Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo. VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije (Zveze komunistov Jugoslavije)

Citation preview

BORBA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE ZA SOCIALISTIČNO DEMOKRACIJO VI. KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE

(ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE)

1952 CANKARJEVA ZALOŽBA LJUBLJANA

ZAGREB, OD 2. DO 7. NOVEMBRA 1952

POROČILA CENTRALNEGA KOMITEJA KPJ

JOSIP BROZ-TITO BORBA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE ZA SOCIALISTIČNO DEMOKRACIJO

Tovariši in tovarišice!

Šesti kongres Komunistične partije Jugoslavije poteka v času, ko je čedalje manj upanja, da bi se svet znašel pred skorajšnjo možnostjo kakšnega izhoda iz sedanje napetosti, pred perspektivo kakšne razumne rešitve perečih mednarod­ nih problemov in pred zmanjšanjem dokaj nevarnega stadija vojne nevarnosti, ki se zdi danes sicer nekoliko manj nepo­ sredna, a je zato v svoji latentni obliki zmerom bolj obre­ menjena z elementi te nevarnosti. Ko se je končala druga svetovna vojna s popolno zmago nad fašističnimi osvajalnimi silami, je pričakoval izkrvaveli in izmučeni svet, da bo cena, ki jo je plačalo napredno člo­ veštvo za to zmago nad silami teme in suženjstva, ki jim ni bilo enakih niti v srednjem veku, zadostovala, da se bomo za vedno izognili takim in podobnim katastrofam. Zato so narodi upravičeno pričakovali, da bodo odgovorni ljudje v zmagovitih deželah ukrenili vse potrebno, da zagotovijo čvrst in trajen mir, mirno sodelovanje med državami in narodi, da popravijo krivice, ki so se zgodile posameznim narodom v preteklosti; da odstranijo elemente, ki bi mogli povzročiti nov spopad, se pravi, da se pri sklepanju mirovnih pogodb izog­ nejo novim napakam, ki bi posegale globoko v nacionalne interese katerega koli naroda in ki bi spet mogle imeti v bodočnosti fatalne posledice; da store vse, kar je mogoče, da se vsaj nekoliko popravi škoda in da se zacelijo rane, ki so jih prizadejali deželam fašistični okupatorji z ropom in raz­ dejanjem. Med take dežele spada predvsem tudi Jugoslavija. Taka pričakovanja so temeljila na realnem dejstvu, da so med osvobodilno vojno tesno sodelovale in se med seboj pod­ pirale vse zavezniške sile, ki so se borile proti fašistični osi in njenim satelitom, in to ne glede na različnost notranjih sistemov. Zato so ljudje tem bolj verovali, da bo v mirnem 9

obdobju mogoče sodelovanje med državami z različno druž­ beno ureditvijo, posebno pri reševanju raznih problemov, ki izvirajo iz posledic vojne, pri krepitvi miru v svetu ter pri mirnem sodelovanju med narodi. I. PROBLEMI S PODROČJA ZUNANJE POLITIKE

V ta namen je bila ustanovljena tudi Organizacija zdru­ ženih narodov. Toda doslej je mogla rešiti le omejeno število mednarodnih problemov, tako da se ni izpolnilo upanje člo­ veštva, da bo kmalu napočil čas zagotovljenega miru in mirnega sodelovanja na svetu. Nasprotno, človeštvu znova grozi pošast vojne. Namesto da bi se širilo in poglabljalo sodelovanje med narodi, imamo danes svet razdeljen na bloke. Odnosi med zapadnim blokom in blokom ZSSR se zmerom bolj ostrijo v osnovnih vprašanjih, o katerih so razpravljali v Teheranu, Jalti, v Moskvi in Berlinu, kjer so v načelu do­ segli določeno soglasje, čeprav na nepravilen in nepravičen način — na račun interesov drugih narodov. Namesto zažele­ nega miru, za katerim teži napredno človeštvo z vsemi silami, drhtijo danes ljudje pred novo vojno, pred novimi agresijami, pred novimi razdejanji, pred novim strahotnim pokolom. Svet se mrzlično oborožuje- Za oboroževanje se trošijo velikanska materialna sredstva, namesto da bi jih porabili za lepše in srečnejše življenje ljudi, namesto da bi podprli zaostale de­ žele, da bi se zvišala življenjska raven, itd. En blok, n. pr. ZSSR, oborožuje sebe in satelite, da bi s silo dosegel svoje namene: obdržati v podrejenosti podjarmljene dežele, polastiti se novih ozemelj in zasužnjiti druge narode. Drugi se oboro­ žuje jo zato, da bi upostavili v svetu oboroženo ravnotežje, v čemer je pravzaprav nevarnost, da bi v bodočnosti prevla­ dali v zahodnih deželah tisti elementi, ki bi poskušali z vojnim strojem odkrito obračunati z agresivnim sovjetskim blokom in bi na ta način spremenili oborožitev in sredstva za ohranitev miru v sredstva za začetek nove svetovne vojne, kar bi bilo za človeštvo katastrofa, strašnejša od druge svetovne vojne. Tretji, to je majhni narodi — kakor n. pr. naša dežela — se oborožujejo zato, da bi se uprli agresiji, da bi ohranili neod­ visnost in svoj obstoj. 10

Kje naj iščemo vzroke za današnji položaj v svetu, ki ga teži vojna nevarnost? Ali bi se mogli izogniti temu konfuznemu in skoraj brezizhodnemu stanju v svetu? Trdno sem prepričan, da bi se temu mogli izogniti, če bi zavrgli stare metode in oblike za reševanje svetovnih proble­ mov, če bi se bili takoj spočetka lotili reševanja mednarodnih problemov na povsem nov način -— na miroljuben način, s tako vročo željo po miru, kakršna je bila v srcih izmučenega človeštva, z večjim medsebojnim zaupanjem, z večjo odgovor­ nostjo pred narodi in zgodovino,‘z večjo odločnostjo in voljo, da se doseže čimprej trajen in pravičen mir, z večjim spošto­ vanjem do interesov in želja malih narodov, itd. — namesto da so že v Teheranu reševali mednarodne probleme po stari metodi velesil, po metodi, da imajo samo one pravico odločati o usodi ne le posameznih narodov, marveč sveta sploh, in da morejo deliti vplivna področja po svoji uvidevnosti, ne da bi vprašale države in narode, ki se jih to tiče. Zato je jasno, da je treba iskati korenine za današnji položaj v svetu tam, kjer tudi so, to je v imperialistični me­ todi, uporabljeni že takoj v začetku reševanja mednarodnih problemov, že med vojno v Teheranu, Jalti, v Moskvi in Ber­ linu. Jasno je, da je tak imperialistični način reševanja med­ narodnih problemov — da zmagovite velesile izbijejo iz zmage v vojni čim več koristi ne le na račun premaganih, temveč tudi na račun majhnih, in celo še zavezniških dežel — moral privesti, kakor se je že pogosto dogajalo v zgodovini, do spopada med velikimi državami samimi, bodisi zaradi delitve plena in vplivnih področij, bodisi zaradi nenasitljivosti v prilaščanju tujih ozemelj in v zasužnjevanju celih narodov, kakor je to delala in še vedno poskuša zelo surovo delati ZSSR. Seveda so, kakor je bilo tudi pričakovati, na XIX. kon­ gresu VKP(b) v Moskvi sovjetski voditelji od Stalina do Malenkova naprej vsi soglasno valili krivdo za današnjo mednarodno krizo na zahodne države, predvsem na ZDA. Malenkov je tožil v svojem poročilu, da so ZDA opustile sporazum iz Teherana, Jalte, Moskve in Berlina. Toda mi smo že spoznali, v čem obstoji ta sporazum: to je bil sporazum o razdelitvi vplivnih področij — imperialistični sporazum. Malenkov tarna nad usodo zahodnoevropskih kapitalistič­ nih dežel, ker so jih, kakor on pravi, zasužnjili in ker jih izkoriščajo Američani. Ko se je znebil tega, se je Malenkov,

11

da bi dal vsaj nekak videz verjetnosti tej svoji neumnosti, znebil še bolj bedaste cirkuške šale: »Zajahali so svoje mlajše partnerje, ropajo in zasužnjujejo jih ... pri tem pa govore •.. najprej nas vi malo popeljite, nato pa vas bomo mi — jahali.« V dvorani so se seveda smejali. Ta smeh pa bo vsekakor žalostno odmeval v Češkoslovaški, na Poljskem, v Romuniji, Madžarski, Bolgariji in Albaniji, da niti ne omenimo delov Avstrije in Nemčije, ki jih je okupirala sovjetska vojska — torej v deželah, na katerih jahajo sovjetski imperialisti in roparji že leta ter jih ne le spodbujajo z železnimi ostrogami, marveč tudi teptajo z železno peto. Razumem, da morejo biti narodi v Angliji, Franciji, Bel­ giji, Italiji, na Holandskem itd. nezadovoljni s tem ali onim ravnanjem Američanov, čeprav ni dvoma, da so dobile nji­ hove, pa tudi druge dežele — in to vedo zelo dobro tudi mo­ skovski oblastniki — po vojni milijarde dolarjev pomoči od ameriškega naroda in da jo še dobivajo. Z druge strani pa prav dobro slišimo tožbe narodov iz dežel, ki jih ropajo in zasužnjujejo sovjetski imperialisti pod geslom, da morajo druge države podpirati in krepiti Sovjetsko zvezo kot nekak dozdevni steber miru. Sovjetski imperialisti so besni, ker se jim je izmaknil tako masten grižljaj, kot je naravno bogastvo Jugoslavije, zato nas obtožujejo, da smo se prodali Zahodu. V svojem poročilu, ki je bolj podobno bledenju kakor referatu — ker je v njem nadrobljeno vse povprek: psovke in fraze, samo­ hvala in graja drugih, laži in klevete, zbrane iz starih, že zavrženih, pa tudi novejših zalog propagandnega blata — v tem in takšnem dozdevnem poročilu, ki je z eno besedo pravi produkt možganov, pijanih od osvajanj, nas Malenkov naziva ameriške agente, ki delajo proti ZSSR. Malenkov dobro ve, da se nismo hoteli prodati niti njim, ampak smo jim pokazali vrata, ko smo spoznali, da hočejo, naj bi izdali svoje ljudstvo in prepustili svojo lepo deželo njim, da bi jo ropali in od­ važali v ZSSR vse, kar je najboljše. Toda zaman se odeva ta volk v ovčji kožuh, ker s tem ne bo nikogar preslepil; že po glasu ga poznamo. Zapel je staro pesem o svoji miroljubnosti, samo da bi koga preslepil, da bi prikril svoje stvarne imperialistične naklepe in uspaval svet. Preveč nepoštenih stvari imajo sovjetski oblastniki na duši, da bi jim mogel kdo verjeti. Njihove dosedanje žrtve

12

so strašna obtožba za njihove zločine. Vtisnile so jim pečat osvajalcev! Taki ljudje ne morejo z nikakršno lažnivo pro­ pagando preslepiti zavesti človeštva. Še do Teherana so mnogi verjeli vanje, pozneje pa se je to naše zaupanje postopno izgubljalo in zdaj jih poznamo, poznamo njihovo pravo po­ dobo, poznamo njihove naklepe, njihovo hinavščino in početje brez predsodkov, kadar gre za to, da bi dosegli svoje nepo­ štene namene. Nihče izmed nas, in niti v svetu ne, se ni začudil, ko so zahodne velesile ravnale v Teheranu, Jalti, v Moskvi in Ber­ linu po svojem starem običajnem imperialističnem načinu reševanja svetovnih problemov, toda za vse tiste, ki so vero­ vali v nesebičnost Sovjetske zveze, ki so verovali v bajko, da je ZSSR zaščitnica majhnih narodov, je bil to prvi moralni udarec, prvi močni občutek dvoma o ZSSR, dvoma o neopo­ rečnosti politike Sovjetske zveze- Od Teherana pa do naših dni se je Sovjetska zveza pokazala v svetu v vsej svoji impe­ rialistični veličini. Danes moremo trditi, da je celotna sovjet­ ska mednarodna politika, ako pustimo ob strani navadne propagandne trike, kakor je n. pr. njihova dozdevna borba za mir in drugo, bila takšna, da je predvsem pripomogla do sedanjega napetega mednarodnega položaja. Ni nam treba naštevati vseh primerov, ki so dokaj šte­ vilni, da bi dokazali to svojo trditev o imperialistični — in to v najslabšem smislu — smeri sovjetske zunanje politike. Vzemimo samo Jugoslavijo in odnos ZSSR do nje. Ali ni to tipičen izraz splošne smeri sedanje sovjetske zunanje poli­ tike? Jasno je, da takšna imperialistična politika mora imeti posledice. V temeljih je zamajala vero ljudi, da ima ZSSR poštene in miroljubne namene, zastraševalno je vplivala na vse narode s svojo hegemonistično težnjo, vsiliti svojo voljo in svoje neomejene izkoriščevalske apetite drugim narodom. Ali ni naredila iz nekoč neodvisnih vzhodnih držav, kakršne so bile Češkoslovaška, Poljska, Madžarska, Romunija, Bol­ garija itd., navadnih kolonij v srcu Evrope, da niti ne ome­ nimo zasužnjevanja baltiških dežel že pred vojno. Sovjetska zveza je dala s tem, da je podvrgla komuni­ stične partije v svetu svoji volji in jih spremenila v navadno orodje svoje zunanje politike, močno orožje v roke najbolj reakcionarnim vatikanskim in fašističnim vojnohujskaškim krogom na Zahodu proti naprednim in miroljubnim silam v 15

svetu, krogom, ki si zaradi takšne napadalne sovjetske poli­ tike pod videzom borbe proti komunizmu prizadevajo prido­ biti nepoučeni svet za križarski pohod proti socializmu in proti vsemu naprednemu svetu. Še več: Sovjetska zveza tudi sama izpostavlja obrekovanju in najsrditeje napada vsa tista napredna gibanja in napredne osebnosti v svetu, ki se nočejo podrediti njeni volji, medtem ko se hkrati naskrivaj in javno povezuje s fašističnimi elementi in s tako svojo politiko daje vzpodbudo novemu prebujanju in krepitvi fašističnih sil v nekaterih deželah. Ne mislimo, da je samo ZSSR kriva tega napetega med­ narodnega položaja. Toda če bi bila Sovjetska zveza v Tehe­ ranu, Jalti, v Moskvi in Berlinu zavzela načelno socialistično Stališče v reševanju mednarodnih problemov, in ne imperiali­ stično, bi se celotni mednarodni položaj — o tem sem trdno prepričan — razvijal drugače in bi svet danes imel toliko zaželeni mir. Seveda vemo zelo dobro, da so tudi na Zahodu še vedno in da bodo verjetno še dolgo obstajali najbolj zagrizeni reak­ cionarni elementi, ki si prizadevajo izkoristiti današnji polo­ žaj za svoje, vsekakor ne napredne namene, skrivajoč to za raznimi političnimi in ideološkimi gesli. Take reakcionarne in fašistične sile pod vplivom Vatikana ter katoliških cerkve­ nih poglavarjev v svetu pridigujejo pod videzom borbe za ohranitev civilizacije in vere križarski pohod proti socializmu in komunizmu, proti težnjam narodov za svobodo, prav po­ sebno pa so se spravili na socialistično Jugoslavijo. Pri naštevanju grehov Sovjetske zveze v zunanji politiki pa tudi ne pozabljamo na grehe zahodnih sil — teh ni bilo malo v preteklosti, so pa tudi še danes — toda stvar je v tem, da si Sovjetska zveza z velikim hrupom in s propagando v preteklosti in danes lasti monopol nekakega velikega zaščitnika pravice, zaščitnika malih narodov, svetilnika naprednega člo­ veštva itd., konec koncev pa se je pokazalo, da je vse to samo prevara, da gre Sovjetska zveza zavestno po stari carski poti imperialističnega ekspanzionizma in sicer z metodami, ki so jih tudi zahodne kapitalistične sile že opustile. Povedali smo že, da je eden izmed poglavitnih vzrokov za sedanjo napetost v svetu v koncepcijah, sprejetih v Tehe­ ranu, Jalti, v Moskvi in Berlinu. Ena takih koncepcij impe­ rialističnega značaja je bila razdelitev interesnih sfer, ki jo

Sovjetska zveza vztrajno zastopa in uporablja v vsakdanji zunanjepolitični praksi. Politika vplivnih področij se ne meni za voljo in težnje malih narodov, niti ne za njihovo privolitev. Ta politika zahteva, naj bi edino velesile odločale o vseh pomembnejših svetovnih vprašanjih, ki se tičejo tudi vseh drugih manjših narodov, to pa pomeni — kakor kaže tudi praksa — da je ta koncepcija tako po obliki kakor po vsebini imperialistična. Nezdružljiva je s politiko miroljubnega so­ delovanja enakopravnih narodov, zato pomeni nevarnost za izzivanje nove vojne. Sovjetska zveza seveda to ve, vendar zavestno nadaljuje tako politiko in se trudi, da bi s svojo propagando in s propagando svojih informbirojskih agentur in kreatur zvalila krivdo samo na druge. Tudi današnja borba za Nemčijo izvira iz take koncepcije, da mahinacij z avstrij­ sko pogodbo sploh ne omenimo. Ali ni danes že vsakomur znano, kako so v Teheranu krojili usodo Jugoslaviji, katere narodi so prav tisti čas v potokih prelivali kri za svojo svo­ bodo in neodvisnost? Stalin nas ni niti vprašal, kako mislimo o svoji usodi. Takrat je razdelil Jugoslavijo na vplivna pod­ ročja 50 : 50 s kapitalistično deželo, ki jo je vedno napadal in ki jo kot tako napada tudi danes. Le po zaslugi revolucio­ narnega značaja naše borbe, po zaslugi naše enotnosti in ne­ omajne volje našega ljudstva, da si to pot priborimo popolno svobodo in neodvisnost, je ostala ta trgovina v Teheranu samo želja tistih, ki so poskušali trgovati z našo izmučeno in raz­ dejano deželo. Sovjetska zveza je že pred vojno, med vojno, posebno pa po razgovorih v Teheranu, opustila politiko ne le zaščite, marveč tudi spoštovanja suverenosti malih držav in spošto­ vanja volje malih narodov. Zakaj je to storila? Zato, ker je izdala socialistična načela in krenila po poti stare carske Rusije, po poti velikoruskih državnih interesov, po poti impe­ rialističnih metod za dosego teh interesov, trudeč se, da bi zamaskirala te svoje namene z revolucionarnimi interesi med­ narodnega proletariata. Sovjetska propaganda in propaganda vseh njenih agentur do onemoglosti pridiguje vodilno vlogo ZSSR v naprednem svetu in potrebo, da se interesom te, do­ zdevno revolucionarne sile podrede vsi drugi interesi, celo svoboda in neodvisnost malih narodov. Po letu 1939, ko je pakt s Hitlerjem omogočil Sovjetski zvezi, da je znatno razširila svoja vplivna področja s pri­ 15

lastitvijo celotnih tujih pokrajin in s podreditvijo dotlej samostojnih državic na Baltiku, je Sovjetska zveza doživela prvič popoln neuspeh leta 1948 pri poskusu, da bi na preiz­ kušen način zasužnjila tudi našo deželo, novo Jugoslavijo. Sovjetska dežela je upala, da bo dobila to pot vseh sto odstotkov vplivnega področja, ne pa samo petdeset, a se je zmotila, ker naši narodi zelo dobro vedo, kaj pomeni biti v vplivnem področju nekoga, posebno kadar gre za rusko vplivno področje. Drugi, tudi že jasno vidni neuspeh, je do­ živela Sovjetska zveza zaradi vojne na Koreji, kjer je po­ sredno poskušala že razdeljeni vpliv na področja s pomočjo vojne v celoti spraviti podse. To je tipičen primer, kako si Sovjetska zveza predstavlja vplivna področja: prvič, dobiti najprej s pogodbo z velesilami petdeset ali več ali manj odstotkov vplivnega področja, da bi mogla nato osvojiti, pa četudi s silo, vseh sto odstotkov. To je njena preizkušena praksa, ki ji je donašala od pakta s Hitlerjem do leta 1948 velike koristi. Toda danes so se pogoji za tako politiko v bistvu spre­ menili. Prvič, ta poslednja vojna je bila tako strašen udarec za človeštvo, da je globoko pretresla zavest vseh narodov, posebno pa še tistih, ki so bili podjarmljeni. Težnja za svo­ bodo, samoupravljanjem in neodvisnostjo je danes močnejša kakor kdaj koli v zgodovini človeštva. Danes mali narodi ne dovoljujejo več, da bi si z njihovo svobodo in neodvisnostjo tešili apetite kaki imperialistični morski volkovi- To najzgo­ vorneje dokazuje naš primer. Drugič, pred vojno sta bili dve skupini velesil; v med­ sebojni borbi za vplivna področja so si ene prizadevale ob­ držati že pridobljena vplivna področja, druge, fašistične, pa so jih hotele z orožjem osvojiti. Med vojno pa je prenehala obstajati skupina fašističnih napadalcev. Podoba je, da hoče danes Sovjetska zveza nadomestiti to skupino, oziroma po­ dedovati, če že ne vseh, pa vsaj večino vplivnih področij nekdanjih fašističnih osvajalcev. Razumljivo je, da mora v današnjih pogojih taka politika doživeti neuspeh. Zato So­ vjetska zveza danes vztrajno pridiga in se zavzema za spo­ razum petih velesil. Mi pa vemo, kaj pomeni tak sporazum: sporazumevanje na račun malih narodov. Razume se, da nimamo ničesar proti sporazumevanju velesil, ker je predvsem

16

od njih, odvisen mir in sodelovanje v svetu, toda sporazume­ vanje samo na osnovi Ustanovne listine OZN in pravice vsa­ kega naroda do samoodločbe, na osnovi enakopravnosti malih in velikih držav, na osnovi mirnega sodelovanja med narodi in tako dalje. Kaj lahko prinese človeštvu pakt velesil? Ničesar drugega kakor ustanovitev legalne organizacije velesil za razdelitev sveta na vladajoče in podrejene narode. Pakt more samo uničiti pravico narodov do samoodločbe in na koncu koncev privesti do nove svetovne vojne. Cernu novi mirovni pakt, ko pa že imamo Ustanovno listino Združenih narodov? Za izvajanje te listine se je treba boriti, ker je to pakt miru vseh miroljubnih narodov, velikih in malih. Toda Sovjetska zveza ne želi pakta velikih in malih, je samo za pakt velikih, kajti če bi obstajal pakt malih in velikih skupaj, čigavo kožo bi potem strojili veliki; pri tem strojenju pa želi dobiti Sovjetska zveza levji delež. Zato hoče pakt velikih, v katerem bi se izognili nadzorstvu demokra­ tičnega javnega mnenja. Sovjetska zveza hoče pakt, s pomočjo katerega bi mogla trgovati. Še nam je živo v spominu, in naši narodi jo bodo vedno pomnili, trgovina ZSSR s Koroško, s Trstom, z našo vojno odškodnino, s koristmi naših narodov. Sovjetski zvezi so napoti Združeni narodi, ker ve, da po njih ne more doseči svojih nečastnih smotrov. Prizadeva si minirati načela, na katerih temelji OZN. OZN želi spremeniti samo v javno tribuno za svoje propagandne demagoške go­ vore, da bi to ne bila več organizacija, po kateri bi se razvijalo mednarodno sodelovanje in ki bi reševala vsa po­ membna vprašanja naših dni. VPRAŠANJE VOJNE NA KOREJI

Že poprej sem omenil, da je korejska vojna posledica imperialistične politike razdelitve Koreje na vplivna področja in vmešavanja v notranje zadeve te dežele- Zato ta vojna nima zveze z interesi in zahtevami korejskega naroda po združitvi in neodvisnosti. Sovjetska zveza je izkoristila svoj vpliv v Severni Koreji. Pahnila jo je v napadalno vojno, da bi tako s tujimi rokami spravila tudi Južno Korejo pod svoj VI. kongres KPJ — 2

17

vpliv. S to ugotovitvijo pa niti malo ne zmanjšujem odgovor­ nosti zahodnih sil, ki so prav tako krive položaja na Koreji, ker se je kot rezultat njihovih pogajanj za razdelitev na vplivna področja tudi začela leta 1950 korejska vojna, ki se lahko spremeni v svetovni spopad. Če torej žele, da bi bili vloga Združenih narodov, njihovo posredovanje proti posku­ som napadalnosti in delo za ohranitev miru učinkoviti, potem je treba najprej opustiti tiste napačne metode za reševanje velikih mednarodnih problemov, ki so jih velesile sprejele v Teheranu, Jalti, v Moskvi in Berlinu. Naše mnenje je, da je treba čimprej končati korejsko vojno ter omogočiti ko­ rejskemu narodu, da bo sam odločal o svoji usodi, Združenim narodom pa dati možnost, da pri tem preprečijo tuje vme­ šavanje. NEREŠENO VPRAŠANJE NEMČIJE IN AVSTRIJE

Drugo nevarno žarišče, ki nenehno preti, da se bo spre­ menilo v odkrit spopad, je nerešeno vprašanje Nemčije. To ni le žarišče morebitnega sedanjega spopada med ZSSB. in zahodnimi silami, marveč tudi globlje notranje žarišče v zavesti in srcu nemškega naroda, ki je nezadovoljen v celoti tudi s tistim, kar so že rešili in kako so rešili. Primer tako imenovanega berlinskega mostu in pogosti spopadi na mejah med Vzhodno in Zahodno Nemčijo to potrjujejo. Namesto da bi se v sedmih letih obojestransko zbližala stališča o tem, kako rešiti nemško vprašanje, se ta stališča čedalje bolj raz­ hajajo in prehajajo zmerom bolj na področje propagandne borbe. Tudi tu je treba opustiti grdo politiko reševanja na osnovi vplivnih področij in obravnavati vprašanje tako, da bo mogel nemški narod sam odločati o svoji usodi. Drugič, imperialistično delitev poljskega in nemškega ozemlja v dobro ZSSR je treba revidirati in urediti to stvar tako, da bodo nemškemu in poljskemu narodu ohranjeni nacionalni interesi, ker bo le na tak način mogoče ohraniti mir in mirno sodelo­ vanje v tem delu sveta. S tem hočem reči, da je tu nastala prava pravcata konfuzija zaradi imperialističnega osvajanja poljskega ozemlja leta 1959 v trgovini s Hitlerjem, v razgo­ vorih med vojno pa so zavezniki to trgovino več ali manj odobrili. Želimo, da bi bil nemški narod združen in da sam urejuje svoje notranje življenje, kakor mu to najbolje

18

ustreza, toda tako, da postane z notranjo demokratično ure­ ditvijo eden izmed glavnih stebrov miru in mirnega sodelo­ vanja ne le v Evropi, marveč na svetu sploh. Bolj ko se ostri to vprašanje, tem večji jez nastaja v sami Nemčiji, zaradi česar postaja rešitev tega vprašanja čedalje težja. Cas torej ne dela za olajšanje, marveč za oteževanje rešitve nemškega vprašanja in ustvarja elemente vojne nevarnosti. Z nemškim vprašanjem je tesno povezano tudi vprašanje državne pogodbe z Avstrijo, toda ne v tolikem obsegu, da bi ga ne bilo mogoče rešiti tudi pred tem. Avstrija je skoraj že osem let okupirana od tujih čet. Avstrijski narod se želi čimprej otresti okupacije, da bi mogel svobodno zadihati in se posvetiti svojemu razvoju. To seveda žele tudi vsi miro­ ljubni narodi. Toda tudi tu je prišla do popolnega izraza hegemonistična in izkoriščevalska politika ZSSR. Sovjetska zveza si izmišlja razne izgovore, kakor n. pr. vprašanje mi­ rovne pogodbe o Trstu, čeprav to vprašanje ni z Avstrijo v nikakršni zvezi. Vse to je le izgovor ZSSR, da bi mogla čim dlje ropati enega najbogatejših delov Avstrije in imeti oku­ pacijske sile na Madžarskem, v Romuniji itd. iz prav istih pobud, pa tudi z namenom nadaljnjega osvajanja in ogro­ žanja neodvisnosti dežel, kakršne so Jugoslavija in druge. TRŽAŠKO VPRAŠANJE

To je vprašanje, ki se tiče neposredno Jugoslavije in njenih interesov. Vam vsem je znano, kako se je razvijalo tržaško vprašanje od pomladi 1945, ko je še bila vojna, ko so naše divizije osvobajale Istro, Slovensko Primorje in Trst. Toda zahodne sile so imele s Trstom drugačne račune in so ultimativno zahtevale takojšen odhod naših enot iz tega mesta, ki je na slovenskem ozemlju in ki v zgodovini do Mussolinija ni bilo nikoli italijansko. To, da je zdaj v Trstu več Italijanov, je po eni strani rezultat politike bivše avstro-ogrske monar­ hije, ki je zelo rafinirano izrivala Slovence iz mest in dajala prednost naseljevanju ali Italijanov ali Nemcev, na drugi strani pa rezultat nečloveške politike fašističnega Mussolini­ jevega režima, ki je neusmiljeno preganjal Slovence in Hrvate povsod, posebno v Trstu, ter naseljeval tisoče Italijanov iz

19

raznih krajev Italije, posebno pa svoje zveste fašistične pristaše. Da so imeli pri vprašanju Trsta vmes prste sovjetski voditelji, o tem ni danes nikakršnega dvoma več. Tudi tu gre za vplivno področje, to je za razdelitev. Vsi se dobro spo­ minjate, kako so zavpili Stalin in njegovi pomočniki, ko sem dejal takoj po umiku naših enot iz Trsta v govoru na zbo­ rovanju v Ljubljani, da ne bomo dovolili, da bi bili interesi Jugoslavije menjalni drobiž za trgovanje med velesilami. Zadel sem jih v živo, oni pa so najbolj besni takrat, kadar jim kdo odkrije karte. Toda Sovjetska zveza danes odkrito, ne več naskrivaj, ovira rešitev tržaškega vprašanja, ker to zmerom bolj zastruplja odnose med Jugoslavijo in Italijo, to pa pride prav rutiniranim kovarjem. Z mirovno pogodbo je nastalo Svobodno tržaško ozemlje, s čimer Jugoslavija seveda ni mogla biti zadovoljna, ker nam je bila s tem prizadejana velika krivica v vseh ozirih. Toda naša delegacija je vendarle podpisala mirovno pogodbo z Ita­ lijo v želji, da se čimprej doseže in utrdi mir, čeprav so njena določila ne samo glede Trsta, marveč tudi glede vojne od­ škodnine močno prizadela koristi naše dežele. Ker se velesile, zahodne in ZSSR, niso mogle sporazumeti glede guvernerja za Svobodno tržaško ozemlje, se je naša vlada trudila, da bi se med drugim sporazumela z Italijo tudi o tem. Žal pa so se zahodne sile tisti čas naskrivaj pogajale z italijansko vlado o priključitvi Trsta k Italiji, s čimer so kršile mirovno pogodbo. Dvajsetega marca 1948 je prišlo do tako imenovane tristranske deklaracije, s katero so se tri zahodne sile izrekle za priključitev STO Italiji. To je bil nov močan udarec Jugoslaviji od zahodnih zaveznikov. Toda ni ostalo samo pri deklaraciji, marveč so začeli takoj kršiti določila mirovne pogodbe. Že 9. marca je zavez­ niška vojaška uprava za cono A sklenila z Italijo daljnosežne ekonomsko-finačne sporazume, po katerih je nastala mone­ tarna, carinska, finančna in sploh ekonomska unija med anglo-ameriško cono STO in Italijo. Ti ukrepi so vzeli Trstu gospodarsko neodvisnost in Trst ni mogel več vzdrževati ne­ posrednih gospodarskih zvez z Jugoslavijo. Razen tega so vodili in še vedno vodijo diskriminatorsko politiko do sloven­ skega in demokratičnega italijanskega prebivalstva. 20

Kljub vsemu smo želeli in še danes želimo, naj se tržaško vprašanje reši neposredno med nami in Italijo. Dajali smo tudi svoje predloge, ki so svetu znani, toda na vse naše po­ skuse in dobro voljo nam odgovarjajo z neznansko časopisno kampanjo žalitev in obrekovanj ter nenehno ponavljajo za­ htevo po uveljavitvi tristranske izjave, namesto da bi umirili strasti in z vso resnostjo reševali to vprašanje, ki kali položaj v tem delu Evrope in omogoča sovražnikom miru, da grade na tem svoj propagandni kapital in kujejo svoje osvajalne načrte za bodočnost. Razen vprašanj, ki sem jih navedel prej, je še cela vrsta problemov, ki vplivajo na današnji svetovni položaj in ki vsebujejo elemente novih sporov, če ne bo dovolj uvidevnosti in širokosrčnosti, da jih rešimo pravilno in pravočasno za ohranitev in okrepitev miru v svetu. Tu mislim predvsem na kolonialna vprašanja, na borbo kolonialnih narodov za na­ cionalno svobodo in neodvisnost (borba Vietnama, Tunisa, iransko vprašanje itd.). Vedno govorimo odkrito, da so naše simpatije na strani narodov, ki žele in ki imajo pravico vla­ dati sami sebi. Tudi v bodoče bomo po Združenih narodih dajali politično in moralno podporo vsem narodnoosvobodil­ nim, demokratičnim in naprednim gibanjem narodov po svetu. Naše načelo je pravica narodov do samoodločbe in to načelo bomo vedno branili. Razume se, da ne bomo podpirali gibanj, ki so kot tuje agenture v službi uveljavljanja hegemonistične in osvajalne politike kogar koli. Nikoli ne bomo podpirali gibanj, ki bi ogrožala svobodo in mir drugih narodov, gibanj, ki bi se spremenila v orodje tuje politike, nasprotne splošnim napo­ rom za mir in za dobre odnose med narodi. Današnja stvarnost ne dovoljuje, da bi gledali na taka gibanja ločeno, marveč v skladu s to stvarnostjo. Ta gibanja morejo biti zares osvo­ bodilna toliko, kolikor prispevajo k napredku človeštva, kolikor težijo naprej k napredku, kolikor pomagajo v da­ našnji mednarodni napetosti pri utrjevanju miru v svetu in pri krepitvi miroljubnih sil v obrambi pred novimi agresijami, pred novimi vojnimi katastrofami.

21

VLOGA ZDRUŽENIH NARODOV

Ena najbolj pozitivnih in človeštvu najkoristnejših po­ vojnih tvorb -je Organizacija združenih narodov. Doslej je odigrala pomembno vlogo, saj je v mnogih primerih pripo­ mogla k pozitivni rešitvi mednarodnih vprašanj, k obrzdanju strasti nekaterih svojih članic itd. Vzemimo dva primera, jugoslovanskega in korejskega. Po prekinitvi s Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti smo bili pod stalnim močnim pritiskom teh dežel, pod pritiskom, ki je postajal zmerom bolj preteč, tako da so te pretnje do­ segle vrhunec leta 1949. Spominjate se, da je prišlo poleti 1949 do pretečih izjav Molotova in drugih članov sovjetskega vodstva, do pretečih not sovjetske 'vlade, vzporedno s tem pa tudi do pretečih premikov sovjetskih čet vzdolž naših meja. Ta pritisk se ni zmanjšal niti do jeseni 1949, ko se je sestala skupščina Združenih narodov, na kateri je bila Jugoslavija vzlic ogorčenemu odporu zastopnikov ZSSR in njenih sate­ litov izvoljena za članico Varnostnega sveta- To je bila močna manifestacija solidarnosti Združenih narodov s sorazmerno majhno in ogroženo deželo. To je bil zelo učinkovit ukrep Združenih narodov, da se je v tistem času ohranil mir. Drugi primer, o katerem smo že prej govorili, je agresija v Koreji na pobudo ZSSR. Vzlic vsem naporom pa ta organizacija ni mogla izpolniti, oziroma opravičiti vseh upov, ki jih je vanjo stavljalo člo­ veštvo, in to iz preprostega razloga, ker nekatere članice Združenih narodov, n. pr. ZSSR in druge, s svojo politiko kršitve besed in smisla Ustanovne listine Združenih narodov ovirajo učinkovito delo te organizacije in uporabljajo v med­ narodnih odnosih gospodarsko, politično in celo vojaško nasilje. , Tovariš Djilas je lansko jesen na VI. zasedanju Združenih narodov predložil Generalni skupščini obsežno gradivo dokazov in dejstev, ki jim ni bilo mogoče oporekati in ki so jasno pokazali, kako Sovjetska zveza v razmerju do nas krši vsa načela mednarodnih odnosov. Toda Sovjetska zveza in njeni sateliti niso niti po dokazani obtožbi in ko je bil sprejet naš predlog o tem vprašanju od vseh članic Zdru­ ženih narodov, razen sovjetskega bloka in dveh vzdržanih glasov, spremenili svojega ravnanja do naše dežele.

22

Tako stališče slabi Organizacijo združenih narodov in ji onemogoča, da bi z uspehom reševala pomembnejše med­ narodne probleme. Razen tega je ena izmed poglavitnih zavor za uspešno delo in za reševanje raznih vprašanj v Organi­ zaciji združenih narodov pravica veta, ki so jo soglasno spre­ jele velesile kot svojo posebno pravico. Ta pravica veta je tipičen izraz neenakopravnosti malih in velikih. Zaradi vsega tega je tudi mogoče ugotoviti, da prihajajo v skupščini ZN zmerom bolj do izraza samostojni, posamezni ali skupinski nastopi glede posameznih vprašanj, se pravi, da ni več glasovalnega stroja razen sovjetskih satelitov. To daje upanje, da bo po tej poti mogoče popraviti tista pravila, ki predstavljajo diskriminacijo glede enakopravnosti članic OZN in ki otežujejo krepitev te organizacije nasploh. Naša dežela je po svojih zastopnikih najaktivneje sode­ lovala in bo tudi v bodoče sodelovala pri delu Združenih narodov. Vsako leto smo sodelovali v Generalni skupščini in v vseh njenih komisijah ter v vrsti posebnih organov, v ko­ misiji za kolektivne ukrepe, za atomsko energijo in klasično oborožitev, v socialni komisiji, v komisiji za človečanske pra­ vice, za svobodo obveščanja, za mamila itd. Jugoslavija tudi aktivno sodeluje v tistih specializiranih agencijah ZN, katerih član je, te pa so Mednarodna zdravstvena organizacija, Med­ narodni otroški sklad, Mednarodni urad za delo, Organizacija za prehrano in kmetijstvo, UNESCO, Organizacija za tele­ komunikacije, Svetovna poštna zveza, Organizacija meteoro­ loške službe itd. Leta 1950 je bil sprejet naš predlog, naj bi določili dolž­ nosti in pravice držav v primeru izbruha sovražnosti. Gene­ ralna skupščina je izglasovala ustrezno resolucijo. S tem je bila postavljena agresiji nova moralna ovira. Naše sodelovanje v Združenih narodih je bilo vsestransko in plodno. Zaradi tega in zaradi načelnosti naših stališč je silno zrasel ugled naše dežele v sami Organizaciji in izven nje. Naša dežela se bo tudi v bodoče trudila z vsemi silami, da bi prispevala čim več h krepitvi te mednarodne organiza­ cije, ker vidimo, da je edino z njo mogoče v današnjem polo­ žaju pravilno rešiti še nerešene probleme in preprečiti nove agresije ter zasužnjevanje malih narodov. Naša zunanja politika temelji na načelih mednarodnega sodelovanja na podlagi enakopravnosti glede vseh vprašanj, 25

tako ekonomskih, kakor tudi kulturnih, političnih in drugih. Posebej smo trdno odločeni sodelovati z vsemi deželami, ki se bore za mir, proti agresiji, in to ne le v propagandi, marveč tudi dejansko. V ta namen smo pripravljeni sodelovati tudi v vprašanju skupne obrambe pred napadalnostjo, za ohranitev neodvisnosti in miru. V ta namen smo storili vse, da bi se odnosi naše dežele z Grčijo in s Turško čimbolj popravili in da bi nastali pogoji za učinkovito sodelovanje za ohranitev miru v tem delu Evrope Narodi naše dežele imajo pred seboj en sam cilj, in ta je: ohraniti mir in se posvetiti graditvi svoje dežele, da bi v njej srečno živeli. Vsi naši napori, kadar gre za naše obrambne ukrepe, so usmerjeni edino v to smer — ohraniti pridobitve naše revolucije, ohraniti svobodo in neodvisnost, biti enakopraven in koristen član naprednega človeštva. Nikdar ne bodo naši narodi prijeli za orožje zaradi odvze­ manja tujih ozemelj in neodvisnosti, vedno pa bodo priprav­ ljeni varovati svoje. SPOR MED JUGOSLAVIJO IN ZSSR

Tovariši in tovarišice! Spor, ki je nastal med nami in ZSSR leta 1948, ni bil kak slučajen pojav, oziroma spor glede tega ali onega vprašanja, kar se pogosto dogaja med posa­ meznimi državami. Še manj je bil to spor med dvema kompartijama, ali kakor so ga hoteli prikazati sovjetski voditelji, spor zaradi ravnanja z njihovimi inštruktorji, spor zaradi našega dozdevnega odklona od znanosti marksizma-] eninizma na pot nacionalizma itd. Ta spor je bil predvsem spor med imperialistično državo, ki je hotela s silo podjarmiti neodvisno deželo, in med to deželo — Jugoslavijo. Ta spor ima globoko idejno vsebino in je nastal takrat, ko so nam že postali jasni nameni ZSSR z našo deželo, toda ko je tudi že ZSSR spoznala, da ne bomo privolili v zasužnjevanje naše dežele. Nastal je iakrat, ko je bilo že popolnoma jasno, da je Sovjetska zveza opustila socialistična načela ne le v svoji notranji, marveč tudi v zunanji politiki in odkrito krenila po poti imperiali­ stičnega ekspanzionizma. S tako politiko je začela Sovjetska zveza že pred drugo svetovno vojno, ko je sklenila pakt s Hitlerjem, si porazdelila

24

z njim vplivna področja in osvojila tuja ozemlja (primer Poljske itd.). Do našega spora je Sovjetska zveza to nekako še mogla opravičiti, čeprav ne posebno prepričljivo, vsaj pred nami komunisti ne, češ da je »dežela socializma« v nevarnosti, da zahodni kapitalisti prežijo nanjo, da se zaradi tega mora krepiti na razne načine, tudi z osvajanjem novih ozemelj itd., in tudi že z davno oguljeno frazo, da namen posvečuje sred­ stva, da povečanje ZSSR pomeni razširjenje socializma, da so bile dežele, ki si jih je prisvojila, baze za napad na ZSSR, in druge neumnosti. Po drugi svetovni vojni, z nastankom vrste držav z novo družbeno ureditvijo, katerih narodi so težili k notranji preobrazbi —- kakor n. pr. predvsem Jugoslavija, ki je začela z lastnimi silami graditi svoj novi, socialistični red — pa ni nihče pričakoval, da bo Sovjetska zveza ravnala tudi s takimi deželami na isti, imperialistični način. Vendar pa je stvarnost pokazala, da je to tako, samo da je Sovjetska zveza zdaj poskušala opravičiti svoje imperialistične metode in dejanja proti socialistični deželi z dozdevno potrebo po podreditvi interesov (do izgube neodvisnosti) majhnih sociali­ stičnih in ljudskodemokratičnih dežel interesom Sovjetske zveze kot vodilne sile socializma, in vse to baje v interesu svetovne revolucije. Dejansko pa ima to zasužnjevanje drugih malih narodov, kakor se je pokazalo ob zasužnjenju Poljske, nato Romunije, Madžarske, Bolgarije, Češkoslovaške itd., en sam namen, ki vsekakor ni svetovna revolucija, marveč sve­ tovna hegemonija in gospostvo Sovjetske zveze kot navadne imperialistične sile nad drugimi narodi. Ne bo odveč, če tu citiramo Stalina in Engelsa, da bi nekoliko jasneje dojeli imperialistično politiko ZSSR, ki še nadalje hodi po poti ruskih carjev. Stalin ima za sedaj stalno za tarčo F. Engelsa, katerega pobija in predeluje posebno v vprašanju zunanje politike carske Rusije. Ko je Stalin polemiziral z Adoratskim o tem, ali je treba ali ne tiskati članek Friedricha Engelsa »Zunanja politika ruskega carstva« ob dvajsetletnici prve imperialistične vojne, je govoril, da F. Engels nima prav, ko trdi, da je v mednarodnem merilu ekspanzija carske Rusije proti Carigradu nevarnejša in važ­ nejša kakor vprašanje Alzacije in Lorene med Francijo in Nemčijo. Stalin se jezi na Engelsa in, ko navaja dozdevne pomanjkljivosti v Engelsovem članku, pravi, da izhaja iz njih tudi — »precenjevanje vloge stremljenja carske Rusije proti

25

Carigradu v procesu dozorevanja svetovne vojne. Engels stavlja sprva sicer na prvo mesto kot faktor vojne aneksijo Alzacije in Lorene po Nemčiji — pravi Stalin dalje — nato pa zrine ta moment v ozadje in poudarja predvsem zavoje­ valna stremljenja ruskega carizma, trdeč, da »bo vsa nevar­ nost za svetovno vojno izginila tistega dne, ko se bodo v Rusiji stvari zasukale tako, da bo ruski narod napravil križ s tra­ dicionalno politiko svojih carjev«. To je vsekakor — pre­ tiravanje! — pravi Stalin. Ubogi Engels ni niti slutil, da bo njegovo pisanje nekoč še bolj pogodilo imperialistični živec Stalina, kakor je pogodilo, recimo, ruskega carja; z druge strani pa je Stalin sam poskrbel, da je bila Engelsova napoved, ki se je uresničila v Oktobrski revoluciji, uničena z današnjo sovjetsko prakso, v imperialistični politiki. Danes nam je popolnoma jasno, zakaj je Stalin tako pisal leta 1934 in dal leta 1941 tiskati to pisanje kot članek, ki ga je pred vojno imel za aktualnega. Osvajalna vojna proti Poljski in Finski, potem nasilna priključitev baltskih dežel in Moldavije, kakor tudi nadaljnji osvajalni načrti moskov­ skih imperialistov, niso bili v skladu ne samo z Engelsovim pisanjem, marveč tudi ne z marksističnimi in socialističnimi načeli sploh. Zato so si izmislili novo teorijo o potrebi raz­ širjenja »socialistične vodilne sile«, Sovjetske zveze (beri: prilaščanje tujih ozemelj pod plaščem socializma). Ta spor med Jugoslavijo in ZSSR je torej nastal, kakor je pokazala tudi praksa, iz povsem agresivne hegemonistične politike ZSSR do Jugoslavije, iz poskusov, gospodarsko in politično zasužnjiti našo deželo, ukiniti njeno neodvisnost in jo napraviti za svojo kolonijo. Ta spor je nastal že med vojno, postopno dozoreval in v svoji klici že nosil obeležje neenako­ pravnih odnosov med dvema deželama. Tovariši in tovarišice! Kaj nam je dalo moči in volje, da smo se uprli sovjetskemu zasužnjevanju naše dežele? Ali bi bilo mogoče ravnati drugače, kakor smo ravnali mi? Na to smo odgovorili že na V. kongresu naše Partije, ki je to tudi soglasno sprejel. Moč nam je dala naša revolucionarna zavest, ki nam je narekovala, da ravnamo kot komunisti-revolucionarji, ki so dolžni braniti tako socialistična načela kakor tudi svoj narod (ker zaradi tega tudi so ta načela!), ki je krenil na pot revolucionarne preobrazbe. Z močjo nas je navdala tudi nepremagljiva težnja naših narodov, da postanejo enkrat 26

za vselej sami svoji gospodarji, da se za vselej iztrgajo iz polkolonialnega položaja, gospodarskega in političnega, da uporabljajo bogastvo svoje dežele predvsem v lastno korist, za ustvaritev novega družbenega, socialističnega sistema. Leta 1948 smo izgubili vero v revolucionarno poslanstvo Sovjetske zveze, inieli pa smo dovolj moči, da smo utrdili v sebi vero v socializem, v pravilnost naše poti v graditvi so­ cializma — in dogodki so nam dali prav. Zasluga naše Partije je, da je imela in da ima pogum edino ona postopno znanstveno-marksistično razkrivati vzroke za agresivno hegemonistično politiko Sovjetske zveze, da je razgalila pred vsem svetom njeno pravo podobo, ki se je skrivala pod plaščem marksističnih in socialističnih gese! in fraz. Kje so vzroki za takšno nesocialistično zunanjo politiko ZSSR? Ti so v sovjetski stvarnosti, v celotnem notranjem ustroju te dežele, v ekonomskem, političnem in kulturnem. Sovjetska zveza je v svojem notranjem razvoju že davno krenila s poti socialističnega razvoja na pot državnega kapi­ talizma z doslej nevidenim birokratskim sistemom. Birokra­ tizem v ZSSR je postal samemu sebi namen, čedalje bolj se spreminja v izkoriščevalsko silo, ki se je postavila iznad družbe in ki ne le zavita vsakršni nadaljnji razvoj revolucije in revolucionarne misli, marveč postopno odpravlja prido­ bitve Oktobrske revolucije in dobiva zmerom bolj protirevo­ lucionarni značaj. Petintrideset let po Oktobrski revoluciji in štiriindvajset let po kolektivizaciji vasi dobivajo kolhozi državne uprav­ nike, kolhozniki pa beže iz njih. Petintrideset let po Oktobrski revoluciji delajo delavci po tovarnah in podjetjih kot sužnji, podvrženi samovolji direktorja — birokrata. Kje so pridobitve Velike oktobrske revolucije za delavce? Direktorji imajo pravico obsojati delavce zaradi prekrškov na prisilno delo. Ali ni to mnogo slabši položaj delavcev kakor v kapitalističnih deželah najbolj nazadnjaškega tipa? Voditelji Sovjetske zveze že brbljajo o prehodu v komunizem, v tovarnah pa delajo mezdni delavci brez pravic do upravljanja in s plačami, ki ne zadostujejo niti za minimalno — kaj šele za kulturno življenjsko raven. Govore, da so socializem že zgradili in da gredo v komunizem, milijoni sovjetskih državljanov pa trpe v taboriščih smrti in prisilnega dela, milijoni ljudi neruskih 27

narodnosti so brez svojih pravic in jih preseljujejo v sibirske tajge ter jih tam ugonabljajo. Govore o prehodu v komu­ nizem, mnogi kmetje pa podpirajo svoje bajtice s tramovi, da bi se ne podrle, in hodijo v opankah iz ličja. Invalidi iz osvobodilne vojne prosjačijo po ulicah. O tem bi vam mogel prebrati pismo invalida, ki mi ga je poslal malo pred sporom, leta 1948, o neznosnem stanju in brezbrižnosti za invalide v ZSSR. Kakšna ironija in kakšni pojmi o komunizmu! Ako je to tam komunizem, potem moremo reči le, da je to stalinskobirokratski komunizem. V članku, ki ga je objavil »Boljševik« tri dni pred nji­ hovim kongresom, govori Stalin o socialistični obliki gospo­ darstva in pravi: »Opirajoč se na ekonomski zakon, po katerem morajo proizvodni odnosi ustrezati značaju proizva­ jalnih sil, je sovjetska oblast uresničila podružabljenje pro­ izvajalnih sredstev, jih napravila za lastnino vsega ljudstva >er s tem uničila sistem izkoriščanja in pstvarila socialistične oblike gospodarstva.« Ali ni to samo frazarjenje in žongliranje z marksističnimi termini! Kaj pa kaže z druge strani sovjetska praksa? Ta kaže, da Sovjetska zveza ni odpravila izkoriščanja delavcev, ker ti ne vodijo proizvodnje, marveč so le mezdni, slabo nagrajevani delavci; niso udeleženi pri delitvi presežka dela, marveč jemlje vse to državna birokracija v obliki viso­ kih plač in nagrad. Praksa kaže, da je tam zelo malo socialističnih oblik v gospodarstvu, ampak da se državnokapitalistične oblike razvijajo zmerom bolj in dobivajo čedalje pošastnejšo obliko državnokapitalističnega birokrat­ skega sistema. Kakšna ironija, ko Stalin pravi: »Posebno vlogo sovjetske oblasti razjasnjujeta dve okolnosti: prvič, ker je bilo po­ trebno, da sovjetska oblast odpravi vsakršno izkoriščanje, ne pa da zamenja eno obliko izkoriščanja za drugo, kakor je to bilo v prejšnjih revolucijah.« To »ker je bilo potrebno, da odpravi vsakršno izkoriščanje« je značilno, ker je zares ostalo samo pri tem — ker je Stalin tudi zamenjal eno obliko izko­ riščanja z drugo, z birokratskim državnokapitalističnim izkori­ ščanjem delavcev. Engels pravi: »Toda z razlikami v razdelitvi se kažejo tudi razredne razlike. Družba se cepi na privile­ girane in zapostavljene, na izkoriščevalske in izkoriščane, na vladajoče in zatirane razrede.« Ali sovjetska stvarnost ne kaže dovolj jasno elementov, ki jih nakazuje Engels? Ali ni 28

mogoče uporabiti teli Engelsovih besed prav tako za vse­ mogočno birokratsko kasto v Sovjetski zvezi, ki pobira sme­ tano mezdnega dela in se tako spreminja v vladajočega izkoriščevalca velikanske množice delovnih ljudi ZSSR, ka­ terim nihče na svetu, niti sam Stalin, ne more dati značaja svobodnih proizvajalcev, ker so proizvajalna sredstva v rokah birokratskega državnega aparata, ne pa v njihovih rokah, v rokah delavcev. Toda tu poskuša Stalin, da bi opravičil svoj revizionizem socialističnih načel v praksi, popraviti tako Marxa kakor Engelsa, čeprav govori pri tem, da načel politične ekonomije ni mogoče ukiniti. Stalin pravi: »Mislim celo, da je treba zavreči tudi nekatere druge pojme, vzete iz Marxovega »Ka­ pitala«, kjer se je Marx ukvarjal z analizo kapitalizma in ki jih umetno lepijo na naše socialistične odnose. Med drugim mislim na takšne pojme, kakršni so ,potrebno delo’ in ,prese­ žek dela’, ,potreben proizvod’ in .presežek proizvodov’, .potrebni čas’ in .presežek časa’« (sie!). Kakor da je Marx mislil strogo omejeno samo na kapitalistični način izkoriščanja, samo na kapitalistični sistem, ko je razlagal načela politične ekono­ mije, ki si jih ni on izmislil, marveč jih je odkril. Stalin dalje pravi: »Toda več kakor čudno je, uporabljati te pojme sedaj, ko delavskemu razredu ne le ni odvzeta oblast in proizvajalna sredstva, marveč nasprotno ima v rokah oblast in proizvajalna sredstva.« Tu govori Stalin čisto navadno ne­ resnico, s katero ne more nikogar preslepiti, najmanj pa delavce ZSSR. Morda misli, ko pravi, »delavski razred«, na NKVD, na birokratski državni aparat, na velikanski biro­ kratski državni stroj? Ce misli tako, potem je to točno, toda če misli na tiste, ki delajo v proizvodnji, potem je to naj­ bolj grobi posmeh stvarnosti in samemu delavskemu razredu. Stalinov članek, ki naj bi bil novi »očenaš« za njihov kongres, za vernike, ki verujejo v njegovo nezmotljivost, kaže, da so prišli v ZSSR v popolno zagato. Iz tega, kar Stalin govori, se vendarle vidi, da ljudem tam grebe po glavi: ali je treba spremeniti Marxova gospodarska načela, se pravi izmisliti nove kategorije za proizvodne odnose v ZSSR, to pa pomeni javno se odreči znanosti Marxa in Engelsa; ali pa v ZSSR še nadalje obstoje kapitalistični elementi v pro­ izvodnih odnosih ali se razvijajo državnokapitalistični ele­ 29

menti v proizvodnji in blagovni menjavi; potem pa je treba najti vzroke. Tega Stalin noče priznati, zato daje svojo zme­ deno in niti malo ne socialistično razlago ter, kakor navadno, povsem farizejsko. Ta revizionizem socializma v sovjetski praksi, v sovjetski stvarnosti, je seveda moral najti opravičilo v raznih teorijah, da bi se skril pred sovjetsko in mednarodno javnostjo, po­ sebno pred mednarodnim delavskim gibanjem. Tako je nastala tndi teorija o nujnosti krepitve države in državnega aparata, kakor tudi funkcije države, posebno v gospodarstvu, pa tudi na drugih področjih življenja. Torej v nasprotju z znanostjo marksizma-leninizma krepitev, a ne odmiranje države. Ali bi mogli najti značilnejši primer za revizijo Marxa, Engelsa in Lenina? To teorijo je Stalin krstil za nadaljnje razvijanje marksistično-leninističnega nauka o državi. To sprevračanje znanosti Marxa, Engelsa in Lenina je podobno tudi mnogim drugim Stalinovim sprevračanjem te znanosti. Bilo bi dobro vedeti, kaj rečejo na to razni Togliattiji, Thorezi, Polliti m drugi. Kaj je država, pod katere pojmom se razume najvišja izvršilna in zakonodajna oblast v neki deželi? V »Državi in revoluciji« navaja Lenin naslednji Engelsov citat: »Država — pravi Engels, povzemajoč svojo zgodovinsko analizo — ni v nobenem primeru sila, od zunaj vsiljena družbi. Prav tako država ni ,stvarnost moralne ideje“, ,slika in stvarnost ra­ zuma“, kakor trdi Hegel. Država je nasprotno proizvod družbe na določeni razvojni stopnji; država je priznanje, da se je ta družba zapletla v nerešljivo protislovje s samo seboj, da se je razcepila v nepomirljiva nasprotja, iz katerih se ne more osvoboditi.« In Lenin dodaja med drugim: »Tu je povsem jasno izražena osnovna ideja marksizma o vprašanju zgodo­ vinske vloge in pomena države. Država je proizvod in izraz nepomirljivosti razrednih nasprotij.« Razumljivo je, da je Stalinova revizionistična teorija o nujnosti krepitve države rezultat notranjih protislovij, ki so nastala na osnovi razvoja, ne na liniji socializma, marveč na poti državnega kapitalizma. Zato Stalin hoče krepiti državo navznoter, da bi obdržal v podrejenosti mezdne delavce in ohranil sistem eksploatacije sploh, navzven pa da bi izvajal svojo imperialistično politiko. Tu je treba naravno dodati — in da bi podrejal in zatiral razne neruske narodnosti. 30

Prav tako je imperialistična praksa ZSSR privedla do teorije o »vodilnem narodu« v ZSSR, ki pa se je navzven spremenila v teorijo vodilne vloge ZSSR v svetu. Praksa vodilnega naroda, to je Rusije v ZSSR, je prinesla strahotne posledice neruskim narodom. Nekateri izmed njih, ki so bili nekoč, to je do zasužnjenja po carskih generalih, ne le etnično strnjeni, ampak tudi samostojni kot države, so danes popolnoma izbrisani s površja zemlje, in to na najstra­ hotnejši način, ki bi ga mogel zavidati celo Hitler. Teorija vodilnega naroda v mnogonacionalni državi je izraz dejanskega podrejanja, nacionalnega zatiranja in gospodarskega izkorišča­ nja drugih narodov te dežele po vodilnem narodu. Razume se, da so se neruski narodi upirali takšni teoriji in praksi in da se še danes upirajo. Nekatere izmed njih, ki so bili manjštevilni, so zaradi tega popolnoma preselili v sibirske tajge ali jih uničili, kot n- pr. nemško republiko na Volgi, tatarsko republiko na Krimu, Kalmike in Čečene, severnoosetinsko republiko, republiko Tanu-Tuva; dalje narode Estonske, Litve in Letonske, ki so leta 1939 izgubili samostojnost, ko so jih sovjeti osvojili, in ki jih danes v desettisočih odvažajo v Sibi­ rijo ter na tak način likvidirajo njihov obstoj kot narodov, ne samo kot držav. V svetu je še danes malo znano, da so že davno poprej, to je od leta 1935, prav vodilni komunisti, sinovi teh narodov nudili odločen odpor takšni imperialistični politiki vodilnih moskovskih poglavarjev. Nekoliko je danes že znano, kakšna usoda je doletela zaradi tega člane CK in politbiroja KP Ukra­ jine s sekretarjem Postiševim na čelu. Njega in člane CK Kosiora, Cubara, Skripnika, Popova in mnoge druge so pozaprli in pobili zaradi dozdevnega odklona v nacionalizem, ker so se uprli moskovskemu imperializmu. Enaka usoda je doletela tudi vodilne komuniste v drugih republikah ZSSR, n. pr. v KP Belorusije, kjer je bilo v letih 1937 do 1938 od 421 izključenih iz Partije likvidiranih 361 srednjih in višjih voditeljev. Te surove metode uničevanja ljudi, predvsem vodilnih, v manjših nacionalnih republikah, so uporabljali Stalin in njegovi sodelavci, da bi spravili te narode pod moskovsko he­ gemonijo. Stalin je postopno odstranil tudi vse stare, zaslužne boljševike ne samo s položaja, marveč tudi fizično. Samo iz vrst višjih vojaških voditeljev je bilo po nepopolnih podatkih 31

ubitih v času tako imenovanega čiščenja v letih 1937—1938 36 generalov in 19 admiralov. Tako si je mogel partijo po­ polnoma podrediti in napraviti iz nje poslušno orodje za dosego svojih ciljev. Kaj je danes partija v ZSSR? Nič dru­ gega kot navaden privesek NKVD. Spremenjena je v navaden birokratski aparat za podrejanje in zatiranje ljudstva ne le v ZSSR, marveč tudi izven njenih meja. Mar ne izvaja Sovjetska zveza že danes iste prakse izven svojih meja? Vsekakor jo izvaja, in to pred očmi vsega sveta. Kaj se je zgodilo s člani vodstev komunističnih partij, ki iz kakršnih koli razlogov niso bili v milosti Kremlja ali so se začeli upirati imperialistični politiki, ropanju in zatiranju po ZSSR? Kostov in drugi v Bolgariji, Koči Dzodze in drugi v Albaniji, Raik in drugi na Madžarskem, Gomulka in drugi na Poljskem, Geminder in drugi na Češkoslovaškem, Ana Pauker in drugi v Romuniji so — likvidirani. Glavne so postrelili ali pobesili, drugi so v ječah, iz katerih se pod modrim Stalinovim vodstvom le redkokdo vrača na sončno svetlobo. ZSSR dela to tudi v tistih partijah, ki so izven njenega fizičnega dosega, toda čedalje manj je neumnih ljudi, ki bi šli na prevzgajanje ali zdravljenje v Moskvo. To so azijatske metode, v primeri s katerimi je celo Džingiskanova slava v senci. Tak razvoj sovjetske stvarnosti in njen adekvatni ideolo­ ški razvoj, ki je nastal v glavah sovjetske birokratske kaste, je privedel do doslej nevidenega porasta velikoruske nacio­ nalistične in šovinistične teorije o tako imenovani prednosti — oziroma bolje rečeno, višji rasi — ruskega naroda pred vsemi drugimi narodi ne le v Sovjetski zvezi, marveč na svetu nasploh. Človek se mora smejati neverjetnim neumnostim, ki jih dnevno bere ali posluša po radiu o tem, kako je ta ali oni epohalni izum v preteklosti, pa tudi v sedanjosti, kakega vsemu svetu znanega znanstvenika z Zahoda pravzaprav že davno poprej »iznašel« neki Rus. Seveda ne človek kakega drugega naroda ZSSR, marveč prav Rus. Ta propaganda ruske superiornosti v vsem je prišla tako daleč, da se temu danes smeje že ves svet. Toda ko se človek malo globlje zamisli nad tem, to ni več smešno, marveč tragično, ker se postavlja vpra­ šanje: kam bo privedlo vse to? Kaj se dogaja v glavah moskovskih krmarjev? Vzemimo samo ekonomsko znanost.

