami soudeleženi. Če je šlo za uglednejše ljudi, nismo stvari razčistili do kraja, temveč smo skušali stvar zakriti in odgovornega razrešiti, čez čas pa se je pojavil na nekem drugem kraju na še odgovornejšem mestu. Seveda so tako izgubili zaupanje tudi sami komunisti. Potem pa še neupravičeno bogatenje na eni strani, na drugi strani pa socialni problemi, kar nikakor ni v korist ZK niti naši družbi. Tovariš Tito je nekajkrat ostro napadel te stvari in zahteval, da se razčistijo', da se ugotovi, od kod nekaterim toliko materialnih dobrin. Vendar se ni veliko naredilo. Nekje so odpovedale inšpekcije, nekje davkarija itd. Tudi povezava med CK in 00 ZK je slaba. Smatram, da bi moralo biti veliko več medsebojnih stikov, izmenjav mnenj ter iskanja skupnih rešitev v praksi. V resoluciji ni težko napisati, da mo-

207

rajo biti komunisti nosilci naprednih idej v družbenopolitičnem življenju in razvijanju samoupravnih odnosov, da pa je v praksi to veliko težje izvajati in da mora biti veliko sodelovanja, izmenjav mnenj, izkušenj in samopožrtvovanja — tega pa smo se že odvadili.

Pri tem ne gre samo za komuniste, ampak tudi za druge državljane. V svoji razpravi bi se rad dotaknil nekaterih stvari in kot prve, zakaj smo v obdobju med kongresom imeli neko mrtvilo v organizaciji ZK. To, da smo prešli iz centralnega vodenja, ko smo nastopali kot ZK na raznih forumih, na delo ZK, ko se mora vsak član ZK na svojem delovnem mestu ali v raznih naših ciljev, je pomenilo velik preobrat, v katerem se mnogi člani niso znašli, niso se mogli otresti starih metod dela in so tako odstopih. V drugem primeru so mnogi klonih, ker niso mogli več nastopati pod okriljem ZK in so imeli premalo podpore ostalih članov, nemalokrat pa se je zgodilo, da so, stali v manjšini. Stalna borba — ugotavljanje raznih nepravilnosti, ki se pa niso odklanjale, so imele za posledico, da so člani izstopali iz vrst ZK, kjer niso več videli možnosti svojega udejstvovanja ali pa ni bilo rezultatov njihovega dela. Tako so se naše vrste redčile. Naša ZKJ uživa velik ugled v svetu, kjer smo ubrali vedno pravo pot, kar gre predvsem zahvala tov. Titu. Če pa pogledamo malo v naše delovne organizacije, bomo verjetno ugotovili, da mnogokrat ne uživamo takega ugleda kot smo ga deležni izven naših meja. ZK je po dogodkih na Češkoslovaškem spet malo bolj zaživela. Naša obsodba okupacije te države in naše odločno stališče do tega problema je ponovno dvignilo ugled partiji. Mnogi so postali člani partije, toda če ne bomo tako odločni in vztrajni pri svojem delu, pri izvajanju sprejetih nalog, bomo čez čas spet ugotovili, da se naše vrste redčijo.

Kot drugo bi želel spregovoriti nekaj o našem samoupravljanju. Smatram, da je in da mora biti naš cilj razvijanje samoupravljanja. Da pa moramo sproti razčiščevati določene probleme. Ne mishm tu na tista določila, okrog katerih se sedaj na vehko razpravlja, ah naj bo v zvezni ali republiški ustavi napisano' to, kakšne samoupravne organe imamo, po drugi strani, kaj naj določajo zvezni, kaj republiški zakoni in kaj naj določajo statuti podjetja. Občutek imam, da bomo prišli do tega, da bomo imeli vsemogoče samoupravne organe in da bomo morah — predno se bomo lahko z nekom pogovarjali ah razpravljali — na samoupravni bazi, preštudirati njihov statut, da bomo videli, kateri njihov samoupravni organ ima iste pravice in pristojnosti kot naš, in se šele potem začeh pogovarjati. Dozdeva se mi, da imamo navado vse enostavno zakomplicirati, saj je vsa naša zakonodaja tako zapletena, da bomo počasi morah voliti v samoupravne organe same pravnike. Mishm, da je za samoupravljavce bolj interesantno in važno, kdaj bodo lahko rekli recimo — socialnim zavodom: ta vaš dodatni prispevek pa ne bomo plačah, ker niste do tega upravičeni in jim potem tudi povedali, zakaj niso upravičeni. Po drugi strani, da se bomo lahko pogajali za najemanje kreditov pod takimi in takimi pogoji ali pa za prispevke občini, republiki, federaciji in še kup drugih stvari, ki se tičejo gospodarjenja, poslovanja in samoupravljanja.

Danes pa se dogaja npr., da rabi neko podjetje neko specialno jeklo in mora dobiti najprej odobritev združenja železarn, potem nekaterih republiških ah zveznih organov in šele nato material lahko uvozi. Ce pa tega dovoljenja ne dobi, mora čakati na milost in nemilost proizvajalcev, da izdelajo tak material. 208

Danes lahko ugotovimo, da se je samoupravljanje v kolektivih, kjer je zaposlen večji del proletarcev, razvijalo hitreje kot tam, kjer je precej polproletarcev. Drugo, da si mnogi samoupravljanje ne razlagajo najbolje. Kajti samoupravljati ne pomeni delati kot je komu všeč, ampak skupno voditi, reševati probleme, sodelovati pri sprejemanju odločitev in s tem tudi prevzemati odgovornost.

Dejstvo, da imamo v kolektivih veliko polproletarcev, nas ne more zadovoljiti. Ne zato, ker ne želimo, da bi imeli tisti, ki imajo majhne kmetije še dodaten zaslužek, ampak ker je enostavno' nemogoče uspešno delati na dveh področjih, ker potem ni vezan konkretno na eno dejavnost in mu služba omogoča samo še dodaten zaslužek in ga ne skrbi razvoj podjetja niti razvoj samoupravljanja, razen delitve dohodka. Po drugi strani pa je veliko takih, ki bi lahko delali samo v kmetijski dejavnosti in tako preživljali sebe in družino. Njihova mesta pa bi se izpraznila za nezaposlene. V praksi zgleda samoupravljanje malo drugače, kot je to teoretično' postavljeno. Poglejmo malo v samo notranjost. O čem se največ razpravlja in o čem najmanj in kako. Največ razprav se razvija okrog delitve dohodka in to ne takrat, ko se postavljajo merila za delitev, ampak ko se ugotovi, da je ostala še neka določena razlika med izplačanim in ustvarjenim dohodkom. Ker pri nas še ni izginila mezdna miselnost o plačah in dobičkih, se zahteva, da se to deli vsem enako. Sprašuje se, kdo je sprejel tak pravilnik, kdaj je bil v obravnavi in podobno. Ko pa je bil v obravnavi, pa ni bilo pripomb. Tako vidimo, da nas takrat, ko je bil za to čas, da se poglobimo v člene in določila, to ni skrbelo. Pripraviti delavce, da bi izven delovnega časa imeli sestanke, na katerih bi lahko podrobno obravnavali in razpravljali o raznih pravilnikih, je nemogoče. Med delovnim časom pa dolgih debat in razprav ne moremo imeti. Najmanj razprav je, ko se sprejemajo dolgoročni programi, programi investicij in podobno. Težko je prepričati delavca in mu dokazati, da bodo taka in taka vlaganja prinesla v prihodnjih letih višji OD in s tem tudi boljše življenje. Eni niso zato, ker bi ta sredstva najraje razdelili na OD, drugi pa zato, ker trdijo, da bi morali pred velikimi vlaganji v investicije narediti ekonomski izračun, ki naj pove, ali bo to vlaganje rentabilno ali ne. Ti drugi imajo prav. Prav pa imajo zato, ker se edino tako lahko dela, ker se je mnogokrat zgodilo, da nam vlaganja niso dala tistih rezultatov, ki smo jih predvidevali. Tako se izgubi zaupanje v ljudi, ki to pripravljajo, in se potem bojimo vsakega vlaganja. Najslabše pa je to, ko nekaj investicij ne da predvidenih ali želenih rezultatov, pa se zato obremeni samoupravne organe, češ, saj so' oni sprejeli in odobrili tako investicijo, kot da niso službe tiste, ki morajo te stvari v redu pripraviti za samoupravne organe tako, da dobijo' samoupravni organi zaupanje vanje.

Pri ovrednotenju del uporabljamo točke. Vrednost teh točk pa je gibljiva, ker je odvisna od mesečne realizacije. Delavci želijo, da bi bila vrednost točke vedno enaka. Če to naredimo, odstopamo od načel, da je dohodek odvisen od vloženega dela in od rezultatov podjetja. Proizvodne DE se trudijo, da bi bila mesečna realizacija čim višja, da bi bili delavci zadovoljni z OD. Po drugi strani imamo pa režijske DE, ki živijo na račun povprečja, doseženega v proizvodnih DE in lepo plavajo v zlati sredini, ne da bi se jim bilo treba za to kaj posebno truditi. Seveda prihaja tu do nasprotij, do prepirov, žolčnih debat in podobno. Konča se navadno tako, da pravijo oni iz režije, za nas ni meril ali pa niso objektivna in se naše delo ne da meriti. To teče tako naprej, ko se ponovno zavozla, začne vsa debata ponovno in spet 209

14/VI

ostane vse na -istem. Tu so še vprašanja razponov med nekvalificiranimi in kvalificiranimi delavci, visoko izobraženimi itd. Dogaja se, da prihaja do prekinitev dela, ki so posledica notranjih razprtij, predvsem prenizkih OD, kar ni posledica nedelavnosti, temveč neorganiziranega dela, zastarelosti tehnologije, strojnega parka in tudi nekaterih zunanjih faktorjev. V takih težkih situacijah, ko- stoji delovna organizacija pred tolikimi problemi, ki pa niso novi, temveč se počasi nabirajo in gomilijo, največkrat ne zato, ker bi samoupravni organi ne skušali teh problemov sproti reševati, ampak ker naletijo na gluha ušesa pri vodilnem teamu in na premajhno podporo komunistov in ostalih članov kolektiva, je nemogoče vse to uspešno rešiti v kratkem času. Tu prestaja samoupravni mehanizem svojo preizkušnjo. Da v prihodnje ne bi prihajalo do takih težkih situacij, moramo našo mladino že v šolah uvajati v tok samoupravljanja in ne samo na podlagi teorije, temveč na podlagi življenja v samoupravnem mehanizmu.

S samim razvojem samoupravnega sistema ne moremo biti zadovoljni, predvsem na področju delitve dohodka.

Prispevek, ki ga odvajamo družbi, se je po reformi nekoliko- zmanjšal, ker smo trdili, da je to nujno, če želimo hitrejšo modernizacijo naše industrije. Po treh letih lahko ugotovimo, da je ta isti prispevek sedaj še večji, kot je bil pred reformo. Ugotavljamo lahko-, da sicer gremo po smernicah reforme, da pa predvidenih rezultatov ne dosegamo. Neprestano spreminjanje predpisov onemogoča dolgoročno planiranje in programiranje. Samo ena sprememba predpisa o uvozu, izvozu, carinske stopnje in drugo, lahko poruši vse programiranje. Sploh pa je tako spreminjanje nemogoče, ko gospodarske organizacije postavimo pred dejstvo, ko jim čez noč onemogočimo uvoz reprodukcijskega materiala, čigar roki so od treh do šestih mesecev. Po drugi strani pa vidimo, da uvažamo- vse mogoče stvari, ki jih imamo dovolj doma. Povsod so in smo komunisti prisotni. Tu se vidi, da je lov za lahkim zaslužkom presegel vse mere socialistične morale. Tu so še banke, trgovska podjetja in vse mogoče institucije, pri katerih ne moremo ali ne znamo ugotavljati vrednosti dela. Tu vidimo tudi vidno razliko v višini osebnega dohodka določenih kategorij v gospodarstvu in negospodarstvu, da o šolstvu ne govorimo.

V našem samoupravnem mehanizmu nismo rešili problema nagrajevanja po delu. Postavili smo merila za vrednotenje dela, vendar samo za fizično- delo ne pa za umsko. Za fizično delo smo postavili normo časa, akorda itd., medtem ko merimo učinek umskega dela po nekem povprečju ali osebnem ocenjevanju, kar pa ni efikasno niti ne približno točno. Tu prihaja do nasprotij med umskimi in fizičnimi delavci. Ker je bilo in je še vedno pomanjkanje strokovnih kadrov, so si vsi, ki so gledali malo naprej, skušali pridobiti te kadre in so jim dajali tudi take OD, da so jih zadržali. Ker pa ta OD ni rezultat njihovega dela temveč rezultat povpraševanja po teh kadrih, so tudi rezultati izostali. Seveda se proizvodni delavci sprašujejo, kje so rezultati strokovnih delavcev -in vlaganja določenih sredstev v te kadre, zakaj ni hitrejšega razvoja tehnologije, organizacije dela itd. Tako prihaja do razhajanja med inteligenco in proizvodnimi delavci. To- je problem, s katerim se ukvarjajo samoupravni organi in ne najdejo- rešitve. Mislim, da moramo čimprej najti merila tudi za to kategorijo zaposlenih. Edino tako jih bomo lahko stimulirali na področju njihove dejavnosti, in ko bo njihov OD odvisen v prvi vrsti od njihovega umskega in fizičnega vlaganja, bo šel naš razvoj hitreje naprej in tudi razpotij ne bo več. 210

Razprava v komisiji za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti

211

*/VI 14

France Hočevar Začenjam sejo komisije |za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti.

Za kulturo, prosveto- in znanost se ZK zanima iz dveh vzrokov: prvič, ta področja so izredno pomembna za oblikovanje in vplivanje na družbeno- zavest, izredno- pomembna za napredek celotne naše družbe, ker vplivajo v medsebojni zvezi tudi z materialnim temeljem naše družbe in drugič, za Zvezo komunistov so posebno pomembni družbenoekonomski odnosi, ki na teh področjih nastajajo; na tem področju smo prav v času nastajanja samoupravnih odnosov, ustvarjanja samoupravnih formacij in seveda je Zvezi komunistov mnogo do- tega, da ne samo spremlja, ampak da se tudi aktivno udeležuje tega procesa, nastajanja samoupravnih odnosov na tem področju, procesa zmanjševanja vplivanja države na to področje.

Če bi zdaj sledili, kako potekajo vse te stvari in kakšna so- odprta vprašanja na vsakem od teh področij, tako na področju izobraževanja kot na področju kulture in znano-sti, potem bi lahko ugotovili, da nam ne manjka problemov. Mislim, da je prav, da se v naši komisiji kritično ozremo na vsa najvažnejša vprašanja v tej sferi, na področju izobraževanja, kulture in znanosti; da pregledamo-, kakšno stanje imamo na posameznem področju, kako posamezna področja živijo, kakšne rezultate dajejo, kako so urejena, kako niso urejena, kaj zavira in seveda tudi kako potekajo samoupravni procesi na tem področju in kakšne bitke se v tem pogledu bijejo.

Ne bi navajal seznama odprtih vprašanj. Vsa ta vprašanja so vam znana, saj se s temi področji ukvarjate, poleg tega pa smo- poslušali referat tovariša sekretarja Popita, znan nam je osnutek resolucije in to je seveda tudi treba vzeti v poštev pri delu naše komisije. Tako da zdaj samo opozarjam na ta material in začenjam razpravo. Boris Majer Diskutirati želim o nekaterih aspektih naše kulturne politike.

1. Kaj je politika, kaj je kultura in v čem je njun medsebojni odnos? Ne domišljam si, da bi mogel dati tu kakršnokoli dokončno ali meritorno sodbo o tem vprašanju. Kljub temu menim, da sem dolžan opredeliti ta dva pojma, kakor ju razumem, če želim prispevati svoj delež k razreševanju teh vprašanj. Dokler govorimo o politiki in kulturi nasploh, se nam zdi vse jasno, kakor hitro pa skušamo njuno vsebino konkretneje opredeliti, zlasti pa določiti njun medsebojni odnos, pridemo v zadrego. Ali je vzrok te zadrege v naši nesposobnosti, da ne znamo opredeliti vsebine splošno znanih pojmov, ali pa so vzrok naše zadrege nerešena, neobvladana protislovja tako med politiko in kulturo kakor znotraj kulture in politike same? Menim, da je treba razlikovati med določeno konkretno politiko in bistvom politike, kakor tudi med tistim, kar se v nekem določenem prostoru razglaša za kulturo ali velja za kulturo, in bistvom kulture. Politika je v svojem najglobljem bistvu izraz človekove ustvarjalne svobode, ki pa hkrati skriva v sebi tudi možnost onemogočanja ali celo uničenja človekove svobode, njegove ustvarjalnosti in avtonomne samoodgovomosti. V tem je temeljno protislovje politike, ki izvira iz razredne razklanosti človeške družbe v njeni dosedanji zgodovini, iz protislovja razrednih in skupinskih interesov. še več, to protislovje, ki tiči v bistvu politike same, je mogoče resnično, ne zgolj iluzorično, razreševati le s politično akcijo, ki nosi

213

kot taka v sebi isto protislovje, isto tveganje, isto nevarnost. To protislovje je dialektično. Njegova ekstremna pola, ki pa se dotikata in prehajata drug v drugega, sta anarhija in tiranija. Tudi samoupravljanje je le eden izmed načinov razreševanja tega politiki imanentnega protislovja v okviru socialističnih družbenih odnosov. Ko se zavzemamo za model samoupravljanja, ne smemo pri tem pozabljati, da tudi samoupravljanje kot politična akcija nosi v sebi omenjeno protislovje politike in da zato ni imuno za nobenega izmed prej omenjenih ekstremov. Kot izraz človekove ustvarjalne svobode je politika način in sredstvo samoustvarjanja človeka. V tem smislu je človek v svojem najglobljem bistvu politično bitje »zoon politikon«, kakor je opredelil človeka že Aristotel. Možnost človekove svobode je utemeljena v možnosti zamišljanja različnih projektov, v možnosti odločitve za določen projekt in v uresničevanju izbranega projekta. Odkrivanje različnih možnosti, ki so pogojene v neizčrpnosti sveta in v mnogodimenzionalnosti zgodovine, zamišljanje in izbira družbenega projekta, odločitev zanj in boj za njegovo uresničenje, to so strukturni momenti bistva politike. Tako pojmovano bistvo politike sovpada z bistvom sleherne človeške dejavnosti, torej tudi kulture in morda z bistvom človeka sploh. Med tako pojmovano politiko in kulturo ne more biti protislovja, pač pa lahko obstoji nasprotje med določeno politiko in določeno kulturo, ki se zaostruje toliko bolj, kolikor bolj prihaja določena konkretna politika v nasprotje z bistvom politike same in določena konkretna manifestacija kulture v nasprotje z bistvom same kulture. 2. To nas vodi k naslednjemu vprašanju: kaj je bistvo kulture? Kot pri opredelitvi politike moramo tudi pri opredeljevanju kulture razlikovati med tistim, kar v nekem družbenem prostoru velja ali hoče veljati za kulturo, in bistvom kulture oziroma umetnosti. Tudi tu si ne umišljam, da bi mogel dati kakršnokoli dokončno ali meritorno opredelitev bistva umetnosti. Morda je bistvo umetnosti prav v tem, da se izmika vsaki enodimenzionalni opredelitvi, da obseže vedno več, kakor je mogoče zaobseči ali sploh pojmovno izraziti v strukturi racionalnega mišljenja. Kaj je umetnost, je mogoče adekvatno izraziti le v mediju umetnosti same. Umetnost leži v drugi dimenziji kot znanost in tudi je druga dimenzija samoustvarjanja človeka. Umetnost ni kaka nad realno stvarnostjo človeške družbe lebdeča konstrukcija domišljije, temveč eden najglobljih korenov človeka samega. To dokazuje že nerazložljivo visoka raven umetnosti predzgodovinskega človeka. Umetnost je igra prekipevajoče življenjske sile in hkrati najgloblji napor človeka, da odkrije in preseže samega sebe, njegovo zanikanje in samopotrjevanje, neizprosno ogledalo najbolj mračnih strani življenja in njegovo idealno dopolnilo, odsev človekove samoodtujenosti in protest proti njej, reistična deskripcija odtujenega sveta in eshatološka vizija bodočnosti. In ker je vse to in še mnogo več, umetnosti ni mogoče nikoli ukleniti v kalupe ene same smeri, šole, stila ali manire, kakor jo ne more nikoli v celoti zaobseči in do kraja pojasniti nobena estetska teorija. Ker zaobsega in združuje v celoto tako različne strani in zmožnosti človeka kakor nobena druga človeška dejavnost, jo pojmujem kot anticipacijo totalnega človeka bodočnosti, ki morda ne bo nikoli uresničena, brez katere pa človeško življenje ne bi bilo vredno življenja. Zakaj samo umetnost že danes, v današnjem popredmetenem in razparcialiranem svetu vprega in razvija vse strani človekove narave, je hkrati igra in delo, slast in bolečina, utopija in resničnost, zamišljanje nemogočega in njegovo uresničevanje.

3. Kako se nam v luči tako opredeljenega pojma politike in kulture kaže odnos med njima, posebej med politiko in umetnostjo? 214

Če so strukturni momenti politike odkrivanje možnosti, zamišljanje koncepta in boj za njegovo uresničenje, tedaj je jasno, da je tako pojmovana politika neločljivi sestavni del kulture same. V tem smislu je popolnoma jasno, da vsaka kulturna skupina, vsak kulturni umetniški kolektiv vodi in mora voditi politiko. Popolnoma naravno tudi je, da se vsaka skupina bori za uveljavljanje in družbeno priznanje svojega umetniškega koncepta in prepričanja. Kadar na istem področju deluje več skupin z različnimi koncepti, se ob tem neizbežno pojavi vprašanje: unitarizem ali pluralizem konceptov. Iz gornje opredelitve umetnosti popolnoma jasno izhaja, da je ploden in ustvarjalen samo pluralizem konceptov in da je vsaka unifikacija umetniških zasnov in smeri v nasprotju z bistvom umetnosti same.

Po mojem mišljenju se moramo komunisti zavzemati za pluralizem umetniških konceptov in ne za njihovo unifikacijo. Pluralizem konceptov seveda predpostavlja pluralizem umetniških kolektivov, to pa spet vodi do znanega vprašanja, ali ne pomeni dopuščanje pluralizma grup vzpostavljanje večstrankarskega sistema ali vsaj ustvarjanje pogojev za njegovo restavracijo. Po mojem mišljenju je tak strah neutemeljen, čeprav seveda ni mogoče izključiti možnosti, da bodisi domače ali tuje protisocialistične sile skušajo izkoristiti to ali drugo skupino za svoje politične cilje. Vendar pa se mi zdi ta nevarnost majhna in spričo notranje trdnosti sistema samoupravljanja in naše socialistične demokracije sploh malo verjetna, predvsem pa jo je mogoče zelo hitro in učinkovito družbeno onemogočiti. Mnogo neposrednejša se mi zdi druga nevarnost: monopolistične težnje posameznih skupin, ki skušajo svoj koncept uveljaviti z metodami pritiska in diskvalifikacije, z izkoriščanjem neformalnih kanalov distribucije moči, z osvajanjem ključnih položajev družbenega vpliva itd. Treba je jasno in odločno povedati, da so take težnje ne samo antidemokratične in v svojih konsekvencah antisocialistične, temveč tudi in predvsem antikulturne. Če sprejemamo pluralizem umetniških konceptov, seveda moramo priznati zakonito pravico vsaki skupini, da se bori za svoj koncept in ga skuša uveljaviti. To pa ne pomeni, da moramo ali smemo tolerirati monopolistične tendence posameznih skupin. Prav nasprotno. Mnenja sem, da se moramo komunisti na področju kulture z vsemi silami boriti proti takim tendencam in jih onemogočati. Boriti se moramo za takšne pogoje, v katerih se more vsaka posamezna skupina in vsak posameznik uveljaviti edinole z resnično umetniško in strokovno kvaliteto. Komunisti smo v svojem programu zapisali, da se zavzemamo in da se bomo zavzemali za svobodo umetniškega ustvarjanja. Zveza komunistov si ne lasti pravice in noče administrativno posegati v procese umetniškega ustvarjanja. Vendar se komunisti nismo nikoli odpovedali in se ne odpovedujemo idejnemu boju tudi na področju umetnosti. To ni boj za ideološko uniformiranost umetniškega ustvarjanja, to ni boj za uradno določeno in predpisano šolo, smer ali stil umetniškega ustvarjanja, temveč boj za resnično umetniško kvaliteto, ki je vedno bila identična s programom in cilji Zveze komunistov, boj za bogastvo oblik umetniškega ustvarjanja, in če smem izreči svoje mnenje, boj za tiste karakteristike umetnosti, o katerih sem govoril prej. Ko se borimo za svobodo umetniškega ustvarjanja, moramo hkrati z vso jasnostjo povedati, da se zavzemamo enako odločno tudi za svobodo kritike. Kakor zahteva pluralizem umetniških konceptov in umetniških skupin vztrajen in nenehen boj proti monopolističnim tendencam, tako zahteva svoboda umetniškega ustvarjanja prav tak boj za svobodo kritike. Kritika je ena permanentnih, nevralgičnih točk naše kulturne situacije. Že leta se vsi strinjamo v tem, da mora biti kritika predvsem dialog. Vendar se vedno znova sprevrača v polemiko, v diskvalifikacijo,

215

v medsebojno onemogočanje. Podoba je, da Slovenci ne razumemo ali pa nočemo razumeti bistva in poslanstva kritike, predvsem pa ne znamo samokritično sprejeti in prenesti kritike, ker jo v glavnem še vedno jemljemo kot prestižni boj. Svoboda kritike ne pomeni svobode surovega medsebojnega obračunavanja in grobe diskvalifikacije, temveč svobodo, da lahko jasno in odločno izpovem svoje stališče, svoje ugovore in svoje nestrinjanje, ne da bi se moral bati diskvalifikacije — moralne ali politične — osebne zamere in zakulisnih intrig.

Komunisti se moramo zavzemati za argumentirano, strokovno, korektno in človeško razumevajočo kritiko, ki pa bo znala hkrati jasno in odločno postaviti stvari na svoje mesto. Kritika in dialog seveda pomenita konfrontacijo, pomenita boj med različnimi stališči in koncepcijami. Komunisti se moramo zavzemati, da se bo bil ta boj z močjo argumentov in ne z argumenti moči prav zato, ker razpolagamo tudi z argumenti moči. Toda, da je dialog sploh mogoč, je potrebno naslednje: priznavanje logike, priznavanje vrednosti in teže argumenta, medsebojno spoštovanje in pripravljenost, skupaj iskati resnico brez kakršnihkoli elementov prestižnega boja. Kjer tega ni, kjer se ne upošteva ne logika ne argumenti, kjer je edini odgovor na argumentirano kritiko moralna, politična ali generacijska diskvalifikacija, tam ne more biti nobenega dialoga, pa tudi nikakršne kulture in nikakršne politike. Bistvo dialoga ni v tem, da kdo koga potolče ter dokaže pred javnostjo, da nima prav, temveč v tem, da sta na koncu dialoga oba ali vsi, ki v njem sodelujejo, bogatejši, da se je obravnavani problem razkril v širši in bogatejši luči, v večjem številu aspektov, skratka, da je dialog razprl horizont in presegel okvire, v katerih se je določeno vprašanje doslej obravnavalo.

Dovolite, da na koncu na kratko povzamem glavne misli.

1. Med bistvom politike in bistvom kulture, posebej še umetniškega ustvarjanja, ne vidim načelnega protislovja. Pač pa obstoje tako znotraj politike kakor znotraj kulture možnosti zlorabe politike za onemogočanje svobode kulturnega ustvarjanja kakor tudi možnosti za zlorabo kulture za konservativne in protisocialistične politične cilje. Tako v politiki kot v kulturi obstoje možnosti za uzurpacijo in zlorabo družbene moči. Ta protislovja in te možnosti izvirajo iz objektivnih družbenih protislovij tako našega slovenskega in jugoslovanskega družbenega prostora kot sodobnega sveta v celoti in jih je mogoče razreševati le procesualno z razkrivanjem in odpravljanjem korenin, iz katerih izvirajo. 2. Bistvo politike kot izraza človekove ustvarjalne svobode predpostavlja mnoštvo ali pluralizem centrov pobude. Pluralizem centrov pobud v našem družbenem sistemu ne pomeni pluralizma političnih strank ali za politično oblast bojujočih se grupacij, temveč pluralizem samoupravnih subjektov, ki izvirno in samostojno odkrivajo nove možnosti, nove razvojne poti družbenega in kulturnega razvoja, sprejemajo z vso odgovornostjo pomembne družbene odločitve in se v okvirih socialistične demokracije in našega samoupravnega sistema borijo za njihovo uresničitev. 3. Bistvo kulture, posebej umetnosti predpostavlja pluralizem umetniških konceptov, stremljenj, stilov in smeri, toda hkrati tudi stalen, nenehen boj proti monopolističnim tendencam posameznih skupin in proti možnostim njihove zlorabe za protisocialistične politične cilje. Bistvo kulture predpostavlja svobodo umetniškega ustvarjanja, toda hkrati tudi svobodo načelne, strokovno argumentirane, osebno in skupinsko nepristranske kritike.

216

4. Komunisti se tudi ne odpovedujemo idejnemu boju na področju kulture, boju za uveljavitev marksističnega umetniškega in estetskega koncepta in marksistične estetske teorije, vendar le-te ne istovetimo z nobeno klasično ali sodobno estetsko teorijo posameznega marksističnega filozofa ali literarnega teoretika, temveč jo pojmujemo kot permanentno nalogo konfrontacije in idejnega boja med različnimi možnimi estetskimi koncepcijami in teorijami znotraj marksizma samega. 5. Komunisti se moramo boriti za nastajanje takšne situacije, takšne atmosfere v našem kulturnem prostoru, ki bo omogočala, da se bodo lahko kar najbolj uveljavile in razvile vse obstoječe in potencialne ustvarjalne sile na področju kulture, in ki bo hkrati brez pritiska od zunaj sama razločevala umetniško od neumetniškega, epigonstvo od stvariteljstva, strokovnost od šarlatanstva, kritiko od diskvalifikacije, argument od fraze, pozo od resnične zavzetosti, ustvarjalen napor od šokiranja. Boriti se moramo za to, da se ustvarjalna energija naše kulturne tvornosti ne bo razsipavala v jalovih in brezperspektivnih obračunavanjih med skupinami in posamezniki, temveč, da se bo usmerila v ustvarjanje resničnih vrednot in resnične kulture.

Ni si treba delati iluzij, da bo ustvarjanje take situacije, takega ozračja našega kulturnega prostora, lahko. Tudi ne smemo misliti, da je mogoče obstoječo situacijo ozdraviti čez noč. Potreben bo trd, vztrajen boj za resnično umetniško in strokovno kvaliteto, za novo raven kritike medsebojnih odnosov, boj, v katerem bomo morali računati z različnimi odpori in pritiski, ne le zunaj nas, temveč tudi v nas samih, v vsakem izmed nas. Kakor vsak boj zahteva tudi ta diferenciacijo. Toda ne diferenciacijo med generacijami, med skupinami, med posamezniki, temveč diferenciacijo znotraj vsake generacije, znotraj vsake umetniške skupine, znotraj vsakega v kulturi prisotnega in kulturo ustvarjajočega posameznika. Komunisti smo tisti, ki moramo dati za to pobudo in zgled. Ciril Zlobec

V slovenskem kulturnem, še posebej pa umetniškem življenju, smo v zadnjem času priča nenavadnemu vrenju, ki je zajelo domala vsa področja. Vse pogosteje govorimo o krizi, raznih deformacijah in konfliktih. Ob vsem tem pa se vse pogosteje oglašajo tudi pozivi k strpnosti, slogi, redu in enotnosti. Slišati je tudi glasove zaskrbljenosti, češ da z našo kulturo nekaj ni v redu, da nekje le mora tičati vzrok, ki da je kriv vse te zmede, in da bi bilo treba ta vzrok nujno čimprej odkriti in ga tako ali drugače odpraviti. Tako bi potekal ves nadaljnji razvoj kulture in umetnosti, kot logičen nasledek takšnega zdravilnega posega v korenine, spet skladno in zdravo. In vendar je takšno sklepanje čista iluzija. Vzrok za današnjo razcepljenost v slovenski kulturi je treba videti v dejstvu, da je naša družba resnično vsak dan bolj demokratična. Zato so številna včerajšnja tiha razpoloženja danes že del takšnega ali drugačnega programa. Navzoča so kot akcija, kot hotenje, kot dejavna komponenta razvoja. V kulturnem in umetniškem življenju moremo in moramo govoriti o različnih, tudi nasprotujočih si interesih, o skupinah, med katerimi sodelovanje dejansko ni mogoče, o ustvarjalcih, ki so vsak zase pomemben element celovitosti slovenske kulture, čeprav so ob medsebojni konfrontaciji lahko negacija drug drugega. V današnji stopnji razvoja gre v slovenski kulturi in umetnosti za sila razdvojeno stanje, za globoka nasprotja, ki se nujno sprevračajo v konflikte, brž ko jih hočemo v imenu česarkoli zgladiti ali na silo odpraviti. 217

Ob natančnejši analizi lahko celo govorimo o razveseljivem razmahu ustvarjalnih sil, o novem zagonu, ki vse bolj izpodriva še pred nedavnim za Slovence tako značilno pasivnost, govorimo lahko o nastajanju novih odnosov, ko postaja stalna konfrontacija starih in novih nasprotij neizogibna zakonitost razvoja. Takšna ocena stanja, razmerja ustvarjalnih sil in možnosti pa je seveda samo tisto prepotrebno spoznanje, ki naj pomaga, da poskušamo vzpostaviti nove odnose tako znotraj same kulture, kakor tudi v njeni povezanosti z drugimi področji našega javnega življenja, zlasti politike, da skupaj oblikujemo moderno, sedanjim razmeram in razvoju ustrezno kulturno politiko, o kateri govorijo v svojem jeziku tudi na kulturo nanašajoči se odstavki v predlogu resolucije sedanjega kongresa. Takšna ocena pa ni in noče biti pristajanje na danost, zlasti pa ne na kakršno koli danost. V našem kulturnem prostoru živi in deluje danes več idej in nazorov o kulturi in umetnosti v ožjem smislu, pa tudi o njunem pomenu ali nepomenu v času in družbi. Uveljavilo se je več kriterijev, ki žive vsak zase, pa tudi drug mimo drugega, in tudi kriterij, ki odklanja sleherne kriterije. Razmerje sil, če naj to stanje tako imenujem, in sedanje demokratično ozračje ne samo, da omogočata, temveč naravnost terjata, da se vse te različne ideje in nazori med seboj soočijo in v tem medsebojnem soočenju demokratično preizkusijo svojo moč in globino svojih korenin v našem času, v naši konkretni današnji slovenski družbi. Kritika vsega obstoječega tudi v umetnosti in kulturi je nujnost sedanjega trenutka. Ponovno je treba uveljaviti stalno navzočnost kritike in polemike, ki naj nasprotja predvsem razčiščujeta. Odpravljata pa naj jih samo tam in samo takrat, ko je to res mogoče, ko to ni nasilje ne nad ljudmi ne nad njihovo ustvarjalnostjo. Takšna polemika, takšno razčiščevanje pa mora po mojem mnenju še naprej potekati predvsem znotraj kulture same. Kadar pa pritegne v svoj vrtinec tudi politiko v ožjem smislu, nekulturniške kroge in javno mnenje sploh, mora prav tako ohraniti vse značilnosti demokratične kulturne konfrontacije. V takšnem spopadu se moramo v enaki meri ogibati nevarnosti managerskega ocenjevanja in vodenja kulture, kakor tudi demagoškega sklicevanja na tako imenovani najširši, a prav zato nujno posplošen, zatorej razosebljen okus množice. Prav je, če je tudi v kulturi in umetnosti navzoča celotna javnost, vendar nikoli ob nasilno utišani ali prevpiti strokovnosti.

Danes je to možno in tudi potrebno, čas je, da se obstoječa nasprotja ob stalni, kritični, brezobzirno polemični konfrontaciji še bolj zaostrijo, zaostrijo pa predvsem zato, da ne bi bilo nikomur potrebno in možno ribariti v kalnem, pa tudi zato, da se ne bi bilo treba nikomur samo instinktivno opredeljevati za naš tradicionalni slovenski »za« ali »proti«, temveč da bi bil res vsakdo tam, kamor po svojem delu in nazorih najbolj sodi. Povsem jasno pa je, da moramo stopiti v to konfrontacijo tudi komunisti, kulturni delavci in prav gotovo ne na kakršnikoli osnovi. Dogovoriti bi se morali za neko skupno stališče, ki bi imelo vsaj za večino neko združujočo privlačnost, če že ne obveznost. Osebno menim, da moramo v tem okviru ponovno spregovoriti o humanizmu, ki ga že nekaj časa skoraj ne upamo več omeniti, o humanizmu kot ideji in obliki naših medsebojnih odnosov, o humanizmu, ki je izraz občutij in potreb tudi današnjega časa, torej o modernem, odprtem, neposvečenem, laičnem humanizmu, ki se stalno obnavlja in vsrkava vase vse, kar resnično humanega prinaša tudi novi čas, ne pa samo to, kar smo podedovali iz preteklosti in po nepotrebnem spremenili v svetinjo. 218

Odveč je seveda ob tem poudarjati, da je takšno pristajanje na skupno idejo humanizma, pojmovanega v najmodernejšem smislu, samo idejna osnova. Ne pa hkrati že tudi estetska ocena. Takšno pojmovanje smo, upam, vendarle že premagali.

Nada Gaborovič

Sleherna družba se je dobro zavedala, kolikšnega pomena je zanjo kultura; je njen integralni del, saj prave družbe brez kulture ni, kot tudi kultura ne more obstajati in živeti zunaj družbe. Vedno so bila kulturna prizadevanja odsev časa in ljudi, njenega razvoja, hotenj in teženj. S kulturo se je družba utemeljevala in upravičevala, iz nje je rasla naslednja stopnja, višja in bolj razvita. Ali pa tudi ni rasla; tudi to je odsev dobe, spričevalo tako za ustvarjalca kot za potrošnika kulture. Zato družba ne sme zanemarjati kulture, še manj kazati brezbrižnost in nepozornost, češ da so druge plati važnejše in pomembnejše. To se zmeraj hudo maščuje, čeprav so posledice prav vidne šele veliko kasneje. Kulturo je treba negovati, odpirati in posredovati, ni sama sebi namen, ni namenjena le ozkemu krogu potrošnikov, ne pozna ne meja in ne zaprtosti. Sprejemati jo mora slehernik. Zato je treba pričeti razvijati kulturne potrebe že pri predšolskem otroku. Prav tu pa ni bilo storjeno vse, kar bi bilo mogoče. Kakor da bi osebni standard potisnil v ozadje hotenje po široki, trdno zasidrani zavesti, kaj oblikuje in mora oblikovati sodobnega človeka, kot si ga želimo in zamišljamo, kdaj ga sploh lahko prištejemo med kulturne ljudi, zdrave potrošnike kulturnih dobrin, živo zainteresirane za naš vsakdan. Polikulturna vzgoja bi zgladila marsikatero nesoglasje, kulturni delavci pa bi prenehali tarnati nad nevzdržnim stanjem. Predvsem je treba odpraviti pogostoma ustaljeno, a zgrešeno mnenje, da je kulturno delo ločeno od drugih dejavnosti in da naj se potemtakem z njim ukvarjajo samo poklicni kulturni delavci. Delavski razred ne sme biti samo in zgolj potrošnik kulture, torej pasivni objekt. Biti mora aktivni subjekt, kultiviranje upravljavcev pa je pogoj za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Zato morajo kulturne institucije v bodoče veliko bolj približati kulturo delovnim ljudem, saj je to eden izmed osnovnih pogojev za saniranje sedanjega stanja. Delovnim ljudem je treba odpreti možnosti kulturnega delovanja, kot je treba omogočiti po drugi strani tudi kulturnim institucijam normalno delovanje.

Pri nas na žalost še vedno obstaja pojem periferije in centra, s tem da govorimo o centru kot nujnem in samo po sebi umevnem potrošniku kulture, medtem ko pojmujemo periferijo kot nezainteresirand področje. Prav gotovo drži, da zaradi različnih objektivnih težav, kot so prevoz, čas, struktura prebivalstva, mestna obrobja ne kažejo zaželenega zanimanja za kulturne dobrine, res pa je po drugi strani, da ga tudi mestna središča ne, vsekakor pa manj kot svoj čas. Tako imenovani klasični potrošnik kulture danes ni več izključno prebivalec središča, kakor ni nepotrošnik izključno prebivalec periferije. Za oba pa postaja vse bolj značilno, da iz nekakšnega golega udobja raje obsedita pred televizorjem, namesto da bi se odločila za koncert v dvorani, za gledališko predstavo, muzej, razstavo. Kot zgolj televizijski gledalec, pogostoma usmerjen le k tuji oddaji, izgublja naš človek smisel za lepoto domačega jezika, za materinščino nasploh. Postaja vse bolj in ostane samo delni in enostranski spremljevalec kulturnih hotenj, kolikor v tem krogu sploh smemo in lahko govorimo o njih, postaja vse bolj notranje ozek in duhovno zanemarjen. Takšno stanje ne ustreza našim 219

družbenim smotrom in je v nasprotju s tradicijami delavskega, kulturno umetniškega delovanja!

Če se spomnimo velikega zagona in poleta amaterskih kulturnih skupin, ki pa jim iz leta v leto zanos upada in plahni, lahko samo obžalujemo, da smo kar nekam sramežljivo prenehali misliti o viziji sveta, ki nam je bil nekoč ideal humanega, široko odprtega in neločljivo s pojmom kulturnih, nenehno rastočih prizadevanj povezanega vzora sveta. Knjižnice, razstavni saloni, galerije, muzeji in predavalnice nimajo niti zavidanja vrednega položaja niti ne obiskovalcev, kot bi bilo želeti. V gledališče privablja le še razglašena komedija ali glasbena igra širši krog ljudi, izvirne pesniške zbirke ostajajo na policah knjigarn, proza pritegne samo, če obljublja kaj za povprečni okus. Z izdajanjem plaže in pogrošne prevodne literature gojimo zaradi dobička slab okus in slaboten odziv za dobro pri potrošniku. Vse preveč in le zgolj zaskrbljeno listamo po statistikah in ugotavljamo, kako nazadujeta kulturno umetniška dejavnost in potreba po njej, da je ponekod edina kultura kino s predstavami spakedrano podnaslovljenih in slabih filmov, edina zabava pa gostilna. Ugotavljamo, da je prisotnost ZK, SZDL in drugih družbeno političnih organizacij očitno premajhna, da je ponekod sploh ni, da se je komercializacija vse preveč razpasla. Ugotavljamo, da ni mladine tam, kjer bi jo najbolj pričakovali, da pa jo najdemo drugod. Zelo iskreno ugotavljamo slabosti, pomanjkljivosti, slabo povezavo, premalo zagnanosti, preveč površnosti in zapadanje v nekakšno samozadovoljnost. Ugotavljamo prepočasno rast in premajhno spremljanje vsega dogajanja, nekakšno dremotnost, neprisotnost marksistične miselne kulture. Namesto tega bo treba raje odločno reči in storiti. Pogoji so veliko ugodnejši, saj se je število kulturnih institucij zelo povečalo, z njimi število kulturnih delavcev, vse okoliščine so naklonjene tako ustvarjalni kot potrošniški strani, čeprav je boj za obstoj še vedno zavora, zaradi katere se morata kulturni in umetniški uspeh spustiti na raven drugorazrednega problema. Treba bo le iskati in najti pravo pot od kulturne dobrine do potrošnika in obratno. Ta naloga čaka prav Zvezo komunistov, ki mora biti sposobna spodbujati in usmerjati družbena dogajanja, ki mora ustvarjati pogoje za socialistično družbeno aktivnost vseh komunistov in najširšega kroga delovnih ljudi, mora znati podpreti vsa kulturna prizadevanja, ki se odpirajo družbi in času, najsi so to poklicna ali amaterska; posvečati mora veliko večjo pozornost vsem pojavom v kulturi, kulturi kot celoti, izvirni ali reproduktivni. Prav tako naš čas naravnost terja, da se uredijo odnosi med kulturo in gospodarstvom; stališča ZK bi odprla marsikatera zaprta vrata in iztrgala člane ZK v gospodarstvu njihovi enostranosti. Pomanjkanje potreb po kulturi in temu nasproten nenormalen porast potreb po osebnem standardu ustvarjata nesorazmerje, ki ne le da je za družbo škodljivo, temveč pušča daljnosežne posledice. Zveza komunistov, prav tako pa tudi druge organizacije in kulturne institucije, podjetja, občinske skupščine, bi v prihodnje morali sistematično reševati kulturno problematiko na temelju načrta, ki bi potrdil, da je kultura sestavni del družbene dejavnosti, da je uveljavitev delavskega razreda v kulturni sferi bistveni del poslanstva ZK. V nobenem problemu, ki se je začel razraščati po našem kulturnem, to je družbenem prostoru, Zveza komunistov ne bi smela molče stati ob strani, saj njeni člani želijo svoje misli primerjati, tehtati in presejati ob najbolj pretehtanih in dognanih, ki jih mora znati posredovati ZK; smotrna, enotna kulturna politika naj bi bila njena bodoča naloga! Tako bodo tudi mladi komunisti, ki se še marsikje niso čisto znašli, ob stalnem seznanjanju z vsem, vključeni v samoupravljanje, ob pravih me220

todah bolj povezani med seboj, tako študentska kot delavska in kmečka mladina; rasli bodo v zdravem ustvarjalnem nemiru, marsikaj graje vredno bo odpadlo, kritično in pretehtano bodo znali posegati v vse pojave našega družbenega življenja, znali bodo sprejemati odgovornost za nadaljnjo rast in postavljati nove naloge in smotre. Ivan Potrč »Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori.«

Besede so Cankarjeve in povedane so bile ob raznih prilikah; tudi Matej Bor je pred dobrim mesecem menil, da ne more več molčati; ponovil je stari rek o vserazumevanju in vseodpuščanju in zapisal »vendar vse odpustiti ni odpustljivo«. A ker sem komunist in ker se čutim zaradi tega še toliko bolj odgovornega, odgovornega tudi zaradi molka kdaj, predvsem pa zaradi našega današnjega in jutrišnjega pogovora, se moram oglasiti. Kajti, dovolite, ko mislim in ko sem trdno prepričan, kako ni v tej naši ljubi umetnosti preteklega in današnjega časa nič takšnega, da se ne bi mogli razumeti in se tudi prenašati. Umetniško izpričan izraz ne pozna generacij, oblika in način sta samo odsev časa; ta skupni imenovalec umetniško izpričanega izraza more sicer biti nenehno nov in se more spreminjati, ali za ta in isti in skupni umetniško izpričevani imenovalec ni gorelo in ni izgorelo eno samo človekovo srce, se ni stiskalo v brezupu eno samo človekovo upanje — za ta skupni imenovalec, ki je bil isti tako pri Prešernu ko pri Kosovelu, so mogle oditi na barikade vse tako imenovane literarne generacije pred dobrim četrtstoletjem, od Župančiča in do Minattija in Petra Levca, se pravi, da je moglo iti na partizanske barikade — »vse kar nas poštenih je ljudi«; in rad bi povedal, kako more za ta in isti skupni umetniški imenovalec iti na kakršnekoli barikade vsaktera tako imenovana literarna generacija današnjih dni, ki bo hotela peti in s pesmijo osvajati — kajti kdor pesmi objavlja, ne poje več zase. Pesem je odraz naših čustev, a tudi naše misli; in če smo včeraj klicali z ljudstvom na upor in hkrati začutili s človekovim zanosom in z njegovo stisko v revolucionarnem času — nikoli je ne bomo zadosti izpovedali in izpričali!, pa moremo danes, in to z rodovi, ki prihajajo, enako čutiti z vero, z razočaranjem, a tudi z obupom današnjih ljudi, a hkrati tudi s hotenjem našega socialističnega sveta ali socialistične družbe, ki bi hotela ustvariti svobodno in sproščeno človekovo osebnost: samo v rodovih, ki prihajajo, bo moglo v krvi in mesu zaživeti, da si svoj gospodar in da moreš sam odločati. To je počasna pot; ne živimo ločeno in osamljeno v novi deželi, a tudi sami smo otroci včerajšnjega sveta in včerajšnjih predsodkov; vendar pa mislim, da za to pot za zdaj najbrž niso potrebne barikade, da jo uresničimo, kajti to je pot nenehnega osveščanja človeka in notorične vere vanj ... — to leži na naših ramenih in to bo obležalo tudi na rodovih, ki prihajajo, le da je ta pot napornejša od vsaktere revolucije in da je potrebno dosti potrpljenja z njo — ne da se je preskočiti na barikadah, počasi z znanjem in zaupanjem jo je potrebno osvajati.

Ali mene danes ob tem, ko smo začeli reševati našo kulturo, predvsem pa tudi književnost z generacijskimi načeli in metodami, zaskrbljuje izrazito politični način tega reševanja ali prikazovanja; trdno sem prepričan, da ob taki poti ne more nič žlahtnega ne vzkliti in ne zrasti. Mislim, da je drugo, ko politika potrebuje rotacije in ko se osvežuje z generacijami, in da je znova drugo, ko kot pisatelji izpovedujemo sebe in sočloveka. Eno so hotenja, drugo je trdo delo, drugo je znati 221

izpovedovati svoja in tuja občutja in hotenja. Ali volja in ustvarjalna potenca sta včasih dve stvari, ne uresničita se vselej obe hkrati v človeku. Vemo, da smo imeli v književnosti celo vrsto kričavih nastopov, vsi bogovi so bili — vsaj v zavesti teh enodnevnic — pometani s pisateljskega Olimpa, vendar jih danes, teh enodnevnic, še tako skrbne literarne zgodovine ne omenjajo več ■— za Ivana Tavčarja pa vemo, kako je proti sedemdesetim letom napisal dva redko zrelo napisana teksta v naši slovenski literaturi. Tudi mislim, da se ne da tako neznansko poceni primerjati usode Cankarjeve Erotike z namišljeno usodo tako imenovanih perzevativnih književnih sfiženj. Ce je naša družba dejansko tako brezčutna in pokvarjena — kar pa prepuščam moralistom — da nas more obrezčutiti samo takšno izzivajoče pisarjenje potem bi se mogel — s težkim srcem sicer — strinjati ali bi mogel vsaj takšno dopuščati ali prenašati.

Enkrat sem nekje napisal, da smo kljub vsem abotnostim in težkim dnevom, ki smo jih preživeli, da, preživeli tudi v naši novi domovini, pravzaprav srečna generacija: doživeli smo, da se je sen naše mladosti začel uresničevati — rekel sem že, da to ni šlo brez človekovih obupanj in razočaranj in nekaj tega je tudi v naši literaturi izpričanega... — in vendar tudi danes ne bi mogel zapisati drugače, čeprav sem imel kdaj pa kdaj občutje, kako odveč smo in kako je bilo katerikoli politiki prav, ko nas je kdo oblajal in nas podučil. Da, čudovita generacija! Bila je klicar revolucije in morala bi kdaj pa kdaj hlapčevati vsakršni birokraciji, kakor mora dandanašnji poslušati pesmice o veteranstvu in o nuji likvidacije — ta prekleta, nezaželjena in vendar srečna generacija — kajti tu smo in svobodno razpravljamo in še vnaprej notorično verujemo v svojo včerajšnjo revolucijo in kako se bomo jutri nekoč zbudili v socializmu, kjer bodo vsaj človeški odnosi in ne bo več grobosti — za tako družbo še danes živimo in se tolčemo mi nepoboljšljivi, notorični in deklasirani humanisti... in radi bi temu našemu ljubemu svetu še kaj povedali, če bomo smeli ostati fizično prisotni. Kdo danes pri nas koga ogroža? Mislim, da se literaturo ogroža predvsem in vselej takrat, ko se nekoga protežira: ko nekoga protežiramo, da bi bilo jutri kaj iz njega ali da bi nam novo mašo pel, ali ko ga protežiramo zaradi teh ali drugih trenutnih političnih konstelacij. Občutje imam — in to bi hotel povedati, zato sem se oglasil, da po takih poteh ne bomo prišli do literature; občutje imam, da neka politika ni še nikoli tako porabila neke generacije, ki jo hoče po vsej sili zasnubiti, kakor se to danes dogaja z nekaterimi tako imenovanimi generacijami, ki prihajajo. Dvakrat pa se mi ni zdelo prav, ko je dal naš dnevni tisk tudi strani na razpolago za vsakršne insinuacije, da si je zatem ko Poncij Pilat umil roke in dajal nauke. Vse to so nečedne reči.

Resnični in malce samotni slovenski ustvarjalec je ostal tam, kjer je bil, ter bo delal naprej, le da še z malce več zagrenjenosti, a tudi s svojo notorično vero v jutrišnji socialistični dan svoje domovine in sveta. Zdenko Roter Moj pristop bo morda nekoliko nenavaden. Ne mislim govoriti o idejnosti v kulturi, znanosti in prosveti, marveč o prisotnosti kulture (kulturnosti), znanosti (znanstvenosti) in prosvete (prosvetljenosti) v Zvezi komunistov. Danes smo že slišali mnogo lepih besed o tem, kakšna

222

naj bi bila ali kakšna bi morala biti stališča komunistov na teh treh področjih. Tudi resolucija posveča tem trem področjem določeno pozornost. Osebno mislim, da je pogovor o tem vsekakor zelo potreben. Menim pa, da veljava besede komunistov kot posameznikov in seveda tudi zveze kot celote o teh vprašanjih zavisi tudi v veliki meri od tega, koliko je vse to prisotno v ravnanju posameznih komunistov in v gibanju kot celoti. Ali drugače povedano: veljava našega gibanja in ideologije v kulturi, znanosti in prosveti zavisi tudi od prisotnosti vsega tega v nas samih, če sem konkreten. Danes, kot sem že rekel, smo slišali mnogo lepega o kulturi in o tem, da bi recimo moral biti humanizem tista osnova, obvezujoča ali pa vsaj privlačna osnova za nastop komunistov na kulturnem področju. Toda če se tudi odločimo za tako osnovo, vseeno ostaja dejstvo, da bo beseda komunistov o kulturi in v kulturi imela odziv le, če bo veljalo prepričanje, da velja kultura tudi nekaj v sami zvezi, da so komunisti kulturni v odnosih med seboj in seveda tudi v odnosih do drugih, da veljajo kulturne vrednote ne le za druge, marveč tudi med komunisti. Težko je npr. verjeti, da bo imela velik odziv beseda ali nazor o tem, naj velja pluralizem stilov, če se skuša pluralizem pogledov v sami Zvezi komunistov skriti za manifestativno enotnostjo, ali celo ovrednotiti različnosti v pogledih med komunisti kot a priori odmik od linije, kot nezvestobo tej liniji, kot odstop od ene same prave vere, če smem uporabiti ta izraz. Dialog v kulturi je vsekakor načelo, za katerega se kot komunist zavzemam; dialog pa seveda predpostavlja enakopravnost sobesednikov. Predvsem veljavo avtoritete argumentov in ne argumenti avtoritete. Težko pa je prepričevati, da smo komunisti za dialog za drugimi, za dialog v kulturi, če ta dialog ni razvit v sami zvezi, če se drugačnim pogledom v zvezi mnogokrat pritaknejo različni vzdevki v stilu politične diskvalifikacije.

Pomembno je dalje sklepati o stališču komunistov do vprašanja prosvete, do položaja prosvetnih institucij, do delavcev v njih, do veljave izobrazbe itd. Mislim celo, da je ta pogovor izredno pomemben, če ne celo odločilen. Toda resnost odziva naše besede zavisi tudi od veljave izobrazbe, izobraženosti v sami zvezi ali še konkretneje, od odnosa zveze do inteligence. Tu pa stvari seveda niso tako enostavne in gladke. Še mnogo je naziranj o veljavi ali neveljavi izobražencev v partiji. Še so pogledi, ki intelektualce dosledno izenačujejo s kolebljivim slojem, ki da je potencialni prinašalec dvomljivih, na primer filozofskih idej. Obstaja pa še vrsta drugih primerov še ne tako davne preteklosti in tudi iz sedanjosti, ki jih običajno označujemo z enim samim izrazom: »antiintelektualizem«. Boj zoper antiintelektualizem v sami Zvezi komunistov je po mojem mnenju hkraten, najbolj učinkovit boj za veljavo intelektualnosti v naši družbi sami. V resoluciji in v drugih dokumentih se pridaj a vsa veljava znanosti, in prav je tako. Bodočnost torej zavisi od znanstvenega in strokovnega dela. Tudi to je prav. Toda resnost tega apela zavisi v mnogočem tudi od veljave znanstvenosti in strokovnosti v sami Zvezi komunistov. Storjen je korak naprej, prvič po vojni smo delegati dobili, kolikor se spominjam, na voljo nekatere rezultate socioloških raziskav. Tudi resolucija na nekem mestu izrecno govori o tem, da se Zveza komunistov še posebej zavzema za razvoj družbenih ved in marksistične znanstvene misli in še dalje, da se bo pri svojih odločitvah opirala nanje.

V tej zvezi dajem povsem konkreten predlog, da se bo Zveza komunistov ne le zavzemala za razvoj družbenih ved in marksistične znanstvene misli, marveč da bo pri svojih odločitvah tudi izhajala iz njih. Kajti družboslovna in marksistična znanstvena misel ni nekaj izven Zveze komunistov, na kar se je ob priložnosti dobro opreti, marveč je lahko samo del same zveze. 223

V zvezi s kulturo, znanstvenostjo, izobraženostjo in izobrazbo v Zvezi komunistov želim na koncu opozoriti samo še na pojav, ki bi mu morali napovedati dokončni boj in seveda tudi dokončni obračun z njim. Mislim na določeno »politično« metodo, na metodo diskvalificiranja ljudi. Trdim namreč, da so žal še vedno dovolj pogostni primeri, da se diskvalificirajo pogledi nekaterih ljudi v Zvezi komunistov, zato ker ne odgovarjajo trenutnim pogledom nekaterih vodilnih tovarišev, v nekem določenem trenutku odstopajo od koncepta, kakršen je bil sprejet na določenem forumu. Še vedno se v Zvezi komunistov, zlasti pa v pogledu kadrovske politike, sestavljajo različni spiski zvestih, manj zvestih in nezvestih. Zvestoba pa se pri tem seveda ne meri po stvarnem odnosu do programa Zveze komunistov, do ciljev gibanja, marveč po tem, v kakšnem odnosu je posameznik do tega ali onega vodilnega tovariša ali do njegove ideje. Še vedno se o ljudeh sklepa brez njihove prisotnosti, se jih ocenjuje in izvaja določene konsekvence. To pa je mogoče predvsem zato, ker še vedno ne velja princip popolne javnosti dela v Zvezi komunistov. Objave teamskih komunikejev s sej vodilnih organov Zveze komunistov npr. ilustrirajo stanje nepopolne javnosti, katerega bi imenoval poljavnost. Dokler bo javnost obveščena o važnih rečeh izključno preko komunikejev, dotlej bo mogoče v okviru teh debat tudi govoriti o tem ali onem, ga diskvalificirati in meriti njegovo zvestobo po kriterijih, ki sem jih pravkar imenoval. Sem seveda realist in dopuščam možnost, da ima forum Zveze komunistov katerokoli sejo, ki ni dostopna javnosti. Trdim pa, da bi morali biti to izjemni primeri in povedati bi morali, da je to nejavna seja iz teh in teh razlogov, na primer iz narodnoobrambnih razlogov. Toda izven teh izrednih situacij je pravzaprav ves program Zveze komunistov v celoti dostopen javnosti. V celoti dostopen javnosti ne samo takrat, kadar so pogledi povsem enotni, marveč tudi takrat, ko so pogledi različni, ko ljudje izražajo svoje osebne projekte.

To bi bilo nujno potrebno tudi zato, ker je samo tako možen miselni razvoj v sami Zvezi komunistov. In še več, to bi bil pogoj, da bi se na podlagi zgledov dialoga v vodilnih organih Zveze komunistov vzpostavljal ta dialog na vseh drugih ravneh v naši organizaciji in seveda prek tega tudi v naši družbeni skupnosti kot celoti. Dimitrij Rupel

Zahvaljujem se vodstvu kongresa, ki je omogočilo, da se komisija, ki bo razpravljala o prosvetno kulturnih problemih, sestane v parlamentu in tako že na zunaj omogoči parlamentarnost, to se pravi, soočenje več mnenj. Nameravam razpravljati predvsem o naravi umetnosti in o kulturni oziroma umetniški produkciji. Zdi se mi, da je s tem v zvezi nastal pri nas, v naši kulturi nesporazum, ki je najbrž do takšne mere temeljne narave, da ga je potrebno tudi široko publicirati in o njem ne nazadnje govoriti na zboru, kot je ta kongres.

Naš demokratični sistem jamči suverenost nekega kulturnega ali umetniškega sistema, dokler ta komuflira proces produkcije neke kulture oziroma umetnosti. Trdim, da je naše pojmovanje umetnosti še vedno pojmovanje mitične dejavnosti, ker prikrivamo proces nastajanja umetnosti oziroma kulture, zanima nas tržna vrednost, ne pa resnična vrednost. To je recimo očitno v pojmovanju pisateljske osebnosti, saj je pisatelj še vedno neke vrste polbog, ki ustvarja v stiku z nekimi tajnimi silami, ali kot pravi tovariš Potrč: »Če je nekoga zaznamovala usoda, bo nosil čopič ali dleto vse življenje...«. 224

Opozarjam na teorijo, na vrsto znanstvenih razprav, ki jih lahko s popolno resnostjo vključimo v knjižnico marksizma in ki se ukvarjajo s preiskovanjem jezika in pisave kot bistvenega elementa sodobne kulture. To so predvsem dela Philippa Sollersa, Jacquesa Derridaja, Althusserj a in drugih. Ta teorija se zavzema za to, da bi osvobodili kulturo različnih pomenov, ki jih je umetnosti pritaknila oziroma podtaknila preteklost. Eno najbolj pomembnih spoznanj te teorije, ki je hkrati kritika vseh prejšnjih teorij razumevanja umetnosti ter jezika, je nedvomno spoznanje, da smo doslej posvečali vse preveliko pozornost smislom in pomenom, ki jih prinašajo umetniška dela. Nujno je treba premisliti in pregledati to našo veliko brezbrižnost do same produkcije teh smislov in nenehno privilegirani e smisla in namena literature in ukvarjanje z vprašanjem, kaj ta književnost, kaj neka pesem pravzaprav pomeni, kaj je za njo in tako naprej. Avtorji te teorije primerjajo majhno pozornost, ki smo jo posvečali pisavi, znakom, ki dejansko ustvarjajo smisel in pomen, s kapitalističnim pojmovanjem gospodarstva, ki omalovažuje delo; predmarksistične ekonomiste zanima predvsem kapital; vsi verujejo, da je kapital tisti, ki ustvarja presežne vrednosti, in tako naprej. Vsi zanemarjajo delo, produkcijo, delavca, ki se pri izdelovanju nekega izdelka resnično namuči, in pripisujejo vse zasluge kapitalu. V literaturi je podobno, samo da ima vlogo kapitala tu misel, vlogo denarja pa beseda. Strinjal bi se z avtorji te teorije, da je pisava v današnjem pojmovanju umetnosti in kulture v zelo podobnem, če ne enakem položaju kot delo v predmarksistični teoriji. Danes je bil govor tudi o dialogu in o obračunu. Tu navajam definicijo dialoga, ki jo je na nedavnem srečanju filozofov marksistov na Dunaju izrekel Gonzales Ruiz: »Dialog je srečanje dveh oseb ali skupin, ki se ne čutita popolni in ki iščeta druga drugo z namenom, da se obogatita. Udeleženec dialoga je negotov človek, nedogmatičen, pripravljen sprejeti argumente in formulacije, ki mu jih ponuja partner. Oseba, ki hoče resničen dialog, nikdar ne ve, kako se bo zgodba končala. Če je dialog resen, je treba pokazati na vedno nove točke. Komaj se je en del dvogovora končal, sta se partnerja spremenila, vplivala sta drug na drugega. Nemogoče je institucionalizirati dialog. To bi bila njegova smrt. Dialog je dialektičen, to je pot skozi protislovja, ki ni dokončna. Naša eshatološka nestrpnost, tako pravi ta avtor, nas sili, da hočemo za večno ohraniti lepe trenutke preteklosti, da bi na zemlji zavladal raj. Pravimo, dobro je za nas, če ostanemo tukaj. Pozabljamo na dolgo pot, ki jo moramo še prepotovati... No, mislim, da o obračunu (čutim, da nekateri tovariši še vedno namigujejo na to, da hočejo generacije med seboj obračunavati) ne moremo govoriti čisto resno. Gre pa za težavo pri razumevanju in komunikaciji. Pri nas ima še večina komunikacijskih sredstev velevažno družbeno nalogo prikrivanja resnice ali dezinformacije, namesto da bi resnico poskušali razkrivati in ljudi informirati. No, nekateri, ki so se v prepričanju, da to delajo v korist nekakšnega splošnega blagra, nekoč v preteklosti odpovedali lastnemu mišljenju, njim je mišljenje z lastno glavo tuje in nerazumljivo. Zato tiste, katerih ne razumejo, napadajo, češ da so nerazumljivi. Zdi se mi, da danes zelo nazorno opazujemo inflacijo besed. Nekateri so tako zaverovani v svoje lastne predstave v svetu, da sveta niti pogledajo ne. Kje šele, da bi ga poskušali razumevati. Kar se tiče generacijskega konflikta, ki je bil prav tako omenjen v današnji diskusiji (in ki najbrž ni brez pomena za nadaljnjo diskusijo o kulturnih problemih),

225

15/VI

menim, da je bolj politična kot znanstvena kategorija. Vseeno jo kaže uporabljati za ilustracijo spora, ki mu najbrž ni vzrok mlada generacija.

Vrsta realnih dejstev te družbe je prisilila današnjo mlado generacijo, da se počuti ogrožena kot celota. Ti vzroki najbrž datirajo pred rojstvom te mlade generacije. Seveda mlada generacija ima ta ali oni skupni imenovalec; najbrž ni najmanj pomembno dejstvo, da mlado generacijo druži popolnoma naraven instinkt ali volja do življenja, do možnosti uveljavitve, do uspeha. Popolnoma logično je, da se počutijo mladi ljudje kot »razred za sebe«, saj je grlo, po katerem naj bi se pretakale mlade moči v družbeni stroj, preozko, da bi po njem steklo toliko mladih ljudi, kolikor jih z velikim hrupom poziva v svoje vrste ta družbeni stroj. Ta hrup, ki sicer zveni zelo optimistično, je maska. Mladi ljudje v tej družbi kar vsi po vrsti občutijo nemoč prodreti do primerne zaposlitve, do ustreznega mesta v delovni organizaciji, do priznanja za svoje delo, bodisi da je to delo umetniške ali kakšne druge narave. Obrtniška miselnost in ekonomski nihilizem delujeta prav grozljivo. Zakaj odhajajo mladi, nadarjeni, na naših univerzah vzgojeni strokovnjaki v inozemstvo? Iz preprostega razloga, ki se glasi: boljši pogoji dela, bolj ljubeznivo priznanje. Klicanje »vojske« na pomoč naj že enkrat pospravi z nekimi huligani in razvajenci, ki so se preobjedli in so v vseh pogledih problematični, ni najbolj prijetna pot v družbeno naročje. To je že pravi rasizem. Seveda mislim, da je nihilizem, naj bo ekonomske ali besedne narave (pri nas bolj poudarjamo onega drugega, besednega, ne pa ekonomskega), v vsakem primeru škodljiv in grozo vzbujajoč. Prav tako me, kot nobena druga, pretrese vest, ki še kar pogosto trka na gluha vrata naše javnosti, da je že spet ta ali oni mladoletnik poskušal samomor. Namigovanja, češ da je za samomore odgovorna pesniška muza ali sumljiva znanost, ki prihaja iz univerze, so mojstrski izdelek nekaterih arhitektov družbene modrosti, ki pa seveda nimajo nobene zveze z resnično prizadetostjo ali energijo, ki bi poskušala prisluhniti družbenim in težavam posameznikov z občutljivim ušesom. No, vrsta nepomirljivih protislovij, ki so značilnost sleherne naglo razvijajoče se družbe, je hotela, da si kljub pomanjkanju temeljnih, recimo razrednih razlogov za nasprotovanje, danes stojita nasproti mlada in stara generacija. Ne mlada in stara samo po letih, temveč po načinu mišljenja. Opozarjam na to distinkcijo. Poznam precej mladih ljudi, ki so si v skrbi za toplo prihodnost poiskali zatočišče pod perotjo varne tradicije. Ti ljudje so zame starikavi.

Tovarišica Gaborovičeva je prej govorila o amaterski dejavnosti, o amaterski kulturi. Zdi se mi, da je gojenje amaterske kulture izredno važno, seveda pa tu ne moremo pozabiti, da ima lahko literatura oziroma kultura za množice, množična kultura, zelo nevarne implikacije. Znotraj te kulture je nujno premisliti tudi vlogo tako imenovane škandalozne literature, nizke literature, plaže; in zdi se mi, da ne moremo kar preprosto zamahniti z roko in reči, to ni pomembno, o tem se ne splača govoriti. Mislim, da je takšna literatura nujnost. Dokler živimo v družbi kapitala in boga, pristajamo na odtujitev. Idealno bi bilo, če bi vsi brali Dostojevskega, toda zdi se mi, da James Bond bolj učinkovito razrešuje človekovo nevrozo in njegove potisnjene instinkte. In če nekateri božji navdahnjenci še vedno pišejo vrhunsko literaturo, polno visokih smislov in štrlečih idealov, je potrebna tudi nizka literatura, polna škandaloznega seksa, nasilja in kvant. To je edina literatura, ki jo vrhunski pesniki ponujajo množicam. Velika in usodna zmota naših vrhunskih pesnikov in pisateljev je v tem, da mislijo, da knjiga lahko živi le v usnjenih platnicah in v negovanih rokah blaziranega intelektualca. Knjiga je v obdobju materialne bede ter socialne neenakosti potrošno blago. 226

Miloš Mikeln Komisija za pripravo resolucije ni upoštevala mnenj, po katerih naj bi Zveza komunistov v republiki izoblikovala svoja stališča o najpomembnejših vprašanjih družbenega razvoja. Jasno je, da so o teh vprašanjih različna in tudi nasprotujoča si mnenja med članstvom in v vodstvih Zveze komunistov. Jasno, da bi se za oblikovanje stališč morala ta mnenja med seboj spopasti in da bi se morali na koncu odločiti za mnenje, zapisano v resoluciji, tudi z glasovanjem, če drugače ne bi šlo. Tega, glasovanja namreč, pa se v Zvezi komunistov bojimo kot hudič križa. Očitno komisija za pripravo resolucije ni prevzela odgovornosti za to, da bi se kongres spremenil v boj mnenj, odločanje za eno izmed njih, uvrstitev mnenja, ki bi prevladalo, v resolucijo, kot predloga Zveze komunistov za rešitev kakega družbenega problema. Vendar je tak način dela, namreč boj mnenj in odločitev za eno izmed njih, edini znani način učinkovitega političnega dela. Taki so vsi učinkoviti in dobri kongresi vseh političnih organizacij na svetu, naprednih in živih še toliko bolj.

Predložena resolucija predlaga drugo pot. Formulacijo programa, ki je tako splošen, da je sprejemljiv za vsakogar v Zvezi komunistov, za vsakogar zunaj nje in celo za vsakogar, ki je njej nasproti, ker tako splošno opisuje zahteve po napredku družbe, da jim nihče ne more nasprotovati. To pa je dokument, ki nikogar ne podpira in nikomur ne odteguje podpore, ki torej nikogar ne obvezuje in ničesar ne zagotavlja in zato ne more rabiti za združevanje in mobilizacijo naprednih sil.

Protesti mladine in na drugi strani njena nezainteresiranost, negibnost in apatičnost članstva Zveze komunistov in drugi pojavi v zadnjem času očitno niso bili dovolj glasni opomini. Vzroki za nadaljnje vzdrževanje sistema neučinkovitosti morajo biti torej globoki. Ker ima ta neučinkovitost posledice v vsej družbi, ker hkrati z Zvezo komunistov spreminja vso družbo v debatni klub z omejenimi možnostmi akcije, je treba poiskati njene vzroke in jih izkopati na dan. Ne domišljam si, da bi mi to uspelo, da bi to znal, rad bi pa pokazal na enega izmed njih. To udobno izogibanje resničnemu boju mnenj ni samo izraz želje po liniji najmanjšega odpora med partijsko birokracijo, kar bi bilo razumljivo in kar je pač treba pričakovati, ampak mora imeti tehtnejše vzroke in jih tudi ima. To je iluzionistično, utopična teorija o stranki v brezstrankarski družbi. Naj me nihče, prosim, ne prime za besedo »stranka«, vem, da smo se preimenovali iz partije v zvezo in se s tem odrekli strankarstvu in partij stvu, kar naj bi zdaj tudi vsebinsko uresničili s preosnovo Zveze komunistov.

Kajpada, iluzije in utopije kot bolezen lahko napadejo vsako politično gibanje, znani so primeri iz zgodovine o tragičnih propadih posameznikov in celih skupnosti zaradi iluzij in utopij. Tudi v naši kratki preteklosti smo ustvarili že nekaj iluzij, v katerih so sedaj skladišča, še dobro, da je kaj vanje dati. Tako kot smo te, bomo s časom premagali tudi to iluzijo, katere bistvena vsebina je, da je družbo, v kateri so vendar različni interesi in skupine kot njihovi nosilci, moč ohraniti zunaj strank, torej zunaj potrebe po več strankah; torej tudi stranka, ki to dela in je to njen program, v bistvu ni stranka. Ker sama nima stališč o določenih družbenih problemih, tudi ni potrebe, da bi se ljudje, ki imajo drugačna stališča do istih problemov, združili v drugačno skupino ali drugačno zvezo ali stranko. 227

157VI

Tako naj Zveza komunistov samo spodbuja razpravo o družbenih problemih, svojih stališč do njih pa naj nima, kajti stališča o teh problemih se naj oblikujejo v samoupravnem sistemu.

Izvrševanje te teorije je seveda povezano z ljudmi. Njena iluzornost pa je v tem, da misli, da jo izvršujejo svetniki. Ob vodilni vlogi Zveze komunistov je iluzorno pričakovati popolno »stanje ob strani« njenih vodstev, ki so zelo čvrsto in uspešno izvedla revolucijo in vodila obdobje po njej. Tako ta vodstva zelo konkretno vplivajo na konkretno politiko, kar je normalno, hkrati pa se izogibajo oblikovanju stališč o bistvenih problemih v širšem članstvu, kar pa ni normalno. Prišli smo v položaj, ko je treba to preseči. V ta namen je treba razbiti omenjeno iluzijo oziroma samoiluzijo, ki jo je seveda — o tem sem prepričan — mogoče osvetliti tudi z različnih drugih zornih kotov, kot je bil ta.

Potemtakem se ne morem strinjati z referatom, ki pravi: »seveda pa resolucija ne more biti akcijski program, ki bi nudil izdelane praktične odgovore za vse probleme na vseh področjih našega razvitega in močno diferenciranega družbenega življenja. Takšen akcijski program za daljšo dobo bi lahko zaviral ustvarjalne pobude komunistov in drugih samoupravljavcev«. V debatah o tej resoluciji so bili predloženi mnogi konkretni predlogi. Opravljene so bile celo načelne razprave, kaj je program in kaj resolucija, primerjane so bile naše resolucije iz let narodnoosvobodilne borbe in prvih let po njej, nekateri so celo analizirali resolucije delavskih gibanj, tja do Marxovih časov. Vse to delo je bilo zaman. Premočne so bile tiste sile, ki menijo, da bi akcijski program zaviral. Akcijski program lahko zavira po mojem mnenju samo tistega, ki hoče imeti proste roke za improviziranje. Brez akcijskih programov delajo meščanski politiki, zato da lahko lavirajo danes levo, jutri desno med spreminjajočimi se silnicami meščanske parlamentaristične tako imenovane demokracije. V vseh drugih primerih se mi zdi, da akcijski program ne more biti zavora. In zato se mi zdi, da samoupravna družba ne bo izgubila niti kančka svoje suverenosti, če bo sredi nje Zveza komunistov izoblikovala v boju mnenj svoja stališča o pomembnih družbenih vprašanjih in jih sporočala javnosti. Drugačen ustroj javnega življenja na sedanjih naših temeljih in v naši situaciji ni mogoč. Perpetuum mobile, stroj, ki žene samega sebe, tako kot v fiziki tudi v javnem življenju ni mogoč. Naj se omejim samo na te argumente zoper tako resolucijo, kot je predložena, in zoper tak način javnega in političnega življenja, kot ga resolucija izraža. Na kratko, zoper neučinkovitosti, zoper partijsko obredno latinščino, zoper brezkončno premlevanje na prazno, zoper hrupne borce, ki glasno »zavračajo vse rešitve in ukrepe, ki bi skušali po vsej sili ohraniti preživelo gospodarsko strukturo,« pa ne povedo za kaj gre, kje in kako, ki na dolgo in široko opozarjajo na »pomembnost dolgoročnega planiranja«, pa nič ne planirajo, na »pomembnost kulture in umetnosti«, na »pomembno mesto drobne blagovne proizvodnje«, na »pomembnost dolgoročnega načrtovanja celotnega kompleksa socialne varnosti« itd. Skratka, zoper vse, ki govorijo splošne fraze in ničesar ne povedo, ničesar konkretno uporabnega, ki čepijo na grbi družbe, ki dela, in ji govorijo nevznemirljive uspavanke, nevznemirljive zato, da jih ne bi stresla s sebe, na kratko še enkrat: zoper neučinkovitost.

Očitno je, da se komisija za pripravo resolucije kljub številnim predlogom v tej smeri ni čutila kompetentno za to, da se odloči za boj

228

zoper to neučinkovitost na kongresu samem. Očitno je menila, da kongres ni pravo mesto za to, zato predlaganih konkretnih problemskih rešitev ni dala v resolucijo, ampak samo splošne okvire za vsa različna in celo za možna nasprotujoča si mnenja. Najbrž kongres res ni mesto za to. To pa ne pomeni, da je treba sprejeti resolucijo, ki ničesar ne pove in dokazuje samo našo nesposobnost, da bi prišli do stališč o perečih sodobnih problemih. Lahko naročimo novim republiškim vodstvom, da pripravijo konkretne rešitve poglavitnih družbenih problemov na temelju programa Zveze komunistov, potem ko pregledajo mnenja in stališča, izražena na kongresu. Lahko pa seveda, če smo z malim zadovoljni, tudi sprejmemo to resolucijo. Kajti kakor bo napravila malo koristi, bo napravila tudi malo škode. Škoda, ki bi jo povzročilo sprejetje take neučinkovite resolucije, bi se poznala predvsem na ugledu Zveze komunistov Slovenije in tudi celotne družbe. Ta ugled je tolikšen, da bo malo škode v očeh vseh, ki se spopadajo z družbenimi problemi in jih taka resolucija pusti na cedilu, da to malo škodo prenesejo. Vendar tudi ogromni kapital, ki ga predstavlja s preteklimi velikimi uspehi pridobljeni ugled Zveze komunistov, ni neranljiv.

Francka Varl Sodim, da je res že skrajnji čas, da se komunisti in vsi ostali družbeni dejavniki, ki se ukvarjajo s šolstvom, bolj posvete vzgoji in izobraževanju mladih ljudi in da postavljajo pred prosvetne delavce prav določene zahteve v zvezi z vzgojo in izobraževanjem in pomagajo izpolnjevati te naloge in glede na uspešno opravljanje nalog tudi dajo v družbi tisto mesto, ki jim po vlogi pripada. Sedanje stanje na področju vzgoje in izobraževanja ni zadovoljivo. Mnoge analize nam kažejo, da šola v idejno-političnem pogledu ne opravlja dovolj tistih nalog, ki jih postavlja prednjo naša družbena skupnost. Takšne so bile ugotovitve mestne konference Zveze komunistov v Mariboru. Prepričana pa sem, da tudi drugod ni stanje dosti boljše. Temeljna vprašanja so: idejna vzgoja, svetovna nazorska opredeljenost in družbena angažiranost naše šole. Naša družba je sicer jasno poudarila idejnost vzgoje in izobraževanja istočasno pa je idejnost in vzgojo vse premalo upoštevala in tudi neprimerno vrednotila. Zato vdira v šole nenačrtno anarho-liberalistično pojmovanje vzgoje, še bolj pa mehanistična in tehnokratska delitev vzgoje od izobraževanja ter idejnosti od vzgoje in izobraževanja.

Posledica tega pojmovanja je tudi delitev odgovornih nosilcev za posamezna opravila. Ta bi bila naslednja: izobraževanje je edina in temeljna naloga pedagoških delavcev, svetovni nazorski vidik vzgoje je prepuščen Zvezi komunistov, z drugimi vzgojnimi vprašanji se naj ukvarja Zveza mladine, finančna in gospodarska vprašanja pa naj rešujejo samoupravni organi. Ta teorija se je že močno uveljavila v praksi. Poleg ožje interne organizirane izobrazbene dejavnosti se namreč pojavlja nekako aktivistično prizadevanje za širšo družbeno angažiranost mladih ljudi, ki pa ni vključena v redno šolsko delo, ampak se kaže kot vsiljen privesek zunanjih družbeno političnih dejavnikov. Takšno »sožitje« vzgoje in izobraževanja vsekakor ne prispeva k oblikovanju celovitne socialistične osebnosti, vendar krivde za vzgojni deficit ne moremo naprtiti samo pedagoškim delavcem.

Prosvetnim delavcem bi bilo treba organizirano omogočiti študij marksizma, odločilno vlogo bi naj imeli strokovni aktivi, vmes pa naj bi bili komunisti — pobudniki za ta študij. Idej no-vzgojna nejasnost pa se v 229

praksi veže tudi na nerazčiščen odnos med izobraževanjem in vzgojo učnih načrtov. Prvo, kar moramo s tem v zvezi ugotoviti, je dejstvo, da so temeljni nauki marksizma in leninizma, ki jih hočemo posredovati mlademu rodu, v učnih načrtih vse premalo oblikovani. V tem je tudi eden izmed vzrokov, da tako dolgo ni nobenih primernikov za filozofijo in sociologijo.

Nadalje, sedanji učni načrti in predmetniki povzročajo nesorazmerje med družboslovnimi in prirodoslovnimi predmeti. Ker se tehnika in znanost skokovito razvijata, je dala šola veliko prednost prirodoslovnim predmetom. Na račun tega smo močno zaostali na družbenem področju, ne samo v družbeno ekonomski vzgoji, ampak prav tako ali še bolj moralnoetični, estetski in humanistični vzgoji.

Zlasti materinščina, ki je izključni predmet in vsebuje moralnoetične, estetske in humanistične vrednote, se danes omejuje le na klasično obliko predavanja. Malo je šol, ki imajo knjižnico s čitalnico, kjer poteka celotno učno-vzgojno delo pri tem predmetu. Učni načrti tudi onemogočajo, da bi se lahko učitelj individualno posvečal učencem. Ena izmed največjih pomanjkljivosti pri reformnih prizadevanjih v šolstvu je ta, da sestavljavci učnih načrtov poskušajo vso znanost, ki jo je človeštvo doseglo, strpati v učne načrte. Zaradi tega so preobremenjeni učenci in učitelji. To velja za osnovne šole, še bolj pa za srednje strokovne in poklicne. V predmetnikih in učnih načrtih teh šol ni usklajen odnos med strokovno in splošno izobrazbo na eni ter strokovno izobrazbo in poklicno prakso na drugi strani. To povzroča veliko nestalnost in eksperimentiranje zlasti v poklicnih šolah, poleg tega pa veliko tedensko obremenitev dijakov 40 do 42 ur. Zlasti za te šole velja, da je treba vzgojnoizobraževalni proces modernizirati in racionalizirati. Zato je potreben sposoben pedagoški kader, potrebna pa je tudi solidna materialna baza.

Poleg strokovnega usposabljanja morajo učenci teh šol dobiti tudi široko splošno izobrazbo in socialistično vzgojo. Predmetniki in učni načrti teh šol pa ne izpolnjujejo obeh teh nalog ter se prav na tem področju bijejo pridobitniški interesi posameznih delovnih organizacij, ki žele dobiti najhitreje in najceneje delovno silo, ter interesi socialistične skupnosti. Učni načrti dajejo učiteljem le nekaj navodil, ki so zelo splošna in bolj ali manj deklarativna. Nujno bi bilo potrebno, da bi prosvetno-pedagoške službe na vseh nivojih skupno s šolami izdelale določene tehnične procese, učne načrte, ki bi bili opremljeni z vsem znanstvenim instrumentarijem. Pomanjkljivosti dosedanjih učnih načrtov povzročajo, da prosvetni delavci vse premalo upoštevajo čustveno prizadetost mladega človeka. Mi vse preveč apeliramo na njegov razum, vsa spoznanja o družbenih in etičnih normah mu hočemo prikazati z intelektualnega stališča, vse zgolj materialno, faktografsko. Zato mlad človek išče zatočišče v svojih stiskah sam, kjer ga ne bi smel iskati. Vse bolj kaže, da smo moralno etično vzgojo v naših šolah skoraj v celoti opustili. Sodili smo, da iz socialistične morale in iz naših etičnih vrednot, ki so zrasle v narodnoosvobodilni borbi, ne smemo narediti katekizma. V tem mnenju je dosti oportunizma, velika zmota pa je zlasti v mišljenju, da socialistična praksa sama vzgaja mlade ljudi. Spričo številnih protislovij, ki jih poraja tržno blagovno gospodarstvo, je tembolj potrebno, da s takšno prakso prenehamo. Nobeno delo v visoko razviti družbi ne more uspeti brez programiranja, tem bolj pa to velja za tako izredno pomembno delo, kot je vzgoja, oblikovanje mladega človeka. Ugotovili bomo, da etičnih, moralnih, idejnih in družbenih prvin ne moremo 230

obravnavati niti pri vsaki uri niti pri vsakem predmetu v enaki meri. Določena področja zahtevajo posebne načine, mladinske ure, predavanja, zlasti pa individualne razgovore, ki bi jih morali opravljati za to kvalificirani ljudje, psihologi ali predavatelji s seksološkim, medicinskim in psihološkim znanjem. Komunisti smo tudi v celoti odgovorni za vsebino marksističnih krožkov.

Na vzgojno oblikovanje mladega rodu tudi negativno vpliva velika odtrganost šole od proizvodnje in družbene prakse. Vendar je to samo ena stvar ugotovitve, kajti prav tako se druge dejavnosti, v katerih vzgaja šola mlade ljudi, odmikajo od šolskih problemov, jih ne želijo videti in ne reševati. Na tak način postajajo šole družbeno izolirane, pedagoški delavci ne morejo razumeti problemov gospodarstva, gospodarski pa ne težav in problemov šolstva. Takšne odnose in nerazumevanje je treba odpraviti. Vendar ne gre zgolj za reševanje materialnih vprašanj šolstva, ampak za skupno oblikovanje učno-vzgojnih programov in adekvatnih oblik pedagoškega dela, da bo šola dajala tak profil strokovnjaka in upravljavca, ki bo kot celovita in svobodna osebnost brez iluzij in predsodkov po končanem šolanju sposobna prevzeti vse naloge, s katerimi se bo srečal v proizvodnji. Tega problema danes ne rešuje tako imenovana proizvodna praksa učencev, ker se omejuje zgolj na fizično delo. Za izvenšolsko usposabljanje dijakov bi morale pedagoške prosvetne ustanove in delovne organizacije izdelati program, dobri mentorji iz delovne organizacije pa bi morali voditi vse delo ter biti v stalnem stiku s šolo. Komunisti v šolstvu in drugih delovnih organizacijah bi morali dati pobudo za to dejavnost. Resolucija ugotavlja, da samoupravljanje v šolstvu ni uspešno, ker prevladujejo v njem prosvetni delavci, manj študenti in dijaki, a najmanj predstavniki družbeno političnih skupnosti. To vsekakor drži, vendar bi bilo treba temeljito preštudirati ta način samoupravljanja v šolstvu in ugotoviti, ali je najbolj primeren. Predvsem pa bi morale družbene skupnosti in družbeno politične in gospodarske organizacije bolj aktivno sodelovati s samoupravnimi organi šole. Vendar je pri teh dejavnostih že v izbiri predstavnikov za šolske svete mnogo nenačrtnosti in oportunizma, kasneje pa sploh pozabljajo na to, da imajo svojega predstavnika v samoupravnem organu šole. Tak odnos do dela v samoupravnih organih šolstva ima za posledico, da ti organi ne vplivajo občutno na socialistično vzgojo otrok. Anketa, ki jo je napravil mariborski zavod za prosvetno pedagoško službo z učitelji, je pokazala, da so samoupravni organi na zadnjem mestu pri vzgoji učencev. Tudi komunisti v teh organih nimajo vpliva, skrb za idejnost pouka na šoli se je začela skrivati za kolektivno odgovornost. Kot vemo, pa v praksi te odgovornosti ni.

Resolucija govori o izboru pedagoškega kadra in o takšnem sistemu njegovega izobraževanja, ki bo v skladu s potrebami samoupravne socialistične družbe. Takšne zahteve smo že večkrat slišali in so ostale predvsem kot deklaracija. Te zahteve bo sedaj treba kar najhitreje začeti reševati, kajti doslej izbire kadra sploh ni bilo.

Skrb nas, komunistov, mora biti, da se bo delo na kadrovskih šolah izboljšalo in poglobilo in da bo izbira mladih ljudi za pedagoški poklic res v skladu s potrebami naše družbene skupnosti. Predvsem pa bi se morali jasno opredeliti vodstvene izobraževalne institucije, tako republiški prosvetni organi, občinski organi, vodstva šol in zavodi za prosvetno pedagoško službo za dejstvo, da idejnost vzgojitelja in njegova opredelitev za idejnost pouka ni njegova osebna zadeva, marveč temeljit kriterij, ki ga mora izpolnjevati državljan SFRJ, ali pa sploh ne more biti vzgojitelj. 231

Emil Rojc

Dovolite mi, da najprej izrazim svoje mnenje glede dileme tovariša Mikelna o tem, ali sprejeti ali ne dosedanji predlog resolucije z vsemi njenimi slabostmi. Menim, da je naša dolžnost kot delegatov, da v nadaljnji razpravi izboljšamo predlagani tekst, da nekatere neživljenjske in deklarativne formulacije nadomestimo z akcijsko-mobilizacijskimi in tako konstruktivno opravimo svojo nalogo na tem kongresu, ki mora biti v svoji zasnovi aktualno-akcijski, pa tudi programski. Članstvo Zveze komunistov iz izobraževalne sfere pričakuje od kongresa jasna stališča do nadaljnjega razvoja na tistih točkah in postavkah vzgojnoizobraževalnega sistema, kjer očitno zaostajamo in kjer bi bilo nujno več angažiranosti komunistov. Potreba po načrtni aktivnosti Zveze komunistov na vzgojno-izobraževalnem področju izhaja iz treh vse bolj občutnih pomanjkljivosti, malo bolj grobo rečeno, iz treh očitnih defektov v njem, v katerih izvirajo množice nadaljnjih problemov.

Prva pomanjkljivost obstoječega, na doseženi razvojni stopnji družbe prisotnega izobraževalnega sistema je v pomanjkanju načrtnosti v njegovem razvoju. Ta se kaže v tem, da razen tega, da smo se lotili urejanja osnovnega šolstva, nismo nikdar jasno in konkretno postavljali ločnice med problemi, ki jih moramo rešiti takoj, in tistimi, ki jih bomo rešili čez čas. Zato se v vsakdanji praksi ob pomanjkanju jasnih realnih in konkretnih izhodišč razvoja na tem področju še vedno zatekamo k občasnim improvizacijam, kompromisnim in neperspektivnim rešitvam. Zato predlagam, da se v predlog teksta resolucije vključi naslednje besedilo namesto dosedanjega 2. odstavka, poglavje VII. »Kongres nalaga komunistom, da v prihodnjem obdobju, upoštevajoč dosedanje in potencialne družbene možnosti, usmerijo svojo aktivnost na vzgojno izobraževalnem področju predvsem za hitrejši napredek tistih področij in odpravljanje tistih problemov, katerih razreševanje je doslej v občutnem zaostanku. To so zlasti problemi: možnosti za šolanje sposobnih in nadarjenih učencev in dijakov, sistemska ureditev štipendiranja v smislu razglašenih načel kadrovske politike, ureditev življenjskih razmer dijaške študentske mladine, uvajanje trajnega družbeno ekonomskega izobraževanja proizvajalcev, afirmacija strokovnosti in znanja z intenzivnejšim zaposlovanjem mladih strokovnjakov ter zagotovitev stalnih in zadostnih materialnih virov za uresničevanje osnovnih funkcij vzgojno izobraževalnih dejavnosti.«

Drugi očitni zaostanek v obstoječem vzgojno izobraževalnem sistemu, ki zahteva zavestno angažiranje komunistov, pa je slaboten in neizdelan samoupravni mehanizem na tem področju. Problem ni samo to, da ni vzpostavljenega sodelovanja med gospodarstvom in šolo kot dejavnikoma pri samoupravljanju v sferi izobraževanja. Tega sodelovanja je malo ali pa ga sploh ni tudi med posameznimi družbeno političnimi skupnostmi vključno na relaciji občina—republika. Pregnali smo dokaj uspešno etatistične elemente v upravljanju šolstva, a te prepočasi nadomeščamo z novimi, samoupravnimi. Družbeni dogovor na tem področju je žal šele optimistična vizija, njegova realizacija pa vsekakor ni odvisna samo od prosvetnih delavcev.

Predlagam v zvezi s tem naslednji spreminjevalni tekst v resoluciji namesto 3. odstavka poglavja VII: »Da bi hitreje napredovali v razvoju samouprave na tem področju, opozarja kongres na nujnost razvijanja novih samoupravnih mehanizmov na temelju družbenega dogovarjanja. Pomanjkanje teh je še posebej očitno v razmerjih občan—izobraževalna dejavnost, v odnosih gospodarska in negospodarska sfera ter v razmerjih med družbeno političnimi skupnostmi.« 232

Tretja pripomba na ta del predloga resolucije je povezana z oceno kvalitete izobrazbenih in vzgojnih rezultatov. Obširno kongresno gradivo, posebej priložene empirične raziskave, omogočajo verifikacijo nekaterih naših sedanjih predpostavk, ki so bile v tem, da z uresničevano ravnijo učinkovitosti družbene politične vzgoje mladih ne moremo biti zadovoljni.

Iz omenjenih raziskav inštituta za filozofijo in sociologijo je razvidno predvsem dvoje: da je velik del mladine zelo slabo seznanjen s temelji naše družbeno politične ureditve in da ima povsem neustrezne predstave tudi o Zvezi komunistov, saj si jo velik del predstavlja kot avtoritarno silo, ki ne dela na podlagi najširšega programa razvoja celotne družbe. Druga ugotovitev, ki ima nič manj pomembno idejno težo pa je ta, da so nekateri sloji mladine še povsem izvzeti ali odtujeni od pridobivanja in sistematične privzgoje socialističnih, etičnih, estetskih in moralnih vrednot ter socialističnih idejnih pogledov na družbo. Gre predvsem za dele vaške mladine, za mladino v nekaterih gospodarskih dejavnostih ter za večino mladih z nedokončano osemletko.

Na podlagi zgornjih ugotovitev predlagam naslednji spreminjevalni in dodatni tekst k 5. odstavku poglavja VII: »Dosežena razvojna stopnja družbenih odnosov postavlja vse večje zahteve za kvaliteto izobraževalnih in vzgojnih procesov, posebej v izpopolnjevanju znanja ter doseganju višje stopnje idejnosti vzgojnih prizadevanj. Če hočemo zadovoljiti te zahteve, bo potrebno v prihodnjem obdobju izvesti temeljito vsebinsko reformo šolstva II. in III. stopnje, da bi dokončno odpravili obstoječi dualizem med vzgojo kadrov za proizvodnjo in intelektualno delo in da bi uresničili programsko aktualnost ter povezanost šole s proizvodnjo in okoljem. Za povečanje socialistične idejne angažiranosti šole pri vzgoji mladih generacij bi bilo potrebno v prihodnje mladino v šolah druge stopnje ter študente z razširjenimi programi družboslovnih predmetov seznanjati na aktualen in ustvarjalni način tudi z vsebino programa Zveze komunistov Jugoslavije.«

Stane Čehovin

V svoji razpravi bi se rad dotaknil le nekaterih vprašanj s področja vzgoje in izobraževanja. Da je to področje silno pomembno za oblikovanje človekove osebnosti, njegovega nazora, je že dolgo znano. V zadnjem času smo se tudi pri nas s temi vprašanji začeli nekoliko aktivneje ukvarjati, posvečamo jim več pozornosti in skrbi. O vzgoji in izobraževanju pogosto slišimo, da je v njem premalo idejnosti. To je marsikje res. Prepogosto pa posebno komunisti pozabljamo, da imata vzgoja in izobraževanje svojega nosilca, svojega izvrševalca, ki ni otopel mehanizem, temveč človek z vsemi svojimi značilnostmi. Pozabljamo tudi, da je bilo na področju vzgoje in izobraževanja premalo smotrne kadrovske politike. Če imamo na tem področju vrsto problemov, ki so sicer na videz subjektivne narave, ne smemo pozabiti, da izvirajo tudi v dosedanjem materialnem in širšem družbenem odnosu do vzgoje in izobraževanja, ki je bil doslej največkrat mačehovski.

Če pogledamo konkretno, ugotovimo, da delo na področju vzgoje in izobraževanja še ni dobilo tistega družbenega priznanja, ki bi ga moralo dobiti. Pri tem ne mislim samo na osebne dohodke; čeprav srečamo primere, da ima snažilka v zunanjetrgovinskem podjetju večje dohodke kot profesor, kar je svojevrstno razvrednotenje izobrazbe in znanja — 233

temveč na širši družbeni pomen, ki ga dajemo temu delu. Ne smemo se torej sedaj preveč čuditi, če imamo na področju vzgoje in izobraževanja tudi ljudi, ki ne samo, da so zaradi starih neizpolnjenih obljub postali apatični, brezbarvni, apolitični, ponekod celo adružbeni, temveč tudi take, ki delajo nepopravljivo škodo. Do teh vprašanj pa smo tudi komunisti in družba sploh preveč popustljivi.

Na področju vzgoje in izobraževanja bi morali takoj začeti učinkoviteje reševati materialno osnovo. Potrebna je nenehna učinkovita in smotrna kadrovska politika na vseh stopnjah šolanja, začenši že v osnovni šoli. Le tako, če bomo na področju vzgoje in izobraževanja zagotovili strokovno in idejno kvalitetnejši kader, če bomo ta kader ustrezno nagrajevali, če bomo priznali širšo družbeno pomembnost temu delu, bomo lahko vzgojo in izobraževanje posodobili in kvalitetno dvignili. Ne smemo pozabiti, da niso dovolj nove moderne šole, temveč je potreben tudi ustrezen pedagoški delavec v njih. Ob koncu še tole: čas bi bil, če hočemo na tem področju kreniti naprej, da začnemo komunisti svoja stališča učinkoviteje kot doslej uresničevati. Končno predlagam, da se tistemu delu resolucije, ki govori o samoupravnem združevanju vzgoje in izobraževanja, doda še naslednji odstavek: »Vzgoja in izobraževanje sta nacionalni problem in komunisti si bomo prizadevali, da ju bomo enotneje samoupravno urejali na vseh ravneh v okviru Socialistične republike Slovenije. Tako se diferenciacije v kvaliteti vzgoje in izobraževanja ne bodo bolj povećavale, marveč se bodo zmanjševale.« Jože Melanšek Že kongres mladine Slovenije v Velenju junija letos je opozoril vso slovensko družbo, predvsem pa nas komuniste, da se moramo bolj posvetiti vzgoji in uresničiti začrtano delo Zveze komunistov pri oblikovanju mlade socialistične osebnosti. Za to nismo odgovorni samo prosvetni delavci — komunisti, temveč vsi prosvetni delavci, naša družba. Prosvetni delavci pa se zavedamo, da imamo precejšen delež in da je odgovornost velika.

To je jasno nakazano tudi v osnutku resolucije in z zadovoljstvom ugotavljam, da smo končno to naglasili kot celotno ključno vprašanje. Bistvena je socialistična angažiranost šole. Kdo je še lahko učitelj na šolah? Pouk mora temeljiti na izhodiščih znanstvenega socializma, mladi morajo dobiti s pregledi nad prirodo in družbo glavne elemente marksističnega svetovnega nazora, biti morajo nosilci te akcije, v strokovnem in idejnem smislu sposobni kvalitetno opravljati svoje delo. Tako je postavil kongres mladine v Velenju. Za ta vprašanja, za te pobude je odgovoren tudi naš kongres. Predvsem pa poudarjam, da je že skrajnji čas, da preidemo od besed, to je sklepov, resolucije in deklaracij do dejanj, to je do konkretne akcije. Vzgoja ni samo pridigarstvo, temveč je vzgoja vse življenje. Veliko smo že naredili za samoupravljanje v šolstvu in tu so že rezultati. Zato ga je treba temeljito nadaljevati, vendar uspešno delo ovira nekatera sedanja zakonodaja. Čeprav smo že marsikaj spremenili in se še pripravljajo nekatere spremembe, so ovira nejasna stališča, premalo konkretna o tem, kdo je lahko učitelj na naših šolah. To so lahko tisti, ki imajo splošno, pedagoško in strokovno izobrazbo ter družbeno moralne lastnosti za uresničevanje vzgojnih in izobrazbenih smotrov. Prav v zvezi s tem se sprašujem: ali se ne poglabljamo premalo v to? Vedno sem

234

bil zagovornik samoupravljanja in bom tudi v nadalje, kajti izkušnje kažejo, da je to edino pravilna pot našega razvoja, sem pa proti pavšalno urejenim samoupravnim rešitvam oziroma improvizacijam in zato sem sprožil to vprašanje. Vsega ne bomo rešili z zakoni, vendar poudarjam, da temeljne zakonske rešitve morajo biti enotne. Podobno kot določa republiški sekretar za prosveto in kulturo v svojem predpisu pravice in dolžnosti učencev, tako naj bi tudi ta ustrezna zakonodaja določila pravice in dolžnosti ter družbeno moralne lastnosti za uresničevanje smotrov vzgoje in izobraževanja, in to zaradi enotnih nacionalnih pogledov. šola je ustanova posebnega družbenega pomena in zato nam komunistom in vsej napredni slovenski javnosti in družbi ne sme biti vseeno, kdo je in kdo bo v naši šoli učitelj, čeprav vem, da je od ravnatelja veliko odvisno, kakšne strokovne sodelavce si bo izbral, s kakšnimi družbeno političnimi kvalitetami, kvalifikacijami in ne nazadnje, s kakšnimi osebnimi kvalitetami. Kljub temu so še na šolah ljudje, o katerih je upravičeno kongres Zveze mladine ugotavljal in glasno izpovedal, da ne delajo v skladu z našimi socialističnimi hotenji, a jih v tej situaciji ščiti zakonodaja. Nekateri predpisi zahtevajo spoštovanje zakonitosti, drugi so pa v potuho tem ljudem. Mislim predvsem na temeljni zakon o delovnih razmerjih.

Zavodi za prosvetno pedagoško službo v sedanji situaciji, ob pomanjkanju strokovnega kadra ali ob premajhnem številu ljudi, ponekod je celo en svetovalec za dve občini, konkretno ne morejo pomagati. Kaj naj ugotovi svetovalec ob enkratnem letnem pregledu, če sploh pride! Kaj naj ugotovi ravnatelj ob dvakratnem ali pa trikratnem pregledu na leto! Kdo je ob vsem tem prizadet? Naši učenci, jutrišnji proizvajalci in upravljavci, in šola izgublja ugled.

Namesto da bi učence seznanjali z zastavljenimi idejnimi izhodišči, razvijali njihovo vzročno in kompleksno mišljenje, jih vzgajali, jim kopičimo dejstva, da postajajo bolj gledalec kot pa aktiven član v procesu pouka in vzgoje, to pa zaradi neizdelanih načrtov. Da, kakršna je šola, tak je učenec. Potem moramo nekaj narediti v tej smeri. Vzgojiti vzgojitelja. Zato je treba kar največ pozornosti posvetiti kadrovskim šolam za učitelje in drugič, obveznemu strokovnemu izpopolnjevanju, ki ga že zakon o osnovni šoli deklarira. O kadrovskih šolah je bilo že veliko pre’dvidenega a zelo malo storjenega, zato o tem ne bom govoril; da je že skrajnji čas, da tudi tu napravimo več in hitreje. Govoril bom o subjektivnem faktorju na naših šolah, o obveznem strokovnem izpopolnjevanje za učitelje. To mora biti enotno za vso Socialistično republiko Slovenijo. Programirano in metodološko izdelano, ne pa prepuščeno samoupravnim rešitvam kolektivov in zato ni čudno, da se takšno izpopolnjevanje in izobraževanje rešuje in izvaja tako kot je trenutno financiranje šolstva po občinah. Kakršna je občina, takšno ima izobraževanje, čeprav bi bolj izobražene učitelje rabila revnejša občina. Menim, da je sistem obveznega izobraževanja, ki ga nakazuje zakon o osnovni šoli, zakonsko določilo, vendar ga v zadnjih določilih še nismo zasledili, čeprav bi morali vsi predpisi že iziti do pričetka šolskega leta. Spremembe in dopolnitve, ki so jih dobili poslanci, občinske skupščine in tudi šole, pa prestavljajo ta datum na zaključek šolskega leta. Ali se ne vprašujemo upravičeno, če ta rok še ne bo odložen?

Enotni sistem strokovnega izobraževanja je nujen, vendar naj upošteva potrebe kolektivov. Predlagam regionalno rešitev. Ob taki situaciji, ko je izredni študij hobbi, kot ga nekateri imenujejo, je izobraževanje nevzdržno. Tak način izobraževanja šolam bolj škoduje kot koristi. Zakaj menim, da je izobraževanje na šolah tako bistveno? Zato ker pričaku235

jem prav v tem že nekatere rešitve. Strokovno izpopolnjen učitelj bo lahko ocenjeval, kaj pomenijo znanstvena usmeritev šole, pozitivizem, idejnost pouka in ideološka vzgoja. Idejnost pouka je širok pojem ne’ pa gledano ozko, kot to pogostokrat delamo. Želim, da bi idejnost pouka našla tudi svojo praktično komponento, da preidemo od trenutnih ugotovitev stanja k napredku, k rešitvam, ki bodo nekoliko trajnejše. Pretežnemu delu učiteljstva manjka tudi globlja, družbeno politična izobrazba, zato tudi idejnost pouka nekoliko zaostaja. Dokler ne bomo vzgojili vzgojiteljev, tudi šole ne bodo takšne, kot si jih želimo. Tudi mi komunisti moramo zahtevati obvezno in enotno strokovno izobraževanje v prosveti; ta problem naj ne bo v resoluciji le jasno nakazan, marveč moramo najti tudi ustrezno rešitev. Če je resolucija naš akcijski program, in po mojem mnenju to mora biti, mora vsebovati tako važno vprašanje kot je področje vzgoje in izobraževanja, in še zlasti s stališča strokovnega izpopolnjevanja učiteljstva. Gospodarske in družbene reforme ne gledam samo »skozi dinar«, pač pa je bolj sprememba mišljenja, zato mora vsak komunist tudi v teh prizadevanjih za uveljavitev smotrov vzgoje in izobraževanja sodelovati, biti mora pobudnik za poglobitev idejnosti pouka, razvijanje socialistične vzgoje in izobrazbe. Mladina postavlja svoj »zakaj«. Mi smo ji dolžni dati naš globoko utemeljeni »zato«, ki bo tudi vzročno povezan in ne samo dejstvo. Če ji ga ne bomo dali mi, si ga bo iskala drugje. Zato moramo naše stare poglede na vzgojo in naš »večni prav« nadomestiti z novimi spoznanji, ob razumevanju mladih; moramo jih usmerjati in tako ustvarjati možnosti za tako vzgojo in izobraževanje v šolstvu. Prepričan sem, da se tudi z veliko denarja vsega tega kupiti ne da.

Osebni zgled plemenite in dobre osebnosti, prizadevnosti je tudi eno izmed gibal za napredek v šolstvu. In v tem smislu rešujemo obvezno strokovno izobraževanje, ki naj ne vključuje samo ozke strokovno pedagoške usposobljenosti, temveč naj daje tudi možnosti za širšo družbeno politično razgledanost našega učitelja in ne samo za takšne oblike, kot tu navaja predlog resolucije. Ker potem lahko pridemo do pojmovanja, da se bo spet regionalno drugače obravnavalo, kot se je pa nekje prvotno zamišljalo. Resolucija naj bo odsev takih teženj in zato predlagam, da komisija v točki 7/4 upošteva to, da bi strokovni in idejni usposobljenosti učiteljev dodali še načrtno metodološko izdelano strokovno usposobljenost. Borut Stražar Predlog resolucije poudarja, da postaja vpliv šole pri oblikovanju mlade generacije vedno bolj prevladujoč. Zato menim, da se moramo komunisti bolj zavzemati tudi za preoblikovanje pouka, predvsem na stopnji srednje šole. Vprašanje je dolgoročnejšega pomena in ga verjetno ne bo mogoče rešiti, dokler ne bodo izpolnjeni drugi bolj pereči pogoji, in to v ne tako oddaljenem časovnem razdobju. Menim, da je prav organizacija pouka odločilna pri vrednotenju idejnosti izobraževanja. Ni namreč dovolj, če se trudimo samo za znanstveno doslednost, v učnem procesu pa ne presežemo metodoloških okvirov pozitivistično usmerjenega izobraževalnega procesa. Dijaku dajemo običajno premalo možnosti, da bi pod mentorstvom svojega učitelja razvijal lastno mišljenje; učitelj se pri preverjanju znanja še vedno zadovoljuje z bolj ali manj pasivnim spominskim obnavljanjem učne snovi, kakor jo je posredoval sam oziroma kakor je zapisana v učbeniku. Opažamo tudi neskladje med posameznimi stopnjami izobraževanja, ko se pouk v srednji šoli le malo ali sploh nič ne razlikuje od pouka v višjih razredih osemletke, medtem ko postavlja višja oziroma visoka šola precej drugačne

236

zahteve. Pri tem ne mislim toliko na obseg učne snovi, ampak predvsem na učenčevo lastno aktivnost. Nikakor nočem trditi, da se pomanjkljivosti vzgojno izobraževalnega procesa močno izražajo v idejnosti dijakov, študentov in drugih mladih ljudi. Nasprotno, mladina nas celo prijetno preseneča s svojim naprednim in zavestnim poseganjem v družbeno dogajanje in marsikje in marsikdaj je že zgodaj prerasla svoje vzgojitelje. Kljub temu se pri dovolj velikem delu mladine kaže nezainteresiranost za družbeno aktivnost ali pa vpliv religiozne in včasih celo klerikalne vzgoje. Občutno velik, čeprav še zdaleč ne večinski del dorasle mladine si še ni ustvaril življenjskega nazora, ki bi temeljil na dialektično materialističnem svetovnem nazoru in ki bi omogočal spoznanje o družbeni potrebnosti posameznika. Za današnjo podobo mladine nima zaslug samo šola, je pa eden najvažnejših dejavnikov. Zavedam se, da bo temeljita sprememba sedanjega načina pouka zahtevala še prej temeljito preobrazbo dijaških, študijskih in drugih knjižnic ter čitalnic, dalje tudi bolj smotrno preosnovo predmetnikov in učnih načrtov, prav tako pa tudi v marsičem drugačno strukturo učiteljskega kadra.

Peter Polajner V kongresnem gradivu je marsikaj napisanega o delovanju Cerkve in o našem odnosu do teh vprašanj. Premalo pa je razvidno, kako smo delovali, kakšni so rezultati našega dela, kje so naše slabosti; tudi ni nič omenjeno, kako bi naše napake odpravili. S podpisom protokola je Vatikan oficialno priznal naš socialistični družbeni sistem in s tem izrazil pripravljenost, da se na podlagi načela ločenosti Cerkve od države ter šole in Cerkve ta prilagaja naši družbeni ureditvi. S tem je sprejel tudi stališče o depolitizaciji Cerkve in o omejenosti njene aktivnosti na izključno versko in cerkveno dejavnost.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi se Cerkev kar tako odrekla vsemu tistemu, kar ne sodi v njeno območje, kar nima nobene zveze z opravljanjem verskih obredov ali verskega pouka. Cerkev posega na področja formiranja fiziognomije človeka. Nič čudnega ni, če Cerkev teži potem, da bi se uveljavila kot močan dejavnik med šolsko mladino. Intenzivno je usmerjena v dosledno izvajanje katehetizacije; pri tem angažira vse svoje najsposobnejše, predvsem mlajše kadre. Od pokoncilske Cerkve je tudi naivno pričakovati, da bi se kakorkoli hotela omejevati izključno na območje individualne intimne vere. Cerkev si prizadeva, da bi spremenila župnišča in cerkve iz verskih središč v središča za kulturno, športno, zabavno in drugo posvetno dejavnost.

Ne moremo povsem zanikati, da prihaja religioznost med mladimi ljudmi v »modo«. Prav zaradi modernizacije Cerkve trdimo lahko, da ima ta določeno prednost pred šolo in Zvezo komunistov, kolikor nudi intelektualni mladini več originalnega in zanimivega. Konfrontacija s Cerkvijo zahteva v novih spremenjenih razmerah drugačne oblike naše aktivnosti, kot smo jih bili vajeni včasih, ko je Cerkev odkrito politično napadala naš sistem v celoti. Sedaj je potrebno več politične širine, razumevanja in principialnih stališč ter seveda povsem drugačnih metod pri obravnavanju religije in Cerkve. Potrebno se je dosledno pridrževati idejno političnih pozicij, od katerih ne more biti prav nobe237

nih odklonov. Tega bi se morali komunisti pri svojem delovanju vse bolj zavedati, še posebej to velja za komuniste v šolah. Šola katerekoli stopnje ali smeri bi praviloma morala biti duhovna trdnjava socializma, kjer bi se naj izražala marksistična misel v vsej učnovzgojni dejavnosti. Naša šola ne more biti socialistična le zaradi družboslovnih predmetov, ki so že tako in tako prav sramežljivo zastopani v učnovzgojnih načrtih. Vsa naša učnovzgojna prizadevanja bi morala biti prežeta z marksizmom, ker marksizem je stvarno, praktično družbena negacija religioznih zablod, je revolucionarna kritika, ideologija, ki teži k znanstvenemu odkrivanju in pojasnjevanju naravnih in družbenih zakonitosti. Na marksistični misli torej temelji proces vsakodnevnega odpravljanja zaviralnih momentov, ob katere naleti mlad človek, ko gradi svoj svetovni in družbeni nazor ter se vključuje v oblikovanje demokratičnih samoupravnih odnosov. To narekuje potrebo, da se v naših šolah planira čas, ki je namenjen demokratičnemu, odkritemu dialogu z mladino. Dijaki sami zahtevajo več prostora v učnovzgojnih načrtih za obravnavo sodobnih vprašanj. Nasproti krščanskim normam je potrebno postaviti žive, človeške, socialistične norme, ki izhajajo iz potreb in prakse naših delovnih ljudi, iz naših šol pa odstranjevati ostanke primitivnega, zastarelega ateizma; hkrati je potrebno nastopati proti težnjam idejno neopredeljene šole. Tu je potrebno iskati razlog za pomembnost delovanja prosvetnega delavca, nikakor ne zgolj tistega, ki poučuje družboslovne predmete. Mar ni naš namen vzgojiti široko razgledanega, svobodno mislečega aktivnega človeka v naši samoupravni skupnosti? In če je, tedaj je družbena funkcija prosvetnega delavca tako odgovorna in pomembna, da nam ne more biti vseeno, kdo in kako poučuje na naših vzgojno izobraževalnih ustanovah vseh stopenj in smeri. Ali so lahko prosvetni delavci religiozni? Ali ne vnašajo v razvoj mlade človekove osebnosti razkroj prav tam, kjer bi se morale misli in pogledi tistega, ki vzgaja, ujemati z njegovim vsakodnevnim ravnanjem? Ob spoznanjih o tej neskladnosti so mladi ljudje najbolj občutljivi. Zaradi tega ni potrebno omejevati take prosvetne delavce pri poučevanju, ker zato ni nobenih zakonskih osnov. Mogoče je drugačno razmerje do kadrovske politike in ne nazadnje reševanje materialnega položaja našega šolstva na sploh, predvsem pa je treba zahtevati, da dosledno upoštevajo učnovzgojne smotre.

Teoretiki religiozne misli proučujejo, kako bi depolitizirali šolo, jo idejno nevtralizirali, predvsem pa odmislili ateizem, ki po njihovem ni v skladu s humanizmom. Strokovnjak profesor bi naj po njihovem posredoval čisto znanost. Kako bi se za tem opravila opredelitev? To bi naj povedal duhovni mentor pri verski vzgoji. In končno, Cerkev hoče doseči, da bi verniki organizirano delovali. To namero v svoji aktivnosti Cerkev dosledno proučuje. Mar ni najprimernejši čas, da bi po tej problematiki aktivno ukrepala pedagoškoprosvetna služba? Republiški zavod in pedagoški svet bi se naj zamislila, kako v pouk, ki je organizirana dejavnost, vključiti tematiko po vprašanju humanizma in etičnih vrednot, kako vpletati družbeno in moralno vzgojo. Mar ni slovenska pedagogika postala sramežljiva in se zadovoljuje samo s teoretičnimi razpravami, pouk pa prepušča stihiji.

Nujno bi bilo nenehno regiološko in marksistično ateistično izobraževanje prosvetnega kadra, ki se mora nenehno usposabljati za kritično obravnavanje Cerkve in religijskega fenomena na sploh. Zato bi bilo 238

r

treba premisliti možnost o formiranju posebnih delovnih skupin pri zavodih za prosvetnopedagoško službo, ki bi se končno pričele sistematično ukvarjati z ateističnimi učnimi in vzgojnimi smotri in metodami pouka pri vseh predmetih. Boris Race

Predvsem bi rad izrazil zadovoljstvo, da je bilo na naše pripombe, ki smo jih dali pred časom v zvezi s tezami za resolucijo VI. kongresa, nekaj sprejetega, in sicer v zvezi z narodnimi manjšinami v Avstriji in Italiji. To svojo željo smo izrazili prav zato, da pride do izraza celovitost slovenskega naroda ne glede na to, ali živi v okviru republike Slovenije ali pa izven meja, predvsem v Italiji in v Avstriji.

V prvih tezah so bili omenjeni predvsem v zvezi z zunanjepolitičnimi problemi in to nas je prizadelo, ker ne bi želeli biti prav z željo o celovitosti slovenskega naroda obravnavani v zunanjepolitičnem delu, temveč pri vseh tistih problemih, ki se tičejo slovenskega naroda kot celote. Pozdravljamo pa tisti del resolucije, ki govori, da igramo Slovenci v zamejstvu, poleg Italijanov in Madžarov v Sloveniji, pozitivno vlogo dejavnikov sožitja, sporazumevanja in sodelovanja med sosednjimi narodi. Želeli bi tudi, da pride v tisti del resolucije, ki govori o splošnih problemih slovenskega naroda (poglavje 3. 9 na strani 14 na začetku, ko se govori, da naj se Slovenija v prihodnje še bolj uveljavi kot odprta družbenopolitična skupnost v mednarodnem gospodarskem in političnokulturnem prostoru) naslednji odstavek: Slovenski komunisti se bomo odločno zavzemali za razvijanje vseh teh stikov slovenskega naroda kot matice na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in drugih področjih, z njegovimi deli v zamejstvu, z izseljenci, z začasno zaposlenimi v tujini in z drugimi Slovenci, ki želijo krepiti vezi z domovino. Druga naša pripomba bi bila k točki 8. 1. Resolucija govori, da bi utrdili doseženo stopnjo svobode, umetniške in znanstvene ustvarjalnosti ter omogočili smotrn in celovit kulturni razvoj slovenskega naroda. Tu da bi dodali »celotnega« slovenskega naroda.

Dalje bi želeli, da bi se na strani 27 zadnji odstavek spodaj v poglavju 10. 1 glasil: Zveza komunistov se bo tudi v prihodnje zavzemala za vsestranski razvoj sredstev javnega obveščanja, za svobodo javnega izražanja misli in prepričanj, za objektivnost informiranja in poglobljenost kritične odgovornosti do javnega mnenja. Slovenski komunisti se bomo zavzemali tudi za čim širše odpiranje množičnih komunikacij v vsej demokratični javnosti doma in v zamejstvu, to se pravi, da bodo te množične komunikacije enako informirale slovenskega človeka o tem, kar se dogaja v matični deželi in o tem, kar se dogaja v zamejstvu, to se pravi med nami, med manjšino. Še zadnji dodatek, ki bi ga pa želeli na strani 34 in sicer v poglavju 1. 3.: Slovenski komunisti se bodo zavzemali za uresničitev nacionalnih pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah, v skladu z njihovimi zahtevami in mednarodnimi dogovori.

Pri nas v zadnjem času veliko govorimo o enotnosti slovenskega nacionalnega prostora, ki ga v tem trenutku omejujemo predvsem na kulturno področje. Smatramo pa, da ga je treba obravnavati iz celotnega nacionalnega področja in ni malo očitkov, da predstavlja prav državna meja v glavi poprečnega osrednjega Slovenca še vedno konec njegovih 239

nacionalnih skrbi in konec slovenskega prostora. Zato bi bilo prav, da bi tudi Zveza komunistov v svoji resoluciji to povezanost poudarila, ker vemo, da obstaja to vprašanje tudi v Zvezi komunistov.

Ko govori Zveza komunistov o afirmaciji slovenskega naroda, potem mora zajemati tudi tiste dele naroda v zamejstvu, kajti v tem kontekstu je tudi njena nacionalna dolžnost. Nagib, ki nas je silil k temu, je tudi želja, da bi misel o enotnem nacionalnem prostoru prodrla v zavest komunistov in vseh Slovencev. Končno bi želeli, da bi tako izražena obveznost okrepila samozavest in borbenost Slovencev v Italiji in Avstriji v boju za svojo enakopravnost.

Štefan Berke Izhajajoč iz naših splošnih načel uresničevanja humanizacije in socialistično pojmovanega internacionalizma, bi se rad dotaknil problema dvojezičnega šolstva in njegovega splošnega obravnavanja.

Za uvod bi dal najprej nekaj splošnih podatkov o uvedbi in profilu tega šolstva. V sklepih, ki jih je sprejel izvršni komite Zveze komunistov Jugoslavije dne 2. marca 1959, sta takole izraženi upravičenost in pomen dvojezičnega šolstva: »Tam, kjer so možnosti, je treba postopoma storiti še korak naprej pri organiziranju dvojezičnega šolstva, kar pozitivno vpliva na medsebojno spoznavanje in zbliževanje različnih narodov ter vzgajanje kadrov, ki lahko govore vse jezike območja, na katerem žive.« V smislu omenjenega je bil leta 1959 uveden v vseh prvih razredih v narodnostno mešanih šolskih okoliših lendavske in murskosoboške občine dvojezični pouk. To je pomenilo veliko kvalitetno spremembo v primerjavi s starim sistemom ločenega šolanja slovenskih in madžarskih otrok. Ločene manjšinske šole so prej poučevale po slovenskem predmetniku za osnovno šolo, le da je pouk potekal v madžarskem jeziku. Slovenski jezik se je poučeval le kot dodatni predmet. Seveda so starši kmalu opazili neekonomično plat takega šolstva. Njihovi otroci so lahko zaradi pomanjkljivega znanja slovenskega jezika nadaljevali šolanje le na madžarskih srednjih šolah v Vojvodini ali pa so bili primoram ostati doma in jim je s tem bila posredno odvzeta temeljna ustavna pravica o šolanju. Zaradi tega so svoje otroke raje vpisovali v čisto slovenske razrede, ker so videli v tem jamstvo za napredek in uspeh v naši družbeni skupnosti.

Z uvedbo dvojezičnosti se je uvedlo enakovredno pojmovanje madžarskega in slovenskega jezika ne samo v šolah, temveč na vseh področjih družbene dejavnosti narodnostno mešanega območja. Ce vse to pravilno vrednotimo, potem tovrstna prizadevanja prav gotovo pomenijo odpravo številnih nacionalističnih pregrad, resnično poglabljanje bratstva in enotnosti ter nenehno vzajemno jezikovno in kulturno bogatenje občanov obeh narodnosti. Trenutno je v obeh pomurskih občinah 16 šol, na katerih poteka dvojezični pouk. Te šole obiskuje 2199 učencev, od tega 1117 učencev slovenske narodnosti in 1082 učencev madžarske narodnosti. Od teh obiskuje samostojne oddelke 1925 ali 87,5% učencev, kombinirane pa 274 ali 12,5%. Ce primerjamo organizacijo šolske mreže pred uvedbo dvojezičnega pouka, (posebej Slovenci, posebej Madžari) je opaziti bistven korak v odpravi prav kombiniranosti. Povsem drugačno sliko pa dobimo, če pogledamo kadrovsko sestavo teh šol. Po sistematizaciji bi te šole potrebovale 71 učiteljev in 65 predmetnih učiteljev ali profesorjev. Trenutno stanje je takole: imamo 120 učiteljev in 14 predmetnih učiteljev ali profesorjev. Tako imamo kar 49 uči-

240

r

teljev več, kot predvideva sistemizacija, a primanjkuje 51 predmetnih učiteljev in kar 70 % kadrov z višjo izobrazbo. Nedvomno je k temu pripomogla tudi zahteva, da morajo kadri, ki poučujejo na teh šolah, obvladati oba jezika. Kader iz ostalega slovenskega zaledja tako ni mogel kandidirati na delovna mestu teh šol, ker ne obvlada madžarskega jezika. Nedvomno bo treba prav na tem področju storiti čimveč, a to je, da splošno družbeno vplivamo na šolanje kadrov, ki bi bili sposobni in voljni poučevati na narodnostno mešanih območjih.

Marsikdo, ki ne pozna rezultatov in oblik dvojezičnega šolstva, nemočno kima z glavo, češ, kako je mogoče poučevati učence dveh narodnosti hkrati v enem oddelku in ali je možno doseči enake rezultate učnovzgojnega procesa kot na enojezičnih šolah. Nedvomno je delo v teh ustanovah mnogo težje kakor drugje, ker pri uvedbi tega šolstva ni bilo nikakega predhodnega eksperimentalnega proučevanja, in ker to šolstvo praktično še nima vseh nujnih možnosti za nemoten razvoj. Naj omenim samo pomanjkanje učbenikov, nezadostno izkristalizirano mnenje o konceptu samem, subjektivne dejavnike — prosvetne delavce in potem še vrsto drugih problemov, ki so splošnega pomena za celotno šolstvo Slovenije. Nikakor ne moremo zanikati tudi uspehov dvojezične šole, ki so vidni predvsem na vzgojnem, a tudi ne nazadnje na izobraževalnem polju. Napačno je pojmovanje, da dvojezični pouk rešuje samo probleme jezika. Dvojezično šolstvo daje tudi vzgojne vrednote, ki izhajajo iz enotnih učiteljskih kolektivov, enotnih kolektivov učencev, skupnih športnih in kulturnih nastopov učencev obeh narodnosti itd. Prav ti momenti nenehnega sodelovanja in sožitja ustvarjajo najpozitivnejše vrednote. V nobenem pogledu pa ne moremo in ne smemo zanemariti uspehov na izobraževalnem področju. To je predvsem razvidno iz nadaljevanja šolanja učencev na šolah druge stopnje, kjer lahko trdimo, da ti učenci, bodisi katerekoli narodnosti, enakovredno stopajo v korak z učenci ostalih čisto slovenskih šol.

Prosvetni delavci opažamo pri svojem delu precej problemov. V prvi vrsti smo mnenja, da je otrok na dvojezični šoli mnogo bolj obremenjen z dojemanjem snovi kakor na slovenskih šolah. Mnogi starši zato negodujejo, in ker ne vidijo drugih koristnosti in prednosti takega šolstva, kategorično nastopajo proti njej. Prav iz teh razlogov in zaradi nezadostno obdelanega koncepta dvojezične šole že več let zahtevamo, da se s tem seznani tudi širši krog prosvetnih delavcev in da se način dela pri pouku prouči tudi na republiški ravni. Menimo, da pravilno zastavljena idejna plat take šole ne sme izgubljati svojega pomena na račun strokovno neobdelanih in nerazčiščenih pojmov. Dvojezična šola je na narodnostno mešanem področju prav gotovo postavila pravi most sožitja med živečima narodnostma, kar močno odseva v življenju šole. Opravljeno poslanstvo na tem področju pa bo še močneje čutiti, ko se bodo ti mladi ljudje začeli vključevati v aktivno proizvodno delo do aktivnega jezikovno in sicer tudi enakovrednega samoupravljavca naše splošne družbene skupnosti.

Milan Pavliha Mladi ljudje, ki stopajo v življenje, so za vsako družbo neprecenljivo bogastvo. Za deklarirane cilje naše družbe se iskreno opredeljuje tudi naša mladina. Ustrezno mesto, ugled in položaj v družbi bi morali torej zagotoviti mladini predvsem glede na njene sposobnosti in prizadevanje. Toda v življenju mnogokrat ni tako in mladi vse preveč na lastni koži občutijo deklarativnost nekaterih načel.

241

16/VI

Od visoko produktivne sposobnosti proizvajalcev je v veliki meri odvisen celoten gospodarski in družbeni napredek. Vlaganje sredstev v izobraževanje kadrov postaja zaradi tega popolnoma enakovredno vlaganju v osnovna sredstva. Izhodišče za izobraževanje mora biti odsev družbene in delavske samouprave in njene skrbi za dolgoročno kadrovsko politiko.

Osnovni šoli je danes bolj kot kdaj prej naloženo, da izobražuje, predvsem pa vzgaja mlade ljudi in jih pripravlja na poklicno in javno delo. Ustrezno izobraževanje in vzgajanje za življenje sta z ustavo zagotovljena vsem enakopravno (šolska obveznost), s tem pa naj bi bila kasneje zagotovljena vsakomur tudi možnost za ustrezno izbiro poklica, za nadaljnje poklicno usposabljanje in vključitev v delo. To pa je med drugim tudi končni smoter vsega vzgojnega prizadevanja na osnovni šoli. Vsa ta prizadevanja vsebujejo tudi splošnoveljavna politična načela in tudi načela poklicnega usmerjanja na šoli in drugje. Zlasti takrat, ko naj bi učnovzgojna prizadevanja dosegla končni namen, ugotavljamo, da številni mladi nimajo končane osnovne šole, in to zaradi neenakih izhodiščnih možnosti, zaradi materialnih razmer in socialnega porekla. Med njimi je mnogo vedenjsko in osebnostno motenih in z neprimernim odnosom do dela. Ustavne pravice do osnovnega vzgajanja in izobraževanja za življenje je še manj deležna duševno nezadostno razvita mladina, pa tudi druge kategorije prizadete mladine, za katere naš sistem posebnega šolstva še premalo skrbi v posameznih obdobjih njihovega duševnega razvoja. Posebno težko je za lažje duševno prizadeto mladino, ki se največkrat ni ustrezno šolala na posebnih šolah. Ta mladina običajno nima statusa in končuje šolsko obveznost v nižjem razredu skoraj brez perspektiv za nadaljnje usposabljanje.

Naloga strokovne šole je le, da posreduje temeljno izobrazbo, ki je potrebna za delo v poklicu. Stvar delovne organizacije in seveda tudi delavca pa je, da doseže tako nadaljnjo strokovno usposobljenost, ki mu bo omogočila čimvečje delovne učinke. Ker ta problem ni važen samo s stališča proizvodnega procesa in izobraževanja, ampak tudi iz psihološkega vidika, je nujno, da vsaka delovna organizacija zgradi tak sistem stopenj strokovnega izpopolnjevanja, ki bo sicer upošteval interese proizvodnje, obenem pa bo omogočal, da bo imel v njem vsak delavec perspektivo za svoj razvoj. Seveda šola in delovna organizacija nista in ne moreta biti edina, ki izobražujeta, saj so vse oblike družbenega delovanja vsepovsod usmerjene tudi h vzgoji in izobraževanju. Takšno prepletenost, smotrnost in kontinuiteto vzgojnoizobraževalnega procesa in vplivanja pa danes onemogočajo zlasti: nestalnost in neustreznost šolske politike in nepoznavanje potreb po kadrih. Nestalnost šolske politike, neizdelani programi in pomanjkljivi poklicni profili so strokovno šolo v veliki meri odvrnili od vzgajanja za življenje. Ker ne poznamo perspektivnih potreb po kadrih, je izobraževanje stihijsko. Izobraževalni sistem mora zagotoviti enake možnosti vzgajanja in izobraževanja za vso mladino, ne glede na gospodarsko razvitost okolja ali razvojne posebnosti mladine.

Tako še precejšen del mladine v tem sistemu ne najde možnosti za poklicno usposabljanje. V mislih imam probleme, ki se pojavljajo v zvezi z delovnim usposabljanjem zlasti duševno prizadete mladine, ki so še toliko hujši, ker do danes za poklice »ozkega profila« in za naj ožje poklice (delovna mesta), ki pridejo v poštev za to mladino, nismo razvili sploh nikakršnega sistema izobraževanja. Prizadevanja za modernejši, smotrnejši, učinkovitejši in celoviti izobraževalni koncept na vseh ravneh so le deloma uspela, ker smo zanemarili (tudi v najnovejšem zveznem dokumentu o vzgoji in izobraževanju) pomemben del strokovnega izobraževanja v delovnih organizacijah in sploh krajše oblike delovnega in

242

poklicnega usposabljanja. Tudi za najmanj zahtevna področja delovnega usposabljanja bi bilo treba programirati strokovno usposabljanje.

Dosedanji odnos delovnih organizacij do izobraževanja in zaposlovanja mladine kaže, da te iščejo notranje rezerve po najkrajši poti. To, da odklanjajo mladino, kaže na kratkovidnost trenutnega »reševanja« in na njihovo prepričanje, da bodo večje proizvodne učinke dosegle tudi brez večjega znanja in strokovnosti. Če bi v teh delovnih organizacijah mislili, da je strokovnost pogoj za večjo produktivnost, ne bi odpuščali delavcev in bi ne odklanjali mladine, marveč bi se napori usmerili v izboljšanje tehnoloških postopkov, organizacije dela in v popolnejše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti. Tudi dajatve za vzgojo in izobraževanje ne bi razumeli kot dajatve za reševanje socialnih problemov, temveč kot smotrno naloženo investicijo ter bi tako pojmovanje v delovni organizaciji pomenilo tudi drugačen odnos do izobraževanja mladine. Podjetja se bodo morala zavedati, da gre pri vzgoji in izobraževanju tako rekoč za bistvena vprašanja njihove jutrišnje usode. Če sta izobraževanje ih strokovno usposabljanje ključni vprašanji našega gospodarskega in duhovnega razvoja, potem bo treba posvetiti vso pozornost predvsem izobraževanju in strokovnemu usposabljanju mladih. Pri tem ne smemo pozabiti, da ustavne pravice zagotavljajo vsem enake pravice ne samo do obvezne šole, temveč tudi do poklicnega usposabljanja bodisi z nadaljnjim šolanjem ali priučevanjem na delovnih mestih. Danes si ne smemo zatisniti oči tudi pred dejstvom, da imamo precej nezaposlene mladine. Najtežje najdejo zaposlitev invalidi in za delo manj zmožne osebe (kot da zanje resolucije ne veljajo) in mladina, ki še ni stara 18 let. Ne bi nam smelo biti vseeno, če toliko fantov in deklet trenutno zase ne vidi nobenega izhoda in morda prenekateri izmed njih razmišlja o tujini.

Res je, da je skrajnji čas za racionalnejše zaposlovanje in potrebne premike delovne sile; če si resnično prizadevamo, da bi bila reforma zares učinkovita, pa moramo priznati, da ne gre samo za premike delovne sile, ampak predvsem za učinkovitost kadrovskih služb oziroma kadrovske politike v delovnih organizacijah, za organizacijo in racionalizacijo dela in splošno in strokovno izobraževanje. Res je namreč to, da je reforma stara vprašanja le oživila, mnoge pa potencirala in je skrb za vključevanje mladine upravičena in potrebna bolj kot kdaj prej. Prav vsi moramo politično reagirati ob pojavih primitivizma proizvodnih in drugih procesov v delovnih kolektivih. Naraščanje mladinske nezaposlenosti lahko sproži še vrsto novih idejnih in vzgojnih problemov. Že do danes so mnoge mlade ljudi prizadeli neustrezni, nehumani predpisi in jih pripeljali v neenakopravni položaj z drugimi (npr. vprašanje statusa mladine pri priučevanju, vprašanje zdravstvenega zavarovanja nevključene mladine itd.).

Kljub nekaterim neprijetnim dejstvom moremo danes mladini postreči z resničnimi podatki, ne da bi jih omalovaževali, vendar moramo jasno predočiti uresničljiv cilj: da bo vsak mladinec predvsem z lastnim prizadevanjem ter odnosom do dela lahko pridobil najmanj osnovnošolsko izobrazbo in poklic ne glede na položaj staršev in družbeno okolje, v katerem živi. Mladi ljudje nam lahko očitajo, da smo se komunisti do danes znali mnogo bolje organizirati za oblikovanje stališč kakor za njihovo izvajanje. Komisija za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti je skoraj soglasno izrazila potrebo po takšni resoluciji, ki bo nas člane obvezovala za nedvoumne akcije, izrazila pa je tudi mnenje, naj zaradi obsežnosti predvsem misli na vprašanja, ki so prioritetnega pomena.

243

*/vi 16

Komisija za resolucijo je tudi v tistem delu, ki se nanaša na vprašanja mlade generacije, že ustrezneje oblikovala nekatere formulacije. Predlagam pa spremembo oziroma dopolnitev točke 9.1 na strani 25, to je del, ki govori o problemih mladine. Predlagam spremembo v prvem odstavku točke 9. 1; drugi stavek prvega odstavka naj bi se glasil:

»Uspešneje kot dosedaj bo treba v prihodnje reševati nekatere temeljne probleme mladine, kot so izobraževanje, zaposlovanje in drugo.« Namesto zadnjega stavka v prvem odstavku pa bi dodali še stavek: »Zveza komunistov Slovenije si mora prizadevati, da bodo zagotovljene enake izhodiščne možnosti za vso mladino, ne glede na socialno poreklo in njene razvojne posebnosti.« Omenjena vprašanja so nedvomno ključna, zato zahtevajo prioritetno obravnavanje in razreševanje.

S predlagano formulacijo se problem jasneje predstavlja, Zveza komunistov pa bolj obvezuje za kar najbolj učinkovito rešitev le-tega.

Zvone Filipovič Razpravljal bom o idejnosti pouka in dijaškem samoupravljanju, na koncu pa o zdravstvenem zavarovanju študentov. V predlogu resolucije se slovenski komunisti zavzemamo za socialistično idejno usmerjenost vseh vzgojnih dejavnosti. Idejna usmerjenost učnovzgojnega procesa pa se oblikuje in tako tudi ne učinkuje na zavest učenca že z objektivnim poučevanjem. Bistveno je odvisno od doživljanja materialnih pogojev, od načina življenja in dela učiteljev in učencev. Torej se v vsebini učne snovi, idejnost oblikuje s spoznavanjem resničnosti, njenih zakonov in njih povezanosti, vendar vedno v povezavi z metodami sprejemanja.

Pri tem se težnja po socialistični idejnosti pouka sooča z regionalnostjo, vulgarnim ekonomizmom in drugimi nazori in pogledi na obravnavano snov. Posebej je nevarno pozitivistično obravnavanje, ker ne razvija vzročnega kompleksnega mišljenja, ampak obremenjuje učenčev spomin. Nevaren je, ker vpliva na deaktiviranje učenca. Učenec tako nima možnosti, da bi se razvijal v subjekt učno vzgojnega procesa, to pa pomeni odklon od ciljev socialistične vzgoje in izobraževanja. Kljub temu je v tej razpravi jedro mojega zanimanja oblikovanje idejnosti z metodami vzgoje in odnosom učitelja do učencev. Nujno je, da v resoluciji posebej poudarimo razvijanje krepitev in utrditev samoupravljanja učencev. To se mi zdi potrebno, ker samoupravljanje učencev ima svojo pedagoško vsebino ter predstavlja tudi metodo vzgojno učnega procesa in zato, ker le s povezanostjo med vsebino in metodo pouka lahko uresničujemo cilje socialistične vzgoje in izobraževanja. Pri tem se naslanjam na tezo, ki poudarja, da bo učenec krepil svojo odgovornost le v povezanosti z večanjem njegovega vpliva in ne obratno. Uresničitve teh prizadevanj pa ne vidim samo v zavestni akciji. Sodim, da se je potrebno zavzeti tudi za spremembo normativnih aktov, od republiških pravilnikov do statutov in pravilnikov šol in to tistih delov teh aktov, ki urejajo vlogo, položaj, pravice in dolžnosti učencev.

Poudaril bi še, da samoupravljanja učencev ne pojmujem kot izoliranega in usmerjenega samo na učence. Samoupravljanje učencev deluje v povezanosti učencev z učitelji in daje tako pomemben prispevek k razbijanju bariere med učitelji in učenci. Z idejnopolitično akcijo komunistov je treba izvršiti polarizacijo med naprednimi in konservativnimi, nesocialističnimi koncepcijami ter njih nosilci, pri tem pa status v šolskem procesu ni bistven.

244

Prehajam na temo o zdravstvenem varstvu študentov. Svoje zahteve po rešitvi tega vprašanja so študentje že neštetokrat poudarili. Zahtevamo varstvo na podlagi statusa študenta, zavarovana mora biti vsa študentova družina, večji poudarek je treba dati zdravstveni preventivi in študentje moramo sodelovati pri upravljanju sredstev in z zdravstveno ustanovo, ki je zadolžena za študente. Žal tudi status te ustanove ni takšen, da bi omogočal najbolj uspešno delo na tem področju. Poleg tega, da je večina študentov zavarovana le prek staršev, imamo še 10% delno zavarovanih in 18% nezavarovanih študentov. Neurejen je status študentove družine. Kontakt zdravstvene službe s študentom je zaradi pomanjkanja sredstev pretežno le na področju kurative. Preventiva, ki bi morala biti bistvo dela s študenti, se mora omejevati le na najnujnejše.

V začetku razprav je bilo slišati sama pritrjevanja našim zahtevam. Obljube o čimprejšnjem reševanju tega vprašanja so bile dane tudi na junijskem zborovanju. Vendar še vedno ni prave rešitve. Pojavljajo se tudi težnje po delni rešitvi v smislu zavarovanja tistih, ki sedaj niso bili zavarovani. To je v bistvu nadaljevanje stare politike, ki vprašanja ne spravi z dnevnega reda. Predlagam delegatom, naj se tudi vnese v resolucijo, da se slovenski komunisti zavzemamo, da se v najkrajšem času uredi vprašanje socialnega in zdravstvenega zavarovanja vseh študentov na podlagi njihovega družbenega statusa. Poleg tega mora biti zavarovana študentova družina, večji poudarek je treba dati preventivi zdravstvene dejavnosti, obenem pa zagotoviti, da študentje sodelujejo v upravljanju sredstev in zdravstvene ustanove, ki je namenjena študentom.

Marija Pugelj Sodobni učni načrti narekujejo pedagogom vedno večje zahteve glede znanja in neposrednega podajanja snovi svojim varovancem. Pri tem se ne sme ponavljati že tradicionalno delo vzgojiteljev, ki radi vcepljajo učencem prepričanje o izključno takšnem sistemu pravil, ki se zdi njim samim pravilen, absolutno podrejanje temu sistemu pa imajo za dokaz smisla svojega dela. Sodobni učni načrti zahtevajo, da jih podajajo ljudje, ki so za to usposobljeni in se tudi dodatno izobražujejo. Zaradi hitrega razvoja je človek v razdobju, ko se oblikuje njegova osebnost, izpostavljen vplivom, ki so nastali daleč izza meja in neposrednega vzgojnega središča. Človeška znanost se razvija danes tako hitro in v tako različnih smereh, da je vloga učiteljevega znanja, pa čeprav je končal študij z odličnim uspehom, že skoraj zastarela. Snov često ni aktualna in zato tudi ne moremo pričakovati, da bi jo učenec sprejel kot vir za bodoče delo. Zato naj bi bila naloga pedagoškega kadra, da bi bila učna snov kar se da aktualna; več pozornosti bi tudi moral posvetiti splošnim predmetom, zakaj prek njih si učenci predvsem širijo obzorje. Šola in proizvodnja naj ne bi bili ločeni, saj lahko v skupnem delu oblikujeta mladega človeka v duhu socializma. Povezava med učno vzgojno ustanovo in delovno organizacijo ne sme sloneti na težnjah po denarnem dobičku in višjih plačah učiteljev, pač pa na njihovem ustvarjalnem delu. Za neodgovorno delo mladega strokovnjaka bosta krivi obe, učno vzgojna ustanova in delovna organizacija.

Vedno bolj se kaže tudi problem historicizma. Vemo, da sedanjost temelji na preteklosti, da so mnogi žrtvovali celo življenja, da živimo sedaj lepše. Vsi mladi spoštujemo njihovo delo, prav tako tudi delo Zveze komunistov, in smo ponosni, da smo otroci tako revolucionarnih staršev. Razumemo vaše veliko delo, toda poslušajte oziroma tudi razumeti nas morate. Nočem, da bi sedaj pozabili na preteklost. Nasprotno, podati nam jo je treba

245

v obliki, kot je bila v resnici, zakaj pretirano poudarjanje in samo zgodovinsko prikazovanje stvari, ne da bi jo povezovali s sedanjostjo, povzroča pri mladih odpor. Mladi smo in polni vere v prihodnost, zaupamo v delo Zveze komunistov in hočemo prispevati družbi svoj pozitivni delež. Toda način pisanja, ki samo navaja dejstva, ne da bi jih razčlenilo, povzroča odstopanja. Vsak mlad človek išče vzore — in kje naj bi jih našel drugje kot pri svojih starejših članih družbe. Zato morajo biti na položajih ljudje, ki nas z delom in ne s pisanjem vodijo v socializem. Večkrat nam očitajo, da mladinska organizacija spi. Kako naj bi delala? Sistem pouka je takšen, da ne dopušča, da bi se lahko poleg dopoldanskega dela v ustanovi in popoldanskega dela v šoli vključili še v kakšno organizacijo, zakaj z vpisom vanje nas vežejo tudi dolžnosti. Še večji problem kot vsakdanja dopoldanska praksa se mi zdi nočno delo. Razumem, da je to v učnem načrtu šole, toda kdo je tisti, ki zagovarja vajence, da ne smejo delati nadurnega dela, kdo je tisti, ki pravi, da je mladim, ki še niso dopolnili 18 let, prepovedano nočno delo, in kje je sedaj tisti, ki zagovarja samo nekatere dijake. Mladi smo in polni energije. Delali bomo, kot so delale generacije pred nami.

