Četrti kongres Zveze komunistov Slovenije

Citation preview

PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE

PRIČETEK KONGRESA

Četrti kongres Zveze komunistov Slovenije je bil v Ljubljani v dneh od 23. do 25. junija 1959. Za kongres je bilo izvoljenih 682 delegatov, ki so predstavljali 61.555 članov Zveze komunistov Slovenije (po stanju 51. maja 1959). Po socialni sestavi je bilo med izvoljenimi delegati: delavcev 218 (52°/o), kmetov 22 (5,2 °/o), družbenopolitičnih delavcev 190 (27,9 °lo), iz drugih poklicev (uslužbencev, inženirjev, tehnikov itd.) 252 (56,9 °/o). Po partijskem stažu: 94 (15,8°/o), sprejetih v KPJ pred letom 1940, 255 (54,5°lo), sprejetih med leti 1941 do 1944, 555 (51,7°/o), sprejetih od leta 1945 dalje. Iz upravičenih razlogov kongresu ni prisostvovalo 8 delegatov. Kongres je delal po naslednjem dnevnem redu: 1. Poročilo CK o delu ZKS med III. in IV. kongresom. 2. Prihodnje naloge Zveze komunistov Slovenije. 5. Poročilo Revizijske komisije. 4. Volitve novega CK ZKS in Revizijske komisije. 5. Razno. Razen delegatov je kongresu prisostvovalo 200 gostov — političnih, družbenih in javnih delavcev — med njimi predstavniki slovenske narodnostne manjšine iz Koroške in Trsta. Kongres je delal plenarno (25. in 25. junija) in v štirih komisijah (25. in 24. junija). V komisiji za organizacijskopolitična vprašanja je bilo 170 delegatov in gostov, od katerih jih je 54 sodelovalo v diskusiji; v komisiji za vprašanja delavskega in družbenega samoupravljanja je bilo 190 delegatov in gostov, v diskusiji jih je sodelovalo 51; v komisiji za ideološka vprašanja je bilo 150 delegatov in gostov, v diskusiji jih je sodelovalo 55; v komisiji za vprašanja gospodarske politike je bilo 217 delegatov in gostov, od katerih jih je sodelovalo v diskusiji 40.

Kongres je med svojim delom prejel 294 pozdravnih brzojavk od raznih družbeno-političnih in gospodarskih organizacij iz vse Slovenije. i

Delo kongresa je pričel tovariš Miha Marinko:

Pričenjam delo IV. kongresa Zveze komunistov Slovenije. V naši sredi pozdravljam predstavnike Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, in to sekretarja Centralnega komiteja ZKJ tovariša Aleksandra Rankoviča, člana Centralnega komiteja tovariša Dobrivoja Radosavljeviča in Cvijetina Mijakoviča. Pozdravljam predstavnike Centralnih komitejev republik, in to: CK Zveze komunistov Srbije tovariša Voja Lekoviča, člana izvršnega komiteja CK, in tovariša Dragomira Nikoliča, člana CK; CK Zveze komunistov Hrvatske tovariša Steva Krajačiča, člana izvršnega komiteja CK, in tovariša Lutva Ahmetoviča, člana CK; Zveze komunistov Bosne in Hercegovine tovariša Vlada Šegrta, člana izvršnega komiteja CK, in tovariša Novaka Andjeliča, člana CK; CK Zveze komunistov Crne gore tovariša Todora Vojvodiča, člana izvršnega komiteja CK, in tovariša Vuka Radoviča, člana CK; CK Zveze komunistov Makedonije tovariša Dimitra Aleksijevskega, člana CK, in tovariša Mitra Minovskega, člana CK. Tovariši in tovarišice, delegati in gostje! Posebno obeležje današnjega kongresa je, da ga imamo v 40., jubilejnem letu obstoja Komunistične partije Jugoslavije. Tako SO bile vse priprave za kongres spremljane z mnogimi prireditvami, ki so sodobnikom evocirale, zlasti mlajši generaciji pa skušale predočiti v posameznih epizodah in v celoti veličino tega 40-letnega obdobja. To je dalo našemu predkongresnemu delu — ob istočasnem intenzivnem usvajanju programa ZKJ — primerno moralno-politično pogojenost, živost in prizadevnost našim organizacijam, in je preko družbenih organizacij zajelo več ali manj vse naše delovne množice. To obdobje je ena sama nepretrgana veriga vztrajnih naporov komunistov, ki so kljub najhujšemu terorju reakcionarnih režimov, preganjanju, ječam, mučenju in ubijanju organizirali in vodili velike boje delavskega razreda Jugoslavije. Dvajset let je potekalo obdobje priprav, v katerem je partija iskala svojo pot, se na težkih izkušnjah idejnopolitično usposabljala, jeklenila svoje vrste kot neločljiv del 8

proletariata in nacionalno zatiranih narodov, da je v odločilnem trenutku lahko uspešno opravila svojo zgodovinsko nalogo kot vodilna sila zmagovite nacionalne osvoboditve Jugoslavije in socialistične revolucije. Ob današnjem IV. kongresu lahko s polno samozavestjo in zadoščenjem zatrdimo, da so komunisti v Sloveniji v polni meri dali svoj delež za to, da sta delavski razred in slovenski narod dostojno predstavljena v tem veličastnem 40-letnem obračunu revolucionarnih bojev in zmag. Temu delu velja pripisati zaslugo, da je danes skovana nezlomljiva enotnost narodov Titove Jugoslavije, da so se ob njej razbili vsi poskusi raznih zunanjepolitičnih kombinacij velikih sil za razkosanje Jugoslavije, da delavski razred in slovensko ljudstvo danes čvrsto korakata po poti graditve jugoslovanske socialistične družbe, po poti, ki jo program Zveze komunistov Jugoslavije s tako jasnostjo osvetljuje. Temu bo nedvomno posvečen tudi ta naš kongres. Tovariši in tovarišice! Med III. in IV. kongresom je umrlo 669 članov Zveze komunistov, med njimi tudi člana CK ZKS tovariš Černe Franc in tovarišica Angela Ocepek. Predlagam, da počastimo njihov spomin z enominutnim molkom. Slava njihovemu spominu!

9

GOVOR TOVARIŠA ALEKSANDRA RANKOVIĆA

Tovariši in tovarišice! Veliki pomen vašega kongresa je treba presojati ne samo po nalogah, ki stoje pri izgradnji socialistične družbe pred vsemi komunisti Slovenije, temveč tudi po tem, da se ta kongres vrši v času štiridesete obletnice naše partije. Naša proletarska partija, ki črpa revolucionarne sile iz globin ljudstva in se vedno nanj opira, je opravila in opravlja takšno veličastno delo, da se lahko z njim ponašajo sedanji in prihodnji rodovi. Dovolite, da vam zato ob začetku dela vašega kongresa sporočim tople tovariške pozdrave Izvršnega komiteja CK ZKJ in tovariša Tita in da želim popoln uspeh vašemu delu in delu vaše organizacije. V tem petletnem obdobju, ki je poteklo od vašega III. do IV. kongresa, se je Zveza komunistov Slovenije skupno z vso Zvezo komunistov Jugoslavije vztrajno in dosledno borila za socialistično preobrazbo naše družbe. To je bila po svojem pomenu zgodovinska doba za našo deželo. Naša Zveza komunistov se je med premagovanjem številnih težav, v prvi vrsti zunanjepolitičnih in gospodarskih, pri čemer se je ravnala po revolucionarnih idejah Магха, Engelsa in Lenina in zavračala groba dogmatična pačenja njihovega nauka, pogumno spoprijemala z vsemi problemi protislovnega razvoja socializma v prehodni dobi. V tem boju so ji grozile številne nevarnosti, v prvi vrsti birokratsko-dogmatične in malomeščansko-anarhistične. V tem boju je poleg vseh negativnih pojavov, ki so spremljali našo družbeno-politično preobrazbo in včasih zajeli tudi nekatere člane Zveze komunistov, naša Zveza komunistov častno izpolnjevala svojo revolucionarno vlogo. Skupno z vsemi drugimi zavestnimi socialističnimi silami naše 11

družbe je uspešno spolnjevala svojo avantgardno vlogo in odločilno vplivala na to, da so najširše plasti delovnega ljudstva dosegle v tem obdobju velikanske uspehe. Kakor smo že na VII. kongresu ZKJ in na dosedanjih republiških kongresih, tako bomo lahko tudi na vašem kongresu ugotovili te pomembne uspehe. Hkrati pa boste, tovarišice in tovariši, lahko presodili, katere pomanjkljivosti še srečujete na terenu Zveze komunistov Slovenije, kje je še treba pomagati, da bi vse osnovne organizacije in vsi komunisti, ob odločnem popravljanju svojih napak in pomanjkljivosti, lahko še uspešneje izpolnjevali svoje odgovorne družbeno-politične naloge. Pri tem pa je treba upoštevati, da dela Zveza komunistov Slovenije na terenu, kjer so gospodarske in družbeno-politične sile socializma, v prvi vrsti sile delavskega razreda, najbolj razvite, pa je zato seveda tudi njena vloga tembolj delikatna in odgovorna. Dosegli smo velike uspehe v gospodarski izgradnji, postavili smo v glavnem temelje našega družbeno-političnega sistema na osnovi delavskega in družbenega samoupravljanja, našli smo rešitve osnovnih družbeno-političnih vprašanj na raznih področjih. Te rešitve nedvomno omogočajo, da se v še večji meri razvijejo vse socialistične sile v boju za nove uspehe pri razreševanju protislovij prehodne dobe. Pred nami so še številne težave na tej poti, pred nami so številne vsakdanje naloge, vendar je naša pot jasna in perspektiva svetla. Naša naloga je slej kakor prej, da še v vsakdanji praksi vztrajno in odločno borimo za uresničenje velikih ciljev socializma kot to pristoji revolucionarni tradiciji naše partije. Pred nami komunisti je osnovna naloga, da se sredi boja množic za izgradnjo socializma usposabljamo za svojo družbeno-politično vlogo v današnjih pogojih, da obvladamo veščino vodstva v že znatno razvitih pogojih socialistične demokracije, v pogojih delovanja raznovrstnih družbenih organov, ki danes samostojno odločajo o številnih vprašanjih našega nadaljnjega družbenega razvoja. Naši družbeni organi, v katerih sodeluje nekaj tisoč državljanov, kakor tudi številne oblike sodelovanja milijonov državljanov v našem družbenem življenju so tudi praktična šola socialistične vzgoje. V tej množični šoli, v vsakdanji praksi gospodarskega, družbenopolitičnega in kulturnega življenja delovnih množic, morajo biti vsi komunisti aktivni borci proti vsemu negativnemu, kar 12

spremlja naš razvoj, in za vse tisto, kar je socialistično, kar naše družbeno življenje giblje naprej, kar ustreza interesom našega delavskega razreda, našega ljudstva in naše socialistične dežele. Velika izkustva mednarodnega delavskega gibanja, velika izkustva dolgoletnega boja naše partije kakor tudi izkustva in praksa naše današnje socialistične izgradnje in pot našega nadaljnjega razvoja so teoretično posplošena v programu ZKJ, sprejetem na VII. kongresu. Zato smo z našim programom dobili močno idejno-politično sredstvo, ki omogoča, da se dosti bolj vsestransko razvije ideološko delo. Z izvajanjem in uporabo programa je Zveza komunistov znatno izboljšala učinkovitost svoje aktivnosti. Naša prvenstvena naloga ostane še vedno ta, da ž razvijanjem ideološkega dela na temeljih in v duhu programa povezujemo njegove postavke z vsakdanjo družbeno-politično prakso in problemi naše socialistične izgradnje. V tem pogledu moramo še veliko storiti. V našem vsakdanjem delu nas spremlja še vedno veliko pomanjkljivosti, na katere moramo biti stalno pozorni. Na mnogih področjih družbeno-političnega življenja se pojavljajo dostikrat razen objektivnih težav tudi številne subjektivne hibe, številne napake, negativni pojavi, ki niso nujni. Objektivne težave, ki spremljajo naš razvoj, povzročajo seveda tudi politične probleme, vendar jih je mogoče s stalnim in pravilnim političnim delom razložiti in razrešiti. Manjše in večje politične težave pa se pojavljajo zaradi napak, zaradi nepravilnega in nezadostnega političnega dela določenih organov, se pravi zaradi njihovih subjektivnih pomanjkljivosti. Kdor dela, ta dela tudi napake, toda komunisti morajo predvsem politično čutiti, strogo in dosledno pravočasno popravljati razne napake in pomanjkljivosti. Če komunisti v svojem okolju, v organih, kjer delajo, in na vsakem drugem mestu vnašajo duha demokratizma, se posvetujejo z ljudmi, stvari z njimi skupno obravnavajo, če se bore proti vsem negativnim, birokratskim kakor tudi malomeščansko-anarhističnim nazorom, bodo našli tudi pravilne politične rešitve vseh vsakdanjih vprašanj, ki se pojavljajo pred našimi družbenimi organi. In v primeru, da se določene rešitve in sklepi pokažejo v praksi kot napačni, jih bomo kot takšne kmalu ugotovili in popravili. Ob nenehni skrbi za razvoj naših demokratičnih družbenih organov, za razvoj Socialistične zveze delovnega ljudstva kot

splošne politične organizacije, za razvoj in samostojnost sindikatov, Ljudske mladine in drugih družbenih organizacij morajo organizacije in vodstva Zveze komunistov svojo metodo dela in vodstva v praksi dalje izgrajevati, prilagojevati pogojem in izpopolnjevati. Vsako zanemarjanje teh nalog Zveze komunistov, vsako zaostajanje za nadaljnjim razvojem in demokratičnim funkcioniranjem vseh naših družbenih organov, sleherna izločitev komunistov in njih zapiranje vase, podcenjevanje vloge Zveze komunistov in njenih nalog v našem skupnem družbeno-političnem življenju kakor tudi lahkotno spregledavanje številnih pomanjkljivosti okoli sebe in sprijaznjevanje z raznimi negativnimi pojavi bi vodilo k oportunizmu, ki bi, če bi se razvijal, prav tako kot druge antisocialistične tendence ogrožal naš dosledni demokratični socialistični razvoj. Tovariši in tovarišice, med mnogimi organizacijskimi, političnimi in ideološkimi nalogami, ki so velikega pomena za uspešno izpolnjevanje družbeno-politične vloge Zveze komunistov, je naš VII. kongres ZKJ sklenil, da je treba Zvezo komunistov stalno krepiti s sprejemanjem novih članov, v prvi vrsti iz vrst delavcev in kmetov, ki so se odlikovali s svojim delom in s svojo družbenopolitično dejavnostjo. Stališča in sklepi VII. kongresa so dali vsem organizacijam in vodstvom široko pobudo za njihovo nadaljnjo organizacijsko utrditev in številčno okrepitev. Osnovne organizacije in vodstva niso pozabili temeljnega načela, da je Zveza komunistov po svoji sestavi kadrovska partija in so od kongresa do danes dosegli velike uspehe s tem, da so okrepili svoje vrste z novimi silami, zlasti pa, da so izboljšali svojo socialno sestavo. Orientacija na večji sprejem delavcev se izvaja dosledneje. Prav tako je zelo pozitivna orientacija, da se v večji meri sprejemajo tisti mladinci in mlajši ljudje, ki se odlikujejo po svoji zavednosti in prizadevanju za socialistično izgradnjo naše dežele. Glede na velik sprejem mladincev v zadnjih letih morajo osnovne organizacije in občinski komiteji posvečati več pozornosti idejno-politični vzgoji teh članov in njih vključevanju v delo organov družbenega samoupravljanja kakor tudi v delo družbeno-političnih organizacij in komun. 14

Vendar pa nas dosedanji razvoj in številčna rast ZKJ, ki sta zlasti v poslednjih letih v celoti zelo pozitivna, opozarjata na neke okoliščine, ki jih bo v bodoče treba upoštevati in o katerih boste gotovo na tem kongresu razpravljali tudi vi. Tu mislim predvsem na odnos do delavcev in kmetov, kadar gre za njihov sprejem v Zvezo komunistov. Dosti je še organizacij, kjer naletimo na sektaštvo v odnosu do delavcev, zlasti kadar gre za njihov sprejem ali za izključitev. Še zmeraj se zlahka izključuje, zlasti se zlahka izključujejo delavci. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Zveza komunistov takšna vzgojna idejnopolitična sila, ki je dolžna in sposobna, da vzgaja, izobražuje in usposablja ljudi, da je v tem smislu vzgojila na tisoče revolucionarjev iz globin delovnega ljudstva. Tudi kazen mora imeti vzgojni učinek, toda kazen in zlasti kazen izključitve pride v poštev potem, ko so izčrpana druga sredstva pozitivnega vplivanja na človeka. V poročilu vašega Centralnega komiteja so pravilno in kritično ocenjeni vzroki, zakaj je v Zvezi komunistov Slovenije le malo kmetov. Gotovo je, da je v krajevnih organih oblasti, v raznih samoupravnih telesih, v množičnih organizacijah na vasi še precejšnje število zelo aktivnih kmetov, graditeljev socializma, ki so neupravičeno ostali zunaj Zveze komunistov. Vendar, tovarišice in tovariši, ko govorimo o teh vprašanjih, moramo poudariti, da nikoli nismo precenjevali pomena števila v naši partiji. Za nas število članov samo nikoli ni bilo niti prvi niti poglavitni pogoj za to, da je Zveza komunistov z uspehom izpolnjevala svoje naloge. Poglavitna je bila vedno njena idejno-politična zrelost, razumevanje zakonov družbenega razvoja, njena organizacijska moč, enotnost v njenih vrstah, povezanost z množicami, sposobnost vsakega njenega člana in vsake organizacije, da se pravilno orientira v danih pogojih, borbenost, aktiven odnos do vseh pojavov okoli sebe, nesebično zavzemanje in pripravljenost za vse napore in žrtve za interese ljudstva. In tudi vi se boste, ni dvoma, na svojem kongresu obširneje ukvarjali ravno s tem, kako naj se vaša Zveza komunistov znajde in usposobi v vaših današnjih konkretnih pogojih, da bo izpolnila svoje naloge. Dovolite mi, da povem nekaj besed o nekih pomanjkljivostih pri delu naših organizacij, ki jih je treba odpraviti. 15

Kakor je znano, so komunisti veliko storili, da bi se izboljšalo delo organov delavskega samoupravljanja. Vendar je pri vsem tem opaziti tudi pomanjkljivosti, ki niso majhne. V nekaterih podjetjih namreč še vedno niso prenehali neki birokratični nazori in postopki. To se izraža poleg drugega tudi v konkretni politiki nagrajevanja in vsklajevanja osebnega in kolektivnega interesa. Nekateri gospodarski in politični voditelji v podjetjih vsiljujejo včasih nepravilne sklepe in se potem izgovarjajo na organe delavskega samoupravljanja. V takšnih primerih se očitno izraža tudi tendenca neupravičenega nagrajevanja posameznikov samo zato, ker so na tem ali onem delovnem mestu ali funkciji, ne pa po njihovem delu, prizadevnosti in prispevanju k uspehu podjetja. Ce upoštevamo te in še nekatere druge pojave v delovanju posameznih organov in političnih organizacij, je jasno, da je tudi lansko Pismo Izvršnega komiteja CK ZKJ še vedno aktualno. Ko bi bili v vseh podjetjih komunisti že spočetka zavzeli pravilno stališče, bi bili prav gotovo z manjšimi težavami sprejemali tarifne pravilnike in druge sklepe o nagrajevanju. To bi bilo brez dvoma pospešilo produktivnost dela in še bolj okrepilo politično enotnost delovnih kolektivov. Ni dvoma, da so bile številne razprave o tarifnih pravilnikih in drugih sklepih o nagrajevanju v podjetju v celoti zelo koristne. Naši delavci in vsi delovni ljudje v naših podjetjih so imeli v teh razpravah priložnost slišati o mnogih problemih svojega podjetja, za katere prej niso vedeli — izvedeli so za mnoge probleme, a tudi za velike napore in uspehe kakor tudi naloge, ki stoje pred vso našo skupnostjo. Veliko stvari so se naučili in so, kadar je bilo treba, sprejeli takšne sklepe, ki prav gotovo prispevajo k napredku dela v njihovih podjetjih in še bolj krepijo politično enotnost kolektiva. Bili pa so tudi primeri, kjer poleg strokovnega dela ni bilo demokratičnega obravnavanja, ni bilo političnih priprav, pa so delali tudi napake in zaradi tega tudi niso dosegli zadovoljivih rezultatov, pa bi zato takšni sklepi, kolikor jih ne bi pravočasno popravili, lahko bili stalen kamen spotike v teh kolektivih. Komunisti si morajo prizadevati, da se pomanjkljivosti, ki so prišle do izraza pri izdelavi tarifnih pravilnikov, čimprej odpravijo. Komunisti se moramo stalno truditi, da v političnem pogledu čimbolj zrelo gledamo na vsak problem okoli sebe, da se bo16

rimo za to, da bodo sklepi organov delavskega samoupravljanja sprejeti na najbolj demokratičen način, da jih bodo delavski kolektivi spoznali in kontrolirali. Tovariši in tovarišice, VII. kongres ZKJ je opozoril na potrebo nadaljnjega razvoja komun kot osnovnih družbenoekonomskih skupnosti, v katerih okviru naj bi našli svoje mesto in vlogo razni organi in službe, da bi tako našim državljanom, v prvi vrsti našemu delovnemu človeku, z reševanjem materialnih, stanovanjskih in družbenih vprašanj izboljšali in olajšali življenjske pogoje. Zato je tudi razumljivo, da pripisujemo izreden pomen delu in naporom komunistov za vsestranski razvoj našega komunalnega sistema. Tudi v poročilu vašega Centralnega komiteja je posvečeno dosti prostora delovanju in rezultatom, doseženim na tem važnem področju naše dejavnosti, kar je tudi razumljivo glede na razvitost komun v Sloveniji. V zvezi s tem bi omenil samo še eno okoliščino. Kakor je znano, so bili v zadnjem času sprejeti zakoni, ki razen stanovanjskih vprašanj rešujejo z ustanavljanjem in krepitvijo stanovanjskih skupnosti tudi mnoga druga življenjska vprašanja naših državljanov. Glede na tak pomen in vlogo teh novih družbenih organov, ki pomenijo nadaljnji napredek v razvoju naših komun in sistema družbenega samoupravljanja, čaka naše družbeno-politične organizacije naloga, da stanovanjskim skupnostim posvete vso svojo pozornost. Zato je, mislim, treba posebej opozoriti na neki problem, ki se tiče organizacij v podjetjih in o katerem smo razpravljali tudi na VII. kongresu. Glede na nezadostno aktivnost organizacij v podjetjih in v gospodarstvu zaposlenih članov Zveze komunistov, sindikalnih organizacij in organov delavskega samoupravljanja na terenu stanovanjskih skupnosti, v komuni in v delovanju družbenih in političnih organizacij je kongres dal navodilo, naj se vse te organizacije in vsi ti organi čimbolj usmerijo h komunalnim problemom in naj ne puste, da bi se njihova aktivnost omejila samo na okvire in probleme gospodarskih podjetij. V zadnjem času so mnoge organizacije odpravile to enostranost in v tem smislu razvile znatno aktivnost. Vendar so še vedno podjetja in organizacije Zveze komunistov, ki stoje malone ob strani glede politične in družbene aktivnosti na terenu, se zapirajo vase in vidijo samo svoje probleme in interese. Takšni nazori in takšno stališče niso samo Četrti kongres ZKS — 2

17

nepravilni, temveč kažejo tudi, da te organizacije pozabljajo ali pa ne razumejo, da tvorijo naš družbeno-politični sistem, komunalni sistem in sistem delavskega samoupravljanja celoto. V številnih organizacijah in podjetjih še ne razumejo, da ne gre samo za to, kakšen bo minimalni zaslužek, kakšna bo tarifna postavka, temveč da je veliko bolj važno, kakšna je realna vrednost zaslužka. In življenje in praksa nam vsak dan kažeta, da vplivajo na realno vrednost zaslužka številni činitelji, kakor organizacija in urejenost trgovinskega omrežja, oskrba trga, zlasti z živili, obstoj raznih servisov in drugih služb, kar vse‘urejamo ravno s pomočjo stanovanjskih skupnosti in komun. K temu se morajo zaradi tega usmeriti vse organizacije in vsi odgovorni činitelji. Občinski komiteji, njihova poverjeništva za stanovanjske skupnosti kakor tudi osnovne organizacije v podjetjih in ustanovah se morajo še bolj posvetiti tem vprašanjem, teritorialne organizacije pa morajo še odločneje kakor doslej stopiti iz »svojega« dosedanjega ozkega področja na širši teren stanovanjskih skupnosti in komun. Tovariši in tovarišice, ob koncu bi se rad dotaknil nekega zelo važnega vprašanja, ki se tiče naše nacionalne politike. Znano je, da se naša progresivna in demokratična politika v nacionalnem vprašanju ni začela včeraj, niti ni nekaj, kar bi bilo izločeno iz splošne idejne in politične koncepcije Zveze komunistov Jugoslavije. Ta naša politika ni bila nikoli odvisna od zunanjih činiteljev in tekočih političnih nujnosti naše dežele, in odnosi Jugoslavije do sosednjih držav, ali bolje rečeno, odnosi teh držav do nas niso imeli niti niso mogli imeti vpliva na politiko in prakso ZKJ na tem področju. Že med osvobodilnim bojem in našo revolucijo smo postavili v osredje revolucionarnega programa naše partije uresničenje bratstva in enotnosti vseh jugoslovanskih narodov, v nasprotju s politiko naših sovražnikov, ki so s pomočjo propadlih politikov in buržoaznih strank v stari Jugoslaviji skušali narode in narodnosti Jugoslavije znovič naščuvati drugega proti drugemu na nacionalistični, šovinistični in religiozni podlagi. Že med oboroženo borbo je postalo najširšim ljudskim plastem jasno, da mora biti nova, socialistična Jugoslavija skupnost svobodnih narodov in narodnosti, ki v njej žive. Zato so se te množice, poučene od izkušenj iz preteklosti, tako požrtvovalno in pogumno borile za uresničenje takšne države 18

in so -v tem boju žrtvovale milijone življenj. V svojem dosedanjem razvoju so zunanji dogodki dostikrat postavili na preizkušnjo tudi našo politiko v nacionalnem vprašanju. Izkustva v tem pogledu so zelo poučna, ker so med drugim pokazala pravilnost in moč naše socialistične in demokratične politike na tem področju. Politika, ki zagotavlja svoboden socialni, nacionalni, ekonomski in kulturni razvoj vseh narodov in narodnosti, politika, ki ne boleha niti v teoriji niti v praksi za boleznijo hegemonije enih in diskriminacije drugih, politika popolne in resnične enakopravnosti, ki smo njene temelje zgradili v naši revoluciji in ki smo jo izvajali v naši državi, nam je doslej obrodila zelo pomembne plodove. Zaradi lega sem prepričan, da ste tudi vi mojega mnenja, če rečem, da so komunisti Jugoslavije kakor tudi vse socialistične sile naše dežele po pravici lahko ponosne na uresničeno bratstvo, enotnost in enakopravnost naših narodov in vseh narodnosti v naši državi, na rešitev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji. To tembolj, ker smo se na tem področju vztrajno borili zoper težko in reakcionarno dediščino preteklosti in zoper poskuse, ki jih delajo na raznih straneh, da bi v tem pogledu škodovali Jugoslaviji kot socialističnemu gibanju in kot neodvisni državi. Trdno smo prepričani, da bo ta naša politika v nacionalnem vprašanju v prihodnosti obrodila še večje plodove v korist vsestranskega razvoja vseh naših narodov in vseh narodnostnih manjšin v Jugoslaviji. Srečni bi bili, če bi danes lahko rekli, da se tudi druge, sosedne nam države ravnajo v odnosu do naših nacionalnih manjšin po podobnih načelih in da tam izvajajo podobno prakso kot jo mi v Jugoslaviji, tako da bi narodnostne manjšine postale činitelj zbliževanja in prijateljstva med nami in našimi sosedi. Normalno bi bilo pričakovati, da bo v našem času v Evropi enkrat za vselej prenehala politika raznarodovanja, ki je narodom in državam prinesla toliko zla. Naše izkušnje kažejo, da je dosledna demokratična politika glede narodnostnih manjšin edina pot, ki vodi ne samo k notranji in zunanji stabilizaciji sleherne dežele, temveč omogoča tudi maksimalni prispevek k mednarodnemu sodelovanju in ohranitvi miru. Manjšine morejo in morajo postati v današnjih okoliščinah čedalje manj element razdora in čedalje bolj element zbliževanja narodov. Kolikor obširnejše pravice so jim zagotovljene, 19

tem uspešneje opravljajo svojo vlogo, da pomagajo pri prijateljskem sodelovanju in zbliževanju narodov. Razumeti je treba, da so minili časi, ko je vladalo prepričanje, da pomeni surovo zatiranje tujih narodnosti pot k stabilizaciji katerekoli države. Družbeno-ekonomski procesi, ki se dandanes razvijajo v svetu, čedalje bolj večajo zavest, da se mora reševati manjšinsko vprašanje na drug, na demokratičen način. Žal pa to še vedno ne velja glede naših narodnostnih manjšin. Ob tej priložnosti ne bi hotel posegati v daljnjo ali v nedavno preteklost, ko so bili pripadniki naših narodnostnih manjšin v nekaterih sosednih državah podvrženi režimu surovega preganjanja in množičnega razseljevanja, ko so strategi hladne vojne mislili, da služijo naše narodnostne manjšine v drugih državah kakor tudi narodnostne manjšine v naši državi predvsem temu, da bi jih zlorabljali v politiki proti socialistični Jugoslaviji. Ne moremo pa zapirati oči pred pojavi podobne politike, ki jih danes ponovno opažamo v nekaterih sosednjih državah. Tu mislim na nedavne politične in zakonodajne akte, ki so bili sprejeti v Avstriji na škodo pravic slovenske manjšine, ki živi v tej državi. Stvar je tem težja, ker ti akti razveljavljajo nekatere pravice, ki jih je naša manjšina že uživala in ki so ji bile izrečno zajamčene z določbami avstrijske državne pogodbe. Mi smo si dosti prizadevali, da bi odgovorne avstrijske kroge odvrnili od takšnih korakov, ki škodijo ne samo slovenski manjšini, temveč tudi našim medsebojnim odnosom, ki so trpeli v zadnjem času občutno škodo zaradi takšnih in podobnih protijugoslovanskih aktov z avstrijske strani. Mi bomo tudi v prihodnje nadaljevali naša prizadevanja in se ne bomo sprijaznili s tem, da bi se obnovila politika raznarodovanja naših manjšin, h kateri se žal spet orientirajo nekateri desničarski in šovinistični krogi v Avstriji, ki jim avstrijska vlada v zadnjem času vse prerada popušča. Čeprav še ne moremo govoriti o recipročno enakem ravnanju s slovensko manjšino v Italiji, se je splošni položaj naše manjšine v tej državi nekoliko izboljšal skladno z obstoječimi sporazumi in ugodnim razvojem odnosov med našima dvema državama v zadnjih letih. V tem pogledu so bili doseženi pomembni rezultati in to toliko bolj, ker je bilo treba premagati hude posledice preteklosti, ki jih je še čutiti, predvsem v 20

delovanju reakcionarnih in šovinističnih elementov na italijanski strani, ki se še vedno ne marajo odtrgati od te preteklosti — zgled za to je na primer proces zoper tako imenovano beneško četo — in s tem ovirajo pozitivni razvoj na tem področju. Politika popolne nacionalne enakopravnosti vseh naših narodov in narodnosti v Jugoslaviji izvira organsko iz naše socialistične ideologije in je neločljiv del prakse našega državnega in političnega življenja. To je ena izmed bistvenih predpostavk za izgradnjo socialistične družbe v naši deželi kakor tudi za našo miroljubno zunanjo politiko, ki izvira iz spoštovanja neodvisnosti in enakopravnosti narodov in držav, tako velikih kakor tudi majhnih. Mi zato cenimo svobodo, neodvisnost in nedotakljivost drugih držav tako kakor svojo lastno. Takšno politiko naši narodi aktivno podpirajo, naši državljani pa v njej zavedno sodelujejo kot pripadniki socialistične in neodvisne države, ki stoji v prvih vrstah boja za mir, za socializem in splošni napredek v svetu. Na tej podlagi smo si prizadevali vzpostaviti prijateljske odnose z vsemi državami, v prvi vrsti pa z našimi sosedi, s katerimi imamo številne skupne interese. Tudi v prihodnje bomo s svoje strani storili vse, kar bomo mogli, da bo do tega prišlo, vendar pa to ne bo odvisno samo od nas, kakor tudi doslej ni bilo. Prav tako pa bodo zadeli na odločen in enodušen odpor naših narodov poskusi, ki jih delajo na raznih straneh in pod različnimi vidiki, da bi naši socialistični skupnosti in njenim državljanom škodovali pri njihovem ustvarjalnem delu. Mi bomo dosledno izvajali našo načelno demokratično politiko do narodnostnih manjšin v naši državi in zahtevali, da prav tako ravnajo z našimi manjšinami tudi v drugih državah. Še enkrat vam želim, tovarišice in tovariši, veliko uspeha pri delu na tem vašem kongresu in v nadaljnjem boju za srečo, za svoboden socialistični razvoj slovenskega naroda in vseh narodov in narodnosti v naši bratski jugoslovanski skupnosti. Naj živi Zveza komunistov Slovenije! Naj živi Federativna ljudska republika Jugoslavija! Naj živi naš tovariš Tito!

21

POROČILO CENTRALNEGA KOMITEJA

Poročilo o delu Zveze komunistov Slovenije med III. in IV. kongresom zajema obdobje, ko so uspehi, doseženi pri izgrajevanju bazične industrije, omogočali čedalje večjo skrb za življenjske razmere delovnih ljudi. S trdnejšimi materialnimi temelji socializma se je sistem socialistične demokracije še razširil. S tem so postajale vse pomembnejše odločitve upravljavcev v delavskih svetih, ljudskih odborih in drugih organih neposredne demokracije. Zveza komunistov je svoje delovne metode prilagajala novim razmeram in novim spoznanjem. Mejnik v tem procesu je bil VII. kongres in program Zveze komunistov Jugoslavije. Na temelju programa, ki je formuliral lastne izkušnje komunistov in delovnih ljudi sploh in ki je dokazal skladnost njihove volje z objektivnim svetovnim dogajanjem, se je lahko bolj vsestransko uveljavila idejna sila Zveze komunistov. Nenehna rast materialnih in družbenih temeljev socializma, sodelovanje delovnih ljudi pri samoupravljanju in izkušnje množic so bile in bodo vedno močnejši zaveznik Zveze komunistov pri graditvi socializma. Vendar pot ni avtomatična in se novo uveljavi ja v boju s starim. Zveza komunistov Slovenije je bila organizator tega boja s tem, da je usmerjala delovne ljudi k najpomembnejšim ekonomskim nalogam, s tem da jih je aktivirala za odločanje o vseh družbenih stvareh in jih za to usposabljala, in s tem, da jim je kazala, kje so objektivne težave, kje subjektivne slabosti, kje njihov nasprotnik. Prav tako kot prej je tudi v razdobju med III. in IV. kongresom Zveza komunisltov Slovenije dosezala uspehe kljub občasnim slabostim zato, ker so jo lastne politične izkušnje učile, da se mora ves čas boriti proti ostankom razrednega sovražnika, njegovi miselnosti ter idejnemu vplivanju, proti negativnim težnjam, ki jih porajajo notranja protislovja so25

cialistične graditve zlasti v nerazviti deželi, in proti lastnim napakam. Pri tem se Zveza komunistov bori proti vsakemu šabloniziranju in pretiravanju, za odnose, ki združujejo osebni in skupni interes ter osebno svobodo z družbeno odgovornostjo. Pri premagovanju birokratizma in podobnih pojavov je Zveza komunistov dosegla precejšnje uspehe zlasti z razvijanjem družbenega samoupravljanja in z uveljavljanjem metod prepričevanja. Pri tem pa so se pokazale v prvem obdobju določene pomanjkljivosti, ker so se organizacije večkrat čutile prešibke za uspešno idejno vplivanje, se zato ponekod pasivizirale in zaprle v svoje drobne notranje probleme. To je delo ZK nekaj časa močno hromilo. Iz poročila je razvidno, da ZKS to slabost uspešno premaguje s krepitvijo vodstev in organizacij ZKS, z intenzivnejšim idejnim delom in z večjo politično aktivizacijo ljudstva, zlasti delavskega razreda. Idejna in politična enotnost Zveze komunistov Slovenije je bila dovol j trdna, da je niso mogli resno omajati niti malomeščansko anarhistični niti birokratski elementi. Sprejemanje stališč programa ZKJ je pokazalo, kako globoka je idejna enotnost tako komunistov kot vseh socialističnih sil v naši deželi. Prav ta enotnost je osnova za nadaljnji razvoj neposredne socialistične demokracije. Idejna enotnost vseh zavestnih socialističnih sil je tudi trden temelj bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov. Vpliv tistih cerkvenih krogov, ki skušajo osebno religiozno čustvo še izkoriščati v politične namene, je vse šibkejši, čeprav izrabljajo vsako objektivno težavo, zlasti v zunanjih odnosih Jugoslavije, 'li krogi se povezujejo z nosilci anarhoindividualističnih teženj, četudi se njihovi nazori načelno razlikujejo. Organizacije Zveze komunistov so se izkazale dovolj močne, da so bistveno omejile politični prostor delovanja teh elementov. Ekonomski uspehi, ki že omogočajo nenehno zviševanje življenjske ravni, so bili doseženi zaradi velike požrtvovalnosti delovnih ljudi, zlasti industrijskih proizvajalcev, in zaradi političnega dela Zveze komunistov. Aktivno delo Zveze komunistov pri ustvarjanju socialističnih družbenih odnosov je v tem obdobju rodilo pomembne uspehe predvsem pri razvijanju in utrjevanju delavskega in družbenega samoupravljanja zlasti v komunalnem sistemu

in pri utrjevanju in širjenju ekonomskih temeljev socialistične demokracije. Vodilna vloga komunistov se je izražala v socialističnem značaju doseženih uspehov, pa tudi v tem, da so bile hitreje premagane politične motnje tam, kjer organizacije Zveze komunistov pri svojem delu niso popustile in niso sledile nihanju trenutnega razpoloženja. Poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije obsega poglavitne značilnosti družbeno-političnega in ekonomskega napredka naše dežele, ker so komunisti kot vodilna politična sila odgovorni za celotni razvoj in ker je njihovo delo mogoče ocenjevati samo s tega gledišča. Poročilo kljub velikim uspehom kritično obravnava delo vodstev, organizacij in članov Zveze komunistov zato, da bi bilo njihovo delo čedalje boljše, prožnejše in samostojnejše.

I. SPLOŠNI RAZVOJ

GOSPODARSKI RAZVOJ Med III. kongresom v maju 1954 in IV. kongresom ZK Slovenije se zaključuje obdobje velikih investicij za graditev bazične industrije, ki so bile nujne, da se postavijo temelji za hiter razvoj proizvajalnih sil in da se odpravi gospodarska nerazvitost dežele. Ta politika, ki jo je Zveza komunistov zavestno vodila, je nujno porajala v našem gospodarstvu disproporce, ki so se izražali v relativnem zaostajanju proizvodnje predmetov za široko potrošnjo in v zaostajanju kmetijske proizvodnje. To je povzročalo začasno stagnacijo življenjskega standarda delovnih množic, zlasti v mestih in industrijskih središčih. Sklepi, sprejeti na razširjeni seji IK CK ZKJ v septembru 1955 in na IV. plenumu zveznega odbora SZDL v novembru istega leta, so določali, da naj nadaljnji gospodarski razvoj zagotovi postopno zboljševanje življenjskega standarda delovnih ljudi skladno s splošnim naraščanjem proizvajalnih sil. Ti sklepi so precej spremenili dotedanjo gospodarsko politiko. Postopno so se zmanjševale investicije za velike industrijske objekte in hkrati večale investicije za družbeni standard; postopno je naraščala proizvodnja potrošnih dobrin in se povečevala osebna in skupna potrošnja ter realne plače v 27

gospodarstvu; napredovalo je kmetijstvo in se izpopolnjeval gospodarski sistem. Hkrati s tem je delavsko in družbeno samoupravljanje postajalo vse bolj uspešna družbeno-politična osnova socialistične demokracije. Zboljšanje življenjskega standarda, predvsem prebivalstva v mestih in industrijskih središčih, kot osnovno politično nalogo na ekonomskem področju je morala Zveza komunistov obravnavati kompleksno. Trudila se je, da so njene organizacije in člani pravilno razumeli zastavljeno nalogo ter objektivne možnosti zanjo in se zavzemali za ustrezno politiko investiranja, za razvijanje tistih panog gospodarstva, ki neposredno vplivajo na življenjski standard, za pravilno komunalno politiko in predvsem za povečanje produktivnosti dela. Svojo nalogo je Zveza komunistov v glavnem uspešno uresničevala v premagovanju objektivnih težav in subjektivnih slabosti, ki so se pojavljale pri konkretnem idejno-političnem delu. Doseženi uspehi so razvidni iz naslednjih podatkov: Od III. kongresa do danes so močno narasle proizvajalne sile. Osnovna sredstva so se povečala od 512 milijard v letu 1954 na 688 milijard v letu 1958, torej za 34 odstotkov. V istem razdobju so se zvišala obratna sredstva od 109 na 206,9 milijarde dinarjev, torej za 90 odstotkov. Število zaposlenih pa se je povečalo od 274.000 v letu 1954 na 329.000 v letu 1958. Zaradi naraščanja proizvajalnih sil se je od leta 1954 do 1958 povečal nacionalni dohodek za 47,5 odstotka. Zvišanje nacionalnega dohodka je predvsem plod hitrega naraščanja industrijske proizvodnje, ki se je letno povečala povprečno za 9,9 odstotka. Tako veliko povprečno letno naraščanje industrijske proizvodnje je bilo mogoče zaradi boljšega izkoriščanja že obstoječih kapacitet in zaradi industrijskih investicij v prejšnjih obdobjih. Pri odpravljanju nesorazmerij med posameznimi industrijskimi panogami je največji uspeh pač ta, da se je proizvodnja za široko potrošnjo povečala veliko bolj kot druga proizvodnja. Tako je v obdobju 1954—1958 proizvodnja sredstev za delo narasla za 41 odstotkov, proizvodnja reprodukcijskega materiala za 39 odstotkov, proizvodnja za široko potrošnjo pa za 63 odstotkov. Spremenjena struktura industrijske proizvodnje je omogočila skladnejši razvoj celotnega gospodarstva, zagotovila je hitrejši porast osebne potrošnje ter 23

prispevala k naporom za stabilizacijo tržišča. Še vedno pa niso dovolj izkoriščena vsa osnovna sredstva. Boljša povezanost, tesnejše sodelovanje in širša kooperacija med proizvodnimi organizacijami bi gotovo pripomogli k bolj smotrnemu izkoriščanju proizvodnih zmogljivosti. Določena smer gospodarskega razvoja je določala tudi politiko investiranja. Več sredstev je bilo vloženih v gospodarske panoge, ki so prej zaostajale, torej v kmetijstvo, promet, trgovino in obrt, in v tiste dejavnosti, ki zvišujejo družbeni standard. Delež gospodarskih investicij se je zmanjšal od 79 odstotkov v letu 1954 na 71 odstotkov v letu 1958, plan za leto 1959 pa predvideva samo 67,8 odstotka gospodarskih investicij. Z zmanjševanjem deleža gospodarskih investicij narašča delež negospodarskih investicij. Podrobni podatki so razvidni iz naslednje tabele: 1954 Sestava v •/•

1958 Sestava v •/•

1959 Sestava v ’/o

79,0

71,0

67,8

51,9 3,1 0,4 2,9 13,3 5,5 1,9

30,1 8,0 1,4 2,2 22,4 5,3 1,6

31,3 8,7 1,6 2,3 15,2 6,4 2,3

Negospodarske investicije od tega: stanovanjsko-komunalna dejavnost kulturna, socialna dejavnost ostalo

21,0

29,0

32,2

11,0 7,5 2,5

18,8 7,4 2,8

19,2 10,0 3,0

Investicije skupaj

100,0

100,0

100,0

Gospodarske investicije od tega: industrija kmetijstvo in vod. gosp. gozdarstvo gradbeništvo promet trgovina in gostinstvo obrt

Pri uveljavljanju takšne investicijske politike je morala Zveza komunistov premagovati različne nasprotne težnje. Upravna vodstva gospodarskih organizacij in gospodarskih 29

združenj, upravni aparat ljudskih odborov in ljudski odbori sami so marsikje vodili politiko investiranja, ki je bila v nasprotju z načrti gospodarskega razvoja. Vendar se komunisti, osnovne organizacije in vodstva Zveze komunistov ter druge politične organizacije proti takim težnjam niso borile dovolj odločno in so bili komunisti in komiteji v posameznih primerih celo nosilci in pobudniki takih teženj. Niso se zavedali dovolj, da je sistematičen in konkreten boj za zboljšanje življenjskega standarda ena osnovnih političnih nalog Zveze komunistov, da zaostajanje življenjskega standarda ovira celoten gospodarski razvoj in da povzroča tudi politične težave. Še naprej so podpirali ekonomsko neupravičene investicije, češ da so velike investicije v industrijo edina pot k izboljšanju življenjskega standarda. Zanemarjali so investiranje v druge gospodarske panoge, zlasti v tiste, ki lahko v kratkem času neposredno vplivajo na zboljšanje življenjskega standarda, kot so na primer kmetijstvo, obrt, trgovina, turizem in gostinstvo, stanovanjska in komunalna izgradnja itd. Pojavljala so se tudi mnenja, da se podcenjujejo potrebe podjetja, kraja, komune, okraja ali republike. Taka mnenja so večkrat povzročala neutemeljeno kritiko celotnega gospodarskega sistema, kritiko, ki je temeljila predvsem na partikularizmu in deloma celo na šovinizmu. Dokler Zveza komunistov ni odločno nastopila proti lokalističnim težnjam, je bilo že precej v navadi, da so zapostavljali potrebe celotnega gospodarstva zaradi ozkih interesov podjetij, ustanov ali komun. Uspehi pa bi bili slabši, če praksa sama ne bi dokazovala, da je jugoslovanski gospodarski razvoj enoten proces, v katerem brez napredka celote ne more trajno napredovati noben posamezen del. Vključevanje novih ljudi v gospodarstvo je povzročilo spremembo v socialni strukturi prebivalstva. V letu 1953 je bilo v Sloveniji 41,2 odstotka kmečkega prebivalstva, v letu 1958 pa le še 38,9 odstotka. Spreminjanje socialne sestave prebivalstva je povečalo težave pri zboljševanju družbenega standarda, ker je povzročalo nove stanovanjsko-komunalne probleme, povečalo pomanjkanje šolskih prostorov in terjalo obsežnejšo preskrbo prebivalstva z vsakdanjimi življenjskimi potrebščinami. Intenzivnejše reševanje teh problemov v zadnjem obdobju je že dalo določene rezultate. Od leta 1954 do 1958 so inve30

sticije za družbeni standard v celoti večje za 83 odstotkov, investicije za samo stanovanjsko-komunalno dejavnost pa za 127 odstotkov. Stanovanjske potrebe so še vedno večje, kot so možnosti za njihovo zadovoljitev. Za gradnjo stanovanj daje družba v obsegu dejanskih možnosti sorazmerno velika sredstva, vendar gradnja stanovanj ne napreduje dovolj hitro, ker nimamo dovolj gradbenih kapacitet in ne dovolj razvite industrije gradbenega materiala. Doseženi uspehi pri naraščanju proizvodnje in pri preusmeritvi investicij so omogočili, da se je osebna potrošnja v obdobju 1954—1958 povečala za 31 odstotkov (po stalnih cenah). Pri tem je zlasti v začetku novega gospodarskega sistema naraščala osebna potrošnja kmetov veliko hitreje kot osebna potrošnja delavcev. Da bi dosegli pravilnejše razmerje pri osebni potrošnji delavcev in kmetov, se je treba zavzeti za hitrejše zboljšanje osebne potrošnje v mestih in industrijskih središčih. Čeprav je ZKS že takoj spočetka opozarjala, da lahko napori za zboljšanje življenjskega standarda vodijo do trajnih rezultatov samo v daljšem obdobju in pod pogojem, da se bodo množice trudile za povečanje proizvodnje in produktivnosti dela ter za boljše izkoriščanje notranjih rezerv podjetij, pa mnoge organizacije delovnim ljudem tega problema niso dovolj temeljito pojasnjevale. Zato se je med delavci in nameščenci v mestih in industrijskih središčih marsikje širilo mnenje, da se bodo lahko njihove življenjske razmere v kratkem bistveno zboljšale. Mnogi so mislili, da je to stvar samih instrumentov gospodarskega sistema, ne pa odločnih naporov za povečanje produktivnosti dela. Zapostavljali so pomen organizirane akcije zavestnih socialističnih sil, ki bi za to nalogo mobilizirale vse delovne ljudi. Kjer so vladala taka pojmovanja, so našle plodna tla razne anarhodemokratične težnje ter se pojavljala celo protisocialistična gledišča. Ukrepi za zboljšanje življenjskega standarda prebivalstva, ki jih je v jeseni 1958 sprejel Zvezni izvršni svet, so napotili okrajne in občinske komiteje, da so postali pobudniki odločnejših akcij ljudskih odborov proti neupravičenemu zviševanju cen in proti kršenju dogovorov o višini odkupnih cen kmetijskih pridelkov. Z naraščanjem osebne potrošnje se je povečal tudi blagovni promet, in sicer za 65 odstotkov v obdobju 1954—1958. Zlasti 31

se je zboljšala trgovina na drobno, ki je za neposredno preskrbo prebivalstva najpomembnejša. Ustanovljeni so bili novi in modernizirani nekateri že obstoječi trgovski lokali. Hkrati se je povečalo število trgovin z neprekinjenim poslovanjem. Vendar doseženi rezultati ne zadostujejo za vse večje potrebe prebivalstva. Nasploh ima trgovina še prešibko razvita tehnična sredstva. Poleg modernih prodajaln primanjkuje prevoznih sredstev, primernih skladišč, hladilnic itd. Pomanjkanje modernih tehničnih sredstev v trgovini je občutno zlasti v mestih in industrijskih središčih, kar povzroča občasne motnje v preskrbi. Zaradi organizacijskih pomanjkljivosti ter neiniciativnosti in neodgovornosti določenega dela trgovskega osebja pa trgovina ne opravlja svojih nalog niti v okviru obstoječih materialnih možnosti. Niso bili redki primeri, da je v trgovinah v mestih in industrijskih središčih primanjkovalo blaga, ki ga je bilo sicer dovolj na slovenskem in jugoslovanskem trgu. Preveliko število posrednikov, zlasti pri prometu z nekaterimi industrijskimi izdelki, in prešibka družbena kontrola sta često povzročila nepotrebno zviševanje cen. Več bi lahko napravili tudi potrošniški sveti in kontrolni organi, zlasti pri izvajanju predpisov, ki ščitijo potrošnika pred neupravičenim zviševanjem cen in špekulacijami (ureditev trga, določanje cen itd.). Občinski ljudski odbori se ne zavedajo v polni meri svojih dolžnosti pri izpopolnjevanju trgovine in ne svojih zakonitih pravic pri odpravljanju negativnih pojavov na tem področju. Občinski ljudski odbori bi bili lahko napravili veliko več tudi za napredek gostinstva in družbene prehrane. Niti obstoječe kapacitete niti kvaliteta postrežbe ne zadoščajo družbenim potrebam in socialistični odgovornosti do človeka. Premalo so napravili za družbeno prehrano (menze, šolske kuhinje in drugo), ki je važna tako za življenjski standard kot za povečanje produktivnosti dela. Pomanjkljivosti v gostinstvu zavirajo tudi razmah domačega in tujega turizma. Zato ljudski odbori ne bi smeli sredstev, ki jih ustvarja gostinstvo, prenašati na druge sklade, ampak bi morali vlagati znatno večja sredstva v razvoj gostinstva, okrepiti kontrolo in razširiti inšpekcijo na tem sektorju. Od leta 1954 do 1958 se je produktivnost dela povečala za 24 odstotkov ali povprečno za 5,5 odstotka letno. Razmerje med zaposlenostjo in produktivnostjo dela v zadnjem letu pa 32

kaže, da se ne uresničujejo planska predvidevanja. Število zaposlenih narašča bolj, kot to plan dovoljuje. Na tako stanje so vplivale nekatere pomanjkljivosti pri nagrajevanju in pri novem sistemu delitve dohodka. Sistem delitve dohodka gospodarskih organizacij, ki bolj stimulira produktivnost dela, se je šele uvajal in njegove prednosti se še niso mogle uveljaviti. Zveza komunistov je morala pri tem opozarjati na dvoje napačnih pojmovanj: na pričakovanje, da bo novi sistem delitve sam rešil večino gospodarskih problemov, in na presojanje novega sistema samo z vidika, koliko sredstev bo odslej ostalo gospodarski organizaciji, ne da bi upoštevali gospodarske možnosti, ki jih sistem odpira. Ker se je število zaposlenih v zadnjih letih prekomerno povečalo, je bilo osrednje vprašanje novega sistema, kako zajeziti preveliko zaposlovanje in kako doseči, da bi bili osebni dohodki delavcev odvisni od produktivnosti dela, kolektivi in posamezniki pa s tem materialno zainteresirani za njeno povečanje. Da bi to vprašanje uspešno rešili, bi bilo potrebno dosledno izkoristiti vse možnosti, ki jih nudi sistem delitve dohodka. Z letošnjimi dopolnitvami je postal ta sistem še bolj spodbuden, ker pušča gospodarskim organizacijam, ki smotrno gospodarijo, veliko večja sredstva. Sredstva, s katerimi razpolagajo gospodarske organizacije, so se povečala. Tako so se sredstva skladov podjetij zvišala od 8786 milijonov dinarjev v letu 1954 na 27.942 milijonov v letu 1957, to je od 4,5 na 10,5 odstotka od ustvarjenega nacionalnega dohodka. Letos bodo po predvidevanju družbenega plana gospodarske organizacije razpolagale z okoli 40 odstotki družbenega proizvoda v socialističnem sektorju. Ta sredstva bodo dopuščala manjše rekonstrukcije in odpravljanje ozkih grl v proizvodnji, kar bo tudi omogočalo povečanje produktivnosti dela. Precejšen del sredstev iz skladov pa bodo gospodarske organizacije porabile za tisto dejavnost komune, ki neposredno vpliva na življenjski standard. Pomembna naloga naše ekonomske politike je gospodarska krepitev politične neodvisnosti naše domovine. Tej služijo napori za uravnovešenje plačilne bilance, za močnejše vključevanje v svetovni trg in za enakopravno mednarodno delitev dela. Uspeh te politike je povečanje izvoza, ki se je v obdobju 1954—1958 razvijal (v milijonih po uradnem tečaju) takole: Četrti kongres ZKS — 3

33

9.518 2.459 505

13.035 5.143 921

1958

Indeks

12.480

19.097

153,0

1954

Industrija Kmetijstvo Ostalo Skupaj

136,9 209,1 183,1

Uspehi pa bi bili lahko še večji, ko bi odločneje usposabljali potrebni kader, ko bi se izvozna in industrijska podjetja bolj trudila za kvaliteto in sodobno izbiro izdelkov in za točnejše izvrševanje dogovorov. Vsekakor se komunisti, ki delajo v izvoznih podjetjih, ne bi smeli zanašati le na rutino strokovnjakov, temveč bi se morali bolj zavzemati za solidno delo na tem področju prav zaradi političnih nalog, ki jih ima zunanja trgovina. Zavedati se morajo, da zunanja trgovina ni le stvar ekonomskega uspeha posameznega podjetja, ampak ima tudi politični pomen, že zaradi ugleda naše socialistične dežele. Razvoj kmetijstva Splošni napredek gospodarstva je zahteval hitrejši razvoj kmetijske proizvodnje. Pri tem pa ni bilo dovolj jasno dejstvo, da sta socialistična preobrazba vasi in napredek kmetijske proizvodnje pri nas neločljiva. Proizvodnost v kmetijstvu je mogoče pospeševati le v socialističnih oblikah, hkrati pa je mogoče socialistične oblike razviti samo s pospeševanjem proizvodnje. Marsikje pa so se zadovoljevali samo z doseženimi uspehi v kmetijski proizvodnji nasploh in so zapostavljali sistematično krepitev družbenih kmetijskih posestev, kmečkih delovnih zadrug, zadružnih ekonomij in drugih socialističnih gospodarskih organizacij. Premalo odločno so iskali primernih oblik, s pomočjo katerih bi se individualna kmečka gospodarstva postopoma vključevala v sodobni družbeni proizvodni proces. Zapostavljali so utrjevanje organizacij ZKS in SZDL na vasi, zadrug, sindikalnih organizacij kmetijskih delavcev in drugih družbenih organizacij in društev. Skratka, zapostavljali so razvoj socialističnih sil in tistih činiteljev na vasi, ki delujejo pri uresničevanju socialistične preobrazbe vasi. Rezultati, ki so bili doseženi pri kmetijski proizvodnji, so pomembni, saj se je proizvodnja od leta 1954 do 1958 povečala za 54 odstotkov. 34

K doseženim uspehom pri kmetijski proizvodnji je mnogo prispeval napredek socialističnih kmetijskih gospodarstev in kmečkega zadružništva. Zadružne organizacije uspešno vplivajo na proizvodnjo privatnih proizvajalcev. V letu 1955-56 so osnovne organizacije ZK, aktivi komunistov-kmetijskih inženirjev in tehnikov, ljudski odbori in politične in zadružne organizacije temeljito obravnavale probleme kmetijske politike. Po tem obdobju so se začele močneje krepiti socialistične pozicije v kmetijstvu: zadruge in zadružni fondi, kmetijska posestva itd. O doseženih uspehih pričajo naslednji podatki: Leta

Vrednost osnov, sredstev KZ v milij. din

skupaj

1955 1956 1957 1958

na 1 KZ

5.841 6.350 7.172 8.400

7,5 9,1 10,5 15,5

Indeks

100 110 123 144

Kmetijske zadruge so pridobile večja sredstva, ki omogočajo razširjeno reprodukcijo tako s povečevanjem osnovnih sredstev kot tudi s povečevanjem odkupa. To povečevanje je razvidno iz naslednje primerjave: Odkup v milijonih din Indeks Odstotek tržnih presežkov

1953

1955

1957

7.898 100 46

13.851 175 72

18.849 240 86

Zvišale so se tudi investicije v kmetijstvo, in sicer od 1713 milijonov din v letu 1954 na 6300 milijonov din v letu 1958. Investicije so utrdile socialistični sektor kmetijske proizvodnje. Obseg vloženih sredstev daje zato materialno osnovo za še večje uspehe tako pri povečevanju kmetijske proizvodnje kot pri poglabljanju socialističnih odnosov na vasi. Sredstva, ki so bila vložena v socialistični sektor kmetijstva, morajo dati čim boljše ekonomske rezultate, ker je to pogoj za širše pritegovanje individualnih kmetov v kooperacijo s kmetijskimi zadrugami. 35

Nekateri občinski ljudski odbori investiranje v kmetijstvo še vedno podcenjujejo. V posameznih primerih celo uporabljajo zadružna sredstva v druge namene. V Sloveniji je 168 družbenih kmetijskih posestev, ki imajo skupno 43.000 ha ali 5 odstotkov kmetijske površine in dajejo 12 odstotkov vseh tržnih presežkov. To dokazuje prednosti, ki jih prinaša intenzivno kmetijsko gospodarstvo. Kmetijska posestva so pomemben činitelj na tržišču kmetijskih pridelkov. Velik pomen za razvoj zadružništva imajo novoizvoljeni zadružni sveti. Z njimi so dobile kmetijske zadruge samoupravne organe z novo družbeno-politično vsebino. Občinski in okrajni komiteji so se trudili za boljšo sestavo zadružnih svetov in vodstev zadrug. Zavedali so se, da je od njih v precejšnji meri odvisen nada] inji razvoj zadružništva. Ugotoviti pa je treba, da bodo morale organizacije Zveze komunistov z vztrajnim delom v glavnem šele doseči, da bodo novoizvoljeni zadružni sveti postali močna vodstva za politično in ekonomsko preobrazbo vasi. Kmetijska zemljišča so se, da bi lahko uporabljala moderno kmetijsko tehniko, povezovala v večje površine s kooperacijo. Uvajanje kooperacije je važna ekonomska in družbenopolitična akcija na vasi. Pri tem ne gre toliko za vključevanje čim večjih zemljiških površin v kooperacijo, temveč zlasti za proizvodne uspehe na kooperacijskih površinah. Ti morajo pokazati individualnemu proizvajalcu ekonomsko prednost kooperacije. Organizacije Zveze komunistov se ne poslužujejo dovolj različnih političnih prijemov za izvedbo te naloge, zlasti pa še močno zapostavljajo konkretno družbeno-ekonomsko akcijo. Pogostokrat se trudijo za kooperacijo brez točno izdelanih ekonomskih analiz o dejanskih možnostih zanjo. Marsikatera osnovna organizacija Zveze komunistov na vasi ni znala popularizirati prednosti kooperacije in prikazati individualnemu proizvajalcu, da v bistvu ne gre samo za skupni, temveč tudi za njegov individualni interes. Razvoj celotnega gospodarstva so ovirale poleg objektivnih težav tudi nekatere šibkosti pri idejnem in političnem delu Zveze komunistov in družbenih organizacij. Nekateri komiteji včasih niso znali voditi delovnih ljudi pri premagovanju gospodarskih težav. 36

Nekatere organizacije ZKS in komunisti so zaradi nepravilnega in enostranskega razumevanja sklepov VI. kongresa ZKJ o novih metodah dela ZK menili, da bo delovanje objektivnih ekonomskih zakonitosti avtomatično in brez prizadevanj zavestnih sil urejalo gospodarsko življenje. Številne organizacije in komiteji ZK so gospodarska vprašanja prepuščali posameznim komunistom ali posameznim organom družbenega samoupravljanja, niso pa o važnih vprašanjih tudi sami kot celota razpravljali, jih analizirali, pojasnjevali in zavzemali enotna stališča. Nekateri komunisti so nadaljevali z birokratskim in prakticističnim načinom dela v gospodarstvu. Prakticizem jim je potem jemal socialistično perspektivo in sposobnost, da bi kot komunisti ob vsakem pojavu začutili, kdaj je kakšna akcija protisocialistična in kdaj je potrebno reagirati nanjo. Posamezni komunisti so postajali celo nosilci lokalističnih, tehnokratskih in birokratskih pojmovanj in nacionalistične kritike naše gospodarske politike. Te subjektivne šibkosti je Zveza komunistov pravočasno spoznala. Centralni komite in druga vodstva so temeljito in podrobno analizirala škodljive pojave v gospodarstvu, dajala pobudo za odpravo napak, opozarjala na pomanjkljivosti pri delu in nakazovala smer za nadaljnje delovanje. ZK si je prizadevala, da bi mobilizirala vse sile za uresničevanje začrtane poti gospodarske politike. Kljub opisanim pomanjkljivostim so končni rezultati vendarle veliki. Boj proti pomanjkljivostim je bil uspešen tako zaradi splošnih gospodarskih uspehov Jugoslavije, ki so omogočili večjo skrb za življenjske razmere delovnih ljudi, kot tudi zato, ker je Zveza komunistov premagala svoje notranje šibkosti ter se idejno-politično in organizacijsko okrepila. RAZVOJ NA SOCIALNO-ZDRAVSTVENEM PODROČJU

S povečanjem proizvajalnih sil in nacionalnega dohodka so bile odprte večje možnosti za zdravstveno in socialno zaščito delovnega človeka. Za graditev in opremo zdravstvenih ustanov smo v letih 1954—1958 porabili okrog 9 milijard 600 milijonov dinarjev. 37

S tem se je število postelj v bolnišnicah povečalo od 9362 v letu 1954 na 11.304 v letu 1958. Stroški za zdravstveno zaščito v celoti, zlasti še za brezplačno zdravljenje in za zdravljenje s popustom, so se povečali od 5205 milijard v letu 1954 na 11.647 milijard dinarjev v letu 1958, to je od 2,88 do 4,3 odstotka nacionalnega dohodka. Hkrati se je zvišalo število zdravnikov od 990 na 1451. Več je tudi nižjega in srednjega zdravstvenega kadra. Uspehi v zdravstveni službi so omogočili ukinitev privatne zdravniške prakse. Za ta pomembni napredek v smeri zdravstvene pomoči vsakemu državljanu se je zavzela večina komunistov-zdravstvenih delavcev. Ukinitev privatne zdravniške prakse nedvomno omogoča hitrejše oblikovanje socialističnega zdravstvenega delavca ne samo v strokovnjaka z globoko razvito poklicno etiko, temveč tudi v javnega delavca, ki bo širše razumeval svojo družbeno odgovornost. Med III. in IV. kongresom je relativno najbolj napredovalo strokovno delo, kar je predvsem plod prizadevanj strokovnih delavcev in sredstev, ki jih daje družba v te namene. Vidni uspehi so bili doseženi tudi na področju množičnega zdravstvenega prosvetljevanja in zdravstvene preventive. Vendar bi bili uspehi lahko še večji, če bi zdravstveni delavci, zlasti v okviru komune, bolj sodelovali pri reševanju vseh tistih vprašanj, ki pomenijo zdravstveno preventivo v širšem smislu, pri problemih socialne zaščite, pri higienski in zdravstveni kulturi širokih plasti ljudstva, zaščiti otrok itd. Pomembno vlogo v zdravstveni službi imajo organi družbenega samoupravljanja. Uspešno so reševali predvsem finančna in druga materialna vprašanja, vse premalo pa so se lotevali tudi drugih nalog, ki so važne za napredek zdravstvene službe: kadrovske politike, sistema nagrajevanja, odnosa zdravstvenih delavcev do bolnikov itd. Širša dejavnost sindikalnih organizacij in zdravstvenih strokovnih društev bi lahko precej prispevala k razširjanju zdravstvene preventive, k zdravstveno-prosvetnemu delu in k reševanju številnih problemov, ki so povezani z napori za izboljšanje življenjskega standarda, za povečanje produktivnosti dela, za preprečevanje nesreč, obolenj itd. To je važno toliko bolj, ker je brez sodelovanja strokovnjakov na tem področju težko doseči primerne uspehe. 38

Število nesreč pri delu je v zadnjih štirih letih čedalje večje. Čeprav za higiensko-tehnično zaščito trošimo sorazmerno precejšnja sredstva, nam število nesreč pri delu (48.515 prijavljenih nesreč v letu 1958) dokazuje, da za varnost pri delu še ne skrbimo dovolj. Marsikje še vedno ne razumejo, da napori za zmanjševanje števila nesreč v delovnem procesu ne prispevajo samo k povečanju produktivnosti dela, temveč so tudi sestavni del skrbi za delovnega človeka. Organizacije Zveze komunistov in komunisti-zdravstveni delavci so se premalo trudili, da bi dosegli širše delovanje organov družbenega samoupravljanja v zdravstvu. Premalo so pomagali komunisti tudi za odpravljanje pomanjkljivosti sindikalnih organizacij, ki jim še ni uspelo pritegniti vsega članstva k reševanju raznih problemov svojega področja. Tudi strokovna zdravstvena društva, ki so sicer dosegla precejšnje uspehe pri strokovnem izobraževanju in pri posredovanju sodobnih metod strokovnega dela, niso svoje dejavnosti razvila na širšem področju. Pri socialni in zdravstveni zaščiti prebivalstva ima pomembno mesto služba socialnega zavarovanja. Število zavarovancev in sredstva, ki jih daje družba za to področje, stalno naraščajo. Ob koncu leta 1958 je bilo v republiki 998.348 zavarovancev, kar znaša 63,5 odstotka vsega prebivalstva. Izdatki za invalidnine in pokojnine so se povečali od 12.497 milijonov, to je 6,1 odstotka nacionalnega dohodka v letu 1954, na 18.551 milijonov ali 6,8 odstotka nacionalnega dohodka v letu 1958. V tem obdobju so novi zakoni določili pravice zdravstvenega in socialnega zavarovanja za vojaške in mirnodobne invalide, udeležence NOB, španske borce in druge udeležence revolucionarnega delavskega gibanja. Pripravlja se uvedba splošnega zdravstvenega zavarovanja za vse državljane. Velike naloge, ki jih rešuje služba socialnega zavarovanja, terjajo od komunistov večjo prizadevnost za odpravljanje dosedanjih pomanjkljivosti na tem področju. V organih družbenega samoupravljanja v socialnem zavarovanju je vpliv neposrednih proizvajalcev še premajhen. Zato se še lahko dogaja, da so delavci zapostavljeni pri pravicah, ki jim po zakonu pripadajo. Obsežne naloge in nezadovoljiva usposobljenost uslužbencev je vzrok, da zavarovanci večkrat težko in le počasi uveljavljajo svoje zakonite pravice. 39