32

Intelektualna deformacija na področju znanosti je prišla v ZSSR tako daleč, da je celo Stalin, ki ne pozna meja v spre­ vračanju znanosti marksizma, moral priznati v svojem članku »Ekonomski problemi socializma (beri: birokratizma) v ZSSR«, da je neumnost oporekati, da zakoni politične ekonomije odražajo zakonomernost procesov, ki nastajajo neodvisno od volje ljudi. Okovanost možganov, na katere prav sam Stalin nabija okove, je prišla tako daleč, da ti dozdevni ekonomisti mislijo: ker je v ZSSR vse mogoče, lahko sovjetski voditelji, če hočejo, zavržejo zakone ekonomije in ustvarjajo nove, sovjetske zakone ekonomije ne glede na proizvodne odnose, ki tam vladajo. Zakaj je moral Stalin vendarle na to reagirati negativno? Zato, ker ve, da bi to zametavanje enega izmed osnovnih principov Marxa in Engelsa vendarle bilo preveč vpadljivo, tako da bi to težko pogoltnili celo informbirojevski poglavarji. Kaj bi rekel Lenin, ki je imel visoko kulturo in ki je zelo cenil vrednost vsakega naroda na svetu? Veliki Lenin bi sc v grobu obrnil zaradi nenadkriljive neumnosti današnjih voditeljev, zaradi strahotnega izrojevanja pridobitev Velike oktobrske revolucije. Pomen spora med Jugoslavijo in ZSSR prehaja meje obeh dežel. Naša Partija brani interese naše socialistične dežele, ki se skladajo s postavkami znanstvenega marksizma, in je šla v obrambo tega nauka, v obrambo načel socializma pred sovjetskimi revizionisti, pred poizkusi, da bi to znanost spre­ menili, ali bolje, da bi za to revolucionarno znanostjo skrili svoje imperialistične in protirevolucionarne teorije in prakso. S tem je naša Partija omogočila nadaljnji razvoj revolu­ cionarne misli v svetu sploh. Naša Partija je s tem postavila pred ves svet vprašanje o oblikah in pogojih za nadaljnje gibanje socialistične družbe, vprašanje o objektivnih zakonih razvoja socializma v da­ našnjih novih pogojih v svetu, prav tako pa tudi v posebnih pogojih vsake dežele posebej. Postavila je in v praksi po­ kazala, da je mogoč razvoj socializma tudi v majhni in celo še zaostali deželi. Pokazala je v praksi učinkovitost humanih metod v procesu družbene preobrazbe itd. Zasluga naše Partije je v tem, da z živimi primeri vsak­ danje prakse v graditvi socializma v naši deželi in z do­ seženimi uspehi kaže delovnemu človeštvu perspektivo, ki so jo zamračili moskovski revizionisti in protirevolucionarji. VI. kongres KPJ

33

Kaj moremo mi postaviti nasproti sovjetski praksi? Vze­ mimo samo rešitev nacionalnega vprašanja. Kot nasprotje velikoruski hegemoniji nad drugimi narodi, kot nasprotje pre­ ganjanju in uničevanju celih narodov pri njih moremo mi s ponosom pokazati na skupnost enakopravnih narodov, ki vladajo sami sebi, kjer šibkejše in bolj zaostale republike dobivajo od močnejših republik pomoč za hitrejši razvoj itd. Nasprotno stalinski teoriji in praksi, da je treba krepiti cen­ tralistično državno funkcijo v gospodarstvu in v celotnem družbenem življenju, smo krenili mi po resnično socialistični poti, po poti decentralizacije in demokratizacije upravljanja v gospodarstvu in sploh po poti odmiranja državnih funkcij, predvsem v upravljanju gospodarstva itd., kar pomeni — po poti odmiranja države kot takšne, seveda postopno in v njenih posameznih funkcijah. Nasprotno izkoriščanju mezdnih de­ lavcev v podjetjih in njih podrejanju samovolji direktorjev birokratov smo mi izvršili epohalno zgodovinsko dejanje, ko smo predali tovarne in podjetja v upravljanje delavcem. Tako smo spremenili v živo resničnost znanstvene misli Marxa in Engelsa ter smo s tem, da smo izročili proizvajalna sredstva v upravljanje delovnim kolektivom, spremenili delavce iz mezdnih proizvajalcev v svobodne proizvajalce. Nasprotno podrejanju komunističnih in drugih naprednih gibanj v svetu in spreminjanju teh gibanj v agenture in orodje za cilje ekspanzionistične politike upostavljamo mi enakopravne odnose in sodelovanje z naprednimi gibanji v svetu, ne da bi jim pri tem vsiljevali svojo voljo ali svoje recepte. To je tisto, kar spravlja sovjetske voditelje v bes, in zaradi tega sipljejo na nas v vsakdanji propagandi gomile vsakovrstnih klevet in laži, pri čemer najpogosteje uporabljajo besedo, da smo fašisti, dasi prav njihova praksa povsem ustreza temu nazivu. Tovariši in tovarišice! Že V. kongres naše Partije je pra­ vilno ocenil napad ZSSR na našo deželo, čeprav takrat še ni bilo mogoče videti vseh virov za ta spor, ter se enodušno uprl poskusom sovjetskih vodnikov in njihovih satelitov, da bi razbili enotnost naše Partije in narodov naše dežele. Ta enot­ nost se je manifestirala v vsem obdobju do današnjega VI. kon­ gresa, v obdobju, ki ga izpolnjujejo nezaslišana propaganda in poizkusi, razbiti vrste naše Partije. To je bila doba ne-

34

nebnega pritiska, pretenj z orožjem in provokacij na naših mejah itd. Vse to je še tesneje strnilo vrste naših narodov okrog naše Partije, še bolj utrdilo tudi partijske vrste in prekalilo njene borce. V tem sporu, v nenehni borbi za spoznavo resnice o naši stvarnosti v zunanjem svetu so se vzgajali naši kadri ter se oboroževali z , resnično znanostjo socializma v borbi proti sovjetskim revizionistom in njihovim satelitom. Naša borba je bila uspešna, pred naprednim svetom nam je uspelo razgaliti in pokazati pravo podobo sovjetskih re­ vizionistov. Uspelo nam je razkriti njihove manevre in zlo­ rabljanje znanosti marksizma-leninizma kot kritje za njihove imperialistične in ekspanzionistične cilje. Kazali smo, in to ne brez uspeha, na lažne sovjetske revolucionarne pripovedke, s katerimi izkoriščajo druge komunistične partije za svoje imperialistične cilje itd. V tem obdobju nam je v glavnem uspelo otresti se mnogih sovjetskih metod v naši praksi. Zavrgli smo vse tisto ne­ gativno, kar je zaviralo naš razvoj, našo socialistično graditev. Vsi njihovi poizkusi, da bi prodrli in zavzeli razne ob­ čutljive in važne pozicije v našem družbenem življenju, so propadli. Vohuni, ki so jih snubili sovjetski ljudje, dokler so se svobodno gibali po naši deželi in dokler smo jim verovali, so bili hitro odkriti in onemogočeniTako imenovani informbirojevci, ki so se pojavljali, so bili navadno posamezniki, bodisi avanturisti, bodisi stari grešni frakcionaši in omahljivci, bodisi navadni, že zasnubljeni vo­ huni, pa tudi majhno število mladih, zapeljanih ljudi brez partijske trdnosti ali marksističnoteoretične izobrazbe. Vsem takim, ki jih je bilo sicer zelo malo, je bila dana možnost na družbeno koristnem delom razmisliti o svoji izdaji Partije in ljudstva. JUGOSLAVIJA IN MEDNARODNO SODELOVANJE

Takoj po famozni resoluciji Informbiroja je začela ZSSR s pomočjo svojih satelitov ekonomsko blokado naše dežele. Odpovedala je, za njo pa tudi njeni sateliti, vse obstoječe gospodarske, kulturne in politične pogodbe. To nam je seveda

35

prizadejalo velikansko materialno škodo, ker smo z ene strani že vložili velika materialna sredstva za nabavo raznih naprav (vrh tega so nam odpovedali tudi reparacije, ki bi nam jih Madžarska morala izplačati po mirovni pogodbi), z druge strani pa smo izgubili na rokih. Ostali smo skoraj brez sred­ stev, petletni plan in industrializacija pa sta bila že v po­ polnem razmahu. Vendar smo vzdržali prvi močni udarec ZSSR in se preusmerili v gospodarsko sodelovanje z Zahodom, v sodelovanje, ki se je do danes zelo dobro in koristno razvijalo. Vzporedno z usmeritvijo gospodarskega sodelovanja k za­ hodnim deželam smo postopno začeli upostavljati politične in kulturne zveze s posameznimi deželami. V tej zvezi so začeli prihajati v Jugoslavijo mnogi ljudje različnih političnih pre­ pričanj, da bi se na kraju samem prepričali o tem, kaj se pravzaprav dogaja pri nas, da bi se prepričali, kakšnega zna­ čaja je naš spor z ZSSR — eni v strahu, da smo se zares odvrnili od socializma, drugi pa v upanju, da smo ga opustili. Vedno smo vsem dajali možnost, da vidijo, kar žele, in to se je izkazalo za zelo koristno ne glede na to, da so kdaj pa kdaj prihajali tudi posamezni sovražniki naše dežele, ki so izkoriščali svoj prihod, seveda zlonameren, da bi delali ovire novi Jugoslaviji. Zadnja leta so začele prihajati tudi repre­ zentativne delegacije iz zahodnih držav, bodisi parlamentarne, bodisi druge, ki so potovale po naši deželi, da bi videle, kaj in kako delamo za zgraditev socializma, ali gremo zares v smeri demokratizacije, ali uporabljamo sovjetske metode itd. Naše delegacije vračajo take obiske. Vse to je pripomoglo k temu, da je danes resnica o naši deželi in o značaju spora med nami in ZSSR prodrla po vsem svetu. Izolacija naše dežele, ki jo je hotela Sovjetska zveza izvesti ne le od Vzhoda, marveč tudi od Zahoda, je razbita. Odnosi, ki smo jih upostavili z mnogimi deželami, tako gospodarski kakor tudi drugi, nam zadostujejo, da lahko na osnovi enakopravnega sodelo­ vanja nadaljujemo pravilen razvoj in graditev socializma v naši deželi. Zaradi agresivne zunanje politike ZSSR in stalnih pretenj s silo, je prišlo do tega, da so nam nekatere zahodne sile, kakor Amerika, Anglija, Francija in druge, začele dajati tudi gospodarsko pomoč, da bi se laže upirali pritisku ZSSR in satelitov ter mogli ohraniti svojo neodvisnost. 36

Poznavajoč našo načelnost tudi v zunanji politiki, nam države, ki nam izkazujejo pomoč, niso doslej stavljale pogojev, niti glede našega notranjega socialističnega sistema niti ne v zu­ nanji politiki sploh. Razen tega je bilo vsakomur takoj jasno, da se je zaradi te prekinitve okrepila tudi fronta miru, ker je postala Jugo­ slavija v tem delu Evrope eden glavnih stebrov obrambe pred agresijo, zaradi tega, ker je imela močno armado in enotnost ljudstva, pripravljenega braniti svojo deželo pred vsakršno agresijo. Postavlja se vprašanje: kako to, da smo imeli ob času spora močno armado, in zakaj? Prvič zato, ker nas zgodovina uči, da revolucije ni mogoče izvesti do konca, če ni oborožene revolucionarne sile, ki ščiti pridobitve revolucije pred more­ bitnimi presenečenji, bodisi od zunaj, bodisi od znotraj. Obstoj te močne oborožene sile, ki smo jo imeli in ki jo imamo danes, je bil pogoj za to, da je bil proces naše revolucije po vojni skorajda brez krvi, ker notranji razredni nasprotnik ni imel nikakršnih upov na uspeh v odporu. Drugič zato, ker smo videli že med vojno, da so izven naše dežele reakcionarne sile, ki stalno preže na čas, ko bi uničile naše revolucionarne pri­ dobitve. Po vojni do leta 1948 še nismo vedeli, kdo bi mogel biti morebitni napadalec na našo deželo. Najmanj smo mislili, da bi to mogla biti ZSSR. Toda dogodki so pokazali, da je to bila prav ona — ZSSR. In prav to, da smo imeli močno armado, enotnost Partije in ljudstva, je omogočilo naši mali deželi, da se je zoperstavila sovjetskim imperialistom in njihovim sa­ telitom. Ko smo videli takšno stališče zahodnih sil do naše dežele z ene ter nenehne provokacije, pretnje z orožjem na naših mejah in pospešeno oboroževanje satelitov z druge strani, smo zaprosili za pomoč v oborožitvi predvsem Ameriko, pa tudi Anglijo in Francijo. Ta pomoč, ki prihaja že nad leto dni, večinoma iz Amerike, nam je zelo olajšala breme v izdajanju obrambnih ukrepov, ker naši narodi že tako žrtvujejo okrog 23 odstotkov svojega narodnega dohodka v obrambne namene. Posebno važna je težka in sodobna oborožitev za našo armado, da ne bi v tem pogledu preveč zaostajala za satelitskimi arma­ dami, ki jih Sovjeti pospešeno oborožujejo z najmodernejšim orožjem, pri čemer kršijo določila mirovne pogodbe in silno povečujejo te armade čez določeni kontingent.

37

Ker je naša dežela članica Združenih narodov in ker se vztrajno zavzema za kolektivno varnost ter ža izdajanje ukre­ pov proti novim agresijam, a je tudi sama v nenehni ne­ varnosti agresije, je uaša vlada tudi odločno krenila na pot zboljšanja odnosov med našo državo ter Grčijo in Turčijo. To zboljšanje odnosov je že dalo lepe rezultate, ker so inte­ resi teh dežela podobni interesom naše dežele, posebno kadar gre za obrambo neodvisnosti in nedotakljivosti. Vsekakor bo izdaj anje skupnih ukrepov tudi brez formalnih paktov s temi deželami'močno okrepilo mir v tem delu Evrope, kar je po­ sebnega pomena za naš mirni razvoj, h kateremu teže ne le naši narodi, marveč težijo prav tako tudi narodi Grčije in Turčije. Naj pripovedujejo, kar hočejo, toda mi bomo z naše strani ukrenili vse, da bo sodelovanje s tema deželama glede skupne obrambe pred agresijo čim plodnejše in učinkovitejše, ker je to v interesu tako naše varnosti, kakor tudi mirnega razvoja. ' Kot se vidi iz gornjega, je naša vlada pravočasno izdajala in bo tudi v bodoče izdajala vse ukrepe, potrebne za ohranitev naše neodvisnosti in za uspešno graditev socializma, to pa je osnovno, za čimer težijo ne le komunisti, marveč tudi vsi narodi Jugoslavije. Sovjetska in kominformovska propaganda seveda vpije vsak dan, da smo se prodali kapitalistom, da se v svojem notranjem razvoju vračamo v kapitalizem, da postajamo baza zahodnih dežel za napad na ZSSR in najrazličnejše druge ne­ umnosti. Zares se imajo za kaj jeziti, ker se ni uresničilo nič od tistega, kar so napovedovali leta 1948 v svojih znanih pismih in v famozni resoluciji Informbiroja. Tvorci znane resolucije Informbiroja so dokazovali leta 1948, ko so sočasno začenjali gospodarsko blokado, da nas bodo kapitalistične dežele požrle in da nam ne bo mogoče graditi socializma brez pomoči ZSSR itd. Zanimiva je logika teh samozvanih komunistov, ki se trudijo, da bi te uničili, in store vse v ta namen, hkrati pa dokazujejo, da brez njihove pomoči ni mogoče graditi socializma. Toda mi smo po pre­ kinitvi z njimi dokazali z dejanji, da je ne samo mogoče brez njih graditi socializem, marveč tudi edino brez njih in proti njihovi volji, ker so oni sami že zdavnaj krenili s poti socializma, in je potemtakem jasno, da od njih v tem pogledu 38

ni mogoče pričakovati pomoči, kakor to dovolj jasno kaže praksa v vzhodnih deželah, kjer oni gospodujejoTovariši in tovarišice! Da bi ne bilo videti, kakor da nam ne preti nikakršna nevarnost od zahodne reakcije, kakor da nas ima ta rada itd., se bom zdaj z nekaj besedami pomudil pri tem vprašanju. Razume se, da o tem ni treba izgubljati mnogo besed, ker reakcionarna propaganda, ki jo dnevno, vodijo na Zahodu po radiu, tisku in govorih, dovolj jasno potrjuje, da nas kapitalistični svet nima rad kot socialistično deželo, a je pripravljen sodelovati z nami v raznih vprašanjih, v katerih nas druži skupen interes, toda najbolj reakcionarni elementi nas ne mrzijo manj kakor oni na Vzhodu. Vsakdanja propaganda na Zahodu kaže, da tam prav tako žele in pri­ čakujejo naš odmik s poti socializma, kakor tudi oni v Moskvi. Naravno, da vsak s svojega stališča. Na Zahodu žele, da bi mi krenili s poti socializma v kapitalizem, ki ga oni imenujejo zahodna demokracija, oni na Vzhodu pa žele, da bi mi krenili v kominformbirojevski revizionizem, oziroma s poti socializma na pot navadnega sovjetskega satelita in kolonije. Toda če je to nemogoče, potem oni na Vzhodu bolj žele, da bi mi kre­ nili na pot kapitalizma, ker bi se na ta način izkazale za upravičene njihove napovedi z ene strani, z druge pa bi Jugoslavija prenehala obstajati kot značilen primer možnosti za graditev socializma brez pomoči ZSSR, kot faktor na­ daljnjega razvoja in praktičnega izvajanja resnične znanosti marksizma-leninizma ter preteča vest za sovjetski revizio­ nizem. Treba je samo pogledati, kakšno ogorčeno javno in skrivno borbo vodi Vatikan proti naši deželi na vseh črtah. Njegova propaganda se v veliki večini sklada z informbirojevsko, s propagando obrekovanja in izmišljotin. Kadar se pojavi kaka vest ali kleveta proti FLRJ, bodimo prepričani, da jo naj­ pogosteje skuhajo bodisi v Vatikanu, bodisi v Moskvi in da jo potem skupno širijo po raznih linijah. Izmislijo si n. pr., da se je neki naš voditelj sestal z nekim sovjetskim delegatom k razgovoru, kar pomeni, da naš spor ni resničen, itd. Dalje si izmislijo nekako naše dozdevno sodelovanje z Nemci med vojno in to potem skupno razširjajo, samo da bi zmanjšali ugled, ki ga uživa naša dežela po svetu, in da bi dobro­ namernim ljudem vzbudili dvome o nas. Vatikan se po svoji agenturi — po delu visokih katoliških duhovnikov v naši

deželi — prav tako poskuša vmešavati v naše notranje zadeve, kakor to zaman poskuša tudi ZSSR. V vseh bistvenih vpra­ šanjih, ki se tičejo interesov naše socialistične dežele, je Vatikan in sploh katoliška hierarhija po svetu proti nam. Ako ustvarjamo s kako deželo dobre odnošaje in sodelovanje, je Vatikan neposredno ali posredno proti nam; ako zahtevamo pomoč od zunaj, si Vatikan prizadeva, da bi je ne dobili, če pa jo že dobimo, pa naj bi jo dobili s tem ali onim pogojem. Ce se borimo za pravično rešitev, recimo tržaškega vprašanja, je Vatikan stoodstotno proti nam in za Italijo, tako da dobiva človek včasih vtis, da je Vatikan glavni nasprotnik sporazuma med našo deželo in Italijo. Pod vplivom katoliške hierarhije vodijo v Ameriki tamkajšnji reakcionarji proti naši deželi srdito kampanjo sovraštva, laži in obrekovanj, propovedujoč potrebo po čim večjem pritisku na našo deželo — zaradi vrnitve na stari sistem, ki je bil v Jugoslaviji pred vojno, zaradi pritiska, katerega namen je, uničiti pridobitve naše revolucije. Nikdar v zgodovini se niso združile sile takšnih skrajnosti, kakor je to primer proti naši deželi. Moskva in Vatikan se s celotnim aparatom, ki je pod njunim vplivom, besno borita proti naši deželi, proti socializmu, ki ga gradimo vztrajno in s težkimi napori, ki pa je pogoj za srečnejše življenje naših ljudi in velik prispevek k napredku človeštva. Seveda ima pritisk zahodne reakcionarne propagande na našo deželo zmerom manj učinka, na eni strani zaradi tega, ker hitreje narašča število naših prijateljev v vrstah na­ prednih gibanj in ljudi, ki so imeli priložnost spoznati našo stvarnost, na drugi strani pa zaradi tega, ker so odločujoči ljudje na Zahodu spoznali, kako koristen je obstoj in so­ delovanje ravno s takšno socialistično deželo, kakršna je Jugoslavija. Naši odnosi z zahodnimi deželami so se zasnovali na enakopravnem sodelovanju med državami v vprašanjih oboje­ stranskih interesov. Skupnih interesov pri današnjem položaju v svetu ni malo, ko je treba vložiti vse sile, da bi ohranili mir in upostavili mirno, enakopravno sodelovanje med narodi. Dosedanji rezultati našega sodelovanja z deželami, ki imajo drugačen, kapitalistični sistem, so pokazali, da je mogoč ne le soobstoj, marveč tudi obojestransko koristno sodelovanje med deželami z različnimi notranjimi sistemi, v konkretnem 40

primeru med deželo s socialističnim in med deželami s kapi­ talističnim sistemom. Tako sodelovanje je mogoče, če stojimo na principu, da je notranja ureditev vsake dežele stvar njenih narodov in da nima nihče od zunaj pravice, da bi se mešal v notranje probleme neke druge dežele. Naše načelo je takšno in to nam je omogočilo upostaviti gospodarske, politične in kulturne odnose z mnogimi deželami na Zahodu. Ne morem obiti dejstva, da sodelujemo tudi z deželami, ki se ne ravnajo popolnoma po teh načelih. Vzemimo samo jugoslovansko reakcionarno emigracijo, kateri so dale ne­ katere zahodne dežele ne le zatočišče, marveč ji dajejo celo možnost, da se organizira in da sovražno deluje proti sociali­ stični Jugoslaviji. Primer za to je četniškokraljevska, mačkov­ ska in ustaška emigracija, od katere mnogi spadajo na listo vojnih zločincev, a vendarle uživajo gostoljubje in celo fi­ nančno pomoč za svoje razdiralno delo proti naši deželi. Vse to seveda ne stimulira še pristnejših odnosov in medsebojnega sodelovanja; nasprotno, to nam vliva celo določeno nezaupanje zaradi takšnega ravnanja teh držav. Toda tu ni sentimental­ nosti, interesi naše države in interesi utrditve miru v svetu zahtevajo naše sodelovanje in naše napore za zboljšanje odnosov s temi deželami. Upamo, da bodo odgovorni ljudje v teh deželah spoznali, da je prijateljstvo narodov nove Jugo­ slavije dragocenejše od prijateljstva peščice reakcionarjev in vojnih zločincev, ki se nikdar več ne morejo prikazati pred očmi naših narodov. NAŠI ODNOSI Z MEDNARODNIM NAPREDNIM GIBANJEM V SVETU

Naše meddržavno sodelovanje z zahodnimi deželami je olajšalo tudi sodelovanje naših družbenih organizacij: poli­ tičnih, kulturnih, športnih, zdravstvenih, znanstvenih, social­ nih itd. z naprednimi gibanji in organizacijami v zahodnih deželah. Nekatere naše največje organizacije, kakor so Zveza sindikatov Jugoslavije, Zveza borcev, Zveza vojnih invalidov in druge, so pristopile k sorodnim mednarodnim organizacijam in v njih zelo aktivno delajo.

41

Naša Partija pi po prekinitvi z ZSSR šla po poti ne­ posrednega razbijaj ja drugih komunističnih partij, ki so ostale še nadalje pod vplivom ZSSR. Toda naš zgled je pri­ pomogel, da so v vseh komunističnih gibanjih po svetu za­ vzeli bolj kritičen odnos do postopkov in politike ZSSR. Nagli številčni padec članstva v posameznih partijah dokazuje, da se ljudje ne strinjajo Več s tem, da bi bili navadno orodje sovjetske zunanje politike in da bi interese svojega naroda podrejali koristim ZSSR. Medtem ko je narasla laburistična partija v Angliji od 3,038.697 članov v letu 1945 na 5,920.172 članov leta 1950, to je na 195 odstotkov, so izgubili komunisti tudi tista dva mandata v parlamentu, ki so ju že leta imeli. Število njihovih glasov se je gibalo takole: 1945. leta 102.780, 1950. leta 91.815, 1951. leta pa 21.640 glasov. V Franciji so izgubili komunisti od leta 1947 do 1951. leta 450.000 glasov. Posebno značilno je nazadovanje tiska komu­ nistične partije v Franciji: »L’Humanité« je imela leta 1947 naklado 400.000 izvodov, 1950. leta 241.000, 1952. leta pa 185.400 izvodov; »Ce Soir« je padel s 420.000 v marcu 1947 na 122.800 izvodov v drugi polovici maja 1952. Stanje komunistične partije Belgije: število članstva KPB je bilo leta 1946 100.000, 1950. leta 35.000, leta 1951 pa vsega 20.000. Na volitvah je dobivala KPB v letih 1946—50 naslednji odstotek glasov: 1946. leta 23 mandatov v skupščini in 11 man­ datov v senatu; 1949. leta 12 mandatov v skupščini (7,49 od­ stotka) in 5 mandatov v senatu; 1950. leta 7 mandatov v skup­ ščini (4,66 odstotka glasov) in 3 mandate v senatu. V tem času se je povečalo število socialističnih mandatov od 34 mandatov v senatu leta 1946 na 39 leta 1950. Za Italijo bom prikazal po nepreverjenih podatkih samo padec naklade tiska KPI. Od leta 1947 je padla naklada rim­ ske »Unità« od 250.000 na 120.000 leta 1950, milanske »Unità« od 180.000 na 120.000 leta 1950, torinske »Unità« od 90.000 na 60.000 leta 1950 in genovske »Unità« od 60.000 na 30.000 v letu 1950. Ne glede na to, da se število članstva partije po uradnih podatkih ni spremenilo, tisk in padec naklade najzgovorneje dokazujeta nazadovanje vpliva informbirojevske politike v Italiji.

42

V Zahodni Nemčiji je imela komunistična partija konec leta 1948 350.000 članov, do srede leta 1951 pa se je to število zmanjšalo na 150.000. Podoben proces se dogaja tudi v mnogih drugih komunističnih partijah po svetu. Posebno je značilen poraz KP Japonske na nedavnih volitvah, na katerih ni bil izmed 100 kandidatov izvoljen niti eden. KP Japonske je izgubila vseh 35 poslancev, ki so bili izvoljeni pri volitvah leta 1949. Razen tega se v mnogih komunističnih partijah zmerom bolj pojavljajo notranja nesoglasja posameznih članov z uradno promoskovsko politiko, pri čemer prihaja do vse po­ gostejših izstopov, kazni ali izključitev zaslužnih in znanih voditeljev (primer Cucchija in Magnanija v Italiji, Tillona in Martyja v Franciji itd.). Partijskemu članstvu na Zahodu zmerom manj ugajajo lakajska stališča podležev, kakršen je znana kreatura Duclos in drugi, do ukazovalcev iz Moskve. Čedalje bolj se izraža težnja, da morajo komunistične partije posameznih dežel na Zahodu predvsem upoštevati interese delovnega ljudstva svoje dežele in ne tujih interesov. Nasprotno sovjetski praksi, da zavzema neprijateljsko stališče in da na razne načine napada vsa tista napredna gi­ banja in ljudi, ki se nočejo podrediti diktatu Moskve, smo mi krenili po poti upostavljanja zvez in sodelovanja z vsakim naprednim gibanjem in z organizacijami v svetu, ki to žele, ne glede na to, da smo morda v mnogih vprašanjih različnega mnenja. Tako je začela naša Partija, oziroma njeno vodstvo, upostavljati zveze z vodilnimi ljudmi iz socialističnih gibanj po svetu, kakor so laburistična stranka v Angliji, socialistične stranke v Franciji, Belgiji, Zahodni Nemčiji, Norveški, Švedski ter drugod v Evropi in po svetu, kakor v Indiji, Burmi itd. Doslej so imele te zveze prvenstveno nalogo, da se odgo­ vorni ljudje v socialističnem gibanju spoznajo z našo stvar­ nostjo, s tem, kako mi gradimo socializem, oziroma po kateri poti gremo v socializem. V tej zvezi je obiskala našo deželo vrsta vodilnih ljudi in delegacije posameznih socialističnih partij, katerim je mogoče videti vse, kar želijo. Ti obiski so rodili doslej velike uspehe. Naša stvarnost je začela tako če­ dalje bolj prodirati prav v tiste vrste naprednih gibanj po svetu, kjer tudi mi želimo, se pravi, v vrste delavskega raz­ reda, da bi se prav med delavskim razredom utrdila resnica 43

o naši deželi in da bi delavski razred zvedel za prave vzroke spora med nami in ZSSR. Seveda si ni treba delati iluzij o tem, da v socialističnem gibanju ni nasprotnikov takega sodelovanja z nami. Na­ sprotniki so, toda to ne pomeni, da moramo zaradi tega odklo­ niti sodelovanje z vsemi tistimi, ki to žele in ki se jim zdi koristno. Jasno je, da so v teh gibanjih ljudje (toda to. so posamezniki), ki ne ljubijo naše dežele in ki ovirajo naše sodelovanje z naprednimi gibanji po svetu, s tem da širijo neresnice o naši deželi in o stvarnosti v njej, kakor je bil to nedavno primer s poročilom generalnega sekretarja Medna­ rodne konfederacije svobodnih sindikatov Oldenbruecka na zasedanju Izvršilnega odbora te organizacije v Berlinu, ki je nagrmadil množico neresnic o naši stvarnosti in s tem pokazal, da zavestno želi ovirati sodelovanje z nami. Menim, da na osnovi trenutno še velikih razlik v gledanju na nekatere bistvene probleme in glede na vlogo ter organi­ zacijski značaj naše Partije ne more biti govora o njenem formalnem pristopu k mednarodnemu socialističnemu gibanjuPrepričan pa sem, da je v mnogih mednarodnih vprašanjih mogoče sodelovanje naše Partije s socialističnim gibanjem. Posebno bo to mogoče, ako boste sprejeli moje sugestije, ki jih bom navedel kasneje, glede značaja in nadaljnjega razvoja naše Ljudske fronte. II. VPRAŠANJE DECENTRALIZACIJE IN DEMOKRATIZACIJE UPRAVLJANJA V GOSPODARSTVU IN V ORGANIH LJUDSKE OBLASTI

Tovariši in tovarišice! Mislim, da sem se dovolj pomudil ob zunanjepolitičnih problemih, zato mi dovolite, da preidem na vprašanje našega notranjega razvoja. Predvsem bi se želel pomuditi pri decentralizaciji in demokratizaciji upravljanja v gospodarstvu in v ljudski oblasti. Takoj bi želel poudariti, da ni vsaka decentralizacija hkrati tudi demokratizacija upravljanja. Ti dve obliki uprav­ ljanja moreta, a tudi morata iti vzporedno samo v resničnem socialističnem razvoju, v višji fazi družbenega razvoja, to je takrat, ko so sredstva za proizvodnjo že popolnoma v rokah proizvajalcev, ko upravljajo tovarne in podjetja delavci sami

44

s svojimi upravnimi organi, ki so jih sami izvolili. Resnično demokratično upravljanje se torej začenja tam, kjer preneha funkcija upravljanja države v gospodarstvu po njenem apa­ ratu. Razume se, da v začetni fazi revolucionarnega razvoja — to je, dokler so proizvajalna sredstva še v rokah države, toda socialistične — obstoje elementi demokratičnosti, toda ti elementi imajo vendar samo na višji stopnji socialni značaj in ne pomenijo v pravem smislu izraza socialistične demo­ kracije. Zato v naši začetni fazi revolucionarnega razvoja, ko država še ni bila izročila tovarn in podjetij v upravljanje delavcem, ko je država upravljala te tovarne in podjetja po svojem aparatu, oziroma samo po direktorjih kot svojih, za to določenih nameščencih, v tem obdobju ni bilo mogoče go­ voriti o socialističnem demokratičnem upravljanju. V tej prvi razvojni fazi je morala država delovnega ljudstva takoj rešiti po najboljših močeh in po materialnih možnostih socialno vprašanje delovnih ljudi. Postopno je ljudska država sama višala plače delavcem, sprejela ustavo, zakone in uredbe, v ka­ terih so delavcem in nameščencem zagotovljene pravice do pokojnine, pravica do plačanega letnega odmora itd. Država je vzela zavarovanje delavcev in nameščencev na svoj račun, ustvarila razne kulturne in druge ustanove za delovne ljudi, toda šele z izročitvijo tovarn in podjetij v roke delavcem je bilo izvršeno prvo največje dejanje države, ki vsebuje ele­ mente njenega odmiranja, to je odmiranja njene vloge v gospodarstvu, hkrati pa tudi upostavljanje prave socialistične demokracije v proizvodnji in s tem tudi v družbi sami. To je ena največjih pridobitev naše socialistične revo­ lucije, ki se je uresničila vsega pet do šest let po vojni, ozi­ roma po razlastitvi in nacionalizaciji proizvajalnih sredstev. Kaj morejo reči na to sovjetski birokrati in njihovi kominformovski trabanti? Petintrideset let po Veliki oktobrski revoluciji nimajo zaupanja v delavce ZSSR. Ali je sploh mogoče opravičiti tako stanje pri njih s čim drugim kakor z odmikom s poti socializma? Ni mogoče! Ali je mogoče pre­ valiti krivdo na nezrelost njihovega delavskega razreda? Ni mogoče! Praksa pri nas kaže obratno. Ni treba zgubljati mnogo besed za dokaz, da prav tako dejanje države najverneje odseva bistvo znanosti marksizma-leninizma o razvoju socialistične družbe v praksi in da kaže prav tako dejanje, kakor tudi celotna decentralizacija v naši deželi, kje se gradi 45

socializem — pri nas ali v ZSSR — kako se dosledno uresni­ čujejo pridobitve revolucije v naši mali deželi, ter kako pri­ dobitve Velike oktobrske revolucije opuščajo na protirevolu­ cionaren način in jih izdajajo v Sovjetski zvezi. Samo popolni nevedneži ali zavestni sovražniki socializma lahko zanikajo ta dejstva. Razume se, da takega dejanja ne more izvršiti birokratska in do nesmisla centralistična država, in to še s hegemonijo enega naroda nad drugimi, kateremu je Stalin določil v svojih revizionističnih teorijah vlogo in pojem — vladajoči narod. Takšnemu dejanju je torej pogoj tudi popolna decentrali­ zacija tako v gospodarstvu kakor v organih ljudske oblasti, ker birokracija, ki se zavestno ali nezavestno razvija in utrjuje v osrednjih organih, neusmiljeno zavira in onemogoča ustvarjalno pobudo delovnih ljudi, ker želi obdržati vse v svojih rokah. Da bi obdržala v rokah vse panoge družbenega življenja, stremi centralistična oblast k velikanskemu širjenju birokratskega aparata v vrhu. Izmišlja si razne funkcije in ustanove, v katerih se grmadijo nepotrebni in neproduktivni ljudje, ter na ta način pride do papirnatega birokratskega upravljanja, ki leži kot mora na celotnem družbenem življe­ nju in postaja čedalje bolj samo sebi namen. Mi smo spoznali to nevarnost zelo hitro, vsega v nekaj letih, in ukrenili vse potrebno, da se prepreči ponavljanje sovjetske prakse pri nas. Ukrenili smo tisto, kar je v revolu­ cionarnem razvoju socializma nujno za njegov pravilni in uspešni razvoj, to je, z decentralizacijo smo dali novega za­ maha nadaljnjemu razvoju socializma. Napačno bi bilo misliti, kakor mislijo nekateri ljudje pri nas in izven naše dežele, da je dejanje naše države ob izro­ čitvi tovarn in podjetij v delavsko upravljanje nekako naše epohalno odkritje v nadaljnjem razvoju znanosti marksizmaleninizma, nekak naš novi eksperiment na poti graditve so­ cializma itd. Ne, bistvo tega dejanja vsebuje ta znanost, o čemer smo govorili že prej, toda to dejanje je epohalnega pomena po eni strani zaradi tega, ker mu marksistična zna­ nost pripisuje enega najbolj bistvenih, ako ne najbistvenejši pomen v spremembi odnosov proizvodnje in razdelitve v družbi, po drugi strani pa zaradi tega, ker se to dejanje uresničuje prvič v zgodovini, in to še v zelo kratkem obdobju 46

procesa revolucionarnega razvoja v majhni in zaostali deželi, kakršna je bila naša. Kakšni materialni elementi so tedaj, ko upravljajo pro­ izvodnjo delovni kolektivi, pogoj demokratizaciji socialistične proizvodnje? V čem je njeno materialno bistvo? Prvič, delavci v osnovi spreminjajo svoj odnos do pro­ izvajalnih sredstev, ker postajajo iz mezdnih delavcev svo­ bodni proizvajalci in samostojni upravljalni proizvodnje. Drugič, višina nagrade posameznega delavca in uslužbenca je odvisna sedaj od višine dohodka, ki ga je ustvarilo podjetje, oziroma od celotnega rezultata dela, ki ga je ustvaril kolektiv določenega podjetja. To je pa spet odvisno od stopnje pro­ duktivnosti, od kakovosti proizvodov, od povpraševanja po tistem proizvodu in od podobnih elementov, kakršni so varče­ vanje z materialom, racionalno izkoriščanje in čuvanje pro­ izvajalnih sredstev, spretnost v organizaciji proizvodnje itd. Za čim pravičnejše nagrajevanje posameznih proizvajalcev ima vsaka tovarna in vsako podjetje, oziroma delovni kolek­ tiv tarifni pravilnik, ki uravnava pravilno nagrajevanje po­ sameznikov, oziroma njihovo udeležbo pri razdelitvi skupnega zaslužka delovnega kolektiva. Demokratičnost je v tem, da celotni delovni kolektiv so­ deluje pri sprejetju tarifnega pravilnika, pri čemer imajo sindikati zelo pomembno vlogo, o kateri bom govoril na drugem mestu. V zvezi z gornjim je izšel zakon o novem plačnem sistemu v gospodarstvu, prav tako pa tudi v državni administraciji. Po tem zakonu država samo nadzoruje izvajanje predpisov in zagotovi zaščito posamezniku, ako je prekršena njegova pra­ vica, ki je predpisana in določena, kakor tudi nadzoruje izkazovanje pomoči podjetju, oziroma delovnemu kolektivu pri zagotavljanju minimalnih sredstev za vzdrževanje nje­ govih članov v primeru težav pri ustvarjanju dohodka. Decentralizacija gospodarstva se je začela že pred spre­ jemom zakona o izročitvi tovarn in podjetij v upravljanje delovnim kolektivom, to je v prvi polovici leta 1950. Vse funkcije neposrednega vodstva zvezne vlade v gospodarskih panogah so prešle postopno na republike, nekatere iz re­ publiške pristojnosti pa na okrajne in mestne ljudske odbore. Ukinili smo večje število ministrstev, ki so sedaj postala odveč, in namesto njih postavili v zvezni vladi svete za sorodne 47

gospodarske panoge, katerih člani so zdaj tudi člani republi­ ških vlad. Za zvezne pristojnosti so formirani komiteji, uprave in direkcije kot neposredni organi za zvezne zadeve. Ker pa se je decentralizacija razvijala dalje, brž ko so začeli funkcionirati delavski sveti v upravljanju podjetij ter novi gospodarski sistem, se je izkazala tudi ta reorganizacija za nezadostno, tako da so bili že leta 1951 ukinjeni zvezni komiteji in uprave v okviru svetov, njihove pristojnosti pa so prešle na republike. Vse to je znatno zmanjšalo zvezni aparat, pa tudi republiške; med drugim zaradi tega, ker je bila ukinjena distribucija zagotovljene preskrbe in ker smo postopno odpravljali odkup. Posebno znatno je vplivalo na zmanjšanje zveznega in republiških aparatov to, da so delovni kolektivi prevzeli upravo podjetij. Vzporedno z decentralizacijo v gospodarstvu je nujno moralo priti do decentralizacije in reorganizacije organov ljudske oblasti, ker so začeli okraji zaradi novega sistema v gospodarstvu dobivati čedalje večji pomen kot politična, gospodarska in kulturna središča, občina, mestna občina iu mesto pa so sedaj temelji državne ureditve z možnostjo na­ daljnjega razvoja v teritorialne družbene skupnosti — komune. V zvezi z gornjim vprašanjem, to je z vprašanjem de­ centralizacije in reorganizacije ljudske oblasti, oziroma v zvezi z nadaljnjim širjenjem in poglabljanjem socialistične demo­ kracije, je izšel v začetku letošnjega leta tudi novi zakon o ljudskih odborih, zdaj pa je že izdelan tudi načrt ustavnega zakona o organizaciji naj višjih organov ljudske oblasti, ki bo verjetno že letos predložen Ljudski skupščini v razpravo. Ta ustavni zakon, ki predstavlja na tej etapi zaključek re­ organizacije sistema upravljanja v gospodarstvu in v organi­ zaciji ljudske oblasti, predvideva med drugim tudi veliko pridobitev za naše delovne ljudi, in to je svet proizvajalcev v Ljudski skupščini. Nisem imel za potrebno, a tega tudi ne bi mogel, ker je to preveč obsežna snov, da bi govoril o gornjem nadrobneje, saj imamo o vsem tem že obdelano gradivo. Hotel sem le na kratko orisati našo razvojno pot v socializem, pot, ki je povezana z materialnimi, fizičnimi in umskimi možnostmi in ki je posebno težka za zaostalo deželo, kakršna je bila naša. Toda sočasno smo pokazali v praksi, da ne blodimo na tej poti, da nam ta naša pot ni neznana, ker jo osvetljuje znanost

48

marksizma-leninizma. To ne pomeni, da včasih tudi ne delamo napak, toda to so le drobtine v primeri s tistim, kar delamo in dosegamo. Pri tem se seveda trudimo odpraviti razne slabosti čimprej, če niso izven našega dosega. Naš razvoj, demokratizacija našega družbenega življenja, to je, popolno uresničenje prave socialistične demokracije se razvija na eni strani v nenehni borbi proti sovjetskim me­ todam, proti sovjetski praksi, proti sovjetski stvarnosti, ki je izgubila socialistično obeležje in postaja na ta način največja nevarnost za nadaljnji revolucionarni in socialistični razvoj v svetu, na drugi strani pa v spopadu s socializmu tujimi pojmovanji, ki prihajajo z Zahoda. Ves svet z največjim zanimanjem opazuje naše napore pri graditvi socializma. Ljudje prihajajo gledat, bodisi z do­ brimi, bodisi z nedobrimi nameni, kaj in kako delamo, toda malo je takih, celo med dobronamernimi, ki bi mogli povsem dojeti, kaj se dogaja pri nas. Kritizirajo nas i eni i drugi, ker nimamo zahodne demokracije, ker nimamo strankarskega sistema, ker zaviramo privatno iniciativo, to je, ker ne dajemo možnosti privatnemu sektorju, da bi sodeloval v trgovini in industriji, oziroma v proizvodnji itd., itd. Iz dneva v dan razlagamo, da je preobrazba našega družbenega življenja revolucionarna, da revolucija ne trpi polovičarstva, da je to, kar oni predlagajo, obračanje kolesa družbenega razvoja nazaj, ne naprej itd., z eno besedo, da hočemo zgraditi socia­ lizem, a ne bastarda socialistične družbene ureditve. Mi govo­ rimo, da je naša socialistična demokracija v vseh ozirih boljša od zahodne, da ni samo deklarativnega značaja kakor zahodna, ker zaobsega najširše množice delovnih ljudi in jim daje vse možnosti za razvoj in za dvig njihove življenjske ravni, ker samo socialistična družba more in mora zagotoviti materialno osnovo za to. To je torej dejanska demokracija tako za skup­ nost kakor za posameznika v njej — tako materialna kakor tudi kulturna in politična. Iz gornjega se vidi, da izhaja celotni konflikt med našo socialistično in med zahodno demo­ kracijo pravzaprav iz osnovnih sprememb družbenih odnosov — iz podružbljenja proizvajalnih sredstev in odprave izkori­ ščanja človeka po človeku.

III. NAŠ GOSPODARSKI RAZVOJ

Tovariši in tovarišice! Naš gospodarski razvoj je šel od konca vojne do danes skozi različne faze. V prvi fazi je bilo obnovljeno vse, kar je okupator med vojno porušil in oropal, bilo pa je bistvenega pomena za življenje ljudstva in za razvoj dežele, oziroma bolje rečeno, za začetek več ali manj normalnega funkcioniranja družbenega življenja. Med vojno smo upali, da bomo dobili od zaveznikov močno oporo za nadomestitev vojne škode, toda zmotili smo se. Zavezniki so med mirovnimi pogajanji ignorirali naše žrtve in velikost škode, ki so nam jo povzročili okupatorji, zato smo glede dodelitve vojne škode odrezali najslabše, s čimer nam je bil zadan hud materialni udarec, ki je močno vplival na naš nadaljnji ekonomski razvoj. Seveda je pri tem, kakor sem že poprej omenil, odigralo najvažnejšo vlogo sebično stališče ZSSR, ki je izvlekla zase na naš račun koristi, kolikor se je dalo. Zato smo se v prvi fazi našega gospodarskega razvoja, ko je šlo za obnovo tega, kar je bilo med vojno uničeno, opirali predvsem samo nase, na prostovoljna dela, pri čemer so pokazali naši narodi, predvsem pa naš delavski razred in mladina, prave čudeže delovnega junaštva in požrtvovalnosti. Edina pomoč od zunaj je bila pomoč organizacije LNRRA, ki je znašala v hrani, živini, raznih strojih itd. 425 milijonov dolarjev. Toda to je bila vendarle samo prva pomoč naši razrušeni deželi, samo obliž na strašni rani, ki so nam jo zadali okupatorji, in ne tudi zdravilni lek. Ta pomoč nam je koristila, da smo laže prebrodili težavni položaj prvi dve ali tri povojna leta, da smo prehranili prebivalstvo, ker je bilo gospodarstvo razdejano — peščica tovarn, ki smo jih imeli, je bila uničena, stroji večinoma odpeljani, enak položaj pa je bil tudi v kmetijstvu. Ce bi me kdo izmed vas vprašal, koliko in s čim nam je tisti čas konkretno gmotno pomagala Sovjetska zveza, iskreno povem, da ne vem, kaj naj bi na­ vedel razen tega, da nam je dala nekaj vojaškega materiala pred koncem vojne in omogočila, da so nam vrnili nekaj odpeljanih vagonov. Navedem pa lahko, da nam niti do danes niso vrnili tovarniških naprav, ki jih je odvlekla Hitlerjeva armada v Avstrijo in Nemčijo, od tam pa jih je Sovjetska zveza odpeljala kot vojni plen v ZSSR. 50

Druga faza našega gospodarskega razvoja se začenja 2 našim petletnim planom za industrializacijo in elektrifikacijo države. Naši delovni ljudje so se z velikanskim navdušenjem lotili izpolnjevanja tega plana. Želja naših delovnih ljudi, državljanov nove Jugoslavije, da se čimprej izkopljemo iz preklete zaostalosti in siromaštva, je bila tista gonilna sila, ki je gnala ljudi, da so bili pripravljeni na največje napore. Perspektiva, da bomo na ta način hitreje dosegli srečnejše življenje ljudi in novo družbeno ureditev, socializem, je spod­ bujala naš delavski razred k ustvarjalni iniciativi in vztraj­ nosti. Verujoč slepo v večno pripovedovanje sovjetskih vodiditeljev in njihove propagande o dozdevni nesebični pomoči narodom, ki so njihovi prijatelji, priznavamo, da smo si delali tudi mi voditelji takrat še utvare o pomoči ZSSR — nadejali smo se tega in izdelali petletni plan v skladu s pričakovano podporo Sovjetske zveze, sicer ne brezplačno, toda vendarle podporo, pričakovano od velike dežele, ki smo jo imeli za edinega resničnega prijatelja, razen tega pa smo mislili, da je vzlic vsem slabostim, za katere smo vedeli, vendarle sociali­ stična, ker nam dotlej niti na misel ni prišlo, da bi njene notranje slabosti izpostavili kritiki in poiskali vzroke za te slabosti. Namesto pomoči pa so že od leta 1947 čedalje bolj dozo­ revali elementi spora in to prav v gospodarskih vprašanjih ter v vprašanju enakopravnih odnosov. V pismih voditeljev ZSSR in v resoluciji Informbiroja je dobil ta spor povsem drugačno razlago: odmik v nacionalizem, kapitalizem, fašizem in druge neumnosti. Razen tega je, kakor vam je že davno znano, prišlo s strani ZSSR in satelitov do povsem sovražnih dejanj, kakršno je razveljavljenje vseh pogodb, tako politič­ nih kakor tudi gospodarskih in kulturnih, ki jih je sklenila naša vlada s temi državami, s tem pa je prišlo tudi do popolne gospodarske blokade naše dežele. Zaradi tega je nastala takrat tretja faza našega gospodar­ skega razvoja, in to v pogojih gospodarske blokade in naše preusmeritve v gospodarsko sodelovanje z Zahodom. Toda ne le blokada, marveč tudi drugi elementi so vplivali na to, da smo morali podaljšati in zožiti izpolnitev petletnega plana. Za to so štirje osnovni vzroki, in sicer: a) gospodarska blokada ZSSR in njenih satelitov; b) pove­ čanje materialnih izdatkov za narodno obrambo, kar je za­ 51

hteval sovražni, agresivni pritisk ZSSR in njenih satelitov na našo deželo, prav tako pa tudi splošna zaostritev med­ narodnega položaja; c) elementarne nesreče, ki so doletele v tem obdobju naše kmetijstvo in zmanjšale narodni dohodek; d) prizadevanje našega državnega in političnega vodstva, da kljub vsej navedeni — za naše gospodarstvo veliki — škodi obdrži, na nekaterih področjih pa celo zviša življenjsko in družbeno raven naših delovnih ljudi. NEKAJ PODATKOV O POSLEDICAH GOSPODARSKE BLOKADE ZSSR IN NJENIH SATELITOV

Do konca leta 1948 je znašal obseg menjave, ki jo je imela naša država s Sovjetsko zvezo in z njenimi sateliti, nad polovico naše celotne menjave, to je 51 %. Največja je bila blagovna menjava s Češkoslovaško, kar je izhajalo iz pred­ vojnih tradicij, nato pa so sledile: ZSSR, Poljska, Madžarska, Bolgarija in Romunija. Kmalu po resoluciji Informbiroja, že leta 1949, se je znižala naša menjava s temi deželami pod tretjino in je znašala le še 31,6% prejšnje. Z nadaljnjo za­ ostritvijo blokade je bila že leta 1950 popolnoma ukinjena vsakršna menjava s temi deželami. Kolikšen je bil obseg menjave s posameznimi deželami pred resolucijo in po njej, po zadnjih veljavnih pogodbah, se vidi iz naslednjega: Češkoslovaška ZSSR Poljska Madžarska Bolgarija Romunija

V milijonih dinarjev pred resolucijo po njej 1500 2700 322 2641 300 600 — 425 192 — 150 —

Kakor se vidi, se je zmanjšal obseg menjave po resoluciji IB od 6708 milijonov na 2122 milijonov dinarjev ali na 31%. S to drastično, pozneje pa s popolno prekinitvijo menjave — oziroma z gospodarsko blokado naše dežele — nam je bil zadan hud, toda ne smrtonosen udarec. Pobudniki te blokade pa so prav hoteli, da bi bil ta udarec smrtonosen našemu gospodarstvu, da bi nas na ta način zlomili in popolnoma podredili svoji hegemoniji. 52

Za vse predmete, ki smo jih izvažali v te dežele, je bilo treba poiskati nova tržišča. To je bilo toliko težje, ker so del teh predmetov, n. pr. tobak, vino, konopljo, pirit, železno rudo, večino zelenjave in sadja izvažali pred vojno samo v te vzhodne dežele in je bilo torej treba časa za preusmeritev na zahodna tržišča in za spoznavanje teh novih tržišč, mi pa nismo imeli strokovnega kadra, ki bi poznal ta tržišča. Tudi za druge predmete razen lesa je delovala preorientacija izvoza v smeri znatnega zmanjšanja. Leta 1949 se je zmanjšal naš celotni izvoz za skoraj 30 % v primerjavi z letom 1948, ko je znašal deset milijard 500 mi­ lijonov dinarjev po tečaju 1 dolar = 50 din, medtem ko je padel leta 1949 na 7 milijard 200 milijonov dinarjev (vse pre­ računano po cenah iz leta 1950). Vse to je zelo vplivalo na pasivo naše trgovinske bilance. Leta 1948 je imela ta vsega 600 milijonov dinarjev pasive, bila je torej skorajda uravnovešena, leta 1950 pa je pasiva poskočila na 5 milijard in 900 milijonov dinarjev. Gospodarska blokada nam je povzročila škodo posebno s tem, ker smo izgubili možnost za uvoz najnujnejših surovin in drugega, za nas najosnovnejšega materiala. Iz ZSSR in satelitskih dežel smo uvozili še leta 1948 506.879 ton koksa ali 86 % naših takratnih potreb, 130.088 ton naftnih derivatov ali 62 % naših takratnih potreb, 85.253 ton valjanega materiala ali 54 % tedanjih potreb, 6623 ton strojev ali 33 % potreb, 29.897 ton nepregornega materiala ali 62 % naših potreb, 6657 ton bombaža ali 23% takratnih potreb, 1378 ton volne ali 21 % naših takratnih potreb. Največja škoda je nastala glede nakupa koksa, naftnih derivatov, valjanega in nepre­ gornega materiala na drugih tržiščih, ker je to dolarsko blago, ki ga je bilo treba plačati v dolarjih ali pa izvoziti podobno blago, ki ga nismo imeli dovolj. Poudariti moram, da je težko natančno prikazati v dolo­ čenih številkah vso gospodarsko škodo, ki nam jo je pri­ zadejala blokada, ker se ta ni kazala samo neposredno, marveč je imela tudi posredno daljnosežne posledice. Še najlaže je točno izraziti škodo na področju investicij, odnosno izgubo proizvodnje, ki je sledila zaradi razveljav­ ljenja investicijskih pogodb in zaradi ustreznega podaljšanja investicijskih del. Oglejmo si pregled investicijskih pogodb z ZSSR in s sateliti ter njih izpolnitev — po pogodbah, ki naj

bi veljale od 1947. do 1951. leta, to je do roka izvršitve; obseg pogodbenih investicij po posameznih deželah v milijonih dinar­ jev je takle: ZSSR — 6750 milijonov, izvršenih 40 milijonov ali 0,6%, nadaljnje izpolnjevanje je prenehalo sredi leta 1948. Češkoslovaška — 7500 milijonov, izvršenih 784 milijonov ali 10,5%, nadaljnje izpolnjevanje prenehalo maja 1949. leta. Madžarska — 4500 milijonov, izvršenih vsega 360 milijonov ali 8%, nadaljnje izpolnjevanje prenehalo v istem času kakor pri Češkoslovaški. Pogodili smo se torej za skupno vsoto investicij v znesku 18.750 milijonov dinarjev, izpolnjenega pa je bilo vsega 1184 milijonov dinarjev ali 6,3%. Toda tudi v tej sporočeni vsoti'6.3% je bil v glavnem manj pomemben material, ne kakšne popolne naprave, valjani in drugi važnejši material. Glede na izročitvene roke, ki so bili določeni v investicij­ skih pogodbah s temi deželami, in glede na današnje stanje naših ključnih objektov moremo reči, da je povzročila blokada in neizpolnjevanje investicijskih pogodb naši proizvodnji na­ slednje izgube: V elektrogospodarstvu 2 milijardi 454 milijonov kWh; v pisani metalurgiji: 55.700 ton bakra, 39.000 ton valjanega bakra in medi, 40.000 ton vlečenega bakra, 60.000 ton alumi­ nija, 30.000 ton valjanega aluminija, 24.000 ton elektrolitnega cinka, 70 ton kadmija, 55.000 ton svinca, 6000 ton svinčenega koncentrata, 11.250 ton cinkovega koncentrata, 4450 kg zlata, 3750 kg srebra; v črni metalurgiji: 90.000 ton brezšivnih cevi in 500.000 ton valjanega materiala; v rudarstvu: 6,050.000 ton premoga, 180 tisoč ton nafte; dalje 55.000 ton rotacijskega papirja, 4.750.000 kv. metrov ravnega stekla, 825.000 ton ce­ menta, 300.000 fon dušičnih gnojil, 120.000 ton žveplene kisline in 6500 ton elektroporcelana. Ce ne računamo raznih posrednih posledic škode, ki nam jo je povzročila gospodarska blokada, če vzamemo samo naj­ nižjo varianto škode, potem znaša ta v zvezi z gornjimi števil­ kami 429 milijonov dolarjev. Prepričani bodimo, da so moskovski imperialisti in njihovi sateliti vnaprej zelo pazljivo izračunali višino naše materialne škode v zvezi z blokado, le da so se zmotili v tem, ker so mislili, da bo to dovolj močan udarec, da bi nas spravili na kolena. 54

POVEČANJE MATERIALNIH IZDATKOV ZA NARODNO OBRAMBO

Leta 1946 smo porabili za narodno obrambo 305 milijonov dolarjev (če spremenimo dinarje v dolarje po takratnem tečaju), leta 1947 pa 316 milijonov dolarjev. V letih pred agresivnim pritiskom na našo deželo smo torej porabili za narodno obrambo letno povprečno 310 milijonov dolarjev, natančno — 310,5 milijona dolarjev. Leta 1948, ko se je začel agresivni pritisk ZSSR, so se povzpeli izdatki za narodno obrambo že na 438 milijonov, leta 1949 so narasli na 528 mi­ lijonov dolarjev, v letih 1950, 1951 in 1952 pa znašajo po­ vprečno po 665 milijonov dolarjev letno (dinarski izdatki so tu preračunani v dolarje, da bi jih mogli objektivno primer­ jati s pomočjo, ki smo jo dobili zadnja leta iz inozemstva). Kaj torej kažejo te številke? Te številke kažejo, da bi bili skupni stroški za narodno obrambo v letih 1946—1952 — če bi jih ne bilo treba po letu 1948 stalno večati zaradi agresiv­ nega pritiska na našo deželo, torej če bi ostali na višini iz let 1946 in 1947 — dve milijardi 173,5 milijona dolarjev- Zaradi agresivnega pritiska ZSSR in njenih satelitov na našo deželo pa smo morali ta leta porabiti skupno 3.581.000.000, pri čemer so se izdatki povečali takole: leta 1948 so bili že za 128 mili­ jonov višji od povprečja 1946/47, leta 1949 so narasli za 218 milijonov dolarjev v primerjavi z omenjenim povprečjem, v letih 1950, 1951 in 1952 pa so se več kakor podvojili. Naš izredni izdatek za narodno obrambo, ki ga je povzročil agre­ sivni nastop ZSSR in njenih satelitov, znaša torej v zadnjih petih letih 1.407,500.000 dolarjev. Za vzdrževanje naše obrambne sposobnosti proti agresiv­ nemu pritisku smo prejeli pomoč v hrani, in to: leta 1950 6,9 milijonov dolarjev, leta 1951 58 milijonov dolarjev in tristransko pomoč leta 1951 61,7 milijona dolarjev, v prvem polletju 1952 pa 64.6 milijona dolarjev. (Za gospodarsko leto 1952/53 smo zahtevali pomoč v znesku 146 milijonov dolarjev; ta vsota je bila zmanjšana na 99 milijonov dolarjev in naj bi veljala že od junija 1952, iz nerazumljivih razlogov pa je bila odobrena šele pred 20 dnevi, kar nam povzroča v zvezi s sušo velike težave.) Od teh 99 milijonov dolarjev smo izrabili letos po cenitvi okrog 50 milijonov dolarjev, kar znaša skupno za leto 1952 114,6 milijonov dolarjev. Skupno smo torej dobili 55

za vzdrževanje naše obrambne sposobnosti 241,2 milijona dolarjev. Glede na te številke smo morali iz lastnih sredstev povečati materialne izdatke za narodno obrambo za 1 milijardo 166,200.000 dolarjev. Ugotoviti torej moremo, da je zahtevala obramba pred agresivnim pritiskom ZSSR in njenih satelitov doslej povišanje izdatkov za 1.166,200.000 dolarjev in da je vzdržalo to pove­ čanje naše gospodarstvo z lastnimi silami. ELEMENTARNE NESREČE

Ob povprečni letini znaša vrednost naše kmetijske pro­ izvodnje okrog 452 milijard dinarjev (računano po današnjih cenah). Leta 1950 je znašala okrog 333 milijard dinarjev. Leta 1951, ki je bilo za kakih 5 do 6 odstotkov nad povpreč­ jem, se je povzpela na 477 milijard dinarjev, leta 1952 pa jo je suša spet znižala na 308 milijard dinarjev- Če računamo po povprečju, je prizadejala elementarna nesreča leta 1950 našemu gospodarstvu okrog 119 milijard dinarjev škode, leta 1952 pa okrog 144 milijard. Skupna škoda torej znaša 263 milijard dinarjev (ali, preračunano v dolarje zaradi pri­ merjave, okrog 880 milijonov dolarjev).