Breda Moschl

V svoji razpravi se želim omejiti na odnose šole in mladine do kulture. K temu so me spodbudile predvsem ugotovitve dveh razpravljanj v mariborski občini. Mestna konferenca ZK Maribor je namreč v oktobrski razpravi o problematiki kulture in kulturne politike obravnavala tudi kulturno in kulturnopolitično delovanje mladih. Skupščina občinskega sveta Zveze kulturnoprosvetnih organizacij je načela vprašanje kulturnega oziroma umetniškega delovanja dijakov srednjih šol. V obeh razpravah so udeleženci ugotovili, da se je kultumoumetniško delovanje na srednjih šolah zmanjšalo, da vlada glede tega na šolah nekako mrtvilo, in prav to je v veliki meri krivo, da mladi ljudje, potem ko se zaposlijo, v novem okolju ne sodelujejo pri kulturnem življenju kraja. Zato je potrebno tudi na tem mestu razmisliti o vzrokih in posledicah zanemarjanja tega za razvoj našega družbenega življenja brez dvoma izredno pomembnega področja. Kulturno angažiranost mladih bi lahko razdelili nekako na tri področja.

Prvo je njihova ustvarjalna dejavnost. Sem je vključenih najmanj mladih ljudi, saj je povezana z ustvarjalno željo, nagnjenjem, sposobnostjo in talentom za posamezno področje. Tem mladim talentom je še posebej potrebna mentorska roka starejših, a ne le pedagogov na šolah, temveč tudi sodelovanje ljudi zunaj nje. Drugo področje je reproduktivno umetniško delovanje. Prav to je tista boleča točka, kjer najbolj ugotavljamo mrtvilo, saj je na mnogih šolah to delo popolnoma zamrlo. Zakaj? Prav gotovo stari, lahko bi rekli, čitalniški način za mlade ljudi ni privlačen, saj se je dejansko že zdavnaj preživel. Mladina si najbrž predstavlja kulturno delovanje drugače, odbijata jo standardna oblika in vsebina, a to ni vse. Pogosto je med mladimi treba vzbuditi zanimanje, poskrbeti, da bo vzklilo veselje do takega dela. Toda tudi tu je treba imeti mentorja, ki bo mladega človeka vodil, usmerjal. Tretje področje je razvijanje kulturnih navad in interesov. Mariborska konferenca ZK je ugotovila, da naša šola teh navad ne razvija dovolj. Mnogo premalo je sistematičnosti, premalo skrbno pripravljenih obiskov kulturnih ustanov, predstav itd. Od predšolske vzgoje dalje bi bilo potrebno izdelati natančen sistematični program kultiviranja mladega člo-

246

veka. Vzgoja osebnosti v samoupravljavski socialistični družbi mora biti ena poglavitnih nalog vseh prosvetnih delavcev, še posebej pa se moramo zanjo zavzemati komunisti. Cesto je na šolah, zlasti poklicnih in strokovnih, vsa skrb za kulturno vzgojo mladih poverjena posameznim ljudem, navadno slavistom, medtem ko drugi pedagogi glasno ali tiho poudarjajo le pomembnost strokovnega izobraževanja. Toda če smo vzgoji in izobraževanju na šolah poverili med drugim tudi nalogo, da prispeva k nadaljnji umski, telesni, delovni, moralni in estetski vzgoji učencev ter jih s tem usposablja za aktivno družbeno delo, za zdravo in kulturno življenje, potem moramo za resnično in uspešno izpolnjevanje te naloge biti zavzeti vsi, še posebej pa komunisti. Ni in ne more nam biti vseeno, kaj bere, gleda, posluša naš mladi človek, kaj vse vpliva nanj, kakšno literaturo mu ponuja tržišče, kakšne filme itd., kajti vplivi so močnejši kot ocene in vrednotenja, ki so jih zmožni mladi v svoji psihološki razvojni stopnji. Ni in ne more nam biti vseeno, nam vsem, zlasti pa komunistom, kdo vpliva na mladega človeka, kako vpliva in čemu vpliva, in prav kulturno področje je tisto, kjer more biti vpliv izredno močan.

Cankar je dejal, da so literatura, umetnost, znanost dokument narodove kulture, njegove duševne in materialne blaginje. V rokah mladih je ustvarjanje tega dokumenta narodove kulture. Ali pa jim dajemo dobre in trdne temelje za gradnjo take duševne blaginje? Vprašanje naj ostane brez dokončnega odgovora, deloma odgovarja nanj naša današnja razprava. Franček Lashaher Ker bi tudi jaz želel, da bi bil kongres predvsem akcijsko napotilo za bodoče akcije slovenskih komunistov, bi rad podal razmeroma kratek predlog za dopolnitev osnutka resolucije. Le-ta na splošno pravilno vrednoti pomen vzgojnega in izobraževalnega dela. Imam pa pomislek, da izobrazbo samo premalo poudarja. Iz predkongresnega gradiva nam je postalo še bolj jasno, da je izobrazbena sestava zaposlenih v Sloveniji izredno neugodna, saj je v kategoriji srednje, višje in visoke izobrazbe precej pod zveznim poprečjem. Zato predlagam, naj resolucija vsebuje tudi zahtevo, da se morajo zlasti komunisti zavzemati za izboljšanje izobrazbene strukture, četudi bi to pomenilo nekakšno dekretiranje, ki naj uveljavi zahteve po minimalni izobrazbi za odgovorna delovna mesta.

Ana Mihelič

V zadnjem času, posebno v letu 1968, so dali veliko obljub o izboljšanju stanja v šolstvu, predvsem zaradi hudega pritiska prosvetnih delavcev in zanemarjanja tega področja v preteklosti. Ko smo v zadnjih dneh prosvetni delavci spremljali skupščinske razprave, se je spet pokazalo, da so bila pričakovanja prevelika, da ni možnosti za izpolnitev teh obljub in da bo situacija v šolstvu le delno izboljšana. Tako zavlačevanje iz leta v leto vzbuja v prosvetnih delavcih nezaupanje, skepso ali ravnodušnost, v drugi smeri pa pogosto privede do več ali manj izraženih političnih konfliktov, ki so nekateri širše narave, drugi pa se pojavljajo znotraj lastnih kolektivov. Žal, še vedno dušimo tako stanje, potem ko imamo že opravka z njim, namesto da bi preprečili vzroke. Leta nazaj smo govorili, da je treba delo v šolstvu ovrednotiti in nato bo družba plačala tisti del, ki ga ima za potrebnega. Izobraževalne skupnosti so odigrale svojo pozitivno vlogo. Letos so bili izdelani programi. Kljub izračunom in temeljitemu prikazu potreb pa se tudi letos v skupščini ne oce247

njujejo programi, ampak tečejo razprave o nekaj več ali manj odstotkih povišanja sredstev za šolstvo. Predvsem komunisti bi se morali zavedati odgovornosti do te, za razvoj vsake družbe tako pomembne dejavnosti. Dokler šolstvo caplja za vsemi drugimi dejavnostmi, zaman zahtevamo več idejnosti in večjo družbeno angažiranost v šolah, vsakdanje življenje dan za dnem kaže stalne probleme in težave, ki jih družba sicer priznava, obljublja rešitve, nima pa — ali pa ne najde zanje materialnih rešitev’ Ne smemo biti preveč presenečeni, če se bodo politične posledice takega stanja, da o posledicah materialnega stanja šol ne govorim, še dolgo poznale v šolstvu. Ravno materialno stanje pa ostro postavlja drugo zahtevo, izraženo v tezah resolucije, ki govori o izenačevanju znotraj šolstva. Omejila bi se na nekaj problemov v osnovnem šolstvu, ki bi moralo biti že v smislu ustave in zakona enako za vse naše otroke, ne samo po programu, ampak tudi po možnostih za šolanje, dejansko pa so prav tu takšne razlike, da jih v celoti ne bomo nikoli odpravili. Neenakost je posledica objektivnih in drugih vzrokov. Ti drugi vzroki pa so posledica nerešenih materialnih vprašanj posameznih občin. Objektivni vzroki, ki so značilni za nekatere naše podobne občine, so: razbitost terena, redka naseljenost, velika razdalja, slabe prometne zveze ipd. Zaradi teh značilnosti ne bo nikoli možno resnično izenačevati možnosti v osnovnem šolstvu.

V občini Kočevje je še vedno 15,6% učencev v kombiniranih oddelkih in večina teh bo ostala tudi v prihodnje. Če že ne bomo mogli bistveno spreminjati šolskega omrežja — že sedaj se v šolo vozi 26% učencev — je tembolj nujno, da dobe te šole potrebna učila in dobre kadre. Nekateri naši učenci so dvakrat prikrajšani. Prvič, ker jim ne moremo zagotoviti popolne šole, drugič pa, ker nimamo sredstev, da bi izboljšali učni proces, saj je večina šol brez potrebnih učil. Neenakost se še posebno izraža v primerjavi z močnejšimi, npr. ljubljanskimi občinami, ki imajo že dokaj organizirano podaljšano bivanje v šoli in s tem urejen dopolnilni pouk za učence, ki teže dojemajo, in za bolj nadarjene učence, urejeno prehrano in celo šole v naravi, vrsto svobodnih dejavnosti in idealno kadrovsko zasedbo. Vse to omogoča tudi boljše učne uspehe. Če bomo hoteli zvišati odstotek učencev, ki bodo uspešno končali osnovno šolo, je nujno uskladiti enake pogoje tudi na šolah v manj razvitih občinah, pri tem pa ne zavirati razvoja tam, kjer je že sedaj šolstvo na višji ravni. Ker ta del dejavnosti financirajo občine, še dolgo ne bo pravega izenačenja. Da bi se razlike ublažile, bi morala imeti republiška izobraževalna skupnost več sredstev, s katerimi bi dopolnjevala sredstva, ki jih občine dodeljujejo izobraževalnim skupnostim. Komunisti si moramo prizadevati, da ta del tez, za nas in otroke tako pomemben, ne bo ostal samo na papirju, ampak naj bi rezultate kmalu občutili tudi v šolstvu v manj razvitih občinah.

Tine Zorič V svoji diskusiji bi se pomudil pri stališču mariborskih komunistov, to je komunistov na mariborskih višjih šolah, do problemov enotnega visokošolskega sistema v okviru našega nacionalnega prostora. Predvsem bi želel poudariti, da je to področje zelo zapleteno in da je o njem zelo težko enostavno razpravljati, čeprav bom zaradi kratkosti časa prisiljen na nekatere poenostavitve.

Zadnje desetletje je bilo na področju visokega šolstva zelo burno. Reforma visokega šolstva je pretresla temelje tedanjega sistema visokega 248

šolstva, v sklopu te reforme je prišlo do ustanovitve vrste novih visokošolskih zavodov ter izredne močne ekspanzije že obstoječih visokošolskih zavodov. Nobenega dvoma ni, da je bila reforma visokega šolstva potrebna. Vprašanje pa je, če je bilo stanje na tem področju tako tragično, da bi upravičilo tisti carski rez, s katerim se je želelo to reformo brez zadostnih priprav in brez zadostnih izkušenj povsem uniformirano uresničiti. Posledica takšnega posega je bila, da se je dokajšnje število visokošolskih delavcev dezangažiralo in da so se mnoge sicer zelo pozitivne zamisli reforme precej razvrednotile. Mednje štejem zlasti smiselno disperzijo omrežja visokošolskih ustanov in uvajanje stopenjskega študija seveda tam, kjer je imel smisel.

Visokošolski zavodi v Mariboru so nastali iz uresničevanja zamisli o disperziji in stopnjevanju visokega šolstva. Brez strukturne, vsebinske in ostalih dediščin so lahko uspešno uresničevali koncept svojega razvoja in so v splošnem uresničili mnoge pozitivne zamisli reforme. Nasprotno pa je prišlo na že obstoječih visokošolskih zavodih — zaradi administrativnega in v bistvu birokratskega načina uresničevanja reforme — do močnega odpora do takšnega uresničevanja smotrov reforme. Tako smo bili na eni strani priče aktivnemu uresničevanju pozitivnih zamisli, na drugi strani pa priče odporu do birokratskega in nasilnega spreminjanja strukture visokega šolstva — tako so bile v bistvu podane vse osnove za konfliktno situacijo. V takem položaju, sicer nekoliko poenostavljenem, vendar v svojem bistvu resničnem, je prišlo v preteklosti nekajkrat do polemike na relaciji Maribor—Ljubljana. Zanimivo je, da sta imeli pri tem obe strani svoj prav. Poudarjali pa sta žal vedno le svoj prav in se nista nikoli dovolj potrudili, da bi se poglobili v stališča svojih sogovornikov. Preveč smo vsi poudarjali le razlike, premalo pa smo iskali skupna stališča. Zanimivo je, da smo ta skupna stališča in razumevanje v osebnih in neposrednih stikih vedno hitro našli, na javnih srečanjih pa le redkokdaj. Mnogi osebni stiki so prispevali, da smo začeli obojestransko dojemati in upoštevati stališča svojih sogovornikov. Smo pred zanimivim stanjem, da imamo ponekod naravnost zelo dobre in tovariške odnose z veliko večino predstavnikov sorodnega visokošolskega zavoda, uradni odnosi med obema zavodoma pa so žal še vedno zelo uradni in formalni. Vendar menim, da smo tu na dobri poti in da bomo prej ali slej prenesli te privatne odnose tudi v uradne odnose. Komunisti na mariborskih visokošolskih zavodih ne morejo odstopiti od stališč, da morajo biti mariborski visokošolski zavodi del enotnega visokošolskega sistema, to je sistema, v katerem je na načelu selekcije po kvaliteti in smiselnih prestopnih pogojev omogočena dostopnost do najvišje izobrazbe slehernemu študentu kake stroke. V razpravah o visokošolskem izobraževanju se nenehoma srečujemo s tendencami, ki skušajo dati mariborskim visokošolskim zavodom in tudi nekaterim drugim značaj in položaj drugorazrednih ustanov in zanikajo potrebo po enotnem slovenskem visokošolskem sistemu, vendar moram povedati, da je to cena, ki je mariborski komunisti kot pogoj za priznanje teh krogov nismo pripravljeni plačati.

V tem smislu smo formulirali tudi svoje pripombe k osnutku teksta resolucije. Moram priznati, da sem neprijetno presenečen, da je kot posledica teh ali pa morda še kakih drugih pripomb izginilo iz teksta resolucije še tistih nekaj konkretnih stališč, ki so bile v njej prej sprejete. Ugotovitve v resoluciji so tako splošno veljavne, da jim je nemogoče oporekati. Ne vem pa, zakaj se ne bi mogli tu dogovoriti tudi o tem, 249

kakšen visokošolski sistem želimo imeti, in to predvsem zaradi tega, ker smo pred sprejetjem republiškega zakona o visokem šolstvu in zveznih tez o vzgoji in izobraževanju, tukaj pa ne moremo formulirati enotnega stališča slovenskih komunistov. Stojan Trošt

Želim opozoriti na nekatere probleme srednjega šolstva, ker pušča predlog resolucije VI. kongresa ZKS vprašanje tega šolstva preveč ob strani. Izhajam iz ugotovitve devete seje CK ZKS, da se sicer izobrazbena struktura aktivnega prebivalstva izboljšuje, da pa še vedno močno zaostaja za obstoječo in potencialno strukturo delovnih mest. Neskladje je posebno očitno pri kategoriji delavcev s srednjo šolo (4,56 : 8,6 potrebnih). Do podobnih ugotovitev smo prišli tudi v Kranju, ki velja sicer za dokaj razvito področje. V sodobnem svetu, ko se vse bolj uveljavlja delitev dela in je vključevanje v mednarodno delitev dela imperativ časa, postaja povezava med ekonomiko in izobraževanjem vedno bolj očitna in nujna. Od tod mnoge zahteve in prizadevanja za reformo izobraževanja. Danes delavec ne more več računati s tem, da bo ostal vso delovno dobo na istem ali podobnem delovnem mestu. Zato mora biti usposobljen in pripravljen, da se bo lahko novim zahtevam in pogojem hitro prilagajal. To pomeni na eni strani ozko specializacijo, na drugi strani pa široko in vsestransko splošno usposobljenost, ki omogoča hitro prilagajanje. Zato zahtevamo povečanje in poglobitev splošne izobrazbe. Za našo samoupravno družbo je to spoznanje še toliko nujnejše. Naloga naših šol je še odgovornejša, ker morajo že v rednem učno vzgojnem procesu pripravljati mladino za zahteve poklica in za funkcijo bodočih samoupravljavcev. Sedanje stanje nas ne zadovoljuje. Zlasti v poklicnih in strokovnih šolah so še žive tehnokratske tendence, ki zavračajo potrebo, po družbenoekonomskem izobraževanju. Tem tendencam botrujejo ne dovolj precizni učni načrti za strokovne šole ter pomanjkanje učbenikov in usposobljenih kadrov. Tudi v drugih srednjih šolah je v učnih načrtih preveč usmerjenosti v preteklost, raznega spominskega balasta, čeprav je marsikaj tega dobiti v priročnikih. Premalo uvajamo učence v samostojno in miselno delo, ob katerem se lahko hitreje razvije in oblikuje samostojno misleča osebnost. To je še toliko pomembnejše, ker zajemajo srednje šole mladino v starosti, ko si ta pričenja intenzivneje oblikovati svetovni nazor. Zato morajo srednje in poklicne šole postati vzgojne šole s posebnim etičnim odnosom, značilnim za naš socialistični humanizem. Da bi to dosegli, bo treba posvetiti posebno skrb formiranju učno vzgojnega kadra za te šole. V učnih programih bo treba dati več poudarka družbenim predmetom. Zapostavljanje teh poraja težnje, naj bi šola postala idejno neopredeljena. To se kaže v zanemarjanju vzgojne vloge in v birokratskem odnosu do učencev. Zaradi tega moramo okrepiti vzgojni vpliv šol, ki medli prav zaradi premajhne idejnosti in nasprotujočih sil, ki prevzemajo določena vzgojna področja, ki bi jih morala imeti šola. To mora biti konkretna naloga družbe in učitelja, posebno še komunista, od katerega zahteva tudi njegovo kar največjo angažiranost. Drug problem, na katerega bi rad opozoril, je vprašanje šolskega omrežja in prilagajanja srednjih šol dejanskim potrebam gospodarstva in družbenih služb. Niso redki očitki, da šolamo kadre, ki jih ne potrebujemo ali ne ustrezajo zahtevam delovnih mest, zato pa ostaja mladi absolvent neredkokrat pred problemom, kam po končani šoli. Tega problema ne bomo mogli začeti uspešno reševati vse dotlej, dokler ne bomo organizirali službe, ki bo sposobna posredovati kolikor toliko realnih podatkov o bodočih potrebah kadrov. Tega vprašanja se ne lo-

250

tevamo dovolj odločno. Še vedno se dogaja, da sprejemajo srednje šole mladino v skladu s svojimi možnostmi, ne pa dejanskimi potrebami. Ni lahko organizirati dobre kadrovske službe, vendar, dokler ne bomo rešili tega problema, ne bomo mogli uspešneje reševati problemov srednjega, zlasti strokovnega šolstva. Predvsem potrebujemo profile kadrov, kar je prepotrebna osnova za oblikovanje vsebine dela posameznih vrst šol. Šele tako se bomo lahko lotili tudi racionalizacije omrežja srednjih šol. Pri tem bomo morali izhajati iz naših realnih potreb in možnosti. Večja načrtnost v kadrovanju in usmerjanju mladine v poklic postaja vse večji imperativ današnjega časa. To ni naloga samo šole in prosvetnih delavcev, temveč vseh družbenih faktorjev, pa tudi komunistov.

Milan Kučan Kljub našim pogostnim razpravam in pogovorom o mladini, o njeni družbeni vlogi, o idejnopolitični usmerjenosti in aktivnosti, ki so posebno po 10. plenumu CK ZKS postali jasnejši in realnejši, se še vedno srečujemo s kaj pogostno prakso mnogih vodilnih komunistov na različnih področjih družbenega življenja, ki pojmuje družbeno angažiranje mladine vse preveč deklarativno ali formalno. To slabost je mogoče razbrati tudi v osnutku tez za kongresno resolucijo; ni še dovolj prodrlo spoznanje, da ne bo mogoče uresničiti naših družbenopolitičnih smotrov, povezanih z uresničevanjem reforme, smernic in reorganizacije Zveze komunistov, še manj pa zagotoviti trajno kontinuiteto revolucije, če ne bomo znali povezovati družbenih prizadevanj in družbene akcije mladine s prizadevanji Zveze komunistov in drugih socialističnih sil. Lahko smo zadovoljni, če današnje stanje primerjamo s stanjem pred 6 meseci ali prej, ne pa tudi, če se zavzemamo za dolgoročno načelno politiko vključevanja najaktivnejšega jedra mlade generacije v Zvezo komunistov, za politiko, ki bi težila za tem, da~ tudi formalno postanejo komunisti tisti mladi ljudje, ki to dejansko že so, ki so identičnost svojih političnih smotrov in smotrov Zveze komunistov dokazali ob spomladanskih dogodkih, v Češkoslovaški, na 10. plenumu in tako dalje. Gre za to, da mladi svojo socialistično usmeritev dokažejo v svoji političnodružbeni aktivnosti. V tem smislu se mi zdi sprejemljiva teza:

»Mladina se vrednoti po tem, da je vključena v temeljne družbene konflikte in njihovo reševanje, sposobna izražati resnične socialistične interese delovnih ljudi.« Vendar se mi zdi, da teza ni zaključena, da je enostranska. Govori namreč samo o vrednotenju progresivnosti mladine. Bilo bi pa nujno spregovoriti tudi o tem, kakšne so možnosti za vključitev mladine v družbene konflikte, njihovo reševanje, torej kriteriji, ki dajejo možnosti, da s tega zornega kota ovrednotimo progresivnost družbenih gibanj. Odločilni kriterij je gotovo njihov vpliv na spreminjanje obstoječih družbenih odnosov, predvsem na osvobajanje dela in prek njega človeka. Eden od kriterijev, in za to zdaj gre, pa je tudi vpliv teh gibanj na mlado generacijo, ki ji moramo omogočiti družbeno afirmacijo. Gre za skladnost idej in politične akcije. Vprašanje je torej, ali imajo mladi ljudje v naši družbi možnosti za uveljavitev in ali je teh možnosti dovolj. V poročilu o delu centralnega komiteja med 5. in 6. kongresom beremo o tem:

»Političen problem mlade generacije pa je, koliko je samoupravna struktura odprta za mlade ljudi, njihove interese in probleme, koliko se sliši in upošteva mnenje mladih v političnem in idejnem življenju 251

družbe, kako se ustvarja kontinuiteta generacij z različnimi socialnimi izkušnjami in izoblikovanostjo, koliko je Zveza komunistov privlačna za mlade ljudi in koliko je v njej mesta za njene revolucionalno-ustvarjalne sile, kako usmerjati mlade ljudi in jim olajšati vključevanje v družbeno organiziranost.« Očitno je, da vse do nedavnega ni bilo dovolj ne samoupravnih ne političnih ne kulturnih in ne drugih možnosti za družbeno uveljavitev mladine. To ugotavljajo tudi teze za resolucijo.

Nič nenavadnega torej ni, da po vseh naših prizadevanjih za uveljavljanje strokovno sposobnejših v delovnih organizacijah mladi ljudje objektivno pri tem nimajo prednosti, niti pri pomlajevanju skupščinskih in drugih samoupravnih struktur itd. Ugotavljamo, da je od 10. plenuma CK ZKJ Zveza komunistov tisti družbeni kanal, ki je formalno, in v veliki večini tudi dejansko, najbolj odprl vrata za družbeno in politično uveljavitev mladine. Razumljivo je zato, da so se mladi radi odzvali pozivu Zveze komunistov, naj se najnaprednejši vključijo v vrste komunistov.

Zanimivo, če ne najpomembnejše, je vprašanje, kaj pridobe mladi, ko se včlanijo v Zvezo komunistov, in kaj Zveza komunistov. Mlada generacija še ni jamstvo za naprednost in demokratičnost, kakor tudi nobena druga generacija ne more biti avtomatično niti napredna niti nenapredna. O teh lastnostih neke generacije je možno vselej govoriti le na temelju konkretnega delovanja. Vendar se mi zdi potrebno opozoriti, da se pri nas v zadnjem času pogosto samovoljno, povsem nemarksistično ocenjujeta družbena vloga in usmerjenost mladine ter pogosto izrabljajo ti občutljivi pojmi. Zdaj je vsa mladina progresivno socialistično usmerjena, ker skušamo upravičiti množično vključevanje mladih v Zvezo komunistov, zdaj spet reakcionarna, ultraradikalna in nesocialistična. Odvisno je pač od trenutnih razmer in potreb dnevne politike.

Očitno je torej, da nimamo trdnejših, oprijemljivejših kriterijev za ocenjevanje mladine. Teh pa ne moremo imeti, dokler se ne sprijaznimo z resnico, da nimamo opravka z mladino kot homogenim slojem, ki bi imel enake probleme in ki bi bil enako usmerjen in bi enako mislil. Mladina živi v vseh naših družbenih strukturah in se na dogajanje znotraj njih po svoje odziva. Mladine kot homogenega sloja ni. Različni družbeni problemi dobivajo v različnih vrstah mladine in tudi znotraj njih različne dimenzije, oblike in intenziteto. Naša mlada generacija, pa naj gre za delavsko, kmečko in intelektualno mladino, ni socialistična zaradi tega, ker je socializem urejen in ker živi v družbi, ki socializem gradi. Za vsak sloj, za vsakega človeka posebej se je potrebno boriti, in to tem bolj, v čim bolj politično zanemarjenem okolju dela in živi. Raziskava o vrednotah mladine je dokazala, da so politično najbolj zanemarjeni deli mladine na kmetih, otroci nekvalificiranih delavcev, se pravi, da je to mladina, ki živi v intelektualno najmanj razvitih sredinah. Za mladega človeka se morajo boriti socialistične sile. Zveza komunistov in Zveza mladine kot avtentična organizacija mlade generacije še posebej. Vendar morajo tudi upoštevati razlike, ki znotraj mlade generacije obstajajo in ki zahtevajo, da družbeno vlogo mladine ocenjujemo po njeni konkretni aktivnosti. Govoril sem o tem zato, ker sem prepričan, da pomlajevanje Zveze komunistov samo z ljudmi, če ga ne spremlja tudi hkratno pomlajevanje z idejami, lahko postane opravičilo za najbolj birokratsko prakso naših osnovnih in občinskih organizacij.

252

Zvezi komunistov ne more biti cilj pomlajevanje njenih vrst, ampak mora omogočiti družbeno uveljavljanje mladine, njeno vlogo pri revolucionarnem razvoju naše bodoče družbe. Veliko smo govorili nedavno o oportunističnem odnosu mladine do Zveze komunistov. Bilo bi odveč zdaj o tem izgubljati besede. Dejstvo je, da se je mladina množično in prizadeto odzvala pozivu Zveze komunistov takrat, ko je ta v naši družbi nastopila z jasnimi ideološkopolitičnimi stališči do posameznih, najbolj perečih problemov našega aktualnega razvoja in do razvoja v svetu. Tako je bilo ob junijskih dogodkih ob sprejemanju smernic in resolucij 10. plenuma centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Skratka, vselej takrat, kadar je Zveza komunistov znala prisluhniti srcu in spregovoriti z jezikom najširših delovnih množic. Ta ugotovitev je hkrati tudi vodilo, kako mora Zveza komunistov delovati, če želi, da bo pridobila mlado generacijo; jasno, ideološkopolitično mora obravnavati sleherno družbeno akcijo in problem. Čeprav je že bil govor o družbenopolitičnih razlogih in ozadju za večje odpiranje Zveze komunistov mladini, se mi zdi umestno postaviti vprašanje, ali kljub vsemu vendarle ne gre za kampanjo. Za kampanjo gre povsod tam in takrat, kadar hočemo s sedanjim sprejemanjem mladine naenkrat popraviti vse tisto, kar je bilo zamujeno v prejšnjih letih, od takrat, ko se je pojavilo vprašanje o staranju naše partije. Da je šlo za tako tendenco, danes ni več niti skrivnost niti ni težko najti vzrokov zanjo. Taka kampanja, ki bi želela nadomestiti dolgoročno načelno usmeritev Zveze komunistov k mladini, je enako nevarna kot pomlajevanje zgolj z ljudmi, ne pa tudi z idejami; namreč prikrivanje birokratske prakse osnovnih in občinskih organizacij Zveze komunistov.

Potemtakem je sprejemanje mladih v Zvezo komunistov tesno povezano z vlogo in funkcijo Zveze mladine, ki postaja gotovo pomemben, vendar ne edini kanal za vključevanje mladih v Zvezo komunistov. Od te vloge in funkcije je tudi v tem primeru odvisno, kakšna bo kontinuiteta naše socialistične revolucije. Stara in znana so dejstva, da so nosilci naše revolucije še sedaj živi ljudje, da revolucija poteka v etapah in da mora posamezna generacija nositi v določenih obdobjih največjo težo bremena. Zato se vsiljuje vprašanje, ali bo generacija, ki prihaja, nadaljevala kontinuiteto revolucije. Obnašanje in aktivnost mladine ob smernicah in 10. plenumu in še velikokrat izraža ta njena pripravljenost prav v tem smislu; konkretna družbena in politična praksa v okoljih, v katerih mladi ljudje delajo in živijo, to potrjuje. Strah o tem, da bo kontinuiteta revolucije s sedanjo generacijo pretrgana, je torej odveč. Praksa sprejemanja, posebno v tistih partijskih organizacijah, kjer niso spoznali, da je nujno pomlajevati Zvezo komunistov z novimi nosilci idej in političnih akcij, ampak so le formalno izpolnjevali sklepe višjih organov, kaže, da so kriteriji za sprejemanje še vedno dokaj formalni. Komunisti bi se morali boriti za tako sprejemanje, ki bi vrednotilo idejno usmerjenost in družbeni angažma človeka. Gotovo je, da idejno in svetovnonazorsko dokončno izoblikovanih mladih ljudi ne bomo mogli vključevati v ZK, ker jih preprosto ni. Idejnopolitično in osebnostno bodo zoreli znotraj Zveze komunistov.

Prav gotovo je zelo pomembno, da se mladina ne opredeljuje za Zvezo komunistov le formalno, ampak gre tudi za racionalno in etično opredelitev. Odnos do Zveze komunistov je za veliko mladih komunistov odnos do socializma. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno, da mladi komunisti ne ostanejo na ravni partijskega pomladka, ki nima konkretnih dolžnosti in funkcij. Drugače bodo začeli kmalu odpadati in 253

bodo predmet razpravljanja in članskih čistk. Nedvomno je potrebno intenzivno in bolj vsestransko delati z mladimi komunisti, posebno če imamo pred očmi potrebe po višji teoretični kulturi komunistov. Dodatno delo v aktivih mladih komunistov ne more biti opravičilo za organizacijsko združevanje mladih članov Zveze komunistov, ki smo mu ne tako redko priče. Razlog za to, je strah, da se bo del mladih utopil v poprečnosti in da se bodo izgubili kot individualnosti. Vendar te slabosti ne morejo postati načelo. Tu bi se kmalu soočili z dejstvom, da znotraj Zveze komunistov obstoji nekakšna mlada partija, ki bi se marsikje poskušala oblikovati kot frakcija, s katero bi potem morali rigorozno prekiniti tudi v smislu članstva. Mesto mladih komunistov je v organizacijah Zveze komunistov, ki pa morajo obravnavati njihove življenjske in delovne probleme. Odgovorni so za to, da se spremeni odnos v teh organizacijah in presežejo sedanji nosilci političnega delovanja in snovanja. Prevzeti morajo nekako odgovornost za uspeh prizadevanj za preosnovo Zveze komunistov in njeno učinkovito navzočnost v našem življenju. Nobeno oportunistično izdvajanje iz te borbe ne vodi do načelnih rešitev. Gre za to, da se sprejem podredi politični akciji in ne obratno. Gre torej tudi za nekakšno rehabilitacijo v leninskem pogledu kar zadeva sprejemanje v partijo. Da bi bilo to pri nas mogoče, dokazuje tudi raziskava slovensko javno mnenje 1968, kjer je na vprašanje »Po kakšnih merilih bi morali sedaj sprejemati ljudi v Zvezo komunistov« — le 6,1 % anketiranih odgovorilo — me ne zanima, to ni moja stvar.

To je hkrati tudi dokaz, kako je Zveza komunistov v središču vsega našega dogajanja.

Janez Švajncer Omejil se bom na vključevanje študentov v družbeno samoupravljanje. Da bi bila moja razprava čimbolj delovna, bom izhajal iz resolucije. Za študenta je vsekakor najzanimivejši na strani 27 člen 9—3, ki skuša razložiti letošnje študentovske nemire, če jih že tako imenujemo. Moti me, da naša kongresna resolucija ni šla dlje od splošnih ocenjevanj študentovskih nemirov, da še vedno najdem tu, recimo, stavek — »v študentovskem gibanju se niso mogli uveljaviti ekscesi in protisocialistične težnje«. Nikjer drugje nisem opazil, razen pri tem ocenjevanju mladinskih nemirov, če jih spet tako imenujem, iskanja nekih nesocialističnih teženj nerevolucionarjev. Študenti se niso borili za kapitalizem, za nazadnjaštvo, mrčnjaštvo, temveč so bili celo bolj socialistični, kot pa v družbi zahtevajo.

Prav tako so misli iz devetega odstavka nekako identične z mislimi o mladini nasploh, ker končno mladina so tudi študentje, in tam ugotavlja, da mladinski protest lahko preide v ultra radikalne smeri. Kaj si s tem predstavljamo; kaj se mogoče bojimo kritike, se bojijo vodstva katere koli organizacije, se boji sama študentovska organizacija lastne kritike, kritike članov lastnega vodstva.

Mislim, da protestni pohod tak, kakršen je bil, ni nikakršno protisocialistično dejanje, temveč bi bil morda lahko samo del, pravzaprav ena izmed mnogih samoupravnih oblik; to je sicer mogoče malo revolucionarna misel v našem družbenem sistemu, ki do sedaj ni bila uveljavljena, ampak študentje so znali pokazati toliko zavesti, da nikjer niso prekoračili tistih ustavnih pooblastil in meja, ki so za vsakega državljana začrtane.

254

Tudi vloga tiska je precej zanimiva pri obravnavanju raznih družbenih deformacij, kajti tisk je za širšo Slovenijo precej pomemben. Včasih je bilo to pisanje precej čudno in skoraj bi lahko govorili o nekih težnjah, da bi se ustvaril umetni razdor med študentsko mladino in delavsko. To pa je bila največja nevarnost in ravno Zveza mladine mora biti najbolj delovna na tem področju, da smo študentje in delavska mladina v skupni vrsti. Novi koncept Zveze študentov Slovenije postavlja ne samo pred študente, temveč tudi pred nas komuniste povsem nove naloge. Nova študentska skupnost bo izgubila ustaljene organizacijske oblike. V tej skupnosti bo tudi nov način dela, predvsem za nas komuniste. Prenehati bo potrebno povezovati študentske forume s forumi Zveze komunistov. Kajti nova študentska skupnost bo ravno temeljila na tem, da bo študentskim funkcionarjem vodilo miselnost samih študentov, in ravno tu se postavlja pred nas, člane Zveze komunistov, osnovna naloga, da moramo svoje delo — zaradi samega pritiska na nas — okrepiti. V študentski skupnosti bo imela vodilno vlogo skupina študentov, ki bo znala z argumenti zagovarjati svoja stališča in jih tudi pravilno posredovati drugim študentom, vendar ne z nikakršnim političnim pritiskom ali z avtoriteto.

Iz tega novega koncepta bi prešel na vprašanje študentov v skupščini. Tudi v naših vrstah je to precej sporna misel, ker sta dva koncepta: študent kot občan se vključuje v skupščino, drugi pa je, da bi študentje kot skupnost dobili predstavnike v naših samoupravnih najvišjih organih. V prid temu predlogu naj bo to, da ni dolgo tega. Jkar smo obdelovali nov zakon o visokem šolstvu v Ljubljani, v skupščinski komisiji. Slovenske študente je zastopal študent, ki se je predstavil kot zastopnik slovenskih študentov. Žal pa mariborski odbor Zveze študentov za tega tovariša še nikoli ni slišal, niti ni vedel, kaj predstavlja in kaj dela. Ker vemo vsi, da je ta zakon precej sporen, predvsem glede položaja mariborskih visokošolskih zavodov, je bilo to za nas pomembno vprašanje. Lojze Peric Dovolite mi, da se kot predstavnik mladih komunistov omejim v svojem razmišljanju na tisti del resolucije, ki govori o nas mladih.

Strinjam se, da smo mladi v svojem nemiru, v želji po uveljavljanju, v svojem hotenju po ustvarjanju, prinašanju nekaj novega lahko nosilci nazadnjaških teženj. Vendar bi morala resolucija bolje opredeliti to »kritično ocenjevanje« (v tezah je bil to »kritičen odnos«). Vse se ocenjuje ali je socialistično ali protisocialistično. Vprašanje, kdo odloča o uvrstitvi pojavov v ti dve vrednostni kategoriji, je že bilo postavljeno na 12. razširjeni seji CK ZK Slovenije. V praksi se vse to še stopnjuje. Pojavlja se celo teorija o nevarnosti našega sistema, češ da mladi najprej razvrednotimo vrhove ali vse zavestne sile, ko pa to dosežemo, ni nič lažjega, kot postaviti politični program in revolucija je tu. Ta teorija je globoko nemarksistična. Nam vsem je jasno, kakšna je vloga subjektivnih sil v zgodovini. Najbolj razširjena oblika odziva na naša dejanja pa je, da nas ljudje ožigosajo za agente, razlika med njimi je samo, za katero stran se kdo odloči. Nihče se ob takih prilikah ne odloči za javen argumentiran nastop, ker se vsak boji, da bo takoj ovrednoten po tej vrednostni lestvici. Vsak čaka, kako bodo stvari potekale. Nižje organizacije čakajo, kaj bodo rekli forumi, pojavijo se zahteve, naj se vendar že enkrat izjavi vlada ali CK. Resolucija pa jasno opredeljuje birokratska in etatistična pojmovanja vloge Zveze 255

komunistov. Teze za resolucijo so ta pojmovanja še jasneje opredeljevala, zato me zanima, zakaj je črtan drugi del odstavka, ki se sedaj glasi, da se te težnje pojavljajo »v izrabljanju slabosti samoupravnega sistema«, v tezah pa je bilo zapisano: »pa tudi v izkoriščanju slabosti samoupravnega sistema, tako da z oportunizmom ali celo z uporabo metod pritiska ustvarjajo položaj, da nato v imenu reda in družbenega napredka zahtevajo intervencijo partije in države na nekdanji način«. Najlaže je nekoga zavreči, da je v rokah te in te sile, da je agent te in te nam sovražne države. Mislim, da to ne gre, da moramo s tako prakso prekiniti. Rešitev je v dialogu, dejanskem, delovnem, ki je v resoluciji že nakazan. V vsaki konkretni sredini, kjer so ti pojavi, naj se demokratično ovrednotijo, in sicer ali je to dobro ali slabo za naš razvoj in ne ali je to v zvezi s socialističnimi ali protisocialističnimi hotenji. Zavedam se, da naš sovražnik izkorišča vsa notranja protislovja, nasprotja, stališča, ki se v odtenkih razlikujejo od trenutno »oficialnih«, in prav naloga nas, komunistov, je, da ta nasprotja odpravljamo v skladu z vsakokratnimi podanimi razmerami ter da jasno nakažemo protislovja v naši družbi. Zaradi dosedanjega opisanega načina reagiranja na take pojave pa se stvari predimenzionirajo, kar pa sovražniku samo koristi. Zato je edini izhod dialog, ki mora biti javen, ne sme se pretrgati, kar omogoča posameznikom ali skupinam, da dosežejo neke svoje želje tudi s to metodo »idejnega boja«. Pa to ne samo »liberalni« dialog, torej demokratična izmenjava mnenj, temveč odprava vzrokov, kolikor je to mogoče, in s tem tudi posledic. Le tako bo prišlo do diferenciacije stališč, pa tudi spoznali bomo, ali stališča sploh imamo. Zato predlagam, da se zadnji stavek drugega odstavka 9. točke v prvem poglavju nadomesti z mislijo: »Poleg progresivnosti in ustvarjalnega hotenja se v mladinskem nemiru lahko izrazijo tudi konservativne in anarhične težnje, kakršne vodijo v slepo ulico ali pa objektivno celo koristijo reakcionarnim silam. Zato se komunisti zavzemamo, da se ti pojavi v sredinah, kjer se pojavijo, takoj javno in po demokratični samoupravni poti ovrednotijo. Tako se bodo njihova napredna hotenja neposredno vključila v zavestno družbeno akcijo, hkrati s tem pa se bodo onemogočile nazadnjaške težnje in njihovi zagovorniki.«

Pravilno je ugotovljeno, da so v študentskih gibanjih prevladovale težnje za odgovorno in učinkovito samoupravno reševanje družbenih problemov in organizirano odpravljanja vseh deformacij in slabosti. Vse misli, ki slede, pa so v nekem neskladju s to prvo, če so prevladovale težnje po večji učinkovitosti družbenega sistema in predvsem dolgoročne politične zahteve. Tu pa so naštete tako imenovane »sindikalne« zahteve, to so v glavnem tiste stvari, s katerimi je uspelo družbi za sedaj kompenzirati zahteve v gibanju. Mislim, da nikoli niso bila v ospredju zahtev nas mladih materialna vprašanja. Bistvo vseh naših zahtev je v razvijanju človeške, demokratične, samoupravne družbe. Vsem mora biti jasno, da študentje ne bomo nič dosegli za izboljšanje socialne strukture študentov in dijakov z »nadaljnjim razvojem samoupravljanja in posodobljanja celotnega izobraževalnega sistema«. Ob koncu bi želel povedati, da svojih zahtev ne postavljam kot mlad starim. V družbeni akciji starih in mladih ne ocenjujemo po bioloških značilnostih, pač pa po njihovih hotenjih, idejah, boju in delu za napredek. Kolesa zgodovine nikoli niso vrteli generacijski konflikti, temveč realni konflikti. Samo naše psihološke značilnosti — da smo mladi v svojem nemiru in želji po uveljavljanju ekstremni in objektivni nosilci novih idej — in naše sociološke značilnosti — ko v svojih nastopih nastopamo zoper obstoječe, nastopamo zoper ustaljeno, dogmatsko in

256

institucionalizirano, nosilci vsega tega pa so večkrat starejši — vse te značilnosti pripomorejo k temu, da se realni družbeni spopadi včasih kažejo kot generacijski. Mlada generacija nikoli ni bila enotna, temveč je strukturirana, kot je strukturirana družba in se tudi obnaša kot podmladek teh struktur. Mladi spadamo v celoto družbe in naši problemi niso »posebni«. Nekaterim silam ustreza, da realne družbene konflikte predstavljajo kot generacijske. To stopnjevanje generacijske narave v realnih družbenih konfliktih ustvarja anarhične razmere v družbi, takšno stanje pa objektivno zahteva močno roko. V smislu vsega povedanega predlagam, da se spremeni prvi odstavek 9. točke I. poglavja in naj se glasi nekako takole: prvi stavek naj se črta v celoti, drugi pa naj se spremeni — »Uspešneje se rešujejo nekateri temeljni problemi družbe, ki so hkrati temeljni problemi mladih, izobraževanje, zaposlovanje in drugo. Mladina se kot sestavni del družbe čedalje bolj povezuje in spaja z naprednimi družbenimi silami in je tudi v sedanjih razmerah sredi boja za socializem«.

Mislim, da je to potrebno jasno opredeliti že zaradi odgovornosti, ki smo si jo zadali do mladih v resoluciji, pa tudi resolucija pravilno ugotavlja, da Zveza komunistov postaja toliko zanimivejša za mlade ljudi, kolikor bolj postaja idejno jasna in učinkovita. Janez Kocijančič

Dovolite, da prispevam nekoliko misli k razpravi o odnosu Zveze komunistov Slovenije do mladih in obratno. Mislim, da kljub zanimanju za ta vprašanja, ki so občasno celo v središču politične pozornosti Zveze komunistov in celotne javnosti, obstajajo še vedno mnoga nerazumevanja, poenostavljanja in celo generacijsko sektaštvo. Ni moj namen, da bi prispeval k črno-belim ocenam mladine. Tudi ni moj namen, da bi govoril o pomenu mladih v družbi in o njihovem pomenu za revolucionarno vlogo in revolucionarno kontinuiteto Zveze komunistov. Ta stališča so po mojem mnenju v Zvezi komunistov zelo široko sprejeta. Mislim, da je ena osnovnih pomanjkljivosti, da mlade ljudi ocenjujemo bodisi skrajno skeptično in to na podlagi posameznih pojavov, ne pa mlado generacijo kot celoto, bodisi da idealiziramo in gledamo nanje romantično in pa nekako demagoško optimistično. Zato so tako eni kot drugi presenečeni zaradi ravnanja mladine. Danes živimo v dobi, ko je med mladimi ljudmi v zelo ostri obliki izbruhnil neki nemir. Ta ni samo rezultat enkratnih družbenih razmer, rezultat nekaterih deformacij, določene neustrezne politike, pomanjkljivosti. Gre za globlje družbene vzroke. Predvsem gre za to, da se mlada generacija čedalje kasneje vključuje v družbene procese dela in da čedalje kasneje dobiva odgovornost za svoje vnanje razreševanje družbenih problemov. To je tudi povezano z izredno dolgim sistemom šolanja. Prihaja do tipične neusklađenosti na eni strani družbenih možnosti za mlade, na drugi strani pa stopnje dozorelosti. Znanstvene raziskave kažejo, da mladi ljudje čedalje hitreje dozorevajo, čedalje kasneje pa se vključujejo v delo. V sodobni družbi prihaja do problema, da ta družba izredno težko priznava mladim ljudem kvalificiranost za odločanje in izredno težko daje njihovemu delu tudi formalna in praktična priznanja dozorelosti. Tukaj so tudi velike razlike med deklarativnimi in dejanskimi možnostmi. Ni dovolj, če se govori, da imajo mladi ljudje vse možnosti za samoupravljanje, če teh možnosti v praksi ni ali pa so bistveno omejene. Mislim, da mladim ljudem v vseh družbah in tudi v naši ne ustreza določeno stanje usklađenosti. Menim, da je to stanje tudi v bistvu protislovno, ker gre na eni strani za dinamiko življenja, na drugi strani pa za ustaljenost strukture v tem dinamičnem živ17/VI 257

ljenju, in tako prihaja do situacij, da se mladim ljudem, ki začnejo delati, ki se želijo politično, kulturno ali kakorkoli udejstvovati, vsa stvarnost predstavi nekako sovražno, da se morajo za svoj položaj boriti in ne vedno normalno vključiti, glede na svoje sposobnosti in delo. To povzroča, da se mladi ne vključujejo permanentno in dinamično v družbene odnose kot enakopravni soustvarjalci teh odnosov, ampak se često vključujejo pasivno na robu dogajanja, neenakopravno in zato često nezadovoljni. Iz tega izhaja nemir, njihov upor. Vzrokov za nemir in upornost mladih je precej, so predvsem v družbenem položaju današnje mlade generacije, predvsem njenega dela, ki se šola in ki se je došolal. Ce stvari tako gledamo, je iluzija, če mislimo, da je obdobje mladostnega nemira mimo, in mislim, da bo ta nemir še pri nas prihajal na najrazličnejše načine do izraza, in to ne samo pri sedanji mladi generaciji na univerzi, ampak tudi pri generacijah, ki bodo v prihodnje prišle, in tudi predvidevam, da v čedalje večji meri tudi pri nekaterih kategorijah zaposlene mladine. Vprašanje, ki ga postavljam v tej zvezi je, kako Zvezo komunistov plemenititi s tem nemirom in upornostjo, kako ta nemir in upor usmeriti v ustvarjalnost in ne le v kritiko, ki je po svoji družbeni determiniranosti često jalova, v demagogije in v skrajnih konsekvencah, ne rečem ekscesih, tudi v boj za oblast. Mislim, da je prvo in najpomembnejše, da se mladina čimprej vključi v družbene procese dela. Dati je treba veliko večji pomen tako imenovanemu šolanju ob delu, povezovanju šolstva s prakso itd. Treba je prek političnega sistema prenašati na mlade ljudi odgovornost, in to ne odgovornost za njihovo lastno ravnanje kot piše v 2. odstavku resolucije, ampak odgovornost za reševanje in za politiko celotne družbe. Mlade ljudi je treba intenzivneje vključevati v samoupravne odnose in se hkrati zavzemati za širjenje samoupravnih odnosov v šolstvu. V sorazmerno nerazvitih samoupravnih odnosih na tem področju vidim tudi vzroke za mnoge probleme. Napačno je, če menimo, da bodo ti problemi rešeni, če bodo družba, Zveza komunistov, oblast ali pa kdorkoli prisluhnili vprašanjem, ki jih postavljajo mladi na dnevni red. Taka formulacija že kaže na to, da dovolimo mladim, da so nekje na robu, da imajo pravico predlagati, da pa niso soustvarjalci, da niso soodgovorni. Spregovoril bi še o politični in idejni enovitosti mlade generacije. Mislim, da se tudi tukaj često vsiljuje iluzija, da so mladi povečini za politiko Zveze komunistov, da se mladina čedalje bolj povezuje in spaja z naprednimi družbenimi silami itd. Skratka celi generaciji dajemo politične predznake. Mislim, da je temu verjetno tudi prispevala mladinska organizacija s svojimi često preveč pravovernimi vrednotenji same sebe in generacije. Bojim se, da nas taka ugotovitev, taka iluzija pasivizira. Zveza komunistov mora biti nujno zainteresirana za idejni boj in idejno ter politično diferenciacijo med mladimi. Tako bomo tudi o mladih generacijah vedeli, kdo je kdo, za kaj se zavzema, kaj želi, za kaj se bori. Mislim, da je ta ugotovitev sicer zelo popularna, vendar pa ne sprejemamo vseh njenih konsekvenc. Zelo zadovoljni smo, če se mladi ljudje opredeljujejo za Zvezo komunistov, za neka stališča, ki so obče sprejeta, takoj pa bijemo plat zvona, če kdo reče kaj proti, če kdo kaj reče proti našemu okusu. Mislim, da Zveza komunistov ne sme biti zainteresirana za politično amorfno, ampak za politično razgibano mlado generacijo, ki bo na podlagi različnih pestrih konceptov prevzemala odgovornosti za uresničevanje družbene politike in tudi za uresničevanje politike Zveze komunistov. Na tem kongresu prihaja v republiki do velikih kadrovskih premikov v Zvezi komunistov Slovenije. To je med drugim tudi rezultat premikov

258

na terenu. Zveza komunistov mora biti v tem še smelejša in še jasnejša. Mislim tukaj na politiko sprejemanja mladih v Zvezo komunistov, na to, da bomo odgovornost prenesli na mlade komuniste in na vsestranske možnosti za aktivizacijo mladih, ko bodo sprejeti, v sami Zvezi komunistov in na vključevanje mladih v vse vodstvene organe v Zvezi komunistov. Mislim, da je napačno, če vključujemo v organe Zveze komunistov predvsem mladinske aktiviste. Mislim, da moramo biti v zvezi s tem bolj široki. Težko je misliti, da se bodo te stvari spremenile, če bo Zveza komunistov o tem le pridigala. Poskušal sem opozoriti na nekaj vprašanj v politiki Zveze komunistov do mladih ljudi, ker mislim, da so bistveni sestavni del borbe za to, da bi Zveza komunistov postala dejansko idejna vodilna sila slovenske družbe, ko ne bodo potrebni atributi oblasti, da bo lahko bistveno vplivala na družbena dogajanja, ne samo danes, ampak tudi v prihodnosti.

Kristina Lovrenčič Beseda odgovornost je zelo pogostna v naših razgovorih in razpravah o naših resolucijah in zahtevah. Odgovornost je sama po sebi stara prav toliko kot človekova pravica. Toda zmerom ni bilo razporejeno tako, da bi nekdo imel enako pravico kot odgovornost. Mora nam biti jasno, da sta pravica in odgovornost samo dve plati iste medalje in načelno nam je to tudi jasno. Toda očitno nam še ni povsem razumljivo to v praksi, takrat ko moramo odgovornost poosebiti. Takrat se nam rada izmuzne, takrat si jo radi podajamo kot nekakšno štafetno palico, dokler ne ostane pri tistem, ki je dalje več ne more podati, ali pa kar je še pogosteje, dokler ne utone v pozabo, kot primer »iz preteklosti«, na katerega se nima smisla sklicevati.

Ali je odgovornost res tako težko poosebiti, ali je res tako težko imenovati z imenom tistega, ki je odgovoren, in opredeliti, zakaj je odgovoren. Namenoma nočemo imenovati tistega, ki je kriv. Kajti večinoma grešimo tudi v tem, da govorimo o odgovornosti predvsem takrat, ko je nekdo že za nekaj kriv, ko je napaka že bila storjena. S tem nočem reči, da dosledno uveljavljanje odgovornosti ne zahteva ugotavljanja krivde v takih primerih, toda odgovornost mora obstajati dosti prej. Takrat, ko se oblikuje neka odločitev, ko si je nekdo pridobil neko pravico, takrat bi moral tudi zvedeti vse o odgovornosti, ki jo taka pravica s seboj prinaša. Radi pravimo, da je odgovornost težko opredeliti in tudi v primerih, ko gre za velike, celo življenjsko važne odločitve. Poznamo pa hkrati primere, ko preprosti ljudje čisto točno vedo, kakšne odgovornosti imajo, in ko vedo, da jih čaka celo kazenska sankcija, če je ne bodo izpolnili. Tudi tisti, ki ne berejo zakonov, vedo, kakšna je dolžnost kretničarja in kaj se mu primeri, če zadremlje pa nastane nesreča, pa četudi je ob tej nesreči nastala samo gmotna škoda. Tudi šofer avtobusa ve, da bo odgovarjal, če bo iz neprevidnosti zavozil v jarek. Ne bo se mogel izgovoriti, da je to delal z najboljšim namenom, da je mislil, da bo ostal na cesti, pa ga je zaneslo v jarek. Krepko lahko občuti na svojem žepu odgovornost tudi delavec, ki pokvari izdelek ali pokvari stroj, ki mu je zaupan. Do sem so stvari torej jasne in tudi zapisane. Tu vemo, da gre za osebno odgovornost, od tu dalje pa naj bi odgovornost bolj težko opredelili. Ali je res, odgovornost — kolikor bolj se vzpenjamo k piramidi družbene organizacije navzgor — teže opredeliti, ali je res bolj komplicirana, taka, da bi jo morali celo teoretično najprej razčistiti in še posebej zakonsko opredeliti. Mislim, da to ne drži.

259

17’/VI

V celotni naši družbeni organizaciji delajo in so medsebojno povezani živi ljudje, ne brezimne številke, ljudje, za katere vemo, kakšno delo so prevzeli, kakšne pravice so dobili, kakšen vpliv imajo. Potrebno je samo, da v luči teh pravic in tega dela ocenjujemo njihovo odgovornost, seveda osebno, ne pa načelno in abstraktno.

Če je na primer neka skupščina sprejela neki sklep, potem govarja. Če neki delavski svet nekaj sklene, tudi odgovarja; strokovna služba ali strokovnjak izdela neko študijo in jo odgovarja za podatke in mnenja, ki jih je dal, odgovarja prav kretničar, ki je zadolžen, da mora postaviti kretnico tako, da bosta trčila.

zanj odče neka podpiše, tako kot vlaka ne

Ne vem, kaj bi bilo pri tem nejasnega, kaj bi bilo treba zakonsko še posebej urediti. Logika je enaka za vse vrste odgovornosti. Dovolite, da se zadržim pri neki vrsti odgovornosti, ki pa se mi samo poimensko zdi drugačna, kajti v bistvu je to odgovornost, kot so vse druge. Gre za odgovornost pri samoupravnih odločitvah. Imamo priložnost večkrat poslušati mnenja, češ da odgovornost nekega samoupravnega organa v delovni organizaciji ne more biti enaka, kot je na primer odgovornost direktorja. On je za svoje delo plačan, po zakonu odgovoren, od njega upravičeno lahko pričakuje, da bo strokovno ustrezal temu delu. Člani delavskega sveta pa so dostikrat laiki, za delo v samoupravnem organu niso plačani. Sklepi tega organa so kolektivni in tako dalje.

Praktična posledica takega pojmovanja utegne biti, da se odgovornost spremeni v žogo, ki si jo dostikrat podajajo v delovni organizaciji križem kražem. Nekaj protiargumentov k trditvam, da je težko opredeliti odgovornost samoupravnega organa: Delavski svet res dela na prostovoljni in kolektivni osnovi. Toda ta organ ima velike samoupravne pravice in od njegovih odločitev je v veliki meri odvisna usoda podjetja. Za to odgovornost, te pravice opredeljujejo stopnjo odgovornosti delavskega sveta, ne pa to, ali so njegovi člani plačani za svoje delo ali ne.

Ugovor bi utegnil biti tale: če bomo tako na ostrino postavili vprašanje odgovornosti, kdo pa bo še hotel biti član samoupravnega organa. Toda ne pozabimo, da ljudje dostikrat opravljajo prostovoljno in brezplačno stvari, pri katerih tvegajo ne le odgovornost, marveč tudi zdravje in življenje, in da takih ljudi ni malo. Sicer pa je tudi res, da v naših samoupravnih organih sami dostikrat načenjajo vprašanja odgovornosti in se o tem zelo konkretno pogovarjajo. Res je, da so samoupravni organi kolektivni organi, toda njihovi sklepi so odvisni od glasu vsakega posameznega člana in zato se odgovornost za znanje lahko porazdeli na vse člane.

Pa še nekaj glede laičnosti in odločanja na temelju napačnih podatkov. Odločitev samoupravnega organa res večkrat temelji na podatkih in ugotovitvah ustreznih strokovnih služb. Če so ti podatki napačni, lahko samoupravni organ sprejme napačno odločitev in utegne nastati velika škoda. Ali so tudi v tem primeru samoupravni organi odgovorni za svojo odločitev? To vprašanje se zelo pogosto postavlja in odgovor je v praksi dostikrat tak: kako naj bodo odgovorni, ko pa niso strokovnjaki. Strokovne službe so dale napačne podatke, toda strokovnjaki so tudi morebiti v dobri veri mislili, da imajo prav, pa nimajo. Na koncu se izkaže, da nihče ni kriv, škodo pa nosijo vsi. Ali se s takim pojasnilom in odgovorom lahko zadovoljimo? Na splošno ne. Izjeme bodo sicer vedno obstajale. Življenje prinaša razne nepred260

videne situacije, za katere pravimo, da so višja sila, toda v načelu je samoupravni organ odgovoren za svoje sklepe tudi v tem primeru. Načelno ima namreč možnost, pa tudi dolžnost, da dosledno postavi odgovornost strokovnih služb za vse podatke in predloge, ki mu jih predložijo.

Ce se mu zdijo kaki podatki sumljivi, lahko zahteva, da se še enkrat preverijo in dopolnijo, lahko tudi zahteva, da nepristranski strokovnjaki od zunaj kakšne posle preverijo in strokovno ocenijo, lahko pa, in to tudi mora v primeru, če se izkaže, da v strokovnih službah delajo ljudje, ki nimajo za to potrebne kvalifikacije, poskrbi, da se ti ljudje zamenjajo.

Tudi v tem primeru se torej pokaže, da je odgovornost kot veriga, na katero smo priklenjeni vsi. Včasih je bilo pravzaprav laže opredeljevati odgovornost. Zakon je zapovedal, kaj morajo ljudje storiti, in jim hkrati zagrozil, kaj jih bo doletelo, če se ne bodo ravnali po zakonu. Družbeni sistem pa je bil tak, da je manjšini odrezal več pravic in manj odgovornosti in večini narobe, več pravic. Mi pa izhajamo v našem samoupravnem sistemu iz zavesti človeka, iz njegove ustvarjalne svobode in odgovornosti do svojega dela, do drugega človeka in družbe, kot smo tu zapisali v naši resoluciji. Tam, kjer postaneta ta zavest in ustvarjalna svoboda odločilni činitelj družbenega napredka, tam morata neizogibno klasični zakon in njegovo sankcijo zamenjati družbeni dogovor in družbena kritika ob kršitvi te odgovornosti.

Ni res, da ljudi samo z grožnjo, s kaznijo prisilimo k izpolnjevanju družbenih norm. Še celo včasih, ko so ljudem zaradi drobnih tatvin sekali roke in glave, so ljudje kradli. Prav tako tudi ni res, da pri veliki večini državljanov sistematično pri vzgajanju občutka odgovornosti ne bi zalegla jasna in po potrebi javna in odločna družbena kritika. Toliko sem pripravila k tej temi. Zdaj pa dovolite samo nekaj besed v zvezi z razpravo, ki se je tudi zdaj razvila, za katero se pa seveda nisem mogla prej pripraviti.

Vprašanje je torej konflikt med mladimi in starimi. Ker so do sedaj o tem konfliktu govorili predvsem, če tako rečemo, mladi, dovolite, da se oglasim kot predstavnica starejše generacije.

Mislim, da je ta diskusija zelo logična. Da so stališča, ki so bila tu izrečena, točna. Samo nekaj stvari bi rada še povedala. Da ne bi nastal v tej diskusiji vtis, tukaj zdaj govori mlada generacija, ki se čuti zapostavljena, in da starejša generacija, če tako rečemo, ni do sedaj nič naredila, da bi tej mladi generaciji vsaj delno omogočila uveljavljanje. Torej ne bi bilo čisto pravično, če bi tak vtis ostal. Res je, da smo bili premalo učinkoviti, res pa je tudi, da smo dostikrat mi starejši te stvari začenjali in sprejemamo pa lahko kritiko, da smo bili premalo učinkoviti. Potem, drugič, vprašanje tega konflikta mladi — stari. Vem, da ti, ki so opozorili na ta konflikt, ne mislijo na leta. Jaz mislim, da gre tu za konflikt med bolj naprednimi in konservativnimi stališči. To pa ni vprašanje let, ker sicer tovariši, mi imamo primer med nami, v jugoslovanski skupnosti, človeka, za katerega želimo, da bi še zelo dolgo živel in del' l ne glede na leta. Jasno pa je, da obstajajo ljudje, ki pa

261

niso ravno stari po letih, za katere pa bi bilo dobro, da bi zaradi svojih konservativnih stališč morali čimpreje oditi. Mislim, da se tako kaže ta konflikt. Pridružujem se mnenjem, da je potrebna neka skupna akcija, neki skupni samoupravni dogovori in tudi dialog, če tako uporabim ta izraz mladi — stari. Dialog ni dogovor vseh tistih, ki zastopajo napredna stališča ne glede na leta.

Ljubo Pipan Kadri se nam pojavljajo v različnih oblikah: zajemanje mladih ljudi, njihova vzgoja in izobraževanje, torej oblikovanje novih kadrov. Govorimo o dopolnjevanju vzgoje in izobraževanja, osvežitvi znanja obstoječih kadrov, kajti tudi ti pomenijo bistven, celo večji del potencialne kadrovske strukture za naloge reforme, ki jih moramo izvršiti. Tretji problem kadrov je oblikovanje kadrovske strukture, ki naj zadovolji zahteve za prvo in drugo točko. Zaradi tega menim, da je treba v točki 3.7., kjer govorimo, da Zveza komunistov opozarja na pomembnost določenega programiranja tudi z vidika omejenih sredstev, s katerimi razpolagamo, opozoriti tudi na pomembnost dolgoročnega programiranja z vidika, da bodo kadri, v katere sedaj investiramo, te investicije vračali šele čez 10, 15 let. Dobro bi bilo, da bi resolucija zajemala vsaj osnovne intencije in značilnosti glede tega, katere so perspektivne panoge, ne pa da zdaj samo govorimo o nujnosti tega.

Potem bi rad diskutiral o točki 7.1., zadnji del drugega odstavka je preozek, kajti ne smemo govoriti, da se zavzemamo samo za socialno pedagoško utemeljen sistem kreditiranja in štipendiranja. To ni vse. Zavzemamo se za takšen sistem na vseh stopnjah izobraževanja, je pa tudi tu pomembna socialna solidarnost v obliki domov, prehrane, študentskih in dijaških menz in podobnega. To so pomembni faktorji, ki še kako bistveno rešujejo socialno strukturo. Ravno tako kot smo pri reformi v gospodarstvu poudarjali nujnost vključevanja našega gospodarstva v mednarodno delitev dela, je pri sistemu izobraževanja nujno poudarjati odpornost sistema izobraževanja vplivom iz tujine. Visoke in višje šole se morajo tu na široko odpreti in primerjati svoje dosežke, efektivnost s tem, kar dosegajo izobraževalni sistemi drugod. To se mi zdi bistveno.

Na koncu bi se dotaknil še tega, da je resolucija v nekaterih stvareh dokaj ozko konkretna. Za primer tega bi navedel točko 7.7. prvega dela, in sicer stavek: »Rezultati raziskovalnega dela morajo biti objavljeni in izpostavljeni javni presoji.« Praviloma in načelno je to prav, toda če si predstavljamo znanstveno raziskovalno delo, kakršno si želimo in ki naj bi nas vključilo v krog razvitih, potem so ti rezultati za našo nacionalno skupnost ali za gospodarsko organizacijo, ki je takšno raziskovalno delo financirala, včasih tako pomembni, da pomenijo le neko tajnost. Zaradi tega je treba javnost drugače razumeti in drugače formulirati. Jaz bi to takole formuliral: »Zavzemamo se za kakovostno in z družbenimi potrebami in možnostmi usklađeno, tujim dosežkom enakovredno in enako pospeševano raziskovalno dejavnost. Rezultati raziskovalnega dela morajo biti praviloma objavljeni in izpostavljeni javni presoji, kjer pa to ni možno, je treba zagotoviti enakopravno financiranje in kritično presojanje dosežkov raziskovalnega dela.« Po mojem je javnost raziskovalnega dela v kritičnem presojanju dosežkov raziskovalnega dela.

Na koncu bi se dotaknil diskusije delegata z višjih šol v Mariboru. Po mojem mnenju so njihova stališča pravilna, ko se zavzemajo, da 262

ne smemo govoriti samo o univerzi, ampak o visokih in višjih šolah in univerzi ali pa raje govorimo o šolah tretje stopnje. To bi veljalo za celotno točko 7.8. Citiral bom odstavek iz izvajanj tovariša Aleksandra Kutoša iz Maribora, in smatram, da je to, kar je objavljeno v Komunistu, ravno tako prispevek za diskusijo. Za nas ne sme biti odločilnega pomena to, kar mislijo posamezni visokošolski zavodi, ampak predvsem tisto, kar narekuje družbena potreba. To naj nam bo temeljno vodilo, ne pa želje enih ali drugih visokošolskih zavodov.

Ernest Petrič Glede na dosedanji tok razprave v komisiji, ki ima v svojem programu tudi problematiko raziskovalnega dela, imam za potrebno, da spregovorim nekaj besed o tej izredno pomembni problematiki. Ne bi namreč želel, da bi razprava v tej komisiji raziskovalno delo pustila docela ob strani.

V osnutku resolucije je o raziskovalnem delu govor na treh, štirih mestih. Nasploh k formulacijam v resoluciji o raziskovalnem delu nimam konkretnih pripomb. Prav pa je, če rečem, da tudi na tem področju resolucija odseva tiste pomanjkljivosti, ki jih ima nasploh in glede katerih dvomim, če jih je tudi v današnji razpravi možno odpraviti. O resoluciji sami je bilo danes že izraženih nekaj misli, nekaj pripomb, ki so povedale predvsem to, da je resolucija presplošna. K temu bi dodal še to, da je vsekakor preveč ambiciozna, ker bi bila rada vseobsežna. Po mojem mnenju gre tudi del današnje razprave po nepotrebnem v to smer. Resolucija Zveze komunistov naj bi ne bila tisti dokument, ki bi docela konkretno seval vse želje naše družbe in našteval vse konkretne probleme v naši družbi, od gasilstva do otroškega varstva itd. Prvič zato ne, ker taka resolucija avtomatsko potiska Zvezo komunistov na položaj, od katerega se želimo oddaljiti, namreč naj odloča v vseh zelo konkretnih in parcialnih vprašanjih. Drugič zaradi tega, ker na kongresu kot tako pomembnem političnem — poudarjam — političnem dogodku nismo niti kvalificirani, da o zelo konkretnih vprašanjih sprejmemo obvezujoče rešitve, najsi bo glede visokih šol, srednjih šol itd. Zato bi se — seveda kolikor je to še možno korigirati, računam tu predvsem na dejavnost predsedstva komisije — zavzemal za tako resolucijo, ki bi se usmerila h ključnim vprašanjem naše družbene sedanjosti, našega sedanjega trenutka, k tistim ključnim vprašanjem, ki stojijo pred našo družbo. V resoluciji naj bi zavzeli do teh vprašanj kolikor toliko jasna stališča, kajti predlagana resolucija po mojem ob posameznih vprašanjih tudi ni dovolj jasna. Pridružujem se pripombam, da resolucija dopušča tudi zelo različna tolmačenja. Ce pravim, da se zavzemam za usmeritev h ključnim vprašanjem, potem bi želel, da bi bila v resoluciji na primer nekoliko jasneje, konkretneje opredeljena vloga republike kot samoupravne nacionalne skupnosti. Na tem področju smo namreč danes v nekem smislu v prelomnem obdobju, in sicer po dveh straneh. Po eni gre za relacijo republika—federacija; v tem pogledu potekajo v Jugoslaviji zelo pomembni procesi, in sicer prihajajo na dan kljub še obstoječim odporom. Po drugi strani je mnogo nejasnosti, mnogo tavanja tudi na relaciji republika—komuna (in druge skupnosti). V naši republiki, povedano poenostavljeno, je slej ko prej še vedno aktualna tema ali konfederacija komun ali modema, razvita nacionalna samoupravna skupnost. Ne trdim, da resolucija ne daje odgovorov na to, mislim pa, da bi bila lahko v tej smeri jasnejša in načelnejša. Še zlasti zato, ker se tudi v praksi srečujemo z mnogimi takimi vprašanji. Po eni strani se pogosto mistificira popolna avtonomnost komun, po drugi strani pa se 263

praktično potiska urejanje posameznih vprašanj na raven republike. Konkreten primer je srednje šolstvo. Takih primerov bi lahko navajal še več prav iz področij o katerih razpravljamo v tej komisiji. Drugo vprašanje — navajam ga spet samo kot primer, ki bi zahteval v resoluciji načelen odgovor, je še vedno dokaj odprt odnos gospodarstvo—negospodarstvo. V našem gospodarstvu je še močno prisotna miselnost, da je tisto osnovno dobro, kar čuva in prispeva k razvoju gospodarstva, puščati denar v gospodarstvu, ne obremenjevati ga. Zato naj bi gospodarstvo obravnavali ločeno od sfere tako imenovane družbene potrošnje, ki da je neracionalna itd. Taka miselnost lahko tudi silno škodi našemu gospodarstvu dolgoročno. Ob takem načelnem vprašanju bi moral biti naš kongres jasnejši, preciznejši, morda tudi polemičen. Naslednje tako vprašanje je prav gotovo trasiranje naše kulturne politike. Smo v situaciji, ko dejansko ugotavljamo različne poglede na kulturno problematiko znotraj Zveze komunistov. Imam včasih zelo različne poglede na našo kulturno politiko, zato bi bilo tudi o tem potrebno v resoluciji nekoliko jasneje fiksirati nekatera izhodišča in načela — torej jasneje precizirati stališča Zveze komunistov do tega vprašanja.

Kot tako načelno vprašanje, ki mora dobiti mesto v resoluciji, bi podprl razpravo tovariša B. Raceta, ki je zagovarjal enoten slovenski kulturni prostor. Iz tega bi seveda izhajale zelo konkretne konsekvence v naši politiki do zamejstva in zamejskih Slovencev.

No, po ilustraciji teh nekaj vprašanj, ki sem jih navedel kot možna načelna vprašanja, na katera naj bi odgovorila resolucija, bi želel v enakem smislu spregovoriti nekaj besed o problematiki raziskovalnega dela. Prosim predsedstvo, da na podlagi moje razprave — kolikor ima to za potrebno in koristno — nekaj od tega upošteva pri oblikovanju poročila o delu komisije. Po mojem mnenju sta predvsem dva razloga za to, da govorimo na tem mestu o problematiki raziskovalnega dela. Na eni strani je pomen raziskovalnega dela v našem času, na drugi strani so možnosti, ki jih ima Zveza komunistov kot subjektivna sila za dejavnost, za prispevek k napredku na tem področju. Pri tem bi takoj žal ugotovil, da po mojih dosedanjih izkušnjah ni mogoče trditi, da je od Zveze komunistov in njenih članov prihajala organizirana, sistematična, odločna in jasna podpora teženj, da se modernizacija, raziskovalno delo, moderna tehnologija itd. v naši družbi čim bolj uveljavijo. Nasprotno, zdi se mi, da je bila Zveza komunistov pri aktivnosti na tem področju obremenjena z vsemi tistimi pogledi in problemi kot katerikoli del naše družbe. Z drugimi besedami, na tem področju Zveza komunistov doslej ni imela posebne avantgardne vloge. Razvoj znanosti v svetu je danes — lahko bi rekel — pošasten in pozornost, ki se ji posveča, velika. Ne bi se spuščal v ilustracijo s posameznimi številkami, delno zato, ker to morda ni potrebno na tej ravni in v tem okolju, delno pa tudi zato, ker sem se za razpravo odločil šele pred kratkim in si je tudi nisem napisal. Lahko rečem samo to, da imajo moderne družbe danes kot osnovno gibalo svojega napredka uvajanje raziskovalnega dela, novega znanja, nove tehnologije. Vse kvantifikacije, v tej smeri opravljene na Zahodu, kažejo, da kot faktor gospodarskega napredka močno prednjači pred drugimi uvajanje novega znanja, to se pravi ne neko »preprečevanje neobremenjevanja« gospodarstva, ampak uvajanje mo264

derne tehnologije, modernih pogledov, skratka, rezultatov znanosti v gospodarstvo. Mi smo glede tega nekoliko v zaostanku. Že prej sem govoril in ponavljam, da pri nas ta konservativna, v bistvu obrtniškomojstrska miselnost še ni docela propadla. Pogosto se vidi raziskovalno delo šele takrat, kadar je kdo v krizi, ko misli, da mu to lahko da čudodelno palico, s katero se bo izkopal iz konkretnih problemov, v katere je zašel. Pomembno se mi zdi poudariti, da danes v svetu kot enega silno pomembnih faktorjev ekonomskega razvoja ocenjujejo tudi hitrost pri uvajanju dosežkov znanosti v gospodarstvu.

Tempo ustvarjanja novega znanja je namreč silno hiter. Po kvalifikacijah, kolikor so možne, človeštvo največ v petih letih podvoji svoj kvantum znanja. Mislim, da tudi tu moja ugotovitev ne bo napačna, če rečem, da smo tudi glede tega izredno počasni. Konkreten primer: EKK smo uvajali toliko časa, da je bil v celoti zastarel, nerentabilen in fiasko je bil tu. Drug konkreten primer: Nekateri naši tovariši računajo, da uvajanje elektronskega stroja, ki ga je nabavila republika Slovenija, zahteva nekaj let, če ne kar desetletje. Po drugi strani pa bi ta stroj v kakih petih letih že zastarel. Hočem reči, da smo razpeti med resno željo po modernizaciji in nekakšnim stopicanjem na mestu, s premalo drznosti. Prav pri tem subjektivna sila, kot je Zveza komunistov, lahko opravi veliko vlogo.

Da stanje pri moderniziranju pri nas ni docela zadovoljivo, je po mojem mnenju še več drugih razlogov. Eden od teh je prav gotovo tisto odprto vprašanje, ki je pereče tudi drugod po svetu. Na področju raziskovalnega dela gotovo nimamo slabih zmogljivosti in slabih kadrov in dosegli smo tudi relativno pomembne rezultate. Seveda je tudi res, da imamo mnogo kvazi znanosti, dupliranja itd. Dajemo relativno obsežna sredstva za razvoj raziskovalnega dela. Vendar hkrati ugotavljamo, da v našem gospodarstvu raziskovalno delo ni dovolj upoštevano. Razlogi za to so po mojem naslednji:

Gospodarstvo je po reformnem obdobju brez dvoma v resnih težavah, ki jih včasih skuša reševati tudi s kratkoročnimi ukrepi in pogosto ne dovolj z dolgoročno usmeritvijo. Po drugi strani se mi zdi, da so v našem gospodarstvu tudi zaradi kadrovske strukture, kakršna je v gospodarstvu, močno prisotni pogledi, ki ne vidijo in dojemajo možnosti moderne tehnologije in modernizacije znotraj gospodarstva.

Naslednji razlog je brez dvoma razbitost, dezintegriranost našega gospodarstva. Praktično je na marsikaterem področju tako dezintegrirano, da je nesposobno sploh lotiti se uvajanja moderne tehnologije. To je brez dvoma objektivni faktor. Seveda so razlogi tudi na drugi strani. Gotovo je, da v marsikateri naši raziskovalni organizaciji, v raziskovalnih potencialih, vladajo konservativnost, vzdušje zaprtosti, prepričanost, da je znanost sama sebi namen, da naj bo znanstvenik prepuščen sam sebi in svoji pobudi, da lahko dela, kar hoče, itd. Skratka, premalo je posluha in pripravljenosti, da bi se lotili reševanja konkretnih vprašanj, ki se postavljajo pred našo družbo in posebej pred naše gospodarstvo. Če ob tem gledam v Zvezi komunistov Slovenije predvsem subjektivno, idejno silo, se mi zdi seveda, da bi prav ona morala tam, kjer gre za subjektivne ovire — prav te so po mojem prepričanju še kako prisotne na tem področju — imeti veliko vlogo. Marsikje, zlasti tam, kjer obstoji subjektivni odpor, bi morala dajati novi ton, biti nosilec modernizacije, modeme miselnosti. Če to danes ni, so temu krivi tudi pogledi v preteklost', ki so podcenjevali intelektualno delo. 265

V samoupravni družbi, kot je naša, je še posebej potreben — administrativno reševanje pri uvajanju raziskovalnega dela ali celo odvajanje sredstev zanj ne pride v poštev — ustrezen subjektivni odnos, nagnjenost k modernizaciji. Pri tem seveda ne gre in ne more iti za misijonarsko delo, ampak za stalno zavestno akcijo in iskanje tudi takega sistema, ki bo omogočal povezanost gospodarstva in družbe z rezultati raziskovalnega dela. Družba kot celota bi morala težiti za tem, da se vse bolj uveljavlja kot pobudnik modernizacije. To ni nič naključnega in nič samo za nas potrebnega, ampak je to pojav, ki ga poznajo povsod po svetu. Razdrobljenost gospodarstva, kratkoročno misleče gospodarstvo, še subjektivno obremenjeno, verjetno potrebuje od širše družbene skupnosti stalno idejno intervencijo in verjetno tudi intervencijska materialna sredstva, da bo lahko sploh resno začelo uvajati modernizacijo in rezultate raziskovalnega dela.

Pri tem je seveda pred komunisti tudi vrsta konkretnih nalog. Lahko bi navedel to, da sem naletel na odpore ob poskusih, da bi dosegli vsaj delno programsko integracijo na posameznih področjih med ustreznimi gospodarskimi organizacijami neke veje in raziskovalnimi inštituti, ki na tem področju obstajajo, da bi naše raziskovalne zmogljivosti postavili v sredo prizadevanj gospodarskih organizacij na nekem področju. Konkreten primer, vendar docela skonstruiran: v ospredju slovenske kemijske industrije naj bi bil tudi kemijski inštitut, in sicer tak, kot ga želi imeti industrija, le-ta pa naj sodeluje pri njegovem programiranju in morebiti tudi financiranju, opremljanju itd. in obratno. Vendar moram reči, da tu za zdaj nimamo posebnih uspehov, morda tudi iz subjektivnih razlogov, o katerih sem govoril. Znotraj delovnih in raziskovalnih organizacij bi morala biti subjektivna aktivnost prav članov Zveze komunistov še kako pomembna in avantgardna.

Samo v nekaj besedah bi se želel povrniti na problem dinamike uvajanja novih spoznanj in dosežkov v življenje družbe. To je izredno pomembno. V drugih državah pogosto tudi menijo, da je kdaj kakšno etapo razvoja celo koristno preskočiti in nekoliko drzno skočiti prek nje v drugo, višjo, in tako premostiti tako imenovani tehnološki prepad. Pri nas se mi dozdeva, da gre pogosto obratno. Zelo zelo pozno in zelo zelo počasi se lotevamo realizacije posameznih ugotovitev. Navajal bi tu lahko dolgo vrsto konkretnih primerov. Želel bi tudi ob tem ponoviti, naj bi Zveza komunistov — kot organizacija in njeni posamezni člani — v našem času in naši družbi dejansko bila predvsem avantgarda modernizacije, napredka, dinamike, in ne konserviranja, zastoja. Vladimir Pavšič - Bor Tudi jaz spadam med tiste govornike, ki si po navadi svojih govorov ne zapišejo, upam pa, da so taki nastopi na zborovanjih, kjer žal poslušamo večinoma pisane referate, tudi zaželeni in bom poskušal v tem pogledu prispevati nekaj vsaj k pestrosti našega zborovanja.

V enem izmed svojih člankov zadnje čase sem izrazil bojazen, da je postala prisotnost nekaterih starejših kulturnih delavcev v Zvezi komunistov glede na nekatere pojave že anahronizem. Vesel sem, ko lahko danes, po tem, ko sem prebral in poslušal referat generalnega sekretarja in predlog za resolucijo, ugotovim, da imam vtis, da naša prisotnost v tej organizaciji ni anahronizem, ker so v teh dokumentih takšna stališča, ki jih lahko z veseljem sprejmemo na znanje.

266

Zlasti bi rad omenil tisto mesto v predlogih resolucije, ki govori o tem, da se bomo slovenski komunisti zavzemali, da bosta dobila prednost tisto delo in tista dejavnost, ki utrjujeta v človeku zavest o smiselnosti njegovih ustvarjalnih naporov, usmerjenih k višjim, veljavnejšim smotrom človeka in družbe. Razveselilo me je to tembolj, ker smo včasih imeli vtis, kakor da v praksi velja nasprotno, namreč, da dobivajo podporo tudi take težnje in taka prizadevanja, ki zavesti o smiselnosti človekovih prizadevanj in naporov ne podpirajo, ampak celo majajo in spodkopavajo. Ne zagovarjam uradnega optimizma, ki smo ga ravno mi, če hočete, moja generacija, kmalu po vojni, občutili kot nekaj skrajno neprijetnega, kot nekaj, kar zelo resno ogroža svobodo ustvarjanja. Nisem za take vrste optimizem, pač pa sem proti obveznemu nihilizmu. Obvezni optimizem je bil nekoč zahteva določene birokratske mentalitete, medtem ko je obvezni nihilizem danes moda, ki jo kot marsikaj drugega dobrega in slabega, inportiramo z drugih koncev sveta, ker smo tudi mi del tega sveta in se iz strahu pred takimi importi ne moremo zapirati pred svetom. V tej zvezi bi rad opozoril, da utegne biti to vprašanje zanimivo tudi za tistega, ki razmišlja, zakaj je v Sloveniji, kot kažejo statistike, mladinski samomor na prvem mestu v svetovnem merilu! Če je tako, temu najbrže niso vzrok samo objektivni pogoji, temveč morajo biti na delu tudi subjektivni faktorji ali, da se tako izrazim, katalizatorji določenega procesa, med katere je treba šteti tudi že omenjeno dogmatično nihilistično filozofijo v najrazličnejših oblikah, o katerih seveda na tem mestu ne morem obširneje govoriti. Zato sem bil vesel tudi tistega mesta v referatu generalnega sekretarja, kjer govori, da komunistom nihče ne more preprečiti in zapreti ust, če se bomo jasno, odprto, javno in ostro, kritično opredeljevali tudi na tem področju človekovega ustvarjanja proti nihilizmu, moralnemu razkroju, netenju nezaupanja v človeka, surovosti in brezobzirnosti in se ravno tako iz spoštovanja do človekove osebnosti in rezultatov njegovega dela, zavzeli za prisotnost kulturne dediščine in rezultatov prejšnjih generacij v sodobnem življenju. Zdi se mi, da je nekdo v prvem delu diskusije govoril o informativnosti oziroma dezinformativnosti našega tiska. S tistim delom njegovih izvajanj se strinjam. Kot ilustracijo naj navedem samo neko mesto iz intervjuja, ki sem ga zadnjikrat prebral v »Delu«, v katerem urednik »Tribune« Medved trdi, da je velika večina članov Društva slovenskih pisateljev pokazala svojo zmernost in razumnost s tem, da je odklonila podpis na izjavo »Demokracija — da, anarhija — ne!« Urednik »Tribune« Medved bo moral za razumnost in za zmernost večine članov Društva slovenskih pisateljev poiskati bolj prepričevalne dokaze, kajti resnica je, da niti en prisatelj, ki smo mu predložili izjavo v podpis, podpisa ni odklonil. Preden končam, bi rad predložil majhno spremembo v tisti točki predlogov resolucije, o kateri sem govoril. Zdi se mi, da bi bila formulacija ustreznejša, če bi se glasila tako: »Slovenski komunisti se bomo zavzemali, da bosta dobila podporo — ne prednost — tisto delo in tista dejavnost, ki utrjujeta v človeku zavest o smiselnosti njegovih naporov itd.« Zakaj? Zato ker je vsako umetniško delo, obenem tudi utrditev zaupanja v človeka, saj je izraz kreativnih moči, možnosti človeka, manifestacija njegove pomembnosti v svetu, v katerem vidijo nekateri samo absurd, kot da ni v bistvu tega sveta lahko tudi nekaj, kar ima svoj cilj in svoj namen, ne da bi se sam kozmos tega zavedal. 267

France Kosmač Čas je menda tak, da človek ne utegne postati pozoren na marsikak pereč problem, če ni v zvezi s senzacionalno nagrado ali škandalozno polemiko. Toda kinematografiji v celoti se tudi brez senzacij obeta bogata prihodnost, pa naj že gledamo nanjo s simpatijami ali antipatijami, s kritičnim strokovnim očesom ali s pogledom ljubitelja. Pojav filma pri nas opredeljujejo zadnja štiri leta naslednja dejstva in dogodki: Globoka ekonomska kriza v podjetjih Triglav-film in Film-servis zaradi slabega gospodarjenja na področju koprodukcije in uslug. Neenakomerna kvantitativna in kvalitativna rast domače filmske proizvodnje.

Repertoarne zadrege in zavlačevanje odločitev Sklada za pospeševanje filmske proizvodnje in predvajanja filmov ter spreminjanje kriterijev pri ocenjevanju programa in načina njegovega financiranja.

Zapiranje določenega odstotka kinematografov in počasen napredek v spreminjanju njihove strukture in gospodarjenju v pogojih reforme.

Porast distribucijskih podjetij v Jugoslaviji s 6 na 22 in s tem v zvezi nesorazmerno povečani uvoz tujih filmov. Konec leta 1968 se bo število televizorjev v naši republiki pomnožilo z ozirom na leto 1960 približno 40-krat. (V Sloveniji je preko 160.000 televizijskih naročnikov.) Omenimo še mučno, nekaj let trajajoče pripravljanje novega zakona o filmu, in nazadnje:

Podjetje Viba-film je kupilo tehnično bazo Film-servis. Po času, ko si mnogi delovni kolektivi drugih področij vzidujejo plošče o prevzemu podjetij in sredstev v svoje upravljanje, bi slovenski filmski delavci lahko letos zapisali na podobno ploščo na Zrinjskega cesti: Kupili nekdaj svojo lastno tehnično bazo Film-servis za 350,000.000 S din.

Jasno je, da instrumentov samoupravljanja ni mogoče mehanično prenašati s področja industrije na področje filma. Samoupravljavska praksa npr. v Viba-filmu je pokazala, da je mogoče ustvarjalno uveljaviti in razvijati delavsko samoupravljanje na »industrijskem in tem področju posebnega kulturnega pomena«, ne da bi zanemarili obe na videz protislovni značilnosti. Delavski svet kolektiva je prenesel del svojih pravic na posebni programski svet in ta je nekaj let kvalificirano odločal o repertoarju, toda v letu 1966 se je poslovnik sklada za pospeševanje filmske proizvodnje tako spremenil, da je upravni odbor sklada sam ali s pomočjo komisij začel izbirati scenarije, voditi programsko in finančno politiko. Ta novost je odprla možnost tistim avtorjem, ki so želeli ustvarjati svoje filme v okviru avtorskih skupin, pri tem pa je ostala nerazjasnjena in nerazrešena vrsta vprašanj repertoarne in pravne narave. Tako filmskim delavcem kakor predstavnikom družbe, odločujočim v upravnih odborih Sklada in drugih forumih pa se pozna, da premalo upoštevajo objektivne razvojne tendence in možnosti tega medija. 1. Področja kinematografije — produktivne in reproduktivne — so nerazdružno povezana in prepletena. Hkrati je potrebno reševati tako

268

vprašanja kinomreže, distribucije filmov, trgovine v območju izvoza— uvoza in domače proizvodnje.

2. Vsaka k napredku stremeča družba želi uveljaviti v celotnem filmskem repertoarju deločeni rastoči odstotek svojih domačih filmov in zato z zakonom primerno zaščiti in z raznimi drugimi predpisi (davčnimi olajšavami, obveznostmi predvajanja in podobno) podpira razvoj domače ustvarjalnosti. Potrebe po domačem filmu so na ta način vsaj kvantitativno določene. 3. V zvezi z rastočim razvojem televizije, ki ni samo proizvajalec, temveč tudi mogočen posredovalec filmskega programa, nastopa vrsta vprašanj. Med njimi je na prvem mestu — kako povezati kinomatografijo in televizijo, ki stremita in silita k sodelovanju že zaradi iste tehnologije, pomagata si pa prav tako lahko s kadri ter s tehničnimi in finančnimi sredstvi in usklajujeta skupne programe v obojestransko korist.

V zvezi z nastopom televizije se pojavlja v prvi dobi nujno upadanje obiska v kinematografih, toda rast televizije spremlja v razvitejših sredinah živahen proces obnove in bogatitve kinematografov. Ne samo da se kinematografi spreminjajo v prijetnejše in kulturneje urejene prostore, da uvajajo nove formate filmskega platna in barvne filme, stereozvok, plastični film; v celoti bolj pazijo tudi na sam repertoar, zavzemajo se za premiere domačih in tujih filmov, specializirajo se, skratka ravnajo tako, da že v kratkem času zanimanje za film doseže prejšnjo raven in jo celo preseže.

Pri nas pa je ob naglem razvoju televizije ostalo v kinematografiji skoraj vse pri starem. Nekaj kinematografov smo zaprli, nekaj novih počasi in s težavo prenavljamo. 4. Skrajni čas je, da izide že nekaj let pričakovani filmski zakon, ki bo uredil vsaj del teh problemov. Jasno je, da vsega z zakonom o filmu ne moremo urediti, saj je tudi film podvržen zakonitostim tržišča, toda zakon lahko zariše dovolj trden obris kulturne politike, ki se izraža in uresničuje s primernimi ekonomskimi ukrepi.

Verjetno pa bi moralo priti hkrati z izidom zakona o filmu do družbenega dogovora o nacionalnem kulturnem programu, ki bi vseboval tudi program razvoja kinematografije. Šele ob sinhronizaciji vseh teh področij hkrati bi utegnil Sklad za pospeševanje proizvodnje in predvajanja filmov pravilno, pravočasno in pravično porazdeljevati sredstva, namenjena filmu. 5. Samoupravljavsko prakso na filmskem področju je treba izvajati in kristalizirati na dveh toriščih. Prvo je nedvomno znotraj samih delovnih organizacij, toda videli smo, kako zoženo je področje odločanja o programu znotraj samih delovnih organizacij prav zaradi velikega družbenega pomena medija. Samoupravljavce pa čaka še drugo, zelo široko polje dela: različne delovne organizacije kinematografije, gledališč in televizije veže, kot sem omenil, vrsta skupnih nalog, ki jih bo ob tem laže reševati, čim tesnejše bo sodelovanje.

Družbeni dogovor o kulturnem programu bi moral torej vključiti tudi nekaj trdnejših postavk s področja kinematografije in filmske kulture in vzgoje nasploh. Znano je, da film kot sredstvo komunikacij in vzgoje ne nastopa le v navadnih kinematografih, temveč predstavlja čez 40 % 269

programov v televiziji. Nadalje reflektirajo na film šole kot na učilo za izvajanje moderniziranega učnega načrta in iz statuta republiške izobraževalne skupnosti vemo, da so predvidena v ta namen tudi določena sredstva. 6. Omenimo in poudarimo tudi širok interes gospodarskih organizacij, Te se vsak dan v večji meri poslužujejo filma ne le v reklamne, temveč tudi v vzgojne in propagandne namene. To tendenco so pokazala že nekatera velika podjetja in banke pri podpiranju nakupov televizijskih serij, za zdaj samo tujega programa. Zdi pa se, da bo celotno področje kinematografije prav zadihalo šele takrat, ko bo uravnovesilo na tržišču idej — uvoz in izvoz tako imenovanih gotovih proizvodov.

Analiza zadnjega leta, ki zajema tri nedeljske programe v časovnem razdobju skoro enega leta, kaže po nacionalnem izvoru zelo neskladen odnos domačega in tujega filma v naših kinematografih. Analiza upošteva približno 50 kinematografov ljubljanske regije. Ob nedeljah, ko smemo računati na razmeroma visok obisk, je na repertoarju teh kinematografov redno več kot polovica ameriških filmov, v novembru po nekaj filmov zahodnih proizvodenj, nekaj koprodukcijskih filmov zahoda, posamičnih ali največ dva do trije filmi iz vzhodnoevropskih kinematografij in po 1 ali pa noben film iz SZ in Jugoslavije. Če pa je domač film na sporedu, mu naklonijo kinematografi radi tudi ob nedeljah le po eno predstavo. S takim repertoarjem ne moremo biti zadovoljni, že zaradi tega ne, ker ne nudimo zadostnega razgleda po snovanjih filmske umetnosti v svetu, pa tudi zato, ker jugoslovanski film potiska iz leta v leto v tesnejši kot. Naprednejše družbene sredine se trudijo, da znižujejo visok odstotek tujih filmov na račun stalno rastočega odstotka domačih, tako na Vzhodu kot na Zahodu. K temu nesprejemljivemu in neuravnoteženemu proporcu med domačimi in tujimi filmi uspešno pomaga pri nas v škodo domačega filma tudi televizija.

Uravnavanje celotnega filmskega repertoarja torej ne more biti prepuščeno zgolj stihiji tržišča, temveč je to stvar vse družbe in njene celotne kulturne politike. Vendar je treba reči, da je kljub krizam in nihanjem, ki ga preživlja slovenski film v zadnjem času, vsaj po številu nastalo toliko filmov, da smemo upati na kontinuirano proizvodnjo. Brez tega pa ni in ne more biti ne hitre ne počasne rasti samih ustvarjalcev in proizvodnje kot celote. Spričo raznolikosti problematike se kaže nujna potreba po razvojnem snovanju, ki bi na podlagi stvarnih analiz in primerjalnih študij o dosedanjem in sedanjem domačem in tujem filmu in kinematografiji lahko opozarjalo na skušnje in nakazovalo tendence razvoja. Ali je naši družbi in področju filma usojeno, da pričaka nastop barvne telivizije tako rekoč nepripravljena?

V razvojnem oddelku, ki bi morda najuspešneje lahko deloval ob Gospodarski zbornici ali ob kaki drugi instituciji, bi si stekale informacije, ki bi nakazovale razen omenjenega smeri modernizacije, vzgoje kadrov, zveze med financami in progami, skratka elemente gospodarskega in negospodarskega, pa vendar vsega neizbežno nujnega, s čimer mora to področje računati. Na podlagi raziskav takega oddelka bi morda tudi podpisniki družbenega dogovora, ki se pripravlja, lažje in uspešneje zastavili in opravili svojo odgovorno delo. Podpisniki tega dogovora, so po skupščinskem podpisu Izvršni svet SRS, sindikat druž-

270

benih dejavnosti in sklad za pospeševanje proizvodnje in predvajanja filmov. Vključiti pa bi bilo treba tudi Društvo slovenskih filmskih delavcev. Zveza komunistov Slovenije je posvetila več sestankov in simpozijev vprašanjem tiska, založništva in televizije. Morda bi spričo visokih zahtev, ki jih postavlja družba področju kinematografije, kadar razsoja o njenih rezultatih, tudi širše javno posvetovanje utegnilo razgibati vsaj komuniste, ki se zavedajo pomembnosti filma kot elementarne pridobitve in izraza moderne dobe. Odgovornost za razvoj celotnega področja kinematografije torej ne moremo docela prepustiti samo trgovcem, ali peščici ustvarjalcev, ki je ostala zvesta mediju kljub socialni ogroženosti in živahnim administrativnim posegom v njihovo usodo in usodo vsega področja. Miha Klanjšek Vprašanje, ki je po mojem mnenju in mnenju komunistov iz okolja, ki iz njega izhajam, pereče, je aktivno udejstvovanje občanov, zlasti še mladih ljudi na kulturnem področju. Očitno je, da so moderna komunikacijska sredstva pasivizirala aktivno kulturno življenje. Nihče ne zanika pomembnosti teh sredstev za človekovo vsestransko izobraževanje, toda ne smemo zanemarjati možnosti za razvoj naravne dispozicije za aktivno ustvarjanje, kar bi nujno osiromašilo človekovega duha, in vodilo k strogo racionalnemu obravnavanju stvari, dejal bi k nehumanim človeškim odnosom, kar vsekakor ni smoter socializma se manj socialistične vzgoje mladega rodu.

Komunisti danes veliko razpravljamo o uveljavljanju mladih na področju samoupravljanja. Toda bati se moramo samoupravljavcev brez duhovnih vrednot, brez posluha za težave ljudi, kar vodi k birokratizaciji človeških odnosov. Ce so smoter socialistične vzgoje humani človeški odnosi, potem moramo komunisti načrtno oživljati možnosti za udejstvovanje občanov, zlasti pa mladine na kulturnem področju. Danes ugotavljamo, da kulturno prosvetne organizacije ne delajo. Sprašujem se, če so krive tega le preživele oblike dela, vzeto v ožjem pomenu besede. Prepričan sem, da sta pri vsem tem pomembnejša druga dva faktorja. Osebni, to se pravi, vodstveni in strokovni kader in pa materialni faktor, to je materialna podlaga za izobraževanje kulturnoprosvetne aktivnosti, če uporabim še star izraz. Pri vsem tem pa naletimo na že nekajletni spor, ob katerem se končajo vse lepe ideje. Prepričan sem, da bo treba enkrat za vselej razčistiti vprašanja, kot financiranje nogometa, ki škoduje vsem drugim športnim, kulturnim in prosvetnim aktivistom. Ce smo torej zapisali v tezah resolucije, da so družbenopolitične organizacije odprte za mladino, potem naj bo naloga Zveze komunistov ukvarjati se s temi vprašanji bolj zavzeto. K točki 8—1, v zvezi z materialnim faktorjem, ki sem ga bil omenil, bi pristavil tole: željo po kulturnem udejstvovanju, zlasti mladih ljudi, je treba materialno podpreti, se pravi izoblikovati tak sistem financiranja kulturnih dejavnosti, da se bo lahko vanje vključevalo čimveč občanov in mladine.

Rudi Rizman

Glede na razpravo, ki se je razvila v dopoldanskem in deloma popoldanskem delu, se mi zdi bistveno, da v opredeljevanju resolucije do kulture ne gre za to, da se privilegira zgolj ena od obstoječih miselnih variant v kulturi. Nasprotno prav resolucija nakazuje in utemeljuje 271

potrebo po ustvarjalnosti in samoiniciativnosti, torej »podpira« vsa ustvarjalna miselna izhodišča, ki jih je mogoče uvrstiti v krog napredne in marksistične teorije. Še posebej je to pomembno za tisti del resolucije, ki daje »prednosti« smiselnemu umetniškemu ustvarjanju. Tudi smiselnost je treba razumeti s širšega vidika, ki ne more zatreti vsega tistega, kar je šele v kali, komaj začeto, večkrat sicer nesmiselno, toda s perspektivo, da pride na izčiščeno in na poseben način utemeljeno smiselno raven. Tudi tu ne vidim potrebe, da bi resolucijo interpretirali, kakor da dajemo prednost eni varianti humanističnega mišljenja. Ne morem tedaj sprejeti tistih prijemov, ki poskušajo razbrati, »za koga« in za katero »skupino« je bila resolucija napisana. Resolucija mora vsebovati delovno večsmiselnost, ki naj najrazličnejšim (ne)avantgardnim pozicijam na področju kulture in umetnosti omogoča družbeno uveljavljanje. Tisto novo, kar se (utegne) pojavlja(ti) v delavski, intelektualni ali kmečki mladini, ni nikoli nastajalo takoj znotraj nečesa, kar je že vnaprej začrtano in jasno, temveč navadno razširja, bogati in presega obstoječe. Ne gre za to, da se ZK spremeni v SZDL, temveč za to, da se tudi v okviru radikalnega avantgardnega mišljenja vzpostavi možnost različnih variant, ki imajo marksistično osnovo. V to nas sili večdimenzionalna in sorazmerno bogata napredna miselnost, kot se kaže v sodobni slovenski publicistiki, v revijah in kulturi nasploh. Pozdravljam tezo o referatu tovariša Popita, da je potrebno večje zanimanje za marksizem in individualni študij le-tega. Ta teza mora veljati za vsakogar, tako starejšega kot mlajšega, ki se je opredelil za dejaven odnos v Zvezi komunistov. Marksizem ni nekaj, kar se je kdo naučil pred 20 in več leti za vselej. Marksizem je živa, dinamična misel, ki znova in znova preverja svoja izhodišča v vsakodnevni praksi sodobnega socialističnega in kapitalističnega sveta. Marx in marksizem nista nikoli v svoji izvirni postavki zastavila teze, da je marksizem že našel odgovor na vsa vprašanja družbenega razvoja. Zato mislim, da mora v našem posodobljanju in proučevanju marksizma odigrati ustvarjalno vlogo soočanja z najrazličnejšimi tokovi v okviru marksizma, kot se le-ta kaže pri marksistih, ki delujejo v okvirih poznokapitalističnega sistema, in marksistih, kateri sodelujejo v deželah, ki so izvedle socialistično revolucijo.

Kot politolog, torej z znanstvenega vidika, bi rad opozoril na uporabo dveh terminov — anarhizem in nihilizem. Dovolite, da ostanem na splošnejši stopnji, ne zanima me tedaj opredelitev do trenutka v kulturi in politiki, ko se je na zelo pavšalno in ceneno »šarilo« s tema dvema izrazoma. Tako na primer anarhizem ni le nekaj apriori razdiralnega ali celo socialno odklonilnega, temveč gre za politično doktrino, ki na poseben način odgovarja na nekatera vprašanja oligarhične in birokratske strukturiranosti družbenih sistemov. Ob tej priložnosti bi opozoril na neko varianto anarhizma, ki jo najdemo v Franciji in ki zelo simpatizira z jugoslovansko idejo samoupravljanja. Anarhizem torej ne pomeni samo to, kar se razume za »domačo« rabo, češ da mu gre zgolj za odpravo vseh institucij, za »anarhijo« v družbi nasploh; kajti gre mu tudi za kritiko institucionalnega zla nad posameznikovo voljo, birokratizacije, nasilnega podrejanja posameznika kolektivnim idealom itd. Seveda komunisti ne moremo sprejeti anarhistične doktrine, to pa ne pomeni, da bi morali iti mimo nje brez slehernega poduka in z zaprtimi očmi.

Podobna usoda je doletela besedo nihilizem, s katero se označuje sleherno prizadevanje, ki ni opredelilo konstruktivnega smisla in hotenja. Francoski študentje so na Sorboni zapisali na zidove: »Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče.« (Soyons realistes, demandons impo272

sible!), kar bi bilo po naše že nihilizem. Ne, potrebno se je potruditi in vedeti, da so francoski študentje v sistemu, ki zahteva vernost v smislu konstruktivnega prizadevanja (češ, »če kritiziraš, ponudi svoj boljši predlog«) vendarle vztrajali, da se na miselni ravni zavejo vsega tistega, kar je v obstoječem sistemu nemogoče in nemožno, da bi iz spoznanja nemogočega šele konstruirali realistični projekt. Poglejmo na primer v zgodovino. Kljub temu da smo (so) se smejali (in se še) prizadevanjem nekaterih »utopičnih« intelektualcev, ki so si zastavili cilj »perpetuum mobile«, so ti od vse družbe obsojeni posamezniki prišli v ustvarjanju »nemogočega« do nečesa mogočega. Preprosto so končno odkrili, da ni mogoče izdelati »perpetuum mobile« zaradi spreminjanja in uničevanja energije. Prav to spoznanje o spremenljivosti energije pa je pripeljalo do enega od osnovnih fizikalnih zakonitosti. Moje prizadevanje je imelo tedaj zgolj ambicijo, povedati, da anarhizem in nihilizem nista le nekaj, kar je zgolj »anarhija« ali »ničnost« v vsakodnevnem smislu njune uporabnosti, temveč da gre za določene ideje ali celo sistem idej, doktrino, ki pomeni nekaj več kot zgolj hitro izrečena etiketa ali politična ekskomunikacija. Zavzemam se za bolj analitično, bolj seriozno, skratka intelekualno obravnavo teh pojavov. Ob koncu naj povem še to, da se ne morem strinjati z zelo ponavljano trditvijo na ravni »antičnega« pojmovanja kulture, češ da je kultura stvar »ljudskega referenduma« oziroma opredeljevanja, podobnega tistemu, ki poteka v politični proceduri, namreč, če je 99 % ljudi proti kakšni poeziji, to pomeni, da je taka poezija »zanič«. Ne zavzemam se za nobeno konkretno poezijo, vendarle mislim, da je kriterij vsesplošne ljudske ocene v razhajanju s sodobnim demokratičnim konceptom, ki samo prek strokovnosti in funkcionalne delitve dela vzpostavlja resničnejšo in bistveno kvalitetno demokratično bistvo.

Janez Kerčmar Sposobnost uporabiti idejnost v vsakdanji praksi, povezava vsakdanjega življenja z dialektičnim materialističnim stališčem, pravilno pojmovanje in razreševanje pojavov vsakdanjega življenja, to so dolžnosti in odgovornosti prosvetnih delavcev, toda idejno delo na osnovnih šolah smo v minulosti precej zanemarjali. Večkrat smo pri delu šli iz ene skrajnosti v drugo. Ne mislim, da naš prosvetni kader ni opravljal svoje vzgojne funkcije v skladu z marksističnimi načeli. Skrajnosti so bile v tem, da so posamezniki ob obravnavanju naše stvarnosti v razredih to prikazovali ali idealizirano, brez napak, ali na drugi strani, ker so videli posamezne napake le v ožjem predelu, so po njih ocenili razvoj, premalo so take napake osvetljevali in iskali vzroke zanje. Ob takem delu je mladina pri spoznavanju naše stvarnosti ostajala le na pol poti. Res je še veliko nestrokovnih učiteljev predvsem na osnovnih šolah. V Pomurju 76 % učiteljev na višji stopnji strokovno ne ustreza, toda mislim, da nas mora ob tem zanimati še en podatek, in sicer to, koliko je komunistov med temi. V Pomurju je 47 % članov Zveze komunistov na tem področju. Potemtakem moramo to najprej zahtevati od komunistov in šele nato od ostalega učno-vzgojnega kadra.

Velik odstotek naše osnovnošolske mladine ne pride do osmega razreda oziroma ne konča osnovne šole. Komaj 56,4 % učencev ene generacije pride do 8. razreda, 43,6 % naše mladine, konkretno v Pomurju, v času šolanja ne konča višjih razredov. Toda to so naši poznejši, sicer večinoma nekvalificirani delavci. Od njih pa le pozneje v življenju pričakujemo — seveda smo pozabili, da osnovne šole niso končali — da 273

18/VI

bi naše ukrepe, naš dinamični razvoj razumeli, celo več, da bi bili dobri samoupravljavci. Mislim, da kongres nalaga veliko odgovornost zlasti komunistom, da poskrbimo za to, da bi se po končanem šolanju taka mladina kolikor je mogoče seznanila z našo družbeno stvarnostjo, njenim razvojem in njeno perspektivo. Velik del take mladine ostaja doma, na podeželju, na kmetijah očetov. Ti bi morali po neuspešno ali pa tudi po uspešno končani osnovni šoli temeljito poznati naša izhodišča za nadaljnji razvoj kmetijstva, predvsem njegovo perspektivo, osnove naprednega kmetovanja, kmetijsko mehanizacijo itd. V odročnih krajih ogromno mladine odhaja tudi v tujino. Predvsem komunistom ne bi smelo biti vseeno, koliko je idejno trdna ta mladina, ki zapušča naše meje, kajti pričakovati moramo, da lahko zaide v življenju tudi na stranpota. Ob racionalizaciji šolstva ne bi smeli v bodočnosti videti le nekaj centrov, ker bi se v odročnih krajih kvalifikacijska struktura še poslabšala. Naj navedem samo podatek: Od 1800 otrok v Pomurju se v srednjih šolah šola komaj približno 500 otrok in od teh je 41 % vozačev. če bi racionalizacijo skušali tako reševati, bi potem odročne kraje kvalifikacijsko precej prikrajšali.

Govor je bil, da bi se komunisti morali boriti v kulturi in doseči taka idejna izhodišča, ki nam jih nalaga naš razvoj. Toda sprašujem se, ali tudi v tej ožji kulturni sferi ne žive komunisti, ki bi morali to prav iz svojih izhodišč razčiščevati. Mislim, da nekaterih stvari, ki povzročajo nesoglasja na literarnem področju, morda ne bi smeli prenašati na zbor slovenskih komunistov. Ne vem, kaj naj bi ta zbor izrekel, ali sodbo ali pa bi dobili podporo? O tem bi morali komunisti v svoji ožji kulturni sredini govoriti in pojasniti nesoglasja in najti skupno idejno izhodišče. Mislim, da bi morali mi, komunisti reševati taka vprašanja znotraj naše samoupravnosti, v delovnem območju. Če tega ne zmorejo, kako naj potem vplivajo na širšo kulturno raven, na širši kulturni razvoj slovenskega življa.

Marko Kerševan

Moja razprava bi bila malce zapoznel odmev na dopoldansko razpravo tovariša, ki se je dotaknil vprašanja religije in cerkve. Nanašalo bi se samo na probleme v zvezi s šolo in religijo. V tej razpravi so bile izrečene misli oziroma formulacije, ki jih sicer dostikrat slišimo, ki pa kljub temu ali pa prav zaradi tega zahtevajo oziroma zbujajo pomisleke, za katere je prav, da jih tudi tukaj izrečem. Po eni strani gre pri tem za splošne sprejemljive misli — vsaj po svoji vsebini — na primer naj bo šola trdnjava socialistične miselnosti in tako naprej. Nekoliko manj sprejemljivo pa je izvajati iz teh misli neposredne sklepe o statusu in naravi, mestu ateizma v šoli oziroma o posebnih ateističnih učno vzgojnih smotrih šole. Gre skratka za nekoliko prehitro izenačevanje oziroma neupoštevanje razlik in razmerij med »ateizmom«, »marksizmom« in »socializmom«. Nočem reči, da gre za povsem različne in med seboj ostro ločene pojave. Menim pa, da vsako prehitro, neartikulirano izenačevanje teh pojavov lahko hitro privede v zagate, kjer izgubimo tla pod nogami, če hočemo res argumentirano braniti svoja stališča. »Socializem« je predvsem določena družbena ureditev, poleg tega predstavlja tudi vizijo družbe, ki vključuje določene vrednote — vizijo in vrednote, na katere marksisti nimajo mono274

pola, kajti v ožjem pomenu besede ta vizija niti ni zrasla le iz marksizma, niti je ni marksizem porodil. Marksizem v ožjem smislu besede je predvsem določena opredeljena znanstvena teorija o funkcioniranju in razvoju družbe in kot taka nedvomno je nepogrešljiv sestavni del vsakega realističnega socialističnega gibanja. Dalje, marksizem vključuje določana filozofska izhodišča in inspiracije, med katerimi je nedvomno na prvem mestu humanizem, medtem ko je temu ateizem le podrejen. Navedel sem samo nekaj primerov, ki kažejo, na kaj približno je treba vendarle paziti, ko uporabljamo posamezne pojme. Nedvomno se bomo lahko vsi strinjali, da mora socialistična šola vključevati prizadevanja po socialistični vzgoji, v tem smislu, da si prizadeva, da učenci sprejmejo določene socialistične vrednote; da mora kot sestavni del svoje znanstvenosti, na kateri temelji, nujno vključevati marksistično teorijo o družbi in njenih pojavih, z religijo vred.

Sporno pa je vprašanje, ali v istem smislu vključuje tudi prizadevanje po ateizaciji, oziroma ali vključuje ateizem kot svoj neposredni učno vzgojni smoter. Osebno menim, da pojmovanja, po katerem naj bo ateizem neposredno učno vzgojni smoter, ni mogoče braniti, oziroma vsaj da bi ga jaz osebno zelo težko branil; dvomim pa, da bi ga lahko uspešno branil tudi kdo drug; vsaj da bi ga zelo težko branil, če bi ga branil samo s tem, da se mešajo pojmi ateizem, marksizem itd. Kajti očitno je, če damo ateizmu mesto med učno vzgojnimi smotri šole, smo ga s tem dali na mesto, ki ga je nekoč imela in ga ponekod še ima ta ali ona tako imenovana državna religija. Kaj pa sta o državni religiji mislila Marx in Engles, je dovolj znano. Treba pa je pri tem poudariti, da tako zavračanje ateizma kot neposrednega učno vzgojnega smotra šole, ne pomeni tako imenovane idejne ali pa svetovnonazorske nevtralnosti šole — ne nasploh, niti posebno glede religije, kolikor se z nevtralnostjo šole do religije razume, naj bi šola kratko in malo o religiji ničesar ne govorila, ali pa vsaj ničesar takega, kar ne bi bilo prav, kar bi bilo v nasprotju z učenjem te ali one konkretne religije ali cerkve. Religijo in vprašanja, ki so v zvezi z religijo, šola mora obravnavati, in to v imenu tistih učno vzgojnih smotrov, ki so nesporni, ki so sprejemljivi tako za tiste, ki verujejo, kot za tiste, ki ne verujejo, to se pravi v imenu socialistične vzgoje v prej nakazanem pomenu, ne pa v imenu nekega posebnega boja proti religiji oziroma nekega posebnega prizadevanja za ateizacijo. Res pa je in verjetno se zaradi te neki cerkveni krogi tudi tako zavzemajo za nevtralnost šole, pojmovano na določen način. Ce bi se šola lotila pouka religije, bi bil ta nujno drugačen od pouka, ki ga ima o religiji ta ali ona konkretna religija in cerkev. Šolski pouk mora biti, če hoče biti znanstveno zasnovan, po svoji metodi ateističen, namreč v tem smislu, da poizkuša, oziroma mora — kakor znanost sploh, in to vse znanosti, ne samo naravoslovne, temveč tudi znanosti o družbi, znanosti o človeku in tudi znanosti o religiji — razložiti vse pojave, ki jih obravnava, ne da bi se skliceval na boga, na kategorije te ali one religije. V tem smislu je šolski pouk nedvomno ateističen v dobesednem pomenu besede, ali če hočemo, metodološko ateističen.

Še nekaj besed o vprašanju religioznih učiteljev. Mislim, da se to vprašanje pogosto mistificira. Kajti, če razumemo vprašanje, ali je učitelj lahko religiozen v pravem smislu, potem je odgovor nedvoumen; lahko je. Ce razumemo to vprašanje v psihološkem smislu, zopet lahko odgovorimo le z »da«. Ce poznamo religiozne in nereligiozne zdravnike in religiozne in nereligiozne čevljarje, atomske fizike itd., potem ni nobenega posebnega razloga, da bi imeli prosvetne delavce za neko posebno vrsto ljudi, ki so že apriori imuni proti religioznosti. Vprašanje, ali je učitelj lahko religiozen, je smiselno po mojem mnenju 18»/VI 275

samo, če ga postavimo kot vprašanje, ali je religioznost lastnost, ki ovira — in če ovira, v kakšni meri — učitelja pri prizadevanju za realizacijo tistih vzgojnih smotrov, ki smo jih prej omenili kot obče sprejete in sprejemljive. Očitno je, da gre pri tem za eno izmed lastnosti, ki ni edina, ne med pozitivnimi ne med negativnimi, zlasti pa ni edina lastnost, ki lahko privede človeka oziroma prosvetnega delavca v konflikte med besedami in dejanjem, v notranje stiske in tako naprej. Živimo v realnem svetu in vemo, koliko je takih različnih lastnosti. Zato bi bilo zgrešeno samo ob določeni lastnosti govoriti o kakšnih posebnih »moralnih pritiskih«, če že zakonskih ni mogoče uporabljati.

Kdaj in v kolikšni meri je religioznost primerjana z drugim lastništvom občutna ovira za izvrševanje humanističnih, socialističnih in znanstveno pogojenih učno vzgojnih smotrov šol, je odvisno od osebnosti prosvetnega delavca, od predmeta, ki ga uči, dalje od vsebine njegove religioznosti. Očitno tudi ni vseeno, ali gre za tako ali drugačno okolje, mestno, vaško itd. Skratka, mislim, da tega problema ne smemo mistificirati, ampak moramo gledati na religioznost kot na enega izmed dejavnikov in realno ocenjevati njegovo težo glede na stvarne razmere, druge dejavnike in njihove teze.

Moje misli so bile bolj skicirane, nisem se dotaknil vseh vprašanj, ki so s tem v zvezi z obravnavanim problemom, ker so bile spodbujene šele neposredno ob razpravi sami.

Miroslav Vute

Imam predlog glede formulacije v resoluciji o naših stališčih do srednjega šolstva. Formulacija v razvoju srednjega, strokovnega in poklicnega šolstva v predlogu resolucije je sicer sprejemljiva, toda premalo pove, in vsakdo si jo lahko po svoje razlaga. Predvsem jo je mogoče razumeti, da je potrebno šolstvo razvijati ne glede na potrebe in smotre, ki jih to šolstvo v družbenem razvoju ima. Ker je izobraževanje na eni strani nenehna snov za kritiko, za naš nadaljnji ekonomski in družbeni razvoj pa zelo pomembno področje, menim, da bi bilo potrebno, da v resoluciji to področje posebno poudarimo, s tem da vnesemo nov odstavek ali pa novo točko, približno tam za 7/5 v osnutku resolucije. Moj predlog, ki povzema tudi stališča nekaterih tovarišev, ki so bili razpravljali o tem področju, pa je: Komunisti se zavzemamo (ali pa brez prve besede) za tak razvoj strokovnega šolstva, ki bo v skladu z današnjimi in perspektivnimi potrebami gospodarskega in družbenega razvoja. Da bi uresničili ta smoter, se zavzemamo za to, da se v okviru dolgoročnega programa razvoja Slovenije izdela tudi dolgoročni program razvoja strokovnega šolstva, pri čemer je potrebno upoštevati poleg proizvodnega tudi teritorialni vidik. Dalje, v učnih programih in s tem v učno-vzgojnem procesu strokovnih šol je treba zagotoviti večji delež družboslovnim in komunističnim vedam, da bi kvalitetno strokovno znanje smotrno rabilo socialističnemu družbenemu razvoju in se zavzemamo za najtesnejšo povezavo strokovnega šolstva z gospodarstvom in za večji vpliv gospodarstva na razvoj strokovnega šolstva, na izpopolnjevanje učnih programov, učnih kadrov in kvalitete pouka. Predlagane dopolnitve niso tudi nič novega, kakor niso čisto nove nekatere druge formulacije v osnutku resolucije. Jasneje pa opredeljujejo, kakšen razvoj in kakšne smotre na tem področju želimo uresničiti. Predlog sem povedal javno, da ima vsakdo, ki se z njim ne strinja, možnost, da moja stališča ovrže. 276

Jernej Kožar Moj namen ni na široko razpravljati o vprašanjih vzgoje in izobraževanja. To je le ponovno in ne vem kolikokrat že poudarjeno opozorilo, da bi hitreje reševali za ves narod tako pomembna vprašanja. Moja zavzetost nima cehovskega značaja, kakršen je največkrat ali zgrešen prizvok teh zahtev. Ali je dovolj naglasiti zavestno odločnost prosvetnih delavcev — ki poleg tega, da teže, čeprav zadnje čase že problematično, tu predvsem mislim na področje, s katerega prihajam — rešiti stanje v šolstvu, pa naj bo na prvem mestu dosti prepočasno reševanje vseh vprašanj financiranja ali pa osebni dohodki, po ne vem kakšnih deklaracijah. Izobraževanje, za katerega bi morali biti zavzeti vsi, posebej pa še komunisti, dejansko ostaja problem samo za tiste, ki na tem področju delajo. Koliko časa še bomo govorili o nejasnosti in neusmerjenosti v idejnosti pouka v vseh učnih procesih. Velikokrat pri vsem tem res samo še cepetamo na mestu in kje smo z izobraževanjem, predvsem idejnopolitičnim, pri komunistih? Kako spremljamo idejne tokove v svetu? Kako je s sposobnejšim razčiščevanjem stališč in šele nato z reševanjem? Literatura, ki bi nas morala idejno spopolnjevati, je premalokrat gost naših knjižnih polic. Skrajni čas je, da objektiviziramo razmere za delo učiteljev, omogočimo stalno izpopolnjevanje in urejeno svetovalsko službo. Naj opozorim še na nekaj vprašanj! Kako je z usklajevanjem dela na naših šolah in samoupravljanjem, z dialogom gospodarstvo — negospodarstvo, ali pa proizvodnja in poraba. Kam vodi stalno opozarjanje pedagoških delavcev, koliko družba da za izobraževanje. Kdaj bomo začeli pospeševati to dejavnost? Lotiti se bomo morali vseh vprašanj in nanje odgovoriti. Naša odgovornost je odgovornost do vseh prihodnjih generacij. Je odgovornost tudi nas komunistov. Pridružujem se zahtevam vseh, da bi pripravili konkretne sklepe in oblike sistemskih rešitev, kar je tovariš Mikeln še posebno poudaril.

Miloš Poljanšek Oglašam se nepripravljen, a spodbujen z današnjo razpravo, ki se žal ni v tolikšni meri kot vsi napisani dokumenti, predvsem pa sam sekretar v včerajšnjih besedah, dotaknila samoupravljanja v tej sferi.

Na sedanjem kongresu ugotavljamo opazen premik v osvetljevanju konkretnejših političnih reči, konkretnejše politične situacije in vloge komunistov v njej. Velikokrat smo danes že slišali citiranje javnega mnenja in tehtnost teh ugotovitev; dalje kot novo resnico, ki nam jo je dokončno odkrilo šele to javno mnenje, da so komunisti v večini za to, da postavijo na prvo mesto kot načela v liku komunista ali pa osebnosti komunista moralne in etične norme. Doslej smo namreč kar naprej vztrajno odmikali ali pa zatajevali to vprašanje kot manj važno, kot vzporedno in tako dalje. To se pravi, da nam šele znanstveni, resnejši strokovni pristop odkriva nekatere reči, ki jih prej v sami politični praksi nismo niti zaznali niti priznali. Dalje nam takšen znanstveni kritičen pristop ugotavlja oziroma potrjuje nekatere bridke napake. Hočem reči, da smo tudi komunisti zelo mladi v uporabi znanstvenih spoznanj in da je to mladost čutiti tudi tukaj na samem kongresu. Mislim, da nismo prišli veliko dalje od sumiranja stanja razpoloženja med ljudmi, to pa se pravi od posledic. Sodim pa, da bi že danes, še bolj pa jutri bili za nas prav gotovo zanimivejši vzroki za številne pojave, ki v naši družbi so, predvsem še v šolstvu, kulturi, znanosti. 277

No, iz takšne, splošnejše ugotovitve naj preidem na vprašanje samoupravnih odnosov.

Nedvomno je živo prisotna vsa težavnost takšnih odnosov prav v šolstvu, kulturi, morda nekoliko manj v sami znanosti. Sem namreč eden tistih, ki odločno zavračajo tezo, da je demokracija nujno draga in da je nujno manj učinkovita, če je danes za nas draga in manj učinkovita, potem je takšna zaradi tega, ker smo premalo storili, da bi bila naša samoupravna demokracija cenejša, racionalnejša in učinkovitejša. Skratka, da naši napori, napori članov Zveze komunistov, ki naj bi bili zavestni nosilci utrjevanja samoupravnih odnosov, niso bili tolikšni, da bi te poglavitne hibe, težave, ki nemalokdaj posameznike spravljajo v dilemo, ali je to najboljše, najracionalnejše in tudi uspešnejše ali ne, prepriča, da je to edina uspešna in v resnici humana demokratična pot. Mi smo, vsaj tako menim, v fazi kompliciranja odnosov, stopnjevanja težav in v fazi neučinkovitosti v takšnih odnosih. Prav zaradi tega je nujno, da v resoluciji konkretneje rečemo tudi o tem, da se morajo komunisti v teh dejavnostih bolj kot so se do sedaj zavzemati za ustvarjalno, to je za takšno obliko razvijanja samoupravljanja, ki bo ustrezala vsem posebnostim teh področij in ki bo tudi toliko učinkovita, da bo na tej stopnji zadostna tudi za tiste, ki bolj ali manj dvomijo o uspešnosti samoupravnih odnosov v kulturi, šolstvu in znanosti.

Konkretneje se namreč sprašujem, ali je težava, ki jo imajo nekateri kolektivi npr. v gledališki kulturi, objektivne ali subjektivne narave, to se pravi, ali je do konca razčiščen samoupravni položaj upravnika gledališča, kakšna je njegova pravica do umetniške kreacije itd. Odgovor na to je težak, vsaj v nekaterih kolektivih za zdaj še v fazi iskanja. Dalje je praksa v celoti demantirala način voljenja šolskih vodstev. Izkazalo se je namreč, da se je sedaj veljavni samoupravni mehanizem izrodil do te mere, da so vodje šol v številnih primerih pred reelekcijo, kolikor so želeli še nadalje ostati na vodečih mestih, zašli v položaj najpreprostejšega, da ne rečem nenačelnega taktiziranja. Naj omenim še en primer, prisoten na čisto drugi relaciji, je pa vendar dovolj zanimiv:

Kako je s samoupravno učinkovitostjo posameznih skupščinskih teles? Sam doživljam, da na primer poslanci v prosvetno-kulturnem zboru govorijo bolj sami sebi, kot pa da bi lahko učinkoviteje vplivali na odločitve v našem najvišjem predstavniškem telesu. Rešitve iz teh težav so za zdaj pri nas takšne narave, da imamo opravka s poenostavljanjem, s kratkimi skoki iz trenutnih zagat, kar pa je očitno otroška bolezen samoupravljanja na teh področjih. Mislim, da smo prav komunisti najprej in najbolj odgovorni, da bo samoupravljanje v kulturnih, šolskih in znanstvenih dejavnostih dobilo ustrezno podobo in tisto vsebino, ki bo večino prepričala, da je to pravi ustvarjalni odnos med ljudmi, to je takšen, ki sprošča vse sile in omogoča, da vsakdo po svojih močeh in znanju vpliva na delo v teh dejavnostih.

Na koncu imam konkretnejši predlog. Ni namreč dovolj, če rečemo, da je samoupravljanje v teh dejavnostih specifično, težko, bolj zamotano in da terja dolgoročnejših iskanj, marveč je prav, da sedaj, ko iščemo najustreznejše sistemske odločitve v smislu utrjevanja in nadaljnjega razvijanja samoupravnih odnosov, terjamo sodelovanje naših strokovnih in znanstvenih institucij. Saj smo priča, da nam nekatere takšne organizacije s področja družbenih ved pomagajo manj, kot bi pričakovali in manj kot bi lahko.

Peter Macuh Želel bi razpravljati predvsem s svojega delovnega področja — prosvete, in sicer o nekaterih vsebinskih vprašanjih obveznega šolanja, to je, kako bi se morali lotiti nerešenih problemov šolske reforme — tudi na nerazvitih, podeželskih področjih.

Opozoriti bi hotel na nekatera vprašanja, ki jih je posredovala občinska skupščina Radlje ob Dravi republiškim prosvetnim organom in prek tiska javnosti v svojem pismu. V njem je nakazala nekaj bistvenih primerov, zahteve po uresničitvi le-teh pa niso osamljene. V glavnem gre za to, da komaj dobre tri petine slovenskih otrok konča obvezno šolanje v roku, na našem območju pa le slaba polovica. Ta podatek nam pove, da z našo osnovno šolo nekaj ni v redu.

Zato se zavzemamo za tole: temeljito spremembo predmetnika in učnega načrta, kajti sedanji je preobsežen ter preobremenjuje našega šolarja, saj doseže s fakultativnim poukom, prostovoljnimi dejavnostmi, z oddaljenostjo od šole in podobno učenčeva obremenitev delovni dan zaposlenega-odraslega. Ob tem pa poudarjamo, da ne želimo siromašenja učnega programa, kar bi seveda imelo nepopravljive škodljive posledice za splošno kulturo. Smo za uvajanje kmetijskega pouka v podeželsko osnovno šolo, toda ne z nestrokovnjaki in ne v učilnici. Načrtneje in hitreje bi morali uvajati v naše šole specialne svetovalne službe, saj naš učitelj ni in ne more biti »univerzalec«. Zdaj nimamo po celih regijah niti vzgojne svetovalne skupine, kaj šele potrebne strokovnjake vsaj na večjih šolah.

Prav tako ni razvito na podeželju posebno osnovno šolstvo, čeprav so potrebe precejšnje, na območju štirih koroških občin je na primer le ena taka šola. Kadrovske šole naj bi prihodnje učitelje temeljiteje seznanjale s sodobnimi učnimi oblikami, metodami in z njimi povezanimi tehnikami, če hočemo modernizirati pouk. Ravno tako je treba posvetiti vso pozornost izbiri dijakov in študentov za prosvetni poklic, nadarjene je treba krepkeje gmotno podpirati kot doslej, omogočiti študij mladim iz delavskih in kmečkih vrst, s podeželja; tu mislimo na štipendiranje, kreditiranje od pedagoških gimnazij dalje (pri prvih se je število štipendistov celo nekajkrat zmanjšalo, na primer v Mariboru). Načrtno in bolj organizirano je treba dajati pomoč učiteljem. Pri tem mislimo predvsem na razne didaktične pripomočke, učne listke, delovne zvezke, elemente za programiran pouk, več priročnikov in seveda ustreznejše učbenike za učence. Pri nas je torej tako imenovana »pedagoška industrija« odpovedala. Vprašujemo se le, zakaj! Ali ne bi mogli posnemati sosedov? Povsod, posebno na podeželju, pa zaostaja družbena skrb za dnevno varstvo otrok, tako pri predšolskih vzgojno varstvenih zavodih kot tudi šolskih oblikah vzgoje in varstva — podaljšano in celodnevno bivanje učencev.

Širitev slednjega bi lahko pomembno vplivalo na zboljšanje vzgojno učnih rezultatov in s tem tudi na manjši osip učencev v obvezni šoli. Precejšnje izboljšanje na tem področju je sicer prinesel zakon o skup279

nostih otroškega varstva in na podlagi tega sestavljeni in sprejeti razvojni programi tam, kjer so jih sprejeli, in toliko, kolikor jih izvajamo. Navedel sem le nekaj bistvenih problemov naše obvezne šole, ki jih čutimo šolniki tudi drugod, nekateri pa prav posebno še v nerazvitih predelih, kjer so možnosti — gospodarske, kulturne, socialne razmere več kot skromne — s predlogi, kako bi morali racionalizirati in posodobiti vzgojno izobraževalno delo. Ko smo že pri racionalizaciji šolstva, zahtevamo poenostavitev finančnega materialnega poslovanja šolskih zavodov.

Ne strinjamo se s težnjami, da bi zmanjševali sorazmerno denar za gmotne (funkcionalne) stroške, in to prav zaradi nezadovoljive opremljenosti šol ter skromnih in neprimernih šolskih prostorov, pomanjkanja sodobnih učil in podobno.

Pri reševanju gmotnega položaja šolstva podpiramo stališče (republiškega) izvršnega sveta in predloge republiške izobraževalne skupnosti ter se odločno zavzemamo za izenačevanje razmer vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, ker nam ne more biti vseeno, kako je in bo z otroki na nerazvitih področjih, če nam je kaj do enotnosti pouka, enotne šole.

Skrajni čas je že, da družba pravilno ovrednoti delo našega prosvetnega delavca; ob tem, ko mu daje vedno večje naloge, naj ga ustrezno moralno in gmotno podpre. Ob koncu seje je tovariš Hočevar ugotovil, da so dobili besedo vsi priglašeni delegati in gostje ter da je diskusija zaključena. Nato je zaprosil člane komisije, da pooblastijo delovno predsedstvo, da pomaga delovni skupim pri sestavljanju poročila za plenarno sejo, ker ni dovolj časa, da bi se komisija še enkrat sestala. Delegati so ta predlog sprejeli in tovariš Hočevar je zaključil sejo komisije.

280

Razprava v komisiji za mednarodna politična in ekonomska vprašanja

281

Jože Smole

Tovarišice in tovariši! V okvirih enotne zunanje politike socialistične skupnosti narodov in narodnosti je Socialistična republika Slovenija vedno igrala pomembno vlogo. Naj omenim samo to, da se je prav Slovenija in še posebej Zveza komunistov Slovenije zelo prizadeto zavzemala za politiko odprtih meja, za vsestranske stike s sosednjimi državami, za koncept odprte socialistične družbe, ker je Slovenija s svojo neposredno prakso veliko prispevala k temu, da je načelno' stališče o naši družbi kot odprti socialistični skupnosti resnično postalo ena osnovnih značilnosti zunanje politike in celotne mednarodne dejavnosti socialistične Jugoslavije. V ostrem spopadu z birokratskimi in etatističnimi silami, ki so v politiki odprtih meja videle nevarnost za socializem, so slovenski komunisti skupaj s komunisti ostalih bratskih socialističnih republik uspeh premagati vse glavne odpore in odstraniti vse prepreke. Danes sta naši meji z Italijo in Avstrijo med najbolj odprtimi mejami v Evropi in v svetu. V današnjem svetu je to edinstven primer odprte meje med državami z različnimi družbenoekonomskimi in političnimi sistemi. Naj še dodam, da med socialističnimi deželami ni žal niti enega primera tako odprte meje, čeprav bi po našem mnenju prav socialistične dežele morale biti nosilci politike odprtih meja in vsestranskega mednarodnega sodelovanja na temelju enakopravnosti. Naša odprta meja je dokaz stabilnosti in moči našega samoupravnega socialističnega sistema, je dokaz doslednosti naše politike aktivnega sožitja in ima kot tak izredno velik pomen v mednarodnih odnosih, še posebej pa v mednarodnem delavskem gibanju.

Zveza komunistov Slovenije je s svojo jasno usmeritvijo veliko' prispevala tudi k vse večjemu uveljavljanju delovnih organizacij kot subjektov in aktivnih dejavnikov v mednarodnih ekonomskih odnosih. Prizadevala si je tudi za razvijanje širokih in vsebinsko bogatih mednarodnih stikov naših znanstvenih in kulturnih institucij. Pri razvijanju samoupravnih socialističnih odnosov je bila močno prisotna zavest o tesni povezanosti naše notranje in zunanje politike. Osnovne celice naše samoupravne družbe z vse večjo in vse širšo osnovo aktivnih dejavnikov, so' se vse bolj neposredno vključevale v celotno' mednarodno dejavnost socialistične Jugoslavije tako na političnem kot tudi na ekonomskem, kulturnem in znanstvenem področju.

Še prav posebno veliko skrb je Socialistična republika Slovenija vedno poklanjala naši manjšini, zaščiti njenih pravic, zagotavljanju njenega razvoja in poglabljanju vsebinskih stikov z manjšino. Pri tem je vedno imela pred očmi interes slovenskega naroda kot celote. S takšnimi pogledi in prizadevanji je Slovenija ob velikem razumevanju ostalih naših socialističnih republik in federacije pomembno prispevala, da je skrb za našo manjšino postala resnično stvar celotne jugoslovanske socialistične skupnosti. Prav tako lahko ugotovimo, da je bilo veliko storjenega v razvoju, krepitvi in vsebinski obogatitvi stikov z našimi izseljenci. Zveza komunistov Slovenije je nenehno poudarjala, da je potrebno v vsakem pogledu posvečati veliko pozornost in skrb našim delovnim ljudem v tujini in lahko' rečemo, da so v zadnjem času glede tega bili storjeni določeni ukrepi, ki obetajo premik v praksi naših delovnih organizacij, družbenopolitičnih skupnosti in naših diplomatsko konzularnih predstavništev. Slovenski komunisti smo se vedno odločno zavzemali za oster boj proti reakcionarni politični emigraciji, proti njenemu vplivu med našo

283

manjšino, med izseljenci in sezonskimi delavci kakor tudi proti poskusom njenega vpliva na naših domačih tleh.

V zadnjih letih je ob vse večji javnosti in demokratizaciji na področju zunanje politike in mednarodne dejavnosti socialistične Jugoslavije prišlo do bistvenega premika glede vloge socialističnih republik pri ustvarjanju in razvijanju naših mednarodnih odnosov. Pri tem so imeli pomemben delež organi Zveze komunistov Slovenije, Centralni komite in njegova komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja, organi Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, organi sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacij, a na meddržavnem področju še posebej izvršni svet Slovenije s svojimi za to pristojnimi telesi in lani ustanovljena komisija za mednarodne odnose Skupščine Socialistične republike Slovenije. Pomemben korak v smeri nadaljnje demokratizacije na področju zunanje politike in mednarodne dejavnosti Socialistične federativne republike Jugoslavije je bil storjen s sklepom Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije o novem vrstnem redu sklica in organiziranja kongresov Zveze komunistov. Mislim na sklep, da naj bodo najprej kongresi Zveze komunistov republik in šele nato kongres Zveze komunistov Jugoslavije.

Takšen postopek omogoča, da bo IX. kongres Zveze komunistov Jugoslavije povzel in tudi glede jugoslovanske mednarodne dejavnosti upošteval stališča, ki so- se izoblikovala na republiških kongresih Zveze komunistov. S tem je dana možnost kongresom Zveze komunistov v naših republikah, da neposredno vplivajo in sodelujejo pri izdelavi stališč o mednarodnih vprašanjih, ki naj bi bila sprejeta na IX. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Menim, da je to izredno pomembno' v smislu vse širše udeležbe pri ustvarjanju zunanje politike in mednarodnih odnosov Jugoslavije. Naša naloga, tovarišice in tovariši, je torej, da še bolj jasno definiramo smer in vsebino mednarodne dejavnosti slovenskih komunistov in da pri tem vsestransko upoštevamo v nekem smislu specifičen položaj Socialistične republike Slovenije, ki meji s temi državami. Hkrati pa je ne samo naša pravica, temveč tudi naša dolžnost, da kar najbolj konkretno- prispevamo k oblikovanju stališč o naši zunanji politiki in o naši celotni mednarodni dejavnosti, politični, ekonomski, kulturni in znanstveni, ki naj bi bila formulirana in sprejeta na IX. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. V razpravah, ki jih bomo imeli v naši kongresni komisiji, naj bi zato imeli pred očmi tudi našo akcijskonalogo vsebinskega oblikovanja treh dokumentov.

Prvič, resolucije VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije oziroma tistega dela resolucije, ki se neposredno nanaša na mednarodno problematiko. Omenjeni del resolucije je treba dopolniti in vsebinsko izpopolniti. Da bi to dosegli, je potrebno, da razpravljalci dajejo predloge in sugestije v že izoblikovanih formulacijah. Samo tako bo komisija za izdelavo resolucije lahko upoštevala predloge in sugestije za izpopolnitev resolucije. Drugič, gre za priprave vsebinskega poročila o delu naše komisije, ki ga bomo predložili kongresu na plenarni seji, in tretjič, naša komisija naj bi pripravila na podlagi današnje razprave obsežno poročilo za komisijo za mednarodne odnose pri centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije. To poročilo naj bi po možnosti vsebovalo- tudi že konkretne predloge in sugestije za pripravo reso-

284

lucije o mednarodnih problemih IX. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije.

Pred več kot desetimi leti je bil v Ljubljani na VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije sprejet novi program Zveze komunistov Jugoslavije, v katerem so podani naši pogledi na svet, naša stališča do osnovnih mednarodnih problemov, naš odnos do družbenoekonomskih in političnih tokov v današnjem svetu. Menim, da je razvoj dogodkov v mednarodnem življenju v zadnjih desetih letih potrdil utemeljenost naših pogledov in stališč, ki smo jih zapisali v programu Zveze komunistov Jugoslavije. Dovolite mi, tovarišice in tovariši, da v tej zvezi citiram samo eno mesto iz programa Zveze komunistov Jugoslavije, ki danes ni nič manj aktualno, kot je bilo pred desetimi leti. Citiram: »Tendence, naj se ves svet razdeli na bloke, ovirajo uresničitev ideje koeksistence in so nasprotne popolni neodvisnosti in suverenosti narodov in držav. Ločitev na bloke ovira širše kulturno in drugačno sodelovanje med narodi ter s svoje strani prispeva k medsebojnemu nezaupanju in nestrpnosti. Dokler bo v mednarodnih odnosih dominirala politika sile, se bodo porajale iz nje tudi blokovske formacije kot izraz agresivnih tendenc ali kot izraz obrambe pred takšnimi tendencami. S tem nastaja mehanizem, ki otežuje svoboden in neodvisen razvoj posameznih dežel. Obstoj blokov ustvarja razmere, ki omogočajo reakcionarnim silam, da z izgovorom o zunanji nevarnosti dušijo notranji napredek v posameznih deželah. V takšnih okoliščinah ni mogoče govoriti o stabilnem mednarodnem položaju. Nestabilnost v povojnem razvoju se najbolje kaže v menjajočem se zaostrovanju in popuščanju napetosti v mednarodnih odnosih.«

Naše poglede na svet, našo analizo- svetovnega dogajanja in seveda vsa naša programska stališča smo nenehno preverjali v praksi, hkrati pa jih dalje razvijali, izpopolnjevali in konkretizirali. Mislim, da lahko z vso upravičenostjo in z vso odgovornostjo trdimo, da je zunanja politika socialistične Jugoslavije pod Titovim vodstvom bila dosledno principialna, logična in dosledna ter da nismo nikdar odstopali od svojih načelnih stališč, tudi takrat ne, kadar smo zaradi svojih načelnih protiimperialističnih stališč morali dajati tudi ekonomske in druge žrtve. Nikdar nismo niti za trenutek kolebali v dajanju vsestranske podpore in pomoči vsem protiimperialističnim in protikolonialnim gibanjem. Našo politiko aktivne koeksistence smo vedno razumeli kot boj za enakopravne mednarodne odnose in smo zato bili vedno brezkompromisno na strani narodov, ki se borijo za svojo- svobodo, neodvisnost in samostojnost. To principialno stališče smo še posebej jasno uveljavljali v politiki brezkompromisne podpore pogumnemu vietnamskemu narodu v njegovem boju proti ameriški agresiji. Mislim, da dejstva zgovorno go-vore o tem, da je socialistična Jugoslavija resnično izpolnjevala obveznosti, ki izvirajo iz načela proletarskega internacionalizma in načela protiimperialistične solidarnosti. Ko smo pred desetimi leti sprejeli v Ljubljani program Zveze komunistov Jugoslavije, smo postali ponovno objekt kritike propagandne kampanje in pritiska s strani vodstev Sovjetske zveze, nekaterih vzhodnoevropskih držav in Kitajske, ki so nas obsojala zaradi tako imenovanega revizionizma. Toda mi nismo odstopali od naših stališč, hkrati pa smo vztrajno- dokazovali, da idejnopolitične razlike ne bi smele biti razlog za kvarjenje naših meddržavnih, ekonomskih in drugih odnosov s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami. 285

Mislim, da smo zaradi takšne principialne politike v precejšnji meri uspeli razviti ne glede na idejne in politične razlike — dobre odnose s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami.

Takšen drastičen poseg v mednarodnem življenju kot je bila vojaška intervencija Sovjetske zveze, Poljske, Bolgarije, Nemške demokratične republike in Madžarske v Češkoslovaški socialistični republiki je terjal od Zveze komunistov, da zavzame jasno principialno stališče, hkrati pa tudi, da Zveza komunistov Jugoslavije globlje analizira ozadje in dejanske vzroke takšnega izredno negativnega pojava. Naša analiza je bila podana v resoluciji X. plenarnega sestanka Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Ta resolucija ima po svoji vsebini resnično pomen programskega dokumenta. Kot je znano, je bila resolucija X. plenarnega sestanka CK Zveze komunistov Jugoslavije z odobravanjem sprejeta v vseh organizacijah Zveze komunistov in v celotni jugoslovanski javnosti. Menim, da bi se v svojem delu morali oslanjati na resolucijo, X. plenarne seje CK Zveze komunistov Jugoslavije in to tako zaradi vsebinskega pomena tega dokumenta kot tudi zaradi dejstva, da SO' ga vsestransko podprle najširše množice. Naša načelna stališča glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami ostajajo nespremenjena. Ne glede na idejne in politične razlike, ki so tako jasno prišle do izraza ob znanih dogodkih na Češkoslovaškem, želimo razvijati dobre meddržavne, ekonomske in druge odnose s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi državami. Tudi vnaprej se bomo dosledno zavzemali, da idejne, politične in druge razlike ne bi smele biti ovira pri razvijanju normalnega in vsestranskega medsebojnega sodelovanja na načelih enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja.