Okrajni in občinski komiteji so se v zadnjem času bolj zavzeli za zboljšanje dela v socialnem zavarovanju. Sklicevali so aktive komunistov, ki so zaposleni v ustanovah socialnega zavarovanja, ter z njimi pretresali važnejše probleme. Ta prizadevanja bodo uspela, če jih bodo sistematično nadaljevali. Skrb za pravilno rast otrok in mladine in napori za povečanje produktivnosti dela so terjali, da se družinam, kjer sta zaposlena oba roditelja, pomaga hitreje in uspešneje. Ta naloga je vse manj ozko socialna in vse bolj splošno družbena. Med faktorji, ki si prizadevajo razviti delo na tem področju, so pomembne stanovanjske skupnosti, od katerih so posamezne že pokazale veliko pobudo in začetne uspehe. Za otroke so skrbele številne organizacije in ustanove. Organizirale so različne možnosti za dnevno bivanje otrok, različna letovanja, taborjenja in izlete. Težišče prizadevanj za socialno in zdravstveno zaščito delovnih ljudi se vse bolj prenaša v komuno. Vsklajeni napori stanovanjskih skupnosti, gospodarskih organizacij, sindikatov in drugih družbenih organizacij ter strokovnih delavcev bodo v komuni še bolj razvili pobudo in razširili neposredno udeležbo delovnih ljudi pri reševanju konkretnih problemov na tem področju. RAZVOJ NA PODROČJU PROSVETE, KULTURE IN ZNANOSTI III. kongres ZKS je ugotovil, da so komunisti najbolj zanemarili skrb za kulturna in prosvetna vprašanja in da so mnogi komunisti-izobraženci omalovaževali delovanje med množicami. Hkrati je dal kongres osnovno smer za reševanje problemov na tem področju. Glavna naloga naj bi bila usposabljanje komunistov, da se bodo na znanstvenem in kulturnem torišču borili za socialistična načela samostojno in uspešno. Kongres je sprejel ustrezna stališča, ki so za komuniste obvezna, med drugimi tudi naslednja načela: »Komunisti se moramo boriti proti vsemu, kar ovira rast socialistične zavesti delovnega človeka. Zategadelj odklanjamo vsak pojav dekadence v naših kulturno-umetniških ustanovah, pa naj bo ta pojav izviren ali 40

uvožen. Odklanjati moramo vse, kar v človeku ubija prepričanje o smiselnosti vseh njegovih ustvarjalnih naporov. Na drugi strani pa moramo pospeševati vse, kar razvija človečnost, utrjuje vero v človeka in njegove neskončne ustvarjalne sile, v nenehni napredek človeške družbe in predvsem v konkretnega nosilca današnjega družbenega napredka, v proletariat. Tu ne smemo trpeti nobene tesnosrčnosti.« In dalje: »Delavska kulturno-prosvetna društva morajo postati v bodoče žarišča naše vsenarodne kulture... Na idejno-prosvetnem področju si moramo z vsemi silami prizadevati za razvijanje delavskega kulturno-prosvetnega dela. K temu moramo pritegniti najboljše kadre naprednih izobražencev.« (Iz referata tovariša Mihe Marinka.) Med III. in IV. kongresom ZKS so se vodstva in organizacije ZKS resneje lotevali kulturnih in prosvetnih vprašanj. Pri tem so se opirali tako na organe družbenega samoupravljanja, ki so se s pridobljenimi izkušnjami vse bolj uveljavljali, kot tudi na aktive komunistov, ki vse bolj razpravljajo o načelnih vprašanjih svojega delovnega področja. S programom ZKJ se je delo komunistov tudi tu močno poglobilo zaradi jasne orientacije o sodobnem družbenem dogajanju in o nalogah komunistov. Za to razdobje je poleg večje aktivnosti komunistov značilna še določena preusmeritev od pretežno številčnega širjenja znanstvenih, prosvetnih in kulturnih ustanov k utrjevanju tistih organizacij in ustanov, ki zagotavljajo bolj racionalno uporabo družbenih sredstev, in k materialni in kadrovski krepitvi predvsem tistih področij, kjer so že dani pogoji za uspešno in intenzivno delo. Šolstvo

V razdobju med III. in IV. kongresom je vsklajevanje šolskega sistema z našimi družbenimi potrebami zajelo celotno šolstvo, od osnovnih in srednjih šol do univerze. Reformo šolstva so terjali v glavnem naslednji družbeni faktorji: Težnja socialistične družbe, združevati s funkcijo proizvajalca tudi funkcijo upravljavca, kar je prvi pogoj za premagovanje razlik med fizičnim in umskim delom, zahteva večjo, predvsem pa drugačno izobrazbo in vzgojo delovnih ljudi. S 41

tem se podirajo tudi dosedanje ostre meje med splošno in strokovno izobrazbo. Sodobni delovni procesi v industriji in sodobno, intenzivnejše in zato bolj strokovno kmetijstvo terjajo višjo raven izobrazbe vseh državljanov. Višja splošna izobrazba bo omogočala naraščanje produktivnosti dela in hitrejše in trajnejše samoizobraževanje ljudi. Delovnim ljudem je treba omogočiti pridobivanje vedno višje izobrazbe z ustrezno kvalifikacijo vse do univerzitetne izobrazbe. Delavske mladine je v srednjih in visokih šolah mnogo premalo. Hiter razvoj našega gospodarstva terja, da dobimo čimprej in čimveč kvalificiranih in visokokvalificiranih kadrov, hkrati pa poraja veliko število najrazličnejših poklicev, za katere doslej nismo imeli ustreznih šol. Ustvariti je treba delovnim ljudem možnost, da si bodo v najrazličnejših oblikah pošolskega in izvenšolskega izobraževanja ob proizvajalnem delu pridobivali višje in najvišje kvalifikacije ter dostop v višje redno šolstvo. Z raznimi oblikami razrednih in šolskih skupnosti ter drugimi oblikami mladinske aktivnosti in povezovanja šole z družbo je treba praktično vzgajati mladino za družbeno dejavnost socialističnega državljana. Zveza komunistov Slovenije je dajala pobude za celo vrsto ukrepov v tej smeri in je podpirala vse ustrezne težnje. Z aktivizacijo šolskih odborov, mladine, aktivov komunistovprosvetnih delavcev in vseh državljanov, so bili doseženi uspehi predvsem pri sprejemanju teh načel in deloma tudi že pri organizaciji šolstva. Veliko so k temu prispevali tudi prosvetni organi komun. S šolskimi odbori, ki so bili osnovani leta 1955, se je začelo hitro preraščanje šole iz državne v družbeno ustanovo. Šolski odbori so se kmalu lotili razmeroma velikih materialnih težav, hkrati pa so se morali ob šolski reformi ukvarjati z bistvenimi problemi pouka in šolskega režima. Pri tem so jim močno pomagali prosvetni organi komun, v katerih so se zlasti uveljavljale družbene organizacije. Brez teh družbenih organov bi potekal ves proces veliko počasneje in ga ne bi mogel uspešno voditi noben državni organ. V osnovnem šolstvu je uveljavljen princip obveznega in enotnega osemletnega šolanja. Pri tem pojmujemo enotnost 42

obveznega šolstva kot pridobivanje določenega obveznega znanja, ki omogoča učencu po končani obvezni šoli vstop v kakršnokoli srednjo šolo brez razlike, ne pa kot popolno enakost vseh osnovnih šol. V višjih razredih bo obvezno šolstvo moralo upoštevati potrebe kraja ter posebni interes in nadarjenost učenca. Pot do reforme šole, ki bi ustrezala našim načelom, ni bila in ne bo lahka. V marsičem jo ovirajo materialne težave (nižje organizirane šole, turnusi, slaba oprema v pogledu sodobnih učil, pomanjkanje učnega osebja). Nekatere teh težav odpravljamo s hitrejšo zidavo šol v zadnjih letih in z usmeritvijo v višje organizirane šole, ki imajo pogoje za boljše delo. Zato se šolsko omrežje kljub mnogim novim šolam ne širi in širjenje tudi ni potrebno. Tako je število šol za obvezno šolstvo naraslo od leta 1959/40 do leta 1956/57 od 871 na 1387, medtem ko je leta 1957/58 že padlo na 1208 šol. Pri tem pa se je znižalo število najniže organiziranih šol (eno in dvooddelčnih) za 179, popolno osemletno šolanje pa se je razširilo v istem letu od 211 na 632 šol. Sredstva, ki jih družba za šolstvo že lahko da, še ne zadostujejo za razvito šolstvo. Proračunski izdatki za šolstvo sicer nenehno naraščajo in so se od leta 1955 do leta 1958 skoraj podvojili. Tudi del proračuna, ki gre za šolstvo, nenehno narašča: od 14 odstotkov leta 1955 na 20 odstotkov vsega proračuna leta 1958. Funkcionalni izdatki so zaostajali za osebnimi izdatki, saj so leta 1959 v primeri z letom 1955 znašali samo 65 odstotkov. Poleg materialnih težav ovirajo reformirano šolo tudi mnoga še nerešena vsebinska vprašanja. Sem sodijo nejasnosti glede vsebine pouka, ki bi zagotavljal potrebno splošno izobrazbo in ustrezal določenemu šolskemu območju, dalje nejasnosti o primerni izobrazbi učiteljev osemletk, problemi o obsegu svobodne dejavnosti učencev, vprašanje ocenjevanja in podobno. Za uspešno reševanje teh problemov je potrebno sodelovanje družbenih organizacij. Srednje šolstvo se je po osvoboditvi močno razvilo, vendar hitreje gimnazije, ki jih je zdaj še enkrat več kot leta 1945, kakor pa srednje strokovne šole, čeprav potrebujemo predvsem v proizvodnji kar največ kvalificiranih delavcev. Tako so v šolskem letu 1958/59 strokovne šole v Sloveniji zaradi pomanjkanja prostorov odklonile 1515 učencev, ki so bili po43

tem prisiljeni oditi v proizvodnjo z manjšo kvalifikacijo, ali pa so se vpisali v gimnazijo. Visoke šole so se po osvoboditvi razvile tako po številu fakultet kot po številu in opremi inštitutov ter po številu študentov, ki jih je zdaj skoraj trikrat več kot prej. Velike družbene investicije (izgradnja novih fakultet in inštitutov, ki se še nadaljuje, gradnja študentovskega naselja itd.) in močno povečana proračunska sredstva so izvirale iz družbenih potreb. Vzgojni proces na visokih šolah pa še ni bil prilagojen našim družbenim potrebam in tudi znanstvena in družbeno-idejna raven univerzitetnih učiteljev ni vselej ustrezala sodobnim zahtevam. Reorganizacija znanstveno-vzgojnega dela na visokih šolah se je začela z zakonom o univerzi, z reelekcijo univerzitetnih učiteljev, s sprejemanjem statutov fakultet, s skrajšanjem študijske dobe, z omogočanjem širšega vpisa na univerzo, z uvajanjem podiplomskega študija, s strokovnimi sveti na univerzi in še drugimi ukrepi. K uspehu v tem procesu so veliko pripomogli družbeni organi na univerzi in fakultetah. Posebna šibkost študijskih programov na univerzi je bilo pomanjkljivo uvajanje študentov v družbene naloge, ki naj bi jih opravljali po diplomi. Večina fakultet je bila brez predavateljev za predmet »uvod v družbene vede«. V letu 1959/60 se bo predmet predaval že na vseh fakultetah. Ustanovljen je bil Inštitut za sociologijo pri univerzi, ki naj skrbi za družboslovno izobrazbo študentov in za pouk družbenih ved v rednem šolstvu, za vzgojo univerzitetnih učiteljev in drugih strokovnjakov za družbene vede in za razvoj raziskovalnega dela ter družboslovne publicistike. Napredovalo je tudi področje pošolskega izobraževanja, ki je v letu 1958/59 zajelo v vseh šolah 6020 kandidatov, od tega skoraj polovico v dopisni šoli Zveze borcev. Največ kandidatov je v šolah za tuje jezike in v šolah za ekonomske poklice. Izrazito zaostajajo šole za industrijske in kmetijske proizvajalce. Z organizacijo izobraževanja odraslih pri obstoječem rednem šolskem omrežju bomo lahko tudi na tem področju napredovali veliko hitreje, sedaj je to izobraževanje šele v začetni fazi. Korenite spremembe na področju šolstva, ki so se začele v razdobju med III. in IV. kongresom, označuje torej težnja, da bi vskladili šolstvo z našimi družbenimi potrebami in da 44

bi omogočili intenzivnejše delo v obstoječih zavodih. V tem procesu so morali člani ZKS in organizacije ZKS premagovati najrazličnejše objektivne težave, spopadati pa so se morale in se morajo še tudi z nekaterimi predsodki in nasprotovanji. Za iskreno zaskrbljenostjo nekaterih komunistov in nekomunistov, da bi namreč reforma utegnila znižati izobrazbeno raven in poklicno usposobljenost državljanov, so se skrivali tudi posamezni nosilci težnje po privilegiranem položaju intelektualnega dela, ki so večkrat skušali mobilizirati svoje poklicne tovariše proti konkretnim akcijam družbenih in političnih organizacij za reformo celotnega šolskega sistema in zlasti še visokošolskega študija.

Množično kulturno-prosvetno delo Podobna smer kot na področju šolstva je v razdobju med III. in IV. kongresom ZKS prevladovala tudi na področju množične kulturno-prosvetne dejavnosti. Število društev se namreč v tem času ni bistveno povečalo, zato pa je njihovo delo veliko bolj vsestransko in se društvena dejavnost hitro prilagaja našim družbenim potrebam. Kongres Zveze Svobod in prosvetnih društev v januarju 1958 je — potem ko je pregledal uspehe prejšnjih let, predvsem utrditev društev kot nosilcev kulturno-prosvetnih naporov in razširitev njihovega delovanja zlasti na področju izobraževanja in kulturne zabave — sprejel temeljna načela za nadaljnji vsestranski razvoj društev. Pri tem je sprejel navodilo III. kongresa, »da je osnovna metoda kulturnega dviganja naših delovnih ljudi ta, da se razvije njihova lastna kulturna aktivnost«. Društva so imela prej večidel samo posamezne sekcije ali skupine (n. pr. igralsko, pevsko, godbeno, lutkovno in podobno) in se je vsa aktivnost društev izčrpala s pripravljanjem in organiziranjem nastopov teh skupin, zaradi česar se vodstva društev niso čutila soodgovorna za celotni kulturni razvoj na svojem teritoriju in so podcenjevala kulturni pomen filma, radia in sploh poklicnih kulturnih ustanov. Čeprav taka, gledanja še niso premagana, pa je v zadnjih letih vse več društev, ki so svojo dejavnost zastavila širše v smislu navodil III. kongresa ZKS, da naj bodo zlasti delavska 45

kulturno-prosvetna društva v svojem območju žarišče naše kulture. Društva vse bolj delujejo kot celota, ker le tako lahko vključujejo v svoje vrste ljubitelje kulturne dejavnosti in amaterske umetnostne ustvarjalce in ker le tako lahko na svojem področju pospešujejo vse, kar služi kulturnemu napredku delovnega človeka. Zato v nekaterih društvih že razpravljajo o kulturnih problemih, o pomenu del, ki jih pripravljajo, o vrednosti filmov, ki jih gledajo, o knjigah, ki izhajajo. Priprave za proslavo 40-letnice ZKJ so močno povečale zanimanje za delavsko kulturno tradicijo. Hkrati s to širšo dejavnostjo pa se je močno zboljšal tudi program nastopov kulturno-prosvetnih društev in njihova kvaliteta. K temu so pripomogli prosvetni servisi, ki nudijo društvom material, strokovni sosveti pri Zvezi Svobod in prosvetnih društev, kjer nekateri naši pomembni kulturni ustvarjalci društvom strokovno pomagajo, šole in tečaji (n. pr. pevovodska šola, delavski oder i. dr.), ki strokovno usposabljajo delavce v društvih, pa tudi ustrezna izobrazba prosvetnih delavcev. Medtem ko kulturno-umetnostno aktivnost organizacijsko v glavnem zajemajo društva, ki so včlanjena v Zvezi Svobod in prosvetnih društev, pa se izvenšolsko izobraževalno delo razvija v mnogih organizacijah in v najrazličnejših oblikah. Vodijo ga predvsem kulturno-prosvetna društva, ljudske in delavske univerze (kot samostojne ustanove, kot sekcije kulturno-prosvetnih društev, ali kot organi občinskih odborov SZDLS), mladinske, sindikalne, zadružne, zdravstvene in druge organizacije. V vsem tem delovanju ni prave koordinacije, zato rezultati vselej ne ustrezajo vloženim naporom. Vse večji razvoj ljudskih oziroma delavskih univerz kaže, da je to ena od oblik, ki ustrezajo našemu sedanjemu družbenemu stanju. Ljudske in delavske univerze, med njimi zlasti ljudska, sedaj delavska univerza ljubljanskega okraja, so se v razdobju med III. in IV. kongresom močno in vsestransko razvile. Od organizatorjev pretežno občasnih predavanj so postale organizacije, ki vodijo več večernih šol, tečajev za tuje jezike, ekonomske tečaje, diskusijske krožke in urejen sistem predavanj z najrazličnejših področij družbenega življenja. 46

Takšen razvoj, ki je v skladu s smernicami III. kongresa, pa so spremljale tudi nekatere pomanjkljivosti. Na tem področju so se sicer angažirali posamezni komunisti, organizacije ZKS v celoti pa še nimajo kulturno-prosvetnih društev in ljudskih ali delavskih univerz za eno najvažnejših torišč za družbeno usposabljanje državljanov, kjer se komunisti idejno in kulturno vzgajajo, boreč se za idejni vpliv na množice. Društva imajo še vedno premalo članov. Med izobraženci se na tem področju sicer močno trudijo prosvetni delavci, toda še vedno le redki umetniki in znanstveniki.

Radio in časopisi Radio in časopisi so najbolj množična oblika političnega oblikovanja in mobiliziranja množic za socialistično graditev. Zato se je ZKS ves čas trudila za zboljšanje njihove vsebine in za njihovo vsestransko razširjenost. Radio je po III. kongresu razširil svoj program na celodnevne oddaje, napravil je prve uspešne korake v televiziji in zgradil osnovno omrežje za UKV-oddaje. Število naročnikov radia je po osvoboditvi naraslo od 25.000 na 236.000 in še narašča. Štirje dnevniki (Ljudska pravica, Slovenski poročevalec, Večer, Ljubljanski dnevnik) so imeli v začetku 1959. leta naklade 150.000 izvodov (6 predvojnih dnevnikov je imelo vsega skupaj naklade 80.000 izvodov). Decembra 1957 je začel izhajati v Ljubljani tednik Komunist, glasilo Zveze komunistov Jugoslavije. Število naročnikov se je v enem letu podvojilo od 6500 (januarja 1958) na 13.900 (januarja 1959). Prav v zadnjem času je doživel močnejšo reorganizacijo slovenski dnevni tisk. Slovenski poročevalec in Ljudska pravica sta se združila v nov dnevnik Delo. Reorganizacijo so narekovala naslednja dejstva: Niti po načinu urejanja niti po problematiki, ki sta jo zajemala, ni bilo med obema dnevnikoma nobene bistvene razlike. Omejeni obseg časopisov (8—10 strani) in ponavljanje nekaj strani gradiva v obeh časopisih ni omogočalo državljanom, da bi bili zaradi dveh dnevnikov širše informirani 47

o sodobnem dogajanju. Novi časopis lahko prinaša več gradiva tudi s področij, ki so bila prej močno zanemarjena (problemi mednarodnega delavskega gibanja, sodobni ekonomski problemi v svetu, poročanje o marksističnih in političnih delih v Jugoslaviji in v svetu, množično kulturno-prosvetno delovanje itd.). Z močnejšo redakcijo bo možna določena specializacija novinarjev, ki se bodo s tem bolj usposabljali kot politični delavci in bodo zato lahko temeljiteje informirali javnost. En sam politični dnevnik bo lahko bolje razvil svojo dopisniško omrežje. V sistemu neposredne demokracije bi morali časopisi in radio še bolj konkretno izražati mnenja in podpirati napore najbolj zavednih delavcev v organih delavskega in družbenega samoupravljanja. Tudi politične organizacije se pri političnih akcijah premalo poslužujejo teh’ sodobnih sredstev za agitacijo in propagando.

Založbe in revije S politiko na področju založništva, ki jo označuje formiranje močnih založb, katerim so poleg splošne založniške dejavnosti naložene še posebne naloge (n. pr. izdajanje marksističnega in političnega tiska, znanstvenih izdaj, mladinske literature ipd.), in velike družbene subvencije (ali neposredne za posamezna dela ali splošne z določenimi ekonomskimi olajšavami), so bili doseženi lepi rezultati. Založbe so se lahko lotile večjih zamisli (n. pr. Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ipd.) ter področij, ki so bila prej povsem zanemarjena (filozofski in drugi znanstveni tisk). V tem obdobju sta se združili podjetji Slovenski knjižni zavod in Cankarjeva založba, kar je omogočilo širšo založniško dejavnost zlasti na področju družboslovja in poljudnoznanstvenih izdaj. Pet največjih slovenskih založb izdaja zdaj dnevno več kot eno knjigo (po programu za leto 1959 skupaj 466 del). V programih založb pa izrazito primanjkuje poljudnoznanstvenih del in del, namenjenih pošolskemu izobraževanju. Izhajanje političnih, marksističnih in drugih družboslovnih del sicer napreduje (razen Kapitala, ki je šele preveden, so 48

izšla že najpomembnejša marksistična dela), vendar je ta napredek še prepočasen. Zlasti primanjkuje ustreznih del slovenskih avtorjev. Precejšen napredek glede tega smo dosegli po sprejetju programa ZKJ. Cankarjeva založba je začela izdajati vrsto novih knjižnic, kjer so prvič v večji meri zastopani tudi domači marksistični avtorji. Tako je leta 1954, v letu III. kongresa ZKS, izšlo pri Cankarjevi založbi vsega 7 takih del, v nakladi 15.800 izvodov, leta 1958 že 32, v nakladi 100.300 izvodov, v letu 1959 pa bo Cankarjeva založba izdala nad 40 teoretičnih in političnih del. Zaradi pomoči političnih organizacij je Prešernova družba po osvoboditvi hitro postala naša najbolj množična založniška ustanova. Nihanje števila naročnikov v zadnjih letih dokazuje, da so politične organizacije ponekod prenehale skrbeti za naročnike družbine knjižne zbirke, da pa tudi program ni vselej ustrezal razvitim kulturnim zahtevam naših delovnih ljudi. Stalno naraščanje revialnega tiska ni vselej izraz smotrne politike na tem področju. Pozitiven rezultat našega družbenega razvoja je razvita periodika s področij, ki so bila v odvisni deželi nerazvita, predvsem tehnični in ekonomski znanstveni in strokovni tisk. Negativna pa je velika razdrobljenost v skoraj 300 periodičnih izdaj v Sloveniji, neredno izhajanje periodike zaradi majhnega števila znanstvenikov in določene nacionalno-avtarkične težnje, ki otežkoča skupno izdajanje znanstvenih in strokovnih revij za vso Jugoslavijo. V splošnih kulturnih revijah (Naša sodobnost, Obzorja, Sodobna pota i. dr.) se vse premalo uveljavljajo marksistični pogledi na sodobne družbene pojave. Tu po III. kongresu še nismo dosegli večjih uspehov. Zaradi sovražnega delovanja nekaterih sodelavcev je bila ena številka Revije 57 celo zaplenjena in jo je njen izdajatelj, to je Zveza študentov, ukinil. Druge kulturne in znanstvene panoge

Velik razmah poklicnih gledališč po osvoboditvi je imel tudi nekatere negativne posledice. Velika sredstva, ki so jih potrebovale te ustanove, so jemala ljudskim odborom možnost, da bi jih usmerjali tja, kjer bi dajala večje kulturne rezultate, kot so jih lahko dajala gledališča, ki niso imela Četrti kongres ZKS — 4

49

primernih umetniških kadrov ter so zato životarila in služila le ozkemu krogu ali eksperimentiranju posameznikov. Ljudski odbori so zato reorganizirali tri poklicna gledališča: v Kranju, Kopru in Ptuju. Obstoječa gledališča so se zaradi tega bolj usmerila v gostovanja in ljudski odbori so lahko dajali večja sredstva za drugo kulturno dejhvnost. Pri celovečernem filmu v tem razdobju niso bili doseženi večji umetniški uspehi in smo v jugoslovanski filmski proizvodnji odločno zaostali. Uspehi pa so bili doseženi pri proizvodnji dokumentarnih in kratkih filmov. Na vseh drugih kulturnih področjih opažamo določen napredek, ki pa po obsegu ni več tako skokovit, kot je bil v prvih letih nove Jugoslavije.

Razdobje med III. in IV. kongresom ZKS označuje torej večja aktivnost komunistov na prosvetnem, umetnostnem in znanstvenem področju. Dosegli so, da se je delovanje prosvetnih in kulturnih ustanov bolj prilagodilo našim družbenim potrebam. Zato se število ustanov ni bistveno povečalo, pač pa je bilo njihovo delovanje širše. To dokazujejo tudi proračunska sredstva za te namene, ki so ves čas naraščala, in to od 4545 milijonov leta 1955 na 7547 milijonov dinarjev leta 1958. Prilagajanje delovanja kulturnih ustanov našim družbenim potrebam je rodilo precejšnje uspehe tudi v boju proti negativnim idejnim pojavom. Komunisti med inteligenco se trudijo, da bi ta po svojih močeh pomagala pri osvetljevanju sodobnih problemov in pri reševanju aktualnih nalog socialistične graditve. Zveza komunistov se zaveda pomena intelektualnega dela za napredek socialistične družbe, zato se je uspešno zavzemala za hiter razvoj prosvetnih, znanstvenih in kulturnih ustanov. Še posebej pa se je ZK trudila za svobodno ustvarjalno delo znanstvenih in kulturnih delavcev tako s premagovanjem dogmatizma in primitivizma v odnosu do kulturnega in znanstvenega dela kot v obrambi tega področja pred reakcionarnimi vplivi. Velika večina inteligence je pravilno razumela in sprejema tako politiko ZK. Vendar je bilo prav v vrstah inteligence največ idejnega in političnega omahovanja. Posamezni izobraženci so skušali uveljaviti zapadnjaške, meščansko liberalistične in anarhistične nazore o brezpomembnosti človeka v 50

sodobnem dogajanju, o neaktualnosti marksistične teorije in o povsem samostojni vlogi posameznih družbenih slojev. ZK je bila dovolj močna, da je bistveno omejila vpliv takih pojmovanj, čeprav je bilo idejno delo komunistov še prešibko, da bi jih že vnaprej onemogočilo. Zveza komunistov se zavzema za široko družbeno bazo znanosti in kulture. Temu služi približevanje prosvete in kulture delovnim množicam, za kar se je Zveza komunistov v tem obdobju najbolj zavzemala.

II. ZKS V BOJU ZA NADALJNJI RAZVOJ SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE

RAZVOJ DELAVSKEGA SAMOUPRAVLJANJA V preteklem obdobju je delavsko samoupravljanje postalo eden poglavitnih nosilcev našega političnega in gospodarskega razvoja. Z gospodarskimi uspehi in naraščanjem materialnih sil socializma se je vse širše uveljavljal tudi ves delavski razred, ki prav s pomočjo delavskega samoupravljanja zavzema vodilno vlogo v sistemu socialistične demokracije. Delavci se vedno bolj zavedajo pomena, ki ga imajo kot proizvajalci in upravljavci, in povezanosti med njihovimi osebnimi interesi in ekonomskimi interesi njihove gospodarske organizacije, komune in celotne družbe. Med III. in IV. kongresom so delavski sveti vsebinsko obogatili, izboljšali in razširili svojo dejavnost. K temu je pripomoglo prizadevanje organizacij Zveze komunistov in sindikatov, vedno večje pravice in dolžnosti delavskih svetov pri odločanju v proizvodnji, delitvi dohodkov, urejanju delovnih razmerij itd., in čedalje večja sredstva, s katerimi gospodarske organizacije razpolagajo. V podjetjih, ki štejejo nad 30 zaposlenih, sodeluje v delavskih svetih 21.113 članov. Delavski sveti so se v praksi pokazali ne samo kot nepogrešljiv organ gospodarskega upravljanja, temveč tudi kot najboljša šola socializma, v kateri se delavski razred v vsakdanjem boju za demokracijo in socializem usposablja za poglabljanje socialističnih odnosov med ljudmi in za premagovanje negativnih pojavov in 51

pomanjkljivosti. Hkrati se v tej šoli kujejo in vzgajajo kadri Zveze komunistov. V mnogih podjetjih so po zaslugi delavskih svetov izboljšali organizacijo dela, zmanjšali stroške za proizvodnjo, uvedli boljši način nagrajevanja in dosegli še druge uspehe, kar je vplivalo na povečanje produktivnosti dela, na boljše gospodarsko stanje podjetij in na povišanje realnih osebnih prejemkov delavcev in uslužbencev. V preteklem obdobju se je povečal tudi vpliv delavskega samoupravljanja na gospodarsko in družbeno življenje v širšem obsegu, zlasti v komunah. Razvoj delavskega samoupravljanja je bil ves čas v središču pozornosti Zveze komunistov in sindikalnih organizacij. Priprave za I. kongres delavskih svetov in pojasnjevanje njegovih sklepov, številni sestanki in konference organizacij Zveze komunistov in sindikalnih organizacij, skrb za šolanje in še vsa druga aktivnost komunistov in drugih zavestnih socialističnih sil so dokaz, kako so se organizacije Zveze komunistov trudile za čim boljše delo organov delavskega samoupravljanja in za njihovo usposabljanje pri izvrševanju nalog. Tako so bili doseženi vidni uspehi, ki pa so jih spremljale tudi nekatere pomanjkljivosti in napake. V nekaterih podjetjih še vedno podcenjujejo pomen delavskega samoupravljanja. Tehnokratsko podcenjevanje se kaže zlasti pri upravnih vodstvih, ki si dostikrat ne prizadevajo dovolj, da bi s pomočjo organov delavskega samoupravljanja na preprost in razumljiv način seznanila slehernega delavca o poglavitnih problemih in nalogah podjetja. To nalogo podcenjujejo tudi mnogi upravni odbori in delavski sveti, ki delavskemu kolektivu ne poročajo o svojem delu in ga ne seznanjajo z vsemi važnejšimi problemi podjetja. Takšen način dela slabi odgovornost in pripravljenost vseh proizvajalcev za doseganje novih uspehov in za premagovanje težav, ki se dnevno pojavljajo pri izvajanju gospodarskih načrtov, zmanjšuje pa tudi družbeno-politične rezultate, ki jih pričakujemo od delavskega samoupravljanja. Odpravljanje teh pomanjkljivosti je zlasti važno zato, ker se novi proizvajalci pretežno rekrutirajo z vasi in prihajajo tako v vrste delavskega razreda tudi mnogi ljudje z zaostalimi pojmovanji. Ce zavestne politične sile, predvsem 52

Zveza komunistov, ne pojasnjujejo dovolj ekonomskih in političnih nalog in se za njihovo uresničevanje ne trudijo z vso odločnostjo, se lahko v delavskih vrstah zaradi razvojnih težav začasno močneje pojavljajo zaostala pojmovanja. Ostanki birokratizma in z njim povezana politična demagogija, sistem delitve »vsakomur po njegovem delu«, ki je v sedanjem obdobju edino možen in pravilen, ki pa posamezne dele delavskega razreda nujno spravlja v neenak materialni položaj, vse to lahko ustvari določene nesporazume v odnosih med posameznimi delavci in organi upravljanja, ali med kolektivi in višjimi družbenimi organi. Takšne nesporazume je mogoče urejati le z vztrajnim idejno-političnim delom komunistov in drugih zavestnih sil, sicer lahko povzročijo tudi hujše motnje. To so pokazali posamezni pojavi v nekaterih rudnikih in tovarnah (n. pr. v Trbovljah), kjer je zaradi resnih pomanjkljivosti organizacij Zveze komunistov in drugih zavestnih političnih sil prišlo do začasne dezorientacije med delovnimi ljudmi. RAZVIJANJE KOMUNALNEGA SISTEMA III. kongres Zveze komunistov Slovenije je poudaril družbeni pomen komunalnega sistema in naloge komunistov in zavestnih socialističnih sil pri njegovi graditvi. Napori pri porajanju nove družbene skupnosti, ki utira pot socialističnim družbenim odnosom, so bili za komuniste preizkušnja organizacijskih sposobnosti, zvestobe in marksističnega znanja. To je bila za komuniste šola, v kateri so bili hkrati učitelji in učenci. Pri pripravah za uvedbo novega komunalnega sistema so se močno angažirali komiteji ZK. Pri razpravljanju o vsebini, pomenu in vlogi občin je sodelovala ogromna večina delovnih ljudi. Akcija za formiranje komun je bila ena najbolj množičnih političnih akcij v tem obdobju, kar dokazujejo številni predlogi in načrti, ki so izražali želje delovnih ljudi. Nova upravno-teritorialna razdelitev v letu 1955 je izhajala iz nujnosti, da se osnujejo obsežnejše in ekonomsko močnejše občine, sposobne postati osnovne samoupravne, družbeno-ekonomske in politične skupnosti. Večina novih občin tudi dejansko zajema območja, ki imajo podobno ekonomsko, komunalno, prosvetno, kulturno in socialno-družbeno 53

problematiko. Nove občine imajo boljše materialne temelje za samoupravljanje in večje možnosti za uspesno opravljanje nalog iz svoje pristojnosti. Večji je tudi vpliv mest na okolico, s katero so povezana ekonomsko, prometno in kulturno. Hkrati pa okraji vse bolj izgubljajo vlogo upravno-teritorialnih enot in postajajo teritorialno zaokrožene skupnosti komun. Pri ustanavljanju novih občin in okrajev so se pokazali tudi različni negativni pojavi in nekatera nepravilna mnenja. Marsikje so namreč komunisti sami preveč poudarjali samo gospodarske okoliščine, premalo pa družbeno-politični pomen komune za razvijanje samoupravljanja. Ponekod so zahtevali velika sredstva za gradnjo industrije, češ da je samo ta lahko solidna osnova za gospodarski razvoj občine. Nosilci takih teženj so bili predvsem gospodarski kadri v občinah. Podpirali pa so jih mnogi ljudski odbori in celo nekateri komiteji. Pri tem so podcenjevali druge gospodarske panoge, ki bi jih lahko razvili z znatno manjšimi sredstvi. Z novim komunalnim sistemom se je septembra 1955 število okrajnih ljudskih odborov zmanjšalo od 22 na 11, število občinskih ljudskih odborov pa od 386 na 130. V letu 1957 sta bila ukinjena okraja Kočevje in Ptuj, ki niti po teritorialnem obsegu niti po gospodarski moči nista imela pogojev za nadaljnji obstoj. V letu 1958 je bil ukinjen okraj Trbovlje, ki je bil gospodarsko in teritorialno nehomogen, tako da iz središča ni bilo mogoče voditi enotne politike in gospodarsko povezovati posamezna področja. Razvoj komunalnega sistema je pokazal, da so potrebni novi popravki pri teritorialnem obsegu komun. Največje spremembe so bile izvedene leta 1958, ko se je število občin zmanjšalo za 30. Združevale so se predvsem majhne, nerazvite, večinoma kmečke občine, ki se v komunalnem sistemu niso mogle razvijati samostojno. Ta proces se bo po potrebi in z dozorevanjem objektivnih in subjektivnih okoliščin še nadaljeval. Tradicija, navezanost prebivalstva na občino, nezadostno razumevanje spremenjene vloge občine v komunalnem sistemu, lokalistične težnje in včasih celo osebna prizadetost posameznih funkcionarjev in uslužbencev so glavni subjektivni razlogi, ki so zavirali ali še zavirajo hitrejše oblikovanje posameznih občin. Ob koncu leta 1958 je bilo v LR Sloveniji 8 okrajev in 92 občin. 54

Za razvoj komunalnega sistema so bile pomembne volitve odbornikov občinskih in okrajnih ljudskih odborov jeseni leta 1957. Uspehi volitev, še bolj pa politična vsebina volilne kampanje in velika udeležba delovnih ljudi pri volitvah, so potrdili pravilnost zastavljene poti. Volilni rezultati so bili dokaz zaupanja delovnih množic v Zvezo komunistov in ugleda, ki so si ga s svojim delom pridobili komunisti, saj je bil v nove ljudske odbore izvoljen precej večji odstotek komunistov (41,6 odstotka) kakor leta 1952 (25,9 odstotka). Pri volitvah pa so prišle do izraza tudi lokalistične težnje; njihovi nosilci so bili včasih celo občinski politični aktivi. Ponekod je vzbujala upravičeno nezadovoljstvo birokratska metoda nekaterih občinskih komitejev, ki o predlogih za kandidate niso razpravljali s svojim političnim aktivom. Sestava občinskih ljudskih odborov (obeh zborov):

Leto 1952 1957

delavcev kmetov 19,6 °/o 21,2 °/o

57,1 «/o 32,6 »/o

uslužb. ostalih moških

žensk

14,4 % 38,1 °/o

4,0 % 5,6 °/o

8,9 »/o 8,1 °/o

96,0 °/o 94,4 %

O sestavi ljudskih odborov velja splošna ugotovitev, da se je med odborniki povečalo število uslužbencev in delavcev, da pa je delavcev v ljudskih odborih še premalo. To dejstvo potrjuje že ugotovljeno šibkost političnih organizacij, ki so si premalo prizadevale, da bi pritegnile več proizvajalcev k soodločanju o vsem družbenem življenju in da bi zainteresirale delavce tudi za probleme komune in ne le podjetij. Delavcev-proizvajalcev je premalo celo v zborih proizvajalcev. Premajhno število delavcev in žensk v ljudskih odborih povzroča tudi nepotrebne težave v obeh zborih. V občinskih ljudskih odborih je komaj 12,6 odstotka odbornikov, ki so mlajši od 30 let. To dokazuje, da se komunisti še premalo zavedajo, kako važno bi bilo vzgajati mlade ljudi s praktično dejavnostjo v družbenih, političnih in oblastvenih organih. Zbori proizvajalcev občinskih ljudskih odborov, ki so bili izvoljeni jeseni 1957, so se doslej bolj uveljavili v industrijskih kakor v kmetijskih občinah. Prispevali so k boljšemu reševanju različnih gospodarskih vprašanj v komuni. Okrepili so odnose med gospodarskimi organizacijami in komunami, 55

čeprav ne v vseh občinah enako in zadovoljivo. Rezultati so manjši tam, kjer niso našli pravih stikov in oblik sodelovanja z organi samoupravljanja v podjetjih. V posameznih občinah je opaziti zapostavljanje zborov proizvajalcev in njihove vloge v komuni. Z novim komunalnim sistemom je postalo delo zborov volivcev bogatejše in povečal se je njihov pomen v življenju komune. Udeležba na zborih volivcev je večja zlasti tam, kjer so bile krajevne politične organizacije bolj aktivne. V nekaterih občinah pa sklicujejo zbore volivcev zelo poredkoma, ker so ljudski odbori obremenjeni s številnimi nalogami, ali pa zato, ker menijo, da je mehanizem svetov in komisij ljudskih odborov že dovolj demokratičen. Politične organizacije se niso vselej zavzemale za sklicevanje zborov volivcev, ampak so se največkrat zanašale samo na pobudo predstavnikov ljudskih odborov. Zveza komunistov in druge družbene organizacije niso dovolj izkoriščale možnosti, da bi na zborih volivcev reševali tudi tista pereča politična vprašanja, ki jih porajajo krajevne gospodarske in upravne razmere. Krajevni odbori so se izkazali kot važen sestavni del mehanizma samoupravljanja v komunah. Z večjim teritorialnim obsegom komun njihov pomen še narašča. Pomagajo ljudskim odborom in postajajo v krajih, kjer so se za to zavzele politične organizacije, pomembno središče krajevnega družbenega dogajanja. Nekateri občinski ljudski odbori so jim določili tudi proračunska sredstva, prebivalci pa so s prostovoljnim delom ali drugače pomagali pri konkretnih nalogah. Boljše je delo svetov ljudskih odborov, ki imajo vse več pravic. V svetih okrajnih in občinskih ljudskih odborov sodeluje okrog 12.000 državljanov. V posameznih občinah so vsi člani svetov komunisti, kar priča o politični ozkosti, ker bi bilo treba v svete in komisije pritegniti širok krog državljanov. Določen napredek je bil dosežen pri ustanavljanju stanovanjskih skupnosti. Predvsem se je utrdila zavest, da so stanovanjske skupnosti socialistični koncept reševanja sodobnih problemov družine, ki ne bodo samo razbremenile delovne žene, ampak bodo tudi močno zboljšale skrb za otroke, zdravstveno službo, trgovino, družbeno prehrano ipd. Tudi tu bi morali ljudski odbori in politične organizacije pokazati več načrtnosti pri konkretnih akcijah. 56

Ob koncu leta 1957 je bil ustanovljen Zavod za izobraževanje v delavskem in družbenem upravljanju, ki naj s prirejanjem tečajev, seminarjev in posvetovanj, s proučevanjem problemov delavskega in družbenega upravljanja, z izdajanjem publikacij in podobno dejavnostjo pripomore k sistematičnejši vzgoji članov družbenih samoupravnih organov in s tem k boljšemu delu. Zavod je opravičil svoj obstoj in bo Zveza komunistov njegovo dejavnost vsestransko podpirala. Šibka stran dela nekaterih občinskih ljudskih odborov je njihova uprava, kjer še vlada pisarniško obravnavanje problemov in nepozoren odnos do državljanov. Še vedno težijo po zviševanju števila upravnih uslužbencev, tako zaradi večjih nalog kot zaradi pomanjkljive strokovne usposobljenosti sedanjega kadra. Občinski ljudski odbori potrebujejo precejšnja denarna sredstva za urejanje številnih komunalnih in drugih vprašanj v občini. Zato je prav, da se združujejo sredstva gospodarskih organizacij, s katerimi ljudski odbori pomagajo zadovoljiti potrebe. Zavedati pa se je treba, da gre pri združevanju, sredstev za komunalne potrebe lahko le za del sredstev, s katerimi razpolagajo gospodarske organizacije, in to le za tolikšen del, ki ne ogroža spodbudnosti delovnih kolektivov za povečevanje produktivnosti dela in ki ne omejuje delovnih kolektivov pri pravicah, ki jih imajo v delavskem samoupravljanju. VII. kongres ZKJ je poudaril dolžnost komunistov, da se zavzamejo za delovanje komun, od katerih je v največ ji meri odvisen razvoj vsega našega sistema. Organizacije ZKS so se za to nalogo zavzele, vendar bo treba še veliko več prizadevanja za nadaljnje utrjevanje komune kot temeljne institucije neposredne socialistične demokracije.

DELO KOMUNISTOV V SOCIALISTIČNI ZVEZI DELOVNEGA LJUDSTVA Zveza komunistov si je med III. in IV. kongresom prizadevala, da bi se Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije čimbolj uveljavila kot vseljudska politična organizacija, kot množični nosilec socialistične graditve, ki vnaša socialistično zavest med najširše množice delovnih ljudi in organizira ljudstvo za pomembne družbene akcije. Zveza komunistov je usmer57

jala svoje člane k delu v Socialistični zvezi in se sploh trudila, da bi bilo delovanje organov SZDL čim uspešnejše in samostojnejše. Socialistična zveza ni pomagala družbenim samoupravnim organom samo pri določanju načelne politike, temveč je dajala pobudo tudi za konkretno in neposredno delo. Socialistična zveza je bila ves čas organizator množic pri izvrševanju gospodarskih in drugih družbenih nalog, pri graditvi komunalnega sistema, pri volitvah v ljudske odbore, zadružne svete in druge družbene organe. Uspehi v šolstvu, zdravstvu, zadružništvu, v hišnih svetih, novonastajajočih stanovanjskih skupnostih, v komuni in drugod so v veliki meri plod neposrednega dela organizacij in vodstev SZDL in njihove pomoči družbenim organom. Z idejno-političnim delom so organizacije SZDL bistveno pripomogle, da so delovne množice bolje razumele politiko Zveze komunistov in posamezne konkretne ukrepe. Razlagale so tudi našo zunanjo politiko in njena načela, naš boj za mir. neodvisnost in sodelovanje na temelju aktivne koeksistence, kar je utrjevalo politično zrelost in razgledanost državljanov. Vodstva SZDL so si prizadevala, da so oblike in metode dela prilagajala družbenemu razvoju. Vsakodnevno politično dejavnost so višji organi razvijali predvsem s pomočjo komisij, posvetovanj ali razširjenih sej. Višja vodstva so si prizadevala utrditi in usposobiti nižje organe in osnovne organizacije za čimbolj samostojno politično dejavnost. Okrajni odbori SZDL samostojno vodijo politiko na svojem področju, zato se je njihov politični vpliv znatno povečal. Obravnavali so v glavnem vsa pomembnejša vprašanja, čeprav jih v posameznih obdobjih ni vodila pri tem zadostna načrtnost in sistematičnost. Prizadevali so si, da bi občinski odbori postali čimbolj samostojni. Podoben sistem dela, kot ga imajo okrajni odbori, se je uveljavil tudi v občinskih odborih. Zlasti v zadnjem letu so občinska vodstva prevzemala glavno breme pri izvrševanju političnih nalog, kar jih je močno okrepilo tako v organizacijskem kakor v političnem pogledu. Med občinami so precejšnje razlike v razmerju med številom volivcev in številom članov Socialistične zveze, kar dokazuje, da se nekatera vodstva niso dovolj trudila, da bi v članstvo SZDL pritegnila vse tiste volivce, ki bi po svojih nazorih in odnosu do socialistične graditve lahko postali člani SZDL. 58

Organizacije SZDL postajajo vse bolj občeljudska tribuna za razpravljanje o obsežnih sodobnih problemih in o nalogah pri socialistični graditvi naše dežele. Vse bolj uveljavljajo s tem socialistične težnje na vseh področjih družbenega življenja. Organizacije razpravljajo o gospodarskih in kulturnih problemih, o razvoju šolstva, zdravstva in socialne politike, proučujejo družbene načrte komun in odločilno vplivajo na politiko ljudskih odborov. Vedno bolj se ukvarjajo tudi s problemi društev in drugih družbenih ali strokovnih organizacij. Kjerkoli osnovne organizacije živo rešujejo neposredne naloge v svojem kraju in pritegujejo k delu tudi druge organizacije in društva, se SZDL uveljavlja kot odločilni politični činitelj. Pri tem nekatere osnovne organizacije SZDL ovirata kampanjski način dela, ki onemogoča njeno kontinuirano politično življenje, in premajhno prizadevanje za pestrejše oblike političnega dela. Osnovne organizacije SZDL se zelo različno razvijajo v iniciativna politična telesa. Medtem ko so osnovne organizacije SZDL na podeželju največkrat izvrševalci navodil občinskega vodstva in se še niso usposobile za samostojnejše politično vodstvo, je stanje v mestnih organizacijah in industrijskih središčih boljše. Tam so številne organizacije, že sposobne samostojno voditi nekatere politične akcije. SZDL na vasi se je trudila predvsem za razvijanje zadrug in kooperacije ter za krepitev socialističnih odnosov na vasi sploh. Močno so se organizacije SZDL potrudile pri volitvah v zadružne svete, ki so zelo razgibali politično življenje vasi. Zadružni sveti so mnogo prispevali k političnemu delu na vasi. Jedro SZDL so bili ves čas komunisti, ki so z zgledom in prepričevanjem, z organizacijskim delom in znanjem bili vodilna sila SZDL. Vendar to še ne velja za vse člane ZKS, ker mnogi med njimi še vedno podcenjujejo to delo. Krog aktivistov SZDL se ni širil tako hitro, kot so naraščale naloge. Nekateri komiteji ZK so si za enotno akcijo s SZDL prizadevali s tem, da so večino svojih članov kandidirali v odbore SZDL, hkrati pa so prepočasi sprejemali zavedne in aktivne člane SZDL v Zvezo komunistov. Posamezne člane so tako preveč obremenili, jim naložili preveč funkcij hkrati in s tem tudi preprečevali rast novih kadrov. Prepočasi dobiva SZDL nove aktiviste iz vrst ljudske mladine.

SINDIKATI

Sindikati so se uveljavili predvsem pri razvijanju delavskega in družbenega samoupravljanja. Spodbujali so razne načine dela za poglabljanje samoupravljanja in za odpravljanje pojavov, ki negativno vplivajo na razvoj delavskega samoupravljanja. Sindikati so sodelovali pri urejanju plačnega sistema s tarifnimi pravilniki tako, da so neposredno sodelovali pri sestavljanju, in s tem, da so mobilizirali delovne kolektive za sodelovanje pri sprejemanju tarifnih pravilnikov. V gospodarskih organizacijah so se zavzemali za vse oblike nagrajevanja po učinku. Sindikati so skrbeli za tehnično-higiensko in pravno zaščito delavcev in dosegli, da je ta postala organizirana služba v gospodarskih orgaiiizacijah. Kljub vsemu pa zaščita še ni zadovoljiva, ker se sredstva, ki jih gospodarske organizacije dajejo v ta namen, ne uporabljajo vselej najbolj smotrno, v nekaterih podjetjih pa so ta sredstva tudi premajhna. Močno so se sindikati zavzeli tudi za izobraževanje in kulturno-prosvetno življenje delavcev in uslužbencev. Organizacije so prirejale seminarje, tečaje in predavanja v podjetjih, ustanovah, občinah ali okrajih. Sindikalne organizacije so pomagale pri organiziranju letnih dopustov z organiziranjem počitniških domov in taborjenj. Pri uvedbi komunalnega sistema so se z novo upravno razdelitvijo reorganizirala tudi občinska in okrajna sindikalna vodstva. V celotni sindikalni dejavnosti so dobili večji pomen teritorialni sindikalni organi. Strokovni sindikati, ki so opravljali do tedaj operativne naloge, so se preusmerili v proučevanje strokovnih in političnih problemov svoje stroke. Sindikalna organizacija se je tudi številčno precej okrepila. Leta 1955 je bilo med zaposlenimi okrog 66 odstotkov članov sindikatov. Zlasti v zadnjem času pa število članstva hitro raste. Zdaj je med zaposlenimi delavci in uslužbenci nad 85 odstotkov članov sindikalnih organizacij, ki štejejo 560.000 članov. Zveza komunistov je večkrat razpravljala o delu komunistov v sindikatih in določala ustrezne naloge. Z napredovanjem gospodarstva in s komunalnim sistemom, zlasti še po uvedbi zborov proizvajalcev v občinskih ljudskih odborih, sp se naloge sindikatov toliko povečale in spremenile, da je bilo 60

treba dejavnost sindikalne organizacije ne le močno razširiti, temveč tudi dopolniti in ozdraviti marsikaterih zmotnih in zastarelih stališč, ki so ovirala uveljavljanje sindikatov kot množične politične in borbene organizacije delavskega razreda. Zlasti po letu 1957 je začela Zveza komunistov obravnavati problematiko sindikalnega dela globlje in kritičneje ter konkretneje ocenjevati delo komunistov v sindikatih. Nekateri komunisti so se upirali prevzemanju funkcij v sindikalnih vodstvih, zlasti v sindikalnih podružnicah. Med odborniki vseh sindikalnih vodstev je bilo leta 1957 samo 26,2 odstotka članov ZKS. To dokazuje, da je v Zvezi komunistov premalo zavednih delavcev in da organizacije ZK niso znale pritegniti v svoje vrste niti sindikalnih funkcionarjev. Sindikati so se zaradi pomanjkljive pomoči komunistov dolgo omejevali samo na delo znotraj ustanov in podjetij, tako da je bil na področju komune njihov vpliv šibek. Neposredni proizvajalci so vse premalo sodelovali pri gospodarski, komunalni, zdravstveni, socialno-varstveni in kulturno-prosvetni politiki ljudskih odborov. Na navedena vprašanja je VI. plenum CK ZKS novembra 1957 opozoril komuniste in vodstva v občinah in okrajih. Komiteji Zveze komunistov so potem temeljiteje obravnavali dano problematiko. Predvsem so pomagali kadrovsko okrepiti sindikalna vodstva; precej se je spremenil tudi voljeni in profesionalni aparat v republiških odborih. Politična dejavnost sindikatov je bila v preteklem letu usmerjena predvsem na gospodarsko-politična vprašanja, zlasti na povečanje produktivnosti dela, na delitev dohodka gospodarskih organizacij in na zboljšanje življenjskega standarda delovnega človeka. V zvezi z razpravo o zaključnih računih in o razdelitvi sredstev gospodarskih organizacij so si sindikati prizadevali, da bi o tem odločali celotni delovni kolektivi. Pri tem so sindikati priporočili delovnim kolektivom, da naj po svojih možnostih in potrebah čimveč sredstev določijo za izboljšanje družbenega standarda. S to akcijo se je sindikatom posrečilo, da se je v delovnih kolektivih precej povečalo zanimanje za komunalne probleme. V zadnjih mesecih so si sindikati močno prizadevali, da bi delovni kolektivi čimbolj razvili sistem nagrajevanja po delovnem učinku. 61

Večja pomoč organizacij ZK pri delovanju sindikatov in širše gledanje na njihove probleme, izboljšanje vsebine dela sindikalnih organizacij zagotavljajo, da se bodo sindikati lahko še uspešneje uveljavili kot ena izmed najvažnejših množičnih političnih organizacij. LJUDSKA MLADINA SLOVENIJE

Med III. in IV. kongresom ZKS je dorasel prvi povojni rod, ki se ni oblikoval neposredno v času NOB. Graditev socializma z vsemi problemi in težavami, ki jo spremljajo, je na to mladino močno vplivala. Prežeta je z duhom socialističnega demokratizma in ji ni vseeno, kakšen bo naš nadaljnji socialistični razvoj. Po VI. kongresu ZKJ je precej časa prevladovalo zgrešeno pojmovanje, da je treba mladino predvsem samo učiti in jo seznanjati z načeli naše družbene ureditve. Zlasti po VI. plenumu CK ZKJ in po plenumu GO SZDL Slovenije, ki je razpravljal o mladini, je dozorevalo spoznanje, da socialistična vzgoja mladine ni ozko mladinsko vprašanje, temveč da je to splošni družbeni problem in da na oblikovanje zavesti mlade generacije lahko odločilno vpliva vključevanje mlade generacije v konkretno prakso socialistične graditve na vseh področjih družbenega življenja. Vključevanje mladine v organe družbenega samoupravljanja je tudi povečalo pobudo mladine na raznih področjih javnega udejstvovanja. Število mladih članov v delavskih svetih, šolskih odborih, ljudskih odborih in njihovih organih, zadružnih svetih in drugih samoupravnih organih se je zadnja leta bistveno povečalo. Tudi organizacija Ljudske mladine je ob učinkoviti podpori Zveze komunistov politično in vzgojno vplivala na tvorno sodelovanje mladih v javnem življenju. Z vse širšim vključevanjem mladine v organe družbenega upravljanja postaja čedalje bolj pomembno njeno usposabljanje za delo v teh organih. Doslej se je uveljavila že cela vrsta uspešnih oblik sistematičnega vzgojnega dela med mladino, kot na primer središča za izobraževanje delavcev, delavske in ljudske univerze, klubi mladih proizvajalcev, aktivi mladih zadružnikov, marksistični in debatni krožki, večerne politične 62

šole za občinske aktive, seminarji itd. Samo okrajnih, in občinskih seminarjev se je lani udeležilo okrog 1800 mladih aktivistov. Centralni komite LMS je ob podpori republiškega vodstva ZK in SZDL ustanovil »Mladinski izobraževalni center« kot stalno šolo mladih kadrov. Seminarjev v tem izobraževalnem centru se udeleži vsako leto okrog tisoč mladincev, ki delajo v organih samoupravljanja in raznih organizacijah. Globlji interes mladih delavcev in tehnikov za družbeno upravljanje se izraža tudi v klubih mladih proizvajalcev, ki jih je 72 s 3900 člani. V njih se mladina politično, ekonomsko in strokovno izobražuje in seznanja s problematiko lastnega podjetja, razpravlja o sklepih delavskih svetov, daje lastne predloge itd. Dozorevanje objektivnih in subjektivnih pogojev za hitrejši razvoj zadružništva je omogočilo hitrejše vključevanje kmečke mladine v zadružne organizacije in v akcijo za napredek kmetijstva. Od leta 1954 dalje se je širilo omrežje strokovnih krožkov kmečke mladine. Leta 1956 so krožki in sekcije prerasti, v aktive mladih zadružnikov. Njihovo število je naraslo na 350 aktivov mladih zadružnikov z 12.784 člani. Preko njih je napredna kmečka mladina lahko bolj vplivala na delo domače zadruge. Danes dela v zadružnih svetih 4556 mladih zadružnikov, v dveh letih pa se je vključilo v KZ in vplačalo deleže 8200 kmečkih fantov in deklet. Vse večje je tudi zanimanje mladine za politično in strokovno izobraževanje: v šolskem letu 1958-59 je v kmetijskih gospodarskih šolah 7350 učencev. Razvoj kmečkih zadrug, aktivi mladih zadružnikov, sprejemanje mladih v ZKJ — vse to ustvarja ugodnejše razmere za nadaljnji razvoj naprednega zadružnega gibanja med kmečko mladino. V tem obdobju je tudi šolska mladina stopila v praktično šolo družbenega samoupravljanja. Pri uveljavljanju zakona o vodstvu šol je odigrala Ljudska mladina vidno vlogo. Uspešno, čeprav še ne popolnoma, so se uveljavile skupnosti učencev, ki so se usmerile na reševanje vzgojnih problemov in tako pozitivno vplivale na delo šolskih odborov in uveljavljanje novih odnosov ter učno vzgojnih metod. Študentska mladina je sodelovala v organih družbenega samoupravljanja na visokih šolah in akademijah. Prispevala je k pravilnemu reševanju mnogih vprašanj študija in živ63

ljenja študentov. Komunisti na visokih šolah pa so se preveč ukvarjali samo z organizacijskimi nalogami, zato je bil njihov idejni vpliv šibak. V vrste mlade inteligence niso dovolj vnašali zavesti o velikih družbenih nalogah, ki jo čakajo in za katere se mora usposabljati. Te slabosti so povzročile, da se del študentske mladine ni zavedal svoje odgovornosti do družbe, ki mu s svojim delom ustvarja večje možnosti in ugodnejše pogoje, kot jih je imel jugoslovanski študent kdaj koli prej. V preteklem obdobju se je LMS razvila v množično politično mladinsko organizacijo. Danes ima LMS 103.000 članov ter zajema 68 odstotkov vse mladine. Delo in smer delovanja Ljudske mladine je obogatil program ZKJ, ki ga je tudi mladina sprejela za svojega. LMS je uspelo pritegniti zlasti zrelejši del mladine od 18 do 25 let starosti, medtem ko za doraščajočo mladino od 14 do 18 let LMS še vedno ni našla dovolj primernili oblik, s katerimi bi jo pritegnila v organizacijo in uvajala v sistematično družbeno delovanje. Mladinske delovne akcije so za mladino pomembno področje dela in vzgoje. LMS je organizirala mladinske delovne akcije vsako leto v vsem obdobju med kongresoma ter je na raznih lokalnih deloviščih vsako leto delalo nekaj tisoč slovenske mladine v mladinskih delovnih brigadah. Tako splošno družbeni, kot zlasti vzgojni uspehi so dokazali velik pomen teh akcij za orientacijo mladine. Mladina je z navdušenjem pozdravila sklep, da se zopet organizira zvezna mladinska delovna akcija. O tem govori dejstvo, da se je lani prijavilo trikrat več mladine v brigade, kot pa jih je lahko odšlo na gradnjo avtomobilske ceste -^Bratstvo in enotnost« Ljubljana—Zagreb. Pri tej akciji je sodelovalo lani iz Slovenije 54 mladinskih delovnih brigad s 6466 brigadirji. Teh pomembnih uspehov ne more bistveno zmanjšati ugotovitev, da lahko v političnem delu ZK z mladino večkrat opažamo premajhno aktualnost in borbeno prodornost. Gre za prepočasno reagiranje na nekatera zgrešena pojmovanja o osnovnih problemih družbenega razvoja pri nas in v svetu med določenimi plastmi mladine, zlasti šolske, in za prešibko usposabljanje mladinskih funkcionarjev za hitrejše reagiranje. 64

DRUŽBENO UVELJAVLJANJE ŽENSK

Problemi, ki zadevajo žensko v našem družbenem življenju, v družbi, podjetju, ustanovi, komuni in javnem političnem življenju, postajajo vse bolj splošno družbeni. Nedvomno je raven materialnih proizvajalnih sil na današnji stopnji razvoja tisti objektivni okvir, ki določa uveljavljanje in dejavnost žensk. Toda marsikje smo pri reševanju tega problema imeli opraviti z dvema skrajnostima : na eni strani z neupoštevanjem stvarnih materialnih pogojev, na drugi strani pa, kar je bilo še pogosteje, z neizkoriščenimi možnostmi, ki jih sedanje stanje za uspešno reševanje tega problema že daje. Še vedno je premajhno razumevanje za probleme ženske, ki opravlja svoj poklic in je družbeno aktivna. Sorazmerno počasen razvoj stanovanjskih skupnosti, v katerih bi se ženske lahko pričele osvobajati pritiska zaostalega gospodinjstva, je v neki meri dokaz za podcenjevanje velikega ekonomskega, zlasti pa družbeno-političnega pomena, ki bi ga imelo širše vključevanje žensk v proizvodni proces in večje uveljavljanje v javnem življenju. Še vedno močno zaostajamo pri razvijanju raznih družbenih ustanov in servisov, ki bi ženske razbremenili in jim omogočili višjo kvalifikacijo in uspešnejše izvrševanje poklica. S tem bi se bolj uveljavile v poklicu in v vseh organih družbenega samoupravljanja, ne da bi pri tem trpela vzgoja otrok in osebno ali družinsko življenje. ZKS se je trudila, da bi premagala predsodke in odpravila druge ovire za sodelovanje ' žensk v celotnem sistemu družbenega samoupravljanja, ki je pomembno zato, ker s svojo prisotnostjo v družbenih samoupravnih organih pomagajo osvetliti različna vprašanja tudi s stališča zaposlene ženske in matere, kar vsebinsko dopolnjuje celotno družbeno samoupravljanje. Zveza komunistov si je sicer prizadevala pri reševanju tega vprašanja, vendar je bila dejavnost na tem področju čestokrat nesistematična, največkrat pa ni temeljila na jasno izdelanih stališčih. Zato so našla in še najdejo plodna tla razna zaostala malomeščanska gledanja na vlogo in položaj ženske.

Četrti kongres ZKS — 5

65

ZVEZA KOMUNISTOV SLOVENIJE IN DRUŽBENE ORGANIZACIJE Pomen družbenih organizacij v sistemu družbenega samoupravljanja in deloma tudi tradicija društvenega življenja sta povzročila, da se je v preteklem obdobju zelo povečalo število družbenih organizacij, društev in združenj na vseh področjih. V letu 1958 je bilo v LR Sloveniji registrirano okrog 6000 družbenih organizacij ali društev. Družbene organizacije in društva so s svojo dejavnostjo veliko prispevale k mobilizaciji ter usposabljanju državljanov za splošno družbeno, prosvetno, kulturno, znanstveno vzgojno, zdravstveno, socialno, zabavno, telesno-vzgojno in športno udejstvovanje in s tem tudi k uspešnemu uveljavljanju komunalnega sistema. Družbene organizacije in društva imajo velike zasluge za razmah vsega našega družbenega razvoja in za rast družbene zavesti delovnih ljudi. Napori za socialistično usmerjenost društev in organizacij so v obdobju med III. in IV. kongresom vodili k precejšnjim uspehom. Še vedno pa komunisti v društvih in družbenih organizacijah ne nastopajo dovolj pripravljeni in idejno enotni. Premalo je stalnih aktivov komunistov, zlasti v velikih društvih, kjer je med člani sicer precej komunistov, vendar njihovega vpliva zaradi neorganiziranega in neenotnega nastopa ni dovolj čutiti. Pomembno vlogo pri vnašanju in uveljavljanju socialističnih gledišč v društvih in družbenih organizacijah je imela SZDL, ki je vsklajevala programe društev s splošnimi družbenimi interesi, tako da je hkrati varovala načela demokratičnosti in svobodnega razvoja posameznih organizacij in društev. Naloga Zveze borcev je, da ohranja žive in nepopačene tradicije narodnoosvobodilne borbe, ki bodo le tako lahko trajno vplivale na nove generacije. Zveza borcev navaja člane, da bi vplivali na naš družbeni razvoj z vse kvalitetnejšim delom v družbenih organih. Pri reševanju socialnih problemov borcev in zlasti še otrok padlih borcev dobiva Zveza borcev vso podporo komunistov in celotne naše družbe. Zveza borcev sistematično zbira in objavlja gradivo, ki osvetljuje našo narodnoosvobodilno borbo, skrbi za muzeje in spomenike NOB, pripravlja predavanja in organizira izlete 66

v partizanske kraje. Zveza borcev je skrbela za splošno in strokovno izobraževanje borcev in za njihovo vključevanje v različne poklice. Dala je pobudo za organizacijo tečajev in šol za borce. Tako delujejo kmetijske, gozdarske in ekonomske srednje šole in posebna dopisna šola, v kateri se šola veliko število borcev. Razvit sistem štipendiranja omogoča mnogim borcem študij v rednem šolskem sistemu. Organizacije Zveze borcev pa ob posameznih negativnih pojavih, ki spodkopujejo pridobitve narodnoosvobodilne borbe in socialistične revolucije ali pačijo podobo narodnoosvobodilnega boja, ne nastopajo vselej dovolj odločno. Večina borcev aktivno dela za socialistično graditev in je našla sebi ustrezno področje. Posamezniki pa se včasih še sklicujejo samo na svoje zasluge med vojno in menijo, da jim daje to pravico do nekaterih materialnih privilegijev in do izjemnega položaja v družbi. Ti se lahko demoralizirajo in ne propadajo samo politično, ampak tudi osebno. V nekaterih primerih pa oblastveni organi in podjetja ne upoštevajo niti sedanjega dela in težav borcev ter jim pri dodeljevanju stanovanj, olajšavah za študij in drugem ne pomagajo. Zlasti boleče je to tam, kjer so borci prav zaradi sodelovanja v narodnoosvobodilni borbi zdravstveno prizadeti in jih lahko takšen odnos demoralizira. Proti takim pojavom se morajo komunisti boriti z vsemi silami, ker tu ne gre za privilegije, pač pa za dolžno družbeno uvidevnost. Naloga Zveze borcev je še, da idejno in politično vpliva v duhu ljudskih tradicij partizanske borbe, kar je zlasti pomanjkljivost sedanje predvojaške vzgoje. Pri tej nalogi sodeluje Zveza borcev z Združenjem rezervnih oficirjev in drugimi organizacijami. V zadnjih letih je množični razmah telesnovzgojnih, športnih in planinskih društev spremljalo razčiščevanje idejnih pogledov na to področje. Razprave so potrdile, da družbeni pomen telesne kulture ovirajo tako profesionalistične težnje v športu kakor tudi poskusi povezovanja naših telesnovzgojnih organizacij s tradicijami nekdanjih strankarskih društev. Se vedno nekateri komunisti in organizacije ZK podcenjujejo vlogo telesne vzgoje. To dokazuje dejstvo, da v društvih in klubih glavno breme dela opravlja samo krog najbolj požrtvovalnih telesnovzgojnih aktivistov in komunistov. Ponekod 67

delo telesnovzgojnih organizacij in društev v precejšnji meri ovirajo različne pomanjkljivosti, kot so toge oblike telesnovzgojne dejavnosti, enostranska usmerjenost v vrhunske športe in podobno. Zlasti pa je pereče vprašanje strokovnih kadrov na tem področju, ki se vzgajajo predvsem strokovno, premalo pa se uveljavlja socialistični lik družbenega telesnovzgojnega delavca. Resna pomanjkljivost telesnovzgojne dejavnosti je tudi dejstvo, da vajenska, delavska in vaška mladina pri telesni vzgoji sodeluje mnogo manj kot študentovska in dijaška. Pomembni uspehi so bili doseženi pri uveljavljanju in razširitvi družbenega samoupravljanja na telesnovzgojnem področju. Pri ljudskih odborih so bili ustanovljeni sveti za telesno kulturo, ki so pomagali reševati mnoga vprašanja, predvsem materialnega značaja. Socialno varstvo in zdravstvo je področje dejavnosti številnih družbenih in strokovnih organizacij, med katerimi se je kot množična organizacija uveljavil predvsem Rdeči križ, ki šteje 224.560 članov, med katerimi je do 70 odstotkov žensk. Področje otroških in mladinskih socialno-vzgojnih problemov zajemajo predvsem organizacije Zveze prijateljev mladine, Zveze pionirjev Slovenije, Počitniška zveza itd. Te organizacije se vse bolj razvijajo in so zato potrebne še večje skrbi članov ZK. Politične organizacije večkrat podcenjujejo politični pomen, ki ga imajo gasilska društva tako zaradi svojega človekoljubnega delovanja kot zaradi razširjenosti in obsega delovanja. Od 1350 gasilskih društev deluje večina po vaseh, kjer organizirajo tudi kulturne in druge prireditve. Organizacije in društva strokovnega in strokovno-znanstvenega značaja so se usmerile predvsem v strokovno vzgojo svojih članov, v razvijanje znanstvene misli, v povečanje odgovornosti pred družbo in podobno. Organizacije in društva dajejo tudi strokovna mišljenja in predloge oblastvenim organom in se tako vključujejo v sistem družbenega samoupravljanja. Komunisti v strokovnih društvih bi se morali truditi za vse širše družbeno in ne le ožje strokovno delovanje društev, predvsem za njih ustvarjalno sodelovanje pri aktualnih problemih socialistične graditve in gospodarstva. 68

III. ORGANIZACIJSKI IN IDEJNI RAZVOJ ZKS

Hiter razvoj družbenega samoupravljanja in uveljavljanje komunalnega sistema sta razširila politično pobudo delovnih ljudi v družbenih organizacijah, društvih in organih delavskega in družbenega samoupravljanja. Vodstva in organizacije ZKS bi se morale prav v tem času z vsemi silami truditi za usposabljanje komunistov, da bi poglobili svoj idejni in politični vpliv na množice, ki so se z raznimi organi neposredne socialistične demokracije uveljavile kot nosilci oblasti. Vendar je po III. kongresu ZKJ živahen proces čedalje pestrejšega in hitro razvijajočega se družbenega življenja ob stalnem poglabljanju demokratičnosti v javnem življenju nekaj časa prehiteval sam notranji razvoj Zveze komunistov Slovenije. Hitro opuščanje starih in preživelih delovnih metod ter uveljavljanje novih metod partijskega in političnega dela so spremljali precej razširjeni pojavi nepravilnega pojmovanja socialistične demokracije in demokratičnega centralizma med komunisti, v organizacijah in vodstvih. Pojmovanje, da je birokratizem poglavitna in edina nevarnost za naš nadaljnji razvoj, je nekatere komuniste tako zmedlo, da so dostikrat družbeno dogajanje prepuščali stihiji. Hkrati s tem je pešala odgovornost komunistov za celotni družbeni razvoj. V številnih osnovnih organizacijah se je začela rahljati tudi notranja partijska disciplina. Pri nekaterih komunistih pa so se uveljavljala celo malomeščanska anarhistična pojmovanja demokracije. Vodstva ZK Slovenije so sicer opozarjala na škodljivost takih pojmovanj, toda niso se pravočasno lotila ustreznih idejnih in organizacijskih ukrepov. Tako so vodstva večkrat zaostajala za nalogami, ki jih je v tem obdobju zastavljal družbeni razvoj. Zaradi tega so se v našem javnem življenju lahko močneje pojavljali nekateri negativni pojavi, kot n. pr.: birokratizem, partikularistične in šovinistične tendence pri nekaterih gospodarskih organih, pomanjkljivosti v delu sindikatov in podobno. Vse to in zaostajanje pri zboljševanju življenjskega standarda delovnih ljudi, ki je izviralo iz objektivnih težav našega gospodarstva, je povzročilo začasno poslabšanje politične situacije. V premagovanju teh pojavov se je izkazalo, da je pomanjkanje profesionalnih političnih delavcev v vodstvih ZKS resna pomanjkljivost. 69

Prizadevanja ZK Slovenije, da bi utrdila idejno-politično enotnost svojih vrst, poglobila ideološko delo, se organizacijsko okrepila in odpravila pomanjkljivosti v notranjem življenju ZK, so dobila veliko oporo s Pismom IK CK ZKJ, zlasti pa s sklepi VII. kongresa in s programom ZKJ. Povečanje in zboljšanje vodstev občinskih in okrajnih komitejev, sindikatov in drugih političnih in družbenih organizacij je bilo eden od pogojev za uspešno odpravljanje nakazanih pomanjkljivosti. Intenzivnejše delo ZKS in uspehi, ki smo jih dosegli glede življenjskega standarda, so povzročili, da se je prepričanje delovnih ljudi o pravilnosti naše politike še bolj utrdilo, kar je bistveno vplivalo na splošno izboljšanje političnega stanja in razpoloženja množic. Vrste Zveze komunistov so se v zadnjem času okrepile z mladimi, aktivnimi ljudmi, predvsem delavci, ki zaradi ozkosti organizacij in vodstev niso bili sprejeti v ZKS že prej, dasi so to po svojem delu zaslužili. Resne pomanjkljivosti, ki so se pokazale po VI. kongresu ZKJ, se niso širše razrasle, ker se je znala Zveza komunistov proti tem slabostim boriti in jih premagovati. To pa izpričuje njeno idejno moč in veliko moralno silo ogromne večine njenega članstva. ŠTEVILČNO STANJE IN SESTAVA ČLANSTVA

Gibanje članstva med III. in IV. kongresom je razvidno iz naslednjega pregleda: Število članstva

51. 31. 31. 31. 30.

