Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije

Citation preview

SEDMI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

1958 CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI

LJUBLJANA, OD 22. DO 26. APRILA 1958

Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije je bil v Ljubljani od 22. do 26. aprila 1958. leta. Kongres je odprl generalni sekretar Zveze komunistov Jugoslavije Josip Broz-Tito. Kongres je delal po naslednjem dnevnem redu: 1. Naloge Zveze komunistov Jugoslavije v zvezi z mednarodnim položajem in notranjim razvojem socialistične izgradnje Jugoslavije — referent Josip Broz-Tito. 2. Poročilo Centralnega komiteja o delu Zveze komunistov Jugoslavije in referat o organizacijsko-političnih nalogah Zveze komunistov Jugoslavije — referent Aleksander Rankovič. 3. Poročilo Centralne revizijske komisije Zveze komunistov Jugoslavije. 4. Program Zveze komunistov Jugoslavije — referent Edvard Kardelj. 5. Spremembe in dopolnitve Statuta ZKJ — referent Moma Markovič. 6. Resolucija VII. kongresa o prihodnjih nalogah Zveze komunistov Jugoslavije. 7. Volitve Centralnega komiteja in Centralne revizijske komisije Zveze komunistov Jugoslavije. 8. Razno. Kongresu je prisostvovalo 1795 delegatov, od teh 124 članov Centralnega komiteja in Centralne revizijske komisije Zveze komunistov Jugoslavije, ki jim je kongres dal vse pravice delegatov, razen pravice odločanja o poročilu Centralnega komiteja ZKJ oziroma o poročilu Centralne revizijske komisije.1 Kongresu iz upravičenih razlogov ni prisostvovalo 11 delegatov. 1 En član Centralne revizijske komisije je bil hkrati izvoljen tudi za delegata.

5

Razen izvoljenih delegatov je kongresu prisostvovalo še 283 gostov — političnih, družbenih in javnih delavcev iz vse države. Kongresu so razen delegatov in gostov iz naše države prisostvovale delegacije Komunistične partije Danske, Komunistične partije Norveške, Azijske socialistične konference, Japonske socialistične partije, Fronte nacionalne osvoboditve Alžira, Italijanske socialistične partije, Švicarske partije dela, Socialistične partije Čila, Unije kamerunskega prebivalstva, Istiklala iz Maroka, Združene delavske partije Izraela, Združene socialistične partije Islandije. Kot opazovalci so kongresu prisostvovali predstavniki Komunistične partije Indonezije, Komunistične partije Italije, Komunistične partije Tunisa, Nacionalne unije Združene arabske republike, Komunističnih in delavskih partij ZSSR, Vietnama, Poljske, Kitajske, Madžarske, Mongolije, Bolgarije, Nemške demokratične republike in Romunije. Kongres so v imenu Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije pozdravili član predsedstva Zveznega odbora SZDLJ Franjo Gazi, v imenu Zveze sindikatov Jugoslavije član predsedstva Centralnega sveta ZSJ Rade Vučkovič, v imenu Ljudske mladine Jugoslavije član predsedstva Centralnega komiteja Ljudske mladine Jugoslavije Tone Kropušek, v imenu Zveze ženskih društev Jugoslavije članica odbora Zveze ženskih društev Jugoslavije Branka Savič, v imenu Jugoslovanske ljudske armade generalni major Nikola Kajič, v imenu delovnih kolektivov mesta Ljubljane Stane Peterc, član upravnega odbora tovarne Litostroj, v imenu graditeljev avto ceste Zagreb—Ljubljana član glavnega štaba mladinskih delovnih brigad Bečir Mehovič, v imenu poljedelcev iz okraja Ljubljana Andrej Petelin, predsednik Okrajne zadružne zveze, v imenu študentov ljubljanske univerze Srečko Blaž. Med delegati so kongres pozdravili v imenu Komunistične partije Danske član politbiroja CK KP Danske Berge Hauman, v imenu Azijske socialistične konference in Socialistične partije Japonske Tadataka Sata, v imenu Fronte nacionalne osvoboditve Alžira Ben Jusef Benheda, v imenu Unije kamerunskega prebivalstva Ernest Uandi, v imenu Socialistične partije Italije Giovanni Allasija, v imenu Komunistične partije Norveške član politbiroja Joergen Vogt, v imenu Združene socialistične partije Islandije generalni sekretar Ingir Helgasson, v imenu Združene 6

socialistične partije Čila sekretar Salamon Korbalan, v imenu Združene delavske partije Izraela Jakob Hazan, v imenu Istiklala Mulaj Mehti Alan. Na kongres je prispelo 6356 pozdravnih telegramov iz vseh krajev države, ki so jih poslali delovni kolektivi, podjetja, zadruge, organizacije in vodstva Zveze komunistov, Socialistične zveze in drugih družbenih organizacij, enote JLA in posamezniki. Na kongres so prav tako prispeli pozdravni telegrami, ki so jih poslale Komunistične partije Japonske, Italije, Švedske, Indije (2 telegrama), Avstrije, nadalje Socialistična partija Burme, tuniški Neodestur in Zedinjena socialistična partija Katalonije. Sedmi kongres je delal plenarno in v treh komisijah: 1. komisiji za vprašanja družb eno-političnega sistema, ekonomske politike in politike na drugih področjih družbenega življenja; 2. komisiji za politično-organizacijsko in idejno delo ZKJ in 3. komisiji za vprašanja zunanje politike in mednarodnega delavskega gibanja. V- diskusiji je na plenumu in v komisijah kongresa sodelovalo skupaj 132 delegatov, medtem ko je 38 delegatov zaradi velikega števila prijavljenih diskutantov oddalo svoja mišljenja pismeno.

7

POROČILO CENTRALNEGA KOMITEJA O DELU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE OD ŠESTEGA DO SEDMEGA KONGRESA

Poročilo, ki ga Centralni komite daje VII. kongresu, vsebuje splošen pregled dela Zveze komunistov v obdobju med VI. in VII. kongresom. Delovanje Zveze komunistov je bilo vsestransko. Njena politična in ideološka aktivnost, organizatorska vloga njenih vodstev in organizacij, njena nenehna dejavnost in vodilna vloga v borbi za polnejši in čimbolj vsestranski socialistični razvoj, za nadaljnji razvoj družbenega samoupravljanja, za dvig socialistične zavesti delovnega ljudstva so bile v tem obdobju socialistične graditve zelo pomembne. Zaradi tega je mogoče dobiti jasno predstavo o rezultatih dela Zveze komunistov samo, če na njeno aktivnost gledamo v ozki povezavi s celotnim procesom graditve socialistične Jugoslavije in z aktivnostjo vseh družbeno-političnih faktorjev pri graditvi socializma. Številni rezultati našega dosedanjega razvoja so znani in o njih smo razpravljali že ob drugih prilikah. Na kongresu bomo slišali posebne referate o delu in nalogah Zveze komunistov, kakor tudi osnutek programa ZKJ, v katerih je prav tako ocena naše izgradnje v obdobju med obema kongresoma. Zaradi tega se pričujoče poročilo omejuje predvsem na to, da v splošnih potezah prikaže aktivnost Zveze komunistov, njenih organizacij in vodstev, njeno ideološko in politično delovanje, njeno organizatorsko vlogo, njeno notranje življenje in razvoj ter da pokaže njene uspehe in pomanjkljivosti v času med VI. in VII. kongresom.

Rezultati dela in borbe Zveze komunistov za socialistično demokracijo in za splošni razvoj dežele Ravnaje se po teoriji znanstvenega socializma in po izkušnjah mednarodnega delavskega gibanja ter na podlagi svojih 11

izkušenj, pridobljenih v borbi za izgraditev socializma, predvsem dveletnih izkušenj delavskega upravljanja podjetij, je VI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije določil cilje, formuliral linijo in zadal naloge Zvezi komunistov Jugoslavije v borbi za nadaljnjo izgradnjo socializma v naši državi. Temelj vseh teh sklepov je trdna orientacija na nadaljnji kar najhitrejši in skladnejši gospodarski razvoj dežele, na izgraditev ustreznega družbeno-ekonomskega sistema, ki bo olajševal takšen razvoj in kar najbolj zagotavljal osnovne koristi delovnih množic ter spodbujal njihovo iniciativo; orientacija na izgradnjo celovitega sistema socialistične demokracije ter na čimbolj vsestranski idejni in politični dvig in vzgojo širokih množic delovnih ljudi s pomočjo njihove lastne socialistične prakse in idejnopolitičnega delovanja zavednih socialističnih sil. Ta orientacija je potekala iz idejnih in političnih podmen: da je socializem družbena ureditev, zasnovana na družbenih sredstvih za proizvodnjo, v kateri so družbeni odnosi varni pred vsemi elementi izkoriščanja; da imajo delovni ljudje resnično demokracijo tedaj, če nenehno sodelujejo pri upravljanju gospodarstva in vseh državnih, političnih in javnih zadev ter s tem upravljanjem postopoma pretvarjajo tudi državo v mehanizem družbenega samoupravljanja; da se ustvarjalne sposobnosti in samoiniciativa delovnega ljudstva lahko docela razvijejo šele v pogojih demokratičnega upravljanja z gospodarstvom in družbenimi zadevami; da delavski razred ne more odločati o svoji usodi in ne more postati osnovna gibalna sila družbenega napredka, če si ne zagotovi neposrednega odločanja pri proizvodnji in razdelitvi; da družbeno-ekonomski sistem in sistem socialistične demokracije lahko ustvarja in razvija samo aktiven, materialno in moralno zainteresiran posameznik, ki mu bosta v tem sistemu zagotovljeni neodvisnost in svoboda njegove osebnosti na vseh področjih njegovega življenja in delovanja. Takšen socialistični razvoj države je mogoče zagotoviti samo z nenehnim razvijanjem zavesti delavskega razreda in vsega ljudstva ter z nadaljnjim utrjevanjem bratstva in enotnosti enakopravnih narodov Jugoslavije. Pri vsem tem se bo treba vztrajno boriti proti antisocialističnim silam in tendencam, ki se bodo postavile na pot tega razvoja in med katerimi so najvidnejše: birokratske državnokapitalistične tendence, lokalizem kot izraz pomanjkanja zavednosti o potrebah celote, drobnoburžoazne in podobne težnje k povratku na staro. S tem v zvezi so 12

r bile pred zavednimi socialističnimi silami nove, še odgovornejše naloge. Zaradi vsega tega je Zveza komunistov Jugoslavije morala menjati svoje mesto, način in sistem dela. Takšen razvoj in takšne odnose je bilo mogoče zagotoviti in izgrajevati na ustrezni materialni podlagi in vsak napredek v političnih odnosih je bil ozko povezan z uspehi v gospodarskem razvoju. V pogojih še nerazvite materialne podlage se sistem socialistične demokracije ni razvijal lahko in brez težav. Toda naša pot naprej, naše družbeno-ekonomske potrebe so zahtevale ustvarjanje novih socialističnih odnosov v proizvodnji, široko sodelovanje množic ne samo pri upravljanju proizvodnje, temveč tudi pri delitvi. Zato je bilo to eno najtežjih in najbolj zapletenih obdobij v našem povojnem razvoju. Leta pred VI. kongresom in še po kongresu so imela tudi pečat težkega položaja, v katerem se je znašla naša država po letu 1948. Takšen položaj pa tudi ekonomska zaostalost sta nas, mimo drugih vzrokov, prisilila, da smo izmenjali številne bistvene elemente v naši gospodarski politiki, in zahtevala od naših delovnih ljudi velike žrtve. Zato to obdobje karakterizirajo razna nesorazmerja in neskladja v notranjem gibanju, stagnacija življenjskega standarda, pomanjkanje dovolj velikih rezerv, deficit v plačilni bilanci itd. Razen tega pa je borba za odpravo podedovane gospodarske zaostalosti in za ohranitev nacionalne neodvisnosti zahtevala ustrezno hitrejši tempo investicijske graditve in omejeno raven splošne potrošnje. V takšnih splošnih in materialnih pogojih ter na takratni ravni proizvajalnih sil razumljivo ni bilo mogoče tako hitro osnovati širše gmotne podlage organov samoupravljanja, nastati pa tudi niso mogli ugodnejši pogoji za svobodno in plodno delo gospodarskih organizacij in komun. Vse to je v ustrezni meri omejevalo aktivnost samoupravnih organov, njihovo zanimanje in iniciativo pri razvijanju proizvodnje. Zaradi takšnih objektivnih pogojev je bilo nekaj let neogibno potrebno vsklajati izgradnjo in razvoj sistema socialistične demokracije z realnimi materialnimi možnostmi. Takratne okolnosti so same po sebi zahtevale določeno postopnost pri odpravljanju tega protislovja. Ekonomska podlaga je narekovala tudi ustrezne metode in ustrezni tempo v razvoju socialistične demokracije. 13

Vlogo Zveze komunistov v preteklem obdobju je treba gledati in ocenjevati skozi prizmo te zapletene in težke borbe za gospodarski razvoj države in za izgradnjo socialistične demokracije. Uspeh Zveze komunistov je prav v tem, da je v vsaki določeni fazi razvoja znala vskladiti tendence k hitrejši demokratizaciji in realne materialne možnosti, da je znala najti najsmotrnejše oblike razvoja družbe ter najučinkovitejše oblike in metode razvijanja gospodarskega sistema na liniji uresničevanja čimbolj demokratičnih odnosov v družbi in kar najbolj svobodnih odnosov v ekonomskem življenju.

Rezultati gospodarske izgradnje Šesti kongres ZKJ je zbral vse dotedanje uspehe in zadal naslednje osnovne naloge na področju gospodarstva: dovršitev ključnih objektov industrijske izgradnje; sistematično odpravljanje nesorazmerij v gospodarstvu s posebnim poudarkom na pomenu hitrejšega razvoja poljedelstva, prometa in dviga družbenega standarda; nadaljnja prizadevanja za odpravo težav v plačilni bilanci. Šesti kongres je še posebej opozoril, da je eden izmed bistvenih faktorjev hitrejšega socialističnega in ekonomskega razvoja nadaljnje utrjevanje socialističnih odnosov v gospodarstvu, kakor tudi nadaljnji razvoj gospodarskega sistema, s čimer se bosta povečali iniciativa in zainteresiranost neposrednih proizvajalcev. Gospodarski razvoj naše države od VI. kongresa do danes karakterizirajo hitri porast proizvodnje kakor tudi porast vseh oblik potrošnje, uresničevanje nadaljnjih globokih sprememb v strukturi gospodarstva in postopno odpravljanje osnovnih nesorazmerij v gospodarstvu, nadaljnje razvijanje socialističnih gospodarskih odnosov vzporedno z nenehnim utrjevanjem gmotne podlage delavskega samoupravljanja in ljudskih odborov ter nadaljnja izgradnja in izpopolnjevanje gospodarskega sistema. Proces izgradnje novega gospodarskega sistema in hitri gospodarski razvoj sta nujno zaostrila številna vprašanja in razkrila številne probleme. Popolnoma gotovo je, da brez vodilne vloge Zveze komunistov, brez njene organizatorske in politične sposobnosti, brez njene enotnosti in doslednosti pri uresniče14

vanju sklepov VI. kongresa ne bi mogli uspešno' voditi celotnega procesa demokratizacije v zaželeno smer: s čim manj krčev obvladati celo vrsto gospodarskih in drugih težav, s katerimi smo se srečavali, ter hkrati nenehno razvijati družbene odnose in gospodarski sistem. V zahvalo- temu smo v izgradnji gospodarstva dosegli velike rezultate. Od 1952. do 1957. leta je družbeni bruto pridelek narastel za več kakor 67 %, nacionalni dohodek pa za 68 % ali povprečno letno po stopnji za 11 %. Z najhitrejšim tempom se je povečala industrijska proizvodnja, in to povprečno za 12,6 % na leto. Vzporedno s postopnim odpravljanjem osnovnih nesorazmerij v našem gospodarstvu in s porastom družbene proizvodnje je v tem obdobju prišlo tudi do občutnih sprememb v njeni strukturi. Medtem ko je celotna proizvodnja od leta 1952 do 1957 narasla za 67 %, se je proizvodnja surovin in drugih predmetov dela razrasla znatno bolj, za 77,2 %, proizvodnja potrošnega blaga za 63,7%, proizvodnja sredstev dela pa je narasla samo za 36,2 %. S tem so hkrati nastali pogoji tudi za prihodnji hitrejši in skladnejši gospodarski razvoj nasploh, posebno pa za razvoj tistih področij proizvodnje in potrošnje, ki so prej zaostajala. Hitri porast industrijske proizvodnje in nadaljnje povečevanje njenega prispevka k skupni proizvodnji in nacionalnemu dohodku sta pomenila enega izmed osnovnih činiteljev gospodarskega razvoja. Na to so občutno vplivali doseženi rezultati pri dovrševanju ključnih objektov, s čimer je bila ustvarjena neobhodno potrebna industrijska osnova za nadaljnji ekonomski in družbeni razvoj. Uresničevanje programa ključne kapitalne izgradnje v tem obdobju je potekalo v skladu z ukrepi za stabilizacijo gospodarstva ter za postopno dviganje družbenega standarda in osebne potrošnje. V letu 1955, posebno pa v 1956, smo na tržišču dosegli relativno stabilnost, ki je segala tudi v leto 1957. Hitri porast proizvodnje in dohodka hkrati s povečano izmenjavo s tujino je omogočil, da se je nadaljeval proces stabilizacije gospodarskega razvoja in tržišča. Porast proizvodnje in visoke investicijske vloge so v preteklem obdobju pripeljale do stalnega in relativno hitrega porasta zaposlenosti. Leta 1957 je bilo v službenem razmerju 2,820.000 prebivalcev, medtem ko jih je bilo leta 1953 samo 2,283.000. Tako hitro izmenjavanje ekonomske strukture prebivalstva, ki je bilo posledica globokih sprememb v celotnem gospodarstvu, je pri15

peljalo do nadaljnjih pomembnih sprememb v načinu in pogojih življenja tako pri mestnem kakor pri kmečkem prebivalstvu. V tem procesu je bil posebno hiter porast prebivalstva v velikih mestih in industrijskih centrih, kar je ustvarjalo in zaostrovalo posebno stanovanjsko-komunalne probleme, probleme preskrbe in probleme šolstva. Eden izmed najpomembnejših rezultatov gospodarskega razvoja Jugoslavije je tudi hitrejši gospodarski razvoj zaostalih področij. To se je pokazalo v tempu razvoja proizvodnih sil in v dvigu družbenega standarda ter osebne potrošnje na teh področjih. Pogoji za razvoj teh področij so bili tako politični kakor ekonomski: naravno bogastvo, potreba po odpravi ostankov naturalnega gospodarstva, razširjanje notranjega tržišča ter potreba po ustvarjanju materialnih pogojev za utrjevanje in nadaljnji razvoj socialističnih odnosov na teh področjih. Rezultat takšne ekonomske politike je bil nenavadno pomemben porast proizvodnih sil — hitrejši kot povprečno v vsej državi — prav na področju tistih republik, ki so bile takoj po vojni najmanj gospodarsko razvite (LR Bosna in Hercegovina, LR Črna gora in nazadnje LR Makedonija). Takšna politika ekonomske enakopravnosti je bila izraz neogibne potrebe po gospodarskem razvoju države in nadaljnjem utrjevanju bratstva in enotnosti naših narodov. Spremembe, do katerih je v preteklem obdobju postopno prihajalo v strukturi proizvodnje kakor tudi v strukturi investicijskih vlog, predvsem po letu 1955, so bile v osnovi povezane z ustvarjanjem pogojev za stabilno rast življenjskega standarda predvsem mestnega prebivalstva. Življenjski standard se je v razdobju od leta 1952 do 1957 dvignil povprečno za 7,8 % letno, osebna potrošnja pa za 6,5 %. Družbeni standard, posebno pa investicije zunaj gospodarstva, so se hitreje dvigale. Vloge za stanovanjsko-komunalno dejavnost so se leta 1952 povzpele komaj do 27,5 milijarde dinarjev, leta 1957 pa so se dvignile že na 76,8 milijarde. Investicijske vloge za kulturnosocialno dejavnost so se od 5,5 milijarde v letu 1952 dvignile na 25,2 milijarde v letu 1957 (4,5 krat). Za gibanje osebne potrošnje sta karakteristična dva momenta: na eni strani porast skupnega obsega osebne potrošnje, na drugi pa nestabilnost in relativni zastoj potrošnje v velikih mestih in industrijskih centrih za njenim celotnim porastom. Leta 1952 sta bila osebna potrošnja in družbeni standard nasploh

na najnižji ravni zaradi borbe za odpravo posledic blokade in zaradi suše. Postopni porast osebne potrošnje vse do leta 1957 pa kasneje ni mogel omogočiti večje diferenciacije osebnih dohodkov v mestih in industrijskih centrih. Hitrejši porast industrijske proizvodnje in spremembe v strukturi te proizvodnje, skladnejše gibanje investicij in ravni življenjskega standarda v razmerju do dviga nacionalnega dohodka pa sta ob koncu tega obdobja ustvarila pogoje za stabilnejšo rast osebne potrošnje in za hitrejše spremembe v sistemu delitve skupnega dohodka v podjetjih. Izobrazbi kadrov za gospodarstvo ni bilo posvečeno dovolj pozornosti, tako da je na tem področju ostala še vrsta odprtih vprašanj, ki jih bo treba reševati v naslednjem obdobju. Glede na premajhno kapaciteto strokovnih šol in na premajhno število učencev na tem področju velja to predvsem za srednji strokovni kader. Pri kadrih z visoko šolo je razen problema premajhne kapacitete v posameznih strokah zelo važen problem prepočasno zaključevanje študija na fakultetah. Splošni razvoj države in predvsem industrializacija sta ustvarila pogoje za nenehno razširjanje naših ekonomskih odnosov z drugimi državami. (Skupni izvoz blaga in uslug je od leta 1952 do 1957 narasel za 78,4 %, uvoz blaga in uslug pa za 70,7 %.) Razvoj poljedelstva in socialističnih odnosov na vasi je bil po VI. kongresu počasnejši kakor na drugih gospodarskih področjih. Izkušnja je pokazala, da je hitrejšo preobrazbo poljedelstva mogoče uresničiti samo z utrditvijo socialističnega gospodarstva ,v celoti, z usmerjanjem socialistične skupnosti na čimvečje in vsestransko izpopolnjevanje poljedelstva na osnovi jasno formuliranih principov socialistične preobrazbe vasi, s čimvečjo materialno pomočjo poljedelstvu in z maksimalno krepitvijo iniciative vseh socialističnih faktorjev na vasi. Zaradi spremembe agrarne politike je sledila vrsta zakonskih predpisov in drugih ukrepov, da bi odnose v poljedelstvu vskladili s spremembami v družbenih odnosih in z novim gospodarskim sistemom. Reorganizirali smo zadružništvo in regulirali imovinske odnose v zadrugah, likvidirali toge oblike administrativnih intervencij na področju ekonomskih odnosov na vasi, kar nam je razen drugega omogočilo tudi uporabo drugih ukrepov tako za izpopolnjevanje poljedelske proizvodnje kakor tudi za njeno socialistično preobrazbo. Reorganizacija kmetijskih zadrug je omogočila, da so se notranji odnosi in upravljanje 2 — VII Kongres

17

v zadrugah razvijali v skladu s socialističnimi odnosi v celotnem gospodarstvu. Zavoljo velikega porasta socialističnih materialnih in družbenih sil smo lahko prenehali z vsakim prisiljevanjem pri združevanju individualnih proizvajalcev in jih pričeli usmerjati k svobodnemu združevanju, kakor tudi z ekonomskimi sredstvi vplivati na proces izpopolnjevanja socialistične preobrazbe poljedelstva. Vsi ti procesi so pomenili ustvarjanje takšnih odnosov in takšnih pogojev, ki onemogočajo krepitev kapitalističnih elementov na vasi in izkoriščanje delovnega kmečkega prebivalstva. Z vsemi temi ukrepi je bilo mogoče nastopiti, ko so bili zanje objektivni pogoji, predvsem pa po splošnogospodarskem napredku, posebej še po razvoju industrije. Vključevanje individualnih gospodarstev v proces napredka in modernizacije poljedelstva ter uporaba njihovih lastnih rezerv v naših pogojih je bila mogoča samo tako, da smo jih povezovali s socialističnimi silami in z družbenimi sredstvi za proizvodnjo. Takšna splošna orientacija je razen drugega nujno narekovala potrebo po usposabljanju kmetijskih zadrug, da bi z razvijanjem raznih oblik in upravljanjem družbenih sredstev postale nosilci napredka poljedelstva in socialistične preobrazbe vasi. V letu 1956, posebno pa 1957, so zadruge vse bolj razširjale svojo materialno osnovo in se postopoma razvijale v socialistične ekonomske organizacije. Z uvajanjem vse širših odnosov z individualnimi proizvajalci smo dosegli prve rezultate glede afirmiranja splošnih zadrug kot nosilcev razširjene reprodukcije v poljedelstvu in kot faktorjev, od katerih je pdvisen nadaljnji dvig standarda individualnih proizvajalcev. Vzporedno s krepitvijo zadružnih skladov so se razvijale vse širše oblike gospodarske kooperacije med zadrugami in individualnimi proizvajalci. Velike poljedelske posesti (poljedelska posestva, kmečke obdelovalne zadruge in ekonomije) so v zadnjih letih zabeležile pomemben napredek pri dosegi novih donosov, pri povečanju produktivnosti dela in pri rentabilnejšem poslovanju, s čimer so postala važen faktor na tržišču in pričela spodbujati modernizacijo procesa proizvodnje v vsem poljedelstvu. Delo in razvoj kmetijskih zadrug, rezultati v proizvodnji, ki so jih zadruge dosegle v zadnjih dveh letih v kooperaciji z individualnimi proizvajalci, kakor tudi razvoj velikih socialističnih gospodarstev dokazujejo, da smo našli pravo pot, po 18

kateri morata iti proces napredka in socialistične preobrazbe poljedelstva. Dosedanji uspehi in vzpon zadrug, številne oblike kooperacije in združevanja, ki omogočajo tesnejše povezovanje interesov socialistične skupnosti z interesi individualnih proizvajalcev, spoznanje in dojemanje širokih ljudskih množic in naših kadrov, da imata vloga in pomen kmetijskih zadrug svoje pravo mesto pri socialistični preobrazbi vasi, ter končno vse pomembnejše načrtno vlaganje materialnih sredstev in sistematično uvajanje ter uporabljanje sodobnih proizvodnih metod v poljedelstvu — vse to danes predstavlja resno materialno moč, ki omogoča, da si naše delovno kmečko prebivalstvo lahko na široko prisvaja sodobne metode poljedelske proizvodnje in s tem pospeši razvoj poljedelstva na socialističnih osnovah. K izboljšanju položaja v poljedelstvu in k napredku v razvijanju socialističnih odnosov na vasi so predvsem v zadnjem času prispevala povečana vlaganja materialnih sredstev skupnosti. Medtem ko je leta 1952 bilo v poljedelstvo vloženo komaj 15,5 milijarde dinarjev za investicije, so leta 1953 znašale vloge 20,5 milijarde, leta 1957 pa več kot 40 milijard, ne vštevši regresa za znižanje cen. Za leto 1958 so v načrtu vloge za okrog 60—70 milijard dinarjev, leta 1961 pa bodo presegle 100 milijard dinarjev. Ustvarjeni materialni pogoji na bazi industrializacije države, velike spremembe v gospodarskem sistemu, razvoj in utrjevanje organov družbenega samoupravljanja, vse to omogoča hitrejši razvoj poljedelstva in vasi v skladu z odnosi na drugih področjih gospodarstva. Smer, v katero gre nadaljnji razvoj našega poljedelstva, je v skladu z našim celotnim družbenoekonomskim sistemom. Ta smer je jasno nakazana v resoluciji Zvezne ljudske skupščine o perspektivnem razvoju poljedelstva in zadružništva. Velikega pomena za takšen gospodarski razvoj je bilo uresničevanje sklepov razširjenega sestanka Izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in IV. plenuma Zveznega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije o hitrejšem odpravljanju nesorazmerij pri razvoju gospodarstva, o dviganju življenjskega standarda, predvsem o dviganju življenjskega standarda mestnega prebivalstva kot o glavni nalogi, o hitrejšem razvijanju poljedelstva, o potrebi izpopolnjevanja gospodarskega sistema v smeri utrjevanja položaja in razvijanja materialnih interesov delovnega človeka, tako da bo njegov dohodek neposredno povezan z uspehom in 19

poslovanjem gospodarskih organizacij ter z njegovim osebnim prispevkom. Takšna gospodarska politika, ogromni napori delovnega ljudstva, predvsem delavskega razreda in Zveze komunistov, ter njegova ustvarjalna iniciativa, ki se je razvijala prav s pomočjo organov samoupravljanja, so ustvarili takšne pogoje za porast materialne moči družbe, da je bilo mogoče postopno ublažiti marsikatero neskladje, kar bo v naslednjem obdobju pripeljalo do večjega vsklajanja razvoja na raznih področjih življenja. Uvajali smo skladnejša razmerja med proizvodnjo in delitvijo, med dvigom dohodkov in plačami v gospodarstvu; ustvarili smo večjo skladnost v investicijski politiki: skladnost med industrijo in poljedelstvom, med kratkoročnimi in dolgoročnimi investicijami; poskrbeli smo za večje rezerve; izmenjali smo strukturo delitve nacionalnega dohodka; pripravili smo pogoje za skladnejši razvoj proizvodnih sil, za povečanje produktivnosti dela, za občutnejši porast življenjskega standarda. Občutno smo tudi utrdili materialno bazo družbenega samoupravljanja. S tremi četrtinami družbenega dohodka iz socialističnega sektorja, ne vštevši kreditov iz centralnih investicijskih skladov, so leta 1957 neposredno razpolagali in o njih odločali organi družbenega samoupravljanja. V takšnih pogojih je bilo mogoče uvesti tudi kvalitetne spremembe pri delitvi dohodka in gospodarskim organizacijam zagotoviti pravico, da potem, ko izpolnijo obveze do skupnosti, lahko same odločajo in razdeljujejo dohodek na osebne prejemke delavcev in na svoje fonde, pravico, da sami proizvajalci lahko odločajo, kolikšen del svojega dohodka bodo uporabili za svojo osebno potrošnjo. Tako nastajajo pogoji, da delovni človek, ki ustvarja svoj osebni dohodek s pomočjo družbenih sredstev za proizvodnjo — prevzame nase na podlagi neposredne zainteresiranosti vso skrb in odgovornost za nadaljnje razvijanje proizvodnih sil, za ustvarjanje akumulacije, za politiko investicij itd. Splošni porast proizvodnih sil, utrjevanje novih družbenih odnosov in razširjanje njihove materialne podlage, večja sposobnost našega gospodarstva za nadaljnji razvoj iz svojih lastnih sredstev, nadaljnji razvoj in izpopolnjevanje gospodarskega sistema — vse to je omogočilo, da smo na teh osnovah zgradili dolgoročno politiko gospodarskega razvoja Jugoslavije, ki je izdelana v Družbenem načrtu gospodarskega razvoja Jugoslavije za leta 1957—1961. 20

Uspehi na področju socialne in zdravstvene zaščite ljudstva Na področju socialno-zdravstvene zaščite smo dosegli pomembne uspehe. Ti uspehi se kažejo tako pri reševanju posameznih velikih problemov kakor tudi pri nadaljnji izgradnji sistema socialne in zdravstvene zaščite prebivalstva. Regulirali smo in povečali številne pravice naših državljanov, materialna podlaga za uresničevanje teh pravic pa se je znatno razširila. V obdobju od leta 1953 do 1957 se je število socialno zavarovanih državljanov povečalo za 43 %, tako da zdaj zajema več kakor 41 % prebivalstva, stroški socialnega zavarovanja pa so se povečali za 59 %. Izdatki za zdravstveno zavarovanje so se povečali od 25 na 57 milijard, stroški za brezplačno zdravljenje nezavarovanih prebivalcev, obolelih na nalezljivih in drugih boleznih, pa so se dvignili od 4,4 milijade na 8,1. Mreža zdravstvenih ustanov se je zelo razširila. Število medicinskih kadrov se je občutno povišalo (leta 1952 je na enega zdravnika prišlo 2280 prebivalcev, leta 1957 pa 1650 prebivalcev). Število upravičencev do pokojnine in delovne invalidnine se je od 392.000 dvignilo na 493.000. Leta 1957 je bilo izplačanih 1,734.000 otroških dodatkov, 320.600 oseb je prejemalo vojno vojaško invalidnino, blizu 72.000 ljudi pa je prejemalo stalno socialno pomoč. V zahvalo temu, da je skupnost lahko preskrbela večja materialna sredstva, in v zahvalo temu, da je bilo na področju socialne politike in zdravstva več organizacijskih in drugih ukrepov, smo dosegli pomembne uspehe pri izboljšanju in napredovanju zaščite dela, pri zaščiti matere in otroka, pri odpravljanju nalezljivih bolezni, pri razvijanju preventivne zdravniške službe ter pri skrbi in vzgoji otrok padlih borcev in žrtev fašističnega terorja. Čeprav smo v zadnjih letih za zdravstvo storili veliko in vložili znatna sredstva, kar je obrodilo pomembne sadove, se bo treba v prihodnje še bolj truditi in določiti še več sredstev za izboljšanje zdravja našega ljudstva, predvsem pa za preventivne posege. Eden izmed zelo važnih problemov v zdravstvu je zdravstvena kultura ljudstva. Za to se bo treba še bolj prizadevati in se posluževati dosedanjih pozitivnih izkušenj (na primer izkušenj organizacije Rdečega križa in drugih), zraven pa iskati nove možnosti in razvijati nove oblike širokega delovanja za zdravstveno izobraževanje ljudstva. Visoka zdravstvena kultura širokih množic bo pripomogla, da bodo nastali ugodnejši pogoji

za njihovo plodovitejše sodelovanje pri reševanju zdravstvenih problemov. Tako bo naša zdravstvena služba bolj in bolj dobivala karakter družbene službe. Materialna eksistenca je zagotovljena velikanskemu številu državljanov, ki zaradi bolezni, starosti ali zaradi drugih okoliščin ne morejo sami proizvajati ali si sami priskrbeti ustreznih sredstev za vzdrževanje ali za vzdrževanje svoje družine. Določanje sredstev za ta namen je zahtevalo skrajne napore vse družbe, predvsem pa delavskega razreda. Naše delovno ljudstvo je tako široko razvejano zaščito sprejelo kot pridobitev revolucije in socialističnega razvoja družbe. Vendar pa se je treba vztrajno boriti, da bomo vzporedno z nadaljnjo izgradnjo sistema poskrbeli za pravilno, zakonito uresničevanje teh pravic in za racionalno uporabljanje velikih sredstev, ki jih v ta namen oddeljuje naša skupnost. Izkazalo se je, da ni dovolj postaviti trdne temelje sistema in določiti široke pravice, podprte z zakonskimi predpisi, temveč je treba hkrati odpravljati tudi birokratsko ravnanje in zlorabe pri uresničevanju teh pravic. Zavedne socialistične sile, v prvi vrsti pa komunisti, so aktivno sodelovale pri neposrednem reševanju teh nalog, in ker gre za izrazito družbeno delo, morajo v tem pogledu še več prispevati.

Rezultati na področju prosvete, znanosti in kulture V duhu smernic VI. kongresa je ZKJ v preteklem obdobju posvetila veliko skrb problemom na področju prosvete in kulture, kakor tudi načinu delovanja in vplivanja v teh pogledih. To dokazuje dejstvo, da so o vprašanjih s področja prosvete in kulture razpravljali na republiških kongresih ZKJ, na posebnih plenumih centralnih komitejev, na posvetovanjih v organizacijah in aktivih ZKJ, kakor tudi dejstvo, da je veliko število članov ZKJ bilo mimo drugih državljanov angažirano v raznih družbenih organih upravljanja v prosveti in kulturi. Že sam družbeno-politični razvoj je zahteval, da je treba tem vprašanjem posvetiti več pozornosti. Posebno vprašanje vzgoje in izobrazbe mlajše generacije — in delovnega ljudstva nasploh — je v prvi vrsti dobilo družbeni značaj, in to ne samo zaradi potrebe, da je treba dvigniti strokovne oziroma proizvodne kvalifikacije prebivalstva, temveč tudi zaradi novega položaja naših delovnih ljudi in njihove vloge v sistemu družbenega samoupravljanja.

Na področju prosvete in šolstva so bile posebno v zadnjik letih povečane možnosti šolanja mladine. V šolskem letu 1956/57 je v vseh vrstah šol bilo 2,189.857 učencev in študentov, kar je 14,2 % vsega prebivalstva. Posebno pozornost smo posvetili razvoju šol za obvezno šolanje, tako da so bili skoraj vsi otroci, dorasli za šolo, zajeti v osnovnih šolah, vse večje število otrok pa je tudi na višjih stopnjah obveznega šolanja. Posebno pomemben napredek v našemi šolstvu je razvoj strokovnih šol. Od šolskega leta 1953/54 naprej število učencev v vseh vrstah strokovnih šol stalno narašča; to pomeni, da ne zanemarjamo več strokovnega šolanja, kar se je dogajalo poprej. Za razvoj strokovnega šolstva je posebno pomembna ustanovitev fondov za kadre v gospodarstvu. S temi fondi je do konca leta 1958 zagotovljeno skupno blizu 18 milijard dinarjev prispevka gospodarskih podjetij; samo v letu 1957 je bilo zbrano več kot deset milijard dinarjev. Na univerzah in drugih visokih šolah se je občutno povišalo število študentov. Največje število je bilo zabeleženo v šolskem letu 1954/55, ko je bilo vpisanih 26.875 študentov. Univerze so od osvoboditve do leta 1956 dale naši družbi 44.442 visokokvalificiranih strokovnjakov, število diplomantov pa narašča iz leta v leto, kar prav tako pomeni prispevek k naši socialistični izgradnji. Na področju prosvetnega dela z odraslimi prebivalci, s katerim so se do nedavnega bavile pretežno družbene organizacije, smo v zadnjem času dosegli znaten napredek. Razen v delavskih in ljudskih univerzah, razen v številnih kurzih v raznih ustanovah in podjetjih, se odrasli izobražujejo tudi v posebnih šolah, kjer si pridobijo splošno in strokovno izobrazbo, ali pa si izpopolnjujejo svojo strokovnost. Število obiskovalcev šol za odrasle se je v zadnjih letih skoraj podvojilo. Nagel razvoj našega šolstva ter hiter porast števila učencev in študentov sta glede na omenjene materialne možnosti skupnosti odprla vrsto vprašanj ob razvijanju materialne baze (šolskih prostorov, šolske opreme itd.), kar je od skupnosti terjalo velike napore. Do leta 1956 smo velik del družbenih sredstev prispevali za okrepitev materialne baze (zgrajeno je bilo 4380 šol, ne vštevši poslopij fakultet in drugih visokih šol), kar pa kljub vsemu še zdaleč ne zadošča. 23

V perspektivnem načrtu gospodarskega razvoja FLRJ do leta 1961 smo posvetili posebno pozornost reševanju materialnih problemov prosvete. V načrtu je pomembno povečanje družbenih prispevkov za šolstvo in prosveto. V naši državi posvečamo veliko pozornost tudi znanstvenoraziskovalnemu delu in predvsem v zadnjih letih smo na tem področju dosegli pomemben napredek. Osnovali smo veliko število znanstvenih ustanov, število znanstvenega kadra se je povečalo, predvsem število znanstvenega podmladka, razvijajo se inštituti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem problemov, povezanih z gospodarskim razvojem naše države itd. Znanstveno delo je v celoti napredovalo, posebno pa na področju naravoslovnih, medicinskih in tehničnih ved. V zadnjem času je vedno bolj opažati ustvarjalni pogum in večjo organiziranost v delu ustanov na področju družbenih ved, ki so do nedavnega bile še precej v zaostanku. Z organizacijskimi, kadrovskimi in drugimi ukrepi kakor tudi z zakonom o organizaciji znanstvenega dela ob koncu leta 1957 smo ustvarili pogoje za učinkovitejše reševanje problemov znanstvenega dela v naši deželi. Obdobje po VI. kongresu nosi pečat aktivnosti Zveze komunistov, saj je ustvarila takšne materialne in družbene pogoje, ki omogočajo ugodno atmosfero za svobodno, iniciativno delo kulturnih delavcev, književnikov in umetnikov. Z odpravo administrativnega načina vodstva smo dosegli, da smo hitreje preboleli prejšnje pomanjkljivosti (izoliranje nekaterih kulturnih ustanov od družbenih potreb, pojave subjektivnih kriterijev pri odobravanju materialnih sredstev) ter da lahko nadalje razvijamo konstruktivno borbo mnenj in široko družbeno iniciativo na tem področju. Izkazalo se je, da je takšna orientacija še bolj spodbudila pozitivne težnje: kulturno delovanje vskladiti z interesi družbenega napredka ter kulturne pridobitve približati delovnemu človeku, da postanejo njegova svojina. Ne da bi pozabljali na nekatere objektivne težave, na nekatere negativne tendence in subjektivne slabosti, s katerimi se je treba na tem področju še vedno boriti, lahko ugotovimo, da založniška dejavnost, programi radijskih postaj, dejavnost drugih kulturnih ustanov, dnevni in periodični tisk postajajo vse raznovrstnejši, bogatejši ter bolj in bolj prilagojeni različnim potrebam in ravni izobrazbe delovnega ljudstva. 24

Na področju množične kulturne aktivnosti so pričele kaliti in se razraščati nove, sodobnejše oblike kulturnega življenja in dela. Pri razvoju kulturne aktivnosti in družbeno zabavnega življenja delovnega ljudstva so pričele igrati pomembno vlogo kulturnoprosvetne skupnosti in Kulturnoprosvetni svet Jugoslavije. Naloga teh je razen drugega tudi ta, da postanejo avtoritativne družbene tribune, preko katerih bodo prišli do izraza predlogi in najrazličnejše iniciative za večjo pomoč ter za boljšo organizacijo množičnega kulturnega dela in družbeno zabavnega življenja. Te skupnosti morajo povezovati dejavnost različnih organizacij kulturnih delavcev s potrebami kulturnega dviga delovnega ljudstva, sistematično se morajo boriti proti ostankom primitivizma kakor tudi proti težnjam po izoliranju od kulturnih potreb delovnih množic, saj takšne težnje lahko še danes občutimo v našem kulturnem življenju. Dosedanji razvoj na področju prosvete, znanosti in kulture je pred našo skupnost in pred zavedne socialistične sile postavil vrsto problemov, ki jih je treba reševati, da bi pozitivni razvoj v prihodnosti prinesel še boljše rezultate. V tem smislu so važne predvsem naslednje naloge: borba za nadaljnjo in popolno likvidacijo nepismenosti, še bolj vsestransko izobraževanje vsega prebivalstva, posebej še delavskega razreda in kmečkega prebivalstva, temeljita reforma vsega našega šolstva in prizadevanje, da bi šolstvo hitreje dajalo skupnosti večje število kvalificiranega kadra, nadaljnje utrjevanje materialne podlage in racionalnejše izkoriščanje razpoložljivih sredstev, intenzivnejše razvijanje znanstveno-raziskovalnega dela posebno na področju družbenih ved, ter nadaljnje razvijanje pogojev za nemoteni in vsebinsko bogatejši razvoj kulturnega življenja. Razen teh nalog je treba posvetiti še posebno pozornost organiziranju široke aktivnosti pri vsestransko politehnični in fizični izobrazbi odraslih in mladine.

Razvijanje sistema socialistične demokracije Šesti kongres je še posebej poudaril, da je delavsko upravljanje v podjetjih in samoupravljanje delovnega ljudstva nasploh »prelomnega, odločilnega pomena za nadaljnji razvoj in utrjevanje socialistične demokracije in socializma« ter da »se pravice neposrednih proizvajalcev v gospodarstvu lahko samo 25

še bolj razširijo in poglobijo«. To je hkrati bila osnovna smernica za borbo Zveze komunistov in vseh zavednih socialističnih sil v tem obdobju. Vse obdobje med VI. in VII. kongresom Zveze komunistov Jugoslavije nosi pečat borbe zavednih sil za razvoj obstoječih in ustvarjanje novih oblik socialistične demokracije, pečat aktivnosti glede razširjanja pravic družbenih organov upravljanja in odpravljanja negativnih pojavov, ki so spremljali proces decentralizacije upravljanja in demokratizacije naše družbe.

Delavsko samoupravljanje Z delavskim samoupravljanjem v gospodarskih podjetjih se pričenja nova faza našega družbenega razvoja. Delavski sveti so se nenehno in uspešno razvijali ter dobivali nove dolžnosti in pravice. Po prvem obdobju, ko so imeli v glavnem svetovalne funkcije, so se postopoma razširjale njihove pravice glede odločanja na področju proizvodnje, planiranja, določanja cen itd. Z zagotovitvijo materialne podlage samoupravljanja, z udeležbo delavcev pri dobičku, kasneje pa tudi pri delitvi skupnega dohodka podjetja, s predajo osnovnih, nato pa tudi obratnih sredstev podjetjem — so nastali novi pogoji, ki so omogočili, da delavski sveti lahko uspešneje in popolneje upravljajo gospodarske organizacije. Po pozitivnih izkušnjah, ki smo jih nabrali v industriji, smo delavsko samoupravljanje razširili tudi na takšna področja, kakor so trgovina in gostinstvo, železniški promet, pomorstvo, elektrogospodarstvo, poštnotelegrafsko-telefonska služba itd. — tako da so delavski sveti postali oblika upravljanja v celotnem gospodarstvu. Razširjanje materialne podlage delavskega in družbenega samoupravljanja je v vsem tem obdobju spremljal intenziven razvoj nadaljnje izgradnje in izpopolnjevanja gospodarskega sistema, ki je težilo za tem, da je treba gospodarski sistem vskladiti z novimi gospodarskimi in družbenimi odnosi ter s porastom proizvodnih sil. Spremembe v gospodarskih in družbenih odnosih so zahtevale nadaljnji razvoj novega sistema planiranja, sistema delitve celotnega dohodka gospodarskih organizacij, finansiranje investicij in bančnega sistema. S temi spremembami v gospodarskem sistemu smo hoteli omogočiti večjo svobodo pri delovanju ekonomskih zakonitosti in pri gibanju materialnih sil 26

družbe, čimbolj okrepiti iniciativo in materialno zainteresiranost neposrednih proizvajalcev, gospodarskih organizacij in komun za nadaljnji družbeni in gospodarski razvoj, ter hkrati v spremenjenih splošnih pogojih pridobivanja zagotoviti načrtno usmerjanje gospodarskih gibanj za dosego ekonomsko-političnih ciljev socialističnega razvoja države. Uvedba neposrednega upravljanja delavskih kolektivov je znatno prispevala k povečanju proizvodnje, k dvigu produktivnosti dela, k izboljšanju organizacije obratov, k večjemu varčevanju in podobno. Toda pomen delavskih svetov ni izčrpan že samo s tem. Delavski sveti so velika politična pridobitev delavskega razreda, ki so mu postali močno orožje v borbi proti ostankom stare družbe. Delavski sveti so postali tudi najboljša šola socializma za delavski razred in torišče vsakdanje borbe za demokracijo in socializem. S pomočjo delavskih svetov kot svojih najbližjih organov rešujejo neposredni proizvajalci tako najbolj bistvene probleme podjetja kakor tudi tiste, ki se dotikajo njihovih najosnovnejših interesov. V delavskih vetih je letno več kakor 200 tisoč članov — delavcev in uslužbencev. Do začetka leta 1957 je skozi delavske svete šlo okrog 600 tisoč neposrednih proizvajalcev, kar je več kot ena tretjina članov teh kolektivov. Preteklo obdobje je potekalo v znamenju resnega napredka v razvijanju socialističnih družbenih odnosov v gospodarskih organizacijah. Osnovni položaj delavcev se je spremenil, kajti — vsak posameznik je sedaj proizvajalec in upravljavec: plače izgubljajo prejšnje oblike in postajajo zaslužek oziroma osebni dohodek; pravice neposrednih gospodarskih vodij na podlagi zakona odrejajo s svojimi sklepi kolektivni organi; v delovnih odnosih so prav tako nastale temeljite spremembe, posebno potem, ko so delavski sveti dobili pravico sprejemanja in odpuščanja z dela, s čimer se je bistveno spremenil način formiranja delovnih kolektivov, hkrati pa so se spremenili tudi odnosi med proizvajalci; delavci in uslužbenci so postali zares svobodni proizvajalci na temelju družbenih sredstev za proizvodnjo. Zagotovljena je tudi objektivna podlaga za docela demokratično vzdušje v delovnih kolektivih, za zavestno disciplino, za večjo produktivnost dela na podlagi materialne in moralne zainteresiranosti. Poslovanje podjetja in posebej še delitev dohodka vse bolj in bolj postajata skupna stvar, stvar delovnega kolektiva, ki se zanjo zanima vedno večje število zaposlenih. 27

Razumljivo je, da vsi ti elementi sistema samoupravljanja še niso povsod enako razviti, toda v zadnjih letih smo ustvarili vse pogoje, da bodo ti elementi bolj in bolj prihajali do izraza. Kongres delavskih svetov Jugoslavije v juniju leta 1957 je bil močna afirmacija delavskega samoupravljanja. Delegati so si na kongresu izmenjali bogate izkušnje, ki so si jih pridobili v sedemletni praksi. Kongres je bil potrdilo, da je delavski razred v sistemu socialistične demokracije zavzel svoje vodilno mesto ter da neposredno uveljavlja svoje funkcije upravljanja in oblasti. Na Kongresu je bila poudarjena potreba po hitrejšem odpravljanju ovir nadaljnjega razvoja delavskega samoupravljanja, potreba po razširitvi pravic delavskih svetov — posebno glede razpolaganja z ustvarjenim dohodkom — po svobodnejšem in samostojnejšem formiranju delovnih odnosov itd. Kongres je hkrati analiziral objektivne in subjektivne pomanjkljivosti, ki onemogočajo, da bi rezultati v razvoju samoupravljanja v našem gospodarstvu bili še večji. Kljub velikanskim težavam in oviram, ki jih je bilo treba premostiti, kljub temu, da nismo imeli nikakršnih stvarnih izkušenj pri izgradnji sistema samoupravljanja, kljub številnim pomanjkljivostim, ki so bile posledica nerazvitosti gospodarstva in delavskega razreda, subjektivnih slabosti in nerodnosti, so delavski sveti od prvih, začetnih korakov do danes dosegli velike'uspehe ter dokazali ne samo svojo vitalnost, temveč tudi svojo neogibnost v sistemu socialistične demokracije.

Komuna in družbeno upravljanje Naš razvoj je pokazal, da sistem delavskega samoupravljanja ne bi mogel uspešno funkcionirati brez komunalne ureditve, kajti komuna skupaj z delavskimi sveti je osnova našega družbeno-ekonomskega sistema, na kateri je najlaže vskladiti splošne in osebne interese in na kateri se uresničuje družbenoekonomska vez individualnih proizvajalcev pri reševanju skupnih problemov. Za razvoj sistema socialistične demokracije je bilo bistveno pomembno usmerjanje Zveze komunistov na izgradnjo komune kot osnovne organizacije samoupravljanja prebivalcev na določenem področju. Na osnovi spoznanja, da razvoj socialistične demokracije zahteva decentralizacijo, povečanje pravic lokalnih 28

organov, razširjanje materialne podlage komunalne skupnosti ter izgraditev širokega in raznovrstnega samoupravnega mehanizma v lokalni skupnosti — se je Zveza komunistov Jugoslavije v vsem obdobju med VI. in VII. kongresom dosledno usmerila na formiranje in utrjevanje komune. V skladu s celotnim družbenim in ekonomskim razvojem smo samoupravljanje spočetka razvijali v okraju, da se je kasneje, posebno pa v zadnjih letih, komunalna skupnost formirala v občini, okraj pa je postal zveza komun. Proces demokratizacije, ki se je pričel z decentralizacijo funkcij oblasti in prišel v fazo formiranja komune v najmanjši teritorialni enoti, je pravzaprav konsekventno izvajanje enega izmed sprejetih principov demokratičnega razvoja naše države. Že pred VI. kongresom ZKJ je zakon o ljudskih odborih, sprejet leta 1952, razširil pravice ljudskih odborov in vnesel pomembne spremembe v njih organizacijo. Utrjevanje politične vloge ljudskega odbora in formiranje svetov kot državno-družbenih organov je med drugim pomenilo tudi pripravo za kasnejše večje spremembe v funkcijah in karakterju lokalnih predstavniških organov. Uvedba sveta proizvajalcev v okrajih in mestih je pomenila začetek razširjanja pravic neposrednih proizvajalcev v teritorialnih organizacijah in njihovih pravic upravljanja zunaj gospodarske organizacije, in to na širši osnovi, kot je njihova udeležba pri razpolaganju s skupnim dohodkom podjetja. S tem, ko je zaživel nov gospodarski sistem, se je znatno razširila materialna pristojnost ljudskih odborov. Odbori so postajali bolj in bolj samostojni in vedno bolj so pričeli usmerjati razvoj gospodarskega, kulturnega in socialnega življenja na svojem področju. Okrajni, mestni in občinski ljudski odbori so pričeli igrati odločilno vlogo pri ustvarjanju in izgradnji široke mreže organov družbenega upravljanja. Postopoma se je večalo število državljanov, ki so v najrazličnejših oblikah sodelovali pri organih samoupravljanja in pri odločanju o različnih komunalnih problemih. V drugi polovici leta 1954 in v letu 1955 so bile široke javne diskusije, hkrati pa opravljene organizacijske in politične priprave za uvedbo novega komunalnega sistema in za organiziranje teritorialno-političnih enot v obliki komun, pri čemer sta posebno vlogo odigrali Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije. V septembru leta 1955 je pričel funkcionirati nov komunalni sistem, v katerem je 29

bilo težišče komunalne samouprave na občini. Ustvarili smo večje, ekonomsko močnejše in bolj povezane občine in okraje, tako da je leta 1957 bilo 95 okrajev namesto prejšnjih 551 in 1189 občin namesto prejšnjih 4052. Z razširitvijo pristojnosti in z utrjevanjem materialne osnove je občina-komuna lahko bolj in bolj postajala osnovna politično-teritorialna organizacija samoupravljanja delovnega ljudstva in osnovna družbeno-ekonomska skupnost prebivalcev na določenem področju. Ustvarjanje in izgrajevanje komun je ena izmed najbistvenejših sprememb v družbeno-ekonomskem sistemu in ureditvi naše države v preteklem obdobju. Hkrati je to tudi eden izmed najpomembnejših uspehov, kar smo jih dosegli v zadnjih letih. Komune so omogočile, da smo glede vsklajanja individualnih in skupnih interesov naredili doslej največji korak naprej, kajti komune pomenijo tisto teritorialno enoto in tisto skupnost neposrednih proizvajalcev, v kateri se najlepše skladajo interesi proizvajalcev in potrošnikov. Komune pravzaprav pomenijo nov družbeni odnos, osnovan na družbenem upravljanju v najširših razmerjih. Njihovo formiranje in razvijanje nosi pečat izgradnje cele vrste družbenih organov upravljanja, s pomočjo katerih državljani na najrazličnejše načine neposredno odločajo o svojih gospodarskih, komunalnih, stanovanjskih, zdravstvenih, kulturnih in socialnih potrebah. Komune pomenijo razvit organizem samoupravljanja, ki v sebi vključuje in ki sloni na samoupravljanju proizvajalcev v podjetjih, zajema pa celo mrežo samoupravnih organov v ljudski odbor in v svet proizvajalcev komune. Ustvarjanje sveta proizvajalcev, najprej v okrajih in mestih, potem pa tudi v občinah, je predvsem imelo za cilj na demokratični način zagotoviti vodilno vlogo delavskega razreda v odnosu do drugih slojev proizvajalcev, ki veliko manj prispevajo pri ustvarjanju nacionalnega dohodka, kakor tudi postopoma zmanjšati potrebo po administrativnem vmešavanju v gospodarstvo. V tem obdobju smo v komunah formirali vrsto družbenih ustanov in organov, s pomočjo katerih uresničujemo samoupravljanje državljanov in demokratiziramo način odločanja o komunalnih zadevah. Zbori volivcev so v tem pogledu najpomembnejši forum, s pomočjo katerega bolj in bolj prihaja do izraza volja državljanov. Sveti in komisije pri ljudskih odborih s svojo sestavo in pravicami omogočajo večjemu številu državljanov in predstavnikov zainteresiranih ustanov in organizacij, da prevzamejo 30

neposredno odgovornost za razvoj komune in njenih organov. Za prihodnji razvoj komun je posebno pomembno formiranje tudi stanovanjskih skupnosti. Po zaslugi vsega tega je življenje komun v zadnjih letih zadihalo s polnimi pljuči ter se obogatilo z novo vsebino, kar je imelo močan vpliv tudi na razvijanje družbene zavesti ter na krepitev enotnosti in aktivnosti prebivalcev komunalne skupnosti. Praktično je ves ta proces oživitev principov, ki jih je sprejela Zveza komunistov — upravljanje služb in ustanov naj ne bo v imenu kogarkoli, temveč naj upravljajo neposredno tisti, ki so jim te službe in ustanove namenjene. Razen delavskih svetov in komun, ki so temelji naše družbene ureditve, se socialistična demokracija v naši državi odlikuje še z velikim številom družbenih organov upravljanja na gospodarskih in drugih področjih kakor tudi z različnimi oblikami združevanja podjetij ali družbene dejavnosti. V obdobju med VI. in VII. kongresom ZKJ smo takšne organe uvedli in si nabrali že prvih izkušenj. Postalo je jasno, da je sistem socialistične demokracije nedeljiva celota oziroma da je nemogoče razvijati samoupravljanje v podjetjih in v življenju komune, hkrati pa obdržati administrativni način upravljanja drugih področij. Komunisti so spoznali, da bi takšna razlika v upravljanju, hkrati s tem pa tudi v položaju delovnih ljudi, pripeljala do družbenopolitičnih protislovij. Zato so organizacije Zveze komunistov bile nosilci iniciative, da je treba izkušnje, pridobljene pri upravljanju v gospodarstvu, prenesti in adekvatno uporabiti tudi na drugih področjih. Tako je proces razvoja družbenega samoupravljanja počasi zajemal tudi druga področja: prosveto, znanost, kulturo, zdravstvo, socialno zavarovanje in druga področja, kjer razne ustanove opravljajo javne funkcije in javne službe. Karakteristično za družbeno upravljanje na teh področjih je, da sloni na bazi sodelovanja in razdelitve pravic med predstavniki kolektiva in med predstavniki družbene skupnosti. Takšno vsklajanje dela posameznih podjetij in organizacij ter življenjske potrebe državljanov na različnih področjih so zahtevale ustvarjanje raznovrstnih oblik vpogleda in sodelovanja med zainteresiranimi državljani na eni ter med ustanovami in najrazličnejšimi podjetji na drugi strani. Tako smo v trgovini in na nekaterih drugih področjih samoupravljanje proizvajalcev 31

dopolnili z organi družbene kontrole, kakor so na primer sveti potrošnikov in podobno. So tudi takšna gospodarska podjetja (kakor na primer založniška, časopisna in dr.), pri katerih sta specifičnost delovanja in vzgojni karakter zahtevala razen delavskih svetov kot organov samoupravljanja tudi ustanovitev ustreznih družbenih organov. Takšni organi družbenega upravljanja ne krnijo statusa delavskega samoupravljanja v podjetjih. Razvoj mehanizma družbenega upravljanja je opozoril tudi na potrebo po vertikalnem povezovanju osnovnih institucij družbenega samoupravljanja z ustvarjanjem višjih oblik (zbornic, gospodarskih združenj, poslovnih skupnosti, višjih zavodov socialnega zavarovanja itd.). To povezovanje poteka po demokratičnih principih. Združevanje v gospodarstvu ustvarja pogoje za afirmacijo delavskega samoupravljanja v vse širših okvirih. Do združevanj prihaja v interesu združenih proizvajalcev in državljanov samih, pri tem pa se ne manjšajo pravice in funkcije samoupravljanja prizadetih ustanov in organov. S takšnim združevanjem nastajajo ugodni pogoji za nadaljnje razvijanje proizvodnih sil, za svobodnejše gibanje sredstev v gospodarstvu, za vse občutnejšo slabitev vloge državnega upravnega aparata pri upravljanju z gospodarstvom. Z razvojem socialističnih oblik proizvajanja v poljedelstvu, ki so se pričele razvijati v letih 1956 in 1957, se je razvijalo tudi družbeno samoupravljanje s pomočjo kmetijskih zadrug, s pomočjo svetov in drugih organov upravljanja v zadrugah. Leta 1956 je bilo v 1194 zadružnih svetih 35.242 članov, medtem ko jih je bilo v upravnih odborih zadrug 45.189, od katerih je bilo 17.244 članov Zveze komunistov. Ko smo tako razvijali mehanizem družbenega samoupravljanja, smo v osnovnih črtah ustvarili zaokrožen sistem družbenih ustanov, s pomočjo katerih družba bolj in bolj upravlja v vseh državnih, političnih in javnih zadevah. Razvoj socialistične demokracije je bistveno vplival na razvoj in mehanizem državne oblasti, na njeno strukturo, položaj in vlogo v naši družbi. Vrsto funkcija ki jih je prej opravljal državni aparat, so prevzeli samoupravni organi, državljani sami. Seveda pa s tem ne odpade vloga državne uprave v vrsti kontrolnih in drugih funkcij, brez katerih si ne moremo zamišljati normalnega življenja družbe. Naša prizadevanja v preteklem obdobju so bila usmerjena na izobrazbo kar najbolj kvalificiranega

32

kadra, ki bo tako znal opravljati svoje naloge, da bo v praksi instrument volje državljanov, ne pa oblasti nad njimi. Bilo pa bi enostransko, če bi dosežene uspehe zreduciralisamo na rezultate v gospodarstvu in na razvoj mehanizma socialistične demokracije. Z razvojem sistema družbenega sistema so rasli novi ljudje, rasla je njihova zavest. V borbi za dosego teh uspehov je delovno ljudstvo šlo skozi težko, toda veliko šolo. Delavski razred ni zrasel samo po številu (za približno 800.000), temveč je tudi v razredu samem prišlo do velikih sprememb. Družbeno samoupravljanje, se pravi delavski sveti in komune, je prešlo v zavest delavskega razreda in drugih delovnih ljudi, tako da ga imajo za svojo nedotakljivo pridobitev, ki se lahko samo še razvija in razširja. Pri izgradnji socialistične demokracije je Zveza komunistov izhajala s stališča, da so osnovni nosilci socialističnega razvoja v naši družbeni skupnosti: proizvajalec, delovni kolektiv, komuna in socialistične družbene organizacije ter da je mogoče samo v pogojih svobodnega in skladnega delovanja teh faktorjev doseči zaželeni uspeh. Ce se ozremo nazaj in pogledamo razvoj organov družbenega samoupravljanja, bomo videli, da je bil to postopen proces. Ta postopnost je bila upravičena in neogibna. Treba je bilo postopoma uresničevati proces decentralizacije, demokratizacije, prenašanja pristojnosti na delavske svete in druge organe, ki so se bolj in bolj razraščali v organe, sposobne sprejeti nase veliko odgovornost. Vse od delavskih svetov naprej je bilo treba v tem procesu nenehno reševati cel sestav ekonomskih in političnih odnosov: med proizvajalci, med kolektivi in družbeno skupnostjo ter med njenimi vodilnimi organi, med kolektivi in komuno, med organi v komuni sami, med komunami in okraji, med okraji in republiko, med republikami, med republikami in med Zvezo. Z reševanjem vseh teh odnosov v pogojih samoupravljanja in z nenehnim utrjevanjem materialne podlage so se razvijali socialistični odnosi med ljudmi, krepili sta se enotnost in enakopravnost naših narodov. Na takšni osnovi sta mogoča popolna enakopravnost in nemoteni razvoj tudi narodnostnih manjšin v naši državi. V duhu osnovne smeri razvoja socialistične demokracije, ki jo je začrtal VI. kongres, je Zveza komunistov s svojim zavednim delom, na podlagi prvih izkušenj in rezultatov uvajanja de— VII Kongres

33

lavskih svetov, dograjevala naš'sistem socialistične demokracije in nenehno v praksi preizkušala oblike tega sistema. Nenehno izgrajevanje sistema so spremljale različne spremembe, ki so jih zahtevali akutni problemi, predvsem gospodarski, kar nam je delalo še posebne težave. V duhu sklepov VI. kongresa ZKJ smo na vrsti plenarnih sestankov centralnih komitejev, na kongresih Zveze komunistov v republikah ter na drugih političnih zborovanjih in sestankih razpravljali o aktualnih problemih razvoja sistema samoupravljanja, pojasnjevali idejno-politična vprašanja, usmerjali aktivnost komunistov in mobilizirali vse zavedne socialistične sile za nadaljnje razvijanje in utrjevanje sistema socialistične demokracije. Zveza komunistov Jugoslavije se je predvsem orientirala na razvijanje in podpiranje delavskih svetov, na usposabljanje komunistov, da bodo čimbolj aktivni v teh svetih, in na odpravljanje raznih negativnih pojavov, ki so spremljali razvoj delavskega samoupravljanja. Ker so delavski sveti pričeli delovati v težkih gospodarskih pogojih, ko so bile materialne možnosti omejene, ko je gospodarski sistem bil še nedograjen in v nenehnem izpopolnjevanju, ko proizvajalci še niso imeli izkušenj neposrednega upravljanja, ko so ostanki birokratskih navad v upravljanju bili še vedno občutni — je bila borba Zveze komunistov za razvoj samoupravljanja neposrednih proizvajalcev polna številnih ovir in težav. Komunisti so se pri vsem tem znašli v okoliščinah, da so to borbo bojevali s političnimi sredstvi, da so se bojevali za socialistične družbene odnose, oziroma da so si prizadevali za čim večje neposredno sodelovanje delavskega razreda pri upravljanju ter tako najzanesljiveje razvijali družbeno bistvo socialistične ureditve. Vzporedno z organizacijsko-političnimi in drugimi ukrepi, ki se jih je Zveza komunistov nenehno posluževala zaradi uspešnejšega razvoja vseh oblik socialistične demokracije v naši državi in zaradi usposabljanja delavskega razreda in komunistov za sistem direktne demokracije, sta pomembna tudi ideološko delo in teoretična obdelava našega družbeno-ekonomskega sistema. Komunisti in organizacije Zveze komunistov so posvetile velik napor reševanju osnovnih nalog pri izgradnji komunalnega sistema. Vztrajno so se borile za pravilno razumevanje komune, njenega pomena, in za dojemanje razlik v odnosu na prejšnje

ljudske odbore. To je bilo potrebno tudi zaradi nerazumevanja karakterja komune in zaradi pojmovanja, češ da je ves proces zreduciran le na organizacijsko-administrativne spremembe. Ugotovimo lahko, da so bili komunisti in organizacije Zveze komunistov v vsem tem obdobju ne le organizatorji političnega dela za pojasnjevanje in pravilno razlaganje principov komunalnega sistema in njegovega pomena, temveč tudi iniciatorji za vključevanje čim večjega števila državljanov v delo ljudskih odborov in njihovih organov kakor tudi borci za njihovo pravilno delo. S tem je Zveza komunistov prispevala tako k razumevanju in dojemanju komunalnega sistema kakor tudi k izgrajevanju in usposabljanju teh organov. Takšno politično in organizacijsko delo je bilo tembolj pomembno, ker smo v ljudske odbore in njihove organe izvolili in vključili veliko število državljanov. Leta 1956 je bilo v ljudskih odborih občin in okrajev, v njihovih organih in mestnih odborih vključeno več ko 200.000 državljanov. Triinosemdeset odstotkov odbornikov okrajnih odborov (oba zbora) in 60 % odbornikov občinskih odborov (oba zbora) je bilo članov Zveze komunistov. Komunisti so si prizadevali, da bi organi upravljanja, ki so jih izvolili državljani, obdržali čim tesnejšo zvezo s svojimi volivci, da bi lahko zvesto izražali težnje državljanov, da bi bili pod njihovo stalno kontrolo in da bi se tako kar najuspešneje zavarovali pred nevarnostmi birokracije. Oblike teh zvez z državljani so se nenehno izpopolnjevale in razvijale, čeprav ta proces ni potekal enakomerno. Tako je bil zbor volivcev, eden izmed najvažnejših organov za uresničevanje neposredne oblasti in kontrole volivcev nad delom ljudskih odborov, nekako zanemarjen. Ni bilo dovolj prizadevanja za razvoj njegove aktivnosti in za izboljšanje vsebine njegovega dela. Tudi vse pogostnejše sklicevanje zborov volivcev v zadnjem času in vse bolj množično sodelovanje državljanov na teh zborih je pokazalo, da se volivci bolj in bolj zanimajo za družbene probleme in za delo predstavniških organov. Razen aktivnosti komunistov v zborih volivcev, ki je bila posebno opazna v času volitev v ljudske odbore in ljudske skupščine, so vodstva in organizacije Zveze komunistov razvijale aktivnost tudi drugih samoupravnih organov, ki smo jih osnovali kasneje, kakor hišni sveti in stanovanjske skupnosti, sveti potrošnikov, šolski odbori, družbeni organi pri založniških pod35

jetjih, pri gledališčih, zdravstvenih ustanovah, organizacijah socialnega zavarovanja itd. Vsi ti organi še niso dovolj in enako razviti, pokazali pa so že vrsto rezultatov in imajo tudi že več izkušenj. K temu sta prispevali Zveza komunistov in Socialistična zveza, ki sta dojeli vlogo teh organov ter sta razen dela za njihovo razvijanje kot organov družbenega samoupravljanja razlagali tudi njihov karakter, pobijali nepravilna gledišča in pripravljali kadre za delo v teh organih. Ti organi so se do danes tako razvili, da zajemajo več kot 310.000 državljanov, od katerih je 94.000 članov Zveze komunistov. Kakor je razvidno iz dosedanjega navajanja, je Zveza komunistov v tem obdobju dosegla velikanske uspehe pri razvijanju družbeno-ekonomske ureditve ter pri izgradnji delavskih svetov, komun in drugih oblik družbenega samoupravljanja. Vodstva Zveze komunistov so nenehno spremljala ta proces, reagirala na številne pojave, podpirala pozitivne tendence, aktivirala komuniste na raznih političnih, organizacijskih in drugih mestih, ki so bila važna za razvoj demokratičnih oblik našega družbenega življenja, ter odpravljala negativne pojave in tendence. Pomanjkljivosti in slabosti, ki jih je Zveza komunistov morala premagovati pri razvijanju socialistične demokracije, so pravzaprav bile težave razvoja, na katere so bili komunisti, delovni ljudje naše države in njihove organizacije pripravljeni že takrat, ko so se odločili za takšno pot socialistične izgradnje. Prav zaradi tega so Zveza komunistov in druge zavedne socialistične sile premagovale velikanske napore in nenehno bedele nad razvojem vseh organov samoupravljanja. V pogojih, kakršne smo imeli, ni bilo lahko oživiti novega sistema. Delavskemu razredu je bilo treba pomagati, da je izgradil svoje organe in pravilno usmerjal njihovo delo, pomagati mu je bilo treba, da je obvladal nejasnosti v pogledu pravic in dolžnosti teh organov ter vsebine njihovega dela. Treba se je bilo boriti, da so ti organi postali živa resničnost. Sistem delavskih svetov je pred delavski razred postavil docela nove naloge. Delavski razred je bil tem nalogam politično dorasel, ni pa bil pripravljen v pogledu znanja, praktičnih izkušenj, poznavanja ekonomskih in družbenih problemov, delovnih in tehnoloških procesov, pogleda na podjetje kot na celoto. Od tod so predvsem v začetku potekale resne nepravilnosti v 36

načinu dela delavskih svetov in upravnih odborov v podjetjih, potekali pojavi primitivizma v metodah odločanja, formalističnega pojmovanja demokratičnosti itd. Treba je bilo premagati vrsto protisocialističnih in drugih negativnih pojavov, kakor na primer lokalizem, partikularizem itd., ki so večkrat izvirali iz nerazvite materialne osnove družbe, iz neenakomernega razvoja posameznih republik in področij, iz neuglajenosti sistema, iz relativno nizke zavesti enega dela proizvajalcev. Včasih smo pozabljali, da decentralizacija še ne pomeni zavarovanja proti birokraciji. Treba je bilo venomer odpravljati tendenco k administrativni in birokratski praksi pri reševanju določenih vprašanj, ki se je glede na nenehno naraščajočo decentralizacijo upravljanja in materialnih skladov v tej fazi razvoja bolj in bolj pojavljala v lokalnih organih in v organih družbenega upravljanja v podjetjih. Vzporedno z borbo proti tej tendenci se je bilo treba boriti tudi proti malomeščansko-anarhističnim pojmovanjem demokracije. Nosilci takšnih pojmovanj so se pod videzom borbe proti birokraciji v resnici borili proti našemu socialističnemu razvoju in proti že doseženim uspehom. Med subjektivne težave in nepravilnosti, ki so se pojavljale na poti delavskega samoupravljanja, moramo vsekakor prišteti tudi navade iz obdobja administrativnega upravljanja, ki so med drugim prihajale do izraza v odporu določenega števila gospodarskih voditeljev do delavskega samoupravljanja, voditeljev, ki niso dojeli pomena delavskih svetov, temveč so jih včasih zreducirali na golo formalnost. Na drugi strani pa je v tem obdobju zaradi pomanjkljive izobrazbe določenega dela proizvajalcev prišlo tudi do podcenjevanja vloge strokovnih vodij, do nerazumevanja njihove vloge pri proizvodnji, do težnje po izenačevanju plač in do pojavov nepravilnega pojmovanja družbene lastnine; večkrat ni bilo dovolj velikega smisla za kolektivno delo, za delovno disciplino itd. Vse te težave pa niso omajale Zveze komunistov pri orientaciji na ustvarjanje sistema delavskega in družbenega samoupravljanja. Zveza komunistov je od vsega začetka bila na stališču, da bi bilo ne samo škodljivo, temveč tudi nemogoče čakati, da bi se delavski razred usposobil in vzgojil in da bi šele potem osnovali delavske svete. Zveza komunistov je izhajala iz edino revolucionarnega in marksističnega stališča, da je praksa uprav37

ljanja najboljša šola upravljanja ter da si delavski razred brez ustvarjanja samoupravnih organov ne more pridobiti sposobnosti in ne možnosti, da bi neposredno odločal in upravljal. Tudi v nadaljnjem razvoju delavskih svetov je bilo treba računati z ostanki preteklosti in z njihovimi pojavi v najrazličnejših oblikah, z birokratskimi in drugimi negativnimi tendencami. Tako so delavski sveti, nekaj časa okupirani z gospodarskimi nalogami in z borbo na tržišču, včasih zanemarjali potrebe in zahteve delovnih ljudi, niso dovolj upoštevali pogojev za delo, podcenjevali so vlogo ljudi v procesu proizvodnje. Sestavni del teh pojavov so tudi kršitev zakonitosti, izigravanje pravic delavcev, represalije zaradi kritike, izigravanje obveznosti do skupnosti, zanemarjanje interesov skupnosti itd. Vzroki takšnih pojavov niso samo v nepopolni izgradnji gospodarskega sistema ter v protislovjih med tendencami k razširjanju demokratičnih pravic in med materialno omejenostjo, temveč tudi v subjektivnih slabostih komunistov, vodilnih gospodarskih kadrov in organov samoupravljanja. Komunisti niso vedno dojeli sprememb bistva in družbeno-ekonomskega sistema. Pretirano so ocenjevali in absolutizirali objektivne ekonomske zakone ter podcenjevali vlogo subjektivnega usmerjajočega učinkovanja v gospodarstvu. Zaradi podobnih objektivnih in subjektivnih pogojev se je pojavila vrsta pomanjkljivosti in negativnih teženj tudi v delu ljudskih odborov in njihovih organov. Številni odbori in komunisti v njih so prakticistično reševali posamezna gospodarska in druga vprašanja, pri čemer so prihajali na dan lokalistični in partikularistični pojavi, predvsem pa ozko — resorsko tretiranje problemov. V prvi vrsti so bili le interesi okraja, občine ali podjetja. Večkrat je bilo premalo zanimanja za možnosti in interese skupnosti. Lokalizem se je najbolj manifestiral na področjih gospodarskega življenja. Namesto da bi se posamezne organizacije in vodstva Zveze komunistov zavestno borila proti tem pojavom pri delu odborov in podjetij, so še sama sprejemala takšna stališča in pojmovanja odborov, podjetij in strokovnjakov ter jih celo podpirala. Razen tega so bile v delu odborov še močne sledi birokracije ter administrativnega načina dela in vodenja. Komunisti na vodilnih mestih so večkrat samo z ožjo skupino ljudi reševali probleme in sprejemali sklepe. Bili so primeri, ko so se nekateri organi upravljanja odvajali od državljanov, ko niso razumevali potreb 38

državljanov, ko so zanemarjali njihove zahteve, počasi reševali nekatere probleme itd. Med negativnimi pojavi je bilo posebno vidno usmerjanje na velike investicije in premajhna skrb, če bodo te investicije rentabilne. Številni komunisti so bili prepričani, da samo graditev velikih podjetij lahko reši vse probleme komune. Manija investiranja se ni kazala samo pri gospodarski izgradnji, temveč tudi v neracionalni graditvi. Premajhna skrb za življenjski standard, premajhno razumevanje za drobne življenjske potrebe in zapostavljanje orientacije na praktično reševanje tistih problemov, ki jih je v trenutnih pogojih mogoče rešiti, so prav tako bile resne napake številnih komunalnih skupnosti. Tu je bil vzrok, da številne notranje možnosti in rezerve niso bile izkoriščene, komunalne službe pa niso bile razvite. Razumljivo je, da je treba na vse te slabosti gledati skozi prizmo močno naraslih potreb ter omejenih materialnih možnosti komun in skupnosti. Glede odnosa do dela in razvoja ljudskih odborov se je Zveza komunistov posebno neposredno po VI. kongresu morala boriti proti dvema tendencama, proti dvema nepravilnima pojmovanjema v svojih lastnih vrstah. Eno je prihajalo na dan pri oživljanju starega mišljenja, češ da morajo komunisti in njihove organizacije izoblikovati bolj ali manj zaključene sklepe, odbor pa da jih mora sprejeti in uresničiti, drugo pa se je kazalo — v nezanimanju za delo odborov, češ da ne bi kršili načela njihove samostojnosti. Tako eno kot drugo je oviralo hiter in pravilen razvoj ljudskih odborov. Precej časa je bilo treba, da so vodstva in organizacije odpravile takšne tendence. Nekatera vodstva so bila dokaj boječa in premalo široka pri zajemanju novih ljudi v vse številnejše organe družbenega samoupravljanja, zaradi česar se ni dovolj povečalo število državljanov v odborih, svetih in komisijah. Prišlo je do tega, da so posamezniki imeli preveč funkcij, kar je prav tako pripomoglo k pojavom birokracije. Borba Zveze komunistov proti takšnim in podobnim pojavom, ki so spremljali naš razvoj, je bila sestavni del borbe za socializem v naši državi. To borbo je venomer spremljal in k nji spodbujal Centralni komite ZKJ, hkrati ko je opozarjal na pomanjkljivosti v Zvezi komunistov sami in si prizadeval, da bi jih odpravil. Samo tako se je Zveza komunistov lahko nadalje 39

idejno in organizacijsko utrjevala ter se hkrati usposabljala za uspešnejše odpravljanje negativnih pojavov in slabosti v naši družbi, ki so ovira na poti našega socialističnega razvoja. V tem smislu so bili nadvse pomembni takšni ukrepi, kakršni so bili predvsem sklepi drugega in tretjega plenuma CK ZK J, pa tudi drugih sestankov in posvetovanj. Posebno v tem smislu sta bila pomembna razširjeni sestanek Izvršnega komiteja CK ZKJ februarja leta 1958 in tudi Pismo, ki ga je Izvršni komite poslal vsem organizacijam in vodstvom Zveze komunistov. V dosedanjem poročanju je bilo veliko govora o različnih subjektivnih težavah in o negativnih pojavih v organih samoupravljanja kakor tudi v organizacijah Zveze komunistov. Vendar pa te slabosti, napake, občasne nerodnosti in zaostajanja posameznih organizacij in komunistov v tem obdobju niti najmanj ne zmanjšujejo splošne vloge, ki jo je Zveza komunistov odigrala v tem obdobju, in ne uspehov, ki jih je delovno ljudstvo doseglo pri izgradnji socializma. Vseh doslej doseženih uspehov pri razvijanju socialistične demokracije in materialne baze naše družbe ni mogoče oddvojiti od borbe in delovanja Zveze komunistov v preteklem obdobju. Velika zasluga Zveze komunistov je v tem, da je kot zavestna in organizirana vodilna sila v vsem tem obdobju stala na čelu nenehnega procesa vsklajanja oblik socialistične demokracije z uspehi, doseženimi na področju socialistične ekonomske podlage, da je znala uresničevati svojo organizacijsko in vodilno vlogo pri izgradnji in razvijanju neposredne oblasti delovnega ljudstva s pomočjo najrazličnejših oblik družbenega upravljanja. S svojo idejno in organizacijsko aktivnostjo so Zveza komunistov in druge vodilne socialistične sile zavarovale naš socialistični razvoj pred birokracijo kakor tudi pred drobnoburžoaznimi in anarhističnimi deformacijami. Vsemu temu je Zveza komunistov nenehno nasprotovala z organiziranimi napori za dvig družbene zavesti množic in z vse bolj razvito demokratično socialistično prakso teh množic. Zveza komunistov je znala vskladiti delovanje napredne zavesti množic in socialistične stihije, ki je potekala iz objektivnega gibanja družbe in iz zakonitosti v ekonomiki. Seveda pa Zveza komunistov ne bi mogla uspešno uresničevati svoje politike in doseči takšnih uspehov, če bi obdržala stare oblike delovanja in dotedanje oblike zbiranja množic, če ji pri njeni dejavnosti ne bi bili nenehno pred očmi sklepi VI. kongresa. 40

Ravnaje se po teh sklepih je Zveza komunistov pravočasno reagirala ob bistvenih političnih vprašanjih notranjega življenja in ob bistvenih vprašanjih mednarodnih odnosov ter te razlagala množicam in tako poskrbela, da so jih množice sprejemale in uresničevale. Organizacije in člani Zveze komunistov so si s svojim političnim delom in z aktivnostjo pri reševanju raznih družbeno-političnih vprašanj pridobili še večje zaupanje delovnega ljudstva in ugled pri množicah.

DELO OSNOVNIH ORGANIZACIJ IN VODSTEV ZVEZE KOMUNISTOV

V procesu razvoja socialistične demokracije ter nadaljnje izgradnje in izpopolnjevanja njenega sistema, ki se je pričelo že pred VI. kongresom, se je menjal tudi način dela Zveze komunistov. VI. kongres je določil mesto in vlogo komunistov v novih pogojih. V resoluciji VI. kongresa je poudarjeno: »Zveza komunistov ni in ne more biti pri svojem delu neposredni operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarskem niti v državnem in družbenem življenju, pač pa s svojo politično in idejno aktivnostjo, predvsem s prepričevanjem, vpliva v vseh organizacijah, organih in ustanovah, da sprejmejo njeno linijo in stališče ali pa stališče posameznih njenih članov.« Iz tega je sledilo, da je treba vodilno vlogo Zveze komunistov v spremenjenih pogojih borbe za socializem uresničevati na drugačen, nov način. Težišče novega načina dela je bilo na idejni in politični borbi komunistov, na prepričevanju. Treba je bilo doseči, da je Zveza komunistov še bolj izstopila kot idejno-politični voditelj in organizator praktične socialistične akcije najširših delovnih množic. Treba se je bilo boriti za takšen način dela v Zvezi komunistov, ki bo zagotovil mesto in vpliv Zveze komunistov v delovnih množicah, v organih samoupravljanja, v političnem življenju, v Socialistični zvezi in drugih družbeno-političnih organizacijah, za takšno delo, ki ji bo omogočilo, da bo delovala kot najzavednejša sila družbe. Zaradi vsega tega je tudi vloga komunista kot zavednega faktorja postajala vse težja in odgovornejša. Vrednost in aktivnost komunistov je bilo potemtakem treba meriti po tem, kako so se znašli pri reševanju nalog v spreme41

njenih okoliščinah, kakšne uspehe imajo pri političnem prepričevanju in razvijanju aktivnosti delovnih ljudi v njihovi borbi za socialistične družbene odnose in pri dviganju njihove socialistične zavesti, kako s svojim neposrednim sodelovanjem pri družbenih organih zagotavljajo, da ti organi sprejemajo dosledne socialistične sklepe, in kakšne uspehe imajo v borbi proti raznim antisocialističnim pojmovanjem in pojavom. Uspehi dela Zveze komunistov v novih pogojih borbe so v prvi vrsti bili odvisni od tega, kako hitro so vodstva, organizacije in člani dojemali nov položaj in vlogo Zveze komunistov, in kako so v skladu s tem izgrajevali nov način dela. Da bi se organizacije in člani Zveze komunistov usposobili, je bilo treba izvesti številne spremembe v notranjepartijskem življenju, posebno glede na razvijanje iniciative in samostojnosti organizacij in članov pri njihovi družbeno-politični aktivnosti. Treba je bilo tudi izvesti vrsto organizacijskih sprememb, da bi se organizacije in vodstva lahko prilagodila novim pogojem in se usposobila za nove naloge. Treba se je bilo še bolj boriti za formiranje lika komunista — družbeno-političnega delavca, borca za socializem, samostojnega, odločnega v borbi za socialistične družbene odnose, brez togih šablon in dogmatične miselnosti, hkrati pa doslednega revolucionarja, ki ne bo podlegel pritisku zaostalosti, preteklosti in različnih protisocialističnih tendenc. V skladu s spremembami v našem sistemu se je spremenil tudi način reševanja kadrovskih vprašanj. Treba je bilo pogumno osamosvojiti organizacije in vodstva pri vodenju kadrovske politike v Zvezi komunistov, treba je bilo osamosvojiti družbene organe, organizacije in ustanove pri vodenju svoje kadrovske politike, treba je bilo ustvariti nove demokratične oblike izbiranja kadrov, treba je bilo razviti najširšo iniciativo vseh družbenih organov v politiki vzgoje in izobrazbe kadrov za svoje potrebe, ne da bi pri tem trpeli enotni principi kadrovske politike. Da bi se komunisti usposobili za svojo še odgovornejšo družbeno-politično vlogo, je bilo treba razviti intenzivno ideološko delo v Zvezi komunistov, in to v najrajzličnejših oblikah, na podlagi ustvarjalne uporabe znanstvenega socializma in revolucionarne prakse pri izgradnji novih socialističnih družbenih odnosov, ideološko delo brez dogmatičnih in odmrlih psevdomarksističnih podmen. 42

Če ocenimo delo Zveze komunistov v tem obdobju, njen razvoj in notranje življenje, lahko ugotovimo, da se je kot celota usposobila in uspešno igrala svojo vodilno vlogo v novih pogojih ter da je pri vseh težavah, neiznajdljivostih in slabostih, ki so spremljale njeno delo, uspešno reševala naloge, postavljene na VI. kongresu. Zveza komunistov je še posebej pomagala, da se je razvilo delo Socialistične zveze, Zveze sindikatov, Ljudske mladine in drugih družbenih organizacij. Pomagala je zbrati, razširiti in organizirati zavestne socialistične sile, ki so ob njeni nenehni idejno-politični pomoči postale še pomembnejši faktor naše družbe in njenega socialističnega napredka. Pomembni rezultati so bili doseženi v politični in idejni vzgoji članov, v ustvarjanju metod dela organizacij in članov Zveze komunistov, v naraščanju števila organizacij, v usposabljanju osnovnih organizacij ter okrajnih in občinskih komitejev za delo v novih pogojih. Znatni rezultati so bili doseženi pri razvijanju notranjega življenja Zveze komunistov na osnovah, ki jih je določil VI. kongres. Iniciativa in samostojnost članov in organizacij pri delu sta se zelo povečali. V notranjem življenju organizacij Zveze komunistov se je razvijala demokratičnost. Svobodno izražanje misli in podrobno obravnavanje številnih vprašanj bolj in bolj postajata praksa pri delu Zveze komunistov. V odnosih med vodstvi in organizacijami je vse bolj prihajala do izraza pomoč ter skupno zavzemanje stališč in sprejemanje sklepov. Tako se je utrjevala idejna in politična enotnost Zveze komunistov. Uresničevanje sklepa o razformiranju osnovnih organizacij v ustanovah in o formiranju terenskih osnovnih organizacij, uresničevanje principa javnosti v delu je pozitivno vplivalo tako na delo osnovnih organizacij kakor tudi na politično aktivnost komunistov ter na delo Socialistične zveze in drugih družbenih organizacij. Vse širše prakticiranje aktivov komunistov je pripomoglo, da je organizacijsko delo postalo bolj elastično, kar je ustrezalo potrebam praktične dejavnosti komunistov. Bolj vsestransko politično tretiranje problemov je prispevalo k učinkovitejšemu političnemu delovanju komunistov in organizacij in k pobijanju prakticizma pri delu. Dosegli smo lepe rezultate pri izboljšanju vsebine dela organizacij in komitejev Zveze komunistov. Organizacije so bolj in bolj razpravljale o raznih političnih, idejnih, gospodarskih 43

in drugih družbenih vprašanjih ter tako ustvarjale enotna stališča in pripravljale svoje člane na njihovo družbeno-politično aktivnost. Razvoj Zveze komunistov v tem obdobju karakterizira vztrajna borba proti že omenjenim težavam in pomankljivostim. Nagla gospodarska izgradnja in z njo povezana hitra sprememba strukture prebivalstva kakor tudi dinamično gibanje naše družbe nasploh so naravno zahtevali nenehno prilagajanje dela Zveze komunistov temu razvoju. Pri delu Zveze so prišle na dan tudi nekatere subjektivne slabosti. Ne vse organizacije, ne vsi komunisti in tudi ne vsa vodstva niso enako hitro razvijala dela po novem načinu. Nekatera vodstva Zveze komunistov niso vedno in pravočasno razvijala in organizirala svojega političnega dela ter tudi niso nudila pomoči organizacijam in komunistom tako in v tolikšni meri, kakor bi to bilo potrebno in neogibno. Del članov Zveze komunistov prav tako ni pravilno dojel vzgojne naloge Zveze komunistov, ki jo je bil poudaril VI. kongres, in nenehno je bilo opažati težnjo, naj bi se ta vloga zreducirala na proučevanje posameznih vprašanj našega razvoja itd. Vsakdanje politično delo so večkrat posploševali in zreducirali na splošne pogovore o vprašanjih naše socialistične izgradnje in o mednarodnih odnosih, premalo pa je bilo organiziranega takšnega dela, da bi komunisti kar najbolj vsestransko spoznali in dojeli politično plat številnih vprašanj, ki jih praksa našega razvitega družbenega življenja vsak dan prinaša s seboj, in da bi se enotno borili za uresničenje linije Zveze komunistov. Pri politično-organizacijskem delu vodstev in organizacij Zveze komunistov ljudje večkrat niso o pravem času spoznavali slabosti, opozarjali na nevarnosti negativnih pojavov, ki spremljajo naš razvoj, in tudi niso organizirano reagirali nanje. Zaradi omenjenih pomanjkljivosti pri politično-organizacijskem delu Zveze komunistov ter zaradi prakticističnega in lokalističnega reševanja posameznih vprašanj, predvsem gospodarskih, je večkrat prišlo do neenotnih stališč in do neenotnega nastopanja posameznih članov Zveze komunistov in tudi članov vodstev, kar vse je slabilo vlogo in sposobnost Zveze komunistov kot celote. V takšnih primerih je pravzaprav šlo za nerazumevanje bistva našega demokratičnega razvoja, posebno pa za napačno dojemanje osnovnih principov demokratičnega centralizma Zveze komunistov. 44

Osnovne organizacije Zveze komunistov Med najvažnejšimi nalogami, ki jih je VI. kongres postavil pred osnovne organizacije Zveze komunistov, so bile: — Razviti intenzivno delo za dvig socialistične zavesti širokih slojev delovnega ljudstva ter spodbujati njegovo aktivnost in borbo za zmago socialističnih sil, za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov ter proti raznim antisocialističnim pojavom in tendencam. — V skladu z novo vlogo in nalogami Zveze komunistov spremeniti metodo in izgraditi nov stil dela. — Še bolj povečati svoje idejno-politično in organizacijsko utrjevanje in usposabljanje ter v ta namen intenzivno delati za idejno in politično vzgojo članstva. — Razviti svoje notranje življenje po načelih demokratičnega centralizma, krepiti se s sprejemanjem novih članov ter se osvobajati tistih, ki s svojim mišljenjem in postopki kalijo idejno in organizacijsko enotnost Zveze. Obdobje od VI. kongresa do danes je izpolnjeno z vztrajno aktivnostjo osnovnih organizacij in z borbo komunistov za uresničevanje teh nalog. Pri tem smo dosegli pomembne uspehe. Širše idejno-politično delo komunistov in vsakdanja praksa samoupravljanja sta pripeljala do porasta socialistične zavesti, znanja in sposobnosti naših delovnih ljudi. S svojim angažiranjem in prizadevanjem pri spremljanju večjih političnih akcij ob volitvah organov oblasti in delavskih svetov, ob nekaterih zunanjepolitičnih dogodkih itd. so komunisti prispevali k nadaljnjemu utrjevanju politične enotnosti našega delovnega ljudstva. S svojim splošnopolitičnim in kulturno-prosvetnim delovanjem so pomagali k boljšemu razumevanju in sprejemanju ciljev naše socialistične demokracije, gospodarske graditve in zunanje politike. Številni komunisti delujejo v družbenih organih in družbenih organizacijah, kjer v zahvalo svojemu delu uživajo ugled in zaupanje pri množicah. To dokazujejo tudi rezultati številnih tajnih volitev v vodstva družbeno-političnih organizacij, družbenih organizacij, zadrug in organov ljudske oblasti. Z nenehno borbo za socialistično demokracijo, z borbo proti antisocialističnim pojavom, s čedalje bolj sistematičnim in organiziranim idejno-političnim delom v organizacijah Zveze komunistov ter s čedalje bolj vsebinskim notranjepartijskim življenjem 45

osnovnih organizacij — je veliko število komunistov dvignilo tudi svojo idejno-politično raven in svojo organizatorsko sposobnost za delo med množicami. V tej borbi so se osnovne organizacije Zveze komunistov občutno okrepile in osvežile s sprejemanjem novih članov posebno iz vrst delavcev in mladine. Dne 31. marca leta 1957 je bilo 26.809 osnovnih organizacij, in to 7620 v podjetjih, 13.974 na deželi, 3399 terenskih ter 1816 na univerzah, v šolah in ustanovah. Ker so sklepi VI. kongresa pomenili veliko spremembo v družbeno-političnem življenju naše dežele, posebej pa še v delu Zveze komunistov, so se osnovne organizacije Zveze komunistov postopno prilagajale novim pogojem in z dokaj velikimi napori izvrševale naloge, ki jim jih je bil zadal VI. kongres. Treba je bilo obvladati številne težave in nepravilnosti, vodstva so morala nenehno pomagati, da so se osnovne organizacije znašle in zavzemale pravilna stališča pri reševanju svojih nalog. Ta pomoč je bila posebno potrebna pri idejno-političnem delu ob vprašanjih našega socialističnega razvoja, da so se tako organizacije in člani Zveze komunistov pripravili in usposobili za opravljanje svoje družbeno-politične vloge. Za določeno število osnovnih organizacij Zveze komunistov je bilo posebno po VI. kongresu karakteristično, da niso takoj dojele svojega položaja in svojih nalog. Prišlo je do zbeganosti pri iskanju vsebine in pri metodah njihovega dela. Zaradi nerazumevanja vloge Zveze komunistov v novih pogojih so se pojavila celo mišljenja, da je odgovornost komunistov za nadaljnji razvoj družbeno-ekonomskih odnosov manjša, pojavila pa so se tudi pojmovanja, češ da komunistov ne obvezujejo več stališča in sklepi organizacij in vodstev. Na drugi strani pa je v določenem številu osnovnih organizacij prevladovalo mišljenje, da niti po VI. kongresu ni treba spremeniti metod in oblik dela, in tako so te organizacije še kar naprej delale po starem. Tako eno kot drugo je osnovne organizacije oviralo, da bi svoje člane uspešneje vključevale v aktivno politično borbo za razvoj socialističnih odnosov, pripeljalo je do zanemarjanja idejne izobrazbe komunistov, kar je imelo negativen odmev tudi v notranjem delu in življenju osnovnih organizacij Zveze komunistov. Zaradi vsega tega se je del osnovnih organizacij, ki se niso znašle v novih okoliščinah, obremenjeval z drobnimi notranjimi vprašanji. Takšno slabo in zaprto delo nekaterih organizacij je imelo za posledico zanemarjanje političnih dogodkov in kon46

kretnih političnih problemov v okolju, sredi katerega so te organizacije živele. V takšnih pogojih tudi javnost dela osnovnih organizacij ni mogla imeti zaželenih rezultatov. Na odpravljanje teh idejno-političnih in organizacijskih pomanjkljivosti so znatno vplivali sklepi plenumov centralnih komitejev kakor tudi neposredna pomoč višjih vodstev občinskim komitejem in osnovnim organizacijam. P-o četrtem plenumu CK ZKJ so osnovne organizacije v glavnem dojele, da ni družbeno-političnih problemov, o katerih ne bi morale razpravljati in zavzemati svojega stališča. Zavoljo tega se je okrepila politična aktivnost in borba komunistov za uresničevanje nalog Zveze komunistov, kar je pozitivno odmevalo tudi v delu družbenih organov in organizacij in v razvijanju socialistične demokracije. Namesto prejšnje enostranske ozkopartijske problematike zavzemajo sedaj glavni aktualni politični problemi čedalje več mesta v vsebini dela osnovnih organizacij. Vzporedno z ukrepi, potrebnimi za odpravljanje idejnopolitičnih slabosti in pomanjkljivosti v delu osnovnih organizacij, so k nadaljnjemu organizacijskemu utrjevanju in usposabljanju osnovnih organizacij veliko pripomogli tudi organizacijski ukrepi, kakor na primer formiranje sekretariatov v osnovnih organizacijah, formiranje novih aktivov komunistov, ukrepi za izboljšanje dela vodstev, ukrepi za izboljšanje idejno-političnega dela itd. Četrti plenum je posvetil posebno pozornost sprejemanju novih članov in izgrajevanju pravilnega kriterija pri uporabljanju disciplinskih ukrepov, kar je osnovnim organizacijam pomagalo, da so se utrdile in razširile. Vse osnovne organizacije niso mogle enako hitro in z istim uspehom preiti na način dela, ki bi ustrezal novim pogojem. Najprej so se znašle organizacije v podjetjih ter so pričele izboljševati metodo in vsebino svojega dela, medtem ko so se terenske osnovne organizacije in osnovne organizacije na vasi počasneje preorientirale. Proces nadaljnjega družbeno-ekonomskega razvoja je pripeljal, čeprav počasneje, do izboljšanja dela, organizacijskega in idejnega utrjevanja tudi v drugih osnovnih organizacijah Zveze komunistov. Nadaljnji družbeno-ekonomski razvoj, izgradnja sistema socialistične demokracije in čedalje globlje dojemanje perspektiv tega razvoja so ustvarili pogoje za širšo in konkretnejšo aktivnost osnovnih organizacij ter za njihovo 47

nadaljnje organizacijsko in politično utrjevanje in za pravilnejše zavzemanje stališč. Utrditev osnovnih organizacij Zveze komunistov in njihovo intenzivnejše sodelovanje pri reševanju aktualnih družbenih problemov je prišlo do večjega izraza v času borbe za uresničevanje sklepov Izvršnega komiteja CK ZKJ o novih ukrepih v ekonomski politiki, za izpolnjevanje nalog glede napredka poljedelstva in razvijanja socialističnih družbenih odnosov na vasi, za krepitev kmetijskih zadrug in za izpolnjevanje nalog glede razvijanja komunalnega sistema. Vse to je osnovnim organizacijam Zveze komunistov prikazalo potrebo po širši aktivizaciji družbeno-političnih organizacij, predvsem Socialistične zveze. Tudi razvijanje večje aktivnosti družbeno-političnih organizacij je po svoje ustvarjalo ugodne pogoje za učinkovitejše delovanje komunistov med množicami in jim omogočalo, da so lahko črpali nove sile za vse širšo politično-družbeno aktivnost kakor tudi za svojo idejno in organizacijsko utrjevanje. Na temelju takšnega razvoja in po oceni dela osnovnih organizacij je VI. plenum CK ZK J lahko ugotovil, da so se osnovne organizacije orientirale na reševanje aktualnih družbeno-političnih problemov na svojem področju in da so se v glavnem otresle prakticističnega, enostranskega načina dela. Hkrati je plenum dal novo spodbudo za nadaljnje delo osnovnih organizacij, posebno glede organiziranja vse bolj sistematičnega in aktualnega vzgajanja članov Zveze komunistov in glede organiziranja širšega, bogatejšega dela na področju politično-ideološkega izobraževanja delovnih ljudi nasploh. Opozarjanje plenuma na potrebo še večje aktivizacije družbeno-političnih organizacij, posebno pa še na potrebo večje skrbi za delo in vzgojo mladine, je imelo za posledico, da so se osnovne organizacije in komunisti še bolj oprijeli dela v to smer. Ko so se po drugi strani osnovne organizacije Zveze komunistov detaljneje spoznale s problematiko in aktivnostjo družbeno-političnih organizacij, so lahko hitreje spoznavale, da so vidnejši aktivisti teh organizacij bogat vir novih članov Zveze komunistov. Zato so tudi pričele pogumneje sprejemati nove člane iz vrst delavcev in kmetov, posebno pa iz vrst mladine. Statistični pregled članov kaže, da so osnovne organizacije v celoti po VI. kongresu, za razliko v primeri s prejšnjim obdobjem, sprejele več novih članov, kot so jih izključile. Razen drugega je tudi to dokaz več, da je večina osnovnih organizacij Zveze komunistov obvla48

dala osnovne slabosti, da se je osamosvojila in utrdila. Vendar pa se manjše število osnovnih organizacij, predvsem na vasi, še vedno pretežno ukvarja s svojimi notranjimi problemi in svojih članov ne vključujejo v aktualna družbeno-politična gibanja okrog sebe. Popolnoma je razumljivo, da takšne organizacije še vedno nazadujejo tako glede svoje idejno-politične izobrazbe kot glede številčnega utrjevanja. Lahko rečemo, da v nekaterih osnovnih organizacijah še vedno ni dovolj budnosti nasproti antisocialističnim pojavom, da še vedno ni dovolj nasprotovanja birokratskim postopkom, raznim manifestacijam lokalizma in drugim antisocialističnim pojavom v organih samoupravljanja. Določeno število osnovnih organizacij še vedno ne posveča potrebne skrbi aktivnosti družbeno-političnih organizacij in organov družbenega samoupravljanja ter se ne bori za njihov hitrejši razvoj. Čeprav je bil pri večini osnovnih organizacij dosežen velik napredek glede razvoja demokratičnosti v njihovem notranjem življenju in delu, pa so bile pri določenem številu osnovnih organizacij Zveze komunistov v tem obdobju še vedno resne pomanjkljivosti. V nekaterih osnovnih organizacijah še ni sistematičnega dela in stalne skrbi za sprejemanje novih članov v Zvezo komunistov predvsem iz vrst delavcev, kmetov in mladine. Kljub vsemu temu pa je popolnoma realna ugotovitev, če rečemo, da so do danes osnovne organizacije Zveze komunistov, natančneje rečeno, velika večina teh organizacij, postale idejno močnejše, organizacijsko-politično bolj urejene in sposobne za delo v novih pogojih. In kar je še pomembnejše, jasno je vidna težnja po nadaljnjem, še hitrejšem organizacijskem in idejnem utrjevanju osnovnih organizacij v prihodnjem obdobju.

Številčno stanje in socialna sestava Vzporedno z borbo za uresničevanje političnih nalog se je Zveza komunistov borila tudi za utrjevanje svojih organizacij in za usposabljanje svojih članov. Pred Zvezo komunistov je bila predvsem naloga, utrditi in usposobiti osnovne organizacije, da bi lahko uspešno razvijale aktivnost najširših slojev delovnega ljudstva v borbi za dosledni 4 — VII Kongres

49

socialistični razvoj naše dežele. Pri izvajanju teh nalog so odpadli vsi tisti člani Zveze komunistov, ki niso bili pripravljeni izpolniti svojih obvez. V tej široki aktivnosti so se organizacije postopoma krepile s sprejemanjem novih članov, predvsem iz vrst delavcev, kmetov in mladine, ki so se izkazali s svojim družbeno-političnim delom. Zaradi tega se je v tem obdobju razvijal zelo dinamičen proces sprejemanja novih članov kakor tudi odpadanja tistih, ki se niso znašli v novih pogojih. Število članov Zveze komunistov je danes približno isto, kot je bilo v času VI. kongresa. Dne 31. decembra leta 1957 je Zveza komunistov štela 755.066 članov. Vpliv in ugled Zveze komunistov se ne izražata samo v številu članov, temveč predvsem v njeni trdni povezanosti z najširšimi sloji delovnih množic ter v vsestranskem in aktivnem sodelovanju teh množic pri družbenih organih samoupravljanja in pri družbeno-političnih organizacijah. Po svoji sestavi je Zveza komunistov v bistvu kadrovska partija. Uspešno izvrševanje osnovnih nalog, ki jih je zadal VI. kongres, predvsem pa nalog glede stabilizacije in utrjevanja osnovnih organizacij Zveze komunistov, pa omogoča, da se bo Zveza komunistov v prihodnjem obdobju številčno še nadalje utrjevala, ko bo sprejemala med svoje člane družbene aktiviste iz vrst delavcev, kmetov in mladine, ki bodo imeli potrebne pogoje. V tem obdobju je prišlo do občutnih sprememb tudi v socialni sestavi Zveze komunistov. Po evidenci z dne 31. decembra 1957 se je v skupnem številu članov Zveze komunistov število delavcev nekoliko povečalo, število kmetov se je znatno zmanjšalo, število uslužbencev pa se je precej zvišalo. V precejšnji meri so te spremembe v socialni sestavi članov navidezne, saj so nastale zaradi spremenjenega načina evidentiranja. Do leta 1953 smo namreč člane evidentirali po poklicu, ki so ga opravljali, ko so bili sprejeti v Zvezo komunistov. Večino oficirjev in podoficirjev smo namreč dotlej evidentirali kot delavce in kmete, se pravi po poklicu, ki so ga prej opravljali. Ker pa je čedalje bolj postajal pomemben sedanji poklic oziroma sedanja socialna sestava, ne pa prejšnji poklici, je Centralni komite leta 1953 dal navodilo glede evidence članov, da je treba vse člane Zveze komunistov evidentirati po poklicu, ki ga imajo v času evidentiranja. Samo s spremembo načina evidentiranja se je leta 1953 število članov, ki so bili evidentirani kot delavci, zmanjšalo za približno 45.000, število kmetov pa za okrog 93.000. Veliko število teh članov je v glavnem bil kader 50

iz revolucije, posamezni člani pa so se po osvoboditvi izšolali in spremenili poklic. Do zmanjšanja števila kmetov — članov Zveze komunistov je deloma prišlo tudi zato, ker so se kmetje pričeli vedno bolj vključevati v industrijo, gradbeništvo in druge gospodarske dejavnosti. Razen tega je določeno število članov spremenilo poklic že s tem, ko se je zaposlilo na vasi sami. Samo v Ljudski republiki Srbiji se je zaradi tega število kmetov — članov Zveze komunistov do konca leta 1956 zmanjšalo za približno 40.000. Razen tega se je število članov Zveze komunistov na vasi zmanjšalo tudi zaradi tega, ker smo izključili tiste člane, ki niso mogli izvrševati nalog Zveze komunistov na vasi v novih pogojih. Socialna sestava članov Zveze komunistov Jugoslavije je bila dne 31. decembra 1957. leta naslednja: Delavcev 243.819 ali 32,29 % Kmetov 130.783 ali 17,32 % Uslužbencev 244.592 ali 32,39 % Študentov in dijakov 27.455 ali 3,64 % Ostalih 108.417 ali 14,36 % Skupaj

755.066 ali 100 % Delavcev — članov Zveze komunistov je 243.819 15,97 % skupnega števila zaposlenih delavcev. Na dan popisa članov Zveze komunistov Jugoslavije, dne 31. marca 1957, je bilo od skupnega števila delavcev, članov Zveze komunistov, 65 % kvalificiranih in visoko kvalificiranih. Število članov Zveze komunistov iz vrst kmetov proizvajalcev je premajhno, posebno če se spomnimo današnje aktivnosti na vasi v borbi za napredek poljedelstva in za razvijanje družbenih odnosov. Razen strokovnih, administrativnih in pomožnih uslužbencev je v kategoriji uslužbencev evidentiran visokokvalificiran kader v podjetjih (inženirji in tehniki), dalje so evidentirani prosvetni in zdravstveni delavci kakor tudi kvalificirani kadri drugih strokovnih in javnih služb, ki pomembneje prispevajo h graditvi socializma. Dne 31. marca 1957 je v Zvezi komunistov bilo blizu 18.000 učiteljev in blizu 25.000 inženirjev, tehnikov, ekonomistov, zdravnikov in pravnikov. Dobršno število delavcev in kmetov, ki so aktivno sodelovali pri revoluciji, se je izšolalo ter z delom pri socialistični izgradnji spremenilo svoj prejšnji poklic, tako da so zdaj po novi 51

evidenci v kategoriji uslužbencev. V tej kategoriji so tudi vsi tisti delavci in kmetje, ki so v povojni izgradnji postali direktorji podjetij, upravniki zadrug, vodje drugih gospodarskih in javnih služb, člani predstavniških organov in drugi. Ob koncu leta 1957 je bilo v Zvezi komunistov 123.684 žena ali 16,38 %. V Zvezi komunistov je še vedno premalo žena, predvsem pa žena-delavk. Številne osnovne organizacije ne vodijo dovolj računa o družbeno-politični vlogi žena in tudi nimajo dovolj razumevanja za njihove težje pogoje pri delu in pri dolžnostih v Zvezi komunistov. Sestava članov Zveze komunistov se je izboljšala tudi s sprejemanjem novih članov iz vrst mladih ljudi. To je rezultat čedalje večjega aktiviranja mladine v našem družbenem in političnem življenju kakor tudi večje skrbi, ki jo osnovne organizacije Zveze komunistov posvečajo mladini. Od skupnega števila na novo sprejetih članov v letih 1956 in 1957 je več kot 60 % mladih ljudi do 25 let starosti. Dne 31. marca 1957 je od skupnega števila članov Zveze komunistov bilo okrog 40 % članov, starih do 30 let, in blizu 15 % članov, starih do 25 let. Pozitivni napredek se kaže tudi v tem, da je bilo sprejemanje enakomernejše in opazno v veliki večini organizacij, česar smo poprej pogrešali. Medtem ko je na primer v Hrvatski bilo leta 1955 še vedno 85 % osnovnih organizacij na vasi, leta 1956 pa 60 % organizacij v podjetjih, ki niso sprejemale novih članov, se je leta 1957 število takšnih organizacij zmanjšalo na 28,9 % v podjetjih in na 37,9 % na vasi. Podobno je bilo tudi v drugih republikah. Socialna sestava na novo sprejetih članov Zveze komunistov od VI. kongresa do konca leta 1957 je bila naslednja: delavcev 35,76 %, kmetov 29,08 %, uslužbencev 18,79 %, študentov 9,05 %, ostalih 7,29 %. To kaže, da je orientacija osnovnih organizacij in vodstev Zveze komunistov bila pravilna, saj je število na novo sprejetih delavcev in kmetov nenehno naraščalo. V tem obdobju so iz organizacij Zveze komunistov, ki so povečale borbo za idejno in organizacijsko okrepitev, odpadli predvsem tisti člani, ki so okrog sebe širili nedisciplino, ki niso aktivno sodelovali pri delu svojih organizacij, kakor tudi tisti, ki so bili nosilci protisocialističnih pojmovanj in postopkov. Bilo je popolnoma naravno, da so se osnovne organizacije otresale takšnih članov. Vendar pa je vrsta osnovnih organizacij pri tem delala napake, saj so včasih odslavljali tudi takšne člane, 52

ki bi jim bilo treba bolj pomagati, ker se niso mogli znajti v novih pogojih borbe za razvoj socialistične demokracije. Vendar pa je danes že veliko manj formalizma in površnosti pri obravnavanju napak in slabosti posameznih članov ter veliko več skrbi za pomoč članom Zveze komunistov, da lahko opravljajo svoje naloge. Večina članov, ki niso mogli več ostati v Zvezi komunistov, je še nadalje obdržala pozitivni odnos do naše stvarnosti, številni pa so še danes aktivni v družbenem in političnem življenju.

Osnovne organizacije v podjetjih Ce seštejemo rezultate dela organizacij Zveze komunistov v podjetjih, lahko ugotovimo, da so dosegle pomembne uspehe pri uresničevanju najvažnejših nalog, ki jih je postavil VI. kongres. S svojo aktivnostjo so si zelo prizadevale za afirmacijo, usposabljanje in za nadaljnji razvoj organov samoupravljanja ter za njihovo aktivnost pri vodenju podjetij na osnovah naše ekonomske politike. Večina organizacij v podjetjih je s svojim delom zajela glavna vprašanja, ki so se pojavljala pri delu in v življenju podjetja, ter s tem prispevala k uspešnemu in pravilnemu reševanju takšnih problemov. Osnovne organizacije v podjetjih so se v obdobju od VI. kongresa do danes politično in organizacijsko utrjevale in se večinoma usposobile za izvrševanje svojih nalog. Izgradnja novega gospodarskega sistema je v pogojih delavskega samoupravljanja narekovala osnovni organizaciji potrebo, da še bolje spozna probleme podjetja ter da se v organih delavskega samoupravljanja in v celotnem kolektivu prizadeva za reševanje teh problemov. S tem ko so se organizacije razvijale v takšnih pogojih, so postajale vedno pomembnejši politični faktor. Komunisti so vplivali, da se je aktivnost delavcev in delovnih kolektivov pri reševanju problemov in nalog podjetja nenehno povečevala. Po zaslugi te aktivnosti komunistov sta se povečali tudi družbena in politična aktivnost delavcev ter njihova sposobnost za samostojno in organizirano reševanje zapletenih ekonomsko-gospodarskih problemov. S tem se je znatno razširila tudi vsebina dela organizacij Zveze komunistov. V večini primerov so se organizacije orientirale na obravnavanje ekonomsko-političnih problemov v pod53

jetju, na delo organov delavskega samoupravljanja, na probleme strokovne in idejno-politične izobrazbe delavcev, na probleme delovnih pogojev in delovnih odnosov, na delo Zveze sindikatov in Ljudske mladine kakor tudi na aktivnost komunistov zunaj podjetja. Prišlo je do nadaljnjega organizacijskega urejevanja in razvijanja notranjega življenja v teh organizacijah Zveze komunistov. Izboljšala se je metoda dela, utrdili sta se disciplina in odgovornost komunistov. Krepitev organizacij s sprejemanjem novih članov, posebno mlajših delavcev in mlajše tehnične inteligence, je postajala nenehna skrb teh organizacij. Število sprejetih delavcev v letih po VI. kongresu je bilo naslednje: 1953. leta 9062, 1954. leta 7239, 1955. leta 9057, 1956. leta 18.450 in 1957. leta 44.086. Ti podatki nam kažejo, da je sprejemanje delavcev v celoti naraščalo, čeprav je bilo med posameznimi vejami gospodarstva in med posameznimi podjetji še nekaj nesorazmerij. Vendar pa je kljub povečanemu sprejemanju delavcev v Zvezo komunistov to število še vedno premajhno v primeri s celotnim številom zaposlenih delavcev in glede na zavest in vlogo delavskega razreda v naši družbi. V precejšnjem številu organizacij v, podjetjih še vedno prevladuje preoster kriterij za sprejem delavcev. Delo na področju idejno-politične vzgoje komunistov in delavcev nasploh je bilo znatno bolj razvito in organizirano. Delo je začelo presegati okvir organizacij in tako smo zajeli velik del članov delovnih kolektivov, predvsem pa mladine. Pri organiziranju idejno-političnega dela so znatno pomagala vodstva Zveze komunistov. Treba je še poudariti aktivnost teh organizacij, organov delavskega samoupravljanja, sindikatov, delavskih univerz in strokovnih organizacij pri ekonomskem izobraževanju delavcev s pomočjo kurzov, seminarjev, strokovnih in mojstrskih šol in šol za splošno izobrazbo. Organizacije, občinski in okrajni komiteji Zveze komunistov so v tem obdobju posvečali več pozornosti sindikatom kakor poprej. Komunisti so svojo aktivnost v sindikalnih podružnicah vse bolj razvijali in tako sodelovali pri pravilnem reševanju številnih problemov, ki so se pojavljali pred njimi, kakor tudi pri pravilnem zavzemanju stališč do dela v pogojih delavskega samoupravljanja. Vendar pa so še osnovne organizacije v pod54

jetjih, ki delu sindikalnih organizacij ne posvečajo dovolj pozornosti. Razen pozitivnih rezultatov pa so se v tem obdobju pokazale tudi pomanjkljivosti. Nekatere organizacije so zaostajale za dinamiko življenja in dogajanja v podjetjih. Do teh slabosti je prihajalo zaradi nastalih težav in velikih sprememb v našem gospodarskem sistemu. Samostojnost podjetij v novem gospodarskem sistemu je zahtevala, naj organi delavskega samoupravljanja na nov način rešujejo vse probleme podjetja. Usposabljanje organov delavskega samoupravljanja v to smer je bila prvenstvena naloga osnovnih organizacij Zveze komunistov v podjetjih. Ker se je gospodarski sistem v praksi postopoma izgrajeval in izpopolnjeval, so prihajale na dan tudi nekatere pomanjkljivosti, ki so jih nekatera podjetja po krivici izkoriščala na škodo skupnosti. Zaradi tega so se morale osnovne organizacije v podjetjih vzporedno s krepitvijo upravnega in proizvodnega mehanizma podjetja veliko bolj ukvarjati tudi z gospodarskimi problemi, s svojo aktivnostjo so morale prispevati k hitrejšemu razvoju gospodarskega sistema ter onemogočati izkoriščanje pomanjkljivosti in praznin v tem sistemu. Bile so tudi takšne osnovne organizacije v podjetjih, ki so delovanju objektivnih ekonomskih zakonov pripisovale izključni pomen, kar je imelo za posledico neaktivnost teh organizacij pri obravnavanju gospodarskih problemov, od tod pa je potekala tudi pasivnost teh organizacij v borbi proti nekaterim negativnim pojavom v podjetju. Delo organov delavskega upravljanja je bilo v tem obdobju osnovna naloga, ki je bila pred organizacijo in vodstvi Zveze komunistov v gospodarskih podjetjih. V prvem obdobju po kongresu je bilo težišče dela organizacij Zveze komunistov glede na organe delavskega upravljanja na političnem pojasnjevanju vloge in pomena delavskih svetov. Za to obdobje je karakteristično, da so probleme dela delavskega upravljanja večkrat obravnavali nasploh, brez konkretnih analiz in poudarjanja pomanjkljivosti, brez konkretnih zaključkov. Posledice tega so prišle na dan s pojavi samovolje nekaterih gospodarskih voditeljev, z vsiljevanjem sklepov organom delavskega upravljanja, s pojavi formalizma in birokracije v vodstvu podjetij. Nadaljnji razvoj gospodarskega in družbenega sistema je organom delavskega upravljanja omogočil večjo afirmacijo, raz55

širjenje njihovih pravic in pristojnosti, kar je po svoji strani olajšalo, da so organizacije in vodstva Zveze komunistov v podjetjih lahko uspešneje izvrševala svojo nalogo. Organizacije Zveze komunistov v podjetjih so postopoma pričele temeljiteje obravnavati delo organov delavskega samoupravljanja ter jim nuditi večjo in konkretnejšo pomoč. Važnejša vprašanja dela delavskih svetov so pričeli komunisti vse zreleje pretresati. Pričeli so zavzemati načelnejša stališča in zanje so se tudi odločneje borili. Prizadevali so si, da se je tudi kolektiv spoznal s pomembnejšimi problemi iz življenja podjetja, kakor so tarifni pravilnik, norme, premijski pravilnik, investicijski program podjetja, problemi organizacije dela, materialno finančni problemi podjetja. Vendar pa je treba poudariti, da ni bilo dovolj borbe proti birokraciji in samovolji, borbe za kar najbolj popolno demokratično prakso. Pojasnjevanje posameznih večjih in kočljivejših problemov še ni bilo dovolj sistematično in vsestransko, kar je pripeljalo tudi do političnih težav v kolektivih. Organizacije Zveze komunistov v podjetjih so posvečale pozornost tudi sestavam delavskih svetov in upravnih odborov, kar je pripomoglo k nenehnemu izboljševanju njihove sestave, tako glede na strokovno in splošno izobrazbo delavcev kakor tudi na sodelovanje mlajših delavcev in žena. Pri razvijanju dela organov delavskega samoupravljanja so bili komunisti v večini primerov najaktivnejši, s čimer so si zagotovili zaupanje delavcev; pri volitvah v delavske svete in upravne odbore so izvolili veliko število komunistov. V večini organizacij so pravilneje dojeli vlogo in mesto tehnične inteligence v podjetju, tako v pogledu potrebe po tej inteligenci kakor tudi glede nagrajevanja in skrbi za pogoje dela tega kadra. Vendar pa nekatere osnovne organizacije še ne posvečajo dovolj pozornosti idejno-političnemu delu s tehnično inteligenco, katere pomen postaja vse večji v našem nadaljnjem industrijskem razvoju. V delu številnih podjetij so se pojavljale najrazličnejše napake, ki so osnovnim organizacijam postajale resen problem. Takšne napake so bile: pomanjkljivo razvijanje demokratičnosti v delu organov samoupravljanja, nesocialistični in nezakoniti postopki, preganjanje kritike, lokalizem in podobno. Vodstva Zveze komunistov so opozarjala na te pojave, ki so nujno spremljali naš razvoj, in organizacije so se proti njim 56

borile ter pri tem dosegale določene rezultate. Toda ta borba je bila občasna, nesistematična in premalo organizirana ter zaradi tega ni bila dovolj učinkovita. Zaradi premajhne skrbi organizacije Zveze komunistov se mladinska organizacija marsikje ni dovolj uveljavljala v življenju podjetja. Delavska mladina ni vedno naletela na razumevanje in na pomoč, kadar je šlo za vrsto njenih problemov — za boljše življenjske pogoje, za strokovno usposabljanje, za večjo pomoč pri političnem in idejnem delu, itd. Nekaj časa so organizacije Zveze komunistov posvečale premalo skrbi sprejemanju mladih delavcev v Zvezo komunistov, čeprav so za to bili potrebni pogoji. Številne organizacije niso celo po več let sprejele niti enega mladega delavca v Zvezo komunistov. Po VI. plenumu CK ZKJ so organizacije Zveze komunistov pričele to vprašanje obravnavati mnogo resneje in so nastopile z vrsto ukrepov, da bi se politično in idejno delo z delavsko mladino zboljšalo. V vrsti organizacij je še vedno v navadi slaba praksa, da skoraj vse naloge poverjajo istemu številu komunistov, kar pripelje do tega, da so preobremenjeni in da površno izvršujejo svoje naloge, kakor tudi do tega, da številni, predvsem mlajši člani, niso dovolj angažirani ter zaradi tega nimajo prilike, da bi se hitreje razvijali. Sodelovanje delavcev — članov Zveze komunistov pri delu družbeno-političnih organizacij, v družbenih organih zunaj podjetja, na področju, kjer živijo, je večkrat bilo premajhno, zaostajalo je in ni ustrezalo tisti vlogi in mestu, ki ga delavski razred mora imeti v našem celotnem družbenem in političnem življenju, posebno pa v življenju komune. Organizacije Zveze komunistov v podjetjih niso posvečale dovolj pozornosti političnemu angažiranju in usposabljanju delavcev za takšno družbeno-politično aktivnost. Čeprav so v zadnjem času nekatere organizacije Zveze komunistov in Zveze sindikatov posvečale večjo pozornost pogojem dela in življenju delavcev (odpiranje menz, restavracij, kopališč, domov oddiha, različnih servisov itd.), je pa še vedno bilo precej takšnih, ki so zanemarjale ta vprašanja. Organizacije v podjetjih in komunisti v teh organizacijah so posebno zapostavljali delo pri reševanju tistih vprašanj življenjskih in delovnih pogojev delavcev zunaj podjetja, ki jih rešujejo v komuni, v drugih gospodarskih organizacijah in v javnih ustanovah. 57

Treba je še opozoriti na razlike, ki so med organizacijami Zveze komunistov v raznih podjetjih, pa tudi znotraj samih gospodarskih vej. Nedvomno lahko zabeležimo velike uspehe v organizacijah večjih podjetij, predvsem pa tam, kjer so delavci stalneje zaposleni. Rezultati so manjši tam, kjer je zaposlenost sezonska, kakor n. pr. v stavbarstvu, in tam, kjer gospodarska organizacija ni grupirana, ter, kjer sta splošni kulturni nivo in politična zavest delavcev slabše razvita. S tem pa še ni rečeno, da v podjetjih takšnih gospodarskih vej ni organizacij Zveze komunistov, ki dobro delajo ter pravilno dojemajo svojo vlogo in mesto v podjetju. K uspešnejšemu delu organizacij Zveze komunistov v podjetjih so pripomogli tudi tovarniški komiteji. Dne 31. decembra 1957 je bilo 370 tovarniških komitejev. Tovarniški komiteji so svoje delo pretežno orientirali na pomoč osnovnim organizacijam glede razvijanja njihove kar najbolj uspešne praktične dejavnosti kakor tudi glede organiziranja ideološko-vzgojnega dela. Vendar pa nekateri tovarniški komiteji še ne skrbijo dovolj za to, da bi organizacije Zveze komunistov v obratih orientirali, kolikor bi bilo potrebno, tudi na probleme vsega podjetja, temveč jih v glavnem opozarjajo na probleme obrata. V nekaterih primerih je bilo zaradi pomanjkljivosti pri delu teh komitejev zanemarjeno delo osnovnih organizacij kot celote, in to tako v podjetju kakor tudi glede aktivnosti komunistov teh organizacij zunaj podjetja.

Osnovne organizacije na vasi Pogoji, v katerih so delale osnovne organizacije Zveze komunistov na vasi, so bili zelo zapleteni. Aktivnost in razvoj organizacij na vasi sta bila predvsem odvisna od velikih sprememb v .naši agrarni politiki in od razvoja družbeno-ekonomskih odnosov na vasi. Razvoj in delo organizacij sta bila težja tudi zaradi relativno nizke idejne ravni določenega števila članov, ki mu je bilo mnogo teže dojemati nastale spremembe in spoznati perspektivo nadaljnjega razvoja ter svojo vlogo v njem. Zaradi tega so se v času VI. kongresa in neposredno po kongresu, vse do reorganizacije kmečkih delovnih zadrug, osnovne organizacije Zveze komunistov na vasi znašle pred tem, da 58

so morale z velikimi težavami — v pogojih komaj pričetega procesa odpravljanja administrativnih oblik pri reguliranju odnosov na področju poljedelstva —- voditi borbo za uresničevanje nove vloge Zveze komunistov in za uporabo nove metode dela. V praksi so bile še nekatere oblike obveznega odkupa poljedelskih proizvodov, starega in destimulativnega načina obdavčenja, neekonomskih in nedemokratičnih odnosov v kmetijskih zadrugah itd. V takšnih pogojih je osnovnim organizacijam na vasi bilo težko zavzemati pravilna stališča in izmenjati staro metodo dela; še več, v vrsti organizacij je nastala nekaka zmeda in prišlo je celo do omahovanja in pasivizacije določenega števila članov. Pri reorganizaciji kmetijskih zadrug, pri odpravljanju togih administrativnih ukrepov na področju poljedelstva in pri postopnem razvijanju novih ekonomsko-družbenih odnosov na vasi so dokaj pomagali poljedelski proizvajalci ter znatno prispevali k izboljšanju splošne politične situacije na vasi. Ti ukrepi so hkrati imeli dokajšnji odmev tudi v položaju in delu osnovnih organizacij na vasi. Odprli so nove možnosti in perspektivo ter pred organizacijo postavili nove politične naloge. Uresničevanje reorganizacije kmetijskih obdelovalnih zadrug in pojav pri dobršnem delu kmetov v številnih zadrugah, da so bili pripravljeni pri priči izstopiti iz zadrug, sta izzvala, da se številne osnovne organizacije niso znašle glede nadaljnjega razvoja socialističnih odnosov na vasi. Sicer pa je bilo to tudi razumljivo, če pomislimo, da se je razvilo mišljenje, češ da so kmetijsko obdelovalne zadruge — osnovna in edina oblika socialistične preobrazbe vasi. To tembolj, ker po reorganizaciji kmetijskih obdelovalnih zadrug celo številnim komunistom ni bilo jasno, kako se bo nadalje odvijal proces razvoja socialističnih odnosov na vasi. V takšnih pogojih so se lahko še bolj razrasle antisocialistične tendence in veliko laže je prišlo do izmaličevanja motiva in namena reorganizacije kmečkih obdelovalnih zadrug kakor tudi do nadaljnjega procesa družbeno ekonomskega razvoja na vasi. Pričele so se razširjati iluzije o možnostih neomejenega razvoja individualne posesti, utrjevalo pa se je tudi prepričanje, da je takšna posest lahko že sama po sebi nosilec nadaljnjega razvoja poljedelstva. Takšna napačna pojmovanja so imela za posledico, da so se številni člani Zveze komunistov na vasi, s tem ko so zapustili kmečko obdelovalno zadrugo, tudi politično pasivizirali, bili pa so tudi takšni, ki so izstopili celo 59

iz osnovne organizacije, saj so mislili, da nimajo več interesa biti člani Zveze komunistov ali aktivno delati kot člani osnovnih organizacij. Nekateri člani Zveze komunistov so bili nosilci najrazličnejših negativnih pojmovanj, povzročali so nedisciplino, ko so se borili za stališča, o katerih se jim je zdelo, da ustrezajo njihovim osebnim interesom. V takšni situaciji osnovne organizacije seveda niso mogle učinkovito nasprotovati omenjenim pojmovanjem in so se orientirale na izključevanje, ali pa so se ponekod pomirile s takšnim položajem, kar je pasiviziralo in zmedlo celo določeno število članov, ki so stvar pravilno pojmovali. Zaradi vsega tega se je v tem obdobju število članov znatno zmanjšalo, zmanjšalo pa se je tudi število osnovnih organizacij na vasi. Prav tako resno, objektivno težavo za iskanje pravilnih stališč in za širšo politično dejavnost osnovnih organizacij na vasi je pomenila okoliščina, da so takrat tudi oblike družbenega samoupravljanja na vasi bile šele na začetku poti. Posebna težava pa je bila v tem, da še dolgo po reorganizaciji kmečkih obdelovalnih zadrug ni bilo nobene takšne ekonomske organizacije, ki bi lahko sistematično usmerjala in spodbujala dvig poljedelske proizvodnje na višji nivo kakor tudi razvoj socialističnih odnosov na področju poljedelstva. Razumljivo je, da se je v takšnih pogojih proces aktivizacije osnovnih organizacij na vasi kakor tudi njegove organizacijsko politične krepitve odvijal počasneje kakor v drugih organizacijah. Ustvarjanje ugodnejših oblik in metod razvoja socialističnih odnosov v poljedelstvu ter vse hitrejši razvoj oblik in organov družbenega upravljanja na vasi sta omogočila, da so se osnovne organizacije na vasi v procesu borbe za odpravljanje svojih pomanjkljivosti postopoma okrepile in razvile intenzivnejše delo. Na podlagi lastnih izkušenj in z vse večjo pomočjo Zveze komunistov so se osnovne organizacije na vasi pričele bolj na široko vključevati v družbeno-ekonomska dogajanja na vasi ter se tako hitreje otresati slabosti. Vse bolj so zajemale aktualna, konkretna vprašanja družbeno-ekonomske problematike vasi ter tako uspešneje vplivale na družbeno-politična gibanja in na razpoloženje kmečkega prebivalstva. Nadaljnji napredek glede vsebine in metode dela so osnovne organizacije Zveze komunistov na vasi dosegle v času uvajanja komunalnega sistema, v borbi za 60

razvoj in krepitev splošnih poljedelskih zadrug od konca leta 1955 naprej. Osnovne organizacije na vasi so s pomočjo vodstev, posebno pa s pomočjo občinskih komitejev v času uresničevanja novega komunalnega sistema razvile dosti živahnejšo politično dejavnost in prispevale, da so ljudje ta sistem pravilneje dojemali. Vse to je temeljito pripomoglo k temu, da so ljudje določneje ugledali perspektive našega nadaljnjega socialističnega razvoja. To delo komunistov je bilo posebno občutiti in je še posebej prihajalo na dan na konferencah Socialistične zveze in na zborih volivcev. Aktivizacijo osnovnih organizacij na vasi je v tem obdobju spremljalo tudi veliko, bolj živo ideološkopolitično delo v raznih oblikah, kar je prispevalo k dvigu idejnopolitične ravni članov Zveze komunistov na vasi in k njihovemu usposabljanju za uspešnejše reševanje nalog. Ko so osnovne organizacije dojele, da so splošne kmetijske zadruge osnovna oblika za napredek poljedelstva in razvoj socialističnih odnosov na tem področju, so se v vse večjem številu pričele orientirati na utrjevanje in izboljševanje dela zadrug. Zavoljo ugodnejših objektivnih pogojev, pravilnejšega dela in večje prizadevnosti komunistov so se zadruge pričele relativno hitro reševati svojih osnovnih pomanjkljivosti, ki so v njih dominirale več let, ter so se lahko organizacijsko in ekonomsko utrjevale. Ker se je na podlagi naše nadaljnje ekonomske politike in večjih gospodarskih možnosti države postopoma utrjevala materialna baza lokalnih organov oblasti in družbenega samoupravljanja, kakor so se krepila tudi materialna sredstva splošnih poljedelskih zadrug, in ker so se povečala materialna sredstva skupnosti za napredek poljedelstva, se je utrdila tudi vloga lokalnih organov oblasti in zadružnih organizacij pri razvoju družbeno-ekonomskih odnosov na vasi. Kmetje so se pričeli vedno bolj vključevati v uresničevanje konkretnih ukrepov za napredek poljedelstva in razvoj socialističnih odnosov na vasi. Komunisti in drugi državljani so čedalje bolj aktivno sodelovali pri delu lokalnih samoupravnih organov in zadružnih organizacij. Nadaljnje razlaganje, popolnejše preciziranje vloge kmetijskih zadrug pri napredku poljedelstva in razvoju socialističnih odnosov na vasi, prve pomembnejše izkušnje na tem področju, resolucija Ljudske skupščine o agrarni politiki, perspektivni načrti razvoja poljedelstva in akcijski programi kmetijskih

61

zadrug — vse to je dajalo nove spodbude za aktivnost osnovnih organizacij komunistov v družbeno-ekonomskem življenju vasi. V vsem tem obdobju je nenehno naraščala splošno politična aktivnost komunistov, aktivnost organizacij Socialistične zveze, Ljudske mladine in drugih družbenih organizacij. V organizacijah Socialistične zveze na vasi so bili komunisti nosilci zelo žive komunalne dejavnosti (graditve poti, zadružnih domov, šol in drugo) celo v tistih vaseh, kjer je aktivnost za napredek poljedelstva in zadružništva zaostajala. Pri teh akcijah so komunisti na vasi s pomočjo organizacij Socialistične zveze razvijali tudi dokaj živo aktivnost zborov volivcev. Prav tako se je znatno razvila kulturno-prosvetna dejavnost v najrazličnejših oblikah (kulturno-umetniška društva, različni kurzi, knjižnice in podobno), kakor se je znatno razvilo delo tudi drugih družbenih organizacij na vasi (Rdeči križ, »Partizan«, Ljudska tehnika itd.), kar vse je prispevalo k razvoju družbenega življenja kmečkega prebivalstva. S tem ko so se osnovne organizacije vse aktivneje in konkretneje angažirale pri tem razvoju ter spoznavale in se borile za reševanje aktualnih problemov v delu organov oblasti in zadružnih organizacij, se je vse večje število osnovnih organizacij Zveze komunistov hitreje otresalo ozke, preproste vsebine dela in splošne politično-propagandne aktivnosti na vasi, ki je dotlej bila v praksi. Tako povečana, vse bolj bogata in konkretizirana aktivnost osnovnih organizacij je imela pozitivni odmev tudi v njihovem organizacijskem položaju, kar je omogočilo, da so se utrjevale in številčno krepile, ter nasploh pripeljalo do tega, da so komunisti imeli veliko večji vpliv na kmečko delovno ljudstvo. Medtem ko so osnovne organizacije na vasi do začetka leta 1956 veliko bolj izključevale kot sprejemale člane, so odtlej številne organizacije zabeležile znatno aktivnejše sprejemanje novih članov. Vse večje število osnovnih organizacij je takšnih, ki s sprejemanjem novih članov številčno rastejo in se krepijo. Posebno pozitivno pa je, da v osnovne organizacije Zveze komunistov na vasi v zadnjem času sprejemajo vedno več neposrednih proizvajalcev in mladine. Vse to dokazuje pozitivno gibanje v razvoju osnovnih organizacij na vasi. Napredek in veliko večje število osnovnih organizacij posebno v zadnjih dveh letih sta v vse ugodnejših objektivnih pogojih omogočila, da so organizacije veliko hitreje odpravljale pomanjkljivosti, ki so še bile v njihovem delu. So 62

pa še osnovne organizacije na vasi, ki niso vidneje napredovale, kakor n. pr. v gospodarsko zaostalih vaseh, kjer so organi samoupravljanja slabše razviti, kjer je slabša splošno kmetijska zadruga. Takšne organizacije se za zdaj še ne premaknejo z mesta. V zadnjem času sta bili politično-idejna in kulturno-prosvetna dejavnost, ki so ju organizirale ali pričele osnovne organizacije, če ju pogledamo v celoti in če opazujemo konkretne pogoje, dokaj raznovrstni in intenzivni. Vendar pa dobršen del osnovnih organizacij še ni posvetil dovolj pozornosti temu delu, še ni izkoristil vseh možnosti, še ni dojel potrebe razvoja intenzivnejše dejavnosti v tem pogledu kakor tudi ne potrebe po razvijanju oblik, ustreznih za idejno-politično vzgojo delovnih ljudi na vasi. Resnejša napaka določenega števila osnovnih organizacij na vasi je tudi to, da še ne skrbijo v dovolj veliki meri za razvoj poljedelskih zadrug, kar dokazuje, da še niso docela dojele konkretne vloge teh zadrug pri napredku poljedelstva in razvoju socialističnih odnosov na vasi. V teh organizacijah zadruge še vedno podcenjujejo ali nanje gledajo samo kot na servis za pomoč privatnemu kmetu in ne kot na socialistično organizacijo, ki s tem, da razvija poljedelsko proizvodnjo, lahko in tudi mora razvijati in utrjevati socialistične odnose na vasi. Kljub temu da je bilo v zadnjem času sprejeto zelo mnogo novih članov, je slabost osnovnih organizacij na vasi še vedno premajhno število članov iz vrst kmetov-proizvajalcev. So celo takšne osnovne organizacije na vasi, v katerih ni niti enega neposrednega proizvajalca, veliko pa je takšnih, v katerih je proizvajalcev zelo malo. Takšen položaj osnovnim organizacijam seveda onemogoča, da bi ob pravem času spoznale in reševale aktualne probleme vasi.

Terenske organizacije Po VI. kongresu smo osnovali terenske osnovne organizacije iz članov Zveze komunistov, ki so dotlej pripadali organizacijam v naseljih, ali pa so prišli iz razpuščenih organizacij v ustanovah in manjših podjetjih. V te organizacije je prišlo veliko število zrelejših komunistov in po številu članov so se znatno povečale. To se je relativno hitro odrazilo pri njihovem 63

delu, pri razvijanju politične aktivnosti v Socialistični zvezi in v drugih družbenih organizacijah kakor tudi pri razvijanju organov družbenega upravljanja. Toda če vzamemo nasploh, so se v delu tudi teh organizacij po VI. kongresu pokazale nekatere pomanjkljivosti, podobne tistim v drugih organizacijah. V terenskih organizacijah so večkrat razpravljali o tem, kaj bi naj bila njihova vsebina dela, o katerih vprašanjih naj bi razpravljali na svojih sestankih in podobno. Tudi te organizacije so bile takrat preobremenjene z drobnimi notranjimi vprašanji in z enostranskim delom. Pogostne izmenjave sestave članov so zavirale utrjevanje in konsolidacijo terenskih organizacij. Takšen položaj v organizacijah je bil leta 1953 in v prvi polovici leta 1954. Ko pa so pričele uresničevati sklepe plenuma Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, so energično pometle s svojimi slabostmi, tako idejno-političnimi kakor organizacijskimi. Terenske organizacije so postopoma še nadalje organizacijsko urejevale in izboljševale svoje delo. Zelo številni komunisti iz terenskih organizacij so aktivni člani raznih organov družbenega upravljanja in družbenih organizacij. To dokazuje, da so si s svojim delom, s prizadevanjem in z ugledom pridobili zaupanje pri državljanih. Čedalje bolj razvit mehanizem družbenega upravljanja in različen sestav članov teh organizacij sta zahtevala, da so postajale vedno bolj iznajdljive pri razporejanju partijskega aktiva v takšnih pogojih in da so zajele vse naloge na svojem terenu. Toda številne terenske organizacije niso uspele docela odigrati svoje vloge. Zaradi tega se dogaja, da komunisti in tudi nekatere osnovne organizacije zanemarjajo posamezne važne organe samoupravljanja kakor tudi nekatere družbene organizacije. Zapostavljajo n. pr. delo posameznih stanovanjskih skupnosti, zborov volivcev, raznih odborov in svetov, skupin in komisij pri vodstvih Socialistične zveze itd. Takšne pomanjkljivosti pri delu osnovnih organizacij so pripeljale do preobremenitve enega dela komunistov oziroma do premajhnega angažiranja drugih. Velike razlike idejne ravni članov so ovirale uspešno ideološko delo. Takšne težave so bile v tistih organizacijah, ki so se dalj časa oklepale togosti in enostranosti pri organiziranju ideološkega dela in ki so počasneje prihajale na raznovrstnej še in bolj elastične oblike tega dela, kar je seveda zahtevala različna ideološka raven članov. 64

Večjo pozornost sprejemanju novih članov pa so terenske organizacije posvetile v zadnjih dveh letih. Pozitivno je, da so se danes številne terenske organizacije orientirale na sprejemanje mlajših članov in na predlaganje gospodarskim in drugim organizacijam za sprejem v članstvo tistih, ki so se izkazali pri delu na področju terenskih organizacij. Kadar je šlo za ukrepe proti različnim nezdravim pojavom, ki jih je bilo opaziti pri posameznih komunistih, so organizacije večkrat omahovale, ko bi morale odkrito nastopiti proti slabostim in napakam posameznikov. Toda kljub vsem tem težavam se je aktivnost komunistov v terenskih organizacijah čedalje bolj večala, kar je prispevalo k vse večji aktivnosti državljanov v političnem in družbenem življenju države, v povečanju političnega zainteresiranja za notranje in mednarodne dogodke. To se je posebno vidno izkazalo ob priliki pomembnih političnih akcij v naši državi in ob velikih mednarodnih dogodkih. Razen določenih uspehov pri organizacijskem urejevanju in pri izboljševanju dela terenskih organizacij pa je bilo dovolj resnejših napak. Te so se pojavljale tudi zaradi postopnosti pri razvijanju komunalnega sistema od splošnih pogojev do konkretne obdelave vseh oblik komunalnega življenja in samoupravljanja državljanov predvsem v manjših mestnih naseljih. Obdelava teh vprašanj in čedalje večja materialna sredstva lokalnih organov oblasti sta vedno bolj odpirala in še nadalje odpirata perspektivo razvoja družbenega življenja in reševanja vrste vprašanj glede življenja državljanov v teh manjših naseljih. Z razvojem komunalnega sistema, z ustvarjanjem novih organov družbenega upravljanja v prosvetnih, zdravstvenih in socialnih ustanovah, z upravljanjem stanovanjskih stavb in z ustvarjanjem stanovanjskih skupnosti so nastali tudi ugodnejši pogoji dela terenskih organizacij, pogoji za popolnejšo vsebino njihovega dela. Nadaljnji razvoj življenja komun, posebno v večjih mestih, kakor tudi večja materialna sredstva, s katerimi komune razpolagajo, dajejo novo spodbudo za delo teh organizacij. Ker so te organizacije sestavljene iz članov Zveze komunistov, katerih družbena dejavnost se v mnogih primerih odvija predvsem zunaj terena, na katerem dela osnovna organizacija, se dogaja, da pomoč, ki bi jo morale organizacije Zveze komunistov nuditi tem članom, izostaja in se zreducira samo na sploš5 — VH Kongres

65

ne politične poglede. Zaradi tega je za takšne komuniste delo v teh organizacijah večkrat brez prave vsebine. Aktivi komunistov, ki bi morali izpopolniti pomoč komunistom pri njihovem družbenem delu, še vedno niso dovolj razviti. Občinska in okrajna vodstva Zveze komunistov morajo posvetiti veliko večjo pozornost aktivom komunistov, nuditi pa jim morajo pomoč tudi v drugih oblikah, če hočemo, da se bo zboljšalo delo komunistov v teh organizacijah.

Organizacije na univerzah, v šolah in v ustanovah Osnovna naloga organizacije Zveze komunistov na univerzah in visokih šolah je bila, razviti najširšo aktivnost študentov in predavateljev glede strokovne in idejno-politične vzgoje študentov — naše bodoče inteligence. Osnovni problem pri tem je bil, najti kar najprikladnejši sistem pouka na univerzah in visokih šolah in razviti kar najbolj aktivno družbeno-politično življenje študentske mladine, da bi se mlada inteligenca lahko obogatila z izobrazbo, ki ustreza našim družbenim potrebam in naši stvarnosti. V tem smislu smo v obdobju med VI. in VII. kongresom posvetili posebno pozornost Zvezi študentov Jugoslavije kot posebni vzgojno-politični organizaciji univerzitetne mladine. V društvih Zveze študentov so komunisti z dokajšnjim uspehom delali na področju razširjanja družbene aktivnosti študentov kakor tudi na področju odpravljanja številnih težav, ki potekajo iz naraščanja števila študentov, ki je hitrejše od tempa razvoja notranje baze in presega zmožnosti potrebnega predavateljskega kadra na univerzah. Osnovne organizacije so se na najrazličnejše načine prizadevale, da bi študente in predavatelje spoznale z aktualno družbeno problematiko zunaj univerz, da bi tako vključile študente v razne družbene, politične in prosvetne dejavnosti in da bi dosegle čim širše sodelovanje mladih intelektualcev iz raznih republik. V tem obdobju se je znatno razširila mreža najrazličnejših kulturnih, strokovnih in športnih društev in sekcij, okrog katerih se zbira vedno več študentov. Razen tega so se komunisti prizadevali, da bi kar najbolj uspešno reševali probleme prehrane, stanovanja, ekonomskega in zdravstvenega zavarovanja študentov itd. 66

Organizacije Zveze komunistov Jugoslavije so razvijale pomembno aktivnost na področju marksistične vzgoje komunistov, zasnovane na praksi naše socialistične izgradnje, na izpopolnjevanju pouka, na razširjanju in utrjevanju ideološkega dela tudi v drugih družbenih organizacijah na univerzah. Razen drugih ukrepov je k temu prispevalo tudi postopno uvajanje predmeta »Osnove družbenih ved« na vseh fakultetah. Rezultat vse večjega prizadevanja organizacij Zveze komunistov je nenehno razvijanje kvalitete, raznovrstnosti in sistematičnosti idejnega dela. Toda še vedno so osnovne organizacije, v katerih to delo zaostaja za možnostmi in za potrebami na univerzah. Na to še posebej opozarja dejstvo, da zanimanje študentov za razna teoretična, družbeno-politična in kulturna vprašanja stalno narašča, da na univerze segajo različni idejni tokovi, da je na njih relativno veliko število mladih komunistov in da vzgojna vloga šole daleč zaostaja za sodobnimi potrebami naše družbe. Prav tako je bila v centru pozornosti organizacij Zveze komunistov skrb za čim uspešnejše obvladanje učnega gradiva kakor tudi za pravočasno dokončavanje študija. Številne osnovne organizacije, predvsem študentske, kakor tudi številni komunisti posebej so bili organizatorji kar najbolj studioznega sistema pouka na univerzah, učinkovitosti tega pouka in kvalitete študija kakor tudi iniciatorji predlogov in zahtev v pogledu stvarne in korenitejše modernizacije univerzitetne izobrazbe v skladu s potrebami naše družbe. Osnovne organizacije so v zadnjem času veliko bolj aktivno delale na področju učinkovitejše vzgoje predavateljskega in znanstvenega podmladka. Vendar pa je treba poudariti, da vsa ta prizadevanja še niso razvila pričakovanih rezultatov, tako da je problem reforme pouka na univerzah še vedno pred nami. Organizacije Zveze komunistov so spodbujale dejavnost organov družbenega samoupravljanja in pomagale pri utrjevanju teh organov, da bi jih vključile v reševanje aktualnih problemov univerz. Neposredno po uvedbi družbenega upravljanja se je v nekaterih organizacijah Zveze komunistov razširilo mišljenje, da bodo organi družbenega upravljanja že sami po sebi reševali vse važnejše probleme na univerzah. Vendar pa so prve izkušnje pokazale, da morajo biti partijske organizacije na univerzah veliko bolj mobilne v odnosu na vsa večja vprašanja iz življenja in razvoja šole kakor tudi da morajo skupno z dru67

gimi organi in organizacijami vložiti na univerzah vse sile za reševanje aktualnih problemov glede ustvarjanja visokokvalificiranih kadrov. Danes je na vseh univerzah v naši državi 305 osnovnih organizacij Zveze komunistov z 11.432 člani-študenti in s 1292 člani iz vrst predavateljev. Za notranje življenje in razvoj osnovnih organizacij na univerzah, posebno še študentskih organizacij, je karakteristično zelo hitro izmenjavanje članov. Vsako leto odhaja iz organizacij veliko število članov, na univerzo pa prihaja vedno manj študentov, ki so postali člani Zveze komunistov Jugoslavije že v prejšnjih šolah. To se dogaja zato, ker na univerzo prihajajo generacije, ki so se redno šolale, pa tudi zato, ker so do preteklega leta bile ukinjene osnovne organizacije med dijaki v srednjih šolah. To je osnovnim organizacijam na univerzah narekovalo, da so aktivneje delale na področju pripravljanja študentov za sprejem v Zvezo komunistov v dobi študija. Zato se je v teh organizacijah povečalo število članov z majhnim stažem. Takšen sestav organizacij kakor tudi dejstvo, da so študenti v nekem smislu oddvojeni od konkretnejšega in ožjega sodelovanja pri družbeno-političnem življenju, sta imela za posledico, da je pri določenem številu članov prišlo do pojavov nediscipline, napačnega pojmovanja socialistične demokracije, včasih pretiranega poudarjanja osebnih zahtev kakor tudi do premajhne borbenosti enega dela komunistov pri obrambi marksističnih stališč. Mimo drugega je vse to tudi narekovalo, naj osnovne organizacije in vodstva Zveze komunistov organizirajo ustaljeni sistem idejno-politične izobrazbe članov Zveze komunistov na univerzah (kurzi, seminarji, diskusije, predavanja). Da pa se bo ta aktivnost razvijala zares uspešno, bo potrebna še večja in intenzivnejša skrb vodstev Zveze komunistov Jugoslavije zunaj univerz. V preteklem letu smo pričeli z ustvarjanjem osnovnih organizacij Zveze komunistov med dijaki zaključnih razredov srednjih in industrijskih šol. Danes je v vseh naših srednjih šolah 414 osnovnih organizacij z 10.605 člani. Te organizacije so posvetile posebno pozornost ideološki vzgoji svojih članov kakor tudi njihovi aktivnosti v šolskih organizacijah Ljudske mladine. Resna težava pri pravilnem določanju vloge in vsebine dela osnovnih organizacij v šolah je prekratek čas, v katerem so ti člani vključeni v šolskih osnovnih organizacijah. 68

S sklepom VI. kongresa so bile razformirane osnovne organizacije Zveze komunistov v ustanovah. Praksa je pokazala, da je bil ta sklep pravilen. V nekaterih ustanovah in organizacijah s specifičnimi nalogami pa je bilo treba še nadalje obdržati te organizacije. Zato je na četrtem plenumu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije prišlo do sklepa, da je treba znova formirati osnovne organizacije v večjih zdravstvenih ustanovah, v nekaterih inštitutih, v gledališčih in v nekaterih društvih. Osnovnih organizacij v ustanovah je danes 1094 s 25.509 člani, od katerih je 4650 žena. Pri svojem delu so se te organizacije pretežno orientirale na notranje probleme svoje ustanove. Tako so organizacije v zdravstvenih ustanovah obravnavale probleme dela ustanov, odnosov do bolnikov, medsebojne odnose in podobno. Tudi za druge organizacije, predvsem za organizacije v društvih, je karakteristična dokajšnja zaprtost vase. Zato je v delu teh organizacij prišlo do vrste negativnih pojavov pri komunistih, kakor so malomeščanska pojmovanja, zavist in borba za prestiž, užaljenost ob kritiki, nezdrava diskusija in podobno. Po drugi strani pa se je v številnih teh organizacijah pokazal problem neaktivnosti komunistov v družbenem življenju zunaj ustanove, kajti pri nekaterih članih se je ustalila domneva, da svojo družbeno aktivnost dovolj izražajo že z delom v svoji ustanovi. V teh organizacijah, razen v organizacijah v zdravstvenih ustanovah, je tudi premalo sprejemanja novih članov.