Zveza komunistov Jugoslavije je razvijala tesne stike in vsebinsko sodelovanje z večino komunističnih in delavskih partij ter drugih naprednih organizacij in gibanj. Pri razvijanju in vsebinski bogatitvi teh stikov je pomemben delež imela tudi Zveza komunistov Slovenije. Še posebej pomembno vlogo pa je Zveza komunistov Slovenije igrala pri poglabljanju stikov in sodelovanja s Komunistično partijo Italije, s Komunistično partijo Avstrije, z Združeno socialistično stranko Italije in z italijansko Socialistično stranko proletarske enotnosti.

Ena od nalog naše komisije je vsekakor ta, da skušamo ugotoviti, ali smo v svoji mednarodni dejavnosti uspeli v celoti aplicirati naša programska stališča. Čeprav osebno' menim, da ni bilo velikega razkoraka med našimi programskimi stališči in našo neposredno mednarodno prakso, bi bilo vendar zelo koristno ugotoviti, na katerih področjih mednarodne dejavnosti nismo bili dovolj uspešni, kje smo zaostajali, zakaj nismo bili dovolj učinkoviti, oziroma kaj bi morali v prihodnje storiti, da bi vpliv naše socialistične samoupravne družbe postal še večji v mednarodnem življenju. Pri tem vsekakor nimam v vidu samo naše državne in diplomatske dejavnosti, temveč imam pred očmi dejavnost vseh činiteljev naše samoupravne družbe in to> na vseh področjih — ne samo na političnem, temveč tudi na gospodarskem, znanstvenem in kulturnem. Področje, ki zasluži našo posebno pozornost, pa je nedvomno odnos med našim gospodarstvom, našimi gospodarskimi interesi in našo zunanjo politiko. Na tem področju je veliko odprtih vprašanj. Eno osnovnih je vsekakor, ali se tako naša diplomatska in konzularna kot tudi druga naša predstavništva v inozemstvu v zadostni meri in učinkovito zavzemajo za naše ekonomske interese. Ali je v naši zunanjepolitični dejavnosti

vedno na ustrezen na.čin prisoten naš ekonomski interes? Ali so prisotne potrebe našega gospodarstva?

Nadalje se zastavljajo vprašanja, ali dovolj temeljito in tekoče spremljamo svetovno ekonomsko dogajanje, ali pravočasno odkrivamo spremembo v mednarodnih ekonomskih odnosih in ali se pravočasno in dovolj učinkovito prilagajamo tem spremembam. Menim, da bi morali jasno podati svoje mnenje, kako se kaže interes našega gospodarstva v delovanju vseh naših organov, ki se neposredno ukvarjajo z našimi odnosi z inozemstvom. Delegati in gostje so- dobili nekaj dni pred kongresom oris tematike, ki naj bi jo obravnavala kongresna komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja.

Menim, da ni potrebno ponovno seznanjati članov naše komisije s predloženim osnovnim konceptom dela naše komisije, ker tudi ni bilo nobenih bistvenih pripomb na sam predloženi koncept dela, menim, da ga lahko sprejmemo kot vsebinski okvir za naše razprave in naše delo. Želim posebej opozoriti na dva dokumenta, ki sta bila predložena VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije in o katerih bi morali v naši komisiji podati mnenje. Prvi dokument je poročilo o delu Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, poglavje pod naslovom »Razvoj Slovenije kot odprte socialistične družbe«, drugi pa je referat sekretarja izvršnega komiteja CKZK Slovenije tovariša Franca Popita. V naših razpravah bi se bilo treba opirati na omenjena dva dokumenta. Predlagam tudi, naj bi se v naših razpravah osredotočili predvsem na nove momente in pojave, ki so v zadnjem času nastopili v mednarodnem življenju in ki so tudi našo jugoslovansko samoupravno socialistično skupnost postavili pred nove dileme in nove naloge, ali pa že doslej formuliranim nalogam dodali še nove dimenzije. Ena naših bistvenih funkcij je prav ta, da prispevamo k vsestranski osvetlitvi novih pojavov, ne samo njihovih zunanjih oblik in manifestacij, temveč tudi njihove globlje podlage, njihovih korenin. S to- funkcijo je povezana tudi naša dolžnost, da prispevamo k najuspešnejšemu in najbolj učinkovitemu reševanju nalog in dilem, s katerimi se socialistična Jugoslavija danes srečuje v svoji mednarodni politični, ekonomski, znanstveni in kulturni dejavnosti.

Nekateri novi momenti, ki naj bi jih upoštevali poleg drugih, so po mojem mnenju zlasti naslednji: 1. Kvalitetne spremembe v stopnji oborožitve, v stopnji ekonomske, vojne in politične moči dveh velesil ter oblikovanje njihovih medsebojnih odnosov na podlagi teh sprememb. S tem v zvezi so tudi posledice tega spremenjenega odnosa glede mesta in vloge malih in srednjih držav. 2. Novi momenti v agresivnem pritisku imperialističnih in neokolonialističnih sil, zlasti v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. 3. Vojna intervencija Sovjetske zveze in nekaterih držav-članic varšavskega pakta v Češkoslovaški socialistični republiki ter teorije o omejeni suverenosti socialističnih držav kakor tudi teorije o tem, da načelo proletarskega internacionalizma pomeni pogojno neodvisnost socialističnih držav in pogojno samostojnost komunističnih partij.

287

4. Vse večja potencialna nevarnost za vse države v Sredozemlju spričo vse večjega poglabljanja kriz na Bližnjem vzhodu, vse večje prisotnosti tujega ladjevja v Sredozemskem morju, zlasti ladjevja dveh velesil in spričo novih oboroževalnih in političnih načrtov atlantskega pakta. 5. Težave pri realiziranju politike miru na Balkanu spričo stalnega zanikovanja obstoja makedonskega naroda s strani Bolgarije in stalnih političnih napadov Bolgarije na socialistično republiko Makedonijo in Jugoslavijo kakor tudi spričo ponovnih političnih napadov na Jugoslavijo s strani vodstva Albanije.

6. Vse večje zapiranje ekonomskih grupacij in zaprtih tržišč v Evropi ter neposredne posledice tega procesa na naše mednarodne ekonomske odnose. 7. Novi momenti poslabšanega ekonomskega položaja dežel v razvoju. 8. Posledice nedavnih mednarodnih kriz na stališča, dejavnost in medsebojne odnose neuvrščenih držav ter trenutno stanje glede priprav za sklice nove konference neuvrščenih držav in perspektive politike neuvrščenosti v današnjem svetu.

9. Posledice naj novejših dogodkov na področjih protikolonialnega boja, protiimperialističnih gibanj in v mednarodnem delavskem gibanju.

Glede naše akcijske politične dejavnosti pa menim, da bi se morali zlasti osredotočiti na vprašanje, kako doseči, da se v organizacijah Zveze komunistov ne bi na kampanjski način razpravljalo o mednarodnih problemih, temveč da bi obravnavanje mednarodnih političnih in ekonomskih problemov postalo sestavni del normalne politične dejavnosti organizacij Zveze komunistov. S tega vidika moramo ovrednotiti tudi delo komisije za mednarodna politična in ekonomska vprašanja pri CK ZKS, kakor tudi dejavnost komisij in aktivov za mednarodna vprašanja pri občinskih konferencah Zveze komunistov. Posebno pozornost zasluži izpopolnjevanje mehanizma, ustvarjanja in izvajanja jugoslovanske zunanje politike ter celotne naše mednarodne dejavnosti. Gre za razvoj takšnega mehanizma, ki bi bil v svoji praktični dejavnosti v največji možni meri resnično usklajen z načeli in temelji naše samoupravne socialistične družbe.

V naši komisiji so predstavniki komunistične partije Italije in predstavniki italijanske partije proletarske enotnosti, ki jih prav toplo pozdravljam. Bogdan Osolnik V zadnjem času ugotavljamo povečan interes naše javnosti za mednarodno dogajanje, ki se čuti tudi v Zvezi komunistov. To je razumljivo in ima več vzrokov. Po eni strani je naša družba vse bolj odprta, vse več je ekonomskega sodelovanja s tujino, turističnih, kulturnih in drugih stikov. Odprte meje, možnosti spremljanja tujega radia, televizije in tiska imajo pri tem tudi pomembno vlogo. V območje samoupravnih pravic državljanov spada tudi cela vrsta funkcij, ki posegajo v mednarodne odnose, so povezane z mednarodnimi stiki in zahtevajo poznanje dogajanja v drugih deželah.

Po drugi strani nas samo mednarodno' dogajanje dostikrat rezko opozori, da ne živimo na osamljenem otoku, ampak sredi nemirnega

288

sveta, ki preživlja globoke krize in pretrese. Te krize in pretresi, ki ogrožajo tudi naš položaj in varnost, nas včasih iznenadijo in potem se zgodi, da v naši politični akciji zasenčijo vse druge probleme. Tako se včasih ustvarja vtis, da obstaja v našem političnem delu nekako nihanje med zavzetostjo za reševanje domačih problemov in spremljanjem svetovnega dogajanja, kar je seveda le znak, da neupravičeno oddvajamo ene probleme od drugih. To sunkovito občasno prenašanje težišča na zunanje probleme, kadar nas k temu prisili mednarodna situacija, je posledica zapostavljanja mednarodne dimenzije v našem rednem stalnem delovanju. Posledica tega je, da na mednarodne probleme, dokler direktno ne prizadenejo nekih naših ekonomskih ali drugih interesov, dostikrat gledamo kot na področje, ki nima z našim domačim dogajanjem nobene neposredne zveze, ampak naj bi bilo izključno domena specialistov za mednarodno politiko- in diplomatskih strokovnjakov. Posledica kampanj ščine, ki se še drži našega političnega dela v pogledu spremljanja mednarodnega dogajanja, je seveda tudi to, da takrat, kadar naglašeno opozarjamo na dogajanja v svetu in nevarnosti, ki od tam prihajajo-, včasih celo- izgleda, kot da s tem želimo prikriti neke domače težave oziroma pobegniti od naših domačih problemov. Seveda temu ni tako. Mislim, da je zato še bolj potrebno- poudariti na našem kongresu pomen stalnega, vsestranskega proučevanja mednarodnega dogajanja, posebno družbenih proceso-v v svetu, za naš lastni uspešni notranji razvoj in orientacijo v sodobni mednarodni stvarnosti, ki je za tak razvoj neobhodna.

Človeštvo po-staja vse bolj svetovna družba, v kateri ljudje in posamezni narodi na razne načine rešujejo v bistvu ista vprašanja človeške eksistence, razvoja proizvajalnih sil, urejanja ljudskih odnosov in konfliktov itd. Vse večja je medsebojna povezanost sveta, k čemur doprinaša mednarodna delitev dela, gibanje delovne sile, turizem, kulturno in znanstveno sodelovanje, razvoj sodobnih sredstev, informiranje itd. V takih pogojih se v nobeni sferi pa tudi ne v sferi družbenih gibanj, politike in ideologije ni mogoče razvijati avtarkično, zaprto v okvire državne meje. Posebno gibanje, ki hoče biti živo, avantgardno, mora bogatiti svojo ustvarjalnost v konfrontaciji s sodobnimi družbenimi idejami v svetu. Pri tem seveda ne mislim na nekritičen odnos, ampak na tako ustvarjalno konfrontacijo, ki omogoča po eni strani objektivno spoznanje razrednih, ekonomskih in drugih pogojenosti posameznih gibanj in njihovih idej, po drugi strani pa omogoča tudi objektivno vrednonje lastnih dosežkov v luči mednarodnega dogajanja.

Sodobno stanje sveta nas vse bolj prepričuje, da spremljanje naprednih gibanj in idej ni mogoče omejevati samo na socialistične dežele in na tiste politične strukture, ki se same deklarirajo kot marksistične in socialistične. V ogorčenih naporih ljudi, v mnogih nerazvitih in nedavno osvobojenih deželah, v težnji za napredkom, prav tako kot v nemiru, ki se je lotil ljudi v najbogatejših industrijskih deželah, se uveljavljajo napredne težnje dostikrat mimo obstoječih političnih struktur, njihovih programov ali celo v konfliktu z njimi. Korenite spremembe v strukturi družbe 20. stoletja, njeni proizvodni tehnologiji, v številčnosti in položaju delavskega razreda, v povezanosti fizičnega in umskega dela v proizvodnem procesu in še mnoge druge spremembe, zahtevajo nenehno proučevanje teh pojavov in njihovih družbenih posledic. Tudi v nemiru mladih po svetu je treba gledati odsev teh sprememb in zaskrbljenost za bodočnost človeka v sodobni -industrializirani potrošniški družbi. Mislim, da zato lahko samo- pritrdimo temu, kar je rekel tovariš Popit v svojem referatu, da k teoretični kulturi spada tudi poznanje sodobnih tokov v svetu. Kam vodi zapiranje vase, zanemarjanje tokov mednarodnega dogajanja, nam kaže stalinistično pojmovanje socialističnega razvoja in njegov odnos do delavskega gibanja 19/VI 289

v svetu. Tak izolacionizem vodi k zaverovanosti vase, dogmatskemu povzdigovanju lastnih dosežkov in seveda tudi k napačnim ocenam in nezaupanju v sile napredka. V razvoju Sovjetske zveze je seveda tako gledanje na mednarodno dogajanje odgovarjalo določenim hegemonističnim težnjam in utrjevalo tiste elemente njenega razvoja, ki socializem enačijo s sovjetsko državno stvarnostjo. Tako idealiziranje obstoječega pa seveda nujno vodi v konflikt z vsem, kar je novo drugod, kar odkriva nove poti napredka in nove človeške vrednote.

Zato ni čudno, da nekateri sovjetski ideologi v vsem mednarodnem dogajanju, ki se odvija izven njihovih predstav o socializmu in kalupov in izven struktur, ki so pripravljene nekritično sprejemati vsako njihovo tezo, vidijo samo idejno diverzijo imperializma, ki ogroža socialistični sistem. Nezaupanje do lastnega ljudstva se tako povezuje z neverico v napredne sile sveta. Kako je to daleč od marksističnega pogleda na svet, ni treba posebej dokazovati.

Zveza komunistov Jugoslavije je že zdavnaj v osnovi opravila s takimi gledanji v svojih vrstah. Vendar se mi zdi, da nismo storili še dovolj, da bi prišli do vseh logičnih konsekvenc takega našega stališča. Posebno v sedanji fazi razvoja naše samoupravne socialistične družbe postaja samostojno, objektivno, nedogmatsko spremljanje družbenih tokov v svetu izredno pomembno. Ostaja pogoj tudi za pravilno vrednotenje naše lastne poti v graditvi novih družbenih odnosov in mesta, ki nam gre po naših dosežkih v tej graditvi v mednarodnem dogajanju. Novi odnosi v naši družbi in zlasti v Zvezi komunistov zahtevajo seveda, da spremljanje in proučevanje teh vprašanj ne ostaja samo stvar forumov ali profesionalnih institucij za mednarodno politiko. Tu se srečamo tudi z vprašanjem obveščanja o mednarodnem dogajanju in organiziranega proučevanja družbenih procesov v svetu. Glavni izvor informacije o tem dogajanju so za veliko večino ljudi tisk, radio, televizija.

V pogledu tekoče objektivne in popolne mednarodne informacije so ta sredstva dosegla pri nas vsekakor velik napredek. Vendar se mi zdi, da prav v Sloveniji ne moremo biti zadovoljni z doseženim zlasti glede specifičnega položaja Slovenije, kjer večja povezanost z mednarodnim dogajanjem postavlja pred nas tudi večje zahteve v pogledu obveščenosti ljudi. Karakterističen je podatek ankete »Slovensko javno mnenje 1968«, da 32 % Slovencev meni, da je treba brati tuje časopise in poslušati tuje radijske postaje, če želimo biti dobro obveščeni. Medtem ko dobra četrtina 26,8 % meni, da je vsaj od časa do časa treba poseči po tujih virih. Ne bi želel dramtizirati pomena teh podatkov. Poseganje za tujimi viri vsekakor ni samo po sebi izraz nezaupanja domačim sredstvom obveščanja in nikakor ni nekaj škodljivega. To pa lahko postane, če se naš lastni sistem informiranja ne bo razvijal tako, da to potrebo zmanjša, oziroma da s kvaliteto in objektivnostjo lastne informacije pridobi polno zaupanje naše javnosti in uspešno vzdrži tekmo z zunanjimi viri. Sistem proučevanja mednarodnega dogajanja pri nas še ni zadovoljivo razvit. V Sloveniji se na primer dostikrat znajdemo * pred vprašanjem osnovne dokumentacije. Zaenkrat še nimamo * organiziranega študijskega centra za mednarodne probleme ali probleme mednarodnega delavskega gibanja, čeprav je visoka politična šola začela z nekimi pripravami v tem pogledu. Tudi sicer stanje v Jugoslaviji ni veliko boljše. Redki znanstveni sodelavci niso vedno naleteli na razumevanje in včasih je bilo njihovo delo podrejeno predvsem tekočim operativnim 290

potrebam in pogledom. Znanstveno proučevanje mednarodnih problemov pa ne sme biti odvisno od politične konjunkture in oscilacij. Ta problem je še posebno pereč v pogledu možnosti za objektivno proučevanje stvarnosti socialističnih dežel. Tu je delo še posebno otežkočeno, ne samo zato, ker v teh deželah mnogi viri in kazalci niso dostopni, ampak tudi zato, ker so vsako javno kritično obravnavo jemali s stališča nekakega barometra odnosov in nanjo reagirali včasih celo z najvišjega mesta.

Naš tisk deluje v drugačnih družbenih pogojih kot tisk v teh deželah in je odgovoren predvsem našemu javnemu mnenju za resničnost in objektivnost. Kakor se v obdelavi naših notranjih problemov ne oziramo mnogo na tiste, ki vse naše negativnosti, o katerih sami javno govorimo in pišemo, sistematično zbirajo, da bi dokazali neuspeh »našega sistema« in argumentirali svojo kritiko, pa nas vendar to ne moti, da o vsem odkrito in javno razpravljamo še naprej, tako bi morali tudi v obravnavi mednarodnih tem biti dosledni. Mislim, da mora biti naša Zveza komunistov zainteresirana za tak razvoj našega zunanjepolitičnega novinarstva, v katerem bo * prišla do izraza politična zrelost, pa tudi odgovornost poročevalcev, obenem pa tudi njihova pravica in prizadevanje, da posredujejo naši javnosti vso resnico dogajanja tudi o razvoju socialističnih dežel in mednarodnega delavskega gibanja. Vsi dejavniki Zveze komunistov bi morali tak razvoj dosledno podpirati in to bi redakcijam vsekakor olajšalo, da odpravijo razne subjektivne pomanjkljivosti v svojem delu. Mislim, da bi se morali zavzeti za tako stališče tudi na IX. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije.

Samo še nekaj o preučevanju mednarodnih problemov v delu naših političnih in upravnih organov, ki se bavijo z mednarodnim sodelovanjem. Na vseh teh mestih bi se morala zbirati dokumentacija, ki bi presegala trenutne operativne potrebe, ki bi predstavljala trajno bazo za preučevanje mednarodnega dogajanja in bila dostopna širokemu krogu zainteresiranih za te probleme. Vemo pa, da temu ni vedno tako. Naše politične organizacije imajo zelo razvejane mednarodne stike, pa vendar nimamo posebno dosti od vseh teh kontaktov, če gledamo s stališča širšega političnega delovanja. Zlasti v širšo javnost pridejo zgolj suhe uradne informacije o pogovorih, čeprav je v zadnjem času v tem pogledu vsekakor bolje, zlasti v notranjem komuniciranju Zveze komunistov. Vendar izgleda, da je v naših mednarodnih zvezah še vedno preveč manifestativnih in vljudnostnih programov in premalo trajnih rezultatov, premalo resničnega vzajemnega poglabljanja, izmenjave mnenej o osnovnih vsebinskih vprašanjih, od katere bi imela korist tudi širša politična javnost. Naj se ob tem dotaknem še vprašanja informacij, ki jih o* Jugoslaviji posredujemo svetu. Neprestano se potrjuje, da je Jugoslavija za vse širši krog ljudi v svetu zanimiva predvsem po načinu, kako rešuje sodobne probleme, ki jih poznajo tudi drugod. Že kar lepo * je število knjig, ki so jih tuji avtorji napisali o Jugoslaviji, o njenem družbenem razvoju, o samoupravljanju itd. Vendar se mi zdi, da sami nismo storili dovolj, da bi informacijo o naših dosežkih in ciljih uspešno posredovali drugim. Napredovali smo sicer v izdajanju umetniških del in turistične propagande, zaostajamo pa za analizo naše družbene biti. Informativno propagandna dejavnost se odvija v glavnem v zveznih strokovnih službah, ki odgovarjajo * samo zveznim upravnim organom. Tudi v to dejavnost bo treba v večji meri uvesti republike in neposredne ustvarjalce iz prakse, to pa bo zahtevalo seveda tudi več iniciative in smisla za tako dejavnost v okviru naše republike.

291

*/VI 19

Končno še nekaj besed o naši odgovornosti pred mednarodnim delavskim gibanjem. Iz zavesti o povezanosti našega razvoja z mednarodnim, izhaja tudi zavest o internacionalistični odgovornosti pred mednarodnim delavskim gibanjem in vsemi naprednimi silami sveta. Ta odgovornost se sicer včasih poenostavlja in prenaglašuje, tako da sklicevanje nanjo zveni kot nekakšna agitacijsko propagandna fraza. In vendar je dejstvo, da je pomen Jugoslavije v svetu danes znatno večji, kot bi to izhajalo samo' iz njene geografske velikosti ali ekonomskega potenciala. Ne samo miroljubna politika v mednarodnih odnosih, politika neuvrščenosti in odločne zavzetosti za enakopravno sodelovanje med narodi, ampak tudi naša notranja politika uživa danes simpatije in ugled široke mednarodne javnosti.

Poleg naporov za uspešen razvoj iz zaostalosti so posebne pozornosti deležna naša prizadevanja, da zgradimo humano in demokratično socialistično družbo. V položaju, ko se svetu vsiljujeta kot edini alternativi brezdušni tehnokratizem monopolističnega kapitalizma in enako brezdušni birokratizem socialistične države, je uspeh graditve samoupravnih odnosov v Jugoslaviji za mnoge stvar vere in zaupanja v prihodnost človeštva. Ti ljudje z iskreno zavzetostjo spremljajo naš razvoj. Oni nas sodijo predvsem po rezultatih ne toliko po referatih in resolucijah. Iščejo dokazov za potrditev našega koncepta. Naša odgovornost je torej v tem, da se s svojim primerom pridružujemo vsem tistim ljudem v svetu, ki stojijo pred enakimi dilemami, da utiramo novo pot v zgodovinskem procesu preobrazbe sveta, v boju za humani in demokratični razvoj odnosov med ljudmi. Vse kar delamo za uresničitev tega cilja, delamo predvsem v svojem lastnem interesu. Vendar ni neskromno, če trdimo, da je vsak rezultat na tej poti tudi naš intemacionalistični prispevek k mednarodnemu socialističnemu in naprednemu razvoju. Komunisti imamo pri tem svoje častno mesto pa tudi svojo posebno odgovornost. Zaradi olajšanja dela pri predlaganju formalnega poročila o našem delu, predlagam kratko dopolnilo k tekstu resolucije, ki je pred nami. Zdi se mi, da bi bilo dobro, če se strinjate z idejami, ki sem jih v svoji diskusiji razvijal, da bi na koncu točke 1, 3 dodali naslednji tekst: »Zveza komunistov Slovenije se bo zavzemala še naprej za redno in objektivno obveščanje javnosti o mednarodnem dogajanju, zlasti pa za sistematično spremljanje družbenih tokov in idejnih vrenj v svetu. Komunisti bomo še posebej razvijali smisel za teoretično analizo' sodobnih procesov in sprememb sveta, obenem pa tudi krepili zavest o odgovornosti, ki jo imamo pred mednarodnim delavskim gibanjem in vsemi naprednimi silami sveta za uspešno graditev sodobne in humane demokratične družbe na načelih socialističnega samoupravljanja, za razvoj teorije in prakse socializma.« V tem smislu bi verjetno tudi v točki 1/5, kjer je govor o odgovornosti Zveze komunistov pred svojim narodom in lastnimi delovnimi ljudmi, morda morah reči: odgovorna v prvi vrsti, dodajam samo besedo »v prvi vrsti«, pred svojim narodom. Na ta način bi pokazali, da gre prvenstveno za odgovornost pred svojim narodom, obenem pa tudi za zavest o naši internacionalistični odgovornosti v smislu kakor sem ga malo prej naglasil.

Boris šnuderl Kot veste, je ena glavnih premis in načel reforme odpiranje našega tržišča in vključevanja našega gospodarstva v mednarodno delitev dela. V preteklih letih smo naleteli na vrsto subjektivnih in objektivnih težav: na zahodnem področju zapiranje, nastajanje in utrjevanje

292

gospodarskih integracij, monetarne krize itd., kar vse je vplivalo, na ostvarjanje planiranih deviznih rezerv in na samo dinamiko izvoza; na relaciji socialističnih dežel omejevanje izvoza zaradi zaostajanja uvoza ob neučinkovitih metodah trgovanja; podobno je bilo tudi z ostalimi klirinškimi deželami. Gotovo je, da obstajajo tudi drugi vzroki, ki so predvsem v počasni modernizaciji industrije in v zaostajanju drugih procesov, potrebnih za usposabljanje izvoznih možnosti v konkurenci mednarodnih cen itd.

V regionalnem pogledu je pred nekaj leti — v času priprav za reformo — ZIS odredil proporce razvoja naše zunanje trgovine. V okviru teh globalnih limitov je trgovina s konvertibilnim področjem okoli 50%„ s socialističnimi deželami 30—34 % in ostalo z deželami v razvoju. Približno v teh okvirih se naša trgovina tudi ostvarja. Za trgovanje z raznimi deželami uporabljamo različne sisteme plačevanja, konvertibilna, klirinška, proste in obračunske dolarje in podobno. S ciljem, da dosežemo leta 1970 konvertibilnost dinarja in ostvarimo za 350 milijonov dolarjev deviznih rezerv, moramo odstraniti ovire, ki obstajajo v sistemu, in ki onemogočajo ostvaritev te naloge. Jugoslavija ima klirinški način plačevanja s 27 deželami. Pred kratkim je odpadla Švica, s katero smo imeli kliring najdlje kot z deželo s konvertibilno valuto. Kljub temu je okoli 40 % naše zunanje trgovine še vedno obremenjene s slabostmi, ki jih nosi s seboj vezana trgovina z bilateralnimi listami. Ob tako visokem odstotku klirinške trgovine je seveda nemogoče ostvariti konvertibilnost dinarja v predvidenem roku, četudi bi jo razumeli v ožjem smislu kot disponibilnost. S socialističnimi državami imamo stalno visoko aktivo, podobno z ostalimi klirinškimi deželami, posebno UAR, Indijo, nekaterimi zahodno afriškimi deželami itd. Razlogi so v omejeni možnosti izvoza iz teh dežel, z druge strani pa v velikem interesu našega gospodarstva za izvoz v te dežele. Tako prihaja do paradoksalne situacije, da mi kreditiramo uvoz ob najrazličnejših pogojih za razno blago, ne pa naše dolžnice. Tako se naši partnerji v mnogo boljši situaciji: imajo monopolno pozicijo v trgovini; to je faktor cen, strukturo, licenčne probleme, kvaliteto, dobavne roke, asortimenti in podobno. Z drugo besedo, naši partnerji lahko uporabljajo spričo gospodarskih sistemov dirigirano politiko v pogledu realizacije blagovnih list, izbijajo, kar jim bolj ustreza, tako pri uvozu kot pri izvozu. Poleg tega pa smo — administracija —- pod pritiskom izdajanja izvoznih soglasij, ker je iz omenjenih razlogov plasma na ta tržišča lažji, ugodnejši in za nekatere naše proizvodnje tudi edino mogoč. Tako lomimo principe klirinškega sistema pod različnimi pritiski sami in ostvarjamo velike aktive, ki so npr. v socialističnih deželah okoli 150 milijonov, ca. 50 milijonov samo v Indiji in UAR itd. Prisiljeni smo tudi uvajati vrsto ukrepov za poživitev uvoza, kot disparitetne tečaje, ukrepe kreditne politike, kreditiranje investicijske opreme itd. itd. Rezultat tega je tudi za 6,5%, večji uvoz iz socialističnih dežel kakor lani, ob zmanjšanem izvozu za 9%. Poleg omenjenih težav je institucija klirinškega sistema trgovanja zastarel instrument mednarodne trgovine, ki ga je uvedel Schacht v letu 1933/34 z Jugoslavijo, Švico itd. kot avtarkično težnjo nacistične Nemčije. Togost gospodarskih sistemov, ki zadržujejo, te metode, smo doživeli tudi mi in skušali smo najti načine prilagajanja, ki so, bili v danem času najbrž edina možnost in način sodelovanja. Toda danes je to privedlo do stagnacije, ki se dokumentira v številkah in omejitvah realne možnosti gospodarskega sodelovanja. Proces gre dalje tudi v samih socialističnih deželah, kjer skušajo najti rešitve v transferibilnem rublju ali celo v konvertibilnih formah plačevanja v najekstrem-

293

nejših idejah. Da se s temi vprašanji res ukvarjajo, dokazujejo poljski, češki in bolgarski predlog, ki se obravnava vsak zase v okviru SEV, kjer prihaja stalno do novih modelov in idej. V teh procesih se odraža kritika zaprte in omejene bilateralne forme trgovanja tako po strukturi kot po realnih potrebah partnerjev. Tudi praktično življenje dokazuje, da so zastarele metode postale ovire. Razvijajo se industrijska kooperacija, različne dolgoročne koncepcije, poslovni aranžmaji na tržiščih SEV ali drugod po svetu. Zanimivo je, da npr. v kombinaciji industrijske kooperacije SZ insistira na svetovnih cenah — tj. na cenah v prostih dolarjih.

Tudi mi želimo, da s prekinitvijo slabosti, ki jih nosita klirinški sistem in ozka bilaterala, trgujemo na principu svetovnih cen, konkurence, kvalitete in fleksibilnosti mednarodne ponudbe. Menimo, da bomo z začetnimi težavami in začasnim padom trgovine s klirinškimi deželami ob prehodu na konvertibilnost, začrtali zdravo pot v medsebojne gospodarske odnose in perspektivno mnogo bogatejše forme sodelovanja. Zato se predvidevajo pogajanja o načinu plačevanja z deželami, kjer imamo bilateralne odnose v začetku prihodnjega leta in s to realizacijo prehoda na konvertibilni sistem bi morali računati že v letu 1970. Skušali bomo zadržati že prej omenjene proporce naše ekonomske politike na regionalnem planu tudi v bodoče. Za to so potrebni napori našega gospodarstva v celoti.

Poleg začetnih predvidenih težav pri prehodu moram omeniti tudi probleme plasmaja na zahodu, zlasti EGS, kjer se koncentrira skoraj ves naš deficit blagovne bilance, okoli 450 milijonov dolarjev. EGS je področje, od koder Jugoslavija skoraj enkrat več uvaža kakor pa izvozi. Nestalnost in nestabilnost perspektive izvoza je težko breme našega gospodarstva. Vzemimo npr. znani problem izvoza mesa v Italijo, kjer imamo letos deficita za ca. 70 milijonov dolarjev. Prisiljeni smo, da najdemo nova tržišča in nove proizvode. Zato so potrebne nove metode, sredstva in organizacija. Nujno nam je potreben kapital za izvozno ekspanzijo. Kakor doživlja poljedelski izvoz svoje kritično obdobje in kaže ozke možnosti razvoja, tako ne moremo mimo dejstva, da smo imeli ze 16—17 % večji izvoz industrijskih izdelkov, in to predvsem na konvertibilna tržišča, ob primerjavi z lanskoletnim izvozom. Iz tega izhaja jasna orientacija za naše gospodarstvo. Misliti moramo tudi na pogoje, ki bodo nastali ob novi situaciji s socialističnimi deželami iz gospodarskih aspektov po letu 1970, kakor tudi na komponentah, ki izhajajo iz političnih dogodkov. Z drugimi besedami, že zdaj je potrebno tretirati te dežele kot področje svetovnih cen, kvalitete in strukture trgovine. Kdor bo to prej spoznal in usmeril orientacijo, bo gotovo prej sposoben zasesti svoje mesto in koristiti ogromne možnosti, ki jih imamo v socialističnih deželah, Indiji itd. Pričakujemo, da bomo z različnimi modalitetami v bilateralnem reševanju problemov načina plačevanja dosegli znatno več, kakor to kažejo momentalni kratkovidni interesi zaostalih podjetih in teoretikov. Stane Pavlič Imam načelno pripombo k poročilu CK ZKS, kjer govori o naši zunanji politiki. Poročilo pravi, da je »temeljna politična smer jugoslovanske zunanje politike boj za mir in aktivno * koeksistenco, politika neuvrščenosti, boj proti imperializmu, diskriminaciji, obramba suverenosti in samosvoje poti v socializem, boj proti hegemonizmu, pomoč nerazvitim« itd. Vsi se strinjamo z iznesenimi načeli. Moti pa me, da pri tem niso omenjeni naši ekonomski interesi. Trdim, da se bitka bije

294

znotraj naše domovine glede realizacije naše samoupravne poti, demokratskega socializma, naše ekonomske reforme. Pri tem igra ravno naša vključitev v mednarodno' delitev dela izredno pomembno vlogo. Dejal bi, da radi poudarjamo' potrebo po vključitvi v mednarodno delitev dela, žal pa često ne mislimo isto, kaj naj to pomeni, in kaj naj v tej smeri podvzamemo. Če že naštevamo temelje politične orientacije naše zunanje politike, imam za nujno, da poleg naštetih temeljnih nalog dobijo pri oblikovanju naše zunanje politike pomembno mesto tudi naši ekonomski interesi in njihova zaščita. Ni slučajno, če je to izpadlo.

Tovariš Smole se je kritično obrnil celo na naša diplomatska predstavništva, kjer ne posvečajo dovolj pozornosti razvijanju in zaščiti naših ekonomskih odnosov. Trdil bi, da je v tem pogledu storjen znaten premik na bolje. Če pa naša predstavništva še vedno niso zadostno usmerjena na razvijanje in zaščito ekonomskih odnosov, leži razlog v načelni orientaciji naše zunanje politike, ki ne vodi dovolj računa o naših ekonomskih interesih, ki pa so prav sedaj pod posebno' težkim udarom.

Poročilo tudi pravi, da so ukrepi ekonomske diskriminacije povzročili nove težave pri uresničevanju naše ekonomske reforme in da se je pokazalo, da tudi slovensko gospodarstvo' ni dovolj pripravljeno za primerno' in hitro reagiranje na dogajanja na svetovnem trgu. Strinjam se s formulacijo', vendar bi bilo pravilno, če na tem mestu ugotovimo, da slovensko' gospodarstvo in vodstvo pogosto' nimata možnosti za hitrejše reagiranje in ukrepanje. Strinjamo se, da zaostritev konkurence na konvertibilnem trgu, posebno glede na vedno ostrejše zaščitne ukrepe, zahteva maksimalno' prilagodljivost z naše strani. Hitro ukrepanje v korist gospodarskih organizacij (predvsem tistih, ki so- sprejele ekonomsko reformo, ne pa v korist invalidov, ki niso hoteli ali niso bili sposobni, da se vključijo v reformo) predstavlja pogoj za uspešno vključitev v mednarodno delitev dela. Pri tem pa bi se dotaknil ne samo poročila CK ZKS, ampak tudi uvodnega poročila tovariša Smoleta, ki govori o večji vlogi republike pri kreiranju naše zunanje politike. Bil bi opreznejši v trditvi, da je bil v tem pogledu napravljen pomemben premik na bolje. Res je, da je bil premik storjen, toda smo šele na začetku glede stvarne vloge republike pri kreiranju naše zunanje politike. Mislim, da smo> bili aktivnejši pri oblikovanju političnih načel zunanje politike, čeprav ne bi smeli pri tem oddvajati naše ekonomske interese. Pri vsem spoštovanju enotnosti jugoslovanskega gospodarskega prostora in dejstva, da pripada zveznim organom končna beseda pri oblikovanju naših političnoekonomskih odnosov s tujino, menim, da bi bilo mogoče in potrebno, da zvezni organi v večji meri upoštevajo specifične interese, probleme in težave kakor tudi raven razvoja naše ožje domovine. Menim, da bi morali prav v tem pogledu v naslednjem letu iskati način, kako bi to ostvarili. Večna kritika, tudi z naše strani, ničemur ne koristi, čeprav je res, da smo v tem letu, vključno našo komisijo za mednarodne odnose pri CK, predložili vrsto pobud in predlogov, ki pa niso našli potrebnega razumevanja pri zveznem aparatu. V potrditev tega, kar je bilo rečeno v poročilu o hitrejšem reagiranju na razne diskriminacije itd., bi navedel primer monetarne krize, kjer prav gotovo nismo zadovoljili potrebe in ogrožene interese naših gospodarskih organizacij. Če zveznim organom pripada izključna pravica regulative, potem so tudi odgovorni za hitro reagiamje. Najmanj pa kar pričakujejo gospodarske organizacije, so dnevne informacije in 295

nasveti. Imamo slabe izkušnje v tem pogledu npr. z devalvacijo funta novembra lanskega leta, pa tudi z novoletnimi ukrepi ameriške vlade za zaščito ameriškega dolarja in plačilne bilance s tujino. Podobno velja za letošnjo paniko na trgu zlata in za nedavno krizo francoskega franka, vezano s problemom zahodnonemške marke. Ti problemi zadevajo, direktno naše gospodarske organizacije, prav posebno v naši republiki, kjer smo letos dosegli pomemben uspeh s 73 % orientacijo našega izvoza na konvertibilno, področje. In prav to področje se sedaj nahaja v monetarni krizi. Ne bi smeli podcenjevati poslovne negotovosti, v kateri se nahajajo sedaj naša proizvodna in izvozna podjetja pri razvijanju svoje poslovne dejavnosti z deželami vzhodne socialistične Evrope, zaradi situacije, nastale po 21. avgustu, kateri se sedaj pridružuje negotovost poslovanja tudi s konvertibilnim področjem. Posebno, to ogroža sklepanje srednjeročnih in dolgoročnih poslov. Vsekakor obstaja razlika v pogledu pomena in perspektive ekonomske dejavnosti na zahodu oziroma na vzhodu. Značilno za perspektivo in razvijanje naših ekonomskih odnosov z zahodom je, da so se nadaljevali in razvijali celo v momentu političnih zaostritev med nami in raznimi kapitalističnimi državami. Cesto so bili ekonomski odnosi tisti, ki so doprinašali k ublažitvi politične zaostritve, npr. za časa prekinitve diplomatskih odnosov z ZRN. Drug slučaj je z deželami socialistične Evrope, kjer so ekonomski odnosi instrument določene politike. To moramo upoštevati in pomagati našim gospodarskim organizacijam. Monetarna kriza bo trajala dolgo. Ne ve se, kakšen bo njen razplet. V igri je ves blok francoskega franka in angleškega funta, verjetno ves monetarni sistem. Ni še znano,, kakšno bo stališče novega ameriškega predsednika. Vemo pa že, da se njegovi svetovalci nagibajo k sklicanju nove svetovne monetarne konference in k oblikovanju novih valutnih paritet. Posledice krize že čutimo. Že smo priče zaostritve konkurenc, ker kapitalistične dežele izvajajo izredne ukrepe za ekspanzijo izvoza in za omejitev uvoza. Predvsem to velja za Francijo. V prihodnjem letu bomo imeli še večje težave pri prodaji naših kmetijskih pridelkov. Posledice bodo tudi na kreditnem terenu zaradi zmanjšanja mednarodne likvidnosti. Krediti bodo dražji in teže bo priti do, njih. Bojim se, da bo slabše z angažiranjem tujega kapitala, o čemer smo nepotrebno veliko publicirali, dosegli pa malo konkretnih rezultatov. Dve leti stari predpis bi zaslužil temeljito revizijo, in prilagoditev stvarnim prilikam.

Tudi v pogledu dežel v razvoju naša blagovna menjava in ekonomsko sodelovanje zadnja leta, po reformi, stagnira oziroma celo upada. Brez družbene intervencije ne bomo v tem pogledu dosegli tega, kar želimo in kar je v našem interesu. Ne zadostuje kritika naših gospodarskih organizacij. V našem sistemu samoupravljanja, delitve dohodka, je iluzorno misliti, da bi se v tej izredno, komplicirani mednarodni situaciji, polni negotovosti, naša podjetja orientirala na oddaljena tržišča, kjer so stroški in riziki neprimerno večji, kot pa če trgujemo s sosednjimi tržišči. Razvijanje ekonomskega sodelovanja z deželami v razvoju, kar je v interesu slovenskega gospodarstva, zahteva velika vlaganja, s katerimi podjetja ne razpolagajo. Medtem pa brezobrestno kreditiramo bolj razvite dežele vzhodne Evrope s 100 in več milijoni dolarjev. Sami pa najemamo, posojila na zahodu, za katera plačujemo 10-procentne pa tudi višje obresti in stroške zavarovanja.

Za prihodnje leto programiramo, kljub slabim izkušnjam v tem letu, povečanje izvoza za 10 do 12 %. Če ne bomo, resneje sledili dogodkom na zunanjih trgih, predvsem na konvertibilnem področju, silnim gospodarskim premikom, do, katerih prihaja v zvezi s tehnološko in znan-

stveno revolucijo, ne bomo zadostili priporočilu CK, da hitro ukrepamo in reagiramo. Menim, da bi morali posvetiti več pozornosti naši oceni, razvijanju odnosov z Evropskimi gospodarskimi skupnostmi, EGS, EFTA. Ne bi razpravljal o političnih in gospodarskih vzrokih ustanovitve teh skupnosti in o njihovih uspehih in problemih. Morali bi analizirati, in to kritično, naše napore za normalizacijo odnosov z najvažnejšo skupnostjo, to je z EGS. Mislim, da smo precenjevali naš politični pomen, ko smo že leta 1962 pričakovali, da nas bo EGS sprejela odprtih rok, ker smo bili kot prva socialistična dežela pripravljeni najti neki »modus vivendi«. Po šestih letih nismo prišli nikamor. Morali bi biti bolj kritični pri oceni vloge in interesov naših partnerjev-članic EGS. Vedno se najde neka članica, ki se upira reguliranju naših odnosov z EGS. Bojim se, da ne bomo mogli uživati niti v prihodnjem letu nobenih ugodnosti iz sporazuma z EGS.

Tudi če bo svet ministrov EGS razširil mandat komisij za razgovore z nami, to še ne pomeni ugodnega sporazuma. Francoski kmetijski protekcionizem bo veljal tudi dalje. Delovna grupa, ki je bila formirana skupno z EFTA, še ni dala konkretnih rezultatov. Ne bi želel preceniti pomena EFTA za naš izvoz (11%), vendarle bi omenil interesantno izjavo švicarskega predstavnika, ki je po sestanku sveta ministrov zahteval, da se Jugoslaviji priznavajo ugodnosti, ki jih imajo pridružene članice EFTA. Bilo bi dobro, da nadaljujemo z napori za normalizacijo odnosov z EGS in EFTA preden bi prišlo do realizacije skupnega preferencialnega trga 14. držav. Izrabljam prisotnost predstavnikov obmejnega zaledja in apeliram, da nadaljujejo z napori za krepitev obstoječega tržaškega in goriškega sporazuma, posebno1 zaradi bližajočega se 1970. leta, ko bo prišlo do skupne trgovinske politike EGS in ko bi ti obmejni sporazumi živeli dalje. Poudarjam nezadovoljstvo koroškega in štajerskega prebivalstva z obeh strani, ker kljub dobrim odnosom z Avstrijo še ni prišlo do sklenitve podobnega obmejnega sporazuma z Avstrijo, medtem ko jih imamo z Italijo že 13 let.

Štefan Dolejši

Danes pretresajo svet veliki politični, socialni in mednarodni problemi: predvsem samovolja in hegemonija velikih sil, kršenje suverenosti in svobodnega razvoja malih narodov, neenakost razvitih in nerazvitih in nadaljnja polarizacija na bogate in revne, na osvobojene in neosvobojene, polkolonialne izkoriščane narode. Vendar je kljub vsem tem antagonizmom človeštvo povezano v univerzalno skupnost in ekonomski, politični in kulturni razvoj je vse dele sveta tako zelo povezal, da lahko govorimo o nujni in neuničljivi medsebojni odvisnosti, ki je pogoj za razvoj in obstoj sveta.

Čedalje večja medsebojna odvisnost človeštva zahteva hitro, zanesljivo in točno komunikacijo in sodobno pretakanje informacij znotraj nacionalnih javnosti in v razsežnostih svetovne družbe, kar je pogoj za nastajanje obveščenih razumnih demokratičnih samoupravnih javnosti pa tudi predpostavka za zdravo mednarodno vzdušje in za oblikovanje svetovne javnosti. Zavedati se moramo, da je svetovno sporazumevanje in premagovanje mednarodnih konfliktov možno le tedaj, če obstoje razumne demo-

297

kratične nacionalne javnosti. Samo tiste države, ki teže k vzpostavljanju svobodne javnosti, ki uveljavljajo enakopraven dialog in demokratično sintezo mnenj, politično in ekonomsko enakopravnost, sistem samoupravljanja in družbenega odločanja javnosti, bodo ta načela uporabljale tudi v mednarodnih odnosih in mednarodnem komuniciranju. Za današnjo stopnjo splošnih političnih gibanj v naši družbi je značilna vse večja politizacija družbe, delavskega razreda in vseh ostalih družbenih slojev. Prišlo je do znatnega porasta zainteresiranosti delovnih ljudi za vsa družbena in politična dogajanja doma in v svetu, kar je rezultat procesa vse večjega podružabljanja politike, uveljavljanja delovnega človeka kot subjekta v našem samoupravnem sistemu, širjenja samoupravne baze, dozorevanja politične zavesti in intenziviranja družbenopolitične akcije v širših slojih delovnih ljudi. Ti procesi pa so seveda povzročili, da se je vloga tiska in ostalih informativnih sredstev bistveno spremenila. Toda kljub vsemu se moramo zavedati, da sredstva množičnega informiranja ne morejo storiti vsega za celostno spoznavanje določenih dogodkov, pojavov in procesov, ki se dvijajo okoli nas, ampak so za to potrebni tudi primerjanje informacij, dialogi, konfrontacija stališč v najširšem smislu. Sodelovanje Jugoslavije z naprednimi silami in gibanji v Evropi in v svetu, naš osrednji položaj v krogu neuvrščenih, zavestna težnja naše družbe za intenzivno integracijo v sodobni svet — vse to ima za posledico, da smo prizadeti ob vsakem političnem sunku v teh gibanjih in ob vsakem udarcu. To seveda toliko bolj velja za Slovenijo, ki je v jugoslovanski socialistični skupnosti narodov najbolj odprt in zunanjemu svetu najbolj izpostavljen del. Toda taka naša odprtost navzven, prefinjena občutljivost za vse napredno v svetu, pripravljenost dajanja pomoči itd. je najboljša obramba proti vsem lažem, obrekovanjem, čenčam in ostalim poizkusom dezinformiranja s katerekoli strani. Jasno je, da doživljajo ZDA v svetovnem merilu čedalje večji moralnopolitični polom zaradi vojne v Vietnamu, da je na drugi strani Sovjetska zveza v letošnjem letu zaradi dogodkov v Češkoslovaški znatno izgubila svoj ugled, da obstajajo močne reakcionarne sile v nekaterih državah v neposredni bližini Jugoslavije, ki skušajo na razne načine Jugoslavijo zaplesti v zunanjepolitične težave. Ob takih primerih se je v preteklosti vselej okrepilo delovanje ostankov političnih sil, nekdanjega sveta znotraj naše družbe in vse ostale oblike ideoloških pritiskov dezinformiranja, laži, itd. Javno mnenje se bo lahko zoperstavilo tej propagandni povodnji takrat, kadar bodo- proti vsemu temu tudi naša sredstva obveščanja in predvsem dejavnost političnih sil. Napredne politične sile, posebno komunisti moramo stalno kar najbudneje spremljati dogajanja okoli sebe, opredeljevati se moramo do posameznih pojavov ali procesov in ustrezno reagirati. Vse prevečkrat pa čakamo dezinformacijo ali pa tudi na tujim interesom ustrezen komentar — neredko, šele potem dokazujemo, zavračamo ali v naglici gradimo lastna stališča in razlage.

Premalo znanstveno pristopamo k reševanju teh vprašanj. Zato je prav, da izpopolnimo sistem obveščanja znotraj Zveze komunistov z obveščanji o mednarodnih dogodkih in procesih. Tu mislim predvsem na obveščanje o stališčih vodstvenih organov Zveze komunistov do teh vprašanj. Izhajati moramo iz dejstva, da naša družba ni homogena celota in posamezniki lahko, zapadaj o, najrazličnejšim vplivom ravno zaradi naše odprtosti v svet. Komunisti se moramo kot najnaprednejša subjektivna sila naše družbe boriti proti raznim odklonom in dezinformacijam z lastnimi stališči do določenih pojavov in procesov, z bolj 298

prepričljivimi argumenti, kajti naprednost ne more bili le čustvena, ampak rezultat znanja in poglobljenega poznavanja družbenih problemov pri nas in drugod.

Še vedno vemo malo, o stališčih naših vodstvenih organov in sploh o nekaterih dogodkih po svetu: o Jemenu, Mongoliji, Maliju, Biafri itd. Takšen material bi seveda koristil tistim skupinam, ki poglobljeno spremljajo mednarodna dogajanja, mislim na komisije pri občinskih konferencah ZK, na sekcije pri Socialistični zvezi delovnega ljudstva, ki z organizacijo številnih oblik obveščanja najbolj prispevajo, k oblikovanju javnega mnenja, ki s temeljitim poznavanjem svetovnih dogajanj dajejo določen ton razpravam med ljudmi.

Silvo Devetak

Na kratko bi rad nanizal osnovna vprašanja politike aktivne miroljubne koeksistence in neuvrščenosti kot temeljne politike mednarodnih odnosov socialistične Jugoslavije. Ta politika v današnjih mednarodnih razmerah omogoča dvoje: 1. Uspešno in splošno koristno delovanje Jugoslavije za mir in varnost v Evropi; 2. Zagotavlja njeno nacionalno varnost in najboljše mednarodne pogoje za napredek države.

Zaradi sedanjih razmer v Evropi je pomembno in pozitivno združevati vse politične sile, ki se zavzemajo za politiko aktivne miroljubne koeksistence. Po češkoslovaški krizi se je namreč začelo zaostrovanje znotraj blokov, podrejanje posameznih držav politiki velikih sil, začela se je oživljati hladna vojna itd. V takšnih pogojih je nujno, da vsak po svojih močeh vplivamo na zmanjševanje napetosti in na nadaljevanje sodelovanja držav z različnimi družbenimi sistemi in na postopno oblikovanje sistema varnosti in miru v Evropi, ki bo zagotavljal neodvisnost in nedotakljivost zlasti malim evropskim državam in preprečeval vmešavanje v njihove notranje zadeve. Glede na svojo mednarodno pozicijo, odigra lahko pri tem Jugoslavija zelo pomembno vlogo. Politika aktivne miroljubne koeksistence in neuvrščenosti pa je tudi edina politika, glede na sedanje mednarodne razmere, ki zagotavlja Jugoslaviji nacionalno, varnost. Iluzorno je namreč pričakovati, da si jo lahko zagotovimo s pomočjo formiranja dveh enako močnih interesnih sfer ali preko, blokovskega ravnotežja sil v Evropi. Kot je znano, predpostavljajo interesne sfere predvsem delitev sveta in podrejanje teh območij globalnim interesom velikih sil. Na ta način ni moč doseči večje varnosti, temveč se, nasprotno, spravi določeno področje v položaj med dvema mlinskima kamnoma, kjer se merijo blokovske sile, sondirajo morebitne akcije druge strani itd., kar je nujno v škodo osnovnim interesom narodov, ki tam živijo. Blokovsko ravnotežje je torej labilno ravnotežje, na katerem ne moremo graditi sveta. Še bolj jasno pa je, da blokovsko ravnotežje v nobenem primeru ne more zagotavljati nacionalne varnosti področjem, ki sta jih oba bloka proglasila za svoje interesne sfere. In eno od le-teh je Jugoslavija, ki leži med dvema žariščema evropske napetosti, med ČSSR in Bližnjim Vzhodom. Če je Sovjetska zveza zainteresirana, glede na svoj strateški koncept prodora v Sredozemlje in s tem skozi stranska vrata v Evropo,

299

da poveča svoj vpliv na področju, na katerem leži Jugoslavija, je povsem verjetno, da je zainteresiran tudi Zahod oziroma Združene države Amerike, glede na spremenjeno ravnotežje, ki je nastalo s prodorom Sovjetske zveze na Bližnji Vzhod, da bi na tem področju vzpostavile novo evropsko ravnotežje sil v širšem smislu. Zato je povsem jasno, da ne moremo graditi naše bodoče mednarodne politike, računajoč na enakovreden interes obeh blokov na Jugoslavijo.

Osnovni koncept naše mednarodne politike mora temeljiti na širjenju prepričanja, da je izvenblokovski položaj neodvisne, socialistične Jugoslavije ne le v njenem nacionalnem interesu, temveč v interesu miru in varnosti vseh evropskih narodov oziroma Evrope nasploh. To mora biti vsebinska osnova za formiranje naše bodoče mednarodne akcije, ki bo slonela na neodvisnem, izvenblokovskem položaju socialistične Juogslavije. Glede na nove mednarodne pogoje pa je potrebno dopolniti našo politiko aktivne miroljubne koeksistence in neuvrščenosti. Razviti bi jo bilo treba v povsem evropsko politiko, ki bo izhajala iz tega, da smo evropska dežela, ki je s celino usodno povezana s tisočerimi vezmi. Za oblikovanje takšne politike so ugodne tele možnosti:

Prvič, v odnosih z Vzhodom smo potegnili črto in naredili zgodovinski obračun našega dosedanjega partijskega in državnega sodelovanja. Mislim na bilanco izkušenj iz let 1943, 1948, 1955, 1956, izkušenj iz leta 1965, ko smo začeli gospodarsko in družbeno reformo in so nas začeli kritizirati, in seveda na naše današnje izkušnje. Upoštevajoč te zgodovinske izkušnje so možnosti, da razvijamo z Vzhodom in še posebej s Sovjetsko zvezo koristne meddržavne odnose, brez primesi neke ideološke politične skupnosti. Ta skupnost namreč ne obstaja več že od leta 1948, ko smo se znašli na velikem zgodovinskem križišču izgradnje dveh oblik socializma.

Odnosi med socialističnimi deželami se morajo in se dandanašnji tudi dejansko razvijajo po vseh načelih odnosov med državami. Iluzorno je misliti, da so med socialističnimi državami možni neki »posebni socialistični odnosi«. Dokler obstaja država kot organizacija sile, ne morejo obstajati neki posebni odnosi med državami, ki bi temeljili na čustvenih oziroma ideoloških načelih. S tega vidika moramo tretirati tudi naše odnose s socialističnimi državami kot čiste odnose med državami . Drugič, svojo neodvisno politiko smo utrdili tudi v odnosih z Zahodom, zlasti z Zahodno Evropo. Obstajajo možnosti za uspešno * reševanje problemov v medsebojnih odnosih, ki jih do sedaj ni bilo mogoče rešiti vrsto let. Ugodno se razvijajo odnosi in rešujejo problemi z Italijo, postopno urejujemo odnose z ZR Nemčijo na gospodarskem in na drugih področjih (delovna sila, kulturno sodelovanje itd.), nove so možnosti, ki se odpirajo v odnosih s Francijo, končno pa ne moremo mimo novih pobud v naših odnosih z Evropsko gospdarsko skupnostjo, možnosti za angažiranje zahodnega kapitala za naš razvoj itd. Seveda to niso manifestativni rezultati, toda če gledamo s perspektive zadnjih desetih let, smo * * verjetno v zadnjem letu, ne glede na njih obseg, dosegli takšne rezultate kot jih nikdar doslej nismo mogli doseči. Uspeh našega nastopa v Zahodni Evropi oziroma naših odnosov z zahodnoevropskimi državami pa je odvisen predvsem od tega, ali

300

imamo izdelane jasne koncepte in konkretne programe, kaj hočemo s pomočjo naše mednarodne politike doseči. Takšno sodelovanje z Zahodno Evropo seveda nima, vsaj kar se nas tiče, nobene zveze z blokovskimi interesnimi sferami, z vključevanjem Jugoslavije v neko blokovsko skupnost in v vojaško strateške interese.

Naše politike v Evropi ne moremo graditi na manifestativnem nastopanju, na sklicevanju konferenc in drugih manifestativnih zborov evropskih držav — današnji pogoji v Evropi tega ne dopuščajo. Nasprotno pa so ugodne možnosti za konkretno, da se tako izrazim managersko jugoslovansko evropsko politiko, na podlagi katere se bomo povezali z evropskimi državami na majhnih, drobnih stvareh, ki so nam skupne. In na podlagi teh konkretnih, drobnih korakov bomo lahko gradili tudi skupno, širšo politično platformo.

Končno pa mislim, da je v nekem smislu ugodna tudi naša današnja pozicija, kar zadeva odnose z deželami v razvoju. Dogodki po intervenciji na Češkoslovaškem so nam razkrili realno sliko tega sveta in dejanske možnosti za naše sodelovanje s tem področjem. Zdi se mi, da bi morali postopoma odpravljati neke utvare in se spustiti na realne možnosti za naš nastop v tako imenovanem tretjem svetu. Po mojem mnenju moramo najprej razvijati take odnose z deželami v razvoju, ki bodo temeljih na realnih materialnih in političnih možnostih Jugoslavije. Izdelati bi bilo treba diferenciram nastop do tega sveta in razvijati našo akcijo zlasti tam, kjer imamo najboljše pogoje za uspeh in kjer SO' naše politične ambicije sorazmerne z našimi možnostmi.

Realizacija takšne mednarodne politike Jugoslavije ni odvisna le od državnih organov, ki so pristojni za to področje, temveč od vseh družbenih dejavnikov in, končno, od slehernega izmed nas kot subjekta mednarodnih odnosov Jugoslavije. Takšno izhodišče pa zahteva predvsem dvoje:

Prvič, da ima sleherni občan neposredno in preko svojih samoupravnih skupnosti možnost vplivanja na formiranje nacionalnih interesov in politike mednarodnih odnosov te majhne države sredi Evrope, ki bodo temeljili na naših gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih in drugih potrebah. Ta proces se je uspešno začel. In drugič, takšno izhodišče zahteva, da bo slehernemu izmed nas kot samoupravnemu dejavniku na tem področju povsem jasno, kateri so v predstavniških organih sprejeti cilji in naloge naše politike mednarodnih odnosov, da bi se lahko uspešno vključil v njeno izvrševanje. Elio Sfiligoj

Posebni zgodovinski in zemljevidni položaj daje že več let naši republiki široko možnost za sodelovanje na vseh pordočjih in na raznih nivojih z državami in narodi, s katerimi imamo skupno mejo.

Dejstva govore, da smo na tem polju dosegli ogromne uspehe. Tudi na obalnem področju smo imeli zadnja leta precej organiziranih in tudi spontanih stikov, predvsem z organizacijami komunistične partije Italije v celoti v Julijski krajini, v pokrajini Emilije in v drugih mestih severovzhodne Italije. V teh stikih smo odkrito iz301

menjavali mnenja in izkušnje in s tem precej pripomogli k medsebojnemu poznavanju in razumevanju položaja in vloge ZKJ oziroma KPI, vsak s svojo vsakodnevno borbo za mir in socializem, upoštevajoč seveda dejanski kraj in čas, kjer se ta boj razvija. Italijanski tovariši se zelo zanimajo * za naše izkušnje na področju delavskega samoupravljanja in razvijanja komunalnega sistema. Zanimajo se predvsem tisti, ki delujejo in živijo v krajih Italije, kjer ima KPI sama ali skupaj z drugimi levimi silami večino v lokalnih organih oblasti, kot so mestni in provincialni sveti. To * se pravi tam, kjer so že danes ustvarjene večje možnosti za uveljavljanje bolj demokratičnih metod upravljanja javnih zadev. Italijanski tovariši se ne zadovoljujejo več, da jim tolmačimo samoupravljanje iz idejnopolitičnega vidika, temveč hočejo spoznavati naše prijeme, uspehe in težave. Pred letom je naša delegacija obiskala na povabilo federacije KP za Romagno mnoga mesta in vasi v tej pokrajini in navezala stike z ljudmi iz različnega socialnega porekla in strankarske pripadnosti. Čeprav so bili zastopani večinoma komunisti, so vsi postavljali vprašanja in želeli slišati najpreprostejše razlage, kako delujejo naši delavski sveti in drugi organi upravljanja, kaj o tem menijo naši delavci in kako delavce vzgajamo, da so kos nalogam v zvezi z moderno tehnologijo in vodenjem gospodarstva.

To zanimanje italijanskih delavcev za naš samoupravni sistem ni slučajen in niti ne nekaj, kar bi slišali prvič. V njem vidijo predvsem povezavo z gibanjem, ki se je razvilo skoraj pred petdesetimi leti med delavci najbolj razvitih industrijskih središč severne Italije, ko so hoteli uveljaviti revolucionarno geslo »tovarne delavcem« s tem, da bi ustanovili tovarniške svete v industriji in svete kmetov na podeželju, kjer je prevladoval latifundizem. V nekaterih večjih podjetjih je takratnim delavcem tudi uspelo organizirati tovarniške svete, toda za malo časa, ker je združena italijanska reakcija na čelu s fašizmom te samoupravne embrie popolnoma uničila. To ne povem zato, da bi dokazal, da se zgodovina ponavlja ali da bi spomnil na razvoj delavskega gibanja v Italiji, temveč zato, da bi prikazal, kaj danes zbližuje delavski razred Italije z našim delavskim razredom. Italijanski delavci vidijo v naših delavskih svetih kontinui* teto tistega, kar je bilo iz vsega začetka pri njih nasilno prekinjeno; dobro vedo, da je samoupravljanje edina pot za izgradnjo humanega in demokratičnega socializma, ne glede na to, kakšne oblike bo to samoupravljanje imelo pri njih. Naravno je, da del italijanskih delavcev ni toliko * informiran o našem samoupravljanju, ali točneje, da so dezinformirani. Dezinformacije širijo predvsem zainteresirani desničarski krogi s svojim tiskom in vestmi, ki jih prenašajo drugi listi in razni viri informacij pod vplivom konservativnih sil socialističnih držav na vzhodu, ki hočejo prikazati našo * pot v socializem v napačni luči. Zveza komunistov Slovenije bo * morala dati pobudo za razširitev in poglobitev obstoječih odnosov s KPI na vseh nivojih in ne samo na severu, temveč tudi v srednji in južni Italiji. Ni namreč nujno, da prav slovenski komunisti širijo to sodelovanje v nakazanem obsegu, ker so * enako zainteresirani komunisti iz drugih naših republik, zlasti iz Hrvaške in Črne gore, ki imajo pomorske vezi s srednjim in južnim delom italijanskega polotoka, s katerim so se zadnje čase razvile direktne gospodarske, turistične in mnoge druge oblike sodelovanja.

V skladu z našo * zunanjepolitično linijo, ki teži k razširitvi sodelovanja ne samo s komunističnimi partijami, temveč tudi z ostalimi delavskimi in naprednimi gibanji, bi morali komunisti, ki delajo v vodstvih So-

302

cialistične zveze delovnega ljudstva prevzeti odločnejšo iniciativo za navezavo boljših stikov z drugimi silami italijanske levice, vključno s tistimi, ki imajo nekaj pomislekov na račun našega enopartijskega sistema in našega stališča do nekaterih svetovnih problemov, toda cenijo naše napore za mir in aktivno koeksistenco, politiko neuvrščenosti in krepitev vpliva neuvrščenosti, boj proti imperializmu in rasni diskriminaciji, obrambo samostojne politike in suverenosti, boj proti vsake vrste hegemonizmu in podobno. Naš cilj bi moral biti, da iščemo sodelovanje in kontakte povsod tam, kjer je dialog mogoč in perspektiva sodelovanja zajamčena iz vidika razvoja demokratičnih socialističnih sil s svetom in mirnega sožitja med narodi in državami. Napram našim bližnjim sosedom Italiji in Avstriji bi se morali nadalje razvijati taki poglobljeni prijateljski odnosi, ki bi omogočili v najbližji bodočnosti pobudo za ustanovitev meddržavnega društva za jugoslovansko-italijansko prijateljstvo kot še eno obliko sodelovanja in izražanja prijateljstva med najširšimi plastmi italijanskega in jugoslovanskih narodov. Ce sintetiziramo govor tovariša Kardelja v Novi Gorici septembra letos in analiziramo odmev, ki ga je imel v italijanskem tisku in tudi v javnosti med preprostimi ljudmi, bomo videli, da je za ustanovitev takega društva položaj realno zrel. Enako bi se moralo pripraviti za naše nadaljnje zbliževanje z Avstrijo.

Vsak dan bolj se izraža, da tudi naša zunanja politika ne bo mogla obdržati tako učinkovitega tempa dinamične rasti brez pobud vseh dejavnikov družbenopolitičnega življenja, kakor to zahteva razvijajoči se svet. Naša samoupravna družba se ne more več zadovoljiti samo s podporo naši zunanji politiki.

Razvoj naše družbe terja večje ustvarjalne udeležbe najširših množic v mednarodni dejavnosti Jugoslavije. Komunisti bi morali biti bolj angažirani pri formiranju stališč naše zunanje politike, predvsem preko zato opredeljenih aktivov, ki so po reorganizaciji naše zveze začeli bolj sistematično proučevati probleme iz tega področja. Komunisti bi morali pobliže poznati dejavnost, uspehe, robleme in pomanjkljivosti naše diplomatske službe in resno vplivati na njen razvoj. Zaradi navedenih razlogov bi morala imeti Zveza komunistov Slovenije tudi sorazmerno več članov v aparatu za ztmanje zadeve in v diplomatskih službah, zlasti iz vrst mlade generacije.

Bogo Gorjan V teh dneh se srečujemo vse bolj pogosto tako doma kot pri srečanjih z raznimi predstavniki mednarodnega političnega življenja, s sugestijo, naj pozabimo na preteklost in začnemo graditi meddržavne odnose, odnose v mednarodnem delavskem gibanju, izhajajoč iz statusa quo v Evropi. V nasprotju s takimi zahtevami mislim, da morajo dogajanja iz neposredne preteklosti postati važen element pri presojanju naših nalog v bodoče, kot komunistov in kot članov naše državne skupnosti. Gre za dogodke, ki so se začeli z varšavsko obsodbo pojanuarske politike v Čehoslovaški, za dogodke, ki so se nadaljevali na osnovi dokumentov v Cierni in Bratislavi, z vojaško intervencijo nekaterih članic varšavskega pakta na ozemlju Cehoslovaške socialistične republike. Nedvomno je ta akcija močno prizadela delavsko gibanje, kajti v novi luči se je pojavilo vprašanje odnosov med socialističnimi državami. Medtem ko bi se lahko strinjali glede škodljivih posledic do303

godkov na Čehoslovaškem, pa ugotavljam, ko diskutiramo med seboj oziroma na nekih mednarodnih zborih, da si nismo v celoti na jasnem, ali pomenijo ti dogodki začetek neke nove politike ali samo neprijetno epizodo, katero je potrebno pozabiti. Epizodo, ki pomeni sicer negacijo politike 20. kongresa Komunistične partije Sovjetske zveze, ki pomeni odstopanje od beograjske in moskovske deklaracije 1955 in 1956. leta. Neodločnost v tem pogledu v mednarodnem delavskem gibanju še traja in je zaradi tega, mislim, potrebno, da aktualiziramo nekatere stvari. Pri tem pa najprej ugotovimo, da smo priča pritiskom po diplomatski poti in po drugih poteh na naš tisk s ciljem, da ne piše o teh dogodkih, da jih smatra za rešene, za stvar preteklosti. Ce ugotovimo nadalje, da je taisti pritisk prisoten v mednarodnem delavskem gibanju, potem bi kdo res lahko dobronamerno zaključil, da gre za epizodo, ne pa za neke elemente nove politike, s katero je treba računati za vnaprej, v Evropi, v mednarodnem delavskem gibanju in v svetu. Vse širšemu delu politične javnosti postaja jasno, da gre za poskus uveljavljanja nove prakse, po mojem mišljenju pa tudi za izvrševanje stare politike, tiste politike, ki jo poznamo izpred 20. kongresa. Tiste politike, ki pomeni demanti obveznosti iz beograjske in moskovske deklaracije. Do takega zaključka moramo priti, če ugotovimo, da se danes v praksi in teoriji negirajo neke stare resnice in načela, veljavna v mednarodnih odnosih in v delavskem gibanju, da so pri tem angažirani visoki krogi, zelo ugledni teoretiki vzhodnoevropskih dežel, seveda tistih, ki pripadajo politiki varšavskega pakta, ki je bila manifestirana v slučaju Češke. V zvezi s to okupacijo postavljajo vzhodnoevropski teoretiki pod vprašaj predvsem sledeča načela mednarodnega sodelovanja: Suverenost socialističnih držav. Načelo suverenosti, kot ga poznamo dosedaj v mednarodni praksi, v mednarodnem pravu, to načelo danes podrejajo nadnacionalnim strukturam. Podrejajo ga interesom ene države, super sile, ki prevzema monopol v tolmačenju interesov socializma. Ni slučaj, da se vprašanje suverenosti s strani nosilcev te teorije Varšavskega pakta postavlja kot akademsko vprašanje. Po vsem tem, kar o suverenosti danes že vemo in kar je delavski razred v svoji zgodovini naporov in borbe vložil za to, da utrdi načelo suverenosti in svojo pripadnost tem načelom, danes to ni več samo akademsko vprašanje.

Drugi princip, ki se postavlja pod vprašanje, je nevmešavanje v notranje zadeve drugih držav. To načelo je skladno z načelom o pravici do različnih poti v izgradnji družbenega sistema, v izgradnji socializma, družbenih odnosov nasploh, gospodarskega sistema, kulturnega razvoja. To načelo se po teoriji Varšavskega pakta podreja pravici vmešavanja vedno takrat, kadar so navidezni interesi socializma ogroženi. In na tej liniji se proglašajo različni modeli iskanja samostojne poti v družbenem in gospodarskem razvoju kot revizionizem. Vse to da je antisocialistično, oziroma celo zarota imperializma, kar že opravičuje pravico do intervencije. Tretje načelo, ki je danes demantirano s strani teh teoretikov, je načelo neuporabe vojaškega pritiska oziroma pravice vojaškega vmešavanja pri reševanju mednarodnih oziroma meddržavnih sporov. Tudi ta princip podrejajo tezi, da je celo vojaška intervencija upravičena takrat, kadar je to v korist tako imenovanih interesov socializma, oziroma dežele, ki se smatra za nosilca tega socializma. Ker so vsi ti principi, to so nevmešavanje, suverenost, neuporaba sile v mednarodnih odnosih, osnova politiki aktivnega miroljubnega sožitja, kateri pripadamo in katera je bila sprejeta tudi s strani komunistične partije Sovjetske Zveze, je danes tudi do te politike s strani istih teoretikov 304

zavzet več kot rezerviran odnos. Politiko aktivne miroljubne koeksistence so reducirali na neke definicije glede mirovnega sodelovanja samo med nosilci gotove politike, to se pravi med bloki, oziroma med državami, ki so predvsem zainteresirane za blokovsko politiko. Če pomislimo, da na načelih, katera sem omenil, temelji ustanovna listina organizacije Združenih narodov, da so to načela, na katerih smo gradili Evropo in odnose v svetu, tudi odnose v mednarodnem delavskem gibanju, predvsem po hladni vojni, potem se upravičeno sprašujemo, kam vodi ta politika. Mislim, da ni opravičila za nas kot komuniste, da bi podcenjevali to vprašanje, niti ne, da bi zanemarjali ta načela. Obratno, moramo jih poudarjeno obnavljati, predvsem pa konkretno izvrševati v naši politiki. Pri vsem tem upoštevajmo dve smeri v naši aktivnosti na tej liniji.

Prvič, ta načela morajo biti prisotna v naši borbi za ohranitev lastne suverenosti. Ta borba je prisotna že v samem našem življenju v strukturi našega samoupravnega sistema. S tem je povezana borba za pravico do lastnega samostojnega razvoja. Drugi aspekt naše aktivnosti je seveda naš odnos do socializma nasploh, do mednarodnega delavskega gibanja, oziroma do načina prezentiranja uveljavljanja teh načel v mednarodnem delavskem gibanju. Borut Bohte

Želel bi govoriti o teoriji o omejeni ali pogojni suverenosti socialističnih držav, ki je omenjena tudi v osnutku resolucije. Gre za eno izmed osrednjih vprašanj v današnjih mednarodnih odnosih. Teorijo o pogojni oziroma omejeni suverenosti zasledimo v zadnjem času dokaj pogosto v dnevnem in v revialnem tisku Sovjetske zveze in drugih držav članic varšavskega pakta, ki so 21. avgusta letos napadle Češkoslovaško. Teorija ni povsem nova. Ima korenine že od prej. Rad bi naglasil le bistvene postavk® te teorije, tako kot jo podajata predvsem dva vira. Najprej bi citiral to, kar je minister za zunanje zadeve ZSSR Gromiko 3. oktobra v generalni skupščini OZN izjavil: »Države socialistične skupnosti imajo svoje življenjske interese, svoje obveznosti, med drugim tudi za zagotovitev vzajemne varnosti in socialistična načela o medsebojnih odnosih, ki temeljijo na bratski pomoči, solidarnosti, internacionalizmu. Socialistična skupnost je nedeljiva celota, najtrdneje povezana s takšnimi vezmi, ki jih zgodovina prej ni poznala.« Rad bi pa omenil tudi Kovaljeva, ki pravi v svojem članku »Suverenitet i intemacionalnije objazanosti socialističeskih stran«, Pravda 26. septembra 1968, 4. stran — na kratko takole: Socialistične države, ki so v sistemu drugih držav, ki sestavljajo socialistično skupnost, morajo upoštevati obče interese te skupnosti. Nacionalna suverenost ne sme nasprotovati načelom proletarskega internacionalizma in interesom svetovnega socializma. Svoboda glede opredelitve lastne poti v razvoju ne sme škodovati niti socializmu v lastni državi niti temeljnim interesom drugih socialističnih držav in vsemu delavskemu gibanju, ki se bori za socializem. Od tod tudi internacionalna odgovornost vsake komunistične partije ne samo pred lastnim narodom, ampak tudi pred vsemi socialističnimi državami in pred vsem komunističnim gibanjem. Kot vidimo, gre za uradno doktrino, ki poskuša na eni strani teoretično upravičiti napad na ČSSR, po drugi strani pa ustvariti teoretično osnovo za morebitna nadaljnja ravnanja, ki so lahko nevaren precedens v bodoče. Zato menim, da takšna teorija in ustrezna praksa nikakor nista le stvar avtorjev in njunih zagovornikov, temveč vseh socialističnih držav, mednarodne skupnosti kot celote in človeštva nasploh. Menim, 20/Vl 305

da je takšna teorija mednarodnopravno povsem nevzdržna in škodljiva za razvoj socializma v svetu in za mednarodni mir. Svojo trditev bi želel podkrepiti z nekaterimi argumenti. Pri tem se ne bom zadrževal pri razlagi abecede mednarodnega prava, namreč, da obče mednarodno pravo ureja odnose med državami članicami mednarodne skupnosti ne glede na njihovo notranje družbeno-politično ureditev, saj zagovorniki teorije o omejeni suverenosti takšni načelni ugotovitvi niti ne nasprotujejo. Še več, prav za sovjetsko doktrino je značilno pojmovanje, da so le države subjekti mednarodnega prava.

Prav tako bi bilo odveč podrobneje razpravljati o tem, da mednarodno pravo temelji na nekaterih osnovnih pravnih načelih, ki so se doslej izoblikovala, da bi bilo možno sožitje med državami, in ki bi jih predstavili kot temeljne pravice in dolžnosti držav — to so pravica do suverenosti (neodvisnosti), pravica do enakosti, obstoja in samoohranitve, medsebojnega občevanja in pravica do spoštovanja — če ne bi ravno s tem v zvezi prišlo do prvega zapleta. Na prvi pogled sicer sovjetska doktrina tudi temu ne nasprotuje, vendarle pa pravi, da je mednarodno pravo pravzaprav buržoazno pravo, da so njegova načela abstraktna in formalna; da je njihovo vsebino mogoče določiti marksistično-dialektično le skozi razredno vsebino oziroma v luči razrednega boja med kapitalizmom in socializmom; da veljajo zato nova načela v mednarodnih odnosih med socialističnimi državami, pri čemer načelo proletarskega internacionalizma presega načelo suverenosti. Glede na to, da je prav v teh prigovorih teoretično jedro te teorije, mi dovolite, da v zvezi z njim povem naslednje: Kar zadeva trditev, da je mednarodno pravo buržoazno pravo, ne moremo zanikati, da je nastalo kot buržoazno pravo, saj se je razvilo prav vzporedno z razvojem kapitalizma, ker so takratni družbenoekonomski odnosi to zahtevali. Nesporno pa je tudi res, da je sodobno mednarodno pravo po isti dialektični logiki v resnici družbena nadgradnja današnjih družbeno-ekonomskih odnosov v mednarodni skupnosti in zato razvitejše in bolj napredno kot klasično mednarodno pravo. Dejstvo je, da stara pravna načela in pravila dobivajo v tem procesu novo vsebino, porajajo pa se mnoga nova pravna pravila. Mednarodno pravo se je preobražalo in progresivno razvijalo prav pod vplivom in pritiskom vse močnejših progresivnih sil v svetu po drugi svetovni vojni, zlasti pa po oktobrski revoluciji, ko je vstopila v mednarodno areno prva socialistična država, kasneje pa tudi druge socialistične države in na novo osvobojene države. To se kaže tudi v delu Združenih narodov, zlasti pa v zelo pomembnem dokumentu — ustanovni listini Združenih narodov. V tem okviru ni mogoče navesti, v katerih sferah in institutih se kaže ta preobrazba mednarodnega prava. Kot primer naj omenim le inkorporacijo takšnih načel in pravnih institutov v mednarodno pravo, kot so prepoved agresije, uporabe sile in grožnje s silo, načelo samoodločbe narodov in dekolonizacija, instrumenti za pospeševanje razvoja in pomoč deželam v razvoju ter vsi mednarodni akti s področja človekovih pravic itd. Pomembno je to, da je načelo aktivne miroljubne koekstistence prodrlo iz politične v pravno področje. Ob tem vprašanju pa sovjetska teorija govori le o miroljubni koeksistenci, ki jo pojmuje kot odnos in stanje med državami z različno družbeno ureditvijo, to je socialističnimi in kapitalističnimi oziroma kot odnos med bloki. Nedavna praksa, razprava o Češkoslovaški v Združenih narodih ter zadnji članki v sovjetskih strokovnih revijah kažejo na to, da po sovjetskem mnenju miroljubna koeksistenca za odnose med socialističnimi državami ni primerna, češ da je ta ideja revizionistična in da hoče obiti razredno vsebino socialističnih mednarodnih odnosov in odriniti v stran najbolj bistveno v teh odnosih — načelo proletarskega internacionalizma. 306

Kar zadeva prigovor, da so načela mednarodnega prava abstraktna in formalna, da je za njihovo razumevanje potrebno razredno gledanje nanje, je znano, da je ravno značilnost pravnih načel v tem, da so bolj splošna, nikakor pa ne drži, da ni jasno, kakšna sta pomen in vsebina temeljnih mednarodnih pravnih načel. Oglejmo si le v najkrajših obrisih vsaj eno, in to najvažnejše načelo mednarodnega prava, to ie načelo suverenosti. Suverenost pomeni pravno sposobnost države, da izvršuje svoje funkcije znotraj države in v mednarodnih odnosih neodvisno od vsake druge oblasti.

Notranja suverenost ali neodvisnost znotraj države zajema pravico ljudstva vsake države, da določa in spreminja ustavno ureditev po svoji volji, tj. da si izbere tisto obliko vladavine, ki mu najbolj ustreza, in da samo zgradi svojo družbeno ureditev ne glede na to, ali se ujema z družbeno ureditvijo drugih držav, da na svojem ozemlju uresničuje izključno vrhovno oblast nad osebami in stvarmi (izjema so le mednarodne služnosti in primeri eksteritorialnosti). Nad svojimi državljani pa izvaja oblast ne glede na to, kje so (personalna suverenost). To področje svoje lastne, domače, izključne notranje pristojnosti je domaine reserve, v katerega se ne sme nihče vmešavati, nobena država, pa tudi ne organi katerekoli mednarodne skupnosti. Domaine reserve je priznaval že pakt Društva narodov, sedaj pa ga priznava tudi Ustanovna listina OZN v sedmi točki 2. člena. Zunanja suverenost ali neodvisnost pa se kaže v mednarodnih odnosih v pravici vsake države, da vstopa v diplomatsko-konzularne odnose, da sklepa mednarodne pogodbe, da sodeluje v delu mednarodnih konferenc, da postane članica mednarodnih organizacij in da ima z drugimi državami tudi drugačne stike, npr. trgovinske, kulturne itd.

Iz pravice suverenosti in neodvisnosti pa izhaja tudi načelo neintervencije! Torej ni nobenih dvomov o bistveni vsebini suverenosti. Da pa ne bi bilo nesporazumov o tem, da morda omejena suverenost v skladu s teorijo, o kateri govorimo, pomeni isto ali pa izhaja iz neobstoja absolutne suverenosti, je treba reči, da o absolutni suverenosti danes ne moremo več govoriti zato, ker vedno večje združevanje sveta, vedno večja medsebojna odvisnost in pogostejši mednarodni stiki nujno porajajo normativno pogodbeno in običajnppravno urejanje skupnih problemov med državami.

Tako države postopno in nenehoma v lastnem interesu in po lastni pobudi omejujejo svojo suverenost na določenih področjih. To ni neskladno s pojmom suverenosti, ker države tako postopajo prav na temelju načela suverenosti. Samo tako je lahko razumeti omejevanje in votljenje suverenosti, kot si ga zamišljajo zagovorniki tega, saj je popolnoma v nasprotju z omenjenim občim pojmovanjem suverenosti. Lahko celo trdimo, da postopanje po tej teoriji, kolikor ne gre za resnično in prostovoljno soglasje v zgoraj opisanem smislu, pripelje državo, ki je objekt njene uporabe, dejansko v položaj omejene suverenosti. To po mednarodnem pravu ni dopustno, mednarodno pravo bi bilo kršeno in storjen bi bil mednarodni prestopek. Prav takšen je bil primer s ČSSR. Poznejša »legalizacija« tega, kar je bila pravzaprav posledica agresije, nasilja ni odpravila, temveč ga je še potrdila. Ta primer nam tudi priča, kako je sklicevanje na razredno gledanje na pravna načela v odnosih med državami lahko spekulativnost, pri čemer naj bi bil, kot kaže le verbalno, proletarski intemacionalizem hierarhično višja kategorija od suverenosti. 307

*/VI 20

Menim, da bi moral biti proletarski internacionalizem resnično in dejansko višja kategorija in da bi moral vnašati neke etično višje elemente v odnose med socialističnimi državami, pri tem pa nikakor ne bi smele biti prizadete temeljne pravice držav, predvsem pa ne njihova suverenost. Dejstvo je, da v mednarodni skupnosti ni objektivnega meddržavnega ali pa mednarodnega foruma, ki bi kompetentno in nepristransko ocenjeval, kakšen je razredni značaj ene ali druge pravne norme ali družbene situacije, in ki bi imel pravico meritorno odločati o tem, ali je nastala takšna situacija, kot jo opisuje teorija o omejeni suverenosti, da bi imele druge države pravico v tem smislu intervenirati z uporabo oborožene sile. Češkoslovaški primer je tudi v tem pogledu zelo poučen. Prvič zato, ker nam ponazarja, kako si nekatere sile samovoljno in hegemonistično prisvajajo vlogo takega foruma. Drugič zato, ker je jasen primer, kako se nekatere socialistične koncepcije lahko izrabljajo s povsem samosvojim tolmačenjem za vse kaj drugega, kot je zaščita socializma v kaki državi ali zaščita socializma v svetu nasploh. Ne samo mi, temveč tudi velika večina mednarodnega delavskega gibanja smo bili prepričani, da ni bilo takšnih okoliščin in da je imela oborožena intervencija prav nasprotni učinek; pomenila je neprecenljivo škodo za nadaljnji razvoj socializma v ČSSR, kot tudi v svetu. Tretjič pa zato, ker nam vsiljujeo novo spoznanje o vlogi velesil z delitvijo sveta na interesne sfere, pri čemer ZDA upravičujejo svoje protipravno ravnanje s tem, da se sklicujejo na poslanstvo širiti zahodno demokracijo in braniti svet pred komunizmom, Sovjetska zveza pa odreševati svet pred imperializmom in kapitalizmom z zaščito in širjenjem po svoje pojmovanega in edino sprejemljivega socializma oziroma poti v socializem.

S tem v zvezi je treba poudariti bistveno spoznanje, da, kakor hitro opuščamo pravne kriterije, odpiramo vrata samovoljnim razlagam in zapovedovanju iz enega centra, kjer se identificirajo interesi socializma z interesi bloka, ki je pod dominantnim vodstvom ene velesile. Glede odnosov med socialističnimi državami velja zanje isto, kar velja v mednarodnem pravu za odnose med državami nasploh, namreč, da lahko države posameznih regionalnih področij ali sicer posamezne skupine držav sklepajo partikularne mednarodne sporazume in porajajo partikularno običajno pravo za urejanje medsebojnih odnosov. To dopušča obče mednarodno pravo, pa tudi Ustanovna listina OZN je predvidela v 52. členu, kljub siceršnji splošni orientaciji Združenih narodov k univerzalnemu sodelovanju, tudi takšno regionalno ali partikularno sodelovanje, toda pod pogojem, da so takšni sporazumi in njihovo delovanje v skladu z načeli Združenih narodov. To je edini, toda zelo pomembni pogoj in omejitev za takšno sodelovanje. Enako velja za razvijanje socialističnega mednarodnega prava, ki bi pa moralo biti vzor enakopravnih odnosov med državami z novo in višjo kvaliteto, ne pa da odreka temeljne pravice drugim socialističnim državam v imenu »bratske pomoči«, »solidarnosti« in »internacionalizma«, pri čemer padejo odnosi med socialističnimi državami pod raven odnosov med državami celo po klasičnem buržoaznem mednarodnem pravu. Vse to nas v še ostrejši luči opozarja na nevarnost blokovske razdelitve za svet in človeštvo in na ravnanje posameznih velesil, ki se navkljub želji naprednega človeštva in objektivni nujnosti aktivnega in miroljubnega sožitja ob spoštovanju temeljnih načel sodobnega mednarodnega prava, zlasti pa suverene enakosti držav, zatekajo za dosego svojih velikodržavnih interesov k protipravni praksi in k mednarodnopravno neutemeljenim teorijam.

308

V tem smislu bi predlagal, da bi v osnutku resolucije na 52. strani, , III. točka 1, 2 na koncu tega odstavka, kjer je omenjena ta teorija, stavek dopolnili tako, da bi v besedilo, ki se glasi: »V odnosih med socialističnim idržavami se izraža tudi v uveljavljanju velikodržavnih interesov na temelju« — zdaj pa bi tukaj vstavili novo besedilo »mednarodno pravno nevzdržnih in socializmu in mednarodnemu miru nevarnih teorij« — nato bi se prejšnje besedilo nadaljevalo: »ob pogojni omejeni ini razredni suverenosti.« Vinko Trček

Prav bi bilo, če bi na kongresu kritično presodili važno postavko, to je teorijo o omejeni suverenosti. Pravzaprav bi morali kritično presoditi celotno koncepcijo, ki se je začela izoblikovati v delu komunističnega gibanja v zadnjih dveh ali treh letih. Ce hočemo časovno slediti razvoju te koncepcije, lahko to najlaže storimo, če jih vežemo na pripravo za svetovno konferenco komunističnih partij. Bistvo te nove koncepcije je, da pravzaprav želi nekoliko modificirano zadržati ali celo obnoviti stare odnose v komunističnem gibanju. V te stare odnose se potemtakem ne bi vključili samo meddržavni odnosi med socialističnimi deželami, temveč celotni odnosi med komunističnimi partijami in kar je morda še bolj važno, zadržal naj bi se status quo v notranjih odnosih, zlasti v razvitih socialističnih deželah. Potemtakem ne bi kazalo osti kritike obrniti zgolj na vprašanje meddržavnih odnosov, temveč tudi na vprašanje različnih koncepcij socializma nasploh. To je sicer naravno, da se te dve stvari povezujejo. Toda mi bi dobili vrsto prednosti, če to storimo.

Prvič, laže bi pojasnili, od kod naenkrat takšne teorije, po dvajsetem kongresu KP Sovjetske zveze, drugič, laže bi razvozlali to umetno dilemo, ki jo skušajo nosilci teh koncepcij predstaviti, in sicer v tem, ali proletarski intemacionalizem ali nacionalno suverenost. Zdi se mi, da je to umetna dilema, preden pa bi kaj več o tem rekel, bi želel vašo pozornost usmeriti še na nekaj vogelnih kamnov te nove koncepcije. Prvi vogelni kamen tega novega političnega trenda, ki je dobival v teh teorijah tudi svojo ideološko manifestacijo, je teza o novi generalni liniji, ki naj bi jo sprejela svetovna konferenca partij in ki naj bi pravzaprav odgovorila na zelo boleče dogodke v komunističnem gibanju. Drugi razlog pa je težnja po obnovitvi hegemonizma konservativnih sil. Pri nekaterih pa so tudi utvare, da bi bilo mogoče rešiti sedanje probleme na star način. Zato ni naključje, da so najbolj prizadeti v tej ideološki polemiki tudi voditelji zunaj Sovjetske zveze.

Drugi vogelni ideološki kamen te koncepcije je v tem, da se vse težave, o katerih govorimo v mednarodnem komunističnem gibanju in v posameznih socialističnih deželah, tolmačijo zgolj skozi svetovni konflikt med imperializmom in socializmom. Na poljskem kongresu so celo rekli, da je sedaj postalo glavno področje boja med imperializmom in socializmom idejno področje boja. Vidimo zamenjavo modela Hruščova, ko je govoril, da je ekonomska tekma med kapitalizmom in socializmom glavno področje tekmovanja. Zdaj je naenkrat idejno področje glavno področje tekmovanja in boja z imperializmom. Seveda temu takoj sledi teza, da problemi danes v komunističnem gibanju in v 309

socialističnih deželah izvirajo iz ideološke diverzije imperializma, popustljivosti in oklevanja, skratka, premajhne odločnosti in budnosti revizionističnih kril v komunističnem gibanju. Ta teza je po mojem najbolj primarna in nevarna, ker iz nje izhajajo vse ostale. Če je vir vseh težav sovražni vpliv, potem so dovoljene tudi oblike boja, ki jih poznamo že iz zgodovine s sovražniki. To se pravi, da gre za zanikanje predvsem poglavitnega spoznanja, da ne gre samo za vpliv sovražnika, ampak tudi za zgodovinske dileme, pred katerimi je danes socialistično gibanje, in samo zaradi neustreznega in prepočasnega reševanja teh zgodovinskih dilem gre v klasje delo imperialističnih sil. Zdi se mi, da je to osrednje področje naše analize, in če hočete, tudi naše polemike, odkrivanje globljih in pravih vzrokov za te dileme in nesporazume. Vi veste, da je dolgo vladala teza, tudi v izjavi 81 partij iz leta 1960 je bilo rečeno, da ni objektivnih vzrokov za konflikte med socialističnimi deželami, skratka, da so zgolj subjektivni. Po tej logiki ponavadi nastajajo problemi zaradi pomanjkanja smisla za intemacionalizem in nacionalizem. Vendar žal ni tako in to ni res. Gre preprosto za to, da je čedalje bolj očitno, da je potrebno v gospodarsko razvitih socialističnih deželah stari gospodarski in politični sistem, ki je nastal v zgodovinsko omejenih razmerah socializma, zamenjati. Ker neenakomerno dozorevajo razmere za zamenjavo teh sistemov in ker so te razmere najprej dozorevale v majhnih deželah, kot sta Jugoslavija in češkoslovaška, so ta vprašanja tudi močno zapletla odnose med socialističnimi državami. Teza o omenjeni suverenosti, ki pravzaprav teoretično opravičuje vojne med socialističnimi deželami, je nov moment, ima pa izredno konservativen, če že ne v mnogih primerih povsem reakcionaren značaj in reakcionarne posledice. Pod vplivi te teze se v deželah, kot je Češkoslovaška, kjer bi lahko zaradi zgodovinsko dozorelih pogojev hitreje napredoval socializem, v imenu povprečja ta razvoj zadržuje in se s tem preprečuje tisto, kar je Lenin svoj čas dejal: »Sovjetska zveza je danes politično najnaprednejša dežela, kakor hitro bo pa socialistična revolucija zmagala v neki bolj razviti deželi, bo Sovjetska zveza zopet postala zaostala, to pot v socialističnem smislu.« Ravno preprečevanje tega procesa je tisto, kar pravzaprav izredno diskvalificira motive teh teorij.

Drugo področje je vprašanje notranjih napetosti v socialističnih deželah. Teza, da ima vse, kar je danes narobe, vir zunaj, zapira socialističnim silam diferenciacijo na progresivni podlagi. S tem pravzaprav preprečuje in zapira možnost progresivnega razreševanja problemov v razvitih socialističnih deželah. Torej problemi so znani. Gre za to, da danes gospodarsko razvite socialistične dežele prihajajo v čas, ko je potrebno ekstenzivno gospodarsko politiko zamenjati z intenzivno.

Pri nas imamo ljudi, ki še vedno sodijo, da bi najlažje odpravili naše probleme, če bi se vrnili k razmeram, kakršne imajo ponekod v vzhodni Evropi. Druga stvar je vprašanje družbenega položaja človeka. Tudi tu imamo opravka z zmoto, češ da je socialna diferenciacija samo naš problem. Nekateri člani imajo napačno predstavo, da je v vzhodni Evropi socialna diferenciacija odpravljena. Skratka, danes gre za vozlišče treh osnovnih problemov v razvitih socialističnih deželah: prvič, kako razviti racionalen gospodarski sistem, drugič, gre za sprostitev možnosti, da se uresničijo humanistične ideje socializma in demokratični odnosi, in tretjič, gre za veliko vprašanje nacionalnih neenakopravnosti nacij v okviru socialističnih dežel in v svetu. Ce socialistične sile ne bodo znale teh treh poglavitnih vozlišč progresivno razreševati, potem imamo samo to možnost, da bo prihajalo do stag; nacije. Vedno večji pomen bosta dobili vojska in policija in za zdaj 310

pretežno ideološki pritisk se bo moral prestopnjevati v policijski pritisk. Seveda lahko računamo na močan odpor, ker je nemogoče danes obnoviti stalinistični sistem. Za kaj smo zainteresirani v tem položaju? Po mojem bi mi morali naše kritike razširiti na celoten kompleks vprašanj in ne morda samo na važno vprašanje nacionalne suverenosti.

Mislim, da bi se morali zavzemati za to, da na nov način opredelimo internacionalizem, ne pa da o njem sramežljivo molčimo in se bojimo, da bo ideja internacionalizma orožje v rokah Sovjetske zveze. če se povrnemo vsaj malo v zgodovino, če ne v naše razmere, lahko dokažemo, da je bil pravzaprav internacionalizem interes, ki ni bil istoveten zgolj z interesi ene same dežele. Lenin si je zamišljal drugače internacionalo, internacionali je predlagal v odobritev politiko sovjetske partije, notranje nesoglasje v sovjetski partiji je Lenin dal v pretres internacionali. Stalin pa je to zaobrnil. To se pravi, če se mi vrnemo na leninsko tradicijo, pa lahko gremo še naprej, je nujno, da govorimo o internacionalizmu, vendar predvsem kot funkciji resničnih interesov vseh delov gibanja in da govorimo o internacionalizmu predvsem iz tega vidika, da je potrebno te cilje določati kolektivno, v polemiki, kaj je in kaj ni internacionalistično, in predvsem določati, da internacionalizem, obveze iz internacionalizma zadevajo prav tako velike dežele, zlasti Sovjetsko zvezo.

Zavzel bi se za to, da ne bi sprejeli politike, ki temelji na geslu: češ, mi vas bomo pustili pri miru, če se ne boste vmešavali v našo politiko do Češkoslovaške. Zdi se mi, da je to za nas najbolj nevarna pozicija. Kot kaže, gre sovjetsko vodstvo na to, samo Češkoslovaško pustite pri miru, pa vas tudi mi pustimo pri miru. Zdi se mi, da je to logika, ki nas pelje na pozicije Miinchna, in logika, ki pravzaprav zanika nujnost svetovne diferenciacije v komunističnem gibanju na napredne in konservativne sile. Zato bi se zavzemal za to, da z nobenim dejanjem ne storimo kaj takšnega, kar bi onemogočalo našo prisotnost v političnih procesih v vseh delih gibanja. Se pravi, zavzemal bi se za to, da si odpiramo možnost, da smo prisotni s svojimi stališči v razpravah med partijami. Dalje bi se zavzemal tudi za to, da se ne pustimo omejiti na ta način, da ne bi kritično razpravljali o drugih gibanjih. Zdi se mi, da sta sestavni del internacionalizma danes tudi pravica in dolžnost do znanstvene in strpne kritike. Zato bi se zavzemal za aktivno pozicijo, za znanstveno kritiko. Tisto, proti čemer se borimo, je predvsem, da bi se kritika izvajala z nasiljem, z ekskomunikacijo. Dalje, zavzel bi se ob pravici kritike in dolžnosti tudi za avtonomijo. Če govorimo za suverenost pri državah, se moramo zavzeti za idejno avtonomijo partije. Avtonomija seveda ne pomeni zapiranja od mednarodnih procesov, ker se mi zdi, da v svetu, o katerem toliko govorimo in čedalje bolj postaja enota, je nerealistična katera koli politika, ki ne bi bila pripravljena zaplavati s polnimi pljuči v svetovnem prostoru. Zaradi tega mislim, da nam kaže nadaljevati po eni strani prakso sodelovanja, ki smo jo že imeli, kazalo pa bi napraviti napredek predvsem kar se tiče odprtosti, tehtnosti kritike. Predvsem se moramo potruditi, ker je to naša naloga, da globlje razčlenimo vzroke družbenih nasprotij v socializmu. To govorim ne samo zaradi naše mednarodne pozicije, temveč tudi zaradi notranjih potreb. Zdaj smo v novem položaju, ko se dileme od zunaj prenašajo v naš prostor tako, da dobivajo svoj odmev, tako glede političnega in gospodarskega sistema. To se pravi, če hočemo danes pri nas tolči konservativne sile doma z argumenti, jih lahko tolčemo predvsem z analizo svetovnih izkušenj, ki kažejo na slepo pot obnove neostalinizma v razmerah v razvitih deželah socializma ali pa v komunističnem gibanju. 311

Franc Zwitter V imenu obeh manjšin, tako v Italiji kakor v Avstriji, se najprej zahvaljujem, da so se v resoluciji že upoštevale nekatere pripombe, ki sta jih manjšini predlagali, vendar bi v tej zvezi le imeli še neke osebne pripombe, zlasti v tem pogledu, da se manjšina obravnava predvsem samo kot zunanjepolitično vprašanje. Mi pa smo mnenja, da smo integralni del, narod slovenske narodne celote. Zaradi tega smatramo, da bi se resolucija v tej smeri malo spremenila, in sicer naj bi odstavek na strani 34 prišel v prvo poglavje in sicer k točki 39, kjer naj bi se ta odstavek glasil spremenjen: »Slovenski komunisti se bomo odločno zavzemali za razvijanje tesnih stikov slovenskega naroda kot matice na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in drugih področjih, z njegovimi deli v zamejstvu, z izseljenci, začasno zaposlenimi v tujini in drugimi Slovenci, ki želijo okrepiti vezi z domovino.« Na stran 34, kjer je ta odstavek, pa naj bi prišel nov odstavek z naslednjim besedilom: »Slovenski komunisti se bodo zavzemali za uresničitev nacionalnih pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah v skladu z njihovimi zahtevami in mednarodnimi dogovori.«

S temi svojimi predlogi in s kritiko nočem reči, da se v praksi ne izvajajo v tem smislu, da se je manjšina smatrala kot del slovenskega naroda. Prav Slovenija je z odprtjem meja pokazala možnosti za tesnejše stike z manjšino in je v praksi dejansko smatrala manjšino že kot del enotnega slovenskega prostora. Mislimo pa, da v javnosti še vedno smatrajo manjšino le kot zunanjepolitično vprašanje, ne pa kot integralni del narodne celote.

Dušan Dolinar Ko sem prebral gradivo, ki je bilo pripravljeno za kongres, zlasti še poročilo Centralnega komiteja o delu med V. in VI. kongresom, potem poročila tovariša Popita, predlog resolucije in druge dokumente, se mi je zazdelo, da večji del tega gradiva govori o različnih plateh našega notranjega razvoja, a brez zadosti poudarjene povezave z dogajanjem v mednarodnem prostoru. Zlasti velja to za mednarodne gospodarske procese.

Prepričan sem namreč, da prihaja čas, ko bomo hočeš nočeš nujno morali veliko intenzivneje in čedalje globlje upoštevati mednarodne gospodarske impulze in tokove. In kolikor bolj jih bomo poznali, kolikor bolj jih bomo upoštevali tudi pri programiranju našega notranjega razvoja in pri planiranju zunanje politike v njenem političnem in gospodarskem delu, toliko bolj se nam bodo odpirale možnosti, da se približamo optimalni razvojni poti. K takšnemu mnenju navajata po mojem vsaj dve skupini argumentov, ki bi ju pogojno morda imenoval gospodarsko in politično.

Najprej nekaj misli o skupini gospodarskih argumentov. Mislim, da ima Slovenija v jugoslovanskem okviru tu še prav poseben interes za vključevanje v mednarodno gospodarsko sodelovanje. To velja tako v primeru, če izhajamo iz sedanjega stanja stvari, kakor tudi če upoštevamo razvojne projekcije, ki so vključene v 20-letni koncept za razvoj Slovenije. V zvezi s sedanjim stanjem bi ta posebni interes lahko ilustriral z naslednjimi dejstvi. V jugoslovanskem poprečju smo imeli v lanskem, 1967 letu, približno 63 dolarjev letnega izvoza na prebivalca. V slovenskem poprečju je znašala ta številka približno 130 dolarjev na pre-

312

bivalca. V jugoslovanskem poprečju je bilo približno 50 % naše celotne zunanje trgovine povezane s konvertibilnim področjem, v Sloveniji pa nekaj čez 70%. Te številke, ki so vzete iz jugoslovanskega statističnega godišnjaka in iz slovenskega statističnega letopisa za letošnje leto, zajemajo sicer samo blagovno menjavo, samo eno komponento mednarodnega gospodarskega sodelovanja, ki je za nas sedaj še vedno najvažnejša, ni pa rečeno, da bo vedno takšna tudi ostala. Vendar je že iz teh delnih ilustracij razvidna do neke mere različna stopnja interesa za mednarodne gospodarske povezave v Jugoslaviji in pa v Sloveniji. Še razvidnejši pa sta ti dve stopnji interesa, če ju povežemo s projekcijami za prihodnost. V zvezi s tem bi rad opozoril na gradivo »O nekaterih ključnih problemih slovenskega ekonomskega, socialnega in regionalnega razvoja«, ki ga je za kongres pripravil Inštitut za ekonomska raziskovanja v Ljubljani. V tem gradivu avtorji na več mestih, zlasti jasno pa na straneh 7, 8, 16 in 17 in 18 opredeljujejo nekatera temeljna izhodišča za dvajsetletni razvojni koncept Slovenije in pravijo med drugim tole:

»Pri tem naj še enkrat omenimo formulo, da obstaja objektivna možnost, da Slovenija sčasoma postane jugoslovanski in evropski servis, to se pravi nosilec terciarnih dejavnosti, ki presegajo slovenske potrebe: transport, skladiščenje, pakiranje, predelava, dodelava, mednarodna trgovina, posredovanje Vzhod—Zahod, turizem in podobno.« In malo dalje pravijo:

»Geopolitični in geoekonomski položaj naše republike nam dajeta možnosti za izrabo tako imenovane mednarodne diferencialne rente. To je naj večja komparativna prednost, ki jo imamo.«

Moram povedati, da se s tem pojmovanjem zelo strinjam. Strinjam se tudi s trditvijo avtorjev te študije, ki pravijo, da bi v primeru, če bi zanemarili ta problem, obstajala velika verjetnost stagnacije, izolacije in ekonomske letargije ter hkrati likvidacije velikih ambicij, ki jih gojimo v sedanjem obdobju. Če to drži, se potem seveda zastavlja vprašanje, ali smo dovolj pripravljeni na to, da bi izrabili realne možnosti, ki kažejo v to smer. Terciarni sektor zajema velik del najbolj razvitih struktur sodobno zasnovanega gospodarstva. Hkrati pa tak razvojni koncept za Slovenijo in še zlasti razvoj tako pojmovanega terciarnega sektorja neogibno terja izredno visoko stopnjo poznavanja mednarodnih gospodarskih procesov in tokov. A ne samo to, terja tudi ekonomsko politično sposobnost za izredno nagle in elastične reakcije, v katere se morajo vključevati veliki deli ekonomskih in političnih struktur naše družbe. In še več, takšen koncept terja tudi zmožnost za predvidevanje, zk prognoziranje mednarodnih gospodarskih in seveda tudi političnih premikov, za vnaprejšnjo in dinamično izdelavo različnih variant, za kompleksne ekonomsko politične reakcije, ki bi ustrezale takšnim ali drugačnim premikom v mednarodnem prostoru. Vse to terja takšen koncept. Vsem tem zahtevam pa je mogoče ustreči najbrže le tako, da si Slovenija v okviru dvajsetletnega razvojnega koncepta sproti ustvarja tudi znanstvenoraziskovalne kapacitete, ki se bodo temeljito ukvarjale s študijem mednarodnih gospodarskih gibanj, s povezavo med njimi in našimi ekonomskimi ter političnimi interesi in s pravočasnim signaliziranjem tistim centrom, kjer nastajajo gospodarske in politične odločitve in kot vemo, so ti centri v naši gospodarski in po313

litični situaciji čedalje bolj razpršeni. Ali z drugimi besedami: zdi se mi, da potrebujemo koordiniran znanstveno raziskovalni kompleks, ki bo kar najbolj neposredno povezan z gospodarstvom in s politično samoupravno strukturo.

Toliko kar zadeva gospodarsko skupino. Zdaj pa nekaj besed o skupini političnih argumentov.

V zadnjih dveh letih smo bili že nekajkrat priča situacijam, pri katerih smo bili zaradi sil, ki delujejo v mednarodnem prostoru in so popolnoma ali vsaj v pretežni meri zunaj naše kontrole, resno zaskrbljeni za usodo našega gospodarskega in v zvezi z njim tudi političnega razvoja. V mislih imam procese, kakršni so, če bi naštel brez posebne klasifikacije, na primer naslednji: kontinuirana mednarodna monetarna kriza; kriza na Srednjem vzhodu in lanska junijska vojna; vojaškopolitični napad petih članic varšavskega pakta na češkoslovaški notranji razvoj; politična konfrontacija med temi članicami varšavskega pakta in Jugoslavijo, ki je temu sledila, in politična konfrontacija med partijami; notranji sunki, pretresi in udari v skupini neuvrščenih dežel; neuspeh druge konference Združenih narodov za trgovino in razvoj; notranji razvoj v Evropski gospodarski skupnosti, ki je privedel k bolečemu zapiranju vrat za naš kmetijski izvoz; razvoj notranjih političnih in gospodarskih razmer v Franciji in tako naprej. V zvezi z vsem tem bi rad ponovil misel, ki jo je izrekel Marko Nikezič na desetem plenumu zveznega CK: da smo imeli leta 1948 vso moralno in siceršnjo pravico do tega, da smo bili presenečeni, a da leta 1968 te pravice po vsem videzu več nimamo. Zdi se mi, da bi to misel lahko razširili in aplicirali skorajda na slehernega od neštetih mednarodnih procesov in kriz. Skoraj ob slehernem teh procesov in kriz in mogoče še ob kakšnih drugih, bi ustrezna in smotrna znanstvena raziskovalna dejavnost, ki bi potekala v Jugoslaviji, do neke mere lahko opozorila na dogodke, ki so pred vrati in tako vsaj delno omogočila centrom političnega in gospodarskega odločanja, da bi nemara malo manj pod neposrednim pritiskom dogodkov in časa pripravili možno reakcijo in možne izide. Jasno je, da ob nobenem kompleksnem političnem in ekonomskem procesu ni mogoče napovedati izida s stoodstotno gotovostjo. Ob vsakem teh neštetih vprašanj imamo opravka s kompleksnimi ekonomskimi in političnimi procesi. Res pa je hkrati, da se noben od teh procesov ni zgodil trenutno, ampak da so do njega, če je bil kompleksen, morali voditi kompleksni družbeni vzroki, ki jih je navzlic vsej zakrinkanosti v nekaterih primerih vendarle možno spremljati.

Problem, kakor ga vidim, se po eni plati skriva tudi v naslednjem. Mednarodni gospodarski procesi in odnosi se vse hitreje spreminjajo v področje, ki ga je čedalje bolj treba proučevati in doumevati ne samo kvalitativno ampak tudi s kvantitativno analizo. Celo proučevanje mednarodnih političnih, ali če hočete kompleksno družbenih odnosov se spričo sredstev in metod, ki jih prinaša znanstveno tehnična revolucija, počasi spreminja v torišče, kjer igrajo poleg temeljno kvalitativne analize vse pomembnejšo vlogo tudi kvantitativne metode. Vede, ki se ukvarjajo s proučevanjem teh procesov, se vse bolj spreminjajo v eksaktne znanosti. Stvarne razmere pa, ki so se še včeraj zadovoljevale s precejšnjo mero neposrednega opazovanja samo kvalitativne analize in prodorne, ali pa tudi manj prodorne intuicije, terjajo danes vse kaj več.

Vprašanje se glasi: ali smo v Jugoslaviji pripravljeni, ali smo dovolj pripravljeni zadostiti tem zahtevam, ki izvirajo iz stvarnih razmer in 314

naših stvarnih interesov, ali ne. In če smo, do kolikšne mere smo pripravljeni. Nasploh se bojim, da nismo pripravljeni, ali pa da smo pripravljeni vsaj premalo. Ti dve vprašanji bi lahko spričo posebnega geoekonomskega in geopolitičnega položaja Slovenije zastavili tudi za Slovenijo. Bojim se, da bi bila odgovora tu še manj optimistična. Zaradi vsega tega se mi zdi, da bi moral VI. kongres tudi o tem reči kakšno besedo. Razumljivo je, da to ni naloga samo naše komisije, ampak skoraj v enaki meri naloga več komisij, ki delujejo na tem kongresu. Seveda moram tu takoj jasno povedati, da se ne zavzemam za ustanavljanje kakih novih raziskovalnih kapacitet, inštitutov ali česa podobnega. Gre za to, da bi bilo koristno, če bi se Zveza komunistov v vseh ustreznih organih in na vseh ustreznih mestih zavzela za to, da bi koordinirali ali celo združili kapacitete, ki na tem območju že delujejo. To so med drugimi nekatere skupine pri gospodarski zbornici, nekatere katedre na ekonomski in pravni fakulteti, katedra za mednarodne odnose in center za proučevanje sodelovanja z deželami v razvoju na Visoki šoli za sociologijo, novinarstvo in politične vede, nekatere strokovne službe pri skupščini in izvršnem svetu itd. Razen tega bi bilo najbrž zelo smotrno, če bi skušali tako, kot je skušal to narediti center za proučevanje sodelovanja z deželami v razvoju, uveljaviti razsodno delitev tega znanstveno raziskovalnega dela med takšnim slovenskim centrom ali takšno slovensko koordinirano mrežo ter podobnimi centri v Beogradu, Zagrebu in drugih središčih v Jugoslaviji. Pri tem pa bi seveda morali upoštevati posebne interese gospodarstva in družbe. Jasno je, da bi morali v podrobnostih takšne zamisli razpravljati najbrž na drugih mestih in ob drugih priložnostih. Zdi pa se mi, da bi bilo prav, če bi naša komisija predlagala plenumu kongresa ali pa komisiji ali skupini za izdelavo resolucije, da bi v tisti del teksta, ki je povezan z mednarodnimi odnosi, uvrstili formulacijo, katere vsebinsko jedro bi bilo približno naslednje. »V zvezi z naraščajočo soodvisnostjo med jugoslovanskim in slovenskim gospodarskim razvojem ter čedalje širšim družbenim odpiranjem v svet, ki jugoslovansko in slovensko družbo izpostavlja vse občutnejšim vplivom, si bo Zveza komunistov Slovenije prizadevala doseči, da bi ustvarili v Sloveniji znanstveno raziskovalne zmogljivosti, ki naj bi spremljale mednarodne gospodarske in širše družbene dogodke in procese, po možnosti prognozirale možne kratkoročne in dolgoročne izide, opozarjale na možne priprave in reakcije, ter na možne povezave teh izidov z razvojnimi smermi in interesi pri nas.« Ob začetku popoldanskega dela razprave v komisiji je predsednik Jože Smole predlagal, naj bi pregledali vse dosedanje dopolnilne predloge za resolucijo. Po krajši razpravi, v kateri so sodelovali tovariši Ljuban Jakše, Bogdan Osolnik in Borut Bohte, so dokončno formulirali predloge komisije za izdelavo resolucije. Ignac Golob V zadnjih letih smo dosegli pomembne uspehe pri vključevanju v mednarodno trgovinsko menjavo. To je končno eden od bistvenih namenov gospodarske reforme. Uspeli smo kljub izrazito neugodnim pogojem, ki so nastali kot posledica ukrepov in politike zapadnoevropske gospodarske skupnosti. Na vključevanje v mednarodno delitev dela kot tudi

315

drugod vpliva več činiteljev. Med njimi so vsekakor velikost notranjega trga, nivo razvitosti dežele, njena prirodna bogastva, kakor tudi koncepcije in karakter družbeno ekonomskega sistema. Velike in gospodarsko razvite dežele se praviloma manj vključujejo v mednarodno delitev dela, ker razpolagajo z dodatnimi prirodnimi viri in imajo velik trg. Toda tudi njihov vsestranski razvoj ni mogoč brez njihove udeležbe v mednarodni trgovini. Manjše in srednje gospodarsko razvite dežele pa vzporedno z rastjo svoje gospodarske moči večajo tudi udeležbo v mednarodni trgovini. Ce merimo stopnjo vključenosti v mednarodno menjavo s pomočjo primerjave dolarskega izvoza in uvoza v odnosu na nacionalni dohodek, potem je ta stopnja za Jugoslavijo približno 25 % (neposredno pred reformo je to bilo le 20%). Stopnja vključenosti gospodarsko razvitih dežel srednje velikosti je 25 do 35 %, majhnih razvitih dežel pa 30 do 50 % pa tudi več. Odprtost v svet pa seveda ne pomeni samo široko odprte tokove v blagovni menjavi in udeležbo v mednarodni delitvi dela. Odprtost v svet pomeni tudi udeležbo v eksploziji znanja in vse tisto, kar omogoča izkoriščanje tehnoloških izboljšav in rezultatov znanstvenih raziskav.

Svetovno gospodarstvo in tehnologija se razvijata tako rekoč po zakonu pospeška. Od prve velike delitve dela, pred več kot 5000 leti, je do prve industrijske revolucije minilo približno 7000 let, toda od prve industrijske revolucije in od prvega stroja, ki je zamenjal ročno orodje pa do avtomatizacije sta minili samo dve stoletji. Danes pa se tehnologija menja pogosto na vsakih 5 let. Stroški tehnološkega razvoja so tako veliki, da tudi visoko razvite dežele ne morejo same plačati tehnološke revolucije. Skrajšuje se tudi čas, ki je potreben, da se od znanstvenega odkritja preide na industrijsko eksploatacijo. V te vse krajše cikle se moramo vključiti tudi mi. Popolnoma pravilno izhajamo iz stališča, da je znanost univerzalna in nedeljiva. Toda potreben nam je neprimerno večji znanstveni potencial, osnova, na kateri lahko gradimo sodelovanje na tem področju.

Odprtost v svet pomeni tudi slediti, razumeti in sodelovati s tistimi družbeno političnimi tendencami in silami, ki imajo ista izhodišča in iste akcije in iste cilje, kakor jih imajo naša praksa in naša hotenja. Tej naši orientaciji pa stojijo na poti številne ovire. Obvladamo jih le tako, da računamo z našimi možnostmi in tudi omejitvami, ki so rezultat še nerešenih problemov razvoja našega družbenega in gospodarskega sistema ter tistih, ki so posledica stanja v mednarodnih ekonomskih in političnih odnosih. Naj omenim le avtarkične tendence in psihologijo avtarkije, ki tako pogosto prevladajo nad intencijami reforme in pa tudi dejstvo, da je gospodarstvo še vedno stisnjeno v premajhen jopič, ki mu ga s predpisi kroji država. Nasprotno pa poznamo zelo stimulativne proboje na svetovnem tržišču in tukaj bi rad kot primer navedel projekt agrokombinata Emona na Madagaskarju. Borimo se za odprte in demokratične odnose v svetu. Toda prav v tem svetu vidijo najmočnejše sile izhod iz svojih težav in kriz le v zapiranju v politične in gospodarske grupacije, v politiki močne roke, v širjenju kontrole in vpliva teh grupacij na vsa področja sveta. Ne le kot majhna in neodvisna dežela, ampak tudi po prirodi družbenih odnosov, 316

ki jih razvijamo, nimamo alternativne politike odpiranja aktivni zunanji politiki in široko razvitim gospodarskim odnosom z vsem svetom. Alternativa je le blokovsko grupiranje, toda to nasprotuje našemu družbenemu bitju in hotenju naše družbe.

Zunanji oviri želenega razvoja sta vsekakor evropska gospodarska skupnost in SEV. To nista oviri le za nas, ampak za vse dežele v razvoju. Alternative tudi tukaj za nas ni. Za druge dežele na podobni ravni razvoja, kot za nas, je edino možno zahtevati in delovati, da se obe ekonomski grupaciji prilagodita sodobnim pogojem v svetu. Popolnoma naravno je, da smo stalno obrnjeni proti silam, ki svojo bodočnost in realizacijo svojih ciljev vidijo v napredku in demokratizaciji mednarodnih odnosov, v novem in naprednem izhodu iz krize, v kateri je etatizem v svetu in tudi etatistična koncepcija socializma. Razvijanje in izboljševanje našega notranjega sistema in demokrati zacija naših družbenih odnosov je naš prispevek v boju proti dehumanizaciji novih družbenopolitičnih sistemov, ki obstajajo v današnjem svetu. Demokratizacija družbenih odnosov in uspeh gospodarske reforme bosta tudi v bodoče hrbtenica našega boja proti procesu zaviranja in delitve sveta in za realizacijo želje, da svet ne bo varovan le pred uničenjem, ampak mu bo zagotovljen razvoj v resnično človeško skupnost svobodnih ljudi. Odprtost naših meja in naše družbe bo tudi v prihodnje prihajala do polnega izraza le, če bomo z našim razvojem zagotavljali stvarne in izvedljive rešitve problemov, ki so danes prav toliko naši kakor tudi splošni. Tako bomo prispevali k boju delavskega razreda in ljudstva v drugih deželah. Naša moč in moč našega primera je med drugim tudi v tem, da o sebi ne mislimo kot o nečem, kar je popolnoma ločeno od ostalega sveta in njegovih tokov, in v našem stališču je, da naše rešitve niso dokončne, vseveden in edini odgovor vsem problemom in težavam sveta.

Meje Slovenije so znane kot najbolj odprte na svetu. To je zgodovinski dosežek, ki nam jasno govori, da je treba stalno iskati nove boljše in naprednejše rešitve problemov. Z občutkom za odgovornost in z občutkom za bodočnost urejamo odnose s sosednjimi državami in si dobivamo ugled, ki nam kot delu jugoslovanske socialistične skupnosti omogoča sodelovanje in tudi poglabljanje ter krepitev stikov v Evropi nasploh. Tako dobiva tudi ustavni princip o odprtosti jugoslovanske socialistične družbe svojo polno in prepričljivo afirmacijo.

Franjo Gnilšek Želim se dotakniti vprašanja strokovnih kadrov kot pomembnega faktorja v mednarodni delitvi dela. Resnica je, da Jugoslavija s svojo politiko neuvrščenosti, miroljubnega sožitja med narodi in priznavanjem pravice do popolne suverenosti držav in narodov, uresničuje hotenja in želje naprednih sil v svetu. Enako postajajo samoupravni odnosi v našem družbenem življenju želja in zahteva sodobne družbe, v svetu nasploh, njenega današnjega in predvsem še jutrišnjega dne. V tem je tudi naša možnost in potreba, da postanemo še bolj odprta družba, ki daje in sprejema v najširšem prostoru človekovega zavestnega ustvarjanja vse, kar bogati človekovo duhovno kulturo in njegovo materialno bazo. 317

V čem naj bo torej moč našega nastopanja. V poglabljanju demokratičnih odnosov znotraj naše samoupravne družbe, v resnični človečnosti in v znanju. Naše dosledno zavzemanje za jasna načela v naši zunanji politiki, zavzetost za naš družbeni razvoj in gospodarsko rast, so brez dvoma pripomogli k temu, da se naše gospodarstvo danes že uspešno vključuje v mednarodno delitev dela. Eden od pomembnih faktorjev, ki med drugimi pogojuje uspešnost takega gospodarskega sodelovanja, so kadri.

Mnogi sposobni kadri se danes ne uspejo vključiti v proizvodnjo zato, ker prevladuje v miselnosti določenega kroga ljudi znotraj delovnih organizacij prakticizem (tehnični). Prakticizem, pogojen z dediščino zaostalosti, predstavlja enega izmed konfliktov v naši družbi. Nekateri skušajo njegovo bistvo zamegliti s postavljanjem odnosov med mladimi in starimi. Mnenja sem, da moramo komuisti jasno in odločno razreševati ta konflikt z močjo dokazov o nujnosti, da zmaga znanje nad nestrokovnostjo.

Vključevanje v mednarodno delitev dela in nastopanje na svetovnem trgu zahtevata kvaliteto izdelkov in ekonomično ter rentabilno proizvodnjo. Vse to pa zahteva šolane in v praksi preizkušene kadre. Bolj kot bomo uspeli komunisti v našem samoupravnem sistemu razraščati miselnost ekonomskega in tehničnega prosvetljenstva na znanstveni osnovi, hitreje bo posameznik naše socialistične skupnosti to čutil v porasti lastnega in družbenega standarda. Ko govorim o kadrih in o istočasni strokovnosti, mislim na strokovno usposobljenost vseh ljudi v gospodarstvu. Tistih, ki delajo neposredno v tehnološkem procesu, tistih, ki raziskujejo nove tehnologije in izboljšave, ter onih, ki delajo pri realizaciji proizvedenega. Komunisti se moramo zavzeti za dodatno izobraževanje in izpopolnjevanje vseh skupin in vseh kategorij zaposlenih, saj je to splošni družbeni interes. Uspešno se bomo lahko vključevali v mednarodno delitev dela le, če bodo sodelovali v pripravi in uresničevanju proizvodnih programov vsi strokovno usposobljeni kadri. Ne bi smeli zanemarjati ali celo onemogočati širšemu krogu strokovnjakov sodelovanja na raznih simpozi jih in drugih mednarodnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem.

Ob takih srečanjih izmenjujejo delovne izkušnje, obelodanjajo nova dognanja in navezujejo stike, ki so lahko most k uspešnemu tehničnemu in poslovnemu sodelovanju. Koristno bi bilo ugotoviti, morda preko anket ali statističnih podatkov, koliko takih možnosti imajo strokovnjaki v prizvodnji, kako jih koristijo in kakšni so vzroki, ki jim onemogočajo morebitno udeležbo na takih srečanjih. V interesu napredka naše socialistične družbe je, da dosežke znanstvenih raziskav uporabimo v praksi. Zato so potrebni dobri kadri, kjer jih ni, jim moramo odpreti vrata. Če bomo uspeli v skladu z dejanskimi potrebami razmestiti strokovni kader znotraj našega gospodarstva, bomo lahko jasneje dojeli vzroke odhajanja mnogih naših strokovnjakov na delo v tujino. Odpira se tudi vprašanje, kako bomo vključevali v proizvodnjo naše ljudi, ki so se v tujini seznanili z mnogimi tehnologijami in organizacijo dela, in bi lahko mnogo pripomogli k navezavi koristnih stikov in k razširitvi poslovno tehničnega sodelovanja z zunanjimi partnerji. Komunisti smo dolžni, da na osnovi samoupravnega dogovarjanja vključimo te ljudi v tokove našega družbenega napredka.

Alojz Cepuš V Nemčiji je zaposlenih po podatkih, ki so nam jih dali nemški sindikati, 64.000 naših gradbenih delavcev. Na splošno so naši delavci v Nemčiji poznani kot zelo dobri delavci in nekateri so priznali, da so mnogo boljši od drugih. Pri tem pa ne bi mogli trditi, da delajo zunaj bolj prizadevno kot doma. Relativno visoke učinke dosegajo po zaslugi dobre tehnologije in organizacije dela. To pa je tisto, kar bomo lahko dosegli doma, ko se bodo ti delavci, ki so trenutno zaposleni v Nemčiji, vrnili v domovino, seveda če bomo znali to izkoristiti in če bomo ves čas povezani z njimi. Zato mislim, da nam bodo tako strokovno usposobljeni delavci, ki se bodo vrnili v domovino, lahko samo koristili. Ugotovili smo, da predvsem manjša podjetja sprejemajo delavce samo za določen čas. Ko mu poteče določena delovna doba, postane tak delavec brezposeln, tako v tujini kot doma. Drugo, nekateri delavci dobijo v neto znesku samo 3,70 marke na uro, medtem ko je plača gradbenega delavca v Nemčiji določena z dogovorom med nemškim sindikatom in delodajalcem in znaša 4,670 marke na uro. Najslabše pa je, da med podjetji v tujini nastopa nelojalna konkurenca. Saj nekatera podjetja vkalkulirajo celo nižje od 9 bruto mark na uro, druga podetja 8,5 mark in zadnje čase manjša podjetja samo 7 mark na uro. Zvedeli smo, da je pri takih delavcih z nižjimi dohodki občutiti močan vpliv emigrantov. Ti jih prepričujejo, naj ostanejo v Nemčiji, naj se jim vendar odprejo oči, ker jih socialistična firma izkorišča, kapitalistična pa ne more, ker jim mora plačevati v poprečju, kot to zahteva sporazum z nemškimi sindikati. Emigranti dovolj spretno izkoriščajo slabosti in grehe nekaterih naših podjetij ali posameznih skupin, ki sprejmejo delo pod dostikrat nemogočimi pogoji. Po ustavi je samoupravna pravica naših delavcev v tujini neodtujljiva, kar pomeni, da bi moral delavec s prehodom državne meje zadržati vse pravice, ki jih ima kot jugoslovanski državljan. Seveda te pravice ni mogoče koristiti povsod enako in v enaki meri. Naš delavec, ki se zaposli v tujini individualno, ne more uveljavljati te pravice med tujimi delavci. Kljub temu pa je dolžan varovati socialistična načela v izpolnjevanju obveznosti v vseh svojih odnosih. Zelo slabo so delavci obveščeni o dogodkih v njihovih matičnih podjetjih in sploh o dogodkih v domovini. Nekateri so izgubili popoln stik z domovino oziroma s svojim podjetjem, razen v podjetjih, kjer imajo svoja glasila. Vsa podjetja, ki delajo v tujini, bi morala izpopolniti svoje statute tako, da bodo imeli delavci, ki nastopajo organizirano v tujini, vse samoupravne pravice v mejah možnosti pri soodločanju dela in življenja v tujini, kakor tudi pri kreiranju gospodarske politike matičnega podjetja. Zato predlagamo, da se posveti zaposlovanju delavcev v tujini več pozornosti, da se na podlagi dogovorov omeji nesmiselna konkurenca, ki vlada sedaj in pa, najbolje, da se podjetjem, ki nimajo pogojev, da bi šla v tujino, sploh omejijo te pravice. Posvetiti moramo večjo skrb delavcem, ki so zaposleni v tujini, ker jim jo bodo v nasprotnem primeru drugi. Zato bi predlagal, da se na strani 34 v resoluciji spremeni prvi odstavek: Potrebno je storiti vse za bolj organizirano zaposlovanje v tujini, za zagotovitev socialnega in pravnega varstva naših delavcev ter jim v okviru danih možnosti nuditi vse samoupravne pravice, ki jih imajo kot delavci v domovini. 319

Ljuban Jakše

V predlogu resolucije je napisano, da se bo »Zveza komunistov zavzemala, da bo Slovenija kot družbenopolitična skupnost vsestransko ustvarjalno prispevala svoj delež k oblikovanju jugoslovanske politike mednarodnih odnosov na vseh področjih«. Ta formula je vsekakor na liniji in v skladu z našim samoupravnim razvojem, vendar se mi zdi, da je to še vedno bolj težnja in hotenje kot pa stvarnost. V zvezi s tem bi rad opozoril na nekatere naše zunanjepolitične akcije preteklosti, na katere ne samo naša širša javnost, ampak tudi politični kadri in delavci Zveze komunistov niso bili pripravljeni. Do tega je prihajalo tudi zaradi neobveščenosti in nerazumevanja, to se pravi zaradi pomanjkanja širšega sodelovanja v kreiranju zunanje politike. Pravilna in znanstveno dognana generalna linija naše zunanje politike — neuvrščenost z vsemi atributi, ki izhajajo iz tega — je včasih zaradi subjektivnih, emotivnih, improviziranih in površnih pristopov doživljala v njenem konkretnem izvajanju takšne oscilacije in omahovanja, da smo često naleteli na nerazumevanja tudi pri mnogih naših iskrenih prijateljih.

To sem omenil predvsem zato, ker želim poudariti, da je postalo nujno, da se tudi k področju zunanje politike pristopi programsko analitično in znanstveno, in ker sem prepričan, da bo republika vplivala na kreiranje naše mednarodne politike samo v primeru, če bo operirala z zares znanstvenimi argumenti. S takim pristopom bomo tudi krepili in izpodbujali nacionalno zavest in državnost slovenskega naroda. Zato se zavzemam za to, da da Zveza komunistov iniciativo za »javno tribuno« za analitična raziskovanja zunanjepolitičnih pojavov. Svet, v katerem živimo, je tako bogat s političnimi fenomeni, da nas njihova raznovrstnost in asimetričnost često zapeljeta. To je zato, ker na politične fenomene vpliva čedalje več novih in menjajočih se dejavnikov, in ker se naše spoznanje teh novih dejavnikov razvija počasneje kot pa svet okrog nas. Tako se pri pojasnjevanju novih zunanjepolitičnih fenomenov poslužujemo tradicionalnih koncepcij in postajamo ujetniki le-teh, namesto da bi iskali in raziskovali nove ustrezne modele in na ta način razvijali izhodiščno politično doktrino.

V zvezi s tem je tovariš Jakše navedel nekatere dejavnike (kulturnozgodovinska sredina, pomanjkanje preciznih informacij itd.), ki delujejo na deformacijo razumevanja političnih dogodkov. Nato je nadaljeval: Zdi se mi, da je skrajni čas, da se prek neke »javne tribune« omogoči objavljanje rezultatov analitičnih raziskovanj aktualnih zunanjepolitičnih pojavov. Ne bi tu razpravljal o formi takšne tribune, ki bi lahko bila tudi periodična revija ali kaj drugega, tudi ne bi smela post festum pojasnjevati in komentirati političnih odločitev in akcij s propagandističnim ciljem za ali proti, niti bi se ne smela ukvarjati s polemiko z določenim zunanjepolitičnim stališčem naše ali pa neke druge države. »Javna tribuna« tudi ne bi smela biti svobodni oder za iznašanje privatnih stališč, zasnovanih na vtisih, pa čeprav bi le-ti bili še tako interesantni, niti na prepričanjih, čeprav bi ta bila še tako iskrena, ali pa na intuiciji, čeprav bi bila še tako daljnovidna. Iz vsega tega naj bi »javna tribuna« samo v okvirih najavtoritativnejših programov naše družbe objavljala rezultate analitičnih raziskovanj zunanjepolitičnih pojavov. Pri tem bi se posluževala predvsem verodostojnosti dejstev in njihove znanstvene obdelave. »Javna tribuna« bi morala razpravljati predvsem o sedanjih najaktualnejših zunanjepolitičnih problemih, a njeno delo bi moralo biti široko

320

odprto javnosti. Rezultate raziskovanja tudi ne bi smeli mešati z uradnim stališčem o nekem zunanjepolitičnem dogodku.

K sodelovanju bi pritegnili tudi mlajše znanstvene delavce v inštitutih in na fakultetah, kot tudi vse tiste, ki se zanimajo za analitično raziskovanje in dolgoročno programiranje naše zunanje politike. Tako zamišljena »javna tribuna« bi bila pionirsko delo, čeprav sem prepričan, da ne more nobena stvar preprečiti, da bi ta stran družbene dejavnosti ostala trajno izven znanstvenega interesiranja. Tudi druge družbene vede so se prebijale s težavo, vendar so mnoge med njimi danes že daleč v pogledu konstituiranja predmetov raziskovanja in metodologije. Lahko pa se zgodi, da bo prav ta iniciativa naletela na posebne težave, ker mora premagati odpor proti vstopu znanosti v področje, ki je še vedno omejeno na ožji krog profesionalnih politikov. Z demokratizacijo družbenega razvoja pa bo prej ali slej najširša javnost stopila tudi v to »svetišče«.

Prepričan sem, da je vstop znanosti v zunanjepolitično fenomenologijo nujen in neobhoden za nadaljnji progresivni razvoj družbenih odnosov in da je predvsem možen v samoupravni socialistični družbi. Prav v tem pa so osnovne ideje, ki so inspirirale sugestijo, katero sem obrazložil. Drago Flis

Pri bbravnavanju našega vključevanja v mednarodno delitev dela poudarjam, da so ekonomski odnosi s tujino eden bistvenih elementov odprtosti naše družbe in insistiram na stabilnosti pogojev poslovanja s tujino. Smatram, da je neumestno po komaj dveh letih uveljavljanja novega deviznega in zunanjetrgovinskega sistema izzivanje diskusije o novih modelih, na katerih naj bi temeljila naša načela vključevanja v mednarodno delitev dela. Načela in cilje, ki jih je oblikoval VIII. kongres ZKJ, je treba nenehno preverjati v doseženi praksi; vrednotiti doseženo stopnjo uveljavljanja načel. Visoka stopnja udeležbe slovenskega izvoza na zahtevne konvertibilne trge zahteva čimhitrejše izgrajevanje zunanjetrgovinskega in deviznega režima, ki bo vse bolj integralni del celotnega našega gospodarskega sistema tako, da bi na osnovi načel dohodka in principov tržnega gospodarstva tudi področje zunanjetrgovinske dejavnosti in vključevanja v mednarodno delitev dela postalo integralni del samoupravnih odločitev gospodarskih organizacij.

Področje enostavne in razširjene reprodukcije zahteva dinamično iskanje poti k enotnim načelom dinarskega in deviznega financiranja in jih je potrebno iskati v okviru obstoječih načel poslovanja s tujino. Pri pospeševanju izvoza je potrebno odločno opuščati preživele metode reševanja teh vprašanj izključno z zunanjetrgovinskimi instrumeti; tudi pospeševanje izvoza je potrebno reševati v instrumentariju celotnega gospodarskega sistema. Na področju politike zaščite ugotavljam nejasno situacijo glede tega, kateri instrumenti so namenjeni reševanju naših plačilnobilančnih problemov, vloga katerih instrumentov pa je zaščita domače proizvodnje. Taka nejasnost v funkciji posameznih instrumentov je nedopustna in škodljiva. Dejstvo, da je v blagovni menjavi Jugoslavije s tujino zelo pomemben delež usmerjen na področja in dežele, ki odnose s tujino želijo ali celo pogojujejo s klirinškimi načeli medsebojnega obračuna in blagovnimi listami, postavljam pred našo družbo še posebej v zaostreni obliki nalogo, da gradimo tak 321

21/VI

gospodarski sistem, vključno z deviznim in zunanjetrgovinskim, ki bo vsklajen z osnovnimi intencijami in cilji naše družbe glede gospodarskega razvoja in bo tudi deloval v tej smeri, ne glede na to, kakšna so načela in metode poslovanja držav, naših partnerjev.

Mojca Drčar-Murko

Moja tema je na prvi pogled videti morda obrobna ali vsaj ne v tesnejši povezavi z razpravo v današnjem delu komisije. Toda kljub svoji nedvomni kompleksnosti je vrenje mladine v letošnjem letu pojav, ki v skrajni posledici prizadeva tudi našo družbo. Kajti tudi naša dežela, kot tudi preostale socialistične, si ne more privoščiti razkošja, da bi bila izolirana ob širokih premikih, ki so preplavili svet. Problem moram obravnavati z dveh plati. Najprej je tu kratka ocena gibanj, ki mnogokrat res nimajo ustrezno izdelanih pogledov na svoj boj in na svoje cilje. Draga, prav tako pomembna plat pa je naše razumevanje pomena in vpliva premikov mladine v primerjavi z našo trenutno politično situacijo. Mislim, da je letošnje vrelo leto že pokazalo, da upor mladih ni bil preprost konflikt med generacijami, ki se je tudi prejšnja leta kazal v obliki zapostavljanja nekaterih simbolov konforme dražbe. Javnost je preprosto zastala ob tem spontanem pa tudi koordiniranem in masovnem naskoku tistega dela dražbe, za katerega je dolgo časa veljalo mnenje, da je privilegiran in da se upira iz dolgega časa. Skupna točka širokemu vrenju mladine, ki ima zaradi mladostnega elana pogosto tudi neustrezne in nesprejemljive oblike, je nedvomno boj proti vsemu zastarelemu, preživelemu in nesmiselnemu v modernem razvoju bolj človeških odnosov v okvira enega naroda ali pa med narodi sploh.

Zaradi okraskov, ki so jih imeli izbruhi v Franciji, Italiji ter drugih zahodnoevropskih državah, je bila v začetku široka javnost prepričana, da so študentje izolirani v svoji akademski vzvišenosti. Pa vendar so bili študentje tisti, ki so na primer v Bonnu sprožili prave poulične demonstracije proti razpravi, ki se je prav tedaj vodila v parlamentu o zakonih, o posebnih pooblastilih vladi. študentje so bili tudi tisti, ki so znali pretresti francosko peto republiko, ki je deset let dokaj gotovo stala na nogah. Samo študentje in to celo brez vednosti ali brez privoljenja levih strank, so uspeli pridobiti delavstvo na svojo stran in ga organizirati v enem najbolj širokih in masovnih štrajkovnih gibanj, kar jih Francija pozna. Čeprav je bila univerzitetna reforma ves čas na čelu zahtev, ki so jih postavljali francoski študentje, pa vendarle ni šlo le zanjo. Nekdo je napisal, da je to popolni naskok na moderno družbo in morda je bilo res tako. Na prvi pogled je neverjetno, kako študentovska gibanja v različnih državah, čeprav izhajajo iz različnih okoliščin, uspejo v trenutku strniti svoja stališča. Toda to navsezadnje ni tako presenetljivo, ker je študentsko gibanje po svoji naravi internacionalno in torej potrebuje le neke prepričljive izpodbude in že se študentje iz različnih držav znajdejo na dokaj podobnih pozicijah.

Kljub različnosti ciljev in poti je bil tej milijonski množici, ki je letos nekajkrat gradila barikade, si izposojala v idejni stiski simbole med skrajno desnico in skrajno levico, jih poenostavljeno interpreti322

rala, skupen odpor do totalitarizma in birokracije. Naj gre za vzhodno ali za zahodno stran, totalitarizma mladina, ki je zrasla v boljših in bolj svobodnih pogojih, ne mara ne na univerzi, ne v parlamentarnem življenju, ne v gospodarstvu. To velja za francosko in italijansko mladino, prav tako pa poljska in češka ne kažeta prevelikega navdušenja za mogočni stroj birokracije, ki jih neprimerno času utesnjuje v kalupe.

Protestniki, kakor jih tudi imenujemo, ki so se zavedali svoje skupne moči, zlasti tam, kjer so uspeli pridobiti delavstvo, so brez posebnega navdušenja levih političnih strank ostali večinoma samo protestniki. Se pravi samo družbeni kritiki, niso pa bili ustvarjalci nečesa novega, predlagalci nečesa boljšega od tistega, kar so želeli odpraviti. Če so spremljevalni elementi, namreč anarhizem, razbijaštvo, tako imenovani levi in desni ekstremizem, prevladali v splošni stiski, je krivda teh mladih ljudi velika, ne pa popolna. Kar jim je manjkalo, da bi popolneje uveljavili svoje pravo bistvo, je bila idejna sila, ki ne bi samo kritizirala, ampak tudi predlagala ustreznejše rešitve, sprejemljive tudi za široke ljudske množice. Raziskovanje vzrokov, zakaj se ta idejna sila ni pojavila, da bi usmerila in oblikovala grobo maso, pa nas pripelje do problema vseh levih sil v zahodnih državah in naprednih elementov v socialističnih državah. To naj bi bile sile, ki se ne bi nikoli zadovoljile z zamrznjenimi situacijami, ki ne dajo nobenih možnosti novim ljudem, če se ti ne strinjajo s presojo avtoritet nad seboj. V Franciji je bila komunistična partija izjemno previdna, na začetku celo odkrito sovražna, čeprav so študentje uspeli zajeti delavstvo v obsegu, ki je vreden upoštevanja. V ZDA je liberalna mladina, ki je pogledala čez plot ameriške izoliranosti, prepuščena izključno pouličnim demonstracijam, ki zmanjšujejo njen ugled v družbi, in vendar nima možnosti, da bi se s svojimi idejami uveljavila, če razmišlja na nove načine. V Združeni arabski republiki je bila nedavna študentovska akcija že vnaprej obsojena, češ da so študentje izzivali policijo, ki jih je temu primerno kaznovala. Glede na podobna pomanjkljiva sporočila o mladinskem vrenju si upam sklepati, da takega izbruha ni mogoče umetno začeti z vtihotapij enjem enega sovražnega agenta. Če ne bi imel primernega materiala za oblikovanje, tudi izraelski agent ne bi imel kaj opraviti med egiptovskimi študenti.

Še nekaj bi lahko sklepali iz okoliščin, ki sem jih navedla. Divjanje, ki ga je vsekakor vredno obsoditi, ni bilo od vsega začetka, ampak ga je povzročilo nervozno ali celo histerično reagiranje. Ne morem se znebiti občutka, da tudi organiziranim silam v družbah, ki vrejo, ni povšeči taka spontana akcija, ker je pač ne morejo kontrolirati ali pa ne znajo poiskati njenega bistva. Nedvomno jim primanjkuje argumentov, ker če bi jih imeli, bi uporabljali v boju proti uporom le-te, ne pa represijo, ki še nikoli ni dokončno rešila problemov.

Kljub včasih mučnemu iskanju pravega, kljub odklonom in anarhičnemu izrabljanju splošnega razpoloženja, je v vsakem uporu zdravo bistvo, ki udarja po nepravilnostih, po nepravičnosti, ki pa zaradi včasih namerne napačne interpretacije vzbudi v široki javnosti grenak občutek, češ izgubili smo mladino. Namerno sem izpustila našo državo, ker sem želela govoriti o splošnih značilnostih vrenja. Stališča o naših premikih so lahko taka ali drugačna, toda zdi se mi nepravično, če po njih krojimo stališča do preostalih. V mislih imam seveda oceno svetovnih študentovskih gibanj pred našimi dogodki in po njih, npr. francosko gibanje je nenadoma izgubilo svoje pozitivne značilnosti, ko 323

*/VI 21

se je začelo pri nas, da ne govorim o Mehiki kot eni od dežel v razvoju, s katero smo pač v prijateljskih odnosih, kjer pa so naši poročevalci, če ne slabo, pa tendenciozno izpustili bistvene značilnosti izjemno krutega spopada, ki bo nedvomno pustil globoke sledove v prihodnji družbeni strukturi. Potrebujemo pošteno resnico o obeh plateh, ne kratkovidno ocenjevanje pod neposrednim vtisom. Navsezadnje je to problem, o katerem drugi mnogo pišejo in če povemo le pol resnice, si v prihodnji podobni situaciji zagotovimo, da nam ne bo nihče verjel ali vsaj tisti ne, za katere želimo, da bi nam verjeli. Ne morem posnemati govornikov pred menoj, ki so predlagali ustrezne dopolnitve resolucije in to zato, ker je predlog, ki sledi iz moje razprave, čimbolj objektivno poročanje, to pa je že vsebovano v resoluciji. Apeliram lahko samo na to, da počasi postane samo po sebi umevno, da je treba objektivno poročati in to v vsakem primeru, tudi če je morda naša trenutna politična situacija nenaklonjena dogodkom v tujini. Vladimir Erjavšek

Na Gorenjskem smo se primerno vključili v sodelovanje z mejnimi koroškimi občinami od kulturnega, športnega, gospodarskega pa do političnega življenja, o čemer pred leti sploh nismo mogli govoriti. Pri teh političnih stikih v zadnjem času vsekakor prednjačijo stiki komunistične partije Avstrije za celovški okraj z Zvezo komunistov Slovenije, konkretno tržiške občine. Na področju političnih stikov žal ugotavljamo, da socialistična stranka Avstrije in Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije na tem obmejnem področju še nista našli skupnega jezika. Zelo dobri so odnosi predstavniških organov. V stikih s pripadniki slovenske narodne manjšine ne bi govoril, ker vsi vemo, da je to naša obveznost in bo tudi tu treba še precej več storiti za pomoč maloštevilnemu slovenskemu življu na Koroškem, ki je včasih izpostavljen precej grobim pritiskom. Čeprav Komunistična partija Avstrije sedaj še ni neka velika politična sila, sodelujemo z njo kot s popolnoma enakovrednim partnerjem in ugotavljamo, da se tudi mi naučimo marsikaj pomembnega ob njihovem političnem delu. Pri teh stikih nikakor ne želimo vsiljevati svojih mišljenj ali svojih idej o samoupravljanju in o razvoju poti v socializem, ampak delamo po načelu, da smo odprta država in družba in omogočamo avstrijskim komunistom in seveda vsem ostalim, ki pridejo na obisk, da se lahko do potankosti seznanijo z našim socialističnim in samoupravnim razvojem. Tako smo neštetim manjšim delegacijam omogočili, da so se seznanili s samoupravnimi akti delovnih organizacij, da so konkretno videli, kako potekajo seje delavskih svetov, kako potekajo seje občinske skupščine, ali celo, da so prihajali na zbore volivcev. Naj povem še to, da je celovška občina na eni svojih sej razpravljala o statutu naše občine in da so sprejeli sklep, da se tudi pri njih prvič v zgodovini skličejo zbori volivcev, na katerih bodo razpravljali o komunalnih delih za prihodnje leto. Čeprav so to majhni primeri, vendar smatram, da postajajo pomembni za širšo družbeno skupnost, če se jih dogodi toliko v tako kratkem času.