VZDRŽEVANJE ŽIVLJENJSKE RAVNI

Vzlic vsem težavam, ki nam jih je povzročila gospodarska blokada ZSSR in njenih satelitov, vzlic nujnemu povečanju materialnih izdatkov za narodno obrambo, vzlic elementarnim nesrečam in trdemu boju za petletni plan se je naše politično in državno vodstvo trudilo ohraniti življenjsko raven delov­ nih množic in jo postopno celo višati. Če zaznamujemo živ­ ljenjsko raven štiričlanske delavske družine v letu 1939 s 100, znaša povprečje za leto 1951 133, povprečje januar—avgust za 1952 pa 154. Če vzamemo za štiričlansko nameščensko družino število 100 kot indeks realne plače januarja 1952, znaša povprečje leta 1951 102, povprečje prvega četrtletja 1952 pa okrog 112. (Tu je vendarle treba dodati, da so povprečni realni dohodki nameščencev za okrog 20% nižji kakor v bivši

56

Jugoslaviji, medtem ko so povprečni realni dohodki delavcev višji za 45 do 55 odstotkov.1) Podatki o gibanju družbene življenjske ravni kažejo od osvoboditve dalje v glavnem stalni napredek, čeprav z do­ seženimi rezultati še ne moremo biti zadovoljni, ker posebno glede na družbeni standard bolj razvitih evropskih dežel še vedno zaostajamo. Kar se tiče šol, se pri osnovnih še vedno trdo dajemo s prostorom, pa tudi s pomanjkanjem predavateljskega kadra, v srednjih šolah imamo prav tako velike težave s prostorom, toda razmerje med številom predavateljev in učencev se ob­ čutno zboljšuje. Prav tako se občutno zboljšuje tudi razmerje med številom predavateljev in študentov na univerzah in visokih šolah. Bolnišnice kažejo nenehni porast tako po svoji številnosti kakor tudi po številu postelj. Nenehni porast iz leta v leto ugotavljamo tudi glede gledališč, muzejev, kino dvoran in radijskih aparatov. INVESTICIJE V MINULIH LETIH

Ce ne računamo investicij za narodno obrambo, so se prejšnja leta investicije (računano po bivših nižjih cenah in v milijonih dolarjev po starem tečaju) izvrševale takole: Leta 1947 smo investirali 36 milijard 718,000.000 dinarjev ali 734 milijonov dolarjev; leta 1948 smo investirali 46 milijard 415 milijonov dinarjev ali 928 milijonov dolarjev; leta 1949 58 milijard 783 milijonov dinarjev ali 1 milijardo 176,000.000 dolarjev; leta 1950 51 milijard 432,000.000 dinarjev ali 1 mili­ jardo 29,000.000 dolarjev; leta 1951 smo investirali 44 milijard 502 milijona dinarjev ali 890 milijonov dolarjev; leta 1952 smo investirali 43.300,000.000 dinarjev ali 866 milijonov dolar­ jev Skupno smo torej investirali v minulih šestih letih — računano po nekdanjih nižjih cenah, oziroma v milijonih dolarjev po starem tečaju — 281.150,000.000 dinarjev ali 5.623,000.000 dolarjev.2 Iz teh podatkov se vidi, da so vključno do leta 1949 inve­ sticije naglo naraščale, po letu 1949 pa so začele postopno 1 Podatki Zveznega zavoda za statistiko in evidenco. ’ Podatki Investicijske banke, za leto 1952 pa Narodne banke.

57

padati. Upadanje po letu 1949 ima dvoje vzrokov: prvi je v postopnem dograjevanju gradbenega dela ključnih objek­ tov petletnega plana, drugi pa v tem, da smo se glede na gospodarske napore dežele, ki sem jih že ponazoril v poprej navedenih številkah, borili za varčevanje in zavestno ožili široko fronto investicij, oziroma se koncentrirali na ključne objekte. Kakor bo razvidno iz razpredelnice, ki jo bom navedel kasneje, smo dobili v tem obdobju investicijska posojila v vrednosti 158,1 milijona dolarjev, kar pomeni 2,8% od 5.623,000.000 dolarjev, ki smo jih porabili v investicijske na­ mene. Iz tega sledi, da smo, če gledamo samo obseg, izvršili velikansko večino investicij z lastnimi silami, vzlic težavnemu gospodarskemu položaju. Vendar pa bi bilo povsem nepravilno podcenjevati 158,1 milijona dolarjev, ki smo jih prejeli na posodo, čeprav zavzemajo ti, kakor sem že rekel, samo 2,8% investicij, ker glede na naš devizni debalans brez teh posojil ne bi mogli nabaviti v tujini najvažnejših kompletnih naprav. SKUPNA BILANCA NAŠIH IZREDNIH GOSPODARSKIH NAPOROV IN POSOJIL ALI POMOČI IZ TUJINE

Navajam razpredelnico, ki kaže posojila, ki smo jih dobili v minulih letih v tujini, kakor tudi delež v teh posojilih, porabljen za investicije:3 Investicije Znesek (v milijonih dol.) 28.0 28.0 1. Posojilo IBRD 2.7 2. Posojilo 1B11D 2.7 — 3. Posojilo Monetarnega fonda 9.0 21.5 4. Posojilo Exim banke 55.0 5.6 5. Posojilo E C. G. D. London 47.6 4.2 4.2 6. Holandsko posojilo — 8.0 7. Egipt, posojilo 56.0 8. Nemška posojila 58.0 — 9. Franc, posojilo 14.3 14.0 10. Belgijsko posojilo 14.0 10.0 11. Avstrijsko posojilo 10.0 — 0.3 12. Norveško posojilo 16.1 16.1 13. Švicarski predujmi Skupno

3 Podatki Narodne banke FLRJ.

58

267.2

158.1

Iz te razpredelnice se vidi, da smo dobili v tujini posojil za 267,2 milijona dolarjev. Iz poprej navedenih podatkov sledi, da smo dobili kot pomoč (vključno UNICEF, pomoč organiza­ cije ČARE, Rdečega križa itd., seveda ne računajoč UNRRA) skupno 286,6 milijona dolarjev. To pomeni, da moremo celotno pomoč iz tujine (bodisi brezplačno pomoč, bodisi posojila), ki smo jo prejeli v teh težkih letih, označiti s številko 553,8 mili­ jona dolarjev. Naši izredni napori so znašali, kakor sem že omenil v prejšnjih razpredelnicah, oziroma v številkah, naslednje vsote: škoda zaradi gospodarske blokade ZSSR in njenih satelitov najmanj 429 milijonov dolarjev, povečani izdatki za narodno obrambo kot posledica agresivnega pritiska ZSSR in njenih satelitov 1.407,500.000 dolarjev, posledice elementarnih nesreč 880 milijonov dolarjev — skupno 2.716,500.000 dolarjev. Iz tega sledi, da smo dobili doslej bodisi s posojili, bodisi kot brezplačno pomoč za okrog 20% izrednih izdatkov, da smo torej prenesli okrog 80 % izrednih izdatkov ali 2.161,200.000 dolarjev na lastnih plečih in pri tem uspeli investirati še 5.623,000.000 dolarjev. Mislim, da bo koristno, če navedem tu vsote ameriške pomoči drugim evropskim deželam, da bi jih mogli primer­ jati s pomočjo naši deželi.1 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18.

Velika Britanija Francija Zahodna Nemčija Italija Holandska (in Indonezija) Avstrija Grčija Belgija — Luxemburg Danska Norveška Turčija Irska Švedska Jugoslavija Portugalska Trst Island Evropska plačilna unija

v milijonih dolarjev 2866 2577 1317 1315 1001 635 614 547 266 242 177 146 119 62 51 33 27 350

1 Podatki iz Monthly Report for the Public advisory Board »MSA«

59

Gornja pomoč je bila dana v letih. 1948 do konca 1951 (vključena je Marshallova pomoč, program pomoči za vza­ jemno varnost in vojaška pomoč). IZPOLNITEV IN PREMIKI PETLETNEGA PLANA

Z izpolnitvijo in s premiki petletnega plana je takole: prvič smo, ne računajoč vojno industrijo, dosegli obseg zmog­ ljivosti industrijske proizvodnje, predvidene po petletnem planu, letos s 101%, vštevši vojno industrijo pa smo dosegli 108 %; drugič, treba je poudariti, da dosežene zmogljivosti še vedno zaostajajo v naslednjih panogah: v proizvodnji elek­ trične energije, v proizvodnji nekovin, v elektroindustriji, gradbeni industriji, v industriji papirja, v tekstilni industriji in v industriji gume; tretjič, s popolno izpolnitvijo ključne kapitalne graditve bomo dosegli obseg zmogljivosti industrij­ ske proizvodnje 122 % po petletnem planu, ne računajoč vojno industrijo, vštevši to pa 133%; četrtič, po zaključeni kapitalni graditvi bodo zmogljivosti še vedno zaostajale v proizvodnji električne energije, v gradbeni industriji, v industriji papirja, v tekstilni industriji, v industriji gume (to zaostajanje tudi po zaključku ključne kapitalne graditve je posledica dolo­ čenih sprememb v strukturi petletnega plana, ki smo jih morali uvesti zvečine zaradi gori omenjenih težav, delno pa tudi zaradi prvotnih napak v petletnem planu); petič, sedanja proizvodnja ne izkorišča okrog 30 % doseženih zmogljivosti in se giblje okrog 70% petletnega plana, kar je predvsem posledica plačilnega debalansa z inozemstvom. Plačilni debalans z inozemstvom je posledica dejstva, da smo še vedno v zamudi — v najvažnejših panogah — z zaključitvijo ključne kapitalne graditve, predvsem, da se trdo in z velikimi napori borimo za nabavo opreme iz inozemstva, medtem ko v gradbinstvu v glavnem več ali manj izpolnjujemo roke. Ena najosnovnejših nalog naše nadaljnje gospodarske graditve je, da likvidiramo plačilni debalans z inozemstvom in omogočimo, da bo naša industrija zadostno izkoriščala tako težko dosežene in s tolikimi napori zgrajene kapacitete. V ta namen je treba na naši današnji stopnji gospodarskega raz­ voja posvetiti glavno skrb v kapitalni graditvi prav temu cilju, se pravi, doseči plačilni balans z inozemstvom, kar nam

60

bo omogočilo, da bo naša dežela povsem uživala rezultate izpolnjenega petletnega plana. So objektivni pogoji, da se bo s takšno smerjo v dokon­ čevanju ključne kapitalne graditve in z zadostnimi investi­ cijami v kmetijstvu prihodnja leta (vključno 1953) — seveda, če bi izven naših moči ne nastopila potreba po novih izrednih izdatkih — plačilna bilanca z inozemstvom popolnoma izrav­ nala do gospodarskega leta 1954/55. Mi bi jo bili izravnali že za gospodarsko leto 1953/54, če ne bi bilo letošnje suše s hu­ dimi posledicami in če bi nam zahodne države dale pravočasno tudi tisto pomoč, ki smo jo želeli za izravnavo debalansa, to je, če bi nam bili namesto odobrenih 99 milijonov dali 146 mi­ lijonov, kolikor smo zahtevali. Rezultat izpolnitve petletnega plana kaže glede na vse težave, ki smo jih imeli ta leta in ki sem jih poprej ilustriral z neštetimi števili, dvoje: prvič, da je naše delovno ljudstvo pod vodstvom svoje Partije vložilo vse svoje sile za dosego cilja in da jih je vlagalo z velikimi uspehi; drugič, da je bila splošna smer naše gospodarske graditve pravilna, kar je po­ sebno potrdila uspešna borba z gori omenjenimi težavami. Naštete številke jasno dokazujejo, kako obrekovalne so bile pravljice o nerealnosti zasnove naše gospodarske graditve, ki sta jo zastopali naša Partija in vlada. Hkrati je treba na tem mestu našteti tudi pomanjkljivosti prvega petletnega plana, ki iz objektivnih razlogov, kakor tudi zaradi pomanjkanja izkušenj na posameznih sektorjih niso bile ravno majhne. Predvsem je treba poudariti, da smo v zvezi z razveljav­ ljenjem investicijskih pogodb in v borbi proti temu, da bi ne zamudili rokov, morali začeti skoraj vse objekte brez izde­ lanih načrtov, kar je pogosto povzročalo neekonomičnost graditve in poznejše popravke, ki so nas stali težke milijone. Ta pomanjkljivost je po večini objektivnega značaja glede na situacijo, v kateri smo bili. Bilo pa je tudi subjektivnih slabosti, ker bi lahko bili mnogi projekti gotovi prej, kakor so bili. V bodoče ne bomo začenjali večje kapitalne graditve, ne da bi poprej dobro izdelali projekte in vsestransko pre­ verili gospodarski račun. Ce je bila v težavah prvih let taka gradnja še nekako opravičena, potem sedaj prav gotovo ni več in bi pomenila neodgovorno tratenje ljudske imovine-

61

Nadaljnja pomanjkljivost prvega petletnega plana je tudi v tem, da za številne objekte ni bilo zadostne ekonomske računice, tako glede plačne bilance s tujino, kakor tudi glede notranjega gospodarskega delovanja. Osnovna koncepcija se je pokazala kot pravilna in primerna, na mnogih posameznih objektih pa se je pokazala omenjena napaka. Težja pomanjkljivost je v tem, da je pri konkretnem izvrševanju pri mnogih objektih prevladala grandomanija, ki jo je bilo treba popravljati, ko je bila že storjena večja škoda. V bodoče se je treba ostro boriti proti tako imenovani široki fronti in začeti samo tiste večje objekte, za katere so izkazana denarna in -materialna sredstva doma in v tujini in ki so bili poprej natančno ekonomsko in tehnološko prever­ jeni. Po republikah so začeli graditi mnogo objektov iz ne­ kakih avtarkičnih republiških tendenc. V bodoče je treba to preprečiti ne le zato, ker je to v nasprotju z vsako sociali­ stično gospodarsko koncepcijo, marveč tudi zato, ker to po­ meni razmetavanje sredstev in njih odvzemanje najvažnejšim ključnim objektom. Tovariši in tovarišice! To, o čemer sem poprej govoril, je zelo resna stvar in kongres mora o tem izdati sklep, ki ga ne bo mogel kdor koli spremeniti ali kršiti. Našo idustrializacijo je treba ocenjevati kot celoto, zato ne moremo dovoliti avtarkičnih tendenc in kršitve splošnega plana industrializacije. NASI BODOČI PLANI ZA INDUSTRIALIZACIJO

Glede na to, da bomo kmalu dogradili nekaj zadnjih ključnih objektov, nujnih za našo nadaljnjo industrializacijo in za razvoj dežele, ter glede na velike težave in napore, ki smo jih morali doslej prenašati, menim, da bomo morali v bližnji in daljnji perspektivi prilagoditi naše plane našim materialnim, umskim in fizičnim možnostim. Graditev indu­ strije ne bo tako velika kakor prvih pet do šest let naše kapitalne graditve, znatno pa bodo povečane investicije za kmetijstvo, za promet in družbeni standard. Naša nadaljnja investicijska graditev bo temeljila predvsem na lastnih pro­ izvajalnih silah, na tistem, kar naša bazična industrija že proizvaja in kar bo kmalu proizvajala. Perspektivni razvoj 62

osnovne kapitalne graditve sloni na izkoriščanju domačih surovin, na zagotovitvi energetske osnove in na odstranje­ vanju zaostalosti posameznih ljudskih republik, kakor tudi zaostalosti posameznih gospodarskih panog, da se poveča aktivnost trgovinske bilance. Da bi zagotovili zadostno količino električne energije, je predvidena graditev naslednjih elektrarn: nove HC Kokin Brod z okrog 400 milijoni kWh letne proizvodnje; nove HC Peruča v sistemu reke Cetine v Dalmaciji s 96 milijoni kWh, katere jez in akumulacija sta sestavni del velike HC Split, ki bo imela moč 350 MW in letno proizvodnjo okrog 2 milijardi kWh. Nadalje je v načrtu nova HC Vuhred na Dravi, ki bo dajala letno proizvodnjo 280 milijonov kWh; nova 11C Jajce, ki izkorišča vode reke Plive, bo dajala 230 milijonov kWh letno. Graditev sistema Gornja Zeta sestoji iz večje HC Peručica in iz treh manjših, HC Bjeloševine, HC Glušje in PIC Liveroviči; celotni sistem bo dajal letno proizvodnjo 846 milijonov kWh. Razen tega so v teku študije in raziskovanja za hidrocentrale, ki bodo postopno prišle na vrsto, in to: HC Crvene vode na Drini s 630 milijoni kWh letne proizvodnje, ki bo služila elektrifikaciji Zahodne Srbije in Vzhodne Bosne: HC Kamenica (Gojak) v Liki s 190 milijoni kWh, ki bo služila elektrifikaciji Like, Gorskega Kotarja in Zahodne llrvatske; HC na Savi pri Krškem s 160 milijoni kWh, ki bo oskrbovala Zagreb; HC Rama z okrog 500 milijoni kWh in HC Konjic z okrog 400 milijoni kWh, ki bosta oskrbovali bosanskohercegovsko industrijsko področje in Dalmacijo, HC Vardar in HC Črna Reka, ki bosta oskrbovali z električno energijo področje Makedonije. Razen tega je v načrtih še vrsta ka­ loričnih central ob ležiščih lignita, n. pr. Kolubara, Šoštanj, Kakanj itd. Nadalje je za povečanje proizvodnje premoga in za zbolj­ šanje kakovosti v načrtu graditev separacije v rudniku Banoviči z zmogljivostjo 2 milijonov ton premoga, separacija v Brezi z zmogljivostjo 800.000 ton, kakor tudi sušilnica premoga v Velenju s kapaciteto 650.000 ton. Glede na to pa, da naša proizvodnja koksa ne zadostuje potrebam črne metalurgije, bo treba novih podjetij za pridobivanje koksa. Za izkoriščanje odpadnih plinov SO2 iz topilnice bakra in cinka in za pridobivanje žveplene kisline ter superfosfata, 63

kar je posebno važno za naše kmetijstvo, pa tudi za industrijo, bo treba zgraditi naprave za pridobivanje teh produktov. Zaradi velikih deviznih izdatkov za surovine tekstilne industrije nam je nujno treba čimprej zgraditi tovarno viskoze z zmogljivostjo 20.000 ton umetnih vlaken, s čimer bomo prihranili v devizah 7 milijard dinarjev. V zvezi s potrebo po napredku v kmetijstvu bo treba razširiti zmogljivost tovarn traktorjev in zgraditi nove tovarne za proizvodnjo umetnega gnojila itd. PISANA METALURGIJA

S postopno graditvijo rudnika bakra v Majdanpeku bomo pridobili v prvi fazi 15.000 ton bakra letno. Leta 1953 bo v Strnišču dograjena tovarna glinice z letno kapaciteto 50.000 ton glinice, prav tako pa tudi prva etapa tovarne aluminija z letno zmogljivostjo 15.000 ton aluminija, leta 1955 pa se bo kapaciteta povečala za nadaljnjih 15.000 ton, tako da bomo dobili letno 30.000 ton aluminija. PROMET

Prav tako bo treba v bodočem planiranju posvetiti naj­ večjo skrb transportu in komunikacijam. Zaradi zmerom večje mehanizacije transporta je treba čimprej popraviti in zgraditi za to ustrezne ceste, kajti že danes imamo veliko škodo zaradi naglega kvarjenja motornih vozil na slabih cestah. Prav tako zahteva naš železniški, pomorski in zračni promet čimprej kar največjo skrb, ker je že prilično zaostal in doslužil. KMETIJSTVO

Po podatkih zveznega zavoda za statistiko se vidi, da povojni razvoj kmetijstva daleč zaostaja za razvojem naše industrije in drugega gospodarstva. Toda to ne zaradi kakšne­ ga zavestnega zanemarjanja in podcenjevanja kmetijstva, marveč je to posledica objektivne nujnosti v prvem obdobju naše graditve. Najprej smo se morali posvetiti graditvi naše 64

bazične industrije, da bi tako ustvarili potrebne pogoje za mehanizacijo našega kmetijstva. Z dograditvijo ključnih objektov bomo imeli potrebne pogoje za nadaljnji razvoj kmetijstva. Že leta 1955 bo inve­ stiranih v kmetijstvo 25 milijard dinarjev. Te investicije se bodo večale iz leta v leto. Osnovna smer investicij v kmetijstvu naj bo naslednja: prvič, nadaljnja mehanizacija in oskrbovanje s traktorji; drugič, povečanje uporabe umetnega gnojila, v ta namen je treba dajati potrebne kredite, posebno zadrugam; tretjič, po­ večanje živinskega sklada; četrtič, zboljšanje stanja vino­ gradništva — obnavljanje vinogradov, novi vinogradi itd; petič, postopna in sistematična graditev sistema namakanja; šestič, graditev majhne živilske industrije na načelu sociali­ stične planske proizvodnje v samem kmetijstvu, kar bo pre­ prečilo propadanje velikih količin sadja in zelenjave( kar se danes žal dogaja) in omogočilo dvig kakovosti končnih izdel­ kov ter zaposlitev odvečne delovne sile, ki jo bo sprostila mehanizacija kmetijstva. Da bi se zadruge ne spreminjale postopno v nekaka pod­ jetja, v katerih bi se krepil, namesto slabel kapitalistični element v proizvodnji in porazdelitvi, bo morala oblast dobro nadzorovati kreditiranje v kmetijstvu, ker se dogaja, da se krediti uporabljajo v neproduktivne namene in ne prven­ stveno za prioritetne potrebe, ki omogočajo dvig kmetijstva v čim krajšem roku z ekstenzivne na intenzivno obdelavo; ponekod celo špekulirajo s krediti. Zadružništvo je za nas še vedno eno najvažnejših vpra­ šanj. Zadružništvo je najvažnejši element zmage socializma na vasi. Brez zmage socialističnega sektorja na vasi tudi ne more biti končne zmage socializma v naši deželi. Ta zmaga pa je v visoki življenjski ravni — materialni, kulturni itd. Gre samo za to, kako bomo to dosegli. Prav kakor si moramo nadvse prizadevati, da bi ne bili vedno odvisni od vremenskih razmer v kmetijstvu, ker nas cesto dolete razne elementarne nesreče, prav tako ne moremo dovoliti, da bi bili odvisni od dobre ali slabe volje posameznih proizvajalcev na vasi. Prav kakor moramo izdati učinkovite ukrepe za obrambo pred naravnimi silami in zavarovati kmetijstvo pred njimi, prav tako moramo stalno izdajati ukrepe za zagotovitev prehrane prebivalstva in za pravilen razvoj socializma, da ga zavaruVI. kongres KPJ — 5

65

jemo pred kaotično proizvodnjo in porazdelitvijo v kmetij­ stvu, ki so jima pogoj desettisoči drobnih individualnih gospodarstev. Pri nas še vedno premalo skrbimo za razne oblike stimu­ lacij, ki naj bi pritegnile kmete v zadrugo. V začetku smo ravnali preveč togo, tako pri ustanavljanju zadrug, kakor tudi v njihovem notranjem organizacijskem sistemu. Sedaj se je to začelo malo popravljati, toda še vedno je dovolj napak, ki jih je treba popraviti. Na drugi strani pa so neka­ teri tovariši zgubili pogum zaradi določenega odpora kmetov v nekaterih krajih, da bi stopili v zadruge, in pa ker je sovražnik poskušal razbiti že ustanovljene zadruge itd. Ustvar­ janje socializma na vasi res ni hitro in lahko delo. Tu so najmočnejše korenine starega, najmočnejše korenine zasebne lastnine, korenine zaostalosti, starih običajev in pojmovanj. Samo s krepitvijo našega socialističnega industrijskega poten­ ciala bomo postopno obvladali težave tudi pri uveljavljanju socialističnega načina proizvodnje na vasi. Od nas bo odvisno, ali bo rastel ali slabel socialistični sektor na vasi. Ne bo mogel rasti, če mu za to ne bomo dajali hrane in če bomo delali neumnosti. Tovariši in tovarišice! O naših gospodarskih problemih sem govoril premalo, da bi si mogli do podrobnosti ustvariti popolno sliko- Nisem mogel biti obširnejši zaradi samega prostora v svojem poročilu in verjamem, da me bodo tovariši v diskusiji dopolnili, da bodo o nekaterih problemih navedli več številk. V zvezi z našim splošnim razvojem sem hotel podati samo približno podobo, da bi vsaj nekoliko dojeli vse težave, s katerimi se borimo in s katerimi se bomo verjetno delno še borili. Toda vse to vendarle nakazuje velike uspehe v naših naporih in vliva zaupanje v našo nadaljnjo graditev. Več in zgovorneje kakor vse suhe številke kaže naša stvarnost — naše tovarne in izdelki, ki jih te že proizvajajo, naša velika delovna mesta in gradbišča, z eno besedo, izginila je stara zaostala Jugoslavija, vse hitreje in hitreje vstaja nova, v vseh ozirih napredna dežela.

66

IV. DELO IN RAZVOJ KPJ V OBDOBJU OD V. KONGRESA PARTIJE DO DANES

Peti kongres naše Partije je bil velikanskega pomena za njen nadaljnji razvoj in delo kot vodilne družbene sile v graditvi socializma. Okrepil je vrste Partije in omogočil, da se odstranijo iz nje tuji, izdajalski in omahljivi elementi, ki so v dneh, usodepolnih za našo deželo in za njene narode, krenili na pot izdaje interesov dežele in ljudstva, služeč kot orodje v rokah moskovskih imperialistov za dosego njihovih mračnih namenov z novo Jugoslavijo. Napad ZSSR in drugih informbirojevskih partij na vod­ stvo KPJ ni imel za njen razvoj nikakršnih posledic. Na­ sprotno, rečemo lahko, da je Partija še bolj ojeklenela in da je začelo število njenih članov naglo rasti, tako da je od junija do konca decembra 1948 naraslo od 448.175 na 530.812 članov, leta 1949 in do decembra 1950 na 607.443 članov, do decembra 1951 na 704.617 članov, do junija 1952 pa na 779.382 članov. Takoj po kongresu je prišlo na dan, da je imelo vodstvo VKP(b) v vrstah naše Partije nekaj svojih agentov, kakor so bili Arso Jovanovič, Radonja Golubovič, Vlado Dapčevič, Branko Petričevičj Moma Djurič, Voja Srzentič, Slobodan Radulovič in drugi, ki jih je najel NKVD in izmed katerih so imeli nekateri nalogo nastopiti na kongresu proti politiki CK KPJ. Toda enodušnost delegatov na kongresu v obsodbi pisem Stalina in Molotova ter resolucije Informbiroja je delo­ vala kot mrzla prha na te izdajalce in se niso drznili priti s svojim razkolnim stališčem pred kongres. To je bil nov velik poraz sovjetskih voditeljev po dogodku s Hebrantrom in Žujovičem, ko so poskusili razbiti enotnost Partije in ljudstva naše dežele. Peti kongres Partije je enodušno odobril odgovore politbiroja na pisma Stalina in Molotova, prav tako pa tudi naše stališče v zvezi z odhodom na sejo Informbiroja v Buka­ rešto. Toda na V. kongresu, oziroma v resoluciji o tem sporu, je bilo izraženo tudi upanje in želja, storiti vse, da bi se odnosi med našo Partijo in VKP(b) nekako popravili in da bi spor poravnali na tovariški način. Bilo je več razlogov za to, da je V. kongres zavzel takšno stališče. Prvi je bil ta, da skoraj celotno ozadje tega spora še ni bilo znano v vrstah članov Partije, kaj šele ljudstvu; 67

drugi je bil v našem tedanjem položaju — političnem, gospo­ darskem in idejnem, oziroma v stopnji zavesti ne le širokih množic delovnih ljudi naše dežele, marveč celo tudi mnogih članov Partije, ker je naša Partija dolga leta gojila zvestobo in ljubezen svojih članov in ljudstva do Sovjetske zveze kot edinega resničnega zaveznika, na katerega se naša dežela lahko zanese v težkih časih. Zato takrat, ko se je dejansko pokazalo, da je bila vse to ena sama strašna zabloda, ko je postalo nam na vodilnem položaju že popolnoma jasno, kaj hoče ZSSR v odnosu do naše dežele in v svoji zunanji politiki sploh — mnogim članom Partije in ljudstvu to še ni bilo jasno. Njim je bilo težko verjeti, da ima ZSSR tako nepoštene na­ mene z nami, kakor je to pozneje pokazala praksa. Utvare o ZSSR so se rušile postopno, toda ta proces sta pospešila sama Sovjetska zveza in Informbiro s svojimi psov­ kami in obrekovanji vsega tistega, na kar so bili naši narodi najbolj ponosni. To je pospešil pritisk ZSSR na našo deželo, njena gospodarska blokada, provokacije na mejah in uboji naših graničarjev, vojne grožnje in odvzemanje otrok staršem, ki so bili pred sporom poslani na šolanje v Sovjetsko zvezo, kakor tudi mnogo drugih sovražnih ravnanj proti naši deželi. Ta so odprla oči vsakemu poštenemu človeku v Jugoslaviji. Provokacije na mejah proti naši deželi so naglo naraščale iz leta v leto. Medtem ko so izvršili sovjetski sateliti leta 1949 936 provokacij, je naraslo število provokacij v letu 1951 že na 1517, v samo devetih mesecih letošnjega leta pa je znašalo število provokacij 1530. Tako je do danes padlo okrog 40 naših graničarjev in državljanov. Vse to, kakor tudi nasilno vtihotapljanje celih ton raznega klevetniškega propagandnega ma­ teriala, je pripomoglo k razkrinkanju njihovih sovražnih na­ menov zoper našo deželo, ne pa samo zoper vodstvo Partije, kakor so to spočetka hoteli prepričati. Čeprav je bil pritisk Sovjetske zveze in satelitskih dežel na našo deželo in na naše ljudstvo od vseh početkov nena­ vadno srdit in v raznih oblikah zmerom močnejši, vendar ni zamajal vrst naše Partije, česar so se nadejali Stalin in drugi voditelji Sovjetske zveze in Informbiro j a. Tovariši in tovari­ šice, pogumno lahko rečem, da nobena druga Partija na svetu ne bi vzdržala takega pritiska. Zakaj lahko to rečem? Zato, ker niti ena druga partija ni šla v zadnjih dveh desetletjih 68

skozi tako trdo šolo, skozi kakršno je šla KPJ v revolucio­ narni predvojni praksi in v ognju oborožene ljudske revolucije. Zato je samo tako prekaljena revolucionarna partija mogla vzdržati vse viharje in priti iz te borbe s sovjetskimi revizio­ nisti še krepkejša in še bolj monolitna. V vsakodnevni nenehni borbi proti sovjetskim in drugim revizionistom ter njihovi agresivni propagandi proti Jugo­ slaviji, kakor tudi proti sovražnemu stališču zahodne reakcije do nas, so se kalili kadri naše Partije, je rasla in se ostrila njihova idejna ter politična raven. Peti kongres je naložil članom Partije velike naloge v zvezi z graditvijo socializma sploh, v zvezi z izpolnitvijo petletnega plana pa še posebej. Te naloge so zajete v pro­ gramu Partije, ki ga je sprejel V. kongres in ki poziva člane Partije, naj vložijo vse svoje sile za reševanje tako velikih problemov naše socialistične skupnosti, kakor so: »Utrditev enakopravnosti narodov Jugoslavije — Srbov, Hrvatov, Slo­ vencev, Makedoncev in Črnogorcev ter zagotovitev pravic nacionalnih manjšin«; nato »spreminjanje Jugoslavije v raz­ vito industrijsko in napredno kmetijsko deželo«; utrditev in izpopolnjevanje Jugoslovanske armade, utrditev neodvisnosti naše dežele, dvig življenjske ravni delovnih ljudi, napredek prosvete in kulture, delo v raznih družbenih organizacijah in tako dalje. Tovariši in tovarišice, s tega mesta lahko danes pred vami potrdim, da so člani Partije častno izpolnjevali svoje dolžnosti tako do Partije, kakor tudi do ljudstva. Komunisti so bili vedno o pravem času tam, kjer je bilo najtežje in kjer so bili najpotrebnejši. Ako pozimi ni bilo premoga za tovarne, železnice in kurjavo, so šli tisoči članov Partije iz tovarn, pisarn, raznih ustanov in iz vasi na delo v rudnike po več tednov in mesecev, če pa se je zataknilo na kakem gradbišču, so člani Partije priskočili na pomoč; če nas je doletela kaka elementarna nesreča, so bili člani Partije prvi, ki so prišli na pomoč itd. Takih primerov je na tisoče. Vse to je pripomoglo, da je Partija postala ljudstvu še bližja, da je ljudstvo še bolj utrdilo svoje zaupanje vanjo in v stvar, za katero se Partija bori — v socializem.

69

IDEJNO VZGOJNO DELO

Do IV. plenuma CK KPJ je bilo celotno idejnovzgojno delo vodeno pretežno iz centra. Tematika, pa celo oblike dela so bile določene, začenši pri agitpropu CK KPJ, tako da so mnoge osnovne partijske organizacije in nižja partijska vod­ stva postala pasivna. Razen tega so bile tudi druge slabosti, ena največjih pa je bila zastarelost problematike posameznih planov in programov, ki so se počasi spreminjali v odnosu do konkretnih potreb. Danes je položaj v glavnem spremenjen. Težišče dela in pobuda sta prešli na osnovne partijske organizacije in par­ tijska vodstva na terenu. Kurz demokratizacije oblik idejnovzgojnega dela je v glavnem pravilno pojmovan, vendar je pa še dokaj slabosti. Osnovna slabost je v tem, da so mnoge partijske organizacije prepuščene same sebi, brez vsakršne pomoči pri prehodu in pripravah, tako da je v mnogih par­ tijskih organizacijah na vasi delo za idejnopolitični dvig članov zaostalo ali je zanemarjeno. Zato je danes naloga mnogih partijskih organizacij, da se čimprej poživi idejno­ vzgojno delo, posebno delo za osnovno usposabljanje posa­ meznih članov, predvsem voditeljev. Toda decentralizacija idejnovzgojnega dela je dala dobre rezultate že v mnogih organizacijah. Partijska vodstva hitreje dojemajo probleme, ki se jim vsiljujejo v vsakdanjem delu, tako partijske kakor tudi politične in splošno družbene. Ven­ dar pa nekatere partijske organizacije še zaostajajo in se ne znajdejo; nekatere organizacije, posebno nerazvite, ne orga­ nizirajo pravočasne in sistematične borbe v množicah proti tujim, klerikalnim, buržoaznim ter kominformističnim poj­ movanjem in vplivom. Ce danes moremo ugotoviti, da se zadnje čase opaža čedalje močnejši vpliv raznih socializmu tujih pojmovanj, posebno na vasi, je to jasen dokaz, da komunisti ne delajo dovolj, niti ne pravilno za odpravo takih pojavov. Prav to pa je njihova najvažnejša naloga. Nekaterim članom niso jasni določeni problemi zaradi nezadostne idejne in politične zgrajenosti ter slabe partijnosti, zato ne reagirajo nanje pra­ vilno, ali sploh ostajajo pasivni glede takšnih vprašanj, kakor so n. pr. bojazen za našo neodvisnost, bojazen za usodo so­ cializma v svetu, položaj v mednarodnem delavskem gibanju, 70

ali prepričanje, da bo Sovjetska zveza nekoč spoznala svojo napako ter vse popravila itd. Posebno moram tu poudariti, da je bilo zadnje čase mnogo pojavov, ko so bile partijske orga­ nizacije neobčutljive in neaktivne proti čedalje močnejšemu klerikalnemu in verskemu vplivu v nekaterih krajih, kakor n. pr. v Sloveniji, pa tudi na Hrvatskem. Razen tega pa se ne borijo dovolj odločno in sistematično proti pojavom šovinizma, ki so se začeli kazati tu in tam pod vplivom reakcionarnih elementov, ki se trudijo voditi svojo borbo proti novemu družbenemu sistemu pod tem videzom. Razlog za to je neza­ dostna občutljivost članov Partije glede teh pojavov in v tem, da ne reagirajo pravočasno in odločno. Moram poudariti, da so bili tu in tam tudi v vrstah članov Partije pojavi šovinizma, ki so se spreminjali v kominformizem in sovražno stališče do naše dežele sploh (primer: Duško Brkič, Rade Žigič, Čanica Opačič itd.). V primeri s partijskim delom na vasi in njegovimi sla­ bostmi napreduje delo v tovarnah in podjetjih bolje, posebno po uvedbi novega gospodarskega sistema. Gospodarskim vpra­ šanjem posvečajo dokaj časa in pozornosti. Delavci so nena­ vadno zainteresirani za te probleme, toda v delu partijskah organizacij po podjetjih je tendenca enostranosti. To ima svoje slabe strani, ker se pri tem zanemarja idejno-politično delo in razni drugi problemi, ki so važni s stališča naših družbenih potreb. Partijske organizacije v tovarnah in pod­ jetjih morajo znati pritegniti delavce in jih zainteresirati za vsa družbena vprašanja' Delovni načrt je treba postaviti mnogo širše. Delavci se morajo seznaniti s celotno linijo par­ tijske politike, z načeli, za katera se Partija bori itd. Sedaj, ko ne bo več kandidatskega staža, bo posebnega pomena bolj sistematično delo z delavskimi množicami za njih vključevanje v Partijo. Zaradi njihovega idejnopolitičnega in gospodarskega izobraževanja je treba zavreči včasih pojmo­ vanje, da delavci ne morejo dojeti zapletenih gospodarskih problemov v celoti, da je zanje teoretična izobrazba pretežka reč itd. Prav sedaj, ko delavci sami upravljajo podjetja, bi bilo napačno omejevati se na vzgojo in usposabljanje ozkega kroga delavcev, marveč je to treba razširiti na čedalje večji krog delovnih ljudi. Zato se seveda zahteva tudi boljša kva­ liteta idejnega in političnega dela ter sposobni člani Partije za to delo. Pogosta praksa, da ostaja idejno-politično delo 71

samo med člani Partije, je vseskozi napačna in jo je treba odpraviti. Ker je med delavci zelo močna in razširjena težnja, da bi dvignili raven svoje splošne izobrazbe, je treba storiti vse, da jim bo to mogoče, ker bo to olajšalo tudi ideološko izo­ brazbo, za katero je vsekakor potrebno določeno poprejšnje znanje. PARTIJSKE ŠOLE

Vzgoja partijskega kadra, ki so jo opravljale partijske šole, tečaji, seminarji itd., je dala dovolj dobre rezultate. Od V. kongresa do polovice letošnjega leta je šlo skozi Višjo partijsko šolo, skozi redne seminarje in razne tečaje 21.03S slušateljev, in sicer: skozi Višjo partijsko šolo 560 slušateljev, skozi srednjo partijsko šolo 3016, skozi nižjo partijsko šolo 14.180 slušateljev, skozi partijske tečaje pa 3282 tovarišev in tovarišic, in to v glavnem iz okrajnih in drugih vodstev. Do leta 1949 so bili programi naših partijskih šol in teča­ jev pod močnim vplivom ruskih šablon, potem se je pa ta praksa spremenila. Z velikim trudom partijskih kadrov, ki so obiskovali te šole in tečaje, so bili doseženi zelo lepi rezultati v obvladovanju gradiva; šolanje je mnogo koristilo tudi izvrševanju raznih nalog v praktičnem delu na terenu. V zvezi z nadaljnjim družbenim razvojem se je pokazala potreba tudi po spremembi sistema vzgoje našega partijskega članstva. Sklenjeno je bilo pripraviti za osnovni vodilni kader sistem periodičnih seminarjev, na katerih bi ta spoznaval teoretične probleme, ki jih postavlja naša praksa. V ta namen so bili prirejeni ustrezni učni načrti, po katerih naj bi dobili slušatelji osnovno znanje iz politične ekonomije in osnove znanstvenega socializma za lažje razumevanje in obvlado­ vanje nalog ter za boljšo orientacijo v socialistični graditvi dežele. Prav tako je potrebno tudi spoznavanje sodobnega mednarodnega političnega razvoja, posebno pa poznavanje stanja v mednarodnem delavskem gibanju. Tovariši in tovarišice! Če bi govorili v tem poročilu po­ drobneje o raznih slabostih v naši Partiji v obdobju, ki je tu zaobseženo, bi to vsekakor zavzelo mnogo prostora. Pomudil se bom samo še pri nekaterih izmed teh slabosti. 72

Najprej bi se želel nekoliko pomuditi pri liku člana Par­ tije, pri liku komunista. V zadnjih dveh letih so se začela pri nekem, na srečo majhnem krogu ljudi, članov Partije, pa tudi posameznikov iz nekaterih partijskih vodstev, vnašati izmaličena pojmovanja o osebnem življenju in morali, ki so prešla vse meje dovoljenega. Najpogostejši je bil primer določene idejne demoralizacije pri ljudeh, posebno pa moram poudariti, da so odigrala v tem določeno vlogo znana pisma VKP(b), ki obtožujejo našo Partijo, da se vmešava v osebno in družinsko življenje članov Partije, da jim omejuje svobodo v osebnem življenju itd. To trdim zaradi tega, ker je prišlo pri delu ljudi, ki so mislili, da je osebno življenje popolnoma neodvisno od partijskega, do politične demoralizacije in zaradi tega do odmikanja na informbirojevske pozicije. Centralni komite je moral po tem najostreje udariti in izdati vrsto ukrepov, da bi se take stvari ne dogajale več. Tu lahko rečem, da so ti ukrepi CK odlično odjeknili v vrstah partijskega članstva, ker so bili pravilni in zelo učinkoviti. Druga slabost, prav takšna ali še mnogo nevarnejša, ki se je pojavila hkrati s prvo, je bila v tem, da so začela prodirati v vrste partijskega članstva razna Partiji tuja pojmovanja — idejna, politična pa tudi kulturna. Od kod in zakaj to? Zaradi neverjetno naglih sprememb pri nas v smeri demokratizacije celotnega družbenega življenja so začeli razni elementi, ki jim socializem, kakor kaže, ni pri srcu, napačno pojmovati našo demokratizacijo in dvigati glave, pojavile so se razne teorijice o svobodi tega in onega. To se je čutilo na raznih toriščih kulturnega, pa tudi političnega življenja. Taka pojmovanja so vplivala celo na nekatere člane Partije, ki jih ne moremo šteti za posebno partijsko trdne. To je začelo megliti in raz­ blinjati idejnost ne samo zunaj, marveč tudi znotraj Partije. Ko smo si na jasnem s tem, da vloga KPJ danes ni v komandiranju, da se ne vmešava v vse kot nekak vrhovni arbiter in sodnik, ki izreka svojo sodbo o raznih problemih družbenega življenja — znanstvenih, gospodarskih in drugih -— kot nekaj nepreklicnega in nezmotljivega, potem je jasno, da se vloga KPJ sestoji v njeni najvažnejši nalogi — v idejnovzgojnem vodstvu, v njeni budnosti, da se socialistična družba pri nas razvija normalno in pravilno; to je — vloga komu­ nistov je v prevzgajanju in vzgoji državljanov naše dežele v socialističnem duhu. 73

Čedalje živahnejše in močnejše zveze z zahodnimi drža­ vami so, namesto da bi bile transmisije naše stvarnosti na Zahod, postajale čedalje bolj transmisija raznih socializmu tujih, preživelih idej za infiltracijo v naše družbeno življenje. Proti temu je CK prav tako izdal določene ukrepe, toda pokazalo se je, da bo tu borba težja. Tu ne gre za Partijo, marveč le za posameznike, v glavnem za osebe, ki delujejo na raznih toriščih družbenega življenja izven Partije. Ver­ jamem pa, da bomo, če bomo ohranili vrste naše Partije idejno čiste in disciplinirane, zlahka obvladali tudi te pojave, ki bi nam mogli povzročiti resno škodo v našem pravilnem razvoju, posebno pa v prevzgoji ljudi v socialističnem duhu. Mi bi ne bili niti komunisti niti revolucionarji, če bi ne znali pravo­ časno in pravilno odstranjevati takih pojavov, ki so v bistvu ne le škodljivi, marveč tudi protirevolucionarni. Protirevolucio­ narno je vse, kar zavestno ovira revolucionarni razvoj, pa čeprav je krščeno s kakršnimi koli krilaticami. Na koncu bi želel še enkrat opozoriti, da je za Partijo na tej stopnji demokratizacije našega družbenega življenja najnevarnejši poskus infiltriranje raznih tujih vplivov v ljud­ stvo, posebno pa v Partijo. Cim širša postaja demokratizacija, tem večja mora biti tudi budnost članov Partije do takih pojavov, pa naj se izrazijo le-ti v tisku ali v ustni propagandi, v obliki kakih akcij itd. Take pojave je treba takoj razkrivati kot poskuse razbijanja naše idejne enotnosti in slabitve enot­ nosti med ljudstvom sploh. Zato je borba za dostojni lik člana Partije tudi v današnji fazi razvoja na poti graditve socializma (pri čemer se moramo varovati vseh mogočih Scil in Karibd) ena najvažnejših nalog naše Partije, kajti le zgledno vedenje komunistov, njihov nenehni idejni dvig, njihova disciplina in požrtvovalnost, zvestoba ljudstvu in Partiji jih dela vredne, da bodo idejni in politični pobudniki ustvarjanja nove — socialistične družbe. V. DRUŽBENE ORGANIZACIJE VLOGA IN DELO SINDIKATOV

Velik razmah naše industrializacije in čedalje večji dotok delovnih ljudi iz vasi v tovarne je postavil pred naše sindikate velike naloge. V pogojih graditve socializma v naši deželi so te naloge povsem drugačne, kakor so bile na primer v pred­ 74

vojni Jugoslaviji ali kakor so danes v kapitalističnih deželah. Ker so se odnosi delavcev do proizvajalnih sredstev spremenili z odpravo kapitalističnega načina proizvodnje, ki ga je na­ domestil socialistični način, so se v zvezi s tem spremenile tudi naloge naših sindikatov. V kapitalističnem sistemu, oziroma v kapitalističnem načinu proizvodnje imajo sindikati nalogo braniti interese delovnih ljudi pred kapitalističnim izkoriščanjem. Sindikati so tam na čelu organizirane množice delovnih ljudi ter skrbe za izbolj­ šanje delovnih in drugih pogojev delavcev ter nameščencev. Toda v prehodnem revolucionarnem obdobju — to je takrat, ko je že uvedena oblast delovnega ljudstva in uničen stari sistem, ko so proizvajalna sredstva podružabljena, niso pa še izročena v upravljanje delovnim kolektivom, marveč so v rokah države — v tem obdobju imajo sindikati nalogo, da s tem, ko ščitijo interese delovnih ljudi, ne pozabljajo na interese revolucije, na splošne družbene interese. V skladu z obstoječimi materialnimi sredstvi sindikati podpirajo ljudsko oblast in vplivajo nanjo, da bi se čimbolj regulirali in po­ pravili pogoji delavcev in nameščencev. V pogojih upravljanja podjetij in tovarn po delovnih kolektivih se vloga sindikatov spet nekoliko spremeni. Zdaj je njihova naloga mnogo bolj zapletena in zelo važna. Kultnrno-prosvetna, moralno-politična, ideološka in stro­ kovna vzgoja sto in sto tisočev delavcev —■ to je velika naloga sindikatov. Zdaj, ko je odtisno vprašanje nagrajevanja veči­ noma od delavcev samih, imajo sindikati veliko odgovornost, da se to razvija pravilno in pravično. Ta njihova odgovornost je mnogo bolj zapletena, ker ni več enostranska, marveč dvojna — pred delavci v podjetju in pred vso socialistično skupnostjo. Sindikati so dosegli velike uspehe v vzgojnem delu kakor tudi v borbi za premagovanje raznih gospodarskih težav, za odstranitev posledic gospodarske blokade ZSSR in njenih sate­ litov, za izpolnitev petletnega plana. Sindikati so bili organi­ zatorji borbe za večjo storilnost, za socialistično tekmovanje, za udarništvo in racionalizatorstvo. Vse to so bile zelo po­ membne naloge v našem družbenem razvoju in v premagovanju težav v naših najtežjih dneh, v dneh vseh mogočih pritiskov in groženj. 75

Na čelu organiziranih delovnih ljudi naše dežele so odigrali sindikati pri nas veliko vlogo, ko so razkrinkavali pred delavci protirevolucionarni napad ZSSR in njenih satelitov na našo deželo. Z odmiranjem državnih funkcij pri upravljanju proizvod­ nje narašča in bo naraščala vloga sindikatov v mnogih vpra­ šanjih, kot so: sistem nagrajevanja, reorganizacija socialnega zavarovanja, volitve delavskih svetov, družbeni plan, izdajanje raznih uredb, pravilen in pravičen postopek pri določanju stopnje akumulacije in podobno (za posamezne tovarne in podjetja, pa tudi nasploh). Zanimivo je pojmovanje vloge naših sindikatov v tujini — ne le v vrstah reakcionarjev, temveč tudi med nekaterimi vodilnimi ljudmi v socialističnih sindikatih — po katerem so sindikati pri nas povsem državna, totalitaristična organizacija, ne pa svobodni sindikati. Moram reči, da sem osebno že mnogo­ krat razlagal tujcem, ki so prišli k meni, kaj so naši sindikati in kakšna je njihova vloga v našem družbenem življenju. Da, toda ti so to samo vneto poslušali, se smehljali in mislili pri tem: Pripoveduj komur hočeš, mi ti pa le ne verjamemo. Kapitalist si misli pri tem: Ah, kako ste vi v Jugoslaviji srečni, ko lahko s pomočjo sindikatov brzdate delavce, da ne zahtevajo višjih plač in krajšega delovnega časa! — Desni socialist pa (pravim desni socialisti zaradi tega, ker mnogi socialisti, in to ravno levi, razumejo vlogo naših sindikatov), na osnovi svoje koncepcije mirnega preraščanja kapitalizma v socializem, iz povsem ideološke animoznosti do revolucio­ narne preobrazbe, kjer so in morajo biti metode prisiljevanja, ne verjame, da sindikati niso sredstvo totalitarnega sistema, kakor on pojmuje naš sistem. Pri nas so sindikati imeli že v prvi fazi graditve socializma važno vlogo v tem, da so neposredno sodelovali pri izdajanju vseh za delovne ljudi važnejših uredb in predpisov, kakor tudi pri pripravi zakonov, preden so bili predloženi Ljudski skup­ ščini v razpravo itd. Očitajo nam, da so sindikati pri nas pod vplivom Komu­ nistične partije, kakor da sindikati na Zahodu niso pod idej­ nim in političnim vplivom socialističnih in drugih strank. Vsekakor je logično, da so Partija delavskega razreda in sindikati v borbi za iste končne cilje tudi čvrsto povezani. Zato je jasno, da so pri nas tako Komunistična partija kakor 76

sindikati trdno povezani v enotnem cilju — graditvi socializma. Razen tega ni pravilno pozabljati, da je pri nas Komunistična partija vodila osvobodilno vojno in izvršila revolucijo, da danes pod idejnim vodstvom Komunistične partije gradimo celotno družbeno življenje itd. V tem je torej vodilna vloga naše Partije. In la vodilna vloga se razvija zmerom bolj v smeri vzgojitelja državljanov naše dežele v socialističnem duhu. Po famozni resoluciji Informbiroja, po besnih napadih in pritisku ZSSR ter satelitov na našo deželo, prav tako pa tudi zaradi poskusov sovjetskih hegemonistov, da bi spremenili Svetovno sindikalno organizacijo v orodje svoje zunanje poli­ tike, posebno v borbi proti naši deželi — so naši sindikati izstopili iz te mednarodne sindikalne organizacije ter s tem pomagali razkrinkati protirevolucionarno vlogo ZSSR v med­ narodnem delavskem gibanju. Osamiti naše sindikate, kar so poskušali Sovjetska zveza in njeni pristaši, jim ni uspelo. Upostavili smo številne zveze ne le s sindikati evropskih dežel, marveč tudi s sindikalnim gibanjem v Aziji, Afriki itd. Naši sindikati živahno sodelujejo z delavskimi sindikati v drugih deželah. Pri tem sodelovanju seznanjajo naši sindikati med­ narodno delavsko in napredno javnost sploh z našo sociali­ stično stvarnostjo ter razbijajo sovjetsko-informbirojevske laži in obrekovanje o odmiku naše dežele s poti socializma. V zvezi s sedanjimi zapletenimi nalogami sindikatov pa mislim, da se morajo sindikalni funkcionarji, srednji in višji, nenehno izpopolnjevati. Proučevati morajo zakone politične ekonomije na osnovi Marxovega, Engelsovega in Leninovega nauka, in to ne abstraktno, temveč v skladu z razvojem naše socialistične graditve. Ce bi sindikati tega ne delali, ne bi mogli odigrati tiste vloge, ki jo družba danes pričakuje od njih. In to zaradi tega, ker se v današnji praksi upravljanja podjetij po delovnih kolektivih nekatere sindikalne organi­ zacije niso znašle in so v nekaterih vprašanjih zagovarjale manj pravilno stališče kakor delavski sveti ali upravni odbori, to pa dokazuje, da se niso dovolj poglobile v bistvo problemov. Iz tega se vidi, da neodgovorno govorjenje, da bodo sindikati v novem proizvodnem sistemu izgubili pomen, nima nikakršne osnove in lahko povzroči samo zmedo in škodo.