Aktivi komunistov V statutu Zveze komunistov Jugoslavije, ki je bil sprejet na VI. kongresu, je določba, po kateri »člane Zveze, ki delajo v družbenih organizacijah, v društvih in podobno lahko vodstva organizacij Zveze po potrebi organizirajo v aktiv Zveze v okviru organizacije, v kateri delajo, ne glede na to, kateri osnovni organizaciji Zveze pripadajo«. Vse do četrtega plenuma CK ZKJ niso bili aktivi komunistov v praksi skoraj nikjer, kjer pa so bili, so slabo delali. Do tega je prišlo v veliki meri zato, ker komiteji, katerih naloga je bila formirati aktive, niso dojeli pomena te oblike dela v novih pogojih in so zanemarjali ustvarjanje aktivov. Četrti 69

plenum pa je med drugim ponovno opozoril na nujnost organiziranja aktivov tam, kjer so potrebni in kjer v resnici lahko koristijo. Tudi po tem opozorilu so aktive formirali samo v nekaterih znanstvenih in prosvetnih ustanovah, v športnih in kulturnih društvih. Za nadaljnji razvoj aktivov komunistov je bil velikega pomena šesti plenum CK ZKJ. Plenum je jasno nakazal, kje so vzroki slabega dela aktivov, in poudaril je njihov še večji pomen v čedalje bolj razvitih pogojih široke politične in družbene dejavnosti. Plenum je prav tako poudaril, da so aktivi komunistov neogibno potrebni, ne samo kot občasne organizacijske oblike, temveč tudi kot trdne organizirane enote z izvoljenim sekretarjem in z večkratnimi sestanki. Šele po tem plenumu so pričeli občinski komiteji resneje razmišljati o formiranju stalnih aktivov komunistov v ustanovah, organizacijah in društvih. V številnih ustanovah in šolah, v gospodarskih organizacijah, v društvih in drugih družbenih organizacijah so formirali stalne aktive komunistov z izvoljenim sekretarjem oziroma sekretariatom. Dosedanje izkušnje dokazujejo, da je formiranje aktivov komunistov pozitivno vplivalo ne samo na splošno stanje v ustanovah in organizacijah, temveč tudi na politično aktivnost in medsebojne odnose komunistov. Številne probleme so kmalu po formiranju aktivov uspešneje reševali. Po ocenah skoraj vseh komitejev so najboljše rezultate pri delu dosegli aktivi komunistov v šolah in v združenjih prosvetnih delavcev. Na sestankih teh aktivov so razpravljali o aktualnih vprašanjih in pojavih, tako o pouku in odnosih med predavatelji kakor tudi o kulturno zabavnem življenju mladine, o delu šolskih odborov, mladinske organizacije v šoli, o delu društev itd. Tudi občinski komiteji so delu teh aktivov posvečali vedno več pozornosti in jim pomagali. Tudi nekateri organi državne uprave so formirali aktive komunistov. Na sestankih so najpogosteje razpravljali o delu teh ustanov, o delovni disciplini, o medsebojnih odnosih uslužbencev, o odnosu do strank, do organov družbenega upravljanja itd. Delo aktivov v nekaterih športnih organizacijah in društvih še ni popolnoma zadovoljivo. Nekateri komunisti v teh organizacijah celo sami podlegajo negativnim pojavom, kakor so n. pr. klubaštvo in podobno, dobršen del komunistov pa se ravnodušno in oportunistično obnaša nasproti tem pojavom. 70

Okrajni in občinski komiteji v zadnjem času prakticirajo sklicevanje komunistov ob določenih problemih na širšem področju, ali pa samo na nekaterih področjih, na primer sklicevanje komunistov, ki delajo v šolskih odborih, hišnih svetih, trgovinskih in gradbenih podjetjih, v društvih prijateljev mladine, v organizacijah Rdečega križa itd. Takšni občasni aktivi so se izkazali za zelo primerno obliko za obravnavanje posameznih problemov, za zavzemanje enotnih stališč, za utrjevanje odgovornosti komunistov pri njihovem delu v organih družbenega upravljanja. Takšni aktivi so v precejšnji meri vplivali tudi na delo osnovnih organizacij, kajti komunisti, ki so zajeti v teh aktivih, se v svoje osnovne organizacije vračajo lahko z jasnejšimi pogledi ter tako prispevajo k boljšemu reševanju posameznih vprašanj tudi znotraj svoje organizacije. Razen takšne oblike aktivov pri centralnih komitejih sklicujejo sestanke komunistov, ki delajo v znanstvenih in kulturnih ustanovah in društvih in na takih sestankih obravnavajo posamezna idejno-politična vprašanja s teh področij. Tako so sklicevali sestanke aktivov komunistov zgodovinarjev, filozofov, sociologov in pravnikov. Diskusija na teh sestankih je pripomogla k razjasnjevanju posameznih vprašanj in k pravilnemu usmerjanju dela komunistov predvsem na področju družbenih ved. Dosedanje delo aktivov komunistov dokazuje, da imajo vse večji pomen. Aktivi so opravičili vlogo, ki jim je namenjena glede na vse večjo raznovrstnost in širino družbenega in političnega življenja.

Okrajni in občinski komiteji Zveze komunistov Pri uresničevanju linije in sklepov VI. kongresa so imeli pomembno vlogo okrajni in občinski komiteji. Njihov pomen je še tem večji, če se ozremo na velike spremembe v našem gospodarskem in družbenem razvoju po VI. kongresu, posebno pa še na vlogo okrajev in občin v našem družbenem sistemu. Dne 31. decembra 1957. leta je bilo 95 okrajnih in 1187 občinskih komitejev. Pri razvoju in delu okrajnih in občinskih komitejev izraziteje izstopata dve obdobji — pred in po uvedbi komunalnega sistema. Do uvedbe komunalnega sistema je bilo težišče dela na 71

okrajnih komitejih. Občinski komiteji se še niso bili razvili v politična vodstva, v velikem številu občin jih pa niti ni bilo, odvisno pač od položaja, kakršen je bil v občinah. Občine so bile teritorialno majhne, s šibko in z nerazvito materialno bazo, niso še predstavljale ekonomske in politične celote, imele so omejene pristojnosti in tudi njihova samostojnost je bila premajhna. Izjema so v glavnem bile mestne občine. Toda po uvedbi komunalnega sistema in po organizaciji občin so občinski komiteji dobili pomembnejšo vlogo kot politična vodstva pri razvijanju političnega in družbenega življenja na področju občine.

Izgrajevanje metod dela okrajnih in občinskih komitejev v skladu z zahtevami našega družbenega in ekonomskega razvoja je potekalo v nenehni borbi za pravilno uresničevanje linije VI. kongresa in proti starim pojmovanjem ter metodam vodenja. Nekateri okrajni komiteji so se pri delu dalj časa držali stare administrativne metode, ker se jim je zdelo, da v liniji VI. kongresa ni bistvenejših sprememb. Po drugi strani so se pojavljala tudi mišljenja, da bo demokratizacija sama po sebi rešila vsa protislovja v našem razvoju, zato je prišlo do določene brezbrižnosti in malomarnosti nasproti antisocialističnim tendencam. Tako prvo kot drugo je imelo negativen odmev v organizacijah Zveze komunistov.

Počasno prilagajanje novemu načinu dela, preko katerega niso mogli priti nekateri okrajni komiteji, je zaviralo razvijanje samostojnosti in iniciative tako organizacije Zveze komunistov kakor tudi drugih političnih organizacij. V bojazni, da drugi organi in politične organizacije ne bodo mogle dobro in pravilno izvrševati nalog, so nekateri okrajni komiteji politično delo pretirano skoncentrirali v svojih rokah, kar je oteževalo in zaviralo razvoj in krepitev Socialistične zveze. Na drugi strani se je tudi zgodilo, da so bile osnovne organizacije nekaj časa prepuščene same sebi, kar je, namesto da bi se osamosvajale, pripeljalo do neaktivnosti pri delu, do brezplodne diskusije o iskanju metod in vsebine dela itd. Nekaj časa sta bila zapostavljena tudi organizirano idejnovzgojno delo in sistematična ideološka izobrazba članov Zveze. Premalo je bilo organiziranega in temeljitejšega proučevanja naše družbene stvarnosti, kar je bilo neogibno potrebno tako glede na usposabljanje organizacij in članov za konkretno in aktivno politično' delo med množico in v raznih organih kakor 72

tudi glede na zavzemanje enotnih stališč komunistov. Pojavi v nekaterih naših organih, posebno pa v nekaterih društvih in združenjih, da komunisti različno dojemajo in razlagajo določene osnovne družbene spremembe, so najpogosteje bili posledica tega, da jim ti problemi niso bili jasni ter da organizacije in komiteji temu nisu posvečali dovolj skrbi. Razen tega je v tem obdobju bilo še posebno' očitno pomanjkanje pravočasnega ukrepanja, tako političnega kakor organizacijskega, glede pojasnjevanja posameznih vprašanj našega razvoja, kar je imelo za posledico nerazumevanje nekaterih naših ukrepov in težav, predvsem gospodarskih, pa tudi pasiven odnos do negativnih in nepravilnih pojmovanj in pojavov. Razen zaradi objektivnih pogojev so lokalistične tendence in pojavi lahko v večji meri prihajali do izraza tudi zato, ker so komiteji in posamezni partijski voditelji imeli pred očmi izključno interese okraja, komune in podjetja. S pomočjo centralnih komitejev se je pričelo' intenzivnejše ideološko delo na področju pojasnjevanja sklepov VI. kongresa, pričela se je tudi praktična politična aktivnost za nadaljnji razvoj socialistične demokracije, kar je okrajnim in občinskim komitejem pomagalo, da so se razmeroma hitro prilagajali novim pogojem in da so odpravljali svoje napake. Okrajni in dobršen del tudi občinskih komitejev se je posebno po uvedbi komunalnega sistema razvil v takšna politična vodstva, ki so v večini primerov lahko poskrbela za uresničevanje linije in idejno-političnega vpliva Zveze komunistov v družbeno-političnem življenju. V večini primerov so se ti komiteji organizacijsko in kadrovsko usposobili za delo v novih pogojih. Okrajni in občinski komiteji so> kot politična vodstva organizirali politično delo komunistov in razvijali njihovo, aktivnost na področju pravilnega tolmačenja osnovnih vprašanj našega družbenega itn gospodarskega razvoja kakor tudi naše zunanje politike. Okrajni in občinski komiteji, ki so orientirali svoje delo kakor tudi aktivnost komunistov in organizacij Zveze na razvijanje organov delavskega in družbenega upravljanja političnih in družbenih organizacij, a tudi na vse širše razvijanje iniciative in aktivnosti državljanov pri delu teh organov in organizacij, so se uspešno borili za vsestranski razvoj socialistične demokracije. Aktivnost komunistov in posebno še okrajnih komitejev je pripomogla, da so široki sloji delovnih ljudi rela73

tivno hitro dojeli pomen in karakter komunalnega sistema, da so njihovi samoupravni organi pričeli hitreje in uspešneje obvladovati aktualne probleme in da so v številnih okrajih in občinah v relativno kratkem času oživili politični, družbeni in gospodarski mehanizem. Posebno po razpravljanju Izvršnega komiteja CK ZK J o ekonomskih vprašanjih in po četrtem plenumu Socialistične zveze so okrajni in občinski komiteji s pomočjo centralnih komitejev Zveze komunistov ljudskih republik posvetili veliko pozornost razlaganju in oživljanju ekonomske politike. Razen široko organiziranega dela na področju tolmačenja so okrajni in občinski komiteji s svojo politično aktivnostjo veliko prispevali tudi k vrsti ukrepov za realizacijo te politike. S tem ko so okrajni in občinski komiteji nudili komunistom in organizacijam pri njihovem delu veliko stalnejšo in mnogo bolj vsebinsko pomoč, so občutno pripomogli k njihovemu organizacijskemu delovanju, k utrjevanju idejne enotnosti, k dvigu idejne ravni članov Zveze kakor tudi k nadaljnjemu razvijanju notranjepartijskega življenja. Po uvedbi komunalnega sistema so okrajni komiteji svoj način dela kar hitro prilagodili večjemu področju, novi vlogi in obsežnejši problematiki okraja, prilagodili so se močnejšim, veliko bolj razvitim in samostojnejšim občinam kakor tudi pogojem našega nadaljnjega družbenega in ekonomskega razvoja, v katerem imajo samoupravni in družbeni organi ter organizacije vedno večjo vlogo in pomen. Okrajni komiteji so veliko storili za usposabljanje občinskih komitejev kot političnih vodstev. Pri pomoči občinskim komitejem, odvisno pač od razvitosti občin, vedno bolj konkretno tretirajo zapleteno problematiko in politične sile kadrov, ki delajo v posameznih občinah. Obsežnost problematike, s katero so se v zadnjih letih ukvarjala okrajna vodstva, in novi pogoji, v katerih so ta vodstva delovala, vse to je vplivalo na izboljšanje metod dela komitejev. Komiteji vse širše in vedno bolj vsestransko rešujejo probleme, bolje organizirajo svoje delo, proučavajo in od časa do časa analizirajo nekatere družbeno-politične probleme okrajev, pri čemer sodeluje večje število članov komiteja in vse širši krog drugih komunistov. Pri tem so pomagale tudi pomožne enote, ki so jih formirali pri okrajnih komitejih: organizacijski sekretarji, kadrovske in ideološke komisije. 74

Treba pa je poudariti, da komiteji še ne delajo sistematično, da še vedno ne odkrivajo o pravem času negativnih pojavov, ki spremljajo življenje in delo posameznih organov in organizacij, ter da premalo odločno reagirajo nanje. Ukrepi, ki se jih poslužujejo, so večkrat enostranski in niso vedno dovolj primerni, da bi zboljšali delo organizacij in članov pri reševanju posameznih nalog in pri odločnejšem odpravljanju negativnih pojavov. Razen tega je v nekaterih komitejih opaziti premalo aktivno delo samih članov vodstev na področju svoje idejne izobrazbe, zaradi česar v nekaterih primerih postaja njihovo delo prakticistično. Prav tako so še vedno pojavi preobremenjenosti posameznih članov komitejev z raznimi obveznostmi, kar je v bistvu izraz premajhnega poguma pri poverjanju dolžnosti mlajšemu kadru in premajhne skrbi za spoznavanje in pravilno razdelitev kadrov. Določeno število vodilnih kadrov v okraju, ponekod celo celi komiteji, je še vedno preveč okupirano s skrbjo za graditev posameznih objektov, s skrbjo, kako priti do večjih investicijskih skladov; ti mislijo samo na interese okraja, medtem ko po drugi strani zapostavljajo reševanje posameznih življenjskih vprašanj državljanov, zanemarjajo borbo proti birokratskim in malomeščanskim postopkom in podobno. Vprašanja metode dela osnovnih organizacij Zveze komunistov, njihovega usposabljanja, organiziranja ideološko-vzgojnega dela v Zvezi komunistov in kadrovske politike ■—• vse to vedno uspešneje rešujejo tako občinski komiteji kakor tudi osnovne organizacije. Toda vse bolj zapleteni pogoji, v katerih organizacije delajo, zahtevajo, da bodi pomoč okrajnih komitejev stalnejša in bolj vsestranska, posebno kadar gre za usmerjanje na najvažnejše naloge. Še večja pomoč v tem pogledu, večja, kot jo nudi določeno število okrajnih komitejev, pa je neogibno potrebna tudi organizacijam v podjetjih ter kmečkim in terenskim organizacijam, kajti doslej ni bila ta niti enakomerna. Nekateri okrajni komiteji se manj ukvarjajo s posameznimi občinskimi komiteji in s posameznimi vrstami osnovnih organizacij. Treba je poudariti, da so še vedno pojavi — kljub temu da so okrajni komiteji posvetili dovolj pozornosti aktivnosti in osamosvajanju političnih in družbenih organizacij — ko nekatere množične politične akcije organizirajo pretežno okrajni in občinski komiteji Zveze komunistov, kar zavira razvijanje aktivnosti osamosvajanja in afirmiranja vodstev Socialistične zveze. 75

Razen tega se vodstva in organizacije Zveze komunistov ne trudijo dovolj, da bi razna pozitivna mišljenja in pripombe, ki pridejo do izraza v Socialistični zvezi in drugih družbenih organizacijah, ob pravem času upoštevali državni in družbeni organi, kar prav tako zmanjšuje iniciativo in aktivnost članov Socialistične zveze. V razvoju in delu občinskih komitejev lahko zabeležimo pomemben napredek. Dobršen del občinskih komitejev, posebno v mestih in industrijskih centrih, čedalje bolj samostojno rešuje vrsto vprašanj in prispeva k razvijanju političnega, družbenega in ekonomskega življenja na področju občine. Pomembno je prizadevanje komitejev, da občinska vodstva političnih in družbenih organizacij, ljudski odbori občin in organi družbenega upravljanja razvijajo svojo aktivnost in hkrati sodelovanje državljanov pri reševanju problemov komune. Stalneje in vedno bolj sistematično pomagajo pri razvijanju političnega dela Socialistične zveze tako glede tolmačenja osnovnih vprašanj našega razvoja kakor tudi glede usmerjanja tega dela na konkretna vprašanja, ki jih rešujejo v komuni. V določenem številu manjših in ekonomsko nerazvitih občin pa so predvsem vaški občinski komiteji manj napredovali pri samostojnem vodstvu in okrajni komiteji jim morajo nuditi stalno pomoč. Po VI. kongresu se je sestav okrajnih in občinskih komitejev nenehno izboljševal. Ob decentralizaciji državne uprave je precejšnje število bolj izkušenih partijskih delavcev odšlo na delo v okraje, kar je mimo drugega pripomoglo k boljšemu sestavu okrajnih komitejev. Z uvajanjem komunalnega sistema, s čimer je občina dobila svoj družbeno-politični značaj, in po reorganizaciji okrajev in občin, ko se je znatno zmanjšalo število enih in drugih, se je lahko resneje izboljšal sestav okrajnih in občinskih komitejev. Vzporedno z zboljševanjem sestava komitejev nasploh se je njihov socialni sestav izboljševal tudi z zajemanjem vedno večjega števila delavcev. Vendar pa je še precej okrajnih in občinskih komitejev, v katerih je dokaj malo delavcev iz proizvodnje. Število žena v okrajnih in občinskih komitejih je prav tako premajhno. Komiteji so po šestem plenumu pričeli vse bolj sistematično pripravljati in vzgajati mlajše kadre za vodilne položaje. 76

Večjo pozornost so posvečali čedalje bolj sistematičnemu ideološkemu izobraževanju članov okrajnih in občinskih komitejev z organiziranjem seminarjev pri centralnih komitejih in z večjim številom partijsko-političnih šol, tako da je več kot polovica članov okrajnih komitejev in več kot četrtina članov občinskih komitejev do 31. marca 1957. leta dokončala vsaj eno od partijskih šol (od 5 mesecev do 2 let). Razen tega so bili potrebni resnejši ukrepi za dvig kvalifikacije političnega kadra, ki je zaradi svojih obvez na področju družbeno-političnega dela v tem pogledu zaostal. V velikem številu krajev so zaradi lažjega šolanja tega kadra osnovali tudi posebne večerne šole in posebne oddelke pri strokovnih šolah (učiteljske, poljedelske, ekonomske, srednjemedicinske itd.). Te šole so imele dobre rezultate in dajejo solidne kadre, ki so si razen političnih kvalitet pridobili tudi potrebno strokovno znanje.

Organizacija Zveze komunistov v Jugoslovanski ljudski armadi V preteklem obdobju je organizacija Zveze komunistov v JLA znatno prispevala k reševanju številnih nalog glede izgradnje in utrditve armade, glede njene nadaljnje organizacijske krepitve, glede strokovnega in tehničnega izpopolnjevanja in idejno-politične enotnosti. Vendar pa, kakor v drugih organizacijah Zveze komunistov tudi v teh niso takoj dojeli mesta in vloge kakor tudi ne načina dela Zveze komunistov v spremenjenih pogojih. Ukinitev funkcije političnega komisarja, uvedba enega predpostavljenega, postavitev organa za moralno-politično in prosvetno vzgojo kot organa poveljstva, radikalno zmanjšanje števila profesionalnega partijskega kadra kakor tudi vrsta drugih ukrepov za okrepitev poveljstva in poveljniške linije nasploh — vse to je občutno izmenjalo pogoje, v katerih so delale organizacije Zveze komunistov, in je zaradi tega prišlo tudi do tega, da se organizacije niso takoj znašle. Pomoč Centralnega komiteja ZKJ, da bi organizacije Zveze komunistov zavzemale pravilno stališče v novih pogojih, kakor tudi neposredna pomoč, ki jih je tem organizacijam nudilo vodstvo Zveze komunistov v armadi, sta pripomogli, da so člani 77

pravilno dojeli vlogo Zveze komunistov, posebno pa še naloge Zveze v armadi. Prizadevanje, da bi pri konkretnem delu organizacije Zveze komunistov v armadi angažirali čim večje število komunistov ter da bi čim temeljiteje analizirali posamezne probleme iz dela organizacij, je rodilo pomembne uspehe tako v pogledu vsestranskega razumevanja in opažanja posameznih problemov kakor tudi v pogledu izboljšanja vodstva in metod dela vodstva ter organizacij Zveze komunistov v armadi. Do julija 1957. leta so v organizacijah Zveze komunistov JLA bile razen osnovnih organizacij z mešano sestavo še posebne osnovne organizacije tistih, ki so služili rok, in starešin. S sklepom CK ZKJ so bile formirane enotne osnovne organizacije v vseh enotah in ustanovah armade. Prejšnje izkušnje iz dela osnovnih organizacij mešane sestave in praksa v obdobju po združitvi osnovnih organizacij so pokazale, da je bil ta sklep popolnoma upravičen ter da je imel pozitiven odmev v delu organizacij in v delu vsakega komunista posebej. Starejši komunisti so bili v neposrednem in večkratnem stiku z mlajšimi, kar je pozitivno vplivalo na vzgojo mlajših komunistov in na razvijanje pravilnih odnosov, s čimer se je še bolj utrdila enotnost vseh članov Zveze komunistov v določeni enoti. Glede na doseženi nivo razvoja armade in glede na novo vlogo Zveze komunistov je bila leta 1953 ukinjena organizacija Ljudske mladine v armadi. Poveljstva in organizacije Zveze komunistov so se lotile vseh potrebnih ukrepov, da bi z intenzivnejšim ideološko-političnim in vzgojnim delom z vojaki nadoknadile prejšnjo mladinsko organizacijo. Praksa je potrdila, da je bil ta sklep pravilen. JLA je v preteklem obdobju dosegla pomembne uspehe. Vsakdanji napori za sistematično strokovno in tehnično usposabljanje poveljniškega in vojaškega sestava kakor tudi za okrepitev in usposabljanje enot armade so obrodili pomembne uspehe. Organizacije Zveze komunistov so s svojim političnim vplivom odigrale pozitivno vlogo. S tem da so razvijale odgovornost, požrtvovanje, zavedno disciplino in prizadevanje v delu, so znatno prispevale k doseženim rezultatom. Aktivnost organizacij Zveze komunistov v JLA je bila posebno vidna pri razvijanju in negovanju pravilnih odnosov vodstev, tovariškega duha, zaupanja in tovarištva med nižjimi in višjimi starešinami, med poveljniki in med vojaki. Po zaslugi 78

vztrajnega prizadevanja organizacij Zveze komunistov na tem področju in zavoljo intenzivnega moralno-političnega vzgajanja pripadnikov armade pomenijo ti odnosi tako med poveljstvom, kakor tudi med poveljstvom in vojaki zelo pomemben faktor moralno-politične enotnosti armade in njene borbene pripravljenosti. Organizacije Zveze komunistov v JLA so uspele ob pravem času in energično odpraviti nekatere pojave, ki bi lahko negativno vplivali na pravilne odnose v armadi. Vzporedno z borbo za razvijanje takšnih odnosov so se organizacije Zveze komunistov v JLA borile za utrjevanje vojaške discipline, ki ustreza interesom naše armade in naše socialistične domovine. Disciplina, ki temelji na visoki zavesti vseh pripadnikov armade o njeni neogibni potrebi za pravilno in učinkovito funkcioniranje vojaške organizacije, disciplina, ki niti v najmanjši meri ne zmanjšuje vloge človeka, takšna disciplina bo omogočila, da bodo dobro opravljene vse naloge, ki v prihodnje čakajo organizacije v JLA. Intenzivno vsakdanje ideolloško-politično in vzgojno delo s pripadniki armade, povezano z vztrajno borbo za pravilne odnose v armadi, je imelo posebno pozitiven odmev v moralnopolitični trdnosti in enotnosti njenih enot. V vsakdanjem življenju in delu pripadnikov armade se v pravem smislu manifestira duh bratstva in enotnosti naših narodov in utrjuje se njihova ljubezen do armade in do naše socialistične domovine. V tem pogledu imajo organizacije Zveze komunistov posebno pomembno vlogo. Skupno življenje in delo v enotah, skupni napori in skrbi zbližujejo pripadnike armade raznih narodov Jugoslavije ter jih osvobajajo nekaterih predsodkov in napačnih pojmovanj, hkrati pa utrjujejo medsebojno ljubezen in zaupanje. Ideološko-politično in vzgojno delo s poveljstvi in z vojaki je v tem obdobju doživelo občuten napredek. Osnovni napori so bili orientirani na iskanje najbolj smotrnega sistema marksistične izobrazbe vodstev in moralno-političnega vzgajanja vojakov. Osnoven uspeh pri tem je ta, da smo do danes dosegli vsebinsko in organizacijsko enoten sistem. Marksistična vzgoja v vojaških akademijah poteka s pomočjo rednega predmetnega pouka. Vzporedno s tem pa gojenci intenzivno spremljajo in proučujejo aktualne družbeno-politične dogodke s težiščem na vprašanjih iz naše socialistične izgradnje. Težišče v ideološko-političnem delu vojaških predstojnikov je na proučevanju tekoče družbeno-politične problematike, in 79

to v raznih oblikah, kakor so n. pr. seminarji in predavanja z diskusijo, konzultacije in podobno. Vzporedno s tem se odvijajo razni kurzi, na katerih podobno kakor v vojaških akademijah proučujejo predmete ideološkega dela. Po VI. kongresu je te kurze uspešno dokončalo več kot 9000 predstojnikov. Zelo koristni so se izkazali 20-dnevni seminarji, na katerih so proučevali važnejša vprašanja iz marksistične teorije. Te seminarje je obiskovalo 2000 predstojnikov, in to v prvi vrsti tisti, ki so imeli manj znanja in možnosti, da bi se tem vprašanjem posvetili individualno. Da bi četne starešine usposobili za delo na področju politične vzgoje vojaštva, so v tem obdobju organizirali tromesečne kurze, na katerih so proučevali vprašanja s področja vojaške in politične vzgoje v armadi, nekatera vprašanja zgodovinskega in dialektičnega materializma, politične ekonomije in družbene ureditve naše države. Skozi te kurze je šlo blizu 2000 starešin. Delo na področju idejno-političnega vzgajanja predstojnikov v armadi je bilo dobro razvito in raznovrstno. Najpomembnejši uspeh pa lahko vidimo v tem, da nam je v tem obdobju, ko smo uresničevali sklepe VI. kongresa ZKJ o ideološkem delu, uspelo izgraditi takšen sistem, ki omogoča, da gojenci v vojaških akademijah in šolah lahko dobijo osnovno in sistematično znanje iz marksistične teorije in da si vojaški vodstveni kader lahko pridobi to znanje na kurzih in seminarjih v enotah; da vzporedno s tem celotni sestav JLA lahko sistematično in pravočasno proučuje linijo Zveze komunistov Jugoslavije in politiko državnega vodstva glede vseh pomembnejših vprašanj iz naše socialistične izgradnje in zunanje politike; da si četni predstojniki lahko pridobijo neogibno potrebno teoretično in praktično znanje za uresničevanje vseh vzgojnih nalog, ki jih imajo kot predstojniki armade pri svojem vsakdanjem delu z vojaki in pri družbeno-politični aktivnosti v organizacijah na terenu. Vse to dokazuje, da je v tem obdobju bilo delo na področju idejno-politične izgradnje predstojnikov JLA vse bolj organizirano in intenzivnejše. To delo je položilo temelje za nadaljnje izpopolnjevanje sistema takšne vzgoje z namenom, da bi se marksistična izobrazba še bolj povezala s socialistično izgradnjo naše dežele, da bi še bolj ustrezala tudi potrebam predstojnikov v armadi, da bi bila še bolj vsestranska, po vsebini in oblikah pa kar najbolj raznovrstna.

80

Osnovne organizacije Zveze komunistov so nenehno spremljale najpomembnejša vprašanja s področja zunanjepolitičnih odnosov in našega notranjega razvoja ter na temelju tega razvijale politično aktivnost komunistov. Potekali so krajši seminarji s partijskimi aktivi v divizijah in polkih, na katerih so obravnavali vprašanja naše notranje politike, predvsem pa gospodarska vprašanja. Za vojake-komuniste so organizirali tudi posebne kurze, da bi se spoznali z nalogami članov Zveze komunistov in z zgodovino naše Partije. Te kurze je leta 1957 obiskovalo več kot 18.000 vojakov-komunistov. Poudariti je treba, da so pokazali veliko zanimanje za te kurze in da so se vanje prostovoljno vključevali tudi vojaki, ki niso bili člani Zveze komunistov. Moralno-politični vzgoji vojakov smo posvečali veliko pozornost. Vsi vojaki obvladajo določen program politične vzgoje, ki vsebuje osnovne pojme o naši državi in o njeni socialistični izgradnji. To delo kakor tudi neposredni vsakdanji vpliv starešin in drugih komunistov je bilo usmerjeno tudi na razvijanje pozitivnih karakternih lastnosti in drugih vrlin, ki jih morajo vojaki imeti kot pripadniki naše ljudske armade in kot državljani naše socialistične domovine. Prav tako smo dosegli dobre rezultate na področju prosvetnega dela z vojaki, predvsem glede odpravljanja nepismenosti. Z raznimi kurzi na vojaških univerzah, s kulturnozabavnim delom v enotah, s kino predstavami in z gledališči, z organiziranjem fizkulturne aktivnosti in tekmovanj smo dosegli občuten napredek na področju razvijanja kulturnega in družbenega življenja vojakov. Jugoslovanska ljudska armada daje pomemben prispevek k vzgoji naše mladine ter k formiranju zavednih in družbeno aktivnih državljanov naše socialistične skupnosti, pri čemer so veliko vlogo odigrale organizacije Zveze komunistov v JLA. V sestavu celotne aktivnosti osnovnih organizacij in vodstev Zveže komunistov v JLA, predvsem pa v duhu sklepov VI. kongresa in šestega plenuma CK ZKJ, je bilo posebno pomembno tudi razvijanje politične aktivnosti komunistov v življenju izven armade. Razen drugega govorijo o tem tudi naslednji podatki: na dan 31. marca 1957. leta je bilo skupno 15.225 članov Zveze komunistov z vodilnimi funkcijami v organih ljudske oblasti, družbenega upravljanja in množičnih organizacij, in to v organih ljudske oblasti 225 članov, v organih družbenega 6 — VII Kongres

81

upravljanja 6768, v množičnih organizacijah pa 8212 članov Zveze komunistov. Treba je poudariti dejstvo, da je delo komunistov-pripadnikov armade v družbeno-političnih organizacijah, v organih oblasti in družbenega upravljanja imelo zelo pozitiven odmev tudi v moralno politični vzgoji pripadnikov armade, ker so predstojniki tako lahko bolje spoznavali konkretne probleme našega gospodarskega in družbeno-političnega razvoja. Aktivnost komunistov iz armade je bila v političnem in družbenem življenju na terenu večja pri tistih garnizonih, kjer je bilo organizirano boljše sodelovanje vodstev organizacije Zveze komunistov v JLA z vodstvi Zveze komunistov na terenu. Poleg vseh rezultatov pri razvijanju te aktivnosti kakor tudi pri razvijanju idejno-političnega dela na osnovi naše socialistične izgradnje in povezovanja tega dela s političnim dogajanjem v naši državi pa je v nekaterih organizacijah Zveze komunistov v JLA bilo v tem pogledu tudi nekaj resnejših pomanjkljivosti. Številnim organizacijam še ni uspelo, da bi do kraja razvile svojo aktivnost, ki je na tem področju še bolj potrebna zaradi objektivnega posebnega položaja armade in zaradi posebnih nalog komunistov v njej. Tudi rezultati, doseženi v razvijanju idejno-političnega dela na osnovi naše socialistične izgradnje in politične aktivnosti komunistov zunaj armade, za kar so seveda objektivno omejene možnosti, so šele začetki. Vendar pa je pomembno to, da so si glede tega organizacije že pridobile določeno prakso in si izgradile sistem dela. Sprejemanje v Zvezo komunistov po letu 1954 je venomer naraščalo. To je bil rezultat vse večje skrbi in intenzivnejšega političnega in vzgojnega dela osnovnih organizacij in komitejev Zveze komunistov v armadi. Med vojaki, sprejetimi v Zvezo komunistov v zadnjih petih letih, je bilo 51,7 % delavcev, 32,5 % kmetov, 9,07 % uslužbencev, 3,6 % študentov in dijakov ter 3,02 % ostalih. Po šestem plenumu CK ZKJ se je sprejemanje delavcev povečalo. Procent delavcev v vojaških vrstah, ki so bili sprejeti v Zvezo komunistov 1957. leta, je 52,3, medtem ko je bil 1953 samo 41 %. Iz vrst državljanov, ki službujejo v JLA, je bilo v Zvezo komunistov sprejetih največ delavcev. Število kazni je iz leta v leto manjše, kar se posebno vidi pri ostrejših partijskih kaznih kot tudi pri izključevanju iz ZKJ (leta 1957 je bilo n. pr. število izključenih več kot petkrat manjše kot v letu 1955, število kaznovanih z drugimi kaznimi 82

pa je.bilo trikrat manjše). Vsekakor so to pomembni rezultati in pozitivne tendence, kajti razen drugega zdaj veliko več uporabljajo drugačne vzgojne ukrepe. V vsem tem obdobju se je organizacija Zveze komunistov v JLA nenehno razvijala, napredovala je in utrjevala svoje vrste, monolitnost in idejno trdnost. Tudi v tem obdobju so bile jasno vidne sposobnost, vdanost in pripravljenost pripadnikov armade, da vložijo vse svoje sile v borbo za obrambo neodvisnosti in socialistične izgradnje naše države, k čemur je občutno prispevala politična aktivnost organizacij Zveze komunistov Jugoslavije.

Idejno-politično delo Zveze komunistov Zapletenost pogojev, v katerih je potekala borba za izgradnjo socializma v tem obdobju, je pred Zvezo komunistov postavljala na področju ideološkega dela velike in pomembne naloge. Razen nenehnega teoretičnega in idejno-političnega obravnavanja posameznih vprašanj naše socialistične izgradnje je pred komunisti bila naloga, kar najbolj temeljito spoznati osnovna vprašanja politike Zveze komunistov, da bi jim bili čimbolj jasni principi in smer našega socialističnega razvoja, bistvo naših pogledov na probleme prehodnega obdobja in da bi se lahko kar najbolj samostojno in uspešno borili za socialistični razvoj na področjih, kjer delajo. Uresničevanje ciljev, ki jih je določil VI. kongres, in nalog, postavljenih pred Zvezo komunistov Jugoslavije na liniji borbe za socialistično demokracijo, je zahtevalo sistematičnost in nenehno aktivnost v borbi proti birokraciji. Delo Zveze komunistov na področju uresničevanja načel, ki jih je določil VI. kongres, je zahtevalo nenehne napore za čim širše zajemanje delovnih množic v upravljanje. Takšna orientacija je večkrat naletela na motnje, na politični in idejni odpor protisocialističnih sil. To je narekovalo potrebo idejne borbe Zveze komunistov z ostanki nazadnjaških in birokratskih pojmovanj, da se v naši praksi ni nič spremenilo ter da so sklepi VI. kongresa o mestu in vlogi Zveze komunistov samo taktika. Vzporedno s tem je prav tako bilo treba voditi borbo z raznimi malomeščanskimi in buržoaznimi pojmovanji demokracije ter z drugimi reakcionarnimi in antisocialističnimi tendencami in postopki. Razvoj socialistične demokracije in socialističnih odnosov nasploh je zahteval 83

tudi vztrajno idejno-politično borbo z vsemi tistimi protisocialističnimi tendencami, ki jih je bil VI. kongres ocenil in s katerih pojavom je računal. Z razvijanjem delavskih svetov, z razširjanjem upravljanja delovnih množic tudi na drugih področjih dejavnosti ter s širokim vključevanjem velikega števila državljanov v organe družbenega upravljanja smo idejno in politično borbo za nove, demokratične odnose, za afirmacijo sociaUstičnega sistema vedno bolj prenašali na te organe. V teh organih so vse bolj prihajala do izraza različna pojmovanja in komunisti so se morali s svojo sposobnostjo in z močjo svojih argumentov kar najbolj vztrajno boriti za socialistično vsebino v delu teh organov na raznih področjih gospodarskega in družbenega življenja. Zaradi vsega tega je bila idejna in politična dejavnost Zveze komunistov v tem obdobju zelo pomembna. Še pomembnejša je postala zato, ker je VI. kongres jasno določil mesto in vlogo Zveze komunistov ter za nalogo postavil izgrajevanje novega načina dela vodstev, organizacij in članov Zveze komunistov. Opozarjanje na to, da morajo komunisti svojo vodilno vlogo uresničevati ne s poveljevanjem, temveč s prepričevanjem, je še bolj poudarilo pomen idejnega in političnega dela v Zvezi komunistov. Spremenjena vloga Zveze komunistov ter povečana, politična in družbena odgovornost Zveze sta prispevali k razvoju bogatejšega idejnega življenja in k vsestranski dejavnosti številnih političnih in družbenih organizacij ter organov samoupravljanja. V novih odnosih se je povečala idejna in politična aktivnost komunistov na raznih področjih družbenega življenja. Vse to je kvalitativno menjalo prejšnje metode v sistemu ideološkega dela. Namesto centraliziranih (bolj ali manj šablonskih) metod dela so osnovne organizacije in vodstva na tem področju razvila predvsem bogato iniciativo. Ideološko delo Zveze komunistov je v vsem tem obdobju bilo trdno povezano s prakso izgradnje socializma, kar je tudi omogočilo, da so komunisti in organizacije kljub vsem težavam in pomanjkljivostim postali organizatorji izgradnje socialističnih odnosov in da so s svojo idejno enotnostjo lahko zagotovili enotnost množic glede vseh osnovnih vprašanj izgradnje socializma, to pa tako, da so nenehno, vzgajali njihovo socialistično zavest in sposobnost, da so se posluževali vse večjih pravic in dolžnosti v sistemu socialistične demokracije. 84

Razen tega se proces izgradnje socialistične družbe pri nas ne bi mogel tako uspešno razvijati, če Zveza komunistov ne bi imela kadrov, sposobnih spoznavati in dojemati probleme in naloge, ki jih pred nas postavlja današnji čas, in odrejati našo pot v socializem. Dinamični tok našega revolucionarnega gibanja je sprožil razvijanje takšnih vodilnih kadrov, ki so imeli ustvarjalni odnos do marksistične vede in ki so znali spretno uporabljati njena načela v določenih pogojih. S tem, ko je Zveza komunistov pojasnjevala različne ukrepe, ki jih je bilo treba uporabljati v tej smeri, in s tem, ko je na podlagi teoretične obravnave predvsem svojih lastnih izkušenj branila te ukrepe in naš razvoj v celoti pred napadi z najrazličnejših strani, je prispevala k obdelavi nekaterih aktualnih vprašanj sodobnega razvoja družbe, posebno pa mednarodnega delavskega gibanja in socializma. Ta prispevek je viden tudi v tem, da je borba, ki smo jo vodili, tako po vsebini in načelnosti kakor tudi po svojih metodah pomagala ustvariti ozračje, ugodno za nadaljnje razvijanje teoretične misli nasploh. Fizični in ustvarjalni odnos do prakse socialistične izgradnje v naših pogojih je predvsem v tem obdobju bila karakteristika našega razvoja. To je imelo ugoden vpliv na iniciativo' članov Zveze komunistov in delovnega ljudstva nasploh. Takšno vzdušje, ki je sestavni del odnosov, ki se pri nas razvijajo, je omogočalo ustvarjalni odnos človeka do stvarnosti in mu pomagalo, da je angažiral vse svoje sile za spremembo te stvarnosti v smeri izboljšanja in izpopolnitve. V pogojih materialne zaostalosti, ki je prihajala do izraza tudi na drugih področjih, smo pri izgrajevanju novih socialističnih družbenih odnosov večkrat naleteli na številne objektivne težave, pojavljali pa so se tudi številni idejni in politični problemi. Decentralizacija gospodarskega in političnega sistema je bila pogoj za večjo zainteresiranost delovnih množic, sproščala je njihovo ustvarjalno iniciativo in prispevala k hitrejšemu dvigu socialistične zavesti, pripeljala pa je tudi do tega, da nekateri niso imeli vedno pred očmi interesov skupnosti. Proces odmiranja države, ki se je uresničeval s pritegovanjem množic v razne oblike upravljanja, je večkrat sprožil razna mišljenja in stališča, ki niso bila vedno v skladu z interesi celote kakor tudi ne s cilji in nalogami socialistične izgradnje. Zaradi vsega tega je morala biti tudi idejna borba Zveze komunistov v tem obdobju raznovrstna po svoji vsebini ter je 85

na široko zajela skoraj vsa področja družbene aktivnosti. To je pozitivno vplivalo na vse širše vključevanje množic v ideološko aktivnost in prispevalo k socialistični zavesti teh množic. Na obseg in vsebino idejnega dela Zveze komunistov so vplivali ne samo problemi notranjega razvoja, temveč tudi problemi in pojavi v razvoju odnosov v mednarodnem delavskem gibanju kakor tudi v mednarodnih odnosih nasploh. Trdna povezanost idejnega dela s prakso v pogojih izgradnje socializma je narekovala potrebo obdelave in tolmačenja vseh vprašanj, važnih za naš razvoj. Našli smo odgovore na večino vprašanj, ki so pomembna za naš notranji razvoj, odgovore, ki SO' potrebni za usmerjanje naše praktične politike in perspektive razvoja socializma pri nas. Na tej osnovi smo zgradili idejno enotnost komunistov, neogibno potrebno v borbi za nadaljnjo socialistično izgradnjo. Ustvarjena enotnost Zveze komunistov je predpogoj enotnosti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v izgradnji socializma kot skupnega cilja. Idejna borba, ki so jo komunisti sprožili, usmerjali in vodili v tem obdobju, ni bila samo skrb Zveze komunistov. V to borbo smo vedno bolj vključevali tudi druge družbene in politične organizacije, predvsem pa Socialistično zvezo, Zvezo sindikatov in Ljudsko mladino kakor tudi organe družbenega upravljanja. S tem, ko je Zveza komunistov razvijala svoje ideološko delo v takšnih pogojih, je morala dajati odgovore na številna vprašanja, pomembna za naš razvoj, hkrati pa se boriti z vrsto tujih in politično napačnih mišljenj, ki so se v teh pogojih neogibno pojavljala. Za ideološko delo v tein obdobju je karakteristično prav to, da je bilo idejna borba komunistov za izkoreninjenje birokratičnih tendenc in pojmovanj kakor tudi buržoaznih in malomeščanskih pojavov, kar je spremljalo naš razvoj ne kot slabost v delu, temveč kot nujen pojav pri izgradnji socializma v pogojih, kakršni so naši. Pri razvijanju sistema socialistične demokracije so v tem obdobju prišle na dan tudi razne antisocialistične in antipartijske tendence. Te so spremljala razna revizionistična, anarholiberalistična in buržoazna pojmovanja o demokraciji in svobodi. Takšne in podobne tendence so bile usmerjene proti enotnosti Zveze komunistov in proti njeni družbeni vlogi. Takšne tendence so oporekale vrednost marksistične teorije v sodobnih pogojih in pravilnost socialističnega razvoja. 86

Nekateri izmed teli pojavov so dobivali pomoč tudi iz tujine, od krogov zunaj Jugoslavije, ki se obnašajo sovražno do naše socialistične državne. Najboljši primer za to je pojav Djilasa in njegov sovražni napad na enotnost in vlogo Zveze komunistov, na našo socialistično prakso, pojav revizionista in renegata, ki je postal orodje v rokah antisocialističnih skupin in najbolj reakcionarnih krogov v tujini. Tretji plenum CK ZKJ, ki je bil v januarju 1954. leta, je obračunal s temi antisocialističnimi pojavi. Plenum je hkrati dal novo spodbudo za ideološko' in politično delo. Njegovi sklepi so pripomogli, da smo hitreje odpravili pomanjkljivosti, nastale v tem delu neposredno po VI. kongresu. Odpravljeno je določeno tavanje glede iskanja vsebine, razčiščeni so bili nekateri nesporazumi glede pojmovanja mesta in vloge Zveze komunistov, kar je članom Zveze komunistov pomagalo, da so opazili razlike in metode revizionizma ter da so se lahko borili proti revizionizmu in tudi proti reakcionarnim in antisocialističnim silam, ki so še bile v ostankih stare družbe, in proti nevarnostim, ki so tudi s te strani pretile izgradnji socializma. Opozarjanje tudi na to vrsto nevarnosti ni zmanjšalo borbe proti birokratičnim tendencam. Prav s tem plenumom se je borba za socialistično demokracijo na široko razmahnila. Vse to je pripomoglo k utrjevanju enotnosti Zveze komunistov in delovnih množic nasploh. Dejstvo, da je Zveza komunistov o pravem času odkrivala korenine teh slabosti in da jih je uspela obvladati, najzgovorneje govori o idejni trdnosti Zveze komunistov. Zaradi tega vse te slabosti kakor tudi sovražni poskusi, da bi razbili Zvezo komunistov kot organizacijo najzavednejših socialističnih sil ter da bi zmanjšali in deformirali njeno družbeno vlogo, niso mogli imeti škodljivih posledic za idejno, enotnost komunistov. V borbi s temi pomanjkljivostmi se je Zveza komunistov pravzaprav še utrjevala. S tem se je proces demokratizacije naše družbe še bolj razširil in vzgojna vloga komunistov se je še bolj razvila. Celotni razvoj v tem obdobju je zahteval, hkrati pa tudi omogočal spremembe v načinu ideološkega dela Zveze komunistov. Dograjevanje in izpopolnjevanje sistema socialistične demokracije, izgrajevanje novega načina dela Zveze komunistov in

sploh nadaljnje razvijanje demokratičnih metod v naši socialistični praksi so vplivali tudi na to, da se je ideološko delo komunistov razvijalo na nov in učinkovitejši način. Posebno pomembno vlogo pri tem sta odigrala razviti sistem družbenega upravljanja in izgrajevanje komunalnega sistema. Materialna baza organov družbenega upravljanja se je krepila v okrajnih in številnih občinskih centrih. Vodstva Zveze komunistov in družbenih organizacij so se krepila z uvajanjem decentralizacije ter s politično in idejno zrelejšim kadrom. Splošni razvoj gospodarske in druge dejavnosti je omogočil povečanje vloge teh centrov, ki so postajali vedno bolj opazni tako v političnem življenju kakor tudi v ideološkem delu. Večja samostojnost okrajnih in večjega števila občinskih komitejev ter naloge, ki so bile pred temi komiteji, so zahtevale iskanje ustreznih oblik ideološkega dela. Pravilna uporaba raznih oblik ideološkega dela je bila odvisna od elastičnosti posameznih komitejev in od njihove sposobnosti, da so te oblike razvijali v skladu z zmožnostmi in stvarnimi potrebami okolja kakor tudi v skladu s stopnjo idejne in splošne izobrazbe komunistov. Vse to je vplivalo, da so se pričele razvijati številne oblike ideološkega dela, začenši pri teoretičnih predavanjih, pri seminarjih, kurzih, pa vse do večernih šol, ki jih je organizirala Zveza komunistov in za katerih uspeh so izključno skrbela vodstva in organizacije Zveze komunistov. V tem obdobju je bilo potrebno ustvariti čimvečjo izbiro oblik ideološkega dela, da bi se to delo razvijalo v skladu s potrebami organizacij in razmer, v katerih so posamezne organizacije delale. Ce hočemo ilustrirati uporabljanje teh oblik, moramo nanizati nekaj podatkov. Seminarji so bili ena izmed oblik, ki so jih največ uporabljali. Vsebina seminarjev je bila raznovrstna in usmerjena na aktualna vprašanja. V razdobju od marca do septembra 1956 je bilo n. pr. v 50 okrajih v Srbiji organiziranih 995 seminarjev s 57.000 poslušalci. Hkrati je bilo 550 kurzov, ki jih je obiskovalo 25.000 komunistov. Podoben položaj je bil tudi v drugih republikah. V zadnjem času je bilo opaziti vse večjo orientacijo članov na stalnejše oblike. To se je kazalo, predvsem v zadnjih letih, tudi v ustanavljanju števila kurzov in večernih političnih šol pri okrajnih komitejih (na Hrvatskem je bilo doslej odprto 11 takih šol, v Srbiji pa 8). 88

Posebno mesto pri vzgoji kadra so imele politične šole v republiških centrih, ki so trajale 5 do 6 mesecev. Do konca leta 1956 je te šole (vključno tudi prejšnjo Višjo politično šolo) dokončalo skupno 21.637 članov Zveze komunistov. Znatno število članov okrajnih in občinskih komitejev je šlo skozi te šole. Po VI. kongresu je bilo delo na področju ideološkega vzgajanja vodilnega kadra v Zvezi komunistov dokaj zapostavljeno. Vendar pa se je pokazalo, da se je treba poslužiti vrste ukrepov za ideološko vzgajanje članov občinskih in tovarniških komitejev kakor tudi sekretarjev osnovnih organizacij. Republiška in okrajna vodstva so se posebno v zadnjih letih dovolj prizadevala za organiziranje šol in seminarjev za ta kader. V ta namen smo reorganizirali partijske šole pri republiških vodstvih, v katerih si člani občinskih in okrajnih komitejev ter sekretarji osnovnih organizacij pridobivajo' dopolnilno znanje, neogibno potrebno za uspešno družbeno politično delo teh voditeljev. Čeprav so najrazličnejše oblike ideološkega dela obrodile dobre rezultate, se vendarle niso enako razvijale in enako koristile v vseh krajih. Razvijanje in uporaba teh oblik sta bila odvisna od objektivnih pogojev v posameznih krajih kakor tudi od kadrovskih možnosti in od sposobnosti vodstev, ki so organizirala to delo. Zaradi tega se vse te oblike dela niso enako razvijale v vseh okrajnih in občinskih centrih. Republiški in okrajni centri so se v zadnjem času znatno prizadevali, da bi tudi na teh občinskih centrih in v manjših mestih našli kader, ki bi se s pomočjo teh centrov usposobil za organizacijo raznih kurzov, seminarjev, večernih šol in drugih oblik ideološkega dela. To bo v veliki meri pripomoglo, da se bo znatni del kadra in članstva teoretično vzgajal, ne da bi se pri tem oddvajal od proizvodnje in od zaposlitve. ' Za uspešno ideološko delo v teh najrazličnejših oblikah je predstavljalo težavo' tudi to, da ni bilo dovolj primerne literature. Razen tega se mnogi člani Zveze komunistov s svojim individualnim delom niso dovolj pripravljali za kar najbolj aktivno sodelovanje pri raznih oblikah ideološkega dela. Aktivnost komunistov na področju ideološkega dela se ni izčrpavala samo v teh oblikah ideološkega dela. 89

V poslednjih letih so Se močno razvile oblike ideološkega dela, ki so jih ustvarjali v okviru številnih ustanov ter na iniciativo političnih in družbenih organizacij. Institucije in oblike tega dela so bile številne in raznovrstne: delavske in ljudske univerze, sindikalni seminarji za družbeno ekonomsko izobrazbo, mladinski seminarji in kurzi, večerne mladinske šole, seminarji za prosvetne delavce, debatni klubi, marksistični krožki, družbeno-politične, kulturne in literarne tribune, mladinske tribune, tribune in debatni klubi na univerzah, društva prijateljev različnih področij znanosti in umetnosti, klubi proizvajalcev itd. V letu 1957 je n. pr. v vsej deželi bilo 570 večernih mladinskih šol s 30.633 obiskovalci, 1266 raznih mladinskih kurzov z 42.787 slušatelji in 1497 različnih seminarjev s 26.477 obiskovalci. Leta 1956 je bilo na 808 ljudskih univerzah 8725 ekonomskopolitičnih predavanj, na katerih je prisostvovalo 2,133.000 poslušalcev. V prvi polovici leta 1956 so sindikalne organizacije organizirale 2024 seminarjev za družbeno-ekonomsko izobraževanje, ki se jih je udeležilo 56.868 slušateljev. V zadnjih letih je samo v Beogradu sindikalne seminarje za družbeno-ekonomsko izobrazbo dokončalo okrog 10.000 delavcev. Danes aktivno dela več sto mladinskih debatnih klubov, marksističnih krožkov, mladinskih univerz itd. Ti podatki vsaj deloma dokazujejo, da skupnost s pomočjo družbenih organizacij in z organiziranjem teh institucij postopoma prevzema nase skrb za organiziranje izobrazbe tako delovnih množic kakor tudi komunistov. Veliko število teh oblik je rezultat novih potreb, nastalih v našem razvoju. Zaradi tega so se družbene organizacije morale zelo prizadevati, da bi zadovoljile vse večje zanimanje in potrebe delovnih ljudi glede ideološko-politične, družbeno-ekonomske in strokovne izobrazbe. Ta nova situacija je nastala zaradi močnega razvoja samoupravljanja delovnega ljudstva. Da je razvoj samoupravljanja neposredno vplival na razširjanje in razvijanje teh oblik, dovolj očitno dokazuje že sam napredek delavskih univerz. Leta 1953 je v vsej naši deželi bilo 15 delavskih univerz s skupno 115.000 obiskovalci, leta 1956 — pa 83 delavskih univerz s skupno 651.000 obiskovalci. Mreža teh institucij omogoča danes komunistom in vsem drugim delovnim ljudem, posebno pa mladini, da na način, ki jim najbolj ustreza, in iz aspekta, ki jih najbolj zanima, nenehno izpopolnjujejo svoje znanje o našem ekonomskem in družbeno90

političnem sistemu, o družbeno-ekonomskih procesih v svetu, o sodobnih znanstvenih dosežkih itd. Karakter teh institucij je takšen, da se pri njihovi dejavnosti delo na področjih ideološkopolitičnih problemov prepleta z delom na področjih splošne in strokovne izobrazbe ljudi. Pri razvijanju teh oblik dela in pri njihovi uporabi nastajajo težave, ki potekajo iz premajhnih materialnih in finančnih sredstev, iz premajhnega števila kadra, kvalificiranega za vodenje kurzov in predavanj, ter iz pomanjkanja ustrezne literature. So tudi takšni pojavi, da nekatera vodstva Zveze komunistov ne posvečajo dovolj velike pozornosti delu posameznih institucij. Nekateri komiteji se obnašajo, kot da bi mislili, da je dovolj, če so dali spodbudo za katero od teh oblik. Večkrat se dogaja, da se nekateri komunisti ne pripravljajo dovolj za sodelovanje in delo v teh oblikah, v katerih je diskusija osnovni način dela. Razvijanje teh oblik in način dela v njih vedno bolj zadolžujeta komuniste, da se morajo idejno in politično nenehno usposabljati, da bi lahko učinkovito vplivali, da bi se delo in diskusije v teh oblikah vzgoje kar najbolj pravilno odvijale, da bi tako prispevali k nadaljnjemu razvoju in privlačnosti teh oblik ter k njihovi pozitivni vlogi pri idejnem izobraževanju naših državljanov. Karakteristika našega idejno-političnega dela je tudi raznovrstnost programa za to delo. Ta raznovrstnost je potekala iz nenehnega in hitrega gibanja naše družbe, iz nalog, ki so bile pred nami, in iz težnje, da bi komunistom dali predvsem tisto znanje, ki jim bo neposredno koristilo pri delu. Aktualiziranje programov, vsklajanje programov z novimi zahtevami in dosežki, njihovo dopolnjevanje z novo literaturo je ena izmed pozitivnih potez ideološkega dela v poslednjih letih. V preteklem obdobju je bilo manj nesorazmerij med posameznimi temami (ekonomskimi, sociološkimi, zgodovinskimi in drugimi) v okviru posameznih predmetov in med posameznimi predmeti (politične ekonomije, dialektičnega in zgodovinskega materializma, ekonomike FLRJ, zgodovine ZKJ in pod.), v okviru programov, kurzov in šol. S tem, ko smo odpravljali te in vrsto drugih pomanjkljivosti, smo postopoma odpravljali tudi nekatera dogmatična in abstraktna teoretična razglabljanja na eni strani kakor tudi poteze prakticizma, na katerih so trpeli programi neka91

terih kurzov, na drugi strani. To pa še ne pomeni, da so vsi ti programi docela brez vseh teh pomanjkljivosti. Ugotovimo lahko, da so v mestih ugodni pogoji za razvijanje ideološkega dela. Zaostajanje vzgojnega dela s komunisti na vasi je predvsem odraz vrste objektivnih okoliščin, kakor tudi zaostajanje v pogledu razvoja socialističnih odnosov na vasi. Z obdelavo in z jasnim formuliranjem linije socialistične preobrazbe vasi ter z vse večjo aktivnostjo komunistov pri razvijanju novih družbenih odnosov na vasi pa nastajajo ugodnejši pogoji tudi za intenzivnejše ideološko-pobtično delo komunistov na vasi. Dosedanja praksa nam je pokazala, da uspešno delo na področju idejne vzgoje v organizacijah ne zahteva samo dobre organizacije in dobrih programov, temveč tudi nenehno prizadevanje vodstev (okrajnih in tudi občinskih) za proučevanje izkušenj na najrazličnejših področjih, za analiziranje vseh pojavov, ki spremljajo naš razvoj, kar vse je sestavni del aktivnosti na področju razvijanja socialističnih družbenih odnosov in socialistične zavesti. Danes postaja vse bolj očitno, da uspešnega dela na področju vzgajanja komunistov ne moremo oddvojiti od metode dela komitejev, ki to vzgajanje organizirajo, ter da sta aktualnost in kvaliteta predavanj in diskusij v veliki meri odvisna od tega, koliko se vodstva v tem pogledu prizadevajo za izboljšanje svojega dela in za razširjanje teoretičnega znanja svojih članov. Glede sestavljanja najrazličnejših programov bi republiški centri lahko nudili veliko več pomoči. Neogibno potrebno je bilo napraviti celo vrsto raznih programov z različnih področij in za razne ravni, ki bi lahko koristili ne samo vodstvom in organizacijam, ki organizirajo seminarje, kurze in šole, temveč tudi vsem tistim, ki se želijo individualno izobraževati. V pogojih tako intenzivnega ideološkega dela izdajanje literature s področja marksizma ni bilo sorazmerno s potrebami. Čeprav je izšlo precejšnje število del klasikov marksizma-leninizma in druge marksistične literature, čeprav so v zadnjem času nekatera podjetja izboljšala svoje delo glede izdajanja te literature, je še vedno občutiti, da ni dovolj sistema pri izdajanju tako urejene literature, ki bi omogočala lažje proučevanje posameznih vprašanj. Ce bi imeli več tako sistematično izdane literature, bi se veliko število tovarišev laže orientiralo na individualno delo. Ce bi n. pr. imeli solidnejšo literaturo za proučevanje zgodovine Zveze komunistov, bi morda ne bilo treba 92

organizirati tolikšno število kurzov, kolikor jih imamo danes v nekaterih organizacijah, oziroma bi lahko nastali pogoji, da bi takšne kurze laže organizirali tam, kjer jih še ni dovolj. Tako bi lahko nudili veliko večjo pomoč tudi na novo sprejetim članom Zveze komunistov. Problematična je tudi nesistematičnost pri nabavljanju in pri uporabljanju tiste literature, ki jo že imamo.

Podoba ideološke aktivnosti Zveze komunistov bi ne bila popolna, če bi ne opozorili tudi na prizadevanja za vse večje angažiranje tistih sil, ki delajo na področju družbenih ved. V ta namen smo osnovali aktive komunistov — ekonomistov, zgodovinarjev, filozofov itd. — katerih naloga je bila, da dado več impulza delu svojih društev in angažiranju svojih lastnih sil glede obravnave problemov iz naše sodobne prakse. Ustanavljanje aktivov je imelo zelo pozitiven odmev pri ustanavljanju in delu revij posameznih združenj, pri osnovanju vrste znanstvenih študijev itd. Pri vsem tem je pomembno to, da marksizem in marksistična metoda bolj in bolj postajata ideološko orodje vseh naših kadrov, ki delajo na področju znanosti, posebno pa na področju družbenih ved. Že samo zaradi tega se nenehno razširja krog tistih sil, ki lahko z marksistično znanstveno metodo obravnavajo sodobne probleme in naš notranji razvoj. Vendar pa je vse to šele na začetku poti. Zaradi sistematične marksistične izobrazbe mlade inteligence je na številnih fakultetah prišlo do uvajanja predmeta »Osnove družbenih ved«. Uvedba tega predmeta naj bi mladim strokovnjakom pomagala, da bi razen svoje strokovne usposobljenosti dobili tudi potrebno izobrazbo s področja družbenih ved, da bi se tako čimbolj lahko vključili v praktično borbo za izgradnjo socializma. Razen tega so si organizacije Zveze komunistov prizadevale in morale si bodo prizadevati tudi v prihodnje, da bo ves pouk na naših univerzah in šolah temeljil na marksistično-materialističnih pojmovanjih, za kar je iz dneva v dan vedtio več možnosti. Razumljivo pa je, da vsi ti ukrepi tudi v prihodnje ne bodo zmanjšali pomena intenzivnega in raznovrstnega ideološkega dela, katerega nosilci morajo še nadalje biti organizacije Zveze komunistov in Ljudske mladine na univerzah in drugih šolah. Prav z uvajanjem teh ukrepov bodo nastale še 93

večje možnosti za še intenzivnejše idejno delo, za prepletanje pouka z marksističnimi pojmovanji; šele tedaj bomo dosegli, da bodo ljudje odhajali z univerz z znanstvenim marksističnim pogledom na svet. V zvezi z ustvarjanjem kvalificiranih delavcev na področju družbenih ved smo pričeli z organiziranjem inštitutov za družbene vede, ki se bodo ukvarjali z znanstveno-raziskovalnim delom. Z ustanavljanjem znanstvenih krogov, z znanstvenoraziskovalnim delom, z obdelavo pojavov ter problemov sodobne družbe, z obdelavo naše prakse in našega razvoja — bo znanstveno delo na področju družbenih ved nedvomno veliko pridobilo pri svoji širini in učinkovitosti. Tako bomo v veliki meri odpravili tudi zaostajanje tempa razvoja družbenih ved za razvojem naše socialistične družbe. Prav tako smo formirali tudi Inštitut za proučevanje delavskega gibanja, ki ima nalogo, spremljati in proučevati razvoj ter najnovejše pojave v mednarodnem delavskem gibanju. Kakor vidimo, je Zveza komunistov v preteklem obdobju ne samo nastopala z vrsto praktičnih ukrepov za razvijanje idejno-političnega dela s pomočjo organiziranja raznih oblik, z nenehnim izboljševanjem vsebine, temveč je tudi z najrazličnejšimi iniciativami pripomogla k ustvarjanju pogojev za vzgojo marksističnih kadrov na področju družbenih ved, ki bodo znali teoretično obdelati bogate izkušnje, ki jih iz dneva v dan dajeta praksa naše socialistične izgradnje in praksa drugih dežel. Pri formiranju in razvijanju socialistične zavesti delovnih ljudi, pri njihovi izobrazbi in dvigu kulturne ravni so v tem obdobju odigrala pomembno vlogo sredstva množično kulturnega vpliva (tisk, radio, film), kulturno-prosvetna in kulturnoumetniška društva ter organizacije, ki združujejo njihovo delo, umetniške ustanove, profesionalne organizacije umetnikov ter prosvetne in znanstvene ustanove. Razvoj socialistične demokracije in načelna borba Zveze komunistov za resnično svobodo kulturnega ustvarjanja sta še bolj pospešila razvoj na tem področju. V umetnosti se je to pokazalo v večji raznovrstnosti dela, v težnjah za kar najbolj vernim in resničnim prikazovanjem človeka in stvarnosti. Pojmovanja, da je ena izmed bistvenih funkcij umetnosti v tem, da bogati, razvija in plemeniti človekove duhovne sposobnosti, že prevladujejo med našimi književniki in umetniki ter vedno uspešneje nasprotujejo tistim glediščem, v katerih je še čutiti konservativnost in stališče indi94

vidualistične izolacije od progresivnih stremljenj naše družbe in vsega človeštva. Množična kulturna dejavnost. — V zadnjih petih letih se število kulturno-prosvetnih društev in organizacij ni posebno občutno povečalo, vendar pa so se takšna društva in organizacije vidno stabilizirale, kvalitetno dvignile svojo dejavnost in se osamosvojile. Ta stabilizacija je toliko bolj stvarna, ker jim republiški in okrajni centri niso sistematično pomagali (razen v nekaterih republikah) z izdajanjem dramske in muzikalne literature, z organiziranjem servisov za rekvizite, s festivali, s tekmovanji itd. V zadnjem času se je amaterska kulturno-prosvetna dejavnost na vasi pričela hitreje razvijati po1 zaslugi, mimo drugega, tudi večjega angažiranja družbenih organov upravljanja in družbenih organizacij kakor tudi porasta števila intelektualcev. Za amatersko kulturno-prosvetno dejavnost je karakteristično, da so zaostalejše oblike te aktivnosti zaradi razvoja drugih sredstev kulturnega vpliva (film, radio itd.) — stagnirale, zato pa so vzniknile in se pričele razvijati nove, sodobnejše oblike kulturnega življenja in dela. V tem obdobju so nastala različna društva in klubi prijateljev posameznih področij znanosti in kulturne ustvarjalnosti, debatni klubi, mladinske tribune itd. To so oblike, v katerih prevladuje prizadevanje za čimbolj sistematično spoznavanje in za konstruktivno razpravljanje o problemih kulturnega življenja. Posebno vlogo pri razvijanju množične kulturne dejavnosti imajo kulturno-prosvetne skupnosti v republikah in Kulturnoprosvetni svet Jugoslavije. Te ustanove si prizadevajo za izobraževanje množic, za izobraževanje odraslega prebivalstva, za organiziranje knjižnic in čitalnic, za organiziranje kulturnih domov in dela v teh domovih, za organiziranje zabavnega življenja in podobno. V teh ustanovah je vedno manj zastarelega, prosvetljenskega načina dela, zato pa postajajo vedno pomembnejši faktor pri dvigu kulturne ravni množic. Posebne težave pri njihovem delu so posledica premajhnih materialnih sredstev in nerazumevanje za tovrstno dejavnost, ki ga še vedno opazimo pri določenem številu komitejev. Čeprav lahko govorimo o precejšnjem napredku glede dviganja idejne in umetniške kvalitete množičnega kulturnega dela in zabavnega življenja, je pri tem še vedno občutiti dokaj močne ostanke primitivizma, malomeščanstva, preživelega roman95

tizma kakor tudi precejšnje republiške in pa tudi lokalne zaprtosti pri tem delu. Radio. — Radio je postal pomemben faktor kulturnega vpliva in v zadnjem času se je precej razvil. S svojimi raznovrstnimi in popularnimi oblikami dejavnosti (radijske univerze, oddaje z zanimivostmi iz znanosti in tehnike, oddaje za otroke, za žene, kmečke oddaje, oddaje iz zgodovine NOB, radijske igre, popularna in zabavna muzika itd.) je radio objektivno postal, ne glede na nekatere slabosti, ki jih lahko še vedno opazimo, nenavadno učinkovito sredstvo ne samo za informiranje, temveč tudi za kulturno izobraževanje delovnega ljudstva, ter sila mnogo prispeva k izboljševanju idejnega in umetniškega kriterija na vsem področju kultuno-prosvetne dejavnosti. Število radijskih naročnikov je v zadnjih petih letih naraslo za približno dvakrat in pol — trenutno jih je 900.000. Doslej so radijske postaje napravile prve korake v prizadevanju, da skupno pripravljajo raznovrstnejši in kvalitetnejši glasbeni in govorni program (Radio Beograd, Zagreb, Novi Sad). Vsekakor bo treba še naprej iti po tej poti. Z razširjanjem elektrifikacije in s povečanjem proizvodnje radijskih aparatov bo nastala možnost, da bo radio kot popularno in močno vplivno sredstvo lahko dostopen vsakemu prebivalcu. Število in moč radijskih oddajnih postaj nudita možnost, da za naše prebivalce lahko pripravljajo še prikladnejše programe, ki bi ustrezali pozitivnim interesom in različnim kulturnim potrebam ljudi različnih družbenih slojev, poklicev in stopenj izobrazbe. Tisk. — Politični in družbeni razvoj po VI. kongresu sta omogočila tudi nadaljnji pozitivni razvoj tiska ter sta še močneje podčrtala vlogo tiska kot pomembnega faktorja pri izgrajevanju socialistične družbene zavesti delovnega ljudstva v naši državi. Danes izhaja v Jugoslaviji 497 časopisov s skupno letno naklado, ki znaša več kot 400 milijonov; od tega je 19 dnevnih in veliko število tedenskih družbeno-političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih časopisov, katerih vpliv je iz dneva v dan večji. V tem obdobju je bila pomembna vloga tudi lokalnih časopisov. Posebno vlogo pri idejni in politični vzgoji komunistov in delovnega ljudstva je odigral »Komunist«, ki je do konca leta 1956 izhajal kot teoretično-politična revija, od maja 1957 naprej pa kot tednik za organizacijska in politična vprašanja Zveze komunistov. 96

Pogoji, v katerih je potekal naš razvoj v tem obdobju, so omogočili samostojnejšo dejavnost novinarstva, kar je bilo občutiti v kvalitetni raznovrstnosti in zanimivosti tiska. Ta samostojnost je novinarjem narekovala večjo skrb za kvaliteto naslovov kakor tudi večje prizadevanje redakcij, da so poskrbele za čimboljšo kvaliteto časopisa, ki ga izdajajo. Številne redakcije si prizadevajo, da bi si njihov časopis pridobil čimvečje število bralcev. Pri tem prizadevanju pa je prišlo tudi do nezdrave konkurenčne borbe med redakcijami kakor tudi do elementov senzacionalizma. Toda če na ta problem pogledamo v celoti, lahko rečemo, da je tisk napredoval glede svoje kvalitete, da so časopisi poskrbeli za pravočasno in vsestransko informiranje, da se je razvilo čedalje bolj vsestransko pojasnjevanje in tolmačenje dogodkov tako v notranji kakor tudi v zunanji politiki. Tisk je s svojimi komentarji poskrbel za široko in močno pomoč borbi za izgradnjo socializma in ukrepom, ki se jih je bilo treba v ta namen posluževati. Dvignili sta se idejna in politična raven novinarjev in tiska v celoti kakor tudi aktivnost tiska v borbi z negativnimi pojavi in s pomanjkljivostmi. Tisk je postal številnejši glede na vrsto in bogatejši glede na vsebino, tako da danes igra, vedno večjo vlogo ne samo pri politični in idejni, temveč tudi pri kulturni vzgoji ljudi. V zadnjem času posvečajo redakcije precej pozornosti rubrikam časopisov in periodičnim publikacijam kulturnega, poljudnoznanstvenega in zabavnega značaja, otroškim časopisom itd., čeprav še vedno ni storjeno vse, kar bi se lahko storilo za dvig kvalitete teh listov, posebno pa za njih idejno raven. Treba se je še odločneje boriti proti nekaterim pojavom komercializacije in z njo povezane nezdrave konkurence na tem področju. Pri reševanju problemov novinarstva in odpravljanja slabosti ter pomanjkljivosti kakor tudi nasploh pri procesu nadaljnjega napredka novinarstva so danes predvsem angažirani novinarji — komunisti v svojih redakcijah in novinarskih organizacijah ter v organih družbenega upravljanja v časopisno založniških podjetjih in ustanovah. Medtem ko je glavna aktivnost novinarjev-komunistov v redakcijah in v novinarsko časopisnih organizacijah usmerjena na politično, idejno in strokovno vzgojo novinarjev, pa so se založniški sveti kot organi družbenega upravljanja izkazali za važen faktor, ki mora poskrbeti za nadaljnji samostojni razvoj tiska predvsem na podlagi razvijanja čedalje večje odgovornosti do socialistične družbe in javnosti. 7 — VII Kongres

97

V borbi za idejno čistost koncepcij in za vse večje angažiranje novinarjev kot političnih delavcev pri nadaljnjem razvoju tiska imajo poseben pomen osnovne organizacije Zveze komunistov v redakcijah, hkrati pa tudi aktivi komunistov-novinarjev, ki morajo s skupnimi diskusijami in z izmenjavo mišljenj prispevati k vsklajanju stališč glede osnovnih problemov novinarstva in k uresničevanju osnovnih stališč Zveze komunistov v vsakodnevni novinarski praksi in v novinarstvu nasploh. Založniška dejavnost. — V tem obdobju se je založniška dejavnost glede obsega razrasla, nove izdaje in založniški programi pa so postali veliko bolj raznovrstni. Kvaliteta izdaj se vedno bolj izboljšuje. Še nekaj časa po prehodu v nov gospodarski sistem je bilo na področju te dejavnosti močneje občutiti nekatere negativne tendence — pojave komercializacije, ki je imela za posledico nesorazmerja med družbenimi potrebami in med stvarno orientacijo številnih založniških podjetij — pojave večjega števila slabih, idejno in kulturno nepomembnih in tudi škodljivih izdaj itd. S formiranjem založniških svetov, ki je nastopilo' po sprejetju zakona o založniških podjetjih in ustanovah, je bilo moč v večini založniških podjetij opaziti izboljševanje, ki se je kazalo v postopnem odpravljanju nekaterih dotedanjih pomanjkljivosti (premalo kulturno in družbeno opravičene koncepcije založniških podjetij, zanemarjanje marksistične, družbeno-politične, znanstvene in poljudnoznanstvene literature itd.). Težave pri delu založniških podjetij pa nastajajo deloma zaradi dvojne vloge založniških podjetij kot kulturnih ustanov in hkrati kot gospodarskih organizacij, tako da je borba proti tako imenovanim komercialnim izdajam še vedno aktualna v številnih založniških podjetjih. Mehanizem družbenega upravljanja se je nenehno izpopolnjeval, tako da imamo za sedaj naslednje instrumente, s pomočjo katerih — kolikor bodo za to postali sposobni — lahko družba vpliva na založniško dejavnost: založniški sveti kot organi družbenega upravljanja pri vsakem podjetju, povečana vloga in aktivnost republiških ter Zveznega združenja založnikov, razen tega pa so ustanovljeni in so pričeli tudi delati strokovni sveti konzultativnega značaja pri Združenju založnikov FLRJ. Osnovna naloga na tem področju je tudi ta, da je treba organizirati praktično uresničevanje studiozno izdelanih programov, ki bi bili sestavljeni z gledišča trajnejših potreb našega 98

družbenega in kulturnega razvoja, kakor tudi ta, da je treba skrbeti za boljšo koordinacijo podjetij pri realizaciji takšnih programov. Knjižnice. — V zadnjem času smo pričeli delo knjižnic temeljiteje obravnavati glede na to, da je položaj teh ustanov dokaj nezadovoljiv, da pa se število bralcev nenehno in čedalje bolj povečuje. Ker javne knjižnice prvenstveno finansirajo1 komune, smo se poslužili vrste ukrepov, da bi v komunah utrdili status knjižnic in poskrbeli za redna sredstva, potrebna za njihovo delo. To vprašanje je tem pomembnejše, ker je ozko povezano z založniško dejavnostjo. Razen znanstvenih, šolskih in sindikalnih knjižnic, ki jih je 918, je bilo leta 1956 v naši državi tudi 4144 javnih knjižnic. Ce bi lahko povečali to število na šest do sedem tisoč knjižnic, posebno pa če bi znatneje povečali število knjižnic na srbohrvaškem in makedonskem jezikovnem področju, bi lahko omogočili zagotovljeno prodajo največjega dela naklade vsake kolikor toliko dobre knjige. Materialna sredstva, ki bi jih dali tem knjižnicam, bi lahko skoraj popolnoma izključila potrebo po dotacijah založniških podjetij. Z novim zakonom o knjižnicah, ki je v pripravi, bo knjižnicam zagotovljen takšen položaj, da bo mogoče govoriti o samoupravnosti in samostojnosti teh ustanov, da bodo zagotovljena večja materialna sredstva in večje število kadrov. Film. — Kvaliteta in število domačih umetniških, kulturnoprosvetnih in dokumentarnih filmov sta se izboljšala in se še vedno dvigata, tako da je domač film prišel v fazo razvoja, ko lahko postane eno izmed najprivlačnejših in najmočnejših sredstev kulturno-prosvetnega vpliva. Film je še posebno prispeval k najširši prosveti našega ljudstva. Z vrsto predpisov so obdelane splošne določbe iz zakona o filmu, o zaščiti domačega filma, o koprodukciji med domačimi in tujimi filmskimi podjetji in o pogojih, v katerih ustanove in organizacije lahko predvajajo filme. S trdnejšim obvezovanjem kino podjetij, da morajo v okviru svojih predstav prikazovati določeno število domačih umetniških in dokumentarnih filmov ter filmskih žurnalov, smo dali poudarek na kulturno-prosvetni pomen filma in poskrbeli za ustrezno mesto domačih filmov v repertoarju naših kino podjetij. Mreža ustanov za kulturno-prosvetni film se je razširila. Centri za kulturno-prosvetni film, ki smo jih formirali v republiških središčih, so osnovali sprejemne baze za svoje delo na okrajih. Da bi se izboljšala repertoarna 99

politika pri uvozu filmov, smo formirali koordinacijski odbor sveta za izbiro filmov pri podjetjih, ki se ukvarjajo s prometom filmov. Čeprav se je število kino dvoran po vojni zelo povečalo, je položaj na tem področju še vedno nezadovoljiv: število kino dvoran se je v glavnem povečalo1 v manjših mestih in v industrijskih centrih, medtem ko se položaj v večjih mestih ni bistveno izboljšal: razširjenost kino dvoran na vasi je še vedno pomanjkljiva. Naši pogoji zahtevajo tisto vrsto eksploatacije filma, ki je pri nas še nerazvita, in to brez upravičenih razlogov — potujoče kino predstave. Takšne predstave ne zahtevajo investicij za zgradbe, temveč so lahko povsod dostopne, pri tem pa lahko tudi finančno aktivne. Kot posebna oblika skrbi družbe za razvoj materialne baze kulturnih dejavnosti so bili ustanovljeni samostojni skladi na področju založniške dejavnosti in kinematografije, s katerimi je bilo treba zagotoviti enakomerni pritok sredstev za finansiranje in razvoj na področju te dejavnosti. Razen tega so bili ustanovljeni posebni skladi za stimuliranje splošnega razvoja kulturnih dejavnosti. Osnovna orientacija v politiki uporabe teh skladov je v tem, da bi se moglo uresničiti s temi skladi stimuliranje medrepubliških kulturnih zamenjav in razvoj mladih umetnikov. V posameznih republikah so osnovani posebni fondi in nagrade za stimuliranje umetniškega in znanstvenega ustvarjanja. V perspektivnem načrtu razvoja do leta 1961 so predvidene naslednje osnovne smernice nadaljnjega razvoja kulture: — Družbene dajatve bodo prvenstveno usmerjene na razvoj tistih vej kulturnih dejavnosti, ki služijo izobrazbi širokih slojev ljudstva, kakor so knjižnice, kino dvorane, kulturni domovi, kulturno množična dejavnost itd. —■ Vzporedno s tem bo treba zagotoviti pogoje za normalno funkcioniranje in za konsolidacijo položaja v kulturnih institucijah, ki jih že imamo, da bi lahko razširili področje njihove aktivnosti in dvignili kvaliteto njihovega dela. To bo seveda zahtevalo večje izdatke za kulturo in večje investicije na tem področju, vendar pa bo treba pri tem skrbeti za kar najbolj racionalno uporabljanje družbenih sredstev. Nov način razdeljevanja družbenega dohodka bo še bolj vezal kulturne ustanove na njihovo okolje, predvsem pa na življenje komune. 100

V tesni zvezi s temi nalogami je tudi naloga vsestranskega razvijanja organov družbenega upravljanja na tem področju. Dosedanje izkušnje s področja dela teh organov narekujejo, da je treba te organe tako organizirati, da bi lahko temeljiteje delali, da bi lahko globlje obravnavali bistvene probleme posameznih kulturnih področij in da bi sistematično urejevali položaj v posameznih vejah z gledišča družbenih interesov. K uresničenju omenjenih nalog lahko znatno prispeva tudi konstruktivna javna kritika, ki je za zdaj še premalo' razvita; njena funkcija bi bila, da bi s kvalificirano, z dokumentirano in z vsestransko analizo pojavov in tendenc na tem področju razkrivala nekatere bistvene probleme, da bi spodbujala javno diskusijo o teh problemih ter tako vplivala na ukrepe in akcije za reševanje teh problemov. Politika doslednega uresničevanja enakopravnosti narodov Jugoslavije je imela za rezultat razmah nacionalnih kultur, pa naj so bile te na začetku svoje afirmacije, ali pa so imele za seboj bogato dediščino. Decentralizacija in družbeno upravljanje sta dala nove možnosti in še večje spodbude glede tega procesa, kajti vključila sta nove sile v prizadevanje za kulturno preobrazbo. Borba za kulturni napredek je prešla v republiške in lokalne družbene organe. Vendar pa je ta razvoj v začetku spremljal tudi pojav dokajšnjega zanemarjanja vse bolj življenjske izmenjave izkušenj in stalnejšega medrepubliškega kontakta raznih organov glede reševanja problemov, ki so jim skupni. Zato je včasih prišlo do dokaj oddvojenega in premalo povezanega dela na nekaterih področjih. To pa je spet pripeljalo do tega, da so se organi z istega področja posluževali ukrepov, ki so se včasih med sabo tako razlikovali, da je to v nekaterih primerih delalo samo težave pri reševanju kakšnih važnejših kulturnih vprašanj naše družbe v celoti. Zveza komunistov in Socialistična zveza sta vedno izhajali s tega stališča, da bolj ko bo medrepubliško sodelovanje in povezovanje nacionalnih interesov z interesi jugoslovanske mnogonacionalne socialistične skupnosti naravnejše in skladnejše, toliko hitrejši in intenzivnejši bo materialni in kulturni razvoj vsakega našega naroda posebej. Zaradi tega sta si ti dve organizaciji nenehno prizadevali za čim tesnejše in čim raznovrstnejše medrepubliško sodelovanje glede osnovnih kulturnih vprašanj naše socialistične skupnosti narodov, ne da bi pri tem vsiljevali kakršnekoli oblike organizacije, ki ne bi po svoji 101

naravi potekala iz dozorelih družbenih in kulturnih potreb. Ta prizadevanja so se srečavala in vsklajala s podobnimi iniciativami in težnjami samih družbenih organov, kulturnih ustanov in organizacij. Te težnje je bilo občutiti tudi v tistem stadiju razvoja, ko so bili začetni organizacijski in drugi problemi glede uvajanja družbenega upravljanja v glavnem rešeni, zdaj pa, na višji ravni, te težnje pomenijo splošen karakterističen pojav. Brez vsakršnih intervencij državnega aparata ter z vedno večjo iniciativo kulturnih ustanov in organizacij lahko1 zdaj opažamo vse širše vsklajanje in združevanje sil in prizadevanj na področju založniške dejavnosti, na področju kulturno-prosvetnega dela pri kinematografiji, radiodifuziji, televiziji itd.

Nekateri idejni problemi na področju kulturne dejavnosti. —

Neposredno po VI. kongresu ZKJ so se deloma okrepile razne malomeščanske in anarhistične tendence v kulturnem življenju, pričeli so se pa tudi pojavljati razni poskusi negiranja marksističnega pogleda na svet in progresivnega, humanističnega smisla kulturnega ustvarjanja, hkrati so bili tudi precej močni ostanki birokratičnih navad in teženj glede usmerjanja kulturnih dejavnosti. Naposled je vse te pojave spremljala tudi določena pasivizacija enega dela komunistov, ki se je kazala pravzaprav v tem, da se v prvem trenutku niso znašli ter niso dojeli vloge in nalog članov Zveze komunistov, ki so narekovale, da se morajo v novih pogojih in z novimi sredstvi boriti za vsestransko razvijanje prosvete in kulture, za socialistično vsebino kulturnega ustvarjanja, hkrati pa proti vsem antisocialističnim tendencam na tem področju. Drugi, tretji in šesti plenum CK ZKJ so razen drugega komunistom in drugim naprednim ljudem pomagali, da so se glede teh vprašanj pravilno orientirali, da so se v družbenih organih s pomočjo prepričevanja borili za zdrava in progresivna mišljenja na področju kulturnih dejavnosti. Borba za iskreno, humano in družbeno progresivno kulturno ustvarjanje ni niti v obdobju administrativnega upravljanja dobila takšnega karakterja, da bi se sprevrgla v oficialno predpisovanje šablon in kalupov, v dekretiranje umetniških ali znanstvenih smeri itd., čeprav je bilo opaziti tudi takšne poskuse. Vendar pa so bile tendence, da bi, včasih zavedno in včasih nezavedno, vnesli zmedo in nerazumevanje v problem odnosov naše družbe in njenih vodilnih sil do umetniškega in znanstvenega ustvarjanja. Bili so pojavi, ko so principialno borbo Zveze 102

komunistov proti reakcionarnim pojmovanjem in proti antisocialističnim pojavom na tem področju zlohotno tolmačili na najrazličnejše načine. Na tem področju je bilo občutiti tudi tendence, ki so dokazovale, da se še niso preživele nekatere birokratične navade, tendence, ki so vsiljevale metode dirigiranja in predpisovanja šablon v kulturnem življenju. Razen tega so bili tudi ljudje, ki SO’ mislili, da lahko v imenu svobode kulturnega ustvarjanja v naši socialistični družbi neodgovorno’ propagirajo razne reakcionarne politične ideje. Naposled je bilo tudi nekaj takšnih kulturnih delavcev, pristašev te ali druge umetniške ali znanstvene šole, ki so napak dojeli svojo funkcijo v naši družbi, in namesto da bi vso skrb skoncentrirali na bistvo, na družbeni in kulturni smisel svojega dela, so se spuščali v brezplodne prepire in polemike s pristaši drugih šol glede vprašanja oblike, ne pa vsebine kulturnega ustvarjanja. Vse obdobje od VI. kongresa do danes zelo jasno dokazuje, da se je Zveza komunistov kot celota borila za ustvarjanje takšnih družbenih in materialnih pogojev, ki naj bi zagotovili svobodo progresivnega ustvarjanja na vseh področjih kulturnega, umetniškega in znanstvenega življenja. Vloga članov Zveze komunistov ni bila v prepirih glede formalnih vprašanj o pravilnosti te ali druge znanstvene šole ali umetniške smeri, temveč v nenehni in vztrajni borbi, da bi vse tisto, kar je resnično vredno in progresivno na svojem področju, čim hitreje, čim laže in čimbolj prišlo do izraza v borbi za socialistično vsebino kulturnega ustvarjanja.

Politične in družbene organizacije V sistemu delavskega in družbenega upravljanja ter komunalne ureditve je nenavadno zrasla vloga družbenih organizacij, odprla se je perspektiva za njihovo vsestransko dejavnost in številne izmed teh organizacij so šele v takem sistemu dobile svoj polni smisel. Te organizacije čedalje bolj delujejo kot del celotnega sistema socialistične demokracije. Osnovna vsebina dela teh organizacij je bilo zbiranje državljanov za sodelovanje pri delu družbenih organov, za njihovo idejno-politično vzgojo, za strokovno izobrazbo in za formiranje njihovega lika zavestnih graditeljev socializma. V komunalni ureditvi postajajo družbene organizacije vse bolj pomembne na področju družbenega življenja, člani teh

organizacij so vedno bolj aktivni, njihove osnovne organizacije pa postajajo vedno bolj samostojne pri delu. Razvila se je medsebojna povezanost družbenih organizacij, sodelovanje in koordinacija glede skupnih vprašanj. Sodelovanje z organi ljudske oblasti in državne uprave z gospodarskimi organizacijami in z raznimi ustanovami sloni na novih osnovah, na bazi vzajemnih interesov in na vse boljšem medsebojnem razumevanju. Zaradi vsega tega so družbene organizacije obogatile svoje delo. Vse bolj je prišla do izraza iniciativa članov, zanimanje državljanov za delo družbenih organizacij se je povečalo, njihovo življenje in vsebina njihovega dela sta se obogatila, rezultati reševanja raznih družbenih vprašanj pa so vse večji. S takšnim delom so se organizacije organizacijsko oblikovale, urejevale in številčno utrjevale. Razen družbeno-političnih organizacij — Socialistične zveze, Zveze sindikatov in Ljudske mladine — deluje na področju Jugoslavije še blizu 100 raznih družbenih organizacij na najrazličnejših področjih družbene dejavnosti. Veliko število teh organizacij v glavnem zbira okrog sebe mladino in naše najmlajše, posebno pa tiste organizacije, ki delujejo na področju fizkulture in športa, na področju politehnične in predvojaške vzgoje, na področju prosvetnega in kulturnega dela itd. Dejavnost teh organizacij je vedno tesneje povezana s Socialistično zvezo, z Zvezo sindikatov ter Ljudsko mladino in pohvalijo se lahko s pomembnimi izkušnjami in z izgrajenimi oblikami sodelovanja. Ta povezanost je bila pomembna za razvoj in usmerjanje delovanja družbenih organizacij. Ta povezanost jim je nudila neogibno potrebno pomoč pri reševanju družbenih problemov, ki so se pojavljali pred njimi. Aktivnost komunistov v družbenih organizacijah se je močno povečala in skoraj ni čutiti več potrebe, da bi se še posebej obvezovali ali se posvečali delu v družbenih organizacijah. Številni komunisti so danes v družbenih organizacijah kot aktivni člani ■— pa najsi bo od osnovnih organizacij pa do najvišjih vodstev. Vendar pa se v delu družbenih organizacij pojavljajo najrazličnejše pomanjkljivosti in negativne težnje, ki ovirajo njihovo aktivnost ter zmanjšujejo njihovo vlogo in rezultate. Te pomanjkljivosti na najrazličnejše načine prihajajo na dan v raznih družbenih organizacijah, med najbolj karakterističnimi pa so zapiranje nekaterih organizacij v ozke stanovske okvire, 104

zanemarjanje ideološko-političnega dela na področju razvijanja socialistične zavesti svojih, članov in odgovornosti za delo pred družbeno skupnostjo, nadalje klubaštvo v športnih organizacijah itd. Komunisti se niso vedno borili proti tem negativnim pojavom, ali pa so sami prišli pod njihov vpliv, in prav tam, kjer so v tem pogledu bili neaktivni, so ti negativni pojavi postali resna ovira v razvoju in delu posameznih družbenih organizacij. Napaka vodstev Zveze komunistov pa je, da niso bolj pomagala komunistom pri izboljšanju njihovega dela in pri vzgajanju njihove odgovornosti za delo teh organizacij.

Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije V okviru globokih sprememb pri razvoju družbenega sistema je prišlo tudi do pomembnih sprememb v delu in orientaciji Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije se je v procesu razvoja izgradnje socializma razrasla v množično splošnopolitično organizacijo, ki politično angažira milijone državljanov za aktivno sodelovanje pri izgradnji socialistične družbe in odločno vpliva na porast njihove socialistične zavesti. Neposredno po VI. kongresu ZKJ in po IV. kongresu SZDL je za delo Socialistične zveze in Zveze komunistov bilo karakteristično krajše obdobje iskanja ustreznih oblik in metode dela. Nadaljnji proces preraščanja Socialistične zveze v aktivno splošnopolitično organizacijo je bil odvisen od tega, koliko so komunisti dojeli pomen sprememb in koliko so bili sposobni, da prenehajo s prejšnjo metodo dela in vodenja. Težišče političnega dela komunistov je bolj in bolj bilo v organizacijah Socialistične zveze, kjer so skupaj z drugimi državljani obravnavali najrazličnejša vprašanja družbenega značaja, reševali ta vprašanja in v delo teh organizacij vnašali politično živahnost. Socialistična zveza je sčasoma postala takšna splošnopolitična organizacija, v kateri delovni ljudje naše države lahko obravnavajo vsa politična vprašanja naše socialistične izgradnje in razvoja socialističnih družbenih odnosov. Izkušnje so pokazale, da se z delom v Socialistični zvezi in v številnih drugih družbenih organizacijah nenehno dviga socialistična zavest naših državljanov ter da se državljani usposab105

ljajo za neposredno upravljanje in odločanje v organih družbenega upravljanja. Politična aktivnost organizacij Socialistične zveze je bila predvsem usmerjena na utrjevanje in poglabljanje socialistične demokracije ter socialističnih družbenih odnosov. Socialistična zveza je naše delovne ljudi usposabljala, da so lahko uspešno obvladovali številne in zapletene naloge naše socialistične izgradnje, hkrati pa je močno vplivala na utrjevanje organov Upravljanja. Socialistična zveza je postala organizacija, v kateri ljudje vedno bolj razpravljajo o politiki komune in o problemih pri izgradnji komunalnega sistema. V praksi so se porajale najrazličnejše oblike družbenopolitične aktivnosti organizacij Socialistične zveze in njihovih članov. Odpadle so skoraj vse šablone in razvile so se takšne oblike dela, ki najbolj ustrezajo objektivnim pogojem in ki naravno potekajo iz teh pogojev. Politična odgovornost odbornikov ljudskih odborov in članov njihovih svetov ter upravnih odborov raznih ustanov se je povečala pod vplivom politične aktivnosti organizacij Socialistične zveze. Organizacije Socialistične zveze posvečajo vedno večjo pozornost delu družbenih, državnih in samoupravnih organov družbenih organizacij in predvsem zborov volivcev. Orientacija komunistov na množično politično' delo je imela pozitiven odmev v celotnem delu organizacij Socialistične zveze. Borba komunistov za uresničevanje določenih nalog in njihovo prizadevanje, da bi se čimveč državljanov vključilo v reševanje teh nalog, sta neposredno prispevali k političnemu in organizacijskemu utrjevanju Socialistične zveze. Komunisti so s svojim delom pripomogli, da sta se še bolj razvili samostojnost in odgovornost Socialistične zveze za splošne in konkretne probleme izgradnje socializma. Socialistična zveza je odigrala veliko vlogo pri vzgoji ljudi in sprožila je vrsto iniciativ, da bi ideološko politično delo bilo organizirano na čim širši osnovi. Predavanja, kurzi, seminarji in posvetovanja v organizacijah Socialistične zveze, v ljudskih in delavskih univerzah, v kulturnih domovih, v družbenih in strokovnih organizacijah — vse to je postalo sistem dela na področju politične, idejne in kulturne vzgoje množic. Socialistična zveza je posvečala še posebno pozornost prosvetnim in splošno kulturnim potrebam državljanov, podpirala 106

je in spodbujala razvijanje amaterske kulturnoprosvetne dejavnosti, popularizirala je in približevala širokim slojem državljanov naše kulturne pridobitve ter pomagala pri razvijanju kulturnoprosvetnih ustanov. Rezultati prizadevanja na vseh teh področjih so pomembni, posebno pa v mestih, kjer so za to boljši objektivni pogoji in kjer se je delo lahko razvijalo1 intenzivneje ter z večjo kontinuiteto. Z iniciativo Socialistične zveze je prišlo do ustvarjanja posameznih organizacij za določeno vejo množične prosvetne in kulturne dejavnosti, ki v okviru okrajev in republik neposredno vplivajo na delo kulturno-prosvetnih društev in organizacij. To so n. pr. zveze kulturno-prosvetnih amaterskih društev, Zveza knjižnic, Zveza Ljudskih univerz, Kulturno-prosvetne skupnosti in podobne organizacije, vse do Kulturno-prosvetnega sveta Jugoslavije. Organizacije Socialistične zveze so odigrale posebno vlogo pri tolmačenju zunanje politike naše države, naše borbe za neodvisnost ter politiko miru in sodelovanja med narodi in državami. S takšnim delom organizacij Socialistične zveze se je povečevala politična zrelost državljanov in utrjeval se je enoten političen pogled na vse aktualne zunanjepolitične probleme. Osnovne organizacije Socialistične zveze so se veliko bolj osamosvojile v svojem delu, organizacijsko so se utrdile in usposobile, da so lahko spoznavale politične probleme svojega terena ter vplivale na pravočasno reševanje teh problemov. Delo osnovnih organizacij je posebno prišlo do izraza ob velikih političnih manifestacijah in konkretnih akcijah, kakor so bile: sprejemanje družbenih planov, obravnavanje dela ljudskih odborov, priprave volitev organov oblasti, priprave posameznih komunalnih akcij, zborov volivcev itd. Na sestankih, konferencah in zborovanjih na vasi, ki jih organizirajo organizacije Socialistične zveze, vedno bolj prevladujejo konkretni problemi s področja napredka poljedelske proizvodnje in razvijanja socialističnih odnosov na vasi, na področju komunalne izgradnje in splošnega dviga vasi. S takšnim delom so se organizacije Socialistične zveze na vasi politično in organizacijsko utrjevale. Po uvedbi komunalnega sistema so se okrajni in občinski odbori Socialistične zveze kadrovsko okrepili in osamosvojili v političnem delu, razen v gospodarsko manj razvitih, pretežno vaških občinah, ki jim je še vedno potrebna nenehna pomoč 107

okrajnih odborov Socialistične zveze. Okrajni odbori Socialistične zveze kakor tudi dobršen del občinskih odborov imajo tudi svoje komisije kot pomožna telesa. Razen velikih uspehov v političnem delu in pri izboljšanju dela osnovnih organizacij pa so pri občinskih in okrajnih odborih prišle na dan tudi nekatere pomanjkljivosti v delu. V delu organizacij Socialistične zveze pretežno sodelujejo komunisti iz terenskih organizacij Zveze komunistov, medtem ko še vedno ni dovolj občutiti aktivnosti komunistov iz podjetij. Vodstva in organizacije Socialistične zveze še vedno ne skrbijo dovolj za to, da bi najrazličnejše oblike sodelovanja državljanov, kakor so n. pr. zbori volivcev, konference organizacij Socialistične zveze itd., dobile čimvečjo vsebino, da bi predloge državljanov skrbneje proučevali in da bi pri ustreznih organih poskrbeli za njih reševanje, ali pa da bi pojasnjevali, zakaj takšnih predlogov ni mogoče rešiti. Aktivnost nekaterih osnovnih organizacij Socialistične zveze se je zreducirala na predavanja, prireditve itd. Osnovne organizacije niso posvečale dovolj pozornosti konkretnim problemom iz življenja državljanov, delu ustanov in podjetij na svojem terenu in niso dajale iniciative za reševanje določenih vprašanj na teh področjih. Po podatkih osnovnih organizacij je članov Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, ki imajo članske izkaznice in ki redno plačujejo članarino, več kot 5 milijonov. Vendar pa je treba poudariti, da število registriranih članov Socialistične zveze ne ustreza stvarnemu interesiranju, politični aktivnosti in sodelovanju ljudi v raznih oblikah dejavnosti Socialistične zveze, kar pomeni, da so tako osnovne organizacije kakor tudi posamezna občinska in okrajna vodstva zanemarila organizacijsko delo na področju vključevanja velikega števila politično zavednih in aktivnih državljanov. Za pravilno orientacijo in razvijanje večje aktivnosti organizacij Socialistične zveze in njihovih vodstev so imeli velik pomen sklepi in stališča glavnih in zveznih odborov SZDL J.

Zveza sindikatov Jugoslavije V skladu s splošnim razvojem družbeno-političnega sistema in s spremembami družbenega položaja delavskega razreda sta se spremenili tudi vloga in metoda dela sindikatov, hkrati pa 108

se je povečal pomen sindikatov v borbi za socialistično izgradnjo in razvijanje socialističnih, družbenih odnosov v naši državi. Sindikati so kot najbolj množična organizacija delavskega razreda nenehno sodelovali pri izgradnji celotnega našega družbenega in ekonomskega sistema, zavzemali so svoja stališča do vseh najvažnejših vprašanj, dajali so predloge in sodelovali z organi samoupravljanja, spodbujali razne družbene faktorje v deželi glede reševanja problemov delavcev in uslužbencev, hkrati pa so usmerjali ves delavski razred k aktivnosti in čimbolj vsestranskemu sodelovanju v socialistični izgradnji. Funkcije sindikatov so se postopoma prilagajale spremenjenemu položaju delavskega razreda. Sindikati so kaj kmalu našli svoje mesto v pogojih, ki so zahtevali veliko spremembo v njihovem življenju in metodah dela. Celotna dejavnost sindikatov je bila vedno bolj odvisna od izgradnje in razvijanja delavskega samoupravljanja v gospodarstvu in vezana na probleme, ki jih je razkrival sistem neposrednega družbenega upravljanja. Organi delavskega samoupravljanja so se pri svojem vsakdanjem delu naslanjali na sindikate, ki se niso samo vsestransko razvijali in pomagali delavskim svetom, temveč so postali tudi organizacija, ki je delavskemu razredu pomagala, da je lahko uresničeval družbeno kontrolo nad delom svojih samoupravnih organov. Sindikati so si prizadevali, da bi bili sklepi delavskih svetov čim pravilnejši, skrbeli so za to, da bi se člani kolektiva spoznali z delom teh organov in da bi zagotovili vpliv kolektiva na vodenje celotne politike podjetij. Sindikati so aktivno sodelovali pri volitvah v delavske svete in si prizadevali, da bi bili izbrani najboljši delavci in uslužbenci. Za največje število sindikalnih organizacij lahko rečemo, da so se orientirale na probleme proizvodnje in borbe za večjo produktivnost dela, izpopolnjevanja organizacijskega dela, borbe za varčevanje, utrjevanja delovne discipline in tako dalje. Sindikalna vodstva in organizacije so se ukvarjale z vsemi problemi, povezanimi z delavskimi sveti in s sveti proizvajalcev. Uspehi, ki so jih delavski sveti doslej dosegli, so v precejšnji meri rezultat pravilne orientacije sindikatov. To je še posebno prišlo do izraza na kongresu delavskih svetov Jugoslavije, pri katerega organizaciji in pripravah je Zveza sindikatov najaktivneje sodelovala. 109

Posebno važne naloge so bile pred sindikati glede razvijanja socialističnih družbenih odnosov, posebno znotraj delovnih kolektivov. Sindikalne organizacije so posvečale veliko pozornost negovanju novih odnosov med ljudmi na delovnih mestih, poglabljanju demokratičnosti in zavedne delovne discipline, utrjevanju enotnosti delovnih kolektivov itd. Od dela sindikatov je bilo v veliki meri odvisno izgrajevanje in spoštovanje novih moralnodružbenih norm in kriterijev. Z razvojem družbenega upravljanja na področjih zunaj gospodarstva in z razvojem lokalnega samoupravljanja sta se povečala’ vpliv in sodelovanje sindikatov pri delu organov družbenega samoupravljanja in organov komune. Treba je poudariti aktivnost sindikatov pri razvijanju samoupravljanja v socialnem zavarovanju in v zdravstvenih ustanovah. Pri tem sta se posebno povečali vloga in aktivnost okrajnih in občinskih sindikalnih svetov. Izgrajevanje komunalnega sistema je omogočilo tudi večjo aktivnost sindikatov in njihovo doslednejšo orientacijo na reševanje številnih problemov v lokalnih skupnostih. S svojim sodelovanjem pri izgradnji družbeno-ekonomskega sistema so sindikati pripomogli, da so državljani vse bolj vsestransko razkrivali aktualne probleme in našli vselej najboljše rešitve teh problemov. Pri tem so bila posebno aktivna centralna in republiška vodstva, vendar pa so bile na področju tega dela, posebno v predhodnih diskusijah, angažirane številne sindikalne organizacije. Sindikati so prav tako opravili obširno delo na področju tarifne politike in dajali iniciativo za reševanje številnih problemov življenjskih pogojev delavskega razreda. Čeprav so se v novih pogojih temeljito spremenile zaščitne funkcije sindikatov, so sindikati vendarle uspešno delovali tudi kot organizacije, katere prvenstvene funkcije so izboljšanje pogojev dela in življenja delavskega razreda, zastopanje pravic posameznih delavcev, zaščita v primeru kršitve zakonskih pravic itd. Sindikati so bili, tako njih osnovne organizacije kakor tudi nižja in višja vodstva, iniciatorji vrste ukrepov za pravilnejše reguliranje zaslužkov glede na delo, za smotrnejšo uporabo fondov podjetij, za večjo varnost pri delu, za zaposlovanje in prekvalificiranje nezaposlenih, za napredek družbene prehrane, za reševanje stanovanjskih vprašanj, za boljše izkoriščanje dnevnega, tedenskega in letnega počitka. Vse te naloge so bile stalne družbene naloge sindikatov. Vendar pa so se metode reševanja teh nalog in tudi možnosti za uspešnejše izboljševanje 110

življenjskih in delovnih pogojev spremenile, kajti v sistemu samoupravljanja so vsa ta vprašanja že vprašanja samega delavskega razreda, o katerih odloča delavski razred neposredno znotraj svojega mehanizma upravljanja. V zvezi s. tem je bila tudi skrb, da bi bile pravice in položaj delavcev in uslužbencev v vsej deželi kar najbolj enotno regulirali ter da bi državljani v medsebojnih odnosih podjetij in posameznikov, posameznikov in kolektivov do skupnosti, do družbene lastnine in dela gojili nove socialistične norme in principe. V pogojih delavskega samoupravljanja sta idejno-politično delo sindikatov in dviganje kulturne ravni delavskega razreda postajala vse pomembnejša, tako po vsebini kakor po obsegu. Celotna politika Zveze komunistov do sindikatov in delo komunistov v sindikatih sta slonela na sklepih VI. kongresa ZKJ, ki je poudaril nenavadno važno vlogo sindikatov v pogojih delavskega upravljanja z gospodarstvom in v borbi za socialistično izgradnjo ter opozoril na najvažnejša področja njihove aktivnosti. Za delo sindikatov v preteklem obdobju so bili pomembni zaključki tretjega kongresa Zveze sindikatov Jugoslavije in tretjega plenuma Zveznega odbora SZDLJ, v katerih so bile nadalje obdelane osnovne misli VI. kongresa ZKJ o mestu in vlogi sindikatov v sodobnih pogojih. Vso to široko aktivnost sindikatov v preteklem obdobju pa je spremljala vrsta pomankljivosti. Te pomanjkljivosti so se pojavljale predvsem zaradi hitrega družbenega in gospodarskega razvoja kakor tudi zaradi velikega števila novih nalog, ki so bile pred sindikati. Od tod so potekali pojavi nespretnosti pri delu sindikalnih vodstev in podružnic, pojavi zaostajanja glede razkrivanja nekaterih novih problemov in iskanje načina, kako bi te probleme reševali. Ker so vodstva in organizacije Zveze komunistov posvečale premalo pozornosti delu sindikalnih organizacij, so se med osnovnimi slabostmi sindikatov pojavile premajhna politična in družbena aktivizacija delavskega razreda, premajhna orientacija na komuno, premajhna politična borbenost nasproti negativnim in nesocialističnim pojavom v naših delovnih kolektivih in v družbenem življenju nasploh, zanemarjanje skrbi za življenjski standard in za vsakdanje potrebe delovnih ljudi. Številna sindikalna vodstva so zanemarjala probleme političnega in vzgojnega značaja, v podružnicah pa ta dejavnost večkrat ni bila dovolj povezana s konkretnimi problemi ter s položajem v kolektivih in komuni. 111

Sodelovanje sindikatov v življenju komun je v veliki meri zaostajalo za njihovo aktivnostjo na področju gospodarskih organizacij. Sindikati si niso dovolj prizadevali, da bi se delavski razred čimbolj aktiviziral tudi zunaj podjetij in ustvaril takšen vpliv na življenje komune, ki bi ustrezal idejno-politični zavesti in vodilni vlogi delavskega razreda. Sindikalne organizacije ter vodstva v podjetjih in komunah niso o pravem času in dovolj učinkovito opozarjala delavske svete, ljudske odbore in druge družbene organe na vsakdanja vprašanja delavcev, kakor so preskrba in prehrana, stanovanjska vprašanja, delo in razvoj stanovanjskih skupnosti in uslužnostnih servisov, napredek lokalnega prometa itd. Bilo je premalo konkretnega dela in praktične organizacijske aktivnosti glede reševanja teh problemov. Skrb višjih sindikalnih vodstev se je glede tega pretežno zreducirala na dajanje iniciative za pravilno reguliranje teh vprašanj, namesto da bi bolj pomagala osnovnim organizacijam in lokalnim vodstvom pri neposredni aktivnosti na področju reševanja takšnih vprašanj. Razen tega so posamezni aktualni problemi ostali neobdelani in nerešeni. Sindikati niso imeli vedno izgrajenih stališč do teh problemov ali pa ni bilo dovolj prizadevanja, da bi jih obravnavali in reševali (kakor so na primer številni problemi v zvezi s sistemom nagrajevanja v gospodarstvu, družbenega in materialnega položaja delavske mladine, strokovnega usposabljanja, higiensko-tehnične zaščite, delavske fizkulture itd.). Razumljivo je, da je treba na te uspehe in slabosti sindikatov gledati kot na uspehe in slabosti Zveze komunistov. Treba je poudariti, da je delo sindikatov bilo boljše tam, kjer so vodstva in organizacije Zveze komunistov nudile več politične in kadrovske pomoči sindikalnim vodstvom in organizacijam. Aktivnost komunistov kakor tudi število članov komunistov v izvršnih odborih podružnic pri nekaterih podjetjih sta premajhna in ne moreta zagotoviti uresničevanja nalog sindikalnih organizacij v življenju podjetij in komun. Dogaja se, da nekateri posamezni vodilni člani organov oblasti, podjetij in ustanov podcenjujejo sindikate in se malomarno obnašajo do njihovih predlogov. Številni komunisti se neradi angažirajo pri delu sindikatov. Težišče aktivnosti sindikatov v preteklem obdobju je bilo na osnovnih sindikalnih organizacijah -— na podružnicah v podjetjih in ustanovah. Te organizacije so se v bistvu ukvarjale z 112

vsemi notranjimi problemi kolektiva in nudile so veliko pomoč delavskim svetom pri njihovem vsakdanjem delu, vendar pa je precej nesorazmerij med delom podružnic raznih sindikatov, med katerimi se najbolje razvijajo tisti sindikati, ki zajemajo delavce in uslužbence v gospodarskih podjetjih. Predvsem je bila zanemarjena pomoč terenskim vodstvom sindikalnih organizacij v državni upravi in v družbenih službah. Centralna vodstva sindikatov so se pretežno angažirala pri izgradnji družbenega sistema in določanju splošne politike sindikatov. Kongresi, skupščine in plenarna zasedanja centralnih in republiških organov so bila velikega pomena za delo sindikatov v preteklem obdobju in za določanje osnovnih stališč sindikatov glede na posamezna vprašanja. Resna pomanjkljivost v njihovem delu je bila ta, da niso dovolj spremljali problemov v podružnicah in lokalnih skupnostih, da niso v večji meri prenašali in posploševali konkretnih izkušenj, da so zapostavljali delo na področju proučevanja organizacijsko politične izgradnje sindikatov ter da so nudili premalo pomoči okrajnim in občinskim svetom in podružnicam pri njihovem delu. Rezultati, ki so jih sindikati dosegli v preteklem obdobju, so se odrazili tudi na povečanju števila članov, tako da je ob koncu leta 1957 Zveza sindikatov Jugoslavije štela 1,740.000 članov. Vendar pa je še precejšnje število neorganiziranih delavcev, kar je predvsem posledica slabega dela nekaterih sindikalnih organizacij, posebno pa zanemarjanja dela z delavci, ki niso sindikalno organizirani. Sindikati so pri nas odigrali veliko vlogo v borbi za izgradnjo socializma in dosegli so pomembne uspehe. Pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri njihovem delu, so v veliki meri bile odraz naših splošnih objektivnih pogojev, vendar pa tudi subjektivnih slabosti sindikalnih vodstev, še prav posebno pa organizacij in vodstev Zveze komunistov.

Ljudska mladina Orientacija Zveze komunistov Jugoslavije na nadaljnje razvijanje socialistične demokracije na vseh področjih družbenega življenja je odpirala posebne in vse širše možnosti za sodelovanje mladine v vsem družbeno-političnem življenju naše države. Spremembe v našem gospodarskem in družbenem sistemu so 8 — VII Kongres

113

zahtevale, da je Zveza komunistov drugače kakor prej obravnavala probleme mladine in da je Ljudska mladina jasneje odredila svojo družbeno-politično vlogo. Razdobje od VI. kongresa karakterizira iskanje potov, da bi mladinske organizacije izgradile svojo politično fizionomijo v skladu ž novimi političnimi pogoji. Ta pot ni bila ne lahka ne hitra, zato je bilo v začetku precej tavanja in neorientiranosti. Do izraza sta prišli dve skrajnosti: enostranska orientacija na kulturno-zabavno, prosvetno in športno aktivnost mladinskih organizacij, pri čemer je bila zanemarjena družbeno-politična vloga mladine, na drugi strani pa mišljenje, da se mora Ljudska mladina pretežno ukvarjati z ozkimi organizacijsko-političnimi vprašanji. Toda kljub vsem tem skrajnostim se je predvsem v zadnjem času nenehno utrjevalo mnenje, da je treba mlade ljudi postaviti v takšen položaj, kjer bi se lahko docela izrazili njihovo zanimanje, iniciativa in aktivnost, da mora Ljudska mladina imeti razvit občutek za vse potrebe mladine in da se z vključevanjem mladine v vsa dogajanja v naši državi ne sme dovoliti, da bi njena vzgoja bila prepuščena stihiji. K odstranjevanju napačnih pojmovanj so prispevali plenumi Centralnega komiteja ZKJ, posebno pa šesti plenum. Po tem plenumu so komunisti dosegli pomembne uspehe pri dviganju socialistične zavesti mladine in aktivizirali so jo, kar najbolj mogoče, za opravljanje velikih nalog našega gospodarskega in političnega razvoja. Nova orientacija v delu z mladino, ki je bila močno poudarjena na VI. kongresu Ljudske mladine Jugoslavije, se je predvsem v zadnjih dveh letih izražala v naraščajoči politični aktivnosti mladine in njeni organizaciji s prenašanjem vse večjih družbenih odgovornosti na mladino. Do danes je samo skozi organe delavskega samoupravljanja šlo 77.000 mladih ljudi. Nekaj deset tisoč mladincev je vključeno v druge oblike družbenega upravljanja. Pri zadnjih občinskih volitvah je bilo izvoljenih več kot 6300 mladih odbornikov. Tako sta se širili politična in družbena aktivnost mladine. Mladina je s svojimi konstruktivnimi kritikami posameznih pomanjkljivosti in s svojimi predlogi prispevala k reševanju raznih problemov in težav. Vse večja orientacija Zveze komunistov na razvijanje aktivnosti mladih ljudi v družbeno-političnem življenju se je izkazala za pravilno in koristno, tako za utrjevanje mladinskih organizacij in za vzgojo njenih članov kakor tudi za organe družbenega upravljanja, v katere je mla114

dina vnašala svežino in polet. Toda kljub vsem tem uspehom danes še vedno najdemo ostanke podcenjevalnega odnosa do mladine. Popolna enakopravnost in bratski odnosi med narodi Jugoslavije so bili pomemben faktor pri socialistični vzgoji in politični aktivnosti mladine. V ta namen so se razvile različne aktivnosti, ki so prispevale k nadaljnjemu poglabljanju odnosov med našimi narodi, kakor na primer: medrepubliški zleti in festivali, zbori bratstva in enotnosti, mitingi, športne igre itd. Posebna oblika gospodarsko-politične in vzgojne aktivnosti Ljudske mladine so bile prostovoljne mladinske delovne akcije. Ljudska mladina je čutila vsestranske koristi organiziranja mladinskih delovnih akcij lokalnega in republiškega značaja. Organizirano je bilo več kot 18.000 delovnih akcij za graditev športnih objektov, mladinskih domov in prostorov za kulturno-prosvetno življenje mladine, za gradnjo novih šol, cest, poljedelskih in najrazličnejših komunalnih objektov. Pri teh akcijah je sodelovalo več kot 1,070.000 mladih ljudi. Ena izmed najpomembnejših aktivnosti glede vsestranskega vzgojnega delovanja med mladino je bilo delo komunistov na področju ustvarjanja in razvijanja najrazličnejših organizacij (kulturnih, fizkulturnih, tehničnih, organizacij za počitek mladine) kakor tudi številnih društev in klubov. Danes vse te organizacije in društva zajemajo blizu 1,750.000 mladih ljudi. Glede na koristnost teh organizacij stalno naraščajo potrebe po večjem številu in po aktivnejšem delovanju komunistov v teh organizacijah, in to toliko bolj, ker v nekaterih izmed njih (na primer v fizkulturnih) komunisti niso vedno nastopali enotno in se dosledno borili proti raznim pomanjkljivostim. Čedalje aktivnejše sodelovanje mladih ljudi v družbenopolitičnem življenju je zahtevalo posebna prizadevanja na področju idejno-vzgojnega dela z mladino. S pomočjo Zveze komunistov je bilo odpravljeno zapostavljanje ideološko-političnega dela in pričelo se je vse bolj sistematično ideološko vzgajanje mladine. Zanimanje mladine za najrazličnejše teme, ki so bile zajete z idejno-političnim delom, je stalno naraščalo. To delo je zajemalo vse teme, od aktualnih gospodarskih in političnih problemov v državi, problemov sodobnega socializma in mednarodnega delavskega gibanja do najrazličnejših znanstvenih, filozofskih, socioloških, kulturnih, umetniških in etičnih vprašanj. V tem obdobju smo osnovali številne mladinske univerze, 115

tribune, debatne klube in marksistične krožke, uvedli smo pravi sistem raznih kurzov, seminarjev itd. Toda kljub velikemu napredku kvaliteta idejno-vzgojnega dela še vedno zaostaja za današnjimi potrebami in možnostmi, posebno pa tam, kjer so komunisti, ki delajo med mladino, teoretično premalo izobraženi. Pomanjkanje dovolj razvitih in izobraženih kadrov je čutiti posebno pri delu na področju marksističnega vzgajanja mladine; kar se tega tiče, bi bilo potrebno širše sodelovanje organizacij Zveze komunistov. V tem obdobju smo se posluževali vrste ukrepov na področju strokovnega, ekonomskega in splošno-kulturnega izobraževanja delavske mladine. Več deset tisoč nekvalificiranih in polkvalificiranih mladih delavcev si je pridobilo višjo stopnjo kvalifikacij. Obravnavali smo in reševali razne probleme delavske mladine, kakor so na primer stanovanjski problemi in prehrana delavcev-samcev, šolanje učencev v gospodarstvu, sprejemanje novih delavcev itd. Vendar pa kljub vsem dosedanjim prizadevanjem komunistov in mladinskih organizacij še vedno niso rešeni materialni problemi delavske mladine v nekaterih industrijskih centrih kakor tudi ne nekatera vprašanja učencev v gospodarstvu. V zadnjih dveh letih je bilo opaziti vse večje orientiranje na vključevanje kmečke mladine v zadružno gibanje in v borbo za napredek poljedelstva. Število mladine v kmetijskih zadrugah se je povečalo na 70.000. Mladinske organizacije so osnovale 860 sekcij in klubov mladih poljedelcev, ki zajemajo blizu 37.000 mladincev in pomenijo gibanje mladih proizvajalcev. Skozi razne strokovne kurze je šlo okoli 150.000 mladincev. Tečaje za zdravstveno prosveto je obiskovalo blizu 425.000 kmečkih deklet. Toda kljub pomembnim rezultatom še vedno ni stalnega sistema za usposabljanje poljedelskih proizvajalcev, ki bi lahko zadostili sedanjim potrebam. Šolska in študentska mladina sta se po pravici in z uspehom borili proti nesodobnemu pouku ter ostankom starih metod in odnosov v šoli. Šolska mladina je podpirala progresivna prizadevanja za izvajanje reforme naših šol in univerz. Očitno je bilo vidno povečanje zanimanja srednješolske in študentske mladine za pridobivanje novega, širšega znanja. Toda kljub vsemu še vedno prihaja do izraza pri manjšem delu intelektualne mladine premajhna razvitost delovnih navad, so pa tudi pojavi nerazumevanja potreb skupnosti. Organizacije Ljudske mladine 116

Jugoslavije so v tem obdobju resno delale na področju vzgajanja študentov in dijakov v duhu naše stvarnosti, da bi nadoknadile premalo razvito vzgojno vlogo šole in univerz. Čeprav je od leta 1953 do 1957 na univerzah diplomiralo 30.360 študentov, kvaliteta in pravočasno dokončevanje študija še vedno ne ustrezata današnjim potrebam družbe. Zato so danes še vedno odprti številni problemi pripravljanja novih strokovnjakov. Kot rezultat večje skrbi Zveze komunistov in povečane politične aktivnosti mladinskih organizacij se je znatno povečalo sprejemanje najboljših mladincev in mladink v Zvezo komunistov. V preteklem letu je bilo od celotnega števila na novo sprejetih članov Zveze komunistov 63 % mladine. Danes je v Zvezi komunistov 115.574 mladih ljudi do 25 let starosti. V tem obdobju se je postopoma povečevalo število mladine, ki jo zajemajo mladinske organizacije. Ljudska mladina zajema danes blizu 60 % celotne mladine. Čeprav je dosežen velik napredek glede čim večjega razmaha Ljudske mladine, vendar pa na tem področju še niso izkoriščene vse možnosti, to pa predvsem na deželi in glede zajemanja ženske mladine. Mladinske organizacije bi danes lahko bile še bolj množične, ne da bi jim pretila nevarnost razblinjevanja in zmanjševanja njihove politične monolitnosti.

Druge družbene organizacije Danes ni skoraj niti enega področja družbenega življenja več, na katerem ne bi delovala ustrezna družbena organizacija. Imamo veliko število družbenih organizacij, zelo različnih po sestavi, po številu članov in funkcijah v družbenem življenju, od množičnih pa vse do strokovnih, strokovno-znanstvenih, ozko specialističnih, vojaških in posebno socialno-humanitarnih. Množične družbene organizacije delujejo na najrazličnejših področjih družbenega življenja ter so nastale na osnovi prostovoljnega združevanja državljanov z namenom, da bi razvili družbeno aktivnost na področju splošnega in zdravstvenega vzgajanja, socialnega dela, kulture in umetnosti, tehnične in fizične kulture, zabave, športa, ter da bi razvili najrazličnejše aktivnosti in akcije na teh področjih. Razen številnih članov deluje v teh organizacijah veliko število kvalificiranih delavcev (zdravnikov, učiteljev, predavateljev, profesorjev, fizikov, tehnikov, socialnih delavcev itd.), 117

ki prostovoljno delajo za uresničenje ciljev in nalog teh organizacij. Jugoslovanski Rdeči križ dela na področju reševanja socialno-zdravstvenih problemov v naši državi ter ima okoli 1,411.000 odraslih članov in 1,180.000 članov podmladka. Posebno aktivnost v zadnjih štirih letih je jugoslovanski Rdeči križ pokazal pri organiziranju zdravstveno-prosvetnih kurzov in drugih tečajev za usposabljanje aktivistov za borbo na področju dviga higienske ravni države in čuvanja ljudskega zdravja. V tem obdobju je bilo usposobljeno blizu 475.000 takšnih aktivistov, med njimi pa je, kar je še posebno pomembno, blizu 425.000 kmečkih mladink, ki so dokončale dvoletne zdravstvenoprosvetne kurze. Rdeči križ je bil zelo aktiven glede uresničevanja zdravstveno-preventivnih ukrepov, glede preskrbe in skrbi za bolnike ter za njihove družine, glede organiziranja prostovoljnega dajanja krvi, asanacijskih akcij in glede pobijanja nalezljivih bolezni. Rdeči križ je pomemben faktor pri organiziranju šolskih kuhinj, v katerih je zajeto blizu 2,000.000 otrok in mladine. V vsej deželi je okoli 2000 društev, ki skrbijo za otroke in mladino. Ta društva štejejo blizu 500.000 članov, ki svoje delo usmerjajo na razvijanje družbene aktivnosti in skrbi skupnosti za vzgojo in preskrbo otrok in mladine. Ta društva so delala na področju reševanja zdravstvenih in socialnih problemov ter sama ali v sodelovanju z drugimi organizacijami in državnimi organi odpirala otroške ustanove. Društva imajo pionirske svete, ki vodijo pionirske organizacije, povezujejo njihovo delo s šolskimi odbori in organizirajo najrazličnejše oblike dejavnosti pionirskih organizacij. Tako je pri majskih pregledih otroškega ustvarjanja leta 1957 sodelovalo okoli 1,500.000 pionirjev, na festivalu pionirskih zborov in orkestrov, ki ga je priredilo 1500 ansamblov, pa je sodelovalo več kot 200.000 pionirjev. Treba je poudariti, da vsa ta društva zajemajo veliko število prostovoljnih delavcev: pedagogov, psihologov, pediatrov, književnikov ter drugih javnih in kulturnih delavcev na področju proučevanja problemov razvoja družine, problemov predšolske izobrazbe, organiziranja prostega časa šolskih otrok itd. V več kot tisoč ženskih društvih je razvita široka aktivnost na področju reševanja vprašanj, ki so ozko povezana z življenjem in delom žene, z njeno razbremenitvijo v gospodinjstvu in z njenim sodelovanjem v organih družbenega upravljanja. 118

Problemi delovne žene kot splošno družbeni problemi čedalje bolj postajajo predmet, s katerim se ukvarjajo in ki ga obravnavajo delavski sveti, ljudski odbori in drugi družbeni organi. V delu ženskih društev je razen žena aktivno tudi precejšnje število strokovnih in družbenih delavcev. Na deželi aktivno dela 1200 sekcij žena-zadružnic, ki se ukvarjajo z napredkom poljedelske proizvodnje, z organiziranjem kurzov o zdravi prehrani in negi otrok ter z vključevanjem žena v družbeno upravljanje pri zadrugah. Na področju množičnega kulturno-prosvetnega dela deluje Kulturno-prosvetni svet Jugoslavije kot splošno predstavniško in koordinacijsko telo vseh organizacij, društev in ustanov, ki jim je to področje osnovna dejavnost. Delo 3500 amaterskih kulturno-umetniških in kulturnoprosvetnih društev z 200.000 aktivnih in 150.000 sodelujočih članov je raznovrstno in bogato. To delo se odvija v dramskih, glasbenih, likovnih, baletnih, ritmičnih sekcijah ter v skupinah za ljudske plese, orkestre, zbore in podobno. Ta društva s svojimi prireditvami dopolnjujejo aktivnost profesionalnih umetniških ustanov. Njihovo delo je predvsem pomembno na deželi in v manjših krajih, kjer so večkrat edini nosilci takšne dejavnosti. Na področju tehničnega vzgajanja ljudstva delajo organizacije Ljudske tehnike — Zveze za tehnično izobraževanje ljudstva, ki imajo blizu 2500 osnovnih organizacij z blizu 300.000 člani, ne vštevši organizacije Letalske zveze Jugoslavije in pionirjev-članov te organizacije. Organizacije Ljudske tehnike so se izkazale kot propagatorji tehnike, tehnične izobrazbe in tehničnih dosežkov, odlikovale so se glede usposabljanja amaterjev na posameznih specialnih tehničnih področjih in pri koncentriranju organizacij v društva, zainteresirana za tehnično izobraževanje ljudstva. V obdobju od VI. kongresa do danes je bilo usposobljeno blizu 150.000 radijskih amaterjev, telegrafistov, voznikov, traktoristov, foto- in kino-amaterjev, veslačev in predavateljev tehničnih predmetov. Na iniciativo Ljudske tehnike so v velikem številu šol formirali delavnice, s pomočjo prosvetnih organov pa so organizirali poletne seminarje za predavatelje, ki vodijo pouk tehnične izobrazbe v šolah. Podobno je tudi delo Letalske zveze Jugoslavije, ki dela na področju populariziranja letalstva, usposabljanja pilotov, letalskih jadralcev in padalcev.

S fizično vzgojo ljudstva se ukvarja tudi Zveza za telesno vzgojo »Partizan«, nadalje planinske, strelske, športne ter druge organizacije in klubi. Razen pouka fizične vzgoje v šolah so te organizacije glavni nosilci fizične vzgoje ljudstva. V teh organizacijah aktivno sodeluje več kot 850.000 članov, kar pomeni veliko povečanje v primeri s prejšnjim položajem. Počitniška zveza, ki ima blizu 100.000 članov, in Zveza tabornikov s 75.000 člani organizirata izlete, potovanja, taborjenja in počitek mladine, spodbujata in razvijata navade za kolektivno življenje in delo, negujeta tovarištvo in delata na področju razvijanja socialističnega patriotizma v državi. Z raznimi turnejami, s potovanji, z letovanji in z večjimi zborovanji je Počitniška zveza zajela v zadnjih štirih letih 244.800 mladincev in mladink. Gasilsko službo opravljajo v naši državi v glavnem prostovoljna gasilska društva. V Gasilsko zvezo Jugoslavije je včlanjeno 4341 prostovoljnih gasilskih društev in 1234 industrijskih gasilskih društev s skupno 328.000 člani. Razen osnovne aktivnosti — gašenja požarov — posvečajo organizacije Gasilske zveze na deželi posebno pozornost razvijanju kulturno-zabavnega življenja s formiranjem raznih glasbenih, dramskih, folklornih in fizkulturnih skupin, ki so večkrat nosilci kulturnega življenja na vasi. Strokovne in strokovno-znanstoene organizacije si prizadevajo za dvig strokovnosti svojih članov, za povečevanje profesionalne in strokovne odgovornosti pred družbeno skupnostjo, za razvijanje znanstvene misli itd. Te organizacije so posebno aktivne pri reševanju aktualnih problemov, ki se pojavljajo na njihovem področju. Razen drugega dajejo tudi strokovna mišljenja in predloge organom ljudske oblasti. S svojimi člani razvijajo družbeno aktivnost v množičnih družbenih organizacijah ter v ljudskih in delavskih univerzah ali pa organizirajo svoje tribune za ljudsko prosveto in informiranje državljanov s sodobnimi dosežki na področju znanosti, tehnike, kulture itd. Združenje učiteljev, predavateljev in profesorjev šteje 57.000 članov, obsega pa 1400 občinskih društev. Ta društva si prizadevajo za dvig strokovne izobrazbe predavateljev in njihove politično-ideološke ravni, tako da organizirajo kurze, seminarje, predavanja itd. Leta 1956 so organizirali 884 strokovnih kurzov in seminarjev s približno 18.000 obiskovalci. Združenja in člani si prizadevajo za dvig kulturno-prosvetne ravni državljanov s 120

pomočjo poljudnih predavanj s področja posameznih znanstvenih vej, aktivno delujejo v ljudskih knjižnicah in čitalnicah, v raznih kulturno-umetniških društvih, v katerih so večkrat, predvsem na vasi, nosilci kulturno-prosvetne dejavnosti. Zveza združenj pravnikov ima okoli 9000 članov ter svojo aktivnost razvija s pomočjo svojih podružnic in šestih pravniških združenj specialistov. Združenja se aktivno ukvarjajo z obravnavanjem posameznih pravniških problemov in tako prispevajo k ustvarjanju enotne pravniške prakse. Razen sodelovanja z državnimi organi glede izdajanja zakonov in predpisov so člani tega združenja informirali večje delovne kolektive o naših predpisih in tako pomagali organom delavskega upravljanja. V sodelovanju z ljudskimi odbori so združenja organizirala kurze in seminarje za uslužbence ljudskih odborov o pravilni uporabi zakonskih predpisov, kar je prišlo do izraza posebno pri uvajanju komunalnega sistema. Zveza ekonomistov šteje 4000 članov. Prizadeva si za razvijanje ekonomske misli, popularizacijo ekonomske znanosti in razlaganje aktualnih gospodarskih vprašanj. Zveza zdravniških društev ima okoli 7000 članov in 92 podružnic. Veliko aktivnost razvija na področju strokovnega dviga zdravniškega kadra s pomočjo 19 združenj specialistov. V poslednjih štirih letih so ta združenja priredila 14 strokovnih kongresov, 7 znanstvenih sestankov in veliko število strokovnih predavanj, ki so v večjih mestih stalna. Zveza zdravniških društev je razpravljala tudi o drugih vprašanjih s področja zdravniške službe, s čimer je občutno prispevala k njenemu napredku. Zveza inženirjev in tehnikov šteje okoli 38.000 članov ter ima 41 okrajnih in 23 občinskih društev ter združuje 10 strokovnih zvez inženirjev in tehnikov. Zveza dela na področju dviganja strokovnosti svojih članov ter prireja kurze in seminarje za kvalificirane delavce. Terenske organizacije so pričele razvijati razne oblike pomoči komunam glede reševanja problemov posameznih gospodarskih področij, urbanističnih problemov, problemov elektrifikacije podeželja in urejevanja mest, organizacije gradbene inšpekcije, sodelovanja pri izdelavi tarifnih pravilnikov v podjetjih, pomoči podjetjem pri reševanju njihovih tehnoloških problemov glede tehnične zaščite v podjetjih in podobno.

Zveza novinarjev šteje okoli 2000 članov ter si prizadeva za idejno-politično in strokovno vzgajanje kakor tudi za razvijanje profesionalne odgovornosti svojih članov. Organizacija obravnava najrazličnejše probleme s področja novinarstva in nastopa kot aktivni faktor za višjo idejno in strokovno raven novinarjev in tiska. Razen tega razvija zveza aktivnost svojih članov na raznih področjih političnega in družbenega dela, to pa predvsem s pomočjo ustmenega časopisa. Zveza književnikov šteje 468 članov in dela na področju razvijanja književnega življenja v naši deželi. V zadnjih štirih letih je priredila 1500 literarnih večerov, na katerih je svoje tekste bralo okoli 400 književnikov. Zveza si prizadeva tudi za razvijanje sodelovanja književnikov v družbeno-političnem in javnem življenju. Razen omenjenih organizacij so podobno aktivnost razvijale tudi zveze farmacevtskih društev, zveze društev veterinarjev, združenja umetnikov, združenja zdravstvenih in drugih delavcev, knjižničarjev, arhivarjev itd., potem pa tudi znanstvena društva, kakor so: Zveza društev matematikov in fizikov, Zveza društev kemikov, Združenje za filozofijo in sociologijo, Zveza društev zgodovinarjev, Zveza slavističnih društev in druge. Organizacije Zveze borcev imajo za cilj zajemanje borcev in invalidov, ujetnikov in internirancev iz narodnoosvobodilne vojne in iz prejšnjih vojn. Njihova naloga je skrbeti za borce, njihove družine in vojaške vojne invalide ter čuvati in razvijati revolucionarne pridobitve in utrjevati obrambne sposobnosti države. V ta namen pri nas delujejo Zveza borcev NOV, Zveza vojaških vojnih invalidov in Združenje rezervnih oficirjev. Zveza borcev narodnoosvobodilne vojne je v svojih vrstah zbrala 1,200.000 borcev iz narodnoosvobodilne vojne. Največjo skrb je posvečala otrokom padlih borcev in žrtev fašističnega terorja. Skupno z organi ljudske oblasti je Zveza borcev v tem obdobju pripomogla k šolanju in usposabljanju za življenje več kot 200.000 otrok. Skrb za te otroke se je kazala v izbiranju njihovega poklica, v pravilnem vzgajanju, usmerjanju na razne šole in v obrti ter v njihovem materialnem vzdrževanju. Zveza borcev si je v tem obdobju prizadevala za izgradnjo svoje zakonodaje in uresničevanje zakonskih pravic borcev, družin in otrok padlih borcev. Organizacija je sistematično skrbela za zaposlovanje borcev, za sprejemanje in zaposlovanje upokojenih borcev Jugoslovanske ljudske armade. Organizacije Zveze bor122

cev imajo stalno zvezo s skrbniki in z otroki padlih borcev, posvečajo jim vso pozornost, poglabljajo se v njihove probleme in jim pomagajo. Organizacije Zveze borcev so označevale in urejale zgodovinske kraje, odpirale muzeje narodnoosvobodilne borbe, urejale grobove in pomagale pri postavljanju spomenikov padlim borcem in pri zbiranju zgodovinskega gradiva. Zveza vojaških vojnih invalidov šteje več kot 310.000 članov, veliko večino osebnih in družinskih vojaških vojnih invalidov. Zveza ima blizu 2800 osnovnih organizacij ter si prizadeva za reševanje socialno-zdravstvenih problemov svojih članov, pomaga organom ljudske oblasti pri reševanju invalidskih vprašanj, kakor so rehabilitacija in zaposlovanje vojaških vojnih invalidov, njihovo okrevanje in zdravljenje ter izdelovanje ortopedskih pripomočkov. Štipendiranje je vojaškim vojnim invalidom pripomoglo, da so si pridobili potrebne kvalifikacije, omogočilo pa je tudi šolanje otrok padlih borcev in umrlih vojaških vojnih invalidov. Nekatere socialno-humanitarne organizacije posvečajo posebno skrb tistim državljanom, ki jim je takšna družbena skrb potrebna. Takšni organizaciji sta Zveza slepih, ki ima več kot 13.000 članov, in Zveza gluhih, ki ima blizu 21.000 članov. Glavna dejavnost teh organizacij je usmerjena na rehabilitacijo in zaposlovanje članov, na njihovo socialno-zdravstveno zaščito in kulturnoprosvetno delo. Družbene organizacije razvijajo svojo aktivnost tudi s pomočjo tiska. Veliko število organizacij izdaja svoje stalne in občasne revije, biltene, brošure in podobno. Družbene organizacije so povezane s sorodnimi organizacijami drugih držav ali pa so članice ustreznih mednarodnih organizacij. V preteklem obdobju je Socialistična zveza nenehno^ pomagala drugim organizacijam. Četrti kongres SZDL J je poudaril pomen povezovanja Socialistične zveze z drugimi organizacijami in vnaprej poskrbel v svojem statutu za kolektivno članstvo družbenih organizacij pri vodstvih Socialistične zveze, vse od zveznega do občinskih odborov, pa so osnovane komisije za družbene organizacije kot pomožna telesa. Izkazalo se je, da je ta povezava Socialistične zveze in družbenih organizacij pravilna ter je obrodila dobre rezultate in pozitivne izkušnje. 123

Aktivnost članov Zveze komunistov se je povečala predvsem v teh organizacijah. Tako v vodilnih organih kot v osnovnih organizacijah nenehno prispevajo k razvoju in utrjevanju družbenih organizacij na splošni liniji razvoja socializma. Pri vseh teh uspehih se aktivnost družbenih organizacij odvija pretežno v mestih, premalo pa na vasi. Okrajna in občinska vodstva Socialistične zveze in Zveze komunistov, posebno pa prosvetni in drugi družbeni delavci, morajo pomagati pri delu teh organizacij na vasi.

Sodelovanje z mednarodnim delavskim gibanjem in z drugimi naprednimi gibanji Na VI. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije smo poudarili, da se delavska in socialistična gibanja, odvisno od nacionalnih in drugih pogojev, z raznimi sredstvi borijo in po različnih poteh gredo proti uresničenju socialističnih ciljev. Na IV. kongresu SZDL J smo poudarili, da enotnost socialističnih ciljev vsem socialističnim in demokratičnim gibanjem narekuje neogibno potrebo po medsebojnem sodelovanju, »nacionalne in druge razlike pa diktirajo, da mora biti to sodelovanje — če hočemo, da bi bilo zares demokratično in socialistično — zasnovano na principih popolne prostovoljnosti in enakopravnosti«. Kakršna koli hegemonija pri kakršnem koli gibanju »neizogibno pripelje do razcepa pri sodelovanju, do razcepa enotnosti socialističnih in demokratičnih sil, do podrejanja šibkejših narodov in gibanj močnejšim«. Na podlagi teh načel sta Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije razvijali mednarodno aktivnost in sodelovanje z večino komunističnih partij, z enim delom socialističnih partij, z vrsto narodnoosvobodilnih in drugih naprednih gibanj v svetu ter si prizadevali, da bi po potrebah sodobnega položaja vnesli v to sodelovanje novega duha, širino ter ustvarjali vzdušje, v katerem odpadajo predsodki, in imeli pred očmi glavno nalogo — borbo za mir, za reševanje aktualnih svetovnih vprašanj in za socializem. Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije sta si s takšno politiko pridobili ugled pri velikem številu delavskih organizacij in partij v vsem svetu, kar je pripomoglo k vzpostavljanju širokih kontaktov in sode124

lovanja. Obdobje po VI. kongresu ZKJ je izpolnjeno z bogato in plodno mednarodno aktivnostjo ZKJ in SZDL J. Po večletni prekinitvi so bili v zadnjih dveh letih vzpostavljeni odnosi in pričelo se je na novih osnovah sodelovanje med Zvezo komunistov Jugoslavije in med številnimi komunističnimi in delavskimi partijami socialističnih dežel, s katerimi so bili ti odnosi pretrgani leta 1948. Prvi kontakt s KP Sovjetske zveze smo vzpostavili ob priliki obiska sovjetske partijske in državne delegacije Jugoslaviji v maju 1956. leta. Skupna deklaracija, ki smo jo takrat podpisali, vsebuje osnovna načela, na katerih mora temeljiti sodelovanje v mednarodnem delavskem gibanju. Ob priliki bivanja naše partijske in državne delegacije v Sovjetski zvezi leta 1956 je bila podpisana deklaracija o odnosih med Zvezo komunistov Jugoslavije in med KP Sovjetske zveze. Deklaracija je konstatirala, da bilateralni odnosi med obema partijama slone na demokratičnem principu »popolne prostovoljnosti in enakopravnosti, na prijateljski kritiki in na tovariškem značaju izmenjave mišljenj o spornih vprašanjih«. V deklaraciji je poudarjeno, da obe strani izhajata s stabšča, »da so poti in pogoji socialističnega razvoja v raznih deželah različni, da bogastvo oblik razvoja socializma prispeva k njegovemu utrjevanju«. Partiji-podpisnici sta v deklaraciji izrazili svoje prepričanje, »da s tem dajeta svoj prispevek k splošnemu zbliževanju med socialističnimi in drugimi progresivnimi gibanji v svetu, kar hkrati služi interesom miru v svetu, interesom splošnega napredka človeštva«. Po podpisu Beograjske in Moskovske deklaracije je prišlo do intenzivnejšega kontakta s komunističnimi partijami socialističnih dežel. Do konca leta 1957 je Zveza komunistov Jugoslavije vzpostavila odnose s Poljsko združeno delavsko partijo, z Romunsko delavsko partijo, z Bolgarsko komunistično partijo, z Madžarsko socialistično delavsko partijo, z Enotno socialistično partijo Nemčije in s Komunistično partijo Češkoslovaške. Z nekaterimi partijami se je razvilo vsestransko sodelovanje, z drugimi pa je sodelovanje še vedno v začetni fazi razvoja. Ob priliki obiska poljske partijske in vladne delegacije v Jugoslaviji v preteklem letu je bila podpisana skupna deklaracija ZKJ in Poljske združene delavske partije ter vlad FLRJ in Ljudske republike Poljske, v kateri sta obe Partiji poudarili načela, na katerih temelji njuno sodelovanje in zveze kakor tudi oblike tega sodelovanja. 125

Medtem ko se s posameznimi komunističnimi partijami postopoma razvija čedalje širše in plodnejše sodelovanje, pa je z določenim številom komunističnih partij sodelovanje omejeno, z nekaterimi pa sploh še niso vzpostavljeni kontakti. ZKJ in SZDL J sta v preteklem obdobju razširili odnose in sodelovanje z organizacijami delavskega gibanja v deželah Zahodne Evrope. Plodno so se razvijali odnosi s Komunistično partijo Italije, s Socialistično partijo Italije in z Italijansko generalno konfederacijo dela. Ustvarjeni so bili ugodni pogoji za sodelovanje s Komunistično partijo Francije in s Francosko generalno konfederacijo dela. V zadnjih petih letih sta ZKJ in SZDL J še nadalje razvijali že prej vzpostavljene kontakte in sodelovanje s socialdemokratičnimi partijami Velike Britanije, Belgije, Švice in Danske ter vzpostavljali kontakte s posameznimi komunističnimi partijami v državah Zahodne Evrope. Razen tega je prišlo do več občasnih srečanj in kontaktov tudi s predstavniki socialističnih partij Švedske in Zahodne Nemčije. S Socialistično partijo Belgije in z Norveško delavsko partijo smo vzdrževali redne kontakte ter izmenjavali izkušnje in mišljenja o najaktualnejših problemih mednarodnih odnosov in delavskega gibanja. Že nekaj let vzdržujemo letna srečanja s predstavniki obeh gibanj, ki so imela obojestransko korist. ZKJ in SZDL J sta v preteklem obdobju razširili svoje odnose in sodelovanje s socialističnimi in naprednimi gibanji v Aziji. Vzpostavili smo sodelovanje s Komunistično partijo Kitajske. Vzpostavili smo kontakte ter izmenjali izkušnje in mišljenja s predstavniki množičnih ljudskih gibanj, ki so na oblasti v neodvisnih deželah Jugovzhodne Azije. Predsednik SZDL J je prisostvoval kongresu Indijskega nacionalnega kongresa v Aladiju leta 1955. ZKJ in SZDL J vzdržujeta odnose z Azijsko socialistično konferenco — z organizacijo socialističnih partij azijskih dežel, prav tako pa tudi s socialističnimi partijami posameznih dežel, pri čemer je treba še posebej poudariti odnose s Socialistično partijo Japonske, s Socialistično partijo arabskega preporoda, s Socialistično partijo Burme itd. Vzpostavljeni so odnosi s komunističnimi partijami Indonezije, Severnega Vietnama, Mongolije, Severne Koreje, Japonske, Indije in Izraela. Prav tako so vzpostavljeni kontakti s predstavniki ljudskih gibanj in organizacij delavskih gibanj v nekaterih deželah 126

Afrike, kot so Nacionalna unija Egipta, partija Neodestur v Tunisu, partija Istiklal v Maroku, KP Maroka, Fronta nacionalne osvoboditve Alžira itd. Prav tako smo vzpostavili kontakte z nekaterimi delavskimi in socialističnimi partijami in progresivnimi gibanji v državah Latinske Amerike, pri čemer je treba posebej poudariti odnose SZDL J z Ljudsko socialistično partijo Čila. Če razen takšne aktivnosti ZKJ in SZDL J upoštevamo, da imajo tudi množične politične organizacije Jugoslavije, predvsem Zveza sindikatov, Ljudska mladina, Zveza borcev Jugoslavije, Zadružna zveza, Zveza ženskih društev in druge organizacije zelo razvejane zveze z ustreznimi organizacijami v tujini, dobimo lahko še popolnejšo sliko o širokem mednarodnem sodelovanju našega socialističnega gibanja . s.. socialističnimi silami v svetu. V okviru sodelovanja z organizacijami delavskega gibanja je bilo v obdobju po VI. kongresu ZKJ 32 uradnih delegacij ZKJ in SZDL J v tujini in 31 tujih delegacij v naši državi. K temu je treba prišteti še številne posamezne vzajemne obiske in kontakte. V istem obdobju je 219 jugoslovanskih sindikalnih delegacij obiskalo 28 držav, medtem ko je 174 sindikalnih delegacij iz 29 držav bilo v Jugoslaviji. Na področju razvijanja sodelovanja s 73 mladinskimi organizacijami v 38 državah je Ljudska mladina Jugoslavije poslala svojih 40 in sprejela 47 delegacij, medtem ko Zveza študentov Jugoslavije sodeluje s 60 nacionalnimi in z 12 mednarodnimi študentskimi organizacijami. Sodelovanje ZKJ in SZDL J s socialističnimi in naprednimi gibanji v svetu je v preteklem obdobju bilo globlje in raznovrstnejše po vsebini in čedalje bolj delovnega značaja. Zavoljo dosedanjih zvez in sodelovanja ZKJ in SZDL J s komunističnimi partijami ter s progresivnimi gibanji je prišla do izraza velika raznovrstnost oblik: izmenjava raznih delegacij, posamezni in skupinski obiski, študijska potovanja, diskusijski sestanki, izmenjava predavateljev in kulturnih delavcev, vzajemna strokovna pomoč, vzajemno objavljanje člankov, diskusij in drugega materiala v tisku itd. Prizadevali smo si, da bi različna mišljenja glede posameznih vprašanj ne ovirala sodelovanja, in iskali smo stične točke, v katerih je moč doseči soglasje. Takšna orientacija je omogočila široke in vsestranske kontakte. Pri tem smo si prizadevali, da druga gibanja seznanimo z našimi izkušnjami in da jim pojas127

nimo naša stališča. Hkrati pa smo želeli, da bi spoznali stališča in izkušnje drugih kakor tudi njihova mišljenja o naših glediščih in o naši praksi. S svojo aktivnostjo sta ZKJ in SZDL J po svoje prispevali k blažitvi nasprotij v mednarodnem delavskem gibanju kakor tudi k temu, da bi s principialnimi diskusijami pojasnjevali in reševali probleme, ki jih sodobni razvoj postavlja pred delavsko gibanje. Sodelovanje ZKJ in SZDL J z vsemi tokovi v delavskih in naprednih gibanjih je dalo pozitivne rezultate. Naše izkušnje dokazujejo, da je trenutno razcepljenost in razdeljenost v delavskem gibanju in med socialističnimi silami mogoče in da jo je tudi treba postopoma ublaževati in premostiti. Zaradi tega menimo, da je naše sodelovanje pomenilo prispevek k utrjevanju socialističnih sil in k utrjevanju miru v svetu. To sodelovanje je prav tako pomenilo nadaljnjo afirmacijo socialistične Jugoslavije in poudarilo pozitivna uresničenja naše izkušnje, ki so lahko zanimiva tudi za mednarodno delavsko gibanje.