Samo še dva primera bom navedel. Le pet dni po češkoslovaški krizi, ko forumi Komunistične partije Avstrije na Dunaju še niso izdali uradnega stališča, so nas že povabili predstavniki Komunistične partije Avstrije za celovški okraj, da bi skupno razpravljali o našem stališču in o stališču te celovške partije o problemu češke krize, predvsem 324

pa so že takrat postavljali vprašanje omejene suverenosti, katere ideja se je razvila šele kasneje. Celovška in tržiška partija sta bili tudi v avgustovskem času pobudnici, da so se sestali v Avstriji mladinci naprednih gibanj iz Trtsta, iz Celovca, iz Miinchna in iz Tržiča in razpravljali o nadaljnjem sodelovanju. Mislim, da združevanje mladih iz štirih dežel za razvoj dogodkov precej pomeni. Ne bi našteval še neštetih druigh primerov sodelovanja, temveč bi rad zaključil, da so ob tako odprtem in tesnem sodelovanju na meji, na meji dveh dežel z različnima družbenima sistemoma, potrebne zelo koordinirane akcije tudi pri nas doma.

Mislim na povezavo občina — republika — federacija. Ni dovolj, če smo v občinah seznanjeni le z načelnimi splošnimi stališči Socialistične federativne republike Jugoslavije v odnosu do Avstrije in do drugih zapadnoevropskih dežel in da samo pošiljamo poročila o našem delu na višje forume, ampak da dobivamo konkretno pomoč, ker le tako bo naše poslanstvo ob meji imelo večje uspehe. Mislim, da je primer, ko je predsednik Jonas obiskal Jugoslavijo in so se v tej skupščini pogovarjali z njim tudi predsedniki skupščin obmejnih občin naše severne meje z Avstrijo, vreden posnemanja in da bi morale imeti tudi naše delegacije, slovenske in jugoslovanske, ko hodijo v Avstrijo na razgovore o medsebojnem sodelovanju, v svojem sestavu predstavnika občine, ki naj bi enakopravno sodeloval v tej delegaciji. Naše delegacije pa bi morale tudi od avstrijskih oblasti ali političnih forumov na korekten način zahtevati, da vključijo predstavnike zamejskih občin in predvsem slovenske narodne manjšine. Na to so nas predstavniki slovenske narodne manjšine na Koroškem že večkrat opozarjali.

Predlagam, da samo stilno spremenimo tekst resolucije takole: »Slovenski komunisti se bodo odločno zavzemali za razvijanje sodelovanja Socialistične republike Slovenije kot matice slovenskega naroda v gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in drugih področjih, s slovensko narodno manjšino v Avstriji in v Italiji. Tesno bomo sodelovali tudi z izseljenci, začasno zaposlenimi v tujini, in z drugimi Slovenci, ki žele krepiti vezi z domovino«. Marija Vilfan

Tovariš Gorjan je pokazal na eno temeljnih vprašanj v mednarodnih odnosih.

Predstavniki Sovjetske zveze na raznih konferencah pritiskajo, naj bi se poslej mednarodni odnosi razvijali na podlagi stanja, ki je nastalo z okupacijo Češkoslovaške: torej ne na podlagi politike koeksistence enakopravnih držav, temveč koeksistence blokov. Predstavniki Sovjetske zveze se krčevito branijo formulacij o suverenosti, integriteti, nemešanju v notranje zadeve, neagresiji, torej tistih načel, ki so jih še pred dvema letoma sami postavljali na dnevne rede konferenc in pomagali oblikovati. Današnje izkušnje v mednarodnih organizacijah nam tudi povedo, da napori za spoštovanje politike koeksistence enakopravnih držav uživajo močne simpatije, ki še nadalje omogočajo uspešno, čeprav zapleteno borbo.

Ne želim zanikati nasilja in pritiska blokov v tretjem svetu; toda večja naslonitev kake arabske dežele na sovjetski blok ali pa ponovno pribli325

zevanje kake zahodnoafriške dežele bivši metropoli še ne pomenita konca politike neuvrščenosti. Mi nismo nikdar mislili, da bo ta politika zmagala od danes na jutri, in smo še danes prepričani, da tudi politika sile ne more zaustaviti zgodovinskega procesa teh dežel k samostojnosti in razvoju, in v tem procesu mora Jugoslavija še nadalje iskati svoje mesto in vlogo.

Opravili pa jo bomo lahko, če bomo ostali aktivni v procesu svetovnega ekonomskega in družbenega razvoja, ki je hrbtenica politike neuvrščenosti, če bomo prispevali k teoretičnemu oblikovanju problematike in k praktičnim rešitvam.

Vlado Uršič

Rad bi govoril o Slovencih v Italiji. Menim, da slovenski komunisti kljub dobri volji ne bomo mogli rešiti določenih vprašanj, ker presegajo naše politične pripadnostne okvire in zahtevajo vsestransko angažiranje drugih institucij, zlasti pa diplomatskih predstavništev v obeh sosednjih deželah, glede statusa zamejskih Slovencev. Kot sem omenil, gre za vprašanje Slovencev v Italiji. Italijanska politična praksa jih loči v tri skupine, čeprav od Miljskega zaliva pa do Bele peči tvorijo glede na neke zgodovinske momente strnjeno celoto. Prva skupina so Beneški Slovenci oz. po njihovo, italijanski državljani, ki govore poseben dialekt, ki pa ni slovenskega izvora. K tej skupini spadajo še Slovenci, živeči v Cedadskem gričevju in v Terski dolini, vključujoč tudi Kanalsko dolino. Večina tega prebivalstva se je leta 1866 opredelila za Italijo misleč, da bo imela podobne avtonomne pravice kot jih je imela za časa Beneške republike.

Drugačen odnos imajo italijanske oblasti do Slovencev na Goriškem glede kulturnega, gospodarskega in političnega življenja, tj. za tisti del naših ljudi, ki so pripadli Italiji s pariško mirovno pogodbo leta 1947.

In končno še tretja skupina — gledano seveda z italijanskimi očmi — to so Slovenci na Tržaškem, ki jih londonski sporazum iz leta 1954 postavlja v drugačen položaj kot ostale, v Italiji živeče Slovence.

Mnenja sem, da bi se slovenska javnost in slovenski komunisti morali prizadevati, da bi naša diplomacija bolj dosledno nastopala proti tej diskriminatorski politiki italijanskih oblasti, in prav diplomatska predstavništva bi morala biti tista, ki bi zahtevala, da se upoštevajo Slovenci v Italiji kot enotna grupa ne glede na stopnjo nacionalne osveščenosti. Prav tako sem mnenja, da bi morala imeti naša diplomatska ali konzularna predstavništva, ne mislim na ona v Celovcu in v Trstu, čeprav jima ne bi smeli vsega odpustiti, malo več posluha, ko se obravnavajo in rešujejo ti problemi na medddržavni ali medpokrajinski ravni; v predstavništvih bi moralo biti več Slovencev, ki bi te probleme reševali tudi z nacionalno čustvenega in ne samo uradno togega, včasih celo nepoznavajočega stališča. Položaj na Tržaškem je kolikor toliko urejen, čeprav je še daleč od idealne rešitve, dosti slabše je na Goriškem, a najslabše je v Benečiji, Terski in Kanalski dolini. Sicer bodimo odkriti: vsa naša prizadevanja in pozornost sta bili usmerjeni na Tržaško in Goriško, Benečija in obe dolini pa sta ostali od povojnega obdobja sem izven naših nacionalnih in političnih interesov. Prav zaradi tega je položaj v teh krajih najtežji. Z izjemo prosvetnega društva Ivan Trinko ni nobene kulturne in prosvetne institucije. Tudi ni še nobenega sloven-

326

skega otroškega vrtca, nobene osnovne in nižje srednje šole, kot jih imajo goriški oziroma tržaški Slovenci. Umestno bi bilo izkoristiti položaj, ko se začenjajo zadnje čase omehčavati tudi konzervativne sile, zbrane okrog čedadskega župana, senatorja Pelizze. Čeprav ne smemo zanemarjati italijanske strankarske logike, se stiki, ki jih imajo medobčinski svet ZK za severno Primorsko in občinska komiteja Nova Gorica in Tolmin s komunisti goriške in videmske federacije, vedno bolj poglabljajo. Ker je prišlo v vodstva obeh federacij nekaj mlajših ljudi, ki niso obremenjeni z vidalizmom, se katerakoli vprašanja, še posebej manjšinska, obravnavajo precej odkrito in ne brez vpliva z naše strani. Ob nekem takem sestanku v Čedadu, kjer je bilo govora o položaju madžarske, zlasti pa italijanske manjšine pri nas, so nam člani videmske federacije zagotovili, da bodo postavili v pokrajinskem parlamentu na dnevni red položaj Slovencev v Benečiji, Terski in Kanalski dolini, kar so tudi storili, čeprav se nam je zdel njihov program o pravicah Slovencev maksimalističen.

Socialisti in social proletarci na tem področju sicer privatno ta problem priznavajo, a se mu izognejo, ko ga je treba reševati javno in s političnimi sredstvi. Vendar se kaže tudi pri njih precej drugačen odnos do Slovencev kot pred leti. Želel bi, da bi se ta vprašanja reševala z več samozavesti, še posebej tedaj, ko pridejo državniki iz Italije in Avstrije k nam, in obratno, ko gredo naši k njim; da se ne dvigajo samo čaše za zdravico in ne govori samo o prijetnem in prisrčnem vzdušju, ampak bolj dosledno o konkretnih nacionalnih zahtevah z dostojanstvom in ponosom. Prav tako bi želel, da bi bila naša prizadevanja bolj organizirana in z večjo prizadevnostjo usmerjena tudi v Benečijo, Tersko in Kanalsko dolino. Predlagam, da se v Benečiji, Terski in Kanalski dolini poslužimo tiste bore maloštevilne Slovenske inteligence, čeprav nima enakih filozofskih stališč kot mi, za to, da nacionalno osvešča zamejske Slovence. Prav tako menim, da je potrebno nuditi tem ljudem nekaj več kot športna, folklorna, dramska in druga gostovanja — in še tista, ki so bila, so povezana z materialnim samoodpovedovanjem gostujočih — več sodelovanja s politično merodajnimi činitelji, da se spoznajo z našo stvarnostjo in kulturo. Kot konkreten primer bi navedel razstavo šolskih knjig vseh treh mejnih dežel, ki je bila v Vidmu in je vzbudila veliko zanimanje (še posebej naše manjšinsko šolstvo) med kulturnimi, prosvetnimi in drugimi javnimi delavci.

Posledica te razstave so bili obiski italijanskih kulturnih in prosvetnih delavcev v Ljubljani, kjer so se srečali povsem z drugačno kulturo, kot jo čestokrat vidijo na Ponte Rossu v Trstu. Za zaključek bi ponovno želel opozoriti na to, da iščimo skupen jezik, prizadevajmo si s skupnimi napori za uspešnejše reševanje problemov Slovencev v Italiji in da naj ne bo to reševanje samo domena Beograda z Rimom in Dunajem, niti Ljubljane s Celovcem in Trstom, ampak da so med matico in zamejskimi Slovenci ob meji še Koper, Sežana, Nova Gorica in Tolmin.

Franc Pirkovič

Zadnja razprava delegatov me je spodbudila, da spregovorim o problemih naše emigracije. Imamo staro, klasično emigracijo, in povojno, delno politično in številnejšo ekonomsko emigracijo. V inozemstvu živi 327

po približni oceni pol milijona Slovencev. To je za naš narod zelo veliko. O tem velikem delu našega ljudstva, ki živi na tujem, je treba spregovoriti nekaj besed in nekaj narediti, da bi se čutili še naprej vezane na svojo domovino.

O starem izseljenstvu, ki živi večinoma v Ameriki in delno v Evropi, ne bi govoril. To niso več naši državljani, so pa še vedno Slovenci in vezani na domovino. Tudi drugi in tretji rod se čuti pripadnik slovenskemu rodu, čeprav ne govori več našega jezika. V zadnjem času obiskuje Slovenijo največ prav ta generacija.

Slovenska izseljenska matica in nekatere druge organizacije vzdržujejo zveze z organizacijami in društvi Slovencev po vsem svetu. Zaradi omejenih materialnih sredstev so ti kontakti razmeroma šibki in ne dajejo rezultatov, ki bi bili lahko boljši in tudi materialno koristnejši. Za nas je pomembna povojna emigracija. Manjši del politične emigracije, ki je odšel zaradi dogodkov med vojno, deluje politično proti Jugoslaviji. Toda med to skupino opazimo vedno večji razkroj, cepi se v različne struje, mnogo se je pa spreminja v ekonomsko emigracijo.

Po vojni opažamo intenzivnejše odhajanje v tujino. Prva leta so bili ilegalni prehodi preko meje, ko pa so bila potovanja v tujino regulirana, vidimo, da so bili ilegalni pobegi čisto ekonomskega značaja. V zadnjih letih je odšlo v Avstrijo približno 15.000 Slovencev, v Zahodno Nemčijo 50.000, v ostale države Evrope in Avstralije preko 30.000, skupaj približno 100.000. Vsi ti ljudje so odšli v tujino s predpostavko, da se v nekaj letih vrnejo domov. Toda vidimo, da se del te delovne emigracije spreminja v stalno. Mi smo za ta del emigracije, ki odhaja v tujino, naredili zelo malo ali nič! Komunisti bi se morali zavedati, da je odšlo sto tisoč mladih ljudi v tujino, ki so se doma izšolali, ki so najbolj produktivni, v katere so bila vložena velika družbena sredstva. Mislim, da je to problem, ki ga tako majhen narod, kot smo Slovenci, ne more kar tako zanemariti in si privoščiti tako ogromnih izgub.

V Evropi srečujemo povsod naše delavce in strokovno inteligenco z najvišjo izobrazbo, ki zelo uspešno dela v tujih tovarnah in podjetjih. Za ilustracijo: V Švici dela v enem samem podjetju preko sto jugoslovanskih inženirjev.

Neki naš inženir v Švici je dejal: »Mi tu budno spremljamo vse, kar se dogaja v domovini in smo veseli vsakega napredka. Vendar se mi zdi nerazumljivo, da ni nikogar v Sloveniji, ki bi se zanimal, kje smo, kaj delamo, kako napredujemo v naši aktivnosti, in ki bi mislil na našo bodočnost. Naši strokovnjaki so tu zelo cenjeni. Imamo celo vrsto strokovnjakov modeme vede — atomistov, ki v Evropi veliko pomenijo. Kaj bi lahko pomenili za domovino! Tudi švicarski strokovnjaki odhajajo v tujino. Toda Švicarji drže zveze z vsakim in slede njegovemu razvoju. Ko je potreben doma, ga skušajo pridobiti nazaj.« Mi pa puščamo naše naj dragocenejše kadre, da se nam izgubljajo. Mnogo naših strokovnjakov bi želelo priti nazaj, toda kam? Vrata so jim povsod zaprta. Menda še ni bilo primera, da bi se strokovnjak vrnil nazaj v podjetje, od koder je odšel. Za njega so vrata zaprta. Če tudi komunisti sami ne bomo spremenili odnosa do tega problema, bo težko kaj narediti. Še naprej bomo vlagali v izobrazbo strokovnjakov težke milijone in dopuščali, da bomo izgubljali naj dragocenejše investicije. Koliko nas stane, da izšolamo zdravnika, inženirja, ekonomista! Za vsako investicijo zahtevamo, da se nam vrača, za to smo pa popolnoma brezbrižni.

328

Za boljše delo z našimi izseljenci bi bilo treba nekaj narediti. Najprej bi morali razmisliti o tem komunisti in storiti vse, da bi drugače gledali na izseljence. Drugič bi morale organizacije, ki se ukvarjajo z izseljenci, okrepiti in najti učinkovitejše oblike dela; in tretjič — prilagoditi bi morali naša diplomatsko konzularna predstavništva, da bodo lahko opravljala svoje delo z vsemi jugoslovanskimi narodi, ki žive v tujini. Ravno tu imamo največje težave. Cela vrsta predstavništev nima npr. človeka, ki bi se mogel pogovoriti s človekom v slovenskem jeziku. Zato se obračajo na Slovensko izseljensko matico s pismenimi prošnjami, da bi jim uredili stvari, ker jih na predstavništvih zaradi neznanja jezika niso mogli urediti. To velja tudi za druge jezike, npr. za makedonskega.

Tuja predstavništva imajo za svojo emigracijo tudi več uslužbencev kot naša. Italijani imajo npr. v Nemčiji od 70 diplomatov 50 specializiranih za delo z emigracijo. In kako je pri nas?

Naj omenim še to, da dela v tujini skoro 700 duhovnikov Slovencev z našo emigracijo, od tega v Evropi precejšnje število. Mi pa lahko preštejemo na prste ljudi v naših predstavništvih, ki delajo z izseljenci.

Mislim, da je problem izredno težak in nas vse neposredno zadeva. Komunisti mu moramo posvetiti mnogo pozornosti, da bomo prišli do jasnejših pogledov na izseljenstvo in da ga bomo uspešnejše reševali.

Ob koncu razprave je tovariš Smole ugotovil, da je bila vsebinsko zelo bogata in da bodo poleg predlogov za resolucijo VI. kongresa in poročila za plenarno sejo, posredovali celotno gradivo tudi organom Zveze komunistov Jugoslavije, da ga bodo uporabili pri pripravah na IX. kongres ZKJ. Obenem je pozval vse občinske konference in osnovne organizacije ZKS, da dajo preko komisije za mednarodne odnose še dopolnilne predloge in sugestije za vsa tista stališča, ki bi morala priti do veljave na IX. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije.

Nato je naprosil prisotne, da skupaj dokončno formulirajo predloge za dopolnitev resolucije, ki so bili predloženi v popoldanskem delu razprave. Po krajši razpravi, v kateri sta sodelovala tovariša Dušan Dolinar in Franc Štoka, so sprejeli dokončno besedilo predlogov.

Jože Smole je še predlagal, naj bi komisija pooblastila delovno skupino za dokončno redakcijo poročila kongresu * in naprosil Vinka Trčka, da nakaže osnovne okvire poročila. Tovariš Trček je na kratko predstavil bistvene prvine poročila komisije, ki ga bodo podali naslednji dan na plenumu. Tovariš Smole se je zahvalil vsem delegatom in gostom, ki so tako aktivno sodelovali v razpravi in zaključil delo komisije.

329

Razprava v komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZKS

331

r Franc Šetinc Komisija je pred zapleteno in odgovorno nalogo, da na temelju bogatega kongresnega gradiva poskuša ovrednotiti dosedanje rezultate preobrazbe Zveze komunistov Slovenije. Koliko nam je uspelo prilagoditi položaj, notranje odnose in načine dela razvojnim potrebam samoupravne družbe? Takšna ocena nam je neogibno potrebna, da bi lahko storili korak naprej — začrtali prihodnji razvoj Zveze komunistov.

Naloge, ki nas čakajo, so velike in odgovorne. Na temelju jasnih idejnopolitičnih izhodišč bomo morali biti v središču prizadevanj vseh samoupravnih dejavnikov za prihodnji hitrejši in skladnejši razvoj Socialistične republike Slovenije. Zavzemati se bomo morali za to, da bo nastajal program razvoja kot sinteza naporov posameznikov, kolektivov in skupnosti, kot mobilizacija vseh ustvarjalnih sil našega naroda. Potreben nam je tak razvoj, ki bo slovenskemu narodu omogočal večjo odprtost in povezanost s svetovnimi družbenimi in ekonomskimi tokovi. Samo po tej poti je mogoč napredek, s tem pa se bosta krepili tudi individualnost in povezanost slovenskega naroda z narodi in narodnostmi, s katerimi živi v državni skupnosti in s katerimi ga povezujejo medsebojne odgovornosti, interesi in pravice. Socialistični razvoj samoupravljanja mora po poti, po kateri bo tako slovenska kot celotna jugoslovanska družba vsak dan bolj organizirana, sodobnejša, bolj produktivna in odprta svetu. Za izpolnjevanje tako velikih in odgovornih nalog, ki sem jih le bežno povzel iz predloga resolucije, se moramo organizirati in usposobiti. Zato bi moral biti v razpravi naše komisije, kakor pojmujem stvari, poudarek na vprašanju, kako naprej graditi našo Zvezo komunistov. Kaj storiti, da bo Zveza komunistov še bolj sodobna, prožna in mobilna po oblikah, napredna, revolucionarna po vsebini, bolj sveža po strukturi članstva in vodstev, torej idejnopolitična sila samoupravne družbe?

Odgovor na vprašanje kajpak ne bo preprost in lahek. Toda še prej moramo vedeti, do kod smo prišli, ali nam je uspelo uresničiti temeljne zahteve preobrazbe Zveze komunistov. Ne gre samo za oblike, čeprav so tudi te zelo pomembne, neprimerno bolj odločilna je sprememba vsebine. Koliko se še ohranjajo med nami stara pojmovanja o položaju, mestu in vlogi člana Zveze komunistov? Kako daleč smo v odpravljanju monopola političnega odločanja, hierarhičnih odnosov, fetiša funkcije in foruma? Zlasti pomembno se mi zdi kritično oceniti sadove prizadevanj, da bi kar najbolj demokratizirali notranje odnose in razvili javno delo Zveze komunistov. Vse to pa seveda ni odvisno le od novih oblik, od drugačnega razvrščanja in premeščanja članstva iz starih v nove organizacijske oblike, temveč predvsem od vrste interesov in stopnje sposobnosti, znanja in volje, torej od ustvarjalnosti v Zvezi komunistov, od ustvarjalnega odnosa do marksizma, od stopnje zavesti članstva, zakaj le iz tega lahko klijejo spodbuda in prepričanje o nujnosti revolucionarne akcije.

Ce hoče Zveza komunistov — to posebej velja za razmere v slovenski družbi — spodbujati ustvarjalnost v družbi, mora biti tudi sama središče ustvarjalnosti. O tem govori tisti del predloga resolucije, kjer je rečeno-, da bo Zveza komunistov s svojo miselno ustvarjalnostjo, nenehnim in odločnim bojem proti vsem oblikam konservativizma, z bojem za humano podobo socializma postajala čedalje bolj privlačna tudi za miselno najbolj razgiban del družbe in se potrjevala kot pomembna sila naprednega in svobodnega duhovnega ustvarjanja. Pri tem gotovo ne mislimo le na inteligenco, temveč na vse, kar je ustvarjalnega in naprednega v vseh delih naše družbe, v vseh sferah družbe333

nega življenja, posebej še v delavskem razredu. V tem smislu mora biti Zveza komunistov katalizator ustvarjalnosti. Ce bi se komunisti na katerikoli točki razvoja izolirali od ustvarjalnih sil družbe, potem bi to pomenilo, da tudi sami niso več ustvarjalni; brez široke teoretične kulture pa bi izgubili enega najpomembnejših pogojev svoje vodilne vloge. Stara resnica je, da vodilne idejnopolitične vloge ni brez ustvarjalnega odnosa do marksizma in znanosti nasploh. Politična akcija ne more biti uspešna, še manj pa revolucionarna, če je izolirana od teoretičnega dela in idejnega usposabljanja. In tudi narobe: Zveza komunistov mora venomer preverjati svojo politiko na izkušnjah socialistične samoupravne prakse, ker bo drugače v nevarnosti, da bo omrtvila svoje teoretične posplošitve in jih kot dogmatične postulate vsiljevala življenju, praksi. Kako nevarno in škodljivo je to, o tem pa nam ponuja zgodovina delavskega gibanja dovolj dokazov. Ko govorimo o spremembah v socialni strukturi družbe in posebej delavskega razreda, pogosto poenostavljamo tako, kakor da prihaja tudi do sprememb zgodovinskega interesa delavskega razreda. Sploh je med nami še dosti nejasnosti; eni poenostavljajo, češ da se je naša družba že razslojila in delavskega razreda ni več, da so pač le še delovni ljudje; drugi ne vidijo socialnih premikov v družbi, postopnega spreminjanja družbenega značaja posameznih slojev, kot so inteligenca, uradništvo, kmetje itd., zbliževanja interesov vedno večjega dela teh slojev z interesi delavskega razreda. Tako se v uresničevanju zgodovinskega poslanstva delavski razred čedalje bolj zbližuje z drugimi delovnimi ljudmi, ne pa da se ločuje od njih. A obenem je treba vedeti, da niti delavski razred, še bolj pa posamezni sloji niso homogeni, brez notranjih nasprotij, zato je zelo pomembno, da komunisti spoznavajo pojave v družbenem življenju, spoznavajo' nazore in težnje delovnih ljudi. Le živ stik z ljudmi, z življenjem, bo Zvezi komunistov omogočal, da se bo vsak dan opredeljevala do pojavov v družbi in do teženj delovnih ljudi ter jim dajala socialistično usmeritev. Ideali komunistov, ki so istovetni z zgodovinskim interesom delavskega razreda, so uresničljivi samo v zvezi z življenjem, brez njega so le deklaracija. Ideji je treba dati množično bazo, nujno jo je materializirati.

Demokracija ni sama sebi namen, komunisti jo morajo jasno usmerjati v revolucionarni tok. Kot ni mogoče z ljudmi manipulirati in jim vsiljevati svojih nazorov, tako bi bilo tudi narobe, če bi se komunisti v širokem demokratičnem procesu samoupravne družbe izgubljali v anonimnost. Komunisti morajo, odkrito izpovedati svoje idejno in politično stališče ter mu s svojo osebnostjo in ustvarjalnostjo dajati moč in prepričljivost. Ko pravimo, da je družba protislovna, to ne pomeni, da se ta protislovnost razrešuje sama po sebi, avtomatično. Protislovni proces ima svojo pozitivno in negativno stran, a komunisti so dolžni, da spodbujajo, podpirajo in razvijajo progresivno stran protislovnega procesa. Da bi jim to uspevalo, morajo biti prav v središču življenja, sredi boja, ki poteka v najširši areni družbe, v množičnih družbenopolitičnih organizacijah, predvsem Socialistični zvezi, in v samoupravnih organih. Zveza komunistov ne more biti vodilna idejnopolitična sila sama v sebi, zaprta in izolirana od družbenega življenja. Svojo avantgardnost lahko1 izpoveduje in potrjuje samo v javni in množični politiki, samo kot notranja sila, pobudnik in združevalec v samoupravni družbi. Razvoj demokratičnosti v naši družbi je močno odvisen od demokratičnosti notranjih odnosov v Zvezi komunistov. Politični proces mora postati stvar znanja, ne improvizacije. Pobude, predlogi in kritike članstva morajo najti pot do vodstev na vseh ravneh. Čeprav naprednost ni isto * kot večina glasov, si mora še tako napredna ideja prizadevati, 334

r

da dobi podporo večine, ker brez nje nima moči gibanja in učinkovitosti akcije, ki spreminja dano stanje. Moč ideje potrebuje še zgled dejanja in zavestno, organizirano aktivnost. Zato se mi zdi pomembna novost predloga statuta ZKS, ki opredeljuje idejnopolitično, moralnopolitično in organizacij skopolitično- vlogo Zveze komunistov, ki šele kompletno tvorijo celoto osebnosti komunista. Če bomo * absolutizirali samo eno izmed teh vlog, bomo storili nepopravljivo napako. Takih napak je bilo v preteklosti že dovolj. V Zvezi komunistov moramo razvijati kulturo dialoga, pri čemer se lahko zgledujemo pri predvojnih komunistih, ki so v razmerah politikanstva stare Jugoslavije postavili svojo kritiko na raven znanstvenosti in ji pripisovali pomen kulturne in moralne vrednote. Kritika ne sme biti monolog, ki ne trpi ugovorov, in mora imeti analitični in zgodovinski pogled. Komunisti, ki se ne informirajo prek govoric in domnev, znajo razlikovati realnost od časovno nerešenih zahtev. Zavzemajo se za demokracijo s politično in idejno platformo, z jasno koncepcijo. So idejno ažurni, hitro se odzivajo na dogodke in probleme, gredo celo pred njimi.

Tako bi moralo- biti, a tako ni vedno. Dogaja se, da na odprtih tribunah ni čutiti ideje in pozicije komunistov, ni dovolj soočenj z marksističnih pozicij. To velja zlasti za nekatere sfere znanstvenega, kulturnega življenja. Nadvse pomembno je, da razvijemo sistem odgovornosti komunistov na vseh ravneh. Demokratični centralizem dobiva v novih razmerah sodobnejšo interpretacijo, ki ustreza sedanji vlogi Zveze komunistov. Obveznost izpolnjevanja sklepov večine zagotavlja učinkovitost akcije, pravica do svojega mnenja tistih, ki ostanejo v manjšini, preprečuje sklerozo in dogmatičnost ideje. Podreditev manjšine torej ne pomeni več hierarhične podreditve, temveč ob spoštovanju sklepov večine hkrati tudi dolžnost in pravico prispevati dokaze za stališča in ideje, ki so ostale v manjšini, a se v boju mnenj lahko prebijejo do večinske podpore. Predvsem pa bi morali upoštevati tole vodilo: sproščenost in širina demokratičnnega procesa pri nastajanju in sprejemanju odločitev, akcijska in idejna enotnost pri izvajanju sklepov. Naša razprava ne sme zapostaviti tistega dela predloga resolucije, ki obravnava strukturo članstva in obliko organiziranja. Ko pravimo-, da mora biti Zveza komunistov po strukturi članstva in vodilnih kadrih vedno sveža, hočemo s tem reči, da se mora prilagoditi hitrim spremembam družbene strukture. Zveza komunistov mora biti usmerjena predvsem v prihodnost, njen pogled mora biti obrnjen k zgodovinskemu cilju, a ne sme zapustiti realnih tal in prehitevati možnosti. Čeprav se bo, kot pravi predlog resolucije, na poti do cilja zvrstilo več generacij, bo revolucija uspešna le, če bo- vzdrževala kontinuiteto vseh generacij, če bo torej Zveza komunistov vedno odprta za vse, ki težijo k napredku. Glede na sedanje in jutrišnje premike v sodobni slovenski družbi je naravno, da se mora v naši organizaciji večati število izobraženih delavcev, inteligence, žensk in mladine. Če bi šel proces obnavljanja prepočasi, bi se Zveza komunistov izpostavljala nevarnosti, da bi zakrnela v sebi in ne bi mogla biti več vodilna sila napredka. To velja v enaki meri tudi za obnavljanje vodstev. Nobenih vrednot ne smemo konservirati in jih vsiljevati novim generacijam. Revolucionarne pridobitve in vrednote je treba z zgledom razvijati naprej, jih bogatiti in plemenititi tudi z ustvarjalnostjo- novih, mladih generacij.

Ne nazadnje kaže posvetiti našo pozornost tudi akcijskim programom, ki naj delujejo kot dejavnik večje učinkovitosti, akcije, diferenciacije, pa tudi enotnosti pogledov, seveda hkrati s tem pa je treba posvetiti 335

pozornost tudi obnavljanju naše organizacije. Pri tem ne smemo pozabiti, da je razvoj naše družbe dinamičen, zato morajo biti tudi akcijski programi živa stvar. Tudi naloge in stališča, ki jih bo začrtal VI. kongres ZKS, naj v njih dobijo svojo konkretizacijo. Marjan Orožen Želel bi se zadržati pri ugotovitvi, da smo v procesu boja za dokončno uveljavitev samoupravljanja, v boju proti centralističnemu etatizmu, nujno morali poudarjati v našem celotnem delovanju proces decentralizacije. Brez tega verjetno ne bi bilo ne samoupravljanja ne samoiniciative ne današnje demokratične atmosfere.

Ta proces pa je bil nujno spremljan tudi z določenimi pojavi dezintegracije družbene zavesti, pa tudi akcije komunistov. V prvi plan smo postavljali ožje, lokalne interese, zapostavljali pa tisto, kar predstavlja splošno, tisto, kar je bistveno za delavski razred, delovne ljudi in nacionalno skupnost. V delovanju Zveze komunistov se je to izražalo kot pojav dokaj poenostavljenega obravnavanja problematike z vidika posamezne organizacije, občine, regije, manj pa z vidika družbene vloge Zveze komunistov Slovenije kot celote. Zato so tudi mnoga bistvena vprašanja, ki jih je Zveza komunistov Slovenije zastavljala na svojih plenumih, šla pogosto mimo članstva dokaj nezapažena ali pa so se srečavala s pripombami o načelnosti, nekonkretnosti in podobno. V razmerah odprte družbe in imperativne zahteva po hitrejših tokovih povezovanja doma in v svetu lahko postane takšna orientacija komunistov v političnem in ekonomskem življenju naše družbe faktor konzerviranja obstoječega stanja. Primeri pa govore, da ima še močno oporo v posameznikih ali ožjih skupinah in na posameznih vplivnih področjih.

Kljub temu pa lahko na tem kongresu z zadovoljstvom ugotovimo na liniji graditve kohezivnosti slovenske samoupravne družbe, na liniji premagovanja njenih notranjih protislovij tudi že pomembne pozitivne procese in težnje. Vse bolj je izraženo povezovanje delovnih kolektivov med seboj in z znanstvenimi ustanovami in družbenimi centri, na katerih se usklajujeo posamezne samoupravne odločitve in sklepajo družbeni samoupravni dogovori. Vse tesnejše so vezi, zlasti tehnične inteligence, ki je vezana na usodo kolektivov z delavskim razredom. Delavski razred kaže vse večji interes za tehnološki napredek in s tem za razvoj znanosti, s čimer vse bolj postaja pobudnik in nosilec znanstvenega in celotnega družbenega napredka. Vse pomembnejše je vključevanje mlade generacije v samoupravne, družbene in politične tokove, generacije, ki je še pred nedavnim stala ob strani ali pa je bila odrinjena na stranski tir. Da so danes stvari že bistveno drugačne, ne potrjujejo samo raziskave, ki govore o visoki stopnji identičnosti ciljev mlade generacije s cilji Zveze komunistov, in zanimanje za družbene zadeve, ampak tudi konkretna prisotnost mladih v političnem, družbenem in kulturnem življenju — in zadnji čas tudi v Zvezi komunistov. Zdi se mi, da so to zelo pomembni indikatorji uspešnosti ali neuspešnosti povezovalne vloge Zveze komunistov, pa tudi uspešnosti njene reforme.

Na nekaterih področjih smo že prišli do spoznanja, da je slovensko družbo in njene interese potrebno obravnavati kot celoto. Temu spo336

znanju že sledijo nekateri ukrepi tekoče politike. S tem mislim to, da smo se organizirano, na znanstvenih osnovah in na bazi idejnopolitičnih izhodišč Zveze komunistov, ki izražajo interese osnovnih nosilcev družbenega gibanja, začeli lotevati problematike perspektivnega razvoja, razmerij med gospodarstvom in negospodarstvom, in ne nazadnje to, da smo se kot Zveza komunistov Slovenije prek delovanja ustreznih komisij in forumov, javnega obravnavanja vseh vprašanj, prek konferenc v občinah, delovnih in krajevnih skupnosti ter oblik medobčinskega organiziranja in povezovanja, začeli širše in dokaj uspešno povezovati. Ti primeri govore, da je proces, ki ga je v svoji mandatni dobi odpiral Centralni komite, v teku. Zato takšno orientacijo lahko samo podpremo in se na tem kongresu dogovorimo, kje, na kakšen način in na kakšni osnovi je potrebno' te procese pospeševati. Izhodišče nam mora biti, da bo Zveza komunistov lahko učinkoviti integrativni činitelj predvsem po stališčih, ki jih sprejema, po načinu, kako jih sprejema in se v praksi za njih zavzema. Tudi notranji odnosi, oblike organiziranja in struktura članstva so elementi, ki učinkovitost lahko pospešujejo ali zavirajo. Prav gotovo ne bodo delovali zaviralno, če bodo omogočali in pospeševali družbeno angažiranost, če bo struktura Zveze komunistov odražala socialno in profesionalno strukturo družbe. Želel pa bi poudariti, da moramo odločno zavreči posamezne poskuse in težnje, ki se pojavljajo znotraj ali pa nam jih skušajo vsiljevati od zunaj in skušajo povezanost in enotnost slovenske družbe graditi na ozkih nacionalističnih osnovah ali poudarjanju nekakšne superiornosti pred drugimi narodi. Zavrniti pa bi morali tudi tiste, ki v prizadevanjih za celovitost slovenske družbe dajejo prednost centralističnim metodam in ukrepom predstavniških ter državnih organov pred samoupravnim in družbenim dogovarjanjem na vseh ravneh in področjih. Zveza komunistov Slovenije mora izhajati iz stališča, da je notranjo kohezivnost slovenske družbe potrebno in možno graditi na spoznanju, da je jedro tega procesa vloga delavskega razreda in njegovi zgodovinski interesi v najširšem smislu, in na tistih vprašanjih, ki so predpostavka ter pogoj samobitnosti in enakopravnosti slovenskega naroda v okviru federativne skupnosti jugoslovanskih narodov.

Osnove aktivnosti Zveze komunistov Slovenije kot povezovalnega činitelja v predstojećem obdobju vidim predvsem v sledečem. Zveza komunistov bo to svojo vlogo uspešno opravila, če se ne bo zadovoljevala z obstoječim in v kolikor bodo komunisti na vseh ravneh neposredne samoupravne prakse odpirali perspektivo življenjskega ter družbenega položaja človeka in še posebej mlade generacije, če bodo dejanski nosilec prizadevanj za dokončno odpravo pojavov družbene in socialne neenakosti.

Prvi korak k temu je gotovo napravljen z izhodišči družbenoekonomskega, kulturnega in političnega razvoja Slovenije, vsebovanimi v predlogu resolucije. Razvojni program Slovenije, tako kot je zastavljen in katerega idejni nosilec je Zveza komunistov, bo vsekakor najmočnejši faktor povezovanja vseh sil, ki jih zanima nadaljnji razvoj družbenih in ekonomskih odnosov v Sloveniji. Nekaj takšnega je širša javnost že dolgo pričakovala. Pomanjkanje orientacije o tem, kaj hočemo in zmoremo, je imelo negativne posledice ne le v razraščanju lokalizma, posameznih deformacij itd., ampak tudi v tem, da so se mnogi komunisti pasivizirali in izgubili. 337

22/VI

Načini in pota krepitve integriranosti slovenske družbe vodijo po mojem mnenju prek jasno zastavljenih, medsebojno dogovorno usklajenih razvojnih ciljev in njihovega uresničevanja v praksi. Pri tem morajo komunisti odigrati vlogo iniciatorja samoupravnega in družbenega dogovora na vseh ravneh, upoštevajoč, da je uspešno uresničevanje osnovnih interesov delovnih ljudi v današnjih razmerah mogoče le na širših osnovah sodelovanja in povezovanja. Zveza komunistov bo v tem pogledu uspešno odigrala svojo vlogo le, če bodo v procesu povezovanja posameznih in posebnih interesov funkcionirali vsi mehanizmi naše družbe, zlasti pa Socialistična zveza delovnih ljudi. V kolikor tega ne bomo omogočili in v kolikor komunisti ne bodo nosilci družbene akcije v okviru Socialistične zveze, se nam lahko ponovno zgodi, da bodo različni interesi prihajali do izraza izven tega okvira, dobivali politični prizvok in s tem vodili v dezintegracijo družbe in njeno polarizacijo v negativnem smislu. Franček Mirtič

V predkongresnih razpravah smo ljubljanski komunisti govorili o kongresnih dokumentih, o tezah za resolucijo in o osnutku statuta ZKS. Komiteji, organizacije in posamezniki so dali mnogo predlogov za njihovo dopolnitev. Rad bi pa na kratko povedal nekaj misli o reorganizaciji Zveze komunistov v Ljubljani, o, tem, do kod smo že prišli in s kakšnimi problemi in težavami se srečujemo. Z novo organizacijsko, strukturo smo postali ljubljanski komunisti učinkovitejši in samostojnejši v politični akciji. Pa ne le zato, ker se je Zveza komunistov dokončno odlepila od oblastnih struktur, marveč predvsem zato, ker se je prek številnejših četrtnih komitejev in zaradi modernejših oblik neposrednega sodelovanja s članstvom, ki jih uvajamo tudi na mestnem komiteju, tesneje povezala s članstvom in vzpostavila čedalje bolj v obeh smereh delujoče komunikacije.

Zato je bila mestna ogranizacija v celoti kljub relativno obsežnem področju, predvsem pa kljub številčnemu članstvu ob nekaterih pomembnih notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih dogodkih v tem letu mnogo aktivnejša in učinkovitejša kot poprej. Komunisti so bili hitreje obveščeni o dogajanju, mestni komite pa je bil na tekočem z reakcijami terena in s problemi, ki so se pojavljali.

Seveda pa smisel reorganizacije in obnove Zveze komunistov s tem še zdavnaj ni izčrpan, kajti reorganizacija Zveze komunistov ni zgolj organizacijsko preurejanje, čeprav je bila ponekod tudi tako razumljena, njeno, obnavljanje, vključevanje mladih vanjo pa še zdaleč ne samo predkongresna kampanja in zgolj biološko pomlajevanje njenih vrst, marveč predvsem naravna družbena nuja za nadaljnjo evolucijo idej in vrednot komunističnega gibanja, za njihovo vitalnost in svežino, za revalorizacijo, znanja in odgovornosti, skratka, bila je opora vsem tistim silam v ZK, ki se dosledno borijo za praktičen, realen in moderen odnos do socializma ter za dosledno razvijanje in ovrednotenje njegovih temeljnih izhodišč in ciljev, tj. humane in demokratične družbe. Dogodki nas vedno znova opozarjajo,, da na vsebinskem področju stvari še zdavnaj niso tako preproste kot na organizacijskem. To pa je samo nevarnost več, kajti po tej logiki je mnogo laže razmišljati organizacijsko kot vsebinsko. Zato se v vseh razmišljanjih o vsebinski opredelitvi določenih pojmov in vrednot venomer srečujemo z nevarnostjo birokratskega monopola take ali drugačne vrste, ki pogosto preprečuje enotnost stališč in atomizira družbo na interesne skupine, ki se pogosto ne borijo za zmago idej, marveč za idejo zmage. Različ-

338

nih mnenj in nazorov seveda ni mogoče spraviti na skupni imenovalec niti z ukazovanjem in na silo, niti s presplošnimi formulacijami idej in pojmov, ki ničesar ne povedo oziroma dopuščajo možnost, da jih vsakdo tolmači tako, kot njemu godi. Zato smo se ljubljanski komunisti v pripravah na kongres zavzemali za resolucijo,, ki naj čim jasneje in natančneje formulira stališče do akcije komunistov na posameznih družbenih področjih, kajti presplošne formulacije lahko samo prikrijejo dejanske konflikte, rešiti pa jih ne morejo. V tem smislu smo posredovali ustreznim komisijam kopico konkretnih predlogov, ki so imeli vsi en sam cilj: konstruktivno prispevati k takim formulacijam, da ne bo potrebno zaznavati resničnih problemov le med vrsticami. To je namreč edini način, kako preprečiti polemike o tem, kdo ima prav, in kako speljati dialog k bistvu stvari, kako, ga napraviti konstruktivnega, ne pa razdiralnega. Ni mogoče vztrajati na stališčih, da imajo vsi vse prav, niti na tem, da imajo nekateri vse prav, spet drugi pa nič. Ob jasno opredeljenih kriterijih je treba skušati zbrati iz najrazličnejših mnenj različnih skupin tisto, kar je v danem trenutku pozitivno in na podlagi česar je možen napredek. To je ustvarjalen dialog in pot k vsebinski reorganizaciji in obnovi ZK, vse drugo je ukazovanje. Dilemam, ki niso niti lahke niti preproste, in je za njihovo progresivno razreševanje potrebno predvsem dosti znanja, potrpežljivega dela in demokratičnega posluha, se seveda lahko najlaže umaknemo tako, da o njih ne razmišljamo, temveč se opredeljujemo po vzornikih ali še raje po večinskem principu. Nikomur ne bi koristilo,, če bi zatiskali oči pred dejstvom, da tako »mislijo« mnogi. To pa je voda na mlin tako poenostavljanju družbenih situacij kakor predvsem teorijam o vrednosti družbenih elit, bodisi birokratskih ali pa intelektualnih. V taki atmosferi se družbeni nemir, ki je razumljiv, saj pretresa moderno družbo v celotnem svetovnem prostora, kaj rado raztolmači kot maniro, četudi to ni, ali pa se ga preprosto diskvalificira kot nekaj tujega, od zunaj prinešenega ali podobno. Po dragi plati pa se ta nemir sprevrača v popolni nihilizem, razvrednotenje vsega — tudi vrednega, v kritiko za vsako ceno, v kritizerstvo naj slabše vrste. Reakcija prve ali druge vrste pa objektivno ne more pomeniti nič drugega kot vodo na mlin najrazličnejšim unitarističnim in birokratsko-etatističnim silam.

Tisti, ki mislijo, da je socialistična dražba že sama po sebi imuna za konflikte in da v njej ni protislovij, da je moč vse rešiti z dobro organizirano stranko in državo, seveda pogosto kritizirajo polovičarstvo, s katerim rešujemo družbene konflikte. Mnogi med njimi v preprosti dobronamernosti sami ne vedo, kam peljejo taka razmišljanja. Zato ni nič čudnega, da je čedalje več takih, ki sicer iskreno žele take družbene odnose, ki bi jim bilo tuje administrativno-birokratsko vodenje, v katerih naj bi ljudje sami reševali družbene zadeve, ne pa zadeve njih, v katerih bi bili vsi dobri in pošteni in bi vsi enako mislili. Čeprav so take predstave o družbi in ZK lahko dobronamerne, ne pomenijo nič dragega kot nostalgijo po takem uravnavanju družbe, ki ga je čas že zdavnaj zavrgel. Zato menim, da pravilno vrednotenje procesov, ki v naši dražbi — in prav gotovo ne samo v naši, marveč po svetu sploh — danes teko, da prava mera pri presoji njihovih vzgibov in posledic nikakor ni oportunizem, oprezna srednja pot, marveč pot razumnega razreševanja in analitskega vrednotenja ter prevrednotenja posameznih pojavov, stališč in idej. Edino to lahko prispeva k napredku, vse drago konflikte le zaostruje in spodbuja strasti. Če ugotavljamo, da nekateri napačno tolmačijo protislovja, ki se zaostrujejo, in jih skušajo z napačnimi sredstvi tudi reševati, to še

339

*/VI 22

zdaleč ne pomeni, da zagovarjamo tezo, da je najbolje opravičiti za vsako ceno napake in hibe, ki se pojavljajo ali pa so jih posamezniki storili v preteklosti, da je najpametneje oportunistično opravičiti vse te stvari ali pa jih sprenevedavo pripisati »objektivnim pogojem« ali »višji sili«. Splošno je znano,, da je najtrdnejša tista družba, ki se ne sramuje javno govoriti tudi o svojih slabostih. Molčati o slabostih in hibah, o dejanjih, ki niso ravno in vedno najskladnejša z besedami, pomeni prej zgubljati tla pod nogami in stik z množicami kot pa krepiti enotnost na temelju lažne idilične nekonfliktnosti. Komunisti bi morali biti vedno najkritičnejši do slabosti v lastni organizaciji in v družbi sploh, to je namreč tisto, kar jim je v preteklosti zagotavljalo in jim tudi danes edino lahko zagotovi ugled in položaj v družbi — razen seveda moč državne oblasti, če smo se odločili za samoupravno družbo, ki izključuje metode poveljevanja kot možnost za ohranitev položaja v družbi, in če obsojamo — skupaj z vsemi delovnimi ljudmi — vse tiste posledice, ki nastajajo v razmerah, ko se enači moč gibanja z močjo orožja in državne prisile, potem moramo med komunisti z vso skrbjo gojiti občutek za politično in družbeno realnost, da bodo znali prisluhniti času, razvoju in ljudem, predvsem pa razviti v njih tiste vrednote, ki jih ne bodo uveljavile le kot ostre kritike tistega, kar v družbi ni prav in kar je treba odpraviti, marveč tudi in predvsem kot realizatorje zastavljenih ciljev, kot ljudi, ki bodo vsak na svojem delovnem mestu, predvsem pa družbeno odgovornem delovnem mestu, z močjo zgleda, ne le lepe besede, kazali drugim pot k resničnemu napredku in resnično boljšim družbenim odnosom. Če tega ne bo, bomo ostaj ah na ravni teoretikov in politikov, ki sicer na moč razmišljajo, kako spremeniti ta svet, nič pa ne storijo, da bi ga v praksi spremenili. Od tod še vedno prisoten očitek o razlikah med besedami in dejanji. Premostiti ta jez, je ena poglavitnih nalog vsebinske preosnove Zveze komunistov. S tako imenovano angažirano neangažiranostjo ustvarjamo samo napeto družbeno ozračje, polno polresnic in podtikanj, kar samo prispeva, da se razrašča občutek družbene nemoči. Zaradi premajhne angažiranosti v tej smeri, kar kaže, da reorganizacija še ni vsebinsko povsem prekvasila delovanja naše organizacije, imamo danes čedalje več opravka tudi s tako imenovanim »ultraradikalnim« gibanjem, ki je sicer zelo heterogeno in se napaja iz najrazličnejših, deloma tudi tujih virov, ki pa ga vendarle (v celoti vzeto) ne moremo odpraviti zgolj z ugotovitvijo, da je to moda in posnemanje tujih vzorov. Popolnoma se strinjamo' s tisto kritiko ultraradikalizma, ki je prisotna med trezno mislečimi ljudmi, predvsem tudi mladimi, zlasti v študentskem gibanju, da namreč mnogi avtorji teh idej skušajo zgolj ugajati, zbuditi družbeno pozornost, v prvi vrsti pa uveljaviti svoje interese mimo ali celo v nasprotju s progresivno družbeno akcijo. Progresivna družbena akcija mladih želi utrditi samoupravni sistem, ga uresničiti in s tem potrditi svojo prisotnost pri soodločanju o družbenih zadevah. Mladi ne žele biti več objekt politike in to je prav! Toda, posamezniki se skušajo uveljaviti mimo samoupravnega sistema in se zato poslužujejo socialne demagogije ali pa drugih metod, ki naj bi šokirale. Pri vsem tem ne smemo prezreti dejstva, da se v praksi večkrat razglašajo popolnoma brez podlage za ultraradikalizem tudi tista mnenja ljudi, predvsem mladih, ki težijo k razbijanju tradicionalnih, preživelih in nesodobnih navad ter načinov političnega delovanja, ki želijo preseči dogmatski, formalni sistem mišljenja. Tistim, ki statično gledajo na družbo in dogajanja v njej, so večkrat posamezne politične pobude sumljive že samo zaradi tega, ker so se pojavile spontano v množicah, ne pa najprej v političnih vodstvih. Taka enostranska usmerjenost določenih sredin je lahko zelo nevarna ne le zaradi očitnega zapostavljanja teženj delovnih ljudi in favoriziranja

340

direktiv, marveč tudi in predvsem zato, ker se praviloma ultraradikalizem pojavlja in stopnjuje tam in tedaj, ko obstoječe možnosti za izražanje pobud in hotenj širšega kroga ljudi niso podane, tam, kjer zaradi birokratske skleroze ni posluha za zahteve in predloge množic, skratka tam, kjer je usedlina stare, preživele, neznanstvene in nedemokratične prakse najbolj gosta. V tako hermetično zaprti družbi ni možnosti za hitrejši razvoj ter jasnejše opredeljevanje do družbenih problemov. Zato se »izločena«, zlasti mlada generacija počuti odrinjeno iz dogajanja. Njihova reakcija na tako spoznani položaj je sicer lahko zelo različna, je pa praviloma neustrezna in vulgarna, ne le po vzoru evropskega protesta, marveč predvsem kot znak njihove resnične nezmožnosti, da bi protestirali drugače in da bi se ustvarjalno vključili v družbeno dogajanje.

Kakšna so sredstva in kakšne poti k odpravljanju teh anomalij, je brez priprave težko reči. Skratka, za to ni recepta. Je pa priporočilo, naj bi vse organizacije ZK v svoje programe v prvi vrsti zapisale, da se bodo odločno uprle vsem okostenelim in v bistvu nesamoupravnim strukturam, kjerkoli se bodo pojavile, da bodo komunisti vedno na čelu naprednega družbenega gibanja in da se bodo brez kompromisov vključevali v razreševanje družbenih konfliktov. O tako imenovanem generacijskem konfliktu je bilo v zadnjem času dosti napisanega, zato ne bi na široko' govoril o njem, čeprav sodi v okvir teh razmišljanj. Generacijski konflikti so gotovo prisotni v vseh družbah, vprašanje je le, kako se rešujejo. Tako nasploh kakor tudi pri nas temeljni družbeni konflikt prav gotovo ni generacijskega značaja, marveč je to konflikt med ustvarjalnostjo v vseh sferah družbenega delovanja na eni strani in nedelom, inercijo, privilegiji in okostenelostjo na drugi strani; to je nadalje konflikt med samoupravnim hotenjem za afirmacijo človeka kot subjekta politike, ne pa njenega objekta, boj torej zoper vse inačice razredne odtujenosti; ne nazadnje je to tudi konflikt med svobodnim razvojem človekove osebnosti v demokratični družbi in zastarelimi institucionalnimi ukrepi, pritiski ipd. V vseh teh osnovnih družbenih konfliktih je prisoten tudi generacijski moment, ki pa je toliko1 bolj poudarjen, kolikor bolj zastrto, nedemokratično, nekulturno in neprincipialno se ti konflikti razrešujejo. Demokratični dialog takoj reducira generacijski »problem« na normalno mero. Ob vseh teh razmišljanjih silijo močno v ospredje kadrovski problemi. Posamezne sredine so namreč toliko bolj neobčutljive za zahteve časa in napredka, kolikor neustreznejša je njihova strokovna, izobrazbena in kulturna raven. Zato je problem, kako ustrezno zasesti odgovorna delovna mesta v političnih in samoupravnih organih ter v delovnih organizacijah, slej ko prej zelo pereč in ena prvih skrbi tudi Zveze komunistov oziroma posameznih komunistov, čeprav ne gre za to, da bi komunisti zadržali monopol na te funkcije ali da bi si prisvojili pravico edinega arbitra pri razmeščanju kadrov. Dosedanji rezultati reelekcij in rotacij niso spodbudni in kažejo celo, da so kadri z višjo izobrazbo bolj izpostavljeni premikom kot tisti z nižjo ah pa celo, brez nje. Nad tem se morajo komunisti, ki so odgovorni za napredek naše družbe, vendarle zamisliti. Mislim, da je danes v zvezi s tem in mnogimi drugimi problemi res potrebno močneje podčrtati nujnost po enotnosti in povezovanju revolucionarnih teženj vseh resnično naprednih družbenih sil, predvsem v Zvezi komunistov. Prav zavoljo te enotnosti pa se je potrebno upreti vsem lažnim dilemam in poenostavljanjem. Samo idejna diferenciacija, odkrito nastopanje in javen dialog so možnosti za uresničitev tiste enotnosti, ki ni zlagana, popačena, formalna in samo za »zunanjo uporabo«, marveč resnično odraža napore za premagovanje vseh nasprotij, za hitrejši družbeni napredek.

341

Formalizaranje tega vprašanja lahko botruje samo grupiranju, ki je škodljivo za družbo kot celoto in za posamezno' organizacijo. Zato moramo v interesu napredka podpreti vse, ki se opredeljujejo za demokratičnost in odprtost institucij in delovanje teh postopkov sploh, ki se zavzemajo za znanstveno opredelitev načel in smotrov posameznih organizacij ter za jasno zastavljene cilje in zapisana načela, skratka za kritično, odgovorno in učinkovito' delovanje na vseh ravneh, tako v Zvezi komunistov kakor tudi v celotnem družbenem in političnem življenju v ožji in širši družbeni skupnosti. Pri tem nam mora biti osrednje vodilo človek in skrb za razvoj njegove osebnosti. Kar ustvarjamo, ustvarjamo kot organizacija in kot družba za ljudi in v njihovem imenu. Ljudje so tisti, ki lahko rešijo ali še bolj zapletejo družbena protislovja, ki ustvarjajo in spodbujajo' napredek ali zavirajo', ki torej najodločilneje vplivajo na potek in razreševanje, pa tudi zapletanje družbenih dogajanj. Zato njihovo medsebojno vplivanje in prepletanje ne samo, da ne moremo prepustiti poveljevanju, marveč ga tudi ne moremo objektivizirati do absolutne samodejnosti. Tak tehnokratizem je lahko samo utopičen model, ki se v malem tu pa tam že pojavlja in skuša dobiti prostor ne le pod soncem, marveč tudi v naših organizacijah. Družbenemu razvoju zatorej lahko krčimo pot le z demokratičnim, strpnim, kritičnim in kulturnim dialogom, upoštevaje vse elemente, ki bogatijo nas in naš družbeni sistem. To je pogoj za napredek in resnično' reševanje družbenih zadev, vse drugo jih samo zapleta ter ustvarja družbene napetosti in trenja, čeprav na videz izgleda drugače.

Če želimo, da bo slovenska družba napredovala in se razvila v organizirano, moderno, kulturno in v svet odprto skupnost, potem si slovenski komunisti moramo prizadevati, da bomo razen naporov za demokratično povezovanje ljudi in institucij premagovali tudi vsakršno atomizacijo družbe, vsakršne primitivne poskuse drobljenja nacionalnega interesa pod geslom samoupravljanja, kar bi za naš mali narod lahko imelo ne le ekonomske, marveč predvsem družbeno zelo * nezaželene posledice. Samoupravljanje moramo vedno razumeti v njegovem pravem pomenu: kot institut resnično najoptimalnejšega družbenega povezovanja, ne pa kot izgovor za razdrobljenost, zaprtost, sebičnost, lokalizam in uveljavljanje posamičnih interesov, celo takih, ki s socializmom nimajo nič kaj dosti skupnega. Zato' moramo vse, kar je v resoluciji rečenega o samoupravljanju na kratko in včasih tudi ne povsem dodelano — kajti vsaka definicija je pomanjkljiva —, razumeti v tem kontekstu in tako tudi izvajati.

To poudarjam zato>, ker preprosto ni mogoče govoriti o vplivnejšem, kvalitetnejšem in učinkovitejšem delu organizacije Zveze komunistov, o njeni resnični reorganizaciji v vsebinskem smislu, če ne opredelimo povsem natančno našega odnosa do samoupravljanja, ki nam ne sme biti fetiš, vseodrešujoča beseda, marveč nam mora pomeniti le obliko družbenega delovanja, ki jo moramo napolniti s svojo ustvarjalno in revolucionalno prisotnostjo.

Žal pri tem še mnoge naše organizacije in posamezniki ostajajo le na površju dogajanja. Še vedno ocenjujejo stvari po imenu, ne pa po' njihovem družbenem pomenu. Zato mlatijo po senci, namesto da bi se spoprijeli z bistvom problema, kritizirajo in napadajo posledice, vzrokov pa ne vidijo, niti se jih ne potrudijo odkriti. Ker pa so posledice enega samega vzroka lahko številne, se vojska zoper posledice kaj lahko spremeni v zbegano armado, ki vsepovsod vidi anomalije, ki jih absolutizira, jih ne zna odstraniti, ker se ji kot korale nabirajo na nepregledno vrvico družbenega dogajanja, skratka, taki »bojevniki« SO' podobni vsem tistim figuram klavrnega videza, ki so se v literarni zgodovini pa tudi v zgodovini političnega boja borile zoper stoglave zmaje 342

z eno samo pravo glavo. V naši »politični tehnologiji« še nismo v celoti in povsod sprejeli metode — edino znanstvene in pravilne — da bi družbene pojave, politične in idejne odklone, spoznavali in odkrivali v njihovi kompleksnosti, povezanosti in odvisnosti. Še vedno posamezne pojave in ekscese opazujemo in napadamo ter obravnavamo preveč izolirano same zase. To pa nas seveda pogosto' pripelje do tega, da sprejemamo na hitro in nepreračunljivo parcialne in včasih tudi nebistvene ukrepe, ki sami zase ne morejo učinkovito in trajno delovati v smeri napredka, marveč včasih bolj begajo kot organizirajo in jih zato moramo pogosto spreminjati z izgovorom na objektivni položaj. Objektivnih razlogov za hitro menjanje odločitev bo toliko manj, kolikor bolj povezano, strpno in demokratično bomo analizirali družbeni položaj in sprejemali odločitve, ne pa narobe! Samoupravljanje ne moremo poenostavljati na samo »odločanje« oziroma na glasovanje o odločitvah brez resnične analize in resničnega angažiranja vseh samoupravljavcev. To velja za odločitve v vseh samoupravnih organih in organizacijah na vseh stopnjah in v vseh družbenopolitičnih organizacijah. Če pristanemo na drugačne rešitve, pravzaprav pristajamo na položaj, v katerem odločajo posamezne skupine in skupinice v interesu svojega osebnega položaja, ne pa v interesu objektivnega interesa družbenega razvoja. S tako prakso se še srečujemo in nekateri pojavi v nekaterih delovnih organizacijah v Ljubljani to samo potrjujejo. Prav zato, ker ima taka praksa očitno še vedno pri nas domovinsko pravico, bi se morali komunisti načrtno in odločno zavzeti za javno delovanje vseh delovnih skupnosti, političnih organizacij in organov ter njihovih vodstev. To je ena bistvenih sestavin resničnega samoupravnega usmerjanja družbenih odnosov. Vsako popuščanje »klanovstvu«, ki se tu pa tam pojavlja in razrašča, vsako izigravanje samoupravljanja v tem smislu, da je kolektivna zgolj odgovornost za posledice slabih odločitev, ne pelje drugam kot v tako ali drugače izražene zahteve po močni roki ali pa v anarhijo in nihilizem. O tem pa sem že govoril. Variant nesamoupravnih postopkov s samoupravnim videzom je seveda veliko. Zato kaže od primera do primera preučiti te pojave in se politično opredeliti. Z resničnim samoupravljanjem nimajo npr. nobene zveze pojavi, ko se v »imenu kolektiva« in v »zaščito demokracije« ter »samoupravljanja« dvignejo posamezne, največkrat najbolj nedelavne skupine v kolektivu zoper vodstvo in njegove odločitve, ki za posameznike sicer res ne pomenijo napredka ali napredovanja ali pa jih celo prizadenejo, za celoto pa so edino napredne, ker urejajo ali žele urediti nepravilnosti, ki jih v zamrznjenih strukturah kar mrgoli in ki zbujajo resnično nezadovoljstvo delovnih ljudi. Taki udari, ki pod firmo samoupravljanja pogosto celo uspevajo in od posameznikov dobivajo podporo, izsiljujejo rešitve, ki so le na videz v korist kolektivu, resnično pa so v korist posameznikom. Demagogija in grožnje so nujni spremljevalci takih ekscesov.

Utrditi moramo občutek, da je samoupravljanje institut, ki poudarja osebno odgovornost, ne pa narobe. Zato ni moč pristati na rešitve, ki se nam tudi vsiljujejo: da se namreč nihče nima prav nič vtikati v imenu samoupravljanja v notranje življenje kolektiva, če materialno v njem ni težav, pa čeprav je na pretek težav v medsebojnih odnosih, predvsem moralne vrste, da pa se družba v imenu istega principa mora vtikati v življenje kolektiva in mu preskrbeti sredstva, perspektivo in zaslužek, kadar gre delovni organizaciji slabo. Tovariši in tovarišice! Z nekaterimi mislimi o tem, kaj vse moramo storiti do našega naslednjega kongresa v smeri vsebinske reorganiza-

343

čije ZK, sem želel samo podrobneje osvetliti tista poglavja resolucije, ki govorijo o notranjem razvoju ZK in o> samoupravljanju, da bodo ta — zaradi objektivne nuje v jedrnatem jeziku napisana poglavja — razumljivejša in da se bodo komunisti laže vključili v konkretno delo. Pri tem sem povzel stališča in mnenja, ki so jih v razpravah pred kongresom o tej temi izrazili komunisti v Ljubljani z željo, da kongres uspe kot resnični delovni dogovor vseh slovenskih komunistov. Milena Štiftar Najprej bi opozorila na vprašanje, ki zavira rast samoupravnih odnosov. Določeni krogi vodečih in vodilnih ljudi ne poznajo ali pa zavračajo fundamentalno ideologijo socializma. Zamenjujejo ideologijo in njene temeljne postavke s tekočo politiko, predvsem s tekočo ekonomsko politiko' in sredstva te politike razglašajo oziroma uporabljajo za ideologijo časa. Konkretno: blagovnotržni odnosi so v našem razvoju spoznani kot neogibna nujnost hitrejše rasti materialne baze, so nujna sredstva, ne pa sestavni del ideologije socializma. Ce se takole zamenjavajo sredstva s cilji, ni čudno, da se fetišizirajo blagovnotržni odnosi in da se v poslovnosti ne izbirajo ne sredstva in ne načini. Ker se vse omeji na stvari, ni nič presenetljivega, da je takšni usmeritvi na poti samoupravni sistem.

Tako zastavljenega mišljenja pri nas ni ravno malo in iz tega ponekod izhajajo zelo žive ideje managerstva, pa ne kot sestavni del poslovne politike, ampak kot zaželeni sistem, iz katerega bi izhajalo vse kaj drugega kot resnični socialistični proizvodni odnosi.

Managerstvo razglaša današnjo stopnjo v razvoju samoupravljanja kot zavoro gospodarjenja in poslovnosti. V posameznih delovnih organizacijah imajo še zelo neizdelano organizacijo dela in tudi nedinamično in šibko zastavljeno poslovno politiko, česar zagotovo ni kriv samoupravni sistem. Managerski apriorizem demobilizira pripravljenost, da bi z zavzetostjo in potrebno energijo dograjevali samoupravni sistem. Prav zato moramo' biti komunisti pobudniki in soustvarjalci sodobne, učinkovite poslovne politike, ko z vso močjo dograjujemo samoupravni sistem. Nujno je, da do kraja začrtamo vprašanje in razmejitve odgovornosti, predvsem osebne odgovornosti. Kongres naj da končno' pobudo, da bo odgovornost veljala kot pomemben element naših odnosov.

Zveza komunistov se mora danes v okviru samoupravnega sistema izredno zavzemati in vprašanje je, kako je članstvo pripravljeno na to.

Družbeno delovati danes ni lahko, ker današnji čas zavrača primitivni aktivizem. Zahteva politično delo na višji ravni, za kar je potrebno' več znanja in drugačnih metod. Ah je naša fronta za to dovolj močna, dovolj usposobljena in pripravljena?

Čas zahteva, da bi bili vsi komunisti samostojni politični kreatorji, ali pa vsaj večina njih. Ta predpostavka ne daje realne slike današnjega stanja. Ljudje se zelo razlikujemo po sposobnostih in zmožnostih ter pripravljenosti, in to velja tudi za Zvezo' komunistov. Tisti člani, ki

344

imajo več sposobnosti in možnosti, bi se morali uveljaviti kot najbolj kreativna in učinkovita jedra, vendar pripravljenost ni vedno premosorazmerna s sposobnostmi in možnostmi.

Na srečo je mnogo ljudi, ki se jim korak ni ustavil, temveč si na vso moč prizadevajo. Resnica pa je tudi, da je nekaj sposobnih ljudi, ki so sicer člani Zveze komunistov, a družbeno' niso več dejavni in postavljajo v ospredje svoje osebne interese. Večkrat slišimo iz teh vrst, da se ne izplača izpostavljati ali pa celo, da je politično delo za današnje razmere samo še naivni idealizem. Ti ljudje povzročajo občutno družbeno škodo, pa ne le zato, ker so se oddaljili, ampak ker pogosto s svojo pasivnostjo vnašajo malodušje tudi v okolje. Drugače je s tistimi člani Zveze komunistov, ki so prenehali biti aktivni, ker so doživeli ob svojem zavzetem delu tolikšne udarce od posameznikov ali skupin, da jim je zmanjkalo moči pa tudi volje. Zveza komunistov bi morala takšne okoliščine onemogočati. Ne bi si smeli dovoliti takšnih žrtev, da kompromisarske, zbirokratizirane, idejno popačene skupine zmeljejo tovariše, ki so se zavzemali za pravilno pot. Stisnilo jih je, ker ob takšnih bitkah v njihovi bližini ni bilo tovarišev, ki bi se kot komunisti ne glede na osebni riziko postavili obnje in z njimi za prodor poštene rešitve. Ce ni dovolj moči v takšnih okoljih, bi pa morali pomagati in posredovati od zunaj, od drugod, pošteno, objektivno', in zavarovati izpostavljene tovariše. Ce ne bomo ukrepali tako, se bo vse manj ljudi uveljavljalo, in to prav tam, kjer so intervencije najbolj potrebne. Mislim, da je lansko leto zastavljena reorganizacija ZK dala podlago za večjo učinkovitost našega dela, vendar le tedaj, če sta se uveljavili tudi prava kvaliteta in vsebina dela. Komunisti moramo delati bolj učinkovito in bolj zavzeto, kar izhaja iz spodbude. Spodbuda je velika stvar in vse premalo se zavedamo njenega pomena ter jo preredko vpletamo v življenje. Preveč je sej in konferenc znotraj Zveze komunistov, pa tudi v našem samoupravnem sistemu, ko formalistično, svinčeno mrzlo nalagamo ljudem dolžnost za dolžnostjo, ob teži kritike, da jih kar stiska in spravlja v občutek nemoči. To je strateško in taktično zgrešeno! Ob zahtevnih problemih moramo zastavljati naloge z vso resnostjo; tudi negativnih ocen se ne bomo izogibali, vendar pa nikoli ne bi smeli zadeve obravnavati tako, da ne bi bilo prostora za spodbudo ali za vsaj nekaj optimizma. Zelo se motimo, če mislimo', da sta ljudem edina spodbuda denar in dviganje pločevinastega standarda, pod katerim tolikokrat zamirata emocionalnost in toplota medčloveških odnosov. Večkrat se niti ne zavedamo, kaj pomenijo ljudem topla beseda, pohvala za dobro opravljeno delo, javno priznanje za skupni in posamični uspeh. To ni poceni sentimentalnost; v tem je veliko moči!

Doraščajoči mladini moramo dati veliko spodbude. Motimo se, če mislimo, da bo še tako spolitizirana šola sama na verbalni način izoblikovala zaželeni idejni lik doraščajoče generacije. Z besedami so zasičeni; treba jim je dati več možnosti, neposredne akcije, v kateri se sprošča energija in se lahko izkažejo ter tudi širše uveljavijo. Ena edinstvenih možnosti družbeno organiziranih ter vsebinsko in organizacijsko pravilno začrtanih oblik so javne mladinske akcije. Za mlade ljudi je to velika šola dela, edinstvena priložnost za zbliževanje naših narodov, šola idejnega oblikovanja, skratka, velika stvar. To vemo vsi tisti, ki smo jih doživeli. Moramo jih realizirati, ker so pozitivni rezultati tolikšni, da visoko odtehtajo materialno dajanje. Ko

345

govorim o doraščajoči mladini, ne morem mimo dejstva, da stoji pred nami generacijsko vprašanje, pa če mu damo takšen ali drugačen naslov. Dorasla je povojna generacija, ki nima samo pravice do dela, ima pravico, da se uveljavi in izkaže — moramo ji dati zraka in možnosti. Komunisti ne smemo dopuščati, da bi generacijsko vprašanje reševali po sistemu »kdo bo koga«, temveč moramo zastaviti vse sile, da ustvarimo možnosti za integracijo življenjske in strokovne izkušenosti starejših in srednjih generacij s svežino, strokovnim potencialom, entuziazmom in pripravljenostjo mlade generacije. To je vendar nesporen interes našega današnjega in jutrišnjega bivanja!

Nevzdržno bi bilo in neslutene posledice bi imele skrajnosti, če bi reševali vprašanje tako, da bi kot bistveno izhodišče za rešitev problema vzeli letnice rojstva in poprečje mladosti, na drugi strani pa da bi zašli v prehitro odpisovanje generacij. Vse mora biti strnjeno v pravi meri in sorazmerju. Janez Vipotnik Boj za gospodarsko reformo, za nove družbenoekonomske odnose, vsebovane v samoupravljanju in delitvi dohodka po rezultatih dela, je dosegel vrsto uspehov, ki potrjujejo začrtano pot in pokazal na vrsto težav, ki spremljajo reformo, in ki so na dokaj široko razburkale razpravo okrog poti našega nadaljnjega razvoja. Na drugi strani pa je ta boj še bolj razkril potrebo in ustvaril nujne pogoje za prehod na širše področje družbene reforme, reforme v vseh družbenopolitičnih organizacijah in njihovega načina dela v smeri, ki je neločljiva od družbenega sistema, od neposredne samoupravne socialistične demokracije.

Nedvomno se Zveza komunistov v svojih naporih po reorganizaciji učinkovito približuje zastavljenim ciljem. Toda, ti cilji bodo dosežem, kakor bodo v političnem življenju sploh napori Zveze komunistov rodili sadove, če se bodo vse družbenopolitične organizacije razvijale in utrjevale v smeri, ki jo zahteva družbena reforma in s tem današnji čas. V tej razpravi želim reči nekaj besed o nadaljnjem razvoju družbenopolitičnih organizacij, zlasti pa Socialistične zveze. Socialistična zveza je v vsem svojem razvoju od ustanovitve OF pa do danes odigrala nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju socialistične samoupravne družbe. Njene zgodovinske zasluge so tako v povezovanju vseh naprednih sil slovenskega naroda v boju proti okupatorju, kakor v utrjevanju politične osnove ljudske oblasti socialističnega družbenega sistema in samoupravlj anj a. Komunisti so v Socialistični zvezi najbolj množično mobilizirali družbenopolitične sile za uresničevanje socialnih in demokratičnih interesov delovnega človeka, kakor so v njej najbolj množično razvijali socialistično zavest državljana, katerega so' idejno, politično in strokovno usposabljali v tvornega samoupravljalca, gospodarja plodov svojega dela in soodgovornega za dogajanja tako v svojem delovnem okolju kot za razvoj ožje in širše družbene skupnosti.

Istočasno pa je Socialistična zveza ves čas svojega obstoja izpopolnjevala še eno pomembno poslanstvo. Bila je poglavitni branik pred združevanjem partije z oblastjo in državo, pred etatizmom v partiji. 346

Y

V današnjih pogojih je Socialistična zveza nedvomno ena ključnih točk v nadaljnji graditvi in v utrjevanju političnega sistema. Širina njene dejavnosti, oblikovana v ustavnih določilih, programu Zveze komunistov in pa v lastnih instrumentih, daje možnosti za najširše delovanje vsakemu dobronamernemu človeku, ki teži k nadaljnjemu socialističnemu, demokratičnemu in humanističnemu napredku v odnosih med ljudmi. Sodobno Socialistično zvezo moramo usposobiti, da bo v okviru svojih notranjih mehanizmov združevala in mobilizirala vsa družbena dinamična gibanja, ki obstajajo začenši z naprednimi gibanji mlade generacije. Postati mora sposobna, da bo na demokratični samoupravni način, na podlagi znanstvenih ocen in izsledkov, tudi reševala in iskala takšno ustvarjalnost in tezo, ki odgovarja samoupravnim interesom ljudi na različnih področjih družbenega življenja in delovnih ljudi nasploh. Zrvi pogoj sodobne Socialistične zveze je torej, da je na stežaj odprta vsakomur, ki v svoji težnji po napredku izhaja iz temeljev samoupravnega socializma, da razvija demokratični družbeni dialog, da razvija možnosti svobodnega izražanja kritike in strpnosti do različnih argumentov, da razvija na demokratični način soočanja o različnih mnenjih, hkrati pa ta mnenja usklajuje z objektivno nujnostjo, zakonitostjo in neizbežnostjo, ki nastajajo v okviru socialističnih družbenih ciljev in so tudi posledica materialnega stanja naše družbe. Socialistična zveza, ki v boju za resnico in pošten odnos med ljudmi, s svojimi mehanizmi zagotavlja svobodo in boj mnenj, pa ima hkrati pred očmi demokratične in humanistične odnose med ljudmi nasploh in težnjo, da se ti resnično razvijajo na višjo raven, v novo kvaliteto. Zato tudi brani ugled in dostojanstvo vsake osebnosti in ne dovoljuje, da bi kdorkoli kogarkoli poniževal z lažmi, demagogijo-, podtikanjem in podobnim. V tej smeri razvoja Socialistične zveze bi morali stopnjevati svoje napore komunisti in vsi člani Socialistične zveze.

Cilj demokratičnega boja mnenj in demokratičnih odnosov nasploh je razreševanje protislovij in težav, ki nastajajo v razvoju družbe. Pogoj za to pa je demokratična dostojanstvena, konstruktivna kritika. Od vsake kritike seveda ni mogoče pričakovati tudi že izdelanih rešitev posameznih vprašanj. Toda zmagujoča, učinkovita in tvorna je tista družbena kritika, ki pripelje do konkretnih uspehov v danih pogojih in možnostih. Pomembna naloga Socialistične zveze je, da iz celotne družbene kritike oblikuje svoj konkretni program dela. To pa pomeni bistveno spremeniti sedanji način dela Socialistične zveze. Tako za njo, kakor za druge politične organizacije je domala enotna ocena, da se njihovo delo, da se njihov način dela ravna bolj po potrebah vodstva, potrebah centra, manj pa po interesih, usmerjanju in demokratičnem reševanju nasprotij in sporov v bazi.

Brez pretiravanja lahko trdimo, da ima pretok vpliv od vrha navzdol, od centra k temelju, k bazi, da nam ta pretok dokaj funkcionira in deluje, medtem ko pretoka v obratni smeri skoroda ni. Zato- se napredna stremljenja delovnih ljudi v temelju, v bazi zelo- počasi oblikujejo v ustvarjalno in napredno družbeno akcijo, ki naj bi v svojem uresničevanju vplivala na oblikovanje politike vodstva in s tem tudi na hitrejše spreminjanje stvari pri nas.

To je eden od poglavitnih vzrokov, da so družbenopolitične organizacije še vedno bolj prenosnik vodenja iz centra kot pa izvrševalec družbenih interesov, ki vznikajo iz potreb delovnih ljudi v bazi. 347

Člani družbenopolitičnih organizacij imajo zato občutek, da je velikokrat zastonj govoriti, zato se tudi niso vedno voljni angažirati v posameznih družbenih zadevah.

Kakšna naloga stoji pred komunisti? Treba je izpopolnjevati politični sistem in še posebej družbenopolitične organizacije, ki so temeljni dejavniki političnega sistema, izpopolnjevati tako, da bodo sposobne zajemati resnična družbena protislovja, kritiko in napredna družbena stremljenja. Zato je ključna naloga Socialistične zveze kot najširše družbene organizacije proizvajalcev in občanov v novih pogojih, da organizira in vzpostavi široke komunikacijske pretoke od družbene baze do političnih vodstev in predstavniških teles. Družbenopolitične organizacije, predvsem pa Socialistična zveza, morajo postati tako po obliki in metodi dela sposobne, da vsakodnevne realne zahteve, družbeno kritiko in demokratični dialog, usmerjajo h graditvi ustvarjalnih zasnov in akcijskega programa, ki pa se nenehoma obnavlja in izpopolnjuje za posamezna področja družbenega življenja. S takšnim akcijskim programom družbene organizacije lahko nastopajo kot tehtna in učinkovita politična sila pred skupščinami, izvršnimi organi in samoupravnimi organizacijami in neposredno učinkovito vplivajo na spreminjanje stvari. Samo s takšnim pogojem, s pogojem, da napredna kritična, družbena misel rodi sadove, bodo družbenopolitične organizacije v svojih vrstah aktivirale množice in z njimi ustvarile demokratični mehanizem, ki bo sposoben odločujoče vplivati na oblikovanje politike in na reševanje nalog. Le v učinkovitem, skupnem in sočasnem komuniciranju od družbenih osnov do političnih predstavniških, upravnih in izvršnih teles in obratno, je mogoče učinkovito in racionalno družbeno politično delo.

Celoten sistem dela družbenopolitičnih organizacij in skupščin je skratka potrebno prilagoditi zahtevam razvitih samoupravnih procesov v naši družbi. Takšne zasnove delovanja Socialistične zveze so bile oblikovane že na zadnjem kongresu Socialistične zveze, vendar počasi postajajo stvarnost.

Zadnji čas si pospešeno prizadevamo, da bi prilagodili način, organizacijo in metode dela Socialistične zveze njeni poudarjeni vlogi pri izgradnji samoupravnega mehanizma in direktnega instrumenta samoupravljanja.

Na tem kongresu gre to nalogo posebej poudariti, in sicer zaradi tega, ker je reorganizacija Socialistične zveze mogoča le, če bodo v njej delovali komunisti in Zveza komunistov kot celota, kot najbolj napredna idejna sila socialistične misli in samoupravnega razvoja. Demokratizacijo naše družbe moramo nenehno izpopolnjevati in razvijati po poteh, ki bodo ves čas vodile in usmerjale pobudo delovnih ljudi k odgovornemu, naprednemu družbenemu odločanju. Zaradi tega je v demokratični razpravi nujno stalno soočanje in stalen dialog z zaostalimi pogledi, pogledi raznih interesnih skupin z resničnimi progresivnimi pogledi, pri čemer imajo komunisti svojo posebno vlogo.

Prostor idejne akcije pomenijo zanje organi samoupravljanja, družbenopolitične organizacije, predvsem pa Socialistična zveza. Resnična, prava, pristna, široka in odprta demokracija v Socialistični zvezi je mogoča

348

le, če so v njej prisotni komunisti, ki se v njej angažirajo in se bore za zmago naprednih pogledov.

Tu je borbeno področje za komuniste, tu poteka borba za bitke za zmago naprednih idej in se ustvarja najbolj neposredni in pristni stik komunistov z množicami. Aktivnost komunistov v Socialistični zvezi je potrebno razvijati tudi zavoljo same Zveze komunistov in njene nadaljnje presnove. Socialistična zveza je tista najširša raven, v kateri bodo prihajale do izraza vse vitalne sposobnosti in idejne kvalitete slovenskih komunistov. Delo v Socialistični zvezi ustvarja pogoje, da se Zveza komunistov osvobaja starega partijskega načina dela, da onemogoča delovanje Zveze komunistov s silo in avtoriteto cele Zveze, ali posameznikov v njej, da bosta delovanje in avtoriteta temeljila predvsem na znanju, idejni usposobljenosti, argumentih, programih, lastnem zgledu.

Delo komunistov v Socialistični zvezi je pogoj za spreminjanje Socialistične zveze in komunistov samih, hkrati pa tudi posledica že izvršenih njenih in lastnih sprememb. V času, ko Zveza komunistov Slovenije uspešno izvaja svojo notranjo reorganizacijo in se prilagaja sedanjim in prihodnjim družbenim potrebam in napredku slovenske dražbe, nastopa tisti trenutek, ko mora preusmeriti svoje sile in svoje delo iz lastnih notranjih organizacijskih nalog, kot je dejal tovariš Mirtič, v vsebino in pri tem tudi v presnovo družbenopolitičnih organizacij in mehanizmov in zlasti v Socialistično zvezo kot nosilko demokracije in humanizacije socialističnih odnosov med ljudmi in splošnega materialnega in družbenega napredka naše socialistične skupnosti. Roman Ogrin

V statističnem pregledu, Slovenija v Jugoslaviji, ki smo ga prejeli skupaj z ostalim gradivom za VI. kongres, je naveden podatek, da je včlanjeno 58,6% mladine v starosti od 15. do 24. leta v organizacijo Zveze mladine Slovenije. Menim, da je ta podatek zaskrbljujoč, še bolj zaskrbljujoč zato, ker trdim, da ni resničen. Po mojem globokem prepričanju, za katerega imam tudi argumente, trdim, da je v Zvezi mladine Slovenije organizirano mnogo manj slovenske mladine kot jo prikazuje statistični pregled. Najmanj je vključena v Zvezo mladine kmečka mladina. To isto ugotavlja tudi analiza inštituta za sociologijo in filozofijo v študiji »Mladina o Zvezi komunistov«. Organizacija Zveze mladine Slovenije je samostojna družbenopolitična organizacija. Vendar s tem še ni rečeno, da je edino ona odgovorna za reševanje problemov mladih in za vzgojo mladine. Osebno menim, da nosimo za tako stanje zelo veliko odgovornost komunisti, posebno' pa še komunisti, ki delajo v Zvezi mladine Slovenije. Da pa smo komunisti do sedaj premalo pomagali mladinski organizaciji, je dokaz tudi to, da smo do nedavno zelo malo mladine sprejemali v Zvezo komunistov. Sprejemanje mladine v ZK se je v predkongresni dejavnosti precej popravilo' in upam, da se bo tudi naprej nadaljevalo. Zopet pa moram ugotoviti, da med mnogimi sprejetimi ni kmečke mladine, kar je čisto razumljivo spričo dejstva, da ta mladina ni nikjer organizirana. V gradivu za kongres »Premiki v socialni strukturi članstva Zveze komunistov Slovenije«, ki so ga pripravili na Visoki šoli za politične vede, vidimo, da število kmetov v Zvezi komunistov iz leta v leto nenehno pada in predstavlja sedaj samo še 1,1 % od celotnega članstva in da se iz vrst kmetov že leta skoraj ne sprejema v Zvezo 349

komunistov. Ker je v Sloveniji skoraj še vedno ena tretjina kmečkega prebivalstva, mora biti ta pokazatelj za nas zaskrbljujoč, kajti to pomeni tudi slabljenje vpliva Zveze komunistov na kmečko prebivalstvo. Osebno vidim rešitev tega problema predvsem v organiziranosti kmečke mladine v Zvezi mladine Slovenije, seveda pod pogojem, da bo ta organizacija dobro delovala, kjer se bo vzgajala v dobre aktivne socialistične državljane. Prepričan sem, da bi potem lahko Zveza komunistov sprejemala najboljše kmečke mladince v svoje vrste in s tem izpolnila vrzel — pomanjkanje našega vpliva na kmečko prebivalstvo.

Ob razmišljanju o dosedanjem delovanju mladinske organizacije na vasi, sem prišel do, zaključka, da bi morali vnesti v program delovanja mladinske organizacije poleg dosedanjih oblik dela, ki se v glavnem zreducirajo na obravnavanje tekoče družbeno politične situacije in plesa ter sem in tja še kakega izleta, tudi določene stvari iz programa specializiranih organizacij kot so taborniška, strelska, Rdeči križ, gasilska, ljudska tehnika, telesno vzgojne organizacije itd.

To se mi zdi potrebno zato, kot sem že prej povedal, da po vaseh specializiranih organizacij sedaj skoraj ni, mladina pa ima do takih dejavnosti veselje. Prepričan sem tudi, da bi taka dejavnost zelo močno vplivala na vzgojo mladine pri formiranju vsestranske socialistične osebnosti. Pri takem načinu dela mladinske organizacije bi se tudi komunisti mnogo lažje približali mladini, kajti mladina bi organizacijsko popolnoma samostojno' vodila vse delo, starejši in pa ljudje iz specializiranih organizacij bi pa tej mladini nudili strokovno pomoč. S tem bi tudi odpravili osnovno hibo, ki je sedaj na terenu pri mladinski organizaciji, namreč, da nimajo dovolj sposobnih mladinskih vodstev, ki bi lahko' mladini nekaj nudili. Predlagam, da bi v mladinske aktive na terenu prenesli tudi dosedanjo predvojaško vzgojo, ki bi jo v bodoče raje imenovali vzgojo za vsesplošni narodni odpor. Organizacijsko naj bi vse vodila mladinska organizacija, strokovno pomoč pa bi dajali ljudje iz specializiranih organizacij, organizacij rezervnih oficirjev in Zveza komunistov. Seveda bi morali tudi močno spremeniti program dosedanje predvojaške vzgoje, ki po mojem globokem prepričanju ne ustreza konceptu vsesplošne narodne obrambe. V skladu z ustavnim določilom, da je dolžnost slehernega državljana SFRJ, da brani domovino, z novim zakonom o narodni obrambi pa bi morali zagotovoviti, da se vzgoje za vsesplošni narodni odpor udeležuje vsa moška in ženska mladina. Tak način vzgoje mladine za vsesplošni narodni odpor bi bil zelo organsko povezan z mladinsko organizacijo in terenom, poleg tega pa bi trajal več let, sedaj pa smo moško mladino dve leti zapovrstjo, da tako rečem, strgali za nekaj dni iz njenega okolja, ji nudili nekaj vojaške in politične vzgoje, pa je bila stvar opravljena, dokler niso šli mladinci služiti vojaški rok.

Z dobro pripravljenim programom bi tako mladino usposabljali v mnogih veščinah, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju in ki bi jih v sodobnem svetu že tako moral obvladati vsak občan, po drugi strani pa bi bili pripravljeni na vsenarodni odpor, če bi prišlo do napada na našo domovino.

Zato sem tudi mnenja, da nam ni potrebno', da bi organizirali vojaške formacije, mladinske odrede, čete itd., ki so zaenkrat še predvideni. S tem bi odpadel tudi očitek, ki ga že nekateri dajejo, češ da hočemo zmilitarizirati našo mladino. 350

Slavko Podmenik

Nove oblike Zveze komunitov ne bodo mogle priti do nove vsebine, če ne bodo tudi metode popolnejše. Zato bi rad opozoril, da je metoda nekaterih stališč v resoluciji, posebno stališč v prvem poglavju resolucije, v stvarnem in formalnem nasprotju s temeljnimi načeli in zahtevami statuta. Načela statuta zahtevajo javnost delovanja Zveze komunistov z idejnim bojem, z razčiščevanjem stališč, z dokazovanjem razlik v stališčih, in s tem prihajamo k samostojnemu reševanju problemov v praksi. Medtem pa je metoda v velikem številu stališč v resoluciji metoda, s katero naštevamo sama splošna stališča. Dogaja se celo, da o isti stvari trdimo dva različna splošna stališča. Zato se ne strinjam s trditvijo v uvodnem referatu o vlogi Zveze komunistov, da resolucija ni napotilo ali program za akcijo, ampak le orientacija v obliki splošnih stališč. Edina utemeljitev je, da bomo le tako omogočili samostojno demokratično in ustvarjalno aktivnost članstva. Mislim, da gre za nesporazum, kaj je stališče, kaj je sklep in kaj je direktiva. Nekateri tovariši se danes bojijo sklepov, ker imamo slabe izkušnje s sklepi vodstev, ki so bili direktive, ker so članom prinašali samo napotke, kaj in kako je treba delati. Sedaj pa iščejo izhod v tem, da namesto sklepov sprejemajo samo splošna stališča. Vendar je tudi splošno stališče direktiva, samo da je poenostavljena direktiva, ki ne upošteva in ne prikaže celotne vsebine in celotnega procesa sklepanja: 1. ne pokaže jasno, iz katerih sestavin ali komponent je problem sestavljen; 2. ne pokaže glavnih nasprotnih stališč med ljudmi (tudi vodilnimi) o problemu in rešitvi; 3. sklep bi moral vsebovati možnosti rešitve, ker člani ne morejo sami iskati vse teoretične vsebine, problemov, in spoznavati vse možne rešitve, sicer ne bi potrebovali kongresov in konferenc. Samo tako bo lahko akcija članov dovolj enotna in dovolj učinkovita. Če pa bodo v imenu idejne vloge Zveze komunistov člani dobivah samo splošna stališča, potem bo vsak na novo iskal vse probleme in marsikdo ne bo našel rešitev. Mnogi bodo pasivno čakali spet na rešitev od zgoraj, od koder so prišla splošna stališča. Potem bo takšne sklepe moral določati Centralni komite. Če pa ima kdo drugačne interese kot jih izražajo splošna stališča, si jih bo po svoje na splošno tako razlagal, kot mu trenutno koristi, in bo deloval tudi popolnoma drugače v imenu istih splošnih stališč.

Metoda posplošenih stališč je lahko tudi zelo nevarna. Na eni strani lahko izvira samo' iz nepoznavanja dejstev o problemih, na drugi strani pa izvira iz nepoznavanja samih metod logičnega in znanstvenega mišljenja. Lahko pa izvira tudi iz interesov, da bi skrili nasprotja v stališčih in interesih. Če se takšni individualistični interesi povežejo z neznanjem, se dogaja, da tudi množice navajamo misliti poenostavljeno in posplošeno, in pod posplošenimi stališči ne vidijo stvarnih nasprotij in stvarnih rešitev. Pričakujejo, da bodo rešitve dala sama vodstva ali pa vodilni krogi. Po tej metodi se nujno dogaja, da o problemih, o razlikah med ljudmi, o nasprotjih med nami samimi in o rešitvah dovolj jasno in točno razmišljajo in se dogovarjajo samo nekateri vodilni ljudje v določenih skupinah. Zato so proti tej metodi posplošenih stališč govorili skoraj vsi delegati, ki so razpravljali na treh posvetovanjih mestne konference v Ljubljani. Ta metoda ni nek nov način za idejno in samostojno vlogo Zveze komunistov. Razvila se je iz začetne deduktivne dogmatske metode, po kateri so mnogi ljudje enostavno prevzemali nekaj splošnih znanj iz tako imenovanega »marksizma« v raznih brošurah in so samo prenašali direktive iz višjih organov navzdol. Zdaj, ko pa gre za samostojno vlogo v samoupravljanju, si pomagajo tako,

351

da spet sami vse poenostavljajo, posplošujejo in pričakujejo od drugih, da bodo delali isto.

Uveljavljanje te metode traja, odkar smo pričeli s samoupravljanjem. V tej metodi se lahko najde izhod iz zagate, če se ne moremo prilagoditi samoupravnim zahtevam in samoupravnim metodam. Tudi zato je postala reforma nujna, ker je takšna metoda in takšna miselnost zavirala intenzifikacijo dela. Po tej metodi se pri nas v imenu samoupravljanja uveljavljajo nekatere grupe v podjetjih in drugod. Njihova miselnost je naslednja: vsi enako odločamo o vsem, zato smo vsi enako kolektivno odgovorni za vse, zato ni nihče osebno odgovoren za posledice in škodo.

Zaradi tega je postala nujna tudi reorganizacija Zveze komunistov, ker je s pomočjo takšne metode delovala skupina Rankovič tudi na VIII. kongresu ZKJ. V uvodu novega statuta ZKJ so bila sprejeta splošna stališča o javnosti delovanja ZKJ, medtem ko so konkretne pravice in dolžnosti članstva, oblike in metode dela, ostale popolnoma stare. To se je razrešilo šele na IV. plenumu CK ZKJ. Ta metoda onemogoča akcijo ljudi, ki imajo interese, da bi dosegali enakopravne odnose z javno politiko. To namreč zahteva jasno postavljene probleme, točno razčiščena stališča, tudi nasprotna, tudi če so v vodstvih nasprotna, in potem dovolj jasno in točno prikazane možne rešitve.

Omenjena metoda zanemarja marksizem. Sklicuje se na »politični čut« ali na razne druge »čute«, na esteski čut ipd.

Zaradi vseh teh in še drugih dejstev o tej metodi opozarjam na posledice, ki se bodo v bodočnosti dale točno izmeriti.

Prvič: Čimprej bomo našli moči in sredstva, da to metodo obvladamo in presežemo ter uporabimo popolnejše metode za res javno in idejno delovanje, tem prej in tem bolj bomo preprečevali, da »posplošujoča metoda« omogoči razvoj in konsolidacijo individualističnih skupin in elit, ki bi mogle povzročati tudi hujše konflikte. Drugič: Če bo ta poenostavljena metoda splošnih stališč prevladovala v resoluciji in v dokumentih bodočih konferenc, potem bo po kongresu in med kongresom moral odločati in sklepati sam komite, ker bo nekdo moral konkretizirati tako posplošene trditve in stališča, če naj organizacija sploh obstaja in deluje; ali pa bodo člani ostajali pasivni, ne bo angažiranih mladih ljudi, bo veliko izstopanja in malo vstopanja itd.

Tretjič: Mislim, da je možno uresničiti popolnejše metode, če jih zasnujemo na kongresu, kajti kongres ima to nalogo. V nekaterih stališčih resolucije je to že doseženo. Anton Krempl Ker temelji delo v reorganizirani ZK in samoupravni družbi na posamezniku in ne na forumih, je popolna obveščenost predpogoj uspešnega dela. Samoupravna družba in reorganizarana ZK direktiv ne pozna. Direktiva nadomešča obveščenost v najširšem smislu, s katero je mišljeno poročanje dejstev z ustreznim komentarjem, v določenem kontekstu in najpogosteje s težnjo, da se pri čitatelju doseže sprejem določenega stališča. Samoupravna praksa v delovnih organizacijah je pokazala, da je slabo obveščanje resen znak nezadostne razvitosti

352

г

samoupravljanja. Kar velja za delovno organizacijo, velja tudi za reformirano organizacijo ZK. Kot najučinkovitejša oblika obveščanja se je doslej v praksi pokazala kombinacija pisane informacije z živo besedo.

S problemom obveščanja je ozko povezan tudi problem izobraževanja komunistov, kateremu smo v zadnjem času posvečali vse premalo organizirane pozornosti. Oba razloga sta pogojevala relativno tavanje komunistov v prvem obdobju reorganizacije, zlasti v krajevnih organizacijah ZK. Direktiv ni bilo več, obveščanje in znanje komunistov pa ni bilo zadostno za samostojno * delo.

Pri komuniciranju smo doslej pogrešali povezave komisij CK s člani ustreznih komisij pri mestnih in občinskih konferencah ZK. Tudi komuniciranje mestnih in občinskih komitejev z organizacijami ZK in obratno ni zadovoljivo. Na mariborskem področju je najbolj šepalo komuniciranje organizacij ZK s komitejem. Včasih komite ni prejel niti zapisnikov sestankov osnovnih organizacij pa tudi sekretarji se sestankov in skupnih dogovorov niso redno udeleževali. Mariborski mestni komite je nudil osnovnim organizacijam dovolj pismenega materiala, ki so ga osnovne organizacije pravočasno in v redu prejemale, pogosto pa je tudi sekretarje osnovnih organizacij vabil na svoje razširjene seje. Kljub temu pa je vprašljivo, ali je bila z opisanim načinom komuniciranja izvršena informiranost osnovnih organizacij ZK zadostna ali ne. Nastaja namreč vprašanje, ali so osnovne organizacije problematiko v pismenih materialih obravnavale dovolj zgodaj, ker vemo, da sestanki niso tako pogosti, in ali so * sekretarji obravnavali nakazano problematiko dovolj kvalitetno ali ne? V tem pogledu prav gotovo položaj niti v dveh osnovnih organizacijah ni bil enak. Zato menim, da obveščanja s pismenim materialom preko organizacij ZK niso več najboljša oblika informiranja. V zvezi s tem bi opozoril na informiranje vaških organizacij ZK v bolj oddaljenih krajih, kjer so sestanki le dvakrat letno. Člani ZK neposredno ne dobivajo nobenega pismenega materiala, razen glasila »Komunist«, če so nanj naročeni. Delo teh vaških organizacij ZK pa ni nepomembno, zlasti še, če gre za vaške organizacije iz obmejnih krajev. Ob vsem tem se pokaže, da je poznavanje družbene problematike in stališč ZK nujnost. Ugotavljamo pa, da po dosedanjih oblikah komuniciranja na relacijah CK—občinski komiteji in občinski komiteji— organizacije, zajema to komuniciranje dejansko samo najvišji vrh Zveze komunistov. Deloma se ta pomanjkljivost popravlja s tem, da objavlja CK svoje materiale v glasilu »Komunist«. Na področju Maribora pa je naročenih na glasilo samo okrog 5 % članov ZK. Zato bi bilo treba razmisliti o predlogu, da bi vsak član ZK ob plačilu članarine dobil tudi glasilo »Komunist«. Priporočljivo pa bi bilo, da bi se glasilo vsebinsko spremenilo tako, da bi bil posebni del lista namenjen vsebinskim in organizacijskim informacijam članov ZK v posameznih občinah. Verjetno tudi objave lokalnih vesti ne bi škodovale, saj bi tako bili o morebitnih koristnih pobudah obveščeni tudi drugi komunisti. Gojko Stanič

Strinjam se z ugotovitvami iz resolucije in referata, da smo že prišli v situacijo, kjer se socialistični družbeni odnosi reproducirajo na lastnih osnovah. Na osnovi te stabilizacije, in če bi bili sami na svetu, lahko dosežemo še večjo demokratizacijo celotnega družbenega življenja in odprto kon23/VI 353

frontacijo z vsemi izmi. V samem tekstu resolucije jih obravnavamo bolj kot vzporedne in stihijne in ne tako zelo nevarne pojave. Mislim, da prihaja med referatom tovariša Popita in tekstom resolucije pri tem problemu do dveh ražličnih pogledov.

Opozoril bi na ugotovitve tovariša Popita, da bi lahko samo fizična sila uničila samoupravljanje in da v obstoječih odnosih družbenih sil pri nas notranje konservativne, reakcionarne, birokratske in druge antisamoupravljavske sile tega ne morejo napraviti same brez pomoči in podpore zunanjih sovražnikov socialistične Jugoslavije. Menim, da bi morala ta konstatacija v celoti priti v sam tekst resolucije. Bojimo se lahko dveh globalnih antisocialističnih tendenc: ene birokratsko' etatistične in velikonacionalistične, in druge neokapitalistične, na ideološki osnovi klerikalizma. Obedve imata določene pogoje za razvoj v naših družbenih situacijah in strukturah.

V manjših skupnostih se včasih dogaja, da delavski razred ni več na oblasti. Do takih pojavov smo pogosto preveč lahkomiselni in ne ukrenemo vsega, da bi kot komunisti skupaj z vsemi ljudmi vrnili oblast najširšim krogom delovnih ljudi. Poznamo delovne organizacije, kjer vsi vedo, da so npr. trije vodilni na oblasti, da so komunisti nezaželeni in podobno.

Ne kličem na pomoč države, ker menim, da smo sposobni sami ob mobilizaciji delovnih ljudi odpraviti take pojave.

Imamo pa tudi primere (npr. »afera Mavko«), kjer je privilegiran celoten kolektiv, in lahko uredi le država. Take nepravilnosti zelo razburjajo ljudi in ustvarjajo občutek, da smo neučinkovita družba. Večja javna idejna diferenciacija bo pripomogla, da se bo Zveza komunistov bolj realizirala kot posebna organizacija. Zdi se mi, da šele konflikti pokažejo, kaj dejansko Zveza komunistov je. Odprti konflikti so nam marsikje pokazali, da imamo v bistvu dve vrsti članov komunistov. Prvi so v konfliktu šli v akcijo in imeli za seboj maso, in drugi, ki so lepo ob strani napetih situacij in ki ne pomenijo ničesar. Za identiteto Zveze komunistov je npr. tipična situacija ob zadnji polemiki, tako imenovani »kulturni«, kjer gre za konflikt dveh političnih struj. Toda šele ta polemika nam je v Zvezo komunistov prvič prinesla vrednostni kriterij na področju umetnosti — humanizem proti antihumanizmu. Dejansko enotnost bomo dosegli samo z veliko večjo sproščenostjo v celotnem političnem življenju.

To se mi zdi še dosti bolj pomembno zaradi mladega članstva, ki je v teh časih stopilo odločno v politično areno na pozicijah demokratičnega socializma. Pet tisoč novih članov, od katerih vsak pričakuje ali že ima konkretno politično nalogo, je velika stvar. Če ne bomo pri tej mladi generaciji razvijali elementarnih demokratičnih navad političnega dela, preko katerih bomo dejansko vplivali na vse ostale ljudi, potem ne bomo z novimi člani ničesar dosegli. Samo obnovili bomo stanje in nekatere stare navade, proti katerim se sedaj borimo. Mislim tudi, da bodo mlade generacije komunistov v vedno bolj sproščeni družbi predstavljale vodilno idejnopolitično silo samo kot stvarna avtoriteta. Se pravi, da bomo nekaj pomenili samo v smislu povezanosti z ljudmi in njihovimi interesi ter problemi. 354

Na tej liniji je odprto vprašanje baze Socialistične zveze kot osrednje vprašanje. Mi baze Socialistične zveze v aktivnem pomenu, v pomenu sposobnosti vplivanja navzgor nimamo dovolj razvite, posebno ne v mestih. Ob njej imamo razvite mnoge institucije, radio, tisk, televizija, ki pa omogočajo predvsem pasivno sprejemanje. Imamo zbore volivcev in sestanke, kjer pa je aktivno prisotnih zelo malo občanov. Zdi se mi, da se v osnutku resolucije ob mnogih odprtih problemih samoupravljanja govori bolj o posledicah in manj o vzrokih. Mislim na težke probleme, o katerih so bili simpoziji: odgovornost, kadrovska politika, vodenje in upravljanje itd. in izgleda, kot da so ti problemi nerazrešljivi.

Strinjam se z ocenami, da je temeljni vzrok za te probleme nerazvit politični in družbeni vpliv samoupravne baze sodobnega delavskega razreda in preveč izključen in dominanten vpliv vodilnih struktur. Predlagam, da v resoluciji napišemo, kaj bomo storili, da bomo dosegli preobrazbo na višjem nivoju.

Prvič. Bolj moramo razviti institucije neposredne demokracije, ki so danes marsikje v resni krizi. Odtod npr. tolikšna pasivnost mladine in tudi drugih ljudi. Druga usmeritev akcije je program resolucije, vse njene konkretne politične naloge. Tretja smer akcije pa je dvig splošnega kulturnega in političnega nivoja najširših plasti. Kaj smo naredili preko Socialistične zveze, sindikata in mladinske organizacije za dvig družbenopolitične zavesti ljudi? Za vodstva imamo sem in tja seminarje, za ostale ljudi pa skoraj ničesar. Generacije gredo preko fakultet in šol in ostajajo brez elementarnega političnega, družboslovnega znanja. Opozoril bi rad na razvoj komune v resoluciji. Mislim, da je leglo temeljnih problemov celotne politične nadstavbe od delovne organizacije navzgor v nerazvitosti komune. V komuni je še vedno dominanten vpliv le enih in dokaj ozkih struktur, in to predvsem vodilnih.

Zato predlagam, da popišemo naloge komunistov pri demokratizaciji in razvoju ideje komune. In še nekaj o medgeneracijskih odnosih. Omenjajo se kot nekaj, s čimer se ne ve kaj storiti.

Da obstajajo tudi medgeneracijski konflikti v družbi, je več kot jasno. Gre za problem že ustaljene zavesti, načina mišljenja, političnih navad in za stalne konfrontacije z novonastalimi življenjskimi situacijami. Mladina je pri nas objektivno na boljšem, ker se uvaja v življenje dandanes neobremenjena. Mislim, da moramo reševati ta vprašanja po načelu zaupanja in strpnosti. Tam, kjer tako rešujemo te probleme, kjer se razvijajo demokratični odnosi tudi na tej relaciji, tam teh problemov pravzaprav ne čutimo. Teorija generacij je proglašena za antimarksistično v najbolj birokratskih deželah socializma. Recimo v Bolgariji, medtem ko je češka spomlad nastopila tudi v imenu mladih generacij. Mislim, da niso uspeh vedno razmejiti tistega progresivnega toka mladih, ki imajo zaradi svoje pozicije v družbeni strukturi, od medgeneracijskih odnosov.

355

*/VI 23

Sem za to, da priznamo te odnose in konflikte, da jim priznamo dimenzijo drugorazrednega konflikta. Reševati se mora s strpnostjo in ne, da polovica Slovencev v anketi javnega mnenja meni, da je mlajša generacija slabša od njihove. Od kod to, ali upamo izraziti tako mnenje na primer o Hrvatih ali o vernih ljudeh? Ne, o mlajših da! Vprašanje je, kaj bi mladina rekla, če bi jo povprašali o starejših, najbrž podobno. Polemiziral bi rad tudi o problemih aktivizacije kmečke mladine. Mislim, da tega problema ne bomo rešili s tem, naj Zveza mladine prevzame naloge obrambne vzgoje. To bomo rešili z izvajanjem naših stališč o kmečkem vprašanju, s prekinitvijo sektaškega odnosa do kmetov, z dvigom kulture kmečke mladine. Vidimo, da je ta mladina najbolj zaostala in najbolj religiozna. Obrambno vzgojo moramo razviti v okviru rednih naporov naše družbe. Mladina naj se vključuje med ostale občane in obveznike v okviru teritorialne obrambe, med ljudi, ki imajo izkušnje iz NOB ali so že odslužili vojaški rok.

Predlagam, da se podpre sklepe sveta za narodno obrambo in da se začnejo čimprej izvajati. Jože Jakomin

Ko razpravljamo o razvoju Zveze komunistov, moramo jasneje začrtati njeno vlogo pri uresničevanju konceptov vseljudske obrambe. Problematika narodne obrambe je bila do nedavnega naloga federacije. Vodstva drugih družbenopolitičnih skupnosti pa so skrbela za civilno zaščito.

Novi zakon in zaključki 10. plenuma CK ZKJ pa pravice in odgovornosti o vprašanjih narodne obrambe prenašajo na vse družbenopolitične skupnosti in samoupravne strukture. Zato je pravilno rečeno v predlogu resolucije, da je obramba domovine integralna komponenta samoupravljanja.

S tega stališča mora tudi izhajati vloga Zveze komunistov v razreševanju vprašanj vseljudske obrambe. Kako je bilo z vodečo idejnopolitično vlogo Zveze komunistov v preteklem obdobju? Mislim, da je bilo to področje le preveč prepuščeno strokovni službi, to se pravi JLA, in da se Zveza komunistov s tem ni dovolj ukvarjala. Vloga Zveze komunistov v JLA je imela vse značilnosti političnega mobilizatorja, katerega cilj je, da se zamisli, rešitve in naloge poveljevanja izvršujejo in da od njihove realizacije zavisi naša obrambna moč. Povsem drugačna pa je vloga Zveze komunistov, če probleme obrambe * razrešujemo z vidika vseljudskega odpora, v katerem narod z vsem svojim potencialom predstavlja glavnega nosilca odpora zoper morebitnega zavojevalca. Izhajajoč iz teh spoznanj bi morali vsi napori Zveze komunistov vplivati na uresničevanje konceptov vseljudske obrambe. Rad bi podal nekatere vidike v uresničevanju konceptov vseljudske obrambe.

Kaj pomeni vključevanje narodne obrambe v samoupravni mehanizem? To pomeni, da je samoupravni družbeni sistem kot mehanizem oblasti sprejemljiv tudi v vojnem času, oziroma uspešno funkcioniranje samoupravnega mehanizma predstavlja imperativ za uspešno vodenje vseljudske obrambe.

356

Koncept vseljudske obrambe tudi popolnoma odgovarja značilnostim modemih borbenih dejstev. Predstavlja tudi najširšo platformo za enotnost delovnih ljudi vseh narodov in narodnosti Jugoslavije v obrambi svoje neodvisnosti. Vsakemu narodu daje pravico in mu odpira vse možnosti, da se sam organizira, da brani svojo ncionalno neodvisnost in s tem tudi našo skupno domovino Jugoslavijo, oziroma naš samoupravni demokratični socializem.

Vseljudska obramba nam ni potrebna samo v slučaju vojne, ampak tudi zato, da se vojna prepreči, da morebitnega agresorja že vnaprej opozorimo, kaj ga čaka na naših tleh. Uresničevanje koncepta vseljudske obrambe v revnih občinah predstavlja poseben problem. In prav te občine največkrat leže v takih krajih, ki so naj prikladnej ši za borbo. Zato se jasno postavlja vprašanje solidarnosti bogatih in revnih občin, kar mora biti v naši bodoči aktivnosti razrešeno.

Na koncu menim, da je velik del članov Zveze komunistov iz armade možno vključiti v idejnopolitično akcijo za uresničevanje koncepta vseljudske obrambe. Jože Gorjan

Iz kongresnega gradiva je razvidno, da je naša organizacija v zadnjem času stagnirala, saj je bilo registriranih skoraj več izstopov in izključitev kot dotoka novih članov. To se je popravilo v letošnjem letu, ko je bilo v okviru predkongresne aktivnosti sprejetih več novih članov. Ko govorimo o sprejemanju, ne moremo iti mimo vpliva dela in notranjih odnosov v organizaciji, saj smo ugotovili, da so bili prav splošna neaktivnost članstva in deloma tudi slabi odnosi ter vloga ZK v posameznih organizacijah vzrok, da so sprejeli tako malo članov. Vzrok so tudi izredna togost pri sprejemanju in nejasnost ali preostra merila sprejemanja.

Sprejemanje je potekalo na podlagi dela sekretarja ali ožjega vodstva organizacije, kar pa je bilo velikokrat bolj podobno snubljenju kot pa odsev dela organizacije. Sprejemanje novih članov mora postati v prihodnje ena poglavitnih nalog slehernega člana ZK, saj bomo le z aktivnostjo vseh ustvarili možnosti za enakomeren in stalen dotok novih članov. Vsak komunist mora v svojem delovnem okolju ali vsakdanjem življenju nenehno iskati stike z mladino in jo seznanjati s smernicami dela ter naprednimi mislimi ZK v skrbi za čim boljši razvoj naše celotne družbe ter jih zainteresirati, da se tudi sami vključijo v to delo. To ni povsem lahko delo, saj se moramo pri tem zavedati, da moramo s tem, ko teoretično razglabljamo o teh ciljih, biti pripravljeni pred mladino te cilje v praksi tudi izvrševati oziroma se boriti zanje.

Sprejemanje v organizacijo ZK mora postati smotrno ter organizirano in predvsem odsev vsakdanjega dela članov ZK z mladino. Nisem proti množičnemu sprejemanju, kot se je dogajalo po napadu na CSSR, ker je bil ta sprejem odsev pripadnosti mladine do naprednih in trdnih stališč politike ZKJ, vendar način izkoriščanja posebnih razmer ne 357

sme postati edina praksa in večja oblika, ampak mora postati sprejemanje resnično odsev našega vsakdanjega dela. Predvsem mladi komunisti se moramo truditi, da bo organizacija ZMS vključila v svoje delo čimveč mladine, saj bo ravno ta aktivna mladina največji rezervoar novih članov ZK. Komunisti moramo s svojo aktivnostjo usmerjati delo vseh družbeno političnih organizacij v boju za splošni napredek naše družbe in tako s svojim delom zainteresirati člane teh organizacij za vstop v vrste ZK.

Pri sprejemanju ne smemo prezreti kritičnega odnosa mladine do kriterijev sprejemanja posebno tiste mladine, ki ni organizirana v ZK, saj pričakuje, da bomo sprejemali v svoje vrste mladince, ki so napredni, delovni in imajo pravilen odnos do svoje okolice in družbe, ne pa, da se samo strinjajo z načeli ZK in žele biti sprejeti. Pri tem moramo paziti, da ni ta kritični odnos posledica osebnih ali drugih nasprotovanj. Velikokrat pozabimo v veliki vnemi po sprejemanju novih članov, da nas ostala mladina pri tem budno spremlja in dokaj kritično ocenjuje merila in način sprejemanja. Pri tem se niti ne zavedamo, da lahko ravno s svojim površnim delom pri sprejemanju v očeh te mladine lik komunista in sploh našo organizacijo razvrednotimo, če ne sprejemamo po pravih merilih in mladincev, ki ne ustrezajo tem merilom, ne odklonimo.

Na sprejemanje velikokrat vplivajo tudi odnosi znotraj organizacije in vloga organizacij ZK v svojem okolju. Že prej sem omenil, da mladim članom niso posvečali veliko pozornosti, vendar to ni tako hudo kot delovanje nekaterih članov ZK, ki so glavni napihovalci nepravilnosti v naši družbi oziroma celo vplivajo na mladega komunista, da postane pasiven in zagrenjen, češ: »Kaj se zanimaš za politiko, raje se drži dela!« ali pa: »Bodi tiho in pri miru, pa se boš dobro počutil!«

Ne smemo teh pojavov posploševati, vendar obstajajo in se bo potrebno z njimi spoprijeti ali celo take tovariše izključiti iz naših vrst. Na naših sestankih bo potrebno odkriteje in kritičneje ocenjevati delo komunistov ter odgovornost postaviti na trdnejšo podlago. Naši sestanki so postali velikokrat zgolj formalističen način obravnavanja programa in raznih priporočil, manjka pa odkrite in kritične razprave o vsakdanjih problemih in medsebojnih odnosih. Komunisti se moramo na sestankih med seboj dogovarjati o načinu uveljavljanja naše politike in sprejemati jasne sklepe ter sprejemati naloge.

Odnosi med člani ZK so Velikokrat zelo slabi, brez odkritosrčnosti in tovariške pomoči, to pa delo naše organizacije tudi hromi. Člani ZK moramo postati aktivni pri uveljavljanju politike ZK v vsakdanjem življenju, ne pa reklamni referenti napak, ki se dogajajo v naši družbi ali jih delajo člani ZK na svojih položajih.

Imeti moramo kritičen odnos do teh nepravilnosti, vendar moramo te napake odpravljati ali preprečevati, ne pa jih napihovati ali celo prikazovati v napačni luči.

Izobraževanju novo sprejetih članov ZK ali sploh mladih članov ZK smo posvečali premalo pozornosti. Na tem področju bo potrebno močno povečati aktivnost, saj smo s svojo neaktivnostjo še bolj zmanjšali rast dobrega kadra in aktivnih sil naše organizacije. 358

Menim, da ne bi smelo biti občinske organizacije ZK v Sloveniji, ki ne bi ustanovila aktiva mladih komunistov oziroma močno povečala aktivnosti drugih oblik dela z mladino in izobraževanja mladine ter ostalega članstva.

Ob ustanavljanju aktivov mladih komunistov se nam porajajo dvomi, ali ne bomo morda s temi aktivi odtujili mladine delu v samih osnovnih organizacijah. Delu aktiva moramo dati prav zaradi tega predvsem vsebino stalnega — kontinuiranega izobraževanja mladih komunistov in z aktivi mladih komunistov zainteresirati za tovrstno izobraževanje tudi čim širši krog ostale mladine.

Pri programih izobraževanja moramo paziti na pestrost, kvaliteto in aktualnost tem, v določenem momentu pa tudi na strukturo poslušalcev, in temu primerno prilagoditi programe. Truditi se moramo, da vključimo mladino na teh predavanjih čim bolj neposredno v delo, programi sami pa morajo biti odsev želja in aktivnosti te mladine, ne pa sestavljeni formalistično po že ustaljeni recepturi.

Sestanki aktivov mladih komunistov naj bodo poleg stalne oblike izobraževanja tudi akcijska oblika oziroma način dogovarjanja mladih o reševanju problemov mladine v vsakdanjem življenju in na vseh ravneh družbene samouprave. Na teh sestankih naj se člani dogovarjajo o konkretnih zadolžitvah in delu članov aktiva v organizaciji ZK in drugih družbeno političnih organizacijah ter pri vsakdanjem delu. Pri delu si moramo prizadevati, da bo sleherni član aktiva na enem izmed sestankov aktiva prispeval samostojno k delu na sestanku oziroma pripravi sestanka. Tako bomo vsakega mladega komunista seznanili z organizacijo sestankov in drugega dela v organizaciji, pri tem pa se bo srečeval s problemi in jih bo poskušal reševati sam oziroma ob pomoči starejših članov aktiva. Za delo aktivov mladih komunistov se morajo zanimati tudi vodstva ZMS, saj se prav z delom aktivov lahko organizira idejno vzgojno delo z mladino, to pa je velikokrat tudi šibka točka organizacije ZMS.

Delo aktivov mladih komunistov mora postati odsev želja in potreb mladine po idejno vzgojnem delu in izobraževanju, oziroma morajo to v njej vzbuditi, obenem pa morajo aktivi sprejemati v organizacijo ZK tisti del mladine, ki živi in dela na področju, kjer ne deluje aktiv ali organizacija ZK.

Predlagam, da tudi resolucija konkretneje obravnava oblike dela^ z mladino, sprejemanje in usposabljanje mladine, posebno pa še položaj in delo aktivov mladih komunistov. Franc Avbelj Že precej časa in še precej pred vdorom sil petih držav članic Varšavskega pakta, so člani Zveze borcev NOV opozarjali na to, da so premalo seznanjeni s problematiko naše obrambe in obrambne sposobnosti ter se čutijo v tem pogledu potisnjeni v ozadje, čeprav je to bil vseskozi eden od bistvenih vidikov njihovega delovanja in hotenja. Že tekom letošnjega leta se je pokazalo, da je to opozarjanje bivših borcev upravičeno in še kako aktualno. Dogodki v Češkoslovaški so nas zdramili iz naše vsakdanjosti in hitro je tudi Zveza komunistov pričela opozarjati na nujnost potrebnih pri-

359

prav za vseljudsko obrambo. Vseljudska obramba pri nas v slučaju potrebe ne more veljati samo obrambi našega ozemlja in dobrin, temveč mora istočasno braniti tudi pridobitve naše revolucije, naš družbeni sistem in samoupravljanje, ki je postalo neodtujljiva last našega delovnega človeka.

Če hočemo, da bo vseljudska obramba postala skrb vsega prebivalstva, bo treba ogromno priprav. Te pa nikakor ne morejo poleg obrambne vzgoje mladih mimo Združenj borcev NOV krajevnih skupnosti. Ker so priprave v delovnih organizacijah že precej napredovale, se tega področja ne bi dotaknih, menim pa, da nimamo pravice puščati ob strani borcev NOV, ki imajo izkušnje. Prepričan sem, da ne bi bilo prav, če bi se na tem področju kazal tako imenovani konflikt generacij, če ta sploh obstaja. Menim, da se v naši situaciji bolj pojavlja različne vrste presoja kot pa konflikti. In komu bo bolj pri srcu obramba zemlje in sistema kot borcem NOV, ki so vložili ogromne žrtve v osvobajanje te zemlje in ji s trdim delom pomagali k napredku in razvoju v nov družbeni sistem?

Ce se bivšim borcem kopičijo leta starosti, še ne pomeni, da jim je vseeno, kako bo v prihodnosti. Zato sem prepričan, da bodo krajevne skupnosti z vsemi organizacijami na svojem območju morale krepkeje poseči v priprave za organizirano vseljudsko obrambo. Vendar do krajevnih skupnosti ta organizacija še ni prispela vsaj v glavnem ne, čeprav bi ravno te najlažje našle stik z vsakim občanom, ki mora zares biti seznanjen.

Poleg tega pa mislim, da bi bilo potrebno, da se že od sedaj naprej pri novogradnjah družbenega pomena istočasno gradijo tudi potrebni prostori, ki bodo služili po potrebi za zaščito.

Pri vprašanju tradicije NOV pa želim povedati, da te tradicije ne pomenijo hvalisavost neke generacije, ampak je zgodovinsko dejstvo. Nihče nima pravice zanikati veljave teh vrednot.

Tudi zgodovina NOV je tu, še vedno živa in prisotna. Prisotna v ljudeh, ki so jo ustvarjali in doživljali. To ne brani modernim gibanjem njihove ustvarjalnosti, vendar pa tudi ne sme biti nasprotij. K temu želim povedati še to, da nas resnično čudi, da še doslej ni v učbenike vnesena zgodovina NOV, da bi jo imeli naši otroci pred seboj povezano v celoti, ne pa le posamezne dogodke. To je vsekakor spodrsljaj, ki nam ni potreben. Res je, da borci gredo med šolsko mladino in pripovedujejo spomine, vendar so to le drobci tistega, kar imenujemo zgodovino. To včasih lahko pripelje tudi do tega, da je mladim neobjektivno prikazana NOV z različnih zornih kotov ali interesa posameznikov, čeprav v celoti lahko rečemo, da so stiki borcev z mladimi koristni. Glede družbene skrbi za borce NOV pa sem mnenja, da so pristojni organi, Ljudska skupščina LRS, zavzeli sicer pozitivna stališča in sprejeli priporočila, ki pa se vse prepočasi uresničujejo. V vseh teh vprašanjih je treba več elastičnosti, hitreje je treba reševati zadeve, ker tudi borcem leta bežijo. Priznavalnine sicer nosijo ime priznanja, imajo pa značaj socialne podpore. 360

Obsoditi je treba tudi način, kako se rešujejo vprašanja družinske invalidnine. V nekaterih primerih se rešuje socialno stanje posameznih upravičencev z družinsko invalidnino, invalidskim dodatkom in še priznavalnino.

To ustvarja tudi politične probleme in se moramo tega zavedati, pa čeprav je v zadnjem obdobju zboljšan položaj upravičencev do invalidskega dodatka. Osnovne družinske invalidnine pa so vsa leta ostale iste, kar nam ni v čast. Že v osnovnih organizacijah smo razpravljali, da je težko delati, organizirati in obveščati člane brez vsakih sredstev in brez materiala. Težimo za tem, da bi naša Zveza komunistov kot osnovna organizacija čim bolj hitro obveščala svoje članstvo. Za ta namen bi bilo potrebno osnovnim organizacijam dodeliti vsaj 5 odstotkov od pobrane članarine.

Ce pogledamo Socialistično zvezo, če pogledamo Zveze borcev in druge, imajo 80 do 90 odstotkov pobrane članarine sami, za svojo organizacijo, in zato predlagam potom naše organizacije, da bi v tem smislu tudi kongres zavzel svoje stališče.

Komunistov v družbenopolitičnih organizacijah krajevnih skupnosti je premalo, da bi naše naloge izvršili kot celoto. Govorim s tega stališča, čutim kot komunist, in ker je tudi že razpravljal VIII. kongres, da komunist mora delati tam, kjer je zaposlen, v gospodarski organizaciji in istočasno biti povezan v družbenem političnem življenju na terenu, kar pa na našem terenu, žal, ni res.

Na našem področju krajevne skupnosti je preko sto komunistov, a od teh sto komunistov jih je le 30 do 40 odstotkov vključenih v politično in aktivno življenje na terenu. Ostali del je le nekje za zidovi tovarne in ustanov, kar nam ni v čast. Predlagal bi, da bi kongres sprejel sklep, naj bo sleherni član Zveze komunistov odgovoren tudi Socialistični zvezi, Zvezi borcev, mladinski organizaciji itd. Stane Gavez V postreformskem obdobju smo priča pojavom, ki zavirajo hitrejše procese decentralizacije in vsebinsko bogatenje samoupravljanja. Nahajamo se v večini delovnih organizacij na tisti stopnji samoupravljanja, ki ga je bilo mogoče doseči v relativno kratkem času, saj je šlo v glavnem za kvantitativne premike v smeri decentralizacije.

Sedaj pa se zelo ostro postavlja potreba po temeljiti preučitvi vseh aspektov in elementov, ki determinirajo dejansko vsebino samoupravnih odnosov. Skratka gre za to, da nadaljnjih pozitivnih procesov v smeri poglabljanja delavskega samoupravljanja ni mogoče pričakovati na osnovi deklarativnih načel in političnih parol, enako tudi ne na osnovi aktivistične in politične zaletavosti. Vsakodnevno čutimo v samoupravni praksi potrebo po temeljiti znanstveni analizi vseh tistih problemov, ki jih imamo na tem področju. Za to nalogo pa bi bilo treba angažirati tiste institucije v naši družbi, ki imajo tudi ustrezen kader in izkušnje in ki bi znale v predmet raziskave vključiti tista vprašanja, ki so občega pomena in katerih razreševanje bi tudi omogočilo razreševanje specifičnih problemov v konkretni delovni organizaciji. 361

Naloga organizacije Zveze komunistov in ostalih subjektivnih sil v delovnih organizacijah pa je, da so pobudniki in nosilci akcij v iskanju specifičnih poti v smeri nadaljnje decentralizacije samoupravnih odnosov. Komunisti v delovnih organizacijah se bomo morali v bodoče odločneje spoprijeti tudi s pojavi tehnokratizma in managerstva, kar je zelo pogosto prisotno zlasti med vodilnimi strokovnimi krogi. Do teh pojavov pa je prišlo nemalo zaradi tega, ker se vprašanja odgovornosti vsakodnevno v družbeni praksi resnično zaostrujejo.

Vprašanje odgovornosti na vseh nivojih in področjih postavljajo delovni ljudje kot osnovni pogoj nadaljnjega progresa in izvajanja družbenoekonomske reforme, zlasti pa zahtevajo za neodgovorna ravnanja primerne družbene ukrepe ter pričakujejo od Zveze komunistov, da bo v bodoče s svojim idejnopolitičnim delovanjem ustvarjala z drugimi subjektivnimi silami ustrezno družbeno klimo, v kateri se bo vprašanje osebne in družbene odgovornosti postavilo na pravo mesto v samoupravni družbi.

Smatramo, da bi se v primeru blejskega simpozija o odgovornosti morali bolj konkretno opredeliti ter idejno razčistiti z vsemi tistimi idejami in predlogi, ki vprašanja odgovornosti zastavljajo izven sistema samoupravljanja. Razen nekaterih načelnih stališč nismo podali ocene, ki bi temeljila na idejni konfrontaciji z vsemi v bistvu tujimi idejami za samoupravno družbo. V samoupravni praksi imamo mnogo težav in dilem glede odgovornosti, ker se je okrepilo mnenje, da samoupravljanje ni sposobno zaradi strukture in ozkih materialnih interesov razreševati zahtevnih ekonomskih in tehnoloških problemov in da naj se to prepusti strokovno vodilni strukturi, ki da je edina sposobna »objektivno« urejati stvari. Za komuniste v delovnih organizacijah je izrednega pomena, kako naj razvijamo idejnopolitično učinkovitost in mobilnost ZK v samoupravni delovni skupnosti, se pravi na kakšen način in s kakšnimi metodami doseči, da bo v organih upravljanja prisotna najprogresivnejša politika, katere nosilec in pobudnik pa mora biti tudi organizacija Zveze komunistov.

Ne gre pa le za to, da se za te procese zavzema tisti del našega članstva, ki je tudi formalno vključen v samoupravne organe, dejansko gre za to, da bomo morali našo prakso temeljito spremeniti, kar pa še nismo uspeli kljub določenim uspehom v procesu reorganizacije. Prevelik poudarek boja za osnovno politično platformo in dosego ciljev je dan v fazi dokončnega sklepanja, se pravi pri sprejemanju sklepov v samoupravi. Zanemarjamo pa predhodno fazo, to je fazo, informiranja in razpravljanja z delovnimi ljudmi. Navadno se vključimo šele takrat, ko je že formirano določeno mnenje, oziroma ko že nastane reakcija med delovnimi ljudmi na sklepe samoupravnih in predstavniških organov. V naši samoupravni praksi dejansko zanemarjamo, posebno še subjektivne sile, fazo informiranja in družbenega dogovarjanja z delovnimi ljudmi. Ravno v tej fazi demokratičnega družbenega dogovarjanja pa je mesto idejnega delovanja Zveze komunistov s težo idejnih argumentov. Sprejetje samega sklepa na katerem koli samoupravnem nivoju more biti dejansko formalni akt, če smo predhodno odpravili vse tisto, kar omogoča, da delovni ljudje zavestno osvajajo določeno politiko in če ta temelji na spoznani potrebi in ekonomski logiki ter interesih delovnih ljudi. 362

Upam, da ne bom mnogo zgrešil, če rečem, da je v naši družbeni praksi žal marsikdaj in marsikje popolnoma drugače. Lahko bi navedel mnogo primerov v ilustracijo, kako dejansko danes nekateri upravno birokratski organi na nivojih federacije, republike pa tudi občine delujejo v odnosu na sprejetje stališča in sklepe samoupravnih in predstavniških organov. Organi samoupravljanja so tudi obremenjeni z najrazličnejšimi nalogami ali celo balastom, kar ponekod diskreditira samoupravne organe. Temu je pogosto kriva tudi naša zakonodaja, ki obvezuje samoupravne organe v delovnih organizacijah, da le formalno obravnavajo nekatera vprašanja.

V nekaterih delovnih organizacijah so že spoznali, da je treba osrednje samoupravne organe razbremeniti nekaterih nalog, ki so jim predpisane s temeljno ali interno zakonodajo in jih prenesti na ustrezne komisije teh organov. Pokazalo se je namreč, da se lahko zagotovi bolj kvalificirano in konstruktivno obravnavanje dokaj zahtevnih in zapletenih problemov v ustreznih komisijah, ker je lažje zagotoviti strukturo teh komisij tako, da bo le-ta sposobna spoprijeti se z močno birokratsko in tehnokratsko strukturo. Vsebina dela samoupravnih organov in smotrnost njihovih odločitev je odvisna od konstruktivnega ter od odgovornega pripravljanja materialov, o katerih se v samoupravnih organih razpravlja ter odloča, zlasti pa še, kako so materiali posredovani, ali se lahko resnično upravljalec v problematiko poglobi ali ne.

Z dosedanjim odnosom strokovnih služb ne moremo biti zadovoljni, saj niso spremenile bistveno svojih metod dela iz obdobja administrativnega upravljanja. Delovni ljudje si prizadevajo, da bi se delovne organizacije čim uspešneje vključevale v procese izvajanja družbenoekonomske reforme. Pri teh prizadevanjih pa naletijo na vrsto težav, ki so takšne narave, da jih ne morejo same razreševati. V organizacijah Zveze komunistov žal ugotavljamo, da je naša družbena praksa mnogokrat drugačna od družbenih dogovorov in da se postavlja pred nas komuniste v neposrednih proizvajalnih delovnih organizacijah, da se zavzemamo za izvajanje družbenopolitičnih in idejnih stališč, a praksa kaže, da se dela drugače od sprejete osnovne politike. Odločno smo proti metodam odstopanja od osnovnih reformnih principov in drugih družbenih dogovorov na vseh nivojih, podpiramo pa izpopolnjevanja in bogatenja osnovne platforme družbenega razvoja. Vse prepogosto se namreč samoupravljanje v delovnih organizacijah zaobide. Skratka, ni samoupravne povezanosti med samoupravnimi institucijami na različnih stopnjah. Teze za sestavo resolucije tudi pravilno ugotavljajo, da nastajajo v naši družbi razni centri, v katerih se odloča o zelo pomembnih zadevah gospodarstva, vendar brez vpliva gospodarskih organizacij, ali pa je ta vpliv praviloma minimalen. Zato podpiramo teze za resolucijo, da se moramo komunisti v naslednjem obdobju zavzemati za to, da se odločanje o zadevah, ki so pomembne za gospodarstvo, prenese v ustrezne samoupravne organe, zlasti pa v gospodarsko zbornico kot osnovno institucijo asociacije gospodarstva.

Pred Zvezo komunistov in ostale subjektivne sile je tudi postavljena naloga, da delamo v smeri spreminjanja odnosov glede družbenega vrednotenja samoupravne aktivnosti. Nismo še namreč uspeli v popolnosti odpraviti oziroma idejno razčistiti s tistimi, ki samoupravno aktivnost omalovažujejo in smatrajo, da je 363

ta aktivnost družbeno nepriznana. Nekateri so celo mnenja, da je samoupravna aktivnost neke vrste hobi posameznika. Zato se naj tovrstna aktivnost opravlja izven delovnega časa.

Predlagam, da se v resoluciji bolj konkretizirajo bodoče naloge in osnovna izhodišča ZK na področju delavskega in družbenega samoupravljanja in da si zastavimo takšne naloge za prihodnje, da jih bomo lahko realizirali in ki bodo objektivno pomenile stopnico naprej v izgrajevanju samoupravne, demokratične in humane socialistične družbe. Glede statuta bi pripomnil oziroma vprašal. V celoti se s tekstom strinjam, edino predlagam, ali se ne da terminov višja in nižja vodstva zamenjati s termini širša in ožja vodstva. Tudi naša organizacija je predlagala isto, ker sta predlagana termina bolj v skladu s procesi reorganizacije ZK. Prosim, da se ta predlog preuči. Ludvik Golob

Komunisti dolenjske regije seveda v vse interesne skupine niso enako vključeni in tudi niso v vsaki enako dejavni. Največji del članov ZK je včlanjenih v skupine, ki zavzemajo osnovni politični položaj v sistemu. Dočim je manj komunistov vključenih v ostalih interesnih skupinah, kot so razna društva, združenja in ostale organizacije. Podobno je s funkcijami, ki jih imajo člani ZK v interesnih skupinah. Skoraj 2/з funkcij opravljajo komunisti v družbenopolitičnih organizacijah in le dobro tretjino v otalih organizacijah. Tako stanje je veren odraz strukturnega stanja članstva ZK, saj stalno ugotavljamo, da imamo v svojih vrstah premalo neposrednih proizvajalcev in mladine, kar kaže, da je bil odnos med organizacijo ZK in sindikatom oziroma v Zvezi mladine do nedavnega v krizi.

Dejstvo je, da se organizacija ZK v praksi velikokrat še krčevito drži preživelih metod dela, po katerih so vsi družbenopolitični subjekti kot so sindikat, Zveza mladine itd., bili le izvrševalci njene volje. To hromi njeno učinkovitost in vzdržuje med političnimi skupinami nenormalne odnose. Kljub tem pomanjkljivostim v družbenopolitični dejavnosti ZK pa lahko za večino komunistov trdim, da vendarle nosijo na svojih plečih dobršen del družbenopolitičnega in ostalega življenja občanov.

Podatki nam kažejo, da se večina komunistov zelo pogosto pojavlja na raznih sestankih, sejah in zborih ter da so na njih zelo dejavni. To je zelo pozitivno, saj so sestanki, seje, zbori, posvetovanja, zborovanja, oblike združevanja ljudi, ob katerih prihaja do ustreznih posredovanj informacij, dajanja pobud, sprejemanja sklepov in podobno. Skoraj polovica komunistov nastopa v družbenem prostoru samo na sestankih v okviru krajevne skupnosti ali občine, ali v delovnih organizacijah. Le-ti delujejo samo v podjetjih, ali samo v krajevnih skupnostih, ali samo na občinskem nivoju. Velik del komunistov nastopa v družbenem prostoru občine tako, da sodeluje vsaj na dveh nivojih ali smereh in sicer tako, da obiskuje sestanke, zbore, posvetovanja tako v delovnih organizacijah kakor tudi v krajevnih skupnostih in na občinskem nivoju. Le-ti predstavljajo najvitalnejši del komunistov v organizaciji. Oni prenašajo informacije, predloge, stališča iz ene družbene sredine v drugo, iz enega nivoja združevanja ljudi na drugi nivo, kar vsekakor omogoča kompleksnejše obravnavanje družbene problematike, čimveč komunistov je vključenih v proces vertikalnega in horizontalnega povezovanja z ljudmi in reševanja problemov, tembolj bodo komunisti kot družbenopolitični delavci, proizvajalci in občani sposobni prevzemati pozitivna stališča v kreiranju družbene prakse, tem manj 364

jim bodo stvari in odnosi odtujeni. Lahko rečem, da je več kot polovica komunistov v teh občinah zadovoljivo družbeno politično dejavna. Vključuje se bolj kot ostali komunisti v razprave na raznih sejah, sestankih in zborovanjih z namenom, da s svojimi pripombami v diskusijah s predlogi pomagajo reševati ustrezno družbeno problematiko. To nam pove, da komunisti zavestno posegajo v družbeno dogajanje, da jim sestanki, zbori ne pomenijo kraj, kjer se lahko neprizadeto prisostvuje, ampak tisto samoupravno obliko, v kateri se čutijo dolžni, da prispevajo svoj delež k pozitivnemu razvoju družbene prakse. Iz tega lahko zaključim — prvič, da komunisti v glavnem s svojimi predlogi uspevajo, njihovi predlogi so za konkretno sredino, sprejemljivi, ljudje na sestankih njihove misli, hotenje, podpirajo.

Drugič — komunisti s predlogi ne nastopajo avtoritativno, niti njihovi predlogi praviloma niso popolni, ampak se ob njih razvijejo diskusije in šele nato sprejemajo ustrezne zaključke. Komunisti so najbolj dejavni v neposrednem mehanizmu samoupravljanja. Za človeka je še vedno primarni interes tisti, ki izvira iz njegovega dela, ker se je v našem družbenoekonomskem razvoju težišče razreševanja družbenoekonomskih problemov preneslo iz političnih organizacij na samoupravne organe, se je tudi aktivnost komunistov močneje uveljavila v najrazličnejših oblikah našega samoupravnega sistema. Komunisti so zato dejavnejši na raznih zborih delovnih ljudi, kolektivov občanov, sestankih delavskih svetov, komisij, upravnih odborov, svetov krajevnih skupnosti ter občinskih skupščin in njenih komisijah, kot pa v organizacijah Socialistične zveze in ostalih organizacijah ali združenjih. Prav to, da je večina komunistov aktivnejša v neposrednem procesu upravljanja, nam pove, kako močno so zaživeli v našem družbenoekonomskem sistemu samoupravni odnosi, medtem ko so včasih občinska in osnovna organizacija Zveze komunistov, odbori Socialistične zveze, sindikata ipd. imeli primarno vlogo in dominanten vpliv na življenje in delo lokalnih skupnosti pa so del te vloge že prepustili samoupravnim strukturam in se trenutno nahajajo v fazi prilagajanja novim družbenim odnosom, ki od njih zahtevajo, da se na samoupravni način vključujejo v proces za zavarovanje interesov svojih članov.

Ob takih ugotovitvah, o zadovoljivi družbenopolitični dejavnosti večine komunistov, pa ne smem zanemariti tiste člane in organizacije, ki nastopajo v družbenopolitičnem življenju kot opazovalci ali pa tudi spremljevalci ustreznega dogajanja, ki se javno izogibajo problemu v obstoječih socialinih situacijah, katerih prisotnost je pač pasivna. Za te komuniste je značilno, da prihajajo na sestanke redko, ali ne diskutirajo, ne razpravljajo in ne dajejo predlogov, so tiho in predstavljajo politično pasivni del članstva Zveze komunistov.

Zaradi neaktivnosti pasivnega odnosa do družbenega dogajanja in neke birokratske vsebine, ki jih vodi na sestanke, je z njimi nemogoče računati v današnji situaciji, ko je od komunista v vseh socialnih sredinah pričakovati vsestransko angažiranost, to je aktivni odnos do družbenoekonomskega in političnega življenja. Na nedejavnost komunistov je vplivala tudi neustrezna organizacijska struktura Zveze komunistov, ki je obstajala pred reorganizacijo. Organizacije Zveze komunistov na terenu so bile številčno prešibke in kadrovsko neustrezne. Geografski in družbeni prostor je zahteval od skupine več kot pa je ona lahko dajala po svoji kadrovski in številčni šibkosti. Reorganizacija Zveze komunistov je prinesla ugodnejšo distribucijo organizacije Zveze 365

komunistov v geografskem in družbenem prostoru, kakor tudi to, da so nove organizacije Zveze komunistov akcijsko sposobnejše, tako da bodo kos raznolikim potrebam lokalne skupnosti kakor tudi širšemu okolju. Komunisti, ki so organizirani na terenu, so bili in bodo dojemljivejši za problematiko terena. Kljub ugotovitvam, da niso vsi komunisti enako družbenopolitično dejavni, večina sodeluje v realizaciji sprejetih sklepov. Njihova vodilna vloga se torej ne kaže samo v besedah, ampak tudi v njihovi praktični dejavnosti.

Seveda to> velja predvsem za tiste komuniste, ki predstavljajo najbolj zdravo jedro v organizaciji. Člani Zveze komunistov ne sprejemajo samo zadolžitev, nalog, ne sodelujejo samo v akcijah, ampak jih tudi izvršujejo in se trudijo, da se akcije čimbolj uspešno končajo. Vse bolj se kaže, da imajo nekateri člani Zveze komunistov precejšen ugled, saj jih ostali občani in organizacije rade pritegnejo k realizaciji sprejetih sklepov, čimbolj so člani dejavni v akcijah, ki jih sami predlagajo, kakor tudi tistih, za katere so dali iniciativo drugi. Čim večji je njihov ugled v danih sredinah, tem bolje organizacija Zveze komunistov nastopa v vlogi učinkovite zavestne subjektivne sile. Mnogi komunisti se torej vse bolj zavedajo, da postaja aktivnost na sestankih samoupravnih organizacij, društev, občnih zborih itd., eden od glavnih faktorjev in tudi indikatorjev globine samoupravljanja. Da bi v bodočem delu bila Zveza komunistov še bolj uspešna, je potrebno po mojem mišljenju doseči večjo kohezijsko enotnost Zveze komunistov v Sloveniji. Da bi pa to dosegli, je potrebno, da širši organi, to je občinske organizacije do CK sprejemamo ne samo globalne ocene in načelna izhodišča, ampak bolj izdelane programe, širše razčlenjene sklepe in zaključke, da bi lahko na osnovi teh bolj razumljivih, bolj prilagojenih razširjenih materialov sleherna organizacija izoblikovala v skladu z družbenim okoljem, v katerem deluje, svoj konkreten akcijski program.