77

LJUDSKA FRONTA JUGOSLAVIJE

V obdobju od V. kongresa do danes je prišla vloga Ljudske fronte v naši graditvi socializma do polnega izraza. Udeležba Ljudske fronte v političnem, gospodarskem, kulturnem in drugem življenju je bila odločilnega pomena za realizacijo uspehov, ki smo jih dosegli doslej na teh področjih dejavnosti. Posebno je treba poudariti, da je prav Ljudska fronta omogočila, da so široke ljudske množice naše dežele čimprej dojele bistvo spora med nami in ZSSR. Prva leta po objavi resolucije Informbiroja, v času gospodarske blokade in po­ skusov Sovjetske zveze, napraviti zmedo med našimi narodi, je posvetila Ljudska fronta večino svoje politične dejavnosti razlagi bistva spora in nakan ZSSR zoper našo deželo ter se odločno borila proti informbirojevščini. Razne klevete in druge grdobije ZSSR ter ostalih kominformovcev proti naši deželi so frontovske konference obsojale in zares lahko rečemo, da v vrstah Fronte skoraj ni bilo omahovanja glede Informbiroja. V tem delu je Ljudska fronta, to je njene organizacije, s posebno skrbjo razvijala pripravljenost, braniti deželo pred agresijo in da se v zvezi s tem utrdi zaupanje v lastne sile. Po zaslugi takega intenzivnega političnega dela je uspelo do danes popolnoma objasniti najširšim množicam naših držav­ ljanov sovjetske imperialistične naklepe proti naši deželi. Ljudska fronta je bila nadalje zelo aktivna tudi v politič­ nem delu, v razlaganju nujnosti naše družbene preobrazbe, izpolnitve petletnega plana itd., vzporedno s tem pa je tudi mobilizirala frontovce za prostovoljne delovne akcije. Dejavnost Ljudske fronte je bila vsestranska: razlagala je razne gospodarske ukrepe vlade, agitirala za vključevanje v kmečke delovne zadruge, sodelovala pri odkupu, pobiranju in določanju davkov, pri izpolnjevanju setvenih planov, pri uveljavljanju zakona o prepovedi nošnje žara in feredže itd. Posebno pomembna sta bila vloga in delo Ljudske fronte pri utrjevanju bratstva in enotnosti naših narodov. Budnost večine frontovcev do pojavov šovinizma v krajih, kjer se je nekoč bohotila nacionalna mržnja, je večinoma uspešno pre­ prečevala ponovitev takih šovinističnih pojavov. Moram pa poudariti, da Ljudska fronta vendarle ni v vseh takih krajih posvetila temu vprašanju dovolj skrbi, to pa navadno tam, kjer frontovske organizacije niso bile politično aktivne, kjer 78

je zaradi nepravilnega pojmovanja vloge Ljudske fronte na sedanji stopnji našega družbenega razvoja zamrlo politično delo. Mnenja sem, da je borba proti šovinizmu sestavni del političnega dela frontovcev. Ta borba mora biti tudi v Fronti sami sistematična in nepretrgana, ker menim, da je prav Ljudska fronta danes tista najbolj množična politična forma­ cija naše socialistične dežele, v kateri se mora in edino more z največjim uspehom kovati in jekleniti naša nacionalna, politična enotnost in državna monolitnost. V dosedanjem delu in uspehih v idejno-političnem prosvetljevanju se je izkazalo, da postaja prav Ljudska fronta najbolj množična šola za širjenje socialistične misli v naši deželi. Široke množice frontovcev kažejo čedalje večjo žejo po učenju in po socialističnem, idejnem, političnem ter kultur­ nem znanju. Frontnim organizacijam je v zadnjem času omo­ gočeno in prepuščeno, da same iščejo najprimernejše oblike za prosvetljevanje svojih članov. Razume se, da jim je pri tem treba pomagati v organizaciji in izdelavi ustreznih aktual­ nih programov in planov za ideološko, politično in kulturno vzgojo. Posebno važna za to so predavanja z raznih področij znanosti, po možnosti čim kvalitetnejša, posebno pa tista, ki so aktualna v naši socialistični stvarnosti. Tako delo bo lahko uspešno napredovalo v raznih oblikah, kakor so to organizacije Ljudske fronte tudi že začele delati, v krožkih, tečajih, v ljudskih univerzah, v organizaciji knjiž­ nic in čitalnic itd. Mnoga predavanja s tematiko aktualnih problemov sodobnosti, ki jih je organizirala Ljudska fronta doslej, so lepo uspela, vendar pa še niso dovolj izkoriščene vse možnosti, ki jih ima ta naša najbolj množična družbeno­ politična organizacija. Za to so v glavnem krive partijske organizacije, ki ponekod podcenjujejo tako vlogo, kakor tudi delo Ljudske fronte. Nenehno se je treba zavedati, da ima naša Partija prav v Ljudski fronti široke možnosti za pre­ vzgojo ljudi v novem, socialističnem duhu. Nedavno se je ponekod pokazalo mrtvilo v delu frontnih organizacij. To je zdaj nekako popravljeno, vendar pa še ne dovolj, zato si je treba odločno prizadevati za vsestransko poživitev dela v organizacijah Ljudske fronte. Do tega mrtvila je prišlo tudi zaradi napačnega pojmo­ vanja vloge Ljudske fronte. Mnogi člani Partije so mislili, nekateri pa mislijo tudi še danes, da je Ljudska fronta po79

trebna le za razne delovne akcije v gospodarstvu. Ljudska fronta je seveda mnogo storila za premagovanje gospodarskih težav, toda to je samo ena izmed njenih nalog. Tu bom podal bežen pregled le nekaterih delovnih akcij in njihovega učinka za naše gospodarstvo. V letih 1948 do 1950 je Ljudska fronta mobilizirala svoje člane za številna prosto­ voljna dela, na primer za dela na velikih ključnih objektih, v rudarstvu, gozdarstvu, na cestah, pri raznih krajevnih grad­ benih delih, pri pogozdovanju itd. Samo leta 1949 je sodelovalo v delovnih brigadah 1,011.353 frontovcev pri ključnih objektih in opravilo dela v vrednosti 7 milijard dinarjev. Pri krajevnih delih je delalo leta 1949 30.906 delovnih brigad, ki so dale 319,153.808 delovnih ur v vrednosti 4 milijarde 841,900.000 di­ narjev. Prostor mi tu ne dovoljuje, da bi našteval vse po­ membnejše akcije in delovni učinek članov Ljudske fronte. Razen tega mislim, da je pri tem za našo deželo najvažnejši moralno-politični učinek. Ljudska fronta bo imela in mora imeti čedalje pomemb­ nejšo vlogo ne le kot politično združenje naših družbenih organizacij in socialističnih državljanov znotraj naše dežele, marveč mora imeti važno vlogo tudi izven nje kot politični predstavnik. Zaradi tega mora dobivati Ljudska fronta čedalje močnejšo organizacijsko obliko in ideološko vsebino. Njena afirmacija kot združenje socialističnih državljanov naše dežele, oziroma kot socialistična zveza delovnega ljudstva Jugoslavije, bo zelo važna za še hitrejše in lažje upostavljanje zvez ter koristnega sodelovanja z naprednimi gibanji na Zahodu, po­ sebno s socialističnimi strankami. Stalno nam očitajo, da nimamo večpartijskega sistema, da velik, oziroma največji in zdaleč pretežni del naših držav­ ljanov nima možnosti pripadati neki politični organizaciji itd. Nič ne zaleže, da se sklicujemo na Ljudsko fronto. To se zdi Zahodu nekaj majavega, manifestacijskega in temu podobno. Toda kaj bi v naših pogojih pravzaprav pomenil večpartijski sistem in kaj sploh pomeni? Večpartijski sistem pomeni več partij in programov o družbenem življenju in razvoju. To pomeni, da nosilci re­ volucije in družbene preobrazbe dovolijo organizirano rušenje pridobitev revolucije, za katere je že bila prelita kri, za ka­ tere je že odločena oborožena bitka med starimi, preživelimi in novimi, revolucionarnimi silami, ki prinašajo napredek v 80

družbenem razvoju. Katera resnična in dosledna revolucija v zgodovini je prostovoljno vrnila orožje premaganemu na­ sprotniku, da bi se boril proti uspehom revolucije? Nobena. Te zgodovinske resnice pa nočejo razumeti tam na Zahodu ali pa jo razumejo, a bi nas želeli speljati na led. Treba je poskušati — si mislijo — in če uspe, dobro, če ne uspe, pa ni nič izgubljenega. Celo nekateri socialisti z Zahoda nas vpra­ šujejo, zakaj nimamo večpartijskega sistema. Po drugi strani pa jim ugaja pravi socializem, toda ne morejo razumeti, da pri nas ne moremo priti do socializma po večpartijskem sistemu, marveč le če smo proti takšnemu sistemuZato v novih pogojih, v pogojih, ko je revolucija v glav­ nem uresničena in se družbena preobrazba že giblje na višjo stopnjo, to je, ko država že izroči proizvajalna sredstva delov­ nim kolektivom in začno s tem odmirati funkcije države, je treba imeti tudi nove oblike organizirane množične politične sile, kakršna je pri nas Ljudska fronta, katere organizacijska oblika in namen sta že zastarela, ki pa združuje socialistične delovne ljudi mesta in vasi za izpolnitev največje naloge, ki se uresničuje po revolucionarni poti — socializma. Razume se, da mora imeti takšna organizirana množična sila tudi enoten program. Da pa bi imeli nujen enoten program, ne moremo imeti večpartijskega sistema, in to je tisto, česar na Zahodu ne morejo ali nočejo razumeti. Tovariši in tovarišice! Ker so komunisti prav tako tudi člani Fronte, priporočam, naj dobi Ljudska fronta tisto poli­ tično vsebino in organizacijsko obliko, ki ji tudi ustreza na današnji stopnji in v zvezi z današnjimi našimi mednarodnimi odnosi ter potrebami po sodelovanju. To je tembolj potrebno, ker je naša splošno ljudska politična organizacija postala v veliki stopnji zavesten politični in idejni organizem, ki je sposoben prevzeti veliko vlogo ne le v naši deželi, za zgraditev našega novega sistema — socializma, marveč tudi na med­ narodnem terenu — za zmago socialistične misli. LJUDSKA MLADINA

Ker je naši Ljudski mladini določena zelo pomembna vloga v našem družbenem življenju in da bi pravilno usmerili njen razvoj v duhu naše nove stvarnosti, se je pokazala po­ treba po spremembah v organizacijskem pogledu. VI. kongres KPJ — 6

81

Po V. kongresu Partije je bil skupni kongres SKOJ in Ljudske mladine, na katerem sta se na priporočilo kongresa Partije spojili obe mladinski organizaciji v enotno — Ljudsko mladino Jugoslavije. To je rodilo zelo pozitivne rezultate. Ljudska mladina je zrasla v močno organizacijo mladincev in mladink z 1,500.000 člani. Danes je znano že vsemu svetu, kakšno delovno junaštvo brez primere je pokazala naša Ljud­ ska mladina in ga kaže tudi danes, ko daje svoj delež naši socialistični skupnosti. Mladina je prevzela in uresničila velike obveznosti, kakor so naši doslej naj večji objekti: železniške proge v dolžini 422 km, avtomobilska cesta Beograd—Zagreb, velike tovarne, kakor so tovarna orodnih strojev v Železniku, samotna tovarna v Arandjelovcu ter tovarna parnih kotlov in hidravličnih stro­ jev v Zagrebu. Mladina je dalje gradila hidrocentralo v Jabla­ nici, Mavrovu, na Vlasini in Vinodolu, industrijske objekte v Zenici, Varešu, Goraždu, železarni Nikšič, valjarni bakra v Sevojnu, v tovarni kablov v Svetozarevu, tekstilni tovarni v Novem Pazaru, tovarni magnezita v Rankovičevu in pri mnogih drugih objektih. 966.420 mladincev in mladink je de­ lalo pri 54 objektih, ne računajoč dela mladine pri krajevnih objektih, kjer je delalo okrog pol milijona mladincev in mladink. Te delovne akcije mladinskih brigad niso dale naši socia­ listični graditvi le velik materialni prispevek, marveč tudi prispevek k moralno-političnemu, ideološkemu in kulturnemu dvigu mladine, ki je v skupnem delu gradila tudi sama sebe. Stotisoči mladincev iz vse dežele, vaška mladina, mestna, mladina iz gospodarstva in iz šol se je med seboj seznanjala, videla razne kraje in napore naših narodov, velike uspehe, enotno mišljenje vseh naših narodov glede potrebe, da se čimprej izkopljemo iz zaostalosti, in odločnost, da smo na svojem sami gospodarji. Pri delovnih akcijah se je razvijalo zelo intenzivno prosvetno delo. Okrog 65 tisoč mladincev in mladink se je naučilo brati in pisati. Prirejali so tečaje, na katerih se je vzgajala naša mladina, posebno vaška. Sodelo­ vanje vaške, šolske mladine in mladine iz gospodarstva v skupnem delu je mnogo pripomoglo k pravilnemu pojmovanju dela v socialistični deželi. Delo je dobilo pomen, ki mu gre — biti ponos človeka v novi družbi, potreba za človeka, ne pa,

kakor je to v kapitalistični družbi, nujno zlo in nekaj, česar se velik del ljudi včasih tudi sramuje. Skupno življenje mladine iz raznih republik pri delovnih akcijah je mnogo pripomoglo k utrjevanju bratstva in enot­ nosti naših narodov, pa tudi k seznanjanju z mladino izven naše dežele, ki je prišla, navdahnjena z delovnim poletom naše mladine, tudi osebno na te delovne akcije in postala naš prijatelj, v svojih deželah pa pozneje tudi propagator prija­ teljstva do nove Jugoslavije. Pri skupnih delovnih akcijah se je vzbudilo, posebno pri vaški mladini, večje zanimanje za šport in kulturo sploh, in tako so postali mladinci v svojih vaseh, med množicami, nosilci vsega, česar so se naučili. Danes imamo okrog 85 fakultet, visokih in višjih šol proti 23 pred vojno, oziroma v letih 1938/39, kar priča o zelo naglem razvoju. Leta 1948 smo jih imeli 68, kar pomeni, da se je odtlej povečalo število fakultet in visokih šol za 17. V šolskem letu 1951/52 je študiralo na naših univerzah 49.059 rednih in 9081 izrednih študentov, medtem ko je bilo v zadnjem pred­ vojnem letu vsega 17.734 študentov. Vzlic vsem naporom naših oblasti pa zmogljivost visokih šol in fakultet vendar ne za­ dostuje za tolikšno število študentov, da niti ne omenimo težavnega stanovanjskega položaja naših študentov, ki ga vztrajno skušamo čimprej rešiti. V zvezi s sklepi III. plenuma CKP KPJ se je položaj na naših univerzah in visokih šolah znatno uredil. Zdaj je v pripravi novi zakon, ki bo uravnal odnose in vodstvo na univerzah v skladu z načeli naše socialistične demokracije. Učni rezultati so se v zadnjih dveh letih znatno popravili. Narasla je splošna raven znanja, razen tega pa je bil poostren kriterij pri izpitih. V letu 1948/49 je diplomiralo 2233, v letu 1949/50 3218, v letu 1950/51 pa 5663 študentov, kar dokazuje, da število diplomiranih stalno narašča in s tem narašča dotok šolanih kadrov v naše gospodarstvo. Toda ne glede na te rezultate je še vedno dokaj slabosti v pripravah in oprav­ ljanju izpitov. Novembra 1951 je bil spremenjen sistem štipendij za štu­ dente. Do tega je moralo priti v skladu s splošnimi spremem­ bami v našem gospodarskem sistemu. To je razen tega dobro vplivalo na vestnejše in resnejše delo študentov. S štipen­ 83

dijami in z otroškim dodatkom je država pomagala študentom v šolskem letu 1951/52 z 1.092,000.000 dinarjev. Partijske organizacije na univerzah imajo veliko število članov — vsak četrti ali peti študent je član Partije, moram pa reči, da prva leta nismo dovolj pazili na to, koga so sprejeli v Partijo. Zaradi tega se je po zloglasni resoluciji zgodilo, da so se prav na univerzi pojavile nezdrave in sovražne sku­ pinice in posamezniki, bodisi po liniji Informbiroja, bodisi po liniji zapadnjaških tendenc v vrstah prikritih četniških, ustaških in drugih elementov. Prvi in drugi so se združili proti Partiji in njeni liniji ter si prizadevali razbiti enotnost uni­ verzitetne mladine. Pod to firmo so namreč delali poleg raznih omahljivcev tudi četniki in ustaši in razni avanturisti itd. CK KPJ je moral ostro poseči vmes in odstraniti iz Partije vse takšne sovražne elemente, oblast pa je odstranila z visokih šol takšne sovražnike naše socialistične stvarnosti, da bi se moglo na univerzah razvijati nemoteno delo, in izdala proti njim kazenske ukrepe, bodisi da so bili poslani na družbeno koristno delo, bodisi da je o njihovih dejanjih odločalo redno sodišče. Informbirojska propaganda je vpila, da je to »teror proti zdravim elementom«, da je to znamenje močnega razvoja proinformbirojevskih gibanj v deželi, nezadovoljstva ljudstva itd., reakcionarna propaganda pa je spet govorila, da je to spreminjanje kurza v smeri ostritve diktature in borbe proti demokraciji. Eni in drugi so pripisovali vse te heterogene elemente sebi, to je bodisi Informbiroju, bodisi zahodni reakciji. Po teh ukrepih se je položaj na vseh visokih šolah po­ pravil, vrste Partije na univerzah so razčiščene, moralno politična in ideološka raven se je dvignila itd. Nič manj važno je vprašanje naših srednjih šol in pouka v njih. Zaradi silnega porasta števila srednjih šol je zajeto v njih veliko število mladine, posebno delavske in kmečke. Ta mladina je sestavljena iz različnih družbenih slojev in je v velikem delu pod stalnim pritiskom raznih tujih vplivov in pojmovanj. Še vedno je mnogo slabosti glede učnih knjig; nekateri učbeniki ne ustrezajo naši stvarnosti — ne le da so zastareli, temveč vsebujejo včasih stvari, proti katerim se mi borimo. Razen tega je ponekod slabo tudi s predavateljskimi kadri, s kvaliteto predavateljev. Med njimi so ljudje, ki so popolnoma tuji naši stvarnosti in ki družbi več škodujejo, kakor koristijo. Vse to ima negativne posledice za vzgojo 84

srednješolske mladine, ki bo odšla jutri s temi posledicami na univerze in visoke šole. Žal pa moram reči, da je glede tega na univerzah še slabše. Mislim, da bomo morali posvetiti mnogo več skrbi in sprejemati ukrepe glede vzgoje srednješolske mladine, da bo postala iz nje danes ali jutri zares prava socialistična inteli­ genca. Cim prej bomo to storili, tem prej bomo izkoreninili razna tuja pojmovanja iz vrst naše inteligence in imeli zanes­ ljivo oporo pri graditvi nove družbe. Veliko vlogo v razvijanju kolektivne socialistične zavesti v vrstah naše srednješolske mladine so imele doslej vsekakor razne delovne akcije, na katerih so bila razna predavanja o naši stvarnosti in tečaji, ki so zajeli veliko število mladine. Mislim pa, da se bodo, brž ko bodo dograjeni najvažnejši objekti, morale take delovne akcije postopno zmanjševati in dobivati povsem drugačen značaj. Že sedaj bi morali sprejeti določene organizacijske ukrepe, ki bodo preprečili razne ne­ gativne pojave pri delovnih akcijah. Posebnega pomena je, da se mladina pri delovnih akcijah ne loči od pouka. Naša industrializacija zahteva čedalje večji dotok delovne sile iz vasi, posebno mladine. V tem oziru so delovne akcije zelo dobro uspele. Z raznih mladinskih delovnih mest je odšlo v tovarne in podjetja, to je v vrste delavskega razreda, 80 tisoč vaških mladincev in mladink. Večinoma so šli kot učenci v gospodarstvo ali pa so se specializirali že na delovnem mestu kot zidarji in drugi gradbeni ter strokovni delavci. Čeprav je postalo delo med vaško mladino zadnja leta malo živahnejše, je vendar tu še mnogo slabosti, posebno tam, kjer so najzavednejši mladinci in mladinke zapustili vas iu odšli v gospodarstvo. V mnogih naših krajih postajajo kleri­ kalizem, razni duhovniki ponovno čedalje bolj agresivni pri širjenju svojega negativnega vpliva na mladino, posebno na vasi. Borba za našo mladino mora biti stalno živa in inten­ zivna. Ne smemo dovoliti, da bi našo vaško mladino zastrup­ ljali in delali iz nje sovražnika novega družbenega sistema. Socialistična preobrazba naše vasi je šele v povojih, težko napreduje iz mnogih razlogov, in prav to nas mora vzpod­ bujati, da storimo vse za pravilni razvoj naše mladine na vasi.

.85

POLOŽAJ IN VLOGA ŽENA V NOVI JUGOSLAVIJI

Že večkrat smo poudarjali, da je bila vloga žena v naši revoluciji velikega pomena. Poudarili smo tudi to, da ni v nadaljnjem revolucionarnem razvoju njihova vloga nič manj pomembna v celotnem družbenem življenju: v političnem, kulturnem, gospodarskem in drugem. Te naše ugotovitve niso temeljile na kaki potrebi po demagoški propagandi, marveč na stvarnih dejstvih, na tem, da so naše žene pokazale svojo družbeno vrednost na vseh področjih dejavnosti, in to ne manj kakor moški. Vendar pa je že danes mogoče ugotoviti pri naš neko podcenjevanje vloge žena, posebno v gospodarstvu. Ni redek pojav zadnje čase, da razna podjetja odpuščajo žene delavke in sprejemajo moške z izgovorom, da je moški fizično odpornejši in sposobnejši za razne specializacije kakor žena in podobno. To se posebno dogaja pri izročitvi tovarn in podjetij v upravljanje delovnim kolektivom. Kako se je zgodilo, da delovni kolektivi dovo­ ljujejo, da se z ženami ravna kot z manj vredno delovno silo? To izhaja iz tega, ker delavske množice žal še niso opustile zastarelega in nesocialističnega naziranja o sposobnosti in vlogi žene v družbi, to je pojmovanja, da je žena ustvarjena samo za kuhinjo, za vzgojo otrok in za hišne opravke. Razumljivo je, da je bila prva povojna leta ženska delovna sila neplansko zaposlena tudi na takih delovnih mestih, kjer bi zaradi fizične kondicije in nevarnosti za ženo kot bodočo mater zares ne smela biti. Tu bi bilo treba iz povsem zdrav­ stvenih razlogov žene nadomestiti z močnejšo, moško delovno silo. Toda ta zamenjava se je uveljavila tudi pri lažjih delih, n. pr. v gostinstvu, trgovini, lahki industriji itd. Taka praksa je absolutno nasprotna našim načelom o enakopravnosti žene. Enakopravnost ni bila ženam podarjena, to je pridobitev naše revolucije, v kateri so dale naše žene tudi same bogat prispevek v krvi in življenjih v zaledju in kot borke. Takšna praksa se pri nas ne sme več ponavljati. Naslednje številke najbolje kažejo nepravilen odnos do žene: leta 1939 je sodelovalo v gospodarstvu 197.736 žena; leta 1947 je to število naraslo na 199.236, leta 1948 na 376.836, leta 1949 na 465.166; leta 1950 pa je znašalo število zaposlenih žena 434.222, leta 1951 375.166, leta 1952 pa se je to število gotovo še zmanjšalo za nekaj tisoč, toda o tem še ni podatkov 86

Znano je delovno junaštvo naših žena pri prostovoljnih mladinskih in frontnih akcijah. Žene so v njih dajale in še danes dajejo svoj dragoceni prispevek h graditvi naše socia­ listične dežele, vendar pa, kadar je šlo za ta posel, še nihče ni rekel, da so žene pri prostovoljnem delu manj sposobne kakor moškiločno je, da ima žena v naši socialistični skupnosti eno najbolj častnih nalog, da daje in vzgaja družbi nov naraščaj. Toda vse žene nimajo otrok in se ne morejo vse iz materialnih razlogov posvetiti vzgoji otrok. Kdor ne vidi tega, kaže, da nima smisla za socialno enakost in pravico. Podobna tendenca je tudi glede žena v ljudski oblasti. Tudi tu se je pokazalo, da število žena v ljudskih odborih upada skoraj v vseh ljudskih republikah, čeprav stalno na­ rašča število žena, ki sodelujejo pri volitvah. Medtem ko je glasovalo pri volitvah v Ustavodajno skupščino leta 1945 80 % žena, je volilo leta 1950 v Narodno skupščino FLRJ že 90,29 % žena; od skupnega števila volivcev, ki so glasovali pri volitvah v republiške ljudske skupščine, pa je glasovalo 52,8 % žena. Torej je bila zavest žena o njihovi dolžnosti do nove družbene skupnosti v nekem oziru celo močnejša kakor zavest moških. Naše ženske organizacije so razvijale in razvijajo še dalje bolj skrb za mater in otroka. V tem so dosegle lepe uspehe. Prav tako so storile mnogo za prosvetljevanje žena, za ideo­ loško in politično vzgojo; moram pa reči, da je še dokaj slabosti v prosvetijevanju žena na vasi. Zaradi slabega dela ženskih organizacij prihajajo v mnogih krajih naše dežele kmetice čedalje bolj pod vpliv duhovnikov, pod vpliv verskih predsodkov in vsakovrstnih sleparstev, kar ima seveda nega­ tiven vpliv tudi na vzgojo otrok. Ce hočemo rešiti otroke in zagotoviti, da bodo jutri koristni člani naše socialistične družbe, moramo danes reševati matere, ki vzgajajo te otroke. To dolž­ nost pa imajo predvsem ženske organizacije. Skoraj nič ali le malo sem povedal o raznih oblikah dela in o uspehih ženskih organizacij pri tem delu. To prepuščam tovarišicam za diskusijo. Moj namen je bil, pokazati predvsem na nekatere negativne pojave v odnosu do vloge žena in na najnevarnejšo slabost v delu ženskih organizacij — na delo na vasi, ker sodim, da je to tako pomembno vprašanje, da mu mora jo naše ženske organizacije nujno posvetiti kar naj večjo pozornost. 87

NEKAJ O DELU ZVEZE BORCEV

Organizacija borcev osvobodilne vojne, ki šteje danes 1,328.792 članov, je pokazala od ustanovitve, t. j. od leta 1947 do danes, zelo dobre rezultate v reševanju vseh tistih pro­ blemov, zaradi katerih je bila tudi ustanovljena. Ovekovečenje in osveževanje spominov na borbe in žrtve osvobodilne vojne je bilo prejšnja leta in tudi letošnje leto glavno delo Zveze borcev. Proslave obletnic vstaje, ustanovitve brigad, osvoboditve posameznih krajev itd. so zajele milijone državljanov naše dežele, kar pomeni velik moralno-politični uspeh. Do danes je bilo postavljenih in odkritih okrog 2000 spo­ menikov, spominskih plošč in skupnih grobnic padlim borcem osvobodilne vojne po vsej Jugoslaviji. Zveza borcev je zelo skrbela in podpirala otroke ter one­ mogle starše padlih borcev, naglo in pravilno določala o invalid­ ninah itd. Ena najvažnejših nalog, ki jim Zveza borcev posveča veliko pozornost, je izvenarmadna vzgoja. Za predvojaško vzgojo dajejo odbori Zveze borcev strokovni predavateljski kader. Posebne oblike množične izvenarmadne vojaške vzgoje so: partizanski pohodi, skupne taktične vaje, na katerih so­ deluje tudi do 50.000 udeležencev, kakor je to bilo v Ludbregu itd. Skupno z Zvezo vojaških vojnih invalidov Jugoslavije je postala Zveza borcev članica Svetovne federacije bivših borcev, ki šteje okrog 14 milijonov članov. Na II. kongresu te fede­ racije v Beogradu so lani sprejeli resolucijo, ki obsoja agre­ sivno politiko ZSSR in njenih satelitov do Jugoslavije. Kakor se vidi, je Zveza borcev uspešno delala na neka­ terih najosnovnejših problemih, njeno delo pa še nima širo­ kega razmaha, še ni vsestransko. Vzemimo samo varovanje pridobitev velike osvobodilne borbe, za katere je padlo stotisoče borcev: premalo skrbi posveča borbi proti pojavom šovinizma, proti peti koloni, proti verski zaostalosti, proti rovarjenju socializmu sovražnih elementov itd. Boriti se proti tem in podobnim pojavom pomeni izpolnjevati obljubo tistim, ki so padli za svobodo današnje stvarnosti, za socializem. In kdo je bolj poklican braniti pridobitve revolucije kakor tisti, ki so v njej sami sodelovali? 88

ZVEZA VOJAŠKIH VOJNIH INVALIDOV JUGOSLAVIJE

Zveza vojaških vojnih invalidov, ki šteje 320.000 osebnih in družinskih invalidov, ima važno vlogo v delu in življenju naše družbene skupnosti. Zaradi pravilnega in pravičnega reševanja invalidskega vprašanja, ki ga je načela takoj po vojni naša ljudska oblast, in zaradi aktivnega prizadevanja Zveze invalidov deluje danes ta organizacija kot koristen faktor v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju naše dežele. Od vsega začetka so naši invalidi težili za tem, da bi bili čira manj, ali pa sploh ne, v breme državi oziroma ljudstvu. Zanje ni bilo toliko važno vprašanje materialnega zavarovanja s strani države, kolikor vprašanje, da se jim omogoči, da bodo še nadalje koristni člani skupnosti. Invalidi so pošiljali na prostovoljne delovne akcije vse tiste člane, ki so bili kolikor toliko sposobni za fizično delo. Samo leta 1949 so dali invalidi 7,631.427 delovnih ur na raznih gradbiščih. Postajali so udar­ niki, na stotine jih je dobilo visoka odlikovanja, kot je Red dela in druga. Okrog 2000 invalidov je udarnikov. Prav tako so invalidi aktivni tudi na vasi v političnem in gospodarskem delu, pri ustanavljanju delovnih zadrug itd. Zveza invalidov je mnogo storila za prekvalifikacijo in za šolanje invalidov v raznih tečajih in šolah. Nad 21.220 in­ validov je vključenih v gospodarstvo. Da bi invalidi mogli razviti vse svoje fizične in umske sposobnosti in se čutili popolnoma enakopravne in koristne, je država omogočila Zvezi invalidov ustanavljanje gospodar­ skih podjetij v tistih panogah, ki jih plansko gospodarstvo še ni moglo obseči in v katerih invalidi najlaže delajo. Kasneje so se ta podjetja tako okrepila in postala tako pomembna, da so se vključila v plansko socialistično gospodarstvo naše de­ žele. Že leta 1951 je gospodarstvo Zveze invalidov plačalo državi okrog 352 milijonov dinarjev kot davek in 622 milijo­ nov dinarjev kot tržni dobiček. Letos je Zveza invalidov pla­ čala državi že 500 milijonov dinarjev. Do danes je izročila Zveza invalidov delovnim kolektivom v upravljanje 300 ure­ jenih podjetij. Tako je reševala invalidsko vprašanje naša socialistična oblast, zato se po naših ulicah ne potikajo in ne prosjačijo 89

tisti, ki so na bojnem polju dali zdravje za srečnejše življenje svojega ljudstva, kakor se to redno vidi po ulicah mest So­ vjetske zveze. KULTURNO-PROSVETNI RAZVOJ

Nagli razvoj celotne naše industrializacije in gospodarstva sploh zahteva vzporedno tudi nagel kulturni razvoj, zahteva čedalje več naporov za širjenje kulture. Za pravilni in uspešni razvoj socializma je treba, da civilizacija in socialistična kultura napredujeta. Visoka stopnja materialne kulture in družbenega razvoja zahteva tudi visoko stopnjo vsestranske duhovne kulture. Samo kadar je to vskladeno, takrat se družba pravilno preobraža. Zato je graditev socializma v industrijsko zaostali deželi mnogo težja kakor v industrijsko visoko razviti deželi, pa čeprav bi bila ta glede duhovne kulture tudi na nižji stopnji, saj so dežele, ki so na zelo visoki stopnji materialne kulture, a splošna kultura v njih ni na zavidljivi višini. Zato posveča naša socialistična oblast veliko pozornost kulturnemu dvigu širokih množic naših državljanov. Pri nas morata biti prosvetljevanje in kulturni dvig takšna, da bosta pospeševala naš družbeni razvoj, ne pa dovolila, da bi ta raz­ voj obtičal, saj pomeni vsak zastoj v družbenem razvoju na­ zadovanje. Naravno je, da je treba imeti za kulturni razvoj in za prosvetljevanje na široki fronti tudi materialno osnovo, da je treba imeti materialna sredstva — to pa je tudi tisto, o čemer sem že prej govoril — da je socializem v zaostali deželi mnogo teže zgraditi. Vendar smo se takoj v začetku industrializacije trudili in se zelo trudimo za kulturo in prosveto. Peti kongres naše Partije je posvetil temu vprašanju veliko pozornost in ga postavil med osnovne naloge KPJ. Skupni izdatki za prosveto in kulturo zadnjih nekaj let znašajo povprečno nad 10 milijard dinarjev letno. Šolsko omrežje se je silno povečalo. Če vzamemo indeks 100 za leto 1938/39, potem je bil do leta 1950 naslednji porast: osnovne šole 142, srednje šole 301, strokovne šole 160, visoke šole 272 (v primerjavi z letom 1939). Medtem ko daje naša oblast tako velika sredstva za šole, univerze, institute in drugo, sredstva, ki so rezultat vztrajnega 90

dela naših delovnih ljudi, pa nas še vedno hudo mučijo razne subjektivne težave v pouku. Na univerzah in institutih pa tudi v srednjih in nižjih šolah je še dokajšnje število ljudi g starim pojmovanjem, ki več škodujejo, kakor koristijo, ker mislijo, da je pouk nekaj, kar je izven naše socialistične gra­ ditve. Ponekod, kot n. pr. na univerzah, se posamezni profe­ sorji močno upirajo novim socialističnim, oziroma marksistič­ nim pojmovanjem v pouku. Skušajo še nadalje vrivati stare pojme in tako ovirajo pravilni razvoj naše socialistične kul­ ture. Takih pojavov nismo vedno in pravočasno energično preprečili. Toda nimamo pravice, da bi trošili velika sredstva v ta namen, ne da bi pri tem strogo pazili, da se prosveta in kultura razvijata tako, kakor je v interesu naše skupnosti. Ko govorim o naši socialistični kulturi, seveda ne mislim reči s tem, da je treba zavreči pozitivne kulturne pridobitve iz preteklosti. Ne, to bi bilo popolnoma nepravilno. Nasprotno, mi nadaljujemo socialistično kulturo prav na teh pozitivnih pridobitvah s tem, da jih plemenitimo z znanstvenimi prido­ bitvami marksizma s področja družbenega razvoja. Zavreči moramo samo tisto, kar ne spada v novi družbeni sistem, kar je moralo umreti s starim družbenim sistemom, kar zavira nadaljnji razvoj. Medtem ko je imela stara Jugoslavija leta 1939 vsega štiri radijske oddajne postaje s 45 KW, smo imeli že leta 1951 osemnajst radijskih postaj z jakostjo 529,5 KW. Prav tako je tudi s filmsko industrijo in s kinematografijo. Kulturno in prosvetno delo je zabeležilo posebno velike uspehe in rezultate zadnje leto, ko se je začela izvajati decen­ tralizacija tudi na teh področjih, s čimer smo tudi tu onemo­ gočili birokratske metode in zaviranje pobude nižjih organov. Za našo Partijo morata biti prosveta in kultura tudi v bo­ doče med najvažnejšimi nalogami, in to predvsem delo med množicami delovnih ljudi v zvezi z njihovo čedalje večjo vlogo v družbi. DELO V ARMADI

Naša Partija je posvečala posebno skrb političnemu in teoretičnemu delu v armadi v obdobju od petega kongresa do danes. Intenzivno je razlagala značaj spora med nami in ZSSR.

To je bilo tembolj potrebno, ker smo vedeli, da so si sovjet­ ski agentje že med vojno prizadevali dobiti trdne položaje s snubljenjem šibkejših in omahljivih komunistov-oficirjev. Vedeli smo, da bo posebno po sporu usmerjeno njihovo težišče na razbijanje naše armade, glavne opore naših narodov za ohranitev neodvisnosti. To se je izkazalo kot točno, toda — ne da bi oni dosegli kakršen koli rezultat v tem pogledu. Do V. kongresa jim je uspelo zasnubiti samo nekaj višjih oficir­ jev, kakor je bil Arso Jovanovič in drugi, in to v času, ko so se šolali v raznih vojaških šolah v ZSSR. Ti agentje so bili v naši armadi postopno razkrinkani in niso imeli časa, da bi opravili svoje vohunske naloge in razbijali enotnost naše ljudske armade V tej zvezi smo, razumljivo, povečali budnost ter politično in teoretično delo, hkrati pa smo odstranili iz armade vse omahljive in sumljive elemente, ki jih je načel informbirojevski revizionizem, tako da je naša armada ostala monolitna in močna udarna sila, sposobna braniti našo svo­ bodo, neodvisnost in mirno socialistično graditev tudi proti sovjetskim poskusom, da bi zasužnjili našo deželo. Za ideološko-politično delo v armadi je bilo organiziranih letno okrog 650 tečajev s predavanji o dialektičnem in zgodo­ vinskem materializmu, o politični ekonomiji, ekonomiki naše dežele, o zgodovini mednarodnega delavskega gibanja, zgodo­ vini KPJ, partijski izgradnji in ustvarjanju ter razvoju naše jugoslovanske ljudske armade. 140.000 oficirjev, aktivnih pod­ oficirjev in vojnih nameščencev je uspešno opravilo izpite iz teh predmetov. Toda ne le da se posvečuje največja skrb dvigu ideološkopolitičnega, strokovnega in osnovnega znanja oficirskega kadra, marveč posveča partijska organizacija v armadi prav tako veliko skrb prosvetljevanju vojaškega sestava. Poseben poudarek daje pri tem delu spoznavanju naše današnje stvarnosti, vprašanju sovjetskih naklepov proti naši deželi in potrebi po krepitvi obrambne sile zaradi obvarovanja naše neodvisnosti itd. V tej zvezi je v armadi letno okrog milijon političnih informacij za vojake in 700.000 političnih diskusij. V vojaških knjižnicah je nad 2,600.000 knjig in na desettisoče dnevnikov, revij itd., ki jih bero vojaki. V zvezi s sklepi V. kongresa je bilo tudi v armadi plodno delo, kar se tiče sprejemanja novih članov. Od V. kongresa do

92

danes je bilo sprejetih v Partijo 90.948 novih članov. Danes ima naša armada 140.193 članov KPJ. Pri sprejemanju novih članov v Partijo se dogajajo tudi napake; po eni strani ne upoštevajo dovolj kriterija za spre­ jem v članstvo, premalo gledajo na kvalitete, ki so potrebne, če želi kdo postati član Partije, po drugi strani pa so bili in so v nekaterih vojaških enotah še vedno pojavi odvečnega sektaštva in togosti. Ne dajejo možnosti, da bi prišli v Partijo tisti, ki to zaslužijo v vsakem oziru, z eno besedo, zapirajo vrata tistim, ki so vredni, da bi postali člani KPJ. Cilj partijskega dela v armadi je, da se armada stalno usposablja ne le strokovno, marveč tudi v moralno-političnem in ideološkem pogledu, da bo postala zavesten oborožen orga­ nizem za obrambo razvoja novega družbenega sistema — so­ cializma. To delo mora biti usmerjeno v nenehno krepitev vojaške discipline — ne slepe, temveč zavestne discipline, ki izhaja iz spoznanja vsakega pripadnika armade, kaj je nje­ gova dolžnost do socialistične dežele, in njegovega spoznanja, da mora storiti vse, da bo čim več prispeval h krepitvi armade kot branilke pridobitev revolucije. V obdobju po letu 1948 nam je v armadi uspelo odvreči vse tisto negativno, šablonsko, — bodisi v administraciji, bodisi v pouku, — kar so nam hoteli sovjetski inštruktorji vcepiti v naše pogoje in možnosti. S podcenjevanjem so govorili o naših izkušnjah iz osvobodilne borbe in se trudili, da bi po nekaterih, ki so oboževali samo njihovo vojaško znanost, pre­ prečili proučevanje teh izkušenj na naših vojaških šolah in akademijah. Strokovno usposabljanje naših voditeljev, da bi mogli ustrezati potrebam sodobne vojne tehnike in znanosti, je do­ seglo visoko stopnjo. Danes imamo 15 šol za aktivne oficirje, štiri višje vojne akademije in 25 oficirskih šol za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje. Prav tako imamo 13 šol za prvo šolanje podoficirskega kadra pa tudi mnogo tečajev za njihovo izpopolnjevanje. Od 1. avgusta 1948 do 1. oktobra 1952 je dokončalo vojaške šole in akademije 21.171 oficirjev. V tem času je dokončalo razne fakultete 9556 slušateljev itd. Tako raste in se razvija naša ljudska armada pod vod­ stvom naše Partije. Naša armada je danes ena najmočnejših v Evropi s sposobnimi strokovnimi kadri. 95

Razen izpopolnjevanja same sebe in svoje bojne priprav­ ljenosti je armada prava šola za razne kvalifikacije, tako da je dala od leta 1948 našemu gospodarstvu 278 tisoč novih me­ hanikov, šoferjev, traktoristov, električarjev, zidarjev, ključav­ ničarjev, telegrafistov in bolničarjev. To je velik prispevek za širjenje tehničnega znanja med širokimi množicami, zlasti na vasi. Mislim, da je danes že dovolj znano, kako je pomagala doslej naša armada našemu gospodarstvu s svojim sodelo­ vanjem na raznih delovnih mestih. Po letu 1948 je delala na raznih delovnih mestih nad 5,600.000 delovnih dni in sodelovala tudi na vseh naj večjih gradbiščih, objektih petletnega plana. Tovariši in tovarišice, še mnogo bi lahko govorili o vlogi naše armade in njenem sodelovanju v celotnem družbenem življenju, toda upam, da bodo tovariši zajeli to v diskusiji. Na koncu bi rekel samo še to, da naša armada ni samo faktor varnosti naše dežele, marveč da ona tudi sodeluje v graditvi socializma in da samo sebe vsestransko gradi v tem duhu. Ljudska armada Jugoslavije je danes pripravljena in spo­ sobna braniti našo deželo pred vsakim sovražnikom, ki bi hotel poseči po naši neodvisnosti in svobodi, po pridobitvah naše revolucije. Naša armada predstavlja močno in zavestno udarno silo revolucionarne armade. Tovariši in tovarišice! Dovolite mi, da na koncu še enkrat omenim in podčrtam nekatere naloge, ki jih ima naša Partija v nadaljnjem obdobju naše socialistične graditve. Kot ste že videli, ni teh nalog niti malo, niti niso lahke, so pa po svojem značaju in v zvezi z današnjim položajem, v katerem je naša dežela, kakor tudi v zvezi z našimi splošnimi možnostmi danes, vendarle mnogo lažje, kakor pa smo jih imeli doslej. Da bi se graditev socializma pri nas razvijala normalno, brez raznih pretresov in velikih težav, morajo biti komunisti na višini. Da pa bi bili na višini, moramo storiti še več za njihovo politično in teoretično vzgajanje. To je še bolj potrebno v bodoče zato, ker, prvič, naš socialistični razvoj postaja vse bolj zapleten in zahteva za to čedalje večjo spretnost članov Partije pri delu; drugič zaradi tega, ker je naši Partiji dana častna velika zgodovinska vloga, boriti se proti informbirojevsko-sovjetskemu revizionizmu marksistične teorije in prakse tudi na mednarodnem področju. V tej zvezi je naša naloga, da okrepimo idejno borbo proti revizionističnim odklonom 94

ZSSR in informbirojevskih partij, da okrepimo borbo za raz­ krivanje sovjetskih manevrov in ciljev, ne le proti naši deželi, marveč tudi na sploh. Vztrajno moramo razkrivati lažno sovjetsko propagando za mir in nenehno opozarjati na provokatorsko in vojnohujskaško propagando in prakso Sovjetske zveze ter njenih satelitov proti socialistični Jugoslaviji. Neprestane krvave provokacije madžarskih, romunskih, bolgarskih in albanskih satelitov proti naši deželi se dogajajo pod vplivom sovjetskih voditeljev in imajo namen: po eni strani stalno vznemirjati in držati v napetosti ljudstvo naše dežele ter tako ovirati ustvar­ jalno delo pri graditvi socializma, — po drugi strani pa izzvati kak večji spopad na naših mejah. Prav tako je treba okrepiti budnost in borbo proti raznim odkritim in prikritim fašističnim in profašističnim reakcio­ narnim elementom na zahodu, ki pod videzom križarskega po­ hoda proti komunizmu nadaljujejo s svojo vojnohujskaško propagando in ogrožajo mir v svetu, da bi dosegli svoje impe­ rialistične cilje. V zvezi s položajem, v katerem je naša dežela zaradi sovjetskega pritiska in v zvezi s splošnim mednarodnim polo­ žajem mora naša zunanja politika tudi nadalje izdajati vse potrebne obrambne ukrepe, da zagotovi našo neodvisnost in da prepreči nove napade ne le v tem delu Evrope, marveč v Evropi sploh, kajti vsaka agresija v Evropi pa tudi v svetu bi imela danes za posledico novo splošno vojno, ki bi nujno zajela tudi našo deželo. Zato je potrebno, da bo vsak ukrep naše vlade v tem smislu, v smislu zagotovitve naše neodvis­ nosti, jasen članom naše Partije, da ga bodo lahko pojasnjevali množicam. Po drugi strani morajo člani naše Partije vedno in pravočasno razlagati ljudstvu tudi naše načelno stališče v posameznih vprašanjih, ki se včasih razlikuje od stališča zahodnih, nesocialističnih držav, posebno kadar gre za kolo­ nialna in podobna vprašanja, ker se mi ne moremo odreči svojim načelom v teh vprašanjih. Naša zunanja politika mora biti tudi v bodoče usmerjena v krepitev sil miru, hkrati pa tudi v varovanje naše dežele, ker krepitve miru ni mogoče doseči z žrtvovanjem upravičenih interesov neke dežele. Zato je potrebno vsestransko sodelovanje naše dežele z vsemi miro­ ljubnimi deželami, z deželami, ki žele, da bo to sodelovanje na enaki osnovi — to je naše načelo v zunanji politiki, kajti

samo taka politika omogoča, da se uspešno upremo sovjetskim nameram proti Jugoslaviji in da omogočimo nemoteni razvoj naše industrializacije in graditve socializma sploh. Dalje, kar sem že prej omenil, moramo v bodoče okrepiti sodelovanje z naprednimi gibanji v svetu, posebno s sociali­ stičnimi gibanji. To sodelovanje s socialističnimi gibanji bi moralo dobiti v bodoče vse bolj organiziran značaj, ker se moramo zavedati, da je naša praksa graditve socializma v eni deželi ponovno vrnila v vrste socialističnih gibanj (in ne le socialističnih, marveč tudi naprednih gibanj v svetu) vero v možnost ustvaritve resničnega socializma brez sovjetskih me­ tod, ki so zastrašile svet. Govoril sem že o notranjih razlogih za spremembe v Ljud­ ski fronti. Toda tudi zunanji razlogi, posebno razlogi nadalj­ njega sodelovanja s socialističnimi in naprednimi gibanji nas silijo k temu. Da bi olajšali in uresničili takšno organizirano sodelovanje, bo treba pri nas izvršiti določene organizacijske spremembe v Ljudski fronti kot važnem političnem faktorju ne le v naši deželi, marveč tudi v mednarodnem merilu. KPJ je kadrovska partija; na tej stopnji že mora imeti čedalje izrazitejšo vlogo idejnega vzgojitelja, ki pravilno usmerja in organizira naše celotno družbeno življenje. Zato je Partija kot avantgarda delovnih ljudi naše dežele usmerjena pred­ vsem v graditev socializma v naši deželi in v borbo proti revizionizmu tako v teoriji, kakor tudi v vsakdanji praksi, proti revizionizmu, ki ga danes izvajajo sovjetski in informbirojevski voditelji, proti revizionizmu, pa naj pride s katere koli strani. V zvezi s tem, da se vloga Partije na tej stopnji našega socialističnega razvoja do določene stopnje spreminja, da postaja še odgovornejša, — kajti nadaljnji uspešni razvoj našega socialističnega sistema je odvisen v velikem obsegu od ravni zavesti državljanov naše socialistične dežele, ne pa le od materialnih pogojev — da se je množična osnova za sociali­ stično vzgojo razširila v velikem obsegu, da je prav sociali­ stična vzgoja eno najvažnejših in najodgovornejših delovnih področij za komuniste itd., mislim, tovariši in tovarišice, da bi se morali na tem kongresu pomuditi tudi pri vprašanja spremembe naziva naše Partije. Naziv Partija ne ustreza več. Po mojem trdnem prepričanju bi bilo vsekakor točneje in bi ustrezalo današnji stopnji ter perspektivam za nadaljnji raz96

voj, če bi se Partija preimenovala v Zvezo komunistov Jugo­ slavije. To ni nič novega, kajti to ime je dal že Karl Marx. Razumljivo je, da to ne bo vplivalo na organizacijski ustroj Partije, na njen demokratični centralizem itd. Tak naziv bi bil v skladu s tistim, o čemer sem govoril že prej, to je, z osnovnimi in najpomembnejšimi smernicami za bodoče delo komunistov. Ko sem dejal, da je v bodoče najvažnejša naloga KPJ idejnovzgojnega značaja, nisem mislil s tem, da prenehajo vse druge vodeče funkcije. Ne! Te ostajajo, prvič, v toliko, kolikor komunisti po sposobnostih ustrezajo za to ali ono funkcijo; drugič, vodilna vloga komunistov ne more biti nekak družbeni privilegij, marveč mora biti prežeta z idejnim vplivom v vo­ denju in z učinkovitostjo tega vpliva na pravilni socialistični razvoj. Zato Zveza komunistov Jugoslavije ne le ne zmanjšuje svoje vloge in odgovornosti za uspešni razvoj socializma, mar­ več jo še veča, zavrača pa določene škodljive metode, ki se vlečejo iz sovjetske prakse, ki pa so v Sovjetski zvezi privedle komunistično partijo v položaj pomožnega žandarja birokrat­ skega upravljanja. Zato mora pri sodelovanju v mednarodnem merilu odigrati pomembno vlogo tudi Ljudska fronta, oziroma — če bo sprejet moj predlog — Socialistična zveza delovnih ljudi Jugoslavije, kot najbolj množična družbena organizacija naše dežele, v kateri so združene vse naše družbene organizacije, skupine in posamezniki, vključno tudi komunisti (viharno pritrjevanje) — organizacija, ki s svojimi osmimi milijoni članov pred­ stavlja eno izmed največjih političnih organizacij na svetu. Taka organizacija, ki predstavlja združenje zavestnih gradi­ teljev socializma, lahko v tesnem sodelovanju z drugimi so­ cialističnimi gibanji po svetu odigra važno in koristno vlogo za vse človeštvo. Posebno važne so bodoče naloge, ki jih ima KPJ v gospo­ darstvu. Te naloge so na tem sektorju najbolj zapletene in zelo občutljive, posebno v zvezi z decentralizacijo in demo­ kratizacijo vodenja v gospodarstvu, kjer je potrebna stalna pomoč voditeljem, da bi pravilno delali tako v gospodarskih računih, kakor tudi v organizaciji proizvodnje, v planiranju in v drugih nalogah. Najpogostejše napake in slabosti v izpol­ njevanju teh nalog, kakor je pokazala praksa že doslej, so pojavi in tendence lokalističnega značaja. Ljudje, pa tudi neI VI. kengres KPJ — 7

97

kateri člani Partije, pozabljajo včasih na celoto, na splošne skupne koristi, na to, da je naša ekonomika nedeljiva celota in zato terja, da se upoštevajo tudi splošni načrti in potrebe. Naši ljudje včasih ne upoštevajo dovolj nadaljnjih per­ spektiv našega gospodarskega razvoja, nujnih kapacitet, asor­ timentov itd. Toda treba je to upoštevati, in še kako upoštevati, da ne bomo imeli preveč tovarn ene vrste, premalo pa druge vrste, da ne bo nekega potrošnega blaga preveč, drugega pa premalo, kajti v tem primeru bodo imeli tako delovni kolektivi kakor vsa družbena skupnost samo škodo, ne pa korist. Zato morajo naši tovariši strogo upoštevati naše ključne objekte, od katerih hitrejše ali počasnejše dograditve je odvisen hitrejši ali počasnejši razvoj naše industrializacije, hitrejše ali počas­ nejše premagovanje težav pri reguliranju naših obveznosti do inozemstva, oziroma uravnovešenja naše trgovinske bilance in drugo. Prav v zvezi z zgoraj navedenimi težavami se moramo v bodočih načrtih v glavnem nasloniti na lastne možnosti. Zato moramo predvsem postopno graditi tiste tovarne, ki so nujne za delo že zgrajenih bazičnih objektov, pa tudi take, za katere imamo surovine in glede katerih smo minimalno odvisni od tujine. Že prej sem govoril o tem, katere panoge našega gospodar­ stva bodo imele v bodoče prednost, zato je dolžnost vseh vo­ diteljev, članov Partije, da to upoštevajo in ne dovolijo, da bi spet šli neodgovorno v širino. Kadar govorimo o upoštevanju naših možnosti, je treba posvetiti posebno veliko pozornost varčevanju, kajti razsipanje ni pri nas tako redek pojav. Moram reči, da pri nas premalo upoštevajo posledice letošnje suše in ponekod trošijo tako, kakor da bi bila dobra letina. Ne samo da trošijo, so tudi pri­ meri, da razsipajo. Toda kje bomo vzeli sredstva za nakup potrebščin iz tujine, za prehrano do novega gospodarskega leta? Partijske organizacije morajo začeti ostro borbo za var­ čevanje in proti razsipništvu. Zelo važna in trajna naloga naših partijskih organizacij je, da se okrepi tudi v bodoče budnost proti morebitnim šovinistič­ nim in partikularističnim pojavom. Ne le izven Partije, marveč tudi med komunisti, v kakršni koli obliki bi se že pokazali. Okrepiti je treba budnost Partije proti raznim omahljivim in nezdravim elementom v Partiji, pri tem pa ni treba ravnati 98

kruto in s teni izgovorom izključevati ljudi, ki so sicer zvesti Partiji, pa se včasih zmotijo. Takim je treba pomagati, pa čeprav tudi v obliki partijske kazni, ki bo nanje vzgojno vplivala. Prav tako je treba okrepiti borbo proti gnili familijarnosti v Partiji in stalno krepiti kritiko in samokritiko, kajti glede tega je bilo doslej mnogo slabosti, to pa se potem slabo odraža v kvaliteti partij.nosti komunistov, ki postanejo zaradi tega nevredni, da bi bili člani Partije. Posebno skrb je treba po­ svetiti liku komunista. Zvestoba Partiji se ne kaže samo v včlanjenosti v Partijo, marveč v celotnem življenju in v delu osebnosti. V Partiji je treba v tej zvezi okrepiti nadzorstvo nad rednim in pravilnim delom partijskih organizacij. Predvsem, tovariši in tovarišice, je treba varovati čistost in monolitno enotnost naše Partije, da bo sposobna premago­ vati vse že naštete in še mnoge druge naloge na naši težki, a slavni poti graditve srečnejšega življenja naših delovnih ljudi — socializma. Tovariši in tovarišice! S tem sem končal svoje poročilo, ki razumljivo ni moglo nadrobneje zajeti vseh problemov našega družbenega življenja. Menim, da bodo to tovariši v razpravi dopolnili, da bi tako dobili kar najbolj natančno sliko naših uspehov in slabosti, pa tudi naših bodočih nalog. Danes se borimo še z velikimi težavami, toda, tovariši in tovarišice, tudi v bodoče moramo biti prežeti s trdno vero, da bomo tudi te težave kmalu premagali. Ce pomislimo, kako velikanske ovire smo morali premagati na svoji poti graditve socializma od A'. kongresa do danes, potem smo zares lahko ponosni in srečni skupaj z našimi narodi. Doslej smo dosegli take rezultate in v takih pogojih, da lahko z globoko vero pričakujemo skorajšnjo, popolno zmago tistih idealov v naši deželi, za katere smo se borili in za katere je padlo mnogo sinov naših narodov. Zdelo se mi je potrebno govoriti mnogo več o naših težavah in slabostih, manj pa o naših uspehih, ki zares niso majhni. Želel sem dati bolj sliko surove strani naše stvarnosti doslej, da bi v bodoče laže premagali vse težave na naši poti, ki je že osvetljena s sijajnimi rezultati ustvarjalnega dela naših ljudi in ki nam jasno napoveduje, da nas pelje v veliko in srečno bodočnost. 99

ALEKSANDER RANKOVIČ

O PREDLOGU NOVEGA STATUTA IN O NEKATERIH ORGANIZACIJSKIH VPRAŠANJIH

Tovariši in tovarišice!

Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije pred­ laga kongresu nov Statut, ker tak, kakršen je bil sprejet na V. kongresu, ne ustreza razvojni stopnji Partije, predvsem pa ne izraža več vloge, kakršno Partija dejansko ima v današnjih pogojih. Zato je Centralni komite Komunistične partije Jugo­ slavije sestavil letos maja komisijo za izdelavo novega osnutka Statuta, ki je bil objavljen v tisku in pravočasno dan v disku­ sijo partijskemu članstvu in partijskim organizacijam. Vse pripombe in predloge, ki so jih doslej poslale partijske organizacije, je moč razvrstiti v tri osnovne kategorije: v prvo skupino spadajo pripombe, ki so bile sprejete kot pravilne in zelo koristne in na osnovi katerih je bila izvršena nova redakcija predloženega Statuta; v drugo skupino spadajo pripombe, ki niso nepravilne, pa vendar niso bile sprejete v glavnem zaradi tega, ker prepodrobno precizirajo posamezne določbe predloženega Statuta; v tretjo skupino spadajo pri­ pombe, ki jih je vsekakor treba zavreči, ker so nepravilne. Pozneje bom pobliže obravnaval vse tri kategorije pripomb in predlogov. Postavlja se vprašanje: zakaj je bilo potrebno, da Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije predloži kongresu novi Statut? Katere so značilnosti predloga novega Statuta KP Jugoslavije? Statut naše Partije, ki ga je sprejel V. kongres, je bil v glavnem prepis Statuta VKP(b), sprejetega na XVIII. kongresu. Zato je bilo v našem dosedanjem Statutu mnogo birokratskih in nedemokratičnih elementov, ki smo jih v praksi večidel že zavrgli in tako osvobodili partijske organizacije vseh tistih togih in birokratskih okovov, ki so jih ovirali pri njihovem delu in razvoju. Toda novi predlog Statuta ni samo popravek starega Sta­ tuta, marveč je hkrati nov Statut, nov v tem smislu, ker odraža 103

tisto vlogo Partije, ki jo ta stvarno zavzema in ki jo s svojim pravilnim delom in borbo mora zavzeti na današnji stopnji družbenega razvoja. Pri izdelavi novega Statuta smo izhajali iz dveh osnovnih načel: prvič — vloga in naloga naše Partije kot politične organizacije je, nenehno vzgajati množice za dvig njihove so­ cialistične zavesti, in drugič, celotna dejavnost Partije je javna. Hkrati je novi predlog Statuta jasno določil osnovna načela graditve Partije na današnji stopnji družbenega razvoja in socialistične demokracije, kakor so: nadaljnji razvoj notranjepartijske demokracije, borba proti vsem pojavom in tendencam birokratizma, borba proti privilegijem, borba za lik člana Partije. Novi predlog Statuta rešuje osnovne organizacijske probleme strukture Partije in osnovne oblike dejavnosti Partije, ne da bi se spuščal v podrobnosti, ki bi šablonizirale in oteže­ vale pravilno graditev Partije. Novi predlog Statuta pravilno izraža omenjeno vlogo Partije in ji določa pravo mesto v nadaljnji borbi za razvoj socialistične demokracije in socialističnih družbenih odnosov. O tej nalogi Partije kot politične organizacije, kot vzgojiteljice delovnih množic, pravi predlog Statuta naslednje: »Komunistična partija Jugoslavije se je kot zavestni in najnaprednejši, organizirani del delavskega razreda tesno po­ vezala z najširšimi množicami delovnega ljudstva mest in vasi, kazala je delovnemu ljudstvu in zatiranim narodom pot in jih vodila v borbo za osvoboditev izpod jarma izkoriščevalcev in zatiralcev, za osvoboditev iz suženjstva tujih zavojevalcev, za strmoglavljenje oblasti kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiral­ cev, za zgraditev oblasti delovnega ljudstva z delavskim raz­ redom na čelu, za ustvaritev bratstva in enakopravnosti jugo­ slovanskih narodov, za krepitev njihove skupnosti federativne republike in za obvarovanje nacionalne neodvisnosti narodov Jugoslavije, kar vse so nujni pogoji za zgraditev socialistične družbe in za zmago komunizma. Komunistična partija Jugoslavije se bori za zgraditev so­ cializma, za ohranitev nacionalne neodvisnosti, bratstva, enot­ nosti in enakopravnosti narodov Jugoslavije ter se trudi, da z vsemi političnimi in organizacijskimi sredstvi aktivizira in mobilizira najširše ljudske množice v borbo za te cilje. Ta njena borba in njeni rezultati jo delajo za voditelja vsega delovnega ljudstva — delavskega razreda, delovnih kmetov, inteligence 104

in drugih delovnih ljudi, združenih v veliki večini v enotni bojni fronti za zgraditev novih, socialističnih družbenih odnosov. Komunistična partija Jugoslavije ima za svojo osnovno nalogo, vzgajati množice v duhu socializma in se nenehno boriti za njihov politični in kulturni napredek. Partija hkrati razvija pobudo in aktivnost ljudskih množic za njihovo čim širše udejstvovanje v gospodarskem, družbenem in političnem življenju dežele ter v nadzorstvu množic nad delom družbenih organizacij in ustanov, gospodarskih in državnih organov.« Tako formulira uvod k predlogu Statuta osnovno dejavnost Komunistične partije Jugoslavije. Ta danes osnovna in naj­ važnejša naloga Partije preveva vsa posamezna določila o dolžnostih članov Partije. Tam je rečeno, da je dolžnost vsakega člana Partije: »c) da dnevno aktivno politično dela med ljudstvom za dvig socialistične zavesti, politične in kulturne ravni množic, razlaga in pojasnjuje partijsko linijo, razvija aktivnost in po­ budo množic v sprejemanju sklepov in nadzorstvu nad poslo­ vanjem partijskih in družbenih organizacij ter organov ljudske oblasti.« In dalje o nalogah osnovne partijske organizacije: »e) da nenehno izpopolnjuje metodo svojega dela, se na­ dalje razvija in krepi kot politična organizacija, zagotavljajoč najraznovrstnejšo in najširšo povezanost z množicami delovnih ljudi in polno aktivnost vsakega posameznega člana v druž­ benem in političnem življenju; f) da dan za dnem vztrajno politično razlaga ljudstvu linijo Partije, dviga politično-ideološko zavest delovnih ljudi na raven Partije ter s svojim delom zagotavlja čim širše udej­ stvovanje delovnih ljudi v družbenem, političnem in kulturnem življenju; g) da je kot celota in vsak njen član posebej neprenehoma v središču borbe za napredek socializma in socialistične demo­ kracije, proti vsem ostankom razrednega sovražnika in pojavov birokratizma, ki skušajo zavreti in zaustaviti razvoj socializma in socialistične demokracije.« Obdobje prekinitve s sovjetsko birokratsko in despotsko prakso je za nas, tovariši in tovarišice, velika šola na poti postopnega in vztrajnega obračunavanja z ostanki delavskemu gibanju tuje prakse in tujih metod. Pravim — postopno, ker 105

smo se morali predvsem sami otresti iluzij o nekaki vodilni vlogi ene partije — v tem primeru VKP(b) — v mednarodnem delavskem gibanju, iluzij, da je vse, kar si tam izmislijo, obra­ zec, po katerem naj bi se ravnal in živel ves svet. Če določa naš Statut, da je celotna dejavnost Partije javna, potem to ni propagandno geslo, marveč načelo, ki mora voditi partijske organizacije pri njihovem dnevnem delu. Komunistična partija Jugoslavije ni nekaka zakonspirirana organizacija, ločena od ljudstva in iznad ljudstva, marveč Partija, ki je zrasla iz ljud­ stva in iz vseljudske borbe, Partija, ki je trdno in neločljivo povezana z ljudstvom; Partija more in mora razvijati svojo dejavnost le v še tesnejši povezanosti z ljudskimi množicami. Ta povezanost z ljudskimi množicami ni in ne sme biti prazna in demagoška parola, marveč osnovni element v stilu in me­ todah dela naše Partije. V tej zvezi pravi uvod k predlogu Statuta naslednje: »Dejavnost Komunistične partije Jugoslavije je javna. Komunistična partija Jugoslavije in partijske organizacije se pri svojem delu ravnajo po načelu, da je za povezavo z mno­ žicami neogibno potrebno, da delovni ljudje pri delu partijskih organizacij in pri sprejemanju partijskih sklepov najširše so­ delujejo. Udeležba delovnih ljudi v delu partijskih organizacij in nadzorstvo množic nad delom partijskih organizacij je osnovna delovna metoda partijskih organizacij.« In dalje: »Dejavnost osnovnih partijskih organizacij je javna, sklepi se sprejemajo na sestankih, ki jim prisostvujejo tudi delovni ljudje — nečlani Partije; aktivnost osnovnih partijskih organi­ zacij naj se razvija čimbolj pod nadzorstvom in ob sodelovanju množic.« (Člen 18.) Nadaljnje razvijanje notranjepartijske demokracije je prav tako eno izmed načel, na katerih temelji predlog našega novega Statuta. Ni dvoma, da je vseboval stari Statut, ki sta ga pre­ vevala tako duh kakor beseda Statuta in prakse VKP(b), vrsto nedemokratičnih in birokratskih ukrepov, ki so dušili notranjo partijsko demokracijo, zavirali iniciativo in onemogočali samo­ stojnost tako osnovnih partijskih organizacij kakor nižjih vodstev. Razume se, da smo se morali v naši partijski praksi osvoboditi takih birokratskih spon. In prav zato daje novi predlog Statuta, kakor je že znano, široke možnosti za razvoj popolne inciative in samostojnosti osnovnih partijskih orga­ 106

nizacij in nižjih partijskih vodstev, s tem pa tudi za razvoj notranjepartijske demokracije. Zato je v novem predlogu Statuta rečeno: »Višji organi so dolžni podpirati nižje organe in osnovne organizacije v razvijanju samostojnosti pri njihovem delu; vse partijske organizacije so na svojem delovnem področju samo­ stojne.« (Člen 8.) Samostojnost osnovnih partijskih organizacij se torej kaže v tem, da ni potrebno, kakor je določal prejšnji Statut, da bi skoraj vsak, pogosto tudi prav neznaten sklep osnovne partijske organizacije, potrjevalo višje partijsko vodstvo in da bi sklep osnovne partijske organizacije šele potem dobil veljavo. Prej so n. pr. osnovne partijske organizacije le formalno imele pravico sprejemati in izključevati, ker je obvezno moralo po­ trditi njihove sklepe višje partijsko vodstvo, namesto da bi bil vsak sklep veljaven, brž ko ga je sprejela osnovna partijska organizacija, kar je naravno in demokratično v zdravi, revolu­ cionarni organizaciji, kakršna je naša Partija. Po našem starem Statutu, ki ga je bremenila sovjetska praksa in njihove — dokaj sumljive — potrebe, je bil sprejem v našo Partijo ne le zapleten, marveč tudi globoko nedemokra­ tičen in birokratski. Vsakdo, ki naj bi bil sprejet v Partijo, je moral čakati kot kandidat Partije do 18 mesecev, češ da bi v tem času spoznal program in statut Partije. Po preteku kandidatskega staža je mogel biti kandidat predložen za spre­ jem v Partijo le na osnovi pismenega priporočila dveh članov Partije z najmanj dveletnim partijskim stažem. Prav taka pro­ cedura s priporočili je bila predpisana tudi pri sprejemanju v vrste kandidatov. Taka določila so bila vnesena v Statut naše Partije iz nakazne sovjetske prakse in so se obdržala pri nas vse dotlej, dokler jih nismo v praksi odpravili na osnovi naših izkušenj in zaradi neizprosne zahteve po bolj demokratičnem postopku. Dejansko sta takšno pismeno priporočilo in ta na­ merno zapletena procedura, prenesena iz sovjetske prakse in statuta, procedura, ki je za legalno stranko, za stranko na oblasti nerazumljiva in nesprejemljiva, pomenila osebno jam­ stvo in osebno odgovornost komunistov, ki so predlog dali, s tem pa — po sovjetski metodi — tudi osebno negotovost predlagateljev. Iz vseh teh razumljivih in upravičenih razlogov odpravlja novi predlog Statuta naše Partije to birokratsko proceduro 107

s pismenimi priporočili. Kandidatski staž je le ostanek iz ilegal­ nega obdobja dela naše Partije, ko je bilo zaradi pogojev, v katerih je Partija ilegalno delala, potrebno takšno prever­ janje vsakega posameznika, ki je bil predlagan za člana Partije. Danes tak ukrep ni več potreben. Razen tega imajo danes naše partijske organizacije vrsto možnosti, da politično preverijo delovne ljudi pri delu in jih seznanijo s programom in statutom Partije. V zvezi s sprejemanjem v Partijo določa novi predlog Statuta, da sprejema v Partijo osnovna partijska organizacija ne le na predlog članov Partije, marveč tudi na predlog de­ lovnih ljudi — nečlanov Partije. S tem je dana možnost, da delovni ljudje naše dežele sodelujejo — s predlogi in pripom­ bami — pri odločanju o sprejemu v vrste partijskega članstva. Prav tako novi predlog Statuta ne predvideva kandidatov za člane centralnega komiteja Komunistične partije Jugosla­ vije in centralnih komitejev komunističnih partij ljudskih republik, ker je bila tudi to samo nepotrebna, iz sovjetske prakse in njihovih praktičnih potreb vzrasla oblika za »pre­ verjanje vdanosti« kasti in za klikarske kadrovske kombinacije. Kandidati za člane CK niso imeli nikakršnih pravic razen posvetovalnega glasu in pa tega, da se je iz njihovih vrst dopolnjeval CK. Glede dopolnjevanja spraznjenih mest v CK KP ljudskih republik in v CK KP J določa novi predlog Statuta sklicanje izrednega kongresa, če bi se število članov kakega centralnega komiteja zmanjšalo za tretjino. To je nedvomno mnogo demokratičnejši ukrep, kakor izpopolnjevanje CK iz vrst kandidatov. Novi predlog Statuta določa, da imajo partij­ ska vodstva lahko tudi razširjene seje s partijskimi funkcio­ narji, ki niso člani tistega vodstva. V naši partijski praksi se je pokazalo že doslej, kako zelo koristno je sklicevanje takih razširjenih sej partijskih vodstev. Novi predlog Statuta ne predvideva državne partijske konference in republiških konferenc. Pri tej spremembi smo izhajali iz tega, da za določilo o konferencah, kakršno je bilo predvideno v prejšnjem Statutu, ni nobenega opravičila, ker konference niso imele nobenih pravic, saj so vse njihove sklepe potrjevali centralni komiteji. Ni dvoma, da so bile take konfe­ rence potrebne in koristne, a le v ilegalnem obdobju dela naše Partije. Stari Statut je določal, da CK KP J lahko postavlja partij­ ske organizatorje »na zaostalih sektorjih socialistične graditve, 108

ki so velikega pomena za narodno gospodarstvo in za deželo v celoti«. Ta člen starega Statuta, ki je bil dobesedno prepisan iz Statuta VKP(b), je spet samo eden izmed nedemokratičnih ukrepov, ki naj opravičuje obstoj komisarjev, kjer koli se zdi, da so potrebni. Medtem ko gredo vse spremembe našega Statuta v smeri razvoja in krepitve partijske demokracije, razvoja Partije kot prvenstveno politične organizacije, pa vse spre­ membe in dopolnila v Statutu Komunistične partije ZSSR le še bolj krepijo birokratski centralizem v partiji. Sprememba Kontrolne komisije v Komite partijske kontrole' kot posebnega centraliziranega aparata CK Komunistične partije ZSSR, ki deluje od zgoraj navzdol, omogoča postavljanje pooblaščencev tega komiteja tudi v najnižjih organizacijah in partijskih ko­ mitejih, kar praktično pomeni odpravo vsakršne njihove samo­ stojnosti. Očitno je, da se partija tam čedalje bolj degenerira v birokratsko stranko, postaja privesek državnega aparata, da, celo — državni aparat sam. Ena izmed večjih sprememb, ki jo vsebuje novi predlog Statuta KPJ, je način dela osnovne partijske organizacije in nižjih partijskih vodstev. Izhajajoč iz tega, da je osnovna de­ javnost in osnovna naloga Partije kot politične organizacije predvsem političnovzgojno delo, obravnava novi predlog Statuta drugače tako stil kakor način dela osnovnih partijskih organi­ zacij in partijskih vodstev. Namesto starega prakticističnega postavljanja nalog osnovnim partijskim organizacijam, kar je spreminjalo Partijo v privesek državnega aparata, kakor je to v Sovjetski zvezi, poudarja naš novi predlog Statuta kot po­ glavitno nalogo osnovnih partijskih organizacij, da delujejo kot politične organizacije za varovanje socialističnih načel in da se bore za dvig socialistične zavesti delovnih ljudi. Člen 17. predloženega Statuta pravi: »Osnovna partijska organizacija je najneposredneje po­ vezana z množicami delovnega ljudstva. Njena osnovna na­ loga je: a) da se neprenehoma krepi s sprejemanjem najboljših delovnih ljudi v Partijo iz vrst delavskega razreda, delovnih kmetov in napredne inteligence; b) da dan za dnem neutrudno idejno in politično vzgaja svoje članstvo; c) da goji v članih Partije vse tiste lastnosti, ki krasijo lik komunista-revolucionarja: iskrenost, požrtvovalnost, skrom­ 109

nost, zgledno osebno življenje, tovariške komunistične odnose in vse tiste lastnosti, ki so za zgled ostalim delovnim ljudem; d) da razvija politično budnost članov Partije v borbi proti sovražnim in tujim nazorom; da se čisti in krepi z od­ stranjevanjem raznih karierističnih, malomeščanskih in drugih elementov iz svojih vrst, elementov, ki s svojim stališčem in vedenjem škodujejo Partiji; e) da nenehno izpopolnjuje metode svojega dela, se dalje razvija in krepi kot politična organizacija, zagotavljajoč najraznovrstnejšo in najširšo povezanost z množicami delovnih ljudi ter najpopolnejšo aktivnost vsakega posameznega člana v družbenem in političnem življenju; f) da dan za dnem vztrajno politično tolmači ljudstvu linijo Partije, da dviga politično-ideološko zavest delovnih ljudi na raven Partije, da zagotavlja s svojim delom čim širše sodelovanje delovnih ljudi v družbenem, političnem in kultur­ nem življenju; g) da je kot celota in vsak njen član posebej neprenehoma v središču borbe za napredek socializma in socialistične demo­ kracije, proti vsem ostankom razrednega sovražnika in pojavov birokratizma, ki skušajo zavreti in zaustaviti razvoj socializma in socialistične demokracije.« Odprava birojev v nižjih partijskih komitejih, ki ima na­ men, da povede ves komite trdno na pot kolektivnega vodstva in kolektivnega dela, bo znatno zboljšala delo za izpolnjevanje partijskih nalog in še bolj približala komiteje osnovnim partij­ skim organizacijam, da jim bodo izkazovali vso pomoč pri reševanju njihovih problemov in nalog. Ta ukrep pomeni hkrati tudi konkretno borbo proti tendencam birokratskega načina vodstva in odnosa do partijskih nalog ter za nadaljnji razvoj notranjepartijske demokracije. V tej zvezi pravi predlog Statuta: »Mestni, okrajni, rajonski in občinski komiteji delajo ko­ lektivno in sprejemajo sklepe na sejah, ki se jih udeležita naj­ manj dve tretjini članov. Za tekoče zadeve volijo mestni, okrajni, rajonski in občinski komiteji iz svoje srede sekretariat do pet članov s sekretarjem na čelu.« (Cl. 20.) Novi predlog Statuta določa, da je Komunistična partija Jugoslavije organizirana na produkcijskem in teritorialnem načelu, kar pomeni, da ostaja produkcijsko načelo tudi v bodoče osnova, na kateri sloni naša Partija. To je nedvomno najboljše 110

jamstvo, da Partija ne bo zvodenela, marveč da se bo — nasprotno — nadalje krepila in varovala svojo čistost, spreje­ majoč v svoje vrste najboljše borce iz delavskega življa za izpolnjevanje nalog graditve socializma in socialistične družbe. Na osnovi dosedanjih izkušenj v partijskem delu, ki so po­ kazale, da ni več mogoč nadaljnji obstoj partijskih organizacij v administrativnih ustanovah, družbenih organizacijah, zdru­ ženjih in obstoj tako imenovanih uličnih osnovnih organizacij, novi predlog Statuta ne predvideva- več takih organizacij v nobeni obliki. To je prav tako eden izmed ukrepov v borbi proti birokratizmu in za čvrstejšo povezovanje komunistov — članov Partije z množicami. Osnovne partijske organizacije po ustanovah niso imele skoraj nobene množične osnove in zato njihovo delo tudi ni moglo imeti prave vsebine, zlasti danes, ko se aparat v takšnih ustanovah čedalje bolj zmanjšuje. Tako partijske organizacije so se nujno morale ukvarjati z raznimi prakticističnimi vprašanji dela, v glavnem svoje ustanove ali svoje družbene organizacije, izgubljale pa so podobo politične organizacije, kar pomeni, da so bili člani Partije zaradi tega dokaj izolirani od množic in od aktivne udeležbe v vsestranskem političnem življenju. Da bi to odpravili, je najpravilneje, da se člani Partije ne glede na poklic in kraj zaposlitve po­ vežejo v osnovnih partijskih organizacijah izključno tistega kraja ali naselja, kjer stanujejo, v kolikor izjemoma kak član Partije ne dobi partijske naloge, da se vključi v drugo partijsko organizacijo. Tako bi bili člani Partije tesneje povezani z ljud­ stvom, politično pa bi se udejstvovali skupno z drugimi člani Fronte v njenih organizacijah, v katerih in po katerih naj se razvija skoraj vse politično življenje in delo. Od časa do časa in ob posebni potrebi lahko člani Partije, ki delajo v ustanovah, sklicujejo sestanke v okviru ustanove in obravnavajo probleme svojega dela v ustanovi, toda samo kot aktiv komunistov — članov Partije v sindikalni podružnici, ki naj bo prav tako eno izmed torišč njihove politične in družbene dejavnosti. S tem vprašanjem je tesno povezano tudi določilo, ki ga pred­ videva predlog novega Statuta, namreč da se lahko člani Partije po potrebi organizirajo kot aktiv v družbenih organizacijah, združenjih in podobno. Oblika aktiva komunistov — članov Partije, prav tako pospešuje njihovo čvrsto povezavo z drugimi delovnimi ljudmi — nečlani Partije in jih še bolj aktivizira 111

za delo in izpolnjevanje njihovih političnih dolžnosti v druž­ benih organizacijah in združenjih. Tovariši in tovarišice, to so osnovne značilnosti Statuta naše Partije, ki ga CK KP J predlaga VI. kongresu v odobritev. Predlog novega Statuta obsega osnovna, načelna vprašanja organizacijske graditve Partije, osnovne oblike dejavnosti par­ tijskih organizacij in partijskih vodstev. Menili smo, naj bi se Statut ne spuščal v nadrobno obravnavanje problemov, ker bi to otežkočalo delo in zaviralo pobudo partijskih organizacij, tako pri izpolnjevanju nalog, kakor tudi v njihovem nadalj­ njem razvoju in graditvi. Dovolite mi, tovariši in tovarišice, da se še enkrat dotaknem nekaterih pripomb in predlogov, ki so jih poslali komisiji za Statut partijske organizacije, partijska vodstva in posamezniki. Po objavi predloga Statuta se je razvila v partijskih orga­ nizacijah široka diskusija. Osnovne partijske organizacije in partijski komiteji so prirejali sestanke, na katerih so razprav­ ljali o predlogu novega Statuta. Prav tako so razpravljali o Statutu tudi na volilnih sestankih osnovnih partijskih organi­ zacij in na partijskih konferencah, na katerih so volili delegate za VI. kongres Partije. Teh sestankov in diskusij se je udeležilo tudi veliko število nečlanov Partije. Tolikšno zanimanje ne le članov Partije, marveč tudi ne­ članov, je mogoče razložiti predvsem z dejstvom, da prinaša predlog novega Statuta KPJ vrsto novih stališč, glede organi­ zacije in vloge Partije danes, stališč, ki zagotavljajo njen demokratični razvoj, njeno demokratično vlogo in mesto na današnji stopnji graditve socializma. Komisija za izdelavo Statuta je dala predlog novega Statuta KPJ pred objavo v tisku v razpravo centralnim komitejem KP ljudskih republik. Tako je bil načrt, ki ga je objavil tisk', dejansko tudi rezultat diskusije v centralnih komitejih KP ljudskih republik, v katerih so prav tako sodelovali tudi drugi partijski delavci. Zato je tudi relativno tako malo načelnih pripomb za spremembe in dopolnitve v Statutu. Doslej je Komisija za izdelavo Statuta prejela od posameznih članov Partije, od osnovnih partijskih organizacij in komitejev nekaj nad sto pripomb in predlogov. Večina predlogov se nanaša na manjše spremembe in dopolnitve, predvsem glede preciznosti in stili112

stične dognanosti Statuta. Kakor sem že omenil v začetku, lahko razdelimo te pripombe v glavnem na tri osnovne skupine. Najprej bom omenil prvo skupino pripomb, ki jih je po mnenju komisije treba sprejeti in ki so že vključene v najno­ vejši tekst predloga Statuta. Pomudil se bom le ob večjih spremembah, vseh manjših, nebistvenih sprememb pa, mislim, ni treba naštevati, ker imate pozneje redigiran tekst. Kakor vidite iz najnovejše redakcije predloga Statuta, je komisija sprejela predlog, naj se v prvem stavku uvoda črta beseda »vodilna« in poudari beseda »zavestna«, ker si Partija pridobiva vodilno vlogo s pravilnim delom in na osnovi vse­ stranskega poznavanja družbenih zakonov, ne pa da sama sebi določa z dekretom, da je vodilna politična sila. V četrtem odstavku uvoda predloga za Statut je sprememba v istem smislu kakor prejšnja, da se namreč spet ne določa z dekretom, da je Komunistična partija Jugoslavije »pobudnik, organizator in voditelj borbe jugoslovanskih narodov«, marveč da s političnimi in organizacijskimi sredstvi aktivizira in mo­ bilizira najširše množice za borbo in da ji šele ta njena borba in njeni rezultati dajejo značaj voditelja. Prav tako je bila sprejeta pripomba, naj se črta formulacija »praviloma javna« in naj ostane »Dejavnost Komunistične partije Jugoslavije je javna«. Menim, da je to pripombo treba sprejeti, ker utegne formulacija »praviloma« vzbujati videz, da lahko deluje Komunistična partija tudi nejavno. »Nejavni« so lahko izjemoma in redkokdaj edinole nekateri sestanki iz­ razito notranjepartijskega značaja. Po drugi strani pa formu­ lacija »praviloma« odpira možnost, da bi se nekatere partijske organizacije izogibale z raznimi izgovori »javnega značaja dela svoje organizacije«. Člen 38. je spremenjen tako, da voli sekretariat po novi formulaciji politični biro iz svoje sredine in ne CK KP J, kakor je bilo določeno v prvem osnutku, ker je sekretariat dejansko organ političnega biroja, ne pa CK KP J. Organ CK KP J je politični biro. V členu 36. je spremenjen prvi del stavka, ki se glasi: »CK KPJ je najvišji vodilni organ Komunistične partije Jugoslavije med dvema kongresoma«, ker formulacija »CK KP J vodi celotno delo Partije«, ne more biti uresničljiva, ker CK KP J kot vodilni organ ni stalno skupaj ter zato tudi voli iz svoje sredine politični biro kot svoj izvršilni organ. VI. kongres KPJ — 8

115

V X. poglavju je sprememba glede kolektivne kazni in predlagamo, da se ta sprememba sprejme, ker je kolektivna kazen v bistvu nedemokratična, ker je krivdo treba vedno ugotoviti individualno in ker v naši Partiji in praksi dejansko tudi ni bilo nobenega primera kolektivnega kaznovanja. Tovariši in tovarišice, to so bistvene spremembe v predlogu Statuta KPJ, izvršene na osnovi pripomb in predlogov partij­ skih organizacij, partijskih vodstev in posameznih članov Partije. Druge spremembe so, kakor sem že rekel, le manjšega pomena, bodisi da gre za zamenjavo vrstnega reda členov, ali so pa stilne narave, tako da se ob njih ne bi mudil. Druga vrsta opomb je, kakor sem prej dejal, takšna, da jih po mnenju komisije ni mogoče sprejeti, ker preveč detajlizirajo vprašanja, na katere je predloženi statut dejansko že odgovoril. Ako bi hoteli s Statutom regulirati in predpisati vse probleme iz vsakdanje prakse, bi s tem zavrli normalno delo Partije in njen razvoj kot živega organizma. Pripombe tretje vrste so tiste, ki jih smatra komisija za nepravilne, in zato predlaga, naj se zavrnejo. Te vrste pri­ pombe skušajo obnoviti formulacije iz starega Statuta, kakor je na primer predlog, naj še nadalje ostane državna partijska konferenca. Na liniji odstopanja od osnovnih načel, ki jih določa ta osnutek Statuta, je prejela komisija tudi takle predlog: »Ker so problemi povsod drugačni, ne le gospodarski, marveč tudi politični, bi bilo treba vnesti v Statut več svobode, tako da bi osnovne partijske organizacije tudi same odločale, kako in kje naj se povezujejo komunisti.« Razvijajoč to misel dalje, so dali predlagatelji konkreten predlog, »naj se v tovarnah in obratih osnovne partijske organizacije razpuste, komunisti naj se pa povežejo drugod«. Takšno stališče ni le napačno in škodljivo, marveč tudi zmedeno in bi vneslo v naše partijske organizacije veliko zmešnjavo. Številni predlogi zahtevajo, naj se določi: v kakšnem roku naj sklicujejo okrajni komiteji redne sestanke, koliko članov mora biti najmanj navzočnih na se­ stanku osnovne partijske organizacije, da se sestanek sploh lahko vrši itd. Ce bodo okrajni komiteji delali kolektivno, kakor določa Statut, bodo morali imeti čim pogostejše sestanke, zato ni potrebno, da bi Statut to določal. Ena izmed dolžnosti članov Partije je ta, da prihajajo na sestanke osnovne partijske organizacije in da aktivno sodelujejo na njih. Zato za partijski 114

sestanek osnovne partijske organizacije ni treba določati »kvoruma«. To so v glavnem pripombe in predlogi k predloženemu Statutu. Predlagam kongresu, naj ji sprejme tako, kakor jih je predložila komisija za Statut in kakor sem jih tu razložil. Hkrati predlagam kongresu, naj sprejme novi tekst Statuta KP J, s tem da se v njem izvršijo nekatere terminološke spre­ membe v zvezi s predlogom tovariša Tita za spremembo imena naše Partije. Tovariši in tovarišice! V zvezi s predlogom Statuta KPJ mislim, da je treba opozoriti na nekatere izključno organizacij­ ske probleme partijskih organizacij, to je samo na tiste, o ka­ terih ni govoril v svojem poročilu že tovariš Tito. 1. ŠTEVILČNO STANJE, PORAST IN PROBLEM SPREJEMANJA V PARTIJO

Kakor je omenil že tovariš Tito v svojem poročilu, šteje Komunistična partija Jugoslavije 779.382 članov. Če računamo 9,240.000 odraslih prebivalcev (po podatkih Zveznega zavoda za statistiko in evidenco), znaša število članov Partije 8.43 od­ stotka, v primerjavi s skupnim številom prebivalcev v državi pa 4.72 odstotka. V času V. kongresa je KPJ štela Partija 468.175 članov, to pomeni, da je po V. kongresu Partija narasla za 311.207 članov ali za 66.47 odstotka. Kakor kažejo podatki, je rasla Partija v glavnem enako­ merno, kar pomeni, da so posvečale partijske organizacije na terenu v procesu naporne borbe za izpolnitev nalog petletke hkrati veliko skrb tudi sprejemanju novih članov. Katere so značilnosti porasta? Predvsem so se okrepile partijske organizacije v podjetjih, na vaseh in v državnih usta­ novah, nastale so mnoge nove partijske organizacije v novih in manjših podjetjih ter vaseh. Število delavcev v Partiji se je povečalo, s čimer se je znatno zboljšal tudi socialni sestav Partije. Zadnje čase sodelujejo s predlogi za sprejem novih delovnih ljudi v Partijo tudi nečlani, kar prispeva k temu, da pridejo v Partijo zares najboljši ljudje, čeprav so še vedno tudi velike napake glede kriterija za sprejem v Partijo. Pred­ vsem je treba označiti kot slabost to, da večina osnovnih par­ 115

tijskih organizacij ne skrbi stalno za okrepitev partijskih orga­ nizacij iz vrst najboljših delovnih ljudi v podjetju, na vasi itd. Primer: leta 1951 ni sprejelo 45 partijskih organizacij bitoljskega okraja (od skupno 116) v Partijo nobenega člana niti kandidata; na Kosovu in Metohiji ni sprejelo 314 partijskih organizacij niti enega novega člana. Prav tako v okraju Vojnič niso v osmih mesecih leta 1950 sprejeli v Partijo nobenega člana. Odkar je CK KP J opozoril na določene napake, se je kri­ terij za sprejem v Partijo znatno popravil in odtlej upoštevajo partijske organizacije pri sprejemanju v Partijo ne le kako se izpolnjujejo obveznosti v podjetju, na vasi, v ustanovi, šoli itd., temveč tudi druge kvalitete, ki jih mora imeti član Partije. Še vedno pa se dogaja, da nekatere partijske organizacije mislijo pri sprejemu v Partijo samo na to, kakšen je kdo pri delu, kako izpolnjuje svoje dolžnosti do države, kako opravlja svoje pisarniško delo ali kako se uči, pozabljajo pa pri tem na vse druge kvalitete, ki naj jih človek ima, da ustreza pogojem, ki so potrebni za vstop v Partijo. Prav to merilo je omogočilo, da se je v Partijo vrinilo nekaj tujih elementov ali takih, ki še niso dozoreli za članstvo v Partiji in so bili zaradi tega takoj po sprejemu tudi izključeni iz Partije. Na primer: nekatere partijske organizacije so izključile nekatere člane takoj naslednji dan po sprejemu v Partijo. Po drugi strani pa je dotok takšnih elementov v Partijo prinesel s seboj tudi nekatere navade, ki so Partiji tuje, proti katerim se pa posamezne partijske organizacije niso sistematično borile z vztrajnim delom, upoštevajoč številčni porast partijskih orga­ nizacij. Kljub nekaterim uspehom so glede na nagli tempo indu­ strializacije naše dežele še vedno slabosti v krepitvi partijskih organizacij iz vrst delavcev, posebno iz vrst industrijskih de­ lavcev. So industrijsko razvita središča, v katerih še vedno ne sprejemajo novih članov predvsem iz delavskih vrst. Na primer v tuzlanskem okraju, kjer je gospodarski razvoj tako napre­ doval, da se spreminja tudi socialna struktura prebivalstva, je v Partiji le majhen odstotek delavcev, saj znaša glede na skupno število članstva le 27.7 odstotka. Po drugi strani so partijske organizacije v administrativnih ustanovah in šolah pogosto sprejemale v Partijo nameščence, dijake in študente po širšem kriteriju, pri čemer so mnoge med njimi delale tudi 116

večje napake. Kljub temu, da je Partija v celoti številčno na­ rasla, pa je še precejšnje število vasi in manjših gospodarskih podjetij, kjer ni osnovnih partijskih organizacij, čeprav so dani vsi potrebni pogoji za njihovo ustanovitev. To nedvomno do­ kazuje, da nekatere organizacije in partijski komiteji niso po­ kazali dovolj vztrajnosti in aktivnega dela pri ustanavljanju partijskih organizacij tam, kjer teh še ni. Tu se bom dotaknil še druge strani tega vprašanja. So namreč tovariši — partijski delavci — ki pogosto govore o potrebi »množične razširitve« partijskih organizacij, o »mno­ žičnosti« naše Partije in temu podobno. Nekateri partijski ko­ miteji dajejo v tem smislu celo naloge nižjim partijskim organizacijam, misleč, da je močna, množična samo tista par­ tijska organizacija, ki ima večje število članov, pozabljajo pa pri tem tudi na njihovo kvaliteto. Takšno stališče je napačno in brez dvoma škodljivo vpliva na določanje in izvajanje pra­ vilnega merila, po katerem naj osnovne partijske organizacije sprejemajo nove člane v Partijo. Ni slučajen pojav, da so imele partijske organizacije v administrativnih ustanovah do nedav­ nega glede sprejema v Partijo širše merilo, drugačen, mnogo ostrejši kriterij pa so imele partijske organizacije v industrijskih podjetjih. Ni dvoma, da gre tu predvsem za globoko razliko glede pojmovanja Partije in za kvalitativno drugačen odnos do nje. Moč in množičnost naše Partije se ne merita samo po tem, koliko članov ima Partija, marveč med drugim tudi po njeni notranji enotnosti, po politični aktivnosti in čistosti njenih organizacij; množičnost Partije ni v številu članov, marveč v tem, v kolikšni meri so njeni člani s svojo aktivnostjo in političnim delom uveljavili vpliv Partije na široke ljudske množice. Partijska organizacija ima lahko veliko število članov, a je po svojem vplivu slaba. Naša Partija pred vojno in po njej ni bila številčno močna, toda po svoji politični aktivnosti, po upravičenem in v borbi pridobljenem ugledu ter po velikem vplivu na ljudstvo je dejansko bila množična Partija. S takim delom ji je tudi uspelo mobilizirati ljudske množice za borbo zoper protiljudske režime stare Jugoslavije in jih povesti v ljudsko vstajo proti zasužnjevalcem naše dežele in domačim izdajalcem. Zato se morajo partijske organizacije neprenehoma notranje krepiti in sprejemati v svoje vrste najzavednejše, so­ cializmu najbolj vdane ljudi pri graditvi naše socialistične dežele. 117

Iz partijske evidence je razvidno, da se je število delavcev v Partiji povečalo za 112.311 ali za 2.5 odstotka v razmerju s skupnim številom članstva, medtem ko se je na primer število nameščencev povečalo za 89.807 ali za 6.73 odstotka v razmerju do skupnega števila članstva, število članov iz vrst pomožnega osebja, svobodnih poklicev in drugih se je povečalo za 16.276, medtem ko je narasel njihov odstotek v primerjavi z vsem članstvom za 0.92 odstotka. Število kmetov se je povečalo za 99.121, a se je v razmerju z vsem članstvom zmanjšalo za 7.01 odstotka, medtem ko se je število dijakov in študentov v Partiji zmanjšalo za 6308 ali za 3.13 odstotka v razmerju z vsem članstvom. Čeprav se je socialni sestav Partije od V. kongresa do danes znatno popravil, pa vendar, kakor sem že rekel, ne moremo biti zadovoljni, posebno glede na dejstvo, da se spre­ minja socialna struktura prebivalstva v korist delavskega raz­ reda. Naša Partija mora rasti in se dalje krepiti iz delavskih vrst vzporedno z naraščanjem vloge delavskega razreda v naši družbeni stvarnosti, posebno sedaj, v pogojih delavskega uprav­ ljanja in razvoja socialistične demokracije. V zvezi s to kratko analizo naraščanja članstva bi se hotel dotakniti vprašanja udeležbe žena v Partiji in pa odnosa do njih. Od skupnega števila članov je v Partiji 131.940 žena proti 78.304, kolikor jih je bilo ob V. kongresu KPJ, kar po­ meni, da se je število žena v Partiji povečalo za 53.636. Če pregledamo gibanje števila žena v Partiji v odstotkih od skup­ nega partijskega članstva, pa vidimo, da je število žena v Partiji naraščalo od V. kongresa do 1. januarja 1950, od tedaj dalje do leta 1952 pa stalno pada. Iz teh podatkov sta jasno razvidna delo in odnos posamez­ nih osnovnih partijskih organizacij in partijskih komitejev do delovnih žena in do njihove aktivne udeležbe v političnem in družbenem življenju naše dežele. Tako je na primer v prilepskem okraju od 71 partijskih organizacij 33 brez žena, v mestu Prilepu pa je bilo od 123 osnovnih partijskih organi­ zacij 94 brez žena. V ivangradskem okraju ni bilo v 27 osnov­ nih partijskih organizacijah nobene žene, čeprav predstavljajo žene v tem okraju 53 odstotkov vsega prebivalstva. V okraju Nova Gradiška je bilo leta 1950 v razmerju z vsemi člani Partije 21.05 odstotka žena, vtem ko se je v letu 1952 to število zmanjšalo na 8.39 odstotka; v okraju Kiseljak je bilo leta 1950 118

v Partiji 29.04 odstotka ženskega članstva v razmerju z vsemi člani Partije, v letu 1952 pa se je to število zmanjšalo na 8.66 odstotka itd. Vzrokov za te pojave ni težko najti; vsekakor so v sek­ taškem odnosu posameznih partijskih organizacij in v eno­ stranskem pojmovanju vloge žena in njihovega položaja v družbi. To potrjuje tudi dejstvo, da ima partijske funkcije le majhno število tovarišic. V Sloveniji na primer je bilo od skupnega števila članov v mestnih in okrajnih komitejih leta 1948 19.01 odstotka žena, medtem ko se je v letu 1952 zmanjšalo to število na 13.07 odstotka. Zato kljub povečanemu številu žena v Partiji v celoti vzeto ne moremo biti zadovoljni s tem rezultatom, kajti če upošte­ vamo število žena v razmerju s celotnim prebivalstvom (51.67%), podatke o udeležbi žena v gospodarstvu (22.70%) v razmerju s skupnim številom zaposlenih delavcev v gospo­ darstvu, kakor tudi njihov delež v ljudski revoluciji in danes v družbenem in političnem življenju, pridemo do zaključka, da je v Partiji zares majhno število žena in da bo treba zato ta sektaški, konservativni in nedemokratični odnos do žena v partijskih organizacijah odpraviti. Na koncu bi se dotaknil še problema informbirojevščine v Partiji, in sicer predvsem zaradi tega, ker del zapadnega tiska — da niti ne govorim o onem na Vzhodu — prikazuje stvari tako, kakor da je naša Partija prežeta z informbirojevci in kakor da so ti množičen pojav. Oglejmo si podatke o tem: od leta 1948 do danes je bilo kaznovanih po administrativnem postopku 11.128 oseb, od katerih je bilo doslej izpuščenih 7039 oseb, tako da je sedaj na družbeno koristnem delu še 4089 oseb. Da bi ne mislili, da je mnogo več sodno kaznovanih, pri­ pominjam, da je bilo doslej pri rednih vojaških in civilnih sodiščih obsojenih 2572 oseb, od katerih je bilo izpuščenih pred prestano kaznijo 492 oseb. Vsi ti so bili obsojeni zaradi težke vohunske dejavnosti in izdajstva naše države ter naših narodov. Pri tem je značilno naslednje: nenehno padanje šte­ vila kaznovanih iz leta v leto od 1949 dalje in nepomembno število delavcev. Velik del teh seve ni bil v članstvu Partije. Kar se tiče kvalitete teh Stalinovih »zdravih sil«, ki jih tudi omenjeni zahodni tisk tako rad prikazuje kot nekako pod­ zemeljsko silo, mislim, da večina izmed vas dobro pozna 119

kvaliteto večine teh ljudi. To so praviloma brezidejni ljudje karieristi, malodušneži, razni oportunisti in likvidatorji. Naša oblast jih je vendarle mogla izpustiti večje število in vsi so, razen neznatnega odstotka, postali lojalni državljani, koristni naši družbi. To najbolje dokazuje odstotek tistih, ki so bili ponovno kaznovani in vrnjeni na družbeno koristno delo, kar znaša vsega 1.9 % izpuščenih. Vse to dokazuje moč, demokra­ tičnost in humanost naše oblasti, katere cilj je socializem in socialistična demokracija, ne pa uničevanje ljudi. 2. O NEKATERIH PROBLEMIH DELA PARTIJSKE ORGANIZACIJE V JLA

Med petim in šestim kongresom je bilo v Jugoslovanski ljudski armadi sprejetih v Partijo nekaj nad 90.000 novih članov, od tega iz vrst borcev nekaj nad 70.000, in to 30.99 % delavcev, 60.16% kmetov, 7.16% nameščencev in 1.69% ostalih. To je nedvomno velik uspeh in rezultat političnega dela par­ tijskih organizacij tako na terenu kakor v Jugoslovanski ljudski armadi, pa tudi pravilne orientacije partijskih organizacij v Armadi pri sprejemanju novih članov. Zelo pogosto pa so par­ tijske organizacije v Armadi grešile pri sprejemanju v Partijo predvsem v tem smislu, da niso uporabljale dovolj ostrega merila za to, kdo lahko postane član Partije. Posamezne par­ tijske organizacije so pri sprejemanju novih članov v Partijo upoštevale samo to, kakšni so ljudje, ki se predlagajo za sprejem v Partijo, kot vojaki, kako izpolnjujejo vojaške naloge, zapostavljale pa so drugo, nič manj važno stran, koliko so po svojih političnih in moralnih kvalitetah zreli za Partijo, kako so se vedli in kaj so delali pred prihodom v Armado itd., tako da so bili sprejeti v partijske organizacije v Armadi včasih tudi idejno tuji in malomeščanski elementi. Ko smo te partij­ ske organizacije resno opozorili na te napake, so postale budnejše, merilo za sprejem so poostrile, toda tako, da so nekatere med njimi zašle sedaj v drugo skrajnost in sektašijo glede tistih, ki so zreli za Partijo. Eden izmed važnih in zapletenih problemov partijskih organizacij v Jugoslovanski ljudski armadi je nadaljnji razvoj notranjepartijske demokracije. Ni dvoma, da so specifičnosti v Armadi, kakor n. pr. »stroga podreditev, obstoj činov in po­ 120

dobno« ovira za popolnejši razvoj notranjepartijske demokra­ cije, toda odpravljanje prakticizma v delu partijskih organi­ zacij v Armadi in njihova trdna usmeritev na političnovzgojno delo bosta prispevala k hitrejšemu razvoju notranjepartijske demokracije in k pravilnemu, vsestranskemu političnovzgojnemu delu. Čeprav je Armada v nekem smislu zaprta organizacija, vendar ni izolirana od zunanjih vplivov. Tem vplivom je iz­ postavljeno tudi partijsko članstvo v Armadi. Ti vplivi se kažejo v raznih pojavih, ki so naši Partiji tuji, kakršni so na primer razne malomeščanske lastnosti, razne privatnolastniške tendence, pojavi nekomunističnega osebnega življenja. Toda kljub vsem tem pojavom so partijske organizacije v Jugoslovanski ljudski armadi zdrave in revolucionarne, člani Partije pa zreli in Partiji zvesti komunisti. Metoda in stil dela partijskih organizacij v Jugoslovanski ljudski armadi je še vedno problem, ki ga je treba reševati in pomagati partijskim organizacijam, da bodo svoje delovne metode še nadalje razvijale in izpopolnjevale. Partijske orga­ nizacije so uspešno uresničile sklep Opolnomočja CK KPJ za JLA iz leta 1949 o odnosu med partijsko organizacijo in po­ veljstvom ter se uveljavile v svojih enotah kot politična sila. Čeprav je smisel sklepa Opolnomočja CK KPJ za JLA jasen in so ga sprejele vse partijske organizacije v Armadi, se vendar kažejo v praksi pojavi določene nezainteresiranosti za naloge in praktična vprašanja iz dela in položaja vojaških enot. Ti pojavi pričajo, da posamezne partijske organizacije ozko poj­ mujejo svojo politično vlogo, pozabljajoč, da politično delo vključuje utrjevanje vojaške discipline, obvladanje tehnike in pouka ter razvijanje vojaške pripravljenosti vsakega posa­ meznika. 3. O NEKATERIH KADROVSKIH VPRAŠANJIH

Nadaljnji razvoj in utrjevanje načel samoupravljanja ka­ kor tudi poglabljanje socialistične demokracije sta pripomogla k izboljšanju sestava partijskih vodstev, posebno na terenu. Medtem ko so poprej volili partijske komiteje bolj ali manj po predstavniškem načelu, se je po junijskem pismu CK KPJ leta 1951 uveljavilo načelo, da se volijo v partijske komiteje najsposobnejši komunisti ne glede na to, na kateri dolžnosti so.

121

Razen tega je bilo vzporedno z decentralizacijo gospodarskega in državnega aparata omogočeno, da je odhajal kader iz cen­ tralnih ustanov postopno na delo na teren, t. j. v okraje in mesta. Na ta način smo dosegli kvalitativno zboljšanje ne le sestava osnovnih partijskih organizacij, marveč tudi partijskih komitejev, ker so se vrnili v okraje starejši in bolj izkušeni partijski delavci. Tako je odšlo na delo v okraje 60 članov in kandidatov CK KP ljudskih republik in 860 tovarišev, ki so bili na vodilnih dolžnostih v partijskem in državnem aparatu ter v gospodarstvu. Kolikor se je na ta način zboljšal sestav okrajnih komi­ tejev, za toliko se je hkrati zmanjšalo število plačanih partij­ skih delavcev v. partijskih organizacijah in vodstvih, v zvezi s tem pa so bili odpravljeni tudi tako imenovani aparati pri okrajnih in drugih partijskih komitejih. Zdaj dela v okrajnih in mestnih komitejih 901 poklicni partijski delavec, kar po­ meni, da pride na 13 članov okrajnih komitejev ali 865 članov Partije po en poklicni partijski delavec v okraju. To omogoča organizacijam, da volijo v partijska vodstva na demokratičen način zares najboljše komuniste, ker jih ni treba več dajati iz proizvodnje, da bi delali v partijskih komitejih kot poklicni partijski funkcionarji. Po drugi strani je ukinitev številčno močnega profesionalnega partijskega kadra v nižjih partijskih vodstvih pripomogla k znatnemu zmanjšanju birokratskih po­ javov v njih, prav tako pa tudi k nadaljnjemu razvoju samo­ stojnosti osnovnih partijskih organizacij. Število poklicnih partijskih delavcev pa moremo in mo­ ramo še nadalje postopoma zmanjševati. Tako zmanjševanje, v mnogih primerih pa tudi razpust administrativno-tehničnega aparata, ni in ne more biti resna težava, ker morejo opravljati te posle v mnogih primerih prostovoljno posamezni strokovni in spretni člani Partije, morebiti tudi za honorar. Iste postavke veljajo tudi glede nadaljnjega zmanjševanja poklicnega kadra in tehničnega aparata v sindikatih, kakor tudi v drugih družbenih organizacijah, posebno v organizaciji Ljudske mladine. Ideološko-politični vzgoji partijskega kadra v tem časov­ nem obdobju je bilo posvečeno mnogo skrbi. Kakor je že dejal tovariš Tito v svojem poročilu, je obiskovalo razne partijske šole in tečaje od 1948. do 1952. leta 21.038 tovarišev, od teh dve tretjini nižje partijske šole. Tako se je povečal odstotek članov

122

okrajnih in njim enakih komitejev, ki so končali partijske šole, od 26.9 %, kolikor jih je bilo junija 1950, na 38.3 % v juniju 1952. Medtem ko je bilo leta 1950 vsega 45 članov mestnih in okrajnih komitejev, ki so končali Višjo partijsko šolo pri CK KPJ, jih je letos 229, kar pa je še vedno zelo malo glede na to, da je dokončalo to šolo veliko večje število partijskega kadra. Glavna slabost v političnem in ideološkem dvigu partijskega kadra je bila orientacija na šole, tečaje, pre­ davanja itd., močno pa smo zapostavljali individualno delo, ki je osnovna metoda in najboljša pot za teoretični dvig partij­ skega kadra. Kljub rezultatom, ki so bili doseženi pri dviganju splošne izobrazbe partijskega kadra, pa položaj še vedno ni zadovoljiv. Čeprav se je število članov okrajnih in mestnih komitejev z nižjim tečajnim izpitom, dokončano srednjo šolo in fakul­ tetno izobrazbo dvakrat povečalo, je še vedno okrog 5500 članov okrajnih in mestnih komitejev, ki imajo samo osnovno šolo. Poudariti je treba, da delajo v vseh ljudskih republikah razne strokovne šole in tečaji za usposabljanje partijskega kadra, ki prej ni imel možnosti za to, del kadrov pa je dobil štipendije, da dokonča študij na fakulteti. 4. PARTIJA IN DRUŽBENE ORGANIZACIJE

Osnovne partijske organizacije in partijska vodstva so se začele zadnje čase bolj usmerjati v politično delo z množicami in na krepitev množičnih ter družbenih organizacij. To se kaže predvsem v tem, da člani Partije aktivneje sodelujejo v delu množičnih organizacij, partijska vodstva pa izkazujejo večjo pomoč osnovnim partijskim organizacijam in jih stalno usmer­ jajo k tem vprašanjem, kar je znatno povečalo politično in drugo aktivnost množičnih organizacij, s tem pa tudi sezna­ njanje množic z osnovnimi političnimi in gospodarskimi pro­ blemi naše dežele. Orientacija komitejev, da zaposle partijske organizacije z delom množičnih organizacij, pa ni povsod enaka, niti ne ukrepi, ki jih izdajajo, in ne rezultati, ki jih s tem dosegajo. Ne moremo reči, da so vse osnovne partijske organizacije dovolj preusmerile svoje delo na ta vprašanja in da so doumele njihov pomen. Osnovna slabost v delu z množičnimi -organizacijami 123

je predvsem ta, da imamo še vedno člane Partije, ki niso člani tudi kake množične ali družbene organizacije, prav tako pa niso redki tudi taki člani Partije, ki so samo formalno člani teh organizacij, a ne sodelujejo aktivno v njihovem delu. Druga osnovna slabost — kadar govorimo o množičnih organizacijah in o političnem delu z množicami — je v tem, da navadno mislimo samo na Ljudsko fronto, zanemarjamo pa druge mno­ žične organizacije, združenja in društva, ki so prav tako primerne oblike za vzgojno-politično delo. Zaradi takšnega pojmovanja, zaradi odsotnosti članov Partije v takšnih orga­ nizacijah in društvih, prihajajo njihovi člani pod vpliv raznih sovražnikov. Zadnje čase so organizacije Ljudske fronte sicer aktivnejše v političnem delu in na kulturnoprosvetnem pod­ ročju. Toda če lahko to trdimo za njihovo delo in aktivnost v mestih, pa na vasi še nimajo dovolj iniciative in samostoj­ nosti, ker sta njihovo delo in aktivnost pogosto odvisna od vaške partijske organizacije. Še vedno vlada napačno mnenje, da je osnovna vsebina frontnega dela in skoraj edina naloga njenih organizacij ta, da se ukvarjajo izključno z delovnimi akcijami, namesto da bi se krepile in utrjevale prvenstveno kot politične organizacije in da bi bili komunisti v njih najaktiv­ nejši člani. Čeprav so pokazale sindikalne organizacije zadnje čase večjo aktivnost v političnem in kulturno-prosvetnem delu, v gospodarski in splošni izobrazbi delovnih množic, še vedno veliko število sindikalnih organizacij bolj rešuje konkretne na­ loge in gospodarske probleme podjetja, kakor pa seznanja in aktivizira ves kolektiv za reševanje nalog, ki jih ima podjetje, oziroma delavski svet in upravni odbor. Pogosto sprejemajo upravni odbori in drugi upravni organi važne sklepe brez udeležbe in soglasja delavcev, sindikalni funkcionarji pa ne vplivajo in ne dajejo zadostne pomoči, da bi ta vprašanja reševali na konferencah vsega kolektiva. Po drugi strani pa nekatere partijske organizacije in ko­ miteji zanemarjajo delo v sindikalnih organizacijah, ni pa redek tudi pojav podcenjevanja pomena tega dela in vloge sindikata sploh. To kaže, da si mnoge partijske organizacije še niso na jasnem o vlogi sindikata v pogojih obstoja delavskih svetov. Dejstvo, da na svojih sestankih in na sestankih komi­ tejev ne obravnavajo vprašanj dela sindikalnih organizacij, je najboljši dokaz za to, kako malo poznajo splošne sindikalne 124

probleme. Zato ni slučajen pojav, da mnoge sindikalne organi­ zacije niso dovolj aktivne, čeprav imamo danes v sindikalnih vodstvih okrog 40 % članov Partije. Če je stvar taka, pa je razumljivo samo po sebi, da nekatere partijske organizacije in komiteji ne morejo spremljati in podpirati izvajanja sklepov višjih sindikalnih forumov, marveč se pogosto tudi po nepo­ trebnem neposredno vmešavajo v zadeve, za katere so pristojna višja sindikalna vodstva. Ena izmed velikih nalog naših par­ tijskih organizacij je predvsem ta, da nujno aktivizirajo spo­ sobnejše in bolj izkušene člane Partije za delo v sindikalnih organizacijah. Kakor je znano, partijski komiteji in osnovne partijske organizacije poprej niso dajale vse potrebne pomoči mladini pri njenem delu, marveč so na terenu prepuščale skrb za to mladini sami in njenim mladim voditeljem, ki niso politično dorasli, da bi samostojno vzgajali in politično izobraževali mladino. Zaradi tega je politično in vzgojno delo z mnogimi mladinskimi organizacijami znatno oslabelo, kar je povzročilo tudi razne negativne pojave med mladino. Razen tega so mla­ dinska vodstva, ki so se oklepala togih organizacijskih šablon, namesto da bi razvijala raznovrstne oblike dela z mladino in delala v društvih in združenjih, kjer je mladina že zbrana, namesto da bi širila obstoječa in dajala pobudo ža ustanav­ ljanje novih društev in združenj, menila, da je vse politično in vzgojno delo z mladino mogoče organizirati in izvajati edinole v aktivih Ljudske mladine. Prav tako so tudi prosvetni organi, prosvetni delavci in množične organizacije nudili mladinskim organizacijam zelo malo pomoči pri reševanju njihovih pro­ blemov. Kakor je že znano, pa se opaža po intervenciji Cen­ tralnega komiteja na terenu mnogo večja skrb in pomoč tako v političnem kakor vzgojnem delu z mladino, ki mu posvečajo sedaj tudi partijske organizacije in prosvetni organi več skrbi. 5. NOTRANJA PARTIJSKA DEMOKRACIJA IN RAZNI POJAVI V PARTIJI