128

JOSIP BROZ-TITO

NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V ZVEZI Z MEDNARODNIM POLOŽAJEM IN NOTRANJIM RAZVOJEM SOCIALISTIČNE GRADITVE JUGOSLAVIJE

Tovariši in tovarišice! Kakor smo morali že na VI. kongresu naše partije ugotoviti, da je svet v nekakšnem začaranem krogu, v resnično^ težavnem in brezperspektivnem položaju, kar se tiče reševanja spornih mednarodnih problemov in uresničevanja trajnega miru, ki k njemu človeštvo tako nepremagljivo teži — tako, žal, niti zdaj ne moremo reči, pa čeprav je od takrat minilo več kot pet let, da je glede tega dosežen kakšen očitnejši napredek. Minilo je trinajst let, odkar se je končala v zgodovini človeštva po obsegu človeških in materialnih žrtev najstrašnejša vojna, pa še vedno ni znamenj, da bi se nekateri sedanji vodilni ljudje iz te tragedije kaj naučili. Ne samo to; čeprav se še niso zarasli milijoni grobov iz druge svetovne tragedije, čeprav še niso1 zabrisani sledovi prelite krvi, je spet začela teči kri in se je spet začelo novo uničevanje. Komaj je bila ustavljena vojna v Vietnamu in Koreji, pa se je že začela vojna v Egiptu, ki jo je ustavilo samo energično stališče Združenih narodov. Toda na žalost imamo vojno tudi zdaj, in sicer v Indoneziji in Alžiriji, kar kaže na to, da mislijo nekateri nadaljevati staro prakso nasilja in uničevanja zoper narode, ki ne želijo nič drugega kot biti gospodarji na svojem. V glavah nekaterih ljudi še vedno prevladuje misel, da je mogoče samo s silo in z oboroženo premočjo rešiti razne sporne probleme in da lahko samo tako dosežejo svoje cilje. Takšno pojmovanje je pripeljalo do neverjetne tekme v oboroževanju in do uvajanja novih in novih sredstev za množično uničevanje, zlasti še atomskega in vodikovega orožja. Obstajajo težnje, da bi največje pridobitve človeškega genija uporabili tako, da bi lahko človeštvo namesto sreče in blaginje doživelo največjo katastrofo, kakršno si ljudje le težko predstavljajo. V čem je bistvo takšne smeri razvoja v mednarodnih odnosih po drugi svetovni vojni? 131

Prvič, v povojni konstelaciji v svetu so se spopadli diametralno nasprotni interesi poglavitnih članic antihitlerjevske koalicije, zahodnih velesil in Sovjetske zveze. Drugič, propadel je poskus, da bi nasprotja v interesih ublažili s sporazumi na znanih konferencah v Teheranu, Jalti, Berlinu in drugih, z reševanjem nekaterih mednarodnih problemov, ki so se tikali tudi drugih narodov, zlasti pa tistih, ki so bili neodvisni in so imeli vso pravico, da sami odločajo1 o svoji usodi. Tretjič, obstoječa nasprotja je po vojni zaostril tudi tako imenovani boj proti komunizmu, ki ga zdaj vodijo zelo močni reakcionarni krogi vodilnih dežel na svetu. Iz komunizma delajo strašilo, ki naj bi preplašilo ne samo njihove lastne, temveč tudi druge narode, komunistična pa imenujejo ne samo vsa napredna gibanja, temveč tudi narode, ki težijo za tem, da bi bili neodvisni. Misel o križarskem pohodu proti komunizmu pomeni zdaj idejno osnovo za doseganje raznih imperialističnih ciljev, zlasti še novih oblik kolonialnega podrejanja. To pomeni ne samo veliko zavoro pri reševanju sedanjih spornih mednarodnih problemov ter za miroljubno sodelovanje in koeksistenco med državami z različnimi družbenimi sistemi1, temveč tudi močno povečuje permanentno nevarnost za vojne spopade v svetovnem merilu. Vidite, to so osnovni elementi, ki so pripeljali sedanji mednarodni položaj v slepo ulico, iz katere je težko videti izhod, če ne bodo nekateri najodgovornejši ljudje velesil, ki odločajo o sedanji in prihodnji politiki, bistveno spremenili starih pogledov na mednarodne odnose, to se pravi, če ne bodo razumeli, da se je zdaj v svetu marsikaj spremenilo ter da se je treba realistično in pogumno lotevati ustvarjanja takšnih mednarodnih odnosov, ki ustrezajo tako1 težnjam človeštva kot dejanskim interesom njihovih narodov in sedanji stopnji ekonomskega, znanstvenega in kulturnega razvoja. Velesile na Zahodu skušajo opravičevati sedanjo smer svoje politike s tem, da kažejo na določene aspekte zunanje politike Sovjetske zveze za časa Stalina. Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Stalin eden izmed protagonistov tistih sestankov, na katerih so govorili o usodi drugih neodvisnih narodov brez njihove vednosti in odobritve. Takšno pojmovanje je slonelo na principu moči velesil, ne pa na principu pravice vseh narodov, da sami odločajo o svoji usodi. V zadnjem času nekatere velesile ne izbirajo sredstev, da bi dosegle dominacijo nad drugimi narodi in v svetu sploh. Eden izmed primerov takšne zunanje politike je 132

bil, žal, večletni Stalinov pritisk na Jugoslavijo. Pri tem sploh ni šlo za kakšna bistvena ideološka vprašanja, temveč edino za težnjo, da bi Jugoslavijo kot državo podredili stalinski politiki. Takšna politika je morala doživeti polom, ker ni upoštevala dejanskih možnosti za realizacijo politike ustrahovanja s silo. Dosegla je celo nasproten učinek: dala je orožje v roke drugi strani, kjer so obstajale zelo močne, čeprav v tistem času še latentne težnje po dominaciji nad drugimi narodi in v svetu sploh. Takšna Stalinova politika je nadalje pripeljala tudi do tega, da se je SZ postopoma izolirala, ker drugi mali narodi niso zaupali tej državi socializma, od katere so z vso pravico pričakovali največjo podporo za svojo neodvisnost in enakopravnost. Zaradi toge in po nepotrebnem grozilne Stalinove zunanje politike so se zahodne velesile, ki so videle, da ne bodo mogle uresničiti svojih ciljev po diplomatski poti, postavile na stališče, da jih bodo lahko dosegle samo s pozicije sile. V tem je bil osnovni razlog za ustanovitev Atlantskega pakta, za ustanovitev vojaškega bloka, ki naj bi služil uresničenju svetovnega gospostva in pomagal doseči cilje s pozicije sile. V tem je še zdaj težišče sil Atlantskega pakta, pri čemer ne izbirajo in jim ni žal nobenih sredstev v tekmovanju, kdo bo bolje oborožen in kdo bo dosegel premoč v vojni tehniki. Ustanovitev Atlantskega vojaškega pakta in pritegnitev Zahodne Nemčije v ta pakt sta morali neizogibno privesti tudi do ustanovitve Varšavskega obrambnega pakta vzhodnih držav kot protiutež Atlantskemu paktu. Toda takšen položaj je ustvaril nevarno oviro, ki ne samo onemogoča, da bi prišlo med državami nasprotnih strani do zaupanja in zbliževanja, temveč še poglablja prepad med njimi — kar daje zdaj močneje, zdaj šibkeje, hrano hladni vojni. Delitev sveta na bloke je namesto ekonomske integracije in plodnega mednarodnega sodelovanja v tem pogledu povzročila cepljenje svetovnega gospodarstva, s čimer je narodom povzročila veliko škodo. Embargo, ki so ga bili v zahodnih deželah uvedli na razne proizvode, in sicer za socialistične države, je povzročil ne samo ekonomsko škodo za eno in za drugo stran, temveč je tudi s političnega stališča gledano poglobil prepad med Vzhodom in Zahodom. Ta embargo je močno zaostril odnose med Vzhodom in Zahodom. Takšna politika zahodnih držav je do pred kratkim skoraj popolnoma paralizirala trgovino med članicami Atlantskega pakta in socialističnimi državami. 133

Seveda se je moralo pokazati in se čedalje jasneje tudi kaže, da mora takšna politika ekonomskega pritiska doživeti neuspeh. Jasno je, da ta veriga ekonomske blokade že zdaj čedalje bolj popušča, ker so v vseh deželah sveta težnje po ekonomski integraciji zelo močne. Proizvajalne sile so v mnogih deželah dosegle v svojem razvoju izredno visoko stopnjo ter nezadržno- težijo k splošni ekonomski integraciji sveta. Postavljati bariere procesu ekonomskega povezovanja pomeni ne samo zavirati nadaljnji razvoj proizvajalnih sil, temveč hkrati, tudi s političnega stališča, ustvarjati zelo močne antagonistične elemente v mednarodnih odnosih, kar vodi do nenavadno močne napetosti, ki še bolj prispeva k zaostrovanju hladne vojne ter grozi, da se bo ta vojna spremenila v svetovni oboroženi spopad. Medtem ko so si Združene države Amerike na eni strani prizadevale, da bi po- možnosti z embargom in ekonomskim pritiskom čimbolj oslabile vzhodne države, pa so na drugi strani s tako imenovanim Marshallovim planom in na razne druge načine dajale velikanska sredstva ne samo članicam Atlantskega pakta, temveč tudi drugim državam, da bi se te ekonomsko krepile in da bi preprečevale razne ekonomske, s tem pa tudi že politične pretrese. To je neizpodbitno doseglo svo-j cilj, saj jim je na ta način zares uspelo za določen čas preprečiti, da bi se v evropskih kapitalističnih državah ponovila zgodovina ekonomskih in socialnih pretresov iz let med dvema vojnama. V obdobju po drugi svetovni vojni prihaja v ZDA čedalje bolj do izraza protikomunistična ideološka koncepcija, ki se postavlja v službo strateškim interesom. To je nujno pripeljalo do čedalje močnejše polarizacije dveh ideoloških front. Govorim o ideoloških frontah, saj bi bilo nepravilno govoriti o ideoloških blokih že zaradi tega, ker protikomunistična koncepcija in propaganda Amerike nista usmerjeni samo proti državam, v katerih gradijo socializem, temveč tudi proti komunistični ideologiji in naprednim gibanjem v univerzalnem smislu. V zadnjih letih izdajajo članice Atlantskega pakta čedalje bolj intenzivno razne ukrepe, da bi se države Atlantskega pakta strateško in vojaško-tehnično krepile. Z najhitrejšim tempom gradijo strateške vojaške baze v Evropi, Aziji in Afriki, postavljajo številna oporišča za izstreljevanje raket, v nekaterih državah, na primer v Angliji, pa so bombniki — nosilci atomskih in vodikovih bomb — nenehoma v zraku. Tako ustvarjajo strateški vojni obroč okoli Sovjetske zveze in drugih vzhodnih držav. 134

Razen tega so sprejeli zelo ponesrečen sklep o oborožitvi Zahodne Nemčije, ki je hkrati z zadnjim sklepom o oborožitvi Bundeswehra z atomskim orožjem zelo zelo poslabšal položaj v Evropi, saj pomeni veliko nevarnost za novi vojni spopad. Ustanovljena sta bila pakt SEATO na Pacifiku in Bagdadski pakt na Bližnjem vzhodu, zdaj pa skušajo ustanoviti Sredozemski pakt, in sicer z namenom, da bi na eni strani čimbolj razbili arabske dežele ter preprečili njihovo politično- in ekonomsko integracijo, na drugi strani pa da bi ne samo obdržali kolonialne posesti, temveč dosegli, da bi znova prišle v status kolonij nekatere države, ki so že bile dosegle svojo neodvisnost. Na takšno usmerjenost zahodnih velesil je prav gotovo vplivalo to, da je prišlo med vojno ali po koncu vojne skoraj v vseh vzhodnih državah — v Poljski, Češkoslovaški, Romuniji, Bolgariji, Madžarski, Albaniji in Jugoslaviji — do spremembe notranjih družbenih sistemov. Na takšno vojaško blokovsko politiko Amerike in zahodnih držav je zlasti močno vplivala zmaga kitajske revolucije. Še enkrat je treba poudariti tudi to, da je na takšno usmerjenost Zahoda vplivala tudi toga Stalinova politika, ki je pripeljala do izolacije in oslabitve pozicij Sovjetske zveze na svetu; že samo s tem pa je omogočila tudi krepitev pozicije zahodnih držav pod vodstvom Amerike, ki so ustanovitev Atlantskega pakta in strateških baz opravičevale s prav takšno stalinsko politiko sile in togosti ter so glede tega začasno dobile tudi moralno podporo pri večjem delu mednarodne javnosti. Takšen je bil položaj v mednarodnih odnosih do leta 1953. Po Stalinovi smrti Sovjetska zveza postopoma spreminja prejšnje metode, prevzema pobudo v zunanji politiki in si prizadeva, da bi s pogajanji, tudi na najvišji ravni, dosegla kakršenkoli sporazum, pa čeprav tudi pri delnem reševanju posameznih mednarodnih problemov. K popuščanju napetosti so veliko prispevali zelo pomembni poprejšnji ukrepi Sovjetske zveze, kot na primer: začetek normalizacije odnosov z Jugoslavijo in podpis beograjske deklaracije, rešitev avstrijskega vprašanja, umik sovjetskih čet z ozemlja Kitajske, Avstrije in Finske, odpoved ozemeljskim zahtevam do Turčije, odprava mešanih družb na Kitajskem in v drugih vzhodnih državah ljudske demokracije ter liberalizacija odnosov z njimi, priznanje neodvisnega položaja mladim azijskim in afriškim državam itd. Takšen novi pozitivni razvoj sovjetske zunanje politike je na eni strani zelo močno vplival na popuščanje mednarodne na135

petosti, na drugi strani pa je prispeval k temu, da se postopoma popravlja tudi izolirani položaj Sovjetske zveze v svetu. Toda na takšno spremembo sovjetske zunanje politike so gledali v zahodnih državah docela napačno kot na notranjo šibkost, ki naj bi jo baje povzročila Stalinova smrt in nekakšen težavni ekonomski položaj. Na podlagi takšne nerealne ocene so bili mnenja, pogosto pa še zdaj tako mislijo, da je sprememba sovjetske politike čisti manever, da bi pridobili na času. Potemtakem je na Zahodu še dalje obveljala politika, ki izhaja iz tako imenovane pozicije sile, ter tam še vedno zavračajo razne predloge, da bi na miren način začeli reševati obstoječe sporne probleme. Ker imajo zahodne sile še vedno takšno nespravljivo stališče, še nadalje s pospešenim tempom povečujejo svojo vojaško moč, da bi v tem dosegle premoč. Iz strahu, da se ne bi izolirale, pa so morale Amerika in druge zahodne države pod pritiskom svetovnega javnega mnenja v določenem smislu vendarle korigirati svoje togo stališče do sprememb v zunanji politiki in v željah ZSSR po popuščanju napetosti v svetu. Tako je prišlo do ženevske konference na najvišji ravni. Ali je ta konferenca dala kakšne očitnejše rezultate? Seveda ni; ni jih bilo mogoče niti pričakovati. Toda že dejstvo samo, da je prišlo do tega sestanka, je bilo pozitivno, zlasti če pomislimo na vrsto let hladne vojne. Ta konferenca je imela vsaj to dobro stran, da je sploh bila in da je bilo s tem ustvarjeno boljše ozračje za nadaljnje in potrpežljivejše iskanje mirnega načina pri reševanju spornih mednarodnih problemov. Zdaj gre znova za to, da bi prišlo do sestanka na najvišji ravni, in sicer tako, da bi bil razširjen s sodelovanjem nekaterih držav, ki ne pripadajo niti Atlantskemu niti Varšavskemu paktu. Mi smo takšno svoje stališče že obrazložili tik pred minulim novim letom. Sovjetska vlada je predlagala sestanek na najvišji ravni in izrazila željo, da bi na tem sestanku razen voditeljev velesil sodelovale tudi nekatere države izven Atlantskega in Varšavskega pakta. Žal lahko zdaj ugotovimo, da zahodne države zavračajo posamezne konstruktivne predloge Sovjetske zveze, in sicer z raznimi in niti malo ne prepričljivimi motivacijami in nasprotnimi predlogi. Dodati moram, da je že prišlo do nekakšnega stika na ravni veleposlanikov, kar pozdravljamo in želimo, da bi bilo uspešno. Nismo seveda veliki optimisti glede rezultatov, ki bi jih lahko dosegli na tej konferenci na najvišji ravni, mislimo pa, da bi bil lahko sporazum, pa čeprav v enem samem 136

vprašanju, ki zdaj pritiska in zaskrbljuje svet, kakršno je na primer ustavitev atomskih ii> vodikovih poizkusov v vojne namene, zelo velikega pomena tudi za pomiritev v svetu in za izboljšanje možnosti za nadaljnje razgovore o razorožitvi in o reševanju drugih mednarodnih problemov. Iz dosedanjega obravnavanja je bilo mogoče videti, da je imela Amerika in da ima še sedaj poglavitni delež v povojni politiki zahodnih velesil, vendar pa se moramo v nekaj besedah še posebej ozreti tudi na politiko Velike Britanije in Francije. Ti dve velesili sta bili in sta tudi še zdaj v precej bolj neugodnem položaju od Amerike, zlasti zaradi ekonomskega položaja, ki je v dobršni meri posledica vojnega razdejanja, ki sta ga bili pretrpeli tudi ti dve državi, razen tega pa tudi zaradi obremenjenosti s kolonialnimi problemi. V povojnem obdobju je doživela močan potres in se začela rušiti zgradba kolonialnih imperijev. Celo vrsto dežel imamo, kot so. na primer Indija, Burma, Egipt, Sirija, Sudan, Malaja, Gana, Maroko, Tunis, Vietnam, Indonezija in druge, ki so izbojevale svojo popolno ali delno neodvisnost. Razumljivo je, da so se evropske velesile iz teh in drugih razlogov naslonile na ZDA in pristopile k Atlantskemu paktu in drugim organizacijam, ki so v prvi vrsti naperjene proti Sovjetski zvezi in drugim socialističnim državam. Velika ekonomska in vojaška pomoč, ki so ju te države dobivale in ju delno še vedno dobivajo od ZDA, sta imeli učinkovit delež pri premagovanju povojnih ekonomskih težav, hkrati pa sta zoževali njihovo svobodo političnega delovanja, ker nista zmerom ustrezali pogledom teh držav na posamezne probleme ter njihovim lastnim interesom v perspektivi. Angleška ocena nekakšne nove vojne je bila razmeroma realna, ker je izvirala iz tega, da bi Britanija zaradi svojega geografskega položaja in zaradi neizogibne oslabitve svojega ekonomskega in imperialnega položaja to vojno izgubila ne glede na to, kdo bi bil zmagovalec. Britanija je zaradi tega zainteresirana, da bi se zmanjšala mednarodna napetost, da ne bi bile ogrožene njene dosedanje pozicije v svetu. Vendar pa se, sodeč po vsem, tudi sedanji angleški odgovorni ljudje strinjajo z Ameriko in z drugimi svojimi partnerji v tem, da se je mogoče razgovarjati z ZSSR in doseči ustrezne cilje samo s pozicij sile. Po mnenju odgovornih ljudi v Britaniji sprejem Zahodne Nemčije v NATO in pariški sporazumi zagotavljajo takšne pozicije. 137

Podobno je tudi s stališčem in položajem Francije, čeprav se je francoska vlada med pariškimi razgovori upirala ustanovitvi EOS. Zaradi težav ekonomskega položaja in zaradi boja Alžirije za neodvisnost je Francija, čeprav nerada, sprejela oborožitev Zahodne Nemčije in njeno vključitev v Atlantski pakt. O drugih državah Atlantskega pakta tu ne govorim, ker so imele v vsej tej stvari več ali manj drugovrsten vpliv in ker so se pri svojem opredeljevanju za Atlantski pakt in druge organizacije blokovskega značaja ravnale bolj po ekonomskih in drugih lastnih interesih kot pa po' kakšnih obrambnih in idejnih motivih. Druga svetovna vojna je močno spremenila ekonomski in politični položaj držav zahodne Evrope. To je seveda močno vplivalo na povojno konstelacijo evropskih držav, ki so skoraj vse prišle iz druge svetovne vojne gospodarsko zelo osiromašene pa tudi politično oslabljene. Zaradi takšnega položaja SO' imele zahodnoevropske države glede na ZDA drugovrsten pomen v povojnem procesu razvoja mednarodnega položaja. Izgubile so torej vlogo, ki so jo imele pred vojno, vse to pa jim je vtisnilo določen pečat odvisnosti od ZDA kot najmočnejše zahodne sile. Razumljivo je, da se je to močno poznalo tudi v političnem pogledu, to se pravi v ustanovitvi enotnega bloka zahodnih sil, ki v njem dominira ne samo z vojaškega, temveč tudi z ekonomskega in političnega gledišča najmočnejša sila — Amerika. Na drugi strani stoji nasproti najmočnejši kapitalistični državi, Ameriki, najmočnejša socialistična država, Sovjetska zveza, okoli katere so se razvrstile novo ustanovljene socialistične države oziroma države ljudske demokracije. Takšno grupiranje je razumljivo tudi iz obrambnih razlogov, zlasti če upoštevamo, da se zahodne države niti zdaj še ne morejo sprijazniti z dejstvom, da je v teh vzhodnih državah uničen kapitalistični sistem in da gradijo novo, socialistično družbeno ureditev. Na Zahodu si prizadevajo z vsemi silami, da bi z nenehno ostro propagando in vmešavanjem v notranje zadeve teh držav vsaj preprečili njihov normalni progresivni razvoj, če že ne morejo doseči vrnitve na staro in restavrirati kapitalizma. Med Vzhodom in Zahodom obstoji torej globok prepad, ki mu zahodna propaganda nenehoma daje idejni značaj, da bi laže dosegla svoj cilj — razdelitev sveta na antikomunistični in komunistični svet. Vendar pa imamo mnogo držav, katerih načelno stališče je, da se je treba lotevati reševanja mednarodnih problemov na 138

miroljuben način, ne pa s pozicij sile, kajti ta vodi do tekme v oboroževanju ter grozi svetu z novo vojno nevarnostjo. Med države, katerih stališče je takšno, sodi tudi Jugoslavija. Te države imajo izredno važen delež v boju za popuščanje mednarodne napetosti in za preprečevanje nadaljnjih agresivnih dejanj s strani tistih, ki bi radi s silo orožja dosegli svoje egoistične cilje. Akcija, ki jo izvajajo te države za zmago miroljubne usmerjenosti v mednarodnih odnosih, se v glavnem osredotoča v Združenih narodih in moramo reči, da ni brezuspešna, kajti načela boja za mir in za mirno mednarodno sodelovanje dobivajo čedalje močnejšo moralno podporo mednarodne javnosti.

Kolonializem, in dogodki na Srednjem in Bližnjem vzhodu Tovariši in tovarišice! Kot nam je znano, se je po drugi svetovni vojni cela vrsta dežel osvobodila kolonialnega položaja. To je bil rezultat dolgoletnega boja kolonialnih narodov, ki so nezadržno težili k temu, da bi bili neodvisni in da bi sami sebe upravljali, da bi se tako čimprej izvlekli iz zaostalosti in nerazvitosti. Čeprav so te nove neodvisne države nadaljevale svoj notranji razvoj na osnovah prejšnjega, kapitalističnega sistema, ki so ga bile uvedle kolonialne sile, pa vendarle njihov nadaljnji notranji razvoj čedalje bolj dobiva oblike državnega kapitalizma in elemente, ki so- lastni socialističnemu razvoju. Toda razumljivo je, da se mora večina teh novih neodvisnih držav boriti z veliko zaostalostjo, s svojo nerazvitostjo sploh in še posebej s težavami v zvezi s svojo industrializacijo. Ta zaostalost oziroma nerazvitost je ostala kot posledica kolonialnega sistema vladanja ali bolje rečeno kot posledica celotne politike ekonomskega ropanja in eksploatacije, ki je bila takšna zato, da bi laže obdržali te dežele v kolonialni podrejenosti. Sedanja nasprotja in protislovja, ki izvirajo iz takšnega stanja in odnosov med visoko razvitimi državami z izredno- razvitimi proizvajalnimi sredstvi ter nerazvitimi državami s slabo razvitimi sredstvi za proizvodnjo, zahtevajo učinkovito in nujno rešitev, ki bi bila v obojestranskem interesu. Rešitev v obliki dajanja mednarodne pomoči nerazvitim ali slabo razvitim državam, da bi se ekonomsko hitreje razvile, je tudi v interesu celotnega svetovnega gospodarstva. Toda takšna mednarodna 139

pomoč bo zadela svoj pravi cilj in bo učinkovita za narode nerazvitih področij samo, če bo dana brez pogojev poHtične ali vojaške narave. Samo v tem primeru bo imela progresiven učinek, bo pomenila nov pozitiven element v sodobnih mednarodnih ekonomskih odnosih in bo močno delovala v pozitivnem smislu tudi na mednarodne politične odnose. To rešitev imperativno zahtevajo tudi visoko razvite proizvajalne sile, razen tega pa je potrebna zaradi ohranitve miru na svetu. Zato takšne pomoči niti ne bi smeli dajati s kakšnimi pogoji, ki bi okrnjevali neodvisnost teh držav in jih postavljali v podrejen in odvisen položaj od te ali one visoko razvite države. Če bi tako rešili vprašanje pomoči nerazvitim državam, potem bi odstranili elemente, ki danes v veliki meri pomenijo izvor ekonomskih šibkosti in politične zaostrenosti v mednarodnih odnosih. Kakšen položaj imamo zdaj v Afriki in v Aziji, zlasti pa še na Bližnjem in Srednjem vzhodu? Razumljivo je, da je proces nadaljnjega rušenja kolonialnih posesti zaradi vztrajnega boja kolonialnih narodov povzročil veliko skrb kolonialnim silam. Sleherno nasilno' zadrževanje procesa osvobajanja narodov v kolonijah v sedanjih razmerah zaostruje boj in sili cele narode, da se oprimejo skrajnega sredstva ■— oboroženega boja — da bi dosegli svojo osvoboditev. Minili so časi, ko so narodi v kolonijah trpeli, čakali, poslušali in ustvarjali bogastvo metropolam, sami pa so lezli v čedalje večjo revščino. Tisti, ki tega ne morejo razumeti, bodo doživeli še večja razočaranja. Dežele, ki so si že priborile svojo neodvisnost, delujejo zelo ohrabrujoče in služijo za vzgled narodom, ki so še v kolonialnem položaju. Ti narodi jasno vidijo, da se lahko ekonomsko, kulturno in politično razvijajo samo, če bodo postali neodvisni, če se bodo sami upravljali in če bodo svoja nacionalna bogastva izkoriščali za svoj razvoj. Takšen razvoj dogodkov sili kolonialne sile, da z vsemi sredstvi preprečujejo emancipacijo teh narodov in da si prizadevajo celo z uporabo grobe sile zadržati svoje še preostale kolonialne posesti. Od tod izvira, na eni strani najkrutejše zatiranje osvobodilnih gibanj, kot na primer v Alžiriji in Keniji, na drugi strani pa pritisk v raznih oblikah na tiste države, ki so si pred kratkim izbojevale svojo neodvisnost in svobodo, na primer Tunis, Maroko, Indonezija in druge. Pred kratkim smo bili očividci krvave agresije proti neodvisni državi, proti Egiptu, ki je z vso pravico odpravil zadnje ostanke iz kolonialnega ob140

dobja, ker so okrnjevali ¡njegovo neodvisnost in integriteto. Ta nerazumljivi akt vojne agresije na Egipt bi lahko imel nedosežne posledice, če Združeni narodi ne bi tako ostro in naglo reagirali in če se ne bi tej agresiji zoperstavili Sovjetska zveza in Amerika, ki sta se zavedali hudih posledic te avanture. Toda stvar s tern ni bila končana. Znova se kopičijo temni oblaki nad Srednjim vzhodom. Kolonialne sile si hočejo znova pridobiti izgubljene pozicije v tem delu sveta. Rade bi ne samo preprečile nadaljnje izgubljanje svojih kolonialnih posesti, temveč si znova pridobile tudi tisto, kar so izgubile. Egipt je največja prepreka za uresničitev teh ciljev. In ker oborožena agresija ni uspela, iščejo nove poti, da bi zrušili Egipt kot trdnjavo osvobodilnih gibanj v Afriki in na Srednjem vzhodu. Po mnenju kolonialnih sil pomeni Egipt najmočnejše oporišče tako za tiste države, ki se upirajo tujim intervencijam in branijo svojo neodvisnost, kakor za tiste narode v Afriki, ki se borijo za svojo neodvisnost. Posledica pritiska na Sirijo v lanskem letu je bila, da se je pospešila združitev Egipta in Sirije, ki se jima je nato pridružil še Jemen. Ta skupnost pomeni zdaj močno privlačno točko za vse arabske narode, prav tako pa tudi trdno bazo za stabilizacijo miru v tem delu sveta. Res je, da je Bagdadski pakt škodoval integraciji arabskih dežel, vendar pa ni mogel doseči cilja, da bi se vse arabske države popolnoma podredile interesom velesil. Poskus, da bi vzpostavili kolonializem pod videzom izpolnjevanja tako imenovanega vakuuma v tem delu sveta, je doživel neuspeh. Bagdadski pakt, katerega cilj je bilo ne samo strateško obkoljevanje Sovjetske zveze, temveč tudi podrejanje arabskih držav interesom zahodnih držav, čedalje bolj izgublja svojo učinkovitost zaradi tega, ker se arabski narodi upirajo takšnim prizadevanjem, prav tako pa tudi ustanavljanju vojaških baz na njihovih ozemljih. Prav tako tudi zastraševanje s komunizmom pri arabskih narodih ni doseglo nikakršnega učinka. Mladih arabskih držav, katerih narodi so na svojih plečih občutili kolonialno zatiranje in ki so prežeti z .močnim nacionalnim čustvom in težnjo po popolni neodvisnosti in po demokratičnem razvoju, ni mogoče obtoževati, da uvajajo komunizem. Vse to je izmišljeno, da bi služilo kot povod za vmešavanje v notranje zadeve arabskih držav. Oslabiti in razbiti ne samo enotnost arabskih držav, temveč tudi vsako državo posebej, jih podrediti in likvidirati njihovo nacionalno neodvisnost 141

— to je cilj neokolonializma, ki naj bi zamenjal klasični kolonializem, ki je nekoč vladal v tem delu sveta. Podobna štorija se je ponovila tudi v Indoneziji. Mlada združena republika ljudstva Indonezije je zdaj zaradi intrig in vmešavanja nekaterih zahodnih krogov v njene notranje zadeve postala torišče državljanske vojne. Združena neodvisna Indonezija ovira nekatere zahodne velesile pri doseganju njihovih ciljev v tem delu sveta in zato po že znanem običaju obtožujejo vlado Indonezije kot prokomunistično ter zahtevajo od nje zelo odkrito, ne samo po podkupljenih uporniških oficirjih, temveč tudi neposredno po časopisju na Zahodu, naj odstopi in izroči oblast upornikom. Ostri napadi nekaterih ameriških listov na indonezijsko vlado1 dovolj jasno kažejo, za kaj gre. Gre namreč za to, da bi indonezijsko republiko, katere vlada vodi neodvisno in nevtralno politiko, ali prisilili, da pristopi k paktu SEATO, ali pa da bi jo z notranjim uporom in državljansko vojno razbili kot združeno državo pa potem njene dele ne samo podredili vplivu zahodnih velesil, temveč da bi ti deli znova, v novi obliki, postali kolonije ali polkolonije. To vmešavanje v notranje zadeve Indonezije mora zaskrbeti slehernega človeka, saj pomeni nevarnost za hud mednarodni zaplet, katerega posledice bi utegnile biti katastrofalne. Takšna politika velesil na Srednjem vzhodu in v južni Aziji pomeni veliko nevarnost za mir v svetu. Takšen razvoj je zelo podoben dogodkom, ki so se vrstili pred prvo in drugo svetovno vojno. Vse to je hkrati z oboroževalno tekmo in eksperimenti z atomskimi in vodikovimi bombami ustvarilo ozračje velike zaskrbljenosti po celem svetu. Zelo neplodni pogovori o razorožitvi ustvarjajo brezperspektivnost in povzročajo, da je prihodnost negotova. Zastavlja se vprašanje, ali je mogoče priti iz tega nevarnega začaranega kroga, ki je v njem sedanji svet? Obstaja ena sama alternativa: ali vojna ali pa mirni način reševanja mednarodnih problemov. Velika večina narodov sveta si zdaj želi mir, vojne pa si želi samo peščica neodgovornih ljudi, ki ne mislijo na njene posledice. Torej se morajo vsi odgovorni državniki in vlade, ki jim je pri srcu mir, in vse miroljubne sile na svetu mnogo močneje zavzeti v boju proti vsem tistim elementom, ki se igrajo z ognjem in grozijo, da bodo' zažgali svet. 142

Razvoj znanosti in tehnike je y družbenih odnosih pripeljal do absurdnega položaja, ko lahko posamezniki ali posamezne skupine odločajo o uporabi jedrske energije v vojne namene, kar pomeni, da lahko odločajo o usodi človeštva. Ce bi se med temi ljudmi znašli sadisti, norci, egoisti ali posamezniki, ki so se naveličali življenja v izobilju in velikega bogastva, bi se lahko ravnali po logiki: »Kaj mi mar sonce, ko me ne bo več!« Očitno je, da živimo v takšnem času, ko o uporabi jedrske energije ne bi smeli odločati posamezniki in posamezne skupine, to je stvar vseh ljudstev, vsega človeštva! Mi iskreno pozdravljamo sklep Sovjetske zveze, da ustavi nadaljnje poskuse z atomskimi in vodikovimi bombami, ter menimo, da je ta akt velik prispevek dobre volje, da bi prišlo do sporazuma ne samo glede sleherne nadaljnje ustavitve teh poskusov, temveč tudi o prepovedi uporabe tega strahotno' uničevalnega vojnega sredstva. Mi smo že lani v ljudski skupščini sprejeli resolucijo z apelom, naj bi prišlo do enostranske ustavitve poskusov. Skrajni čas je, da bi vse države ustavile poskuse z jedrskimi sredstvi za uničevanje, da bi resno začele razgovore za reševanje spornih problemov, razgovore o razorožitvi in drugem. Napovedovanje sestanka voditeljev držav na najvišji ravni je znova vrnilo narodom sveta upanje, da bo postopoma vendarle prišlo do določenega sporazumevanja in da bo mir rešen. ZUNANJA POLITIKA JUGOSLAVIJE

V obdobju med VI. in VII. kongresom Zveze komunistov je Jugoslavija v svoji zunanji politiki dosegla velike uspehe. Zunanja politika Jugoslavije je v tem obdobju temeljila: na načelih miroljubnega in vsestranskega mednarodnega sodelovanja, na načelih aktivne koeksistence med narodi in državami ne glede na notranjo družbeno ureditev, na nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav, na reševanju raznih mednarodnih problemov z mirnim sporazumevanjem in zavračanju uporabe sile kot načina za doseganje raznih ciljev, na enakopravnosti malih in velikih držav na vseh področjih sodelovanja, na razorožitvi in še posebej na prepovedi uporabe jedrskih sredstev za uničevanje ter poskusov z atomskimi in vodikovimi bombami, na likvidaciji kolonializma in za pravico slehernega naroda, da 143

se sam upravlja, na dajanju ekonomske pomoči malo razvitim državam brez kakršnihkoli pogojev, ki bi okrnjevali neodvisnost in integriteto držav, ki jim je potrebna takšna pomoč, na univerzalnosti Združenih narodov itd. Takšna dosledna neodvisna zunanja politika je Jugoslaviji prinesla v svetu velik ugled, ki ji omogoča, da je slišati njeno besedo ob raznih mednarodnih srečanjih. To svojo politiko je Jugoslavija vztrajno izvajala tudi v Organizaciji združenih narodov ter na vso moč podpirala to mednarodno ustanovo v njenih prizadevanjih, pri opravljanju njenih izredno težavnih nalog in v boju za uveljavljanje njenih načel. V skladu z našo željo po uveljavljanju načel, ki smo jih spredaj poudarili, in v skladu z našo težnjo po vsestranskem sodelovanju z vsemi državami ne glede na notranje družbene sisteme smo napravili v obdobju med dvema kongresoma uradne državne obiske Veliki Britaniji, Turčiji, Grčiji, Indiji, Burmi, Etiopiji, Egiptu, Franciji, Sovjetski zvezi in Romuniji. Ti obiski so bili v slehernem pogledu velikega pomena, in sicer ne samo za našo državo, temveč tudi nasploh. V zvezi s tem je treba še posebej omeniti zelo tesno sodelovanje Jugoslavije z Indijo, Burmo, Etiopijo, Egiptom, Indonezijo in drugimi, in sicer tako na zunanjepolitičnem kakor tudi na ekonomskem in kulturnem področju. To so države, ki ne pripadajo nobenemu paktu in ki vodijo zelo aktivno zunanjo' politiko miru in mednarodnega sodelovanja. Koristna neposredna izmenjava pogledov ha razne mednarodne probleme in globlje seznanjanje z notranjimi ekonomskimi, političnimi, kulturnimi in družbenimi razmerami v teh državah nasploh sta omogočila, da se zdaj z njimi zelo uspešno razvija sodelovanje v vseh vprašanjih. V tem delu sveta ima Jugoslavija velik ugled zaradi svoje politike nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Lahko smo se prepričali, da obstajajo med nami in vodilnimi ljudmi v teh državah identična stališča o vseh važnejših mednarodnih vprašanjih, zlasti še glede miroljubne koeksistence in miroljubnega reševanja raznih problemov. Mnenja smo, da je obstoj tolikšnega števila držav, ki imajo takšen miroljuben koncept, zelo pomemben činitelj v sedanjem boju za mir. V Evropi, v odnosih z evropskimi državami se Jugoslavija v minulem obdobju ni vezala na nikakršne dogovore, ki bi bili naperjeni proti komurkoli, ne glede na težavni položaj, ki nam ga je bila vsilila stalinska politika. Mi smo odločno odbijali sle144

herno misel sploh o pristopu k Atlantskemu paktu ali h kakšnemu evropskemu sporazumu, ki bi bil blokovskega značaja. Vendar pa smo si prizadevali sodelovati z evropskimi državami v vseh tistih vprašanjih, ki so bila obojestranske koristi: utrdili in razširjali smo naše ekonomske, kulturne in druge vezi, ki so bile koristne za našo državo. Na evropsko ekonomsko' integracijo' smo gledali in gledamo še zdaj samo kot na delno in nepopolno rešitev, ki skriva v sebi precej negativnih elementov, zlasti glede dominacije ekonomsko močnejših. Na drugi strani ima ta integracija blokovski pečat in ovira pravilni razvoj ekonomske integracije v širšem smislu. Zaradi tega se nismo niti tukaj angažirali niti sprejeli kakršnekoli zaveze, čeprav v tem času naš položaj ni bil rožnat.

Naši odnosi z Italijo Jugoslavija, ki jo je vodila želja, da bi čimveč prispevala k ublažitvi mednarodne napetosti, je po večletnih pogajanjih s sosedno Italijo dosegla sporazum o tržaškem vprašanju. S tem je bil odpravljen z dnevnega reda ta problem, ki je bil vrsto' let element napetosti in hladne vojne. To je omogočilo, da so se kasneje odnosi med našima dvema državama čedalje bolj popravljali in da se je razvijalo za obe državi izredno koristno ekonomsko sodelovanje. Zdaj imamo z Italijo dobre odnose in obstajajo velike možnosti za medsebojno izmenjavo dobrin, saj so temu naklonjeni tako zemljepisni položaj kakor notranji ekonomski strukturi naših držav. V teh odnosih je zlasti značilen obmejni promet med Italijo in Jugoslavijo, ki je že leta 1957 dosegel število 5,882.428 obiskovalcev z obeh strani. V zadnjem času temni naše odnose edino postavljanje raketnih oporišč v Italiji, ki objektivno- lahko ogrozijo' neodvisnost in varnost Jugoslavije. S tem nastaja v naših odnosih nov element, ki ga moramo upoštevati.

O združitvi Nemčije Naše stališče do združitve Nemčije je že dolgo znano. Ko smo sprejeli to stališče, se nismo ravnali po nikomer, kakor nam imputirajo nekateri zahodni krogi, ker vodimo svojo neodvisno 10 — VII Kongres

145

zunanjo politiko. Ce se naša zunanja politika ujema s politiko kakšne druge države, v konkretnem primeru s politiko Sovjetske zveze, je to toliko bolje in mi bi želeli, da bi se naša politika in naši pogledi na mednarodne probleme čim pogosteje ujemali tudi s politiko in pogledi Amerike in drugih zahodnih držav. Jasno je, da smo se takrat, ko smo sprejemali stališče do nemške združitve, ravnali v prvi vrsti po interesih miru, in sicer ne samo v sedanjem položaju, temveč tudi v daljni perspektivi. Mi smo proti temu, da bi obravnavali problem združitve Nemčije kot mednarodni problem, od katerega je odvisno reševanje vseh drugih mednarodnih problemov, vštevši pri tem tudi razorožitev. Mnenja smo, da je združitev Nemčije stvar samega ljudstva Zahodne in Vzhodne Nemčije. To ljudstvo ima pravico, da v bližnji ali daljni perspektivi samo najde najugodnejšo rešitev, medtem ko sleherno vmešavanje od drugod samo otežuje združitev na realistični podlagi. Zaradi spleta zgodovinskih okoliščin v vojni in v povojnem razvoju je prišlo do ustanovitve dveh nemških držav z različnima družbenima sistemoma. V Zahodni Nemčiji je kapitalistični sistem, v Vzhodni Nemčiji pa se razvija socialistični. Kakšen je zdaj izhod iz tega položaja? Ali bomo dovolili, da bo svet zaradi tega vprašanja spet zabredel v novo vojno katastrofo? Ali pa bomo raje pomagali nemškemu ljudstvu, da bo postopoma in na miren način, v smislu načel koeksistence, uredilo medsebojne odnose v federativni ali kakšni drugi demokratični obliki? Demokratična Nemčija, ki nikoli več ne bi bila strah in trepet za narode Evrope, temveč zgled visokega in vsestranskega razvoja in miroljubnega sodelovanja, je potrebna ne samo nemškemu ljudstvu, temveč tudi vsemu svetu. Edino to lahko po pravici pričakujejo drugi narodi, vse drugo pa je treba prepustiti nemškemu ljudstvu, da bo samo odločilo, ko gre za reševanje nemškega vprašanja.

Priznanje Demokratične republike Nemčije in prekinitev odnosov Zvezne nemške republike z Jugoslavijo Zaradi načela sodelovanja z vsemi državami, ki žele sodelovati z nami na enakopravni podlagi, in zaradi našega stališča, da obstajata dve nemški državi, nismo mogli več odlagati priznanja Demokratične republike Nemčije. Do tega priznanja bi 146

vsekakor prišlo že mnogo prej, če ne bi 1948. leta nastal položaj, v katerem je Jugoslavijo venomer napadala tudi ta stran. Vedeli smo, da zahodnonemška vlada tega priznanja ne bo sprejela z razumevanjem, vendar pa nismo pričakovali, da bo šla zaradi tega tudi do prekinitve diplomatskih odnosov z Jugoslavijo. Mislimo, da ta ukrep vlade Zvezne republike Nemčije z moralnega stališča bolj škodi njim kakor nam, saj je dobro< znano, da je Jugoslavija takoj po vojni storila vse, da bi se postopoma pozabilo tisto, kar je naši deželi in našim narodom med okupacijo prizadejala nemška fašistična vojska. Jugoslavija je prva izpustila nemške vojne ujetnike in celo nekatere vojne zločince. Jugoslavija je bila med prvimi državami, ki so priznale Zvezno republiko Nemčijo kot državo, ter je upostavila z njo obsežne ekonomske odnose. Zdaj imajo naši odnosi z Zahodno Nemčijo samo značaj ekonomske izmenjave in sodelovanja, medtem ko obnovitev normalnih odnosov sedaj ni več odvisna od nas, temveč od zahodnonemške vlade.

Naši odnosi z Združenimi državami Amerike Naši odnosi z ZDA temeljijo na medsebojnem spoštovanju, enakopravnem sodelovanju in nevmešavanju v notranja vprašanja. Ce je bilo kaj poskusov, ki se niso ujemali s temi načeli, so po navadi prihajali od posameznikov ali skupin, ne pa tudi od vlade ZDA. Od Amerike smo dobivali ekonomsko in vojaško pomoč v času, ko nam je bila ta najpotrebnejša, to se pravi v času političnega, ekonomskega in propagandnega pritiska Stalina na našo državo. To nam je zelo pomagalo, da smo premagali velike težave, ki smo v njih takrat bili. Čeprav je znašala pomoč ZDA komaj 4 % našega narodnega dohodka, bi bilo nepravilno in z naše strani nerazumljivo, če bi zanikali veliki pomen te pomoči, ki smo jo prejemali v času, ko nam je bilo najhuje. Nekateri ljudje na Vzhodu so hoteli to izkoristiti v propagandne namene ter so poudarjali dvom, da bi nam dajaU to pomoč brez kakšnih. političnih ali drugih koncesij. Toda dejstva so dejstva: mi nismo dajali nikakršnih koncesij takšnega značaja, niti nam ni nihče v tistem času postavljal takšnih pogojev. Toda po naših obiskih v Sovjetski zvezi poleti in konec septembra 1956. leta je pod vplivom močne propagande reakcio147

narnih listov na Zahodu predsednik Eisenhower odpovedal nadaljnje pošiljanje letal in drugega težkega orožja Jugoslaviji, ostalo pa je samo pošiljanje rezervnih delov in podobnega. To nas ni hudo zadelo, ker je bila v tem času naša ocena že takšna, da Jugoslaviji ne grozi nikakršna nevarnost agresije in da je po prihodu sovjetske delegacije v Beograd in sprejemu beograjske deklaracije nastopilo obdobje čedalje boljših odnosov s Sovjetsko zvezo in drugimi državami ljudske demokracije. Razen tega ves naš koncept miroljubne politike in nezaostrovanja že tako in tako napetega položaja v svetu kot tudi naše znano stališče glede razorožitve in proti vojnim spopadom niso bili v skladu z nadaljnjimi zahtevami po orožju za našo armado. Mi smo želeli le, da bi zaradi normalnega razvoja naše mirnodobne armade poslali tisto, za kar smo se že prej dogovorili. V zvezi s takim našim stališčem in zaradi močne žaljive gonje v ameriškem reakcionarnem tisku sem sam osebno' poslal pismo predsedniku Eisenhowerju, v katerem sem pravzaprav odpovedal nadaljnje planiranje vojaške pomoči iz razlogov, ki sem jih prej navedel. Po izjavi ameriške vlade 15. maja 1957. leta so dalje pošiljali opremo, ki bi morala biti že poprej poslana, toda to je bilo bolj simbolično. O tem je v istem smislu dal izjavo tudi tovariš Gošnjak pred ljudsko skupščino konec leta 1956. Mi smo torej želeli, da ne bi našega odklanjanja razlagali drugače. Toda ker se je gonja v ameriškem tisku nadaljevala tudi proti takšnemu simboličnemu pošiljanju in ker so našo zunanjo politiko venomer dajali na rešeto, smo decembra 1957. leta odpovedali sleherno nadaljnje sprejemanje tudi takšne pomoči, in sicer s podobno motivacijo, ki sem jo bil že leta 1956 navedel v pismu predsedniku Eisenhowerju. Ameriška vlada je sprejela naše razloge in je bilo nadaljnje pošiljanje vojaške pomoči sporazumno ustavljeno. To niti najmanj ni škodljivo vplivalo na naše politične odnose in na ekonomsko sodelovanje med obema državama. Mi vsekakor želimo ohraniti dobre odnose neodvisno od tega, da je prenehala pomoč, kakršno smo doslej prejemali. Želimo, da bi bilo naše sodelovanje čimbolj enakopravno tudi v ekonomskem pogledu. Za nas pa bi bila nedvomno bolj zaželena pomoč v obliki kredita in upamo, da se bo naše ekonomsko sodelovanje v prihodnje tudi razvijalo v tej smeri. Znano vam je že, da so naši odnosi z Grčijo in Turčijo v fazi nadaljnjega miroljubnega sodelovanja. Iz istih razlogov, zaradi katerih smo odpovedali vojaško pomoč, menimo, da je bilo po148

trebno, da je tudi vojaška stran Balkanskega sporazuma dobila sekundarni značaj ter odstopila mesto še močnejšemu ekonomskemu, kulturnemu in zlasti političnemu sodelovanju v boju za mir. Zdaj so zlasti dobri prijateljski odnosi med Grčijo in Jugoslavijo, kar kot zgled dokazuje, da je mogoče sodelovanje med državami z različno družbeno ureditvijo. Prav tako ne obstajajo nikakršni pomembnejši problemi, ki bi lahko skalili tiste dobre odnose s Turčijo, ki so nastali v času sklepanja Balkanskega sporazuma. Dejstvo, da tu nisem naštel tudi drugih držav v Evropi, zlasti Anglije, Francije, Belgije, Holandije, Danske, Norveške, Švedske, ter držav Latinske Amerike in drugih, še ne pomeni, da so bili naši odnosi s temi državami manj dobri ali manj koristni z ekonomskega in političnega stališča. Nasprotno, mnenja smo, da so odnosi s temi državami dobri in stabilni. Temeljijo na bazi medsebojno koristnega sodelovanja v vseh vprašanjih, ki so v obojestranskem interesu. Ne trdim, da med nami ni mnogo različnih pogledov na razne probleme. Imamo jih, zlasti kadar gre za družbene sisteme in za zunanjo politiko, toda to nikakor ne more biti razlog, da bi zavrgli sodelovanje v vprašanjih, kjer imamo skupni interes. Kljub temu pa bi bilo vendarle mogoče izraziti pomislek, da v odnosih z nekaterimi od teh držav ne gre vse gladko. Mnogi ljudje na Zahodu še nočejo razumeti celotne vsebine in pomena načel koeksistence, zlasti ne načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Še vedno vodijo idejno vojno proti državam socializma, v zadnjih dveh letih pa so se nekateri krogi na Zahodu zlasti spravili nad Jugoslavijo zaradi normalizacije in zboljšanja njenih odnosov s Sovjetsko zvezo in drugimi vzhodnimi državami. V zvezi s tem vzemimo kot primer Djilasa, inspiratorja in agenta takšne protijugoslovanske propagande, nato pa še proces, ki smo ga imeli zaradi protidržavne dejavnosti zoper skupino znanih četnikov in bivših socialistov, ki so v drugi svetovni vojni prišli k četnikom in sodelovali z okupatorjem. Ta proces je povzročil gonjo, ki jo je inspirirala Druga internacionala proti naši državi. Žal so v tej protijugoslovanski gonji opravili zlasti žalostno vlogo posamezni voditelji laburistov in nekateri drugi socialistični voditelji. Sprožili so vse vzvode, da bi razbili ugled Jugoslavije na mednarodnem terenu, ker se ti protijugoslovansko razpoloženi elementi zavedajo, da ne morejo s pomočjo teh izda149

jalcev prav nič škoditi Jugoslaviji na njenem notranjem področju. Moč naše socialistične države in enotnost naših narodov sta tako krepki, da je kratko in malo smešno sploh pomisliti, da bi ju bilo mogoče s pomočjo posameznih izdajalcev razbiti. In prav zaradi tega so se spravili na zunanjepolitično' področje. Mednarodno reakcijo in nekatere socialiste moti vloga Jugoslavije v mednarodnem dogajanju. Moti jih ugled, ki ga ima Jugoslavija v azijskih in afriških deželah, predvsem pri kolonialnih narodih, zlasti pa v vrstah delovnih ljudi v teh deželah. Ali naj bi mi zdaj dramatizirali takšen odnos do Jugoslavije ter s svojimi nasprotnimi ukrepi še bolj zaostrovali te odnose? Jasno je, da bi bilo to napačno. S svojim zgledom moramo doseči, da bodo ti ljudje spoznali, kako škodljiva je takšna politika tudi za njih same, posebno pa za mir in za mirno sodelovanje med narodi.

Naše delo

d

Organizaciji združenih narodov

V minulem obdobju je bila Jugoslavija po svojih predstavnikih zelo aktivna v Organizaciji združenih narodov. V vsem tem obdobju se je Jugoslavija zlasti vztrajno trudila za uresničitev načela univerzalnosti OZN, pri čemer si je prizadevala, da bi bile v to organizacijo sprejete vse države, ki so po Ustanovni listini ZN dobile to pravico, še posebej pa za to, da bi priznali zakonito pravico do zastopništva v Združenih narodih Ljudski republiki Kitajski, katere odsotnost ovira pravilno delovanje te organizacije. Jugoslavija je zmerom pripisovala največji pomen Organizaciji združenih narodov in njeni vlogi v boju za mirno reševanje mednarodnih spornih problemov. Jugoslavija se je bojevala proti poskusom, da bi sporne probleme, ki jih mora po Ustanovni listini ZN reševati Organizacija združenih narodov, prenesli izven te organizacije in jih reševali med nekaterimi velesilami. Navzlic velikim težavam, ki so zanje odgovorne v prvi vrsti nekatere velesile, se je Organizacija združenih narodov izkazala kot nenadomestljivo orodje miru in mednarodnega sodelovanja. V njej so začele čedalje bolj prihajati do izraza konstruktivne težnje po mednarodnem sodelovanju, zlasti pri malih in srednje velikih državah, ki jim je do tega, da bi Združeni narodi čim učinkoviteje opravljali svojo vlogo. * 150

Jugoslavija se je zlasti zavzemala zoper vojne spopade in agresije nasploh. Ko je prišlo do agresije proti Egiptu, je jugoslovanska delegacija dala pobudo, da je bilo sklicano izredno zasedanje OZN, njegov namen pa je bil, da bi takoj ustavili nadaljnjo agresijo proti tej državi. V zvezi z dogodki na Madžarskem in z nevarnostjo za širši spopad v Evropi se je Jugoslavija tudi v Organizaciji združenih narodov zavzela za takšno rešitev tega vprašanja, s katero bi bil zagotovljen mir v Evropi, madžarskemu ljudstvu pa dana možnost, da utrdi svoj notranji položaj in si zagotovi miren razvoj. Glede razorožitve si je Jugoslavija prav tako prizadevala, da bi s svojimi predlogi prispevala k temu, da bi tudi to vprašanje čimprej rešili na realističen način. Aktivno udeležena pri ustvarjanju fonda Združenih narodov za pomoč nerazvitim deželam je Jugoslavija sodelovala z velikim številom članic. To je omogočilo močan moralni pritisk na posamezne države v zvezi z ustanovitvijo tega fonda. Kot aktivna članica mednarodnih organizacij in specializiranih agencij OZN je Jugoslavija kazala veliko dejavnost v Mednarodni organizaciji dela, v Svetovni zdravstveni organizaciji, v UNESCO, v FAO, kot tudi v Donavski komisiji, Svetovni federaciji bivših borcev, Interparlamentarni uniji in v mnogih drugih. Tovariši in tovarišice! Upoštevajoč to, kako važna je v naši zunanji politiki podpora ljudstva, je Zveza komunistov Jugoslavije v obdobju od VI. do VII. kongresa posvetila veliko pozornost idejno-politični dejavnosti in si prizadevala, da bi bilo ne samo članstvo partije, temveč najširše ljudske množice zmerom pravočasno in pravilno obveščene o mednarodnem dogajanju in o naših zunanjepolitičnih stališčih. Zaradi tega je tudi na drugem plenarnem zasedanju junija 1953. leta CK ZKJ sklenil poslati vsem organizacijam Zveze komunistov Jugoslavije odprto pismo, ki je opozarjalo na dotakratno nezadostno tolmačenje mednarodnih dogodkov. Zveza komunistov Jugoslavije, ki je mnenja, da mora biti zunanja politika FLRJ izraz težnje po zagotovitvi splošnega miru in svobodnega razvoja socializma, se je v skladu s temi interesi ravnala in razvijala najširše množično delo za seznanjanje in angažiranje naših narodov pri izvajanju takšne 151

politike. Velik delež pri pravilnem sprejemanju in tolmačenju zunanjepolitične smeri vodstva ZKJ in vlade FLRJ so imeli v obdobju med VI. in VII. kongresom ZKJ pogosti sestanki vodilnih organov ZKJ, SZDL in drugih množičnih organizacij, ki so bili posvečeni tem vprašanjem.

Normalizacija odnosov s Sovjetsko zvezo in z drugimi vzhodnimi državami ljudske demokracije Tovariši in tovarišice! Eden izmed največjih in najvažnejših dogodkov v naših odnosih z zunanjim svetom po letu 1948 je normalizacija in izboljšanje odnosov med Jugoslavijo ter Sovjetsko zvezo in drugimi državami ljudske demokracije. To minulo obdobje je bilo polno težavnih preizkušenj za Zvezo komunistov Jugoslavije in za vso našo državo. V normalizaciji teh odnosov, ki se je začela že poprej, pa je bila vendarle storjena prelomnica šele s prihodom sovjetske delegacije pod vodstvom tovariša Hruščeva in s sprejemom znane beograjske deklaracije leta 1955. Jasno je, da se je treba za to pobudo, za prihod sovjetske delegacije, v prvi vrsti zahvaliti določenim spremembam v stališčih voditeljev Sovjetske zveze po Stalinovi smrti, katerega zunanja politika, zlasti pa politika pritiska in groženj do Jugoslavije, je bila škodljiva tudi za Sovjetsko zvezo samo. Ni naša stvar, da bi zdaj analizirali, kateri elementi so vse pripeljali do pozitivnih notranjih sprememb v Sovjetski zvezi, ki se izražajo tudi v sovjetski zunanji politiki, zlasti pa v politiki, ki je dobila svoje potrdilo v beograjski in moskovski deklaraciji kot dokumentih, ki morajo predstavljati načela o odnosih med socialističnimi državami in tudi nasploh. O tem je bilo govora na XX. kongresu KP Sovjetske zveze. Na XX. kongresu KPSZ, ki je bil velikanskega pomena za ponovno krepitev zaupanja v ZSSR in njeno vlogo v svetu, je bilo to potrjeno tudi v internem referatu, ki je bilo v njem govora o kultu osebnosti in Stalinovih napakah. Nepravilen odnos do Jugoslavije, neobičajna sredstva in pritisk, ki ga je Stalin organiziral zoper Jugoslavijo, so imeli hude posledice ne samo za odnose med ZSSR in Jugoslavijo, temveč za mednarodno delavsko gibanje sploh. V tem obdobju je, kot bomo kasneje videli, mednarodno delavsko gibanje pretrpelo precejšnjo škodo in je oslabelo, toda 152

ne po krivdi Jugoslavije, kot so nam hoteli pripisati, temveč zaradi brezperspektivnosti glede pravilnih odnosov med socialističnimi državami in komunističnimi partijami sploh, zaradi grobega vmešavanja v notranja vprašanja drugih socialističnih držav in partij itd. Odpor naše komunistične partije in našega ljudstva zoper takšne nesocialistične koncepte glede odnosov med socialističnimi državami je bil velikega pomena ne samo za našo državo, temveč tudi za delavsko gibanje v svetu. Ta odpor je pokazal, da je mogoče najti pot za nadaljnjo krepitev in razvoj delavskega gibanja v vseh državah. Zveza komunistov Jugoslavije je bila dosledno tudi v najtežavnejših okoliščinah zvesta načelom marksizma-leninizma in je dokazala, da je mogoče vse nacionalne sile izkoristiti v interesu socializma, če vodijo komunisti pravilno politiko za blagor svoje države, svojega ljudstva in za zgraditev socializma, kar pomeni navsezadnje tudi krepitev socialističnih sil v svetu. Mobilizacija vseh latentnih nacionalnih sil v boju za zgraditev socializma v sleherni državi posebej potemtakem ni nacionalizem, temveč krepitev socialističnih sil in mednarodnih progresivnih sil sploh. V drugi svetovni vojni je bilo strahotno veliko žrtev med ljudmi in uničenih ogromno materialnih dobrin ter se svet od teh hudih posledic le s težavo popravlja. Toda ta vojna je tudi zoper voljo ne samo tistih, ki so jo sprožili, temveč tudi mnogih drugih, ki je niso hoteli, prinesla velikanske spremembe v svetu. Na vzhodu Evrope in Azije je prišlo do ustanovitve cele vrste držav z novim družbenim sistemom. No, bilo bi napačno' misliti, da je zaradi teh dejstev vojna stimulativna in koristna za socialne spremembe v svetu. Ne, v sedanji epohi je vojna največja nesreča za človeštvo in dejstvo, da je po drugi svetovni vojni nastala vrsta socialističnih držav, v nobenem primeru ne more biti njeno opravičilo. Zdelo se mi je potrebno, da to omenim, kajti so ljudje, ki mislijo, da lahko samo vojna reši vprašanje družbenih sprememb, kakor imamo tudi druge ljudi, ki menijo, da je samo z vojno mogoče doseči razne cilje oziroma rešiti vprašanje — »kdo bo koga«. Takšno pojmovanje je ne samo zgrešeno, temveč tudi škodljivo. Toda, stvarnost je stvarnost. Nastanek vrste novih socialističnih držav je prinesel s seboj tudi nove probleme — med njimi tudi vprašanje, kakšni morajo biti odnosi med socialističnimi državami. Teh problemov Stalin ni videl, pa tudi ne nekateri od tistih ljudi, ki so mu slepo sledili. Na odnose med socialističnimi 153

državami so gledali napačno. Niso se spoštovale specifične razmere in ni se upošteval zgodovinski razvoj sleherne države posebej. Mislili so, da je socializem uvozno blago in da ga je mogoče šablonsko razvijati po enem samem vzorcu, to se pravi z vsiljevanjem oblik socialističnega razvoja drugim državam. To je seveda pripeljalo do1 zelo hudih posledic za razvoj socializma in za delavsko gibanje v svetu. Po spopadu med Jugoslavijo in ZSSR leta 1948 so posledice prakse, ki so jo v deželah ljudske demokracije izvajali nekateri voditelji, dobile svoj izraz v začasni krizi na Poljskem, nato pa je zaradi takšne politike prišlo do zlasti hudih dogodkov na Madžarskem, ki so jih izkoristili kontrarevolucionarni elementi, da bi naredili prevrat. To je zasekalo zelo hud udarec socialističnim silam v svetu. Napačno bi bilo zanikati, da mednarodna in domača reakcija nista skušali izkoristiti to krizo za organiziranje in za spremenitev krize v kontrarevolucijo. Toda če sploh dovolimo, da pride v neki socialistični državi do kontrarevolucije, potem smo krivi mi sami, mi komunisti, ker smo dovolili, da nastajajo znotraj države elementi kontrarevolucije. Torej je napačno pri ocenjevanju teh kriz začeti pri posledicah, ne pa pri vzroku. To lahko samo še bolj zaplete stvari, ker na ta način ni mogoče priti do pravilnih ugotovitev. Mi smo mnenja, da so ti neprijetni dogodki v nam bližnjih socialističnih državah dober nauk za vse nas komuniste, in tragično bi bilo, če tega ne bi upoštevali in ne bi imeli venomer pred očmi. Po prihodu sovjetske delegacije v Jugoslavijo leta 1955 in odhodu naše delegacije v Moskvo leta 1956, po razgovorih, ki smo jih ob teh priložnostih imeli, in po sprejemu znanih deklaracij so bila ustvarjena plodna tla za zelo uspešen napredek pri ustvarjanju medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Toda znova so se pokazali oblaki na našem skupnem nebu. Zaradi madžarskih dogodkov je spet prišlo do napetega položaja med nami in Sovjetsko zvezo, vendar pa smo med našimi razgovori s sovjetskimi voditelji v Romuniji avgusta 1957. leta to stvar odpravili z dnevnega reda. Ob tej priložnosti smo likvidirali nekaj nesporazumov in ostalo je zelo malo tistega, kar bi moglo biti prepreka našemu vsestranskemu sodelovanju in prijateljskim odnosom. Važno je, da je zdaj vse to za nami, važno je, da gremo po novi, pravilni poti sodelovanja in da pozabimo vse tisto staro, kar bi lahko vplivalo na sedanje in prihodnje 154

dobre in prijateljske odnose. Bistveno je, da je med nami več zaupanja, da se razumemo, da obstoji tovariško in iskreno izmenjavanje mnenj in izkušenj v graditvi socializma, da obstaja medsebojno spoštovanje in nevmešavanje enih v notranji razvoj drugih — kot je rečeno tudi' v beograjski deklaraciji, ki je bila izraz obojestranskih prizadevanj, da bi popolnoma odpravili sledove prejšnjega nenormalnega položaja in da bi odnose med nami postavili na nove, zdrave osnove. Jugoslovansko-sovjetski odnosi, zasnovani na beograjski deklaraciji, se zdaj razvijajo zelo uspešno. Na široko se razvija tudi trgovinska izmenjava. Sklenjena je vrsta sporazumov, na primer: o zgraditvi industrijskih podjetij v Jugoslaviji v vrednosti 110 milijonov dolarjev, o blagovnem kreditu v višini 54 milijonov dolarjev, o znanstveno-tehničnem sodelovanju, o posojilu v zlatu ali devizah v višini 30 milijonov dolarjev, o sodelovanju na področju jedrske energije. Razen tega je bila podpisana tudi kulturna konvencija, ki se je na njeni podlagi razvilo široko sodelovanje, kot tudi konvencija o reguliranju dvojnega državljanstva. Sklenjen je bil poseben sporazum o zgraditvi aluminijskega kombinata in tovarne umetnih gnojil itd. Vse to dokazuje, da sta normalizacija in vzpostavljanje dobrih in prijateljskih odnosov dobila tudi svojo materialno podlago v ekonomskem sodelovanju, ki je velike koristi za obe državi. Prav tako se zelo dobro razvijajo odnosi in se krepi vsestransko sodelovanje med Jugoslavijo in Romunijo, zlasti še po obisku naše državne in partijske delegacije v Romuniji ter romunske delegacije v Jugoslaviji. Ob tej priložnosti je bila sprejeta deklaracija, ki pomeni zdaj, hkrati z beograjsko in moskovsko deklaracijo, osnovo, na kateri se razvijajo naši medsebojni odnosi in sodelovanje. S Poljsko nas vežejo zelo dobri in prijateljski odnosi, ki so dobili svoj izraz v skupni deklaraciji, sprejeti med bivanjem poljske partijske in državne delegacije v Jugoslaviji leta 1957. V razgovorih, ki smo jih tedaj imeli med poljsko in našo delegacijo, se je pokazalo globoko medsebojno razumevanje in identično gledanje na najvažnejša vprašanja iz zunanjepolitičnega področja, na razvoj socializma v naših državah, kot tudi na odnose, ki morajo obstajati med socialističnimi državami. Odnosi z Madžarsko se po sporu v zvezi z dogodki v tej državi čedalje bolj popravljajo in imamo zdaj z njo' ponovno ko155

ristno sodelovanje na ekonomskem, kulturnem in političnem področju. Sodelovanje s Češkoslovaško in Bolgarijo se v ekonomskem pogledu razvija normalno, kar pa zadeva politično in kulturno sodelovanje, bi želeli, da bi bilo boljše, kot je zdaj. Odnosi z Albanijo so še vedno nenormalni, a ne po naši krivdi; ti odnosi niso takšni, kakršni bi morali biti med dvema sosednima državama. Zelo nam je žal, da se pri določenih tovariših v nekaterih od teh držav še vedno kažejo težnje po nezaupanju in napačnem obravnavanju notranjega razvoja v naši državi. Dvomijo o socialističnem značaju Jugoslavije, govorijo o njeni anarhosindikalistični poti, v partijah interno govorijo in potem širijo dalje, da je treba taktično ravnati z Jugoslavijo, jo prevzgojiti in znova pripeljati v tabor itd. Mi težko razumemo takšno- kratkovidnost in netaktičnost do naše države. To ni pot za razvijanje zaupanja in dobrih odnosov med socialističnimi državami in zelo koristno bi bilo, če bi ti tovariši vendarle že opustili takšne nesmiselne težnje, ki samo škodujejo in zavirajo pravilen razvoj naših odnosov. Nam pogosto očitajo, da nismo internacionalisti, in sicer zaradi tega, ker nismo v taboru. Tem tovarišem se zdi, da je internacionalizem odvisen od pripadnosti taboru, ne pa socialističnemu svetu v širšem smislu. Ti tovariši ne izhajajo iz tega, kakšno politiko vodiš, ali si zvest načelom internacionalizma, ki pomenijo solidarnost z delavskimi in naprednimi gibanji v univerzalnem smislu, ali gradiš socializem na način, ki krepi socialistične ideje ne samo znotraj države, temveč tudi nasploh. Internacionalizem predvsem nalaga delavskemu razredu dolžnost, da v svoji državi vztrajno razvija vse oblike revolucionarnega dela, ko še nima oblasti v rokah, in vse oblike ustvarjalnega dela v graditvi socializma, ko je oblast že v njegovih rokah. Internacionalizem pomeni spoštovanje enakopravnih odnosov in zavzemanje tovariškega stališča do držav, ki gradijo socializem, in do vseh komunističnih in progresivnih strank izven socialističnih držav. Internacionalizma ni mogoče deliti na ožja in širša področja, na taborski in izventaborski, ker je univerzalen v pomenu širjenja nauka marksizma-leninizma in njegove uporabe v praksi. Internacionalizem je torej praksa, ne pa besede in propaganda. To bi morali upoštevati tisti, ki bi radi delili nazive internacionalistov ali neinternacionalistov. 156

Socialistična Jugoslavija in mednarodno delavsko gibanje po vojni Tovariši in tovarišice! V obdobju med VI. in VIL kongresom ZKJ je mednarodno delavsko gibanje doživljalo razna obdobja vzponov pa tudi stagnacije. Mednarodno delavsko gibanje se v zadnjih desetletjih ni razvijalo v skladu z družbenimi dogajanji in z razvojem materialnih pogojev. To je zlasti značilno za mnoge komunistične partije, ki se v svojih državah niso razvile v močne politične činitelje. Manjkalo jim je pogumne iniciative v boju za pridobivanje množic, zabubile so se vase in se izolirale od množic ter zaradi tega niso mogle imeti odločilnejše vloge v družbenem razvoju svojih držav. Glede tega prihaja do spremembe šele v zadnjih letih, ko se posamezne partije otresajo dogem in sektaštva ter bolj in bolj iščejo lastne oblike v delu in boju. Te stranke prihajajo do spoznanja, da revolucionarna moč ni samo v avantgardi, temveč da obstaja latentno v množicah, ki težijo po pravičnejših družbenih spremembah, avantgarda pa mora najti samo pravilno pot za mobilizacijo množic v boju za njihove koristi in v skladu s specifičnimi razmerami' v vsaki državi. Sedanji razvoj v svetu zahteva od delavskih gibanj, da se bolj angažirajo pri reševanju mednarodnih problemov, kot na primer v boju za mir, za razorožitev, za prepoved jedrskih poskusov v vojne namene in za prepoved uporabe jedrskega orožja, za zavračanje vojne kot sredstva pri reševanju mednarodnih problemov, za ustavljanje agresivnih pritiskov in vojnih avantur proti določenim azijskim in afriškim državam in kolonialnim osvobodilnim gibanjem itd. Delavski razred ne more biti ravnodušen do tega, ali se proizvaja jedrsko orožje ali ne. Človeštvo trepeta pred tem strašnim, uničujočim sredstvom, delavski razred pa je v položaju, da brez vidnejšega odpora celo sam proizvaja sredstva, ki ogrožajo človeštvo. Protagonisti vojne ponujajo delavskemu razredu kruh, da bi proizvajal razna vojna sredstva, pri tem pa govorijo, da ni drugega izhoda, če bi se radi izognili brezposelnosti. Toda delavski razred bo skupaj z vsemi progresivnimi silami šel po drugi poti, po poti boja proti oboroževalni tekmi. Socialistične sile v svetu so se zdaj že toliko povečale, da zahtevajo v korist nadaljnjega razvoja večjo dejavnost delavskega gibanja kot vodilne sile pri reševanju obstoječih nasprotij 157

v sodobni družbi. Zdaj smo v obdobju, ko se mednarodno' delavsko gibanje trdneje povezuje zato, da bi premagalo razcepljenost in mednarodne spopade. Reševati bomo morali vnaprej še vrsto idejnih problemov, ki jih je zastavilo že samo življenje, in se nam nujno vsiljuje njihova osvetlitev. Dogmatizem, ki je doslej oviiral razvoj ustvarjalne misli, je povzročil nasprotne težnje, težnje anarhizma in revizionizma, kar prav tako destruktivno vpliva na pravilni razvoj in ga ovira. Toda okovi dogmatičnega gledanja na sodobne probleme začenjajo pokati in nastajajo pogoji za nov, močnejši razvoj ustvarjalne misli. Procesi v razvoju družbe so prišli zdaj do, tiste stopnje, da ne morejo' iti dalje in še hitreje brez novih naporov in zavestnih akcij delavskega razreda. V zadnjih letih stalinskega obdobja je delavsko gibanje v svetu, zlasti pa njegov avantgardni del, veliko pretrpelo; v tem obdobju je ne samo stagniralo, temveč tudi nazadovalo. Vzroki za to so bili v prvi vrsti v nesamostojni politiki, ki so jo vodile posamezne partije, katerih vodstva so se v preteklosti naučila sprejemati in izvajati direktive, ki so prihajale od zunaj, ne glede na to, ali so bile te direktive za tiste države pravilne ali ne. To je bilo značilno do XX. kongresa KP SZ. Čedalje pogostejši neuspehi delavskega razreda v njegovem boju so zaradi takšne politike povzročili brezperspektivnost in apatijo, kar je socialističnim silam v svetu nasploh zelo' škodovalo. Razen tega je tudi avantgardni del delavskega razreda doživljal krizo razcepljenosti. Vsekakor pa je pritisk na socialistično Jugoslavijo po letu 1948 kar najhuje zadel delavski razred, ker je prvikrat od oktobrske revolucije povzročil dvom o pravilnosti politike države, ki je bila v vsem tem obdobju svetilnik za mednarodno delavsko gibanje. Posledica tega je bila, da je v boju delavskega razreda zelo močno otopela revolucionarna ost, kar so sovražniki socializma — mednarodna reakcija — kar najbolj izkoriščali. Velik pozitivni delež in spremembo glede tega je pomenil XX. kongres KP SZ, ki so bile na njem ostro kritizirane napake iz Stalinovega obdobja, storjene tako v notranjem življenju in razvoju ZSSR kakor v zunanji politiki. Nova smer sovjetskih voditeljev, ki je poudarila nove oblike sodelovanja med socialističnimi državami, na temelju nevmešavanja v njihov notranji razvoj in na priznanju, da imajo specifične razmere v vsaki državi posebej kar najvažnejšo vlogo za uspešno graditev socializma — ta nova smer, ki se je izrazila tudi v beograjski in moskovski dekla158

raciji, je prispevala k temu, da se je začelo postopoma obnavljati zaupanje in da so se začele znova krepiti socialistične sile v svetu. Posebno važno je, da se postopoma opuščajo stare oblike sodelovanja in prehaja le-to na bilateralne odnose; to nikakor ne pomeni slabitve socialističnega sveta, njegove celote in učinkovitosti, temveč prav nasprotno — to omogoča mobilizacijo vseh socialističnih sil. Tako nastaja bogastvo novih oblik in izkušenj, ki stopajo v službo socializma, ker sproščajo ustvarjalno misel, ki so jo prejšnje oblike sodelovanja zavirale in je zato na sedanji stopnji razvoja popolnoma zastala. V zvezi s takšnim našim gledanjem na sodelovanje med komunističnimi partijami in naprednimi gibanji v svetu sploh nismo mogli podpisati deklaracije dvanajstih komunističnih in delavskih strank socialističnih držav v Moskvi. Jugoslovanska praksa daje številne zglede za uporabo demokratičnih oblik v graditvi socializma, kar je nedvomno močan činitelj pri širjenju in krepitvi socialistične zavesti, pri ustvarjanju enotnosti nacionalnih sil, usmerjenih v graditev novega družbenega sistema — socializma. Pri nas je organizacijska oblika ustvarjalnih sil socializma naša Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije. Mar bi mi lahko zbrali okoli enajst milijonov volivcev, naših državljanov, k skupnemu delu za graditev nove socialistične Jugoslavije, če Zveza komunistov ne bi razumela teženj naših narodov, če ne bi upoštevala zgodovinskih elementov v razvoju naše države in specifičnih razmer, ki so nastale v tem zgodovinskem razvoju? Jasno je, da ne bi mogli! Zveza komunistov bi ostala osamljena, notranji proces graditve socializma bi doživljal hude krize in le težko je verjeti, da bi lahko naša nova Jugoslavija premagala vse tiste hude težave in vzdržala vse tiste viharje, ki s6 se zgrnili nad njo v nedavni preteklosti. Sociabstična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije pomeni zelo primerno organizacijo za razvijanje širokega sodelovanja s socialističnimi in drugimi naprednimi gibanji v svetu. Glede tega smo dosegli dobre rezultate, to sodelovanje pa je bilo za nas zlasti velikega pomena v času naše izolacije po letu 1948. Pri tem sodelovanju naletimo seveda kdaj pa kdaj na težave subjektivnega značaja, kakršna je na primer izredno močna gonja, ki so jo proti naši državi začeli pred kratkim določeni vodilni ljudje nekaterih socialističnih strank, med njimi zlasti laburistične stranke v Angliji, in sicer v zvezi s sodnim procesom proti renegatu 159

in izdajalcu Djilasu in štirim bivšim sodelavcem okupatorja, nadalje v zvezi z normalizacijo odnosov z ZSSR itd. V tej gonji so se ti krogi znašli na isti črti z najreakcionarnejšimi elementi kapitalističnega sveta. Toda takšni sovražni nastopi ne smejo ovirati naših prizadevanj za nadaljnje povezovanje s temi gibanji, saj tega ne delajo delavske množice, temveč nekateri voditelji in novinarski pisuni, ki z njimi te množice nimajo nikakršnih skupnih interesov. Ta gonja nas ne sme vznemirjati, saj vemo, da je ne vodijo zaradi nekega moralno propadlega človeka, pač pa je dejansko sestavni del splošnega boja proti socialističnim državam, boja, ki je zdaj močnejši zdaj šibkejši, pač glede na to, kakšne cilje bi radi dosegli, ter zato po navadi ne izbirajo sredstev niti ne gledajo na moralno* stran takšnega protikomunističnega boja. To razjarjenost nekaterih laburističnih in socialističnih voditeljev se deloma da razumeti, če upoštevamo, da so se od vzpostavljanja zvez z našo državo nadejali še česa drugega, ne pa samo sodelovanja pri določenih problemih splošnega interesa. Zmerom so se nadejali, da bodo lahko s pomočjo takšnih propadlih ljudi od znotraj torpedirali našo enotnost, da bi lahko potem zgradili večstrankarski sistem po zahodnem vzorcu in da bi lahko uvedli zahodno demokracijo z vsemi elementi restavracije kapitalizma. No, to se jim je izjalovilo in zato je ta gonja zoper našo državo tako žaljiva in srdita.

O notranjem družbenem razvoju in vlogi komunistov Tovariši in tovarišice!

Obdobje od VI. kongresa do sedaj odlikujejo zelo različne oblike nadaljnjega razvijanja in izpopolnjevanja naše socialistične družbene biti. Ta proces se razvija v skladu z našimi materialnimi možnostmi in s stopnjo razvoja socialistične zavesti v naši državi. Prav tako niso bili brez vpliva na hitrejši ali počasnejši proces tega razvoja tudi zunanji činitelji subjektivnega in objektivnega značaja. Razumljivo je torej, da smo v tem razvoju naletevali na razne težave, ki smo jih morali premagati, da bi lahko hodili dalje. Mnogo truda je bilo potrebno, mnogo samozatajevanja in požrtvovalnosti naših delovnih ljudi, da smo v tem obdobju, in sicer navzlic vsem težavam, dosegli tako pomembne uspehe v graditvi industrije in ekonomike nasploh ter v nadaljnjem izpopolnjevanju našega družbenega sistema. Pri pre160

magovanju težav na raznih področjih naše družbene dejavnosti pripada prvenstveni delež Zvezi komunistov in Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije. Brez njunega vztrajnega prizadevanja si sploh ne bi bilo mogoče predstavljati takšne vneme in vztrajnosti delovnih ljudi ter takšnih uspehov, kakršne smo v tem obdobju dosegli pri graditvi socializma v naši državi. K temu je veliko prispevalo’ tudi dejstvo, da je na VI. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije doživela vloga komunistov v razvoju naše socialistične skupnosti kvalitetno spremembo. Pri prehodu iz državno-centralističnega upravljanja v decentralizacijo na raznih področjih družbenega razvoja je bilo treba s temi spremembami vskladiiti tudi delo komunistov. Kajti na tej višji stopnji družbenega razvoja dobiva diktatura proletariata novo, bolj demokratično' in širšo vsebino, ker se je stopnja socialistične zavesti med množicami delovnih ljudi ne samo povečala, temveč se tudi razširila, medtem ko je razredni sovražnik izgubil svojo odporno moč. V začetnem obdobju graditve naše nove družbene skupnosti so obstajali činitelji, ki so imeli zelo negativen delež in ki so bili velika ovira v našem razvoju. To so bili v prvi vrsti precej močni ostanki starega družbenega, kapitalističnega sistema. Ljudje s starimi pojmovanji, ki jih je to tudi osebno zadelo, so dobivali podporo iz tujine ter so se na razne načine upirali razvoju nove družbene ureditve v naši državi. Zoper te elemente je morala obstajati Sila, to pa so lahko uspešno izvajali samo komunisti na čelu delavskega razreda in delovnih kmetov, ki so med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo na vseh bojiščih s svojo lastno krvjo dokazali svojo zvestobo novi družbeni ureditvi — socializmu. Razen tega smo podedovali izredno- veliko zaostalost, industrijsko in drugo, v vojni razdejano deželo, pomanjkanje materialnih sredstev itd. Vse to je terjalo trdno centralistično vodenje, da bi lahko postavili prve temelje za zgraditev socializma. Tudi tu so komunisti opravili odločujočo vlogo voditelja in činitelja sile, kadar je bila ta sila potrebna. Ko pa so se povečale materialne sile ter se je okrepila in razširila socialistična zavest, je postajala takšna vloga komunistov ovira v delu, ker je preprečevala razmah iniciative množic, ter je bilo zato potrebno spremeniti delo in vlogo komunistov v nadaljnjem razvoju. Komunisti so morali opustiti metode ukazovanja ter preiti k reševanju vzgojnih nalog in k praktičnemu vodenju na terenu — v tovarnah, raznih ustanovah itd. — ker so se tukaj, v praksi 11 — VII Kongres

161

reševale in se tudi še zdaj rešujejo težave in poglavitne naloge, ki zahtevajo spretnost, vztrajnost in požrtvovalnost komunistov. Ali so vsi komunisti takoj po VI. kongresu razumeli, da je potrebna ta nova smer v načinu njihovega dela? Ne, niso razumeli. Skoraj dve leti potem so bili še primeri, da se ljudje niso znašli; take primere pa je še pomnožilo Djilasovo revizionistično tolmačenje sklepov VI. kongresa o nadaljnjem razvoju v naši državi. Pri določenem delu komunistov je nastala v glavah nekakšna zmeda, ker so menili, da je demokratizacija sama sebi namen, pa čeprav bi to šlo tudi v škodo graditve socializma, ne pa da je to višja oblika družbenih, socialističnih odnosov. Kakor hitro pa smo to hibo odpravili in kakor hitro so komunisti našli svoje pravo mesto, so se takoj pokazali tudi veliki uspehi na vseh področjih naše družbene dejavnosti. Usmerjevalna vloga in praktično delo komunistov sta poglavitnega pomena za mobilizacijo in aktivizacijo najširših množic naših delovnih ljudi pri graditvi naše države. Vloga komunistov v nadaljnjem razvoju socialistične družbe potemtakem zdaj ni nič manj važna, kakor je bila v prvih začetkih graditve po vojni, ne pa kot je govorila skupinica ljudi pod Djilasovim vodstvom. Revizionistično in anarhistično fantaziranje tega renegata je imelo namen, likvidirati ne samo vlogo komunistov, temveč tudi partijo kot organizirano vodilno silo. Zdaj je razen tega tudi prav očitno, da je po vzpodbudi nekaterih krogov od zunaj in sporazumno z njimi težil tudi k temu, da bi se znova obnovil večstrankarski sistem in restavriral kapitalizem v naši državi. Takšna zamisel se je lahko rodila samo v glavi pokvarjenega ali norega človeka, nikakor pa ne v glavi človeka, ki pozna našo stvarnost. Veliki uspehi v industriji, kmetijstvu in na drugih področjih socialistične graditve, ki smo jih dosegli v zadnjih letih, brž ko so se komunisti znašli in svoje delo pravilno' usmerili, potrjujejo ugotovitev o izrednem in odločilnem pomenu vloge komunistov pri procesu graditve socializma. In sicer ne samo z aspekta industrializacije in vsestranskega razvoja civilizacije — to namreč v določeni stopnji delajo tudi nesocialistične države — temveč še bolj glede ustvarjanja pravilnih družbenih socialističnih odnosov in celotne socialistične preobrazbe. Čeprav je notranji razredni sovražnik socializma premagan in čeprav je izgubil ekonomsko podlago in politični vpliv, vendar ne smemo podcenjevati njegove skrivne prisotnosti in delovanja v različnih oblikah, kadarkoli se mu za to ponudi prilož162

nost. Te skrivne prisotnosti sovražnika socializma ne smemo podcenjevati zlasti zaradi tega, ker se drugod, na Zahodu, nasprotniki naše socialistične stvarnosti na vse kriplje napenjajo, da bi aktivirali te notranje sovražne elemente socializma, da bi z njihovo pomočjo, če že ne prav onemogočili, pa vsaj zavrli in kompromitiraH našo socialistično stvarnost pred zunanjim svetom. Nasprotniki socializma na Zahodu ne izbirajo preveč niti sredstev niti ljudi v boju proti novi, socialistični Jugoslaviji. Poglejmo samo, kakšen peklenski hrup so organizirali na Zahodu zaradi nekega Djilasa, ali Krekiča in drugih. Po naročilu od zunaj so za judeževe groše ti izdajalci napisali klevetniške pamflete proti socializmu in naši stvarnosti. Enega izmed teh pamfletov so spravili tudi v tujino, kjer ga ponatiskujejo' v raznih jezikih in kjer ga posamezni novinarji na Zahodu kot obtožbo zoper komunizem proglašajo za epohalno delo. Žal so' tej propagandi nasedli tudi nekateri napredni ljudje v tujini, ki se niso vprašali, kaj mislijo državljani Jugoslavije o izdajalskem delu Djilasa in podobnih, ki je bilo pravzaprav naperjeno proti vsemu našemu ljudstvu; težnja zahodnih sovražnikov socializma je bila, da bi s tem pamfletom čimbolj uničili ugled Jugoslavije na mednarodnem terenu, ker jih moti vloga, ki jo ima Jugoslavija zdaj kot neodvisna socialistična država. Ti ljudje iz navideznega humanizma in prijateljstva do enega človeka ne upoštevajo mnenja vsega ljudstva, kar niti najmanj ni humano, saj na ta način ne morejo ali nočejo videti, da v tem pamfletu pljuje renegat na najlepše pridobitve revolucije — na socializem. Poizkusi takšne klavrne zunanje intervencije in vmešavanja v naše notranje življenje so se razbili ob enotnosti naših narodov. Zaradi budnosti komunistov in vsega delovnega ljudstva so bili domači škodljivci kaj hitro razkriti in onemogočeni, da bi neovirano škodovali naši skupnosti. Tudi v tem pogledu je vloga komunistov zelo važna, saj pomenijo, trdno povezani z ljudstvom pri reševanju vsakdanjih nalog, tisti člen, zaradi katerega je naša skupnost monolitna in nepremagljiva. To je pokazala preteklost, pokazala pa bo tudi prihodnost. Ni moja naloga, da bi v tem referatu nadrobno in kritično presojal delo komunistov v minulem obdobju, saj bo to zajeto v organizacijsko političnem poročilu. Navzlic temu pa nekaj lahko povem tudi o tem. V Zvezi komunistov je bilo v minulem obdobju precej napak, ki zelo škodujejo monolitnosti in idejni trdnosti naše Zveze. Preveč liberalno gledanje na idejne odklone 163

posameznih komunistov in dopuščanje, da se njihov vpliv včasih neovirano širi v okolju, v katerem delajo, imata pogosto zelo slabe posledice. Na takšne primere moramo biti veliko bolj pozorni ter jih preprečiti na kakršen koli način, najbolj učinkovita pa je izključitev takšnih elementov iz Zveze, da ne zastrupljajo in ne slabijo njenih vrst. Naloga komunistov v našem bujnem družbenem razvoju je biti nosilec in idejni inspirator nenehnega izpopolnjevanja oblik in metod tega procesa. Pogumno odpravljanje pomanjkljivosti in zastarelih oblik zahteva od komunistov, da venomer spremljajo in proučujejo celotno družbeno gibanje, da dobro poznajo razne zakone in uredbe, da bi lahko usmerjali njihovo praktično uporabo, ne pa da se ukvarjajo samo z ozkim prakticizmom. Nadaljnji uspešni razvoj naših proizvajalnih sil in družbenega samoupravljanja je odvisen v prvi vrsti od članov Zveze komunistov. V tem razvoju se kdaj pa kdaj pokažejo' tudi razni negativni izrastki, katerih nosilci so zelo pogosto komunisti sami, na primer lokalizem, nespoštovanje zakonskih predpisov itd. Pismo Izvršnega komiteja CK ZKJ letošnjega februarja, ki je bilo poslano vsem organizacijam Zveze komunistov in objavljeno v tisku, podrobno govori o številnih napakah in pomanjkljivostih v delu komunistov; te napake in pomanjkljivosti so imele zelo negativen odsev v našem družbenem življenju. Pismo so tako komunisti kot celotno ljudstvo sprejeli z velikim navdušenjem ter smo trdno prepričani, da bo močna opora organizacijam Zveze komunistov pri njihovem pravilnem delu. Sprememba vloge komunistov, ki se je, pa čeprav počasi, razvijala po VI. kogresu, je bila velikega pomena za postopno likvidacijo birokratskih teženj, ki so dobivale čedalje bolj negativen značaj v centralističnem sistemu upravljanja, nujnem v prvih letih, v razmerah likvidacije kapitalizma in prevzemanja proizvajalnih sredstev v roke države oziroma družbe. Brž ko pa smo že prehodili to etapo, je postajalo takšno upravljanje bolj in bolj destimulativno ter je pomenilo coklo v nadaljnjem razvoju družbenih proizvajalnih sil. Zato so se morali tudi komunisti preusmeriti od prejšnjih oblik in delovnih metod na nove oblike, ki jih je zahtevalo decentralizirano, družbeno upravljanje, to se pravi sodelovanje čedalje širših množic proizvajalcev in delovnih ljudi v upravljanju. Takšno spremembo v delu je zahteval razvoj socialistične demokracije v naši državi in na splošno. 164

Čeprav je množično nadzorstvo čedalje močnejše v novih razmerah bolj in bolj demokratičnega in množičnega upravljanja celotnega družbenega procesa socialističnega razvoja, pa vendarle tudi v decentraliziranem upravljanju obstaja nevarnost birokratizma, če delovne množice niso dovolj pozorne in če komunisti niso dovolj aktivni v boju zoper birokratične težnje. Takšni pojavi pri nas ne samo da niso bili redki, temveč so se kar precej razširili zaradi nepazljivosti komunistov in zaradi tega, ker delavski sveti še niso dovolj utrjeni. Odgovornost komunistov je tudi tu, pri likvidaciji teh birokratskih in drugih škodljivih teženj, zelo velika. Partijske organizacije se morajo čimbolj aktivizirati, biti venomer pazljive in to pozornost do raznih birokratskih in drugih, za skupnost škodljivih teženj, razvijati tudi med delovnimi ljudmi. Zveza komunistov Jugoslavije in njeni člani, kot posamezniki, morajo biti zavestni pobudniki za nenehno razvijanje socialistične demokracije. Ne smejo dovoliti, da bi birokratske metode in razne lokalistične težnje zavirale pravilni in normalni razvoj družbene skupnosti kot celote. Koristi posameznikov in krajevnih gospodarskih in drugih enot je treba vsklajati s koristmi celotne skupnosti. Komunisti ne smejo dovoliti, da bi kakšna gospodarska organizacija ali enota zaradi svojih egoističnih ciljev delala v škodo drugih organizacij in gospodarskih enot. Odnosi med posameznimi gospodarskimi podjetji ali drugimi proizvodnimi organizacijami, kakor tudi ustanovami, morajo temeljiti na medsebojni koristi in na medsebojni podpori. Sleherna nepoštena manipulacija in materialno oškodovanje drugih gre v škodo celotne družbene skupnosti in njenega ugleda. To govorim zaradi tega, ker imamo še zdaj takšne primere, zanje pa so kar precej odgovorni komunisti, ki pogosto ne samo dovoljujejo, temveč tudi sami podlegajo tem napakam. Celo nekateri vodilni komunisti preprečujejo boj zoper razne nepravilnosti in napake ter onemogočajo kritiko s tem, da izvajajo razne represalije in drugo. Brez zdrave in konstruktivne kritike komunisti ne morejo pravilno opravljati svoje dolžnosti.

Naš gospodarski razvoj od leta 1952 do 195? V vsem povojnem obdobju smo imeli v našem gospodarskem razvoju vse tiste težave in hibe, ki po navadi spremljajo prizadevanja za hitro gospodarsko razvijanje, zlasti pa industrializa165

cijo tako nerazvite dežele, kakor je bila Jugoslavija. So ljudje, zlasti zunaj naše države, ki najpogosteje nepopolno in netočno, vsekakor ne iz kakšnih dobronamernih pobud, prikazujejo rezultate, ki smo jih dosegli v letih po vojni in ki so glede na položaj v letu 1939-40 toliko večji, ker smo po hudem vojnem uničenju in ropanju okupatorjev cela štiri leta začeli skoraj pri temeljih obnavljati našo opustošeno deželo. Zato se je treba vprašati, kaj smo podedovali od že tako in tako revne predvojne industrije in nerazvitega gospodarstva? Koliko je pri nas ostalo pri življenju tiste maloštevilne kvalificirane delovne sile, ki je za sleherno deželo eden izmed poglavitnih elementov v boju za uspešen razvoj družbenega življenja in gospodarstva sploh, še posebej pa za industrializacijo? Nekaj let smo se morali kar najbolj truditi, da smo obnovili svojo razrušeno deželo in začeli potem krepko razvijati svoje gospodarstvo. Zato so največje obsodbe vredni očitki iz tistih držav, ki so med vojno le malo trpele ali sploh nič. Kajti če ocenjujemo naš gospodarski razvoj, moramo izhajati od resničnih dejstev, ki omogočajo, da nazorneje vidimo, kakšen velikanski trud so vložili in ga še zdaj vlagajo naš delavski razred in državljani nove Jugoslavije, da smo dosegli tolikšne uspehe pri graditvi naše socialistične domovine. Zdaj že lahko rečemo, da so prizadevanja naših delovnih ljudi pri premagovanju podedovane gospodarske zaostalosti kronana z uspehom. Naša dežela je spremenila svojo podobo in je že postala industrijsko razvita. To je tudi bila naša težnja, saj so nas izkušnje naučile: dežela je lahko sigurna, da bo ohranila svojo neodvisnost samo, če bo gospodarsko razvita, če bo zmožna aktivirati materialne, moralne in politične sile v ustvarjalnem delu za uresničenje boljšega življenja vseh delovnih ljudi. Toda v našem primeru ni šlo samo za ohranitev neodvisnosti in ne samo zato, da bi preprečili tujim kapitalistom ropanje našega narodnega premoženja, temveč tudi za ustvarjanje novih družbenih odnosov, za zgraditev socializma. Važen pogoj za zgraditev socializma je neovirana uporaba vsega nacionalnega bogastva pri tej graditvi. To je bil in je še vedno zelo zapleten posel. Usmerjanje naše dejavnosti v številnih smereh, hkrati pa še veliko pomanjkanje materialnih in človeških sil je nujno pripeljalo do raznih hib v našem vsestranskem družbenem razvoju. Te hibe so bile najpogosteje objektivnega značaja, med njimi pa so bile prav tako, in sicer ne maloštevilne, hibe in napake subjektivnega značaja, ki še zdaj niso povsem izginile. 166

Industrializacija naše države je terjala predvsem zgraditev težke industrije. Zaradi tega smo zanemarjali druge industrijske panoge, zlasti predelovalne in proizvodnjo blaga za široko potrošnjo, prav tako tudi kmetijstvo, ker je težka industrija terjala velike in dolgoročne investicije. Vse to je nekaj časa vodilo do zastoja v izboljševanju življenjskega standarda. Zavedali smo se tega, a nismo mogli drugače ravnati, ker smo hoteli čimprej ustvariti možnost za to, da bi lahko nadalje zgradili industrijo za proizvodnjo blaga za široko potrošnjo, da bi zboljšali življenjski standard naših delovnih ljudi. Razen tega je obramba države prav tako zahtevala precejšnja sredstva, ki v prvih letih niso bila v sorazmerju z našim majhnim narodnim dohodkom in možnostmi. Vse te in še mnoge druge stvari so zahtevale kar največje napore in odpovedi. To so bili objektivni vzroki za naše pomanjkljivosti, ki se jim nismo mogli izogniti. Toda imeli smo tudi subjektivne hibe in napake, deloma pa jih imamo še zdaj, na primer: razkošna graditev in predimenzioniranje objektov, razsipavanje investicij za razne druge objekte, ki’ niso bili neposredno povezani z objekti, v katerih je bilo treba čimprej začeti proizvodnjo itd. Vse to je bilo vzrok, da je bila počasnejša in dražja graditev raznih industrijskih objektov, od katerih je bila odvisna nadaljnja graditev industrijskih podjetij, s tem pa seveda tudi akumulacija novih sredstev za razvoj naše države. Vodstva Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije so v razdobju od 1952. leta do zdaj večkrat obravnavala vprašanje naše ekonomike. Plenum CK ZKJ je junija 1953. leta razpravljal o pomanjkljivostih in hibah v delu komunistov v zvezi z izvajanjem sklepov VI. kongresa in glede izpolnjevanja raznih gospodarskih nalog. Bilo je govora o tem, da so se mnogi komunisti docela lokalistično in prakticistično lotevali gospodarskih nalog, da so delali razne račune, ki niso bili v skladu s socialističnimi odnosi znotraj skupnosti itd. Govorili smo tudi o tem, da se je treba boriti proti ozkim interesom posameznih podjetij, ki gredo v škodo drugih, proti rentabilnosti in stimulativnosti, ki ju dosegajo z nesocialističnih pozicij, in podobno. Namesto da bi se borili zoper izkoriščanje raznih razpok v nedodelanem sistemu, so posamezni komunisti pogosto izigravali razne predpise in izkoriščali te praznine za to, da so dosegali začasne partikularistične in egoistične koristi. Na razširjeni seji Izvršnega komiteja CK ZKJ 28. septembra 1955. leta smo imeli na dnevnem redu ekonomska vprašanja. 167

Na tej seji smo ugotovili, da je bila dosedanja visoka raven investicij nujno potrebna zato, da smo zgradili težko industrijo, da pa smo premalo vlagali v predelovalno industrijo in v kmetijstvo. Posledica takšne strukture in takšnega obsega investicij je bila ta, da se je počasneje razvijala proizvodnja sredstev za osebno potrošnjo, da sta počasneje naraščala narodni dohodek in življenjski standard, kar je imelo neugodne posledice na tržišču in je neugodno vplivalo na življenjsko raven delavcev in uslužbencev zlasti v mestih in industrijskih središčih. V zvezi s tem je bilo sklenjeno, da je potrebno ekonomsko politiko v naslednjem obdobju postaviti na naslednje temelje: Zagotoviti je treba utrditev in postopno izboljšanje življenjskega standarda v skladu s povečanjem proizvajalnih sil in produktivnosti dela; obseg in struktura investicij morata biti v prihodnje takšna, da bosta zagotovila odpravljanje dosedanjih nesorazmerij, vendar pa ne ogražala politike stabilizacije gospodarstva in postopnega zboljševanja življenjskega standarda; z investicijsko politiko je treba zagotoviti sorazmerno povečanje potrošnje dobrin; vlagati je treba tja, kjer bomo dosegli najhitrejši učinek v povečanju narodnega dohodka in uresničitvi spredaj omenjenih nalog; zagotoviti čim večjo stabilnost trga; zagotoviti razširjenje blagovne izmenjave s tujino; v zvezi s prej omenjenimi načeli je treba čimbolj podpirati razvoj nerazvitih področij; čim večjo skrb je treba posvetiti kmetijstvu, ki je v preteklosti precej zaostalo, ker je bila nujna takšna investicijska politika, kakršno smo omenili, ter mobilizirati vse sile za napredek kmetijstva. Vsa ta vprašanja je obravnaval IV. plenum zveznega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, ki je bil 27. novembra 1955. leta. Na razširjeni seji Izvršnega komiteja CK ZKJ 6. novembra 1956 je bilo sklenjeno, da je treba v letu 1957 zagotoviti povečanje osebne potrošnje in posvetiti posebno pozornost zboljšanju 'življenjskega standarda delavcev in uslužbencev. To povečanje naj bi dosegli tako, da bi nenehno večali delovno storilnost, izdajali ustrezne ukrepe za izvajanje ekonomske politike in obdelali plačni sistem, hkrati pa upoštevali tudi druge elemente, ki lahko vplivajo na povečanje delovne storilnosti. Predvideli srno, da bi skupno potrošnjo vskladili z lastnimi ekonomskimi možnostmi ter dali prednost kmetijstvu, kar zadeva njegov razvoj. 168

Razen številnih drugih sklepov je bilo na teh posvetovanjih sklenjeno tudi, da bo Zvezni izvršni svet ustanovil komisijo, katere naloga bo proučiti položaj in probleme nerazvitih področij, izdelati načela ter predlagati ukrepe za rešitev tega problema v okviru perspektivnega plana. Na seji Izvršnega komiteja CK ZKJ 27. junija 1957. leta so bili prav tako na dnevnem redu ekonomski problemi. Ugotovljeno je bilo, da pomeni tekoči deficit v plačilni bilanci enega od osrednjih problemov naše ekonomske politike. V zvezi s tem je bilo sklenjeno, da tekoče plačilne bilance ni mogoče več izravnavati s sredstvi iz tujine, ki so nam dana kot brezplačna pomoč, temveč s krediti in vsklajevanjem uvoza in izvoza; pri tem pa se je pokazalo, da je potrebno določene industrijske panoge usmeriti v proizvodnjo za izvoz, investicijska sredstva pa bolj usmerjati v to stran. Čeprav so bile investicije za težko industrijo, kot sem že spredaj poudaril, najpoglavitnejši pogoj za nadaljnji razvoj našega gospodarstva, pa to še ne pomeni, da ne bi bilo velikih napak pri izkoriščanju investicijskih sredstev. O tem dovolj jasno govori dejstvo, da je ostalo pri povojnih vlaganjih neaktiviranih nad 320 milijard dinarjev, ker marsikje niso mislili na ekonomičnost in smotrnost tega vlaganja, zlasti pa niso skrbeh za to, da ne bi gradili preveč na široko. Treba je poudariti, da so bile kapacitete zelo slabo izkoriščene, pogosto celo manj kot 60 %. Vse to so bili razlogi, zaradi katerih smo temeljito razpravljali o teh problemih na sejah vodilnih forumov Zveze komunistov in Socialistične zveze, kjer smo tudi sprejeli ustrezne sklepe, ki pa zanje ne moremo reči, da so bili vselej uresničeni, izpolnjevali pa jih niso celo nekateri vodilni komunisti. Sprememba v naši ekonomski politiki —- ki je pomenila preusmeritev investiranja s težke na predelovalno industrijo in kmetijstvo, nato pa na rekonstrukcijo in na razširitev obstoječe industrije — je prinesla v zelo kratkem času zelo dobre uspehe. V marsičem smo povečali asortiment, kvaliteto in kvantiteto blaga za široko potrošnjo/Če zdaj na velesejmih gledamo naše raznovrstno blago ali tehnična sredstva ter jih primerjamo s tujimi, smo resnično lahko zadovoljni s kvaliteto naših proizvodov. Zdaj je naša industrija zmožna pokriti največji del naših potreb, in sicer tako v opremi kakor tudi v reprodukcijskem materialu in proizvodih za osebno potrošnjo.

Obseg naše industrijske proizvodnje v celoti je bil konec 1957. leta 3,1 krat večji glede na leto 1939. Jugoslavija proizvaja sedaj v primerjavi z letom 1939: 5,3 krat več električne energije, 2,5 krat več premoga, 4,5 krat več jekla, 6 krat več cinka, 2,2 krat več cementa, 5 krat več umetnih gnojil; proizvodnja surove nafte se je povečala od 1122 ton na 395.560 ton; proizvodnja kmetijskih strojev se je povečala od 1805 ton na 17.930 ton oziroma za okoli lOkrat itd; proizvodnja transformatorjev se je povečala od ene tone na 3402 toni, proizvodnja rotacijskih strojev od 44 ton na 5585 ton; proizvodnja strojev in naprav za industrijo se je povečala od 4990 ton na 21.405 ton oziroma* za 4,3 krat, medtem ko se je proizvodnja strojev in naprav za gradbeništvo povečala od 108 na 8440 ton oziroma za 78 krat; proizvodnja prehrambene industrije pa se je v celoti zvečala za nad 2,5 krat itd. Toda v naši industrijski proizvodnji imamo še veliko hib, kakršne so na primer: neizkoriščanje kapacitet v novih tovarnah in na pol obrtniška proizvodnja v nekaterih modernih podjetjih, ki zelo podražuje proizvodne stroške; odpor nekaterih podjetij zoper sodelovanje z drugimi sorodnimi podjetji na podlagi kooperacije; počasna rekonstrukcija, razširitev in modernizacija starih podjetij; še vedno ne dovolj učinkovito reševanje novega plačnega sistema, kar vpliva destimulativno na povečanje delovne storilnosti. Če zahtevamo od naših delavcev, naj povečajo produktivnost dela, potem moramo misliti tudi na to, da to ni odvisno samo od njih. Ustvariti jim je treba tudi za to potrebne pogoje, kar pa je odvisno od nas samih. Nekaj teh številk sem navedel pravzaprav samo kot primer, saj bomo o našem gospodarstvu podrobneje govorili v razpravi. Nova smer v naši ekonomski politiki, ki sem o njej prej govoril, je nastala kot nujna potreba: prvič, da znianjšamo. breme, ki je vse predolgo in vse preveč pritiskalo na življenjski standard naših delovnih ljudi in državljanov; drugič, da odpravimo enostranske investicije, ki so vse preveč odlagale povečanje narodnega dohodka in ustvarjale nesorazmerje med težko in predelovalno industrijo; tretjič, da z zmanjšanjem dolgoročnih in dragih investicij zagotovimo sredstva za napredovanje našega kmetijstva, ki je bolj in bolj zaostajalo ter postajalo resen problem za naše gospodarstvo kot celoto, zlasti kar zadeva oskrbovanje prebivalstva s kmetijskimi proizvodi. Prehod našega kmetijstva od ekstenzivnega na intenzivni način obdelave in proizvodnje zahteva precejšnja materialna 170

sredstva, zlasti za nabavo in zagotovitev mehanizacije v kmetijstvu, ki si njegovega razvoja ne moremo niti predstavljati brez traktorjev in drugih sodobnih strojev. Ko govorimo p kmetijstvu, moramo poudariti, da smo se spopadli ne samo s težavami materialne narave, teh težav tudi še zdaj ni čisto zmanjkalo, temveč tudi z zastarelimi pojmovan ji, ki so zakoreninjena in ki so rasla ne desetletja, temveč stoletja v glavah večine naših kmetov. Ko smo začeli uporabljati nove metode v kmetijstvu, smo, žal, naleteli na takšna zaostala pojmovanja celo pri nekaterih kmetijskih strokovnjakih. Zdaj, ko smo že dosegli prve uspehe v intenzivnejšem in sodobnejšem načinu obdelave v kmetijstvu, te pomanjkljivosti postopoma izginjajo, a ne dovolj naglo. Tudi najbolj nejeverni Tomaži so se morali prepričati, da daje novi način obdelave, ki zahteva in vključuje mehanizacijo, globoko oranje in uporabo ustreznih količin gnojila, bodisi umetnega ali hlevskega, takšne uspehe, da presegajo celo najbolj optimistične domneve o doseganju visokih donosov v kmetijstvu. Prav isto velja tudi za vzrejo živine in proizvodnjo mesnih izdelkov. Čedalje močnejše prodiranje intenzivnega in sodobnega načina obdelave tudi na slabo' obdelovana in zaradi tega slabo plodna individualna kmetijska gospodarstva, in sicer pod vplivom zadrug in socialističnih gospodarstev, kontrahiranja itd., močno vpliva tudi na to, da rasteta materialna in idejna baza socialističnega načina proizvodnje v kmetijstvu in na vasi sploh. Naše kmetijstvo^ mora imeti v svojem načinu proizvodnje čedalje več industrijskih elementov, saj lahko samo tako zagotovi v naši državi prehrano prebivalstva, ki zelo naglo raste. Če bomo pogumno in strokovno izboljševali našo kmetijsko proizvodnjo, se bomo zelo naglo prepričali, da lahko dajo investicije v kmetijstvu celo hitrejše rezultate kakor v industriji. Žal moram pri tem poudariti, da nekateri naši strokovnjaki in planerji še vedno planirajo razvoj našega kmetijstva z nekakšno skepso in bojaznijo. Kljub uspehom, ki so že pokazali, da imamo velikanske možnosti za hitrejši razvoj kmetijstva, planirajo procentualno zelo majhno povečanje naše kmetijske proizvodnje. Skupnost je zagotovila velika sredstva za kmetijstvo. Za ta namen je predvidenih približno osemdeset milijard dinarjev letno. To je zelo velika številka in nam seveda ne more biti vseeno, kako bodo ta sredstva izkoriščena in kakšne uspehe bodo dala. Če bomo dovolili, da bomo sleherno leto planirali nizek 171

plafon donosov kmetijskih proizvodov, potem to seveda ne bo spodbuda za hitrejši razvoj na tem sektorju gospodarstva, ki ga po pravici pričakujemo. Nadaljnje planiranje kmetijske proizvodnje mora biti v skladu z vloženimi sredstvi. Sleherno nezaupanje in omahljivo reševanje tega problema pomeni coklo in škodo za našo skupnost v celoti. Zato je treba odvreči takšno oportunistično gledanje in čimbolj pogumno izdati vse potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili zmago socialističnega razvoja proizvodnje na vasi. Lanskoletni uspehi, ki smo jih sicer res dosegli na manjših površinah, kjer smo dobili s sodobnim načinom obdelave od 35 do 70 stotov pšenice na hektar in do 120 stotov koruze v zrnju, nam kažejo, da moramo zdaj začeti uporabljati moderni način proizvodnje na široko, zajemajoč čedalje večje in večje površine. Samo tako bomo dosegli, da nam v dveh, treh letih ne bo treba več uvažati posameznih kmetijskih pridelkov, kot na primer pšenico, mast in druge, razen tega pa bomo lahko precej povečali izvoz določenih kmetijskih artiklov, kot so na primer meso, mesni in drugi proizvodi.

Naša investicijska politika o kmetijstvu Pri investicijah v kmetijstvu so bile tudi poprej, ko smo precej manj investirali, razne pomanjkljivosti in nepravilnosti. Pogosto nismo vedeli, v kaj investiramo in kakšne rezultate bodo dale takšne investicije. Pa tudi še zdaj, ko bolj skrbimo za rentabilnost in načrtno uporabo investicij, se pri investicijah v kmetijstvu še vedno ne upoštevajo dovolj koristi skupnosti kot celote. Vzemimo za primer melioracije in namakanje. Za to dajemo po navadi velike zneske, vendar najpogosteje ne mislimo na to, kakšne koristi bo imela od tega celotna skupnost. Teh vprašanj se lotevamo tako, kot da bi pri nas na vasi socializem že popolnoma zmagal in kot da ne bi bilo več individualnih gospodarstev in interesov, ki se pogosto ne ujemajo z interesi naše socialistične skupnosti. Takšne investicije imajo bolj značaj kakšnih socialnih dajatev, ki nimajo stimulativnega socialističnega vpliva. Kajti takšna investicijska politika ne učinkuje stimulativno na uporabnika, individualnega proizvajalca, da bi čimveč in čimbolj intenzivno proizvajal za trg, kot to mislijo nekateri »narodnjaki«. Investirati v melioracije in namakanje je treba tako, da je to v korist socialistične družbe kot celote, da tako pospešujemo 172

proces socialističnega razvoja na vasi. Takšna politika se ne ravna po tem, da bi moralo biti investiranje v prvi vrsti usmerjeno v to, da bi čim bolje oskrbovali notranji trg s kmetijskimi pridelki, in v izvoz, da bi čim hitreje odpravili naše plačilno neravnovesje. Nekateri naši vodilni ljudje namreč, kot se mi zdi, še vedno ne mislijo in ne verjamejo, da bi lahko naše kmetijstvo imelo pri izvozu prav tako važen delež kot industrija.

Naš notranji trg

■■

Vem, da se bo vsak strinjal z ugotovitvijo, da naša notranja trgovina ne deluje tako, kot bi bilo potrebno, da oskrbovanje našega mestnega prebivalstva, in sicer ne samo mestnega, temveč tudi na splošno, še ni dovolj dobro, vendar pa sem prav tako prepričan, da so ljudje, ki se ne bodo strinjali z menoj, da je nekaj vzrokov za to v stihiji in pretiranem idealiziranju delovanja zakonov vrednosti in proste ponudbe in povpraševanja. Pri tem se namreč pozablja, da terja načrtna socialistična proizvodnja več ali manj tudi načrtno delitev proizvodov, večjo kontrolo trga in cen. Res je, da smo v določenem obdobju, bolj iz političnih kot iz ekonomskih razlogov, odpravili karte za razno blago, čeprav ga na trgu ni bilo dovolj; iz ekonomskih in političnih razlogov smo odpravili odkup, da bi tako stimulirali individualne proizvajalce kmetijskih pridelkov; odpravili smo administrativno vmešavanje iz centra v vse in vsepovsod ter decentralizirali upravljanje gospodarstva nasploh, vendar pa nismo odpravili ali decentralizirali planiranja v splošnih obrisih našega gospodarskega razvoja. Nismo se odrekli slehernemu nadzorstvu in sleherni administrativni intervenciji, če bi se v praksi pokazalo, da so v tem sistemu ali procesu določene pomanjkljivosti. Največje pomanjkljivosti pa so prav v našem trgovinskem sistemu, ki nam pogosto povzroča tudi politične probleme. Vzemimo za primer samo nihanje in razlike v cenah za isto blago v raznih krajih naše države, pa čeprav imamo tega blaga v zadostnih količinah, na posameznih področjih pa pogosto celo preveč. Ne bom trdil, da ne obstajajo razne težave, kot so na primer slab in nerazvit transport, pomanjkanje skladiščnega prostora, pomanjkanje hladilnikov in drugega, pomanjkljivosti in hibe v organizaciji trga, vendar pa lahko rečem, da posamezna trgov173

ska podjetja pogosto raje kupujejo manjše količine določenih artiklov in jim zvišujejo cene, namesto da bi nabavljala večje količine in zniževala njihove cene. Takšen način dela je lasten kapitalističnemu, ne pa socialističnemu sistemu in zoper takšne elemente je potrebno izdati tudi administrativne ukrepe. Podobnih negativnih pojavov je v naši trgovini več, imamo pa jih tudi v industriji. Omenil sem jih samo zaradi tega, da bi čimprej in čim odločneje začeli odpravljati takšne anomalije v našem družbenem življenju. Nesocialistična konkurenca in umetno navijanje cen pri odkupu raznih proizvodov, kar gre vse v škodo potrošnika, sta še vedno vsakdanji dogodek. Vidimo ga in godrnjamo, a le počasi reagiramo, da bi ga preprečili. Naši državljani ne morejo razumeti takšnega liberalizma in avtomatizma v naši trgovini, ki brez trdnega nadzorstva in določenih administrativnih ukrepov ne regulirata izmenjave na trgu, temveč ustvarjata položaj, ki dobiva včasih značaj kaosa. Zaradi tega smo morali izdati predpise o določenem nadzorstvu trga in cen za določene proizvode, kar je že doslej dalo dobre rezultate. Kot je znano, je Izvršni komite CK ZKJ na razširjeni seji februarja letos obravnaval tudi nekaj negativnih pojavov v našem gospodarskem življenju ter pozval vse organizacije in vodstva Zveze komunistov v odločen boj za odpravljanje obstoječih pomanjkljivosti in za izpolnitev osnovnih nalog ekonomske politike, ki so nakazane v perspektivnem planu našega nadaljnjega razvoja. V zvezi s tem bi rad znova poudaril, da pomeni boj za povečanje proizvodnje, narodnega dohodka in produktivnosti dela še vnaprej našo prvo nalogo, ki je od nje odvisna izpolnitev drugih smotrov naše ekonomske politike. Pri uresničevanju teh smotrov in nalog morajo biti komunisti v prvih vrstah boja za večje varčevanje, za čim boljše in racionalnejše izkoriščanje razpoložljivih sredstev, za večjo disciplino in energično izvajanje vseh tistih ukrepov, katerih cilj je ohranitev osnovnih proporcev, določenih v družbenem planu. V sklopu vseh teh nalog moramo posvetiti čimvečjo pozornost doslednemu izvajanju osnovnih postavk našega gospodarskega sistema, moramo odpravljati pomanjkljivosti, ki nastajajo v praksi, ter izdajati ustrezne ukrepe, da bi ta sistem na podlagi izkušenj, ki si jih bomo pridobili v procesu njegove praktične uporabe, dalje izpopolnjevali in dodelali. Vse to bo prispevalo in omogočilo, da bodo uspehi našega gospodarskega razvoja v naslednjem obdobju še večji. 174

Razvoj državnega in političnega sistema in družbenega upravljanja Najbolj bistvena značilnost socialističnega razvoja v naši državi je družbeno upravljanje, ki temelji na najširši demokraciji, na sodelovanju ali pravici do sodelovanja vseh naših državljanov, da sami ali pa po svojih predstavnikih upravljajo vse posle socialistične skupnosti. To samoupravljanje dobiva postopoma bolj in bolj popolno obliko socialistične demokracije, zlasti v izpopolnjevanju komunalnega sistema in družbenega upravljanja nasploh. Čedalje širša decentralizacija v naši državi ni povzročila anarhičnosti, kot so včasih govorili v tujini, temveč nasprotno: v razinerah decentralizacije se je v kar največji meri pokazala in razmahnila ustvarjalna pobuda delovnih ljudi v naši državi. Z decentralizacijo smo tako v gospodarstvu kakor na drugih področjih družbene dejavnosti prenesli funkcije socialističnega upravljanja na proizvajalce in druge delovne ljudi, s čimer je naša država izvedla samo nujni zgodovinski akt v procesu odmiranja države. Kajti te njene funkcije so bile samo začasnega značaja v obdobju, ko je v imenu ljudstva prevzela v svoje roke proizvajalna sredstva, za čemer pa je moralo priti obdobje, ko postopoma izroča ta sredstva in funkcije v roke proizvajalcem in ljudstvu sploh. Ta proces ni tekel gladko, brez težav in številnih pomanjkljivosti, ki so nujni spremljevalec v razvoju novih družbenih odnosov in v izpopolnjevanju novega družbenega sistema. Razen tega se kažejo te pomanjkljivosti zlasti v začetku, ko nosilci graditve novega še nimajo dovolj izkušenj in potrebnega znanja in ko ostanki starega še obremenjujejo zavest graditeljev novega. To se je pri nas pokazalo tudi pri delavskih svetih, ki so šele s prakso čedalje bolj dojemali svoje dolžnosti in pravice. Od VI. kongresa do zdaj je rešenih mnogo velikih vprašanj naše državne in družbene ureditve. Zvezna ljudska skupščina je leta 1953 sprejela novi ustavni zakon, ki je določil načela naše socialistične demokracije, katerih bistvo je v ustvarjanju materialnih, političnih in pravnih pogojev, da bi delovni ljudje naše države, državljani socialistične Jugoslavije, zares postali dejanski in neposredni upravljavci družbenih zadev. Vsa ta načela smo v skladu z našimi materialnimi možnostmi ter s poli175

tičnim in drugim vsestranskim razvojem venomer uresničevali in izpopolnjevali v vsem tem obdobju. Poglavitni uspehi na področju družbene in politične ureditve so naslednji: a) izoblikovanje naših predstavniških teles, ljudskih skupščin in odborov; b) izoblikovanje drugih organov in institucij državnega mehanizma; c) razvijanje in krepitev lokalnega samoupravljanja na načelih socialističnih komun; d) razvijanje številnih organov družbenega upravljanja na področju javnih služb; e) razvijanje in krepitev demokratičnih pravic državljanov in na splošno notranja demokratizacija našega življenja in naše politične ureditve; f) dopolnjevanje, izpopolnjevanje in notranje vsklajanje našega pravnega sistema; g) pravilno določanje vloge družbenih in političnih organizacij v našem sistemu socialistične demokracije. Z uvedbo zborov proizvajalcev v ljudskih skupščinah in odborih je delavski razred naše države dobil odločilno' vlogo pri sprejemanju najvažnejših odredb, zakonov, planov, proračunov in drugih aktov in predpisov, na podlagi katerih se, kolikor je le mogoče, pravilneje razvija nadaljnja graditev socializma in delitev materialnih sredstev. Še posebej je treba poudariti, da je proces decentralizacije omogočil veliko okrepitev ljudskih odborov kot osnovnih oblastnih organov v naši državi. Najpomembnejši ukrep pomeni v zvezi s tem uresničenje novega komunalnega sistema, v katerem so ljudski odbori novih okrajev in občin prevzeli funkcijo oblastnih organov na reorganiziranih področjih s spremenjenimi pristojnostmi in položajem. Reorganizacija, ki smo jo izvedli, je že doslej pokazala svoje prednosti glede uspehov in učinkovitosti delovanja teh organov. Namesto 351 okrajev in mest s položajem okraja, kolikor smo jih imeli do 1. septembra 1955, je bilo ustanovljenih komaj 107 novih večjih okrajev, medtem ko smo 4052 občin reorganizirali v komaj 1479 novih občin. V letu 1957 se je število okrajev še zmanjšalo, in sicer na 95, število občin pa na 1193. Takšno reorganizacijo oziroma grupiranje in spajanje občin in krajev v večje občine in okraje je zahtevala uvedba novega komunalnega sistema. 176

Bistvo novega komunalnega sistema in njegove značilnosti se kažejo v položaju krajevnih skupnosti, zlasti pa v novih pristojnostih občin. Mnoge pristojnosti in zadeve prejšnjih okrajev s področja gospodarstva, komunalnih zadev, gradbeništva, notranjih zadev in splošne uprave kot tudi na področju upravljanja splošne ljudske imovine, ljudskega zdravstva, socialne politike, prosvete in kulture smo — poleg zadev, ki so jih občine opravljale do 1. septembra 1955. leta — prenesli na ljudske odbore novih občin. Z oblikovanjem občin z razširjenimi pravicami in pristojnostmi se je bistveno spremenila tudi vloga okraja. Okraj ne opravlja več funkcije osnovnega organa komunalnega samoupravljanja, ker je to zdaj funkcija občine. V novem komunalnem sistemu je postal okraj skupnost komun, katere naloga je usmerjati in nadzirati delo samoupravnih komun ter reševati tista vprašanja, ki so skupnega pomena za vse občine na področju okraja. To obdobje dveh in pol let je prekratko, da bi lahko dali dokončno oceno nove ureditve občin in okrajev oziroma komunalnega sistema, toda že dosedanje izkušnje in uspehi, ki smo jih dosegli, kažejo, da je to najbolj ustrezna oblika demokratičnega samoupravljanja delovnega ljudstva. Ali se bo ta proces družbenega samoupravljanja pravilno razvijal, ali bo v njem ali ne bo lokalističnih in egoističnih teženj, ki so tuje pojmovanju marksistične znanosti o socialističnem razvoju družbene skupnosti, to je zelo veliko in odločilno vprašanje, odvisno od iznajdljivosti, aktivnosti in vztrajnosti komunistov. Dosedanja praksa družbenega samoupravljanja je pokazala odlične uspehe ne glede na določene pomanjkljivosti, ki smo jih imeli in ki še vedno obstajajo. Izkazalo se je, da so komune in družbeno upravljanje najboljša šola za množično vzgajanje državljanov naše socialistične države k temu, da se navadijo sami odločati, ko gre za njihov vsestranski razvoj in življenje. V tej šoli vsakdanjega, praktičnega upravljanja prihajajo do spoznanja, da so interesi skupnosti hkrati tudi njihovi osebni interesi. Kolikor bolj bodo široki sloji delovnih ljudi, ki sami upravljajo komune in tovarne, vodijo razne družbene organizacije in ustanove — prihajali do spoznanja, da se morajo interesi posameznikov, manjših skupnosti in komun ujemati z interesi celotne naše socialistične skupnosti, toliko bolj in hitreje bosta rasla ustvarjalni vzgon in sila naše socialistične družbe kot celote. To bo omogočilo ustvarjanje resnično demokratičnih, socialističnih 12 — VII Kongres

177

odnosov med komunami in proizvajalci ter bo odpravilo lokalistične težnje, ki bi se v njih lahko razvijale kali šovinizma, ki bi utegnil postati nevarnost za enotnost in moč naše socialistične države. Za hitrejši razvoj te zavesti pri proizvajalcih in članih komun so predvsem odgovorni komunisti, ki so dolžni pobijati takšne težnje in s svojim vzgledom vplivati v tem tudi na druge. To govorim zaradi tega, ker ne morem trditi, da so bili vsi člani Zveze komunistov nedovzetni za takšne negativne težnje, ki so bile škodljive za našo skupnost kot celoto. O teh pomanjkljivostih podrobno govori pismo Izvršnega komiteja CK ZKJ, ki je bilo poslano vsem organizacijam Zveze komunistov. Napačno bi bilo, če bi samo idealizirali naš sistem, če ne bi videli tudi določenih nevarnosti in ukrenili vse, kar je potrebno, da bi se naš družbeni sistem samoupravljanja pravilno razvijal. V tem je velikanska odgovornost komunistov in zaradi tega morajo komunisti skrbeti, da bodo v organe delavskega in družbenega upravljanja izvoljeni zmeraj najboljši, najbolj sposobni in preizkušeni ljudje, vdani graditelji socializma, velike stvari delavskega razreda.

Socialistična zveza delovnega ljudstva in druge družbene organizacije Socialistična zveza je v obdobju od VI. kongresa do zdaj opravila zelo veliko vlogo pri graditvi socializma v naši državi, v razvijanju in širjenju socialistične zavesti, pri krepitvi in razvijanju naše socialistične demokracije. Socialistična zveza se je izkazala za najučinkovitejšo množično politično organizacijo delovnih ljudi, kjer prihaja do boja mnenj glede vseh vprašanj našega družbenega življenja in razvoja. Milijoni članov Socialistične zveze so bili tista sila, ki je poganjala razvoj našega celotnega družbenega življenja v smeri socializma. Razvijanje in izpopolnjevanje organov družbenega upravljanja, delavskih svetov, razvijanje in napredovanje komunalnega sistema, realizacija naše gospodarske, prosvetne in kulturne politike ter vseh drugih akcij, pa tudi uspehi, ki smo jih v tem dosegli, vse to je delo ustvarjalnih naporov članov organizacije Socialistične zveze, kjer imajo zaradi svojega dela komunisti odločilno vlogo. V tej vsestranski dejavnosti se je lik članov Socialistične zveze že tako izoblikoval, da so ti člani postali zdaj že popolnoma 178

zavestni graditelji socializma v naši državi, organizacija sama pa najmočnejši politični činitelj, ki se nanj vodstvo naše države naslanja tako v zunanji politiki kakor v politiki notranjega razvoja. Zelo težavno je v takšnemle prikazu dati kaj več podatkov o vsestranski dejavnosti Socialistične zveze, toda saj sleherni dan vidimo njeno pobudo v raznih prostovoljnih akcijah, v graditvi kulturnih domov, šol, poti, kanalov za namakanje in drugega. Zlasti velik uspeh kaže Socialistična zveza v raznih kulturnih, prosvetnih in političnih akcijah doma in zunaj državnih meja. Izredni rezultati, ki smo jih dosegli med volilnimi pripravami in ob samih volitvah v zvezno in republiške ljudske skupščine, so predvsem delo Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Navedel bom samo nekaj primerov iz dela posameznih družbenih organizacij, včlanjenih v Socialistično zvezo. Rdeči križ, ki šteje 1,411.000 odraslih članov in 1,180.000 članov naraščaja, je razen vrste drugih akcij organiziral tudi dveletne tečaje za zdravstveno prosvetljevanje vaške ženske mladine. V dveh generacijah, ki sta v zadnjem času končali te tečaje, je bilo 425.000 mladink z vasi. V sodelovanju z organizacijo Zveze ženskih društev je Rdeči križ odprl 11.770 šolskih kuhinj, ki je bilo vanje zajetih okoli dva milijona šolskih otrok. Društva prijateljev mladine štejejo okoli 500.000 članov. Razen velike dejavnosti pri vzgoji otrok in organiziranju zabave za otroke, pri izobraževanju vzgojiteljev za delo s pionirji, v pedagoškem kot v prosvetnem delu s starši, so bila ta društva organizator prvega nacionalnega kongresa za zdravstveno zaščito otrok in mnogih posvetovanj o problemih družine in vzgoje otrok. Organizacija za telesno vzgojo »Partizan«, ki šteje zdaj nad 290.000 članov, čedalje bolj razvija svojo dejavnost pri telesni vzgoji mladine ter postopoma, čeprav še ne dovolj učinkovito prodira na vas in zbira vaško mladino. Tako je na primer sodelovalo leta 1957 v vaških partizanskih igrah na Hrvatskem okoli T 00.000 mladeničev in deklet z vasi. Zveza taborniških organizacij, ki šteje zdaj 75.000 članov, postaja čedalje bolj privlačna organizacija za naš mladi naraščaj, ki ga vleče k zdravemu in raznovrstnemu športnemu življenju. Športna zveza, ki ima nad 270.000 športnikov, organizira športno dejavnost znotraj države in izven nje. 179

»Ljudska tehnika« je doslej zajela in izučila približno 390.000 amaterjev raznih strok: radioamaterjev, telegrafistov, jadralcev in kajakašev, šoferjev in motociklistov, traktoristov, pilotov in jadralcev, padalcev, elektrostrojnikov, gradbenikov, fotoamaterjev in kinoamaterjev in drugih. V zadnjih štirih letih je »Ljudska tehnika« v seminarjih usposobila 15.000 učiteljev in predavateljev za tehnično vzgajanje otrok ter je doslej organizirala 2500 raznih razstav. Gasilska zveza, ki šteje 328.000 članov, opravlja 95 % celotnega preventivnega dela in gašenja požarov v državi. Na tem kraju ni mogoče posebej govoriti o vseh organizacijah, kot so na primer Društvo prijateljev narave in Počitniška zveza, nadalje Strelska, Planinska, Letalska in druge športne in strokovne zveze, in prav tako ne o raznih drugih družbenih organizacijah, ki so včlanjene v Socialistično zvezo in ki prav tako dobro delajo in dosegajo lepe uspehe. Navzlic temu pa bi rad poudaril, da je za vzgojo raznih strokovnjakov pomembna dejavnost posameznih strokovnih organizacij: inženirjev in tehnikov, zdravnikov, veterinarjev, prosvetnih delavcev in drugih. Te organizacije prirejajo za svoje članstvo seminarje, tečaje, predavanja in podobno. Zelo koristno bi bilo, če bi takšno dejavnost razširili v vseh okrajih, kjer imajo številne probleme, zaradi česar bi bilo potrebno, da bi veliko bolj pritegnili družbene organizacije v to smer. To dejavnost je treba zdaj prilagoditi notranji organizaciji komunalnega sistema, da bi te organizacije komunam resnično prispevale tisto, kar od njih pričakujemo. Naše družbene organizacije so članice približno 300 mednarodnih organizacij in aktivno sodelujejo v njihovem delu. Vse te in druge organizacije, ki jih tu nisem naštel, imajo zelo pomembno vlogo v našem političnem in družbenem življenju. Okoli njih je zdaj na področju raznih družbenih dejavnosti zbranih na milijone naših državljanov, mladine, žensk in moških iz vseh družbenih slojev. Jasno je, da se moramo zanimati za življenje in delo teh organizacij pa tudi za uspehe, ki jih dosegajo, ko uresničujejo njihove družbene, zlasti še vzgojne naloge, Socialistična zveza in Zveza komunistov ne moreta biti ravnodušni do določenih negativnih pojavov in vplivov malomeščanske stihije, ki jih je čutiti zlasti v nekaterih športnih organizacijah. Zaradi tega si morajo zlasti komunisti, ki v teh organizacijah delajo, prizadevati, da bi odpravili takšne hibe 180

in odstranili elemente, ki vnašajo in vzpodbujajo nezdrave odnose v teh organizacijah ter na ta način slabijo njihovo vzgojno vlogo. Na koncu je treba omeniti še to, da imamo še precej pomanjkljivosti v delu, pa tudi v organizacijskih vprašanjih Socialistične zveze, zlasti v nekaterih občinah in vaseh, kjer zanemarjajo organizacijska vprašanja in kjer se je zaradi tega zmanjšalo tudi število članov, ki redno plačujejo članske prispevke. Zdaj ima Socialistična zveza nad 5 milijonov članov, ki redno plaču- > jejo članarino, ki imajo članske izkaznice in ki izpolnjujejo vse svoje dolžnosti. Pomanjkljivosti v delu Socialistične zveze je treba popraviti, ker gre pri tem bolj za malomarnost posameznih voditeljev na terenu kot pa za nezanimanje članov.

Vloga sindikatov v našem sistemu samoupravljanja V spremenjenih pogojih našega novega družbenega sistema, ko imajo proizvajalna sredstva neposredno v rokah proizvajalci sami, sta se spremenila tudi vloga in delo sindikalnih organizacij. Z uvedbo delavskega samoupravljanja v gospodarstvu in družbenega upravljanja na drugih področjih družbene dejavnosti so se spremenili delovni in celotni družbeni odnosi, spremenil se je tudi položaj delavskega razreda. Iz mezdnih delavcev so postali samostojni in svobodni proizvajalci, ki imajo na svojem področju pravico-sami odločati o vseh vprašanjih, ki zadevajo tako proizvodnjo kakor njihovo strokovno in kulturno izobraževanje ter vsakdanje življenje nasploh. Razumljivo je, da je moralo v teh spremenjenih razmerah priti tudi do spremembe vloge in dela sindikatov. Prvi čas po ustanovitvi delavskih «vetov in celo še po VI. kongresu posamezne sindikalne organizacije in voditelji te spremembe niso dojeli in so zaradi tega omahovali, vendar pa so tudi te pomanjkljivosti zdaj že popolnoma odpravljene. V novih razmerah sindikati čedalje bolj dojemajo svojo vlogo in svoje pravo mesto v sistemu družbenega upravljanja ter imajo čedalje pomembnejši delež pri vzgoji delavskega razreda, pri pravilnem usmerjanju dela in vloge delavskih svetov, pri idejnem, političnem, strokovnem izobraževanju delavcev, pri razvijanju pobude in v tem, da pomagajo delavskemu razredu pri reševanju njegovih družbeno-ekonomskih in političnih problemov. Pri nas vplivajo sindi181

kati tudi na splošno ekonomsko politiko, prav tako pa na oblikovanje naše delovne in socialne zakonodaje. V minulem obdobju je bila dejavnost sindikata, čeprav še ne dovolj, vsekakor predvsem usmerjena v razvijanje delavskega samoupravljanja v gospodarstvu. Na tem področju morajo biti sindikati tudi v prihodnje najbolj aktivni in morajo posvečati največjo pozornost problemom, ki nastajajo, kajti za različne pomanjkljivosti, do katerih prihaja, so precej odgovorni v prvi vrsti tudi sindikati. Lani, 1957. leta, so dosegli sindikati zelo velik uspeh, ko so sklicali prvi kongres delavskih svetov Jugoslavije, ki je bila na njem izredno plodna razprava o delu delavskih svetov, o raznih pomanjkljivostih v njihovem dosedanjem delu, o tem, da je treba nadalje izpopolnjevati delavsko samoupravljanje, in o drugem. Na njem je 1746 delegatov pokazalo trdno odločenost, da bodo še z večjo energijo nadalje razvijali in izpopolnjevali delavsko samoupravljanje v našem gospodarstvu in družbi. Dolžnost sindikatov je skrbeti, da bodo odnosi med proizvajalci samimi čimbolj pravilni in čim boljši. Prav tako so dolžni s svojim idejno-političnim delom med delavci vplivati na to, da bi se povečala delovna storilnost, kar je v interesu tako delavcev kakor skupnosti kot celote, kajti od povečanja produktivnosti dela je odvisno tudi izboljšanje življenjske ravni delavcev. Razen tega so dolžni sindikati skrbeti tudi za čimbolj pravilno nagrajevanje za delo. Nekaj časa so bili posamezni sindikati, kar zadeva nagrajevanje dela, zagovorniki tako imenovane uravnilovke, kar je skupnosti samo škodovalo, pa tudi delavcem v celoti, saj je destimulativno vplivalo ne samo na kvalificirane in strokovne delavce, temveč tudi na delavce, ki so zavestno delali marljivo ter s tem prispevali k zvečanju produktivnosti dela in zmanjšanju proizvodnih stroškov. Kasneje je v delu nekaterih sindikatov prišlo do druge skrajnosti, ker so dovolili pretiravanja v tem, da so bile dane razne visoke premije zelo ozkemu krogu voditeljev in strokovnjakov, kar je spet med delavci povzročilo nezadovoljstvo itd. Dolžnost sindikatov je, da se borijo zoper vse težnje, ki bi bile naperjene proti interesom družbene skupnosti kot celote. Boriti se morajo proti slehernemu poskusu podjetij, da bi se izognila družbenim dolžnostim,, predpisanim z zakonom, ker takšnih kršitev zakona ni mogoče opravičevati z zaščito delavskih interesov. Pripomniti moram, da se nekatere sindikalne organizacije, pa tudi organizacije Zveze komunistov ne borijo 182

dovolj odločno zoper takšne pojave, ki so škodljivi za našo socialistično družbo. V sistemu družbenega in delavskega samoupravljanja so si sindikati dolžni prizadevati, da bodo v delovnem kolektivu tovariški socialistični odnosi, da bo zagotovljena osebna svoboda in svoboda konstruktivne kritike raznih nepravilnosti in napak. Glede tega so včasih primeri nepravilnega in nečloveškega ravnanja s posamezniki: dušijo kritiko in svobodno izražanje mnenja, omejujejo zakonite pravice in zanemarjajo upravičene interese in zahteve delavcev itd. Ali se vse sindikalne in partijske organizacije zmerom dovolj energično in uspešno temu zoperstavljajo? Ne, na žalost moram reči ne, čeprav je to njihova dolžnost.

O Ljudski mladini V obdobju od VI. kongresa do zdaj je razvoj Ljudske mladine doživljal določeno krizo, ki je po mojem mnenju v glavnem že premagana. Mladinske organizacije v spremenjenih razmerah nadaljnje družbene preobrazbe niso takoj našle svojega mesta. V začetku so nekako blodile, kar zadeva delo, življenje in vlogo mladine, in sicer ne samo mladinci, temveč tudi člani Zveze komunistov, zaradi spremembe in nadaljnjega izpopolnjevanja našega celotnega družbenega razvoja. Mnogi komunisti, ki se v prvih dveh, treh letih niso niti sami znašli, so izpustili iz rok tudi probleme mladine. K temu je nekoliko pripomoglo: prvič, ustavitev vseh važnejših mladinskih delovnih akcij zaradi decentralizacije in uvedbe novega gospodarskega sistema; drugič, nastanek revizionističnih teorij renegata Djilasa, po katerih bi morali zaradi širjenja in krepitve nekakšne kvazi demokracije zahodnega tipa razpustiti obstoječo mladinsko organizacijo Ljudsko mladino, prav tako kot je ta njegova teorijica težila za tem, da bi likvidirali Zvezo komunistov Jugoslavije; tretjič, intenzivna zahodna propaganda nam tujih in škodljivih idej, ki ni bila brezuspešna in ki je vplivala na del naše mladine po mestih. Vsa ta dejstva smo pogosto podcenjevali in zanemarjali boj proti njim. Ponovna aktivizacija naše mladine, ne samo v raznovrstnem kulturnem, športnem in zabavnem življenju, temveč tudi s ponovnim sodelovanjem na raznih delovnih akcijah, kakor tudi z njeno udeležbo pri oblikovanju celotnega našega družbenega 183

sistema, je dokazala, da so popolnoma zgrešena razna popačena stališča o apolitičnosti naše mladine in o njenem nezanimanju za tisto, kar se okoli nje dogaja. Vendar pa je prav tako nepravilno mnenje, da bi se naša mladina lahko stihijsko razvijala v socialističnem duhu samo zaradi tega, ker živi v Jugoslaviji kot socialistični državi. Ljudje, ki tako mislijo, pozabljajo, da živi mladina pri nas še vedno v okolju, kjer so različni pogledi in ostanki starega balasta. Zato je potrebno zagotoviti pravilni razvoj naše mladine ter usmerjati njeno vzgojo, tudi zunaj šole, v socialističnem duhu. Naša mlada generacija ni sodelovala v revoluciji oziroma v narodnoosvobodilnem boju, mnogi mladinci pa se niso udeležili niti velikih delovnih akcij, ki so imele značaj revolucionarnih akcij in so izredno vzgojno vplivale na našo mladino, ki je v njih sodelovala. Komunisti nasploh in sama organizacija Ljudska mladina se niso naglo prilagodili novim pogojem za delo z mladino. Zaradi enostranske usmeritve v svojem delu so mnoge organizacije Ljudske mladine zanemarile politično in idejno delo in mladine niso seznanjale z gospodarskimi, političnimi in družbenimi problemi, ker so bile mnenja, da mladi ljudje ne morejo kaj posebnega prispevati k rešitvi raznih zapletenih gospodarskih in političnih problemov. Šesti plenum CK Zveze komunistov Jugoslavije je opozoril na takšne škodljive težnje in na takšno napačno pojmovanje. Plenum je zahteval, da se komunisti, Ljudska mladina in drugi družbeni činitelji bolj angažirajo za politično aktivizacijo in socialistično vzgojo mladine v skladu s potrebami našega razvoja. Prav tako je bilo nepravilno pojmovanje nekaterih komunistov in tudi voditeljev Ljudske mladine, da se mora mladina ukvarjati pretežno s svojimi čisto notranjimi, organizacijskimi in ozko političnimi vprašanji. Takšno sektaško pojmovanje je škodilo vsestranski vzgoji mladine v duhu naše socialistične stvarnosti, ker mladine ni mogoče pravilno vzgajati samo z enostransko dejavnostjo znotraj njenih mladinskih organizacij, temveč mora tako ali drugače sodelovati v vsakdanjem bujnem in ustvarjalnem dogajanju v naši državi. Mlade generacije mladine se morajo postopoma vključevati v ustvarjalno delo, v upravljanje in v graditev nove Jugoslavije. Zelo smo bili ponosni na visoko stopnjo socialističnega patriotizma, politične zrelosti in velikanskega elana in navdušenja 184

naše mladine po vojni, ko je bila ta mladina na raznih delovnih akcijah inspirator in nosilec novega, socialističnega ustvarjalnega entuziazma. Tega elana nam je nekaj časa, ko je bila mladina v okviru svojih organizacij usmerjena samo v reševanje svojih ozkih problemov, zelo manjkalo. Na srečo je zdaj to že minilo in naša mladina čedalje bolj zavzema svoje mesto aktivnega udeleženca pri veliki stvari graditve socializma. Ko smo na mladinskem kongresu predlagali, da bi mladina znova prevzela zgraditev nekaterih objektov, kot je na primer avto cesta Ljubljana—Zagreb, smo bili srečni, ko smo videli, s kakšnim navdušenjem je naša mladina sprejela to veliko nalogo. Dejstvo, da so se Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva in organi družbenega upravljanja usmerili v večje pritegovanje mladine, kaže v zadnjem času čedalje boljše rezultate. Čedalje več mladih ljudi je izvoljenih v organe ljudske oblasti in delavskega samoupravljanja in v razna druga samoupravna telesa, na zadnjih občinskih volitvah pa je bilo izvoljenih nad 6300 mladih ljudi za odbornike. Medtem ko je bilo 1954. leta v delavskih svetih 8964 mladih delavcev in delavk, je bilo 1957 izvoljenih 19.370 mladincev in mladink. V upravne odbore kmetijskih zadrug je bilo 1956. leta izvoljenih 40 % mladincev več kot prejšnje leto. Dosedanja praksa je pokazala, da je večina učencev v šolskih odborih in dijaških skupnostih s svojo dejavnostjo in s svojim pravilnim in resnim delom pri reševanju raznih šolskih problemov opravičila naša pričakovanja. Študentska mladina je prav tako aktivno reševala vrsto problemov pri reformi pouka na univerzah, Zveza študentov pa je razvijala raznovrstno družbeno dejavnost, zlasti za ideološko vzgojo študentov. Tako so si študentske organizacije prizadevale odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je kazal določen del intelektualne mladine, ki ne razume dovolj svojih družbenih dolžnosti. Poudariti moram pomen pobude Ljudske mladine glede organizacije Mladih zadružnikov, ki že zdaj zajemajo 37.000 vaških, fantov in deklet, zbranih v 860 sekcijah in klubih mladih kmetijcev. Razen tega dela v 700 šolskih zadrugah 42.000 šolskih otrok. V njih so mladi zadružniki že takoj v začetku dosegli izredno lepe uspehe. Ti zadružniki postajajo čedalje bolj nosilci sodobnejših metod v kmetijski proizvodnji, s čimer začenjajo močno vplivati na to, da bomo odpravili pri kmetih razna zastarela pojmovanja, ki so tuja sodobnemu načinu proizvodnje na vasi. Tako postajajo mladi zadružniki postopoma pionirji socia185

listične preobrazbe na vasi. To gibanje je sicer še v začetnem obdobju, vendar pa vidimo njegove uspehe že zdaj, zato je dolžnost komunistov, tako v mladinskih organizacijah kot izven njih, da se vneto zavzamejo za to področje in mladim zadružnikom čimbolj pomagajo v njihovi dejavnosti za širjenje in izpopolnjevanje delovnih oblik. Še posebej je treba poudariti sodelovanje mladine pri raznih zelo koristnih organizacijah za telesno, kulturno in tehnično vzgojo kakor tudi za počitek mladih ljudi, v organizacijah, ki na raznih področjih zajemajo 1,750.000 mladincev in mladink. Za to, da bi te organizacije imele čimbolj pozitivno vlogo med mladino in prispevale k vsestranski vzgoji svojih članov, je nujno, da bodo tudi komunisti in člani Ljudske mladine v njih bolj aktivni in da si bodo bolj prizadevali za ustvarjanje bolj zdravega ozračja in za bolj vsebinsko notranje življenje. Ker mi prostor ne dovoljuje in glede na to, da bo o mladini izčrpneje govorilo organizacijsko poročilo CK, se ne bom več ustavljal pri podrobnejši analizi življenja in dela mladine. Vendar pa bi rad še enkrat poudaril, da je pravilno usmerjanje dela in vzgajanje naše mladine ena izmed osnovnih nalog komunistov, ker je to izrednega pomena za pravilen razvoj naše skupnosti v prihodnosti.

Nekaj ženskih problemov Čeprav daje zakon ženski v novi Jugoslaviji popolno enakopravnost, vendar še ne moremo biti docela zadovoljni z njenim dosedanjim položajem. Vzroki so tako objektivnega, materialnega kakor tudi subjektivnega značaja. Stopnja razvoja v naši državi in naša sedanja materialna baza še ne omogočata, da bi bile ženske dovolj zaposlene na raznih področjih družbenega razvoja. Z druge strani je še vedno pogosto nepravilen odnos do ženske kot delavke: čeprav je popolna enakopravnost ženske v družbeni skupnosti odvisna tudi od aktivne udeležbe žensk v procesu družbene proizvodnje, se zelo pogosto dogaja, da z dela najprej odpuščajo ženske ali pa sprejemajo moške tudi za takšna dela, ki so jih opravljale ali jih lahko bolje opravljajo ženske. Pojmovanje, da je stvar ženske predvsem hišno delo, je najbolj milo rečeno nazadnjaško in nima nikakršne zveze s pojmovanjem o vlogi ženske v socialistični družbi. Treba je bolj upoštevati probleme, ki nastajajo v zvezi z zaposlitvijo žensk, kot tudi razne 186

težave, ki spremljajo to zaposlovanje. Obsodbe vredno je dejstvo, da so takšnega mnenja, in sicer ne redko, tudi nekateri člani Zveze komunistov. Število žensk, zaposlenih v gospodarstvu, zlasti pa zunaj gospodarstva se je po vojni močno povečalo. Leta 1952 je bilo zaposlenih 394.525 žensk ali 23,5 % skupno zaposlenih v tem letu, leta 1957 pa smo imeli že 625.627 zaposlenih žensk ali 26 % skupnega števila zaposlenih. V gospodarstvu je bilo 1952. leta zaposlenih 288.313 žensk ali 20,4%, v letu 1957 pa se je to število povečalo na 440.587 ali 22,6 % skupnega števila zaposlenih v gospodarstvu. Medtem ko je znašalo število žensk, zaposlenih zunaj gospodarstva, 1952. leta 106.212 ali 39,7%, pa je to število leta 1957 znašalo že 185.140 žensk ali 39,6% od skupno zaposlenih zunaj gospodarstva. Še vedno je bilo zelo malo storjenega za to, da bi si ženske pridobile strokovne kvalifikacije in se strokovno usposobile, ker temu vprašanju ni bilo posvečeno dovolj pozornosti. To je prav tako eden izmed razlogov, da je žensko delovno silo teže zaposliti. Mislim, da bo šolska reforma omogočila ženski mladini, zlasti na vasi, da se bo strokovno usposobila vsaj v nekaterih oblikah dela. Ženske na vasi se ekonomsko zelo počasi osamosvajajo, ker je socialistični razvoj na vasi tesno povezan z napredovanjem kmetijstva in zadružništva, ki se še vedno ni daleč premaknilo od začetne faze v razvijanju socialističnih proizvodnih odnosov na vasi. Po obstoječih podatkih je bilo leta 1956 v splošnih kmetijskih zadrugah včlanjenih 227.000 žensk. Toda od 45.189 članov upravnih odborov v splošnih kmetijskih zadrugah je bilo samo 798 žensk. Torej nikakor ne impresivno število žensk, ki so bile izvoljene v te upravne odbore! Ženske niso dovolj zastopane niti v vodstvih družbenih in političnih organizacij, ter prav tako ne v predstavniških telesih in samoupravnih organih, čeprav to ne ustreza dejavnosti, ki jo ženske razvijajo na terenu in ki jo kažejo s svojo udeležbo pri graditvi. Na IV. kongresu Antifašistične fronte žena leta 1953 je bila ustanovljena Zveza ženskih društev. Ta društva, ki jih je nad tisoč, se ukvarjajo s splošnim, zdravstvenim in gospodinjskim prosvetljevanjem žensk. Ženske so nadalje večinoma članice v približno dva tisoč društvih prijateljev mladine. Na vasi so prav tako zelo aktivne v 1200 sekcijah žensk-zadružnic, katerih poglavitno delo je usmerjeno v razvijanje kmetijske proizvodnje, ustanavljanje raznih servisov, v nego otrok in drugo. 187

Nimam namena podrobneje govoriti o raznovrstnem in uspešnem delu žensk, ker bo o tem govora v razpravi. Želim samo poudariti, da so ženske organizacije zelo srečno našle razne oblike svojega dela in da njihova dejavnost in uspehi, ki jih dosegajo, zelo veliko prispevajo k prizadevanjem vse naše skupnosti, da bi razne probleme premagali.

Organizacije borcev Organizacije Zveze borcev narodnoosvobodilnega boja, Zveze vojaških vojnih invalidov in Združenja rezervnih oficirjev so doslej opravile in imajo še vedno zelo pomembno vlogo v življenju naše družbene skupnosti, v izvajanju naše splošne smeri v boju za zgraditev socializma in za miroljubno mednarodno sodelovanje. Te organizacije so s političnim in vzgojnim delovanjem med svojim članstvom veliko pripomogle k temu, da smo na široko aktivizirali večino bivših borcev, ki so tudi zdaj v prvih vrstah zavestnih graditeljev socializma. Razen tega so pokazale te organizacije posebno skrb za reguliranje pravic in urejanje invalidnin, pokojnin in drugih materialnih vprašanj udeležencev narodnoosvobodilnega boja ter družin in otrok padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja. S pomočjo in sodelovanjem oblastnih organov so te organizacije dosegle zelo pomembne uspehe za zakonsko ureditev tako rekoč vseh perečih vprašanj, ki zadevajo borce. V okviru svojih možnosti je naša družbena skupnost poskrbela in zavarovala tako ali drugače vse otroke in družine padlih borcev pa tudi večino družin žrtev fašističnega nasilja, ki jim je potrebna posebna družbena zaščita. Nad 200.000 otrok padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja je skupnost pomagala usposobiti za delo in življenje; nad 100.000 takšnih otrok je zajela skrb naše skupnosti in organizacij Zveze borcev v obdobju od leta 1953 do zdaj, okoli 64.000 otrok pa prejema pomoč za šolanje. V zadnjih letih je naša skupnost redno dajala od ene do dve milijardi dinarjev za šolanje teh otrok. Leta 1957 je Zvezni izvršni svet za ta namen dodelil dodatno pomoč v znesku ene milijarde. V sodelovanju z JLA smo v zadnjih letih dosegli, da se večje število teh otrok šola tudi v vojaških šolah — tako da je zdaj med njihovimi obiskovalci 25 % otrok padlih borcev. Mimo tega, da je z zakonskim predpisom o upokojitvi vojaških oseb v osnovi ugodno rešeno vprašanje upokojenih oficirjev, 188

je večini od njih omogočena tudi zaposlitev na ustreznih mestih. Od 11.211 upokojenih tovarišev, ki so iskali zaposlitev, je bilo v zadnjih letih zaposlenih v gospodarstvu in upravi 8085 oseh. Zveza vojaških vojnih invalidov, ki šteje 310.000 članov, je postala važen činitelj pri reševanju socialno-zdravstvenih vprašanj svojih članov, predvsem pa je pomagala oblastnim organom pri rehabilitaciji, profesionalnem usposabljanju in zaposlitvi vojaških vojnih invalidov in njihovem vključevanju v aktivno življenje v državi. Velik politično-vzgojni vpliv imajo tudi druge oblike dejavnosti teh organizacij, zlasti pa njihovo negovanje in razvijanje borbenih tradicij narodnoosvobodilnega boja. Organizacije Zveze borcev dajejo pobudo in organizirajo označevanje in urejanje zgodovinskih krajev, odpirajo muzeje NOB in urejajo grobove padlih borcev; sodelujejo pri zbiranju in obdelavi zgodovinskega gradiva; dajejo pobude in so nosilci različnih političnih manifestacij, raznih proslav, mitingov, predavanj, razstav; so tolmači in prenašalci borbenih izkušenj in heroizma iz NOB na sedanje mlade generacije, pri katerih se tako razvija in krepi socialistični patriotizem, vse to pa pomeni velik prispevek h krepitvi obrambne sposobnosti države. Po nepopolnih podatkih je bilo doslej urejenih okoli 800 partizanskih pokopališč, okoli 300 kostnic in približno 15.000 posameznih grobov; postavljenih je bilo približno 1300 spomenikov, okoli 150 spominskih zgradb in odkritih približno 3500 spominskih plošč; odprtih je bilo 80 muzejev NOB oziroma oddelkov NOB v okviru obstoječih muzejev; zavarovanih je bilo več spomenikov iz časa narodnoosvobodilnega boja, hkrati pa še nadalje uresničujejo program, po katerem je predvidena ureditev in označitev najpomembnejših dogodkov in krajev iz osvobodilnega boja. Prav tako je obsežna in raznovrstna založniška dejavnost s tematiko iz NOB, ki je do konca 1956. leta obsegala približno 1700 izdaj. Organizacija Zveze borcev je pomagala tudi pri predvojaški vzgoji mladine. V okviru programa predvojaške vzgoje je na taborjenjih in zborovanjih sodelovalo leta 1956 nad 500.000 mladincev, leta 1957 pa nad 530.000 obveznikov. Program je razen vojaškega strokovnega pouka obsegal še politični, tehnični in športni pouk. V celoti gledano lahko rečemo, da so organizacije borcev uspešno opravljale te svoje naloge. Vendar pa si je treba še 189

nadalje prizadevati, da bi odpravili določene hibe v delu posameznih organizacij pa tudi nekatere negativne pojave med borci narodnoosvobodilne vojne. Treba je namreč opozoriti tudi na takšna dejstva, ki kažejo, da so med člani organizacij borcev tudi posamezniki, ki ne cenijo dovolj izredno velikih naporov in vsega tistega, kar je za udeležence narodnoosvobodilne vojne doslej storila naša družbena skupnost. Zaradi kakšnih nerešenih ali nepravilno rešenih primerov so dogaja, da posamezniki kritizirajo in omalovažujejo zlasti mlajše kadre v oblastnih organih, političnih in gospodarskih organizacijah. Imamo tudi pojave nepravilnega odnosa do dela in podcenjevanja določenih poklicev, nesamokritičnega odnosa do sebe in neskromnih zahtev glede položaja, funkcij in podobno. Nekateri od teh prihajajo pod vpliv lokalističnih, šovinističnih ali celo raznih malomeščanskih pojmovanj. Razumljivo je, da se je treba predvsem v organizacijah samih energično upreti takim škodljivim, v bistvu antisocialističnim pojavom, hkrati pa je treba okrepiti tudi sistematično vzgojno delo in skrb za slehernega človeka. Predvsem morajo namreč biti borci narodnoosvobodilnega boja tudi zdaj, kot so bili poprej, najbolj dosledni varuhi pridobitev naše revolucije in nosilci socialističnih odnosov med ljudmi. Zveza borcev je posvečala posebno pozornost razvijanju in širjenju mednarodnega sodelovanja bivših borcev, vzpostavljala je in vzdrževala stalne stike z nacionalnimi organizacijami bivših borcev v drugih državah in je aktivno sodelovala v delu mednarodnih organizacij borcev. S tem svojim delom si Zveza borcev prizadeva prispevati k zbliževanju med bivšimi borci, s tem pa tudi med narodi posameznih držav na načelih aktivnega boja za mir, politike koeksistence in zmanjšanja mednarodne napetosti.