XII. XII. XII. XII. IV.

1954 1955 1956 1957 1959

48.903 48.613 47.637 50.306 60.279

Indeks 1954

100 99,4 97,4 102,9 123,3

Iz gornjih podatkov je razvidno, da je število članstva padalo do 1957. leta. Padec članstva je bil še občutnejši, kot kažejo podatki v tabeli, ker so se Zvezi komunistov Slovenije januarja 1955 priključile organizacije s področja Kopra, ki so štele 2094 članov. 70

Takšen padec članstva je bil posledica splošnih notranjih pomanjkljivosti osnovnih organizacij ZK, ki niso bile samo premalo politično aktivne, temveč tudi vse preveč zaprte v svoje notranje probleme. Večina osnovnih organizacij je smatrala, da je njihova poglavitna naloga očistiti lastne vrste vseh idejno nezrelih, karierističnih in nediscipliniranih članov, hkrati pa so zapostavile sprejemanje mladih ljudi, ki so se široko vključevali v delo organov socialistične demokracije. Po letu 1956 je začelo število članov postopoma naraščati. Močnejši preobrat pa je bil storjen šele v zadnjem letu, ko je bil v pripravah za VII. kongres in ob razpravljanju o programu ZKJ v glavnem zlomljen odpor in so bili premagani sektaški kriteriji za sprejemanje, ki so dolga leta prevladovali v večini osnovnih organizacij. Vzporedno s povečevanjem števila članstva se je povečalo tudi število osnovnih organizacij, kar je razvidno iz naslednje tabele: Stanje

31. XII. 1954 30. IV. 1959

V podjetjih

460 943

Število organizacij V vaseh

1066 929

na terenu

345 515

na šolah

na ustanovah

ostale

skupaj

22 89

— 63

71 —

1964 2539

Število osnovnih organizacij v podjetjih se je podvojilo. Vendar je treba ugotoviti, da v nekaterih podjetjih še vedno nimamo osnovnih organizacij, čeprav so dani že vsi pogoji za njihovo ustanovitev.

Socialna sestava članstva 31. XII. 1954

delavci kmetje uslužbenci študenti in dijaki ostali

Število 17.618 3.003 20.929 1.242 6.111

sestava 36,0 6,1 42,8 2,6 12,5

30. IV. 1959

Število 25.293 1.786 24.256 2.589 6.355

sestava 42,0 3,0 40,2 4,3 10,5

Iz gornjega pregleda je razvidno, da se je med III. in IV. kongresom ZKS socialna sestava občutno spremenila v korist 71

delavcev. Delež delavcev pa še vedno ni v skladu z vlogo in številom delavstva v naši republiki. To dokazuje dejstvo, da je bilo ob koncu leta 1958 v Sloveniji med vsemi zaposlenimi delavci samo 6,5 odstotka, v nekaterih industrijsko bolj razvitih okrajih pa nekaj nad 4 odstotke članov Zveze komunistov. Številne organizacije so poskušale odpraviti svoje pomanjkljivosti s kaznovanjem članov. Pri tem je opaziti, da organizacije niso vzgajale svojih članov s pravočasnim opozarjanjem na napake in z izrekanjem nižjih kazni, kot so to opomin, ukor itd., temveč so predvsem izključevale. To dokazujejo naslednji podatki: Leto

Število vseh kaznovanih

Število izključenih

odstotek izključenih

4.563 4.450 3.263 2.428

4.062 4.077 2.733 2.338

89,0 91,6 83,7 96,2

1.983

1.660

83,7

1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 30. IV. 1959

Iz vrst ZK so izključevali dostikrat posamezne člane samo zaradi formalne nediscipline, pri čemer niso upoštevali dejanske družbeno-politične aktivnosti posameznega člana in ne njegove idejne usmerjenosti. Največ članov je bilo v obdobju 1954—1958 izključenih zaradi nediscipline (66,6 odstotka) in religioznosti (16,5 odstotka). Tudi pri izključevanju zaradi religioznosti je bilo mnogo sektaštva, pomanjkljivosti in nepravilnosti. Delež izključenih zaradi religioznosti pada iz leta v leto (od 20 odstotkov leta 1954 na 11,3 odstotka v letu 1958). Resna napaka je bila tudi ta, da so uporabljali najostrejše kriterije pri kaznovanju delavcev, saj je bilo od celotnega števila članstva izključenih v obdobju 1954—1958 največ delavcev (50,6 odstotka), čeprav je v tem času število delavcev znašalo okrog 36 odstotkov vseh članov. Podatki o izključevanju članov iz organizacij ZK kažejo na resne pomanjkljivosti v osnovnih organizacijah pri politično-vzgojnem delu in pri politiki kaznovanja. Zaradi tega bo treba temeljito proučiti vprašanje ponovnega sprejema izključenih članov. 72

Sprejeti po letih in socialni sestavi stud. dij.

ostalih

707 802 1.185 4.718

312 378 585 2.627

15 21 32 109

220 278 357 1.289

101 74 162 512

59 51 49 181

11.717

7.417

177

2.453

1.338

332

skupaj

Leto

1954 1955 1956 1957 od 1.1.1958 do 30. IV. 1959

delavcev

kmetov

usluž.

Podatki kažejo pozitivno prizadevanje, sprejeti čimveč delavcev. Medtem ko je bilo leta 1954 sprejetih le 44,1 odstotka delavcev, je bilo leta 1958 sprejetih že 58,8 odstotka, v prvih štirih mesecih leta 1959 pa že 66,5 odstotka delavcev od celotnega števila sprejetih. Podatki o starostni sestavi sprejetih članov kažejo, da se vrste ZK pomlajujejo. Število sprejetih v starosti do 30 let je znašalo v letu 1957 78,6 odstotka, v letu 1958 pa že 83,4 odstotka. Odstotek žensk v ZKS se je med III. in IV. kongresom ZKS nekoliko znižal. V letu 1954 smo imeli med člani ZKS 29,7 odstotka žensk, danes pa jih je 26,7 odstotka. Ta pojav kaže nepravilno ocenjevanje aktivnosti žensk. Organizacije ne upoštevajo vseh težav, ki jih imajo ženske kot matere, gospodinje in zaposlene delavke. Poleg tega tudi podcenjujejo področja, na katerih so ženske najbolj aktivne (ženska društva, Društvo prijateljev mladine, Rdeči križ itd.). Zaradi tega ne moremo reči, da je število žensk v ZK ustrezen izraz njihove družbenopolitične aktivnosti.

OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE

Delo osnovnih organizacij se je izboljšalo potem, ko so se bolj ko prej lotevale številnih važnih političnih vprašanj, predvsem glede utrjevanja novega komunalnega sistema in sprememb v gospodarstvu. Najbolj odločno in najprej so opustile prakso dirigiranja, ker so spoznale, da s takšnimi metodami ne bi uspele. Tudi življenje samo je vsak poskus vztrajanja pri starih metodah vedno bolj odrivalo in na kraju zavrglo. V nekaterih organizacijah se ozka gledanja še pojavljajo v različnih oblikah, kot na primer v zaprtosti osnovnih orga73

nizacij in zanemarjanju dela med množicami, v osredotočenju funkcij v rokah manjšega števila članov, v ocenjevanju dela komunistov samo na temelju formalnega izpolnjevanja statutarnih predpisov, v pomanjkljivem obravnavanju proučevanja konkretnega političnega stanja v podjetju, na vasi, na terenu, v šoli ali ustanovi ipd. Nismo še povsem premagali metode zadolževanja po sektorjih, kar povzroča, da se odgovornost komunistov omejuje samo na posamezne člane, tako da na primer za delo sindikalne organizacije odgovarja samo član, ki je v odboru sindikalne podružnice, za delovanje delavskega sveta samo tisti, ki so člani delavskega sveta, itd. Pod vplivom anarhodemokratičnih teženj je v nekaterih organizacijah opešala organizacijska dejavnost. Ce so organizacije sprejemale razne konkretnejše sklepe za akcijo, se mnogi komunisti niso čutili obvezani, da bi jih izvajali. Ce so vodstva nastopila proti takim pojavom, so nekateri člani menili, da uvajajo v ZK nedemokratične metode. Organizacije niso klicale na odgovornost in kaznovale tistih članov, ki niso hoteli izvajati sklepov Zveze komunistov. Vse to je povzročalo, da številne osnovne organizacije večkrat niso nastopale kot organizirana sila. Tako je tudi mogoče razumeti, da navodila plenumov CK ZKJ in CK ZKS niso dovolj vplivala na zboljšanje dela osnovnih organizacij. Organizacije ZK so v predkongresnih pripravah in zlasti po VII. kongresu ZKJ izboljšale delo. Več je ideološkega dela, krepi se odgovornost posameznih komunistov, vodstev in organizacij za celotni družbeni razvoj in utrjuje se disciplina. Povsod, kjer so organizacije delale pravilno, so se tudi številčno okrepile. Osnovne organizacije v podjetjih

Osnovne organizacije v podjetjih so v primerjavi z drugimi osnovnimi organizacijami najhitreje in najbolje našle vsebino svojega dela in začele razpravljati in reševati različna politična, ideološka in gospodarska vprašanja. Vsakdanja problematika v podjetju jih je silila k aktivnosti. Toda še vedno ne moremo trditi, da so osnovne organizacije v podjetjih postale samostojna politična vodstva, sposobna reševati zapletene probleme pri vsklajevanju individualnih in družbenih interesov in številne druge dnevne naloge. 74

Organizacije so se močno trudile za idejno izobraževanje svojih članov in so pri tem dosegle določene uspehe, zlasti pri proučevanju gradiva VII. kongresa ZKJ. Premalo pa so se trudile, da bi program ZKJ razumele in sprejele množice nečlanov. Tudi ni bilo storjenega dovolj za to, da bi na temelju našega splošnega političnega in ekonomskega programa vsi komunisti razumeli naloge svojega podjetja ali delovnega področja in se kot politični delavci in upravljavci prizadevali za njihovo izvrševanje. Večkrat obravnavajo samo neznatna gospodarska vprašanja, ali pa razpravljajo mimo razmer v podjetju. Nekateri komunisti v delavskih svetih in upravnih odborih zaostajajo v znanju in zato težko vodijo druge člane delavskih samoupravnih organov. Ti organi se zato tudi ne zavzemajo dovolj odločno za uveljavljanje pravilnih socialističnih odnosov v podjetjih, organizacije pa se zanašajo na višje organe ZKS in njihove ukrepe. Premajhna odločnost komunistov je včasih posledica bojazni, da bi zaradi morebitne zamere pri vodilnih osebah v podjetju imeli kakršnekoli posledice. Dejansko v nekaterih podjetjih vodilni uslužbenci še precej dušijo kritiko. Osnovne organizacije bi morale vse take pojave vestno analizirati in se bolj truditi, da bi v vseh podjetjih sproščeno razpravljali, kritizirali in odpravljali nepravilnosti. V zadnjem letu so številne organizacije ZKS dosegle, da so upravna vodstva podjetij spremenila svoj odnos do delavcev, ali pa so bile pobudniki odločnih ukrepov, s katerimi je bilo treba v posameznih primerih preprečiti razraščanje birokratskih odnosov. Važno je, da se pri tem organizacije poslužujejo delovnih metod, ki bodo omogočile, da bodo osnovne organizacije ZK čimbolj neposredno povezane z delavskimi množicami. Članom ZK pa so osnovne organizacije dolžne pomagati, da bodo sposobni posluževati se vseh obstoječih demokratičnih oblik v boju za ostvarjanje socialističnih odnosov. V večji meri si bodo morale organizacije tudi prizadevati, da bodo aktivnost komunistov in vseh delavcev usmerile v široko problematiko komune.

Tovarniški in rudniški komiteji

V Sloveniji je bilo na dan 31. decembra 1958 36 tovarniških in rudniških komitejev, ki vsestransko pomagajo okrajnim in občinskim komitejem pri izvajanju politike Zveze komu-

nistov. Brez podpore tovarniških komitejev tudi osnovne organizacije ne bi tako hitro izboljševale svojega dela. Poglavitna pomanjkljivost tovarniških komitejev je v tem, da se preveč omejujejo na organizacijsko vodstvo komunistov in da so še premalo vsestranski pobudniki idejnega in političnega življenja v podjetjih. Nekateri tovarniški komiteji se ukvarjajo z notranje-organizacijskimi vprašanji celo veliko bolj kakor posamezne osnovne organizacije. Tovarniški (rudniški) komiteji štejejo 7 do 11 članov, razen v nekaterih večjih podjetjih, kjer sestavlja komite 13 do 17 članov. Skupno štejejo vsi komiteji 345 članov. Od teh je 56 odstotkov delavcev, kar je vsekakor premalo.

Osnovne organizacije v naseljih (terenske) Terenske osnovne organizacije so opravile pomembno delo zlasti za večjo aktivnost terenskih organizacij SZDL. Obravnavanje različnih političnih vprašanj je v terenskih organizacijah večkrat odmaknjeno od praktičnega življenja. Pri razpravljanju po navadi sodeluje samo ožji krog članov. Terenske organizacije se vse preveč ukvarjajo z iskanjem vsebine dela in se preveč omejujejo samo na posamezna predavanja. Premalo vidijo konkretne probleme svojega terena in se zato ne trudijo dovolj, da bi se zboljšalo delo organov družbenega samoupravljanja na njihovem področju, zlasti delo hišnih svetov in stanovanjskih skupnosti, potrošniških in šolskih svetov. Tudi premalo pomagajo tistim komunistom, ki delujejo v družbenih organizacijah, predvsem v terenskih odborih Socialistične zveze. Premalo tudi zadolžujejo svoje člane za dejavnost izven organizacije. Precejšen del članov v terenskih osnovnih organizacijah, v katerih prevladujejo nameščenci, gospodinje in upokojenci, še vedno politično ne dela. Takšne organizacije najpogosteje popuščajo različnim nesocialističnim težnjam, preko katerih se vrinjajo v Zvezo komunistov malomeščanski oportunistični nazori. Za življenje terenskih osnovnih organizacij je značilno tudi dejstvo, da sprejemajo zelo malo članov, izključujejo pa člane predvsem zaradi formalnega kršenja statuta in manj zaradi tega, ker ne izvajajo politike Zveze komunistov. 76

Osnovne organizacije na vasi Ob uvajanju novih metod pri razvijanju socialističnih odnosov v kmetijstvu so bili nekateri partijski kadri in organizacije ZKS na vasi dezorientirani. Nekateri so novo politiko v kmetijstvu razumeli kot odstopanje od borbe za socialistično preobrazbo vasi, ker so menili, da je kmetijska delovna zadruga edina oblika socializacije vasi. Komunisti in organizacije ZKS na vasi so se vedno manj ukvarjali s problemi kmetijskega zadružništva kot činitelja socialistične preobrazbe kmetijstva. Napačna pojmovanja in pomanjkanje socialistične perspektive je povzročilo, da so postali številni člani ZKS politično nedelavni, odpadali so od ZKS in postali celo nosilci kritikarstva. Posamezne osnovne organizacije so vedno bolj izgubljale ugled in vpliv. Zaradi osebnih trenj in familiarnosti pa so tudi organizacijsko pešale. Nekatere osnovne organizacije, zlasti v gospodarsko šibkejših krajih, še vedno močno zaostajajo. Zapirajo se v ozek krog in se premalo opirajo na množične organizacije. Zato tudi organizacijsko stanje v mnogih organizacijah SZDL na vasi ni najboljše. Razne pomanjkljivosti in težave vaških osnovnih organizacij povzroča tudi nizka ideološka raven članstva. Posamezni člani ZKS, ki žive v okolju, kjer so protisocialistične težnje sorazmerno močne, zaradi ideološke nerazgledanosti podlegajo takšnim težnjam, zaradi česar peša idejna enotnost organizacij ZKS. Glavna značilnost vaških osnovnih organizacij je izredno močno odpadanje kmetov iz vrst ZKS. Najprej so odpadli tisti člani, ki so postali člani zaradi različnih, večkrat špekulativnih namenov, največji del pa je odpadel zaradi opravljanja cerkvenih obredov. Pri tem so mnoge osnovne organizacije prestopke zaradi religioznosti ocenjevale zelo ozko. Ker so organizacije tudi do sprejemanja kmetov pokazale sektaški odnos, imajo danes številne osnovne organizacije samo še ime vaških organizacij, ker so v njih kmetje v neznatni manjšini ali pa jih sploh ni. Tudi v zadnjih mesecih, ko je bilo v ZKS sprejetih sorazmerno mnogo novih članov, je priliv mladih kmetov v ZKS minimalen. Sprejemanje mladih zadružnikov mora postati ena najvažnejših nalog ZKS na vasi, če hočemo boj za socialistično preobrazbo našega kmetijstva uspešno voditi. 77

OBČINSKI KOMITEJI Občinski komiteji delujejo vse bolj samostojno. K temu so pripomogli okrajni komiteji, ki so občinske komiteje kadrovsko okrepili in jim organizacijsko in politično pomagali. Pri tem so dosegli večje uspehe predvsem v gospodarsko bolj razvitih občinah in v mestih ter delavskih središčih, kjer je izbira večja in kjer je večja tudi splošna razgledanost ter ideološka raven članstva. K večji samostojnosti občinskih komitejev je pripomoglo tudi dejstvo, da je v občine prišlo več sposobnejših in razgledanejših ljudi. V nekaterih manjših podeželskih občinah se komiteji še vedno lotevajo predvsem manjših operativnih nalog. Pomanjkanje izkušenih kadrov v manjših občinah povzroča, da se v dnevni praksi še vedno pojavljajo birokratske delovne metode. Vendar je takšnih pojavov vedno manj, ker se proti njim borijo sami občinski politični organi in jim pomagajo tudi okrajni komiteji. Različni objektivni in subjektivni pogoji (velikost občin, gospodarska moč občine, kadrovska sestava članstva in podobno) narekujejo komitejem različne delovne metode. Ena najuspešnejših metod je stalen in čimbolj neposreden stik komitejev s sekretarji in člani osnovnih organizacij ter z vsem političnim aktivom v občini. Da bi to dosegli, uporabljajo komiteji različne načine: sklicujejo n. pr. širša posvetovanja, konference in aktive komunistov. Čeprav so se novi, pestrejši in gibčnejši načini dela komitejev v glavnem že uspešno uveljavili, pa ponekod še vedno skušajo izvajati politične akcije samo po liniji ZK. V takih primerih ZK ni središče vsega družbeno-političnega dogajanja v občini. Tudi osnovnim organizacijam ZK nalagajo predvsem organizacijsko-operativne naloge, premalo pa jim pomagajo v ideološkem in političnem smislu, da bi člani ZKS čim bolje razumeli pomen posamezne akcije, kar bi jim omogočilo, da bi jo izvršili z večjim uspehom. Teža dela nekaterih komitejev je na sekretariatih, ki rešujejo posamezna vprašanja samostojno. Sekretariati so bili v teh primerih številčno precej močni in so odločali tudi o stvareh, o katerih bi moral odločati komite kot celota. Ustrezno z navodili in opozorili organizacijsko-političnega sekretariata CK ZKJ so komiteji izvedli nekatere spremembe, da bi čimbolj okrepili kolektivnost pri delu komitejev. 78

Občinski komiteji so formirali nekatere pomožne organe, in sicer: ideološke, kadrovske in organizacijske komisije, ki pripravljajo gradivo za seje komiteja. Te komisije pomagajo predvsem sekretariatom komitejev. Za ideološko delo v osnovnih organizacijah imajo skoraj vsi občinski komiteji tudi aktive predavateljev. Skupno je v občinskih komitejih v Sloveniji 2159 članov. V posameznih komitejih se giblje število članov od 11 do 35. Število delavcev v občinskih komitejih se je od leta 1956 povečalo za 8 odstotkov, delež uslužbencev pa se je zmanjšal za 14 odstotkov. Komiteji ne posvečajo dovolj pozornosti delavcem, ki prihajajo iz proizvodnje. S pravilnim zadolževanjem, šolanjem, tečaji in še na druge načine bi jim morali pomagati, da bi se hitreje in bolje znašli pri izvrševanju dolžnosti člana komiteja, poleg tega bi morali tudi dalj časa ostati člani komitejev, da bi si pridobili več praktičnih izkušenj. Splošna izobrazba članov občinskih komitejev se je nekoliko povečala, ker je v komiteje prišlo več mlajših ljudi z nepopolno ali popolno srednjo šolo. Skrb za šolanje in strokovno usposabljanje v celoti še ni zadovoljiva, kajti 65 odstotkov članov občinskih komitejev ima le osnovno ali osemletno šolo. Politične šole je absolviralo 457 ali 21,2 odstotka članov komitejev. Čeprav je v celoti naraslo število članov komitejev, ki so absolvirali politične šole, pa so med posameznimi komiteji velike razlike. Številni komiteji v politične šole ne pošiljajo najbolj delavnih tovarišev, temveč tiste, ki jih trenutno najlaže pogrešajo. Veliko število članov komitejev je obremenjenih s številnimi funkcijami, kar vpliva na kakovost njihovega dela, hkrati pa zavira uveljavljanje in vzgajanje novih in mlajših ljudi. V novih občinskih komitejih je 308 žensk ali 14,2 odstotka. Primerjava z letom 1956 kaže, da se je število žensk v občinskih komitejih povečalo za 4 odstotke, kljub temu pa to še vedno ne ustreza družbeni in politični aktivnosti žensk. OKRAJNI KOMITEJI

Obsežne politične pirprave za uvajanje novega komunalnega sistema pomenijo v razvoju okrajnih komitejev bistven napredek. Komiteji so bili takrat pobudniki široke politične

akcije med komunisti in med članstvom SZDL. V tem obdobju so komiteji začeli uporabljati nove in raznovrstne oblike dela, predvsem pa je dokončno prevladal način vodenja dnevnih političnih akcij s pomočjo množičnih političnih organizacij in zavest, da naj bo SZDL poglavitni nosilec in neposredni organizator teh akcij. Številne splošne politične in organizacijske naloge so komiteje angažirale tako močno, da so v posameznih obdobjih opuščali skrb za notranje življenje ZK. Zanemarili so idejno vzgojo članstva, pomanjkljivosti pa so se pojavile tudi pri kadrovski politiki. Delno je povzročilo to tudi veliko številčno skrčenje profesionalnih funkcionarjev. Komiteji s formiranjem organizacijskih sekretariatov in komisij sicer niso takoj in v kratkem času popolnoma odpravili posledic zanemarjanja notranjih organizacijskih vprašanj v prejšnjih letih, zato pa sta kmalu postala očitna večja idejno-vzgojna aktivnost in skrb za uveljavljanje perspektivne kadrovske politike. Komiteji so začeli pogosteje obravnavati tudi druga notranja partijska in organizacijska vprašanja. Delovne metode okrajnih komitejev kažejo določeno stremljenje po novih, kar najbolj učinkovitih prijemih, ki bi ustrezali težnji ZK po razširitvi socialistične demokracije. Pri tem so bili komiteji samostojni ter so se ravnali po svojih potrebah in možnostih. Zato so delovne metode in oblike okrajnih komitejev različne, kot so različni tudi problemi v posameznih delih Slovenije. Na večjo ali manjšo uspešnost delovanja komitejev vpliva tudi idejna raven, sposobnost, aktivnost ter izkušnje članov komitejev in vsega političnega aktiva. Kot samostojen politični organ so se morali okrajni komiteji bolj truditi za to, da so bili pravilno poučeni o situaciji na svojem območju. To jim je omogočilo, da so na temelju političnih analiz pripravljali ustrezne akcije. Omogočilo pa jim je tudi hitro dnevno oceno, kako so ljudje sprejeli posamezno politično akcijo, kakšni so komentarji, kako so komunisti razumeli akcijo, omogočilo jim je pravočasno intervencijo ob napakah aktiva in drugo. Tudi redna tedenska informativna poročila o političnih ter organizacijskih problemih, ki jih občinski in okrajni komiteji sestavljajo in pošiljajo Centralnemu komiteju, so pripomogla k večji politični budnosti in sposobnosti za samostojne analize. 80

Okrajni komiteji so dosegli precejšnje uspehe pri utrjevanju samostojnosti občinskih komitejev, da bi bili zares samostojna idejno-politična žarišča v svoji občini. Pri tem se poslužujejo okrajni komiteji rednih sestankov s sekretarji ali s sekretariati občinskih komitejev, obiskov članov okrajnega komiteja v občinah, sodelovanja na sejah občinskih političnih organizacij, formiranja veččlanskih okrajnih skupin, ki proučujejo politično stanje in razmere v posamezni občini, dalje izmenjavanja zapisnikov sej in zasedanj, posredovanja letnih delovnih planov okrajnih političnih organizacij, razgovorov s posameznimi vodilnimi člani občinskih komitejev in podobno. Okrajni komiteji se ne vmešavajo v ukrepe občinskih komitejev, če niso v opreki s politiko Zveze komunistov. S tem podpirajo njihov ugled in jih vzgajajo k večji samostojnosti. Težnjo okrajnih komitejev, da se v okraju ustvari poleg vertikalne linije tudi močna horizontalna povezava s političnim mehanizmom okraja, je treba čimbolj spodbujati in razvijati, tako da bodo komiteji neprestano širili vpliv Zveze komunistov. Ta problem je pereč tudi v občinskih komitejih in zlasti v osnovnih organizacijah, ki dostikrat mnogo bolj čakajo na direktive višjih organov, kakor pa delujejo na temelju lastne ocene političnega dogajanja, stanja in razmer v svojem okolju, da bi tako vplivale na delo množičnih organizacij in sploh vodile razvoj v svojem območju. Okrajni komiteji, izvoljeni pred VII. kongresom ZKJ, imajo od 37 do 63 članov. V osmih okrajnih komitejih je skupno 380 članov. Okrajni komiteji, izvoljeni v letu 1956, so šteli od 25 do 37 članov. Socialna sestava okrajnih komitejev se je izboljšala v korist delavcev, ki jih je zdaj 9,4 odstotka več. Zmanjšalo pa se je število kmetov in uslužbencev. V novih okrajnih komitejih je več mlajših ljudi (v prejšnjih komitejih je bilo 61,1 odstotka članov starih manj kot 40 let, v sedanjih jih je 69 odstotkov), hkrati s tem pa tudi več povojnih članov. Zboljšuje se izobrazbena raven in število članov komitejev, ki imajo politične šole. Odstotek žensk v okrajnih komitejih se je povečal za 1,2 odstotka. Četrti kongres ZKS — 6

81

AKTIVI KOMUNISTOV

Uveljavljanje novih metod političnega dela komunistov je kmalu zahtevalo povezovanje komunistov, ki delajo na določenih področjih, v posebne aktive. Najprej so se aktivi formirali v ustanovah, kjer so bile težnje po ponovnem ustanavljanju osnovnih organizacij najmočnejše (v upravnih organih okrajnih ljudskih odborov, na sodiščih in drugod). Komunisti v ustanovah so namreč čutili, da razmere pri njih večkrat terjajo organiziran vpliv in enotno stališče komunistov. Med prvimi stalnimi aktivi so bili ustanovljeni tudi aktivi komunistov-prosvetnih delavcev. Po IV. plenumu CK ZKJ se je število stalnih in občasnih aktivov občutno zvišalo, ker so se aktivi ustanovili oziroma občasno sklicevali tudi v posameznih strokah (n. pr. kmetijski inženirji in tehniki, zdravstveno osebje v določenem kraju in podobno). Po IV. plenumu CK ZKJ so se aktivi ustanovili tudi v nekaterih podjetjih, kot n. pr. v gozdno-gospodarskih in gradbenih, ki imajo raztresena delovišča, v gostinskih podjetjih itd. Komiteji sklicujejo aktive običajno zato, da pojasnijo komunistom določena politična vprašanja, ali pa takrat, kadar je potrebno na določenem področju urediti kako kadrovsko, organizacijsko ali podobno vprašanje. Vsa dosedanja praksa dokazuje, da redni ali občasni aktivi komunistov dajejo dobre rezultate, ker krepijo zavest odgovornosti komunistov in uspešno uveljavljajo idejno vodstvo Zveze komunistov v sistemu družbenega samoupravljanja. Aktivi so sodelovali pri urejanju najrazličnejših vprašanj na posameznih področjih družbenega življenja. Zelo dobre rezultate imajo aktivi komunistov v strokovnih združenjih, ker se komunisti-strokovnjaki spoznajo tudi s političnim aspektom svojega strokovnega dela, da bi ne podlegli težnjam po ozki strokovnosti. Načrtno in premišljeno sklicevanje rednih in občasnih aktivov komunistov še ni postala redna metoda dela vseh komitejev, zato ima sklicevanje aktivov komunistov včasih kampanjski značaj. Zaradi tega je bilo v aktivih nekaj nepravilnosti. V posameznih ustanovah ali društvih so vodilni funkcionarji včasih poskušali aktiv komunistov izkoristiti za to, da bi uveljavili svoje stališče, ne pa da bi okrepili socia82

listične pozicije. Vsebinska pomanjkljivost v delu aktivov je tudi ta, da nekateri aktivi v posameznih vprašanjih samo načelno razpravljajo, premalo pa se dogovarjajo za konkretno delo. Posledica tega je zlasti na ustanovah ta, da komunisti ne nastopajo dovolj odločno proti negativnim pojavom. Po VII. kongresu ZKJ, ki je ponovno poudaril pomen aktivov komunistov, je njihovo število delno naraslo, vendar to povečanje še močno zaostaja za potrebami, ki jih nalaga nadaljnje idejno in organizacijsko utrjevanje ZK ter razširjanje njenega vpliva.

KADROVSKA POLITIKA

Reševanje številnih nalog na gospodarskem, kulturnoprosvetnem, socialnem in drugih področjih je bilo v največji meri odvisno od pravilne politike usmerjanja, vzgajanja in razmeščanja kadrov. To spoznanje je že v celoti prodrlo tako v vodstvih in organizacijah ZKS, v političnih in družbenih organizacijah, v ljudskih odborih, v organih samoupravljanja v ustanovah in podjetjih. Teže pa se je bilo znajti ob vprašanju, kako konkretno voditi ustrezno kadrovsko politiko. Treba je bilo reševati predvsem dva kompleksa vprašanj: zagotoviti sistematično usmerjanje zlasti kvalificiranih in visokokvalificiranih kadrov v deficitarne poklice ter nenehno usposabljati mlade kadre za odgovornejše dolžnosti. Reševanje teh nalog pa je terjalo dolgoročno, perspektivno kadrovanje, ki upošteva ekonomsko zainteresiranost, želje in nagnjenja za določene poklice. Ta zapletena naloga zahteva skrbno analiziranje kadrovske situacije na posameznih področjih ter sistematično in perspektivno šolanje in usposabljanje kadrov. Težki in dolgoročni nalogi pa organizacije in vodstva ZK dostikrat niso bila kos in so se večkrat omejevala na konkretno kadrovsko reševanje pri posameznih akcijah. S formiranjem kadrovskih komisij pri komitejih se je Zveza komunistov v večji meri začela ukvarjati s problemi kadrovske politike ter tudi sicer opozarjati na nujnost perspektivne kadrovske politike. V glavnem je na področju kadrovanja že napravljen bistven preokret. Kadrovske komisije postajajo vse bolj pomožni organi za proučevanje kadrovskih problemov na posameznih področjih, skrb za kadrovsko po-

litiko pa so prevzeli različni kadrovski organi v podjetjih in družbenih samoupravnih organih. Pereče je vprašanje obremenjenosti posameznih funkcionarjev v republiki, okrajih in občinah. Zveza komunistov se zavzema za čimbolj odločno in konkretno razbremenitev ljudi, ki imajo večje število funkcij.

IDEOLOŠKO-VZGOJNO DELO

Šesti kongres ZKJ je sklenil, da naj ZKJ s svojo politično in idejno aktivnostjo, predvsem pa s prepričevanjem vpliva na vse organizacije in ustanove, da bi sprejeli njeno linijo in njena stališča. Takšen način uveljavljanja vodilne vloge komunistov pri graditvi socialistične demokracije je zahteval širše in močnejše ideološko-vzgojno delo in poglobljeno marksistično utrjevanje politične linije ZKJ. III. kongres ZKS je ugotovil, da je bilo glede tega storjenega premalo. Tudi neposredno po kongresu še niso bili doseženi večji uspehi. Globlje ideološko delo se je začelo z novo komunalno ureditvijo leta 1954. Večje pristojnosti in zato širše naloge in močnejša odgovornost občinskih vodstev so zahtevali, da se ta idejno-politično okrepe. V tem času so se kot intenziven način idejne vzgoje poleg drugih oblik uveljavili zlasti seminarji. Napori niso rodili ustreznih rezultatov takoj, bodisi zato, ker se je razpravljanje v težnji po aktualizaciji izgubilo v prakticističnih podrobnostih, bodisi zato, ker so se teoretični temelji podajali — kolikor so se — suho in nepovezano z aktualnimi nalogami. Takratna prizadevanja niso imela značaja trajnosti in niso zajela širšega partijskega članstva. Bolj sistematično ideološko-vzgojno delo se je začelo za člane občinskih in tovarniških komitejev in za sekretarje osnovnih organizacij ZK s seminarji leta 1956. Seminarje, vštevši posebne tečaje za prosvetne delavce in novinarje, je obiskovalo okoli 4000 udeležencev. Hkrati s tem so okrajni komiteji ustanavljali okrajne ideološke komisije, bolj ali manj stalne predavateljske aktive pri okrajnih komitejih in vsaj jedra podobnih aktivov v približno polovici vseh občin. Pri seminarjih je aktivno sodelovalo kakih 900 predavateljev, od tega 500 občinskih. O problematiki, ki so jo obravnavali seminarji, so razpravljale tudi osnovne organizacije. 84

Dejanski razmah v širino in globino ideološko-vzgojnega dela organizacije ZK v Sloveniji pa pomeni razpravljanje o osnutku programa in statuta ZKJ in po VII. kongresu študij programa. Vse organizacije ZKS so proučevale program, večinoma v mejah orientacijskih tem, le nekatere organizacije (prosvetni delavci, novinarji i. dr.) so obseg študija razširile, nekatere osnovne organizacije (zlasti na vasi), pa bolj prilagodile svojim akcijskim nalogam ali pa so ga deloma skrčile. Z analizo sodobnega dogajanja so dobili komunisti sintetično podobo današnjega sveta, njegovih razvojnih teženj in spoznali obseg svojih nalog. Na tem temelju bo lažje vse nadaljnje delo, ki bo poglabljalo detajle že začrtane podobe današnjega socialističnega razvoja. Študij programa je politično utrdil osnovne organizacije, pokazal pa je tudi na določene pomanjkljivosti v politični in idejni izobrazbi članov in na nekatere šibkosti sedanjega načina študija. Ta je večinoma pomenil obnavljanje študijskih sestankov v organizacijah ZK, kar je nekatere organizacije zaprlo v ideološko delo samo v lastnih vrstah in hromilo njihovo vsakdanjo politično akcijo med množicami. Način študija programa tudi ni dovolj upošteval različne ravni članov, tako da je bil ponekod za nekatere nezanimiv in za druge nerazumljiv. Omejevanje na II tem je večkrat škodovalo temeljitejšemu obravnavanju težjih poglavij. Program bo tudi vnaprej ostal temelj idejnega dela komunistov in ne more biti stvar enkratnega študija. Vsako kampanjsko pojmovanje študija programa je zato škodljivo. Vendar vse te pomanjkljivosti niso mogle bistveno zmanjšati pomena, ki ga je študij programa imel za politično utrjevanje organizacij ZKS ter za idejno razgledanost in akcijsko usposobljenost članov ZKS. Ob študiju programa se je začel hitreje razvijati tudi organizacijski mehanizem, ki bo služil trajnemu izboljševanju idejno-vzgojnega dela v ZKS in med delovnimi množicami. Ta organizacijski mehanizem se je razvil predvsem v naslednjih smereh: Ideološke komisije pri okrajnih komitejih ZKS so se okrepile tako po sestavu kot s tem, da je predsednik ali sekretar komisije poklicni politični delavec, ki je razbremenjen drugih dolžnosti. S tem so ideološke komisije kot organi okrajev več ali manj usposobljene, da samostojno analizirajo idejne pro85

bleme svojega območja in da predlagajo komitejem ustrezne akcije. Formirane so tudi ideološke komisije pri občinskih komitejih. Aktivi predavateljev obstajajo pri vseh okrajnih komitejih in pri veliki večini občinskih komitejev. V obdobju študija programa je število predavateljev naraslo na kakih 3500. Aktivi predavateljev podrobneje obravnavajo posamezne probleme iz programa ZKJ in pomagajo pri študiju v osnovnih organizacijah. Manj so aktivi predavateljev prirejali javna predavanja v okviru SZDL, ljudskih univerz in drugih družbenih organizacij in ustanov. V tem obdobju so se aktivi predavateljev močneje diferencirali, tako da posamezniki obravnavajo problematiko področja, ki jim je blizka (n. pr. ekonomske probleme, zunanjo politiko, delavsko gibanje itd.). Močno je naraslo politično šolstvo. V Politični šoli ZKS je bilo od reorganizacije v marcu 1953 do februarja 1959 12 petmesečnih tečajev s 724 absolventi. Politična šola je vzgajala predvsem delavce, ki so bili zaposleni neposredno v proizvodnji, tako da je bilo 82,7 odstotka slušateljev šole delavcev. Jeseni 1958 so okrajni komiteji ustanovili 13 večernih političnih šol, ki delajo po skrajšanem programu Politične šole ZKS in jih obiskuje nad 300 slušateljev. Razvito večerno politično šolstvo zahteva delno reorganizacijo in razširitev Politične šole ZKS, ki je prevzela tudi instruktorske naloge za večerne šole. Zato Politična šola ZKS v prvi polovici 1959. leta ni imela rednega kurza, temveč je prirejala krajše seminarje za pomoč predavateljem večernih političnih šol ter oktajnim in občinskim predavateljem. V mnogih okrajih in v nekaterih občinah so za mlade komuniste organizirali posebne seminarje ali večerne tečaje. Za vzgojo visokokvalificiranih idejno-znanstvenih delavcev je bil pri univerzi ustanovljen Inštitut za sociologijo. Na temelju programa ZKJ se je poglobilo in razširilo ideološko delo pri vsebini cele vrste šol, tečajev in seminarjev, ki jih prirejajo družbene organizacije in ustanove, tako mladina, zadružni sveti, zavodi za družbeno upravljanje in drugi. Pomanjkljiva in neurejena pa je družbena vzgoja v srednjih šolah, zlasti ekonomsko-politična. Od razpravljanja o tem še nismo prešli h konkretnim ukrepom. Okrepili so se aktivi komunistov pri Ideološki komisiji CK ZKS in pri strokovnih društvih po okrajih. Največ so 86

delali aktivi pedagogov. Vodili so študij programa med prosvetnimi delavci, pripravili tri leta po vrsti po tri seminarje za nad 150 prosvetnih delavcev letno in razpravljali o celi vrsti strokovnih problemov. Aktivi zgodovinarjev, pravnikov in ekonomistov pri Ideološki komisiji CK ZKS so razpravljali največ o problemih univerzitetnega pouka, deloma tudi o teoretičnih problemih na ustreznem področju. Aktivi po okrajih so delovali bolj občasno. Tudi tu so bili najbolj aktivni prosvetni delavci in deloma še ekonomisti in pravniki. Šele v zadnjem času se okrajne ideološke komisije bolj opirajo na strokovne aktive. Povečala se je dejavnost ljudskih univerz, ki so se v tem času tudi organizacijsko okrepile. Poleg splošno-izobraževalnega delovanja so organizirale več diskusijskih krožkov in ciklusov predavanj za razumevanje programa ZKJ. Ljudske univerze tudi organizacijsko vodijo večino večernih političnih šol. Po sprejetju programa in za potrebe študija programa se je razširila založniška dejavnost tako na področju izdajanja del klasikov marksizma kot zlasti pri izdajanju sodobne marksistične družboslovne literature. Obseg te dejavnosti zahteva pri Cankarjevi založbi posebno politično-ideološko redakcijo, ki bo zagotovila bolj sistematično delo na tem področju. Pomanjkljivo je seznanjanje državljanov z družboslovnimi deli v dnevnem tisku. Na ideološko-vzgojnem področju je torej za razdobje med III, in IV. kongresom ZKS značilna prelomnica po sprejetju programa ZKJ. Večina komunistov se je več ali manj seznanila s stališči programa, kar jim bo močno olajšalo nadaljnjo politično rast, hkrati pa se gradi organizacijski mehanizem za ideološko-politično delo, ki bo zagotovil trajno poglablja-, nje idejne ravni delovnih ljudi. Poglavitna slabost pa je še prepočasen razvoj tega mehanizma in premajhen trud komunistov za njihov idejni vpliv na množice. Vendar se kažejo že v dosedanjih oblikah pozitivne težnje, da bi postopoma prehajali k svobodnejšim, ustvarjalnejšim oblikam ideološkovzgojnega dela in da bi reševanje različne problematike z marksističnih stališč postalo stil dela in splošen družbeni pojav v socialistični Jugoslaviji. 87

ZKS IN MEDNARODNI DOGODKI Posredovanje in razlaganje zunanjepolitičnih dogodkov je ves čas zavzemalo pomembno mesto v idejno-politični dejavnosti ZK in SZDL. Temeljna načela jugoslovanske zunanje politike in dosledno uresničevanje teh načel v praksi so bila vseskozi deležna vsestranske podpore in odobravanja komunistov in delovnih ljudi sploh. Ne samo komunisti, temveč široki krogi so naša odkrita in jasna stališča na tem področju osvojili do take mere, da sta razpoloženje množic in njihova zrela ocena mednarodnega razvoja postala izredno važen faktor ne samo v naši zunanji politiki, temveč sta prispevala k utrjevanju enotnosti in sta v marsičem močna opora tudi pri delovanju v naši notranji politiki (zlasti glede krepitve ekonomske osnove naše neodvisnosti). Eden izmed razlogov je nedvomno tudi ponos državljanov, da Jugoslavija, čeprav majhna, ni objekt, temveč aktiven subjekt v mednarodni politiki, in da ima pogosto vidnejšo vlogo od marsikatere velike dežele. Ta patriotski, v bistvu nacionalni ponos je socialistično vsebino naših prizadevanj pogosto približal ljudem, ki so sicer politično pasivni. Dejstva, da je mednarodni ugled Jugoslavije uspeh doslednega izvajanja socialističnih načel naše politike, se danes zaveda ogromna večina državljanov. Socialistični značaj naše politike, njen pomen za pospeševanje svetovnega socialističnega procesa — pomen načela aktivne koeksistence v odnosu do vzhoda in zahoda, naših akcij v OZN in prijateljskega sodelovanja z neblokovskimi deželami — postaja last čedalje širših krogov. Zavest državljana socialistične dežele, socialistični patriotizem čedalje bolj izpodriva še ostale elemente nacionalističnega pojmovanja jugoslovanske skupnosti. Izredno važno vlogo je imel in ima pri tem program ZKJ. Program ZKJ je v razvoju zavesti naših ljudi, zlasti komunistov, v odločilni meri prispeval k razčiščevanju pomanjkljivih predstav o enotnosti socialističnega procesa tako v naši notranji in zunanji politiki kot v celotnem svetovnem dogajanju in je tako postal temeljita podlaga za orientacijo naših ljudi v sodobnem svetu. Poglobila in utrdila so to zavest tudi številna predavanja za politične aktive in na ljudskih univerzah. 88

Zveza komunistov in vse naše ljudstvo stalno z iskrenimi simpatijami spremlja boj afriških in azijskih ljudstev za nacionalno osvoboditev in za gospodarski razvoj. Zato je vselej pozdravljalo neposredne prijateljske stike in gospodarsko sodelovanje s temi deželami. Odnosi s Sovjetsko zvezo in vzhodnimi deželami, napori ZKJ, da bi se v teh odnosih utrdilo načelo enakopravnosti, so bili ves čas v ospredju pozornosti naše javnosti. Pri veliki večini je sprva obstajalo neko nezaupanje in skepsa, kajti dolgoletna kominformovska kampanja proti Jugoslaviji je zapustila globoke sledove, vendar je čedalje bolj prodirala jasnost glede smotrov in smisla take naše politike: krepiti socialistični razvoj v svetu. Ob prvih ponovnih napadih na ZKJ in Jugoslavijo so množice te pojave pravilno ocenile kot korak nazaj od XX. kongresa KP SZ, kot fazo socialističnega razvoja, kot izraz trenj med progresivnimi in konservativnimi tokovi v socialističnih deželah, kot element blokovske politike sile. Državljani so enodušno odobravali in podpirali vse ukrepe našega političnega vodstva (ob odklonitvi podpisa deklaracije 12 partij, ob sprejemanju načel programa ZKJ itd.). Medtem ko je spor 1948. leta vzbudil nekatere negativne elemente v partiji in zlasti okrepil akcijo med ostanki buržoazije, ob sedanji protijugoslovanski kampanji takih pojavov skoraj ni bilo (z izjemo nekaterih šibkih poizkusov klerikalnih krogov, da bi izkoristili težave za okrepitev svojega vpliva, in nekaterih zahodnjaških iluzij med posameznimi izobraženci). Naši ljudje se zavedajo dolgotrajnosti tega boja. Poglobilo se je zanimanje za notranje procese v vzhodnih deželah, upoštevajoč pri tem pogoje vsake posamezne in razlike med njimi. Ob XXI. kongresu KP SZ so največ razpravljali o ukrepih v gospodarstvu (zlasti kmetijstvu) in o šolstvu, predvsem z aspekta notranjega družbenega razvoja v SZ. V zadnjem času se je bolj utrdilo tudi globlje, zrelejše gledanje na razvoj Kitajske in njeno vlogo v »taboru« in v svetu. Prvi kitajski napadi so vzbudili nerazumevanje in ogorčenje, pozneje pa vsesplošen odpor do njihove prakse in metod v notranji in zunanji politiki. Premalo je bilo naporov, da bi pravilno osvetlili posebnosti pogojev in globlje družbene vzroke za tako politiko. Nerazumevanje je bilo toliko večje, ker se je pred nedavnim v našem tisku zelo popularizirala 89

Maova politika »sto cvetov« in njegove ideje o »nasprotjih med ljudstvom«, s čimer se je pravzaprav samo nekritično nadaljevalo izražanje velikih simpatij, ki jih naše ljudstvo goji do kitajske revolucije. V dnevnem tisku in publicistiki še vedno primanjkuje temeljitejših analiz, ki bi bolj objektivno in znanstveno približale našim ljudem protislovnosti, ki jih poraja razvoj nerazvite Kitajske. V ocenjevanju mednarodnega razvoja, zlasti kar se tiče naših odnosov do zahodnega sveta, je bilo med komunisti in delovnimi ljudmi v zadnjem času manj problematičnih pojavov kot v času pred izidom programa ZKJ. Več nihanja in enostranskega ocenjevanja kot na samem terenu je bilo opaziti v tisku — v delu naše publicistike in zlasti v našem dnevnem tisku. Premalo je bilo znanstvenega stremljenja po resni analizi in študiju notranjih družbenih procesov v vzhodnih deželah, premalo pa tudi objektivne presoje, kritike in aktivnega boja proti reakcionarnim pojavom na drugi fronti — v zahodnem svetu. Pavšalno se ocenjujejo in pretiravajo procesi v nekaterih delavskih gibanjih na zahodu. Zelo primanjkuje konkretnega gradiva, ki bi nazorno pomagalo dojeti in ilustrirati postavke programa ZKJ — n. pr. o socialističnih elementih v svetovnem razvoju, o vprašanjih, ki se v raznih deželah zastavljajo delavskemu gibanju, premalo je objektivnih prikazov razmer in pogojev v razvitih kapitalističnih deželah in v nerazvitih področjih. Po izidu programa ZKJ so se stvari sicer zboljšale, vendar čakajo naš tisk pri tem še obširne naloge. V ospredju zanimanja množic je bilo ves čas vprašanje ohranitve miru na svetu. Naši ljudje z globoko prizadetostjo obsojajo blokovski način obravnavanja vojne in miru, pa naj bo to v vzhodnem ali zahodnem taboru. Ob raznih nihanjih in izmenjavanju situacij v hladni vojni naši ljudje ohranjajo mir, kar jim omogoča, da nemoteno izvršujejo naloge notranje graditve. To ni mir iz neznanja, neprizadetosti ali podcenjevanja vojne nevarnosti (čeprav se nekatere akcije enega ali drugega bloka včasih podcenjujejo). Ne samo komunisti, temveč vsi sloji brez izjeme čedalje bolje razumejo pomen aktivne koeksistence za ohranitev miru, jo odobravajo in brez rezerve podpirajo naše politično vodstvo pri izvajanju teh načel.

90

O DELU CENTRALNEGA KOMITEJA

V obdobju med III. in IV. kongresom je Centralni komite ZKS uresničeval linijo III. kongresa ZKS in VI. oziroma VII. kongresa ZKJ ter uveljavljal sklepe Centralnega komiteja ZKJ. V tem času se je Centralni komite sestal na 9 plenarnih sejah. Širši republiški politični aktiv se je sestal dvakrat, enkrat pa so se posvetovali predstavniki osnovnih organizacij ZKS iz vseh podjetij, ki so imela več kot 500 zaposlenih. Vprašanja, ki jih je obravnaval na plenarnih sejah CK ZKS, so hkrati glavni problemi, katerim je Zveza komunistov Slovenije v posameznih obdobjih posvečala največjo pozornost. Med plenarnimi sejami Centralnega komiteja je Izvršni komite stalno pretresal vsa aktualna vprašanja, zavzemal stališča in z ustreznimi ukrepi zagotavljal izvajanje linije ZK. Centralni komite se je zavzemal za samostojno in uspešno delo Socialistične zveze. Njegovi člani so v Predsedstvu in drugih organih SZDLS delovali v skladu s tem načelom pri skupnih analizah in pripravah ustreznih akcij. Redna posvetovanja s sekretarji ali organizacijskimi sekretarji okrajnih komitejev so se uveljavila kot uspešna metoda dela, ker je skupna in globlja analiza problemov in izmenjava izkušenj omogočala takšno delovanje vodstev Zveze komunistov, ki je ustrezalo specifičnim pogojem v posameznih področjih. Centralni komite je s sklicevanjem občasnih in s formiranjem stalnih aktivov komunistov, s sodelovanjem svojih članov na sejah komitejev in sestankih osnovnih organizacij in še z drugimi načini skušal čimbolj poglabljati poznavanje in doseči čimboljše reševanje perečih vprašanj. V odnosu do okrajnih komitejev in drugih vodstev se je Centralni komite zavzemal za utrjevanje njihove samostojnosti. Pomoč nižjim vodstvom je bila idejno-politična in manj operativno-organizacijska. Ob zaključku tega poročila je treba ugotoviti, da je celotna družbeno-politična aktivnost ZKS, zgrajena v duhu splošne linije ZK Jugoslavije, mobilizirala najširše množice za socialistični razvoj naše dežele in s tem za materialni in kulturni napredek vsega jugoslovanskega ljudstva. Zveza komunistov Slovenije je tako po svojih močeh prispevala k utrjevanju socialističnih sil v svetu. 91

Ko ob štiridesetletnici komunistične organizacije v Jugoslaviji podaja Centralni komite Zveze komunistov Slovenije kongresu poročilo o kratkem štiriletnem razdobju bojev in uspehov, podaja s tem vsem delovnim ljudem obračun, ki priča, da je Zveza komunistov služila istim smotrom, ki označujejo vse njeno dotedanje delo: ustvarjanje novih, s socialističnim humanizmom prežetih odnosov med ljudmi in narodi. STATISTIČNI PODATKI ORGANIZACIJE ZK SLOVENIJE

za razdobje od III. do IV. kongresa ZKS ŠTEVILO OSNOVNIH ORGANIZACIJ ZK SLOVENIJE

Število osnovnih organizacij ZK po vrstah organizacij Stanje

31. XII. 1954 31. XII. 1955 31. XII. 1956 31. III. 1957 31. XII. 1958 30. IV. 1959

Skupaj

1964 2075 2146 2202 2433 2539

V podjetjih

460 582 649 690 863 943

V vaseh

1066 1004 997 927 934 929

Na terenu

345 418 420 474 504 515

Na šolah

22 22 20 42 66 89

V ustanovah

71 49 60 69 66 63

Sestava osnovnih organizacij ZK po vrstah organizacij v odstotkih Stanje

31. XII. 1954 30. IV. 1959

Skupaj

100 100

V podjetjih V vaseh

23,4 37,1

54,2 36,6

Na terenu

17,7 20,3

Na šolah

L1 3,5

V ustanovah

3,6 2,5

Število osnovnih organizacij ZK v podjetjih se je povečalo predvsem zaradi porasta članstva ZK. Članstvo ZK je v nekaterih gospodarskih organizacijah tako naraslo, da so morali ustanoviti komiteje. Tako je bilo dne 31. XII. 1954 v Sloveniji 22 tovarniških komitejev, dne 30. IV. 1959 pa že 42. Število osnovnih organizacij na šolah se je povečalo zaradi tega, ker so se v letu 1957 ustanovile osnovne organizacije tudi v srednjih šolah, kjer jih prej ni bilo. 92

Število osnovnih organizacij ZK v podjetjih, ki imajo zaposlenih nad 60 delavcev Število podjetij

Okraj

Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor Mur. Sobota Novo mesto Skupaj

86 52 75 82 549 170 30 63 907

Štev. osn. organizacij

82 48 79 92 307 167 22 39 836

Število komitejev

4 2 7 7 11 8 1 2 42

Število podjetij brez osn. org.

27 10 11 37 98 43 11 31 268

Število osnovnih organizacij ZK na vasi Tabelarni pregled naselij oziroma vasi in število OO ZKS na vasi (stanje 31. XII. 1958): Okraj

Skupno število naselij

Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor Mur. Sobota Novo mesto Skupaj

806 372 418 471 1572 806 344 1232 6021

Štev, naselij z nad 200 prebivalci

289 168 140 134 298 462 231 179 1901

Število Štev, vasi z nad osn. org. 200 preb., ki na vasi nimajo OO ZK

72 152 153 73 196 110 59 119 934

161 35 51 47 113 233 216 105 961

Podatki o številu osnovnih organizacij na vasi in podjetjih kažejo, da je treba Zvezo komunistov organizacijsko okrepiti. V Sloveniji imamo več kot polovico naselij z nad 200 prebivalcev, ki nimajo osnovne organizacije. V podjetjih, ki imajo zaposlenih več kot 60 delavcev, pa je 268 podjetij brez osnovne organizacije, kar pomeni, da je 29,5% vseh podjetij z nad 60 zaposlenimi brez osnovne organizacije. Vendar pa je upoštevati, da nekatere teh gospodarskih organizacij nimajo realnih možnosti za ustanovitev osnovne organizacije. Po gospodarskih 93

panogah je sestava gospodarskih organizacij, ki nimajo osnovne organizacije, naslednja: Skupaj

industrija............................... kmetijstvo............................... gozdarstvo............................... gradbeništvo.......................... promet.................................... trgovina .................................... obrt in komunala .... gostinstvo in turizem . .

. . . . . . . .

. . . . . . . .

268

%

56 20 18 37 29 60 46 2

20,9 7,5 6,7 13,8 10,8 22,4 17,2 0,7

ŠTEVILO ČLANSTVA ZK Stanje

31. XII. 31. XII. 31. XII. 31. XII. 31. XII. 30. IV.

1954 1955 1956 1957 1958 1959

..................... ..................... ..................... ..................... ..................... .....................

Število članov

Indeks 1954 = 100

48.903 48.613 47.637 50.306 53.786 60.279

100 99,4 97,4 102,9 110,0 123,3

Število članstva organizacij ZK Slovenije je v obdobju od 31. decembra 1954 do 30. aprila 1959 naraslo za 11.376. Ce upoštevamo, da je bilo v tem obdobju sprejetih skupaj 18.422 članov izključeno.................................... umrlo.............................................. bi moralo znašati povečanje le

10.808 članov 669 članov

11.477 6.945

Razlika, ki znaša 4431 članov, nastaja zaradi tega, ker so se organizaciji ZK Slovenije s 1. januarjem 1955 priključile organizacije s področja Kopra, ki so štele 2094 članov. Dodatna razlika 2337 članov pa odpade na člane ZK, ki so prišli iz drugih republik, in na večje število demobiliziranih oficirjev — članov ZK, ki so bili prej povezani v JLA. 94

SOCIALNA SESTAVA ČLANSTVA ZK Socialna sestava članstva ZK po letih v odstotkih

delavci kmetj e uslužbenci študentje in dijaki ostali Skupaj

1954

1955

1956

1957

1958 30. IV. 1959

36,0 6,1 42,8

33,8 5,0 45,6

36,2 4,5 44,4

37,2 4,0 43,7

37,3 3,2 44,5

42,0 3,0 40,2

2,6 12,5 100,0

2,4 13,2 100,0

2,3 12,6 100,0

5,2 11,9 100.0

4,0 11,0 100,0

4,3 10,5 100,0

Socialna sestava članstva ZK v odstotkih po okrajih na dan 30. aprila 1959 Okraj

Skupaj

Delavcev

Kmetov

Uslužbencev

Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor Mur. Sobota Novo mesto

Študentov

5.089 4.595 7.161 6.058 22.928 8.945 1.625 3.878

44,1 33,3 37,0 51,2 44,8 41,5 23,6 35,9

1,9 8,0 6,1 1,4 1,2 1,3 6,7 7,9

44,0 41,0 42,5 32,8 37,2 45,1 60,7 39,9

2,8 1,7 2,1 2,2 7,2 3,8 1,5 1,6

Ostalih

7,2 16,0 12,3 12,4 9,6 8,3 7,5 14,7

DELAVCI IN USLUŽBENCI V ZK Delež delavcev, članov ZK, od celotnega števila zaposlenih delavcev po okrajih na dan 31. decembra 1958 Okraj

Celje.......................... Gorica.......................... Koper.......................... Kranj.......................... Ljubljana .... Maribor..................... Murska Sobota . . Novo mesto .... Skupaj

Vsi zaposleni delavci

37.439 16.458 21.322 37.052 97.364 68.038 9.419 18.196 305.288

Delavci člani ZK

1.777 1.423 2.589 2.808 6.872 2.943 365 1.288 20.065

•/o

4,7 8,6 12,1 7,5 7,0 4,3 3,8 7,0 6,5 95

Delež uslužbencev, članov ZK, od celotnega števila zaposlenih uslužbencev po okrajih na dan 31. decembra 1958 Vsi zaposleni uslužbenci

Uslužbenci člani ZK

°/o

. . . . . . . .

9.803 5.679 7.790 9.371 38.599 18.265 3.499 6.178

1.998 1.761 2.743 1.912 9.173 3.855 951 1.544

20,3 31,0 35,2 20,4 23,7 21,1 27,1 24,9

Skupaj

99.184

23.937

24,1

Okraj

. . . . . . . .

Celje . . . . Gorica . . . Koper . . . Kranj . . . Ljubljana . . Maribor . . . Murska Sobota Novo mesto

. . . . . . . .

Podatki o številu zaposlenih delavcev in uslužbencev so vzeti iz poročila Zavoda za socialno zavarovanje LRS. Vajenci niso zajeti med delavci.

LETA STAROSTI ČLANSTVA ZK Starostna sestava članstva ZK na dan 51. decembra 1958 Okraj Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor M. Sobota Novo mesto

Skupaj 96

Od

Skupaj Do 25 26—30 871 4.299 746 747 4.289 590 1.345 6.614 883 5.539 609 1.078 3.763 20.096 2.812 7.714 1.035 1.616 214 336 1.553 3.682 539 811 53.786

7.428

10.567

Od

31—35

Od

Od

Nad

36—40 41—50 50 let

957 982 1.577 1.296 4.418 ' 2.001 463 859

667 666 1.164 928 3.121 1.293 265 546

632 426 524 780 1.064 581 1.038 590 3.554 2.428 1.113 656 192 83 575 . 352

12.553

8.650

8.948

5.640

Starostna sestava v odstotkih

Od Okraj Skupaj Do 25 26—30 Celje 4.299 17,3 20,3 Gorica 4.289 13,8 17,4 Koper 6.614 13,4 20,3 Kranj 5.539 19,5 11,0 Ljubljana 20.096 14,0 18,7 Maribor 7.714 13,4 21,0 Murska Sobota 1.553 13,8 21,6 Novo mesto 3.682 14,7 22,0 Skupaj

53.786

13,8

19,7

Od 31—35 22,3 22,9 23,8 23,4 22,0 25,9 29,8 23,3

23,3

Od Nad Od 36—40 41—50 50 let 15,5 14,7 9,9 18,2 12,2 15,5 8,8 17,6 16,1 18,7 16,8 10,6 15,5 17,7 12,1 16,8 14,4 8,5 12,4 5,3 17,1 14,8 15,6 9,6 16,1

16,6

10,5

STAŽ ČLANSTVA ZK

Sestava staža članstva ZK v odstotkih Stanje

31. XII. 1954 31. XII. 1958

Od 1941 Od 1945 Od 1949 Od 1953 Do 1940 do 1944 do 1948 do 1952 do 1957 Od 1958

0,6 0,7

16,0 14,8

42,4 33,6

38,9 27,9

2,1 14,7

— 8,3

Sestava staža v odstotkih po okrajih na dan 31. dec. 1958 Okraj

Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor M. Sobota Novo mesto

Od 1941 Od 1945 Od 1949 Od 1953 Do 1940 do 1944 do 1948 do 1952 do 1957

0,6 0,3 0,5 0,4 1,0 0,4 0,1 1,1

Četrti kongres ZKS — 7

9,9 20,7 15,3 19,0 16,1 8,2 6,8 15,7

32,8 33,4 35,1 35,2 34,0 33,5 33,0 28,4

27,3 26,2 26,9 27,2 26,1 33,1 34,5 30,0

16,4 8,7 15,3 12,8 15,1 15,6 14,5 17,2

Od 1958

13,0 10,7 6,9 5,4 7,7 9,2 11,1 7,6 97

ŠOLSKA IZOBRAZBA ČLANSTVA ZK Leto 1954 Sestava v */o

Leto 1958 Število Sestava v ’/o

Vrsta šole

Število

brez šole z osnovno šolo z nižjo šolo s srednjo šolo z višjo šolo z visoko šolo

102 32.668 8.635 5.791 224 1.485

0,2 66,8 17,7 11,8 0,5 3,0

257 24.658 15.979 9.997 1.300 1.595

0,5 46,0 30,0 18,0 2,5 3,0

48.903

100,0

53.786

100,0

Skupaj

ŽENSKE V ZVEZI KOMUNISTOV

Ženske v ZK po okrajih na dan 30. aprila 1959 Skupno število članov

Okraj

Število žensk

Delež žensk od skupnega števila članov v odstotkih

Celje Gorica Koper Kranj Ljubljana Maribor Murska Sobota Novo mesto

5.089 4.595 7.161 6.058 22.928 8.945 1.625 3.878

1.324 1.331 1.907 1.574 6.129 2.353 384 1.138

26.0 28,9 26,6 25.9 26,7 26,5 23,6 29,5

Skupaj

60.279

16.140

26,7

SPREJETI ČLANI V ZK Število sprejetih članov po letih Leto

1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 50. IV. 1959 98

Število sprejetih

707 802 1.185 4.718

11.717

Socialna sestava sprejetih v odstotkih 1954

1955

1956

od 1.1.1958 1957 do 30. IV. 1959

delavci kmetje uslužbenci študenti in dijaki ostali

44,1 2,1 31,1 14,3 8,4

47,1 2,6 34,7 9,2 6,4

49,4 2,7 30,1 13,7 4,1

55,6 2,3 27,3 10,9 3,9

63,4 1,5 20,9 11,4 2,8

Skupaj

100,0

100,0

100,0

100,0

100,0

Starostna sestava sprejetih v odstotkih

od od od od

do 26 do 31 do 36 do 41 do nad

25 30 35 40 50 50

let let let let let let

Skupaj

1956

od 1. I. 1958 1957 do 30. IV. 1959

63,5 18,7 8,9 2,7 5,2 1,0

58,6 20,0 9,6 5,3 5,0 1,5

64,3 16,8 8,5 5,6 2,6 2,2

100,0

100,0

100,0

Sprejete ženske po letih Leto

1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 30. IV. 1959

Število

Delež sprejetih žensk od celotnega števila sprejetih

185 158 266 1162

26,1 19,7 22,4 24,6

2601

22,2 99

KAZNOVANI ČLANI ZK

Število kaznovanih članov ZK po letih Število izključenih

Delež izključenih od celotnega števila kaznovanih v odstotkih

4536 4450 3263 2428

4062 4077 2733' 2338

89,0 91,6 83,7 96,2

1983

1660

83,7

Skupno število kaznovanih

Leto

1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 30. IV. 1959

Izključeni člani ZK po letih

Leto 1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 30. IV. 1959

Število izključenih 4062 4077 2733 2338

1660

Indeks 100 100,3 67,2 57,5

40,8

Delež izključenih od vseh članov ZK po letih

Leto

1954 1955 1956 1957 30. IV. 1959

Število članov ZKS

Število izključenih

Delež izključenih od celotnega števila članov v odstotkih

48.903 48.613 47.637 50.306 60.279

4062 4077 2733 2338 * 1660

8,3 8,3 5,7 4,6 2,7

* V številu izključenih so izkazani vsi izključeni od 1. ja nuarja 1958 do 30. aprila 1959.