Po junijskem direktivnem pismu CK KP J in po vrsti ukre­ pov, ki so bili v zvezi s tem pismom storjeni v Partiji in v našem družbenem življenju, si partijske organizacije in komiteji v čedalje večji meri prizadevajo dalje razviti notranjepartijsko 125

demokracijo in izboljšati kolektivni način dela in vodenja. Odkar sekretarji okrajnih komitejev niso več hkrati tudi na čelu organov ljudske oblasti, sekretarji osnovnih partijskih or­ ganizacij na vasi pa ne več predsedniki ljudskih odborov, je politično in partijsko delo znatno napredovalo, partijske orga­ nizacije in vodstva pa kažejo čedalje več politične samostoj­ nosti in iniciative pri izpolnjevanju političnih in drugih nalog. Vlogo in mesto Partije v naši družbeni stvarnosti je treba pojmovati predvsem tako, da je Partija politični in idejni voditelj ljudskih množic v borbi za zgraditev socializma. Izha­ jajoč iz tega, so bili z razmejitvijo partijskih funkcij in funkcij v organih ljudske oblasti, ki so bile pred pismom CK KP J združene v eni osebi, prvič dejansko ustvarjeni pogoji, ki omo­ gočajo Partiji, da kot voditelj množic zavzame kritično stališče do dela oblastvenih organov in mobilizira množice za aktivno udeležbo v delu teh organov, izkazujoč jim hkrati vso potrebno politično in drugo pomoč pri izpolnjevanju njihovih nalog. Ni dvoma, da je vse to privedlo partijske organizacije do večje politične aktivnosti v delu z množicami. Po drugi strani pa partijsko članstvo sedaj v večji meri in aktivneje sodeluje pri volitvah svojih vodstev, ta pa se s svoje strani v čedalje večji meri zavedajo odgovornosti tako do dela kakor do partijskega članstva. Vse to je vplivalo na vnašanje novega duha in stila v delo partijskih organizacij. Še vedno pa je nekaj pojavov nepravilnega pojmovanja tako notranjepartijske kakor socialistične demokracije. Čeprav so nosilci takih nazorov malomeščanski in oportunistični ele­ menti, ki vnašajo in podpirajo v Partiji take nazore, vendar prispeva k temu v velikem obsegu tudi nizka ideološka raven precejšnjega dela partijskega članstva. Tu bom navedel samo nekaj primerov, ki najbolje kažejo, v kakšnih oblikah se izražajo malomeščanska stihija in anarhistični nazori o demo­ kraciji. V nekaterih partijskih organizacijah, posebno na uni­ verzah in v administrativnih ustanovah, se je pojavilo mnenje, da partijske organizacije morejo, ne pa morajo izvajati nekatere sklepe višjih forumov, da je o teh sklepih treba razpravljati in da jih je treba izvajati šele tedaj, če se z njimi strinja osnovna partijska organizacija. Ali drug primer: nekateri člani Partije menijo, da ni njihova dolžnost prihajati na partijske sestanke, plačevati članarino in izpolnjevati posamezne partij­ ske naloge. Osnovna partijska organizacija Nadzorstva za vzdr126

zevanje proge v Beogradu že dva meseca ni imela partijskih sestankov zaradi tega, ker so sekretar in še nekateri člani Partije mnenja, da jim partijski sestanki jemljejo čas in da je zanje važnejši strokovni dvig, ker je od tega odvisno njihovo napredovanje v službi. Mišljenje, da partijski sestanki in delo v Partiji jemljejo čas in ovirajo strokovni dvig, je prevladovalo nekaj časa tudi v nekaterih partijskih organizacijah na uni­ verzah. Taki nazori so bili vzrok, da je bilo v Sloveniji v začetku letošnjega leta nad 10.000 članov Partije, ki niso redno plačevali članarine, nad 5000 članov pa je dolgovalo članarino za tri in več mesecev. V partijskih organizacijah na vasi, v ustanovah in šolah je bilo še pred nekaj meseci prilično razširjeno mišljenje, da — baje v imenu demokracije — ni treba reagirati na razne sovražne nastope. Še nedavno se je marsikod dogajalo, da so na konferencah in drugih javnih zborovanjih nastopali proti raznim državnim ukrepom sovražni elementi, ki sicer ne izpol­ njujejo svojih rednih dolžnosti do države, da so obrekovali ljudsko oblast, rušili njen ugled, člani Partije pa so pri tem molčali. Navadno menijo — spet kajpak v imenu nekakšne demokracije — da bodo s svojo politično dejavnostjo in z na­ stopom v borbi proti sovražnikom prekršili to in takšno demokracijo, do katere imajo po njihovem mnenju — ki se v tem primeru sklada z mišljenjem navadnega malomeščana — neke posebne pravice samo sovražniki. Razume se, da tu ne gre samo za zmedo pojmov pri takih članih Partije, marveč predvsem za velike slabosti, za politično dezorientacijo osnov­ nih partijskih organizacij, katerih člani so. Ni dvoma, da bi bilo vsekakor napačno mišljenje, da so tuji vplivi, ki prihajajo v kakršni koli obliki v Partijo in v našo socialistično družbo, glavna nevarnost za socializem in socialistično demokracijo. Po drugi strani pa nimajo prav tudi tisti, ki mislijo, da je pri nas preveč demokracije. Ne, zlo ni v tem, ni preveč demokra­ cije in je nikoli ne more biti preveč, marveč je problem v njeni notranji slabosti, v nezadostni aktivnosti in zavednosti njenih osnovnih nosilcev — komunistov, delavcev in naprednih ljudi sploh, v pomanjkanju odločne, vztrajne in nenehne borbe proti buržoaznim, klerikalnim in kominf or mističnim pojavom in nazorom. V zvezi z vsemi temi pojavi se mi zdi potrebno kratko spregovoriti o pomenu kritike in samokritike ter o njeni upo­ 127

rabi v Partiji in izven nje. Javnost dela partijskih organizacij omogoča, da se razvijata kritika in samokritika v Partiji čim pravilneje in da sodelujejo v njej tudi delovne množice. Kritika in samokritika sta eno izmed zanesljivih in v praksi naše Partije preizkušenih sredstev, ne le za borbo proti raznim tujim po­ javom, marveč tudi za odpravljanje slabosti in pomanjkljivosti, tako pri posameznih komunistih, kakor pri celotnih partijskih organizacijah. Toda takšne kritike in samokritike v mnogih partijskih organizacijah ni, pa tudi ne uporabljajo je pravilno in ne razumejo njenega pomena. Da bi videli, kako celo posa­ mezni člani Partije in odgovorni partijski in državni funkcio­ narji duše pravilno in zdravo kritiko, izrabljajoč pri tem tudi svoj položaj, bom navedel primer iz podjetja »20. oktober«. Direktor in tehnični direktor tega podjetja sta zavirala kritiko tako v osnovni partijski organizaciji kakor tudi v kolektivu s tem, da sta odpuščala z dela vse tiste, ki so kritizirali razne nepravilnosti. Toda to ni vse in omenjeni primer niti ne spada med najhujše nepravilnosti te vrste. Bili so celo primeri, da so marsikoga izmed tistih, ki je upravičeno kritiziral nekatere nepravilne postopke, posebno voditeljev v ustanovah, podjetjih in vaseh, proglasili brez vsakršnega upravičenega razloga za sovražnika ali — po običajni formuli, za škodljivca in kritikastra, najpogosteje pa so take ljudi pošiljali pred partijsko komisijo na odgovornost. Med člani Partije v ustanovah, med nekaterimi prosvet­ nimi in javnimi delavci, med predavateljskim kadrom na uni­ verzah ni zdrave in komunistične kritike, marveč z vnašanjem familiarnosti v partijske odnose prikrivajo slabosti. Po drugi strani pa se dobri komunisti boje kritizirati razne slabosti predpostavljenih, kar dejansko pomeni vnašanje uradniške hierarhije v Partijo, oziroma ustvarjanje posebnega in — raz­ umljivo — nezdravega odnosa med »nižjimi« in »višjimi« po lestvici. Popolnoma razumljivo je, da navadno tam, kjer so takšni nezdravi odnosi, prihaja do raznih govoric, malome­ ščanskih spletk in podobnega, kot posledica vsega tega pa nastajajo spori, nezadovoljstvo v raznih oblikah in razni drugi negativni pojavi. Tovariši in tovarišice, v zvezi z dosedanjim razglabljanjem bi se še enkrat na kratko dotaknil raznih pojavov v Partiji, kakršni so: birokratske tendence, malomeščanska stihija, informbirojevščina in podobno. Ker je tovariš Tito že govoril 128

o vseh teli pojavih v svojem poročilu, se bom pomudil samo pri analizi nekaterih značilnih primerov. Čeprav ne gre pretiravati in posploševati nezdravih po­ javov, so vendar zadnje čase zavzeli pojavi malomeščanske stihije precejšen obseg v mnogih partijskih organizacijah, po­ sebno v osnovnih partijskih organizacijah administrativnih ustanov, šol in vasi. Če ti pojavi niso prišli na dan v partijskih organizacijah industrijskih podjetij, pa tudi od zunaj ne pro­ drli vanje, si zato še ni treba utvarjati, da v vseh teh partijskih organizacijah ni takih pojavov in njihovih vplivov. To dejstvo kaže samo na to, da so te organizacije zdrave in da delavci ne podlegajo v tolikšni meri vsem mogočim, Partiji tujim vplivom in nazorom. Vzemimo kot primer samo malomeščanske in anarhistične nazore o demokraciji v Partiji, ki se v glavnem reducirajo na naslednje: da je demokracija samo tajno glaso­ vanje o vseh vprašanjih, da je demokracija pravica, priti ali ne priti na partijski sestanek, plačati ali ne plačati članarino, izpolniti ali ne izpolniti nalogo, ter nazadnje razpravljati o pravilnosti partijske linije in podobno. Take izmaličene nazore o Partiji in demokraciji, za katero se Partija bori, imajo lahko samo ljudje, ki s Partijo in njeno ideologijo nimajo nikakršne ideološke zveze, prav tako pa tudi ne z našo socialistično stvarnostjo. Nobenega dvoma ni, da taki nazori o demokraciji in tak odnos do Partije in njenih nalog izhajata v glavnem iz dejstva, da je precejšen del partijskega članstva, posebno v vaških partijskih organizacijah, na zelo nizkem političnem, prav gotovo pa na zelo nizkem ideološkem nivoju. Izhajajoč iz osnovne naloge Partije je zato nujno treba okrepiti vzgojno delo, zaostriti vprašanje kritike in samokritike ter nadalje razvijati borbo mnenj in svobodno razpravljanje o vseh vprašanjih, ki so važna za Partijo. V tem je tudi bistvo tako naše partijske, pa tudi socialistične demokracije. Zato je ena izmed važnih nalog, ki se zastavlja Partiji, da se še naprej ostreje in sistematičneje bori za lik komunista, za lik člana Partije. Predvsem je treba razbiti nazore o tem, da imajo člani Partije neke posebne privilegije v družbi, po drugi strani pa izdati vse potrebne partijske in organizacijske ukrepe, da bodo člani Partije za svoje delo in ravnanje osebno odgovar­ jali ne le partijskim organizacijam in vodstvu, temveč v prvi vrsti ljudstvu, celotni družbi. VI. kongres KPJ — 9

129

V zvezi z zaostritvijo borbe za graditev lika komunista so prišli v partijskih organizacijah na dan določeni negativni pojavi v osebnem življenju nekaterih članov Partije. Najhujše pa je to, da je razuzdanost v privatnem življenju zajela ne le člane Partije, marveč tudi nekatere nižje partijske funkcio­ narje, kar je toliko bolj negativno vplivalo na vzgojo partij­ skega članstva in graditev lika komunista, v posameznih pri­ merih pa slabilo lik in vlogo Partije in to prav kot vzgojiteljice ljudskih množic. V opravičilo takšnih — komunista nevrednih — dejanj so se začeli tu in tam širiti nazori, da se komunist ocenjuje samo po tem, kako opravlja svoje delo, medtem ko se naj Partija ne vrneš uje v njegovo osebno življenje. Razume se, da se Partija ne vmešuje v osebno življenje, razen kadar postane to osebno življenje komunista nevredno in nezdružljivo z likom komunista, toda čudni so komunisti, ki ločujejo svoje osebno življenje od partijskega. Žal ni osamljen primer, da so si dovolili tak način življenja tudi nekateri starejši člani Partije, ki so šli skozi vojno in skozi najtežje obdobje graditve socializma v naši deželi in so za to stvar veliko žrtvovali. Seveda bi bilo napačno misliti, da so taki tovariši za Partijo izgubljeni kljub težkim partijskim kaznim in drugim ukrepom, ki jih je bilo treba storiti proti njim. Partijsko kazen, naj bo še tako težka, je treba smatrati za vzgojno sredstvo, ne pa za maščevanje, ker je treba partijsko kaznovanim tovarišem po­ magati, da bodo z delom odpravili svoje slabosti. Eno so človeške slabosti, ki se kažejo tudi pri komunistih in za katere je imela naša Partija vedno mnogo človeškega razumevanja, nekaj čisto drugega in kvalitativno različnega pa je, kadar se iz moralnega padca in samopašnosti rodi politična demoralizacija pri posameznih ljudeh, ki končajo v informbirojevščini, podležejo buržoaznim vplivom ali pa celo zabre­ dejo v izdajstvo in kriminal. Kadar gre za to kategorijo ljudi, je gotovo, da je treba iskati vzroke za takšne pojave predvsem v ostankih — po Sovjetski zvezi podedovanega — birokratskega sistema, ki je prinašal vse pogoje za birokratiziranje sicer politično šibkejših ljudi. Taki ljudje navadno mislijo, da jim je sedaj, ko so rešili svoja osebna vprašanja (položaj, plačo, družbeni »ugled«, izpolnitev svojih ambicij itd.), vse dovoljeno, da imajo pravico tudi do tega, kar je drugim prepovedano, in da jim tega načina življenja pravzaprav ne smemo niti zameriti. 130

Govor tovariša Tita študentom o notranjepartijski demo­ kraciji, o borbi za lik člana Partije, je bil močna spodbuda za to, da so partijska vodstva in partijske organizacije začele sprejemati odločne ukrepe za odstranitev vseh pojavov malo­ meščanstva iz Partije in naše socialistične družbe. Hkrati smo začeli koreniteje in sistematičneje ukrepati na področju ideološko-vzgojnega dela. Velika pomoč pri reševanju teh vprašanj je vztrajna zahteva CK, da bodi delo partijskih organizacij javno in da naj pri delu Partije sodelujejo najširše množice. Kontrola in kritika množic o delu partijskih organizacij, o delu, življenju in vedenju posameznih članov Partije nam je omo­ gočila, da smo odkrili razne negativne pojave in se začeli odločneje boriti proti njim. Treba je obvladati nerazumevanje in odpor, ki ga posamezniki in nekatere partijske organizacije kažejo do vseh teh ukrepov in ki se izraža v tem, da se ti tovariši in organizacije izogibljejo odprtih partijskih sestankov, največkrat iz strahu pred kritiko delovnih množic. Rečemo lahko, da je danes pri reševanju teh vprašanj vsa Partija na delu in da smo dosegli že doslej razmeroma velike uspehe. Naša Partija je vedno zelo skrbela za razvoj tovariških komunističnih odnosov med člani Partije in vcepljala svojemu članstvu prepričanje, da so tovariški medsebojni odnosi eden osnovnih elementov komunistične morale. .Prav tako je naša Partija skrbela za demokratične komunistične odnose med partijskimi funkcionarji in partijskim članstvom, med višjimi in nižjimi funkcionarji in obratno. Močan razvoj notranjepartijske demokracije še pozitivneje vpliva na oblikovanje in utrjevanje pravilnih odnosov med našimi ljudmi, na ustvar­ janje lika novega človeka socialistične družbe. Predvsem je treba poudariti, da se je popravil odnos partijskih voditeljev do partijskega članstva, vedno redkejši so pojavi »komandiranja«, ukazovanja in napačnega vmešavanja v delo osnovnih partijskih organizacij na način, ki ovira njihovo iniciativo. Še vedno niso redki pojavi, da se posamezni člani Partije srečujejo samo na partijskih sestankih, v vsakdanjem življenju pa nimajo nobene medsebojne zveze, 'kar otežkoča njihovo medsebojno spoznavanje in zbliževanje. Prav tako so primeri, da kak član Partije iz teh ali onih vzrokov zaide v osebne težave, o katerih drugi ne vedo ali pa tudi vedo, a se ne po­ trudijo, da bi mu pomagali. Če upoštevamo vse to in če omenjena dejstva analiziramo do konca, moramo priti do skle­ 151

pa, da je treba v bodoče bolj paziti na razvijanje in negovanje tovariških, komunističnih odnosov med komunisti. Ko to go­ vorim, tovariši in tovarišice, mislim zlasti na dobo ilegalnega dela naše Partije in na vojno dobo, ko so se naši ljudje — komunisti čutili kot ena družina. Prav takšen pomen in smisel ima pravilen odnos komunistov do ljudstva. Samo zato, ker je bilo to nekdaj prvorazredno vprašanje v stilu dela naše Partije, smo lahko izbojevali pomembne bitke pred vojno, med vojno pa mobilizirali in dvignili ljudske množice v vseljudsko vstajo. Poudarjanje političnovzgojne vloge Partije in odločna orien­ tacija osnovnih partijskih organizacij k vsestranskemu politič­ nemu delu med ljudskimi množicami ter vztrajna, nepretrgana borba partijskih organizacij in komitejev proti kršenju zako­ nitosti — vse to je pripomoglo, da smo lahko odstranili togi in birokratski odnos članov Partije do ljudstva in da se je povečala njihova resnična odgovornost ne samo pred partijsko organizacijo, ampak tudi — kar je še važnejše — pred ljud­ skimi množicami. Kljub vsemu pa take nepravilne in naši Partiji tuje pojave še vedno nismo popolnoma odpravili, še vedno se dogaja, res da že redkeje, da imajo posamezni člani Partije do pravilnih in upravičenih pripomb nečlanov nepra­ vilen odnos in da tako kritiko pogosto celo istovetijo s sovraž­ nimi nastopi, kritizerstvom in podobnim. 6. METODA IN STIL DELA, VSEBINA DELA PARTIJSKIH ORGANIZACIJ IN PARTIJSKIH VODSTEV

Kakor sem rekel, je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije izdal vrsto ukrepov, da bi usmeril partijske orga­ nizacije in člane Partije k vzgojno-političnemu delu med ljud­ stvom za nadaljnji dvig in razvoj aktivnosti ljudskih množic. Ti partijski ukrepi in ugodni pogoji, ki so posledica novega gospodarskega sistema, so ustvarili objektivno možnost, da se partijske organizacije v svojem delu skoraj popolnoma otresejo prakticizma in vloge priganjača pri izvrševanju raznih držav­ nih ukrepov, ki so si jo bile velikokrat napačno in brez potrebe naprtile. Potemtakem: ločitev partijskih funkcij od funkcij v ljudski oblasti, ki so bile prej združene v osebi vodečega partijskega funkcionarja, odpuščanje nepotrebnega poklicnega in admini­ 152

strativnega partijskega kadra — vsi ti ukrepi so znatno izbolj­ šali stil in delovne metode partijskih organizacij in vodstev. Predvsem pa smo dosegli razmeroma velik uspeh v tem, da smo prenehali prakticistično reševati gospodarske in druge probleme, za katere so pristojni in ki jih morajo reševati ljudski odbori, gospodarski in drugi organi. Partijski komiteji sedaj mnogo globlje spoznavajo osnovno politično, gospodarsko in druge problematike na svojem delovnem področju, pravilno pojmujejo vlogo Partije v današnjih pogojih ter zato navajajo in podpirajo partijske organizacije, da upravljajo svoje naloge in izpolnjujejo svojo vlogo s političnim delom med ljudskimi množicami. Toda kljub tem uspehom mnoge partijske organizacije še vedno bolehajo na starem prakticističnem načinu dela, ki je v tem, da sklenejo vse na partijskem sestanku in da sklepe sporoče delavskemu svetu ali ljudskemu odboru, da jih potem formalno sprejme tako, kakor je sklenila partijska organizacija. Mislim, da ni treba posebej dokazovati, kako škodljivo in ne­ potrebno je to neposredno vmešavanje partijske organizacije v delo in poslovanje oblastvenih organov, v organizacijo pro­ izvodnje in podobno. Vse to je seveda v nasprotju s tistim, kar bi partijska organizacija zares morala delati, namreč, mobili­ zirati množice v tem smislu, da bi se udeleževale dela organov ljudske oblasti in ga kontrolirale, ter aktivizirati kolektiv pod­ jetja, da kontrolira delo delavskega sveta, sodeluje v njem in daje v diskusiji svoje pripombe o smernicah za delo itd. Druga slabost, ki je bila množična, ki pa je po opozarjanju na škod­ ljivost birokratskega načina dela privedla v drugo skrajnost, je v tem, da se nekatere partijske organizacije v tovarnah, ustanovah in na vasi niso zanimale za mnoge probleme, ki bi jih morale poznati in pomagati reševati. Tako je bilo na primer med mnogimi člani Partije razširjeno mišljenje, da je bilo vse, kar so prej delali, za nič, pri čemer so zahtevo, da mora biti politično delo na prvem mestu, razumeli tako, kakor da se mora partijska organizacija ukvarjati samo z neko splošno in visoko politiko, ne da bi se menila za osnovne probleme pod­ jetja, vasi, ustanove, šole itd. Zato se je dogajalo, da so bile nekatere partijske organizacije ob volitvah v delavske svete in vodstva posameznih množičnih organizacij pasivne in da so se vedle pasivno pri reševanju perečih političnih in gospodarskih problemov v nekaterih mestih, vaseh, podjetjih in na univerzah. 133

Dosedanje izkušnje nam pričajo, da so odprti partijski sestanki kot oblika javnega partijskega dela postali pomembno sredstvo za dviganje osebne odgovornosti partijskih voditeljev in članov Partije pred množicami, in so bili tudi povsod dobro obiskani. Res je, pri nekih osnovnih partijskih organizacijah in članih nižjih vodstev je bilo včasih do odprtih partijskih sestankov tudi nekaj odpora, toda prav ta odpor je pokazal, da so te organizacije slabo delale in da so se zato bale upravi­ čene kritike množic. Izrazit primer takega odpora do odprtih partijskih sestankov — čeprav za našo Partijo ni značilen — je primer partijske organizacije vasi Sirač iz daruvarskega okraja, ki je dolgo prepričevala okrajni komite, da pri njih ni mogoče imeti odprtega partijskega sestanka, ko pa je okrajni komite odprti sestanek kljub temu sklical, so neki člani Partije prekinili električno luč, da bi sestanek onemogočili. Toda se­ stanek se je kljub temu vršil, celo ob veliki udeležbi nepartijcev, in šele na tem sestanku so odkrili, da so se v organizacijo vtihotapili sovražni elementi. Dogaja pa se tudi, da se javni značaj partijskega dela reducira na to, da spreminjajo odprte, partijske sestanke v tribuno, kjer se razpravlja o vsem mogo­ čem, s čemer izgubljajo čas in opuščajo delo v množičnih in družbenih organizacijah, na zborih volivcev, na zadružnih kon­ ferencah itd., namesto da bi člani Partije najaktivneje delali prav v teh organizacijah. V zvezi s problemom stila dela partijskih organizacij bi hotel pokazati še na osebno in kolektivno odgovornost pri iz­ vajanju sklepov in linije Partije. Še vedno se dogaja, da po­ samezne partijske organizacije, pa tudi posamezna partijska vodstva in posamezni člani Partije površno in neodgovorno izvajajo partijske naloge. Zaradi takega odnosa do partijskih nalog se cesto dogaja, da se v posamezne naloge dovolj ne poglobe, da jih površno dojemajo in najčešče zaradi tega iz­ krivljajo partijsko linijo na razne načine. Res da je to izkriv­ ljanje partijske linije pogosto tudi posledica nizke ideološke in politične ravni partijskega članstva in v zvezi s tem neza­ dostnega poznavanja konkretne situacije v podjetju, na vasi, v zadrugi in podobno. Takšnega pačenja partijske linije je bilo največ pri izvajanju partijskih nalog na področju socialistične rekonstrukcije poljedelstva, pa tudi na drugih sektorjih druž­ benega življenja. 154

V zvezi s tem bi hotel nekaj reči tudi o našem partijskem tisku. Ni dvoma, da je tisk kljub vsem svojim slabostim odigral pomembno vlogo v borbi za pravilno izvajanje partijske linije in proti vsem mogočim vrstam izkrivljanja, saj posveča v zad­ njem času mnogo več pozornosti problemom partijskega dela in raznim oblikam izkrivljanja partijske linije. Partijski tisk lahko največ pripomore, da se vse pozitivne izkušnje posplo­ šujejo in prenašajo v druge organizacije, s tem da linijo Partije tolmači in kaže na konkretne primere pozitivnih izkušenj. Kar se tiče »Partijske izgradnje«, organa CK KPJ, je bila ta revija prav tako v veliko pomoč organizacijam pri obrav­ navanju problema tako graditve Partije kakor partijske linije same. Pri obravnavanju organizacijskih problemov je bilo nekaj šabloniziranja in togosti. Prav tako ni dovolj reagirala na vse aktualne probleme pri tolmačenju partijske linije. Slaba stran »Partijske izgradnje« je v tem, da si ni zagotovila širšega kroga sodelavcev posebno iz vrst odgovornih partijskih funk­ cionarjev na terenu in v središčih. Tovariši in tovarišice! Ko v imenu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije predlagam kongresu Statut s takšnimi spremembami in dopolnitvami, vas prosim, da ga sprejmete, kajti to bo novo močno orožje naše Partije v borbi za razvoj socialistične demokracije, močno orožje Partije v borbi za vzgojo množic, za dvig socialistične zavesti množic pri nadaljnji graditvi socializma in socialističnih odnosov v naši deželi. Živel VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije! Živela Komunistična partija Jugoslavije s tovarišem Titom na čelu!

155

IZ RAZPRAVE

EDVARD KARDELJ

Tovariši in tovarišice! V mednarodnem političnem delu svojega referata se je tovariš Tito obširno zadržal pri analizi sovjetske politike tako do naše države kakor v drugih mednarodnih odnosih. Opozoriti bi vas želel zlasti na sklep, ki se vsiljuje na osnovi take analize in ki je posebno važen za našo zunanjepolitično prakso: opra­ viti imamo namreč z enotno sovjetsko politiko, enako reakcio­ narno in imperialistično v odnosih do narodov Jugoslavije kakor tudi v drugih mednarodnih odnosih; enako reakcionarno in protisocialistično v gonji proti naši revoluciji kakor v odnosu do drugih socialističnih, demokratičnih in sploh pro­ gresivnih gibanj v svetu. To pomeni, da mora imeti naša politika v mednarodnih odnosih isto izhodno točko in iste načelne kriterije, kadar gre za našo neposredno obrambo pred sovjetskim agresivnim pritiskom na našo državo ali kadar je treba zavzeti stališče do konkretnih dejanj sovjetske politike na drugih področjih mednarodnih odnosov. V prvi dobi po našem sporu s sovjetsko vlado so se tu in tam pri nas pojavljale teorije, da je sovjetski odnos do nas stvar zase, namreč, da je negativen in reakcionaren, da pa je lahko na drugih področjih mednarodnih odnosov sovjetska politika kot taka tudi miroljubna oziroma celo progresivna. Naša Partija je od vsega začetka odklanjala take teorije, a izkušnje našega štiriletnega boja proti agresivnemu pritisku sovjetskih hegemonistov in za utrditev miru v svetu so povsem potrdile pravilnost takega stališča. f

I. Nedvomno lahko v zadnjih dveh letih govorimo o nekem popuščanju napetosti v mednarodnih odnosih, pravilneje re­ čeno o neki stagnaciji v hladni vojni. Nasprotstva se niso 139

zmanjšala niti niso manj zaostrena, pač pa se je spremenil odnos sil v svetu — in sicer zlasti zaradi sovjetskih neuspehov v Koreji in v Jugoslaviji in zaradi spremenjenih odnosov v oborožitvi. Samo v tem smislu lahko govorimo o nekih spre­ membah v mednarodnih odnosih in o večjih možnostih za ohranitev miru. Največji del odgovornosti za permanentno hladno vojno, v katero je vržen svet, pade nedvomno na sovjetsko vlado. Takšen položaj je nastopil tisti trenutek, ko se je sovjetskii vlada pojavila kot pretendent za svetovno hegemonijo na­ sploh, v prvem obdobju pa vsaj kot imperialistični hegemon nad dobrim delom zemeljske oble. Novo razdelitev sveta med velesile je zahtevala in navidezno dosegla sovjetska vlada prvič ob sporazumu s Hitlerjem leta 1939, nato pa v novi obliki — glede na to, da se je prvi zaveznik Hitler na presenečenje sovjetske vlade izkazal za »verolomnega« — ta izraz namreč vedno uporabljajo na račun Hitlerja sovjetske uradne izjave — v Teheranu, Jalti, Moskvi in Potsdamu. Toda kaj hitro se je pokazalo, da so bili za sovjetsko vlado Teheran, Jalta itd. samo izhodiščna točka njihovih hegemonističnih pretenzij. Sovjetska vlada je začela zahtevati več in pri tem uporabljala vsa sredstva za izsiljevanje in zastraševanje. Seveda je pri tem naletela na odpor narodov, za katerih koristi je šlo, pa tudi na odpor svojih partnerjev iz prejšnjih sporazumov. Na ta način se je vsa zgradba mednarodnih odnosov, ustvarjena v zadnjih letih druge svetovne vojne, ki naj bi bila politična osnova in struktura novega miru, zrušila kot hiša iz kart. Potemtakem ostane dejstvo, da je prav sovjetska vlada, ki danes na vsa usta grmi v obrambo Teherana, Jalte, Moskve in Potsdama, tista, ki je v svojem nezajezljivem imperiali­ stičnem apetitu objestno sprožila po hribu kamen, ki je poteg­ nil za seboj uničujoč plaz. Ta plaz pa sedaj ne grozi samo, da bo dokončno pokopal pod seboj sporazume v Teheranu, Jalti, Moskvi in Potsdamu, marveč da bo uničil tudi svetovni mir nasploh. Sedaj poskuša sovjetska vlada nadaljevati isti manever v novi obliki, to je v obliki predloga o paktu petih velesil. Ni treba, da bi bil človek kaj posebno politično izobražen, da lahko spozna ne samo pravo imperialistično bistvo teh novih zahtev po razdelitvi sveta, marveč tudi to, da takšni sovjetski hegemonistični načrti nimajo mnogo šans na uspeh. Osnovno 140

nasprotstvo sedanjega sveta je nasprofstvo med dvema naj­ močnejšima silama, med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Pakt petorice — čeprav se tako naziva v sovjetskih načrtih — bi praktično pomenil razdelitev sveta med te dve sili. Toda težko je verjeti, da bi ekonomsko daleč močnejši Ameriki sedaj bilo kaj do takšne razdelitve, ki je tudi zaradi svojih odnosov z drugimi državami ne more spre­ jeti, ves ostali svet pa se mora neogibno z vsemi silami boriti proti temu, bodisi zato, da brani svojo neodvisnost, bodisi zato, da brani svoje, prej pridobljene, a sedaj ogrožene pozicije. Pri izvajanju svojega načrta računa Stalin — kakor piše v svojem zadnjem članku — na nasprotja med velikimi kapi­ talističnimi državami. Ta nasprotja v večji ali manjši meri nedvomno obstajajo in še zelo močno vplivajo na razvoj med­ narodnih odnosov. Toda pri ocenjevanju pomena teh nasprotij Stalin tako hudo pretirava, da je malo verjetno, da zares tako tudi misli kakor trdi. Odnos sil med temi državami je danes takšen, da se na primer pri evropskih velesilah v odnosih do Združenih držav Amerike nikakor ne more govoriti o neki borbi za hegemonijo v svetu ali nad novimi ozemlji, marveč predvsem o borbi za ohranitev obstoječih pozicij. Neenako­ mernost v razvoju kapitalističnega sveta lahko seveda prinese v bodpčnosti spremembe tudi v tem položaju, toda danes vse­ kakor ne moremo o tem govoriti brez nevarnosti, da bi se uvrstili v vrsto zelo problematičnih prerokov. . Poglavitno, česar pri tem ne smemo spregledati, je to, da se ta nasprotja razvijajo v okviru dominantnega nasprotja v mednarodnih odnosih, o katerem sem prej govoril, namreč nasprotja med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Ame­ rike, ki odločilno vpliva na značaj in na oblike manifestacij vseh sekundarnih nasprotij v sedanjem svetu. Razen tega, se nasprotja med zahodnimi evropskimi državami in Sovjetsko zvezo nenehoma zaostrujejo zaradi hegemonistične sovjetske politike in so sedaj močnejša od tistih, ki pretresajo odnose med zahodnimi kapitalističnimi državami, Neovržno je torej dejstvo, da lahko velike evropske države od kakršnegakoli izbruha novega vojnega konflikta pričakujejo samo poslab­ šanje svojega položaja, oslabitev svojih pozicij — ne glede na to, kakšen bi bil konec tega konflikta. Potemtakem so v sedanjem času nasprotja med kapitalističnimi državami na Zahodu činitelj, ki deluje za ohranitev miru, v nobenem pri­ 141

meru pa ne morejo biti oporišče za sovjetske hegemonistične načrte. Z drugimi besedami: ta nasprotja bodo še dolgo ovira za izbruh kakšne agresivne vojne Zahoda proti Sovjetski zvezi, niso pa takšna, da bi mogla razbiti enotnost zahodnih kapitali­ stičnih držav v borbi proti morebitnim sovjetskim agresivnim dejanjem. Ne trdim, da bo takšen odnos sil večen, toda danes je takšen in ostal bo takšen še dokaj dolgo. Tu se je Stalin torej očitno prevaral v svojih računih, v kolikor mu, kar je dejansko mnogo verjetneje, pri tem ni šlo samo za to, da bi prevaral razne lahkoverne pacifiste na Za­ hodu. Stalin je preprosto prenesel shemo iz dobe po prvi svetovni vojni na sedanji čas. Vendar je iz svojega računa izpustil »majhno malenkost«, namreč to, da je bila po prvi svetovni vojni Sovjetska zveza revolucionarna sila, ki je bila vsa usmerjena v svetovni mir in borbo za neodvisnost in ena­ kopravnost narodov, medtem ko se pojavlja Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni kot nov in celo najbolj agresiven imperialistični pretendent na svetovno hegemonijo, ali pa vsaj kot agresiven tekmec, ki zahteva novo razdelitev sveta. Ker je spregledal to »malenkost«, Stalin seveda ne more pravilno oceniti niti prave vloge, ki jo imajo v sedanjem svetu ali jo bodo imela v prihodnosti nasprotja med velikimi zahodnimi oziroma kapitalističnimi državami. Poleg tega je omenjena Stalinova teorija značilna še z neke druge strani. Sedaj namreč javno odkriva obstoj novega taktičnega obdobja v sovjetski mednarodni politiki, ki smo jo lahko tudi sicer ugotovili po več drugih znamenjih. V prvem povojnem obdobju je bila sovjetska taktika v vztrajnem poskušanju, da bi dosegla sporazum z Združenimi državami Amerike na podlagi delitve interesnih sfer, pri čemer pa bi bile Velika Britanija in Francija ter vse druge države izoli­ rane zato, da bi sovjetska vlada povečala svoj vpliv v Evropi in utrdila svoje postojanke na Daljnem vzhodu. V drugem, sedanjem obdobju, je namen sovjetske taktike, da bi se So­ vjetska zveza približala velikim zahodnoevropskim državam, predvsem Angliji, z namenom, izolirati Združene države Ame­ rike, konsolidirati dosežene sovjetske postojanke v Evropi, zlasti v Nemčiji ter zagotoviti sovjetsko hegemonijo na Kitaj­ skem. Temu taktičnemu smotru naj bi po mojem mnenju služile tudi omenjene Stalinove »teorije« v njegovem zadnjem 142

članku. In zato je moral Gromiko odpotovati v London, Zaru­ bin pa se iz Londona seliti v Washington. Pomanjkanja ekonomske moči narekuje sovjetski vladi, da uporablja v boju za dosego svojih hegemonističnih smotrov predvsem politična sredstva: spreminjanje komunističnih par­ tij v svoje politične agenture, izkoriščanje revolucionarnih in osvobodilnih gibanj na svetu za svoje imperialistične smotre, politiko zastraševanja in izsiljevanja ter vsakovrstna sredstva agresivnega pritiska, predvsem pa sistematično podžiganje in vzdrževanje hladne vojne. Hladna vojna in trajna napetost v mednarodnih odnosih sta potrebni sovjetski vladi iz več vzrokov. S tem, da razbija vse možnosti za miroljubno mednarodno sodelovanje, sovjetska vlada predvsem brezpogojno priklepa nase satelitske vlade in zlasti Kitajsko. Hkrati s tem usmerja posamezna delavska in osvobodilna gibanja k zunanjepolitičnim momentom, na vojno nevarnost, ki jo sama ustvarja, s čimer jih odteguje notranji razredni borbi ter jih tako laže izkorišča za svoje zunanjepo­ litične smotre. In končno je sovjetski vladi potrebna hladna vojna, da drži v napetosti lastne množice, da opravičuje obstoj despotizma birokratske kaste, obrača oči sovjetskega človeka od notranjih problemov k zunanjim ter opravičuje svojo imperialistično zunanjo politiko. Z drugimi besedami, hladna vojna je postala nujna potreba sovjetske vlade za izvajanje njene imperialistične zunanje in reakcionarne no­ tranje politike. II.

Korejska vojna je koristila sovjetski vladi na dva načina. Bila je zanjo najprej preizkušnja sil, nato pa in to je najvaž­ nejše, postala je veriga, ki je z njo sovjetska vlada privezala Kitajsko na sovjetsko galejo. Upoštevajoč to dejstvo smo se od vsega začetka zavzemali za to, da bi se korejska vojna čimprej končala. Bili smo mnenja in smo tudi še sedaj, da je to po­ trebno ne samo, ker ustreza splošnim koristim človeštva, zlasti pa zavesti mnogih narodov Azije, ki vidijo v korejski vojni spopad velesil na njihovih plečih, marveč tudi zato, ker je očitno, da Kitajska ne bo mogla nastopiti kot neodvisna sila tako dolgo, dokler bo trajala vojna na Koreji. Kitajska, ki bo­ juje vojno in si s tem zapira vrata za miroljubno mednarodno 143

sodelovanje, v katerem bi se edino mogla afirmirati kot samo­ stojna sila, takšna Kitajska mora biti odvisna od sovjetske vlade. Razen tega bi pomenilo povezovanje Kitajske s sve­ tovnim tržiščem dokončno razbitje sovjetskih prizadevanj, da bi svet ostal ekonomsko razcepljen. Ta razcepljenost je sovjetski vladi nujno potrebna, ker je sama, kot sem že rekel, preslaba, da bi se mogla z ekonomskimi sredstvi boriti za svoja interesna področja. Prav notranja ekonomska slabost je bila neposreden povod, da je Kitajska, ki je komaj izšla iz revolucije in je bila še pijana zmag, dopustila, da so jo pognali v agresivno avanturo. Toda ista ekonomska slabost bi morala vplivati, da bi Kitajska v miru postala pristaš širokega mednarodnega ekonomskega sodelovanja, prav to pa hoče sovjetska vlada preprečiti. Ta smoter razkriva tudi znana Stalinova teorija o obstoju dveh svetovnih tržišč. Razen tega pa je jasno, da bi likvidacija korejske vojne bistveno oslabila sovjetske postojanke v splošni hladni vojni, ki je postala zanjo nujno potrebna. Iz vseh teh razlogov ustreza sedanji položaj na Koreji najbolj koristim sovjetskih hegemonistov. S kitajsko in korej­ sko krvjo in kitajskimi materialnimi sredstvi sovjetska vlada dejansko vzdržuje položaj, v katerem drži Kitajsko nasilno v svoji ekonomski in politični odvisnosti. S tem pa slabi tudi samostojna vloga Kitajske v Aziji in na svetu sploh. Ce torej vzklikajo sovjetski agitatorji danes gesla proti ekonomski diskriminaciji, potem jim miroljubni ljudje lahko s prstom pokažejo ne le na njihovo ekonomsko blokado Jugo­ slavije, pač pa tudi njihovo reakcionarno vlogo v Aziji, zlasti na Kitajskem, kjer drži ključ sedanje ekonomske razdvoje­ nosti na svetu. To so torej pravi smotri sovjetskega zavlačevanja korejske vojne. In zato gredo tisti krogi na Zahodu, ki delajo načrte o razširitvi korejske vojne na Kitajsko zato, da bi se vrnil Čangkajšek, samo na roko sovjetskim hegemonistom.

IIT. Drugi najvažnejši vir sedanje mednarodne napetosti je vprašanje Nemčije. Tudi tu nastopa sovjetska politika v lice­ merni vlogi, pri čemer plaši zahodni svet s prav tistimi gesli, katerih uresničitev bi bila sama najmanj pripravljena dovoliti.

144

Sovjetska politika nastopa z gesli o združitvi Nemčije. Toda način, ki ga predlaga za združitev Nemčije, jasno kaže, kje je pravi smoter teh gesel, to namreč: ali bi morala ta združitev izročiti vso Nemčijo pod vpliv sovjetske vlade ali pa bi morala postati razdelitev dokončna. Ker pa so sovjetski oblastniki vendarle toliko razumni, da v sedanji fazi ne mo­ rejo pričakovati, da bi lahko spravili v žep vso Nemčijo, težijo v vsej svoji politiki za tem, da bi se dokončno utrdila razdelitev Nemčije. To je seveda nepopularno tako v Nemčiji kakor izven nje. Zato polni sovjetska propaganda vsemu svetu ušesa s kričanjem o potrebi združitve Nemčije, praktično pa dela vse, kar je mogoče, da do te združitve ne bi prišlo. Druga njena parola je nevtralna, neoborožena Nemčija. Predvsem je treba poudariti, da je nevtralna Nemčija praktično neuresničljiva zamisel. Osnovno nasprotje v seda­ njem svetu, o katerem sem prej govoril, ne trpi v sredini Evrope, t. j. v Nemčiji, nobenega praznega prostora, nikakršne brezlastniške zemlje, proti kateri bodo ves čas usmerjene poli­ tične akcije z Vzhoda in Zahoda. Razen tega Nemčija ni Švica. To je velik narod v srcu Evrope, z velikanskim ekonomskim potencialom, ki ne more biti brez samostojne vloge v medna­ rodni politični areni. Kot takšna bi Nemčija kaj hitro postala ovira sovjetskim hegemonističnim aspiracijam. To v Moskvi dobro vedo in prav tako malo mislijo na uresničenje kakšue demokratične nevtralne Nemčije, kolikor na njeno dejansko demokratično združitev. Ce pa kljub temu govore o takšni Nemčiji, govore zato, ker vedo, da zahodnoevropske države tega ne bodo sprejele iz preprostega razloga, ker nimajo za­ upanja v trajnost takšne »nevtralnosti«, vedo pa tudi to, da so v enem delu evropskih množic, ki so dvakrat zapore­ doma občutile agresivni bič nemškega imperializma, takšne parole popularne. Z drugimi besedami, sovjetska politika igra na popularnih iluzijah in na izkoriščanju isiega nezaupanja zahodnih držav do tako imenovane »nevtralne« Nemčije, kot ga ima tudi sama sovjetska vlada. Sedaj govore mnogo o oblikah sodelovanja Nemčije v okviru »evropske armade«. Oblike, ki jih imajo v načrtu za nemško sodelovanje, so take, da nam je popolnoma razumljivo, če nekateri demokratični krogi v Nemčiji niso zadovoljni in VI. kongres KPJ — 10

145

zahtevajo enakopravnost tudi na tem področju. Poleg tega se nam zdi, da se s tem tudi ne da doseči smoter, ki ga imajo pred očmi tisti krogi na Zahodu, ki te pogoje postavljajo, da bi namreč onemogočili obnovitev samostojne nemške armade. Tudi v okviru »evropske armade« bo Nemčija prišla do moči, ki ji bo zelo hitro omogočila, da bo postavila nove zahteve, t. j. odpravo prav tistih pogojev, ki naj bi jih sedaj sprejela. V zavesti nemškega ljudstva pa se bo zakoreninilo prepričanje, da mora vsak korak k svoji neodvisnosti in enakopravnosti izbojevati s hudo borbo. Takšen razvoj stvari ima lahko v Nemčiji med drugim za posledico tudi tak negativni pojav, kot je okrepitev nacističnih, militarističnih in sploh skrajno reak­ cionarnih elementov, hkrati z njimi pa tudi nastajanje novih ekspanzionističnih teženj, to se pravi, ustvarja prav tisto, kar bi radi preprečili tisti zahodnoevropski krogi, ki postavljajo sedanje pogoje za sodelovanje Nemčije v evropski armadi. Tak položaj seveda uspešno izkorišča sovjetska vlada za pospešeno oboroževanje Vzhodne Nemčije ter dokončno raz­ delitev Nemčije. Hkrati razširja hinavske pripovedke o tem, da bi bila sovjetska vlada pripravljena umakniti se iz Vzhodne Nemčije, če bi bila ustvarjena nevtralna in neoborožena enotna Nemčija. Edini smoter teh pripovedk je seveda ta, da bi se poglobila nesoglasja med zahodnimi državami glede nem­ škega vprašanja. Narodi Jugoslavije so življenjsko zainteresirani na vpra­ šanju, kakšno vlogo bo imela bodoča Nemčija v Evropi. V dveh vojnah smo bili mi žrtev ekspanzije nemškega imperia­ lizma in imamo zato mnogo razlogov, da nasprotujemo vsakemu reševanju »nemškega vprašanja«, ki bi dovedlo do oživljenja nemškega imperializma in militarizma. Toda hkrati moramo biti v tem vprašanju realisti, in to zlasti glede dejstva, da nemškega naroda ne bo mogoče dolgo držati v položaju neena­ kosti brez hudih posledic za notranji razvoj same Nemčije, s tem pa tudi vse Evrope. Nemško vprašanje je treba po našem mnenju reševati tako, da se s tem krepe notranje demokra­ tične sile v Nemčiji, t. j. sile, ki so lahko znotraj Nemčije ovira za porast kakega novega nacizma in militarizma. Edino možna podpora tem silam v sedanjem času pa je v tem, da bi Nemčijo zares priznali kot enakopraven narod v Evropi. Nihče seveda ne more biti prerok glede prihodnjega raz­ voja Nemčije. Sovjetski način reševanja nemškega vprašanja 146

v Vzhodni Prusiji ter na Odri in Nisi daje veskakor mnogo gradiva za novo podpihovanje nacizma in maščevalnosti v Nem­ čiji. Toda kljub tej nevarnosti bi napravili evropski narodi veliko napako, če bi iz strahu pred možnostjo obnavljanja bodoče ekspanzionistične Nemčije sedaj nemški narod držali v neenakopravnem položaju in s tem predvsem olajševali izvedbo sovjetskih hegemonistienih načrtov v Evropi, poleg tega pa ustvarjali ugodne pogoje za razvoj imperialističnih in militarističnih elementov v sami Nemčiji. Upoštevajoč te ugotovitve, smo se v naši zunanjepolitični aktivnosti v bistvu držali stališča: 1. da se mora Nemčija zdru­ žiti na podlagi resnično svobodnih volitev v obeh conah, to je ob istih demokratičnih pogojih v zahodni in vzhodni coni; 2. da mora Nemčija postati neodvisna in enakopravna, vklju­ čujoč pravico, da se oboroži v mejah potreb za obrambo svoje neodvisnosti. IV. Naslednje vprašanje, pri katerem se bom pomudil, je vprašanje ekonomske pomoči nezadostno razvitim državam. Ta novi element v mednarodnih odnosih omenjam zaradi tega, ker prihajajo v zvezi s tem vprašanjem zlasti reliefno do izraza predvsem bistvena nasprotja današnjega sveta, poleg tega pa se z drastično jasnostjo odkriva tudi pravi imperiali­ stični značaj sovjetskega hegemonizma. Danes smo v dobi čedalje večje krepitve državnega kapi­ talizma v svetu, kar pomeni, da so proizvajalne sile dosegle tak razvoj, da postajajo socialistični družbeni odnosi že najneposrednejša ekonomska nujnost. Značilno je pri tem, da se državnokapitalistični odnosi in težnje po njihovi nadaljnji krepitvi močno razvijajo v najbolj razvitih državah, močan činitelj pa postajajo tudi v nerazvitih deželah, ki so se šele osvobodile kolonialnega položaja. Ta drugi pojav je zlasti pomemben zato, ker jasno opozarja na dejstvo, da postaja svet čedalje bolj ekonomska celota in da bi bilo zelo napačno računati, da morajo nerazvite države napraviti vso pot notra­ njega družbenega in ekonomskega razvoja, ki so jo prehodile najbolj razvite kapitalistične dežele. Prav zaradi tega postaja čedalje globlje in čedalje ostrejše nasprotje med visoko razvi­ timi in nerazvitimi državami, med nakopičenim bogastvom na 147

eni strani in obupno revščino na drugi. To nasprotje se še bolj zapleta zaradi dejstva, da izvoz kapitala ni več mogoč neovirano na stari način, in sicer predvsem zaradi skrčenja tržišča glede na sedanjo politično razcepljenost sveta, kakor tudi zaradi povečane vloge državnokapitalističnih elementov na vsem svetu. Vzporedno z zaostrovanjem teh nasprotstev postajajo vse močnejše zahteve nerazvitih držav po mednarodni ekonomski pomoči, ki bi mogla pospešiti njihov notranji ekonomski na­ predek. To pomeni, da ta pomoč ne bi smela biti podobna starim oblikam privatnega investiranja tujega kapitala, ker bi to samo povečalo izkoriščanje, t. j. poglobilo bi nasprotja med zaostalimi in razvitimi državami. Tako so se pojavili v raznih inačicah in oblikah razni predlogi, da bi se ustvaril mednarodni sklad v okviru Organizacije združenih narodov s čimbolj demokratično upravo na čelu, ki bi dajal bodisi brezplačno pomoč bodisi cenene kredite nezadostno razvitim državam, in sicer za konkretne industrijske in kmetijske objekte, s katerimi bi se bistveno pospešil gospodarski razvoj teh držav. Mi smo takšne predloge in težnje — kadar so bili v skladu z našimi koncepcijami — aktivno podpirali na mednarodnih forumih. Jasno je seveda, da takšna vrsta ekonomske pomoči ne odpravlja niti ne more odpraviti nasprotstev, o katerih sem prej govoril. Ta nasprotstva se lahko odpravijo samo z notranjo socialistično preobrazbo sveta. Takšni ukrepi nam pomenijo samo neke vrste reforme v sedanj ih mednarodnih odnosih, vendar pa reforme, ki bi v določenih pogojih lahko bistveno prispevale k pospešenju družbenega razvoja in kre­ pitvi neodvisnosti nerazvitih držav kakor tudi pri določenem omiljenju posledic dolgotrajnega izkoriščanja nerazvitih držav. Da so finančni vrhovi kapitalističnega sveta proti takim reformam oziroma da skušajo tudi v raznih oblikah ekonom­ ske pomoči varovati svoje lastne koristi, se razume samo po sebi, čeprav so posamezne vlade najbolj razvitih držav — iz določenih političnih razlogov, pa tudi zaradi lastnih ekonom­ skih potreb — dajale in dajejo neke koncesije v pozitivni smeri. Mnogo bolj značilno pa je, da se je dvignila skupno z vrhovi zahodnega finančnega kapitala ostro proti ekonomski pomoči zaostalim državam iz mednarodnega javnega sklada 148

tudi sovjetska vlada, opravičujoč to svoje stališče s hinavskimi pripovedkami o tem, da so samo njeni ekonomski odnošaji do satelitskih držav lahko zgled ekonomske pomoči. Kakšen je ta zgled, smo čutili na lastni koži. Mnogo važnejše je, da to stališče potrjuje dejstvo, da želi sovjetska vlada svoja eko­ nomska sredstva, ki jih baje daje za »ekonomsko pomoč«, izkoristiti izven vsakega mednarodnega nadzorstva, izključno za smotre svoje zunanje politike, izključno za to, da bi vsilila svojo hegemonijo drugim narodom. Z drugimi besedami, so­ vjetsko stališče kaže samo pravo imperialistično bistvo sovjet­ skih odnosov do drugih narodov.

V. Imamo torej opraviti z enotno sovjetsko politiko tako na naših lastnih mejah kakor na Koreji in v Nemčiji, do kolo­ nialnih dežel, do malih narodov, v vprašanju ekonomske pomoči, v vprašanju demokratičnih odnosov med narodi itd. itd. Sedanja sovjetska politika je strategija in taktika agresiv­ nega hegemonizma. Ta hegemonizem pa je težnja k hegemo­ niji nad drugimi narodi in v svetu sploh, to je sodobna oblika imperializma. Poprej so preprosto osvajali to ali drugo deželo, ki so jo razglasili bodisi za kolonijo bodisi za protektorat ali jo krstili š kakim drugim podobnim imenom. Sedaj tega ni mogoče več tako lahko storiti. Zato se približno ista stvar dogaja na malo drugačen način: Sovjetska zveza se okliče po stalinskem receptu za »vodilni narod«, na osnovi te mistične mesijanske »pravice« pa zahteva sovjetska vlada od vseh naro­ dov, ki nimajo moči, da bi se ji uprli, da se sicer še nadalje proglašajo za neodvisne, da pa morajo priznati vodilno vlogo tako imenovanega »vodilnega« naroda, da sprejmejo kontrolo NKVD ter da vzpostavijo direktno telefonsko zvezo s Krem­ ljem, od koder jim prihajajo ukazi, kaj naj delajo in kolikšen davek morajo plačati tako imenovanemu »vodilnemu« narodu. To pa je dejansko politika, ki vodi do vojne. Nesmiselno je potemtakem reševati uganke o tem, če Stalin želi vojno ali je ne želi, kot delajo nekateri pisci in politiki v mednarodnem tisku. Po vsej verjetnosti bi Stalin in sovjetska vlada rada izvedla svoje hegemonistične načrte brez vojne. Bistveno pa je pri tem dejstvo, da vodi izvajanje teh načrtov 149

neogibno k vojni, zato se je treba boriti prav proti tem na­ črtom, bodisi da se pojavljajo v obliki agresivnega pritiska na Jugoslavijo, bodisi v obliki zavlačevanja korejske vojne, ali v obliki delitve Nemčije, ali v obliki predloga za sklenitev pakta petih velesil. Z drugimi besedami, bistveno je dejstvo, da je v sedanjem trenutku agresivna hegemonistična politika sovjetske vlade največja in najneposrednejša nevarnost za mir in že s svojim delovanjem oživlja in krepi vsa potencialna žarišča agresije in vse elemente imperialističnega hegemonizma. Mislim, da vsa ta dejstva, o katerih sem govoril, preprič­ ljivo potrjujejo pravilnost in neogibnost sklepov za našo praktično mednarodno politično aktivnost, ki jih je napravil v svojem referatu tovariš Tito, namreč: držeč se trdno načelnih pozicij socialistične in demokratične politike tako v notranjem razvoju kot v zunanjih odnosih, moramo biti predvsem aktivni v vseh vrstah mednarodnega sodelovanja, ki vodijo h krepitvi varnosti naše države in utrditvi mednarodnega sistema kolek­ tivne varnosti; drugič, biti moramo aktivni v našem sodelova­ nju s socialističnimi, demokratičnimi in vsemi progresivnimi gibanji v svetu; tretjič, biti moramo aktivni v krepitvi obrambne moči naše države. Ce se bo naša aktivnost dosledno razvijala v tej smeri, potem nimamo razloga, da ne bi gledali s popolnim zaupanjem v prihodnost naše države in njenega nadaljnjega socialističnega razvoja. In nasprotno, nič ne bi bolj škodljivo vplivalo na položaj naše države v svetu, kakor če bi v naši praksi nasedali puhlim sektaškim frazam, nekemu psevdorevolucionarnemu izolacionizmu, avanturistični samo­ zavestnosti in nenačelnim prakticističnim težnjam. Naloga socialistične politike ni samo v tem, da pove resnico. To lahko store tudi pošteni univerzitetni profesorji. Osnovna naloga socialistične politike je, da tej resnici izkrči pot k uresničenju, k zmagi. To pa ni niti najmanj lahka naloga. Zato je treba pazljivo in aktivno izkoristiti možnosti, ki nam jih daje sedanji mednarodni položaj v korist naše lastne varnosti ter v korist kolektivne varnosti in miru v svetu.

VI.

Mednarodni položaj Jugoslavije se je v zadnjih letih zelo močno okrepil in nobenega dvoma ne more biti, da se bo v prihodnjih letih še bolj utrdil. Vi veste, da so nam leta 1948 150

Stalinovi odposlanci prerokovali propast v zelo kratkem času, v nekaj tednih ali v najboljšem primeru v nekaj mesecih, če ne sprejmemo njihovega imperialističnega diktata. Verjamem, da pri tem niso imeli samo namena nas zastrašiti, temveč da so v tak razvoj tudi dejansko verjeli. Računali so dokaj preprosto: če ostanejo Jugoslovani na postojankah socializma, jih bo uničil ali kapitalistični Zahod ali mednarodna izolacija, v kateri se bodo neogibno znašli; če zapuste pot socializma, jih bo uničil njihov lastni narod, v vsakem primeru pa bo Jugo­ slavija padla v naše roke. Toda brž ko,so sovjetski upravitelji zapustili kurz sociali­ stične revolucije in ga zamenjali s težnjo po imperialistični hegemoniji sovjetske birokratske kaste nad drugimi narodi, niso več zmožni niti da bi pravilno ocenili odnos razrednih sil v današnjem svetu. In tako se ni niti ena njihovih domnev uresničila. Niti ni Jugoslavija zapustila socializma, niti ni ostala izolirana, niti je ni uničil Zahod in zato tudi ni padla v žep hegemonistov iz Moskve. Zakaj pa se niso uresničile vse te napovedi? Vzrokov in razlogov je več, in sicer objektivnih in subjektivnih, to se pravi takih, ki delujejo neodvisno od nas, in takih, ki delujejo kot posledica pravilne politike naše Partije, ki sta jo naš de­ lavski razred in vse naše delovno ljudstvo osvojila in podprla. Predvsem je treba imeti pred očmi, da je minilo od Okto­ brske revolucije do danes 35 let in da se je v tem času na svetu marsikaj spremenilo. Prve buržoaznodemokratične revo­ lucije so povzročile intervencijo fevdalnoabsolutističnih držav, pozneje so postali ti revolucionarni procesi praktično notranja pravica narodov, ker fevdalni elementi tedanjega sveta niso imeli več notranje moči, da bi uspešno reagirali. Oktobrska in druge socialistične revolucije na začetku tega stoletja so prav tako povzročile intervencijo vrste kapitalističnih držav, sedaj pa so socialistične sile v svetu tako močne, da notranje reakcionarne sile nimajo več moči, da bi mogle proti njim združeno in frontalno nastopiti. Ni slučajno, da najbolj dra­ stični poskus protisocialistične intervencije v zadnjem času *— namreč v Jugoslaviji — ni prišel z Zahoda, pač pa od državnokapitalistične Sovjetske zveze. To je hkrati še eno potrdilo naše trditve, da se je odnos družbenih sil v svetu tako zelo spremenil, da sploh ni več mogoče govoriti o nekakem kapitalističnem obkrožen ju nekega

151

ločenega, izoliranega socialističnega sveta ali o tem, da v da­ našnjih mednarodnih odnosih dominira spopad med kapitali­ stičnim in socialističnim svetom. Ta trditev je potrebna sovjet­ ski vladi zato, da bi si v svoji hegemonistični politiki mogla pridobiti tudi podporo delovnih množic. Toda svetovni eko­ nomski razvoj — zlasti izredno nagli razvoj državnokapitalističnih odnosov v vsem svetu — in nagla krepitev političnih sil socializma na eni strani, a degeneriranje sovjetske revolu­ cije — zlasti nastop sovjetskih oblastnikov v mednarodni areni boja za hegemonijo nad svetom z druge strani — to so činitelji, ki so odstavili z dnevnega reda stalinske fraze o dveh svetovih. Dva svetova dejansko obstojita znotraj vsake dr­ žave, pri čemer je stalinski kominformizem vsekakor v proti­ socialističnem taboru. Drugič, samo dejstvo, da Sovjetska zveza ne deluje več kot revolucionarna sila, marveč kot močan agresivni činitelj, ki skuša doseči novo imperialistično razdelitev sveta, povzroča novo pregrupacijo v mednarodni areni, pri čemer se popol­ noma spremeni značaj nasprotij, ki so prej obstajala med Sovjetsko zvezo in zahodnimi velesilami in pri čemer so postale razlike v družbenem sistemu povsem drugotnega pomena. To se je moralo izraziti tudi v mednarodnem položaju Jugoslavije. Naša država je na geografskem področju, ki je za nadaljnji razvoj odnosov sil v Evropi danes važnejše kot kdaj koli po­ prej. Nočem pretiravati, če rečem, da je neodvisna Jugoslavija postala pogoj za neodvisnost vrste drugih evropskih držav. Zato niso naletele na dober sprejem parole, ki so jih sovjetski hegemonisti kričali kapitalističnemu svetu: glejte Jugoslavijo, ona ni ne vaša ne naša, zlomimo jo skupno s popolno medna­ rodno izolacijo. Vsakdo na Zahodu je vedel, da te besede ne pomenijo nič drugega kot klic na pomoč, da se Jugoslavija podredi Sovjetski zvezi. More li biti katera koli nekominformistična vlada zainteresirana na takem razvoju sovjetskojugoslovanskega spora? Nasprotno, celo za najbolj reakcio­ narne in najbolj zagrizene protisocialistične kroge na Zahodu je jasno, da bi v resnici šli le na roko sovjetskim hegemonističnim aspiracijam, če bi postali sovjetski zaveznik v blokadi Jugoslavije. Zato je popolnoma razumljivo, da so propadli vsi sovjetski upi v mednarodno izolacijo Jugoslavije. Če širijo sedaj klevete, da so narodi Jugoslavije v suženjstvu kapitali­ stičnih držav, s tem samo priznavajo in neprepričljivo pojas­ 152

njujejo polom lastnih hegemonističnih načrtov proti naši državi. Tretjič, iz istih vzrokov je sovjetska vlada izgubila pravico do podpore mednarodnega proletariata in socialističnega giba­ nja ter dejansko tudi nezadržno izgublja tako podporo. Na­ sprotno temu je dobila Jugoslavija v svojem odporu proti sovjetskemu hegemonizmu in v obrambi svoje neodvisnosti močno oporo v mednarodnem proletariatu in socialističnem gibanju, vštevši tu tudi precejšen del množic, ki še slede kominformističnim partijam. Sovjetski hegemonisti nas torej niso mogli izolirati niti v mednarodnih odnosih niti v naši povezanosti z mednarodnim delavskim gibanjem. Nasprotno, agresivna akcija proti socialistični Jugoslaviji je njih same zelo komprimitirala in ločila od velikega dela miroljubnih id demokratičnih ljudi po vsem svetu.