Tovariš Šetinc je opozoril delegate, da predlagata delegata Žarko Žigon in Peter Majcen, ki delata v drugi komisiji, naj bi razpravljali tudi o višini članarine in načinu uporabe finančnih sredstev ZKS, predvsem o vprašanju vloge občinske konference ZK in njenih pristojnosti pri razpolaganju s sredstvi. Jože Bučar

Sam se statutu nisem posvečal. Pač pa so se na četrteh, ki jih imamo v Ljubljani, pojavljala vprašanja iz statuta. Člane četrtnih konferenc, kakor tudi komitejev in komisij je zanimalo, zakaj ni v statutu postavljenih tudi organizacij in smatrajo, naj bi se vneslo četrtno organizacijo kot organizacijo. Nadalje bi tudi podprl člane oziroma predhodne diskutante v tem, da naj bi osnovne organizacije imele svoja materialna sredstva od članarine in da naj bi list Komunist nekako tudi prišel v samo članarino oziroma naj bi se članarina temu primemo morda zvišala in naj bi to bil že sestavni del celotnega finančnega udejstvovanja članov.

366

r

Vili Tomat

22. člen statuta govori o kongresu Zveze komunistov. V dopolnitvah, ki so nam bile posredovane s strani statutarne komisije, je dodano, da se drugi odstavek dopolni s tem, da imajo poleg delegatov pravico sodelovati na kongresu tudi člani stalnega dela republiške konference, stalnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije. Ker v našem statutu ne govorimo o tem, da bi preprečevali ponovne volitve v naše organe, se mi zdi, da je bila prvotna formulacija sprejemljivejša, ker pridemo v nasprotnem primeru v situacijo, da je posamezen član Zveze komunistov izbran enkrat s strani osnovne organizacije, potem pa lahko sodeluje neštetokrat v najvišjih organih, čeprav poudarjamo ravno pri reorganizaciji Zveze komunistov pomen povezanosti in odgovornosti nosilcev funkcij, torej pomen povezanosti med članstvom in vodstvenimi organi.

Prav tako se mi zdi, da ni potrebno vnašati v statut določbe, da poteka kongres Zveze komunistov Slovenije pred kongresom Zveze komunistov Jugoslavije. To pomeni prav gotovo napredek v organizaciji, da prihajajo pobude nižjih forumov in se odpirajo ter razčiščujejo problemi, p redno se zavzamejo stališča na naj višjih forumih. Franc Šali Skušal bom na osnovi empiričnih podatkov opravičiti smiselnost praktično organizacijskih sprememb v distribuciji osnovnih organizacij.

Zastavil si bom naslednje vprašanje: Katere organizacije so bile pred reorganizacijo dejavnejše. Ali tiste, ki so bile organizirane v delovnih organizacijah ali tiste, ki so bile organizirane na terenu. Znano nam je, da so bile organizacije Zveze komunistov na terenu pred reorganizacijo številčno zelo šibke in kadrovsko zelo neustrezne. Saj so prevladovali marsikje komunisti, ki so jih starost in bolehnost in dolgotrajno politično delo popolnoma izčrpali. Le-ti so skupaj z nekaterimi drugimi socialnimi kategorijami tvorili manj aktivno jedro komunistov, ki je neugodno vplivalo na delo organizacije Zveze komunistov na terenu.

Po drugi strani pa so komunisti, organizirani na terenu, tudi čutili, da se niz njihovih tovarišev, ki so organizirani v delovnih organizacijah, komajda zmeni za teren.

Prišlo je do očitkov, da se le-ti zapirajo za tovarniške plotove, da se ne vključujejo v raznovrstno aktivnost na terenu in da je obremenjenost z družbenopolitičnim delom nenormalna. Zbrani empirični podatki nam takšna zapažanja komunistov o situaciji pred reorganizacijo1 samo še dopolnjujejo. Na njih osnovi jasno lahko razberemo naslednje: manjši delež tistih članov Zveze komunistov, ki so bili organizirani na terenu, se je udeležil sestankov ali zborov, kot pa tistih, ki so organizirani v delovnih organizacijah.

Na eni strani smo torej imeli v ožjem socialnem prostoru z enotnejšo problematiko večje število komunistov, na drugi strani pa v širšem socialnem prostoru s pestrejšo problematiko manjše število komunistov. 367

V večjih delovnih organizacijah tako velik delež komunistov ni bil zadostno aktiviran, na terenu pa se je dogajalo ravno obratno. Tisti komunisti, ki so se še zmogli družbenopolitično aktivno vključiti v problematiko terena, so postajali preobremenjeni. Tako se je ob manj in enotnejših potrebah zadrževala večja skupina komunistov. Ob več in pestrejših potrebah pa manjša skupina komunistov. In še ena posebnost. Delež neaktivnih komunistov v delovnih organizacijah so predstavljali predvsem komunisti srednjih let. Delež neaktivnih komunistov na terenu pa predvsem ostareli komunisti.

Eni se torej niso dovolj aktivirali, drugi pa kljub potrebam okolja niso več zmogli kakršne koli večje aktivnosti. Komunisti, organizirani na trenu, niso samo obiskali več sestankov na terenu, ampak je večji delež teh komunistov tudi imel funkcije na terenu kot pa tistih, ki so bili organizirani v delovnih organizacijah. Še več. Člani organizacije Zveze komunistov, ki so bili organizirani na terenu, so bili predvsem zaposleni v manjših delovnih organizacijah, kjer so morali biti zaradi majhne kadrovske izbire družbenopolitično' aktivni.

Tudi iz podatkov je razvidno, da je večji delež tistih komunistov, ki so organizirani na terenu, funkcionarjev na terenu in v delovnih organizacijah, kot pa tistih, ki so organizirani v delovnih organizacijah. Tako so bili pretežno člani, ki so bili organizirani na terenu, mnogo bolj obremenjeni s sestanki, funkcijami v delovnih organizacijah in na terenu, kot pa tisti, ki so bili organizirani v delovnih organizacijah. Precejšen delež le-teh niti v delovnih organizacijah niti na terenu ni bil dovolj družbenopolitično' organiziran. Trdimo lahko naslednje: med potrebami socialnega okolja na terenu in akcijsko sposobnostjo organizacije Zveze komunistov je obstajalo ustrezno neskladje.

Zaradi neustreznih demografskih in socioekonomskih strukturnih odnosov terenske organizacije pred reorganizacijo niso mogle učinkovito vršiti svoje družbenopolitične dejavnosti na terenu.

Pritisk erelevantnih potreb socialnega okolja na terenu je bil večji kot zmogljivost terenskih organizacij. Vpliv socialnega okolja na terenu na družbenopolitično dejavnost komunista je močnejši in učinkovitejši ali obratno glede na to, ali je včlanjen v Zvezo komunistov na terenu ali v delovni organizaciji. Organizacije Zveze komunistov na terenu so izpostavljene močnejšemu pritisku terena kot pa organizacije Zveze komunistov v delovnih organizacijah. Zato je tudi pritisk organizacije na terenu močnejši na svoje članstvo kot v delovnih organizacijah.

Organizacijo lahko smatramo za aktiven element, ki usmerja svoje člane v dejavnost v skladu s potrebami okolja, v katerem organizacija obstaja.

Člani Zveze komunistov, ki so> organizirani na terenu, so zato praviloma aktivnejši na terenu kot pa tisti, ki so povezani v organizacijo Zveze komunistov v delovni organizaciji. Za problematiko terena so dojetnijivejši zato, ker so organizirani na terenu, ne pa zaradi česa drugega. S formalno reorganizacijo Zveze komunistov so bili dani vsi kvanti-

368

tativni pogoji za izboljšanje družbenopolitične dejavnosti Zveze komunistov.

Geografske, demografske in socioekonomske strukturne spremembe v organizaciji Zveze komunistov so ustvarile ugodnejše pogoje za dejavnost organizacije kot celote, kakor tudi za dejavnost posamezne organizacije v interesnem lokalnem družbenem prostoru, tako na terenu kot v delovnih organizacijah. V delovnih organizacijah naj bi bila oblika združevanja komunistov aktiv komunistov, ki se vključuje kot skupina ali kot posameznik v problematiko delovne organizacije, osnovna oblika združevanja komunistov pa naj bi bil teren, saj je po svojih potrebah, pestrejši in širši socialni problematiki, širši socialni prostor za družbenopolitično delovanje.

Niko Jesenovec

Analize mehanizma organiziranosti in vpliva ZK so pokazale in še kažejo, da smo ob zavzetosti na drugih problemih zanemarili vpliv politike ZK v krajevnih skupnostih, v strokovnih društvih, v vzgojnih društvih in organizacijah, da je imela ZK premalo vpliva na dogajanja celotnih strok na filozofijo, na področje humanizma in podobno. Ker so na drugi strni že površne analize naših družbenih odnosov pokazale, da naš sistem še ni do kraja izdelan, da nanj vplivajo oblike in miselnosti prejšnjih sistemov, je postalo jasno, da je delavskemu razredu še vedno potrebna idejnopolitična sila, vendar ne v prejšnji, temveč v modernejši, ali kot pravimo, v reorganizirani obliki.

Z reorganizacijo ZK smo med drugim mislili na:

1. novo vsebino dela v ZK in temu ustrezajočimi; 2. nove oblike organizacije ZK.

Tem nalogam prejšnje oblike organiziranosti ne bodo kos, zato smo se lotili organizacije novih oblik povezovanja članstva ZK. Da bi imela ZK vpliv na rajrazličnejša okolja naše družbe, smo menili, da se morajo člani ZK organizirati povsod tam, kjer delajo in si ustvarjajo dohodek, tam, kjer živijo zunaj delovnega mesta in trošijo svoj dohodek, da se morajo organizirati v svojih širših interesnih področjih in na različnih ravneh. Tako so nastale različne oblike združevanja članstva ZK, od katerih danes ločimo stalne oblike, kot so: oddelki, organizacije in stalni aktivi; ter občasne oblike, kot so: občasni aktivi, razširjene organizacije, začasno razširjeni stalni aktivi, posebej sestavljene občasne komisije, oblike sestajanja članstva ZK z nečlani ZK in podobno. Današnja organizacijska struktura ZKS v bistvu ni enotna in od zgoraj navzdol trdno določena. Ta organizacijska struktura se razlikuje v različnih delih Slovenije, ker je bil način organiziranja članstva ZK prepuščen pobudi občinskih organizacij. Tako so nastali ponekod četrtni komiteji ZK, nekatere občinske družbenopolitične skupnosti imajo samo eno organizacijo, ponekod so uvedli samo teritorialno načelo organiziranja, drugod so kombinirali teritorialni, delovni in širše interesni način organiziranja članstva ZK. Po vsej verjetnosti so različni načini organiziranja pravilni, ker so verjetno plod posebnih okoliščin. 24/VI 369

Ravno zato, ker so v različnih razmerah nastale različne oblike organiziranja članstva, naj na kratko posnamem organizacijsko shemo mariborske občinske organizacije. Sestoji iz: 1. mestne konference ZK 2. komiteja konference 3. komisij konference 4. organizacij ZK v delovnih skupnostih 5. krajevnih organizacij ZK 6. aktivov Zveze komunistov Vsaki od teh oblik smo začrtali tudi področje dela in akcijski program. Sedaj, ko naštete oblike združevanja članov ZK nekaj časa funkcionirajo in ko nam je že praksa pokazala prednost teh oblik in eventualne spodrsljaje, se mi zdi prav, da te oblike preanaliziramo in popravimo to, kar smo eventualno nehote tudi pokvarili. Pri svoji analizi se bom zadržal na treh problemih.

1. Ali so naše stalne oblike organiziranja članstva ZK dobre in če niso, kje so po mojem mnenju vzroki slabosti. 2. Kako pojmujem stalne aktive in kako- si predstavljam občasne aktive in kje so bile po mojem skromnem mnenju do sedaj napravljene napake.

3. Kako lahko nepravilno pojmovan reorganiziran način dela ZK vodi do neenotnosti v ZK.

Ad. 1. Kot član MK, zadolžen za komunikacijo s petimi organizacijami ZK, in na podlagi ustrezne prakse moram povedati, da so stalne oblike združevanja članov ZK boljše od prejšnjih, ker so nove organizacije večje, lahko obravnavajo širše probleme in zaradi kvalitetnejše sestave lahko sprejemajo kvalitetnejše sklepe. Praksa nam je pokazala, da morajo zahtevnejšim in širšim problemom, ki jih obravnavajo nove organizacije, slediti tudi kvalitetnejši kadrovski premiki v vodstvih teh organizacij. Pokazalo se je namreč, da od podobnih npr. krajevnih organizacij nekatere dobro delajo, druge slabše ali celo slabo. Ko smo te probleme malo globlje preanalizirali, smo spoznali, da razlike med delom organizacij ne nastajajo- zaradi članstva, temveč zaradi kvalitete vodstev, bodisi da le-ta niso bila dovolj prizadevna ali pa ne dovolj sposobna. Ad.2. S stalnim aktivom mislimo celotno članstvo ZK kakega interesnega področja osnovne družbenopolitične skupnosti, npr. za področje zdravstva, šolstva, kulture itd. Ti aktivi se sestanejo dva ali trikrat na leto, ali pa, če gre za širši problem tega interesnega področja. Celotno članstvo ZK problem obdela in sprejme sklepe, ki morajo biti obvezni za vse člane ZK tega stalnega aktiva. Torej ima stalni aktiv moč sklepanja organizacije. Občasni aktivi se sklicujejo tam, kjer v osnovni družbenopolitični skupnosti nimamo- stalnega aktiva ali pa ga skličemo za obravnavo problema, ki zadeva regionalno, republiško ali zvezno območje.

Seveda je treba razločevati sestav občasnega aktiva osnovne družbenopolitične skupnosti od začasnega aktiva širše družbene skupnosti. 370

V prvem primeru se zavzemam za to, da sestavljajo začasni aktiv vsi člani ZK kakega interesnega področja. Nemogoče pa je sklicati za širšo družbeno skupnost vse komuniste tega interesnega področja. Toda glede sestave začasnega aktiva širše družbene skupnosti sem precej drugačnega mnenja, kot so ponekod prakticirali. Mnenja sem, da morajo biti jedro začasnih aktivov širše družbene skupnosti sekretariati stalnih aktivov, to jedro pa potem razširjamo odvisno od stopnje družbenopolitične skupnosti s člani ZK, ki po svojem delovnem ali družbenem položaju lahko prispevajo h kvalitetni razrešitvi zadane naloge. O teh članih pa naj odločajo stalni aktivi skupno z organi ZK, ki začasni aktiv sklicujejo. To zahtevo po kadrovskem jedru občasnih aktivov širše družbenopolitične skupnosti, ki naj ga sestavljajo kadrovska jedra stalnih ustrezajočih aktivov, utemeljujem s prakso. Navedel bom primer neprimerno sklicanega začasnega aktiva zdravstvenosocialnega področja v letu 1968 na republiški ravni, pa ne zato, da bi metal pepel in ogenj na kogarkoli, temveč zato, da pokažem, da sestava takšnega aktiva ne rodi sadov, kot si jih je sklicatelj zamislil.

Citiram sklep IKCKZKS z dne 20.11.1967, ki se glasi: »Posebej je sklicati aktiv komunistov, ki so na odgovornih mestih v upravnih, strokovnih in drugih institucijah s področja zdravstva in socialnega zavarovanja na ravni republike. Sestanek tega aktiva bo pripravil tov.... itd.« Osebno sem prepričan, da je bil ta sklep izredno pomanjkljiv, ker je bil menda sklican aktiv, toda mimo vseh stalnih oblik združevanja komunistov, torej mimo vseh osnovnih organizacij in stalnih aktivov. Kot sekretar stalnega aktiva zdravstvenih delavcev občine Maribor (aktiv šteje čez 250 članov), niti sekretarji osnovnih organizacij namreč o sklicu republiškega aktiva nismo bili obveščeni. To sem prikazal zato, da v prihodnje ne bi delali takšnih napak. Komunisti se morajo sestajati organizirano, ne more jih nihče sklicevati po1 imenih, temveč tudi po položaju, ki ga imajo v ZK. Opozoriti bi želel še na odgovornost za izvajanje sklepov aktiva. V predlogu, ki ga predlagam za občasne aktive, je jasno razvidno, da bodo za izvajanje sklepov poskrbeli stalni aktivi. Sklepe začasnega aktiva širše družbenopolitične skupnosti bodo prenesli na celotno članstvo, ker bo celotno članstvo večji garant za izvedbo sklepov kot pa posamezniki. Pri predlagani obliki začasnih aktivov vključujemo tudi širši krog članstva v oblikovanje politike od spodaj navzgor. Da ne govorim še o tem, da sklicevanje občasnih aktivov brez sodelovanja članstva ali vsaj jedra stalnih aktivov v ZK, vnaša zmedo in neenotnost. Bojim se namreč, da je v konkretnem primeru omenjeni začasni aktiv sklepal nekaj, kar je v nasprotju s sklepi našega stalnega aktiva, ki je tudi že v letu 1967 sprejel dolgoročne smernice za dek> komunistov s področja zdravstva in socialnega zavarovanja mariborske občine. Ad.3. Z reorganizacijo načina dela v ZK smo sprejeli načelo, da ZK ne bo vplivala na družbena dogajanja s pozicij oblasti, temveč se bomo komunisti s samoupravnim mehanizmom borili za pravična, pravilna in napredna stališča. To načelo so ponekod napačno razumeli. Tako nekateri komunisti ločijo probleme v dve skupini. V tiste, ki so za obravnavo v ZK, in v tiste, ki jih lahko obravnavajo samo samoupravni organi. Tako se je v praksi dogajalo, da so nekatere važne, načelne in dolgoročne sklepe sprejeli samoupravni organi, šele nato so ti problemi, */VI 24 371

če so sploh, prišli v obravnavo organizacije ZK. Tako je potem videti, kot da je organizacija ZK skupina državljanov, ki naj post festum odobrava že sprejete slepe, ali pa da bi morala proti že sprejetim sklepom nastopati. Ker v samoupravnih organih sodelujejo tudi komunisti, nastane ob takšnem vrstnem redu obravnave problemov neenotnost pri nastopanju članov ZK, kar daje videz, da v celotni ZK ni enotnega mnenja o kakšnem problemu. Kolikor pri takšnem vrstnem redu obravnave problemov, kjer obidejo organizacijo ZK in druge oblike organiziranosti ZK, član ZK kot posameznik nastopi proti sklepu ali sklepom samoupravnih organov, katerih član ni, se takšnemu poštenemu in dobronamernemu članu ZK lahko obesijo najrazličnejši prizvoki.

Po mojem mnenju je vsak problem, ki zadeva ljudi, politika, s politiko se seveda ZK ukvarja. Ali to pomeni, da mora biti vrstni red obravnave problemov obraten, kot sem ga malo prej navedel. Torej se morajo vsa važnejša, načelna vprašanja obravnavati v ZK, tam moramo priti demokratično skozi boj mnenj do enotnega stališča.

Seveda sem mnenja, da sekretarji in sekretariati, ki največkrat sestavljajo dnevne rede partijskih sestankov, ne morejo vedno odkriti vseh problemov. Zato bi člani ZK, ki so na vodilnih delovnih mestih ali pa so člani samoupravnih organov, morali bolj kot doslej članstvo ZK seznanjati s perečimi problemi. Informiranosti komunistov namreč ni razumeti samo po komunikacijskih poteh organizacije ZK, temveč tudi na relaciji vodstveni in samoupravni organi — ZK in obratno. Nato je Franc Šetinc povzel dosedanje predloge za dopolnitve in spremembe resolucije, pri čemer se je razvila krajša razprava o razdeljevanju jinančnih sredstev, nekaj delegatov pa je še posebej podprlo predlog o financiranju »Komunista« iz članarine. Seja se je nadaljevala po opoldanskem odmoru. Stanko Lepej

Z ozirom na to, ker so bila nekatera vprašanja že dokaj obširno obdelana, bi se zadržal samo okrog vprašanj sprejema mladih v Zvezo komunistov. Ko smo v Ptuju izvedli anketo in hoteli izvedeti od komunistov, kje so osnovni vzroki, da ni mladih v organizaciji Zveze komunistov, smo razbrali na prvem mestu, da ni dovolj zanimanja za družbenopolitično delo pri mladih; na drugem mestu visoka članarina in šele na tretjem mestu bi prišle v poštev idejne zapreke.

Povsem konkretno se to odraža prav v zadnjem času pri sprejemanju mladih v Zvezo komunistov, čeprav smo vsaj za našo ptujsko občino šele na začetku teh sprejemanj. Dosedanji rezultati so pokazali, da mladina vstopa v Zvezo komunistov. V letošnjem letu smo sprejeli že 170 mladih in pred organizacije postavili tudi nalogo, da obnavljajo svoje vrste. Gre za pomlajevanje naših vrst, gre za vnašanje novega revolucionarnega in pa pomlajevalnega in fizičnega duha v Zvezo komunistov, gre za skladnejšo strukturo. Prav zato menimo, da smo s sprejemom v letošnjem letu lahko v naši občini zelo zadovoljni, čeprav še delamo in bo tudi v letošnjem letu sprejetih okrog sto komunistov. Mislim pa, da tudi mi nekoliko teže prodiramo na podeželje in to med mlade kmečke proizvajalce. Opozoriti moram na ta problem, čeprav 372

smo že govorili o njem. Menim, da smo doslej vsaj nekaj let nazaj preveč samo govorili o kmečkem individualnem proizvajalcu. Danes je to, mislim, za nami. Računati moramo z vsemi sloji naše družbe, če se tako izrazim, in tudi s kmečkim, ki v manj razvitih občinah celo prevladuje. Tako je v ptujski občini še vedno 50 % vseh prebivalcev, ki se preživljajo s kmetijstvom, to se pravi nekaj več kot 30.000, zaskrbljujoče pa je to, da v Zvezi komunistov nimamo več kot pet članov kmetov — individualnih proizvajalcev. Malce me je zabolelo vprašanje, ki ga je načel tovariš iz Trebnjega, ko pravi, da bi bilo potrebno, da mladinska organizacija nadalje vsebinsko deluje v okviru vseljudske obrambne vzgoje. To je lahko samo metoda dela in interesna sfera mladine. Mladinske organizacije na terenu delajo mnogo bolje kot tiste v večjih centrih in pa v delovnih organizacijah. Zakaj? Zato', ker se je, odkrito povedano, naša družba že precej skomercializirala in ravno tisti mladinci, daleč nekje v zakotnih krajih v Halozah ali Slovenskih Goricah, ravno tista mladina si skuša organizirati delo tako, da ne bo vsakdanje življenje na vasi prazno. Ostala mladina, ki je bliže mestu ali takšnim centrom, si pa zabavo ali kakršnokoli aktivnost tudi kupi, zato ker ima sredstva za to.

Kar se tiče sodelovanja med krajevnimi organizacijami, Socialistično zvezo in ostalimi, mislim, da ni pravega soglasja med temi organizacijami. Samo poglejmo, kdo je v teh vodstvih v krajevnih organizacijah. To so povečini premožnejši kmetje, ki imajo traktor, kosilnice ki imajo eno in drugo, medtem ko pa so neposredni proizvajalci ponekod, ne bo prehud izraz, če rečem, dninarji. Ti pridejo le težko do besede in imajo kmetje mnogo večji vpliv kot kakršni koli komunisti na vasi. Rad bi še spregovoril nekaj o tem, zakaj mladi ne stopajo v Zvezo komunistov, predvsem na kmetih. Vemo, da so mladi pripravljeni, pa jim to onemogočajo razmere na terenu. Materialna odvisnost od staršev jih mnogokrat zadržuje, da ne vstopajo. V srcu so morda že komunisti, morda še boljši kot nekateri, ki imajo knjižico. Če se vprašamo, kdo danes dobiva štipendije, kdo' dobiva zaposlitev in na kakšen način je vključena mladina oziroma kako obravnavamo družbeno neprilagojenost mladine, mislim, da je med to družbeno prilagojeno mladino precej mladih tistih staršev, ki so dobro situirani. Kristijan Hrastel Verjetno izražam mnenje večine delegatov, ko trdim, da so občinske konference kot največji vodstveni organi občinskih organizacij Zveze komunistov mnogo' prispevale k notranji demokratizaciji odnosov v Zvezi komunistov. Ta organ oblikuje idejnopolitična izhodišča za delo komunistov preko borbe mnenj, usklajevanja različnih interesov, pogledov, hotenj in želja. Ravno zaradi vodstvene idejnopolitične funkcije, ki jo v občinskih organizacijah opravlja ta organ, ne bi smeli dopustiti, da bi konferenco obremenjevali z drobnimi nebistvenimi vprašanji in problemi in od nje zahtevali stališča, ki bi jih brez večje škode lahko sprejemali tudi drugi organi zveze.

Tudi komiteji občinskih konferenc, kot politično izvršilni organi, organizatorji in usklajevalci dela, članstva in organizacij so se v novi funkciji pokazali uspešni. K temu je precej prispevala večja mobilnost in notranja delitev dela ter odgovornosti. 373

Nasproti navedenim pozitivnim trendom dosedanjega procesa preobrazbe se nam kažejo tudi negativni. Slednji se pojavljajo v delu komisij, občasnih aktivov, sklicevanju posvetovanj po« posameznih področjih, interesih in dejavnostih, v katerih dela članstvo Zveze.

Komisije občinskih konferenc so bile postavljene, da bi predvsem spremljale, proučevale in kvalificirano pristopale k obravnavi problemov in vprašanj s svojega področja dela. Mislim, da se z uspešnim delom komisij lahko pohvalijo le v redkih občinskih organizacijah. Za tako stanje sta v glavnem prispevala dva momenta: 1. kadrovska sestava organizacijskih in funkcionalnih jeder komisij v občinskih organizacijah; 2. nezadostna vertikalna povezanost komisij s posameznih področij; vertikalne komunikacije med podobnimi organizacijami Centralnega komiteja in občinskih konferenc skorajda ni bilo ali pa je bila zelo šibka. Kakor pri delu komisij občinske konference opažamo tudi zaostajanje pri funkcioniranju nekaterih drugih metod in oblik dela, ki naj bi prevrednotile star način dela. Zaradi nerazvitosti prej naštetih začasnih metod in oblik, je nastala v aktivnosti organizacije Zveze komunistov nekakšna vrzel. Takšno stanje, ko so prenehale delovati stare oblike, nove pa še niso zaživele, poizkušajo izkoriščati po«samezniki, ki so na proces preobrazbe že v samem začetku gledali skeptično in ga še danes ne doumejo. Takšne razmere, ko« v nekaterih organizacijah ne delajo ne po starem ne po novem, pogojujejo težnje po vračanju na star način dela.

Na ta način prihajamo v spor s preobrazbo postavljenega temeljnega izhodišča našega delovanja, da mo«ramo biti prisotni s svojimi stališči povsod tam, kjer se snujejo in oblikujejo družbeni dogovori in kjer lahko z našim aktivnim javnim naprednim mnenjem in stališčem prispevamo k sprejemanju najboljših rešitev.

Pomanjkljivost delovanja občasnih metod in oblik dela je posebej opazna v številčnejših organizacijah Zveze komunistov, delovnih in teritorialnih organizacijah Zveze. Zaradi številčnosti in razpršenosti članstva po« teritoriju in delovnih enotah je v teh organizacijah Zveze komunistov zelo težko pritegniti večje število članstva k oblikovanju politike. Mislim, da bi morali razmisliti, če ne bi kazalo« formirati organizacijska jedra, podobno kot so jedra komisij pri občinskih konferencah, tudi pri vodstvenih organih v delovnih in teritorialnih organizacijah Zveze komunistov. S tem bi izpeljali notranjo delitev dela organov teh organizacij in povečali njihovo odgovornost. Organizacijska jedra bi morala biti stalni organi, ki bi imeli nalogo razvijati občasne metode in oblike dogovarjanja in oblikovanja idejnih izhodišč za delo članstva iz posameznih področij, interesov ter aktivnosti. Morda bi bila ta metoda uspešna v prehodnem obdobju, dokler vodstva organizacij Zveze komunistov ne prevzamejo te naloge in dokler no«v sistem dela ne bo v celotni strukturi začel delovati. Idejnopolitično vplivanje na politični proces zahteva med drugim tudi dobro razvit sistem komuniciranja in informiranja, to je predpogoj, da lahko sodeluje v procesu ustvarjanja idej in oblikovanju idejnopolitičnih izhodišč ter stališč večje število članstva Zveze. Sodobne metode delovanja Zveze komunistov in njiihovega vplivanja na politične procese zahtevajo tudi racionalizacijo našega dela, ki bi se moral izražati v tem, da bodo organizacije oblikovale le temeljna

374

idejnopolitična izhodišča in stališča na osnovi usklajevanja različnih interesov, mnenj in pogledov. Pogoje za tak način dela pa lahko ustvarjamo z izoblikovanim sistemom komuniciranja in informiranja, v katerem bosta medij obveščanja in subjekt, ki mu je informacija namenjena, v aktivnejšem medsebojnem odnosu. Poseben problem predstavlja danes komuniciranje med vodstvi in članstvom v delovnih in teritorialnih organizacijah Zveze. Le-te navadno združujejo precejšnje število komunistov, tako po področjih dejavnosti kakor po interesih.

Stališča, ki jih oblikujejo konference teh organizacij do posameznih problemov in vprašanj, le s težavo ali pa sploh ne najdejo poti do večine članstva. Osebni kontakti niso dovolj učinkoviti, ker pripeljejo do izkrivljanja stališča, informacija poteka počasi in s tem izgublja na aktualnosti. Težavo pri osebnem prenosu stališča ali informacije predstavlja tudi razpršenost članstva po teritoriju, deloviščih in slabo medsebojno poznavanje.

Zaradi šibkega glavnega toka informacije tudi ni dovolj učinkovitega povratnega toka. Izgubljanje kontrole nad mnenjem članstva o stališčih vodstev ■—■ povratnim tokom, lahko privede do vse večjega odmikanja vodstev in članstva in do birokratizacije vodstev. Takšen odnos, ko članstvo ne ve, kaj delajo vodstva in obratno', bi bil v globokem nasprotju s temeljnimi izhodišči procesa preobrazbe Zveze komunistov. Mislim, da bomo morali problematiki učinkovitega informiranja in notranjega komuniciranja v organizacijah posvetiti več skrbi kot doslej. Ne bo odveč, če bomo pritegnili k sodelovanju ustrezne znanstvene institucije, ki bodo k problemu strokovno pristopile in izdelale sistem, katerega bi lahko vgradili v strukturo metod in oblik reformiranega delovanja organizacij in članstva.

Objektiven in kritičen odnos do lastnega dela nam je vedno omogočal, da smo še hitreje in uspešneje končali ter razvijali vedno nove in boljše rešitve tako v lastnem delu kot v družbenih odnosih. Emil Štern

Nekatera dogajanja v družbi in dogajanja v Zvezi komunistov v zadnjem letu so ustvarila ugodne pogoje za sprejem predvsem mlajših ljudi v Zvezo komunistov.

Kljub ugodnim pogojem pa še vedno ugotavljamo^, da rezultati sprejemanja ne odgovarjajo dani politični situaciji med mladino. Vzroki za to so po mojem mnenju predvsem tile: 1. Članstvo Zveze komunistov, posebno pa vodstva niso povsem doumela, da mora biti sistematično sprejemanje novih članov njihova stalna skrb, ne pa enkratna akcija. 2. Kljub večkratnemu opozarjanju je pristop do mladih ljudi še vedno več ali manj nepravilen. Prevečkrat se srečujemo z raznimi poenostavljenimi pojmovanji in enostranskimi akcijami nekaterih organizacij Zveze komunistov, ko nekolikokrat na leto pregledajo, če je kdo sposoben oziroma dozorel za sprejem v Zvezo komunistov, ko bolj kritično ocenjujejo delo kandidata kot pa svojo lastno aktivnost, ali pa še

375

drugače, da enostavno prosjačijo posameznike za vstop v Zvezo komunistov.

3. Premalo so še aktivirani novi kriteriji sprejemanja v odnosu do mladine. To so predvsem moralne kvalitete kandidata za sprejem.

V Sloveniji smo letos na novo sprejeli v Zvezo komunistov nekaj nad 5000 mladih ljudi. S tem delom bomo vsekakor še nadaljevali, vendar pa se moramo, zavedati, da s samim formalnim sprejemom Zveza komunistov na svoji učinkovitosti še ni pridobila. Mlade komuniste moramo pritegniti k aktivnemu sodelovanju v družbenopolitičnih organizacijah, v samoupravnih organih, društvih in drugod. Menim, da je le kombinacija mladostnega poleta, mladostne revolucionarnosti proti vsem nepravilnostim, ki se porajajo, ter znanja, sposobnosti in izkušenj starejših, jamstvo, za nadaljnje uveljavljanje našega samoupravljanja, za hitrejše uresničevanje gospodarske reforme, za nadaljnje razvijanje socialističnih družbenih odnosov na vseh področjih družbenega življenja in za nadaljnjo krepitev idejnopolitične enotnosti Zveze komunistov Slovenije.

Poskrbeti moramo za to, da bodo imeli vsi novo sprejeti pa tudi ostali člani Zveze komunistov čimveč možnosti za vse oblike izobraževanja. Sedanje družbene oblike izobraževanja so še enostranske. Preveč dajemo prednosti obveščanju o aktualnih problemih, zanemarjamo pa marksistično izobraževanje. Množična informativna dejavnost ne more in ne sme v celoti nadomestiti dosedanje organizirane oblike družbenega izobraževanja. V zvezi z družbenim izobraževanjem mladih naletimo v praksi še na problem financiranja. Žal se često dogaja, da se predstavniki družbenopolitičnih organizacij v občini prepirajo o tem, kdo naj financira večerne politične šole, interesne in problemske seminarje itd. Pogosto se po liniji najmanjšega odpora določi za financerja mladinsko organizacijo, ki pa ji mnogokrat še za tekočo administracijo primanjkuje sredstev. Vse oblike družbenega izobraževanja pa mora dopolnjevati še osebno izobraževanje.

Centralni komite Zveze komunistov Slovenije v zadnjem času precej propagira stalne aktive mladih komunistov. V Zagorju smo to obliko organiziranja vpeljali že pred letom in pol ob reorganizaciji celotnega članstva Zveze komunistov. Ne bi hotel na kakršenkoli način nikomur vsiljevati te oblike organiziranja mladih, vendar pa lahko trdim, da je delo te osnovne organizacije mladih komunistov pokazalo, da je ta oblika organiziranja uspešna.

Na pobudo sekretariata organizacije mladih komunistov in občinskega komiteja Zveze komunistov je bila lani decembra formirana posebna komisija za sprejem mladih v Zvezo komunistov, katere jedro, predstavljajo mladi komunisti, ki največ delajo z mladino. Člani komisije se zavedajo, da sprejem ne sme biti administrativen in kampanjski. Zato smo imeli ob pomoči nekaterih članov občinske in revirske konference vrsto posvetovanj, neformalne in odkrite skupinske in individualne razgovore itd. Naj navedem samo nekaj podatkov, ki konkretizirajo dosedanje delo te komisije. V obdobju 11 mesecev smo v Zvezo' komunistov sprejeli 106 novih članov, od teh jih je formirana komisija sprejela 100, vse ostale krajevne organizacije pa samo 6, kljub stalnim pozivom občin-

376

skega sekretariata Zveze komunistov in nekaterih posegov posameznih vodstev v krajevnih organizacijah in preko aktivov Zveze komunistov v delovnih organizacijah.

Celotna obnova članstva v tem času znaša 14,4 %, kar je precej nad republiškim povprečjem. Struktura novo sprejetih je v prid neposrednih proizvajalcev in učencev v gospodarstvu.

Boris Klemenčič

Akcija za pomlajevanje organizacij Zveze komunistov je naletela na ugoden sprejem pri mladi generaciji, kar kaže na to, da je bilo to področje po krivici zapostavljeno. Hkrati pa ta ugotovitev zavezuje komuniste, naj bo organsko obnavljanje organizacije stalna oblika našega političnega dela med mladino. Sem proti temu, da na prisotnost mladih v Zvezi komunistov gledamo kot na problem, ki bi ga bilo treba rešiti izven splošnega razvoja družbenopolitičnih odnosov v naši družbi. Dejansko vključevanje mladih v delovni proces na osnovi samoupravnih odnosov je pogoj za njihovo uveljavitev, za oblikovanje zavestnih, aktivnih in odgovornih borcev za socialistične družbene odnose v okviru našega samoupravnega sistema. To pa je hkrati pogoj za politizacijo mladine. Pogosto slišimo, da mladina ni zainteresirana za aktivno vključevanje v samoupravno strukturo. Take ugotovitve so do neke mere točne, vendar so preveč pavšalne in ne izhajaj o od mladih samih. Še vedno so odraz pokroviteljskega odnosa do mlade generacije, ki ne računa dovolj na njeno samoiniciativo. Zaupanje mladih bomo v večji meri pridobili tako, da jim bomo prepustili odločanje o tem, kdo od mladih zasluži, da postane član Zveze komunistov. Odločujoči kriterij za sprejem mladih naj bo- njihova dosedanja aktivnost in stvarna privrženost ciljem naše družbe.

Ker pa je mesto za družbeno delovanje v prvi vrsti v okviru mladinske organizacije ter v specializiranih mladinskih organizacijah, je treba ocenjevati njihovo aktivnost tudi s tega stališča. To pa naj storijomladi sami, ker s poznavanjem sredine, v kateri živijo in delajo, z identičnostjo hotenj in interesov, lahko in morajo postati subjekt odločitev o sebi. V tem vidim tudi eno od osnov povezave aktivov mladih komunistov in vodstev mladinske organizacije.

S tem je mogoče doseči dvoje: aktivno sodelovanje pri vključevanju mladih v Zvezo komunistov in pa vključitev dejansko najaktivnejših mladincev. Naša akcija pa se s samim sprejemom v organizacijo ne sme zaključiti, pač pa mo-ra sprejem pomeniti uvod v sistematično- delo z novimi člani, njihovo usposabljanje za akcijo in za aktivno vključevanje v samoupravne odnose na vseh področjih. Mladi se zavedajo svoje politične vloge pri kontinuiteti socialističnega razvoja, zato pa ni dovolj niti sama fizična prisotnost v Zvezi komunistov ali v samoupravnih institucijah.

Radovan Grapulin Rad bi se dotaknil predvsem mlade generacije, h kateri spadam tudi sam. Ce hoče Zveza komunistov še nadalje pomlajevati svoje vrste, je nujno, da se približa mladim z večjim posluhom kot doslej. Mislim, 377

na drugačen način kot doslej. Obstaja nevarnost, da bo ta nova sprejeta mladina prehitro razočarala Zvezo komunistov in da ne bo-do- samo starejši vračali knjižic, ampak tudi mlajši.

Strinjala se bo na idejnem področju, ni dvoma, mladina se na idejnem področju Zveze komunistov strinja. Vendar bo razočarana na področju prakse, po domače rečeno na področju dela, hitrejšega ukrepanja pri reševanju problemov. Morda smo res preveč nestrpni, vendar se nam zdi, da hitrejši razvoj tehnike, proizvajalnih sredstev, zahteva od vseh nas, da hitreje rešujemo probleme predvsem na teh področjih. Popolnoma pravilno je včeraj tovariš Popit rekel, da se mladina zanima za to, da gre naša družba naprej od doseženega in če se vsega tega zavedamo', zakaj se ne ukrepa bolj načrtno-, odgovorno. Zdi se mi, da je prav v odgovornosti ključ vseh problemov. Menim, da komunist, ki govori le o idejah in nalogah Zveze komunistov kot avantgarde delovnih ljudi pa pri tem obstane in z malo odgovornosti pristopa k problemom, ni komunist.

Prav odgovornost, se mi zdi, da bi morala biti bolj poudarjena v našem poročilu, ker je edini, najbolj boleč problem pri nas.

Mladi se dobro zavedamo, da moramo obnoviti ta sistem. Koristno je za nas, da se pojavljajo- demokratični odnosi, v katerih se uveljavlja vsestranska enakost ljudi, v enaki meri pa se tudi zavedamo, da ne smemo na tem ostati. Nas mlade zanima, zaskrbljuje bodočnost. Bodočnosti ne bomo ohranili samo na idejah. Bodočno-st si moramo zagotoviti s povečano proizvodnjo, s še hitrejšim povečanjem proizvajalnih sil, moramo si zagotoviti večjo- inteligenco strokovnega kadra, ki bo sposoben nositi težo družbenoekonomskega razvoja. Zaskrbljeni smo s perspektivo našega gospodarstva, ne nazadnje nas revoltirajo velike razlike med ljudmi, ki se o njih govori in neupravičeno bogatenje pri ljudeh. In potem spet tisti stari spor, ki je že tolikokrat omenjen. Zato menim, da so družbeni problemi isti za vse generacije. V samoupravni družbi je prav, če se skupno spopademo z njimi. Tovariš Bakarič je na hrvatskem kongresu poudaril: mladine se bojijo tisti, ki so se s samoupravljanjem okoristili in ki se pehajo za stolčke in napredovanje v družbi. Ne zavedajo pa se, da bi lahko te stolčke še bolj ohranili, če bi si na drug način pridobili ljudi. Tovariši, to ni več prava zavest komunistov in popolnoma razumem svoje tovariše, ki vidijo v marsikaterem komunistu le karierista.

Manjka nam tistega medsebojnega dogovora, ki nas bo zbližal, ne da bi se tu pojavil nekak odnos dijak — profesor. Nadalje se mi zdi, da mora miniti čas, ko odgovorna mesta zasedajo ljudje samo zaradi zdravih idej, niso pa ustvarjalni. Zakaj ne damo na takšno mesto komunista ali nekomunista, ki bo imel zdrave ideje in bo ustvarjalen. Če smo že avantgarda delovnih ljudi, dajmo se resnično zanje boriti. Ne mislim pri tem, da nismo ničesar ukrenili. Vendar razvoj priznavamo vsi in to v napredni smeri, zato dajmo tudi delovnim ljudem večji standard, in se ne pehajmo za denarjem in za položaje. To nas mlade revoltira. Nekateri starejši komunisti nas razumejo, je pa še veliko takih, ki nas ne. Lahko mirno rečem, da nas to boli, vzbuja občutke nemoči, neperspektive, a vseeno vztrajamo in mislim, da tudi mi bojujemo nekakšen boj. Ni sicer enak boju naših očetov v narodnoosvobodilnih borbah, je pa to vseeno boj, ki izčrpava, ko, vidiš

378

to nemoč in neperspektivo, in marsikatere ta boj tako izčrpuje, da se zatekajo k mamilom, svetu iluzij itn.

Zato je naš revolt tako močan, prekipevajoč, da sovražimo ljudi, ki se borijo za tiste dinarje in stolčke in zgodi se, da radi potem posplošujemo na vse. A morate nam oprostiti. Pred nami je bodočnost, ki ste nam j O' vi ustvarili, mi vam pa obljubljamo in kolikor bo v naši moči, bomo nadaljevali te pravice. Vsaka generacija ima svoje težave, a moralna dolžnost narekuje vam, da nam pomagate. Zato menim, da Zveza komunistov ne bo' pomlajena takrat, ko bo imela veliko mladine, ampak ko se bodo uveljavila tudi naša stališča v njej. In nazadnje se moramo tudi zavedati, da je tovariš Tito enkratna osebnost, zato se sprašujemo in mislim, da tudi upravičeno, kaj bo potem, ko tovariša Tita ne bo več. Bo prišla še ena takšna avtoriteta, ki nas bo tako močno združevala, bo vzdržala tako velik moralni in politični pritisk, se nam lahko zagotovi še en tovariš Tito? Zato obstaja vprašanje, so naše zahteve res tako nestrpne in predčasne? Boris Kosovel

Preden bi sprejeli resolucijo, bi morali imeti izdelan plan razvoja Slovenije. Ker je eden od tovarišev pripomnil, da plan gospodarskega razvoja ne sprejema ZK, želim svoje mnenje obrazložiti v začetku razprave. Zato povzemam dva skrajšana odlomka iz predloga resolucije:

»... Po drugi strani pa vsem, ki delajo, omogočiti nenehno učenje in izpopolnjevanje in višjo izobrazbeno raven.«

»Na področju socialnega varstva in zdravstva se bomo komunisti o bodočem razvoju zavzemali za uveljavitev načela, da pridejo v čim večji možni meri do veljave principi ljudske solidarnosti, humanizma ter formiranje raznih skladov itd.« Kar je najmanj, resolucija obvezuje komuniste med dvema kongresoma moralno. Ker pa zajema resolucija tudi taka področja, ki jih je lahko razvijati in bogatiti samo z materialno bazo družbe, bi bilo normalno, da bi na osnovi plana konkretno rekli, do kdaj lahko rešimo določene probleme. Tako bi lahko postavili vprašanje odgovornosti pred komuniste v tistih institucijah, ki delajo pri teh vprašanjih (npr. v zbornici, v socialnem zavarovanju, v IS, itd.).

K razpravi so me spodbudile nekatere misli tovarišev, ki so razpravljali pred menoj.

Sem komunist s terena, čutim in delam z ljudmi, zato imam verjetno iste poglede kakor oni. In kaj nas na terenu najbolj moti? Probleme bi razdelili v dve grupi. Prva grupa problemov je slaba povezanost osnovnih partijskih organizacij in vodstev, od občinskega komiteja naprej. Kaj je posledica tega? Ljudje, ki živijo in delajo na terenu, so vsak dan politiki v življenju, to je pri ustvarjanju v tovarni ali ustanovi ali kje drugje. Zato so problemi, s katerimi se srečujejo, problemi njihovega dela, njihovega okolja. Občinski forumi in drugi pa so dostikrat neživljenjski. Do končnega zaključka bi prišli le s konkretnim in neposrednim razčlenjevanjem ter z borbo mnenj. Težave bi morali urejevati skupno. Ker pa tega ni, doživljamo slab psihološki učinek na člane ZK. Drugo, kar moti, ki pa ima morda delno opravičilo, je dejstvo, da občinska partijska vodstva nekje več drugod manj podpirajo gospodar.379

stvene in oblastvene težnje na določenem področju. Te pa niso vedno pravilne. Vzrok temu je mnenje, da bodo materialno močnejši lahko hitreje pospeševali nastale probleme. Ko pa se kak problem reši na način, ki ni opravičljiv v naši družbi, potem je izgovor v trenutni situaciji in v »dejstvu«, da se je to moralo tako rešiti. Prav zaradi tega zavestno ali nevede dostikrat podpiramo tiste sile, ki gredo preko samouprave in samoupravnih dogovorov. Opravičilo je vedno isto in sicer, da tako najhitreje rešujemo boleča vprašanja materialne baze. Enaka povezanost, kot je med osnovnimi organizacijami in vodstvi, je tudi med poslanci in volivci. Poslanci so res drugače vezani in povezani z volivci, ker pa so člani ZK je prav, da tudi to omenim. Druga grupa problemov, ki je bolj boleča kot organizacijska in vsebinska povezanost med vodstvi in osnovnimi organizacijami, je zelo občutljiva ter se o njej največ razpravlja. Prav je, da tudi na kongresu rečemo o tem kaj več. Lahko bi pojave navajal za nekatere občine, ki jih poznam, vendar bom govoril samo o goriški občini. Kateri so torej ti problemi? Predvsem moč avtoritet. Ozek krog ljudi odloča o tem in onem. Odločitve zagovarjajo v imenu ugleda, hitrejšega gospodarskega razvoja in podobno. Ti tovariši vsakodnevno poudarjajo samoupravne dogovore in samoupravo. Vendar jo v praktičnem življenju obidejo. Ne samo to, da ne spoštujejo samouprave, temveč iščejo pomanjkljivosti v predpisih in tak način zagovarjajo. Da zagovarjajo) nezakonitost v imenu interesov ožje skupnosti, kritizirajo predpise, toda ne tam in takrat, ko bi bilo to potrebno. S tem se pojavlja kršitev zakonitosti, vnaša se pravi nered ter povzroča zelo težko politično situacijo med ljudmi.

Boleče je tudi to, da se o problemih razpravlja in opravlja po kuloarjih. Samo take razprave, razen drobcev, niso razprave osnovnih organizacij ali posameznih članov ZK na terenu. To so kuloarske razprave vodilnih tovarišev —■ komunistov, naj bo to v gospodarstvu ali v političnem življenju. Kaj se tam vse sliši in zve! In drobci, ki pridejo na teren, kalijo, povzročajo zmedo, negotovost in ogorčenje. Isti tovariši niso pripravljeni prenesti kuloarskih razprav v javnost, se boriti za svoja stališča ali se javno boriti proti stališčem drugih. Menim, da moramo s tem prenehati in da mora tudi o tem podati svoje mnenje kongres. Čestokrat se ob raznih napakah in deformacijah opravičujemo z nujnostjo razvoja. To razumem. Ne morem pa razumeti, da vse to tako mimo sprejemamo. Vsi teoretiki in praktiki opozarjajo na navlako, ki spremlja razvoj socializma. Ničesar ali premalo pa ukrenemo, da po tem, ko že pričakujemo tak pojav, le-tega tudi pripravljeni dočakamo. Ne odstranimo ga takrat, ko je še neboleč, skratka premalo delujemo preventivno.

Glede mladinskega vprašanja pa tole. Ni dolgo' tega, kar sem sam delal kot mladinec. Zato menim, da pri osemnajstih, dvajsetih letih in tudi kasneje človeka oziroma mladinec izenačuje moralo s poštenjem, kar je hvalevredno in prav. Zato mladi generaciji ne moremo očitati neučakanosti in zaletavosti. To je kvaliteta, ki jo moramo gojiti, da bo še močnejša. Že leta razpravljamo o vprašanju mladine, o reorganizaciji mladinske organizacije, ne vnašamo pa v delo te organizacije tistih elementov, ki so značilni za vsako mlado generacijo. Tudi ne upoštevamo, da vsaka mlada generacija prinaša svoje posebnosti. 380

Mladinsko vprašanje, vzgoja ljudi in prosvetljenstvo celotnega naroda če hočete, bo še dolgo problem, če ga ne bomo reševali bolj konkretno in bolj neučakano, predvsem v šolah. Program iz šol in tisti, ki ga izvajajo, niso vedno v redu. Zato bomo morali enkrat za vselej narediti preokretnico od osnovne šole do fakultete. Dolgo časa že poslušamo, da ta in ta dekan ni idejno čist, da hodi ona učiteljica v cerkev, predava pa družbene predmete, itd. Poslušamo in govorimo, ne storimo pa ničesar. Menim, da moramo po vprašanjih o odgovornosti in konkretnosti pri delu postaviti dokončno klicaj in začeti drugače.

Še eno vprašanje. Danes je bilo o metodah, O' reorganizaciji v ZK veliko povedanega. Moti me to, da nismo govorili o tem, kaj komunist sploh dela. Sicer imamo naloge v statutu, dajejo nam jih smernice, vseeno pa bi bilo potrebno, da bi se vprašali: koliko in kaj si naredil kot komunist? Če bi si bili iskreni, potem bi lahko našo organizacijo kmalu obogatili. Verjetno bi tudi ugotovili, da metode in oblike včasih niso tako važne, posebno če komunist dela tisto, kar bi moral. Res pa je, da je tudi o metodah in oblikah dela potrebno govoriti. Slavko Podmenik

Na enem izmed najvažnejših problemov, ki SO' v resoluciji zapisani, bi rad delegatom prikazal, kako izgleda metoda posplošenih stališč.

Gre za problem o razmerju med delom in samoupravljanjem, ki se kaže v dveh skrajnih nasprotnih stališčih.

Prvo enostransko stališče je, da samoupravljanje določa kakšno bo delo: če imamo samoupravljanje, bo delo združeno, ustvarjalno, osvobojeno; če nimamo samoupravljanja, je delo razdraženo, omejeno, nesvobodno. Dokler pa v imenu tako poenostavljenega samoupravljanja odločamo vsi o vsem enako, na splošno in smo vsi enako kolektivno odgovorni za vse na splošno, in ni nihče osebno odgovoren za posledice in škode, se skozi takšno splošno' odločanje uspešno uveljavljajo samo tiste skupine, ki se temeljito dogovorijo o delu.

Iz posledic te prve skrajnosti izvira draga: ker je tisto prvo, posplošeno samoupravljanje, pokazalo neučinkovitost oziroma učinkovitost samo za ozke skupine, sedaj nekateri trdijo, da delavci sploh nimajo interesa za odločanje o bistvenih problemih, ampak samo kratkoročne interese za osebne dohodke. Medtem pa imajo dolgoročne interese za akumulacijo in drage družbene potrebe samo vodilni in strokovni ljudje. Zato naj o tem odločajo strokovni kolegiji pod vodstvom direktorja. Delavce pa je treba spodbujati v obliki delnic in z dragimi oblikami kapitala.

Namesto obeh teh skrajnosti mislim, da je rešitev v konkretnem marksističnem stališču. Samoupravljanje je kot vsako upravljanje zavestno prilaščanje pogojev in rezultatov dela in je odvisno od objektivnih družbenoekonomskih pogojev. Ti pogoji določajo, da je ob industrijskih sredstvih delo za mnoge, delavce že toliko združeno in kolektivno, da povzroča dovolj množične in močne interese po enakopravnih odnosih. Zato je za takšne delavce najbolj spodbudno', da se organizirajo za enakopravno; samoupravno prilaščanje pogojev in rezultatov dela. Istočasno pa sposobnost in znanje mnogih teh delavcev ni še toliko razvito, da bi mogli vsi samostojno in aktivno opravljati vse zahtevne in nujne akte upravljanja za prilaščanje pogojev dela in delitev dohodka. 381

Zato je danes nujno tudi še uradniško delo. V tem uradniškem delu se umske funkcije opravljajo bolj ali manj enostransko. Mnogi ljudje opravljajo samo omejen krog teh funkcij kot svoj poklic. Zato tudi njihove sposobnosti in znanje postanejo enostranski in so- še mnogi ljudje v tem poklicu — kot individualni nosilci ozkih umskih funkcij — drug drugemu nujno nadrejeni in podrejeni. Takšna hierarhija delovnih odnosov obstaja v vsakem podjetju in v vsaki ustanovi pri nas. Zato se dogaja, da pridobivajo- razne vrste dobrin v obliki osebnih zvez in v odvisnosti nižjih ljudi od višjih. Mislim, da imamo dovolj dokazov v dnevnem tisku. Takšni ljudje se dogovarjajo predvsem v ozkih skupinah, v zaprtih krogih, ne pa z javnim nastopanjem in z doslednim samoupravnim dogovarjanjem. Torej, ko organiziramo samoupravno prilaščanje pogojev dela in delitev dohodka, moramo upoštevati, kakšno je delo, kakšen je značaj in način delitve dela in iz tega izhajajoče sposobnosti in interesi ljudi, ki naj upravljajo. Zato je treba na primer na vasi in v obrti, kjer ali dokler prevladuje drobna individualna blagovna proizvodnja, upoštevati in omogočati zasebne spodbude in razvijati oblike zadružnega in kooperativnega sodelovanja.

Na področju družbenega dela, ki je vezano na industrijska sredstva, pa bi se komunisti morali zavzemati: 1. da se z reorganizacijo Zveze komunistov začne dosledno uveljavljati javen način delovanja članov, vodstev, organizacij in vseh strokovnih in uradniških služb. Tako naj se množicam omogoča, da se dosledno in objektivno dogovarjajo in usposabljajo za samoupravno odločanje;

2. da se takoj vzpostavi sistem samoupravne odgovornosti, v katerem je vsakdo odgovoren za javno in točno- opredeljene dolžnosti, naloge in eventualne posledice s sistematizacijo delovnih mest in z doslednim programiranjem in vrednotenjem kvalitete dela;

3. temeljne zahteve iz resolucije Centralnega komiteja ZKJ o kadrovski politiki bi morali uveljaviti tudi v naši resoluciji.

Za konec omenjam samo še problem »razreda« in »slojev«. Individualizem in zaprte skupine se ne pojavljajo samo v politiki, niti ne samo v organih oblasti, ali samo v enem poklicu, neki banki ali trgovini in podobno, ali pa v celem sloju uradništva, temveč se pojavljajo povsod, kjer je delo takšno, kakršno sem že prej opisal.

Zato je birokratizem samo ena inačica individualizma, ki se razvija ob virih oblasti. Nič manj pa niso pomembne in nevarne druge inačice individualizma, ki se skušajo in uspevajo uveljavljati po osebnih zvezah in ozkih skupinah. Imenujemo- jih »tehnokratizem« in razne druge vrste »elitizma«. Za sodobno družbo je najnevarnejša zveza med birokratizmom, tehno-kratizmom in vsemi drugimi vrstami »elitizma«. Ta simbioza postane nevarna zato-, ker je danes sama strokovnost in znanost vedno bo-lj pomembna družbena in materialna sila. Ce se poveže birokracija iz politike ali iz oblasti s tehnokrati na področju tehnike, ekonomije itd., in z raznimi drugimi elitnimi krogi drugod, potem nastajajo neverjetno učinkovite metode, ki danes recimo- v Ameriki krojijo uso-do Vietnama. V Sovjetski zvezi birokracija na primer utrjuje svojo moč tako, da privilegira vrhunske znanstvenike, vrhunske umetnike itd. 382

Zato bo v naši bodoči politiki usodna napaka, če komunisti ne bodo dovolj jasno in točnoi dojeli, da »družbeni sloji« niso samo v enostavnih površinskih razlikah, v kvalifikaciji ali izobrazbi, niti niso sloji kot celota nosilci birokratizma in individualizma: recimo cel sloj uradnikov ali pa cel sloj izobražencev itd. To so skupine, ki se pojavljajo v vsakem izmed takšnih poklicev in v vsakem takšnem sloju. če komunisti tega ne bodo dojeli, ne bodo znali reševati vprašanja, kje iskati vire birokratizma in kako se z njim boriti. Franc Šetinc je poudaril, da ima Podmenikov predlog tako težo, da ga je treba podpreti z glasovanjem. Predlog so soglasno sprejeli. Ida Boštjančič

Samo medklic, ki se je v tej razpravi že pojavil: če bo kongres resolucijo sprejel v taki obliki, kot je bila dana v predhodno razpravo, potem vas lepo prosim v imenu vseh tistih komunistov, ki so tudi komunisti, da izdate še drugo izdajo, popravljeno tako, da jo bomo vsi tudi razumeli. Nekaj pa v resoluciji pogrešamo, ko ugotavljamo cel kup odstopanj in deformacij itd. Resolucija naj bi bila napotek za reševanje le-teh. Vemo pa, da so tudi brez posebnih načrtov okviri in možnosti za reševanje. Se pravi, v resoluciji bi moralo biti jasno nakazano, ne zavito, katera so tista področja deformacij, ki jih lahko že takoj rešujemo in hkrati, kakšna je prioriteta reševanja.

Silva Jereb

Rada bi podprla vse tiste tovariše, ki so v današnji razpravi zahtevali, naj bi prešli v tistem delu, ki zadeva naše bližnje cilje in bližnje naloge, k večji konkretnosti; da se s področja splošnega, kjer smo si enotni, a kjer imamo tudi možnosti, da si vsak po svoje razlaga stvari in tudi vsak po svoje dela, spustimo na področje posebnega in posamičnega; da ob borbi mnenj pridemo do konkretnih sklepov, norm in meril, ob katerih bomo lahko merili svoje delo, svojo zavest, svoje interese; ob katerih bomo lahko zahtevali tudi odgovornost, preverjali in spreminjali svojo smer in vršili med nami samimi prepotrebno selekcijo. Za vse to pa moramo ne le dobro poznati naš program, naša načela, temveč tudi razmere svojega kraja in časa. In tu podpiram vse tiste tovariše, ki so govorili o večji odprtosti Zveze komunistov, Socialistične zveze in vseh naših samoupravnih institucij: »V življenje in za življenje.«

Ob tem mi pa dovolite kratek komentar. Spominjam se, da smo pred leti govorili, kako naša država zdaj, ko izgublja pristojnosti na področju gospodarstva, drži v svojih upravah, v svojih centralnih organih še vedno vrsto gospodarskih strokovnjakov, nimamo jih pa tam, v osnovnih celicah gospodarskega življenja in snovanja. Ali se nam sedaj ne dogaja nekaj podobnega na družbenopolitičnem področju? In to področje ni niti manj komplicirano^ niti bolj raziskano od gospodarskega, v osnovnih celicah pa mu primanjkuje ljudi, ki bi znali delati. Naj povem za primer Socialistično zvezo: veliko gradimo na njej, veliko nalog sprejema v našem samoupravnem sistemu, a vendar se v občinah in krajevnih skupnostih velikokrat borijo z ne383

majhnimi kadrovskimi in finančnimi težavami. Če pa hočemo, da se bo vpliv občanov, združenih v SZDL, na družbena dogajanja povečal, moramo dati temu našemu najširšemu parlamentu možnosti, da bo tembolj organizirano, analitično^ ugotavljal najaktualnejše probleme svojega kraja in časa ter organizirano premišljeno predlagal in vplival na najboljše rešitve in na prioritetni red reševanja zadev.

Franc Šetinc Rad bi podprl tisti del referata tovariša Popita, ki govori o tem, da se moramo zavzemati za to, da se naši najboljši strokovnjaki, ki so zunaj, vrnejo domov. Prizadevati si moramo, da storimo vse za to. Mislim, da so mnogi odšli v tujino tudi po svoji krivdi. Nekaterim ni bilo nujno. Lahko bi ostali doma. Imel sem priložnost in se pogovarjal z mnogimi našimi intelektualci in strokovnjaki v Švici, bil sem nekaj časa na potovanju. Mnogi so odšli iz najrazličnejših vzrokov, rekel bi celo upravičenih. Niso več našli možnosti za to, da razvijejo svoje pozitivne ambicije, svoje strokovno znanje. Ker so naleteli na hud odpor uravnilovke, primitivizma, zaprte strukture in tako naprej, komunisti pa jih niso pri tem podprli, so mnogi odšli v tujino in se tam zelo uveljavili. Pravijo pa takole: Ni najhuje, da smo zunaj, čeprav menimo, da bi bilo naše mesto sedaj v tem času doma. Tako pravijo tisti, ki so šli iz prej navedenih razlogov v tujino. Najhuje je to, da se nihče ne briga za nas, in da nam nihče ne nudi upanja za bodočnost, da se bomo lahko vrnili in vključili v prizadevanja reforme, znanstveno tehnično revolucijo itn., strukture so še naprej zaprte. Res je, da imajo tudi nekatere druge države podobne probleme. Recimo Švica ima dosti svojih strokovnjakov zunaj. Razloček je pa v tem, da so v Švici dejavniki, ki skrbijo zanje in ki vsaj približno vedo, kdaj se bodo ti ljudje vrnili nazaj, kdaj bodo poklicani, kaj bodo storili za to, da bodo prišli nazaj. Tega prizadevanja pri nas ni. Zato bi rad, da bi dali tu skupno podporo tistemu delu referata tovariša Popita ki govori o tem problemu.

Silvo Bedrač Hotel bi na kratko povedati nekoliko misli o vplivu komunistov na našem podeželju oziroma na naši vasi. Materiali, ki so bili pripravljeni za ta kongres, ugotavljajo neizpodbitno dejstvo, da kmetje kot neka kategorija v Zvezi komunistov pravzaprav izginja. V preteklosti, recimo takoj po vojni, so tvorili celo do 50 % članstva Zveze komunistov Slovenije. Iz leta v leto pa lahko stalno ugotavljamo, da je njihovo število upadlo, dokler se ni danes skrčilo na takšen minimum, o katerem v celotnem našem članstvu v Sloveniji skoraj ni možno govoriti. Torej ne moremo tudi govoriti o njihovem konkretnem vplivu ali pa vsaj o večjem vplivu na terenu. Če bi analizirali dejavnost drugih družbenopolitičnih organizacij, kot so Socialistična zveza in Zveza mladine in drugih, bi nam tudi te analize pokazale, da tudi njihov vpliv iz obdobja v obdobje pada. In če bi še vzporedno s tem pogledali trenutni sestav naših osnovnih organizacij na terenu, bi ugotovili, da so te organizacije sestavljene tako, da se pravzaprav v obdobju med tema dvema kongresoma niso dosti ukvarjala s temi problemi, sploh s problemi vasi. Mislim, da so naše osnovne organizacije na terenu sestavljene predvsem iz prosvetnih delavcev in kmetijskih delavcev iz družbenega sektorja in pa morda še iz delavcev, ki delajo v tovarnah. Ti so ekonomsko in družbeno vezani na podjetje, doma oziroma na vasi pa so samo čez noč. 384

Ce pa k temu dodam še to, da so se vsi ti, ki te organizacije sestavljajo, v preteklosti ukvarjali s problemi lastnih podjetij, z lastnimi težavami, potem lahko ugotovim, da ti sploh niso imeli zanimanja niti volje, da bi se poleg problemov v svojem podjetju, v svojem aktivu ali kjer koli, ukvarjali s problemi, ki se jih niso tikali.

Pri tem se sprašujem, kdo in kako pravzaprav naj ima socialistični vpliv na ta naš kmečki del prebivalstva, ki kljub vsem smelim napovedim, o katerih danes govorimo, še vedno sestavlja vsaj % našega prebivalstva oziroma v določenih občinah prebivalstvo sestavlja. Mislim, da je bilo tudi naše delo v preteklosti oziroma delo organizacij na terenu vse prej kot demokratično. V večini primerov, če smo čisto odkriti, ni šlo za neko demokratično delo, ampak samo za prenašanje direktiv, ki so jih forumi od ZK navzdol sprejeli. Osnovna organizacija jih je samo potrdila in kot takšne prenesla na teren, kjer so se hočeš nočeš morale izvajati. Seveda je tukaj še drugi vzrok. To je, da so bile osnovne organizacije zaprte, da so vse te osnovne organizacije v preteklosti bile tudi strokovno v poprečju neizobražene, če tako rečem, mnogo nižje kot tiste v centrih. In če bi tudi hotele, marsikdaj niso bile sposobne pripraviti kake dolgoročnejše analizirane in podobne odločitve.

Zaradi takšnega načina delovanja Zveze komunistov v preteklosti so naši ljudje na vasi dobili občutek, da se Zveza komunistov ne bori za to, da bi priborila boljše življenje za vse. Vsak sklep, vsako našo akcijo so obsodili že vnaprej, češ, saj smo imeli do tega prebivalstva takšno politiko v preteklosti, da je bilo vse uperjeno proti njim, in da z nami v naši borbi nimajo kaj iskati. Z organizacijo in tudi po predlogu statuta pa dobiva stanje in članstvo v Zvezi komunistov bistveno drugačno vlogo. V središče se postavlja posameznik, član Zveze komunistov, njegove moralne, idejne in politične kvalitete, njegova angažiranost in prizadevnost na terenu. Ravno v tem obdobju se na podeželju postavlja vprašanje, koliko smo sposobni na vasi uresničiti te zahteve.

Marsikje na terenih so morali precej članov Zveze komunistov izključiti zaradi nedelavnosti, mnogokje tudi zaradi slabih moralnih kvalitet. O moralnih kvalitetah smo danes tukaj bolj malo govorili, vendar mislim, da nam je ravno pomanjkanje moralnih kvalitet v preteklosti največ škodilo. Mnogo mladih se prav zaradi tega ni odločilo za vstop v Zvezo komunistov, mnogo pa jih je tudi zaradi takšnih vzrokov izstopilo. Ravno v obdobju pred kongresom, ko smo sprejemali mlade, smo imeli nekaj primerov neposrednih individualnih proizvajalcev, se pravi kmetov, ki so se kljub vsem pomanjkljivostim odločili za vstop v Zvezo komunistov.

Vendar mislim, da bo zanimanje za vstopanje kratkotrajno, če se ne bodo naši kongresi v prihodnje, konference in podobno jasno opredelili do nekaterih vprašanj.

Danes sicer iščemo, kje so vzroki, da je vaška mladina takšna, da ne vstopa, da nima zanimanja za takšno delo. Hotel bi reči le to, da smo bili komunisti v preteklem obdobju na terenu večkrat bolj lažnivci kot komunisti, pa mnogokrat ne po lastni krivdi. Tukaj mislim predvsem na našo kmetijsko politiko, na splošno slovensko politiko do individualnih proizvajalcev, kmetov. 25/VI 385

Marsikdo ve, kaj smo delali na podeželju in kako smo proklamirali to našo kmetijsko politiko, da bi kaj dobrega dosegli, pa smo uspeli ravno nasprotno in razmerje je spet slično. Iz tega je izhajalo, da je marsikateri rekel: »Pa čuj, človek božji, kaj mi govoriš, saj sam ne veš kaj delaš. Jaz imam svoje trdno prepričanje, da tudi v republiki ne vedo, kaj delajo, oziroma kaj bi sploh tukaj radi!« Dovolite mi, da izrazim občutek naših komunistov na podeželju, da tudi ta kongres ne bo prinesel rešitev. Po resoluciji in materialih sodimo, da si naša generacija sploh ne prizadeva, da bi ta problem temeljito rešila.

Tukaj bi morda še povedal, kaj se je zgodilo z našimi zbori volivcev, torej s temi samoupravnimi organi na terenu v preteklosti. Od tistih masovnosti, ki so bile v začetku, so danes ostali le sestanki nekaj ljudi, ki so še tako trdovratni, da vodijo stvar dalje. Če pogledamo tabele, ki so priložene materialu, vidimo, da imajo zbori volivcev pravzaprav minimalen vpliv na vsa dogajanja zunaj in še s tem vplivom se jaz na terenu ne strinjam. Smelo trdim, da je ta vpliv na terenu enak ničli. Ce smo odkriti: priti z gotovimi tezami in z gotovimi ukrepi na zbore volivcev, jih tam predložiti in potem glasovati — to ni zame nikakršen samoupravni organ in, po moje, ne bo v prihodnje ničesar prinesel. Drugo je vprašanje izobraževanja. V resolucijo smo vnesli vprašanje osnovnega šolstva, strokovnega šolstva itd. Poskušamo to reševati. Prepričan sem, da bodo minila še leta in leta, predno bomo to vprašanje tako rešili, kot je postavljeno in kot si ga postavljajo republiški organi.

Vendar bi vzporedno s tem poudaril še en problem. Prepričan sem, če damo vsem šolam enake pogoje dela, prostorsko in materialno, bo še vedno velik procent tistih, ki osemletke ne bodo končali. Kam s temi in teh je danes na podeželju veliko, v marsikateri občini prerašča 45, 50 ali celo 52 procentov. Strinjam se, da bo nekoč 80 ali pa 90 % tistih, ki bodo končali osemletko. Samo, za to je potreben čas.

In še tretje, kar sem hotel povedati, je temeljita rešitev naših amaterskih dejavnosti. Tukaj mislim na kultumoprosvetna društva, na partizane itd. Po eni strani se zavzemamo za to, da bi poklicna gledališča posredovala vso kulturo, drugo vse opuščamo. Torej na eni strani hočemo imeti samo poklicne ljudi v kulturi, po drugi strani pa istočasno vemo, da tega danes in še precej časa ne bomo sposobni. Ce skušamo zdaj ugotoviti, kaj bi naj štorih do prihodnjega kongresa, je gotovo eno: jasna orientacija, jasen načrt o vseh vprašanjih. Vedeti moramo, kaj naj delamo. V takšno gospodarstvo, ko eno leto nagovarjamo kmeta v to proizvodnjo, pa je ne more prodati, drugo leto pa v drugo proizvodnjo, pa tiste spet ne more prodati, kmet več ne verjame. Ah pa v tisto, ko> sadje v Slovenskih Goricah in Halovcih itd. segnije, v Ljubljani pa sadje kupujejo po 300 ah pa po 400 dinarjev. Še enkrat pravim, da komunisti s kmetijskih področij pravzaprav mislimo, da bi nam jasna orientacija, ki bi jo naj kongres nakazal, dala tudi možnost za to, da bi povečevali svoj vpliv in pritegnili ta del prebivalstva tudi v naš okvir sodelovanja.

Z ozirom na izjave nekaterih republiških organov oziroma predstavnikov republiških organov, ki prihajajo z občine, bi menil: če vodimo

386

demokratični centralizem, potem se naj zagovarja tista politika oziroma naj se govori o tem, kar je slovenska politika, ne pa kar je osebno mnenje. Povedal bi dve osebno neodgovorni izjavi, ki pa sta na terenu povzročili silne preglavice, ki še danes niso odpravljene. Prvič je prišel predavat predstavnik republiškega sekretariata za šolstvo prosvetnim delavcem in ko je bilo vprašanje religije, je postal labilen in je izjavil takole nekako: »Tovarišica, vera je stvar vsakega posameznika, religija je tvoja osebna stvar, če te pa deca vidijo, da hodiš v cerkev, pa ne hodi v svoji fari, ampak idi v drugo faro.« Drugič, pride na podoben razgovor tudi član CK in ko govorijo o tem, kako rešiti vprašanje in probleme, ki se pojavljajo od zunaj, spet ne ve, kam in kako ter izjavi: »V republiki vodimo politiko tako imenovanih centrov, majhni smo, imamo vsi le eno mesto, če ne morete več tukaj živeti, se pač izselite in živite tam, kjer lahko živite.« Vili Končan

Družbenoekonomska reforma je v polnem obsegu zajela tudi naše podjetje (EMO). V proizvodnji in v gospodarjenju je bilo treba hitreje ter odločneje ukrepati. Za realizacijo zastavljenih nalog in aktivnejšega delovanja vseh družbenopolitičnih organizacij smo izvedli reorganizacijo ZK v podjetju.

Da smo ugotovili bistvo problemov in naše naloge pri izvajanju družbene in ekonomske reforme, smo temeljito proučili poslovanje v letu 1968 in razvojni program podjetja, ter tako določili in vskladili cilje razvojne politike podjetja. Pri tem smo dosegli kvalitetnejši premik v politično ekonomskih pojmovanjih. Tako smo uspeli podati predvsem članstvu ZK kot celotnemu kolektivu jasne poglede v politično in ekonomsko usmeritev. Analizirali smo stanje razmer na relaciji samoupravljanja in vodenja v dosedanjem organizacijskem sistemu podjetja. Analiza je pokazala pomanjkljivosti samoupravljanja in napake pri vodenju podjetja. Tako smo na podlagi analize izdelali formulacijo tez v obliki načrta, katerega je kolektiv sprejel kot politično in ekonomsko izhodišče v nadaljnjem razvoju samoupravnega sistema in samoupravnih odnosov v podjetju. Ustvariti želimo sistem diferenciranja kadrov po sposobnostih, pa naj bodo člani ZK ali nečlani. Vpliv komunistov na izpopolnjevanje samoupravnega sistema je bil in je še vedno usmerjen v hitrejši organizacijski in ekonomski razvoj podjetja. Zavedamo se političnih posledic naše razvojne perspektive ter jih povezujemo z modernizacijo tehnologije dela in osvajanjem ostalih znanstvenih organizacijskih metod dela. Takšno stališče se bo marsikomu zdelo samo po sebi umevno, vendar nekateri delavci še vedno mislijo, da je politično delo nekaj povsem drugega kot je pa naš skupni ekonomski cilj.

Moralnopolitično stanje, aktivnost in odgovornost članov ZK ter ostalih odgovornih članov v kolektivu smo analizirali in določili ekonomskopolitično izhodišče. Ko govorimo' o moralnopolitični odgovornosti, je nekaj neločljivih vprašanj: političnoekonomske razmere v kolektivu, vprašanje ekonomske in razvojne politike podjetja v našem sistemu in skupnosti. Naša družbenopolitična zavest pred reformo ni bila v dovoljni meri grajena na političnoekonomski logiki. Tako si prizadevamo, da z razvojem organizacijskoekonomske in politične znanosti dosežemo tisto stopnjo lastnega razvoja, ki politiko podjetja teamsko načrtuje. 25»/VI 387

Zaradi pomanjkljive izobrazbe je še vedno precejšnje število umskih in fizičnih delavcev, ki jim je lasten interes prvi, kar se odraža pri diskusijah o delitvi novo ustvarjene vrednosti. Tako je bilo potreba poiskati politične in strokovne rešitve in ločevati dve temeljni področji vprašanj: vprašanje ustvarjanja in delitve dohodka ter vprašanje sociale in socialističnih odnosov.

Področje ustvarjanja dohodka v proizvodnji postavljamo na take principialne osnove, v katere vgrajujemo tehnološke postopke in od katerih ne bomo odstopali. Pri postavljanju teh tez kot izhodišč za reševanje problema, smo dolžni ustvariti tak organizacijski sistem, v katerem ne bo dopustnih deformacij. Vprašanje sociale, socialističnih odnosov in delitve dohodka je potrebno sistemsko ločevati in obdelati predvsem v odnosu do tistih, ki so v podjetju od dolgoletnega dela onemogli ali postali invalidi pri delu ali jih je sam razvoj odstranil iz delovnega mesta. Moralnopolitično odgovornost je možno izvajati samo z zavestjo, ki pa tudi pri nas ni vrednotena. Če navedem še razliko med aktivnimi družbenopolitičnimi delavci in tistimi, ki so za to delo nezainteresirani, je to toliko bolj očitno in se odraža na materialni stimulaciji, kar ima za vzrok, da se del naše delovne inteligence ne vključuje v politično delo. Določeno število ljudi še vedno misli, da politično delo ne more biti enakovredno strokovnemu, kar poraja tudi slabe odnose. Zato predlagam moralnopolitično priznanje za vse tiste, ki se pri družbenopolitičnem delu žrtvujejo za skupne interese. Mihael Duh Svojo diskusijo bom sicer oddal, vendar imam vprašanje o odhajanju naših delavcev v tujino.

Nikjer ni bilo navedeno vprašanje odhajanja naših ljudi v inozemstvo, kje je vzrok, da naši ljudje sploh odhajajo v tujino. Ker sem pač iz dolenjskega področja, bi navedel samo dva primera, zakaj ljudje odhajajo v Nemčijo. Prvi vzrok je nezaposlenost, drugi pa premajhne plače. Če pogledamo Beti iz Metlike, vidimo, da je v letošnjem letu odšlo v Nemčijo oziroma v inozemstvo preko 40 ljudi zaradi majhne plače. Želel bi, da se, če ne drugače, zapiše tudi v resoluciji, da se pojasni naši mladini, zakaj ljudje odhajajo v inozemstvo.

Danilo Gerk

Iz vseh predkongresnih priprav ZK Slovenije, od širših razprav v osnovnih partijskih celicah do CK, od raziskovanja javnega mnenja do referata tovariša Popita, izhajajo nekatere skupne komponente, ki naj postanejo merila za odgovor, kakšen naj bo slovenski komunist. Predvsem mora biti moralno neoporečen, imeti mora več teoretskega znanja, to je več teoretične kulture, ker je to pogoj za uspešnejše samostojno delo v samoupravnih sredinah. Nadalje mora z lastnim zgledom in povečano vnemo vplivati na okolico, posebno pa na mlade delavce. Težko bi bilo odgovoriti, zakaj tako in kateri vzroki pogojujejo tako lestvico. Zato postavljam kot vprašanje, zakaj se te lastnosti komunista, zlasti prva, tako poudarjajo, Nekaj je res, če naša širša javnost

388

postavlja moralne norme na prvo mesto, potem moremo to lastnost bolj negovati povsod v ZK, odpravljati nepravilnosi sproti in ne čakati, da se nakopičijo.

Zakaj pravimo, da je potrebna večja osebna angažiranost? Govorimo o novih metodah in sistemih dela, ki smo jih baje razvili med kongresom. Dejansko so ti premiki še nezadostni. Še vedno preveč cenimo aktivnost ZK le po sestankih, referatih, načelnih sklepih, konferencah ipd. Od tod naprej pa se zgubimo ali zgubljamo v prakticizmu, s tem da iščemo ali avtomatizem ali pa koga zunaj nas, ki bo reševal probleme in razreševal protislovja po napisanih receptih.

V okoliščinah decentralizacije v vseh sferah družbenega življenja in življenja znotraj ZK dobiva posameznik drugačno mesto in vlogo: član ZK mora postati subjekt, ki samostojno deluje na podlagi lastnega in političnega položaja velikokrat kot borec, ki se znajde v okolju, kjer je potreben boj 1:2 ali več.

V boju 1: 2 pa ni dovolj, če samo nosiš člansko legitimacijo. Mnogo več je treba, predvsem borbenost in plavanje proti toku, če je treba, z izpostavljanjem sebe, svojega znanja in idejne moči; večja idejna širina in razgledanost, kar pa se da doseči z lastno idejno vzgojo; z informiranostjo, in to popolno in pa zakasnjeno ali nepopolno, tako da zvonimo po toči (to velja za informiranost v delovnih organizacijah in širšo). Govorimo o delu z mladino, o povečanju revolucionarnosti, poleta in svežine v ZK in o vključevanju mladih v ZK. Na tem torišču smo dosegli uspehe, pričakujemo pa še več. V tem naj bi bil kongres prelomnica.

Zavedati se moramo, da je kritičnost slovenske javnosti in kritičnost mladine narasla. Moje mnenje je, da je to prav, saj nam to govori, da smo v demokratičnem in zavestnem napredku. Na drugi strani pa to pomeni težje in odgovornejše naloge za ZK na vseh ravneh. Biti danes član ZK je vse prej kot enostavno, zato moramo to enostavnost črtati iz naših pojmovanj in nastopov.

Sprejem v ZK jemljemo vse preveč kot kampanjsko in enkratno nalogo, ki j O' hočemo izpeljati po najkrajši poti. Organizacije ZK so danes še vse preveč obremenjene z vsem, premalo pa z notranjo partijsko graditvijo. Ne smemo si zapirati oči, da imamo delovne zaokrožene celice, kjer ni komunistov in se njihov neposredni vpliv ne čuti. Neposrednost pa je vse bolj potrebna: Kaj si storil kot član ZK na delovnem mestu, pri razgovorih z delavci, mladinci? Kako si izžareval svoje ideale neposredno? To naj postane merilo. Za tako delo mora vsak član ZK predlagati obračun pred seboj, organizacijo ZK in družbo. To je (oziroma bo) po novem statutu temeljna statutarna naloga.

Ne smemo pa idealizirati razvojne faze ZK, da obdobje do konca vojne prikazujemo kot sveto, povojno obdobje pa polno napak. Rezultati so vidni. Odprimo razvojne tokove notranje partijske graditve v obe smeri, ne idealizirajmo ne stanja ne posameznega človeka v ZK. Tudi mladi so poklicani zato, da rušijo staro in gradijo novo, vse to pa z večjo kulturo, znanjem in humanizmom. Začnimo ceniti moč ZK po subjektih, ki to zvezo sestavljajo! Iz tega izhaja, da bo morala naša zveza v prihodnje bolj skrbeti za razvoj in aktivnost vsakega svojega člana tako glede moralnopolitičnih 389

kvalitet kakor tudi aktivnosti pri izvajanju politike ZK. Pri tem bomo morali upoštevati, da se poglabljajo kriteriji in minimum, iki se zahtevajo za posameznega člana ZK in pa to, kako posameznega člana in prek njih organizacijo ocenjuje javnost, v kateri dela in živi.

Mislim, da smo zadnje čase to nekoliko zanemarili.

K razpravi govornikov pred menoj o vključevanju mladine v ZK bi rad dodal še tole misel:

Spričo reorganizacije ZK in razvoja neposredne samouprave in ker je teža političnih akcij na posameznika, nam je od danes naprej potreba kvalitetno in kvantitetno močnejša partija. Akcijski prostor za delo ZK mora po tem kongresu dobiti še eno dimenzijo v smer neposrednega dela. Glede same idejne vzgoje mislim, da preveč poudarjamo nekak avtomatizem in šablone. Verjetno je najboljša šola življenje z osebnim zgledom in vplivom komunistov. Ida Boštjančič

V veliki meri drži, mislim, če pogledamo člane v osnovni organizaciji, da jih nekako lahko grupiramo v neke tipe, v neke kategorije. V eni od teh so tovariši, ki so zelo aktivni, preobremenjeni, celo — da ne rečem — profesionalni funkcionarji, ki jih srečamo, odvisno od časa, povsod in marsikje.

Drugi tip so, če smemo kar tako vzeti, sestankarji, ki jih imamo kot redne obiskovalce, ki pa so se, tako je videti, skoraj zaobljubili, da ne bodo odprli ust. Ali nočejo o ničemer govoriti in nimajo svojih stališč ali pa se v vsem strinjajo, o tem žal ne vemo. Potem pa so še taki, ki jih na sestanke niti ni. No, o teh ne bi tu izgubljala besed. Raje bi govorila o prvih dveh. Ce se nekdo ves ta čas, ko je član Zveze komunistov, srečuje z več vrstami osnovnih organizacij, kot sem se jaz, se pravi od dijaške, študentske in naprej v delovni organizaciji, vidi bistvene razlike. Je razlika, ali je osnovna organizacija sestavljena iz članov, ki so si med seboj enaki — se pravi dijaki, študentje — ali je pa ta organizacija v delovni organizaciji, kjer imate tako imenovano vodilno strukturo in neposredne proizvajalce, delavce. Tukaj pride do bistvenih razlik — do kategorij. Ne bi ponavljala, kar so že nekateri povedali, pač pa bi izrazila vprašanje, zakaj je del članov v osnovnih organizacijah vedno tiho. Zato, in mislim, da mi bo marsikdo pritrdil: Povejte mi, kdo si upa? Malo je takih, ki bi javno protestirali, ker niso niti pripravljeni niti niso strokovno toliko * trdni, kadar povzdigne svoj glas direktor ali generalni direktor ali še kdo drug. Ni ga in zaradi tega je dobršen del teh ljudi tiho. Potem se pa po hodnikih sliši eno in drugo.

Če pravimo, da bomo skušali angažirati vse, jih pripraviti do * večje aktivnosti, moramo vedeti, kaj pomeni to: naj bo član Zveze komunistov vodilna sila v svojem okolju. Kako naj bo, če si ne upa odpreti ust znotraj osnovne organizacije, v svojem delovnem okolju kos tistemu, ki se ga loti kot člana Zveze komunistov z dobro pripravljenimi argumenti, kako se ga bo tam upal zavrniti in kako bo mogel in znal svoje stališče zagovarjati. To me zanima, pa doslej še nisem našla nikjer odgovora. 390

Ko smo govorili o zasnovi resolucije, sem dojela: če bi bili ti dokumenti, ti materiali razumljivejši, kot so bili doslej na raznih plenumih in podobno, ne bi bilo potrebno, da po osnovnih organizacijah iščemo ljudi, da pripravijo koreferate o teh materialih. Ne bi bilo potrebno, ker bi jih vsi dojeli in razumeli in bi se razvila neposredna in živa debata o tekstih, ne pa da poslušamo potem koreferate o referatih ipd.

O moralnih in sličnih pogledih: so poteze v značajih, za katere vemo, da so poprečno, vsi ljudje, občani, zlasti pa mladi zelo občutljivi. V vseh teh naših temeljnih zapisih postavljamo v ospredje človeka, humanost in ne vem kaj še vse. Vprašam se, kako to, da smo v naši organizaciji Zvezi komunistov naše odnose zmanjšali zelo često na golo sestankarstvo, suho in hladno uradnost? Kje je tisto tovarištvo, odkritost, iskrenost in drugo, kar pravimo, da so bile vedno, glavne kvalitete? Naj bi tudi še bile — in te bi mlade ljudi brez prepričevanja in brez ne vem kakšne aktivnosti pripravile do tega, da bi bili v veliko večji meri in brez zadržkov pripravljeni stopati v našo Zvezo komunistov. Pa še nekaj, mimogrede: govorili smo dosti o sporu generacij, ne vem, lahko bi uporabljali tudi druge izraze, dejstvo pa je, če spor generacij obstaja, se pojavlja prav tam, kjer je največ deformacij, največ odstopanj. Mlada generacija jih prav gotovo ni ustvarila in jih ni prinesla s seboj, ampak se je, taka kot je, oblikovala v naročju družbe, ki so jo pripravile in prinesle tiste generacije, ki pravijo, da so boljše od mlade.

Vili Tomat

V referatu tovariša Popita je bilo poudarjeno,, da je eden bistvenih ciljev reorganizacije povečanje učinkovitosti Zveze komunistov v sedanjih razmerah. Z uspešnim uveljavljanjem gospodarske reforme, zlasti pa samoupravljanja na vseh področjih, smo relativno že prešli nerazvito družbo in progresivno misel izraža tudi resolucija današnjega kongresa, zlasti pa naš lastni statut Zveze komunistov Slovenije kaže, da se sorazmerno hitro pomikamo v smeri brezrazredne družbe, čeprav so še prisotni ostanki starega, preživetega, birokratskega, uravnilovskega, skratka vrsta nerešenih vprašanj. Neposredna demokracija v samoupravni družbi, v kateri v oblikah združenega dela neposredni proizvajalci odločajo o »delitvi«, odvzema članom in organizaciji Zveze komunistov veliko snovi, predvsem pa snov v obliki starega oblastnega načina dela. S tem ni rečeno, da je ostala za komuniste praznina, nasprotno, zahtevnejše delo je pred nami.

Menim, da se prav na osnovi dohodka formira svoboden človek, svobodna komuna, svobodna nacija in družba kot taka. S tem pa raste tudi zavest in delo samoupravljavcev, seveda pa nastajajo ob tem nasprotja med naprednim in starim birokratskim. O tem smo že dostikrat govorili, predvsem na zadnjih plenumih, zlasti na IV. Star tip osnovne organizacije v podjetju ali krajevni oragnizaciji je izoliran v procesu družbene integracije.

Jasno je, da danes Zveza komunistov ni edina, ki odreja pot razvoja, vendar pa mora biti sposobna spoznavati dogajanja in vplivati na akcijo razvoja. Zato podpiram osnutek statuta, ki jasno povezuje Zvezo komunistov kot enotno politično silo in ki postavlja občinsko organizacijo v idejnopolitičnem in akcijskem pogledu v enotno organizacijo komunistov. 391

Seveda pa je vprašanje čimširšega javnega razpravljanja in v tem je vsebina demokratizacije Zveze komunistov; zato so tudi sprejemljiva določila demokratičnega centralizma, tako kot so postavljena v naših dokumentih. Pri tem pa je treba opozoriti, da teče naše delovanje še vedno po starem načelu: vodstvo pripravi gradivo, članstvo ga izvaja. Seveda tega ne čutimo' več toliko kot v preteklosti, ko smo se celo pogovarjali, da je naša organizacija plenumska organizacija, ki deluje po plenumih, potem pa čaka novih direktiv oziroma novih plenumov.

Današnji kongres in razprava na njem je pravzaprav lep primer drugačnega reševanja, ker je pred zveznim kongresom, vendar pa menim, da je zlasti v občinskih organizacijah starega načina še vse preveč, kar občutimo tudi tu.

Prav razprava o kmetijstvu nam je pokazala, da še vedno' iščemo^ nekoga, ki bo izven nas izdelal načrt razvoja kmetijstva, ne pa da mi sami soustvarjamo takšne programe. Zato bi se tudi zavzemal za dopolnitev resolucije v tem smislu, da naj bi bilo več spodbude članstva in občinskih organizacij z obravnavo aktualnih vprašanj na forumih, ne pa, da se zadovoljimo le z formulacijami boja, mnenj in izražanji nasprotnih stališč, ki so predpogoj za navedene pobude. Resolucija naj bo torej dokument za bodoče delo mobilizaciji, ne pa da ocenjuje dosedanje delo.

Ob vseh teh vprašanjih gre za hitrejše razvijanje celotne horizontalne integracije družbenih odnosov ne samo znotraj organizacij Zveze komunistov, ampak znotraj celotnega družbenega življenja tako- v kulturnem, znanstvenem kot gospodarskem področju. Gre za široko samoupravno integracijo in tu, mislim, imamo komunisti še hvaležno področje, čeprav nosi moderna družba s seboj element podcenjevanja subjektivnih sil. Podcenjevanje političnega dela pa je zlasti v managerskih krogih vedno bolj prisotno. Zato je treba vodilno vlogo Zveze komunistov obnavljati dan za dnem in današnji kongres prav gotovo prispeva k temu svoj delež.

Prehojena pot v preteklosti in doseženi rezultati pa so po mojem mnenju ocena in kriterij za naše delo. Janko Popovič Obnova Zveze komunistov se gotovo ne kaže samo v organizacijski sferi, v metodi in v oblikah njenega delovanja, ampak tudi v vsebini, kar je nedvomno pomembnejše. Kaže se v mnogo širši udeležbi članstva pri oblikovanju in tudi pri izvajanju politike Zveze komunistov, v iskanju najboljših rešitev. Obnovo Zveze komunistov je pospešila tudi javnost in demokratičnost našega dela, v vsebinsko pravzaprav novem lotevanju oblikovanja gradiv in stališč in v drugačnem odnosu do notranjega življenja v naši Zvezi. Polpreteklo obdobje kaže izredno' močno angažiranost Zveze komunistov malodane na vseh področjih družbenega življenja, kar nedvomno prinaša novo kvaliteto v delo Zveze komunistov.

To dejstvo razkriva pomembno vprašanje, koliko so vsi člani sposobni obravnavati vsa vprašanja, ki so tako pomembna, da sodijo na pod392

ročje obravnave v partijskih organizacijah in do katerih je treba oblikovati jasna stališča.

Toda ne le to, ob tem se zastavlja tudi vprašanje, koliko so člani sposobni sprejemati vse pobude, ki prihajajo od posameznikov ali organizacij, in zlasti še uspešno prilagajati te pobude. Nedvomno odpira taka angažiranost novo vsebino- v delu organizacij, saj sprejemanje odločitev in končno tudi odgovornost za sprejete odločitve slej ko prej nista več domena nekaterih bolj ali manj angažiranih skupin, atomiziranih mnenj in pogledov, ampak gre za politiko, in stališča, ki so se oblikovala v dokaj široki politični akciji. To po mojem prepričanju zapira pota nesamoupravnim rešitvam, se upira okostenelim in v praksi doslej mnogokrat uveljavljenim metodam oblikovanja politike ter dejansko odpira prostor najbolj širokim in racionalnim rešitvam. Prednosti takih rešitev, ki izhajajo1 iz širokih pobud, so pa nedvomno tudi v njihovi vplivnosti ne samo na komuniste, temveč tudi na vse tiste, ki bi jih morala politika Zveze komunistov prežeti v tolikšni meri, da bi pomenila njihovo zavestno akcijo in vizijo. V takem procesu oblikovanja politike pa postaja zelo pomembno komuniciranje, ki mora zagotoviti takšen pretok pobud in predlogov, da bo- zagotavljal vsakemu posamezniku ali pa organizaciji jasno podobo o tem, v kolikšni meri in kako je politično deloval in v kolikšni meri so njegova stališča in predlogi sprejemljivi ali ne. Ta nova oblika dela Zveze komunistov, dialog kot oblika in možnost dokopati se do boljših in preudamejših odločitev, je odločujoča tudi za normalno rast organizacije Zveze komunistov. Kajti prodor naprednih pogledov, dejavnost komunistov ter njihov odnos do vsega, kar se dogaja v naši družbi in v našem okolju, sproža aktiven odnos vseh drugih do naše organizacije in vzbuja hotenje po delu in vključevanju v tako organizacijo. Zdi se mi, da bi morali prav iz teh zornih kotov — vsaj za razmere na Slovenskem — presojati dokaj šen priliv mladih ljudi v Zvezo komunistov, ne pa morda iz kakšnih drugih zunanjih, na videz emocionalnih vidikov. Taka dejavnost onemogoča nedopustno dezangažiranje posameznih dejavnikov in odpravlja razne monopole v seriji formiranja in izvajanja politike. Onemogoča pa tudi različno obnašanje pri sprejemanju in izvajanju politike. Ravno razpoka na tem področju, se pravi predvsem pri neustreznem izvrševanju sprejetih sklepov ali politike, pa ima lahko odločilne in usodne posledice za učinkovitost te naše avantgardne organizacije.

čeprav zahteva obnova Zveze komunistov še in še kreaktivnih pobud tako glede metod dela, še posebej pa glede vsebine, bi veljalo pritrditi deklarativnemu stališču v resoluciji, da je sedanje preoblikovanje Zveze komunistov Slovenije prispevalo, k bistveno bolj demokratičnim odnosom in večji učinkovitosti, ne pa tudi k vplivnosti Zveze komunistov, kar pa je nedvomno posledica doslej še ne dovolj uveljavljenega načela, v tem trenutku pa tudi še dejanske prakse pri oblikovanju politike, namreč pri oblikovanju politike, in slabše pri kreiranju temeljnih izhodišč Zveze komunistov Slovenije.

Zveza komunistov Slovenije si s svojim idejnopolitičnim razvojem, naraščajočo demokratizacijo slovenske družbe in uveljavljanjem družbenega samoupravljanja začrtuje samostojen odnos, ki je obenem pogoj odgovornosti za tak razvoj. To izreka tudi v svojem statutu. Prav zaradi tega ne bo, odveč nekaj kritičnih misli ob mnenju, da je treba voliti konferenco, pravzaprav del konference (dvotretjinski), ki ga volijo občinske konference za dobo enega leta. 393

Po predlogu statuta naj bi bila konferenca ZKS najvišji organ med dvema kongresoma, ki v skladu s programskimi stališči kongresa ZKS obravnava pereča politična, ekonomska in druga družbena vprašanja ter oblikuje politiko ZKS do posameznih vprašanj, obravnava razvoj ZKS, ocenjuje delo centralnega komiteja in zamenjuje do ene četrtine članov CK ipd. Toda potem tak sestav, ki bi ga volili vsako leto, prav gotovo ne more zadovoljivo opraviti tako določenih statutarnih določil. V ospredju ni le vprašanje raznovrstnih sestavov konference in s tem povezano vprašanje morebitnih različnih izhodišč do posameznih perečih problemov, temveč tudi zahteva po odgovornosti, ki se danes ostreje zastavlja in ki je tudi pri članstvu bolj prisotna. Tudi načelo specializacije tako zastavljenega sestava konference ni dovolj odločujoče za tako rešitev (enoletne volitve konference ali pa za vsak sklic) in zato je edina dovolj smotrna rešitev vsaj dveletni mandat za člane, ki jih volijo občinske konference. Vlado Janžič

Vprašanje, ali voliti člane nestalnega dela konference, to je tiste člane, ki jih volijo občinske organizacije, za dve leti ali za vsako zasedanje posebej, je bilo eno izmed najbolj diskutiranih vprašanj ves čas obravnave predloga statuta. To velja za organizacije ZK kot tudi za komisijo za organizacijo in razvoj pri CK. Večina članov na terenu se zavzema za dveletno mandatno dobo. Na zadnji seji se je komisija za organizacijo in razvoj ZKS odločila za 2 leti, kar vsebuje osnutek statuta. Posebej pa je tovariš Dolanc v svoji obrazložitvi statuta ZKS dodal, da je s splošno formulacijo', da lahko občinska konferenca kadarkoli zamenja svoje predstavnike oziroma delegate, zadovoljil tiste, ki smatrajo, da je treba za vsako konferenco posebej (glede na dnevni red) voliti nove člane. Lahko bi se potem zgodilo, da bi se o problemih šolstva pogovarjali samo prosvetni delavci, o zdravstvu samo zdravstveni delavci itd. To imamo že sedaj v zborih pri skupščini.

Pred zasedanjem republiške konference bi se morale redno sestati vse občinske konference v Sloveniji že zaradi volitev članov.

Člani, ki bi bili izvoljeni samo za eno zasedanje konference, bi samo »kreirali« politiko, za njeno izvajanje pa ne bi nosili nobene odgovornosti.

Postavlja se še vprašanje konstruktivnega sodelovanja tistih, ki bi samo enkrat prišli na ta forum itd. Zato predlagam komisiji, da osvoji predlog tovariša Popoviča za dveletno mandatno dobo * članov nestalnega dela konference. Tovariš Šetinc je predlagal glasovanje o predlogu Janka Popoviča in po kratki razpravi, kjer so razčistili še nekatere nejasne pojme, je bil njegov predlog izglasovan. Nato je delovni predsednik naprosil poročevalca Janeza Zahrastnika, naj prebere osnutek poročila komisije, ki ga je komisija soglasno odobrila. Delovni skupim so prepustili dokončno redakcijo poročila, ki je bilo razmnoženo še pred tretjo plenarno sejo. Ker je medtem komisija za statut že končala z delom, ji niso več mogli predložiti spreminjevalnega predloga tovariša Popoviča in so se domenili, da se bodo zavze-li zanj na plenarni seji, ko bo razprava o statutu. 394

r Razpravi, ki zaradi pomanjkanja časa v komisiji nista bili prebrani, in sta ju avtorja oddala predsedstvu.

Mihael Duh Dovolite mi, da v svojem izvajanju podam nekaj misli in pogledov na delo mladine, ne samo tiste, ki je vključena v ZK, ampak tudi tiste, ki stoji še danes zunaj naših vrst in je samo pasivni spremljevalec dogodkov družbenopolitičnega življenja.

Verjetno ne bom povedal nekaj bistveno novega, vendar smatram, da je edino pravilna pot, ki vodi k razreševanju problemov, da se odkrito in s konstruktivno kritiko lotimo problemov, s katerimi se srečujemo vsak dan. Menim, da ima mladina veliko področje in v veliko primerih še nezorano ledino dela, pri katerem bi se lahko uveljavila, pri odpravljanju nepravilnosti, ki so morda včasih tudi pogojena s samim družbenim razvojem. Naj omenim samo nekaj primerov, za katere smatram, da jim do sedaj nismo posvečali dovolj pozornosti, ali pa smo jih sploh zanemarjali in puščali, da jih je ali jih še rešuje čas. Ali ni nepravilno, da se še danes vse premalo posvečamo mladini, ki ne dokonča osemletnega šolanja in ki si s tem pravzaprav zapre pot v nadaljnje življenje. Smo se res že dovolj odkrito pomenili o tem vprašanju, zakaj, kje so vzroki takemu stanju. Še več. Pogovorili smo se, precej je bilo pisanja tudi po časopisih, toda ali smo prišli do prave rešitve in ali vemo, kje je temu vzrok?

Vzporedno s tem problemom pa se veže tudi vprašanje zaposlovanja tistih mladih, ki so ostali na cesti po svoji krivdi. Smatram namreč, da je prav, da tudi mi mladi v svojih vrstah pogledamo resnici v oči in ugotovimo, da nosimo krivdo za določene zadeve tudi sami. Druga kategorija mladih pa je tista, ki je v redu končala šolanje, pa se danes, čeprav se situacija v zadnjem času popravlja, še vedno nahaja na cesti v momentu, ko v isti sapi ugotavljamo, da imamo v gospodarstvu toliko in toliko ljudi, ki pravzaprav sedijo na dveh stolčkih, v gospodarski organizaciji in v komunalnem zavodu za socialno zavarovanje oz. skladu, iz katerega črpajo finančna sredstva. To je vprašanje, katerega rešitev se sicer pripravlja, in katerega bi morali podpreti tudi člani ZK. Ko kot neposredni proizvajalec opazujem dogodke okrog sebe, se še vedno sprašujem, kako je mogoče, ko smo toliko govorili, naj se ne forsira mladina iz mest, ampak naj danes študira tisti, ki je za to sposposoben, da ob vsem tem še vedno vidim primere, ki niti niso tako redki, da se štipendija podari nekomu ne glede na rezultate njegovega študija, ne glede na njegovo materialno in socialno stanje. Važno pri vsem tem je, da je prejemnik štipendije znanec tega ali onega strica, včasih tudi samo znanca, če že ne njegov sin. Zakaj zahtevamo tako natančne podatke o nekom, ki izhaja iz vasi, ki je učenec, študent kmečkega sloja, ugotavljamo, da ima toliko in toliko katastrskega dohodka in na koncu ugotovimo, da pomoči ne potrebuje. Na drugi strani pa še danes v veliko primerih ne postavljamo vprašanja, ko gre za »denarno pomoč« nekaterim, ki je ne porabijo za aboniranje v tej ali oni menzi, za osnovne osebne potrebščine, ampak za rekreacijo in šport, kot to včasih radi imenujejo, pa četudi je to trošenje družbenega denarja za bencinske hlape in cigaretni dim. Kako naj gledamo na takega tisti, ki dobro vemo, da dajemo določen procent osebnih dohodkov za izobraževanje, toda smo in bomo to pripravljeni dajati samo v primeru, če gre za resnično finančno pomoč.

395

To in pa vprašanje, da navadno taki razpolagajo z velikimi denarnimi sredstvi, da svoj oddih preživljajo v vikendih, ki so zgrajeni včasih na neupravičen način, in da ima nekdo več sto tisoč dohodkov na mesec, veliko pa je še primerov, ko se osebni dohodki gibljejo okrog 50—60 tisoč in tudi manj, to so vprašanja, ki vznemirjajo tiste, ki se s težavo prebijajo skozi življenjske probleme, in tudi tiste, ki gledajo na situacijo trezno, vendar so nemočni, da bi prešli od besed h konkretnim akcijam.

In kako gledamo mladi na dogajanja v samih delovnih organizacijah oz. kako ostali gledajo na nas? Imam občutek, da se mladim vse prevečkrat neupravičeno zapirajo vrata, da ni pravega zaupanja in da ima to v veliko primerih negativne posledice. Res je tudi, da kdo misli napačno, vendar bi ga bilo potrebno s pravilnim pristopom oz. informiranostjo pripeljati na pravo pot, ne pa da ga nekako izoliramo in da lahko kot tak samo še pasivno spremlja dogodke, ker se aktivno ne bo vključil v tok dogajanj iz bojazni, da bo njegov predlog zavrnjen brez prave utemeljitve. Enaka slika mladih se nam v mnogo primerih kaže tudi pri delu samoupravnih organov, saj so ravno mladi dostikrat pobudniki novih idej, toda na žalost ostane to samo pri predlogih in razumljivo je, da se mladi člani samoupravnih organov, katerih predlogi so bili zavrnjeni z motivacijo, da jih je predlagal nekdo, ki s situacijo ni seznanjen ali kaj podobnega, ne bo več spuščal v dogajanja. Smatram, da je ravno tu postavljena velika naloga pred mlade komuniste, da se tako v osnovnih organizacijah kot na samih delovnih mestih zavzemajo za to, da mladi proizvajalci in samoupravljavci dobijo tisto mesto, ki jim ob upoštevanju sposobnosti posameznikov pripada. To pa lahko dosežemo samo tako, da bomo okrepili vrste ZK z mladimi. Toda ne s tistimi, ki niso pripravljeni delati, ki se ne zavedajo svoje vloge člana ZK in upravljavca, ampak s tistimi novimi člani ZK, ki se zavedajo, da ni napredka v družbi, ki ne uredi problemov znotraj sebe, s tistimi, ki bodo s konstruktivno kritiko ne s kritizerstvom razčistili v svojih vrstah z vsem tistim, kar je nazadnjaškega, birokratskega, kar zavira nadaljnji razvoj samoupravne družbe. Smatram, da bomo le na tej podlagi lahko pričakovali in premagovali bodoče naloge, pred katere bo postavljena celotna naša družba, ZKJ in v tem okviru posebej mladi komunisti.

Slavko Soršak Nobenega dvoma ni, da je kadrovska politika sestavni del reorganizacije Zveze komunistov in preobrazbe naše celotne družbe, po svoji razsežnosti vpliva pa nedvomno najpomembnejše družbenopolitično področje, saj skorajda ni družbenega problema, akcije, dogajanja ali stanja, ki ne bi bilo tako ali drugače povezano s kadrovsko politiko. Prav ta širina se kaže tudi v predlogu resolucije. V njej o kadrovski politiki neposredno skorajda ni govora, implicitno^ pa je prisotna povsod, saj se ves ta način veže z aktivnim delovanjem komunistov v družbenem življenju in samoupravnem odločanju.

Dosedanjo vlogo Zveze komunistov v kadrovski politiki lahko ocenjujemo prej pomanjkljivo kot zadovoljivo. Obdobju, ko je Zveza komunistov razporejala kadre in imela monopolno vlogo v kadrovski politiki, je sledilo obdobje skorajda popolnega odmika Zveze komunistov od kadrovske politike. Takšen odmik je na eni strani predstavil kadrovsko politiko kot sestavni del samoupravnih odnosov, na drugi pa imel zaradi nedodelane vloge Zveze komunistov, ki bi ustrezala samoupravni strukturi, mnogo negativnih posledic. Naj navedem le nekatere: 396

— na nekatera vodilna mesta so prišli ljudje, ki nanje ne spadajo zaradi strokovnih, še večkrat pa zaradi moralnopolitičnih kvalitet. — najbolj subtilno kadrovsko področje smo povsem zanemarili, zlasti pa izbiro kadrov za tiste službe, ki imajo opraviti s človekom: varstvene ustanove, pedagoški kader, socialno zdrastveni kader; — nastala so velika nesorazmerja v regionalni in socialni strukturi študentov, tj. bodoče inteligence; — okostenele so nekatere nestrokovne, nesposobne in nesmele vodilne strukture na vseh položajih; — pri volitvah so> se ponekod pojavile težnje po kandidaturah ljudi, ki sploh niso imeli ustreznih sposobnosti, itd. Temeljno vprašanje, ki kljub temeljnim obravnavam o> kadrovski politiki še vedno ni dovolj opredeljeno, je vprašanje, kako zagotoviti taktiko in strategijo v takšni kadrovski politiki, ki bo nedvomno stvar delovnih ljudi in samoupravnega sistema, da pa bo imela Zveza komunistov pri tem vpliv kot vodilna idejnopolitična sila.

Ker je kadrovskih problemov veliko, se bom pomudil le ob dveh vidikih kadrovske politike, in sicer ob vprašanju kadrov znotraj Zveze komunistov in za vodilna delovna mesta v gospodarskih organizacijah. Tako kot kadrovsko politiko nasploh lahko tudi kadrovsko politiko znotraj Zveze komunistov označimo kot stihijsko, čeprav skušamo vanjo v zadnjem času vnašati nove elemente, na primer: razpravo o kandidatih za vodstva Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije. Stihijnost v kadrovski politiki znotraj Zveze se kaže zlasti v naslednjem:

— ne poznamo sposobnih kadrov Zveze komunistov, — hitro napredujejo posamezni kadri zgolj po oceni takšne ali drugačne diskusije, — ostanejo pri ozkem krogu vodilnih komunistov, — pasivizirajo se tisti, ki niso več člani vodilnejših organov, — komunisti se ne uveljavljajo v drugih organizacijah in zlasti društvih, — otepajo se vseh vrst dolžnosti v Zvezi komunistov na vseh ravneh in najbolj v osnovni celici, v organizaciji Zveze komunistov. Vzrokov za takšno stanje znotraj Zveze komunistov je več. Med njimi je prav gotovo to, da prav nič ne spremljamo sposobnih in perspektivnih kadrov in ne skrbimo za njihovo usposabljanje in normalno rast. Pri tem nimam v mislih delovanja nekdanjih kadrovskih služb, pač pa v sistem dela Zveze komunistov vgrajeno načelo, da sta za mlajše kadre potrebna posebna skrb in sprotno delo z njimi. Tako lahko mladi ljudje normalno napredujejo in se usposabljajo za delo v višjih organih Zveze komunistov. Ne izključujem možnosti, da kakšen mlad član Zveze komunistov ne more neposredno kandidirati v naj višja vodstva Zveze komunistov, vendar menim, da so to izjeme. Krog problemov, s katerimi se komunist srečuje v posameznih forumih, mora naraščati postopoma, da je njegovo delo- lahko kvalificirano, sicer se v višjem organu ne znajde in ostane resnično, ne po svoji krivdi, 397

le številka ali pa obravnava le probleme svoje delovne organizacije. Mladega komunista je potrebno navajati na delo v organizacijah in forumih Zveze komunistov ali pa tudi drugih forumih, in sicer tako, da vse možne kandidate spremljamo, z njimi razpravljamo o načinu in vsebini dela ter jih postopoma uvajamo v višje forume Zveze komunistov. To lahko pomeni velik izbor kadrov, kadar je to potrebno, pa tudi selekcijo najsposobnejših, kajti ti morajo biti v vodstvih Zveze komunistov.

Poseben problem, s katerim se srečujemo v občinah, je prevzemanje funkcije sekretarja organizacije Zveze komunistov. Nedvomno je funkcija sekretarja neprivlačna zaradi angažiranosti in težav dela, zlasti pa zaradi majhne politične moči sekretarja oziroma majhne politične moči komunistov, da bi izdatneje vplivali na okolje, v katerem živijo. Praksa potrjuje, da v aktivnih organizacijah, ki so pomembna avantgardna ah pa vsaj vitalna sila, sprejemanje funkcij med najsposobnejšimi ni tako problematično.

Obe vprašanji, ki sta seveda le del kadrovske politike znotraj Zveze komunistov, bo mogoče rešiti, če bodo vsi komunisti preprečani, da je kadrovska politika znotraj Zveze komunistov sestavni del rednega delovanja Zveze komunistov, ter da so v vodstvih resnično lahko le najsposobnejši člani Zveze komunistov in ko bo Zveza komunistov v slehernem okolju postala resnično vodilna idejna sila.

Drugi vidik kadrovske politike je reelekcija vodilnih delovnih mest v letošnjem letu. O tem vprašanju je že bil govor. Deloma spada to v razpravo ekonomske komisije, vendar navajamo reelekcijo zategadelj, ker je sestavni del delovanja Zveze komunistov in njenega vpliva na kadrovsko politiko. Reelekcijo vodilnih delovnih mest ocenjujemo kot nujni demokratični element, prek katerega delovni ljudje lahko vplivajo na menjavo ljudi na vodilnih mestih, vendar je sedanja tehnična izvedba zelo pomanjkljiva in v marsičem pači pomen in smoter reelekcije kot demokratičnega samoupravnega inštituta.

Če ocenjujemo reelekcijo na našem področju, velja takšnale ocena:

— po redni poti je bilo od velikega števila razpisov izredno malo menjav (kolikor jih je bilo, so v glavnem vodilni odšli v pokoj); — sama reelekcija je povzročila različne javne in tajne akcije, ki so tu in tam trajale tudi več mesecev, kar vse je zelo neugodno vplivalo na gospodarjenje; — Zveza komunistov tako v organizaciji kot v občini ni imela bistvenega vpliva na kandidaturo.

Če ocenjujemo reelekcijo kot neuspešno v gospodarski sferi, je v negospodarski sferi to še mnogo bolj kritično, saj na tem kadrovsko izredno pomembnem področju z reelekcijo skorajda ni bilo zamenjav, čeprav bi bile marsikje nujne. Zato bi se Zveza komunistov morala zavzemati za dvoje: prvič, da bi v reelekciji zmagalo načelo odprtosti, sposobnosti, strokovnosti in znanja, vendar ne samo z aktom reelekcije, marveč ocenjevanjem dela in odgovornosti posameznikov, sprotno ob posameznih krajših obdobjih, najmanj pa ob letnih bilancah. Le-te bi resnično morale ocenjevati uspešnost in sposobnost posamezne službe in ljudi na delovnih mestih. Potem vprašanja reelekcije ne bi bilo več. 398

In drugič: Zveza komunistov bi se morala prek samoupravnega mehanizma zavzemati za moralno-politične kvalifikacije ljudi na vodilnih delovnih mestih, vendar ne v tem smislu, da postane pisani razpisni pogoj pripadnost Zvezi komunistov. Le tako se bomo izognili tendencioznim očitkom, da članstvo v Zvezi komunistov nadomešča izobrazbo. Zavzemati se moramo za takšno obliko moralnopolitičnih kvalitet, ki bodo zagotavljale, da gre za človeka, ki ga ljudje spoštujejo', in osebo, ki bo razvijala samoupravni sistem. V tem je smisel boja za politično kvaliteto človeka na delovnem mestu. Zato mora reelekcija kot demokratični samoupravni inštitut ostati, le njen mehanizem je treba dodelati. Subjektivne sile v samoupravnem sistemu pa morajo bolj kot doslej postavljati zahteve po moralnopolitičnih kriterijih.

Stane Dolanc Komisija ima namen, da dokončno prodiskutira in potem zvečer poda plenumu Centralnega komiteja poročilo o svojih stališčih do predloga statuta. Temelj za diskusijo je predlog, ki smo ga podali kongresu, in pa seveda morebitne pripombe in spreminjevalni predlogi. Komisija dela po poslovniku o delu kongresa. Na koncu bomo morali sestaviti poročilo kongresu ter podati dokončna stališča in predloge.

Začenjam diskusijo o statutu.

Uroš Dular

V čem je osnova našega spreminjevalnega predloga? Nekateri spreminjevalni predlogi so že bili, vendar največ v poglavju 5. — republiška organizacija. Osnovna organizacija na pravni fakulteti vztraja pri načelnem političnem izhodišču, da je konferenca Zveze komunistov Slovenije najvišji organ Zveze komunistov med dvema kongresoma. Prepričana je, da pravice in dolžnosti konference kot jih opredeljuje predlog statuta, ne zagotavljajo, da bi konferenca dejansko' delovala kot najvišji organ Zveze komunistov med dvema kongresoma. Po predlogu statuta ima konferenca pravico obravnavati aktualna politična, ekonomska in druga družbena vprašanja, obravnavati vprašanja razvoja Zveze komunistov in delo Centralnega komiteja, sklepati pa ima pravico samo o višini članarine in o> politiki porabe finančnih sredstev. V odnosu do Centralnega komiteja ima pravico zamenjati eno četrtino članov, od njega zahteva, da se skliče kongres itd. Mislim, da v okviru tako opredeljenih pristojnosti konferenca nima dovolj resničnih političnih možnosti, da preusmeri konkretno politiko Centralnega komiteja do posameznih ključnih vprašanj, do realizacije sklepov in smernic kongresa. Osnovna organizacija meni, naj bi se izredni kongres skliceval samo v primeru, kadar je treba bistveno spremeniti politiko Zveze komunistov Slovenije glede na nove okoliščine delovanja, glede na nove potrebe, spoznanja, izkušnje itd. Kadar pa gre za način, tempo, sredstva in oblike realizacije konkretne politike Zveze komunistov kot jo je načelno začrtal kongres, pa mislimo, da bi bilo, potrebno zagotoviti konferenci vse potrebne možnosti, da resnično fungira kot nosilec politike komunistov in kot odprta demokratična partijska tribuna, ki permanentno, učinkovito in demokratično vpliva na izvajanje politike konresa. V tem smislu je zahteva po sklicanju zveznega kongresa šele skrajni ukrep in se ga velja posluževati šele takrat, ko so izčrpane vse druge možnosti delovanja. V naši osnovni organizaciji smo se zavzemali pravzaprav za to, da bi bila konferenca resnično najvišji organ Zveze komunistov med dvema kongresoma, CK Zveze komunistov Slovenije pa naj bi bil izključno izvršilni organ konference in kongresa. Zato smo tudi predlagali, da bi se v tem smislu bistveno razširile in določneje opredelile pristojnosti konference nasproti Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije. Zato smo predlagali, da delo konference vodi stalno predsedstvo', tj. pet članov, na čelu s predsednikom. Člani predsedstva Zveze komunistov Slovenije ne smejo biti profesionalni politični delavci. Za opravljanje nalog in sistematično spremljanje idejno-političnih problemov, naj bi se pri konferenci ustanavljale stalne komisije in po potrebi občasne delovne skupine. Konferenca imenuje pri teh delovnih skupinah tudi njihova jedra.

Bistvo našega predloga je, naj bi konferenca imela stalno predsedstvo, sestavljeno iz štirih neprofesionalnih političnih delavcev in predsednika konference, naj bi bilo delo konference permanentno, naj bi se pri konferenci ustanovile stalne komisije, CK pa naj bi formiral sku403

26’/VI

pine in občasne komisije. Komisije konference in pa delovne skupine centralnega komiteja bi bilo potrebno medsebojno funkcionalno povezovati. Na čelu konference naj bi bil predsednik, delo centralnega komiteja pa naj bi vodil sekretar. Upoštevali smo tudi to, da je bil naš predlog zelo pozno oddan in da je možno isti kadrovski sestav, ki je bil predviden za funkcije predsednika Centralnega komiteja in se'kretariata in komisije CK, prenesti v novo organizacijsko strukturo vodstev republiške organizacije. Mogoče bi bilo potrebno samo v dodočeni meri zagotoviti višji kvalitativni sestav konference.

Vlado Jurančič

O statutu smo razpravljali mariborski delegati zelo obširno, vendar mi ni znana nadaljnja usoda naših predlogov k osnutku statuta. Ko sem včeraj pregledoval gradivo s sprejetimi spreminjevalnimi predlogi k natisnjenemu osnutku statuta, nisem opazil skoraj nobenega. Zato bom skušal ponoviti nekatere predloge in obravnavati še druge probleme, ki so v zvezi s statutom. Pri iznašanju posameznih predlogov bom upošteval enak vrstni red kot ga ima besedilo osnutka statuta, ne glede na tehtnost in vsebino posameznih pripomb. V začetku preambule k statutu je napisano, da je »ZK organizirana idejna in politična sila delavskega razreda in delovnih ljudi«. Tu moti, ker je govora o delavskem razredu in delovnih ljudeh, in bi se lahko sodilo, kot da delavci ne spadajo v krog delovnih ljudi. Zato bi bilo bolje na začetku statuta ugotoviti, da je »ZK organizirana idejna in politična sila delavskega razreda in drugih delovnih ljudi«. Druga pripomba zadeva 7. točko (str. 12, odstavek 4), ki našteva organe ZK, katerih člani se volijo s tajnimi volitvami. Tu predlagam, da zamenjamo besedilo »predsedstva ZKJ« z besedilom »organov ZKJ«. Zvezni statut še ni sprejet, zato še ne vemo, kako se bodo> imenovali organi ZKJ, poleg tega pa bi bilo prav, da ne bi volili tajno samo članov predsedstva ZKJ, temveč tudi člane ostalih organov ZKJ.

Naslednja pripomba se nanaša na isto točko (str. 12, odstavek 6) osnutka statuta, kjer je govora o kandidiranju in izvolitvi članov posameznih vodstev ZK. Predlagam spremembo v tem smislu, da mora vsaka kandidatna lista za volitve organov ZK vsebovati najmanj 10 % več kandidatov od števila, ki se voli. S tem bi povečali demokratičnost volitev in dali delegatom možnost, da izločijo iz vodstva ZK tistega, ki ne uživa zaupanja. S tem predlogom bi odpadla potreba po dvetretjinski večini pri volitvah, ko je kandidatov enako število kot članov, ki se jih voli. Zato bi se naslednji odstavek lahko glasil: »Izvoljeni so tisti kandidati, ki so dobili največ glasov...«

Preden preidem k naslednjim pripombam, moram omeniti problem osnovnih organizacij. Menim, da je osnutek statuta zelo pomanjkljiv pri obravnavanju osnovnih organizacij, ki so pravzaprav temelj našega delovanja, kjer je vključeno članstvo in kjer se razvija osnovna politična in idejna aktivnost. Zato mislim, da bi morali osnovnim organizacijam posvetiti več pozornosti. Že v prvem odstavku 8. točke bi morali ugotoviti, da je osnovna oblika organiziranja ZK — osnovna organizacija zveze komunistov, ne pa, kot določa statut, da je osnovna oblika — organizacija ZK v občini. V mariborski občini je preko 8000 komunistov in razen športnega stadiona v Ljudskem vrtu ni prostora, kjer bi se ti komunisti lahko sestali. Zato se mi zdi nerealno govoriti o osnovni obliki organiziranosti — o organizaciji ZK v občini. V tem delu statuta bi zato morah ugotoviti, da so 404

osnovne oblike organiziranosti ZK — osnovne organizacije ZK, ki delujejo v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Dalje smatram, da bi morali za sedanjim tretjim poglavjem vstaviti v statut novo poglavje »Osnovna organizacija zveze komunistov«. Tu bi poudarili proizvodni oziroma teritorialni princip snovanja osnovnih organizacij, način njihovega delovanja, kako se v njej udejstvujejo člani, zlasti kako v njej uresničujejo svoje pravice in dolžnosti. Nadalje bi morala biti tu določila o, oddelkih, ki naj bi bili v osnovnih organizacijah, kjer je veliko članov. Poleg tega pa bi morala biti v tem poglavju določila o organih osnovnih organizacij, o sekretarju in njegovem namestniku, o sekretariatu itd. Dalje predlagam, da bi črtali 18. točko, ki govori o medobčinskih svetih ZK. Če v družbenopolitični teritorialni organizaciji republike nimamo med republiko in občinami vmesnih teritorialnih enot, smatram, da tudi v ZK takšnih vmesnih členov ni treba. Kolikor bodo, potrebna kakšna regionalna posvetovanja, potem lahko skliče in vodi takšno posvetovanje centralni komite ah njegov sekretariat. Hkrati pa predlagam, da bi 20. točko osnutka statuta dopolnili s tem, da bi poleg ugotovitve, da upravnoteritorialna razdelitev ni obvezna za organizacijo ZK, vstavili še določilo, da lahko občinsko organizacijo ZK izjemoma sestavljajo osnovne organizacije z območja dveh ali več občin. Obstajajo namreč občine z malim številom članov ZK, zato, je vprašanje, ah so v takem primeru potrebni občinski komite, konferenca in drugi organi ZK.

Nadaljnjo pripombo imam k 24. točki (str. 17, zadnji odstavek), ki določa sestav republiške konference ZK. Smatram, da je predlagana sestava nelogična, ker predvideva dve vrsti članov konference s tem, da tretjino članov voli kongres, ostali dve tretjini pa občinske konference. Tako imamo stalne in nestalne člane konference, ki imajo tudi različno mandatno dobo. Zato predlagam, da volijo občinske konference vse člane republiške konference po ključu, ki ga določi centralni komite ZKS v sorazmerju s številom članstva ZK v občini. S tem bomo dobili bolj monolitno^ sestavljen organ, s člani, ki imajo glede izvolitve, mandatne dobe itd. enak položaj. Poleg tega smatram, da bi bilo prav, da bi deloma razširili pristojnosti republiške konference ZKS. Predlagam tudi spremembo besedila v 42. točki, ki obravnava sestavo častnega razsodišča. Častno razsodišče naj dela v treh tričlanskih komisijah (senatih) namesto v petih petčlanskih komisijah (senatih). Menim, da je dovolj, če se obravnavajo lažji primeri pred tričlanskim senatom, težji pa pred celotnim devetčlanskim razsodiščem. Predlagana sestava senatov in celotnega častnega razsodišča je neprimerna in neracionalna, saj bodo primeri, ko bo moralo 25-člansko razsodišče obravnavati težji prekršek posameznega člana ZK.

Končno predlagam, da bi VII. poglavju dodali še eno točko, ki bi vsaj načelno obravnavala organizacijo in delo strokovnih služb centralnega in občinskih komitejev ZK. Tu bi morala biti določila o načelih delovanja strokovnih služb, o njihovem čim racionalnejšem obsegu, o organu, ki določa organizacijo in sistemizacijo strokovnih služb itd. Vojan Rus Predlagal bi, da se pri točki 9, na str. 14 doda naslednje: »Pri obravnavi temeljnih vprašanj s svojega področja sklicuje komisija pri republiški konferenci aktive, ki predstavljajo vse pomembnejše sektorje 405

dotičnega področja. Komisije so dolžne mišljenja aktivov prenesti republiški konferenci ali centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije in obveščati aktive o ustreznih sklepih teh organov. Gre za to, da imamo še vedno ogromna telesa, ki se niso sposobna posvetiti posameznim področjem in da aktive neredno sklicujemo. Res pa je, da ne morejo biti vsi dobri in delovni komunisti iz kulture in gospodarstva vključeni v CK in v konference, zato ti ljudje ne pridejo do normalnega izraza niti takrat, ko se razpravlja o njihovih področjih.

Naslednji predlog. Za dosedanjim tretjim odstavkom točke 6, na str. 11, naj bi dodali: »Predloge in mišljenja nižjih organizacij ter članov v zvezi s sklicanim kongresom ali konferenco, so dolžni ustrezni izvršni organi objaviti na tak način, da so dostopni vsem delegatom.« Ob večjih dogodkih kot so kongresi in konference, dajo medobčinski sveti, občinske konference, osnovne organizacije in posamezni člani vrsto predlogov, o katerih delegati nismo obveščeni in se tudi ne moremo sklicevati nanje. Nujno pa bi bilo, da dobi te predloge vsak delegat pravočasno. Ko diskutiramo o statutu, vemo, da je precejšnje število občinskih organizacij predlagalo drugačne odnose CK in konference. Vemo, da to ni samo formalna, ampak nujna stvar, ki bo pomenila večji vpliv nižjih organizacij na višje. Za tem pa naj bi v statutu sledilo še tole: »Organi vseh vodstev Zveze komunistov so dolžni obveščati članstvo v svojih organizacijah o različnih stališčih posameznih članov vodstev, ki se pojavijo ob pomembnejših vprašanjih.« Ce se dolgo kažejo različna * stališča članov vodstev, je nujno, da člani za ta različna stališča vemo, s čimer se povečuje odgovornost članov vodstev.

V točki 6 pa bi v drugem odstavku še dodal: »Če sta organizacija ali član prepričana, da sklep ali navodilo višjega vodstva ni v skladu z drugimi temeljnimi sklepi Zveze komunistov Slovenije ali Zveze komunistov Jugoslavije, imata pravico zahtevati, da o tem presodi organ Zveze komunistov, ki je neposredno nadrejen dotičnemu vodstvu.« Ce sem prepričan, da je neka direktiva v globokem nasprotju s programom, imam pravico zahtevati arbitražo višjega organa. Tak je sistem v vseh demokratičnih družbah; povsod mora biti temeljni sklep, statut, program nad konkretnim sklepanjem vsakega izvršnega organa. Še nekaj besed o odnosu konference in Centralnega komiteja. V bistvu, morda ne v vseh podrobnostih, podpiram predlog, ki so ga postavljali tovariši s pravne fakultete, ker je po mojem mišljenju politično pomemben. In to prav v tistem smislu, kot poskušam utemeljiti vse svoje predloge, v smislu večjega političnega sodelovanja članov in organizacij v formiranju celotne politike Zveze komunistov. V konferenci večje število ljudi zastopa vse članstvo in nižje organizacije. To telo naj bo resnično učinkovito, ne pa organizacijsko nemočno, če je postavljeno tako kot je zaenkrat v predlogi statuta. Konferenca mora biti center, ki ima svojo določno in uresničljivo iniciativo. Ce konferenca nima svojega stalnega predsedstva, se lahko * zgodi, da bomo imeli konference v času mrtve politične sezone, kadar pa bi nastopih pomembni problemi, takih širših diskusij ne bi bilo.

Gre resnično za demokratični princip, za to, da konferenca ne bo ogromno napihnjeno in mrtvo telo, v katerem človek ne ve, ali se sploh da kaj narediti, ali je to samo * tribuna, kjer enkrat na leto lahko govoriš. Nujno pa je, da predsedništvo konference ni iz članov CK, da bi bilo res; lahko aktivno. Imamo naj več centrov pobud, ne pa tako izključno koncentracijo, saj je po predlogu možna celo večja koncentracija kot je bila doslej v CK. Le-ta je bil doslej praktično skoraj kon-

406

ferenca, saj je bilo v njem sto ljudi. Sedaj bi pa imeli v njem 41 ljudi. V novem CK bodo lahko ljudje, ki bodo omogočili več demokracije. Toda sedaj ne razpravljamo o konkretnih ljudeh, ampak o organizacijskih oblikah, ki naj nekaj zagotavljajo. Ne gre za nezaupanje, ampak za normalno poznavanje ljudi: več centrov prinaša več pobud; in tako bodo vsi člani Zveze komunistov smatrali, da lahko sodelujejo v ZK, kar se je pokazalo tudi včeraj na kongresu.

Božidar Debenjak Kar zadeva predloge za pregled statuta, bi izhajal iz določenih referatov, ki smo jih na kongresu že slišali. Mislim na referat tovariša Popita in tovariša Dolanca. Opozoril bi na nekatere stvari.

Prva stvar je naslednja: govori se o sodelovanju celotnega slovenskega naroda, ki živi znotraj in zunaj meja Slovenije, govori se v predlogu statuta samega o odgovornosti Zveze komunistov pred celotnim slovenskim narodom, povabljeni so predstavniki dveh organizacij Slovencev v zamejstvu, vendarle pa v preambuli statuta zastonj iščem kakšnokoli opozorilo^, da Zveza komunistov po načelu enakopravnosti sodeluje z naprednimi gibanji med Slovenci v zamejstvu. Govori se o popolnem enakopravnem socialističnem internacionalizmu ob sodelovanju z drugimi gibanji, ne govori pa se o sodelovanju z naprednimi gibanji med Slovenci v zamejstvu. Mislim, da je to bistvena pomanjkljivost, in predlagam, da se doda predzadnjemu odstavku na str. 4 (tretji odstavek) za besedami: »ZMS itd....« naslednji tekst: »Po načelih enakopravnosti sodeluje z naprednimi gibanji med Slovenci v zamejstvu«, pri čemer je še vedno dana presoja o tem, katero * gibanje med Slovenci v zamejstvu se šteje za napredno in s katerim naj se sodeluje. Druga načelna pripomba, ki se nanaša na celotno delo, je naslednja: V referatu tovariša Dolanca je bilo * povedano, naj bi predlogi, ki so bili dani že doslej, bili sestavni del iskanja nove poti Zveze komunistov tudi še po * sprejetju tega statuta. Kot delegat tega kongresa nimam možnosti, da bi videl, katere so, — razen v komisiji izrečenih predlogov — tiste spremembe oziroma predlogi, ki naj kažejo naprej. Mislim, da je treba to * v nadaljnjem delu Zveze komunistov odpraviti tako, da se ti materiali oziroma vsaj njihovi glavni deli objavijo v časopisu Zveze komunistov in postanejo dostopni članstvu, da se bo videlo, za kakšna iskanja, za kakšne pobude za nadaljnji razvoj Zveze komunistov tu gre.

Člen 2. statuta, ki govori o pravicah in dolžnostih članov ZKS, je še popolnoma nejasno formuliran zlasti v točkah, kjer se govori o spremljanju, analiziranju in idejnih tokovih. Sedanji tekst se glasi: »Spremljati, analizirati in oblikovati idejne tokove, stališča, predloge in kritiko organizacij ZK v vsakodnevnem političnem življenju.« Predlagam, da se to poveže s 4. odstavkom, kjer se govori o neposrednem kritičnem in ustvarjalnem sodelovanju pri oblikovanju enotne družbene prakse, in sicer v naslednji formulaciji: »Da s svojimi analizami, stališči, predlogi in kritikami prispeva k idejnemu razčiščevanju organizacij ZK in v vsakodnevnem političnem življenju.« Mislim, da to ni nebistvena pripomba. Imam določene pripombe glede stilizacije določenih izrazov; bistvena pripomba je ta, ki se nanaša na točko 5, četrto alineo. To je principialno vprašanje, ki je bilo, kolikor vem, sproženo že v predhodnih razpravah in za katero prav tako kot delegat kongresa ne vem. »Vsi člani, tudi tisti, ki se s sprejetim stališčem ali sklepom ne strinjajo; so dolžni upoštevati in izvajati večinsko in javno sprejeta stališča.« V nadaljnjem tekstu je narejen bistven korak naprej od dosedanjih principov. Ven407

dar pa predlagam, da se ta prvi stavek še enkrat pregleda, in sicer predlagam, da se besedi »in izvajati« črtata iz prvega stavka in da se v drugem odstavku doda nov tekst: »... nima pa pravice, da bi deloval v nasprotju s sprejetim sklepom«, ki po vsebini ustreza tistemu, kar so predlagatelji hoteli z besedo »in izvajati«, vendar pa je mnogo jasnejši in mnogo bolj demokratičen. Kar zadeva odnos med komitejem in konferenco, se popolnoma strinjam, da konferenca ostaja v vseh členih, kjer se o njej govori, predvsem posvetovalni organ in da je treba to posvetovalno vlogo konference dejansko odpraviti ter jo vendarle nadomestiti z vlogo odločujočega, ne izviršilnega, toda odločujočega organa Zveze komunistov. To se začenja že v 8. členu, kjer se Centralni komite ZKS definira samo kot izvršilni organ kongresa. V zadnjem odstavku tega člena piše: »Kongres voli kot svoj izvršilni organ Centralni komite«. Med dvema kongresoma je najvišji organ ZKS republiška konferenca, toda to je bolj stilno vprašanje. Osnovno vprašanje je, da je CK izvršilni organ konference, to pa v točki 8. o- organiziranju ne piše. To je bistveno; popolnoma se pridružujem predlogu o posebnem predsedstvu konference, kajti edino posebno predsedstvo konference lahko zagotovi, da bo konferenca zares lahko * delovala kot samostojen organ, samostojen parlament Zveze komunistov. Predlagam, da se v členu 24., zadnji odstavek, tekst spremeni tako kot sledi: »Konferenco ZKS sklicuje predsedstvo konference na pobudo CK po lastni presoji, ali če tako zahteva ena tretjina občinskih konferenc ali ena četrtina članov konference, in sicer najkasneje v roku enega meseca.« Prav tako je določen strah pred vlogo konference razviden tudi v členu 27., kjer je zapisana formulacija »in v okviru pristojnosti koference«. Noben organ Zveze komunistov nima drugih pravic kot tiste, ki mu jih določa statut, in čemu je treba ravno pri konferenci še posebej na to * opozarjati. Konferenca ima tiste pravice, ki jih določa statut, tako kot CK in vsi organi. Cernu je potem potrebno opozorilo na okvir pristojnosti konference? Sem spada to, kar jev predlogu Pravne fakultete, kateremu se pridružujem, sklepanje o delu Centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije, bi moralo biti v pristojnosti konference vsaj toliko, kolikor ima pravico, da zamenja eno * četrtino članov. Še eno načelno vprašanje: glede terminologije na str. 19. v členu 27., kjer se govori o sodelovanju z drugimi komunističnimi in delavskimi partijami, opozarjam, da je VI. kongres ZK Jugoslavije dal tehtno pobudo za spremembo Komunistične partije Jugoslavije v Zvezo komunistov Jugoslavije; zato predlagam, naj se beseda »partijami« tukaj črta, ker bi tukaj pomenilo, da je Zveza komunistov Slovenije partija, in naj bi se tekst glasil: »skrbi za razvoj stikov in sodelovanje ZKS z drugimi komunističnimi, delavskimi ter drugimi progresivnimi gibanji«. Zadnja bistvena pripomba: v členu 33. predlagam, da se upošteva tisto, kar je bilo v prvotnem predlogu statuta, namreč da funkcionarji v državnih organih, člani republiškega in zveznega izvršnega sveta ter sekretarji sekretariatov izvršnega sveta ne morejo biti člani izvršnega sveta, da se črta beseda »praviloma« in da se doda: »... razen če nastopajo razmere iz točke 11 tega statuta«. To se pravi v primeru izrednega vojnega stanja bi to združevanja funkcij bilo normalno *, medtem ko v normalnem življenju zato resnično ni nobenega razloga. Metod Černetič

Zanima me naslednje: Kakšna so bila dejanska stališča občinskih organizacij Zveze komunistov v razpravah o statutu, ker vem, da so * bile pripombe zbirane? O teh pripombah in predlogih bi morali razpravljati. Potem predlogi nekaterih tovarišev ne bi bili tako presenetljivi. 408

Odločiti se moramo o tem, kaj so mislile občinske organizacije recimo o odnosu med CK in republiško konferenco. Potem bi morali sprejeti to kot predlog. Trdim namreč, da bi mogel biti ta organ tisti, torej 180 ljudi, ki bi resnično določal politiko Zveze komunistov med kongresi in mi ni logično, zakaj bi lahko organ 45 ljudi, tako kot je definirano v predlogu, uporabljal bolj demokratične metode in imel več možnosti, vplivanja članov na kreiranje in formiranje politike Zveze komunistov v nekem daljšem obdobju.

Tone Poljšak Vprašanja odnosov med Centralnim komitejem in Konferenco ZKS ter njunih pristojnosti so bila med osrednjimi v številnih razpravah o bodočem statutu ZKS. Razčiščena so bila tako v osnovnih organizacijah kot v razpravah, ki so jih organizirala četrtna in občinska vodstva. Zato ne bi bilo prav, da na predlog ene same organizacije ZK ponovno oživimo vse te razprave.

Neposrednemu predlogu za uvedbo stalnega predsedstva konference ZKS pa nasprotujem iz dveh razlogov: Prvič bi stem dobili, poleg že dokaj številnih, še en vodstveni organ ZKS. Proti takšnim rešitvam pa govore vsa dotlej izražena stališča članstva. Drugič pa sodim, da nekatere formalne oblike same po sebi še ne zagotavljajo večje demokratičnosti delovanja vodstev, ampak je to odvisno predvsem od zelo' konkretnih odnosov, od tega, kakšne ljudi izvolimo v ta vodstva in kako je ZK kot celota tudi sicer organizirana. Če smo s statutom omogočili večjo integracijo ne le delovanja, ampak tudi določanja njegove smeri, ciljev, oblik ter nosilcev na vseh nivojih, od osnovnih organizacij preko četrtnih in občinskih, potem je to dovolj in ne rabimo tako razvejanih in številnih organov ZK v republiki. Iz podobnih razlogov se mi zdi preveč formalističen tudi predlog o tem, da bi morali v vodstvene organe kandidirati 10 % več kandidatov kot se jih voli. Zdi se mi, da je vsako tako odločitev treba prepustiti konkretnemu volilnemu telesu. Predlagani odstotek je namreč povsem sprejemljiv v primerih, ko se voli organe, ki štejejo več deset članov. V primerih, ko pa se voli na primer po 3 ali 5 članov v vodstvene organe ZKJ, pa so ti odstotki za večjo’ demokratičnost povsem nepomembni. Lahko pa bi takšna določba prinesla druge zaplete, na primer tudi počutje prizadetih, ko se med štirimi kandidati za naj višje funkcije v ZKJ lahko ob pomanjkanju nekih trdnih kriterijev izvoli le tri.

Sem tudi proti predlogu tovariša Rusa, ker sodim, da ni potrebno^ določilo o tem, da Konferenca ZKS sklepa o poročilu Centralnega komiteja, ker je to v pristojnosti kongresa. Če bi koferenca pri obravnavi poročila CK na primer ugotovila, da je na tej podlagi treba sklepati o njem, potem ima po drugih določbah statuta možnost sklicanja izrednega kongresa. Stane Dolanc

Imeli smo dve pripombi v tem smislu (bral bom originalno poročilo občinskega komiteja Velenje). Precej razprav je bilo o posameznih organih, njihovem sodelovanju, o njihovih medsebojnih odnosih in odvisnosti. Še vedno ni dovolj jasno razmejeno delo med republiško konferenco in CK. Izrazili smo

409

pomisleke proti tolikim organom in postavljamo vprašanje, kdo bo v tem spletu organov skrbel za učinkovito povezavo in delo. Občinska organizacija Kranj: Komisija smatra, da določila o obstoju, delovanju, pristojnostih in medsebojnih odnosih predvidenih štirih stopenj republiškega vodstva niso še v tolikšni meri razčiščena, da ne bi dopuščala variantnih rešitev. Pripombe, ki jih je glede tega dala komisija, so še vedno aktualne. To se nanaša na razpravo, ki je bila v Centralnem komiteju. Z vsemi temi stališči je bila seznanjena statutarna komisija, ki je o njih razpravljala pred plenumom CK in ponovno po njem, a jih ni sprejela, in je prišla s tem predlogom tudi na kongres. Postavljam vprašanje komisiji, ali meni, da je predlog, ki so ga danes podali štirje člani tega delovnega organa, tj. tovariš Dular, Černetič, Rus in Debenjak, dovolj obrazložen ali naj o njem še diskutiramo.

Franček Mirtič Logično je, da ima vsak delegat pravico presojati splošni pomen dokumentov, ki jih sprejema ta forum, pa tudi pomen posameznih specialnih določil. Rad bi podčrtal, da predlogi, ki prihajajo od tovariševkomunistov s pravne fakultete, podprti morda z nekaterimi istovrstnimi težnjami tovarišev z drugih fakultet, morda vendarle izhajajo iz nekega parcialnega vidika bodoče organiziranosti in strukture slovenske Zveze komunistov. Univerzitetna organizacija pa je samo ena od organizacij slovenske Zveze. Mislim, da je treba najti toliko moči, da moramo z določenim zaupanjem v komisijo in v več kot polletne napore mnogih komunistov v Sloveniji videti v takšnem predlogu statuta, s kakršnim prihajamo pred kongres, predvsem to, kar skušajo uveljaviti tudi predlagatelji diferentnega predloga: da gre vendarle za upodobitev takšnega organizma slovenske organizacije komunistov, ki naj: prvič, zagotovi ne samo večjo, ampak po možnosti čim popolnejšo stopnjo demokratičnega formiranja politike in izmenjave mnenj in drugič, ki naj hkrati zagotovi tudi določeno učinkovitost, komunikativnost politike oziroma delovnih nalog osrednjega političnega vodstva, tj. centralnega komiteja. Diskusija v tej smeri, ne vem zakaj, dobiva v tem nekoliko' atraktiven pomen. Sam se vprašujem, kaj je toliko strateško pomembnega v nasprotnem predlogu. Moram reči, da tudi v tem predlogu ne vidim nikakršnega realnejšega poroštva niti za večjo demokracijo, niti za večje oziroma bolj učinkovito delo osrednjega političnega foruma, tj. konference in centralnega komiteja. Sem daleč od tega, da bi mislil, da

lahko neke formalne strukture, naj se imenujejo' tako ali tako, naj bodo sestavljene količinsko tako ali rdugače, same po' sebi zagotovijo učinkovitejše delo, neko progresivno politiko- in demokratično atmosfero, kolikor ni notranja zasedba teh forumov taka, da predvsem prek ljudi zagotavlja tako smer politike. Mislim, da moramo biti glede tega politični realisti. Tudi če bi šli ne samo na takšno varianto strukture, na takšno poimenovanje forumov, ampak tudi v čisto druge konstrukcije, druga poimenovanja stvari, ne vem, kaj bi s tem pravzaprav rešili. To je en vidik problema. Drugič, res je, da slovenski komunisti po tolikem času dobivamo svoj statut, s čimer opredeljujemo in utemeljujemo tudi na ta način svojo nacionalno partijsko organizacijo. Tisti, ki misli, da lahko sprejmemo tak statut, ki bo dejansko in optimalno zadostil že danes vsem situacijam in ne vem za koliko časa naprej, se moti, saj bi tak statut pomenil pravzaprav statično osnovo našega bodočega delovanja in 410

naših odnosov. Že s tem trenutkom, ko ta dokument sprejemamo, ga začenjamo tudi že preizkušati in vsa nadaljnja praksa nam mora povedati, kje so morebitni zadržki za to, da ne moremo hitreje in bolje naprej, čeprav seveda še enkrat podčrtujem, da je lahko tudi formalni dokument stvarna zavora za delo progresivnih sil. Moram odkrito reči, da ne morem tako v imenu neke organizacije — ljubljanske — kot tudi sam osebno omalovaževati ali zmanjševati vrednosti polletne razprave o tem statutu. Prav zato je zame vsa dosedanja razprava v ljubljanski organizaciji tudi stvar moje neposredne opredelitve v tej komisiji in na kongresu v prid predlaganemu tekstu. Tone Kropušek

S statutom, o katerem razpravljamo, v ničemer ne bi smeli zoževati možnosti organiziranja in omejevati aktivnosti članstva Zveze komunistov, zlasti pa ne bi smeli omejevati vseh progresivnih snovanj, kar vnaša novo v delo Zveze komunistov in pospešuje reševanje tako zamotane in zapletene situacije na političnem, ekonomskem, kulturnem in na vseh ostalih področjih. Mislim, da daje predloženi osnutek statuta komunistom široke možnosti za tako delovanje. S tem seveda ne trdim, da je osnutek, ki je pred nami, popoln, bojim pa se, da utegnejo nekateri predlogi v tej razpravi — če jih osvojimo — poslabšati statut v tem smislu, da bi zoževali manevrski prostor in možnosti ustvarjalnega idejnopolitičnega delovanja komunistov.