Delo Zveze komunistov v armadi v obdobju od VI. kongresa do danes V povojnem obdobju smo posvečali veliko pozornost in vlagali precejšnja gmotna sredstva, da bi okrepili obrambne sile v naši državi. Takšno našo politiko je narekoval razvoj mednarodnega položaja po drugi svetovni vojni, ki ga je označevala čedalje večja napetost v svetu in trajna nevarnost za novo vojno. Naše povojne izkušnje so pokazale, da je bila politika krepitve naše narodne obrambe pravilna in da je bila velikega pomena v boju 190

r

za ohranitev naše neodvisnosti in za mednarodno afirmacijo nove Jugoslavije. Politično in idejno delo Zveze komunistov v armadi je v minulem obdobju temeljilo na sklepih VI. kongresa. Komunisti so vztrajno uresničevali naloge, ki jim jih je zastavil kongres, ta prizadevanja pa so bila kronana z velikimi uspehi na vseh področjih dejavnosti. To se najbolje kaže v nadaljnji organizacijski utrditvi armade v celoti, zlasti še organizacije Zveze komunistov, v še močnejši idejni enotnosti, v razviti politični dejavnosti in v bolj vsebinskem delu. Socialistična zavest se je dvignila še na višjo stopnjo, prav tako tudi strokovna in fizična sposobnost pripadnikov armade, zboljšana je bila njena tehnična opremljenost itd. V tem obdobju je bilo končano redno vojaško šolanje vseh vojaških kadrov, hkrati s tem pa se je armada redno pomlajala z mladimi oficirji in podoficirji. Tako je oficirske šole in akademije končalo nad 22.500 oficirjev, medtem ko se je v vojaških akademijah usposobilo skoraj 3000 mladih oficirjev. V podoficirskih šolah se je izšolalo nad 11.000 novih podoficirjev. Zdaj se v 46 šolah in akademijah nadalje šolajo in izpopolnjujejo^ starešinski kadri naše armade. Velike uspehe sta dosegla tudi naša vojna industrija in ladjedelništvo. Industrijska proizvodnja je dosegla povprečno povečanje za približno 11 % letno — kar pomeni precej več kakor v mnogih drugih evropskih državah. Takšen tempo razvoja industrijske proizvodnje omogoča naši armadi, da se lahko oskrbuje z osnovnim orožjem domače proizvodnje, prav tako pa so bila spričo močnejše splošne ekonomske baze zagotovljena večja sredstva tudi za nakup licenc in orožja v tujini. Prav tako je lahko naša vojna industrija v tem obdobju proizvajala več blaga za široko potrošnjo. Za potrebe armade je bilo v tem obdobju zgrajenih nad 13.000 novih stanovanj, od tega je samo vojaško gradbeništvo zgradilo več kakor 10.000 novih stanovanj. Kot že poprej je armada aktivno sodelovala tudi pri socialistični graditvi naše države. Inženirske in druge enote naše armade so v tem obdobju zgradile bodisi z lastnimi silami, bodisi s svojimi gmotnimi sredstvi skupno 692 km novih poti in 45 km železniških prog, zgradile nad 50 mostov in 30 tunelov itd. Kadarkoli je bilo potrebno, so enote naše armade razbijale led, reševale ljudi in gradivo pred poplavami, gasile požare, čistile snežne zamete, pogozdovale, popravljale železniške proge in drugo, tako 191

da so tudi pri teh delih prispevale več milijonov delovnih ur. Razen tega se je v tem obdobju v armadi izučilo za mehanike, šoferje, električarje, minerje, veziste, kovače, pomožno sanitetno, veterinarsko in drugo osebje nad 220.000 vojakov. Kot enega izmed prispevkov armade je treba poudariti tudi dejstvo, da se je v vojaških bolnišnicah razen pripadnikov armade zdravilo tudi približno 70.000 državljanov. Družbena in politična dejavnost starešin v naši armadi je čedalje bolj intenzivna. Kot državljani naše socialistične države delajo aktivno v mnogih družbenih in političnih organizacijah, v oblastnih organih in v raznih svetih. Nad 15.000 starešin iz armade je bilo lani v vodstvenih organih ljudske oblasti, družbenega upravljanja in družbenih organizacij. Idejno-politično in splošno vzgojno delo s starešinami v naši armadi je postalo od VI. kongresa do zdaj veliko bolj vsestransko in vsebinsko. V vseh vojaških šolah in akademijah je marksistična izobrazba vključena v redni predmetni pouk, v vseh enotah in ustanovah armade pa imajo redne tečaje in seminarje. Hkrati s tem pa vsi starešine intenzivno proučujejo in spremljajo našo družbeno stvarnost in socialistično graditev. K ideološkemu in vzgojnemu delu s starešinami veliko prispevajo tudi domovi Jugoslovanske ljudske armade. V domovih armade je bilo prirejenih za vojaške starešine več deset tisoč predavanj z raznih področij, imeli so zelo veliko filmskih in gledaliških predstav, organizirali so na stotine razstav, koncertov in prireditev. Program politične vzgoje in prosvetljevanja vojakov zajema ves vojaški sestav armade, ki je hkrati sleherni dan obveščen tudi o najvažnejših političnih dogodkih. Za vojake organizirajo kulturnozabavne večere, gledališke in filmske predstave ter razna športna in telesnovzgojna tekmovanja. Samo v zadnjih dveh letih so vojaki v svojih kasarnah priredili nad 27.000 kulturnozabavnih večerov in so v okviru teh programov tudi sami nastopali, nad 3400 kulturnoumetniških prireditev pa so pripravili in dali tudi za civilno prebivalstvo. Gledali so približno 3500 gledaliških in 20.000 filmskih predstav, medtem ko je na 50.000 športnih in telesnovzgojnih prireditvah in tekmovanjih sodelovalo nad 750.000 vojakov. V vojaških knjižnicah je nad dva milijona knjig in brošur. V obdobju od VI. kongresa do zdaj se je naučilo brati in pisati približno 100.000 nepismenih vojakov. V začetku letošnjega leta 192

se je v armadi znižalo številčno stanje članov Zveze komunistov v primerjavi s številom članov v času VI. kongresa, kar je med drugim mogoče pojasniti s poostrenim kriterijem za sprejem v ZKJ po VI. kongresu in s tem, da je bil del starešin upokojen, pa tudi z dejstvom, da je v tem obdobju odšlo iz armade večje število članov Zveze, kakor pa jih je prišlo. V zadnjem času pa se pri sprejemanju novih članov v Zvezo komunistov kaže težnja po naraščanju. Zlasti po VI. plenumu CK ZKJ se je izboljšal odstotek sprejemanja vojakov iz vrst delavcev. Ti in drugi rezultati kažejo, da so pripadniki armade, predvsem pa organizacije Zveze komunistov pravilno razumeli in vztrajno izvajali naloge, ki jih je armadi zastavil VI. kongres. V nadaljnjem razvoju JLA se bo treba še bolj truditi, da bomo okrepili vse činitelje, od katerih je odvisna bojna sposobnost sleherne vojaške enote. Pri tem bo treba še bolj skrbeti za to, da bomo proučevali izkušnje iz naše narodnoosvobodilne vojne, ki so nadvse koristne za vzgojo starešin in borcev Jugoslovanske ljudske armade; prav tako pa bo treba skrbeti za najintenzivnejše proučevanje tistega, kar so dale izkušnje drugih, zlasti še vsega tistega, kar z iznajdbami novih orožij močno spreminja dosedanje izkušnje in poglede na razna vojaška vprašanja. Še posebej pa je pomembno, da se bomo pri tem delu trdneje usmerili v to, da bomo vzgajali in razvijali samostojnost, iznajdljivost in pobudo. V zvezi s krepitvijo in razvojem naših oboroženih sil je treba še nadalje razvijati in negovati pravilne odnose do starešin, spoštovanje do človeka, duh tovarištva in zaupanja med mlajšimi in starejšimi in med starešinami in borci. Kadar govorimo o naši prihodnji smeri pri politiki krepitve obrambnih sil naše države, ne moremo spregledati, da je treba nenehno krepiti trdne in nerazdružljive vezi med ljudstvom in armado, kakor je to bilo že doslej. V tem smislu morajo biti naša prizadevanja usmerjena v to, da bomo vzgajali pripadnike JLA v zavestne graditelje in neutrudne borce za zgraditev naše socialistične družbe, na drugi strani pa v to, da bomo med ljudstvom in zlasti v vrstah naše mladine tudi v prihodnje razvijali ljubezen do naše armade kot neločljivega dela naših narodov in pomembnega činitelja v našem socialističnem razvoju. Tovariši in tovarišice! Zaradi naše dosedanje zunanje politike in doseženih uspehov v socialistični graditvi, zaradi bratstva in enotnosti naših narodov 13 — VII Kongres

193

ter bojne sposobnosti naših oboroženih sil lahko ugotavljamo, da so naše obrambne sile takšne, da pomenijo močan činitelj za zagotovitev neodvisnosti naše države in naše nadaljnje graditve. Po moralno-politični enotnosti, po izučenosti borcev in starešin, po oborožitvi in opremi je Jugoslovanska ljudska armada, oprta na enotnost naših narodov, sposobna braniti svobodo in neodvisnost naše socialistične države. Navzlic temu pa se ne smemo ustaviti ob doseženih uspehih, ne smemo dovoliti, da bi naše priprave zaostale za realnimi zahtevami, ki bi jih lahko morebitni vojni spopad postavil tudi pred naše narode. Če bi kakor koli zapostavljali krepitev naše obrambne moči, bi to pomenilo, da ustvarjamo pogoje in dovoljujemo možnost, da bi nas morebitna vojna zalotila premalo pripravljene, kar bi morali potem plačati z velikimi izgubami.

Komunisti ter kulturna in znanstvena dejavnost Politika Zveze komunistov, ki jo je določil VI. kongres v zvezi z nadaljnjo demokratizacijo našega družbenega sistema, je pozitivno vplivala tudi na kulturni in znanstveni razvoj v naši državi. Določenega zastoja in zmede na področju kulturnega in znanstvenega razvoja, ki ju je bilo čutiti pred VI. kongresom in ki sta bila posledica naših lastnih napak in usmerjenosti v posnemanju drugih držav, je bilo polagoma konec. Prišlo je do čedalje večjega razmaha v kulturnem in znanstvenem življenju naše države. Ko smo črpali bogastvo naših lastnih kulturnih in znanstvenih pridobitev, ki smo jih bili dosegli v specifičnih razmerah zgodovinskega razvoja naših narodov, pa hkrati nismo zanemarili in tudi ne smemo pustiti vnemar dosežkov človeškega duha drugih narodov, zlasti še tistih, ki temeljijo na pridobitvah velike oktobrske revolucije. V tem morata biti idejni in politični pečat našega kulturnega in znanstvenega življenja in razvoja socialistična, kajti socializem pomeni višjo obliko in vsebino družbenih odnosov, ki ne priznava ozkih nacionalnih okvirov ter teži k univerzalni integraciji. Z zadovoljstvom lahko ugotovim, da smo v zadnjih nekaj letih pogumneje stopili na pot razvoja našega kulturnega in znanstvenega življenja, o čemer najbolj pričajo razvoj znanstvenih in kulturnih ustanov, dosežki v posameznih panogah znanosti 194

in umetnosti ter naši številni stiki in sporazumi o kulturnem in znanstvenem sodelovanju z mnogimi drugimi deželami. Poudaril bi rad, da je za našo socialistično skupnost kot celoto izredno velikega pomena, da se naše kulturno in znanstveno življenje razvija predvsem v smer čim tesnejšega povezovanja kulturnega in znanstvenega dela v naših republikah, kajti na žalost moram reči, da smo imeli v zadnjem času določene negativne pojave, ki bi lahko škodovali naši enotnosti. Tudi glede tega imajo veliko odgovornost komunisti, ki ne smejo zapadati vplivu raznih krajevnih malomeščanskih krogov z lokalističnimi težnjami, temveč morajo odločno pobijati takšne težnje. Danes je v novi Jugoslaviji velika žeja po znanju, po raznovrstni izobrazbi, kar je seveda zelo koristno za naš zapleteni družbeni razvoj. Napredek v ekonomskem pogledu, ki je prinesel povečanje materialnih sredstev, in perspektiva, ki jo naš uspešni razvoj daje tehničnim, kulturnim in znanstvenim delavcem, pomenita stimulacijo za kulturno in znanstveno izobraževanje naših delavcev in državljanov. Politični in družbeni razvoj po VI. kongresu sta prav tako ugodno vplivala na zvišanje kulturne ravni množic kakor tudi na znanstveno in umetniško ustvarjalnost. Razen tega je postopna likvidacija birokratskega vmešavanja v vse mogoče stvari osvobodila naše znanstvenike, umetnike, kulturne delavce in pedagoge prejšnjih birokratskih cokl ter jim dala možnost za neovirano ustvarjalno delo. V sistemu družbenega upravljanja na področju kulture in prosvete je zdaj odgovoren za kulturno politiko raznih ustanov in za pravilni socialistični razvoj na tem področju širok krog zainteresiranih državljanov, strokovnjakov, javnih in kulturnih delavcev. Kulturno-prosvetni svet Jugoslavije, ki je bil na eni strani ustanovljen kot izraz težnje po konstruktivnejšem in intenzivnejšem kulturnem sodelovanju med republikami, na drugi strani pa kot izraz potrebe, da bi bolj studiozno obravnavali probleme in naloge, ki so skupni vsej socialistični družbi, je dobil pomembno vlogo pri povezovanju kulturnih ustanov in organizacij s težnjami delovnih ljudi. Progresivni družbeni interes delavskega razreda za nadaljnji hitrejši razvoj proizvajalnih sil in družbe kot celote močno spodbuja tako prosvetno dejavnost kot znanstveno in umetniško ustvarjanje. Navzlic velikim uspehom, ki smo jih bili dosegli na področju množičnega kulturnega dela v razmeroma kratkem času, pa moramo vendarle reči, da so v tem delu idejni problemi še vedno 195

osnovni in aktualni. Malomeščanska miselnost ima še zdaj močan vpliv na nemalo ljudi ter se zdaj močneje zdaj šibkeje v tej ali oni obliki zoperstavlja pravilnemu razvoju socialističnih družbenih odnosov. Malomeščanščina je še vedno poglavitni nosilec raznih zahodnih negativnih in socializmu sovražnih teženj in vplivov. Zlasti moram poudariti, da določeni uspeh malomeščanske ideologije, ki je nadaljevanje buržoazne ideologije in morale, najbolj olajšujejo, na žalost, idejna neodpornost, slepota in neobčutljivost ne samo naših posameznih organov in ustanov, temveč tudi mnogih komunistov. V zadnjih letih je precej napredovalo znanstveno delo, zlasti na področju tehnike, medicine, v prirodnih vedah itd., tega pa ni mogoče reči tudi za družbene vede, ki zelo zaostajajo. Poglavitna hiba je v tem, da nimamo dovolj strokovnjakov, ki bi lahko v skladu s sedanjim družbenim razvojem obravnavali razne probleme s področja sociologije, filozofije, prava, zgodovine itd. Ena izmed naših najvažnejših nalog bo, da bomo to hibo čimprej odpravili. Skrb za pravilno šolsko vzgojo naše najmlajše generacije je za našo skupnost kar največjega pomena. Elementarna vzgoja mora biti smotrna in v skladu z našo družbeno stvarnostjo. Oblikovanje mladih generacij v sposobne in zavestne graditelje nove družbe je dolgotrajno in zapleteno delo. V smislu sklepov VL kongresa je Zveza komunistov temu vprašanju posvetila veliko skrb. Toda prosveta in šolski pouk nista odvisna samo od zadostnega števila in sposobnosti vzgojiteljev, temveč sta povezana tudi z našimi materialnimi možnostmi in gospodarskim razvojem. Pomanjkanje šolskega prostora pomeni še vedno veliko prepreko, da ne moremo s šolsko vzgojo popolnoma zajeti vseh naših otrok. Tega problema ni mogoče več odlagati, pač pa ga je treba nujno rešiti. V zadnjem času posvečajo naše družbene in politične organizacije čedalje večjo pozornost prosveti, zlasti izboljšanju strokovnega znanja in usposabljanju novih mladih kadrov v proizvodnji. Uvedba družbenega upravljanja je prispevala k temu, da se čedalje širši krog naših državljanov zanima za prosvetna vprašanja in pomaga pri njihovem reševanju. V organizaciji upravljanja na prosvetnem področju, zlasti pa v šolskih odborih, imamo zdaj že približno 150.000 državljanov, med katerimi je tudi precejšnje število članov Zveze komunistov. Zdaj priprav196

ljamo šolsko reformo in učne programe, ki bodo morali približati naše šole sodobnim potrebam proizvodnje ter nadaljnjega uspešnega družbenega razvoja.

Naš tisk Tisk je zelo važno sredstvo v boju za uresničitev socializma in za ustvarjanje novih družbenih odnosov. V procesu bujnega družbenega dogajanja, v nenehnem izpopolnjevanju in iskanju novih oblik za nadaljnji uspešnejši razvoj socialistične družbe — ki ni toga, dokončna formula, pač pa pomeni trajno gibanje naprej — ima tisk zelo pomembno pa tudi zapleteno nalogo. Tisk mora razumeti, osvetljevati in tolmačiti dogodke in probleme v tem notranjem ustvarjalnem procesu. Te svoje naloge tisk ne more pravilno opravljati, če ljudje, ki v njem delajo, ne poznajo osnovnih elementov v procesu družbenega razvoja, če ne poznajo raznih zakonskih in drugih ukrepov, raznih težav in zaprek, ki nanje naletevamo v tem procesu, če se ne vživijo v stvarnost in če končno, v naših razmerah, ljudje, ki pri tisku delajo, nimajo popolnega zaupanja v to, da se bodo cilji, h katerim težita delavski razred in družba v celoti, uresničili. Glede na to, da je notranji razvoj, konkretno v naši državi, razmeroma odvisen, včasih manj, včasih bolj, tudi od zunanjepolitičnih elementov, lahko tisk tudi zelo škoduje, če njegovo pisanje ni v skladu z interesi države, z interesi graditve socializma, če ni v skladu z vsakdanjim dogajanjem v državi in zunaj nje. V revolucionarnem obdobju preobrazbe naše države tisk ne more biti neodvisen, samostojen družbeni činitelj, ker morajo biti vse akcije družbe kot celote usmerjene v eno samo smer, v smer graditve socializma, to se pravi novih družbenih odnosov. Vse, kar se tako ali drugače zoperstavlja temu cilju, je nazadnjaško in reakcionarno, pa čeprav bi to krstili s kakšnimi demokratičnimi, svobodomiselnimi in naprednimi imeni, vzetimi iz arzenala starih, obrabljenih buržoaznih ostankov, ki jih še vedno skrbno varuje malomeščanstvo. Tisk je družbi odgovoren za pravilno obveščanje javnosti in za oblikovanje javnega mnenja v socialistični smeri. Nikakor pa ni njegova naloga samostojno, brez sodelovanja najodgovornejših družbenih organov dajati svoje odločujoče ocene o najpomembnejših družbenih in zunanjepolitičnih dogodkih. Raznih zunanjepolitičnih dogodkov, ki so povezani s splošnimi državnimi interesi naše socialistične skupnosti, ni mogoče 197

obravnavati tako, kakor bi bilo to komu všeč, ne da bi gledali na posledice, ki bi iz tega utegnile nastati. To poudarjam zaradi tega, ker so bili in ker so morda še vedno pri nas nekateri novinarji, ki imajo napačno mnenje o svobodi in neodvisnosti tiska v naši državi. Svoboda tiska, kakor jo oni pojmujejo, teži k ustvarjanju monopolizma v tolmačenju raznih dogodkov in oblikovanju javnega mnenja. Takšno gledanje izvira iz nepravilnega pojmovanja o vlogi in odgovornosti socialističnega tiska, precej pa tudi iz idejne zaostalosti nekaterih novinarjev, ki se še niso rešili inaloburžoaznega balasta in ki ne proučujejo in ne poznajo naše stvarnosti. Ne glede na stvari, ki sem se jih tu kritično dotaknil, pa je treba priznati, da je naš tisk v marsičem spremenil svojo podobo. Postal je precej bolj informativen ter vsestransko tolmači in osvetljuje tako notranje kakor tudi mednarodne probleme. S pravočasnim reagiranjem na dogodke, s hitrostjo in bogastvom informacij bolj in bolj zadovoljuje naše delovne ljudi, ki se čedalje bolj zanimajo za dogajanje znotraj naše države in zunaj nje. Naše novinarske vrste so v glavnem mlade in polne vneme. Zaradi tega je dolžnost komunistov, da vložijo čimveč truda v to, da bi se izboljšale idejne, politične in strokovne kvalitete pri naših novinarjih.

Konec Tovariši in tovarišice! Zelo na kratko sem govoril o našem notranjem razvoju, o raznih pomanjkljivostih in uspehih, ker vem, da bo o tem govora na tem kongresu tudi v koreferatih in v razpravi o raznih področjih naše družbene dejavnosti, razen tega pa o vsem tem precej izčrpno govorijo naš osnutek programa, poročilo Centralnega komiteja itd. Na koncu bi se hotel še sam dotakniti tudi perspektive nadaljnjega razvoja naše socialistične skupnosti ter nalog, ki čakajo člane Zveze komunistov Jugoslavije. Pri tem bomo zares lahko upravičeno ugotovili, da je bilo v naši socialistični graditvi obdobje od VI. kongresa do zdaj izpolnjeno z bogato vsebino dejavnosti na vseh področjih našega družbenega razvoja. To obdobje je bilo polno izrednega prizadevanja in delovne ustvarjalnosti naših delovnih ljudi. Uspehi tega prizadevanja so zares 198

impresivni za slehernega, ki ve, koliko je naša dežela pretrpela v vojni, kako zelo so jo razdejali in oropali številni okupatorji in kako je bila nerazvita in nacionalno razbita. Zdaj imamo izredno monolitno socialistično skupnost, in sicer zaradi tega, ker smo pravilno, marksistično-leninistično rešili nacionalno vprašanje. Uspelo nam je ustvariti močno industrijsko in energetsko bazo za nadaljnje razvijanje naše industrije. V kmetijstvu smo naredili močan korak dalje, strli smo zastarela pojmovanja o .kmetijski proizvodnji ter z novim načinom dela in večjimi investicijami že lani dosegli precejšnje uspehe, ki nam dajejo izredno perspektivo. Naši delavski sveti so doslej dosegli velike uspehe v proizvodnji in s tem popolnoma opravičili naša pričakovanja. Naše komune in skupnosti komun so že doslej pokazale svoje velike prednosti kot zdrave in učinkovite celice naše socialistične skupnosti. Prav tako se je tudi družbeno upravljanje na vseh področjih našega družbenega življenja izkazalo ne samo za učinkovito, temveč s političnega vidika tudi za izredno pomembno, saj priteguje čedalje širše množice k upravljanju dežele. To množično družbeno upravljanje pa pomeni pri nas najizrazitejšo obliko socialistične demokracije. Zdaj gre za to, da bomo še vztrajneje in odločneje nadaljevali naš boj za socializem, za nadaljnjo graditev in pravilno socialistično vzgojo, za višjo življenjsko raven naših delovnih ljudi, za odpravljanje vseh tistih napak in pomanjkljivosti, ki so se v preteklosti kazale v naši vsakdanji praksi ter ovirale pravilni razvoj družbenih odnosov in naš razvoj sploh. Zdaj so ustvarjeni že vsi pogoji, objektivni in subjektivni, materialni, politični in kulturni, za uspešen in še hitrejši vsestranski razvoj naše socialistične skupnosti. Pri tem velikem delu imajo člani Zveze komunistov Jugoslavije odločilni delež in dolžnosti.

199

________

ALEKSANDER RANKOVIČ

O ORGANIZACIJSKO POLITIČNIH NALOGAH ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Tovariši in tovarišice!

V poročilu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je podan pregled dela organizacij Zveze komunistov in njihovih vodstev v obdobju med VI. in VII. kongresom Zveze komunistov. Na vas delegatih je, da ocenite, ali je to delo dovolj in pravilno prikazano. To boste lahko storili, ker ste tudi sami bili sodelavci in organizatorji borbe za uresničenje sklepov VI. kongresa. I. NADALJNJI RAZVOJ VLOGE KOMUNISTOV KOT DRUŽBENO POLITIČNIH DELAVCEV

Ker ste že vsi slišali poročilo Centralnega komiteja, se mislim v svojem referatu omejiti samo na nekatera, po mojem mnenju bistvena vprašanja iz dela in razvoja Zveze komunistov v preteklem obdobju, na nekatere pomanjkljivosti, ki jih je treba čimprej odpraviti in o katerih je bilo govora v Pismu Izvršnega komiteja, kakor tudi na nekatere naše naloge v prihodnosti. Naučili smo se, da pomen in vrednost vseh sklepov, ki jih je Zveza komunistov sprejemala v preteklosti, ocenjujemo po tem, kako upravičene so se izkazali v praksi, kakšne rezultate smo dosegli v boju za uresničenje teh sklepov in v kakšni meri so bili izraz potrebe po družbenem razvoju. Izkazalo se je, da so sklepi in smernice VI. kongresa bili zgodovinsko nujni in da smo s tem, ko smo jih dosledno izvajali, napravili velik korak naprej v razvoju socialističnega sistema in socialističnih družbenih odnosov v naši državi. S tem pa ne mislim reči, da njihov pomen ugaša. Ti sklepi in smernice imajo tudi za naš prihodnji razvoj tako velik pomen, da daleč 203

presegajo tako kratko obdobje, kakršno je bilo med VI. in VII. kongresom. Odveč bi vam bilo govoriti, mislim, kako kompliciran je bil boj za uresničevanje sklepov VI. kongresa, kako zamotano je bilo v njihovem duhu voditi in usmerjati razvoj družbe. To sami dobro veste iz svoje vsakdanje prakse. Treba je bilo znati voditi realistično politiko v duhu socializma in v praksi vsklajati naše težnje in naše resnične možnosti. V vsaki določeni fazi našega razvoja je bilo treba znati koncentrirati vse sile na osnovne naloge ter hkrati izpopolnjevati in čimbolj skladno potiskati ves sistem naprej. Treba je bilo opraviti velike naloge pri izpopolnjevanju naše države, ki so od naših delovnih ljudi terjale velikanske napore, in hkrati za delovnega človeka storiti vse, kar je bilo mogoče. Se pravi, znati je bilo treba vskladiti potrebe posameznikov in kolektiva. Venomer je bilo treba vključevati tisoče državljanov v reševanje vseh družbenopolitičnih vprašanj, ki so jih prej reševali izključno državni organi, in postopoma vsklajevati oblike socialistične demokracije z uspehi na socialistični ekonomski podlagi. Na podlagi sklepov VI. kongresa je bilo treba v praksi uresničiti kvalitativno novo vlogo Zveze komunistov. Ustvariti je bilo treba takšno metodo dela, ki naj bi ustrezala vsemu našemu razvoju v novih pogojih, in venomer idejno dvigati Zvezo komunistov, da bi lahko uspešno odigrala svojo idejnopolitično vlogo. Treba je bilo' izpopolnjevati in utrjevati idejnopolitično enotnost Zveze komunistov v boju proti težnjam k administrativno-birokratski praksi pri reševanju določenih nalog in proti malomeščansko-anarhističnemu pojmovanju demokracije. Nosilci tega pojmovanja so v imenu boja proti birokraciji v resnici napadali glavne pridobitve našega socialističnega razvoja. Treba je bilo pravočasno spregledati vse tiste neizbežne negativne pojave in težnje, ki so spremljale naš notranji razvoj, treba se je bilo nenehno boriti proti njim in jih s spreminjanjem pogojev, iz katerih so zrasle, onemogočati. Zveza komunistov se je morala boriti za zgraditev takšnega političnega in gospodarskega sistema, ki ne bo odločal samo o socialističnih demokratičnih odnosih med ljudmi, temveč bo tudi zatrl birokratske težnje v našem družbenem razvoju in v delu Zveze komunistov. V zapletenem mednarodnem položaju ter v zelo težkem in v tistem času zelo delikatnem mednarodnem položaju naše drža204

ve je bilo treba izvajati dosledno politiko miru in miroljubne aktivne koeksistence. Boriti se je bilo treba za enakopravne odnose med narodi, proti vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, podpirati borbo narodov, ki se še vedno borijo za svojo neodvisnost, ter razvijati sodelovanje z vsemi naprednimi in socialističnimi silami na svetu, ki se borijo za mir in socializem. Vse to dokazuje, kako raznovrstni so bili pogoji, v katerih so delali člani Zveze komunistov, in kakšno naporno delo so imeli, da so vse te procese pravilno usmerjali, posebno še, ker je šlo za razmeroma tako zaostalo deželo, kakor je naša. Danes in na tem mestu, mislim, lahko rečemo, da se je Zveza komunistov častno, uspešno in dosledno borila za uresničenje sklepov VI. kongresa. Tako zamotane procese je Zveza komunistov uspešno usmerjala lahko samo zato, ker je bila idejnopolitično enotna, ker ji je v praktičnem delu bila vodilo ustvarjalna uporaba marksizma, ker je kritično pretresla vse uspehe in ker se je znala najbolj smotrno povezovati z delovnimi ljudmi vselej, kadar je šlo za važnejše sklepe, kakor tudi takrat, kadar je bilo treba te sklepe uresničevati. Zahvala za dosežene uspehe gre Zvezi komunistov kot celoti in vsem delovnim ljudem naše države, ki so se zavedno, prostovoljno in aktivno borili za uresničenje takšne politične linije Zveze komunistov Jugoslavije. Prav gotovo izražam vašo misel, misel vseh članov Zveze komunistov in vseh naših delovnih ljudi, če pravim, da ima pri pravilnem usmerjanju vseh teh procesov, pri organiziranju borbe zoper najrazličnejše negativne težnje in pojave, ki so vzklili v tem preteklem obdobju, največ zaslug Centralni komite s tovarišem Titom na čelu. S tem, ko je Zveza komunistov pravočasno opozorila na te težnje ter na njihove posledice, in s tem, da je v boju proti njim pomagala organizacijam, jih ni samo zatrla, temveč se je v borbi z njimi idejnopolitično še bolj dvignila in utrdila enotnost v svojih vrstah.

Tovariši in tovarišice!

Zdi se mi, da bi bilo treba v zvezi s tem na kongresu sprevoriti tudi nekaj besed o tako imenovanem primeru Djilasa. O tem je treba spregovoriti zato, ker je Djilas pričel svoje protipartijsko in protijugoslovansko delovanje z borbo proti sklepom VI. kongresa. 205

Bolj ali manj je vsem delegatom znana njegova razvojna pot. Lahko rečemo, da je Djilas razen drugega tipični produkt vsega tistega, kar je bilo birokratskega v razdobju administrativnih metod vodstva in čemur smo spodrezali korenine prav na VI. kongresu. S tem, ko je VI. kongres zarisal novo črto v našem razvoju, je opozoril tudi na možnost, da se bodo pojavile drobnoburžoazne in anarhistične težnje in pojmovanja. Pri graditvi socialistične demokracije je bil Djilas s svojimi stališči in nazori izraz prav teh protisocialističnih tendenc. Od teh stališč ni bilo več daleč do odkritega sovraštva do Zveze komunistov, do socializma nasploh pa tudi ne do vdinjanja in povezave z najbolj reakcionarnimi silami. V borbi za socialistično demokracijo, za socialistične odnose med ljudmi in za nove oblike dela komunistov ni mogel Djilas več najti svojega pravega mesta, ker se ni mogel otresti starih metod in osebnih ambicij, ki v novem načinu dela niso mogle priti do izraza. Po kongresu se je ta kvazimarksist pojavil v javnosti z vrsto »teoretičnih« člankov, v katerih je kritiziral in metal senco suma na vso našo povojno politiko graditve socializma in poskušal revidirati osnovna teoretična marksistična načela, na katerih sloni delo Zveze komunistov. Nedvomno je bil to v zgodovini naše partije eden izmed najbolj brezobzirnih in najbolj umazanih napadov na Zvezo komunistov in na njeno enotnost, na njeno idejno-politično čistost. Ne smemo tudi pozabiti, da se je vse to pričelo prav v času, ko se je naša država borila z velikimi težavami, ko so sovražniki nove Jugoslavije v tujini iskali pri nas vsako in najmanjšo oporo, samo da bi nam lahko škodili in udrihali po nas. Tretji (izredni) plenum CK ZKJ je razpravljal o Djilasovem protipartijskem delu in o bistvu njegove tako imenovane idejne borbe proti Zvezi komunistov in temeljnim načelom marksizmaleninizma. Po referatu tovariša Kardelja in po debati je ta plenum čisto določno ugotovil, da se je Djilas popolnoma oddaljil od znanstvenega socializma, da je dokončno izgubil vero v zgodovinsko vlogo in ustvarjalno moč delavskega razreda ter da je postal mešanica revizionizma Bernsteinovega tipa in zmedenega sodobnega drobnoburžoaznega anarhista. Samo še en korak je bilo treba, da je postal odkrit sovražnik naše revolucije in njenih pridobitev, sovražnik naše države in socializma. In kaj kmalu je storil ta korak. 206

Djilasova »slava« se je bliskovito razširila najprej v tistem delu sveta, ki ga predvsem zanimajo senzacije. Za takšno reč je bil Djilas primeren že prej in tudi sedaj. Predvsem so ga pozdravili ter mu hiteli pripravljati prisrčno propagando kapitalistični in reakcionarni krogi v tujini, ki so v njegovih »teoretičnih« spisih zagledali novo orožje za boj proti komunizmu nasploh, posebej pa še proti socialistični Jugoslaviji. Četniki in ustaši, ki so se zbrali v različnih centrih po svetu, so tiskali njegov »Novi razred« ter mu prisegali zvestobo v boju proti socialistični Jugoslaviji in njenim narodom. Velika kapitalistična založniška podjetja, ki jim pomagajo najrazličnejši reakcionarni krogi in vojni hujskači, so na široko odprla svoje blagajne; plačevala so prevajanje, tiskanje in reklamo za ta protisocialistični pamflet ter ga brezplačno pošiljala po vsem svetu. V nekaterih deželah je bilo tudi nekaj dobromiselnih posameznikov, ki spočetka niso mogli dojeti smisla organiziranega hrupa, ki se je dvignil okrog Djilasa, in so padli pod njegov vpliv. Toda vso to kampanjo okrog Djilasa in njegovih dveh, treh pomagačev v tujini, ki je bila naperjena proti naši državi in proti socializmu nasploh, je doletela ista usoda kakor vse prejšnje. Sovražni Djilasov nastop in kampanja, ki so jo organizirali sovražniki socializma zunaj meja naše domovine, sta naletela na trdno enotnost vsega našega ljudstva ter tako nista mogla škoditi razvoju našega socializma. Izkazalo se je, da je nemogoče količkaj resneje škoditi državi, v kateri se z vso1 silo razvija socializem, predvsem pa naši državi, ki stoji v prvih vrstah borbe za napredek človeštva in za mir v svetu. Djilas pa je bil naposled razkrinkan, svoje pravo mesto je našel v taboru protirevolucije, sovražnikov Jugoslavije in delavskega razreda. Po resnih napakah, zaradi katerih je dobil dve težki partijski kazni, eno že pred vojno, drugo pa med vojno, je Djilas naposled za zmeraj izpadel iz vrst Zveze komunistov, v kateri je bil tudi dotlej, posebno pa v vseh težjih situacijah za partijo, večkrat politični problem. Tovariši delegati, danes se lahko popolnoma upravičeno vprašate, zakaj zdaj prvič govorimo o tem pred vami, saj dobro veste, da v naši praksi nikoli nismo nikomur »nalagali na hrbet« krivic, tako da bi dokaze za kako konkretno napako iskali v preteklosti, v vsem tistem, kar je bilo kdaj v življenju, delu in vedenju posameznika morda negativno. S takšno metodo, s takš207

nim površnim gledanjem na osebnost človeka in komunista je naša partija odločno prenehala že v času njene popolne utrditve, neposredno pred izbruhom vojne. Partija se je potrpežljivo in vztrajno prizadevala za čimbolj humane odnose med ljudmi, vzgajala je komuniste in jim pomagala tudi takrat, kadar so delali napake, in ta pomoč je v velikanski večini primerov rodila še večje zaupanje komunistov in ljudi nasploh v partijo. Po tej praksi sta se naša partija in njeno vodstvo ravnala tudi v omenjenem primeru. Zato ni naključje, da Djilasova akcija, ki se je začela s protisocialističnim nastopom posameznika, končala pa se s popolnim moralnopolitičnim zlomom odpadnika, ni imela in tudi nima niti najmanjšega vpliva na Zvezo komunistov in na naše ljudstvo. Vsi poskusi sovražnikov, da bi skupaj z Djilasovimi pajdaši, ki jih je naše ljudstvo prezrlo, zavrglo in že zdavnaj pozabilo nanje, škodili našemu notranjemu razvoju in mednarodnemu ugledu, so se izjalovili spričo trdne idejne in politične enotnosti Zveze komunistov ter njenih narodov. Tovariši in tovarišice!

Kakor ste spoznali iz poročila Centralnega komiteja in iz referata tovariša Tita, smo dosegli velikanske uspehe na vseh področjih našega življenja. Velike uspehe smo imeli pri graditvi sistema naše socialistične demokracije, pri stabiliziranju njenih oblik — predvsem delavskih svetov, organov družbenega upravljanja in komun kot ekonomsko-teritorialnih enot. Vse to je občutno pomagalo pri nadaljnjem razvijanju socialističnih odnosov med ljudmi. Veliko smo tudi storili za okrepitev materialne podlage naše socialistične demokracije. S tremi četrtinami družbenega dohodka iz socialističnega sektorja so leta 1957 neposredno razpolagali organi družbenega upravljanja in o njem tudi odločali. Storili smo velik korak naprej pri graditvi našega gospodarskega sistema. Dosegli smo velike uspehe pri industrializaciji naše države in ustvarili pogoje za hitrejši napredek poljedelstva, odpravili smo enostranskosti in ublažili marsikatera nesorazmerja v našem gospodarskem razvoju. Zavoljo našega gospodarskega napredka so nastale globoke spremembe tudi v ekonomski in politični podlagi naše družbe. Spremenila se je struktura naše družbe. Število kmečkega prebivalstva se je zmanjšalo na približno 57 odstotkov, medtem ko je pred vojno bilo 75 odstotno. 208

Delavski razred se je v razdobju od VI. kongresa povečal za približno 800.000 delavcev. Družbena vloga delavskega razreda se je močno povečala, silno pa je zrasla tudi socialistična zavest delovnih ljudi. Mednarodni ugled naše države je zrastel in še vedno raste zavoljo boja naših delovnih ljudi za zgraditev socializma, zavoljo našega notranjega razvoja demokracije, naše dosledne borbe za mir in za politiko miroljubne aktivne koeksistence ter zavoljo tretiranja in reševanja zunanjepolitičnih vprašanj. Dosegli smo pomembne uspehe pri razvoju in utrjevanju družbeno-politične vloge Zveze komunistov, pri izpopolnjevanju njenega načina dela v skladu s sklepi VI. kongresa. Nova metoda dela je omogočila, da so organizacije, predvsem pa vodstva, postajala vse bolj samostojna, da so se osnovale nove norme v notranjem življenju Zveze komunistov, da so se razvili novi in drugačni odnosi tako med komunisti kakor tudi med organizacijami in vodstvi. Zaradi vsega tega se je v družbenem življenju in pri delovnih ljudeh še bolj afirmirala vodilna vloga Zveze komunistov; povečalo se je zaupanje vanjo, kar se je izkazalo pri vseh akcijah in ob raznih volitvah, ki so potekale kar najbolj demokratično. Danes je v raznih organih družbenega upravljanja, ne glede na delavske svete, okrog 310.000 državljanov, od tega pa jih je 94.000 članov Zveze komunistov. Triinosemdeset odstotkov odbornikov okrajnih odborov in 60 odstotkov odbornikov občinskih odborov je članov Zveze kmunistov. Podobno je tudi pri vseh drugih organih družbenega upravljanja. Z neutrudno aktivnostjo komunistov v sistemu družbenega samoupravljanja je nenavadno zrasla tudi vloga družbeno-političnih organizacij: Socialistične zveze, Zveze sindikatov, Ljudske mladine in drugih družbenih organizacij. Vse te organizacije z uspehom zbirajo okrog sebe in razvijajo zavedne socialistične sile naše družbe, katere idejno-politično jedro je Zveza komunistov. Vsebina njihovega dela se je zelo obogatila in iniciativnost njihovega članstva je občutno narasla. O veliki in mnogovrstni družbeni aktivnosti naših ljudi govori tudi dejstvo, da imamo danes blizu sto različnih družbenih organizacij, ki delujejo na najrazličnejših področjih družbene aktivnosti. Danes razpolagamo tudi z velikanskimi izkušnjami na vseh področjih, ki so temeljito obdelana v osnutku programa Zveze komunistov. Sklepi VI. kongresa so vsebovali glavno črto razvoja Zveze komunistov in našega političnega sistema. V vsak14 — VII Kongres

209

danji borbi in s pomočjo pridobljenih izkušenj so se ti sklepi postopoma konkretizirali in oživljali v sedanji resničnosti.

Tovariši in tovarišice! V vsem tem preteklem obdobju smo delovanje komunistov prilagaji spremembam, ki so čisto naravno nastajale v družbenem razvoju. Vendar pa pri vsem tem nismo imeli vedno dovolj uspehov, čeprav je bila naša pot jasno začrtana. V številnih organizacijah Zveze komunistov se način dela ni dovolj in tudi ne vedno pravočasno prilagajal novemu mehanizmu družbenega samoupravljanja. V resnici pa danes ne moremo razpravljati ne o metodi dela, ne o organizacijskih vprašanjih, ne o političnem delu Zveze komunistov in drugih političnih organizacij neodvisno od razvoja in nenehnega izpopolnjevanja našega demokratičnega družbenega sistema. Preveč preprosto pojmovanje vloge Zveze komunistov je v prvih mesecih po VI. kongresu povzročilo rahel zastoj v delu Zveze. Preveč so poudarjali in hkrati dokaj preprosto pojmovali vzgojno vlogo Zveze komunistov. Vzgojno vlogo je bilo pač treba poudarjati zato, da bi ljudje dojeli temeljno vlogo Zveze komunistov ter da bi prenehali s starim, administrativnim načinom dela in vodstva. Toda nekateri komunisti so pozabili, da vloge Zveze komunistov ne gre zreducirati na vlogo agitatorja in propagandista, pozabili so, da je moč našega gibanja vedno bila v organizacijski vlogi, v trdni disciplini in enotnosti njegovih vrst. S tem, ko so nekateri komunisti, pa tudi nekatere organizacije, poudarjali vzgojno vlogo, so zmanjševali pomen in potrebo organizacijskega dela. V bistvu pa je šlo in še vedno gre za to, da se organizatorski talent Zveze komunistov še bolj zlije z ustvarjalno iniciativo delavskega razreda in delovnih ljudi, tako v organih družbenega upravljanja kakor tudi povsod drugod. Vzgojna vloga Zveze komunistov mora biti vsestranska in se je ne sme zravnati s propagandnim delom. Ta vloga pomeni predvsem v praksi pomagati delovnim ljudem, da se organizirano borijo za nove družbene odnose, da upravljajo, spoznavajo perspektivo našega razvoja, skratka, da vodijo na nov način. Toda kljub nekaterim slabostim, katerih sledove še vedno lahko opazimo v delu prenekaterih organizacij, smo si pridobili mnogo dragocenih izkušenj v pogledu vodstva. Praksa je potrdila, da je mogoče voditi tudi brez administrativnih metod, če uporabimo takšne politične in takšne organizacijske oblike, 210

s pomočjo katerih lahko pride do izraza iniciativa delovnih ljudi. V naši praksi smo administrativno vodstvo zamenjali z idejnopolitičnim delovanjem, ki je postalo temelj nove metode dela. Že samo s tem se je objektivni položaj komunistov korenito spremenil. Komunisti sedaj lahko vplivajo z močjo vzgledov, prepričevanja, dokazov, z močjo svojega ustvarjalnega dela, delujejo torej lahko samo kot družbeno-politični delavci. »... Če hočeš vplivati na druge,« je zapisal Marx, »moraš biti človek, ki zna spodbujati in pospeševati napredek. Vsak tvoj odnos do sočloveka — pa tudi do narave — mora biti določna manifestacija tvojega bistvenega, individualnega življenja ...« V naših pogojih komunisti lahko in tudi morajo delovati prav tako. Zato je pred nami neodložljiva naloga, da še bolj vskladimo delovanje naših organizacij in vsakega člana Zveze komunistov posebej s stopnjo razvoja našega demokratičnega sistema in z nalogami, ki jih narekuje nadaljnje izpopolnjevanje tega sistema. Nenehno si moramo prizadevati, da usposobimo vsakega komunista — posameznika — za njegovo družbeno-politično vlogo, in ne smemo dovoliti, da bi zaostal za našim družbenim razvojem. II.

NEKATERE PRIHODNJE NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV Tovariš Tito je v svojem poročilu opozoril tudi na temeljne naloge, ki nas čakajo v prihodnjem obdobju. Te naloge bomo formulirali tudi v resoluciji, ki jo bo sprejel kongres. Toda dovolite mi, da se zaustavim pri nekaterih teh nalog, kajti od načina, kako jih bomo reševali, bosta odvisna tako nadaljnji razvoj našega sistema in socialističnih družbenih odnosov kakor tudi razvoj in napredovanje dela Zveze komunistov.

Naloge komunistov pri nadaljnjem razvoju komun Najprej naj se ustavim pri vprašanju komun, kajti od njihovega nadaljnjega razvoja je v velikanski meri odvisen razvoj vsega našega sistema. V razdobju med VI. in VII. kongresom je eden glavnih uspehov v razvoju naše družbeno-ekonomske ureditve prav ustvarjanje in izpopolnjevanje komun. Življenje komun je krepko zadihalo in se obogatilo z novo vsebino. Komune bolj in bolj postajajo nova oblika družbenih od211

nosov, slonečih na družbenem upravljanju v najširšem smislu. Formiranje in razvoj komun sta v najtesnejši zvezi s celo vrsto družbenih organov upravljanja, s pomočjo katerih državljani lahko neposredno odločajo o vseh svojih problemih. V dosedanjem razvoju smo ustvarili močno materialno podlago komun. Komune so v večini primerov postale zaključene ekonomsko-teritorialne enote, razvoj komunalnega sistema pa je komunistom prinesel tudi nove in še bolj zapletene naloge. Komunalni sistem je v načinu dela in v vsebini politične dejavnosti komunistov zahteval tudi nekatere ustrezne spremembe. Čeprav smo, kakor vidimo, ustvarili temeljne predpogoje za življenje komune kot »najizrazitejše ustanove neposredne socialistične demokracije«, še vedno ne moremo reči, da naše komune že dihajo s polnimi pljuči, pa čeprav gre tudi za najbolj razvite. Da bi komuna kot celota in vsi njeni organi posebej pričeli skladno delovati, ima zdaj prav vloga subjektivnega faktorja — Zveze komunistov, Socialistične zveze, sindikatov in drugih zavednih sil — velikanski, da ne rečem odločilni pomen. S tega stališča moramo gledati na delo in naloge občinskih komitejev ter vseh osnovnih organizacij v komuni. Zdaj se mora še bolj pokazati organizatorska in idejno-politična vloga vsake organizacije in vseh komunistov v komuni. Objektivni pogoji za delo vsake organizacije (v podjetjih, terenskih organizacijah, na vasi) so se bistveno spremenili, kajti njihovo delo poteka na popolnoma novi materialni podlagi, ki je nerazdružni del ene same enote — komune, in v popolnoma drugačnih oblikah družbenega življenja državljanov. Nobena osnovna organizacija ne more danes razpravljati o problemih na svojem področju, ne da bi upoštevala komune. Zaradi tega je praksa že pokazala, da se številne osnovne organizacije bolj in bolj naslanjajo na komuno. To bo delo osnovnih organizacij nedvomno obogatilo z novo in pestrejšo vsebino, hkrati pa tudi rodilo zahtevo, da se mora delovanje komunistov še bolj prilagajati razvoju komune in vseh njenih organov. Delo zveze komunistov in drugih organizacij, predvsem pa Socialistične zveze in sindikatov, moramo razviti tako, da bo komuna z vsemi svojimi družbenimi organi postopoma prešla v vsakdanje življenje in zavest državljanov, kakor so prešli delavski sveti v življenje in zavest delavcev-proizvajalcev; — državljani morajo imeti komuno za svojo nedotakljivo pridobitev. Vsakemu državljanu je treba omogočiti, da bo z delom v teh 212

organizacijah lahko uresničeval svoje interese, vendar pa tako, da bo hkrati pomagal pri utrjevanju socialističnih odnosov in pri razvoju celotne družbene skupnosti. Posebno veliko vlogo bodo pri tem odigrali občinski komiteji Zveze komunistov in vodstva drugih družbeno-političnih organizacij v komuni. Razvoj komune bo seveda zahteval, da bo treba neko določeno število močnejših kadrov še vedno angažirati pri delu v komunah. Vzporedno s tem bo treba še bolj pogumno kakor doslej postavljati na vodilna mesta mlade tovariše predvsem iz delavskih vrst. Ker občinske komiteje čakajo sila zapletene naloge, jim bodo morala okrajna in republiška vodstva nepretrgoma konkretno in vsestransko pomagati, tako da se bodo lahko ti komiteji kot politično vodstvo čimprej osamosvojili. Brez te in takšne pomoči bodo občinski komiteji težko izpopolnjevali svoje delo tako, da bi bilo v skladu z njihovim svojstvom samostojnih političnih vodstev in z novimi družbenimi pogoji. Razen tega bodo morali občinski komiteji zbrati okrog sebe širok aktiv komunistov, ki bo dojel vlogo in razvoj komune in ki bo potem lahko pomagal osnovnim organizacijam in družbenim organom. Občinski komiteji morajo še bolj usmeriti osnovne organizacije proti komunam, proti organom družbenega upravljanja in politično-družbenim organizacijam, kajti danes so to temeljna področja delovanja članov Zveze komunistov. Komiteji morajo v delu teh organov in organizacij zagotoviti takšno demokratičnost, da bodo s pomočjo njih vedno bolj jasno vidne koristi delovnih ljudi in njihovo neposredno sodelovanje pri reševanju vseh problemov. Naloga organizacij Zveze komunistov in sindikalnih organizacij v podjetjih je, da vzporedno z nenehnim izboljševanjem dela v podjetjih usmerjajo pozornost delavcev-proizvajalcev proti problemom komune, kajti prav to ustreza tudi njihovim materialnim, kulturnim, prosvetnim in drugim koristim ter pridu doslednega socialističnega razvoja komune. Vloga delavskega razreda v komuni mora biti čimbolj vidna ne samo v svetu proizvajalcev, temveč se mora pokazati pri neposrednem sodelovanju delavcev tudi v drugih organih družbenega upravljanja, pri delu v političnih in družbenih organizacijah. Pri delu občinskih komitejev je razen tega tudi važno, ali bodo znali pravilno angažirati vse intelektualne moči v komuni. Delo z intelektualnimi kadri je treba organizirati tako, da bodo 213

ti postali aktivni družbeni delavci. Intelektualni kadri lahko mnogo koristijo pri organiziranju in izpopolnjevanju različnih področij življenja v komuni, pri boju zoper zaostalost in konservativne nazore ter pri izobraževanju delovnih ljudi, tako da bi lahko zavedneje pomagali pri razvoju družbenega samoupravljanja. Nadaljnji razvoj komune bo v mnogočem odvisen od izobrazbe in splošnokulturne ravni našega delovnega ljudstva. Ko že govorimo o komuni, bi rad opomnil, da mora biti v središču našega političnega dela, v središču dela vseh organov družbenega upravljanja in vseh političnih organizacij skrb za človeka. S pomočjo komun smo v pogledu vsklajanja individualnih in splošnih interesov napravili doslej največji korak naprej. Zavoljo dosedanjih prizadevanj smo ustvarili takšne gmotne pogoje, ki omogočajo, da se bodo življenjske razmere delovnega ljudstva nenehno izboljševale. Zdaj je glavno, da bomo pravilno izkoristili dane možnosti in da se bomo na podlagi teh uspehov borili za nadaljnji in hitrejši razvoj materialnih moči naše družbe. Naša politična vodstva in organizacije so se morale v preteklem obdobju mnogo ukvarjati z graditvijo sistema. Ob tej važni nalogi so včasih še preveč skrbela za »velikanske« probleme, za investicije. Razumljivo, da je tudi to bilo potrebno na neki določeni stopnji našega razvoja, kajti brez tega ni mogoče ustvariti pogojev za boljše življenje. Vendar pa so pri tem nekatera lokalna in tudi višja vodstva padla v drugo skrajnost in so tako imenovana »drobnejša« vprašanja dokaj zanemarjala. V resnici pa se za temi »drobnejšimi« vprašanji skriva človek, skrb zanj ter za njegove vsakdanje življenjske probleme, skrivajo se tudi družbeni odnosi. Bili so komunisti, ki niso dojeli, da sta ti dve nalogi tesno povezani med seboj, da je to en sam problem. Sedaj, ko smo v razvoju sistema in materialnih moči dosegli že velike uspehe, moramo delovnemu ljudstvu posvetiti veliko več skrbi. To pa bomo storili tako, da bomo kar najbolj racionalno izkoriščali in vlagali sredstva v tista področja, ki bodo neposredno vplivala na izboljšanje življenja delovnega človeka.

Naloge komunistov pri razvijanju socialističnih odnosov na vasi Razen nalog pri nadaljnjem razvijanju komune bi rad še posebej omenil tudi naloge organizacije Zveze komunistov na 214

vasi. Vsi dobro veste, zakaj smo doslej še zaostajali pri razvijanju socialističnih odnosov na vasi. Zdaj pa so se na vasi spremenili tudi objektivni pogoji. Za napredek poljedelstva smo določili že precej sredstev. Imamo tudi že pozitivne izkušnje glede razvijanja oblik, kako se kmetje privatniki lahko povezujejo s socialističnim sektorjem. Jasno smo formulirali agrarno politiko, politiko socialistične preobrazbe vasi. Se pravi, prišli smo do razvojne stopnje, ko ni več vprašanja, ali je družba sposobna določiti potrebna materialna sredstva, temveč je vprašanje, kako ta sredstva, ki jih je družba ločila za poseben namen, izkoristiti, kako se bodo zavestne sile, predvsem komunisti, organizirali in si z vso odločnostjo prizadevali, da bodo sredstva kar najbolj racionalno izkoriščena. Da bi kmetijske zadruge lahko postale organizatorke pridelovanja, nosilke prometa poljedelskih produktov in glavne preskrbovalke trga, je treba na vasi vključiti vse sile, predvsem pa komuniste in organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva. Pred komunisti je zdaj konkretna, organizacijska naloga: treba je razvijati socialistične odnose na vasi. Treba je pričeti organizirati konkretne akcije in s pomočjo teh ustvariti zadrugo ter ji pomagati, da se bo postopoma osamosvojila. V nekaterih organizacijah so komunisti še vedno bolj agitatorji kot organizatorji in večkrat se zgodi, da jih ni tam, kjer se poraja socializem. Nekateri komunisti govore o pomenu zadruge, o kontrahiranju, zase pa najdejo vse polno izgovorov, da ne kontrahirajo, sami s svojim vzgledom ne kažejo poti drugim kmetom. Pri usmerjanju osnovnih organizacij na konkretne akcije imajo zelo pomembno vlogo prav občinski komiteji. Tam, kjer se doslej zadruga še ni utrdila, kjer še ni pričela s svojo osnovno dejavnostjo, morajo komiteji s pomočjo osnovnih organizacij biti tudi organizatorji akcij. Da bi jim pa to uspelo, morajo organizirati širok aktiv komunistov in drugih aktivistov, ki bodo te akcije začeli in jih nadaljevali. Voditi morajo konkretno politiko in organizirati akcije v občini glede na sredstva, s katerimi razpolagajo, in glede na to, kakšen kader imajo, tako da bodo lahko dosegli največji proizvodni učinek. Slabo je kar takoj pričeti akcije na široki fronti in se pri tem razdrobiti, kajti praksa nam je že pokazala, da tako ne pridemo do zaželenih uspehov. Da bi se zadruge lahko uspešno razvijale, morajo imeti takšne vodilne kadre (upravnike in druge), ki jim je jasna pot 215

razvoja socializma na vasi, ki poznajo zapletenost tega razvoja, in takšne strokovne kadre, ki bodo' v kočljivih situacijah znali najti in predlagati najprimernejše rešitve, tako za izpopolnjevanje proizvodnje in produktivnosti v zadrugah kakor tudi za vzpostavljanje poslovnih odnosov med zadrugami in posameznimi proizvajalci. Treba je posvetiti veliko več pozornosti razvoju raznih oddelkov v zadrugi, tako da bo v okviru delovanja zadruge lahko našel svoje pravo mesto vsak proizvajalec. Tudi pri tem se morajo komunisti izkazati kot organizatorji, kajti čimveč proizvajalcev je treba vključiti v posamezne oddelke, ki bi potem lahko delovali razmeroma samostojno. S tem bii se razširila tudi baza upravljanja, ki zdaj v glavnem obsega samo upravne odbore zadrug. Danes zadruge že razpolagajo z močnimi družbenimi sredstvi in skladi. Komunisti se morajo skupaj z vsemi zadružniki boriti, da bodo te sklade čimbolj racionalno izkoriščali za nadaljnje razširjanje proizvodnje ter sredstva vlagali tako, da bo zadruga čimprej prerasla v veliko, moderno socialistično podjetje. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je nemogoče vnaprej predpisati, kakšni naj bodo poslovni odnosi s proizvajalci. To je odvisno od specifičnosti proizvodnje, od sredstev za proizvodnjo in navade proizvajalcev. Zadruga mora svoje delovanje — in to je glavno — tako razvijati, da bo vsak posamezni proizvajalec na podlagi materialne koristi dobil vanjo zaupanje, da bo nenehno povečavala družbena sredstva, kar bo omogočilo povečanje proizvodnje; tako bo kmet postopoma opuščal zastarela sredstva za proizvodnjo, s tem pa se bosta Spremenili tudi njegova družbeno-ekonomska vloga in njegova zavest. Vse to bo zagotovilo postopen razvoj socialističnih odnosov na vasi. Komunisti se morajo boriti tudi proti pojmovanjem, češ da je širša aktivnost zadrug mogoča samo na takšnih področjih, kakršno je Vojvodina in podobno. Kjerkoli se lahko razvije proizvodnja, se tam lahko razvije tudi, zadruga. Tudi pri vodstvu kmetijskih zadrug smo uvedli principe demokratičnega upravljanja, kar predstavlja močan faktor pri nadaljnjem socialističnem razvoju naših zadrug. Zato morajo komunisti poskrbeti, da bodo v zadružne zveze in upravne organe vključevali najboljše in najnaprednejše ljudi. Organizacije komunistov na vasi se morajo tudi organizacijsko še bolj usposobiti, če hočejo izpolniti te naloge. Ena od 216

oblik, ki bi lahko izboljšala delo organizacij na vasi, so aktivi komunistov, sestavljeni iz več osnovnih organizacij; kolikor bodo seveda na svojih sestankih našli ustrezno vsebino in kolikor bodo znali organizirati delo ob konkretnih vprašanjih. Vzporedno s tem pa mora biti težišče dela članov Zveze komunistov še vedno v organizacijah Socialistične zveze delovnega ljudstva, v drugih družbenih organizacijah in organih družbenega upravljanja.

Vloga vodstev in organizacij Zveze komunistov pri reševanju kadrovskih problemov Vprašanje, na katerega moramo tudi biti pozorni, je vprašanje kadrov. Doslej je bilo že mnogo storjenega za dvig kadrov na vseh področjih. Vendar pa to še ni dovolj, da bi lahko šli naprej s takšnim korakom, kakor bi lahko sicer šli glede na ustvarjene materialne pogoje. V pogojih družbenega upravljanja se je morala bistveno spremeniti tudi kadrovska politika. Te politike ni mogoče več voditi iz enega samega centra, kar se je dalo in kar je bilo potrebno v prvih letih po vojni. V novih pogojih so morali okrajni in občinski komiteji, odbori oblasti in gospodarske organizacije same prevzeti nase idejno-politični in strokovni dvig kadrov. Praksa je pokazala, da je to edino pravilno, čeprav je bilo v začetku tudi nekaj pomanjkljivosti in napak. Ta demokratični način dviga in izbire kadrov je vplival na to, da so kadrovske komisije in drugi organi, ki se bavijo s temi vprašanji, dobili popolnoma drugačno vlogo. Vsi ti organi so prej bili operativne, zdaj pa postajajo pomožne edinice za analizo kadrov na posameznih sektorjih in, na temelju teh analiz, za določanje kriterijev pri kadrovski politiki. V pogojih družbenega samoupravljanja je kadrovska politika na vseh področjih stvar samih delovnih ljudi. Kadri se porajajo iz prakse ter delovni ljudje jih glede na njihovo prizadevnost in sposobnost volijo v organe oblasti, v organe družbenega upravljanja, v partijske forume itd. S tem bomo odpravili eno izmed hib prejšnje kadrovske politike, ki ni mogla o pravem času opaziti vsega širokega kroga idejno in politično zrelih ljudi v kolektivih in ustanovah, temveč se je večkrat omejevala le na ozek krog tovarišev v komiteju ali okrog komiteja. 217

Naloga partijskih in drugih organov je, da bodo znali uspešno kombinirati dolgoročno politiko dviga kadrov z vsakdanjim reševanjem personalnih vprašanj, pri katerem neposredno sodelujejo delovni ljudje. Tako bomo onemogočili tudi razne negativne pojave, kakršni so »zveze«, protekcija, nezakonitost. Razen nadaljnjega razvijanja personalne službe je treba pri vseh organih organizirati in razvijati tudi kadrovsko (v republiki, okraju in komuni), ki bo na podlagi perspektivnih načrtov republike, okraja in komune ter v skladu z novo šolsko reformo vodila svojo politiko ter s praktičnimi ukrepi prišla do potrebnih kadrov. Mislim, da nam praksa vse bolj narekuje tudi ustanovitev komisij za kadre pri večjih in bolj razvitih komunah. Delo teh komisij pa bo moralo sloneti na sodelovanju čim širšega kroga ljudi, kadar bo šlo za obravnavanje kadrovskih vprašanj in za kriterije kadrovske politike. V našem prihodnjem delu bomo morali razbremeniti veliko število naših kadrov, saj imajo pretirano velike in preštevilne naloge. Prizadevanja organizacij Zveze komunistov, da bi zajele čim širši krog ljudi in nanje prenesle ustrezne funkcije, niso popolnoma uspela. Nekateri sekretarji osnovnih organizacij imajo povprečno po tri volilne funkcije, številni člani in sekretarji občinskih komitejev povprečno po pet, člani okrajnih komitejev skoraj po šest, so pa tudi sekretarji okrajnih komitejev, ki imajo več kot šest obveznosti in vzporednih funkcij itd. V današnjih pogojih ni nobenega opravičila, da tovariše obremenijo s tolikšnim številom funkcij, posebno še, ker marsikatera zahteva skoraj vsega človeka. Posledice tolikšnega števila obveznosti so najrazličnejše in dokaj resne. Predvsem se prične ustvarjati psihologija »nenadomestljivih ljudi«. Mnogi postajajo površni pri delu, zaradi česar seveda trpi delo številnih organov in ustanov, sami pa se ne morejo idejno izobraževati ter tudi ne utegnejo zamenjavati in izpopolnjevati metod in kvalitete svojega dela. Mimo vsega tako zaostaja tudi vzgoja mlajših sposobnih kadrov. Takšen položaj nastaja zaradi tega, ker nekateri ne vidijo množice mladih ljudi, ki v naših kolektivih in v drugih oblikah družbenega življenja iz dneva v dan dozorevajo v aktivne družbeno-politične delavce. V današnjih pogojih nam takšna praksa samo zavira razvoj in zato moramo z njo odločno prenehati. Ko govorimo o pomlajevanju kadrov, govorimo o tem predvsem zaradi neke objektivne potrebe. Iz lastnih izkušenj smo 218

spoznali, da vsako obdobje v borbi za socializem zahteva od naših kadrov posebnih kvalitet, pa naj jih že imajo ali si jih pridobe starejši kadri, ali pa si jih zagotovimo z vzgojo in angažiranjem mlajših ljudi. Videli smo, da so kvalitete, ki so jih imeli nekateri starejši kadri, odigrale pomembno vlogo v času ilegalnega dela in v dneh revolucije, ker so se za to seveda pripravljali, da pa te kvalitete v zapleteni borbi za socializem ne ustrezajo več dovolj. Razumljivo je, da je ta pojav popolnoma zakonit in normalen v tako burnem in revolucionarnem razvoju, kakršen je naš. V vsakdanji praksi socialistične graditve zraven starejših kadrov in z njihovo pomočjo nenehno doraščajo mlajši aktivni in sposobni kadri, ki morajo počasi prevzemati bolj in bolj odgovorne dolžnosti. S tem, da si prizadevamo za dvig mlajših tovarišev v vodilne organe in na druga odgovorna mesta, ne mislimo zmanjševati zaslug starejših; skrbimo le za nenehni polet in moč našega gibanja. V zvezi s kadrovskim vprašanjem naj še omenim, da smo zanemarili zajemanje kadrov iz delavskih vrst. Na tem področju so kaj malo storili tako Zveza komunistov kakor sindikati, ki bi v tem pogledu lahko največ koristili. Ce pregledamo socialni sestav naših komitejev od občinskih navzgor, bomo videli, da v njih ni dovolj delavcev, predvsem pa ne delavcev iz proizvodnje. Naša partija je v času ilegalnega dela in celo v vojni posvečala veliko skrb izobrazbi kadrov nasploh, posebej pa še delavskih. Od tod tako veliko število kadrov, s katerimi smo lahko pričeli revolucijo in ki so lahko opravljali odgovorne naloge tako med vojno kakor tudi v povojni graditvi. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Zveza komunistov partija delavskega razreda, in če hoče Zveza dosledno izražati težnje in interese tega razreda, mora svoje vrste nenehno razširjati z delavci iz proizvodnje, najbolj talentirane in najaktivnejše pa mora dvigniti tudi na vodilna mesta.

Naloge organizacij Zveze komunistov pri razvijanju političnega dela Najvažnejše sredstvo borbe v pogojih družbenega samoupravljanja je komunistom idejno-politična dejavnost. Dosegli smo ogromne uspehe pri razvijanju samoupravljanja, pri spodbujanju množične samoiniciative in pri hitrem 219

razvoju gospodarstva, toda če pregledamo naše politično delo, naše politično upravljanje, bomo spoznali, da ni vedno šlo v korak s splošnim razvojem. Naš družbeni sistem, takšen, kakršnega imamo in kakršnega gradimo, zahteva nenehno politično delovanje. V administrativnem obdobju graditve socializma, ko je na zunaj bilo videti vse gladko, nismo toliko čutili potrebe po tako intenzivnem političnem delu, čeprav so se za to navidezno resničnostjo skrivale zelo velike pomanjkljivosti. Zaradi tega smo spremenili takšen sistem. Danes je položaj popolnoma drugačen. V pogojih samoupravljanja in tedaj, ko so bile odstranjene administrativne zapreke, so pozitivni procesi na vseh področjih z vso silo krenili naprej. S tem smo odprli vrata ustvarjalnim silam delovnega ljudstva, hkrati s tem pa so deloma prišle na dan tudi nekatere konservativne težnje. To se je kaj kmalu pokazalo tudi v delu organov družbenega upravljanja, v katerih so pač ljudje z različnimi pojmovanji, večkrat z zaostalo zavestjo, z malolastniško mentaliteto, obremenjeni z raznimi negativnimi vplivi, kar vse je takrat čisto naravno vplivalo tudi na delo teh organov in pripravilo plodna tla za razrast raznih nepravilnosti. V tem smislu so organi družbenega samoupravljanja postali za komuniste torišče idejno-politične borbe. Z razvijanjem našega demokratičnega mehanizma ter z vse večjo decentralizacijo oblasti in sredstev so nastali objektivni pogoji, da se je lahko pojavila cela vrsta negativnih teženj, kakor sta lokalna birokracija, oportunizem in podobno. Nastali so novi odnosi, nove pravice in nove dolžnosti. Razdeljevanje sredstev je postalo stvar komune in podjetja. Ti novi materialni odnosi so ustvarili možnost, da so v organe družbenega upravljanja prodrla drobnoburžoazna in celo protisocialistična pojmovanja. Po drugi strani pa so nekateri naši kadri dojeli decentralizacijo kot zdravilo za vse bolezni, kar je takrat še bolj pripomoglo k ustalitvi in celo k razširjenju negativnih pojavov. Kolikor nismo takšnih pojavov in takšnih teženj pravočasno opazili in kolikor nismo začeli proti njim borbo, so pričele deformirati delo samoupravnih organov in nekaterih komunistov, ki so bili v njih. Praksa je pokazala, da kjerkoli so komunisti prenehali delovati kot družbeno-politični delavci in kjerkoli so se zapletli v drobne lokalne gospodarske račune, so se tam razrasli razni negativni pojavi, proti katerim niti sami niso bili imuni. V nekaterih primerih so bili celo nosilci takšnih pojavov. 220

Ena izmed slabosti vodstev in osnovnih organizacij Zveze komunistov je v tem, da ne spremljajo sistematično političnega življenja na svojem področju, da nimajo dovolj stvarnega vpogleda v politični položaj v vsakem kolektivu, na vasi ali v ustanovi. Danes, ko naša družba postaja vse bolj politično stabilna in ko se vse bolj razvija sistem neposredne demokracije, morajo politična vodstva in organizacije spremljati predvsem politično gibanje na terenu, globlje morajo spoznati, kaj delovni ljudje mislijo, česa ne razumejo, kaj jim ni všeč, kaj predlagajo in kako so sprejeli različne ukrepe. Vse to je potrebno, če hočemo o pravem času spoznati, katera vprašanja, ki jih rešujemo prepočasi ali ki jih ne razlagamo dovolj, lahko postanejo politični problem itd. Organizacijam manjka prav teh političnih analiz, na podlagi katerih bi lahko odkrivali določene pojave in težnje ter uporabljali ustrezne politične in druge ukrepe. Pri našem delu moramo vedeti, da postaja življenje iz dneva v dan bogatejše in vse bolj zapleteno. Nobeno vodstvo in nobena organizacija ne bo mogla uspešno delati in prihajati do pravilnih sklepov, če ne bo spremljala tega življenja in če ne bo kar najbolj mogoče na široko organizirala posvetovanja z delovnimi ljudmi glede vseh važnejših vprašanj, pa naj bo s pomočjo družbenopolitičnih organizacij, zborov volivcev ali kako drugače. Da bi organizacije Zveze komunistov in predvsem vodstva lahko uspešno politično vodila, morajo, da tako rečem, kar najbolj redno razpravljati o temeljnih vprašanjih, ki dajejo ton politični atmosferi na njihovem področju, pravočasno morajo odkrivati negativne pojave, njihove izvire, potem pa se morajo boriti proti pogojem, ki so jih rodili; na vsaki določeni stopnji našega razvoja morajo spoznati vsebino takih pojavov in njih nosilce. Vedeti morajo, kje je meja med objektivnimi težavami in med subjektivnimi slabostmi, in ne smejo dovoliti, da bi se člani Zveze komunistov utapljali v drobnem prakticizmu, temveč jih morajo nenehno vzgajati v družbene delavce. Brez vsega tega ne moremo govoriti o uspešnem političnem usmerjanju in o organiziranem političnem delu. V delu številnih organizacij in tudi vodstev je še vedno precej prakticizma; ljudje še vedno ne spoznavajo o pravem času, kaj je bistveno in kaj postransko. Takšno delo komunistov ne usposablja za borbo, temveč postopno pelje proti popuščanju pred stihijo in v oportunizem, ki kaj kmalu načne njihovo politično fizionomijo. V takšnih okoliščinah nekateri komunisti ne 221

vidijo več celote. Pozabijo na ljudi, na družbene odnose, pozabljajo, da so sami odgovorni za vse, kar se dogaja okrog njih in v vsej državi. V takšnih okoliščinah se ne morejo več boriti proti šovinizmu, nacionalizmu, proti izoliranosti na področju kulture in na drugih področjih, ne morejo se več boriti za politiko bratstva in enotnosti naših narodov, za pravilne medrepubliške odnose itd. Prav naloga komunistov je, da dobro spoznajo položaj v vsej naši državi, v vsaki republiki, ter da znajo pravilno oceniti in razlagati probleme in težave ne samo doma, temveč tudi v drugih republikah. Ko že govorimo o političnem delu, bi rad še opozoril, da so tudi takšni komunisti, ki nekako podcenjujejo pomen političnega dela in ki se celo upirajo sprejeti delo v posameznih družbenopolitičnih organizacijah. Takšni komunisti mislijo, da je njihova obveznost do Zveze komunistov opravljena že s tem, da so na odgovornih mestih v državnih, gospodarskih in podobnih organih. Vsekakor se bomo tudi v prihodnje lotili vrste organizacijskih ukrepov, da bomo politično delo in njegovo vsebino prilagodili potrebam razvoja. V rokah imamo vse instrumente —■ predvsem pa razvit politični mehanizem — ki jih je treba samo uglasiti in še naprej razvijati in ki nam dajejo možnost, da bomo lahko še bolj na široko pritegovali množice k samoupravljanju. Prav tako pa bomo morali uvesti tudi učinkovitejšo kontrolo tako od spodaj kakor od zgoraj, ki bo hkrati predstavljala pravočasno in konkretnejšo pomoč pri preprečevanju raznih nepravilnosti v delu naših organov. Mislim, da imajo veliko vlogo pri razvijanju političnega dela prav tisk in ustanove, kakor so radio, film in drugo. V razdobju od VI. kongresa do danes je tisk zelo napredoval, kar zadeva kvaliteto in pestrost, tako da igra vedno večjo vlogo pri idejnopolitični in kulturni izobrazbi ljudi. Prav zaradi tega, ker ima tisk vedno večjo odgovornost, bo treba v prihodnje še več storiti za dvig njegove kvalitete, predvsem pa njegove idejne ravni, kakor tudi za idejno in strokovno izobrazbo novinarjev; pri teh bo treba razviti še večjo družbeno odgovornost. Pri vsem tem bi razen uredništev in založniških svetov lahko odigrali veliko vlogo prav aktivi komunistov-novinarjev. Posebno vlogo pri idejni in politični vzgoji komunistov in delovnega ljudstva, pri ustvarjanju metod dela in enotnih pogledov pa mora igrati »Komunist«, glasilo Zveze komunistov Jugoslavije. 222

Zveza komunistov in idejna borba V tem obdobju je Zveza komunistov nenehno in vztrajno bojevala idejni boj zoper razne protisocialistične težnje, zoper konservativna pojmovanja in ostanke dogmatizma. Hkrati je bil to boj za nadaljnji razvoj ustvarjalne marksistične misli v znanosti, za nadaljnjo afirmacijo socialističnih, humanističnih koncepcij v šolstvu, v kulturnem delu in v družbenem življenju nasploh. V ta namen smo si prizadevali, da bi aktivi komunistov še bolj sodelovali pri idejni borbi na področju družbenih ved in da bi se sile, ki jih že imamo na tem področju, še bolj organizirale. Uspelo nam je, da smo zbrali večje število kulturnih in javnih delavcev kakor tudi strokovnih organizacij v kulturnoprosvetne skupnosti in v Kulturnoprosvetni svet Jugoslavije, njihovo pozornost in aktivnost pa smo osredotočili na osnovne naloge kulturne preobrazbe države. S sprožitvijo širokih razprav o problemih in nalogah šolske reforme ter s tovrstno aktivizacijo prosvetnih delavcev in družbenih organov pri šolskih ustanovah so se napori za prilagoditev šole potrebam družbenega razvoja razrasli v široko družbeno akcijo, ki ima vedno boljše rezultate. Naposled smo storili tudi vse potrebno (ustanavljanje Inštitutov za družbene vede i. dr.) za sistematično pripravo kvalificiranih kadrov na področju družbenih ved, hkrati s tem pa tudi za temeljitejše proučevanje idejnih problemov in za širše organiziranje idejne borbe. Vse te in druge pobude so obrodile določene uspehe na najrazličnejših področjih. Lahko rečemo, da smo pri nas veliko storili za pobijanje dogmatizma v znanstvenem in kulturnem življenju. Razen tega pa vedno močnejša afirmacija marksističnih pojmovanj in socialistične družbene zavesti pri inteligenci dokazuje, da uspešno premagujemo izvore in nosilce raznih idealističnih, neznanstvenih nazorov in protisocialističnih stališč na področju kulturnega dela in ustvarjanja. S tem pa seveda ni rečeno, da so vsi problemi rešeni, in tudi ne, da je večina dela že za nami. Področje idejne borbe je zelo zapleteno ter zahteva organiziranih in premišljenih naporov najzavednejših sil Socialistične družbe, naporov, za katere moramo vedeti, da bodo trajali dalj časa. Nemogoče je čez noč premagati ostanke starih pojmovanj, najrazličnejših zablod in utvar, ki smo jih podedovali od preteklosti in ki jih večkrat 223

oživljajo nekateri naši še nerešeni problemi ter vplivi od zunaj. Razen tega pa tudi ne smemo pozabiti na dolžnost, da se moramo nenehno idejno boriti zoper težnje po ohranitvi preživelih odnosov in oblik. S tem, ko smo ustvarili neogibno potrebne materialne in družbene pogoje za nadaljnji razvoj socialistične zavesti pri ljudeh, smo glede afirmacije te zavesti dosegli že dokaj pomembne uspehe. Vendar pa moram poudariti, da so na tem področju pred nami še zelo resne in težke naloge. Ena izmed temeljnih nalog je vsekakor nadaljnja borba za ustrezne pogoje, ki bodo omogočili vsestranski razmah ustvarjalnosti komunistov pri obdelavi aktualnih teoretičnih problemov. Treba je bolj na široko vključevati kadre, predvsem mlajše, v borbo za razvijanje in bogatitev sodobne socialistične misli na vseh področjih našega življenja. Treba je posvečati še več pozornosti iskanju raznih zdiferenciranih oblik za pripravljanje kvalificiranih kadrov, ki bodo znali samostojno in poglobljeno obravnavati idejne probleme. Načrt programa ZKJ, ki ga predlagamo temu kongresu, je razen del klasikov marksizma podlaga in bogata zakladnica smernic, idej in sugestij za razvoj dela na tem področju. K širši obdelavi misli in idej, ki jih vsebuje program ZKJ, bo prispevala tudi revija Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije »Socializem«. Nujno je, da se komunisti v strokovnih in znanstvenih društvih še z večjim ognjem vržejo v borbo za oblikovanje nove podobe znanstvenikov in strokovnjakov, ki bodo na svoje delovanje gledali tako s stališča, da se mora znanost venomer razvijati, kakor tudi s stališča napredka naše družbe in novih odnosov med ljudmi. V strokovnih revijah in publikacijah se je treba vztrajno boriti za čim višjo znanstveno raven spisov, za popolno afirmacijo ustvarjalnega marksizma na najrazličnejših področjih znanosti. V zadnjih letih smo v našem kulturnem življenju dosegli lepe uspehe. Ustvarili smo vrsto kvalitetnih del predvsem na nekaterih področjih, treba pa je premagati ne tako redki pojav v našem kulturnem življenju: nekatere razprave o važnih in principialnih vprašanjih se rade izrodijo v osebne ali skupinske spopade, v katerih potem ljudje popolnoma zanemarijo problem, o katerem je treba razpravljati, in potrebo, da gre ta problem reševati napredno in konstruktivno. Zato je treba organizirati 224

in razvijati principialno diskusijo in kritiko vseh negativnih in protisocialističnih pojavov s stališča potreb in interesov našega socialističnega razvoja. Neogibno potrebno je boriti se za principialno socialistično diskusijo o najrazličnejših problemih našega življenja, pri kateri pa se ne sme nikoli pozabiti na osnovno nalogo — na potrebo po nenehnem razvijanju in bogatitvi novih družbenih odnosov v naši državi. Naloge na področju idejne borbe bomo uresničili z vsestranskim aktiviziranjem komunistov in drugih naprednih ljudi v družbenih organih in organizacijah, raznih ustanovah, pri tisku, na delovnih mestih ter z zavedno in vztrajno borbo za novo moralno in idejno podobo človeka, državljana socialistične Jugoslavije.

Tovariši in tovarišice!

Povedal bi rad še nekaj besed o pomenu in položaju telesne vzgoje v današnjih pogojih, ki jo je treba razumeti kot vsakdanjo potrebo mladine in kot del standarda naših državljanov. Organizacije »Partizana«, Športne zveze, Planinske in Strelske zveze Jugoslavije so zbrale okrog sebe precejšnje število državljanov, a še vedno premalo. V vseh organizacijah za telesno vzgojo je vključenih samo 3,14 odstotkov državljanov. V redni pouk telesne vzgoje v šolah je zajetih samo 48 % učencev. Da bi se ta položaj izboljšal, bo treba zagotoviti večja materialna sredstva in tudi večje razumevanje organov upravnih odborov in družbenih organizacij za potrebe telesne vzgoje. Nekateri ljudski odbori in prosvetni organi si na primer ne prizadevajo, da bi pri gradnji novih šolskih poslopij dali zgraditi tudi telovadnice ali pa vsaj dvorišča za telovadbo. Organi in organizacije, ki skrbijo za ljudsko zdravje, še vedno niso dovolj prepričani, da so športna aktivnost in različne oblike telesne vzgoje pomembno sredstvo preventivnega dela. Vodstva podjetij, delavski sveti ter drugi gospodarski organi in sindikalne organizacije pozabljajo, da je produktivnost dela v veliki meri odvisna od telesne sposobnosti delavcev, od pogojev njihovega življenja in od počitka. Pojmovanja o graditvi mest so glede na telesno kulturo nesodobna. Pri izdelovanju urbanističnih načrtov in pri graditvi naselij ne skrbijo dovolj za prostor in graditev otroških igrišč, šolskih dvorišč in telovadnic, travnatih predelov ter manjših terenov za športne igre in druge oblike množične telesne vzgoje. 15 — VII Kongres

225

V naših turističnih krajih na bregovih rek in jezer, v izletniških krajih, pri raznih domovih oddiha, v parkih, naseljih, tovarnah itd. je premalo objektov in drugih priprav, ki bi vzbudile pozornost in tako mladini kakor vsem našim delovnim ljudem nudile priložnost, da bi se z različnim športnim udejstvovanjem koristneje in sodobneje spočili ter se bolje pripravili za vsakdanje delo. Za zgraditev takšnih objektov največkrat niso potrebna zelo velika sredstva. Treba je samo več razumevanja in položaj se bo občutno izboljšal. Telesna vzgoja ljudstva mora postati stvar, za katero se bo bolj na široko zanimala naša družba, na določen način pa morajo za to skrbeti vsi organi, politične in družbene organizacije, posebej pa še sindikati in Ljudska mladina. Posebno važno je, da za telesno vzgojo prično skrbeti določeni organi komune, saj bo tudi te probleme komuna lahko reševala najuspešneje in največkrat z malenkostnimi sredstvi. Komunisti, ki delajo v organizacijah za telesno vzgojo, posebno pa v športnih organizacijah, se morajo odločneje boriti proti negativnim pojavom, ki škodijo vzgoji mladine. Borba za pravilno vzgojo mladine bo nedvomno uspešnejša, če našim državljanom in mladini ustvarimo potrebne pogoje za vsestransko športno aktivnost in zabavo. Velike negativne pojave na nekaterih področjih našega športa bomo odpravili samo tako, če bomo sistematično razširjali široko mrežo najrazličnejših objektov za množični šport, ki bi postali privlačni centri in kjer bi se zbirala tako mladina kakor tudi odrasli državljani. Ob tem problemu se morajo zamisliti vsi odgovorni faktorji in komunisti, ki delajo v športnih organizacijah ali ki ob strani spremljajo športno aktivnost in manifestacije.

III. NADALJNJE UTRJEVANJE ENOTNOSTI ZVEZE KOMUNISTOV Iz vsega dosedanjega ste, tovariši in tovarišice, lahko spoznali, kako nenavadno je zrasla vloga komunista — posameznika v pogojih družbenega samoupravljanja. Komunisti zdaj s svojim stališčem lahko veliko bolj vplivajo na sklepe posameznih organov, vplivajo lahko na stališča drugih, na reagiranje okolja, v katerem živijo in delajo, vzporedno s tem pa se je 226

občutno povečala tudi njihova odgovornost. In prav zato postaja vprašanje vsklajanja enotnega nastopa ter enotnega pogleda posameznikov in organizacije kot celote še bolj resno. Idejna podlaga naše enotnosti sta marksizem in ustvarjalna uporaba marksizma v naših pogojih. Okrog dogem in šablon ni mogoče ustvariti trdne idejne enotnosti komunistov in delovnega ljudstva. To bi bila samo formalna in navidezna enotnost. Nam pa je potrebna resnična idejno-politična enotnost, ki prinaša s sabo tudi veliko disciplino in odgovornost komunistov pri vsakdanjem delu. Takšna enotnost je borba mišljenj, svoboda diskusije, ki naj privede do najboljših zaključkov. Samo iz takšne enotnosti lahko poteka ustvarjalna enotna akcija komunistov in delovnega ljudstva. V naši praksi je včasih prišlo tudi do neenotnih stališč ob nekaterih vprašanjih tako pri članih Zveze komunistov kakor tudi pri posameznih članih vodstev, o čemer je tudi govora v Pismu Izvršnega komiteja CK ZKJ. Popolnoma je razumljivo, da v našem sistemu prihaja do različnih mišljenj ob raznih vprašanjih in ni prav nič slabo, če se v posameznih vprašanjih ne strinjamo (posebno tam, kjer še nimamo dovolj izkušenj), seveda če naši nesporazumi vendarle gredo po poti napredka, če potekajo iz istih idejnih osnov in če težijo proti istemu cilju. Ko pa svoja mišljenja preizkusimo v praksi, ko imamo že toliko izkušenj, da na podlagi njih lahko pridemo do enotnega stališča, se moramo vsi držati te ustaljene linije. Takšno stališče mora biti zakon za vsakega člana Zveze komunistov, predvsem pa za vodilne ljudi. Takšno ravnanje je neogibno potrebno, saj poleg drugega poteka tudi iz naše velike odgovornosti, da našo revolucijo uspešno pripeljemo do konca. Vedno moramo izhajati iz tega, da smo mi vsi, kot organizacija in kot posamezniki, odgovorni za vse, kar se dogaja pri nas. Ko že poudarjam potrebo po idejni in organizacijski monolitnosti Zveze komunistov, po neogibni disciplini, naj hkrati poudarim tudi potrebo po nenehnem razvijanju notranje partijske demokracije, ki temelji prav na svobodni borbi mišljenj in na svobodni kritiki tako navzdol kakor navzgor. Do kakšne meje se bosta razvili svobodna borba mišljenj in svobodna kritika, je predvsem odvisno od tega, koliko si za to prizadevajo partijska vodstva in koliko bodo vse svoje delo in aktivnost pojmovala tako, da bodo v svobodni kritiki svojih članov videla predvsem 227

nujno potrebno korekturo svoje aktivnosti in svojih sklepov. To ni samo pogoj za ustvarjanje enotnih mišljenj, temveč je tudi preizkušeno zdravilo zoper vse negativne pojave, predvsem pa zoper nesmiselno kritizerstvo, ki onemogoča in duši vsako ustvarjalno delo. Brez razvite borbe mišljenj in brez svobodne kritike si ni mogoče zamisliti pravilnega razvoja organizacije in ne njenega ustvarjalnega dela. Namesto tega bi prevladali rutinarstvo, formalizem in suhoparnost, ki bi postopno* zadušili revolucionarni žar komunistov in ki bi imeli za posledico, da bi njihova aktivnost postala jalova tudi na drugih položajih, kjer delajo. Zato je treba v praksi še bolj uresničevati princip javnega dela organizacij, se pravi, urediti delo organizacij tako, da bo pod kontrolo delovnih ljudi, kajti tako se bo znatno izboljšalo in pravilneje razvijalo. Na osnovi teh principov smo določali tudi nove norme notranjepartijskega življenja: nove odnose med komunistom in njegovo organizacijo, med organizacijo in vodstvom s tem, da čimbolj razvijemo iniciativo in samostojnost vsakega komunista in tudi organizacije Zveze komunistov. Tudi v prihodnje moramo razvijati delo tako, da bomo vsakega člana Zveze komunistov spodbujali k še bolj iniciativnemu in samostojnejšemu delu; komunist mora postajati še bolj aktiven družbeni ustvarjalec, toda na podlagi enotne in usmerjajoče linije, ki se bo začrtavala v redno in vsakdanje življenje vsake organizacije. Organizacije morajo vedno bolj svoje delo urejati tako, da bodo z njegovo pomočjo nenehno prihajale do izraza najnaprednejše težnje ter ustvarjalna iniciativa delavskega razreda in delovnega ljudstva, hkrati pa morajo biti najmočnejša zavora vseh negativnih pojavov in tendenc. Šele tedaj bo princip javnosti v delu organizacij komunistov dobil svojo pravo vrednost. Ce tega ne bo, bo partijsko delo brez vsake ustvarjalne moči. Za takšno razvijanje dela so v prvi vrsti odgovorna predvsem nižja in višja partijska vodstva. Brez vsestranske pomoči pri nadaljnjem vzpostavljanju enotne metode dela, ki bo ustrezala prihodnjemu procesu decentralizacije, organizacije ne bodo mogle uspešno rešiti svoje naloge, kar se tiče pravilnega usmerjanja in razlaganja naše politike. Partijska vodstva ne smejo dovoliti, da bi se v naših organizacijah ali v partijskih forumih kopičila nerešena vprašanja, kajti praksa nam je pokazala, da ima to včasih lahko tudi hude politične posledice. Vodstva mo228

rajo organizacijam pravočasno nuditi potrebno pomoč, da bodo sposobne za organiziran nastop v borbi proti vsem negativnim težnjam, hkrati pa tudi za nenehno izboljševanje dela in reševanje nalog. Ko bo osnutek programa Zveze komunistov sprejet, bomo komunistom in vsemu delovnemu ljudstvu dali v roke dokument, na podlagi katerega si bodo lahko ustvarjali enotne poglede in si zagotovili enotno linijo v praktičnem delu. IV. IDEOLOŠKO DELO V ZVEZI KOMUNISTOV

Minulo obdobje je bilo tudi v znamenju velikega razmaha v političnem in idejnem življenju naše države. V sistemu in metodi ideološkega dela je prišlo do velikih sprememb, ki so bile posledica razvoja vodilne vloge Zveze komunistov. Idejno učinkovanje je postalo osnova metode dela Zveze komunistov, zato je tudi vse ideološko delo v Zvezi komunistov doživelo kvalitativne spremembe. V sistemu družbenega upravljanja se je vsak komunist, pa naj dela kot član organov samoupravljanja ali kje drugje, znašel v takem objektivnem položaju, da se nujno mora idejno izobraževati in se učiti, če hoče delovati kot komunist, če se hoče boriti za pravilna dojemanja in če hoče biti nosilec idejne borbe. Komunisti so se v praksi naučili, da negativnih pojavov ni mogoče kratko malo eliminirati, temveč da se je treba proti njim boriti predvsem s političnimi in idejnimi sredstvi, hkrati pa s to borbo bogatiti idejno življenje družbe. V takšnih pogojih so komunisti še globlje dojeli vlogo zavesti delovnega ljudstva in računati so lahko pričeli z njo kot z enim izmed najodločilnejših faktorjev pri reševanju številnih družbenih protislovij. Z družbenim samoupravljanjem, z borbo za nove odnose med ljudmi so nastali mnogo ugodnejši pogoji za ustvarjalno prisvajanje marksizma, na podlagi tega pa se je tudi povečalo zanimanje komunistov za idejno vzgojo, kar se je pokazalo v razvoju številnih oblik takšnega dela in v bogatitvi njegove vsebine. V takšnih pogojih je bilo ideološko delo še trdneje povezano s prakso in z graditvijo socializma. 229

Poročilo Centralnega komiteja vsebuje pregled aktivnosti Zveze komunistov od VI. kongresa do danes tudi glede na idejno izobraževanje članov. Jaz bi rad opozoril samo še na nekatere naloge. Predvsem, katera vprašanja morajo člani Zveze komunistov obvladati? To so v glavnem vprašanja, s katerimi smo se tudi doslej ukvarjali in ki nam jih vsiljuje praksa. Gre predvsem za probleme prehodnega obdobja, razvijanja socialistične demokracije, izumiranja države, za proučevanje dosedanjih izkušenj v borbi za socializem, za proučevanje izkušenj drugih delavskih gibanj, za spoznavanje sodobnih gospodarskih in družbenih tokov, za proučevanje zgodovine Zveze komunistov in tako dalje. Naša gledišča in naše ocene glede teh vprašanj, sloneče na osnovnih principih marksizma, boste v zgoščeni obliki našli tudi v programu Zveze komunistov. Se pravi, izhodiščna točka za proučevanje teh vprašanj mora biti program. Program Zveze komunistov si mora osvojiti vsak naš član. Pravzaprav bo program podlaga celotnega ideološkega dela. Vse programe v političnih šolah, na kurzih in drugih oblikah ideološkega dela je treba vskladiti in dopolniti z ocenami, ki so v programu. Na temelju programa bo moč sestaviti celo vrsto programov za proučevanje posameznih vprašanj ali posameznih področij. program bo predstavljal velikansko pobudo za razvoj teoretičnega dela, za nadaljnje analiziranje aktualnih problemov graditve socializma pri nas in v svetu. Diskusija, ki se je v organizacijah razvila ob osnutku programa, govori o velikem zanimanju naših članov za teoretična vprašanja. "Program bo tudi še bolj usmeril zanimanje in delovanje znanstvenih delavcev in inštitutov, ki se bavijo s problemi družbenih ved, na nadaljnje proučevanje, analiziranje in posploševanje naše prakse. Program bo dal spodbudo vsem delavcem na področju družbenih ved, da bodo pogumneje zametavali vse sheme, dogme in šablone ter da bodo pod vplivom ustvarjalne uporabe marksizma odpravili zaostajanje razvoja družbenih ved za našim družbenim razvojem. Ker je program Zveze komunistov temelj naše prihodnje aktivnosti in borbe, morajo člani Zveze komunistov s pomočjo drugih družbeno-političnih organizacij tako organizirati idejno-politično delo, da se bodo z njim spoznali tudi vsi naši delovni ljudje, vključeni v borbo za graditev socializma, kajti ti so se v svoji dosedanji praksi izjavili prav za ta in takšen program. 230

Eden od vzrokov, da je ideološko delo v preteklem obdobju bilo intenzivno ter pestro tudi po oblikah, je v tem, ker so okrajni centri postali nosilci in organizatorji tega dela. Delno so to vlogo odigrale tudi nekatere bolj razvite občine. V pogojih nadaljnje decentralizacije sredstev in razvoja komun se moramo lotiti vrste ukrepov, da se bodo vodstva v komunah čimprej osamosvojila ter da bi komune postopoma postale organizatorji in nosilci tega dela. Seveda pa o osamosvojitvi ne moremo govoriti brez nenehne in vsestranske pomoči tako okrajnih kakor tudi republiških vodstev. V procesu intenzivnega ideološkega dela so vzklile najrazličnejše oblike. Razvoj Zveze komunistov in naš družbeni razvoj sta postopoma prerasla določene oblike in vzporedno s tem so nastale nove. Glede uporabljanja te ali one oblike izhajamo iz stališča, da bodo razvoj in naše potrebe same dajale prednost enim na račun drugih, posluževali pa se bomo vseh tistih, ki bodo lahko pomagale pri dvigu zavesti komunistov in delovnega ljudstva. V zadnjem času je praksa pokazala, da so bile zelo učinkovite in koristne večerne politične šole, organizirane v številnih okrajnih centrih. Zato bo treba tem šolam posvetiti še več pozornosti glede urejevanja programa, metode dela in oskrbe s kvalificiranimi predavatelji. Prav tako bi se morale organizacije in partijska vodstva še bolj zavzeti in pomagati ustanovam, kakršne so delavske in ljudske univerze, razni klubi in tribune, v katerih komunisti skupaj z drugimi delovnimi ljudmi skrbijo za dvig svoje idejno-politične ravni. Družba pravzaprav s temi ustanovami prevzema nase velik odstotek dela, ki je v prejšnjem obdobju slonelo izključno na organizacijah Zveze komunistov, zato je treba nuditi takšno pomoč, ki bo zagotovila kvalitetno delovanje teh ustanov. Posebno skrb moramo posvetiti individualnemu delu komunistov pri proučevanju marksizma. Iz dneva v dan se povečuje število članov Zveze komunistov, ki lahko individualno delajo in se izobražujejo. Namesto da bi jim organizacije ustvarile čimboljše pogoje za njihovo individualno delo, jih večkrat usmerjajo na takšne oblike ideološkega dela, ki ne ustrezajo ne njihovim željam in ne njihovi ideološki ravni. Nobene oblike (seminarji, kurzi, šole in podobno) ne morejo zamenjati vrednosti individualnega učenja. Eden od ukrepov za izboljšanje pogojev za individualno delo bi po mojem mišljenju bil tudi osnovanje konzultativnih centrov, kjer bi se komunisti in drugi delovni 231

ljudje lahko posvetovali o vseh vprašanjih v zvezi s svojo idejnopolitično vzgojo. Program Zveze komunistov bo spodbuda za individualno delo komunistov, kajti na podlagi programa si lahko vsak posameznik veliko laže organizira individualno proučevanje posameznih vprašanj. Če smo pravilno ugotovili, da se je vzgojno delo v zadnjih dveh, treh letih kvalitetno močno dvignilo, pa vendarle ne moremo biti glede na pomen tega dela povsem zadovoljni; posebno še, če se ozremo na velikansko vzgojno vlogo komunistov in na njihovo osnovno nalogo, naj bodo organizatorji in vodilna sila pri graditvi novih družbenih odnosov. Večkrat se nam je v praksi zgodilo, kakor sem že omenil, da je nekatere komuniste, ki niso dovolj skrbeli za svojo ideološko izobrazbo, odnesel val malomeščanske stihije. Ne smemo pozabiti besed tovariša Tita, da »komunisti, člani Zveze komunistov, ne smejo biti tisti, ki se bodo utopili, temveč tisti, ki bodo pretopili druge, biti morajo nosilci socialistične misli, biti morajo esenca, jedro vsega najpozitivnejšega...« Postopno prenašanje organiziranega ideološkega dela na okrajne in občinske komiteje, pa tudi na osnovne organizacije, se je izkazalo pravilno in koristno. S tem smo razen drugega v veliki meri odpravili tudi šablone in togosti, ki so prihajale na dan, dokler so to delo pretežno organizirali in usmerjali republiški centri. Vendar pa s tem še ni rečeno, da je vse to izginilo. V številnih organizacijah, predvsem pa v tistih, ki se niso znale posluževati vseh oblik dela, ki jim ni uspelo zagotoviti večje pestrosti programa s širšim krogom predavateljev ter ki niso dojele umestnosti in pomena individualnega dela, je bilo veliko okorelosti, ki negativno vpliva na razvijanje zanimanja in na voljo komunistov do idejne izobrazbe. Takšne pojave najdemo še danes, celo v bolj razvitih mestnih centrih. Uspešno ideološko delo je samo tisto, ki je organizirano in sloni na zanesljivem vpogledu v zanimanje in resnične potrebe komunistov, in ne narobe, kjer zanimanje in potrebe komunistov spravljajo v kalup vnaprej začrtanih programov in kurzov. Vsak komunist sam najbolje čutij kaj mu manjka, s kakšnimi idejnimi problemi se srečuje pri svojem delu, namen ideološke vzgoje pa navsezadnje je, da ga usposobi za konkretno idejno in politično borbo. Iniciativo v ideološkem delu je mogoče razviti samo v primeru, če 232

vodstvo z organizirano pomočjo v najrazvitejših oblikah dopolnjuje zahteve članov. V pogojih, ko ideološko delo sloni pretežno na okrajnih in občinskih komitejih, pa tudi na bolj razvitih osnovnih organizacijah, je nenavadno važna pomoč CK ZKJ in republiških vodstev. Treba bi bilo preskrbeti več sistematizirane literature o posameznih vprašanjih in predmetih, bibliografske preglede literature, tiskana boljša predavanja itd. Doslej takšne organizirane pomoči še ni bilo dovolj. Ce bi te pomoči bilo več in če bi se bolj poglabljali v to, s kakšnimi pojavi se komunisti in delovni ljudje srečujejo v vsakdanjem življenju, bi bilo, o tem sem prepričan, veliko manj napak, o katerih je govora v Pismu Izvršnega komiteja. Ta pomoč je toliko bolj potrebna, ker vse organizacije in vsi komiteji zaradi vrste objektivnih razlogov ne morejo uspešno organizirati ideološke vzgoje svojih članov. Ni dovolj, preskrbeti dobre programe in literaturo. Precej smo na primer zanemarili pomoč okrajnim in občinskim aktivom predavateljev. Pomoč iz republiških in okrajnih centrov mora biti vsestranska ter se mora nenehno povečevati s prenašanjem težišča vzgojnega dela na nižja vodstva in na osnovne organizacije. V. NALOGE PRI NADALJNJEM ORGANIZACIJSKEM RAZVOJU IN UTRJEVANJU ZVEZE KOMUNISTOV Zveza komunistov je ob koncu leta 1957 štela 755.066 članov. To število je izraz ugleda in avtoritete, ki jo Zveza komunistov uživa pri delovnem ljudstvu. Toda karakter in vplivna moč Zveze komunistov ne prihajata do izraza samo v številu članov. Po lastnostih, ki jih morajo imeti člani Zveze, po svojem delovanju, po načinu uresničevanja vodilne vloge je Zveza komunistov še vedno kadrovska partija marksističnega tipa. Kar pa zadeva način dela, smo vedno izhajali s stališča, da morajo komunisti delovati med množicami, da morajo skupaj z delovnimi ljudmi reševati vse probleme, da se morajo med množicami boriti za ustaljeno linijo in da se v skladu s konkretnimi pogoji morajo boriti za vodilno vlogo. Kljub velikemu številu članstva pa sprejemanje v Zvezo komunistov še vedno zaostaja za stvarnimi možnostmi njenega političnega vpliva in razpoloženja delovnega ljudstva. Dani so 233

vsi pogoji, da se število naših članov lahko venomer povečuje, ne da bi pri tem trpeli veljavni kriteriji. Če si ogledamo analizo, ki jo najdemo v poročilu Centralnega komiteja v zvezi s sprejemanjem novih članov v obdobju med VI. in VIL kongresom, bomo opazili, da so bile v tem obdobju faze močnejšega pritoka in odtoka članov, predvsem pa na vasi. To je bila posledica vrste objektivnih in subjektivnih razlogov, hkrati pa je bil ta pojav tudi neizbežen v tako hitrem in burnem razvoju naše družbe. V zadnjih dveh letih pa smo dosegli enakomeren razvoj Zveze komunistov. Razen tega je ena izmed pozitivnih karakteristik sprejemanja vse večja orientacija na sprejemanje delavcev in kmetov-proizvajalcev. Ta orientacija mora v prihodnje postati še bolj izrazita, kajti še vedno je odstotek delavcev — članov Zveze komunistov, v neskladju s številom delavcev, kar je posebno karakteristično prav za nekatere bolj razvite republike. Delavski razred hitreje raste kakor Zveza komunistov v njem. Ko govorimo o sprejemanju delavcev, ne gre samo za to, da bi dosegli ustrezni odstotek delavcev. V Zvezo komunistov jih sprejemamo zato, da bi z nadaljnjim vzgajanjem tega najzavednejšega dela delavskega razreda vsemu delavskemu razredu omogočili, da uresniči svoje zgodovinsko poslanstvo in da laže odigra svojo vodilno vlogo. Ko se orientiramo na kmeta-proizvajalca, prav tako to počnemo zato, ker vemo, da je na vasi prav ta tisti, ki je najneposredneje vključen v praktično borbo za spremembo odnosov na vasi, za razvoj novih družbenih odnosov, ker je materialno zainteresiran za razvoj socializma. Vzporedno s tem bo Zveza komunistov sprejemala tudi tovariše iz vrst inteligence, ki se je usmerila v graditev socializma in ki bolj in bolj priteka iz delavskega okolja, iz okolja drugih delovnih ljudi. Eden izmed izrazov ugleda, ki ga Zveza komunistov uživa pri drugih družbeno-političnih organizacijah je tudi ta, da iz vrst teh organizacij predlagajo za člane Zveze komunistov tiste svoje člane, ki so se izkazali s svojim delom in z aktivnostjo, kar med drugim predstavlja tudi novo obliko pri sprejemanju članov. Slabosti, ki so se pokazale v politiki sprejemanja v nekaterih organizacijah, so se očitno pokazale tudi v politiki kaznovanja. Politika kaznovanja je v posameznih organziacijah v prvih letih po VI. kongresu še dokaj ohranila administrativno-birokrat234

sko obeležje. Osnovna napaka je bila, da kazni niso bile postopne in tudi vseh drugih disciplinskih ukrepov niso uporabljali za vzgojno sredstvo, temveč so v večini primerov šli takoj na izključitev. Seveda pa s tem ni rečeno, da Zveze komunistov ni bilo treba rešiti določenega balasta, tistih nepopravljivih malomeščanskih elementov, ki so prišli v Zvezo komunistov iz osebnih in karierističnih pobud, ne pa iz revolucionarnega prepričanja. V politiki kaznovanja smo posebno v zadnjem času dosegli velik napredek. Vendar pa so tu in tam še vedno resne napake, predvsem pretiravanje v enem ali drugem smislu: ponekod še vedno ne intervenirajo partijsko, ko bi to bilo očitno potrebno, ali pa intervenirajo ostro in šablonsko — v mnogih primerih celo z izključitvijo, ko to ni potrebno in ne upravičeno. Pri kaznovanju pride večkrat do izraza površen in sektaški odnos, ker se organizacije včasih ravnajo po formalnih razlogih in se ne vživljajo dovolj v življenje ljudi, v njihove probleme in njihovo pravo aktivnost, ki je ni vedno lahko opaziti. Predvsem je treba začeti z vzgojnim delom in šele potem pridejo na vrsto disciplinski ukrepi. Dovolite mi, tovariši delegati, da na kratko omenim še neko število ljudi, ki sicer za našo družbo niso politični problem, vendar pa se z njimi srečujejo na terenu naše partijske organizacije. Kakor veste, se je v dneh težke in hude borbe naših narodov v vrstah Zveze komunistov in zunaj teh vrst znašla peščica ljudi, ki se je zaradi osebnih in karierističnih koristi, delno pa tudi zaradi zmedenosti in nezaupanja v našo moč, vključila leta 1948 v Stalinovo kampanjo proti naši neodvisnosti in proti naši poti v socializem ter s tem zakrivila najhujšo izdajo naše partije in našega ljudstva. V najtežjih trenutkih se je naša partija prizadevala pomagati tem ljudem in jih poučiti, da izdajajo našo revolucijo in da so postali slepo orožje pošastne akcije, ki je hotela izkoristiti tudi njihove osebne slabosti. Znano je, da takrat nismo najstrožje ukrepali proti njim, čeprav so v tistih težkih dneh doživeli upravičeni prezir naših narodov, temveč smo si samo prizadevali, da onemogočimo njihovo protirevolucionarno delovanje. S tem smo jim pravzaprav poskušali v določenih pogojih ponuditi priliko, da bi s svojim delom, s prizadevanjem in obnašanjem spoznali svoje zablode in se pridružili borbi našega delovnega ljudstva za izgraditev socializma. Zaradi teh človeških, globoko 235

humanih principov so bili kaznovani samo z družbeno koristnim delom. V poslednjih letih smo storili veliko, da bi jim glede na njihove strokovne kvalifikacije omogočili zaposlitev, čeprav smo pri tem naleteli na številne težave, ker je bilo treba obvladati odpor in nezaupanje, ki so jim ga kazali delovni ljudje. Velika večina je to pravilno razumela in se oprijela našega stališča. Takšnim je treba še naprej pomagati ne samo pri zaposlitvi in pri reševanju njihovih osebnih problemov, temveč tudi pri tem, da se bodo sčasoma zasidrali v našo socialistično skupnost. Največ, kar lahko pričakujejo od naših delovnih ljudi je to, da jim bodo ponudili priliko, da bodo lahko s svojim vsakdanjim delom in življenjem dokazali svojo lojalnost do socialistične Jugoslavije in do socializma nasploh. To je edina pravilna in mogoča pot. Mnogi med njimi bodo verjetno — če bodo šli po tej poti — še vedno lahko našli svoje mesto v ZKJ. So pa še popolnoma demoralizirani posamezniki, ki niso izbrali te poti, ki se rezervirano držijo ob strani in delujejo celo sovražno ter jim je vseeno, komu se bodo in kako se bodo še udinjali. Po vsem videzu so pozabili na svojo izdajalsko vlogo, na ravnanje proti ljudstvu in proti naši socialistični državi. Naše delovno ljudstvo se bo odločno postavilo po robu vsakemu delovanju, ki bi ogrožalo enotnost naših vrst in naše napore za graditev socializma, ter ne bo nikoli dovolilo, da bi kogarkoli izkoristili za orodje katerihkoli sil in za kakršnekoli socializmu tuje cilje. Vsako takšno prizadevanje bomo imeli za sovražno gesto proti naši deželi in proti našemu svobodnemu notranjemu socialističnemu razvoju.

O delu aktivov komunistov Z nadaljnjim razvojem naše družbe, z graditvijo našega sistema, z razvojem raznih oblik družbenega življenja se bodo kakor tudi doslej pojavljala vprašanja nadaljnjega razvoja posameznih organizacijskih oblik Zveze komunistov, vznika novih in tudi nenehnega proučevanja teh problemov. V elastičnem prilagajanju oblikam družbenega razvoja se kaže skrb Zveze komunistov, da bi se družbeno-politična aktivnost vsakega komunista in vsake organizacije kar najbolj prilagodila delovanju našega demokratičnega razvoja. 236

Po VI. kongresu smo pričeli z vrsto organizacijskih ukrepov: likvidirali smo državno-partijski paralelizem, zmanjšali smo partijski profesionalni aparat, sklenili smo, da je treba partijske organizacije v administrativnih ustanovah razpustiti in članstvo vključiti v terenske organizacije, kar se je nedvomno izkazalo, da je zelo koristno itd. Da bi se organizacijske oblike prilagodile novimi pogojem, smo na VI. kongresu v statutu poskrbeli tudi za osnovanje aktivov komunistov. Ker komiteji niso dojeli pomena te oblike, je zaživela šele po četrtem plenumu, in še to ne povsod, čeprav je obrodila lepe uspehe kot stalna in kot začasna oblika dela. V prihodnje moramo veliko bolj uporabljati to obliko dela, saj je prav ta najprimernejša. S pomočjo te oblike bomo najlaže mobilizirali komuniste, da bodo načenjali določena vprašanja, da bodo usmerjali delo posameznih organizacij, da bodo hitreje in na širši podlagi izenačevali nekatere poglede, da bodo prispevali k popolnejšemu pojasnjevanju določenih problemov in da bodo tako obogatili delo svojih osnovnih organizacij. Praksa je doslej pokazala, da so s pomočjo komunistov, zbranih v aktivih, nastajali v osnovnih organizacijah veliko jasnejši pogledi in jasnejša stališča ob različnih vprašanjih. Komunistom, ki delajo v istih ali podobnih organih družbenega upravljanja, je moč nuditi veliko hitrejšo in izdatnejšo pomoč preko aktivov kakor preko njihovih osnovnih organizacij. Tako bi deloma razbili tudi nekatere zastarele oblike dela, ki jih še vedno uporabljajo. Aktivi komunistov se glede na vsebino dela lahko oprimejo najrazličnejših oblik: posvetovanj, kratkih seminarjev ali pa kar diskusij ob posameznih vprašanjih, ki bi vodstvom pomagale, da bi hitreje in pravilneje reševala takšna vprašanja. Aktivi komunistov tudi veliko bolj spodbujajo zanimanje članov Zveze komunistov za določena vprašanja, to pa jih sili k še bolj premišljenemu delu, kar ima potem zelo pozitiven odmev tako pri delu družbenih organov, v katerih delajo, kakor tudi pri delu organizacij Zveze komunistov, v katerih so povezani. S pomočjo aktivov se da veliko bolj izkoristiti znanje zrelejših tovarišev, ki so vključeni v mestnih terenskih organizacijah. S pomočjo aktivov bo v osnovnih organizacijah zavladal nov stil dela, zaživela bo stvarna problematika s področij teh organizacij, s tem pa se bo obogatila tudi vsebina dela. 237

O delu osnovnih organizacij V poročilu Centralnega komiteja je prikazana analiza dela in razvoja osnovnih organizacij Zveze komunistov: v podjetjih, na vasi, v ustanovah, na univerzah, potem pa tudi terenskih organizacij in organizacij Zveze komunistov v Jugoslovanski ljudski armadi. Na kratko bi se rad zaustavil tudi pri delu teh organizacij, kajti v njihovem delovanju je razen znatnega napredka in doseženih uspehov še precej pomanjkljivosti kakor pri metodi dela tako tudi v notranjem življenju in v vsebini dela. Številnim organizacijam v praksi še ni popolnoma uspelo razviti svojega dela tako, da bi ustrezalo našemu družbenemu razvoju. Bilo je premalo prizadevanja, da bi našli primerne organizacijske oblike dela, vodstva pa so jim prav v tem premalo pomagala. Aktive so na primer doslej osnovala predvsem samo vodstva, organizacije pa takšnih oblik niso uporabljale. Na področju terenskih organizacij danes ni malo problemov. Večkrat je slišati upravičene pripombe naših državljanov, ki pa premalo odmevajo v delu naših organizacij. Zaradi vsega tega so sestanki terenskih organizacij večkrat skorajda formalni in včasih nezanimivi za marsikaterega komunista. Od tod izvirajo pogosti primeri nediscipline glede prihajanja na sestanke, kar pomeni, da se nekateri komunisti prav v teh organizacijah ne čutijo več tolikanj odgovorne pred organizacijo za svoje delo. Naravno je, da so se organizacije v podjetjih, pa tudi drugod, hitreje znašle v delu kakor terenske, saj so bile v neposrednem stiku z razvojem delavskih svetov, imele so bolj vsebinsko delo itd. Vendar pa objektivni pogoji za bogatejše vsebinsko delo vedno bolj nastajajo tudi na področju terenskih organizacij. Razen stanovanjske skupnosti in velikega števila organov družbenega upravljanja je na terenu tudi vrsta političnih in drugih družbenih organizacij, pri katerih morajo predvsem komunisti aktivno politično sodelovati. Ko bo ta demokratični mehanizem zaživel tudi v praksi, bodo terenske organizacije svoje delo organizacijsko laže in bolje uredile. Organizacije v podjetjih bi morale razen reševanja osnovnih problemov (razvijanje organov družbenega upravljanja, razvijanje socialističnih odnosov med ljudmi, povečevanje produktivnosti dela itd.) čimbolj mogoče seznanjati delavce s problemi komune in raznih organizacij na terenu, kjer živijo. Pomagati bi 238

jim bilo treba še globlje dojeti, da velik delnjihovih interesov rešujejo prav v komuni. Tudi tovarniški komiteji bi morah občutno zboljšati svoje delo. V dosedanjem delu so se veliko preveč nagibali k delu upravnih vodstev podjetij in veliko manj h kolektivu, k delu organizacije Zveze komunistov kot celote. Večkrat je treba sklicevati sestanke cele organizacije v podjetju in tako vsem komunistom ponuditi še lepšo priložnost, da skupaj obravnavajo razne probleme. Delu osnovnih organizacij na vasi je treba nuditi vsestransko pomoč, da bi se čimprej osamosvojile kot politični faktor in da bi čim globlje dojele politiko socialistične preobrazbe vasi. Treba jih je organizacijsko še bolj utrditi in razširiti s sprejemanjem kmetov-proizvajalcev, mladih kmetov, ki so nosilci borbe proti zaostalosti in konservativnosti, predvsem pa tistih, ki se vrnejo iz naše armade, kjer so prav gotovo dobili določeno politično izobrazbo. Skoraj vsi naši učitelji so postali pravi družbeno-politični delavci in začetniki številnih akcij na vasi. Takšni ljudje morajo najti svoje mesto v Zvezi komunistov. Razen razvijanja socialističnih odnosov je nenavadno važna naloga komunistov tudi delo za kulturni dvig vasi: borba z zaostalostjo, s konservativnostjo, z nekulturnim videzom vasi in občinskih centrov, prizadevanje, da na vas prodrejo radio, knjiga, tisk itd. Močni elementi malolastniške proizvodnje na vasi ter kulturna in tehnična nerazvitost so najplodnejša tla za razna nazadnjaška pojmovanja in protisocialistične pojave. Ta zaostalost vpliva tudi na razvoj našega političnega sistema, ovira razvoj mehanizma socialistične demokracije. Osnovna pomanjkljivost organizacij v tistih ustanovah, kjer so, je ta, da so se zaprle vase, da se ne poglabljajo dovolj v probleme na terenu ter da v njih ni konstruktivne kritike, kadar gre za delo in odnose med ljudmi. Komunisti morajo na svojem službenem mestu delati kot družbeno-politični delavci. Ni dovolj samo spoštovati predpise in zakone, komunisti se morajo boriti tudi za duha in ne samo za besede naših zakonov, pri ljudeh morajo določati nove moralne norme in ustvarjati novo mentaliteto. Njihove dolžnosti članov Zveze komunistov še niso izčrpane z delom v njihovi ustanovi. Z osnovanjem aktivov komunistov iz podobnih ustanov (kakor so na primer zdravstvene in druge), bi lahko veliko prispevali k delu teh organizacij. Organizacije Zveze komunistov na univerzah bi si morale razen truda za strokovno in idejno-politično vzgojo še bolj pri239

zadevati za pravočasno dokončevanje študija, da bi naša družba čimprej dobila večje število strokovnjakov, ki bodo tako izoblikovani, da se bodo v praksi lahko neposredno vključili v borbo za socializem. S pomočjo drugih organizacij in družbenih organov na univerzi se morajo še bolj boriti, da bo pouk prežet z marksističnim znanstvenim pojmovanjem. Še bolj na široko in še odločneje morajo razviti idejno' borbo proti tujim negativnim vplivom, proti vsem poskusom, da bi kdo našim državljanom vsiljeval kakršnakoli pojmovanja, ki bi bila nasprotna socialističnemu pojmovanju družbenega razvoja in potrebam naše države. Organizacije na univerzah morajo prispevati, da bo reforma univerz čimprej zaživela v praksi. V poročilu Centralnega komiteja je tudi obširen pregled dela organizacij Zveze komunistov v naši ljudski armadi. Razen drugih uspehov je ena izmed pozitivnih strani tega dela tudi velik napredek pri razvoju politične aktivnosti oficirjev in vojaških uslužbencev zunaj armade, kar je imelo zelo koristen odmev pri moralnopolitični vzgoji vseh njenih pripadnikov. V tem pogledu je treba delati še več in še bolj elastično, da bi razen drugega čimbolj odpraviti enostranost pri razvoju komunistov v armadi, kar je v veliki meri posledica objektivnega položaja armade kot zaprte in centralizirane organizacije. Zaradi tega številni komunisti v armadi ne morejo vedno docela spoznati objektivnih težav in zapletenosti procesov v naši državi. Zato je treba najti še ustreznejše oblike, s pomočjo katerih bi se vse delo partijske organizacije v armadi povezalo s problemi na terenu, z organizacijami in vodstvi na terenu. To bi bilo nujno tudi zaradi tega, da bi delo s pripadniki armade, ki med potekanjem vojaškega roka lahko dobijo solidno politično izobrazbo, uredili tako, da bi čimveč prispevali, ko se vrnejo domov. Čeprav lahko zaznamujemo velike rezultate v idejno-politični vzgoji pripadnikov armade, bi bilo treba to delo še bolj prilagoditi potrebam našega notranjega razvoja; postati bi moralo konkretno in se še bolj prilagoditi našim prihodnjim nalogam na podlagi programa Zveze komunistov. Že prej sem poudaril, da je delo osnovnih organizacij v veliki meri odvisno od tega, kako jih usmerjajo občinski in okrajni komiteji in kakšno pomoč jim nudijo. Nenavadno važno je, kako občinski komiteji povezujejo organizacije na svojem terenu: ali s pomočjo prenašanja direktiv in nalog na stari način, ali pa s pomočjo prenašanja pozitivnih izkušenj in s svetovanjem, kako 240

je treba delati. Mislim, da takšne pomoči ni bilo dovolj, predvsem zato ne, ker je način povezave z organizacijami dokaj zastarel. Namesto da bi se bolj posluževali aktivov komunistov, posvetovanj in diskusij z določenim številom tovarišev, ki bi lahko potem sami pomagali osnovnim organizacijam, še vedno uporabljajo stare oblike direktnega kontakta z vsako organizacijo, ki je po navadi šibek in neučinkovit. Vsa ta vprašanja nas opozarjajo, da se moramo v prihodnje resno prizadevati, da vzporedno z nadaljnjim vključevanjem množic v samoupravljanje vnesemo več sistematičnosti v delo vseh organizacij. Najti moramo kar najbolj elastične organizacijske oblike, ki bodo članom Zveze komunistov omogočile, da se bodo čimbolj izkazali kot družbeno-politični delavci.

O delu komitejev V preteklem obdobju so okrajni in občinski komiteji vedno bolj preraščali v samostojna politična vodstva in odigrali veliko vlogo v borbi za socialistično demokracijo. Proces decentralizacije je pripeljal veliko število zrelejših tovarišev v okrajna in nekatera občinska vodstva, kar je pozitivno vplivalo na njihovo delo. Da bi okrajna in sčasoma tudi občinska vodstva v novih pogojih docela izpolnila svojo vlogo, je treba pričeti z vrsto ukrepov, ki bi prispevali k nadaljnjemu razvoju metod dela in tudi k vedno večjemu usmerjanju komitejev k političnim problemom. Pri nekaterih komitejih je še vedno čutiti orientacijo bolj proti določenim lokalnim gospodarskim vprašanjem kakor proti problemom v življenju ljudi. Predvsem je treba z vso odločnostjo razbremeniti člane komitejev nakopičenih funkcij in pri komitejih zaposliti veliko več sposobnih tovarišev, ki bi jim pomagali pri sistematični in redni pomoči občinskim komitejem in osnovnim organizacijam. Komiteji morajo svoje delo urediti tako, da bo vsak njihov član delal kot politični delavec. V dosedanji praksi je politično delo v glavnem slonelo na sekretarju komiteja in morda še na enem ali dveh tovariših, medtem ko so drugi člani komiteja, navadno prezaposleni z drugo problematiko, nastopali v komiteju bolj kot predstavniki sektorjev in manj kot politični delavci. Treba je ustvariti takšna jedra komitejev, ki bodo lahko orga16 — VII Kongres

241

nizirala sistematično politično delo in politično vodstvo na svojem terenu. Komiteji morajo nenehno razvijati metode svojega dela, tako da bodo ustrezale novim pogojem, ki nastajajo z nadaljnjo decentralizacijo sredstev. Doslej je bilo delo številnih komitejev precej obremenjeno s prakticizmom, ki jim je slabil politično vlogo. V delu komitejev večkrat čutimo pomanjkanje temeljitejše analize posameznih vprašanj, o mnogih problemih pa ne razpravljajo z vidika vloge občinskih komitejev oziroma osnovnih organizacij, ki naj bi jo imele pri reševanju teh problemov. Izkušnja je tudi pokazala, da je treba čimvečkrat sklicevati plenarne sestanke občinskih in okrajnih vodstev. Ena izmed važnih nalog je vedno večje osamosvajanje občinskih komitejev in njihovo prilagajanje nastalim družbenim spremembam. S procesom osamosvajanja komun, s krepitvijo njihove materialne podlage mora vzporedno rasti tudi samostojnost pri delu občinskih komitejev. Tam, kjer še ni takšne podlage, kjer bo treba poskrbeti za večjo materialno pomoč z okraja ali celo republike, bo seveda potrebna stalnejša in neposrednejša pomoč okrajnega komiteja, vendar pa to ne bi smelo vplivati na samostojnost in iniciativo občinskih vodstev. Okraj kot skupnost komun bo v procesu njihovega osamosvajanja vedno bolj postajal politično središče, politična vez med političnimi vodstvi komun in republike. Da bi se delo komitejev čimprej razvilo, je v tem procesu potrebna redna in veliko večja pomoč iz republiških središč, in to ne samo komitejem, temveč prav do osnovnih organizacij. Razen tega bi morali člani komiteja tako organizirati svoje delo, da bi se lahko še naprej ideološko izobraževali. Ena izmed pomanjkljivosti v metodi dela številnih komitejev je, da niso znali dovolj pritegniti vseh tistih intelektualnih moči, ki so v okrajih in občinah in ki bi lahko komitejem pomagale pri delu. V okraje in občine vsak dan prihaja znatno število intelektualcev, med katerimi je tudi veliko komunistov, ki bi lahko, kolikor bi jih pravilno pripravili, uspešno delali kot družbeno-politični delavci. V tem je pravzaprav tudi razlog, da so se nekateri strokovnjaki-komunijsti oddaljili od političnega dela in politične aktivnosti in da pri njihovem delu vedno bolj prihajajo na dan tehnokratske težnje, namesto' da bi se s pomočjo njihove politične aktivnosti pravilno spajala strokovnost z družbeno-politični delom. 242

Tovariši delegati! Iz težke in trde narodnoosvobodilne vojne ter iz velike revolucije, ki je narode Jugoslavije popeljala na pot socializma, se je porodila Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ves naš notranji razvoj in naša zunanja politika sta služila in služita neodvisnosti in napredku naših narodov ter naši socialistični skupnosti, ki smo jo ustvarjali s tolikšnim navdušenjem in s tolikšnimi žrtvami. Komunistični partiji oziroma Zvezi komunistov Jugoslavije so v vsej slavni preteklosti vedno bili vodilo najgloblji interesi delavskega razreda in delovnega ljudstva in stala je na čelu borbe za premagovanje najrazličnejših in večkrat velikanskih težav, ki so se pojavljale na poti našega sodobnega nacionalnega in socialnega razvoja. Vsi poskusi od zunaj, da bi bila upravičena borba komunistov Jugoslavije in narodov Jugoslavije za neodvisnost in socializem uničena ali da bi zašla na drugačno pot, so bili obsojeni na neuspeh. Zvesto smo šli po tej poti tudi takrat, ko so, kakor na primer leta 1948, od nas zahtevali, naj v imenu tako imenovanih »višjih interesov« v bistvu zapustimo to pot, naj se odrečemo svoje neodvisnosti in svojega socialističnega razvoja. Zelo odgovorni in ugledni voditelji ZSSR in nekaterih drugih vzhodnoevropskih držav so nam ob različnih prilikah izrazili prizpanje in občudovanje, da smo kljub hudim pritiskom stalinske in kominformistične politike uspeli obdržati in utrditi svojo neodvisnost in da smo dosezali vedno nove uspehe pri graditvi naše države, kar je bilo hkrati prispevek k razvoju socializma nasploh. Vendar pa spet z raznih strani slišimo neke zoper nas naperjene in ne posebno prikrite aluzije o »sedenju na dveh stolih« ... o »prilizovanju in upogibanju hrbtenice pred imperialisti zaradi njihovega pokvarjenega blaga« in podobno. Pravijo, da samo države socialističnega tabora ne upogibajo hrbtenice pred imperialisti, temveč da vodijo samostojno politiko, politiko miru, kar naj bi pomenilo, da Jugoslavija kot socialistična država, ki ni iz tega tabora, že zato upogiba hrbtenico pred imperialisti, nima samostojne politike, ne vodi politike miru. Kako absurdno je to! Vsa borba narodov Jugoslavije pod vodstvom ZKJ je bila protiimperialistična. Socialistična Jugoslavija je produkt prav te borbe, ki so jo organizirali in ki so jo vodili jugoslovanski komunisti. Ne jugoslovanski komunisti in ne narodi Jugoslavije, ki so jim sledili, niso sedeli na dveh stolih 243

in se niso prodajali fašizmu niti se niso pomirjali z njim, kakor se tudi leta 1948 niso nikomur prodajali, niti takrat ne, ko so na jugoslovanskih mejah rožljali z orožjem, temveč so venomer stali na braniku osnovnih pravic in interesov svoje države, na braniku svobode, neodvisnosti in takšnega socializma, kakršen ustreza jugoslovanskim in splošnim sodobnim pogojem, na braniku osnovnih principov svobodnega ter enakopravnega sodelovanja in internacionalne solidarnosti vseh socialističnih sil v svetu. Vendar pa se mi zdi, da nekateri kaj radi in kaj hitro pozabljajo neprijetna dejstva. Če bi jugoslovanski komunisti bili tako upogljivega hrbta, bi ga upognili tudi leta 1948 pod tako močnim pritiskom silnega propagandnega stroja iz nekaterih držav; in ne samo propagandnega! Toda kljub vsemu naša partija in naši narodi niso ne pohodili in ne prodali svojih revolucionarnih principov. Nasprotno, dobivali smo udarce i z ene i z druge strani, toda častno smo upravičili zaupanje in poplačali dolg svojemu narodu in socializmu sploh. Če je že govora o politiki sedenja na dveh stolih v odnosih med državami, lahko rečemo, da praksa in dejanja dokazujejo, da socialistična Jugoslavija nikoli ni bila med pristaši takšne politike, temveč ji je vedno nasprotovala, kakor bo ravnala tudi v prihodnje. Kar se tiče naše enotnosti, je lahko kdo v zmoti, toda to še nikomur ne daje pravice, da bi se vmešaval v notranje zadeve naše države in se pri tem večno zanašal na namišljeno neenotnost v Zvezi komunistov in v njenem vodstvu. Naučile so nas izkušnje iz preteklosti in menimo, da ne morejo več dolgo trajati stare, že diskvalificirane metode postavljanja enih ljudi nasproti drugim. Daleč za nami so že leta, ko so nam z vseh strani nalepljali razne pridevke, ugibali o ravni zvestobe enega ali drugega komunista. Komunist je lahko zvest samo marksističnoleninističnemu nauku o socializmu, svojemu delavskemu razredu in svojemu narodu, to pa je nedvomno dovolj velika garancija za orientacijo v njegovem revolucionarnem delu. Zato so nesmiselne vse poteze in postavljanja voditeljev ene države nasproti voditeljem druge, kajti to ne more služiti ničemur drugemu kot izzivanju medsebojnih sumničenj in nezaupanja, kar pa ni v interesu prijateljstva in sodelovanja med narodi ter med komunističnimi in delavskimi partijami. V zadnjem času spet slišimo bajanja o potrebi borbe proti »revizionizmu« ZKJ. Nekaterim je to celo glavna naloga. 244

Pustimo ob strani dejstvo, da se lahko pojavijo nekatera različna gledišča in stališča ob kakšnih vprašanjih teorije in prakse socializma — toda naš človek se normalno sprašuje, kakšna le more biti politika države, ki ji ni glavna naloga skrb za svoje lastno ljudstvo, za socializem v svoji lastni državi in za njegov pravilni razvoj, temveč si ob prvi ugodni priliki zada za glavno nalogo, da bi se vmešavala v notranje zadeve Jugoslavije, da bi obračunala z jugoslovanskimi komunisti. Znano je, da so člani Zveze komunistov, delovno ljudstvo in narodi Jugoslavije vedno bili kos zgodovinskim nalogam tako v oboroženi borbi kakor tudi v mirni graditvi svoje socialistične skupnosti. In samo ti imajo pravico odločati o svojem notranjem razvoju. Na žalost je iz vsega tega razvidno, da nekateri zelo odgovorni ljudje iz naše soseščine znova izkoriščajo priliko in pričenjajo brusiti staro, zarjavelo orožje Kominforma, namesto da bi se spomnili izkušenj iz preteklosti, odkrito obnavljajo že zdavnaj kompromitirane obtožbe na račun jugoslovanskih komunistov, češ da odstopajo od principov marksizma-leninizma, da se vdinjajo buržoaziji itd., v bistvu pa znova pričenjajo s politiko pritiska na FLRJ, na njene socialistične ustanove in organizacije. V tem ne moremo videti nič drugega kakor nesmiselni in jalovi poskus, da bi izolirali ZK J. Niti najmanj nismo želeli, da bi ob tej priliki govorili o pojavih, ki nas spominjajo na to težko preteklost, in tudi nismo pričakovali, da bomo morali, pa čeprav samo toliko, govoriti o tem na VII. kongresu ZKJ. Kakor prej tako tudi zdaj menimo: napeti moramo vse sile, da bomo premagali ostanke te negativne preteklosti, z zaupanjem moramo gledati v prihodnost v upanju, da so tudi drugi teh misli in da niso pozabili izkušenj iz vsega tistega, kar je bilo v preteklosti. Menili smo in še vedno menimo, dosedanje izkušnje to potrjujejo, da tam, kjer se ne ujemajo ideje, še ni nujno, da bi trpel prijateljski razvoj meddržavnih odnosov nasploh, posebno pa ne med državami, ki gradijo socializem. Nekatere naravne in nujne razlike v praksi in glediščih partij socialističnih držav ne morejo biti povod za spopade in kaljenje odnosov med državami in komunističnimi partijami, temveč so lahko spodbuda za še bližje spoznavanje in izmenjavo izkušenj. Samo tako, na splošno rečeno, je mogoče uresničiti politiko sodelovanja med narodi, čemur pa morata dati zgled in spodbudo politika prostovoljnega in enakopravnega sodelovanja med komunističnimi partijami in 245

prijateljstvo med socialističnimi državami pri njihovih skupnih naporih za ohranitev trajnega miru in napredka v svetu. Tako mi, jugoslovanski komunisti, gledamo na odnose, ki hi morali biti med socialističnimi državami in med delavskimi partijami. Zato se upravičeno vprašamo: kaj želijo doseči s tem, ko našo prakso in naša stališča do določenih vprašanj graditve socializma in do mednarodnega delavskega gibanja prikazujejo v lažni luči? Komu je potrebna izolacija Jugoslavije od delavskega gibanja v drugih deželah in zakaj po raznih kanalih razširjajo laži o Zvezi komunistov in o posameznih njenih voditeljih? O vsem tem moramo razmišljati, kajti ne gre samo za našo državo in za našo Zvezo komunistov, za nas Jugoslovane, temveč gre za vse delavsko gibanje. In nihče nima pravice, da bi s svojimi najrazličnejšimi kombinacijami škodil temu gibanju, v katerega rokah je usoda človeštva.

Tovariši in tovarišice! Kakor vidite, nisem govoril samo o nalogah, ki nas čakajo1, temveč tudi o nekaterih pomanjkljivostih v delu. Razume se, da to niti najmanj ne zmanjšuje pomena naših uspehov. Važno je, da smo se v praksi prepričali, da smo na pravi poti in da smo na tej poti dosegli velikanske uspehe v primeri s pogoji, v katerih smo delali. Dobro vemo, da na svetu ni sistema, ni gibanja in ni ljudi, ki bi bili idealni, brez slabosti, posebno pa kaj takšnega ne moremo zahtevati od sistema, ki se izgrajuje, ki se stabilizira, in od ljudi, ki utirajo nova pota. Izvojevali smo odločilne zmage, pridobili smo si velikanske izkušnje. Vse dosedanje pomanjkljivosti bomo zlahka odpravili, če bomo še naprej enotni-, kakor smo bili doslej, če bomo še naprej kritični do svojega dela ter če bomo povsod in vedno delali kot revolucionarji. Naloge, ki so pred nami, so zelo zapletene in težke, toda naša perspektiva je svetla. Obrisi boljšega in srečnejšega življenja, h kateremu teži naš delavski razred in drugi delovni ljudje, se že jasno očrtujejo. Socializem, socialistični družbeni odnosi, neposredna socialistična demokracija postajajo vedno bolj otipljiva resničnost v naši državi. V dosledni borbi za linijo nadaljnjega razvoja, ki jo bomo formulirali na tem kongresu, in s tem, ko se ravnata po ustvarjalni uporabi marksizma, bosta Zveza komunistov in naša država zavzemali dostojno mesto v vrstah sil, ki se borijo za zmago miru in socializma. 246

EDVARD KARDELJ

OB OSNUTKU PROGRAMA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

I

Tovariši in tovarišice, naloga vsakega programa je, da ugotovi smotre določene zavestne akcije ljudi, kakor tudi načine in sredstva za njihovo uresničenje. To je v bistvu tudi naloga programa ZKJ. Program ZKJ mora potemtakem predvsem ugotoviti neposredne bližnje in končne smotre družbene akcije komunistov. Nadalje mora program ZKJ ugotoviti pogoje, v katerih se ta akcija izvaja, in osnovne probleme, ki jih mora reševati ter v skladu z njimi načelno določiti tudi sredstva boja, njegove metode in oblike. Predloženi program ZKJ skuša odgovoriti na ta vprašanja v skladu s konkretnimi pogoji, v katerih se danes borijo jugoslovanski komunisti in v katerih se bodo borili v prihodnjem obdobju. Glede končnega smotra ZKJ se predloženi program ne razlikuje od prejšnjih programskih dokumentov naše partije. Izhodišče mu je znanstvena teza, da morajo kapitalizem in njegovi ostanki neogibno dokončno izginiti iz zgodovine in da mora družba prav, tako neogibno revolucionarno preiti v socialistične odnose, jih postopoma in nepretrgano razvijati v višje oblike vse do komunizma kot oblike takih odnosov med ljudmi, v katerih bo — na osnovi visokorazvitih proizvajalnih sil — delal vsak po svojih sposobnostih in prejemal po svojih potrebah. Takšna zgodovinska smer družbenega razvoja je hkrati tudi končni smoter idejne, družbeno-politične in ekonomsko-politične akcije komunistov. Vendar pa pri tem ne smemo pozabiti na Marxovo tezo, da je »vsak korak dejanskega gibanja pomembnejši kakor ducat programov« (Marx-Engels, Izbrana dela, II., str. 7). Vsakomur med nami je jasno, da uresničitev končnega smotra ni samo stvar 249

subjektivnih naporov najnaprednejših ljudi, temveč predvsem materialnih pogojev in družbeno-ekonomskih procesov, v katerih se razvija družba. Komunizem danes še ne more biti neposredni cilj naše akcije, ker so pri nas proizvajalne sile še premalo razvite in ker tudi splošne razmere v današnjem svetu otežujejo hitrejši razvoj v tej smeri. Zaradi tega se program — ko postavlja komunizem za končni smoter našega boja — ne ustavlja dolgo pri podrobni razlagi komunizma kot konkretnih odnosov med ljudmi. To bi nas zelo lahko zavedlo v jalove konstrukcije ali brezkoristna prerokovanja. Zato se program omejuje v tem pogledu samo na načelno formulacijo končnega smotra. Vendar pa to ne pomeni, da je poudarjanje končnega smotra v programu samo neka formalna politična ali propagandna gesta. Končni smoter nam je tudi kažipot za vsakodnevno akcijo, za doseganje neposrednih in v naših dneh uresničljivih socialističnih smotrov. Ljudje toliko močneje vplivajo na družbena gibanja, kolikor globlje spoznavajo tisto, kar je v teh gibanjih neogibno. Komunizem ni končni smoter akcije komunistov samo zato, ker oni to želijo, temveč zato, ker predstavlja neogibno smer družbenih gibanj. Kdor ne vidi in ne razume neogibne smeri gibanja, tudi ne more razumeti njenih posameznih manifestacij, niti ne more bistveno vplivati na družbeni razvoj. Znajti se mora nujno na repu stihije in empirizem postane njegova ideologija. V tem pogledu nam dajejo zelo jasno orientacijo naslednje Marxove besede: »Komunizem po našem ni stanje, ki ga je treba vzpostaviti, ali ideal, po katerem se mora ravnati resničnost. Komunizem imenujemo dejansko gibanje, ki odpravlja današnje stanje. Pogoji tega gibanja izhajajo iz sedaj obstoječih predpostavk.« (Marx-Engels, Zgodnja dela — Nemška ideologija, str. 302, izd. Kultura, Zagreb 1953). Mi se seveda držimo stališča, da je praksa končni sodnik pravilnosti idejnih in teoretičnih tez. Vendar pa to ne pometli, da se zaradi tega odpovedujemo orožju znanosti v boju za družbeni napredek in da razglašamo empirizem za višek politične modrosti. V tem torej je globlji smisel fiksiranja končnega smotra v našem programu. Čeprav pa se predlog programa ne razlikuje od prejšnjih glede določitve končnega smotra, se pomembno razlikuje glede 250

določitve neposrednih smotrov akcije komunistov, kakor tudi glede načinov in sredstev boja za te sedanje neposredne smotre. V tem pogledu je bil drugačen program Komunistične partije Jugoslavije v boju za oblast in v pripravljanju revolucije, ko je bila poglavitna naloga boj za pritegnitev ljudskih množic na revolucionarne pozicije, drugačen je bil v obdobju neposrednih revolucionarnih preobrazb, ko je bilo težišče v akciji za utrditev oblasti delovnega ljudstva in likvidaciji odpora protisocialističnih sil, drugačen je danes, ko gremo čedalje globlje v graditev socialističnih odnosov, novih odnosov med ljudmi. V tem smislu je sicer vsak program komunističnega gibanja zmeraj povezan s prejšnjim in z bodočim. To je namreč zmeraj program boja za socializem oziroma komunizem, hkrati pa tudi zmeraj program določene etape socialistične akcije, vezan na neposredne smotre in naloge določenega obdobja boja za socializem oziroma graditev socializma. Formalno je imela naša partija doslej — če ne upoštevamo programskih dokumentov Neodvisne delavske partije — le dva dokumenta, ki sta se uradno imenovala program partije. Prvi je bil sprejet na II., vukovarskem partijskem kongresu. Čeprav je bil najmočnejši revolucionarni dokument našega delavskega gibanja do tistega časa, je vendar še kazal mladost in ideološko nerazvitost našega komunističnega gibanja. Vseboval je vrsto pojmovanj, zlasti na področju nacionalnega in agrarnega vprašanja, ki jih je praksa pozneje označila kot napačna in so jih poznejši partijski dokumenti tudi popravili. Drugi program je bil sprejet na V. partijskem kongresu 1948. leta. Ta je odražal položaj, v katerem je bila naša partija takrat, in je mogel rabiti samo kratko dobo kot vodilni dokument za akcijo komunistov, zato ga je VI. kongres razveljavil in sklenil, da se izdela nov program. Vendar pa so razen teh dveh programov skoraj vsi kongresi in konference sprejemali sklepe programskega značaja. Naloge programa so prevzele v tem primeru resolucije in drugi dokumenti te vrste. Tako je bil program iz leta 1920 bistveno spremenjen s sklepi partijskih konferenc. In tudi VI. kongres ni samo razveljavil stari program, temveč je tudi sprejel več sklepov programskega značaja. Vse te programske dokumente so seveda dogodki v mnogem prehiteli, vsekakor pa nam ne zadostujejo več za idejni kažipot za današnjo praktično akcijo komunistov. In to ne samo 251

zaradi tega, ker smo veliko smotrov, ki so jih določali, že dosegli, marveč tudi zaradi tega, ker postavlja vsak dosežek delavskemu razredu in komunistom zmeraj nove naloge, odpira nove perspektive in širi njihove poglede na družbena gibanja. Jugoslovansko komunistično gibanje sedaj znova formulira svoje smotre in naloge v obliki celovitega programa. To dejstvo dokazuje samo po sebi moč in idejno zrelost naše partije. Predloženi program je zrasel iz prejšnjih programov in obsega seveda vse tiste teze iz teh programov, ki se nanašajo na splošna vprašanja iz boja delavskega razreda za socializem in komunizem. Vendar pa je tudi ta program predvsem program določene etape boja za socializem. Zato ne posega veliko niti v analizo preteklosti, niti se ne spušča v problematične prerokbe o daljni prihodnosti. O prvi govori toliko, kolikor je potrebno, da pojasni sedanjost in da ohrani nujno načelno kontinuiteto akcije, in o drugi, kolikor je nujno potrebno, da se jasno določijo neposredni smotri. Sicer pa je program ves usmerjen v sedanjost in obdobje graditve socializma, ki je pred nami in za katero je mogoče realno in natančneje določiti neposredne smotre, kakor tudi sredstva za njihovo uresničitev. Samo s tem pogojem je lahko program sploh praktično koristen. Osnovna naloga programa pa je prav ta, da je načelni idejni kažipot za praktično akcijo. Čeprav je program časovno pogojen, vendar ne sme biti samo seznam praktičnih nalog. Formuliranje takšnih nalog je predvsem zadeva resolucij in podobnih dokumentov tekoče prakse ZKJ. Prav tako program ZKJ ne sme biti samo popularen propagator določenih smotrov. Program takšne vrste bi ustrezal strankam v buržoazno-demokratičnem sistemu, ki snujejo svojo politično delovanje izključno na prakticizmu in empirizmu, ne ustreza pa marksističnemu gibanju, ki snuje svojo dejavnost v, največji možni meri na znanosti, na znanstvenem spoznanju družbenih gibanj. Predloženi program ZKJ je osnovan na marksističnih in leninističnih znanstvenih tezah o družbenih gibanjih. To ne po' meni, da kratko malo ponavlja že znane Marxove, Engelsove in Leninove teze. Program ni učbenik in to tudi ne more biti. Zaradi tega se predloženi osnutek programa glede razlage splošnih marksističnih teoretičnih tez omejuje samo na najnujnejše med njimi. Program izhaja iz sedanjega stanja pri nas in na svetu, skuša z marksistično analizo osvetliti to stanje kakor tudi perspektive 252

nadaljnjega družbenega razvoja in s te izhodiščne točke pokazati na nujno smer praktične družbene akcije komunistov, delavskega razreda in vseh socialističnih sil v Jugoslaviji, kakor tudi na odločilne probleme v tem boju in na sredstva in oblike njihove rešitve. Iz teh razlogov dobiva ta program ZKJ nujno pretežno idejno-politični značaj. Vendar pa to ne pomeni, da imamo program za nezmotljivo zbirko končnih resnic. Bistvena je smer akcije, ki jo določa program, v podrobnostih pa bo praksa vrsto njegovih tez dopolnjevala in tudi spopolnjevala. Program je osnova za praktično dejavnost in ne dogmatizirana formula. V njem ni bistvena vsaka posamezna formulacija, ampak je bistven njegov duh, njegova idejno-politična vsebina, smer družbenih gibanj, katero kaže, ip smer praktične akcije komunistov, ki izhaja iz nje. Pri tem se program predvsem ozira na graditev socializma v naši deželi, na sodobni boj za socializem in mir sploh ter na notranje- in mednarodno-politične razmere, v katerih se borijo jugoslovanski komunisti. Prizadevali smo si povzeti načelne sklepe iz naše prakse in prakse sodobnega socializma vobče, da bi s tem osvetlili pot nadaljnje prakse ZKJ. V tem pogledu se ravnamo po naslednjih mislih, ki jih je Lenin svoj čas naslovil ruskim marksistom: »Po našem mnenju je ruskim socialistom zlasti potrebno, da samostojno proučujejo Marxovo teorijo, zakaj ta teorija daje samo splošne vodilne teze, ki se posamezno drugače uporabljajo v Angliji kakor v Franciji, drugače v Franciji kakor v Nemčiji, drugače v Nemčiji kakor v Rusiji.« (Lenin, Dela, II. zvezek, str. 492.) Tem Leninovim besedam bi lahko še dodali: drugače so se uporabljale posamezne splošne marksistične teze pred 60 in 40 leti in drugače jih moremo uporabljati danes. Marx in Engels sta lahko dala osnovne znanstvene teze o prehodu iz kapitalizma v socializem. Lenin je te teze dopolnil v pogojih neposrednega boja za oblast in polaganja temeljev za graditev socializma. Mednarodno delavsko gibanje pa ima za seboj že več ko 40 let praktične graditve socializma in še več let splošne krize kapitalizma, ki sega čedalje globlje. Razumljivo je, da morajo biti vsi ti procesi — na ustrezen način in v skladu z našimi možnostmi — pojasnjeni v programu ZKJ. 253

Toda če v programu nismo hoteli biti prakticisti, tudi nismo hoteli biti abstraktni, pretirano teoretični. Izhajajoč iz načelnih tez, naglasa program tudi vrsto neposrednih nalog, ki so načelnega pomena za socialistične akcije v obdobju, ki je pred nami: ekonomskih, socialnih in političnih nalog in neposrednih smotrov, katerih smer je materialna in politična krepitev družbe, izboljšanje življenjskih razmer delovnih ljudi in nadaljnji razvoj socialističnih odnosov. S tem povezuje program boj za splošni napredek socializma z napori pri konkretnem izgrajevanju boljših odnosov med ljudmi in zboljševanju njihovih življenjskih razmer. Tako se program obrača na vse delovno ljudstvo, ko mu kaije neposredne praktične uspehe, ki jih mora roditi graditev socializma. S tem odkriva program vsemu ljudstvu perspektive bodočega družbenega, idejno-političnega in materialnega razvoja naše družbe, s tem pa tudi življenjske perspektive vsakega posameznega državljana naše socialistične dežele. Preveč časa bi vam vzel, če bi se spuščal v podrobno razlaganje predloženega programa. Vendar pa bi iz celote izločil nekaj vprašanj, na katera bi vas rad posebej opozoril.