VII.

Končno se samo po sebi razume, da so vsi ti ugodni objek­ tivni pogoji mogli priti do popolnega izraza zaradi pravilne zunanjepolitične linije naše Partije in države in zaradi dej­ stva, da je dobila ta politika popolno podporo našega delav­ skega razreda in našega delovnega ljudstva nasploh. Leta 1948, ko je sovjetska vlada sprožila svoj skrbno pripravljeni in preizkušeni mehanizem agresivnega pritiska na Jugoslavijo, niso niti partijsko in državno vodstvo te države niti naše delovne množice izgubile glave in se niso umaknile v paničnem begu ali pa prešle v objem prvega problematič­ nega prijatelja. Nasloniti se na svoje lastne sile — to je bil poziv, ki sta ga takrat tovariš Tito in naša Partija poslala delavskemu razredu in vsemu našemu ljudstvu. Ta poziv je tedaj pomenil: ohraniti čast in dostojanstvo države ter ostati svoj lastni gospodar v trenutku, ko je kazalo, da je to nemo­ goče. Naša Partija je znala prav v takem težavnem položaju ohraniti neodvisnost svoje politike. To je bila ena izmed njenih največjih zmag. Ko se vztrajno borimo za to, da ostane naša država svo­ bodna in neodvisna v svoji politični akciji in enakopravna v vseh svojih sedanjih in prihodnjih zunanjepolitičnih odnosih, ni naša Partija niti za hip izgubila sposobnosti za realistično 153

analizo položaja. Braneč neodvisnost te države — s tem pa tudi tisto novo, kar je naša država prispevala za mednarodni socia­ listični razvoj — smo hkrati vedno poudarjali, da nočemo biti osamljeni preroki v puščavi, pač pa dejavni borci, ki znajo kolikor najbolj mogoče izkoristiti vse ugodne pogoje v današ­ njem svetu, da bi ohranili in nadalje krepili tako neodvisnost naših narodov kakor tudi pridobitve naše socialistične revo­ lucije. Glede na takšno stališče je težila naša zunanja politika za tem, da bi se naslonila na vse tiste činitelje v sedanji medna­ rodni konstelaciji, ki so lahko pomagali utrditi našo medna­ rodno varnost in notranji ekonomski napredek, hkrati pa je sama podpirala vse tiste mednarodne ukrepe in akcije, ki so mogli biti v sedanjem času kakršna koli ovira agresiji. Vedno smo zagovarjali mnenje, da je snovanje blokov škodljiv pojav v mednarodnih odnosih, da povečuje nevarnost vojn in da pomeni prvi korak pri odstopanju od načel listine Organizacije združenih narodov. Ta listina temelji na načelu kolektivne varnosti, kar pomeni, da temelji na nedeljivosti miru in univerzalnosti sistema kolektivne varnosti. Potemta­ kem ne more ničesar prispevati k zavarovanju miru, kar slabi napore, da bi se okrepil prav takšen univerzalni demokratični sistem kolektivne varnosti. Politika blokov pa nedvomno slabi te napore. Držeč se v načelu takega pojmovanja, pa vendar ne mo­ remo zapreti oči pred živo stvarnostjo. Naj nam ugaja ali ne, vendar ostane dejstvo, da izraža ustvarjanje formalnih blokov konec koncev samo določene obstoječe mednarodne odnose, določena realna nasprotja v sedanjem svetu. Formalno ustvar­ janje blokov potemtakem označuje samo preprosto dejstvo, da so se določena nasprotja v sedanjem svetu tako zelo za­ ostrila, da so morala dobiti tudi svoje politične oblike. V takšnih razmerah bi se bavili s praznimi in škodljivimi iluzi­ jami, če bi kot noj vtaknili glavo v pesek in se zadovoljili s splošnimi deklaracijami, da so bloki škodljiva stvar in da smo mi proti blokom. Če človeštvo ne bo našlo politična, ekonom­ ska in druga miroljubna sredstva, da izgladi osnovna na­ sprotja, ki danes pretresajo svet, potem se ne bo moglo otresti politike blokov, še več, ne bo niti zmožno ohraniti mir. Zato ne smemo samo grmeti proti blokom, marveč se moramo boriti tudi proti vzrokom, ki neogibno vodijo do njih. 154

Poglavitni pobudnik politike blokov je sovjetska agre­ sivna politika. Ko se je pojavila v mednarodni areni kot nova agresivna sila, ki hoče hegemonijo, ne pa enakopravnega sode­ lovanja z drugimi narodi, je bilo neogibno, da se je pojavila tudi reakcija. Sovjetska politika je dejansko povzročila usta­ novitev Atlantskega pakta in razne druge formalne in nefor­ malne regionalne pakte. Ko je takšen stroj že ustvarjen, potem začne seveda delovati po neizbežnosti svojih lastnih zakonov. Tu se lahko razvijejo in se tudi razvijajo klice zelo nevarnih teženj, kot na primer hlepenje po »preventivnih« vojnah, vsiljevanje kontrole slabejšim, zatiranje narodnoosvobodilnih gibanj pod krinko borbe proti agresiji oziroma komunizmu itd. Toda dokler bodo sovjetski agresivni hegemonistični načrti, ki so seveda naperjeni tudi proti Jugoslaviji, največja nevarnost za mir v svetu, tako dolgo ne moremo, da ne bi videli v kre­ pitvi držav, ki se upirajo sovjetskemu agresivnemu pritisku, neko jamstvo za zavarovanje miru v svetu nasploh in naše lastne neodvisnosti še posebej. Mi ne zapiramo oči pred nevarnostmi, ki se skrivajo v takšnem položaju na področju mednarodnih odnosov. Svet, ki je prisiljen iskati ravnotežje miru v oboroževalni tekmi, je pravzaprav neprenehoma na pragu vojne. Oboroževalna tekma mora tudi na Zahodu oživljati agresivne elemente, kar še bolj zapleta mednarodni položaj. S kapitulantsko ali puhlo pacifi­ stično frazo pa ni mogoče zagotoviti miru. Zato mora biti naša naloga, da se borimo na eni strani za zgraditev učinkovitega sistema kolektivne varnosti, na drugi strani pa za to, da se prepreči znotraj tega sistema vsako razraščanje hegemonističnih ali agresivnih teženj. Naloga ni niti malo lahka, toda od izida te borbe je konec koncev odvisna usoda miru na svetu. Izhajajoč iz vseh teh dejstev, odrejamo tudi naše stališče do regionalnih paktov, oboroževanja, sodelovanja na obramb­ nem področju, na ekonomskem torišču in tako dalje. Želimo se izogniti, dokler je to mogoče, neposredni priteg­ nitvi v obstoječih regionalnih paktih. Jasno pa je, da še to naše stališče ne bi moglo vzdržati, če bi se svetovni položaj še nadalje zaostroval in če bi nevarnost za našo neodvisnost postala akutna. Toda tudi sedaj naše izogibanje regionalnim paktom vzlic temu ne pomeni, da nam ni treba izkoristiti vseh možnosti, ki nam jih dajejo današnji mednarodni odnosi za 155

krepitev naše neodvisnosti in varnosti naših meja. Tu mislim zlasti na take zunanjepolitične ukrepe in aranžmaje, ki krepijo našo notranjo obrambno moč, to se pravi, ki koristijo pred­ vsem krepitvi naše armade in njeni čimboljši oborožitvi, eko­ nomski in politični krepitvi naše države ter utrjevanju njenih mednarodnih pozicij. Tako enakopravno sodelovanje je mo­ goče vzpostaviti tudi s tistimi državami, ki so iz lastnih razlo­ gov zainteresirane tudi za ohranitev neodvisnosti Jugoslavije in ji pripravljene nuditi pomoč za okrepitev njenih obrambnih sil, in obratno, s katerimi lahko naša država sodeluje v okvira in mejah kolektivne varnosti nasploh in miru na naših mejah še posebej. Kdor bi skušal dokazovati, da se moramo odreči take vrste sodelovanju, bi neposredno zahteval, da bi bili slabi, to se pravi, bil bi ne le ozkosrčen in plitek sektaš, temveč bi tudi odkrito igral na karto kominformizma. Pri tem sodelovanju sta za nas bistveni dve stvari: enako­ pravnost in neodvisnost v zunanji politiki in v odnosih do političnih in družbenih dogajanj v današnjem svetu na eni strani ter nevmešavanje v naše notranje zadeve na drugi strani. Z drugimi besedami, hočemo ostati svoji lastni gospo­ darji tako v svojih mednarodnih političnih odnosih kakor v svojem notranjepolitičnem in družbenem razvoju. Meje tega sodelovanja so prav tako jasno določene: narodi Jugoslavije ne bodo sodelovali v nobeni agresivni vojni in na nobeni strani, zato se lahko naše mednarodno sodelovanje giblje samo v mejah zagotovitve mednarodne varnosti, to se pravi miru. Takšna je bila naša zunanja politika doslej in takšna mora ostati tudi v prihodnje.

VIII. Tovariš Tito se je v svojem referatu obširno zadržal tudi ob naših nalogah na področju sodelovanja s socialističnimi in sploh demokratičnimi in progresivnimi gibanji v drugih državah. Mislim, da že sami uspehi našega dosedanjega sodelo­ vanja na tem področju prepričljivo potrjujejo upravičenost nalog, ki jih je bil tovariš Tito formuliral v svojem referatu. Še več! Ti uspehi pomenijo enega najhujših udarcev kominformovski gonji proti naši državi in imperialistični politiki sovjetske vlade sploh. 156

V zvezi s tem bi se zadržal samo pri enem vprašanju, namreč pri sedanji vlogi kominformovskih partij in perspek­ tivah nadaljnjega razvoja socialističnega gibanja v svetu. Predvsem se moramo vprašati, kje so vzroki, da se je ve­ čina komunističnih partij degenerirala v agenturo hegemonistične zunanje politike neke imperialistične velesile. Tu gre seveda predvsem za vrhove, ne pa za zmedene množice, ki — iz objektivnih razlogov — sledijo demagogiji teh vrhov in njihovim pozivom na disciplino v interesu nekih »višjih smo­ trov«. Ne smemo pa spregledati, da so v teh partijah ravno vrhovi prava partija in moramo zato govoriti o krizi komin­ formovskih partij kot takih. Ali se more degeneracija teh partij pojasniti kratko in malo s tem, da gre samo za birokratiziranje nekih vodilnih posameznikov ali za njihovo zablodo ali za rezultate sovjetske obveščevalne službe? Mislim, da tega ne moremo, čeprav imajo vsi ti elementi dokaj važno vlogo. Ce bi bilo samo to, potem bi bilo za revolucionarje dovolj, da se bore v teh partijah za likvidacijo sovjetskega vpliva in za odstranitev birokratov, pa bi te partije lahko še nadalje boje­ vale bitko za socializem. Toda vsi vemo, da bi bila taka misel iluzija, da vprašanje ni tako preprosto in da po takšni -poti ne smemo pričakovati uspehov. Za komunistične partije velja to, kar je značilno za vse politične in organizacijske oblike v razvoju delavskega giba­ nja. Ce nekatere oblike stagnirajo, postanejo šablone za vse, postanejo ovira za nadaljnji razvoj gibanja. Z objektivnimi spremembami v družbeni stvarnosti se morajo spremeniti tudi oblike tako organizacije kot političnega dela. Ta proces pa se v sedanjih kominformovskih partijah, pribitih na stalinske šablone, ni izvršil in zato so kot take po svoji politični in idejni vsebini kakor po svojih organizacijskih oblikah — postale nesposobne, da bi bile še nadalje na čelu boja na­ prednega človeštva za socializem. In prav zato, ker so postale nesposobne za to vlogo, zato jih je birokratizem lahko izpodjedel in uničil njihovo nekdanje revolucionarno bistvo, zato so mogle in morale postati agenture nekega imperializma, ki se kaže v obliki zahtev po hegemonističnem položaju v svetu. Komunistične partije so nastale v dobi razvoja mednarod­ nega delavskega gibanja, ko je buržoazija še trdno stala na nogah in v kateri je za relativno še slab proletariat pomenilo naj večjo nevarnost koalicionaštvo z buržoazijo. Ustvarjanje 157

malih revolucionarnih avantgard — usmerjenih v svojem delovanju k problemom lastne države in združenih v Inter­ nacionali, v kateri so resnično demokratično in v duhu prole­ tarskega internacionalizma odločale o vprašanjih skupnega sodelovanja na mednarodnem področju borbe proti reakciji — je v takih pogojih krepilo samostojno vlogo delavskega raz­ reda in njegov vpliv na razvoj stvari ter je bilo zato zgodo­ vinsko neogibno in progresivno. Pri tem zlasti ne smemo poza­ biti, da je Lenin ustanavljal te partije za proletarsko revolucijo, ki je tedaj že plamenela v več evropskih državah. Po drugi svetovni vojni pa so razmere popolnoma dru­ gačne. Socializem danes ni več stvar kakega izoliranega naroda in mu sploh ni mogoče določiti državnih meja. Razvoj proizva­ jalnih sil v najrazličnejših oblikah prebija okove starih druž­ benih odnosov in odpira pota k socialističnim družbenim obli­ kam. V nekaterih državah dobiva ta razvoj revolucionarne oblike, v drugih oblike čedalje močnejšega političnega vpliva delavskih gibanj v obstoječih demokratičnih ustanovah. V visoko razvitih državah že sami državnokapitalistični odnosi, povezani s čedalje širšo borbo delavskega razreda za njegovo udeležbo v demokratičnih ustanovah državnega in gospodar­ skega upravljanja, neogibno vodijo h krepitvi socialističnih elementov. Tudi pri nas se včasih sliši misel, da smo Jugoslovani edini pravi socialisti in da je socialistična Jugoslavija kot osamljen otok sredi morskega viharja. Taka pojmovanja po mojem mnenju ne ustrezajo stvarnosti. Mi nismo nikak osamljen otok, ker še nikdar doslej ni bila moč socializma tako velika, kakor je sedaj. Zato je socialistična Jugoslavija tudi mogla dobiti podporo, ki ji je bistveno pomagala v njenem odporu proti agresivnemu pritisku sovjetskih hegemonistov. Še več! Ta moč je tolikšna, da lahko sedaj govorimo o neki kvalita­ tivni spremembi v tem smislu, da so prav problemi nadaljnjega razvoja socializma postali dominanten problem sedanjega sveta. Vloga zavednih komunistov oziroma socialistov v takih razmerah potemtakem ni v tem, da se izločijo iz vsega tega procesa oziroma še nadalje sede na proklamacijah o tem, kako samo njihova partija predstavlja socializem in da ga lahko samo ona ustvarja. Njihova vloga mora biti danes v glavnem 158

v tem, kar sta nekoč Marx in Engels zapisala v »Komunistič­ nem manifestu«: »Komunisti so torej v praksi naj odločnejši del delavskih strank v vseh deželah ali tisti del, ki žene gibanje vedno dalje in dalje; v teoretičnem pogledu imajo pred ostalo proletarsko množico to prednost, da poznajo pogoje, potek in splošne re­ zultate proletarskega gibanja.« (Marx-Engels, Izbrana dela L, str. 33. Lj. CZ.) Po Marxu morajo komunisti vedno predstavljati celino delavskega oziroma socialističnega gibanja, ne pa da so njegov ločeni in ekskluzivni del. Hkrati morajo kot najzavednejše jedro tega gibanja usmeriti svojo borbo v vsaki deželi — po konkretnih okoliščinah družbenega gibanja — v smeri socia­ lizma. V svojem prvem — leninskem — obdobju je bila komuni­ stičnim partijam tudi namenjena takšna vloga. Toda ko so pod vplivom sovjetske birokracije začele te partije svojo poglavitno nalogo — to je obveznost, da povsod »potiskajo« dalje, kot pravita Marx in Engels, kjer koli se premikajo stvari v smeri socializma — spreminjati v privilegij, da so v vseh deželah edino one in samo one lahko nosilci socialističnega gibanja, so se začele ne le izločati iz delavskega in sociali­ stičnega gibanja nasploh in čedalje bolj postajati ozka sekta, temveč so začele tudi izgubljati revolucionarni značaj, se birokratizirati in spreminjati v tujo agenturo. Ni zgolj slučaj, da so tudi še nadalje opravljale revolucionarno vlogo samo v tistih deželah, kjer so dejansko predstavljale celoto delavskega in socialističnega gibanja, kakor je bilo pri nas, ali kjer so se v kakšni specifični obliki povezovale z narodnoosvobodilnimi gibanji. Da, komunisti bi morali biti najzavednejši vodilni element v delavskem razredu, to pa ni njihova pravica, pač pa njihova naloga. Ce bodo sposobni izvesti to vlogo, pa ni odvisno od tega, kaj mislijo sami o sebi. Neprenehoma morajo polagati izpit v praksi, izhajajoč od splošnih zakonov gibanja človeške družbe; danes pa morajo razumeti predvsem, da socializem v našem času ni več samo v eni ali drugi delavski stranki, pač pa je kot objektivni proces navzoč v ekonomskem razvoju vseh razvitejših držav, v družbenem življenju, v vseh delav­ skih strankah, včasih še celo v nedelavskih. Da poznajo te elemente in krepe njihovo moč ter tempo njihovega nadalj­ 159

njega razvoja in ne izgubljajo izpred oči revolucionarne perspektive — to je danes naloga vseh zavednih borcev za socializem. Glede organizacijskih oblik take zavestne dejavnosti ko­ munistov oziroma zavednih socialistov seveda ni mogoče in tudi ni treba dajati nobenih receptov, nobenih šablon. Zavedni borci za socializem morajo vedno poiskati tiste oblike, ki najbolj ustrezajo razmeram te ali one države, predvsem pa stopnji njenega notranjega družbenega razvoja. V vsakem primeru pa bi nerazumevanje enotnosti procesa socialističnega razvoja, o katerem sem prej govoril, pomenilo za komuniste ločitev od objektivnega gibanja delavskega razreda, s tem pa tudi njihovo spreminjanje v sekto brez moči, ki more na ta ali drugi način postati igračka v rokah reakcionarnih sil. Prav takšna je bila pot razvoja kominformističnih partij. S tem, da so istovetile svojo lastno oblast s socializmom, opu­ stile borbo za dvig socialistične zavesti delavskega razreda v njegovem dnevnem boju, istovetile objektivno vlogo delav­ skega razreda s subjektivno vlogo partijskih vrhov, so se začele te partije čedalje bolj oddaljevati od delavskega raz­ reda in so zato morale čedalje bolj postajati agenture sovjetske hegemonistične politike. Tudi mi jugoslovanski komunisti moramo iz tega potegniti svoje zaključke. Najvažnejši zaključek je že napravil tovariš Tito v svojem referatu in jaz se s tem zaključkom iz vsega srca strinjam. To je njegov predlog o spremembi Komunistične partije Jugoslavije v »Zvezo komunistov Jugoslavije«, vzpo­ redno pa sprememba Ljudske fronte v »Socialistično zvezo delovnega ljudstva«. Mislim, da so prav to tiste nove oblike, ki ustrezajo sedanjim razmeram. Socialistična zveza mora obsegati vso politično aktivnost v okviru socialističnega raz­ voja kakor tudi popolno notranjo diskusijo o oblikah in tempu tega razvoja. Zveza komunistov mora biti samo del te sociali­ stične zveze, tisti najzavednejši in najodločnejši njen del, ki se bo povsod in na vsakem mestu boril za dosledno socialistično smer v našem notranjem razvoju, za socialistično vzgojo našega delovnega ljudstva, za tak dvig njegove socialistične zavesti, da bo samo sposobno nenehno oživljati in razvijati socialistično iniciativo s svojimi demokratičnimi političnimi, družbenimi in državnimi organizacijami. Mislim, da predlog, ki ga je postavil tovariš Tito, jasno kaže na prav takšen razvoj 160

stvari v naši državi, to je, da vsebuje prav tisto, kar je bi­ stveno in novo v razvoju socializma v Jugoslaviji: obračun z birokratizmom in državnim kapitalizmom ter afirmacija socia­ listične demokracije kot edino mogoče oblike resnične oblasti delavskega razreda in delovnega ljudstva sploh. Z novimi zmagami v boju za te smotre se bo Zveza komu­ nistov Jugoslavije pokazala vredno, da nosi naprej slavno revolucionarno zastavo Komunistične partije Jugoslavije.

VI. kongres KPJ

11

161

MILOVAN DJILAS

Zdi se mi, da bi naša diskusija ne bila popolna, če bi se ne dotaknili vprašanja programa Komunistične partije Jugoslavije, Sprejetega na V. kongresu KPJ, ter programa Komunistične partije Jugoslaviji oziroma Zveze komunistov Jugoslavije sploh. Najprej nekaj o programu, sprejetem na V. kongresu KPJ. Ta program je kar prehitro zastarel. Birokratski moskov­ ski oblastniki niso s svojimi onemoglimi in zavratnimi napadi na KPJ in našo deželo niti pustili, da bi se črnilo, s katerim je bil ta program napisan, posušilo. S svojo osvajalno in birokratsko prakso so nas nagnali, da se tega programa v teoriji, še manj pa v praksi ne držimo in da tudi mnoga vprašanja socializma ugledamo v drugačni, to je v pravi luči. Tega programa ni nihče ukinil, pač pa ga je poteptala borba z vsemi tistimi iluzijami revolucionarjev, ki smo jih imeli o ZSSR in njenih voditeljih, pa tudi o njihovi teoriji in praksi pri graditvi socializma. Pogosto sedaj srečujemo ljudi, ki se teh iluzij sramujejo, še bolj pogosto pa tiste, ki se trkajo na prsi, češ da so vse, kar se je zgodilo in kar se dogaja v ZSSR, videli že dolgo prej. Umljivo je, da so številni ljudje spregledali razne negativne pojave ZSSR, ki pa jih niso do konca pojasnili in jih tudi niso mogli pojasniti, saj je bilo to brez prakse nemogoče, brez odkrivanja družbenega bistva ZSSR v množični praksi borbe in socialistične graditve, kakršna je pripadla našemu delavskemu razredu in njegovemu revolucionarnemu gibanju. Revizijo socializma in revolucije ZSSR je lahko do konca odkril samo neki nov, stvarni socializem, neka nova, stvarna revolucija. Noben, čeprav še tako genialen posameznik tega ni mogel storiti, kajti to je najprej bila lahko samo stvar — družbene socialistične prakse in šele potem tudi teorije. Zdaj se ni težko trkati na prsi ter govoriti in dokazovati — da si slutil 162

Ameriko, ko jo je Kolumb že odkril. Vendar pa so samo že uresničene Kolumbove slutnje pomenile tudi odkritje Amerike. Kar se mene tiče in tudi mnogih drugih komunistov, nisem ničesar resnega niti videl niti slutil o stvarnosti v ZSSR prav tja do konca leta 1947 in začetka leta 1948. Videl sem sicer mnogo nepravilnosti in slabosti, mislil pa sem, da so to posle­ dice viharnega razvoja ruskih posebnosti in nerazumevanja konkretnih razmer v drugih deželah. Verjel sem, da je vse, kar o ZSSR rečejo njeni voditelji, točno in sem se zelo iskreno in predano boril’ zanjo — prav tako kot za svoje ljudstvo in za naše revolucionarno gibanje. Je bilo to tedaj — pred vojno in med vojno ter neposredno po njej — revolucionarno in pravilno? Seveda je bilo, kajti biti iskren in pošten in biti revolucionar je vselej pravilno, celo tedaj, ko je to naivno. Naivnosti se bo pošten borec vselej otresel v praksi, nepoštenja in reakcionarnosti pa nikdar, saj nepoštenje in reakcionarnost nista lastnosti borca, pač pa špekulanta in zatiralca. In ko smo se v praksi prepričali, da ZSSR in njeni voditelji niso to, kar pravijo da so, smo jim takrat odkrito povedali, kaj so, to jim pa govorimo tudi sedaj in govorili bomo tako dolgo, dokler ne bo ZSSR ubrala pot resničnega socializma, demokracije in politike enakopravnosti narodov in demokratičnih gibanj. Zaradi vsega tega ni vzroka, da bi se sramovali teh svojih iluzij, prav tako pa tudi ne našega programa, ki smo ga sprejeli na petem kongresu. Ta program kaže takratno idejno stanje v naši Partiji, kaže še vedno močan in globok vpliv vsakovrstnih, na pol prepisanih ter mehanično sprejetih teorij iz ZSSR, ki še niso bile preizkušene v praksi, v ognju borbe za socializem. Pa četudi je ta program v celoti zelo hitro in povsem zastarel, četudi se mora tako naglo menjati, saj je bila stvarnost kot običajno brezobzirna do revolucionarnih iluzij, ki jih je ta program izražal, se ga ne smemo sramo­ vati. Biti nam mora celo drag, čeprav je napačen in poln utvar. To so bile vendar utvare revolucionarne Partije, Partije s častnimi revolucionarnimi pobudami. Napake v njem pa so rezultat pomanjkanja lastnih izkušenj in čeprav naivne, vendar revolucionarne vere v ZSSR, v njene voditelje in v njihove teorije. In četudi se nam po tem programu ni treba ravnati in se nismo in se ne bomo ravnali, so vendar v njem bistvene resnice — vera v lastne socialistične sile in težnja KPJ, da bi spopada z ZSSR ne izzvala. To pa je tisto, na kar smo 165

lahko ponosni, saj je vera v lastne sile izkazala za pravilno, ker smo se mi samo branili pred poskusi zasužnjevanja, pred blatenjem našega revolucionarnega boja in pred poskusi za­ ustaviti našo pot v socializem in nas obrniti nazaj. Tudi na­ daljnje razvijanje socializma in socialistične teorije pri nas je mogoče prav tako pojmovati kot obrambo, obrambo naj­ višjih in najplemenitejših idealov pred Stalinovim revizio­ nizmom. Drugače ne more biti in tudi ne sme biti, saj smo samo del, dandanes vsekakor najbolj izpostavljeni del, orja­ škega gibanja narodov k socializmu. Ko smo v Politbiroju CK KPJ razpravljali o pripravah na ta kongres, smo prišli do zaključka, da je za izdelavo takšnega dokumenta premalo časa in da še niso dokončno začrtana pota ne le našega socialističnega razvoja, ampak tudi mednarodnega razvoja. In res, če bi se lotili izdelave programa v naglici, bi iz tega ne moglo nastati nič globljega, trdnejšega in traj­ nejšega. Morali smo se in moramo se tako v teoriji, kakor tudi v praksi povsem, otresti birokratskih, sovjetskih in lastnih naplavin, prav tako pa tudi vsakovrstne buržoazno demokrat­ ske zmede, da bi se lahko lotili izdelave takšnega dokumenta. Sedaj te slabosti očitno odpravljamo. Predlog tovariša Tita o preimenovanju naše Partije odkriva pot, ki jo moramo ubrati pri izdelavi novega pro­ grama, se pravi, začrtati mora cilje in ideale komunistov kot najbolj zavednega dela socialističnih sil naše družbe. Program naše Zveze komunistov, kakor si ga jaz zamiš­ ljam, naj bi zajemal temeljna načelna vprašanja, temeljne poteze in tendence razvoja tako v ostalem svetu kakor tudi pri nas. Ni treba, da bi se spuščali v praktične, neposredne in organizacijske podrobnosti, pač pa mora biti predvsem ideološki, programski dokument, nekakšen manifest jugoslo­ vanskih komunistov in socializma sploh. Tudi na XIX. kongresu KP Sovjetske zveze je bilo skle­ njeno, da je treba spremeniti program, ki je bil sprejet, ko je živel še Lenin, od katerega pa v praksi ni ostalo niti sledu. Ta program je sicer slab, vseboval pa je tudi dobre stvari; predvideval je n. pr. tudi delavsko upravljanje v obliki postopnega sindikalnega vodenja gospodarstva. XIX. tako imenovani kongres KP Sovjetske zveze je sklenil, da bo temelj bodočega programa najnovejši Stalinov spis »Ekonomski pro­ blemi socializma v Sovjetski zvezi«. 164

Tudi v našem bodočem programu bi to lahko bil eden od temeljev, toda samo k negaciji vzpodbujajoči temelj, takšen, ki bi vzpodbujal kritiko nečesa, kar se samo kaže kot socializem in si nadeva masko socializma in marksizma. Videli bomo tako njihov kakor tudi naš program, pa bodo lahko delavci in napredni ljudje primerjali drugega z drugim in kar je še bolj važno — prakso prve in druge dežele. Dejanski pozitivni temelj našega programa pa mora biti Marxov nauk in pa analiza mednarodnega in našega razvoja ter poti naše dežele in človeštva v socializem in komunizem na temelju tega nauka. Brez te pozitivne vsebine naš bodoči, program ne bi mogel imeti tistega pomena za nas in za sociali­ zem sploh, ki ga sicer lahko ima, prav tako kot brez pozitivne nove prakse v graditvi socializma in socialističnih družbenih odnosov naša kritika Stalinovega maličenja socializma ne bi bila niti najmanj stvarna, znanstvena in učinkovita. Poleg tega pozitivnega kot osnovnega bi moral naš bodoči program imeti dve bistveni potezi — kritiko birokratizma in državnega kapitalizma ter kritiko buržoazne demokracije. Z nekaj besedami se bom dotaknil tudi tega drugega pro­ blema. Sedaj je za naše razmere postala nadvse važna tudi ta druga kritika, in sicer zato, ker naš nadaljnji razvoj nujno terja ne le borbo proti birokratizmu, pač pa se hkrati na tleh in v okviru samega socializma in socialistične demokracije porajajo, oživljajo in aktivno delujejo tudi težnje za povratek ne le k birokratizmu, marveč tudi k buržoazni demokraciji. Same oblike naše socialistične demokracije omogočajo te pojave in jih bodo tudi v prihodnje omogočale, saj ima in mora imeti tudi socialistična demokracija oblike, ki jih izko­ riščajo vsi državljani; vsi državljani pa niso za socializem. Iz teh oblik pa gre lahko še razvoj naprej v raznih smereh — k razvijanju teh oblik v nove, višje ali — nazaj k birokra­ tizmu ali k spreminjanju teh oblik v buržoaznodemokratske oblike, to se pravi, k vnašanju buržoaznodemokratske vsebine v te oblike. Zdi se mi, da se moramo prav sedaj zavedati naslednjega: čim bolj se bo pri nas razvijala socialistična demokracija, tem važnejše bodo postajale oblike, saj bodo čedalje bolj skladno izražale vsebino samo, čedalje večje pravice in čedalje večjo dejansko enakopravnost državljanov. In prav zaradi tega bodo postajali elementi buržoaznega demo­ kratizma — čeprav bodo hirali in prav zato, ker hirajo — 165

čedalje bolj živi, raznovrstni in žilavi. Tudi sama socialna — pretežno malomeščanska — struktura dežele je ugodna zanje. V marsičem pa tudi mednarodni položaj in mednarodni odnosi. Treba pa je upoštevati, da pri nas v resnici ni moglo biti in ne more biti prave buržoazne demokracije, kakršna se je n. pr. razvila v nekaterih zahodnih državah. Buržoazni demokratizem je sedaj pri nas dejansko samo začetna oblika, krinka za vrnitev nazaj na diktaturo buržoazije in monarhije, na razbijanje bratstva in enotnosti naših narodov, na polfevdalne privilegije cerkvenih knezov in podobno. Ce hočemo v resnici razvijati demokracijo ■— to pa moramo storiti in to je naša glavna dolžnost — če hočemo, da socializem premaga tudi birokratizem in kapitalistične ostanke, se moramo zave­ dati, da to ne bo šlo in ne more iti brez nevarnosti oživljanja in vsakovrstne aktivnosti ne samo birokratskih, temveč tudi buržoaznih elementov. Vzemimo dva preprosta primera: Danes duhovnika ne moremo zapreti samo zato, ker se z otroki — ne glede na tradicionalno »dostojanstvo« svojega poklica — žoga, četudi ne dela tega, da bi otroke zabaval, še manj pa zato, ker je sam postal otročji, temveč iz reakcionarnih političnih nagibov proti našemu gibanju, posebno pa proti našim mladin­ skim organizacijam. Danes prav tako ne moremo prepovedati ljudem z različnimi — pogosto tudi z reakcionarnimi, protimaterialističnimi nazori, da objavljajo svoja dela, saj bi s tem onemogočili samim sebi, nam komunistom, delavcem, napredni inteligenci, iznašati različna mnenja, onemogočili pa bi tudi mladim ljudem, da bi se iz njihovih vrst porajali talenti, čeprav bi bili — saj morajo biti, če že ne zaradi drugega, pa zato, ker so mladi — tudi ideološko konfuzni. Kakšen je torej »izhod« iz vsega tega? Mladinske organizacije, šola, komunisti in drugi morajo postati aktivni, prožni, morajo najti oblike, ki bodo bolj žive in bolj zanimive, pa tudi vsebinsko bogatejše od — recimo — duhovniških. Komunisti, marksisti in napredni ljudje sploh, morajo postati aktivni na kulturnem in idejnem področju. Pisati morajo, imeti predavanja, odkri­ vati in izpodbijati sleherni reakcionarni pojav, vendar tako, da bodo hkrati pozitivno razvijali znanost in znanstveno socialistično zavest ljudi. S samim odklanjanjem se ničesar ne doseže in je tipično za nedemokratične družbene odnose, za monopolizem v ideologiji in tudi v družbi. Po svojih argu­ mentih, po svoji znanstvenosti, po tem, da odkriva objektivne 166

tendence razvoja, je materializem potencialno močnejši od idealizma. Močnejši pa je lahko samo, če se bori, če je borbeni materializem in če je v resnici znanstven, če se dejansko bori z argumenti, če dejansko odkriva objektivne tendence razvoja, če razvija znanstveno misel. Ne potrebujemo materializma, ki ni močnejši in ki se ne razvija v odkriti borbi, ampak se naslanja na upravne ukrepe, 'ker to ni materializem, pač pa birokratski monopolizem. Ce hočemo torej mi, komunisti, zagotoviti zares demo­ kratičen in zares socialističen razvoj, se moramo politično in idejno boriti, pisati, govoriti in govoriti, razpravljati in razpravljati. Pri nas si ni mogoče zamisliti razvoja socialistične demokracije brez aktivnosti komunistov predvsem kot poli­ tičnih, idejnih, skratka vzgojnih delavcev v naši družbi. Proces razrednega boja pri nas še daleč ni končan. Samo nove oblike dobiva. In da bi se znašli v teh novih oblikah razredne borbe, se moramo otresti birokratskih šablon in metod. Moramo se boriti, in sicer predvsem s političnimi in idejnimi argumenti, saj tam, kjer zamenjujejo idejne in politične argumente z administrativnimi ukrepi, o demokraciji ne more biti niti govora. Mi nismo za demokracijo niti zaradi Zahoda niti zaradi Vzhoda, še manj pa zaradi buržoaznih odpadkov, pač pa zaradi nas samih, zaradi svojega delavskega razreda in svojega ljudstva, zaradi socializma — saj brez demokracije ni in ne more biti socializma — zaradi čistosti svojega lastnega sociali­ stičnega in komunističnega bistva in svojih končnih smotrov. In to, ta demokratična pot razvoja in borbe — bi se moralo odražati v našem bodočem programu. Predlagam kongresu, naj določi komisijo, ki bo ta program pripravila. Tej komisiji moramo naložiti, da napne vse sile, da do prihodnjega kongresa izdela program Zveze komunistov Jugoslavije.

167

BORIS KIDRIČ

Tovariši in tovarišice!

Dovolite mi, da se na kratko dotaknem nekaterih načelnih vprašanj našega novega gospodarskega sistema. Pogosto mislijo z novim gospodarskim sistemom samo bolj naraven in racionalen način gospodarjenja kakor po birokratsko-ekonomskili metodah. Tako pojmovanje gospo­ darskega sistema seveda ni netočno, vendar pa je precej nepopolno. Mislim, da je bistveno za celotno problematiko novega gospodarskega sistema, za njegovo sedanjo in bodočo graditev, vprašanje borbe proti birokratizmu oziroma biro­ kratskim ostankom v našem gospodarjenju, vprašanje borbe za resnično socialistično graditev naše države, torej vpra­ šanje, kako utrditi, poglobiti in razširiti tisto, kar je tov. Tito v svojem referatu na tem kongresu imenoval zgodovinsko prelomnico v konkretni borbi za socializem, t. j. upravljanje naše ekonomike po neposrednih proizvajalcih samih. Praksa je nedvomno potrdila, da tista smer in tisti prijemi v gra­ ditvi novega gospodarskega sistema, ki utrjujejo in razširjajo pravice neposrednih proizvajalcev, prinašajo hkrati, gledano s čisto ekonomskega vidika, najracionalnejše in najrentabilnejše rezultate, in da nasprotno birokratski način in metoda gospodarjenja — kakor hitro se ne pojavljata samo začasno in kot nujna potreba nekega trenutno težavnega ekonomskega položaja — povzročata gospodarsko stagnacijo, vsestransko zmešnjavo, skratka, zavirata nadaljnji razvoj materialnih proizvajalnih sil. Kaj je torej — gledano skozi prizmo borbe za resnično socialistične proizvodne odnose in proti birokratizmu oziroma njegovim elementom in potencialnim možnostim pačenja so­ cialistične revolucije — bistvo novega gospodarskega sistema, ki ga gradimo v naši državi? V odgovoru na to vprašanje se na tem mestu seveda ne bom ukvarjal s tehničnimi in strokovno ekonomskimi podrobnostmi, saj ta stran problematike niti ne 168

spada na naš kongres. Skušal pa se bom dotakniti tistih načel­ nih momentov našega novega gospodarskega sistema, katerega gradimo, ki določajo njegov socialistični značaj, ki imajo torej za nas komuniste poseben pomen prav s stališča ustvarjanja, utrjevanja in poglabljanja socialističnih proizvodnih odnosov. Mislim, da moremo in moramo, če tako gledamo, zahtevati od novega gospodarskega sistema, ki ga gradimo, tole: 1. Upravljanje naših tovarn in podjetij po neposrednih proizvajalcih samih. Ta zahteva je najbistvenejši prvi pogoj za ustvarjanje resničnih socialističnih družbenih odnosov. Ce ne bomo izpolnili te zahteve, ne bo mogoče dokončno zagotoviti socialistične družbene osnove, ker bi proizvajalna sredstva ostala v tej ali oni obliki odtujena neposrednim proizvajalcem. Naša država je lahko samo ponosna na to, kakor je včeraj poudaril tov. Tito, da smo mi to prelomnico v borbi za socializem že dosegli. 2. Novi gospodarski sistem mora temeljiti na objektivnih ekonomskih zakonih in se do skrajne možnosti izogibati administrativni dušitvi teh zakonov. Administrativna »borba« z objektivno obstoječimi ekonom­ skimi zakoni je namreč konec koncev jalova in iracionalna. Objektivni ekonomski zakoni — če to hočemo ali ne — bivajo namreč objektivno, pa se potemtakem administrativnim in birokratskim dejanjem, ki so usmerjena proti takemu njiho­ vemu bivanju in delovanju, vselej neusmiljeno maščujejo, in sicer navadno v zelo nakazili obliki. Končna posledica biro­ kratskega konflikta z objektivnimi ekonomskimi zakoni se neogibno pojavlja kot gospodarska stagnacija in nazadovanje. Ne gre pa samo za to. Vsaka koncepcija obsežnejše in dolgo­ trajnejše administrativne borbe z objektivno obstoječimi ekonomskimi zakoni poraja neizogibno sile nad družbo, ki to borbo izvajajo, take sile nad družbo pa se neizbežno razvijajo ravno v birokratsko kasto, v podrejanje in izkoriščanje nepo­ srednih proizvajalcev in vse družbe. Danes lahko ugotovimo, da smo v svoji gospodarski graditvi birokratski konflikt z objektivnimi ekonomskimi za­ koni v glavnem že likvidirali. Prav to dejstvo je povzročilo lani in v prvi polovici letošnjega leta izredno močan polet našega gospodarstva in je hkrati omogočilo, da veliko laže premagujemo posledice letošnje velike suše, kakor pa bi jih, če bi še uporabljali administrativni sistem gospodarjenja. To 169

poudarjam zlasti zaradi tega, ker pri nekaterih tovariših v državnem gospodarskem aparatu še zmerom prevladuje mnenje, da se je treba sedaj, zaradi letošnje suše, vrniti k administrativnim metodam gospodarjenja. Če bi naša država usvojila to mnenje, bi dosegli prav nasprotno od tistega, kar želimo. Po eni strani bi porabili mnogo več materialnih sredstev, kakor jih smemo v. danih pogojih, in na široko bi odprli vrata strahoviti špekulaciji, po drugi strani pa bi zavrli nadaljnjo graditev naših sociali­ stičnih družbenih odnosov in utrdili še obstoječe pozicije birokratizma. Seveda pri takem položaju ne moremo docela izključiti začasnih in posameznih administrativnih zahtev. Načelno gledano in na splošno vzeto pa se moramo skozi gospodarske težave, s katerimi imamo še opraviti, prebijati s socialističnim obvladovanjem objektivnih ekonomskih zakonov, ne pa z administrativno borbo z njimi. Omeniti je treba, da državni aparat, ki se ukvarja z gospodarskimi vprašanji, posebno v republikah in okrajih, zanemarja obilne možnosti, da bi dosegel naše gospodarske smotre z obvladanjem objek­ tivnih ekonomskih zakonov in si na tihem želi vrnitev k administrativnim metodam. Te v bistvu birokratske ostanke v nazorih ljudi moramo premagati, ker objektivno v veliki meri ovirajo naš nadaljnji socialistični razvoj in hkrati omogočajo, da se s posledicami suše okoriščajo — kar ne bi bilo potrebno — raznovrstni špekulantski elementi privatnokapitalističnega značaja. 3. Družbeno obvladovanje objektivnih ekonomskih zako­ nov je treba radikalno omejiti samo na tiste splošne okvire — v naši sodobni planski terminologiji jih imenujemo osnovne proporce družbenih planov — ki zagotavljajo, da v družbeni proizvodnji ne pride do pojavov kapitalistične anarhije, hkrati pa dajejo splošno smer gospodarskemu razvoju države. V okviru teh osnovnih proporcev se mora razvijati maksimalna iniciativa neposrednih proizvajalcev in komun. Doslej smo v tem pogledu nedvomno dosegli odločilno prelomnico. Od prejšnjega administrativnega in birokratskega planiranja smo dejansko prešli k določanju takih okvirov oziroma osnovnih proporcev. To pa ne pomeni, da smo že lahko zadovoljni s sedanjim stanjem razvoja te strani novega gospodarskega sistema. Predvsem se tako imenovani splošni proporci, oziroma konkretna zagotovitev teh proporcev, včasih 170

še vedno spuščajo v popolnoma nepotrebne podrobnosti, kar je ostanek prejšnjega birokratskega planiranja in kar ovira iniciativo neposrednih proizvajalcev. Nadalje je treba po­ udariti, da smo prav v metodiki splošnih proporcev oziroma pri določanju tega, kaj so dejansko splošni proporci in s čim družbeno obvladujemo ekonomske zakone — še vedno precej primitivni in togi. Še vedno uporabljamo okorne metode, ki bi jih lahko nadomestili z elegantnejširni pa tudi preprostejšimi. Manjka vsestranske kompleksne analize in ustrezne kombina­ torike, kar izvira v glavnem —■ tu mislim na naše ekonomiste — iz nezadostnega poznavanja objektivnih ekonomskih zako­ nitosti in birokratskega pojmovanja, da je mogoče znan­ stveno proučevanje in znanstveno utemeljeno kombinatoriko nadomestiti z administrativnim ukazovanjem, oziroma da so nekoč usvojene metode končna resnica, katere se ne smemo do­ takniti, še manj pa zavreči, brž ko se pokaže za neuporabno. Treba je tudi poudariti, da se glede na posamezne vrzeli v novem gospodarskem sistemu — ki povzročajo resda zelo nezaželene pojave, kakor so n. pr. preveliki krediti posamez­ nim podjetjem, preveliki zaslužki posameznih delovnih kolek­ tivov itd. — pojavljajo v državnem aparatu težnje, da bi odpravili te vrzeli s tem, da bi se vrnili k »preizkušenim« administrativnim metodam. To bi bila seveda čisto napačna pot. Z nekoliko boljšo obdelavo naše metodike in kompleksnej­ šim lotevanjem problematike novega gospodarskega sistema lahko omenjene vrzeli zelo hitro odpravimo. Splošni proporci morajo biti avtomatično primenljivi na temelju ustreznih zakonskih določb, ne pa da bi bila njih primenitev rezultat spremenljive samovolje posameznega držav­ nega organa. Obveznosti in pravice delovnih kolektivov in komun morajo biti stalne za določeno, vsaj enoletno obdobje, ker bi sicer brez pravne gotovosti ne bilo možnosti za samo­ stojno iniciativo neposrednih proizvajalcev, ta pa je prvi pogoj za resnično socialistične proizvodne odnose. Obstoji težnja, da bi prejšnje administrativno odločanje posameznih državnih organov nadomestili sedaj z administra­ tivnim odločanjem Narodne banke. S tem seveda ne bi nič pridobili za našo socialistično graditev, ampak bi le zamenjali en birokratski sistem z drugim, morda še hujšim. Družbeno­ ekonomska značilnost našega bančnega sistema je v tem, da predstavlja vsesplošno podružbljenje finančnih operacij, kar 171

je velikanska socialistična prednost nasproti sistemu privat­ nega kapitalizma. Vendar mi načelno odklanjamo monopolno odločanje in vsemogočnost bank, pa tudi Narodne banke. Monopolno odločanje in vsemogočnost banke ne bi bila zna­ čilnost socializma, ampak je to značilnost monopolističnega in državnega kapitalizma. V našem sistemu banka ne more biti nič drugega kakor družbeno obračunsko mesto, ki brez lastnega odločanja aplicira osnovne družbene proporce družbenih pla­ nov in ustrezne zakonske določbe in ki ne more uveljavljati nobene samovolje nad neposrednimi proizvajalci. Družbeno odločanje o procesu proizvodnje in razdeljevanja v smislu posameznih proporcev in zagotovitev teh proporcev je stvar svetov proizvajalcev in predstavniških organov delovnega ljudstva, ne pa stvar banke. Naloga nadaljnje graditve je, da se najdejo take tehnične metode, ki jih terja naš socialistični razvoj, ne pa da bi se zaradi sedanje — še toge, primitivne in slabe — tehnične metode zaviral nadaljnji socialistični razvoj. 4. Dejansko družbeno prisvajanje presežnega dela in socialistično demokratično razpolaganje s presežnim delom. Takoj moram poudariti, da je formulacija, ki sem jo sedaj podal, formalno sicer točna, da pa je dejansko nepopolna, ker se da razlagati na zelo različne, med seboj diametralno na­ sprotne načine. Formalno so se z njo, preden je Stalin oktroiral tisto slovito »likvidacijo potrebnega dela in presežnega dela v socializmu«, strinjali in jo uporabljali tudi sovjetski biro­ krati. Kako pa je v sovjetski praksi? V sovjetski praksi si prisvaja celotno presežno delo (razen enega dela kolhoznega) država. Konkretno: sovjetska birokratska kasta odtujuje nepo­ srednim proizvajalcem celotno presežno delo, odloča o njegovi nadaljnji uporabi in zadovoljuje na njegovi osnovi svoj pohlep po luksuzu. V tem pogledu je njena ekonomsko-družbena vloga popolnoma podobna vlogi kapitalističnega razreda. Pa ne samo to. Lahko celo trdimo, da ima sovjetska birokratska kasta zaradi svoje politične vsemogočnosti in popolne politične brezpravnosti sovjetskega delavskega razreda in sovjetskega delovnega ljudstva sploh zdaleč več možnosti, kakor je ima danes kapitalistični razred v kateri koli kapitalistični državi, da znižuje potrebno delo pod povprečni minimum, ki je neogibno potreben za kolikor toliko znosno življenje delov­ nega ljudstva. Sodobni sovjetski ekonomsko-družbeni sistem in politično-administrativna vsemogočnost sovjetske birokratske 172

kaste povzročata torej povečano izkoriščanje delavskega raz­ reda in delovnega ljudstva. Sodobna sovjetska »teorija« pa trdi, da je v Sovjetski zvezi prisvajanje presežnega dela socialistično, ker je državno... Stalin je v najnovejšem času celo razglasil, da zato še niso prešli v komunizem, ker imajo razen državne tudi kolhozno lastnino in da je za prehod v komunizem prvi bistveni pogoj — totalna državna lastnina ... Trditev sovjetskih »teoretikov«, da je v Sovjetski zvezi prisvajanje presežnega dela državno, ne pa privatnokapitalistično, je nedvomno točna. Toda prav dejstvo, da se je Okto­ brska proletarska revolucija kontrarevolucionarno birokratsko izrodila, dokazuje, da državno prisvajanje presežnega dela preneha biti socialistična značilnost, brž ko traja le malo dlje, kakor zahteva začetni stadij borbe za odpravo privatnokapitalističnega lastništva najosnovnejših proizvajalnih sred­ stev. Se več, državna lastnina proizvajalnih sredstev in državno prisvajanje presežnega dela vodita v svojem nadaljnjem razvoju neizogibno k temu, k čemur teži tudi sam razvoj privatnega kapitalizma. Ko je Stalin v najnovejšem času trdil, da pri njih investicije ne spadajo v sfero blagovne zamene in da je to dejstvo največja pridobitev socializma, je s tem v teoretičnem pogledu dosegel nasprotno od tega, kar je hotel. S tem, da je skušal prikazati državno prisvajanje in mono­ polistično uporabo presežnega dela za najvišjo socialistično pridobitev, je dejansko razgalil samega sebe in svoj lastni sistem. S tem je potrdil, da sodobni sovjetski ekonomskodružbeni sistem ni nič drugega kot skrajnje dosledno državnokapitalistično in monopolistično nadaljevanje tistega procesa, ki se je začel že z rojstvom »enostavnega« monopolističnega kapitalizma. Ce namreč s Stalinove trditve snamemo lažno marksistično frazo, ostaneta samo dve popolnoma goli dejstvi. Prvo dejstvo je, da si vse presežno delo, celo tisto nad povpreč­ nim, za znosen življenjski obstoj delovnega ljudstva neogibno potrebnim minimumom potrebnega dela, prisvaja birokratska država in da ga ni delavski razred niti malo deležen. Bistvo drugega dejstva je v tem, da ima birokratska država pri tem prisvajanju presežnega dela absolutno monopolističen položaj, za razliko od kapitalističnih držav, kjer je monopolizem — bodisi privatno-, bodisi državnokapitalistični — sicer močan in teži čedalje bolj k totalnemu državnemu kapitalizmu, pa 173

tega imanentnega smotra konkretno še ni dosegel, sovjetska birokratska kontrarevolucija pa ga je v celoti dosegla. Iz tega izhaja, da se razkriva Stalinovo »veliko mojstrstvo v graditvi socializma« kot doseganje tistega državnega kapitalizma, z birokratsko degeneracijo Oktobrske proletarske revolucije, h kateremu teži objektivni razvoj kapitalističnih držav sam po sebi. Da bi to prikril, se je moral Stalin zateči k najvulgarnejši reviziji marksizma. Hkrati je moral nastopiti kot ignorant v marksistični politični ekonomiji. Slaveč totalitarno državnokapitalistično in monopolistično prisvajanje presežnega dela, se je povzpel do trditve, da v sovjetskem sistemu nima več smisla govoriti o potrebnem delu in o presežnem delu in da so ustrezne Marxove formulacije, kolikor gre za sovjetsko stvar­ nost, zastarele. Kljub dejstvu, da je Stalin vse svoje življenje vulgariziral in primitiviziral marksizem, si je težko misliti, da je postal sedaj, na svoja stara leta, glede marksistične politične ekonomije in njene terminologije zares tolikšen ignorant, da ne bi vedel, da Marx ne istoveti presežnega dela s presežno vrednostjo, temveč da Marx predpostavlja, da vsaka vsaj malo razvita družba, ki je že prerasla najnižjo stopnjo materialnih proizvajalnih sil, mora proizvajati presežno delo. Ker je tako nepoznavanje marksistične terminologije celo pri Stalinu težko domnevati, je čisto jasno, da se je Stalin moral zateči k istim metodam, h katerim so se zatekali v boju proti marksistični politični ekonomiji vsi buržoazni politični ekono­ misti: k negaciji znanstvenih rezultatov, do katerih je prišel Marx na osnovi objektivne analize proizvodnega procesa. Stalin pa je tu buržoazne politične ekonomiste celo »prekosil«. Le-ti so se v glavnem omejili na to, da negirajo presežno vrednost, Stalin pa je, hoteč prikriti državnokapitalistično in birokratsko-monopolistično prisvajanje presežne vrednosti, negiral celo presežno delo in potrebno delo ... Sicer pa je Stalin s svojimi zadnjimi in končnimi »resni­ cami« očitno dokazal, da ni samo nezavedna »teoretična žrtev« svoje lastne birokratske prakse, ampak tudi zavesten pona­ rejevalec marksizma, ki bi rad prikril skrajnje izkoriščevalsko bistvo svojega sistema. Na kolikor toliko še pametno vprašanje nekega sovjetskega državljana, ali ni za sodobni kapitalistični razvoj tipično zraščanje monopolov z državnim aparatom, je Stalin na primer odgovoril, da je za ta razvoj tipično podre­ janje državnega aparata monopolom. Toda to, da si buržoazija 174

podreja državo, je tipično za ves kapitalistični razvoj, ne samo za monopole. Če torej negira v kapitalističnih državah čedalje večjo in čedalje bolj samostojno vlogo državnega aparata v gospodarstvu, Stalin vedoma prikriva tisto, kar mu je najteže prikriti — namreč da je privedel razvoj, ki ga je vodil sam, prav tja, kamor imanentno in objektivno teži tudi sam mono­ polistični kapitalizem. Zgodovinska zasluga naše Partije je v tem, da smo v na­ sprotju s sovjetsko teorijo in prakso tudi glede prisvajanja presežnega dela in upravljanja presežnega dela že storili odločen korak naprej v zares socialistični smeri. Neposredni proizvajalci so že udeleženi pri upravljanju presežnega dela. Družbene plane o prelivanju presežnega dela in o njegovi uporabi javno pretresajo delavski sveti in sindikalne organi­ zacije itd., dajejo glede njih svoje pripombe itd. Na tem mestu pa je vendar treba poudariti, da smo prav glede te bistvene značilnosti socialističnih proizvodnih odnosov šele na začetku in da zahteva ta proces nadaljnjih korakov naše države v smislu socialističnega upravljanja presežnegti dela. Seveda so naš dosedanji, bolj ali manj administrativni način upravljanja presežnega dela narekovali naš težki eko­ nomski položaj, naša zaostalost in potreba po graditvi tiste ključne industrije, ki je šele materialni temelj za resnični socialistični razvoj. Naše dosedanje ravnanje je bilo torej upravičeno in je vodilo k utrditvi materialnih temeljev sociali­ stične graditve države. Vendar pa ne bi bilo prav, razglašati za splošna socialistična načela to, kar smo storili zaradi nujnosti in s čimer bomo morali prav v smislu socialističnega razvoja pretrgati, kakor hitro nam bodo objektivni pogoji to dovolili. Ne nameravam predlagati konkretnih tehničnih in strokovno-ekonomskih receptov. Konkretna obdelava te pro­ blematike zahteva še določenega tehničnega in strokovnoekonomskega študija. Gre pa za splošne smernice, po katerih se moramo ravnati v nadaljnjem razvijanju socialističnodemokratičnega upravljanja presežnega dela. Mislim, da so te splošne smernice v glavnem naslednje: 1. Popolnoma je treba pretrgati z lažno marksistično pred­ postavko, da je socialistično, t. j. družbeno prisvajanje pre­ sežnega dela samo tisto prisvajanje, ki pomeni popolno odtujevanje presežnega dela neposrednim proizvajalcem oziro­ ma komunam. Prav to mnenje pa je teoretična »izhodiščna 175

točka« birokratskega sistema. Če lahko zaupamo neposrednim proizvajalcem upravljanje proizvajalnih sredstev, tedaj lahko izročimo njihovemu neposrednemu upravljanju tudi del raz­ širjene reprodukcije, in to prav do tistih mej, da tako neposredno upravljanje presežnega dela ne bi oviralo potreb po njegovem družbenem prelivanju. Te meje pa se bodo pri nas zlasti po končani ključni kapitalni graditvi vidno razširile. Zakaj se, recimo, naša podjetja ne bi mogla solidno rekonstru­ irati in razširiti iz presežnega dela, ki so ga sama producirala? To ne bi v ničemer pomenilo njihove lastnine nad akumulacijo, kakor tudi njihovo upravljanje tovarn ne pomeni njihove lastnine nad tovarnami. Zakaj ne bi mogli delovni kolektivi na temelju neposrednega upravljanja z večjim delom pre­ sežnega dela, ki ga proizvajajo, graditi svojega družbenega standarda — stanovanja, ambulante itd. itd.? Zakaj ne bi mogle komune, katerih delo lahko postane v nadaljnjem razvoju naše socialistične demokracije dejansko in zelo hitro predmet nepo­ sredne kontrole delovnih množic in neposrednih proizvajalcev, prevzeti večino prosvetnih in zdravstvenih materialnih izdat­ kov kakor tudi večino drugih izdatkov za družbeni standard, seveda s pogojem, da jim naši družbeni plani zagotove dovolj velik delež v družbenem presežnem delu? Ta delež v druž­ benem presežnem delu, s katerim bi razpolagale komune, dejansko sploh ne bi bil odtujen neposrednim proizvajalcem, ampak bi bil tudi ta pod njihovim neposrednim nadzorstvom, zlasti z delovanjem komunalnega sveta proizvajalcev. Če stvar tako gledamo, vidimo, da se ta del družbenega presežnega dela, ki se mora neogibno prelivati od neposred­ nega upravljanja delovnih kolektivov, delavskih svetov in komun v druga področja in druge republike, celo ob velikih izdatkih države za obrambo kakor tudi za ključno kapitalno graditev, občutno zmanjšuje v primeri z dosedanjim admini­ strativnim sistemom razširjene reprodukcije. J2. Ni treba, da bi se to družbeno nujno prelivanje pre­ sežnega dela vršilo samo z določbami družbenih planov. Del tega prelivanja se lahko vrši tudi z navadnim delovanjem objektivnih ekonomskih zakonov. Če namreč zagotovimo po­ trebne tehnične pogoje, se bo del presežnega dela, katerega imajo pravico upravljati podjetja in komune, nedvomno stalno vlagal v banko, ker ga ne bo mogoče takoj uporabiti, banka pa ga lahko s premišljenim in izdelanim sistemom kreditiranja, 176

dokler leži neuporabljen, posoja kol kredit tja, kjer je tre­ nutno potreben in kjer se dokaže rentabilnost njegove naložbe. 3. Dosedanji sistem tako imenovanih ključnih investicij je dejansko še vedno proračunski, kolikor koli smo ga doslej skušali na raznovrstne načine reorganizirati. Proračunski je zato, ker še ni dovolj upoštevan moment rentabilnosti in racionalnosti na temelju delovanja objektivnih ekonomskih zakonov, in ne samo administrativnega odrejanja, kadar gre za investicije. Moment rentabilnosti in racionalnosti pri dolo­ čanju ključnih investicij lahko pride pri nas v celoti do izraza s premišljenim kreditnim sistemom Narodne banke. Kreditni sistem predpostavlja seveda anuitete in obresti. Sovjetski »teoretiki» torej lahko zaženejo hrup, da pomenijo kredit, anuitete in obresti vrnitev h kapitalističnim metodam. Res je sicer, da kredit, anuitete in obresti po obliki ustrezajo blagovni proizvodnji in zameni. Toda mi se glede na naše nizke proizva­ jalne sile blagovni proizvodnji in zameni še dolgo ne bomo mogli odreči, vendar se ta blagovna proizvodnja in zamena ne izvajata več na temelju kapitalističnih, ampak socialističnih proizvodnih odnosov, sicer še kot ostanek starega v novem, vendar pa že kot sredstvo in metoda socialističnega razdelje­ vanja- Potemtakem so kredit, anuitete in obresti stara metoda samo po obliki, po vsebini pa ne več. Kredit se daje na temelju družbenega prisvajanja presežnega dela in se uporablja za družbene namene in ga lahko v smislu konkretnega uprav­ ljanja družbenega premoženja izkoriščajo bodisi neposredni proizvajalci komune, bodisi zaostale republike itd. Anuiteta se vrača v družbene fonde presežnega dela, ne pa k privatnemu prisvajalcu tujega presežnega dela. V takih pogojih pred­ stavljajo tudi obresti edinole družbeno kontrolo in zagotovilo, da je družbeno presežno delo, ki je bilo dano neki socialistični skupnosti v neposredno upravljanje, izkoriščeno racionalno, rentabilno, da omogoča obresti, ki so kot take spet del družbe­ nega presežnega dela. Lahko bi kdo ugovarjal, da bi obresti, ki bi jih zahtevali zvezni družbeni fondi, kadar bi šlo za kreditiranje posameznih zaostalih republik, dišale po starem' izkoriščevalskem načinu. Strinjam se s tem, vendar vztrajam na obrestih. Zvezni družbeni fondi jih lahko mirno prepuste zaostalim republikam oziroma področjem samim, da jih samo­ stojno upravljajo. Obresti pa morajo obstajati, ker sicer VI. kongres KPJ — 12

177

nimamo avtomatičnega nadzorstva na temelju objektivnih ekonomskih zakonov nad racionalnostjo investicije. Seveda pa ne trdim, da se da vse to, kar sem tu navedel, izvesti kar čez noč. Ne gre za to. Nujno potrebno pa je, da se usmerjamo k vsemu temu, t. j. da se starih metod ne držimo dlje, kakor to zahteva nujna potreba in da krenemo korak naprej v utrjevanju in poglabljanju naših socialističnih pro­ izvodnih odnosov takoj, kakor hitro nam objektivni pogoji to dovolijo. Prav v tem pa je dejansko socialistični proces — nenehno odpravljanje vsega, kar bi moglo, če bi trajalo predolgo, škodovati utrjevanju, poglabljanju in nadaljnjemu razvijanju socialističnih proizvodnih odnosov. Z vsemi temi ukrepi glede upravljanja presežnega dela, glede sistema kreditiranja in investicij, bomo dali najtrdnejši materialni temelj tudi varčevanju, katerega potrebo je tako ostro poudaril včeraj tov. Tito. Hkrati sem prepričan, da bomo s tako graditvijo novega gospodarskega sistema v materialnem pogledu izpodrezali korenine raznih lokalizmov. Kaj pa je materialni temelj vseh teh lokalizmov? Mislim, da je mate­ rialni temelj teh lokalizmov, ki lahko škodljivo delujejo tudi v šovinističnem smislu besede, ravno v birokratskem uprav­ ljanju presežnega dela po državnem aparatu. Na temelju takega administrativnega upravljanja nastane hlastanje za presežnim delom med republiškimi in zveznimi državnokapitalističnimi tendencami. Republiške državnokapitalistične tendence so se v danih pogojih pokazale seveda kot škodlji­ vejše, ker rušijo celovito koncepcijo jugoslovanske ekonomike. Kdo pa lahko docela jamči, da so naši zvezni družbeni plani zmeraj pravilni, kolikor niso podvrženi nadzorstvu in korek­ turi objektivnih ekonomskih zakonov samih? Jaz osebno n. pr. ne morem. Tovariši in tovarišice! Prepričan sem, da bomo prispevali k svetli perspektivi socialističnega razvoja v naši državi in tudi socializma na svetu, ki nam jo je včeraj tako jasno orisal tovariš Tito, tudi s tem, da se bomo vztrajno borili za nadaljnji razvoj našega novega gospodarskega sistema v smislu vse­ stranskega poglabljanja njegovega socialističnega značaja.