100

Izključene ženske po letih Leto

1954 1955 1956 1957 od 1. I. 1958 do 30. IV. 1959

Število

Delež izključenih žensk 'od celotnega števila izključenih v odstotkih

903 1125 742 417

22,2 27,5 27,1 17,8

423

25,4

101

O BODOČIH NALOGAH ZVEZE KOMUNISTOV

O BODOČIH NALOGAH ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE REFERAT SEKRETARJA CK ZKS TOVARIŠA MIHE MARINKA

Oba predhodna kongresa naše partije oziroma Zveze komunistov Slovenije sta konkretizirala naloge v skladu s smerjo in splošnimi nalogami, ki sta jih začrtala V. in VI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Vsak teh kongresov je bil izraz svoje dobe, zunanjih okoliščin in nalog socialistične graditve naše družbe. Prav tako je tudi danes. Vendar se naš današnji kongres bistveno razlikuje od prejšnjih. Preteklo je leto dni po VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki nam je dal program. S tem dejstvom smo med nekoliko socialističnimi deželami postali edina dežela oziroma partija, ki ima tak program za socialistično izgradnjo družbe. Vrednost programa Zveze komunistov Jugoslavije ni samo v tem, da daje teoretične odgovore na sodobna vprašanja boja za socializem, ampak predvsem v tem, da se oslanja na živo prakso socialistične graditve pri nas, da jo povezuje z našimi boji v preteklosti, povezuje z napori vseh naprednih socialističnih sil v sedanjosti, odpira perspektive za prihodnost, omogoča v takem okviru spodbujanje vseh naprednih sil pri nas, postaja dnevno napotilo za akcijo in v tej akciji prerašča iz programa komunistov v vseljudski program in v socialistično akcijo milijonov delovnih ljudi. Jugoslovanski komunisti se zavedamo, da delujemo v svetu, ki se hitro in globoko spreminja. V letih, ki so pretekla od našega zadnjega kongresa, se je ta proces spreminjanja izredno okrepil, preživelost imperialistične epohe je očitna. Pred našimi očmi razpada svet, ki je bil zgrajen na delitvi dela na

vladajoče industrializirane dežele in na odvisne dežele-proizvajalke surovin, razpada svet, ki je bil v skladu s tako delitvijo dela organiziran kot labilno ravnotežje nekaj imperijev, okoli katerih so gravitirale bolj ali manj odvisne, ma-njše in manj razvite dežele in pod katerimi so ječale kolonije v taki ali drugačni obliki. Pred našimi očmi nastaja nov svet z novo delitvijo dela. Epohalna odkritja v znanosti in tehniki so omogočila tak razvoj proizvajalnih sil, da so postali okviri kapitalistične družbe spričo nezadržne rasti politične zavesti, borbenosti delavskega razreda in delovnih ljudi pretesni. Človeštvo stopa po različnih poteh v obdobje preobrazbe ekonomskih in družbenih odnosov v socialistične odnose. Danes je še značilna razlika med razvitimi in nerazvitimi deželami. V določenem smislu se ta razlika celo povečuje, toda prihaja vedno bolj v nasprotje z razvojem proizvajalnih sil in s čedalje močnejšo potrebo in voljo nerazvitih področij, da se gospodarsko hitro razvijejo. Tako raste število dežel, ki se osvobajajo iz kolonialne odvisnosti in bore za hitrejši lastni razvoj, v katerem vidijo podlago svoji samostojnosti. Vse to kaže, da se v svetu, ki nastaja, ustvarjajo pogoji za izravnavanje stopnje ekonomskega razvoja in s tem za enakopravne in svobodne odnose med narodi. Ta tendenca, ki je močan faktor krepitve socialističnih sil v svetovnem merilu, pa se bori s silami, ki so zainteresirane na starem sistemu, zlasti na kolonialni posesti v tej ali drugačni obliki, in na privilegijih, ki jim jih daje njihov industrijski potencial v odnosih z nerazvitimi deželami. Zato te reakcionarne sile vztrajajo na tisti stari politiki, ki je bila normalen pojav v časih, ko so velike sile imele izključni vpliv v mednarodnem življenju. Poleg kolonializma, katerega reakcionarnost in nemiroljubnost sta očitni, je politika blokov, politika zbiranja in organiziranja dežel v tabore pod vodstvom posameznih velesil, glavna ovira za svobodno uveljavljanje naprednih sil v današnjem svetu. Politika blokovske razdelitve je v globokem nasprotju s potrebo in zahtevo po enakopravnih odnosih med državami in po neodvisnem razvoju ter sodelovanju, zasnovanem na vzajemnem spoštovanju suverenosti vsake dežele, brez ekonomskega izkoriščanja in političnega vmešavanja v notranje zadeve drugih dežel. Predvsem pa taka blokovska razdelitev spodbuja oboroževalno tekmo, tekmo za vpliv in prestižne pozicije, ki vsebuje stalno grozečo nevarnost za svetovni mir. 106

Ko na ta način ocenjujemo sodobni svetovni razvoj, konsekventni v svoji socialistični politiki, podpiramo jugoslovanski komunisti vse napredne tendence, boj §e odvisnih narodov za svobodo in samostojen razvoj, pomagamo po svojih močeh deželam, ki se trudijo, da bi utrdile svojo pravkar pridobljeno samostojnost, obenem pa želimo sodelovati na temelju medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti na vseh področjih tudi z vsemi drugimi deželami, ne glede na njih družbeni sistem. Na mednarodnih forumih in v dvostranskih stikih se bojujemo za mednarodno pomoč za ekonomski razvoj nerazvitih dežel kot eno najvažnejših zahtev današnjega časa. Podpiramo Organizacijo združenih narodov kot organizacijo, ki omogoča in pospešuje mednarodno sodelovanje. Hkrati podpiramo vsako iniciativo, ki zmanjšuje vojne nevarnosti, zlasti nevarnost, ki izhaja iz tekme v oborožitvi z atomskim in hidrogenskim orožjem. Mi smatramo, da je taka politika pot, ki naj privede do slabljenja blokovske zaprtosti in do postopnega preraščanja meddržavnih odnosov v miroljubno svetovno sodelovanje. Jugoslovanski komunisti smo prepričani, da s tako politiko aktivne koeksistence in s podporo vsem progresivnim silam, v katerikoli obliki se pojavljajo, podpiramo gibanje k socializmu ter obenem ustvarjamo čim boljše zunanjepolitične pogoje za hiter razvoj socializma doma. Realnost in uspešnost politike aktivne koeksistence se kaže v rastočem pomenu teh naporov Jugoslavije Za vse večje število dežel, ki se prav tako bojujejo proti blokovski podreditvi. Od tod tudi izredni mednarodni ugled Jugoslavije. Manifestacija take politike so bili Titovi obiski v azijsko-afriških deželah, Kardeljev obisk v skandinavskih deželah in nešteti drugi stiki z raznimi evropskimi in izvenevropskimi deželami. Ob naši zunanji politiki se razbija stalinovski hegemonistični napad na Jugoslavijo, ki jo je hotel podrediti svojim koncepcijam blokovske politike. Naša politika aktivne koeksistence se odraža v vsestranski iniciativnosti v mednarodnih odnosih. Ona temelji na ustrezni notranji, predvsem ekonomski politiki. Iz lastnih izkušenj predobro vemo, da je dežela, ki nasprotuje blokovskim hegemonističnim težnjam velesil, obsojena na napade od vseh strani in predvsem vsak čas izpostavljena ekonomskemu pritisku. Komunisti in delovni ljudje Slovenije so dajali tej mednarodni politiki Titove Jugoslavije neprestano in vsestransko oporo.

V okviru splošne in jasne jugoslovanske politike je geografski položaj Slovenije — mejimo na države, kjer živi naša manjšina in kjer vladajo drugačni družbeni sistemi — zahteval še posebnih naporov in dela v odnosih s sosednimi deželami. Mislim, da lahko ugotovimo, da se je prav tu, na tem področju, ponovno pokazala realnost in uspešnost politike aktivne koeksistence. V obojestransko korist obmejnega prebivalstva in v korist razvoja dobrih sosedstvenih odnosov med obema državama smo ustvarili na obmejnem področju s sosednjo Italijo najnormalnejše odnose, ki so v nekem pogledu celo vzgledni v evropskem merilu. Položaj slovenske narodnostne manjšine v zamejstvu sicer še ni zadovoljiv, vztrajna politika ustvarjanja pogojev za boljše sosedstvene odnose z vsemi sosednimi državami pa je pokazala odločno prednost in koristnost ne samo za mir in utrjevanje načel aktivne koeksistence v svetovnem merilu, ampak tudi za slovenske narodnostne manjšine, ki žive v teh obmejnih področjih. Takšna politika krepi demokratične in socialistične sile onstran naših meja, hkrati pa pomaga našim narodnostnim manjšinam v njihovem boju za enakopravnost, in ustvarja pogoje, da se njihov boj povezuje z napori demokratičnih in naprednih sil v teh deželah. V zadnjem letu so desničarske grupacije v sosednih državah s podpiranjem in razpihovanjem nacionalno-šovinističnih strasti znova začele svojo reakcionarno dejavnost za poslabšanje položaja naših narodnostnih manjšin, da bi si reakcija na ta način ustvarila oporo za svoj boj proti lastnim naprednim socialističnim silam v teh deželah. Zato naša pomoč in podpora boju narodnostnih manjšin za njihove manjšinske pravice nima v prvi vrsti narodnostnega obeležja, ampak je predvsem sestavni del našega boja za utrjevanje načel koeksistence in boja proti naraščanju fašističnih in nacističnih vojnohujskaških stremljenj v teh državah. Najširše sodelovanje s predstavniki teh dežel in čim demokratičnejši režim v obmejnih področjih bi omogočila materializacijo načela, po katerem predstavljajo narodnostne manjšine posredovalca za zbližanje med sosednimi narodi, ne pa nujno zlo. V nasprotju s tem našim načelom pa težijo nekje k politiki nasilne asimilacije narodnostnih manjšin, torej denacionalizaciji 108

manjšinskih področij, kar mora nujno povzročiti poslabšanje odnosov med sosednimi deželami. Naša moralno politična podpora obrambi dvojezičnih šol na Koroškem pomeni zaradi tega odpor proti takim desničarskim tendencam, ki povzročajo zastrupljanje ozračja med narodi in državami in zaostritev odnosov na mejah. Nam narodnostna manjšina nikdar ne služi za objekt, preko katerega bi izvajali kakršenkoli pritisk na sosedno državo, ampak skušamo nasprotno ustvariti take odnose, da bi postala narodnostna manjšina element za sporazumevanje s sosednimi deželami. Na istem načelu temelji tudi naša politika do tujih narodnostnih manjšin v naši državi. Dosledno se držimo načela spoštovanja narodnostnih in kulturnih posebnosti narodnostne manjšine, zato smo v skladu z materialnimi in konkretnimi političnimi odnosi za čim doslednejše uvajanje načela dvojezičnosti na narodnostno mešanih področjih. Mimo tega, da dosledno izpolnjujemo obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnih pogodb glede na narodnostne manjšine (italijanska narodnostna manjšina na koprskem področju), daje pri nas tudi sam sistem delavskega in družbenega samoupravljanja pripadnikom narodnostnih manjšin v družbenem življenju vse možnosti, da se v njem uveljavljajo neposredno in ne samo kot pripadniki posebne etnične skupnosti. Ob taki naši politiki, ki ne izhaja le iz trenutnih potez mednarodne politike, ampak iz naših doslednih načelnih socialističnih stališč, pa nas najresneje skrbijo tendence, ki se ne pojavljajo v zadnjem času samo v Avstriji (zbiranje in nastopi volksdeutscherjev) in v nekaterih krogih v Italiji (proces proti Beneški četi, begunci iz Istre), ampak istočasno in na čuden način tudi kot vsklajene akcije v sosednih državah vzhodnega bloka, Albaniji in Bolgariji. Od tod torej dejstvo, da so narodnostne manjšine jugoslovanskih narodov v nekaterih deželah ponovno predmet hudega narodnostnega zatiranja. Ob tem, ko se borimo proti vsem takim pojavom, moramo komunisti še naprej dosledno odkrivati ostanke nacionalističnih in protisocialističnih sil pri nas kot vir narodnostne nestrpnosti in šovinizma in graditi čvrsto enotnost državljanov naše socialistične skupnosti. Naša zunanja politika in njeni uspehi so seveda najgloblje povezani z uspehi na področju materialne graditve dežele in na področju graditve socialističnih družbenih odnosov. Čeprav so mnogi nezadovoljneži spričo nesporno uspeš-

nih zunanjepolitičnih potez nove Jugoslavije in spričo še obstoječih težav v gospodarski in družbeni izgradnji doma skušali prikazovati vso stvar kot posledico »uspešne« zunanje politike in »zgrešene in neuspešne« notranje politike — je danes čedalje bolj jasno tudi takim »politikom«, da je bila močna in principialna politika Jugoslavije možna zaradi našega izrednega ugleda, ki izhaja iz junaške narodnoosvobodilne vojne, kakor tudi zaradi naše jasne usmerjenosti k maksimalni mobilizaciji lastnih sil v povojni izgradnji in taki izgradnji družbenih odnosov, ki ustrezajo delovnim ljudem in ki zato sami po sebi pomenijo močno moralno-politično oporo državnemu in političnemu vodstvu v notranji in predvsem v zunanji politiki. Politika aktivne koeksistence ne bi bila mogoča brez intenzivne ekonomske in družbene graditve doma, saj bi sicer dežela brez take usmeritve v današnjem svetu kaj lahko postala plen mednarodnih kombinacij velesil oziroma blokov. Zato smo komunisti posvečali vso pozornost in vse sile prav nadaljnji graditvi materialnih sil naše dežele in se borili za dosledni razvoj socialističnih družbenih odnosov. Izhajajoč iz ocene, ki jo praksa dnevno potrjuje, da je namreč za nadaljnji razvoj socializma v svetovnem merilu najpomembnejša ne samo dosledno napredna, socialistična zunanja politika, ampak predvsem dosledna socialistična izgradnja lastne dežele, smo smatrali, da so vsi napori za ostvaritev socialističnih načel v naši praksi obenem tudi važen prispevek k mednarodnemu delavskemu gibanju. Preteklo obdobje je bilo v tem posebno važno. Ob naglem uveljavljanju delavskega in družbenega samoupravljanja kakor tudi spopolnjevanju komunalnega sistema je bil dosežen izreden gospodarski razvoj v vsej Jugoslaviji in tudi v Ljudski republiki Sloveniji. Ta razvoj se kaže v intenzivnem porastu produktivnih sil. V tem času so se namreč povečala osnovna sredstva za produkcijo za 34 %, obratna sredstva za 9O°/o, število zaposlenih za 2O°/o. Realni nacionalni dohodek pa je porastel za 47,5%, kot rezultat povečanja produktivnih sil in povečane produktivnosti dela. V strukturi nacionalnega dohodka predstavlja njegov glavni del industrijska proizvodnja, saj znaša njen delež letno nad 61%, delež kmetijstva 14,3%, ostalega gospodarstva pa 24,5%. Je pa pri tem značilno, da delež kmetijstva v nacionalnem dohodku zadnja leta narašča, kar je rezultat povečanih investicij v kmetijstvu, napredka in utrditve družbenih 110

kmetijskih posestev ter gospodarske in organizacijske aktivnosti zadrug v kmetijski produkciji. V kmetijska posestva in zadruge je bilo v z zadnjih štirih letih investirano okrog 20 milijard, s čimer se je potrojila vrednost njihovih osnovnih sredstev. Družbena posestva imajo močno tehnično-materialno osnovo, ki jim omogoča, da že dosegajo visoke donose, da se je občutno povečala produktivnost in s tem rentabilnost proizvodnje. Že ti rezultati dokazujejo vso prednost velikega socialističnega gospodarstva nad malo in razdrobljeno proizvodnjo. Tudi zadruge so se v dobi med obema kongresoma dalje krepile. Izvoljeni so bili novi zadružni sveti, izboljšal se je tehnični in strokovni kader, zadruge so osredotočile vso svojo dejavnost na kmetijsko proizvodnjo, trikratno povečale sredstva, katera upravljajo, dva in polkratno so povečale mehanizacijo itd. To jim je omogočilo razviti široko sodelovanje s svojim članstvom, od raznih storitev do neposrednega proizvodnega sodelovanja, v katerem že. nastopajo zadruge kot organizator proizvodnje, saj so v letošnjem letu zajele že preko 8 % obdelovalnih površin in preko polovice tržne proizvodnje mesa. Tako je na primer skupna kmetijska proizvodnja narasla v letu 1958 na 150 % nasproti letu 1954, medtem ko so družbena kmetijska posestva svojo proizvodnjo podvojila. Na teh posestvih, ki razpolagajo sicer samo s 6,4% vseh obdelovalnih površin, in v kooperativni proizvodnji, organizirani s strani zadrug, ki je zajela okrog 8 % obdelovalne zemlje, je bilo produciranih 25 % vseh tržnih presežkov v Ljudski republiki Sloveniji, kar je za slovenske razmere že pomemben uspeh, ki dokazuje vso prednost teh prvih začetkov moderne kmetijske proizvodnje. Gospodarski razvoj v teh letih je omogočil tudi velike spremembe v razdelitvi nacionalnega dohodka. Četudi so se investicije v razširjeno reprodukcijo, kakor rečeno, povečale za 34%, pomeni to že njihovo relativno zmanjšanje v korist povečanja potrošnih skladov. Pomembno se je spremenila delitev presežka dela v korist delovnih kolektivov in komun. Sredstva, s katerimi razpolagajo podjetja, so se povečala od 8786 milijonov v letu 1954 na 27.942 milijonov v letu 1957, sredstva ljudskih odborov pa od 22.135 milijonov v letu 1954 na 34.930 milijonov v letu 1958. Izdatno je torej povečana materialna osnova neposrednega družbenega samoupravljanja v gospodarskih organizacijah in komunah, s čimer je podana možnost nadaljnjega porasta splošne potrošnje, ki je eden od pokazateljev zbolj-

sanja življenjskega standarda. Ob tej spremembi v razdelitvi nacionalnega dohodka so se seveda izdatno povečale investicije, ki najneposredneje vplivajo na zboljšanje življenjskih pogojev. V samih gospodarskih investicijah, ki so se zmanjšale v primeri z negospodarskimi, so dobile močnejši delež panoge, ki so prej zaostajale, to je kmetijstvo, promet, v planu za leto 1959 pa tudi trgovina, gostinstvo in obrt. V negospodarskih pa se skoro podvojujejo investicije v stanovanjsko in komunalno izgradnjo. Že ti podatki sami po sebi dovolj zgovorno ponazorujejo nagli, tako gospodarski kot splošni razvoj Ljudske republike Slovenije. Spričo tega je evidentno, kako nesmiselna je zaskrbljenost za nadaljnji industrijski razvoj Slovenije in kako smešna so razna očitanja in natolcevanja zakrknjenih nacionalističnih elementov o našem zaostajanju in podobne govorice, ki jih širijo taki elementi z jasnim namenom, da bi spodkopavali enotnost naših narodov in ovirali naš socialistični razvoj. Tako govore včasih tudi nekateri naši »strokovnjaki«, ki se še niso osvobodili kapitalističnih pogledov na naše gospodarstvo, ki večkrat vidijo napredek samo v industrijskih investicijah, ne vidijo pa Človeka, ne povezanosti boja za gospodarski napredek z bojem za družbeni razvoj, za razvoj novih človeških in družbenih odnosov. Boj za premagovanje gospodarske zaostalosti dežele in likvidacijo izkoriščevalskih kapitalističnih in kolaborantskih elementov smo v prvih letih po vojni in revoluciji morali voditi z metodami, ki so omogočale mobilizacijo in koncentracijo vseh materialnih sredstev, njihovo plansko uporabo po državnem aparatu in politično-operativnimi posegi vodečih subjektivnih sil. Tako smo lahko ustvarili bazo nadaljnjemu gospodarskemu razvoju, zagotovili neodvisnost dežele ter ustvarili nujne materialne predpogoje za razvoj novih družbenih odnosov. Zato pa je bila za naš socialistični razvoj toliko pomembnejša jasna usmerjenost Centralnega komiteja ZKJ in komunistov, da smo na te metode gledali kot na prehodne in pravočasno spoznali, da se v proglaševanju teh metod za edino pravilne in trajne skriva nevarnost uveljavljanja vsemoči državnega aparata in partijske organizacije, nevarnost njenega odvajanja od delavskih množic, od njene temeljne vzgojne in politično-vodstvene vloge, nevarnost, ki bi mogla zavreti bodoči socialistični razvoj in povzročiti birokratsko izkrivljanje družbenih odnosov. 112

Zato moramo smatrati za največjo zmago komunistov v povojni dobi, v dobi po zmagoviti socialistični revoluciji, da smo sami in pravočasno začeli proces pretvarjanja oblasti v imenu ljudstva v oblast ljudi samih. Tako se je pri nas boj proti birokratskim etatističnim težnjam, ki so tako usodno škodovale razvoju socializma v svetu, razvijal kot boj za izgraditev sistema družbenega samoupravljanja na vseh področjih družbenega življenja, pri čemer je bilo osnovno delavsko samoupravljanje in razvoj komunalnega sistema. Naj tukaj navedem le nekaj številk in podatkov o tem, koliko proizvajalcev in delovnih ljudi je pri nas direktno vključenih v organe delavskega in družbenega samoupravljanja, ne da bi navajal procente udeležbe pri različnih volitvah predstavniških in samoupravnih organov, ki so izredno visoki in sami po sebi pričajo o globoki politični zavesti delovnih ljudi pri nas. V upravljanju podjetij (delavski sveti in upravni odbori), v zborih proizvajalcev, v zadružnih svetih, gospodarskih zbornicah in drugih gospodarskih združenjih sodeluje skupno 77.094 proizvajalcev, kar pomeni, da sodeluje v usmerjanju gospodarstva vsak četrti proizvajalec. V družbeno-upravnih organih družbenih služb (socialne, kulturne, znanstvene in zdravstvene ustanove, šolski odbori in fakultetni sveti, socialno zavarovanje, komunalni zavodi, denarni zavodi, hišni in potrošniški sveti) sodeluje skupno 44.142 državljanov. V komunalnem sistemu, v organih oblasti in samoupravnih organih sodeluje 34.367 prebivalcev. Ce povzamemo navedena števila državljanov, ki sodelujejo, v vseh zgoraj naštetih organih oblasti, delavskega in družbenega samoupravljanja in komunalne uprave, vidimo, da v Ljudski republiki Sloveniji sodeluje v teh organih skupno 155.603 državljanov, kar pomeni, da soodloča o gospodarskih in družbeno političnih zadevah pri nas vsak deseti državljan. Prav v boju za razvoj družbenega samoupravljanja je bila vsakodnevna in stalna aktivnost komunistov izredno važna. Morali so biti nosilci globoke vere v delovne ljudi, v njihove socialistične interese, morali so na vseh področjih sprejemati in voditi boj proti primitivizmu, egoizmu, lokalizmu in vsakršni zaostalosti, ki je bila in je največji zaveznik birokratskih tendenc. Za tako jasno usmerjenost komunistov samih je bilo poČetrti kongres ZKS — 8

113

trebno ogromno delo znotraj samih partijskih organizacij, pri čemer so bili sklepi in smernice VI. in VII. kongresa ZKJ in predvsem program ZKJ epohalnega pomena. Zaradi teh naporov komunistov, ki so se mogli pri tem nasloniti na napredne sile, organizirane v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, sindikatih in drugih organizacijah, lahko rečemo, da boj z birokratizmom pri nas sicer še ni končan, vendar že odločen, da je proces družbenih sprememb v smeri uveljavljanja socialistične demokracije globoko zajel vsa področja družbenega življenja. Oslanjajoč se na družbeno lastnino nad sredstvi za proizvodnjo je delavsko in družbeno samoupravljanje omogočilo spremeniti individualni ekonomski in družbeni interes proizvajalca v osnovno gonilno silo za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in graditev socialističnih družbenih odnosov. Dosedanji, vsemu svetu očitni uspehi so ovrgli vse bojazni birokratov in tehnokratov in dokazali pravilnost in utemeljenost take usmerjenosti, ki graditev socializma ne smatra za nalogo državnega stroja in politične partije, temveč za stvar delovnih ljudi samih, pri čemer je dolžnost komunistov, da jim neprestano odkrivajo, kje ležijo njihovi najgloblji interesi, da učijo delovne ljudi odkrivati možnosti povezovanja individualnih in družbenih interesov in da se z vsemi silami bojujejo proti vsem negativnim pojavom. Ugotoviti moramo, da so pospešeni razvoj in stabilizacija gospodarstva ter razvoj socialističnih družbenih odnosov privedli do nadaljnje krepitve idejno-politične enotnosti ljudskih množic in nadaljnje utrditve notranjepolitičnega položaja pri nas. Tak razvoj je še bolj izoliral vse tiste činitelje, ki jim izgradnja socializma pri nas ni po volji. Razredni nasprotniki socializma so se morali omejiti na izrazito defenzivno akcijo z zlonamernim izkoriščanjem težav in slabosti, ki so spremljale naš hitri gospodarski in družbeni razvoj. Poskušali so rovariti ob raznih momentih: ko so disproporci v našem gospodarskem razvoju povzročali prekomerno prelivanje sredstev na vas in počasnejši in neenakomeren porast v standardu mestnega prebivalstva, so poskušali izrabljati slabosti v plačnem sistemu, v urejanju odnosov med podjetjem in komuno oziroma družbo, uvajanju kooperacije individualnih kmetov z družbenimi produkcijskimi sredstvi itd. Pri tem so se posluževali raznih oblik prikrivanja svoje sovražne akcije, kakor na primer krinke 114

»umetniškega ustvarjanja« — vendar so vsi ti poskusi žalostno propadli. Kako majhne so možnosti uveljavljanja nasprotnikov socializma, kaže tudi dejstvo, da so se morali odreči skoraj vsaki podpori s strani cerkvenih organizacij. Pravilna politika do cerkve in religioznih čustev vernih ljudi, ki jo dosledno vodi Zveza komunistov Slovenije, je privedla do izrazito pozitivnih rezultatov. V vrstah katoliške duhovščine se vse bolj uveljavlja spoznanje nujnosti, da se cerkev v svojem delovanju izrazito omeji na izvrševanje verskih obredov, čeprav moramo ugotoviti, da nekateri politični in cerkveni krogi v zamejstvu, zlasti v Trstu, še vedno skušajo izkoriščati vse razpoložljive zveze za aktivizacijo cerkve v njihovi politični protisocialistični akciji. Pospešeni razvoj sistema socialistične demokracije doma in uspehi politike aktivne koeksistence v svetu so dan za dnem demantirali tudi vse kritike o našem revizionizmu. Mislim, da lahko z obžalovanjem ugotovimo, da pomenijo te kritike in napadi »socialističnega tabora« na Jugoslavijo predvsem resno škodo in oviro za razvoj socialističnih sil v svetu, čeprav pomenijo tudi za nas nekatere nove, predvsem materialne težave na poti izgradnje socializma v Jugoslaviji. Niti najmanj pa nam te »kritike« ne povzročajo kakršnihkoli težav ali zmede pri ideološko politični akciji v naši notranji politiki. Nasprotno, s svojo očitno nevzdržnostjo v nekem smislu celo omogočajo utrditev jasne socialistične perspektive v naših vrstah. V boju z njimi se utrjujejo subjektivne sile, ki se bore za razvoj socialistične graditve v naši državi, in razširja in poglablja se ideološka politična jasnost in zainteresiranost za teoretična vprašanja socialistične perspektive med činitelji naše zavestne socialistične akcije. Značilnost te tako imenovane kritike s strani »socialističnega tabora« je v tem, da nima nobene zveze z realnimi aktualnimi problemi naše socialistične izgradnje. V svoji zaslepljeni dogmatičnosti se ni sposobna poglobiti v dejanske procese našega družbenega razvoja in zaradi tega nujno zveni popolnoma tuje vsakemu našemu delavcu in ustvarjalcu, ki se v svojem vsakdanjem delu na svojem področju bori z vsakovrstnimi težkimi problemi, za katere pa v tej kritiki ne najde prav nobenega razumevanja in odnosa. Zaradi tega lahko ugotovimo, da ta »kritika« ni našla v naših vrstah nikakega odmeva, da ni pri nas povzročila prav nobenih težav v vrstah zavestnih činiteljev socialistične izgradnje in se je zaradi tega 115

nujno morala omejiti izključno le na izrazito agenturo špijonažnega značaja, zgrajeno na ljudeh, ki si jih je ta agentura pač lahko pridobila s podkupovanjem in izkoriščanjem nekih njihovih moralnih slabosti. Tudi vnašanje strahu pred »vojaško silo socialističnega tabora« ne bi moglo požeti nobenih uspehov, razen morda demoraliziranja ostankov bednih deklasiranih elementov, ki v našem družbenem dogajanju ničesar ne pomenijo. Te uvodne ugotovitve o mednarodnem položaju Jugoslavije, o uspehih socialistične graditve in o notranjepolitičnem stanju, v katerem se naš kongres vrši, naj zadostujejo kot splošen okvir za obravnavanje naših bodočih nalog. Že v samem poročilu o delu Centralnega komiteja in organizacij Zveze komunistov Slovenije v obdobju med III. in IV. kongresom, ki vam je bilo predhodno dostavljeno, se odpira vrsta vprašanj za naše kongresne razprave. Poglavitna podlaga za določanje naših bodočih konkretnih nalog pa je sam program ZKJ. V zvezi s predloženim osnutkom resolucije želim načeti in nakazati nekatere neposredne in konkretne probleme in naloge, ki izhajajo iz VI. in IX. poglavja programa Zveze komunistov Jugoslavije in sedanje stopnje našega ekonomskega in družbenega razvoja; ostala vprašanja pa bodo obravnavana v koreferatih. Družbena lastnina proizvajalnih sredstev, decentralizacija v gospodarstvu, razvoj delavskega in družbenega samoupravljanja — dajejo vse večjo in dejansko možnost vplivanja vsakega državljana na bodoči razvoj proizvajalnih sil in na bodoči razvoj družbenih odnosov; dajejo možnost za nesluten razvoj iniciative posameznikov, iniciative delavskih kolektivov, komun, stanovanjskih skupnosti in vseh organov delavskega in družbenega samoupravljanja. Že naš dosedanji gospodarski razvoj je bil izjemen ne samo zaradi hitrosti in intenzivnosti, ampak tudi zato, ker smo istočasno razvili v največji meri neposredno upravljanje proizvajalcev — s čimer je postal jugoslovanski ekonomsko-politični razvoj najmočnejše potrdilo prednosti socialističnega sistema, sistema, ki vključuje vso ustvarjalnost posameznika v korist skupnega družbenega in njegovega individualnega razvoja. Vendar se zavedamo, da stojimo v resnici šele na začetku intenzivnejšega in večjega poleta gospodarskega in družbenega razvoja, za katerega so bile doslej postavljene solidne osnove. Slovenija, ki ima prednost relativno razvite industrije, relativno dobre prometne 116

r

mreže, enakomernejše razširjenosti industrijskih in sploh gospodarskih kapacitet in relativno večjega števila prebivalstva z višjo splošno in strokovno izobrazbo, ima v bodočem razvoju Jugoslavije ne samo važno mesto, temveč tudi odgovorne naloge, da te prednosti uveljavi in izkoristi v svojo in občo korist. Ob intenzivnem razvoju, ki smo ga dosegli v preteklem razdobju, in jasni orientaciji na krepitev socialističnih temeljev v vsem gospodarstvu za še polnejši razvoj socialističnih družbenih odnosov na splošno in predvsem tudi na vasi, ob težnji po skladnejšem razvoju celotnega gospodarstva, zlasti pa v posebni skrbi za konstantno zboljševanje življenjske ravni delovnega človeka — nastajajo neogibno neki problemi, ki jim bodo morale zavestne socialistične sile, zlasti pa Zveza komunistov, v bodoče posvečati posebno pozornost. V vsem tem burnem ekonomsko-družbenem razvoju se morajo razreševati nešteta protislovja, ki so deloma posledica dosedanje ekonomske zaostalosti in kapitalističnih družbenih odnosov, deloma pa posledica novo nastalih problemov socialistične graditve: problem bolj ali manj razvitih krajev, problem odnosa mesto-vas, problem fizičnega in umskega dela in predvsem problem odnosa posameznika in družbe v smeri vsklajevanja individualnega in kolektivnega interesa v dialektično enotnost obeh. Razreševanje vseh teh protislovij in problemov se vrši v procesu rasti materialnih sil in rasti družbene zavesti. Prav v tem kompleksnem družbenem procesu je vloga komunistov kot nosilcev zavesti v skupnosti socialističnih interesov delovnih ljudi Slovenije, Jugoslavije, vsega sveta, izredno važna in pomembna. Od njihove široke razgledanosti, resnične delavske in človeške zavesti, od njihovega intenzivnega političnega dela in aktivnega strokovnega udejstvovanja bo odvisno, ali bomo z večjimi ali manjšimi težavami hitreje ali počasneje prešli to etapo izgradnje socialistične družbe. Spričo pestrosti in različnosti problemov v Jugoslaviji, republiki, okraju in občini, znotraj vsake od teh ali v odnosu med njimi — se v prvi vrsti postavlja pred komuniste naloga, da na svojem področju ne vidi vsak samo svojih problemov in išče za njih enostranske rešitve, ki so ali v danem trenutku neuresničljive ali sploh v nasprotju s splošnimi interesi naše socialistične skupnosti, marveč da ima pred očmi te splošne potrebe in da v njih okviru postavlja v ospredje tiste naloge, 117

katerih izvršitev omogočajo konkretne objektivne razmere in dosedanji razvoj proizvajalnih sil. Komunisti so dolžni oborožiti se z znanjem socialistične ekonomike, s spoznavanjem elementarnih ekonomskih zakonov, s sredstvi, s katerimi razpolaga naša socialistična družba za obvladovanje teh zakonov zaradi smotrnega usmerjanja njihovega delovanja; dolžni so spoznavati širše področje našega praktičnega gospodarskega življenja, to je proizvodne možnosti z orientacijo konstantnega dviganja produktivnosti dela, modernizacijo mehaničnih sredstev proizvodnje in izpopolnjevanje organizacije in čim racionalnejše družbene delitve dela (notranje in zunanje jugoslovansko tržišče, tržne potrebe itd.). Komunisti so dolžni, ob razvijanju gospodarske samoiniciative komune, delovati proti avtarkični zaprtosti, pomagati k širši razgledanosti v splošni gospodarski perspektivi, v katero se ta iniciativa vključuje na osnovi konkretnih materialnih pogojev. Bodoči še učinkovitejši in hitrejši razvoj bo odvisen od pripravljenosti in sposobnosti komunistov, kako bodo obvladovali in premagovali razne, pogosto še dokaj močne subjektivne slabosti in tendence v gospodarskih organizacijah in organih družbenega samoupravljanja. Od znanja in sposobnosti komunistov, obvladati te probleme, usposabljati samoupravne organe, da zavestno spoznavajo ekonomske zakonitosti s širšega družbenega aspekta in s teh pozicij rešujejo svoje neposredne naloge — je odvisna nadaljnja demokratizacija upravljanja in s tem manjša potreba po togih administrativnih regulativnih predpisih, ki so potrebni le, kadar samoupravni organi niso sposobni razumeti in spoštovati skupnih interesov in se po njih ravnati. Zato bi v naslednjem govoril o nekaterih deloma teoretičnih, zlasti pa o praktičnih vprašanjih, s katerimi se bodo morali komunisti v bodoče posebno ukvarjati. O kritikah gospodarskega sistema

Čeprav v manjši meri, se vendarle še rade pojavljajo »kritike« in pripombe o pomanjkljivosti našega, zlasti gospodarskega sistema. Ne mislim, da je treba zanikati razne pomanjkljivosti in slabosti našega gospodarskega sistema. Vendar pa je treba tudi 118

ugotoviti, da smo mogli in morali v določenem času našega razvoja uporabljati instrumente in sistem, ki je omogočal največjo možno krepitev družbenik proizvajalnih sil. Tako se je naš gospodarski sistem razvijal v skladu z našo socialistično družbeno orientacijo in materialnimi možnostmi. Lahko rečemo, da je naš gospodarski sistem odražal vse objektivne in subjektivne težave izgradnje in bil instrument, ki je temu ustrezal. Zato pa moramo odklanjati kritike sistema, ki izvirajo iz neznanja ali pa iz nesocialističnih teženj. Tako imamo na eni strani opravka s »kritikami«, ki izhajajo iz državno-kapitalističnih in tehnokratskih tendenc, iz tendenc po birokratskem shematiziranju našega gospodarskega in družbenega življenja, ki izražajo nezaupanje do zavestnih subjektivnih socialističnih sil, ki teže k zoževanju materialne podlage družbene in delavske samouprave in omejujejo iniciativo teh samoupravnih organov; z druge strani pa te »kritike« izražajo tendence ozkih nacionalističnih oziroma lokalnih egoističnih interesov, ki so v bistvu izraz še nepremaganih kapitalističnih pojmovanj ekonomskih razvojnih zakonitosti. S tem otežujejo skladnejši gospodarski razvoj posameznih področij, slabijo napore za pozitivne spremembe v strukturi proizvodnje ter vnašajo v plansko predvidevanje bodočega gospodarskega razvoja elemente anarhičnosti. Dolžnost komunistov je, da se bore proti tako imenovanim »kritikam« iz obeh le navidezno med seboj nasprotujočih si izhodišč, ker sta obe tendenci enako škodljivi razvoju socialističnih družbenih odnosov. Komunisti smo dolžni gledati na razvoj gospodarskih in družbenih odnosov kot na razvojni proces, katerega tempo je v sorazmerju z rastjo socialistične zavesti v samoupravnih organih, v sorazmerju z rastjo materialnih proizvajalnih sil. Cim bolj se bodo razvijale socialistične proizvajalne sile in subjektivna socialistična zavest državljanov, tem hitreje se bodo manjšale državne regulativne funkcije, oziroma bodo te postajale obče norme družbenega sožitja, izhajajoče iz samega bistva socialistične družbene zavesti. Doseženi rezultati v izpopolnjevanju našega sistema družbenega in delavskega samoupravljanja, v izpopolnjevanju sistema delitve dohodka, že pozitivno vplivajo na razvijanje vse večje iniciative v gospodarstvu in dajejo dovolj možnosti za nadaljnje uveljavljanje tozadevnih pozitivnih stremljenj in 119

predlogov. Pestrost objektivnih pogojev, dokaj različna struktura prebivalstva na posameznih območjih, težnje po uveljavljanju ožjih lokalnih interesov, nekatere težave, ki še spremljajo izpopolnjevanje našega sistema, pa lahko izpodbujajo tudi take tendence, ki bi mogle ovirati utrjevanje obstoječega sistema in njegovega nadaljnjega razvoja. Kljub pomanjkljivostim, ki v sistemu še obstajajo in so v glavnem posledica še ne dovolj razvitih proizvajalnih družbenih sil in s tem relativno nizkega nacionalnega dohodka, je edino umestno ne izkoriščati teh slabosti, temveč zavestno aktivno sodelovati, da jih odpravimo, ker bomo na ta način naš družbeni sistem najuspešneje nadalje izpopolnjevali in razvijali.

Vloga višjih združenj v nadaljnjem družbenem razvoju

Kakor je dosedanji razvoj socialističnega družbenega sistema pokazal svoje mnogostranske prednosti, sprostil energije in stremljenja k napredku, spodbudil razvoj proizvajalnih sil, bo poslej pokazal, da je tudi v prihodnje mogoče razvijati proizvajalne sile samo z nadaljnjim razvijanjem socialističnega družbenega sistema. Napredek znanosti in tehnike, uporaba modernih tehnoloških postopkov, specializacija in avtomatizacija proizvodnje itd., pogojujejo oziroma zahtevajo, da se v razvijanju naših gospodarskih zmogljivosti v kar največji meri uvajajo vsi ti novi dosežki današnjega časa, s čimer bomo še uspešneje ustvarjali kvalitetno novo materialno osnovo naše družbe in omogočili njen še uspešnejši nadaljnji razvoj. Nove tehnične osnove za razvoj proizvajalnih sil in novi odnosi^ ki so v taki proizvodnji pogojeni, so osnova za nadaljnjo družbeno delitev dela in s tem odpravljanje obrtniškega načina dela, ki obstaja še marsikje v naši industrijski in ostali proizvodnji. Na osnovi moderne tehnike dosežena specializacija in visoka produktivnost v proizvodnji pa imata nujno za posledico interesno proizvodno združevanje gospodarskih organizacij. Ob takem prostovoljnem združevanju podjetij na visoki tehnični ravni in nadaljnji družbeni delitvi dela pa ni in ne more biti ogrožena samostojnost gospodarske organizacije, nasprotno, ta samostojnost se v pravilno organiziranem združevanju krepi, saj prihaja s tem v še večji meri do izraza vpliv in zadovoljevanje potreb vsakega udeleženca v tem združenju. Nadaljnji razvoj moderne tehnike in njeno uvajanje v pro120

izvodni proces nikakor ne opravičuje tehnokratizma, ki bi zoževal oziroma negiral demokratične oblike upravljanja in krnil razvoj socialističnih družbenih odnosov. Nasprotno pa bi avtarkične tendence gospodarskih organizacij in komun neogibno zavirale potrebni tehnični napredek proizvajalnih sil, s tem neposredno škodovale interesom gospodarske organizacije in komune ter slabile materialno osnovo delavskega in družbenega samoupravljanja. Ob dejstvu, da je delavsko samoupravljanje v podjetjih že v celoti uveljavljeno, da je predvsem treba organom delavskega samoupravljanja še bolj pomagati v njihovem nadaljnjem utrjevanju, se tedaj postavlja kot nadaljnje vprašanje razvijanje raznih oblik združevanja gospodarskih organizacij,, takšnih oblik, ki bodo ob upoštevanju individualne samostojnosti gospodarskih organizacij maksimalno prispevale k nadaljnjemu razvoju proizvajalnih sil. V tem smislu podpiramo vse te oblike združevanja, pri čemer pa je istočasno treba storiti ustrezne ukrepe, ki bodo preprečevali morebitne tendence po monopolizmu in birokratizmu ali zlorabljanju demokratičnih oblik (preglasovanje), po pokrivanju teh ali drugih negativnih tendenc v teh organizacijah. Zlasti je važno zagotoviti, da bodo imeli na vse oblike združevanja odločujoč vpliv organi delavskega samoupravljanja združenih gospodarskih organizacij. V preprečevanju morebitnih negativnih tendenc v poslovanju združenj imajo eminentno vlogo zbori proizvajalcev na vseh nivojih s tem, da razpravljajo o vlogi teh združenj in usmerjajo in ocenjujejo njih delo. Ob jasnem gledanju programa Zveze komunistov Jugoslavije na vlogo gospodarskih organizacij, komun in združenj se za uspešnejše izvrševanje teh nalog, ki v bistvu pomenijo realizacijo obstoječih pogojev za hitrejši gospodarski napredek, postavljajo komunistom odgovorne naloge. Ti imajo med drugim nalogo, da spodbujajo organe samoupravljanja k višjim oblikam interesnega združevanja, v okviru katerega se dosega racionalnejša družbena delitev dela, specializacija in tipizacija proizvodnje, skladnejša kooperacija, bodisi v okviru posamezne panoge, bodisi med raznimi panogami, da se tako omogoči v proizvodnji čim popolnejši razvoj tehnike in avtomatizacije, kar najprepričljiveje vodi k naglemu dvigu proizvodnosti. S pojasnjevanjem neposrednega in skupnega interesa v okviru vsakega organa samoupravljanja, z razvijanjem in 121

utrjevanjem kooperacije bomo odpravljali nasprotujoče si tendence birokratskega tehnokratizma z ene in avtarkičnega lokalizma ter egoizma z druge strani. Pogosti so namreč pojavi, da posamezne tovarne vsaka zase proizvajajo artikle, ki bi se mogli serijsko proizvajati bodisi kot končni porabni predmeti ali pa kot sestavni elementi; da vsaka zase širijo asortiment najrazličnejših proizvodov, namesto da bi se med seboj dogovarjale in delile delo po potrebah tržišča. Ne ozirajo se na večje proizvodne stroške, ki s tem nastajajo in ki bi se mogli znižati, če bi se lotile delitve dela, uvajanja tipizacije in standardizacije elementov — kot polfabrikatov ali sestavnih delov. Saj skoraj ni primera', da bi se tovarne sorodnih panog ne mogle uspešno dogovoriti o medsebojni delitvi proizvodnje določenih proizvodov, skladno z interesi samega podjetja in s potrebami tržišča. Rešitev takih vprašanj bi nedvomno olajšala serijsko proizvodnjo in sistematično kooperacijo na čim širši osnovi. Tu je osnovno in zelo hvaležno udejstvovanje vseh vrst združenj, kakor so zbornice, razna v zakonitih predpisih predvidena združenja, poslovna in proizvodna združenja gospodarskih organizacij, zadružmn poslovnih zvez, tu je mesto tudi za ekonomsko utemeljena združenja sredstev kooperantov, ki jih upravljajo delovni kolektivi, da bi z združenimi sredstvi laže uspešneje uvajali proizvodnjo na višjem tehničnem nivoju. V ta namen je nadvse potrebno, da se vsa ta združenja ukvarjajo z izdelavo solidnih analiz, ki bi omogočale primerjave o proizvodnosti v poedinih panogah in med posameznimi podjetji, upoštevajoč strukturo osnovnih sredstev, s katerimi posamezni kolektivi razpolagajo, predvsem pa njihove objektivne pogoje, ki bi olajšali urejanje njihovih odnosov in obvez do družbe in ustvarjanje solidne podlage v pogledu nagrajevanja; z analizami o tržnih potrebah, proizvajalnih kapacitetah, z ugotavljanjem ozkih grl, neizkoriščenih kapacitet in možnosti za povečanje proizvodnje. Izdelovala bi lahko koristne predloge za uvedbo tipizacije oziroma standardizacije mnogih proizvodov in njihovih osnovnih elementov zaradi boljšega zadovoljevanja trga, zlasti pa za lažje urejanje proizvodnih in tržnih odnosov med kooperanti. Gospodarska združenja bi morala nadalje ugotavljati pojave monopolnega izkoriščanja s strani posameznih proizvajalcev, ki razpolagajo z deficitarnimi proizvodi, ter spodbujati take 122

vrste gospodarsko iniciativo, ki naj na ekonomski način paralizira pojave tega izkoriščanja v našem tržnem gospodarstvu. V tej smeri bi se mogle uveljavljati tudi razne agencijske posredovalne službe, organizirane v združenjih ali ob njih. Razčiščenje marsikaterega teh vprašanj bi olajšalo tudi reševanje problema vzgoje strokovnih kadrov. Pokazalo bi, da nam je za višjo, smotrnejšo organizacijo proizvodnega procesa na eni strani potrebna mnogo večja specializacija strokovnosti, zlasti potreba po višjih strokovnih kadrih, delovodjih, mojstrih itd., na drugi strani pa bi se pokazalo, da se včasih pretirava potreba po velikem številu obrtniško vzgojenih kadrov, saj bi v smotrneje organiziranem proizvodnem procesu v dejanski industrijski proizvodnji, serijski in na tekočem traku, to pretirano povpraševanje po obrtniško izučenih kadrih lahko nadomestili s polkvalificiranimi, priučenimi delavci, ki bi jih podjetja v krajšem času in ceneje, ustrezno potrebam svojega proizvodnega procesa, sama usposobila. To bi bilo obenem tudi eno od zelo uspešnih sredstev proti le prečesti fluktuaciji. Strokovna vzgoja proizvajalcev je brez dvoma med najvažnejšimi pogoji za naš napredek. Zato mislim, da je potrebno resno pretehtati in upoštevati često poudarjeno zahtevo proizvodnih podjetij, da se strokovna vzgoja kadrov najtesneje poveže s proizvodnjo. Pomembna je ta zahteva med drugim tudi zato, ker lajša in omogoča hitrejšo družbeno-politično prevzgojo teh kadrov v samozavestne socialistične proizvajalce. Reševanje vseh teh vprašanj pa seveda ne trpi .tehnokratskih centralistično birokratskih postopkov, ker bi ti rodili istočasno tudi negativne posledice. Ovirali bi razvijanje samostojne iniciative, zameglevali odnose med podjetji, kakršne zahteva naš družbeni sistem. Samo vsestranske ekonomske in strokovne analize bodo zaradi svoje utemeljenosti prepričevalen dokaz prednosti medsebojnega sporazumevanja med podjetji in s tem koristnosti združevanja za reševanje skupnih problemov. Obenem bodo jasno nakazovale tudi zle ekonomske posledica za tiste, ki bi nakljub splošnim očitno pozitivnim interesom skušali uveljavljati svoje lokalne, egoistične tendence. Še posebej pa to velja za združenja, ki se samoiniciativno snujejo zaradi neposredne, operativne proizvodne kooperacije. Ta svobodna interesna združenja so najboljši dokaz za velike možnosti dejanskega vsklajevanja individualnih in skupnih

interesov. Ob tako vsklajenih interesih in skupnih ciljih in z doslednim zavestnim odstranjevanjem administrativno-birokratskih postopkov v njihovem poslovanju bo, da bi se povečalo število in kvaliteta dela ustreznih združenj, ob nujnosti uvajanja moderne tehnike in visoke proizvodnosti povsem zadostoval družbeno-politični vpliv subjektivnih sil in razpravljanje v ustreznih zborih proizvajalcev. Nedvomno bi tak način lahko imel najboljše uspehe tako v pogledu razvijanja proizvodnje kakor razvijanja socialističnih odnosov na višjem nivoju. Komunisti, zlasti na odgovornih položajih v gospodarstvu sploh, posebej pa v združenjih, naj v tem smislu razvijajo svojo dejavnost in s tem prispevajo k plodnemu razpravljanju in reševanju takih vprašanj, pri čemer se morajo zavedati svoje čedalje večje družbene odgovornosti. Predvsem je treba opozarjati na nekatere pomanjkljivosti, ki jih zapažamo v združenjih, zlasti onih, na katera so prenesene tudi mnoge kompetence državnih organov. Tu je zlasti nevarnost, da se uveljavijo centralistične, administrativnobirokratske in prakticistične cehovske tendence. Te se kažejo zlasti v težnjah, zadovoljiti interese svojega združenja, v poizkusih, izdejstvovati v družbenem mehanizmu čim ugodnejše instrumente za dejavnost, ki jo predstavljajo, zapostavljajoč interese skupnosti, namesto da bi z notranjimi solidnimi analizami odkrivali in diferencirali objektivne pogoje v proizvodnji in gospodarjenju in s tem pokazali in aktivirali neizkoriščene rezerve in pot k dvigu produktivnosti. Grajati je treba škodljivo kompromisarsko medsebojno tolerantnost. Tu so komunisti včasih celo sami nosilci in zagovorniki takih škodljivih pojavov, namesto da bi se z vso doslednostjo proti njim borili. Četudi že imamo vrsto primerov, da nastajajo interesna združenja za proizvodno kooperacijo na zdravih gospodarskih osnovah, so gornje slabosti često krive za težave pri vzpostavljanju konkretnih medsebojnih poslovnih odnosov. Te' težave niso le objektivne, marveč tudi subjektivne narave. Subjektivne so v organizacijski in gospodarski inertnosti, v preveliki zaprtosti vase, v špekulativno egoistični ozkosti, pa tudi v nezdravih konkurenčnih tendencah, ki v bistvu odražajo ostanke kapitalistične miselnosti in nerazumevanja naše ekonomike. Objektivno pa otežujejo uspešnejše združevanje 124

med drugim tudi obrtniška karakteristika naše industrijske proizvodnje, pomanjkljivosti v instrumentih gospodarskega sistema pri obdavčenju in delitvi dohodka, posebej pa tudi gospodarska ozkost in zaprtost teritorialnih samoupravnih enot. Vse to pa niso nepremagljive ovire, če jih bodo komunisti na odgovornih mestih v gospodarski in družbeni samoupravi ter političnih in družbenih organizacijah sposobni spoznati in se boriti, da se te težave premagajo. Ob tem ne gre samo za praktično reševanje problemov razvoja naše proizvodnje in njene tehnične modernizacije. Gre tudi za razvijanje višjih oblik družbene samouprave, temelječe na širši socialistični zavesti proizvajalcev. To pa je hkrati najboljši odgovor skeptikom in kritikom našega družbenega sistema, ki z ene in druge strani negirajo oportunost takega našega sistema neposredne demokracije in praktičnih socialističnih odnosov. Obenem je to odgovor vsem, ki ob razvoju in neposrednem uveljavljanju moderne tehnike opravičujejo tehnokratizem in s tem svojo centralistično nedemokratično in birokratsko nesocialistično vladavino, temelječo na mezdnih odnosih. Nekaj o investicijski politiki Bodoči razvoj proizvajalnih sredstev in družbenih služb, ki naj omogoči nadaljnji splošni družbeni razvoj in posebej stalno izboljševanje življenjskega standarda, bo zahteval tudi poslej izdatne investicije. Četudi se naš gospodarski razvoj in skladno s tem tudi investicijska potrošnja usmerja 'z družbenim planom in z ustreznimi ekonomskimi instrumenti, se spričo vse večje decentralizacije sredstev pri delitvi nacionalnega dohodka postavlja vprašanje družbene oportunosti pri namenski uporabi sredstev, s katerimi neposredno razpolagajo samoupravni organi. Ob tej decentralizaciji sredstev prihaja tudi do vlaganj, ki niso vedno v skladu s prioritetnimi potrebami našega razvoja. Delovni kolektivi in komune se ponekod preveč zapirajo sami vase in se ne vključujejo zadosti v izvajanje osnovnih ciljev naše ekonomske politike. Naša družbena ureditev predpostavlja, da bodo kolektivi in komune s konkretnimi ukrepi maksimalno podpirali izvajanje splošne ekonomske politike. Zato je nujna čim večja usposobljenost organov delavskega 125

samoupravljanja in zborov proizvajalcev, da bodo znali vsklajevati stvarne lokalne interese s splošnimi družbenimi potrebami in cilji. Nepravilno bi bilo, če bi razen plana in ekonomskih instrumentov uporabljali administrativne ukrepe za usmerjanje uporabe teh skladov. Samostojnost gospodarskih organizacij in samoupravnih enot glede razpolaganja z delom ustvarjenih sredstev, s katerimi upravljajo, se mora utrjevati. S tem se bo stopnjevala materialna zainteresiranost teh organov družbenega samoupravljanja ter spodbujala večja produktivnost dela in racionalnejša uporaba družbenih sredstev. Pri usmerjanju in združevanju sredstev gospodarskih organizacij mora zato biti odločilnega pomena ekonomski interes delovnih kolektivov oziroma njihovo prepričanje, da se bodo na ta način bolje izkoriščale njihove lastne proizvajalne in druge ekonomske možnosti, ki so istočasno tudi v interesu celotne družbene skupnosti. Kvalitetnejše delo občin, okrajev, združenj, zbornic, bank, republiških organov ter drugih ustreznih institucij lahko izdatno podpre vsestransko utemeljeno združevanje sredstev in s tem hitrejšo krepitev materialne družbene osnove ter hitrejši razvoj ustreznih gospodarskih organizacij. Smotrno usmerjanje lahko dosežemo s solidno tehnično dokumentacijo in z gospodarsko-političnimi razpravami, v katerih smo predvsem komunisti dolžni razvijati in pojasnjevati realne možnosti in smeri za najkoristnejšo uporabo razpoložljivih sredstev. Predvsem moramo doseči pravilno razmerje med sredstvi, ki so potrebna za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil, in sredstvi, ki so potrebna za stalno postopno izboljševanje življenjskih pogojev prebivalstva. Skrb in odgovornost za pravilno razmerje investicijskih vlaganj ne more biti samo naloga družbenih planov oziroma centralnih organov, ampak se tako pred vsak delovni kolektiv kakor pred neposredne in višje teritorialne samoupravne enote postavlja skupna naloga, kako zagotoviti primerno razmerje med kratkoročnimi in dolgoročnimi vlaganji, da ne bi povzročili niti zastoja v razvoju proizvajalnih sil niti v standardu delovnih ljudi. Slej ko prej se postavlja naloga prioritete tistih investicij za razširjeno reprodukcijo in za modernizacijo, ki zahtevajo manjša vlaganja in najhitrejše vračanje ter odpravljajo nekatere neskladnosti v dosedanjem gospodarskem razvoju.

Naše omejene možnosti, zlasti pa potreba po konstantnem zboljševanju življenjskih pogojev, nam narekujejo čim racionalnejše in rentabilnejše investiranje, pri čemer morajo biti zlasti dolgoročne investicije vsklajene s predvidevanim porastom življenjskega standarda. Ob tako vsklajeni investicijski politiki pa bo tudi v bodoče naša osnovna naloga, aktivirati obstoječe neizkoriščene notranje rezerve, kar je največkrat mogoče doseči že samo s subjektivnimi organizacijskimi napori, ali pa so za to potrebna manjša materialna vlaganja. Izredno važna naloga komunistov je, da se zavedajo odgovornosti pri uresničevanju smernic perspektivnih planov v pogledu investicijske potrošnje. V neposrednih organih samoupravljanja se morajo komunisti boriti proti težnjam k pretiranemu investiranju brez zadostnega upoštevanja posledic, ki bi jih lahko imela taka politika na osebno in splošno potrošnjo, proti nesorazmernemu, enostranskemu razvijanju tiste industrije, katere dosedanji notranji razvoj še ni vsklajen, proti zapostavljanju ostalih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki so izrednega pomena za izvajanje osnovnih nalog naše ekonomske politike, predvsem pa za razvoj družbenega standarda. Premočna in škodljiva je v izvajanju investicijske politike tudi težnja po nadaljnji koncentraciji industrije predvsem v obstoječih centrih. Z utemeljeno ekonomsko-politično dizlokacijo ustreznih proizvodnih obratov bi se mogel zmanjšati pritisk na komunalne fonde, saj nadaljnja koncentracija industrije v nekaterih centrih nujno poslabšuje reševanje že tako in tako zaostrenih stanovanjskih in drugih komunalnih problemov v teh centrih, kar živo zadeva v življenjska vprašanja njihovih prebivalcev. Imamo že vrsto pozitivnih zgledov, ko so industrijska podjetja v svojem lastnem interesu spoznala, da je smotrneje nekatere obstoječe ali nove obrate prestaviti v rajone, ki razpolagajo s presežki delovne sile. Na takih primerih se je očitno pokazalo, da je v tako dizlociranih obratih investicija za novo delovno mesto cenejša, kakor če bi to novo delovno mesto zgradili v industrijskih centrih s kritično stanovanjsko in komunalno problematiko. Prestavitev obrata, ki rabi izključno ali pretežno nekvalificirano delovno silo, v rajone, kjer se ta delovna sila nahaja, pomeni pravzaprav le zgolj 127

investicijo za samo delovno mesto, medtem ko se ob vsakem novem delovnem mestu v industrijskem središču za nekolikokrat povečujejo družbene investicije kot nujna posledica novega priliva delavcev s podeželja v mesto, zahteve po novih stanovanjih, nadaljnje obremenitve drugih komunalnih služb, povečani izdatki za plačevanje dnevnih prevozov delavcev, ki zaradi pomanjkanja stanovanj prihajajo na delo z dežele, itd. Kot rečeno, poznamo že več primerov, ko je prestavitev takih obratov pokazala mnoge prednosti, tako ekonomske kakor tudi družbeno-politične. Izdatno se je razširila proizvodnja ob minimalnih investicijah. Fluktuacije v takih, v nerazvitejša področja postavljenih obratih tako rekoč ni. Ker delovna sila živi doma, je veliko bolj navezana na delovno mesto v svoji bližini. Odpadli so stroški prevoza, odpadli so stroški za stanovanja, razbremenila so se komunalna transportna sredstva in druge komunalne naprave. Ob takem obratu pa so se v tistih krajih ustvarili dodatni pogoji za razvoj socialističnih proizvodnih odnosov. Spričo teh zdravih tendenc, ki so jih pokazale že marsikatere naše gospodarske organizacije, pa nastajajo neki problemi. Med drugim se včasih pojavlja tudi nasprotovanje političnih in gospodarskih faktorjev razvitejših območij, ki vidijo lastne koristi samo г vidika povečanja akumulacije, ne podpirajo, včasih pa se celo upirajo prestavitvi takih obratov v zaostalejše predele. Ker je to danes akutna in aktualna problematika, mislim, da je prav, če tudi naš kongres o tem razpravlja. Mislim, da nimajo prav tisti faktorji, ki se upirajo tendencam nekaterih naših tovarn, da decentralizirajo svoje obrate, in da ne bi smeli ovirati zdrave tendence nekaterih naših tovarn, ki žele s čim manjšimi investicijami doseči čim večji proizvodni učinek. Ozkosrčne tendence komunalnih faktorjev nasprotujejo interesom prebivalstva v industrijskih centrih, da ne govorim o tem, kaj pomeni ustanovitev takega obrata za kraj, ki ima presežek domače delovne sile. Cesto imamo opravka tudi s pojavom druge skrajnosti, namreč s tendenco po industrializaciji tako rekoč vsake vasi, ker vidijo v takih obratih, oziroma nasploh samo v razvoju industrije, edini izhod iz zaostalosti. Nasproti tem tendencam bi morali voditi določeno smotrno politiko. Koristno in smotrno ter v skladu s predvidevanji perspektivnega razvoja je

ustanavljanje takih obratov v krajih, ki po svojih naravnih pogojih nimajo upov in možnosti za izdatnejši razvoj kmetijstva. Brez dvoma so predeli, ki imajo že danes odvečno delovno silo, ki se ne bo mogla zaposliti samo v intenzivnejši kmetijski proizvodnji. So dalje predeli, ki nimajo pogojev, da bi sledili splošnemu napredku kmetijske proizvodnje in njeni pocenitvi, zaradi česar bo še nadalje sproščena delovna sila nujno morala iskati zaslužka v nekmetijskih dejavnostih. V kmetijskih rajonih, ki imajo ugodne naravne pogoje za razvoj, je treba predvsem težiti k modernizaciji in intenzifikaciji kmetijske proizvodnje, za čim višji nivo intenzivnosti in na osnovi tako povečane kmetijske proizvodnje predvidevati razne predelovalne obrate na lastni surovinski osnovi. Zelo zmotno je namreč mišljenje, da kmetijstvo samo kot tako ne more biti vir napredka in blaginje na vasi. Napredek, ki ga razumemo pod pojmom industrializacije kmetijske proizvodnje, bo v naravno ugodnih agrarnih rajonih sam po sebi temeljito preobrazil družbene in proizvodne odnose. Važno področje investicijske politike so dalje tako imenovane negospodarske investicije. V to področje spada predvsem razvoj komunalnih služb, šolstva, zdravstva, raznih servisnih služb za olajšanje gospodinjstva, otroškega skrbstva in družbene prehrane, dalje stanovanjska izgradnja in celotno delovanje stanovanjskih skupnosti. Ob ugotovitvi, da investicijska vlaganja za razvoj teh dejavnosti in služb tudi po obsegu vrednosti še vedno zaostajajo, je nujno potrebno, da se tako v materialnem kakor tudi organizacijskem pogledu omogoči hitrejši razvoj teh služb, ker njihovo zaostajanje nujno pomeni oviro nadaljnjemu uspešnemu razvoju proizvodnje in produktivnosti. Interesantni so morda podatki za našo republiko, ki kažejo, da je v primarnih in sekundarnih dejavnostih (industrija, rudarstvo, kmetijstvo, gozdarstvo, gradbeništvo) zaposlenih 242.000 delavcev, v tako imenovanih terciarnih dejavnostih, ki obsegajo vse vrste uslužnostnih dejavnosti (promet, trgovina, gostinstvo, turizem, uslužnostna obrt, komunala in razni servisi) pa je skupno zaposlenih 92.360 oseb. To razmerje kaže na močno zaostalost vseh vrst uslužnostnih dejavnosti, ki bi lahko mnogo izdatneje podprle celotni družbeni in še posebej gospodarski napredek, saj v najrazvitejših industrijskih državah dosežejo te vrste dejavnosti celo 50% nasproti zaposlenim v primarni in sekundarni dejavnosti. ČeČetrti kongres ZKS — 9

129

prav ta razmerja zaradi nerazvitosti nekaterih služb, zaradi tega, ker nekatere dejavnosti šele nastajajo (stanovanjske skupnosti), pa tudi zaradi razlik v družbenem sistemu in načinu reševanja sličnih vprašanj niso v celoti primerljiva, pa vendarle kažejo na to, da bo treba mnogo bolj razvijati omenjene uslužnostne dejavnosti. V okviru negospodarskih investicij najizdatneje naraščajo sredstva za stanovanjsko izgradnjo. Spričo tega, da v svojem razvoju dokaj zaostajata gradbeništvo in obrt, se stanovanja še vedno drago in prepočasi dograjujejo. Finansiranje stanovanjske izgradnje tudi še ni v celoti prilagojeno potrebam listih, ki so neposredno zainteresirani na čim hitrejši in cenejši graditvi stanovanj (posamezniki, kolektivi, stanovanjske skupnosti, komune), zato je še toliko važnejša vloga subjektivnih sil, da pomagajo pri odpravljanju slabosti in pomanjkljivosti. Kljub temu, da v obravnavanem razdobju lahko ugotavljamo skladnejši razvoj posameznih področij našega gospodarstva, še vedno niso odpravljene vse tiste razlike, ki so nastale zaradi pospešenega tempa razvoja industrije. Zaradi tega je treba nekaterim področjem, ki pogojujejo skladnejši gospodarski razvoj, v prihodnje posvetiti večjo pozornost. a) Gradbeništvo

Če gradbeništvo ne bi zaostajalo, če bi hitreje odpravljalo dosedanji pretežno obrtniški način in se industrializiralo v vsem obsegu — v tehniki, tipizaciji, serijski proizvodnji in modernizaciji gradbenih elementov ter samem izvajanju gradbenih del — bi bil učinek za 34 % povečanih investicij v gospodarstvo, v stanovanjsko izgradnjo pa podvojenih vlaganj veliko večji. Nizka produktivnost je povzročala zaradi primitivne — obrtniške organizacije gradbene operative večine gradbišč in zaradi ne dovolj stimulativnega nagrajevanja povišanje števila zaposlenih ter stroškov gradnje in še posebej obrtniških del. V zadnjem času se je sicer začel delen premik v smeri modernizacije, vendar bo potreben še velik napor ljudskih odborov v gospodarski iniciativi za modernizacijo gradbeništva. b) Obrt Še vedno je pereč tudi problem obrtništva. Zaostajanje obrtništva ovira dvig življenjskega standarda, omogoča pri-

vilegiran položaj nerazvite obrti in spodbuja v privatni obrti njeno drobnokapitalistično miselnost. Tu je torišče komunistov, da ljudske odbore spodbujajo k večji skrbi za razvoj obrtništva, spopolnjevanju obstoječih in ustanavljanju novih družbenih obrtnih delavnic. To vprašanje je treba reševati tudi s pomočjo industrijskih in gradbenih podjetij, trgovinskih in drugih organizacij, ki naj sodelujejo pri ustanavljanju servisnih obratov in podobnih dejavnosti, ki lahko zboljšajo preskrbo z obrtniškimi proizvodi in uslugami. O tem je bilo že mnogo govora in dokazovanj, toda praktična iniciativa in gospodarski ukrepi še vedno močno zaostajajo. K boljšemu reševanju teh vprašanj lahko največ prispevajo ljudski odbori in ostali organi lokalne samouprave.