II V okviru prvih treh poglavij, ki se nanašajo na sedanje mednarodne družbene, ekonomske in politične odnose in na naloge ZKJ na področju boja za mir in mednarodno socialistično sodelovanje, se program samo na kratko ustavlja pri splošnih analizah in značilnostih kapitalizma in imperializma, ker sodi to že v široko sprejeto zakladnico socialistične misli in socialističnih izkušenj. Dalje pa se mudi pri sodobnih družbenih pojavih, pri značilnostih sedanje etape splošne krize kapitalističnega sistema in sedanjih pogojih boja za socializem, kakor tudi pri zakonitostih prehodne dobe iz kapitalizma v socializem. V tem smislu poudarja program posebno pojav in čedalje večjo vlogo državnokapitalističnih tendenc v sodobni kapitalistični družbi. Smisel opozarjanja na te procese ni v tem, da bi imeli take državnokapitalistične pojave za naprednejšo obliko kapitalizma •— kakor nam včasih pripisujejo površni ali nedobrohotni kritiki — temveč, da opozorimo na poglabljanje splošne krize kapitalizma, katere odraz so ravno te tendence, in, drugič, na raznovrstne oblike in metode, ki jih v takih pogojih delavski razred in 254

socialistične sile vobče uporabljajo in lahko uporabljajo v boju za oblast in vodilno vlogo v družbenem življenju. Dovolite mi, da navedem naslednje Engelsove besede, ki zelo jasno opredeljujejo pomen povečane vloge države in s tem tudi birokracije v zgodovini vobče: »Ker je nastala država iz potrebe, da kroti razredna nasprotstva, in ker je hkrati nastala v sporu med temi razredi — je ta država praviloma država najmočnejšega, ekonomsko vladajočega razreda, ki postane z njeno pomočjo vladajoči razred tudi politično in si pridobi tako novih sredstev za zatiranje in izkoriščanje zatiranega razreda. Tako je bila antična država predvsem država gospodarjev sužnjev, da je krotila sužnje, kakor je bila fevdalna država organ plemstva, da je krotila tlačanske in podložne kmete, in je sodobna predstavniška država orodje za izkoriščanje mezdnega dela po kapitalu. Izjemoma pa nastanejo obdobja, ko sta si med seboj bojujoča se razreda v takšnem ravnotežju, da dobi državna oblast kot dozdevna posrednica začasno neko samostojnost nasproti obema. Tako n. pr. absolutna monarhija v 17. in 18. stoletju, ki je držala v ravnotežju plemstvo in buržoazijo, ali bonapartizem v prvem in zlasti v drugem cesarstvu, ki je izigraval proletariat proti buržoaziji in buržoazijo proti proletariatu. Najnovejše dejanje te vrste, pri katerem sta vladajoči in vladani enako komična, je nova nemška država bismarckovske nacije: tu držijo v ravnotežju kapitaliste in delavce, oboje pa enako varajo v korist propadlih provincialnih pruskih junkerjev.« (Marx-Engels, Izbrana dela, II., str. 310 do 311, izd. Kultura, Zagreb 1950.) V specifičnih oblikah proizvajata tendence podobne vrste tudi sodobna splošna kriza kapitalizma in razmerje družbenih sil, ki je značilno za sodobni kapitalistični svet. Zato obravnava program pojave državnega kapitalizma in krepitev vloge birokracije kot tipičen simptom prehodne dobe, kot simptom razpadanja kapitalizma in ne kot kakšno popolnoma določeno posebno fazo v razvoju kapitalizma. To vsekakor ne pomeni, da je monopolistični kapitalizem, ki proizvaja take tendence, postal s tem naprednejši in manj izkoriščevalski, da je imperializem nehal biti smrtni sovražnik neodvisnosti narodov in stalen vir vojne nevarnosti, ali da državnokapitalistična birokracija, ki teži za večjo osamosvojitvijo, manj zavestno brani interese monopolističnih vrhov in buržoazije — katere sestavni del je — kakor buržoazija sama. Nasprotno, tudi 255

boj za večjo samostojnost državnokapitalistične birokracije ni po svojih neposrednih spodbudah nič drugega kot ena izmed oblik boja za kapitalistični monopol. Vendar pa drži po drugi strani tudi to, da kaže pojav takih tendenc in odnosov na pospešene procese notranjega razpadanja kapitalističnega sistema. V tem smislu program posebej poudarja, da avtomatičnega prehoda iz kapitalizma v socializem, prehoda iz same materialne ekonomske nujnosti, ni. Nasprotno, ravno čedalje večja vloga državnokapitalističnih tendenc znova potrjuje Leninovo tezo, da absolutno brezizhodne situacije, ki bi silila kapitalizem, da se avtomatično spremeni v socializem, ni. V zadnji instanci so lahko samo družbeno-ekonomsko zainteresirani človek, se pravi delavski razred in zavestne socialistične sile z najrazličnejšimi oblikami svoje družbene akcije za oblast in vodilno družbeno vlogo nosilci nujnih socialističnih preobrazb v družbi. Slej ko prej pa je resnica, da je lahko prav ta družbena akcija socialističnih sil uspešna samo, če je njihov najnaprednejši in najrevolucionarnejši del sposoben, da sredstva in metode te akcije res prilagodi sodobnim zahtevam v posameznih deželah in delih sveta. Drugače povedano, ko opozarja program na spremembe v sodobnem kapitalizmu in na — do neke mere — spremenjene pogoje boja za socializem, nastopa hkrati proti slehernemu takemu tolmačenju teh novih pojavov, ki bi utegnilo demobilizirati sodobna delavska gibanja in napredne sile v boju za krepitev njihovih družbenih in političnih pozicij in v boju za tako oblast, v kateri bodo delavski razred in njegovi interesi imeli vodilno vlogo in zagotovili s tem najhitreje mogočo socialistično družbeno preobrazbo. Program odklanja tudi ozka dogmatična pojmovanja, ki ne upoštevajo ali nočejo upoštevati, da se svet giblje in razvija in da mora živa revolucionarna socialistična misel odražati vsa ta gibanja, če hoče biti činilec družbenega napredka. Spričo vsega tega izhaja program s stališča, da morajo komunisti, ko motre mednarodne probleme socializma in mira z nekega širšega gledišča, brez sleherne ozkosrčnosti obravnavati partijske interese in biti zmožni gledati in doumeti družbeni napredek človeštva kot celoto in enotno verigo cele vrste zelo različnih družbenih procesov in njihovih nosilcev. Danes je bolj ko kdajkoli potrebno, da imajo komunisti pred očmi Marxovo in Leninovo tezo o nujnosti, da mora najzavestnejši del delavske256

ga razreda videti vsako, četudi najneznatnejše napredno gibanje, vsakega, četudi le začasnega zaveznika, vsako, čeprav še tako prehodno oporišče socializma, napredka in miru. Prav v tej enotnosti vseh faktorjev in procesov vidimo socialistični svet nasproti kapitalističnemu svetu, ki združuje vse faktorje in procese, usmerjene k ohranitvi kapitalizma/in imperializma. Ce bi potemtakem postavljali vprašanje oblasti brez zveze s temi procesi in z vlogo komunistov v njih, bi to pomenilo, da pričakujejo komunisti nekak avtomatični zlom kapitalizma, ki bi sam po sebi privedel do revolucionarne situacije, v kateri bi delavski razred prišel na oblast. V tem vprašanju se reformizem in dogmatizem pravzaprav stikata. Mi pa izhajamo v programu iz predpostavke, da je rezultat odvisen od zavestne akcije socialističnih sil in da je odvisna uspešnost te akcije ne samo od objektivnih pogojev, temveč tudi od tega, v kakšni meri bo njihov najrevolucionarnejši del zmožen odkrivati objektivne tendence in skladno z njimi določati tudi oblike in metode akcije. To potrebo je zelo jasno načelno formuliral tov. Tito v svojem poročilu na tem kongresu, ko je, govoreč o vlogi komunističnih partij, rekel: »Partije čedalje bolj spoznavajo, da revolucionarna sila ni samo v avantgardi, temveč da ta sila latentno obstaja v množicah, ki težijo za pravičnejšimi družbenimi spremembami, in da mora avantgarda najti le pravi način za mobilizacijo množic v boju za njihove interese in v skladu s specifičnimi pogoji v vsaki deželi.« Ko zavzemamo v programu stališče o vseh teh vprašanjih, tega ne delamo zaradi tega, ker bi hoteli deliti nasvete o načinih in sredstvih boja, marveč zato, ker izhaja iz tega naše stališče, stališče jugoslovanskih komunistov, o pomenu nenehnega in vztrajnega boja za enotnost, sodelovanje in solidarnost v delavskem gibanju in med naprednimi silami sploh. Pri tem se program ne zavzema za kakšne določene oblike ali sheme enotnosti, ki bi bile stalne in brezpogojno uporabljive. Razcepljenost v delavskem gibanju ima svoje objektivne družbene vzroke in ukvarjali bi se z jalovimi iluzijami, če bi govorili, da je mogoče to razcepljenost popolnoma odpraviti. Toda realen in'potreben je stalen napor najnaprednejših sil delavskega razreda, da se — navzlic razcepljenosti in ideološkim razhajanjem — doseže maksimalna možna vskladitev in povezanost vseh tistih gibanj in akcij, ki lahko v določenem času zagotovijo, 17 — VII Kongres

257

da stopimo korak naprej v boju za mir, za družbeni napredek, za socializem. Kot marksisti moramo presoditi, katere sile, katera gibanja, katere akcije in kateri nosilci teh akcij igrajo v dani situaciji napredno vlogo, in se na tej osnovi boriti za ustrezne oblike sodelovanja in enotnosti. Včasih je to lahko akcijska enotnost, včasih organizirano sodelovanje, včasih celo navadna enostranska podpora, kadar kot marksisti sodimo, da je neka akcija progresivna ne glede na politične in ideološke nazore nosilcev te akcije. V tem je bistvo našega boja za enotnost z drugimi socialističnimi in naprednimi gibanji. Mi vztrajamo in bomo vztrajali v tem boju tudi ne glede na to, ali je tudi na drugi strani takšna volja po enotnosti in sodelovanju. Drugače povedano, mi bomo ne glede na stališče druge strani o enotnosti podpirali tiste akcije in tista gibanja, ki imajo v danem trenutku progresivno vlogo ali prispevajo k miru. Po drugi strani se seveda, ko se borimo za enotnost in sodelovanje povsod, kjer lahko prispevata k miru in družbenemu napredku, ne odrekamo ideološkemu boju in kritiki oportunizma, reformizma, dogmatizma, revizionizma itd. V skladu s tem svojim stališčem se bomo uprli vsakemu poskusu vmešavanja v naše notranje zadeve ali vsiljevanja tujih pojmovanj. Enotnost brez takšnega boja bi pomenila drseti na breznačelne pozicije, zastirati revolucionarne socialistične perspektive, vnašati dezorientacijo v delavsko gibanje, pasivno prenašati breme idejnega konservatizma in vplivov vzdušja razpadajoče kapitalistične družbe. Posebej bi hotel povedati nekaj besed o sodelovanju ZKJ s komunističnimi partijami. Samo po sebi je razumljivo, da smo solidarni z vsemi komunističnimi partijami v vseh vprašanjih, ki se nanašajo na obrambo in razvoj socializma in družbenega napredka, na krepitev delavskega gibanja in na utrjevanje miru. V tem pogledu je bila Zveza komunistov Jugoslavije zmeraj zvesta veliki revolucionarni ideji proletarskega internacionalizma. Z drugimi marksističnimi strankami nas veže tudi ideologija marksizma in leninizma kljub nekim neujemanjem. Toda program zahteva pri tem, da je to sodelovanje zasnovano na popolni prostovoljnosti in enakopravnosti, da izključuje vsiljevanje stališč po večini in da priznava vsaki posamezni stranki izključno pravico, da presodi smotrnost in idejno in taktično pravilnost te ali one akcije. 258

Ko poudarjamo takšna načela za -sodelovanje, se ravnamo predvsem po izkušnjah iz preteklosti, ko se je neka organizacija za vzajemno sodelovanje — tu mislim na Kominform — spremenila v instrument pritiska na Jugoslavijo. Odtlej se je veliko spremenilo in mi ne trdimo, da so tudi zdaj dani isti pogoji, da bi se takšni pojavi ponovili. Toda protislovja predhodnega obdobja in močan vpliv sedanjega mednarodnega položaja na odnose med socialističnimi deželami so še zmeraj lahko vir raznih napak in negativnih tendenc in zato je treba oblike sodelovanja tako zasnovati, da se onemogoči ali vsaj oteži uveljavljanje takšnih tendenc. V okviru pogleda na družbene procese v današnjem svetu navaja program tudi nekatere splošne poglede jugoslovanskih komunistov na probleme in zakonitosti prehodnega obdobja v socialističnih deželah. Čeprav obravnava te probleme predvsem drugi del programa, se nam je na osnovi izkušenj iz naše lastne prakse zdelo vendarle potrebno, da v mednarodnopolitičnem delu programa poudarimo tisto, o čemer že sedaj lahko trdimo, da pomeni bolj ali manj zakonitost socialističnega gibanja. Stanja v socialističnih deželah in tudi v naši program ne prikazuje propagandistično, temveč kot organski družbeni proces, ki se razvija med objektivnimi notranjimi protislovji, pa tudi nasprotji, povezanimi z obstojem večjih ali manjših ostankov starih družbenih odnosov. Pri tem program opozarja, da ne gre samo za ostanke buržoazije in kapitalizma, temveč da na osnovi nezadostne razvitosti proizvajalnih sil v prehodnem obdobju neogibno nastajajo birokratske tendence kot družbena sila, ki teži po konserviranju določenih prehodnih oblik v družbenih odnosih in celo po njih določeni etatistični deformaciji. Tu pa tam nam z različnih strani očitajo, da govorimo o teh tendencah in lastnostih birokratizma. Toda na to nalogo so neštetokrat opozarjali Marx, Engels in Lenin in ji prisojali temeljni pomen v graditvi socializma. Komunisti torej nimamo ne razlogov ne pravice, da bi prikrivali resnico, da obstajajo težnje po uveljavljanju birokratizma, da obstajajo zanje v nekem času tudi neki ugodni družbeno-ekonomski in politični pogoji in da so te težnje vir nekih negativnih pojmovanj, ki so pravzaprav prav tako ideološki ostanek starega kapitalističnega družbenega reda. Če bi, nasprotno, tajili takšne pojave in če ne bi odkrivali njihovih virov in vzrokov, bi ne bili sposobni, da bi se proti njim učin259

kovito borili. Prav zaradi tega mislimo, da je boj proti birokratizmu eno izmed načelnih idejno-političnih sredstev v graditvi socializma. V tem smislu program birokratizma ne pojmuje kot lastnost ljudi — čeprav obstaja tudi kot taka lastnost — temveč kot lastnost družbenih odnosov v prehodnem obdobju. Kakor mlada socialistična družba ne more čez noč odpraviti vseh ostankov kapitalizma, tako tudi ne more čez noč odpraviti pojavov birokratizma. Te pojave lahko družba prehodnega obdobja preživi samo v dolgotrajnem procesu družbenega razvoja. Zato program odločno nastopa proti poskusom raznih glasnikov reakcije in destruktivnega anarhizma, da bi izkoristili take neogibne in prehodne pojave, kakor je birokratizem, za napad na socializem sam. Tisto, za kar gre, ni kričanje zoper birokratizem in tudi ne demagoška in anarhistična kritika vloge sociabstične države, niti prikrivanje resnice, da birokratizem obstaja, temveč to, da se morajo zavestne socialistične sile vztrajno in neprenehoma boriti za to, da se iz družbenega organizma iztrebijo vsi ostanki razredne družbe in s tem tudi birokratski elementi. Glede na naraščajočo moč in vlogo socializma v današnjem svetu postaja čedalje bolj očitno, da sodijo prav ti problemi graditve socializma med najpomembnejše probleme sodobnega družbenega razvoja. Prav zato opozarja program na te probleme komuniste in vse socialistične sile v naši deželi. V programu se posebej poudarjajo odnosi med socialističnimi deželami. Teh odnosov niti ne smemo niti jih ni mogoče obseči s pojmom koeksistence. Nasprotno, ti odnosi morajo čedalje bolj postajati tisto, kar naj bi bili odnosi med svobodnimi narodi, to je: odnosi enakopravnega sodelovanja, zbliževanja in združevanja. Ustvarjanje takih odnosov pa je prav tako organski proces, kakor je graditev socializma sploh. V tem procesu samem, v prehodni dobi, ko imamo opraviti še z znatnimi ekonomskimi in drugimi neenakostmi med narodi in ko na svetu še vladajo zakoni, ki jih je vsilil imperializem, se lahko v nekih pogojih pojavijo tudi na tem področju nesocialistične tendence. In praksa nam je pokazala, da so se res pojavile. Jugoslovanski komunisti morajo torej imeti dognana in jasna načela o odnosu in oblikah sodelovanja med socialističnimi deželami. V vprašanju miru na svetu podpiramo sleherno akcijo in vse tiste ukrepe, ne glede na politični in družbeni značaj njihovih nosilcev, o katerih menimo, da dejansko prispevajo k popu-

ščanju mednarodne napetosti in krepitvi miru. Na drugi strani pa zaradi obrambe in napredka socializma tudi podpiramo in se v polni meri solidariziramo z vsako deželo, ki je ubrala socialistično pot. Pri tem imamo lahko tudi svoje nazore in kritična mnenja glede konkretnega razvoja socializma v tej ali oni deželi, vendar pa nikdar ne pozabljamo na to, kar je zgodovinsko bistvo v vseh teh procesih. Prehod iz kapitalizma v socializem je, kakor poudarja Marx, prav tako poln težav in porodnih krčev, kakor so bili vsi takšni prehodi v zgodovini. Bistveno pa je, da mora te procese reševati vsaka dežela s svojimi notranjimi silami. Kakor se ravnamo po načelu, da socializma ni mogoče izvažati in vsiljevati drugim narodom, in da nikomur ni mogoče predpisovati, kakšne socialistične oblike naj uporablja v svoji deželi, prav tako imamo za agresiven vsak poskus vmešavanja v notranje življenje kakšne dežele z namenom, obnoviti stari red ali ohrabriti ostanke reakcionarnih sil v tej deželi. Vsemu temu smo se zmeraj upirali in se bomo zmeraj upirali. Vsi vemo dobro, da poskusov te vrste ne narekuje nikakršna skrb za svobodo in demokracijo, kakor zatrjuje cenena propaganda, marveč da imajo namen obnoviti kapitalistični red. Po drugi strani je naravno, da imajo posamezne socialistične dežele lahko različna stališča v vprašanjih, ki zadevajo konkretne interese njihovih ljudstev, o čemer lahko edinole same odločajo, kakor lahko le same odločajo tudi o vprašanjih metode, oblik in taktike v graditvi socializma in v boju za mir in mednarodno sodelovanje. Prav tako je naravno, da je lahko med komunističnimi partijami razlika o nekih ideoloških vprašanjih, ki se nanašajo na nadaljnjo obdelavo in uporabo znanstvenih tez marksizma-leninizma. Boj mnenj, ki pride v takih vprašanjih nujno do izraza, je pravzaprav faktor napredka socializma, faktor premagovanja pojavov stagnacije, deformacije in drugih negativnih tendenc v razvoju socializma. Iz teh razlogov odklanja program take oblike medsebojnih odnošajev, ki bi utegnili omejevati samostojnost socialistične Jugoslavije v teh vprašanjih, ali ki bi vsiljevale kogar koli in kakršen koli ideološki monopol. Zdi se mi potrebno spregovoriti nekaj besed o tezah programa, ki se nanašajo na vprašanje boja za krepitev miru. Predvsem nikakor ne smemo zgubiti izpred oči, da naša politika ni in ne more biti politika nekega nerealističnega 261

pacifizma niti politika brezbarvnega nevtraliznia ali laviranja med nasprotji brez zveze z realnimi razmerji družbenih in političnih sil v sodobnem svetu in njihovo vsebino, temveč da je imela in da mora imeti načelen socialistični značaj. V ^voji zunanji politiki zmeraj upoštevamo in moramo upoštevati: prvič, da smo socialistična dežela in da so moč in razvoj socializma v naši deželi in varnost naše dežele v veliki meri odvisne od razvoja in krepitve socializma na svetu sploh; in drugič, da nam to dejstvo kakor tudi naše načelno internacionalistično stališče nalagata tudi določene internacionalistične obveznosti nasproti mednarodnemu socializmu. S teh socialističnih pozicij torej obravnavamo tudi vprašanje krepitve miru in vprašanje koeksistence. Načelno stojimo v teh vprašanjih na stališču, na katero se je svoj čas postavil Lenin. Pri tem pa upoštevamo, da je položaj socialističnih dežel na svetu dandanes drugačen kakor položaj, v katerem je bila Sovjetska zveza za časa Lenina. Oktobrska revolucija je bila prvo prebitje kapitalistično-imperialističnega sistema. Oktobrska revolucija se je znašla v boju na življenje in smrt s starim sistemom, ki jo je obkoljeval in ki je bil ne le zadosti močan, da je preprečil razširitev socialistične revolucije zunaj področja bivše carske Rusije, temveč tudi, da je začel neposredno protirevolucionarno intervencijo in agresivno vojno. Načelno je Lenin postavljal v tej situaciji vprašanje koeksistence na isti način, kakor se postavlja tudi danes. Lenin je opozarjal na koeksistenco kot na neogiben in zakonit pojav prehodnega obdobja nasproti trockističnim in podobnim tezam o revolucionarni vojni proti kapitalističnim državam kot obliki svetovne revolucije. Toda praktična politična in taktična vrednost teze o koeksistenci je bila takrat tako za Sovjetsko zvezo kot edino socialistično deželo, kakor za vse delavsko revolucionarno gibanje veliko manjša, kakor je v naših dneh. Leninu je bilo geslo koeksistence obrambno sredstvo, barikada revolucije. S tem, da je opozarjal na možnost koeksistence, je Lenin dejansko zahteval podporo mednarodnega proletariata in zavestnih socialističnih sil za ohranitev Oktobrske revolucije. A Lenin je tudi dobro vedel, da je bilo geslo koeksistence takrat pravzaprav še šibka barikada revolucije, ker je bila buržoazija močna, mednarodni kapitalizem še zmeraj trden in sposoben za protiofenzivne akcije zoper Oktobrsko revolucijo in se je tudi resnično pripravljal na agresivno vojno proti ZSSR. Naravno je, 262

da je Lenin zaradi tega govoril: koeksistenca — da, toda delavske množice ne smejo pozabiti, da je imperializem proti koeksistenci in da nas bo skušal prej ali slej uničiti. Sedanji položaj na svetu se zelo razlikuje od položaja za časa Lenina. Predvsem, ker je socializem, zgodovinsko gledano, idejno in materialno zmagal. Socializem danes ni več obkoljen, izoliran, niti v položaju, da bi moral braniti svojo eksistenco. To kajpada ne pomeni, da so najbolj reakcionarni vrhovi kapitalizma zavrgli misel in upanje, da bodo lahko nasilno obračunali s socializmom. Toda razmerje sil med kapitalizmom in socializmom na svetu je sedaj tako, da so ti upi čedalje manj realni celo v očeh zelo zakrknjenih zagovornikov kapitalizmla. Ravno zato dobiva ideja miroljubne koeksistence in aktivne koeksistence čedalje več pristašev ne le med ljudskimi množicami, temveč celo v nekih buržoaznih političnih krogih. Ravno to daje Leninovi tezi o miroljubni koeksistenci v današnjem času veliko večji pomen v politiki socialističnih sil, kakor ga je imela v tedanjih časih. Koeksistenca postaja ne le realna koncepcija mira, temveč tudi aktivno geslo boja za nadaljnjo krepitev socializma. V pogojih popuščanja mednarodne napetosti in miru se narodi posvečajo predvsem lastnim družbenim problemom in to pomeni, da se bo neogibno krepila tudi družbena vloga delavskega razreda in da se bodo krepile sile socializma. Za nas koeksistenca torej ni statično, pacifistično geslo. Nasprotno, mi smo za koeksistenco prav zaradi tega, ker menimo, da ni le sredstvo miru, temveč v sedanjih pogojih tudi najhitrejša pot za nadaljnji razvoj socializma in za njegovo krepitev. Navsezadnje za socialistične sile — v pogojih, ko je mir možen — druga alternativa razen koeksistence tudi ni mogoča. Te premise so tudi osnova za stališče programa glede razmerja socialistične Jugoslavije do sedanje blokovske razdelitve sveta. V razdelitvi sveta na bloke vidimo mi predvsem odraz nekega objektivnega stanja stvari v družbenih, ekonomskih in političnih odnosih sodobnega sveta, katero prav tako na neki specifični način odraža dejstvo, da delijo sodobni svet nasprotja med kapitalizmom in socializmom, da živita danes drug poleg drugega, se prepletata in borita dva svetova: kapitalistični in socialistični — če pojmujemo ta dva svetova ne teritorialno, temveč kot sklop vseh faktorjev, ki delujejo bodisi v tej, bodisi 263

I

v drugi smeri. V tem. smislu torej živita in bosta živela hkrati oba svetova določeno zgodovinsko dobo ne glede na to, ali bloki obstajajo ali ne. Zato so kritike, ki jih pogosto naslavljajo na nas, češ da bijemo bitko proti nekim zunanjim oblikam in ne vidimo njihove vsebine in jih zato enačimo, ali češ da mi nerealno zahtevamo enostransko odpravo blokov ne glede na stanje objektivnih nasprotij in realnega razmerja sil in tendenc v sodobnem svetu — naslovljene na popolnoma napačen naslov in kažejo globoko nerazumevanje našega stališča. Mi presojamo značaj blokov po njihovi konkretni vlogi v danih pogojih. V tem smislu bo Varšavski blok — kot mednarodni faktor — nedvomno imel obrambno vlogo vse dotlej, dokler bodo najbolj reakcionarni krogi na svetu skušali izkoriščati Atlantski blok in druge podobne organizacije za instrument antikomunističnega križarskega vojnega pohoda. Toda po našem mnenju so sile miru in socializma kakor tudi antiimperialistične sile vobče na svetu že tako narasle, da je uspešen boj proti gospostvu politike s stališča sile v mednarodnih odnosih mogoč in da nova svetovna vojna ni več neizogibna. Daleč smo od tega, da bi trdili, da je nemogoča, ali da bi podcenjevali moč in vlogo tistih faktorjev, ki v sedanjih pogojih še lahko postanejo ali so že nosilci agresije. Trajen mir pa je danes vendarle veliko več kakor pacifistična človeška težnja, postal je,temeljna družbena potreba. In to se čedalje bolj kaže ne le v zavesti množic, temveč tudi v mnogih odgovornih krogih na čelu držav. Povezati na ustrezen način materialne sile socializma, in v prvi vrsti sile socialističnih dežel, z vsemi tistimi činitelji, ki so prepričani o nujni potrebi zavarovanja miru, ne glede na njihovo družbeno ekonomsko in ideološko orientacijo — to pomeni krepiti prepričanje o možnosti koeksistence in utrjevati pozicije miru na svetu. Potemtakem nam je vsem jasno, da blokovske razdelitve sveta ni mogoče odpraviti z razpravljanjem o mehaničnem, enostranskem razpustu blokov, temveč edinole z odstranitvijo tistih vzrokov, ki so privedli do njihovega nastanka. In to pomeni predvsem z bojem proti gospostvu politike s pozicije sile v mednarodnih odnosih, ki so jo vsilili svetu reakcionarni nasprotniki politike koeksistence, to je z bojem za aktivno koeksistenco, osnovano na stalnem prizadevanju za razorožitev in pospeševanje demokratičnih odnosov med narodi. Mislimo, da delujejo prav 264

v tej smeri nekateri zunanjepolitični predlogi Sovjetske zveze in drugih socialističnih dežel v zadnjih letih. V tej smeri morajo delovati vse vlade in vsi ljudje, ki jim je za mir, ne glede na to, ali pripadajo temu ali onemu vojaško-političnemu bloku, ali so zunaj blokov. V tej smeri deluje tudi neodvisna zunanja politika socialistične Jugoslavije, ki je ostala zunaj vojaško-političnih blokov. Slej ko prej ostanemo mnenja, da Jugoslavija prav s tako politiko lahko največ prispeva ne le k utrditvi miru, temveč tudi h krepitvi socialističnih sil. In, narobe, da bi Jugoslavija, če bi opustila to stališče, prispevala samo k zaostritvi nasprotij v Evropi in bi s teni tudi škodovala resničnim interesom mednarodnega socializma. Nesmiselno bi bilo boriti se za zmago načela miroljubne koeksistence in hkrati ravnati na način, ki bi lahko samo prispeval k zaostritvi položaja na svetu. To naše stališče se izraža tudi v samem programu in v načinu, kako je formuliran njegov mednarodnopolitični del. Potemtakem so, milo rečeno, zelo daleč od resnice tisti kritiki našega programa, ki vidijo v našem stališču do blokov nekakšno laviranje med socializmom in kapitalizmom, nekakšno »sedenje na dveh stolih«, in ne vidijo v tem konkretne oblike boja neke socialistične dežele za mir in koeksistenco in s tem tudi za obrambo socializma sploh. Toliko o mednarodnopolitičnem delu programa.

III

Kar zadeva historiat naše partije, se program omejuje na njegov kratek oris, katerega namen je prikazati predvsem vzroke, zaradi katerih je bila revolucija v Jugoslaviji neizogibna, kakor tudi njen značaj in značaj oblasti, ki je zrasla iz revolucije. Pri tem kratkem historiatu in oceni naše revolucije izhaja program iz dejstva, da se je naša socialistična revolucija prepletala z narodnoosvobodilno vojno in z elementi demokratične -revolucije. V raznih fazah narodnoosvobodilne vojne so prihajali močneje do izraza tudi različni elementi revolucionarnega procesa. Prevladovali pa so vendarle ves čas činitelji, ki so — ne glede na družbeni in politični značaj nalog, ki smo jih izvrševali med narodnoosvobodilno vojno — dajali tej revolucionarni vojni značaj socialistične revolucije. Ti činitelji so predvsem razredna 265

struktura narodnoosvobodilnega gibanja, ki je bilo oblika revolucionarne zveze delovnega ljudstva in katerega idejno in politično jedro je bil delavski razred, in pa nedvomno priznana vodilna vloga Komunistične partije. Zaradi take razredne strukture narodnoosvobodilnega gibanja in takega političnega vodstva so bili organi oblasti, ki so rasli iz tega gibanja, organi revolucionarne oblasti delovnega ljudstva. Ti organi so že med narodnoosvobodilno vojno samo izvedli celo vrsto ukrepov, ki so bili po svojem značaju in tendencah socialistični. Nedvomna vodilna vloga delavskega razreda oziroma njegove Komunistične partije med narodnoosvobodilno vojno ni bila sporna niti za trenutek. S tem je bil v bistvu vnaprej določen ves razvojni potek naše revolucije kot socialistične revolucije, prepletanje z revolucionarno demokratičnimi in narodnoosvobodilnimi elementi pa ji je dajalo posebne politične oblike, v katerih je prihajala do izraza. Razumljivo je, da se je socialistična revolucija razvila do polnega razmaha v zaključni fazi vojne in neposredno po njej ■t ustanovitvijo ljudsko demokratične republike in z nacionalizacijo osnovnih proizvajalnih sredstev. Te spremembe kakor , tudi splošna smer, izvirajoča iz značaja ljudske oblasti, v kateri je imel delavski razred takoj v začetku nesporno vodilno vlogo in ki je bila torej specifična oblika diktature proletariata, so takoj v začetku dale novi jugoslovanski federativni skupnosti značaj socialistične države. Glede problematike, ki se nanaša na graditev našega političnega in ekonomskega sistema, bi vas rad opozoril na nekatere splošne idejne, teoretične in politične teze, iz katerih izhaja osnutek programa. Osnutek izhaja iz tega, da je v splošnem vsak družbeni sistem določen prvenstveno z značajem oblasti in značajem družbeno-ekonomskih odnosov, to je lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. Program pa mora upoštevati tudi, da čistih sistemov v dosedanji zgodovini ni bilo niti glede ekonomskih odnosov niti glede strukture oblasti. Zgodovina ni statična vrsta sistemov, ki si v »čisti« obliki slede drug za drugim. »Novo« se poraja v krilu starega sistema in zmaga v dolgotrajnem boju s »starim«. Pogoji in oblike tega boja vplivajo tudi na značaj novega, ki je zmagalo. Tudi kadar »novo« zmaga, ima torej v sebi veliko elementov »starega«, ki se skuša uveljaviti v novih oblikah, in ti ostanki »starega« vplivajo na razvoj novih družbenih odnosov. 266

Tudi revolucija ne pomeni mehaničnega in popolnega preloma s »starim«. Kot skok iz kvantitete v novo družbeno kvaliteto pomeni revolucija politično in družbeno-ekonomsko zmago najnaprednejših družbenih in ekonomskih faktorjev, ki so se razvili že v krilu stare družbe. Toda v kolikšni meri ti faktorji vtisnejo pečat novi družbi, ni odvisno samo od radikalnosti revolucije, se pravi od revolucionarne doslednosti vodilnih političnih sil, temveč tudi od objektivne moči in vloge naprednih družbenih in ekonomskih faktorjev v splošni družbeno-ekonOmski strukturi neke družbe; to pa je seveda odvisno predvsem od razvojne stopnje proizvajalnih sil. Ne samo to, le-ta objektivni faktor ima v zadnji instanci odločilno besedo v razvoju nove družbe. Marx je zmeraj naglašal, da si ljudje kar s svojo voljo ne morejo izbirati družbene oblike. Ne človek ne družba ne moreta skočiti iz svoje kože in postati nekaj, kar nista. S svojo zavestno akcijo lahko spremenita pogoje svojega razvoja in napredka in se s tem spremenita, toda začeti morata s tem, kar sta v določenem momentu. Drugače povedano, tista zavestna družbena akcija, ki jo navadno imenujemo »pravilno« politiko zmagovitih revolucionarnih sil, je lahko »pravilna«, to se pravi uspešna in napredna samo tedaj, kadar v realni družbeno-ekonomski strukturi odkriva tiste objektivne družbene in ekonomske faktorje, ki v določeni fazi edini morejo biti in tudi neogibno so nosilci napredka, in kadar se opira na te faktorje. Samo na tej liniji lahko tudi sila nove revolucionarne države deluje napredno. Z zmago socializma res začenjajo polagoma izginjati antagonistična razredna nasprotja in njihov vpliv na oblikovanje človeške zavesti. Toda družba še nadalje napreduje preko svojih notranjih protislovij, ki, čeprav niso antagonistična, oblikujejo zavest in gibanje te zavesti. Teh protislovij očitno ni mogoče razreševati samo s sklepi vodilnega socialističnega centra. Najsi je zavest tega vodilnega centra v kaki deželi še tako napredna, vendarle nikoli ne more doumeti in zajeti vsega bistva socialističnega družbenega gibanja in vseh njegovih faktorjev. Zavestna akcija socialističnih sil je torej vedno napačna, če dobi obliko nasilja nad objektivnimi zakoni gibanja. Njena naloga je predvsem ta, da družbeni razvoj usmerja, politično organizira in ga osvobojuje ovir, ki jih temu razvoju postavljajo na pot zaostale oblike preteklosti in idejni konservativizem. Socialistična družba mora torej težiti za tako notranjo organizacijo, v kateri se lahko vsi faktorji socialističnega razvoja čimbolj svobodno gibljejo, 267

1

in da se z njihovim svobodnim gibanjem neprestano in organično razrešujejo notranja protislovja socializma. V tem smislu veljajo v pogojih graditve socializma tudi za akcijo komunistov Marxove besede, da delavskemu razredu »ni treba uresničevati nobenih idealov, temveč mora samo sprostiti elemente nove družbe, ki so se že razvili v krilu stare, razpadajoče buržoazne družbe«. (Marx-Engels, Izbrana dela, II., izd. Kultura, Zagreb 1949, str. 501.) Prav zaradi tega mislimo, da je demokratizem v sferi socialističnih odnosov in socialističnega družbenega gibanja, to se pravi, da je čedalje širši razmah socialistične demokracije zakon socialističnega napredka. Nameiiömä govorim o demokratizmu v sferi socialističnih odnosov, da bi s tem poudaril, da socialistična demokracija nikakor ne pomeni odpirati vrata protisocialističnim tendencam, niti slabiti socialistično družbo pred politično akcijo sil, ki so nosilke teh tendenc. Tu ne gre za kak abstrakten liberalizem. Gre dejansko za to, da je moč demokratičnih oblik nasploh v socialistični deželi odvisna predvsem, od notranje stabilnosti in neoviranega razvoja socialističnih odnosov, ta stabilnost pa je spet odvisna od razvitosti družbene ekonomske osnove in od takega demokratičnega mehanizma, ki zagotavlja čim svobodnejše gibanje socialističnih faktorjev. Moč buržoazne demokracije ni bila v njenem problematičnem humanizmu in svobodoumnosti, temveč v tem, da je postala najpripravnejši politični okvir za razvoj kapitalistične družbe, osnovane na privatni lastnini proizvajalnih sil, kakor tudi za razreševanje notranjih protislovij v razvoju kapitalističnega razreda samega. Zaradi tega se je mogla ta demokracija razvijati in razviti samo tam in dotlej, kjer in dokler je bila buržoazija materialno sposobna paralizirati ali otopiti revolucionarni pritisk delavskega kot antagonističnega razreda. In narobe, buržoazna demokracija je zmeraj šla po zlu, oziroma je pokazala svoj pravi značaj razredne vladavine, kadar se je znašla pred ostrejšim razrednim spopadom. Tudi socialistična demokracija ne izhaja iz abstraktnih načel humanizma in svobodoumnosti, čeprav sta humanizem in svobodoumnost njeni bistveni značilnosti. Vendar pa je jasno, da bi se znašli na pozicijah slabotnih moralistov in sejalcev praznih in kratkovidnih iluzij, če bi na demokratične oblike ne gledali skozi prizmo realnih odnosov antagonističnih družbenih sil. Graditev socialistične demokracije je torej tesno povezana z 268

bojem proti ostankom starega reda vse dotlej, dokler le-ti so ali pa lahko postanejo pomemben politični in družbeni činilec, kakor tudi z bojem zoper različne pojavne oblike birokratizma, etatizma in tehnokratizma, katerih tendenca je hromiti nosilce socialističnega napredka. Enotnega in absolutno veljavnega recepta o oblikah diktature proletariata ni. Toda očitna in kategorična nujnost socialističnega napredka je stalna težnja za čedalje širšim razvojem demokratičnih oblik, v katerih se morajo razvijati socialistični ekonomski, socialni, politični in ideološki faktorji, ki pomikajo družbo naprej, osvobajajoč jo tako pritiska ostankov kapitalističnih in buržoazno demokratičnih političnih oblik, kakor tudi pritiska birokratičnih tendenc. Samo take oblike demokratizma, v katere bodo — preprosto izraženo — udobno »legli« socialistični ekonomski in družbeni odnosi in v katerih bosta delavski razred in socialistična družba zavarovana ne le pred ostanki buržoazije, temveč, kakor pravi Marx, tudi pred lastnimi uradniki, so lahko prikladen instrument socialističnega napredka in samo pod takimi pogoji postaja socialistična demokracija — v svojem končnem rezultatu — politična oblika odmiranja države. Ravno zato, ker tako gledamo na stvar, se upiramo ne samo birokratizmu in raznim subjektivističnim dogmam, ki nastajajo na tleh birokratičnega prakticizma, temveč tudi raznim reakcionarnim ah dezorientiranim oboževalcem buržoazno demokratičnih oblik, ki v svojem kratkovidnem oportunizmu niso zmožni razumeti ne družbene vloge buržoazne demokracije in še manj vlogo socialistične demokracije. Le-te tendence pomenijo v pogojih socializma neko vrsto sodobnega reakcionarnega romanticizma, ki ni sposoben, da bi videl napredno rešitev protislovja socialističnega razvoja, temveč ga išče v idealiziranju nekih minulih oblik, ki jih je čas za zmeraj pustil za seboj. Kakor neke kategorije reakcionarnih romantikov na prehodu iz fevdalizma v kapitalizem se sodobni politični »novoromantiki« gibljejo predvsem v sferi etike, morale in abstraktnih demokratičnih obrazcev in načel in izgubljajo izpred oči realne družbene sile in njihove medsebojne odnose, kakor tudi njihove protislovne ali antagonistične interese. Ti elementi so — obenem z birokratizmom — zakoniti produkt notranjih protislovij v razvoju socializma v prehodnem obdobju. Oktobrski dogodki na Madžarskem so jasno pokazali, da sta prav ta dva faktorja s svojo prakticistično slepoto in s svojim dogmatičnim in iluzionističnim 269

subjektivizmom sposobna dati ostankom stare družbe in kontrarevolucije novo politično in družbeno moč. Popolnega in za vse veljavnega recepta za edino pravilno politiko seveda ni. Prav tako ni in ne more biti kakršnega koli nezmotljivega ideološkega sodnika, ki bi presojal, kaj je pravilno in kaj ne. Tudi ni nikakršnega duhovnika, ki bi lahko dal socialističnim silam odvezo za storjene napake. In, nazadnje, tudi ni nobenega recepta za popolno socialistično demokratično ustavo, ki bi avtomatično rešila vsa notranja protislovja. Edini definitivni sodnici sta praksa in zgodovina. Toda komunisti morajo pogumno prevzeti družbeno in zgodovinsko odgovornost. Če bi tega ne storili, bi socializem in družbeni napredek na milost in nemilost izročili reakcionarnim ali zaostalim družbenim političnim silam. Toda kakšni bodo zgodovinski rezultati njihovega boja, je odvisno od tega, kakšno mesto si bodo našli v družbi. Tu preprosto deklamiranje pripadnosti k marksizmu in leninizmu ne odloča stvari, zakaj — kakor pravi Marx — ljudje niso to, kar mislijo, da so, ampak so to, kar so v resnici. Tu odloča edino delujoča, objektivno napredna vloga komunistov v družbenih gibanjih. Naloga programa ZKJ torej ni samo, da ugotovi razredni značaj oblasti in nedotakljivost družbene lastnine proizvajalnih sredstev, temveč tudi, da pokaže, kateri so v danih pogojih osnovni materialni, družbeni in idejno politični faktorji in nosilci objektivnega socialističnega gibanja in razvoja; v čem je spodbuda za delovanja teh faktorjev; kakšni morajo biti družbeni instrumenti in okviri za usmerjanje njihovega delovanja, kakšne so možnosti in kateri so viri deformacij v tem gibanju in kdo so njihovi nosilci in kakšne so družbene posledice takih pojavov; katera so sredstva in metode, s katerimi se lahko socialistične sile uspešno upirajo delovanju takih tendenc itd. Program prenaša težišče prav na ta vprašanja objektivnega socialističnega gibanja in se torej ne zadovolji samo s splošnimi ugotovitvami o diktaturi proletariata in o vodilni vlogi Komunistične partije oziroma Zveze komunistov, ker bi ga to pri opredeljevanju oblik socialističnega- napredka nujno odvedlo v neživljenjski shematizem in jalov propagandizem. Če rečemo diktatura proletariata, s tem še ni vse povedano. Konkretno fazo socialističnega gibanja lahko opredeli v teh pogojih šele analiza konkretnih družbenih protislovij. 270

Izhajajoč iz teh tez, obravnava program tudi problematiko v graditvi državnega in gospodarskega sistema. Tudi v tem pogledu prikazuje program bolj gibanja in smeri socialistične akcije kakor konkretne naloge ali organizacijske oblike v boju za uresničitev posameznih najneposrednejših smotrov. V programu je poudarjena tako nujnost države kot socialističnega družbenega instrumenta, kakor tudi neogibnost njenega odmiranja. Problem odmiranja ni postavljen kot problem nekih časovnih etap, niti kot neposredni smoter, niti ko.t smoter, ki se bo začel uresničevati šele v daljni prihodnosti. Ta proces je postavljen kot neločljiv del procesa socialističnega razvoja, to se pravi kot njegova notranja neogibnost, in se uresničuje v tisti meri in samo v tisti meri, v kateri postaja socializem resničnost in stabilen družbeni sistem: »pomeni, da z razvojem socializma v isti meri neogibno odmira tudi država«. V tujini nas nekateri kritizirajo, ker smo v programu zastavili tudi ta problem. Zato mi dovolite, da preberem neki zelo znani citat iz Leninove »Države in revolucije«. Ne bi ga znova navajal, če bi se ne bilo zgodilo, da so neki kritiki —- ki sicer obilno uporabljajo citate iz Lenina — »pozabili« navesti tudi ta citat. Takole pravi Lenin: »Vsi oportunisti, socialni .šovinisti in kautskijanci ponavljajo, da proletariat potrebuje državo, in zatrjujejo, da je tako učil Marx; ,pozabljajo pa dostaviti, prvič, da po Marxu potrebuje proletariat samo odmirajočo državo, to je tako urejeno državo, da bo takoj začela odmirati in bo tudi morala odmreti, drugič pa, da delovno ljudstvo potrebuje takšno ,državo'; v kateri ,je proletariat organiziran kot vladajoči razred'.« (V. I. Lenin, Država in revolucija, str. 23, izd. Kultura, Beograd 1947.) Zares ne vem, zakaj ne bi smeli v naš program zapisati isto, kar je trdil tudi Lenin. In še teže je razumeti, zakaj zdaj v imenu leninizma tako vztrajno zanikajo takšne in podobne Leninove teze. Očitno je, da ta proces ne poteka niti enakomerno niti enako na vseh področjih družbenega življenja. Naša dosedanja praksa spričuje, da se začenjajo državne funkcije zoževati najprej na področju gospodarstva — kar je trdil tudi Lenin — prosvete, kulture, socialnih zadev itd. Tu državo čedalje bolj zamenjujejo različne oblike družbenega samoupravljanja, ki imajo svojo osnovo v konkretnih materialnih in družbenih interesih delovnih ljudi. Državljani se tu demokratično združujejo zaradi reševanja 271

določenih skupnih vprašanj, ne da bi uporabljali prisilne ukrepe države ali z bistveno omejitvijo uporabe teh ukrepov. To velja zlasti za ekonomske odnose in splošim za sistem upravljanja gospodarstva na osnovi družbene lastnine proizvajalnih sredstev. Toda tudi na tem področju funkcije države kot sile ne morejo odmreti čez noč. Država bo še dolgo nujno potrebno sredstvo pri urejanju določenih problemov na tem področju. To velja zlasti za vlogo države kot instrumenta oblasti delovnega ljudstva na področju boja proti antisocialističnim silam ali zaradi zaščite neodvisnosti dežele. Dokler bo v mednarodnih odnosih vladal vpliv antagonističnih družbenih protislovij in dokler bodo reakcionarne družbene sile faktor, ki lahko ogroža obstoj ali svobodni razvoj socializma, bo država nujen instrument delavskega razreda in vse socialistične družbe za zaščito in spodbujanje socialističnega napredka. Skratka, program ne dopušča, da bi se problem odmiranja države obravnaval kot dogma ali abstraktna politična formula, temveč ga kot proces tesno povezuje z vsem organskim razvojem socializma. Zato se ne ukvarja s predpisovanjem, kdaj naj država odmre, temveč prikazuje samo sredstva in oblike, v katerih se bo ta proces razvijal, izhajajoč iz tega, da je v tem vprašanju prav tako potreben zavesten napor vodilnih družbenih sil, posebno komunistov, kakor na vseh drugih področjih graditve socializma. Program izhaja pri tem iz pojmovanja, da mora ta sredstva in te oblike v naših pogojih nuditi razvoj socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja. Program prikazuje posebno vlogo delavskih svetov in komun v tem procesu, ki vodi v preobrazbo komune in vse družbe v svobodno asociacijo proizvajalcev. Mislimo, da so vse te oblike pri nas že odigrale in da bodo v prihodnosti igrale še večjo vlogo v razvoju socialističnih odnosov. Ne trdimo pa, da so te oblike edino mogoče v vseh deželah, niti da bodo ostale pri nas nespremenljive tudi v bolj razvitih socialističnih pogojih. In tu bi rad še enkrat ponovil, da so smer socialističnega gibanja in njegove osnovne zakonitosti v vseh deželah enotne, toda konkretne oblike, v katerih se to gibanje uresničuje, so lahko in tudi bodo neizogibno zelo raznolike. Prav na to mislimo, kadar govorimo o različnih poteh v socializem. V istem duhu obravnava program tudi problem ekonomskega sistema. Program tudi tu ne daje podrobno izdelanih shem, temveč prikazuje objektivne faktorje in gibanja, kakor tudi 272

tiste instrumente subjektivne akcije socialističnih sil, od katerih so odvisni konkretnj materialni„ in družbeno-politični uspehi gospodarskega razvoja in vse naše graditve socializma. Program izhaja s stališča, da je splošni družbeno-ekonomski kakor tudi konkretni materialni interes delovnega človeka najvažnejša spodbuda, od katere je v prvi vrsti odvisna zavestna ustvarjalna dejavnost delovnega človeka. Seveda ni ta interes edina spodbuda. Tudi sama idejna orientacija človeka in težnja po ustvarjanju ■—■ ki je dostikrat tako močna, da so ljudje pripravljeni tudi na materialne žrtve — pomeni izredno pomemben faktor v gibanju socialistične družbe. Toda te druge težnje ne smemo posploševati ali obravnavati ločeno od celotnega, družbenega razvoja. Vendar pa ostane resnica, da\se socializem gradi za to, da bi ljudje vec ustvarjali in s tem hkrati zboljševali tudi svoj materialni položaj. Ves naš gospodarski sistem mora torej biti zgrajen tako, da bo ta spodbuda mogla ustrezno delovati. Zaradi tega meni program, da mora ves sistem razdelitve bazirati čedalje manj na moči države kot administrativnem nosilcu razdelitve in postajati — v mejah splošne planske globalne razdelitve narodnega dohodka — čedalje bolj funkcija produkcije same, delavskih svetov, komun in drugih organov družbenega samoupravljanja, kar v zadnji instanci edino lahko zagotovi resnično nagrajevanje po delu in zavestno prizadevanje vsakega delovnega človeka za nenehno povečevanje produktivnosti dela in razvoj proizvajalnih sil. Prav v tej obliki — kakor tudi s samoupravljanjem v produkciji — se producentu naposled vrača njegova produkcijska in ekonomska osnova, ki mu jo je odtujil kapitalizem oziroma sistem razrednega izkoriščanja nasploh. V tej smeri opredeljuje program tudi odnos med enotnim družbenim planom in samostojno akcijo socialističnih ekonomskih faktorjev. Drugače povedano, program se ne spušča v podrobnosti ekonomske politike, ker je le-ta stvar vsakodnevne prakse, temveč opozarja, katerim družbenim in materialnim faktorjem in katerim sredstvom in metodam je treba posvečati vso pozornost, da bi dosegli čim hitrejši materialni in družbeni učinek v korist socializma in človeka. Zadnje poglavje programa opredeljuje družbeno vlogo Zveze komunistov in drugih političnih organizacij v naši družbi. Tu zajema teze, ki smo jih že prej formulirali in jih dopolnili z izkustvi iz prakse v zadnjih letih. Poglavitne značilnosti vo18 — VII Kongres

273

dilne vloge Zveze komunistov in njenih metod v sedanjih pogojih se izražajo predvsem v tendenci, da se oblast delovnega ljudstva spreminja čedalje bolj iz oblasti v interesu delovnih množic v neposredno oblast samih delovnih množic. Ker so nas vodili ti smotri, smo že na VI. kongresu in pred njim odločno pretrgali z metodo zapovedovanja. Uganjali bi seveda licemerstvo, če ne bi odkrito povedali, da imajo in morajo imeti komunisti v sedanjem obdobju pri nas neposreden vpliv na določene ključne pozicije oblasti, od katerih je odvisna stabilnost politične ureditve, ki zagotavlja čim svobodnejši razvoj socializma. Toda Zveza komunistov se je orientirala hkrati tudi na to, da na čim širših in čedalje širših področjih družbenega življenja deluje kot politična vodilna sila predvsem s prepričevanjem in vzgajanjem delovnih ljudi, ki tudi sami neposredno vodijo, spodbujani od lastnih družbeno ekonomskih interesov. Na tej poti smo dosegli že velike uspehe. V zadnjih letih smo priče izredno naglega naraščanja zavesti in iniciativnosti delovnih ljudi, ki se šolajo v sami praksi družbenega samoupravljanja. Nedvomno je k temu znatno pripomogla tudi sistematična akcija komunistov v širokih ljudskih množicah in v teh samoupravnih demokratičnih organih samih. Ti uspehi kažejo, da smo na pravi poti tudi glede razvoja vloge komunistov. Uprli smo se tako tendencam, da naj se idejna vloga Zveze komunistov v družbenem življenju oslabi in se ves razvoj družbenega življenja v naši deželi prepusti stihiji in idejnemu razkroju, kakor tudi nazorom, da imajo komunisti monopol ne le do oblasti, temveč tudi do vseh vrst zavestne socialistične akcije. Ravno zaradi tega smo tudi v preteklosti razvijali najrazličnejše oblike vključevanja najširših ljudskih množic v neposredno politično odločanje. Praksa je pokazala, da smo ravnali prav. Program prav zato to smer še močneje poudarja.

IV. Na koncu moram spregovoriti tudi o predlogih za spremembe in dopolnitve osnutka programa. Objavljene dopolnitve in spremembe ne obsegajo vseh upravičenih priponib, popravkov in dopolnitev, temveč samo tiste, ki so večjega pomena. Komisija za sestavo osnutka ni utegnila v kratkem času, s katerim je razpolagala, izkoristiti vseh predlogov in opraviti vseh potrebnih redakcijskih del v zvezi s programom. Zato meni komisija, da bo 274

treba pri dokončni redakciji programa upoštevati tudi ostale pripombe, ki so v glavnem redakcijskega značaja, ali pa upravičeno predlagajo dopolnitve v okviru danih tez in načel programa. Del objavljenih sprememb in dopolnitev je predlog komisije same, ki je po objavi programa nadaljevala svoje delo, da je sesta,vila tekst, drugi del pa je rezultat široke diskusije, ki se je razvila o programu v organizacijah Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva ter v naši javnosti sploh. Predlog oziroma delo komisije je bilo usmerjeno predvsem na to, da se precizirajo nekatere politične formulacije in da se izčrpneje družbeno ekonomsko in politično pojasnijo neki pojavi, oziroma da se dopolnijo posamezna stališča programa s konkretiziranjem nalog. V tej smeri so bile spopolnjene na primer formulacije, ki se nanašajo na pojav sodobnih vojaško-političnih paktov in blokov. Čeprav je bila načelno že prej jasno poudarjena različna družbeno-ekonomska in politična vsebina obstoječih paktov, se nam je zdelo vendarle potrebno, da to oceno konkretiziramo in da močneje poudarimo tudi aktualne tendence, od katerih je odvisen nadaljnji razvoj vsega sodobnega sistema mednarodnih odnosov. Pri tem je komisija upoštevala zlasti dejstvo, da zahodne sile ne le niso posvečale ustrezne pozornosti miroljubnim predlogom, ki so jih zadnja leta predlagale Sovjetska zveza in druge socialistične države, temveč da žilavo vztrajanje zahodnih držav pri politiki sile resno ogroža tudi mir na svetu. Na osnovi takšnega aktualnega stanja stvari se nam je zdelo potrebno, da — ostajajoč dosledno v istih načelnih okvirih naše zunanje politike— konkretneje označimo sedanjo razdelitev mednarodnopolitičnih taborov in da hkrati izkažemo priznanje tudi tistim državam, ki — zunaj vseh vojaško-političnih paktov ali blokov — dosledno branijo mir in se borijo za zmago načel miroljubne koeksistence med državami, ne glede na njihovo družbeno ureditev. Rad bi dodal, da smo pri tem upoštevali tudi dejstvo, da nam v tujini včasih iz nerazumevanja ali slabih namenov pripisujejo, da baje ne vidimo, da je blokovska delitev izraz nasprotij med kapitalizmom in socializmom in da na ta način s kritiko blokovske delitve napadamo pravzaprav enotnost socialističnih dežel. Toda te kritike padajo v prazno, ker napadajo nekaj, kar ni v nobeni zvezi z našim stališčem, o katerem sem govoril v prvem delu poročila. 275

Človeku, ki se brez predsodkov loti analize jugoslovanskih gledišč in ki noče mešati vprašanja oblik in metod boja za mir in za napredek socializma — o čemer res obstajajo in je naravno, da obstajajo različni pogledi v mednarodnem delavskem gibanju — z vprašanjem o načelni internacionalistični solidarnosti socialističnih sil v boju za obrambo miru in pridobitev socializma, je bil v tem pogledu popolnoma jasen tudi dosedanji tekst osnutka programa. Da bi se pa ognili očitkom o nejasnosti, se nam je zdelo potrebno, da splošne načelne teze programa v tem pogledu konkretiziramo in jih v določenem smislu aktualiziramo. Razen tega predlaga komisija, da nekatere formulacije in teze črtamo iz programa. Komisija predlaga to deloma zaradi potrebe, da se program čimbolj skrajša, deloma pa se predlogi za skrajšanje nanašajo na posamezne formulacije, ki so sedaj teoretično še preveč sporne, in konec koncev tudi ni naloga programa, da rešuje takšna sporna teoretična vprašanja, temveč predvsem, da določi splošno smer praktične akcije Zveze komunistov. Izpuščenih formulacij te vrste je več, zato jih ne bom našteval in pojasnjeval vsakega posameznega primera. Komisija je predlagala tudi neke dopolnitve teksta. Tako na primer predlaga komisija dopolnitve v poglavju o naši socialni politiki, ki je bila v prvotnem tekstu preozko formulirana, in v poglavju o naši kulturni politiki; vključili smo neke dopolnitve o vlogi sindikatov v graditvi socializma in podobno. Hkrati je komisija urejala pripombe, ki so prihajale iz članstva in javnosti, in na njih podlagi formulirala predloge za spremembe ali dopolnitve.' Rad bi poudaril, da je bila javna diskusija o programu izredno plodna in koristna. Značilno je, da pripomb glede načelne spremembe osnovne smeri politike, predvidene v programu na posameznih sektorjih družbenega življenja, sploh ni bilo. To priča ne le o veliki ideološki enotnosti Zveze komunistov, temveč tudi o tem, da se sovražniki socializma in kritiki našega sistema ne bi bili smeli zaletavati v osnovne teže programa, v katerih so izražene dejansko ravno bistvene težnje delovnih ljudi naše dežele. Bilo pa je dosti predlogov za zboljšanje formulacij ne le glede jezika in sloga, temveč tudi glede preciznejše opredelitve politične vsebine. Te pripombe so bile koristne za redigiranje objavljenega teksta, nekatere pa bomo lahko uporabili pri zaključni fazi redigiranja. Seveda so bili tudi taki predlogi, ki jih komisija ni mogla sprejeti. Komisija je zlasti zavrnila tudi tiste predloge, ki so bili usmerjeni na nepo276

trebno zaostritev posameznih kritičnih ocen, izhajajoč pri tem iz tega, da je treba sicer kritično prikazati pojav, da pa se v programu ni treba spuščati v politično polemiko aktualne narave. Naposled, če bi bil uspeh bojži? za socializem odvisen od izbire čimbolj ostrih besed, bi bil ta boj zelo lahek. Pač pa smo si prizadevali, da bi bilo izrazje programa hkrati tudi orožje tiste politike, ki jo zastopa program. < Znaten del pripomb poudarja potrebo, da bi se čimbolj izenačil slog ali da bi bila posamezna mesta formulirana preprosteje in popularneje. V tem pogledu smo nekaj že napravili, še več pa bomo lahko napravili v zaključni fazi redigiranja. Vendar pa je treba povedati tudi to, da progranvne more biti v vseh svojih formulacijah tako popularen, da ne bi terjal od bralca nekega minimalnega znanja. To pomeni, da bo treba po sprejemu programa veliko delati za njegovo pojasnjevanje in populariziranje. Med predlogi, ki smo jih dobili, je želu veliko idej tudi o tem. Nekateri predlagajo, naj bi izdali monografije o posameznih poglavjih z izčrpno razlago njihove vsebine. Drugi predlagajo, naj bi programu dodali-kratek slovar pojmov z njih razlago in bolj popularnimi pojasnitvami zamotanih ali teže razumljivih mest. Vsi ti in podobni predlogi so dobri in jih bo treba uporabiti, ko bomo sprejeti program objavili. Bilo je tudi več pripomb glede doslednosti v uporabi raznih teoretičnih in političnih terminov. Med njimi so nekatere upravičene, nekateri predlogi pa so sami nejasni. Nekatere pripombe na primer razodevajo neko nejasnost o tem, ali je treba tako imenovano mirno pot v socializem razumeti kot evolucijo ali kot revolucijo. Program izhaja iz pojmovanja, da pomeni tudi mirna pot pravzaprav samo obliko revolucije. Evolucija je v bistvu kvantitativno kopičenje faktorjev v družbenem razvoju, ki na določeni stopnji neogibno zahtevajo skok iz kvantitete v višjo kvaliteto. To je pravzaprav bistvo revolucije. In v tem smislu pomenita evolucija in revolucija dve strani enotnega procesa. Toda ta skok sam se lahko izvrši z ostrim revolucionarnim spopadom ali z vrsto takih revolucionarnih spopadov, lahko pa se izvrši tudi v nekem relativno mirnem procesu, v katerem delavski razred in vodilne socialistične sile postopno osvajajo vodilno vlogo v oblasti in družbenem življenju ter postopoma uresničujejo socialistično preobrazbo družbe z vrsto ukrepov, ki odpravljajo eksploatacijo, socializirajo proizvajalna sredstva in zagotove nesporno vodilno vlogo družbeno277

ekonomskih interesov delavskega razreda v celotnem družbenem razvoju, to se pravi, z vrsto ukrepov, ki so v bistvu tudi revolucionarne narave. Potemtakem niti naših nazorov o enotnosti revolucije in evolucije niti naših nazorov o mirnem procesu ali mirni poti do oblasti nikakor ne smemo mešati s teorijo o avtomatičnem prehodu iz kapitalizma v socializem. Ta teorija avtomatizma, kakor veste, sestoji v tem, da se mora kapitalizem sam zaradi notranjih protislovij, ki ga silijo, da se nenehoma prilagojuje potrebam razvoja proizvajalnih sil, in predvsem zaradi ekonomske neogibnosti same, postopno spreminjati v socializem. Toda, kakor je Lenin zelo pravilno naglašal, absolutno brezizhodne situacije za kapitalizem ni. V zadnji instanci morejo družbeni preokret v socializem izvesti samo delavski razred in socialistične sile, ki se zavestno usmerijo k spremembi družbenega reda, k postopnemu izgrajevanju socialističnih odnosov. V kakšnih oblikah, na kakšne načine in s katerimi konkretnimi nosilci lahko socialistične sile izvedejo ta družbeni preokret, je seveda stvar konkretnih pogojev in značaja subjektivnih sil. Precej je tudi pripomb glede uporabe terminov: delavsko in družbeno samoupravljanje oziroma upravljanje. Iz posameznih pripomb je videti, da si nekateri njihovi predlagatelji niso na jasnem glede vsebine teh terminov. Izhodišče vseh demokratičnih gibanj pri nas je pravzaprav kurz v razvijanje družbenega samoupravljanja. Čedalje večje razširjanje družbenega samoupravljanja in njegove čedalje večje kompetence v reševanju vrste vprašanj s področja upravljanja družbe — to je v bistvu proces razširitve socialistične demokracije kot neposredne demokracije, proces čedalje širšega pritegovanja posameznikov v neposredno družbeno upravljanje, proces postopnega zmanjševanja prisilnih ukrepov države na posameznih področjih družbenega življenja in, v zadnji instanci, proces odmiranja države. Vse to, kar imenujemo sedaj pri nas delavsko samoupravljanje ali družbeno upravljanje v ustanovah, ki je v bistvu prav tako samo oblika samoupravljanja, vse to so samo različne oblike istega procesa, to je istega razvoja sistema družbenega upravljanja. Zato mislim, da bi ne bilo dobro, če bi v programu delali toge ali celo načelne razlike med raznimi oblikami družbenega upravljanja. 278

Dobili smo tudi pripombe, k/pravijo, da v osnutku programa ne delamo dovolj ostre razlike med višjo fazo socializma' in komunizma, ker ni podrobneje določeno, kaj razumemo kot višjo fazo socializma, na drugi strani pa ne govorimo dovolj podrobno o komunizmu. Mislim, da pripombe te vrste niso upravičene. V programu je komunizem označen kot končni smoter ZKJ in podana je njegova načelna definicija. V začetku referata sem povedal, zakaj bi bilo nesmotrno, spuščati se v programu v problematična prerokovanja. Program, ki ga sprejemamo, je program za sedanje generacije; in še bolj program za obdobje graditve socializma, ki je neposredno pred nami. Ne bi imelo smisla misliti namesto prihodnjih generacij, ki bodo to lahko vsekakor bolje opravile, kakor mi danes. Iz istih razlogov bi bilo za program docela odveč, če bi skušali sam razvoj socializma vgnetati v neke shematično določene faze, nižje, srednje in višje, in delati kakšne konstrukcije o vsebini teh faz ali določati roke, kdaj se bodo te faze končale. Ce govorimo v programu na nekaterih mestih o višjih fazah razvoja socializma, mislimo kratko malo na višjo stopnjo razvitosti socialističnih ekonomskih in družbenih odnosov, na višjo stopnjo socialistične demokracije, na višjo stopnjo politične stabilnosti socializma, in ne na natanko določeno družbeno strukturo. Ce bi si prizadevali dati glede tega kakšne konkretne formule, bi se zelo lahko znašli na področju čistih konstrukcij. Postavljen je bil tudi predlog, naj bi namesto termina državni kapitalizem uporabljali termin državnomonopolistični kapitalizem. Ta drugi termin — državnomonopolistični kapitalizem — bržkone pravilneje izraža izvor državnega kapitalizma kot tendence, ki raste iz monopolističnega kapitalizma. Toda v sedanjem času ima državni kapitalizem tudi svoje specifične pojavne oblike in vlogo, na primer v zaostalih deželah. Razen tega lahko odigrajo v začetku neke oblike državnokapitalističnih odnosov prehodno napredno vlogo celo v deželi diktature proletariata. Ravno zato, da bi zajeli vse te procese, se nam zdi pravilno, da obdržimo v programu termin državni kapitalizem. Sploh se nanaša več pripomb na vprašanje o državnem kapitalizmu. Nekatere smo sprejeli. So pa tudi predlogi, ki zahtevajo izčrpnejše obravnavanje pojavov državnega kapitalizma. Komisija je bila mnenja, da bi to program preveč obremenilo. Saj navsezadnje ni naloga programa, da se spušča v teoretične razprave o takih pojavih, temveč, da pove o njih samo toliko, kolikor je 279

potrebno za praktično politično akcijo Zveze komunistov. Isto velja za celo vrsto podobnih pripomb, ki se nanašajo na druge probleme mednarodnega razvoja. Teoretična obdelava takih in podobnih vprašanj je stvar nadaljnjega razvoja naših družbenih ved. Večje število pripomb zahteva, naj bi program izčrpneje ocenil vlogo Stalina, zlasti v zvezi z vlogo Kominf orma in 1948. letom, ter z njegovim vplivom na mednarodno delavsko gibanje. Najsi so te pripombe še tako razumljive, komisija je bila mnenja, da programa ni potrebno obremenjevati s podrobnimi analizami konkretnih pojavov, ki pripadajo že zgodovini. Program daje to, kar je nujno potrebno, da se pojasni naše stališče glede odnosov med socialističnimi deželami in glede boja za enotnost v mednarodnem delavskem gibanju. Podana je tudi najosnovnejša analiza družbenega gibanja in značilnih pojavov prehodnega obdobja. Nadaljnje obravnavanje vseh teh vprašanj je stvar naše znanosti, naših zgodovinarjev in praktične politike. Iz vseh teh razlogov komisija glede teh vprašanj ni vnesla nobenih bistvenih sprememb v predloženi osnutek. Iz istih razlogov komisija tudi ni mogla sprejeti pripomb, ki predlagajo, da se v programu konkretneje kritično oceni dosedanji razvoj v drugih socialističnih deželah. V programu je poudarjeno, da moramo pri svojem delu uporabljati ne le lastne izkušnje, temveč prav tako tudi izkušnje drugih socialističnih dežel in mednarodnega delavskega gibanja vobče. To načelo mora biti eno izmed bistvenih načel naše prakse. Izkušnje drugih dežel moramo neprenehoma proučevati in jih neprenehoma uporabljati pri praktičnem delu. Ni pa potrebno, da bi v programu podrobneje razpravljali o tem, za kakšne' izkušnje gre. Vrsta pripomb zahteva, naj bi posamezne dele programa dopolnili. Tako zahtevajo nekateri, naj damo več prostora razmotrivanju filozofskih koncepcij marksizma, njegove etike, socialističnega humanizma, boju proti tujim ideološkim in drugim vplivom itd. Nekateri predlagajo tudi, naj bi obširneje govorili o vlogi posameznih družbenih faktorjev in organizacij, bodisi pri pripravljanju in uresničevanju naše revolucije, bodisi v sedanjosti. So tudi predlogi, naj bi bilo v programu več povedano o pojavu fašizma, o vlogi Organizacije združenih narodov in podobno. Čeprav so vse te pripombe v načelu sprejemljive, komisija jih vseh vendarle ni mogla upoštevati, ker bi to pomenilo znatno

razširitev tako že zelo obširnega programa. Vendar pa je nekatere dopolnitve sprejela. Pri dokončni redakciji pa bo mogoče sprejeti še nekatere. To še nanaša deloma tudi na pripombe o tem, da ni zadosti obdelan sistem razdelitve, problem trga v naših pogojih, problem socialistične preobrazbe vasi itd. Ta oddelek bo treba vsekakor dopolniti med redakcijskim delom pri končni formulaciji programa. Vrsta pripomb velja oddelkom, ki se nanašajo na gospodarski sistem, na sistem planiranja, na vprašanja o odnosu plana do delavskega upravljanja itd. V glavnem gre tu za zahteve, da bi moral program vsa ta vprašanja teoretično izčrpneje obdelati. Komisija je mnenja, da bi bilo mogoče posamezna vprašanja pri končnem redigiranju nekoliko izčrpneje obdelati; vendar pa se program tudi na tem področju ne bi smel preveč spuščati v teoretične razprave, ker ni treba, da bi bil učbenik. Program je tudi tu posegel v teoretična vprašanja samo toliko, kolikor je bilo potrebno, da je dal načelne osnove za našo ekonomsko politiko in za izgradnjo gospodarskega sistema. Nadaljnja teoretična obdelava vseh teh vprašanj — ki je nedvomno nujno potrebna — mora biti stvar naših družbenih ved in širše teoretične diskusije. Nekaj pripomb je o tem, da je oddelek o družbeni strukturi v Jugoslaviji preveč shematičen. Komisija meni, da je ta pripomba upravičena. Ni pa utegnila, da bi še pred kongresom izvršila potrebne spremembe. Zato misli komisija, da bi bilo najbolje ta oddelek bistveno skrajšati in prikazati samo osnovne elemente družbene strukture v Jugoslaviji brez podrobnejših opisov. Potrebno bi bilo, da bi kongres za to delo pooblastil redakcijsko komisijo, ki jo bo izvolil. Neko število pripomb se nanaša na razporeditev poglavij, posameznih oddelkov in odstavkov. Večina teh pripomb je taka, da bi jih bilo komaj mogoče sprejeti, ker bi bilo za to potrebno ogromno dela pri predelavi programa. Razen tega je vprašanje, ali bi bila taka predelava sploh koristna. Med pripravljalnim delom za program je bila razporeditev snovi večkrat spremenjena. Tudi tako, kakor želijo sedaj nekateri predlagatelji sprememb. Vendar pa je komisija ob koncu obdržala prav tako notranjo razporeditev snovi, kakršno predlaga sedaj, ker je mislila, da je relativno še najbolj pregledna. Sicer pa razporeditev ni tako bistvena, kakor je bistvena vsebina. Zato misli 281

komisija, da tudi v končni redakciji ne bi bilo potrebno v večji meri spreminjati notranje strukture programa. Iz celote sem izločil nekaj skupin pripomb, in sicer v glavnem tiste, ki jih komisija ni mogla sprejeti v celoti. Seveda s tem še zdaleč nisem izčrpal vseh bistvenih pripomb. V celem, lahko rečemo, je komisija bolj ali manj upoštevala več ko polovico prejetih pripomb. To pomeni, da je bila diskusija zares koristna in uspešna. In koristna je bila ne samo zaradi tega, ker je prispevala k izboljšanju programa, temveč tudi zato, ker je veliko naših znanstvenih, strokovnih in političnih delavcev in drugih državljanov aktivno sodelovalo pri pripravah in sestavljanju programa. In to je jamstvo, da bodo lahko po kongresu prenesli program med najširše množice delovnega ljudstva, pravilno tolmačili njegov smisel in njegove naloge ter mobilizirali naše delovne ljudi, da se bodo z vsemi svojimi močmi zavzeli za njegovo uresničevanje. Vsakemu med nami je znano — čeprav je to program Zveze komunistov Jugoslavije — da ga lahko uresničijo samo roke vseh delovnih ljudi naše dežele. Zato čaka sedaj komuniste velika naloga, da napravijo program dostopen in da ga približajo vsakemu delovnemu človeku in ga s tem mobilizirajo, da postane zavesten borec za njegovo uresničenje.

Tovariši in tovarišice, vi veste, da je naletel naš osnutek programa na nekatere kritične ocene v tujini, v mednarodnem socialističnem gibanju. Mi smo iz teh kritik sprejeli tisto, kar nam je bilo mogoče sprejeti, to je tisto, kar ne nasprotuje našim načelnim stališčem. Tistega, s čimer se ne strinjamo, pa ne moremo sprejeti. Mi smo na primer doživeli preveč bridkih izkušenj, da bi lahko šli molče preko nekaterih negativnih pojavov v sodobnem razvoju socializma, kakor da jih sploh ni bilo. Če so taki pojavi bili, tedaj so komunisti dolžni storiti vse, da se ne bi mogli več ponoviti. Naš program ne bi bil program Zveze komunistov, če bi ne opozarjal na vire takih pojavov in na način, kako je treba delati, da se ne bi ponovili. Seveda ne moremo zahtevati od drugih komunistov, da bi se v vsem strinjali z nami, prav tako kakor se ne moremo strinjati s tem, da bi nam kdo odrekal pravico, da povemo svoje mnenje o vprašanjih mednarodnega delavskega gibanja in miru na svetu. Toda dolžni smo povedati drugim komunistom, bratskim komunističnim partijam, da je program Zveze komunistov Jugo282

slavije naš program, program za akcijo jugoslovanskih komunistov. Nikomur torej ne moremo priznati pravice, da bi določal, kaj je v tem programu marksistično in kaj ni, in kaj mora biti sprejeto v naš program in kaj ne, oziroma pravil, da je odvisno od tega, ali bo sodeloval z Zvezo komunistov Jugoslavije. Ves naš program prešinja globoko zaupanje v solidarnost in enotnost socialističnih sil in zlasti v solidarnost in enotnost komunističnih partij. Toda ta enotnost ne more biti zasnovana na bazi določenih stališč, ki bi jih neka partija vsiljevala drugi, temveč samo na bazi enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja in resničnega socialističnega internacionalizma. Danes lahko tu res z vso pravico vprašamo, kaj je resnično v duhu socialističnega internacionalizma: ali stališče Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pošiljala svoje avtoritativne delegacije na kongrese posameznih komunističnih partij, čeprav se ni v vsem strinjala s sklepi njihovih kongresov, ali stališče nekaterih partij, ki so najprej napovedale prihod svojih delegacij na ta kongres, nato pa so jih odpovedale samo zaradi tega, ker se ne strinjajo z nekaterimi tezami programa Zveze komu-, nistov Jugoslavije, ki konec koncev vežejo samo nas, jugoslovanske komuniste, in nikogar drugega. Da so ravnale tako nekatere socialnodemokratične stranke pod pritiskom antikomunistične histerije, nas ne preseneča. Teže pa razumemo, zakaj ravnajo tako komunistične partije, celo če bi bile zares prepričane o pravilnosti tistega, kar navajajo zdaj kot kritiko programa Zveze komunistov Jugoslavije. Treba je povedati, da mi ne pojmujemo tako socialistične solidarnosti in enotnosti komunističnih partij. Nam se ne zdi nepravilno in škodljivo za medsebojno sodelovanje, če kdo pošteno in konstruktivno kritizira naš program, odklanjamo pa, da bi nam kdo vsiljeval stališča, s katerimi se ne strinjamo in o katerih mislimo, da niso v interesu niti naših narodov niti mednarodnega socializma. V tem smislu zlasti pozdravljamo dejstvo, da so tu nastopili delegati nekaterih komunističnih partij in tovariško in odkrito izjavili, da se glede nekaterih stvari ne strinjajo z nami, hkrati pa so izpričali tudi svoj socialistični internacionalizem, ko so želeli jugoslovanskim komunistom uspehe v graditvi socializma. Mislim, da bi ravno taki odnosi in metode morali biti odnosi in metode med komunističnimi partijami. Drugače povedano, pazljivo smo proučevali mnenja drugih in jih izkoristili, kolikor se nam je zdelo mogoče v okviru načelnih 283

tez programa, nikakor pa nam niso potrebna kakšna pričevanja o našem marksizmu in leninizmu. Zveza komunistov Jugoslavije je bila zmeraj zvesta nauku marksizma-leninizma in na tej osnovi sama sestavlja svoj program in ga bo formulirala tako, kakor ona pojmuje potrebe delavskega razreda in narodov Jugoslavije pa tudi splošne koristi miru in mednarodnega socializma.

Tovariši in tovarišice! Že samo dejstvo, da imamo danes na dnevnem redu tega kongresa novi program Zveze komunistov Jugoslavije, označuje pomembno fazo našega socialističnega razvoja, v katero vstopamo. Dejstvo, da smo lahko tako posplošili izkušnje našega lastnega boja za socializem in tudi izkušnje graditve socializma v drugih deželah, ter na tej osnovi dali konkretne perspektive za naslednje obdobje našega boja, kaže, da je naša revolucija že izšla iz faze ustvarjanja osnovnih materialnih, političnih in idejnih temeljev graditve socializma in da je stopila že globoko v fazo konkretne graditve socialističnih odnosov, novih odnosov med ljudmi. Ne moremo pričakovati, da se bo vsaka beseda in vsaka predpostavka tega našega programa pokazala kot pravilna. Iz tega tudi nismo izhajali. Če bi izhajali iz tega, bi moral govoriti program samo o stvareh, ki so že za nami, in ne tudi o perspektivah prihodnosti. Ker se zadnje čase v vrstah marksistov veliko govori o revizionizmu, tudi nas včasih »obdarijo« s tem pridevkom. Če razumemo s pojmom revizionizma reakcionarno prehajanje s pozicij socializma in socialistične znanstvene misli na pozicije buržoazne in druge nesocialistične ideologije, tedaj revizionizem v delavskem gibanju nedvomno imamo, smo ga imeli in ga bomo imeli, dokler bodo sile kapitalizma v sodobnem svetu pomemben politični faktor, katerega vpliv se odraža v delavskem gibanju. Nenehen idejni boj proti takemu revizionizmu je nujno potreben. Ne smemo pa pozabiti, da se revizionizem ne pojavlja samo v tistih klasičnih oblikah, v katerih ga poznamo iz zgodovine delavskega gibanja. Hkrati je treba reči, da opravlja prav tako hudo revizijo marksizma tudi vpliv dogmatizma in birokratizma na mednarodno delavsko gibanje. Toda po drugi strani je prav tako, kakor je potreben aktiven boj proti eni in drugi tendenci opuščanja idejnih in družbeno političnih pozicij socializma, tudi nujno potrebno, da se ne bojimo bolj pogumnih korakov 284

v razvoju socialistične misli. Tu lahko seveda delamo tudi napake, toda največja napaka je stopicanje na mestu. Prav zato v našem programu pogumno govorimo, o problemih, ki jih vidimo in ki jim tudi skušamo najti rešitev. Naš program je odraz stanja socialistične misli in socialistične prakse v naši deželi. Nova praksa, novi uspehi, novi nauki iz uspehov in neuspehov bodo omogočili naši Zvezi, da bo tudi v prihodnje svoj program nenehoma spopolnjevala, spreminjala, popravljala, dopolnjevala in presegala. V tem smislu morajo tudi za program sam veljati zaključne besede v njegovem tekstu, da »nič, kar je ustvarjeno, ne sme biti tako sveto, da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško«.

285

PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE SPREJET NA SEDMEM KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

___________

Zveza komunistov Jugoslavije sprejema nov program v času močnega razvoja socialističnih družbenih odnosov in socialistične družbene zavesti v naši deželi, v času nenehne krepitve socialističnih sil v svetu in zmerom močnejšega in zmerom širšega preraščanja socializma v svetovni družbeni sistem. Komunistični manifest je napovedal nastajanje nove družbe; Pariška komuna si je prizadevala ustvariti prvo diktaturo proletariata; toda šele z veliko oktobrsko socialistično revolucijo se je odprlo razdobje prehoda družbe iz kapitalizma v socializem. Zadnjih nekaj desetletij kaže, da živimo v obdobju, ko zgineva kapitalistični družbeni sistem in se poraja socialistična družba. Današnje človeštvo stopa v socializem po poti revolucionarnih spopadov in mirnih procesov, skozi stagnacije in krize, z nenehnimi preobrazbami, ki nastajajo iz boja nasprotij: iz boja med starimi oblikami, ki zginevajo, in novimi, ki nastajajo. Ta prehod se uresničuje z napredkom znanosti in tehnike, z razvojem proizvajalnih sil družbe, s krepitvijo politične zavesti in organizacij delavskega razreda ter drugih slojev delovnih ljudi, z revolucionarnim bojem delavskega razreda, z osvobodilnim bojem kolonialnih narodov in odvisnih dežel ter z močnim učinkovanjem nenehno rastočih socialističnih sil in že ustanovljenih socialističnih držav na kapitalistično družbo. Delavski razred, poglavitna sila socialističnega razvoja v svetu, deluje i zavestno i spontano že več kakor eno stoletje na celotnem področju ekonomskih in družbenih odnosov ter z različnimi potmi in oblikami akcije in vpliva spreminja obstoječe družbene odnose ter gradi nove, ustvarjajoč in razvijajoč prakso, izkušnjo in ideologijo socializma ter postaja tako objektivni in poglavitni nosilec splošnočloveškega interesa in progresa. 19 — VII Kongres

289

Zadnjih nekaj desetletij je delavsko gibanje poglavitna gibalna sila družbenega napredka jugoslovanskih narodov, Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa njegova idejna avantgarda in organizatorica. Ko so se narodi Jugoslavije, delavski razred in Komunistična partija borili za nacionalno osvoboditev in za socialistične cilje, so se znašli na izpostavljenih pozicijah in sredi zaostrenih mednarodnih nasprotij, zato so morali ta nasprotja reševati in hkrati pospeševati družbeni razvoj z revolucionarnimi' sredstvi — s hudimi, dolgotrajnimi in krvavimi boji. V narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji se je rodila in zrasla socialistična Jugoslavija. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije pa se je s tem, da je uspešno vodila narodnoosvobodilni boj, revolucijo in socialistično izgradnjo, zgodovinsko afirmirala in se konstituirala kot vodilna socialistična sila naše družbe. Uresničevanje socialističnih ciljev v naši deželi pomeni zapleten in dolgotrajen proces, pogojen s posebnostmi zgodovinskega razvoja jugoslovanskih narodov, z materialnim, ekonomskim in kulturnim potencialom, s stopnjo in tempom razvoja proizvajalnih sil in socialistične zavesti ljudi, z delovanjem zavestnega socialističnega faktorja, z mednarodnim položajem Jugoslavije in s stanjem mednarodnih odnosov. Uspeh razvoja socialističnih družbenih odnosov v naši deželi je odvisen tudi od razvoja socializma po svetu, kajti naše socialistično gibanje je del svetovne socialistične preobrazbe, uspehi pa, ki jih na tej poti dosegajo socialistične sile po svetu, olajšujejo naš razvoj, kakor tudi rezultati, ki jih dosega naša dežela, prispevajo k splošni revolucionarni izkušnji delavskega gibanja in k razvoju socializma v celoti. Program Zveze komunistov Jugoslavije organsko raste iz prejšnjih programov Komunistične partije Jugoslavije; njegov namen je, da teoretično formulira poglavitne izkušnje Komunistične partije Jugoslavije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije pri vodenju revolucije, pri izgradnji revolucionarne oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva, pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov, pri spremembah ekonomske baze družbe, kakor tudi pri ustvaritvi vseh drugih pomembnejših nalog socialistične izgradnje Jugoslavije. Program Zveze komunistov Jugoslavije teži za tem, da bi z marksistično analizo teoretično formuliral splošne zakonitosti 290

socialističnega gibanja in specifičnost oblik revolucionarnega procesa v Jugoslaviji. Program Zveze komunistov Jugoslavije si prizadeva analizirati današnje družbeno gibanje in razvoj v svetu ter določa poglede in stališča jugoslovanskih komunistov do splošne problematike družbenih, ekonomskih in političnih odnosov v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije izraža načelna stališča o nekaterih najbistvenejših problemih današnjega mednarodnega delavskega gibanja in razvoja socializma v svetu. Program Zveze komunistov Jugoslavije nalaga jugoslovanskim komunistom poglavitne naloge v njihovi družbeno-politični aktivnosti pri socialistični izgradnji družbe in pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov, formulira idejne koncepcije o vseh bistvenih notranjih problemih in zunanji politiki Jugoslavije ter določa smernice za nadaljnji socialistični razvoj naše dežele. V okviru splošnega razvoja socialističnih idej pomeni program Zveze komunistov Jugoslavije izraz socialistične misli na današnji etapi družbenega razvoja Jugoslavije. Ni kodeks dogem in dokončnih resnic. Naša bodoča družbena praksa in znanstvena misel v celoti bosta preraščali, popravljali in morebiti celo zanikovali posamezna konkretna stališča, poglede in formulacije ter ravno s tem afirmirali revolucionarnega duha in ustvarjalno koncepcijo programa Zveze komunistov Jugoslavije. To bo storila družbena praksa in znanstvena misel sedanjih socialističnih sil po. vsem svetu. Celotna zgodovina razvoja delavskega gibanja je potekala v spopadih stališč in mnenj. Na koncu koncev so zmagovala tista stališča in tiste teorije, ki so bile objektivni izraz zakonitosti gibanja družbenih spopadov v določenem času. Tudi na današnji etapi boja za socializem obstajajo razlike v pogledih na nekatera teoretična in praktična vprašanja. Te razlike so izraz dialektičnih protislovij razvoja družbe in razvoja družbene zavesti, izraz ustvarjalne narave socialistične prakse in misli. Te razlike odsevajo tudi vso zamotanost prehodnega obdobja, trdoživost starih pojmovanj, trzaje družbenega sistema, ki odhaja z zgodovinskega prizorišča, in težkih pogojev, v katerih nastaja in raste nova, socialistična družba. Samo v nekakšni metafizični zamisli sveta vladajo spokojnost, miselna enotnost in harmonija. Mi, jugoslovanski komunisti, izpovedujemo iskreno in pogumno 291

— kakor smo zmerom delali —■ svoje poglede in pojmovanja, prepričani, da se v spopadih idej in njihovih realizacijah v praksi preizkušajo in potrjujejo življenjskost, resničnost in progresivnost, s tem pa tudi premoč, torej marksistična znanstvenost sleherne koncepcije. Mi, jugoslovanski komunisti, smo prepričani, da se z bojem mnenj in z ustvarjalnim tekmovanjem družbene prakse socialističnih sil krepi socializem, razvija družbena misel, razpletajo, razrešujejo in premagujejo obstoječa nasprotja prehodne dobe iz kapitalizma v socializem. Potemtakem ima program Zveze komunistov Jugoslavije ne glede na morebitne posamezne napake in nezadostno obdelavo posameznih vprašanj predvsem ta namen, da odpre pred našimi delovnimi ljudmi najširše perspektive nadaljnje socialistične izgradnje in da da s tem naši socialistični praksi trdnejše idejne osnove; da spodbudi ideološko delo v Zvezi komunistov Jugoslavije, da doprinese k nadaljnjemu pobijanju ostankov shematizma, dogmatizma, konservativizma in revizionizma, kakor tudi k pobijanju vpliva buržoazne ideologije; da pomaga pri pravilnejšem osvetljevanju in širšem spoznavanju aktualnih problemov socialistične izgradnje v naši deželi in boja za socializem v celoti; da prispeva — z zaključki na podlagi izkušenj iz lastne socialistične prakse, upoštevajoč tudi izkušnje drugih — k širšemu obravnavanju perečih problemov nadaljnjega gibanja in razvoja socializma v svetu sploh v tolikšni meri, kolikor naša praksa prispeva, četudi v skromnih razsežnostih, k bogatenju skupnih mednarodnih socialističnih izkušenj. Program Zveze komunistov Jugoslavije je podlaga naše prihodnje aktivnosti in boja. Ker menijo jugoslovanski komunisti, da je praksa dokončni sodnik o pravilnosti teoretičnih postavk in razlagalec ideoloških gibanj, se bodo še nadalje učili od svoje prakse kakor tudi od prakse drugih socialističnih gibanj, ne da bi se obotavljali popraviti tisto, kar bo praksa označila za preživelo ali nevzdržno. Zato je v duhu tega programa, da ga lahko prekosi nova, še večja ustvarjalnost v praksi in teoriji, razvoja socializma.

292

Prvo poglavje

DRUŽBENO-EKONOMSKI IN POLITIČNI ODNOSI V DANAŠNJEM SVETU

Domonopolni kapitalizem Kapitalistični družbeni sistem v svoji klasični obliki pripada preteklosti. V obdobju svobodne konkurence je kapitalizem razvil proizvajalne sile in tehniko proizvodnje, toda ustvaril tudi pogoje in družbene sile, ki na različne načine zmerom bolj pritiskajo nanj, zaostrujejo njegova notranja protislovja in terjajo, da se kot sistem spremeni. Odločilni del teh sil je delavski razred, ki postaja nosilec zavestne socialistične akcije za likvidacijo kapitalizma. Kapitalizem je z močnim razvijanjem proizvajalnih sil družbe izvršil industrijsko revolucijo v celi vrsti dežel, znanstveno organiziral proizvodnjo v mejah podjetij, dosegel velikansko povečanje produktivnosti dela, razvil nacionalni trg in ustvaril svetovnega. Z zmerom večjo delitvijo dela v nacionalnem, pa tudi v mednarodnem merilu, je kapitalizem razširil družbeni značaj dela, ko je neprenehoma podružbljal proizvodnjo, ki pa je ostala še nadalje v mejah privatnega kapitalističnega upravljanja in privatnega prisvajanja družbenega proizvoda. Razvoj kapitabzma je pomenil ekspropriacijo in propadanje malih proizvajalcev, formiranje in eksploatacijo delavskega razreda. Gibalna sila kapitalistične proizvodnje je profit. Privatna kapitalistična lastnina proizvajalnih sredstev, privatno prisvajanje, profit kot cilj proizvodnje in anarhičnost v razvoju kapitalističnega gospodarstva prihajajo zmerom bolj v nasprotje z družbenim značajem proizvodnje, z organizacijo proizvodnje v celoti in s splošnimi potrebami flružbe. Posebno je prišel v nasprotje položaj neposrednih proizvajalcev kot eksploatiranih mezdnih delavcev z njihovim zmerom večjim pomenom v proizvodnji in z njihovimi ekonomskimi in političnimi težnjami. Razvoj kapitalizma je spremljalo zmerom večje kopičenje bogastva, zmerom večja koncentracija in centralizacija kapitala, koncentracija ekonomske in politične moči v rokah zmerom manjšega števila kapitalistov, medtem ko je na drugi strani 293

nastajala zmerom številnejša armada eksploatiranega proletariata, kar je pripeljalo do poostritve osnovnih razrednih nasprotij in do razrednega boja v kapitalistični družbi. V obdobju liberalnega kapitalizma se je koncentriral industrijski razvoj v glavnem v zahodnoevropskih deželah in v Združenih državah Amerike, medtem ko so bile druge dežele povečini proizvajalke surovin. Industrijsko razvite dežele so si podvrgle dežele-proizvajalke surovin in ustvarile s tem podlago za hitrejši lastni razvoj, zavirajoč razvoj drugih delov sveta. Na tej osnovi in v teh nasprotjih se je razvijal kapitalistični sistem, katerega zakone nastajanja in razvoja, pa tudi neizogibnost propadanja sta odkrila, znanstveno analizirala in razložila Marx in Engels.

O monopolnem kapitalizmu Monopolni kapitalizem se je pojavil na višji stopnji razvoja proizvajalnih sil kapitalizma, na podlagi koncentracije proizvodnje in centralizacije kapitala kakor tudi na podlagi dominirajočega položaja finančnega kapitala. Monopolni kapitalizem je organiziral družbeno proizvodnjo na širši podlagi, združujoč več podjetij ene ali več panog in gospodarskih področij, ter dalje razvijal proizvodnjo in njeno podružbljevanje. Planiranje v okviru podjetij se je z zmerom večjo koncentracijo in centralizacijo proizvodnje razširjalo v planiranje v okviru in v interesu monopolov. Istočasno se je stopnjevala povezanost in medsebojna odvisnost svetovnega gospodarstva. V monopolnem kapitalizmu se je začel tudi proces stagnacije kapitalistične družbe, njenega gnitja, nesposobnosti, da bi šla vštric z možnostmi razvoja proizvajalnih sil družbe. Hkrati s tem se je razširil proces kriz, prišlo je do vojn v svetovnem merilu, do splošne krize kapitalizma in do njegovega pospešenega razpadanja kot sistema. Za monopolni kapitalizem so karakteristični: nastanek monopolov v razvitih kapitalističnih deželah, povezovanje monopolov na mednarodnem področju, nastajanje svetovnih monopolov, njihova vladavina v svetovnem gospodarstvu in njihov odločilni vpliv na svetovno politiko in mednarodne odnose. Prevladujoča vloga kapitalističnih monopolov je pripeljala do imperializma —• zadnjega stanja kapitalizma. Razvoj imperia294

lizma konec XIX. in v začetku XX. stoletja je znanstveno, marksistično analiziral Lenin. Z velikimi spremembami, ki so jih sprožili monopoli v ekonomiki in v družbeni strukturi kapitalizma, niso bile odpravljene osnovne zakonitosti in protislovja kapitalistične družbe, dobile so samo nova obeležja. Razvija se konkurenčni boj med monopoli, boj za monopole in za utrjevanje njihovega položaja, boj v monopolih samih, kakor tudi boj proti tistim, ki ogražajo njihove pozicije. V mednarodni areni je dobila takšna konkurenca posebno ostre oblike v boju za trg, za surovinske vire in za vplivna področja. Med razvitimi in nerazvitimi deželami je nastal še širši prepad. Monopolni kapitalizem je pojačil izkoriščanje delavskega razreda, delovnih ljudi, in stopnjeval pritisk na srednje družbene sloje. V tej fazi kapitalizma se je ob najbolj grobih oblikah izkoriščanja in zatiranja razširil sistem eksploatacije drugih narodov, posebno kolonialnih. Monopolni kapitalizem je še bolj zaostril osnovna protislovja kapitalizma in izzval nova. Razvil je dalje razredna in politična nasprotja v posameznih deželah in nasprotja v mednarodnih odnosih. Da bi monopolni kapitalizem obvladal notranje in zunanje težave, posebno nasprotja med imperialističnimi deželami samimi in nasprotja v njihovem odnosu do kolonialnih in odvisnih dežel, se zmerom širše in zmerom neposredneje okorišča z mehanizmom države, kar krepi tendence po zraščanju vrhov monopolov, finančne oligarhije, z vrhovi države in državnega aparata. Monopolni kapitalizem postaja nosilec politične reakcije; preprečiti skuša razvoj delavskega gibanja in množičnih osvobodilnih gibanj ter onemogočiti v družbi vpliv javnega demokratičnega mišljenja. V deželah s posebno zaostrenimi notranjimi in zunanjimi nasprotji so najbolj reakcionarne sile monopolnega kapitalizma šle po poti diktature fašističnega in podobnega tipa, da bi zavarovale svoje pozicije pred revolucionarnim gibanjem, kakor tudi svoje mednarodne pozicije, povezujoč se z družbenozgodovinsko najbolj nazadnjaškimi silami v nerazvitih deželah. Boj monopolnega kapitala za novo razdelitev in za razširjenje vplivnih področij, za prevlado in dominiranje v svetu je pripeljal že dvakrat do svetovne vojne in do množičnega uničevanja ljudi ter družbenih materialnih in kulturnih dobrin. 295

Spremembe v kapitalistični družbi in krepitev protikapitalističnih sil Ekonomska in politična nasprotja v monopolnem kapitalizmu, krize in imperialistične vojne so zaostrile revolucionarni boj delavskega razreda in delovnih ljudi v kapitalističnih deželah, kakor tudi revolucionarno osvobodilni boj v kolonialnih in. odvisnih deželah. Ta proces je pripeljal do oktobrske revolucije, do socialističnih revolucij v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah, do uvedbe socialističnega družbenega sistema v vrsti dežel, prav tako pa tudi do osvoboditve in politične neodvisnosti mnogih kolonialnih in odvisnih dežel. Novi družbeno-ekonomski pojavi, politični dogodki zadnjih desetletij (od oktobrske revolucije preko velikih dogodkov, kakršna je bila velika ekonomska kriza od leta 1929 do 1934, pa do druge svetovne vojne), nove zmage socialističnih sil v celi vrsti dežel in razpadanje kolonialnega sistema — so povzročili nadaljnje velike spremembe v kapitalistični družbi. Te spremembe se odigravajo večinoma na liniji krepitve državnokapitalističnih tendenc in so rezultat delovanja različnih družbenih, ekonomskih in političnih faktorjev. Na te spremembe so vplivali: razvoj proizvajalnih sil, zmerom večja družbena delitev dela in krepitev družbenega značaja proizvodnje nasploh tako v razvitih kapitalističnih deželah kakor tudi v svetovnem merilu. Kapitalizem ni več zmožen, da bi v svojih sedanjih oblikah zagotovil neovirano razširjeno družbeno reprodukcijo. Kapitalistični proizvodni odnosi ne ustrezajo več izredno razvitim proizvajalnim silam, ki se zaradi razvoja sodobne znanosti in tehnike pospešeno dalje razvijajo. Neenakomernost gospodarskega razvoja raznih svetovnih področij v pogojih kapitalizma otežuje nadaljnje napredovanje svetovnega gospodarstva v celoti in s tem tudi napredovanje visoko industrializiranih kapitalističnih dežel. Te neenakomernosti ni mogoče odpraviti v okviru dosedanjih, kapitalističnih odnosov med razvitimi in nerazvitimi deželami. Številčno zvišanje in organizacijska krepitev delavskega razreda, revolucije, vstaje, množični štrajki, zavesten in spontan boj ter akcije delavskega razreda in sploh delovnih ljudi na političnem, ekonomskem in socialnem torišču, kakor tudi njihov zmerom večji vpliv in njihova udeležba v družbenem življenju 296

— vodijo k nadaljnjemu slabljenju kapitalističnega sistema in h krepitvi socialističnih sil. Socialistična revolucija in izgradnja v Sovjetski Zvezi in v vrsti drugih dežel sta precej vplivali na krepitev socialističnih sil v svetu s svojim učinkovanjem na kapitalistični sistem, kakor tudi z odpiranjem perspektive delavskemu razredu in kolonialnim narodom v njihovem boju proti imperializmu in za hitrejši ekonomski in družbeni razvoj na novi, socialistični podlagi. Druga svetovna vojna je terjala maksimalne napore nacionalnih gospodarstev, reguliranje in usmerjanje gospodarskega razvoja v nacionalnem merilu, široko in vseobsegajočo uporabo metod vojnega gospodarstva, kar je prav tako vplivalo na krepitev etatističnih tendenc v kapitalizmu. Novi uspehi in polet delavskega razreda ter drugih progresivnih sil, ki so nastopili kot posledica zmage nad fašizmom v drugi svetovni vojni, so učinkovali s svoje strani na spremembe v kapitalističnem sistemu. K temu je prispeval tudi novi, epohalni napredek znanosti in tehnike po drugi svetovni vojni. Osvobodilna gibanja odvisnih in kolonialnih narodov so pripeljala do nastajanja vrste novih neodvisnih držav, ki se, da bi pospešile svoj ekonomski in družbeni razvoj ter utrdile svojo neodvisnost, ne orientirajo na klasično kapitalistično pot razvoja, ampak na državno usmerjanje in upravljanje gospodarstva ter na ustvarjanje državne lastnine osnovnih proizvajalnih sredstev. Monopolni kapitalizem, ki se je razvil v svetovni gospodarski sistem, je še bolj okrepil neenakopravne odnose, ki so v svetovni delitvi dela že obstajali. Kapitalizem je v kolonijah spodkopal tamkajšnje družbenoekonomske odnose in uvajal kapitalistične odnose, s katerimi je skušal ekonomiko teh dežel trajno povezati z ekonomiko metropol. Pospešeni razvoj nacionalnih gospodarstev nerazvitih dežel povzroča z močnim razvijanjem državnokapitalističnih oblik in odnosov v gospodarstvu spremembe v njihovi ekonomski in družbeni strukturi, vse to pa vpliva na ekonomiko razvitih dežel, moti njihove dosedanje odnose z nerazvitimi deželami, kar s svoje strani spet povečuje vlogo države v mednarodnih ekonomskih odnosih. Vzporedno z razširjanjem državnega upravljanja gospodarskega življenja v posameznih deželah in z ustvarjanjem državne lastnine se veča vloga države pri določanju oblik mednarodnega 297

ekonomskega sodelovanja, pri reguliranju mednarodne trgovine in mednarodnega finansiranja, kar pomeni eno od značilnosti sodobnih mednarodnih odnosov. Zaradi teh vzrokov dajejo državnokapitalistične tendence pomembno obeležje razvitim kapitalističnim deželam, pa tudi večini nerazvitih dežel, čeprav v drugačnih oblikah in rešujoč drugačne naloge. Da bi vodilne sile kapitalistične družbe v posameznih delih sveta omogočile razvoj družbene proizvodnje in ublažile notranja družbena nasprotja ter tako podaljšale življenje kapitalističnemu sistemu, so prisiljene, da uvajajo v ta sistem hkrati tudi spremembe s podržavljanjem določenih ekonomskih funkcij. Na ta način slabijo zmerom bolj njegove privatnokapitalistične osnove in delajo sistem sam zmerom manj odporen zaradi nenehnega boja, ki ga v raznih oblikah bijejo današnje delavsko gibanje in progresivne sile človeštva. Tako je postala ekonomska, družbena in ideološko-politična nevzdržnost kapitalističnega sistema še bolj očitna.

Ojačena vloga države pri funkcioniranju in razvoju družbene ekonomike Neogibnost, da se odnosi proizvodnje in delitve v kapitalizmu spreminjajo in uvajajo zmerom bolj na bazi državne intervencije, vodi do spremenjene in okrepljene vloge države pri funkcioniranju in razvoju družbene ekonomike. Zmerom bolj se krepi tendenca državne intervencije v ekonomskih gibanjih družbe. Država je primorana kontrolirati privatni kapital s posameznimi ukrepi, ki resda ne posegajo v jedro kapitalističnega sistema, vendar pa delno omejujejo privatno upravljanje kapitalistične lastnine. Država prevzema pomembno vlogo v gospodarstvu s tem, da razvija različne nove kreditno-monetarne oblike in močneje uporablja davčni sistem za reguliranje gospodarstva, bodisi neposredno — z nacionalizacijo celih panog industrije in z velikimi državnimi investicijami — bodisi s tem, da omejuje upravljanje privatnega kapitala in kontrolira delitev profita. V tem obsegu uvaja določene elemente gospodarskega planiranja, najpogosteje pa kombinira vse te ukrepe. 298

Kot rezultat notranjega razvoja in sprememb v kapitalističnem sistemu, zavestnega in stihijskega pritiska delavskega razreda v sedanjih pogojih — se krepi vloga države tudi na področju delovnih in lastninskih odnosov, socialnih pravic in socialnih služb ter drugih družbenih odnosov. Tendence proizvajalcev, da bi po organih najrazličnejšega karakterja in z manjšimi ali večjimi pravicami vplivali na upravljanje podjetja in institucij upravljanja celotnega gospodarstva, pomenijo — četudi so v začetnem stadiju razvoja — razširitev boja za demokratične pravice delovnih ljudi in za vodilno vlogo delavskega razreda v družbenem in gospodarskem življenju. Pojav regionalnih in širših mednarodnih gospodarskih organizacij, v katerih so države neposredno angažirane, pomeni v primerjavi s prejšnjo izključno' aktivnostjo privatnih monopolov in drugih privatnokapitalističnih organizacij na tem torišču nove oblike gospodarskega sodelovanja in integracije, z druge strani pa služi kot novo sredstvo boja za uvajanje ekonomske in politične hegemonije močnejših in razvitih nad šibkejšimi in nerazvitimi. Buržoazna država prevzema torej ekonomske funkcije na tisti stopnji razvoja kapitalizma, ko so privatna lastnina in privatnokapitalistični proizvodni odnosi postali preozki za narasle proizvajalne sile, ko družba ni več zmožna, da bi se na obstoječih kapitalističnih osnovah rešila iz krize in da bi še nadalje opravljala družbeno reprodukcijo ter razvijala proizvajalne sile. Takšne tendence izražajo prizadevanje kapitalističnih sil, da bi se ekonomsko in politično prilagodile potrebam razvoja proizvajalnih sil, družbeno-političnim spremembam zadnjih desetletij oziroma rastočemu vplivu socializma v svetu, kakor tudi rastoči vlogi in moči delavskega razreda v nacionalnih mejah, ohranjujoč pri tem bistvene elemente kapitalističnih družbenih odnosov in družbenih privilegijev buržoazije. Proces povezovanja vrhov monopolov z državno upravo se nadaljuje. Toda ko prevzemata država in državni aparat znatne ekonomske funkcije, dobivata tudi svojo samostojno ekonomsko bazo, in na tej podlagi se krepi družbena vloga državnega aparata. Buržoazna država in državni aparat si v težnji, da bi si pridobila samostojne funkcije in se postavila nad družbo, prizadevata, da bi ne samo še bolj onemogočila samostojno družbeno vlogo delavskega razreda, ampak da bi, ne da bi se do299

taknila same osnove kapitalističnega sistema, omejila tudi vlogo privatnega kapitala. Buržoazija, posebno pa njeni monopolistični vrhovi si v takšnih pogojih prizadevajo obdržati čim večjo kontrolo nad celotnim mehanizmom države in državnega kapitalizma, da bi se trajno utrdili kot njegova poglavitna vodilna in usmerjajoča politična sila, zato da bi konservirali kapitalistične odnose in obvarovali buržoazne privilegije v nacionalnih in mednarodnih okvirih. Zaradi tega se krepijo težnje raznih reakcionarnih krogov buržoazij kapitalističnih monopolov in državnokapitalistične birokracije, da bi pri dušitvi revolucionarnih in demokratičnih gibanj uporabili fašistične in druge antidemokratične metode. Ojačena vloga države poraja tudi ekonomsko in politično moč birokracije, ki vtem, ko se krepi, kaže težnjo, da bi nastopala kot relativno samostojen družbeni in politični faktor. Kolikor večje ravnotežje je doseženo v političnem boju med buržoazijo in delavskim razredom za vpliv in pozicije v sistemu državnega kapitalizma, toliko bolj samostojne postajajo tudi funkcije birokracije, hkrati s težnjo, da bi se krepili in ohranili državnokapitalistični monopoli in družbeni privilegiji buržoazije. Iz takšnih tendenc raste tako nacionalistična kot imperialistična ideologija fašizma, ki si prizadeva prikazati državo kot nadrazrednega nacionalnega arbitra v družbenih in ekonomskih odnosih. Kolikor močnejši je vpliv buržoazije, toliko bolj odkrito služi birokracija buržoaziji, izvajajoč njeno reakcionarno politiko. Samo vodilna vloga delavskega razreda lahko odvzame birokraciji takšno samostojno družbeno vlogo.

Današnji imperialistični hegemonizem. Boj za neodvisnost in enakopravnost narodov Iz državnokapitalističnega monopola ne raste samo težnja, da bi se ohranili obstoječi odnosi nacionalnega zatiranja in kolonialne eksploatacije, ampak tudi tendenca po hegemoniji nad drugimi narodi in po svetovni hegemoniji. Sodobni hegemonizem ne izraža samo prizadevanja, da bi se ohranili ostanki klasičnega kolonializma, ki je z bojem narodov za neodvisnost postal nevzdržen in ki zmerom bolj razpada, ampak pomeni spremenjeno 300

obliko kolonializma v sedanjih pogojih. Imperialistični hegemonizem se prilagaja formalni neodvisnosti oziroma formalni enakopravnosti narodov, da bi jih napravil ekonomsko in politično odvisne od sil, ki razpolagajo z veliko koncentracijo ekonomske in politične moči. V boju za ta cilj uporabljajo politični predstavniki buržoazije v današnjih pogojih pogosto tudi ideološko-politične instrumente, na primer lažno skrb za demokracijo, svobodo itd. Ko nosilci imperialističnega hegemonizma na ta način odpravljajo ali bistveno omejujejo dejansko neodvisnost in enakopravnost narodov, težijo za tem, da bi jih v boju za razširjanje sfere svoje'hegemonije in te ali one oblike ekonomske eksploatacije spremenili v svoja ekonomska, politična in vojaška oporišča. Že samo zaradi tega je imperialistični hegemonizem nenehen vir nevarnosti za novo svetovno vojno. V določenih pogojih postaja ta nevarnost toliko večja, kolikor se hegemonistična vloga določene države ali skupine držav spreminja v močan mednarodni sistem, ki deluje izključno s pozicije sile, in kolikor je buržoazija na podlagi državnega kapitalizma zmožna mobilizirati in organizirati tudi druge družbene sile, da bi uveljavila svojo hegemonistično notranjo in zunanjo politiko. Boj za hegemonijo ne pomeni zmerom samo izključnega interesa buržoazije in državnokapitalistične birokracije določene dežele ali skupine dežel. V določenih pogojih podpirajo ta boj ne samo srednji družbeni sloji, ampak tudi posamezni sloji delavskega razreda. Že Marx in Lenin sta govorila o družbenih posledicah, ki nastanejo, kadar se buržoaziji posameznih razvitih dežel posreči, da dele delavskega razreda ali celo ves delavski razred spravi s koncesijami v nekem smislu v izjemen materialni položaj v primerjavi z drugimi deli delavskega razreda oziroma v primerjavi z delavskim razredom in delovnimi množicami drugih dežel. V današnjem času igra v razvitih kapitalističnih deželah takšna praksa brezprimerno večjo vlogo kakor v preteklosti. Tu gre za možnosti, da vodilne sile buržoazije na podlagi ekstraprofita v nekem smislu »podkupujejo« posamezne dele delavskega razreda, in za to, da večja razvitost proizvajalnih sil in večja produktivnost dela omogočata precej višji življenjski standard v razvitih deželah, kakor pa ga imajo v drugih delih sveta. Ta praksa je neposredni proizvod privilegiranih pozicij, ki jih imajo vladajoče sile razvitih dežel v odnosu do nerazvitih 301

dežel. Takšne privilegirane pozicije so si pridobile posamezne dežele neposredno ali posredno zaradi kolonialne eksploatacije, zaradi tega, ker so ostale zunaj vojnih spopadov, ali zaradi določene vloge v mednarodni delitvi dela ali zaradi drugih ugodnih zgodovinskih pogojev. Privilegirane pozicije so jim omogočile, da so prišle z dolgotrajnim pridobivanjem ekstraprofitov daleč naprej v razvoju proizvajalnih sil, če ga primerjamo z večino ostalega sveta, kar jim omogoča, da tudi po osvobajanju kolonij ohranijo izredno ugoden položaj v svojih odnosih do nerazvitih dežel. Na ta način razvitim kapitalističnim deželam vendarle uspeva, da tudi zdaj, ko kolonialni sistem pospešeno razpada, bolj ali manj obnavljajo svoj privilegirani položaj in z njim povezane ekstraprofite. Iz vseh teh razlogov so vladajoči krogi teh dežel ekonomsko in politično zmožnejši zadovoljevati materialne zahteve določenih slojev delavskega razreda, in celo njihove demokratične zahteve, vplivajoč hkrati tudi na oblikovanje njihove politične zavesti. Na takšnih tendencah temelji ne samo oportunistični odnos posameznih slojev delavskega razreda do njegove lastne buržoazije in državnokapitalistične birokracije, ampak tudi njihova občasna podpora imperialistični oziroma hegemonistični politiki državnih vrhov. Višji materialni standard razvitih dežel je potemtakem v precejšnji meri produkt revščine in odvisnosti nerazvitih dežel, medtem ko postajajo zatiranje, nasilje in popolno pomanjkanje demokratičnih pravic v velikem delu sveta prvi pogoj in podlaga buržoazne demokracije in političnega liberalizma v majhnem številu razvitih dežel. Čeprav razpolaga današnji imperializem z veliko materialno silo, je notranjepolitično šibak in nestabilen. Boj narodov za dejansko politiko in ekonomsko neodvisnost, to se pravi za dejansko enakopravnost in samostojnost v mednarodnih odnosih ni končan, ampak postaja zmerom širši in uspešnejši, hegemonistični pritisk pa s svoje strani zmerom bolj prispeva k temu, da se ta boj povezuje z najbolj naprednimi silami delavskega razreda in socializma. To pomeni, da je edina pot do dokončne likvidacije imperializma — vztrajen boj delavskega razreda in progresivnih sil v vsaki deželi za njihove demokratične in družbene zahteve in za mir, boj za zmago in za vodilno družbeno vlogo delavskega razreda, za socializem, kakor tudi dosleden boj narodov za njihovo neodvisnost. 302

O državnem kapitalizmu V sodobni družbi ni čistega državnega kapitalizma, ker se družbeni procesi sploh ne kažejo in se tudi ne morejo kazati v čistih oblikah. Sodobni kapitalizem vsebuje elemente privatnega kapitala svobodne konkurence obenem z monopolnim kapitalom in z ostanki malolastniške proizvodnje, medtem ko prihaja istočasno zmerom močneje do izraza funkcija države kot družbenega, političnega in zlasti ekonomskega faktorja. Kolikor bolj se prenašajo posamezne ekonomske funkcije od privatnega kapitala na državo — pri čemer se omejujejo pravice privatnega kapitala tudi na druge načine — toliko bolj prihaja do izraza pritisk novih materialnih in družbenih faktorjev v gospodarstvu na kapitalistične proizvodne odnose, faktorjev, zaradi katerih je uvajanje socialističnih odnosov še bolj neizogibno. Tendence te vrste so odsev dozorevanja in krepitve »elementov nove družbe, ki so se že razvili v okrilju stare razkrajajoče se buržoazne družbe« (Marx), in prodirajo zmerom močneje skozi razpoke kapitalističnega družbenega sistema, poglabljajo njegovo splošno krizo in se zmerom bolj krepijo, razširjajoč zavest o neizogibnosti socialistične preobrazbe družbe in o neizogibnosti boja za takšno preobrazbo. Državni kapitalizem torej ni kakšna posebna faza kapitalizma, ampak raste v razvitih deželah kot tendenca iz monopolnega kapitalizma, ki je postal ekonomsko in politično nevzdržen in ki spontano išče izhod iz krize s tem, da podržavlja določene ekonomske funkcije, ohranjujoč pri tem bistvene značilnosti kapitalističnih odnosov. V tem smislu pomenijo lahko specifične oblike državnokapitalističnih odnosov tako poslednji napor kapitalizma, da bi se obdržal, kakor tudi prvi korak k socializmu. Ali bo prvo ali drugo — to je odvisno predvsem od moči in zavestne politične akcije delavskega razreda, to se pravi od rezultatov njegovega boja za oblast. Delavski razred se mora varovati pred iluzijo, da pomeni sleherno podržavljenje ekonomskih funkcij v pogojih kapitalizma hkrati tudi njihovo socialistično podružbljenje. Dokler bo namreč buržoazija odločilna sila državne oblasti, bo tudi podržavljenje ekonomskih funkcij izkoriščala za to, da ohrani in okrepi svoje kapitalistične privilegije in politične pozicije. Ni avtomatičnega prehoda iz državnega kapitalizma v socializem, 303

k dejanskemu podružbljenju proizvajalnih sredstev, to se pravi ni takšnega podružbljevanja, s katerim stopajo- proizvajalna sredstva v službo vseh in vsakega delovnega človeka. Ta prehod more uresničiti samo zavestna politična akcija delavskega razreda, njegov boj za vodilno vlogo v mehanizmu oblasti in njegova pripravljenost ter zmožnost, da uporabi to vlogo tako, da bo dejansko spremenil družbene odnose. Četudi državnokapitalistični odnosi omogočajo, da se v kapitalističnem družbenem sistemu kažejo elementi reguliranja in planiranja gospodarstva, ga to vendarle ne rešuje iz splošne krize, v kateri tiči kot sistem že nekaj desetletij. Četudi državni kapitalizem v primerjavi z liberalnim kapitalizmom lahko v neki meri omeji stihijo tržišča v gospodarskem razvoju, tako da to omejevanje in državno vmešavanje — čeprav samo glede delnega usmerjanja gospodarskega razvoja — lahko olajša, omili in začasno odloži periodične krize, ti ukrepi vendarle ne »rešujejo« kapitalizma, ampak, nasprotno, opozarjajo na potrebo radikalne spremembe celotnega sistema. Ravno nepretrgano jačanje ekonomske in politične intervencije države in njena zmerom večja vloga pri reševanju velikih notranjih in mednarodnih gospodarskih vprašanj potrjujeta, da je ta sistem v zmerom hujši krizi. Da bi državni kapitalizem zagotovil družbeno reprodukcijo in rešil ekonomske in družbene pozicije kapitala, ki se še dajo obdržati, je prisiljen, da hkrati, ko prilagaja kapitalistični sistem novim pogojem, spodkopava temelje, na katerih stoji. Navzlic prizadevanjem državnih vrhov oziroma kapitalističnega razreda, da ohranijo svoje pozicije, krepi in razvija objektivni proces razvoja družbeno-ekonomske predpogoje in faktorje socializma, objektivno pospešuje proces razpadanja kapitalizma, tako da so nove politične zmage delavskega razreda oziroma socialističnih sil zmerom bolj neizbežne. Navzlic veliki koncentraciji oblasti v rokah države je tak sistem tako politično kakor ekonomsko v jedru slab. Poglavitna protislovja in antagonizmi kapitalističnega sistema obstajajo še nadalje: njegovi ekonomski in družbeni mehanizmi se kažejo zmerom pogosteje kot nemočni, sistem sam pa je brezprimerno bolj kakor kdaj prej občutljiv za pritisk ljudskih množic, predvsem delavskega razreda. Ekonomski in družbeni pretresi dobivajo v sedanjem času nujno brezprimerno večji politični in družbeni pomen kot kdajkoli prej. Sleherni večji ekonomski boj 304

se spreminja v političnega. Sleherni večji politični spopad ima daljnosežne družbene posledice. Procesi današnjega družbenega razvoja v kapitalističnem svetu potekajo pravzaprav v dveh smereh. Ekonomski faktorji, težnja vladajočih sil kapitalizma, da bi se izognile ekonomskim krizam in revolucionarnim političnim pretresom, kakor tudi nenehni zavestni in stihijski pritisk delavskega razreda na celotni fronti družbenih odnosov — pomikajo družbo v smeri zmerom večjega podržavljanja posameznih družbenih in ekonomskih funkcij in proizvajalnih sredstev. V tem procesu si buržoazija, povezana z državnokapitalistično birokracijo, prizadeva obdržati čimveč svojih pozicij in poglavitnih družbenih privilegijev, predvsem s pomočjo svoje odločilne kontrole nad mehanizmom državne oblasti. Najbolj reakcionarne sile bodo zaradi uresničenja takšnih ciljev tudi v bodoče težile za tem, da bi se v določenih pogojih zatekle k fašizmu in k drugim oblikam surove politične diktature. Nasprotno temu pa delavski razred zavestno in stihijsko, z najrazličnejšimi sredstvi in oblikami ekonomskega in političnega boja, izvaja nenehen pritisk, da bi bili odpravljeni ali omejeni ti privilegiji buržoazije, boreč se za to, da bi razširil in pospešil podružbljevanje ekonomskih funkcij, da bi si izbojeval odločilni vpliv na institucije upravljanja teh funkcij, da bi obvladal državno oblast. Rastoči val državnokapitalističnih tendenc v kapitalističnem svetu najočitneje potrjuje, da stopa človeštvo nezadržno in po najrazličnejših poteh globoko v ero socializma, v ero, ko postaja socializem zmerom bolj vsebina vsakodnevne prakse vsega človeštva. Subjektivna gibalna sila tega procesa pa je še nadalje delavski razred, njegov družbeno-ekonomski interes, njegov zavestni in spontani boj, najrazličnejše oblike njegove razredne akcije.

Revolucionarna, socialistična preobrazba v svetu Krizo kapitalistične družbe je bistveno poglobila in pospešila oktobrska socialistična revolucija, ki je tudi sama izbruhnila na tleh splošne krize kapitalizma. V Sovjetski zvezi se je izvršila prva zmagovita revolucionarna socialistična sprememba družbenih odnosov in s tem se je začel proces revolucionarne socialistične preobrazbe sveta. 20 — VII Kongres

305

,

Valovi Velikega oktobra že štirideset let neprenehoma močno vplivajo na razvoj socialistične verižne reakcije v družbenih odnosih vseh narodov in vsega sveta, spodbujajoč in usmerjajoč številne evolucijske in revolucionarne procese k enotnim socialističnim ciljem. Ker se velika oktobrska socialistična revolucija povezuje z vsemi temi procesi in se v njih nadaljuje, je dejansko prerasla v svetovni proces razvoja socializma. Po drugi svetovni vojni nastajajo socialistični odnosi na novih širokih področjih in sile socializma so se po vsem svetu naglo okrepile. V nekaterih deželah je bila kot rezultat zmage socialističnih sil v odprtem boju, v procesu globoke ljudske revolucije pod vodstvom komunističnih partij uvedena oblast delavskega razreda v svojevrstnih oblikah revolucionarne diktature proletariata. V drugih deželah spet je kot rezultat notranjih vstaj in napredovanja sovjetske armade prišlo ob koncu druge svetovne vojne do zloma buržoazne oblasti, do formiranja vlad pod vodstvom komunističnih partij in do izgrajevanja socialistične družbe. Veliko dežel torej je stopilo na pot socializma. Novi, socialistični sistem se odlikuje predvsem po podružbljevanju proizvajalnih sredstev, to se pravi po odpravljanju privatne kapitalistične lastnine teh sredstev in po odpravljanju kapitalistične eksploatacije delavskega razreda, kakor tudi po tem, da vključuje vse gospodarske možnosti in sredstva v plansko razvijanje proizvajalnih sil. Glede delitve izhaja socializem iz načela, da mora postati delo edino merilo osebnega ekonomskega položaja. Kapitalistično grabljenje za profitom zamenjuje socializem s skupnim družbenim naporom, da bi se maksimalno zadovoljevale osebne in kolektivne potrebe ljudi. Ko se družba osvobaja kapitalističnih družbenih oblik, pomeni socialistična zavest močno objektivno materialno silo, zmožno, da krepko učinkuje na preobrazbo in usmerjanje družbenega razvoja s pogojem, da progresivno izraža objektivna materialna in družbeno-politična gibanja. Prav zato prevzema socialistična država v prvi fazi, posebno v manj razvitih deželah praviloma v večji ali manjši meri nujno nase celotno organizacijo in planiranje proizvodnje. Na tej podlagi in s tem pogojem postaja država močan instrument zavestne akcije, ki usmerja vsa sredstva in napore za dosego določenih ekonomskih ciljev, uvaja plansko socialistično delitev ustvarjenih vrednosti in na ta način pospešuje gibanje družbe ter zagotavlja izgradnjo materialnih in socialno-ekonomskih predpogojev za nadaljnji 306

razvoj socialističnih odnosov. S tem ustvarja hkrati tudi pogoje za svoje lastno postopno odmiranje. Socializem je začel reševati velike in daljnosežne ekonomske in socialne naloge, ki so toliko težje in bolj zamotane, ker so stopile na pot socialistične izgradnje do zdaj v glavnem relativno zaostale dežele z nerazvitimi proizvajalnimi silami in maloštevilnim delavskim razredom, kar je neizogibno vtisnilo svoj pečat oblikam in metodam dosedanje socialistične izgradnje. Razlastitev buržoazije in perspektiva gospodarske rasti sta sprostili energijo delovnih ljudi do takšne mere, da sta omogočili velike rezultate pri ustvarjanju in razširjanju ekonomske baze, posebno težke industrije in energetskih virov. Ko se bori socializem proti blagovnokapitalistični stihiji, je zmožen radikalno spreminjati družbene odnose na vasi in razvijati moderno kmetijsko proizvodnjo. Socializem se je afirmiral kot družbenoekonomski sistem, ki lahko najhitreje razvije proizvajalna sredstva in doseže najhitrejši tempo povečanja nacionalnega dohodka. Na tej podlagi nastaja tudi globoka sprememba v socialni strukturi družbe, ki se kaže posebno v povečanju deleža delavcev in inteligence ter njihove vloge v družbenih gibanjih. Socializem je definitivno nehal biti samo idejni tok, politično gibanje ali družbeni »eksperiment«. Sodobni socializem je postal materialna sila, ekonomski, socialni in kulturni faktor, ki odločilno vpliva na svetovni družbeni razvoj. Že samo s svojim obstojem in nastajanjem učinkuje z najrazličnejšimi sredstvi, z zavestno akcijo ljudi na družbene, ekonomske in politične procese v vseh deželah in neprenehoma spreminja podobo sveta, spreminja kapitalistični svet in samega sebe.

Vpliv socialistične, revolucionarne preobrazbe na ekonomska in družbena gibanja v svetu Pod vplivom doseženih rezultatov v razvoju socializma prihajajo v kapitalističnem svetu do izraza ekonomski in socialni faktorji, ki vplivajo na nadaljnje zaostrovanje obstoječih protislovij in zaradi katerih je zmerom bolj neizogibno podružbljenje proizvajalnih sredstev, s tem pa tudi prehod k socialističnim odnosom. Hkrati se krepijo tudi subjektivne sile socializma in družbeni vpliv delavskega razreda. Delavski razred je postal v mnogih deželah dejansko že tak družbeni in politični faktor, 307

da je zmožen vplivati in da v resnici bistveno vpliva na družbeni razvoj in na aktualno politiko državnih vrhov. Delavski razred tudi v pogojih, ko ni na oblasti, neprenehoma krepi in razvija s svojo silo in s svojim pritiskom tiste družbeno-ekonomske faktorje, ki razbijajo enotnost kapitalističnega sistema in zaradi katerih je zmaga socialističnih sil zmerom bolj neizbežna. Vrh tega se v nerazvitih deželah, ki so se šele osvobodile kolonialnega suženjstva, kažejo tendence, obstajajo pa tudi možnosti, da bodo te dežele obšle določene faze kapitalističnega razvoja in da bodo prešle neposredno k izgradnji ekonomskih osnov za razvoj socializma. Edino takšen kurz lahko v teh deželah zagotovi hitrejši razvoj proizvajalnih sil oziroma osvoboditev teh dežel iz spon stoletne ekonomske in kulturne zaostalosti. V takih pogojih morejo tudi same oblike državnega kapitalizma igrati za določen čas progresivno vlogo, in jo tudi igrajo. Ko podpira mladi delavski razred v teh deželah takšna prizadevanja in se bori za kontrolo nad mehanizmom upravljanja podržavljenih proizvajalnih sredstev, kakor tudi za boljše delovne in življenjske pogoje — si pripravlja obenem pot, da izbojuje odločilni vpliv v državni oblasti na podlagi svojega sodelovanja z najširšimi delovnimi množicami in progresivnimi gibanji.

Nadaljnja rast socialističnih sil Razvoj socializma v današnjem svetu odseva prepletanje in vzajemno povezovanje ekonomskega in političnega učinkovanja že doseženih rezultatov socialistične izgradnje v vrsti dežel, kakor tudi učinkovanja najrazličnejših revolucionarnih in evolucijskih procesov v kapitalističnih deželah. Ti procesi se odvijajo v revolucionarnih, parlamentarnih in drugih oblikah boja, kakor tudi v raznovrstnih oblikah sodelovanja in ideološkega boja v socialističnih in drugih progresivnih družbenih gibanjih. Ekonomske in politične sile socializma naraščajo, od moči in subjektivne zmožnosti zavestnih socialističnih sil posameznih dežel pa je odvisna stopnja razvitosti in trdnost socialističnih odnosov ter učinkovitost socialistične demokracije. Na nadaljnjo rast proizvajalnih sil vpliva razvoj znanosti in tehnike. Nova epohalna odkritja, kot jedrska energija, elektronika, avtomatizacija, odkritja v biologiji itd., pospešujejo razvoj proizvajalnih sil družbe. Okviri kapitalistične družbe so postali tesni za narasle proizvajalne sile. 308

Kapitalistični način proizvodnje, kapitalistični družbeni sistem je v zaključni fazi. Človeštvo z vsemi svojimi ekonomskimi in drugimi družbenimi odnosi stopa — po zelo različnih poteh — v obdobje preobrazbe v socializem. Socializem postaja zmerom bolj stvar prakse vseh narodov, zmerom bolj postaja enoten svetovni proces in svetovni sistem. To ne pomeni, da je kapitalizem izčrpal vse svoje notranje možnosti in da ne more več zavirati in ogražati vodilne družbene vloge socialističnih sil. Kapitalistični sistem je še močan svetovni faktor. Kot tak še zmerom učinkuje s svojimi vplivi celo na notranji razvoj socialističnih dežel, gotovo pa na poglavitna družbena gibanja v kapitalističnih deželah. Toda nič ne more več zaustaviti nadaljnjega razpadanja kapitalističnega družbenega sistema. Ta proces bo potekal toliko hitreje, kolikor bo napredek socialističnih odnosov v deželah, kjer je oblast v rokah socialističnih sil, močnejši in kolikor bo delavsko gibanje v kapitalističnih deželah sposobnejše izkoristiti zelo široke možnosti in različne oblike boja za vpliv na družbena gibanja. Tako postajajo tudi problemi notranjega razvoja socialističnih dežel in socialističnih odnosov zmerom bolj dominantno družbeno vprašanje sodobnega človeštva. Doba, v kateri živi danes človeštvo, je že postala predvsem doba uvajanja in utrjevanja novih družbenih, političnih in kulturnih oblik, ki temeljijo na socialističnih ekonomskih odnosih. Socialistična misel ni več usmerjena samo k podiranju starega kapitalističnega sistema, ampak gleda naprej; odgovarjati mora na vprašanja nadaljnjega razvoja socializma in njegove izgradnje na podlagi analize danih protislovij, v katerih se pomika socializem naprej, in številnih prehodnih družbenih procesov, v katerih okviru rastejo in se oblikujejo socialistični odnosi med ljudmi. Razumljivo je, da morajo ti procesi pogosto skozi hude boje, krče, pomote, blodnje in začasne motnje. Takšni boji in težave so spremljali sleherno utiranje novih poti v zgodovini človeške družbe. Sovražniki socializma se zaman nadejajo in veselijo takšnih težav in motenj. Težave te vrste ne morejo obrniti kolesa zgodovine nazaj, ampak samo spodbujajo najbolj napredne socialistične sile, da obvladajo, kar se je preživelo, in da najdejo boljšo, pravo pot nadaljnjemu gibanju. Jugoslovanski komunisti so ponosni, da lahko prispevajo svoj delež k tej veliki zgodovinski nalogi sodobnega človeštva. 309

.

Tudi sodobni socializem ni in ne more biti čist in homogen. V njem se prepletajo ostanki starih sistemov, v njem delujejo zakonitosti blagovne proizvodnje. Določena protislovja in nasprotja zaključnih faz kapitalizma se prenašajo tudi v prve faze izgradnje socialistične družbe. Socialistična izgradnja se ne odvija po ravni liniji. Ljudje zavestno izgrajujejo socializem, toda v raznih deželah delajo to v zelo različnih pogojih, se spopadajo z različno ostrino notranjih protislovij, delujejo pod različnimi vplivi stihije in raznovrstnih družbenih in materialnih faktorjev ter sprejemajo pri urejanju konkretnih vprašanj različne subjektivne sklepe. Cilji socializma so isti, toda narodi jih dosegajo — iz različnih objektivnih in subjektivnih razlogov —■ po različnih poteh in z različnimi sredstvi. Vsakteri izmed njih se v razvoju socializma opira na izkušnje drugih, toda vsakteri izmed njih vnaša v to skupno izkušnjo tudi svoj posebni delež in jo bogati s svojo lastno izkušnjo. Neenakomernost razvoja socializma in različnost njegovih poti in oblik povzročata vrsto notranjih protislovij v socialističnem gibanju, vendar sta hkrati tudi močna spodbuda za njegov nenehni napredek, za nenehno stremljenje k zmerom bolj naprednim in bolj svobodnim oblikam socialističnih odnosov. Sleherni poizkus, ki bi zaviral zakonitosti socialističnega razvoja, mora neizogibno roditi reakcionarne rezultate. Zmagoviti delavski razred oziroma najbolj napredne socialistične sile se spoprijemajo pri izgradnji socializma z odporom najrazličnejših družbenih faktorjev, od katerih moči in vloge so odvisni tako tempo razvoja kakor tudi konkretne oblike socialističnih odnosov.

Korenine notranjih protislovij socialistične izgradnje Socialistični odnosi so odvisni predvsem od materialne baze družbe. Na zaostali, nerazviti ekonomski bazi je stabilizacija vodilne vloge delavskega razreda in socialističnih sil težja, izgradnja socializma pa dolgotrajen proces. Vodilne sile so usmerjene predvsem k problemom izgradnje nujno potrebne ekonomske baze. V takšnih pogojih so socialistične sile pogosto primorane sklepati kompromise z malolastniškim elementom in 310

1

celo z buržoazijo ter se začasno opirati na najrazličnejše oblike državnokapitalističnih odnosov in metod. Prepletanje vseh teh odnosov in medsebojnih vplivov povzroča vrsto protislovij in nasprotij, ki se ne dajo »preskočiti« z nikakršnimi administrativnimi psevdorevolucionarnimi ukrepi, ker so globoko zakoreninjeni v materialni bazi. Istočasno se v danih okoliščinah družbeni napredek z obvladovanjem teh protislovij najhitreje giblje. Pomemben vir vplivov na družbena gibanja pomenijo tudi ekonomski in politični ostanki in elementi stare družbe, to se pravi buržoazije, sloj inteligence, ki je bil povezan s kapitalizmom, malolastniški egoizem, določene privatnolastniške in kapitalistične tendence v srednjih slojih, privatno lastništvo zemlje itd. Kolikor bolj je dežela zaostala, toliko močnejša je vloga teh faktorjev in toliko bolj zaostrujejo ti faktorji notranja protislovja in nasprotja. Od tod izvirajo v glavnem težnje po restavraciji kapitalizma in oblasti buržoazije. Te buržoazno restavratorske težnje same po sebi navadno nimajo velike politične moči, kajti delovne množice si ne želijo vrnitve eksploatatorskega sistema. Vendar postanejo realna nevarnost, če pride zaradi objektivnih težav ali zaradi afirmacije birokratizma in drugih negativnih pojavov do resnih motenj v odnosih med vodilnimi političnimi silami socialistične države in delavskim razredom samim. Pomemben faktor, s katerim se spoprijemajo najbolj napredne socialistične sile, je tudi zaostala družbena zavest delovnih ljudi, med njimi tudi precejšnjih delov delavskega razreda, kakor tudi vpliv te zaostale družbene zavesti na družbene in politične organe. Revolucija ne more čez noč spremeniti ekonomske baze in odpraviti revščine in osebnih materialnih tegob ljudi, niti ne more čez noč spremeniti družbene zavesti, ki se je oblikovala v pogojih eksploatacije in revščine. Zaostala pojmovanja v delovnih množicah, občutek nezadovoljenih potreb, malolastniški egoizem itd. se pogosto povezujejo z reakcionarnimi ideološkimi in političnimi tokovi, katerih izvor je v ostankih stare družbe ali v drugih vplivih, tujih socializmu.

Anarhistični pojavi Ena pogostih manifestacij te zaostale družbene zavesti je pojav slepega, destruktivnega anarhizma. Kolikor se očitno kaže v vrstah delavskega razreda, je predvsem odsev stihijske, 311

slepe reakcije na objektivne težave in probleme prehodne dobe, to se pravi, na nenehna protislovja med potrebami in družbenimi materialnimi možnostmi, na razraščanje birokratizma ali drugih deformacij in njihovega pritiska na celotno družbo. Pojav anarhizma je posledica objektivnih in subjektivnih slabosti faktorjev socialističnega napredka in odsev stihijskega pritiska delavskega razreda v smeri pospeševanja družbenih gibanj in nerazvitosti njihove socialistične zavesti. V posameznih družbenih slojih, posebno med inteligenco, v srednjih slojih in v malomeščanskem elementu, prav tako pa tudi pri delih delavskega razreda, nastopa anarhizem pogosto kot reakcija na težave prehodne dobe nasploh, kot umik s fronte boja za socializem, umik, ki se skriva za abstraktnim svobodnjaštvom, pravzaprav psevdosvobodnjaštvom. Kot takšna ne pomenita destruktivni malomeščanski anarhizem in abstraktni liberalizem nikakršne samostojne družbene in idejno-politične sile, ampak nastopata samo kot predhodnika drugih antisocialističnih sil; pripravljata pot bodisi še močnejši afirmaciji birokratizma, bodisi silam buržoazne kontrarevolucije, ki se skušajo na takšnih valovih — kakor tudi na ostankih malolastniškega egoizma in na drugih podobnih pojavih zaostale družbene zavesti množic — vnovič povezati z množicami in dobiti nazaj vsaj nekatere svojih izgubljenih privilegijev.

Pojavi birokratizma Pomemben vpliv na socialistični razvoj v dobi prehoda iz kapitalizma v socializem dobiva pojav etatističnega birokratizma in birokratizma sploh. Zmagovitemu delavskemu razredu je država neogibno potrebna za daljše ali krajše zgodovinsko obdobje ne samo kot instrument boja proti ostankom stare družbe, ampak tudi zaradi tega, da upostavi in utrdi ekonomske odnose, ki temeljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, kot dominantne družbene odnose. V prehodnem obdobju, ko družba še ni zgradila nove osnove ali se na tej osnovi še ni utrdila in ni našla novih mehanizmov gospodarskega in družbenega upravljanja, dobiva socialistična država posebno progresivno vlogo v gospodarskem in družbenem upravljanju. Načini centraliziranega državnega upravljanja proizvajalnih sredstev, zasnovanega na raznih oblikah državne lastnine in upravne oblasti državnega aparata, so odigrali v razvoju socia312

lizma in v določenih zgodovinskih pogojih pozitivno vlogo, v določenih okvirih pa imajo in bodo imeli takšno vlogo tudi danes. To posebno velja za tiste nerazvite dežele, ki so stopile na pot socialističnega razvoja in v katerih je specifična prepletenost socialističnih, državnokapitalističnih in drugih elementov neogibna in za določeno obdobje progresivna. Takšna vrsta državnega upravljanja gospodarskega življenja pomeni v socialističnih deželah nujnost vse dotlej, dokler se ne zmanjšajo poglavitna področja zaostalosti in ne izoblikujejo družbeni centralizirani in decentralizirani demokratični mehanizmi upravljanja proizvajalcev samih, delovnih ljudi, z družbenimi proizvajalnimi sredstvi. Ko opravlja država svoje funkcije v gospodarstvu, teži za tem, da bi odvzela gospodarstvu njegovo notranjo gibalno silo in tako samo sebe postavila in predstavila kot družbeno nujnost. Kadar se pokažejo te tendence močnejše, tedaj se država lahko spremeni v faktor stagnacije in zaviranja družbenega razvoja, v faktor, ki preprečuje konstituiranje novih družbenih mehanizmov, s katerimi je zagotovljena nadaljnja rast socializma. Naša izkušnja in tudi izkušnja drugih socialističnih dežel kaže, da je izključno upravljanje gospodarstva in vsega družbenega življenja z državnim aparatom vodilo k zmerom večji centralizaciji Upravljanja, k zmerom tesnejšemu zraščanju državnega in partijskega aparata, k njuni krepitvi in k težnji, da bi se ločila od družbe in da bi se vsilila kot sila nad družbo. Iz takšnih tal poganjajo specifični pojavi prehodne dobe: birokratizem in birokratsko-etatistične deformacije v razvoju socialističnih odnosov. Ti pojavi so neposreden proizvod tendenc, ki nastajajo v političnem in gospodarskem aparatu socialistične države in gredo za tem, da bi ta aparat, namesto da bi služil družbi, prerastel v njenega gospodarja. Ti pojavi prihajajo do močnejšega izraza tam, kjer so bolj zaostali in slabši ekonomski predpogoji socializma in kjer sta dejanska družbena vloga in vpliv delavskega razreda šibkejša. Birokratizem in etatistično-birokratske tendence kot poslednji odmev starih družbenih odnosov težijo k deformiranju razvoja socialističnih odnosov, predvsem v smislu ohranjevanja, razširjanja ali restavracije raznih oblik državnokapitalističnih odnosov ali metod upravljanja v pogojih, ko proizvajalne sile in proizvajalci takšnih odnosov in metod več ne trpijo. 313

Nevarnost birokratizma je v dejstvu, da kot bolezen slabi celotni organizem socialistične družbe ter s tem spodbuja in krepi antisocialistične sile in tendence. Birokratizem predvsem neizogibno trga vezi med vodilnimi političnimi silami in delavskim razredom ter s tem zaostruje vsa notranja družbena nasprotja.

Razvoj socializma in premagovanje notranjih protislovij Ideološki odsev teh tendenc birokratizma so pojavi kakor: konservatizem, dogmatizem, etatistično-pragmatistična revizija osnovnih znanstvenih postavk socializma oziroma marksizma in leninizma ter ustvarjanje »kulta osebnosti«. Ideološke tendence te vrste se kažejo — kot odsev objektivnih protislovij socialističnega razvoja — na razne načine v celotnem mednarodnem delavskem gibanju. Zategadelj nastopi po utrditvi oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi sploh vprašanje postopnega odmiranja države kot poglavitno in odločilno vprašanje socialističnega družbenega sistema. V sferi ekonomskih odnosov pomeni ta proces hkrati tudi proces premagovanja ostankov državnega kapitalizma. Odmiranje države je proces, katerega trajanje je odvisno od vrste okoliščin, proces, v katerem se vidno zmanjšuje vloga države, preobražajo organi države, nenehno razvija neposredna demokracija in povečujejo funkcije različnih organov družbenega samoupravljanja. Oblike, v katerih se kaže ta razvoj, so se izkazale že do zdaj kot različne in bodo takšne tudi v bodoče. Potemtakem v socialistični družbi prehodne dobe ne prenehajo delovati — čeprav v kvalitativno bistveno spremenjenih odnosih in ob splošni tendenci po transformiranju, slabljenju in odmiranju vsega, kar je povezano s starimi družbenimi odnosi — tudi tiste družbene sile, ki so karakteristične za poslednje faze kapitalizma. Delavski razred in njegove najbolj napredne sile i zavestno i stihijsko nasprotujejo razraščanju tendenc, ki odsevajo interese, pojmovanja in težnje ostankov starega reda. V določenih pogojih lahko tudi same podležejo vplivu raznih tujih interesov in ideologij, kar postane neizbežno izvor za vrsto notranjih protislovij. V določenih pogojih lahko takšna protislovja pripeljejo in so tudi pripeljala celo do globljih motenj in do za314

časnih političnih kriz. Protislovja te vrste je mogoče urejati samo postopno, v dolgotrajnem evolucijskem procesu in z bojem mnenj, v skladu z razvojem materialne baze socialistične družbe in s formiranjem socialistične družbene zavesti. Izgradnja socializma se torej ne more skrčiti na mirno, enakomerno in izenačeno dejavnost vodilnih sil socialistične družbe, ampak pomeni organski družbeni proces, ki se razvija preko svojih notranjih protislovij. V takšnem procesu socialistična družba odstranjuje ostanke eksploatatorskih sistemov in njihove ideologije, kakor tudi lastne prehodne in preživele odnose in oblike, lastne napake in konservativizem. Tako prihaja do izraza človekova težnja po zmerom boljših in višjih dosežkih, kar je neločljivo povezano z razvojem socializma.

Vodilna vloga socialističnih sil in zavestno usmerjanje notranjih procesov Komunisti in vodilne socialistične sile sploh, ki razpolagajo z idejnim orožjem znanstvenega socializma in ki se opirajo na plansko upravljanje podružbljenih proizvajalnih sredstev, imajo velike možnosti, da zavestno usmerjajo te procese in razrešujejo protislovja. To ne pomeni, da so katerekoli vodilne socialistične sile s tem avtomatično postale zmožne, da odkrijejo in da zmerom progresivno ocenijo vse oblike družbenega gibanja; niti da so imune za stihijske vplive, ki nastajajo na podlagi notranjih družbenih protislovij. Ti vplivi pogosto tirajo socialistične sile ali k birokratizmu in k temu, da se konservativno mudijo pri preživelih oblikah socialističnega razvoja, ali k temu, da »capljajo na repu« malomeščanskega anarhizma in psevdoliberalizma. V takih primerih vodilne socialistične sile izgubljajo na določenih sektorjih dejansko vodilno vlogo, prepuščajo stvari na milost in nemilost stihiji in reakcionarnim vplivom, delajo napake in povzročajo začasne ali trajnejše stagnacije in deformacije. Neuspehi in politične motnje so zmerom prva posledica teh napak in deformacij, vendar spodbujajo hkrati tudi k naprednejšim in bolj demokratičnim oblikam in odnosom v socialistični družbi. Protislovja in nasprotja te vrste pomenijo bistveno značilnost prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in prihajajo do izraza 315

v celotni strukturi družbe. V socialistični družbi prehodne dobe se lahko razrešujejo v procesu postopnih evolucij in nenehnega napredka socialističnih odnosov. Težave objektivnih pogojev, v katerih se v neki deželi gradi socialistična družba, ali deformacije, ki jih povzročajo subjektivne napake vodilnih socialističnih sil ali preživele oblike sistema — lahko v posameznih primerih in v določenih pogojih izzovejo krče in težje družbene in politične motnje. Toda tudi takšne prehodne krize pomenijo — ko dosežemo njihove prave vzroke — samo spodbudo za močnejši in hitrejši napredek socializma, za močnejši in hitrejši razvoj socialistične družbene zavesti in za premagovanje tega, kar se je preživelo, spodbudo za novo reprodukcijo vodilne vloge najbolj naprednih socialističnih sil. Drugo poglavje

BOJ ZA SOCIALIZEM V NOVIH POGOJIH

Družbeno-politična vloga delavskega razreda in njegov vpliv na družbena gibanja Pogoji boja delavskega razreda in socialističnih sil sploh za vsakodnevne zahteve, za demokratične pravice delovnih ljudi, za oblast in za izgradnjo socializma so se v zadnjih desetletjih precej spremenili. Po eni strani so naloge bolj zapletene. Velika koncentracija ekonomske in politične oblasti-v buržoazni državi, kakor tudi njena internacionalna povezanost s tendenco, da bi se ustvarila nadnacionalna razredna oblast, otežujeta in pogosto jemljeta učinkovitost posameznim sredstvom in oblikam boja delavskega razreda, ki jih poznamo iz preteklosti. To prihaja do izraza posebno v današnjih pogojih nestabilnega miru, ki se opira na labilno ravnotežje sil. V takšni situaciji dobiva sleherna revolucionarna akcija delavskega razreda in antiimperialistič-nih sil mednaroden značaj in mobilizira najrazličnejše sile v. svetu. Razen tega se je v najbolj razvitih kapitalističnih deželah precej okrepila praksa tako imenovanega ekonomskega »podkupovanja« nekaterih delov delavskega razreda. Ta praksa je podlaga oportunističnih in reformističnih tendenc v delavskem razredu, preprečuje njegovo enotnost, zamegljuje njegovo zavest 316

in izredno solidarnost v boju za socializem, absolutizira parlamentarne oblike boja kot edino pravilne, zapostavljajoč druga sredstva boja, ki omogočajo v določenih pogojih in okoliščinah večji uspeh. V takšnih pogojih se posreči vladajočim vrhovom, da konsolidirajo in utrdijo buržoazno-demokratične oblike države in da za določeno fazo družbenega razvoja, ustvarjajoč ustrezne iluzije, usmerijo razredni boj s posameznimi reformami in materialnimi koncesijami na pot kompromisa z delavskim razredom. Procesi te vrste zaostrujejo protislovja in ideološki boj v delavskem razredu samem, otežujejo njegovo enotnost in slabijo njegove revolucionarne sile. Negativne posledice so za te sile toliko hujše, če se zapirajo vase, če so obremenjene z dogmatizmom in sektaštvom, če ne upoštevajo dovolj objektivnih virov in značaja teh procesov, če niso zmožne prilagoditi oblik in metod svoje politične akcije konkretnim pogojem določene faze razrednega boja. Težave povečuje naposled tudi dejstvo, da se je lotil izgradnje socializma — z revolucionarnim preobratom — do zdaj predvsem delavski razred relativno nerazvitih dežel. Od tod kopičenje izredno velikih težav v dosedanji socialistični praksi, ki so se kazale med drugim v mnogih negativnih pojavih in deformacijah v razvoju socializma. Takšni pojavi so oteževali položaj revolucionarnega delavskega gibanja v boju za vpliv med množicami v kapitalističnih deželah. Vsi ti in drugi podobni faktorji delujejo kot zavora v politični akciji in ekonomskem boju delavskega razreda, krhajo njegovo revolucionarno ostrino in hkrati v večji ali manjši meri negativno vplivajo na tempo in razvojne oblike družbene izgradnje v socialističnih deželah. Po drugi strani se je navzlic vsemu temu razmerje družbenih sil v svetu bistveno spremenilo v korist socializma. Oktobrska revolucija, socialistične revolucije v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah, kakor tudi politične in družbene spremembe v svetu, so odigrale velikansko vlogo revolucionarne preobrazbe ne samo v deželah, v katerih so se takšne spremembe dogodile, ampak po vsem svetu. Kapitalističnega obkoljevanja izoliranega socialističnega otoka ni več, pač pa se pod vplivom nezadržne afirmacije socializma spreminja kapitalistični svet sam. Delavski razred mnogih kapitalističnih dežel, posebno v Zahodni Evropi in Ameriki, si je pridobil zaradi lastnega boja kakor tudi zaradi vpliva revolucionarnih zmag socializma v 317

mnogih deželah vrsto pomembnih političnih in socialnih pravic. Vsa ta družbena gibanja, ki jih je sprožila zmaga več socialističnih revolucij, kakor tudi zmerom številnejše revolucionarne spremembe, ki so nastale in nastajajo v posameznih deželah, povzročajo družbene spremembe in reforme v drugih deželah, se med seboj povezujejo in pomenijo enoten proces revolucionarne, socialistične preobrazbe sveta. Zaradi vsega tega sta družbena in politična vloga ter vpliv delavskega razreda na družbena gibanja po vsem svetu silno zrasla. Ideja socializma postaja blizka zmerom širšim plastem prebivalstva in delavsko gibanje dobiva zmerom večje možnosti za ustvarjanje političnih zvez s posameznimi plastmi prebivalstva in z drugimi progresivnimi gibanji. V takšnih pogojih sta postala kapitalizem in njegov politični sistem brezprimerno bolj kot kdajkoli prej labilna in podvržena pritisku in družbenemu vplivu delovnih in demokratičnih množic. Očitno je, da na današnji ravni družbenega razvoja obstajajo in se zmerom močneje razvijajo potrebni materialni, družbeni, politični in kulturni pogoji za še večje uspehe socialističnega gibanja. In iz velike raznovrstnosti vseh teh pogojev raste tudi možnost različnih poti in oblik boja za socializem.

Pogoji in oblike boja delavskega razreda za socializem Zaradi viharnega gibanja današnjega človeštva k socializmu je socializem že postal vsakodnevna praksa na stotine milijonov ljudi, praksa, ki se nepretrgano bogati z novimi oblikami in novimi gibanji v neposredni socialistični izgradnji in v boju delavskega razreda in socialističnih sil za vpliv na družbena gibanja v kapitalističnih deželah. Zaradi vsega tega dobiva v današnjih pogojih boj delavskega razreda večjo širino in brezprimerno raznovrstnejše oblike, kakor jih je imel v preteklosti. Ta boj pomeni nenehno prepletanje revolucionarnih in tako imenovanih mirnih političnih akcij. Delavski razred se kot vodilna družbena sila prebija naprej v ostrih revolucionarnih in antiimperialističnih spopadih, kakor tudi v parlamentarnih in drugih, relativno mirnih oblikah boja. Medtem ko v določenih pogojih delavski razred z revolucionarnimi akcijami podira do temeljev stari sistem, je v dru318

gačnih pogojih pripravljen ali prisiljen sklepati kompromise, sprejemati medsebojne koncesije in se zadovoljevati z reformami. V današnjih pogojih boja delavskega razreda v kapitalističnih deželah postaja velikanskega pomena njegovo spoznanje o lastni, naraščajoči moči in družbeni vlogi. Pritisk delavskega razreda in ekonomskega razvoja samega je pripeljal do delnega pospeševanja procesa nacionalizacije in do raznih oblik državne kontrole nad proizvodnjo, čeprav ti procesi samo spodjedajo, ne pa spreminjajo obstoječe družbene odnose. To, da prihaja na dnevni red vprašanje popolnejše nacionalizacije industrije, pospešuje stopnjevanje spoznanja o omejenosti in brezperspektivnosti sedanjih oblik buržoazne demokracije. Zmerom obsežnejše diskusije o »razširitvi« buržoazne demokracije na področju tako imenovane »ekonomske demokracije« govorijo o stopnjevanju nekega procesa in o končni krizi buržoazne demokracije. Vsa ta vrenja so pravzaprav samo odsev dejstva, da sodobni razvoj v zmerom ostrejši obliki zastavlja vprašanje družbenega lastništva proizvajalnih sredstev, s tem pa tudi vprašanje oblasti v celoti. Zmerom pomembnejši postaja boj delavskega razreda, da bi bili delavci udeleženi pri upravljanju nacionalizirane industrije. Od uspešnega razvoja tega boja je odvisna tudi stopnja razvoja tako imenovane ekonomske demokracije, krepitev političnih in družbenih pozicij delavskega razreda, zmanjšanje vloge birokracije in spoznavanje bistva sodobnih tehnokratičnih tendenc. Kapitalistični razred je primoran, da tudi na tem področju daje manjše koncesije, skušajoč dati raznim oblikam udeležbe delavcev pri upravljanju gospodarstva takšno vsebino, ki ne bo bistveno omejila pravic kapitalistov-lastnikov, skušajoč hkrati te koncesije izkoristiti za slabitev boja in pritiska delavskega razreda. Delavski razred se zmerom bolj zaveda, kakšne možnosti ima in kako omejene so dosedanje koncesije. V sedanjem času, v teku neposrednega vsakodnevnega boja delovnih množic za rešitev vprašanj, ki se tičejo njihovih ekonomskih interesov in demokratičnih pravic — se odpirajo tudi takšna vprašanja, kot so: nacionalizacija in druge oblike podružbljevanja proizvajalnih sredstev in ekonomskih funkcij, upravljanje podjetij in razne oblike samoupravljanja, boj proti birokratizmu, razvoj demokracije, položaj delovnih ljudi v proizvodnji in družbi, sodelovanje in kontrola delavcev, delovnih ljudi, potrošnikov v organih gospodarskega upravljanja itd. 319

Vsa ta vprašanja so bistvenega pomena za delavsko gibanje v celoti kot oblike boja za krepitev družbenega vpliva delavskega razreda, za njegovo zedinjevanje, za razvijanje njegove socialistične zavesti, za oblast. V nerazvitih deželah postaja odločilni faktor hitrejšega ekonomskega in družbenega napredka sodelovanje mladega delavskega razreda z najširšimi plastmi narodov, ki jih je zajel boj proti imperializmu, kakor tudi aktivni boj delavskega razreda proti poskusom, da bi napore osvobojenih narodov, katerih namen je, da bi premagali zaostalost in ekonomsko odvisnost, izkoriščali buržoazni elementi za svojo bogatitev in za svojo ekonomsko in politično afirmacijo. Te težnje delavskega razreda je videti tudi v njegovih zahtevah, da bi dobil močnejši vpliv na komandne položaje v družbi, na upravljanje podržavljenih ekonomskih funkcij, kakor tudi v njegovem odporu proti poskusom, da bi podržavljena proizvajalna sredstva vnovič prešla v privatne roke. Dosedanji uspehi revolucionarnega boja delavskega razreda, krepitev političnih in ekonomskih faktorjev socializma, zmerom večja vloga državnokapitalističnih odnosov v sodobnem kapitalizmu, nastajanje socialističnega svetovnega sistema in drugi številni faktorji sodobnega družbenega razvoja — vse to odpira in bo odpiralo tudi v bodoče delavskemu razredu več možnosti kakor do zdaj, da lahko postane v posameznih deželah v določenih pogojih tudi s sredstvi relativno mirnega političnega boja vodilna sila v družbi, da dobi odločilen vpliv v oblasti in da postopno — glede na objektivne pogoje in svojo politično moč — zagotovi nastanek in razvoj socializma.

Medsebojna odvisnost različnih oblik boja delavskega razreda Možnost mirnega prehoda v socializem nikakor ne pomeni, da se mora delavski razred v boju za socializem odreči revolucionarnim sredstvom, kadar zaostrenost notranjih nasprotij in drugi pogoji zahtevajo prav takšna sredstva, to se pravi, kadar izsilijo tak izhod reakcionarni oblastniki s svojo politiko. Če bi delavski razred podlegal oportunističnim pogledom in praksi, bi se odrekel ne le svoji lastni družbeni vlogi, ampak tudi dosedanjim zmagam socialistične revolucije, ki so mu ravno omo320

gočile, da lahko danes uspešneje uporablja parlamentarne in druge podobne metode v boju za osvojitev vodilne družbene vloge. Kot revolucionarni razred bo delavski razred nedvomno tudi v bodoče z revolucionarno silo razbijal verige kapitalizma, imperializma in slehernega zatiranja, zlasti povsod tam, kjer bodo skušali reakcionarni oblastniki z nasiljem zadržati neodvrnljivi tok zgodovine in preprečiti delavskemu razredu in progresivnim silam pot do oblasti. Po drugi strani marksisti ne morejo dopustiti, da bi se katerekoli oblike in sredstva boja spremenile v princip in dogmo, ki bi preprečevala, da bi se na določenem mestu uporabile tiste oblike politične akcije, ki ustrezajo konkretnim pogojem boja, življenja in pojmovanja delavskega razreda in progresivnih družbenih sil sploh. Sodobni razvoj kratkega, vendar zelo bogatega in poučnega boja za socializem kaže, da so pota delovnih ljudi do oblasti in socializma različna, in sicer različna ne le v raznih deželah, ampak tudi v raznih razdobjih, kar je odvisno od splošnega razmerja družbenih sil v svetu in od konkretnih materialnih in splošnih družbenih pogojev, historičnih usedlin in politične tradicije v vsaki posamezni deželi ter, v zvezi s tem, od moči konkretnega ekonomskega in družbenega položaja ter pojmovanj delavskega razreda in delovnih ljudi sploh. Po drugi strani ni boj za socializem v nobeni deželi izoliran, ločen od razvoja mednarodnega socializma sploh. Izkušnje socialističnih sil v eni deželi postajajo izkušnje za vse. Uspehi socializma kjerkoli v svetu krepijo socialistične sile v vsaki posamezni deželi in jim olajšujejo pot do lastnih uspehov. Prepletanje, povezovanje in spopolnjevanje vseh obstoječih oblik boja, napori delavskega razreda in socialističnih sil, da bi že uresničene socialistične odnose osvobodili pojavov birokratizma in jih razvili naprej — je poglavitna značilnost družbenega dogajanja v svetu, poglavitna značilnost današnjega boja za socializem.