Preden preidemo na konkretno obravnavanje posameznih členov, mi, prosim, dovolite samo dve ali tri načelne pripombe. V ospredju današnje debate je: odnos konferenca — centralni komite, oziroma konferenca — kongres. Strinjam se s tistimi predlogi, ki določneje opredeljujejo vlogo konference. V tem smislu menim, da bi v statutu lahko oziroma morali reči, da konferenca obravnava in sklepa o določenih vprašanjih. V sedanjem predlogu se omejujejo pravice konference na obravnavanje. V predlogu je rečeno, da konferenca ZK zavzema stališča do aktualnih političnih, ekonomskih in drugih družbenih vprašanj in da konkretizira politiko Zveze komunistov. Mislim, da ne bi kazalo opredeliti funkcije konference v tem smislu, rekel bi enostavneje, zavzema stališča in oblikuje načelno politiko pri določenih vprašanjih. Če rečemo, da oblikuje načelno politiko pri določenih vprašanjih, se razume, da sklepa o tej načelni politiki. Dalje, premalo je povedano, da konferenca obravnava vprašanja razvoja Zveze komunistov Slovenije; konferenca mora imeti možnost, da tudi sklepa o vprašanjih razvoja Zveze komunistov Slovenije. S tem bi bila njena funkcija mnogo jasneje opredeljena. Glede vloge centralnega komiteja sprejemam predlagano načelo, da gre v bistvu za dvojno odgovornost centralnega komiteja. Za odgovornost centralnega komiteja konferenci in za odgovornost centralnega komiteja kongresu. Mislim, da je to novost, ki jo je treba podpreti. S tem odpravljamo togo in klasično hierarhijo^ med posameznimi forumi ZK in širimo' razsežnosti ter povečujemo večstransko odgovornost posameznih partijskih organov. To konkretno za centralni komite pomeni, da se njegova odgovornost širi v odnosu do konference, istočasno pa do kongresa in seveda neposredno do članstva. Prav tako se strinjam s predlogom v osnutku statuta, da konferenca s tako modificirano funkcijo tudi sklepa, ne samo obravnava, da nima stalnega vodstvenega telesa, pač pa se konstituira sproti na najbolj demokratičen način. Ob tem moram reči, da ne razumem, zakaj bi morali v statut zapisati, da mora biti predsedstvo konference stalno in neprofesionalno, kot je tu nekdo predlagal. Vem, da ima profesionali-

411

zem in profesionalno delo določene slabosti, možne so tudi profesionalne deformacije in deformacije profesionalizma. Vendar komuniste ne bi smeli deliti na tiste, ki so neprofesionalni in ki naj bi imeli drugo vrednost, in na tiste, ki so profesionalni in bi bili zato manj vredni oziroma zaželeni. Zagotoviti je treba stalno obnavljanje vodstev in zamenjavanje tako profesionalcev kot neprofesionalcev v njih, pa ne bo razlogov in skušnjav za različno vrednotenje enih in drugih. Vrednotiti jih je treba po njihovi sposobnosti, stališču, pogledih in delu.

Nekaterim se zdi polemično načelo, da je temeljna organizacija ZK občinska organizacija. To načeto v predlogu statuta niti ni novost, saj ga zasledimo' že v dosedanjem zveznem statutu. Tak princip organiziranja pa moramo razumeti drugače, kot smo ga bili navajeni v preteklosti, ko smo imeli celični sistem organiziranja Zveze komunistov. Odtočno podpiramo načeto, da je temeljna organizacija ZK občinska organizacija, s tem pa seveda ne mislim, da je občinska organizacija enota, ki bo funkcionirala po principu nekdanje partijske celice, kjer so se sestajali vsi in vsi o vsem odločali. Občinski statuti ali občinski sklepi določajo konkretne oblike organiziranja Zveze komunistov znotraj občin, na teritorialnem in produkcijskem principu, v aktivih itd. Bivša osnovna organizacija — kot celica — ostaja več ali manj domicilna organizacija, kjer so posamezni komunisti organizirani, delujejo pa v najrazličnejših oblikah v okviru občine, preko raznih aktivov, preko raznih posvetovanj, v svoji domicilni organizaciji itd. Z občinsko organizacijo kot temeljno organizacijo uvajamo večjo fleksibilnost in možnost širšega delovanja komunistov, uvajamo možnost najrazličnejših oblik političnega in idejnega delovanja tako posameznega komunista kot posameznih skupin komunistov. Če bo ta statut prispeval k temu, da se naše idejnopolitično, partijsko delo prenese iz okvirov osnovne organizacije kot celice, potem smo storili veliko. Celični sistem dela in prakse, da se partijsko deto' začenja in neha v okviru celice, postaja resnična ovira za tvorno delovanje, diferencirano' delovanje komunistov glede na znanje, poklic, interes in možnosti posameznika. V tem smislu bi vsak predlog, ki bi negiral tak princip, prej omejeval možnosti delovanja komunistov kot pa ga širil.

Centralni komite je izvršilni organ konference in kongresa. Zato mislim, da ima tisti, katerega izvršilni organ je CK, pravico, da ocenjuje delo svojega izvršilnega organa. Bil bi proti, če bi zapisali, da konferenca sklepa o delu CK, ker bi tako lahko prišli v nasprotje s pristojnostjo kongresa. Sem pa za to, da konferenca obravnava in ocenjuje delo CK in da to zapišemo v statut. Vojan Rus Še tole v zvezi z diskusijo' konferenca — CK. Izdelan je dotočen predlog, ki je kompromis nečesa, kar je dozorelo v naši organizaciji na Univerzi. V ZK so na širših organih o teh problemih živo diskutirali in tudi mi smo' iskali izhod. Komisija za reorganizacijo', ki jo je izvolil CK, je o tem razpravljala zelo dolgo. Predloge te komisije je obravnavalo potem še nekaj drugih organov, zlasti pa zadnje zasedanje CK, kjer so predlagali alternativo, da sploh ne bi bito CK, ampak samo komite konference.

Zato prosim vse delegate, ki se udeležujejo dela komisije, da ne bi šli na kongres z razlago, da so to »atraktivni« predlogi s fakultet, kar ni res. Lahko da se kdo s tem predlogom ne strinja in da ostanemo v manjšim, smatramo pa, da smo' dali z diskusijo prispevek k zdravi atmosferi. Prosim, da se te stvari in še druge, o katerih sem že govoril, 412

r ne omenjajo več in da predsednik komisije na večerni seji kongresa prikaže, da gre za dobronamerne težnje, ki izvirajo iz dosedanjih javnih diskusij v ZK Slovenije.

Nesporazum je nastal tudi zaradi tega, ker tovariš Mirtič sprašuje, kakšen strateški cilj da je v naših predlogih. Poskušali smo podati argumente, toda tovariša Mirtiča takrat ni bilo. Tovariš prihaja tudi do določenih nasprotij. Enkrat pravi, kako je bila pomembna diskusija o reorganizaciji, ki je trajala toliko časa in šla skozi celo organizacijo, potem pa: organizacijske forme niso pomembne, ampak le vsebina. Seveda niso pomembne samo organizacijske forme, imajo četo manjši delež. Če pa že razpravljamo o statutu, so tudi one ena od pomembnih sestavin demokratizacije. Pričakujem, da bomo morda nekateri dali predloge o odnosu CK — konferenca, ki bodo malo drugačni od predloga komunistov Pravne fakultete in ki bodo iskali čimbolj realno rešitev in s katerimi bomo šli na sam kongres, če ne bodo sprejeti tukaj.

Stane Mešič Prva ugotovitev je tale: Če bi živeli v prepričanju, da je forma vodstvenih organov Zveze komunistov (ali je to CK ali je konferenca, z večjimi ali manjšimi pristojnostmi) edino, kar bi lahko bilo v vsebinskem pogledu odločujoče za delo Zveze komunistov, se mi zdi, da bi bili najbrž zelo v zmoti. Mislim, da si članstvo Zveze komunistov želi imeti učinkovito vodstvo: učinkovito v tem smislu, da zna hitro, uspešno in dosledno reagirati takrat, kadar se pojavi dotočen družbenopolitični problem. V tem, menim, je bistvo obstoja in veljave organizacije Zveze komunistov. Iz preteklih obdobij bi rad vprašal, kaj mislite, zakaj je bil komunike Izvršnega komiteja tako zelo dobro sprejet. Zato, ker je bil jasen, ker se je dotaknil tistih družbenopolitičnih problemov, ki jih je članstvo Zveze komunistov hkrati z drugimi državljani najbolj čutilo. Nihče ni vprašal, ah je bito to predsedstvo ali centralni komite. Ne razumem vsega tega, kot gre za to, kaj je bolj ali manj demokratično-, nimam izkušenj o delovanju republiških vodstvenih organov. Še enkrat izražam prepričanje, da članstvo Zveze komunistov ne bo spraševalo, ali je bito to narejeno- v tem ali onem forumu, temveč kaj, kdaj in kako je bilo- narejeno. To je načelna pripomba. In še sledeče: Razprave so tekle od krajevne organizacije do aktiva. V zmoti je tisti, ki bi mislil, da so člani sprejemali ta statut kar tako po lahkem postopku. Mnogo je bito- diskusij, toda na zadnji konferenci so bili člani konference kljub temu, da so zagovarjali razna pojmovanja o določenih postavkah, vendarle mnenja, da je to prvi statut naše nacionalne organizacije in da ta statut kljub vsem tem mnenjem in dopolnitvam, ki so deloma sprejete, deloma niso, daje dovolj možnosti za delovanje v okviru organizacije Zveze komunistov oziroma za delovanje v družbi. Okrog 60 občinskih konferenc je sprejeto predlog statuta hkrati s konferenco, njeno- vlogo in njenimi pristojnostmi. Mislim, da je to okrog 5000 ljudi. Postavlja se mi vprašanje, če sme sedaj manjša skupina predrugačiti predlog in predlagati druge kriterije in drugačna pota. Ne vem, ali je potem treba iti ponovno na občinske konference in ponovno vprašati komuniste za mnenje .

Mitja Ribičič Ker tovariš Dolanc poziva, da bi se izjasnili glede konference, menim, da je to eno temeljnih vprašanj in moramo zato razčistiti nesporazume. Statutarno gradivo- se opira na vse tisto-, kar je nastalo po IV. plenumu 413

CK ZKJ v Sloveniji, v naših občinah, osnovnih organizacijah, vseh tistih dejavnikih, ki danes ustvarjajo novo organizacijo Zveze komunistov, obrnjeno do samoupravne družbe. Ker smo del Zveze komunistov Jugoslavije, je naš sedanji prispevek istočasno tudi prispevek k statutu Zveze komunistov Jugoslavije. Tudi dimenzijo enotne statutarne materije moramo imeti pred očmi. To pomeni — naša odgovornost je nekoliko večja. To ni samo odgovornost v tej komisiji, ki se je tu zbrala, ampak je odgovornost za kongresno orientacijo, do IX. kongresa in do zveznega statuta, ki je sedaj v javni obravnavi. Zato ni vseeno, ali bodo iz Slovenije prišla napredna, konstruktivna, ustvarjalna stališča do vseh teh vprašanj, stališča, ki bodo ustvarila stabilnost v kurzu nadaljnje demokratizacije Zveze komunistov Jugoslavije, ali pa bodo ta stališča ustvarila dvome, konstrukcije, dileme, ki ne bodo vodile k enotnemu cilju. Ideja, da uvedemo konferenco, je prišla iz dosedanjega vodstva v pobrionskem obdobju in podprle so jo vse republiške organizacije in komunisti v bazi, ker so smatrali, da potrebuje Zveza komunistov tak nov organ, da je to’ nujnost časa in prostora, v katerem dela.

Glede kongresa in kongresne orientacije ni bila potrebna nobena sprememba. Vsa zgodovina naše Partije v zadnjih dvajsetih letih, ko smo imeli redne kongrese, je pokazala, da so kongresi bili pri nas na višini svoje zgodovinske naloge. V. kongres je dal odpor stalinizmu in birokratizaciji naše Partije; VI. kongres je začel kurz na reorganizaciji in demokratizaciji preimenovane Zveze komunistov, na VII. kongresu smo dah programsko orientacijo, ki je imela pomen za ves svet, ker je rehabilitirala socializem. Viti, kongres nas je usmeril na notranjepolitično demokratizacijo, na gospodarsko reformo, na izgradnjo samoupravne družbe. Zato glede vloge kongresa niso potrebne spremembe. To je konstanta, ki je nujna v Zvezi komunistov. Zato sem odločno proti vsaki tendenci, ki bi lahko oslabila vlogo kongresa Zveze komunistov. Kongres mora ostati naša temeljna programska konstituanta in orientacija. Direktno tega tudi noben ne predlaga. Zveza komunistov Slovenije in Jugoslavije potrebuje kongrese in to demokratične, ki kreirajo generalno' politiko, ki po določenem razdobju analizirajo družbenopolitično situacijo, v kateri smo, in začrtavajo dolgoročnejšo smer našega razvoja. Kongres, redni ali izredni, v krajšem ali daljšem razdobju, ne sme biti izpostavljen udarcem trenutne politične ali gospodarske situacije, trenutnega notranjega ali mednarodnega zapleta. Kongres se oslanja na zgodovinsko, družbenopolitično vlogo delavskega razreda, na njegovo vodilno funkcijo v družbi in uresničitev njegovega zgodovinskega interesa. Če bi tu karkoli menjali, bi prišli v nestabilno politično situacijo, ki bi grozila, da nas valovi trenutnih tokov mečejo sem in tja. Mislim, da smo v tem enotni v naši komisiji in statut — tako naš kot zvezni — je v tem pogledu jasen.

Centralni komite je vodstvo, ki odgovarja predvsem kongresu, ker je kongres osnovno volilno telo. Glede CK smo' po IV. plenumu ugotovili slabosti v delu. To je bilo preobsežno telo, zaradi tega se je znotraj njega ustvarjal dualizem, niso bile jasne odgovornosti, ni bil dovolj učinkovit itd. Tak kritičen odnos je zahteval drugačno kadrovsko in celotno strukturo. Mislim, da je bila v tem pogledu tudi javna diskusija več ali manj enotna v vseh republikah, v vsej Jugoslaviji, zlasti v delavskem razredu. V tovarnah so delavci povedali, da potrebujemo učinkovit in enoten centralni komite. To je nujnost današnjega časa, zlasti še, ker moramo vedeti, da bo Zveza komunistov glavna točka napadov v sedanji mednarodni situaciji in da bo na CK velika odgovornost za čuvanje pridobitev revolucije in samoupravne demokrat414

ske humane družbe. Tako velike odgovornosti ni bilo še nikdar v zgodovini socializma v Jugoslaviji. V statutu sprejemamo celo pooblastila CK za vojno situacijo. Ni to nastalo slučajno, ker obstajajo tudi konkretne možnosti vojn celo med socialističnimi državami. Vloga in mesto CK je v statutu dobro postavljena, mu zagotavlja politično delo in odgovornost, pri tem pa se ne more povzpeti družbi na glavo, in zlasti — kar se mi zdi, da je ogromnega pomena — njegova struktura v federaciji z enakim številom vseh socialističnih republik ne glede na število članstva zagotavlja nadaljnji razvoj mednacionalnih odnosov in s tem trdnost in stabilnost Socialistične Jugoslavije. To so razlogi, da v statutu tako postavljamo odnos CK do kongresa in konference. To ne bi smeli menjati. No, centralni komite, ne glede na to, če je še tako genialno politično telo, s svojimi ukrepi in stališči ne more odgovoriti na vse družbene dileme, ki jih postavlja čas. Iz tega razloga so nastale po IV. plenumu komisije v centralnih komitejih. Delo komisij zelo podcenjujemo, namesto da bi jim dali večje ustvarjalne možnosti, da bi jih obrnili naprej na probleme, ki čakajo. Predvsem bi prek njih pripeljali znanost v Zvezo komunistov skozi vrata, ne pa da se mora prebijati skozi okno. Slabo so delale tiste komisije, ki so bile forumsko postavljene. Imamo pa tudi dobre izkušnje, iz katerih so nastale smernice. Ugotovili smo, da se ne glede na kontinuirano delo>, ob vsej aktivnosti Zveze komunistov, aktivnost CK, izvršnih komitejev, komisij itd. kopičijo družbeni problemi in zapleti, nastaja vrsta vprašanj, na katera delovni ljudje zahtevajo odgovor od Zveze komunistov, kjer je treba reči, to je socialistično in v tej smeri je treba graditi socialistično družbo. Ideja konference ni nastala zaradi Zveze komunistov, ampak je nastala zaradi družbe, da se problemi ne kopičijo, ampak se sproti razrešujejo. Konferenca naj bi bila javno mesto, na katerem bi ob sodelovanju vseh faktorjev naše družbe dali odgovor na tista vprašanja, ki bolijo delovne ljudi. Predvsem naj bi bila usmerjena na tisto, kar je trenutno najbolj pereče, najbolj žgoče, za kar vemo, da predstavlja politični problem. Njena smer bi bila družbena problematika in družbeni problemi, ne pa notranji partijski odnosi. Ugotovili smo, da je ena od slabosti vseh partij na svetu, pa tudi naše partije to, da se kopičijo problemi, da se ne razrešujejo dovolj hitro in da ni ventila v organizaciji, da bi stališča komunistov prišla do svojega izraza. Niti centralni komite zaradi tekočih nalog ni garancija, da bi se lahko ti problemi izkristalizirali, niti kongres ne more dati stališč, ker je dolgoročno programsko usmerjen. S tem ne rečem, da konferenca ne vpliva na program in na tekočo politiko CK, to statut predvideva. V tem smislu predlagam, da konferenci damo predvsem funkcijo javnega obračunskega in političnega foruma, ki obravnava najbolj žgoče družbene probleme. Na tej konferenci naj bi povedali svoje mnenje tudi drugi, ne samo Zveza komunistov: Socialistična zveza, sindikati, komore in razna društva, vsi tisti faktorji, ki v naši družbi snujejo in imajo stališča, ki jih je treba uskladiti z Zvezo komunistov.

V celotni Jugoslaviji, po mojem pa tudi v Sloveniji in to v večini občin in v pretežni večini naših organizacij, je bila orientacija na tako konferenco. Glavna dilema ni bila o tej funkciji, ampak ali je potreben del stalnega sestava konference in kako naj se konstituira. Iz tega razloga predlagam, da bi v statutu spremenili to, da se konferenca ne voli za dobo dveh let, da se ta doba dveh let izpusti, ampak da se ona voli vsako leto po problematiki, in da je pravica občinskih skupščin, da volijo delegate za vsako konferenco posebej, to je vsako leto. Naš statut odstopa od vseh petih drugih republiških statutov, kjer občine volijo svoje delegate za vsako konferenco. S tem zelo omejujemo mož415

nosti za uspešno delo konference, ker je mnogo boljše, da občinske organizacije vedo, kaj mora Zveza komunistov na konferenci povedati, kaj hoče povedati njihov delegat, da po tem formirajo fizionomijo konference .

Martin Košir

Mislim, da je bilo precej diskusij in razgovorov, o čem naj konferenca Zveze komunistov republike razpravlja, kakšno funkcijo in mesto naj ima, kakšno mesto naj ima Centralni komite, kakšno izvršni komite itd. Ko smo dobili ta predlog, smo pravzaprav menili, da so odnosi, kolikor toliko jasno opredeljeni. Mislim, da je praksa v občinah pravzaprav že potrdila, da je tudi v republiki potreben tak organ kot je konferenca. Sedaj je občinski komite postal v bistvu izvršilni organ konference in konferenca se v zelo širokem sestavu pogosto sestaja, ne le formalno, kot je bilo to v preteklosti, temveč zaradi problemov, ki narekujejo hitrejše reagiranje na določene pojave v občini. Mislim, da bi tudi v republiki konferenca Zveze komunistov morala hitro in jasno reagirati na družbene probleme republike, kar pomeni, da bi v bistvu morala biti konferenca, po mojem mnenju, nekak parlament Zveze komunistov v občini, ki bi jasno in glasno opredeljeval nadaljnjo pot in aktivnost Zveze komunistov v republiki. Zato se zdi pravilno, da je Centralni komite, kakršnega danes postavljamo, številčno ožji organ kot je bil v preteklosti, da je operativnejši in sposobnejši, izvrševati naloge in politiko konference. Drug problem je, da konferenca postane hkrati tudi integralni del Zveze komunistov Slovenije, kajti občinske konference imajo' vso možnost in vso pravico, da se uveljavljajo pri ustvarjanju politike v republiki. V naši kranjski organizaciji smo bili za to, da se s tem statutom z nekaterimi dopolnitvami resnično' opredelijo naloge konference. Praksa sama nam bo v delovanju republiške konference jasno pokazala, ali je ta njena oblika bila pravilno postavljena ali ne, ali jo je treba še naprej dopolnjevati in trgati, da postane konferenca integralni del politike Zveze komunistov Slovenije. Zato je bilo pri nas v diskusiji tudi vprašanje, kaj je zdaj predsedstvo, ali naj ima konferenca predsedstvo' ali ne. Mislim, da smo že v praksi jasno razčistili. V krajevni ali tovarniški organizaciji imamo konferenco, ni pa predsedstva, ampak je izvršilni organ sekretariat. V občini so nekateri tovariši hoteli iti po vzoru Hrvatske, kjer imajo predsednika občinske organizacije in sekretarja. Menimo, da to ni potrebno, temveč naj se predsedstvo, torej vodstvo konference formira z ozirom na probleme na dnevnem redu. To pomeni, da se vodstvo konference voh vsakokrat sproti. Mislim, da je odgovornost Centralnega komiteja v razmerju do konference sedaj večja in da bo konferenca veliko bolj prisotna na terenu, v organizaciji, kot pa je bilo sploh možno za Centralni komite.

Zato mislim, da lahko ugotovimo v naši komisiji, da spornega vprašanja med organi praktično ni, ter da stvari zaključimo, ker bomo v nasprotnem primeru diskutirali še naprej. Mislim, da so zamisli na terenu že bolj ah manj izoblikovane in — kar je najvažnejše — da je članstvo sprejelo tako- strukturo v Zvezi komunistov.

Božidar Debenjak Zelo me veseli, da lahko odgovorim na razpravo govornika pred menoj, ker imamo tu nekaj v nasprotju s tistim, kar je bilo' danes slišati o delavskem razredu in njegovih teorijah; tu imamo odgovor enega izmed centrov slovenskega delavskega razreda na vprašanje, kako si pred416

I

stavlja demokracijo v Zvezi komunistov. Popolnoma se pridružujem tem izvajanjem in inimogrede želim opozoriti na pripombo, da je stališče, ki prihaja od slovenske inteligence, enostransko. Kljub temu, da obstoji v družbi neka nujna delitev dela, v kateri se intelektualci pač bolj ukvarjamo z določenimi vprašanji kot drugi, vendarle prihaja do temeljnega soglasja med tistim, kar prihaja iz intelektualnih diskusij, in med tistim, kar resnično nastaja na terenu. To soglasje, ta strah pred nesoglasjem, ki je bil v začetku izrečen, to soglasje, ki se potem na koncu potrjuje, je eno od poroštev za to, da je slovenski intelektualni delavec, kadar začne razmišljati o vprašanju demokracije v Zvezi komunistov, na pravi poti. Toliko najprej glede določenih skeptičnih pripomb, ki nekako diskvalificirajo stališče univerzitetnega intelektualca kot enostransko. Mislim, da je razpravljanje o statutu izredno pomembna stvar, če bi statutarne določbe ne pomenile prav čisto nič oziroma če bi bile tako nepomembne in bi bila pomembna samo kadrovska sestava, potem bi zadoščalo, da namesto statutarne komisije deluje kadrovska komisija in bi si tovariši, ki so vložili pol leta truda v to, da so formulirali te stvari, lahko vse svoje delo popolnoma prihranili. Ker pa je problem statutarne opredelitve izredno bistven, da se zagotovi demokracija (na določene elemente tega je v svojem izvajanju opozoril tovariš Ribičič), mislim, da velja razmišljati ravno O1 tem, kako naj statut čimbolj zagotovi demokratično strukturo. Pri tem pa bi po tem uvodnem strinjanju s tovarišem Ribičičem prešel na določeno nestrinjanje z njim. On nam je namreč šele do kraja razjasnil tisto, kar je bilo v začetku omenjeno oziroma kar smo v začetku izražali kot nek strah, da bo republiška konferenca samo posvetovalni organ brez kakršne koli možnosti sklepanja. V čisti obliki nam je pojasnil, kako bo funkcionirala kot tak posvetovalni organ, to' se pravi, da je s tem potrdil točno tisto, kar je bil že naš začetni strah, ko smo prebrali opredelitve, da konferenca samo razpravlja in o ničemer ne sklepa. Za razpravljanje obstoji v družbi cela vrsta institucij. Zveza komunistov ima prav tako možnost, da sklicuje simpozije, na katerih se razpravlja, ampak zato ji ni potrebna konferenca, da bi sklicevala posvetovanja. Obstaja cela vrsta fakultet in obstaja Visoka šola za politične vede, ki so vse sposobne, da organizirajo posvetovanja. Obstaja tudi Zveza sindikatov, ki lahko organizira taka posvetovanja. Za organiziranje posvetovanj pač res ni potrebna Zveza komunistov oziroma konferenca ZK, ker Zveza komunistov lahko direktno sklicuje posvetovanje; lahko ga skliče centralni komite, lahko ga skliče tudi kakšen drug komite in zato ni potrebna konferenca, da bi se posvetovali. Ne zadošča to, da se komisije razvijajo v izključno posvetovalne organe. Funkcija vsake komisije je pač tolikšna, kolikšna je njena moč analize. Bistveno je, kateri organi odločajo, kakšni so tisti organi, kakšne so tiste demokratične strukture Zveze komunistov, ki odločajo o tem, katera stališča, ki so se izoblikovala v komisijah ali so na ravni zgodovinskega trenutka in na ravni demokratičnih tradicij in Zveze komunistov. To je osnovno vprašanje. Zato je tembolj pomembno, da sprejmemo tako varianto, take statutarne opredelitve, ki bodo ravno to zakonodajno funkcijo konference okrepile v nasprotju s posvetovalno, da bo konferenca zakonodajno telo Zveze komunistov. Sedaj ne uvidim s čim naj bi taka zahteva kakorkoli nasprotovala enotnosti v Jugoslaviji, ki je vendar enotnost suverenih narodov in enotnost suverenih Zvez komunistov. Zato pa se tudi organizirajo, kot je bilo poudarjeno, kongresi prej v republikah kot pa se organizira zvezni kongres. Ce nimamo te suverenosti, da razsojamo tako kot se nam zdi najbolje, če vnaprej izhajamo iz tega, kaj bo mogoče koordinirati, potem nima smisla, da imamo kongres Zveze komunistov Slovenije pred kongresom ZK Jugoslavije, temveč ima smisel ravno obratno, da po zveznem kongresu sklepamo na kongresu Zveze komunistov Slovenije, kako naj realiziramo njegove sklepe. Po mojem mnenju je 27/VI 417

bilo pravilno poudarjeno v vseh referatih, ki smo jih do sedaj slišali, da je slovenski kongres pred zveznim kongresom, da so republiški kongresi pred zveznim in da je to temeljni korak naprej v razvoju demokracije, v razvoju suverenosti, in tudi sam se pridružujem tem ocenam. Mislim, da v konkretni izvedbi ne bi mogli odstopiti od statutarnih določb.

Metod Černetič Po vseh razpravljanjih v statutarni komisiji, ko sem bral razne pripombe občinskih organizacij o tem, kaj je republiška konferenca, kaj so njene funkcije itd., se mi je dejansko postavljalo vprašanje, kaj je republiška konferenca. In v tem smislu mi je, tudi po izvajanju tovariša Ribičiča, nekje jasno, kaj je za nekatere republiška konferenca. V celoti se strinjam z drugim delom izvajanja tovariša Debenjaka, ko se ne strinja z interpretacijo republiške konference, kot jo je podal tovariš Ribičič. Kolikor poznam razprave o republiški konferenci, se pa res ni govorilo, da je to le posvetovalni organ, ampak organ, ki naj razpravlja na nivoju, na katerem lahko odloča, in mislim, da je potem v celoti jasna ugotovitev, da je tako- opredeljena konferenca, kot jo- je podal v izvajanju tovariš Ribičič, le neke vrste simpozij. Če je tako pa moramo vreči iz statuta nekatere opredelitve konference, in sicer: da ima pravico razpravljati o članarini. Noben posvetovalni organ, ki se sestaja za eno- leto, nima pravice razpravljati o članarini. Drugo — da ima pravico menjati člane centralnega komiteja, in to celo do ene četrtine. In pa to, da je najvišji organ med dvema kongresoma. Te ugotovitve za republiško- konferenco so prišle v predlog statuta na osnovi dosedanjih razprav. Ko smo razpravljali o mandatu republiške konference, je precejšen del tovarišev govoril takole: »Mi ne moremo reči, naj bo konferenca najvišji organ med dvema kongresoma v republiki zato-, ker mora vsak vodilni organ prevzemati tudi odgovornost za svoje delo, sklepe in odločitve. Odgovornost pa lahko prevzema neki organ le tako, da bi imeli ljudje, ki ga sestavljajo, tudi po mandatu to možnost oziroma, da bi dejansko odgovarjali za odločitve, ki so jih sprejeli v obdobju enega leta oziroma v obdobju dveh let. V nasprotnem primeru pa nikogar z ničimer ne obvezujemo.«

Če pa skušamo z dvoletno republiško konferenco zajemati čimveč dejavnikov pri kreiranju politike, predvsem tudi s področja občinskih organizacij, zato se konstituira dve tretjini te konference s področja občin, potem se je pač treba izjasniti v osnovni dilemi, ali je posvetovalni ali vodilni organ. Stane Dolanc

Kolikor poznam dosedanjo vsebino diskusij o mestu in vlogi konference, potem sem trdno prepričan, da tovariš Ribičič sploh ni mislil, da ima konferenca izključno posvetovalni značaj, kot se to zdaj skuša prikazati. V 27. točki v statutu je izrecno rečeno, da je izvršilni organ kongresa in konference Centralni komite. S tovarišem Ribičičem se popolnoma strinjam v oceni vloge in mesta kongresa. Mislim, da smo prišli v teh spoznanjih v Zvezi komunistov vendarle tako- daleč, da je vsaj vloga kongresa popolnoma jasna. V začetku debat o uvajanju instituta konference v Zvezo komunistov Jugoslavije smo izhajali iz stališč, ki jih je navedel tovariš Mitja Ribičič. Konferenca naj bi bila organ, ki bi se sestajal občasno (ni bilo rečeno, ali enkrat, dvakrat ali trikrat na leto- ali pa na dve leti) in ki bi obravnaval vsa aktualna družbenopolitična in ekonomska vprašanja ter dajal članstvu nekatera 418

konkretna stališča in sklepe. Ko sem govoril, kako razumem konferenco in kako so jo razumeli tudi v statutarni komisiji, sem poudaril, da ima ta konferenca pravzaprav specifičen značaj. Da je naj višji organ med dvema kongresoma s pravicami, ki so zelo pomembne. Strinjam se tudi z amandmajem tovariša Kropuška, da bi tam, kjer govorimo o obravnavanju, rekli »oblikuje politiko«; strinjam se z njim, ko pravi, da konferenca konkretizira, da rečemo »oblikuje«, tam kjer pravimo »obravnava — zavzema, sprejema ali sklepa«, strinjam se skratka, da dosežemo tudi to, kar zdaj mogoče res ni dovolj razvidno, da so ta stališča in sklepi konference obvezni. Po mojem mnenju gre torej za dvojni karakter konference, ki je organ s polno pravico sklepanja in lahko menja četrtino centralnega komiteja, gre pa tudi za to, da je ta konferenca dejansko« oblika dela, torej da se bo v tem smislu sestajala, če bo to potrebno. Pridružujem se tudi predlogu tovariša Ribičiča glede njene sestave. Res ne vidim nevarnosti, da mnenja članov konference ne bodo obvezna, če jih bomo volili za vsako leto. To bo obvezno, če bo konferenca oziroma njen sestav prilagojen dnevnemu redu, ki bo pred to konferenco stal. Po mojem mnenju ni odločilno, ali bo ta človek imel štiriletni, dveletni ali enoletni mandat, temveč ali bo kvalificiran za obravnavanje določenega problema. Pravijo, da ne bo imel take avtoritete, ker bodo nekateri voljeni za štiri leta, ta pa samo za eno leto. Če na današnji stopnji razvoja merimo avtoriteto po štirih letih ali po enem letu, potem je to zelo žalostno. Po mojem mnenju je avtoriteta članu konference zagotovljena z njegovim kvalificiranim pristopom, s sposobnostjo za obravnavanje določenega problema. Samo na ta način bo lahko konferenca resnično zaživela kot nov organ. Hkrati bi rad odgovoril še na vprašanja, ki jih je zjutraj načel Metod Černetič. Predlagal je, da bi pojasnili, kje so materiali, za katere sem včeraj v svoji obrazložitvi omenil, da jih bo Zveza komunistov potrebovala kot nadaljnje gradivo h graditvi nove organizacije v bodoče. Metod Černetič je imel dostop do teh materialov, ker je bil v sekretariatu statutarne komisije. Ti materiali so bili na razpolago, res pa je, da vseh stališč nismo razmnožili in razdelili, ker tehnično nismo bili zmožni tega napraviti. Strinjam se, da bi bodoči kongresi, konference itd. Zveze komunistov morali biti pripravljeni tudi na ta način, čeprav dvomim, da bomo vedno sposobni dati vse materiale vsakemu delegatu. Osebno menim, da s sprejetjem tega statuta šele začenjamo pisati nov statut. Vse, kar je v tem statutu, pomeni velik korak naprej, sankcionira stanje, odpira možnosti za naprej. Če dejansko želimo kvalitativno, vsebinsko novo« Zvezo komunistov, potem bodo te norme šele nastajale. Gradila jih bo naša praksa. Skušal bi na kratko polemizirati s stališčem tovariša Jurančiča. Menim, da moramo dovoliti in omogočiti s sistemom norm, kakršnega imamo v tem statutu, da občinske organizacije dobijo čimveč pristojnosti. Vsa vprašanja v zvezi z osnovnimi organizacijami, z njihovo strukturo, z vlogo oddelkov in organov osnovnih organizacij itd., regulirajo občinski statuti organiziranja. Ta termin bomo uvedb v vsej Jugoslaviji — občinski statut organiziranja. Zakaj bi določili odnose v republiškem statutu, ko smo v vseh predkongresnih razpravah prišli do toliko različnih pogojev in zahtev, da smo ugotovili, da je najbolj normalno regulirati ta vprašanja v okviru medobčinskih statutov. Zato« mislim, da bi vsa vprašanja v zvezi z osnovno organizacijo prepustih reguliranju občinskih statutov.

Kar zadeva njegovo pripombo, naj bi se v statutu do«ločilo« število članov organov Centralnega komiteja in kongresa, moramo pripomniti, da smo jo imeli že v prvem osnutku tez. Večina članstva se je izrekla, naj se to ne določi v statutu, ampak naj to kongres sprejme vsakokrat 27»/VI 419

posebej. Tovariš Jurančič je navedel argument, s katerim se tudi jaz strinjam. Ce bo kongres menil, da je premalo 45 članov ali da jih je preveč, bo to lahko spremenil, ne da bi spreminjal statut, sicer pa bo moral iti v statutarni postopek. Ne vidim pa, v čem naj bi bil pomen, da v statut napišemo število', ne vem, kaj naj bi s tem zagotovili. Zdi se mi praktično, da se kongresu dovoli, da to število pač vsakokrat določi.

Kar zadeva pripombo glede delavskega razreda in drugih delovnih ljudi, smo menili, da ni mogoče slovnično- tolmačiti pojma delavskega razreda, da je ta pojem jasen in ustaljen. Ne bi si upal iskati človeka, ki bi mislil, da delavskega razreda ne sestavljajo delovni ljudje; zato je popolnoma odveč, da še posebej pojasnjujemo-, da so v delavskem razredu delovni ljudje. To bi bilo čisto pravniško in slovnično tolmačenje besed oziroma pojmov delavski razred in delovni ljudje. Bolj problematična je razprava o tem, kaj so delovni ljudje in kateri so tisti delovni ljudje, katerih organizirana sila je tudi Zveza komunistov. Svoje mnenje o tem sem skušal podati v svoji obrazložitvi. Pred celotno Zvezo komunistov so še dolge in poglobljene razprave o tem problemu, zato za zdaj ostajamo pri taki formulaciji. Prav tako glede njegovega stališča, da mora kandidatna lista obsegati 10 % več ljudi, kot se jih voli; mislim, da je odvisno od članov kongresa, od stopnje politične in moralne zavesti itd., da bo kongres to sam določil. Pridružujem se mnenju tistih, ki so o tem že polemizirali.

Oprostite, ker sem sedaj polemiziral z nekaterimi trditvami oziroma predlogi tovariša Jurančiča. Ker menim, da je vloga konference že dovolj osvetljena, predlagam, da sedaj glasujemo, kateri od obeh konceptov naj bi šel kot predlog komisije, s tem pa seveda ne zapiramo možnosti tovarišem, ki mislijo drugače, da tudi svoj predlog predložijo kongresu. Vojan Rus O tem delu diskusije bi predlagal nekoliko drugačen sklep kot tovariš Dolanc: Komisija je kot celota prišla glede mesta konference do nekaterih skupnih stališč, ki jih soglasno predlaga kongresu. Gre zlasti za formulacijo, da konferenca oblikuje sklepe, da ocenjuje delo CK, ker so to popravki, ki so jih predlagali drugi tovariši in jih je tovariš Dolanc sprejel, a ni bilo nobenega diskutanta proti. Hočem tudi reči, da je bilo naše delo koristno in da je s tem tudi dokazalo, da je imela ta komisija smisel. Ker je komisija prišla do enotnega sklepa, da konferenca kot najvišji organ sklepa in ocenjuje ter popravlja vse ustrezne točke predloga statuta, predlagam prvo glasovanje o tem delu predloga, potem pa še o spornih delih. V zvezi z diskusijo tovariša Koširja tudi delno spreminjam svoj predlog. Ne bi več insistiral, da obstoji samo stalno predsedstvo konference, ampak da obstoji stalni predsednik in še eden ali dva stalna člana tega predsedstva, da pa je večina predsedstva voljena na sami konferenci. Tako bo, kot je rekel tovariš Košir, predsedstvo konference v pretežni meri sestavljeno po predlogih tovarišev, ki bodo prišli s terena in v večjem delu spremenljivi. To pomeni, imeli bi nek manjši stalnejši del predsedstva, predsednika in dva člana, obenem pa spremenljive člane. To ne bi omejevalo iniciative terena, ampak bi samo pomagalo, da se bolje organizira sodelovanje s članstvom s terena. Na tega stalnega predsednika in na stalne člane predsedstva bi se lahko obračali tovariši s terena, če bi prišlo do pomembnega problema, kot je rekel tovariš Košir, glede katerega je po mnenju članstva treba sklicati konferenco. Ta zahteva po samostojnem predsedniku in predsedstvu konference je edino, kar je ob soglasju 420

glede konference ostalo še različnega, saj smo dosegli precejšen napredek, ker smo potrdili, da mora biti konferenca organ, ki sklepa in ocenjuje. Predlagam, da to zadnje prezentiramo kongresu kot skupen predlog komisije, in tudi, da se da kongresu na glasovanje moj predlog o predsedništvu. Tone Kropušek je jormuliral prvo in drugo alineo 25. člena o vlogi konference, ki naj bi se glasili:

— V skladu s programskimi stališči kongresa Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije obravnava aktualna politična, ekonomska in druga družbena vprašanja, zavzema ob njih stališča in oblikuje politiko Zveze komunistov Slovenije do določenih vprašanj. — Obravnava in sklepa o vprašanjih razvoja Zveze komunistov Slovenije. Obe formulaciji je komisija izglasovala. Nato so po krajši razpravi izglasovali še tretjo alineo: — Med kongresoma ZKS obravnava in ocenjuje delo centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZK Slovenije. Predlog, da voli konferenca svojega stalnega predsednika, ni bil sprejet. Prav tako so bili zavrnjeni predlogi glede volitev in mandata nestalnega dela konference in je bil izglasovan predlog, da se volijo delegati za vsako zasedanje posebej.

Nato je stekla razprava o uvodnem delu statuta, ki se je nanašala predvsem na odgovornost dela ZK pred celotnim slovenskim narodom. Na koncu razprave so izglasovali celoten tekst preambule kot je bil v predlogu. V nadaljnji razpravi so sprejeli predlog o pravici stalnega aktiva do sprejemanja novih članov.

Božidar Debenjak je predlagal boljšo formulacijo šeste alinee 2. točke, ki naj se prenese v četrto alineo. Njegov predlog je komisija sprejela. Prav tako so sprejeli manjši popravek nove pete alinee ter dopolnitev trinajste s poudarkom na vplivanju na javno mnenje posebno preko sredstev obveščanja Zveze komunistov.

V nadaljnji razpravi so sprejeli predlog komisije za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZK o uporabi materialnih sredstev ZK, ki v 45. členu nalaga konferenci ZKS in centralnemu komiteju, da se o teh vprašanjih predhodno posvetujeta z občinskimi konferencami ZK ali njihovimi komiteji. Nato so se zedinili o drugi alinei četrtega člena, ki govori o kolektivni odgovornosti ZK in njenih članov. Sprejeli so še nekaj manjših popravkov poglavja Organizacijsko-politična vloga Zveze komunistov, nato pa so razčistili še vprašanje demokratičnega centralizma v istem poglavju ter sprejeli tudi stališče, da je treba obvestiti predlagatelja, čigar predlog resolucije ali sklepa ni bil upoštevan. To poglavje so dopolnili tudi z določilom o tem, da so materiali konference ali kongresa pravočasno dostopni vsem delegatom. Komisija je nadaljevala razpravo o določilih, ki se nanašajo na odnose med organi, organizacijami in člani ZK Slovenije ter na volitve in sprejela enotna stališča. Sprejeli so tudi novo formulacijo devete točke

421

o oblikah organiziranja ZK Slovenije ter nekatere popravke v deseti in dvanajsti. Po krajši razpravi glede določil o medobčinskih svetih so sprejeli tudi dokončen predlog besedila statuta, ki se nanaša na organizacijo Zveze komunistov v občini.

Nato se je nadaljevala razprava o organizaciji Zveze komunistov v republiki, kjer so najprej obravnavali določbo o sklicanju izrednega kongresa po sklepu konference in jo primerno spremenili, nato pa so določili še nekatere naloge konference ZKS in centralnega komiteja ter sekretariata centralnega komiteja. Členov, ki se nanašajo na častna razsodišča in revizijske komisije, niso spreminjali. Ob koncu so izglasovali še predlog komisije za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZKS o dopolnitvi 45. člena, ki govori o materialnih sredstvih ZKS ter nato pooblastili tovariše Dolanca, Koširja in Rusa, da sestavijo poročilo komisije, ki ga bo kongresu podal Stane Dolanc. Tovariš Dolanc se je zahvalil delegatom in gostom za sodelovanje ter zaključil sejo komisije.

422

Druga plenarna seja

423

s

Franček Mirtič Nadaljujemo delo kongresa. Obveščam kongres, da so organizacije Zveze komunistov, posamezniki ter delovne organizacije in drugi poslali doslej kongresu 24 pozdravnih pisem in brzojavk in predlagam, da se v imenu kongresa zahvalimo.

Komisija za statut je končala svoje delo in določila tovariša Staneta Dolanca, predsednika te komisije, za poročevalca in ga prosim, da da poročilo. Stane Dolanc

Komisija za statut me je pooblastila za kratko poročilo o njenem delu in da obvestim kongres o predlogih komisije in nekaterih dopolnitvah predloženega predloga statuta. Komisija je delala danes cel dan, na koncu je izvolila tričlansko! komisijo, ki je potem izdelala predlog, o katerem želim govoriti. Lahko poudarim, da so v razpravi komisije sodelovali prav vsi člani, ki jih je bilo približno 50; sicer je bila tudi komisija gibljivo sestavljena, ker so delegati odhajali in prihajali, mislim pa, da je izredno pomembno poudariti to, da je razprava v komisiji bila izredno konstruktivna, pozitivna in da so si vsi navzoči delegati prizadevali, da bi našli čimbolj še rešitve za naš statut. Glede na tako razpravo je bil tudi rezultat, po mnenju treh, ki jih je komisija pooblastila, da poročilo izdelamo! — in sicer tovariša Vojana Rusa, Martina Koširja in mene — zelo ugoden. Dosegli smo v veliki večini predlogov in mnenj skoraj popolno soglasje, tako da so ostale le še nekatere razlike, o katerih bom pozneje govoril, da so pa predlogi, ki jih podajam v imenu komisije, bili sprejeti s precejšnjo večino. Na preambulo statuta, na uvodni del statuta ni bilo posebnih pripomb in ostaja takšna, kot je predložena v predlogu, ki je pred vami. V 1. točki v tretjem odstavku se za besedo »organizacija« dodasta besedi: »stalni aktiv«. Da pojasnim, gre za to, da se je komisija zedinila v tem, da imajo pravico sprejema, in v tem smislu seveda tudi izključitve iz Zveze komunistov, stalni aktivi, in predlaga kongresu, da se torej v tretjem odstavku, prva vrsta, doda beseda »stalni aktiv«, črta pa se četrti odstavek, ki sicer govori o tem problemu. V 2. točki, v 6. alinei smo skušali bolje oblikovati nekatere od pravic in dolžnosti članov Zveze komunistov. Tako bi se 6. alinea, ki se pridruži 4., glasila: »...neposredno, kritično in ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju napredne in socialistične družbene prakse, s svojimi analizami, stališči, predlogi in kritikami prispevati k idejnemu razčiščevanju v organizaciji ZK in v vsakodnevnem političnem življenju.« V 7. alinei iste točke (2. točke) se črta beseda »spremljati«. V poročilu statutarne komisije, ki ste ga že prej eh včeraj, pa dopolnjujemo 14. alineo, in sicer po našem mnenju z dopolnitvijo, ki je zelo pomembna. Clan Zveze komunistov ima pravico in dolžnost vplivati na javno mnenje z argumentiranimi stališči prek javnih komunikacijskih sredstev in tukaj poudarjamo »posebno pa sredstev Zveze komunistov ter s temi uveljavljati politiko in ugled Zveze komunistov«.

V 4. točki, v drugi alinei je samo majhna redakcijska sprememba — namesto besede »začrtanih« smo vstavili »javno sprejetih stališč«; ponavljam: namesto »javno začrtanih stališč« — »javno sprejetih stališč«. 425

5. točka, četeta alinea, 4. vrsta — ravno tako popravek — tukaj je dosedaj bilo, da svoje mnenje iznese v obliki predloga, mi pa smo preimenovali »oblikuje kot predlog resolucije ali sklepa«. Zadnji stavek 4. alinee smo dopolnili v tem smislu, tam govorimo o tem, če predlog ni sprejet, mora organizacija oziroma organ obvestiti predlagatelja, da mora organizacija oziroma organ z obrazložitvijo o tem obvestiti predlagatelja, torej mora eventualno odklanjanje enega predloga obrazložiti. Šesti alinei iste točke, to je točke, ki govori o načinu sprejemanja različnih programskih dokumentov ali statutov, smo dodali: predlagamo naslednje dopolnilo: »Vse vsebinske predloge in stališča članov, organizacij ter organov v zvezi s sklicanim kongresom ali konferenco, ki so podani pismeno, so dolžni ustrezni organi objaviti na tak način, da bodo pravočasno dostopni vsem delegatom«. Sedmi alinei iste točke smo dodali za besedo »pripravljajo« — »pravočasno pripravljajo«. Točka 7, o tem sem že včeraj govoril, vendar poudarjam, kar menimo^, da je zelo pomembno, gre za situacijo, ko ena izmed organizacij Zveze komunistov ne bi delovala v skladu s statutom ali s programom in predlagamo, da se tekst dopolni takole: »Ce organizacija Zveze komunistov ne deluje po statutu ZKS ali ZKJ, ali deluje v nasprotju s programom Zveze komunistov Jugoslavije, jo lahko občinska konferenca Zveze komunistov ali centralni komite Zveze komunistov razpustita. Ko se ugotovi odgovornost posameznega člana takšne organizacije, se sklepa o njegovem članstvu.« Gre torej za dejstvo, da on s tem, ko je bila organizacija razpuščena, ni bil izključen, ampak se potem o njegovem članstvu sklepa. V 12. odstavku, 3. vrsta, točka 12, odstavek 3 govori o tem, kdaj so volitve tajne. Gre za dejstvo, da mi še nimamo sprejetega statuta Zveze komunistov Jugoslavije, zato tudi nimamo pravice v tem odstavku naštevati, da so volitve tajne za predsedstvo ali statutarno komisijo, revizijsko komisijo itd., ali konferenco ZKJ in smo mnenja, da se izognemo temu, da uporabimo termin za člane organov Zveze komunistov Jugoslavije in tako to stvar premostimo. Predlagamo, da se doda tam, kjer govorimo o tem, kako se predlaga število kandidatov za volitve organov ZKS, naslednja formulacija: »O številu kandidatov za volitve organov v ZKS odločata konferenca oziroma kongres. Število kandidatov mora biti praviloma večje od števila, ki se voli.« Ta kratka dopolnitev naj bi nekako pomagala zagotoviti čimvečjo demokratičnost pri volitvah. Točka 9 se glasi: »Osnovna oblika organiziranja Zveze komunistov je organizacija Zveze komunistov v občini, ki temelji na organizacijah Zveze komunistov v delovnih organizacijah, krajevnih organizacijah Zveze komunistov in drugih oblikah organiziranja, organiziranja v mestu, visokih šolah in univerzi.« Torej izpustili smo oklepaj, ki je dosedaj bil in eksplicitno poudarili, da gre za delovne organizacije in krajevne organizacije. V isti točki, v 3. odstavku se izbriše »v republiki«, torej se stavek glasi: »Najvišji organ Zveze komunistov Slovenije je kongres Zveze komunistov Slovenije«. Ravno tako v naslednjem odstavku: »Med dvema kongresoma je najvišji organ Zveze komunistov republiška konferenca Zveze komunistov Slovenije.« Zadnji odstavek se črta zaradi tega, ker je isto povedano v naslednjih poglavjih. Pri točki 10 je dodatek pri 3. odstavku, kjer govorimo o komisijah. Govorimo o tem, da komisije lahko ustanavljajo vse organizacije in organe Zveze komunistov.

Istemu odstavku pa se doda naslednje: Pri obravnavi temeljnih vprašanj s področja dela komisije centralnega komiteja in republiške konference sklicujejo aktive, ki predstavljajo vse pomembnejše dejavnosti dotičnega področja. Mnenja aktivov so komisije dolžne prenesti centralnegmu komiteju ZK ali republiški konferenci ZK ter obvestiti aktive o ustreznih sklepih ah stališčih teh organov. Gre za to, da bi 426

г se delo komisij čimbolj poglobilo, čimbolj kvalificiralo in da komisije lahko še preko drugih oblik dela prihajajo do določenih stališč, ali mnenj in da potem ta mnenja posredujejo centralnemu komiteju odnosno konferenci.

Točka 11 se glasi: Ce vojne razmere ne omogočajo delovanja občinskih ali republiške konference ZKS oziroma kongresa, opravljajo njene naloge in vlogo občinski oziroma centralni komite ZKS. Točka 22, 3. odstavek, se črta na zahtevo tretjine članov. Gre za sklic izrednega kongresa. Po dolgi debati smo pravzaprav ugotovili, da je praktično zelo težko zbrati podpise ali zahtevo ene tretjine članstva, tj. v Sloveniji nekaj čez 23.000 ali 24.000 članov, ki bodo zdaj zahtevali izredni kongres in ta točka se zdaj glasi: izredni kongres se lahko skliče na pobudo konference ZKS, na pobudo centralnega komiteja ZKS ali na pobudo tretjine občinskih organizacij.

Točka 24, drugi odstavek, naj bi se glasila: Konferenco sestavlja ena tretjina članov, ki jih izvoli kongres ZKS za štiri leta in dve tretjini članov, ki jih izvolijo občinske konference za vsako zasedanje konference po ključu, ki ga določi centralni komite Zveze komunistov Slovenije v sorazmerju s številom članstva ZK v občini. Takoj poudarjam, da je bila to ena izmed tistih točk, kjer nismo bili soglasni, vendar je komisija z veliko večino to stališče sprejela, in sicer z naslednjo utemeljitvijo, da je narava konference takšna in da bo njena prava moč in resnična demokratičnost tega organa zaživela takrat, če bo ta organ kvalificiran glede na tiste naloge in tiste potrebe, ki stojijo neposredno pred Zvezo komunistov. Mislimo, da bo moč Zveze komunistov samo okrepljena. Nekateri so trdili, da bo v tem primeru lahko nastala situacija, kjer bomo imeli dve vrsti članstva, ene, ki bodo imeli večjo avtoriteto, ker bodo voljeni za štiri leta in druge, ki bodo samo za dve ali eno leto. Mi smo dokazovali, da v Zvezi komunistov ne moremo avtoritete nekega člana, nekega foruma meriti po tem, koliko časa je v ta forum izvoljen, ampak po merilih njegove sposobnosti, aktivnosti, delovanja v tej organizaciji. Zato komisija predlaga kongresu, da to formulacijo tudi sprejme. V točki 25, prva alinea, gre za dva popravka. Glasila naj bi se: Konferenca Zveze komunistov Slovenije obravnava v skladu s programskimi stališči kongresa Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije aktualna politična, ekonomska in druga vprašanja, zavzema ob njih stališča in oblikuje politiko ZKS do določenih vprašanj. Prej smo uporabili besedo konkretizira, nadomestili smo jo z oblikuje. V drugi alinei je dosedaj stalo, da konferenca ZK obravnava vprašanja razvoja Zveze komunistov Slovenije. Dodali smo: obravnava in sklepa o vprašanjih razvoja Zveze komunistov Slovenije. Torej, formalno smo zagotovili tej konferenci, da ima pravico tudi sklepati, ne samo obravnavati vsa ta vprašanja. V tretji alinei pa smo dodali po daljši debati še naslednjo formulacijo: Med kongresoma ZKS obravnava konferenca delo centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZK Slovenije. To iz naslednjih razlogov — konferenca ima po predlogu pravico zamenjati eno četrtino članstva, po vsej verjetnosti bo pač morala tudi oceniti njihovo delo in potem bo lahko, te člane tudi menjala. Zato smo ta termin uporabili, čeprav se zavedamo v zvezi s 27. točko, da bi lahko nekateri to razumeli tudi tako, da si konferenca lasti pravice kongresa. Vendar mi tolmačimo stvar tako, da pač konferenca ocenjuje delo centralnega komiteja in drugih organov Zveze komunistov Slovenije z aspektov in odnosov na tiste pravice, ki so ji s tem satutom tudi dane. 427

Točka 27, prvi odstavek, se glasi: »Centralni komite je izvršilni organ kongresa in konference ZKS med dvema kongresoma. Za svoje delo je odgovoren kongresu in konferenci ZKS.« Tretji odstavek iste točke — vnesli smo majhen stilski popravek. Govorimo o razvoju stikov in sodelovanja ZKS s komunističnimi in delavskimi partijami ter drugimi progresivnimi gibanji. Izpustili smo »drugimi« zaradi tega, ker so nekateri menili, da bi potem drugi rekli, da je tudi ZKS partija, ker govorimo »z drugimi partijami«. Tretji odstavek devete alinee, kjer govorimo o centralnem komiteju: »Centralni komite sklepa veljavno, če je navzočih najmanj % članov.« »...v vojnih razmerah pa, če je navzočih polovica njegovih članov.« Mislimo, da je ta forum treba v vojni situaciji zmanjšati. To je bilo soglasno sprejeto.

Potem nimamo nobenih novih pripomb, ampak vztrajamo pri predlogu, ki ste ga dobili, vse do 45. točke, to je točke, ki govori o materialnih sredstvih Zveze komunistov Slovenije. Predlog smo sprejeli na temelju predloga, ki nam ga je dala komisija za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov. Od nje smo namreč popoldne dobili pismo, v katerem nas ta komisija obvešča, da je tudi ona razpravljala o nekaterih problemih statuta, in sicer pravijo, da je v dopoldanski razpravi v celoti podprla predlog statuta, oblikovala pa je predlog, da naj bi točko 45 dopolnili s tem: »... da Zveza komunistov Slovenije omogoča svojo dejavnost z lastnimi sredstvi, ki se tvorijo iz članarine in drugih dohodkov.« Ta osnovna navodila, ki jih sprejemata centralni komite, odnosno konferenca ZKS, zaključni račun, finančni načrt in druga vprašanja v zvezi z izvajanjem finančnega načrta, vse to naj konferenca ali CK sprejmeta šele po posvetovanju z občinskimi konferencami ZK ali njihovimi komiteji. Predstavniki komitejev in občinskih konferenc, ki so bili na sestanku, so dejali, da so nekatere konference za ta vprašanja pooblastile komiteje, druge pa sklepajo same, zato smo pustili možnost, da oba organa, torej konferenca ah komite o teh zadevah sklepata, ali pa se morata s temi organi CK ali konferenca posvetovati. To so torej predlogi, ki jih dajem v imenu statutarne komisije. Ti predlogi sestavljajo celoto s tistimi dopolnitvami, ki ste jih prejeli že včeraj. Komisija je največ debatirala o konferenci kot najvišjem organu Zveze komunistov med dvema kongresoma. Po dolgi debati smo tudi glede tega v komisiji dosegli pravzaprav veliko enotnost. Gre še za edino razliko, stališče, ki ga je zastopal zelo majhen del komisije, namreč, da ne bi konferenca imela svojega predsednika, vse drugo pa ostaja tako, kot smo podali v predlogu, ki ste ga slišali, pravzaprav, ki ste ga prebrali.

Druga razlika je razlika v zvezi s strukturo, ki sem jo že prej obrazložil glede na ta gibljivi del, in tretja razlika med predlogom in spet manjšino komisije, je bila v tem, da je zelo majhen del delegatov predlagal, naj bi tam, kjer govorimo' o tem, da člani centralnega komiteja praviloma ne morejo biti funkcionarji v državni upravi itd., črtali besedo praviloma in da bi sploh onemogočili kandidiranje takim tovarišem v centralni komite. Komisija je to odklonila, ker meni, da ne gre samo za problem nezdružljivosti, ki bi ga mi ne vem kako tu zdaj tolmačili, ampak za to, da vendar pustimo odprta vrata, da bi tovariši, ki imajo kvalifikacije in sposobnosti, lahko delovati v nekaterih forumih ZK in da prepuščamo presoji vsakokratnega kongresa in njegovi objektivnosti, da ugotovi, kdo od takih tovarišev, če so predlagani, ima kvalifikacije za to, da bo izvoljen v centralni komite. Konkretno, kolikor vsi skupaj poznamo kadrovski predlog za organe ZK Slovenije, bomo videli,

428

r da imamo praktično v današnjem predlogu enega takega tovariša, drugi že odhaja, da se posveti partijskem delu. In mnenje večine komisije je bilo, da se taka formulacija pusti. Predlagali so tudi, naj bi se v statut v tej točki vneslo določilo, ki bi govorilo o tem, da funkcionarji ali člani izvršilnih teles drugih družbenopolitičnih organizacij ne bi mogli praviloma biti člani centralnega komiteja ZK Slovenije. To stališče tudi iz podobnih razlogov ni bilo sprejeto.

Ob koncu poudarjam še enkrat, da je mnenje celotne komisije, da je bila razprava izredno pozitivna, konstruktivna, koristna in potrebna in da smo z razpravo izredno koristno dopolnili obstoječi predlog statuta, hkrati pa tudi razčistili mnoga vprašanja, ki so sicer bila nejasna ali mogoče ne dovolj obrazložena, ne dovolj razčiščena med delegati.

Janko Popovič V skladu z ob razložitvijo, ki jo je podal predsednik komisije za statut Zveze komunistov Slovenije na plenarni seji, smo v komisiji za organizimaost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov Slovenije razpravljali o 24. členu predloga statuta ZKS. Pri tem smo izhajali predvsem iz nalog, ki jih ima konferenca Zveze komunistov Slovenije, in dejanskih možnosti za uresničevanje teh nalog ter mnenja, ki je prevladovalo v komisiji za statut ZKS, češ da naj občinske konference volijo dve tretjini članov vsako leto ali za vsako konferenco posebej, ker bi taka sestava omogočila zelo kvalificirano razpravo in odločanje o posameznih vprašanjih.

V komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov Slovenije sem glede sestave konference oziroma dela konference, ki ga volijo občinske konference, predlagal, da bi za učinkovitost dela konference in stalnost, ki je najbrže nujna, volili ta del konference za dve leti ali vsaj praviloma za dve leti.

Izhajam iz besedila predloga statuta, da je konferenca ZKS najvišji organ med dvema kongresoma, ki v skladu s programskimi stališči kongresa ZKS obravnava pereča politična, ekonomska in druga družbena vprašanja ter oblikuje politiko ZKS do posameznih vprašanj, obravnava razvoj ZKS, ocenjuje delo centralnega komiteja in zamenjuje do četrtine članov CK ipd. Ni mi znana podrobnejša obrazložitev za stališča, ki so jih sprejeli v komisiji za statut ZKS, toda v komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov Slovenije je prevladovalo mnenje — o tem smo tudi glasovali — da bi taka sestava konference le s težavo opravljala zastavljene naloge. Konferenca ZKS, ki je med dvema kongresoma najvišji organ, bi to bila le navidezno, saj bi s spreminjanjem dveh tertjin dela konference, ki ga volijo občinske konference, imeli vsakokrat novo sestavo ter bi praktično ne vedeli, za katero konferenco gre. V ospredju ni le vprašanje raznovrstnih sestav konference in zato tudi možnosti različnih izhodišč, temveč tudi zahteva po odgovornosti, ki se danes ostreje zastavlja.

Ta pomislek smo imeli in spremenjeni predlog izhaja iz prepričanja, da bi bila konferenca, kjer bi imeli za člane, ki jih volijo občinske konference, dvoletni mandat, bolj koristna in bolj uspešna. To je mnenje 429

sicer le enega dela komisije za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZK, in sicer 42 članov komisije v primerjavi z 21, ki so proti taki rešitvi. Verjetno je ob tem še vrsta spornih mnenj in pogledov. Po mojem osebnem prepričanju gre za tako odgovorne naloge konference, da jih verjetno vsako leto, drugačna sestava ne bo mogla reševati. Zlasti še zato ne, ker smo v izredno dinamičnem razvoju, kjer je vrsta vprašanj neurejenih, morda še posebej na zunanjepolitičnem področju, in bi verjetno nenehno menjavanje tega najvišjega organa med dvema kongresoma povzročilo tudi kakšen zaplet. Omenil bi še, da taka sestava sili v ospredje vprašanje učinkovitega dela. Razmerje med 130 delegati, ki bi jih volili za vsako konferenco v občinskih konferencah, in 65 člani, ki jih volimo neposredno', ter 41 člani CK vsiljuje tak pogled. Verjetno pa je ob tem še kak drug pomislek.

Znova bi poudaril, da to ni samo moje mnenje, ampak da smo o njem glasovali v komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZK in zato moramo upoštevati mnenja vseh članov, ki so v komisiji dali temu predlogu svoj »da«. Zato prosim, da se da ta predlog na glasovanje. Kongres naj se o tem predlogu izreče, saj bi v nasprotnem primeru moral predlagati, da se znova sestane komisija za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZK in sprejme drugačen sklep, ker sklepa 42 članov komisije ne moremo ovreči niti spremeniti.

Vojan Rus Kot član komisije za statut in kot predlagalec te komisije bi rad izrazil prepričanje o koristnosti njenega dela in o dokazu demokratičnosti, ki bo tudi v bodoče koristila Zvezi komunistov. Nadaljeval bi o tistih dveh odprtih predlogih.

Eden od predlogov je izvolitev posebnega predsednika konference Zveze komunistov Slovenije. Pri tem nikakor ne gre za nepomembno vprašanje. Napredek v komisiji za statut je bil v tem, da je konferenca izrecno sprejeta kot organ, ki ima pravico sklepati in da ni samo nekakšen simpozij. Vendar manjka še ena bistvena stvar, ki je takemu organu nujna, to je možnost določene iniciative. Dejstvo je, da je konferenca sedaj nekakšen organ brez lastne glave, razen če smatramo, da je njena glava — njen izvršni organ. Vemo, da je v svetu veliko, primerov, da izvršne organe na državni ali politični ravni ne smatrajo za edinega initiatorj a dela skupščinskih in podobnih organov. Bilo bi koristno', da je konferenca s svojim predsednikom iniciativna v tem smislu, da se lahko sama skliče, ko nastane kakšen problem, da pripravi material in dnevni red, kot ga sama zamisli, in ne, da je v pogledu vsega tega izključno odvisna od centralnega komiteja. Povsem se strinjamo, da ima centralni komite še vnaprej pomembno iniciativo, ki z jačanjem konference nikakor ne bi bila zmanjšana, ampak bi imeli samo še eno iniciativo več. Imeli bi več centrov pobud, če bi tudi konferenca imela tako možnost iniciative, ki bi jo predstavljal ali predsednik ali nekakšen manjši stalni organ konference kot je predsedništvo.

Omenil bi še, da naš predlog ni priletel iz zraka, da je to le poizkus kompromisa v pogledu precej bolj kategoričnih predlogov, ki so bili postavljeni že prej v organu, ki ga je postavila sama Zveza komunistov Slovenije, to je v komisiji za reorganizacijo in o čemer se je razprav430

ljalo tudi z vso resnostjo in zavzetostjo na zadnjem sestanku centralnega komiteja. Poglejmo, kako bi bilo nerodno, če bi se konferenca morala sklicati sama na ta način, da bi kdo moral zbrati četrtino članov konference, kar pomeni 40 predlagateljev — ker le tedaj se lahko sama sestane — ali pa da bi moral mobilizirati tretjino1 občinskih konferenc, če pa imamo predsednika ali podoben majhen organ, potem lahko nanj naslovijo predloge že dve ali tri občinske konference ali manjše število članov konference. Nato predsednik lahko konzultira širši krog, pa tako stvar hitreje steče. To ne bi zmanjšalo, ampak povečalo možnost iniciative s terena. Prosim, da se da predlog, da ima konferenca svojega posebnega predsednika, na glasovanje.

Drugi predlog, pri katerem bi še vedno vztrajal, je predlog v zvezi s členom 34, kjer — kot smo videli — sam tovariš Dolanc vztraja na koristnosti prakse, da člani centralnega komiteja nimajo istočasno izvršnih funkcij v drugih družbenopolitičnih organizaoijah. Predlagam, da bi to bilo statutarno pravilo in da se glasi: »člani centralnega komiteja po pravilu ne bi opravljali...«. Prosim, da se da tudi ta predlog na glasovanje. Franček Mirtič Po poslovniku se daje najprej na glasovanje predlog komisije. Kongres bo glasoval tudi o predlogu tovariša Vojana Rusa, medtem ko je delovno predsedstvo menilo, da tovariš Janko Popovič predloga ni predlagal v smislu amandmaja, ker ga v tem smislu ni formuliral — če smo dobro razumeli tovariša Popoviča.

Torej 6. točka poslovnika, prosim: »Predloge za dopolnitve ali spremembe statuta Zveze komunistov Slovenije lahko dajejo delegati pri obravnavi na plenarnih sejah ah na sejah komisij tako, da jih pismeno formulirajo. Dopolnitve ali spremembe, ki jih komisija za statut sprejme, postanejo sestavni del predloga statuta Zveze komunistov Slovenije. Torej dajem najprej na glasovanje predlog komisije prvič v zadevi predsednik. In sicer, kdo je za predlog, da se ne voh predsednik konference kot stalni in samostojni organ? To je predlog statutarne komisije. Ugotavljam, da je večina za. Kdo je za predlog statutarne komisije, da se v nestalni del konference volijo člani za vsako konferenco posebej? Torej, za predlog statutarne komisije je glasovalo 225 in proti predlogu 260 volilnih upravičencev. Eden se je vzdržal glasovanja.

Dajem na glasovanje predlog tovariša Rusa. Gre za dodatno formulacijo k statutu, po katerem v centralni komite ZKS praviloma ne morejo kandidirati tovariši, ki so člani izvršilnih organov družbenopolitičnih organizacij. Prosim, kdor je za predlog, naj dvigne roko! Za predlog je glasovalo 79 volilnih upravičencev in tako predlog ni dobil potrebne večine. Dajem na glasovanje predlog statuta, kot ga je obrazložil predsednik statutarne komisije z današnjimi dodatnimi formulacijami. Kdor je za

431

predlog statuta, prosim, naj dvigne roko. Hvala. Je kdo proti? Vzdržal? Dva. Ugotavljam, da je VI. kongres sprejel statut Zveze komunistov Slovenije.

Prosim tovariša Hafnerja, predsednika kandidacijske komisije, da poroča o predlogu kandidacijske komisije. Vinko Hafner Tovariši in tovarišice delegati, kandidacijska komisija, izvoljena na prvi plenarni seji kongresa, je pripravila predlog kongresnega sklepa o številu novih vodilnih organov Zveze komunistov Slovenije in predlog kandidatov za te organe kot tudi predlog kandidatov za člane vodilnih organov Zveze komunistov Jugoslavije, ki jih voli naš kongres. Kandidacijske priprave za VI. kongres so se praktično začele že junija letos, ko je centralni komite na svoji XI. seji obravnaval priprave za VI. kongres, določil kandidacijski postopek in sprejel merila za predlaganje kandidatov. Nato so se v široki in resnično demokratični razpravi v organizacijah ZK in širši javnosti polagoma oblikovali konkretni predlogi, ki jih je centralni komite na svoji XIV. seji 4. novembra strnil v celoten predlog. Po pooblastilu centralnega komiteja je izvršni komite vnesel v ta predlog nekatere dodatne spremembe, ki so razvidne iz pisma izvršnega komiteja kandidacijski komisiji, priloženega kongresnemu gradivu. Tako je dosedanji centralni komite oziroma njegov izvršni komite skupaj z občinskimi organizacijami ZK postal neposredni oblikovalec in nosilec kandidacijskih predlogov. Zato se je delo kandidacijske komisije kot organa kongresa osredotočilo na to, da obravnava celotno kandidacijsko gradivo, zavzame stališče do posameznih predlogov in celotne kandidatne liste, ki jo predlaga kongresu. Po sklepu centralnega komiteja ZK Jugoslavije izvoli naš kongres v vodilne organizacije ZK Jugoslavije 10 članov stalnega dela konference ZKJ, 5 članov predsedstva ZKJ, 2 člana komisije ZKJ za statutarna vprašanja in 1 člana nadzornega odbora.

Za nove vodilne organe Zveze komunistov Slovenije predlaga kandidacijska komisija v skladu z določbami statuta in stališči, ki so' se izoblikovali na 14. seji centralnega komiteja, da kongres izvoli tole število članov: 65 članov stalnega dela konference Zveze komunistov Slovenije, 45 članov centralnega komiteja, 25 članov častnega razsodišča in 9 članov revizijske komisije. Predlog kandidatov za omenjene vodilne organe Zveze komunistov, ki ga kandidacijska komisija predlaga kongresu, je razen v enem primeru identičen s predlogom, ki ga je sprejel dosedanji centralni komite in dopolnil izvršni komite. Ta predlog je bil skupaj z drugim kongresnim gradivom že prej posredovan delegatom v obliki poročila izvršnega komiteja kandidacijski komisiji z dne 6. decembra 1968. Zato se obrazložitev kandidacijske komisije omejuje le na nekatere bistvene ugotovitve. Celoten postopek kandidiranja je bil po svojem trajanju in resnično demokratični vsebini tak, da je moral dati pozitivne rezultate. Saj so kandidate neposredno pretresale in izbirale vse občinske organizacije Zveze komunistov, svoja mnenja o kandidatih so izrazila tudi vodstva drugih družbenopolitičnih organizacij. Z javno objavo kandidatov so bile njihove moralne in politične kvalitete podvržene preverjanju najširše javnosti. Res je, da tudi pri takšni širini kandidiranja ni mogoče povsem izločiti subjektivnega vpliva ožjih političnih vodstev in vpliv posameznikov na oblikovanje kandidatur, niti ni mogoče v hipu odpraviti vseh slabosti in objektivnih težav kadrovske politike. Vendar lahko trdimo, da sta prav širina in demokratičnost sedanjega kandidacijskega postopka pripomogla k obli432

kovanju predloga, ki po našem mnenju ustreza zahtevam odgovornega dela vodilnih organov Zveze komunistov v sedanjem razdobju našega družbenopolitičnega razvoja. V primerjavi z dosedanjo sestavo vodilnih organov Zveze komunistov Slovenije vsebuje kandidacijski predlog zelo korenite spremembe v starosti in deloma tudi poklicni sestavi teh organov. Od 158 kandidatov je 70 kandidatov ali 44 % iz gospodarskih organizacij, od tega 19 delavcev iz neposredne proizvodnje in 20 takih, ki so si kot delavci z dopolnilnim izobraževanjem pridobili višjo izobrazbo. Žena je 28 ah 18 % od skupnega števila kandidatov. Starih do 30 let je 30 ali 19 % kandidatov. Poprečna starost kandidatov je za stalni del konference 36 let, za centralni komite 38 let, za druge organe pa 41 let. Čeprav pomeni predlagana sestava vodilnih organov Zveze komunistov Slovenije precejšen napredek nasproti dosedanjemu stanju pa tudi ta predlog ne zagotavlja take udeležbe žena in mladine, zlasti pa ne delavcev iz neposredne proizvodnje, kot bi to ustrezalo njihovemu položaju v naši družbi in tudi Zvezi komunistov. Ob tej kritični ugotovitvi pa je vendarle treba upoštevati dve pomembni dejstvi: prvič, da ima pojem proizvodni delavec v pogojih samoupravljanja in sodobne tehnologije nekoliko drugačen in precej širši pomen kot v pretekli dobi in drugič, da statutarna določba, po kateri občinske konference neposredno izvolijo dve tretjini članov republiške konference, kot tudi določba, po kateri republiška konferenca lahko med dvema kongresoma zamenja eno četrtino članov centralnega komiteja, omogočata nadaljnje izboljšanje sestave vodilnih organov Zveze komunistov Slovenije. V predlogu kandidatov za nove vodilne organe Zveze komunistov Slovenije morda preseneča veliko število novih in v republiškem okviru dosedaj malo znanih imen, saj je od 158 kandidatov za vodilne organe Zveze komunistov Slovenije le 26 ali 16 % takih, ki so bili že do zdaj člani teh organov. Poleg tega pa več kot 75 % kandidatov za nove organe Zveze komunistov Slovenije, ki do zdaj niso bili člani nobenih republiških vodstev. Takšne korenite spremembe bi lahko vsaj v začetnem razdobju povzročale nekaj težav pri vzdrževanju kontinuitete in uspešnosti dela novih vodilnih organov Zveze komunistov. Hkrati pa pomenijo tudi določeno tveganje glede uspešnega uveljavljanja tolikšnega števila novih kadrov. Po drugi strani pa je prav takšna korenitost sprememb v sestavi vodilnih organov Zveze komunistov pomembna prednost tega predloga, saj je to dokaz pogumne in dosledne kadrovske orientacije na mlajše, pa čeprav manj uveljavljene kadre. Takšna orientacija našega kongresa bo imela nedvomno pozitivne posledice na celotno politiko kadrovanja v Zvezi komunistov kot tudi drugih družbenopolitičnih in samoupravnih organih. Le tako politično vodstvo, ki v največji meri odraža stvarno socialno in starostno sestavo članstva in njegova napredna hotenja lahko uspešno zajame objektivne družbene tokove in jih učinkovito usmerja k nadaljnji graditvi samoupravne socialistične družbe. Ob ugotovitvi, da je med kandidati za novo vodstvo Zveze komunistov precej tovarišev in tovarišic, ki do zdaj niso bili znani v širši slovenski javnosti in tudi mnogim delegatom kongresa ne, pa je potrebno vnovič poudariti, da so vsi ti kandidati dobro znani, če že ne v širšem merilu, pa vsaj v svojih delovnih organizacijah, občinah ali poklicnih dejavnostih kot ugledni delavci in komunisti, ki so šli skozi zahteven postopek javnega preverjanja njihovih moralnih in političnih kvalitet, preden so prišli na kandidatno listo. Zaradi odločne usmeritve na korenitejšo spremembo kadrovske sestave novih vodilnih organov Zveze komunistov kakor tudi zaradi smotrnejše obremenitve posameznikov z vodilnimi družbenimi funkcijami, med kandidati ni številnih uglednih članov dosedanjega vodstva Zveze komunistov, ki bi sicer po svojih revolucionarnih izkušnjah, prizadevnosti in znanju gotovo sodili tudi v nove vodilne organe Zveze komunistov. Med temi tudi ni nekaterih tovarišev in tovarišic, ki so več kot 30 let pred-

433

28/VI

stavljali zares kompaktno in učinkovito vodstvo Komunistične partije Slovenije v obdobju njenega predvojnega revolucionarnega boja, v zmagoviti narodnoosvobodilni borbi in ljudski revoluciji ter naši povojni socialistični graditvi.

Vsi ti tovariši so, podobno kot tudi mnogi drugi člani dosedanjega vodstva, že pred časom izrazili svojo željo, da ne bi več kandidirali v vodilne organe Zveze komunistov, zato tudi niso bili na listi kandidatov, ki jo je sprejel centralni komite na svoji XIV. seji. Izvršni komite, ki ga je centralni komite na tej seji pooblastil, da vse do kongresa spremlja razpravo in po potrebi dopolni ali spremeni že sprejeto kandidatno listo, je na svoji seji 5. novembra znova ocenjeval dotedanje predloge. Upoštevajoč mnenje nekaterih občinskih konferenc in zahtevnost in kontinuiteto dela novega vodstva Zveze komunistov Slovenije, je sklenil, da dopolni kandidatno listo za stalni del republiške konference s šestimi tovariši oziroma tovarišicami iz dosedanjega vodstva Zveze komunistov Slovenije. Tako dopolnjena lista je bila potem objavljena. Ker pa je bila javnost že poprej seznanjena z željo teh tovarišev, da ne bi več kandidirali v vodilne organe Zveze komunistov, je ta dopolnitev liste povzročila v javnosti in tudi v organizacijah Zveze komunistov nekaj nejasnosti in različnih razlag, čeprav je bila na splošno sprejeta z razumevanjem. Izvršni komite se je potem posvetoval s temi tovariši oziroma tovarišicami, ki so vnovič poudarili svojo željo, da ne bi kandidirali v vodilne organe Zveze komunistov Slovenije, da pa žele še naprej aktivno sodelovati v komisijah centralnega komiteja, v drugih oblikah dela Zveze komunistov in v drugih družbenih organizmih. Izvršni komite je upošteval njegovo željo in jih zato ni več uvrstil v dokončni predlog kandidatov, kakršnega je v svojem poročilu z dne 6. decembra 1968 dal kandidacijski komisiji in vsem delegatom kongresa. Tudi kandidacijska komisija se je strinjala s tako odločitvijo. Tako kot v predlogih za vodilne organe Zveze komunistov Slovenije, je tudi v predlogu kandidatov za stalni del konference Zveze komunistov Jugoslavije uveljavljena korenita sprememba v primerjavi z dosedanjim članstvom slovenskih komunistov v zveznem centralnem komiteju. Od 10 kandidatov za stalni del konference Zveze komunistov Jugoslavije je bil namreč dosedaj le en član centralnega komiteja. Nekoliko drugače je s predlogom za kandidate predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, od katerih le eden dosedaj ni bil član zveznega centralnega komiteja oziroma njegovega predsedstva ali izvršnega komiteja. Kandidacijska komisija je bila mnenja, kakršno se je oblikovalo že prej v razpravi, da je treba glede na vlogo in zahtevnost dela predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije izvoliti v ta organ predvsem tiste najuglednejše slovenske komuniste, ki so se že dosedaj uspešno- uveljavili v vodstvu Zveze komunistov Jugoslavije in od katerih lahko- tudi v prihodnje z zaupanjem pričakujemo, da bodo aktivno oblikovali in uresničevali politiko Zveze komunistov. Kandidacijska komisija predlaga kongresu za vse vodilne organe Zveze komunistov Slovenije, z izjemo revizijske komisije, večje število kandidatov, kolikor se voli članov v te organe. Tudi za vodilne organe Zveze komunistov Jugoslavije je bilo že prej v razpravi in tudi na kandidatni listi, ki jo je na svoji XIV. seji sprejel centralni komite ZK Slovenije, predlaganih večje število kandidatov. Kot je razvidno iz poročila izvršnega komiteja kandidacijski komisiji, pa so nekateri od njih pozneje izrazili željo, da ne bi kandidirali v vodilne organe Zveze komunistov Jugoslavije in so zdaj predlagani kot kandidati za nove vodilne organe Zveze komunistov Slovenije. Ker kandidacijska komisija med svojim delom od delegatov ni sprejela dodatnih predlogov in jih tudi sama ni oblikovala, predlaga kongresu

434

za vodilne organe Zveze komunistov Jugoslavije le toliko kandidatov, kolikor se voli članov v te organe. Mislimo, da demokratičnost votivnega postopka s tem ni bistveno okrnjena, ker je tudi v takem primeru, v smislu sprejetega poslovnika, izvoljen le tisti kandidat, ki je dobil vsaj dve tretjini glasov navzočih delegatov.

Tovariši in tovarišice delegati! Na koncu poročila želim znova poudariti, da je predlog kandidatov za nove vodilne organe Zveze komunistov, ki ga daje kandidacijska komisija v obravnavo in sklepanje kongresu, v celoti gledano, najprimernejša kadrovska rešitev, ki smo jo v sedanjih objektivnih okoliščinah in spoznanjih mogli pripraviti. Prepričam smo, da bo to potrdilo tudi delo novoizvoljenih vodilnih organov Zveze komunistov. V imenu kandidacijske komisije prosim kongres, da razpravlja in sklepa o njenih kandidacijskih predlogih kakor tudi o številu članov, ki jih bo izvolil v posamezne organe Zveze komunistov Slovenije. Za posamezne vodilne organe Zveze komunistov Jugoslavije predlaga komisija naslednje. Za predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije predlagamo: Edvarda Kardelja, Staneta Kavčiča, Sergeja Kraigherja, Staneta Kranjca in Mitjo Ribičiča.

Za stalni del konference Zveze komunistov Jugoslavije: Romana Albrehta, ing. Uroša Bajžlja, dr. Maro Bešter, ing. Marka Bulca, Kristiana Hrastla, Janeza Kocijančiča, Ivana Renka, Slavka Soršaka, Jožeta Smoleta in ing. Marijo Vičar-Zupančičevo. V Komisijo Zveze komunistov Jugoslavije za statutarna vprašanja predlagamo: Radoslava Berginca in Vladimira Zupančiča.

V nadzorni odbor Zveze komunistov Jugoslavije predlagamo: Adolfa Ariglerja.

Predlog kandidatov za vodilne organe Zveze komunistov Slovenije: — v stalni del konference Zveze komunistov Slovenije predlagamo naslednje:

Cirila Baškoviča, Antona Bernika, Tomaža Bizajla, Tilko Blaha, Ivico Bozovičar, Štefana Cigoja, Zvoneta Černeta, Jožeta Drnovška, Vido Dimc, Marto Dolanc, Dorana Dolgana, Dušana Dolinarja, Mihaela Duha, Jožeta Eržena, Antona Fabjana, ing. Franca Filipčiča, Andreja Franetiča, Danila Gerka, Silva Gorenca, Jožeta Gorjana, Mitjo Gorjupa, Mirka Govejška, Janeza Gradišnika, ing. Avgusta Gregorčiča, Branko Grilj, Rudolfa Hribernika, ing. Boža Hočevarja, ing. Miha Košaka, Leopolda Kreseta, ing. Borisa Kristančiča, Matevža Krivica, Zdravka Krvino, Brigito Kuhar, Zdenka Kuštrina, Aleksandra Kutoša, dr. Avguština Laha, Jožeta Lenčka, Stanka Lepeja, Milico Lipnik, Jožeta Lončariča, ing. Filipa Majhna, Matija Mraklja, Draga Mastinška, Milana Merčuna, Miloša Mikelna, Janeza Miklavčiča, Martina Mlinarja, Karla Novaka, Antona Obrula, ing. Andreja Padubskyja, Mileno Pircher, Zdenka Roterja, ing. Jožeta Slokarja, Gojka Staniča, Vojko Stepančič, Draga Seligerja, ing. Toneta Šebarta, dr. Hedo Škerbic, Viktorja Šobra, Draga Špoljarja, Bogdana Šturma, Ivanko Šulgaj, Iva Tavčarja, Jožeta Tišlerja, Jožeta Varga, Danico Vogrinc, Rudija Vračka, Janeza Zahrastnika, Emila Zelka in ing. Darja Milovana. */VI 28 435

— za centralni komite Zveze komunistov Slovenije predlagamo:

Janeza Bedina, Bogdana Birsa, Vladimira Birsa, Alojza Briškega, Jožeta Bučarja, Ivana Ciglariča, Staneta Dolanca, Zvoneta Dragana, Mojco Drčar-Murko, Uroša Dularja, ing. Rada Dvoršaka, Tomaža Ertla, Branka Gorjupa, Vinka Hafnerja, Mira Heglerja, Janeza Hočevarja, Franca Ilca, Jožeta Jakomina, Vlada Janžiča, Silvo Jereb, Danico Jurkovič, Vilija Končana, Martina Koširja, ing. Pavla Kovača, Toneta Kropuška, Milana Kučana, Kristino Lovrenčič, dr. Borisa Majerja, ing. Andreja Marinca, Andreja Miklavčiča, Frančka Mirtiča, Romana Ogrina, Marjana Orožna, dr. ing. Milana Osredkarja, ing. Ljuba Pipana, BojanaStjenko Polaka, Franceta Popita, Živka Pregla, Dina Pucerja, ing. Franca Razdevška, Tineta Remškarja, ing. Janeza Sternišo, Zofijo Stojanovič, Franca Šetinca, Terezijo Štefančič, Mileno Štifter, Darinko Šušteršič, Vinka Trčka, Janeza Vipotnika, Miroslava Vuteja in Cirila Zlobca. — v častno razsodišče Zveze komunistov Slovenije predlagamo: Ivana Ahlina, Jožeta Aljaža, Jožeta Begoviča, Toneta Delaka, Darinko Fajdiga, Jožeta Florjančiča, Ludvika Goloba, Dušana Gorkiča, Iva Janžekoviča, Tihomila Javorška, Ivana Justineka, ing. Srečka Klenovška, Franca Koširja, Marjana Lenarčiča, Vlada Majhna, ing. Nika Medveda, Danila Moharja, Kruna Novaka, Marijo Pleteršek, Toneta Polajnarja, Silva Preloga, Mileno Rebec, Janka Rudolfa, Elia Sfiligoja, Anico Teršavec, Milana Vižintina, Jakoba Žena in ing. žarka Žigona.

— v revizijsko komisijo Zveze komunistov Slovenije predlagamo: Ido Boštjančič, ing. Vinka Golca, Stanka Jakija, Olgo Medvešček, Ivana Nanuta, Lojzko Stopnik, Franca Svetino, Martina Štefančiča in Marijo Zupančič.

To so predlogi. Franček Mirtič

Slišali smo poročilo in predlog kandidacijske komisije. Odpiram razpravo o poročilu komisije, o sklepanju o številu članov volilnih organov v Zvezi komunistov Slovenije in razpravo o sklepanju o kandidatnih listah. Prosim, kdo želi besedo? Ugotavljam, da nihče. Glede na predlog kandidacijske komisije in v skladu s sprejetim statutom Zveze komunistov Slovenije predlagam, da VI. kongres sprejme najprej naslednji sklep: VI. kongres Zveze komunistov Slovenije izvoli v stalni del konference Zveze komunistov Slovenije 65 članov, v centralni komite Zveze komunistov Slovenije 45 članov, v častno razsodišče 25 članov, v revizijsko komisijo 9 članov. Ali se kongres s tem predlogom strinja? Ugotavljam, da je VI. kongres določil število članov organov Zveze komunistov Slovenije.

Obveščam kongres, da na podlagi navodil izvršnega komiteja CK Zveze komunistov Jugoslavije izvoli VI. kongres 10 članov stalnega dela konference Zveze komunistov Jugoslavije, 5 članov predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, 2 člana komisije za statutarna vprašanja in 1 člana nadzornega odbora. Glede na predlog kandidacijske komisije dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane stalnega dela konference Zveze komunistov Jugoslavije. — Predlog je sprejet. 436

Dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. — Predlog je sprejet. Dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane komisije Zveze komunistov Jugoslavije za statutarna vprašanja. — Predlog je sprejet.

Ugotavljam, da je VI. kongres sprejel kandidatne liste za člane organov Zveze komunistov Jugoslavije, ki jih voli VI. kongres Zveze komunistov Slovenije. Glede na predlog kandidacijske komisije dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane stalnega dela konference Zveze komunistov Slovenije. — Predlog je sprejet. Dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane centralnega komiteja. — Predlog je sprejet. Dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane častnega razsodišča. — Predlog je sprejet. Dajem na glasovanje predlog kandidatne liste za člane revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije. — Predlog je sprejet. Ugotavljam, da je VI. kongres Zveze komunistov Slovenije sprejel kandidatne liste za člane organov Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije.

S tem končujemo današnjo sejo kongresa.

437

Tretja plenarna seja

439

Milan Osredkar Tovarišice in tovariši, nadaljujemo z delom kongresa.

4. točka dnevnega reda, to je razprava o poročilih centralnega komiteja, kontrolne in revizijske komisije, je potekala v komisijah. Zato prosim poročevalca komisije za družbenoekonomske odnose ter za idejnopolitična izhodišča razvoja Slovenije, da da svoje poročilo. Zvone Dragan Komisija je v obširni in konstruktivni razpravi obravnavala vsa bistvena vprašanja, ki vsebujejo s tega delovnega področja predlog resolucije VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije. Za razpravo se je prijavilo 61 delegatov in gostov, od tega jih je 41 aktivno razpravljalo, 20 prijavljencev pa je oddalo pismeni material. Razprava je temeljila vsebinsko na idejnopolitični analizi družbenoekonomske prakse in na predlogu o resoluciji VI. kongresa ter na referatu tov. Popita, ki jo je uspešno konkretizirala in tudi dopolnjevala. Na tej podlagi so razpravljalci težili za čimbolj jasnim opredeljevanjem vloge in odgovornosti komunistov pri reševanju tako kratkoročnih kot dolgoročnih problemov graditve družbenoekonomskih odnosov in političnega sistema. Uvodoma lahko omenim, da so v množici različnih vprašanj prevladovala tista, ki govore o nadaljnjem razvoju samoupravljanja, izvajanju reformnega programa in oblikovanju koncepta dolgoročnega družbenoekonomskega in regionalnega razvoja Slovenije. Na kraju celodnevne razprave smo sklenili, da predložimo komisiji za resolucijo vrsto konkretnih predlogov za dopolnitev teksta predloga kongresne resolucije. Ti predlogi so dopolnjevali resolucijska stališča predvsem v naslednjih glavnih vprašanjih: o krepitvi nacionalne zavesti in povezanosti z ostalimi narodi, o kadrovski družbeni politiki, o družbenem dogovarjanju, o položaju samoupravne občine, o vlogi znanosti v družbenoekonomskem razvoju, o razvoju samoupravljanja na področju zdravstva in socialnega zavarovanja, o kmetijstvu itd. V razpravi so bile podane tudi mnoge ideje, sugestije, problemi in parcialne konkretizacije, ki sicer ne sodijo v resolucijo, a jih bomo omenili, vsaj pomembnejše, v nadaljevanju tega poročila. Med njimi so tudi takšne, ki po svojem pomenu zaslužijo, da se jih podrobneje lotijo novoizvoljeni organi Zveze komunistov Slovenije takoj ali vsaj v bližnji prihodnosti. Več delegatov je razpravljalo o problemih nadaljnjega izpopolnjevanja samoupravnega sistema, v smislu oblikovanja ustreznejših samoupravnih oblik na posameznih ravneh, kot tudi o potrebi racionalnega in funkcionalnega organiziranja ter znanstvenega preučevanja posameznih pojavov oziroma odnosov, ki se pojavljajo v zvezi z nadaljnjim razvojem samoupravljanja in samoupravnega sistema. Diskutanti so opozorili zlasti na potrebo po izpopolnjevanju samoupravnih odnosov v združenih podjetjih oziroma v integracijskih skupnostih vseh vrst, oblik, stopenj, pri čemer je zlasti nujno dopolnjevati samoupravno avtonomno zakonodajo ter z njo urejati vse medsebojne odnose in s tem odpravljati ovire za hitrejše povezovanje gospodarstva in oblikovanja razvitejših samoupravnih odnosov. Zagotoviti moramo večjo skladnost med procesi decentralizacije in integracije samoupravljanja. Omenjeno je bilo, da avtonomno samoupravno aktivnost v marsičem otežkoča tudi neustrezna praksa sprejemanja oziroma spreminjanja predpisov in zakonodaje. Posebej je potrebno preučiti tista področja družbenega življenja in samoupravnega povezovanja, kjer se zaradi nezadostne in neorganske povezave z gospodarstvom porajajo določeni konflikti, kot npr. v odnosih med bankami in gospodarstvom, trgovino, družbenimi službami itd. Obvladovanje teh konfliktov pomeni skladnejše in aktivnejše usmerjanje 441

celotne družbene reprodukcije. Močno je bila poudarjena potreba po samoupravnem dogovarjanju, ki naj temelji na znanstvenih osnovah in ekonomskih interesih sodelujočih partnerjev.

Za samoupravno dogovarjanje je prav tako potrebno jasneje opredeliti ter sprejeti ustrezne kriterije in pravila za njegovo uspešno uresničevanje. Posebej je bila poudarjena potreba po nadaljnjem izgrajevanju sistema odgovornosti, tako individualne kot kolektivne, ter ustreznega reševanja v okviru delovnih organizacij in družbe. Pod okriljem samouprave se v praksi dostikrat uveljavljajo tudi individualistični in egoistični interesi, ki pa v bistvu nasprotujejo dejanskim interesom, temeljnim interesom proizvajalcev. Pri samoupravnem dogovarjanju je potrebno zaostriti poleg drugih tudi vidik politične odgovornosti pri realizaciji sprejetih sklepov oziroma samoupravnih dogovorov. Podana je bila zahteva po jasnejši opredelitvi odnosov in uporabi terminov etatizem — samoupravljanje, oziroma vprašanje, kje se začne in konča eno ali drugo. Tudi ta vprašanja je potrebno preučevati in reševati, ker se etatizem očitno lahko pojavlja na vseh ravneh. Pri samoupravnem dogovarjanju ne moremo fetišizirati samoupravnih dogovorov, saj bo treba tudi v bodoče določena vprašanja reševati v predstavniških organih. Proces odmiranja države je povezan le z nadaljnjim izpopolnjevanjem samoupravnega sistema, pri čemer naj ne bi bilo višjih in nižjih oblik samoupravljanja, temveč le različna opredelitev samoupravnih odgovornosti in obvez posameznih samoupravnih nivojev. V zvezi s programom dolgoročnega družbenoekonomskega razvoja Slovenije in sploh z dolgoročnim programiranjem so delegati potrdili stališča, ki so izoblikovana v resoluciji pa tudi v obveznostih članov Zveze komunistov pri pripravah, izdelavi in izvajanju dolgoročnih programov. Delegati ocenjujejo smiselnost, potrebnost in nujnost dolgoročnega programiranja razvoja, ki ga opredeljujejo kot sredstvo, s katerim bomo bolj ustvarjalno, organizirano in racionalno izrabili razpoložljive sile, kar nas bo prisililo, da bomo v mnogo večji meri uporabljali rezultate znanstvenih spoznanj in razvijali sistem samoupravnega sodelovanja in povezovanja. Več delegatov je razpravljalo o problemih enakomernejšega razvoja vseh območij v Sloveniji. Menili so, da je to področje premalo obravnavano v predlogu resolucije kot tudi premalo prisotno v naši javnosti. Čutiti je splošno zavzetost za adekvatno vključitev vseh območij v program razvoja Slovenije ter vrsto iniciativ in zelo koristnih pobud ob preučevanju lastnih možnosti razvoja. Izražena je bila zahteva po sočasnem oblikovanju programov na vseh ravneh, z upoštevanjem regionalnih aspektov. Omenjena območja naj bi se razvijala v skladu z ekonomskimi principi in načeli optimalnega razvoja, ne da bi pri tem menjali temeljna načela našega družbenega in posebno še ekonomskega sistema. Diskutanti so izhajali predvsem iz možnosti, s katerimi razpolagajo posamezna območja, ter iz oblik razvoja, ki temeljijo na neposrednih interesih delovnih skupnosti na razvitih in manj razvitih področjih Slovenije. Pri tem je zlasti pomembno ovrednotiti posamezne naravne faktorje oziroma prednosti, ki jih imajo posamezna območja, pri čemer gre tudi za ovrednotenje vloge našega morja pri razvoju Slovenije kot celote. V dolgoročnih programih razvoja, ki terjajo za svojo pripravo, izdelavo in izvajanje ter dogovarjanje med delovnimi skupnostmi in drugimi dejavniki ter nosilci družbenih dejavnosti in funkcij, vidijo delegati možnost, da se čimprej premostijo stvarna pa tudi umetna nasprotja in konflikti med dejavnostmi v gospodarstvu ter med gospodarskimi in drugimi družbenimi dejavnostmi in da zavestno ovrednotimo položaj, mesto in vlogo vseh dejavnosti za pospešeni družbenoekonomski razvoj Slovenije. Glede gospodarskih instrumentov je bilo omenjeno, da se še vedno ponavlja praksa, da ob koncu leta gospodarske organizacije ne vedo za vrsto predpisov fiskalnega, zunanjetrgovinskega, kreditnega in podobnega značaja posa-

442

meznih družbenopolitičnih skupnosti, kar onemogoča postavitev solidnega poslovnega programiranja za vsako tekoče poslovno leto. S področja razširjenih reprodukcij so delegati odprli vrsto problemov. Precej delegatov je izreklo oceno, da dosedanje pravice vlagateljev pri upravljanju in delitvi dohodka v novoustanovljenih gospodarskih organizacijah niso stimulativne. To je eden izmed osnovnih razlogov, ki zavira formiranje domačega trga kapitala. Navedeno je tudi, da veljajo podobni problemi glede finančno poslovnega sodelovanja s tujimi poslovnimi partnerji. V zvezi z amortizacijo je bila podana skupna ocena, da je še vedno depresirana. Glede odnosov skladnejšega razvoja med razvitimi in manj razvitimi območji je bilo poleg tistega, kar sem prej rekel, omenjeno in podano tudi mnenje, da je potrebno namesto dosedanje etatizacije in centralističnega zbiranja sredstev hitreje izgrajevati metode samoupravne koncentracije sredstev na nacionalni ravni in krepitvi poslovno integracijske vezi med gospodarskimi organizacijami različnih območij. Na področju delitvenih odnosov so bili v ospredju problemi v okviru delovnih organizacij. Omenjena je bila potreba po oblikovanju ustreznejših meril nagrajevanja in to še posebej meril za nagrajevanje vodilnih in strokovnih delavcev, nadalje problemi delitve v okviru združenih podjetij in podobno. Omenjeni so bili tudi problemi vzpostavitve bolj čistih računov med federacijo in republiko, kar bo lažje izvedljivo, če se točno opredele funkcije federacije. Razen tega so bila podprta stališča referata o odpravljanju deformacije v gospodarstvu in drugod ter poudarjena nujnost uveljavljanja moralnih norm v vsakdanjem življenju. Glede davčnega sistema je bilo omenjeno, da je potrebno v prihodnji ureditvi zajemanja prispevka iz osebnega dohodka upoštevati več momentov, kot npr. zagotoviti, da osnova ne bo delovala destimulativno na sistem nagrajevanja zlasti sposobnejših kadrov, kreativnejših kadrov, da bo upoštevala število družinskih članov in podobno.

Delegati so posvetili precej pozornosti tudi kadrovski politiki. Omenjali so nezadostno izobraženost zaposlenih in neustrezno kadrovsko strukturo ter ob tem posebej poudarjali potrebo po družbenoekonomskem izobraževanju samoupravljalcev. Zavzemali so se za strokovno selekcijo kadrov, za vračanje strokovnih kadrov iz tujine, za ustvarjanje ustreznejših razmer za visokošolski študij otrok iz delavskih in kmečkih vrst itd. Podana je bila tudi zanimiva misel o kohezivnosti vodilnega kadra in neposrednih proizvajalcev, saj je na podlagi izkušenj ugotovljeno, da je le-ta velika prav v tistih delovnih organizacijah, ki so dejansko izpostavljene železnim zakonitostim tržnega gospodarstva.

Znaten del delegatov je razpravljal o izvajanju reforme v posameznih vejah in strokah gospodarstva. Tu so bili po eni strani poudarjeni posamezni pereči problemi gospodarskih organizacij, po drugi strani pa je bila izrečena tudi kritična pripomba na nekatere tovrstne diskusije, ki preveč poudarjajo težnje, da se za vsako ceno obdrži obstoječa gospodarska struktura oz. del obstoječe gospodarske strukture, kar prav gotovo ovira prodor novega, še naprednejšega.

V razpravi o okoliščinah gospodarjenja in razvoja posameznih gospodarskih strok so bili omenjeni predvsem naslednji problemi: neustrezen sistem razširjene reprodukcije v elektrogospodarstvu, iztrošenost delovnih sredstev v tekstilni oz. bombažni industriji in problem neenakega deviznega režima za posamezna podjetja v tej stroki ter pomanj-

443

kljiva uvozna zaščita, določitev jasnejše perspektive premogovništva, zagotovitev večjih vlaganj pod ustreznejšimi pogoji tudi v turizmu in v gostinstvu, ustreznejša zaščita ter mesto železarstva in sploh problem bazne industrije in še nekateri drugi problemi, ko so diskutirali opozarjali v bistvu na neenak gospodarski položaj posameznih dejavnosti oz. tudi na nepovezanost med posameznimi panogami gospodarstva, tudi na problem vertikalne integracije ipd. V razpravah o kmetijstvu sta izstopala ekonomski položaj celotne panoge in mnenje, da je treba posvetiti več pozornosti zasebnemu kmetijstvu. Večkrat je bilo poudarjeno, da je treba zasebnemu kmetu omogočiti stimulativnejše razmere gospodarjenja. To bi mogli doseči z ustreznejšo organiziranostjo kmetijstva in davčne politike ter z ugodnejšim kreditnim sistemom. Poudarjeno je bilo, da morajo komunisti na vseh ravneh storiti potrebno, da bo zasebni kmet dobil v našem samoupravnem sistemu tisto mesto, ki mu gre glede na njegov prispevek v družbenem proizvodu, glede na njegovo vlogo v naših socioloških in socialnih strukturah, še posebno pa tudi glede na prispevek mnogih delovnih kmetov v narodnoosvobodilni borbi. Razprava je ugotovila, da je za celotno kmetijstvo značilen na splošno težaven ekonomski položaj ne glede na sektor lastništva in da je treba hitreje reševati osnovne probleme na tem področju. Kot posebno pomembno je bilo omenjeno tesno sodelovanje kmetijskih organizacij in sicer v dveh smereh: v smeri povezovanja s predelavo in trgovino na eni strani ter učinkovitejšega sodelovanja z individualnimi kmetijskimi proizvajalci na drugi strani. Razpravljalci o problematiki zdravstva in socialnega zavarovanja so poudarjali predvsem naslednje: 1. Da je dejansko nujna odvisnost materialnih izdatkov za zdravstveno in socialno varstvo od ustvarjenih sredstev v proizvodnji. 2. Parcialno obravnavanje posameznih problemov bi na tem področju zdravstvenega varstva predvsem pa zdravstvene službe, zakrilo perspektivo, kar zavaja k malodušju in k medsebojnemu obtoževanju. 3. Neodložljivo je potrebno kritično oceniti vrednost zdravja za družbeno skupnost oziroma škodo, ki nastaja ob nefunkcioniranju zdravstvene službe. Preučiti in prikazati je potrebno neposredni vpliv zdravstvene dejavnosti na produktivnost družbe. 4. Samoupravljanje zavarovancev je bilo doslej uokvirjeno med pravice zavarovancev, ki so jih predpisovali zvezni in republiški zakoni, ter med sredstva, ki so bila z zakoni predpisana, iz česar je izviralo tradicionalno nasprotovanje med zdravstvenimi delavci in samoupravo zavarovancev.

Da bi v bodoče to problematiko učinkovitejše reševali, zlasti ob tem, ko je vedno več pravic prenesenih na zavarovance same, je bil podan tudi konkreten predlog za dodatek k resoluciji o usmeritvi nadaljnjega razvoja samoupravljanja na tem področju. Diskutanti so se strinjali s formulacijami v predlogu resolucije. Posebej pa je bilo ob tem poudarjeno zgrešeno mnenje, ki prevladuje izjemoma med zdravstvenimi delavci, da je reforma z izvedenimi integracijami v zdravstvu, čeprav pozno začutena, že tudi končana. Razprava je v celoti podprla principialna stališča o položaju slovenskega naroda, o njegovi povezanosti z ostalimi narodi in narodnostmi v svetu in še posebej znotraj jugoslovanske socialistične skupnosti. Izrečene so bile zahteve, da moramo še bolj krepiti nacionalno zavest in pozitivni nacionalni ponos, ki pa nimata ničesar skupnega z nacionalizmom in z republiškim birokratskim etatizmom. Nekajkrat se je pojavil predlog, da bi morali razvijati aktivnejše in enakopravnejše odnose med posameznimi družbenopolitičnimi skupnostmi in samoupravnimi

444

organizmi. V tej zvezi je bil poudarjen pomen sprememb in dopolnitev republiške in zvezne ustave za nadaljnji razvoj družbenopolitičnega sistema. Posebej je bila komisija enotnega mnenja, da je treba hitreje uveljavljati vse samoupravne komponente komune kot temeljne družbenopolitične skupnosti v skladu z njenim ustavnim statusom. V razpravi so bile omenjene tudi tehtne misli o socialističnem samoupravnem bistvu vseljudske obrambe. To je gotovo področje, ki spada med temeljne interese delovnih ljudi, občanov in vseh samoupravnih ter političnih organizmov. Le na tem izhodišču lahko dalje uspešno razvijamo procese podružbljanja funkcij na področju narodne obrambe. Bistveno je predvsem to, da so vsi družbeni dejavniki, delovne in družbene organizacije, družbenopolitične skupnosti in občani postavljeni neposredno v aktivni položaj snovanja, odločanja, organiziranja in izvajanja konkretnih akcij na področju narodne obrambe. To je le nekaj poglavitnih karakteristik razprave v komisiji za družbenoekonomske odnose in idejnopolitična izhodišča razvoja SRS.

Vinko Trček Poročilo komisije za mednarodna politična in ekonomska vprašanja.

V vsestransko tehtni in izčrpni razpravi je sodelovalo 23 delegatov in gostov. Ocenili smo pozitivno predložene kongresne dokumente: poročilo o delu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, poglavje o razvoju Slovenije kot odprte socialistične družbe in tisti del referata tovariša Franca Popita, sekretarja izvršnega komiteja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki govori o mednarodnem dogajanju in nalogah komunistov Slovenije. Komisiji za pripravo resolucije VI. kongresa pa smo predlagali 15 dopolnitev oziroma sprememb predloženega besedila resolucije, en spreminjevalni predlog resolucije je predlagatelj po dodatni razpravi umaknil, drugi pa ni dobil soglasja komisije, ker ni bil dovolj utemeljen. Komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja tudi predlaga, naj bi po kongresu pripravili obširno poročilo o razpravi na njeni seji in ga poslali mednarodni komisiji pri centralnem komiteju Zveze komunistov Jugoslavije. To poročilo bi predstavljalo sestavni del priprav in posvetovanj pred IX. kongresom Zveze komunistov Jugoslavije. Cas za priprave tega poročila je bil prekratek, da bi referat lahko zajel vsa pomembna spoznanja in pobude za delovanje komunistov Slovenije na področju mednarodnih odnosov. Zato dovolite, da vas s tem poročilom seznanim le s poglavitnimi problemi in stališči iz razprave na seji komisije.

1. Osnovno izhodišče vseh razmišljanj je bilo spoznanje o vse večji povezanosti in medsebojni odvisnosti sodobnega sveta. Zato so mnogi govorniki poudarjali, naj bi si v prihodnje Zveza komunistov Slovenije še bolj prizadevala za sistematično spremljanje in znanstveno preučevanje dogajanj in procesov v sodobnem svetu. Družbeni procesi, ki so se razvijali v svetu v zadnjem desetletju, so potrdili pravilnost analize in teoretičnih izhodišč programa Zveze komunistov Jugoslavije. Prav tako je uspešno prestala preizkušnjo časa tudi zunanja politika naše države. To velja zlasti za njene temeljne cilje — za politiko neangažiranja, obrambo suverenosti naše države, vztrajno prizadevanje za ohranitev svetovnega miru in razvijanje sodelovanja med državami na temelju načel aktivne miroljubne koeksistence, vsestransko prizadevanje, da bi vse države, zlasti pa še razvite, prispevale k preseganju jezu med bogatimi in revnimi deželami. Nekateri dogodki v svetu, ki jih nismo pričakali povsem pripravljeni, pa so nas

445

opozorili, da smo na določenih področjih znanstvene in teoretične analize tudi zaostajali in da moramo zamujeno čimprej popraviti.

V razpravi so med drugim posebno opozorili na pomen preučevanja družbenih dogajanj v socialističnih deželah in preučevanja mednarodnih gospodarskih gibanj. Gospodarske in politične krize, ki pretresajo sodobni svet, tako v živo zadevajo naše interese, da moramo storiti, kar je le mogoče, da preprečimo vsaj tista neprijetna presenečenja, ki jih je objektivno možno predvidevati. Uresničevanje programa gospodarskega razvoja Slovenije in njeno vključevanje v mednarodno gospodarstvo zahteva sposobnost pravočasnega zaznavanja in tudi določenega predvidevanja retencijskih gibanj, monetarnih pretresov in vseh drugih gospodarskih in političnih tokov v svetu, ki neposredno vplivajo na naše gospodarstvo in na položaj naše države. V našem raziskovalnem, strokovnem in teoretičnem delu moramo dati prednost preučevanju družbenih gibanj v svetu in še posebej v deželah, ki gradijo socializem. Očitno je, da je socializem pred usodnimi dilemami. V gospodarsko razvitih socialističnih deželah postopoma in neenakomerno dozorevajo razmere za korenite spremembe v gospodarskem in političnem sistemu, ki naj bi omogočile prehod od ekstenzivne k intenzivni gospodarski politiki, razširile politične in ekonomske pravice ljudi in narodnosti. Z globokim vznemirjenjem in z zaskrbljenostjo spremljamo v nekaterih komunističnih partijah krepitev tistih sil, ki razlagajo notranje družbene napetosti, probleme v odnosih med partijami le kot posledice ideološke diverzije imperializma, oportunizma, nacionalizma in modernega revizionizma. Takšne enostranske razlage so škodljive predvsem zato, ker ovirajo odkrivanje in reševanje stvarnih problemov in ustvarjalne napore socialistične teorije in prakse, istočasno pa služijo kot ideološko orožje hegemonizma v odnosih med partijami in socialističnimi državami. Teorija o omenjeni suverenosti socialističnih držav je sestavni del teh konservativnih koncepcij. Njen namen, kot vse kaže, ni le opravičevanje vojaške intervencije v Češkoslovaški, temveč ustvariti osnovo in opravičilo za eventualne podobne postopke tudi v prihodnosti. Ta teorija je nevzdržna z vidika mednarodnega prava, škodljiva je za mednarodni mir in za razvoj socializma. Povezuje se s pojmovanjem, da pomeni miroljubna koeksistenca pravzaprav koeksistenco blokov. To pa prav tako objektivno krepi hegemonistične in blokovske težnje v zahodnem bloku ter tudi tako škoduje interesom miru in socializma. Nikakor ni mogoče omejevati suverenosti socialističnih držav v imenu internacionalizma. Tradicionalni ideji internacionalizma lahko vrnemo njen revolucionarni smisel in pozitivno vlogo pri krepitvi sil svetovnega socializma in vseh protiimperialističnih sil le, če spoštujemo avtonomijo gibanj in suverenost socialističnih držav.

Idejne, politične in druge razlike ne bi smele biti ovira pri razvijanju normalnih meddržavnih, ekonomskih in vseh drugih odnosov. Zato ostajajo naša načelna stališča glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo in z drugimi socialističnimi deželami nespremenjena. Tudi kritično presojanje določenih idejnih koncepcij ne bi smelo preprečiti sodelovanja partij in povezovanja ob konkretnih akcijah v protiimperialistični borbi. 2. Delegati in gostje so v razpravi na komisiji obravnavali tudi številne konkretne probleme s področja mednarodnih odnosov in zunanje politike Socialistične federativne republike Jugoslavije. Naj posebej omenimo le nekatere kot npr.: nova razmerja sil v oborožitvi, gospodarski in politični moči Sovjetske zveze in ZDA; agresivni pritiski imperialističnih sil v Aziji in Afriki ter Latinski Ameriki; vse večja potencialna nevarnost za države v Sredozemlju, ki nastaja zaradi poglabljanja krize na Bližnjem Vzhodu in prisotnosti tujega ladjevja v Sredozemskem morju; povečana napetost v odnosih med balkanskimi državami zaradi

446

političnih napadov Bolgarije na Socialistično republiko Makedonijo in Socialistično federativno republiko Jugoslavijo ter spričo napadov Ljudske republike Albanije na našo deželo, vpliv sedanjih svetovnih dogajanj na povezovanje in politične pobude med neuvrščenimi deželami ipd. Ob analizi mednarodnega položaja so se govorniki zavzeli, naj bi naša dežela nadaljevala dosedanjo politiko in popolneje izkoriščala številne možnosti za mednarodno sodelovanje, ki zlasti v Evropi in tudi v tretjem svetu dosedaj niso bile v celoti izkoriščene. Še bolj kot doslej bi morala naša zunanja politika računati z realnimi možnostmi, našimi možnostmi in možnostmi naših partnerjev. Enotna zunanja politika naše dežele bi morala v prihodnje še popolneje upoštevati kompleksne in vsestranske politične, gospodarske, kulturne, znanstvene in druge interese naše samoupravne družbe in interese vseh jugoslovanskih narodov. Socialistična republika Slovenija in Zveza komunistov Slovenije sta dali v preteklosti pomemben prispevek v oblikovanju enotne zunanje politike Jugoslavije, zlasti politike odprtih meja, odprte socialistične družbe in v zvezi z zaščito interesov naših narodnih manjšin v zamejstvu. Vsi problemi pa še vedno niso rešeni povsem zadovoljivo. Zlasti bo v prihodnje treba podati več pobud, da bi jugoslovanska zunanja politika v večji meri upoštevala gospodarske interese Jugoslavije in bolj prožno in hitro ukrepala. Delovne organizacije, ki uspešno prodirajo na konvertibilna tržišča, so še posebno zainteresirane za razvoj dogodkov v zahodni Evropi, ki vplivajo na naše gospodarske odnose. Zato je nujna realistična, prožna in iniciativna politika naše dežele, ki mora biti pripravljena tudi na razne zaostritve razmer ekonomskega sodelovanja v svetu. Komunisti Slovenije se bodo odločno zavzemali tudi za ustvarjanje čimbolj ugodnih možnosti za vključevanje najširšega kroga občanov v proces informiranja in vplivanja na oblikovanje zunanje politike Socialistične federativne republike Jugoslavije. V ta namen bi morali še bolj izkoristiti možnost Socialistične zveze, njenih sekcij in tudi drugih političnih organizacij.

3. Delegati so se tudi zavzeli, da bi morali v interesu hitrejšega vključevanja Jugoslavije v mednarodno delitev dela in mednarodno menjavo dosledno integrirati zunanjetrgovinski in devizni sistem v našem celotnem gospodarskem sistemu. Gospodarska politika bi morala bolj prožno odstranjevati ovire za pospešeno rast zunanje trgovine in se zavzemati za take oblike sodelovanja, ki bodo bolj vzpodbujale naš izvoz. Prav tako je potrebno bolj vzpodbuditi različne oblike ekonomske, tehnične in poslovne kooperacije, potrebno je zagotoviti tudi stabilnejše razmere za vključitev v mednarodno delitev dela, ki bodo delovnim organizacijam omogočili gospodarske odločitve za daljše obdobje.

4. Ob sodelovanju gostov iz zamejstva so delegati v razpravi obravnavali tudi probleme slovenske narodne manjšine v zamejstvu. Poudarili so, da se bodo komunisti Slovenije odločno zavzemali za razvijanje tesnih stikov Socialistične republike Slovenije kot matice slovenskega naroda na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in na drugih področjih s slovensko narodno manjšino v Avstriji in Italiji. Prav tako bodo komunisti v Sloveniji skrbeli za razvijanje sodelovanja z izseljenci, začasno zaposlenimi v tujini in drugimi Slovenci, ki želijo krepiti vezi z domovino. Delavcem, ki delajo v tujini v okviru poslovnih dogovorov naših podjetij, je treba zagotoviti samoupravne pravice v okviru možnosti, vsem drugim pa pomagati, da dosežejo popolnejšo socialno in pravno varstvo. Podobno kot se zavzemamo za pravice Slovencev v 447

zamejstvu, se zavzemamo tudi za enakopraven položaj in za pravice drugih narodnosti v naši republiki in za njihove tesnejše stike s svojimi matičnimi narodi s ciljem, da bi razvijali in bogatili svojo kulturo.

5. Dosedanje sodelovanje in mednarodne stike republike kot tudi mest in obmejnih območij s komunističnimi partijami Italije in Avstrije bi bilo potrebno še poglobiti in razširiti. V skladu z našo tradicionalno politiko sodelovanja in povezovanja z vsemi naprednimi gibanji bi morali prav tako še okrepiti zveze z drugimi deli organiziranega delavskega gibanja v sosednih deželah. Še bolj bi morali razširiti tudi krog organizacij, ki bi delale na tem področju. Naš cilj naj bi bil, da iščemo stike in možnosti za sodelovanje povsod tam, kjer je možen dialog in kjer obstajajo stične točke ob najbolj splošnih vprašanjih boja za mir, sožitja z narodi in družbenega napredka. 6. Številni vse bolj pogostni gospodarski, politični, kulturni in drugi stiki naših občanov s tujino, možnosti sprejemanja tujega tiska, televizije in radia, kakor tudi krize in pretresi v svetu, so povečali interes naše javnosti in komunistov za mednarodna dogajanja. Ta interes omogoča in zahteva od komunistov stalno in sistematično spremljanje družbenih procesov v svetu in preučevanje globljih vzrokov in korenin protislovnih dogajanj v sodobnem svetu. Odprte meje omogočajo in tudi zahtevajo od vseh naprednih sil naše družbe soočenje naših spoznanj in pogledov z idejnimi pogledi okoli nas. Takšna soočenja nas tudi silijo, da svoje dosežke objektivno vrednotimo v mednarodnih razsežnostih in podiramo plotove zaprtosti. Spremljanje in proučevanje mednarodnih dogajanj ne more biti le stvar vodstev političnih organizacij in strokovnjakov, temveč mora biti dostopno najširši javnosti. Zveza komunistov Slovenije se zato zavzema za sistematično in objektivno informiranje občanov. Tisk bi moral z vso politično zrelostjo in odgovornostjo svojih poročevalcev posredovati naši javnosti vso resnico in zapletenost družbenega dogajanja, tudi o razvoju in dilemah socialističnih dežel. V samoupravni družbi je tisk odgovoren za resnično in objektivno poročanje predvsem javnemu mnenju v naši deželi. Da bi tisku in družbenopolitičnim organizacijam olajševali izpolnjevanje te naloge, bi bilo v Sloveniji potrebno zagotoviti temeljne pogoje za študijsko delo in preučevanje mednarodnih odnosov in sodobnih delavskih socialističnih in drugih progresivnih gibanj. Organizacije in vodstva Zveze komunistov bi morale storiti vse potrebne ukrepe, da bi zboljšali tudi sistem in kvaliteto informiranja članstva v okviru Zveze komunistov. Janez Zahrastnik Poročilo komisije za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov. V komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj Zveze komunistov je razpravljalo 50 delegatov ali polovica navzočih. Razprava je bila konstruktivna, kritična in polemična. To poročilo bo govorilo le o vprašanjih, ki so bila najbolj poudarjena in ki so večinoma sproti dobivala podporo delegatov. Mnogih vprašanj, načetih v razpravi, se bo poročilo lahko le bežno dotaknilo.

V razpravi je močno prevladala ugotovitev, da je nova organizacijska struktura Zveze komunistov omogočila večjo učinkovitost akcij, večjo dinamičnost in neposrednost vključevanja komunistov v razreševanje družbenih problemov. Hkrati je bilo ugotovljeno, da še niso izkoriščene vse organizacijske možnosti za uspešnejše delovanje Zveze komunistov. Še vedno so primeri, da se Zveza komunistov ukvarja sama s seboj, predvsem s svojo lastno organizacijo in vsebinsko manj pomembnimi vprašanji. Preoblikovanje Zveze komunistov v vsebinskem smislu, če448

prav je doseglo določene rezultate, je bolj ali manj še vedno na začetku. V komisiji je bilo jasno povedano, da je organizacijsko preoblikovanje Zveze komunistov samo del procesa, ki naj zagotovi večjo učinkovitost komunistov v sistemu samoupravljanja. Poglavitni vsebinski problem reorganizacije je po mnenju komisije v tem, da se še pojavljajo neskladja med sprejetimi deklariranimi stališči in njihovo realizacijo. Kritizirali so metodo posplošenih stališč, ki je v Zvezi komunistov in v številnih primerih postala praksa. Ta metoda onemogoča idejnopolitično učinkovitost članov, ker jim dokumenti ne prikažejo dovolj jasno problemov, nasprotij v stališčih in možnih rešitev. Zato komisija predlaga, da bi po kongresu komisije pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije morale pripraviti konkretizacijo resolucije za akcijo na vseh nivojih. Brez takšne prakse ne bomo dosegli akcijske enotnosti komunistov in temeljitejših rešitev. Komisija tudi priporoča, naj bi bili v prihodnje dokumenti Zveze komunistov, namenjeni javnosti, pisani čimbolj razumljivo in dani pravočasno v javno razpravo. Komisija meni, da je izvajanje resolucije, ki jo bo sprejel kongres Zveze komunistov Slovenije, osnovno vprašanje vsebine dela Zveze komunistov Slovenije.

Delegati so ugotovili, da smo že dosegli temeljne pogoje, da se socialistični odnosi obnavljajo na lastni osnovi. To nam omogoča še večjo demokratizacijo celotnega družbenega življenja, odprto konfrontacijo vseh idejnih tokov, zahteva pa stalno prisotnost komunistov v vseh družbenih okoljih, v vseh političnih procesih. Komisija opozarja na nevarnost političnega uveljavljanja samoupravljanju nasprotujočih sil povsod tam, kjer komunisti niso dovolj budni in kjer najrazličnejše ožje birokratske skupine zavirajo dejanski vpliv delovnih ljudi na odločanje. Posebno nevarna se zdi birokratsko tehnokratska tendenca, ki je v zadnjih letih uspela razviti svoj koncept, ki se vedno bolj upira in odprto konfrontira s samoupravljalsko smerjo. Komunisti se morajo jasno zavedati, da ni mogoče uveljavljati nobenega upravljanja s prilaščanjem razmer dela in z delitvijo rezultatov dela povsod enako, kjerkoli in kakorkoli. Način upravljanja je odvisen od temeljnih interesov in sposobnosti, ki so odvisne od značaja dela. Na področju industrijskega dela, kjer ob interesih po enakopravnih odnosih še ni zmeraj dovolj sposobnosti in znanja, so pa tudi še interesi po ozkih, hierarhičnih odnosih, bi morali komunisti omogočati, da se dosledno uresničuje javno in idejnopolitično delovanje ne samo družbenopolitičnih organizacij, temveč tudi vseh strokovnih in družbenih služb, da se tako delovnim ljudem omogoča in se jih usposablja za odgovorno odločanje; da se vzpostavi sistem samoupravne osebne odgovornosti in da se uveljavijo samoupravne oblike pravno veljavnih obveznosti med samoupravnimi enotami in skupnostmi, samoupravnim dogovarjanjem, kontrolo in sankcioniranjem; da se dosledno uveljavljajo temeljne zahteve resolucije centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije o kadrovski politiki; da se komunisti in delovni ljudje, še posebno mladi, stalno seznanjajo in upoštevajo marksistična dognanja o tem, da v sodobnih razmerah niso celotni družbeni sloji ali celotna področja delitve družbenega dela ali celotne delovne enote ali samo politika ali sami organi upravljanja in podobno vir in nosilec birokratskih in drugih individualističnih teženj. Takšne težnje se danes pojavljajo povsod, kjer so za to še možnosti v značaju in delitvi dela. Najnevarnejše pa je danes združevanje raznih individualističnih elitnih krogov z različnih področij delitve dela. Problem, ki so ga nekateri delegati v razpravi pogosto poudarili, je konflikt med parcialnimi interesi nekaterih lokalnih območij, posameznih delovnih organizacij, panog itd. in splošnimi, to je širšimi interesi slovenske družbe. Ob tem mnogi komunisti niso sposobni zaplavati

449

29/VI

proti toku. To brez dvoma slabi integrativno funkcijo Zveze komunistov. Komisija na ta problem še posebej opozarja, ker se zdi, da v zadnjem času dobiva vse širše dimenzije.

Odgovornost v naši samoupravni družbi, so poudarili v razpravi, je še vedno vprašanje, ki ni dovolj rešeno in zato povzroča pogostne konflikte. So težnje, ko poizkušajo odgovornost nasploh opredeljevati kot odgovornost vseh in nikogar, kar je po mnenju komisije zlasti v času reforme povzročilo mnoge negativne posledice, ki odsevajo tudi v delu Zveze komunistov. Osebno odgovornost je treba odločneje zaostriti. V vsej razpravi je prevladovalo mnenje o potrebi po odločni diferenciaciji o posameznih družbenopolitičnih in moralnih problemih v naši praksi. To se nanaša tako na že omenjene parcialne ozke interese kot na probleme socialnih razlik, ki naj izhajajo iz delitve po delu, vse do najpomembnejših vprašanj reorganizacije Zveze komunistov, reforme in podobno. Gre za idejno in politično diferenciacijo. Ne bi smeli prikrivati tega, da obstajajo danes, čeprav redke, delovne organizacije, kjer so komunisti, milo povedano, nezaželeni.

Niso redka tudi mnenja in zatrjevanja posameznikov iz že omenjenih birokratsko tehnokratskih struktur, različnih skupin pritiska ipd., da Zveza komunistov nima pravice vplivanja na notranje odnose posamezne delovne organizacije, ki pa zahtevajo intervencijo Zveze komunistov, če podjetje zaide v poslovne težave. Ko smo v komisijah razpravljali o mnogih še nerazčiščenih idejnih vprašanjih, je prevladalo mnenje, da je potrebno idejni boj voditi razumno, strpno, analitično poglobljeno in dokumentirano. Pri tem se je treba izogibati takšnim skrajnostim kot npr. na silo uveljavljanje večinskega principa ali pa kritika za vsako ceno. Komisija meni, da je kadrovska politika pomemben sestavni del reorganizacije Zveze komunistov in preobrazbe celotne družbe, ob tem pa ugotavlja, da je bila v preteklem obdobju Zveza komunistov dostikrat odmaknjena od nje, prav tako pa je bilo to področje neobdelano v našem sistemu samoupravnih odločitev. Kadrovska politika tako v Zvezi komunistov kot tudi sicer mora biti bolj zavestna skrb za spremljanje sposobnosti in perspektivnosti kadrov, za njihovo usposabljanje, oblikovanje in rast. Selekcijo bi morali uveljavljati kot dosleden demokratičen samoupravni institut obnavljanja in uveljavljanja sposobnih kadrov ob načelih odprtosti, sposobnosti, strokovnosti in moralnih kvalitet. Mnogo delegatov je razpravljalo o odnosih Zveze komunistov do drugih družbenopolitičnih organizacij. Pri tem so ugotovili, da je še del članov Zveze komunistov neaktiven, da še vedno podcenjuje delo v ostalih družbenopolitičnih organizacijah in društvih Sodobni čas zahteva nasprotno, da postanejo komunisti vse bolj samostojni oblikovalci stališč in politične prakse. Delegati so v razpravi komisije soglasno podprli mnenje, da je Socialistična zveza v današnjih razmerah nedvomno ena najpomembnejših sil pri graditvi in utrjevanju našega političnega sistema. Širina njene dejavnosti daje možnost za najširšo delovanje vsem, ki teže za demokratičnim in humanističnim napredkom v odnosih med ljudmi. V tej smeri razvoja Socialistične zveze bi morali komunisti stopnjevati svoje napore. Socialistična zveza je najširše področje, borbeno torišče komunistov za zmago naprednih idej in najboljši stik z množicami. Socialistična zveza je tista najširša platforma, v kateri bodo prihajale do izraza vse vitalne sposobnosti in idejne kvalitete slovenskih komunistov. V komisiji smo prišli ponovno do spoznanja, da so politično aktivirane mlade generacije osnovni pogoj za preporod Zveze komunistov in za vso našo družbenopolitično aktivnost. Val mladih, ki se je v tem času vključil v Zvezo komunistov, predstavlja tisti del mlade generacije, ki se odločno opredeljuje za demokratični socializem. Mladim članom 450

Zveze komunistov moramo omogočiti vsestransko teoretično rast in jih vzpodbujati v prizadevanjih za sistematično kadrovsko obnavljanje vseh političnih institucij in še posebej množičnih političnih in družbenih organizacij. Mladinske politične organizacije imajo osrednji pomen in osrednji namen za odgovorno politično rast mladih generacij. Komunisti bomo podprli vse iniciative mladih za mladinske delovne akcije.

V komisiji smo razčiščevali pojem generacijskega konflikta; zedinili smo se, da konflikt obstaja, da pa je drugotnega pomena. Javlja se kot nasprotje med različnimi pogledi, navadami in mentaliteto številnih generacij, ki živijo družno v sedanji družbi. Je psihološko in družbeno pogojen v manjši sposobnosti starejših generacij, da se sproti prilagajajo najnovejšim družbenim situacijam. Med generacijami je treba razvijati odnose zaupanja, tolerance in demokratičnega vzajemnega vplivanja starejših na mlade in mladih na starejše. Komisija ugotavlja, da VI. kongres Zveze komunistov Slovenije pomeni konkretno afirmacijo te politike v praksi. Slovenska izdaja Komunista je zadnji čas bližja vprašanjem idejnega in političnega boja komunistov. Komisija meni, da je treba v tej smeri nadaljevati in časopis po vsebini in po načinu pisanja približati širšemu krogu bralcev. Po mnenju komisije mora dobivati časopis vsak član Zveze komunistov. To vprašanje naj bi v primerni obliki realiziral in uresničil centralni komite Zveze komunistov Slovenije.

Vprašanju praktične realizacije koncepta vseljudske obrambe bomo vsi komunisti posvetili večjo pozornost. Vseljudska obramba naj se politično opira na vse samoupravne in družbene organe in se uresničuje po načelih samoupravljanja. Za priprave vseljudske obrambe je treba vsestransko vključiti člane Zveze borcev kot nosilce izkušenj in svobodoljubnih tradicij našega naroda. Izkušnje borcev narodnoosvobodilne borbe in patriotični zanos mladih zagotavljajo trdnost naše obrambe. Glede družbene skrbi za borce narodnoosvobodilne borbe pa je bilo izraženo mnenje, da so pristojni organi pokazali prizadevanje, vendar se le-ta prepočasi uveljavljajo. Še posebej komisija podpira oceno referata, da bi samo fizična sila lahko uničila samoupravljanje pri nas, toda v obstoječih odnosih družbenih sil bi domače antisocialistične, reakcionarne, birokratske, šovinistične, klerikalne sile to lahko dosegle le ob pomoči in podpori zunanjih sovražnikov sistema socialistične demokracije v Jugoslaviji. Zato bomo komunisti skupaj z vsemi progresivnimi ljudmi na čelu brezkompromisnega boja povsod tam, kjer bodo poskušale antisocialistične sile onemogočati delavski razred in delovne ljudi od dejanskega samoupravnega odločanja. Proti vsem takim pojavom se bomo borili predvsem z idejnopolitičnimi sredstvi, če pa to ni mogoče, pa tudi z drugimi.

Marjan Tavčar Poročilo o delu komisije VI. kongresa ZK Slovenije za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti.

Poročevalcu, ki naj kongresu poroča o delu komisije za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti, je bila nedvomno zaupana hkrati težka kot tudi hvaležna naloga. Zahtevnost te naloge je bila predvsem v tem, da v tako skrčenem pregledu kongresu nikakor ni moč dati docela avtentične informacije o zelo obširni in dolgotrajni razpravi v komisiji. Hvaležnost takega poskusa, posredovati delegatom vsaj */VI 29 451

osnovne poteze dela komisije, pa vidi v tem, da delovna skupina, ki je sestavljala to poročilo, spričo bogate razprave nikakor ni bila v zadregi, da ne bi imela o čem poročati. Izrazito delovno ozračje, ki je opredeljevalo skoraj 10-umo razpravo v tej komisiji, potrjuje tudi veliko število diskusij. S svojimi prispevki je nastopilo kar 36 delegatov in 4 gostje. Skoraj 200 tipkanih strani je obsežnega gradiva in delovna skupina je seveda poskušala izbrati le središčno problematiko, ki je imela v razpravi največjo težo.

Dasi je delo komisije obsegalo razsežno in danes zelo aktualno področje kulture, prosvete in znanosti, pa je razprava posegla ponekod korenito, drugod pa tudi manj natančno domala v vsa bistvena vprašanja teh področij, ki so danes v središču pozornosti in akcije Zveze komunistov. Več kot tretjina diskutantov je imela tudi večje ali manjše spreminjevalne predloge k resoluciji, kar dokazuje, da je doživel ta dokument VI. kongresa osrednjo pozornost te komisije. Sprememb, ki so bile predlagane k resoluciji, to poročilo ne zajema, ker jih je delovna skupina pripravila posebej za komisijo za resolucijo, kjer so o njih razpravljali.

Klima med razpravo je vseskozi kazala konstruktivnost prizadevanj delegatov, da odkrito vnesejo vanjo svoj delovni prispevek. Koristna umirjenost razprave pa seveda ni izključevala ob mnogih vprašanjih polemičnega in kritičnega tona, ki je nedvomno prispeval k temu, da so bile zlasti nekatere dileme na področju kulture in prosvete osvetljene z več plati. Vendar utesnjeni čas žal ni dopuščal, da bi se še v večji meri konfrontirala različna mnenja o kulturnih vprašanjih. Komisija je začela razpravo z aktualnimi vprašanji kulture. Za izhodišče pa moramo vzeti vprašanje, kaj je kultura in kaj politika ter odnos med obema. Poudarjeno je bilo, da med bistvom kulture in bistvom politike ni načelnega protislovja, toda znotraj politike kakor tudi znotraj kulture obstajajo možnosti zlorabe politike za onemogočanje svobode kulturnega ustvarjanja, kakor tudi možnosti zlorabe te svobode za konservativne in protisocialistične politične sile iz objektivnih družbenih protislovij, ki jih je mogoče razreševati z razkrivanjem in odpravljanjem korenin, iz katerih izhajajo. V nadaljnji diskusiji je bilo povedano, da so v našem kulturnem prostoru živi estetski kriteriji. Tudi taki, ki zanikajo vsak kulturni nazor v kriterijih. Ob tem je bilo postavljeno vprašanje pluralizma kulture. Bistvo kulture, posebej umetnosti predpostavlja pluralizem umetniških konceptov, stremljenj, stilov in smeri, toda hkrati tudi stalen in nenehen boj proti monopolnim tendencam posameznih skupin in proti možnosti njihove zlorabe. Komunisti se ne odpovedujemo idejnemu boju na področju kulture, boja za uveljavitev marksističnega, umetniškega in estetskega koncepta in marksistične teoretske teorije pa ne enačimo z nobeno estetsko teorijo posameznega marksističnega filozofa ali teoretika, temveč ga pojmujemo kot permanentnost konfrontacije in idejnega boja med različnimi koncepti in teorijami. Komunisti se moramo boriti za nastajanje takšne situacije, takšne atmosfere v našem kulturnem prostoru, ki bo omogočala, da se bodo lahko optimalno uveljavile in razvile vse obstoječe in potencialne ustvarjalne sile na področju kulture in da bodo hkrati brez pritiska od zunaj, same sposobne diferencirati umetniško od neumetniškega, pristno od nepristnega. Ta boj zahteva diferenciacijo, toda ne diferenciacijo med generacijami, ta boj zahteva diferenciacijo znotraj sleherne generacije in znotraj sleherne umetniške skupine.

452

Naslednje vprašanje, ki ga zasledimo v diskusiji, je nujnost kritike. V slovenskem kulturnem, posebno pa v umetniškem življenju smo v zadnjem času priča nenavadnemu vrenju, ki zajema domala vsa področja. Vzrok za takšno stanje v slovenski kulturi je treba videti v dejstvu, da je naša družba resnično vsak dan bolj demokratična. Potrebna je kritika vsega obstoječega, tudi v umetnosti in kulturi, to je nujnost sedanjega trenutka. Uveljaviti je treba stalno navzočnost kritike in polemike, katerih naloga je razčiščevanje nasprotij. Kritika in polemika pa morata še naprej potekati predvsem znotraj kulture same, kadar pa pritegujeta javno mnenje, naj prav tako ohranita vse lastnosti demokratične in kulturne konfrontacije. Upreti se je treba nevarnosti managerskega ocenjevanja in vodenja kulture, kakor tudi demagoškega sklicevanja na tako imenovani najširši, a prav tako zelo nujno posplošen razosebljen okus množice. Prav je, da je tudi v kulturi in umetnosti navzoča javnost, vendar nikoli ob nasilno utišani ali prevpiti strokovnosti. Diskutanti so postavili nujnost dialoga v kulturi. Dialog v kulturi je princip, za katerega se moramo komunisti zavzemati. Dialog predpostavlja enakopravnost sobesednikov z veljavo avtoritete argumentov in ne argumentov avtoritete. Težko je pričakovati, da smo komunisti za dialog z drugimi, če ta dialog ni razvit v sami Zvezi, če različnost pogledov presegamo z metodo diskvalifikacije, dialog je nemogoče institucionalizirati, je dialektičen, to je pot skozi protislovja, ki neprestano vodi do novih spoznanj.

Komisija je obravnavala tudi vprašanje kulture kot sestavnega dela družbene dejavnosti. Poudarjeno je bilo, da kultura ne more živeti in obstajati zunaj družbe, je integralni del družbe. Zato si ne moremo privoščiti zanemarjene kulture, delavski razred ne sme biti zgolj potrošnik kulture, mora biti aktivni subjekt. Potrebno je delovnim ljudem omogočiti kulturno delovanje kot je treba hkrati omogočiti kulturnim institucijam razmere za kvalitetno delo. Ko govorimo o potrebi aktiviranja kulture pri delovnih ljudeh, ne gre zgolj za njeno posredovanje, predvsem ne za kulturno plažo. Zveza komunistov mora biti prisotna v kulturi. Pomanjkanje potreb po kulturi in temu nasproten nenormalen porast potreb po osebnem standardu ustvarjata nesorazmerje, ki ne le da je za družbo škodljivo, temveč povzroča daljnosežne posledice. V razpravi o učinkoviti idejni navzočnosti Zveze komunistov na tako pomembnih področjih kot so prosveta, kultura in znanost so bile izrečene tudi naslednje načelne pripombe. V razmerah za takšno vplivanje komunistov je odvisna veljava našega gibanja in ideologije v kulturi, prosveti in znanosti tudi od prisotnosti vseh bistvenih sestavin, kulture, znanosti in izobrazbe v ZK sami. Humanizma, kulturnih vrednot, kritike, dialoga, pluralizma stilov in izrazov komunisti ne bomo uspešno zagovarjali in razširjali v družbi, če vse te vrednote ne bodo vsebovane tudi v odnosih med komunisti in v razmerah in delovanju v Zvezi komunistov. Tudi boj zoper antiintelektualizem v sami Zvezi komunistov, kot tudi boj za višjo teoretično marksistično kulturo komunistov sta neločljivi sestavini boja, ki ga ZK bije v družbi za veljavo strokovnega, intelektualnega, družbeno čimbolj osveščenega znanja. Zveza komunistov je na tem področju že dosegla prve ugodne spremembe. V diskusiji je bilo pozitivno ocenjeno dejstvo, da je VI. kongres ZKS prvi, ki je v svoje gradivo vključil tudi znanstvenoraziskovalne dosežke socioloških, politoloških in ekonomskih ved. Poudarjeno pa je tudi bilo, da ni dovolj, da Zveza komunistov sicer izjavlja, da se bo njena prihodnja politika zavzemala za hitrejši razvoj družboslovnih ved in da se bo pri svojih odločitvah tudi opirala na dognanja teh ved. Spoznanja, ki jih daje družboslovna marksistična znanstvena misel, morajo postati neodtuj-

453

ljiva integralna sestavina delovanja Zveze komunistov. Politika Zveze komunistov mora izhajati, ne pa se zgolj utilitaristično naslanjati na dognanja marksističnih družboslovnih znanosti. Sorazmerno dolgotrajno diskusijo, ki se je v komisiji razvila ob problemih šolstva in vzgoje, najbolj opredeljuje naslednja pozitivna značilnost. Razprava o tej problematiki se ni zadrževala zgolj ob opisovanju še zmeraj ne do kraja urejenih razmer šolstva, kot se je to dozdaj često dogajalo, marveč je večina diskutantov posvetila pozornost nekaterim idejnim pojavom in odnosom, ki vladajo danes na področju izobraževanja in vzgoje. Treba je ugotoviti, da je v ozadju mnogih diskusij sicer bilo zaznavno materialno stanje te sfere. Vendar je težišče razprave le bilo na spoznavanju in vrednotenju idejnih razmer na tem področju. Najsplošnejša ocena, ki je izzvenela iz večine diskusij, ugotavlja, da področje izobraževanja in vzgoje kljub ugodnejšim premikom v zadnjem času le še ni bilo deležno zadostne in ustrezne splošne družbene pozornosti. Izrečena so bila tudi načelna mnenja, da globalno vrednotenje razmerja med gospodarsko sfero in negospodarskimi dejavnostmi v konkretni družbeni praksi še zmeraj gre v škodo, v podcenjevanje družbenega pomena negospodarskih dejavnosti. O idejnem, vzgojnem, političnem poslanstvu šole v socialistični družbi je bilo v diskusiji največ povedanega. Razprava je privedla do soglasja, da v teh družbeno nadvse pomembnih funkcijah naša šola še vedno zaostaja in ne zadovoljuje. Vzgojnim, moralnim, idejnim dimenzijam šole pa se komunisti ne moremo odreči. Zato bo treba to problematiko v prihodnje tudi bolje moralno in materialno vrednotiti in študijsko načrtno spremljati. To velja zlasti za zavode, za prosvetnopedagoško službo, za izobraževalne skupnosti, šolske svete in podobno. Ko so diskutanti omenjali vzgojni, idejno neustrezni profil šole, so navajali zlasti zelo razširjeni pojav pozitivizma, historicizma, verbalizma in idealiziranja pri pouku. V nekaterih šolah je čutiti tudi mehanicistično razlikovanje med izobraževalno in vzgojno funkcijo šole, pri čemer naj zato za vzgojnost, idejnost pouka skrbe zgolj humanistični predmeti in le komunisti na šolah. Posledica vsega tega stanja pa je seveda ob hkratni prenatrpanosti predmetnikov in preobremenjenosti učencev in učiteljev prevelika odsotnost sinteze in omišljanja dejstev, ki jih daje znanost, kar šele humanizira in kreativno ter angažirano razvija miselno kulturo mladine. Ko je bilo nadalje govora o idejnosti šole, je bilo poudarjeno, da skrb za to vprašanje ne more sloneti le na šoli in prosvetnih delavcih. Šola ni nekakšno izolirano čisto vzgojevališče mladih ljudi, ki je neodvisno in nevplivano od razmer v družbi. Vzgojni dualizem, da šola uči eno, v resničnem življenju izven nje pa velja drugo, seveda ne more biti učinkovito sredstvo vzgojnega oblikovanja mladih ljudi. Bila so izražena gledišča, da je ena od nalog šole tudi širjenje ateističnega dialektičnomaterialističnega svetovnega nazora. Polemika s tem glediščem pa se je opirala predvsem na naslednje argumente — da ni mogoče enostavno izenačevati vsebine pojmov ateizem, marksizem, znanost, dialektičnomaterialistični svetovni nazor. Marksizem vključuje določena filozofska stališča in aspiracije, med katerimi je na prvem mestu humanizem, ki mu je ateizem le podrejen. Ta pojmovanja, po katerih naj bo ateizem neposredno učnovzgojni smoter šole, ni mogoče znanstveno braniti, to pa še ne pomeni idejno, svetovnonazorske nevtralnosti šole, saj mora ostati njen sestavni del znanstveno, marksistično družboslovno obravnavanje družbe človeka, vključno s pojavom religije, kar seveda implicite vključuje ateističen pristop k tem vprašanjem.