Socialistična graditev na vasi O tej posebno pomembni, pestri in dokaj komplicirani problematiki je nedavno izčrpno in vsestransko razpravljal IX. plenum Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije. Ugotovitve in naloge, ki jih obsegajo sklepi omenjenega plenuma, posebej pa še izčrpna marksistična analiza, ki jo je prispeval tov. Kardelj, so razen programa ZKJ osnova za temeljito oborožitev v izvajanju nalog v zvezi z nadaljnjo socialistično preobrazbo vasi. Naša naloga, ki je ob omenjenem gradivu toliko lažja, je predvsem v tem, da ustvarjalno konkretiziramo nakazano linijo, predpostavljajoč, da se bodo vsi faktorji, ki delujejo na tem torišču, zlasti pa člani Zveze komunistov, obogatili z vsebino materialov, ki jih predstavljajo program ZKJ in IX. plenum SZDL J. Morda je prav, če na začetku poudarimo, da se nam prav v kmetijstvu odpirajo skoraj neomejene možnosti za povečanje in večjo rentabilnost kmetijske proizvodnje. Ob primernih investicijah, uvajanju modernih tehnoloških procesov in organizacijskih ukrepov bi v relativno kratkem času lahko nekolikokrat povečali sedanji dohodek iz kmetijstva. Za to imamo tudi izredno ugodne objektivne klimatske pogoje. Gre tedaj v pravem pomenu besede za vprašanje industrializacije kmetijske proizvodnje z uvajanjem že znanih izsledkov in dosežkov moderne agrotehnike. 131

Smatram, da je pravilno, če ugotovim, da je v zavest činiteljev, ki delujejo na področju kmetijstva, globoko prodrlo spoznanje, da obstajajo namreč vsi pogoji za hitrejši splošni napredek vasi in da je tempo tega razvoja v veliki meri odvisen od angažiranja subjektivnih sil in materialnih sredstev. Seveda pa imamo po drugi strani na vasi pogosto opravka s podedovano konservativnostjo kmetijskih proizvajalcev, slonečo na drobnolastninski mentaliteti. V svoji zaverovanosti v primitivni način proizvodnje in avtarkično- zadovoljevanje svojih potreb, iz neutemeljenega strahu za individualno zemljiško lastnino in zaradi izredno majhne orientacije na tržno proizvodnjo drobnolastniški proizvajalec z nezaupanjem in mnogokrat z odporom gleda na vsako modernizacijo kmetijske proizvodnje, kadar ta zahteva uvajanje modernih družbenih produkcijskih sredstev, ki terjajo- določene spremembe v proizvodnih odnosih. V skupnih naporih za splošni napredek vasi so družbeno kmetijska posestva čedalje važnejši činitelj. Ta posestva so v preteklih letih dosegla velik napredek, potrojila svoja osnovna sredstva, dobila že dokaj močno tehnično materialno bazo in dosegla kvalitetno- novo proizvodnjo z visoko produktivnostjo in rentabilnostjo. Uspehi družbenih posestev bodo v spodbudo kmetijskim zadrugam kot organizatorjem moderne in donosne kmetijske proizvodnje z uvajanjem širokega proizvodnega sodelovanja z individualnimi kmetovalci. V nadaljnjem bo še treba posvečati posebno skrb družbenim posestvom ne samo v pogledu razvijanja njihove proizvodnje ter s tem njihovega nadaljnjega utrjevanja, ampak tudi v pogledu hitrejšega reševanja življenjskih pogojev njihovih delovnih kolektivov. Podpreti je treba napore za hitrejšo izgradnjo stanovanj, dvigati kulturni nivo in razvijati razne oblike družbenega življenja. Ob primernem stimulativnem nagrajevanju bodo postali ti kolektivi vzor za perspektivo- življenja na vasi, kar je posebno važno za našo kmečko mladino. Četudi je dosežen velik napredek v uveljavljanju kmetijskih zadrug kot ekonomskega organizatorja kmetijske proizvodnje, je med zadružnim aktivom na terenu in tudi med nekaterimi kmetijskimi strokovnjaki še mnogo nerazjasnjenih problemov. Po vsem, kar je bilo ugotovljeno glede nadaljnje socialistične preobrazbe vasi, bi moralo biti vsakomur jasno, da modernizacija kmetijske proizvodnje istočasno načenja proces spreminjanja družbenih odnosov na vasi in je s tem 132

sestavni del celotne socialistične graditve naše družbe in njenega sistema. V nadaljnjem procesu socialistične izgradnje vasi bo potrebno, da ljudski odbori in drugi gospodarski samoupravni organi kakor tudi družbene organizacije posvetijo čimveč svoje dejavnosti in iniciative razvoju kmetijstva. V tej zvezi se predvsem postavlja vprašanje, kako premagati zaostalost kmetijske proizvodnje, ki se v privatnem sektorju še vedno »odlikuje« z nizkimi donosi, visokimi proizvodnimi stroški in nizko tržno proizvodnjo. Zato je potrebno takšno investiranje v kmetijsko proizvodnjo, ki ga spremljajo potrebni gospodarski organizacijski ukrepi, ki omogočajo hitrejše uspehe v povečanju tržne proizvodnje. Tako naložena investicijska sredstva so lahko izredno rentabilna in kratkoročna, vodijo najhitreje k zboljšanju življenjskega standarda vsega prebivalstva, omogočajo nadaljnjo industrializacijo, zlasti pa ustvarjajo pogoje za krepitev socialističnih odnosov na vasi. V povečevanju kmetijske proizvodnje, posebno v kooperaciji, imamo že dokaj lepe uspehe, ki so rezultat naše splošne politike v kmetijstvu. Vendar je v okviru komune potrebno neprimerno več iniciative, ne le v pretežno kmetijskih občinah, ampak tudi v industrijsko razvitih središčih in mestih. Predvsem bi morali komunisti pomagati k spoznanju, da je za postopno onemogočanje izjemnega monopolnega položaja, ki ga imajo zaradi nizke proizvodnje kmetijski proizvajalci zlasti v okolici mest, potrebna konkretna praktična gospodarska akcija ljudskih odborov. Ob tem je treba opozoriti na naslednje: Pri obravnavanju nesorazmerne rasti kupne moči v mestu in na vasi je v naših političnih organizacijah tako v mestu kot na vasi dozorelo spoznanje, da je nujno potrebno modernizirati kmetijsko proizvodnjo in jo prilagajati potrebam tržišča. Istočasno se je razvila široka politična akcija za kooperacijo’, ki je ponekod celo prednjačila pred gospodarsko-organizatorno operativnostjo zadrug, zaradi česar je bil ustvarjen videz kampanje, kar je dalo povod za določeno skepso in odpor pri tistih kmetih, ki že po svoji konservativni inerciji z nezaupanjem gledajo na vsako novost. Ponekod se tudi polkmetje, v glavnem mali kmetje, ki so istočasno zaposleni v industriji, dokaj upirajo zadružnemu proizvodnemu sodelovanju. To si lahko razlagamo iz dejstva, da 133

imajo ugodnejši položaj, ker izkoriščajo ugodnosti in pravice, ki jih naša družba zagotavlja delavcu v proizvodnji, obenem pa zadovoljujejo del svojih potreb z dohodki iz posestva, čeprav je seveda ta pojav obenem tudi dokaz, da je vpliv, ki bi ga nanje moralo imeti zdaleč naprednejše delavsko okolje, prešibak. V naših političnih organizacijah moramo uveljavljati spoznanje, da sama verbalna akcija ne more spremeniti obstoječega nesorazmerja, če ji ne sledi, oziroma bolje, če ji ne prednjači smotrna praktična gospodarska iniciativa in organizacija za modernizacijo kmetijske proizvodnje. Z vso resnostjo moramo opozarjati komuniste, delavce, nameščence v mestih ter zadružne aktive na vasi, da površna agitacija, če ne sloni na praktični gospodarski iniciativi, ki nazorno dokazuje vse prednosti moderne kmetijske proizvodnje, ne more roditi uspešnih rezultatov v odpravljanju nasprotij med mestom in vasjo. Prej omenjeni uspehi naše politike v razvoju kmetijske proizvodnje sami po sebi najbolj zgovorno dokazujejo, da bo predvsem praktična iniciativa, gospodarska iniciativa pri organizaciji kmetijske proizvodnje, najučinkoviteje spremenila ne le gospodarske odnose, marveč tudi politične, to je družbene odnose. V naših pogojih bi bilo pomanjkljivo, če bi čakali samo na splošne rezultate povečevanja kmetijske proizvodnje, ki naj jih dajo izrazito kmetijski rajoni. Ne moremo še trditi, da je splošno tržišče tako enotno, da bi bila že sama trgovina sposobna uravnavati cene, ki bi preprečile lokalne in sezonske učinke delovanja zakona ponudbe in povpraševanja, kar gre ob sedanjem stanju kmetijskih pridelkov na trgu često na škodo mestnega potrošnika. Zategadelj se z vso nujnostjo postavlja vprašanje, da — kjer to osnovni pogoji za kmetijsko proizvodnjo dopuščajo — industrijska središča tudi v neposredni okolici prevzamejo iniciativo za proizvodnjo zlasti najbolj deficitarnih kmetijskih pridelkov. Taka gospodarska iniciativa v kmetijstvu lahko po eni strani neposredno prispeva k boljši preskrbljenosti tržišča, preprečuje špekulativno zviševanje cen in ustvarja pogoje, da se zboljšanje kupne moči kmetijskih proizvajalcev zasnuje na povečani produktivnosti, na večji množini pridelkov in po tej poti privede do realnega spoznanja, da je za ta namen potrebno ustrezno zadružno proizvodno sodelovanje. Brez istočasnega povečanja kmetijske proizvodnje v naši strukturi ni mogoče uspešno reševati življenjskih problemov industrijskih središč, problemov življenjskega standarda prebi134

valstva v teh središčih. Potrebno je tedaj, da se v ospredje postavlja taka gospodarska politika, ki bo' zboljšanje materialnega položaja kar najbolj neposredno povezovala s čim večjimi rezultati v proizvodnji, torej z dejanskim prispevkom vsakega posameznika k povečanju .proizvodnje tako v industriji kot v kmetijstvu. Zato morajo komune in posebno industrijska središča in njihovi samoupravni organi pokazati čimveč smisla v praktični konkretni iniciativi tudi za modernizacijo kmetijske proizvodnje, ker ta najbolj neposredno deluje na povečanje realnega zaslužka mestnega prebivalstva. Naša družbena skupnost je močno zainteresirana, da se v vsem nadaljnjem razvoju kmetijstva dejansko maksimalno razvije iniciativa komune in zadružnih organizacij. Občinski družbeni plani bi morali v tem pogledu doseči odločilni preokret s tem, da bi konkretizirali naloge in sredstva za realizacijo perspektivnega plana kmetijstva na svojem območju. V glavnem pa sloni na občinskih organih tudi dosledno izvrševanje določil naših zakonskih predpisov, ki vsebujejo določene ukrepe, ki naj v interesu družbe zagotovijo čim racionalnejšo obdelavo zemlje. Vodstva političnih organizacij, okrajev in občin imajo v tem trenutku pred seboj še izredno važno konkretno nalogo, namreč, zagotoviti čim boljši izbor kadrov, ki naj se v srednjih in višjih kmetijskih šolah usposobijo za odgovorne naloge v nadaljnji socialistični izgradnji vasi. Mi bi lahko že doslej imeli neprimerno večje uspehe, če bi razpolagali z zadostnim številom strokovno sposobnih in ekonomsko-politično razgledanih upravnikov in organizatorjev kmetijske proizvodnje v zadrugah in družbenih ekonomijah. Že razpoložljiva materialna sredstva, ki jih je vlagala družba, oziroma so se ustvarjala v družbenem kmetijskem gospodarstvu, bi lahko dala, če bi bila povsod v dobrih rokah, dosti večje proizvodne uspehe. Dobri, ekonomsko-politično razgledani kadri bi razen tega mogli v proizvodnji in prometu s kmetijskimi pridelki zagotoviti večjo akumulacijo za potrebe razširjene reprodukcije. Zato je Zadružna zveza dala iniciativo, da se v čim krajšem času izšola nekaj tisoč dobrih kmetijskih gospodarstvenikov, predvsem iz vrst mlajših, ki niso obremenjeni s konservativnostjo in dvomi o možnosti modernizacije kmetijstva in ki bodo s svojim zagonom praktično in uspešno premagovali pojave zaostale miselnosti in konservativnosti v kmetijski proizvodnji. Vodstva naših političnih organizacij na terenu morajo poskrbeti, da pridobe za ta poklic take 135

mlade ljudi, ki bodo, ko dobe strokovno in ekonomsko usposobljenost, s prepričanjem in zavzetostjo razvijali moderno kmetijstvo, obenem pa bodo vodilni protagonisti našega družbenopolitičnega dela na vasi. Problem premikanja delovne sile (Socialna struktura)

Reševanje perečih problemov življenjskega standarda v industrijskih centrih in mestih nujno narekuje našim komunam in organom družbenega upravljanja, da skušajo s svojo gospodarsko investicijsko politiko zavreti nadaljnji priliv delovne sile iz vasi v mesta in industrijska središča. Zato je potrebno poleg navedenih primerov dizlociranja določenih obratov na območja s presežki delovne sile ob tej investicijski politiki misliti tudi še na nekatere druge momente, to je na nalogo glede čim racionalnejšega razporejanja že zaposlene razpoložljive delovne sile. Upoštevati moramo dejstvo specifične okolnosti v strukturi prebivalstva, da imamo relativno visok procent nekmečkega prebivalstva, oziroma nizek procent (okrog 35—36%) prebivalstva, ki živi samo od kmetijstva, da imamo močno razsejanost industrije, da je skoraj polovica industrijskega delavstva istočasno povezana tudi s kmetijstvom, da imajo kmetijski proizvajalci okoli mnogih industrijskih centrov močnejši konjunkturni položaj, ob istočasni zaostalosti kmetijske proizvodnje zaradi njene individualne razdrobljenosti. Razsejanost industrijskih središč je brez dvoma prednost, ki jo imamo v pogledu pospeševanja splošnega socialističnega razvoja. Ta središča imajo močan politični vpliv na agrarno zaledje. Tako stanje pa poraja tudi posebne probleme. Ker je razvoj kmetijske proizvodnje v zaostajanju in nastajajo v zvezi s tem nekatere težave v standardu mestnega prebivalca, so mnogi poldelavci še bolj navezani na zemljo. Veliko število delavcev, ki so istočasno tudi mali kmetovalci, pomeni določen družbeni problem. Njihova delovna zmogljivost je razdeljena na dvoje, zato so često manj produktivni tako na eni kot na drugi strani. Čeprav nemalokdaj do skrajnosti izčrpavajo svoje fizične sile, pa vendar v glavnem niso tržni proizvajalci v kmetijstvu, ker proizvajajo predvsem za lastne potrebe in jim zaposlitev v industriji pomeni samo dodaten zaslužek in socialno zavarovanje. Zaradi tega so često tudi slabši proizvajalci v industriji. Njihova družbeno-politična 136

aktivnost je navadno manjša, imajo manj smisla za prospeh kolektiva, v katerem so zaposleni. Predvsem so nosilci' mezdne miselnosti; na drugi strani pa tudi ne kažejo posebnega interesa za socialistično preobrazbo v kmetijstvu. Vendar bi bilo škodljivo, če bi te delavce obravnavali kot negativen element v naši socialistični graditvi, kakor se to včasih dogaja. Tudi pri tem je nesmiselna kakršnakoli suha verbalna akcija, marveč je primerna samo ustrezna konsekventna gospodarska politika. Objektivno negativen je lahko ta element samo v okolnosti nezadostne razvitosti proizvajalnih sil v našem gospodarstvu, če ga subjektivno tako gledamo in politično zanemarjamo. Treba je videti vzroke za to in te vzroke odpravljati postopoma, ko bomo reševali vprašanje splošnega dviga kmetijske proizvodnje, dviga produktivnosti v kmetijstvu na eni in čim doslednejšega uveljavljanja principa nagrajevanja po učinku v industrijski produkciji na drugi strani. Tako bomo polagoma prišli do rezultata, da se bodo poldelavci-polkmetje sami opredelili za kmetijstvo ali za industrijo. Posledica naše smotrne gospodarske iniciative bo, da se bo večina odločila za osnovno dejavnost industrijskega producenta, oziroma da jim bo vrt doma pomenil samo dodatni interes in razvedrilo. Prej omenjena konkretna gospodarska iniciativa v komunah industrijskih središč, zlasti pa pretirano investiranje često omogočata začasno povečanje števila teh na pol delavcev. V tem je omenjena oportunost prenašanja nekaterih industrijskih obratov v območja s presežki delovne sile. Tu lahko v poldelavcih gledamo začetnike vnašanja socialističnih odnosov in miselnosti tudi na vas. Z njimi kot takimi je treba računati in jim posvečati vso pozornost naših politično-družbenih organizacij. Velja pri tem tudi naglasiti, da bi bilo povsem nesmiselno z administrativnimi in neprimernimi ekonomskimi sredstvi omejevati svobodno delovno iniciativo, ki stremi po dodatnih zaslužkih. Učinek bi bil samo na škodo družbenega razvoja. Kakor je nesmiselno, da bi s predpisi določali neki eksistenčni minimum, ki naj ga zagotovi osemurno delo, katerega nagrada bi se merila po času in ne glede na učinek, na produktivnost, tako' bi bil nesmiseln in jalov vsak poskus, omejevati kogarkoli, ki ima priliko in hoče mimo rednega dela z dodatnim prostovoljnim zaslužkom zboljšati svoj gmotni položaj. To nam je praksa dokaj prepričljivo dokazala. V naših pogojih nerazvitih produkcijskih sil in povprečne nizke produktivnosti dela, ob marsikdaj še ad137

ministrativno določenih zaslužkih, je pripravljenost za delo preko uzakonjene pravice osemurnega delavnika povsem naravna želja po zboljšanju življenjskih pogojev. Cim bolj bomo podpirali možnosti povečevanja produktivnosti in z njo nagrade, dosežene v rednem delovnem času — kar je mogoče s stimulativnejšim nagrajevanjem, merjenjem po učinku dela, s strokovnim usposabljanjem producenta, s tehničnim razvijanjem produkcijskih sredstev — tem bolj bo odpadala potreba in iskanje dodatnega zaslužka in s tem prostovoljno podaljševanje delovnega časa. Evidentno pa je, da relativna tehnična zaostalost in nizka produktivnost gotovo še ne morejo v celoti ustvariti takšnih življenjskih pogojev, v katerih bi odpadel pojav dodatnega zaposlovanja. Ker ne moremo skočiti v naglo tehnično spopolnitev in modernizacijo proizvajalnih sredstev in procesa produkcije — tako zaradi materialnih razlogov kakor nezadostne strokovne usposobljenosti producentov in subjektivnih težav v spremljanju produkcijskih odnosov — zato nima smisla, da bi z administrativnimi in drugimi sredstvi omejevali delovni čas, zlasti v posebno konjunkturnih ali deficitarnih dejavnostih. Nasprotno, stremeti moramo po ustvarjanju možnosti zaslužka v »mrtvi« kmetijski in gradbeni sezoni. Zadovoljiv dvig življenjske ravni v naših pogojih terja 250 do 300 dni polnega produktivnega dela na leto. A ne samo v naši, podobno merilo je osnova tudi v deželah, ki se odlikujejo z najvišjim življenjskim standardom in visoko razvitostjo proizvajalnih sil. Zato je na tem področju ključ za naš napredek. Racionalno zaposlovanje in produktivnost

Skrb za spopolnjevanje sistema, ki spodbuja in stimulira dvig produktivnosti, zlasti pa tekoče spopolnjevanje načina nagrajevanja, nujno narekujeta, da tako komuna kakor tudi gospodarska organizacija skrbita za čim racionalnejšo namestitev zaposlenih. V komunah bi se morali zavedati, da celotni družbeni razvoj v svoji dinamičnosti lahko tolerira tudi začasne pojave brezposelnosti, ter zaradi tega ne bi bili upravičeni postopki, s katerimi bi ovirali gospodarske organizacije v njihovem smotrnem razporejanju zaposlene delovne sile in osvobajanju 138

dejansko odvečnih delavcev in nameščencev. Takšni postopki so v našem gospodarskem življenju praktično povsem neosnovani, pod pogojem seveda, da v komunah pri tem uvidijo potrebo in se dejansko lotijo naloge, omogočiti potrebne premike delovne sile. Tekoča akcija v zvezi s tarifnimi pravilniki in stremljenje, da bi bil praktično ves kolektiv nagrajen po učinku dela, in smotrnem gospodarjenju, že kaže potrebo po določenih premikih odvečne delovne sile. V nekaterih podjetjih se zmanjšuje pomanjkanje delovne sile, v drugih pa se pojavlja celo odvečna delovna sila. Medtem pa niso vse gospodarske organizacije sposobne rešiti problema odvečne delovne sile z razširjanjem produkcije, marveč ga bodo reševale le s pomočjo komune oziroma okraja. Ti organi naj s primerno gospodarsko- politiko in s primerno gospodarsko iniciativo zagotove zaposlitev predvsem tiste delovne sile, ki ne more ostati na dosedanjih delovnih mestih. Naši družbeni organi upravljanja ne bi smeli biti indiferentni do prenaglega spreminjanja strukture našega prebivalstva, to je do nadaljnjega priliva iz vasi v mesto; pri tem je seveda ekonomsko-politično utemeljeno spreminjanje socialne strukture nujen atribut nadaljnjega razvoja. Gospodarske organizacije, ki potrebujejo novo delovno silo, bi morale najprej najemati že v občini zaposlene, ki so na sedanjih mestih postali odveč, preko pristojnih posredovalnic za delo-, ki jim moramo v bodoče posvetiti veliko več pozornosti. Stanovanjske skupnosti s svojimi servisi, razvijanjem uslužnostne obrti, spopolnjevanjem trgovine in ustanavljanjem raznih institucij, ki so potrebne za zboljševanje življenjskih pogojev in udobnosti, imajo brez dvoma možnost absorbirati dokajšnji del sedaj in tudi v prihodnje nezaposlene, zlasti ženske delovne sile. Komune, njihovi zbori proizvajalcev in drugi organi bi morali zlasti skrbeti, da zagotove primerno zaposlitev ljudi z delno delovno sposobnostjo, kakor invalidov in drugih, ki so danes često iz socialnih razlogov zaposleni v industriji, dasi ne morejo dati takega učinka kakor zdravi delavci in se jih zato podjetja skušajo otresti. Ce bi komune pri tem ostale indiferentne, bi povzročile socialno-politične probleme, ki bi sami po sebi zavrli potrebno osvobajanje odvečne delovne sile v podjetjih. Dosedanje naglo spreminjanje strukture v smeri povečanja števila nekmečkega prebivalstva je v svoji poglavitni osnovi 139

seveda odraz nagle industrializacije; vendar je bilo takšno spreminjanje socialne strukture večkrat posledica dejstva, da v industriji ni bil dovolj izveden takšen način nagrajevanja, ki bi stimuliral in zagotavljal dvig produktivnosti, na drugi strani pa dejstva, da je razvoj kmetijstva in investicij v kmetijstvo zaostajal. Sedaj gre za to, da se pomanjkljivosti iz preteklosti popravijo. Nadaljnje spremembe v strukturi prebivalstva naj se vrše ob pogojih dviga produktivnosti tako v kmetijstvu kakor v industriji. Zato bi bilo treba prelivanje delovne sile iz vasi v mesto vsklajevati z bolj ali manj uspešnim premagovanjem in odpravljanjem zaostajanja v povečevanju produktivnosti na vseh področjih gospodarstva. V komunah bi morali imeti pred očmi tako gospodarsko politiko, ki bi spodbujala upravičene ali celo nujne premike delovne sile najprej znotraj industrije, oziroma industrijskih središč, kakor tudi v okviru samega kmetijstva. Ob mehanizaciji kmetijstva ni treba misliti, da se mora zaradi tega nastala odvečna delovna sila preliti že kar v mesta, v industrijo, marveč je možno, da se ta delovna sila, ki zaradi strojne obdelave postane odveč, zaposli z intenzifikacijo in uvajanjem takih kultur kmetijske produkcije, ki terjajo tudi več ročnega dela. To bi omogočilo večjo proizvodnjo' povrtnin, ki so danes deficitarne in zaradi tega nesorazmerno drage, ter omogočajo prevelika nihanja cen ter možnosti izkoriščanja konj unkture. Morda je med industrijskimi panogami v največjem zaostanku predelava kmetijskih proizvodov, zato bo predvideno povečanje kmetijske proizvodnje ne le omogočilo nadaljnji hitrejši razvoj industrijske proizvodnje, zlasti živilske industrije, ampak ga tudi nujno terjalo; s tem bodo povečane možnosti zaposlitve odvečne delovne sile na vasi. Zaradi prejšnjih pomanjkljivosti v razdelitvi in ovirah v sistemu nagrajevanja ter zaradi drugih vzrokov niso bile v industriji izkoriščane vse možnosti za sprostitev vseh energij in doslej neizkoriščenih rezerv. Iz teh razlogov je prihajalo do pretiranega povečanja zaposlenih v industriji in gradbeništvu. O tem pričajo podatki iz preteklega leta, ko se je povečalo število zaposlenih za okrog 27.000 nasproti 9000, kakor je predvideval družbeni plan. Zaradi tega se produktivnost dela ni mogla zadovoljivo razvijati, kar je negativno vplivalo na formiranje realnih osebnih dohodkov na zaposlenega. To je tudi povzročilo skupni porast kupne moči, ki je pritiskala na blagovne 140

sklade, ki se prav tako zaradi neracionalnosti zaposlovanja niso povećavali v ustreznem obsegu. S spremembo delitve dohodka, s katero- se povečujejo skladi podjetij in omogoča ter spodbuja stimulativno nagrajevanje po učinku in smotrno gospodarjenje v podjetjih, smo letos sprožili široko zasnovano aktivnost za dvig produktivnosti dela. Narasel je smisel za racionalno izkoriščanje proizvajalnih sredstev, za boljšo organizacijo dela, za varčevanje s surovinami in tako dalje. Doslednejše uvajanje nagrajevanja po učinku, ki je povezano z akcijo v zvezi s tarifnimi pravilniki, je že dalo v praktični konkretizaciji principa nagrajevanja po učinku nekaj zelo dobrih rezultatov in kolektivne stimulacije za dobro racionalno gospodarjenje v podjetjih. Zelo je narastel smisel za smotrno in stimulativno razdelitev preostalega čistega dohodka gospodarskih organizacij za družbeni standard in za nadaljnji razvoj podjetja. Imamo vrsto- kolektivov — in to večjih — ki so na osnovi spremenjenih instrumentov, večje sprostitve in samostojnosti v načinu nagrajevanja izdelali in sprejeli povsem originalne pravilnike, ki’ v veliki meri uresničujejo socialistična načela nagrajevanja. Dejal bi, da smo s tem napravili odločilni prodor, ki bo odprl pot uspešnemu uveljavljanju socialističnega načela »vsakemu po- njegovem delu«. Treba je poudariti posebno pozitivno dejstvo, da so mnogi kolektivi to načelo konkretizirali na različne originalne načine, kakršni ustrezajo pogojem in strukturi posameznih podjetij, brez kakršnegakoli šablonskega predpisovanja od zgoraj. Pokazalo- se je kot edino pravilno, da se tudi sindikalni in oblastveni organi pri kritičnem obravnavanju in potrjevanju tarifnih pravilnikov niso ravnali po kakršnemkoli šablonskem receptu, ker bi ta ne mogel biti ustrezen kriterij za podjetja spričo tolikanj različnih okolnosti in pogojev v vsakem izmed njih. Vsak poskus predpisovanja nekega recepta ali vzorca pravilnika bi omejeval samostojnost in individualne možnosti, mobilizirati razpoložljive, doslej neizkoriščene rezerve v vsakem podjetju. Ohranjeval bi elemente mezdnega odnosa, ki v našem sistemu delavskega in družbenega samoupravljanja, v našem sistemu delitve dohodka postaja vse očitneje škodljivo tuje telo-. Te elemente vsebujejo tudi tako zvani tarifni sporazumi, ki so jih izdelala nekatera višja združenja posameznih gospodarskih panog. Pozitivno je, da so bili zgoraj omenjeni rezultati doseženi, ne da bi bilo treba uporabljati administrativne ukrepe, marveč le z uveljavljanjem politično-ekonomskih 141

normativov, z izpopolnjenim načinom nagrajevanja po učinku individualnega dela ter pravilnim povezovanjem individualnega nagrajevanja z interesom vsega kolektiva za čim boljše skupno gospodarjenje; da so se uveljavila pravilna načela in kriteriji, s katerimi sindikalni in oblastveni organi individualno in kritično ocenjujejo, dajejo ali ne dajejo soglasje k poedinim predlogom tarifnih pravilnikov. Vsekakor se je že doslej pokazalo, da je uveljavljanje teh načel s političnimi sredstvi omogočilo iniciativo v kolektivih, da sami najdejo najprimernejši način za čim pravilnejše nagrajevanje. Ta uspeh ima velik družbeno-politični pomen, ker obračunava z zakoreninjeno miselnostjo mezdnega odnosa, spodbuja samostojno iniciativo v kolektivih, obračunava z nezaupanjem, daje prednost, stimulacijo in perspektivo vsem tistim kolektivom, ki dosledneje uveljavljajo socialistični način nagrajevanja. Prvi znaki in rezultati, doseženi v teh nekaj mesecih letošnjega leta, že kažejo pomemben skok v porastu procenta nagrajevanja po učinku, ki je doslej, od lanskih približno 45 % naraslo v povprečju na blizu 70%, v metalurgiji in rudarstvu pa celo na 90 % vseh del, ki se poslej nagrajujejo po učinku. Vsekakor bodo podjetja s tem višjim procentom normiranih del na boljšem od tistih, ki v tem pogledu zaostajajo, saj bodo mogla brez težav izplačevati realizirane zaslužke, ne da bi za to morala porabljati fonde skupne porabe. Povečane zaslužke bo kril večji proizvodni uspeh, ki bo obenem prispeval k realnosti povečanih zaslužkov, hkrati pa omogočal ustrezno' povečanje fondov skupne porabe, ki bodo mogli služiti zboljšanju družbenih pogojev v komuni. Vendar se pri vsem tem odpirajo še nove velike in odgovorne naloge za politične, družbene in gospodarske organizacije. Ob konfrontaciji teh številnih pozitivnih primerov, ki so bili doseženi s primernim angažiranjem subjektivnih sil, se namreč še očitneje kažejo mnoge slabosti na drugih področjih, kjer zavestne sile niso bile dorasle svoji nalogi. Te slabosti so v glavnem posledica nezadostne borbe komunistov in vodstev osnovnih in občinskih družbenih organizacij, da bi bila ta načela v večjem obsegu v delovnih kolektivih raztolmačena in praktično realizirana. Te slabosti so v tendencah nesorazmernega povečevanja plač uslužbencev, ne da bi bile te vezane na večji učinek gospodarskega uspeha podjetja. Naše organizacije, pa tudi organi delavskega samoupravljanja, ki imajo pri

tem največji interes, se ne spopadajo dovolj z razpoloženjem, ki ga je ponekod čutiti pri administrativnem in upravnem aparatu in tehničnem vodstvu, ki jim bolj ustreza nagrajevanje po času, ker je njihovo delo pri tem lažje in enostavnejše kakor delo, naloge in odgovornost ob izdelavi sistema in evidentiranja nagrajevanja po učinku. Ne spopadamo se dovolj odločno s pojavi iskanja in dajanja protekcij v najrazličnejših oblikah, z očitnimi znaki korupcije. Družbene organizacije in organi delavskega samoupravljanja še niso povsod zadosti aktivni nasproti še močno naglašenim tendencam tistih delavcev, ki jim ni za nagrajevanje po učinku, ki hočejo zagotovitev svojega fiksnega zaslužka, ne glede na njihovo udeležbo, v delovnem učinku. Premalo je pojasnjevanja prednosti sistema nagrajevanja, ki stimulira dvig produktivnosti, ki edini zagotavlja realno povečanje zaslužka in zboljšanje življenjske ravni. Pogosto se naše organizacije ustavijo pred določenimi težavami, ki jih povzročajo nekatere pomanjkljivosti, ki še obstajajo v našem gospodarskem sistemu. Ne vidijo napredka, ki je že dosežen v dosedanjem razvoju tega sistema, in ne vidijo pogojev, ki jih je treba uresničiti za nadaljnje spopolnjevanje gospodarskega sistema. To spopolnjevanje pa ni tako, preprosta naloga, zavedati se je treba navzkrižja med možnostmi in željami oziroma potrebami. Zato se je treba zavedati vloge subjektivne vpjjeH sposobnosti, premagati te ovire, težave in nasprotja.

Proračunska potrošnja

1 ■» 4 M ►

Skladno s splošnim družbenim razvojem se urejajo tudi oblike in obseg proračunske potrošnje. Posebno nadaljnji razvoj komunalnega sistema zahteva izpopolnjevanje in prilagajanje sistema proračunske potrošnje. Proračunska potrošnja se vse bolj povezuje z osebnimi prejemki prebivalstva; s tem se spodbuja interes slehernega državljana tako za obseg kot za način uporabljanja te oblike potrošnje družbenih sredstev. Vse bolj se tudi na tem področju umikajo administrativnobirokratski posegi ob razporejanju proračunskih sredstev na posamezne upravno-teritorialne enote, ves bolj se objektivizirajo ustrezni instrumenti, ki regulirajo obseg te potrošnje bolj skladno z dejanskimi potrebami družbeno-gospodarskega razvoja posameznih področij. 143

Občinam se iz leta v leto daje večja materialna samostojnost, večja stvarna pristojnost oziroma možnost za predpisovanje in pobiranje lastnih dohodkov za svoje potrebe. Pri teni pa seveda pada na njih tudi večja odgovornost glede virov, višine in strukture proračunske potrošnje. Drži, da se preko tega načina potrošnje družbenih sredstev razvija vrsta dejavnosti in služb, ki indirektno vplivajo na porast življenjskega standarda, pa tudi na boljše izkorišanje obstoječih produkcijskih zmogljivosti. Prav zaradi tega na noben način ne gre zanemarjati razmerja, ki naj ga v vseh naših proračunih predstavlja tisti del sredstev, ki pospešuje kulturno-prosvetno, zdravstveno in komunalno dejavnost, in na drugi strani oni del sredstev, ki se uporablja za funkcioniranje administrativnega aparata. Čeprav pospešeni družbeni razvoj sam terja adekvatno povećavanje proračunske potrošnje, pa je nujno potrebno opozoriti na dejstvo, da ta potrošnja nesorazmerno hitro narašča, zlasti hitro naraščajo izdatki za državno upravo, ki so v letu 1958 za 23 % večji kakor v letu 1957 in za 60 °/o večji ko v letu 1954. Tako naraščanje izdatkov ni v skladu z našimi gospodarskimi zmogljivostmi ali pa vsaj zmanjšuje možnost vlaganja sredstev v tista področja splošne potrošnje, ki se morajo pospešeno razvijati. Družbeni, samoupravni in proračunski organi naj ob uvajanju maksimalne štednje posvetijo vso potrebno skrb pravilnim razmerjem v proračunski potrošnji. V skladu s predvidevanim družbenim planom lahko- ugotovimo, da so občine v lanskem letu realizirale iz lastnih dohodkov že nad 65 % svojih proračunskih dohodkov, kar jim omogoča čedalje večjo samostojnost v razvijanju iniciative in v vplivanju na obseg in način potrošnje, obenem pa seveda predpostavlja tudi kvalitetnejše gospodarjenje s temi sredstvi. V zvezi z nadaljnjim vse večjim prenašanjem pristojnosti na občine se med drugim postavlja važna naloga nujnega izboljšanja strokovne stopnje ljudi, ki so zaposleni v občinski upravi. Kakor je v letošnjem letu v gospodarskih organizacijah razvita dejavnost in skrb za čim racionalnejšo zaposlitev vsakega delavca in nameščenca, tako bi morali tudi v državni upravi, v raznih zavodih in ustanovah razviti predvsem akcijo proti nenačrtnemu in neutemeljenemu povećavanju števila zaposlenih, obenem pa resno poskrbeti za strokovno in politično izobrazbo uslužbencev.

Poleg skupnih proračunskih dohodkov, ki so enotni v vsej državi, imajo samo občinski ljudski odbori pooblastila, da predpisujejo tudi dodatne proračunske dohodke od osebnih dohodkov prebivalstva. V tem imajo družbeni samoupravni organi dokaj delikatno odgovornost, saj uspešno reševanje vprašanj življenjskega standarda, zlasti v mestih in industrijskih centrih, ne dopušča pretiranega zviševanja proračunske potrošnje na račun osebnih prejemkov prebivalstva. Vsekakor je tu prav posebno treba zagotoviti demokratično odločanje o dodatnih proračunskih obveznostih s tem, da ob teh vprašanjih aktivirajo in sprejemajo odločitve državljani sami na zborih volivcev.

Osebna potrošnja in trgovina

Osebna potrošnja se v zadnjih letih občutno povečuje, kar je med drugim rezultat povečanja produkcije in produktivnosti ter drugih prizadevanj za dvig življenjske ravni, vendar še vedno ugotavljamo njen hitrejši porast v korist kmečkega prebivalstva. Zato je slej ko prej potrebno' v pogledu rasti osebne potrošnje posvečati večjo skrb pravilnejšemu razmerju med mestom in vasjo. To vsklajevanje pa bo možno le, če bo porast dohodkov prebivalstva pogojen s porastom produktivnosti, tako v mestu kakor na vasi. Vsklajenost osebnih dohodkov s produktivnostjo bo pri predvidenem povečanju celotne in posebej kmetijske proizvodnje ugodno vplivala na nadaljnjo stabilizacijo tržišča, ko rast kupne moči prebivalstva ne bo povzročala tolikšnega nihanja cen in s tem določenih motenj, ki so v glavnem omogočale prelivanje kupne moči na vas. K zboljšanju blagovnega prometa, zlasti za boljšo preskrbo mest in industrijskih centrov, lahko odločilno prispevajo zlasti ljudski odbori s tem, da bodo poleg ekonomskih in organizacijskih ukrepov uporabljali tudi zakonska pooblastila, ki jim omogočajo tudi z administrativnimi ukrepi preprečiti, da bi se na tem občutljivem področju uveljavljale špekulantske in monopolistične tendence. Velja ugotovitev, da so sedanje motnje predvsem posledica pomanjkanja kmetijskih proizvodov. Zato mora povečanju industrijske proizvodnje nujno slediti povečanje kmetijske proizvodnje zlasti na družbenih posestvih v okolici mest, ki s svojo intervencijo lahko marsikje v celoti odpravijo sedanje pomanjkanje kmetijskih proizvodov na trgu. Četrti kongres ZKS — 10

145

S tem onemogočijo izjemen položaj in neupravičen porast kupne moči zlasti okoliških kmetov, obenem, pa podpro' uvajanje socialistične kooperacije. V blagovnem prometu in trgovini je v splošnem še vrsta važnih vprašanj, ki so v najtesnejši zvezi s praktičnimi ukrepi za zboljšanje življenjskega standarda. Zato je to važno torišče udejstvovanja družbenih organizacij, ki naj s svojo aktivnostjo dosežejo, da bodo ustrezne organizacije in družbeni organi, kakor so potrošniški sveti, stanovanjske skupnosti in podobne družbene samoupravne ustanove, razvile potrebno iniciativo za čim boljše potekanje blagovne menjave, za odpravljanje raznih pomanjkljivosti, obenem pa bodo nosilke družbene kontrole na tem področju. Posebno skrb smo dolžni posvečati uspešnemu ustanavljanju in delovanju stanovanjskih skupnosti, ki se bodo uspešno razvijale kot organi družbenega samoupravljanja na področju potrošnje ter organizirale vrsto dejavnosti za izboljšanje preskrbe prebivalstva preko trgovine, uslužnostnih obrti, ustanov družbene prehrane, zavodov za varstvo otrok, servisnih dejavnosti, ustanov za pomoč družini in zaposleni ženi. Nakazal sem nekatere družbeno-politične in družbeno-ekonomske probleme, ki so in bodo v prihodnje predmet nalog in pozornosti naših družbenih samoupravnih organov. Napredek, ki je doslej dosežen v razvijanju in usposabljanju naših demokratičnih organov široke samouprave, daje zagotovilo, da bodo sposobni uspešno reševati tudi te odgovornejše in obsežnejše naloge. Zagotovilo za to nam dajejo nekatera izrecno pozitivna dejstva: — samoupravni organi, kot so delavski sveti, upravni odbori in operativna vodstva, so se izkazali dorasle za uspešno vodenje ustreznih gospodarskih nalog; — med široke vrste delovnih kolektivov se je razširilo spoznanje, da je vse več in več problemov in nalog, katerih rešitev je odvisna od njih samih; — prevladuje spoznanje, da je z nagrajevanjem po delu, povečanjem produktivnosti in racionalnim gospodarjenjem mogoče zboljševati neposredni materialni položaj proizvajalcev, — in prav tako, da so delovni in življenjski pogoji delavcev v vse večji odvisnosti od uspehov v podjetjih, kakor tudi od napredka in dobrega gospodarjenja v komunah, zaradi česar 146

se je treba čimbolj vključevati v celotno življenje komune, ker je prav to sinteza temeljnih pogojev za stabilno in trajno rast življenjskega standarda delovnih ljudi, torej pot, ki vodi k nadaljnjemu napredku vse naše socialistične skupnosti. Za nadaljnje utrjevanje te osnove morajo komunisti usposabljati predvsem sebe, pa tudi samoupravne organe in družbene organizacije za njihovo pospešeno delovanje proti ostankom birokratizma v administrativnih organih v podjetjih; v utrjevanju vezi s celotnim kolektivom, pojasnjevanju ukrepov in načrtov samoupravnih organov ter operativno upravnih vodstev, v razširjenem sodelovanju in sousmerjanju v gospodarskem upravljanju je treba videti bistvena sredstva za utrjevanje političnega razpoloženja in enotnosti kolektiva. Spričo obstoječih teženj pri manj razvitih delavcih, ki v delavskem samoupravljanju vidijo samo svoje pravice, ne pa hkrati tudi dolžnosti, je posebno odgovorna vzgojna naloga komunistov, saj enostranske zahteve mezdne mentalitete in anarhični nastopi otežujejo delavsko samoupravo in »opravičujejo« birokratske metode. Iz obravnavanih problemov jasno izhajajo težje in odgovornejše naloge komunistov na področju družbenega upravljanja v komuni. Zlasti se postavlja potreba po čim večjem usposabljanju in aktivnosti teritorialnih političnih družbenih organizacij, ki jim je naloga aktiviranje in usmerjanje dejavnosti najrazličnejših samoupravnih organov, od gospodarskih, stanovanjskih, socialnih, zdravstvenih do kulturno-prosvetnih, mladinsko-skrbstvenih in drugih. Sedaj pa, tovariši in tovarišice, še nekaj misli o ostalih poglavjih predloga resolucije, ki jih bodo obširneje obravnavali koreferenti. Najprej o stanju na področju kulture in prosvete. Nedvomno je, da smo v pretečenem obdobju tudi tu dosegli nekatere pozitivne spremembe. Naša politika, zasnovana na sklepih VI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je bila v nekem smislu konkretizirana že na našem prejšnjem kongresu, je dala nekaj pomembnih rezultatov. Napredek je predvsem v tem, da so se tudi na področju kulturne in prosvetne dejavnosti razvili in so zaživeli organi družbenega samoupravljanja, da se v njih postopno oblikujejo in uveljavljajo načela socialistične kulturne politike. Med pozitivne rezultate moremo 147

šteti to, da je močno oslabljena, čeprav še zdaleč ne povsem odpravljena tista posebna mentaliteta o popolni avtonomnosti kulturnih institucij, ki je lastna delu naše inteligence in za katero so se in se še dostikrat skrivajo razne tendence, ki so socializmu tuje. Ta mentaliteta je oslabljena spričo naraščajočega zanimanja vseh naših družbeno-političnih sil za kulturna vprašanja. Ta vprašanja v naši socialistični skupnosti še zdaleč niso več kompetenca ozkega kroga ljudi, ki se imajo za edino poklicane in izključno kompetentne, da o njih razpravljajo in odločajo. Organi družbenega samoupravljanja so začeli sistematičneje reševati vprašanja visokega šolstva, srednjega, strokovnega in obče izobraževalnega šolstva, raznih kulturno-umetniških ustanov itd. Pomemben je prispevek teh organov v razpravi o splošni šolski reformi. Ti pozitivni rezultati pričajo, da se razvijajo socialistične oblike našega družbenega sistema, da se širi množična podpora naši kulturni politiki, ki terja, naj se vsa področja, torej tudi kulturno, podredijo splošnim ljudskim stremljenjem po napredku in po socialistični preobrazbi družbe. Kultura postaja v zmerom širšem smislu last ljudstva. Vendar pa stojimo na tem področju še pred izredno težavnimi nalogami, ki jih je moči reševati s sistematično in dosledno izvajano kulturno politiko, preračunano na daljša obdobja. Velja spoznanje, da bodo odločilni rezultati doseženi s šolanjem visokokvalificiranih kadrov kulturnih delavcev, ki jih potrebuje naš razvoj na vseh področjih kulture in prosvete. Velja spoznanje, da se je pri tem treba opirati na udeležbo in podporo vseh faktorjev naše družbeno-politične in samoupravne socialistične dejavnosti. Naloga komunistov slej ko prej je in ostane, da morajo preprečevati negativne idejno-politične pojave, kjerkoli naletijo nanje, se aktivno boriti proti njim in njihovim nosilcem. Kar je o teh pojavih in o njihovih nosilcih rečeno v programu Zveze komunistov Jugoslavije, velja v polni meri tudi za Slovenijo. Antisocialistični pojavi in tendence se skušajo uveljaviti bodisi kot ostanki starih izkoriščevalskih slojev s konservativno meščansko' miselnostjo ali pa kot anarhični malomeščan, ki svojo kapitulacijo pred napori socialistične graditve opravičuje z argumenti preživelega buržoaznega sveta, napaberkovanimi doma in na tujem. Vsaka naša težava, vsaka slabost ali napaka jim pride prav za sovražno kritiko socializma, s katero skušajo ško-

dovati našemu razvoju. Tudi nasprotja v odnosih med socialističnimi deželami skušajo obrniti v svoj prid. Posebno pa je potrebna naša budnost, kadar nosilci antisocialističnih tendenc skušajo' zlorabljati širino naše socialistične demokracije, podtikajoč ji svoje, buržoazno pojmovanje demokracije. V antisociaIistični, buržoazni ali birokratski miselnosti koreninijo tudi ostanki nacionalizma pri nas. Čeprav nacionalizem in partikularizem postajata zmerom manj učinkovita spričo očitnih rezultatov naše dosledno socialistične nacionalne politike, politike nacionalne enakopravnosti, ki se kažejo tudi v konkretnem napredku Slovenije, nosilci antisocialističnih tendenc radi izrabljajo vsak najmanjši povod, da bi v manj zavednih elementih delovnega ljudstva podpihovali nacionalistično občutljivost in šovinizem in jih odtrgali od zavestnih socialističnih sil. Ker je naš razvoj tako nagel, je neogibno, da pride včasih do raznih neskladnosti in nasprotij, do raznih prehodnih težav. Četudi gre za težave rasti v našem razvoju samem, so vendar lahko povod in hrana za dejstvovanje antisocialističnih elementov. Zato morajo biti komunisti ne le budni, marveč tudi neprestano aktivni v borbi proti njim. Doseči moramo popolno politično izolacijo teh elementov, jih napraviti povsem neškodljive, za kar sta najzanesljivejši sredstvi: nadaljnji uspehi v socialistični graditvi in idejno-politična načelnost in borbenost komunistov. V notranjem življenju, kakor tudi v nadaljnjem uveljavljanju komunistov kot družbenih činiteljev na liniji VI. kongresa, smo v pretečenem obdobju dosegli velike rezultate. Zlasti pa lahko zabeležimo polet po VII. kongresu v pogledu poživitve in utrditve organizacij Zveze komunistov. To se odraža v dokajšnjem številčnem porastu članstva. To kaže, da smo v veliki meri premagali sektaške in solunaške koncepcije, ki so nam nekaj let ovirale poživitev in pomladitev članstva naših organizacij. Zlasti velik napredek imamo v aktivizaciji mladine v družbeno življenje, v vključevanju mladih, zraslih v mladinskem družbenem udejstvovanju, v naše vrste. Imamo zelo odgovorne naloge v pogledu vzgoje in izobrazbe za čim uspešnejše udejstvovanje mladih komunistov v našem družbenem življenju. Toda tu nam bo v izredno pomoč program Zveze komunistov Jugoslavije. Kolikor ga bomo tvorno uresničevali v praktičnem družbenem življenju, bomo lahko kos našim bodočim nalogam. 149

Tovariši in tovarišice!

Naši kongresi Zveze komunistov zdaleč presegajo pomen kongresov pristašev kakšne politične stranke. To so v svojem bistvu delovni dogovori najzavednejših sil delovnih ljudi, ki izvršujejo velike naloge, pomembne za življenje vseh delovnih ljudi in za življenje vsakega delovnega človeka. Merilo uspehov so storjeni koraki na poti takega materialnega in družbenega razvoja, ki pomenijo približevanje postavljeni nalogi, izgradnji socialističnih družbenih odnosov. Ti koraki se ne merijo samo z merili utrjevanja lastne partije, temveč se merijo predvsem z merili, koliko je napredoval splošni materialni razvoj, kako žive delovni ljudje pri tem, in predvsem, koliko ljudi je udeleženih pri upravljanju svojih zadev, pri upravljanju gospodarstva, pri delitvi dohodka, pri upravljanju vseh sektorjev družbenega življenja. Ko komunisti Slovenije na svojem IV, kongresu polagamo račun o svojem delu in razpravljamo o svojih bodočih nalogah, se nam ni treba sramovati. V preteklih štirih letih smo prav tako pošteno in častno kakor v preteklih štirih desetletjih dajali svoje sile za izvrševanje tistih nalog, ki smo jih smatrali kot neposredne na poti k velikemu cilju osvoboditve dela, osvoboditve človeka in človeštva.

KOMUNISTI V DELAVSKEM IN DRUŽBENEM SAMOUPRAVLJANJU KOREFERAT TOVARIŠA STANETA KAVČIČA

Obdobje, v katerem so se polagali idejni, politični, zakonodajni in organizacijski temelji delavskemu in družbenemu samoupravljanju, je že za nami. Delavsko in družbeno samoupravljanje je že postalo eno od osnovnih idejnih in materialnih gibalnih sil celotne naše družbe. Delavsko in družbeno samoupravljanje ima za seboj že tudi prve praktične pozitivne in tudi nekatere negativne izkušnje in seveda predvsem velike konkretne rezultate tako v idejno političnem kakor tudi v materialno operativnem pogledu. V delavskem in družbenem samoupravljanju praktično prihaja vsakodnevno do izraza konkretna socialistična ustvarjalnost, delovnih množic. Če hočemo delavsko in družbeno samoupravljanje uspešno obravnavati in analizirati na našem kongresu oziroma v naši komisiji, potem le-tega ne kaže preveč prakticistično razdrobiti na posamezna področja in na operativne in organizacijske podrobnosti. Zaradi tega v svojem referatu ne bom našteval raznih številk in statističnih tabel; ne bom navajal zaključkov raznih anket in drugih podrobnosti o komunah, o delavskih svetih, o šolskih odborih in o drugih organih družbenega samoupravljanja. Tovrstni materiali spadajo na razna, v nekem smislu specializirana posvetovanja neposrednih praktičnih delavcev s posameznih področij delavskega oziroma družbenega samoupravljanja. Takih posvetovanj je bilo v preteklem obdobju zelo mnogo, bila so zelo koristna, zato jih bo potrebno prirejati tudi v bodoče. V naši komisiji pa moramo ugotoviti predvsem osnovne skupne idejno politične elemente, izhodišča, stremljenja, sla151

bosti in cilje; opozoriti moramo na osnovne skupne materialne in organizacijske probleme, ki jilr danes lahko zaznamujemo v delavskem in družbenem samoupravljanju. Konkretne naloge, stališča in sklepi posameznih organov delavskega in družbenega samoupravljanja kakor tudi komunistov, ki delajo v njih, so zelo različni in v praksi, bodisi zaradi objektivnih ali še večkrat zaradi subjektivnih razlogov, včasih celo nasprotujoči. Končni splošni cilji, osnovne idejne in materialne tendence pa so, oziroma bi morale biti iste. Predvsem komunisti pa bi morali biti nosilci in borci za konkretno realizacijo teh enotnih idejno političnih in materialnih ciljev, seveda v specifičnih pogojih in na raznih področjih delavskega in družbenega samoupravljanja. Samo na osnovi takih pogledov, to se pravi, na osnovi enotne družbene politične analize doseženega stanja v delavskem in družbenem samoupravljanju je možno tudi ločiti slabo od dobrega, napredno od zaostalega. Samo na taki politični osnovi so lahko komunisti idejni voditelji vsakodnevne praktične dejavnosti in operativnosti organov družbenega in delavskega samoupravljanja. Vse to poudarjam tudi zaradi tega, ker je ena resnih slabosti delavskega in družbenega samoupravljanja oziroma predvsem komunistov, ki tu delajo, tudi v tem, da se na delavsko in družbeno samoupravljanje mnogokrat gleda vse preveč prakticistično, rutinersko in upravno administrativno. Tako nepravilno gledanje lahko povzroči resne težave oziroma ubije tisti osnovni, pristno ljudski in revolucionarni duh in ustvarjalno aktivnost, ki je in mora biti osnova celotne dejavnosti organov delavskega in družbenega samoupravljanja. Ce pa hočejo komunisti biti idejni usmerjevalci delavskega in družbenega samoupravljanja, pa si morajo biti predvsem na jasnem v naslednjih stvareh: prvič, v kakšnih sedanjih splošnih pogojih se razvija delavsko in družbeno samoupravljanje; drugič, katere so njegove osnovne notranje značilnosti; tretjič, katere so osnovne pomanjkljivosti, slabosti in nevarnosti. V nadaljevanju bom poskusil v grobih obrisih odgovoriti na postavljena vprašanja. Če govorimo o splošnih pogojih, v katerih deluje sedaj delavsko in družbeno samoupravljanje, in zlasti če sedanje pogoje primerjamo z začetno dobo, to se pravi, pet, šest let nazaj, potem moramo ugotoviti, da so odpravljena določena nasprotja, ki so bila značilna za prvo obdobje, v katerem so začeli delovati 152

organi delavskega in družbenega samoupravljanja. Lahko trdimo, da je popolnoma odpravljen kakršenkgli resnejši politični odpor oziroma rezerva, ki so ju predvsem do družbenega samoupravljanja na posameznih področjih (prosveta, zdravstvo, šolstvo, urbanizem itd.) imeli in kazali razni posamezniki ali celo ustanove in organizacije. Delavsko in družbeno samoupravljanje je dobilo svojo državljansko pravico ne samo z zakoni in uredbami, ampak predvsem s tem, da je prodrlo v zavest široke množice državljanov, tako da se danes zdi že skoro nemogoče mnoge družbene zadeve urejati drugače kakor z organi delavskega in družbenega samoupravljanja. Mnoga vprašanja z raznih družbenih področij, ki so se še pred štirimi ali petimi leti zdela izrazita domena državne uprave in administracije ali celo posameznih uslužbencev in referentov, so danes že postale izrazita domena — in to ne samo v zakonodaji, ampak predvsem v zavesti ljudi — organov delavskega in družbenega samoupravljanja. Omenjeni pozitivni politični proces, s katerim je delavsko samoupravljanje postalo tako rekoč nujna, nenadomestljiva vsakodnevna potreba naših državljanov, je eden prvih, zelo razveseljivih in pozitivnih splošnih pogojev, ki nadaljnjemu razvoju in delu delavskega in družbenega samoupravljanja daje zelo lepe perspektive. Odpravljeno je, dalje, nasprotje, ki je, zdi se mi, doseglo svoj vrhunec v letu 1954 in ki je bilo med demokratičnimi pravicami delavskega in družbenega samoupravljanja in med njegovo relativno zelo pičlo odmerjeno materialno osnovo. Nadaljnji razvoj proizvajalnih sil, to se pravi povečanje nacionalnega dohodka, in seveda pravilna orientacija glede nadaljnje krepitve materialnih osnov delavskemu samoupravljanju in komunalnemu sistemu, je iz leta v leto povečeval materialna sredstva predvsem delavskim svetom in komunam in s tem odpravljal omenjeno nasprotje, ki je že začelo povzročati resne težave. Čedalje večji del presežka dela upravljajo in razporejajo neposredni proizvajalci bodisi v organih delavskega, bodisi v organih družbenega samoupravljanja. S tem seveda ne trdim, da imajo komune in delavski sveti že dovolj materialnih sredstev. Teh sredstev vsekakor še vedno zelo primanjkuje in je nadaljnja krepitev materialne osnove delavskemu in družbenemu samoupravljanju vsekakor ena prvih nalog nadaljnjega razvoja zlasti še tudi zato, ker z njo sovpada tudi višji življenjski standard delovnih ljudi. Toda vendar so materialna sredstva v delavskih svetih in pred153

vsem v komunalnem sistemu danes že taka, da mu omogočajo resno delo v okviru njegovih pravic in dolžnosti, in še več, da mu že tudi omogočajo načrtno uporabo in perspektivno planiranje teh sredstev. Lahko trdimo celo to, da je predvsem zaradi nekaterih splošnih deficitarnih proizvodnih panog, kot so gradbeništvo, obrtništvo, projektiranje itd., in ponekje tudi zaradi subjektivnih slabosti ali nesposobnosti nastal celo trenutni problem, kako čimbolj racionalno in načrtno porabiti materialna sredstva, ki so na razpolago. Na osnovi povedanega se lahko napravi zaključek, da so splošni politični in materialni pogoji za delavsko in družbeno samoupravljanje zelo ugodni in da se z vsakim dnem izboljšujejo. Osnovne notranje značilnosti delavskega in družbenega samoupravljanja pa so na sedanji stopnji razvoja predvsem naslednje: Tu se najprej razpletajo družbena protislovja s politično, ekonomsko oziroma idejno in materialno vsebino med družbo in kolektivom. Dalje še razpletajo z isto vsebino protislovja in tudi nasprotja med kolektivom in poedincem. Zapirali bi oči pred konkretno stvarnostjo, oddaljili bi se od marksistične analize in približevali bi se idealističnemu in pragmatističnemu gledanju na sedanje družbene odnose in materialne probleme, če bi negirali določena protislovja med posameznimi kolektivi in celotno družbo oziroma med kolektivom in poedincem. Tako dolgo, dokler bomo v blagovni proizvodnji, in tako dolgo, dokler ne bo izobilja blagovnih proizvodov, bodo omenjena protislovja obstajala in povzročala materialne in politične težave s svojimi idejnimi manifestacijami. Istočasno pa seveda predvsem razpletanje teh protislovij sprošča velike fizične in umske ustvarjalne sile delovnih ljudi, kolektivov in družbe za čim hitrejši napredek. Značilnost naše družbe ni v tem, da ne bi imela določenih protislovij, ampak je predvsem v tem, kako se ta protislovja razpletajo, uravnavajo in razvozlavajo. In predvsem po zaslugi delavskega in družbenega samoupravljanja se vsa omenjena protislovja ne uravnavajo od zunaj in s prisiljenimi administrativnimi in birokratskimi metodami, ampak se obravnavajo, izravnavajo in razpletajo znotraj kolektivov, demokratično in z ustvarjalno prakso širokih ljudskih množic. Uravnavajo in razpletajo jih delovni ljudje sami z lastnim spoznanjem in na osnovi dobrih ali slabih, pravilnih ali nepravilnih odločitev, ciljev in načrtov, ki jih vsakodnevno sprejemajo v organih delavskega in družbenega samoupravljanja. 154

V delavskem in družbenem samoupravljanju se konkretno realizira splošna linija naše politične in gospodarske koncepcije. Tu se dalje odvija konkreten boj proti ostankom birokratizma in mezdne miselnosti, proti tisti družbeni zavesti, ki vidi v socializmu samo pravice in noče nič slišati o svojih dolžnostih. Tu se, končno, vrši boj proti vsem ostankom preteklosti, bodisi da gre za neposreden vpliv sovražnika ali pa za ostanke raznih navad, običajev, konservativizma in primitivizma. Tu se konkretno odražajo tudi še mnogi drugi sedanji problemi in težave, s katerimi se mora boriti oziroma jih mora obvladati naša družba. Tu končno prihaja do izraza v najširšem smislu besede svoboda osebnosti oziroma njena ustvarjalnost, specifičnost in individualnost. Predvsem v delavskem in družbenem samoupravljanju lahko vsakdo vidi in tudi v praksi občuti, da naš socializem — to se pravi, ustvarjalnost delovnih ljudi — ni monoton, siv ali kasarniški, ampak da predvsem na osnovi skupnih idejnih ciljev na demokratičen način prihaja do izraza vse tisto, kar ima in kar lahko da vsak posamezni »jaz«, od temperamenta in znanja do načina mišljenja, značaja in do vseh drugih lastnosti, ki so značilne za razvito, svobodno in ustvarjalno osebnost. Zato je naša socialistična demokracija že daleč prerasla ustaljene okvire klasičnega meščanskega strankarskega režima in parlamentarizma, katerega nam še vedno dajejo za vzgled mnogi celo dobronamerni posamezniki in prijatelji doma in v inozemstvu. Tako rekoč ob vsakem vprašanju, ki je na dnevnem redu, se posamezni ljudje drugače odločajo. Vsakodnevno se dogaja, da je pri prvi točki dnevnega reda moj sosed z leve z menoj in z desne proti. Pri drugi točki dnevnega reda pa že misliva enako z desnim sosedom, moj prejšnji, levi zaveznik pa že zastopa diametralno nasprotno mišljenje od mojega. Z vsem tem se vrši neprestana borba mnenj, predlogov in protipredlogov, z vsem tem se v praksi preverjajo posamezni argumenti, stališča in načrti. V vsem tem pa neverjetno hitro rastejo kadri in razvija se iniciativa, samozavest in aktivnost kolektivov in poedincev. Ob vsem tem se z vsakim dnem pojavljajo novi kadri, katere starejši aktivisti srečujemo na raznih posvetovanjih, sejah in konferencah in veseli sprašujemo, kdo so, kaj so in od kod so! Glejte, tovariši in tovarišice, to bi bile s kratkimi besedami označene nekatere osnovne pozitivne idejno politične značil155

nosti delavskega in družbenega samoupravljanja na sedanji stopnji našega razvoja. Če pa hočejo komunisti čimbolj pospeševati duhovni in materialni napredek našega delovnega človeka, kar je naš osnovni in skupni cilj, ki se na svoj način in različno realizira v delavskih svetih, v komunah, šolah, zdravstvu, kulturnih ustanovah itd., in če hočejo podpirati in utrjevati prej omenjene pozitivne značilnosti delavskega in družbenega samoupravljanja, pa bi se morali istočasno boriti tudi proti vsemu tistemu, kar tak napredek in razvoj zavira, otežkoča ali celo napak usmerja. Med prvimi nasprotniki omenjene koncepcije in pozitivnih značilnosti in dobrih rezultatov delavskega in družbenega samoupravljanja je še vedno birokratizem. Zakaj še vedno poudarjamo prav birokratizem? Ne zato, ker bi se birokratska nevarnost kakor koli razpasla ali pridobila na pomenu. Ne, prav nasprotno! Z vsakim dnem ostanki birokratizma bodisi v pojmovanjih, bodisi v konkretnih odločitvah trpe nove poraze. Ampak na ostanke birokratizma je treba pogledati še z drugega vidika. Treba je namreč imeti pred očmi rastočo demokratično zavest, zavest o pravicah, o dostojanstvu in svobodi našega socialističnega državljana, ki je v neprestanem vzponu in ki zaradi tega tem teže prenaša oziroma ga zaradi tega tembolj razburjajo vsaki še tako majhni, v celotnem družbenem razvoju, gledano z zgodovinskega stališča, tako rekoč nepomembni in nenevarni pojavi birokratizma. Predvsem tisto majhno teptanje pravic delavca ali državljana, predvsem velika samovolja in gospostvo pritlikavih despotov največkrat najbolj razburja delovnega človeka in ustvarja napeto vzdušje in negativno razpoloženje v posameznih komunah, kolektivih ali ustanovah. Birokratizem dobiva tudi v sedanjih pogojih drugačne oblike in tudi birokratsko odloča o drugačnih stvareh, kot je bilo to pred leti. Kaj so končno, recimo, slabi tarifni pravilniki, s katerimi se samo nekaterim delovnim mestom povišuje plače, drugim pa ne, drugega kot birokratska nesposobnost, ki išče svoje privilegije, kar se zlasti dogaja v delovnih kolektivih. Mnogokrat se birokratizem kaže tudi v sklepih celotnega organa delavskega ali družbenega samoupravljanja, ki so napravljeni brez političnega občutka, brez politične priprave in brez političnega računa ali analize, na kakšen političen odmev, komentarje in kritiko lahko taki, včasih celo pravilni sklepi nalete v kolektivu ali med državljani v komuni, če niso dovolj pojasnjeni ali napravljeni 156

s potrebno politično predpripravo. Včasih se za takimi sklepi skriva tudi direktiva od zunaj, direktiva raznih partijskih vodstev, ki v ozkem krogu, na področju komune, v delovnem kolektivu ali v ustanovi odrejajo in sklepajo o cenah, plačah, organizaciji dela in o drugem gospodarskem in upravnem poslovanju, namesto da bi predvsem komunisti in komiteji bili organizatorji in zaščitniki demokratične, odprte, objektivne in dokumentirane diskusije o teh vprašanjih, na osnovi katere bi lahko šele organi delavskega in družbenega samoupravljanja sprejeli potrebne sklepe, ki bi bili tudi med delavci ali državljani pozitivno sprejeti, čeprav so mogoče trenutno celo nepopularni ali neprijetni. Delavsko in družbeno samoupravljanje ni transmisija, preko katere bi lahko marsikdaj zelo enostransko orientirani, sicer pa zelo aktivni in sposobni komunalci ali direktorji mehanično izvajali svoje pravilne načrte in predloge. Delavsko in družbeno samoupravljanje je seveda še mnogo manj transmisija, preko katere naj bi kdorkoli izvajal svoje slabe načrte, prikrival svojo nesposobnost in branil svoje materialne privilegije. Delavsko in družbeno samoupravljanje je odprt in enakopraven ljudski parlament, v katerem so najbolj prepričevalni in avtoritativni tisti argumenti, ki so objektivni, dokumentirani in zato tudi za vse koristni. Delavsko in družbeno samoupravljanje je ljudski parlament enakopravnih, polnoletnih in z lastno glavo mislečih državljanov, ki predvsem na osnovi vsakodnevne ustvarjalne prakse in na osnovi splošne socialistične orientacije sprejemajo konkretne sklepe, zavedajoč se pri tem, da sklepajo o svoji usodi, zavedajoč se pri tem, da bodo take ali drugačne posledice svojih sklepov oni sami prvi občutili. Poleg birokratizma je za organe delavskega in družbenega samoupravljanja stalna nevarnost tudi tista zaostala družbena zavest, ki v socializmu vidi in išče predvsem pravice in materialne ugodnosti zase in ki noče nič slišati o dolžnostih in o prispevku za skupnost. Ta zaostala družbena zavest se pojavlja v delovnih kolektivih kot staro mezdno gibanje, ki je v sedanjih pogojih v direktnem nasprotju, v materialnem in političnem pogledu, z delavskim samoupravljanjem in s tem tudi s celotnim našim družbenim sistemom. Ta zaostala družbena zavest se dalje manifestira v primitivni zaletavosti proti vsemu, kar je naprednejše, kulturnejše, sposobnejše. Ta zavest izkrivlja osnovni socialistični princip nagrajevanja po delu, ne priznava sposobnosti, strokovnosti in aktivne ustvarjalnosti kolektiva ali vsakega

posameznika. Brez zveze s konkretno realnostjo nastopa z nekimi absolutnimi merili socialistične pravičnosti, ki si jih je prikrojila tako kot njej in njenim zahtevam najbolj odgovarja, in ki slabo prikrivajo zelo jasno tendenco pridobivanja pravic in materialnih ugodnosti na tuj račun. Komunisti to zaostalo, uravnilovsko in primitivno družbeno zavest, ki je še zelo močno pobarvana s pridobitništvom malega, drobnega proizvajalca, v delavskem in družbenem samoupravljanju vse premalo odločno razkrinkavajo, kritizirajo in smešijo. Marsikdaj se zgodi, da celo komunisti sami nasedajo takim blagozvočnim frazam in merilom o absolutni socialni pravičnosti, ki je zelo glasna in arogantna takrat, kadar gre za delitev ustvarjenih sredstev, toda zelo ponižna, tiha in celo sramežljiva takrat, kadar gre za ustvarjanje teh sredstev, kadar gre za družbeno produktivnost, koristnost in ustvarjalno sposobnost bodisi kolektivov ali posameznikov, oziroma fizičnega, umskega ali pa strokovnega delavca. Dalje bi se morali komunisti upirati tudi vsem nerealnim načrtom in zahtevam, ki se tu in tam še pojavljajo v organih delavskega in družbenega samoupravljanja in ki nimajo nič skupnega z našo konkretno družbeno stvarnostjo in ki zidajo gradove v oblakih in pojejo refren na melodijo bodočnosti ali pa se krčevito oklepajo in sentimentalno pestujejo včerajšnje navade, običaje in družbene odnose. Nekatere organe delavskega in družbenega samoupravljanja, zlasti na področju prosvete, zdravstva, šolstva in tudi v nekaterih delovnih kolektivih močno hromi pri njihovem delu malomeščanska atmosfera popuščanja, neprincipialnosti, nepravilnih osebnih obzirov in strah pred zamero. Treba se je pač sprijazniti z dejstvom, da se ne more vedno vsem ustreči. Žal smo še v situaciji in tudi še določen čas bomo, ko bo treba marsikdaj komu povedati resnico v obraz, čeprav ni zanj prijetna. Marsikoga je treba poklicati na odgovornost, marsikdaj je treba tako rekoč s kirurškim nožem odstraniti nekatere gnile tvorbe ali prerezati familiarne vozle. Marsikdaj je treba v interesu napredka v pogledu organizacije, nagrajevanja, delitve dohodka, strokovnega, finančnega ali drugega poslovanja sprejeti sklepe in odločitve, ki so v nasprotju z osebnim položajem in ugodjem ali celo koristmi tega ali onega posameznika, te ali one grupe, tega ali onega kolektiva. Trenutni interes posameznika in interes kolektiva ni mogoče vedno vskladiti tako, da sta oba zadovoljna. Ce sta si nasprotna, in mnogokrat sta, ga je treba rešiti energično 158

in odprto, brez omahovanja in na osnovi objektivnih dejstev in konkretne analize. Samo taka principialna politika, katere nosilci bi morali biti predvsem komunisti v delavskem in družbenem samoupravljanju in seveda tudi povsod drugod, lahko računa tudi na podporo in razumevanje večjega dela naše javnosti. Brezprincipialno popuščanje, taktiziranje, omahovanje in strah pred zamero — vse to pa spleta mrežo, v kateri se prej ali slej znajdejo končno ribiči sami. Razumljivo je, da bi morali komunisti take mreže razpletati, ne pa jih še sami zavozlavati. Dalje mislim, da v delavskem in družbenem samoupravljanju še vedno ni popolnoma rešen problem strokovnosti in strokovnjakov. Še vedno imamo opraviti s podcenjevanjem ali pa s precenjevanjem strokovnosti in strokovnjakov. Problemi in vprašanja, ki jih mora reševati delavsko in družbeno samoupravljanje, in celotno delo, ki sloni na teh organih, niti ni samo strokovno in niti ni samo politično. To so predvsem konkretna družbena vprašanja, ki pa so po svoji prirodi včasih bolj politična, včasih bolj strokovna, skoraj nikoli pa niso samo eno ali samo drugo. Stvari se prepletajo. Tu običajno nastopa več činiteljev. Zato je treba probleme pogledati z več aspektov; celo v političnem se lahko kaže drugače, če ga gledamo z ožjega ali s širšega stališča. Tu so, dalje, vzgojni, ekonomski, finančni, lokalni, strokovni momenti. Videti je treba i ljudi i stvari. O stvareh lahko dajo merodajno sodbo strokovne analize in merila, pri ljudeh je treba bolj upoštevati politične, etične in vzgojne vidike. Spričo vsega tega nima smisla strokovni analizi vedno vse verjeti oziroma vedno prikimavati strokovnemu mnenju ali strokovnemu predlogu. Strokovno mnenje je lahko samo en del resnice. Ravno tako pa seveda tudi nima smisla popolnoma zavračati strokovne argumente, še manj seveda imeti kakršenkoli podcenjujoč odnos do strokovnjakov, do njihovega pomena in vpliva na organizacijo proizvodnje in na reševanje ne samo izrazito strokovnih, ampak tudi širših družbenih vprašanj. Skratka, bilo bi potrebno več principialno razmišljati o tej sintezi splošno družbenih in strokovnih argumentov, s katerimi bi morali organi družbenega samoupravljanja pri svojih konkretnih odločitvah in sklepih računati in jih bolj upoštevati, kot pa se to dogaja zdaj. Naloga komunistov pa bi bila, tudi v tem pogledu organe delavskega in družbenega samoupravljanja pravilno usmerjati. 159

Ne bi govoril o materialnih tendencah in problemih delavskega in družbenega samoupravljanja, zato ker je osnovna problematika in orientacija, ki je bila nakazana v referatu, sestavni del materialnih osnov delavskega in družbenega samoupravljanja. Opozoril pa bi na koncu še na nekatere organizacijsko metodološke probleme in slabosti delavskega in družbenega samoupravljanja. Lahko trdimo, da je vse organizacijsko metodološko delo na tem torišču še vse preveč slučajno. Ce začnemo kar pri sejah, vidimo, da se sklicujejo brez sistematičnega in perspektivnega načrta, od danes do jutri, marsikdaj brez materiala ali s preveč materiala. Mnogokrat so poročevalci na sejah nejasni, enostranski, tendenciozni. Dogaja se, in to predvsem v komunah, da občinski zbor ali zbor proizvajalcev ali pa tudi oba zbora sprejemata stvari, ne da bi jima bile predhodno jasno predočene politične in materialne posledice takih sklepov. Tudi odnos administrativnega in upravnega aparata do določenih sklepov odgovornih organov je marsikje še neurejen in nejasen. Niso redki primeri, da ostanejo sklepi delavskih svetov ali posameznih svetov neizvršeni ali jih upravni in administrativni aparat celo po svoje spreminja oziroma tolmači in korigira. Ni še dovolj učinkovite kontrole nad sprejetimi sklepi, ni dovolj poročanja o izvrševanju sklepov, o problemih, ki so nastali med izvršitvijo itd. Kljub mnogim sprejetim poslovnikom in ostalim odločbam o poslovanju, sklepanju in pretresanju problemov se še marsikdaj in marsikje dela zelo po domače. Zato moramo tudi v organizacijsko metodološkem pogledu delavsko in družbeno samoupravljanje neprestano proučevati in izpopolnjevati. Spričo tega moramo začeti odločneje uveljavljati bolj jasna merila oziroma praktično izvajati mnoga že sprejeta merila in določbe o poslovanju in načinu dela teh organov. Odločneje bo treba preganjati administrativno nemarnost in tisto tako imenovano atmosfero »kar tako po domače«, ki je še precej značilna za nekatere organe delavskega in družbenega samoupravljanja. V vse to delo je treba vnesti mnogo več odgovornosti, solidnosti in doslednosti. Dnevne rede je treba napraviti bolj racionalne, diskusijo bolj konkretno, bolj vsebinsko in manj formalno. Skratka, vse bolj rastoča idejna in družbena zavest teh naših ljudskih parlamentov in te praktične, demokratične socialistične šole delovnih množic, pa tudi vedno večje naloge, ki stoje pred temi parlamenti, vse to zahteva, da se vsi skupaj, predvsem pa komunisti, mnogo bolj poglobljeno in sistematično 160

kot do zdaj lotimo tudi organizacije, metodike in sistema dela organov delavskega in družbenega samoupravljanja, ki ga moramo dvigniti na višji nivo in s tem usposobiti za čimbolj racionalno in ekspeditivno poslovanje. Tovariši in tovarišice! Opozoril sem na nekatere skupne elemente, uspehe, pomanjkljivosti in slabosti v idejnem in organizacijskem pogledu, ki prihajajo do izraza v delavskem in družbenem samoupravljanju, od katerih pa so nekateri bolj vidni v delavskih svetih, drugi v občinskih ljudskih odborih ali v zdravstvenih, šolskih ali kulturnih ustanovah. Diskusija v komisiji za delavsko in družbeno samoupravljanje pa bo nakazane uspehe, probleme in slabosti dopolnila, razčlenila in konkretizirala ria posamezna področja.