Nekatere izkušnje iz dosedanjega socialističnega razvoja v Sovjetski zvezi in drugih socialističnih deželah Obstoj socialističnih dežel in zlasti nadaljnji progresivni razvoj družbenih odnosov v njih imata velik vpliv na gibanje celotne družbe, na nadaljnje razvijanje mednarodnih odnosov v smeri enakopravnosti narodov in njihove medsebojne miro21 — VII Kongres

321

ljubne pomoči, kakor tudi v smeri nadaljnjega napredka in krepitve socializma v svetu. Z dosedanjo izkušnjo socialističnega razvoja dobivata celotna teorija in praksa socializma trdnejšo podlago, večje možnosti za usmerjanje sociaHstičnega gibanja in za obvladovanje stihije. V tem pogledu pomeni zlasti razvojna pot socializma v Sovjetski zvezi s svojimi uspehi in zmagami, ki so hkrati uspehi in zmage mednarodnega socializma, kakor tudi s svojimi težavami in pomanjkljivostmi — dragoceno izkušnjo mednarodnega socializma. Sovjetska zveza je bila med obema svetovnima vojnama prva in edina dežela, v kateri so prišle na oblast socialistične sile in v kateri so se izgrajevali socialistični družbeni odnosi. Revolucionarno gibanje delavskega razreda v drugih deželah in osvobodilna gibanja v kolonijah so zaradi tega gledala na Sovjetsko zvezo kot na zgled za svojo akcijo. Že samo s svojim obstojem je bila Sovjetska zveza v obdobju med dvema svetovnima vojnama poglavitno oporišče vseh socialističnih sil in progresivnih gibanj v svetu. Tudi revolucionarno gibanje v Jugoslaviji je dobivalo močno pobudo od Oktobrske revolucije in socialistične graditve v Sovjetski zvezi. Izgradnja socialističnih družbenih odnosov v Sovjetski zvezi je potekala v zapletenih pogojih izredno velikih težav in ovir, ki so ji zastavljale pot. Proizvajalne sile so bile zelo malo razvite in vrh tega razdejane od vojn. V precejšnjem delu te velike dežele je vladala huda splošna zaostalost. Zoper zmago oktobrske socialistične revolucije in pozneje zoper Sovjetsko zvezo kot prvo socialistično državo so bili naperjeni napori združenih reakcionarnih imperialističnih krogov iz vsega sveta. Na šibki materialni podlagi, kakršno je socializem podedoval od nekdanje carske Rusije, ni bil mogoč nadaljnji razvoj socialističnih družbenih odnosov. Bilo je nujno potrebno pospešeno izgraditi materialno osnovo nove družbe in predvsem ustvariti težko industrijo, podlago za nadaljnji razvoj industrije. Mednarodni položaj Sovjetske zveze, intrige, akcije in grožnje reakcionarnih buržoaznih krogov proti prvi socialistični deželi so še bolj zaostrile položaj in vplivale na znano smer razvoja. V takšnih okoliščinah je moral celotni družbeni razvoj v Sovjetski zvezi izhajati iz koncentracije vseh sil za izgradnjo materialne osnove nove družbe, in sicer z lastnimi silami. Samo’ 322

tako je bilo mogoče preprečiti restavracijo kapitalizma v Sovjetski zvezi. Takšen splošni položaj pa je zahteval tudi izredne napore in velikih odpovedi vsega delavskega razreda in delovnih ljudi Sovjetske zveze. Zaradi skrajnih naporov, žrtev in odpovedovanj sovjetskih delovnih ljudi je dosegla Sovjetska zveza med obema vojnama v tej smeri velike uspehe. Ustvarjena je bila močna industrijska baza, ki je bila zmožna ne le ohraniti dosežene pridobitve socialistične revolucije, ampak tudi zagotoviti nadaljnje razvijanje socialističnih odnosov. S tem je bila ustvarjena materialna in politična osnova, ki je precej olajšala razvoj socializma v drugih deželah. Ti uspehi se kažejo tudi v nastajanju številčno močnega sodobnega delavskega razreda, inteligence itd., kar je korenito spremenilo tudi notranjo družbeno-ekonomsko strukturo sovjetske družbe in subjektivne pogoje za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Doseženi uspehi so bili podlaga, ki je omogočila Sovjetski zvezi, da je v drugi svetovni vojni v zvezi z drugimi silami antihitlerjevske koalicije zmagala nad blokom fašističnih sil, in to je odločilno vplivalo na nadaljnji progresivni razvoj današnje družbe. V taki splošni situaciji je zahteval družbeni razvoj posebno poudarjeno organizatorsko vlogo vodilnih družbenih sil, komunistične partije in sovjetske države, in to predvsem na področju ekonomskega življenja, potem pa tudi v celotnem družbenem življenju, kar je pripeljalo do velike koncentracije oblasti v rokah državnega aparata. Toda takšno koncentracijo oblasti v državnem aparatu so začele spremljati manifestacije birokratsko-etatističnih tendenc, napak in deformacij v razvoju političnega sistema države in s tem tudi ostrejše in krčevitejše izražanje cele vrste protislovij, ki so tipična za prehodno dobo iz kapitalizma v socializem. V skrajni liniji je takšna praksa vodila ne le h krepitvi državne oblasti, ampak zmerom bolj tudi k vladavini enega samega človeka. Na tej praksi je nastal »kult osebnosti« s poskusom, da bi ga teoretično in ideološko opravičili. Komunistični partiji Sovjetske zveze in sovjetskim delovnim ljudem je za časa Stalinovega vodstva uspelo obvarovati pridobitve oktobrske revolucije, jih utrditi z uspešno industrializacijo in z zvišanjem splošne kulturno-tehnične ravni dežele, ohraniti in razviti Sovjetsko zvezo kot oporo za vsa socialistična 323

in progresivna gibanja nasproti vztrajnemu pritisku kapitalističnih in imperialističnih sil. Toda Stalin iz objektivnih in subjektivnih razlogov ni nasprotoval birokratsko-etatističnim tendencam, ki so vznikale iz velike koncentracije oblasti v rokah državnega aparata in iz zraščanja partijskega in državnega aparata, iz enostransko v ospredje stopajočega centralizma. Nasprotno, on sam je postal njihov politični in ideološki nosilec. V tej smeri je bila opravljena pragmatistična revizija določenih poglavitnih znanstvenih postavk marksizma in leninizma, predvsem na področju teorije o državi in partiji, potem pa tudi na področju filozofije, politične ekonomije, kakor tudi na področju družbenih ved sploh. Marksistično-leninistična teorija o diktaturi proletariata kot o političnem sistemu oblasti v državi, ki odmira, in kot o sredstvu boja delavskega razreda v procesu podiranja ekonomskih temeljev kapitalizma in nastajanja političnih in materialnih osnov za svoboden razvoj novih socialističnih družbenih odnosov — je bila spremenjena v Stalinovo teorijo o državi, ki ne odmira, ki se mora čedalje bolj krepiti na vseh področjih družbenega življenja in katere aparatu se pripisuje prevelika vloga pri graditvi socializma, pri razreševanju notranjih protislovij prehodne dobe, vloga, ki je morala prej ali slej začeti zavirati razvoj socialističnih družbenih in ekonomskih faktorjev. Pojavi te vrste so po drugi svetovni vojni stopili v ospredje tudi na mednarodnem področju, to se pravi, v nekih elementih sovjetske zunanje politike v odnosih med socialističnimi deželami, kar se je pokazalo zlasti v Stalinovi akciji proti socialistični Jugoslaviji, ki jo je XX. kongres Komunistične partije Sovjetske zveze soglasno obsodil kot akcijo, ki je očitno nasprotna dejanskim interesom socializma. Z odporom proti takšnemu pritisku in boreč se za neodvisnost svoje dežele se jugoslovanski komunisti in narodi Jugoslavije niso borili samo za pravico do svojega svobodnega socialističnega razvoja, ampak so prispevali svoj delež tudi k neizogibnemu boju proti birokratsko-etatističnim in drugim antisocialističnim deformacijam v razvoju socializma in v odnosih med narodi, ki so stopili na socialistično pot. Zato je bil ta odpor dosledno socialističen in napreden in je prav zato tudi prispeval h krepitvi in napredku socializma na svetu sploh. Vsi ti in drugi znani negativni pojavi in napake so — posebno zaradi tega, ker so nekatere izmed njih posnemali in 324

ponavljali tudi v posameznih socialističnih deželah prizadejali škodo tako mednarodnemu socializmu kakor tudi socialistični izgradnji v Sovjetski zvezi. Vendar niso mogli trajno deformirati in tudi ne trajneje zavreti razvoja socializma v Sovjetski zvezi, kajti socialistične sile v tej prvi deželi socializma so tako narasle in se okrepile, da so se prebijale tudi skozi ovire birokratizma in »kulta osebnosti«. Prav zato so neposredno po Stalinovi smrti in XX. kongresu Komunistične partije Sovjetske zveze začeli postopno odstranjevati posamezne deformacije, ki so nastale pod vplivom omenjenih negativnih tendenc. Visoka raven razvoja proizvajalnih sil, ki je bila dosežena v Sovjetski zvezi, dominantni družbeni vpliv delavskega razreda in formiranje številne, s socialističnim sistemom tesno povezane inteligence — omogočajo, da poteka ta proces uspešno dalje, s čimer dobiva napredek socializma novo spodbudo. Sodobni razvoj in doseženi rezultati omogočajo socialističnim silam, da se še z večjo zavestjo in z večjo vztrajnostjo in širino borijo za nadaljnji napredek socialističnih odnosov in za to, da se odpravijo, oslabijo ali izolirajo izvori raznih deformacij socialističnega razvoja. Teorijo in prakso, ki konservirata določene prehodne oblike v socialistični izgradnji in zapirata perspektivo delavskemu razredu in vsemu ljudstvu, je treba kritizirati, pobijati in zavračati. Za vodilne politične sile socialističnih dežel in socializma sploh postajajo zmerom bolj aktualni tisti problemi, v katerih se kaže največji interes delovnih ljudi: vprašanja o oblikah in načinu upravljanja ekonomskih in drugih družbenih funkcij, vprašanja demokratizacije in postopnega omejevanja administrativno-centralističnega vodenja, vprašanja nenehnega širjenja sodelovanja proizvajalcev pri upravljanju proizvajalnih sredstev in gospodarstva sploh, vprašanja nenehnega širjenja področja družbenega samoupravljanja v horizontalni in vertikalni liniji, vprašanja nadaljnjega razvijanja socialističnega sistema delitve v skladu s socialističnim načelom »vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovem delu«, vprašanja zmerom večjega izboljševanja življenjskega standarda, zmerom širšega razvijanja oblik in metod socialistične demokracije na vseh področjih družbenega življenja, vprašanja utrjevanja in nadaljnjega razvijanja demokratičnih pravic in demokratičnih družbenih obveznosti posameznega državljana in druga podobna vprašanja. 325

Vse socialistične dežele ne morejo na isti način in v enakem tempu reševati teh in podobnih nalog na področju razvijanja socialističnih družbenih odnosov. Pot, način in tempo so odvisni od konkretnih pogojev v vsaki deželi, od razmerja razrednih sil, od razvitosti ekonomskih predpogojev socializma, od politične strukture, tradicij in družbene zavesti množic. Toda problemi so enotni in kot taki pomenijo enotno nalogo mednarodnega socializma ter zlasti komunističnih partij in sploh socialističnih sil, ki so na oblasti ali ki lahko bistveno vplivajo na družbena gibanja. Razreševati protislovja prehodne dobe iz kapitalizma v socializem pomeni predvsem reševati te probleme in s tem zagotoviti nepretrgano napredovanje vseh oblik socialistične izgradnje. Na tej poti delajo komunisti lahko kdaj tudi napake, toda takšnih napak ni težko popravljati, kajti to so napake vzpona. Veliko teže je popravljati napake in njihove posledice, ki nastajajo zaradi zaviranja socialističnega družbenega razvoja in zaradi vztrajnega ohranjevanja preživelih oblik in metod.

Razvoj socialistične misli. O dogmatizmu in revizionizmu Napredek socializma ni odvisen samo od objektivnih pogojev družbenega razvoja in od odločenosti delavskega gibanja, da se v praksi bori za izgradnjo socialističnih odnosov, ampak tudi od subjektivne zmožnosti vodilnih političnih sil. Zato je nenehen napredek in bogatitev socialistične znanstvene misli neločljivi, sestavni del boja za socializem in njegovo izgradnjo. Pomembni so rezultati, ki jih je delavsko gibanje doseglo v tem boju, opirajoč se v svoji praksi na velika znanstvena odkritja, katerih izraz so Marxova, Engelsova in Leninova dela. Toda pod vplivom različnih družbenih faktorjev je marksistična misel v zadnjih desetletjih zaostajala za razvojem sodobne družbe in njen poznejši razvoj se ni zmerom dosledno navezovat na njene poglavitne znanstvene postavke in rezultate in so bile pogosto ravno te postavke predmet pragmatistične revizije. Tako je nastalo mnogo vrzeli v nadaljnjem znanstvenem, marksističnem osvetljevanju sodobnih družbenih problemov, posebno v osvetljevanju zakonitosti in protislovij prehodnega obdobja iz kapitalizma v socializem. Nadaljnji razvoj socializma kategorično zahteva, da se raziščejo zakonitosti in protislovja 326

prehodne dobe iz kapitalizma v socializem in da se socialistična znanstvena misel čimprej osvobodi pragmatističnega pritiska tistih družbenih faktorjev, ki zadržujejo njen razvoj. Samo s temi pogoji bo zmožna usmeriti se k znanstvenemu osvetljevanju poglavitnih družbenih problemov sodobnega človeštva, k pojasnjevanju zakonitosti gibanja socialistične družbe same v prehodnem obdobju in s tem še uspešneje kot do zdaj utirati pot socialistični praksi. Dva družbena faktorja in v skladu z njima dve ideološki tendenci v delavskem gibanju sta predvsem vplivali v smeri zaviranja socialistične teoretične misli, v smeri revizije nekaterih poglavitnih marksističnih znanstvenih postavk. Prvi faktor je pojav birokratizma in etatizma. S tem pojavom so tesno povezane tendence po ideološkem monopolu kakor tudi poskusi, da bi se marksistična misel — ki ostaja živa in revolucionarna samo tedaj, če se sama nadalje razvija in pridobiva nenehno izkušnje na podlagi prakse — spremenila v statično zbirko postanih dogem in abstraktnih resnic, prilagojenih določenim prakticističnim, prehodnim potrebam. Od tod izhajajo sodobni pojavi dogmatizma in poskusi specifične etatistično-pragmatistične revizije določenih znanstvenih postavk marksizma in leninizma. In prav ta dogmatizem proglaša za revizionizem sleherni resnični napor, da bi se marksistična misel v sodobnih družbenih pogojih dejansko nadalje razvijala, medtem ko izvaja sam istočasno globoko protiznanstveno revizijo marksizma in leninizma. K zaostajanju .marksistične misli za razvojem dogodkov je pripomoglo tudi dejstvo, da je Stalin v okviru komunističnega gibanja nekaj desetletij avtoritativno, brez priziva ocenjeval vse sodobne procese. Nekatere Stalinove ocene so se izkazale za pravilne, toda več njegovih teoretičnih naziranj je praksa demantirala. Stalin je v svojih teoretičnih analizah opustil metode materialistične dialektike in zašel v subjektivizem in metafiziko. Vendar je tudi ne glede na značaj posameznih njegovih teorij jasno, da je tak ideološki monopol moral vplivati na dogmatizacijo marksizma in leninizma. Pojav dogmatizma v komunističnem gibanju so spremljali pojavi psevdorevolucionarnega sektaštva, izgube zaupanja v moč delavskega razreda, spregledovanja in podcenjevanja dosedanjih rezultatov socialističnega razvoja. Takšna situacija je hkrati onemogočala, da bi jasno sprevideli tudi vpliv sociali327

stičnih revolucij in rezultatov socialistične prakse na družbeni razvoj v kapitalističnih deželah in na politiko vladajočih vrhov, kar je v marsičem spremenilo pogoje boja za socializem. Spoznanje teh dejstev je v posameznih komunističnih partijah prepočasi zorelo in to je oteževalo pravočasno odkrivanje ustrezajočih oblik boja in slabilo vezi partije z množicami. Drugi faktor, ki je negativno vplival na razvoj socialistične misli, je vpliv buržoaznih ideologij, oportunizma in reformizma, deklasiranega anarhizma itd. na delavsko gibanje. Takšni vplivi povzročajo poskuse buržoazno-liberalistične in reformistične revizije poglavitnih znanstvenih postavk socializma oziroma marksizma in leninizma. Revizionizem te vrste je pravzaprav ideološki odsev opuščanja socialističnih pozicij in izraža težnje po restavraciji te ali one oblike buržoazne družbe. Revizionizem te vrste napada revolucionarne idejne osnove delavskega gibanja in v imenu psevdoliberalističnih fraz žrtvuje interese delavskega razreda in socializma interesom reakcionarnih družbenih sil. V komunističnem gibanju se revizionizem takšne vrste opira na pojave omahovanja pred težavami, na dezorientacijo, ki nastaja zaradi subjektivnih slabosti tega gibanja ali zaradi deformacij v graditvi socializma. V socialističnih deželah se kaže kot reakcionarna zavora socialističnega razvoja, kot faktor deformacije socialistične države v smeri buržoaznega političnega sistema in kot faktor destruktivnega anarhističnega spodkopavanja politične baze socialistične družbe. Takšen revizionizem pomeni tudi enega od virov birokratizma, kajti ko napeljuje vodo na mlin ostankom buržoazije in reakcionarnih ideologij in ko objektivno postaja oporišče protisocialističnih sil — zavira razvoj socialističnih odnosov, zaostruje notranja protislovja in vodi do krepitve vloge države in birokratizma. Da bi komunisti v resnici ostali vodilna sila najbolj napredne socialistične zavestne akcije, morajo biti zmožni boriti se proti prvemu in proti drugemu negativnemu vplivu na razvoj socialistične misli in socialistične izgradnje. Vztrajen idejni boj na dveh frontah, proti obema oblikama revizije znanstvenih osnov socializma, ki so jih podali Marx, Engels in Lenin in ki jih je potrdila vsa dosedanja praksa socializma, je eden od poglavitnih pogojev za napredek socializma v prehodni dobi. Toda hkrati bi morali komunisti zavrniti vse poskuse, s katerimi bi se upravičeni boj proti tej ali oni obliki revizionizma izkrivljal in izkoriščal za to, da bi se onemogočili potrebni 328

napori za nadaljnji razvoj znanstvenih osnov marksizma, kakor tudi za znanstveno, marksistično razlago novih pojavov, ki so značilni za sodobni svet in po katerih morajo komunisti določati tudi svoje praktične naloge.

Stanje v delavskem gibanju Nasproti velikim nalogam in možnostim, ki jih nudi sedanje razmerje družbenih sil, je delavsko gibanje razenoteno. Ta razenotenost je nastala predvsem zaradi objektivnih zakonitosti sodobnega družbenega gibanja in družbenega položaja različnih plasti delavskega razreda in je kot takšna objektivno pogojena. Toda delavskemu razredu je potrebna vsaj tolikšna enotnost, kolikor je je med raznimi frakcijami buržoazije. Z dolgotrajno izkušnjo se je buržoazija naučila — navzlic različnim in pogosto globokim nasprotnim interesom posameznih svojih frakcij — odkrivati tiste osnovne elemente sodelovanja, ki ji omogočajo doseči enotnost v bistvenih vprašanjih njenih razrednih interesov. Delavski razred je kot vplivna in posebno kot vladajoča družbena sila v mnogih deželah inlad in si še ni pridobil takšne izkušnje. Od tod pojav, da vlada v vrhovih posameznih delov delavskega gibanja še globoko nerazumevanje družbenega pomena boja za to ali ono obliko enotnosti delavskega gibanja in progresivnih sil sploh. Namesto da bi razenotenost upadala, čedalje pogosteje raste. Namesto da bi se z medsebojno pomočjo razni deli delavskega gibanja v osnovnih vprašanjih socializma in miru upirali pritisku protisocialističnih sil, se pogosto s slepim prakticizmom odpirajo vrata delavskega gibanja tujim vplivom in interesom, celi deli tega gibanja pa se v raznih oblikah obešajo na voz reakcije. Zveza komunistov Jugoslavije misli, da je ena poglavitnih nalog vodilnih socialističnih sil — če v resnici želijo prispevati svoj delež k razvoju socializma — da se ne glede na ideološke razlike vztrajno in trajno borijo, da bi nastala takšna atmosfera in takšni odnosi v delavskem gibanju, ki bodo omogočili razne oblike skupne akcije, vzajemne ali enostranske pomoči, zapirali vrata pred sovražnikom in zagotovili zmerom svobodnejše oblike socialističnega boja mnenj v delavskem gibanju samem. 329

Komunistične in druge revolucionarne partije delavskega razreda Komunistične in druge revolucionarne partije delavskega razreda so odigrale v dosedanjem razvoju socializma velikansko vlogo. Komunisti so se pod vodstvom velikega Lenina borili na čelu oktobrske revolucije in odprli novo dobo zgodovine. Komunisti so bili edina sila, ki je bila zmožna stopiti na čelo revolucionarnih energij in stremljenj ljudskih množic v Jugoslaviji, na Kitajskem in v drugih deželah in jih organizirati za boj in zmago. Komunisti so bili na čelu revolucionarne ekspropriacije vladajočih razredov v mnogih deželah ljudske demokracije. Komunisti so bili praviloma revolucionarno jedro ali najodločnejši zavezniki v mnogih protiimperialističnih gibanjih in vstajah. Bili so najbolj borbeno jedro antifašističnega gibanja in protihitlerjevske vojne. Komunisti so bili na čelu tistih poglavitnih dogodkov zadnjih desetletij, ki so dali vsej zgodovini človeštva novo vsebino in novo smer. S tem da so komunistične partije zbirale najbolj revolucionarni del delavskih množic, jih vzgajale v duhu razredne zavesti in spoznanja o zgodovinski vlogi delavskega razreda ter si prizadevale, da bi se v vsakodnevnem boju ravnale po revolucionarnem nauku Marxa, Engelsa in Lenina, so bile aktivna vodilna sila revolucionarnega procesa, ki se je razvijal po oktobrski revoluciji. Te velike zgodovinske vloge ne morejo komunistom več oporeči in tudi ne zmanjšati nikakršne klevete sovražnikov socializma in nikakršna opravljanja oportunistov, filistrov, malomeščanskih frazerjev, zmanjšati je ne morejo niti lastne, četudi zelo velike napake. Brez te vloge komunistov bi danes svet ne bil to, kar je in kar bo neizogibno jutri. V vseh teh dogajanjih so komunisti predstavljali in organizirali živo revolucionarno socialistično akcijo, takšno, kakršno so revolucionarne množice razumele, zahtevale in jo bile pripravljene vzeti na svoja ramena. Zato so tudi zmagovali. Samo v takšnih pogojih bodo zmagovali tudi v bodoče. Toda dosežene zmage so spremljali tudi določeni negativni pojavi v mednarodnem komunističnem gibanju. To so: pojavi birokratizma, dogmatizma, za levičarskimi frazami skritega oportunizma, sektaštva, pretiranega občutka moči, idejnega in političnega monopolizma itd. Zaradi takšnih pojavov posamezne komunistične partije niso v zadostni meri spoznale, da so se 330

pogoji za boj delavskega razreda precej spremenili, niso opazile posledic sodobnega razvoja družbenih sil v svetu in zato niso bile zmerom zmožne, da bi si zastavljale naloge v skladu s takšnim razvojem stvari. Zaradi takšnega zaostajanja in pod vplivom buržoaznih sil je prišlo do tega, da so se posamezne komunistične partije zaprle vase in se celo izolirale, posebno v deželah, v katerih so bili tudi objektivni pogoji neugodni za razvoj revolucionarnega delavskega gibanja. Kot neposredna posledica takšne izolacije se je — spet v nekaterih delih komunističnega gibanja — pojavila tendenca po pasivnem čakanju na rezultate mednarodnega razvoja, kar je nekatere komunistične partije pripeljalo na rob nevarnosti, da bi nehale delovati kot revolucionarni, ustvarjalni in gibalni faktor družbenega razvoja v svojih deželah. Iz te osnove izvira pogosto tudi nemočni odnos do oportunistično in reformistično razpoloženega dela delavskega razreda. Tudi v tem pogledu prevladuje kdaj pa kdaj politika pasivnega čakanja na zunanje dogodke v upanju, da bodo ti dogodki sami revolucionirali delavski razred. To se je pokazalo v vsakodnevni praksi tako, da je sektaška revolucionarna parola prekrila nezmožnost za akcijo in stopicanje na mestu. Zveza komunistov Jugoslavije misli, da zahtevajo pogoji boja od sleherne marksistične partije zmerom to, da je zmožna organizirati ali podpreti boj delavskega razreda ravno za tiste politične in ekonomske zahteve, ki jih v določeni situaciji delavske množice lahko razumejo in se zanje borijo. Samo s takšnim bojem se komunisti lahko povezujejo z delavskimi množicami in jih lahko na podlagi njihovih lastnih izkušenj usposabljajo za nadaljnje boje in višje cilje. Toda mnogim zahtevam, za katere se je delavski razred pripravljen boriti ali se zanje že bori, ni posvečena zmerom potrebna pozornost, ali pa se te zahteve obravnavajo pogosto na dogmatičen način. Komunistične partije se lahko afirmirajo kot najnaprednejši in v tem smislu kot vodilni, socialistični faktor s tem, da dojamejo celovitost socialističnega procesa kljub vsej raznoterosti njegovih nosilcev in tendenc ter razumejo, da prihajajo v raznih pogojih neizogibno do izraza različni faktorji. Od tega je v največji meri odvisno, kako bodo v takšnem celovitem procesu našle svoje mesto in delovale kot gibalo zavestne socialistične akcije. Pojmovanje, da imajo komunistične partije monopol na sleherno 331

obliko gibanja v socializem in da se izraža socializem samo v njih in po njih — je teoretično nepravilno in praktično zelo škodljivo. Dejstvo, da se danes posamezne komunistične partije osvobajajo dogem in zaprtosti vase, da doživljajo regeneracijo na podlagi analize dosedanje izkušnje in iskanja lastne poti v socializem — je izraz potrebe, da bi ujele korak s časom, z današnjimi nalogami.

Socialnodemokratske stranke in gibanja Velik del delavskega razreda in drugih delovnih množic gre posebno v nekaterih visoko razvitih kapitalističnih deželah za socialnodemokratskimi in podobnimi strankami. Zato je treba tudi stanje v teh strankah razumeti kot sestavni del današnjega stanja v celotnem delavskem gibanju. V deželah, v katerih so bile razvite proizvajalne sile podlaga močnejši ekonomski poziciji buržoazije, je šlo delavsko gibanje pretežno po poti reformizma, ki je začel v principu zanikati nujnost revolucionarnega boja delavskega razreda za oblast in predvidevati avtomatično preraščanje kapitalizma v socializem z vrsto postopnih reform. Poglavitne razloge za to moramo iskati med drugim v dejstvu, da je bila buržoazija v teh deželah zaradi revolucionarnega pritiska delavskega razreda in pod vplivom oktobrske revolucije in vsega kasnejšega razvoja socializma prisiljena in iz znanih razlogov tudi zmožna dati neke materialne in politične koncesije delavskemu razredu svoje dežele. Takšen položaj pojasnjuje, zakaj se socialnodemokratske stranke niso mogle in se ne morejo razviti v zaostalih deželah. Pod pritiskom delavskega razreda na vseh področjih družbenega in ekonomskega življenja je buržoazija dala vrsto koncesij in v marsičem popustila socialnodemokratskim gibanjem, vendar je paralelno s tem rasel tudi vpliv buržoazije in imperializma na en del delavskega gibanja, kar je naposled pripeljalo do omiljevanja in kanaliziranja pritiska delavskega razreda. Takšna situacija je krepila socialnodemokratske stranke in hkrati vzrejala v njihovih vrstah tendence po zmerom močnejšem obračanju teh strank k srednjim slojem, k temu, da bi veliki deli teh strank sprejeli ideologijo in mentaliteto srednjih slojev. Tu je poglavitni vir nenehne krepitve tistih struj v 332

socialnodemokratskih strankah, ki težijo po odmikanju teh strank od zavestnega in sistematičnega boja za socializem, in po tem, da bi se spremenile v prakticistični instrument reformistične stihije. Vzporedno s tem so posamezne struje v vrstah socialne demokracije zmerom bolj odrekale delavskemu razredu pravico do samostojne politike in zapirale perspektive njegovi samostojni politični akciji, medtem ko so istočasno v teoriji in praksi podpirale birokratske in tehnokratske tendence. Vloga aparata v socialnodemokratskih strankah, posebno v sindikatih, je silno zrasla. In tudi v tem aparatu se kažejo tendence po postopnem sožitju in zraščanju z državnokapitalističnim aparatom. Takšna situacija ustvarja v socialnodemokratskih strankah ugodna tla za afirmacijo birokratizma in za krepitev specifičnega reformističnega dogmatizma. Zgodovina je veliko teh dogem že demantirala. Dandanes postaja na primer že smešno zanikati revolucijo, ko je znano, da je revolucija spremenila svet. Tudi vsa koncepcija politične demokracije, ki se reducira na ohranjevanje in absolutiziranje buržoaznega večstrankarskega sistema v vseh pogojih, je statična in jo praksa nepretrgoma izpodbija. Ta koncepcija ne upošteva osnovnih zakonov družbenega gibanja. Predvsem ne vidi medsebojnega učinkovanja materialne družbene osnove in političnih oblik, ki se na njej formirajo. Ravno nosilci takšnih koncepcij tudi ne vidijo ali ne želijo videti, da cepljenje političnih oblik buržoazne demokracije na nove ekonomske odnose, ki jih je prinesla revolucija, ne pomeni nič drugega — naj to hočejo ali ne — kakor idejno utiranje poti silam buržoazne restavracije in, v končnem rezultatu, birokratskega etatizma. Iz vseh teh razlogov posamezne socialnodemokratske stranke, ki so prišle na oblast po parlamentarni poti, ne morejo koreniteje in hitreje spremeniti družbenih odnosov. V glavnem se omejujejo na površne ali zelo omejene reforme, predvsem na tiste, h katerim sili kapitalistično ureditev že sam pritisk ekonomskih faktorjev. Toda tudi ti koraki so obremenjeni z vplivi birokratizma in tehnokratizma. V teh okvirih učinkujejo na socialnodemokratske stranke dejansko iste zakonitosti prehodnega obdobja, ki učinkujejo na celotno delavsko gibanje. Isti vzroki, ki določajo reformistično-dogmatično orientacijo posameznim tokovom socialne demokracije v notranji politiki, 333

opredeljujejo tudi njihove zunanjepolitične poglede. Nekateri teh tokov aktivno podpirajo razna dejanja imperialistične politike svoje buržoazije, braneč ekstraprofite in privilegije na rovaš drugih narodov in v korist lastne nacije, poglabljajo nasprotja današnjega sveta in stopnjujejo nevarnost novih vojn. Pod vplivom globokih sprememb v današnjem svetu — katerih pravih vzrokov in izvorov veliko socialnodemokratskih teoretikov ne vidi — doživljajo resne udarce vse oblike dogmatizma, ki je zrasel iz prvih razvojnih faz delavskega gibanja in socializma. Tako se začenjajo podirati zmerom bolj tudi dogme socialnega demokratizma. Dinamika sodobnih družbenih odnosov se bo neizogibno kazala tudi v nadaljnjem razvoju socialnodemokratskih strank. Tiste socialnodemokratske stranke, ki zbirajo okoli sebe večji del delavskega razreda, se bodo znašle pred alternativo: ali da se aktivno obrnejo k socializmu in enotnosti delavskega razreda ali da izgubijo svoj družbeni vpliv.

Vloga, delavskih sindikatov Delavski razred se ne bori za socializem samo s pomočjo političnih strank. Z neštevilnimi velikimi in malimi stavkami bojujejo sindikati že več kakor eno stoletje partizansko^ vojno z oblastjo kapitala in to oblast neprenehoma načenjajo. Nenehno zviševanje števila sindikalno organiziranih delavcev in zmerom večja moč sindikatov je spremenila sindikate v najbolj množično organizirano silo delavskega razreda. Naraščajoči vpliv delavskih sindikatov v velikem delu sveta je pomemben faktor ne le za izboljšanje trenutnega položaja delavskega razreda, ampak tudi objektivno, v boju za socializem. Delavsko gibanje v celoti kaže velik interes za razvijanje sindikatov, s čimer je med drugim zagotovljeno večje sodelovanje širokih množic delavskega razreda pri družbenem in političnem dogajanju ter akcijah in se uspešneje branijo njihovi interesi, čeprav birokratizem in oportunizem v vrhovih sindikatov pogosto zmanjšujeta moč sindikatov, zavirata iniciativo delavskega razreda in vplivata na to, da se ne izkoristijo objektivne možnosti, ki za delovanje sindikatov obstajajo. Za sedanjo etapo sindikalnega gibanja je značilno, da se sindikati v svojih zahtevah ne omejujejo več na zvišanje mezd 334

in na skrajšanje delovnega časa, ampak zmerom glasneje in odločneje zahtevajo sodelovanje tako pri upravljanju proizvodnje kakor pri kontroli določenih ključnih družbeno-ekonomskih pozicij. V organiziranem boju delavskega razreda za tekoče ekonomske, socialne in kulturne zahteve in za krepitev njegovega družbenega in političnega vpliva je vloga sindikatov še večja in bolj perspektivna v tistih deželah, v katerih je specifični notranji razvoj pripeljal do takšnega stanja, da ni klasičnih političnih strank delavskega razreda navzlic zelo visoki stopnji ekonomskega razvoja teh dežel in navzlic ustrezajočemu delavskemu razredu, kakor na primer v Združenih državah Amerike. Veliko vlogo imajo sindikati v socialističnih deželah v pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev, še večjo pa v pogojih delavskega samoupravljanja. Dejstvo, da imajo sindikati zadnji čas v več socialističnih deželah pri upravljanju podjetij zmerom pomembnejšo vlogo, govori o krepitvi in ne o slabljenju vloge sindikatov v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem. S spremembo družbenega položaja delavskega razreda, z odpravljanjem ostankov mezdnega dela, s krepitvijo neposrednega sodelovanja delavskega razreda pri delitvi družbenega produkta se spreminjajo vloga, značaj in naloge sindikatov. Vendar še nadalje obstajajo in se celo krepijo nekatere od osnovnih funkcij sindikatov, kakor na primer ekonomska, zaščitna in vzgojna funkcija. V mednarodnem sindikalnem gibanju vlada ista razcepljenost kakor v mednarodnem delavskem gibanju. Zveza komunistov Jugoslavije se bo tudi na tem področju borila za sleherno možno obliko enotnosti v boju za skupne interese mednarodnega delavskega gibanja in bo podpirala vsako sodelovanje jugoslovanskega sindikalnega gibanja z drugimi sindikalnimi gibanji z namenom, da bi to sodelovanje prispevalo k skupnim interesom. Zveza komunistov Jugoslavije bo upoštevala dejstvo, da tudi na mednarodno sindikalno gibanje delujejo isti negativni vplivi, ki se kažejo v delavskem gibanju nasploh. Ko se bori Zveza komunistov Jugoslavije za enotnost na področju mednarodnega sindikalnega gibanja, se ne odpoveduje ideološkemu in političnemu boju proti vsem reakcionarnim vplivom in antisocialističnim tendencam znotraj tega gibanja. 335

Narodna protiimperialistična gibanja v nerazvitih deželah Vrsta strank in gibanj, predvsem v zaostalih deželah, lahko v določenem časovnem razdobju igra pozitivno vlogo v razvoju družbe in tudi lahko utira pot socialističnemu razvoju. V nekaterih azijskih, afriških in latinskoameriških deželah lahko na določeni etapi odigrajo pozitivno vlogo v družbenem gibanju v socializem tudi nekatera narodna gibanja s progresivno orientacijo, ki rastejo iz boja proti imperializmu in kapitalističnim monopolom. V tem pogledu imajo zgodovinsko progresivno vlogo tudi vsa antikolonialna gibanja. Delavska gibanja — če so prosta dogmatizma in oportunizma — ne le da to upoštevajo, ampak tudi podpirajo te stranke in gibanja kot nosilce napredka, dokler to so, in sodelujejo z njimi kot z enakopravnimi partnerji.

Oblike sodelovanja v delavskem gibanju Številnost in različnost nosilcev progresivnega družbenega gibanja, kakor tudi številnost in različnost reakcionarnih družbenih vplivov, ki prodirajo v delavsko gibanje predvsem zaradi njegove razenotenosti, terjajo od najnaprednejših in najaktivnejših socialističnih sil, predvsem od komunistov, da se neprenehoma in vztrajno borijo za sleherno možno obliko sodelovanja, vsklajevanja in povezovanja boja delavskih, progresivnih in antiimperialističnih gibanj v interesu družbenega napredka in miru. Oblik sodelovanja si ne morejo izmisliti v nikakršnem centru in jih tudi ne vnaprej predpisati. Zrasle bodo iz osnove sodobnega razvoja, iz interesa delovnih množic, da bi prišlo do sodelovanja, iz potrebe, da se ohrani mir in najdejo učinkovite poti za razvoj aktivne koeksistence med narodi in državami, in zlasti iz rastočega spoznanja, da je treba podpirati vse oblike dejanskega gibanja v socializem in vse oblike in poti za pospeševanje socialističnih odnosov in krepitev socialističnih sil, ki prodirajo skozi razpokline stare družbe, jih širijo, osvajajo družbene pozicije in se borijo za vodilno družbeno vlogo. Zaradi tega bodo v praksi nastajale in že nastajajo najrazličnejše oblike sodelovanja, prilagojene potrebam konkretnega boja za mir in socializem, začenši pri nižjih oblikah, kot so vzporedne akcije, enostranska pomoč, pomoč določenim pro336

gresivnim strujam, vse do akcijske enotnosti ter do stapljanja in združevanja delavskih strank. Ker ima pred očmi takšne naloge mednarodnega delavskega gibanja, kakor tudi dejstvo, da so bistveni razredni interesi delavcev enotni, čeprav so pogledi na pota njihove uresničitve različni — se bo Zveza komunistov Jugoslavije ne glede na težave vztrajno zavzemala za krepitev in razširitev sodelovanja v delavskem gibanju, kakor tudi za mednarodno sodelovanje sploh, ¿a boljše in globlje medsebojno spoznavanje in razumevanje, za širšo in svobodnejšo izmenjavo mnenj in izkušenj. Jugoslovanski komunisti bodo sprejeli in spodbujali različne oblike enakopravnega sodelovanja ne samo s komunisti drugih dežel, ampak tudi s socialističnimi strankami različnih smeri in z drugimi naprednimi strankami in gibanji — s posameznimi izmed njih ali z vsemi skupaj — in sicer vselej, kadar bodo mnenja, da utegne to sodelovanje prispevati k utrditvi miru, k zbliževanju med narodi in progresivnimi gibanji ter k napredku socializma. Toda ko se Zveza komunistov Jugoslavije po svojih možnostih najvztrajneje zavzema za enotnost in sodelovanje delavskih in progresivnih gibanj, je mnenja, da takšno sodelovanje v nobenem primeru ne sme pripeljati do opustitve njenih načelnih socialističnih stališč, niti do odprave ideološke in politične diskusije ter medsebojne kritike. Sodobno svetovno socialistično gibanje prihaja do izraza v raznih oblikah in tokovih, ki jih ni mogoče odpraviti, ker so odsev kompliciranosti današnjih družbenih razmer. Ideološki boj, ki nastaja med temi različnimi tokovi, je pravzaprav boj za afirmacijo najnaprednejših tendenc v konkretnih pogojih. Komunisti bi se odpovedali svoji revolucionarni družbeni vlogi, če bi v teh pogojih opustili ideološki boj proti nesocialističnim, oportunističnim, sektaškodogmatičnim in drugim negativnim tendencam v delavskem gibanju.

O dvostranskem in večstranskem sodelovanju Jugoslovanski komunisti ne vprašujejo po oblikah sodelovanja komunističnih partij oziroma sodelovanja teh partij s socialističnimi in drugimi progresivnimi gibanji, ampak po vsebini tega sodelovanja. Jugoslovanski komunisti sprejemajo tako dvostransko kakor večstransko sodelovanje s pogojem, da temelji zmerom na popolni enakopravnosti, nevsiljevanju stališč in nevmešavanju v notranje odnose partij in da služi konkretnim 22 — VII Kongres

337

interesom miru, socializma in družbenega napredka sploh. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da sta ena ali druga oblika sodelovanja nujno potrebni za združevanje akcije socialističnih sil in naprednih prizadevanj človeštva. Ce pa jugoslovanski komunisti v sedanjih pogojih pripisujejo pomen predvsem raznim oblikam dvostranskega sodelovanja, delajo to predvsem zaradi omenjenih objektivnih pogojev sodobnega razvoja socializma, pa tudi zaradi tega, ker so prejšnje oblike multilateralnega sodelovanja delavskih strank — razen pozitivnih strani, kadar so te oblike sodelovanja ustrezale določenemu zgodovinskemu razdobju — rodile tudi takšne negativne pojave, ki so prizadejaH znatno škodo boju za socializem in mir in ki jih mora delavsko gibanje premagati, da bi vnovič ne omadeževali demokratičnih načel socialističnega internacionalizma.

Ideološki monopolizem Med terni pojavi je treba omeniti predvsem tendence po ideološkem monopolu. Tendence po ideološkem monopolu so pomenile zmerom oviro za razvoj socialistične misli in so bile izvor dogmatizma in oportunistično-revizionistične reakcije. Iz tega so se rodile težnje po brezpogojni vodilni vlogi v delavskem gibanju, kar je pripeljalo do mnogih negativnih posledic še v času, ko ni bila na oblasti nobena stranka delavskega razreda. Še večjo škodo lahko prizadenejo tendence po ideološkem monopolu potem, ko pridejo na oblast stranke delavskega razreda. Naloga delavskega gibanja — posebno komunistov v večjih, močnejših socialističnih deželah, ki imajo večje odgovornosti — je, da se tako v teoriji kakor v praksi borijo za enakopravne odnose, izhajajoč iz načela, da sta pravilnost in progresivnost neke ideologije ali določenih oblik socialistične izgradnje odvisni izključno od življenjske sile in preizkušnje te ideologije v praksi, ne pa od odobritve tega ali onega mednarodnega foruma. Sleherna oblika ideološkega monopolizma, ki bi ovirala svoboden socialistični razvoj v socialističnih deželah, bi bila zavora razvoju mednarodnega socializma sploh. Zato Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je v sedanjem času posebno smotrno ustvarjanje takšnih oblik mednarodnega sodelovanja, ki združujejo na čim širši podlagi napore za reševanje skupnih praktičnih nalog boja za mir, boja za socializem in za izgradnjo socializma. 338

Interesi nadaljnjega socialističnega razvoja zahtevajo svobodne, socialistične, demokratične odnose med partijami socialističnih dežel. Ko gre za zmago socializma, je delavski razred te ali on dežele lahko za določeno razdobje zastavonoša v tem boju, je lahko v prvih vrstah tega boja ali lahko razpolaga z večjo materialno silo, vendar to ne pomeni, da si pridobi s tem monopolni položaj v delavskem gibanju, najmanj pa na področju ideologije. Praksa je pokazala že prej in kaže zdaj še bolj, da je sodelovanje v delavskem gibanju mogoče samo med enakopravnimi. Za sodobni razvoj je značilno tudi to, da so v več deželah prišle na oblast komunistične partije in se zaradi tega tudi vprašanje odnosov med komunističnimi partijami zastavlja še v enem, zgodovinsko novem aspektu. Vodstva komunističnih partij, ki so na oblasti, niso odgovorna za svoje delo samo svojim članom, ampak vsemu ljudstvu. To dejstvo mora odsevati tudi v značaju mednarodnih odnosov. Komunistične partije, ki so na oblasti, ne morejo v medsebojnih odnosih sprejemati sklepov, ki so stvar voljenih organov, izvoljenih ob udeležbi vseh državljanov. Dosedanja praksa v mednarodnih odnosih komunističnih partij pogosto tega ni upoštevala, s čimer sta se izoževala pomen in vloga teh predstavniških organov. Proglašanje poti in oblik socialističnega razvoja katerekoli dežele za edino pravilne — ni nič drugega kot dogma, ki zavira proces socialistične preobrazbe v svetu. Splošni cilji socializma so skupni, tempo in oblike družbenega gibanja k tem ciljem pa so in morajo biti različne že glede na konkretne pogoje v posameznih deželah ali delih sveta. Svoboda notranjega socialističnega razvoja in nevsiljevanje teh ali drugačnih oblik, nevmešavanje v notranje življenje in notranji razvoj posameznih gibanj, kakor tudi svobodna in enakopravna izmenjava izkušenj in socialistične teoretične misli — bi morale biti potemtakem poglavitno načelo v medsebojnih odnosih socialističnih dežel in socialističnih gibanj. Poskusi, da bi se priznavanje različnosti razvojnih oblik socialističnih procesov označevalo kot »nov« ideološki pojav, kot »nacionalni komunizem«, nimajo nobene zveze z znanstveno razlago sodobnega socialističnega razvoja. Takšne teorije se lahko rodijo samo v glavah dogmatikov ali pa jih namerno mečejo v javnost predstavniki buržoazije, da bi v delavsko gibanje 339

zanesli dezorientacijo in idejno zmedo. Takšni nameni ne smejo preprečiti spoznavanja in obravnavanja specifičnih gibanj, kakor tudi ne orientacije delavskega razreda predvsem k problemom in razmeram lastne dežele.

O proletarskem internacionalizmu Ko naglasa Zveza komunistov Jugoslavije, da se komunisti borijo za socializem in izgradnjo socializma v skladu s pogoji svoje dežele, goji v svojih vrstah hkrati idejo proletarskega internacionalizma in v tem duhu vzgaja jugoslovanske delovne ljudi. Proletarski internacionalizem je bil v vsem svojem dosedanjem razvoju zmerom konkreten. To načelo vključuje: prvič, vztrajnost delavskega gibanja, da razvije v svoji deželi dosleden boj za socializem in za vsakodnevne interese delovnih ljudi, da izkoristi vse oblike dela in boja za povečanje svojega vpliva, za pripravo, da prevzame oblast in da se po prevzemu oblasti loti izgradnje socializma v skladu z interesi delovnih ljudi vsega sveta kakor tudi z interesi miru in splošnega napredka človeštva; in drugič, to načelo vključuje podpiranje taistega boja v vseh drugih deželah, to se pravi solidarnost z delavskim gibanjem in socialističnimi silami vsega sveta v njihovem boju za vsakodnevne ekonomske in politične zahteve, za mir in za socializem. Za časa oktobrske revolucije in po njej, dokler je bila Sovjetska zveza edina socialistična dežela, je bila zaščita Sovjetske zveze kot poglavitnega oporišča mednarodnega socializma eno poglavitnih meril proletarskega internacionalizma. Danes je to merilo širše. Proletarski internacionalizem zahteva pravilen odnos, pomoč in solidarnost do sleherne socialistične dežele in do slehernega socialističnega gibanja, ki se resnično bori za socializem, za mir in za miroljubno, aktivno koeksistenco med narodi. Ideja proletarskega internacionalizma nalaga komunistom, da se vztrajno borijo za mir, da ožigosajo vsako imperialistično akcijo in se proti njej borijo, da si vztrajno prizadevajo zagotoviti pogoje za vsestransko medsebojno spoznavanje med narodi,' za njihovo povezovanje in zbliževanje, da si prizadevajo odpraviti nacionalne in rasne predsodke, kakor tudi vse oblike neenakopravnosti, šovinizma in hegemonizma, značilne za kapitalistični sistem, da si prizadevajo utrjevati neodvisnost in enakopravnost narodov, da se zavzemajo za medsebojno miro-

ljubno pomoč in vsestransko sodelovanje med vsemi narodi sploh, in še posebej za nenehno utrjevanje bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije, kakor tudi za utrjevanje njihove enakopravnosti in nemotenega materialnega in kulturnega razvoja. Velika ideja proletarskega socialističnega internacionalizma bo za Zvezo komunistov Jugoslavije tudi v bodoče vodilno načelo v vseh njenih stikih z drugimi komunističnimi, socialističnimi, progresivnimi in protiimperialističnimi gibanji, kakor tudi v vseh njenih mednarodnih odnosih nasploh. Tretje poglavje

MEDNARODNI POLITIČNI ODNOSI IN ZUNANJA POLITIKA SOCIALISTIČNE JUGOSLAVIJE

Zaostrenost in protislovnost današnjih mednarodnih odnosov Mednarodni odnosi so se po drugi svetovni vojni bistveno spremenili, kajti v mednarodnih okvirih se je spremenilo razmerje med političnimi in družbenimi silami. Svet je danes nekaj drugega, kakor je bil včeraj. Področje delovanja imperializma v svetu se je precej zmanjšalo, socialistične in miroljubne demokratične sile pa se neprenehoma krepijo. Na velikanskih področjih je kolonialni sistem razpadel. Mnogo narodov se je osvobodilo, celi kontinenti, ki so bili skozi stoletja pod oblastjo kolonialnih držav in so do nedavnega predstavljali objekt eksploatacije, so postali aktivni faktorji sodobnih mednarodnih odnosov. Fašizem, ki je pomenil najbolj reakcionarno silo sodobnega sveta, je doživel najhujši poraz. Zavest človeštva se spričo velike izkušnje iz dveh svetovnih vojnih požarov močneje kot kdajkoli prej upira tistim težnjam in silam v sodobnem življenju, ki tirajo človeštvo na rob nove vojne katastrofe. Najbolj reakcionarni krogi kapitalizma in imperializma se še zmerom niso odrekli načrtom in organiziranju agresivnega pohoda proti komunizmu in socialističnim deželam. Nasprotje med kapitalističnim in socialističnim sistemom je še nadalje poglavitno nasprotje v sodobnem mednarodnem življenju. Boj imperializma za hegemonijo' pomeni še zmerom resno nevarnost v današnjem svetu. Še zmerom obstajajo med državami in narodi neenakopravni odnosi in neenakomernost eko341

nomskega razvoja v posameznih delih sveta se še bolj poglablja. Na tej podlagi raste tudi politična neenakopravnost. Stari kolonialni sistem svetovnega gospodarstva razpada, oblike kolonializma se spreminjajo, vendar ostaja delitev na industrijsko razvite metropole in nerazvite dežele-proizvajalke surovin. Težnja po ekonomski ekspanziji in povečanju lastnega bogastva nekaj »vodilnih« kapitalističnih dežel s sredstvi ekonomske in politične dominacije in s podrejanjem obširnih svetovnih področij še ni oslabela. Na ruševinah starega, »klasičnega« kolonializma nastajajo nove forme »neokolonializma«. Ekonomska zaostalost, revščina in težave posameznih dežel, posebno tistih, ki so se šele otresle kolonialnega jarma in se borijo zaradi tega z največjimi notranjimi težavami, se izkoriščajo za to, da bi se jim vsilila ekonomska in politična odvisnost v novi obliki. Nastajajo nove oblike povezovanja dežel, ki dobivajo pomoč, z deželami, ki dajejo pomoč. Na tej podlagi se v novih oblikah ohranja hegemonija velikih kapitalističnih dežel v svetu. Boj za to premoč se prilagaja sodobnim mednarodnim razmeram in še pogosto skriva za parolami o humanizmu, o skrbi za nerazvita področja, o nesebični pomoči itd. Boj zoper nove oblike kolonializma, dominacije in hegemonizma je prav tako neizogiben kakor boj zoper stari, »klasični« kolonializem. Druga svetovna vojna je pustila vrsto nerešenih vprašanj, katerih urejanje se neprenehoma odlaga. Narodi Nemčije, Koreje, Vietnama živijo razdeljeni v države z različno družbeno ureditvijo, v umetnih mejah, in pomenijo pritajena žarišča odkritih spopadov. Razen tega je odprl povojni razvoj tudi druga sporna mednarodna vprašanja, ki se zaostrujejo zmerom takrat, ko jih skušajo rešiti s pozicij sile in ne v skladu s težnjami zainteresiranih narodov po svobodi in neodvisnosti in po zagotovitvi miru. Negativne posledice politike s pozicij sile za splošni razvoj v svetu je bilo čutiti takoj po zaključku druge svetovne vojne ih so se kopičile vse do današnjega dne, kar je poslabšalo mednarodne odnose. Takšna politika krepi nezaupanje, daje potuho raznim vojnohujskaškim elementom, pospešuje oboroževanje, povzroča nastajanje raznih vojaških in zaprtih ekonomskih paktov, graditev vojaških oporišč, stacioniranje tujih čet na tujih teritorijih, zvišanje vojaških proračunov in nalaganje velikanskih bremen vojaških in drugih neproduktivnih izdatkov na ramena delovnih ljudi. Odgovorni za to so danes in bodo pred 342

prihodnostjo ne le posamezni politični krogi ali posamezni začetniki takšne politike, ampak še bolj tisti današnji državniki, ki so navzlic zahtevam velikanske večine človeštva po enakopravnem sodelovanju in prijateljstvu vseh narodov in po splošnem človeškem napredku v miru in varnosti prišli po tej nevarni poti že daleč naprej in še zmerom po njej hodijo. Posledica vseh teh nasprotij je nastajanje vojaško-političnih paktov oziroma blokov in ponovna splošna tekma v oboroževanju, ti bloki pa spet sami po sebi poglabljajo ekonomsko delitev sveta; ne navezujejo se normalne in nujno potrebne ekonomske zveze; posamezna področja se avtarkično zapirajo vase; poskušajo, da bi gospodarski razvoj podredili začasnim političnim motivom. Zaradi tega se izredno zožuje svobodna menjava dobrin, resno se zavira razvoj proizvajalnih sil v raznih delih sveta in že samo s tem tudi svetovni gospodarski razvoj. Takšna ekonomska razdeljenost sveta še bolj zaostruje politična nasprotja v mednarodnih odnosih. Tendence, naj se ves svet razdeli na bloke, ovirajo uresničitev ideje koeksistence in so nasprotne popolni neodvisnosti in suverenosti narodov in držav. Ločitev na bloke ovira širše kulturno in drugačno sodelovanje med narodi, kar s svoje strani prispeva k medsebojnemu nezaupanju in nestrpnosti. Dokler bo v mednarodnih odnosih dominirala politika sile, se bodo porajale iz nje tudi blokovske formacije kot izraz agresivnih tendenc ali kot izraz obrambe pred takšnimi tendencami. S tem nastaja mehanizem, ki otežuje svoboden in neodvisen razvoj posameznih dežel. Obstoj blokov ustvarja pogoje, ki omogočajo reakcionarnim silam, da z izgovorom na zunanjo nevarnost dušijo notranji napredek v posameznih deželah. V takšnih okoliščinah ni mogoče govoriti o stabilnem mednarodnem položaju. Nestabilnost v povojnem razvoju se najbolje kaže v menjajočem se zaostrovanju in popuščanju napetosti v mednarodnih odnosih.

Zgodovinski smisel boja za nacionalno neodvisnost Boj za utrditev nacionalne enakopravnosti pomeni v današnjem času pomemben faktor boja za mir in družbeni napredek. Ta boj ne le da ni v nasprotju z razvojem najširšega medna343

rodnega sodelovanja, ampak je izhodišče za zmerom večje zbliževanje med narodi, za nadaljnji demokratični razvoj, za proces progresivnega povezovanja vseh dežel sveta v ekonomskem, političnem in kulturnem pogledu. Uspešno sodelovanje in najvišjo stopnjo razumevanja je mogoče uresničiti samo med neodvisnimi in enakopravnimi narodi. Jugoslovanski komunisti se vsekakor zavedajo, da v današnjem času, ko teži človeštvo k zmerom večjemu združevanju in k čedalje tesnejšemu sodelovanju med narodi, ni absolutne neodvisnosti. Nasprotno, težnja po združevanju sveta kakor tudi tesnejše sodelovanje med narodi vodi k zmerom večji medsebojni odvisnosti. Ta medsebojna odvisnost bo' zmerom večja zaradi njihovih skupnih interesov, ne pa zaradi vsiljevanja volje in interesov kateregakoli posameznega naroda. Zato imajo jugoslovanski komunisti za politično in ekonomsko neodvisnost takšen položaj narodov ali držav in takšne odnose med narodi, ki slehernemu izmed njih zagotavljajo, da lahko enakopravno in prostovoljno prevzema tiste mednarodne obveznosti, ki ustrezajo njegovemu lastnemu interesu in interesu drugih narodov. Zveza komunistov Jugoslavije ima razen tega za neodvisnost takšen položaj in takšne odnose med narodi, ki onemogočajo kateremukoli narodu ali državi, da bi vsilila svoje interese in svojo voljo drugim narodom. Boj za politično in ekonomsko neodvisnost narodov v sedanjih razmerah torej ne pomeni zapiranja v nacionalne meje, ampak, nasprotno, povezovanje, zbliževanje in v skrajni liniji združevanje narodov v enotno svetovno skupnost na podlagi popolne enakopravnosti, zaradi spoznanja lastnih interesov in zavestne orientacije vsakega posameznika v tem smislu, ne glede na njegov jezik in specifičnosti kulturne strukture dežele, kateri pripada. Ko se Zveza komunistov Jugoslavije bori za neodvisnost naše dežele, ne razume neodvisnosti v smislu zapiranja vase, ločevanja od drugih in izolacije. Spor, ki je izbruhnil leta 1948 zaradi odpora Komunistične partije Jugoslavije do Stalinove politike, ni bil izraz namere jugoslovanskih komunistov, da bi se izolirali, ampak je pomenil odpor zoper nepravilno, hegemonistično politiko in prakso, katerih afirmacija bi silno škodovala razvoju socializma. Resolucije Informacijskega biroja komunističnih partij so skušale uzakoniti neenakopravnost v odnosih med socialističnimi državami in so bile negacija neodvisnosti narodov in njihove samostojnosti v 344

razvijanju socialističnih odnosov kot izhodišča za zbliževanje in večje povezovanje narodov na socialistični poti. Vse, kar se je zgodilo leta 1948, je pomenilo grobo kršitev socialističnih demokratičnih načel, ki morajo veljati za odnose med socialističnimi deželami. Izkušnje iz preteklih let kažejo, da mora razvoj odnosov med socialističnimi deželami služiti za zgled in pokazati na perspektivo ustvarjanja boljših, trajnejših in bolj vsestranskih odnosov med državami. Ti odnosi morajo temeljiti na načelih neodvisnosti, popolne enakopravnosti in spoštovanja posebnosti vsake posamezne dežele. Odpor zoper pojave nepravilne prakse v odnosih med socialističnimi deželami, ki se je že večkrat pokazal na različne načine, pomeni izraz progresivnih teženj narodov socialističnih dežel: da bi gradili socializem v skladu s svojimi specifičnimi razmerami, upoštevajoč interes socializma v celoti. Proglašanje takšne politike za »nacionalni komunizem« je lahko samo posledica dogmatičnih ali velikodržavnih naziranj, ali pa rezultat ideoloških vplivov ali spletk buržoazije. Zveza komunistov Jugoslavije zastopa stališče, da je treba iz odnosov med socialističnimi deželami izločiti ostanke tistih negativnih pojavov, ki jih je vnesel kapitalizem v odnose med velikimi in malimi, močnimi in šibkimi, razvitimi in nerazvitimi, belimi in drugopoltimi, v kulturnem oziru razvitimi in manj razvitimi deželami in narodi.

Problemi boja za mir Današnji razvoj kaže, da se je mogoče izogniti katastrofi nove svetovne vojne. Podlago takšni možnosti tvori spremenjeni odnos med svetovnimi družbenimi in političnimi silami, kakor tudi prebujanje in politična aktivizacija sto in sto milijonov delovnih ljudi po vsem svetu, ki zavestno in aktivno nastopajo proti vsesplošni katastrofi, kakršno bi pomenila nova svetovna vojna. Silno so narasle sile socializma, ki pomenijo faktor miru in ki lahko odločilno vplivajo na poti in obliko nadaljnjega družbenega razvoja. Mnogi narodi so se osvobodili in nastale so številne nove države, ki težijo k miru in predstavljajo pozitivne sile v današnjih mednarodnih odnosih. Okrepilo se je tudi spoznanje o neizogibnosti in potrebi miroljubne koeksistence med državami z različnimi sistemi. Obstajajo realne možnosti, da se 345

poveča vloga in avtoriteta Organizacije združenih narodov pri urejanju mednarodnih sporov in pri ohranitvi miru. Ta organizacija bi lahko kljub svojim sedanjim pomanjkljivostim, ki so posledica vpliva obstoječih mednarodnih nasprotij, postala aktiven faktor demokratičnega mehanizma, ki bi ne služil samo za preprečevanje vojne, ampak tudi za spodbujanje in pospeševanje vsestranskega sodelovanja med narodi in za njih zbliževanje, to se pravi za zmerom širše povezovanje vse človeške skupnosti. Vsi ti faktorji so vplivati na to, da zadnja leta raste spoznanje o tem, da nova svetovna vojna ni več neizogibna. Ta zaključek ne pomeni zanikanja marksistične teze, da imperializem poraja krize in vojne, ampak opozarja predvsem na dejstvo, da je moč in vloga imperialističnih faktorjev oslabela, posebno v primerjavi z naraščanjem socialističnih in protiimperialističnih sil. Resno nevarnost za mir v svetu pomeni danes izredno visoka stopnja oboroženosti držav in nadaljnja tekma v oboroževanju. Ta nevarnost je danes večja kot kdajkoli v preteklosti glede na to, da so največji dosežki znanosti in tehnike, predvsem jedrska energija, v službi proizvodnje orožja, namenjenega množičnemu uničevanju ljudi in vsesplošnemu materialnemu uničevanju. Politika ravnotežja sil s pomočjo oboroževanja oziroma politika spremembe ravnotežja sil s pomočjo tekme v oboroževanju ne onemogoča samo dejanskega ravnotežja v smislu pozitivne stabilizacije mednarodnih odnosov, ampak vodi človeštvo — če bi se to nadaljevalo — v novo vojno. Ljudem, ki danes upravljajo največji ekonomski potencial, državnikom, ki odločajo o nadaljnji uporabi jedrske energije, je naložena takšna odgovornost, kakršne ni imel v preteklosti nihče. Narodi so danes bolj kot kdajkoli dolžni, da v interesu lastne usode in usode prihodnjih generacij ne dopustijo, da bi se kdorkoli igral z orožjem, katerega uporaba vodi v največjo katastrofo človeštva. Zaradi tega je za človeštvo edini izhod iz današnjih nasprotij v tem, da se zabrani uporaba in ustavi proizvodnja jedrskega orožja, da se doseže razorožitev, ohrani in utrdi mir. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je danes bolj kot kdajkoli potreben vztrajen boj za zaščito miru in za splošno razorožitev. Na tem področju je možno skupno sodelovanje vseh 346

strank in organizacij delavskega gibanja, vseh progresivnih ljudi, najširših ljudskih plasti, pripadnikov različnih razredov in religij. Mir v današnjih pogojih pomeni predvsem miroljubno koeksistenco narodov in držav z različno družbeno ureditvijo. Ta koeksistenca ne sme biti pasivna koeksistenca na utrjenih blokovskih pozicijah; biti mora aktivna, usmerjena k čedalje širšemu sodelovanju med narodi. Predvsem mora pomeniti ustvarjanje potrebnih pogojev za to, da bi postopno urejali sporna mednarodna vprašanja, vprašanja razorožitve, osvobajanja velikanskih sredstev, ki jih terja oboroževanje, za gospodarski in kulturni napredek sveta, da bi pomagali nezadostno razvitim deželam, da bi konstruktivno, miroljubno tekmovali v ekonomskem, kulturnem, znanstvenem in drugačnem pogledu med državami z različnimi družbenimi sistemi, kakor tudi za to, da bi pomaknili proizvajalne sile družbe na višjo stopnjo z uporabljanjem vseh novih dosežkov znanosti in tehnike. V skladu s tem je Zveza komunistov Jugoslavije mnenja, da je treba storiti vse, da se premaga obstoječa ločitev na bloke, ki otežuje sodelovanje med narodi na vseh področjih družbenega življenja. Realnost miroljubne politike, ki naj bi premagala ločitev na bloke, je zasnovana na spoznanju, da ni treba, da bi se iz razlik v družbeno-ekonomskih sistemih nujno porajale blokovske formacije, ne glede na to, da so danes na svetu sile, ki jim je do takšne ločitve. Velik del svetovnega prebivalstva in teritorijev je zunaj blokovskih formacij. Socialistična Jugoslavija vidi v neodvisni politiki takšnih držav prispevek k najširšemu mednarodnemu sodelovanju in utrditvi miru v svetu. Čeprav politika dežel, ki ne pripadajo blokom, ni istovetna in čeprav obstajajo razlike v njihovih odnosih do posameznih blokov sil, je vsem do tega, da bi iz današnje situacije izšle s pomočjo vsestranskega razvijanja sodelovanja med vsemi deželami, ne glede na njihov družbeni sistem. Družbeno-ekonomska in politična vsebina in vloga obstoječih blokov je različna. Zveza komunistov Jugoslavije je mnenja, da so Varšavski pakt in podobni ukrepi socialističnih dežel naravna obrambna reakcija na nastanek Atlantskega pakta in posebno na oboroževanje Nemčije in nastajanje vojaško-blokovskih organizacij v zahodni Evropi. Razen tega so socialistične dežele napravile zadnja leta vrsto korakov in predlogov, ki naj 347

bi pripomogli k popuščanju mednarodne napetosti in s tem tudi k odpravljanju blokovskih pregraj med narodi. Toda v tej smeri so potrebni napori vseh narodov in vseh političnih faktorjev, ki so jim pri srcu interesi miru. Zveza komunistov Jugoslavije se bo borila za to, da bo socialistična Jugoslavija, ki je zunaj vojaško-političnih paktov, še nadalje prispevala svoj delež k uresničitvi tega cilja.

Aktivna koeksistenca Politika aktivne koeksistence mora bazirati na spoštovanju neodvisnosti, suverenosti, enakopravnosti, teritorialne nedotakljivosti in na nevmešavanju v notranje zadeve drugih dežel. Aktivno koeksistenco je mogoče uresničiti edino v odnosih med državami in narodi, ne pa v odnosih med bloki. Koeksistence med bloki ne more biti, kajti to bi ne bila koeksistenca, ampak začasno premirje, ki bi prikrivalo nevarnost novih spopadov. Politika aktivne koeksistence je izraz in potreba močnega razvoja proizvajalnih sil. Ta razvoj je pripeljal do dejanskega povezovanja vsega sveta, do tesne medsebojne odvisnosti ekonomik raznih dežel in zaradi tega jc vojna kot sredstvo urejanja katerihkoli problemov in nasprotij med državami spričo neizogibne katastrofe, ki grozi človeštvu z uporabo jedrskega orožja, nesmiselna. Ta politika izraža objektivne potrebe današnjega sveta po najširšem gospodarskem in vsestranskem kulturnem, znanstvenem in drugačnem sodelovanju. Pred alternativo vojna ali mir je politika aktivne koeksistence edina realna mirovna politika. Ta politika ustreza sodobnim ekonomskim potrebam svetovnega gospodarstva kot celote, katerega stabilizacije in nadaljnjega razvoja si ni mogoče misliti brez enakopravne in širše, normalne in svobodne svetovne ekonomske kooperacije na poti splošnega ekonomskega napredka sveta. Eden izmed ciljev socializma mora biti gospodarska enotnost sveta, toda takšna enotnost, ki bo prekosila kapitalistično-imperialistične oblike mednarodne delitve dela, ki bo zasnovana na intenzivnem gospodarskem razvoju vseh dežel sveta, ki bo temeljila na vsebinsko novih in veliko bolj intenzivnih odnosih med vsemi nacionalnimi gospodarstvi, kakor je bilo to v kapitalizmu. Tako pojmovana politika aktivne koeksistence ne le da zaradi mednarodnega sodelovanja in krepitve miru služi odpravljanju vojne nevarnosti, ampak ustvarja hkrati pogoje za 348

najhitrejši napredek socializma. Politika aktivne koeksistence vodi v sleherni kapitalistični deželi nujno k premagovanju in slabitvi tistih sil, ki zavirajo napredek in ki pomenijo obenem potencialno nevarnost nove svetovne vojne; postavlja boj zoper imperializem in kolonializem na širšo podlago; zmanjšuje možnost hegemonistične politike; razdira temelje, iz katerih raste birokratizem, in omogoča hitrejši in lagodnejši razvoj socialističnih dežel. Ta politika torej ne le da ne ovekovečuje obstoječih družbenih formacij, ampak, nasprotno, deluje tako, da se hitreje spreminjajo. . Interesi utrditve miru, interesi socialističnega razvoja zahtevajo, da se socialistične sile skupno z vsemi miroljubnimi silami borijo za zmago politike miru in aktivne koeksistence. Danes so predvsem potrebni napori vseh miroljubnih sil, vseh držav in odgovornih državnikov, da bi se razvijalo sodelovanje med Vzhodom in Zahodom. Pri tem imajo pomembno vlogo dežele, ki ne pripadajo blokom in ki lahko prav zaradi tega s svojo aktivnostjo veliko pripomorejo k premagovanju blokovske ekskluzivnosti. Zveza komunistov Jugoslavije bo tudi v bodoče dosledna v svojem stališču, da naj zunanja politika Federativne ljudske republike Jugoslavije služi prav takšnim ciljem.

Mednarodno ekonomsko sodelovanje in problemi integracije Sodobna tehnika proizvodnje in razvoj proizvajalnih sil terjata čedalje širšo medsebojno povezanost nacionalnega gospodarstva s svetovnim. Splošni napredek posameznih dežel je odvisen od svobodnega mednarodnega ekonomskega, tehničnega in znanstvenega zbliževanja in sodelovanja. Zapiranje v nacionalne meje, avtarkija, kakor tudi diskriminacija, ki izvira iz ideoloških ali političnih motivov, nasprotujejo potrebam svetovnega gospodarskega razvoja in škodujejo ne samo posameznim deželam, ampak svetu v celoti. Iz teh razlogov lahko splošna in regionalna ekonomska združevanja, če namreč temeljijo na objektivnih ekonomskih potrebah in če so nastala z razvijanjem enakopravnega mednarodnega ekonomskega sodelovanja, neposredno ali v perspektivi prispevajo k razvoju svetovnega gospodarstva, tako da bi se to gospodarstvo združevalo, da bi se ob medsebojni pomoči 349

narodov razvijale proizvajalne sile in da bi jih v določeni meri vsklajevali in usmerjali. V takšnih primerih so lahko regionalne integracije stopnica na poti k širši svetovni gospodarski enotnosti. Posamezne današnje konkretne oblike regionalnega združevanja vsebujejo tudi vrsto negativnih potez, ki jim jih daje sedanja ostra blokovska delitev sveta, kakor tudi vpliv imperializma in hegemonizma najmočnejših kapitalističnih držav. Takšni vplivi jih pogostokrat spreminjajo v instrumente za delitev sveta, za ohranjevanje blokov in celo v instrumente, ki spravljajo posamezne dežele v polodvisen položaj. Zato morajo biti progresivni napori, da bi se razvijala splošna in regionalna ekonomska združevanja, nujno povezani z bojem proti tem in podobnim negativnim vplivom na takšna združevanja. Uspešno razvijanje mednarodnega ekonomskega sodelovanja in integracije lahko temelji samo na svobodnem in prostovoljnem povezovanju gospodarstva posameznih dežel v skladu z njihovimi skupnimi ekonomskimi interesi in na načelu enakopravnih, demokratičnih odnosov. Takšna pot zagotavlja hitrejšo rast proizvajalnih sil v svetu, vnaša v mednarodno ekonomsko sodelovanje določene elemente kratkoročnega planiranja, omogoča zmanjševanje današnjih mednarodnih nasprotij, ustvarja pogoje za dajanje pomoči nerazvitim deželam v interesu vseh in celotnega svetovnega gospodarstva, ustvarja pogoje za aktivno koeksistenco in za svoboden razvoj narodov. Razvijanje ekonomskega sodelovanja na tej podlagi, brez diskriminacije, brez blokovske ograjenosti in političnih pogojev, povezanih z ozkimi interesi posameznih dežel, je sestavni del socialistične poti k razvoju svetovnega gospodarstva. Socialistična Jugoslavija se zaradi današnjega položaja v svetu in raznih negativnih vplivov na obstoječe oblike regionalnih združevanj ni vključila v nobeno ekonomsko regionalno integracijo. Ker ceni perspektivni pomen razvoja mednarodnega ekonomskega sodelovanja, pozitivno vlogo elementov novega, ki jih sedanje oblike združevanja navzlic omejitvam vendarle že vsebujejo, in ker izhaja iz svojih ekonomskih in političnih interesov kakor tudi iz interesov ekonomskega razvoja in miru v Evropi — razvija socialistična Jugoslavija sodelovanje z različnimi evropskimi ekonomskimi regionalnimi organizacijami v oblikah, ki so v skladu z enakopravnimi odnosi in s stališča medsebojne koristi. 350

Razvoj nezadostno razvitih in zaostalih dežel Po drugi svetovni vojni je nastalo več novih neodvisnih držav. Te dežele začenjajo razvijati svoje gospodarstvo v obdobju visoko razvitega kapitalizma z močno izraženimi tendencami državnega kapitalizma, v obdobju razpadanja kapitalizma kot družbenega sistema in v obdobju zmerom večjega vzpona socialistične družbe. Da bi zgradile ekonomsko podlago svoje mlade politične neodvisnosti, se morajo tudi ekonomsko pospešeno razvijati. Zato so primorane, da zmerom odločneje uporabljajo državne ukrepe v gospodarskem življenju dežele. V ekonomsko nerazvitih deželah živi danes večina človeštva. Te dežele razpolagajo z velikanskim naravnim bogastvom in pomembnimi potencialnimi možnostmi razvoja. Gospodarski razvoj teh dežel tvori osnovo njihove politične neodvisnosti in materialni pogoj dejanske enakosti v mednarodnih ekonomskih in političnih odnosih, to pa je hkrati ena izmed osnov stabilnosti in razvoja svetovnega gospodarstva. Zaradi tega je mednarodna pomoč nerazvitim deželam za njihov ekonomski razvoj tudi v interesu celotnega svetovnega gospodarstva. Mednarodna pomoč lahko služi napredku samo tedaj, če je dana brez kakršnihkoli vojaških in političnih pogojev in na podlagi demokratičnih odnosov med deželami. Od tod velikanski progresivni pomen mednarodne ekonomske pomoči s kolektivno mednarodno akcijo, toda na podlagi spoštovanja neodvisnosti in suverenih pravic zainteresiranih narodov. Takšna pomoč bi bila element novega v sedanjih mednarodnih ekonomskih odnosih. Razen tega je v današnjih pogojih ena od najpomembnejših antitez imperializmu, hegemonizmu in vojni. Socialistične sile so zainteresirane, da se takšna mednarodna akcija razširi in utrdi. Socialistična Jugoslavija se najodločneje zavzema za razvijanje akcije mednarodne pomoči nerazvitim deželam, posebno po ustreznem mehanizmu v okviru Organizacije združenih narodov. Odločno pa se upira vsem poskusom, da bi se mednarodna ekonomska pomoč izkoriščala kot orodje za dosego političnih in vojaških ciljev. Zato socialistična Jugoslavija v svoji zunanji politiki zastopa načelo, da se mednarodna ekonomska pomoč ne more vezati na kakšne politične zahteve. Ko daje socialistična Jugoslavija prednost kolektivni mednarodni akciji, je njen odnos tudi do bilateralnih programov 351

ekonomske pomoči pozitiven, če ne ogražajo suverenosti dežel, ki pomoč prejemajo, in če ne vsebujejo političnih pogojev.

Naloge zunanje politike socialistične Jugoslavije Izhajajoč iz socialističnih načel in iz zgodovinskih izkušenj jugoslovanskih narodov ter njihove pripravljenosti, da z vsemi sredstvi obvarujejo svojo neodvisnost in suverenost, služi zunanja politika socialistične Jugoslavije zavarovanju neodvisnosti, interesom svobodnega socialističnega razvoja dežele in prispeva k vsestranskemu sodelovanju med narodi. Pri uresničevanju svojih nalog se opira naša zunanja politika na načela doslednosti, javnosti in neodvisnega zavzemanja stališč. Neodvisnost jugoslovanske zunanje politike je nasprotna egoizmu, nacionalistični ograjenosti, ozkosrčnosti in zapiranju v lastne meje. Jugoslavija je sestavni del evropske in svetovne skupnosti, kot socialistična dežela pa sestavni del socialističnega sveta, to se pravi socialističnih in progresivnih sil sodobnega človeštva. V skladu s splošnimi načeli svoje zunanje politike si je Jugoslavija prizadevala in si prizadeva razvijati sodelovanje in dobre sosedske odnose z vsemi sosednimi deželami ne glede na družbene in politične razlike med Jugoslavijo in temi deželami, kakor tudi ne glede na njihov odnos do obstoječih blokov. Takšna politika ustreza interesom narodov v tem delu sveta in pomeni prispevek k svetovni varnosti in miru. V vseh sosednih deželah, kakor tudi v Jugoslaviji sami, živijo različne narodne manjšine. Večnarodni socialistični Jugoslaviji, ki se je rodila v ognju narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije, je tuje sleherno zatiranje enega naroda po drugem. Vsi narodi in narodne manjšine v Jugoslaviji imajo in morajo imeti enake pravice in dolžnosti. Jugoslovanske narodne manjšine v sosednih deželah, kakor tudi druge manjšine, so lahko eden močnih virov medsebojnega prijateljstva in meddržavnega sodelovanja, če vodimo do njih pravilno politiko, če so jim zagotovljene demokratične pravice in omogočeno ustanavljanje institucij, ki jim lahko zagotovijo svoboden nacionalni, kulturni in gospodarski razvoj kot svobodnim in enakopravnim državljanom teh dežel. Zvezi komunistov Jugoslavije je tuja sleherna misel, da bi urejala manjšinska vprašanja z nasilnim 352

spreminjanjem meja. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za enakopravne, demokratične, kulturne in ekonomske pravice manjšin v svoji deželi, kakor tudi jugoslovanskih manjšin v drugih deželah. Ko se zavzema naša dežela v svoji zunanjepolitični dejavnosti za politiko aktivne koeksistence in za premagovanje blokovske razcepljenosti, razvija in bo razvijala vso možno aktivnost v okviru Organizacije združenih narodov, se bori in se bo borila za njeno univerzalnost, prispevajoč na ta način k uresničitvi ciljev, zaradi katerih je bila ta organizacija tudi ustanovljena. Ne da bi Zveza komunistov Jugoslavije podcenjevala negativne vplive mednarodnega položaja na to organizacijo in tudi ne njeno pogostno enostranost, ki je posledica teh vplivov, je vendarle mnenja, da je z vztrajnim bojem miroljubnih, demokratičnih in protiimperialističnih sil mogoče doseči, da bo ta organizacija bolj kakor doslej služila kot skupen instrument težnjam narodov po medsebojnem zbližanju in miru, po sodelovanju in miroljubni vzajemni pomoči. Zveza komunistov Jugoslavije se bo za takšno zunanjo politiko Jugoslavije tudi nadalje zavzemala in storila vse, da bo, razvijajoč sodelovanje s strankami in organizacijami delavskega razreda ter z demokratičnimi, protiimperialističnimi in narodnoosvobodilnimi gibanji, prispevala k naporom in željam vseh narodov sveta, da se izognejo vojni in jo onemogočijo, da bi se začela na svetu doba mirnega ustvarjalnega dela. Usoda naših narodov in prihodnost našega socialističnega razvoja nista bili nikoli tako trdno povezani z usodo drugih narodov, z uspehi socialističnega razvoja v drugih deželah, kakor sta danes. Četrto poglavje SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA V JUGOSLAVIJI

DRUŽBENI IN POLITIČNI IZVORI JUGOSLOVANSKE SOCIALISTIČNE REVOLUCIJE

Nastanek jugoslovanske države in njen politično-družb eni sistem Jugoslavija je nastala po prvi svetovni vojni kot rezultat stoletnih teženj in bojev srbskega, hrvatskega, slovenskega, makedonskega in črnogorskega naroda za združitev, toda na način, ki je nasproten demokratičnim načelom, nastala je pod nepo23 — VII Kongres

353

srednim negativnim, vplivom velikih imperialističnih sil in razrednih interesov domače buržoazije. Ko je nastajala skupna država, je delavski razred in kmečko prebivalstvo vseh jugoslovanskih pokrajin zajelo revolucionarno vrenje, značilno za večino evropskih dežel. To revolucionarno vrenje je poostril močan vpliv zmage oktobrske revolucije v Rusiji in revolucionarni spopadi v mnogih drugih deželah. Delovne množice so si spontano prizadevale, da bi novi jugoslovanski državi, ki se je šele porajala, dale obeležje svojih osnovnih interesov. Toda revolucionarnemu delavskemu razredu je manjkala vodilna sila z jasnim programom, z zavestno revolucionarno orientacijo in z organizacijo, ki bi ustrezala zgodovinski nalogi. V takšnem položaju se je vladajočim reakcionarnim silam posrečilo, da so postopno in krvavo obračunale z revolucionarnim delavskim in kmečkim gibanjem v deželi in vsilile novi jugoslovanski državi svoj lastni razredni značaj. Ko je vladajoča buržoazija z Obznano decembra 1920. leta in z drugimi ukrepi začasno zlomila delavsko in kmečko gibanje množic in tako zavarovala svojo oblast, je iz nove države napravila orodje za zaščito svojih razrednih interesov. Delavsko gibanje je bilo postavljeno izven zakona. Junija leta 1921 je bila vsiljena državi vidovdanska ustava velikosrbske buržoazije. Udarec, ki je bil že pred tem, leta 1920, prizadejan delavskemu razredu, je bil pravzaprav samo prvi korak k likvidaciji slehernega demokratičnega odpora proti uvedbi monarhije, k vladavini reakcionarnih družbenih sil in k sistemu nacionalne neenakopravnosti in hegemonije. Strah pred revolucionarnim valovanjem ljudskih množic je začasno pomiril nasprotja med nacionalnimi buržoazijami v korist velikosrbske buržoazije, ki je edina razpolagala s politično in vojaško silo, pa tudi s potrebno podporo imperialističnih sil iz tujine, s čimer se je lahko uspešno zoperstavila temu revolucionarnemu gibanju.

Ekonomska in politična odvisnost dežele. Notranja protislovja Jugoslovanska država je združevala področja z različno stopnjo gospodarskega in kulturnega razvoja; ta razlika je izhajala od tod, ker so se razna področja razvijala skozi stoletja v različnih pogojih in pod različnimi vplivi. V celoti vzeto so 354

sestavljala Jugoslavijo ekonomsko nerazvita področja, ki so jih opustošenja med prvo svetovno vojno pripeljala na še nižjo gospodarsko raven. Položaj delavskega razreda v novi državi je bil izredno težak, posebno še zato, ker sta tuji kapital in nerazvita buržoazija skušala izvleči iz zaostale dežele kar največje profite. Tudi na vasi so se razvijale skrajno ostre oblike eksploatacije ter povzročale pavperizacijo in proletarizacijo velikega dela delovnih kmetov. Izredna razdrobljenost posestev, splošna zaostalost in dejstvo, da ni buržoazija niti poskusila napraviti karkoli za napredek kmetijstva, vse to je vzelo kmetu sleherno perspektivo za obstanek. Le zelo majhen del akumuliranih profitov in ekstraprofitov se je uporabil za razvoj proizvajalnih sil dežele. Tuji kapital, ki je dominiral v industriji, je večji del svojih dobičkov v raznih oblikah odnašal v inozemstvo, domača buržoazija pa je velik del svojih dohodkov trošila v neproduktivne namene in jih angažirala zunaj dežele. Buržoazija ni bila zmožna, da bi zaostalo deželo popeljala na pot hitrejšega ekonomskega razvoja in da bi odprla perspektivo ekonomskega izboljšanja in napredka. S polkolonialnim tipom ekonomike, z nenehno naraščajočo ekonomsko emigracijo in s prodiranjem tujega kapitala v pogojih, ki so bili za eksploatatorje izredno ugodni, je postajala Jugoslavija ekonomsko zmerom bolj odvisna. Na takšni materialni podlagi in v takšnih materialnih protislovjih so se razvijali tudi politični odnosi v deželi. Velikosrbski hegemonizem in centralizem sta pripeljala do tega, da se je prepad med jugoslovanskimi narodi ves čas obstoja stare Jugoslavije zmerom bolj poglabljal. Na tem področju je edino delavsko gibanje zabeležilo pomembne rezultate, združujoč s svojim bojem delavski razred in demokratične sile vseh jugoslovanskih narodov. Razen Komunistične partije Jugoslavije se ni mogla razviti nobena splošnojugoslovanska stranka. Vsi poskusi, da bi nastale nove politične formacije na podlagi nekakšne »jugoslovanske nacionalne enotnosti«, so propadli. Nastajale so buržoazne separatistične formacije fašističnega tipa, ki niso imele večjega vpliva na množice. Nacionalne buržoazije so v medsebojnem boju iskale podporo v tujini. Notranji spopadi so na široko odprli vrata tujemu vmešavanju, in sicer z vsemi sredstvi — od ekonomske infiltra355

cije in korumpiranja političnih vrhov pa do grobega političnega pritiska in odkritih groženj. V boju za vpliv na državno politiko so igrale pomembno vlogo dinastične in vojaške klike, pa tudi vrhovi poglavitnih jugoslovanskih cerkva. V državnem aparatu je zagospodovala korupcija in posamezni njegovi deli so se odkrito povezovali z buržoaznimi grupacijami, s tujim kapitalom in z njihovimi ekonomskimi interesi. Na državni aparat je vplivalo razpoloženje množic, tako da ni bil zmerom zanesljiva opora oblastnikom, Vse to je pripomoglo, da so vladajoči krogi uvajali zmerom večjo upravno-politično centralizacijo, kar je še bolj poglabljalo notranja protislovja. Nasprotja med delavskim gibanjem in vladajočim razredom so se neprenehoma zaostrovala. Brezposelnost, razslojevanje vasi, brezobzirna eksploatacija, policijski teror, lakota v posameznih predelih, veliko drugih nerešenih socialnih vprašanj, bankrotstvo buržoazije pri urejanju nacionalnega vprašanja — vse to je ustvarjalo široko področje za aktivnost delavskega gibanja in dajalo boju delovnih množic mest in vasi revolucionarno ostrino. Buržoazija je v krvi dušila lokalne delavske in kmečke nemire. Tesna povezava med jugoslovansko buržoazijo in vodilnimi mednarodnimi imperialističnimi silami je določila tudi jugoslovansko zunanjo politiko. Ker se je jugoslovanska buržoazija povezala s politiko, ki so jo konec prve svetovne vojne vodile sile Antante in iz katere je izšel tudi versajski sistem, ker je živela v večnem strahu pred revolucionarnim valovanjem množic in se zapletala v mednarodne protisovjetske načrte in intrige, je bila nezmožna, da bi zgradila kakršnokoli doslednejšo zunanjepolitično koncepcijo za obrambo neodvisnosti in miru jugoslovanskih narodov. Bila je in ostala objekt politične igre velikih sil, brez kakršnekoli samostojne vojaško-politične perspektive, ki bi ustrezala elementarnim interesom neodvisnosti narodov. Samo v nečem je bila njena zunanja politika dosledna, namreč v tem, da je bila usmerjena proti tedaj aktualnim središčem mednarodne reakcije.

Ekonomska in politična kriza buržoazne Jugoslavije. Boj delavskega razreda in ljudskih množic Buržoazna Jugoslavija je preživljala permanentno ekonomsko in politično krizo. 356

Delovne množice so zahtevale demokracijo, vlado, v kateri naj bi prišel do izraza njihov vpliv na oblast, na urejanje nacionalnega vprašanja v federaciji enakopravnih narodov, na zadovoljitev njihovih osnovnih socialnih in ekonomskih zahtev. Reakcionarni družbeno-politični sistem je postajal zmerom bolj nevzdržen, revolucionarno demokratična rešitev pa zmerom nujnejša. Zaradi povečanega pritiska delavskega razreda in ljudskih množic je velikosrbska buržoazija skupaj z deli hrvatske in slovenske buržoazije odgovorila 6. januarja 1929. leta z uvedbo odkrite diktature s pomočjo monarhistično-vojaške klike. Diktatura je začela krvavo obračunavati ne le z delavskim gibanjem, ampak sploh z demokratičnimi težnjami ljudskih množic, posebno s težnjami zatiranih narodov Jugoslavije. Šestojanuarska diktatura ni mogla pripeljati do stabilizacije režima. Nasprotja v jugoslovanski družbeni stvarnosti in v njenih materialnih osnovah so imela pregloboke korenine, da bi bilo mogoče odpraviti nezadovoljstvo in zadušiti odpor ljudstva. Namesto da bi diktatura politično in gospodarsko krizo rešila, jo je le še povečala. V tridesetih letih se je začelo obdobje, v katerem narašča boj ljudskih množic za rešitev političnih, ekonomskih, nacionalnih in drugih problemov. Ta boj je zavzemal zmerom večji obseg, z njim pa je rastel tudi vpliv Komunistične partije, ki je vtisnil svoj pečat odporu proti profašističnim silam v deželi in proti naraščajoči fašistični nevarnosti v svetu. Pod pritiskom ljudskih množic so spodleteli poskusi uvedbe fašizma, poglavitna sila revolucionarnega demokratičnega gibanja pa je bilo delavsko gibanje in njegova avantgarda — Komunistična partija Jugoslavije. Politična kriza, iz katere je buržoazija zaman iskala izhod na liniji svojih interesov, je povzročila profašistično orientacijo režima na »os« Rim—Berlin in se je s to orientacijo še bolj zaostrila. Zmerom večja nasprotja so velikosrbsko buržoazijo prisilila, da je iskala »sporazum« s hrvatsko buržoazijo zaradi skupnega boja proti delavskemu razredu in da bi odtrgala kmečke množice od revolucionarnega delavskega gibanja. Toda ta »sporazum« ni premagal nasprotij med nacionalnimi buržoazijami, ni rešil nacionalnega vprašanja in tudi ni zmanjšal pritiska nezadovoljnih ljudskih množic. 357

Orientacija režima na fašistično »os« Rim—Berlin kot na novo središče mednarodne reakcije je spravila v nevarnost tudi sam nacionalni obstoj jugoslovanskih narodov. Zmerom očitneje je postajalo, da je edini izhod iz tega v revolucionarno demokratičnem urejanju nakopičenih nasprotij: v strmoglavljenju starih vladajočih skupin in v ustanovitvi nove vlade na podlagi široke demokratične enotnosti, upoštevajoč pri tem delavsko gibanje in Komunistično partijo. Takšen izhod je Komunistična partija tudi predlagala. Toda takšne poti ni bila niti pripravljena niti zmožna sprejeti nobena frakcija jugoslovanske buržoazije, ker so se vse tako zelo bale ljudskih množic, da jih je bilo strah slehernega demokratičnega koraka. To je mogel in moral storiti edinole jugoslovanski delavski razred, opirajoč se na svojo lastno moč in na bojno zavezništvo z drugimi delovnimi množicami Jugoslavije, posebno s krneti in ljudsko inteligenco.

Razvoj in vloga Komunistične partije Jugoslavije Vzporedno s takšnim razvojem notranjepolitične situacije je rasla, se politično in idejno krepila ter se zmerom bolj povezovala z delovnimi množicami Komunistična partija Jugoslavije, ki je nastala v pogojih splošnega revolucionarnega gibanja množic doma in po svetu po prvi svetovni vojni in oktobrski revoluciji. Nastala je iz revolucionarnega delavskega gibanja, od katerega se je odcepil reformistični in oportunistični del socialnodemokratskih strank, ki so predstavljale odtlej le neznatno manjšino delavskega razreda v Jugoslaviji in nehale igrati količkaj pomembnejšo vlogo. Prepoved, preganjanje, zapori in druga teroristična sredstva, »legalni« in zahrbtni uboji, pa tudi lastne idejne pomanjkljivosti in napake — vse to je povzročilo, da je doživela Komunistična partija v letih po prvi svetovni vojni hude poraze in da je začasno oslabel njen vpliv na množice. Vendar je stala nepretrgoma na borbenih pozicijah in se navzlic vsem slabostim izkazala za najzvestejšega branilca interesov delavskega razreda, delovnih ljudi in zatiranih narodov. Prilagajajoč se težkim pogojem ilegalnega dela, je ustanavljala ilegalna oporišča v sindikatih in v najrazličnejših političnih in družbenih organizacijah. Bila je povsod, kjer so bile delovne množice, povsod, kjer je mogla vplivati na družbena in politična gibanja. 358

V nujnem procesu premagovanja negativne idejne dediščine iz preteklosti in tujih vplivov na delavsko gibanje je partija postopoma izločala iz svojih vrst oportunistične, sektaškodogmatične in zarotniško-anarhistične elemente. Tik pred drugo svetovno vojno so bili končno likvidirani frakcijski boji v partijskih vrhovih, ki so dotlej partiji zelo škodovali. Popravljene so bile najusodnejše napake iz prejšnjega delovnega obdobja partije glede nacionalnega vprašanja, glede vasi itd. Šestojanuarska diktatura in val terorja, ki jo je spremljal, sta začasno razbila precej partijskih organizacij, vendar so komunisti v odporu proti temu terorju idejno-politično zoreli in čistili partijske vrste ostankov oportunizma in sektaštva. Partija se je naglo obnavljala z mladimi kadri, ki so jekleneli v boju in jih ni obremenjevalo frakcionaštvo. Enotnost partijske organizacije v državi je ustvarila pogoje za likvidacijo frakcionaških ostankov tudi v tistem delu vodstva, ki je bil zunaj dežele. Leta 1937 je stopilo na čelo partije novo vodstvo z Josipom Brozom-Titom na čelu, zraslo iz partijskih organizacij v deželi, ki so se bile v procesu hudega boja že obnovile, in ga zato ni obremenjevalo frakcionaštvo. Enotnost partijske organizacije je omogočila uspešno povezovanje partije z delavskim razredom, razširitev njenega vpliva na obstoječe sindikalne organizacije, poživitev revolucionarnega boja sindikatov, aktivizacijo mladine in močnejši vpliv partije na celo vrsto drugih množičnih organizacij, kakor tudi na kmete. Ko je partija obnovila svoje vrste in se ideološko pripravila na najtežje revolucionarne naloge, ki jih je razvoj razmer v Jugoslaviji z vso neizprosnostjo postavljal pred delavsko gibanje, je z jasno revolucionarno orientacijo prilagajala metode svojega dela demokratičnemu in revolucionarnemu gibanju množic. Njena praktična politika in vsakodnevna taktika sta izražali tisto, kar so delovne množice v določenem trenutku lahko razumele in za kar so se bile pripravljene boriti. Obenem je partija s svojim idejnim delom odpirala najbolj naprednemu in najbolj borbenemu delu delovnih množic nadaljnjo perspektivo družbenega razvoja, perspektivo socializma, in je s to perspektivo povezovala boj za vsakodnevne ekonomske, socialne in politične zahteve delovnih množic. Tako je postala Komunistična partija močan politični faktor v deželi. Navzlic globoki organizacijski ilegalnosti in vladajo359

čemu terorju ji je uspelo, da je s svojo politično akcijo prebila obroč ilegalnosti in postala najmočnejša politična organizatorica in voditeljica gibanja in boja ne le delavskega razreda, ampak sploh delovnih množic in mladine. Takšna revolucionarna politična sila je bila zmožna, da v jasnem revolucionarno demokratičnem in socialističnem programu formulira težnje ljudskih množic in jih kot vodilna sila organizira za neizbežno revolucionarno razreševanje napetih nasprotij v družbenih odnosih Jugoslavije.

NARODNOOSVOBODILNA VOJNA IN SOCIALISTIČNA REVOLUCIJA

Sedeinindvajseti marec leta 1941. Aprilski zlom buržoazne Jugoslavije. Okupacija dežele Prvi revolucionarni proboj starega političnega sistema se je odigral 27. marca 1941. leta. Puč zahodno orientirane frakcije buržoazije in vojaških vrhov proti pristopu Jugoslavije k hitlerjevskemu bloku je preplavilo razpoloženje in gibanje delovnih množic, kajti naraščajoči revolucionarni demokratični pritisk, ki je nastajal pod vodstvom Komunistične partije, ni dopustil, da bi ostal puč v mejah, v katerih so ga skušali zadržati njegovi nosilci. Komunistični partiji je uspelo, da ga je razvila naprej v smeri globljega revolucionarnega gibanja. Komunistična partija je postala vodilna sila tega gibanja. V okoliščinah hitlerjevskega napada na Jugoslavijo je dobilo to revolucionarno demokratično gibanje nove oblike in novo smer. Med hitlerjevsko agresijo in okupacijo dežele je narodnoosvobodilna vojna sprostila in vzdignila na površje vse revolucionarne energije, ki so se kopičile in razporejale v teku razvoja notranjih nasprotij, značilnih za staro Jugoslavijo. Zaradi tega se je narodnoosvobodilna vojna nujno razvijala kot socialistična revolucija. Obrambna vojna v aprilu leta 1941, ki jo je vsilila Jugoslaviji fašistična agresija, je odkrila vso gnilobo buržoaznega družbeno-političnega sistema v Jugoslaviji, njegovo popolno nesposobnost, da bi vodil boj za obrambo nacionalnih interesov ljudstva. Njegovo vojaško vodstvo ni bilo zmožno organizirati 360

količkaj resnega oboroženega odpora proti agresiji, politični vrhovi pa so že prvi dan napada na državo začeli razpadati. Komunistična partija, ki se je že v obdobju pred vojno dosledno zavzemala za obrambo nacionalne neodvisnosti pred grozečim fašističnim vdorom, je tudi v teh hudih dneh v nasprotju z brezglavostjo buržoaznega političnega in vojaškega vodstva spravila pokonci vse svoje organizacije in pristaše, da bi mobilizirali množice, da bi organizirali industrijske in mestne centre, da bi se skupaj z vojsko uprli prodiranju okupatorskih divizij. Toda vodilni buržoazni politični in vojaški vrhovi, ki so se odločili za hitro kapitulacijo, so odbili sodelovanje s Komunistično partijo in revolucionarno demokratično razpoloženimi ljudskimi množicami in tako onemogočili te patriotične napore in poskuse. Hitra kapitulacija pred okupatorjem — kakor tudi celotna politika buržoaznih vrhov tik pred vojno in med njo — je razgrnila pred jugoslovanskimi narodi podobo sramotnega izdajstva buržoazije, njene strahopetnosti, nesposobnosti in hlapčevanja tujim imperialističnim interesom. Iz reakcionarnih fašističnih elementov v deželi je sestavil okupator marionetne »nacionalne« vlade na Hrvatskem (ustaši) in v Srbiji (nedičevci in Ijotičevci) in si prizadeval z njihovo pomočjo razpihati zversko sovraštvo in pokol med narodi Jugoslavije. Vpliv teh »vlad« in podobnih kvizlinških tvorb v drugih delih Jugoslavije ni pognal globljih korenin med množicami in ni bil dolgotrajen. Medtem ko je del jugoslovanske buržoazije povezal svojo usodo s stvarjo fašističnih okupatorjev, je drugi del upal, da bo po vojni spet dobil oblast s pomočjo zahodnih zaveznikov v protihitlerjevski koaliciji. Ta del buržoazije, ki ga je predstavljala jugoslovanska vlada v emigraciji, je podpiral četniške grupacije, ki so jim poveljevali oficirji bivše jugoslovanske vojske in ki so si prizadevale, da bi izzvale v deželi državljansko vojno in paralizirale narodnoosvobodilno gibanje. Pri tem so se povezovale zmerom bolj odkrito z okupatorji in s kvizlinškimi »vladami« ter uživale hkrati pomoč zahodnih zaveznikov, ki so povezovali z njimi določene politične cilje za povojno obdobje. Zaradi politične povezanosti s starimi reakcionarnimi režimi, kakor tudi zaradi razpihovanja bratomorne vojne in sodelovanja 361

z okupatorjem so četniki in druge podobne formacije kmalu izgubile sleherni vpliv med ljudstvom in bile v teku narodnoosvobodilne vojne uničene. Po vseh razočaranjih, ki so jih ljudske množice doživele v stari Jugoslaviji, posebno za časa njenega zloma, so zdaj bolj kot kdajkoli poslušale glas Komunistične partije Jugoslavije in sprejele njeno politiko, metode in organizacijo boja. V dneh, ko so nemški, italijanski, madžarski in bolgarski fašistični napadalci že izbrisali buržoazno Jugoslavijo kot državo z zemljevida, je obstajala Jugoslavija bolj kot kdajkoli prej v skupnem odporu vseh njenih narodov, ki ga je organizirala in vodila Komunistična partija.

Priprave Komunistične partije Jugoslavije na vstajo. Poziv k splošni oboroženi vstaji Po zlomu buržoazne Jugoslavije je pozvala Komunistična partija vse narode in vse patriotične sile v deželi, naj se združijo v enotno fronto za boj proti okupatorju in njegovim domačim pomagačem, prav tako pa tudi za boj proti pasivnosti in čakanju, češ da bo prišla rešitev od zunaj. Partija je opozarjala ljudske množice v Jugoslaviji, da bodo edinole z lastnim bojem in s krepitvijo lastnih sil lahko gospodarji svoje usode, če ne želijo postati objekt v igri velikih sil po porazu napadalcev. Partija se je organizacijsko pripravljala na vstajo z razvijanjem široke mreže ilegalnih vojaških komitejev, ki so imeli nalogo ustanavljati oborožene odrede, spravljati in zbirati orožje in drug vojni material, ki je ostal po razbiti stari jugoslovanski vojski, organizirati akcije udarnih skupin po mestih in voditi lokalne uporniške boje na terenu, ki so se začeli že maja 1941. leta. Podlaga za te priprave je bilo organizacijsko-politično delo v predhodnem obdobju, uspešno delo pri razvijanju in krepitvi Zveze komunistične mladine Jugoslavije, ki je imela močan vpliv na mladino, in pa delo med vojaki in oficirji bivše jugoslovanske vojske. Partija je vedela, da bo nadaljnji razvoj dogodkov ustvaril pogoje, v katerih splošna oborožena vstaja ne bo samo mogoča, ampak tudi neizogibna. 362

Politične priprave za oboroženo vstajo proti okupatorju so potekale v prizadevanju za ustanovitev Narodnoosvobodilne fronte kot široke vseljudske politične organizacije vstaje. Na platformi te fronte so se zmerom bolj aktivirale najširše ljudske množice, prav tako pa tudi demokratični in patriotični deli nekaterih meščanskih političnih strank, ki so se v obdobju pred vojno ali med vojno definitivno ločili od izdajalskih ali nesposobnih vodstev. Ti so v Narodnoosvobodilni fronti s Komunistično partijo na čelu videli realno politično silo, ki edina lahko popelje jugoslovanske narode v oborožen boj proti okupatorju, izbojuje svobodo in neodvisnost dežele in ji odpre svetle perspektive za prihodnost. Že meseca maja je bila partija na čelu posameznih uporniških akcij v nekaterih krajih dežele. Hitlerjevski napad na Sovjetsko zvezo pa je pospešil nastanek takšnega položaja, v katerem je splošna oborožena vstaja postala mogoča in nujna. Glavnina vojaških sil hitlerjevskega bloka je bila v polni meri angažirana na poglavitni fronti druge svetovne vojne. Prepričanje ljudskih množic, da čaka hitlerjevski blok neizbežen poraz, in težnja po skorajšnji osvoboditvi sta močno spodbudili njihovo pripravljenost, da prispevajo z oboroženo vstajo svoj delež k boju Sovjetske zveze in vse protihitlerjevske koalicije proti fašističnim napadalcem in približajo tako tudi uro svoje lastne osvoboditve. Posebno delavski razred in Komunistična partija Jugoslavije sta se zavedala, da je treba v odločilnem trenutku z oboroženo vstajo podpreti prvo deželo socializma, katere zmaga v drugi svetovni vojni je bila nujen pogoj za nadaljnjo krepitev in razvoj socializma v svetu in s tem tudi pogoj za resnično in trajno osvoboditev jugoslovanskih narodov in vseh drugih narodov sveta. Zato je Komunistična partija, stoječ na čelu osvobodilnega gibanja, 22. junija 1941. leta pozvala narode Jugoslavije in vse patriotične sile, posebno delavski razred in delovne množice, da s pojačenim oboroženim bojem odgovorijo Hitlerju na njegovo novo agresijo, 4. julija pa je objavila poziv na splošno oboroženo vstajo. Poziv je prišel o pravem času in je doživel množično podporo. Mreža vojaških komitejev se je spremenila v vodilno jedro narodnoosvobodilnih partizanskih odredov kot osnovnih borbenih sil oborožene vstaje. V konkretnih pogojih je vstaja nujno morala dobiti značaj partizanske vojne, ki je postopoma zajela vse dele Jugoslavije.

N arodnoosvobodilni boj in njegoDi cilji Uspešen razvoj oboroženega boja je omogočil, da smo že konec leta 1941 od partizanskih odredov kot prvih borbenih formacij vseljudske vstaje prešli k višji formi vojaške organizacije — k formiranju proletarskih in narodnoosvobodilnih brigad, nato pa divizij in korpusov Narodnoosvobodilne vojske kot poglavitne udarne sile vstaje. Zrasla je takšna sila, ki je bila zmožna neprenehoma razširjati osvobojeno ozemlje in vezati velike fašistične sile, s čimer je narodnoosvobodilna vojna v Jugoslaviji postala važen sestavni del oboroženega boja zavezniških sil proti hitlerjevski agresiji. Uspehi v boju proti okupatorju, ki so bili predvsem rezultat pravilne politike in čvrste povezave vodstva narodnoosvobodilnega gibanja z množicami, kakor tudi sposobnosti vojaško-političnega vodstva, da uporablja in razvija spretnost revolucionarnega vojskovanja oziroma specifično strategijo in taktiko naše vojne, so neprenehoma krepili in razširjali množično osnovo vstaje in vojaške razsežnosti osvobodilne in revolucionarne vojne. Takšna politika je omogočila, da se je Narodnoosvobodilna vojska razširila na nekaj sto tisoč borcev in postala pomemben in izredno aktiven vojaški faktor protihitlerjevske koalicije. Okupator je bil prisiljen sprejeti boj, ki mu je bil vsiljen na tej novi fronti, in pripeljati divizije z drugih front in iz drugih okupiranih dežel, da bi zadušil oboroženo vstajo jugoslovanskih narodov, ki je bila po svojih razsežnostih in vojaški moči edinstvena v zasužnjeni Evropi in ki ni ogražala samo pozicij osnih sil na področju Jugoslavije, ampak je tudi druge podjarmljene narode opozarjala na možnost oboroženega boja znotraj Hitlerjevega »novega evropskega reda«. Narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji bi ne bil tako vztrajen in tako uspešen, če bi jugoslovanske delovne množice razen perspektive zmage nad fašizmom ne videle v njem tudi perspektive zmage nad starim in osovraženim buržoaznim redom v Jugoslaviji, nad sistemom razrednega izkoriščanja in nacionalnega zatiranja. Težnje množic po novi, socialistični družbeni ureditvi so med oboroženim bojem zmerom bolj prevladovale. Te demokratične in socialistične težnje delovnih množic so se uresničevale postopoma z uspehi vstaje in po organih revolucionarne ljudske oblasti — narodnoosvobodilnih odborih. To so bili novi organi oblasti, po katerih so delovne množice nepo364

sredno uresničevale svojo voljo. Stara mašinerija oblasti je bila razdejana in odpravljena ne samo po obliki, ampak tudi po vsem svojem družbeno-političnem sestavu. Politična osnova teh novih organov oblasti je bilo narodnoosvobodilno gibanje. Dejstvo pa, da je bilo vodilno^ jedro tega gibanja zveza delavcev in kmetov in da je stala na čelu gibanja Komunistična partija — je bilo za delovne množice poroštvo, da se bodo njihove socialne in politične težnje uresničile. Med vstajo in z njenimi zmagami nad okupatorjem in domačimi izdajalci se je sistem ljudske oblasti, narodnoosvobodilnih odborov, postopno krepil in širil. V teni pogledu pomeni prelomnico leto 1945, ko se je narodnoosvobodilno gibanje tudi v mednarodnih odnosih dokončno afirmiralo kot edina sila nacionalnega odpora proti fašističnemu okupatorju in kot edini nosilec realne oblasti ljudstva v Jugoslaviji. Novi organi oblasti na osvobojenih področjih, ki so po kapitulaciji Italije obsegala večji del jugoslovanskega ozemlja, so bili povezani v enoten demokratični sistem politične oblasti ljudstva tako v okviru posameznih nacionalnih teritorijev kakor tudi v okviru Jugoslavije kot celote. Ta enotni sistem nove revolucionarne oblasti je bil zgrajen na načelih federacije enakopravnih narodov, s perspektivo izgradnje boljšega in srečnejšega življenja za osnovne ljudske množice. Kakor so v politiki organov ljudske oblasti prevladovali družbeni in materialni interesi delavskega razreda in delovnih množic, tako se je nova državna organizacija spreminjala zmerom bolj v močno sredstvo ne le narodnoosvobodilne vojne, ampak tudi socialistične revolucije. Takšna orientacija je hkrati zahtevala definitiven obračun revolucionarnih organov v deželi z emigrantsko vlado v Londonu, ki je predstavljala interese buržoazije in velikosrbske hegemonije in ki je bila zaradi tega ne le izolirana od osnovnih ljudskih množic v Jugoslaviji, ampak je v zavesti množic pomenila največjo nevarnost za demokratično in socialistično prihodnost delovnih množic Jugoslavije. Jasen in definitiven prelom narodnoosvobodilnega gibanja s to vlado in s silami, ki jih je predstavljala, je postal nujen pogoj nadaljnjega razvoja narodnoosvobodilne vstaje in še širših možnosti za mobilizacijo ljudskih množic. Ta naloga je bila opravljena na drugem zasedanju Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ) v Jajcu 29. novembra 1945. leta. Sklepi tega revolucionarnega 365

vrhovnega organa ljudske oblasti so uzakonili nastajanje nove Jugoslavije kot federativne, demokratične države, države delavskega razreda in delovnih ljudi, države, ki je jugoslovanski družbi zagotovila pot socialističnega razvoja.

Revolucionarni in socialistični značaj nove ljudske oblasti Ljudska oblast je že med vojno izvedla vrsto družbenih reform, četudi pravno ni spreminjala lastninskih odnosov. Te reforme revolucionarnodemokratičnega značaja so se nanašale deloma na zagotovitev oblasti delovnega ljudstva in na odpravo raznih polfevdalnih ostankov in najbolj grobih oblik izkoriščanja, deloma pa je nova oblast, posebno z dosledno konfiskacijo premoženja okupatorjevih sodelavcev, med katerimi se je znašla večina velike buržoazije, začela že med vojno praktično uporabljati tudi revolucionarne ukrepe socialističnega značaja. S temi ukrepi se je krepila politična in ekonomska podlaga socialističnih sil v družbenem življenju nove, porajajoče se Jugoslavije. Začasni kompromis med revolucionarno vlado doma in rekonstruirano londonsko emigrantsko vlado, ki je bil potreben predvsem zaradi zunanjepolitičnih interesov Jugoslavije in ni bil odraz notranjih odnosov razrednih sil, ni mogel vplivati na razvoj dogodkov v deželi. Ves dotedanji razvoj in revolucionarna pridobitve v teku narodnoosvobodilne vojne so pričale same po sebi o vodilni vlogi delavskega razreda in njegove avantgarde in o njegovi revolucionarni zvezi z osnovnimi ljudskimi množicami v Jugoslaviji. S tem je postala nadaljnja revolucionarna socialistična preobrazba nove Jugoslavije neizogibna. Komunistična partija Jugoslavije, ki je bila trdno povezana z delavskim razredom in jo je podpirala velikanska večina drugih delovnih ljudi, se je zavestno, pogumno in sistematično lotila izpolnjevanja svoje zgodovinske revolucionarne naloge. Med tem procesom so iz revolucionarne vlade kmalu izpadli vsi tisti elementi, ki so bili tako ali drugače povezani s starim redom, z interesi zgodovinsko preživele družbeno-politično in moralno kompromitirane in poražene buržoazije. Pot k realizaciji velikih zgodovinskih nalog, pot k socialistični izgradnji dežele je bila dokončno utrta s proglasitvijo Jugoslavije za federativno ljudsko republiko. 366

Po veličini žrtev in po težavnosti naporov v boju z izredno močnim sovražnikom, po visoki morali revolucionarne Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov, po revolucionarnem zanosu vseh aktivnih udeležencev revolucije, po rasti in prekaljevanju revolucionarnih kadrov v narodnoosvobodilnih odborih, v vseljudski narodnoosvobodilni fronti, v političnih antifašističnih organizacijah žena in mladine — bo narodnoosvobodilna vojna in socialistična revolucija zapisana v zgodovini vojn in socialističnih revolucij kot eden najsvetlejših zgledov boja za revolucionarno socialistično družbeno preobrazbo, za nacionalno svobodo in enakopravnost, boja, ki je veliko prispeval k svetovnemu boju za socializem. Peto poglavje

EKONOMSKE IN POLITIČNE OSNOVE SOCIALISTIČNE GRADITVE V JUGOSLAVIJI

Ljudska oblast in podružbljevanje proizvajalnih sredstev Nesporna vodilna vloga delavskega razreda v državni oblasti s Komunistično partijo na čelu, to se pravi specifična oblika diktature proletariata, in pa zavestna in dosledna orientacija k podružbljevanju osnovnih proizvajalnih sredstev sta dajali novi ljudskodemokratični Jugoslaviji navzlic močnim ostankom starih družbenih odnosov in neizgrajenosti mladih socialističnih oblik že od začetka socialistični značaj. Nova Jugoslavija je zavestno stopila na pot graditve socialističnih družbenih odnosov. Takšen razvoj je zagotavljal politični in ekonomski sistem Jugoslavije. V tem razvoju je doživela Jugoslavija več faz, ki so organski del enotnega in nepretrganega procesa družbeno-ekonomskih in političnih preobrazb v razvoju socializma.

Ekspropriacija ekspropriatorjev. Vloga revolucionarnega aparata oblasti Jugoslavija se je vzdignila iz ruševin in sorazmerno zelo hitro obnovila večidel proizvodnih kapacitet z velikanskimi napori in žrtvami delovnih ljudi. Izvršena je bila nacionalizacija vseh osnovnih proizvajalnih sredstev v industriji in transportu, nacionalizacija bank in trgovin, kakor tudi radikalna agrarna 367

reforma. Izgrajena je bila državna organizacija za upravljanje teh sredstev, ki se je opirala na posvetovalno sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju proizvodnje. Uvedli smo sistem socialističnega planiranja. Proglašena je bila demokratična in socialistična ustavna ureditev, ki je ustrezala konkretnemu stanju družbenih odnosov in družbeno-ekonomski vlogi revolucionarnih socialističnih sil. Organizirali smo politični in strokovni aparat oblasti. Razvila se je mreža družbenih organizacij, osnovanih na socialistični družbeni zavesti. Revolucionarna vodilna vloga Komunistične partije Jugoslavije, ki se je uveljavila in se utrdila med revolucijo, se je razširila na ključne državne in družbene pozicije. Vzporedno s tem se je krepila tudi vloga Ljudske fronte kot politične zveze delovnih ljudi vseh političnih in idejnih struj, ki so podpirale socialistično preobrazbo dežele. Revolucionarno navdušenje delovnih ljudi, posebno mladine, je bil eden izmed faktorjev, ki so pripomogli, da smo dosegli velike rezultate. Izredni uspehi so odločilno vplivali na politično stabilizacijo nove družbe in na nadaljnjo krepitev notranje enotnosti v boju za socialistično izgradnjo dežele. Vendar so bili ekonomski faktorji socializma še šibki. Dežela je bila industrijsko in kmetijsko slabo razvita in zaostala, delavski razred maloštevilen, malolastniška stihija močna, kapitalistični elementi trdoživi in vztrajni. Na tako nerazvitih ekonomskih temeljih je bilo nemogoče hitro razvijati sociali- • stične odnose in bistveno izboljšati materialni položaj delovnih ljudi. Takšni pogoji so na področju ekonomskih odnosov narekovali potrebo po nenehni močni intervenciji države s političnimi sredstvi in s sredstvi revolucionarnega pritiska. Bilo je nujno potrebno, da je vodila aparat oblasti neposredno Komunistična partija. Potrebna je bila visoka stopnja koncentracije politične oblasti v upravnem aparatu. Samo tako je bilo mogoče razdejati v deželi ekonomske temelje kapitalizma in na novih družbenih osnovah obnoviti v vojni porušeno gospodarstvo, da bi ustvarili materialne temelje in predpogoje za nadaljnjo socialistično izgradnjo.

Delovni ljudje in aparat oblasti Takšno stanje je bilo lahko samo prehodna faza. Komunistična partija Jugoslavije se je zavedala, da moči in stabilnosti socialistične družbe ni mogoče zagotoviti izključno z revolucio368

narno administrativnimi sredstvi. Moč socializma je predvsem v njegovi ekonomski nujnosti, v njegovi neločljivi povezavi z družbeno-ekonomskimi interesi delovnih množic in v trajnem stopnjevanju spoznanja o teh osnovnih resnicah v zavesti delovnih ljudi. Trajnejša čezmerna uporaba revolucionarno administrativnih sredstev bi neizogibno zaostrila notranje odnose, deformirala akcijo socialističnih sil in pripeljala do afirmacije birokratizma. Zato so komunisti in vse zavestne socialistične sile kot začetniki in nosilci progresivnega razvoja dolžni, da okrepijo — kakor hitro preneha objektivna družbena potreba po takšni vlogi države — svojo politično akcijo in ustvarjajo in razvijajo takšne oblike demokracije, ki omogočajo delavskemu razredu in delovnim ljudem sploh, da vzamejo neposredno v svoje roke upravljanje zmerom širšega področja družbenih zadev v gospodarstvu in na drugih toriščih. Samo v takšnem procesu se lahko delovni ljudje sami, vsak na svojem mestu, zavestno in spontano uspešno upirajo pritisku ekonomskih, političnih in idejnih ostankov preteklosti in postopno rastejo v samostojno in nepremagljivo ekonomsko-politično družbeno silo, zaradi katere bodo sredstva državnega prisiljevanja zmerom manj potrebna in ki jih bo nazadnje tudi odpravila. Vse dotlej, dokler socialistična družba ne doseže takšne stopnje materialnega razvoja in demokratične stabilnosti, so možne resne reakcionarne deformacije socialističnih odnosov.

Ustvarjanje materialne baze — industrializacija dežele Zaradi vsega tega je bila Komunistični partiji Jugoslavije in vsem socialističnim silam v deželi naložena zelo kmalu najbolj pomembna naloga: krepitev materialne baze socializma, spreminjanje socialističnih faktorjev v vodilno ekonomsko silo dežele, utrditev družbene moči in vloge delavskega razreda, močnejše ekonomsko povezovanje delovnih ljudi na vasi s socialističnim gospodarstvom. Te naloge smo začeli izpolnjevati že s prvim petletnim planom razvoja socialistične Jugoslavije. V tej fazi je bil izdelan in izpolnjen plan, po katerem naj bi se hitro povečala industrijska kapaciteta dežele, plan industrializacije. Zaradi zunanjepolitičnih težav, s katerimi se je v 24 — VII Kongres

369

tem času borila socialistična Jugoslavija, je realizacija tega plana zahtevala več časa in izredno hudih naporov delovnih ljudi Jugoslavije, predvsem njenega delavskega razreda. Rezultati teh naporov so bili odločilnega pomena za nadaljnji razvoj socializma v naši deželi. Dosežen je bil poglavitni cilj plana: socialistično gospodarstvo je postalo vodilni ekonomski faktor v deželi. Tako je postajala ekonomska moč socializma zmerom bolj očitna. Družbeno-ekonomsko strukturo dežele smo precej spreme-' nili v tem smislu, da smo okrepili delavski razred in s tem politične sile socializma sploh. Ustvarili smo ugodnejše materialne pogoje za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in za postopno izboljševanje življenjskih pogojev delovnih ljudi, s tem pa tudi pogoje za omiljevanje protislovij med vsakdanjimi materialnimi potrebami posameznega delovnega človeka na eni strani in potrebami hitrejšega ekonomskega napredka družbe kot celote na drugi strani. Utrdili smo ekonomsko in politično neodvisnost države in ustvarili trdnejšo podlago za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov.

Pomanjkljivosti in negativne tendence v prvih fazah razvoja socializma Vzporedno s temi uspehi, ki so odprli nove perspektive nadaljnjega razvijanja socialističnih odnosov, je prva faza socialistične izgradnje odkrila delovnim ljudem in socialističnim silam v Jugoslaviji tudi veliko njihovih lastnih pomanjkljivosti. Neizogibna koncentracija naporov, da pospešimo industrializacijo, je morala povzročiti sorazmerno počasnejši tempo izboljševanja življenjskih pogojev proizvajalcev, stopnjevala hkrati neenakomernost v razvoju posameznih gospodarskih panog in ustvarjala določeno nestabilnost v blagovno-denarnih odnosih. Zato je zaostajalo kmetijstvo, proizvodnja blaga za široko potrošnjo itd. Vprašanje plačilnega deficita v ekonomskih odnosih s tujino je postajalo zmerom ostrejše. Vse to je bilo začasnega in prehodnega pomena, medtem ko so napori iz preteklega obdobja ustvarili materialno podlago za hitrejše in skladnejše gibanje v naslednjem obdobju. V takšnih pogojih so na področju družbenega in političnega razvoja nastali ali se krepili nekateri negativni pojavi, kot so 370

r .

slabitev iniciative in nezadostna kontrola delovnih, množic, administrativni shematizem, določene nevarne tendence zraščanja partije z državnim aparatom in predvsem birokratizem ter z njim povezane tendence po tehnokratizmu in etatizmu, po uvajanju določenih ekonomskih privilegijev itd. Če bi se te tendence v našem družbenem življenju dalje razvijale in prevladale, bi lahko resno ogrozile vezi med vodilnimi socialističnimi silami, predvsem med Komunistično partijo Jugoslavije in širokimi delovnimi množicami.

Nove iniciative Komunistične partije Jugoslavije v boju za socialistični in demokratični razvoj Jugoslovanski komunisti so pravočasno spoznali zgodovinsko nujnost nadaljnjih sprememb in so si aktivno prizadevali, da bi odstranili ovire, ki so preprečevale socialistični razvoj. Upirali se niso samo težnjam po restavraciji buržoaznopolitičnih oblik in brezperspektivnim malomeščansko anarhističnim pojavom, ampak so preprečili, da bi se država razvijala s krepitvijo in razraščanjem svojih funkcij, z zmerom globljim prodiranjem v družbeno življenje, s povečevanjem državne administracije, s krepitvijo tendenc birokratizma in ekonomskih privilegijev, s postopnim spreminjanjem države v silo, ki je nad družbo, v gospodarja nad ljudstvom. Tako so jugoslovanski komunisti spodrezali korenine tendenci, da bi se konservirali uvedeni odnosi in da bi se zaustavil nadaljnji socialistični razvoj. Komunistična partija je pravočasno sprožila celo vrsto pobud za dosledno razvijanje socialističnih družbenih odnosov v naši deželi. Izvršile so se spremembe predvsem v političnem in ekonomskem sistemu samem in v metodi planiranja, da bi ustvarili ugodnejše pogoje za samostojno in svobodnejše gibanje socialističnih, ekonomskih in družbenih sil sploh. Dana je bila odločna in jasna orientacija k hitrejšemu tempu demokratizacije in k uresničevanju družbenega samoupravljanja na vseh sektorjih družbenega življenja. Sprejeti so bili ukrepi proti tendencam zraščanja partije z upravnim aparatom države, proti nevarnosti njene lastne birokratizacije. Začel se je odločen boj zoper resne birokratske in etatistične deformacije v razvoju socialističnih odnosov. Veliko teh nalog smo opravili že med izpolnjevanjem prvega petletnega plana. Odločilni korak pa je bil storjen leta 1949-50, 371

ko smo v gospodarskih organizacijah začeli ustanavljati delavske svete. Zatem je postopno sledilo več drugih ukrepov za nadaljnji razvoj celotnega političnega in državnega sistema. Šesti kongres Komunistične partije Jugoslavije je te zgodovinske spremembe potrdil in utrdil pota nadaljnjega socialističnega družbenega gibanja. Razvoj socialističnih odnosov in socialistične demokracije je dobil s tem novo moč in perspektivo zmerom svobodnejše ustvarjalne iniciative posameznikov na vseh področjih družbenega življenja.

LJUDSKA OBLAST KOT OBLIKA DIKTATURE PROLETARIATA

Družbeno bistvo diktature proletariata Razredno-politično bistvo ljudske oblasti v Jugoslaviji je diktatura proletariata, to se pravi oblast specifične zveze delavskega razreda kot vodilne družbene sile z drugimi delovnimi ljudmi. Politične oblike oblasti delovnega ljudstva, ki so zrasle iz lastnih pogojev, ustrezajo pogledom jugoslovanskih delovnih ljudi. Te oblike se bodo razvijale tudi v prihodnosti in se spreminjale v skladu z notranjim razvojem proizvajalnih sil in socialistične družbene zavesti. Pod diktaturo proletariata ne razumemo takšne ali drugačne zunanje oblike države in tudi ne določene metode ali organizacije političnega sistema v prehodni dobi iz kapitalizma v socializem oziroma komunizem, ampak njeno družbeno oziroma razredno-politično vsebino. Oblike, metode in organizacija političnega sistema rastejo iz določene družbene vsebine in morejo biti v raznih deželah in razdobjih, in neizogibno tudi so, zelo različne. Diktatura proletariata je družbeno bistvo takšne oblasti in takšnega političnega sistema, v katerem ima neizpodbitno vodilno vlogo delavski razred. Vendar pa pod neizpodbitno vodilno vlogo delavskega razreda v tem smislu ne moremo razumeti gole navzočnosti neke delavske stranke v vladi, ampak takšne odnose razrednih in političnih sil v neki deželi, v okviru katerih so delavski razred in njegove vodilne socialistične sile v zvezi z drugimi delovnimi ljudmi zmožne spremeniti družbene odnose v skladu s svojimi družbeno-ekonomskimi interesi in jih dejansko tudi spreminjajo. 372

Nujnost in zakonitost takšnega političnega sistema v prehodni dobi izhaja — ob velikem bogastvu njegovih demokratičnih oblik — iz zgodovinske vloge delavskega razreda kot najbolj progresivnega družbenega faktorja v sodobni družbi. Vloga delavskega razreda je politični izraz dejstva, da pomeni družbeno-ekonomski interes neposrednih proizvajalcev — če ga vzamemo v celoti kot interes vsega delavskega razreda, ne glede na politično zavest vsakega posameznega proizvajalca — najnaprednejšo materialno pobudo družbenemu gibanju tako v privatnokapitalistični proizvodnji kakor v proizvodnji s sredstvi, ki so družbena lastnina. Napredna vloga delavskega razreda izhaja tudi iz dejstva, da se delavski razred ne more osvoboditi izkoriščanja, če pri tem tudi vse družbe ne osvobodi zgodovinsko preživelega kapitalističnega sistema in slehernega izkoriščanja in zatiranja. Zato mora delavski razred nujno spremeniti ne samo razredno strukturo družbe, ampak tudi družbene odnose, v katerih obstaja kot razred. V pogojih diktature proletariata in družbene lastnine proizvajalnih sredstev ne more delavski razred uresničevati svojih lastnih materialnih interesov in svoje zgodovinske vloge, če se hkrati ne bori za razvoj proizvajalnih sil, za osvoboditev vseh ustvarjalnih ekonomskih in političnih faktorjev družbe izpod pritiska protisocialističnih sil: malolastniške stihije, birokratizma, konservativizma in raznih oblik pačenja socialističnih odnosov in socialističnega razvoja. V tem smislu je diktatura proletariata vsak tisti politični sistem prehodne dobe, v katerem so neposredni in prihodnji ekonomski in drugi interesi delavskega razreda — se pravi proizvajalcev, ki delajo z družbenimi proizvajalnimi sredstvi — vodilno načelo njegove celotne politične, ekonomske in družbene aktivnosti. To je politični sistem, ki »pomeni samo prehod k odpravi vseh razredov in k brezrazredni družbi« (Marx).

Nujnost različnih oblik diktature proletariata Različne politične oblike diktature proletariata izhajajo nujno iz različnosti zgodovinskega razvoja posameznih narodov, iz različne družbeno-ekonomske strukture, različnih ekonomskih, političnih in kulturnih pogojev, različnih političnih, posebno demokratičnih tradicij, običajev, naziranj in drugih po373

sebnosti itd., kakor tudi iz različnega izhodišča in različnih poti, po katerih so potekale družbene preobrazbe. Tako je diktatura proletariata dobila svojo obliko v Jugoslaviji, kjer je proletariat z revolucionarnimi sredstvi izbojeval vodilne politične pozicije, toda v katerih je šele moral izbojevati odločilno zmago nad splošno zaostalostjo, ki daje hrano reakcionarnim silam. V bistveno drugačnih pogojih nastajajo politične oblike diktature proletariata v deželah, ki so razvite, v katerih ima socializem močno ekonomsko podlago, delavski razred pa že izbojevane socialne pridobitve. V deželi, v kateri je delavski razred postal vodilni družbeni faktor s postopnim osvajanjem in krepitvijo pozicij v sistemu oblasti, ne more imeti diktatura proletariata takšne oblike kot v deželi, v kateri je zaradi skrajne zaostrenosti notranjih nasprotij izbojeval proletariat oblast z revolucionarnim preobratom, ki je kakor vihar burno in do temeljev uničil stari osovraženi politični sistem in uvedel red odkrite revolucionarne diktature ter monopolne oblasti vodilnih revolucionarnih sil. Nenehna krepitev socialističnih sil v svetovnem merilu in naraščanje njihovega vpliva na splošno družbeno gibanje v svetu bo pripomoglo, da bo v prihodnosti še veliko več različnih političnih oblik diktature proletariata — od revolucionarne diktature do parlamentarne vlade z odločilnim vplivom delavskega razreda in njegovih družbeno-ekonomskih interesov. Možno je, da bo razvoj razrednega boja na poti k diktaturi proletariata še povečal obilico različnih političnih form z raznimi prehodnimi političnimi oblikami specifičnega dvovladja in kompromisa, iz katerih bo odseval zmerom večji vpliv interesov delavskega razreda — dokler ne bo ta vpliv sčasoma popolnoma prevladal v politični obliki, ki bo izšla iz konkretnih pogojev razrednega boja.

DRUŽBENA VLOGA IN NALOGE SOCIALISTIČNE DRŽAVE Država kot neogiben instrument socialističnih sil v prehodnem obdobju Država je neogiben proizvod sleherne razredne družbe in kot taka orodje vladajočih razredov. Država je tudi neizogibna splošna oblika oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva v Jugoslaviji. 374

Socialistična revolucija ne more odpraviti in ne odpravlja države samo tako, da osvajajo politično oblast socialistične sile, kajti s tem razredna in družbena nasprotja ne izginjajo, niti ni nova družba sposobna, da bi živela in se razvijala brez takšnega instrumenta za reguliranje notranjih nasprotij in protislovij. Nasprotno, država je eden najbolj pomembnih in najbolj potrebnih vzvodov socialističnih sil za rušenje ekonomskih temeljev kapitalističnega sistema in za polaganje temeljev socialistični graditvi. Dosedanji tok zgodovine socialističnih revolucij je dokončno pokopal razne anarhistične teorije o odpravi države, pa tudi razne malomeščanske utopistične iluzije o nekakšni družbi abstraktnih demokratičnih načel. »Država se ne odpravi, država odmre« (Engels). Odmiranje države je proces, ki traja vso prehodno dobo iz kapitalizma v komunizem. Čas, v katerem ta proces odmiranja poteka, je hkrati doba, ko država v svojih določenih elementih obstaja in igra v družbi določeno nujno in pozitivno vlogo, ki je v različnih fazah prehodnega obdobja različna. Revolucija in socialistična država nimata namena graditi novo družbo po nekih vnaprej določenih shemah in dogmatičnih konstrukcijah. Njuna naloga je samo to, da osvobodita socialistične ekonomske in družbene faktorje, ki so se že razvili v okrilju stare družbe in ki morajo biti nosilec nadaljnjega socialističnega razvoja v skladu z razvojem družbene materialne baze in z napredkom socialistične zavesti. Država prehodnega obdobja mora biti potemtakem: instrument osvoboditve socialističnih sil izpod kapitalizma, instrument obrambe njihovega svobodnega razvoja v ekonomskih pogojih, ki nastajajo na podlagi podružbljevanja proizvajalnih sredstev, in instrument za demokratično organiziranje in krepitev njihove ekonomske in politične moči.

Proces odmiranja države Izven teh okvirov se bo v sferi socialistične graditve same tudi država nujno zmerom bolj preobražala v obliko družbenoekonomske organizacije, ki naj opravlja določene skupne družbene funkcije. Zmerom manj bo instrument sile in zmerom bolj instrument družbenega upravljanja, osnovanega na zavesti o 375

skupnih materialnih interesih delovnih ljudi in na konkretnih potrebah njihovih proizvodnih organizacij. Socialistična država torej je in mora biti država posebnega tipa, država, ki odmira. Njena družbena vloga in njena organizacija morata biti taki, da bo potekal ta proces lahko čimbolj neodvisno od subjektivne volje konkretnih nosilcev njene vloge in skladno z ekonomsko krepitvijo socializma in z afirmacijo socialističnih odnosov. Organska oblika, v kateri se protislovja socialističnega razvoja morejo in morajo urejati postopno, z evolucijo, je razvoj demokratizma in družbenega samoupravljanja na vseh področjih družbenega življenja. Dosedanja praksa in izkušnje socialističnega razvoja v drugih deželah in v Jugoslaviji sami ne potrjujejo samo tega, da je ta pot možna in uspešna, ampak da vodi dejansko — neodvisno od oblik, v katerih prihaja do izraza — k stabilizaciji socialističnih družbenih odnosov in h krepitvi njihove notranje moči. Z razvojem socialističnega demokratičnega sistema se začenja zoževati vloga državne uprave pri neposrednem upravljanju gospodarstva na področju kulturnovzgojne dejavnosti, zdravstva, socialne politike itd. Funkcije upravljanja teh dejavnosti prehajajo zmerom bolj na razne družbene samoupravne organe, ki so samostojni ali povezani v ustrezen demokratični organizacijski mehanizem. Državni organi še nadalje opravljajo celo vrsto funkcij, kakršne so: ekonomsko planiranje, upravljanje določenih družbenih fondov, splošni proporci in odnosi pri delitvi sredstev; vendar nastopajo tudi v tej funkciji zmerom manj kot organi politične oblasti in zmerom bolj kot skupni družbeni organi delovnih kolektivov v podjetju in teritorialnih skupnostih delovnih ljudi kot proizvajalcev in potrošnikov. Vzporedno s prenašanjem funkcij upravljanja družbenih zadev na razne družbene organe, kakor tudi z notranjo preobrazbo značaja državnih, posebno predstavniških organov, pa nekatere funkcije, kot so: politični sistem, splošne regulativne zadeve in posebne regulativne zadeve na področju gospodarstva, vzdrževanje javnega reda, inšpekcija, varnost, pravosodje, narodna obramba in podobno, ohranjajo značaj državnih zadev; vendar tudi te funkcije, nekatere hitreje, nekatere počasneje, spreminjajo svoje oblike in metode v skladu z omiljevanjem notranjih razrednih nasprotij in težav pri graditvi novega ekonomskega sistema socializma. 376

Dve škodljivi tendenci pri graditvi države Proces odmiranja države torej ni odvisen samo od subjektivne volje vodilnih socialističnih sil, ampak je lahko samo organski plod nastajanja, razvijanja in dozorevanja socialističnih odnosov in rastoče družbeno-ekonomske moči socializma nasploh, plod socialističnega urejanja cele vrste protislovij prehodne dobe. Zato je zaletavanje naprej, k izmišljenim konstrukcijam, lahko prav tako škodljivo kakor konservativno zadrževanje pri preživelih oblikah. Upoštevajoč vsa ta dejstva se bo Zveza komunistov Jugoslavije pri nadaljnji graditvi in razvijanju družbenega sistema vztrajno borila proti dvema, v današnjem času enako nevarnima in škodljivima tendencama v družbenem življenju Jugoslavije: prvič, proti tendenci anarhističnega podcenjevanja vloge države, proti psevdoliberalističnemu napadu na njen socialistični značaj in proti slehernemu izpodkopavanju njene politične moči v boju z buržoazno kontrarevolucijo in družbeno demoralizacijo; in drugič, proti tendenci, da bi se država spremenila v vseobsegajočo družbeno silo, v silo nad družbo, ki bi pravzaprav likvidirala neposredni družbeni vpliv delovnih ljudi na politiko državnega vodstva, se pravi proti slehernemu etatističnemu malikovalstvu. Prva tendenca vodi k politični razorožitvi delavskega razreda in socializma pred sovražniki socializma in zaostalo zavestjo, ki pomenijo še zmerom resno silo v našem družbenem življenju. Osvoboditev teh sil bi povzročila naši socialistični družbi številne nove težave in bi bistveno zavrla razvoj socializma in proizvajalnih sil. To bi podaljšalo življenje vsem družbenim nasprotjem in zavrlo razvoj socialističnega demokratizma. Jugoslovanski komunisti se ne bojijo niti kontrarevolucionarnih sil niti destruktivne anarhistične in psevdoliberalistične fraze. Vendar se bodo vztrajno borili, da bi ti družbeni in politični elementi, ki pripadajo po svojih razrednih, ekonomskih in političnih interesih preteklosti, to se pravi družbeni ureditvi, ki jo je revolucija uničila, ne imeli možnosti ovirati delovnih ljudi v Jugoslaviji pri njihovih socialističnih naporih in stopnjevati njihovih težav, ki so v sorazmerno še nezadostno razviti deželi, kakršna je Jugoslavija, že tako precej velike. Druga tendenca vodi k birokratizmu, k odtegovanju vodilnih političnih sil od delovnih množic, k deformacijam socialističnega razvoja, k zaostrovanju notranjih nasprotij. 377

Objektivni viri tega družbenega pojava so predvsem v šibkosti socialističnih sil, to se pravi v ekonomski in politični nerazvitosti dežele in z njo povezani potrebi po znatni koncentraciji oblasti, v ekonomski bazi ostankov kapitalizma in v pritisku malolastniške stihije, v zaostrenosti notranjih nasprotij, v reakcionarnem mednarodnem pritisku itd. Subjektivni viri tega pojava pa so v ideološki zaostalosti in konservativizmu v vrstah socialističnih sil, v navadah preteklosti, v vplivu birokratskega tehnokratizma in etatizma, v zaostalosti družbene zavesti delavskega razreda, v stopnji koncentracije oblasti in ekonomskih privilegijev državnega in gospodarskega upravnega aparata itd. V prehodnem obdobju je birokratizem velika nevarnost za socializem. Dokler pomeni etatistični birokratizem samo še tendenco in nekaj sporadičnega, zavira razvoj socialistične demokracije in aktivnost socialističnih sil, deformira posamezne socialistične družbene odnose in odvzema delavskemu razredu samemu mnoge njegove pravice in mnoge oblike njegove vodilne vloge. Ce pa bi se birokratizem razvil do kraja, bi pomenil specifično obliko restavracije državnokapitalističnih odnosov. Takšen proces bi vodil neizogibno k zmerom hujšemu zaostrovanju protislovij med družbenim značajem proizvodnje družbenih proizvajalnih sredstev na eni strani in monopolom države kot samostojne ekonomske sile na področju upravljanja družbene proizvodnje in delitve na drugi strani. V tem primeru bi nastala antagonistična protislovja med delovnimi ljudmi, ki hočejo biti gospodarji družbenih proizvajalnih sredstev, in državo kot vsesplošnim monopolistom, med nagrajevanjem po delu in birokratskimi ekonomskimi privilegiji — prišlo bi do neizbežnih socialnih in političnih motenj. Socialistični napredek je torej prav tako nemogoč, če ne premagamo etatističnega birokratizma kot poslednjega izrastka starega razrednega sistema in kot največje ovire napredku socializma, kakor je nemogoč tudi tedaj, če ne premagamo anarhističnih in psevdoliberalističnih — zavestnih ali nezavestnih — destruktivnih poskusov, ki bi s slabitvijo države spodkopali samo vodilno družbeno vlogo socialističnih sil in pripravili s tem pot protisocialističnim silam.

378

POGLAVITNI DRUZBENO-POLITIČNI NOSILCI SOCIALISTIČNEGA RAZVOJA Mesto in vloga komunistov in drugih zavestnih socialističnih sil v sistemu ljudske oblasti Pripisujoč vlogi države v prvih fazah socialistične graditve nujno potrebno in pomembno mesto in zavedajoč se nevarnosti etatističnih deformacij, ki jih utegne ta vloga izzvati v razvoju socialističnih odnosov — so jugoslovanski komunisti mnenja, da država oziroma njen upravni aparat in njena administrativna sredstva nikakor niso poglavitni instrument socialistične izgradnje in urejanja notranjih protislovij socialističnega razvoja. Državni aparat ne more biti odločilni, trajni in vseobsegajoči faktor razvoja novih družbenih odnosov. Jugoslovanski komunisti ne smejo in tudi nočejo postati s pomočjo državnega aparata oblast namesto delavskega razreda in delovnih ljudi. Samo družbeno-ekonomski interes delavskega razreda, delovnih ljudi, ki proizvajajo z družbenimi proizvajalnimi sredstvi, in na tem interesu osnovana socialistična zavest sta lahko poglavitna trajna gibalna sila družbenega napredka. Komunisti se ne odpovedujejo svoji vodilni družbeni vlogi. Socialistična zavest igra odločilno vlogo pri urejanju protislovij socialističnega razvoja. Toda vodilne socialistične sile lahko zmagujejo samo tedaj, če delujejo skladno z objektivnimi zakoni razvoja in potreb družbe sploh, in posebno, če delujejo skladno s splošnimi družbeno-ekonomskinii interesi delavskega razreda oziroma delovnih ljudi, ki proizvajajo z družbenimi proizvajalnimi sredstvi. V boju za nadaljnji razvoj socializma morajo komunisti neprenehoma kontrolirati svojo politično linijo in nepretrgoma stopnjevati svojo odgovornost pred širokimi množicami delovnega ljudstva. Ko se vzgajajo sami v praksi in protislovjih, ki jih prinaša socialistični razvoj, morajo vzgajati tudi delovne ljudi, da bi v zmerom večjem obsegu, zmerom neposredneje in zmerom samostojneje upravljali družbo, da bi mislili in v praksi socialistično delovali, dokler bi se sleherni državljan ne naučil upravljati zadev družbene skupnosti. Odnos komunistov do ljudi torej ne more biti niti odnos vladajoče stranke do vladanih niti odnos učitelja do učenca, ampak mora biti zmerom bolj odnos med enakopravnimi. Naj379

bolj kvalificirani in najbolj sposobni pri uresničevanju skupnih interesov so zato deležni tudi največjega zaupanja. Komunisti in vodilne socialistične sile nasploh morajo razvijati svojo akcijo v boju za napredek socializma na vseh področjih družbenega življenja predvsem v življenju, delu in družbeni akciji delovnih ljudi samih. Z drugimi besedami, prizadevati si morajo, da se bodo borili za napredek socializma in da bodo v tem boju uveljavljali svojo vodilno vlogo zmerom manj s svojo oblastjo in zmerom bolj preko neposredne oblasti delovnih ljudi, proizvajalcev z družbenimi proizvajalnimi sredstvi, preko najrazličnejših organov družbenega samoupravljanja, pri čemer se morajo komunisti boriti za aktivnost vseh faktorjev socialističnega razvoja, boriti za to, da bo ta aktivnost socialistična, vzgajajoč in usposabljajoč zmerom širše množice proizvajalcev za socialistično upravljanje. S takšno aktivnostjo se komunisti in vodilne socialistične sile varujejo pred birokracijo in hkrati neprenehoma stopnjujejo družbeno zavest delovnih ljudi, prizadevajoč si, da bi postopno zmanjševali in odpravljali nasprotja med oblastjo in »vladami«, med vodilnimi in »vodenimi«, med državo in državljani. Hkrati se bodo komunisti še nadalje borili za to, da bodo ključne pozicije državne oblasti, od katerih je odvisen nadaljnji razvoj socialistične družbe in obramba te družbe pred napadi najrazličnejših notranjih in zunanjih protisocialističnih sil — trdno v revolucionarnih rokah. Velike socialistične, demokratične, humane in miroljubne cilje, ki si jih je postavila jugoslovanska socialistična družba, bomo lahko dosegli najhitreje in s čim manj bolečinami, če bomo sovražnikom socializma onemogočili, da bi ovirali in motili notranje družbeno življenje.

Poglavitni nosilci socialističnega družbenega razvoja Ko izhaja Zveza komunistov Jugoslavije iz tako utrjenih političnih osnov, je mnenja, da pomeni za razvoj socialističnih družbenih odnosov v prehodnem obdobju iz kapitalizma v socializem poglavitni problem in prvenstveno nalogo zavestnih socialističnih sil odkrivanje oblik, v katerih se bodo novi socialistični družbeno-ekonomski odnosi izrazili v družbeni bazi, to se pravi v tem, kakšen bo konkreten ekonomski in politični položaj osnovnih celic socialistične družbe, osnovnih faktorjev sociali380

stičnega gibanja v mehanizmu upravljanja družbene proizvodnje in delitve, kakor tudi v utrjevanju ekonomske politike družbe kot celote. V pogojih izgradnje socialističnih družbenih odnosov, ko oblast že pripada delovnemu ljudstvu, so poglavitni nosilci socialističnega razvoja v družbeni osnovi tile: proizvajalec, ki proizvaja z družbenimi proizvajalnimi sredstvi, ki s svojim delom in družbeno-ekonomskim interesom, osnovanim na tem delu, nujno postaja poglavitna opora socializma; ki mu je zaradi materialne povezanosti s podjetjem največ do tega, da ima podjetje maksimalen uspeh, da dobro posluje in da neprenehoma tehnično napreduje; ki je zaradi svoje odvisnosti od splošnega materialnega stanja družbene skupnosti, v kateri živi, bistveno zainteresiran, da se razvijajo proizvajalne sile, da se zvišuje produktivnost dela in tako povečuje materialno bogastvo, kakor tudi da se enotno in plansko vsklajajo odnosi pri delitvi; ki preverja tako v proizvodnji kakor v potrošnji, pri svojem delu in v življenju ob lastni izkušnji vse rezultate splošne ekonomske, socialne in drugačne politike družbenih organov in je zato elementarno zainteresiran, da se socialistično, demokratično kontrolira delo državnega in gospodarskega upravnega aparata ter pobija birokratizem; delovni kolektiv, ki je kot nosilec pridobivanja zainteresiran, da se vsklajajo individualni in kolektivni interesi v podjetju, da se neprenehoma zvišuje individualna in kolektivna produktivnost dela, kajti prav to omogoča zvišanje individualnega življenjskega standarda in pa nadaljnje tehnično napredovanje podjetja; ki je iz istih razlogov zainteresiran pri kooperaciji med podjetji in gospodarskem združevanju, da bi se maksimalno izkoriščale lastne proizvajalne in druge ekonomske možnosti, kakor tudi možnosti družbene skupnosti; ki spreminja združevanje te vrste ne le v organe in sredstvo posameznih delovnih kolektivov v njihovem prizadevanju, da bi ustvarili najugodnejše pogoje dela in pridobivanja, ampak tudi v instrument družbene skupnosti za demokratično centralizacij,o določenih družbenih ekonomskih funkcij in za usmerjanje določenih ekonomskih dejavnosti delovnih kolektivov; komuna, osnovna politično-teritorialna in družbeno-ekonomska samoupravna skupnost delovnih ljudi, ki postaja kot praktična nosilka in organizatorica naporov, da bi se izboljšal splošni družbeni standard in zadovoljile socialne potrebe delovnega 381

prebivalstva, hkrati tudi poglavitni faktor za vsklajevanje individualnih in kolektivnih interesov; ki mora biti zaradi svoje materialne odvisnosti od dohodkov prebivalstva zainteresirana tako pri zvišanju produktivnosti dela kakor pri nadaljnjem razvijanju proizvajalnih sil; v kateri nastopa proizvajalec hkrati kot potrošnik in kot koristnik socialnih, kulturnih, zdravstvenih in drugih ustanov, zaradi česar je zainteresiran tudi pri splošnem razvoju proizvajalnih sil in družbenega standarda; v kateri dobiva delovni človek vpogled v funkcije družbene skupnosti na področju vsklajevanja individualnih in kolektivnih interesov in se ne čuti več mezdnega delavca države, medtem ko komuna na ta način — in vzporedno s slabitvijo razrednih razlik in antagonizmov — zmerom bolj prerašča v osnovno celico družbene skupnosti, kot skupnosti proizvajalcev, in postaja sama osnovna skupnost proizvajalcev; socialistične družbene organizacije, politične, socialno-ekonomske, kulturne in druge, ki se organizirajo na področju določenih interesov socialističnega državljana; ki zadovoljujejo kot take z ene strani najrazličnejše potrebe državljanov, z druge strani pa postajajo instrument družbene skupnosti kot celote, njenih najnaprednejših socialističnih sil pri izvajanju dosledne socialistične politike, pri socialistični družbeni vzgoji množic in njihovi kulturni rasti, kakor tudi pri usmerjanju zavestnih naporov vsega ljudstva k odločilnim socialističnim nalogam; ki z vsem tem — posebno kar se tiče organizacij, kakršne so Zveza komunistov, Socialistična zveza, sindikati itd. — opravljajo vlogo nosilca socialistične misli in njenega nenehnega nadaljnjega razvoja, brez česar tudi ni socialistične prakse. Če delujejo vsi ti faktorji svobodno v okviru skupnih interesov, potem bo tudi država kot njihov skupni instrument pomemben faktor socialističnega razvoja. In narobe, če pretirana koncentracija oblasti v rokah državnega aparata in etatistični birokratizem zavreta ali otežita akcijo poglavitnih faktorjev socialističnega razvoja, potem postane država samostojna ekonomska sila, birokratizem pa začne dušiti iniciativo osnovnih socialističnih faktorjev in postaja izvor pačenja socialističnih družbenih odnosov. Z drugimi besedami, takšen politični sistem začne ovirati normalen socialistični napredek. Zato se v položaju in odnosih proizvajalcev, delovnega kolektiva in komune kot poglavitnih družbenih faktorjev zrcali značaj družbeno-ekonomskih odnosov sploh in razvitost socialističnega sistema posebej. 382

Svobodna skupnost proizvajalcev Socialistična država torej po svojih oblikah organsko raste iz potreb teh socialističnih faktorjev, to se pravi, organizirana mora biti tako, da, prvič, omogoča njihovo svobodno akcijo v okviru splošnega družbenega plana in enotnega sistema, in drugič, da zagotovi postopno preraščanje vse družbe — na podlagi svobodne akcije poglavitnih socialističnih faktorjev — v socialistično skupnost proizvajalcev. Skupnost proizvajalcev nikakor ni naziv za določeno organizacijsko obliko ali za teritorialno-politično skupnost ljudi, ampak označuje takšne družbeno-ekonomske odnose, v katerih izginjajo razredni antagonizmi, kakor tudi nasprotja med mestom in vasjo, med fizičnim in umskim delom, med organizatorji proizvodnje in praktičnimi izvrševalci, med upravljanjem in izvrševanjem. V takšnih odnosih postaja družba zmerom bolj organizacija enakopravnih delovnih ljudi, v kateri ima naposled vsakteri izmed njih — bodisi v proizvodni organizaciji bodisi zunaj nje — svoje mesto kot aktiven faktor v boju za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in za zadovoljitev življenjskih človekovih potreb. Tu se izgublja razloček med neposrednim proizvajalcem in delovnim človekom zunaj neposrednega materialnega proizvodnega procesa in vsa družbena skupnost postaja skupnost proizvajalcev. Ta proces družbenih preobrazb bo poglavitna značilnost družbenega razvoja celotne epohe socializma, razvoja, ki vodi k popolni uresničitvi poglavitnih družbenih in ekonomskih ciljev delovnih ljudi — h komunizmu.

Šesto poglavje DRUŽBENO-EKONOMSKA UREDITEV

DRUŽBENA LASTNINA PROIZVAJALNIH SREDSTEV IN DRUGE OBLIKE LASTNINE Družbeno in ekonomsko bistvo socializma Za sleherno zgodovinsko obliko družbe so značilni določeni družbeni odnosi, od katerih so poglavitni — odnosi ljudi v proizvodnji in pri delitvi družbenega proizvoda. Socializem prinaša nove družbene odnose, ki so bistveno različni od kapitalističnih. 383

Socializem ni samo »politika v korist množic« in boj za »večji kos kruha«, četudi je večanje blaginje državljanov značilnost socialističnega gospodarstva. Socializem se ne izenačuje z uresničevanjem načel enakosti in svobode, četudi je težnja po enakosti in svobodi bistveni element njegove ideologije. Bistvo socializma se ne kaže samo v materialni, ekonomski krepitvi družbe, četudi je razvoj proizvajalnih sil eden od poglavitnih predpogojev socializma, kajti tako visoko razvitega družbenega reda ni mogoče uresničiti v pogojih ekonomske nerazvitosti. Socializem je družbena ureditev, ki temelji na podruž.bljenih proizvajalnih sredstvih, ureditev, v kateri upravljajo družbeno proizvodnjo združeni neposredni proizvajalci, v kateri poteka delitev po načelu »vsakemu po njegovem delu« in v kateri se pod vodstvom delavskega razreda, ki se kot razred tudi sam spreminja, vsi družbeni odnosi postopno osvobajajo razrednih nasprotij in vseh elementov izkoriščanja človeka po človeku. Z uvedbo družbene lastnine osnovnih proizvajalnih sredstev in s tem, da upravljajo družbeno proizvodnjo združeni delovni ljudje kot proizvajalci in kot potrošniki, se ustvarjajo pogoji za odpravo anarhije v proizvodnji in periodičnih ekonomskih kriz, pojavov, ki so v kapitalizmu neizogibni. Poglavitna notranja protislovja, ki so lastna kapitalizmu in ki v kapitalizmu onemogočajo planiranje, izginjajo. Posebno izginja poglavitni namen kapitalističnega načina proizvodnje: pridobivanje profitov in akumuliranje kapitala, celotna proizvodnja pa se organizira neposredno glede na potrebe ljudi.