454

Na kraju — vprašanje, ali je učitelj lahko religiozen ali ne, je smiselno samo, če ga postavimo na ta način, ali je religioznost lastnost, ki ovira, in če ovira, v kakšni meri ovira učitelja pri realizaciji tistih vzgojnih smotrov, ki smo jih soglasno sprejeli kot smotre socialistične vzgoje. Kot ena od premalo upoštevanih življenjskih metod, s katerimi naj bi idejno vplivali na mlade ljudi, je bila omenjena tudi dijaška in študentska samouprava, ki družbeni status šolske mladine najučinkoviteje spreminja iz položaja izobraževalnega in vzgojnega objekta v subjekt življenja na šoli. Če na koncu le še na hitro preletimo nekatera vprašanja, ki jih je komisija načenjala, potem naj omenimo vsaj naslednja: problem neenakih možnosti šolanja nekaterih kategorij mladine; zahteva po obveznem in sistematičnem strokovnem izpopolnjevanju učiteljev, kar ne more ostati skrb zgolj občine; problem dvojezičnega šolstva v Prekmurju, ki ima zaradi slabega materialnega in kadrovskega položaja celo raznarodovalne učinke; ter vprašanje enotnega nacionalnega visokega šolstva, pri čemer se mariborski visokošolski kompleks ne sme šteti kot drugorazredni. O družbenopolitičnih in idejnih vprašanjih mladine je razpravljalo 5 delegatov. Njihova diskusija se je medsebojno dopolnjevala. Poudarjeno je bilo, da je črno-bela ocena mladine netočna in nesprejemljiva. Mlade ljudi se velikokrat ocenjuje kot celoto s skrajno skepso ali pa se jih idealizira. Mladinski nemir ima več vzrokov, predvsem pa v prepočasnem vključevanju mladine v družbo. Stopnja dozorelosti prehiteva dejanske možnosti vključevanja mladih v družbo. Mladina vse hitreje dozoreva, vse pozneje pa se vključuje v delo. Ni zagotovljeno stalno in dinamično vključevanje mladine v družbene odnose, zato se vključuje pasivno, na robu družbenega dogajanja. To poraja nezadovoljstva in v tem je treba iskati vzroke njihovega upora. Vzrok nemirov je torej predvsem v neustreznem družbenem položaju današnje mlade generacije. Postavlja se vprašanje, kako naj se ta upor preusmeri v ustvarjalnost. Ko razpravljamo o mladini, je potrebno opozoriti na politično in idejno nehomogenost mlade generacije. Še vedno je prisotna iluzija, da je mladina kot generacija zaradi svoje mladosti progresivna. Razprava v komisiji je to iluzijo ovrgla in opozorila, da nas take ugotovitve le pasivizirajo, dezangažirajo. Izhajati je potrebno iz ugotovitve, da živi mladina v vseh naših družbenih strukturah, jih odraža in na dogajanja znotraj njih reagira na svoj način. Mladine kot homogenega sloja ni. Različni družbeni problemi dobivajo v različnih slojih mladine in tudi znotraj njih različne dimenzije, oblike in intenzivnost. Noben del naše mlade generacije, delavske, kmečke in intelektualne mladine ni socialističen že samo zato, ker živi v družbi, ki socializem gradi. Za vsakega mladega človeka, za vsak sloj mladine, predvsem pa za politično najbolj zanemarjen in zapostavljen del mladine na kmetih in za otroke nekvalificiranih delavcev se je potrebno še posebno boriti.

V nadaljnji razpravi je bilo postavljeno vprašanje pomlajevanja Zveze komunistov. Prihajanje mlade generacije pomeni zagotavljanje revolucionarne kontinuitete nosilcev idej in politične akcije. Mladi komunisti ne morejo ostati na ravni partijskega podmladka. V polni meri morajo biti soodgovorni za to, da se spremenijo odnosi Zveze komunistov. Prevzemati morajo odgovornost za uspeh prizadevanj za preosnovo Zveze komunistov in njeno učinkovito prisotnost v našem življenju. O znanosti, ki je od vseh oblik družbene zavesti najbolj neposredno povezana s proizvodnjo, sicer ni razpravljalo večje število članov komisije, vendar pa je bilo v diskusiji povedano nekaj misli, ki so vredne 455

naše pozornosti. Potrebo, da v ZK govorimo o problematiki raziskovalnega dela, narekuje izredni pomen, ki ga ima raziskovalno delo v proizvodnji in družbi sploh, ter možnosti, ki jih ima Zveza komunistov kot napredna subjektivna družbena sila pri uveljavljanju znanstvenih dognanj v družbenogospodarski praksi. Izrečena je bila ocena, da Zveza komunistov na tem področju doslej ni igrala dovolj zavzete avantgardne vloge in da je v praksi premalo dosledno uveljavljala spoznanje, da mora moderna družba videti v uvajanju raziskovalnega dela, novega znanja in tehnologij eno od osnovnih nepogrešljivih gibal družbenega in gospodarskega napredka. Naša gospodarska praksa vse prepogosto vidi raziskovalno delo šele takrat, kadar jo v to silijo trenutne tehnološke in ekonomske krize. Nismo še dosegli, da bi bilo znanstvenoraziskovalno delo normalno, organsko, kontinuirano vključevano v programe razvoja podjetij in panog. Za eno od meril ekonomskega razvoja služi tudi hitrost in ažurnost pri uvajanju dosežkov znanosti v gospodarstvu. Potreba po čim hitrejši gospodarski aplikaciji znanstvenih, tehnoloških novosti pri nas še ni dovolj posegla v zavest vodstvenega kadra v gospodarstvu. Primanjkuje nam prodornosti in dolgoročnosti pri načrtovanju tehnoloških konceptov razvoja podjetij in proizvodnih panog. Dinamika uvajanja novih dosežkov na tem področju je pri nas včasih tako počasna, da nam z zamudo sprejete znanstvene in tehnološke rešitve in razna oprema sproti ali v kratkem času zastarijo in tako povzročajo veliko ekonomsko škodo.

Razbitost in dezintegriranost našega gospodarstva za uvajanje dosežkov znanstvenoraziskovalnega dela tudi ni ugodna objektivna družbena okoliščina, ki pa jo poslabšuje še vedno ozko in kratkoročno usmerjena obrtniško industrijska miselnost dokajšnjega dela našega vodilnega kadra v proizvodnji. V diskusiji je bila podčrtana odločilna vloga Zveze komunistov, ki jo mora igrati pri lomljenju takih in podobnih, za perspektivni razvoj družbe in njenega gospodarstva nevarnih, nazadnjaških pogledov. Božidar Debenjak Zdi se mi, da poročilo komisije za mednarodne odnose ne odgovarja na nekatera bistvena vprašanja, ki bi jih želel zastaviti plenumu. Zanima me, kako je komisija preanalizirala situacijo po avgustovski intervenciji v češkoslovaški. Ali je po tej agresiji mogoče tako' optimistično govoriti o protiimperialistični fronti skupaj s partijami, ki so izvršile agresijo na Češkoslovaško socialistično republiko? Prav gotovo je na tej točki poročilo komisije premalo diferencirano, posebno ker poznamo teorijo o neomejeni suverenosti in je vprašanje, če tako optimistični toni, v katerih nam poročilo komisije slika možnost protiimperialistične fronte, ne odpirajo vrata ravno eventualni realizaciji teorije o omejeni suverenosti.

Drugo bistveno vprašanje. Kako je komisija opredelila odnos Zveze komunistov do> državne zunanje politike? Iz poročila bi sledilo, da je obe politiki v največji meri identificirala. Obe politiki pa nikakor nista istovetni. Politika Zveze komunistov ima svoje zakonitosti in svoj akcijski prostor, državna politika ima drug akcijski prostor. To razlikovanje se začenja že pri stilizaciji vprašanj. Tretjič. Kako je komisija preanalizirala odnos do Kitajske in do prokitajskih gibanj kot zelo močne grupacije v mednarodnem delavskem gibanju? Odgovora na to vprašanje nisem slišal iz poročila komisije. 456

Četrto vprašanje, kakšno stališče je komisija zavzela do gibanj nove levice? Mislim, da so to bistvena vprašanja in da poročilo komisije, v kolikor odgovorov na ta vprašanja ne daje, ne more biti zadovoljivo. Janez Zahrastnik

V imenu skupine, ki je pripravljala poročilo o delu komisije za organizacijo, notranji odnos in razvoj Zveze komunistov, bi želel pojasniti neljubo napako, ki se nam je pripetila pri prepisovanju pa tudi pri prvotnem formuliranju vprašanja, ki se nanaša na generacijski konflikt. Prvotna formulacija se je nanašala na to, da je ta konflikt itd. psihološko in družbeno pogojen v manjši sposobnosti starejših generacij, da se sproti prilagajajo najnovejšim družbenim situacijam. To zdaj popravljamo: je psihološko in družbeno pogojen v manjši sposobnosti nekaterih, da se sproti prilagajajo najnovejšim družbenim situacijam.

Voj an Rus

Rad bi govoril o nekaterih vprašanjih, ki niso bila dosti poudarjena in niso brez pomena za našo družbo. Morda pričakujete »opozicijski« govor, bi pa takoj na začetku dejal, da menim, da je poročilo centralnega komiteja eno najboljših, kar sem jih dosedaj bral. Zlasti je dobro, ker je v poročilu konkretno prikazano naše idejno stanje, ki je precej ali zelo slabo, in ker je določno prikazano, v katerih oblikah in na katerih področjih obstoje te slabosti. Mislim, da je idejna nepripravljenost precejšnjega števila slovenskih komunistov pa tudi nekaterih odgovornih ljudi tolikšna, da daleč zaostaja za tistim, kar je možno doseči. To idejno zaostajanje ni samo nekakšen madež, ampak ima težje praktične politične posledice. Čeprav smo to idejno zaostajanje po brionskem plenumu že večkrat ugotovili, nismo storili skoraj ničesar, da ga popravimo. Posledice te idejne zaostalosti se kažejo v naši družbeni praksi v tem, da postanejo napredni cilji večkrat prazne parole s škodljivo ali enostrano vsebino. Politiko se večkrat bolj gradi na parolah kot pa na temeljitih znanstvenih študijah tistih problemov, ki so pomembni za politiko.

Naj povem primer treh pozitivnih parol in njihove večkrat skrivljene vsebine. Prav gotovo so napredni nagibi za odprte meje, za učinkovito družbo in za svobodo mišljenja. Toda odprte meje so delovale tudi v politiki večkrat kot nekakšna parola, ki ni bila temeljito znanstveno raziskana glede sodobnih mednarodnih ekonomskih in drugih odnosov. Zato smo imeli še pred letom ali letom in pol veliko nepotrebno izgubo deviznih sredstev. Takoj smo se vrnili nazaj k administrativnemu urejanju. To nihanje samo kaže, kako neraziskan je odnos med relativno svobodnim in odprtim gibanjem v mednarodnih ekonomskih odnosih in med novim, nebirokratičnim načinom usmerjanja teh odnosov.

Večkrat se tudi govori o funkcionalizmu, o učinkovitosti. To je najnovejša in najmodernejša parola, ki pa je večkrat importirana na tako reven in verniški način, da ne razlikujejo celo tako enostavnih stvari, ali gre za zapadnjaški funkcionalizem, ki pomeni intenzivno težnjo družbenih 457

faktorjev in znanosti, kako prilagoditi človeka stroju in standardu, ali gre pri nas za tak funkcionalizem, ki razmišlja, kako napraviti tako družbo, da bo tembolj ustrezala vsem bistvenim stranem človeka, vključno z visokim standardom in tehniko. Zato so posamezni funkcionalisti presenečeni, če pride v zapadni družbi, ki druge vrste funkcionalizma ni uresničila, naenkrat do velikih štrajkov, čeprav se zdi, da je tam »funkcionalno« vse urejeno. Zdi se mi, da je v poročilu CK večkrat zelo točno nakazano, kako premagamo tak nizek idejni nivo, in bi omenil le nekatere momente, ki niso zadosti poudarjeni.

Niti v predlogu resolucije niti drugje ni omenjeno, da bi morali bistveno spremeniti usmeritev in razvoj naših družbenih ved, ki so iz dogmatske apologetike večkrat postale pozitivistični servis. Družbeni organi ne dajejo zadosti iniciative, da bi se družbene vede ukvarjale z najbolj bolečini bistvenimi vprašanji na odgovoren in znanstven način. S tem bi se same teoretsko razvile in prispevale k celotnemu družbenemu razvoju in resnični demokraciji, ker bi odkrivale resnične probleme in dileme na višji ravni. S tem bi preraščali demagoške oblike večstrankarske demokracije in iluzije o njej.

Prav v Sloveniji imajo družbene vede v šolskem sistemu, npr. v večini visokih šol, mačehovsko odmerjeno mesto. Intenzivno idejno izobraževanje v Zvezi komunistov je treba uvajati na nov način, tudi pri najvišjih organih, in to sistematično. Mislim, da je nemogoče, da naši profesionalni mlajši in srednji politiki, novinarji itd. nimajo temeljite družbene izobrazbe, ki bi ustrezala vsaj evropski ravni, če je ne bi preraščala. Imeti bi morali stalno, sistematično dopolnilno idejno izobraževanje, ne na način starih ekstenzivnih partijskih kurzov, kjer smo govorili o diamatu po dve leti, ampak bi se koncentrirali na bistveno nove teoretske probleme in zahtevali, da vsi, zlasti aktivisti, pripravljajo krajše referate, o katerih bi diskutirali. Na ta način bi imeli novo ustvarjalno kontrolo, večjo individualno aktivnost aktivistov in s tem bi jih pripravljali na večjo idejnopolitično samostojnost. Še nekaj besed o družbenih vzrokih našega idejnopolitičnega zaostajanja in o tem, kakšna bi morala biti politična borba z njimi. Deloma smo soglasni, da je bil eden od vzrokov našega idejnega zaostajanja stari birokratizem. Toda že precej dolgo ima pri nas precejšnjo moč in precej duši idejni razvoj novi birokratizem, ki ga še slabo poznamo. Večkrat govorimo samo o etatističnem birokratizmu; ta je možen in je lahko še vedno nevaren. Toda poleg etatističnega birokratizma obstaja tudi liberalistični birokratizem, ki pa v bistvu ni manjši birokratizem. Ta birokratizem niti sam sebe večkrat ne pozna, kar je sestavni del našega teoretskega zaostajanja. Stari birokratizem je bil sistem popolne oblasti manjšine nad večino, vsaj težil je k temu. Zato je tudi zahteval popolno duhovno pokornost, nekakšno državno ideologijo. Novi, modernizirani birokratizem pa nastaja, ko stari birokratizem ne more zadržati absolutne oblasti in ko neha razdobje začetne akumulacije v socializmu. Novi birokratizem nastaja na bolj razviti gospodarski in družbeni ravni in na razmajanosti starega birokratizma.

Novi birokratizem nikoli ne more biti izdelan in vseobsežen sistem, ampak je lahko le družbeni nagib. Ta nagib je po obsegu lahko še dosti močan, vendar se pojavlja večkrat atomizirano, sedaj tu, sedaj tam, ni koncentriran ravno v tem ali v drugem organu ali posamezniku.

458

r

Bistvena značilnost novega birokratizma je prvič v tem, da se ne bori za vse pozicije v družbi, ampak le za nekatere ključne pozicije družbene moči, in drugič, da se bori na manevrsko-partizanski, ne pa na frontalno odprti način. To manevrsko obnašanje novega birokratizma pomeni, da se poskuša prikrivati s frazami in da poskuša izkoriščati za svoj obstanek zlasti družbena nasprotja, nasprotja med posameznimi skupinami, da bi se pojavil kot arbiter, kot jeziček na vagi ipd. Zato na idejnem področju novi birokratizem ne zahteva absolutne duhovne poslušnosti, ampak le idejno manevrira. Zato je novi birokratizem v bistvu teoretska mešanica raznih neprincipialnih stališč.

Gre za nekatere idejne in politične pojave novega birokratizma. Eden teh pojavov, ki ga z našo resolucijo poskušamo prerasti, je omejevanje samoupravljanja samo na osnovne delovne organizacije in občino. Druga težnja novega birokratizma je, da vzbuja samo potrošniško, samo vulgarno materialistično usmerjenost množic. Seveda nisem proti višjemu standardu, če je sredstvo, ne pa najvišja vrednota. Novi birokratizem poskuša s popolnoma potrošniško orientacijo zamenjati resnično samoupravljanje. To je drug njegov način manevriranja. Zato novi birokratizem ne želi višje kulture množic in ni pripravljen dati zadosti za tako kulturo, za svobodnejše idejno oblikovanje in za novo politično samostojnost množic.

Na področju družbenih znanosti in umetnosti novi birokratizem ne vodi politike svobode ustvarjalnosti, niti politike podpore kvaliteti, ampak le spodbuja spore med raznimi skupinami, da bi sam imel mir. Sem zato, da smo strpni tudi do nekvalitetnih pojavov v umetnosti in znanosti, zlasti če gre za začetniške poskuse. Napake so na teh področjih nujne. Zato ta strpnost ni nekakšen ideološki oportunizem, ampak je samo priznavanje nujnosti procesa znanstvenega spoznavanja, ki vključuje tudi poskuse, slabosti in zmote, zlasti pri začetniku. Toda novi birokratizem včasih v umetnosti in znanosti prej podpre in da družbene možnosti nekvalitetnemu kot kvalitetnemu. Kvalitetno močnejša družbena znanost in umetnost namreč lahko globlje spoznavata družbene slabosti, pa tudi slabosti novega birokratizma. Sta lahko izvor učinkovite kritike in zato nimata zmeraj zadosti družbenih možnosti. Še glede borbe proti novemu birokratizmu. Mislim, da je kvalitetni napredek umetnosti in znanosti v tisti smeri, kot ga nakazuje poročilo, možen le, če obvladujemo novi birokratizem, ki se bo stalno pojavljal. Novi birokratizem izziva in oživlja stari birokratizem in pripravlja pot vrnitvi etatizma in stalinizma. Ne ustvarja boljših družbenih odnosov, ne spodbuja k višji proizvodnji, ne spodbuja k višji znanstveni in umetniški kvaliteti, ampak s svojim načinom manevriranja večkrat prinaša razkroj in razpadanje. Kadar pa se pojavi razpadanje, se vedno lahko javlja stara »močna« roka, češ da mora intervenirati. Novi birokratizma se morda v zavesti kakega posameznika kaže kot nekaj boljšega, nekaj novega. Je pa v bistvu staro, samo malo modernizirano, in to lahko spet spodbuja etatizem. Zlasti demokracija, tudi v okviru Zveze komunistov, lahko vzpodbuja k premagovanju novega birokratizma s tem, da od vseh komunistov zahteva višjo idejno in strokovno raven. Če so aktivisti in funkcionarji odgovornejši, če so pod stalno kritiko javnosti, potem morajo biti kvalitetnejši. Prepričan sem, da bo večja demokracija avtomatično zahtevala višjo raven in da bo zato eno od pomembnih sredstev za naše napredovanje.

459

Odnos do študentskih gibanj in nemirov pri nas je pokazal, da imamo manj tako izdelanih birokratičnih, etatističnih ali kapitalističnih struktur kot v drugih deželah in da je kljub resnim problemom pri nas še vedno več odprtosti in možnosti, da krenemo odločno naprej.

Vinko Trček Dovolite, da dam kratko pojasnilo. Po demokratični praksi so pravice in dolžnosti referenta komisije omejene. Vendar upam, da ne bom prekršil pravil, če se pridružim mnenju tovariša Božidarja Debenjaka, ki sodi, da naj bi v komisiji za mednarodna politična in ekonomska vprašanja razpravljali tudi o Kitajski. O Češkoslovaški smo razpravljali, čeprav nismo analizirali trenutnih dogajanj, temveč smo o Češkoslovaški govorili v kontekstu zgodovinskih dilem in procesov v socialističnih deželah. Uvodoma sem že dejal, da sta obseg poročila in čas za pripravo preskopa, da bi lahko ustrezno zajeli vse probleme iz razprave. Da pa to ne bi bil samo izgovor sestavljavcev poročila, smo dali tudi konkreten predlog. Po kongresu naj bi napravili obširno poročilo na temelju avtoriziranih razprav, ker so magnetogrami še vedno nepopolni. To poročilo bomo poslali mednarodni komisiji pri CK ZKJ v okviru priprav na posvetovanje pred 9. kongresom, tako da bi ta stališča iz kongresne razprave prispevala pri oblikovanju jugoslovanske politike.

Kar zadeva vprašanje, kako je v poročilu obravnavano vprašanje vojaške intervencije v Češkoslovaški, bi želel pojasniti naše stališče. Delovna skupina je sodila, da je s sedanjo formulacijo bilo storjeno več, kakor če bi samo formalno obsodili ta napad. Prizadevali smo si, da bi razvili širšo politično strategijo pritiska na konservativne sile, ki ni mogla biti popolnoma precizirana v poročilu. Smisel te strategije je predvsem v tem, da storimo korak naprej od obsodbe vojaške intervencije v katerikoli deželi ter da v celoti kritično obravnavamo uveljavljanje konservativnih teženj v partijah in ne le eno samo, pa čeprav njihovo najbolj grobo manifestacijo. Sodim, da smo storili več, kakor če bi izrecno obsodili napad. Mislili smo tudi, da v poročilu, ki govori le o razpravi v komisiji, morda ni tudi nujno obravnavati to vprašanje, ker je že v resoluciji kongresa zapisano stališče, da kongres v celoti sprejema resolucijo 10. plenuma CK ZKJ. Da ne bi vzeli preveč vašega časa, bi bilo najbolje, če še enkrat preberem tisti del poročila, ki je vzbudil največjo revolto pri tovarišu Božidarju Debenjaku. Iz besedila se jasno vidi, da to vprašanje ni sporno in da gre za očitno zmoto. O tem, kakšne so konkretne možnosti za formiranje protiimperialistične fronte in o sami zamisli protiimperialistične fronte v našem poročilu, sploh ne govorimo. Kot vidite, smo govorili le o protiimperialistični borbi. »Idejne, politične in druge razlike ne bi smele biti ovira pri razvijanju normalnih meddržavnih, ekonomskih in vseh drugih odnosih. Zato ostajajo naša načelna stališča glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi deželami nespremenjena. Tudi kritično presojanje določenih idejnih koncepcij ne bi smelo preprečiti sodelovanja partij in povezovanje ob konkretnih akcijah v protiimperialistični borbi.«

Poseben pomen pa smo pripisali tako protiimperialistični borbi kot internacionalizmu (in potrebi, da se tej tradicionalni ideji vrneta njen 460

revolucionarni smisel in ugled ob spoštovanju avtonomije gibanj in suverenosti socialističnih držav) na temelju številnih razlogov, o katerih smo govorili v razpravi v komisiji. Naj ob tej priložnosti posebej omenim samo en razlog. V razpravi je bilo sprejeto mnenje, da ni koristno za pozicije naprednih sil v svetu, če bi pri nas sramežljivo govorili o protiimperialistični borbi in internacionalizmu pač zato, ker ti dve gesli politično izkoriščajo konservativne sile v nekaterih socialističnih deželah.

Sklenili smo, da zavzamemo aktivne in ne pasivne politične pozicije in da podpremo prizadevanje za novo sodobno formulacijo internacionalizma. In v imenu te nove formulacije oziroma nove vsebine internacionalizma tudi razkrivamo izkoriščanje internacionalističnih čustev — čustev, ki so danes v znatnih delih gibanja zelo močna — ter tako preprečimo, da bi konservativne sile izkoriščale to geslo kot svoje, kot svoje politično manevrsko področje. Seveda so določeni pogoji, koliko lahko v takšnem besedilu, kot je poročilo kongresa, govorimo o vseh razlogih, ki so nas vodili pri določenih formulacijah. Tako da zadnje pripombe ne bi mogel sprejeti, čeprav lahko sprejmem tiste pripombe, ki opozarjajo, da razprava na sejah komisije ni bila dovolj vsestranska, samo žal mi je, da nismo izkoristili te možnosti že včeraj, ko smo imeli še nekaj časa v naši komisiji. Upam, da samo besedilo poročila naše komisije omogoča, da se ob ponovnem pregledu pojasnijo tudi druga vprašanja, na katera nisem posebej odgovoril.

Dovolite, da pojasnim. Po demokratični praksi je referent omejen, vendar mislim, da bi bilo pozitivno, če bi na naši komisiji razpravljali tudi o Kitajski. Razpravljali smo o Češkoslovaški na ravni, ne na ravni, da bi napravili nacionalno analizo gibanj, temveč smo o Češkoslovaški govorili v kontekstu zgodovinskih dilem in procesov v socialističnih deželah.

Uvodoma sem dejal in tudi sedaj sem prepričan, to je tudi predlog delovne skupine, da je obseg poročila in čas za pripravo preskop, da bi ustrezno' zajeli vse probleme. Da to ne bi bil samo izgovor, smo predlagali, da bi napravili obširno poročilo po kongresu, avtorizirali diskusije, ker so magnetogrami še vedno nepopolni in da bi takšno obširno poročilo poslali mednarodni komisiji pri CK ZKJ v okviru priprav na posvetovanje pred IX. kongresom, tako da bi ta stališča prišla v izmenjavo mnenj v zvezi s formiranjem celo jugoslovanske politike. To se pravi, da se s sedanjim poročilom stvar ne zaključuje. Kar pa zadeva vprašanje, kakšno je bilo zavzeto stališče do češkoslovaške intervencije, pa mislim, da gre tu za določeno nejasnost. Delovna skupina je sodila, da je bilo storjenega več, kot da smo samo formalno obsodili to agresijo: skušali smo razviti določeno strategijo, ki ni mogla biti popolnoma precizirana v poročilu. Smisel te strategije je v tem, da preidemo' od pozicije znegiranja pravice intervencije na aktivno kritiko konservativnih teženj v partijah. In to smo storili. Sodim, da smo storili več kot če bi zgolj obsodili agresijo. Izrecno smo mislili, da v analitskem tekstu to ni neobhodno potrebno, ker je resolucija kongresa vsebovala sklep, da sprejema resolucijo X. plenuma CK ZKJ in ker nismo imeli nobenih dopolnitev, smo sodili, da je to njen sestavni del. Dovolite, da še enkrat podam tisti del poročila, ki je vzbudil največji revolt tovariša Debenjaka. Trdimo, da idejne, politične in druge razlike ne bi smele biti ovira pri razvijanju normalnih meddržavnih 461

ekonomskih in vseh drugih odnosov. Zato ostaja naše načelno- stališče glede sodelovanja s Sovjetsko zvezo in drugimi socialističnimi deželami nespremenjeno. Tudi kritično- presojanje določenih idejnih koncepcij ne bi smelo preprečiti sodelovanja partij in povezovanja ob konkretnih akcijah v protiimperialistični borbi. Najbrž je šlo tu za očitno zmoto, ker o možnosti za formiranje protiimperialistične fronte naše poročilo ne govori. Zakaj smo vstavili to tezo in zakaj smo govorih o internacionalizmu in o potrebi, da se vrne njegov revolucionarni smisel ob pogojih suverenosti in avtonomnosti gibanj? V prvem in v drugem primeru smo storili to na osnovi stališča, ki je bito sprejeto na komisiji, da najbrž ni v korist pozicije progresivnih sil v svetu, če smo sramežljivi do internacionalizma in se bojimo, da ga Rusi izkoriščajo predvsem v svojo korist.

Zavzeli smo se za to, da preidemo v pozitivno pozicijo in da se zavzamemo za novo formulacijo- internacionalizma in da v imenu te nove formulacije internacionalizma, če hočete, tudi tolčemo izkoriščanje intemacionalističnih čustev, ki pa so danes v znatnih delih gibanja še vedno- močna kot manevrsko področje konservativnih sil in da postaja intemacionalizem kot protiimperialistična borba, gesla o pro-tiimperialistični borbi pa sredstvo progresivnih sil. Gojko Stanič

Potrebno je nekaj več spregovoriti o miselnih naporih, da afirmativno povemo, kaj so odnos in konflikti med generacijami, kajti v zgodovini naše organizacije se ta problem šele sedaj pojavlja kot problem. Komunisti moramo poskušati zavzeti pravilen odnos do razreševanja teh odnosov. Ta vprašanja so izredno občutljiva, kajti pred nekaj stoletji so ljudje želeli biti stari, danes želimo ostati večno mladi. Dokazov, da napetosti te vrste obstajajo, je veliko. V anketi javnega mnenja se polovica Slovencev izraža o mladih, da so slabši kot starejši. Mnogi mladi ljudje imajo doma v družinah velike težave, ko se želijo opredeliti za samostojno pot v življenje, ko želijo na primer vstopiti v ZK. Miselna navlaka starih navad se nam pojavlja tudi v samih organizacijah ZK povsod tam, kjer se komunisti ne znajo prilagajati z miselnimi napori novim situacijam. Tudi sedanja Komunistična partija Slovenije se je pojavila z glavnimi voditelji kot generacijsko gibanje. Na današnjem kongresu se je del revolucionarjev kot generacija odločil, da zapusti najvišje vodstvo. To se mi ne zdi najbolj načelno, je pa morda lažje. Ko govorimo o teh odnosih, menim, da gre za vprašanje tradicij, izkustva, ustaljenih navad, neke mentalitete, ki terja od vseh, posebno od mladih, miselni in politični napor stalnega prilagajanja. Živimo namreč v družbi, ki se izredno hitro spreminja. Predlagamo, da so pota za reševanje teh odnosov: zaupanje, toleranca in ustvarjalno sožitje vseh generacij. Mislim, da znamo to v slovenski Zvezi komunistov uspešno reševati, še posebno na tem kongresu. Smo pa odločno proti temu, da bi bile generacijske značilnosti podlaga političnega združevanja komunistov. Ta podlaga je lahko samo ena, tista na liniji razrednega boja, vsega progresivnega proti konservativnemu, kjer starost ni pomembna. In ko danes iščemo rešitve predvsem pri mladih ljudeh, potem je ne iščemo pri njih zato, ker so mladi, ampak ker so stvarno danes v Sloveniji potencialni nosilci zelo progresivnih socialističnih družbenih teženj. Dejstvo je, da sedanje mlade generacije vidijo v socializmu perspektivo — jasno da na svoj način. Mlade generacije so šele na začetku 462

v procesu družbene in politične afirmacije — morda smo v ZK tukaj še najdlje prišli in to je tudi prav. Moramo se zavedati, da mladina nima izkušenj in da se jo zaradi tega lahko zlorabi. Zgodovinskih primerov je nešteto. Poglejmo »Rdečo gardo« in tudi številne pojave iz naše zgodovine.

Precejšnja nejasnost okrog vprašanja odnosov med generacijami je nastala predvsem zaradi tega, ker so v nekaterih socialističnih deželah temeljni konflikti dobili do neke mere obliko spodov med generacijami. Zato se na primer v Bolgariji ali Rusiji o odnosih med generacijami ne sme govoriti. Zanimivo je, da so nekateri češki teoretiki ob letošnji situaciji razvili teorijo o generacijah. Pogosto so tudi pomešali obadva konflikta, zato jih v nekaterih elementih ne bi mogel podpreti. Ker tudi v nekaterih naših situacijah prihaja do takih odnosov, do napačne fronte stari—mladi, se moramo komunisti odločno boriti proti takemu postavljanju ločnice. Na liniji progresivnosti najdemo v vsaki situaciji zaveznike vseh let in vseh generacij. Sem pa tudi zato, da vemo, kaj je generacijski konflikt, da ga rešujemo na pameten način, ravno tako kot smo znali slovenski komunisti reševati podobne probleme, svobodo vesti, odnos do religioznih vprašanj, nacionalno vprašanje itd. Predvsem je pomembno, da razrešujemo te odnose po poti zaupanja in strpnosti, medtem ko moramo iti na temeljni fronti po poti brezkompromisne borbe in tudi odprtih konfliktov.

Andrej Marinc

Tovarišice in tovariši! Pridružujem se tovarišu Staniču v njegovih izvajanjih ne samo zato, ker je komisija dala takšno formulacijo, ki bi se z njo osebno ne mogel strinjati, temveč tudi zavoljo dveh drugih razlogov, ki se z njima zdaj srečujemo v naši konkretni politični praksi. Oglašam se prvič zato, ker razpravljamo in se dogovarjamo o korenitih, skoraj bi rekel neorganskih spremembah, ki nastajajo v vodstvu Zveze komunistov Slovenije, in drugič, reči moram, da me v nekem smislu moti tudi način razprave o tej delikatni problematiki. Vendar se strinjam s Staničem, da je prav, če o teh stvareh mirno, trezno in realno razpravljamo in jih seveda ustrezno ocenjujemo. Mislim, da je potrebno k razlogom, ki jih je navedel Stanič, dodati še nekatere, prav tako pomembne. Nujno je poudariti, da v Zvezi komunistov Slovenije in tudi sicer v naši slovenski družbi nismo dovolj skrbeli za organsko — ekonomsko izraženo — reprodukcijo na kadrovskem področju. Ta neorganska reprodukcija na kadrovskem področju se izraža v sestavi članstva Zveze komunistov. Proces staranja je nadvse očiten. Dokaz za to imamo v izredno argumentiranem gradivu, ki so ga delegati prejeli. Mislim, da je ustrezno neorgansko potekal tudi proces pomlajevanja in obnavljanja vodstva Zveze komunistov. Delno smo ta proces pričeli v letih 1960—62, vendar le na nižjih nivojih. Med razloge, ki so zavoljo njih sedanje kadrovske spremembe videti neorganske — kar je bilo v dosedanjem poteku kongresa že večkrat rečeno —, moramo prišteti tudi odsotnost nacionalne kadrovske politike, kar vse po svoje vpliva na zaostrovanje te problematike. Mislim, da je boljše, če govorimo o tej problematiki tako, da ugotovimo vzroke in v konkretni akciji in dejavnosti odpravljamo posledice. Odločno moramo težiti k diferenciaciji na temelju znanja, tako med članstvom Zveze komunistov kot v vodstvenih in drugih strukturah. Na temelju znanja, na temelju sposobnosti, na temelju progresivnosti in na temelju politične javne angažiranosti moramo izvajati diferenciacijo, ne pa se lotevati te 463

problematike z biološke pozicije. Tak pristop je ne samo nestrokoven, ampak tudi človeško nemogoč. Vsi dobro vemo, da postaja zlasti intelektualno delo z izkušenostjo v srednjih letih, pa še pozneje, najbolj ustvarjalno in učinkovito. Strinjam se s sugestijami in izvajanji Staniča, da moramo biti zelo tolerantni v odnosu do mladih ljudi, da jih pogumno vključujemo in da smo tolerantni v odnosu do njihovih stališč, predlogov in vključevanja v politično in družbeno življenje. Zdi se mi, da mora biti ta toleranca predvsem usmerjena resnično k mladim, ne pa k »starejšim mladeničem«, ki se pogosto pod firmo mladih uveljavljajo v slovenski družbi. V tem drugem primeru toleranca ni potrebna, ker so to zreli ljudje in morajo s polno odgovornostjo sodelovati v javnem in političnem življenju Slovenije. V odnosu do mladih imamo, menim, opravka z nekaterimi skrajnostmi. Ena je tista, ki mlade odklanja, bolje, ne daje jim možnosti, da bi tako v politiki kot zlasti v nekaterih drugih strukturah gospodarstva in družbenih dejavnosti prišli do ustrezne veljave, mesta in možnosti razvoja. Druga skrajnost v nekem smislu idealizira sposobnost mladih ljudi in premalo upošteva potrebo po organski rasti in usposabljanju.

Na koncu moram reči, da me v določenem smislu moti način razprave o kadrovski problematiki in sicer zato, ker imamo v tem trenutku opraviti z generacijo, ki je slovenskemu narodu dala, kar je največ mogla, in se mi zdi, da bi morali o teh vprašanjih razpravljati z veliko mero občutljivosti, argumentiranosti in realnosti. Milan Osredkar

Prosim, kdo še želi besedo v zvezi s to točko dnevnega reda? Če nihče ne želi več razpravljati o tem, lahko ugotovim, da k poročilom ni dodatnih pripomb, zato sklepam, da so poročila s pripombami, ki so bile dane, sprejeta. Če kongres soglaša, lahko preidemo naprej in prosim za besedo tovariša Žarka Žigona. žarko Žigon V imenu Ivane Ferlič, Milka Grgiča, Borisa Klemenčiča, Brede Mešl, Franca Pirca, Mira Steržaja, Franca Sotlerja, Antona Ukmarja in v svojem imenu predlagam, da VI. kongres Zveze komunistov Slovenije sprejme naslednji sklep: VI. kongres Zveze komunistov Slovenije je na plenarnih sejah in na sejah kongresnih komisij obravnaval poročilo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delu med V. in VI. kongresom, poročilo kontrolne komisije in revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije. VI. kongres Zveze komunistov Slovenije sprejema poročilo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, poročilo kontrolne komisije in poročilo revizijske kmisije, se s poročili strinja ter daje razrešnico centralnemu komiteju, kontrolni komisiji in revizijski komisiji Zveze komunistov Slovenije. Dokument je podpisan od vseh zgoraj navedenih.

Boris Ziherl

Pred 50. leti je na današnji dan umrl Ivan Cankar, mojster slovenske umetniške besede, čigar delo je postalo neločljivo povezano s slovenskim delavskim gibanjem, utrjujoč njegovo kulturno poslanstvo v slovenskem narodu. Zato je prav, da ob tej priliki in na tem mestu posvetimo njegovemu spominu nekaj besedi. 464

Dve razsežnosti sta, ki ju moramo upoštevati vselej, kadar govorimo o Ivanu Cankarju. Bil je slovenski pisatelj in slovenski socialist. Tako se je leta 1907 sam predstavil tržaškim delavcem, ko je prišel mednje, da bi jim govoril o slovenski kulturi. Kot slovenski pisatelj je Ivan Cankar nenehno poudarjal načelo, ki ga je nesmrtni Shakespeare pred stoletji položil v usta svojemu Hamletu. »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč ogledalo drži, kaže čednosti nje prave črte, sramoti njeno pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njegove prave podobe.« Te besede je Cankar napisal kot moto svojim Hlapcem. Njihov globoki smisel je preveval vse njegovo delo, potrjuje ga v svojih povestih in dramah, v svojih novelah, brani v svojih kritičnih spisih in v svojih pismih. Zvest temu načelu je ustvaril čudovite občečloveške pomembne odlitke tedanje slovenske družbe, Kantorj a in Kačurja, Jermana in Hvastjo, Stebelsa in Sirotke in še vrsto drugih iz dolge galerije njegovih umetniških likov. Kazal je slovenskemu človeku, kako je majhen in brez volje, kazal zato, da bi se dvignil in zravnal. Umetniško je razkrinkaval nenačelnost, hinavščino in laž, da bi se porazgubile iz našega slovenskega življenja, v katerem so tako mogočno vladale. Tako pravi v svoji Beli krizantemi: »Slikal sem noč vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti lepoti, po čisti luči.« V zamolklih korakih delavcev, ki so praznovali svoj prvi maj, je slutil, da iz daljne daljave prihaja nekaj velikega, silnega. V mnogih njegovih delih dominira iz ozadja podoba delavca — puntarja, ki je negacija sramote slovenske stvarnosti in pa nasprotje tistim, ki jih ta stvarnost lomi in zlomi. V Hlapcu Jerneju in njegovi pravici je Cankar postavil svojevrsten umetniški spomenik revolucionarnim prizadevanjem delavcev, da bi sami odločali o plodovih svojega dela. Kot slovenski socialist je Cankar doumel marsikaj, kar je bilo za razvoj našega delavskega gibanja bistvenega pomena. Njegove misli o razmerju med socializmom in kulturo segajo po svoji pomembnosti globoko v naš čas. Zgodovina je razdvojila delavce duševnega in ročnega dela. Najgloblji smisel socialistične, delavske, proletarske kulture je, da jih spet združuje in združi. Od tod Cankarjevo prepričanje, da je boj za osvoboditev delavskega razreda in vsega delovnega ljudstva izrazito kulturen boj. Vse kar je nastalo v duhovnem ustvarjanju stoletij, vse kar nastaja danes in ima svojo trajno človeško pomembnost in težo, mora biti odprto kar najširšim narodovim plastem, ta odprtost pa je utemeljena v nenehni kulturni rasti teh plasti. Po drugi plati pa se je Cankar že zelo zgodaj zavedel, da sleherno zapiranje umetnika v slonokoščene stolpe čiste umetnosti poglablja odtujitvene procese v družbi, zlasti pa je usodno za umetnika samega in njegovo človeško poslanstvo.

V zmagi delavskega gibanja je Cankar videl jamstvo za ostvaritev svoje kulturnopolitične koncepcije o progresivnem premagovanju nasprotja med duševnim in ročnim delom. Slovensko delavsko gibanje je to Cankarjevo izročilo sprejelo kot svoj kulturni program. Pa ne samo usoda slovenske kulture, usoda vsega slovenskega naroda, vseh njegovih življenjskih manifestacij je bila za Cankarja neločljivo povezana z delavskim gibanjem kot gibanjem najprogresivnejšega razreda v sodobni družbi. Odprava buržoazne družbe, ki jo je imel za do kraja krivično, mu je bila pogoj narodove resnične svobode, njegove resnične enakopravnosti z drugimi narodi. To svojo misel je Cankar zlasti izpričal neposredno pred prvo svetovno vojno, ko so balkanski narodi bili boj za svojo dokončno osvoboditev izpod turškega jarma in ko je vse bolj stopalo v ospredje vprašanje o združitvi južnoslovanskih narodov v skupno državo. Ivan Cankar je bil ves zavzet za tako združitev. To svojo zavzetost je javno izpovedal, ko je leta 1913 v svojem predavanju »Slovenci in Jugoslovani« dejal: »Če mislijo ti štirje narodi, da so si 465

30/VI

sorodni in da bi najlažje in najboljše živeli, če bi bili združeni, naj se zgodi po njih želji, naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko.« Ustanovitev jugoslovanske zvezne republike je bila Cankarju jamstvo za polni razmah ustvarjalnih moči vsakega teh narodov, zato da bi vsak izmed njih, izhajajoč iz zgodovinsko nastalih posebnosti svoje nacionalne konstitucije, lahko kar največ prispeval k skupnemu napredku in blagostanju. Pogoj takšne skladne rasti vsega, kar je v kulturi južnoslovanskih narodov vrednega in dragocenega, je videl Cankar v popolni enakopravnosti med temi narodi. Zato je posebej poudarjal: »Ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride, tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi.« Izhajajoč iz takih postavk je Cankar odločno zavračal vse blodne ideje in idejice o kulturni asimilaciji južnoslovanskih narodov, o njihovem jezikovnem spajanju v en sam jugoslovanski narod. Jugoslovansko vprašanje je bilo zanj predvsem politično vprašanje, vprašanje politične, državne združitve in sožitja južnih Slovanov. Duh revolucionarne negacije preživelega, ki je preveval ves naš osvobodilni boj in ki preveva našo povojno socialistično graditev, je že uresničil marsikatere Cankarjeve vizije. Oporniki reakcije in mračnjaštva, ki jim je bila namenjena Cankarjeva umetniška in družbena kritika, so se podrli. Ustvarjene so bile ekonomske in politične razmere progresivnega razvoja v socialistično bodočnost. Zgrajena je bila zvezna republika Jugoslavija, zgrajena na razvalinah stare buržoazne države, kakor je to Cankar imel za neogibno. Težka in naporna je bila doslej prehojena pot, polna bojev, uspehov in zmag, pa tudi neuspehov in iskanja boljših poti k vrhovom. Težka in naporna bo še pot, ki je pred nami. Marsikaj od tistega, kar je Cankar odklanjal, je še med nami, upirajoč se trdovratno vsemu novemu in progresivnemu. Marsikaj od tistega, kar je Cankar pričakoval, je še za gorami. Naša pot zanesljivo vodi preko teh gora k ciljem, katerih prvi veliki glasnik je bil pri nas Ivan Cankar. Zdi se, kakor da so prav današnjemu rodu Slovencev namenjene njegove besede, ki jih je izrekel pol leta pred svojo smrtjo: »Jaz verujem v to družino svobodnih narodov, jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno človeštvo. Bil bi hinavec in lažnivec, če bi se imenoval socialista, pa bi v globini svoje duše ne veroval v svoje ideale. Nič se ne bojmo, nič se ne strašimo dnevnega trpljenja, ne zakrivajmo oči pred grozotami časa, pogumno jim glejmo v lice. No samo človek, ne samo narod, tudi človeštvo se bo povzdignilo iz močvirja, očiščeno in pomlajeno.« Milan Osredkar Predlagam, da sestavimo delegacijo, ki bo položila vence na grob Ivana Cankarja na Žalah in pred njegov spomenik na Vrhniki. V delegacijo predlagam naslednje tovariše: Franca Ilca, Leva Modica, in Miloša Mikelna. Mislim, da lahko nadaljujemo z delom in preidemo na peto točko dnevnega reda, to je na volitve organov Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije. V zvezi s tem ste dobili predlog poslovnika. Ta predlog dajeta izvršni komite in predsedstvo CK Zveze komunistov Slovenije. Prosil bi, če imate k temu poslovniku pripombe, vprašanja, predloge. K besedi se nihče ne javlja, zato mislim, da lahko damo predlog poslovnika na glasovanje. Prosim, da dvigne roko, kdor je za poslovnik o volitvah. Hvala. Prosim, je kdo proti poslovniku? Nihče. Hvala lepa. Ugotavljam, da je poslovnik sprejet in predlagam, da predsednik volilne komisije tovariš Arigler pojasni potek in način volitev. 466

Adolf Arigler Dovolite mi, da v zvezi z volitvami in v zvezi s sprejetim poslovnikom za volitve pojasnim način volitev. Organe Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije volijo delegati VI. kongresa, člani centralnega komiteja ZK Slovenije, kontrolne in revizijske komisije ZK Slovenije. Ponovno bi želel poudariti, da je glede na določbe poslovnika potrebno pri volitvah toliko članov posameznih organov Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije, kolikor je bilo to z včerajšnjim sklepom kongresa določeno in kar je tudi sestavni del poslovnika za volitve, ki ste ga prejeli. Glasuje se lahko največ za toliko kandidatov, kot je treba izvoliti članov organov ZKS oz. ZKJ. Pripiše se lahko z navedbo priimka in imena novega kandidata, vendar takšna glasovnica ne sme obsegati več kandidatov, kot se voli članov organov ZKS oz. ZKJ. Neveljavna je tista glasovnica, na kateri je delegat glasoval za večje število kandidatov, kot je treba izvoliti članov organov ZKS oziroma ZKJ. Milan Osredkar

S tem zaključujem sejo in se zahvaljujem za udeležbo. Nadaljevali bomo popoldne ob 16. uri.

467

307VI

Četrta plenarna seja

469

Vinko Hafner Tovariši in tovarišice! Nadaljujemo delo kongresa. Kongres obveščam, da smo prejeli dopoldne 13 pozdravnih pisem in brzojavk od raznih organizacij Zveze komunistov, delovnih organizacij in družbenih organov. Prosim poročevalca komisije za prošnje in pritožbe, da da poročilo.

V imenu komisije bo poročal tovariš Hegler. Miro Hegler

VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije je bilo naslovljenih 9 prošenj, 4 pritožbe in 3 nepodpisana pisma. Komisija je na dveh sejah sklenila predlagati VI. kongresu tele sklepe in predloge: 1. Potočnik Franc iz Bukovega vrha, pošta Polhov gradeč, prosi VI. kongres Zveze komunistov Slovenije, naj bi na pristojnem mestu v Škofji Loki posredovali glede njegove zaposlitve. Komisija predlaga kongresu, naj bi njegovo prošnjo odstopili skupščini občine Škofja Loka v nadaljnje reševanje, ker je ta primer že obravnavala in ker zadeva ne sodi v pristojnost Zveze komunistov. O tem naj se obvesti tudi prosilca. 2. Valič Angelca iz Ljubljane je naslovila prošnjo komisiji VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije za družbeno problematiKo. Komisija je njeno vlogo odstopila v obravnavo tudi komisiji VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije za družbenoekonomske odnose in idejnopolitična izhodišča razvoja Socialistične republike Slovenije. Prosilka, ki je mati in edina hranilka družine, se v svoji prošnji zavzema za nekatere spremembe in dopolnitve v sistemu zajemanja prispevkov in davkov občanov od skupnega dohodka, ker so po sedanjem sistemu po njenem mnenju močno prizadete matere z enim ali več otroki. Komisija predlaga, da se njena vloga odstopi organom skupščine SR Slovenije, ki že pripravljajo nekatere spremembe predpisov na tem področju. 3. Cižmek Boris, Ljubljana, Kidričeva 15, predvojni član ZK Slovenije in nosilec »Partizanske spomenice 1941«, je naslovil svojo vlogo na VI. kongres Zveze komunistov Slovenije s prošnjo, naj posebna komisija prouči njegov primer in o njem odloči. Iz vloge je razvidno, da je bil 31. 10. 1966 z odločbo republiškega sekretariata za notranje zadeve razrešen dolžnosti na delovnem mestu načelnika uprave Ljudske milice za Slovenijo. Ta odločba je po njegovem mnenju nezakonita, ker je bil v duhu takrat veljavnega temeljnega zakona o službi notranjih zadev, Uradni list SFRJ, št. 46/64, za njegovo postavitev in razrešitev pristojen izvršni svet skupščine SR Slovenije in ne republiški sekretar. Tako odločitev pa bi moral izvršni svet skupščine SR Slovenije po njegovem mnenju objaviti tudi v Uradnem listu. V odločbi o prenehanju delovnega razmerja naj bi bile še nekatere druge formalne pomanjkljivosti. V zvezi z njegovo odstranitvijo so ga povabili na pogovor k predsedniku izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije. Predsednik naj bi ga bil seznanil s sklepom republiškega političnega vodstva o odstavitvi in o tem, da je predviden za kandidata za republiškega poslanca. Nad sklepom o njegovi razrešitvi je bil močno razočaran in užaljen, češ da se je to zgodilo v času obračunavanja z rankovičevci. Komisija je po preučitvi celotnega gradiva — IV. plenum CK ZKJ, V. plenum ZKS, mnenje kadrovske komisije pri IS SRS in razgovor s tovariši, ki primer poznajo, spoznala, da njegova razrešitev in ta ukrep nista v nikakršni zvezi s protiustavno dejavnostjo Rankoviča in sodelavcev. Nasprotno, od dneva razrešitve so politično vodstvo v republiki, centralni komite, mestni komite in drugi organi podali številne predloge, naj bi prevzel

471

razne družbenopolitične dolžnosti. Naposled so tovariša Borisa Cižmeka povabili kot gosta na VI. kongres; to najbolje priča o tem, da ni nobenega pridržka glede njegovega političnega dela in vloge. Komisija se je prepričala, da razrešitev tovariša Borisa Cižmeka ni bila izpeljana povsem korektno in da so v tej zvezi nekatere formalne pomanjkljivosti. Komisija posebno opozarja, da so ta problem reševali preveč administrativno in da niso bili v celoti upoštevani sklepi V. plenuma centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije glede odnosa do zaslužnih ljudi in ravnanja z njimi, ljudi, ki zaradi reorganizacije te službe odhajajo na druga delovna področja in v pokoj. Do drugih konkretnih zadev, ki jih je tovariš Boris Čižmek navedel v svoji vlogi, komisija ni mogla zavzeti dokončnega stališča, zato predlagamo, da na novo izvoljeni centralni komite Zveze komunistov Slovenije najde ustrezno rešitev sporazumno s tovarišem Borisom Čižmekom.

4. Ranzinger Janez in Figar Vekoslav: Komisija za prošnje in pritožbe je sprejela vlogo Janeza Ranzingerj a iz Hrastnika in Vekoslava Figarja iz Kočevja. Pritožila sta se zaradi dolgoletnega zavlačevanja razrešitve njunega zahtevka v zvezi s sodbo okrožnega sodišča Ljubljana K 115/49 z dne 29. 6. 1949. Komisija je preučila vlogo in sporočila mnenje pristojnih pravosodnih organov; pri tem je ugotovila, da bi bila edina pravna možnost za ugotovitev, da ni kazenske odgovornosti za ugotovljena kazniva dejanja, uspešna obnova kazenskega postopka. Obnovo postopka za pravnomočne sodbe, izrečene pred 1. 1. 1954, sta upravičena in pristojna predlagati republiški ali zvezni javni tožilec. Ker sta Janez Ranzinger in Vekoslav Figar kar naprej pošiljala predloge in prošnje različnim forumom, je komisija dostavila dokumentacijo in mnenje pravosodnih organov, okrožnega in vrhovnega sodišča o tej kazenski zadevi. Komisija je ugotovila, da javno tožilstvo Socialistične republike Slovenije ni predlagalo obnove postopka v tej zadevi, ker so individualno krivdo za posamezna kazniva dejanja dokazali tako Janezu Ranzingerju kot Vekoslavu Figarju s pričami, drugimi dokazi ter na podlagi njunih lastnih priznanj, vsebovanih v sodnem spisu. Niti Ranzinger niti Figar nista v svojih predlogih za obnovo postopka podala novih dokazov oziroma novih dejstev, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi pripomoči k oprostitvi dejanj, zaradi katerih sta bila obsojena. Komisija je ugotovila, da so po večkratnih prošnjah in pritožbah ter Ranzingerjevih in Figarjevih posredovanjih pri pravnih in političnih organih, vštevši predsednika republike, bile kar najbolj izrabljene vse pravne možnosti. Ivanu Ranzingerju, ki je bil 29. 6. 1949 obsojen na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic za dobo 4 let (zoper sodbo se ni pritožil), je bila 28. 11. 1951 s pomilostitvijo kazen znižana na 10 let, z odločbo ministrstva za notranje zadeve št. 3615/53 18.4.1953 pa je bil 18.4.1953 pogojno izpuščen. Z odločbo zveznega izvršnega sveta, št. 823/62 z dne 9. 10. 1962, so mu bile s pomilostitvijo odpravljene vse pravne posledice obsodbe, vštevši omejitev pravice za pridobitev pokojnine. Vekoslavu Figarju, ki je bil 29. 6. 1949 obsojen na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na izgubo državljanskih pravic za dobo 4 let (zoper sodbo se ni pritožil), je bila v letu 1951 s pomilostitvijo znižana kazen na 11 let. Z odločbo državnega sekretarja za notranje zadeve z dne 6. 6. 1953 pa je bil pogojno izpuščen. Predsednik republike ga je 22. 2. 1968 pomilostil tako, da je odpravil vse pravne posledice obsodbe. Na podlagi te pomilostitve je Figar začel pri republiškem zavodu za socialno zavarovanje postopek za priznanje posebne dobe za pokojnino. Zadevo razrešujejo in o tem poteka upravni spor pred vrhovnim sodiščem Socialistične republike Slovenije. Ker sta se Ranzinger in Figar sklicevala na članstvo v mednarodnem in jugoslovan-

472

skem komiteju v Buchenwaldu, komisija ugotavlja, da ni mogoče povezovati kaznivih dejanj posameznikov z vlogo navedenih organizacij. Obsodba Ranzingarjevih in Figarjevih kaznivih dejanj nima nobene zveze z delom teh organizacij, ki so ju interniranci organizirali v svojem skupnem boju zoper nacistični teror in ki jima tudi Zveza komunistov Jugoslavije in drugi družbenopolitični dejavniki pri nas s svojim odnosom dajejo in jima bodo še naprej dajali priznanje. Individualne Ranzingarjeve in Figarjeve krivde ni mogoče posploševati na celotno organizacijo odpora v Buchenwaldu; v tem duhu je potrebno tudi razumeti obsodbo obeh imenovanih. 5. Boro Topič, Ljubljana, Šarkova 34, član Zveze komunistov brez zaposlitve, se je VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije pritožil, ker so ga odpustili iz podjetja Adria Aviopromet v Ljubljani, ko so uvedli prisilno upravo. Topič se je pritožil tudi zaradi neizplačanega denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust v letu 1967/68, protipravne selitve v stanovanje, ki mu ga je dodelilo podjetje, in preprečitve sestanka organizacije Zveze komunistov 23. 8. 1968. Iz opravljenih poizvedb že pred začetkom VI. kongresa pri osnovni organizaciji Zveze komunistov v Adria Avioprometu in pri sodišču ter mestnem komiteju Zveze komunistov Slovenije Ljubljane ter na podlagi preučitve celotnega gradiva je komisija ugotovila, da je bil tov. Boro Topič redno odpuščen, ko so uvedli prisilno upravo, in sicer hkrati s približno sto uslužbenci tega podjetja. Očitno je namreč bilo, da je bilo v Adria Avioprometu zaposlenih preveč ljudi. Če ima tov. Topič kakršnekoli materialne zahtevke nasproti Adria Avioprometu, npr. neizplačano nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, naj le-te uveljavi po redni poti na sodišču. V zvezi z navedbami o protipravni vselitvi v njemu dodeljeno stanovanje Žarka Avrana, mehanika Adria Avioprometa, je komisija ugotovila, da o tej zadevi že tečeta dva kazenska postopka pred sodiščem v Ljubljani. Ker zadeva ne sodi v pristojnost Zveze komunistov, naj bi jo razreševali po sodni poti. Sestanek organizacije Zveze komunistov v Adria Avioprometu pa je tov. Topič sklical že po svoji odpustitvi iz podjetja, ker kot sekretar organizacije Zveze komunistov ni bil razrešen. Sestanek je sklical na dan, ko so bili člani Zveze komunistov odsotni. Zato je bil sestanek sporazumno s četrtnim komitejem Zveze komunistov Slovenije Ljubljana-Bežigrad preložen na drug termin. Takrat so v organizaciji izvolili tudi novega sekretarja organizacije. Komisija je ugotovila, da je pri sicer razumljivih odpovedih, do katerih pride ob uvedbi prisilnih uprav, treba humano reševati tudi vprašanje o nadaljnji zaposlitvi odpuščenih. Komisija je ugotovila, da pri ukrepih, ki jih zahteva prisilna uprava, ta primer ni bil rešen povsem ustrezno in humano. S stališči komisije naj se seznani tudi tov. Boro Topič. 6. Stane Potokar, Ljubljana, Zagrebška ulica 3, se obrača na VI. kongres Zveze komunistov Slovenije s prošnjo, naj ta organ pri pristojnih organih posreduje za izselitev podnajemnika iz njegove stanovanjske hiše in da naj bi ukrepali proti osebi, ki naj bi bila med narodnoosvobodilnim bojem sodelovala z okupatorjem. Komisija je bila mnenja, da zadeva ne sodi v pristojnost Zveze komunistov. Zato naj se pritoževalec napoti na sodišče, ker po njegovih navedbah obstaja nekakšno politično ozadje spora. Komisija predlaga, da se o tej zadevi obvestijo tudi pristojne krajevne politične organizacije. 7. Ljubinko Ilič, Koper, Semedela, Ulica 15. maja, se s pritožbo obrača na VI. kongres Zveze komunistov Slovenije. Prosi, da se zoper njega ustavi kazenski postopek pred sodiščem. Zaradi pomanjkljivih navedb v vlogi Ljubinka Iliča komisija o zadevi ni mogla sprejeti dokončnega stališča, zato predlaga kongresu, naj centralni komite ali organ, ki ga

473

bo ta pooblastil, o primeru dostavi ustrezne informacije in na tej osnovi tudi ukrepa. 8. Ana Pintarič iz Stanče gore št. 1, pošta Dragatuš, žena upokojenega rudarja in mati štirih otrok, v svoji vlogi prosi, naj bi kongres Zveze komunistov Slovenije obravnaval njeno prošnjo za priznanje. Verjetno misli na priznavalnino, do katere se čuti upravičena zaradi svojega požrtvovalnega dela med NOB. Kot navaja, je stara partizanska mamica in odposlanka kočevskega zbora odposlancev iz leta 1943. Za svoje sodelovanje je bila odlikovana z redom zaslug za narod, priznanje oziroma priznavalnina, za katero je prosila že leta 1963, pa ji je bila odklonjena. Komisija predlaga, da ustrezni organi v Socialistični republiki Sloveniji proučijo navedbe v njeni prošnji in naj jo po možnosti ugodno rešijo. 9. Ana Stramšek, Laško št. 359, se je obrnila na VI. kongres Zveze komunistov Slovenije s prošnjo, naj bi ji pomagali urediti stanovanjski problem. Komisija ugotavlja, da kongres ni pristojen za reševanje tega vprašanja, zato predlaga, naj se prošnja odstopi skupščini občine Laško s priporočilom, naj se navedbe prouče in po možnosti tudi ugodno rešijo.

10. Franc Maučec, Murska Sobota, direktor Beltinke v Beltincih, stanujoč Gaučani 239, se obrača na VI. kongres ZKS s pritožbo zoper izključitev iz članstva ZK. Komisiji se zaradi obsežnosti gradiva in ker je vloge prispela šele danes dopoldne, ni posrečilo preučiti njegove navedbe. Zato predlaga kongresu, naj se pritožba odstopi na novo izvoljenemu centralnemu komiteju ZK v nadaljnje reševanje. 11. Antonija Žitnik, Trbovlje, Trg revolucije 16, se obrača na VI. kongres ZKS s prošnjo, naj se ugotovi, kje je denar, ki ji je bil nakazan iz inozemstva kot odškodnina za sina, ki se je ranil v prometni nesreči. Komisija zaradi zelo pomanjkljivih podatkov ni mogla zavzeti dokončnega stališča do zadeve, zlasti še zato, ker je vloga prispela danes opoldne. Zato predlaga, naj pristojni organi centralnega komiteja ZKS kasneje preučili zadevo in jo odstopijo v rešitev pristojnemu organu. 12. Danica Ješe, Ljubljana, Kebetova 17, se obrača na VI. kongres Zveze komunistov Slovenije s prošnjo, naj bi posredoval v njen prid v kazenski zadevi pred pristojnim sodiščem. Komisija je njeno vlogo sprejela šele med današnjim dopoldanskim odmorom, zato je ni mogla podrobno preučiti. Zato predlagamo, da njeno prošnjo obravnava na novo izvoljeni centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Vinko Hafner

Morda želi kdo o tem razpravljati? Ali kongres terja, da se o tem formalno glasuje? Ali imate to za potrebno? Ugotavljam, da ne. S tem je razprava o poročilu končana. Prehajamo na naslednjo točko dnevnega reda, to je na sprejem resolucije VI. kongresa. Prosim poročevalca komisije, tovariša Mitjo Ribičiča, da prebere poročilo. Mitja Ribičič Komisija za resolucijo o stališčih in nalogah VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije ni doslej predložila kake svoje politične obrazložitve besedila resolucije, ker je po njenem mnenju politično obrazložitev resolucije podal politični referat sekretarja izvršnega komiteja tovariša 474

r Popita. Menimo, da tudi na današnji seji ni potrebno dati načelne uvodne politične in splošne obrazložitve novega besedila, kajti naposled so za našo resolucijo tehtnost celotnega tridnevnega dela našega kongresa, vse razprave in ustvarjalno delo delegatov — je, skratka, ves ustvarjalni potencial našega VI. kongresa Zveze komunistov. Resolucijo smo pisali šest mesecev. To razdobje je bilo značilno zaradi družbene in politične dinamike. To je bil čas, ko so na površini naše družbe nastajala številna odprta gospodarska, kulturna in draga družbena vprašanja v težkem tretjem letu gospodarske reforme, v letu nadaljnjega razvoja političnega in ustavnega sistema na samoupravnih temeljih, čas, ko je ves napredni svet osupnila prva vojna v socialističnem svetu. Sredi take dinamike ni bilo lahko ustvarjati dokumenta, ki bi zajel temeljni družbeni tok in dal jasne smernice za delo komunistov. Prizadevali smo se, da ne bi ustvarili dokumenta zgolj trenutne politične situacije, temveč kongresno resolucijo s trdnim dolgoročnim stališčem in nalogami komunistov. Komisija je bila spričo tega ves čas v tisti znani dilemi, ki nastane vedno, kadar delamo dokumente. Razpeta je bila namreč med splošna in programska načela in pritisk množine konkretnih praktičnih dnevnih problemov, težav in zapletov, s katerimi se spopadajo komunisti v svojem dnevnem, praktičnem, idejnem boju za samoupravno družbo. Med tem splošnim in konkretnim smo morali najti tisto posebno, tisto združujoče in usmerjajoče, kar bo pomenilo politično akcijo; mislim, da se nam to ni vedno jasno in v celoti posrečilo. Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije je sprejel dokumenta, ki sta naši komisiji, ki je ob pomoči CK in s podporo izvršnega komiteja sestavljala ta dokument, bistveno pripomogla k delu oz. k sestavljanju naše resolucije. To so bile smernice centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in resolucija X. seje centralnega komiteja ZKJ. Mislim, da ni potrebno govoriti niti o njunem pomenu niti o njuni vsebini in usmeritvi. Bila sta prisotna vseskozi, ko je delala naša komisija. Komisija je seveda črpala predvsem iz zakladnice naše ustvarjalne dejavnosti, ustvarjalne dejavnosti komunistov po IV. plenumu CK ZKJ na Brionih. Ta pobrionska faza v razvoju naše dražbe in Zveze komunistov posebej, kot dela te dražbe, je pomenila razširjanje, proces, val razširjanja samoupravnih pravic in odgovornosti na vse sfere družbenega odločanja, pomenila je v nekem smislu hitro preureditev in nov razpored družbenih sil v prid samoupravljanja, v prid socializma tako v Socialistični republiki Sloveniji kot socialistični skupnosti v federaciji. Pomenila je velik val politične mobilnosti množic, ki so se izrekle v tem razdobju za našo politiko. Vse to je jasno moralo pripomoči k sestavljanju naših besedil. Zato je naravno, da je naša resolucija v nekem smislu tudi deklaracija o nadaljnjem razvoju samoupravne socialistične slovenske dražbe, o krepitvi vloge človeka in združenega dela znotraj tega samoupravnega sistema, o politiki aktivnega sožitja in miru, o tem, da se na samoupravnih temeljih gradijo tudi razredne in družbene osnove, polne suverenosti našega slovenskega naroda; to je po našem mnenju prvi pogoj za njegov nemoten napredek, materialno blaginjo in zdravo kulturno rast.

Menimo, da je na današnji seji predvsem potrebno povedati, kako je prišlo do tega novega besedila in stališč naše komisije, do številnih spreminjevalnih predlogov, dopolnitev, izboljšav, mnenj in kritik, izraženih v teh treh dneh na delovnem sestanku slovenskih komunistov. Najprej bi povedal nekaj besed o delovni metodi naše komisije, saj je bila tudi ta metoda kritično pregledana na sejah raznih komisij. Tudi o tem je bil govor na razpravah. Pokazalo se je, bi dejal, da postaja metoda demokratičnega ustvarjanja posameznih dokumentov in posa-

475

meznih stališč vse bolj važna komponenta v razvitem političnem življenju Zveze komunistov. Procedurna vprašanja v nekem smislu postajajo politična vprašanja, pomenijo politični pristop do tega, kako priti do stališča Zveze komunistov. To smo čutili pri celotnem ustvarjanju naše resolucije in tudi v kritiki kongresa. Verjetno bomo morali tem vprašanjem posvetiti precej več pozornosti.

Opozoril bi še na prispevek, ki ga je dal na našem kongresu tovariš Podmenik glede metode oblikovanja dokumentov, resolucij in drugih oblik in stališč Zveze komunistov. Njegovega prispevka sicer nismo vključili v besedilo resolucije, ker je bil pravzaprav pogled na ta procedurna in druga vprašanja, menimo pa, da je treba s temi rečmi seznaniti novi CK, predvsem pa njegove komisije, in da bi bilo treba v tej smeri najbrž izpopolniti naše oblike. Predvsem bi si verjetno morali prizadevati za to, da bi izpopolnili proceduro že v tisti fazi nastajanja dokumentov, kreiranja dokumentov, ko se v bazi, na terenu, v ZK, v članstvu, oblikujejo stališča in ko zavzemamo odnos do večinskih, manjšinskih vprašanj ter do tega, kako ustvarjalno razvijati našo politiko. Tukaj smo najbrž še precej slabi, še vedno smo pod vplivom recidivov naše stare prakse, naših starih metod, ko so te dokumente vendarle bolj ali manj sestavljali v centrih in so jih na terenu pravzaprav samo preverjali in potrjevali.

Tekst naše resolucije je preživel tri različne faze nastajanja. Delovna komisija je bila, kot veste, ustanovljena 3. junija. Na seji 19. junija je sprejela prvi osnutek resolucije; imenovali smo ga delovna verzija, pozneje pa osnutek tez za resolucijo. Osnutek smo poslali vsem članom centralnega komiteja, vsem medobčinskim organizacijam, drugi osnutek tudi že vsem občinskim organizacijam, vključevali smo tudi že delegate, ki so bili na junijskih konferencah izvoljeni v naš kongres. To je bila faza partijskega ustvarjanja tega dokumenta, čeprav smo z njim seznanili tudi družbenopolitične organizacije, Zvezo mladine, gospodarsko zbornico in druge v naši družbi.

Člani komisije so na terenu obravnavali te prve rezultate, prvi osnutek tez. Dobili smo številne pripombe k prvim osnutkom tez resolucije, večinoma pismene, v obliki konkretnih predlogov. Dobili smo jih od 38 komitejev občinskih konferenc; številne pripombe so poslali ljubljanski četrtni komiteji, mestni komite Ljubljane, mestni komite Maribor in tudi iz ljubljanske univerze. Poleg tega smo dobili pripombe še od drugih organizacij, od nekaterih društev (Zdravniško društvo, Zveza prijateljev mladine in druge organizacije), poleg tega smo dobili pripombe od samih družbenopolitičnih delavcev, ki so dali svoja besedila in pripombe k osnutku. Vsega gradiva, ki smo ga obravnavali v naši komisiji, je bilo za okoli 200 strani. Na tej podlagi smo sprejeli teze za resolucijo, ki smo jih tudi objavili v slovenski izdaji »Komunista« 15. novembra 1968. S tem smo pravzaprav zakrivili, da so se delegati utegnili le kratek čas pripravljati na razpravo o tezah za resolucijo. Vendar moram reči, da je razprava, čeprav je bila kratka, zelo hitro dala rezultate. Zanimanje za našo tezo je bilo zelo veliko in tudi izredno kritično. Še posebno važno pa je, da smo v tej fazi, ko smo objavili teze, dobili že prvi odmev širše javnosti tudi zunaj Zveze komunistov.

Komisija meni, da ni potrebno danes obravnavati na tem kongresu vse spremembe, ki so nastajale po objavi tez do osnutka resolucije, ker so delegati in javnost mogli to napraviti sami in videti razlike v osnutkih. Tretja faza naše resolucije je kongresna in je po našem mnenju odločilna zato, ker je dobil osnutek resolucije politično težo in značilnost

476

programskega kongresnega dokumenta, to je temeljne, splošne usmeritve večinskega mnenja vseh komunistov na Slovenskem, s tem pa tudi temeljnega navodila za politično akcijo, za politično aktivnost Zveze komunistov v samoupravnem socialističnem sistemu naše družbe. Na VI. kongresu ZKS se je v teh treh dneh od 174 diskutantov v štirih komisijah več kot polovica konkretno in dobesedno opredelila do teksta našega osnutka resolucije, mnogo več diskutantov pa je tudi v kontekstu svoje diskusije načelno obravnavalo našo resolucijo. Dobili smo veliko kritičnih pripomb k besedilu resolucije. Tri kongresne komisije so se tudi komisijsko opredeljevale do posameznih spreminjevalnih in dopolnilnih predlogov. O njih so glasovali že v komisijah, komisija za kulturo, znanost in prosveto pa je brez glasovanja sporočila vse predloge neposredno naši komisiji. Komisija je enakovredno obravnavala vse predloge ne glede na to, ali so imeli težo komisijskega ali individualnega predloga ali pripombe. Skupno smo sprejeli 69 konkretnih spreminjevalnih ali dopolnilnih tekstov k posameznim formulacijam ali stavkom naše resolucije.

Na včerajšnji seji smo čez noč primerjali vseh teh 69 amandmajev s tekstom naše resolucije. Skoraj polovico, mislim da 28 teh predlogov, smo sprejeli in vključili v novi tekst resolucije, ki ga predlagamo kongresu. Poudariti moram, da ni bilo niti enega predloga, ki bi ga bili v komisiji odklonili iz političnih razlogov, se pravi, da bi bil v nasprotju s kako temeljno orientacijo kongresa Zveze komunistov, da bi izhajal iz drugih pozicij in ne iz pozicij nadaljnjega utrjevanja socialističnih temeljev samoupravne socialistične družbe. Razlogi naše odklonitve so v tem, da bi bila resolucija čimbolj homogena, celostna, ker so bile, nasprotno, zelo močne načelne kritike, češ da gre za nekakšno zlepljenko, da je precej neenotna, da se velikokrat ponavlja. V komisiji smo si prizadevali, da bi tekst popravili, ne da bi pri tem njegovo fiziognomijo v nekem smislu še poslabšali. Zato so motivi, ki jih navajamo v prilogi k našemu poročilu in smo jih razdelili v odmoru delegatom, navedeni bolj s stališča vsebinske, formalnotehnične enotnosti naše resolucije, ne pa iz kakih političnih predsodkov ali političnih predlogov, ki bi bili v komisiji prisotni. Iz predlogov posameznih delegatov se nekoliko čuti hotenje, da bi tisto področje dela, na katerem delegat ustvarja in na katerem se bojuje za samoupravno družbo, dobilo svoje mesto v naši resoluciji. Jasno je, da ni bilo mogoče ustreči vsem tem željam, ker bi potem delegati iz drugih področij upravičeno kritizirali, da v resoluciji ni prave dimenzije in da naša celotna resolucija ne obravnava pravilno posameznih vprašanj. Poleg tega smo morali paziti na to, da v resoluciji ne bi ponavljali, če ni posebne potrebe, nekaterih stališč, ki so jasna, ki so sprejeta, kjer ni problemov, ali pa, recimo, skupščinskih stališč. Ponavljajo se tudi nekatere teze o izobraževalnem sistemu, ki so danes v javni razpravi in kjer ima Zveza komunistov jasen političen odnos do tega vprašanja in ga ni treba v resoluciji posebej poudariti, ker bi lahko s tem nastala določena nejasnost. Poleg tega smo dobili tudi nekaj formulacij, ki so bile po našem mnenju manj jasne od besedila resolucije ali pa so »štrlele« iz njega. Nekateri so se tudi ogrevali za stara besedila in niso upoštevali, da so bili pravzaprav njihovi predlogi že upoštevani v novem tekstu resolucije. Tako so v resnici polemizirali s tezami in predlagali njihovo spremembo, ne pa spremembe naše resolucije.

V komisiji menimo, in o tem smo tudi kolektivno sklepali, da bi bilo treba, čeprav vseh teh vprašanj nismo sprejeli v celotni resoluciji, vse te predloge in mnenja, zlasti pa obrazložitve predlogov, ki so po našem

477

mnenju zelo dobre, sporočiti na novo izvoljenemu centralnemu komiteju in komisijam centralnega komiteja.

V svojem poročilu smo se morali danes omejiti samo na nekatere razloge, zaradi katerih nismo sprejeli nekaterih predlogov. Jasno, da si komisija ne lasti kongresne pristojnosti. Predlagatelji sprememb imajo vso pravico v duhu poslovnika in vse možnosti, da vztrajajo pri svoji formulaciji. Kongres naj odloči in se izreče o teh formulacijah, če meni, da bi jih bilo treba sprejeti v tekst.

Menim, da lahko očitamo delu naše komisije in celotnemu pripravljanju naše resolucije dosti slabosti, kot je mogoče očitati slabosti vsakemu človeškemu delu. Vendar smo si prizadevali, da bi bili začrtali temeljno politično usmerjenost za razdobje od VI. do naslednjega kongresa. Mislim, da ne glede na vse slabosti našega dela nesporno drži, da smo v celoti ravnali demokratično, javno, odkrito nasproti vsem članom in organizacijam in da je resolucija tudi po svoje pripomogla k temu, da se je že ob njenem ustvarjanju razvijala in dvigala idejna in politična zavest članov in Zveze komunistov kot celote. Danes je bolj ali manj jasno, da je prispevek kongresa v tem pogledu mnogo širši kot prispevek resolucije, ki je eden izmed dokumentov tega kongresa, o tem, kje so danes temeljni družbeni problemi, kje so dileme, kje so vzroki za družbene zaplete in v kateri smeri bo treba vsak dan iskati nove rešitve in stališča v prid družbenega napredka. Povedati moramo, da smo v komisiji na hitro pregledali vse zapisnike in vse diskusije, ki so bile v naših komisijah, kolikor se je to dalo, in jih skušali upoštevati pri predlogih. Pri našem delu so sodelovali vsi predsedniki posameznih kongresnih delovnih področjih, naših štirih komisij. Seveda pa ni bilo mogoče, da bi kar čez noč kdove kako kvalitetno izboljšali našo resolucijo. Sprejeli smo tudi nekatere individualne pripombe, ki se niso nanašale na resolucijo, smo jih pa upoštevali pri našem delu. Vendar je bila komisija mnenja, da so kongresne razprave delegatov v nekem smislu obogatitev politične obrazložitve resolucije same in poglobitev programske usmerjenosti VI. kongresa. Ko bo besedilo naše resolucije objavljeno hkrati z vsemi amandmaji in z obrazložitvami naše razprave, bo to po našem mnenju lahko v celoti zelo kakovostno orožje za politični boj komunistov. Vse predloge je komisija sprejela soglasno in v tisti obliki, kot so bili predloženi v naši prilogi delegatom. V tej prilogi sta dve napaki, ne mislim stilistični, ampak vsebinski: na 3. strani te priloge bi morali v resoluciji na 16. strani zamenjati točko 3. 17. s točko 3. 16., tako da bi torej točka 3. 16. postala točka 3. 17., ta pa 3. 16. Ta zamenjava je bila sprejeta, vendar pa pomotoma ni bila uvrščena. Prav tako je izpadel sklep komisije, da se sprejme iz Mikelnove razprave njegov predlog, po katerem naj bi se novi centralni komite zavezal, da bo izvedel akcijski program na podlagi naše resolucije. Približno takole smo predlagali tekst za sklep naše resolucije; besedilo bi prebral, ker ni bilo prebrano v tem našem dokumentu. V ustvarjanju kongresnih stališč in dokumentov so člani in organizacije Zveze komunistov ter delegati predložili mnogo konkretnih problemskih rešitev za razna družbenopolitična področja, ki niso mogla biti sprejeta v tekst resolucije. Referat in razprava na kongresnih komisijah in v plenumu ter resolucija predstavljajo temelj in navodilo za akcijsko programiranje slovenskih komunistov v naslednjem razdobju. Konferenca Zveze komunistov Slovenije, centralni komite in njegovi organi se zadolžujejo, da na tej podlagi v kratkem času pripravijo konkretna stališča, dopolnjena z drugim gradivom, kot akcijske programe za posamezna področja družbenega življenja. Centralnemu komiteju se posebej nalaga odgovornost za angažiranje zlasti občinskih konferenc Zveze komunistov, osnovnih 478

organizacij in vsega članstva v konkretizaciji kongresnega gradiva za reševanje tekočih, vsakodnevnih perečih družbenih problemov in nalog.

Mislimo, da bi bilo potrebno ta tekst, ki ga je predlagal tovariš Mikeln, vključiti kot sestavni del naše resolucije, kot obvezo za delo na novo izvoljenega centralnega komiteja.

Opravičujem se delegatom, da nismo v našem poročilu poleg motivov naših odklonilnih stališč navedli tudi tekstov spreminjevalnih predlogov. Opravičujem se ne glede na to, da so ti teksti bili več ali manj vsi prebrani na sejah komisij, vse so tudi obravnavali danes predsedniki teh komisij v svojih poročilih. To je naša pomanjkljivost zaradi časovne stiske. Prosim, da se kongres izreče, ali je zaradi te pomanjkljivosti potrebno, da preberem vse spreminjevalne predloge. Teh predlogov je za 9 strani. Predložili smo 11 strani sprejetih predlogov. Teh 9 strani spreminjevalnih predlogov je bilo odklonjenih. Prosim kongres, da se izreče o tem. To delo bi morali opraviti, še preden začnemo obravnavo o sprejetju resolucije. Kongres bi tudi prosil, da pooblasti komisijo, čeprav njen mandat s kongresom poteče, da vendarle še enkrat pregleda tekst in odpravi napake, ki bi bile lahko nastale. Stvar naj se pregleda tudi stilistično. Naročili smo lektorju, naj to tudi jezikovno popravi, ker je resolucija sestavljena iz različnih izrazov in ne dela posebno velike časti 50. obletnici Cankarja. V resoluciji je precej raznih napak, terminoloških različic za iste pojme. Terminološko vprašanje je eno izmed tistih, pri katerih smo stvari najbrž zanemarili. Vsi skupaj v diskusijah lahkotno uporabljamo vse mogoče izraze — produkcijski, tržno-blagovni itd. Verjetno bi si morali prizadevati, da bi te izraze pravilno uporabljali. Nekateri naši ekonomisti, pravniki in strokovnjaki na tem področju imajo pri tem svoje pripombe, ki pa seveda besedila nikakor ne spreminjajo.

Preden bi predlagal, da kongres resolucijo sprejme, prosim, da še izreče mnenje o mojem predlogu. Vinko Hafner

Tovariši in tovarišice, najprej moramo povedati svoje mnenje o tem, ali je potrebno prebrati celotno besedilo, obsegajoče približno 9 strani nesprejetih predlogov. Nihče ne zahteva, da se to prebere? Začenjamo razpravo o poročilu komisije in o besedilu resolucije. Kdo bi rad spregovoril? Jurij Pirš Tovarišice in tovariši, povedal bi rad nekaj besed o važnosti doslednega uresničevanja kongresne resolucije v praksi. V tem trenutku, ko resolucijo sprejemamo, bi rad posebno poudaril načelo doslednosti oziroma posvaril pred nedoslednostjo, ki je v praksi pogostna. V tej zvezi bom, namesto da bi na splošno debatiral, raje govoril o konkretnem primeru.

Železničarji so v zgodovini slovenskega delavskega gibanja vedno bili eden izmed najpomembnejših delov v strukturi našega proletariata, že zaradi objektivnih razmer, v katerih se je razvijalo naše gospodarstvo. Več kot 20.000 v železniških organizacijah v Sloveniji združenih železniških delavcev je tudi danes še vedno pomemben politični dejavnik. Gre za delavstvo, ki ga tradicija z zavestjo o pomembnosti njegove vloge v našem delavskem gibanju, njegova sedanja gospodarska vloga ter gospodarska in tehnološka povezanost vseh organizacij v železniškem gospodarstvu 479

povezujejo v našo naj večjo enovito delavsko organizacijo. Sleherna realna politika mora računati s tako pomembnim političnim dejavnikom. Tej veliki politični pomembnosti se pridružuje še gospodarska. Železnice opravljajo kljub drugim modernim prevoznikom še vedno skoraj 3/4 vsega tovornega prometa, še vedno smo edini prevozniki masovnega blaga. Zato ni pretirano trditi, da sta naša železnica in slovensko gospodarstvo neločljivo povezana. Povezanost železnic v enoten, gospodarsko in tehnološko strnjen proces na posameznem večjem gospodarskem območju, ki povezuje železničarje tudi ideološko v izredno monolitno delavsko skupnost, ima poleg svojih prednosti tudi izrazito resne posledice. Ce se ustavi promet samo v enem delu tega strnjenega mehanizma, zastane na vsem tem tako povezanem območju. Naša družba oziroma naša praktična politika v zadnjem času po vsem videzu ne posveča dovolj pozornosti tem tako pomembnim dejstvom. Zdi se, da družbenopolitični dejavniki, ki oblikujejo našo praktično politiko na posameznih področjih, vsaj na področju prometa ne upoštevajo dovolj spremenjenih objektivnih razmer, ki so nastale z razvojem proizvajalnih sil. Praktična posledica te politike je izrazita stagnacija v konceptu. Ne upošteva namreč tega, da so se zaradi razvoja tehnoloških sredstev na področju prometa spremenili tako objektivni položaj posameznih panog v celotnem prometu kot njegovi medsebojni odnosi, s tem pa tudi možnosti gospodarjenja na posameznem področju. Ker so se spremenile te objektivne razmere, železnica ne more poslovati več kot javna služba, ampak mora svoje poslovanje prilagoditi razmeram tržnega gospodarstva. Od železničarjev zahtevajo takšne razmere, da popolnoma preusmerijo vse svoje akcije in spremenijo odnos do. posameznih gospodarskih pojavov. Enake možnosti pa zahtevajo tudi od družbe, da odnose na področju prometa ureja drugače kot v prejšnjih razmerah in da zagotovi železnici tak status kot gospodarski organizaciji, ki ji bo na trgu prometnih storitev zagotavljal enakopraven položaj z vsemi drugimi panogami. Družba na podlagi analize teh dejstev doslej ni napravila vseh potrebnih sklepov. Z zakonom o organizaciji jugoslovanskih železnic je bila sicer odpravljena sedanja centralizacija železnic, dana je bila možnost za ustanovitev železniških podjetij kot gospodarskih organizacij. Še doslej pa niso bile ustvarjene potrebne možnosti, da bi železniške organizacije lahko poslovale kot tržne organizacije. Še vedno imajo predpisane tarife, tako da se ne morejo prilagajati trgu, še vedno so dolžne obratovati na posameznih progah ne glede na ekonomske razmere, če se železnica in družbena skupnost ne sporazumeta, da je železnica te dolžnosti oproščena. V svoji praktični politiki pa daje družba prednost cestnemu prometu, s tem da ga je v glavnem oprostila plačevanja stroškov za ceste in urejanje prometa. To morajo železnice financirati iz svojih sredstev. Predvsem pa družba pri svoji kreditni politiki ne obravnava železnic kot pomembno gospodarsko infrastrukturo. Naložbe v železnice se ne morejo po svojem obsegu niti primerjati z naložbami v ceste v zadnjem času, krediti, ki so si jih železnice priborile, so izrazito kratkoročni oziroma srednjeročni in ne ustrezajo naravi železnic kot izrazito dolgoročni infrastrukturni investiciji. Vse to pa železnicam onemogoča tudi tehnološko modernizacijo in s tem prilagoditev novim razmeram pri opravljanju prevoza.

Posledice take politike so izrazito škodljive, najprej za družbo samo, ki za isti obseg prevoza porabi znatno več, kot pa bi bilo objektivno potrebno. Zelo hude pa so posledice tudi za železnice. Postavljene so v konkurenčni položaj z drugimi panogami prometa, tekmovati z njimi pa ne morejo, ker imajo z vrsto zastarelih predpisov zvezane roke in ker jim družbena kreditna politika onemogoča, da bi se tehnološko usposobile za tako tekmovanje. Večina železniških podjetij posluje zato z izgubo ali pa je kljub velikim naporom nenehno na robu izgube. Da 480

so v takih organizacijah osebni dohodki na zadnjem mestu v prometu, je samo logična posledica takega stanja. Politične posledice takega stanja med železničarji pa so vznemirljive, zlasti ker nastajajo kot reakcija na sorazmerno dosti velike začetne uspehe, ki so jih dosegli na eni strani pri modernizaciji svojega poslovanja v začetku tehnološke modernizacije, na drugi pa pri celotni reorganizaciji jugoslovanskega železniškega gospodarstva. Železnice so se znašle v slepi ulici, iz katere ne vidijo izhoda, če tudi družba ne ukrene tistega, kar je v njeni pristojnosti. Ali naj razvijajo svojo samoupravo od tod naprej na zastareli tehnologiji in neustreznih gospodarskih koncepcijah, ki preprečujejo, da bi razvile in pokazale svojo ustvarjalnost? Če družba ne ukrene tega, kar bi morala in mogla glede na nastale spremembe proizvajalnih sil, železničarji sami ne morejo dokazati, da je delavsko samoupravljanje ustrezno tudi za tako velike organizacije, kot so železniška transportna podjetja. Nemogoče je namreč v nedogled poudarjati prednosti samoupravljanja, če pa prizadetim samoupravljavcem z neustrezno politiko do prometa in železnic jemljejo možnosti, da bi prednosti samoupravljanja v resnici uveljavili, in če jih poleg tega objektivno postavljamo v položaj, da jih javno mnenje povezuje s pojmom zaostalosti, zastarelosti in nesposobnosti prilagajanja. To je politika, tovariši, ki lahko povzroči iracionalne reakcije pri prizadetih ljudeh. Vladimir Krivic

Komisija za resolucijo je nekatere formulacije iz drugega poglavja zboljšala, nekatere pa poslabšala, v želji, da bi nekatere odstavke skrajšala. Skrajšanje resolucije bi bilo po mojem mnenju in po mnenju mnogih drugih delegatov seveda v korist lapidarnosti celotne resolucije in tudi njene praktične uveljavitve, njene čitljivosti za preproste člane ZK. Vendar pa mislim, da bi bilo to bolj koristno napraviti v prvem in tretjem poglavju, kjer se marsikaj ponavlja z manjšimi, nebistvenimi niansami, ki ne prispevajo k večji razumljivosti osnovnih vprašanj našega razvoja. V drugem poglavju, v katerem sem tudi sam z diskusijo in s konkretno formuliranim prispevkom skušal prispevati za izboljšanje formulacij, so stvari ponekod preveč lapidarno napisane, tako da jih ne bo mogoče v celoti pravilno in dosledno izvajati. Niso namreč dovolj precizirana in razčiščena nekatera vprašanja, ki so na področju odnosov samoupravljanja, enakopravnosti in suverenosti narodov politično in praktično zelo pomembna. Mojo formulacijo je komisija precej skrajšala, tako da je sedaj besedilo, čeprav so v njem vse misli, deloma nejasno, deloma pa neustrezno. Da bi bila resolucija čim jasnejša in čim krajša, sem nekatere formulacije ustrezno modificiral, usklajajoč svoj predlog z nekaterimi formulacijami, ki jih predlaga komisija. Najprej mislim, da je bila stara formulacija, s katero se je začenjalo drugo poglavje in ki je v predlogu komisije sedaj spremenjena, pravzaprav boljša od sedanje: »Samoupravno moramo urejati probleme na vseh ravneh, republika mora imeti možnost, da samostojneje ureja stvari na vseh tistih področjih, kjer spričo razlik v stopnji razvitosti ni nujno niti družbeno racionalno njihovo razreševanje na drugih ravneh.« Predlagam, da se sprejme stara formulacija s spremembo: »republika mora imeti možnost, da samostojno ureja stvari na vseh tistih področjih,...« Drug moj predlog je za skrajšanje predloga resolucijske komisije. Predlagam, da bi v drugi alinei prvega odstavka prvega poglavja dodali za tekstom »boj za socializem je hkrati tudi boj za demokracijo in narobe« — tole besedilo: »boj za socializem je hkrati boj za suverenost in enakopravnost vseh narodov ne

481

31/VI

glede na njihovo številčnost ter kulturno, gospodarsko in vojaško moč.« Menim, da je treba v poglavju, kjer se govori o cilju socializma in o praktični borbi za realizacijo socializma, nujno govoriti tudi o tem aspektu borbe za realizacijo socializma v svetu danes. Mislim, da je danes to zelo aktualno poudarjati.

V istem odstavku je na koncu stavek, ki pravi: »Svoboden je tisti, ki zna spoštovati in braniti svobodo drugega človeka.« Predlagam, da bi se z isto argumentacijo to dopolnilo z besedo »in naroda«, tako da bi se tekst glasil: »Svoboden je tisti, ki zna spoštovati in braniti svobodo drugega človeka in naroda.« Najbrž ni potrebno, da to dopolnilo posebej komentiram, rekel bi samo, da je boj za socializem predvsem boj za socialne in nacionalne pravice, za socialno in nacionalno enakopravnost. Ta seveda predpostavlja boj za socialistično demokracijo in jo je lahko doseči samo na podlagi visoke gospodarske in kulturne stopnje; to je na eni strani političen pogoj, na drugi strani pa podlaga za realizacijo socialne in nacionalne enakopravnosti. Ne strinjam se tudi s formulacijo komisije: »Prizadevati si moramo, da se v Jugoslaviji še dosledneje uresničuje princip enakopravnosti narodov in narodnosti na vseh družbenih področjih, pri čemer je pomembno zlasti utrjevati in nadalje razvijati po VIII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in IV. plenumu Zveze komunistov Jugoslavije uveljavljene samoupravne odnose na področju gospodarstva in kulture, narodne obrambe, notranje in zunanje politike.« Mislim, da je treba ta pasus, ki sem ga sicer tudi sam predlagal v taki obliki, vendar v drugačnem kontekstu, spremeniti tako, da bi rekli namesto »v Jugoslaviji® — »v Sloveniji«. Torej: »Prizadevati si moramo, da se v Sloveniji še doslednejše uveljavlja princip enakopravnosti...«

Naslednja pripomba se nanaša na nadaljnji stavek: »Komunisti smo se dolžni boriti proti vsem pojavom šovinizma in zlorabljanja nacionalnih čustev.« Tekst, ki sem ga predlagal prej, oziroma ki ga predlagam sedaj nekoliko modificiranega, se glasi takole: »Komunisti smo se dolžni boriti proti vsem pojavom nacionalizma in zlorabljanja nacionalnih čustev v egoistične in hegemonistične namene.« Mislim, da je prejšnja formulacija pravzaprav stilistično in vsebinsko nelogična, ker šovinizem predpostavlja zlorabo nacionalnih čustev. Zato je treba namesto tega napisati »pojavom nacionalizma in zlorabljanja nacionalnih čustev v egoistične in hegemonistične namene«, ker s tem nekoliko jasnejše povemo, kaj mislimo; to se pravi, proti zlorabljanju nacionalnih čustev tako v okviru lastne nacije kot npr. nasproti drugim kot hegemonizem. Nadalje mislim, da ni upravičeno, da je bil iz tega teksta izpuščen nadaljnji del mojega predloga, kjer sem predlagal takole formulacijo: »Načela enakopravnosti in suverenosti bomo uveljavljali tako v lastnem narodu kot v odnosih med jugoslovanskimi narodi ter v mednarodnopolitičnih odnosih.« Mislim, da je treba tudi na tem mestu poudariti to aktivnost Zveze komunistov in posameznih komunistov, čeprav govorimo o teh vprašanjih deloma tudi v drugih delih resolucije.

Potem je izpuščen odstavek, ki bi moral ostati v resoluciji: »Z razvijanjem socialistične demokracije, z uveljavljanjem sistema samoupravljanja naš delavski razred in vse delovno ljudstvo omogoča maksimalno uveljavljanje enakopravnosti in suverenosti našega naroda in vseh njegovih pozitivnih nacionalnih in demokratičnih vrednot.« Nekaj takega poudariti je danes zelo aktualno, zlasti zato, ker so se dobronamerni in nedobro namerni ljudje v Sloveniji in zunaj nje in zunaj meja Jugoslavije, ki ne vidijo ali nočejo videti tega, kar je videl že Ivan Cankar pred 50. in več leti, da je optimalno in maksimalno uve-

482

Ijavljanje enakopravnosti narodov možno doseči le s sočasnim razvijanjem demokratičnega socializma ob uveljavljanju vloge delavskega razreda, na kratko — z vladavino delovnega ljudstva.

Dovolite mi še pripombo k drugemu odstavku na 28. strani, kjer se govori o višjih oblikah samoupravljanja in o uveljavljanju samoupravljanja v višjih oblikah povezovanja. Sedanja formulacija dopušča precejšnjo nejasnost, ki jo čestokrat zasledimo v našem družbenem in političnem življenju. Namreč, da se izenačujejo oziroma prenašajo na področje samoupravljanja hierarhični odnosi s področja oblasti, kjer imamo višje in nižje organe oblasti. Ko se uporablja termin »višja oblika samoupravljanja«, formulacija nikakor ne ustreza, in bi zato predlagal: »Komunisti si prizadevamo za organsko povezanost vseh organizmov in oblik neposredne demokracije ter predstavniških organov, torej za razvoj oblik samoupravljanja na višjih ravneh,« ne pa »višjih oblik samoupravljanja«. Sedanja formulacija lahko povzroči nejasnosti, ker se nato govori, da se mora samoupravljanje uveljavljati tudi v višjih oblikah proizvodnega, poslovnega in družbenega povezovanja. Drugi stavek, ki govori o samoupravljanju v višjih oblikah družbenega povezovanja, je sam ob sebi popolnoma v redu in jasen, vendarle le takrat, če spremenimo formulacijo v prvem stavku. Oblike samoupravljanja ne morejo biti hierarhično razporejene v višje in nižje, ker so v okviru z ustavo določenih pravic vse oblike enakopravne, vsaka je na svojem področju najvišja, dominantna, če se drži svojih v ustavi določenih pravic in dolžnosti.

Imam samo še eno vprašanje oziroma predlog. V resoluciji namreč pogrešam poudarka o pomembnosti uveljavljanja zakonitosti. Predlagam, da se vnese nov dostavek: »Komunisti se moramo zavzemati za hitrejše uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti v vsem našem družbenem življenju, zlasti pa v oblastvenih in drugih organih, ki izvršujejo javne funkcije. Prizadevati si moramo, da se pravosodna reforma, ki naj uskladi razvoj pravosodnih služb in služb pravne pomoči z zahtevami za doslednejše varstvo pravic občana, proizvajalca in delovnih organizacij ter s potrebami dosežene stopnje našega samoupravnega sistema, čimbolj temeljito in pospešeno pripravlja.« Milan Pavliha Komisija za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti je skoraj soglasno izražala potrebo po takšni resoluciji, ki bo nas, člane, zavezovala za nedvoumne akcije, izražala pa je tudi mnenje, da naj v svoji vseobsežnosti predvsem misli na vprašanja in probleme, ki imajo prednost. Komisija za resolucijo je tudi v tistem delu, ki se nanaša na vprašanja mladega rodu, že ustrezneje oblikovala nekatere formulacije. Predlagam pa spremembo oziroma dopolnitev točke 9.1 na strani 25, to je tistega dela, ki se nanaša na probleme mladine. Predlagam spremembo v prvem odstavku točke 9.1; drugi stavek prvega odstavka naj bi se glasil: Uspešneje kot do sedaj bo treba v prihodnje reševati nekatere temeljne probleme mladine, kot so izobraževanje, zaposlovanje idr.

Namesto zadnjega stavka v prvem odstavku pa bi dodali še stavek: Zveza komunistov Slovenije si mora prizadevati, da bodo zagotovljene enake izhodiščne možnosti za vso mladino, ne glede na socialno poreklo 483

3P/VI

in njene razvojne posebnosti. Omejeni problemi so nedvomno ključni problemi mladine, zato zahtevajo prednost pri obravnavanju in razreševanju. S predlagano formulacijo se problem jasneje predstavlja, Zveza komunistov pa bolj zavezuje, da ga bo učinkoviteje razreševala. Boris Majer »Za sodobni svet je značilna odtujenost in omejenost vpliva mladih ljudi na družbenopolitično in gospodarsko življenje. To povzroča uporništvo in protest mladega rodu, nenehne ostre konflikte mladih s konservativnimi družbenimi strukturami.« (Točka 9.1, stran 7.) Mislim, da je ta formulacija nedomišljena in kontradiktorna; kolikor govori o problemih mladine, je tisto, kar hoče povedati, bolje povedano drugod. Prvič se tu govori o sodobnem svetu nasploh, brez kakršnekoli distinkcije med socialističnim in kapitalističnim svetom, med razvitim in nerazvitim svetom; drugič, o mladini se govori kot o popolnoma homogenem družbenem sloju. Menim, da je bilo na komisiji za idejna vprašanja prav s strani predstavnikov mlade generacije pravilno poudarjeno, da se ne more govoriti o mladini kot o homogenem družbenem sloju. In tretjič, odlomek vsebuje protislovje: »To povzroča torej uporništvo in protest mladega rodu in nenehne ostre konflikte mladih s konservativnimi družbenimi strukturami.« Kakor da bi bilo kaj slabega, če obstajajo ostri konflikti mladih s konservativnimi družbenimi silami! Zato predlagam, da se ta odstavek črta in naj ostanejo drugi, ki jasneje govore o problemih in nalogah mladega rodu in mlade generacije.

Stane Bernik Morda nekolikanj prepozno, a vendar! Rad bi postavil kratko vprašanje, ki se mi zdi pomenljivo, preden damo resolucijo v obliki, v kakršni je pred nami, na glasovanje. Ker gre za eno temeljnih listin našega kongresa, bi plenum rad znova spomnil na razprave, izrečene na kongresu, kakor tudi v pripravah nanj, odkar so bili dani javnosti v razpravo prvi osnutek tez in nadaljna popravljena oziroma dopolnjena besedila resolucije. Ob tem so bili namreč izrečeni pomisleki zoper obliko, kakršno resolucija ima, s temeljnimi očitki, da je presplošna, verbalistična, v opredelitvah premalo določna in na splošno premalo akcijska v smislu odsevanja stvarnih, neposrednih nalog, ki bi jih moral pričujoči zbor komunistov sprejeti kot delovni dogovor za nadaljnji čas. Če prav razumem organizacijsko zgradbo, ki jo kongres sprejema, potem vidim v resoluciji premalo poroštev, da bodo vse napredne in obvezujoče misli, predlogi in zahteve postale tudi v resnici program neposrednih nalog republiškega vodstva in Zveze. Resolucija, kakršna je zdaj, obvezuje vse in nikogar, je le ena formalnih listin, ki beleži naše »korigirano« zavedanje in občutljivost za probleme časa; več kot to ni. Moje vprašanje ima tako videz trditve, kolikor se motim, sprejemam ugovor, ki pa naj ima obliko natančnega in jedrnatega povzetka resolucije: prvič — natančna določitev obraza ZKS decembra 1968, in drugič — prikaz koordinat, po katerih bomo sprejeli naše naloge, recimo za obdobje med dvema kongresoma. In če tak ugovor zadene jedro naših hotenj, mislim, da bo kot tak mogel biti sprejemljiv kot mobilizacijski akt, če gradimo svoje delo na zvezi ZK — subjektivna sila ter njen vpliv v oblikovanju našega družbenega življenja. Za nameček bi rad zastavil še eno vprašanje, ki pa se vsebinsko veže z mojimi pogledi na resolucijo: Kaj pomeni resolucija s svojo iv, 484

splošnostjo nasproti programu ZKJ, ki menda še zmerom obstaja kot temeljna listina političnega in idejnega dimenzioniranja naše organizacije? Zastavljeni vprašanji se mi zdita pomembni tudi zato, ker doslej nismo slišali predloga o orisu programa neposrednih nalog novega republiškega vodstva ZKS. Menim namreč, da bo resolucija, ker ne vsebuj eizrazitej ših prvin delovnega načrta, povzročila v kontinuiteti delovanja tega vodstva cezuro, zlasti ker bo, poznavajoč prakso, moral preteči določen čas, da se vodstvo konstituira kot živ in dejaven organ Zveze, to toliko bolj, ker smo v njeno zgradbo vendarle vnesli novosti, ki v delovanje vnašajo še nepreizkušene prvine.

Da mi kdo ne bi očital nekonstruktivnosti: izhod vidim v odločitvi, da končno oblikovanje resolucije, ki je v svojem pomenu sklep, izdela republiška konferenca do svoje prve seje, kongres pa tokrat sprejme bogato kongresno gradivo kot temeljna izhodišča za njeno oblikovanje, obvezujoč tovariše, ki bodo pri tem delu sodelovali, da odgovorneje upoštevajo prav tako tiste sodbe in predloge, ki govorijo tudi o njenem profilu.

Marko Bulc

Komisija za resolucijo je sprejela pripombo in predlaga spremembo prvega odstavka oz. drugega stavka prvega odstavka drugega poglavja, tovariš Krivic pa se s tem ne strinja in predlaga prvotno formulacijo. Mislim, da je zelo prav, da je komisija sprejela predlog spremembe in predlagala spremembo tega odstavka. Mislim tudi, da bi ne bilo prav, če bi sprejeli predlog tovariša Krivica, ki vztraja pri prvotni formulaciji. Rad bi namreč opozoril na to. Posledica prvotne formulacije bi namreč lahko bila: vse, kar je racionalno sprejemati na drugih nivojih, kot so republiški, naj se sprejema tam. To pomeni, če je racionalneje sprejemati, recimo elektroenergetski sistem v Jugoslaviji na nivoju federacije, da potemtakem republika tukaj nima kaj opraviti. Gotovo je, da je zaradi elementov, velikih sistemov, značilnosti itd. lahko najti take utemeljitve. Vseeno pa menim, da ne gre samo za racionalnost. Tako bi med drugim tudi na negospodarskem področju lahko našli zagovornike, da je mnogo racionalneje urejati osnovno šolstvo na nivoju federacije, še posebej, ker smo to zapisali v zvezno ustavo. Vendar sem mnenja, da ne gre samo za racionalnost, temveč za avtonomne pravice, za suvereno odločanje v okviru republiške zakonodaje, v okviru republike, in da tega ni mogoče enačiti samo z racionalnostjo. Takih primerov bi lahko navedli še veliko. Zato mislim, da ni mogoče sprejeti prvotnega besedila, da bi o vsem, kar je racionalneje, odločali, razreševali in to sprejemali na drugih nivojih, kot je republika. Pri tem bi dopustili orientacijo, ki bi krnila tisto osnovno vlogo, ki jo republika kot samoupravna skupnost slovenskega naroda vendarle ima. Zato menim, da je prav sprejeti spremembo, ki jo predlaga komisija za resolucijo, in da ni prav vztrajati pri prvotnem tekstu. To je kot prvo. Kot drugo, v predlogu je še precej formulacij, ki mislimo, da so toge, ker so bile pač napisane v časovni stiski, premalo premišljene itd. Na primer, na strani 4. je nova formulacija, ki govori o zdravstvu. Menim, da ni dovolj jasna, ker govori o področju socialnega varstva in zdravstva. Ali se to nanaša na zdravstveno varstvo ali na zdravstvo, ni jasno; potem je govor o nadaljnjem uvajanju družbenega upravljanja itd. Tudi v točki 5., kjer se govori o večji funkcionalnosti sistema finansiranja ipd., mislim, da bi bilo prav, če bi nekatere formulacije ugladili. Zato predlagam, da bi kongres pooblastil centralni komite za končno redakcijo sprememb, ki so pred nami. 485

Jože Oblak Dotaknil bi se resolucije v točki 6.3 na strani 20, in sicer gre za pokojnine. V utemeljitev bi navedel iz poročila centralnega komiteja o delu med V. in VI. kongresom samo en stavek: na področju zdravstvenega in socialnega varstva so bili ves čas v ospredju materialni in finančni problemi, med katerimi je še posebno hud problem pokojnin, ki so imeli vsi finančne posledice. Imam namreč vtis, da v tem odstavku 6.3 ni izražena ustrezna teža tega problema, saj piše takole: kongres še posebej opozarja na nujnost hitrejšega odpravljanja nesorazmerij med pokojninami iz raznih časovnih obdobij, pa tudi nesorazmerij, ki izhajajo iz nekaterih anomalij v oblikovanju osebnega dohodka kot osnove za odmero pokojnine. Kjer se da odkriti v resoluciji rok in ga postaviti ter nekatere stvari časovno vezati, predlagam, da se to stori. Zato bi konkretno predlagal, da se ta stavek glasi takole, prebral ga bom še enkrat: kongres še posebej opozarja na nujnost hitrejšega odpravljanja nesorazmerij med pokojninami iz raznih časovnih obdobij pa tudi nesorazmerij, ki izhajajo iz nekaterih anomalij v oblikovanju osebnega dohodka kot osnove za odmero pokojnine. Moj predlog za nadaljevanje pa je, kar je treba urediti v letu 1969. Tako W poudarili, kot je v poročilu navedeno, da je to izredno težak politični problem, hkrati pa bi določili, do kdaj je treba te stvari urediti.

Slavko Podmenik Precej je bilo govora o metodi resolucije in o metodi bodočega dela sploh. Mislim, da si vsi prizadevamo, da dosežemo javno in idejno aktivnost komunistov. Zdaj stojimo pred množico problemov, ki so na videz vsi enako bistveni, enako pomembni za resolucijo, za sklepe itd. Po kongresu se bomo še večkrat srečavali s tem, da bo učinkovitost akcije celo zavirana s takšno množico in poplavo problemov. Zato bi se morali dogovoriti o zares temeljnih problemih. Vsekakor tega kriterija ne more določati noben vodilni organ sam. Ta kriterij je tudi v politiki lahko samo v takšnem demokratičnem procesu, da iz množice problemov, ki nas preplavljajo, izluščimo tiste, okrog katerih se grupirajo najbolj ostra in nasprotna stališča, to pa so tista stališča, ki imajo dovolj prepričljive dokaze ali pa izhajajo iz tako močnih interesov, da se grupirajo okrog določenega pojma. Koliko bomo izluščili takšnih bistvenih problemov, je odvisno od metode, kako začenjamo in izpeljujemo naše razprave. Že sama množica problemov nam lahko vsili poenostavljeno metodo. Zato postaja metoda vedno bolj pomemben element nove aktivnosti komunistov. Komisija za resolucijo je sprejela predlog, naj se po kongresu tudi to vprašanje začne intenzivneje reševati. Zato želim opozoriti delegate na enega izmed temeljnih problemov naše današnje metode: »nizanje posplošenih stališč«. Takšna metoda je uveljavljena v nekaterih delih resolucije, posebno v 1. poglavju, ko govori o temeljnih problemih samoupravljanja, dela, miselnosti, delitve dohodka in podobno. Ne odkriva problemov o družbenih pojavih in odnosih, temveč pove o njih samo določeno splošno stališče. Ne prikaže, kaj so tipične različne in nasprotne sestavine problema ali pojava, iz katerih bi bilo možno najti vzroke in možne rešitve. Prav tako nam ne odkriva nasprotnih stališč, da bi komunisti lahko ugotovili, katero stališče sprejemamo, katero pa naj odklanjamo. Zato takšna metoda ne odpira idejnega boja, ne zahteva razčiščevanja stališč, niti dokazov za različna stališča. Zato ne pelje k samostojnemu reševanju problema v konkretni akciji. Ne odpira javne ustvarjalne aktivnosti članstva. Vzpodbuja kvečjemu stalno iskanje novih problemov, celo vedno istih 486

problemov. Ustvarja posplošeno polemiko o tem, kateri so tisti problemi. Ker pa množice našega članstva ne morejo same iskati teoretične rešitve najtežjih družbenih problemov, potem se bo nujno zgodilo, da bodo komunisti spet samo čakali navodil od zgoraj, ali pa bo vsak deloval tako, kot mu trenutno ustreza.

Mislim, da je rešitev tega vprašanja v nesporazumu, ki ga bo treba razčistiti. Mnogim komunistom se danes zdi, da za enotno akcijo ne rabimo več sklepov, ker so bili nekoč sklepi vodstev direktive v obliki nalog. Danes naj bi komunisti delovali javno in samostojno z idejnopolitično vlogo. Ni pa vsak sklep direktiva. Sklep je direktiva samo takrat, če je poenostavljen na tisti del miselne priprave za akcijo, ki pomeni nalogo, ki nekomu določa, kako naj deluje, ne da bi tisti, ki deluje, poznal problem, nasprotja v problemu, različna stališča, vzroke in možne rešitve. Če naj nekdo samostojno izvaja celotni intelektualni proces sklepanja in rešuje probleme, mora to sklepanje vsebovati jasno začrtan problem s temeljnimi tipičnimi sestavinami oziroma dejavniki, glavne razlike in nasprotja med njimi, iz tega glavne možne smeri vzročnega delovanja, eno ali več možnih rešitev in glavna nasprotna stališča o reševanju problema. Samo tako se lahko samostojno opredeljujemo za eno ali drugo stališče.

Nekateri komunisti pa izenačujejo sklepe in direktive oziroma naloge. Zato zdaj skušajo najti izhod tako, da naj bi članom komunistom dajali samo splošna stališča in naj se potem člani sami orientirajo. Povedali smo prej, zakaj to ni mogoče in kaj sledi iz takšne metode posplošenih stališč. Zato se večina delegatov tej metodi upravičeno upira. Opozoriti pa moram, da ima ta metoda tudi svojo nevarno stran. Lahko namreč najbolje služi mistificiranju, izkrivljanju stvarnosti, s tem pa tudi interesom, da bi skrili nasprotja in težave, ki obstajajo v vsakem problemu, posebno v družbenih problemih in družbenih odnosih. Takšni interesi potem opravičujejo svojo metodo s tem, da ljudje niso zreli, da bi dojemali probleme; da bi padla avtoriteta in ugled, če bi ljudje zvedeli za težave, nasprotja itd. Tudi te zavore še najdemo med komunisti. Najbolj nevarno je, če se takšna metoda sklicuje in računa na množično nevednost. S tem potem preprečuje, da bi o njej govorili in odkrivali resnična nasprotja in težave. Opozarjam, da je takšna metoda že dolgo glavni način, kako ponujajo vladajoče elite v svetovnem obsegu danes množicam samo lepa in tako splošna načela, da si jih vsakdo lahko razlaga kakor želi. O problemih, nasprotjih in rešitvah pa se temeljito dogovorijo samo nekateri krogi, ki za to lahko tudi učinkovito ukrepajo. Vse to sem omenil samo zaradi tega, da opozorim na vso resnost problema metode v današnjem svetu, posebno v akciji komunistov. Mislim, da vsi želimo, da se članstvu in množicam omogoči javno, samostojno in učinkovito idejnopolitično delovanje. Zato smo delegati v komisiji za organiziranost in razvoj Zveze komunistov in tovariši v komisiji za resolucijo oblikovali predlog, da po kongresu komisije pri centralnem komiteju obdelajo vsaka svojo vsebino resolucije z najustreznejšo metodo. V veliko pomoč so nam lahko diskusije v raznih komisijah, ki so bile zelo konkretne in akcijske, ne da bi bile »direktiva za nalogo«.

Poleg tega pa mislim, da smo v statutu popolnoma pozabili določiti vse možnosti, pravice in dolžnosti, ki jih imajo delegati pred kongresom in konferencami, na samem kongresu in po kongresu. Kot delegat sem to začutil v zadnjih 14 dneh v pripravah za kongres. V bodoče bi morali v statutu ali vsaj v pravilnikih zelo natančno določiti: 1. Da so

487

delegati pravočasno seznanjeni z vsebino vsakega dokumenta v vsaki fazi priprave, ne pa da potem v naglici diskutirajo in da niti v časopisju ne morejo polemizirati o teh problemih. 2. Imeti bi morali vse možnosti, da se samostojno dogovarjajo in da se samostojno vključujejo v dogovarjanje raznih delegatov, volilcev in organizacij in tako pomagajo oblikovati vsebino dokumentov pred kongresom, ne pa da je ta vsebina prepuščena samo določenim komisijam ali celo ožjim organom. Mislim, da tudi ne bi prišlo do težav z metodo v resoluciji, če bi že v pripravah za to resolucijo. Razumljivo pa je, da gre za nove oblike, za reorganiziranje Zveze komunistov, zato je treba s tem računati. Vendar menim, da bi se potem tudi konkretno delo v komisijah (kongresih) veliko bolj koncentriralo na ključne probleme, veliko več bi ugotavljali temeljnih nasprotij, vzrokov in možnih rešitev, in manj bi bilo opisovanja samih problemov, samih težav, naštevanja dejstev itd. S tem bi tudi sklepi za resolucijo postali veliko bolj učinkoviti.

Mitja Ribičič

Vsi predlogi so v nekem smislu ponovitev tistih predlogov in obrazložitev, ki so bile že dane in obravnavane na seji naše komisije. Ker drugih pooblastil nimam, lahko v imenu komisije rečem samo, da argumenti, ki smo jih slišali na današnji plenarni seji, ne spreminjajo stališč in motivov komisije, ki je konfrontirala te predloge s celotnim tekstom resolucije. Zato bi predlagal, da kongres sprejme resolucijo v tisti obliki in s tistimi amandmaji, ki jih je sprejela na včerajšnji seji komisija za resolucijo o stališčih in nalogah Zveze komunistov.

Predloge tovariša Vladimirja Krivica je komisija obravnavala zelo temeljito na vseh mestih, kjer govorimo o nacionalnem vprašanju in odnosih v Jugoslaviji in našem federalnem sistemu. Pravzaprav je predlagatelj sam dal odgovor na naše delo, ko je danes dejal, da smo vse vsebinske elemente njegovih predlogov upoštevali. Zdi se mi, da so formulacije dosti jasne, čiste in dovolj poudarjene v celotni resoluciji. Narodostno vprašanje, to je popolna suverenost slovenskega naroda in njegove možnosti brez vsakih omejitev za lasten ekonomski, družbeni, kulturni napredek, njegov ustvarjalni napor, da si oblikuje družbo po svojem obrazu, nismo hoteli koncentrirati v resoluciji na enem mestu, da bi v njej »štrleli« kot neka posebna deklaracija o pravicah slovenskega naroda. Ce smo to na nekih mestih posebej poudarili, smo to storili zaradi mednarodne situacije pa tudi zaradi važnosti nadaljnjega razvoja mednacionalnih odnosov na samoupravnih temeljih v socialistični Jugoslaviji. Težili smo za tem, da bi bila resolucija dokument, ki jasno izpričuje popolno suverenost, popolno avtonomnost in samostojen razvoj slovenskega naroda in delovnih ljudi v Socialistični republiki Sloveniji. Kdor bo prečital resolucijo od začetka do konca, bo spoznal, da so vsebovane vse komponente marksističnega postavljanja nacionalnega vprašanja in jih ni potrebno posebej poudarjati, kakor da se šele borimo za neke možnosti. Te možnosti so tu, in naloga Zveze komunistov kot avantgarde delavskega razreda je v tem, da z vodilno vlogo delavskega razreda, delovnih ljudi v združenem delu in vseh nosilcev napredka tudi dejansko vsak dan izpričuje nacionalno in socialistično pripadnost svojemu narodu in svojemu ljudstvu. Mislim, da je to jasno in zato ne bi bilo oportuno na hitro sprejeti predlagano dopolnitev, ki bi lahko izrazila dvom v naš tekst kot celoto.

Ce se člani komisije s tem strinjajo, predlagam, da na 28. strani dodamo besedam »v Jugoslaviji« še »v Sloveniji«. Prav tako moramo korigirati tekst glede »višjih in nižjih oblik«, ki jih je tov. Krivic razumel 488

kot uvajanje hierarhičnih odnosov v samoupravljanju. Glede stavka o svobodi v uvodnem delu resolucije smo imeli tudi druge predloge; tudi dodatek v tem smislu, da je svoboden tisti, ki zna ustvarjalno uporabljati znanost v korist nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil in socialističnih družbenih odnosov, ki zna ob uporabi znanosti spoštovati svobodo drugega človeka. V komisiji smo menili, da gre na tem mestu predvsem za človekovo odgovornost do drugega človeka, za medsebojno tovariško povezanost, za solidarnost in za elemente socialistične družbe, ki rastejo iz te svobode in solidarnosti. Zato nismo hoteli vpletati drugih sestavin, čeprav je jasno, da je znanost tudi element svobode, človekove svobode, iz katere raste nacionalna svoboda in odnosi med narodi. To povemo na drugih mestih, mislim glede predlogov, ki jih je podal tovariš Krivic. Seveda nimam nič proti, da se kongres posebej izreče o njegovih predlogih. Ce pa gre za nova besedila, jih je po mojem mišljenju treba sprejemati na novo.

Tovariš Pavliha predlaga, da poudarimo enake pogoje. V komisiji smo se izogibati takih izrazov, ker lahko porajajo tolmačenja, ki odstopajo od naših hotenj v celotnem delitvenem sistemu. Najbolj me je danes prepričala obrazložitev tovariša Majerja, da je tisti del resolucije, ki govori, da je za sodobni svet značilna odtujenost mlade generacije, ni dovolj jasen. Tudi v komisiji smo imeli pomisleke ob tej formulaciji in smo jo dvakrat prečrtali, pa spet zapisali. Hoteli smo opozoriti na to, da družbenopolitična struktura mora biti odprta za iniciative mladih generacij, da mora računati z njimi kot z družbenim faktorjem znotraj družbenih procesov in jih vsak dan vključevati v politiko, v gospodarstvo, kulturo, v ustvarjanje, da mladi ne drsajo klopi desetletja, ampak se hitreje vključujejo in učijo v težavah življenja in ustvarjanja. Ako družba tega ne omogoči, to samo po sebi poraja konflikte in nemire. Vsi taki zapleti v demokratični družbi povzročajo stagnacijo družbenega razvoja. Vsak spopad, bodisi verski, bodisi nacionalistični, bodisi generacijski ali kak drugi zavira družbeni napredek in tako ne kritiziramo mlade generacije, ki se upira, ampak družbo, ki ne ustvarja ustreznih razmer za vključitev mlade generacije. Hoteli smo na kratko povedati vzroke nemirov poljske, francoske, nemške mladine. V vseh družbenih strukturah, na žalost tudi v socialističnih, so ti spopadi prisotni in tudi pri nas so navzoči. Če to ni dobro izraženo, predlagam, da črtamo iz resolucije in to povemo ob drugi priliki, npr. na prvi konferenci Zveze komunistov. Vse predloge, da bi vezali uresničitev resolucijske politike na neke datume, smo v komisiji črtali. Nič nimamo proti, da poudarimo težo in odgovornost s tem, da se s politično avtoriteto Zveze komunistov pospešeno zavzemamo za izvajanje sprejete politike, ne moremo pa seveda Zveze komunistov spremeniti v organ, ki bi parlamentu in samoupravnemu sistemu dirigiral delitvena in druga vprašanja, ki spadajo v njihovo pristojnost. Zelo se strinjam s tovarišem Podmenikom, ki je dejal, da v ZK potrebujemo sklepe. V tem političnem trenutku potrebujemo resolucijo in tako sem dolžan povedati v imenu komisije, da je komisija v celoti sprejela resolucijo kot pomemben in dozorel politični dokument. Resolucija pomeni močno politično orožje ZK v borbi za samoupravno družbo. Zato smo tudi sprejeli Mikelnovo pripombo in vse, kar je predlagal konkretnega v tej smeri. Bilo bi enostransko, če bi konfrontirali resolucijo samo s kritičnimi pripombami posameznih delegatov, ne pa tudi z ustvarjalnim prispevkom številnih delegatov in članov Zveze komunistov in predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, ki so gradili to resolucijo in do nje zavzemali ustvarjalen odnos.

489

Končno je resolucija nastala v sedanji politični atmosferi, v politični bitki, v sedanjem političnem trenutku in mislim, da ne moremo sedaj obsoditi vseh faktorjev, ki so jo ustvarjali, da so birokrati in frazerji, da so na stranskem tiru družbenega toka. Politiko moramo graditi s silami, ki jih imamo, čez deset let bomo morda ugotovili, da je bila resolucija slika nizke stopnje družbene zavesti in akcijske sposobnosti Zveze komunistov Slovenije. Danes je resolucija tisto, kar smo sposobni dati. Osebno sem prepričan, da bo jutri ta dokument kaj hitro postal zelo uspešno akcijsko orožje v borbi Zveze komunistov. Naložili smo si težko breme: radikalno reformirati šolstvo, glede znanosti narediti prelom v zavesti slovenske družbe, samoupravljanje uvesti na vsa področja družbenega življenja, samoupravni dogovor postaviti kot novo obliko integracije družbe. Pred nami je cela vrsta nalog v borbi proti tehnokratizmu, proti konservativizmu, v reformi univerze, v kadrovski politiki itd. Naša resolucija daje smer in mislim, da je prav, da jo komisija brani in da kolektivno, kot organ kongresa podpira besedilo. Vinko Hafner

Tovariš Krivic predlaga poleg ostalih amandmajev, da se vnese povsem nova točka, ki je komisija ni obravnavala in sicer s tole vsebino:

»Komunisti se moramo zavzemati za hitrejše uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti v vsem našem družbenem življenju, zlasti pa v oblastvenih in drugih organih, ki izvršujejo javne funkcije. Težiti moramo, da se sodna reforma, ki naj uskladi razvoj pravosodnih služb in služb pravne pomoči z zahtevami po doslednejšem varstvu pravic občanov, proizvajalcev, delovnih organizacij ter s potrebami dosežene stopnje našega samoupravnega sistema, čimbolj temeljito in pospešeno pripravlja.« Predsednik komisije se s tako formulacijo strinja, ker pa je komisija ni obravnavala in je nova, prosi člane komisije, ali morda kdo nasprotuje, da se taka formulacija vnese v resolucijo. Ker ni nikogar, ki bi temu nasprotoval, menim, da je formulacija postala sestavni del predloga resolucije.

Vendar bi prosil, da se izrečejo predlagatelji posameznih amandmajev, ki jih predsednik komisije — vsaj v formulaciji kot so bili dani — ni sprejel, če po njegovi obrazložitvi odstopajo od svojih amandmajev. Pri tem bi opozoril še na naslednje: možno je, da nekatere misli — zlasti tiste, ki jih niso konkretno formulirali, pa so vendarle pomembne — komjsija — če jo bomo pooblastili za končno redakcijo resolucije — upošteva, če ne spreminjajo pomena in bistveno ne dopolnjujejo resolucije, marveč gre za izostritev posameznih lahko zelo tehtnih formulacij. Skušam se namreč izogniti tem težavam zaradi razmeroma majhnih razlik v posameznih formulacijah, o katerih bi morebiti le morali glasovati. Toliko samo za opozorilo, sedaj pa bi prosil za mnenje predlagatelje, ker niso bili sprejeti amandmaji tovariša Krivica, amandmaji tovariša Pavlihe na dveh mestih, tovariša Vovka v njegovem dodatku glede datuma za usklajevanje pokojnin in razreševanja neskladnosti v osebnem dohodku kot podlagi za pokojnine. Vladimir Krivic Nobenega dvoma ni, da je resolucija, kakršno imamo pred seboj, dokument, ki bo gotovo zelo pozitivno in akcijsko deloval v vsej naši družbeni stvarnosti, ne samo v okviru Zveze komunistov. Slabosti te resolucije kot so preobsežnost ali nezadostna preciznost pri tem ne morejo biti bistvenega pomena. V veliki meri je to posledica časovne 490

stiske, na drugi strani pa tudi dejstva, da se je hotelo, in mislim, da se je pravzaprav moralo upoštevati v večji ali manjši meri želje in gledanja z najrazličnejših področij. Resolucija je zelo pozitivna, ker daje glavne odgovore na vsa bistvena vprašanja našega današnjega političnega boja in bo tako akcijsko pomagala komunistom ter bo orientacija v njihovem delu. Povsem se strinjam s tistimi tovariši, ki mislijo, da s tem naše naloge še nismo opravili. Pred novim Centralnim komitejem je naloga, da sestavi akcijski program na podlagi vsega kongresnega gradiva, ne samo tega, kar smo uspeli vnesti v resolucijo v tem kratkem času. O kakršnemkoli dvomu v tekst resolucije kot celote, vsaj z moje strani, ne more biti govora. Kar se tiče vprašanja, ali je treba na enem mestu obravnavati vprašanja samoupravljanja in problem nacionalne enakopravnosti in suverenosti, se povsem strinjam s predsednikom komisije za resolucijo in mislim, da tudi moje intervencije niso šle v nasprotni smeri. Zato sem predlagal, da se vnese nekatere korekture, tudi v prvo poglavje, ne samo v drugo. Ne vztrajam na posameznih konkretnih formulacijah, ker so, kot sem že rekel, vse temeljne misli izpisane v besedilu, s čimer je bistveno dopolnjena v nekaterih zelo pomembnih vprašanjih. Pojasnila, ki so bila dana, povsem ustrezajo glediščem, ki jih zastopam tudi sam. Zato se strinjam s tovarišem Bulcem, ki je opozoril, da ima tekst na začetku drugega poglavja nekatere pomanjkljivosti. Mislim sicer, da niti ena niti draga formulacija ni povsem ustrezna, važno pa je, da smo soglasni glede bistvene orientacije na tem področju. Po tej diskusiji je povsem jasno, da gre zato, da je treba dati republiki možnost, da samostojno ureja stvari na vseh področjih in v ustreznem obsegu; na kratko bi rekel, kakor je pristojna po ustavi in kot je v skladu s partijskim programom. Na žalost moram ugotoviti, da se v tem pogledu nikakor ne strinjam z diskutantom, ki je dejal, da je to danes v Jugoslaviji realizirano že na vseh področjih. Diskusija v prvi komisiji, ki je govorila o vprašanjih s področja deviznega, kreditnega režima itd., je poleg dragega jasno dokazala, da so mnoga vprašanja še nerešena, zanje se borimo in se bomo borili, da se bodo uveljavljala dosledno in skladno z našimi načeli.

Milan Pavliha

Najprej bom prebral formulacijo v predloženi resoluciji, in sicer odstavek o mladini. Zveza komunistov in druge socialistične organizacije bolj odgovorno obravnavajo probleme mlade generacije, zlasti njene idejne, socialne, politične in nazorske razlike in posebnosti. Vse včerajšnje razprave v komisijah so pokazale prav te nerešene bistvene probleme mlade generacije, to so neurejena vprašanja glede vzgoje in izobraževanja, neurejena vprašanja glede zaposlovanja, neurejena vprašanja glede hitrega uveljavljanja in vključevanja v življenje in upravljanja. Predlog nove formulacije se glasi: Uspešneje kot do sedaj bo treba v prihodnje reševati nekatere temeljne probleme. Podrobnejši komentar je tu odveč. Zaradi problemov, ki jih je včeraj obravnavala komisija za idejna vprašanja kulture, prosvete in znanosti, je po mojem mišljenju nujno treba omeniti še problem prioritetne narave, to je problem neenakih izhodiščnih možnosti mladih, ki vstopajo v življenje, glede izobraževanja, zaposlovanja in uveljavljanja. Zato bi pri tem poglavju dodal še stavek: Zveza komunistov Slovenije si mora prizadevati, da bodo zagotovljene enake izhodiščne možnosti za vso mladino, ne glede na socialno poreklo in njene razvojne posebnosti. Pri tem so mišljene posebne kategorije različno in kakorkoli prizadetih mladih oseb. Predlagam, da glasujemo o predlogu. 491

Vinko Hafner

Slišali ste predlog tovariša Pavlihe, da se paragraf 9.1 na 25. strani osnutka resolucije odpolni oziroma da se spremeni zadnji stavek s tole formulacijo: Uspešnejše kot do sedaj bo treba v prihodnje reševati nekatere temeljne probleme mladine, izobraževanja, zaposlovanja in drugo. Ker je to amandma k resoluciji, bomo najprej glasovali o njem. Kdor je za to, da se ga sprejme v tej formulaciji, naj, prosim, dvigne roko. Hvala. Kdo je proti temu? Menim, da moremo brez štetja imeti amandma za sprejet. Ali se strinjate s tako ugotovitvijo?

Istemu paragrafu naj bi po predlogu tovariša Pavlihe dodali še formulacijo: Zveza komunistov si mora prizadevati, da bodo zagotovljene enake izhodiščne možnosti za vso mladino, ne glede na socialno poreklo in njene razvojne posebnosti. Tudi s tem amandmajem se predstavnik komisije ni strinjal. Dajem amandma na glasovanje. Kdor je zanj, naj dvigne roko. Hvala. Kdo je proti? Ponovno ugotavljam, da je način glasovanja tak, da očitno brez štetja potrjuje sprejem amandmaja. Preostane samo še amandma tovariša Oblaka k paragrafu 6. 3, stran 20 osnutka resolucije. Formulacija besedila zadnjega stavka, paragrafa 6. 3 bi bila takale: Kongres še posebej poudarja nujnost hitrejšega odpravljanja nesorazmerij med pokojninami iz različnih časovnih obdobij, pa tudi nesorazmerij, ki izhajajo iz nekaterih anomalij v oblikovanju osebnega dohodka kot osnove za odmero pokojnine. Do tod sta teksta enotna. Dodatek tovariša Volka je samo, ... kar je treba urediti v letu 1969.

Predsednik komisije se ni strinjal z razlago, da se tudi v drugih primerih niso določile čaovne omejitve oziroma datumi za posamezno izvedbo. Dajem amandma tovariša Volka na glasovanje. Kdor je zanj, naj dvigne roko. Hvala. Kdo je proti? Hvala. Glasovanje je očitno pokazalo, da je amandma odklonjen. Vsi drugi predlogi, ki so bili dani, so izražali samo načelne ugotovitve in niso formulirani v posameznih amandmajih, zato menim, da smo podrobnosti sprejeli in da lahko začnemo glasovati o resoluciji VI. kongresa v celoti. Še prej bi opozoril na potrebo, da po izglasovani resoluciji pooblastimo komisijo, da pripravi dokončno redakcijo. S temi sprejetimi amandmaji dajem torej resolucijo VI. kongresa na glasovanje. Kdor je zanjo, naj dvigne roko. Hvala. Je kdo proti? Nihče. Se je kdo vzdržal glasovanja? Trije. Ugotavljam, da je resolucija VI. kongresa sprejeta.

Prehajamo na naslednjo točko kongresa, to je na razglasitev volilnih rezultatov. Prosim predsednika volilne komisije, tovariša Ariglerja, da poda poročilo.

Adolf Arigler

Tovarišice in tovariši delegati, volilna komisija, ki jo je izvolil VI. kongres ZKS, je ugotovila, da je bil kandidacijski postopek za volitve članov organov ZKS, ki jih voli VI. kongres ZKS, v skladu z navodili IK CK ZK Jugoslavije in sklepi IX. seje CK ZKJ. Volilna komisija ugotavlja, da je predlog kandidatne liste sprejela in predložila XIV. seja CK ZKS, ki je bila 4. novembra 1968. Predlog je obravnavala kandidacijska komisija VI. kongresa in ga predložila kongresu. 492

Volitve organov ZKJ so bile opravljene po določbah poslovnika, ki ga je sprejel VI. kongres ZKS. Za volitve članov organov ZKJ je bilo razdeljenih 543 glasovnic, glalovalo pa je 542 delegatov, članov CK ZKS, kontrolne in revizijske komisije ZKS.

Neveljavnih glasovnic ni bilo. Volilna komisija ugotavlja, da so pri volitvah organov ZKJ, ki jih je predlagala kandidacijska komisija in jih je prejel VI. kongres ZKS, dobili s poslovnikom in statutom določeno večino glasov. Ker je predlog kandidatne liste za organe ZKJ obsegal enako število članov, kot se voli članov organov ZKJ, je komisija najprej ugotovila, kolikšna je dvetretjinska večina glasov. Ugotovila je, da morajo dobiti izvoljeni najmanj 362 glasov.

Volilna komisija objavlja glede na prej navedeno, da so bili za člane stalnega dela konference ZK Jugoslavije izvoljeni: Albreht Roman, ki je dobil 466 glasov, Bajželj ing. Uroš 531, Bešter dr. Mara 529, Bulc ing. Marko 525, Hrastelj Kristjan 524, Kocjančič Janez 512, Renko Ivan 504, Soršak Slavko 522, Smole Jože 510, VičarZupančič ing. Marija 532 glasov.

Volilna komisija objavlja, da so bili za člane predsedstva CK ZK Jugoslavije izvoljeni:

Kardelj Edvard, ki je dobil 518 glasov, Kavčič Stane 526, Kraigher Sergej 514, Kranjc Stane 523, Ribičič Mitja 490 glasov.

Volilna komisija objavlja, da sta bila za člana komisije ZKJ za statutarna vprašanja izvoljena: Berginc Radoslav, ki je dobil 534 glasov, Zupančič Vladimir 529 glasov.

Volilna komisija ugotavlja, da je bil za člana nadzornega odbora izvoljen Arigler Adolf, ki je dobil 526 glasov. Objava rezultatov za organe ZK Slovenije. Volilna komisija, ki jo je izvolil VI. kongres, je ugotovila, da je bil kandidacijski postopek za volitve članov organov ZKS v skladu s poslovnikom VI. kongresa in sklepi, ki jih je sprejel centralni komite Zveze komunistov Slovenije. Volitve so bile opravljene po določbah o volitvah, ki jih je sprejel VI. kongres ZKS. Volilna komisija ugotavlja, da je VI. kongres sprejel sklep, da se za stalni del konference voli 65 članov, kandidatna lista pa je obsegala 70 članov oziroma kandidatov. Po določbi poslovnika o volitvah je izvoljen tisti kandidat, ki je dobil največ glasov, dobiti pa je moral več kot polovico glasov prisotnih delegatov. Glede na to ugotavlja volilna komisija, da znaša več kot polovico glasov število 272 ter da je bilo razdeljenih 543 glasovnic, glasovalo pa je 542 volilnih upravičencev. Neveljavnih je bilo 5 glasovnic. Volilna komisija objavlja, da so bili za člane stalnega dela konference ZK Slovenije izvoljeni:

Baškovič Ciril, ki je dobil 485 glasov, Berdnik Anton 491, Bizajl Tomaž 478, Bozovičar Ivica 484, Cigoj Štefan 466, Černe Zvone 506, Dernovšek Jože 487, Dimc Vida 483, Dolamič Marta 492, Dolgan Doran 494, Dolinar Dušan 507, Duh Mihael 468, Eržen Jože 480, Fabjan Anton 494, Filipič ing. Franc 506, Franetič Andrej 489, Gerk Danilo 467, Gorenc Silvo 489, Gorjan Jože 491, Gorjup Mitja 488, Govejšek Mirko 478, Gradišnik 493

Janez 495, Gregorčič ing. Avgust 503, Gril Branko 482, Hribernik Rudolf 464, Kočevar Božo 510, Košak ing. Miha 490, Kristančič ing. Boris 500, Krivic Matevž 474, Krvina Zdravko 501, Kuhar Brigita 490, Kuštrin Zdenko 498, Kutoš Aleksander 472, Lah dr. Avguštin 508, Lenček Jože 488, Lepej Stanko 491, Libnik Milica 486, Lončarič Jože 497, Majcen ing. Filip 507, Markelj Matija 504, Mastinšek Drago 477, Merčun Milan 480, Mikeln Miloš 470, Miklavčič Janez 495, Mlinar Martin 480, Obrul Anton 454, Novak Karla 477, Pardubsky ing. Andrej 484, Pirher Milena 470, Roter Zdenko 480, Slokar ing. Jože 506, Stanič Gojko 491, Stepančič Vojka 485, Seliger Drago 476, Šebart ing. Tone 509, Škerbič dr. Heda 514, Šober Viktor 467, špoljar Drago 475, Šturm Bogdan 478, Šulgaj Ivanka 457, Tavčar Ivo 466, Tišler Jože 471, Varga Jože 471, Zahrastnik Janez 462, Zidar ing. Milovan 479 glasov. Volilna komisija ugotavlja, da je bilo za volitve članov CK ZKS razdeljenih 543 glasovnic in da je glasovalo 542 volilnih upravičencev. Neveljavnih je bilo 15 glasovnic, bodisi zato, ker so volilni upravičenci volili več kandidatov za člane centralnega komiteja, kot jih voli VI. kongres, ali pa so dopisali posamezne nove člane tako, da je skupno število preseglo število članov, ki jih voli VI. kongres. Volilna komisija ugotavlja, da je kandidatna lista obsegala 51 kandidatov in da je VI. kongres izvolil 45 članov centralnega komiteja. Komisija ugotavlja, da so bili izvoljeni: Bedina Janez 459 glasov, Birsa Bogdan 443, Birsa Vladimir 439, Briški Alojz 468, Bučar Jože 448, Dolanc Stane 479, Dragan Zvone 448, DrčarMurko Mojca 465, Dular Uroš 438, Dvoršak ing. Rado 486, Gorjup Branko 444, Hafner Vinko 450, Hegler Miro 426, Hočevar Janez 471, Ilec Franc 425, Jakomin Jože 457, Janžič Vlado 449, Jereb Silva 440, Jurkovič Danica 435, Končan Vili 437, Košir Martin 431, Kovač ing. Pavel 492, Kropušek Tone 443, Kučan Milan 469, Lovrenčič Kristina 436, Majer dr. Boris 505, Marinc ing. Andrej 483, Miklavčič Andrej 443, Mirtič Franček 435, Ogrin Roman 423, Orožen Marjan 466, Osredkar dr. ing. Milan 511, Pipan ing. Ljubo 488, Polak Bojan-Stjenka 446, Popit Franc 459, Pregl Živko 432, Razdevšek ing. Franc 481, Strniša ing. Janez 460, Šetinc Franc 476, Štefančič Terezija 420, Štifter Milena 421, Šušteršič Darinka 422, Trček Vinko 470, Vipotnik Janez 419, Zlobec Ciril 470 glasov.

Volilna komisija ugotavlja, da je bilo za volitve članov častnega razsodišča Slovenije razdeljenih 543 glasovnic in da je glasovalo 542 volilnih upravičencev. Neveljavnih je bilo 9 glasovnic, bodisi zato, ker so volilni upravičenci volili več kandidatov za člane častnega razsodišča, kot jih voli VI. kongres, ali pa so dopisali posamezne nove člane tako, da je skupno število preseglo število članov, ki jih voli VI. kongres. Volilna komisija ugotavlja, da je kandidatna lista obsegala 28 kandidatov in da VI. kongres voli 25 članov častnega razsodišča. Volilna komisija ugotavlja, da so bili izvoljeni naslednji:

Medved ing. Niko, ki je dobil 507 glasov, Klenovšek ing. Srečko 497, Aljaž Jože 494, Rudolf Janko 484, Fajdiga Darinka 482, Florjančič Jože 481, Ahlin Ivan 479, Delak Tone 475, Javoršek Tihomil 464, Janžekovič Ivo 475, Lenarčič Marjan 473, Žigon ing. Žarko 473, Novak Kruno 470, Košir Franc 468, Bogovič Jože 465, Gorkiš Dušan 465, Pleteršek Marija 471, Mohar Danilo 464, Polajnar Tone 462, Rebec Milena 461, Golob Ludvik 451, Prelog Silvo 451, Teršavec Anica 450, Justinek Ivan 450, Majhen Vlado 419 glasov.

In končno, volilna komisija ugotavlja, da je bilo za člane revizijske komisije ZKS oddanih 542 glasovnic in da so bile vse glasovnice veljavne. 494

Komisija objavlja, da so bili za člane revizijske komisije izvoljeni:

Boštjančič Ida, ki je dobila 525 glasov, Golc ing. Vinko 534, Jaki Stanko 529, Medvešček Olga 531, Nanut Ivan 531, Stropnik Lojzka 524, Svetina Franc 530, štefanič Martin 528, Zupančič Marija 534 glasov. Vinko Hafner Želi kdo razpravljati o poročilu volilne komisije? Če ni nikogar, ugotavljam, da je VI. kongres izvolil organe Zveze komunistov Slovenije in člane organov Zveze komunistov Jugoslavije in Slovenije. Prosim na novo izvoljene člane centralnega komiteja kot tudi izvoljene člane predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, da po končanem kongresu ostanejo v dvorani, kjer bo prva seja. Predlagam, da jo začne tovariš Janez Vipotnik. Prav tako predlagam, da pooblastimo centralni komite, da skliče prvi seji častnega razsodišča in revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije zaradi njihovega konstituiranja. Ali se kongres s tem strinja?

Menim, da to odobravate. Prehajamo na zadnjo točko dnevnega reda kongresa. Besedo ima tovarišica Kariž Juriča.

Juriča Kariž

Poslanica tovarišu Titu: Dragi tovariš Tito! Delegati VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije Ti v imenu vseh komunistov Sloveneije pošiljamo tople pozdrave. S trdnim prepričanjem podpiramo pobudo naših delovnih ljudi, da bi kot predsednik Zveze komunistov Jugoslavije še naprej prispeval svoj pomembni delež k oblikovanju njenih stališč in k izvajanju njene politike. Ko smo ocenjevali rezultate politike, ki smo jo uresničevali v preteklem obdobju, smo ugotovili, da to obdobje kljub nekaterim pomanjkljivostim pomeni v našem delu nov pomemben korak k povečanju materialne blaginje naše družbe in našega človeka, k humani socialistični družbi, v kateri ima človek svojo usodo vse bolj v svojih rokah.

Pri novih nalogah, ki smo si jih zadali, smo imeli vedno pred očmi zgodovinski in današnji interes delavskega razreda, ki je povsem identičen z interesom delovnih ljudi naše dežele, vsega našega naroda. Vodila nas je zvestoba načelom odgovornosti pred delovnimi ljudmi, posluh za njihove interese, za sproščanje njihove iniciative, odpiranje poti in širjenje prostora za vse ustvarjalne sile naše družbe. Zaupanje v neizčrpno moč ljudstva nam je omogočilo in nam omogoča, da kljubujemo vsakemu notranjemu ali zunanjemu pritisku, da bi zašli s poti demokratičnega socializma.

Na kongresu smo si zgradili temeljna idejnopolitična stališča za neposredne naloge, ki nam jih nalagajo družbena in gospodarska reforma, ustvarjanje in širjenje samoupravnih pravic delovnih ljudi, skrb za človeka ter za njegovo kulturno in moralno podobo, za razvoj socialističnih odnosov med narodi in ugled socialistične Jugoslavije v svetu. Zagotavljamo Ti, da bomo napravili vse, da bomo zastavljene cilje uresničili. 495

Tovariš Tito! Najdaljšo in najuspešnejšo pot v 50-letnem razvoju je organizacija jugoslovanskih komunistov prehodila pod Tvojim vodstvom. Povsem novo podobo je dobila v tem času naša domovina, pa naj gledamo na njen materialni razvoj ali na odnose med ljudmi. Hvaležni smo Ti za delež, ki si ga k temu prispeval, in želimo Ti še dolgo življenje in mnogo osebnega zadovoljstva ob uspehih, ki jih moramo in hočemo doseči. Delegati VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije V Ljubljani, 11. decembra 1968.

Vinko Hafner Po aplavzu ugotavljam, da v celoti z navdušenjem odobravate vsebino pisma našega kongresa tovarišu Titu. Dajem besedo tovarišu Francetu Popitu.