Četrti kongres ZKS — 11

161

n ORGANIZACIJSKO-POLITIČNE NALOGE ZVEZE KOMUNISTOV KOREFERAT TOVARIŠA JANEZA VIPOTNIKA

Zveza komunistov Slovenije pomeni dinamično akcijsko in idejno politično jedro ustvarjalnih sil v naši republiki bodisi v borbi za izgradnjo družbeno-ekonomskega sistema, bodisi pri vključevanju delavskega razreda in drugih delovnih ljudi v mehanizem neposredne demokracije, bodisi pri stopnjevanju idejnopolitične enotnosti slovenskega ljudstva. Glede slabosti in težav, ki so spremljale uveljavljanje novih metod dela Zveze komunistov, sprejetih na VI. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, se je zdelo, da bodo trenutno tu in tam zavrle hitri proces naše izgradnje, toda s tem, da smo jih sproti odpravljali, smo dali v resnici še večji polet delovanju organizacije, in raznovrstna družbena in politična dejavnost komunistov je pripomogla, da so tendence dirigiranja in birokratskih metod že za nami. Komunisti so bili glavni pobudniki pri oblikovanju in utrjevanju komune, pri uveljavljanju delavske in družbene samouprave, pri razvijanju Socialistične zveze in drugod. Prizadevali so si, da so ukrepi družbenih, ekonomskih in političnih činiteljev krepili splošno jugoslovansko politiko, da so bili vsklajeni s socialističnimi cilji, da je bilo vsakodnevno delo teh činiteljev prežeto s programiranimi demokratičnimi metodami našega sistema in z napredno voljo in željami državljanov. Takšno delovanje komunistov in drugih zavestnih sil je omogočilo in omogoča, da se naš družbeni sistem neprestano krepi in vedno bolj demokratizira. Toda če se zavedamo, da je od dobrega delovanja celotne Zveze komunistov, vseh osnovnih organizacij in vsakega posameznega njenega člana odvisen tempo družbeno-ekonomskega razvoja, tedaj moramo na rob teh splošnih ugotovitev z dokaj 162

vidnimi črkami zapisati, da se niso vse osnovne organizacije in vsi člani naše Zveze, ki šteje danes čez 61.000 članov, enakomerno in enakovredno lotevali raznovrstnih nalog graditve socializma, zapisati pa tudi to, da različno angažiranje komunistov ne gre vedno na rovaš njihove različne idejno-politične ravni. Ko skušamo na našem kongresu določiti poglavitne smernice delovanja Zveze komunistov Slovenije za obdobje, ki je pred nami —■ na osnovi programa in drugega gradiva VII. kongresa — nas mora pri tem voditi predvsem ena ugotovitev: Če si želimo hitrega napredka pri oblikovanju celotnega družbeno-gospodarskega sistema, katerega izgradnjo smo si postavili za cilj in katerega obrisi se kažejo čedalje določneje, tedaj je za tempo naše nadaljnje razvojne poti izredno pomembna vloga Zveze komunistov in njihova mobilizacija vseh notranjih gibalnih sil naše družbe v konstruktivni smeri. Komunisti pa bodo dobro izpolnjevali svoje odgovorne dolžnosti, če bo Zveza komunistov dejansko1 in neprenehoma stopnjevala svojo kvaliteto, če se bo z vso silo borila proti primitivnosti, oportunizmu, sektaštvu in površnosti, če bo sodobna v svojih oblikah in metodah dela, če bo njen delovni stil dohiteval čas in se vsklajeval z razmerami posameznega določenega okolja. Prehajamo torej v tisto obdobje našega razvoja, ko je zahteva po kvaliteti posameznih članov Zveze komunistov čedalje ostrejša. Hiter razmah gospodarstva, neprestana skrb za izboljševanje življenjskih pogojev delovnega človeka, napori za hitrejši razvoj na vasi, intenzivna dejavnost na društvenem, kulturnem, umetniškem, znanstvenem področju in drugod, vse to kaže, da se morajo člani Zveze komunistov spoprijemati danes s čedalje odgovornejšimi in s čedalje bolj zapletenimi nalogami. Zato morajo komunisti neprestano izpopolnjevati svoje znanje o socialističnem gospodarstvu in se poglabljati v elementarne ekonomske zakone, poznati pa morajo politiko, in stališča Zveze tudi na vseh drugih področjih javnega življenja in obenem neprenehoma stopnjevati svoje osebne kvalitete, partijnost, požrtvovalnost, predanost, borbenost, pa tudi svoje teoretično znanje. Program in drugo gradivo VII. kongresa nudijo slehernemu članu dragoceno pomoč za teoretično oborožitev. Poglejmo nekoliko podrobneje delovanje Zveže komunistov. Razen nespornih odlik bomo, žal, ugotovili tudi to, da ne le posamezni člani, marveč celo številne osnovne organizacije zaostajajo za izredno naglim razvojem javnega življenja. Te orga163

nizacije se preveč zapirajo v svoje notranje partijske probleme, se ne postavljajo dovolj odločno po robu različnim negativnim pojavom v svojem okolju, niti ne znajo- hitro organizirati akcije komunistov, ki so potrebne, če hočemo uveljaviti napredne družbene poglede. Takšne osnovne organizacije seveda ne predstavljajo idejno-političnega jedra, okrog katerega naj bi se zbirale sile za pospešeno graditev naše boljše prihodnosti. Čeprav so najštevilnejši tisti komunisti v osnovnih organizacijah, ki sestavljajo po svojem notranjem hotenju, po svoji predanosti, pripravljenosti za borbo in borbeni zmogljivosti tisti del Zveze komunistov, kateremu gre priznanje za dosedanji tempo in zadovoljivo kvaliteto našega razvoja, moramo vendarle ugotoviti, da del članov naše organizacije ni dovolj trdno povezan z odgovornim delovanjem Zveze. Osnovne napotke za delo komunistov dajejo osnovne organizacije. Pravilno notranje življenje osnovne organizacije bo mnogim komunistom pomagalo, da bodo zmožni opraviti naloge, ki jih Zveza od njih zahteva. Tem članom je treba pomagati, jih voditi. Osnovna organizacija čestokrat ne zna izkoristiti njihove pripravljenosti za delo, predvsem ne zaradi tega, ker je premalo obrnjena navzven, v družbeno, javno življenje. Konkretno navodilo za delo in prevzem odgovornosti v javnem življenju bo marsikaterega člana ob skrbni podpori vodstva osnovne organizacije glede na njegovo aktivnost popolnoma spremenilo. Toda razen nekaterih pasivnih članov, ki jih lahko osnovna organizacija s skrbnim prijemom zelo hitro aktivizira, imamo v nekaterih organizacijah še posebne probleme. Gre za tiste ljudi v Zvezi komunistov — katerih, to je treba poudariti, ni veliko —- ki sicer pogostokrat mnogo znajo, so teoretično podkovani, ki jim je jasna naloga in odgovornost komunistov v današnjem razdobju, vendar jih demokratizacija življenja nekoliko zanaša in si jo zato v Zvezi komunistov tudi po svoje razlagajo. Ti razumejo svoje članstvo kot nekaj formalnega, hodijo na sestanke in plačujejo članarino. Ti ljudje se oportunistično obnašajo, ko gre za dejansko uveljavljanje politike naše organizacije; so omahljivi, se boje zamere pred ljudmi, ko gre za realizacijo sklepov Zveze komunistov; se izgovarjajo na komiteje, češ to je politika komiteja, jaz pa si pri tem mislim nekaj drugega, in podobno. Naše organizacije se proti takšnim članom premalo odločno bore, preveč so popustljive, premalo uporabljajo vzgojne člene statuta, premalo svoje člane kontrolirajo, 164

premalo jih zadolžujejo s konkretnimi nalogami, ob katerih bi se budila njihova borbenost in plahnel oportunizem. Tovariš Kardelj je na konferenci komunistov Litostroja takole dejal: »Borba za utrditev našega razvoja v smeri, ki jo je začrtal VII. kongres, predvsem pa njegov program, bo tem uspešnejša, čimbolj se bodo vsi komunisti znali boriti proti škodljivim tendencam in pretiravanjem z desne ali z leve strani. Razvoj socializma bo tem hitrejši in bo dal tem večje rezultate, čim bolj bo demokratična pot, po kateri ustvarjamo svoje socialistične cilje. Demokratizem kot metoda, kot sredstvo v izgradnji socializma pa zahteva od komunistov izredno aktivnost, borbenost in odločnost v boju proti sovražnim tendencam. Demokratizem ne pomeni, da so se komunisti odrekli borbi, češ, naj reakcionarji in predstavniki raznih antisocialističnih ali konfuznih tendenc svobodno govore, kar hočejo; ne, demokratizem pomeni, da se morajo komunisti odločno in energično boriti z vsakim negativnim pojavom. Komunisti se nismo nikdar odrekli temu, da povemo svojo besedo ob vsaki stvari, ki zadeva življenje našega delovnega človeka in razvoj naše dežele. Eno bi bilo, če bi komunisti hoteli kot odločujoča državna oblast odrejati, kaj je treba narediti in kaj ne, drugo pa je, če komunisti soodločajo z vsem delovnim ljudstvom in če se bore s prepričevanjem za svoja stališča. In samo takšna pot postavlja Zvezo komunistov na vodeč položaj kot družbeno-politično silo našega javnega življenja.« Visoka idejno-politična enotnost je ena glavnih odlik naše Zveze. Ta njena enotnost se je neprestano krepila in utrjevala v boju z malomeščansko anarhističnimi pojmovanji socialistične demokracije in birokratsko-administrativnimi poizkusi urejanja posameznih družbeno-političnih zadev, predvsem pa na podlagi vedno1 uspešnejšega uveljavljanja najširše družbene samouprave in razgibanega družbeno-političnega življenja. Zaradi tega nekaj posameznih pojavov idejno-političnih odklonov in poizkusov vnašanja neenotnosti v Zvezo komunistov med nekaterimi izobraženci ni imelo nobenega odziva. Nasprotno, ti posamezni pojavi so samo nadaljevali proces diferenciacije v teh krogih, predvsem pa se je ob njih krepila idejno-politična enotnost organizacij Zveze komunistov. Pri ocenjevanju članstva v osnovni organizaciji moramo govoriti' še o eni skupini v Zvezi komunistov: to je več kot deset 165

tisoč na novo sprejetih mladih članov, predvsem delavcev, katerih idejno-politični nivo je iz razumljivih razlogov še dokaj nizek. Ta skupina, ki je stopila v Zvezo komunistov po VII. kongresu, to se pravi, da je vsak šesti član v Zvezi nov, pomeni prav gotovo poseben problem, ki mu bo treba v bodoče posvetiti posebno pozornost. Z njihovim prihodom so nastala v osnovnih organizacijah nova sorazmerja tako glede starostne kakor glede socialne sestave. Velik del osnovnih organizacij je od VII. kongresa dalje sprejemal aktivne mlade ljudi, predvsem delavce, ki so doslej zaradi pretirane ozkosti in sektaštva osnovnih organizacij ostali zunaj Zveze, čeprav so imeli pogoje za sprejem. Danes je že večina osnovnih organizacij spoznala, da večja skrb za sprejem novih članov ni samo boj za število, ampak da je nujno potrebna in normalna za rast Zveze komunistov. Sprejemanje novih, mlajših ljudi v Zvezo dokazuje hkrati tudi uspešnost teženj po večjem uveljavljanju mladega rodu na vseh toriščih javnega življenja. Ob tem postopku je večina osnovnih organizacij sprevidela, da je krepitev naših vrst z mlajšimi ljudmi dosegljiva le tedaj, če pomeni osnovna organizacija v okolišu svojega delovanja resnično silo, ki se prepričljivo, z znanjem in delovnim zgledom svojih članov zavzema za uresničitev socialističnih smotrov. Vse tiste organizacije namreč, ki se še naprej zapirajo v svoje lastne meje, se ne morejo pohvaliti s tem nujnim prerajanjem in presnavljanjem, ker za mlade ljudi niso privlačne. Ta veliki preokret, ki so ga v enem letu doživele organizacije, je dosegel dvoje: prvič je odločno zavrnil in zavrgel oportunistične poglede na mlade ljudi v skoraj pretežni večini organizacij in, drugič, bistveno posegel v socialno sestavo Zveze komunistov, saj so bili sprejeti večidel mladi delavci, ki so si že dolgo želeli v organizacijo. S tem je začel v naši Zvezi tudi številčno rasti delavski element, česar dolgo vrsto let ni bilo mogoče doseči, čeprav je struktura prebivalstva na Slovenskem na to kar naprej opozarjala. Z doseženim uspehom pa seveda še ne smemo biti zadovoljni. Cim več bo v Zvezi neposrednih proizvajalcev, toliko hitreje se bo razvijala socialistična zavest, toliko več bo pogojev za hitrejši razvoj novih družbenih odnosov v podjetjih in drugod in toliko učinkovitejša bo borba proti negativnim pojavom v naši družbi. Nedvomno se bo zaradi objektivnih možnosti, zaradi našega gospodarskega in splošnega razvoja ter zaradi 166

vedno številnejših neposrednih proizvajalcev članstvo Zveze komunistov še naprej množilo. Razlika med starim in novim članstvom, posebno glede na starostno in socialno sestavo novo sprejetih, nalaga nam vsem resno, odgovorno in temeljito delo. Od prizadevnosti komunistov je odvisno, ali bodo novi mladi ljudje postali vredni, zavestni, resnično borbeni nasledniki sedanje generacije, ali bodo poplemenitili naše vrste, ali bodo postali čimprej živ sestavni del poglavitne struje v razvojnem procesu naše družbe, ali pa se jim bo po dveh, treh sestankih zazdelo, da je idealna podoba komunistov, ki se jim je izoblikovala v mladostnem zanosu, postavljena previsoko. Zato je nadvse pomembno in nujno, da posvetimo novo sprejetim članom vso našo’ skrb, vso našo pozornost. Treba jim je tako posredovati program Zveze komunistov, da bomo zbudili v mladih ljudeh zanimanje za teoretična vprašanja, da bodo dobili v njem odgovor na probleme, ki se porajajo v njihovi notranjosti, da bodo nepomirljivi v svojem hotenju po napredku, v želji po novih rečeh, ki ustvarjajo življenje delovnim ljudem čedalje lepše, treba jim je posredovati praktične izkušnje, treba je, zlasti v začetku, prirejati poleg rednih sestankov osnovne organizacije zanje še posebne razgovore, študije, konference, toda v primernem časovnem razmaku. Le tako bomo s pritokom mladih članov poživili in izboljšali politično in idejno delovanje organizacij in odpirali neprestano nove probleme, osvetljene tudi z lučjo, v kakršni jih vidijo in čutijo danes mladi ljudje. Iz navedenega je razvidno, da se lahko Zveza komunistov kot vodeči družbeni faktor uveljavlja samo s kvaliteto svojega dela. Ce se bodo vsi komunisti zavedali tega, da niso nekakšna režimska stranka, ampak zveza tistih ljudi, ki predvsem s svojimi sposobnostmi, z močjo svojega prepričevanja, s pronicljivo znanstveno analizo dogajanja okrog sebe predstavljajo vodilno družbeno politično silo, od katere je v veliki meri odvisen nadaljnji tempo razvoja, če se bodo komunisti zavedali tega in v smislu tega spoznanja tudi ravnali, potem bodo resnično zaslužili ime najbolj zavestne organizirane objektivne sile. Zato ni dovolj, če se komunisti ukvarjajo samo z ozkimi, neposrednimi problemi svojega delovnega okolja, ampak morajo poznati tudi splošno ekonomsko politiko. Ne smejo se zanimati samo za zadeve svoje tovarne, svoje zadruge, svoje ustanove ali svojega terena, ampak tudi za to, kaj se dogaja drugod na Slo167

venskem, v Jugoslaviji, in kakšne posledice ima lahko določen ukrep v razmerah, ki so drugačne od teh, ki jih poznajo. Že sama sprememba imena iz Komunistične partije v Zvezo komunistov priča, da so komunisti ne le spoznali, ampak tudi sprejeli kot glavno obliko svoje aktivnosti v današnjem obdobju politično delo med množicami, da jim torej gre za idejno in politično mobilizacijo delovnih ljudi, za čim širše sodelovanje v socialistični izgradnji in za poglobljeno odgovornost v neposrednem upravljanju družbenih zadev. Zato se morajo komunisti zanimati za vse, kar zadeva naše javno življenje, zanimati tudi za to, kaj se dogaja na primer na univerzi, kakšna je tamkaj politika partije, kaj se dogaja na kulturnem področju, v literaturi, umetnosti in podobno. Le tako bodo komunisti družbeni delavci širokih horizontov, ki bodo s svojimi tehtnimi stališči in pogledi, predvsem pa s konkretno akcijo pripomogli k nadaljnjemu družbenemu razvoju, kajti poglavitni cilj ni samo v tem, da komunisti poznajo politiko partije, ampak da ob vsakem dogodku, ob vsakem stališču takoj reagirajo kot komunisti, pa naj gre za obrambo interesov partije, skupnosti ali posameznika. Boj za višjo kvaliteto v delovanju organizacije naj se pokaže tudi na organizacijskem področju. Kljub burnemu menjavanju stvari in dogodkov se namreč osnovne organizacije tako glede na vsebino kakor glede na organizacijo sestankov skoraj niso premaknile z mesta. Še vedno delajo po istem kopitu in zastarelo. Danes smo dosegli že takšno stopnjo notranjepartijskega razvoja, ko ne gre več pripravljati sestankov po starem receptu, da na primer ljudje šele na sestanku zvedo, kaj je na dnevnem redu. Naloga sekretariatov osnovnih organizacij je, da s to prakso prenehajo. Sekretariati naj ne objavljajo samo dnevnega reda sestanka in obveščajo o njem svoje člane, ampak naj članstvu že pred sestankom posredujejo gradivo o posameznih točkah dnevnega reda. Tudi partijskih konferenc si ni mogoče zamisliti, ne da bi pravočasno pripravili zaključke ali resolucijo, tako da se seznanijo z njimi vsi udeleženci. S tem se bo izboljšala kvaliteta sestanka, se bo stopnjevalo zanimanje članov za dnevni red, razprava bo dobro pripravljena in zaključki pretehtani. Tudi prostori, kjer se vrše sestanki osnovnih organizacij, so velikokrat za komuniste naravnost ponižujoči. Zdaj, ko mnogo hitreje gradimo stanovanja kakor pred leti in ko je najhujši pri168

tisk za stanovanja že nekoliko popustil, naj projektanti in investitorji rezervirajo v novih stavbah prostore za politično delo- prebivalcev. Z razvojem stanovanjskih skupnosti se bodo morale urediti tudi možnosti za politične sestanke. Današnji delovni pogoji Zveze kažejo, da je dejavnost komunistov v osnovni organizaciji večkrat premalo učinkovita. Boj za večjo kvaliteto zahteva bolj gibčnih oblik, ki naj povezujejo komuniste v njihovem delu. Takšna oblika so aktivi komunistov. Aktive komunistov moramo razumeti kot pomoč komunistom, ki delajo na določenem področju družbene dejavnosti, da lahko zavzamejo enotne poglede o posameznih vprašanjih. 305 stalnih aktivov na Slovenskem je seveda premalo za razgibano družbeno življenje. Potreba po enotni akciji komunistov teži v številnih ustanovah za tem, da bi se formirale osnovne organizacije, kajti komunisti čutijo, da je treba reševati številna vprašanja, ne posežejo pa po aktivu, ki prav tako omogoča enoten nastop komunistov. Razen mreže stalnih aktivov se mnogo premalo poslužujemo najrazličnejših oblik začasnih aktivov, zlasti takšnih, na katere vabijo partijska vodstva k posvetovanju vodilne komuniste z najrazličnejših področij družbenega življenja. Osnovno organizacijo bomo tudi še naprej neprestano utrjevali kot osnovnega političnega mobilizatorja, kot obliko združevanja in usmerjanja aktivnosti zavestne subjektivne sile. Ideološko delo pa kaže razvijati v prihodnje v veliko bolj pestrih oblikah, ki bodo prispevale k formiranju komunistov kot političnih delavcev in strokovnjakov za določena področja. To delo se bo najuspešneje razvijalo v aktivih, v katere se bodo vključili člani osnovnih organizacij po svojem interesu, ali pa jih bodo vanje usmerjale osnovne organizacije. Aktivi bodo tako lahko z večjo preciznostjo in preudarnostjo organizirali študij in izbirali najbolj aktualne in najvažnejše teme, ki bodo zanimive že same po sebi. Z združevanjem ljudi glede na njihovo zanimanje za probleme in glede na njihovo družbeno aktivnost se bo izboljševal nivo študija, kajti člani se bodo poglabljali v sodobne probleme z večjim zanimanjem in se bodo laže oglašali k razpravi. Zato je treba aktive razširiti in razumeti kot stalno organizacijsko obliko, ki pa ne more nadomestiti osnovne organizacije. Omenjeni aktivi morajo imeti seveda stalno vodstvo. 169

Osnovna organizacija bo ostala seveda še naprej organizatorica ideološkega dela, toda tistih oblik tega dela, ki informirajo člane in jih mobilizirajo ob splošnih, načelnih ali posebnih vprašanjih, kot so družbeni odnosi, družbeni plani, informacije o raznih aktualnostih in podobno. Aktivi komunistov pa bodo različni: na primer aktivi za mlade komuniste, za gospodarski kader, ki se bo posvetil politični ekonomiji s posebnim ozirom na nekatera vprašanja, za komuniste v stanovanjskih skupnostih in podobno. Takšno delovanje aktivov komunistov bo prav gotovo poživilo ideološko delo, ga dvignilo na višjo raven in pripomoglo k uspešnemu reševanju političnih zadev. Statut Zveze komunistov, sprejet na VII. kongresu, določa delovanju Zveze zelo' razsežne okvire. Od gibčnosti organizacij je odvisno, kako bodo oblikovale v širokih okvirih statuta svoje izkušnje, nove metode in organizacijske oblike, da se bo krepila iniciativa in samostojnost članstva ob razvijanju notranjega življenja Zveze, ob borbi mnenj, ki naj pripomore k ustvarjanju enotnosti v akcijah, ob razvijanju demokratičnega centralizma in podobnega. Številna bistvena vprašanja, ki neposredno zadevajo življenje delovnih ljudi, urejamo danes v podjetju, v zadrugi in predvsem v komuni. Razvoj družbenih odnosov je takšen, da veliko družbeno-političnih zadev in težav izvira iz osnovnih enot družbe. Seveda se morajo stvari najprej in čedalje bolj urejati pri viru. Vsebina našega družbenega sistema zahteva, da se tudi politični problemi čedalje bolj rešujejo v okviru političnih organov osnovnih delovnih enot. In če hočemo doseči skladnost z razvojem neposredne demokracije, z decentralizacijo ekonomskih in drugih opravil, s prenosom odgovornosti in odločanja na nižje organe družbe, moramo tudi pravice in dolžnosti o odločanju in vodenju političnega življenja delovnih ljudi prenašati vedno bolj na nižje politične organizme. Zato je čedalje važneje, da občinski komiteji in osnovne organizacije sprejemajo samostojne sklepe tudi v zelo občutljivih in zapletenih političnih zadevah in da sami iščejo in najdejo obliko in način njihove rešitve. Torej bo naša dolžnost, da neprestano krepimo samostojnost osnovne organizacije, da bo vedno sposobnejša pri reševanju nalog, da bo imela prizadeven, ustrezajoč sekretariat in sekretarja, ki bo obvladal naloge in težave delovnega področja komunistov. 170

Vedno večja gmotna osnova delavskega samoupravljanja in razširitev pravic, ki jih samostojno rešujejo gospodarske organizacije, kot so delitev sredstev na sklade, urejanje plačnega sistema, vprašanje življenjskega standarda delavcev, ustvarjanje socialističnih odnosov v podjetju, različni problemi proizvodnje, prodaje in podobno nalagajo organizaciji v podjetju vedno višjo mero odgovornosti in dolžnosti, srečno reševanje številnih problemov pa terja večjo sposobnost, kvaliteto in revolucionarnost naših članov. Za omenjena vprašanja bodo morali tovarniški komiteji in sekretariati osnovne organizacije pritegniti k uspešnemu delu ves delovni kolektiv in izoblikovati svoj učinkoviti stil in metode dela. Predvsem pa so pomembni napori osnovne organizacije pri vlogi Zveze komunistov v samoupravnem sistemu, kajti v tem pogledu smo dosegli šele prve rezultate. Obrisi novega stila partijskega dela se utrjujejo ob spoznanju, da je človek najvažnejši v samoupravnem sistemu, v katerem je družbena zavest ljudi neprecenljivega pomena. Napačne zaključke bi napravili, če bi se postavili na stališče, da je mehanizem socialistične demokracije z uvajanjem sistema družbenega in delavskega samoupravljanja že sposoben samostojno reševati in rešiti vsa nasprotja, na katera naleti. To je dolgotrajen proces, v katerem se bo oblikovala vsebina in metoda samoupravljanja. Vsako precenjevanje ali podcenjevanje sistema samoupravljanja pa je škodljivo, ker onemogoča objektivno obravnavanje zadev, ki jih ta sistem pod zunanjimi ali notranjimi vplivi v sebi poraja. Boj komunistov za utrjevanje samouprave se odvija na dveh straneh: proti malomeščansko anarhističnemu pojmovanju socialistične demokracije in proti birokratskemu pačenju, do katerega prihaja bodisi iz subjektivnih, bodisi iz objektivnih razlogov. Tega, kar naj bo vsebina sestankov in kar končno zahteva tudi novi stil partijskega dela, ni malo. Potreben je odločen boj proti negativnim pojavom, proti reševanju važnih zadev v ozkem krogu, brez vednosti in posvetovanja s kolektivom in volivci. Komunisti morajo biti odločni branilci in pobudniki konstruktivne kritike, demokratične oblike sodelovanja vseh dobronamernih ljudi. Značilen je primer prejšnje in sedanje politike nagrajevanja v kolektivih. Nagrajevanje po učinku odpira izredno širok oddušnik kritike, pa tudi pobud za izboljšanje produktivnosti dela, za boljšo organizacijo, za boljše odnose. Sistem nagrajevanja, o katerem je zdaj veliko govora, zahteva 171

veliko hitrejše in kvalitetnejše reševanje problemov, ki se kažejo v kolektivih in kličejo po temeljitem politično razjasnjevalnem delu, zahteva pa tudi, da se stvari rešujejo z legalnimi sredstvi, z mehanizmom neposredne demokracije, po redni poti. Tudi različni kadrovski problemi se lahko dobro in vzgojno rešujejo v delovnih enotah le po redni, zakoniti poti, ne pa po nekakšni prijateljski liniji ali kako' drugače, ob spremljavi materialnih interesov, ki maličijo moralno podobo človeka. To so samo nekateri pojavi s tega področja. O njih je obširno razpravljalo pismo Izvršnega komiteja. To pismo tudi danes še ni prav nič izgubilo na svoji aktualnosti. Njegova vsebina bo komunistom še dolgo dragocen pripomoček pri reševanju negativnih zadev v podjetjih. Končno bi opozoril še na nekaj: osnovna organizacija v podjetju se mora boriti za pravilno delitev dohodka v našem ekonomskem sistemu, tako v sami tovarni kakor tudi med kolektivom in družbo. Glede tega utiramo novo pot. Težimo k takšni delitvi dohodka, da bi delovni kolektivi sami vodili ekonomsko politiko podjetja in da bi dobivali plače v skladu z razvojem produktivnosti dela. Noben družbeni sistem ne more dati delavcu vsega, kar je proizvedenega. Gre za sistem, da bo kolektiv dobil več, če bo večja produktivnost dela in smotrnost gospodarjenja sploh. Tako bomo ustvarili položaj, ko bo vsak delavec čutil, da si sam, s svojim delom povečuje dohodek in da mu tega ne moreta določati ne država ne direktor. Osnovna organizacija bo v tej smeri kovala komuniste, ki morajo biti glede razumevanja te politike in njenega izvajanja v prvih vrstah. Ugotovitve, da delavci čedalje bolj podirajo' ograjo okrog tovarn, da se čedalje bolj navezujejo na komuno, da povezujejo svojo osebno usodo z usodo komune, nas morajo veseliti. In dolžnost Zveze komunistov je, da neprestano uči delavce, kako žive delovni ljudje drugod po Jugoslaviji, s kakšnimi težavami se borijo, kajti tako se bosta krepila kolektivni duh in solidarnost delavskega razreda. In delovni kolektivi se ne bodo zapirali vase, ampak bodo njihovi pogledi in njihovo delo v pravilnem razmerju in soglasju s pogledi in stremljenji najbolj naprednih množic naše dežele. Tudi v osnovni organizaciji na vasi je treba izboljšati kvaliteto partijskega dela, kajti v njeni politični fiziognomiji gotovo vse premalo odsevajo sedanji napori družbe za socialistično preobrazbo vasi. Moderna kmetijska proizvodnja je naj172

močnejši vzvod v boju proti zaostalosti na vasi. V tem boju morajo komunisti izkoristiti vsa sredstva, ki tako ali drugače pomagajo spreminjati mišljenje in poglede ljudi v napredno smer: kulturno-prosvetno dejavnost, ljudsko univerzo, radio, televizijo, časopise, film, telesno vzgojo, zabavo itd. V tem boju imajo komunisti tudi odgovorno nalogo, preprečiti poskuse propagande nekaterih duhovnikov proti kooperaciji v kmetijstvu. Vsakršna aktivizacija cerkve s političnimi cilji mora naleteti na odločen odpor komunistov in drugih progresivnih tokov v javnosti. Statutarno določilo, da članstvo v Zvezi komunistov ni združljivo z religijo, ni do kraja razčiščeno v naših organizacijah. Še vse preveč se obravnava in kaznuje v osnovnih organizacijah formalno sodelovanje posameznikov pri verskih ceremonijah, premalo pa se vodi bitka za idejno-politično čistost in popolno jasnost v teh vprašanjih. Število kmetov •— članov Zveze iz leta v leto pada. Leta 1954 smo imeli 6,1 % članov kmetov, letos pa jih je samo še 3,0 ’/o. Prav gotovo je navedeno znižanje članov kmetov spričo nalog, ki jih ima Zveza pri socializaciji vasi, porazno in škodljivo. Zvezi je potrebno sodelovanje čedalje večjega števila članov kmetov, ki se bodo zavestno, odločno, s prepričanjem borili za njeno politiko. Težko je računati na večje uspehe velikega sociastičnega gospodarjenja na vasi brez korenitega preloma tudi pri sprejemanju kmetov v Zvezo, zlasti mladih ljudi, mladih zadružnikov. V pogojih razvoja in delovanja stanovanjskih skupnosti dobivajo tudi terenske organizacije čedalje določnejšo podobo o tem, kaj je treba storiti. Ce se v nekaterih terenskih organizacijah še vedno vprašujejo, kaj naj delajo, potem vprašujejo zaradi tega, ker ne upoštevajo, da se vodilni položaj Zveze komunistov v družbi manifestira in afirmira predvsem tako, da komunisti s svojim delom, znanjem in pravilnimi stališči v vseh družbeno samoupravnih organih, ljudskih odborih in drugod vodijo in pospešujejo družbeni razvoj. Komuniste v nekaterih osnovnih organizacijah ocenjujejo preveč po tem, kako prihajajo na sestanke in kako plačujejo članarino. Letos so se mnoge organizacije na terenu vrgle na študij, političnih problemov pa na sestankih domalega ne omenjajo. V delu nekaterih organizacij je tako imenovani organizacijski sestanek skoraj odpravljen. Samo vsak mesec se sestanejo člani, da poberejo članarino in da študirajo. Ker pa vemo, kje je za komuniste torišče boja, ima teren173

ska organizacija nemalo zadev, ki so potrebne obravnave, od zdravstvenih problemov, stanovanjskih skupnosti, šol, trgovine in preskrbe, društvenega življenja, Socialistične zveze pa do telesnovzgojnih organizacij, strokovnih združenj, zborov volivcev in podobnega. Toda terenske organizacije bodo ubrale kvalitetnejšo pot samo tedaj, če bodo imele solidno, prizadevno vodstvo, ki svojih nalog ne bo jemalo kot breme, ampak kot eno najodgovornejših zadev svojega političnega delovanja. Metode dela občinskih in okrajnih komitejev kažejo glede na vlogo in mesto organizacije težnjo' po novih, kar najbolj učinkovitih prijemih. Seveda ni mogoče govoriti o enotnih prijemih in ukrepih vseh komitejev. Nasprotno. V metodah dela obstoje celo precejšnje razlike, kar je bolj ali manj normalno, saj so si posamezni predeli Slovenije med seboj zelo različni. Pomen in mesto komune v družbi daje osnovni pečat delovanju občinskega komiteja in drugih političnih in družbenih organizacij v občini. Zato je čedalje pomembneje, da so občinski1 komiteji samostojni, da so sposobni spoznavati in ocenjevati posamezne družbeno-politične pojave svojega okoliša, da so dorasli reševanju družbeno-političnih vprašanj, ki se porajajo v komuni. Zato morajo biti občinski komiteji gibčni pri iskanju novih delovnih metod. Priporočljivo bi bilo, da se proučujejo in obravnavajo odprte zadeve čim širše, čimbolj politično, ob navzočnosti čim večjega števila komunistov in drugih ljudi. Ce bo pri odločanju o občinskih zadevah sodelovalo več ljudi, jih bomo urejali vsekakor bolje in se izognili nevarnosti birokratskega ukrepanja posameznikov. To pa bodo dosegli občinski komiteji z dobro pripravljenimi posvetovanji, razgovori, konferencami in ne najmanj z delom različnih pomožnih organov komiteja, s komisijami, aktivi in podobnim. V zadnjem času so vedno močnejše želje po formiranju krajevnih komitejev, vendar se pri tem preveč poudarjajo tehnični razlogi, da bi namreč občinski komiteji ne obravnavali tekočih zadev z osnovnimi organizacijami neposredno, ampak posredno, preko krajevnih komitejev, premalo pa se proučuje in utemeljuje potreba teh komitejev po vsebinski plati. Vsekakor so se stalni aktivi v stanovanjskih skupnostih izkazali za primerno obliko tega prehodnega obdobja. Občinski komiteji naj bi bili tudi čimveč v neposrednem stiku z vodečimi ljudmi, zlasti v proizvodnji. Pravočasno opozorilo bo marsikdaj ugodno vplivalo in popravilo nepravilnosti pri posameznikih, tako da admi174

nistrativni posegi, zamenjave in podobno, kar povzroča skoraj vedno težave, ne bodo potrebni. Takšne metode morajo v večji meri uporabljati tudi osnovne organizacije. Tudi obravnava osebnega življenja in moralne podobe člana Zveze velikokrat lahko prepreči negativne posledice. Napačno je stališče, da je osebno življenje člana partije njegova osebna stvar; ne, tudi to je zadeva, ki jo lahko in velikokrat mora obravnavati osnovna organizacija. Tudi kaznovalna politika še ni dovolj vzgojna v marsikateri organizaciji. Osnovne organizacije vse preveč uporabljajo samo iiajhujše kazni — izključitev. Premalo pa uporabljajo ostale kazni kot vzgojni ukrep. Statistični podatki nam tudi povedo, da je kaznovanje delavcev veliko ostrejše kakor kaznovanje ostalih. Omenjeni pojavi opozarjajo glede kaznovalne politike na resne pomanjkljivosti v osnovnih organizacijah. Ce se ozremo po osnovnih organizacijah v podjetjih in na vasi, lahko ugotovimo, da je še veliko podjetij in veliko vasi brez osnovne organizacije. Občinski komiteji bi morali skrbeti za hitrejše ustanavljanje osnovnih organizacij povsod, kjer so zanje pogoji, upoštevajoč pri sprejemanju v Zvezo tudi predloge sindikatov, mladinske organizacije in drugih. Pomoč okrajnih komitejev naj bo čimbolj sistematična, načrtna in kontinuirana pa tudi Centralni komite bo nudil v bodoče občinskim vodstvom več neposredne pomoči. Zlasti je odgovorna vloga okrajnih komitejev, da organizirajo in vodijo sistematično in dolgoročno politiko oblikovanja mladih kadrov. Nasploh se morajo komiteji in osnovne organizacije temeljiteje ukvarjati s kadrovskimi vprašanji. Problemom kadrovske politike se posveča sicer precejšnja pozornost, vendar še premalo. Politika pomlajevanja članstva in vodstev v Zvezi ter splošnega uveljavljanja mladih ljudi je prinesla že prve uspehe. S takšno politiko moramo preudarno nadaljevati in mlade kadre, ki so prišli na odgovornejše položaje, sistematično usposabljati in jim temu primerno nalagati tudi odgovornosti. Naš razvoj zahteva ljudi, ki bodo znali ustvarjalno uporabljati dosežke znanstvenega socializma v sodobnih pogojih. Zato je izredno važno, da razporejamo ljudi na tista mesta in da prevzemajo tiste odgovornosti in dolžnosti, do katerih čutijo največ veselja in imajo zanje seveda tudi sposobnosti. Pri tem moramo postopoma, toda temeljito poskrbeti za to, da posamezniki ne bodo' preobloženi z delom. Preobremenjenost je med vsemi našimi 175

republikami prav v Sloveniji najbolj pereča. Visok odstotek naših članov nima nobenih družbenih odgovornosti, po drugi strani pa je veliko število takih, ki se naravnost šibijo pod funkcijami, se zato nikjer ne morejo resnično poglobiti v delo in morajo biti nujno površni. Čeprav so naši komiteji in kadrovska komisija Centralnega komiteja skušali to zadevo že izboljšati, bistvenih sprememb še ni čutiti. Na kaj nas opozarja ta položaj? Opozarja nas, da je Zveza komunistov premalo elastična, da premalo zaupamo ljudem. Nezaupanje do ljudi ni našo partijo nikoli obremenjevalo, nasprotno, že pred vojno, zlasti pa med narodnoosvobodilnim bojem je partija hitro in pogumno dvigala nove kadre, zaupajoč jim mnoge odgovorne naloge, ki so se zdele prvi hip v neskladju z mladostjo ljudi. Danes pa se je v naše vrste vgnezdilo nezaupanje, ki ga ni moč odpraviti. Osnovni kriterij pri ocenjevanju ljudi mora biti privrženost idejam socializma in stvari delavskega razreda. Pogumno odkrivanje in formiranje novih ljudi, ki naj teoretično oboroženi sprejemajo praktične naloge, bo rodilo dobre rezultate. Politika kadrovanja Zveze mora stremeti za tem, da bomo neprestano oblikovali veliko število sposobnih ljudi, da bomo lahko za vsako izpraznjeno ali novo mesto izbrali med dobrimi kandidati najboljšega, ne pa da vsak na novo nastali kadrovski problem rešujemo zaradi pomanjkanja kadrov in nezaupanja ljudi včasih mesece in mesece. Osnovne organizacije in komiteji morajo razumeti kadrovsko politiko kot eno svojih najvažnejših nalog. O sistemu kadrovanja bi morale organizacije večkrat razpravljati. Mimo komunistov ne sme noben kadrovski problem, ne da bi ga temeljito pretresli. Zveza komunistov mora bedeti nad sposobnimi mladimi delavci, vajenci, učenci, mladimi zadružniki, ki kažejo sposobnosti in imajo perspektivo razvoja. Zveza komunistov naj jim nalaga odgovorne dolžnosti, predlaga zanje šolanje, pa tudi spremlja njihov razvoj od nižjih šol, pa če je treba vse do univerze. Seveda to ne pomeni, da je družba do kraja dolžna prenašati na svojih ramenih breme šolanja — to mišljenje je namreč tu in tam razširjeno. Bremena šolanja naj se porazdelijo med starše, učenca, dijaka ali študenta in družbo. Seveda bo tesnejše politično povezovanje študirajočih s praktičnim življenjem pripomoglo, da mlada, doraščajoča generacija ne bo pretiravala svojih zahtev do družbe, ampak uvidevala možnosti, s katerimi družba razpolaga. 76

Sedanje reševanje kadrovskih zadev nam narekuje, da odločneje odpravljamo nekatere naravnost sektaške poglede posameznikov, kar se tiče kadrovanja. Pri ocenjevanju ljudi imejmo pred očmi vse njihove sposobnosti in rezultate njihovega dela, ne pa samo pomanjkljivosti v njihovem značaju, ki imajo svoj izvor pogostokrat v nenormalnih razmerah, v katerih so ljudje preživeli svojo mladost. Poseben, prav tako kadrovski problem pri nas je problem družbene aktivnosti žensk. Kje so vzroki, da se število družbeno aktivnih žensk v povojnem obdobju iz leta v leto znižuje? Število žensk v Zvezi komunistov se je od III. kongresa znižalo za 3 «/o. Nedvomno je eden od vzrokov, ki otežuje sprejem žensk v Zvezo in zmanjšuje njihovo aktivnost v družbenem in političnem življenju, prezaposlenost z družino in gospodinjstvom. Ustanove in službe, ki naj ženi olajšajo družinska bremena, so šele na začetku svojega razvoja, za njihov razmah bo treba še veliko truda in časa in prizadevanj. Vsekakor bo razvoj stanovanjskih skupnosti z vsemi svojimi številnimi oblikami otroške vzgoje, zaščite in varstva, servisnih delavnic, zdravstvenih in socialnih ustanov, predvsem pa z znižanjem stroškov servisnih uslug, ki so danes za povprečno družino še vedno nesprejemljivi, in hkrati tudi z novimi odnosi med ljudmi, z večjim razumevanjem za medsebojno pomoč in za kolektivno sožitje, razbremenil ženo in mater, da se bo lahko bolj posvetila družbeno-političnemu življenju svojega okoliša. Toda poglavitno, kar moramo glede tega rešiti v nas samih, v komunistih, je sektaški, zaostali pogled na vlogo in položaj žensk, ki ga še vedno ponekod srečujemo. Precej je sicer razčiščeno vprašanje, ali lahko ženska opravlja vse funkcije v socialistični družbi, toda še vedno ne popolnoma. Tudi na tem področju zahteva razvoj korenitih sprememb, če hočemo čimbolje izkoristiti družbeno-politične rezerve, ki so pripravljene za delo in čakajo svojih nalog. V sedanjem obdobju razvoja ekonomskega in komunalnega življenja ne moremo govoriti o dejavnosti in nalogah Zveze komunistov, ne da bi s to dejavnostjo povezovali še druge družbeno-politične organizacije. Toda delo komunistov v teh organizacijah je lahko uspešno samo s pogojem, če ne nastopajo v njih kot nekakšne posebej izbrane in vanje poslane osebnosti, ampak kot enakopravni člani, ki se živo udeležujejo organizacijskega življenja in ki so vsak trenutek pripravljeni poseči v boj za zmago načel Zveze komunistov. Četrti kongres ZKS — 12

177

Med te organizacije prištevamo najprej Socialistično zvezo. Socialistična zveza postaja iz dneva v dan pomembnejša, pa tudi vedno nujnejša opora samoupravljavcev in organov družbenega samoupravljanja. Od njenega delovanja je v veliki meri odvisno razpoloženje in politični nivo prebivalstva. Obilica vprašanj, s katerimi se srečuje Socialistična zveza, narekuje neprestano nove prijeme, nove delovne metode, s katerimi bomo dvignili politično zavest ljudi in jih mobilizirali za nove naloge. Čeprav je fronta, na kateri se udejstvuje Socialistična zveza, zelo široka glede na notranjo vsebino dela, je vendarle treba neprestano težiti za tem, da bo Socialistična zveza resnična politična usmerjevalka v vseh vprašanjih, na katera naletimo v vsakodnevni praksi. Ta naloga je še toliko bolj očitna, ker se je Socialistična zveza zadnji čas v domalega vseh okrajih na Slovenskem močno okrepila. Treba pa je priznati, da o nekaterih vprašanjih v Socialistični zvezi mnogo premalo razpravljajo, čeprav zahteva urejanje teh vprašanj trdno politično podlago, mobilizacijo in podporo najštevilnejše organizacije. In v tem smislu se komunisti premalo opirajo na Socialistično zvezo, premalo se v njej bore za napredna stališča, premalo aktivni so v boju za boljšo kvaliteto dela in za bolj pisano, intenzivno delovanje te organizacije. Predvsem pa so komunisti dolžni poskrbeti, da Socialistična zveza ne bo nekakšen privesek Zveze komunistov, marveč samostojna organizacija, vseljudski parlament, v katerem prihajajo do izraza vse zadeve, ki zanimajo državljane. Zato ni dobro, da so na čelu vodstev Socialistične zveze, zlasti v občini in okraju, isti ljudje kot v občinskih in okrajnih komitejih. Čim več ljudi bomo pritegnili k političnemu delu, tem bolj bo razgibano in domiselno. V organizacijah Socialistične zveze srečujemo še en problem: v njej je sicer veliko število delavcev, vendar so premalo aktivni. Vpliv delavcev v Socialistični zvezi, vpliv glavnega vzvoda družbenega napredka je neogibno potreben, zato je naloga komunistov, da te ustvarjalne moralno-politične sile mobilizirajo za reševanje vsakodnevnih političnih problemov. Dolžnosti komunistov kot družbenih delavcev so posebno pomembne tudi v sindikatih. Ta organizacija kot množična mobilizatorica ustvarjalnih sil delavcev za duhovni in materialni napredek družbe bo žela uspehe le, če se bo v njej do kraja uveljavila družbena sila komunistov. Sindikati so dosegli v zadnjem obdobju resnično velik napredek. Njihovo politično 178

vlogo je čutiti čedalje bolj pri urejanju problemov, ki zadevajo gospodarstvo, proizvodnjo in produktivnost dela, zlasti pa jo je čutiti pri reševanju tistih zadev, ki tako ali drugače pozitivno vplivajo na izboljšanje življenjskih pogojev delovnih ljudi. Seveda ne moremo trditi, da je vpliv na družbeno dogajanje enako učinkovit v vseh sindikalnih organizacijah, v vseh sindikalnih občinskih svetih, v vseh podružnicah v podjetjih in ustanovah. Toda dolžnost komunistov je, da zastavimo vse svoje sile, da ne bodo sindikati na odrinjenih, zapostavljenih pozicijah, da se bo jasno slišala njihova beseda v boju za napredek, za izboljšanje življenjskih pogojev, v boju z birokratizmom, z brezdušnostjo in raznimi drugimi nazadnjaškimi težnjami, ki se v delovanju podjetij, ustanov, pa tudi ljudskih odborov še marsikje uveljavljajo. V tem boju ima Zveza komunistov v sindikatih svojega najučinkovitejšega pomočnika. Posebno odgovorna pa je Zveza komunistov pri vzgoji mladine. Ne gre le za pomoč mladim ljudem, kar mnogi komunisti najpogosteje samo ugotavljajo, ampak predvsem za razumevanje in vzgojo mladine. Vzgoja mladih ljudi je nadvse pomembna naloga, na komunistih je vsa odgovornost, od njih je odvisno, kako bodo vplivali na mlade ljudi, kako jih bodo usposabljali za praktično delo v življenju, kako jih bodo zainteresirali za politiko Zveze komunistov, da se bodo idejno oboroženi znašli v življenju. Predvsem pa je treba veliko pogumneje pritegovati mladega človeka k soodločanju pri vseh zadevah, ki sestavljajo naš socialistični napredek, kajti odgovornost, ki je naložena upravljavcu, je najboljša šola za družbeno-politično zorenje mladega rodu. Treba je ugotoviti, da se mladi ljudje zelo naglo razvijajo, bodisi politično, bodisi družbeno, in da jih neprestano mikajo spremembe. Želijo si spremembe situacije in okolja, v katerem živijo. Te želje, čeprav so včasih večje od možnosti, s katerimi družba razpolaga, imajo tudi svojo pozitivno stran. Mladi ljudje hočejo namreč aktualne zadeve življenja po navadi naglo urejati. Želijo si zaposlitve in iščejo družbenega sodelovanja. Zato je zelo važno, da jih vključujemo v vsakdanje politično, gospodarsko in kulturno življenje, kajti s svojimi ugotovitvami in pogledi, s svojo željo po spremembi lahko stopnjujejo borbenost naše delovne fronte. Ker rastejo v novih razmerah, drugačnih od razmer, v katerih se je oblikovala naša generacija, marsičesa od tega, kar je nam popolnoma jasno, ne razumejo. Zatorej pri 179

reševanju zadev z mladino ne smemo jemati vedno samo naših meril, za mladino je treba imeti nova merila, ki nastajajo že v socialistični družbi. Danes se na primer tu in tam sliši, da je mladini veliko več do dosežkov civilizacije kot do stvaritev kulture. Toda težnje nas vseh po zvišanju življenjskega standarda so znane. Če se te težnje po boljšem standardu povezujejo s pripravljenostjo za ta standard tudi nekaj žrtvovati in prispevati po svojih močeh k ekonomskemu razvoju in k boljšemu življenju, potem ni v tem nič slabega. Toda postavljati se na stališče, da je družba dolžna samo dajati, ne da bi tudi sami prispevali k ustvarjanju življenjskih dobrin, pa seveda ni pravilno. Zahteve po lepšem in boljšem življenju morajo biti v ravnotežju s pripravljenostjo in konkretnim sodelovanjem pri izgradnji tega lepšega življenja. V tem mojem sestavku so našteti le nekateri problemi z obširnega področja politično-organizacijske dejavnosti Zveze komunistov. Poročilo Centralnega komiteja jih obsega mnogo več, tudi v referatu in ostalih koreferatih je precej naštetih. Vse to naj bo osnova za diskusijo v politično-organizacijski komisiji. Če povzamemo izvajanja v tem sestavku, moramo ugotoviti predvsem naslednje: Hitro uresničevanje boljšega in lepšega življenja, ki je cilj socializma, zahteva odločno, strnjeno, skrbno organizirano družbeno-politično akcijo. V tej akciji imajo komunisti prvo besedo. Od njih, njihove predanosti, požrtvovalnosti in borbenosti, predvsem pa od kvalitete njihovega dela bo odvisna intenziteta ustvarjalnega zagona v premagovanju težkih in zapletenih nalog, ki stoje na poti do našega skupnega cilja.

180

KOMUNISTI V BOJU ZA SOCIALISTIČNO KULTURNO POLITIKO KOREFERAT TOVARIŠA BORISA ZIHERLA

Ko razpravljamo o problemih naše socialistične kulturne politike in o nalogah, ki jih njeno ostvarjevanje nalaga komunistom, nam mora kot izhodišče služiti vodilna misel, ki je v zvezi s temi problemi in s temi nalogami zapisana v našem novem programu, sprejetem na VII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. To misel je moči strniti v besedah: kultura naj postane last ljudstva, postane naj množična tako v pogledu usvajanja kulturnih pridobitev, preteklih in sodobnih, kakor v pogledu kulturne dejavnosti in pobude najširših množic. Brez takšne načelne usmerjenosti tistih, ki v kulturi ustvarjajo ali pa njene stvaritve posredujejo, ni mogoče govoriti o rčsnično socialistični kulturni politiki, zlasti pa o njej ni mogoče govoriti brez takšne načelne usmerjenosti komunistov. Te usmerjenost' ne narekujejo razlogi formalno prosvetljenskega značaja, marveč jo terja ves proces naše socialistične graditve, tako ekonomske kakor družbeno-politične. Njen pomen za dejavnost komunistov nam bo postal še prav posebno očiten, če ga bomo osvetlili z nekaterimi dejstvi iz predhodnega obdobja našega dela, iz obdobja, ki je predmet razpravljanja in ocenjevanja na tem kongresu. Graditev socialističnih odnosov med ljudmi in kulturna rast delovnih množic. Nobenega dvoma ni, da dandanes v zavest naših delovnih ljudi in predvsem delavcev vse globlje prodira spoznanje, da ni moči govoriti o socializmu, ne da bi se nenehno dvigala produktivnost dela, in da dviganje produktivnosti dela ni odvisno samo od izpopolnjevanja produkcijskih sredstev, marveč tudi od moderne, vse smotrnejše organizacije delovnega 181

procesa in pa od povečane strokovne kvalifikacije delavca samega. Socialistično načelo nagrajevanja po delovnem učinku, ki s svojim praktičnim uveljavljanjem ustvarja zmerom višjo skladnost med občedružbenimi interesi in med individualnimi interesi posameznega proizvajalca, hkrati stopnjuje tudi zahtevnost našega delovnega človeka, njegovo željo po znanju, po izobrazbi, po višji strokovni in obči razgledanosti. Od tod potreba po večji raznovrstnosti in večji množičnosti strokovnega izobraževanja, ki je naš današnji šolski sistem, navzlic vsem reformnim ukrepom, nikakor ne more zadovoljiti. Potrebam, ki izvirajo iz materialno-ekonomskih osnov socialistične graditve, se pridružujejo potrebe, ki jih ustvarja razvoj družbeno-političnega sistema naše socialistične demokracije. V organih našega delavskega in nasploh družbenega samoupravljanja, v samoupravnih organih naših socialističnih občin, naših komun, se delovni ljudje srečujejo z najrazličnejšimi problemi družbenega življenja. Poleg gospodarskih vprašanj se ukvarjajo z vprašanji zdravstva in socialne politike, s prosvetnimi vprašanji, s šolstvom in z izvenšolskimi prosvetnimi in kulturnimi ustanovami, z vprašanji telesne kulture in športa itd. Dviganje njihove obče izobrazbe postaja zanje stvar, ki je neločljivo povezana z uspešnim reševanjem nalog, pred katerimi so se znašli in o katerih morajo merodajno sklepati. Mreža ustanov, strokovnih šol za odrasle, ekonomskih dopisnih šol, raznih šol, tečajev in seminarjev za družbeno samoupravljanje itd., postaja v naši republiki sicer zmerom gostejša. Toda niti po svojem obsegu niti po učnih metodah in organizacijski strukturi še ne ustrezajo potrebam, ki jih ustvarja naraščajoča žeja delovnih ljudi po znanju in izobrazbi. V naši republiki dela pet ustanov, ki se posebej ukvarjajo s temi problemi, toda z doslej doseženimi rezultati še nikakor ne smemo biti zadovoljni. Nobenega dvoma ni, da so pomanjkljivostim v veliki meri vzrok težave materialngea značaja, pomanjkanje ustreznih učiteljskih kadrov in prostorov, pa tudi nerešeni pedagoški problemi, nejasnost v pogledu organizacijskih prijemov in delovnih metod, pomanjkanje primernih učil, premajhna koordinacija ustanov, ki se s temi problemi ukvarjajo itd. Vse to in še marsikaj bi lahko navedli kot razloge zaostajanja za potrebami po strokovno izobraženih kadrih v gospodarstvu in na drugih področjih družbenega življenja ali pa kot vzroke po182

manjkljivosti v sistemu našega izvenšolskega izobraževanja, v učnih načrtih za naše osnovne, srednje in višje šole. Toda marsikatere od teh razlogov in vzrokov bi že v mejah današnjih materialnih možnosti lahko odstranili, če bi kot komunisit v svojem idejnem boju segali globlje in se lotili stvari pri koreninah. Zaostajanje in'pomanjkljivosti v ostvarjevanju naše socialistične kulturne politike pa imajo dostikrat svoje globlje korenine v predsodkih, ki izvirajo iz časov, ko je delitev ljudi na razrede veljala za trajen in neminljiv pojav družbenega življenja in ko je umsko delo veljalo za predpravico redkih izbrancev, ročno pa za manj častno opravilo in dolžnost nižjih družbenih plasti. S temi predsodki se je treba odločno spoprijeti, če naj naša socialistična ekonomska, politična in kulturna prizadevanja dosežejo svoj veliki humanistični cilj, popolno in dokončno premostitev zgodovinsko nastalega prepada med umskim in ročnim delom, premostitev, brez katere ni in ne more biti ^popolne in dokončne osvoboditve človeka kot človeka. Iz teh in takšnih predsodkov izvirajo marsikatere težave, s katerimi imamo opravka pri ostvarjevanju naše kulturne politike. Žal pri nas časih še zmerom naletimo na bolj ali manj vešče prikrito izpovedovanje reakcionarnih teorij in teorijic o tem, da ljudje ročnega dela kot taki niso sposobni za sprejemanje in kajpak še dosti manj za ustvarjanje višjih kulturnih dobrin, ali pa da so delavski otroci in ženska mladina intelektualno manjvredni itd. S takimi teorijami je dostikrat vsaj posredno in nezavedno povezano podcenjevanje strokovnega šolstva in posebej izvenšolskega izobraževanja odraslih in posebej delovnih ljudi, konservativna zaverovanost v gimnazije kot izhodišča v svet višjega izobraženstva, odpor proti daljnosežnejšim socialističnim reformnim ukrepom v osnovnem, srednjem in višjem šolstvu, zlasti proti politehničnemu povezovanju vzgoje in dela. S takimi teorijami je povezano ozko pojmovanje kulture kot zgolj duhovne kulture in kulturne dejavnosti kot zgolj umetniške, filozofske in abstraktno znanstvene dejavnosti, iz česar izvira ne le podcenjevanje dela, ki ga opravljajo množični tvorci materialnih temeljev, na katerih počiva sleherna višja duhovna kultura, marveč tudi podcenjevanje tehnične inteligence, inteligence v zdravstveni službi, v socialnem skrbstvu itd. Nobenega dvoma ni, da konservativno gledanje na vire in pota oblikovanja naše inteligence negativno vpliva na njeno rast, povzroča njeno neenakomernost, hipertrofijo kadrov na po183

sameznih področjih družbenega življenja ob njihovem občutnem pomanjkanju na drugih področjih. Tako nam, recimo, na eni strani primanjkuje učiteljev, profesorjev v občeizobraževalnih in strokovnih srednjih šolah, zdravnikov itd., na drugi strani pa se preko vsake mere in brez vsake potrebe polnijo nekatere kulturne ustanove, v katerih se službe zategadelj nujno izpreminjajo v sinekure. Odveč bi bilo poudarjati, da so prav take službe najpripravnejše izhodišče za demoralizacijo intelektualnih kadrov in s tem za širjenje raznih antisocialističnih idejnih vplivov v njihovih vrstah. Interesi skladnega razvoja vseh področij našega družbenega življenja in pa potrebe po kvalificiranih in visokokvalificiranih kadrih nam nalagajo, da prelomimo z dokaj nenačrtnim oblikovanjem inteligence, da vzgoje novega kadra ne naslanjamo več samo na šole, marveč ga v vedno večji meri dvigamo neposredno iz delavskih vrst, iz tovarn, iz delovne prakse, in ga preko ustreznih ustanov srednjega in višjega, šolskega in izvenšolskega izobraževanja dovajamo na ključne pozicije v našem gospodarstvu, kakor tudi v političnem in nasploh družbenem življenju. Samo na ta način bomo dobili zares novo, socialistično inteligenco, zakoreninjeno v delovnih množicah in predvsem v delavskem razredu, iz katerega in s katerim bo rasla ter se z njim zrasla v nov tip neposrednega proizvajalca. Reševanje te naloge sodi med najvažnejše probleme naše kulturne politike. Z vso resnostjo se ga morajo lotiti vsi komunisti, zlasti pa tisti, ki delajo na ustreznih področjih javnega življenja, v prosvetnih organih občin, okrajev in republike, v komisijah za štipendije, v osnovnih, srednjih in visokih šolah ter drugih višjih znanstvenih ustanovah. Množična kulturno-prosvetna društva in ustanove. V sistemu našega izvenšolskega izobraževanja in nasploh kulturnega dviganja delovnih množic so ogromnega pomena množične kulturno-prosvetne ustanove in društva. V naši republiki imamo veliko število takih društev in ustanov, ki neprestano naraščajo in pridobivajo na pomenu. Tu imamo predvsem Zvezo Svobod in ljudsko-prosvetnih društev, na katero pada večji del ustrezne dejavnosti, v isti smeri pa se poleg opravljanja svojih posebnih nalog udejstvujejo tudi naši sindikati, mladinske, ženske in zadružne organizacije, Zveza borcev, telesno-vzgojna društva itd. Dnevno časopisje in periodični tisk gre dandanes med ljudi v dosti večjih nakladah kakor kdaj koli prej, prav tako je široko 184

razširjena mreža radijskih naročnikov, upostavlja se televizijska mreža itd. Skratka, zagotovljene so že v precejšnji meri vse glavne materialne in organizacijske predpostavke za zares sodobno in zares množično socialistično kulturno akcijo. Kar zadeva »Svobodo« in društva, vključena v okvir njene zveze, naj bi po zamisli, ki je privedla do njene povojne obnove, postala glavno torišče množičnega kulturnega udejstvovanja, po svoji mnogostranski usmerjenosti ustrezajoča potrebam in zanimanju sodobnega človeka, občana socialistične skupnosti. V ta namen naj bi se njena društva razvijala v celovite kulturnoprosvetne organizme s prosvetnimi domovi, klubi, knjižnicami, kino-dvoranami, amaterskimi umetniškimi družinami, šahovskimi krožki, športnimi odseki itd. Tako bi se lahko uveljavila kot eden od pomembnih činiteljev v sistemu našega izvenšolskega izobraževanja, dalje, kot glavni organizator kulturne dejavnosti širokih delovnih množic in kot pospeševalec njihove kulturne pobude, in končno kot — če smemo tako reči ■— šola kulturne zabave in razvedrila. Ob njihovih uspehih bi kopnele plitve in dostikrat močno defektne oblike zabave, rojene v vzdušju ljudske zaostalosti, reakcionarne miselnosti in komercialnih računov, značilnih za kulturno politiko sodobne buržoazije. Ta zamisel se danes že marsikje uresničuje, dejavnost mnogih »Svobod« in ljudsko-prosvetnih društev se približuje njenemu uresničenju. O tem nam pričajo uspehi na posameznih področjih njihovega dela, ki jih lahko ugotovimo ob vsakoletnih festivalih, napredek v razvijanju glasbene kulture, nastopi amaterskih igralskih družin, ki nam neredko odkrijejo nove in vse pozornosti vredne talente. O tem nam priča razmah delavskih oziroma ljudskih univerz, ki so se ponekod že pričele izpreminjati v široke tribune za obravnavanje aktualnih družbenih vprašanj. Na prireditvah delavskih in drugih ljudsko-prosvetnih društev zmerom redkeje naletimo na cenene osladnosti in na idejne rekvizite iz ropotarnice predvojnega hejslovanstva in klerikalnega mračnjaštva. K delu so pritegnjeni številni kadri predavateljev, pevovodij, dirigentov, režiserjev in dramaturgov, predvsem iz vrst naših prosvetnih delavcev. Ob nedvomnih uspehih in napredku našega ljudsko-prosvetnega dela pa kajpak to delo ni brez pomanjkljivosti, s katerimi se je treba boriti in jih odstranjevati. 185