Oblike in vloga družbene lastnine Oblika podružbljenja proizvajalnih sredstev je na poti od posredne družbene ali državne lastnine — ki je značilna za prve faze socialističnega razvoja — k čim bolj neposredni družbeni lastnini, ki jo upravljajo zmerom neposredneje osvobojeni in združeni delovni ljudje, lahko različna. Družbena lastnina proizvajalnih sredstev se razvija skladno z materialno, družbeno in politično krepitvijo socialistične družbe. Zategadelj je v vsaki obliki družbene lastnine več ali manj ostankov državne lastnine vse dotlej, dokler poteka družbeno prisvajanje s posredovanjem družbene sile v obliki državne ali politične oblasti ali ob njeni navzočnosti. 384

Z ekonomskega stališča omogoča družbena lastnina usmerjanje proizvodnje glede na potrebe ljudi, tako da bi bilo tem potrebam čimbolj zadovoljeno. Hkrati družbena lastnina preprečuje, da bi se presežno delo odtujilo od proizvajalca, kajti proizvajalca postavlja v položaj, da odloča o namenu in delitvi družbenega produkta in da si obenem neposredno prisvaja del tega produkta, ki ga proizvaja v družbeno organizirani proizvodnji. V Jugoslaviji je bila družbena lastnina proizvajalnih sredstev ostvarjena z revolucionarno preobrazbo in zajema vsa proizvajalna sredstva razen proizvajalnih sredstev za osebno delo kmetov in obrtnikov. Družbena lastnina ni likvidirala samo privatne kapitalistične lastnine, ampak je postala tudi trdna podlaga in poroštvo takšnih družbenih odnosov v proizvodnji, iz katerih postopno izginjajo pogoji za sleherni lastninski, in s tem tudi za ekonomski in politični monopol, to se pravi, ne samo pogoji za monopol posameznikov, ampak tudi socialistične države. Dejanska družbena vsebina tega procesa je razvoj samoupravljanja proizvajalcev v proizvodnji, samoupravljanje delovnega ljudstva v občini, okraju, republiki in zvezi ter jasna razmejitev pravic in dolžnosti med vsemi temi organi. Ta povezanost omogoča, da na proizvodnjo in delitev, kakor tudi na razpolaganje z družbenim produktom vplivata na določeni način tudi družbena skupnost in posamezni proizvajalec. Ti odnosi niso absolutni; protislovni so; toda nedvomno se morajo postopno razvijati tako, da bo neposredni vpliv delovnega človeka zmerom močtiejši in da bo skladnost s potrebami družbe kot celote zmerom večja. V takšnih odnosih, ki spreminjajo družbo zmerom bolj v dejansko skupnost proizvajalcev, je mogoče, da bo svoboden in vsestranski razvoj slehernega posameznika pogoj svobodnega razvoja za vse. Zveza komunistov ima družbeno lastnino proizvajalnih sredstev za nedotakljivo podlago socialističnega reda v Jugoslaviji. Samo z nadaljnjim razvijanjem družbene lastnine nastajajo pogoji za nenehno ekonomsko krepitev socialistične skupnosti, s tem pa tudi pogoji za boljše življenje in zmerom širšo svobodo delovnega človeka. Delo v takšnih pogojih ni več samo boj za obstanek, ampak postaja za človeka, zavestnega ustvarjalca, tudi zadovoljstvo. 25 — VII Kongres

385

Lastninski odnosi

d

kmetijstvu in njihova preobrazba

Za družbenoekonomsko ureditev naše dežele so posebno pomembni lastninski odnosi v kmetijstvu. V posameznih deželah, ki gradijo socializem, je vprašanje zemljiške lastnine in njenih oblik različno. Bistveno je to, da je proces podružbljenja zemlje sestavni del razvoja socializma. Ta proces poteka lahko na različne načine, ki so odvisni od konkretnih družbeno-ekonomskih in političnih razmer v vsaki posamezni deželi. V Jugoslaviji je bila izvedena radikalna agrarna reforma, ki se je končala z omejitvijo privatnih zemljiških posesti na 10 hektarov obdelovalne zemlje, s čimer se je bistveno zožila možnost afirmacije kapitalističnih tendenc na področju privatne kmetijske proizvodnje. Glede na dejstvo, da je privatna zemljiška posest v Jugoslaviji izključno tipa malega in srednjega gospodarstva, je Zveza komunistov Jugoslavije mnenja, da se proces podružbljevanja zemlje ne bo razvijal s prisilno splošno nacionalizacijo ali drugimi podobnimi sredstvi, ampak predvsem s podružbljevanjem kmetijske proizvodnje na podlagi zmerom močnejših socialističnih proizvajalnih sil v gospodarstvu in posebno v kmetijstvu, s postopno socialistično preobrazbo vasi, z združevanjem z družbenim sektorjem v kmetijski proizvodnji po zadružni poti oziroma s kooperacijo kmetov. Ta kooperacija temelji predvsem na uporabi sredstev moderne velike kmetijske proizvodnje, ki so lahko izključno družbena lastnina. Tudi proces podružbljevanja zemlje bo potekal z razvijanjem in krepitvijo družbenih kmetijskih podjetij, pa tudi z učinkovanjem socialistične industrije in trgovine na ekonomske odnose v kmetijstvu. Takšnemu razvoju bodo dajali spodbudo tudi subjektivni napori vodilnih socialističnih sil. Čeprav obstoji privatna zemljiška lastnina, je zemlja splošna dobrina. Da bo zemlja racionalno obdelana, je v interesu celotnega prebivalstva, zato mora biti pod splošno družbeno kontrolo. Zaradi tega družbena skupnost z ustrezno splošno ekonomsko, posebno investicijsko in kreditno politiko, kakor tudi z različnimi planskimi državno regulativnimi in strokovno organizacijskimi ukrepi sistematično ustvarja, spodbuja in krepi najrazličnejše elemente velikega socialističnega kmetijstva, s čimer 386

neprenehoma spodbuja in pospešuje socialistično preobrazbo vasi. Hkrati je Zveza komunistov Jugoslavije mnenja, da je nujno, da se čuti kmet trdnega na svoji zemlji, to se pravi, da je njegova posest pravno zavarovana in da mu nikakršni ukrepi ekspropriacije — razen v primerili, ki jih določa zakon, kadar gre za splošno družbeno potrebo — ne morejo odvzeti zemlje, dokler to zemljo obdeluje. Ko je kmetu pred očmi njegov lastni interes in interes družbene skupnosti in ko mu prepričevalno govori lastna izkušnja, se mora sam prostovoljno odločiiti, ali se bo vključil v socialistično kooperacijo in v veliko kmetijsko proizvodnjo, ki ga edina lahko reši iz zaostalosti in revščine.

Privatna lastnina na področju obrtništva in njena preobrazba Da obstaja za individualnega obrtnika privatna lastnina proizvajalnih sredstev, ustreza konkretnim družbenim pogojem in potrebam. Obrtniška dejavnost na podlagi tistih osebnih delovnih sredstev, ki ne morejo postati izvor izkoriščanja drugih ljudi, se vključuje v, socialistično gospodarstvo, kolikor obrtnik proizvaja in nudi usluge s svojim osebnim delom. V privatnem obrtništvu kakor tudi v privatnem kmetijstvu obstajajo še ostanki mezdnega dela in eksploatacije tuje delovne sile. Zveza komunistov Jugoslavije sodi, da je treba vse te ostanke starega sistema postopno odpravljati iz naših družbenih odnosov. Predvsem moramo storiti vse, kar je potrebno, da bi se malolastniška proizvodnja socialistično preobrazila z nadaljnjim pospeševanjem proizvajalnih sil na tem področju. V skladu s takšnim razvojem bodo učinkoviti tudi administrativni ukrepi socialistične države, ki naj dokončno odpravijo pravico do uporabe tuje delovne sile na področju malolastniške proizvodnje. Socialistična država mora z najodločnejšimi administrativnimi ukrepi preprečiti sleherni poskus, da bi postala malolastniška proizvodnja izvor afirmacije kapitalističnih tendenc. Zveza komunistov Jugoslavije misli, da je v tej smeri v današnjih pogojih še posebno potrebno okrepiti pravice delovnih kolektivov pri upravljanju večjih privatnih obrtniških delavnic, dokler bodo kot takšne obstajale. 387

Osebna lastnina državljanov Zveza komunistov Jugoslavije ima osebno lastnino raznih potrošnih in uporabnih predmetov, od katerih je odvisno čedalje raznovrstnejše in udobnejše življenje državljanov, za bistveno osebno pravico in za spodbudo osebne ustvarjalne iniciative. Za socialistični značaj in okvir pravic do osebne lastnine je nujno, da te pravice ne prinašajo osebnega bogatenja na podlagi izkoriščanja drugih, da ne temeljijo na nikakršnih posebnih družbenih privilegijih, da ne omejujejo drugih pri uživanju teh pravic in da, skratka, osebnost vračajo družbi in je ne zapirajo več v sfere sebičnosti in osamljenosti. Izvor osebne lastnine mora biti delo. Takšne osebne lastnine v socializmu ne odpravljamo, ampak jo moramo zaščititi in zmerom bolj širiti, kajti socializem v celoti je usmerjen ne le k splošnemu družbenemu napredku, ampak tudi k doseganju človekove osebne sreče. V tem smislu je za socializem značilna nenehna notranja težnja, da bi čimbolj zadovoljil človeške potrebe, aktivnost, okus, želje itd.

POLOŽAJ PROIZVAJALCA IN VLOGA DRŽAVE Država in proizvodnja Družbena lastnina proizvajalnih sredstev omogoča, da se izključi ne le privatni lastnik, ampak konec koncev tudi država kot posrednica med proizvajalcem in proizvajalnimi sredstvi. Proizvajalec postaja nosilec družbene funkcije upravljanja proizvodnje in hkrati aktivni udeleženec pri funkciji delitve družbenega produkta. Država kot politična oblast nastopa v neposredni proizvodnji zmerom manj. Toda državni organi so še zmerom pomemben in neogiben faktor pri opravljanju cele vrste družbenih funkcij v odnosu do gospodarstva in drugih družbenih sfer. Vloga države na tem področju družbenih odnosov ne izhaja iz politične oblasti, ki jo ima, in tudi ne iz ekonomskega monopola, ampak iz dejstva, da se tudi država sama spreminja, to se pravi, da postaja na tem področju in mora postajati zmerom bolj sistem teritorialnopolitične samoupravne organizacije proizvajalcev-potrošnikov in njihova družbeno-ekonomska skupnost na raznih stopnjah 388

od občine do federacije. To hkrati opozarja na dejstvo, da je komuna kot osnovna teritorialna organizacija proizvajalcevpotrošnikov nujen faktor družbenega reguliranja proizvodnje in delitve, kakor tudi spreminjanja vloge državne organizacije v socializmu. Med funkcije tako spremenjene države sodi odločanje o zadevah, ki pomenijo skupen interes tako za proizvajalce in državljane nasploh, kakor tudi za njihove teritorialne skupnosti. Ker imajo te funkcije takšen značaj — četudi se kažejo povečini še v obliki aktov politične oblasti — se ne nanašajo več na neposredno upravljanje proizvodnje, na vse tiste zadeve, ki jih lahko opravljajo proizvajalci in državljani ter njihovi neposredni organi, ampak so v bistvu plansko-kontrolnega, koordinacijskega in regulativnega značaja.

Neposredni proizvajalec v proizvodnji in pri delitvi Takšno vlogo države določa predvsem novi položaj proizvajalcev v gospodarski organizaciji in zunaj nje. Novi družbeni položaj proizvajalcev v pogojih socialistične graditve in njihov spremenjeni odnos do proizvodnje izhaja iz dejstva, da so se proizvajalci iz mezdnih delavcev spremenili v neposredne upravljavce proizvodnje in delitve, ter iz dejstva, da s tem upravljanjem vsak dan uresničujejo svoje osebne interese: večji zaslužek, zvišani osebni in splošni družbeni standard. V pogojih blagovnega značaja proizvodnje se proizvajalci, združeni v delovnih kolektivih, nujno organizirajo kot samostojne gospodarske organizacije in ostvarjajo svoje družbene pravice in obveznosti pri upravljanju proizvodnje, stopajoč v medsebojne poslovne odnose. Ker v takšnih pogojih osebni interes proizvajalcev ni odvisen samo od rezultatov na posameznem delovnem mestu, ampak tudi od dela celotnega kolektiva, od poslovanja podjetja, od njegovih fondov, od ekonomske razvitosti komune, v kateri živijo, od splošnih ekonomskih razmer in stanja na trgu, od družbene skupnosti kot celote, od njene ekonomske politike itd., zato je ta osebni interes hkrati tudi' nenehna spodbuda osebnemu delu, kakor tudi zavestnemu in aktivnemu sodelovanju proizvajalcev v organih upravljanja, predvsem v delavskem svetu, komuni in zborih proizvajalcev, po njih pa v celotnem sistemu oblasti in družbenega samoupravljanja. Ko izhaja Zveza komunistov Jugoslavije iz takšne predpostavke, meni, da morata biti proizvajalec in delovni kolektiv 389

— v okviru splošnih družbenih interesov, izraženih z družbenim planom, ki usmerja gospodarski razvoj, in drugih sklepov družbenih organov — kar najbolj samostojna pri svojem delu in poslovanju, to se pravi v proizvodnji in pri razpolaganju z določenimi skladi v podjetju. To pomeni, da proizvajalci in delovni kolektivi v določenih planskih in zakonskih okvirih lahko neposredno in samostojno upravljajo proizvodnjo, se združujejo, povezujejo in kooperirajo z drugimi organizacijami v skladu s potrebami proizvodnje in da lahko samostojno in svobodno razvijajo ustvarjalno iniciativo, da bi se zvišala produktivnost dela in skupne proizvodnje. V pogojih socialističnega in družbenega samoupravljanja je treba dati delovnim ljudem realno možnost, da odločajo pri ustvarjanju in skupni delitvi družbenega produkta. Samo v takšnih pogojih dobiva delovni človek popoln vpogled v nujna materialna gibanja in se tako sam osvobaja, to se pravi, postaja, prilagajajoč svojo delovno in družbeno aktivnost neizogibnim materialnim okvirom družbe, sam gospodar svoje usode.

Odpravljanje mezdnega delovnega odnosa — osvoboditev dela Proizvajalec-posameznik in kolektiv neposredno vplivata na svoj lastni materialni položaj. Delo postaja svobodno in delovni odnosi izgubljajo značaj mezdnega delovnega odnosa. Takšno svobodno ustvarjalno delo postaja hkrati faktor materialnega napredka družbe in nenehnega napredovanja socialističnih odnosov med ljudmi. Ustvarjati se začenjajo pogoji za postopno odpravljanje nasprotij med umskim in fizičnim delom. Družba se kot celota zmerom bolj konstituira v skupnost proizvajalcev, v kateri so vsi zainteresirani, da čim racionalneje upravljajo stvari in da je delo vsakega in vseh čimbolj produktivno. Rezultati na tem področju materialnih in družbenih odnosov določajo ne le stopnjo materialne blaginje, ampak tudi stopnjo dejanske svobode posameznika. V okoliščinah, ko dela vsak po svojih zmožnostih in ko so osebni dohodek posameznika in pogoji za razvoj gospodarskih organizacij odvisni od intenzitete in kvalitete njihovega dela in uspeha v poslovanju — pomeni sleherni napor proizvajalcaposameznika in vsega delovnega kolektiva, da bi bolj zadovo390

ljeval svoje materialne potrebe s produktivnejšim delom in z boljšim poslovanjem podjetja, hkrati tudi napor v korist splošnih družbenih interesov in hitrejšega splošnega napredka družbe. Samo če je ta interes neposrednih proizvajalcev prebujen in spremenjen v poglavitni materialni faktor ekonomskega napredka, so lahko maksimalno uspešni planski in regulativni ukrepi, ki jih skupnost kot celota zavestno sprejema, da usmerja gospodarski razvoj, pospešuje proizvodnjo, razvija proizvajalne sile, kakor tudi nadalje razvija socialistične družbene odnose. Socializem ne more podrejati osebne človekove sreče nekakšnim »višjim ciljem«, zakaj najvišji cilj socializma je človekova osebna sreča. Z druge strani pa nihče nima pravice, da bi stregel svojemu osebnemu interesu na škodo skupnega interesa vseh. Ko poudarja Zveza komunistov Jugoslavije osebni in materialni interes delovnega človeka kot gibalno silo njegove ustvarjalne aktivnosti, ki jo ima kot proizvajalec in družbeno bitje, ne misli, da ta faktor avtomatično ureja vprašanja družbenega napredka in da zajema do dna vsebino osebnega življenja. Nasprotno, kot zavestno družbeno bitje se bo človek v pogojih socializma zmerom bolj osvobajal slepega podrejanja materialnim procesom in postajal zmerom bolj gospodar narave in svojega lastnega materialnega položaja. Zato so v družbenem gibanju zmerom večjega pomena idejni, moralni faktorji, duhovna ustvarjalnost, pa tudi prenašanje materialnih žrtev za dosego določenih idejnih, moralnih in kulturno-političnih ciljev. Prav ti faktorji oblikujejo družbeno zavest in postajajo duhovna gibalna sila in vodilo za prakso. Zveza komunistov Jugoslavije se bo borila za vzgojo človeka v duhu teh stremljenj. V pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev je osvobojeno delo edini faktor reprodukcije svobodne človeške osebnosti in reprodukcije socialističnih odnosov in socialistične družbe. Zato mora omejitev svobode dela povzročiti deformacijo socialističnih odnosov. Delo je postalo človeku, ki je zmožen delati, edini mogoči vir obstanka. Družba ni odgovorna za posledice, ki doletijo človeka, če noče delati. To ne osvobaja družbe od nujnosti, da na področju materialnih odnosov in na drugih področjih z ustrezajočo socialno politiko in regulativnimi ukrepi usmerja razporeditev delovne sile in kadrov, skrbi za ljudi, ki niso zmožni delati, in se bori 391

proti parazitom raznih kategorij, ki skušajo, četudi so zmožni za delo, živeti na tuj račun. Sestavni del osebnih pravic delovnega človeka, ki proizvaja z družbenimi proizvajalnimi sredstvi, postajajo tudi njegove pravice do dela, do osebnega dohodka v skladu z njegovim delom in s poslovanjem vsega kolektiva, pravica do sodelovanja pri upravljanju proizvajalnih sredstev, pravica do zavarovanja v primeru nesreče pri delu, do zaščite, če zboli, in do zavarovanja družine v primeru smrti, pravica do zaščite v delovnem razmerju in druge socialno-ekonomske in politične pravice, ki se krepijo in razvijajo na podlagi družbene lastnine in nenehnega razširjanja in bogatenja ekonomske osnove socialistične družbe.

STRUKTURA DRUŽBE IN NJENA NOTRANJA PROTISLOVJA Poglavitne družbeno-ekonomske sile v Jugoslaviji so: delavski razred, kmetje in drugi družbeni sloji, ki jim je zagotovljeno mesto v družbi na podlagi njihovega dela. Močan družbenoekonomski in politični razvoj Jugoslavije se je izrazil ne le v odstranjevanju eksploatatorskih razredov kot družbeno-ekonomske sile, ampak tudi v spremembah položaja in sestava delavskega razreda, kmetov in drugih družbenih plasti, kakor tudi v spremembah njihovih medsebojnih odnosov.

Delavski razred Odločilna sprememba se je izvršila predvsem v družbenem položaju in vlogi delavskega razreda. Delavski razred je iz maloštevilnega in eksploatiranega razreda v stari Jugoslaviji v novih pogojih vzporedno z gospodarskimi in političnimi spremembami v deželi zrasel in zavzel vodilno mesto v sistemu samoupravljanja in v družbenem in političnem življenju sploh. Na podlagi novega položaja proizvajalcev v proizvodnji in delitvi, na podlagi svoje privrženosti programu socialistične preobrazbe dežele se delavski razred zmerom bolj zaveda samega sebe, svoje politične odgovornosti in svojih družbenih nalog. Delavski razred v Jugoslaviji je še mlad in v posameznih svojih delih nov. Rekrutira se večidel iz vasi, zato je v vrstah 392

delavskega razreda tudi mnogo zaostalih pojmovanj. Njegovo ekonomsko, tehnično in drugo znanje ni enakomerno in ne zadostuje zmerom za moderno gospodarstvo, kakršno je in mora biti gospodarstvo socialistične dežele. Od tod primeri, da posamezni deli delavskega razreda pogosto ne morejo razumeti nujnosti teh ali onih ekonomskih in družbenih ukrepov, težav in metod pri urejanju konkretnih problemov. Pa tudi notranji odnosi sami z ostanki ekonomske neenakosti, birokratizma, nasprotij med umskim in fizičnim delom itd., in pa ves sistem delitve »vsakemu po njegovem delu«, ki je v sedanji fazi ekonomsko neogiben in ki posamezne dele delavskega razreda nujno spravlja v različen materialni položaj — ustvarjajo pogoje, iz katerih izvirajo določena protislovja v delavskem razredu samem; ta protislovja se kažejo tudi v stališču posameznih njegovih delov, ko gre za urejanje določenih družbenih problemov. Zaradi tega tudi v naših pogojih niso nemogoči spori med delavci-posamezniki in organi upravljanja v podjetju ali med kolektivi in višjimi družbenimi organi. Nasprotno, takšni spori so za dolgo obdobje socialističnega razvoja neizbežni. Spreminja se tudi njihov značaj. To ni več razredni spopad med tistim, ki prodaja delovno silo, in tistim, ki jo kupuje, niti ne spopad med delavcem in državo, ki je zamenjala kapitalista, obdržala pa notranje odnose, podobne prejšnjim. Zdaj nastajajo spori predvsem takrat, kadar posamezni delovni kolektiv v določenih družbenih regulativnih instrumentih ne more več najti potrdila za svojo enakopravnost z drugimi. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da spori, ki nastajajo na podlagi takšnih protislovij, sami po sebi ne pomenijo nevarnosti za socialistične odnose. Takšni spori so odmev protislovij v razvoju ekonomskih odnosov v socialistični družbi in jih je mogoče urejati s sistemom socialistične demokracije in s potrpežljivim političnim in idejnim delom komunistov in vseh zavestnih socialističnih faktorjev. Ti faktorji povzročijo lahko hujše motnje, če postanejo prevodnik za prodiranje tujih vplivov in če so izraz začasne dezorientacije v vrstah delavskega razreda. To je tudi eno od poglavitnih akcijskih področij vodilnih političnih sil delavskega razreda in socializma. Z razvojem proizvajalnih sil in z napredkom socializma se spreminjata položaj in vloga intelektualnih delavcev v družbi. V kapitalizmu je tisti del inteligence, ki je bil povezan z buržoazijo, sodeloval pri delitvi kapitalističnega profita, drugi, 393

večji del pa je bil neprenehoma na pragu proletarizacije in se je tudi proletariziral. V pogojih socialistične izgradnje in postopne slabitve in izginjanja nasprotij med umskim in fizičnim delom se intelektualni delavci v sistemu družbenega samoupravljanja zmerom bolj stapljajo in se morajo stapljati z delavskim razredom, oziroma postajajo sestavni del nove strukture socialistične družbe, ki se poraja iz novih družbeno-ekonomskih odnosov. Ta proces je podlaga zmerom tesnejšega povezovanja intelektualnih delavcev z zavestnimi socialističnimi silami in njihovega aktivnega prizadevanja pri graditvi socializma. En del intelektualnih delavcev se obrača s svojo zavestjo še zmerom nazaj k preživelim oblikam družbenih odnosov in k ideologijam, ki ustrezajo tem odnosom. Komunisti se bodo vztrajno borili, da bodo intelektualni delavci trdno povezani z drugimi plastmi delovnega ljudstva, da se bo krepila in spodbujala njihova pomembna vloga pri graditvi socializma in kulturne socialistične epohe, da se bodo neprenehoma zboljševali njihovi življenjski pogoji, da se bodo urejala vsakdanja protislovja s samim mehanizmom socialistične demokracije. Toda hkrati se bodo komunisti odločno uprli slehernemu zavestnemu ali nezavestnemu poskusu, da bi se v imenu fraz o »izjemni vlogi« inteligence v družbi dajali inteligenci materialni privilegiji, ki so nezdružljivi s socialističnimi odnosi, ali da bi se v imenu abstraktnih gesel o svobodi in demokraciji spodkopavali konkretni napori socialističnih sil, napori, katerih cilj je, da bi se z izgradnjo socializma ustvarili tudi pogoji za nenehni napredek dejanske demokracije in za nenehno razširjevanje dejanske človekove svobode in človekove ustvarjalnosti.

Kmetje Vzporedno s krepitvijo ekonomskih faktorjev socializma nastajajo tudi med kmeti pomembne spremembe. Večji del obdelovalne zemlje v Jugoslaviji je last individualnega proizvajalca. V tej obliki zemljiške lastnine načelno še zmerom obstajajo določene možnosti za pojav kapitalističnih tendenc in odnosov. Glede na to, da je posest razdrobljena, da je zemljiški maksimum relativno nizek in da je nemogoče imeti v privatni lasti strojna sredstva za veliko kmetijsko proizvodnjo — je 394

privatna zemljiška posest v Jugoslaviji praktično v velikanski večini zreducirana v glavnem na osebno delo lastnika in njegove družine. Četudi nastopa privatna zemljiška posest kot resna ovira razvoju proizvajalnih sil, bo s svojim zmerom tesnejšim povezovanjem s socialističnim ekonomskim sektorjem in posebno s svojo zmerom večjo navezanostjo na uporabo družbenih proizvajalnih sredstev postopno Spreminjala svojo naravo in postajala sestavni del velike socialistične kmetijske proizvodnje. S tem se ustvarjajo z ene strani pogoji, da bi se podružbljevala v obliki, ki bo ustrezala interesom družbene skupnosti in interesom delovnega kmeta, z druge strani pa, da bi se delovni kmetje čimbolj zbliževali in združevali z delavskim razredom in drugimi sloji delovnega ljudstva. Komunisti se bodo upirali kapitalističnim težnjam na vasi in tistim negativnim manifestacijam privatnolastniške zavesti, ki porajajo ozke, sebične in tudi protisocialistične postopke in ki bi kot takšne lahko slabile politično enotnost delovnega ljudstva in postale opora reakcionarnih političnih sil. Komunisti teh tendenc in pojavov ne smejo podcenjevati, ker so resen družbeni faktor zaviranja, motenj, ustvarjanja ekonomskih nesorazmerij in težav, političnega omahovanja itd. Četudi takšne tendence obstajajo, pa vendarle ne pomenijo sile, ki bi neizogibno morala ogroziti zvezo med delovnim ljudstvom mesta in vasi, ustvarjeno med revolucijo in dosedanjo socialistično graditvijo. Dejstvo, da velikanska večina kmetov pripada kategoriji malega kmeta, ki živi samo od svojega dela, ki mu je mala zemljiška posest samo pogoj za to njegovo osebno delo in ki je kot tak globoko zainteresiran, da se odpravi sleherna eksploatacija in da se krepi oblast delavcev in kmetov — ustvarja vse pogoje, da se enotnost interesov delovnih ljudi mesta in vasi, s tem pa tudi njihova politična zveza, v prihodnosti še bolj utrdi. Protislovja, ki bodo še nastopala v teh odnosih, se bodo urejala v okviru socialistične demokracije, pa tudi s sistematično akcijo socialistične družbe pri graditvi modernega velikega kmetijstva in pri socialistični preobrazbi vasi. Prav zaradi tega morajo imeti kmetje v političnem in ekonomskem sistemu naše družbe enakopraven položaj z drugimi delovnimi ljudmi, pa tudi ustrezno svobodo ekonomskega in družbenega izražanja. Takšen politični položaj kmetov je nujen tudi zaradi tega, da bo kmet v konkretnih pogojih zainteresiran 395

storiti vse, kar more, da bo povečal produktivnost dela; tako se bo zmerom, bolj vključeval v veliko socialistično kmetijstvo, ki mu edino kaj takega omogoča in odpira perspektivo, da se bo otresel zaostalosti, primitivnega dela in revščine.

Drugi mali lastniki Z delavskim razredom in delovnimi kmeti se v pogojili socialistične graditve povezujejo tudi drugi mali lastniki — posebno na področju obrtništva, najmanjših gostinskih obratov in drugih uslužnostnih dejavnosti — ki živijo od svojega osebnega dela. V nadaljnjem družbenem razvoju se bo ta sloj delovnega ljudstva v raznih oblikah zmerom bolj povezoval z velikim socialističnim gospodarstvom in se spajal z delavskim razredom oziroma s celotno socialistično strukturo naše družbe. Na tem sektorju srečujemo še ostanke kapitalističnih odnosov in tendenc po bogatitvi z eksploatacijo tuje delovne sile in tendenc po izmikanju pred družbeno kontrolo. Zveza komunistov se bo borila za postopno likvidacijo teh odnosov tako z ekonomskimi ukrepi, kakor tudi z ustreznimi administrativnimi sredstvi države. Zveza komunistov meni, da mora osebno delo z osebnimi proizvajalnimi sredstvi — v mejah družbenega plana — ostati svobodno in brez kakega administrativnega vmešavanja, razen nujnega regulativnega poseganja, ki je splošnega pomena za uresničevanje družbenega plana, za pravilne poslovne odnose in za zagotovitev enakih pogojev, pravic in obveznosti na področju gospodarstva. Tudi država bo morala z administrativnimi sredstvi preprečevati tendence, da bi se ta malolastniška dejavnost na podlagi osebnega dela ne razširila na zaposlovanje tuje delovne sile, kajti drugače bi se odprla s tem vrata kapitalističnim odnosom.

Ostanki buržoazije in njenega vpliva Buržoazija kot razred je likvidirana v Jugoslaviji ne samo politično, ampak — z nacionalizacijo — tudi družbeno-ekonomsko. V družbeno-ekonomski strukturi ni več prostora za buržoazni razred, kajti družbeni odnosi, ki so prevladali, ne ustvarjajo

pogojev za kakršno že koli reprodukcijo tega razreda kot takega. Vendar iz družbenih odnosov in iz zavesti ljudi še niso izginili ostanki vpliva buržoazije. V tem smislu ostanki buržoazije še zmerom obstajajo in politično učinkujejo, prizadevajoč si izkoristiti vsa notranja protislovja družbe in stremeč po restavraciji starega. Ker je buržoazija kot razred likvidirana, se skušajo njeni ostanki obdržati in reproducirati s pomočjo privatnolastniških odnosov na sektorju kmetijstva in obrtništva in s pomočjo določenih odnosov in pojavov nove družbe, kakršni so birokratizem, pomanjkljivosti v sistemu delitve, ki tu pa tam še dopuščajo pridobivanje materialnih privilegijev, ostanki kapitalističnih metod v trgovini in razni drugi ostanki, ki potekajo iz blagovnodenarnih odnosov. Kot takšni delujejo ostanki buržoazije in njene miselnosti še zmerom tako, da povzročajo določena protislovja in spopade ter druge oblike deformiranja socialističnih odnosov. V tem smislu je treba gledati tudi na težnje po uvajanju ekonomsko neupravičenih materialnih privilegijev v aparatu gospodarskega in državnega upravljanja kot na poskuse prebijanja buržoaznih elementov in naziranj v nove družbene odnose, kot na poskuse, da bi se ostanki buržoaznega razreda reproducirali in utrdili v novih družbenih oblikah. Navzočnost ostankov preteklosti, pritisk malolastniške miselnosti in pa nezadostna razvitost proizvajalnih sil vnašajo v družbeno-ekonomsko strukturo tudi tiste elemente družbenega parazitstva, ki so pravzaprav samo posebna oblika eksploatacije delovnih množic in uvajanja družbenih privilegijev. Nedelo, življenje na račun drugih, škodljiva aktivnost za pridobivanje osebne koristi, špekulacija itd. — so ne samo negativni protisocialistični pojavi, ampak tudi faktorji, ki podpirajo vse tisto, kar je zaostalo in kar vleče nazaj. Zveza komunistov Jugoslavije se bo tudi v bodoče energično borila proti vsem takšnim pojavom in tendencam, pa tudi proti slehernemu poskusu politične afirmacije ostankov buržoazije. Politične, administrativne in ekonomske ukrepe v tej smeri mora spremljati tudi nadaljnje razvijanje demokratizma v političnem in ekonomskem sistemu, ki bo postopno onemogočil afirmacijo vseh tistih tendenc v naših ekonomskih odnosih, s katerimi se ti ostanki stare družbe lahko povezujejo. 397

Birokratizem V dobi prehoda iz kapitalizma v socializem nastopajo1 tendence birokratizma kot resen družbeni faktor in je boj proti birokratizmu odločilnega pomena. V prehodnem obdobju iz kapitalizma v socializem se kaže birokratizem predvsem kot tendenca, da bi postala oblast izhodišče nekega procesa, v katerem bi državni aparat zmerom bolj dobival odločilno vlogo v produkcijskih in družbenih odnosih sploh, da bi kot monopolni upravljavec zamenjal funkcije nekdanjega kapitalista v proizvodnji, da bi tako postal v družbi samostojen in odločujoč ekonomski faktor — omejujoč zmerom bolj svobodo dela in neposrednega proizvajalca — in da bi navsezadnje deformiral razvoj socialističnih odnosov. Zveza komunistov Jugoslavije je ob podpori vsega delovnega ljudstva radikalno spodrezala korenine temu procesu. To seveda ne pomeni, da so te tendence popolnoma likvidirane in da bolj ali manj močni ostanki birokratizma ne bodo tudi še nadalje nastopali kot resna ovira pri graditvi socialističnih odnosov. V naši deželi se izražajo danes te tendence v samovolji nekaterih organov, v podcenjevanju nujnosti, naj se vsklajajo splošni družbeni in osebni interesi, v tem, da se vprašanjem skrbi za vsakodnevne potrebe delovnega človeka postavljajo nasproti neki »višji cilji socializma«, v tem, da se zanemarja graditev ustanov socialistične demokracije, nadalje v obliki birokratskega centralizma, egoističnega partikularizma in nacionalizma, v poskusu slabitve in podiranja delavskega samoupravljanja itd. V vsakdanji praksi se kažejo te tendence tudi v obliki neodgovornega uporabljanja družbenih fondov, v pretirano velikih razponih pri plačah in nagradah, v potegovanju za materialnimi privilegiji, ki so povezani z določenimi položaji, v nastajanju ozkih klik v vodstvih podjetij, gospodarskih in upravnih ustanov, v samovolji vodilnih ljudi itd. Razen tega se te tendence v vsakdanji praksi kažejo najbolj množično v uradniškem odnosu do družbenih problemov, kakršni so: kabinetno urejanje stvari, brezdušen odnos do ljudi, pomanjkanje čuta odgovornosti ob perečih problemih, uradniški odnosi do dela itd. Ti pojavi so najbolj značilna zunanja manifestacija birokratizma in so kot taki pogosto pot, na kateri posamezniki postopno in nezavedno podlegajo procesu birokratizacije. Prav zato se mo398

r

ramo neprenehoma din konkretno postavljati po robu takšnim pojavom. Ker je birokratizem proizvod neogibne prehodne vloge države v ekonomskih odnosih, bo kot tendenca nastopal vse dotlej, dokler bo ta vloga države nujna, in bo pojemal toliko bolj, kolikor bolj bodo postajali ekonomski odnosi zadeva proizvajalcev samih in njihovih samoupravnih družbenih organov. Birokratizem nastopa torej kot tendenca v družbenih odnosih prehodne dobe. Mlada socialistična država ne more kar čez noč likvidirati vseh ostankov kapitalizma in tudi ne pojavov birokratizma. Te pojave lahko družba v prehodnem obdobju iz kapitalizma v socializem premaga samo v dolgotrajnejšem procesu družbenega razvoja. Zato se bodo jugoslovanski komunisti odločno uprli slehernemu poskusu raznih kričačev reakcije in destruktivnega anarhizma, da bi se takšni neizogibni ali začasni pojavi izrabili za napad na sam socializem. Naloga ni v tem, da ženemo hrup zoper birokratizem, in tudi ne v demagoških ali anarhističnih kritikah vloge socialistične države, niti v prikrivanju dejstva, da birokratizem obstaja, ampak v tem, da se zavestne socialistične sile vztrajno in neprenehoma borijo za postopno izrivanje vseh ostankov razredne družbe, s tem pa tudi birokratskih elementov, iz družbenega organizma. Proti vsem pojavom te vrste sta potrebna nenehna budnost in vztrajen boj komunistov še toliko bolj, ker postajajo nosilci takšnih tendenc tudi nekateri komunisti. Najpomembnejše sredstvo v tem boju mora biti razvijanje socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja, to se pravi razvijanje najrazličnejših oblik družbene kontrole delovnih ljudi, pa tudi kontrole s pomočjo določenih institucij družbenih javnih služb, kontrole, ki bo onemogočila samovoljnost v upravi in neodgovorno trošenje družbenih skladov katerega koli družbenega ali državnega organa. Obenem se morajo komunisti dosledno boriti proti pojavom materialnih privilegijev, neopravičene ekonomske neenakosti, zlorabe oblasti in vodilnih položajev, klikarstva, protekcionaštva, neodgovornosti do predstavniških organov itd. V to smer morajo obrniti tudi pozornost ljudskih množic in onemogočiti sleherni poizkus, ki bi hotel nujno in upravičeno kritiko prisiliti k molku. Razvijanje socialističnega demokratizma in odkrite ter odgovorne kritike v vseh demokratičnih organih upravljanja in v družbenih organizacijah sodi med zelo pomembne instrumente boja proti birokratizmu. 399

NOTRANJA PROTISLOVJA V SOCIALIZMU IN PREMAGOVANJE TEH PROTISLOVIJ Družbeno-ekonomska ureditev v Jugoslaviji ni niti harmonična »socialna simbioza« niti idiličen red, samozadovoljen s svojo »skrajno popolnostjo«. Delavski razred, poglavitna sila socialistične družbe, je nosilec in porok socialističnega razvoja. Toda v sami družbeno-ekonomski strukturi dežele je tudi vrsta ekonomskih, razrednih, političnih in idejnih protislovij, ki utegnejo dobiti v določenih okoliščinah tudi antagonistični značaj. V takšnih pogojih je nezadržni, neodvrnljivi in usmerjeni razvoj socializma hkrati tudi objektivno zadrževan, omejevan, poln težav in problemov, ki se morajo zmerom znova reševati z novimi idejnimi, političnimi in materialnimi zmagami socialističnih družbenih sil. V tem je ravno dialektika družbenega gibanja in napredka. Socializem v Jugoslaviji se kot nova, še nerazvita in še razredna družba razvija hkrati z obstojem in določeno pomembno vlogo države in v okviru blagovne proizvodnje. Delitev poteka z uporabo denarja, skladno z načelom nagrajevanja po delu. V teh pogojih nastajajo, so premagana in spet nastajajo protislovja med kolektivnimi in individualnimi interesi proizvajalcev, države in družbenega samoupravljanja, komune in višjih skupnosti, prisiljevanja in svobode, splošne politike in osebne človekove samoopredelitve itd. Bistvo socializma ni v prisilnem in navideznem odpravljanju teh protislovij z vsemogočnostjo države. V socialistični družbi se notranja protislovja razrešujejo zmerom manj z antagonističnimi reakcijami, ki so značilne za razredno družbo, in zmerom bolj z zavestno akcijo vodilnih družbenih sil in z nenehno evolucijo. Zveza komunistov, ki se zaveda, da vse dotlej, dokler obstaja država, ne bo odstranjena nevarnost, da bi dobila država samostojno moč in s tem zaostrila določena protislovja socialističnega razvoja ter jih spremenila v antagonistična — meni, da bo na sedanji socialistični stopnji razvoja Jugoslavije imela država pozitivno vlogo, kolikor se bo sama razvijala v tak demokratičen mehanizem, s katerim bodo prišli do izraza in se vsklajevali interesi poglavitnih socialističnih faktorjev, proizvajalcev, delovnega kolektiva, komune in družbe kot skupnosti proizvajalcev. Vloga države bo progresivna, kolikor bo mogoče proti400

slovja, ki nastajajo na tej podlagi, demokratično urejati, ne da bi zavirala država z ene strani samostojnost socialističnega proizvajalca in njegovo ekonomsko in družbeno pobudo in ne da bi z druge strani dopuščala, da bi se nujna protislovja razvila v anarhistično stihijo in v antagonistične spopade, ki bi vodili k rušenju osnov socializma. Iz takšnih protislovij ravno izhaja nujnost, da samostojnost proizvajalcev v proizvodnji uokvirjajo določene centralizirane gospodarske institucije in funkcije družbe in države, da pa oblast in ekonomsko funkcijo centralnih družbenih in državnih organov omejujeta samostojnost in samoupravnost proizvajalcev ter osnovnih faktorjev socialističnega materialnega razvoja. Pri uresničevanju osebnih in skupnih interesov proizvajalcev-potrošnikov imajo v Jugoslaviji poleg gospodarskih organizacij, ki jih upravljajo delavski sveti, posebno vlogo in mesto tudi teritorialno-politične skupnosti, med katerimi je najvažnejša samoupravna komuna. V takšnih socialističnih skupnostih postajajo družbena vprašanja, gospodarstvo in kultura skupna politična stvar, politika pa se spreminja v družbeno aktivnost, ki ne usmerja človeka samo proti posameznim vrhovom strank — kar se dogaja v pogojih buržoazne demokracije — ampak ga vrača javni stvari, ki je njegova, to se pravi, usmerja ga neposredno k družbenim zadevam. Delovni kolektivi z delavskimi sveti in komune postajajo s tem baza in izhodišče za nadaljnjo izgradnjo celotne politične strukture socializma in za končno prevladovanje skupnih interesov svobodnih državljanov nad elementi stihije, anarhije in birokratizma. V tem smislu takšen, na družbenem samoupravljanju 1 zasnovan in razvit politični sistem socialistične države zamenjuje politični sistem buržoazne večstrankarske države s tem, da je neprimerno bolj sposoben od onega, da številna družbena protislovja v procesu postopnega razvoja razrešuje v družbeni bazi sami z mirno družbeno evolucijo in demokratičnim bojem mnenj.

Novi odnosi med ljudmi Nadaljnji razvoj socializma bo spremenil družbeno strukturo v Jugoslaviji in ta struktura bo postopno izgubljala razredna in antagonistična obeležja. Zanjo bo zmerom bolj značilno čedalje svobodnejše in čedalje močnejše družbeno-ekonomsko 26 — VII Kongres

401

združevanje, kakršnega zahteva razvita delitev dela in ki poteka skladno s skupnimi interesi družbe in z osebnimi interesi državljanov. Iz takšnih osnov rastejo elementi nove civilizacije, ki jo glede na svoje potrebe zavestno gradijo milijoni ljudi. Iz takšnih družbenih in političnih odnosov morajo neizbežno postopno rasti tudi nove humanistične kvalitete v odnosih med ljudmi. Nova poglavitna družbena vloga tovarne, zadruge, komune, šole, družbenih organizacij in pa družine je v tem, da razvija odnose iskrenosti, zaupanja, človekoljubja, razumevanja, strpnosti, vzajemnega sodelovanja in pomoči, skratka, človeških simpatij in tovarištva med ljudmi. V tem duhu in na ta način se mora v socialističnih pogojih zmerom bolj razvijati tudi boj mnenj, kritika, metode politične akcije itd. Pri tem ne gre za izbiranje med nekaj vrhovi strank kakor v buržoazno demokratični državi, ampak za odnos do konkretnih družbenih problemov, ki se urejajo. Človek se mora v socializmu počutiti sam svoj, toda ne kot sebičen in osamljen posameznik. Človek postaja sam svoj in čedalje bolj svoboden, kolikor bolj sodeluje v različnih oblikah skupnega boja, sodelovanja in pomoči, ki izvirajo iz občutka in prepričanja skupnosti, da je človek največja vrednota.

GOSPODARSKI SISTEM Takšni družbeni odnosi so izhodišče gospodarskega sistema, gospodarski sistem in politični sistem pa s svoje strani vplivata na ustrezajoče izražanje in razvijanje družbenih odnosov, ki so bistveni pri graditvi socializma. Gospodarski sistem v naši deželi temelji in se razvija na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev, na podlagi zavestnega, planskega usmerjanja gospodarskega razvoja in blagovnega značaja gospodarstva, ki je izraz sedanje stopnje razvoja proizvajalnih sil. Z razvojem proizvajalnih sil in socialističnih družbenih odnosov bo družba prerasla blagovni značaj proizvodnje.

Bistvo zavestnega, planskega usmerjanja Družbena lastnina proizvajalnih sredstev omogoča in zahteva, naj bo gospodarstvo družbe v interesu slehernega posameznega proizvajalca in delovnega človeka zavestno organizirana 402

enotna celota, zasnovana na visoko razviti delitvi dela. Takšna enotnost gospodarstva zahteva določeno skladnost med aktivnostjo raznih proizvodnih in drugih ekonomskih panog in enot, med proizvodnjo in potrebami ljudi. Takšno skladnost je mogoče doseči z zavestnim, planskim usmerjanjem in razvojem gospodarstva kot celote, na podlagi znanstvene analize materialnih faktorjev ekonomskega gibanja. Ekonomska vsebina planiranja sestoji torej iz zavestno organizirane delitve družbenega dela, ki je regulirano glede na cilje ekonomske politike socialistične družbe. Planiranje gospodarstva je neogiben faktor razvoja socialistične družbe. Izkušnje Jugoslavije kakor tudi več drugih dežel kažejo, da družbeni gospodarski plan, najsi bi bil še tako »popoln«, ne more izčrpati neštevilnih možnosti oblik in pobud, ki jih daje spontani razvoj ekonomskih sil. Zato gospodarski sistem in plan ne smeta odpraviti tiste nujno potrebne stopnje samostojnosti delovnega človeka, podjetja in drugih družbeno-ekonomskih enot, brez katere ni mogoča nikakršna zavestna iniciativa in brez katere bi človek nehal biti ustvarjalec. Tudi ne smeta dušiti niti individualne niti kolektivne materialne zainteresiranosti proizvajalcev v proizvodnji in pri delu, to se pravi, nenehne težnje po višji stopnji materialne blaginje, ki je ena izmed poglavitnih gibalnih sil njihovega delovanja. Šele v takšnih okoliščinah praksa potrjuje in korigira zavestno, plansko usmerjanje iz središča in narobe — aktivnost nosilcev socialistične prakse dobi preizkušeno usmerjenost. Konkretnih kvantitativnih odnosov med tema dvema faktorjema socialističnega gibanja ni mogoče določiti z nikakršnim večno veljavnim pravilom. Določati jih morajo socialistični ljudje s svojo prakso, z bojem mnenj in družbeno kritiko, pri čemer se ravnajo po objektivnih možnostih, po lastnem občutku in po svoji socialistični družbeni zavesti. Družbeno obvladovanje objektivnih ekonomskih zakonov in uporaba njihovega učinka se mora v glavnem izražati v ugotavljanju osnovnih proporcev družbene proizvodnje in delitve, s čimer se postavljajo osnove, ki naj usmerjajo razvoj proizvajalnih sil, in okviri, v katerih deluje svobodna akcija posameznikov, delovnih kolektivov in komun. V tem ni zajeta vsa zavestna planska dejavnost proizvajalcev: sleherni izmed njih, sleherna enota v skupnem družbenem in ekonomskem življenju — glede na svoje mesto in naravo 403

svojih funkcij in glede na materialne možnosti, s katerimi razpolaga — planira in se trudi, da bi dosegla najbolj smotrne in maksimalne rezultate. Tako raste nova družbena organizacija dela, ki na samosvoj način povezuje plansko usmerjanje in svobodno socialistično iniciativo, zavestni faktor in stihijo, pojmovano kot svobodno delovanje socialističnih ekonomskih faktorjev, ki ga usmerja plan in omejujejo materialna sredstva.

Družbeni gospodarski plani Družbeni gospodarski plan v Jugoslaviji je tako ekonomskega kakor političnega pomena. Ekonomskega zato, ker izraža in konkretizira poglavitne cilje ekonomske politike družbe, političnega pa, ker zagotavlja s tem, da daje materialne in ekonomsko-politične okvire delovanju proizvajalcev in samoupravnih družbenih organov, čim svobodnejše gibanje socialističnih sil, nenehen napredek socialističnih odnosov, odpirajoč delovnemu človeku-posamezniku, zmerom več možnosti, da se uveljavi kot zavesten ustvarjalec. Gospodarsko planiranje v Jugoslaviji je po svojem značaju in metodah zmerom odražalo stopnjo razvoja gospodarstva, družbenih in ekonomskih odnosov, oblik organizacije in metod vodenja gospodarstva v okviru podjetij, posameznih organov in tudi celotnega družbenega gospodarstva. V prvem obdobju, ko sta država oziroma njen aparat neposredno vodila gospodarstvo, je bilo poglavitno obeležje plana v tem, da se je v procesu družbene reprodukcije zveza med proizvodnjo in potrošnjo ustvarjala predvsem z neposredno' distribucijo in z detajlno določenimi nalogami za vsako proizvodno enoto. Družbena akumulacija je bila centralizirana in se je porazdeljevala neposredno z enega mesta. Tak način vodenja gospodarstva in temu ustrezajoči sistem planiranja, ki sta bila potrebna v naših konkretnih pogojih boja za hitro likvidacijo ekonomske zaostalosti, sta pokazala v teku razvoja tudi negativne posledice. Današnji družbeni plan Jugoslavije določa osnovne proporce v družbeni proizvodnji in delitvi ter predpostavlja v tem okviru svobodno iniciativo gospodarskih podjetij v pogojih tržišča in posamezne regulativne ukrepe države. Finančni in kreditni 404

sistem sta z drugimi sredstvi ekonomske intervencije sestavni del planskega usmerjanja gospodarstva in zagotavljata, da se bodo izvrševale naloge, ki jih določa plan. Kot tak daje družbeni plan hkrati tudi okvire konkretnim regulativnim intervencijam družbenih organov v ekonomskih odnosih. Težišče neposredne intervencije centralnih družbenih in državnih organov mora biti v tem, da urejajo poglavitne probleme gospodarskega razvoja in zagotavljajo splošne pogoje gospodarske stabilnosti, da ohranjajo enotnost sistema, enake pogoje pridobivanja in stabilnost pri pravicah. Z družbenim planom morajo centralni organi usmerjati investiranje gospodarskih organizacij in drugih družbenih faktorjev. Razen tega morajo z ustreznimi ukrepi zagotoviti nenehno pomoč družbe ekonomsko nerazvitim delom dežele. Družbeni plani ljudskih republik, okrajev in občin so predvsem programi razvoja proizvajalnih sil in konkretne ekonomsko-politične in socialne naloge na ustreznih področjih. Materialna podlaga teh planov so in morajo biti dohodki, ki se v enakih pogojih za vse državljane in vse gospodarske organizacije zbirajo na teh področjih. Kot takšni pomenijo republiški, okrajni in občinski družbeni plani poglavitni pogoj samoupravljanja na teh področjih. Iz takšnega sistema planiranja in delitve raste nova družbena organizacija dela, ki združuje družbeno-plansko usmerjanje s socialistično svobodno iniciativo proizvajalcev. Družbeni interes je izražen v usmerjanju razvoja na bazi minimuma planskih in regulativnih ukrepov, ki to usmerjanje zagotavljajo; osebni interes zahteva adekvatno udeležbo proizvajalcev pri realiziranem dohodku in dovolj prostora za osebno iniciativo v gospodarskih akcijah. Ni treba, da bi pomenilo plansko gospodarstvo — in z njim socializem — spreminjanje celotne družbe v mehanizem, v katerem je vsakomur podrobno in konkretno predpisano, kaj mora delati. Plansko gospodarstvo mora zagotoviti maksimalno možno človekovo svobodo pri ustvarjanju in uporabi dobrin. V tem smislu pomeni svobodna iniciativa socialističnega proizvajalca in državljana neprimerno večjo ekonomsko silo in višjo zavest, kakor pa je kapitalistična privatna iniciativa, ki je zaprta v omejen krog lastnikov kapitala in njihovega aparata. Ravno zato mora socializem v ekonomski tekmi s kapitalizmom zmagati. 405

Samostojnost podjetij in združevanje v gospodarstvu Poleg družbenih planov so pomemben instrument gospodarskega sistema plani podjetij, ki se sprejemajo v okviru proporcev in regulativnih norm in ukrepov, predvidenih z družbenim planom. Podjetja morajo v svojih planih samostojno sprejemati osnovne sklepe o proizvodnji in prometu, o skladih, o investicijah, o izkoriščanju, rednem obnavljanju in nadomeščanju kapacitet, o osebnem dohodku delavcev, o združevanju z drugimi podjetji, kakor tudi o drugih pomembnejših vprašanjih z delovnega območja svojega poslovanja. Takšno planiranje morajo omogočiti tudi jasno določeni odnosi med podjet jem in družba oziroma raznimi njenimi organi od komune do federacije, da se utrdi samostojnost podjetja, to se pravi, da podjetje v okviru določenih družbenih regulativnih ukrepov — ko poravna obveznosti do skupnosti — samostojno razpolaga z ustvarjenimi sredstvi. Takšno planiranje mora stopnjevati materialno zainteresiranost delovnega kolektiva, s tem pa tudi spodbujati k večji produktivnosti dela in k čimbolj racionalni uporabi družbenih proizvajalnih sredstev, ki jih upravlja delovni kolektiv. Ustrezna samostojnost podjetja daje možnosti in spodbudo za najraznovrstnejše oblike sodelovanja in združevanja gospodarskih organizacij. V pogojih tehničnega napredka v proizvodnji in družbeni delitvi dela je nujno potrebno, da vsestransko krepimo kooperacijo med podjetji. Združenja podjetij pomenijo neposredno nadaljevanje poslovanja in planiranja podjetij, iz česar sledi, da prihaja v takšnih gospodarskih združenjih popolnoma do izraza neposreden vpliv podjetij in njihovih potreb in da poslujejo ta združenja predvsem na podlagi prostovoljnega sodelovanja podjetij. Plani teh združenj izhajajo iz planov podjetij in jih dopolnjujejo. Njihova materialna baza so predvsem sredstva podjetij. Da bi socialistična podjetja med seboj sodelovala, obravnavala skupne probleme razvoja, uporabljala sodobno tehnologijo itd., se združujejo v zbornice in gospodarska združenja. Ko družbena skupnost spodbuja in podpira vse te oblike združevanja, mora hkrati z ustreznimi ukrepi1 preprečevati vse 406

tendence po monopolizmu in birokratizmu v teh organizacijah. Zagotovljen mora biti tudi popoln vpliv delavskih svetov na vodilne organe združenja.

Osnove sistema delitve Skladno z novimi odnosi proizvodnje in delitve v gospodarskem sistemu Jugoslavije vsi socialistični faktorji — začenši s posameznikom in delovnim kolektivom pa do družbe v celoti — neposredno sodelujejo pri delitvi in samostojno razpolagajo1 s tistim delom proizvodov, ki jim na podlagi rezultatov dela in poslovanja gospodarskih organizacij pripada po zakonu in planu družbene skupnosti. Delavsko samoupravljanje na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev pomeni v pogojih blagovne proizvodnje v Jugoslaviji takšne odnose v proizvodnji in družbi, ki omogočajo, da se uresničuje načelo nagrajevanja »vsakemu po njegovem delu« v oblikah, ki ustrezajo doseženi razvojni stopnji proizvajalnih sil. S temi oblikami je pri delitvi in menjavi proizvodnih dobrin zagotovljeno ustrezno boljše nagrajevanje produktivnejšega dela v podjetju samem, z druge strani pa se delovnim kolektivom, ki bolje zadovoljujejo družbene potrebe in več prispevajo k urejanju poglavitnih problemov gospodarskega razvoja dežele, zagotavlja širša baza za zvišanje osebnih dohodkov in daje materialna izpodbuda družbene skupnosti, da bi stopnjevali iniciativo in razširili dejavnost. Z nadaljnjim razvojem zadružništva in kooperacije individualnih proizvajalcev z družbenim sektorjem ter z razvijanjem velike kmetijske proizvodnje nastajajo pogoji, da je tudi na tem področju višina osebnih dohodkov odvisna zmerom bolj od uspeha v proizvodnji in od popolnejšega zadovoljevanja družbenih potreb. V okviru takšnih odnosov v sistemu delitve ima in mora imeti delovni človek zmerom več možnosti, da z delom na svojem delovnem mestu in s svojim aktivnim sodelovanjem pri upravljanju podjetja, komune in celotne družbe neprenehoma, neposredno in praktično odloča o svojem osebnem položaju, o svojem dohodku, o splošni delitvi družbenega produkta, uvidevajoč in zavestno priznavajoč potrebe splošno družbenega razvoja, zlasti potrebe nadaljnjega razvijanja proizvajalnih sil. Osvobojeni delavec postaja samostojen ustvarjalec in upravljavec v svojem lastnem materialnem in političnem interesu, kakor tudi v inte407

resu družbe. Na družbo ne gleda več s stališča mezde, ki bi mu jo določala neka sila izven proizvodnje. Njegov dohodek je odvisen predvsem od lastnega prizadevanja in uspeha vse gospodarske organizacije. Zaradi tega bo začel tudi na osebni dohodek gledati zmerom bolj kot na funkcijo splošnega vzpona socialistične družbe in njenih kolektivnih potreb. Tako formirani osebni dohodek državljanov mora biti baza za dohodke komune, ki služijo skupnim potrebam državljanov. Ne samo osebna, tudi družbena potrošnja sleherne političnoteritorialne skupnosti mora biti odvisna od produktivnosti dela in naporov pri razvijanju proizvajalnih sil. Vprašanje pomoči nerazvitim komunam mora biti nenehna in posebna skrb okrajev in višjih organov socialistične skupnosti.

Značaj in vloga trga Na sedanji stopnji razvoja materialnih sil delujejo tudi v gospodarskem sistemu Jugoslavije zakoni blagovne proizvodnje. Dokler je blagovna proizvodnja objektivno pogojena, dotlej neupoštevanje zakona vrednosti in drugih zakonov trga ne krepi, ampak naravnost slabi socialistične elemente v gospodarstvu, hromi iniciativo posameznika in podjetja, zavira razvoj proizvajalnih sil in poraja zunaj proizvodnje sile, ki izvajajo nad proizvodnjo nasilje. Toda v družbenem sistemu, v katerem planiramo razširjeno družbeno reprodukcijo, plansko razporejamo družbeni proizvod in vodimo osnovno kreditno politiko — je v načelu mogoče, da trg ni anarhičen. Družba mora z ustreznimi ekonomskimi ukrepi in regulativnimi instrumenti utrjevati materialne odnose v ekonomiki z namenom, da omogoči normalni tok reprodukcije in da na ta način odločilno vpliva na oblikovanje cen. V tem smislu mora biti takšen, relativno svobodni in hkrati kontrolirani trg eden od instrumentov družbenega plana in ekonomske politike. Spodbujajoč iniciativo vseh nosilcev gospodarske aktivnosti, vpliva takšen trg pozitivno na krepitev proizvodnje, na njeno strukturo, posebno pa spodbuja razvoj proizvajalnih sil. Toda popoln uspeh v tej smeri bo zagotovljen samo takrat, če bo družba storila vse, kar je potrebno, da bi preprečila nekontro408

lirano uveljavljanje elementov stihije in nesocialističnih tendenc, ki se danes še prebijajo na nekatere dele trga. Razmerje med planskim usmerjanjem in svobodnim učinkovanjem trga ni absolutno in nespremenljivo. Določajo ga konkretni materialni odnosi v gospodarstvu na posameznih stopnjah njegovega razvoja, zato mora praksa neprenehoma reševati to vprašanje glede na konkretne potrebe družbe.

Sedmo poglavje POLITIČNI SISTEM OBLASTI DELOVNEGA LJUDSTVA

DRUŽBENA VSEBINA SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE V JUGOSLAVIJI

Politična oblika ljudske oblasti v Jugoslaviji je sistem socialistične demokracije Zveza komunistov Jugoslavije izhaja iz dejstva, da je nenehen razvoj socialistične demokracije kot specifične oblike družbenih in političnih odnosov v pogojih socialistične graditve nujen zgodovinski proces v dobi prehoda iz kapitalizma v socializem oziroma komunizem. Socialistična demokracija se bistveno razlikuje od buržoazne. Od te prevzema tiste pozitivne pridobitve s področja osebnih pravic, ki jih je človeštvo ustvarilo v svojem dosedanjem razvoju, kakor tudi tiste organizacijsko-politične oblike, ki imajo tudi v pogojih socializma svojo vrednost. Medtem ko je buržoazna demokracija bila politični okvir družbenih odnosov, ki so temeljili na kapitalistični privatni lastnini in eksploataciji, to se pravi na pravicah, interesih in potrebah svobodne akcije kapitalističnega lastnika in so se tudi vse njene oblike prilagajale tem odnosom, pomeni socialistična demokracija okvir takšnih družbenih odnosov, ki nastajajo in se razvijajo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in se tudi njene oblike prilagajajo pravicam, interesom in potrebam svobodne akcije nosilcev in faktorjev socialističnega družbeno-ekonomskega gibanja. Na vseh področjih družbenega življenja sistem socialistične demokracije zelo širi in mora zmerom bolj širiti dejanski demokratizem za delovne ljudi. Za ljudske množice je dejanski demokratizem v tem, da lahko vsak dan sodelujejo pri upravljanju gospodarstva, kakor tudi pri državnih, političnih in drugih 409

javnih zadevah, in v tem, da svobodno in čim neposredneje, toda s čutom popolne odgovornosti za skupne interese družbe, izražajo in branijo svoje interese in potrebe, kakor tudi svoje poglede na splošne interese skupnosti. Zato mora socialistična demokracija po svojem bistvu in po svojih oblikah zmerom bolj postajati direktna demokracija in se opreti na najrazličnejše oblike družbenega samoupravljanja. Socialistična demokracija je nujno množična in neposredna, medtem ko buržoazna demokracija po svoji teoriji in praksi je in ostane posredna in posredniška demokracija, dejanska oblast »elite« vrhov strank. Prav tako teži socialistična demokracija, drugače od buržoazne demokracije, ki ostaja relativno zaprta — za tem, da bi se razvila kot »demokracija vseh in za vse«, kot popoln sistem svobodnega družbenega samoupravljanja.

Socializem in buržoazna demokracija Zveza komunistov Jugoslavije odklanja »teorijo«, po kateri bi delavski razred nujno moral sprejeti sistem buržoazne demokracije za svoj lastni politični sistem. Takšna dogma ni samo nazadnjaška, neznanstvena in od prakse demantirana, ampak postaja tudi resna zavora za razvoj socialistične misli. Sistem buržoazne demokracije je navzlic prednostim, ki jih ima pred drugimi oblikami buržoazne diktature, samo specifična oblika političnega monopola, ki je razdeljen med vrhove političnih strank. Z ostro' delitvijo zakonodajne in izvršilne oblasti, ki je trdno v rokah uradnikov, tesno povezanih z vladajočim razredom, si politične sile buržoazije zagotavljajo svojo oblast. Tak sistem načelno izključuje sleherni neposredni vpliv ljudskih množic na izvajanje oblasti in je urejen tako, da namesto ljudstva vladajo vrhovi strank. Zato ta sistem nujno teži za čim večjo koncentracijo družbenih faktorjev v rokah centralnih organov države in po čim večji omejitvi vseh oblik samoupravljanja. Z razvojem monopolnega kapitalizma in državnokapitalističnih tendenc so prišle te posebnosti buržoazne demokracije v zadnjih desetletjih še močneje do izraza. Nenehno stopnjevanje vloge državnega aparata in zmerom tesnejše zraščanje državnega aparata z vrhovi političnih strank je pripeljalo do še močnejšega odrivanja množic od slehernega direktnega vpliva na 410

državne ustanove in do zmerom izrazitejše degeneracije večstrankarskega sistema, do zmerom manjše dejanske vloge parlamenta, kar je dokaz za globoko in neozdravljivo krizo celotnega sistema buržoazne demokracije. Zato je za socialistične sile sistem buržoazne demokracije kot trajni instrument nesprejemljiv tudi tedaj, če bi ga popolnoma obvladale. Socializem zahteva aktivizacijo množic, njihov neposredni vpliv na upravljanje, postopno spreminjanje države v specifični organ družbenega samoupravljanja. Sistem buržoazne demokracije zapira tem procesom pot že sam po sebi. Zato se bo moral z razvojem socializma spremeniti tudi v tistih deželah, v katerih bo predstavljal pravni in politični okvir začetnih faz socialističnega razvoja. Tudi tu bodo obstoječe oblike buržoazne demokracije postale na določeni stopnji družbenega razvoja nujno preozke in bodo* kot take ovirale nadaljnje družbeno gibanje. Če vodilne družbene sile ne bodo zmožne pravočasno prilagoditi teh oblik novim odnosom in potrebam, bodo zastarele politične forme buržoazno-demokratičnega sistema nujno postale izvor etatistično-birokratskih deformacij socialističnega razvoja. Še manj je lahko tak sistem perspektiva za razvoj demokracije v deželah, v katerih so socialistične sile zmagale v revolucionarnem političnem preobratu in s splošno nacionalizacijo proizvajalnih sredstev. Sleherni poizkus, da bi se v takšnih pogojih vsilile novi družbi stare politične oblike, ki bi dobile neizogibno tudi svojo staro družbeno vsebino, je reakcionaren in kontrarevolucionaren. Buržoazna demokracija nikakor ne more zamenjati socialistične demokracije. Poizkus, da bi to prehodno in omejeno obliko demokracije predstavljali in branili kot »najbolj demokratično« politično obliko za vse družbene sisteme, je docela neutemeljen. Prizadevanje, da prikazujejo sistem buržoazne demokracije še nadalje v neizpremenjeni obliki kot »najbolj demokratično« politično formo, je objektivno samo izraz teženj buržoazije in državnokapitalistične birokracije, da bi ohranili vladajočo vlogo. Ta dogma pomaga konservirati sile kapitalizma, delavskemu razredu pa zamegljuje socialistično perspektivo, perspektivo družbenega napredka sploh. Sleherna kritika političnega sistema v socialističnih deželah, katere cilj je restavracija političnega sistema buržoazne 411

demokracije, ne pa nadaljnji razvoj socialistične demokracije po njenih specifičnih in lastnih poteh, pomeni zavoro družbenega napredka in opravlja objektivno kontrarevolucionarno vlogo.

Socialistična demokracija kot neposredna demokracija Zveza komunistov Jugoslavije je mnenja, da je tudi razglašanje absolutnega monopola komunistične partije v politični oblasti za univerzalno in »večno« načelo diktature proletariata in socialistične izgradnje nevzdržna dogma. V revolucionarnem boju za oblast in njeno utrditev more vodilna vloga komunistične partije v delavskem gibanju prehodno dobiti in tudi dobi značaj maksimalne koncentracije oblasti v rokah partije zaradi uvajanja nove oblasti in ustvarjanja osnovnih političnih pogojev za zgraditev socializma. Toda oblast partije ne more nadomestiti vse tiste iniciative množic in vseh tistih različnih družbenih gibanj, v katerih prihaja do izraza ustvarjalna aktivnost nove družbe. Zato je naloga nadaljnje demokratizacije revolucionarnega sistema oblasti in neposredna naslonitev vodilnih socialističnih sil na aktivnost množic ena izmed prvih nalog po zmagi revolucije. V Jugoslaviji je potekal ta proces z aktiviziranjem množic — ki so imele različna idejna in politična naziranja, a so bile povezane z idejo socializma — v Ljudski fronti in v Socialistični zvezi delovnega ljudstva. V drugih deželah lahko pride do tega v drugačnih oblikah, kakršne so na primer zveze in koalicije z drugimi socialističnimi in progresivnimi gibanji, s kmečkimi strankami in podobno. Pri vsem tem je najbolj važno dejstvo, da delavski razred ne more postati gospodar svoje usode in tako tudi ne poglavitna gibalna sila družbenega napredka, če si ne zagotovi neposredne kontrole nad upravljanjem proizvodnje in delitvijo. V tej funkciji ga ne more zamenjati noben režim državne kontrole nad privatnim lastnikom, noben državni aparat in noben državni direktor. Nadaljnje razvijanje obstoječih oblik demokracije v oblike, ki so organski del novih socialističnih ekonomskih odnosov, je nujen pogoj in sestavni del socialističnega napredka. Za komuniste torej ni problema: ali večpartijski ali enopartijski sistem; oba sta lahko realnost določenega obdobja socialističnega razvoja v raznih deželah. Zanje je problem-

kakšne nove oblike demokracije mora prinesti socialistični razvoj, kakšne nove oblike zahtevajo družbeni odnosi, ki temeljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev. Kadar govorimo o večpartijskem ali enopartijskem sistemu kot začetnih oblikah socialistične demokracije, ne smemo pozabiti dejstva, da socialistična demokracija ne izključuje, ampak predpostavlja raznovrstnost in različnost konkretnih oblik demokratizma v raznih deželah, in tudi v isti deželi, v raznih fazah socialističnega razvoja.

Vloga socialističnih političnih organizacij Socialistična demokracija ne pomeni odprave političnih organizacij nasploh, zlasti pa ne pomeni odprave vodilne družbene vloge zavestnih socialističnih sil, ki se v Jugoslaviji kažejo v Zvezi komunistov, v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije, v sindikatih itd. Te organizacije kot nujni organih zacijski faktor družbene zavesti, kot oblika, v kateri prihaja v ospredje boj mnenj, ki je odsev objektivnih družbenih protislovij, poganjajo dalje družbeni razvoj. Nedvomno bosta v prihodnosti struktura politične organizacije in manifestacija politične aktivnosti sploh vzporedno z izginjanjem razrednih antagonizmov in zunanjega pritiska postajali brezprimerno bolj raznoliki in svobodnejši. Toda takšne organizacije bodo zmerom manj sestavni del in instrument sistema oblasti in bodo postajale zmerom bolj družbene organizacije za znanstveno proučevanje in usmerjanje družbenih gibanj, za družbeno, vzgojo delovnih ljudi, za idejno, politično in strokovno pomoč državljanom v njihovi družbeni aktivnosti. Prav ta proces pomeni pot k ustvarjanju brezpartijske, direktne socialistične demokracije, ki je hkrati tudi oblika postopnega odmiranja posameznih funkcij države oziroma njihovega spreminjanja v funkcije družbenega samoupravljanja. Napredek v političnih odnosih je tesno povezan z napredkom v ekonomskih družbenih odnosih. Na tej poti družba ne more preskakovati etap. Sleherno zatekanje v abstraktne konstrukcije, prav tako pa tudi zaostajanje, mora neizogibno pripeljati do družbenih motenj. Zgodovinska naprednost vodilnih zavestnih socialističnih sil se preizkuša ravno z njihovo sposobnostjo, da ostanejo na čelu nepretrganega procesa, ki vsklaja 413

oblike socialistične demokracije z doseženimi uspehi v sociali' stični ekonomski bazi, v razvijanju socialističnih ekonomskih odnosov. Komunistična partija Jugoslavije, ki sta jo narodnoosvobodilna vojna in socialistična revolucija postavili na vodilno mesto tudi v socialistični izgradnji, je za časa narodnoosvobodilne vojne in revolucije ter po njeni zmagi sprejemala, ravnajoč se po teh načelih — praktične ukrepe, ki so utirali pot za nastajanje in razvoj takšnega demokratičnega mehanizma, ki omogoča širokim ljudskim množicam, da so neprenehoma aktiven in odločilen politični faktor, sodelujoč vsak dan in neposredno pri upravljanju gospodarstva, pri državnih in drugih skupnih družbenih zadevah. Vrsta nalog na tej poti je že uresničena. V nadaljnji izgradnji političnega sistema socialistične Jugoslavije se bodo komunisti vztrajno borili za dosledno zagotovitev takšne razvojne smeri.

DRUŽBENO SAMOUPRAVLJANJE Družbeno-politične osnove socialistične demokracije v Jugoslaviji so: delavsko samoupravljanje, poosebljeno v delavskih svetih in drugih samoupravnih organih proizvajalcev, samoupravljanje delovnega ljudstva v osnovnih celicah družbene ureditve, v komunah, in najrazličnejše oblike družbenega samoupravljanja s pomočjo organov, v katerih sodelujejo' zainteresirani državljani in organizacije. Proces razvoja in razširjanja socialistične demokracije v Jugoslaviji je odvisen predvsem od krepitve, spopolnjevanja in nadaljnjega razvijanja osnovnih organizacijsko političnih elementov družbeno-političnega sistema, kakor tudi od vsklajevanja celotnega političnega in ekonomskega sistema s potrebami čedalje svobodnejšega in čedalje skladnejšega delovanja socialističnih ustvarjalnih sil. Ta proces mora hkrati pomeniti, da se politični sistem nadalje osvobaja različnih ostankov buržoazne države, ki so še ostali v naši družbi, to se pravi, da se celotni družbeno-politični sistem nadalje organsko preobraža, skladno s socialističnimi ekonomskimi odnosi, ki nastajajo, se razvijajo in izpopolnjujejo v pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev. 414

Na podlagi delavskega samoupravljanja in komun se razvija v Jugoslaviji splošni proces, v katerem nastaja nova politična struktura družbe, proces, za katerega je značilen sistem družbenega samoupravljanja. Ta splošni proces se kaže na področju ekonomskih in političnih odnosov med ljudmi in na področju upravljanja stvari; oba dela procesa tvorita celoto, sta tesno povezana in se med seboj prepletata.

Ekonomski in politični odnosi med ljudmi Proces na področju odnosov med ljudmi se kaže v razvoju ekonomskih odnosov in demokratičnih pravic samoupravljanja v podjetju samem, to se pravi odnosov med proizvajalcem, med posameznimi proizvajalci in delovnim kolektivom kot celoto, med delovnim kolektivom in družbeno skupnostjo oziroma njenimi vodilnimi organi, in predvsem med kolektivom in posameznim delovnim človekom in komuno kot osnovno skupnostjo delovnega ljudstva. Nadalje se kaže ta proces v razvoju ekonomskih in političnih odnosov v komuni sami, v odnosih med posameznikom in skupnostjo, v odnosih med posameznimi organi, kakor so zbori proizvajalcev, stanovanjske skupnosti, različni organi družbenega samoupravljanja itd., v razvoju odnosov med komunami in okraji, ki postajajo zmerom bolj skupnost komun, in v odnosih med komunami in republikami. Isti proces se kaže v razvoju enakopravnih odnosov med narodi Jugoslavije, prav tako pa tudi v razvoju odnosov med republikami in federacijo kot predstavnico skupnih ekonomskih in političnih interesov delovnih ljudi in narodov Jugoslavije. In končno opazimo ta proces v razvoju strukture republiških in zveznih vodilnih organov in njihovih medsebojnih odnosov, ki dobivajo zmerom širše demokratične oblike in se zmerom tesneje povezujejo z mehanizmom družbenega samoupravljanja nasploh in komun posebej. Boj, da bi se izpopolnjevali vsi ti odnosi v smislu zmerom širšega demokratizma in samoupravnosti, v skladu s krepitvijo družbene materialne baze in s slabitvijo ostankov notranjih razrednih antagonizmov, je hkrati tudi boj za zmerom bolj razvite in za zmerom bolj stabilne socialistične odnose med ljudmi. 415

Upravljanje stvari Proces razvoja najprimernejšega družbenega mehanizma za upravljanje stvari se kaže v pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev predvsem v razmejitvi med upravljanjem tehnološkega procesa in splošnim ekonomskim in političnim upravljanjem v podjetju, kakor tudi v razvoju proizvodnje in poslovne kooperacije ter raznih oblik vertikalnega združevanja posameznih panog gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti. Vertikalno povezovanje osnovnih institucij družbenega samoupravljanja predstavlja z ustvarjanjem višjih oblik (zbornic, gospodarskih združenj, raznih oblik proizvajalnih in poslovnih skupnosti in kooperacij, višjih zavodov socialnega zavarovanja in podobnega) demokratično obliko združevanja tistih strokovnih, tehničnih in koordinativnih funkcij, ki jih mora voditi moderna družba centralizirano. Družbeni in demokratični značaj tega združevanja je v tem, da ne poteka mehanično, z administrativnimi posegi od zunaj, ampak samo v interesu združenih proizvajalcev in državljanov samih, v obliki njihovega prostovoljnega sodelovanja, ne da bi bile zadevnim ustanovam in organom delovnega ljudstva odvzete bistvene funkcije samoupravljanja. Isti proces poteka tudi na področju prosvete, znanosti, kulture, ljudskega zdravstva, socialnega zavarovanja, socialne zaščite in na drugih področjih, na katerih razne ustanove opravljajo javne funkcije in javne službe. Funkcije upravljanja so izročene — ob ustrezno razdeljenih pravicah in sodelovanju — predstavnikom delovnih kolektivov samih in predstavnikom družbene skupnosti. Te organe volijo in odpoklicujejo državljani, ki so zainteresirani, da se ustrezne javne službe opravljajo ob širokem sodelovanju in kontroli v organih upravljanja. Hkrati postajajo državni upravni organi na področju prosvete, kulture, ljudskega zdravstva, socialnih služb ipd. tako po svojem sestavu kakor po svojih funkcijah zmerom bolj organi družbenega samoupravljanja. Ta proces se kaže naposled tudi v razvoju različnih oblik družbene kontrole in sodelovanja zainteresiranih državljanov s podjetji in ustanovami. V trgovini in na nekaterih drugih področjih se samoupravljanje delovnih ljudi dopolnjuje z organi družbenega samoupravljanja, kakršni so sveti potrošnikov, potrošniške zadruge ipd., v gospodarskih organizacijah, ki se 416

ukvarjajo s prosveto, vzgojnokulturno dejavnostjo in drugimi dejavnostmi (založniška, časopisna, razna filmska podjetja ipd.) pa z organi, kakršni so sveti, ki zajemajo predstavnike kulturnega in prosvetnega življenja in javnosti nasploh, ne da bi se status delavskega samoupravljanja pri tem spremenil. Takšne oblike družbenega samoupravljanja pripomorejo, da so javne funkcije, ki jih opravljajo te organizacije, v skladu s potrebami in interesi socialistične družbe. Sistem družbenega samoupravljanja zajema tudi stanovanjske zgradbe in vrsto drugih objektov in služb, ki so v skupnem interesu posameznih naselij. Vsi ti odnosi in institucije nastajajo iz direktnih potreb dela in poslovanja posameznih podjetij in organizacij, pa tudi iz neposrednih življenjskih potreb državljanov na področju gospodinjstva, potrošnje, kulture, zabave, socialnih potreb itd. Zato morajo nujno biti zelo raznovrstni tako po svojih organizacijskih oblikah kakor po načinu dela. Boriti se za nenehno napredovanje vseh teh odnosov in institucij pomeni istočasno boriti se za boljše poslovanje podjetij in organizacij, za boljšo materialno preskrbo prebivalstva, za hitrejši tehnični in kulturni razvoj, za preprečevanje birokratizma in konservativnosti, za hitrejše in pravilnejše urejanje socialnih vprašanj itd., hkrati pa tudi za nenehen napredek socialističnih in demokratičnih odnosov med ljudmi.

Družbena odgovornost in disciplina pri izpolnjevanju plana Samoupravljanje ne pomeni absolutnega razpolaganja s stvarmi. Samoupravljanje predpostavlja plansko disciplino tako znotraj gospodarskih organizacij kakor tudi pri delitvi in potrošnji družbenih sredstev nasploh. Družbena skupnost mora razpolagati s potrebnimi upravnimi in družbenimi instrumenti in organi, s katerimi bo zagotovila potrebno družbeno disciplino in odgovornost. Ko bi ne bilo takšnih odnosov, bi se družbeno samoupravljanje lahko deformiralo v samovoljnost in v neodgovorno razpolaganje z družbenim premoženjem, kar bi utegnilo resno skaziti razvoj socialističnih odnosov. Eden od poglavitnih pogojev, da bo celotni sistem samoupravljanja pravilneje funkcioniral, je visoko razviti čut odgovornosti vseh tistih, ki so bili izvoljeni v organe samoupravljanja — odgovornosti tako do delovnih ljudi, ki so jih iz27 — VII Kongres

417

Volili, kakor tudi do družbene skupnosti kot celote. Samo takšen čut odgovornosti in razvita enotna družbena kontrola lahko zagotovita, da se bo v sistemu samoupravljanja držal vsakdo tistih okvirov, ki jih določajo skupni interesi, interesi vsakega delovnega človeka in interesi napredka vse skupnosti.

Delavski sveti Komunisti bodo posvečali posebno pozornost razvoju delavskih svetov. Delavski sveti so demokratični ekonomsko-politični organi družbenega samoupravljanja, po katerih neposredni proizvajalci — v okviru enotnega družbenega gospodarskega plana in v skladu s splošnimi interesi skupnosti, ki se izražajo v enotnem ekonomskem sistemu — samostojno upravljajo podjetja in odločilno sodelujejo pri razvoju proizvajalnih sil. Gibalna sila aktivnosti neposrednih proizvajalcev v delavskem svetu, usmerjena k zmerom bolj produktivnemu delu in zmerom hitrejšemu razvoju proizvajalnih sil, je težnja proizvajalcev, da bi z boljšim individualnim delom, z boljšim poslovanjem podjetja kot celote in s hitrejšim splošnim gospodarskim napredkom družbene skupnosti neprenehoma izboljševali svoje življenjske pogoje in splošni materialni standard družbene skupnosti, pa tudi da bi svobodno razvijali svoje individualne ustvarjalne zmožnosti in nagnjenja v skladu s splošnimi interesi delovnih ljudi. Delavski sveti niso niti predstavniki lastnikov niti kolektivni lastnik proizvajalnih sredstev. Ta sredstva upravljajo v interesu družbene skupnosti, za delo pa jim dajejo spodbudo lastne materialne in moralno-politične težnje. Prav zato predstavljajo najprimernejši družbeno-ekonomski instrument boja proti birokratizmu in proti egoističnemu individualizmu. Delavsko samoupravljanje je izraz in potrdilo družbenega značaja lastnine proizvajalnih sredstev in osnovna oblika neposrednega vključevanja in sodelovanja delovnih ljudi pri upravljanju gospodarstva. Na tej podlagi se družbena proizvodnja najbolj neposredno povezuje z dejanskimi potrebami ljudi, proizvodi človeškega dela pa prehajajo' na področje hkratnega tako družbenega kot osebnega prisvajanja delavcev. Družbeni odnosi v proizvodnji in delitvi, dn postopno v vseh osnovnih sferah družbene ureditve, dobivajo zmerom bolj razvito socialistično vsebino. 418

Proizvajalec je zdaj, ko upravlja družbena proizvajalna sredstva, od katerih je bil prej v razredni družbi ločen, zavzel svoje aktivno mesto. Zmerom bolj se zaveda tega, da je izpolnitev njegovega individualnega ekonomskega in družbenega interesa neposredno odvisna od zvišanja produktivnosti njegovega lastnega dela, od povečanja proizvodnje delovnega kolektiva in od nadaljnjega razvoja proizvajalnih sil v komuni in v vsej deželi. Prav zato dajejo in bodo dajali delavski sveti proizvodnji in gospodarstvu neprenehoma nove pobude, ki bodo omogočale pospešeni razvoj proizvajalnih sil. V takšnih pogojih proizvajalec sam in delovni človek sploh postopno določa nadaljnji proces osvobajanja človeka in humanizacijo družbenih odnosov. V svojem nadaljnjem razvoju si morajo delavski sveti posebno prizadevati, da bodo zvišali produktivnost dela z uvedbo moderne tehnike in sodobnih tehnoloških postopkov v proizvodnjo, z znižanjem proizvodnih stroškov, z boljšo organizacijo podjetja in dela, z uvajanjem sodobnih metod vodstva in notranje kontrole ter s krepitvijo delovne discipline. Zato morajo izpopolnjevati notranji sistem delitve s pravilno individualno in skupinsko stimulacijo po načelu: vsakemu po njegovem delu. Prav tako morajo zagotoviti racionalno uporabo skladov podjetja, ki so namenjeni pospeševanju in racionalizaciji proizvodnje, krepitvi in širjenju kapacitet in rasti proizvajalnih sil sploh, ter onemogočati zapravljanje in neproduktivno trošenje teh sredstev. Zaradi nadaljnjega usposabljanja delavskega razreda, da bi vodil gospodarstvo in zvišal produktivnost dela, se morajo delavski sveti sistematično zavzemati za ekonomsko izobrazbo in strokovno usposabljanje sedanjih in novih kadrov. Delavski sveti se morajo prav tako zavzemati za dosledno izvajanje vseh ukrepov, ki so potrebni za higiensko-tehnično zaščito. Sploh morajo skrbeti za izboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev ter urejati sami in skupaj s komunami vprašanja boljše prehrane, stanovanjskih, zdravstvenih in drugih problemov splošnega družbenega standarda.

Komuna Komuna je osnovna politično-teritorialna organizacija samoupravljanja delovnega ljudstva in osnovna družbeno-ekonomska skupnost prebivalstva na določenem ozemlju. Komunisti morajo posvetiti razvoju komune posebno pozornost. 419

Kot osnovna družbeno-ekonomska skupnost je komuna tista celica družbenega organizma, v kateri uvajamo odnose proizvodnje, delitve, potrošnje in druge osnovne in vsakodnevne družbene odnose med delovnimi ljudmi. Samoupravljanje delovnega ljudstva na raznih področjih družbenega življenja daje komuni demokratično strukturo in je zaradi tega poglavitna in najbolj izrazita organizacija samoupravljanja na teritorialni podlagi. Ker nastopajo v komuni delovni ljudje hkrati kot proizvajalci, potrošniki in nosilci prizadevanj za povečanje proizvajalnih sil in izboljšanje splošnega materialnega standarda, pomeni komuna tudi osnovno družbeno skupnost, v kateri se vsklajajo individualni in kolektivni interesi. V okviru enotnega jugoslovanskega gospodarskega področja na podlagi enotnega gospodarskega plana in v okviru enotnega sistema delitve morajo imeti komune vse možnosti, da v danih pogojih z razpoložljivimi materialnimi sredstvi razvijajo proizvodnjo in proizvajalne sile. Pri delitvi razpoložljivih sredstev lahko komune glede na svoje posebne pogoje najdejo ustrezne optimalne odnose med nadaljnjim razvijanjem proizvajalnih sil in razširjanjem materialne baze, med povečanjem osebne potrošnje in vlaganjem v objekte družbenega standarda ter razširjanjem drugih negospodarskih družbenih dejavnosti. Komuna je kot politična oblika upravljanja, ki je nastala , preko ljudskih odborov, širokih političnih in strokovno kvalificiranih svetov, zborov volivcev, referenduma krajevnih odborov, stanovanjskih skupnosti in drugih oblik neposrednega upravljanja — najizrazitejša institucija neposredne socialistične demokracije, ki uresničuje vladavino delovnega ljudstva preko delovnih ljudi samih in za nje same. Ko prevzema komuna zmerom bolj v svoje roke upravljanje družbenih zadev in razpolaga pri tem z ustreznimi sredstvi, ni samo in tudi ne predvsem šola demokracije, ampak je ta demokracija sama, osnovna celica samoupravljanja državljanov s skupnimi zadevami.

Perspektiva nadaljnjega razvoja komune Nadaljnji razvoj komune mora potekati predvsem na osnovi zmerom intenzivnejšega razvijanja proizvajalnih sil in nenehnega zviševanja produktivnosti dela ter s tem tudi dohodka na vsakega prebivalca v komuni. To je pogoj za sleherno akcijo ko420

mune pri nadaljnjem izboljševanju splošnega družbenega kakor tudi individualnega, materialnega in kulturnega standarda. Pri tem se morajo razvijati zmerom širše tudi tisti organizmi in tiste komunalne službe, ki pomenijo vsakodnevno' neposredno pomoč in uslugo državljanom in družini v njihovih materialnih, kulturnih in drugih življenjskih potrebah in ki bodo na podlagi najširšega materialnega in političnega sodelovanja državljanov samih neposredno pripomogli, da se zviša družbeni standard prebivalstva. Tako bo nastajala družbena tehnična baza družinskega gospodinjstva. V tej smeri se morajo razvijati tudi stanovanjske skupnosti in povezati splošne napore komune na tem področju z akcijo in pobudo neposredno zainteresiranih državljanov, da bi tako skupno upravljali in urejali vsakodnevne probleme iz življenja družine, posebno s področja varstva otrok, gospodinjstva, preskrbovanja raznih uslužnostnih dejavnosti, upravljanja stanovanjskih skladov, stanovanjske izgradnje, s področja neposrednega socialnega in zdravstvenega skrbstva za člane stanovanjske skupnosti itd. Pomemben del mreže za preskrbovanje prebivalstva in uslužnostnih dejavnosti morajo postati servisi, ki jih bodo upravljali različni samoupravni organi državljanov. Če se bo komuna tako razvijala, bo zmerom manj administrativna enota teritorialnega področja in bo postajala zmerom bolj specifična družbeno-politična oblika za organiziranje ljudi, ki naj upravljajo skupne družbene zadeve; iz takšne oblike raste in se razvija celotni demokratični socialistični mehanizem, stapljajoč delavski razred oziroma proizvajalce z vsem drugim delovnim prebivalstvom, ki s svojim delom bistveno prispeva k razvoju proizvajalnih sil in k večji splošni produktivnosti dela. S takšno smerjo razvoja se bo komuna skupaj z delavskimi sveti in s celotno organizacijo družbenega samoupravljanja zmerom bolj afirmirala kot osnovna oblika skupnosti proizvajalcev. V celotni svoji dejavnosti se bo moral mehanizem komune še nadalje razvijati kot organizacija, ki bo odgovorna i zborom volivcev i družbi kot celoti, ki bo zmerom podvržena javni kritiki državljanov in njihovih organizacij, pa tudi kontroli višjih organov, da se zavaruje zakonitost. V statutu komune mora najti sleherni državljan svoje pravice in svoje dolžnosti, kakor tudi svoje možnosti, da upravlja komuno, in po njej, kakor tudi po drugih organih družbenega samoupravljanja, družbo sploh. 421

Zbor proizvajalcev V sedanjih pogojih imajo pri razvoju socialistične demokracije pomembno vlogo zbori proizvajalcev v vseh predstavniških organih, od komune do federacije. Zbori proizvajalcev so nastali v našem sistemu družbenega samoupravljanja kot specifična demokratična oblika, ki naj zagotovi vodilno vlogo delavskega razreda in njegovo tesno povezavo z drugimi delovnimi ljudmi v danih pogojih in v danem obdobju razvoja socializma v naši deželi. Zbori proizvajalcev se borijo proti negativnim vplivom zaostalih družbenih odnosov na demokratične organe družbenega samoupravljanja in tako znatno in zmerom bolj zmanjšujejo potrebo po neposrednem administrativnem vmešavanju, posebno na področju gospodarstva. Zbori proizvajalcev igrajo pomembno ekonomsko vlogo s tem, da so živo povezani s prakso in potrebami proizvodnih in drugih gospodarskih organizacij, zadrug in gospodarskih ter socialnih ustanov. Zbori proizvajalcev bistveno prispevajo k povezovanju središča z bazo, k sprejemanju pravilnejših in koristnejših družbenih ekonomskih ukrepov, k odpravljanju administriranja in birokratizma v gospodarskih odnosih, kakor tudi k splošni ekonomski vzgoji neposrednih proizvajalcev oziroma delovnih ljudi v gospodarstvu. V nadaljnjem razvoju zborov proizvajalcev bo prav ta njihova ekonomska funkcija zmerom pomembnejša, medtem ko bo postopno zginevala funkcija, ki zagotavlja vodilno vlogo delavskega razreda.

Centralni družbeni in državni organi Ker so vsa družbena proizvajalna sredstva last vseh delovnih ljudi naše dežele in ker je družbeni proizvod tako njihov osebni kakor njihov skupni proizvod, zato tudi federacija ni samo preprosto združevanje narodov in ljudskih republik, ampak postaja zmerom bolj skupnost novega tipa, nosilka določenih skupnih družbenih funkcij, skupnost proizvajalcev na najvišji stopnji. V isti smeri, toda v nacionalnih okvirih, se razvijajo tudi ljudske republike in zagotavljajo hkrati specifične nacionalne, politične, ekonomske in kulturne potrebe in pravice. 422

Centralni organi oblasti (zvezni in republiški), kakor tudi pokrajinski, oblastni in okrajni morajo organsko rasti iz ekonomske in politične osnove naše družbe: iz samoupravne komune, iz delavskega samoupravljanja in iz osnovnih institucij družbenega samoupravljanja nasploh. V tem je tudi in mora biti bistvo demokratičnega centralizma na področjih, kjer je takšen centralizem nujno potreben. Višjim organom, republiškim in zveznim, ostajajo zmerom bolj tiste naloge in funkcije, ki pomenijo skupni interes celotne družbe: zavarovanje socialistične družbe nasploh, skrb za izpolnjevanje družbenega plana v gospodarstvu, zagotovitev enotnega sistema, ki bo omogočil enake pogoje, enake pravice in obveznosti za vse, kakor tudi zagotovitev svobode dela in enakih političnih pogojev za vsakega državljana. Takšno demokratično združevanje osnovnih institucij samoupravljanja, od delavskih svetov do federacije, in razvoj odnosov predstavniških organov do organov družbenega samoupravljanja kažeta, da socialistično samoupravljanje ne le da ne pomeni »razbijanja nacionalne enotnosti«, ampak nasprotno predstavlja obliko dejanskega demokratičnega združevanja in tako pomembno prispeva k zmerom večji notranji stabilnosti družbe V nadaljnjem razvoju bo ta proces nujno ustvarjal in iskal nove oblike in metode. Jugoslovanski komunisti se bodo tudi v prihodnje vztrajno zavzemali za takšen postopni razvoj celotnega državnega in družbenega sistema, ki bo ustrezal objektivnim pogojem in subjektivni sposobnosti socialističnih sil. V teh naporih bodo komunisti posvečali posebno pozornost nadaljnjemu razvoju in krepitvi vloge vseh predstavniških organov in bodo njihovo organizacijo, strukturo in delovne metode zmerom bolj prilagajali potrebam zmerom svobodnejšega in neposrednejšega vpliva socialistične družbene baze na vodilne družbene organe.

OSEBNE PRAVICE DRŽAVLJANOV IN VLOGA ZAKONITOSTI Družbeno-ekonomski sistem socialistične demokracije lahko ustvarja in razvija samo aktiven, materialno in moralno zainteresiran posameznik, človek in državljan. Zato postajajo osebne, politične, socialne, ekonomske, kulturne in druge pravice državljanov sestavni del politične organizacije Jugoslavije. 423

Komunisti se bodo tudi v bodoče zavzemali za takšen razvoj socialistične demokracije, ki bo človekovi osebnosti zmerom bolj porok za neodvisnost in svobodo v izražanju misli, verskih in drugih prepričanj, v oblikovanju združenj, ki naj zadovoljijo razne ekonomske, politične, socialne in kulturne, strokovne, znanstvene, športne in druge interese, v zaščiti nedotakljivosti in integritete človekovega dostojanstva in človekove osebnosti. Te pravice so delovni ljudje v Jugoslaviji začeli uživati v polnejšem smislu šele v novi politični ureditvi, hkrati pa so si pridobili tudi vrsto novih demokratičnih pravic, ki izhajajo iz socialističnih ekonomskih odnosov in razvitega družbenega samoupravljanja. Na podlagi pridobitev in načel te ureditve je zagotovljena državljanom popolna enakopravnost pred zakonom in pred sodiščem, brez kakršnihkoli javnih ali prikritih oblik nacionalne, verske, plemenske ali drugačne diskriminacije.

Družbeno-ekonomska osnova osebnih pravic Poudarjajoč pomembnost teh in drugih osebnih pravic človeka in državljana in naglašujoč, da njih uresničevanja ni mogoče odložiti do nekakšnih »višjih obdobij« socialističnega razvoja — kajti te pravice so nujni sestavni del socialističnega demokratičnega gibanja in pogoj za nadaljnji razvoj socializma sploh — je Zveza komunistov zmerom menila, da je za popolno uresničitev človekovih pravic nujno potrebna ustrezna družbena, materialna in politična baza, to se pravi, da je treba predvsem odpraviti družbene odnose, iz katerih utegnejo zrasti dejanske neenakosti, krivice, privilegiji in podrejanja. Pogoje za svobodo za vse je mogoče ustvariti samo z odpravo svobode za zatiralce oziroma za tiste sile, ki težijo po restavraciji zatiranja. Svobode ni mogoče doseči z abstraktno formulo, svoboda raste iz določenih družbenih odnosov. Prav zato vsi napredni ljudje, predvsem komunisti, smisel boja za človekove pravice in svobodo povezujejo z družbenimi, političnimi, kulturnimi in idejnimi spremembami in z bojem za uvajanje takšne družbene in politične ureditve, v kateri bodo te pravice sredstvo za ustvarjalno in zavestno afirmacijo človeka in s tem tudi njegove osebne in družbene svobode ter njegovega človeškega dostojanstva. 424

Združevanje državljanov Politični sistem v naši deželi se zmerom bolj širi z novimi oblikami svobodnega združevanja državljanov. Ta sistem je tvorba nove družbeno-politične strukture, tvorba, ki nastaja na podlagi družbeno-ekonomskih in drugih materialnih in moralnih interesov socialističnega delovnega človeka ter služi predvsem njegovemu samoupravljanju. Svobodna združenja so samostojna in avtonomna tvorba socialistične demokracije. Z njimi državljani neposredno in odločilno vplivajo na politiko in na uporabo materialnih sredstev na posameznih področjih družbene aktivnosti. Po njih se v vsakdanjo družbeno, ekonomsko in politično prakso milijonov ljudi vnaša znanje, strokovna pomoč, znanstvena analiza in idejno usmerjanje. Pomen vseh teh novih demokratičnih oblik in pravic delovnih ljudi, ne glede na njihovo relativno nerazvitost, je v skrajni konsekvenci predvsem v tem, da pomenijo ne samo priznano, ampak nazadnje tudi usvojeno naravno sredstvo za individualno akcijo proizvajalca, ustvarjalca, človeka. S svojo lastno dejavnostjo in družbeno afirmacijo dobiva državljan socialistične dežele spet svojo odtujeno osebnost, ki so jo vsi razredni sistemi spreminjali v lastnino privatnega lastnika ali države; s tem, da je družben, postaja zmerom bolj sam svoj, s tem, da je sam svoj, postaja zmerom bolj družben.

Zakonitost Da se zagotovijo osebne pravice državljanov in da se utrdi socialistična demokracija in socialistična družbeno-ekonomska ureditev nasploh, je velikega političnega pomena dosledno izvajanje načela zakonitosti. Pravni red v Jugoslaviji ščiti in mora zaščititi državljana pred sleherno samovoljnostjo katerega koli družbenega faktorja in katerega koli državnega organa. Zagotavlja in mora zagotoviti popolno odgovornost slehernega izvrševalca družbenih funkcij, od najvišjih do najnižjih, za njegove postopke do državljanov. Nihče si ne sme jemati pravice, da bi vsiljeval državljanu Jugoslavije katere koli druge obveznosti razen tistih, ki jih določa zakon. Samo zakon lahko določa odgovornosti in sankcije, 425

pravosodni organi pa so dolžni, da v zakonitem postopku zagotovijo uporabo prava in zakonitosti. Dejavnost naših sodišč mora temeljiti na načelih striktnega spoštovanja pravnega reda in neodvisnosti pri sprejemanju sodnih sklepov. Zaradi vsega tega je zakonitost, poleg zaščite pred zlorabo, birokratizmom in samovoljnostjo posameznikov, sestavni del in pogoj socialistične demokracije. Zakonitosti pa ne zagotavljajo samo, in tudi ne predvsem, objektivni pravni red in pravosodni organi, četudi so imeli ti faktorji zmerom in imajo tudj danes svoje posebno mesto v družbeno-političnem razvoju Jugoslavije. Zakonitost mora temeljiti zmerom bolj na družbeni solidarnosti, na socialističnem vsklajevanju skupnih in osebnih interesov in na zavesti socialističnega človeka, zavesti, ki neogibno raste iz takšnih družbenih odnosov. Zakonitost mora postajati zmerom bolj notranja potreba kolektiva in posameznikov in čut nujnega osebnega vedenja, ki se kažeta v procesu likvidacije družbenih nasprotij in subjektivnega egoizma.

DRŽAVNA UPRAVA IN JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA

Položaj in vloga državnega upravnega aparata V okviru in pod vplivom razvoja socialistične demokracije se spreminja tudi organizacija državne oblasti v svoji strukturi, tako po svojem položaju kakor tudi po vlogi v družbi. Razne funkcije, ki jih je opravljal prej državni aparat, so prenesene na samoupravne organe, v roke državljanov, delovnih ljudi in njihovih organov. Državni aparat postaja zmerom bolj neposredno orodje njihove volje. Oblast postaja zmerom bolj enotna in — v perspektivi — zmerom manj državna sila, spreminjajoč se zmerom bolj v enoten sistem družbenega samoupravljanja s svojimi javnimi strokovnimi službami. Ko deluje državni upravni aparat na podlagi ustave in zakonov in je usmerjen k funkcijam organov družbenega samoupravljanja, mora biti v pravem pomenu besede instrument socialistične družbe, ne pa instrument oblasti nad njo. Državni upravni aparat ima zelo pomembne družbene naloge. Brez cele vrste določenih regulativnih, kontrolnih in za426

ščitnih funkcij državne uprave si je danes nemogoče zamisliti normalno življenje družbe in nemoten razvoj našega političnega in ekonomskega sistema. Ko opravljajo državni upravni organi te svoje naloge, morajo imeti vso avtoriteto in ustrezno, z zakonom potrjeno samostojnost pri izvajanju nujnih regulativnih ukrepov, kakor tudi v boju proti kršitvi zakonitosti, proti škodovanju socialistični ureditvi ali proti nevarnostim zanjo in za nacionalno neodvisnost jugoslovanskih narodov. Na področju zaščite socialistične izgradnje in varnosti državljanov so odigrali veliko vlogo organi notranje varnosti, ki delajo na podlagi zakonov in so odgovorni predstavniškim telesom in njihovim izvršnim svetom. Dokler bo naša družba izpostavljena pritisku protisocialističnih sil, bodo organi notranje varnosti pomembno, nujno potrebno orožje socializma. Komunisti bodo tudi v prihodnje nudili vso potrebno politično podporo državnim upravnim organom pri opravljanju njihovih nalog in se bodo zavzemali za to, da bo njihov aparat strokovno usposobljen in predan stvari socializma in da bodo v polni meri odgovorni pred zakonom in pred ljudstvom.

Jugoslovanska ljudska armada — čuvar neodvisnosti in suverenosti socialistične Jugoslavije Jugoslovanska ljudska armada je zrasla kot oborožena sila narodov Jugoslavije med narodnoosvobodilno vojno in socialistično revolucijo. V povojnem obdobju se je izgrajevala, usmerjala in vzgajala za neomahljivega čuvarja neodvisnosti, integritete in suverenosti Jugoslavije kot socialistične dežele. Prav zaradi tega pomeni Jugoslovanska ljudska armada silo miru, ki nima nikakršnega napadalnega značaja. Današnji mednarodni odnosi, za katere so značilna ostra nasprotja in težnje, da bi se spori urejali z orožjem, kažejo neogibno na potrebo, da so oborožene sile močne in da je vse ljudstvo sposobno vsak trenutek neomajno braniti našo socialistično deželo. Današnji mednarodni odnosi zahtevajo, da odvajamo sorazmerno velik del nacionalnega dohodka za potrebe narodne obrambe, našim državljanom pa nalagajo mnoge obveznosti in naloge v zvezi z obrambo dežele. Naši delovni ljudje razumejo, da je obramba socialistične domovine najvišja dolž427

nost in čast za vsakega državljana. Zaradi tega zavestno prevzemajo te obveznosti, prepričani, da lahko samo z organizacijo vseljudskega odpora uspešno branijo svojo svobodo in neodvisnost. Zveza komunistov Jugoslavije si bo vztrajno prizadevala vzgajati državljane Federativne ljudske republike Jugoslavije, posebno mladino, v duhu zvestobe in predanosti interesom njihove socialistične dežele, v duhu pripravljenosti, da se bodo borili za obrambo svobode in neodvisnosti socialistične Jugoslavije. Jugoslovanska ljudska armada je po svojem značaju ljudska, socialistična armada. Nadaljnja krepitev vseh faktorjev, ki zagotavljajo njeno borbeno pripravljenost in njen socialistični značaj, predvsem njeno neločljivo povezanost z interesi in življenjem ljudstva, je pomemben pogoj za nadaljnjo krepitev Jugoslovanske ljudske armade. Zato se morajo člani Zveze komunistov Jugoslavije v Jugoslovanski ljudski armadi tudi v prihodnje kar najbolj zavzemati za to, da bodo obvladali vojaško znanje in spretnosti, kakor tudi vojaško tehniko; da bodo še nadalje stopnjevali politično zavest in se ideološko izobraževali; da bodo krepili duha tovarištva in medsebojnega zaupanja; da bodo razvijali zavestno vojaško disciplino in da bodo s svojo aktivnostjo zagotovili trdno moralno-politično enotnost sleherne vojaške enote. Jugoslovanska ljudska armada mora tudi v prihodnje aktivno sodelovati pri nadaljnji graditvi socializma: s pravilno in intenzivno vzgojo desettisočev mladih vojakov v duhu bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije in jugoslovanskega socialističnega patriotizma, z aktivnostjo svojega stalnega sestava v družbenih in političnih organizacijah, kakor tudi s sodelovanjem svojih pripadnikov v raznih akcijah socialistične graditve.

Izpopolnjevanje oblik socialistične demokracije Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije je pri svojem delu za pripravo revolucije, med revolucijo in pri graditvi socializma izhajala iz dejstva, da socializem ne nastaja zaradi nekih abstraktnih ciljev, ampak je namenjen živemu človeku. Zato se je trudila in se trudi tudi danes, da je graditev socializma blizka delovnemu človeku Jugoslavije ne 428

samo po svoji vsebini in materialnih prednostih, ki mu jih daje, ampak tudi po svojih oblikah, po svoji prilagojenosti načinu življenja in kulturi ljudstva. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je bila takšna orientacija med najpomembnejšimi razlogi njenih dosedanjih uspehov in da je po njenem nujno potrebna tudi v prihodnje. Dosedanji napori komunistov in vseh socialističnih sil Jugoslavije, da bi zgradili politični sistem socialistične demokracije, so rodili velik uspeh in so potrdili pravilnost poti, na katero je delovne ljudi naše dežele popeljala Zveza komunistov. Iskanje novih poti družbenega napredka z razvijanjem širokega mehanizma družbenega samoupravljanja so spremljali neogibno tudi neuspeli poskusi, napake in pomanjkljivosti. Odkrivala jih je in jih bo tudi v prihodnje zelo hitro praksa. Komunisti se morajo nenehno in vztrajno boriti za to, da bodo pridobljene izkušnje spodbuda za nadaljnje izpopolnjevanje celotnega političnega sistema, za popravljanje napak in pomanjkljivosti, za premagovanje zastarelega in preživelega.

Osmo poglavje FEDERACIJA IN ODNOSI MED NARODI JUGOSLAVIJE

SAMOODLOČBA IN ENAKOPRAVNOST NARODOV Nerešeno nacionalno vprašanje je bilo eno izmed poglavitnih nasprotij, ki so razbijala družbeno-politično življenje buržoazne Jugoslavije. Komunistična partija Jugoslavije je v svoji politični akciji izvajala nacionalno politiko, katere osnovno načelo je bilo: priznanje individualnosti, enakopravnosti in pravice do samoodločbe vseh jugoslovanskih narodov — Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev, kakor tudi njihova enotnost na podlagi federativne ureditve države. Takšna politika in dosleden boj za to, da bi se ta politika izvajala, je bil eden od poglavitnih razlogov, da si je Komunistična partija pridobila zaupanje ljudskih množic vseh narodov Jugoslavije, da ji je uspelo zbrati jih okoli svojega programa in jih popeljati v skupni boj za osvoboditev in ustvaritev nove Jugoslavije. Med narodnoosvobodilno vojno se je v skupnem boju za osvoboditev okrepila tudi težnja narodov Jugoslavije po zdru429

žitvi v skupno državo enakopravnih narodov, v novo, ljudskodemokratično in socialistično Jugoslavijo, na podlagi popolnega upoštevanja pravice do samoodločbe. Enotnost Jugoslavije je mogoča samo na podlagi svobodnega nacionalnega razvoja in popolne enakopravnosti Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev, kakor tudi narodnih manjšin. Prav zaradi tega je socialistična Jugoslavija nastala in je tudi edino mogla nastati kot zvezna država enakopravnih in suverenih narodov. Pravice, ki vsem narodom Jugoslavije zagotavljajo svoboden materialni in kulturni razvoj in njihovo enakopravnost, so določene v ustavi in zagotovljene s statusom ljudskih republik in drugih ustanov zvezne države. Te pravice se spoštujejo in v praksi uresničujejo v vseh notranjih odnosih jugoslovanske skupnosti, k čemur prištevamo tudi odnose med državljani in mednarodne stike. Zveza komunistov Jugoslavije bo tudi v prihodnje budno skrbela, da bodo te pridobitve socialistične revolucije in socialistične graditve spoštovane, da jih bomo utrjevali in naprej razvijali.

Materialna osnova nacionalne enakopravnosti Samostojnost in enakopravnost narodov Jugoslavije se ne kažeta samo v enakih političnih in kulturnih pravicah, ampak Se morata nujno opirati tudi na določeno materialno osnovo. Ta osnova je predvsem v enotnosti socialističnih družbenoekonomskih odnosov, ki temeljijo na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, v enotnosti gospodarskega sistema, v enotnem jugoslovanskem trgu, v enakih pravicah in dolžnostih osnovnih ekonomskih enot (gospodarskih organizacij in komun). Iz teh socialističnih odnosov izhaja sistem širokega samoupravljanja delovnih ljudi na področju proizvodnje in materialnih odnosov. V tem smislu pomenijo materialno osnovo enakopravnosti narodov Jugslavije zlasti upravljanje proizvajalnih sredstev po delovnih kolektivih in sodelovanje teh kolektivov pri deUtvi družbenega proizvoda, samoupravljanje v komunah, družbeno upravljanje skladov tako v komuni kot v okraju in ljudski republiki. Tej nalogi naše nacionalne politike služi tudi enakopravno sodelovanje predstavnikov vseh narodov Jugoslavije na osnovi poUtičnega mehanizma federacije, ko gre za upravljanje 430

in razpolaganje z zveznimi sredstvi bodisi preko družbenega plana proračuna ali neposredno pri upravljanju raznih gospodarskih in proračunskih skladov. Ljudske republike sodelujejo z enakimi splošnimi pogoji pri delitvi dohodka, ki je bil ustvarjen v proizvodnji in z delom na njihovem področju, ter uporabljajo sredstva iz centralnih skladov, ki so z istimi pogoji dostopni vsem. Na tej podlagi republike samostojno določajo programe svojega gospodarskega razvoja v okviru splošnih proporcev zveznega gospodarskega plana.

Nenehna skrb za pospeševanje gospodarskega razvoja nerazvitih področij Toda za nekatere dele Jugoslavije bi bila enakopravnost samo formalna, če bi socialistična skupnost ne upoštevala tega, da so ti deli zaradi specifičnih zgodovinskih pogojev zaostali v svojem gospodarskem razvoju. Nujna potreba skladnega gospodarskega razvoja vse dežele in nujen pogoj bratstva in enotnosti narodov Jugoslavije je v tem, da se politična in pravna enakopravnost narodov Jugoslavije postopno dopolnita z ekonomsko enakopravnostjo. Zato mora biti nenehna skrb, da se pospeši gospodarski razvoj zaostalih pokrajin, poglavitni element ekonomske politike. Ustrezne materialne vloge morajo biti namenjene predvsem razvoju proizvajalnih sil, ki bodo na teh področjih ustvarile samostojno materialno bazo, šele na drugem mestu so te vloge lahko proračunske dotacije, da zagotovimo določeno enotno raven družbenih služb in socialne politike. Ekonomska prosperiteta Jugoslavije in zdrav gospodarski razvoj sta mogoča samo tako, da povečamo skupno bogastvo cele dežele, da neprenehoma zvišujemo produktivnost dela vsakega delovnega človeka. Hitrejši ekonomski razvoj nerazvitih področij pomeni hkrati njihov večji prispevek k jugoslovanski skupnosti in izboljšanje materialnih pogojev za vse narode Jugoslavije in za vse delovne ljudi. Zato skrb skupnosti za reševanje te naloge ni sama sebi namen, ampak je v interesu materialnega napredka cele dežele in ekonomska potreba vseh narodov Jugoslavije. Naloge za spodbujanje razvoja nerazvitih področij se urejajo v sklopu enotne jugoslovanske gospodarske politike in skladno z interesi jugoslovanskega gospodarstva kot celote. Zatorej iz431

polnjevanje teh nalog ne sme škodovati nujnemu in normalnemu razvoju proizvajalnih sil drugih področij v deželi in tudi ne optimalnim možnostim jugoslovanskega gospodarstva v celoti. Drugačna politika bi v skrajni liniji zmanjšala tudi materialne možnosti za urejanje problemov nerazvitih delov dežele. Samo skladen gospodarski razvoj vseh ljudskih republik in vseh pokrajin v Jugoslaviji, ki se bo izražal v najugodnejšem rezultatu vsega jugoslovanskega gospodarstva, daje trdno podlago za uresničevanje resnično socialistične politike v nacionalnem vprašanju.

BRATSTVO IN ENOTNOST NARODOV JUGOSLAVIJE Kakor enakopravnost naših narodov ne temelji samo na formalnih pravicah, ampak je zagotovljena predvsem z materialno bazo, z družbeno-ekonomskimi odnosi in s socialističnim sistemom samim — tako tudi enotnost narodov Jugoslavije ni samo nacionalno-politični interes posameznega naroda, ampak je postala družbeni in materialni interes slehernega delovnega človeka kot takega. Ta enotnost temelji na dejstvu, da so proizvajalna sredstva družbena lastnina in da jih je mogoče maksimalno uporabiti v korist vseh narodov Jugoslavije samo z njihovimi skupnimi napori in sodelovanjem. Tako dobiva enotnost narodov Jugoslavije šele v socializmu svoj pravi smisel in trdne družbeno-ekonomske temelje. Ker pripadajo proizvajalna sredstva družbi in ker se uresničuje načelo delavskega in družbenega samoupravljanja, izgrajujemo takšen sistem družbenih odnosov, ki odpira vsakemu proizvajalcu kot posamezniku, vsaki gospodarski organizaciji in komuni velike možnosti za bolj vsestransko zadovoljitev lastnih neposrednih materialnih, moralnih in drugih interesov ter uresničuje hkrati splošne interese socialistične skupnosti. Proizvajalec kot posameznik stopa, naj je zaposlen kjerkoli, v enake in enakopravne odnose z drugimi proizvajalci. Zagotovljena mu je pravica, da enakopravno sodeluje pri delu vseh organov delavskega in družbenega samoupravljanja. Vse to pomeni novo vez, ki povezuje med seboj vse državljane Jugoslavije na trdni socialistični družbeno-ekonomski podlagi. Elementarni interesi družbenega razvoja in materialnega napredka delavskega razreda in delovnih ljudi vseh narodov 432

Jugoslavije zahtevajo torej vsestransko povezovanje teh narodov. Nujno potrebno je skupno upravljanje cele vrste ekonomskih in družbenih funkcij. Zveza komunistov Jugoslavije spodbuja in podpira procese socialističnega združevanja, kajti ti procesi ne samo da krepijo neodvisnost in moč jugoslovanske socialistične skupnosti narodov, ampak ustrezajo tudi progresivnim težnjam današnjega človeštva po zbližanju narodov.

Jugoslovanski socialistični patriotizem Skupni interes se je že pokazal in se zmerom bolj kaže v splošni družbeni in kulturni zavesti delovnih množic. Na tej podlagi se razvija socialistična jugoslovanska zavest, jugoslovanski socialistični patriotizem, ki ni več nasprotje demokratični nacionalni zavesti, ampak njena nujna internacionalistična dopolnitev v pogojih socialistične skupnosti narodov. Ne gre za nastajanje neke nove »jugoslovanske nacije« namesto obstoječih narodov, ampak za organsko rast in krepitev socialistične skupnosti proizvajalcev oziroma delovnih ljudi vseh narodov Jugoslavije, za afirmacijo njihovih skupnih interesov na podlagi socialističnih odnosov. Takšno jugoslovanstvo ne le da ne ovira svobodnega razvoja nacionalnih jezikov in kultur, ampak ga nasprotno predpostavlja. V tem smislu socialistično jugoslovanstvo kot oblika socialističnega internacionalizma in demokratična nacionalna zavest, ki je prežeta z delom internacionalizma, nista ločena pojava, ampak dve plati enotnega procesa. Sleherno absolutiziranje enega ali drugega bi moralo nujno pripeljati do odklona bodisi k reakcionarnemu nacionalizmu in šovinizmu, bodisi k prav tako reakcionarnemu velikodržavnemu hegemonizmu in k negaciji načela o samoodločbi in enakopravnosti narodov.

Pravice narodnostnih manjšin V skupnosti jugoslovanskih narodov imajo svoje mesto tudi nacionalne manjšine. V socialistični in demokratični državi uživajo pripadniki narodnih manjšin vse politične in ekonomske pravice, ki jih socialistična skupnost daje vsem državljanom. Na tej podlagi je zagotovljen svoboden razvoj njihove nacionalne kulture in nacionalnih posebnosti. 28 — VII Kongres

433

Revolucija je korenito spremenila položaj manjšin ter njihovo mesto in vlogo pri socialistični graditvi. Hitro se je povečalo število delavcev in izobražencev iz manjšinskih vrst; pripadniki nacionalnih manjšin močno sodelujejo v vseh vrstah družbenega samoupravljanja; zrasla je njihova socialistična zavest, zavest o skupnih interesih z vsemi jugoslovanskimi narodi v boju za socializem. Vse to zagotavlja enakopravno sodelovanje nacionalnih manjšin pri jugoslovanski socialistični graditvi, kakor tudi nadaljnji napredek njihove nacionalne socialistične kulture. V povojni socialistični graditvi Jugoslavije ni bil ta odnos do nacionalnih manjšin niti v enem razvojnem obdobju odvisen od meddržavnih odnosov Jugoslavije s sosednimi deželami. To je prišlo do izraza po letu 1948 in je še bolj pokazalo, kakšne rezultate ima dosledno izvajanje socialističnih načel v praksi. Na podlagi takšne politike sta se še bolj okrepila zveza in enotnost nacionalnih manjšin z vsemi narodi Jugoslavije.

NALOGE KOMUNISTOV NA PODROČJU NACIONALNE POLITIKE V Jugoslaviji danes ne obstaja nacionalno vprašanje kot problem nacionalnega hegemonizma in zatiranja narodov. Porok za to je celotni politični in družbeni sistem, ki zagotavlja vsem narodom in nacionalnim manjšinam Jugoslavije enakopraven položaj in slehernemu narodu pravico, da odloča o svoji usodi.

Negativni pojavi v nacionalnih odnosih Vendar vse to ne pomeni, da so izginili vsi faktorji, ki utegnejo negativno vplivati na odnose med narodi Jugoslavije. Predvsem delujejo politični in idejni ostanki buržoaznega nacionalizma; ti dobivajo v današnjih razmerah novo spodbudo v birokratizmu, ki je kot tak do centra zmerom partikularističen, navzdol pa centralističen. V naših pogojih nastopa nacionalizem kot plašč za prikrivanje protisocialističnih tendenc in egoističnih ter partikularističnih interesov, ali kot spontana oblika negativne reakcije na morebitne tendence birokratskega centralizma in hegemonizma, ali kot izraz neenakomerne ekonomske razvitosti posameznih delov dežele. 434

V naših pogojih vleče buržoazni nacionalizem nazaj, je reakcionaren in skrajno škodljiv za razvoj socialističnih odnosov. Lahko bi spodkopal številne rezultate narodnoosvobodilnega boja in revolucije, zameglil socialistično perspektivo, oslabil nujno potrebno enotnost akcije pri socialistični graditvi, postal oporišče za vse mogoče protisocialistične pojave in tako škodljivo vplival na nadaljnji socialistični razvoj. Drugi faktor, ki lahko negativno vpliva na odnose med narodi Jugoslavije, so tendence birokratskega centralizma in njihova idejno-politična manifestacija — velikodržavni hegemonizem. Afirmacija takšnih tendenc bi lahko spodkopala demokratične pridobitve socialistične revolucije, deformirala odnose med narodi, ogrozila njihovo enakopravnost in odprla vrata tendencam nacionalističnega hegemonizma ter z vsem tem korenito zavrla in deformirala razvoj socialističnih odnosov. Razlike v gospodarski razvitosti posameznih delov Jugoslavije prav tako vplivajo na razvoj v odnosih med jugoslovanskimi narodi. Iz teh razlik vznikajo protislovja, ki se v določenih pogojih prav tako lahko pokažejo v obliki nacionalizma oziroma v slabitvi enotnosti narodov Jugoslavije in celo v zadrževanju socialističnega razvoja. Zato je nenehno prizadevanje, da bi se postopno likvidirali materialni viri teh protislovij, imperativna naloga socialističnih sil ne samo zaradi tega, da bi zagotovile dejansko enakopravnost narodov Jugoslavije, ampak tudi zaradi nemotenega nadaljnjega razvoja socialističnih odnosov v deželi.

Utrjevanje duha socialističnega internacionalizma Komunisti Jugoslavije se bodo borili v vsakodnevni praksi z vsemi idejnimi in političnimi sredstvi tako proti vsem izvorom in pojavom nacionalističnih, šovinističnih in partikularističnoegoističnih tendenc, kakor tudi proti vsem tendencam birokratskega centralizma in velikodržavnega hegemonizma. Aktivno se bodo postavili po robu vsem poskusom, da bi kdorkoli izrabljal materialna protislovja, ki jih je podedovala socialistična Jugoslavija iz preteklosti za razpihovanje nacionalizma, šovinizma in partikularističnega egoizma. V širokih ljudskih množicah bodo gojili duha zbližanja, vzajemnega razumevanja in medsebojne pomoči med narodi Jugoslavije, idejo bratstva in enot435

nosti, kakor tudi ideje proletarskega internacionalizma in zbližanja ter prijateljstva med narodi nasploh; nasprotovali bodo vsemu, kar povzroča med narodi sovraštvo, nacionalne in rasne predsodke ali tendence po nacionalnih privilegijih. Komunisti bodo v okviru posameznih ljudskih republik, ravnajoč se po znanem leninskem načelu, gojili predvsem misel enotnosti in bratstva narodov Jugoslavije in socialističnega internacionalizma, bedeli budno predvsem v centru nad vsemi ustavnimi, političnimi, idejnimi in ekonomskimi elementi, ki zagotavljajo vsem narodom federativne socialistične skupnosti enakopravnost in svoboden razvoj, ter se postavili po robu sleherni tendenci po hegemonizmu, ki bi lahko ogrozila enotnost narodov Jugoslavije. Komunisti bodo vodili nenehni idejni boj proti vsemu, kar je ozkosrčno nacionalistično, kakor tudi proti vsemu, kar ogroža nemoteni razvoj vsake nacionalnosti. Deveto poglavje

GOSPODARSKA, SOCIALNA IN PROSVETNA POLITIKA

SPLOŠNA VPRAŠANJA GOSPODARSKE POLITIKE Bistvo socialistične gospodarske politike je skrb za potrebe človeka, nenehno izboljševanje materialnih in kulturnih pogojev za življenje in delo delovnih ljudi. Po tem se socialistična družba bistveno razlikuje od vseh prejšnjih družbenih formacij. Nenehno izboljševanje materialnih življenjskih pogojev ljudi nujno narekuje potrebo po nepretrganem razvijanju proizvajalnih sil družbe in po povečanju produktivnosti dela. Samo z nenehnim širjenjem proizvodnje materialnih dobrin je mogoče zagotoviti in stabilno izboljševati življenjske pogoje delovnih ljudi, kar je s svoje strani bistveni element in pogoj za spodbujanje razvoja proizvajalnih sil in zvišanja produktivnosti dela. Razvijanje družbenih proizvajalnih sil je za našo državo toliko večjega pomena, ker je podedovala po kapitalizmu nerazvito gospodarstvo. Po vojni je gospodarski razvoj Jugoslavije spravil gospodarstvo iz stagnacije, močno razvil proizvajalne sile in ustvaril materialne pogoje za nadaljnji razvoj in izboljšanje življenjskih pogojev. Po vojni je Jugoslavija skoraj podvojila nacionalni do436

kodek na prebivalca, ustvarila trdne temelje industriji, razširila svojo energetsko in surovinsko bazo ter precej spremenila ekonomsko strukturo prebivalstva. Doseženi rezultati so zelo veliki in premagali smo največje težave, toda stopnja razvitosti je še zmerom takšna, da zahteva tudi v prihodnje velikih naporov in intenzivnih vlaganj za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil. Ali pa bo razvoj v bodoče hitrejši ali počasnejši, je odvisno tudi od vsakega posameznega državljana, od vseh ljudi. Toda naj bodo ta vlaganja še tako intenzivna, ko gre za odvajanje enega dela družbenega produkta od neposredne potrošnje prebivalstva —jih je treba hkrati načeloma neprenehoma tako odmerjati, da ne bi negirala končnega cilja, ki mu služijo. Kajti zvišanje proizvodnje je samo prvi pogoj nenehnega in vsestranskega izboljševanja življenja in dela prebivalstva. Zato čakata našo gospodarsko politiko predvsem dve nalogi: prvič, da pri osnovni delitvi nacionalnega dohodka med potrošni sklad in sklad akumulacije hkrati upošteva tako potrebo, da se pospeši ekonomski razvoj in poveča potrošnja prebivalstva v skladu s tempom tega razvoja: drugič, da pri izgrajevanju sistema, ustanov in ukrepov za plansko reguliranje gospodarskih procesov neprenehoma gradi tudi prikladen sistem delitve, v katerem ne bo mogoče stihijsko načenjati že določenih postavk gospodarske politike.

Investicijska politika Da bi bil razvoj proizvajalnih sil sorazmeren z opravljenimi napori, je treba sredstva, določena za ta razvoj, toliko bolj racionalno uporabiti, kajti razpoložljiva sredstva so omejena, hkrati pa je treba intenzivno razvijati proizvajalne sile. V takšnih pogojih je posebno pomembno vprašanje strukture investicij. Za gospodarsko politiko je bistveno, da poudarimo in uveljavimo kriterije najbolj učinkovitega investiranja in takšne instrumente usmerjanja za to investiranje, ki zagotavljajo, da bodo zastavljene naloge izvršene. Sistem samoupravljanja v podjetjih, v komunah itd. se mora hkrati s sistemom funkcioniranja trga in reguliranja tega trga neprenehoma razvijati v smeri čimbolj racionalnega in čimbolj ekonomičnega vlaganja družbenih sredstev in v smeri izgradnje sistema družbene evidence in kontrole vlaganja, ki bi deloval samostojno in neodvisno od subjektivnih faktorjev.

Splošna gospodarska politika mora s svojimi ukrepi planskega reguliranja in usmerjanja vsklajati razvoj med posameznimi gospodarskimi panogami in posameznimi področji naše dežele, med gospodarstvom kot celoto in drugimi družbenimi dejavnostmi. Ta skladni razvoj je eden od poglavitnih pogojev, brez katerega se ekonomski kriteriji investiranja in pridobivanja sploh ne morejo pravilno uveljaviti. Edino tak razvoj je lahko podlaga za maksimalno povečanje proizvodnje in produktivnosti dela, za širjenje materialne baze dela in za zagotovitev nadaljnjega neoviranega razvoja socialističnih odnosov. Razvijati moramo vse gospodarske panoge, ki imajo ugodne pogoje za racionalno proizvodnjo, kakor tudi tiste panoge, od katerih napredovanja je odvisen gospodarski razvoj vse dežele kot celote. Pri takšnem intenzivnem investiranju moramo imeti pred očmi tudi potrebo po postopnem odpravljanju velikih razlik v stopnji razvoja ekonomsko razvitih in ekonomsko nerazvitih področij naše dežele.

Neposredne naloge Dosedanji razvoj je očitno pokazal nekaj določenih smernic za gospodarsko politiko v prihodnjem obdobju. Predvsem moramo nadaljevati politiko industrializacije, to se pravi, uvajati sodobna sredstva in metode dela v vsa gospodarska področja in zagotoviti skladno razvijanje gospodarskih panog in področij. S takšno politiko ekonomskega razvoja bo povezano nadaljnje intenzivno premeščanje delovne sile iz kmetijstva v druge gospodarske panoge, ker je produktivnost dela danes znatno večja, hkrati pa si je treba prizadevati, da se bo tudi v kmetijstvu produktivnost dela vzdignila na višjo raven. Naša dežela se mora še naprej truditi za razvoj energetske in surovinske baze. V povojnem obdobju je močno razvila energetsko bazo, vendar to še ne zadostuje; za nadaljnji napredek gospodarstva in družbe je nujno potrebno, da jo izgrajujemo še intenzivneje. Za tak razvoj imamo ugodne pogoje. Danes se posebno poudarja razvoj kmetijske proizvodnje kot surovinske in prehranske baze. Potekati mora vzporedno s socialistično preobrazbo odnosov, ki vladajo na vasi. Nujno je treba razširiti in izboljšati promet, da bo zagotovljena redna in hitra menjava blaga za kritje povečanih potreb industrijske in kmetijske proizvodnje in za boljše funkcioniranje enotnega jugoslovanskega trga. 438

Da bi bolje izkoristili proizvodne kapacitete v industriji, gradbeništvu in kmetijstvu in da bi zvišali življenjski standard, je treba razširiti in razviti tudi obrt in pa mrežo modernih mehaniziranih servisov ter pomožnih obrtnih delavnic za potrebe gospodarskih organizacij in za usluge državljanom. V ta namen morajo komune zagotoviti sredstva za nadaljnjo razširitev obstoječih kapacitet, ki so last družbe, in za organiziranje novih. Da bi odpravili nesorazmerja med proizvodnjo potrošnih in proizvajalnih sredstev, si moramo v prihodnje prizadevati, da se bo proizvodnja, ki zvišuje potrošni sklad prebivalstva, povečala skladno s splošnim razvojem gospodarstva in s splošnimi potrebami dežele. Hkrati je treba razvijati sistem planskega reguliranja in usmerjanja proizvodnje. Metode tega reguliranja se morajo nenehno spopolnjevati in vsklajati s progresivnimi razvojnimi tendencami socialističnih odnosov. Mehanizem centralnega planskega reguliranja mora biti prilagojen samoupravljanju v podjetju, v komuni itd., hkrati pa tudi dovolj učinkovit za usmerjanje gospodarskega razvoja. Posebno pri določanju razmerja v delitvi produkta med tistim delom sredstev, ki jih samostojno upravljajo delovni kolektivi in komunalne skupnosti, ter tistim delom sredstev, ki služijo kot centralni skladi planskemu vsklajevanju in usmerjanju, mora gospodarska politika poskrbeti, da bo to razmerje zagotovilo pogoje za splošni gospodarski razvoj in hkrati zadostne materialne pogoje za razvoj podjetij, komun in komunalnega gospodarstva.

Večja produktivnost dela Zviševanje produktivnosti dela, nenehno večanje proizvodnje dobrin na posameznega delavca in posameznega prebivalca mora temeljiti predvsem na razvijanju materialnih proizvajalnih sil. Jugoslavija mora v svojem prihodnjem razvoju doseči zvišanje produktivnosti dela s prehodom k čim večji mehanizaciji, z uvajanjem avtomatizacije in sploh z uporabo sodobnih dosežkov znanosti in tehnike v proizvodnem procesu in v organizaciji proizvodnje. Toda tudi boljša organizacija dela, strokovno usposabljanje delovnih ljudi, racionalna uporaba delovnega časa, razvijanje discipline in potrebnih navad pri delu pomenijo v naših razmerah precejšnje notranje rezerve za zvišanje produktivnosti dela. 439

Za nenehno razvijanje produktivnosti dela je posebno važno, da do zadnje podrobnosti izgradimo in uporabimo sistem nagrajevanja po delu. To pomeni ne le uporabo pravilnih in vsklajenih norm in meril za nagrajevanje za vsako delovno mesto v podjetju, ampak tudi pravilno nagrajevanje družbenega učinka dela delovnih kolektivov in posameznih področij ter panog, kar moramo doseči z vsklajevanjem in stabiliziranjem odnosov na trgu in pri osnovni delitvi družbenega produkta. Načelo nagrajevanja po delu pomeni pravzaprav nagrajevanje, ki je sorazmerno z učinkom, to se pravi, višina osebnega dohodka delovnega človeka je odvisna od produktivnosti njegovega dela, to pa hkrati pomeni, da se bodo v okvirih celotnega gospodarstva skupni osebni dohodki delavca večali v sorazmerju z zvišanjem produktivne moči dela. Zvišanje osebnega zaslužka mora biti potemtakem odvisno predvsem od treh faktorjev: od splošnega zvišanja produktivnosti dela v deželi, od rezultatov posameznega delovnega kolektiva na tem področju in od produktivnosti dela vsakega delovnega človeka. Ekonomska politika družbe mora zagotoviti, da se bodo ti faktorji neprenehoma v ustreznem razmerju kazali v človekovem življenjskem standardu in s tem proizvajalcu omogočili, da se bo s svojim delom na delovnem mestu in s svojim sodelovanjem v organih družbenega upravljanja zavestno in plansko tako orientiral, da bo dosegel določene osebne in skupne družbene materialne efekte. S takšnim načelom je zagotovljeno, da bo poglavitna naloga socialistične gospodarske politike v nenehnem izboljševanju materialnih in kulturnih življenjskih in delovnih pogojev delovnih ljudi. Samo tak sistem nagrajevanja lahko zagotovi nenehen interes delovnih kolektivov in delovnih ljudi, da bodo neprenehoma izpopolnjevali svoje delo. Sleherno pretirano veliko odvajanje v sklad akumulacije sredstev, doseženih z večjo produktivnostjo dela, mora pripeljati do zaostrovanja med individualnimi in splošnimi družbenimi interesi, in s tem tudi do političnih in socialnih težav. V takšnem sistemu nagrajevanja je glede na sedanjo stopnjo gospodarskega razvoja nujno potrebno tudi to, da se osebni dohodki diferencirajo glede na kvalifikacije, učinek dela in stopnjo odgovornosti, toda pri tem mora družba nujno pobijati skrajnosti, ki jih lahko tu pa tam povzroči uporaba tega sicer pravilnega načela. V tem smislu utegneta biti enako škodljivi tako težnja po absolutnem izenačevanju osebnih dohodkov, ki 440

povzroča padec produktivnosti dela, ker destimulira sleherno človekovo prizadevanje po bolj kvalificiranem in bolj produktivnem delu, kakor tudi pretirano velik razpon v osebnih dohodkih, ki se spreminja v materialni privilegij določenega družbenega sloja, povzroča politične in socialne motnje v družbi in vodi k deformacijam socialističnih odnosov.

Izboljševanje življenjskih pogojev Nenehno izboljševanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev, boljše delovne, stanovanjske, zdravstvene in kulturne razmere, zvišanje strokovne, politične in splošne kulturne ravni delavcev neposredno vplivajo na zvišanje delovnega učinka. Gospodarska politika si mora prizadevati, da bo dvignila proizvodnost dela ne samo z materialno zainteresiranostjo, ampak tudi z boljšimi splošnimi življenjskimi in delovnimi pogoji delovnih ljudi. Da bi se proizvodnost dela razvijala in da bi gospodarstvo in družba neprenehoma napredovala, se morajo nagrajevanje delovnih ljudi, njihovi življenjski in splošno družbeni pogoji izboljševati neprenehoma in sorazmerno s povečevanjem proizvodne moči družbenega dela. To mora postajati bolj in bolj stvarnost v gospodarskem in splošno družbenem gibanju v naši deželi, ker je nujen element socialističnih odnosov. Od stopnje produktivnosti dela je odvisen tudi tempo izboljšanja življenjskih pogojev, tempo uresničevanja poglavitnega cilja socialističnega pridobivanja. Potemtakem je povečanje produktivnosti tudi pogoj, da se ta tempo pospeši. Ko se Zveza komunistov Jugoslavije zavzema za stopnjevanje socialistične zavesti delovnih ljudi in zlasti ko pojasnjuje socialistični sistem, mora izhajati iz vzajemne povezanosti in pogojenosti med razvitostjo proizvajalnih sil in produktivnostjo dela na eni strani in življenjskih pogojev delovnih ljudi na drugi strani kot iz ene od poglavitnih zakonitosti socialističnega gospodarstva. Ta zakonitost je vgrajena v temelj našega sistema socialističnih proizvodnih odnosov in mora biti hkrati poglavitno načelo naše ekonomske politike. Da bi se izboljšali življenjski pogoji delovnih ljudi, je v ekonomski politiki nujno potrebno upoštevati zlasti nekatere probleme, od katerih je to izboljšanje neposredno odvisno. 441

Na prvem mestu je potreba po učinkovitem reševanju stanovanjskega problema. Stanovanjske razmere so posebno v mestih in industrijskih ter rudarskih naseljih še zmerom težke. Podedovali smo majhni stanovanjski sklad, vrh tega pa je bil med vojno močno porušen in poškodovan. Z naglim razvojem industrijskih središč in mest, s splošnim zvišanjem ravni potreb prebivalstva se je ta problem navzlic precejšnjim investicijam iz leta v leto neprenehoma zaostroval. Problem stanovanjske izgradnje in racionalnega vzdrževanja obstoječega stanovanjskega sklada se je omilil, odkar smo uvedli stanovanjski prispevek in formirali stanovanjske sklade, pa tudi po uvedbi samoupravljanja v stanovanjske skupnosti, toda gospodarska politika v prihodnjem obdobju si mora prizadevati, da se bo še odločneje lotila tega problema. Lotiti se moramo bolj vsestranskega proučevanja in izdelave programov izgradnje in odpravljati faktorje, ki to graditev dražijo in zavlačujejo, najti pa tudi metode, kako bi v stanovanjsko izgradnjo vključili v večji meri iniciativo in sredstva prebivalstva. Življenjski standard delovnih ljudi je tesno povezan z izboljšanjem in z razširitvijo dela raznih družbenih dejavnosti. Zdravstvena in socialna zaščita, šolstvo, dejavnost kulturnih ustanov itd., vse to neposredno vpliva na izboljšanje življenjskih pogojev delovnih ljudi, na zvišanje njihovega standarda.

Aktivnost komunalnih skupnosti za zvišanje standarda prebivalstva Za življenjski standard prebivalstva so zelo pomembne tudi dejavnosti, ki se razvijajo v komunalnih skupnostih samih. Bistveni element, ki določa raven materialnih in kulturnih življenjskih pogojev prebivalstva, niso samo stanovanjske razmere, ampak tudi komunalne usluge ■— transportne, obrtniške, higienske itd. Te komunalne dejavnosti postajajo z naraščanjem mestnega prebivalstva zmerom pomembnejše. Razvoj komunalnega sistema, prepustitev večjih materialnih sredstev komunam za razvoj gospodarstva in zvišanje zaposlenosti, za povečanje stanovanjskega sklada, uslužnostnih dejavnosti itd. so z druge, strani pomagali, in bodo v prihodnje še bolj, da se krepko razmahne razvoj komunalnih gospodarskih in socialnih ustanov in

da se izboljšajo življenjski pogoji v mestih. Razen tega mora sistem finansiranja komunalnih dejavnosti v sorazmerju z osebnimi dohodki prebivalcev omogočiti, da se bodo komunalne dejanosti skladneje razvijale ne samo na podlagi splošnega napredka jugoslovanskega gospodarstva, ampak tudi vzporedno z razvojem družbeno-ekonomske strukture prebivalstva v komuni, s povečanjem produktivnosti njegovega dela in z njegovimi potrebami. Na tej podlagi morajo splošna gospodarska politika in zlasti zavestne socialistične sile v komunah dati spodbudo politiki gospodarskega razvoja v komuni in nadaljnjemu razvijanju komunalnih dejavnosti. Na izboljšanje življenjskih pogojev državljanov vplivajo tudi razne službe za pomoč družini. V ta namen si bo treba še intenzivneje prizadevati, da zgradimo široko mrežo različnih servisov za usluge in oskrbo gospodinjstva ter cenejših gostinskih servisov, kakor tudi mrežo raznih družbenih ustanov za varstvo otrok zaposlenih staršev, za nego starih in za delo nesposobnih in podobno. Prav tako bo treba neprenehoma izboljševati organizacijo in pogoje za preskrbo v komuni nasploh. Pri reševanju teh in podobnih vprašanj se morajo organi komune opreti na najširše sodelovanje zainteresiranih državljanov. Zato moramo zagotoviti in organizirati razne oblike sodelovanja in samopomoči, kot so stanovanjske skupnosti in druge oblike združevanja državljanov. Napredek komunalnih dejavnosti je v najtesnejši zvezi ne le z življenjskim standardom prebivalstva, ampak zelo pogosto tudi z razvijanjem posameznih gospodarskih panog. Pogosto je bila zaostalost komunalnega gospodarstva vzrok za nezadostno izkoriščanje razpoložljivih proizvajalnih sil. Končno je komunalno gospodarstvo velikega pomena tudi za razvoj komunalne skupnosti kot osnovne celice naše socialistične družbe.

Preskrba prebivalstva Trgovina je dosegla pomemben napredek, posebno v obdobju delavskega samoupravljanja. Navzlic temu pa še zmerom lahko rečemo, da trgovina zaostaja za splošnim gospodarskim razvojem in za potrebami po boljšem oskrbovanju potrošnikov z blagom. To velja posebno za trgovino s kmetijskimi proizvodi. Zaostajanje se kaže predvsem v materialno-tehničnih pogojih blagov-

nega prometa, posebno v kapaciteti prodajne mreže. Zaradi nevsklajenosti v proizvodnji, zaradi nedograjenosti gospodarskega sistema in subjektivnih pomanjkljivosti v trgovini se razen tega na nekaterih področjih izmenjave nekontrolirano kažejo elementi stihije in razni nesocialistični pojavi. To vpliva neugodno tako na zagotovitev ustrezne strukture potrošnje, kakor tudi na stabilnost tržnih odnosov in cen. Pogoji preskrbovanja potrošnikov, pa tudi uspešno razvijanje proizvodnje zahtevajo, da posvetimo razvoju trgovine v prihodnjem obdobju večjo pozornost kakor doslej. Razširiti moramo mrežo prodajaln — trgovinskih obratov, veleblagovnic ipd. — in neprenehoma zviševati strokovno raven uslužbencev, zlasti pa omogočiti, da se bodo z zgraditvijo skladišč, hladilnic, transportnih sredstev in drugih naprav tehnični pogoji trgovinskih uslug povzpeli na sodobno višino. Zaradi nadaljnjega razvoja in spopolnjevanja trgovine ter zaradi kontrole in stabilizacije cen bo potrebno, posebno pri ljudskih odborih, sprejeti predvsem razne organizacijske ukrepe, da zagotovimo preskrbo prebivalstva, nato pa izvesti ustrezne regulativne ukrepe in okrepiti družbeno kontrolo nad trgovino z ustreznimi oblikami organizacije potrošnikov.

Mednarodna ekonomska politika Jugoslavije V boju za ekonomski napredek se mora socialistična Jugoslavija opreti predvsem na lastne sile in voditi takšno politiko, ki bo zagotovila tudi njeno ekonomsko neodvisnost. To pa ne pomeni, da se mora izolirati od drugih dežel oziroma od svetovnega gospodarstva in voditi politiko avtarkije. Nasprotno, politika avtarkije bi delovnim ljudem samo povečala ekonomska bremena in zavrla razvoj proizvajalnih sil. Socialistična Jugoslavija se mora vključevati v mednarodno delitev dela in v vse tiste oblike enakopravnega mednarodnega ekonomskega sodelovanja, ki koristijo njenemu gospodarskemu napredku in pospešenemu razvoju proizvajalnih sil in ki v ničemer ne ogrožajo njene neodvisnosti in njenega socialističnega reda. V takšno sodelovanje se mora Jugoslavija vključiti ob istih enakopravnih pogojih z vsemi deželami — ne glede na njihov družbeni sistem — ki želijo in imajo interes, da sodelujejo z našo deželo v takšni ekonomski izmenjavi in medsebojnem dopolnjevanju. 444

V skladu s politiko ekonomske osamosvojitve in — na tej podlagi — močnejšega vključevanja v svetovni trg bo treba kar najhitreje doseči in obdržati uravnovešeno plačilno bilanco s tujino. V ta namen moramo spodbujati razvoj tistih gospodarskih panog in sprejemati tiste ekonomske in druge ukrepe, ki zagotavljajo izpolnitev te naloge.

KMETIJSKA POLITIKA Prišli smo do tiste stopnje ekonomskega vzpona, ko je nujno potrebno pospešiti tudi razvoj kmetijstva, da zagotovimo enakomernejši razvoj proizvajalnih sil, da zadovoljimo zmerom večje potrebe delovnih ljudi in da ustvarimo ugodnejše pogoje za socialistično preobrazbo vasi in družbenega razvoja sploh. Pospešeni razvoj je mogoč samo na bazi močne sodobne tehnike in znanstvene organizacije proizvodnje. To zahteva ustrezna vlaganja družbenih sredstev na tistih področjih razvoja kmetijstva, kjer je mogoče hitro in temeljiteje obvladati stihijo in zagotoviti visoko proizvodnjo hkrati z doseganjem ciljev socialistične preobrazbe vasi. Dosedanji ekonomski razvoj v naši deželi je razen družbenopolitičnih pogojev ustvaril tudi osnovne materialno-ekonomske pogoje za izgradnjo modernega, socialističnega kmetijstva. Splošni razvoj ekonomskih sil Jugoslavije in povečanje skupnega nacionalnega dohodka, ki smo ga ustvarili predvsem z industrializacijo dežele, postopno zagotavlja kmetijstvu sodobna proizvajalna sredstva. Ustvarili smo tudi mrežo socialističnih kmetijskih organizacij, ki so postale že trdno izhodišče za hitrejši, uspešnejši razvoj socialističnih oblik proizvodnje v kmetijstvu.

Ustvarjanje velikega socialističnega kmetijstva — edina pot za napredek kmetijske proizvodnje Splošni ekonomski vzpon in že doseženi razvoj socialističnih družbenih odnosov na drugih področjih proizvodnje zahtevata, da preide tudi kmetijstvo v vseh panogah s hitrim tempom od zaostale k znanstveno organizirani in visoko produktivni proizvodnji. Samo moderno kmetijstvo z visoko proizvodnjo na 445

enega delavca in na enoto površine lahko zagotovi popolno izkoriščanje ugodnih zemljiških in klimatskih pogojev in na tej podlagi neprenehoma izboljšuje prehrano prebivalstva, oskrbuje predelovalno industrijo s kmetijskimi surovinami in prispeva k povečanju izvoza kmetijskih proizvodov. Ce hočemo doseči visoke donose, moramo proizvodnjo v kmetijstvu vsestransko znanstveno-tehnično organizirati, premagovati zaostalo tehnologijo, uporabljati moderna sredstva in metode mehanizacije ter kemična sredstva, uvajati visoko produktivne sorte semen, kulturnih rastlin, vzrejati visoko produktivno plemensko živino, meliorirati zemljo in podobno. Napredek kmetijske proizvodnje lahko potemtakem dosežemo samo z angažiranjem socialističnih družbenih sil in z izgrajevanjem modernega, velikega socialističnega kmetijstva. Zvišanje kmetijske proizvodnje in njena socialistična preobrazba sta samo dve strani istega enotnega procesa. Sleherna perspektiva za napredek kmetijstva po poti kapitalističnega razvoja in bogatitve enega dela kmetijskih proizvajalcev na račun drugih — je v naših razmerah tako ekonomsko kakor politično nemogoča.

Socialistična preobrazba vasi Politika Zveze komunistov Jugoslavije na področju kmetijstva je v tem, da se postopno podružblja proces proizvodnje v kmetijstvu z razvijanjem proizvajalnih sredstev v okviru sedanjih socialističnih kmetijskih organizacij in drugih socialističnih oblik, ki bodo nastajale med samim potekanjem tega procesa, toda brez nasilnega poseganja v individualno lastništvo zemlje. Socialistična preobrazba kmetijstva je neogiben pogoj za kvalitetno napredovanje kmetijstva, kakor tudi za ustvarjanje boljših življenjskih pogojev za kmetijske proizvajalce. Postopno doseganje tega cilja sodi med najpomembnejše naloge komunistov in vseh socialističnih sil v prihodnjem obdobju socialistične graditve. Krepitev socialističnih odnosov na vasi je povezana z razvojem socialističnih kmetijskih organizacij, z modernimi proizvajalnimi sredstvi in strokovnimi kadri, z zmerom večjim vplivom teh organizacij na način obdelave in izkoriščanja zemlje, z zmerom močnejšim vplivom na individualnega proizvajalca, 446

da bi se pridružil najrazličnejšim oblikam socialistične kooperacije v lastnem interesu in v interesu razvoja socialističnih kmetijskih organizacij. Socialistične kmetijske organizacije so poglavitne nosilke razširjene reprodukcije in organizatorice moderne proizvodnje. To so danes predvsem: kmetijska posestva, kmečke delovne zadruge, splošne kmetijske zadruge in ekonomije kmetijskih zadrug. V nadaljnjem razvoju bodo imele prednost tiste oblike, ki bodo pokazale največ uspehov pri hitrem zvišanju proizvodnje in v socialistični preobrazbi vasi, to se pravi tiste oblike, ki bodo prednjačile v povečanju donosov, v rentabilnosti gospodarjenja, v možnosti sprejemanja sodobnih sredstev in metod proizvodnje, v vplivanju na razvoj socialističnih odnosov na vasi, v premagovanju privatnolastniške stihije, v pritegovanju delovnih kmetov k velikemu socialističnemu kmetijstvu. Jugoslovanski komunisti se bodo torej zavzeli za izgradnjo takšnih socialističnih kmetijskih organizacij in takšnih oblik združevanja individualnih proizvajalcev, ki bodo vodile k najbolj uspešnemu razvoju kmetijske proizvodnje in ki jih bodo delovni kmetje v lastnem interesu prostovoljno sprejemali.

Vloga splošne kmetijske zadruge Splošna kmetijska zadruga je ena izmed primernih oblik, s katerimi postopno premagujemo malolastniško stihijo in razvijamo veliko socialistično proizvodnjo. V svoji aktivnosti mora splošna kmetijska zadruga razvijati tiste oblike proizvodne kooperacije, ki bistveno povečujejo proizvodnjo, krepijo zadružne sklade in ustvarjajo na ta način pogoje za moderno socialistično veliko proizvodnjo. Samo takšne oblike vodijo k večji produktivnosti dela in zmanjšujejo proizvodne stroške. Odločilni materialno-ekonomski stimulus za razne oblike povezave individualnega kmeta z zadrugo mora biti materialni interes individualnega kmetijskega proizvajalca in ekonomski interes skupnosti, ki vlaga družbena sredstva v razvoj kmetijstva. Ta individualni ekonomski interes bo prepričeval kmeta o prednosti, ki jo ima veliko socialistično gospodarstvo pred zaostalim, malim in neorganiziranim. Osnovo in cilje takšne kooperacije predstavlja tehnična baza, ki je popolnoma drugačna od baze, na katero se opira 447

sedanja kmečka proizvodnja. Z njo bomo dosegli kvantitativno večje donose na enoto kapacitete, mobilizirali živo delo in vpeljali različne oblike združevanja zemlje. Zadruge morajo p6družbljevati delovni proces, postopno spreminjati operacijo za operacijo v družbeni delovni proces in tako delovati na strukturo proizvodnje, na planiranje in postopno spreminjanje strukture vsega kmetijstva. Z večanjem deleža družbenih proizvajalnih sredstev v zadrugi bo takšna socialistična kmetijska organizacija postajala zmerom bolj nosilka razširjene reprodukcije, organizatorica velike socialistične proizvodnje, prometa in predelovanja. Temu se mora pridružiti tudi zavestna politična aktivnost socialističnih sil, kakor tudi ustrezna splošna ekonomska politika družbene skupnosti (plan, regulativni ukrepi, družbena kontrola nad obdelavo zemlje, krediti, cene, davki itd.). V takšnih pogojih se veliko vprašanje razpolaganja z zemljo skrči na vprašanje, koliko bo zadruga razvita in sposobna obvladati proces proizvodnje, vprašanje zemljiške rente, ki bo zmerom bolj poslednji izraz privatne zemljiške lastnine, pa se bo urejalo skupaj z razvojem proizvajalnih sil v kmetijstvu in skladno s splošnim ekonomskim razvojem socialističnega gospodarstva. Bistvenega pomena je, da se vsi ti procesi razvijajo samo na podlagi prostovoljne odločitve kmetov. Kmetu pa bo praksa sama odkrivala resnico, ki jo Zveza komunistov neprenehoma poudarja: da je mogoče zagotoviti delovnemu kmetu boljše življenje samo v pogojih razvoja in krepitve moderne velike socialistične kmetijske proizvodnje.

Vloga socialističnih kmetijskih gospodarstev V današnjem obdobju izgrajevanja socialističnega kmetijstva imajo izredno pomembno vlogo družbena kmetijska posestva, pa tudi razvite delovne zadruge in zadružne ekonomije. Ta gospodarstva so stopila v fazo zelo intenzivnega prizadevanja, da bi ustvarila takšne donose, ki bi pomenili kvalitativno novo stanje — visoko produktivnost dela in rentabilnost proizvodnje. S svojim primerom in proizvodno sposobnostjo bodo vplivala na nadaljnje procese modernizacije in intenzifikacije vsega 448

kmetijstva. Od njihovih rezultatov je danes predvsem odvisna definitivna afirmacija velikega socialističnega gospodarstva v vseh panogah kmetijskega pridobivanja, nad malo in razdrobljeno individualno posestjo.

Politični in kulturni napredek vasi Proces izgrajevanja socialističnega kmetijstva bo bistveno vplival na ves razvoj družbenih odnosov, kakor tudi na standard in kulturno raven na vasi. Znanstveno organizirana proizvodnja bo z današnjimi proizvajalnimi sredstvi postopno zabrisala razlike med delom v industriji in kmetijstvu, kajti na ta način se zmerom bolj industrializirajo posamezni procesi kmetijske proizvodnje. V takšnih pogojih se bo povprečna produktivnost dela v kmetijstvu postopno približevala produktivnosti dela v industriji. Tako splošni tehnični kakor kulturni napredek, kot je elektrifikacija, sodobni transport, tisk, radio, televizija itd., navajajo kmetijske proizvajalce k bolj produktivnemu delu in bolj kulturnemu življenju. Samoupravljanje proizvajalcev v velikih gospodarstvih, zadrugah in njihovih obratih postaja pri graditvi modernega kmetijstva zmerom večja sila. S splošnim razvojem kmetijstva se bodo zmanjšale razlike med načinom življenja ljudi v mestu in na vasi, pa tudi nasprotja in razlike med interesi mesta in vasi. Že samo tako bo delovni kmet stopal zmerom bolj v nove proizvodne odnose in spreminjal s tem svojo družbeno naravo, način življenja in pojmovanj. V boju za tak razvoj je vloga komunistov in vseh zavestnih socialističnih sil zelo pomembna. Posebno politične in družbene organizacije na vasi in v kmetijskih komunah morajo voditi zelo zapleten proces izgradnje modernega kmetijstva, proces socialistične preobrazbe in kulturnega napredka vasi.