Franc Popit Tovariši in tovarišice! Dovolite, da se zahvalim v svojem imenu, in mislim, da izražam mnenje tudi drugih izvoljenih tovarišev in tovarišic, za izkazano zaupanje, da ste nas izvolili v vodilne organe Zveze komunistov. Skušali bomo to zaupanje s svojim delom, po svojih močeh in sposobnostih opravičiti. Zavedamo se, da naše delo ne bo lahko, da smo v zamotanem položaju, vendar sem kljub temu optimist, saj upam, da nas bodo podprli člani Zveze komunistov, pa tudi delovni ljudje Slovenije.

Mislim, da smo enotni v oceni našega kongresa, namreč v tem, da je kongres dobro uspel. Mislim, da smo s tematiko, ki smo jo postavili na dnevni red kongresa, tudi zadeli tiste probleme, ki so danes najaktualnejši v slovenski družbi. Kongres je potrdil tudi način, ki smo ga izbrali za reševanje vprašanj, ki so pred nami in ki smo jih nakazali v kongresnih dokumentih, številne diskusije — saj se je samo v komisijah udeležimo razprav skoraj 200 tovarišev in tovarišic — kažejo na veliko aktivnost delegatov. Pokazala se je po mojem mnenju dokajšnja enotnost pogledov na izhodišča in osnovne koncepte našega družbenega razvoja. Ugotoviti moramo tudi velik napredek v kvalitetnem pogledu. Vidi se, da smo precej napredovali v naši zavesti in pojmovanju vloge Zveze komunistov kot idejnopolitične sile. Diskusije so bile po svojih zamislih samostojne, kreativne in kažejo na ustvarjalen, razmišljajoč in kritičen odnos do politike Zveze komunistov. Bogastvo številnih misli, ki so bile izrečene in zapisane v resoluciji, bomo morali sedaj realizirati tako, da bodo komunisti spodbudili vse potencialne sile naše slovenske družbe, da bodo povezale materialne, delovne in ustvarjalne napore, da bodo naša stališča res postala last samoupravij avske družbe. Pred izvoljenimi organi Zveze komunistov Slovenije, posebno pa pred centralnim komitejem in njegovimi komisijami, je izredno odgovorna naloga. Zato mislim, da članstvo v organih Zveze komunistov Slovenije ne more služiti samo družbeni reputaciji člana, ampak zahteva, da bo vsak član centralnega komiteja aktiven in odgovoren za svoje delo. Pričakujem, da bo vsak član centralnega komiteja aktiven v eni izmed komisij komiteja in v medobčinskem svetu.

496

Ko se pripravljamo, da bo na novo izvoljeni centralni komite prevzel svoje dolžnosti, čutim potrebo, da se zahvalim vsem dosedanjim članom centralnega komiteja in njegovih organov za njihovo delo. Upam, da bomo drug ob drugem tudi v prihodnje s skupnimi silami zagotavljali obnavljanje ciljev revolucije. Zahvaljujem se delegacijam centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, delegacijam republik in predstavnikom ter delegacijam naprednih gibanj sosednjih dežel, predstavnikom družbenih organizacij in gostom, posebno še tistim, ki so prispevali k diskusiji na našem kongresu.

Mislim, da soglašate, da damo priznanje tudi organizatorjem kongresa, tehničnim službam, ki so zagotovile nemoten potek kongresa in olajšale delegatom delo, prav tako pa tudi priznanje službi informacij, tisku, radiu in televiziji, ki so omogočili, da je vsa naša javnost lahko spremljala kongres. Hvala. Vinko Hafner

Ugotavljam, da je s tem dnevni red kongresa sklenjen in končujem delo VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije.

Akademski pevski zbor »Tone Tomšič« zapoje Internacionalo.

32/VI

Statut Zveze komunistov Slovenije

499

32»/VI

I Zveza komunistov Slovenije je organizirana idejna in politična sila delavskega razreda in delovnih ljudi v socialistični republiki Sloveniji. V ZKJ se vključuje na temelju skupno ustvarjenega programa in skupnega napora vseh narodov in narodnosti v Jugoslaviji za suveren in enakopraven razvoj v smeri socialistične preobrazbe Jugoslavije. Razvijati sistem samoupravljanja in ustvarjati brezrazredno družbo je zgodovinska naloga in cilj Zveze komunistov Slovenije.

KPS je nastala leta 1937, ko se je KPJ zavestno organizirala iz centralizirane partije v enotno revolucionarno gibanje na osnovi nacionalnih komunističnih partij. Manifest ustanovnega kongresa je zgodovinsko izjemno pomemben dokument; v njem postavljen revolucionarni program s ciljem nacionalnega in socialističnega razvoja slovenskega naroda je KPS omogočil, da je v najtežjih trenutkih, v pogojih vse večjega narodnega in socialnega zatiranja med obema vojnama in ob naraščajočem zunanjem pritisku imperialističnih sil ohranila enotnost slovenskega naroda in postala njegova vodilna sila. Odprla je nove perspektive razvoju naroda in leta 1941 združila vse napredne sile na Slovenskem na osnovi programa OF. Z zmago socialistične revolucije in narodnoosvobodilnega gibanja je KPS prevzela odgovornost za nadaljnji progresivni razvoj slovenskega naroda na duhovnem in materialnem področju. Njena zgodovinska vloga je v osvobajanju človeka in njegovega dela vseh oblik izkoriščanja, zlorab in pritiskov; osvobajanja od vseh političnih, ekonomskih, kulturnih in nacionalnih monopolov. Boj za resnično demokratične odnose v družbi, za nenehno humanizacijo odnosov med ljudmi, za premagovanje etatističnih, birokratskih in šovinističnih odnosov v družbi in za njeno preoblikovanje v samoupravno družbo socialističnih proizvajalcev je osnovni cilj današnjega delovanja ZKS in s tem pogoj njene vodilne idejnopolitične in družbene vloge. Pri tem dobiva osrednje mesto osebnost — član ZK, ki se z osebnim zgledom v okolju, kjer živi in dela, izhajajoč iz programa ZKJ in sodobne marksistične misli, bori za uresničevanje ciljev in prakse samoupravnega socializma.

Da bi bila ZKS sposobna zmagovati v boju za neprestano socialistično presnavljanje družbe, je pomembno, da se konstituira v še bolj demokratično politično organizacijo, ki bo sposobna spodbujati in usmerjati družbena dogajanja in ustvarjati pogoje za socialistično družbeno aktivnost vseh komunistov in najširšega kroga delovnih ljudi. Zato mora svoja stališča oblikovati javno, na temelju popolne obveščenosti, široke in odkrite razprave, zavestnega odločanja vsakega posameznika, prek boja mnenj in v neposrednem stiku s članstvom in delovnimi ljudmi. Samo tako sprejeti sklepi pomenijo idejno in akcijsko enotnost komunistov. Značilnost te enotnosti pa je nenehna odprtost kritiki in dopolnjevanju, kar sprošča svobodno ustvarjalnost vsakega posameznika. Šele na temelju te brezkompromisne samokritičnosti in javnosti delovanja postaja ZKS, zasnovana v enotnosti socialistične usmeritve vseh komunistov in na načelu suverene ustvarjalnosti vsakega posameznika, sposobna, da neprestano revolucionira odnose znotraj sebe, kar je nujen pogoj za demokratizacijo in socializacijo družbenih odnosov v celoti. Moč ZKS je v tem, da se vztrajno in nenehno zavzema za resnično uresničitev teh načel.

V ta namen se komunisti zavzemajo za učinkovito in samostojno družbeno vlogo vseh drugih političnih organizacij v SZDL, ZSS, ZMS itd. 501 'a

'.m :»• :• ;• :■ ;•

/ r;

»■ .■; .■ ’ . .v

\

vл

1 »...•< i

jj j

j jм’

ZKS se povezuje po načelih enakopravnosti in socialističnega internacionalizma samostojno ali prek ZKJ z najnaprednejšimi gibanji v svetu v prepričanju, da sta solidarnost in sodelovanje vseh naprednih sil sveta eden od bistvenih pogojev uspešnega boja za mir, socializem in trajen družbeni napredek.

Z idejnopolitičnim razvojem ZKS prihaja vse bolj do izraza odgovornost za njen samostojni razvoj v okviru ZKJ. ZKS z naraščajočo demokratizacijo v slovenski družbi in z uveljavljanjem družbenega samoupravljanja dobiva novo, vsebinsko polnejšo, politično pa odgovornejšo vlogo. Ko se organizira po teh načelih, vnaša ZKS v svoje vrste novega duha in nov polet. Iz hotenja po temeljitejšem in doslednejšem uresničevanju osnovnih načel se rojevajo nove organizacijske oblike, ustreznejše demokratični in svobodni družbi.

II Član Zveze komunistov Slovenije

1. Član Zveze komunistov Slovenije postane, kdor sprejme in se dosledno bori za uresničevanje programa ZKJ, deluje z vso moralno in politično odgovornostjo za razvijanje samoupravnih socialističnih odnosov, za delitev dohodka po rezultatih dela in proti prilaščanju rezultatov tujega dela, za integracijo naprednih družbenih sil, za krepitev bratstva in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije ter sodeluje pri določanju in izvajanju politike Zveze komunistov in s svojim delom ter zgledom prispeva k njenemu ugledu. Član ZK je dolžan izvajati določila statuta ZKS in statuta ZKJ.

V Zvezo komunistov se stopa prostovoljno na temelju lastnega prepričanja zaradi organiziranega idejnega in političnega delovanja za uresničevanje pogramskih ciljev in politike Zveze komunistov. V članstvo ZKS sprejemajo organizacije ZK, stalni aktivi in organi ZK javno in na osebno željo. Sprejemajo tudi na predlog organizacije, člana ZK, skupine članov ali organov Zveze, na predlog družbenopolitičnih organizacij, društev in organov družbenega samoupravljanja. Vsak član ZKS je organizacijsko povezan v eni izmed njenih organizacij in je dolžan redno plačevati članarino. Članstvo v ZK preneha z izstopom iz Zveze komunistov ali z izključitvijo.

Člana, ki dalj časa brez opravičljivih razlogov ne sodeluje v življenju in aktivnosti Zveze, lahko organizacija po predhodnem opozorilu črta iz članstva. Če se takšen član na sklep o črtanju iz članstva pritoži, mora organizacija v njegovi prisotnosti sklep ponovno obravnavati.

Pravice in dolžnosti članov ZKS 2. Osnovna dolžnost in naloga člana ZKS je, da deluje v okviru samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij in da se bori za uresničevanje socialističnih načel.

Član ZKS ima pravico in dolžnost:

— sodelovati v ustvarjanju in utrjevanju socialističnih družbenih in političnih odnosov na osnovah samoupravljanja; 502

— zavzemati se za demokratičnost odnosov in delovanja ter s tem krepiti vlogo in učinkovitost Socialistične zveze in drugih družbenopolitičnih organizacij;

— javno, demokratično in odgovorno delovati v vseh oblikah dela Zveze komunistov in drugih političnih aktivnostih;

— neposredno, kritično in ustvarjalno sodelovati pri oblikovanju napredne in socialistične družbene prakse; s svojimi analizami, stališči, predlogi in kritikami prispevati k idejnemu razčiščevanju v organizaciji ZK in vsakodnevnem političnem življenju;

— spoznavati teorijo in prakso ter izkušnje socialistične graditve in politiko Zveze ter se s tem usposabljati za čimbolj samostojno družbeno, politično delovanje v svoji delovni organizaciji, organih družbenega samoupravljanja, v družbenopolitičnih organizacijah in v javnem življenju; — spoznavati prakso in izkušnje mednarodnega delavskega gibanja in razvoj teorije znanstvenega socializma ter se stalno usposabljati za učinkovit idejni boj; — uresničevati javno oblikovana stališča in sklepe in jih v praksi stalno kritično preverjati in dopolnjevati; — delovati in boriti se za razvijanje obrambne sposobnosti, za krepitev splošnega ljudskega odpora, neodvisnosti in za suverenost socialistične družbene skupnosti jugoslovanskih narodov; — z osebnim zgledom in odgovornostjo uresničevati moralne vrednote, za katere se zavzema ZK; — dajati svoja mnenja, stališča, predloge in pritožbe, zahtevati obravnavanje le-teh v organizaciji ali organih Zveze komunistov in zahtevati odgovor od katerega koli organa Zveze komunistov;

— aktivno sodelovati v organizirani aktivnosti Zveze komunistov;

—■ obravnavati delo posameznega člana, funkcionarja ali organa Zveze komunistov; — vplivati na javno mnenje z argumentiranimi stališči prek javnih komunikacijskih sredstev, posebno pa sredstev ZK ter s tem uveljavljati politiko in ugled Zveze komunistov; — voliti in biti voljen v vse organe Zveze komunistov, sodelovati pri določanju načel in kriterijev za njihovo sestavo; — biti prisoten, kadar se obravnava ali sklepa o njegovem delu.

III Načela organiziranja, odnosi in organizacijska sktruktura Zveze komunistov Slovenije

Člani in organizacije ZK razvijajo samoupravne in demokratične odnose v družbi z doslednim uveljavljanjem idejne, moralne in organizacijsko politične vloge Zveze komunistov. 503

Idejnopolitična vloga Zveze komunistov 3. Z idejnopolitično vlogo Zveza komunistov:

— omogoča aktivno in ustvarjalno vlogo slehernega člana, javnosti in posebej organizacij ZK na vseh ravneh, da v procesu javne in enakopravne izmenjave in boja mnenj pravočasno izražajo nasprotna stališča in razčiščujejo vse družbene probleme ter sodelujejo pri ustvarjanju vseh spoznanj, idej, stališč, sklepov, programa in drugih dokumentov Zveze; — omogoča in zahteva, da komunisti uveljavljajo v vseh samoupravnih organizmih, družbenopolitičnih organizacijah in v javnem življenju takšne odnose, ki zagotavljajo delovnim ljudem samoupravno odločanje in vpliv na celotno politiko; — marksistično izobražuje in usposablja člane Zveze in druge delovne ljudi, da samostojno rešujejo družbene probleme in samostojno nastopajo v družbeno politični in samoupravni aktivnosti;

— vpliva na vsa sredstva oblikovanja družbene zavesti (tisk, radio, televizija, šolstvo itd.), da širijo in omogočajo poglabljanja marksistične misli in akcije ter vseh naprednih idej, omogočajo javno soočenje različnih idej in nazorov ter razkrivajo vse vrste ideološkega izkrivljanja stvarnosti. Moralno-politična vloga Zveze komunistov

4. Z moralno-politično vlogo Zveza komunistov: — dosega, da vsak član, organizacija, posebej pa še organi Zveze z zgledom svoje aktivnosti mobilizirajo in prepričujejo delovne ljudi o smotrnosti in resničnosti idej, sklepov in programa Zveze, samoupravnih odločitev in akcij;

— dosega, da so vsaka organizacija, organ in vsak član Zveze kolektivno in osebno odgovorni pred članstvom Zveze, pred javnostjo in slovenskim narodom za uresničevanje javno sprejetih stališč, sklepov, dolžnosti in nalog.

Vsak član je osebno odgovoren za rezultate oziroma posledice svoje aktivnosti in svojih stališč pred organizacijo, ki ji pripada, in pred organi Zveze. Pravico ugotavljanja osebne odgovornosti članov ZK imajo organizacije ali organi, katerih član je. Organi imajo pravico, da ugotavljajo odgovornost s statutom. Vsak član lahko zahteva ugotavljanje odgovornosti drugih članov bodisi prek svoje organizacije ali neposredno od organizacije ali organa, kateremu je prizadeti član odgovoren.

Odgovornost organov se uresničuje pred članstvom, ki jih je izvolilo, tako da na sejah poročajo o svoji dejavnosti ali da na zahtevo organizacij Zveze poročajo o svojem delu. Vsak organ Zveze mora redno poročati o svojem delu organizaciji oziroma organu, ki ga je izvolil. Ocena dela v poročilu se sprejema z glasovanjem. Če večina ne odobri poročila, se praviloma organ razreši in izvoli nov.

Organ ZK lahko tudi sam ugotavlja osebno odgovornost svojih članov za delo v organu in za politično obnašanje v celoti. Vsakega člana, čigar odgovornost organ ZK ugotovi, lahko predlaga organizaciji ali organu, ki ga je izvolil, da ga odpokliče. 504

Organizacijsko-politična vloga Zveze komunistov

5. Z organizacij sko-politično vlogo Zveza komunistov zagotavlja: — enotnost in učinkovitost akcije in ustrezno strukturo svojih organizacij in organov, da lahko uresničujejo svojo vlogo z javnim delovanjem v družbenopolitičnih organizacijah in v samoupravnih organih; — da člani in organizacije Zveze komunistov dosegajo enotnost zavesti in učinkovitost akcije po načelu demokratičnega centralizma. Ta enotnost temelji na samostojni aktivnosti in samostojnem odločanju članstva, na možnostih za javno in odkrito obravnavanje vseh problemov ter na dosledno demokratičnem postopku sprejemanja vseh stališč in sklepov; — da se stališča za enotno in obvezno delovanje članov, organizacij in organov ZKS sprejemajo, če je navzoča večina članov oziroma delegatov. Sprejemajo se z dvotretjinsko večino glasov vseh navzočih članov oziroma izvoljenih delegatov;

— da ima vsak član in organizacija Zveze pravico sprožiti in predložiti vprašanja, ki naj se obravnavajo na konferencah, kongresih in organih Zveze, in da svoje mnenje oblikuje kot predlog resolucije ali sklepa, ki ga mora obrazložiti. Takšno pravico imajo tudi družbenopolitične in samoupravne organizacije delovnih ljudi. Če predlog ni sprejet, mora organizacija oziroma organ z obrazložitvijo o tem obvestiti predlagatelja; — da mora biti zahteva za splošno razpravo kakor tudi njena odklonitev obrazložena; — da jih morajo organi, preden se sprejmejo spremembe v programu in statutu Zveze ali dokumentih, ki imajo programski ali statutarni pomen, oziroma ki pomenijo bistvene spremembe v politiki Zveze na določenih področjih družbenega življenja, z vso potrebno dokumentacijo pravočasno izročiti v razpravo članstvu in organizacijam Zveze ter javnosti; vse vsebinske predloge in stališča članov, organizacij ter organov v zvezi s sklicanim kongresom ali konferenco, ki so podani pismeno, so dolžni ustrezni organi objaviti na tak način, da bodo pravočasno dostopni vsem delegatom; — da organizacije in organi ZK pravočasno javno in kolektivno pripravljajo stališča in sklepe, tako da lahko vsak zainteresiran član sodeluje v odločilnih političnih aktivnostih: pri sprejemanju, zahtevanju in dajanju informacij o ključnih problemih, pri izboru problemov in določanju dnevnega reda za politično obravnavo, v izmenjavi in boju mnenj, v mobiliziranju vseh prizadetih in zainteresiranih na vseh ravneh za kvalificirano javno obravnavo, v javnem diferenciranju in oblikovanju temeljnih in nasprotnih stališč ter njihovem dokazovanju, v predlaganju rešitev, v kontroli in kritičnem dopolnjevanju rešitev ter pri končni pripravi sklepov;

— da organizacije in organi ZKS samostojno delujejo na svojem območju, v okviru svojih obveznosti in pravic, dolžni pa so o pripravah, sklepih in ukrepih pravočasno obveščati tisto članstvo, organizacije ali organe, na katere se aktivnost nanaša, in jim omogočati sodelovanje; — da so vsi člani, tudi tisti, ki se s sprejetim stališčem ali sklepom ne strinjajo, dolžni upoštevati in izvajati večinsko in javno sprejeta stališča. Član, ki se s stališči ali sklepi ne strinja, ima pravico in dolžnost, 505

da ob sprejemanju in ob izvajanju stališča oziroma sklepa opozarja organizacijo in organe ZK na posledice, prispeva dokaze za drugačna stališča ali sklep, tako da uporablja demokratičen postopek za oblikovanje novega stališča večine;

— da organizacija ali organ ZK, če zahteva član na osnovi izkustev in novih spoznanj ponovno razpravo o že sprejetem stališču ali sklepu, oceni z mnenjem večine, ali so razlogi za obnovitev razprave utemeljeni. O svojem sklepu morajo obvestiti predlagatelja. Odnosi med organi, organizacijami in člani ZK Slovenije 6. Sklepi višjih organov so obvezni za nižje organe, organizacije in člane ZKS. Sklepe o dejavnosti članov ZKS lahko sprejmejo kongres, konference, organizacije ZK in v okviru svoje pristojnosti centralni ali drugi komiteji ter organi ZKS. Te pristojnosti se določijo s poslovniki v okviru določb statuta. Pred odločanjem o sklepih in stališčih morajo imeti vsi člani ali delegati organizacij Zveze možnost vplivati na dnevni red, biti morajo pravočasno seznanjeni z gradivom, imeti morajo možnost izmenjati in soočiti glavna stališča, dokaze in predloge. Organizacije in organi ZKS so dolžni objektivno seznanjati višje organe s problemi, kritiko, ugotovitvami in predlogi. Vsak višji organ je dolžan kritiko, ugotovitev in predloge obravnavati in o svojem stališču ali sklepu obvestiti prizadete organe, organizacije ali posamezne člane ZKS. Predstavniki organizacij, organov ali posamezni člani ZK imajo pravico prisostvovati obravnavi o njihovih predlogih in pritožbah. Vsak član organizacije ali organa je pred celotno organizacijo odgovoren za izvajanje sprejetih stališč, sklepov in nalog.

7. Člani, organizacije in organi ZKS so dolžni pravočasno opozarjati člane ZKS, njihove organizacije in organe na ravnanje, ki ni v skladu z ugledom in dolžnostmi člana Zveze komunistov. Kršitve določb programa ZKJ ali statutov ZKS in ZKJ so dolžne organizacije in organi ZK obravnavati in o njih zavzeti stališče. Vsaka kršitev se mora javno in demokratično ter vestno in skrbno raziskati.

Če organizacija ali organ ZK skleneta, da je kršitev programa ali statuta tako huda, da bistveno škoduje delu ZK, njeni enotnosti in ugledu, lahko člana izključita.

Sklep o izključitvi sprejemajo organizacije ter organi ZK. Stalni aktivi lahko predlagajo izključitev iz članstva pristojni organizaciji. Proti sklepu se član ZK lahko pritoži na komite občinske konference. Proti sklepu komiteja občinske konference se pritožba predloži centralnemu komiteju ZKS. Centralnemu komiteju ZKS se lahko pritožijo tudi organizacije ali organi ZK, katerih sklep je bil predrugačen.

Proti sklepu CK ZKS se pritožba predloži kongresu ZKS. Komite občinske konference oziroma CK ZKS sta dolžna, razen v izjemnih primerih, odločiti o pritožbi najkasneje v treh mesecih.

O reševanju pritožb so komiteji dolžni poročati konferenci.

506

Ce organizacija ZK ne deluje po statutu ZKS ali ZKJ ali deluje v nasprotju s programom ZKJ, jo lahko občinska konferenca ZKS ali CK ZKS razpustita. Ko se ugotovi odgovornost posameznega člana takšne organizacije, se sklepa o njegovem članstvu. Proti sklepu o takšnem ukrepu ima vsak član ZK ali organizacije ZKS pravico, da vloži v treh mesecih pritožbo višjemu organu ZK, ki mora najkasneje v dveh mesecih odločiti o pritožbi. Volitve v ZK Slovenije

8. Število članov organov ZKS in kriterije za njihovo izvolitev določajo konference oziroma kongres ZK na podlagi predlogov delegatov in mnenj, ki so bili izraženi v organizacijah ZK med pripravami za konferenco oziroma kongres. Volitve v ZKS so tajne ali javne in se izvedejo posamično za vsakega kandidata.

Tajne so volitve: za člane komitejev občinskih konferenc in za člane centralnega komiteja ZKS, za člane republiške konference, za člane organov ZKJ, za delegate za kongres ZKS in ZKJ. O številu kandidatov za volitve organov v ZKS odločata konferenca oziroma kongres. Število kandidatov mora biti praviloma večje od števila, ki se voli.

Če je v predlogu več kandidatov od števila, ki se voli, so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili največ glasov, morajo pa pri tem dobiti več kakor polovico glasov prisotnih delegatov. Če predlog ne obsega več kandidatov od števila, ki se voli, so izvoljeni tisti kandidati, ki so dobili dve tretjini števila glasov. Če kandidat ni dobil dveh tretjin večine, se volilni postopek ponovi. Za člane centralnega komiteja in drugih organov ZKS je lahko izvoljen član ZK več kot dvakrat zaporedoma le v izjemnih primerih, o čemer odloča organ, ki kandidata voli.

Ob volitvah, določenih s statuti in poslovniki Zveze, se obvezno obnavlja najmanj ena tretjina članov organov ZKS. Za vsako kandidiranje je potrebna privolitev kandidata.

Oblike organiziranja ZK Slovenije 9. Osnovna oblika organiziranja ZKS je organizacija ZK v občini, ki temelji na organizacijah ZK v delovnih organizacijah, krajevnih organizacijah ZK in drugih oblikah organiziranja, organizacija v mestu, na visokih šolah in univerzi.

Najvišji organ ZK v občini, mestu, visokih šolah in na univerzi je konferenca ZKS. Konferenca voli kot svoj izvršilni organ komite. Najvišji organ ZKS je kongres ZKS. Med dvema kongresoma je naj višji organ ZKS republiška konferenca ZKS. 507

10. Organi in organizacije ZKS ustanavljajo in uporabljajo pri svojem delu tudi druge oblike, ki naj omogočijo vsestransko sproščanje iniciative in dejavnosti, upoštevajoč pri tem njihove interese in sposobnosti. Takšne oblike so lahko stalne in občasne komisije, aktivi, posvetovanja, zbori, seminarji in druge.

Komisije zagotavljajo kvalificirano in sistematično obravnavo posameznih kompleksov družbenega dogajanja, delujejo samoiniciativno in pripravljajo stališča in gradivo za sklepe organov in organizacij ZK. Komisije lahko ustanavljajo vse organizacije in organi ZKS. Predsednike komisij občinskih konferenc ali centralnega komiteja ZK volita občinska konferenca oziroma centralni komite. Komisije povabijo k svojemu delu v skladu s svojimi nalogami in potrebami poleg tistih članov, ki jih imenuje ustanovitelj, še druge. Pri obravnavi temeljnih vprašanj s področja svojega dela sklicujejo komisije centralnega komiteja in republiške konference aktive, ki predstavljajo vse pomembnejše dejavnosti tistega področja. Mišljenja aktivov so komisije dolžne prenesti centralnemu komiteju ZKS ali republiški konferenci ZKS ter obvestiti aktive o ustreznih sklepih in stališčih teh organov. Za posamezna vprašanja se lahko organizirajo aktivi, ki omogočajo združevanje komunistov na pobudo skupine komunistov, posameznika ali organa ZK. Aktivi delujejo javno, omogočajo iniciativo vsakomur in imajo pravico zahtevati od organov, komisij, komitejev ali konferenc, da njihova stališča obravnavajo.

Aktive komunistov lahko ustanavljajo in sklicujejo vsi organi in organizacije ZK kot stalne ali občasne oblike za obravnavanje posameznih družbenopolitičnih vprašanj. V okviru sprejete politike ZK in sklepov njenih organov imajo stalni aktivi pravico sprejemati obvezna stališča za vse tiste člane ZK, ki jih vključujejo.

11. Vsaka organizacija, organ in izvršilni organ ZKS sprejmejo poslovnike o svojem delu. S poslovniki precizirajo demokratični postopek za sklicanje, pripravljanje in vodenje sej, oblike, prek katerih se člani opredeljujejo za vprašanja, ki so na dnevnem redu in za predlagana stališča in predloge, kakor tudi način sprejemanja sklepov. 12. Če vojne razmere ne omogočajo delovanja občinskih ali republiške konference ZKS oziroma kongresa ZKS, opravljajo njene naloge in vlogo občinski oziroma centralni komite ZKS. Centralni komite ZKS določi za vojne razmere organizacijsko strukturo, oblike in način organizacije ter delovanja ZKS.

IV Organizacija Zveze komunistov v občini

13. Občinska organizacija Zvezve komunistov je v idejnopolitičnem in akcijskem pogledu enotna organizacija komunistov v občini. S svojodejavnostjo povezuje organizacije ZK v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih in angažira komuniste v drugih oblikah aktivnosti ZK. 508

14. Najvišji organ občinske organizacije je občinska konferenca Zveze komunistov. Sestavljajo jo člani, neposredno izvoljeni v organizacijah ZK, v delovnih in krajevnih organizacijah, po ključu in kriterijih, ki jih določi komite. občinske konference ali občinska konferenca. Občinska konferenca deluje v stalni sestavi. Njen mandat traja dve leti. Organizacije ZK v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih pa lahko pred iztekom mandata odpokličejo posamezne člane konference in namesto njih izvolijo nove.

V občinah z manjšim številom članov konferenco lahko sestavljajo vsi člani ZK z območja občine. 15. Konferenca se sestaja po potrebi, vendar najmanj dvakrat letno. Sklicuje jo komite občinske konference. Mora pa jo sklicati tudi na zahtevo ene od komisij občinske konference, ene četrtine članov konference, ene tretjine organizacij ZK (1/10 članov) v občini ali na predlog sekretariata centralnega komiteja ZK. Konferenca mora biti sklicana najkasneje 30 dni potem, ko je bila podana zahteva, in obravnavati probleme, ki jih zahteva predlagatelj sklica. Občinska konferenca veljavno sklepa, če sta navzoči najmanj dve tretjim članov. 16. Občinska konferenca Zveze komunistov obravnava aktualne, družbenopolitične in ekonomske probleme in vprašanja razvoja Zveze komunistov v občini, republiki in federaciji. Na podlagi tega ustvarja svoja stališča in sklepe ter sprejema programe njihovega uresničevanja. Na podlagi dela občinske organizacije in svojih izkušenj daje občinska konferenca predloge vsem višjim organom ZKS in ZKJ. Občinska konferenca voli delegate za višje organe Zveze komunistov.

17. Občinska konferenca voli svoj izvršilni organ: komite občinske konference. Njegov mandat traja dve leti. Komite občinske konference skrbi za izvajanje sklepov konference, organizira in usmerja med sejami konference delo članstva in organizacij ZK v občini. Na podlagi delovnih izkušenj in predlogov članstva in organizacij daje predloge višjim organom ZK. Komite pripravlja skupaj s komisijami seje občinske konference. Občinska konferenca voli sekretarja komiteja, ki sklicuje, predlaga dnevni red in vodi seje komiteja.

18. Organizacije Zveze komunistov, občinske konference in komiteji se lahko zaradi bolj usklajenega, učinkovitega, kvalitetnega in ekonomičnejšega delovanja medsebojno povezujejo. Ustanavljajo medobčinske svete Zveze komunistov in druge oblike povezovanja.

Medobčinske svete ZKS sestavljajo člani, ki jih volijo občinske konference. Sveti delujejo po poslovnikih, ki jih sprejmejo občinske konference Zveze komunistov Slovenije. Pri delu medobčinskega sveta sodelujejo tudi člani centralnega komiteja ZKS z območja medobčinskega sveta. 19. Organiziranost in delovanje ZK v občini podrobneje s svojimi sklepi opredeli občinska konferenca ZK.

20. Upravno teritorialna razdelitev ni obvezna pri določanju organizacijske strukture ZKS. 509

21. Določila tega poglavja smiselno veljajo tudi za mestno, visokošolsko in univerzitetno organizacijo ZK, ki v skladu s tem statutom sprejmejo sklepe o organiziranju. V

Organizacija Zveze komunistov v republiki

22. Člani, povezani v organizacijah ZK v SR Sloveniji, tvorijo Zvezo komunistov Slovenije. Član ZKS je obenem član ZKJ.

Najvišji organ ZK Slovenije je kongres. Kongres je vsaka štiri leta, sklicuje pa ga CK ZKS, ki določa ključ in kriterije za volitve delegatov. Vse pravice delegata, razen glasovanja o poročilu in razrešnici, imajo člani stalnega dela republiške konference, centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS. Kongres ZK Slovenije je pred kongresom ZK Jugoslavije. Izredni kongres se lahko skliče na pobudo konference ZKS, na pobudo centralnega komiteja ZKS ali na pobudo tretjine občinskih organizacij. Izredni kongres mora biti sklican najkasneje v enem mesecu po tem, ko je bila podana zahteva in predložen dnevni red.

Sklep o sklicanju kongresa, predlog dnevnega reda in teze o vprašanjih, ki jih bo obravnaval, morajo biti objavljeni najmanj dva meseca pred kongresom — razen ob sklicu izrednega kongresa. Kongres sklepa veljavno, če se ga udeležujejo najmanj tri četrtine izvoljenih delegatov.

23. Kongres Zveze komunistov Slovenije: — sprejema statut Zveze komunistov Slovenije; — določa politiko, stališča in naloge Zveze komunistov Slovenije v skladu z razmerami v SR Sloveniji in v skladu s programom Zveze komunistov Jugoslavije; — obravnava idejnopolitična, ekonomska in druga družbena vprašanja Slovenije in Jugoslavije; — obravnava razvoj organizacije Zveze komunistov v Sloveniji; — razpravlja o poročilu centralnega komiteja ZKS, častnega razsodišča ZKS in revizijske komisije ZKS ter o njih sklepa;

— daje pobude in predloge kongresu Zveze komunistov Jugoslavije in njegovim organom; — določi število in kriterije za volitve članov organov ZKS;

— voli člane republiške konference ZKS, centralni komite, častno razsodišče ZKS in revizijsko komisijo ZKS; — voli člane predsedstva in stalnega dela konference ZKJ iz Slovenije;

— rešuje pritožbe in prošnje članov in organizacij ZK Slovenije, naslovljene na kongres. 510

24. Konferenca Zveze komunistov Slovenije je najvišji organ ZKS med dvema kongresoma.

Konferenco sestavlja: tretjina članov, ki jih izvoli kongres ZKS za štiri leta, in dve tretjini članov, ki jih izvolijo občinske konference za dobo dveh let po ključu, ki ga določi CK ZKS v sorazmerju s številom članstva ZK v občini. Vsaka občinska konferenca ZKS pa izvoli v republiško konferenco ZK najmanj enega člana. Konferenca Konferenco tudi, če to konference,

ZKS se sestaja po potrebi, vendar najmanj enkrat na leto. ZKS sklicuje centralni komite ZKS. Sestati pa se mora zahteva tretjina občinskih konferenc ali četrtina članov in sicer najkasneje v roku enega meseca.

25. Konferenca Zveze komunistov Slovenije obravnava:

— v skladu s programskimi stališči kongresa ZKS in ZKJ aktualna politična, ekonomska in druga družbena vprašanja, zavzema ob njih stališča in oblikuje politiko ZKS do določenih vprašanj; — obravna vprašanja razvoja ZKS in sklepe o njih;

— med kongresom ZKS obravnava in ocenjuje delo centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije ZK Slovenije; — sprejema sklepe o višini članarine in o politiki uporabe finančnih sredstev ZKS. Konferenca ima pravico zahtevati od centralnega komiteja, da skliče izredni kongres ZKS.

Konferenca ima pravico zamenjati do četrtine članov CK. Voli tudi nove člane CK namesto članov, ki so podali ostavko.

26. Sej konference ZKS se udeležujejo poleg članov konference člani centralnega komiteja, predsednika častnega razsodišča in revizijske komisije ZKS, ki imajo pravico glasovanja o vseh vprašanjih, ki so na dnevnem redu, razen o poročilu o njihovem delu.

Seje konference vodi delovno predsedstvo. Konferenca ZKS lahko za opravljanje nalog in proučitev posameznih aktualnih idejnopolitičnih problemov ustanovi komisije. Konferenca sklepa veljavno, če sta navzoči najmanj dve tretjini izvoljenih članov.

27. Centralni komite Zveze Komunistov Slovenije je izvršilni organ kongresa in konference ZKS med dvema kongresoma. Za svoje delo je odgovoren kongresu in konferenci ZKS. Centralni komite ZKS skrbi za izvajanje sklepov kongresa in konference, obravnava družbenopolitična, ekonomska in druga aktualna vprašanja in daje ter razvija spodbudo za njihovo reševanje. Centralni komite ZKS:

— analizira, organizira, spodbuja, usklajuje in usmerja delo organizacij in članstva ZKS;

— sprejema sklepe v okviru svojih izvršilnih funkcij; 511

— proučuje predloge, ki mu jih naslovijo organizacije ZK, članstvo in organi ZK, komisije konferenc ali centralnega komiteja in ukrepa v okviru svojega delovnega področja in pristojnosti; — skrbi za razvoj stikov in sodelovanje ZKS s komunističnimi in delavskimi partijami in drugimi progresivnimi gibanji;

— sklicuje seje konference ZKS ter pripravlja te seje; — voli predsednika CK, sekretarja in člane sekretariata izmed svojih članov; — ustanavlja komisije in voli njihove predsednike ter imenuje jedra komisij;

— odloča o ustanovitvi časopisov in revij ter o izdaji drugih publikacij ZK Slovenije; — imenuje uredniški odbor časopisa »Komunist«;

— priteguje k sodelovanju politične in strokovne sodelavce, ki se ukvarjajo z analizami družbenih in političnih procesov ter idejnih tokov v zvezi z nalogami in delom centralnega komiteja in izpolnjevanjem sklepov kongresa in konference ZK; — sprejema finančni načrt in zaključni račun ZKS ter načela o delitvi članarine v ZK Slovenije. Centralni komite sklepa veljavno, če sta navzoči najmanj dve tretjini članov, v vojnih razmerah pa, če je navzoča polovica njegovih članov.

Člani predsedstva ZKJ, ki jih je izvolil kongres ZKS, imajo vse pravice in dolžnosti članov CK ZKS.

28. Seje centralnega komiteja sklicuje predsednik CK ZKS po potrebi. 29. Centralni komite razpravlja obvezno vsaki dve leti o delu predsednika CK ZKS, sekretarja in članov sekretariata ter o delu predsednikov komisij. 30. Predsednik centralnega komiteja: — sklicuje in vodi seje centralnega komiteja ZKS; sklicuje jih na lastno pobudo, na predlog ali zahtevo sekretariata, komisij ali konference ZKS; — daje pobude in usklajuje delo organov CK ZKS in predstavlja ZKS; — skrbi, da centralni komite deluje v skladu s poslovnikom.

31. Sekretariat centralnega komiteja: — opravlja izvršilne funkcije centralnega komiteja in deluje kot enoten organ z notranjo delitvijo dela in na podlagi osebne odgovornosti; — skrbi za izpolnjevanje sklepov in stališč centralnega komiteja; — sprejema sklepe v okviru svojih izvršilnih funkcij;

512

— redno obvešča člane centralnega komiteja in konference ZKS o bistvenih problemih iti rezultatih dela organizacij in vodstev ZKS ter se z njimi posvetuje o važnejših ukrepih; — ustanavlja občasne komisije; — odloča o notranji delitvi in organizaciji dela ustreznih služb za administrativne zadeve.

Delo sekretariata vodi sekretar sekretariata.

32. Funkcionarji v državnih organih (člani republiškega in zveznega izvršnega sveta, funkcionarji republiške in zvezne skupščine ter republiške in zvezne uprave) praviloma ne morejo biti člani centralnega komiteja.

33. Člani sekretariata CK ZKS ne morejo opravljati izvršilnih funkcij v drugih družbenopolitičnih organizacijah. 34. Centralni komite lahko predsednika CK ZKS, sekretarja sekretariata in člane sekretariata ter predsednike komisij razreši dolžnosti, če se pokažejo delovne potrebe in naloge, ki terjajo razrešitev, ali če meni, da ne delujejo po njegovih sklepih. 35. Vsak član CK ZKS in njegovih organov (predsednik CK ZKS, sekretar in člani sekretariata, predsedniki komisij) imajo pravico do odstopa, ki ga morajo utemeljiti. Centralni komite na politično oceno odstopa, kadar meni, da je to potrebno. Če odstopi član CK, izvoli novega člana konference ZKS. 36. Komisije CK ZKS ustanavlja centralni komite, voli njihove predsednike ter imenuje jedra komisij. Centralni komite lahko ustanovi tudi občasne komisije.

Komisije sestavljajo člani CK ZKS in drugi člani ZK, ki lahko s svojim znanjem in strokovno sposobnostjo prispevajo k uspešnejšemu delu komisije. Komisije ugotavljajo in proučujejo, na pobudo centralnega komiteja ali konference ZKS ali pa na lastno pobudo, na pobudo članov centralnega komiteja in njegovih organov ter članov in organizacij ZKS, najbolj pereče probleme in naloge, ki zadevajo družbeno vlogo ZKS ter organizirajo potrebno proučevanje in idejno razčiščevanje problemov s svojega področja. Komisije omogočajo vsem članom CK ZKS in konference ZKS dejavnost in aktivno sodelovanje pri pripravljanju in izvajanju sklepov ter stališč CK ZKS in konference ZKS ter so tudi oblika neposrednega delavskega povezovanja CK ZKS in konference ZKS s članstvom, organizacijami in drugimi vodstvi ZKS, kakor tudi z vsemi drugimi nosilci socialistične misli in akcije.

37. Komisije so na svojem delovnem področju samostojne. O njihovih predlogih in ugotovitvah sklepa in odloča centralni komite na svojih sejah. Komisija je dolžna obveščati centralni komite o alternativah, stališčih in predlogih, ki so se pokazali pri delu komisije. Komisije dajejo pobude za seje CK ZKS in za dnevni red sej.

Vse svoje predloge, mnenja, stališča in informacije sporočajo komisije predsedniku CK ZKS, ki jih vključi v delovni program CK ZKS, oziroma jih predlaga za dnevni red seje CK ZKS. Če predsednik predloga 513

33/VI

komisije ne upošteva, oziroma ga kljub zahtevi komisije ne da na dnevni red seje CK ZKS, ima komisija pravico zahtevati, da o tem odloči neposredno CK ZKS. Komisije ne morejo dajati obveznih navodil organizacijam, konferencam ali komitejem ZKS.

38. Časopis »Komunist« je glasilo slovenskih komunistov, v katerem lahko člani, organizacije in organi ZK soočajo svoja mnenja, izkušnje in kritiko o izgrajevanju in uresničevanju politike ZK in o vseh vprašanjih razvoja socialistične družbe. VI

Častna razsodišča

39. Častno razsodišče voli občinska konferenca za dobo dveh let. Za delo občinskega razsodišča se smiselno uporabljajo določbe statuta ZKS o delu častnega razsodišča ZKS. Častno razsodišče ZKS voli kongres ZKS za dobo štirih let. Med dvema kongresoma lahko konfrenca ZKS menja največ tretjino članov razsodišča.

40. častno razsodišče lahko na osnovi lastne iniciative, na zahtevo posameznih članov ZKS, organizacij ali organov ZKS, družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov in občanov obravnava dejanja in obnašanje posameznih članov ZK, organizacij in organov ZK z vidika programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda Zveze komunistov v javnosti, moralnih in etičnih načel, za katera se Zveza komunistov bojuje. 41. Častna razsodišča občinskih konferenc obravnavajo primere z območja svoje občinske organizacije ZK.

Častno razsodišče ZKS obravnava primere s področja republiških organov ZKS, lahko pa obravnava tudi posamezne primere iz pristojnosti častnega razsodišča občinske konference, če meni, da gre za širše interese ZKS. Vsak član ZKS, organizacija ali organ ZKS, družbenopolitične organizacije, samoupravni organi ali občani imajo pravico zahtevati, da njihove predloge obravnava častno razsodišče ZKS. V takem primeru častno razsodišče ZKS odloči, ali bo predlog obravnavalo ali pa odstopilo pristojnemu častnemu razsodišču občinske konference.

42. Častno razsodišče ZKS obravnava predloge ali kršitve posameznikov v petčlanskih komisijah (senati). O težjih primerih in kadar rešuje pritožbe organizacij ZK, drugih družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov, odloča in razpravlja v plenarni sestavi. Delo častnega razsodišča je praviloma javno. Prizadeti člani ZK in delegati organizacij imajo pravico prisostvovati razpravi. Odločitve z obrazložitvami svojih stališč sporoča častno razsodišče pristojnim organizacijam in organom ZKS, ki so dolžni na podlagi sklepa častnega razsodišča sprejeti ustrezne ukrepe. Častno razsodišče je dolžno obvestiti o svojih stališčih zainteresirane.

514

43. Častno razsodišče voli iz svojih vrst predsednika in tajnika. 0 svojem delu sprejme poslovnik, ki ga potrdi konferenca ZKS oziroma občinska konferenca. O svojem delu poroča častno razsodišče kongresu in konferenci ZKS oziroma občinski konfrenci.

VII Revizijske komisije

44. Revizijske komisije nadzorujejo finančno in materialno poslovanje vodstev Zveze. Poslovanje pregledujejo najmanj enkrat letno. O svojih ugotovitvah obveščajo revizijske komisije ustrezne komiteje in konference.

Komiteji so dolžni obravnavati predloge, pripombe in sugestije revizijskih komisij. Kadar se o teh vprašanjih razpravlja, vabi komite na svojo sejo predstavnike revizijske komisije. Komiteji so dolžni omogočiti revizijskim komisijam vpogled v svoje finančno in materialno poslovanje. Revizijske komisije volijo predsednika in sekretarja. Revizijske komisije so organi občinskih konferenc oziroma kongresa ZKS in za svoje delo odgovarjajo tem organom. VIII Materialna sredstva ZKS

45. Zveza komunistov Slovenije omogoča svojo dejavnost z lastnimi sredstvi, ki se tvorijo iz članarine in drugih dohodkov. Osnovna navodila o načinu uporabe sredstev, o ustanavljanju skladov, sprejemanju in izvajanju finančnega načrta, o potrjevanju zaključnega računa in o drugih vprašanjih, ki so v zvezi s sredstvi in načinom finančnega poslovanja organizacij ZKS, sprejemata konferenca ZKS ali centralni komite ZKS po predhodnem posvetovanju z občinskimi konferencami ZK ali njihovimi komiteji.

515

*/VI 33

Resolucija o stališčih in nalogah komunistov Slovenije

517

V štiriletnem obdobju po V. kongresu Zveze komunistov Slovenije smo dosegli pomembne uspehe v socialistični graditvi. O samoupravljanju na VI. kongresu ZKS ne govorimo več načelno, v obrambo družbenega sistema. Samoupravljanje postaja temeljni družbeni odnos, osnovna oblika in sredstvo socialističnega gibanja. V praksi je pokazalo prednosti sistema, v katerem se kot temeljni nosilec uveljavlja delavec v združenem delu. Samoupravni odnosi, pravice in odgovornosti so se razširili na nova področja. Premagani so mnogi etatistični odpori in razbite spone. Razširila sta se materialni in socialni temelj nosilcev napredka. Samoupravna zavest se razvija in čedalje bolj postaja samostojen dejavnik. Ob mnogih družbenih težavah in mednarodnih zaostritvah so samoupravljavci izpričali socialistično zavest in ponos. Kot resnični in suvereni gospodarji so pokazali zmožnost upravljati in usmerjati družbenoekonomski in družbenopolitični razvoj svojega naroda in širše socialistične skupnosti. V tem obdobju se je okrepila vloga delavskega razreda, ki se je kot temeljni nosilec družbenega napredka in vodilna sila naroda tesneje povezal z vsemi drugimi silami v družbeni strukturi ter tako lahko odločilneje vplival na socialistični družbeni razvoj. To je kljub mnogim težavam, vendar z vztrajnim prizadevanjem prispevalo k skladnejšemu napredovanju vseh družbenih sfer ter pospešilo razvoj Slovenije kot celote.

V obdobju med kongresoma se samoupravljanje ni potrdilo zgolj kot temeljno sredstvo socialistične graditve za naš narod in jugoslovansko socialistično skupnost, temveč dobiva tudi mednarodno potrditev in veljavo. Postaja pridobitev mednarodnega delavskega gibanja in del socializma kot svetovnega sistema. Samoupravljanju podobne klice in druge oblike socialistične graditve odkrivamo danes v vseh deželah in na vseh celinah. Zahteva po neposredni demokraciji postaja čedalje odločnejša zahteva delavcev v mnogih deželah, zahteva čedalje širših družbenih plasti, zlasti mladega rodu. Imperialistični, hegemonistični in konservativni pritiski na našo državo in njeno svobodo hočejo spodkopati samoupravno socialistično, demokratično in humano bistvo našega notranjega razvoja. Zvezi komunistov, ki opravlja svojo idejno politično vlogo z vodilno vlogo delavskega razreda in njegovo odgovornostjo za ves socialistični razvoj in napredek, se je posrečilo v tem času v boju proti vsem pritiskom združiti najširše plasti delovnih ljudi in narod kot celoto. Zdaj je vsakomur jasno, da se moremo samo suvereni in samostojni v odločanju bojevati za družbeni napredek. Slovenski narod hoče enako kot drugi jugoslovanski narodi ostati avtonomen nosilec svojega družbenega napredka in svoje državnosti. Slovenski narod povezuje svojo suverenost kot popolno pravico do samostojnega odločanja glede družbenega razvoja in samostojnega odločanja o oblikah povezanosti ter odnosih z drugimi narodi z zgodovinsko vlogo delavskega razreda in z nenehno krepitvijo vpliva delovnih ljudi v samoupravnem sistemu in političnih organizacijah. Komunisti s svojim ugledom in odločnostjo v boju proti vsem pritiskom vlivajo slovenskim delovnim množicam samozavest in prepričanje, da ni sile, ki bi mogla premagati ljudstvo, združeno v boju za napredek in nove socialistične odnose med ljudmi in narodi.

Ustvarjanje možnosti za osvobajanje dela in človeka in krepitev vloge delovnega človeka in proizvajalcev v združenem delu ne gre brez odporov in protislovnih teženj. Zveza komunistov se je uspešno upirala poskusom, da bi se vsilili ali obdržali nesamoupravni odnosi, birokratsko odločanje mimo delovnih ljudi in oblastniške težnje v sami Zvezi komunistov. 519

Priprave na VI. kongres ZKS so se časovno ujele s prizadevanjem za nadaljnjo uveljavitev samoupravljanja, za uresničevanje gospodarske reforme, razvijanje socialističnih družbenih odnosov na vseh področjih družbenega življenja in krepitev idejnopolitične enotnosti Zveze komunistov Slovenije. V tem času se kažejo tudi prvi sadovi preobrazbe Zveze komunistov, procesa, ki ga je IV. plenum CK ZKJ le še pospešil in ki poraja novo kvaliteto in novo idejnopolitično prakso Zveze komunistov.

Priprave na VI. kongres ZKS so bile odprte in javne. Med pripravami se je močno pokazala in se jasno izoblikovala zahteva po idejnopolitičnih izhodiščih in ciljih prihodnjega hitrejšega in skladnejšega družbenoekonomskega razvoja Slovenije. Sodelovala je večina članstva in organizacij Zveze komunistov Slovenije. Pomemben je bil tudi prispevek znanstvenih ustanov, družbenopolitičnih organizacij in drugih, ki so skupaj z Zvezo komunistov ustvarjali široko podlago za politično akcijo v prihodnjem obdobju. Posamezne kongresne teme so vsestransko obravnavali v občinskih organizacijah ZK, na sejah CK ZKS in v njegovih komisijah, zbujale pa so pozornost tudi vseh drugih ustvarjalnih sil naše družbe. Opirajoč se na analizo in sintezo stališč javne razprave o osnutku kongresnih dokumentov, je VI. kongres ZKS obširno obravnaval ključna vprašanja sedanjega časa. Določil je cilje in naloge slovenskih komunistov v času do prihodnjega kongresa in v daljšem obdobju. Ob tem sprejema

resolucijo o stališčih in nalogah komunistov Slovenije

I

1. Cilj socializma je družba, osvobojena razrednih protislovij in nasprotij, kulturno, ekonomsko in tehnično napredno, demokratično organizirana, z uveljavljenimi moralnimi načeli, ki temelje na solidarnosti delovnih ljudi v združenem delu kot bistvenem elementu družbenoekonomskih odnosov v samoupravni socialistični družbi. Tak cilj je mogoče doseči na podlagi ustvarjalne uporabe idej znanstvenega socializma le s prizadevanjem in ustvarjalnostjo več generacij; komunisti naših dni moramo na poti k temu zgodovinskemu cilju storiti vse, kar je še danes uresničljivo. Cilj vsake socialistične družbene akcije mora biti ustvarjanje takih družbenih odnosov in materialnih možnosti, v katerih bo vsak lahko razvijal svoje ustvarjalne moči družbi in sebi v prid. Boj za socializem je hkrati tudi boj za demokracijo in narobe. Človekova zavest, družbena pomembnost njegovih vsakodnevnih prizadevanj, njegova ustvarjalna svoboda in odgovornost se gradijo v socialističnih samoupravnih odnosih. Iz človekove odgovornosti do drugega človeka, iz medsebojne tovariške povezanosti in solidarnosti raste tudi družbena odgovornost. Svoboden je tisti, ki zna spoštovati in braniti svobodo drugega človeka. S samoupravljanjem ustvarjamo družbene razmere za osvobajanje dela in človekove osebnosti ter ustvarjamo možnosti za skladnejši razvoj družbe. Izkušnje in doseženi uspehi govore, da bi vsaka drugačna pot vodila slovensko in širšo jugoslovansko skupnost v zastoj ter politično in ekonomsko podrejanje. Vendar pa v naših razmerah, na sedanji stopnji proizvajalnih sil, družbene zavesti in mednarodnih odnosov, razvijamo materialne sile, zagotavljamo blaginjo in kulturni napredek samo, če se ta skupnost notranje socialistično izpopolnuje, če krepi socialistične družbene odnose in premaguje razredna nasprotja ter 520

druga navzkrižja. Komunisti se moramo zato bolj posvečati notranji graditvi samoupravljanja, tako da bodo delovni ljudje obnavljali in povečevali družbeno lastnino, razvijali socialistične družbene odnose in preprečevali njihovo maličenje.

S samoupravljanjem ustvarja delavski razred ustrezne družbene razmere za uresničevanje svojega zgodovinskega interesa. V njem se uveljavljajo temeljne koristi delovnih ljudi. Delovni ljudje sprejemajo samoupravljanje, načelo dohodka in delitve po delu v združenem delu za svoje in na tem temelju razvijajo svojo kulturo in svojo moralo. Komunisti se zavzemamo za popolno uveljavljanje zmožnosti, strokovnega znanja in odgovornosti kot pomembnih gibal napredka. Bojevati se moramo proti neznanju, neodgovornosti, osebnemu okoriščanju s sadovi združenega dela, proti vsakovrstnim moralnim maličenjem, še posebej proti birokratsko tehnokratskemu odnosu do neposrednih proizvajalcev. Le tako bo mogoče v združenem delu uspešno razvijati in uveljavljati načelo samoupravljavske solidarnosti. V boju za socializem moramo nenehno premagovati različna nasprotja, taka, kakršna izhajajo iz ostankov razrednih odnosov in konfliktov, pa tudi številna protislovja, ki izhajajo iz same samoupravljavske družbe, zasnovane na delitvi po delu v blagovno denarnih odnosih, kot tudi iz različnih interesov, materialne nerazvitosti družbe in starih pojmovanj.

Komunisti se bomo zavzemali za to, da bi bila slovenska družba s socialističnim razvojem samoupravljanja vsak dan bolje organizirana, sodobnejša, bolj produktivna in odprta svetu. Odločno in načrtno moramo uveljavljati javnost delovanja in tako celovito aktivnost, da bo vsak delovni človek, samoupravljavec, lahko sodeloval in vplival v vseh fazah samoupravnega odločanja, od pripravljanja in dogovarjanja do glasovanja o odločitvi. V ta namen je treba nenehno dopolnjevati samoupravni sistem, tako v posameznih delovnih organizacijah kot tudi v povezovanju samoupravnih dejavnikov na vseh ravneh v notranje povezan in učinkovit sistem. Uveljaviti moramo bolj razvite demokratske ustanove samoupravno povezane družbe, takšna načela organiziranja in take oblike delovanja, kakor ustrezajo bolj razvitim proizvajalnim silam in višji stopnji podružbljenosti dela. Bistvo idejnopolitične akcije komunistov v procesu samoupravnega odločanja je predvsem to, da se v odločitvah uveljavijo družbenoekonomski in politični interesi proizvajalcev v združenem delu in na tej podlagi tudi socialistični interes družbe kot celote. Potrebna je neprenehna akcijska navzočnost komunistov in je nujen boj proti vzrokom lokalizma, partikularizma in drugih podobnih pojavov. Komunisti si bomo prizadevali, da bo samoupravljanje premagovalo razdrobljenost, zaprtost in sebičnost in da bomo odkrivali ter odpravljali njihove vzroke. Zveza komunistov mora biti idejnopolitična podpora tistim silam v združenem delu, ki premagujejo sedanje stanje. Ustvariti mora razmere, v katerih se bo docela uveljavila ustvarjalnost tistih delavcev, ki se prizadevajo za večjo proizvodnost dela in so najmanj obremenjeni s sektaško in uravnilovsko miselnostjo. Krepiti mora povezanost vseh delovnih ljudi v delovnem procesu s silami znanja in znanosti. Odgovornost je sestavna in bistvena prvina samoupravne socialistične demokracije, socialističnega družbenega sistema in eden poglavitnih dejavnikov družbenega napredka. Jasne opredelitve odgovornosti in pristojnosti odločanja so zahteva za uspešno delovanje samoupravljanja. Cim bolj je posameznik samostojen v odločanju, toliko večja je tudi njegova odgovornost. Komunisti se bomo odločno zavzemali za to, da odločitve, ki imajo pogosto tudi daljnosežne posledice, na vseh ravneh 521

in na vseh področjih sprejemajo samo organi, ki so za to konstituirani in pooblaščeni; tako je tudi mogoče natanko določiti njihovo individualno in kolektivno odgovornost. Doslej so se temeljna načela in zavest samoupravljanja razvijali hitreje kot konkretne oblike samoupravnega organiziranja. Zveza komunistov bo spodbujala preučevanje praktičnih in teoretičnih vprašanj samoupravljanja v delovnih organizacijah, samoupravnih združenjih in družbenopolitičnih skupnosti. Pri tem gre predvsem za vlogo posameznih oblik samoupravnega organiziranja. Prav tako je potrebno bolj upoštevati posebnosti, pa tudi razločevati funkcije samoupravljanja glede na možnosti in posebnosti posameznih ravni, področij itd. Komunisti ne moremo mimo pojavov, ko se nerazvite oblike samoupravljanja marsikje spreminjajo v fasado, za katero poskušajo različne skupine in monopoli odločati v nasprotju s temeljnimi koristmi delovnega človeka in širše skupnosti. Čeprav je na tem področju premalo pobud in praktičnih ter teoretičnih prizadevanj za graditev samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, odločno zavračamo vsakršne težnje, da bi se področje blagovnega prometa, financ, infrastrukturnih dejavnosti in podobno zapiralo v svoje interesne kroge. Interesi združenih proizvajalcev zahtevajo, da se ustvarijo razmere, v katerih bodo ti ekonomski organi čimbolj povezani z interesi združenih proizvajalcev in da začno delovati ne kot samostojna sila nad družbo, marveč v okviru uveljavljenih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Zato vidimo komunisti kot eno bistvenih nalog v omenjenih dejavnostih nadaljnje izgrajevanje in izpopolnjevanje samoupravljanja ter njihovo povezovanje s proizvodnimi gospodarskimi organizacijami. Podpirali bomo večje povezovanje posameznih faz reprodukcije na ekonomsko utemeljenih in samoupravnih osnovah. Komunisti bomo uspešno uresničevali svojo idejnopolitično vlogo s tem, da bomo pravočasno odkrivali vire protislovij, jih obravnavali in reševali v okviru samoupravnega sistema in sistema socialistične demokracije. S tem bomo premagovali tako anarhične težnje kot tudi težnje po administrativnem razreševanju teh protislovij. 2. Hkrati z razvojem samoupravljanja in proizvajalnih sil je prišlo do pomembnih sprememb v delavskem razredu Slovenije in v njegovih razmerjih do drugih družbenih slojev. Z interesi delavskega razreda se čedalje bolj stapljajo tudi interesi drugih delovnih ljudi. Hkrati pa nastajajo tudi znotraj delavskega razreda nasprotja, ki jih povzročajo zlasti neenake resnične možnosti posameznikov v blagovnotržnem gospodarstvu, razlike med umskim in ročnim delom, med kvalificiranim in nekvalificiranim delom itd. Socialni in ekonomski procesi, v katerih se razvijajo proizvajalne sile in samoupravljanje, ne pomenijo samo povezovanja in združevanja, marveč so obremenjeni tudi s številnimi nasprotji. Sodobna slovenska družba se vsestransko razvija, zato postaja njena struktura bolj zapletena in terja nove oblike družbene organiziranosti in razreševanja protislovij. Spričo znanstveno tehničnega napredka se spreminjajo razmerja med raznimi oblikami dela. Povečuje se delež znanstveno raziskovalnega, upravljavskega, umskega in podobnega dela na vseh področjih. Samoupravni položaj omogoča delovnemu človeku, da jasneje vidi svojo korist in se zato vključuje v delo s svojimi zmožnostmi in znanjem. S povečevanjem obče produktivnosti dela se bodo povečali tudi najnižji osebni dohodki; pri tem je delitev dohodka po delu eden poglavitnih spodbudnikov, da se delovni človek vključuje v družbeni razvoj po svojih zmožnostih in da te zmožnosti razvija.

522

Miselnost, ki utira pota napredku, ki spreminja sedanji položaj in premaguje zaostale poglede, ki se zavzema za gospodarsko in družbeno reformo, se bojuje z zaostalo, konservativno ali odkrito reakcionarno miselnostjo. Posebno tisto, kar je reakcionarno, največkrat ne tvega odkritega spopada, marveč se prekriva z raznimi samoupravljavskimi, demokratičnimi in drugimi podobnimi gesli. Komunisti se moramo upirati formalnemu pojmovanju demokracije in samoupravljanja. Nima vsaka odločitev, ki ima sicer nalepko demokratičnega in samoupravnega, v resnici tudi zmeraj socialistične in s tem tudi ne demokratične in samoupravne vsebine. Tudi reakcionarne težnje pogosto nastopajo z na videz naprednimi gesli. Komunisti pa se bomo zavzemali za take samoupravne in demokratične odločitve, ki bodo hkrati socialistične, to je povezane z interesi delovnega človeka. Komunisti moramo zaostriti idejnopolitični boj nasproti vsem pojavom, ki so izraz starih sistemov in njim ustreznih ideoloških pozicij, proti klečeplazenju pred modnimi formalizmi v politiki in ideologiji ter podobnemu. Nikakor ne smemo dovoliti, da bi se v naši družbi uveljavljale sile proti samoupravnemu sistemu, za njegovo diskvalifikacijo. Konservativna miselnost, ki se upira gospodarskemu napredku, gospodarski reformi in drugim progresivnim procesom, se opira na omejene materialne možnosti naše družbe, na ekstenzivnost gospodarjenja, neskladnost gospodarstva m družbene nadstavbe ipd. Marsikje še zmeraj iščejo izhod v starih oblikah. Navzoče so tudi tehnokratske težnje, katerim nista izhodišče za akcije in odločitve položaj in korist delovnega človeka, marveč hočejo postaviti delovnega človeka v mezdni odnos in nato pod krinko poslovnosti in racionalnosti uveljaviti tehnokratizem, ki je v bistvu monopolni položaj vodstvenih skupin pri načelnem in konkretnem odločanju. Komunisti se moramo zavzemati, da bosta poslovnost in strokovnost postali integralni del samoupravljanja. Močne so iluzije o tem, da je mogoče uspešno urejati probleme in nastajajoča protislovja samo s pomočjo države, namesto predvsem s samoupravnim dogovarjanjem na vseh ravneh, z družbeno integracijo različnih interesov. Precej je zakoreninjena miselnost, da bi današnja družba že lahko bila družba popolne enakosti, če bi to le hoteli. Protislovij te družbe ni mogoče razreševati z ustvarjanjem iluzij, temveč le z nadaljnjim družbenoekonomskih razvojem in razvijanjem socialističnih družbenih odnosov, skratka z nadaljnjim revolucionarnim preobražanjem družbe. Komunisti se zavedamo nujnosti blagovno tržnega gospodarstva na sedanji stopnji razvoja, ker pomeni delovanje ekonomskih zakonitosti notranjo gonilno silo za razvoj družbenih proizvajalnih sil. Uveljavljanje ekonomskih zakonitosti pomeni neprenehen boj za intenziviranje gospodarstva, to pa razvija iniciativo in spodbuja poslovnost, se pravi prizadevanje za zvišanje proizvodnosti dela, za racionalizacijo, za večjo ekonomičnost itd. Toda logika zakona vrednosti povzroča, če je ne obvladujemo, določene deformacije. Zato moramo še bolj uveljavljati načelo solidarnosti in medsebojne pomoči ter ga vgrajevati v sistem družbenoekonomskih odnosov kot eno njegovih osnovnih komponent. Ob načelu delitve po delu moramo vgrajevati v sistem tudi elemente delitve po potrebah oziroma elemente enakomernejšega zadovoljevanja osnovnih potreb na določenih področjih družbenega standarda. Taki odnosi so danes šele delno uveljavljeni v takih dejavnostih, kot so izobraževanje, zdravstvo, socialna zaščita itd., morajo pa postati čedalje pomembnejši faktor integracije samoupravne družbe in njene enotnosti. Komunisti se moramo odločno bojevati proti vsem deformacijam; te namreč ne izhajajo le iz zakonitosti blagovne proizvodnje in delitve po delu, marveč tudi iz uveljavljanja uravnilovskih teženj in drugih pri523

tiskov, ki zahtevajo včasih v imenu humanizacije vračanje v etatistično birokratske odnose, v katerih bi imele različne elite odločujočo besedo.

Komunisti se moramo zavzemati za hitrejše in doslednejše uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti v vsem našem družbenem življenju, zlasti pa v oblastnih in drugih organih, ki izvršujejo javne funkcije. Prizadevati si moramo, da se bo pravosodna reforma, ki naj uskladi razvoj pravosodnih služb in služb pravne pomoči z zahtevami po doslednejšem varovanju pravic občanov, proizvajalcev, upravljavcev in delovnih skupnosti ter s potrebami dosežene stopnje našega samoupravnega sistema, pripravljala pospešeno in čimbolj temeljito.

3. Dosežena stopnja razvoja proizvajalnih sil, zlasti pa uveljavljanje reforme, odločno opozarjata na potrebo po dolgoročnejšem usmerjanju razvoja Slovenije. V to nas sili objektivno stanje našega gospodarstva in družbenih služb, še posebej pa hiter ekonomski razvoj v Evropi in svetu, ki doživlja svoj razmah na osnovi znanstveno tehnične revolucije. To zahteva zlasti v Sloveniji večjo pogumnost in podjetnost pri začrtovanju nadaljnjega razvoja in iskanju poti za hitrejši gospodarski in družbeni napredek. Na tistih področjih, kjer imamo vidne prednosti razvoja, se je nujno hitreje lotevati uresničevanja že pripravljenih in tudi izdelave novih programov. Izdelava in uresničevanje programov naj spodbudita in mobilizirata vse zmožne in ustvarjalne moči, posameznike, strokovnjake, vse delovne ljudi, povezane v SZDL, sindikatih, Zvezi mladine in samoupravnih organih. Pri dogovoru o optimalnem gospodarskem in družbenem razvoju Slovenije gre za dolgoročne in življenjske interese vseh delovnih ljudi in občanov. Zato se Zveza komunistov zavzema za hitrejši gospodarski, socialni in regionalni razvoj Slovenije. Program razvoja naj bi bil tudi eden izmed temeljev akcijske enotnosti komunistov in delovnih ljudi Slovenije ter izhodišče za povezovanje vseh ustvarjalnih in naprednih sil. Zato ZK vztraja na tem, naj se gradi program razvoja Slovenije skladno s sistemom samoupravljanja, družbenim položajem delovnih ljudi na osnovi dela in njihovimi interesi ter ob vsestranskem upoštevanju znanosti in z uporabo sodobnih znanstvenih metod.

Pri programiranju družbenoekonomskega razvoja in izvajanju programa bo Zveza komunistov po svojih članih opozarjala predvsem na izhodišča in cilje družbenoekonomskega sistema, preverjala zasnove, predloge in odločitve z vidika temeljnih interesov delavskega razreda in delovnih ljudi, stopnje razvoja proizvajalnih sil in razmerja sil v svetu ter se nenehno usposabljala za ustvarjalno in prizadevno izpolnjevanje sprejetih programov.

Prvi pogoj za uspešno uresničevanje te naloge je sočasna usmeritev na dolgoročno programsko delo vseh ustvarjalnih sil, ne samo v republiki in njenih znanstvenih ustanovah, marveč prav tako v delovnih organizacijah in občinah. Izdelava in uresničevanje programa družbenoekonomskega razvoja Slovenije sta odvisna od programov razvoja, ki jih mora za svoje področje dela in svojo delovno organizacijo izdelati vsak nosilec družbene dejavnosti.

Medsebojna povezanost in odvisnost nosilcev družbenih dejavnosti tako v Sloveniji kot v vsej Jugoslaviji zahtevata ustrezno povezanost in odvisnost sicer samostojnih razvojnih programov na vseh področjih in vseh ravneh. Program razvoja Slovenije mora biti organska sinteza skupnih naporov, ki ne izključujejo nikogar pri njegovem nastajanju in izvajanju. Varovati pa se moramo iluzije, da bo program sam po sebi rešil mnoga odprta vprašanja; to lahko demobilizira nosilce gospodarskega in družbenega razvoja pri reševanju sedanjih in prihodnjih 524

problemov reforme ter uresničevanju njenih nalog. Realno oblikovanje koncepta dolgoročnega razvoja ni le želja, pač pa najširša spodbuda za takojšnjo ustvarjalno dejavnost sleherne delovne organizacije in njihovih skupnosti.

Sorazmerno nerazvito planiranje v okoliščinah samoupravljanja, družbene lastnine in tržnega gospodarstva zahteva od komunistov v predstavniških organih, delovnih skupnostih in znanstvenih ustanovah, da oblikujejo tudi nove znanstvene metode in tak sistem planiranja, kakor to ustreza našemu ekonomskemu in političnemu sistemu. Dolgoročno programiranje razvoja in planiranje za krajša obdobja je pomembna samoupravna dejavnost delovnih, politično teritorialnih in drugih samoupravnih skupnosti. Opravljati jo morajo kot dobri gospodarji in kot samostojni in odgovorni upravljavci.

Razvojni programi morajo določiti načine, sredstva, nosilce in faze uresničevanja poglavitnega cilja: visoke ravni ekonomske razvitosti, ki odseva v čim višjem narodnem dohodku na prebivalca, v dinamični rasti gospodarstva, ekonomičnosti gospodarjenja, višji družbeni proizvodnosti in stopnji samoupravnih odnosov. S tem bomo zagotovili ustrezen osebni in družbeni standard ter možnosti za vsestranski kulturni in ustvarjalni vzpon delovnih ljudi.

Zveza komunistov opozarja na pomembnost dolgoročnega programiranja tudi z vidika omejenih sredstev, s katerimi razpolagamo, začetnih in le delnih uspehov reforme, z vidika neusklajenosti med dejavnostmi in predvsem z vidika pomanjkanja znanstvenih in strokovnih rešitev, kakršne bi pomagale ustrezno določati in usmerjati dejavnost delovnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti. Zato Zveza komunistov opozarja na nujnost naporov zavestnih dejavnikov za strnitev vseh umskih, materialnih in političnih sil na Slovenskem, ki lahko najučinkoviteje prispevajo k temu, da se organiziramo kot sodobna, racionalno urejena in funkcionalna socialistična družbena skupnost.

Razlike v razvitosti posameznih območij Slovenije moramo premagovati tako, da razvijamo objekte infrastrukture, posebno komunikacije, in zagotavljamo tak družbeni standard, ki pomeni uresničevanje ustavnih določil. Gospodarski razvoj pa moramo usmeriti tako, da bo pospeševal mobilizacijo lastnih sil in vseh možnosti razvoja posameznih območij, s krepitvijo najrazličnejših oblik poslovnega sodelovanja, kar medsebojno oblikujejo delovne organizacije, krajevne in občinske skupnosti. Spričo nevarnosti, da bomo še naprej zaostajali za razvitimi državami, in spričo tega, da hkrati dosežki znanosti in tehnike vnašajo revolucionarne spremembe v družbeni razvoj, bo boj za pospešeni gospodarski in družbeni napredek pri nas zahteval hitrejše usposabljanje gospodarskih delovnih organizacij za uspešnejše in enakopravnejše nastopanje na svetovnem trgu. To bo mogoče le, če bomo dali več poudarka razvojnemu in znanstveno raziskovalnemu delu ter zagotovili, da se bo to obravnavalo kot del investicijskih vlaganj. Ob tem pa se moramo komunisti bojevati proti vsem oblikam avtarkičnih teženj. Slovenija naj se v prihodnje še bolj uveljavlja kot odprta družbeno politična skupnost v mednarodnem gospodarskem, političnem in kulturnem prostoru. Tak razvoj našega gospodarstva in družbe je eden izmed pogojev za hitrejše napredovanje na vseh področjih. Pri tem se morajo zlasti komunisti v delovnih organizacijah, v državni upravi, zbornicah, skupščinah itd. zavzemati za oblikovanje stabilnih razmer pri zunanjetrgovinski menjavi in pri hitrejšem premagovanju ovir, ki jih pomenijo sedanje ekonomske skupnosti. 525

Gospodarski razvoj ter z reformo sproženi procesi utrjevanja gospodarstva na blagovnotržnih osnovah zahtevajo nadaljnje izpopolnjevanje ekonomskega sistema in bolj učinkovito urejanje problemov dolgoročnih in sprotnih gibanj. Komunisti se bomo zato zavzemali za dosledno uveljavitev pravic proizvajalcev do čedalje bolj neposrednega odločanja o rezultatih svojega dela in do uporabe sredstev akumulacije. Pospešiti je treba nadaljnjo deetatizacijo v prid povečanja deleža delovnih organizacij, dalje reformirati na samoupravni osnovi še obstoječe družbene investicijske sklade in druge sklade ter odpravljati stare ali na novo porajajoče se oblike administrativnega odtegovanja dohodka ter tako doseči potrebno razbremenitev gospodarstva. Komunisti bomo podpirali združevanje, usmerjanje in kroženje akumulacije na temeljih samoupravnega dogovarjanja in interesov proizvajalcev. S tem se odpirajo perspektive za izgrajevanje tržišča družbenih sredstev in njihovo mobilnost ter na tej podlagi možnosti za učinkovitejše ekonomsko povezovanje.

Pri uveljavljanju dohodka kot družbenoekonomskega odnosa in načel ustvarjanja ter delitve dohodka po sadovih dela na različnih področjih in na samoupravnih temeljih so v praksi še močne ovire. Zato morajo biti prizadevanja komunistov usmerjena k nadaljnjemu izgrajevanju in obvladovanju blagovnotržnega gospodarstva. V ospredju so vprašanja glede možnosti ustvarjanja dohodka ter ravnanje proizvajalcev pri delitvi. Izpopolnjevanje ekonomskega sistema mora na tem področju potekati v taki smeri, da bosta oblikovanje dohodka in delitev dohodka na osebne dohodke in akumulacijo čedalje boli pod vplivom ekonomskih zakonitosti. Ekonomska realnost kaže, da ni mogoče ustvariti tržnega mehanizma, ki bi sam od sebe učinkovito in skladno urejal vprašanja družbene reprodukcije. Prizadevati si moramo za nadaljnjo izdelavo objektivnih meril za ocenjevanje deleža posameznika v rezultatih združenega dela na vseh ravneh in področjih družbenega dela. Hkrati z izgrajevanjem ekonomskega sistema na področju ustvarjanja in delitve dohodka ter osebnih dohodkov moramo hitreje razvijati tudi različne oblike samoupravnih dogovorov proizvajalcev.

Dogovarjanje delovnih skupnosti je sestavni del samoupravnih dolžnosti in pravic. Obsega naj vse povezave in vse vrste sodelovanja, ki jih oblikujejo delovne skupnosti v zvezi s procesom dela, reprodukcije in razširjene reprodukcije, v zvezi z mestom delovne organizacije v dejavnosti in družbenopolitični skupnosti ter v zvezi s položajem in interesi svojih članov pri delu in v življenju. Dogovarjanje je treba razvijati znanstveno, strokovno in organizacijsko; pri tem moramo upoštevati družbenoekonomska načela in merila dogovarjanja ter zahteve za uspešno izvajanje dogovorov. Pri vsem tem je posebno pomembna vloga organov družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij ter višjih oblik povezovanja delovnih skupnosti. Pomembna naloga Zveze komunistov je tudi spodbujati nadaljnje teoretično preučevanje delovanja ekonomskih zakonitosti v naših razmerah. Razvoj proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov zahteva popolnejšo opredelitev ekonomske vloge lastnine v samoupravljanju, ker se vse bolj postavlja v ospredje problem zagotavljanja minimalne akumulacije ter koncentracije in mobilnosti družbenih sredstev. Ob tem se odpira mnogo vprašanj, ki zadevajo skupna vlaganja, obresti in ceno družbenih sredstev, delitev po delu glede na živo in preteklo delo, in na tej podlagi se kaže potreba po nadaljnji graditvi ekonomskega sistema. 526

Hitrejše vključevanje v mednarodno delitev dela je tudi pogoj za uspešnejše prilagajanje naše gospodarske strukture potrebam domačega in svetovnega tržišča; vse to bo spodbudilo nadaljnjo diferenciacijo in selekcijo kot sredstvo za hitrejši gospodarski napredek. Element hitrejšega gospodarskega razvoja je tudi neposredno proizvodno finančno sodelovanje naših delovnih organizacij s poslovnimi partnerji v tujini. Vlaganje tujih sredstev v naše gospodarstvo pa mora potekati v naših razmerah ob neposrednem finančnem angažiranju in povezovanju delovnih organizacij samih, poslovnih združenj in poslovnih bank, ki prevzemajo tudi odgovornost in riziko za vračanje vloženih sredstev.

Komunisti so še posebej odgovorni za to, da odločno zavračajo vse rešitve in ukrepe, ki bi skušali po vsej sili ohraniti preživelo gospodarsko strukturo in metode gospodarjenja, namesto da bi razvijali novo, sodobno in naprednejše; še posebej si morajo prizadevati, da bodo programi družbenoekonomskega razvoja dovolj pogumni, kar zadeva težnje po napredovanjih in skrb za človekov položaj v delovnih procesih, pa tudi stvarni in uresničljivi glede na sredstva in sile, ki jih imamo na voljo. Komunisti se bomo zavzemali za hitrejše odpravljanje vzrokov, ki ovirajo uspešnejše povezovanje v gospodarstvu, družbenih službah in med družbenopolitičnimi skupnostmi. Bojevati se moramo proti lokalizmu, provincializmu in pojavom nacionalizma. Integracijske procese ovirajo tudi še neizdelani elementi ekonomskega sistema. Pri tem bi morale v prihodnje imeti večjo vlogo neposredne oblike samoupravnega dogovarjanja med delovnimi organizacijami, banke s selektivno kreditno politiko, zbornice s spodbujanjem in preučevanjem možnosti sodelovanja itd. Združevanje in poslovno tehnično sodelovanje pa se lahko hitreje in uspešno razvija le ob upoštevanju dolgoročnih interesov delovnih ljudi. Uspešno izvajanje nalog, ki si jih postavljamo slovenski komunisti za naslednje obdobje, je v marsičem odvisno od naše odločnosti pri hitrejšem uveljavljanju že sprejetih programskih načel ZKJ o kadrovski politiki. Človekovo znanje, zmožnost, delavnost in ustvarjalnost morajo postati izhodišče družbene kadrovske politike. Kadrovska politika v najširšem pomenu je politika razvoja, v katerega vključujemo znanje in sposobnost, pogumnost in podjetnost, racionalnost in ustvarjalnost. Višja kultura proizvajalcev omogoča napredek učinkovitosti dela ter plemeniti in razvija človeka v celovitega, kulturnega ustvarjalca v vseh družbenih dejavnostih. Komunisti vidimo pot uresničevanja takšne kadrovske politike tudi v načrtovanju potreb po kadrih; načrtovanje mora temeljiti na perspektivnem razvoju proizvajalnih sil in na preosnovi družbenoekonomskih odnosov. Struktura in obseg nacionalnih potreb po kadrih naj se tvorno povezujeta s sistemom izobraževanja. Kongres nalaga komunistom obveznost, da se odločneje zavzemajo za izboljševanje kvalifikacijske strukture zaposlenih tako v gospodarstvu kot v družbenih službah ter za hitrejše odpiranje možnosti uveljavljanja znanja in znanosti. Reformirani šolski sistem naj odpira in širi možnosti za nenehno izobraževanje zaposlenih in drugih odraslih ljudi. Po eni strani je treba hitreje omogočati zaposlovanje šolanih ljudi, po drugi strani pa vsem, ki delajo, omogočati nenehno učenje, izpopolnjevanje in višjo izobrazbeno raven. V šoli se je treba zavzemati, da bo dala solidne temelje višji, splošni, humanistični in strokovni izobrazbi.

Komunisti si bomo prizadevali s skladnim in dinamičnim gospodarskim razvojem doseči čimvečje možnosti za zaposlitev prebivalstva. Tega ne moremo urejati z ekstenzivnim gospodarjenjem, zato je potrebno smo-

527

trno razvijati tiste panoge oziroma področja dejavnosti, ki odpirajo največ možnosti za nova, ekonomsko in družbeno utemeljena delovna mesta. Za čimveč ljudi je treba zagotoviti možnosti za delo doma, posebno za strokovnjake, ki jih je treba vključiti v naša prizadevanja za hitrejši razvoj. 4. Na doseženi stopnji razvoja proizvajalnih sil in standarda v SR Sloveniji imajo pomembno mesto zasebna drobna blagovna proizvodnja in na tej podlagi organizirane storitvene dejavnosti. Zasebna dejavnost se družbeno in gospodarsko koristno vključuje v proces družbene reprodukcije, ker pomeni po svojem obsegu in značaju smotrno dopolnjevanje družbene proizvodnje. Komunisti se bomo po predstavniških, politično izvršilnih in upravnih organih zavzemali za skladnejši razvoj osebnega dela z zasebnimi delovnimi sredstvi na podlagi stabilne in dolgoročne ekonomske politike. Podpirali bomo takšno politiko, ki bo tudi v družbenoekonomskih odnosih pri delu z zasebnimi sredstvi uveljavljala načelo delitve dohodka po delu. Intenzivnejše vključevanje osebnega dela z zasebnimi delovnimi sredstvi v družbenoekonomske odnose in samoupravni sistem je potrebno še nadalje preučevati ter na tej podlagi razvijati razne oblike sodelovanja v delitvi in upravljanju na osnovi vloženega dela, sredstev in doseženih rezultatov. Izgrajevati moramo sistem, ki bo onemogočal izrabljanje zaposlenih pri zasebnih proizvajalcih in bo usmerjal njihovo presežno vrednost v nadaljnji razvoj teh dejavnosti v skladu z družbenimi potrebami. Zato se morajo na eni strani na podlagi vloženega dela povečevati pravice zaposlenih delavcev pri upravljanju, po drugi strani pa se morata zagotavljati lastnikom proizvajalnih sredstev ekonomski napredek in interes za razvoj njihove dejavnosti.

Negativne pojave, kot je neupravičeno bogatenje, izkoriščanje itd., pa moramo odločno odpravljati s preprečevanjem monopolizma, z učinkovito družbeno kontrolo in smotrno davčno politiko ter z ustrezno organiziranostjo in odgovornostjo dela upravnih služb. 5. Za stabilnejši in skladnejši družbenoekonomski razvoj Slovenije ima pomembno vlogo ustrezna kmetijska politika. Dosedanji razvoj je osnova in izhodišče za razreševanje temeljnih protislovij v kmetijstvu, ki se kažejo v razdrobljeni posesti in nizki stopnji produktivnosti ter v neurejenem oziroma nestabilnem tržišču kmetijskih proizvodov.

Kmetijske delovne organizacije in družbeno proizvodnjo kot osnovo sodobnega kmetijstva moramo še naprej tehnično, tehnološko in organizacijsko dograjevati ter jih usposabljati za sodobno proizvodnjo. Intenzifikacija kmetijstva in razvoj socialističnih družbenih odnosov morata potekati tako, da se zadruge, kombinati in druge delovne organizacije s področja kmetijstva in gozdarstva hkrati uveljavljajo kot samoupravne organizacije delavcev in kmetov in kot organizatorji združenega dela na vasi. Le tako bodo lahko skupno z zasebnimi proizvajalci postale odločilen dejavnik za celotno preobrazbo kmetijstva na vasi. Materialni pogoji gospodarjenja v kmetijstvu so se s prvimi reformnimi ukrepi izboljšali, toda v zadnjih dveh letih so se razmere spet poslabšale. Pot za reševanje ekonomskega položaja sedaj in pozneje vodi prek hitrejšega procesa integracije, od proizvodnje do potrošnje; s tem se bodo lahko dosegla ugodnejša razmerja v cenah med surovinsko in končno proizvodnjo ter se preprečilo odlivanje dohodka iz kmetijstva prek tržišča in denarnih zavodov v druge dejavnosti. Zagotoviti je treba večja vlaganja v modernizacijo kmetijstva in tudi s tem povečati repro-

dukcijsko zmožnost tako družbenega kot zasebnega kmetijskega sektorja. Posebnosti kmetijske proizvodnje v Sloveniji in tudi ekonomski položaj področja zahtevata ustreznejšo ekonomsko politiko, ki mora biti prilagojena raznoličnosti razmer slovenskega kmetijskega prostora.

Kmetje se morajo bolj vključiti v samoupravni sistem in se uveljaviti v njem, in to v krajevnih skupnostih, v občini, pa tudi v republiki in zvezi, kjer se oblikujejo ekonomski pogoji in politika razvoja kmetijstva, vzgoje, izobraževanja, socialne politike itd. Ta pravica in odgovornost jim pripada na podlagi njihovega deleža pri ustvarjanju družbenega proizvoda.

Zveza komunistov podpira družbenopolitično združevanje kmetov v okviru posebnih sekcij pri organizacijah SZDL Slovenije, kakor tudi poslovno organiziranje v okviru kmetijskih zadrug, kombinatov, drugih delovnih organizacij ter njihovo vertikalno povezovanje v okviru poslovnih združenj ter zbornice.

Izhod iz sedanjih razmer v zasebni proizvodnji je predvsem v povečanju blagovne proizvodnje in s tem dohodka kmečke družine. To je mogoče doseči z razvijanjem kooperacije in povečano produktivnostjo dela ter smotrno izrabo celotnega fonda dela kmečke družine tudi zunaj kmetijstva. Kmetijski proizvodni prostor pomeni nacionalno bogastvo trajnega pomena, zato je potrebna smotrna urbanizacija in racionalna uporaba kmetijskih površin za nekmetijske namene.

6. Na področju socialnega varstva in zdravstva se bomo komunisti zavzemali zlasti za to, da bi se kar najbolj uveljavila načela človeške solidarnosti in humanizma, ter za oblikovanje raznih skladov na podlagi samoupravnih dogovorov in usmerjanja sredstev. Komunisti si bomo prizadevali, da se na tem področju zaradi ekonomskih in družbenih specifičnosti uveljavlja čim širše družbeno upravljanje, z namenom, da bi delovni ljudje kar najbolj neposredno soodločali o položaju in razvoju teh dejavnosti ter o usklajevanju svojih pravic in materialnih obveznosti. Samoupravljanje na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovanja je treba razvijati tako, da se bodo zbliževali interesi zavarovancev in zdravstvenih delavcev. Večje sodelovanje delovnih ljudi na vseh teh področjih bo tudi poroštvo, da se bosta v socialnovarstvenih in zdravstvenih dejavnostih čimbolj uveljavljala racionalizacija poslovanja in realno vrednotenje storitev ter da se bodo izdatki za te dejavnosti, oziroma da se bodo pravice občanov usklajale z zmogljivostmi družbenih skladov in gospodarstva.

Razvoj zdravstvene službe in njene organizacije moramo še naprej izpopolnjevati v skladu z načeli funkcionalnosti in razvojem znanosti na tem področju. Zato morajo biti tudi materialna sredstva, ki jih dajejo delovni ljudje za zdravstveno zavarovanje, čim pravilneje usmerja. V zdravstveni službi je treba uveljaviti takšen sistem vrednotenja zdravstvenih storitev, ki bo ustrezal načelu delitve po delu ter omogočal širšo uveljavitev dohodkovnega sistema in prispeval k večji učinkovitosti službe. Za Slovenijo je nujno tudi začrtovanje dolgoročne politike razvoja celotnega kompleksa socialne varnosti. Težiti moramo tudi k temu, da bi dosegli splošno socialno zavarovanje in čim večje izenačevanje ravni zdravstvenega varstva za vse sloje prebivalstva. Skladno s tem naj se uredi tudi zdravstveno zavarovanje študentov na podlagi njihovega sta52 9 34/Vi

tuša. Kongres še posebej opozarja na nujnost hitrejšega odpravljanja nesorazmerij med višino pokojnin iz raznih časovnih obdobij, pa tudi nesorazmerij, ki izhajajo iz nekaterih anomalij v oblikovanju osebnega dohodka kot osnove za odmero pokojnine.

7. Razvoj znanosti, tehnologije, kulture in tudi razvoj novih družbenoekonomskih odnosov zahtevata nenehno izpopolnjevanje in razvoj sistema vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh. Komunisti se zavzemajo za višjo kvaliteto vzgojno izobraževalnega dela, za preseganje povprečnosti, za posodobljanje dela in za hitrejše uvajanje novih rezultatov znanstvenega dela. Pedagoški proces kot organizirana oblika spoznavanja akumuliranega družbenega izkustva in razvijanje ustvarjalnosti je sestavni del družbenega proizvodnega procesa in ga je treba zato obravnavati kot njegov integralni del.

Kongres nalaga komunistom, da v prihodnjem obdobju, upoštevajoč dosedanje in potencialne družbene možnosti, usmerijo svojo dejavnost na vzgojno izobraževalnem področju predvsem za hitrejši napredek tistih področij, ki so se do zdaj preslabo razvijala, in za odpravljanje tistih problemov, katerih razreševanje je doslej v občutnem zaostanku. Ti problemi so zlasti: možnosti šolanja sposobnih in nadarjenih učencev in dijakov, sistemska ureditev štipendiranja skladno z načeli sodobne kadrovske politike, ureditev življenjskih razmer dijaške in študentske mladine, uvajanje trajnega družbenoekonomskega izobraževanja proizvajalcev, uveljavljanje znanja in strokovnosti z intenzivnejšim zaposlovanjem mladih strokovnjakov ter za zagotavljanje stalnih in zadostnih virov za uresničevanje temeljnih funkcij osnovnih izobraževalnih dejavnosti. V nadaljnjem izgrajevanju vzgojno izobraževalnega sistema se moramo zavzemati za hitrejše izpopolnjevanje sistema financiranja, tako da bo financiranje bolj funkcionalno in stabilno. Vzgoja in izobraževanje sta nacionalni problem in komunisti si bomo prizadevali, da ju bomo enotnej e samoupravno urejali na vseh ravneh v okviru Socialistične republike Slovenije. Tako se diferenciacije v kvaliteti vzgoje in izobraževanja ne bodo še bolj povečevale, marveč se bodo zmanjševale. Kongres opozarja na specifičnosti reforme in samouprave na tem področju. Mehanično in nekritično prenašanje izkušenj in rešitev iz gospodarstva lahko povzroči več negativnih posledic. Odločno zavzemanje komunistov za deetatizacijo odnosov ne pomeni drobitve in dezintegracije. Samoupravno združevanje na vseh ravneh, posebej še v okviru republike, je pogoj za uspešno delo.

Pri samoupravljanju v izobraževanju se danes pretežno uveljavljajo prosvetni delavci, v njem pa niso našli ustreznega mesta učenci in študentje, zlasti pa ne občani in drugi zainteresirani dejavniki, npr. gospodarstvo in druga področja. Tudi izobraževalne skupnosti so kot mladi samoupravni organizmi vse preveč zaprte in enostransko sestavljene ter premalo neposredno odsevajo težnje, zahteve in potrebe občanov, družbenih organizacij in institucij. V sodobnih slovenskih razmerah se povečuje pomen vzgojnih in izobraževalnih dejavnosti vseh vrst in stopenj, posebno zaradi naraščajoče urbanizacije, visoke stopnje zaposlenosti in novih družbenih potreb. Šole in varstvene ustanove sicer niso edini dejavnik, ki oblikuje etični in nazorski svet doraščajočih otrok, vendar postaja njihov vpliv čedalje bolj prevladujoč. Zato se bomo komunisti zavzemali za vsestransko družbeno skrb za vzgojo in izobraževanje, za humane in demokratične odnose med učenci, učitelji in starši, za dosledno, znanstveno utemeljenost pouka ter socialistično idejno usmerjenost vseh vzgojnih dejavnosti.

530

Nujno je hitreje izboljševati in izenačevati možnosti in razmere ter zviševati raven osnovnega šolstva, zlasti strokovno in idejno usposobljenost učiteljev; graditi potrebne šolske prostore in prilagajati učne programe sodobnim potrebam in znanstvenim dognanjem. Otroci, ki ne končajo uspešno osnovne šole, so bistveno prikrajšani pri možnostih za poklicno usposabljanje in to jim že vnaprej onemogoča enakopravno uveljavitev v družbeni proizvodnji; zato je treba osnovni šoli posvečati posebno pozornost ter hkrati razvijati srednje strokovno in poklicno šolstvo. Zavzemamo se za tak razvoj strokovnega šolstva, da bo v skladu s sedanjimi in perspektivnimi potrebami gospodarskega in družbenega razvoja. Pomembno področje dela in vpliva komunistov mora biti pospešen razvoj izobraževanja in izpopolnjevanja zaposlenih. To izobraževanje dobiva v novih okoliščinah nov pomen in smisel. Potreba gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja zaostruje nujnost nenehnega izobraževanja zaposlenih na vseh področjih in na vseh ravneh. Glede na razvoj znanosti, sodobne organizacije dela in novih družbenih odnosov se zavzemamo za nenehno izboljševanje izobrazbene strukture kadrov na vodilnih delovnih mestih, za sistematično izpopolnjevanje njihovega znanja ter za zaostritev pogojev za zasedbo teh mest. Zveza komunistov ugotavlja, da je znanost v vsem našem družbenem življenju še vedno premalo navzoča. Znanost mora dobiti v političnih, ekonomskih in kulturnih odnosih vlogo in pomen temeljne gibalne sile in postati odločujoč dejavnik samoupravne družbe. Zaradi izrednega pomena znanstvenega in raziskovalnega dela je potrebno zagotoviti večjo skrb materialnemu položaju te dejavnosti, usklajevanju in uporabi znanstvenih dosežkov v našem vsakdanjem delovanju. Zavzemamo se za kakovostno in z družbenimi potrebami usklajeno raziskovalno dejavnost, za tesno sodelovanje med raziskovalnimi organizacijami in uporabniki raziskav, za čim večjo in čim hitrejšo uporabo dosežkov raziskovalnega dela. Močnejša povezava raziskovalnega in pedagoškega dela ter sodelovanje vseh ustreznih organizacij naj omogočita smotrnejšo izrabo vseh možnosti in opreme za vzgojo dobrih raziskovalcev, pospešujeta pa naj tudi njihovo namestitev povsod, kjer je potrebno raziskovalno delo ali visoko kvalificirano znanje, in s tem pripomoreta tudi do neposredno uporabnih rezultatov znanosti in razvoja tehnologije. Hkrati pa poudarjamo tudi pomembnost fundamentalnega teoretičnega znanstveno raziskovalnega dela kot enega temeljnih pogojev za vsestranski razvoj znanosti in tudi tehnike same. Rezultati raziskovalnega dela morajo biti praviloma objavljeni in izpostavljeni javni presoji. Zvezi komunistov je še posebej do razvoja družbenih ved in marksistične znanstvene misli; pri programiranju svojega dela in pri konkretnih odločitvah bo izhajala iz dosežkov te znanosti. Vloga in pomen univerze in drugih visokošolskih zavodov v našem narodnem življenju narekujeta, da prihajajo na te ustanove sposobni in aktivni znanstveni in pedagoški delavci in da se čimbolj zavzemajo za reševanje vsakdanjih problemov in za oblikovanje dolgoročnih ciljev naše družbe. Povezava visokega šolstva z gospodarstvom naj odpira pot raziskovalcem na ustrezna mesta v gospodarstvu in drugih družbenih dejavnostih, zmožnim in kvalificiranim delavcem pa iz gospodarstva v raziskovalne organizacije in na univerzo. Zveza komunistov se zavzema za odprtost in medsebojno povezavo vseh pedagoških in znanstvenih ustanov, zainteresiranih družbenih in delovnih organizacij ter za takšno urejanje notranjih razmerij, za takšne učne programe in metode dela, ki bodo čimbolj spodbujali k ustvarjalnemu delu, omogočali sodobno raven znanstvene misli in sodoben pedagoški proces ter pozitiven in vsestranski medsebojen vpliv visokošolskih zavodov, družbenega življenja in razvoja. 53 1

8. Kulturna ustvarjalnost in človekova kultura sta bistveni prvini samoupravne socialistične družbe in njena neločljiva sestavina. Svoboda ustvarjalnosti je sestavni del boja za osvoboditev človeka. S teh izhodišč se komunisti bojujemo za družbeno ekonomske in politične temelje svobode in s tem ustvarjamo podlago za svoboden in vsestranski razvoj kulturnega življenja. Da bi utrdili doseženo stopnjo svobodne umetniške in znanstvene ustvarjalnosti ter omogočili smotrn in celovit kulturni razvoj vsega, celotnega slovenskega naroda, se komunisti zavzemamo za program kulturnega razvoja Slovenije. Oblikovanje idejnih in političnih izhodišč tega programa, sodelovanje vseh drugih družbenopolitičnih organizacij, vseh kulturnih ustanov, dejavnosti in posameznikov bo spodbudilo učinkovitejše razreševanje nasprotij, ki se še pojavljajo na kulturnem področju družbenega življenja. Samoupravne oblike in praksa morajo upoštevati posebnosti in družbeno vlogo kulturnih dejavnosti tako, da bodo spodbujale predvsem ustvarjalnost, interese in odgovornost kulturnih delavcev za oblikovanje kulturne politike ter zagotavljale širši družbeni vpliv na razvoj in programsko usmerjenost kulturne dejavnosti in ustanov.

Razvoj umetniške in znanstvene ustvarjalnosti je v sedanjih razmerah najtesneje povezan z nadaljnjo demokratizacijo kulturne politike na temelju družbenega samoupravljanja z ustreznejšim uveljavljanjem načela dohodka kot družbenoekonomskega pogoja za razvoj samoupravljanja na kulturnem področju, povezan pa je tudi z nadaljnjim utrjevanjem svobodnega in enakopravnega razvoja ter prežemanjem nacionalnih kultur vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, z njihovo odprtostjo nasproti svetovnim kulturnim tokovom in z vključevanjem vanje. Uresničevanje teh načel spodbuja ustvarjalnost in udeležbo množic v kulturnem življenju. Slovenski komunisti se bomo zavzemali, da bosta dobila prednost tisto delo in tista dejavnost, ki utrjujeta v človeku zavest o smiselnosti njegovih ustvarjalnih naporov, ki sta usmerjena v višje, veljavnejše cilje človeka in družbe. Velik pomen za kvaliteto kulturnega razvoja imajo strokovna raven kritike z jasno izoblikovanimi merili in njena socialistična idejna usmerjenost, odgovornost sredstev za množično obveščanje, posebno radia in televizije, pa tudi kvaliteta in razširjenost časopisne in založniške dejavnosti. Za uveljavljanje teh načel se bomo komunisti odločno zavzemali med sabo in v družbi. Kakršnakoli nedoslednost bi podpirala težnje po monopoliziranju osebnih interesov in utrjevala birokratske težnje, ki bi omejevale umetniško in znanstveno ustvarjalnost in s tem ovirale demokratičen družbeni razvoj.

Samoupravljanje je podlaga in oblika združevanja kulture, znanosti in izobraževanja s celotnim družbenim delom. Zato bomo spodbujali razvoj samoupravnih odnosov v kulturi in pospeševali samoupravno združevanje kulturnih dejavnosti med njimi samimi in tudi z drugimi področji družbenega življenja. Z družbenimi sredstvi je potrebno spodbujati zlasti tiste kulturne ustanove in dejavnosti, kjer rasteta živa pobuda in kvaliteta, kjer se širijo in poglabljajo kulturne potrebe občanov in ki razširjajo krog občinstva ter odpravljajo neskladnosti in pomanjkljivosti v dosedanjem kulturnem razvoju slovenskega naroda. Posebna pozornost naj velja amaterski kulturni dejavnosti. Z družbenimi sredstvi moramo spodbujati predvsem kvalitetno mladinsko literaturo, ki posreduje mladim etične vrednote, dosežke naše in tuje kulturne ustvarjalnosti ter znanstvena spoznanja. Odločno pa odklanjamo vse pojave nekvalitetne »kulturne« proizvodnje, kakršna streže najnižjemu okusu.

532

9. ZK in druge socialistične organizacije bolj odgovorno obravnavajo probleme mlade generacije, zlasti njene socialne, politične, idejne in nazorske razlike in posebnosti. Uspešneje kot doslej bo treba v prihodnje reševati nekatere temeljne probleme mladine — izobraževanje, zaposlovanje in drugo. Zveza komunistov si mora prizadevati, da bodo zagotovljene enake izhodiščne možnosti za vso mladino, ne glede na njen socialni izvor in njene razvojne posebnosti.

V naši samoupravni socialistični družbi morata biti polet in zanos mladih usmerjena v napredek družbe in človeka. Zato se mora mladina uveljaviti kot politični dejavnik v samoupravnih odnosih. Zveza komunistov se mora bojevati za razmere, v katerih se bodo tudi mladi ljudje enakopravno vključevali v družbena dogajanja. Komunisti se bomo zavzemali za to, da bo mladina mogla uresničevati svoje demokratične pravice in dolžnosti; da bi se lahko izobraževala, vzgajala in usposabljala ter pozneje uporabljala svoje znanje, prizadevnost in talent pri prevzemanju družbenih odgovornosti. Mladi so doslej še zmeraj veliko manj vključeni v samoupravljanje in družbenopolitične organizacije, kot je njihov resnični interes za uveljavljanje samoupravnih načel in učinkovito družbeno delo. S tem pa nastajajo ugodna tla za anarhična stališča in politiko pritiska. Odziv mladine ža vstopanje v Zvezo komunistov nam nalaga obveznost, da odločneje spodbujamo njeno samoupravno in politično dejavnost in ustvarjamo možnosti za učinkovito delo mladinskih organizacij ter tistih družbenih organizacij, ki vključujejo mladino.

Zveza komunistov postaja toliko zanimivejša za mlade ljudi, kolikor bolj postaja idejno jasna in učinkovita. Kongres ugotavlja, da množično vstopanje mladih spet potrjuje avantgardnost ZK in ji nalaga odgovornost, da bodo hotenja mladine postala del idejnih snovanj in dejavnosti Zveze komunistov in vse družbe. Analiza letošnjih študentovskih dogodkov v Ljubljani je pokazala, da je bil to napreden odpor mladega človeka proti konkretnim nesocialističnim pojavom v naši družbi. V gibanju so prevladovale težnje za odgovorno in učinkovito samoupravno reševanje družbenih problemov in za organizirano odpravljanje vseh deformacij in slabosti. V družbenih organizacijah se je mladina začela odločno zavzemati za pospešeno reševanje mnogih temeljnih vprašanj, ki jih je že dalj časa postavljala na dnevni red: individualizacijo odgovornosti, uveljavljanje strokovnosti na vseh ravneh, hitrejše vključevanje mladih na vsa področja družbenega življenja, zmanjševanje neupravičenih socialnih razlik, zagotavljanje enakih možnosti za izobraževanje in vključitev v delo, sistemsko rešitev za financiranje interesnih dejavnosti mladine. Vključevanje dijakov in študentov v študijski proces in samoupravne odnose zahteva na eni strani njihov vse bolj aktiven in odgovoren odnos do študija, hkrati pa bistveno prispeva k mnogim pozitivnim družbenim premikom. Med poglavitnimi političnimi nalogami Zveze komunistov na univerzi pa bosta nadaljnji razvoj samoupravljanja in posodobljanje vsega izobraževalnega procesa.

10. Delovanje tiska, radia, televizije in filma dobiva v sodobnih razmerah čedalje večji vpliv na kulturno in politično življenje. Sredstva javnega obveščanja so še posebno pomemben dejavnik v samoupravnem razvoju, ne le s tem, da posredujejo informacije družbeno aktivnemu človeku, ampak tudi kot tribuna demokratičnega boja mnenj in družbene kritike. Upoštevajoč idejno politično in kulturno vlogo javnega obveščanja, Zveza komunistov nasprotuje njihovemu izrabljanju za širjenje takih idejnopolitičnih vplivov, kakršni zavračajo samo-

533

upravni socialistični razvoj in se zavzemajo za uveljavljanje monopolnih teženj in prav tako ozkih komercialnih interesov, preračunanih na neosveščenost. Zveza komunistov se bo tudi v prihodnje zavzemala za vsestranski razvoj sredstev javnega obveščanja, za svobodo javnega izražanja misli in prepričanja, za objektivnost informiranja in poglobljeno, kritično odgovoren odnos do javnega mnenja, za čim širše odpiranje množičnih komunikacij vsej demokratični javnosti.

II 1. Samoupravno moramo urejati probleme na vseh ravneh. Komunisti se bomo zavzemali za to, da bo republika samostojno in neposredneje urejala vprašanja družbenega napredka na vseh področjih. V okviru republike, ob udeležbi in aktivnosti ustreznih republiških organov in institucij, naj se ustvarjajo pobude za integracijska gibanja na vseh ravneh in v vseh smereh. S svojimi napori moramo zagotavljati možnosti za optimalni razvoj jugoslovanske socialistične skupnosti na samoupravnih osnovah. Enotnost jugoslovanskih narodov na temelju njihove enakopravnosti je družbeni in materialni interes vsakega in torej tudi slovenskega naroda. Komunisti si prizadevamo za organsko povezanost vseh organizmov in oblik neposredne demokracije ter predstavniških organov, torej za razvoj višjih oblik samoupravljanja. Samoupravljanje se mora uveljaviti tudi v višjih oblikah proizvodnega, poslovnega in družbenega povezovanja. Čim bolj uspešno bo povezovanje in usklajevanje interesov delovnih ljudi na vseh ravneh, tem bolj se bo država objektivno spreminjala v instrument integriranja socialistične samoupravne družbe.

Nadaljnji razvoj SRS bo uspešen le, če bo slovenski narod vsestransko dostopen za ustvarjalno sodelovanje z drugimi narodi v svetu. Taka široka odprtost in povezanost s svetovnimi družbenimi in ekonomskimi tokovi hkrati tudi krepi individualnost in povezanost slovenskega naroda z narodi in narodnostmi, s katerimi živi v državni skupnosti in s katerimi ga povezujejo medsebojne odgovornosti, interesi in pravice. Perspektiva v sodobnem svetu ni osamljena državnost, niti niso to samo zveze med državami. Težiti je treba, da se nenehno izboljšujejo razmere, v katerih bodo delovni ljudje in njihove samoupravne skupnosti imeli možnosti za čim širše neposredne gospodarske, znanstvene in kulturne povezave s svetom.

Prizadevati si moramo, da se bo v Jugoslaviji še dosledneje uveljavljalo načelo enakopravnosti narodov in narodnosti na vseh družbenih področjih; pri tem je zlasti pomembno utrjevati in še naprej razvijati po VIII. kongresu ZKJ in IV. plenumu CK ZKJ uveljavljene samoupravne odnose na področju gospodarstva in kulture, narodne obrambe, notranje in zunanje politike. Komunisti smo se dolžni bojevati proti vsem pojavom šovinizma in zlorabljanja nacionalnih čustev. V tesni povezanosti z razvijanjem sistema samoupravljanja na vseh ravneh bomo utrjevali lastno državnost in suverenost ter krepili nacionalni ponos in narodnoobrambno zavest. Ustvarjanje možnosti za hitrejši razvoj manj razvitih je danes nujnost sodobnega sveta, v katerem se čedalje bolj kažeta medsebojna odvisnost in povezanost interesov. Zato se Zveza komunistov Slovenije zavzema za skladnejši razvoj Jugoslavije in za hitrejši gospodarski napredek ter izboljšanje pogojev dela in življenja na manj razvitih področjih. To nalogo po eni strani izpolnjuje sklad za financiranje gospodarskega

534

razvoja manj razvitih področij Jugoslavije. Politika sklada, ki je vse bolj usmerjena v polno angažiranje lastnih možnosti manj razvitih, naj bi bolj kot doslej pospeševala integracijo gospodarstva, razvijanje neposrednih odnosov med delovnimi organizacijami na razvitejših in manj razvitih področjih, kroženje oziroma vlaganje sredstev znotraj Jugoslavije ter pritegovanje tujih sredstev na ta območja. Zveza komunistov Slovenije se poleg takšne vloge sklada zavzema za to, da bi se bolj povezovali interesi razvoja razvitejših in manj razvitih območij in da bi delovne organizacije Slovenije čedalje bolj razvijale razne oblike svojega poslovnega sodelovanja z delovnimi organizacijami na teh območjih. Pri poslovno tehničnem sodelovanju moramo težiti za tem, da se uveljavlja načelo poslovnosti in rentabilnosti. S tako politiko in usmeritvijo bi po svojih močeh prispevali k nujni razširitvi materialne osnove za hitrejši gospodarski napredek manj razvitih. Komunisti si bomo prizadevali za nadaljnje izpopolnjevanje federativnega sistema na samoupravnih temeljih. Obenem ko razvijamo samoupravnost republike, je nujno naprej razvijati tudi samoupravne odnose v federaciji. Prizadevati si je treba za socialistični značaj odnosov med narodi in narodnostmi Jugoslavije. To ni pomembno samo za napredek jugoslovanske skupnosti kot celote in vsakega naroda posebej, temveč je hkrati prispevek k ideji in praksi socializma v svetu.

V graditvi samoupravne socialistične družbe ima razvoj občine, poleg razvoja samoupravljanja v delovnih organizacijah, pomembno mesto. Zato se bomo komunisti zavzemali za nadaljnji razvoj komune kot temeljne družbenopolitične skupnosti. Prizadevati si moramo, da se bo krepila in razvijala samoupravna funkcija komune kot osnova za povezovanje interesov sredstev in aktivnosti občanov. Sistematično bomo razvijali in podpirali vse tiste sile in politične oblike združevanja občanov, ki bodo čedalje bolj razširjale možnosti za resnični vpliv vse širšega kroga občanov na politiko komune. Zagotoviti je treba stabilnost v financiranju in odpirati nove možnosti za samofinanciranje občine; to bo pospešilo samoupravno povezovanje občanov na podlagi solidarnega zadovoljevanja skupnih potreb in reševanja skupnih problemov, prispevalo bo k premagovanju zgodovinsko pogojenih posledic delitve dela med tako imenovano gospodarsko in negospodarsko sfero, hkrati pa utrjevalo in razširjalo vlogo krajevnih skupnosti, zborov volivcev in drugih oblik neposrednega uveljavljanja občanov. Samoupravno dogovarjanje se mora uveljaviti na vseh ravneh družbenega življenja. Zato je nujno zagotoviti uveljavljanje samoupravnih dogovorov in vezi med republiko in komuno, zavzemati se za ustrezno delitev pristojnosti med republiko in občino, pri čemer naj občina ohranja vse tiste pristojnosti, ki jih lahko smotrno izvaja sama ali v povezavi z drugimi občinami v okviru širših regij.

2. Obramba domovine je integralna komponenta samoupravljanja. Komunisti si bomo prizadevali za uresničevanje koncepta vseljudske obrambe kot edino možne oblike uspešnega odpora proti morebitnemu zavojevalcu in edine možnosti zmage nad njim. Pri tem ne gre samo za obrambo nacionalne suverenosti, temveč za ohranitev samoupravnega socialističnega sistema kot največje pridobitve delovnega človeka. Obramba Slovenije in Jugoslavije je hkrati skupni interes vseh narodov, njihova življenjska potreba. To so temelji, na katerih sta zasidrani moč in življenjskost koncepta vseljudske obrambe.

Vsak komunist in vsak občan mora najti svoje mesto v sistemu vseljudske obrambe, pripravljen in usposobljen, da vsak trenutek uresniči svojo pravico in izpolni dolžnost do svobode, humanega poslanstva 535

samoupravljavskega socializma in do narodne suverenosti. Boj za ohranitev svobode in samoupravnih pravic, za obrambo in zavarovanje suverenosti, neodvisnosti in nedotakljivosti Jugoslavije je pravica in dolžnost vsakega delovnega človeka, vsake delovne organizacije in vsake družbenopolitične skupnosti.

Komunisti in druge napredne sile se zavedajo, da dejavnik stabilizacije ni samo krepitev obrambnih sil, marveč tudi boj za učinkovito reševanje življenjsko pomembnih problemov. Samoupravljanje, humanizem, svoboda človekove osebnosti, boj za mir so vrednote naše družbe, dovolj močne, da so jih delovni ljudje pripravljeni braniti; tudi večina človeštva jih zahteva kot edino možnost spričo grozečih nevarnosti. Komunisti in delovni ljudje Slovenije in Jugoslavije se opirajo na izkušnje preteklosti, izkušnje, ki so pokazale, da smo samo z zagotovitvijo neodvisnosti naše države ustvarili možnosti za svoboden in neoviran socialistični razvoj proti vsem blokovskim pritiskom in celo grožnjam z orožjem. III 1. Komunisti se bolj kot kadar koli zavedamo povezanosti in medsebojne odvisnosti notranjega razvoja Slovenije in Jugoslavije z mednarodnimi dogajanji. Slovenski narod skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi nemoteno razvija in bo tudi vnaprej razvijal svojo državnost, samoupravno, humano socialistično družbo le v razmerah popolne nacionalne suverenosti in svetovnega miru, v mednarodni skupnosti, ki spodbuja enakopravnost narodov ter jim priznava in omogoča lastno pot družbenega in gospodarskega razvoja.

VI. kongres sprejema resolucijo X. seje CK ZKJ kot izhodišče za svoje delovanje v mednarodnih odnosih. Politične krize v svetu spet dokazujejo, da ogroža blokovska politika svetovni mir in neodvisnost narodov. Vztrajanje na blokovski razdelitvi sveta in politika interesnih sfer porajata nenehen pritisk, da bi se majhne države podredile velikim silam, ovirata popolno suverenost in enakopravnost pri sodelovanju narodov in držav in vodita k vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, k intervencijam velikih sil za zagotovitev njihovih interesov in k neenakopravnim odnosom med narodi. V odnosih med socialističnimi državami se izraža to tudi v uveljavljanju velikodržavnih interesov na temelju mednarodnopravno nevzdržnih ter za socializem in mednarodni mir nevarnih teorij o »pogojni«, »omejeni« in »razredni« suverenosti.

Vzroki takšnega položaja so številni protislovni procesi današnjega sveta. Burni napredek proizvajalnih sil ob neenakomernem ekonomskem, kulturnem, socialnem in družbenem razvoju posameznih dežel in ob njihovi različni obči ravni je privedel do velikanske koncentracije bogastva v industrijsko bolj razvitih državah in do sorazmernega zaostajanja manj razvitih, posebno novo osvobojenih dežel. Te razlike so potencirane s soočanjem umskih, materialnih in vojaških sil na ideološki, razredni in velikodržavni osnovi; konkretno se izražajo v vojaško političnih blokih. Te procese spremljajo v notranjem razvoju, posebno velikih držav, težnje po krepitvi etatizma in birokratizma. Posledica tega je v notranjem razvoju zaviranje demokratizacije družbenoekonomskih in političnih odnosov, zadrževanje zgodovinskega procesa osvoboditve dela in onemogočanje delovnim ljudem, da bi neposredno vplivali na družbene zadeve. V mednarodnih odnosih pa ta protislovja ohranjajo razmerja ekonomske premoči razvitih in njihove neokolo536

nialistične ekonomske odnose do nerazvitih, zavirajo nacionalno, ekonomsko, politično osamosvajanje novo osvobojenih narodov oziroma držav znotraj interesnih sfer, omogočajo vmešavanje v notranji politični in družbeni razvoj drugih dežel in to vodi celo do vojaških intervencij in lokalnih vojn. Zato je boj za premostitev neenakosti sodobnega sveta in za premagovanje blokovske razdeljenosti sveta sestavni del boja proti imperializmu, hegemonizmu in vojni. Narodi, ki se čutijo ogrožene zaradi takšnega položaja v mednarodnih odnosih, izražajo svoj odpor s politiko neuvrščanja. Ta politika postaja najpomembnejši dejavnik v boju za mir in enakopravnost med narodi, za demokratične odnose med državami, odnose, ki bodo vsem deželam priznavali pravico do lastnega razvoja. Komunisti vidimo v politiki neuvrščanja edino mogočo politiko za premagovanje hegemonističnega in blokovskega reševanja nasprotij in za postavljanje enakopravnih odnosov med državami.

Slovenija povezuje svoj notranji razvoj z vlogo Jugoslavije v mednarodnih dogajanjih, v katerih se izraža tudi aktivna vloga slovenskega naroda. Uspešen družbenogospodarski razvoj in razvijanje socialističnih družbenih odnosov povečujeta ugled Jugoslavije v svetu, s tem pa tudi njene možnosti v boju za socializem in mir na svetu. Poseben zgodovinski in geografski značaj daje Sloveniji široke možnosti za poglabljanje odnosov Jugoslavije z drugimi deželami in gibanji, posebno še s sosednjimi državami in sosednjimi pokrajinami. Slovenci v zamejstvu ter Italijani in Madžari v Sloveniji opravljajo pozitivno vlogo dejavnikov sožitja, sporazumevanja in sodelovanja med sosednjimi narodi.

Dosledno uresničevanje nacionalnih pravic slovenskih manjšin v sosednjih državah v skladu z njihovimi zahtevami in mednarodnimi dogovori mora biti tudi vnaprej nenehna skrb zunanje politike SFR Jugoslavije. Ravno tako si bomo prizadevali za to, da bi italijanska in madžarska narodna skupnost v Sloveniji ustvarjali čedalje tesnejše stike z matičnima narodoma, z namenom, da bi manjšini nenehno razvijali in bogatili svojo kulturo. Slovenski komunisti se bomo odločno zavzemali za tesnejše sodelovanje SR Slovenije kot matice slovenskega naroda na gospodarskem, kulturnem, prosvetnem in drugih področjih s slovenskimi narodnimi manjšinami v sosednjih državah. Potrebno je storiti vse za bolj smotrno organizirano zaposlovanje v tujini, za zagotovitev socialnega in pravnega varstva naših delavcev. Omogočiti bi jim morali nepretrgane, čimbolj vsestranske stike z družbeno stvarnostjo v domovini, po vrnitvi pa jim omogočiti hitro ponovno vključevanje v delo, tako da bi zagotovili najuspešnejše izrabljanje njihovih pridobljenih delovnih izkušenj in spoznanj. Prizadevali se bomo tudi za razširjanje in krepitev vsestranskih stikov s slovenskimi izseljenci.

ZKS se bo zavzemala, da bo Slovenija kot družbenopolitična skupnost skupaj z drugimi republikami vsestransko ustvarjalno prispevala svoj delež k oblikovanju jugoslovanske politike mednarodnih odnosov na vseh področjih. Komunisti se bomo posebno zavzemali za oblikovanje naše politike mednarodnih odnosov pod vplivom interesov občanov, delovnih in družbenopolitičnih skupnosti na vseh področjih družbenega življenja. 537

Zveza komunistov Slovenije se bo še naprej zavzemala za redno in objektivno obveščanje javnosti o mednarodnem dogajanju, zlasti pa si bo prizadevala za sistematično in kvalitetno spremljanje družbenih tokov in idejnih vrenj v svetu. Komunisti bomo še posebej razvijali smisel za teoretične analize sodobnih procesov in sprememb v svetu, obenem pa tudi krepili zavest o odgovornosti, ki jo imamo pred mednarodnim delavskim gibanjem in pred vsemi naprednimi silami sveta za uspešno graditev sodobne, humane, demokratične družbe na temelju socialističnega samoupravljanja, za razvoj teorije in prakse socializma.

Socializem postaja svetovna praksa, njegova moč in vpliv dajeta pečat sodobnemu družbenemu razvoju. Socialistične ideje so prevladale v zavesti velike večine človeštva. Socializem postaja čedalje bolj svetovno gibanje, ki ne pozna regionalnih, blokovskih in drugih meja. ZKS obsoja težnje konservativnih sil v nekaterih socialističnih deželah, ki zavirajo osvobajanje dela in človekove osebnosti, izenačujejo socializem z etatističnim dirigiranjem, istovetijo interese socializma z velikodržavnimi interesi ter z ekonomsko, politično in vojaško močjo uveljavljajo svoje velikodržavne interese, kar škoduje interesom njihovega delavskega razreda in vsega ljudstva ter razvoju socializma v svetu. Poti in oblike socializma so različne pa tudi protislovne. Socializem se ne bi mogel razvijati niti odkrivati človeštvu novih poti družbenega napredka, če bi imel eno samo podobo in če bi bile njegove oblike določene v enem samem središču. ZK Slovenije meni, da mora vsaka delavska partija samostojno ocenjevati pravilnost svoje politike in je zanjo odgovorna pred svojim narodom, ljudstvom in svojim delavskim razredom. ZKS odločno zavrača poskus sleherne socialistične države ali skupine socialističnih dežel, da bi se vmešavale v njen notranji razvoj. Sodelovanje med socialističnimi državami in partijami mora temeljiti le na enakopravnosti, popolni in brezpogojni suverenosti in spoštovanju pravice do lastnega razvoja. Samo priznavanje teh načel omogoča tudi krepitev resničnega internacionalizma in solidarnosti vseh socialističnih in protiimperialističnih sil v svetu. Le tako lahko vrnemo tradicionalni ideji internacionalizma revolucionarni smisel in pozitivno vlogo pri krepitvi socializma v svetu.

IV 1. V sistemu socialistične demokracije, kjer ljudje čedalje neposredneje odločajo in usmerjajo družbena gibanja, je vloga organiziranih zavestnih dejavnikov nezamenljiva. Da bi Zveza komunistov kot vodilna idejnopolitična sila lahko uspešno uresničevala svojo vlogo, mora tudi sama neprenehoma prilagajati svoj položaj, notranje odnose in način dela potrebam nadaljnjega razvoja samoupravne socialistične družbe.

Spoznavanje in razumevanje objektivnih razmer in zakonitosti boja za družbeni napredek ter uresničevanje zgodovinskih interesov delavskega razreda je najgloblja vsebina idejnopolitične vloge in nalog komunistov. V razviti družbi dobiva ta vloga svoj specifično aktualen pomen. S svojo idejnopolitično akcijo mora Zveza komunistov nepretrgoma odkrivati najprogresivnejše možnosti za razvoj družbe. Zato je izredno pomembno nadaljnje teoretično preučevanje in osmišljanje mnogih vprašanj, ki jih narekujeta naš družbeni razvoj in tudi razvoj socializma kot svetovnega procesa. Uresničevanje vodilne idejne vloge Zveze komunistov predpostavlja in vključuje ustvarjalni odnos Zveze komunistov do marksizma, do duhovne ustvarjalnosti sploh in visoko raven idejnopolitične zavesti 538

članov. Zato je potrebno, da posveti Zveza komunistov večjo skrb kot doslej razvijanju izvirne marksistične teoretične misli. Spodbujala in podpirala bo zlasti tista znanstvena prizadevanja, katerih namen je preučiti in teoretično konceptualizirati izhodišča, temelje, protislovja in perspektive naše socialistične družbe in današnjega sveta. Le iz dialektične enotnosti marksistične teorije in interesa delavskega razreda oziroma delovnega človeka, ki se izraža v samoupravni praksi, lahko raste najnaprednejša usmeritev Zveze komunistov. Preverjanje rezultatov znanstvenega dela v praksi je tudi na področju družbenih znanosti najboljši razsodnik.

S svojo miselno ustvarjalnostjo, nenehnim in odločnim bojem zoper vse oblike konservativizma, z bojem za humano podobo socializma bo Zveza komunistov postajala vedno bolj privlačna tudi za miselno najbolj razgiban del družbe in se potrjevala kot pomembna sila naprednega in svobodnega duhovnega ustvarjanja. Ločevanje politične akcije od teoretičnega dela in idejnega usposabljanja vodi v prakticizem in rutinerstvo v političnem delu. Idejnopolitično delo ni samo pasiven spremljevalec materialnih gibanj. Ni realno pričakovati, da se bo socialistična miselnost dovolj razvila sama od sebe, zato je potrebna kvalitetnejša, organizirana, mnogostranska in trajna idejnopolitična dejavnost Zveze komunistov, ki mora uspešneje uporabljati tudi vse nove oblike in tehnična sredstva.

Organizacije in vodstva ZK na vseh ravneh morajo razvijati in izpopolnjevati različne oblike idejnopolitičnega usposabljanja komunistov. Med njimi so pomembne delavske univerze, politične šole, organiziranje seminarjev in druge. Komunisti morajo postati organizatorji središč za preučevanje teoretičnih temeljev socialnega gibanja ter iskanje odgovorov na vprašanja o idejni vsebini pojavov in problemov, s katerimi se srečujejo v vsakdanji praksi. K temu delu je treba pritegovati vse ustvarjalno zmožne posameznike in ustanove v naši družbi. 2. Dosedanje preoblikovanje ZK Slovenije, ki se kaže v širši udeležbi članstva pri ustvarjanju in izvajanju politike ZKS, v večji javnosti dela, odprtosti in demokratičnosti, v reorganizaciji vodstvenih organov in občinskih organizacij, v strukturnih spremembah, novih načinih oblikovanja stališč, v drugačnem odnosu do oblasti, je prispevalo, da se je notranje življenje Zveze komunistov in njeno javno delovanje že doslej bistveno demokratiziralo in postalo bolj učinkovito. Vendar pa je idejni vpliv ZK kot celote, njenih organov in organizacij še zmeraj manjši, kot bi bilo to objektivno mogoče doseči.

Uspešnost reorganizacije se kaže predvsem v tem, kako učinkovito se komunisti vključujejo v reševanje družbenih problemov svojega ožjega in širšega okolja in koliko postajajo bistvena povezovalna sila družbene in narodne skupnosti. Zveza komunistov Slovenije izhaja iz nacionalnih družbenoekonomskih in kulturnih razmer; kot sestavni del ZK Jugoslavije pa odgovorno sodeluje v oblikovanju in izvajanju njene celotne politike ter se vključuje v družbeni napredek človeštva. Ugled in družbeni vpliv komunistov sta odvisna od tega, koliko delovni ljudje sprejemajo njihove ideje in koliko te ideje postajajo materialna sila za nadaljnje spreminjanje družbenih odnosov. Iskanje najnaprednejših rešitev ter organizirano delovanje za njihovo uveljavljanje v taki obliki in s takimi sredstvi, ki razvijajo socialistično samoupravljavsko zavest delovnih ljudi, omogočata popolno uveljavljanje revolucionarnih in političnih izkušenj ZK, imata pa velik pomen tudi za njen notranji razvoj. Zveza komunistov mora razpravljati o družbenih pro539

blemih odprto ter pritegovati in uveljavljati rezultate znanstveno raziskovalnih dejavnosti in izkušnje napredne samoupravne družbene prakse. Odprtost za vse progresivne pobude in kritiko bo Zvezi komunistov omogočila zbrati v samoupravni akciji vse družbeno angažirane ljudi, hkrati pa je tudi pogoj za njeno zdravo notranjo rast. Birokratska in etatistična pojmovanja vloge Zveze komunistov še niso popolnoma izginila iz našega samoupravnega in političnega življenja. Močneje se oglašajo v zaostrenih družbenih situacijah. Pojavljajo se še vedno v nekaterih oblikah prilaščanja družbene moči, osredotočanja le-te v rokah ožjih skupin ali posameznikov in v izrabljanju slabosti samoupravnega sistema. Razvijanje samoupravnega sistema in samoupravljavske zavesti pomeni tudi nenehen demokratičen politični boj z negativnimi pojavi in njihovimi nosilci. 3. Zveza komunistov mora biti v središču samoupravnega življenja, njegova naj tvornej ša sila, notranji pobudnik in združevalec, ki se organizirano prizadeva, da bodo sklepi, ki jih samoupravni organi suvereno sprejemajo, tudi v resnici pomenili prispevek k napredku socialistične družbe. Komunisti v samoupravnih organih in drugih institucijah socialistične demokracije se z močjo argumentov, idej, z moralnopolitičnim vplivom in v skladu z načelnimi stališči Zveze komunistov samostojno opredeljujejo ob konkretnih dilemah, predlogih in rešitvah. Družbena vloga Zveze komunistov zahteva, da imajo komunisti kot posamezniki, organizacije Zveze komunistov in njihova vodstva samostojen in kritičen odnos do dela in odločitev samoupravnih in drugih organov. Komunisti v organih samoupravljanja in organih oblasti so se dolžni odločno zavzemati in bojevati za uresničevanje politike Zveze komunistov. Njihova odgovornost pri tem ne more biti le splošna in načelna, ampak se mora izražati in uveljavljati kot odgovornost konkretnih ljudi za konkretno politiko in njene rezultate. Komunisti se bomo zavzemali za to, da nosilci družbenih funkcij, ki ne dosegajo uspehov, odstopajo svoja mesta zmožnejšim. Komunisti, organizacije in vodstva se morajo jasno in javno razmejiti z vsemi pogledi, stališči in rešitvami, ki niso v skladu socialističnimi družbenimi odnosi in načelno politiko Zveze komunistov. Jasna idejnopolitična stališča, visoka raven zavesti in teoretične kulture, moralna in politična odgovornost ter učinkovita organiziranost so pogoji za njeno idejnopolitično in akcijsko sposobnost.

4. Komunist se lahko prepričano in prizadeto bojuje za demokratične in humane odnose v samoupravljavski družbi le tedaj, če so ti del njegove zavesti in življenjskih navad. Demokratičnost odnosov v notranjem življenju Zveze komunistov je temelj za uspešno uresničevanje idejnopolitične vloge komunistov. Svobodno, kritično in kulturno razpravljanje, demokratičen boj mnenj in celovita odgovornost so pogoj za ustvarjanje večinskih stališč in akcijsko enotnost Zveze komunistov. Bistveni kvaliteti notranjih odnosov v Zvezi komunistov morata biti sproščenost in širina demokratičnega procesa pri nastajanju in sprejemanju odločitev. Za tiste, ki tako ostanejo v manjšini, solidariziranje s sklepom večine ni hierarhična podreditev, marveč neizogiben pogoj, da bi organizacija v konkretnem političnem življenju ohranila idejno politično in akcijsko sposobnost za uresničevanje temeljnih ciljev, ki so jih vsi člani sprejeli s svojim vstopom v organizacijo. Pasivna lojalnost ni sprejemljiva, če ogroža uspešnost organizirane akcije ZK. Take od-

540

nose bo mogoče graditi le, če vsi člani ZK dosledno spoštujejo tudi ustvarjalen napor iri stališča vseh, ne glede na njihovo funkcijo v ZK, njihov družbeni položaj ali delovno mesto.

V teh okoliščinah se kaže vprašanje demokratičnega centralizma predvsem kot vprašanje njegove konkretne vsebine v novih razmerah. Ustvarjalnost in učinkovitost organizacije je tesno povezana s sposobnostjo članov, da z znanjem in političnimi izkušnjami ter s humanističnim čutom odkrivajo interese, probleme in kritiko ljudi ter znajo razumeti, oceniti in podpreti napredne težnje. Kakršnokoli oženje in zapiranje v lastne kroge pomeni nenehno nevarnost za osiromašenje njene politike.

Za uveljavitev resničnih demokratičnih odnosov je nujen pogoj razvito informiranje v Zvezi komunistov in javnost dela njenih organizacij in vodstev. Tako metodo obveščanja moramo razvijati znotraj Zveze komunistov kot tudi navzven do družbe. To bo prispevalo k učinkovitosti dela, z izmenjavo mnenj in izkušenj pa pomagalo pri premagovanju birokratskih odnosov in miselnosti ter omogočalo akcijsko povezovanje za idejni boj.

Učinkovito idejnopolitično delovanje ZK je odvisno tudi od nenehnega prilagajanja oblik organiziranja in dejavnosti potrebam in možnostim. Skrbno je treba spremljati in ocenjevati pridobljene izkušnje in se izogibati nepremišljenih prakticističnih posegov. Poglavitna značilnost občinskih organizacij v krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah morata biti pestrost in prožnost, ki se kažeta zlasti v razgibanih posebnih oblikah organiziranega delovanja, kot so aktivi, komisije, posvetovanja in drugo. 5. Izredno pomembno področje političnega delovanja komunistov je Socialistična zveza delovnih ljudi. Komunisti si bomo prizadevali, da bo Socialistična zveza sposobna zajeti in omogočiti vso demokratično razpravo, družbeno kritiko in vse pobude, ki izhajajo iz socialističnih temeljev, in jih spreminjati v akcijski program Socialistične zveze delovnih ljudi ter tako omogočiti najširši neposreden vpliv delovnih ljudi na samoupravne in politične odločitve.

V Socialistični zvezi naj se izraža in tudi uresničuje bogastvo političnega življenja naše družbe. Zato se morajo komunisti kot njeni člani aktivno udeleževati političnih razprav, soočanja različnih mnenj, interesov in pogledov ter tudi političnega boja in z močjo argumentov na podlagi poznanja bistvenih družbenih gibanj dosegati, da se bodo demokratično sprejemala najnaprednejša stališča in odločitve. Ustvarjanje ugodnih razmer za nadaljnji razvoj Socialistične zveze je pomembna naloga komunistov. 6. Zgodovinske izkušnje narodnoosvobodilnega boja in povojnega revolucionarnega dela potrjujejo, da versko prepričanje ni ovira za vključevanje ljudi v graditev socialistične družbe. Za enakopravno delovno sodelovanje svetovnonazorske in verske različnosti niso bistvenega pomena. Ustavna in druga zakonska načela o ločitvi Cerkve od države, o svobodi vesti in verskega prepričanja, o svobodnem izpovedovanju vere, o ločenosti šole od Cerkve, o enakosti državljanov pred zakonom niso formalna gesla, marveč merila za demokratičnost in humanost socialističnih družbenih odnosov. Uresničevanje teh načel otežujejo sektaški pogledi v vrstah Zveze komunistov, pogledi, ki človekovo religiozno čustvo povezujejo in izenačujejo s klerikalno politično opredeljenostjo; uresničevanje teh načel pa otežujejo tudi pogledi

541

tistih cerkvenih krogov, ki izenačujejo religiozno prepričanje s protikomunizmom in jim je Cerkev politična, ne pa verska organizacija vernikov. Možnosti za versko svobodo in svobodo vesti bodo toliko boljše, kolikor bolj se bo Cerkev na Slovenskem osvobajala ostankov politične klerikalne miselnosti in zlorabljanja verskih čustev v politične namene. 7. Današnja struktura članstva v Zvezi komunistov kaže še mnogo posledic prejšnje družbene strukture pa tudi prejšnje družbene vloge in prejšnjih metod dela Zveze komunistov. Zavzemati se moramo, da se bo v naši organizaciji povečeval idejnopolitični vpliv progresivnih sil delavskega razreda in vseh tistih družbenih plasti, ki izražajo njegove interese. Naravno se bo v naši organizaciji večalo število izobraženih delavcev, inteligence, žena in mladine. Razumljivo je, da bo ZK Slovenije lahko uresničila svojo družbeno vlogo le, če bo odločno spremenila ta razmerja in se usmerila k tistim družbenim silam, ki so nosilci napredka v samoupravni socialistični dražbi. V ZK sodijo vsi, ki se s svojo napredno zavestjo, aktivnostjo v samoupravni praksi, s svojo besedo in delom bojujejo za uresničevanje najnaprednejših teženj, ki se zmorejo dvigniti nad ozke okvire svojega trenutnega delnega interesa, ki se bojujejo za moderno tehnologijo, sodobno organizacijo dela, racionalno samoupravo, ki se ne zapirajo vase, marveč svoj interes in napredek povezujejo s splošnim družbenim napredkom, uresničujoč socialistična hotenja svojega naroda in širše skupnosti. Prihodnost Zveze komunistov je v tem, da se bo neprenehoma obnavljala z novimi borci iz mladih generacij, ki bodo sprejemali in ohranjali prepričanje, da biti komunist pomeni tudi osebno požrtvovalnost, nesebičnost in podrejanje osebnih koristi širšim in trajnejšim interesom skupnosti.

542

Prva seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije

543

Janez Vipotnik Dovolite, da po pooblastilu VI. kongresa Zveze komunistov Slovenije začnem prvo sejo centralnega komiteja in predlagam sledeči dnevni red: 1. Izvolitev predsednika centralnega komiteja, sekretarja in članov sekretariata centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. 2. Ustanovitev komisij centralnega komiteja in izvolitev predsednikov komisij.

To bi bil dnevni red za današnjo prvo sejo. Prosim, ali se centralni komite s tem predlogom strinja? Ugotavljam, da se centralni komite s predlaganim dnevnim redom strinja. Prehajam k prvi točki dnevnega reda.

Organizacije Zveze komunistov Slovenije in komiteji občinskih konferenc so predlagali, da se za predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije izvoli Popit Franc. Po vašem aplavzu ugotavljam, da je Popit Franc izvoljen za predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Prosim tovariša Popita, da vodi sejo. Franc Popit

Prehajamo k drugi točki dnevnega reda — ustanovitev komisij centralnega komiteja. Predlagamo, da bi imel centralni komite sledeče komisije: komisija za družbenoekonomske odnose in ekonomsko politiko; komisija za družbenopolitična in idejna vprašanja znanosti, prosvete in idejnopolitičnega usposabljanja komunistov;

komisija za idejna vprašanja kulture;

komisija za organizacijska in kadrovska vprašanja; komisija za mednarodna ekonomska in politična vprašanja ter za stike z drugimi komunističnimi partijami; komisija za mednacionalne in medrepubliške odnose;

komisija za preučevanje zgodovine Zveze komunistov;

administrativno finančna komisija;

komisija za splošni ljudski odpor. Ali se CK strinja s tako formuliranimi komisijami? Je kdo proti? Če ni nikogar, potem predlagam, da za predsednike teh komisij izvolimo: za družbenoekonomske odnonse in ekonomsko politiko Zvoneta Dragana;

za družbenopolitična in idejna vprašanja znanosti, prosvete in idejnopolitičnega usposabljanja komunistov — Staneta Kranjca; za predsednika komisije za idejna vprašanja kulture Borisa Majerja; 545 35/vi

za predsednika komisije za organizacijska in kadrovska vprašanja Janeza Hočevarja; za predsednika komisije za mednarodna ekonomska in politična vprašanja ter za stike z drugimi komunističnimi partijami Vinka Trčka; za predsednika komisije za mednacionalne in medrepubliške odnose Danico Jurkovič; za predsednika komisije za proučevanje zgodovine Zveze komunistov Lidijo Šentjurc; za predsednika administrativnofinančne komisije Martina Koširja

in za predsednika komisije za splošni ljudski odpor Alberta Jakopiča. Se trinjate s takim predlogom? Je kdo proti? Menim, da je predlog sprejet. Potem predlagam še kandidate za sekretariat centralnega komiteja; predlog za sekretarja sekretariata je inž. Andreja Marinca. Se strinjate? Je kakšen drug predlog, je kdo proti? Ne! Za člane sekretariata pa predlagam Dolanca Staneta, Mirtiča Frančka, Šetinca Franca, Janežiča Vlada in Kučana Milana. Se strinjate s predlogom? Je kdo proti? Ne! Menim, da je predlog sprejet. S tem zaključujem prvo sejo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

546

Seznam govornikov

549

159 187 467, 492 359 62 384 240 484 207 174 167 305, 315 383, 390 366 485 157 319 155 206 233 113 111 408, 418 203 119 146 407, 416, 421, 456 299 85, 94 403, 409, 418, 422, 425 297 312, 329 141 163, 441 322 178 388, 395 403 125 190 324 166 244 321 219 361 388 317 169 315 364 303 357 117 377 177 107 432, 471, 474, 479, 490, 492, 495, 496, 497 151 471 551

Roman Albreht Jože Aljaž Adolf Arigler Franc Avbelj Vladimir Bakarič Silvo Bedrač Štefan Berke Stane Bernik Bogdan Birsa Tomaž Bizajl Silvij Blaj Borut Bohte Ida Boštjančič Jože Bučar Marko Bulc Viktor Car Alojz Cepuš Ivan Ciglarič Anton Čebin Stane Čehovin France čeme Zvone Čeme Metod Černetič Livjo Čotar Marjan Dajčman Alfonz Debeljak Božidar Debenjak Silvo Devetak Stane Dolanc Štefan Dolejši Dušan Dolinar Ivan Dolničar Zvone Dragan Mojca Drčar-Murko Vili Držanič Mihael Duh Uroš Dular Bruno Eller Ernest Edry Vladimir Erjavšek Dušan Figar Zvone Filipovič Drago Flis Nada Gaborovič Stane Gavez Danilo Gerk Franjo Gnilšek Finko Gobec Ignac Golob Ludvik Golob Bogo Gorjan Jože Gorjan Branko Gorjup Radovan Grapulin Gvido Grilanc Miloš Grmek Finko Hafner Vinko Haložan Miro Hegler

213, 280 373 104 138 158 356 59 315, 320 394 109 149 383 369 404 120 152 495 273 274 271 377 130 257 387 268 379 416 277 95 124 352 102 104, 481, 490 411, 421 204 115 251 135 197 122 247 128 372 259 279 366 213, 484 99, 463 200 234 413 247 227 126 338, 410, 425, 431, 436 186 246 101, 486 172 349 552

France Hočevar Kristijan Hrastel Stane Hribar Ivan Hrnčič Stanko Jaki Jože Jakomin Albert Jakopič Ljuban Jakše Vlado Janžič Borut Jenko Franc Jeras Silva Jereb Niko Jesenovec Vlado Jurančič Danica Jurkovič Bogomir Kajin Juriča Kariž Janez Kerčmar Marko Kerševan Miha Klanjšek Boris Klemenčič Jože Knez Janez Kocijančič Vili Končan France Kosmač Boris Kosovel Martin Košir Jernej Kožar Stane Kranjc Vladimir Kraševec Anton Krempl Bernard Krivec Vladimir Krivic Tone Kropušek Zdravko Krvina Ivanka Kukovec Milan Kučan Miloš Kus Anton Ladava Janez Lanščak Franček Lasbaher Tone Laznik Stanko Lepej Kristina Lovrenčič Peter Macuh Peter Majcen Boris Majer Andrej Marinc Cene Matičič Jože Melanšek Stane Mešič Ana Mihelič Miloš Mikeln Janez Miklavčič Franček Mirtič Mirko Mlakar Breda Moschl Jože Oblak Franc Ogorevc Roman Ogrin

336 288, 315 441, 464, 466, 467 294 241, 483, 491 266 255 196 154 263 262 327 479 351, 381, 486 237 133, 166, 167 277 409 65, 496, 545 392, 429 221 84, 139 245 239 413, 474, 488 271 232 222 182 224 60, 62, 94, 405, 412, 420, 430, 457 108 301 283, 315, 329 396 353, 462 151 236 367 147 333, 366, 372, 383, 384, 394 292 184 375 344 329 254 451 156 367, 391 60, 62, 64, 84, 94, 95 309, 329, 445, 460 250 326 193 202 229 325 346, 545 153 553

Marjan Orožen Bogdan Osolnik Milan Osredkar Stane Pavlič Milan Pavliha Vladimir Pavšič-Bor Lojze Peric Alojz Petek Edgar Peternel Ernest Petrič Ljubo Pipan Franc Pirkovič Jurij Pirš Slavko Podmenik Peter Polajner Zoran Polič Miloš Poljanšek Tone Poljšak Franc Popit Janko Popovič Ivan Potrč Živko Pregl Marija Pugelj Boris Race Mitja Ribičič Rudi Rizman Emil Rojc Zdenko Roter Filip Rožanc Dimitrij Rupel Voj an Rus Jože Setnikar Elio Sfiligoj Jože Smole Slavko Soršak Gojko Stanič Vojka Stepančič Borut Stražar Franc Šali Ruža Šegedin Franc Šetinc Boris Šnuderl Anton Špes Emil Štern Milena Štiftar Franc Štoka Janez Švajncer Marjan Tavčar Franc Tavželj Vili Tomat Vida Tomšič Vinko Trček Stojan Trošt Vlado Uršič Jože Užmah Jože Varga Francka Varl Marija Vilfan Janez Vipotnik Tugomir Voga

192 148 157 181 276 394, 448, 457 464 217 248 312 137, 366, 464

554

Milan Vrabič Olga Vrabič Franc Vrbnjak Anton Vrviščar Miroslav Vute Janez Zahrastnik Boris Ziherl Ciril Zlobec Tine Zorič Franc Zwitter Žarko Žigon

3

Poročila kongresu

5

Poročilo o delu CK ZKS med V. in VI. kongresom Poročilo statutarne komisije VI. kongresu Zveze komunistov Slovenije

38

41 48 57 65

97

Razprava v komisiji za družbeno ekonomske odnose in za idejno politična izhodišča razvoja SR Slovenije

211

Razprava v komisiji za idejna vprašanja kulture, prosviete in znanosti

281

Razprava v komisiji za mednarodna politična in ekonomska vprašanja Razprava v komisiji za organiziranost, notranje odnose in razvoj ZKS

331 401 423 439 469

Razprava v komisiji za statut ZKS Druga plenarna seja Tretja plenarna seja Četrta plenarna seja

499

Statut Zveze komunistov Slovenije

517

Resolucija o stališčih in nalogah komunistov Slovenije

543

Prva seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Seznam govornikov

549

559

Poročilo o delu kontrolne komisije ZK Slovenije med V. in VI. kongresom ZKS Poročilo revizijske komisije ZK Slovenije VI. kongresu ZKS Prva plenarna seja Franc Popit: Vloga, mesto in naloge Zveze komunistov pri nadaljnjem razvoju socialistične Slovenije