Tu gre predvsem za obseg dejavnosti, ki je pri marsikaterih društvih še sila ozko začrtan in omejen na organizacijo pevskega zbora ali dramatičnega krožka; temu primerno pa je tudi število članstva nasploh zelo skromno, zlasti pa v tako ozko zasnovanih ljudsko-prosvetnih društvih skoraj povsem manjka mladina. Ni mogoče reči, da je v taka društva prodrla zavest o sredstvih in ciljih socialistične kulturne politike. Mnoge delavske, oziroma ljudske univerze še niso našle svojega pravega namena in se omejujejo na prirejanje ozko strokovnih tečajev, medtem ko podcenjujejo široko seznanjanje delovnih ljudi z aktualnimi ekonomskimi, političnimi in kulturnimi problemi. Močno smo v zaostanku z ljudskimi knjižnicami, ki bi v naših pogojih morale biti najvažnejše posredovalke dobre knjige širokim plastem bralcev iz vrst delovnih ljudi. Razvoj ljudskih knjižnic v okviru »Svobod« in drugih ljudsko-prosvetnih društev bo moral postati stalna skrb pristojnih činiteljev, predvsem pa komunistov. Vso skrb komunistov in posebej komunistov iz vrst kulturnih delavcev zaslužita tudi Prešernova družba in revija »Sodobna pota«, ki sta bili pred leti ustanovljeni z izrecnim namenom, naj služita množični socialistični kulturno-prosvetni akciji, vendar pa doslej v marsičem še nista izpolnili pričakovanj. Naši napori morajo biti tudi v bodoče usmerjeni h kar najtesnejšemu povezovanju naših visokokvalificiranih znanstvenih kadrov in vseh zares pomembnih umetniških ustvarjalcev z delom in cilji množičnih kulturno-prosvetnih ustanov in društev. Hkrati pa se moramo z vso odločnostjo upreti vsakemu poizkusu, da bi »Svobode«, posamezna njihova društva, odseki in publikacije kakor koli služili izživljanju nezdravih umetniških in drugih ambicij, katerih nosilci dostikrat nimajo nobene zveze niti s cilji socialistične kulturne politike niti s sociaI izmom. Prav te cilje pa morajo imeti zmerom pred očmi komunisti, posebej še komunisti, ki delajo v ustreznih organih družbenega samoupravljanja, v vodstvih kulturno-prosvetnih društev in ustanov, kakor tudi komunisti, ki samostojno ustvarjajo na različnih področjih kulturnega življenja. Nekateri problemi idejnega boja Zveze komunistov Slovenije. Načelo družbenega samoupravljanja se je v razdobju, ki nas loči od zadnjega kongresa, dokaj vsestransko uveljavilo v našem živ186

ljenju. Zajelo je tudi vsa področja kulture in prosvete, imamo ga v šolstvu, v višjih učnih zavodih, na univerzi, v znanstvenih in umetniških ustanovah, v založniških in časopisnih podjetjih, pri radiu itd. Izvajanje naše socialistične kulturne politike je s tem postalo predvsem stvar organov družbenega samoupravljanja v kulturi in prosveti. S tem je silno zrasla odgovornost komunistov, ki naj se v vseh teh organih borijo za napredna načela v kulturni politiki in za njihovo praktično uveljavljanje. Nobenega dvoma ni, da so bili z njihovim delom v teh organih doseženi pomembni uspehi, ki jih moramo toliko bolj ceniti, ker so komunisti delali in odločali večidel samostojno’, brez tesnejše vertikalne povezanosti, oprti na svoje znanje in zavest. Delo v organih družbenega upravljanja, ob reševanju konkretnih nalog v kulturi in prosveti, je mnogim komunistom pomagalo premagati sektaško ožino, povečalo je njihovo skrb za lastno idejnopolitično dviganje, jim širilo razglede in stopnjevalo njihovo ustvarjalno pobudo. Nikakor torej ne gre zanikati uspehov, ki so jih doslej komunisti dosegli zlasti v boju za uveljavljenje organov družbenega samoupravljanja v prosveti in kulturi. Toda kadar gre za izpreminjanje teh organov v torišče boja za socialistično kulturno politiko in proti raznim antisocialističnim pojavom v našem kulturnem življenju, moramo dostikrat ugotoviti še občutne pomanjkljivosti. Tako so komunisti, ki delajo v naših redakcijah, v založbah in v svetih za kulturo, večkrat molče šli mimo posameznih izrazito antisocialističnih teorij in pojavov ali pa so nanje reagirali s precejšnjo zamudo. Pri tem je šlo za teorije, ki so razodevale odkrito omalovaževanje revolucionarne akcije jugoslovanskih in posebej slovenskih komunistov v nedavni in najbližji preteklosti, potvarjale našo zgodovino in skušale rehabilitirati kompromitirane politične tokove in posameznike. Precejšnjo neobčutljivost so pokazali nekateri člani ZK Slovenije ob pojavih, v katerih so prihajali do izraza poizkusi klerikalizma, da bi se iznova močneje uveljavil na kulturno-političnem področju, ali pa ob raznih buržoazno-liberalnih tolmačenjih naše demokracije in ob poizkusih njihovega uveljavljenja v naši publicistiki, ob izpadih ptoti vodilni vlogi delavskega razreda v naši socialistični graditvi itd. Dejstvo je, da smo često popustljivejši nasproti prevodnikom sodobnega nazorskega mračnjaštva iz vrst inteligence kakor pa nasproti zaostalejšemu delavcu, ki se udeležuje verskih obredov. Tega ne bi smelo biti, najmanj 187

pa če kot takšni prevodniki nastopajo ljudje, ki so vsaj formalno člani ZKS. Prav tako moramo ugotoviti določene pomanjkljivosti našega boja proti lažiobjektivističnim in lažiznanstvenim tendencam na naših srednjih in visokih šolah, za katerimi se skriva odpor konservativnih ali pa odkrito reakcionarnih elementov proti vnašanju progresivne, konkretno, marksistične misli v naše družbene vede, zlasti v pouk politične in literarne zgodovine, sociologije, filozofije itd. Ob razpravljanju o smotrnejši organizaciji univerzitetnega študija ni prišel zadosti do izraza odpor komunistov proti cehovski zaprtosti v ozke probleme svoje stroke, brez upoštevanja vidikov in interesov celote, proti birokratskim in tehnokratskim težnjam med delom ekonomske in tehnične inteligence, ki jih med drugim krepi pomanjkljivo razumevanje celotne družbene problematike v razdobju socialistične graditve in posebej njenih specifičnosti pri nas. Komunisti med našimi umetniki dajejo često prednost boju med pripadniki posameznih šol, slogov, smeri in družinic, ki je tudi v estetskem pogledu največkrat čisto breznačelen in klikarski. Pri tem povsem pozabljajo na obveznosti, ki jih imajo kot komunisti. Te obveznosti pa terjajo — citiram naš program — boj »proti vsem pojavom, ki zmanjšujejo vero v človeka in njegovo ustvarjalno moč ter sposobnost, da bi spremenil svet in da bi človeško življenje napravil razumno, polno' vsebine in človeško za vse, ali proti poizkusom, da bi se pod zaščitnim znakom svobode znanosti in umetnosti afirmirali dejansko reakcionarni in protisocialistični nazori ali spodkopavale moralno-politične osnove socialistične družbe«. Spričo takšne breznačelnosti prihaja časih do silno problematičnih povezav med posameznimi skupinami umetnikov iz raznih krajev Jugoslavije, kar je zmerom konec koncev v prid ljudem, ki so jim naši socialistični napori povsem tuji. Povezave te vrste niti najmanj ne prispevajo k medsebojnemu spoznavanju in zbliževanju kulturnih delavcev Jugoslavije. Narobe, prav tu največkrat naletimo na povsem reakcionarna pojmovanja odnosov med jugoslovanskimi narodi, bodisi v smislu ozkogrudnega nacionalizma ali pa v smislu velikodržavnega unitarizma. Posebej je treba reči, da komunisti niso zmerom kos nalogam, ki jih postavlja naš idejni boj na dveh frontah, proti stalinistični, dogmatski reviziji marksizma in proti malomeščanskemu anarho-individualizmu kot glavnemu prevodniku bur188

žoaznih idejnih vplivov v naši današnji družbeni stvarnosti. Naloge tega boja nikakor niso lahke in ob pomanjkanju lastnih idejnih oporišč, zakoreninjenih v ustvarjalnem marksizmu, posameznik kajpak prav lahko zaniha med frontama, nasede zdaj enemu zdaj drugemu idejnemu nasprotniku, nekritično1 podcenjuje ali precenjuje njun vpliv in si prav tako nekritično izposoja argumente pri enem, da bi se z njimi boril proti drugemu. O vsem tem bi nam naša slovenska publicistika zadnjih let vedela precej povedati. Od tod še prav poseben pomen ideološkega dela, ki se je v organizacijah Zveze komunistov Slovenije, kakor povsod drugod v Jugoslaviji, razvilo po VII. kongresu in na temelju našega novega programa. V interesu uspešnega idejnega dela komunistov- bodo morali komiteji in komisije ZKS najti ustrezne oblike vertikalnega povezovanja na različnih področjih tega dela, sklicevati posvetovanja komunistov, ki delajo v družbenih organih na istem sektorju, predvsem zaradi izmenjave mnenj in izkušenj. Doslej so bila taka posvetovanja zgolj sporadičnega značaja, zlasti ob problemih, ki so se pričeli razraščati v politične probleme. Aktivi komunistov na posameznih sektorjih kulturno-prosvetnega dela so sicer močno pripomogli k zboljšanju v delovanju družbenih organov, vendar to ni dovolj. Precejšnja ovira za uspešno delovanje komunistov v organih družbenega samoupravljanja na področju kulture in prosvete je njihova preobremenjenost in mnogostranska vezanost. Smelo bo treba pritegovati k temu poslu naše mlajše kadre, ki so se v vrsti konkretnih političnih akcij izkazali za povsem zmožne teh nalog. Idejno dviganje komunistov na temelju novega programa ZKJ. Da bi bili komunisti kos velikim nalogam, pred katere jih postavlja njihovo delo na različnih področjih našega družbenega življenja, je predvsem potrebno, da nenehno dvigajo svojo idejno-politično raven, usvajajo dialektično in materialistično misel marksizma in njene ustvarjalne metode pristopanja h konkretnim problemom našega časa. Kot dokument takega ustvarjalnega, marksističnega pristopanja k sodobnim problemom jim služi novi program Zveze komunistov Jugoslavije. Proučevanje programa ZKJ pomeni doslej najpomembnejše in najširše idejno-politično udejstvovanje organizacij Zveze komunistov, kar je v decembru lanskega leta ugotovil že IX. plenum CK ZKS, ki se je podrobno ukvarjal s tem problemom. Vse članstvo Zveze komunistov, zlasti pa njene mlajše kadre, je program v strnjeni 189

obliki seznanil z zgodovino, z načelnimi stališči in cilji organizacije, ki ji pripadajo, kar krepi moralno-politične vezi med njimi. Proučevanje programa utrjuje njihovo prepričanje o globoki zgodovinski smiselnosti njihovih naporov za zgraditev socializma v naši deželi in o pomembnosti teh naporov, ki sega preko njenih meja. Ob proučevanju programa se je močno razširil in utrdil mehanizem ideološkega dela v Zvezi komunistov. Pri vseh okrajnih in — z izjemo dveh, treh —• pri vseh občinskih komitejih so danes upostavljene ideološke komisije, ki se zmerom bolj usposabljajo za samostojno analizo in reševanje konkretnih idejno-političnih problemov na svojem območju. Zelo pomembna je postala ustanova predavateljskih aktivov, ki je v zadnjem letu na ozemlju Slovenije pritegnila preko tri tisoč tovarišev k aktivnemu ideološkemu delu. Poleg republiške politične šole deluje na Slovenskem štirinajst okrajnih večernih političnih šol in cela vrsta seminarjev in tečajev za mlade komuniste, ki so jih organizirali po okrajih in v nekaterih občinah. Pri Ideološki komisiji CK ZK Slovenije se ustanavlja center za marksistično izobraževanje kadrov, ki naj organizira, koordinira in usmerja delo za dvig idejne ravni komunistov. V zvezi s proučevanjem programa je močno poskočila založniška dejavnost, posvečena izdajanju sodobne marksistične literature, domače in tuje, političnih priročnikov, brošur itd. Še zmerom pa smo v zaostanku s klasično marksistično literaturo, na katere znanstvenih pridobitvah temelji naš program. Program Zveze komunistov Jugoslavije je postal in bo za naprej ostal izhodišče idejno-političnega dela komunistov, kar pa ne pomeni, da mora biti tudi njegov zaključek. Življenje nam neprestano postavlja nove probleme, na katerih reševanje se moramo osredotočati, da bi stvar socializma v naši deželi napredovala. Obvladanje programa nam bo močno olajšalo reševanje teh problemov, med katere v zadnjem letu zlasti sodijo problemi socialistične rekonstrukcije v kmetijstvu, problemi sindikatov in njihove vloge za večjo produktivnost dela in za še bolj vsestransko uveljavljanje delavskega razreda v našem družbenem življenju, problemi socialistične vzgoje, od katerih pravilne rešitve je odvisen uspeh naših reformnih ukrepov v šolstvu in na področju izvenšolskega izobraževanja. Idejno dviganje in utrjevanje komunistov terja diskusijo, boj mnenj, neprestano preverjanje njihove pravilnosti ali nepravilnosti. Zato se komunisti pri svojem ideološkem delu ne 190

smejo zapirati v okvire osnovnih organizacij ali se omejevati na zaprte študijske skupine. To delo ne trpi togih oblik, marveč morajo biti oblike podrejene interesom njegovega uspeha: od individualnega študija do kolektivnega dela v večernih šolah, na seminarjih in v krožkih. Predvsem pa velja, da morajo komunisti to delo povezovati s svojim aktivnim sodelovanjem v najrazličnejših ustanovah za ideološko in strokovno izobraževanje delovnih ljudi, zlasti v delavskih, oziroma ljudskih univerzah, v strokovnih društvih in sindikalnih organizacijah, v šolah in v ustanovah za izvenšolsko izobraževanje, skratka, v vsem tistem sistemu množične socialistične vzgoje, o katerem je bilo že zgoraj govora. Mnogo bolj ko doslej se je treba v ta namen posluževati sredstev nazorne propagande in drugih modernih sredstev idejnega vplivanja na zavest človeka, kakor so dnevni tisk, radio, televizija, napredno leposlovje, umetniški in dokumentarni film itd. Veliko oviro v izvajanju socialistične kulturne politike in posebej v idejno-političnem izobraževanju komunistov predstavlja pomanjkanje visokokvalificiranih marksističnih kadrov v posameznih družbenih vedah, marksističnih zgodovinarjev, ekonomistov, sociologov, psihologov, pedagogov. Oblikovanju takšnih kadrov kakor tudi idejno-političnemu dviganju odgovornih partijskih kadrov, zlasti okrajnih in republiških, naj bi v naši republiki služile predvsem tri ustanove: ustrezno reorganizirana in razširjena republiška politična šola, dalje Inštitut za proučevanje zgodovine slovenskega delavskega gibanja, ki naj izpolni občutno vrzel v dosedanjem slovenskem zgodovinopisju in uveljavi delavsko gibanje, njegov razvoj in njegove dosedanje rezultate kot glavni problem novejše zgodovine, tako naše domače kakor svetovne, in končno Inštitut za sociologijo, namenjen predvsem potrebam univerze in višjih šol, poglabljanju vzgojnega in raziskovalnega dela na področju družbenih ved, poleg tega pa tudi načrtnemu, sistematičnemu delu na izdajanju klasične marksistične literature. Tovariši in tovarišice! V svojem koreferatu sem nakazal nekatere probleme, ki sodijo med poglavitne probleme našega boja za socialistično kulturno politiko. Vso to' problematiko je verjetno moči strniti v en zaključek: V sistemu naše socialistične demokracije, ki ga odlikuje vse večja aktivizacija najširših plasti delovnega ljudstva na vseh področjih družbenega življenja, sta vloga in pomen komunistov v tem življenju zmerom bolj 191

odvisna od globine njihove zavesti in od njene prepričevalne sile, od njihovega vzgleda in pobude. Od vloge in pomena komunistov v družbenem življenju, od njihove pristne povezanosti z delovnimi množicami, od zaupanja, ki ga pri teh množicah uživajo, pa je še zmerom v odločilni meri odvisno napredovanje življenja k vse dovršenejšim oblikam človeških odnosov. Od tod za nas še prav posebno izvira potreba po jasnosti in načelnosti v pogledu socialistične kulturne politike, katere inspiratorji in gibalo morajo biti predvsem komunisti.

192

POROČILO KOMISIJ

Četrti kongres ZKS — 13

POROČILO KOMISIJE ZA POLITIČNO-ORGANIZACIJSKO DELO ZKS

(Poročevalec tovariš Ivan Janžekovič) Tovariši in tovarišice! Komisija za politično-organizacijsko delo ZKS je na svojih sejah 23. in 24. junija tega leta razpravljala o političnih in organizacijskih problemih dela ZK. Sejam komisije je prisostvovalo okrog 170 delegatov. Za razpravo se je prijavilo 34 delegatov. Od navedenega števila prijavljenih je v razpravi sodelovalo 31 delegatov, trije prijavljeni pa so predložili pismeno razpravo. Razprava v komisiji je v celoti potrdila politično smer in delo ZKS za obdobje med III. in IV. kongresom ZKS, ki je bilo podano v poročilu CK, in soglašala z referatom tovariša Marinka in koreferati o bodočih nalogah. V celotnem delovanju komisije se je neprestano manifestirala enotnost delegatov, tako pri oceni dosedanjega dela komunistov kakor pri sprejemanju smernic za nadaljnje delo. Razprava v komisiji je poudarila, da je očiten velik napredek v organizacijsko-političnem utrjevanju ter idejni rasti ZK. To se odraža na vseh področjih našega javnega življenja in potrjuje pravilnost politike, ki jo je vodil CK ZKS v skladu s politiko ZKJ v obdobju med III. in IV. kongresom. Izredno pomembni pa so bili in bodo tudi za naš nadaljnji razvoj zaključki in gradivo VII. kongresa ZKJ, ki omogočajo, da se organizacije ZK in posamezni člani korenito teoretično usposabljajo za svoje politično-organizacijske in idejne dolžnosti. V razpravi so bili obravnavani številni problemi s področja politično-organizacijskega dela ZK. Pozitivna je ugotovitev, da je bil največji poudarek prav na osnovnih problemih 195

v delu ZK kot so: sistem vodstva, oblike in metode dela, nadaljnja širitev organizacij, pomoč novosprejetim članom in njih usposabljanje, potreba po smotrnejši in načrtnejši kadrovski politiki, po idejni vzgoji in usposabljanju članstva v boju proti negativnim pojavom itd. Poudarjeno je bilo, da se večina organizacij ZK zaveda, da je skrb za nepretrgano sprejemanje novih članov nujna potreba za normalno rast ZK in da je tako rast mogoče zagotoviti le s pogojem, da se organizacije ZK in vsak njen član aktivno uveljavljajo kot politični činitelji na vseh področjih. V take organizacije člani SZDL in mladina radi vstopajo. Nasprotno pa organizacije, ki se še niso mogle otresti zaprtosti vase, ne reagirajo na pojave v svojem okolju, ne razvijajo akcije komunistov v smeri nadaljnjega utrjevanja socialističnih odnosov in zato niso privlačne za ljudi. Pri tem ne gre le za številčno večanje članstva, temveč predvsem zato, da kvalitativno usposobimo organizacije za čim boljše izvrševanje njihovih nalog. Idejno-politična zrelost, poznavanje zakonov družbenega razvoja, organizacijska usposobljenost, enotnost v vrstah organizacij, povezanost z množicami, sposobnost vsakega člana in organizacije kot celote, da zna usmerjati razvoj, partijnost, borbenost in doslednost, so odlike, ki morajo postati bistveni sestavni del naših prizadevanj za kvalitativno rast naših organizacij. Boj za tako kvalitativno rast pa zahteva v današnjih pogojih demokratičnega razvoja več gibčnosti v oblikah in metodah dela. Razvijati je treba iniciativnost in samostojnost pri odločanju, usposabljati organizacije ZK in njih vodstva, da bodo znala samostojno reagirati in ukrepati na vsak pojav v svojem okolju, ne da bi čakala na navodila od zgoraj. Spričo pestre družbeno-politične problematike je razprava opozorila na potrebo po večji dinamičnosti v prilagajanju oblik in metod dela obstoječim pogojem. Zlasti je bila poudarjena potreba po hitrejšem uveljavljanju aktivov komunistov na raznih področjih udejstvovanja komunistov. Aktive komunistov kot stalne ali začasne moramo razumeti predvsem kot pomoč komunistom, ki delajo na določenem področju družbene dejavnosti, da lahko zavzamejo enotna stališča o določenih vprašanjih. Zaradi potrebe po enotni akciji komunistov težijo v številnih ustanovah za tem, da bi se formirale osnovne organizacije, ne posežejo pa po aktivu, ki prav tako omogoča 196

enoten nastop komunistov. Na ta način je možno zagotoviti večjo enotnost akcije v določenih vprašanjih, pa tudi ideološko izpopolnjevanje v okviru takih ohlik bo uspešnejše. V zadnjih letih se je ZK v Sloveniji okrepila z številnimi aktivnimi, zlasti mladimi ljudmi, ki so bili sprejeti v Zvezo. Spričo tega je bila poudarjena potreba po stalnem in učinkovitem vzgojnem delu med mladim članstvom, ki razpolaga z odločnim hotenjem in pripravljenostjo za delo, a z manjšim znanjem in sposobnostjo za izvrševanje vseh nalog, ki se postavljajo danes pred komuniste. Zato je nujno, da v vseh organizacijah ZK kakor tudi med članstvom do kraja prodre spoznanje in prepričanje, da bomo naše vrste, ojačene z mlajšimi ljudmi, krepili le tedaj, če jih bomo nenehno idejno izobraževali in usposabljali za tvorno politično delovanje. Prizadevanja osnovnih organizacij in komunistov morajo iti za tem, da bomo oblikovali te nove ljudi, jim pomagali, da si bodo nenehno bogatili znanje, da bodo tako okrepili in poplemenitili naše vrste in postali čimprej živ sestavni del poglavitne struje v procesu naše socialistične graditve. Nujno in nadvse pomembno je torej, da posvetimo novosprejetim članom vso svojo pozornost in skrb. Poudarjena je bila potreba po močnejšem uveljavljanju ZK v organizacijah SZDL. Ta potreba je pereča zlasti na vasi spričo neugodne sestave organizacij, v katerih je le malo kmetov. Kaže pa se tudi v potrebi po večji aktivnosti organizacij SZDL v mestih in industrijskih centrih zaradi mnogih problemov, ki so v zvezi s skrbjo za človeka. Komunisti v podjetjih se ne smejo zapirati samo v okvire svojih kolektivov, marveč morajo razviti široko dejavnost v okviru komunalne politike. Praktični ukrepi v okviru občinske politike za razvijanje in utrjevanje stanovanjskih skupnosti ne pomenijo samo izboljšanja življenjskih pogojev ljudi, temveč bodo omogočili tudi ženski večje uveljavljanje v našem družbenem življenju. Razprava ugotavlja, da napreduje proces uveljavljanja žensk, zlasti mladink, zelo počasi, kar ni v skladu s splošnim razvojem. Razprava je pokazala na potrebo po nadaljnjem utrjevanju delavskega samoupravljanja. Komunisti v podjetjih naj bodo pobudniki konkretnih akcij za uveljavljanje socialističnih odnosov v borbi proti samovolji posameznikov, nezadostni informiranosti kolektivov, proti primerom podcenjevanja sin197

dikalnih organizacij, dušenja kritike in za pravilno kadrovsko politiko itd., predvsem pa za široko uveljavljanje delavcev v življenju komun. Ravnanju komunistov v javnem življenju je bilo posvečeno mnogo pozornosti. Poudarjeno je bilo, da uveljavljanje komunistov v organizacijah SZDL, v sindikatih, Ljudski mladini in drugih družbenih organizacijah sicer močno narašča, vendar marsikdaj še vedno zaostaja za razpoloženjem množic. Poudarjeno in z vrsto primerov podprto je bilo stališče, da je stalno razvijanje in ostrenje političnega refleksa komunistov možno le v organizacijah, ki se uveljavljajo kot vsestranski politični činitelj. Komunisti, ki žive v takih organizacijah, so iniciativni v vsem javnem življenju, skratka, so komunisti povsod in v vsaki situaciji in ne le na sestanku osnovne organizacije. Nasprotno pa komunisti v organizacijah, ki se zapirajo vase, ne razvijajo svojih sposobnosti za nenehno aktivnost v množicah. Oster odklonilen odnos je bil izražen do ponašanja nekaterih komunistov, posebno v vrstah inteligence, ki se izogibajo odkritemu in jasnemu nastopanju za politična načela ZK. Hiter tempo v razvoju socialističnih družbenih odnosov terja od organizacije ZK načrtnejše vodenje kadrovske politike na vseh področjih družbenega dogajanja. Zato mora kadrovanje postati neločljiv sestavni del dela vseh organizacij in vodstev ZK. Posebno skrb morajo organizacije ZK posvečati vzgoji kadrov za daljšo perspektivo. Poglavitni kriterij pri kadrovanju naj ne bo samo strokovnost, temveč tudi privrženost ideji socializma in stvari delavskega razreda. Organizacije ZK se morajo odločneje boriti proti obremenjevanju posameznih ljudi s hitrejšim in širšim pritegovanjem novih, predvsem mladih ljudi na odgovornejša mesta v našem družbenem življenju. V celoti je razprava močno poudarila dvig idejne ravni članstva in njegovo usposabljanje. To je treba doseči predvsem s povezovanjem praktičnega in političnega delovanja z ustreznimi oblikami študija. Zlasti je bil ta problem poudarjen glede na številne novosprejete člane. Pri tem naj služijo za osnovo sklepi in program VII. kongresa ZKJ. Prav na osnovi povezovanja praktičnega političnega delovanja z ustreznimi oblikami študija obstaja možnost za nadaljnjo idejno in akcij198

sko krepitev in enotnost organizacij ZK, kar je osnovni pogoj za nadaljnje uspehe. Dva diskutanta sta v razpravi obravnavala tudi politiko ZK glede narodnostnih manjšin. Ugotovljeno je bilo, da je dosledna demokratična politika glede manjšin, s katero se lahko ponaša naša dežela in ki jo je treba razvijati tudi naprej, edina pot, ki vodi k utrjevanju notranjepolitičnega položaja v krajih s prebivalstvom različnih narodnosti, pa tudi pot, ki najbolj konkretno prispeva k prijateljskemu sodelovanju s sosednimi deželami. Dosledna progresivna politika glede narodnostnih manjšin pri nas pomeni neprestan moralnopolitični pritisk na sosedne dežele, da se tudi te ravnajo po naši praksi in uporabljajo podobna načela za slovenske manjšine. V tej razpravi je bil dan predlog, naj komunisti iz vrst narodnostnih manjšin svojo aktivnost razvijajo bolj kot doslej med vsem manjšinskim prebivalstvom.

199

POROČILO KOMISIJE ZA IDEOLOŠKA VPRAŠANJA (Poročevalka iovarišica Marija Wilfan)

V komisiji za ideološka vprašanja IV. kongresa Zveze komunistov Slovenije je na temelju poročila Centralnega komiteja, referata tovariša Mihe Marinka, koreferata tov. Borisa Ziherla ter osnutka resolucije kakor tudi na podlagi izkušenj z vseh področij ideološkega in tudi kulturnega dela diskutiralo 35 delegatov in gostov. Govorniki so bili iz vseh okrajev Slovenije, zlasti številni so bili govorniki iz industrijskih sredšč. Vsi delegati so v principu in enotno podprli poročilo CK, referat tovariša Miha Marinka in koreferat Borisa Ziherla ter se v celoti strinjali s smernicami predlagane resolucije. Komisija je prejela tri pripombe k tekstu resolucije, ki jih je izročila komisiji za sestavo resolucije. Za diskusijo je bila značilna usmerjenost k delavskemu razredu, k problemom njegove ideološke, splošne in strokovne vzgoje, kar ga čedalje bolj usposablja za njegovo vodilno vlogo v družbi. Prav tako so bili v ospredju problemi socialistične vzgoje mladine, ki naj jo smeleje vključujemo k reševanju problemov kulturnega življenja. Govorniki so zlasti poudarjali skrb za razvoj različnih oblik idejnega vplivanja na mladino in za delo z novosprejetimi člani ZK. Govorniki so obravnavali probleme zelo konkretno, pri čimer se je pokazal velik napredek od zadnjega kongresa. Mnogi so obravnavali tudi ožje probleme, kar je diskusijo obogatilo. V diskusiji o ideološko-vzgojnem delu v organizacijah ZK so delegati s številnimi primeri iz različnih okrajev pokazali, 200

da se je ob proučevanju programa ZKJ močno utrdila idejnopolitična enotnost Zveze komunistov Slovenije, kar se je kazalo tudi na vseh drugih področjih idejno-politične dejavnosti komunistov. Kritično so premotrili delo ob programu, ki je bilo včasih šablonsko, ni bilo vselej prilagojeno ravni in potrebam članstva in je osnovne organizacije včasih odvračalo od vsakdanje politične akcije. Vsi pa so poudarjali in tudi s številnimi zgledi pokazali, kako je študij programa mobiliziral in za aktivno ideološko delo usposobil vrsto novih ljudi, med njimi tudi delavce, kar bo podlaga in izhodišče za .obsežnejše, globlje in kvalitetnejše delo komunistov tudi v množičnem delu izven ZK. Diskutanti niso ostali samo pri ugotovitvah, temveč so te naloge začrtali in nakazali perspektivo za nadaljnje delo. Več govornikov je kritično ugotavljalo pomanjkljivosti pri organizaciji večernih političnih šol. Hkrati so omenjali ukrepe, ki so jih že ali ki jih bodo sprejeli za utrjevanje in razvoj vsega političnega šolstva, posebno za smotrnejše usmerjanje kadrov na te šole. Številni udeleženci razprave so poudarili, da so se ob takem delu okrajne ideološke komisije usposobile za vsestransko in ne samo za organizacijsko vodstvo ideološko-vzgojnega dela, pa tudi občinske ideološke komisije so postale bolj samostojne. Prikazali so tudi delo z aktivi komunistov, ki so ga med prosvetnimi delavci razvili vsi okraji, nekateri pa so navajali primere dela z aktivi pravnikov, ekonomistov, s tehničnimi in z zdravstvenimi delavci. Vse to priča, da ideološke komisije tudi vsebinsko čedalje bolj posegajo v problematiko na najrazličnejših toriščih ideološke dejavnosti. Mnogi govorniki so obravnavali probleme šolskega in pošolskega izobraževanja. Razprava se je posebno bavila s problemi na univerzi. Danes smo sredi realizacije tistih nalog, ki so bile na III. kongresu ZKS poudarjene kot perspektivne. Premagana so začetna oklevanja glede univerzitetne reforme, univerza naglo sprejema nove oblike, uvajajo se nove učne in vzgojne metode. Uspelo je premagati razbitost znanstvenega raziskovanja. Skratka, storjeni so prvi koraki k formiranju univerze socialističnega tipa. Osnovna pomanjkljivost je v tem, da so mnogi sprejeli načela, niso pa dovolj storili za njihovo realizacijo. Govorniki so nadalje obravnavali potrebo idejno-politične rasti prosvetnih delavcev in šolskih odborov, da bi le-ti lažje 201

vplivali na razvoj šol. Opozarjali so na probleme strokovnih in vajenskih šol itd. Več delegatov je govorilo o preusmeritvi ljudske univerze kot pretežno amaterske ustanove, ki se je ukvarjala s poljudnoznanstvenim izobraževanjem, v delavsko univerzo, ki bo ustrezala potrebam naše družbe po splošni, strokovni, ekonomski, družbeni in politični vzgoji. Poudarjena je bila potreba, da osrednje institucije za razne vrste izobraževanja pomagajo občinskim in delavskim univerzam, ter odgovornost komunistov v delavskih, svetih za načrtno izobraževanje delavcev. Kulturno življenje bilo predmet živahne razprave. Ideološki boj na kulturnem področju je danes konstruktivnega značaja. Delegati so poudarjali odgovornost komunistov za kulturno politiko, kakor tudi, da bi zavest umetnikov o pripadnosti delavskemu razredu morala biti tako močna, da bi lahko brez vsakršnih administrativnih ukrepov uravnavali celotno kulturno življenje. Potrebno je doslednejše uveljavljanje marksistične misli v revialnem tisku in aktualno reagiranje na dnevna vprašanja ideološkega značaja. Več govornikov je obravnavalo probleme dnevnega tiska, podčrtalo, da tisk ne sme biti samo informativen, temveč da se mora močneje vključiti v politično akcijo, da je zato treba okrepiti idejno-politično vzgojo novinarjev in si še bolj prizadevati za oblikovanje javnega mnenja. Razprava je posvetila posebno pozornost problemom znanosti. Usmeritev v prakso naj bo ključ za napredek znanstvene misli. Govorniki so opozarjali na nekritičen odnos do buržoaznih družbenih ved in na intenzivnejše sodelovanje v občejugoslovanski diskusiji o družbenih problemih. Dovolite, tovariši delegati, da na koncu svojega poročila posredujem plenumu kongresa še mišljenje predsedstva naše komisije, ki je enotno v tem, da je razprava 35-ih govornikov z vseh tako različnih področij našega družbenega življenja pokazala, da je bil zlasti od VII. kongresa ZKJ dosežen pomemben napredek v idejni rasti komunistov, v razširitvi torišč njihovega dela, v orientaciji k delavskemu razredu, k marksizmu, v odločnejšem reagiranju na antisocialistične pojave in recidive nacionalizma in malomeščanstva. Enotni smo bili v tem, da nam doseženi uspehi komunistov v izvajanju socialistične kulturne politike tudi na tem področju zagotavljajo nadaljnje uspehe.

POROČILO KOMISIJE ZA VPRAŠANJA DELAVSKEGA IN DRUŽBENEGA SAMOUPRAVLJANJA (Poročevalec tovariš Vinko Hafner) Komisija je zasedala 23. junija 1959 popoldne in 24. junija dopoldne in popoldne. Sejam komisije je prisostvovalo povprečno 190 delegatov. Kot osnova za razpravo v komisiji je služilo poročilo tovariša Mihe Marinka »O bodočih nalogah Zveze komunistov Slovenije«, koreferat tovariša Staneta Kavčiča »Komunisti v delavskem in družbenem samoupravljanju« ter osnutek resolucije o bodočih nalogah Zveze komunistov Slovenije. Po referatu tov. Kavčiča se je razvila obširna razprava, v kateri je sodelovalo 31 delegatov ali 17% prisotnih. Razprava je v celoti potrdila pravilnost ugotovitev glede dosedanjega razvoja delavskega in družbenega samoupravljanja ter vloge komunistov na tem delovnem torišču, pokazala je pomembne uspehe, ki so bili v tem pogledu doseženi v času od III. kongresa Zveze komunistov Slovenije ter konkretno opredelila izkušnje in pomanjkljivosti, ki so zavirale še večji možni napredek. V razpravi so bila podrobneje obravnavana zlasti tale vprašanja: Nesporno lahko ugotavljamo velik napredek v razvoju delavskega in družbenega samoupravljanja na vseh področjih gospodarskega in družbenega življenja. Konkretno so bile prikazane težave, ki izhajajo iz objektivnih materialnih prilik in subjektivnih pomanjkljivosti v pojmovanju vloge organov delavskega in družbenega samoupravljanja, navedene so bile številne izkušnje iz dela komunistov v utrjevanju teh organov, 203

v borbi proti birokratizmu in samopaštvu, v družbeno-politični vzgoji upravljavcev, v vsklajevanju odnosa proizvajalec — potrošnik itd. Navedeni so bili primeri nezadovoljivega stanja glede dela organov delavskega samoupravljanja, zlasti v manjših podjetjih, ter nerazvitosti in centralistične težnje v delovanju delavskega samoupravljanja v organizaciji železnice in pošte. Razprava je pokazala, da se je v zadnjem času delavsko samoupravljanje uveljavilo zlasti v zvezi s sprejemanjem novih tarifnih pravilnikov oziroma socialističnega nagrajevanja v gospodarstvu. To delo je močno aktiviziralo osnovne organizacije ZK v podjetjih in višje partijske forume in jih temeljito seznanilo z gospodarjenjem v podjetjih. Akcija v zvezi s tarifnimi pravilniki in s prizadevanjem za večje sodelovanje podjetij v komunalni izrgadnji je razen delavskih svetov in organizacij v podjetjih močno aktivizirala tudi komunalne organe in močneje povezala neposredne proizvajalce s komuno. V razpravi je bila poudarjena potreba po izboljšanju delovnih metod v organih delavskega samoupravljanja in po temeljitejšem seznanjanju delovnih kolektivov s sklepi teh organov. Poudarjen je bil tudi pomen obratnih delavskih svetov v večjih oziroma organizacijsko razcepljenih podjetjih. Glede razvoja komunalnega sistema je razprava konkretno potrdila ugotovitve poročil o znatnem napredku naših komun in vseh drugih oblik komunalnega samoupravljanja. Ugotovila je, da okrajni ljudski odbori vztrajajo pri prejšnjem sistemu dela in se premalo usmerjajo v usposabljanje občin za samostojno reševanje njihovih funkcij. Hitrejši razvoj komun zavira tudi zastarelost proračunskega sistema in pomanjkanje objektivnih meril za formiranje proračunske potrošnje. Ugotavlja se, da tudi bančni sistem zaostaja za potrebami razvoja. Poudarjena je bila potreba po nadaljnjem utrjevanju občinskih svetov in krajevnih odborov, katerim je treba prepustiti več pristojnosti, jih kadrovsko izboljšati in jim dati večjo materialno osnovo za delo. Poudarjena je bila potreba po temeljitem seznanjanju prebivalstva s sklepi in ukrepi komunalnih organov pred njihovim sprejemanjem, po boljšem organiziranju zborov volivcev in usposabljanju odbornikov za samostojno obravnavanje postavljenih problemov. Prav tako je bila nakazana nujnost širokega seznanjanja državljanov z novimi zakonskimi predpisi, kakor tudi njihovega aktivnega sodelovanja pri njihovi pripravi in kasnejšem 204

izvajanju. V razpravi je bil kritiziran sedanji način ocenjevanja javnih uslužbencev kot neprimeren. Razprava je ugotovila tudi pomemben napredek v razvoju družbenega samoupravljanja v raznih javnih službah, kot so zdravstvo, socialno zavarovanje, šolstvo, prosveta in kultura itd. Pri tem so bile konkretneje obravnavane pomanjkljivosti družbenega samoupravljanja v zdravstvenih zavodih in v organizaciji zdravstvene službe nasploh. Za socialno zavarovanje je bilo ugotovljeno, da je premalo povezano z neposrednimi zavarovanci kakor tudi z raznimi družbenimi organi. Nakazana je bila potreba po nadaljnji decentralizaciji v socialnem zavarovanju in s tem tudi po večji družbeni kontroli pri trošenju sredstev. Navedene so bile pomanjkljivosti v organizaciji družbenega samoupravljanja na področju šolstva, kulture in prosvete ter premajhen interes komunistov za probleme teh ustanov. Razprava je ugotovila tudi zaostajanje v organizaciji sodstva s splošnim družbenim razvojem. V razpravi je bil poudarjen sicer precejšen napredek glede vključevanja žensk in mladine v organe delavskega in družbenega samoupravljanja. Zlasti mladina kaže izreden interes za neposredno sodelovanje v teh organih. Kljub temu pa je bil v tem vprašanju dosežen še premajhen napredek in se kaže nadaljnja potreba po aktivizaciji žensk in mladine in s tem tudi možnost njihovega hitrejšega vključevanja v vrste Zveze komunistov. Posebej je bilo govora o položaju kmečke žene v socialistični preobrazbi kmetijstva in o nujnosti vseh oblik modernizacije gospodinjstva in pomoči zaposleni ženi v skladu z realnimi možnostmi družbe in posameznika. V razpravi je bila zlasti poudarjena potreba po čim učinkovitejšem izobraževanju kadrov, ki sodelujejo v delavskem in družbenem samoupravljanju in proizvajalcev nasploh. V tem pogledu je treba smiselno združiti izobraževanje proizvajalca in upravljavca in temu prilagoditi sistem našega splošnega izobraževalnega šolstva kakor tudi razne oblike izobraževanja odraslih. V splošnem je razprava odločno poudarila potrebo ustvarjalnega sodelovanja komunistov pri razvijanju vseh oblik družbenega samoupravljanja, njihovega naglega reagiranja na vse družbene procese in pojave, ki se uveljavljajo z druž205

benim samoupravljanjem, in nenehne skrbi komunistov za aktivizacijo in seznanjanje najširših delovnih množic z delom organov družbenega samoupravljanja. Razprava je konkretizirala praktične izkušnje komunistov na tem delovnem področju ter osvetlila zlasti mnogo negativnih pojavov, manj pa pozitivnih ugotovitev. Razprava se je v celoti zavzela za predloženi osnutek resolucije o bodočih nalogah komunistov v razvijanju delavskega in družbenega samoupravljanja.

206

POROČILO KOMISIJE ZA VPRAŠANJA GOSPODARSKE POLITIKE (Poročevalec tovariš dr. Marjan Dermastia)

Delu komisije za vprašanja gospodarske politike je prisostvovalo 217 delegatov in gostov, v razpravi pa je sodelovalo 40 delegatov in gostov. Razprava je v celoti odobrila poročilo CK ZKS, referat in osnutek resolucije. Posebno temeljito je bilo razpravljanje o osnovnih nalogah komunistov pri nadaljnjem razvijanju proizvodnje in proizvodnosti kot osnove za izboljšanje življenjskih pogojev delovnih ljudi in nadaljnje graditve socialističnega družbenega sistema. Da bi se doseglo še uspešnejše nadaljnje povečanje proizvodnje in proizvodnosti, moramo nujno težiti k čim večji specializaciji v industriji. Zato je treba postopno, zlasti ob rekonstrukcijah podjetij, opuščati dosedanji še vedno precej rokodelski način proizvodnje s preširokim asortimanom in preiti na ožji asortiman, ki omogoča rentabilnejšo serijsko proizvodnjo večjega obsega. Razprava je ponovno ugotovila, da je sistem plačevanja po učinku prodrl v vse delovne kolektive in je tudi v novih tarifnih pravilnikih dobil svoje mesto. Povečanje zaslužkov delovnih ljudi je v vse večji meri pogojeno s povečano proizvodnjo in proizvodnostjo. Neupravičena je tedaj bojazen pred večjimi zaslužki, če so le-ti posledica povečane proizvodnje in proizvodnosti na konkretnem delovnem mestu, pač pa je treba sistem nagrajevanja dalje izpopolnjevati in razvijati v skladu z rastjo tehnike in organizacije proizvodnje. Istočasno pa je nujno potrebno odpraviti dosedanje pomanjkljivosti, ki so predvsem v pretirano visokem kvalifikacijskem 207

sestavu, ki je dajal formalne možnosti za povečanje plačnega sklada brez istočasnega povečanja proizvodnje. Nujno je potrebna vsakodnevna skrb za povečanje kvalifikacije delovnih ljudi. Ugotovljeno je bilo, da redni šolski sistem in strokovno šolstvo ne moreta zagotoviti potrebnega števila strokovnih kadrov, temveč jih moramo nujno vzgajati tudi na delovnem mestu samem in s poučevanjem po delu. Poseben poudarek je bil dan šolanju kadrov po delu v tečajih in večernih šolah. Prav tako pa je bilo poudarjeno, da je treba prilagoditi šolanje višjega kadra hitremu napredku tehnike in avtomatizacije v proizvodnji. Kljub temu, da so uspehi delavskega samoupravljanja na področju proizvodnje kakor tudi proizvodnosti dela izredno veliki, bo nadaljnji razvoj zahteval izpopolnjevanje vseh oblik širšega sporazumevanja med delovnimi kolektivi zaradi uspešnejšega izpopolnjevanja proizvodnje, nadaljnje družbene delitve dela, medsebojne tehnične in strokovne pomoči in zaradi združevanja sredstev za uspešnejše izvrševanje nalog splošne ekonomske politike in v lastnem interesu delovnih kolektivov. Razprava je pri tem posebej podčrtala, da tako sporazumevanje ne sme v nobenem primeru krniti delavskega samoupravljanja in pravic delovnega kolektiva, da z ustvarjenimi lastnimi sredstvi samostojno upravlja in razpolaga skladno z načeli in predvidevanji instrumentov splošne ekonomske politike v državi. Razprava je tudi ugotovila, da vsaka akcija združevanja sredstev, pa naj bo v svoji osnovni zamisli še tako dobra in upravičena, lahko povzroči materialno in politično škodo, če ni predhodno dobro pripravljena in če ni rezultat svobodne odločitve posameznih delovnih kolektivov na osnovi ekonomske in strokovne utemeljenosti. V zadnjem času je bilo v delovnih kolektivih zaradi razprav o tarifni politiki več razpravljanja o delitvi dohodka, manj pa o ustvarjanju nadaljnjih pogojev za povečanje proizvodnje in proizvodnosti. Sedaj bo treba pogoje, ki so ustvarjeni z novo delitvijo dohodka, čim bolje izkoristiti in tako v konkretni praksi pokazati prednosti te delitve in sistema nagrajevanja tako za kolektiv kot celoto kakor tudi za vsakega posameznika. V investicijski politiki je razprava posebno potrdila pravilnost povečanih naporov za vlaganje sredstev v razvoj industrije za široko potrošnjo, gradbeništvo in obrt, prav tako pa 208

tudi v rekonstrukcijo obstoječe industrije z namenom, da se povečata proizvodnja in proizvodnost in da se odpravijo neskladnosti v dosedanjem razvoju. Kritično je bila ugotovljena škodljivost investiranja mimo splošnih smernic posebno takrat, kadar nastopa kot posledica lokalističnh tendenc in zapiranja podjetij samih vase. Prav tako pa je bila poudarjena nujna potreba hitrejšega vlaganja investicijskih sredstev v tista področja, ki neposredno služijo boljši preskrbi potrošniških centrov. Razprava je potrdila izvajanja referata glede neposredne pomoči nerazvitim področjem. Predložene oblike pomoči so bile ugodno sprejete, ker omogočajo neposredno pomoč že razvitih proizvodnih organizacij in zmanjšanje stroškov relativno zelo dragih komunalnih investicij, vsaj v začetku. Organiziranje novih oddelkov in obratov na področjih, kjer je na razpolago delovna sila, je primeren način, s katerim se ob istočasnem reševanju problemov gospodarskih organizacij neposredno pomaga enakomernejšemu razvoju celotnega področja. Ugotovljeno je, da je na področju kmetijstva dobil boj za splošno socialistično preobrazbo vasi in večjo kmetijsko proizvodnjo najširše oblike. Kooperacija zadrug s privatnimi kmetijskimi proizvajalci je dala dobre rezultate. Pokazalo se je pa, da je nadaljnje delo otežkočeno tudi zaradi razdrobljenih površin in da obstoje vsi pogoji za nadaljnje povećavanje kmetijskih površin družbenih kmetijskih obratov, da je s potrebnimi organizacijskimi, ekonomskimi in strokovnimi ukrepi možno preko zadrug pospešeno izvajati socialistično rekonstrukcijo vasi. To bo omogočilo industrijski način kmetijske proizvodnje, ki edini lahko zadovolji potrebe hitro rastočih potrošniških centrov. Zaradi stalnega povečevanja količin kmetijskih proizvodov se kot zelo aktualna postavlja naloga zagotoviti celoten odjem proizvedenih količin in shranjevanje oziroma predelava le-teh na tak način, da bodo zadovoljevale potrebe potrošnje zlasti v razdobjih, ko normalno teh proizvodov primanjkuje. Za boljšo preskrbo potrošniških središč bo nujno potrebno prilagoditi trgovinsko organizacijo novim pogojem. Stalno naraščanje količin potrošnega blaga ne dovoljuje, da se proizvodne organizacije še ne prilagajajo dovolj za direkten nastop na trgu. V njihovem lastnem interesu je izključenje vseh nepotrebnih posrednikov med proizvodnjo in potrošnjo, Četrti kongres ZKS — 14

209

saj se s tem lahko poveča dohodek proizvajalcev, hkrati z zmanjšanjem stroškov pa lahko izboljša položaj potrošnikov. Na sedanji razvojni stopnji gre posebna skrb razvoju zunanje trgovine. Poskrbeti je treba za čim večjo strokovno in politično raven kadrov, ki delajo v zunanji trgovini, da bi na ta način omogočili izvajanje splošne državne politike tudi na tem področju. Razprava je poudarila tudi važnost vsklajevanja zunanje trgovine s potrebami notranjega trga. Prav tako je treba večjo pozornost posvetiti nadaljnjemu razvoju socialistične obrti. Niti družbena niti privatna obrt ne more zadovoljiti hitro rastočih potreb prebivalstva in gospodarstva po obrtnih storitvah. Zato je treba s hitrimi in učinkovitimi ukrepi razširiti socialistično obrt in za opravljanje obrtniških nalog in uslug zainteresirati tako proizvodne organizacije kakor tudi trgovine. Hkrati pa bo treba odpraviti tudi vse pomanjkljivosti, ki ovirajo hiter razvoj socialistične obrti v materialnem, predvsem pa v kadrovskem pogledu. V teku razprave je bilo opozorjeno na potrebo pomoči delovnim družinam pri zadovoljevanju njenih vsakdanjih potreb. Ugotovljeno je bilo, da je to področje še dokaj neurejeno, da so stanovanjske skupnosti šele v nastajanju, da teh potreb ne upoštevajo dovolj urbanistični načrti, v neposrednem izvajanju teh nalog pa je še veliko pomanjkljivosti. Zato je treba stanovanjskim skupnostim nuditi tudi potrebno materialno pomoč za njihov razvoj, posebno v začetku in na tistih področjih, kjer samoprispevki državljanov ne morejo kriti vseh potreb. Pri tem so mišljeni predvsem servisi, ki naj bi na najenostavnejši način dopolnili pomanjkljivo obrtniško omrežje. Stanovanjska in komunalna izgradnja mora še naprej biti v ospredju komunalnih nalog, ker reševanje teh vprašanj neposredno ustvarja nadaljnje pogoje za rast produktivnosti in boljše življenjske pogoje. Prav v tej izgradnji pa nam še vedno ni uspelo, da bi s skromnimi rešitvami prispevali k hitrejšemu reševanju teh življenjsko tako važnih vprašanj. Prav na tem področju se posebno vidno izraža zaostajanje gradbeništva, industrije gradbenega materiala in predvsem gradbenega obrtništva. Brez hitrega razvoja le-teh bomo težko izpolnili naloge v stanovanjsko-komunalni izgradnji. V okviru splošne potrošnje je bila v razpravi poudarjena nujnost, da se še naprej uvajajo objektivna merila za formiranje dohodkov komun. Tak način formiranja dohodkov, ki 210

temelji v glavnem na osebnih dohodkih prebivalcev, povečuje neposredni interes komune za razvoj pogojev za stalno rast produktivnosti na njenem področju. Objektivizacija dohodkov pa bo tudi ustvarila potrebna sredstva prav tam, kjer je potreba po komunalnih in drugih investicijah za dvig življenjske ravni največja. Komisiji za sestavo resolucije je bilo poslanih nekaj predlogov za dopolnitev oziroma spremembo predloženega osnutka resolucije. S tem kratkim poročilom smo lahko zajeli samo osnovne črte obširne razprave v komisiji. Mnogi diskutanti so načenjali tudi vprašanje konkretnega izvajanja naše gospodarske politike, vendar pa sta v celotni razpravi bili zelo jasno naglašeni vloga in mesto tako Zveze komunistov kakor tudi vsakega posameznega komunista pri delu za nadaljnji razvoj našega socialističnega gospodarstva.

211

POROČILO KOMISIJE ZA SESTAVO RESOLUCIJE (Poročevalka tovarišica Vida Tomšič)

Naša komisija je dobila kot osnovo za izdelavo resolucije, katere osnutek je predložil kongresu Izvršni komite in so ga delegati predhodno prejeli, od 15 delegatov nad dvajset predlogov za spremembo teksta resolucije. Večino pripomb smo v celoti ali po vsebini vključili v tekst resolucije; le prav malo jih nismo sprejeli, vendar pa ne zaradi tega, ker se ne bi strinjali z njimi, temveč ker smo smatrali, da so to bodisi drobna organizacijska vprašanja, ki spadajo v stalno delo organizacij in forumov Zveze komunistov, bodisi ker posegajo s konkretnimi predlogi v območje zakonodajnega dela Ljudske skupščine ali ljudskih odborov. Ker so vsi delegati prejeli osnutek resolucije, predlagam, da ne čitamo celotnega teksta resolucije, temveč samo važnejše spremembe. Ne bi čitala terminoloških in stilnih popravkov, ki smo jih vnesli v tekst, ki pa po smislu teksta ne spreminjajo.

Nato je tovarišica Tomšič prebrala sprejete predloge za spremembo ali dopolnitev teksta resolucije. Vse predloge komisije za sestavo resolucije je kongres soglasno sprejel. V tej knjigi je objavljena resolucija v dokončni formulaciji.

212

RESOLUCIJA IV. KONGRESA O BODOČIH NALOGAH ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE

organi. Ta preusmeritev je bila izredno pomembna tako za nadaljnji razvoj produkcijskih sil samih, ki jih je že začela zavirati do tedaj nujna enostranska usmerjenost, kakor tudi za ustvarjanje močnejše materialne baze, ki je omogočila, da je delavsko in družbeno samoupravljanje hitreje napredovalo v skladu z glavnim družbeno-političnim naporom komunistov: z bojem za preraščanje oblasti v imenu ljudstva v oblast ljudi samih. K večji aktivnosti na vseh področjih družbenega življenja je državljane močno izpodbujala vse očitnejša povezanost med njihovimi napori na delovnem mestu, njihovim življenjskim standardom in obsegom njihovega odločanja v samoupravnih organih. Od tod izvira tudi večja zainteresiranost za dvig produktivnosti dela, za strokovno in družbenopolitično izobrazbo, za sodelovanje v javnem družbenem življenju. Tega obdobja zato ne obeležuje samo intenzivni razvoj organov delavskega in družbenega samoupravljanja, marveč se je hkrati razmahnilo delo družbenih organizacij in društev, razvilo se je mnogo organizacij državljanov na področju strokovne in kulturne vzgoje, telesne kulture in posebno na področju socialne politike. Zveza komunistov se trudi, da bi novi položaj človeka v družbi vodil v nove, plemenitejše odnose med ljudmi. Vsi ti uspehi so bili predvsem posledica dejstva, da je ZK pravilno uveljavljala svojo vodilno vlogo v družbenem življenju, s tem da je ves čas usmerjala gospodarsko in družbeno graditev v skladu z možnostmi in z jasnimi socialističnimi cilji ter pri tem ustvarjalno uporabljala teorijo marksizma in leninizma, vse svoje dosedanje pozitivne in negativne izkušnje in izkušnje mednarodnega delavskega gibanja. Zveza komunistov se je v tem idejno in organizacijsko krepila. Na temelju doseženih uspehov ter načel in nalog, formuliranih na VII. kongresu in v programu ZKJ, sprejema IV. kongres za svoje nadaljnje delo tele smernice:

216

I NALOGE ZKS PRI RAZVIJANJU PRODUKCIJSKIH SIL IN SOCIALISTIČNIH ODNOSOV V PRODUKCIJI

Med III. in IV. kongresom je kakor vsa Jugoslavija tudi LR Slovenija gospodarsko intenzivno napredovala. Hitro gospodarsko napredovanje ob sočasnem zboljšanju življenjskega standarda delovnega človeka in razvijanju socialističnih družbenih odnosov je povzročilo neke probleme, ki jim bo morala Zveza komunistov z vsemi prizadetimi organizacijami posvečati posebno skrb, da bo lahko uspešno izvrševala svoje bodoče naloge. 1. Ob naporih za doseganje gospodarskih uspehov niso bile dovolj izkoriščene razpoložljive zmogljivosti, predvsem pa niso bile izkoriščene možnosti, ki jih nudijo modernizacija tehnoloških procesov, razširjena družbena delitev dela, specializacija produkcije, kooperacija in druge oblike združevanja med podjetji. Povečanje produkcije je bilo le delno doseženo z večjo produktivnostjo dela. Ta se ni zadovoljivo zboljševala zaradi nekaterih pomanjkljivosti pri nagrajevanju ter zaradi prekomernega naraščanja števila zaposlenih, zlasti v industriji in gradbeništvu. Pretirano zaposlovanje je hkrati pritiskalo na blagovne in komunalne fonde v mestih in industrijskih centrih ter zaviralo naraščanje realnih osebnih dohodkov delavcev in nameščencev. Nenehna rast produktivnosti dela ni samo ekonomskotehnična naloga, temveč je hkrati pomembna družbeno-politična naloga. V visoki produktivnosti mora priti do izraza prednost socialističnega družbenega sistema. Zato naj se komunisti nenehno borijo za razvijanje produkcijskih sredstev in njihovo racionalno uporabljanje, za boljšo organizacijo dela, za skrbno varčevanje s surovinami in za dosledno uvajanje nagrajevanja po učinku. Potrebno je sistematično organizirati in se stalno truditi za ustrezno vzgojo kadrov in za povečanje delovne sposobnosti in strokovnosti ter tako usposabljati delovne kolektive za dobro obvladanje sodobne tehnike in tehnoloških procesov. Treba bo povečati število delovnih mest po normah in s tarif217

nimi pravilniki omogočiti stimulativno politiko nagrajevanja. Dosledno izvrševanje teh nalog bo lahko preprečilo prekomerno zaposlovanje in fluktuacijo delavcev. 2. Razvijanje kmetijske produkcije in socialističnih odnosov na vasi je danes izredno važen sestavni del graditve socialističnega gospodarskega in družbenega sistema. Zato imajo komunisti na področju kmetijstva še posebno odgovorne naloge. Napredek kmetijstva, to je zvišanje kmetijske produkcije in njena socialistična preobrazba, je v pogojih socialistične graditve enoten proces. Pospešujemo ga zlasti s hitrejšim nadaljnjim organiziranjem, razširjanjem in utrjevanjem socialističnih kmetijskih organizacij, kmetijskih posestev in kmetijskih zadrug, ki so edine sposobne organizirati moderno produkcijo ter socialistično kooperacijo z individualnimi kmeti in so s tem tudi poglavitne nosilke razširjene reprodukcije v kmetijstvu. Družbena posestva razpolagajo danes zaradi znatnih družbenih investicij z dokaj močno tehnično materialno bazo in dosegajo donose, ki pomenijo kvalitativno novo in rentabilnejšo produkcijo z visoko produktivnostjo dela. Kmetijske zadruge so se med obema kongresoma okrepile. Izvoljeni so bili novi zadružni sveti in zboljšal se je strokovni in vodilni kader. Zadruge se ne ukvarjajo več z nekmetijsko dejavnostjo. Povečala so se njihova osnovna sredstva in mehanizacija. To omogoča zadrugam še bolj vsestransko sodelovanje s člani, od raznih storitev do kooperacije, kjer zadruge že nastopajo kot pomemben činitelj pri organizaciji produkcije. Kmetijske zadruge in njeni člani se torej čedalje bolj aktivno vključujejo v izvajanje politike ZK in SZDL na področju socialistične preobrazbe vasi, ki pomeni postopno podružbljenje produkcijskega procesa v kmetijstvu in naraščanje produkcijskih sredstev pri socialističnih kmetijskih organizacijah brez nasilnega poseganja v individualno zemljiško lastnino. Prednosti organizirane moderne produkcije dokazujejo predvsem večji donosi, kar bo kljub raznim obstoječim pomanjkljivostim nedvomno olajšalo zadružno sodelovanje na temelju očitnega materialnega interesa kmetijskega producenta in ekonomskega interesa zadrug in kmetijskih posestev, preko katerih daje družba sredstva za razvoj kmetijstva. 218

Vsem tem nalogam mora služiti tudi konkretno in skladno izvajanje naše ekonomske politike na vasi (planiranje, investiranje, družbena kontrola nad obdelavo zemlje, stimulativno nagrajevanje po učinku, kreditna politika, politika cen 'n davkov itd.). Socialistične sile, zlasti ZK in SZDL, morajo delovati za hitrejši razvoj kmetijske produkcije in socialističnih odnosov na vasi. 3. Kljub temu, da ugotavljamo skladnejši razvoj vseh področij našega gospodareva, še vedno niso odpravljene razlike, ki so nastale zaradi pospešenega tempa industrijskega razvoja. To nam narekuje večjo skrb za področja, ki so še zaostala. a) Gradbeništvo je doslej zaostajalo za hitro naraščajočo investicijsko potrošnjo. Poleg premajhnih investicij v razvoj gradbeništva je bilo temu krivo še prav posebej nezadostno uvajanje mehanizacije. Še vedno prevladuje izrazito obrtniški način izvajanja mnogih gradbenih del. Zadnja leta postaja čedalje važnejša stanovanjska izgradnja. Sedanje stanje gradbeništva povzroča zaostajanje pri gradnji stanovanj in onemogoča racionalno in ceneno gradnjo. Zato moramo čedalje bolj prehajati na industrijski način gradnje, odpravljati neracionalno projektiranje stanovanjskih in drugih zgradb, uvajati tipizacijo in standardizacijo gradbenih elementov in razvijati večjo zainteresiranost državljanov za gradnjo in vzdrževanje stanovanjskega fonda. Nacionalizacija gradbenih zemljišč in stanovanjskih zgradb ter novi stanovanjski zakoni so razširili območje socialističnih odnosov in na tem področju omejili izkoriščanje in špekulacijo, ne da bi omejevali osebno lastnino individualnih stanovanjskih hiš in stanovanjskih prostorov ter interes državljanov za njihovo gradnjo. Stanovanjske skupnosti kot značilna socialistična zamisel so dobile tako širše razvojne možnosti. Hitreje se bodo lahko razvijale tudi komunalne naprave in uresničevali urbanistični načrti, ki so v interesu vse družbe. Zveza komunistov pri tem nasprotuje vsakemu razkošju, ki bi nujno omejevalo že tako in tako nezadostne možnosti za graditev prosvetnih, zdravstvenih, turističnih, prometnih in drugih objektov. b) Obrtništvo še zaostaja za gospodarskimi potrebami, zlasti pri zboljševanju življenjskega standarda. Prav posebno velja to za gradbene in uslužnostne obrti. Zato moramo še 219

bolj skrbeti za razvoj obrti, predvsem z izpopolnjevanjem tehnične opreme v obstoječih obratih in z ustanavljanjem novih obratov družbenega sektorja, kar bo tudi preprečilo, da bi posamezni obrtniki izkoriščali svoj monopolni položaj. Najvažnejšo vlogo pri tem imajo ljudski odbori. Preskrbo gospodarstva in prebivalstva z obrtniškimi storitvami moramo zagotoviti tudi preko industrijskih, gradbenih, trgovinskih in drugih organizacij, ki naj ustanavljajo razne servisne obrate in razvijajo druge ustrezne dejavnosti. 4. Naraščanje produkcijskih sredstev in družbenih služb, ki bo omogočilo nadaljnji splošni družbeni razvoj in posebej stalno zboljševanje življenjskega standarda, bo terjalo tudi v bodoče izdatne investicije. Investicijsko potrošnjo morajo usmerjati letni družbeni plani v skladu s smernicami perspektivnih planov družbenega razvoja. Le-ti morajo upoštevati potrebe splošnega družbenega razvoja na gospodarskem in negospodarskem področju, na gospodarskem področju pa skladnejši razvoj vseh panog. V skladu z razvojem delavskega samoupravljanja in komunalnega sistema razpolagajo organi samoupravljanja v podjetjih in komunah s čedalje večjimi družbenimi sredstvi. Močnejša decentralizacija pri upravljanju teh sredstev pa omogoča tudi tako investicijsko potrošnjo, ki ni v skladu s prioritetnimi potrebami. Zato naj komunisti v organih delavskega samoupravljanja in zborih proizvajalcev utemeljujejo nujnost vsklajevanja lokalnih interesov s splošnimi družbenimi potrebami in cilji, kar bo omogočilo, da se izognemo vsakršni potrebi po administrativnem in političnem pritisku pri usmerjanju porabe sredstev, s katerimi razpolagajo gospodarske organizacije. Samostojnost delovnih kolektivov pri razpolaganju z ustvarjenimi sredstvi moramo utrjevati, ker bomo s tem stopnjevali njihovo materialno zainteresiranost, spodbujali k večji produktivnosti dela in racionalnejši uporabi družbenih produkcijskih sredstev. Zato mora pri usmerjanju in združevanju sredstev gospodarskih organizacij biti odločilnega pomena ekonomski interes delovnih kolektivov, oziroma njihovo prepričanje, da bodo kar najbolje izkoriščene njihove lastne produkcijske in druge ekonomske možnosti ter možnosti družbene skupnosti. 220

Združevanje sredstev na taki podlagi zahteva tudi kvalitetnejše delo občin, okrajev, združenj, zbornic, bank, republiških organov ter drugih ustreznih organizacij. Takšni odnosi pri izvajanju naše investicijske politike bodo pripomogli, da bomo lahko uspešneje preprečevali pretirano investiranje, ki ne upošteva dovolj posledic za osebno in splošno potrošnjo, in tudi enostransko razvijanje gospodarstva, se pravi zapostavljanje določenih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti, ki so izredno važne za izvajanje osnovnih nalog naše ekonomske politike, predvsem pa za zboljševanje družbenega standarda. Odpravljati je treba zaostajanje investicij za razvoj komunalnih služb, šolstva in zdravstva. Pri investiranju moramo bolj upoštevati rekonstrukcije, ki omogočajo hitre učinke, zlasti rekonstrukcije, ki izboljšujejo strukturo proizvodnje. Treba je stremeti, da bi z ekonomsko utemeljeno razmestitvijo gospodarskih objektov zmanjšali pritisk na komunalne fonde, zaposlili lokalno delovno silo in hkrati pospešili skladen družbeno-ekonomski razvoj vseh področij. Izogibati pa se moramo tudi druge skrajnosti, torej težnje po industrializaciji »vsake vasi«. Kjer so dani pogoji, je treba možnosti za nadaljnji razvoj iskati v kmetijstvu, turizmu in drugi neindustrijski dejavnosti.

5. Proračunska potrošnja postopoma narašča in omogoča krepitev posameznih družbenih služb, ki neposredno vplivajo na življenjski standard, vendar se pri tem izdatki za državno upravo povečujejo še nesorazmerno. Zaradi utrjevanja materialnih temeljev komunalnega sistema dobivajo občine iz leta v leto večje možnosti za predpisovanje in pobiranje dajatev za lastna proračunska sredstva. Ko odločajo o proračunski potrošnji in o virih zanjo, morajo občinski ljudski odbori in politična vodstva upoštevati dejstvo, da pobiranje nekaterih proračunskih dohodkov od osebnih prejemkov prebivalstva lahko negativno vpliva na osebno potrošnjo. Toliko bolj je zato treba zagotoviti demokratično odločanje o dodatnih proračunskih obveznostih na račun osebnih dohodkov prebivalstva. 6. Osebna potrošnja se v zadnjih letih že občutneje dviga. Pri tem je zlasti skraja, ko smo začeli uvajati novi gospodarski sistem, naraščala osebna potrošnja kmetov veliko hitreje kot 221

osebna potrošnja delavcev. Zaradi vsklajevanja realne osebne potrošnje med mestom in vasjo se moramo še naprej zavzemati za pravilno naraščanje osebne potrošnje v mestih in industrijskih središčih. Osebni dohodki prebivalstva so naraščali hitreje kot produktivnost dela, zato tudi porazdelitev realne osebne potrošnje ni bila pravilna. Stremeti moramo, da bo osebna potrošnja v mestu in na vasi bolj odvisna od individualne produktivnosti dela. To bo omogočilo nadaljnje povečanje dohodkov prebivalstva in stabilizacijo odnosov na trgu. K boljši oskrbljenosti tržišč, predvsem v mestih in industrijskih centrih, lahko ljudski odbori odločilno prispevajo s tem, da pospešujejo zlasti kmetijsko produkcijo v neposredni okolici mest, ki je doslej zaostajala, kar je močno oteževalo preskrbovanje prebivalstva. Posebno skrb je treba posvečati blagovnemu prometu, ki je zaradi določenih pomanjkljivosti vplival na povečanje cen blaga in povzročal nepopolno preskrbo potrošnikov. Prodajno omrežje je treba širiti po izdelanem programu. Zlasti je važna organizacija prometa s kmetijskimi pridelki, predvsem organizacija odkupa, prevoza, skladiščenja in hlajenja, pa tudi same prodaje. Pri prometu z industrijskimi, kmetijskimi in obrtnimi izdelki je treba izločati nepotrebne posrednike in zato neposredno povezovati proizvodna podjetja z detajlistično trgovino z odpiranjem lastnih prodajaln vselej, kadar more proizvodna organizacija s tem realizirati proizvedeno blago najbolj ekonomično za proizvajalca in potrošnika. Obenem morajo komune zagotoviti v trgovini večje uveljavljanje družbene kontrole preko svetov za blagovni promet in s krepitvijo potrošniških svetov ter zagotoviti izvajanje tistih predpisov, ki ščitijo potrošnika pred navijanjem cen in špekulacijo (ureditev trga, evidenca, kontrola, dogovarjanje in določanje cen). V investicijski politiki je nujno potrebno zagotoviti večja sredstva za razvoj blagovnega prometa in posebno trgovine. To terjata razvoj industrijske in kmetijske proizvodnje in dvig osebne potrošnje delovnega človeka.