SOCIALNA POLITIKA Jugoslavija je bila med obema vojnama med zaostalimi deželami Evrope, kar se tiče odnosov do človeka in njegove pravice do zavarovanja v primeru bolezni, starosti in onemoglosti, kakor tudi kar se tiče zaščite matere in otroka. Razdejanja 29 — VII Kongres

449

vojne, milijon in sedem sto tisoč padlih v vojni, velikansko število invalidov in vojnih sirot — vse to je še bolj zaostrilo probleme socialne zaščite in naložilo ljudski oblasti izredno težke naloge. Zveza komunistov Jugoslavije je že med vojno, posebno pa v povojnem obdobju usmerila svoje prizadevanje v reševanje socialnih problemov, ki so nastali kot neposredna posledica vojne in ostankov izkoriščevalskega sistema. Nenehna in sistematična je skrb za vojne invalide, družine in otroke padlih borcev in žrtev fašizma. Z vlaganjem velikih sredstev, da se razširi materialna osnova zdravstvene zaščite in razne oblike materialnega zavarovanja državljanov, z izgradnjo sodobne zakonodaje in z razvijanjem široke družbene aktivnosti državljanov v organih družbenega upravljanja na področju socialne politike smo dosegli tudi druge pomembne uspehe. Vendar ima socialna politika navzlic tem uspehom še velike naloge.

Nadaljnje naloge na področju socialne politike Socialna politika ima pred seboj predvsem naslednje naloge: skrbeti za delovnega človeka, za družino, za njene vsakodnevne potrebe in oskrbo, za počitek in razvedrilo itd.; v tem smislu mora biti vsa stanovanjska in komunalna politika prežeta z duhom socialistične socialne politike;

zagotoviti takšne življenjske in delovne pogoje vsakemu članu skupnosti, ki bodo ohranili in krepili njegovo fizično in psihično zdravje;

skrbeti za zdravstveno zaščito in pomoč, da se preprečijo bolezni in zdravijo oboleli;

omogočiti slehernemu delovnemu človeku, da sodeluje v družbenem življenju in delu, rešujoč socialne probleme, ki so kot ostanki preteklosti še zmerom živi, ali pa nastajajo kot novi problemi; pomagati določenim kategorijam oseb in tudi posameznikom, kadar so zaradi nesreče, bolezni, invalidnosti, defektnosti, starosti ali mladoletnosti, zaradi zunanjih in včasih tudi notranjih vzrokov v posebno neugodnem položaju; socialna zaščita mora takšnim osebam poleg materialnega zavarovanja omogočiti pred• 450

vsem to, da se vključijo v družbeno življenje in proizvodno delo s šolanjem in strokovnim poukom, s sistematično rehabilitacijo in prekvalifikacijo, s socialno adaptacijo, hkrati pa se mora zmerom bolj lotevati reševanja težav in zadovoljevanja potreb vsake posamezne osebe, bodisi da izvirajo te težave in potrebe iz objektivnih življenjskih pogojev, 'bodisi iz psihične ali fizične konstitucije posameznika. Pri uvajanju raznih oblik socialne zaščite je treba pomakniti težišče na dejavnost komun, stanovanjskih skupnosti in na vrsto družbenih organizacij, ki imajo v svojem programu in v svojem vsakodnevnem delu na področju komun socialne naloge. Skladi pod družbeno kontrolo so v naših pogojih najprimernejša materialna podlaga za razne oblike socialne zaščite. Družbeno upravljanje teh skladov in posameznih zdravstvenih in socialnih ustanov omogoča kar najbolj racionalno izkoriščanje razpoložljivih sredstev.

Socialno zavarovanje Socialno zavarovanje oseb, ki so v delovnem razmerju, je velika pridobitev delavskega razreda Jugoslavije. Socialno zavarovanje v primeru bolezni, nesreče pri delu, invalidnosti, starosti izhaja na tej stopnji kot pravica iz delovnega razmerja in prispevkov zavarovanca. Socialno zavarovanje moramo dalje razvijati, da bo zajelo vse prebivalstvo in uvajalo nove vrste zavarovanja. V tem pogledu je posebno važno, da postopno uvajamo socialno zavarovanje na vasi. Zdravstveno zavarovanje vsega prebivalstva kot prva faza pri nadaljnji razširitvi socialnega zavarovanja na državljane, ki še niso zavarovani, mora temeljiti na prispevku zavarovancev in ga moramo izvesti v skladu s splošno sprejetimi veljavnimi načeli in v sorazmerju s povečanjem materialnih možnosti.

Naloge na področju zdravstva Dejavnost na področju zdravstva se mora poleg zdravljenja bolezni, rehabilitacije bolnikov in akcij za preprečevanje bolezni še bolj usmerjati k temu, da ohranimo in izboljšujemo fizično in psihično zdravje vseh delovnih ljudi. 451

Za nadaljnji napredek zdravstva bo treba predvsem izpopolnjevati zdravstveno službo in izboljšati njeno1 organizacijo, povečati in razširiti kapacitete zdravstvenih ustanov, posebno tistih, ki skrbe za preventivo, vsklajati razvoj zdravstvene mreže s povečanimi potrebami posameznih področij, ki so rezultat gospodarskega razvoja in spremembe v strukturi prebivalstva, čimbolj pospeševati znanstveno raziskovalno delo na področju zdravstva, povečati proizvodnjo zdravil, šolati zdravstveni kader nasploh in posebej srednjemedicinski kader in pomožno osebje. Posebno pozornost je treba posvetiti higienski in zdravstveni kulturi širokih ljudskih plasti.

Položaj družine Z odpravo patriarhalne in družinske zakonodaje, z uvedbo družbene zaščite in pomoči družini, z ustvarjanjem materialnih in drugih pogojev za ekonomsko osamosvojevanje žene, z razvijanjem raznih ustanov za pomoč družini, negovanje in vzgojo otrok, z ustvarjanjem družbene tehnične baze gospodinjstva, ki naj osvobaja družino izpod pritiska zaostalega gospodinjstva -— z vsem tem je dana v socialistični družbi nova podlaga za zakonske in družinske odnose, za novo moralo v osebnih odnosih, za vračanje človeka njegovi pravi človeški naravi, brez izkoriščanja in poniževanja sočloveka. Hkrati ko se družina osvobaja hlapčevanja zaostalemu gospodinjstvu, poglablja, bogati in krepi svoje notranje človeške odnose in je izvor osebne sreče svojih članov. Brez prisiljevanja privatnolastniške družbe, kakor tudi brez družbenih predsodkov, ki so s tem povezani, ustanavljajo delovni ljudje svoje zakonsko in družinsko življenje na medsebojni ljubezni, tovarištvu in spoštovanju ter na ljubezni do svojih otrok. Sprememba zakonskih in družinskih odnosov je zgodovinski proces, v katerem moramo premagovati objektivne, materialne ovire, pa tudi zastarele navade, predsodke in pojmovanja, ki imajo v teh odnosih še posebno' globoke korenine. Hitri tempo industrializacije in sprememba strukture prebivalstva, nagli razvoj in razmah mest, priseljevanje kmečkega prebivalstva v mesta, posebno mladine, pomanjkanje in prenaseljenost stanovanj, slabo razvite komunalne službe, sprememba družinskih odnosov — so ustvarili in ustvarjajo še na452

dalje nove osebne in družinske probleme ter probleme adaptacije na nove pogoje in novi način življenja, negativne socialne pojave ipd. Zveza komunistov Jugoslavije spremlja globoke procese, ki se odigravajo v družini, potrebe družine in njene možnosti, in ji je neprenehoma pred očmi, da moramo s subjektivnimi silami in ustvarjanjem materialnih pogojev, posebno v okviru komun in stanovanjskih skupnosti, pospešiti proces osvobajanja družine izpod bremena tehnično zaostalega gospodinjstva vzporedno' s splošnim materialnim razvojem dežele. Eden poglavitnih problemov v tem kompleksu je razvijanje družbene skrbi za otroke. Ne da bi zmanjševala vlogo družine pri vzgoji otrok, ki je nezamenljiva, se bo Zveza komunistov zavzemala za to, da se bodo tudi v prihodnje razvijale najširše oblike družbenega skrbstva za otroke, ki bodo nudile tudi tisto, česar pri vzgoji otrok družina, sestoječa se iz staršev in otrok, posebno če je mati zaposlena, otroku ne more dati. Zato je v interesu i družine i družbe, da odpiramo najrazličnejše ustanove za otroke in širimo mrežo objektov za zabavo in razvedrilo, športnih igrišč in podobnega, objektov, v katerih bodo otroci preživeli del dneva in ki jim bodo nudili kolektivno življenje in družbeno vzgojo. Neposredno angažiranje staršev pri razvijanju družbenega skrbstva za otroke, njihovo sodelovanje v organih upravljanja vseh ustanov za otroke omogoča, da kar najbolje spoznavamo možnosti in potrebe družine in ustvarimo hkrati enotnost družbene in družinske vzgoje. V procesu globokih sprememb družinskih odnosov, v katerih smo danes, so neizogibni notranji spori. Ti spori povzročajo individualne probleme in težave, ki dobivajo tu pa tam značaj družbenih pojavov (ločitve zakonov, nezakonski otroci ipd.). Socialna zaščita mora individualno intervenirati in pomagati v vsakem posameznem primeru, ko omajani družinski odnosi postanejo socialni problem.

Družbeno upravljanje na področju socialne zaščite Za urejanje vseh omenjenih problemov moramo še nadalje širiti mrežo socialnih služb in ustanov z družbenim upravljanjem, zlasti mrežo raznih posvetovalnic. Posebno pozornost moramo posvetiti formiranju poklicnih socialnih delavcev. 453

Nosilke takšne socialne politike bodo še nadalje komune, v katerih okviru se odvija neposredna skrb za človeka in nj,egovo zaščito, stanovanjske skupnosti in gospodarske organizacije. Pri izvajanju vseh teh ukrepov socialistične socialne politike bodo morale imeti tudi v prihodnje veliko vlogo družbene organizacije, neposredno skrb za delovnega človeka in njegovo družino pa predvsem sindikati kot najbolj množična politična organizacija delavskega razreda. Aktivnost političnih in družbenih organizacij samoupravnih organov in vseh državljanov omogoča tudi nenehno razvijanje iniciative, neposredno urejanje nalog, boljšo uporabo materialnih sredstev, nepretrgano spopolnjevanje dela obstoječih organizacij, ki že uspešno delajo po načelih družbenega samoupravljanja. Tako smo ustvarili mehanizem in pogoje, v katerih dobiva aktivnost državljanov poleg vlaganja materialnih sredstev prvorazreden pomen pri nadaljnjem razvoju in dejavnosti služb socialne politike.

PROSVETA, ZNANOST IN KULTURA Revolucionarne spremembe v družbeni in ekonomski strukturi Jugoslavije so povzročile številne in različne kvalitativne spremembe v družbeni vrhnji stavbi. S temi spremembami so se odprle velike možnosti za svoboden razvoj prosvete, znanosti in kulture na idejnih osnovah socialističnega humanizma. Boj za idejno socialistično preobrazbo zahteva organizirano in sistematično delovanje Zveze komunistov in vseh naprednih sil v deželi. Da bi se ta idejna socialistična preobrazba naše dežele lahko' uresničila na duhovnih področjih, je treba posvetiti vso pozornost razširjanju in izgradnji materialno-tehnične osnove v vseh panogah kulture s tem, da zagotovimo objektivne pogoje najširšim plastem ljudstva, da si pridobijo splošno in strokovno znanje. Poglavitne značilnosti razvijanja kulturnih ustvarjalnih sposobnosti ljudstva so: svoboden razvoj nacionalnih kultur na podlagi enakopravnosti in ustvarjalnega sodelovanja med njimi; socialistična demokratizacija šolskega sistema in sistema izobraževanja in vzgoje sploh, kakor tudi znanstvenih, umetniških in vseh kulturnih ustanov; 454

osvobajanje prosvetnega, znanstvenega, umetniškega in kulturnega življenja administrativnega vmešavanja organov oblasti, etatističnih in pragmatističnih koncepcij kulturnega ustvarjanja z izgrajevanjem in izpopolnjevanjem sistema družbenega samoupravljanja v prosvetnih, znanstvenih in drugih kulturnih ustanovah in organizacijah; marksistično kritično stališče do kulturne ustvarjalnosti vseh narodov, do kulturne dediščine jugoslovanskih narodov, boj proti razrednoburžoaznemu mistificiranju kulturne zgodovine in kulturnih vrednot, boj proti neukemu, primitivističnemu in sektaškemu podcenjevanju kulturnega fonda, ustvarjenega v preteklosti, ki ga socialistična družba kot naravna in zgodovinska dedinja pozitivne kulturne dediščine sprejema in kultivira kot enega izmed elementov za izgradnjo brezrazredne civilizacije. V revolucionarni družbeni praksi je silno zrasla splošna prosvetljenost ljudstva. Boj za nove družbene odnose osvobaja človeško zavest naivnega in preprostega verovanja v preživele religiozne in mistične narkoze, jo osvobaja duhovne lenosti, slepila z raznimi fetišizmi, razširja splošno znanje in uvaja nove socialne navade na podlagi bogate znanstvene in tehnične izkušnje, da bi dosegli višji ekonomski družbeni standard kot osnovni in nadvse pomembni prvi pogoj za vsebinsko bolj polno človekovo življenje. V tem procesu prihaja do popolnega izraza tudi progresivna usmerjenost večine jugoslovanske inteligence in njen družbeno revolucionarni aktivizem, ki se je pod idejnim vplivom komunistov razvijal v boju proti buržoaznim režimom predvojne Jugoslavije, fašistične okupacije in kontrarevolucije in ki ima danes v okviru socialistične izgradnje popolne in odprte možnosti za razvoj vseh svojih ustvarjalnih sposobnosti. Zveza komunistov Jugoslavije se bo borila tudi v prihodnje za to, da bi ustvarili čim ugodnejše materialne in družbene pogoje, ki naj omogočijo intenziven razvoj kultur jugoslovanskih narodov, znanstvene in umetniške ustvarjalnosti, napredek splošne kulturne izobrazbe in znanja čim večjega števila delovnih ljudi. V nadaljnji izgradnji osnovne sodobne izobrazbe bo Zveza komunistov Jugoslavije posvetila posebno pozornost: zvišanju ravni osnovne sodobne izobrazbe vseh prebivalcev z namenom, da spremenimo kvalifikacijsko strukturo prebivalstva, usposabljanju državljanov za odgovorne funkcije v meha455

nizmu družbenega samoupravljanja in sploh ustvarjanju pogojev za bolj kulturno in bogatejše osebno življenje državljanov; zagotovitvi enakih možnosti vsakemu mlademu človeku, da se odloči za izbiro svojega življenjskega poklica in da glede na svoje zmožnosti in zanimanje nadaljuje šolanje in izpopolnjuje svoje znanje do najvišjih stopenj. Postopno zmanjševanje razlike med umskim in fizičnim delom, odprava moralne in družbene degradacije fizičnega dela, podedovane od razredne družbe, je eno poglavitnih načel, na katerih temelji socialistični sistem vzgoje in izobrazbe. Zato pomeni sistem izobraževanja odraslih nujno dopolnitev in razširitev rednega šolskega sistema. Njegova naloga je, da omogoči nenehno razširjanje izobrazbe in strokovnega izpopolnjevanja delovnih ljudi. Na tej osnovi moramo izgrajevati sistem splošnega izobraževanja ljudstva, ki bo vsakomur dostopno.

Sistem vzgoje in izobraževanja Sistem vzgoje in izobraževanja v Jugoslaviji bomo gradili in razvijali tako, da bo služil splošnim ciljem naše socialistične skupnosti in na ta način kar največ pripomogel k ustvarjanju materialnih in kulturnih dobrin in k izgradnji socialističnih družbenih odnosov. Poglavitni cilji izobraževanja in vzgoje v naših družbenih pogojih so: razvijanje ustvarjalnega odnosa mladega rodu do bodočega poklica in do dela sploh; razvijanje socialistične družbene zavesti in usposabljanje mladine za sodelovanje v družbenem življenju dežele, v organih družbenega samoupravljanja in upravljanja; spoznavanje in usvajanje dosežkov naših narodov in vsega človeštva na raznih področjih socialnega, znanstvenega, tehničnega, umetniškega in drugačnega kulturnega ustvarjanja; razvijanje duha bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov; razvijanje internacionalizma, duha mednarodne solidarnosti delovnih ljudi, kakor tudi ideje enakopravnosti in zbližanja vseh narodov v interesu miru in napredka na svetu; osvajanje temeljev znanstvenega, materialističnega pogleda na svet; razvijanje vsestranske, aktivistične osebnosti z intelektualnimi in moralnimi lastnostmi državljanov socialistične skupnosti; izboljševanje fizičnega zdravja, posebno z razvijanjem fizične kulture in telesne vzgoje kot pogoja za normalno ustvarjalno življenje. 456

Da bi bilo šolstvo kos takšni nalogi, je nujno potrebno, da se v svoji organizaciji, v metodah dela, v svojem celotnem delovanju neprenehoma izpopolnjuje, hodi vštric z razvojem družbe in zadovoljuje potrebe, ki neprenehoma rastejo. Posebno pomembno je, da je šola povezana z družbeno-ekonomsko' stvarnostjo, da je sposobna s svojim programom izražati konkretne potrebe mladega naraščaja in jih prilagajati potrebam družbe; da je sposobna zbuditi v mladem človeku interes za vse tisto znanje, ki je potrebno za njegov sedanji in bodoči materialni, kulturni in moralno-družbeni napredek. Pouk v naših šolah mora živo spremljati sodobni razvoj in rezultate sodobne znanosti, družbene prakse in umetnosti ter te rezultate uporabljati pri vzgojnem delu. Pri povezovanju šol z družbenimi potrebami in pri krepitvi družbene vloge šole so posebno pomembni šolski odbori v vzgojnih ustanovah. Ker so povezani ti organi s komuno in gospodarskimi ter družbenimi organizacijami, postajajo zmerom bolj kraj dogovora in sodelovanja vseh zainteresiranih faktorjev: učiteljev, staršev, mladine, pa tudi ustreznih družbenih organizacij in družbenih organov.

Prosvetna dejavnost med ljudstvom Podedovana nizka prosvetna in kulturna raven mnogih pokrajin naše dežele in osnovne množice proizvajalcev, posebno kmetijskih, je resna zavora hitrejšemu razvoju družbenih proizvajalnih sil in celotni socialistični preobrazbi. Takšno stanje neposredno vpliva na razvoj kulture same, kajti velikanske ustvarjalne energije ljudstva se še zmerom niso vse zganile. Zveza komunistov Jugoslavije se bo vztrajno zavzemala za razvoj in razširjenje mreže ustanov, ki so namenjene kulturnoprosvetnemu napredku najširših množic, kot so: tisk, založniška dejavnost, radio in televizija, film, gledališče, javne knjižnice, kinematografi, domovi kulture, delavske in ljudske univerze, kulturno-prosvetne in druge organizacije, ki spodbujajo k samoaktivnosti, amaterstvu itd. Komunisti se bodo zavzemali za bolj smotrno in bolj racionalno investiranje materialnih sredstev skupnosti in vodili politiko forsiranja tistih ustanov in tistih oblik kulturne dejavnosti, ki najučinkoviteje in najširše vplivajo na zvišanje kulturnega standarda ljudstva. 457

Boj proti primitivizmu in sploh boj za sodobnejšo organizacijo vzgoje in izobraževanja, kakor tudi za razširjanje kulturnih navad ni mogoč brez sodobnih tehničnih in kulturnih sredstev. Zato je zlasti važno, da opremimo naše šole in druge prosvetne in kulturne ustanove s tehničnimi sredstvi, ki omogočajo popolnejše in lažje učenje ter pridobivanje znanja. Razen tega ustvarja razvoj filmov, radia in televizije nove, velike možnosti za pridobivanje novega znanja, za razširitev kulturnih navad, za spoznavanje drugih narodov. Vse to nam narekuje, da se trudimo za zvečanje splošne in osebne potrošnje družbe v prihodnjem obdobju, da glede na večje materialne možnosti družbe zvišamo splošni tehnični in kulturni standard, da ustvarimo boljše pogoje za širše in bolj vsestransko izkoriščanje osebnih in javnih tehničnih kulturnih sredstev.

Znanost in umetnost Znanost je postala v sodobni družbi zelo pomembna. Postala je eden izmed poglavitnih faktorjev, ki določajo skupni potencial in moč posamezne dežele. Razvoj znanosti in tehnike, kakor tudi napredek industrijske proizvodnje sta se zlila v enoten proces, tako da je postala znanost eden najmočnejših vzvodov razvoja materialnih sil družbe. V takšnih pogojih je nadaljnje razvijanje proizvajalnih in drugih sil ljudstva odvisno v veliki meri od sposobnosti skupnosti, da rezultate znanstvenega mišljenja in prakse ljudem čimbolj približa. Ena izmed nalog Zveze komunistov Jugoslavije je, da neprenehoma izboljšuje pogoje za napredek znanosti na vseh področjih. Socialistična družba mora — in edina tudi lahko — do maksimuma sprosti ustvarjalne sile v znanosti in omogoči znanstvenim delavcem, da svobodno razvijajo svoje sposobnosti pri odkrivanju zakonitosti in oblik gibanja narave in družbe, zato da bi vsklajevali subjektivno dejavnost družbenih sil z objektivnim gibanjem. Pot do znanosti mora biti odprta vsakemu našemu državljanu, ki ima za to sposobnost in nagnjenje. Sodobna znanost lahko na nekaterih področjih uspešno opravi svojo nalogo samo z združenimi napori in sodelovanjem večjega števila znanstvenih delavcev na podlagi' svobodnega individualnega ustvarjanja. Socialistična družba posveča posebno pozornost napredku družbenih in političnih ved. Razvite družbene in politične vede, 458

ki odkrivajo in postavljajo zakone sodobnega gibanja družbe in njene zavesti, so močan faktor progresivnega družbenega razvoja in razvoja človekove družbene biti. V povezovanju znanosti s potrebami družbe ima pomembno vlogo družbeno upravljanje v znanstvenih ustanovah, preko katerega se stapljajo splošni interesi družbe s konkretnimi interesi znanstvenega dela. V tem stapljanju je zagotovljena svoboda znanstvenega ustvarjanja, znanstveno raziskovanje pa je maksimalno zaščiteno pred administrativnimi in nepotrebnimi intervencijami. Zveza komunistov Jugoslavije je zmerom pripisovala velik pomen razvoju nacionalnih kultur in umetnosti, podpirala je in z materialnimi in političnimi sredstvi pomagala k širšemu in bolj vsestranskemu razvoju vseh oblik kulturnega in umetniškega ustvarjanja. V sistemu socialistične demokracije se intelektualna ustvarjalnost zmerom bolj osvobaja razrednih determinacij in omejitev: človekov družbeni pomen se začenja kvalitativno spreminjati, nastajajo realni pogoji za njegovo dejansko osvoboditev. Maksimalno razvijanje človeške ustvarjalnosti postaja namen in sredstvo vsega družbenega gibanja, s čimer se uresničuje skupni cilj — izenačenje družbenega individualnega interesa z družbenim splošnim interesom. Socialistični družbeni odnosi v boju, da bi premagali prejšnje kapitalistične družbene odnose, osvobajajo in afirmirajo človekovo zavest, idejno in ustvarjalno človekovo bit. Zveza komunistov Jugoslavije bo tudi v prihodnje usmerila svoja prizadevanja tako, da bosta umetnost in kultura postali v resnici last ljudstva, da bo kulturna ustvarjalnost dobila množično podlago glede usvajanja kulturnih pridobitev, zlasti pa glede spodbujanja kulturno-umetniške dejavnosti in iniciative najširših ljudskih množic. Zveza komunistov Jugoslavije se bo zavzemala za razvoj materialne podlage takšne aktivnosti, za razširitev in izgradnjo raznih kulturnih ustanov, kot so: gledališča, kinematografi, radio in televizija, galerije, muzeji, knjižnice, ljudske čitalnice itd. Spodbujala bo k aktivnosti družbene organizacije, ki delujejo na kulturno-umetniškem področju, in vplivala na to, da se bodo v njihovi aktivnosti izražale specifičnosti vseh narodov Jugoslavije, ob tesni povezanosti, sodelovanju in izmenjavi izkušenj, pa tudi enotnost socialistične skupnosti. 459

Družbeno samoupravljanje na področju prosvete, znanosti in kulture Organi družbenega samoupravljanja v prosvetnih, znanstvenih in kulturnih ustanovah ter organizacijah so za komuniste izredno pomembno področje vpliva in dela, da bi se afirmirala socialistična pojmovanja v prosveti, znanosti in umetnosti, da bi se razvijala njihova družbena vloga, da bi se ustvarjali čim ugodnejši materialni in družbeno-politični pogoji za njihov hitrejši napredek, da bi se organizirale in mobilizirale najširše ljudske plasti v boju za višji in bolj vsestranski kulturni prerod. Deseto poglavje

DRUŽBENA VLOGA IN IDEJNI TEMELJI ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Zveza komunistov se je razvila iz Komunistične partije Jugoslavije,' opirajoč se in nadaljujoč njeno revolucionarno1 in marksistično tradicijo. Komunistična partija je bila zmerom veren izraz interesov in teženj delavskega razreda, ki ustrezajo tudi objektivnim interesom vseh drugih delovnih slojev Jugoslavije. Zveza komunistov je bila in je tudi v današnjih razmerah predstavnica interesov in teženj delavskega razreda in vseh delovnih ljudi Jugoslavije. Vodilna družbena vloga delavskega razreda temelji na dejstvu, da je njegov razredni interes istoveten z interesi splošnočloveškega napredka in da pomeni kot takšen poglavitno gibalno silo najnaprednejših družbenih gibanj. Enotnost pogledov na osnovne notranjepolitične in zunanjepolitične probleme, na poglavitna vprašanja boja za socializem, je neogiben pogoj za enotnost volje in akcije komunistov. Načela demokratičnega centralizma so izraz in najbolj adekvaten organizacijski pogoj za ideološko in akcijsko enotnost Zveze komunistov Jugoslavije. Demokratični centralizem pomeni boj mnenj v organizaciji komunistov, hkrati pa obvezno sprejemanje zaključkov in organiziranje akcij na podlagi vsestranske izmenjave mnenj in sklepa večine. Dosledno izvajanje načela demokratičnega centralizma prispeva k najboljši izbiri partijskih kadrov, 460

mobilizira komuniste proti birokratskim tendencam, prav tako pa tudi proti pojavom malomeščanskega anarhizma.

Graditev socializma — zavestno spreminjanje in usmerjanje družbenega razvoja Jugoslovanski komunisti uravnavajo svojo dejavnost po zgodovinsko danih družbeno-političnih pogojih. Boj za izgradnjo socializma pomeni zavestno spreminjanje in usmerjanje razvoja družbene stvarnosti. Družbeno-ekonomska stvarnost današnje Jugoslavije kot celota jejplod minulega dolgega zgodovinskega razvoja, za katerega je značilno razredno in nacionalno zatiranje, in plod močne revolucionarne preobrazbe, ki je bila opravljena pod idejnim in političnim vudstvom Komunistične partije Jugoslavije med osvobodilno vojno in v povojni socialistični graditvi. Za našo današnjo družbeno stvarnost so značilne predvsem globoke spremembe v ekonomsko-materialni in politični osnovi družbe, številčno povečanje in ojačena družbena vloga delavskega razreda, zvišanje družbene, socialistične zavesti najširših slojev delovnega ljudstva, spremembe v načinu življenja, v ideologiji in moralnih nazorih. V naši družbeni stvarnosti obstajajo in delujejo tudi še elementi dediščine iz preteklosti, ostanki stare družbe, na katere podlagi se porajajo in vzrejajo negativni ideološko-politični pojavi. Dejstvo, da delovne množice v preteklosti niso imele nikakršnega vpliva na upravljanje družbenih, gospodarskih in javnih zadev in da zaradi tega še nimajo dovolj izkušenj in potrebne kulture, ustvarja ugodna tla za recidive buržoaznega individualizma, partikularizma in egoizma, za pojave neodgovornega odnosa do družbenega premoženja, brezčutnega odnosa do ljudi, birokratizma itd. Kolikor sleherna objektivna stvarnost stihijsko deluje z močjo svoje zakonitosti, toliko lahko govorimo o dveh vrstah stihije v naši družbeni stvarnosti: o malolastniški in birokratski stihiji, ki združujeta v sebi, kar je podedovanega, zaostalega in preživelega in kar potemtakem vleče nazaj, ter o socialistični stihiji, ki raste iz tal socialističnih družbenih odnosov in z močjo objektivnih zakonitosti deluje na družbeno bit in na zavest ljudi, tako da jih spreminja v progresivnem smislu. 461

Komunisti — avantgardna sila socialističnega gibanja Jugoslovanski komunisti so vodili revolucionarno akcijo delovnih množic tako, da so razvijali njihovo socialistično družbeno zavest, jih mobilizirali in organizirali za progresivno spreminjanje družbene stvarnosti. Komunisti bodo še nadalje avantgardna sila socialističnega gibanja v naši stvarnosti: v praksi bodo preizkušali pravilnost svoje politike in svojih akcij, proučevali rezultate te prakse, ki vsebuje neizogibno1 zmerom tudi elemente nepredvidenega in zatorej stihijskega. Komunisti bodo pri premagovanju negativne stihije dosegali toliko večje uspehe, kolikor bolj se bodo v svoji praktični dejavnosti opirali na proučevanje socialistične teorije in prakse na vseh področjih, kjer se bije boj za socializem, kolikor bolj se bodo ravnali po znanstvenih dognanjih napredne družbene misli v celoti in kolikor bodo sami prispevali k nadaljnjemu razvijanju te misli.

Za nadaljnje razvijanje marksizma

Znanstveno-teoretična osnova praktične dejavnosti komunistov je marksizem, nauk o temeljnih zakonih razvoja narave, družbe in mišljenja ter o nujnosti zmage socializma, ki sta ga osnovala Marx in Engels in ki so ga v novih pogojih v praksi revolucionarnega boja dalje razvili Lenin in drugi marksisti. Ta nauk se preizkuša in dalje razvija s teorijo in prakso vsega svetovnega delavskega gibanja in z graditvijo socializma. Marksizem ni enkrat za vselej dognan nauk, niti ni sistem dogem, ampak teorija o družbenem procesu, ki se razvija skoz zaporedne zgodovinske faze in obsega potemtakem tudi ustvarjalno uporabo teorije in njeno nadaljnje razvijanje predvsem s posploševanjem prakse socialističnega razvoja in z dosežki znanstvene misli človeštva. »Mi nikakor ne gledamo na Marxovo teorijo kot na nekaj dokončnega in nedotakljivega. Nasprotno, prepričani smo, da je postavila samo temeljni kamen tisti znanosti, ki jo morajo socialisti razvijati dalje v vseh smereh, če nočejo zaostati za življenjem... Mi nikakor ne trdimo, da Marx ali marksisti poznajo pot v socializem v vsej njeni konkretnosti. To je nesmisel. Poznamo smer te poti in vemo, katere razredne sile jo utirajo, toda konkretno, praktično bo to pokazala samo izkušnja milijonov, ko se bodo lotili dela.« (Lenin.) 462

Zavzemajoč stališče, da razvoj znanstvene misli toliko bolj ustreza dejanskim interesom in težnjam delavskega razreda in delovnih množic, kolikor pogumneje in bolj nepristransko- išče znanstvena misel resnico- — si jugoslovanski komunisti ne lastijo nikakršnega monopola na tem področju, ampak se zavzemajo za to, da bi se marksizem nepretrgano dalje razvijal in se bogatil z zmerom globljim spoznavanjem objektivne družbene stvarnosti. Zveza komunistov Jugoslavije v celoti in njeni posamezni forumi se nimajo za arbitre na področju marksizma-leninizma, niti na področju posebnih družbenih ved. Komunisti se okoriščajo z rezultati znanosti oziroma jih uporabljajo v skladu z družbenimi interesi in s stopnjo družbene zavesti najbolj naprednega dela delavskega razreda in delovnih ljudi sploh in v skladu z materialnimi možnostmi družbe. Znanost je sama sebi sodnik in odločilni kriterij objektivne resnice na področju družbenih ved je lahko samo dejstvo, ali njihovi rezultati ustrezajo ali ne ustrezajo stvarnosti, kar se naposled preizkuša v družbeni in znanstveni praksi sami.

Vodilna vloga in nenehna zavestna akcija Zveze komunistov Jugoslavije Zaradi specifičnega razvoja revolucionarnih procesov v naši deželi, v katerih se je Komunistična partija Jugoslavije oziroma Zveza komunistov Jugoslavije izkazala kot edina realna sila, ki je bila sposobna zbrati široke ljudske množice v boju za svobodo in družbeni napredek, si je Zveza komunistov Jugoslavije pridobila in obdržala specifično vodilno vlogo v sistemu ljudske oblasti v Jugoslaviji. Ko pojemajo v naši stvarnosti družbeni antagonizmi in se utrjujejo in razvijajo socialistični družbeni odnosi, je Zveza komunistov zmerom manj faktor oblasti in zmerom bolj faktor oblikovanja in razvijanja socialistične zavesti delovnih množic, ki neposredno sodelujejo v oblasti in delujejo skladno s svojim materialnim, duhovnim in družbenim interesom. Šesti kongres Komunistične partije Jugoslavije je formuliral vodilno vlogo in mesto partije delavskega razreda v družbenem življenju prav v duhu takih načel. Izvršile so se tudi pomembne progresivne spremembe v njeni metodi dela. Ti sklepi Šestega kongresa pomenijo prilagojevanje dejavnosti komunistov doseženim spre463

membam v objektivnih pogojih našega družbenega življenja. Na tem kongresu je Komunistična partija Jugoslavije, v skladu s temi spremembami in da bi poudarila njihov zgodovinski pomen, spremenila svoje ime v Zvezo komunistov Jugoslavije. Vodilna politična vloga Zveze komunistov Jugoslavije bo v perspektivi — z razvijanjem in krepitvijo zmerom obsežnejših oblik neposredne socialistične demokracije — postopno izginjala. Izginevala bo vzporedno z objektivnim procesom odmiranja družbenih antagonizmov in vseh oblik prisiljevanja, ki so zgodovinsko zrasle iz teh antagonizmov. > Da pa bi te cilje dosegli, je potrebna nenehna zavestna akcija komunistov s pomočjo vseh oblik socialistične demokracije in organizacije delovnega ljudstva. Antagonistične sile še zmerom niso toliko oslabele, da bi ne bile več nevarne za obstoj socializma. Zato se delavski razred ne more odreči orožju svojega razrednega boja, diktaturi proletariata, in vodilni vlogi Zveze komunistov Jugoslavije v boju za premagovanje tistih socialnih in materialnih faktorjev, ki v različnih oblikah zmerom pritiskajo na družbene odnose v naši stvarnosti v smislu kapitalistične restavracije oziroma birokratsko-državnokapitalističnih tendenc.

Razvijanje iniciative množic in ustvarjalni boj mnenj na socialističnih pozicijah V organih oblasti in organih družbenega samoupravljanja v občinskem, okrajnem, republiškem in zveznem merilu Zveza komunistov ne zahteva monopolističnih pravic zase, ampak se bori za uresničitev socialističnih načel v politiki in praksi organov oblasti in samoupravnih organov. Sklepi samoupravnih organov v podjetjih, v komunah, kakor tudi v okrajnih, republiških in zveznih družbenih in državnih organih morajo biti rezultat aktivnega socialističnega boja mnenj v samih organih oblasti in organih družbenega samoupravljanja, kakor tudi v organizacijah Zveze komunistov Jugoslavije in Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. S politično mobilizacijo množic v boju za reševanje poglavitnih problemov socialističnega razvoja in položaja delovnih ljudi Zveza komunistov Jugoslavije aktivno vpliva na razvijanje socialistične zavesti množic, na razvijanje in utrjevanje 464

politično-idejne enotnosti delovnega ljudstva ter tako pripravlja in vzgaja državljane za družbeno samoupravljanje. Zveza komunistov Jugoslavije s tem neprenehoma krepi vpliv socialističnih sil na celotni družbeno-politični sistem, s čimer postaja kontrola državljanov nad delom organov oblasti in organov družbenega samoupravljanja zmerom večja. Osnovno načelo, po katerem se ravna Zveza komunistov pri svojem delu glede na organe oblasti in organe družbenega samoupravljanja, ni ukazovanje, ampak razvijanje aktivnosti in iniciative državljanov, hkrati pa morajo biti člani Zveze komunistov za zgled pri izpolnjevanju nalog socialistične graditve, morajo biti zgled v boju za obrambo interesov skupnosti in pri razvijanju novih socialističnih odnosov med ljudmi. Družbena vloga komunistov Jugoslavije ni vloga superiorne, od ljudstva ločene elite, ampak enakopravnega dela delovnih množic; komunisti »teoretično prednjačijo ostali množici proletariata v tem, da razumejo pogoje, potek in splošne rezultate proletarskega gibanja« (Marx). Sleherno zaostajanje za zavestjo množic in nesposobnost, da bi spoznali in izkoristili materialne pogoje, ovirata organizacijo komunistov, da bi igrala vlogo zavestnega subjektivnega faktorja socialističnega razvoja; takšno oviro pomeni tudi prehitevanje materialnih možnosti in zavesti množic oziroma zavzemanje takšnih stališč in pogledov, ki ne ustrezajo realnim pogojem v materialni proizvodnji in moralnopsihološkemu stanju delovnih ljudi. Zveza komunistov Jugoslavije se je vztrajno zavzemala za to, da bi se ti dve skrajnosti in pomanjkljivosti odpravili, in bo tudi v prihodnje vodila takšno politiko. Samo realistična politika je lahko napredna in lahko služi socializmu; takšna politika spaja misel s prakso, besedo z delom, težnjo z možnostjo. Takšna politika pomika socializem naprej, ker ga uresničuje z zmerom širšim in popolnejšim sodelovanjem delovnih ljudi, s čimer se vsklajajo splošni interesi z interesi posameznika. S takšno politiko in v takšnih družbenih pogojih, kakršne uresničujemo pri nas pod vodstvom Zveze komunistov, se osvobaja in raste človekova osebnost, osebnost državljana socialistične Jugoslavije, se razvija humani odnos do ljudi in med ljudmi, se uresničuje socialistični humanizem; pojem svobode dobiva konkretno vsebino in se konkretno uresničuje, drugače kakor abstraktna, od kapitalističnih odnosov pogojena in s tem tudi omejena svoboda v buržoazni družbi; ustvarjajo se pogoji 30 — VII Kongres

465

za pozoren odnos do mnenja vsakega posameznika, kajti mnenja posameznikov se bodo s krepitvijo materialne podlage socializma oblikovala na osnovi zmerom večjega vsklajevanja osebnega in splošnega interesa državljanov in bodo tako prispevala k nadaljnjemu razvijanju in krepitvi socialističnih odnosov na vseh področjih družbenega življenja. Tako se razvija nov odnos do različnih mnenj, vsebina tega odnosa pa je širša, bolj ustvarjalna in bolj demokratična od buržoaznega načela strpnosti, ki ga omejujejo okviri razrednih interesov kapitalističnega razreda in njegove države. V našem družbenem in političnem sistemu se zmerom bolj razvija pozitivni in ustvarjalni boj mnenj na socialističnih pozicijah, katerega namen je urejati družbena nasprotja in v skladu z dejanskimi možnostmi olajševati in pospeševati vsestranski socialistični razvoj. Oblike boja mnenj in družbene kritike se spreminjajo in prilagajajo spreminjajoči se stvarnosti. V spopadu razrednih antagonizmov, v vojni in revoluciji, je morala dobivati družbena kritika najostrejše oblike. Danes vznikajo oblike družbene kritike iz stvarnosti, v kateri je ideja socializma zmagala, iz gospodarskega in družbenega mehanizma, ki se ne more uspešno razvijati brez nenehnega boja mnenj.

Preraščanje oblasti v imenu ljudstva — v oblast delovnega ljudstva Vloga komunistov pri razvijanju socialističnih družbenih odnosov je zahtevala, naj bi težišče njihovega dela ne bila državna uprava v ožjem pomenu, ampak krepitev predstavniških in samoupravnih organov oblasti. Na določeni zgodovinski stopnji je bila aktivnost komunistov pri organiziranju in funkcioniranju državnih organov nujna. Ce bi ob krepitvi in razvoju socialističnih družbenih odnosov ohranili stare oblike dela, bi se začele organizacije komunistov zraščati z državnim aparatom in se birokratizirati. Zaupanje, da so dekreti vse, deformira komuniste, slabi njihov čut odgovornosti pred množicami, povzroča, da komunisti idejno in moralno zaostajajo ter nazadujejo, kajti v takšnih pogojih se odvadijo boriti se za svoja prepričanja, in tako tudi tega, da bi vsak dan preverjali pravilnost teh prepričanj v praksi in boju mnenj. Državna uprava mora prerasti v strokovni 466

aparat, podrejen samoupravnim voljenim družbenim organom, komunisti pa se morajo boriti za to, da se bodo delo in sklepi demokratičnih organov skladali s potrebami razvoja socializma in njegove obrambe pred protisocialističnimi tendencami. Mehanizem političnega in gospodarskega sistema, ustvarjen v naši deželi, pomeni odločilno prepreko za birokratizacijo Zveze komunistov Jugoslavije. Ko Zveza komunistov Jugoslavije zavestno prenaša na družbo in njene organe — skladno s krepitvijo socialistične družbene baze — številne politične funkcije, ki jih je po zgodovinski nujnosti nekaj časa opravljala oziroma jih v določenih okvirih še opravlja, in ko usmerja razvoj družbenega sistema k socialistični demokraciji, ne ustvarja samo pogoje za vsestranski razvoj socializma, ampak varuje tudi sebe pred možnostjo birokratizacije in politične izolacije, pred metodo ukazovanja, pred možnostjo, da bi iz revolucionarne zavestne družbene sile postala zavora nadaljnjega napredka. Pomembno vlogo v tem smislu so imeli konkretni ukrepi, kot so: razvijanje socialistične demokracije v gospodarskem in političnem sistemu demokracije, ki maksimalno omogoča samoupravljanje delovnih ljudi v ustreznih samoupravnih organih in njihovo pravico do popolne kontrole nad državnim aparatom; organizacijski ukrepi, ki so pripeljali do tega, da je bilo težišče dela komunistov preneseno na predstavniške in samoupravne družbene organe in organizacije; odprava partijsko-državnega paralelizma; prilagojevanje organizacijskih načel Zveze komunistov Jugoslavije novim pogojem in novim nalogam. Jugoslovanski komunisti bodo tudi v prihodnje dinamična sila pri delu družbenih, predstavniških in drugih organov oblasti, če se bo razvijala njihova aktivnost tam, kjer živijo in delajo delovni ljudje, pod njihovo neposredno kontrolo, vsestransko si prizadevajoč za uresničitev Leninovega načela »preraščanja oblasti v imenu delovnega ljudstva v oblast delovnega ljudstva«.

Komunisti v organih delavskega in družbenega upravljanja Zaradi razvijanja in krepitve delavskega samoupravljanja je zlasti pomembno delo komunistov v podjetjih, posebno v delavskih svetih. Organizacije Zveze komunistov Jugoslavije v podjetjih se borijo, da bi čim širše plasti delavcev doumele pomen 467

nadaljnje krepitve in razvijanja proizvajalnih sil, pomen zvišanja produktivnosti dela kot pogoja za premagovanje poglavitnih težav socialistične graditve, za izboljšanje življenjskega standarda delovnih ljudi in za nenehno razvijanje in utrjevanje socialističnih družbenih odnosov. Ko razvijajo komunisti vsestransko aktivnost v organih delavskega in družbenega upravljanja, v delavskih svetih, v zborih proizvajalcev, v gospodarskih organizacijah, kakor tudi na raznih področjih družbenega upravljanja v komunah ■— se morajo zavzemati za to, da bodo ti organi zmerom bolj postajali množična šola socializma, ki ne bo dajala delovnim ljudem samo bogatih praktičnih izkušenj v upravljanju in v javnih zadevah, ampak jih hkrati navajala k zmerom globljemu razumevanju problemov, s katerimi se spopadajo, ter jih istočasno tudi idejno in sploh kulturno vzgajala in razvijala.

F/oga komunistov v Socialistični zvezi

delovnega ljudstva Jugoslavije

Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije pomeni — v pogojih socialistične graditve — nadaljnje razvijanje tistih oblik splošno ljudskega zbiranja, ki so se pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije porajale med bojem zoper protiljudske režime v buržoazni Jugoslaviji in se razvile ter utrdile v oboroženem boju zoper fašistične okupatorje in njihove pomagače iz vrst domače reakcije, potem pa odigrale izredno pomembno vlogo v povojnem obdobju obnove dežele in v prvi fazi socialistične graditve. Neposredna predhodnica Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije je bila Ljudska fronta Jugoslavije, prva politično organizacijska oblika razredne zveze najširših plasti delovnega ljudstva, ki so jih združevali skupni interesi, da se likvidirajo preživeli in zgradijo novi, socialistični družbeni odnosi. Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije se v pogojih socialistične graditve razvija v splošno ljudski socialistični parlament in je najadekvatnejša oblika političnega povezovanja dejanskih družbenih nosilcev socialistične demokracije v Jugoslaviji. Idejno-politična osnova Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije se izraža v koncepciji o nujnosti izgradnje socializma; v obrambi pridobitev revolucije in družbene last468

nine proizvajalnih sredstev, zagotavljajoč v teh okvirih najširšo svobodno izmenjavo in boj mnenj na vseh področjih družbenopolitičnega življenja dežele. Kot taka zagotavlja Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije načelno enotnost socialističnih sil in omogoča, da je politično in družbeno lahko aktiven sleherni državljan, ki je načelno za socializem, in omogoča, da se boj mnenj lahko razvija na najširši osnovi. Tak tip organizacije političnega življenja množic v današnjih pogojih dejansko najbolj ustreza političnemu sistemu, za katerega je značilna zmerom širša uporaba metod in oblik neposredne demokracije, to se pravi, čedalje neposrednejše sodelovanje državljanov pri upravljanju družbe. Prav zato je Socialistična zveza delovnega ljudstva politična podlaga sistemu socialistične demokracije v Jugoslaviji. Zveza komunistov Jugoslavije je del Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Aktivnost članov Zveze komunistov Jugoslavije se neprenehoma podreja sodbi in oceni delovnih ljudi. Člani Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije sprejemajo od komunistov moč socialističnega prepričanja in ga spreminjajo v široko socialistično zavest delovnega ljudstva. Komunisti si vodilne vloge v vrstah Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije ne zagotavljajo z vsiljevanjem svojih idejno-političnih stališč, ampak z močjo svojega prepričanja, ki temelji na znanstvenem spoznanju današnje družbene stvarnosti in njenih poglavitnih tendenc; z nenehnim povezovanjem revolucionarne teorije s praktičnim delom pri preobražanju družbenih odnosov tako, da pomagajo delovnim ljudem v polni meri uresničevati njihove demokratične pravice; z bogatenjem idejno-moralnega lika komunista, ki mu je komunizem, ta dokončna osvoboditev človeka, najvišja težnja tako v javnem kakor tudi v osebnem življenju.

Zveza sindikatov Jugoslavije — sestavni del sistema socialistične neposredne demokracije Kot vodilni del delavskega razreda naše dežele posveča Zveza komunistov Jugoslavije izredno pozornost delu komunistov v Zvezi sindikatov Jugoslavije. Zveza sindikatov Jugoslavije, prostovoljna družbena politična organizacija delavskega razreda, ima glede na svoje mesto v družbi in glede na svoje 469

funkcije zelo pomembno vlogo v sistemu delavskega in družbenega samoupravljanja in je sestavni del sistema socialistične neposredne demokracije. Zveza sindikatov Jugoslavije, ki nadaljuje najboljše tradicije naprednega sindikalnega gibanja med obema vojnama, služi kot enotna organizacija delavcev in uslužbencev hkrati osebnim interesom članov in splošnim interesom skupnosti. Uresničevanje samoupravnih pravic delavskega razreda in njegovo neposredno sodelovanje pri delitvi družbenega produkta povzročata spremembo njegovega osnovnega družbenega položaja, posebno pa prispevata k odpravljanju ostankov mezdnega dela in s tem bistveno vplivata na spremembo značaja, vloge in nalog sindikatov. Razen teh sprememb ohranjajo sindikati osnovne funkcije: ekonomsko, zaščitno in vzgojno. Izgrajevanje sistema samoupravljanja, posebno v podjetjih in komunah, omogoča in zahteva, da sindikati veliko bolj kakor prej sodelujejo v ekonomskem življenju dežele in vsakega posameznega podjetja, da so čimbolj aktivni, ko razpravljajo in odločajo o vseh bistvenih gospodarskih in socialnih problemih. V okviru teh funkcij se sindikati zavzemajo za aktivizacijo delavcev in uslužbencev v organih samoupravljanja; pomagajo delavskemu razredu, da v delavskih svetih, komunah in drugih družbenih organih neposredno odloča o svojih problemih; se borijo za popolnejšo uresničitev demokratizma v upravljanju in za zavračanje birokratičnih pojavov. S tem sindikati ne sodelujejo samo pri graditvi družbenega sistema — s katerim uresničujemo poln razmah proizvajalnih sil in osvoboditev delavskega razreda ter osebnosti sploh — ampak tudi pri neposrednem urejanju zahtev in potreb delavcev in uslužbencev. Ker v Jugoslaviji interesov delavskega razreda ne ogražajo več niti privatnokapitalistični lastniki in oblastniki, niti administrativni upravljavci, delavskemu razredu ni več potrebna zaščitna organizacija klasičnega tipa. Sindikati zastopajo hkrati s številnimi drugimi političnimi in družbenimi organi in organizacijami konkretne vsakodnevne skupne interese delavskega razreda v odnosu do posameznega kolektiva ali posameznika, zastopajo pa tudi posameznega delavca ali delovni kolektiv v odnosu do celote, do komune in do drugih posameznih družbenih organov. Sindikati opravljajo pomembno funkcijo vsklajevanja interesov v delavskem razredu samem, posebno še funkcijo uvajanja enotnih načel v politiki zaslužka, pri graditvi notranjih odnosov v podjetju in pri urejanju problemov življenjskih po470

gojev delovnih ljudi sploh. Zato morajo biti sindikati aktiven faktor ne samo v podjetju, ampak tudi pri oblikovanju politike gospodarskih združenj, zbornic in komun. Sindikati delujejo kot organizacija z družbenimi zaščitnimi in kontrolnimi funkcijami. Svobodno se potegujejo za zaščito posameznikov in kolektivov, se zavzemajo za varovanje zakonitosti, za popravljanje in odpravljanje morebitnih krivic in napak. Vloga sindikatov se jasno kaže tudi v iniciativi pri sprejemanju predpisov in ukrepov državnih organov in samoupravnih teles v komunah, v neposrednem sodelovanju in pripravljanju predpisov in določb, ki se nanašajo na delavski razred, ter v sodelovanju pri njih izvajanju. Tako opravljajo sindikati tudi funkcijo družbene kontrole nad organi samoupravljanja. V sklopu splošne skrbi za življenjske in delovne pogoje vseh zaposlenih prevzemajo sindikati vlogo iniciatorja in organizatorja določenih služb, ki naj zadovoljujejo potrebe delavcev in uslužbencev, oziroma skrbijo za stanovanjske, prehranske, socialne, zdravstvene, kulturne, komunalne in druge potrebe, zagotavljajo dnevni, tedenski in letni oddih, skrbijo za šport, razvedrilo itd. Zaradi vsega tega ni poglavitno delovno torišče sindikatov več samo gospodarska organizacija, ampak prav tako tudi komuna, v kateri delavec živi, z vsemi njenimi pomožnimi organi in organizacijami —od hišnih svetov in stanovanjskih skupnosti do svetov v ljudskem odboru in upravnih svetov raznih družbenih ustanov, katerih delo neposredno vpliva na življenje delovnega človeka, kakor tudi na gospodarska združenja in zbornice. To se pravi, da naloga sindikatov ni samo v zaščiti splošnih in konkretnih, vsakodnevnih interesov delovnih ljudi, ampak tudi v praktični organizacijski dejavnosti in vplivanju na vseh področjih, kjer se rešujejo vprašanja, ki se tičejo vsakodnevnih interesov in življenja delovnih ljudi, ali se določa politika, ki vpliva na položaj delovnih ljudi ali na njihove notranje odnose. Čeprav je izobraževanje delavskega razreda naloga vse socialistične skupnosti in njenih ustanov in organizacij, imajo sindikati tudi na tem področju pomembno vlogo. Ena prvih nalog sindikatov je v tem, da družbeno-ekonomsko izobražujejo delavski razred, ga usposabljajo za upravljanje, kakor tudi nasploh krepijo njegovo socialistično zavest. Prav tako sodijo med poglavitne naloge sindikatov: prosvetljevanje in strokovno izobraževanje delavcev in uslužbencev, njihovo usposabljanje za 471

produktivnejše in kvalitetnejše delo, čim živahnejše sodelovanje delavskega razreda v kulturnem življenju in njegovo vplivanje na kulturno-prosvetno politiko.

Za vsestransko afirmacijo mladine na oseh področjih družbenega življenja V primerjavi s predvojnimi in vojnimi generacijami raste in dozoreva sedanji rod mladine v popolnoma drugačnih družbenih razmerah, ki oblikujejo njegove nazore in stremljenja. Mlade generacije se na vseh področjih življenja vzgajajo pod vsakodnevnim močnim vplivom revolucionarnih sprememb, ki zagotavljajo mladini zmerom širše možnosti za delo, za sistematično šolanje, za svobodno izbiro življenjskega poklica, za bolj vsestransko afirmacijo na vseh področjih družbenih aktivnosti. Za mladino so današnji družbeni in materialni pogoji izhodišče nadaljnjega progresivnega gibanja. Življenjsko je zainteresirana pri nenehnem in čim uspešnejšem razvoju socializma, ki ji zagotavlja popolnejšo izpolnitev življenjskih interesov in teženj. Zato ima mladina pomembno vlogo kot progresivna sila v boju za nadaljnjo socialistično preobrazbo naše družbe. Današnje mlade generacije živijo v okolju, ki še ni homogeno socialistično, v času, ki so zanj značilna protislovja prehodnega obdobja in ki se v njem vztrajno držijo razni izvori nesocialističnih idejnih in vzgojnih vplivov. Zaradi tega moramo zavračati zmotna mnenja, češ da postane mladine avtomatično socialistična že samo zato, ker živi v socialistični deželi, in da jo potemtakem lahko prepustimo spontanemu vzgojnemu procesu. Dolžnost komunistov in vseh socialističnih družbenih faktorjev je, da delujejo premišljeno in organizirano tako, da se bo vzgajal mladi rod socialistično. Osnova družbene vzgoje mladine je delo in mobilizacija mladine za cilje in naloge socialistične izgradnje, kakor tudi to, če mladi ljudje že v svojih najzgodnejših letih sodelujejo in prevzemajo nase odgovornost v družbenih organizacijah in organih družbenega upravljanja, to se pravi, če se mladina neposredno povezuje s problemi družbe in opravlja konkretno delo, ki izhaja iz praktičnih družbenih pogojev, v katerih danes živi. Abstraktno dociranje, ki ni povezano z življenjem, ne more vplivati na oblikovanje zavesti mladine. Vzgoja, ki je oprta na 472

odgovorno delo v družbi, bo usposabljala mladino za to delo in hkrati oblikovala njeno zavest. Ker vzgajajo mladino predvsem odnosi v družbi, moramo opreti vzgojne metode prav na te odnose in na položaj mladine v njih. Zveza komunistov Jugoslavije se zavzema za takšne oblike vzgojnega dela, ki ustrezajo življenjskim interesom in željam mladine same, prav tako pa tudi ciljem socialističnega razvoja. V nadaljnjem razvoju moramo izpopolnjevati že ustvarjene pogoje, v katerih bo mladina kot aktiven faktor naše družbe množično sodelovala in se borila za krepitev socialističnih družbenih odnosov kot eden izmed pomembnih faktorjev socialističnega razvoja. Ljudska mladina Jugoslavije, ki nadaljuje revolucionarne tradicije Zveze komunistične mladine Jugoslavije, ima kot enotna politična in vzgojna mladinska organizacija pomembno vlogo pri socialistični vzgoji in pri pripravljanju mladine za najširše sodelovanje v družbeno-političnem življenju dežele. Ljudska mladina Jugoslavije razvija ustvarjalni aktivizem, družbeno odgovornost in delovno disciplino mladih državljanov, ki se v tej svoji organizaciji tudi sami zavzemajo, za to, da bi se politično in ideološko izgrajevali ter se tako usposabljali za upravljanje družbenih zadev. Ljudska mladina Jugoslavije se zavzema tudi za splošno kulturno izobrazbo in za kulturno razvedrilo mladine, seznanja mladino s pridobitvami znanosti in civilizacije in jo vsestransko pripravlja za sodelovanje v proizvodnji in javnem življenju sploh. Razne družbene organizacije, ki v določenih dejavnostih zbirajo okoli sebe velik del mladine in otrok (fizkulturne, znanstveno-tehnične, kulturno-prosvetne, počitniške, taborniške in druge organizacije) so velikega pomena ne samo zato, ker zadovoljujejo delovne potrebe in interese svojih članov, ampak tudi zaradi tega, ker pomagajo oblikovati socialistično osebnost mladega človeka.

Vprašanje enakopravnosti žena Boj za vsestransko afirmacijo in razvoj osebnosti, boj za najširše, aktivno sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju družbenega življenja terjata nadaljnje razvijanje idejno-političnega splošno vzgojnega dela, da odpravimo ostanke neenakopravnih odnosov med ljudmi nasploh, posebno pa med moškim in žensko. Problem enakopravnosti žene v Jugoslaviji ni več 473

politični problem, niti problem pravnega položaja žene v družbi; kolikor še obstaja, je v glavnem problem ekonomske nerazvitosti, primitivizma, religioznih pojmovanj in drugih konservativnih predsodkov privatnolastninskega odnosa, ki še vplivajo na življenje v družini. Zaostalo gospodinjstvo in obstoječi materialni problemi družine preprečujejo ženi, da bi mogla v polni meri sodelovati v ekonomskem in družbenem življenju dežele, ustvarjajo konflikt med njeno vlogo v družbi in vlogo v gospodinjstvu. Zaostalo gospodinjstvo ovira tudi vse druge člane družine v njihovi družbeni aktivnosti. Ti problemi se posebno zaostrujejo s hitro industrializacijo dežele, s spremembo socialne strukture prebivalstva. Materialni razvoj dežele nudi hkrati možnosti za ustvaritev tehnične baze, za podružbljenje služb, namenjenih potrebam gospodinjstva, s čimer moramo urediti konflikt med sodelovanjem žene v družbenem življenju in njenim položajem v družini, pa tudi, izboljšati življenjski standard vseh članov družine. Pri konkretnem urejanju teh nalog imajo pomembno vlogo organi družbenega upravljanja v komunah, zlasti stanovanjske skupnosti, pa tudi družbene organizacije. Komunisti v teh organih in organizacijah se morajo boriti za ustvaritev pogojev, ki so potrebni za uspešni razvoj družine in ki jih je mogoče ustvariti že danes, posebno na področju gradnje stanovanj, izgradnje mreže različnih otroških domov v okviru gospodarskih organizacij in stanovanjskih skupnosti, z ustanavljanjem komunalnih uslužnostnih ustanov in podobnega; vse to pa bo pripomoglo k dejanski enakopravnosti žene in moža in k njunemu sodelovanju kot enakopravnih državljanov v javnem življenju. Na idejno-političnem torišču se komunisti borijo in se bodo borili zoper vse nazadnjaške nazore v odnosih med spoloma, ki so še ostali v naši družbi kot dediščina iz preteklosti, pa tudi zoper tista iznakažena idejna in moralna pojmovanja, ki s psevdorevolucionarno frazo o »podiranju razredne morale« propagirajo pravzaprav amoralnost v odnosih med spoloma.

Delo in vloga strokovnih, umetniških in drugih združenj Številne družbene organizacije jugoslovanskih delovnih ljudi, — strokovna, znanstvena, umetniška, stanovska združenja, včlanjena v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije — niso mehanične transmisije in avtomatične izvrševalke že izde474

lanih sklepov Zveze komunistov in Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Delo teh organizacij je odvisno predvsem od zavestne aktivnosti njihovih članov. Pripadnost k Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije ne zmanjšuje samostojnosti in samoupravnosti teh organizacij, ampak jim, nasprotno, pomaga, da bi svojo aktivnost vključile in povezale z aktivnostjo in cilji velikanske večine delovnih ljudi. Oblike zbiranja in organiziranja državljanov se bodo neprenehoma razvijale in spopolnjevale, razvoj socialistične demokracije pa bo dajal spodbudo za izpopolnjevanje teh oblik. Njihov socialistični značaj in aktivnost pri izvajanju splošne linije Zveze komunistov sta odvisna v glavnem od vpliva in zavestnega delovanja komunistov in drugih socialistično zavednih državljanov, ki delajo v teh organizacijah.

Odločen boj komunistov zoper protisocialistične pojave in tendence Nasproti enotnosti in sodelovanju najširših plasti delovnega ljudstva, ki so družbeni nosilci socialistične demokracije v Jugoslaviji, obstajajo v naši družbeni stvarnosti tudi protisocialistične sile; to so ostanki poprej vladajočih družbeno-političnih odnosov v naši deželi, ali pa se kažejo kot odsev nezadostno razvite materialne in družbeno-ekonomske baze. Izvori protisocialističnih tendenc in njih nosilci so: pripadniki razlaščenih eksploatatorskih razredov, nosilci kapitalističnih tendenc na vasi, maloštevilnost delavskega razreda in tendence malolastniške stihije, reakcionarni elementi v cerkvi, tuje agenture in tuji reakcionarni vplivi; idejna in politična zaostalost določenih družbenih slojev, ki nastopa in se obnavlja na podlagi materialne zaostalosti, primitivizma in reakcionarne idejne dediščine preteklosti; neenaka ekonomska in kulturna razvitost posameznih delov Jugoslavije: ta povzroča nekatera nasprotja, ki porajajo in dajejo potuho šovinizmu, partikularizmu, egoizmu in drugim nazadnjaških tendencam; birokratizem kot družbeni pojav in konservativna tendenca, ki negativno vpliva na razvoj socialističnih družbenih odnosov, prizadevajoč si, da bi te odnose deformirala v državnokapita475

lističnem smislu; določene oblike odpora do razvoja socialistične demokracije; odcepljanje od delovnih množic, karierizem, stihijska težnja po ohranjevanju in pridobivanju posebnih privilegijev; brezperspektivni individualizem in destruktivni anarhizem v določenih slojih malomeščanstva in malomeščanske inteligence, ki se pogosto ponašajo z lažnim liberalizmom in »naprednostjo«, dejansko pa pridigajo pasiven, prezirljiv odnos do življenjskih in družbenih problemov, pri čemer pogosto zdrknejo na pozicije reakcionarnih sil. Protisocialistični pojavi v našem družbenem življenju, bodisi da izhajajo iz preteklosti, bodisi da rastejo iz lastnih tal, bodo neprenehoma najedali tudi posamezne komuniste ter se kazali bolj ali manj tudi v delu Zveze komunistov. Zaradi tega mora biti Zveza komunistov Jugoslavije sposobna, da pravočasno opazi in analizira vzroke in korenine pomanjkljivosti v lastnem delu in se neprenehoma bori za odpravljanje napak, slabosti in pomanjkljivosti v delu posameznih organizacij, posameznih organov in Zveze komunistov v celoti. Napake in pomanjkljivosti se pokažejo: kadar začenja postajati neka sredina neobčutljiva za vsakodnevna vprašanja življenja in dela državljanov; kadar rešujemo probleme z rutino, ne pa na podlagi vsestranske analize in poznavanja dejstev; kadar preveč zaupamo moči dekretov, uredb in predpisov; kadar skušamo urejati družbeno-politične probleme s tehnokratskimi metodami; kadar posamezniki svoje slabosti v sedanjem delu prekrivajo z zaslugami iz preteklosti; kadar zavlada pri posameznikih samozadovoljstvo, samoljubnost in prepričanost, da so pri delu nepogrešljivi. Komunist, ki noče zaostati, se mora neprenehoma truditi, da ga ne bo najedla rja birokratizma, da ne bo začel plavati po toku malomeščanskih teženj in nazorov, da bo zmerom ostal borec, občutljiv za lastne slabosti in za sleherni nesocialistični pojav v okolju, v katerem živi. Protisocialistične sile in pojavi bodo v našem razvoju prihajali bolj ali manj do izraza še dalj časa. Za aktivnost komunistov bi bilo najbolj nevarno mnenje, da so sedanje in prihodnje težave v primerjavi s preteklimi — lažje. Veliko dosedanjih težav smo premagali z nenehnim bojem in enotnostjo naših vrst, z nenehno aktivnostjo, z dinamičnostjo pri delu, z nenehnim premagovanjem vsega zastarelega, z neugasljivo težnjo po zmerom 476

boljšem in naprednejšem, z zaostrovanjem budnosti do negativnih pojavov in s kritiko slabosti, z nenehnim bojem zoper konservativizem in stagnacijo v nazorih. Te lastnosti moramo razvijati tudi v prihodnje in jih prenašati na mlade generacije. S slabitvijo kritičnega odnosa do rezultatov lastnega dela, do negativnih pojavov v našem razvoju, do manifestacij, ki zavirajo ta razvoj, nastajajo ugodni pogoji za delovanje in razvijanje protisocialističnih teženj in sil. Sedanji mednarodni položaj, težave, na katere zadeva svetovni socialistični razvoj v celoti, težave našega lastnega razvoja — vse to ustvarja podlago za nastopanje protisocialističnih teženj. Komunistom sedanjost in neposredna prihodnost ne obetata oddiha, samozadovoljstva, ampak opozarjata na dejstvo, da živimo v obdobju nenehnega, zagrizenega boja in neprestanih prizadevanj, da bi podrli ovire in obvladali težave ter tako zagotovili manj boleč in hitrejši socialistični razvoj. Ko se komunisti odločno borijo zoper protisocialistične sile in vplive, morajo hkrati preprečevati, da bi se pritisk zoper protisocialistične sile ne spremenil v administrativni pritisk in obliko birokratskega ukazovanja na področju socialističnih odnosov, ki jih zavestno gradijo družbene sile, zbrane v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije. V naših razmerah postaja torišče boja zoper protisocialistične pojave in tendence zmerom bolj sam mehanizem socialistične demokracije, zbori volivcev, organi družbenega samoupravljanja, družbene in politične organizacije. Zunaj tega mehanizma je zelo omejen prostor za nastopanje protisocialističnih tendenc, kajti razvoj socialistične demokracije praktično zmerom bolj zajema aktivnost vseh državljanov. Prav zato je tako pomembno, da komunisti uspešno delajo v vseh teh številnih celicah celotnega sistema naše demokracije. Obstoj Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije in drugih oblik organizacije delovnih ljudi naše dežele zagotavlja široko svobodo izmenjave in boja mnenj glede vprašanj, ki se tičejo socialističnih družbenih odnosov in socialistične graditve sploh. Ko komunisti branijo to svobodo, se morajo upreti slehernemu poskusu protisocialističnih sil, da bi izkoristile zase razlike, ki še obstajajo v socialno-ekonomskem in idejnopolitičnem pogledu med raznimi sloji, in da bi z reakcionarnimi idejami vplivale na najbolj omahljive pristaše socializma v organih družbenega samoupravljanja in v celotnem sistemu naše demokracije. 477

V idejnem boju bo Zveza komunistov Jugoslavije zmagovala vse dotlej, dokler bo tesno povezana z delavskim razredom, dokler bo korakala z njim vštric in v praksi uresničevala njegovo zgodovinsko vlogo, dokler bo usvajala in uporabljala dosežke današnjega človeškega spoznanja, dokler bo celotna njena aktivnost prežeta z mobilnostjo, dinamičnostjo in napori, da bi v idejno-političnem in splošno kulturnem pogledu ostala avantgardni del družbe v socialističnem razvoju.

Politika Zveze komunistov Jugoslavije na področju znanosti, kulture in umetnosti Idejni boj Zveze komunistov Jugoslavije pospešuje razvoj idejne vrhnje stavbe in pomaga osvobajati ustvarjalne sile v znanosti in umetnosti. Ker Zveza komunistov Jugoslavije sodi, da znanost in umetnost tem bolj ustrezata dejanskim interesom družbenega napredka, kolikor pogumneje se vsaka na svoj način in s svojimi sredstvi predajata iskanju in odkrivanju resnice o naravi in družbi, o človeku kot družbenem bitju, o odnosih človeka do zamotanih problemov narave, človeške družbe in človeka samega v vsej njegovi duhovni strukturi — se zavzema za dejansko svobodo ustvarjanja v znanosti in umetnosti. Zveza komunistov Jugoslavije, prepričana o družbeni pogojenosti znanosti in umetnosti ter o njuni veliki vlogi v družbi, hkrati zavrača sleherno pragmatistično pačenje marksističnih pogledov na vlogo znanosti in umetnosti v družbi in sleherno spreminjanje znanosti in umetnosti v sredstvo dnevnopolitičnih interesov. Obenem Zveza komunistov Jugoslavije nasprotuje »teorijam«, ki v imenu abstraktnih koncepcij svobode pravzaprav odpravljajo resnično svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja ter jo praktično podrejajo reakcionarnim političnim tendencam. Razvoj doslednih socialističnih družbenih odnosov in socialistične demokracije v naši deželi zahteva, naj idejna vloga Zveze komunistov ne bo vloga dogmatičnega sodnika o znanstvenih in umetniških smereh, šolah in stilih. Politiko Zveze komunistov Jugoslavije na področju znanosti, filozofije in umetnosti inspirirajo težnja in napori, da bi se ljudstvo zmerom bolj izobraževalo v duhu marksističnega pogleda na svet, da bi se čedalje bolj razmahnile znanstvene in umetniške dejavnosti; s tem razvijajo in usmerjajo boj mnenj 478

in kulturno-umetniško tekmo k progresivnemu razvijanju socialistične idejnosti in hkrati osvobajajo tako znanost kakor umetnost vseh vezi, ki bi ju utegnile zavirati v njunem napredovanju. Razvoju socialistične idejnosti je v marsičem pogoj razvoj znanstvene socialistične misli. Zaradi tega in v interesu novega človeka samega in svobode ustvarjanja si morajo komunisti neprenehoma prizadevati za razvoj in teoretsko bogatitev marksistične misli na področju ustvarjalnosti in kulture. Zveza komunistov, katere poglavitni cilj je boj za socializem, se bori ideološko proti vsem pojavom, ki zmanjšujejo vero v človeka in njegovo ustvarjalno moč ter sposobnost, da bi spremenil svet in da bi človeško življenje napravil razumno, polno vsebine in človeško za vse, ali proti poskusom, da bi se pod firmo svobode znanosti in umetnosti afirmirali dejansko reakcionarni in protisocialistični nazori ali spodkopavale moralno-politične osnove socialistične družbe.

Idejni boj komunistov proti religioznim in drugim zablodam ter predsodkom Ko zastopajo jugoslovanski komunisti dosledno svoj marksistični materialistični svetovni nazor, vedo, da religije, ki se poraja in ohranja v določenih zgodovinskih pogojih materialne in duhovne zaostalosti ljudi, ni mogoče odpraviti z administrativnimi sredstvi, ampak z nenehnim razvijanjem socialističnih družbenih odnosov, s širjenjem znanstvenih spoznanj in s splošnim stopnjevanjem človeške zavesti, s čimer se progresivno uresničuje človekova dejanska svoboda in likvidirajo materialnoduhovni pogoji za razne zablode in slepila. Marksizem kot svetovni nazor in idejna osnova praktične dejavnosti komunistov je nezdružljiv s kakršnimi že koli religioznimi prepričanji. Zato pripadnost k Zvezi komunistov Jugoslavije ne dopušča nikakršnega religioznega verovanja. Ko se komunisti borijo z idejnimi sredstvi zoper vsakršne predsodke in se pri tem opirajo na dognanja prirodnih in družbenih ved, spoštujejo hkrati pravico državljanov Jugoslavije, da pripadajo ali ne pripadajo kateri od verskih skupnosti, ki so priznane z ustavo in zakoni, kakor tudi da se praktično udeležujejo svojih verskih obredov in da zaradi svojega verskega prepričanja in udeležbe pri verskih obredih ne trpijo nikakršnih posledic v 479

svojih družbenih in političnih pravicah. Komunisti se bodo pri tem odločno postavili po robu vsem poskusom, da bi se verska čustva izkoriščala v politične namene ali da bi cerkev bila opora protisocialističnih sil. Komunisti menijo, da so verska čustva osebna in zasebna zadeva vsakega državljana in so za dosledno uporabo načela svobode veroizpovedi in za dosledno uresničevanje načela o ločitvi cerkve od države in šole od cerkve.

Trdna povezanost komunistov z najširšimi množicami proizvajalcev — nujen pogoj socialističnega razvoja V tem veličastnem boju, ko utiramo nove poti, so možne in celo nujne napake in omahovanja v okviru socialističnega gibanja samega. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je mogoče razne negativne družbene tendence, izvirajoče iz nasprotij, ki obstajajo v družbi, prav tako pa tudi napake in omahovanja v vrstah socialističnega gibanja samega premagati: s kontrolo s pomočjo rezultatov v praksi; v najtesnejši povezanosti z gibanji delovnih množic; z živo, nenehno ustvarjalno težnjo in idejnim bojem najzavestnejših socialističnih sil, da bi se spremenilo vse, kar je preživelega in kar zavira napredek. Zveza komunistov Jugoslavije si je zmerom prizadevala, da bi kritično ocenjevala razultate, dosežene v družbenem razvoju dežele, težeč po zmerom bolj razvitih delovnih odnosih. Zato se bodo konkretne oblike političnega in ekonomskega sistema socialistične Jugoslavije tudi nadalje neprenehoma razvijale in spopolnjevale glede na stopnjo materialnega razvoja in glede na politične izkušnje vsakodnevnega boja za zgraditev socializma. Socialistična orientacija vodilnih revolucionarnih sil v neki socialistični deželi v dobi prehoda iz kapitalizma v socializem sama po sebi še ne obvaruje družbe pred pojavi deformiranja družbenih odnosov v smeri birokratizma in etatizma, pred tendencami po stagnaciji prehodnih oblik v razvoju družbenih odnosov in pred drugimi pojavi, ki utegnejo ovirati in deformirati gibanje socialističnih sil. Ta orientacija sama po sebi še ne zadostuje, da bi ukrotila stihijske tendence po restavraciji določenih kapitalističnih oziroma državnokapitalističnih odnosov, ki rastejo iz nezadostne razvitosti materialno-proizvodne baze. Zveza komunistov Jugoslavije meni, da je najzanesljivejši jez 480

zoper obe vrsti nevarnosti, če neprenehoma zmerom bolj pritegujemo delovne ljudi k neposrednemu upravljanju proizvajalnih sredstev in k delitvi družbenega proizvoda ter dosledno zamenjavamo preživele oblike socialistične politične ureditve z zmerom bolj razvitimi in z zmerom bolj demokratičnimi oblikami. Komunisti Jugoslavije menijo, da hitrejši ali počasnejši razvoj socialističnega demokratizma ni odvisen samo od subjektivne zmožnosti vodilnih socialističnih sil, ampak tudi od nenehne krepitve materialnih faktorjev socializma, kakor tudi od objektivnih pogojev ter od zgodovinskih okoliščin, v katerih se odvija socialistični razvoj v deželi. Zato si bo Zveza komunistov Jugoslavije zmerom prizadevala, da naša družba pri uporabi novih in bolj razvitih oblik ne bo niti zaostajala niti prehitevala danih konkretnih materialnih in družbenih odnosov ter razvoja socialistične zavesti. Naši komunisti se zavedajo, da tako prva kakor druga tendenca lahko samo zavre socialistični napredek. Zato se bodo komunisti vztrajno borili tudi proti konservativizmu in proti anarhistično frazerskemu zaletavanju naprej, v abstraktne konstrukcije. Nenehna tesna povezanost vodilnih političnih in družbenih faktorjev s širokimi množicami proizvajalcev je neizogibni pogoj za zdrav socialistični razvoj. Ta povezanost zagotavlja vzajemen vpliv tistih družbeno-ekonomskih interesov delavskega razreda, ki nastajajo v družbeni proizvodnji, in zavestnih vodilnih sil delavskega razreda. Zato je bila Zveza komunistov Jugoslavije zmerom mnenja in bo tudi vnaprej, da je ta tesna povezanost nujen pogoj socialističnega razvoja. Socialistična družba ne more biti na nobeni stopnji svojega razvoja — ne glede na dosežene uspehe — zadovoljna sama s seboj. Bolj kakor katera koli druga družba mora pomeniti socializem nenehen napredek, nenehno gibanje, nenehen obračun z idejnim konservativizmom in s tendencami sleherne stagnacije.

Socialistični človek — svobodna ustvarjalna osebnost Zgodovinska naloga in končni cilj zavestne dejavnosti komunistov je v tem, da spreminjajo današnjo družbeno stvarnost, ki nosi v sebi vse značilnosti prehodnega obdobja, v stvarnost, 31 — VII Kongres

481

v kateri ne bo več razredov in v kateri bodo izginili vsi sledovi izkoriščanja in zatiranja človeka po človeku; v stvarnost, v kateri bo človek kot svoboden ustvarjalec stal pred naravo in jo, prodirajoč zmerom globlje v njene zakonitosti, podrejal zmerom bolj sebi in svoji svobodni smotrni dejavnosti; v stvarnost, v kateri bodo njegovi lastni družbeni odnosi postajali zmerom bolj njegovo lastno svobodno delo, objektivne sile pa, ki so dotlej vladale nad zgodovino, bodo prišle pod nadzorstvo ljudi; v stvarnost, v kateri bodo »ljudje sami in popolnoma zavestno ustvarjali svojo zgodovino« in bodo »družbeni vzroki, ki jih bodo sprožili, imeli pretežno in zmerom bolj takšne posledice, kakršne bodo oni hoteli« (Engels).

Zakonitost družbenega gibanja in cilj revolucionarne dejavnosti komunistov — ustvaritev komunistične družbe Zakonitost družbenega gibanja in cilj revolucionarne dejavnosti komunistov je, da ustvarijo — na bazi izobilja proizvodov —■ svobodno, komunistično družbo in svobodno osebnost, družbo brez države, razredov in strank. »Svet svobode se začenja dejansko šele tam, kjer ni več dela, ki ga določa revščina in zunanja smotrnost; po naravi stvari je torej onkraj področja materialne proizvodnje.« Tamkaj »se začenja razvoj človeške moči, ki je sam sebi namen, pravi svet svobode« (Marx). Komunizem kot družbo, s katero se šele začenja prava človeška zgodovina, je — ob zagotovitvi vodilne vloge delavskega razreda pri usmerjanju družbenega gibanja — mogoče doseči predvsem: z nenehnim razvijanjem proizvajalnih sil, ki se jim odpirajo neslutene perspektive, posebno z uporabo najnovejših odkritij na področju znanosti in tehnike; s stalnim izboljševanjem življenjskega standarda ljudi in naposled z ustvarjanjem obilja proizvedenih dobrin, kar bo družbi omogočilo, da bo na svoje zastave napisala besede: vsakemu po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah; s samoupravljanjem neposrednih proizvajalcev in z njihovo svobodno ustvarjalno iniciativo, ki je v skladu tako s splošnim 482

kakor tudi z individualnimi interesi proizvajalcev in se uresničuje na bazi družbene lastnine proizvajalnih sredstev; z nenehnim razvijanjem socialističnega demokratizma, ki bo zagotavljal zmerom svobodnejši in zmerom bolj vsestranski razvoj družbenega bitja.

*

V razdobju, ki je pred nami, čakajo Zvezo komunistov Jugoslavije v celoti in vsakega posameznega komunista velike in odgovorne naloge. Živimo v najbolj usodnem in najbolj veličastnem času dosedanje zgodovine človeštva. Današnja dela človeškega razuma in rok prekašajo' tudi najdrznejše vizije sanjarjev; človek osvaja vesoljstvo; praktično postaja gospodar neslutenih energij, dovolj velikih, da vse človeštvo osvobodijo vseh ponižanj, pomanjkanja in revščine, vseh dosedanjih materialno-tehničnih omejitev. Nepretrgani proces, v katerem se veča produktivnost dela in odpravlja razlika med umskim in fizičnim delo, doživlja danes nov kvalitativni skok. Usmerjanje dosežkov jedrske fizike, elektronike in avtomatizacije k izpopolnjevanju proizvodnje, odpira slehernemu posamezniku perspektivo, da do maksimuma razvije svoje ustvarjalne sposobnosti. V takih pogojih postaja degradiranje človeka na položaj mezdnega delavca in mehaničnega strežnika strojem še bolj nesmiselno. Človekova moč in ustvarjalna sila sta se tako razrasli, da so jima postali kapitalistični družbeni odnosi nevzdržne spone. Dosedanji odnosi med državami so zmerom bolj v nevzdržnem nasprotju z razvojem proizvajalnih sil. Ekonomska, tehnična in znanstvena moč realno in v vseh pogledih zmerom bolj omogoča in kategorično zahteva uresničitev enotnosti sveta. Ves ta velikanski materialni in tehnični napredek ustvarja zmerom hitreje in v zmerom večjem obsegu materialne predpostavke za komunizem. Samo zaostali družbeno-politični odnosi na svetu so krivi, da moč atomske energije vzbuja tudi strah pred prihodnostjo, da se je pošastna grožnja vojne in uničenja zgrnila nad današnje človeštvo. Živimo v času, ko so svoboda ali sužnost, revščina ali bogastvo, nazadovanje ali napredek, vojna ali mir v kakšni deželi ali na kakšni meji neposreden pogoj za življenje in prihodnost vseh ljudi in narodov, vsega človeštva. 483

Živimo v času najglobljih, najbolj vsestranskih revolucionarnih sprememb v človeški družbi. Socializem v najrazličnejših oblikah postaja zaradi delovanja objektivnih zakonov družbenega razvoja in revolucionarnih akcij delavskega razreda svetovni sistem. Uresničevanje socializma, porajanje novega sveta in novih oblik življenja ni in ne more biti brez bolečin in dram, trpljenja in utrujenosti, zakaj tako je bilo vselej, ko se je v življenju in družbi porajalo in ustvarjalo kaj velikega. Toda človeštvo je že krepko stopilo v novo dobo. Živimo v času, ki zahteva od ljudi kar največjo in organizirano družbeno, politično in ustvarjalno akcijo, da bi premagali antagonistična nasprotja današnjega sveta in usmerili družbeni razvoj k progresu in miru, k svobodi in srečnejšemu življenju za vse. Smo pripadniki delavskega razreda in narodov, ki so z revolucijo in ustvarjanjem socialističnih družbenih odnosov stopili v novo dobo svoje zgodovine. Pripadamo narodom, ki so se z bojem za svobodo in napredek v zadnjih dveh desetletjih povzpeli do vrhunskih moralno-političnih stvaritev današnjega človeštva. V dosedanjih gibanjih, v zavestnih socialističnih akcijah, v radostih in stiskah človeštva smo jugoslovanski komunisti zmerom pogumno, z visoko vzdignjeno glavo, gledali naravnost v oči slehernemu položaju. Zmerom smo se borili, da bi bili enakopravni del mednarodnega delavskega gibanja, socialističnih in vseh progresivnih, miroljubnih in demokratičnih sil sveta; idejno smo se solidalizirali in smo zmerom pomagali po svojih močeh in možnostih sleherni akciji za mir, svobodo in socializem; veselili smo se vseh zmag svobode, demokracije in socializma in črpali iz teh zmag moralno moč in izkušnjo za nadaljnje delo. Ko bodo naši prihodnji rodovi brali zgodovino boja za socializem, jih zaradi nas ne bo sram. To, kar smo bili do zdaj, bomo tudi v prihodnje — zvesti poborniki internacionalizma, prijateljstva in bratstva med narodi. Za prihodnost, kakršno si želimo, smo odločilne bitke že izbojevali. Toda to, kar smo dosegli, nas ne zadovoljuje; zastavljamo si še bolj zapletene in še težje naloge. Pogoj, da jih izpolnimo, je enotnost naših vrst. Cilji in ideje, ki smo jih zapisali v svoj program, so vodniki našega boja, dolžnost in čast revolucionarnega življenja slehernega jugoslovanskega komunista. 484

Da bi izpolnili svojo zgodovinsko nalogo pri ustvarjanju socialistične družbe v naši deželi, moramo posvetiti temu cilju vse svoje sile, biti kritični do sebe in do svojega dela, biti nepomirljivi nasprotniki slehernega dogmatizma in biti zvesti revolucionarnemu ustvarjalnemu duhu marksizma. Nič, kar je bilo ustvarjenega, nam ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo tistemu, kar je še bolj napredno, še bolj svobodno, še bolj človeško.

485

STATUT ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Zveza komunistov Jugoslavije je organizirana politična sila delavskega razreda in delovnega ljudstva Jugoslavije. Zveza komunistov Jugoslavije se zavestno bori za izgradnjo socialistične družbe, za njen nadaljnji razvoj v smeri komunizma in vnaša socialistično zavest med najširše sloje delovnega ljudstva. V Zvezo komunistov Jugoslavije se sprejme na osnovi izražene želje, kdor sprejme program in statut Zveze in se bori za njih uresničitev, kdor sprejema stališča Zveze o vseh vprašanjih graditve socializma v Jugoslaviji ter o razvoju socializma in sodobnega delavskega gibanja v svetu. Zveza komunistov Jugoslavije se v svoji dejavnosti ravna po teoriji znanstvenega socializma. Zveza komunistov Jugoslavije se bori za graditev socializma, za ohranitev nacionalne neodvisnosti, za nadaljnjo krepitev bratstva, enotnosti in enakopravnosti narodov Jugoslavije in si z vsemi političnimi sredstvi in organizacijskim delom prizadeva, da dviga in mobilizira najširše ljudske množice v boj za te smotre. Zaradi tega svojega boja in uspehov tega boja je vodnica vsega delovnega ljudstva — delavskega razreda, delovnih kmetov, inteligence in drugih delovnih ljudi, združenih v ogromni večini v enotni fronti boja za izgradnjo novih, socialističnih družbenih odnosov. Za uresničitev svoje linije se Zveza komunistov bori s politično in idejno aktivnostjo na vseh področjih družbenega življenja, v vseh družbenih organizacijah, organih in ustanovah. Člani Zveze komunistov uporabljajo ob razvijanju široke iniciative delovnih ljudi pri reševanju vseh družbeno-političnih vprašanj prepričevanje kot svojo poglavitno metodo dela. Zveza komunistov Jugoslavije je organizirana na načelu demokratičnega centralizma, na enotnosti volje in enotnosti 489

akcije vseh članov in organizacij Zveze. Dosledno izvajanje teh načel zagotavlja: organizacijsko trdnost Zveze komunistov; tesno zvezo med člani Zveze in delovnimi ljudmi; nenehno krepitev Zveze s sprejemanjem novih članov; razvijanje discipline, boj mnenj, kritiko in samokritiko ter tovariške odnose v Zvezi komunistov Jugoslavije. Delovanje Zveze komunistov je javno. Zveza komunistov Jugoslavije deluje kot del zavestnih socialističnih sil mednarodnega delavskega gibanja za razvoj internacionalizma, medsebojnega razumevanja in enakopravnega sodelovanja s komunističnimi in drugimi delavskimi strankami in naprednimi gibanji vsega sveta. I

ČLANI ZVEZE KOMUNISTOV, NJIHOVE DOLŽNOSTI IN PRAVICE

L Član Zveze komunistov je, kdor sprejme program in statut Zveze, se nesebično in aktivno zavzema za izvajanje programa, statuta in vseh sklepov Zveze, dela v eni njenih organizacij in plačuje članarino. Članstvo v Zvezi ni združljivo z nazori in ravnanjem, ki so tuji socializmu, in z izpovedovanjem kake religije. 2. Član Zveze komunistov je dolžan: a) izgrajevati svojo komunistično zavest in osvajati teorijo marksizma-leninizma; b) poznati osnovna vprašanja politike Zveze komunistov in spremljati dnevni tisk in druge publikacije Zveze; c) razvijati socialistično zavest delovnih ljudi, razlagati politiko Zveze in se boriti za njeno izvajanje, razvijati aktivnost in iniciativnost državljanov v vseh oblikah socialistične demokracije, s svojo aktivnostjo prispevati, da so sklepi, ki jih sprejemajo družbeni organi in organizacije, v duhu socializma, in se aktivno boriti proti antisocialističnim nazorom in dejanjem; d) boriti se za socialistične odnose med ljudmi, za izgradnjo socialistične morale, biti s svojim delom in vedenjem v zgled ostalim delovnim ljudem in prednjačiti v izpolnjevanju vseh družbenih dolžnosti; 490

e) aktivno sodelovati v svoji organizaciji, podrejati se sklepom večine in disciplinirano in dosledno izvajati sklepe Zveze. 3. Član Zveze komunistov ima pravico: a) svoje stališče in nazore o vseh vprašanjih družbenega razvoja svobodno izražati in zagovarjati v organizacijah Zveze; na sestankih organizacij in v tisku sodelovati pri razpravljanju o politiki Zveze in sprejemanju njenih sklepov; b) zavzemati se za svoje mnenje, preden organizacija sprejme sklep; c) na sestankih organizacij Zveze kritizirati slehernega člana Zveze; d) voliti in biti izvoljen v organe Zveze; pri volitvah organov Zveze ima vsak član pravico predlagati kandidate in o vsakem predlaganem kandidatu povedati svoje mnenje; e) osebno sodelovati, kadar se obravnava in odloča o njegovem delu in ravnanju; f) obračati se z vprašanji in predlogi na katerokoli vodstvo ali organ Zveze, vključno Centralni komite in kongres. 4. Člani se sprejemajo v Zvezo samo posamično, praviloma po dopolnjenem osemnajstem letu starosti. 5. O sprejemu v članstvo Zveze odloča osnovna organizacija na osebno željo, na predlog članov in organov Zveze, aktivov komunistov, političnih in družbenih organizacij in organov družbenega upravljanja. Izjemoma lahko sprejemajo člane tudi vodstva Zveze. Sklep o sprejemu v članstvo se sporoči pismeno občinskemu oziroma ustreznemu komiteju. 6. Staž v Zvezi komunistov se računa od dneva, ko je bil sprejet sklep o sprejemu v članstvo. 7. Vsak član se mora pri odhodu iz svojega kraja na stalno ali daljše bivanje v drugem kraju odjaviti v svoji organizaciji in prijaviti organizaciji v kraju, v katerega se presek. 8. Podrobna navodila o registraciji, izdajanju članskih izkaznic, vodstvu evidence o članstvu v Zvezi, o prehodu članov iz ene organizacije v drugo kakor tudi o pogojih za sprejem in priznanje staža članov drugih komunističnih partij izdaja Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 491

II

USTROJ ZVEZE KOMUNISTOV 9. Zveza komunistov je organizirana po načelu demokratičnega centralizma, kar pomeni: a) vsi vodilni organi Zveze, od najnižjih do najvišjih, se volijo; b) vsi organi Zveze so dolžni poročati o svojem delu organizacijam in organom, od katerih so bili izvoljeni; c) manjšina je dolžna sprejemati in izvajati sklepe večine; d) organizacije in nižji organi so dolžni izvajati sklepe višjih organov. 10. Vse organizacije in vodstva Zveze sprejemajo sklepe s področja svojega dela samostojno, vendar v skladu s programom, statutom in politiko Zveze. Višja vodstva so dolžna podpirati in razvijati iniciativnost in aktivnost komunistov in organizacij Zveze in obravnavati predloge in mnenja organizacij. Da bi se sprejemali čim pravilnejši sklepi, uporabljajo vodstva in organizacije Zveze za metodo svojega dela posvetovanja o vseh vprašanjih, ki so pomembna za delo in politiko Zveze. Vodstva Zveze lahko sklicujejo tudi razširjene seje, katerih se udeležujejo tako posamezni člani kakor tudi drugi funkcionarji Zveze. 11. Zveza je organizirana praviloma po produkcijskem in teritorialnem načelu. 12. Organizacijski ustroj Zveze je naslednji: a) osnovna organizacija Zveze komunistov; b) aktiv Zveze komunistov; c) v podjetju z več osnovnimi organizacijami — konferenca Zveze komunistov podjetja in komite podjetja. Izjemoma v kraju, ožjem naselju in stanovanjski skupnosti — ustrezna konferenca in komite po predhodnem soglasju centralnega komiteja Zveze komunistov ljudske republike. d) v občini — občinska konferenca in občinski komite; e) v okraju — okrajna konferenca in okrajni komite; f) v oblasti, pokrajini —■ oblastna, pokrajinska konferenca in oblastni, pokrajinski komite; g) v ljudski republiki ■— kongres Zveze komunistov ljudske republike in centralni komite Zveze komunistov ljudske republike; 492

r

h) v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji —• kongres Zveze komunistov Jugoslavije in Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 13. Zaradi izvrševanja tekočih nalog in vsestranskega proučevanja posameznih vprašanj se lahko pri vodstvih Zveze na podlagi navodil Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije ustanovijo pomožni organi (organizacijsko-politični sekretariat, ideološka in kadrovska komisija idr.). 14. Okrajni, oblastni, pokrajinski in centralni komiteji volijo iz svojega sestava kontrolno komisijo, ki obravnava in rešuje individualne primere kršitev programa in statuta Zveze komunistov in prošnje. 15. Vodilni organi Zveze in delegati za konference ¡in kongrese se volijo s tajnim glasovanjem, in sicer vsak kandidat posamično. Volitve sekretarja in sekretariata osnovne organizacije, tovarniških, krajevnih in tem podobnih komitejev se lahko vršijo tudi drugače, če na predlog tretjine navzočih konferenca tako sklene. 16. Ce se število članov vodstva Zveze, ki so bili izvoljeni na konferenci oziroma kongresu, zmanjša za tretjino, se skliče izredna konferenca oziroma izredni kongres. Izjemoma se lahko v občinske in okrajne komiteje kooptira v enem volilnem razdobju največ petina članov. 17. Notranje življenje v organizacijah in organih Zveze se razvija na osnovi demokratičnega centralizma, pravic in dolžnosti članov, tovariških odnosov, boja mnenj, kritike in samokritike.

III

OSNOVNA ORGANIZACIJA IN AKTIV 18. Organizacijsko osnovo Zveze komunistov tvorijo osnovne organizacije. Osnovna organizacija se ustanovi v podjetju, vasi, naselju, enoti in ustanovi Jugoslovanske ljudske armade. Za ustanavljanje osnovnih organizacij Zveze komunistov v manjših gospodarskih organizacijah, v posameznih ustanovah in združenjih kakor tudi drugod, kjer so osnovne organizacije potrebne, izdaja navodila Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 493

19. Osnovna organizacija ima redno letno konferenco, na kateri se predlaga poročilo o delu in volita sekretar in njegov namestnik. Ce zahtevajo število članstva in delovni pogoji, lahko osnovna organizacija za vodstvo tekočih poslov izvoli sekretariat. Velika osnovna organizacija se lahko razdeli na oddelke. Oddelek osnovne organizacije voli sekretarja oddelka in njegovega namestnika, osnovna organizacija pa sekretariat. V katerih primerih se osnovna organizacija razdeli na oddelke in koliko članov se voli v sekretariat, o tem izdaja navodila centralni komite Zveze komunistov ljudske republike. 20. Sestanek osnovne organizacije se skliče po potrebi, praviloma pa enkrat mesečno. 21. Najpomembnejše naloge osnovne organizacije so: a) da je organizacija kot celota in vsak njen član v središču boja za socializem in socialistične odnose, za razvoj socialistične demokracije, za nadaljnji razvoj materialne osnove naše družbene skupnosti, za povečanje produkcije in produktivnosti dela, za krepitev vseh socialističnih sil in proti antisocialističnim nazorom in tendencam; b) da se bori za čimbolj poln razvoj delavskega in družbenega samoupravljanja, za politično, idejno, strokovno in kulturno rast najširših slojev delovnega ljudstva; c) da vztrajno in organizirano skrbi za idejno' in politično vzgojo in izobrazbo članov in jim pomaga v njihovi družbeni in politični aktivnosti; d) da se krepi, s tem da sprejema v Zvezo nove člane iz vrst delavskega razreda, delovnih kmetov in inteligence; e) da goji med svojimi člani požrtvovalnost, skromnost, tovarištvo, odkritost in vse lastnosti komunista, ki mu je interes socializma kot cilja dokončne osvoboditve človeka najvišji zakon v njegovem javnem in zasebnem življenju; f) da se v svojih vrstah bori proti birokratskim, malomeščanskim in drugim negativnim in Zvezi tujim ravnanjem in nazorom. 22. Zaradi usmerjanja dela komunistov in izoblikovanja enotnega stališča glede osnovnih vprašanj se lahko po potrebi na določenih področjih družbene dejavnosti ustanovijo aktivi komunistov. Aktivi komunistov se lahko ustanovijo v družbenih organizacijah, združenjih, v posameznih ustanovah, za določeno pod494

ročje ali določene probleme. Aktivi so lahko stalni ali občasni. Stalni aktivi volijo sekretarja oziroma sekretariat. Aktive ustanavljajo glede na področje dejavnosti komunistov občinski, okrajni, oblastni, pokrajinski in centralni komiteji. Podrobna navodila o ustanavljanju in dejavnosti aktivov komunistov izdaja Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. IV

KONFERENCA ZVEZE KOMUNISTOV 23. Najvišji organ organizacije Zveze komunistov v podjetju in kraju z več osnovnimi organizacijami, v občini, okraju, oblasti in pokrajini je konferenca Zveze komunistov. Konferenco Zveze Komunistov v podjetju in kraju z več osnovnimi organizacijami skliče ustrezni komite enkrat na leto. Občinsko konferenco Zveze komunistov skliče občinski komite vsaki dve leti. Okrajno (mestno) konferenco Zveze komunistov skliče okrajni komite vsaki dve leti. Oblastno in pokrajinsko konferenco skliče ustrezni komite vsaka tri leta. 24. Izredno konferenco Zveze komunistov skliče ustrezni komite po lastnem sklepu ali na zahtevo tretjine članov ali tretjine organizacij. Izredna konferenca na zahtevo tretjine članov Zveze ali tretjine organizacij se mora sklicati v roku treh mesecev. 25. Konferenca Zveze komunistov razpravlja o poročilih komiteja in revizijske komisije in sklepa o njih, ocenjuje dosežene uspehe v izvajanju politike Zveze, sprejema sklepe za nadaljnje delo in vob komite kot svoj izvršilni organ ter revizijsko komisijo. Konferenca Zveze komunistov sklepa polnoveljavno, če ji prisostvuje toliko članov, da predstavljajo najmanj dve tretjini skupnega števila članov. Sklepa se z večino glasov. 26. Število članov komiteja in revizijske komisije določa ustrezna konferenca v mejah, ki jih predpiše Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 27. Komiteji delajo kolektivno in sprejemajo sklepe na svojih sejah, katerim prisostvujeta najmanj dve tretjini članov.

Za tekoče posle voli komite iz svoje srede sekretariat, sekretarja in organizacijskega sekretarja. V ZVEZA KOMUNISTOV V LJUDSKI REPUBLIKI

28. Člani in organizacije Zveze komunistov Jugoslavije v ljudski republiki tvorijo Zvezo komunistov ljudske republike. Sklepi kongresa in Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije so za Zveze komunistov ljudskih republik obvezni. Člani Zveze in organizacije v ljudski republiki so dolžni izvajati tako sklepe najvišjih organov Zveze komunistov Jugoslavije, kakor tudi sklepe kongresa in centralnega komiteja Zveze komunistov ljudske republike. 29. Najvišji organ Zveze komunistov ljudske republike je kongres. Kongres se skliče vsakih pet let na pobudo centralnega komiteja ljudske republike. Izredni kongres se skliče na pobudo centralnega komiteja, na zahtevo tretjine članov Zveze ali tretjine občinskih organizacij. Izredni kongres na zahtevo tretjine članov Zveze ali tretjine občinskih organizacij se mora sklicati v roku treh mesecev. Sklep o sklicanju kongresa in dnevni red morata biti objavljena najmanj dva meseca pred kongresom. Kongres sklepa polnoveljavno, če predstavljajo na njem navzoči delegati najmanj dve tretjini skupnega števila članov. Sklepa se z večino glasov. Število delegatov za kongres in način volitev določa centralni komite Zveze komunistov ljudske republike. 30. Kongres Zveze komunistov ljudske republike: a) razpravlja o poročilu centralnega komiteja in revizijske komisije in sklepa o njih; b) določa na osnovi politične linije Zveze komunistov Jugoslavije politične naloge Zveze komunistov ljudske republike; c) določa število članov in voli centralni komite in revizijsko komisijo; d) rešuje pritožbe in prošnje članov in organizacij. 31. Centralni komite Zveze komunistov ljudske republike je v razdobju med dvema kongresoma najvišji vodilni organ Zveze komunistov ljudske republike. 496

32. Centralni komite voli kot svoj izvršilni organ izvršni komite, političnega in organizacijskega sekretarja. Izvršni komite lahko voli iz svoje srede sekretariat, ki v razdobju med sejami izvršnega komiteja skrbi za izvajanje njegovih sklepov in vodi dnevno delo. Število članov izvršnega komiteja določa centralni komite. 33. Centralni komite sklicuje seje po potrebi, najmanj pa dvakrat na leto. VI

NAJVIŠJI ORGANI ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

34. Najvišji organ Zveze komunistov Jugoslavije je kongres. Kongres se skliče vsakih pet let na pobudo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Izredni kongres se skliče na pobudo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na zahtevo tretjine članov Zveze ali na zahtevo Zveze komunistov dveh ljudskih republik. Izredni kongres na zahtevo tretjine članov Zveze ali na zahtevo Zveze komunistov dveh ljudskih republik se mora sklicati v roku treh mesecev. Sklep o sklicanju kongresa in dnevni red morata biti objavljena najmanj dva meseca pred kongresom. Kongres sklepa polnoveljavno, če predstavljajo na njem navzoči delegati najmanj dve tretjini skupnega števila članov. Sklepa se z večino glasov. Število delegatov za kongres Zveze komunistov Jugoslavije in način volitev določa Centralni komite. 35. V primeru, da Centralni komite ne skliče izrednega kongresa v roku, določenem v 34. členu tega statuta, imajo organizacije, ki so zahtevale sklicanje izrednega kongresa, pravico sestaviti organizacijski komite za pripravo in sklicanje izrednega kongresa. 36. Kongres: a) razpravlja o poročilu Centralnega komiteja in Centralne revizijske komisije in sklepa o njih; b) sprejema program in statut Zveze in ju spreminja; c) določa politično linijo Zveze; d) določa število članov Centralnega komiteja in Centralne revizijske komisije in ju voli; 32 — VII Kongres

497

e) rešuje pritožbe in prošnje članov in organizacij. 37. Centralni komite je najvišji vodilni organ Zveze v razdobju med dvema kongresoma, predstavlja Zvezo v državi in nasproti tujim partijam in organizacijam. 38. Centralni komite sklicuje svoje seje po potrebi, najmanj pa enkrat na leto. 39. Centralni komite voli svoj izvršilni organ — izvršni komite, generalnega sekretarja Zveze komunistov Jugoslavije in sekretarje Centralnega komiteja. Izvršni komite voli iz svoje srede sekretariat, ki v razdobju med sejami izvršnega komiteja skrbi za izvajanje njegovih sklepov in vodi dnevno delo. Število članov izvršnega komiteja in sekretarjev Centralnega komiteja določa Centralni komite. VII

ORGANIZACIJA ZVEZE KOMUNISTOV V JUGOSLOVANSKI LJUDSKI ARMADI 40. Strukturo in organizacijske oblike dela organizacije Zveze komunistov Jugoslavije v Jugoslovanski ljudski armadi predpisuje Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije na osnovi tega statuta. VIII

DISCIPLINSKI UKREPI IN PRENEHANJE ČLANSTVA

41. Proti članom Zveze, ki kršijo program, statut in sklepe Zveze, so osnovne organizacije in višji organi dolžni izvajati disciplinske ukrepe. Disciplinski ukrepi so vzgojnega značaja. 42. Vsak prekršek članov Zveze se mora raziskati najskrbneje in najvestneje; o prekrških in napakah posameznih članov Zveze se razpravlja na sestanku organizacije ali sekretariata, sklep o kazni pa izreče osnovna organizacija. Izjemoma lahko sklepa o kazni tudi komite. 43. Disciplinski ukrepi zoper člane Zveze so: opomin, ukor, strogi ukor, zadnji opomin in izključitev iz Zveze. 44. V primeru, da osnovne organizacije oziroma vodstva povzročijo Zvezi večjo' škodo, lahko centralni komite Zveze 498

komunistov ljudske republike razpusti take osnovne organizacije oziroma vodstva. V tem primeru ugotovi odgovornost vsakega posameznega člana osnovne organizacije oziroma vodstva. Po razpustu osnovne organizacije se člani ponovno posamezno registrirajo. V primeru, da se razpusti vodstvo, se hkrati skliče izredna konferenca za volitve novega vodstva. 45. Vsak kaznovani član ima pravico do pritožbe. Pritožba se predloži neposredno višjemu vodstvu najpozneje šest mesecev od dneva, ko je bila izrečena kazen, vodstvo pa mora izdati svojo rešitev v roku treh mesecev po prejemu pritožbe. Če se kaznovani član z rešitvijo ne strinja, ima pravico do pritožbe na katerokoli vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije. 46. Kazen se lahko razveljavi na prošnjo kaznovanega, na pobudo članov, organizacije in vodstva Zveze, ki je izreklo kazen, ali organizacije, kateri kaznovani pripada. 47. Podrobna navodila o izvajanju disciplinskih ukrepov, črtanju in razveljavljenju kazni, o pritožbah in pod. izdaja Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 48. Članstvo v Zvezi komunistov Jugoslavije preneha z izključitvijo iz Zveze ali na osebno zahtevo. Osebe, ki so že bile v vrstah Zveze komunistov Jugoslavije, se lahko ponovno sprejmejo v skladu z določili tega statuta.

IX

MATERIALNA SREDSTVA ZVEZE KOMUNISTOV 49. Materialna sredstva Zveze komunistov Jugoslavije sestajajo iz članarine in drugih dohodkov. Organizacije in vodstva Zveze razpolagajo z materialnimi sredstvi na osnovi proračuna. Podrobna navodila izdajo Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije in centralni komiteji Zveze komunistov ljudskih republik. 50. Vsak član Zveze plačuje od svojih dohodkov mesečno članarino v določenem znesku. Kolikšna je višina zneska in od katerih dohodkov se plačuje, določa Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 51. Materialno-finančno poslovanje nadzorujejo počenši od občinskega pa do Centralnega komiteja revizijske komisije. 499

X

ZNAK IN ZASTAVA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 52. Znak Zveze komunistov Jugoslavije je rdeča peterokraka zvezda s srpom in kladivom v sredini; srp, kladivo in robovi zvezde so zlate barve. Pod zvezdo med dvema njenima krakoma so začetne črke Zveze komunistov Jugoslavije (Saveza komunista Jugoslavije) — ZKJ (SKJ). Zastava Zveze komunistov Jugoslavije je rdeča; razmerje med dolžino in širino je 2 : 1; v zgornjem levem oglu je znak Zveze komunistov z napisom nad zvezdo: »Proletarci vseh dežel, združite se!«

500

RESOLUCIJA

Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije ugotavlja, da je celotni socialistični razvoj Jugoslavije v obdobju med VI. in VII. kongresom potrdil pravilnost politike Zveze komunistov Jugoslavije. V tem času so bili doseženi veliki uspehi v graditvi materialne osnove družbe, pri razvoju socialistične demokracije in družbenega samoupravljanja, v izboljševanju življenjskih pogojev delovnih ljudi in pri povečanju njihove socialistične zavesti. S takšno politiko je naša dežela prispevala svoj prispevek k miru, konstruktivnemu mednarodnemu sodelovanju in napredku socializma. Ko VII. kongres po izčrpni razpravi sprejema referate, poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije ter program in statut, je mnenja, da so v njih dane perspektive za nadaljnjo graditev socializma, da so določene poglavitne smernice in naloge za dejavnost Zveze komunistov. V zvezi s tem opozarja kongres na naslednje prihodnje naloge:

I

Zato, da bi nadalje krepili materialno osnovo socializma in hitreje razvijali proizvajalne sile, je nujno potrebno, da v skladu s perspektivnim planom in resolucijami Zvezne ljudske skupščine skladneje razvijamo vsa gospodarska področja. To bo zagotovilo stabilnejše odnose v gospodarstvu ter nenehno zviševalo življenjsko raven. Odločneje je treba vzpodbujati specializacijo in kooperacijo v proizvodnji, zlasti v posameznih industrijskih panogah, tesneje povezovati znanstveno-raziskovalno delo s problemi gospodar503

stva, prevzemati moderno tehnologijo in sodobne metode proizvodnje v čim širšem obsegu. Treba je bolje izkoriščati rezerve v obstoječih kapacitetah, sredstvih in delovni sili ter pri tem vzpodbujati materialno zainteresiranost in osebno prizadevanje delovnih ljudi. Manj razvita področja je treba gospodarsko razvijati v skladu s splošnimi načeli naše ekonomske politike in z dejstvom, da je potrebno odpraviti razlike v stopnji razvitosti. Zagotoviti je treba racionalno vlaganje v gospodarstvo, da bi to vlaganje čimbolj neposredno in čim hitreje vplivalo na povečanje proizvodnje in dohodka. Ukreniti je treba vse potrebno, da bi opremo, organizacijske oblike in metode poslovanja v trgovini spravili v sklad s hitrejšim razvojem vseh načinov potrošnje, s politiko doseganja stabilnosti trga in zviševanja življenjske ravni. Modernizacija kmetijstva in njegova socialistična preobrazba pomenita eno izmed najvažnejših nalog v boju za nadaljnjo socialistično graditev dežele. Zato je potrebno: Odločneje uvajati sodobne tehnološke procese in razvijati proizvodnjo v vseh kmetijskih panogah, hkrati pa krepiti socialistične odnose na vasi. Krepiti materialno osnovo kmetijskih posestev in delovnih zadrug, da bi čimprej postale moderni veliki socialistični proizvajalci in nosilci boja za pospeševanje kmetijstva in njegovo socialistično preobrazbo. Krepiti in razvijati zadružništvo, zlasti proizvodno sodelovanje (kooperacijo) med zadrugami in individualnimi proizvajalci, kot obliko, ki omogoča hitrejši razvoj velike socialistične kmetijske proizvodnje. Izboljševati življenjsko raven v skladu s povečanjem produktivnosti dela in narodnega dohodka v splošnem družbenem merilu. Sistem nagrajevanja oblikovati na enotnih osnovah in z odmerjanjem osebnega dohodka v razmerju z učinkom dela slehernega delavca. Izdati ukrepe za stabilizacijo trga, za družbeno nadziranje in preprečevanje dohodkov, ki ne izvirajo iz povečanja produktivnosti dela, ter ukrepe za ekonomsko smotrno razporeditev dohodkov med gospodarskimi področji in panogami. 504

Usmeriti delo komune tako, da bo hkrati s prizadevanjem za gospodarski razvoj razvila čim širšo dejavnost za izboljšanje preskrbe, za stanovanjsko-komunalno graditev, za razvijanje socialnih, zdravstvenih, prosvetnih, kulturnih in fizkulturnih služb kakor tudi uslužnostnih dejavnosti, ki bistveno vplivajo na izboljšanje materialnih in kulturnih pogojev za življenje prebivalstva. Ukreniti potrebno, da bo graditev stanovanj hitrejša in cenejša, pri čemer je treba razvijati večjo zainteresiranost posameznikov za graditev in vzdrževanje stanovanjskega fonda. Posvetiti posebno pozornost in izdati ukrepe, ki bodo, ne da bi omejevali osnovne samoupravne pravice neposrednih proizvajalcev in komun, zagotavljali plansko usmerjanje gospodarskega razvoja v skladu s potrebami skupnosti in ohranitvijo osnovnih proporcev v gospodarstvu. Zveza komunistov si mora prizadevati, da bodo vse družbene sile delovale v okviru enotne gospodarske politike ter spravljale v nujno skladnost in povezanost splošna prizadevanja celotne družbe in neposredno dejavnost delovnih kolektivov, komun in drugih nosilcev samoupravljanja, boreč se zoper lokalistične in partikularistične težnje, ki slabijo napore za hitrejši in harmoničnejši razvoj gospodarstva in družbe.

II

Socialna politika mora čedalje bolj spreminjati svoj značaj. Njene naloge se morajo razširiti s področja zdravstvene zaščite, preskrbe otrok in za delo nezmožnih ter starostnega zavarovanja na področje splošne skrbi za človeka, družino, njune vsakodnevne potrebe in oskrbo, njun počitek, zabavo itd. Nujno potrebno je razviti družbeno nadzorstvo in večjo zainteresiranost posameznikov, delovnih kolektivov, komunalnih skupnosti in vseh družbenih činiteljev, da bi zagotovili racionalnejše trošenje skladov socialnega zavarovanja. Zdravstveno zavarovanje je treba razvijati tako, da bo postopoma zajelo celotno prebivalstvo. Naloga družbene skupnosti, zlasti pa organov delavskega samoupravljanja in sindikalnih organizacij je poskrbeti za popolno zakonitost na področju delovnih odnosov, delovne zaščite ter razvijanja socialnih in zdravstvenih služb v podjetjih. 505

Na področju zdravstvene politike je treba razen materialnega vlaganja zagotoviti razvoj preventivne službe, hitrejšo vzgojo srednjih medicinskih kadrov in zdravstveno prosvetljevanje ljudstva. III

Na področju prosvete, znanosti in kulture se zastavljajo naslednje naloge: Izvesti šolsko reformo, kar pomeni izoblikovati takšne šole, ki bodo kot družbene ustanove socialistične skupnosti maksimalno prispevale k oblikovanju strokovno sposobnih in socialistično vzgojenih državljanov, kakršne potrebuje naša skupnost. Zlasti važno je hitreje vzgajati kadre za gospodarstvo. S tem namenom razvijati omrežje različnih strokovnih šol, ki bodo bolje ustrezale potrebam gospodarstva, prav tako pa tudi vse oblike dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja, zlasti delavske univerze in podobne ustanove, in sicer tako, da jih izoblikujemo v razvite, s kadri in materialnimi sredstvi preskrbljene institucije. Ne da bi zanemarjali vzgajanje znanstvenega naraščaja, je treba pogumneje reševati vprašanje hitrejšega, racionalnejšega šolanja visokokvalificiranih strokovnjakov za gospodarstvo in druga področja. Zato je treba izdati ustrezne ukrepe za skrajšanje študija na univerzah. Skrbeti za sistematično strokovno in idejno rast prosvetnih delavcev. Prizadevati si, da se bo v prihodnjem obdobju hitreje širil šolski prostor in izboljševala oprema, zlasti v mestih in industrijskih naseljih. Večjo skrb posvetiti temu, da bomo zagotovili boljše delo kulturnih ustanov ter skrbeli zlasti za tiste, ki najbolj učinkovito služijo kulturni vzgoji širokih slojev delovnih ljudi, kot so javne knjižnice, film, radio in podobno. Sistematično vzpodbujati in razvijati raznovrstno kulturno samodejavnost delovnih ljudi, boreč se za njeno > socialistično vsebino in umetniško kvaliteto. Krepiti znanstvene ustanove ter jih trdneje povezovati z našo prakso in s potrebami dežele. Boriti se za še boljšo organizacijo znanstveno-raziskovalnega dela, za racionalno trošenje sredstev in za čimbolj smotrno usmerjenost kadrov h glavnim 506

nalogam znanstveno-raziskovalnega dela. Nenehno skrbeti za vzgajanje novih znanstvenih kadrov. Razviti širšo pobudo za telesno vzgojo najširših ljudskih slojev, zlasti mladine, pri tem pa zagotoviti večja sredstva za zgraditev objektov in šolanje vzgojiteljev.

IV Kongres poudarja, da bo tudi v prihodnjem obdobju razvijanje družbenega samoupravljanja še vedno ena izmed poglavitnih nalog Zveze komunistov in vseh socialističnih sil. V vseh organih komun, v delavskih svetih in drugih organih družbenega upravljanja mora biti celotna dejavnost prežeta z bojem za razvijanje socialističnih družbenih odnosov ter s skrbjo za vsakdanje potrebe delovnih ljudi. Utrjevanje in nadaljnji razvoj demokracije v življenju in delu organov družbenega samoupravljanja bo tudi v prihodnje še vedno trajna naloga vseh socialističnih sil. Odločno se je treba boriti zoper sleherno kršitev pravic proizvajalcev in državljanov. Nujno potrebno je še bolj zagotoviti, da se bodo delovni ljudje na zborih volivcev in sestankih delovnih kolektivov in družbenih organizacij seznanjali z delom in poslovanjem organov družbenega samoupravljanja, hkrati pa je treba razvijati odgovornost teh organov do delovnih ljudi za pravilno opravljanje njihovih pravic in dolžnosti. V naslednjem obdobju si je treba še nadalje prizadevati, da bomo usposobili občine, da bodo samostojno in čimbolj uspešno opravljale gospodarske družbene in državne posle. Še nadalje je treba razvijati neposredno in nenehno sodelovanje ljudskih odborov občin, njihovih zborov in svetov z delavskimi sveti in organi družbenega samoupravljanja v ustanovah, da bi vsklajali in usmerjali njihovo dejavnost. Nadaljnje usposabljanje delavskih svetov za opravljanje njihovih pravic in dolžnosti ter razvijanje njihove odgovornosti do skupnosti je posebno važna naloga v zvezi s krepitvijo vloge delavskih svetov, in sicer tako pri upravljanju proizvodnje, pri delitvi dohodka, v tarifni politiki itd., kakor tudi pri reševanju vprašanj, ki zadevajo življenjsko raven delavcev. V prihodnje je treba tesneje povezati dejavnost zborov proizvajalcev z delom delavskih svetov ter s tem okrepiti njihov vpliv na delo gospodarskih organizacij. 507

Nadalje je treba razvijati in krepiti organe družbenega samoupravljanja na področju prosvete, kulture, socialne in zdravstvene zaščite kakor tudi na področju stanovanjske skupnosti in komunalnih služb. Potrebno je nadalje izpopolnjevati delo predstavniških teles okrajev, republik in federacije in njihovih organov ter posvečati več skrbi razvoju njihove funkcije, koordinacije in usmerjanja dejavnosti komun, gospodarskih in drugih organizacij in ustanov, da bi dosegli čimbolj vsklajeno delovanje celotnega mehanizma družbenega samoupravljanja. Potrebno je vložiti nov trud v to, da bi povečali strokovno sposobnost in izboljšali delo vseh organov državne uprave ter strokovnih in upravnih organov in ustanov. Boreč se za čedalje širšo udeležbo delovnih ljudi v upravljanju na vseh področjih družbenega življenja morata Zveza komunistov in Socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije posvetiti največjo' pozornost razvijanju zavesti državljanov o njihovih pravicah in dolžnostih ter oblikovanju socialističnega javnega mnenja kot nujno potrebnega moralno-političnega činitelja v razvoju socialistične demokracije. V Zveza komunistov Jugoslavije si bo še nadalje prizadevala, da se bo nenehno krepila moč Jugoslovanske ljudske armade. Tudi v prihodnje bo nujno potrebna nenehna skrb naše socialistične skupnosti in vseh političnih in družbenih činiteljev za nadaljnjo krepitev obrambne moči dežele.

VI

Kongres je mnenja, da je potrebno za uspešno uresničevanje družbeno-politične vloge Zveze komunistov v naslednjem obdobju, za njeno nadaljnjo krepitev in razvijanje posvetiti posebno pozornost naslednjim organizacijskim, političnim in ideološkim nalogam: Zveza komunistov Jugoslavije si je dolžna prizadevati, da bodo v organih samoupravljanja nenehno prihajali do izraza napredne težnje in interesi delovnih ljudi, da bo sleherni njen član v skladu s svojimi možnostmi deloval v tem smislu kot družbeno-politični delavec. 508

(

Sleherni član Zveze komunistov se mora zavedati, da se je povečala vloga samostojnega delovanja in odločanja posameznika, zlasti še komunista, v številnih družbenih organih in organizacijah. Zato je treba bolj kot kdaj koli poprej zagotoviti enotno gledanje vseh članov in organizacij na osnovna družbenopolitična vprašanja. Potrebno je povečati odgovornost organizacij in slehernega člana Zveze komunistov za dosledno izvajanje splošne politične linije in sprejetih sklepov. Zveza komunistov, zlasti še njene organizacije v komunah in naseljih morajo pokazati več organizacijske gibčnosti, svoje metode in oblike delovanja pa bolj kot doslej izpopolnjevati v skladu s potrebami hitrejšega razvoja sistema socialistične demokracije. V prihodnjem delu bo posebnega pomena vsestransko uporabljanje različnih vrst aktivov in drugih primernih oblik, k čemur se morajo bolj usmeriti ne samo komiteji, temveč tudi osnovne organizacije. Še nadalje je potrebno nenehno skrbeti za rast kadrov, zlasti mlajših. Posebno pozornost je treba posvetiti vzgajanju kadrov iz vrst delavcev. Zato, da bi bolje izkoriščali in pravilneje vzgajali vse kadre, je treba dati večje možnosti mlajšim kadrom, da bodo prevzemali odgovorne dolžnosti, hkrati pa sprostiti posamezne voditelje pretirane obremenitve. Vodstva in organizacije Zveze komunistov se morajo pri tem boriti proti zastarelim kriterijem pri ocenjevanju vrednosti in sposobnosti ljudi in zoper pojave birokracije, rutinerstva in nenačelnosti v delu komunistov. Zvezo komunistov je treba nenehno krepiti s sprejemanjem novih članov, predvsem iz vrst delavcev in kmetov, ki se z delom in vzgledom zlasti odlikujejo v organih družbenega samoupravljanja in političnih družbenih organizacijah kot borci za socializem, za socialistične družbene odnose. Organizacije Zveze komunistov se morajo v boju za razvoj socialističnih odnosov nenehno boriti zoper birokratske težnje, prav tako pa tudi proti podcenjevanju usmerjajoče vloge organiziranih socialističnih sil v gospodarskem in družbenem razvoju, proti raznih oblikam lokalizma, samovolje, formalizma pri upravljanju podjetij, ustanov in zadrug, proti anarho-malomeščanskim vplivom, proti vsemu, kar delavskemu razredu in delovnim ljudem otežuje, da bi prišli do popolnega izraza kot nosilci neposredne demokracije in samouprave v komuni. Zlasti je potrebno, da osnovne organizacije in občinski komiteji komuniste in vse delavce iz 509

podjetij bolj usmerijo v to, da bodo močneje razvili svojo družbeno-politično dejavnost v organih samoupravljanja ter družbenih in političnih organizacijah v komuni, in sicer tako v mestnih naseljih kakor v vaseh. Komunisti in organizacije na vasi morajo biti pobudniki in organizatorji celotnega boja za napredek kmetijstva in razvoj socialističnih družbenih odnosov na vasi, za splošni, kulturni in drugi napredek vasi ter zoper zaostalost in zastarele navade. Okrajni in občinski komiteji Zveze komunistov Jugoslavije morajo še bolj delovati kot celota, se lotevati reševanja problemov kot politična vodstva, razvijati takšne oblike dela, ki jim bodo omogočile, da bodo pritegnili najširši krog aktivistov, bolj pomagati osnovnim organizacijam ter vzpodbujati družbeno-politične sile k reševanju poglavitnih družbenih problemov. Naloga okrajnih komitejev in tudi republiških centralnih komitejev je, da si še nadalje prizadevajo, da bi se politično, organizacijsko in kadrovsko krepili in usposabljali občinski komiteji, katerih vloga se je močno povečala, da bi bilo samostojno vodenje teh komitejev čim uspešnejše v zapletenih pogojih čedalje bolj razvitega družbeno-političnega življenja v komuni. Organizacije Zveze komunistov v Jugoslovanski ljudski armadi si morajo še nadalje vztrajneje prizadevati za rast armade, za krepitev njene idejno-politične enotnosti kot tudi za povezanost armade in ljudstva. Potrebno je tudi izven armade še intenzivneje razvijati politično in družbeno dejavnost komunistov in vseh pripadnikov armade, kar bo prispevalo k temu, da bodo popolneje spoznavali naš družbeni razvoj in probleme, ki iz njega izvirajo. Potrebno je okrepiti medsebojno sodelovanje komitejev Zveze komunistov z vodstvi Zveze komunistov v Ju goslovanski ljudski armadi. Kongres poudarja posebni pomen ideološkega dela za krepitev idejno-politične enotnosti Zveze komunistov, za sistematično usposabljanje komunistov, da bodo uspešno opravljali naloge pri graditvi socializma, za razvijanje socialistične družbene zavesti delovnih ljudi ter uspešni ideološko-politični boj proti sovražnim elementom in raznim negativnim pojavom in težnjam. Pri tem delu je program Zveze komunistov Jugoslavije močno orožje. 510

Kongres nalaga vsem vodstvom, organizacijam in članom Zveze komunistov Jugoslavije dolžnost, da razvijajo široko dejavnost za proučevanje in pojasnjevanje programa. Vsi člani Zveze komunistov in vse organizacije si morajo prizadevati, da bo program postal pomemben činitelj v idejnopolitičnem delu tudi drugih političnih in družbenih organizacij — predvsem Socialistične zveze, Zveze sindikatov in Ljudske mladine, si prizadevati, da ga bodo sprejeli vsi delovni ljudje. Organizacije in vodstva Zveze komunistov so dolžne razvijati ideološko aktivnost v najtesnejši povezanosti s prakso socialistične graditve ter pogumno razvijati raznovrstne oblike politične in idejne dejavnosti. Treba je pripraviti različne programe, prilagojene ravni izobrazbe in zanimanja ljudi, skrbeti za boljšo uporabo že obstoječe in za izdajanje nove literature, ki je potrebna za ideološko delo, ter posvetiti pozornost idejni rasti komunistov, zlasti na novo sprejetih članov. Pri tem delu je treba bolj pomagati občinskim komitejem Zveze komunistov, zbrati čimveč sposobnih kadrov in usposabljati nove, pritegniti tudi druge politične in družbene organizacije, posebno pozornost pa posvetiti razvijanju delavskih in ljudskih univerz in podobnih ustanov. Komunisti so dolžni posvetiti posebno pozornost vsem institucijam in organizacijam, ki prispevajo k oblikovanju in razvijanju socialistične zavesti delovnih ljudi, h krepitvi bratstva in enotnosti naših narodov, k prosvetljevanju in zviševanju kulturne ravni delovnih množic (založniška dejavnost, tisk, radio, film, kulturno-prosvetna in kulturno-umetniška društva itd.). V kulturni dejavnosti se je treba boriti za socialistično vsebino ter krepiti sodelovanje in spoznavanje dosežkov jugoslovanskih narodov na kulturnem področju. Še nadalje se je treba bojevati za odpravljanje birokratskih teženj in malomeščanskih pojmovanj ter drugih antisocialističnih zabubljenih ostankov primitivizma ipd. VII

Naloga in dolžnost komunistov je, da skupaj z vsemi zavednimi državljani razvijajo in pospešujejo delo organizacij Socialistične zveze in drugih družbenih organizacij v tem smislu, da se bodo te organizacije še bolj kot doslej ozrle na probleme življenja v mestu in vasi, da se bodo še bolj osamosvojile, da si bodo 511

prizadevale, da bodo raznovrstne oblike sodelovanja delovnih ljudi pri upravljanju družbeno-političnega življenja dobile čimbolj popolno socialistično vsebino, da bo v njih prihajalo do popolnega izraza mnenje delovnih ljudi. Posebno pozornost je treba posvetiti politični vzgoji žensk in njihovemu vključevanju v organe oblasti in družbenega samoupravljanja kot tudi v vodstva političnih in družbenih organizacij.

VIII Organizacije in vodstva Zveze komunistov kot tudi komunisti, ki delajo v sindikatih, si morajo prizadevati, da bodo sindikalne organizacije še nadalje usmerjale svojo poglavitno dejavnost v razvijanje delavskega in družbenega samoupravljanja. Sindikati se morajo bolj boriti za izboljšanje življenjske ravni delavskega razreda, in sicer z mobilizacijo delovnih kolektivov za nenehno večanje proizvodnje in produktivnosti dela ter za dosledno uresničevanje socialističnega načela nagrajevanja po delu. Treba je vplivati na to, da se bo delitev dohodka, ki ostane za samostojno razpolaganje gospodarskih organizacij, ravnala v skladu s potrebami po nenehnem izboljševanju materialnega položaja delovnih kolektivov in nadaljnjega razvoja podjetij. V naslednjem obdobju se morajo sindikati mnogo bolj usmeriti k reševanju problemov v komuni. Sindikati morajo biti eden izmed poglavitnih nosilcev prizadevanj za izboljšanje delovnih pogojev in za zvišanje kulturne in splošne ravni delovnih ljudi v komuni. Vplivati je treba na to, da bodo sredstva komune razdeljena na tak način, ki bo kar najbolj pospeševal izboljšanje položaja delavskega razreda. Sindikati morajo vzpostaviti trdno sodelovanje z zbori proizvajalcev v občini in okraju še posebej zato, da bi vsklajevali materialne pogoje za delo in poslovanje podjetij. Sindikati morajo z zbornicami in gospodarskimi združenji sodelovati, da bi hitreje razvijali produktivnost dela in upravljanje proizvodnje, ter vplivati na njihovo politiko, da bo ustrezala interesom celotnega delavskega razreda. Posebno skrb je treba posvetiti problemom, ki nastajajo v zvezi z zaposlovanjem žensk, ter raznim težavam, ki spremljajo to zaposlovanje. 512

Sindikalne organizacije morajo venomer obveščati delovne kolektive o gibanju gospodarstva v državi, komuni in podjetju, prav tako pa tudi o vseh ukrepih in najvažnejših sklepih oblastnih organov in družbenih organov samoupravljanja. Nujno je čimbolj vzpodbujati aktivnost sindikata, da bo nenehno poglabljal zavest delavskega razreda o njegovi družbeno-politični vlogi in odgovornosti za upravljanje gospodarskega in družbenega razvoja, in sicer z aktivnim in množičnim sodelovanjem v družbenem upravljanju ter z bojem proti vsem nesocialističnim pojavom in težnjam. Zato je treba organizirati šole in tečaje za splošno in politično izobraževanje delavcev kot tudi za pridobivanje ekonomskega in strokovnega znanja. Zveza komunistov mora pomagati sindikalnim organizacijam, da se bodo pravilno usmerile, organizacijsko nadalje izpopolnjevale in kadrovsko krepile.

IX Kongres opozarja, da je delo za socialistično vzgojo mladine ena izmed najvažnejših dolžnosti Zveze komunistov Jugoslavije in vseh družbenih činiteljev. Razen s šolskimi in drugimi oblikami vzgoje bomo to čedalje bolj dosegali s tem, da bomo mladino vsestransko pritegovali k ustvarjalnim naporom vseh delovnih ljudi za socialistično graditev dežele, prav tako pa tudi s čedalje močnejšo udeležbo mladih ljudi v organih družbenega samoupravljanja ter s čim širšim vključevanjem mladine in njenih organizacij v družbeno-politično življenje dežele in v reševanje aktualnih družbenih problemov. Komunisti morajo posvetiti posebno pozornost idejni rasti mladine in pripravljanju mladih ljudi za politične in družbene funkcije kakor tudi za sprejem v Zvezo komunistov. Kongres poudarja, da je potrebno nadalje krepiti Ljudsko mladino Jugoslavije kot enotno, vzgojno in politično organizacijo, da bi ta organizacija čim uspešneje opravila svojo vlogo v socialističnem vzgajanju, v pripravljanju in usposabljanju mladine za zavedne borce in graditelje socialistične družbe. Komunisti morajo posvetiti večjo pozornost pravilnemu delu in razvoju vseh organizacij, v katerih se zbira mladina. Naloga članov Zveze komunistov in Ljudske mladine je, da s svojo dejavnostjo v teh organizacijah nenehno prispevajo k oblikovanju socialističnega lika mlade generacije naše dežele. 33 — VII Kongres

513

X Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije meni, da si je v prihodnji mednarodni dejavnosti še nadalje potrebno odločno prizadevati za mir in medsebojno sodelovanje, dajati in podpirati pobude in predloge, ki prispevajo k popuščanju napetosti in urejanju mednarodnih razmer na podlagi sporazumevanja. Zveza komunistov si bo prizadevala, da bi se načela aktivnega sožitja med narodi in državami popolnoma afirmirala in uporabljala, s čimer bi zagotovili ekonomsko, kulturno in politično sodelovanje narodov na podlagi enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Takšna politika miru in aktivnega mednarodnega sodelovanja bi koristila vsem narodom, pri njenem izvajanju pa imajo posebno vlogo in odgovornost socialistične in progresivne sile. Zveza komunistov Jugoslavije se drži stališča, da razlike v ideoloških pogledih ne smejo vplivati na odnose med državami, zlasti ne med socialističnimi deželami. Skrb za neodvisnost in varnost Jugoslavije mora biti še nadalje, hkrati z bojem za mir in krepitev mednarodnega sodelovanja, zlasti s sosednimi deželami, naša poglavitna usmerjenost v mednarodni politiki. Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije je odločno na stališču podpiranja borbe narodov v kolonialnih in polkolonialnih deželah, ker je mnenja, da je sleherno nasilno zadrževanje teh narodov v podrejenem položaju kot tudi sleherno ogrožanje neodvisnosti drugih dežel nedopustno in škodljivo za interese miru. Treba si je odločno prizadevati za utrditev in univerzalnost Organizacije združenih narodov kot pomembnega instrumenta miru in mednarodnega sodelovanja ter v njej aktivno nadaljevati konstruktivno delovanje, ki ga je Jugoslavija uveljavljala že od vsega začetka ustanovitve te organizacije. Zveza komunistov Jugoslavije bo sodelovala z vsemi delavskimi strankami in naprednimi gibanji na načelih enakopravnosti, prostovoljnosti in medsebojne izmenjave izkušenj. Na podlagi teh načel si bo Zveza komunistov Jugoslavije še nadalje prizadevala za razvoj sodelovanja s komunističnimi in delavskimi partijami socialističnih dežel ter skušala odpraviti težave, ki nastajajo v tem sodelovanju. Delavski razred Jugoslavije, ki je zmerom dosledno izpolnjeval svojo internacionalistično dolžnost ter hkrati iskreno po514

magal in podpiral boj delavskega gibanja in naprednih sil v svetu, bo še nadalje z dejanji, na podlagi načel proletarskega internacionalizma, služil velikemu boju delavcev vsega sveta in vseh naprednih ljudi za mir, svobodo in socializem. Sedmi kongres poudarja, da zahtevata resnost in napetost mednarodnega položaja ne samo od komunistov, temveč tudi od vseh progresivnih sil in vseh narodov sveta, da vložijo vse svoje sile v boj za ohranitev miru. Kongres je mnenja, da terja danes boj za mir zlasti močnejše napore vseh narodov, da bi ustavili oboroževalno tekmo, da bi se lotili postopnega razoroževanja, da bi kar najhitreje na splošno prenehali s poizkusi z jedrskim orožjem, da bi ustavili in prepovedali proizvodnjo in uporabo jedrskega orožja ter da bi uporabljali atomsko energijo izključno v mirnodobne namene. Zlasti zdaj se je potrebno zoperstaviti vsem ukrepom, ki bi utegnili poslabšati že tako in tako napeti mednarodni položaj ter otežkočiti pozitivna prizadevanja za mednarodno sporazumevanje, ukrepom, kot so graditev in razširjanje oporišč za raketno orožje, oboroževanje z raketnim in jedrskim orožjem vojaških sil Zahodne Nemčije in podobno. Zato podpiramo sklep ZSSR o enostranski opustitvi poizkusov z jedrskim orožjem ter bomo pozdravili sleherno pobudo, ki bo prispevala k popuščanju napetosti, ker je ohranitev miru zdaj najvažnejši mednarodni problem. Doseženi uspehi v gospodarskem in družbenem razvoju, povečanje socialistične zavesti delovnih ljudi in enotnost narodov v naši deželi nam omogočajo, da lahko še odločneje nadaljujemo boj za socializem, za razvoj socialističnih družbenih odnosov, za čedalje boljše življenjske in delovne pogoje delovnih ljudi v naši deželi, za utrditev mednarodnega položaja Jugoslavije. Jugoslovanski komunisti bodo še nadalje pogumno hodili po tej poti ter vztrajno premagovali vse težave in prepreke. Kongres poziva komuniste in vse delovne ljudi Jugoslavije, da še nadalje tako kot doslej z vsem ognjem in nesebičnim prizadevanjem uresničujejo zastavljene naloge na poti nadaljnjega razvoja socializma v naši deželi. Ljubljana, 26. aprila 1958.

SEDMI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 515

SKLEP

Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je bil od 22. aprila do 26. aprila 1958. leta v Ljubljani, po razpravi na plenumu in v komisijah sprejema poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in referate, ki so bili prebrani na VIL kongresu, ter v celoti odobrava delo Centralnega komiteja od VI. do VIL kongresa.

ZAKLJUČNI GOVOR JOSIPA BROZA-TITA, GENERALNEGA SEKRETARJA ZKJ

Tovariši in tovarišice delegati! Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije je danes končal svoje plodno delo. Zares smo lahko zadovoljni in ponosni na izredno idejnopolitično enotnost in soglasnost, ki sta med delom kongresa prišli do popolnega izraza. Vsakdo, ki je videl ali sicer spremljal delo tega kongresa, ne more nič več dvomiti o tem, katera sila vzgibava in usmerja celotni proces razvoja naše socialistične družbe. Zveza komunistov je tudi tokrat pokazala, da je nikakršne težave in burje ne morejo odvrniti od jasno določene poti socialistične graditve ali omajati njenih enotnih vrst. Prav tako kakor so strnjene in jeklene vrste Zveze komunistov, pa so strnjene tudi vrste našega ljudstva, ker je enotnost Zveze komunistov Jugoslavije izraz enotnosti in teženj ljudstva — kar je zanesljivo poroštvo, da smo na najboljši poti. Enotnost in trdnost Zveze komunistov in ljudstva ne temeljita in nista cementirani samo na kakšnih ozkih nacionalnih interesih, temveč sta močno prežeti tudi s čutom internacionalne solidarnosti z vsemi delavskimi in naprednimi gibanji, kakor tudi s kolonialnimi narodi, ki se borijo za svojo svobodo in neodvisnost. O tem pričajo mnoge manifestacije in akcije našega državnega vodstva, pri katerih ima vso podporo vsega našega ljudstva. Zgodovina Komunistične partije priča prav tako zgovorno kot zgodovina jugoslovanskih narodov, zlasti vojna in povojna, o tem, da nam nikoli ni bilo žal nobenih žrtev, kadar je šlo za naše mednarodne obveznosti ali za interese naprednega človeštva ali pa za katero koli pravično in načelno stvar. Zaradi tega bi želeli, da bi ne bilo napačno tolmačeno dejstvo, da je na tem kongresu prišlo do določenega izraza nezadovoljstva, ker so nekatere bratske partije napovedale udeležbo svojih delegacij 519

na kongresu, potem pa so jo odpovedale z zelo neprepričljivimi argumenti. Treba nas je razumeti in doumeti to, da takšno reagiranje ni rezultat kakšne prevelike občutljivosti, pač pa tistega, kar je ostalo iz spominov na težavno preteklost. Treba je razumeti, da sedijo tu kot delegati komunisti, ki sta jih prekalila oboroženi revolucionarni boj ter povojni težavni boj za zgraditev socializma. Želeli bi, da bi v prihodnje reševali svoje nesporazume in nesoglasja na drugačen in na bolj tovariški način. Zelo tragično bi bilo namreč, če bi naši medsebojni odnosi zdaj spet stopili na pot, ki se je bila v preteklosti že izkazala kot usodna za mednarodno delavsko gibanje. Mi tega ne želimo in izjavim lahko tu, pred vsemi navzočimi, da si bomo tudi v prihodnje prizadevali, da ne bi dali povoda za to, da bi nam po pravici kdo očital, da slabimo mednarodno delavsko gibanje. Mnenja smo, da negativno in nepravilno pisanje v tisku in neobjektivni govori o Jugoslaviji, ki so se že začeli v nekaterih socialističnih deželah, ne morejo pomeniti nikakršne optimistične perspektive za naše prihodnje odnose. Po mojem mnenju je že čas, da bi nas pravilno razumeli, da bi nas poskušali pravilno razumeti. Kajti naše trdne odnose lahko gradimo samo na medsebojnem razumevanju in zaupanju. Kakršno koli pričakovanje na kateri koli strani, da bomo odstopili od teh načelnih stališč, tako v mednarodnih kakor tudi v notranjih vprašanjih, pa pomeni samo izgubo časa in škoduje nam vsem. Tega ne govorim zato, ker bi hotel zanikati potrebo po medsebojni tovariški in konstruktivni kritiki. Takšna kritika je koristna tudi med partijami, prav tako kot je zelo koristna znotraj vsake partije posebej. Toda mi vemo, kaj je konstruktivna, kaj pa negativna kritika, zato je razumljivo, da ne moremo biti ravnodušni takrat, kadar smo prepričani, da je kakšna kritika nepravilna, krivična in nekonstruktivna. Ko se bodo stvari v naših medsebojnih odnosih pravilno razvijale, potem bo to, po našem trdnem prepričanju, izredno koristno za celotno delavsko gibanje v svetu.

Tovariši in tovarišice! Na tem kongresu smo v referatih in v razpravi zelo ostro kritizirali naše pomanjkljivosti in napake v preteklosti, do katerih je prihajalo v našem vsakdanjem delu. Mnenja smo, da je to zelo važno za prihodnje še uspešnejše delo članov Zveze komunistov Jugoslavije, prav tako pa tudi za ohranitev zaupanja 520

naših narodov v Zvezo komunistov. Toda če kritiziramo sami sebe ter pred javnostjo obravnavamo naše pomanjkljivosti in napake, potem to ne pomeni naše šibkosti, kot mislijo nekateri v naši deželi in zunaj nje. Nasprotno, to pomeni moč naše revolucionarne partije ter kaže, da je dovolj močna in sposobna javno prikazovati tudi svoje pomanjkljivosti ali napake. Važno je samo, da vselej razlikujemo konstruktivno kritiko od destruktivnega kritikastrstva, ki je tuje in škodljivo ne samo komunističnemu gibanju, temveč nasploh. Tovariši in tovarišice!

Na VII. kongresu smo sprejeli nov program Zveze komunistov Jugoslavije in druge važne sklepe. Kongres je dal s tem članom Zveze zelo močno orožje, skovano na osnovah marksistične in leninistične znanstvene misli, na naših lastnih izkušnjah v obdobju graditve socializma in na izkušnjah, ki so bile pridobljene v obdobju od velike oktobrske revolucije do danes, prav tako pa je zasnovano tudi na oceni sedanjih mednarodnih odnosov. V programu so, z drugimi besedami, teoretično obrazložene in izoblikovane naša praksa in izkušnje v graditvi socializma kakor tudi praksa in izkušnje s področja mednarodnih odnosov. S tem daje ta kongres članom Zveze komunistov v roke zelo močno orožje, pomembno za njihov nadaljnji boj in za njihovo nadaljnje delo za zgraditev socializma v naši deželi. Člani naše Zveze komunistov morajo do temeljev spoznati in proučiti te sklepe in program — na eni strani zaradi tega, ker so v njih natančno označene naloge, ki jih imamo pred seboj, na drugi strani pa tudi zato, ker pomeni spoznavanje nalog in sprejemanje duha programa in sklepov tudi spoznavanje možnosti za izogibanje raznih napak, hkrati pa pomeni močno in zanesljivo krmilo v delu in boju članov Zveze za uresničenje socializma v naši deželi ter v boju za mir in mednarodno sodelovanje. Ob koncu dela našega kongresa bi vam rad, tovariši in tovarišice delegati, še enkrat zaželel veliko uspeha pri vašem nadaljnjem delu v dobro naše socialistične dežele! Naj živi Zveza komunistov Jugoslavije! Naj živi mednarodna solidarnost delavskega razreda in vseh naprednih sil! 521

CENTRALNI KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE, IZVOLJEN NA SEDMEM KONGRESU

1. Josip Broz-Tito 2. Aceva Vera 3. Antunovič Risto 4. Arsov Ljupčo 5. Avbelj Viktor 6. Babic Ljubo 7. Babovič Spasenija 8. Bajkovič Filip 9. Bakarič Vladimir 10. Bakič Mitar 11. Bebler Aleš 12. Begovič Vlajko 13. Belinič Marko 14. Berus Anka 15. Biber Antun 16. Bijedič Džemal 17. Blaževič Jakob 18. Božičevič Ivan 19. Brecelj Marijan 20. Brkič Zvonko 21. Brkič Llasan 22. Bulajič Krsto 23. Cazi Josip 24. Crvenkovski Krste 25. Cvetkovič Marijan 26. Colakovič Rodoljub 27. Danilovič Uglješa

28. 29. 30. 31. 32. 35. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54.

Dapčevič Peko Doronjski Stevan Došen Ilija Dugonjič Rato Džunov Risto Fadil Hodža Gigov Strahil Gošnjak Ivan Gregorič Pavle Hadživasilev Mito Hribar Janez Hrnčevič Josip Humo Avdo Jakopič Albert Janič Vlado Jardas Edo Jojkič Djurica’ Jovanovič Blažo Jovanovič Isa Jurjevič Ante Jurinčič Niko Karabegovič Osman Karaivanov Ivan Kardelj Edvard Kavčič Stane Kekič Danilo Koliševski Lazar 523

55. Komar Slavko 56. Kovačevič Nikola 57. Krajačič Ivan 58. Kraigher Boris 59. Kraigher Sergej 60. Kreačič Otmar 61. Krivic Vlado 62. Krstulovič Vicko 63. Kveder Dušan 64. Lekovič Voja 65. Leskošek Franc 66. Maček Ivan 67. Maglajlič Šefket 68. Mandžič Pašaga 69. Marinko Miha 70. Markovič Moma 71. Markovski Krste 72. Maslarič Božidar 73. Mičunovič Veljko 74. Mijatovic Cvijetin 75. Minic Milka 76. Minic Miloš 77. Minčev Nikola 78. Mojsov Lazo 79. Mrazovič Karlo 80. Mugoša Andrija 81. Nad j Kosta 82. Naumovski Naum 83. Nedeljkovič Raja 84. Neoričič Milijan 85. Nikezič Marko 86. Nimani Džavid 87. Novakovič Grujo 88. Osolnik Bogdan 89. Pajkovič Djoko 90. Papič Radovan 91. Pavičevič Mišo 92. Penezič Slobodan 93. Perovič Puniša 94. Petrovič Dušan-Šane 95. Počuča Mile 524

96. Popivoda Krsto 97. Popovič Vladimir 98. Popovič Koča 99. Popovič Milentije 100. Potrč Jože 101. Priča Srdja 102. Pucar Djuro-Stari 103. Rački Nikola 104. Radosavljevič Dobrivoje 105. Rankovič Aleksandar 106. Regent Ivan 107. Romac Paško 108. Rukavina Ivan 109. Salaj Djuro 110. Sekulič Nikola 111. Smilevski Vidoje 112. Stambolič Petar 113. Stamenkovič Dragi 114. Stefanovič Svetislav 115. Stojnic Velimir 116. Šegrt Vlado 117. Šentjurc Lidija 118. Šiljegovič Boško 119. Šoti Pal 120. Špiljak Mika 121. Švabič Mihajlo 122. Talevski Blagoje 123. Temelkovski Borko 124. Tikvicki Geza 125. Todorovič Mijalko 126. Tomšič Vida 127. Tripalo Mika 128. Veselinov Jovan 129. Vidič Dobrivoje 130. Vipotnik Janez 131. Vlahovič Veljko 132. Vrabič Olga 133. Vukmanovič Svetozar 134. Zekovič Veljko 135. Ziherl Boris

CENTRALNA REVIZIJSKA KOMISIJA, IZVOLJENA NA SEDMEM KONGRESU

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.

Baltič Milutin Brkovič Savo Buklevski Tomo Burzevski Vančo Cvetic Bosa Debeljak Stjepan Djurovič Milinko Djuričič Blažo Georgijevski Dimitrije Jankez Grga Jovičevič Pavle Kapetanovič Hajro

13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23.

Kapičič Jovo Kolj Široka Kovačevič Dušanka Mates Leo Milosavljevič Milosav Naceva Mara Popit Franc Reljič Petar Ribičič Mitja Roje Ante Rudolf Janko

IZVRŠNI KOMITE CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.

Josip Broz-Tito Bakarič Vladimir Gošnjak Ivan Jovanovič Blažo Kardelj Edvard Koliševski Lazar Leskošek Franc Marinko Miha

9. Pucar Djuro 10. Rankovič Aleksandar 11. Salaj Djuro 12. Stambolič Petar 13. Veselinov Jovan 14. Vlahovič Veljko 15. Vukmanovič Svetozar

GENERALNI SEKRETAR ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Josip Broz-Tito

SEKRETARJA CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE Edvard Kardelj in Aleksandar Rankovič

525

—

KAZALO POROČILO CENTRALNEGA KOMITEJA O DELU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE OD VI. DO VII. KONGRESA . .

9

Rezultati dela in borbe Zveze komunistov za socialistično demokracijo in za splošni razvoj dežele............................................ 11 Delo osnovnih organizacij in vodstev Zveze komunistov . . 41 JOSIP BROZ-TITO: NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE V ZVEZI Z MEDNARODNIM POLOŽAJEM IN NOTRANJIM RAZVOJEM SOCIALISTIČNE GRADITVE JUGOSLAVIJE.................................................................................... 129

Zunanja politika Jugoslavije............................................................. 143 Normalizacija odnosov s Sovjetsko zvezo in z drugimi vzhodnimi deželami ljudske demokracije.......................................... 152

Socialistična Jugoslavija in mednarodno delavsko gibanje po vojni......................................................................................... 157 O notranjem družbenem razvoju in vlogi komunistov . . . 160 Konec....................................................................................................... 198 ALEKSANDER RANKOVIČ: O ORGANIZACIJSKO POLITIČNIH NALOGAH ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE ... 201

I. Nadaljnji razvoj vloge komunistov kot družbeno-političnih delavcev........................................................................... 203 II. Nekatere prihodnje naloge Zveze komunistov....................... 211

III. Nadaljnje utrjevanje enotnosti Zveze komunistov . . . 226 IV. Ideološko delo v Zvezi komunistov.......................................... 229 V. Naloge pri nadaljnjem organizacijskem razvoju in utrjevanju Zveze komunistov............................................................. 233

EDVARD KARDELJ: OB OSNUTKU PROGRAMA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE................................................................. 247

PROGRAM ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE, SPREJET NA VII. KONGRESU ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE 287 Prvo poglavje: Družbeno ekonomski in politični odnosi v današnjem svetu................................................................................ Drugo poglavje: Boj za socializem v novih pogojih................... .... Tretje poglavje: Mednarodni politični odnosi in zunanja politika socialistične Jugoslavije............................................................. Četrto poglavje: Socialistična revolucija v Jugoslaviji Družbeni in politični izvori jugoslovanske socialistične revolucije............................................................................ Narodnoosvobodilna vojna in socialistična revolucija . . poglavje: Ekonomske in politične osnove socialistične graAG Petoditve v Jugoslaviji........................................................................... Ljudska oblast kot oblika diktature proletariata .... Družbena vloga in naloge socialistične države................... Poglavitni družbeno-politični nosilci socialističnega razvoja ..................................................................................... ^G Šesto poglavje: Družbeno-ekonomska ureditev Družbena lastnina proizvajalnih sredstev in druge oblike lastnine................................................................................ Položaj proizvajalca in vloga države................................. Struktura družbe in njena notranja protislovja . . . . Notranja protislovja v socializmu in premagovanje teh protislovij............................................................................ Gospodarski sistem.................................................................. •A Lc Sedmo poglavje: Politični sistem oblasti delovnega ljudstva Družbena vsebina socialistične demokracije v Jugoslaviji Družbeno samoupravljanje .................................................... Osebne pravice državljanov in vloga zakonitosti . . . Državna uprava in Jugoslovanska ljudska armada . . H j Osmo poglavje: Federacij.ja in odnosi med narodi Jugoslavije Samoodločba in eenakopravnost narodov............................ Bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije............................ Naloge komunistov na področju nacionalne politike . . Deveto poglavje: Gospodarska, socialna in prosvetna politika Splošna vprašanja gospodarske politike............................ Kmetijska politika.................................................................. Socialna politika....................................................................... Prosveta, znanost in kultura.................................................... Deseto poglavje: Družbena vloga in idejni temelji Zveze komunistov Jugoslavije...........................................................................

L

293 316 341 353 360 367 372 374

379

383 388 392 400 402 409 414 423 426 429 432 434

436 445 449 454 460

ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE............................ 487 Člani Zveze komunistov, njihove dolžnosti in pravice 490 Ustroj Zveze komunistov........................................................ 492 Osnovna organizacija in aktiv....................... 493 Konferenca Zveze komunistov...............................................495 Zveza komunistov v ljudski republiki................................ 496 Najvišji organi Zveze komunistov Jugoslavije .... 497 Organizacija Zveze komunistov v Jugoslovanski ljudski armadi......................................................................................... 498 VIII. Disciplinski ukrepi in prenehanje članstva ..... 498 IX. Materialna sredstva Zveze komunistov............................ 499 X. Znak in zastava Zveze komunistov Jugoslavije .... 500

STATUT I. II. III. IV. V. VI. VII.

RESOLUCIJA IN SKLEP........................................................................... 501 ZAKLJUČNI GOVOR JOSIPA BROZA-TITA, GENERALNEGA SEKRETARJA ZKJ........................................................................... 517 CENTRALNI KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE, IZVOLJEN NA SEDMEM KONGRESU.......................................... 523 CENTRALNA REVIZIJSKA KOMISIJA, IZVOLJENA NA VII. KONGRESU................................................................................525 IZVRŠNI KOMITE CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE............................................................. 525 GENERALNI SEKRETAR ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE ..................................... 525 SEKRETARJA CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE................................................................. 525

SEDMI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE OPREMILA MIRA ROJEC

IZDALO ČASOPISNO-ZALOŽNIŠKO PODJETJE »LJUDSKA PRAVICA« CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI

PREDSTAVNIK LEV MODIC NATISNILA TISKARNA ČZP »LJUDSKA PRAVICA« V LJUBLJANI

AVGUSTA 1958