7. Družbeni plani usmerjajo gospodarski razvoj in predvidevajo takšno potrošnjo družbenih sredstev, ki omogoča kar najhitrejši razvoj produkcijskih sil, razvoj vseh negospodarskih družbenih dejavnosti in izboljšanje življenjskih pogojev. 222

Uspeh družbenih planov je odvisen od najširšega sodelovanja vseh organov delavskega in družbenega samoupravljanja, predstavniških teles in družbenih organizacij pri njihovem sestavljanju, sprejemanju in izvajanju. Izvrševanje družbenih planov je treba zagotoviti s konkretnimi akcijami, stalno spremljati njihovo izvajanje in se pravočasno odločati za potrebne ukrepe. Osnovne naloge splošne ekonomske politike, ki jih nakazuje zvezni družbeni plan, morajo biti konkretizirane v družbenih planih politično-teritorialnih enot in planih posameznih gospodarskih ter družbenih organizacij v skladu s specifičnimi problemi in potrebami njihovega lastnega razvoja. Izvrševanje splošnih nalog gospodarskega in družbenega razvoja bo tako neposredno povezano z izvrševa,njem planov komun ter gospodarskih in družbenih organizacij. Pri vsklajevanju razmerij v produkciji, . delitvi in potrošnji ter pri urejevanju drugih temeljnih družbenih odnosov delovnih ljudi in njihovih potreb imajo posebno nalogo družbeni plani komun, ki jih moramo temu ustrezno izpopolniti in izboljšati. Plani gospodarskega razvoja hkrati omogočajo, da, se na široko razvije iniciativa neposrednih proizvajalcev. Bodoči gospodarski razvoj, ki ga usmerjajo naša splošna ekonomska politika in perspektivni družbeni plani, pomeni nadaljevanje intenzivnega napredka, ki smo ga dosegli v preteklih letih. Ta razvoj bo lahko še učinkovitejši, če bomo znali odpravljati negativne pojave in težnje, s katerimi smo imeli opravka v preteklem razdobju. Zato je osnovna naloga članov ZK, da podpirajo napredne težnje našega gospodarskega in družbenega razvoja ter s svojim osebnim zgledom in delovanjem prispevajo k še uspešnejši graditvi socializma.

8. Gospodarski uspehi LR Slovenije so močno povezani s splošnim gospodarskim razvojem v Jugoslaviji in od njega odvisni. Zato vsak uspeh, dosežen kjerkoli v Jugoslaviji, utrjuje politično in gospodarsko enotnost jugoslovanskih narodov. Kakršnikoli nacionalistični, v bistvu kapitalistični pogledi na razvoj našega gospodarstva so ne le neupravičeni, temveč tudi škodljivi za nadaljnji gospodarski razvoj, za nadaljnje utrjevanje enotnosti jugoslovanskih narodov in za nadaljnji socialistični družbeni razvoj. Zato je naloga članov ZK, da povsod 223

sistematično in strpno razlagajo elemente našega gospodarskega razvoja in odločno onemogočajo protisocialistične pojave. Pravilno tolmačenje našega gospodarskega razvoja in aktivno zavzemanje zanj je zato važna naloga vseh socialističnih sil, posebej še ZK. Tako delovanje bo pritegovalo najširše ljudske množice k naporom za nadaljnji vsestranski družbeni napredek in onemogočalo, da bi kdorkoli izkoriščal nepoučenost ljudi v protisocialistične namene.

II NALOGE ZKS PRI RAZVIJANJU SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE

V obdobju med III. in IV. kongresom ZKS se je — v skladu z istim procesom v vsej socialistični Jugoslaviji in v njegovem okviru — široko razmahnilo uveljavljanje socialistične demokracije na podlagi delavskega samoupravljanja in komun. Kljub doseženim uspehom, ki jih danes nihče ne more zanikati in ki pomenijo ne le izreden napredek pri ustvarjanju novih družbenih odnosov v socialistični Jugoslaviji, ampak tudi prispevek k mednarodnim izkušnjam progresivnih in socialističnih sil, je vendar jasno, da smo komaj na začetku tega procesa. V vsestranskem boju za nadaljnjo krepitev ekonomske baze, za splošni dvig kulturne ravni delovnih ljudi, predvsem pa za nenehno dviganje socialistične družbene zavesti je treba odstranjevati vse ovire za nadaljnje uveljavljanje družbenega samoupravljanja. Poglavitna ovira so še danes pojavi birokratizma v organih delavskega in družbenega samoupravljanja. Komunisti morajo take pojave odločno odpravljati tako, da bodo pobudniki novih družbenih odnosov in da bodo ustvarjalno razvijali sistem družbenega samoupravljanja. 1. Delavsko samoupravljanje je postalo ena Osnovnih gibalnih sil naše družbe tako za razvoj materialnih proizvajalnih sil kakor tudi za preobrazbo in vzgojo delovnih ljudi. Poleg tega, da so delavski sveti, upravni odbori in upravnooperativna vodstva uspešno vodili gospodarsko poslovanje, je zlasti važno dejstvo, da v delovnih kolektivih raste spoznanje, da je z vsakim dnem več stvari in problemov, katerih rešitev 224

je odvisna od njih samih, da je treba nagrajevati po delu in z dviganjem produktivnosti izboljševati konkretni materialni položaj proizvajalcev, da so delovni in življenjski pogoji delavcev čedalje bolj odvisni od splošnih razmer ne samo v podjetju, ampak tudi v komuni in da se je zaradi tega treba čimbolj vključevati v celotno življenje komune. Glavne, povsod še ne povsem obvladane pomanjkljivosti v delavskem samoupravljanju, ki jih morajo komunisti še odločneje odstranjevati, so ostanki birokratizma, ki jih srečujemo predvsem v administrativnih in operativno-strokovnih organih pri podjetjih, in premajhna povezanost delavskih svetov s celotnim kolektivom. Z neprestanim razpravljanjem o načrtih in ukrepih organov delavskega samoupravljanja in upravno-operativnih vodstev je treba pospeševati zainteresiranost celotnih kolektivov za gospodarjenje s sredstvi, ki jih upravljajo. Pri tem moramo odločno odpravljati ostanke birokratizma pri nekaterih vodilnih in strokovnih kadrih v podjetjih, ki se za svoje delovanje še vedno ne čutijo odgovorne niti kolektivu niti družbi. Le tako bo mogoče hitreje premagati zmotno gledanje posameznih manj razgledanih delavcev, ki imajo delavsko samoupravljanje samo za svojo pravico, ne zavedajo pa se hkrati tudi svojih dolžnosti. Tako gledanje vodi do socialno parazitskih zahtev in anarhičnih nastopov. V velikih ali teritorialno razcepljenih podjetjih morejo odigrati obratni delavski sveti in njih komisije pomembno vlogo pri povezovanju delavskega samoupravljanja z neposrednimi proizvajalci, pri vzgoji novih kadrov, pri zboljšanju kvalitete dela organov delavskega samoupravljanja in pri vključevanju večjega števila mladih delavcev in žensk v neposredno upravljanje. Nadaljevati moramo politiko utrjevanja materialnih in s tem družbeno-političnih temeljev organov delavskega samoupravljanja. Komunisti morajo posebno skrbeti za to, da pridejo v delavskih svetih do izraza neposredni proizvajalci, ki težijo za tem, da bi z boljšim individualnim delom, s smotrnejšim gospodarjenjem v podjetju in s hitrejšim splošnim gospodarskim napredkom skupnosti neprenehoma zboljševali svoje življenjske razmere in splošni materialni standard družbene skupnosti, pa tudi, da bi svoje individualne ustvarjalne možnosti in nagnjenja razvijali svobodno in v skladu s splošnimi interesi delovnih ljudi. Četrti kongres ZKS — 15

225

Sodelovanje pri delavskem samoupravljanju mora postati za vse člane delovnega kolektiva stalna in čedalje večja možnost za vplivanje na njihov ekonomski položaj, za hitrejši razvoj družbenih proizvajalnih sil, za neprestano naraščanje družbenega standarda in za uveljavljanje novih odnosov med ljudmi. Delavski sveti morajo postati neposredni nosilci izvajanja že naštetih gospodarskih nalog. V obdobju naglega spreminjanja socialne strukture naše dežele morajo delavski sveti nenehno delovati proti ostankom mezdne miselnosti, morajo v tesni in neprestani povezanosti z delovnimi kolektivi vzgajati zavest o odgovornosti vsakega delovnega kolektiva posebej in delavskega razreda v celoti za razvoj produkcije in produktivnosti dela, kakor tudi za socialistični razvoj vse družbe. V sedanjem obdobju je najvažnejši boj za čim večje uveljavljanje socialističnega principa delitve »vsakomur po njegovem delu«. Da bi se ta princip uveljavil, se je treba boriti proti pretiranemu nagrajevanju upravnega in tehničnega kadra, proti izenačevalnim (uravnilovskim) težnjam, pa tudi proti poskusom korumpiranja političnih in drugih družbenih funkcionarjev v podjetju z zviševanjem njihovih tarifnih postavk. V boju za pravilno urejanje odnosov med delovnim kolektivom in družbo, posebno pa tudi odnosov znotraj kolektiva, je treba odklanjati metode, ki so v bistvu ostanek mezdne miselnosti in obenem dokaz pomanjkljivosti v delavskih svetih, sindikatih in Zvezi komunistov. Delavski sveti morajo biti nosilci skrbi za zboljšanje delovnih in življenjskih razmer delavcev in njihovih družin. Skrbeti morajo za izboljšanje prehrane, za rešitev stanovanjskih, zdravstvenih in drugih problemov splošnega družbenega standarda v komunah in stanovanjskih skupnostih. Delavski razred mora biti v svojem kolektivu in tudi v komuni nosilec družbenih akcij za dejansko uveljavljanje ženske enakopravnosti, ki vsebuje ne samo princip enakega plačila ženski za isto delo in njeno zaščito na delovnem mestu, ampak tudi družbeno odgovornost za pomoč pri negi in vzgoji otrok, za razbremenitev družine zaradi zaostalega gospodinjstva in pomoč pri strokovni in politični kvalifikaciji žensk. 2. Na področju vertikalnega povezovanja organov družbenega upravljanja v gospodarstvu (zbornice, gospodarska združenja, razne oblike proizvajalnih in poslovnih skupnosti ter kooperacij) so bili doseženi določeni uspehi predvsem po 226

neposredni operativni in strokovni plati in tudi v težnjah, da bi se organi raznih vrst združenj v gospodarstvu uveljavili kot višja oblika družbenega samoupravljanja. Pri delovanju združenj opažamo predvsem naslednje pomanjkljivosti: centralistične administrativne težnje, močne težnje po cehovskem prakticističnem špekuliranju, kako na račun družbe dobiti čimveč zase, oziroma kako v družbenoekonomskem in finančnem mehanizmu izposlovati zase čimbolj ugodne instrumente; pojave gnilih kompromisarskih odnosov, ki omogočajo celo osebno okoriščanje. Komunisti se doslej ne le niso dovolj bojevali proti taki politiki in proti tem hibam, ampak so bili večkrat nosilci take politike. V bodoče bo treba skrbeti, da se bodo ti organi razvijali v tisti smeri, ki jo terja nadaljnji razvoj družbenega samoupravljanja, da bodo postali demokratična oblika združevanja skupnih strokovnih, tehničnih in koordinativnih funkcij. Zaradi čedalje večje ekonomsko-družbene potrebe po kooperaciji in zaradi koordinacije naporov in sredstev bodo morali komunisti s svojim delom in zgledom v teh organih zagotoviti, da se bo uveljavila socialistična zavest o neposredni povezanosti posameznih gospodarskih organizacij s celoto, da bo prišlo do bolj sistematičnega vsklajevanja planov in akcije vseh organov družbenega in delavskega samoupravljanja ter da bo tako čedalje bolj ponehavala potreba po administrativnih posegih od zunaj v poslovanje gospodarskih organizacij in združenj.

3. Proces prehajanja od administrativnih občin v komune je bil v obdobju od III. do IV. kongresa posebno intenziven in v središču pozornosti delovnih ljudi in političnih organizacij. Nastale so nove občine, teritorialno povečane, kadrovsko okrepljene in z močnejšo materialno bazo. Zato lahko rešujejo probleme veliko kompleksneje in so že postale torišče za reševanje najvažnejših družbeno-ekonomskih in socialno-političnih vprašanj. Pomembna je bila v tem obdobju dopolnitev komunalnega sistema z delegatskim volilnim sistemom, ki naj zagotovi vodilno vlogo delavskega razreda. Novi gospodarski sistem je tudi občinske ljudske odbore zainteresiral za dvig produktivnosti na vseh področjih, ker jim je omogočil trdnejšo materialno bazo. 227

Poleg nedvomnih uspehov in razgibanega gospodarskega in družbenega življenja, ki se danes čuti v komunah, je bila in je še vrsta težav, pomanjkljivosti in problemov, ki jih moramo v bodoče odločneje odpravljati oziroma reševati. Ne samo da je nekaj manj razvitih občin žaram objektivno slabše materialne baze zaostajalo v razvoju, karakteristična pomanjkljivost politike naših občinskih ljudskih odborov je bila tudi zanemarjanje vsestranskega izkoriščanja lokalnih možnosti. Enostranska usmeritev občinskih političnih vodstev samo na industrijo, in prizadevanje, da bi se s pritiskom na fonde podjetij pridobila sredstva za nadaljnjo izgradnjo industrije, je vodilo do precejšnjega zanemarjanja vseh drugih možnosti za gospodarski napredek. Zapostavljanje kmetijstva, obrti, trgovine, uslužnostnih in komunalnih dejavnosti je imelo negativne posledice tako za standard kot tudi za sodelovanje prebivalcev v občinski samoupravi. V razvoju komun se morajo politične organizacije in komunisti neprestano boriti proti birokratskim tendencam, proti podcenjevanju vloge državljana v komunalni samoupravi ter proti preveliki vlogi in nepravilnemu odnosu administrativnega in strokovnega aparata nasproti občinskim ljudskim odborom. Okraji so se z uveljavljanjem komunalnega sistema teritorialno zelo povečali in so od prejšnjega posrednega urejanja družbenoekonomskih odnosov in izvrševanja zakonov napravili preokret k delovanju okrajev kot skupnosti komun. Vendar moramo ugotoviti, da prilagajanje okrajev tej novi vlogi zaostaja za potrebami razvoja samih komun. Okraji se še vedno precej poslužujejo operativno-izvršnih oblik dela. Obseg okrajne administracije in razpolaganje s sredstvi se še nista prilagodila obsežni decentralizaciji pristojnosti na komune. Ker tako stanje zavira samostojno uveljavljanje komun, si je treba prizadevati, da se bodo okraji dejansko prilagodili svoji novi vlogi v komunalni ureditvi in imeli za svojo glavno nalogo čim popolnejše usposabljanje komun za samostojno izvrševanje obsežnih gospodarskih in družbenih funkcij. V tem smislu je treba razvijati tudi učinkovitost delegatskega sistema v sestavi okrajnih ljudskih odborov in krepiti povezanost obeh domov z njihovimi volilnimi telesi, kar velja še posebno za okrajni zbor proizvajalcev. 228

V preteklem obdobju smo zgradili in dopolnili komunalni sistem z vsemi pravicami in dolžnostmi, pa tudi z vsemi tistimi organizmi, ki omogočajo razvoj komunalne samouprave, predvsem na področju upravljanja stanovanjskega fonda. Z novo delitvijo družbenih sredstev in z izpopolnjevanjem proračunskega sistema dobivajo občine vedno več sredstev in drugih možnosti za sistematično gospodarsko politiko, za načrtno usmerjanje razvoja vseh tistih gospodarskih in družbenih dejavnosti in služb, ki neposredno vplivajo na boljše in kulturnejše življenje delovnih ljudi. Od tega, koliko bo uspelo zainteresirati državljane in predvsem neposredne proizvajalce za napredek njihove komune, bo predvsem odvisno hitrejše in bolj vsestransko uveljavljanje komunalnega sistema, njegov razvoj v svobodno asociacijo neposrednih proizvajalcev, v mesto vsklajevanja interesov proizvajalcev in potrošnikov, individualnega in kolektivnega interesa. Zato mora biti skrb za razvoj komune v središču pozornosti vseh organizacij ZKS. Komunisti se morajo uveljaviti v komunah predvsem s tem, da bodo postali poborniki naprednih programov za vsestranski napredek komune, da bodo znali za izvrševanje tega programa mobilizirati vse družbene sile in vse materialne rezerve na področju komune in da bodo obenem znali pravilno vsklajati napore za dvig gospodarskega in splošnega stanja •svoje komune z napredovanjem vse socialistične skupnosti. Pri svojem delovanju se morajo stalno spopadati s pojavi birokratizma, ki so sedaj najnevarnejši v komunah. Taki pojavi se danes kažejo najbolj v tem, da se ne spoštuje princip javnosti v poslovanju komune, da odločajo o važnejših zadevah le posamezniki, da si le-ti pridobivajo zgolj formalno soglasje predstavniških teles za svoje sklepe, ter v njihovem odnosu do krajevnih odborov in zborov volivcev. Treba je zlasti odpraviti formalistično pojmovanje zborov volivcev, ki pomeni podcenjevanje vloge državljanov v občinski samoupravi. Zbori proizvajalcev morajo biti eden od važnih nosilcev boja za uveljavljanje socialističnih principov pri gospodarjenju z družbenimi sredstvi, boja proti lokalizmu, tesnosrčnosti, proti poskusom partikularističnega reševanja družbenih vprašanj. 229

Zbori proizvajalcev morajo izražati socialistično enotnost interesov delovnih ljudi mesta in vasi, ki se bore za čim boljše osebno življenje in hkrati za prosperitete skupnosti. Sveti in komisije občinskih ljudskih odborov so postali važni organi družbenega upravljanja. Treba jih je dalje razvijati, zboljševati in razširjati njihovo sestavo predvsem z delavci, mladino in ženskami, kar bo omogočilo bolj vsestransko osvetljevanje vseh problemov in širši kadrovski izbor za različne funkcije v sistemu socialistične demokracije. Krajevni odbori se morajo v prihodnje še intenzivneje ukvarjati z urejanjem vsakdanjih življenjskih vprašanj. Krajevni odbori lahko odigrajo veliko vlogo pri reševanju raznih komunalnih in socialnih problemov. Treba bo še naprej utrjevati njihov družbeno-politični pomen, jim zagotoviti določena materialna sredstva in predvsem razvijati v njih iniciativo državljanov. Za pravilno funkcioniranje je važen dober aparat ljudskih odborov. Ko se borimo proti pretiranemu številčnemu širjenju tega aparata, se moramo hkrati truditi za njegovo čim večjo strokovnost, za ekspeditivno reševanje poslov in za pravilen odnos do ljudi. Pri tem je zlasti važno, da se začno ljudski odbori intenzivneje ukvarjati s pritožbami državljanov proti nepravilnim postopkom aparata, članov predstavniških teles ali posameznih organov družbenega samoupravljanja. Obsoditi je treba omalovaževanje pritožb in prošenj državljanov. Treba je doseči, da bodo pristojni organi hitro, pravilno in zakonito reševali zadeve državljanov. Treba je organizirati službe, ki bodo omogočale državljanom hitro pravno pomoč in jih poučile o njihovih pravicah in dolžnostih. Odločno se moramo boriti proti vsem poskusom izrabljanja »zvez« in jih razkrinkavati kot ostanke izkoriščanja človeka po človeku, hkrati pa moramo skrbeti, da bo vsak, ki se upravičeno pritožuje, tudi dosegel svoje pravice. S tem bodo onemogočeni tisti, ki hočejo — sklicujoč se na demokracijo in socializem — izrabljati našo skupnost. Boj za zakonitost, osebno varnost, zaščito osebne lastnine državljanov in varstvo družbene lastnine je sestavni del graditve socialistične demokracije. 230

4. Ustanavljanje in krepitev stanovanjskih skupnosti je nadaljnja neposredna naloga, ki je izrednega pomena. Stanovanjske skupnosti so v okviru.komune nov organ samoupravljanja državljanov na področju komunalnih in socialnih dejavnosti za zadovoljevanje njihovih vsakdanjih življenjskih potreb, predvsem za organizacijo služb in servisov, ki bodo družine in zlasti žene razbremenili bremen zaostalega gospodinjstva, ter je družbena pomoč družinam pri negi in vzgoji otrok. Stanovanjska skupnost lahko postane eden najpomembnejših samoupravnih organov v skrbi za vsakdanje življenje ljudi, za zboljšanje njihovega standarda in s tem njihove produktivnosti in za razvoj novih medsebojnih odnosov v družini in družbi. Pri delu za razvoj stanovanjskih skupnosti je izredno važno, da se komunisti zavedajo, da stanovanjska skupnost ni dolžnost, ampak možnost, ki je dana državljanom in jo družba stimulira z določenimi prednostmi. To pomeni, da je potrebno obsežno prepričevalno delo med ljudmi, naj se organizirajo v stanovanjski skupnosti in s svojim delom in finančnimi sredstvi sodelujejo pri njenem razvoju. Zato je treba prav pri ustanavljanju stanovanjskih skupnosti zatirati vsakršne birokratske postopke, tendence o planiranju od zgoraj brez konzultacije prizadetih občanov. Nujno je torej potrebno tesno sodelovanje občinskih ljudskih odborov in vseh političnih in družbenih organizacij pri vsklajevanju iniciativ in dela na terenu z možnostmi in sposobnostmi komune.

5. V prosveti in kulturi, zdravstvu, šolstvu, socialni politiki, v upravljanju stanovanjskega fonda, v hišnih svetih, potrošniških svetih itd. delujejo organizmi, v katerih že prehaja oblast od državnih organov na družbene organe. Posebej je treba opozoriti na naloge v zdravstvu. Ukinitev privatne zdravniške prakse in pripravljanje zdravstvenega zavarovanja kmečkega prebivalstva postavljajo ne samo strokovnim delavcem, temveč vsem družbenim činiteljem in zlasti komunistom širše naloge in večjo odgovornost. Ne da bi posebej naštevali druge organe družbenega samoupravljanja, ki danes že zajemajo vsa področja življenja in dela naše socialistične skupnosti, bo treba v prihodnjem obdobju skrbeti, da se bodo še dalje razvijali kot nosilci socialistične družbene zavesti. 231

Tu ne gre samo za vprašanje, kako zagotoviti nadaljnji razvoj vseh, področij družbenega življenja, marveč tudi za to, da je treba zagotoviti v njihovem razvoju tako skladnost, da bodo administrativni ukrepi čedalje bolj nepotrebni. Volitev organov in kontrolo nad njihovim delom bo treba še bolj približati samim državljanom, treba bo zagotoviti, da bo vsak državljan vedel, kako lahko vpliva na delo teh organov, kako lahko odloča o njihovi politiki, kako lahko vpliva na racionalno potrošnjo družbenih sredstev. Državljani ne smejo biti prepuščeni samo svojim predstavam o tem, kaj je dobro in koristno, biti morajo vsestransko izobraženi in poučeni o problemih posameznega področja in spoznavati morajo medsebojno povezanost problemov. To pa zahteva neprestan napor za družbeno-politično, splošno in tudi strokovno izobrazbo državljanov. Ilkrati bo treba v političnih organizacijah neprestano spremljati delo in probleme samoupravnih organov, izmenjavati izkušnje in vsklajevati prakso. 6. Pri uveljavljanju sistema družbenega samoupravljanja je bilo posebno občutiti določeno ozkost in sektaštvo pri izbiri kadrov, tako da ima manjši del aktivnih državljanov preveč funkcij v organih družbenega in delavskega samoupravljanja, v političnih in družbenih organizacijah. Pri tem je bilo posebno zanemarjeno pridobivanje kadrov iz vrst delavcev, mladine in žensk. Za pravilen razvoj sistema socialistične demokracije je bistveno, da nenehno skrbimo za uveljavljanje marksističnega principa o stalnem izmenjavanju državljanov v družbenem samoupravljanju. To pa pomeni, da je neizogibno treba povečati napore za družbeno-ekonomsko izobrazbo, za nenehno usposabljanje in za sistematično iskanje novih in novih kadrov za te organe. Brez take jasne in stalne orientacije lahko zapadejo organi družbenega samoupravljanja v birokratizem in rutinerstvo kadrov, preobloženih s funkcijami; taka politika ne priteguje novih, marveč odbija mnoge sposobne kadre, ki ne morejo v redu opravljati velikega števila funkcij.

232

III O NALOGAH KOMUNISTOV V SZDL, SINDIKATIH, LMS IN DRUŽBENIH ORGANIZACIJAH

1. Gradeč na dragocenih, tradicijah, zbiranja vseh delovnih ljudi okrog komunistov iz časov Osvobodilne fronte, je Zveza komunistov Slovenije razvila Socialistično zvezo delovnih ljudi Slovenije v močno socialistično politično silo, v faktor pri socialistični graditvi in predvsem pri graditvi sistema socialistične demokracije, ki ga ne bi mogli pogrešati. SZDL se je razvila v tribuno, kjer ljudske množice razčiščujejo stališča, iščejo najboljše praktične rešitve vprašanj, ki se pojavljajo v graditvi socializma, v predstavniških organih, posebno pa še v organih delavskega in družbenega samoupravljanja. Razvila se je v tribuno, kjer v sproščenih diskusijah delovni ljudje pomagajo, kontrolirajo, kritizirajo in tako podpirajo nadaljnji razvoj teh organizmov v duhu splošne linije socialistične graditve in programa ZKJ. Uspešno se je SZDL uveljavljala v boju proti nesocialističnim težnjam na raznih področjih izgradnje in dobivala čedalje večje zaupanje in podporo množic pri podrobnem dograjevanju sistema neposredne demokracije, ko upošteva tako neposredni interes delovnega človeka kot tudi interese vsega delovnega ljudstva Jugoslavije. SZDL se uveljavlja kot vsestranski organizator mnogih političnih akcij in se je pri tem tudi organizacijsko okrepila, tako da je v svoje vrste zajela skoraj dve tretjini volivcev in domala ves delavski razred. SZDL politično odločilno vpliva na programe množičnih družbenih organizacij. Socialistična zveza kot splošno-jugoslovanska politična množična socialistična sila stalno utrjuje bratstvo in enotnost naših narodov. Uspešno se bori zoper pojave šovinizma, lokalne zaprtosti in antisocialističnega pojmovanja nacionalne samobitnosti. Praktično vzgaja množice tudi v pravilnem odnosu do narodnostnih manjšin, zavedajoča se, da izvajanje dosledne ■socialistične politike ni le moralno-politična podpora boju naših narodnostnih manjšin v sosednih državah, ampak predvsem tudi praktična šola za razumevanje naše zunanje politike in obvez233

nosti, ki padajo na ramena naših delovnih ljudi v boju za mir in aktivno koeksistenco med narodi in državami. V mestih in industrijskih središčih spričo razčlenjenosti političnega in družbenega dogajanja često pozabljajo na organizirano in kontinuirano politično delo Socialistične zveze. Delo SZDL pa je še nezadovoljivo posebno v nekaterih vaških predelih. To pomanjkljivost, ki izvira predvsem iz organizacijskih slabosti, bo treba energičneje odpravljati. SZDL daje premalo sistematične pomoči političnemu šolanju svojega osnovnega aktiva, zato le-ta pogosto ni sposoben zajeti iniciative vseh naših državljanov, predvsem pa žensk, mladine, delavcev, ki se aktivno vključujejo v proces socialistične izgradnje in ki ob raznih prilikah jasno manifestirajo svojo pripadnost politiki, ki jo usmerja ZKJ. Zaradi tega se tudi premalo čuti vpliv delavskega razreda v celotnem političnem in družbenem življenju. Zato je krepitvi delavskega sestava v vodstvih organizacij SZDL treba posvečati še posebno skrb. Tudi pomoč SZDL za uveljavljanje socialističnih stališč pri praktičnem delu posameznih družbenih organizacij še ni dovolj sistematična, je še premalo kvalitetna in zato včasih neučinkovita.

2. Boj za pravilno razumevanje sodobne vloge in položaja sindikatov je izredno važna naloga komunistov. V tej zvezi je treba zavračati nepravilna mnenja, da je sindikat samo vzgojna organizacija, ki naj se ukvarja le s kulturno-prosvetnim delom; da je naloga sindikatov samo cehovska zaščita delavcev; da je naloga sindikatov samo boj proti birokratizmu in kontrola državnih administrativnih organov itd. Sindikati morajo biti predvsem množični mobilizatorji ustvarjalnih sil delavcev na vseh področjih njihovega življenja in udejstvovanja za materialni in duhovni napredek družbe. Boriti se morajo proti vsemu tistemu, kar zavira tak razvoj. Na osnovi take splošne politične orientacije in brez vsakršnih šablon in receptov je treba iskati konkretne rešitve za konkretna vprašanja v določeni situaciji. Nadaljnji materialni razvoj naše družbe bo zahteval in omogočil nadaljnjo decentralizacijo in demokratizacijo življenja in delovanja, neposredni proizvajalec bo dobil še vse večje pravice in dolžnosti. Da jih bo lahko izvrševal, bo po234

trebna še večja politično-vzgojna in organizacijska aktivnost take politične množične organizacije proizvajalcev-delavcev, kot so sindikati. Komunisti morajo spričo tega vnašati v sindikalne organizacije čimveč političnega posluha, ocenjevanja in razglabljanja o aktualnih problemih naše družbe; komunisti morajo biti nosilci demokratičnih političnih sredstev in načinov dela sindikalnih organizacij; boriti se morajo na pozitivni osnovi in s konstruktivnim zgledom proti ostankom prakticizma, birokratizma, cehovstva, primitivizma, ultra-levih odklonov itd.; s sindikati morajo vzgajati solidarnost delovnih ljudi, vzgajati zavest odgovornosti delavskega razreda za celotni družbeni razvoj. 3. Za vsestransko oblikovanje socialističnega človeka je potrebno, da se mlajša pokolenja čimprej ustvarjalno vključujejo v družbeno življenje. Komunisti morajo z razumevanjem za novo generacijo, ki raste v novih pogojih, na vseh področjih odpirati pot mladim ljudem k prevzemanju dela in družbene odgovornosti. Novi pogoji življenja in dela, ki jih ustvarja sistem družbenega samoupravljanja, terjajo še učinkovitejše vzgojno delo med mladino. Pri tem ne gre samo za aktivnost ZK pri vzgojnih nalogah naših šol, ampak tudi za njeno neposredno delo med mladino izven šole. Formiranje mladega človeka, kakršnega naša družba potrebuje danes in jutri, ko bo v celoti odgovoren za nadaljnji razvoj socializma pri nas, ne moremo doseči le z nekim abstraktnim političnim usmerjanjem, temveč predvsem z učinkovito mobilizacijo mladine za graditev socializma, z njenim vključevanjem v mehanizem družbenega samoupravljanja, s kvalitetnim idejno-političnim delom in obenem z reševanjem problemov, ki so za mlado generacijo pereči. Organizacije Zveze komunistov morajo zato redno in kompleksno spremljati in ocenjevati vzgojno-politične probleme med mladino in sproti usmerjati delo na tem področju, ne da bi s tem krnile iniciativo in samostojnost Ljudske mladine in drugih organizacij, ki vključujejo mladino. Ljudska mladina Slovenije se je kot politična organizacija mladih močno uveljavila v socialistični izgradnji. Posebno je bilo pomembno njeno idejno-politično delo med mladino in organizacijo mladinskih delovnih akcij. LMS mora še dalje razvijati nove oblike in metode vključevanja; razširiti mora svoje vrste, ker je še vedno precejšen 235

del mladine, ki je pripravljen, da se organizirano vključi v politično življenje, prepuščen samemu sebi, in to posebno na vasi. Poglobljeno spremljanje problemov sodobnega mladega človeka bo povečalo politični vpliv organizacij LMS in preprečilo reakcionarne in socializmu tuje vplive na formiranje zavesti novih generacij. LMS se naj še bolj uveljavlja kot enotna idejno-politična organizacija vse mladine mesta in vasi. Posebno pa naj se LMS obrača z raznimi primernimi oblikami k mlajšim letnikom in jim omogoča hitrejšo razgledanost v družbenih problemih in uveljavljanje njihovega mladostnega poleta v boju proti zaostalosti in primitivizmu, za usvajanje moderne znanosti in tehnike, za uveljavljanje novih odnosov med ljudmi, ki jih socialistična družba omogoča.

4. Številne družbene organizacije, v katere se množično vključujejo državljani skladno s svojimi osebnimi nagnjenji, potrebami in strokovnim zanimanjem, so eden od značilnih faktorjev družbenega življenja pri nas. Vedno bolj postajajo nosilke in realizatorke najširše iniciative množic ter množična praktična šola utrjevanja njihove socialistične zavesti, hkrati pa so čedalje važnejši element mnogih samoupravnih organov in svetov pri organih ljudske oblasti. Tako so postale pri nas bistven sestavni del neposredne socialistične demokracije, ne pa samo prenašalec direktiv ZKJ in SZDL. Ta vloga družbenih organizacij v našem sistemu je izredno poživila njihovo delo, pomnožila število organizacij in zajela najširše interese delovnih ljudi. V bodoče lahko množične organizacije prispevajo še več k vsestranskemu bogatenju življenja naših delovnih ljudi in posebno komunistov. Toda delo komunistov v teh organizacijah je lahko uspešno le, če v njih ne nastopajo kot »politični voditelji«, temveč delujejo enakopravno z vsemi člani in pri tem dosledno uveljavljajo svojo napredno idejno usmerjenost. Taka orientacija komunistov bo omogočila čedalje globlje prodiranje socialistične miselnosti na vsa področja družbenega življenja in predvsem globoko v zavest našega delovnega človeka.

236

IV NALOGE ZKS V BOJU ZA SOCIALISTIČNO KULTURNO POLITIKO 1. V razdobju med III. in IV. kongresom ZKS smo se bolj sistematično in bolj vsestransko lotili reševanja vprašanj, ki so v zvezi z vzgojo, šolstvom, strokovnim in družbeno-političnim izobraževanjem, z razvojem znanstvenih ustanov in znanstvenega dela sploh, kakor tudi drugih kulturnih ustanov. Značilnost tega obdobja je široka akcija ob pripravljanju in praktičnem uveljavljanju šolske reforme, ki ni zajela samo strokovnih in pedagoških kadrov, ampak vse družbene činitelje in močno zainteresirala delovne ljudi. V tem času so se dalje razvili in uveljavili organi družbenega samoupravljanja na vsem področju. Razmahnila se je dejavnost društvenih, strokovnih, amaterskih organizacij, kar daje našemu kulturnemu življenju posebno obeležje. Komunisti, ki so v teh organih in organizacijah aktivni, so s tem postali najneposredneje odgovorni za izvajanje resnično napredne socialistične kulturne politike. V tej smeri so bili doseženi pomembni uspehi, predvsem pri organizacijskih problemih in pri uveljavljanju organov družbenega samoupravljanja v kulturi, prosveti in znanosti. Vendar moramo hkrati ugotoviti občutne pomanjkljivosti v vsebinskem pogledu, se pravi, v izpreminjanju teh organov v torišča boja za socialistično kulturno politiko. Komunisti so doslej vsekakor v glavnem premagali sektaško ožino, premalo odločne pa so bile dostikrat njihove reakcije na posamezne antisocialistične idejne pojave, ki smo jih lahko zaznamovali v teh letih. Sem moramo predvsem šteti tolmačenje naše demokracije v buržoazno liberalnem in anarhoindividualističnem smislu ter poskuse praktičnega uveljavljanja teh tolmačenj v naši publicistiki, esejistiki itd.; izpade proti vodilni vlogi delavskega razreda v naši socialistični družbeni graditvi; poskuse potvarjanja naše preteklosti in sedanjosti in posebej vloge, ki jo je v zadnjih desetletjih imela in ima Komunistična partija na Slovenskem; recidive buržoaznega nacionalizma in podcenjevanje pridobitev, ki so jih dosegli drugi jugoslovanski narodi. Prav tako moramo ugotoviti določene pomanjkljivosti našega boja proti idejnopolitičnim aspiracijam Cerkve na raznih področjih duhovnega 237

življenja. Opraviti imamo še s cehovsko zaprtostjo, s tehnokratizmom in s konservatizmom v posameznih kulturnih in znanstvenih ustanovah, ki v težnjah naše družbe, da bi se njihovo delo vskladilo s potrebami našega življenja, vidijo vmešavanje nepoklicanih v njihova avtonomna področja. Predvsem komunisti, ki delajo na teh področjih, se bodo morali temeljiteje in bolj principialno spoprijeti s temi negativnimi težnjami, mimo tega pa je dolžnost tistih komunistov, ki sicer ne delajo neposredno na teh področjih, da prav tako podpro napredne težnje. Pri tem naj izhajajo iz dejstva, da raste prava kultura samo iz najtesnejše povezanosti s potrebami delovnih množic in zahtevami materialno-ustvarjalnega dela. Tako komunisti ne bodo samo razkrinkovali antisocialistične težnje na tem področju kot nekulturne, mračnjaške in neznanstvene, temveč se bodo uveljavili tudi kot najdoslednejši borci za kulturne vrednote in znanstveno resnico. Od teh naporov je tudi v veliki meri odvisno, koliko bomo mogli uveljaviti socialistična načela, po katerih naj bodo kulturna, prosvetna in znanstvena dejavnost sestavni del družbenih naporov za strokovno in vsestransko izobraževanje državljanov socialistične družbe; po katerih naj bo razvoj vseh kulturnih in znanstvenih ustanov skladno vključen v naše skupne napore, z jasno zavestjo družbene odgovornosti kadrov, ki na teh področjih delajo; po katerih je boj za svobodno znanstveno in umetniško dejavnost usmerjen k podpiranju vsega, kar ima v znanosti in umetnosti resnično vrednost, ne glede na šole, sloge in smeri, hkrati pa odločno naperjen proti vsakemu poskusu, da bi se pod krinko »svobode znanosti in umetnosti« vtihotapila antisocialistična akcija. Metoda boja naj bo še naprej in še bolj kot doslej javno razpravljanje in mobiliziranje organov delavskega in družbenega samoupravljanja za ta vprašanja. Rastoči interes delovnih ljudi za vse probleme prosvete, šolstva, kulturne in znanstvene dejavnosti podpira ta boj in mu daje vse širšo osnovo.

2. Razvijanje našega sistema družbenega in posebno delavskega samoupravljanja povzroča čedalje večje potrebe po izobraževanju delovnih ljudi. Delovni ljudje zahtevajo celovit sistem šolskega in izvenšolskega izobraževanja, ki jim bo omogočal neprestano zviše238

vanje njihove kulturne ravni in strokovne kvalifikacije, s tem pa tudi uspešnejše izvrševanje družbenih funkcij, kar dokazuje, da v njihovo zavest vse globlje prodira neločljiva povezanost njihovega individualnega in družbenega interesa. Dejstva tudi dokazujejo, da je težnja po znanju in izobrazbi med našim delavstvom in nasploh delovnim ljudstvom veliko večja, kakor jo lahko zadovoljujemo z obstoječim sistemom šolanja izven rednih šol (n. pr. z ekonomskimi dopisnimi šolami, raznimi strokovnimi šolami za odrasle, s poukom tujih jezikov itd.). Z doseženimi rezultati ne moremo biti zadovoljni. Vzroki pomanjkljivosti so deloma težave materialnega značaja, pomanjkanje učiteljskega kadra, nejasnost o organizacijskih oblikah in delovnih metodah, pomanjkanje primernih učbenikov, razdrobljenost in premajhna koordinacija ustanov na tem področju. Temu bo morala Zveza komunistov Slovenije, ostvarjajoč v naši republiki ustrezna načela programa ZKJ, posvečati kar največ truda. Nujnost uvajanja najmodernejših tehnoloških postopkov v produkcijo in dviganje strokovnosti vseh družbenih in državnih služb narekuje pospešeno delo v vseh vrstah strokovnega izobraževanja kadrov za gospodarstvo in za vse druge sektorje družbenega življenja. Treba je koordinirati napore gospodarskih organizacij in Ljudskih odborov in načrtno ustvarjati možnosti za rast strokovnega šolstva kakor tudi strokovnega izobraževanja na delovnem mestu z raznovrstnimi oblikami izvenšolskega izobraževanja. Ni namreč mogoče in tudi smotrno ne bi bilo, da bi dobivale gospodarske organizacije vse kvalificirano osebje preko rednega šolanja v sistemu strokovnih šol, tudi če bi bil ta sistem bolj razvit, kot je doslej. Za sistem izvenšolskega izobraževanja morajo skrbeti vse šolske ustanove, in za kadre, ki jih potrebujejo, vse gospodarske in negospodarske institucije. Strokovno izobraževanje moramo postaviti na sodobno bazo in ga prilagoditi potrebam razvitih proizvajalnih sil. Sedanji učni načrti za osnovne, srednje in višje šole pričajo o podcenjevanju ekonomske vzgoje in vseh tistih vzgojnih prijemov, ki naj našega človeka, neposrednega proizvajalca, tehnično inteligenco in inteligenco nasploh, uvajajo v areno sodobnega življenja z njegovimi specifičnimi protislovji in progresivnimi, socialističnimi težnjami, katerih ostvarjanje je in bo predvsem odvisno od njihove lastne zavestne akcije, 239

kakor tudi stvar zavestne družbene akcije, ki takšno vzgojo organizira. Celotni sistem šolanja mora prispevati k skladnemu oblikovanju socialistične osebnosti. Truditi se moramo tudi, da se bodo vzgojitelji sami idejno-politično jasno orientirali. Skrb za čimbolj popolno in pospešeno izvedbo šolske reforme pomeni tudi skrb za materialno osnovo šolstva. Posebno je treba pozorno pomagati pri izboru in šolanju prosvetnih pedagoških kadrov, ki jih je treba vključevati v celotno družbeno dejavnost, toda ne tako, da bi jih obremenjevali z drugimi nalogami, ampak se jim mora omogočiti, da bodo ob drugih družbenih činiteljih postali nosilci enotne šolske in izvenšolske izobrazbe socialističnih državljanov. Naše najvišje znanstvene ustanove se bodo morale čedalje močneje vključevati v izvrševanje nalog naše socialistične kulturne politike. Komunisti se morajo bojevati za znanost, povezano z našim praktičnim bojem proti zaostalosti na vseh področjih, stremeti morajo za dviganjem mladih znanstvenih kadrov, omogočati jim, da se izpopolnijo, in razbijati sleherno sektaštvo in primitivizem v odnosu do kvalificiranih znanstvenih kadrov, po drugi plati pa zahtevati od znanstvenih kadrov res kvalitetno delo. Interesi skladnega razvoja vseh področij našega družbenega življenja in ustrezne potrebe po kvalificiranih kadrih nam nalagajo, da odločno prenehamo z dosedanjo prakso dokaj nenačrtnega oblikovanja inteligence, ki povzroča po eni strani pomanjkanje kadrov na najvažnejših področjih naše družbene graditve, po drugi strani pa njihovo hiperprodukcijo na posameznih ožjih sektorjih. 3. Za uspešno ostvarjanje socialistične kulturne politike je velikega pomena množično kulturno-prosvetno delo, ki ga pri nas opravlja zlasti Zveza Svobod in prosvetnih društev, v njenem okviru ali kot samostojne ustanove pa tudi delavske oziroma ljudske univerze, mladinske, sindikalne, zadružne in druge kulturno-prosvetne organizacije. V tem delu smo dosegli pomembne uspehe, vendar pa je stvar predvsem tistih komunistov, ki delajo v množičnih kulturno-prosvetnih organizacijah in ustanovah, da se bore za odpravo nekih pomanjkljivosti, ki še vedno ovirajo uspešno delo. Med te pomanjkljivosti sodi sektaška ožina, ki jo še srečujemo v posameznih »Svobodah«, kjer imajo za kulturno udejstvovanje samo neposredno udeležbo v posameznih skupinah, zborih ali krožkih. Zaradi tega 240

se članstvo omejuje na najneposrednejše aktiviste. Tako delovanje tudi ne privlačuje mladine. Prav tako se posamezne ljudske oziroma delavske univerze včasih omejujejo na ozke strokovne tečaje, medtem ko podcenjujejo široko seznanjanje delovnih ljudi z aktualnimi ekonomskimi, političnimi in kulturnimi problemi. Pri delu množičnih kulturno-prosvetnih organizacij in ustanov pa gre posebno priznanje našim prosvetnim delavcem, zvestim najpozitivnejšim tradicijam svojega poklica na Slovenskem. Glavna pomanjkljivost v delu množičnih kulturno-prosvetnih organizacij in ustanov, ki v precejšnji meri pogaja vse druge pomanjkljivosti, je premajhna angažiranost posameznih komunistov, zlasti pa premajhen interes organizacij ZKS za delo teh društev in ustanov, v katerih naj se komunisti sami idejno utrjujejo in hkrati uveljavljajo svoj idejni vpliv na širše množice delovnega ljudstva. Pri razporejanju čedalje večjih sredstev komun in delovnih kolektivov naj se komunisti zavzemajo za reševanje perečih materialnih vprašanj ljudsko-prosvetnega dela. Pri tem so važni zlasti prostori in oprema ljudsko-prosvetnih organizacij. Kulturno-prosvetno delo mora postati eno glavnih torišč boja za dviganje splošne kulturne ravni socialističnih državljanov, za nenehno vzgajanje novih moralnih kvalitet in proti cenenemu malomeščanskemu »zabavanju«, ki moralno kvari in razkraja. Komunisti morajo zavračati sleherno podcenjevanje ljudsko-prosvetnega dela in s tem ljudskih množic samih. Posebno je važno, da se ne omejujejo samo na delovanje v nekaterih ljudsko-prosvetnih društvih, ampak naj skrbijo za vse oblike zabave in razvedrila, ki so primerne svobodnemu človeku socialistične družbe. Odpravljati pa je treba take zabave, kjer prevladuje nam tuj, komercializirani pogled na človeka, ki je značilen za moralo eksploatatorske razredne družbe in ki ga še srečujemo na nekaterih področjih, zlasti v gostinstvu in turizmu.

4. Razliko med umskim in ročnim delom in med mestom in vasjo moramo v izgradnji socialistične družbe zmanjševati in omogočiti njeno končno likvidacijo, kar je vsestranski proces, predvsem proces razvoja produkcijskih sil, dviga produktivnosti dela na vasi, uvajanja in usvajanja novih tehnoloških Četrti kongres ZKS — 16

241

procesov. To je hkrati proces skladne vzgoje novih generacij brez podcenjevanja ročnega dela, proces, v katerem se ljudje zbližujejo, v katerem se dviga njih splošna, kulturna in tehnična izobrazba. Temu namenu najbolj ustrezajo najraznovrstnejše oblike kulturno-prosvetnega dela.

V

IDEOLOŠKO DELO KOMUNISTOV - POGOJ ZA RAZVOJ SISTEMA SOCIALISTIČNE DEMOKRACIJE Intenzivna graditev socialističnih družbenih odnosov terja od komunistov, naj nenehno dvigajo svojo idejno-politično raven in naj bodo čedalje bolj družbeno aktivni. Doba prehajanja od metode dirigiranja k uveljavljanju dejansko vodilne vloge komunistov na vseh področjih, doba, ki obsega čas po VI. kongresu in ki je organizacijam in članom ZKJ povzročala prenekateri problem, je sedaj za nami. Odločilnega pomena za ideološko poglobitev dela komunistov in za uveljavljanje ustreznih delovnih metod je bil VII. kongres ZKJ in na njem sprejeti program. Proučevanje programa in proslave štiridesetletnice, ki so hkrati nazorno prikazale ustvarjalno uporabo marksistične teorije na dosledni revolucionarni poti ZKJ, pomenijo doslej najširše in najpomembnejše idejno-politično udejstvovanje organizacij ZK tudi v Sloveniji. Pomen tega proučevanja je predvsem ta, da se je članstvo, zlasti mlajše, sedaj globlje seznanilo z načelnimi stališči in cilji organizacije, ki ji pripada, in se s- tem tesneje povezalo z njo; da se ob tem organizacije ZKS, počenši od osnovnih, nenehno idejno in organizacijsko utrjujejo, seznanjajoč se s širokim obsegom svojih nalog v procesu socialistične graditve in z veliko odgovornostjo pred celotnim mednarodnim delavskim gibanjem; širi in utrjuje se mehanizem, ki naj služi neprestanemu dviganju idejne ravni komunistov, sistem političnega šolanja od okrajnih večernih šol do republiškega političnega šolstva, širijo in utrjujejo se aktivi predavateljev, založniška dejavnost itd. Program ZKJ naj bo osnova idejno-političnega dela komunistov, konkretno izhodišče za to delo pa naj bodo aktualne 242

teme, ki so v zvezi s konkretnimi problemi in nalogami socialistične graditve pri nas (problemi in naloge socialistične rekonstrukcije v kmetijstvu, problemi in naloge sindikatov, njihove vloge v boju za večjo produktivnost dela in za bolj vsestransko uveljavljanje delavskega razreda v našem družbenem življenju, problemi in naloge socialistične vzgoje in podobno). Dolžnost komunistov, da se idejno-politično izpopolnjujejo, je trajna, odkrivati pa je treba zmerom nove oblike tega izpopolnjevanja, zagotavljati potrebna sredstva, zlasti pa potrebno klasično in sodobno marksistično literaturo, glede katere še zmerom močno zaostajamo. Komunisti se pri delu za lastno idejno dviganje ne smejo zapirati v okvire osnovnih organizacij ZK in posebnih študijskih skupin, marveč morajo to delo povezovati z delom v najrazličnejših ustanovah za idejno dviganje kadrov, v delavskih in ljudskih univerzah, v strokovnih društvih, v različnih šolskih ustanovah, sistemu izvenšolskega izobraževanja itd. Vse te ustanove morajo biti obrnjene predvsem k neposrednemu proizvajalcu, k delavcem v organih družbenega samoupravljanja, v komunah in drugod. V polni meri morajo biti v ta namen izkoriščena najmočnejša sredstva idejnega vplivanja na zavest sodobnega človeka, kakor so knjiga, dnevni tisk, radio, televizija, dokumentarni in umetniški filmi in podobno. Posebno pozornost je treba posvetiti oblikovanju visokokvalificiranih marksističnih kadrov v posameznih družbenih vedah, vzgoji naših marksističnih zgodovinarjev, ekonomistov, sociologov, psihologov, pedagogov itd., ustanavljanju in utrjevanju ustreznih centrov marksističnega šolanja, ki bodo služili temu namenu, kakor tudi idejno-političnemu dviganju odgovornih partijskih kadrov — zlasti okrajnih in republiških. Kot takšni centri morajo predvsem rasti republiška politična šola, ki naj dobi potrebno materialno in kadrovsko osnovo ter se razširi na dvoletno študijsko dobo, inštitut za sociologijo pri ljubljanski univerzi in pa inštitut za proučevanje zgodovine slovenskega delavskega gibanja, ki naj obenem z zgodovinsko komisijo pri CK ZKS izpolnita občutno vrzel v dosedanjem pouku zgodovine in uveljavita delavsko gibanje, njegov razvoj in njegove dosedanje rezultate kot glavni problem novejše zgodovine, tako svetovne kakor tudi naše domače. Vse te in podobne ustanove morajo postati tudi pomembna gibala naše d užbeno-politične publicistike in načelne marksistične kritike, 243

o katerih je treba reči, da nas njuno sedanje stanje, kakor se izraža v našem periodičnem in dnevnem tisku, nikakor ne more zadovoljiti. V skladu z vsemi temi nalogami je treba neprestano utrjevati ideološke komisije pri republiškem CK in pri okrajnih ter občinskih komitejih, izpopolnjevati jih z mlajšimi kadri, ustvarjati ustrezne centre za njihovo marksistično vzgojo, kakor nasploh za marksistično vzgojo naših državljanov. Uspehi socialistične izgradnje so zmerom močno odvisni od zavesti in volje ljudi, od njihove idejne ravni, ki to zavest in voljo opredeljuje in pospešuje njuno izpreminjanje v ustvarjalno socialistično akcijo množic. Od tod potreba po jasnosti in načelnosti socialistične kulturne politike, katere navdihovalci in glavna gibalna sila morajo biti predvsem komunisti.

VI

ZA STALNO POLITIČNO-ORGANIZACIJSKO USPOSABLJANJE ZKS Med III. in IV. kongresom si je Zveza komunistov Slovenije še nadalje prizadevala, da bi se organizacijsko in idejnopolitično nenehno usposabljala za reševanje vseh važnih aktualnih vprašanj, ki se pojavljajo v našem družbenem življenju. Članstvo Zveze komunistov je v tem obdobju doseglo nad 60.000 članov. Porast je bil močan predvsem v času priprav za VII. kongres ZKJ, ob obravnavanju programa, statuta, smernic in sklepov VII. kongresa in ob pripravah na IV. kongres ZKS. Večina osnovnih organizacij se že zaveda, da skrb za sprejemanje novih članov ni samo boj za število, temveč je nujno potrebna za normalno rast Zveze komunistov. Sprejemanje novih članov, predvsem mlajših predanih ljudi in delavcev, v Zvezo komunistov mora biti posledica uspešnega boja za splošno uveljavljanje mlajšega rodu. Komunisti se morajo zavzemati za bolj smelo dviganje mladih ljudi v vsem družbenem življenju, v organih samoupravljanja, političnih in družbenih organizacijah, gospodarstvu, državni upravi in drugod. Organizacije Zveze komunistov bodo lahko pritegnile mlajše ljudi samo tedaj, če bodo resnično politična sila, ki z močjo 244

svojih dokazov, z znanjem in splošno aktivnostjo ter z zgledom svojih članov kot požrtvovalnih borcev za boljše in lepše življenje delovnega ljudstva uveljavlja socialistične smotre našega razvoja. Kljub vsemu pa imamo še vedno veliko osnovnih organizacij, ki so ostale zaprte v svoje notranje probleme. Takšne organizacije ne reagirajo dovolj odločno na razne pojave v svojem okolju, ne znajo razviti organizirane akcije komunistov za uveljavljanje in razvijanje socialističnih družbenih odnosov, predvsem pa se ne upirajo dovolj odločno birokratskim ali malomeščanskim anarhističnim težnjam, ki se še pojavljajo v našem življenju. Osnovne organizacije v podjetjih so se pravilno usmerile k usposabljanju organov delavskega samoupravljanja. Bolj kot doslej pa bodo morale biti pobudnice konkretnih akcij za uveljavljanje socialističnih odnosov v podjetju, torej proti tehnokratskemu podcenjevanju delavskih svetov, proti nezadostni informiranosti organov delavskega samoupravljanja in celotnega kolektiva, proti podcenjevanju in napačnemu pojmovanju vloge sindikatov, proti samovolji posameznikov — zlasti vodilnih in strokovnih uslužbencev — ki se kaže v dušenju kritike, razprav in odpravljanja napak ter pri sprejemanju in napredovanju delavcev in uslužbencev po osebnih zvezah in simpatijah. Komunisti se morajo zavzemati za čedalje višjo strokovno raven novih delavcev in za njihovo socialistično zavest proti drobnolastniški in mezdni miselnosti. Da bi to dosegli, se bodo morali seznanjati z našo splošno družbeno problematiko, s problemi podjetja in komune ter s socialnimi problemi delavcev v podjetju. Za socialistični razvoj vasi je izredno važno, da utrjujemo organizacije Zveze komunistov na vasi. Prav vaške organizacije se najbolj zapirajo, v njih je še največ primitivizma in samozadovoljstva in hkrati sektaškega odnosa do okolice. Zato so te organizacije majhne in je v njih le malo kmetov, žensk in mladine. To narekuje občinskim komitejem in višjim vodstvom, da se neposredno močneje zavzamejo za to, da se bodo osnovne organizacije na vasi usposobile za politično delo in številčno okrepile, za kar so ob naših sedanjih naporih in uspehih v kmetijstvu vse boljši pogoji. 245

S pospeševanjem družbenega življenja v komuni, s povečanjem samostojnosti podjetij, z nadaljnjo širitvijo in poglabljanjem družbenega in delavskega samoupravljanja, ko vse naše politično, družbeno, kulturno in društveno življenje postaja vedno bolj pestro in bogato, mora delo v osnovnih organizacijah še bolj služiti temu, da bodo komunisti vsestransko družbeno aktivni. Udejstvovanje v družbenem in političnem življenju pa zahteva od vsakega člana ZK, da pozna linijo in politiko Zveze komunistov, da program ZKJ ne le prečita, ampak tudi usvoji in da ga je pripravljen uveljavljati v praksi. Zato pa mora poznati temeljno marksistično literaturo in glavne probleme današnjega delavskega gibanja. Zlasti je potrebno, da se v proučevanje programa čimbolj vključijo novosprejeti člani, ki jih naj organizacije in vodstva na primeren način idejno oborožujejo in usposabljajo za praktične naloge. Predvsem pa morajo organizacije ZK nenehno vzgajati vsakega člana v politično osebnost z jasnimi idejnimi pogledi, ki bo hitro reagiral na nesocialistične pojave, ker bo imel razvit politični čut in bo vselej pripravljen boriti se za socializem. S povezovanjem praktičnega političnega delovanja z idejnim usposabljanjem se bo utrjevala zavest odgovornosti komunistov za celotni družbeni razvoj, zlasti pri mladih članih, ki še nimajo večjih izkušenj. Na spoznavanju možnosti, ki jih nudi sistem neposredne demokracije za demokratično reševanje vseh problemov in za razreševanje protislovij, ki jih poraja socialistična graditev, bo temeljila njihova borbena reakcija proti anarhističnim, demagoškim in egoističnim izpadom, ki so v bistvu nedemokratični ter zaradi možnosti stvarnega reševanja težav, ki jih imamo, postajajo objektivno sredstvo negativnih elementov. Zveza komunistov Slovenije združuje družbeno najbolj aktivne socialistične sile. Vendar nekateri člani stoje ob strani in ne prevzemajo družbenih funkcij, drugi pa so preobremenjeni. Z večjim zaupanjem v ljudi, zlasti v mladega človeka, bo mogoče pravilneje razporediti družbeno-politične dolžnosti. To bo olajšalo tudi normalni razvoj ZK, ki zahteva, da se revolucionarne izkušnje starejših nenehno povezujejo s poletom in energijami mlajših. Čeprav smo pri vključevanju žensk v družbeno samoupravljanje dosegli nekaj uspehov, je treba ugotoviti, da 246

majhno število žensk v družbeno-političnem delu slabi naš razvoj. Da bi to pomanjkljivost odpravili, moramo razbremeniti delovno žensko in premagati zaostala gledanja na vlogo in položaj žensk v družbi in družini. Kaznovalna politika v organizacijah Zveze komunistov je še vedno pomanjkljiva. Osnovne organizacije se preveč poslužujejo samo izključevanja, premalo pa drugih vzgojnih ukrepov. Delavce še vedno kaznujejo veliko ostreje kot druge člane. Ti pojavi opozarjajo na resne pomanjkljivosti v osnovnih organizacijah glede vzgojnih ukrepov, ki jih omogoča statut ZKJ. Zboljšati je treba sistem in metode dela, s katerimi bi v današnjih razmerah pritegnili vse komuniste k političnemu in organizacijskemu delu. Zato naj komiteji in vodstva osnovnih organizacij ZK proučijo dosedanje delo, izpopolnijo in čimbolj vskladijo metode in oblike dela s stopnjo družbenega razvoja. Glavno pri tem naj bo razvijanje takšnih oblik in metod, ki bodo čimbolj spodbujale aktivnost vsakega komunista in vsakega delovnega JGveka. Pri tem naj uveljavljajo in upoštevajo vse, kar ustreza njihovim razmeram in nalogam, ki jih rešujejo. Statut ZKJ daje najširše možnosti za razvoj takih oblik dela. Okrajni in občinski komiteji so v preteklem obdobju odigrali zelo pomembno vlogo. Zlasti okrajni komiteji so se razvili v samostojna politična vodstva, ki uspešno uveljavljajo linijo Zveze komunistov v okrajih. Dolžnost okrajnih komitejev je, da temeljito in poglobljeno proučujejo in pomagajo graditi in utrjevati celotni mehanizem komun in krepiti občinske organizacije, da bodo čimbolj samostojno vodile politiko v svoji občini. Okrajni komiteji morajo v večji meri kot doslej zagotoviti sistematično spopolnjevanje, pravilno razporeditev in dolgoročno politiko dviganja mladih kadrov, kar edino lahko bistveno izboljša stanje, zlasti v občinah. Občinski komiteji delajo čedalje bolje, vendar so številni komiteji, ki še vedno čakajo direktiv od zgoraj in ki delujejo na zelo ozkem področju. Zanje je najvažnejše, da podrobneje spoznajo pogoje, probleme in okoliščine za svoje delo in da na tem spoznanju gradijo svojo dejavnost. To lahko dosežejo, če bodo delovali čimbolj v širino, čimbolj politično in če bodo z razpravami, posvetovanji, razgovori in podobnim razvijali čim širše proučevanje konkretnih vprašanj. Tako bodo pri247

tegnili večje število članov ZK in druge delovne ljudi k sodelovanju pri pripravljanju političnih akcij. V večjem obsegu bodo upoštevali mišljenja ljudi iz prakse in se izognili možnosti sektaške in birokratske prakse, da bi o vseh vprašanjih odločali sami. Različna pereča' vprašanja v družbenem dogajanju tako ne bodo več prepuščena samoteku, kar se je doslej večkrat dogajalo. Hkrati se bo s tem povečala odgovornost pri vseh komunistih. Mnogo bolj kot doslej je treba ustanavljati aktive komunistov in to metodo razvijati kot stalno obliko dela. Poleg široko razpredenega omrežja stalnih aktivov komunistov je treba uporabljati najrazličnejše oblike občasnih aktivov, zlasti takšnih, da partijska vodstva sklicujejo na posvetovanja vodilne komuniste z najrazličnejših področij družbenega življenja. Analiza dela in izkušenj, skladnost dela posameznih komunistov z linijo Zveze — vse to bo veliko prispevalo k idejni enotnosti vseh subjektivnih socialističnih sil. Okrajni in občinski komiteji naj v večji meri uveljavljajo prakso, da s posameznimi komunisti na vodilnih položajih vzdržujejo neposredne stike in jim nudijo pomoč ter oporo. V večji meri naj komiteji posamezne komuniste tudi kličejo na odgovornost in jih opozarjajo na napake. Takšne metode bi v večji meri morala uveljavljati tudi vodstva osnovnih organizacij. IV. kongres Zveze komunistov Slovenije poziva vse komuniste in vse delovne ljudi Slovenije, da s polno vnemo in prizadevnostjo tudi v bodoče zastavljajo vse svoje ustvarjalne moči za uresničitev programa Zveze komunistov Jugoslavije in nalog, ki jih nakazuje IV. kongres Zveze komunistov Slovenije.

248

ZAKLJUČNO DELO KONGRESA

SKLEP Četrti kongres Zveze komunistov v celoti sprejme poročilo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, referat tovariša Mihe Marinka, koreferate, poročila komisij kongresa in revizijsko poročilo in odobrava delo Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med III. in IV. kongresom Zveze komunistov Slovenije.

CENTRALNI KOMITE ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE IZVOLJEN NA IV. KONGRESU

L 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 252

Aljančič Marija Arigler Adolf Avbelj Viktor Babič Branko Belopavlovič Niko Beltram Živa Bešter Mara Bojc Majda Bole Dušan Bole Tone Borštnar Jože Boštjančič Dolfka Božič Jože Blaha Tilka Brajnik Edo Bravničar Dušan Bregar Rudi Brejc Tomo Dr. Brilej Jože Čerče Aleksander Dr. Dermastia Marjan Divjak Stanko Fajfar Tone Ganziti Rudolf Goršič Milko Hafner Vinko Herman Lojze Dr. Hočevar Franc

29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56.

Hočevar Janez Hribar Janez Ingolič Jože Jager Jože Jakopič Albert Jamnikar Ivan Janhuba Rudi Janžekovič Ivan Kadunec Vladimir Kardelj Pepca Kavčič Stane Kidrič Zdenka Kimovec Franc Klopčič Franc Kočevar Franc Kozak Vlado Kraigher Boris Kranjec Miško Krese Leopold Krivic Vlado Krivic Ada Krmelj Maks Kropušek Tone Ledinek Miloš Ing. Legan Jože Leskošek Franc Maček Ivan Majhen Vlado

57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78.

Maležič Matija Marinko Miha Markič Stane Mirtič Franc Modic Lev Novak Ivan Ocepek Lojze Orožen Marjan Perovšek Franc Polak Bojan Polič Zoran Popit F rane Dr. Potrč Jože Pirkovič Franc Prešeren Cilka Regent Ivan Rems Janez Remškar Tine Ribičič Mitja Ros Ivan Rudolf Janko Simonič Franc

79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 88. 89. 90. 91. 92. 93. 94. 95. 96. 97. 98. 99.

Seliger Drago Smole Janko Smole Jože Svetina Mira Šilih Niko Dr. Šegedin Ruža Šuštaršič Tone Tavčar Ivan Tomšič Vida Tramšek Jože Vilfan Marija Dr. Vilfan Joža Vipotnik Janez Vengust Albin Vošnjak Sergej Dr. Vratuša Anton Ziherl Boris Zlatnar Mirko Zupančič Marija Ing. Žaucer Pavle Žen Jakob

REVIZIJSKA KOMISIJA IZVOLJENA NA IV. KONGRESU

1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13.

Apih Milan Beltram Julij Berčič Miha Dern as ti a. Mihaela Dougan Ervin Dujc Albin Durjava Tončka Draksler Marjana Jančar Mica Kladivar Jože Klanjšek Jože Kovačič Fedor Košmelj Miran

14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26.

Kumar Andrej Kumše Franc Levar Marija Ing. Levstik Jože Maček Leopold Ing. Pirkovič Vilma Potrč Ivan Primožič Jože Ribič Alojz Stegnar Andrej Škerlavaj Milan Vodopivec Cvetka Vrščaj-Holy Zima 253

IZVRŠNI KOMITE CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE IZVOLJEN NA I. SEJI CK ZKS L 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9.

Avbelj Viktor Hribar Janez Jakopič Albert Kavčič Stane Kraigher Boris Krivic Vlado Leskošek Franc Maček Ivan Marinko Miha

JO. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17.

Dr. Potrč Jože Popit Franc Regent Ivan Ribičič Mitja Rndolf Janko Tomšič Vida Vipotnik Janez Ziherl Boris

SEKRETAR CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE IZVOLJEN NA I. SEJI CK ZKS Miha Marinko

254

PISMO DELEGATOV IV. KONGRESA ZKS TOVARIŠU TITU Dragi tovariš Tito! Delegati, zbrani na IV. kongresu Zveze komunistov Slovenije, Ti ob zaključku kongresa pošiljamo lepe, borbene pozdrave, prežete z izrazi enotne volje komunistov in delovnih ljudi Slovenije. Ko pregledujemo delo Zveze komunistov Slovenije v preteklem petletnem obdobju in si zastavljamo nove naloge, nas vodi pri tem zavest odgovornosti pred delovnim ljudstvom vse Jugoslavije, s katerim nas vežejo skupni napori v preteklosti in enotni smotri za bodočnost. Štiridesetletno obdobje, v katerem je odgovornost z,a usodo jugoslovanskih narodov zavestno prevzela v svoje roke Zveza komunistov Jugoslavije, pomeni za slovensko ljudstvo pot iz težkih političnih, ekonomskih, kulturnih in moralnih razmer v današnji čas, ko se ustvarjalne ljudske sile čedalje učinkoviteje zavzemajo in borijo za nove socialistične odnose med ljudmi in med narodi. Več kot polovico tega obdobja si bil, tovariš Tito, na čelu jugoslovanskih komunistov. Tebi gre prvo in popolno priznanje, da je bila Partija usposobljena smotrno voditi politično dejavnost ljudstva samega. Uspehi, ki jih ugotavljamo na vseh področjih, so spremenili zunanjo podobo naše dežele in hitro spreminjajo miselnost ljudi. Toda ti uspehi nas ne smejo zadovoljevati. Kritično ocenjujemo svoje delo, da bi bili sposobni še koreniteje odpravljati vse, kar ovira, in pospeševati vse, kar vzpodbuja delovne ljudi pri uresničevanju našega socialističnega programa. V tem nas vodijo Tvoji nasveti, vzori pa so nam 255