178

SVETOZAR VUKMANOVIČ-TEMPO

Tovariši in tovarišice!

V zvezi z referatom tovariša Tita bom govoril o perspek­ tivi izpolnitve programa ključne kapitalne graditve in v zvezi s tem o perspektivi nadaljnjega razvoja industrializacije naše dežele. Te dve vprašanji sta med seboj zelo tesno povezani, in da bi lahko govorili o perspektivi nadaljnjega razvoja indu­ strializacije stvarno, moramo neogibno dognati, kakšno stopnjo bo doseglo naše gospodarstvo po zaključku sedanjega plana ključne kapitalne graditve. Ampak prej, preden preidem na obravnavanje omenjenih problemov, je nujno potrebno, da pojasnim zvezo med našim petletnim planom in planom ključne kapitalne graditve. Pred­ vsem, moram takoj poudariti, je plan ključne kapitalne gra­ ditve v posameznih panogah mnogo širši, kakor je bil petletni plan, ker nam je položaj narekoval, da posamezne gospodarske panoge izjemoma pospešimo nad stopnjo, predvideno s pet­ letnim planom. Razen tega se plan ključne kapitalne graditve vsako leto širi z novimi objekti, kolikšno pa bo število novih objektov, ki bodo prišli v plan ključnih objektov v posameznih letih, to je odvisno od možnosti našega gospodarstva, t. j. od­ visno je v prvi vrsti od tega, koliko bo lahko naše gospodarstvo v kakšnem letu od ustvarjene akumulacije uporabilo za kapi­ talno graditev. Na kakšni stopnji razvoja je bila predvojna Jugoslavija v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu? Kakšno stopnjo industrijskega razvoja bomo dosegli po končani ključni kapitalni graditvi (natančneje: po dovršitvi ključnih objektov, ki so v letošnjem planu ključne kapitalne graditve) v primeri s stopnjo industrijskega razvoja v predvojni Jugoslaviji in v primerjavi s stopnjo industrijskega razvoja v industrijsko raz­ vitih deželah na Zahodu? Kakšna je nadaljnja perspektiva razvoja naše industrije po posameznih gospodarskih panogah? 179

L

PROIZVODNJA ELEKTRIČNE ENERGIJE

Glede razvoja proizvodnje električne energije je bila pred­ vojna Jugoslavija v zelo nezavidljivem položaju v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu, kar je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE (1939. LETA) ELEKTRIČNE ENERGIJE V PRIMERI S PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (1958. LETA):

Država

Količina v milijonih kWh

Na prebivalcav kWh

Jugoslavija . ................................ Avstrija............................................. Belgija............................................. Italija.................................................. Francija............................................. Švedska .............................................

1 100 3 000 5 300 15 500 18 600 8 200

71 445 634 360 444 1 350

Proizvodnja električne energije na prebivalca je bila torej v predvojni Jugoslaviji šestkrat manjša od proizvodnje elek­ trične energije na prebivalca v Avstriji, devetkrat manjša kakor v Belgiji, petkrat manjša kakor v Italiji itd. Razumljivo je, da pri takšni energetski bazi ni bilo mogoče misliti na nadaljnjo industrializacijo dežele. Kakšne rezultate bomo do­ segli v primeri s proizvodnjo električne energije v stari Jugo­ slaviji, je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE ELEKTRIČNE ENERGIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Količina v milijonih kWh

Na prebivalca v kWh

Proizvodnja 1939. leta...............................

1 100

71

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi......................................................

4 400

260

180

To pomeni, da bomo v tem časovnem obdobju uspeli po­ večati proizvodnjo električne energije štirikrat. S tem bomo praktično ustvarili razmeroma dobro energetsko bazo za našo sedanjo industrijo. Kar zadeva nadaljnji perspektivni razvoj industrije, se bo razumljivo morala vzporedno še nadalje raz­ vijati proizvodnja električne energije. To pa nikakor ne po­ meni, da bomo z dovršitvijo ključne kapitalne graditve dosegli raven proizvodnje električne energije v industrijsko razvitih državah na Zahodu, kar nam pokaže naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE ELEKTRIČNE ENERGIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠITVI KLJUČNE KAPITALNE GRADITVE, V PRIMERI Z RAVNIJO POVOJNE PROIZVODNJE ELEKTRIČNE ENERGIJE V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Država

Količina v milijonih kWh

Na prebivalca v kWh

Jugoslavija .................................... Avstrija............................................. Belgija............................................. Italija.................................................. Francija............................................. Švedska......................... ...................

4 400 6 300 8 500 25 000 31500 18 300

260 890 1000 547 765 2 660

Kaj nam kažejo ti statistični podatki? Očitno nam kažejo to, da kljub temu, da smo štirikrat povečali proizvodnjo elek­ trične energije, še vedno ne dosegamo niti predvojne ravni industrijsko razvitih dežel na Zahodu. Naša proizvodnja elek­ trične energije bo na prebivalca še vedno skoraj dvakrat manjša od predvojne proizvodnje v Avstriji, a v primeri s povojno proizvodnjo (1950. leta) nekaj več kot trikrat manjša; naša proizvodnja električne energije na prebivalca bo še vedno več kot dvakrat manjša od predvojne proizvodnje v Belgiji, a v primeri s povojno skoraj štirikrat; ravno tako bo naša proizvodnja električne energije na prebivalca nekaj manjša od predvojne proizvodnje v Italiji, a v primeri s povojno za nekaj več kot dvakrat manjša itd. Ali smo lahko zadovoljni z doseženimi uspehi na področju proizvodnje električne energije? Seveda smo lahko. Predvsem ni majhna stvar povečati proizvodnjo električne energije štiri­ 181

krat v sorazmerno kratkem časovnem razdobju, a poleg tega ni majhna stvar za zaostalo deželo, kakršna je bila naša, po­ večati proizvodnjo električne energije za več kot 5 milijarde kilovatnih ur. Ti uspehi so še večji, če upoštevamo razmere, v kakršnih smo gradili naše elektrogospodarstvo. Mi smo tako rekoč v procesu same graditve morali ustvarjati projektantske organizacije in usposabljati projektante, organizirati in oskr­ bovati s potrebno mehanizacijo vodogradbena podjetja in usposabljati gradbenike za zapletena vodogradbena dela. Poleg tega smo morali v teku same graditve postavljati elektrostrojno industrijo (znano je, da v predvojni Jugoslaviji ni bilo skoraj nikakršne elektrostrojne industrije) in hkrati proizvajati večji del potrebne elektrostrojne opreme za nove hidroelektrarne. Seveda so se zdaj pogoji za nadaljnjo perspektivno graditev elektrogospodarstva temeljito spremenili, ker že imamo tako projektantske organizacije kakor tudi vodogradbena podjetja, ki so sposobna, da neprimerno hitreje projektirajo in gradijo nove hidroelektrarne. Ravno tako imamo že precej razvito elektrostrojno industrijo, ki lahko izdeluje celotno strojno in elektrostrojno opremo za naše nove elektrarne, transformator­ ske postaje itd. In kako kaže nadaljnji razvoj elektrogospodarstva? Perspektivni razvoj elektrogospodarstva je v prvi vrsti odvisen od perspektivnega povečanja potreb po električni ener­ giji in od razpoložljivih hidroenergetskih virov (za graditev hidroelektrarn) ali razpoložljivih zalog premoga (za graditev termoelektrarn). Kar se tiče perspektivnega porasta potreb po električni energiji, moramo upoštevati dejstvo, da je predvojna potrošnja — 71 kilovatnih ur na prebivalca — natančno kazala gospodarsko zaostalost naše dežele, ki je bila v glavnem enaka kolonialnim deželam, in da bo vzporedno z razvojem gospo­ darstva rasla tudi potreba po električni energiji. Kolikor hi­ trejši bo gospodarski razvoj, toliko hitreje bo naša država vstajala iz gospodarske in kulturne zaostalosti, toliko hitreje bo rasla potreba po električni energiji. Kar se tiče drugega vprašanja, je znano, da razpolaga naša država z velikanskimi možnostmi za zgraditev novih hidrocentral, ki bi lahko dajale 50 milijard kilovatnih ur (mimogrede naj omenimo, da imajo takšne možnosti v Evropi samo še tri države: Francija, Šved­ ska in Norveška). Glede na takšne možnosti pridobivanja 182

električne energije v naši državi mora naša perspektivna gra­ ditev elektrogospodarstva temeljiti v glavnem na graditvi hidroenergetskih naprav, ki bodo proizvajale električno ener­ gijo najceneje. Kar se tiče graditve termoenergetskih naprav, ki bi delale kot dopolnilne naprave v mesecih, ko nastopa primanjkljaj vodnih sil, moramo upoštevati specifični položaj glede naših voda. V naši državi sta namreč dva režima vodnih sil: režim alpskih voda (značilnost alpskih voda je v tem, da zmanjkuje vode v zimskih mesecih) in režim ostalih naših rek (značilno za ostale naše reke je, da primanjkuje vode v po­ letju), ki se lahko medsebojno dopolnjujeta v enem energet­ skem sistemu. Razen tega so v naši državi velikanske možnosti za zgraditev akumulacijskih central, ki lahko akumulirajo večje količine vode in tako zagotovijo nepretrgano proizvodnjo električne energije tudi v mesecih, ko ni na razpolago dovolj vodnih sil. Glede na te možnosti nam ni treba graditi večje število termocentral (razen v nekaterih predelih). Potemtakem je zgraditev novih energetskih naprav (v prvi vrsti hidroener­ getskih), kakor tudi graditev celega sistema prenosa energije ena najosnovnejših nalog v perspektivni graditvi našega go­ spodarstva. INDUSTRIJA PREMOGA IN KOKSA

Kaj je značilno za industrijo premoga v predvojni Jugo­ slaviji? V predvojni Jugoslaviji smo uporabljali premog iz­ ključno kot trdo gorivo v industriji, v transportu in v gospo­ dinjstvu. Kemične industrije s premogom sploh ni bilo, čeravno je naša dežela znana po velikanskih zalogah premoga. Toda tudi v proizvodnji premoga za gorivo je predvojna Jugoslavija s proizvodnjo v majhnih in nerazvitih premogovnikih daleč zaostajala za industrijsko razvitimi državami na Zahodu, kar nam kaže tabela na 184. strani zgoraj. V proizvodnji premoga je bila torej Jugoslavija pred Italijo, Švedsko in Avstrijo, pač zato, ker te dežele nimajo skoraj nobenih zalog premoga. Potrebe industrije in transporta po gorivu pa so medtem rasle toliko bolj, kolikor bolj se je razvijala industrija in širil transport. Zato se je nujno moralo pojaviti vprašanje povečanja proizvodnje premoga. Koliko smo dosegli na tem področju, kaže tabela na 184. strani spodaj. 183

RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE (1939. LETA) PREMOGA V PRIMERI S PRED­ VOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Država Jugoslavija .................................... Avstrija............................................. Belgija............................................. Italija.................................................. Francija............................................. Švedska.............................................

Količina 1000 Ion

Na prebivalca

6 029 * 3 750 29 813 3125 50 248 443

0,39 0,55 3,57 0,07 1,20 0,07

kg

RAVEN PROIZVODNJE PREMOGA, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI (BREZ PROIZVODNJE RUDNIKA RASE):

Proizvodnja 1939. leta

Količina v 1000 ton

Proizvodnja po končani ključni kapitalni graditvi

Količina

Na prebivalca

Količina

Na prebivalca

6 029

0,39 kg

19 000

1,20 kg

To pomeni, da bomo proizvodnjo premoga povečali po dovršeni ključni kapitalni graditvi trikrat in s tem v glavnem krili narasle potrebe v industriji in v transportu. S tem seveda ne nameravam reči, da nam ne bo več treba pospeševati pro­ izvodnje premoga za gorivo. Potrebe po premogu bodo še nadalje rasle vzporedno z razvojem industrije in transporta in v skladu s tem se bo morala perspektivno razvijati tudi proizvodnja premoga za gorivo. V industriji so neprimerno večji uspehi doseženi na pod­ ročju kemične predelave premoga. Naši tehniški strokovnjaki so rešili problem pridobivanja koksa iz domačih premogov (mešanica rjavega s črnim premogom in z lignitom). Tako bo naša država prvič v zgodovini proizvajala koks in tudi ostale derivate iz premoga, ki se dobe po predelavi preostalih plinov iz koksarn (razna olja, naftalin, žveplo, amonsulfat itd.). S pro­ izvodnjo koksa bomo zadovoljili sedanje potrebe po njem. Ker * Brez proizvodnje premogovnika Raše. Količine premoga so na­ vedene v absolutnih količinah brez reduciranja na normalni premog.

pa bo po dovršeni ključni kapitalni graditvi močno porasla naša črna metalurgija, bodo porasle tudi potrebe po koksu in naša proizvodnja koksa ne bo mogla kriti naraslih potreb črne metalurgije. Kakšno raven razvoja pa bomo dosegli v proizvodnji pre­ moga v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu, nam bo pokazala naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE PREMOGA IN KOKSA, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S POVOJNO PROIZ­ VODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (PODATKI ZA PREMOG SO IZ 1950. LETA, ZA ŠVEDSKO IZ LETA 1948. PODATKI ZA KOKS SO IZ 1948. LETA): Koks

Premog

Država

jugoslavija . . . . Avstrija............. Belgija................ Italija............. Francija............. Švedska ...........

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

19 000 4 500 27 300 1800 50 850 371

1,20 0,64 3,20 0,04 1,23 0,05

Količina v 1000 ton

675

Na prebivalca v kg

0,04

—

—

5 526 1300 7 283

0,65 0,03 0,18

—

—

Naša država bo torej po proizvodnji premoga na prebi­ valca posekala Avstrijo, Italijo, Švedsko in se približala pro­ izvodnji premoga na prebivalca leta 1950 v Franciji. Po pro­ izvodnji koksa na prebivalca pa bo naša dežela posekala Avstrijo, Italijo in Švedsko, bo pa še zmeraj daleč zaostajala za Belgijo in Francijo. Kako bo z nadaljnjim razvojem premogovne industrije? Kakor smo že rekli, bodo potrebe po trdem gorivu rasle vzporedno z razvojem industrije in transporta, pa tudi zaradi porasta potrošnje premoga v gospodinjstvu namesto drv. V ta namen predvidevamo naprave za izboljševanje kakovosti pre­ moga, za črni premog separacije in sušilnice za lignit. Posebno potrebe po koksu bodo zaradi hitrega razvoja jeklarske indu­ strije naraščale zelo hitro. Zaradi tega se že v bližnji per­ spektivi pojavlja problem nadaljnjega povečanja proizvodnje koksa, da bi lahko zadovoljili potrebe črne metalurgije, ki jih bo imela po dovršeni ključni kapitalni graditvi. In v kolikor 185

se bo črna metalurgija dalje razvijala, bo nujno, da se vzpo­ redno razvija tudi proizvodnja koksa. Kar se tiče vprašanja, ali imamo možnosti za povečanje proizvodnje koksa, lahko rečemo, da razpolaga naša dežela z deset in deset milijardami ton premogovnih zalog. Naši geološki in rudarski strokovnjaki so ugotovili velikanske zaloge premoga v premogovnih predelih Kosova, Kolubare, Plevlja itd. V teh premogovnih predelih se da izkoriščati premog zelo poceni na dnevnih kopih. Naravno je torej, da se moramo v bodočnosti usmeriti na proizvodnjo premoga predvsem v teh predelih, ker bo to najbolj ekono­ mična proizvodnja premoga ne samo v naši državi, temveč tudi v Evropi. Glede možnosti za nadaljnje povečanje proiz­ vodnje koksa so naši strokovnjaki z laboratorijskim načinom rešili problem pridobivanja koksa iz čistega lignita. Kolikor bi dobili takšen rezultat tudi s polindustrijskimi poskusi, bomo nujno morali postavljati industrijske naprave za pridobivanje koksa ravno v teh predelih, ker bo pač proizvodnja lignita (kakor tudi osnovnih surovin za pridobivanje koksa) na teh področjih najbolj ekonomična. INDUSTRIJA NAFTE

Predvojna Jugoslavija ni imela kakšne razvite naftne indu­ strije, čeravno so bile v deželi možnosti tudi za razvoj te gospo­ darske panoge. V kakšnem stanju smo podedovali naftno indu­ strijo od predvojne Jugoslavije, pokaže tabela. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE IN PREDELAVE NAFTE (1959. LETA) V PRIMERI S PREDVOJNO PROIZVODNJO IN PREDELAVO NAFTE V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU: Derivati nafte

Surova nafta

Država

Jugoslavija . . . Avstrija........... Belgija.............. Italija .............. Francija........... Švedska........... 186

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

1 60

0,07 8,8

—

—

—

10 70

0,23 1,68 —

1500 8 130 60

Količina v 1000 ton

97 630

Na prebivalca v kg

6,3 93,2 __

34,8 193,5 9,8

Kakor vidimo iz tabele, industrijsko razvite dežele na Zahodu niso imele vse v glavnem razvite proizvodnje surove nafte, toda imele so precej razvito predelavno naftno indu­ strijo. Predvojna Jugoslavija pa ni imela ne proizvodnje nafte ne skoraj predelavne naftne industrije. Če upoštevamo dejstvo, da naša država ni imela razvite strojne industrije za proizvod­ njo vrtalnih garnitur in drugega vrtalnega orodja, da ni pro­ izvajala brezšivnih cevi, tedaj je razumljivo, da nismo mogli pospeševati proizvodnje surove nafte (ker zavoljo pomanj­ kanja deviznih sredstev nismo mogli dobivati iz inozemstva potrebne opreme za vrtanje in za izkoriščanje surove nafte), ampak smo forsirali razvijanje predelavne naftne industrije. Vzporedno smo forsirali izgradnjo strojne industrije, ki bi nam lahko izdelovala opremo za vrtanje in za izkoriščanje nafte. Razume se, da tudi nismo proizvodnje surove nafte zapostavili popolnoma, temveč smo v tem pogledu le dosegli določene uspehe, kar je mogoče razbrati iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE IN PREDELAVE NAFTE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO IN PREDELAVO NAFTE V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Proizvodnja in predelovanje 1939. leta

Proizvodnja in predelovanje po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Količina v tonah

Surova nafta........................... Plin . ......................................... Derivati nafte...........................

1000 — 97 000

360 000 70 000 750 000

Povečali bomo potemtakem proizvodnjo naftnih derivatov skoraj osemkrat, v proizvodnji nafte pa bomo naredili dovolj dober začetek. Kako daleč pa bomo v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu, nam bo pokazala naslednja tabela. 187

RAVEN PROIZVODNJE IN PREDELAVE NAFTE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO IN PREDELAVO NAFTE V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Derivati nafte

Surova nafta

Država

Jugoslavija . . . . Avstrija.............. Belgija................ Italija................ Francija............. Švedska ..............

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

360 1500

21,2 211,0

—

—

750 1200 360 3170 12 020 1 050

44,1 169,0 42,0 69,3 292,0 152,0

10 130 —

0,22 3,1 —

V proizvodnji surove nafte bomo torej samo za Avstrijo, medtem ko bomo v proizvodnji naftnih derivatov na prebi­ valca samo pred Belgijo. In kako kaže nadaljnji razvoj naftne industrije? Kar se tiče razvoja proizvodnje naftnih derivatov, lahko rečemo, da v bližnji bodočnosti ne prihaja v poštev graditev novih objektov zaradi tega, ker bomo z doseženo proizvodnjo po dovršeni ključni kapitalni graditvi v glavnem krili gospo­ darske potrebe po naftnih derivatih (razen nekaterih specialnih derivatov). Drugače pa kaže proizvodnja surove nafte. Predvsem bo naša strojna industrija pripravljena proizvajati vso potrebno opremo za vrtanje in za izkoriščanje, a naša črna metalurgija bo sposobna proizvajati vrtalne cevi. Razen tega so ta čas naši geološki in rudarski strokovnjaki našli nova nahajališča nafte, nova naftna polja. Potemtakem ne bo v prihodnosti nikakršne stvarne zapreke, da ne bi tudi naša proizvodnja surove nafte hitro napredovala. ČRNA METALURGIJA

Predvojna Jugoslavija je proizvajala vsega skupaj 227.000 ton jekla, čeravno je imela dežela velikanske zaloge železne rude (samo zaloge železne rude v Varešu in v Ljubiji cenijo na več kot 150 milijonov ton). Značilno je torej za staro Jugo­ slavijo pospeševanje proizvodnje in izvoza železne rude, a po 188

drugi plati pospeševanje uvoza valjanih jeklarskih proizvodov. S tem je predvojna Jugoslavija zgubila pri letnem izvozu okoli 350.000 ton železne rude, v plačilni bilanci približno 10 milijo­ nov dolarjev (računano po današnjih cenah in po uradnem kurzu za dolar). Za izvoženo rudo v količini 350.000 ton je dobivala vsega skupaj — računano po današnjih cenah — okoli 900 milijonov dinarjev, a za uvoz 159.000 ton surovega in starega železa, katerega količina ustreza kovinski vsebini izvo­ žene železne rude, je morala plačati približno 3,9 milijarde dinarjev. Potemtakem je stara Jugoslavija samo pri predelavi železne rude v surovo železo (da ne govorimo o nadaljnji pre­ delavi surovega železa v valjane izdelke) izgubila vsako leto več kot 3 milijarde dinarjev (kar znese, preračunano v dolarje, 10 milijonov dolarjev). A kakšen položaj je zavzemala v pro­ izvodnji surovega jekla v primeri z industrijsko razvitimi de­ želami na Zahodu, pokaže naslednja tabela. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE (1938. LETA) SUROVEGA JEKLA V PRIMERI S PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Država

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

Jugoslavija .................................... Avstrija............................................. Belgija............................................. Italija...................... .......................... Francija.................. ........................... Švedska .............................................

227 669 2 296 2 323 6 221 987

15,0 99,5 276,0 55,0 151,0 152,0

Predvojna Jugoslavija je torej proizvajala jekla na pre­ bivalca več kot šestkrat manj od Avstrije, več kot osemnajstkrat manj od Belgije, malo manj kot štirikrat manj od Italije itd. Zavoljo takšnega položaja v proizvodnji jekla smo se razumljivo morah usmeriti na to, da razvijemo jeklarsko in­ dustrijo na podlagi predelave lastnih surovin v železni rudi. A kakšne uspehe bomo dosegli v primeri s predvojno Jugo­ slavijo, je razvidno iz naslednje tabele.

189

RAVEN PROIZVODNJE JEKLARSKE INDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1939. leta

Proizvod Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kg

602 105 235

39,0 6,8 15,0

2 450 1048 1334

136,0 58,0 74,0

170

11,0

968

54,0

Železna ruda . . . Surovo železo . . Surovo jeklo . . . Valjano, vlečeno, kovano in lito jeklo................

Proizvodnja surovega jekla bo torej skoraj šestkrat večja po količini, a na prebivalca petkrat (to je zaradi porasta šte­ vila prebivalstva). A proizvodnja valjanih izdelkov bo nekaj manj kakor šestkrat večja. Čeravno smo dosegli takšen na­ predek, še kljub temu bo naša proizvodnja surovega jekla na prebivalca znatno zaostajala za proizvodnjo surovega jekla na prebivalca v industrijsko razvitih deželah na Zahodu. To pri­ merjavo kaže naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE SUROVEGA JEKLA, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S POVOJNO PROIZVODNJO SUROVEGA JEKLA V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (1951. LETA):

Država

Količina v 1000 ton

Na prebivalca v kilogramih

Jugoslavija .................................... Avstrija............................................. Belgija............................................. Italija.................................................. Francija............................................. Švedska .............................................

1334 1028 5 091 3 050 9 832 1 525

74 135 590 66 239 220

To pomeni, da bomo v proizvodnji surovega jekla na prebivalca skoraj dosegli predvojno raven v Avstriji (toda v 190

primeri z njeno povojno proizvodnjo bomo zaostajali skoraj dvakrat) in presegli predvojno in povojno raven v Italiji. Kljub temu bo naša proizvodnja surovega jekla na prebivalca še vedno štirikrat manjša od predvojne proizvodnje v Belgiji, a osemkrat manjša od povojne proizvodnje v Belgiji itd. Kako torej kaže z nadaljnjo graditvijo črne metalurgije? Perspektiva nadaljnje graditve črne metalurgije je odvisna predvsem od surovinske baze, t. j. od količin zalog železne rude. Kapacitete črne metalurgije, ki bodo dosežene z dovršitvijo ključne kapitalne graditve, so zavarovane z ugotovlje­ nimi zalogami železne rude v Varešu in v Ljubiji. Naši geološki in rudarski strokovnjaki pa iščejo nove zaloge rude na pod­ ročju zahodne Makedonije in južne Srbije. Razumljivo je, v kolikor bi na teh področjih našli znatnejše zaloge železne rude, da pridejo na vseh teh področjih v doglednem času v poštev nove naprave jeklarske industrije in da tako še bolj pospešimo proizvodnjo jekla in valjanih izdelkov. Seveda je perspektiva nadaljnjega razvoja črne metalurgije odvisna tudi od naših potreb po valjanem materialu (sedanjih in prihodnjih). In kako bo naša industrija preskrbljena z valjanim materialom po dovršitvi ključne kapitalne graditve? V glavnem bomo lahko potrebe naše industrije po valjanem materialu zadovoljevali sami (razen v nekaterih asortimentih). Toda v kolikor bo per­ spektivno rasla zmogljivost strojne in kovinske predelovalne industrije (na kar moramo računati), bodo vzporedno rasle tudi potrebe po valjanem materialu. Potemtakem moramo računati z nadaljnjo graditvijo črne metalurgije, če že ne v bližnji, pa vsaj v daljni perspektivi. PISANE KOVINE

Naša država je edina v Evropi, ki razpolaga s skoraj vsemi pisanimi kovinami. In vendar je predvojna Jugoslavija imela neprimerno manjšo proizvodnjo surovih kovin, valjanih in vlečenih proizvodov, kakor so jo imele industrijsko bolj razvite dežele na Zahodu, ki so gradile svojo industrijo pisanih kovin v glavnem na podlagi uvoza rud kakor tudi surovih kovin iz kolonij in ostalih nerazvitih dežel (med katerimi je bila tudi naša). Kakšen položaj je zavzemala naša država v primeri z industrijsko bolj razvitimi deželami na Zahodu, je 191

videti iz naslednje tabele (v oklepajih je navedena za indu­ strijsko razvite dežele samo proizvodnja na podlagi doma pro­ izvedenih rud). RAVEN PREDVOJNE (1939. LETA) PROIZVODNJE PISANIH KOVIN V PRIMERJAVI S PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Jugo­ slavija

Avstrija

Količina v tonah.

1705

4 283

34 200

52 500

1900

Na prebi­ valca v kg

o,ll

0,64

0,79

1,25

0,31

Količina v tonah

41 643

(1 000)

—

—

—

11 300

Na prebi­ valca v kg

2,68

—

—

""

1,86

Količina v tonah

10 651

9 200

96 000

38 10O (46 800)

42 000 (5 400)

Na prebi­ valca v kg

0,68

1,36

11,46

0,88

1,00

Količina v tonah

4 918

Na prebi­ valca v kg

0,32

Količina v tonah

1500

Na prebi­ valca v kg

0,09

Svinec

Baker

Aluminij

Država

Antimon

e O

192

Belgija

Italija

36 000 185 700 (106 0U0)

•

Francija Švedska

60 300 (500)

0,84

1,44

—

365

2181

—

0,008

0,05

22,21

-

Kaj nam kažejo navedeni podatki? Podatki nam očitno kažejo to, da razpolaga naša dežela z vsemi glavnimi pisanimi kovinami, medtem ko med zahodnimi deželami razpolaga Italija z lastnimi surovinami za proizvod­ njo svinca, cinka, antimona in nekaj aluminija; Avstrija raz­ polaga z lastnimi surovinami za proizvodnjo svinca in nekaj bakra; Francija razpolaga s surovinami za proizvodnjo alu­ minija in nekaj svinca in antimona; Belgija pa nima nikakršnih surovin in njena proizvodnja cinka in svinca je odvisna od uvoza rud in koncentratov. Razumljivo je, da se s takšno stopnjo razvoja naše meta­ lurgije pisanih kovin nikakor nismo mogli zadovoljiti, ampak smo morali v prvi vrsti razviti topilniško industrijo (da bi dosegli predelavo rud in koncentratov v naši državi), vzpo­ redno z razvojem topilniške industrije pa smo morali razvijati tudi valjarniško industrijo (da bi lahko tudi surove kovine predelovali v polfabrikate in jih dali na razpolago za potrebe naše industrije). S tem bi obenem prenehali tudi s kolonialno prakso stare Jugoslavije, ki je izvažala rude, koncentrate in surove kovine, uvažala pa valjane in vlečene izdelke za potrebe svoje industrije. Kakšne uspehe bomo dosegli po dovršeni ključni kapitalni graditvi, lahko vidimo iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE SUROVIH KOVIN, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI: Proizvodnja 1939. leta

Proizvod Aluminij.............. Baker ................... Svinec................ Cink in cinkov prah................ Antimon..............

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Količina v tonah

Na prebivalca v kg

Količina v tonah

Na prebivalca v kg

1705 41613 10615

0,11 2,68 0,68

37 500 34 000 75 200

2,03 2,15 4,76

4918 1 500

0,32 0,09

27 500 2 100

1,74 0,13

Imeli bomo torej dvaindvajsetkrat večjo proizvodnjo suro­ vega aluminija, sedemkrat večjo proizvodnjo svinca, več kot petkrat večjo proizvodnjo cinka, nekoliko večjo proizvodnjo antimona, medtem ko bomo v proizvodnji bakra nekoliko padli VI. kongres KPJ — 13

193

zaradi tega, ker je borska ruda glede kovinske vsebine precej opešala, čeprav je proizvajamo precej več kakor pred vojno. Kar se tiče proizvodnje rud in koncentratov bomo imeli še vedno določene količine za izvoz, kar je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE RUD IN KONCENTRATOV, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODI V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1939. leta

Vse v tonah

Boksitna ruda................ Kromova ruda in kromov koncentrat................... Cinkov koncentrat ....

Svinčev koncentrat ....

718 594

650 000

58 615 78 624

79 000 16 000

(proizvodnja 1938)

83 100

__

78 064 — 4 075

320 000 600 12 500

(proizvodnja 1938)

Piritni koncentrat .... Volframov koncentrat . . Manganova ruda ...........

(proizvodnja 1938)

Še vedno bomo izvažali znatne količine boksitne rude, kromove rude in kromovega in piritnega koncentrata. Svinčeni koncentrat in večidel cinkovega koncentrata pa bomo predelo­ vali doma (bakreni koncentrat so že prej predelovali doma). Kaj bo to pomenilo za naše gospodarstvo, je razvidno iz na­ slednjih podatkov: s predelavo boksita in surovega aluminija bomo prihranili naši državi za skoraj 17 milijonov dolarjev deviznih sredstev na leto (če bi enako količino boksita, ki ga bomo predelali v Strnišču in v Ražinah, izvozili, bi dobili vsega skupaj 360 milijonov dinarjev, če pa izvozimo aluminij, ki bi ga dobili iz enake količine izvoženega boksita, bi dobili približno 4.500,000.000 dinarjev). Ravno tako bi, če bi izvozili elektrolitni cink v višini pro­ izvodnje nove elektrolize cinka, ki se gradi v Šabcu, dobili za več kot 800 milijonov dinarjev več, kot če bi izvozili samo cinkove koncentrate, itd. itd.

In navsezadnje, kar se tiče razvoja industrije valjanega materiala, lahko rečemo, da bomo tudi na tem področju dosegli pomembne uspehe, kar je mogoče razbrati iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE INDUSTRIJE VALJANEGA MATERIALA IZ PISANIH KOVIN IN FEROLEGUR, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Proizvodnja 1959. leta

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Vse v tonah

Skupaj Valjani, vlečeni in stisnjeni izdelki iz bakra .................................. . . . Valjani, vlečeni in stisnjeni proizvodi iz aluminija ................................... Ferolegure........................................... Svinčene cevi in pločevina ............. Cinkova pločevina..............................

16 656

83 200

4 519

24 000

15 12 122

25 000 31400 1300 1500

— —

Proizvodnja valjanih, vlečenih in stiskanih proizvodov samo iz bakra in bakrenih zlitin se bo torej povečala več kot petkrat (tu ni računana tovarna kablov v Svetozarevu) v pri­ meri s proizvodnjo v predvojni Jugoslaviji. Tako bo naša indu­ strija popolnoma preskrbljena z valjanimi, vlečenimi in stiska­ nimi izdelki. Poleg tega bo naša država dobila znatna devizna sredstva, ker ji ne bo več treba izvažati kovin in uvažati izdelkov in polizdelkov iz istih kovin. Kakšno stopnjo razvoja bomo dosegli v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu, je razvidno iz naslednje tabele (v oklepajih je nave­ dena samo proizvodnja iz rud, ki jih proizvajajo doma). Glej tabelo na strani 196. V proizvodnji aluminija bomo potemtakem presegli po­ vojno proizvodnjo aluminija v omenjenih industrijsko razvitih zahodnih državah (razen Francije). Ravno tako bomo presegli njihovo proizvodnjo bakra in svinca. Pri proizvodnji cinka nas prekosita samo Belgija in Francija, ki uvažata v glavnem rude iz kolonij. Kako bo z nadaljnjim razvojem naše industrije pisanih kovin ? 195

Upoštevajoč dejstvo, da bomo s proizvodnjo, ki jo bomo dosegli po končani ključni kapitalni graditvi, popolnoma za­ dovoljili sedanje in za prihodnje predvidene potrebe našega RAVEN PROIZVODNJE PISANIH KOVIN, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S POVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (PODATKI ZA ŠVEDSKO ZA ALUMINIJ IN BAKER SO ZA 1949., DRUGI ZA 1950. LETO):

Jugo­ slavija

Avstrija

Belgija

Italija

Količina v tonah

37 500

18 200

—

37 000

60 600

4 000

Na prebi­ valca v kg

2,03

2,54

0,81

1,47

0,58

Količina v tonah

34 000

5 140 (1 650)

—

Na prebi­ valca v kg

2,15

0,73

—

Količina v tonah

75 200

10 900 (4 440)

62 000

38 700 (38 200)

Na prebi­ valca v kg

4,76

1,54

7,25

0,85

1,51

Količina v tonah

27 500

177 000

38 000 (70 800)

71 400 (10 200)

Na prebi­ valca v kg

1,74

20,70

0,83

1,73

—

Količina v tonah

2 100

—

2 432

498

1 100

—

Na. prebi­ valca v kg

0,13

—

0,28

0,01

0,02

—

Francija Švedska

16 700

55

2,43

Antimon

Cink

Svinec

I

.

Baker

Aluminij

Država

196

62 300 (11 000)

16 700

■

2,43

gospodarstva, nam za sedaj ni treba, da bi še nadalje forsirali razvoj te gospodarske panoge. Izjemoma bo treba v bližnji prihodnosti odpreti rudnik bakra v Majdanpeku, ker bi s tem povečali proizvodnjo bakra za približno 30.000 ton surovega bakra in s tem v marsičem izboljšali plačilno bilanco naše države z inozemstvom. INDUSTRIJA NEZGORLJIVEGA MATERIALA

Dejstvo, da so z razvojem naše industrije (posebno črne metalurgije in kemične industrije) nenehno naraščale potrebe po nezgorljivem materialu, in dejstvo, da je razpolagala naša država s kakovostnimi surovinami za izdelavo nezgorljivega materiala (kromit, magnezit, nezgorljiva glina itd.), sta po­ vzročili, da smo začeli graditi industrijo nezgorljivega mate­ riala. S tem smo obenem hoteli prekiniti z navado, ki je prevladovala v stari Jugoslaviji, da se namreč naše kakovostne surovine izvažajo, uvažajo pa se določeni nezgorljivi proizvodi (samotna opeka, magnezitna in krommagnezitna opeka itd.). Kakšne uspehe bomo dosegli, je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE NEZGORLJIVEGA MATERIALA (SAMOTNE OPEKE, MAGNEZITNE IN KROMMAGNEZITNE OPEKE, SINTERMAGNEZITA ITD.), KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1939.leta

Vse v tonah

21040

165 C00

Dosegli bomo potemtakem približno osemkratno povečanje proizvodnje nezgorljivega materiala. S tem bomo zadovoljili sedanje in v prihodnje predvidene potrebe naše industrije. Poleg tega bomo z graditvijo industrije nezgorljivega materiala prihranili za 8 milijonov dolarjev deviznih sredstev (ta pri­ hranek se bo realiziral zaradi razlike v ceni med surovinami — kromit, magnezit itd., ki smo jih doslej izvažali, in dovršenimi proizvodi iz teh surovin — magnezitne in krommagnezitne opeke, ki jih bomo proizvajali v naših novih tovarnah). 197

Glede nadaljnjega razvoja industrije nezgorljivega mate­ riala se ne kaže potreba, da bi jo še širili, zato ker bodo dosežene zmogljivosti zadostovale tudi za vnaprej predvidene potrebe našega gospodarstva. To pa ne velja za siliko nezgorljivi material, proizvodnjo katerega bomo morali razviti v bliž­ nji bodočnosti. KEMIČNA INDUSTRIJA

Tudi v kemični industriji je stara Jugoslavija precej za­ ostajala za razvitimi industrijskimi deželami na Zahodu, kar je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE NEKATERIH OSNOVNIH PROIZVODOV KEMIČNE INDUSTRIJE V PRIMERJAVI S PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDU­ STRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU: Žveplena kislina

Država

Količina v tonah

Jugoslavija 1939.1. 14100 Avstrija 1938.1. . . 28 000 Belgija 1938.1. . . . 749 000 Italija 1958.1. . . . 760 000 Francija 1938.1. . . 1 272 000 Švedska 1938.1. . . 167 000

Na pre­ bivalca v kg

0,9 4,1 89,1 25,0 32,0 20.0

Natrijev hidroksid (kavstična soda)

Natrijev karbonat (kalcinirana soda)

Količina v tonah

Na pre­ bivalca v kg

Količina v tonah

Na pre­ bivalca v kg

13 914 6 000

0,9 0,9

21 967 42 000

1,4 6,3

—

—

—

—

165 000 126 000 16 000

3,8 3,0 1,9

352 000 484 000

8,2 11,0

—

—

Kakor je videti iz tabele, je stara Jugoslavija posebno zaostajala v proizvodnji žveplene kisline (proizvajala je več kot 27-krat manj na prebivalca kakor Italija, več kot 35-krat manj kakor Francija itd.), a dušikove kisline sploh ni pro­ izvajala. Razen tega je stara Jugoslavija zaostajala, čeravno manj, tudi v proizvodnji kavstične in kalcinirane sode. Razum­ ljivo je, da se s takšnim stanjem v kemični industriji nismo, mogli spoprijazniti, ker je predvsem razvoj našega gospodar­ stva neogibno množil potrebe po osnovnih proizvodih kemične industrije, poleg tega pa smo imeli doma glavne surovine za proizvodnjo žveplene kisline (kot vzporednega proizvoda iz topilnice bakra in cinka in kakor glavnega proizvoda iz pirita), 198

za proizvodnjo dušikove kisline (velike zaloge lignita) in za proizvodnjo kavstične in kalcinirane sode (velike zaloge soli). Kakšen uspeli bomo dosegli v tej industrijski panogi, pokaže naslednja tabela. KAVEN PROIZVODNJE NAJVAŽNEJŠIH PROIZVODOV KEMIČNE INDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Proizvodnja 1939. leta

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Vse v tonah

Žveplena kislina........... Solna kislina................ Dušikova kislina........... Natrijev hidroksid .... Natrijev karbonat .... Kalcijev karbid.............. Tekoči klor ...................

14 100 800 — 13 914 21 967 63 611 80

115 000 4 575 14 400 45 000 60 000 65 000 2 670

Iz zgornje tabele je lepo razvidno, da bomo povečali pro­ izvodnjo žveplene kisline osemkrat in solne kisline skoraj šest­ krat, več kot trikrat proizvodnjo kavstične in nekaj manj kot trikrat kalcinirane sode in da bomo prvikrat začeli s pro­ izvodnjo (zmogljivost 14.400 ton) dušikove kisline. Proizvodnja kalcijevega karbida je ostala enaka kakor leta 1939. Kakšen položaj bomo zavzeli v primeri z industrijsko raz­ vitimi deželami na Zahodu, pokaže tabela na str. 200. Po končani ključni kapitalni graditvi bo naša država pro­ izvajala nekaj manj kot trikrat manj žveplene kisline na pre­ bivalca, kakor je proizvajajo po vojni v Italiji, in nekaj več kot štirikrat manj, kot je proizvajajo po vojni v Franciji itd. V proizvodnji kavstične sode bo naša država skoraj dosegla povojno raven proizvodnje kavstične sode na prebivalca v Italiji, še vedno pa bo zaostajala za proizvodnjo na prebivalca v Franciji. Kako kaže nadaljnji razvoj kemične industrije? To bo odvisno predvsem od potreb našega gospodarstva po osnovnih proizvodih kemične industrije in tudi od surovinske baze v deželi.

RAVEN PROIZVODNJE NEKATERIH NAJVAŽNEJŠIH ARTIKLOV KEMIČNE INDU­ STRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽEL NA ZAHODU: Žveplena kislina

Država Količina v tonah

Jugoslavija........... 115 000 Avstrija 1950. 1. . . 8 000 Belgija 1949. 1. . . . 826 000 Italija 1950. 1. . . . 1141000 Francija 1950. 1. . . 1215 000 Švedska 1948. 1. . . 281 000

Na pre­ bivalca v kg

Kavstična soda

Kalcinirana soda

Količina v tonah

Na pre­ bivalca v kg

Količina v tonah

Na pre­ bivalca v kg

1,1

45 000 31 000

2,8 4,4

60 000 95 000

3,8 13,4

25,0 30,0 40,0

151 000 240 000 58 000

3,3 5,8 8,5

341000 717 000 —

7,4 17,5

7.3

—

Sedanje gospodarske potrebe po žvepleni in dušikovi kislini kakor tudi po kavstični in kalcinirani sodi bodo v glav­ nem krite (razen do neke mere po dušikovi kislini in drugih dušikovih spojinah). Kolikor pa nam je potrebno, da dobimo dušičnata in fosfatna gnojila za pospeševanje kmetijske pro­ izvodnje (to pa bo ena poglavitnih nalog naše perspektivne graditve), bomo morali neogibno razvijati proizvodnjo duši­ kovih spojin in žveplene kisline, ker so to glavne surovine za proizvodnjo dušičnatih in fosfatnih gnojil. Kar se tiče surovinske baze za proizvodnjo dušikovih spo­ jin in žveplene kisline, ima naša dežela veliko možnosti. Porast proizvodnje žveplene kisline lahko dosežemo z otvoritvijo rud­ nika bakra v Majdanpeku in z zgraditvijo velike topilnice bakra, v kateri bi topili borski in majdanpeški bakrov kon­ centrat. Iz takšne topilnice bi lahko kot stranski proizvod dobili več kot 300.000 ton žveplene kisline. Razen tega bi lahko dobivali žvepleno kislino tudi z neposrednim praženjem pirita, ki ga sedaj izvažamo v inozemstvo (prednost takšnega postopka je v tem, da dobimo kot vzporedni proizvod piritno žlindro, iz katere lahko dobivamo sivo surovo železo, ki je zelo potrebno naši črni metalurgiji in strojni industriji). Glede surovin za razvoj proizvodnje dušikovih spojin imamo izredne možnosti, ker razpolagamo z deset in deset milijardami ton lignita, ki ga lahko izkoriščamo na dnevnih kopih. V bližnji prihodnosti 200

se bomo torej proizvodnje dušikovih spojin in žveplene kisline morali lotiti, če že želimo še nadalje pospeševati proizvodnjo dušičnatih in fosfatnih gnojil. PROIZVODNJA UMETNIH GNOJIL

Čeravno je bila predvojna Jugoslavija v glavnem kmetij­ ska dežela, kljub temu ni ves čas svojega obstoja skoraj nič ukrenila za napredek kmetijske proizvodnje. Koliko kakšna dežela pazi na napredek kmetijske proizvodnje, je lahko spo­ znati tudi iz tega, koliko je razvila proizvodnjo umetnih gnojil. Koliko pa je predvojna Jugoslavija storila za proizvodnjo umetnih gnojil, je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE (1959. LETA) V PRIMERJAVI S PROIZ­ VODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (ZA VSE TE DEŽELE JE VZETA PROIZVODNJA FOSFATNIH GNOJIL IZ LETA 1950, A DUŠIČ­ NATIH IZ 1938. LETA. DUŠIČNATA GNOJILA SO NAVEDENA PO PODATKIH O DUŠIKU); Dušičnata gnojila

Država

Jugoslavija . . . . Avstrija............. Belgija................ Italija ................ Francija............. Švedska..............

Količina v tonah

8 000 1500 93 000 10'9 000 196 GOO —

Fosfatna gnojila

Na prebivalca v kg

Količina v tonah

Na prebivalca v kg

—

53 000 1 264 000 247 000 1 406 000 1 173 000 261 000

3,5 187,0 32,5 32,0 28,0 31,0

—

— — —

Po proizvodnji umetnih gnojil je bila torej predvojna Jugoslavija v zelo nezavidljivim položaju med evropskimi državami, čeravno so bile v deželi vse možnosti (solidna surovin­ ska baza itd.) za krepak porast proizvodnje umetnih gnojil in potrebe po njih v kmetijstvu velikanske. Če upoštevamo dej­ stvo, da je za ves naš gospodarski razvoj izredno pomembno, kako pospešiti kmetijsko proizvodnjo, moramo ugotoviti, da smo v dosedanjem obdobju posvetili temu problemu najmanj pozornosti (čeravno smo dosegli nekatere uspehe). Kakšne uspehe smo dosegli, pokaže naslednja tabela. 201

RAVEN PROIZVODNJE UMETNIH GNOJIL, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI: Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1939. leta

Proizvod

Vse v tonah

Dušičnata gnojila . . Fosfatna gnojila . .

. .

29 000 195 000

8 000 53 000

Razumljivo je, da so doseženi rezultati popolnoma neza­ dovoljivi, če upoštevamo potrebe našega kmetijstva po umetnih gnojilih in možnosti, ki jih imamo (solidna surovinska baza) za porast proizvodnje umetnih gnojil tako visoko, da bi lahko v polni meri zadovoljila potrebe našega kmetijstva. Takšno ne­ zadovoljivo stanje v proizvodnji umetnih gnojil se še bolj raz­ ločno kaže v naslednji tabeli. RAVEN PROIZVODNJE UMETNIH GNOJIL, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S POVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU: Dušičnata gnojila

Država Jugoslavija .... Avstrija.............. Belgija................ Italija................ Francija............. Švedska.............

Fosfatna gnojila

Količina v tonili

Na prebivalca v kg

Količina v tonah

Na prebivalca v kg

29 000 120 000 220 000 280 000 310 000

1,8 16,9 25,6 6,1 7,5

—

—

195 000 1 200 000 387 000 1 255 000 1 680 000 390 000

12,4 169,0 45,0 27,0 41,0 55,0

Tako torej vse industrijsko razvite države izredno skrbijo za proizvodnjo umetnih gnojil in so v tej proizvodnji daleč pred nami. Kako vpliva uporaba umetnih gnojil na porast proizvodnje pšenice na hektar, je razvidno iz tabele str. 205. Kaj nam povedo ti podatki? Ti podatki nam kažejo, da je naša dežela po uporabi dušičnatih gnojil ne samo na zadnjem mestu, temveč na neverjetno nizki stopnji. Razen tega nam

202

Država

Holandija........... Belgija z Luksem­ burgom ........... Danska .............. Francija............. Jugoslavija . . . .

Potrošnja dušika (N2) na hektar v kilogramih

Pridelek pšenice na hektar v metrskih stotih

Povprečje 1934./38. leta

1949. leta

Povprečje 1934./38. leta

1949. leta

100,0

147,0

30,3

45,4

89,0 29,7 18,8 0,4

27,3 30,4 15,6 11,4

38,9 36,0 19,1 14,1

74,5 25,7 18,2 0,07

kažejo, da je tudi naša kmetijska proizvodnja po donosu na hektar ne samo na zadnjem mestu, marveč tudi na nizki stop­ nji (trikrat manjši donos na hektar kakor v Holandiji, Belgiji, Danski itd.). Kakšne so perspektive za razvoj proizvodnje umetnih gnojil? Razvoj proizvodnje umetnih gnojil je odvisen predvsem od potreb kmetijstva po dušičnatih in fosfatnih gnojilih in od zadostne surovinske baze v deželi. A kakšne so potrebe kme­ tijstva po dušičnatih gnojilih? Po oceni naših strokovnjakov bi naše kmetijstvo potrebovalo letno okoli 1,400.000 ton dušič­ natih gnojil (ali 224.000 ton dušika), v kolikor bi hoteli doseči popolno kritje potreb po dušičnatih gnojilih za vse kmetijske površine, ki jih zdaj posejemo. S tem bi oskrbeli hektar kme­ tijske površine s 195 kg dušičnatih gnojil (ali 31 kg dušika) in stopili v vrsto dežel, ki imajo najnaprednejše kmetijstvo (se razume, v pogledu uporabe dušičnatih gnojil). Bilo pa bi seveda nerealno, usmeriti se že v bližnji prihodnosti na to, da bi dosegli takšno proizvodnjo dušičnatih gnojil, ki bi lahko popolnoma krila potrebe kmetijstva. Realno bi bilo, če bi se v bližnji prihodnosti (po končani ključni kapitalni graditvi) usmerili na to, da dosežemo proizvodnjo približno 500—600 tisoč ton dušičnatih gnojil. Tako bi dosegli raven srednje raz­ vitih dežel po potrošnji dušičnatih gnojil na hektar, kar bi za sedanjo stopnjo razvoja našega kmetijstva zadostovalo. Glede surovinske baze za zgraditev tovarne dušičnatih gnojili pa smo že prej poudarili, da ima naša dežela velike zaloge lignita v premogovnih področjih Kosova, Kolubare, Plevlja itd. in da pride graditev objektov za proizvodnjo dušičnatih gnojil v po­ 203

štev predvsem v teh bazenih, ker se tam lahko proizvaja lignit najbolj ekonomično (dnevni kopi) in ker se večina teh pre­ mogovnih bazenov nahaja v kmetijskih področjih, v katerih bi proizvedena dušičnata gnojila tudi uporabljali. A kakšne so potrebe našega kmetijstva po fosfatnih gno­ jilih? Po oceni naših kmetijskih strokovnjakov bi jih naše kmetijstvo letno potrebovalo približno 1,800.000 ton (če bi hoteli kriti predvidene potrebe celotne zasejane kmetijske površine). Seveda bi bilo nestvarno misliti, da bi že v bližnji prihodnosti dosegli takšno proizvodnjo fosfatnih gnojil. Stvarno bi bilo, če bi vzeli za orientacijo proizvodnjo približno 600.000 ton fosfatnih gnojil (s čimer bi krili glavne potrebe kmetijstva v bližnji prihodnosti). Sicer pa bomo samo z zgraditvijo Majdanpeka in ustreznih topilniških zmogljivosti pridobili takšne količine žveplene kisline, da bomo dosegli skupno proizvodnjo fosfatnih gnojil več kot 600.000 ton. Kakor vidimo, je zgraditev Majdanpeka nujna že v bližnji prihodnosti ne samo zaradi bakra, temveč tudi zavoljo fosfatnih gnojil. TEKSTILNA INDUSTRIJA

Kakšno stanje nam je zapustila kot dediščino stara Jugo­ slavija v proizvodnji bombažnega in volnenega prediva, kakor tudi v proizvodnji umetnih vlaken in preje, je razvidno iz na­ slednje tabele. RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE (1939. LETA) NEKATERIH OSNOVNIH PRO­ IZVODOV TEKSTILNE INDUSTRIJE V PRIMERI S PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU: Bombažno predivo

Država

Jugoslavija........... Avstrija................ Belgija ................ Italija................... Francija................

204

Volneno predivo

Umetna vlakna in rayon prediva

Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

19 000 33 000 75 000 178 000 250 000

1,23 4,95 8,92 4,07 6,0

8 300 13 000 26 000 71 000 118000

0,55 1,91 3,09 1,62 2,83

— 1 000 6 000 119 000 34 000

— 0,15 0,71 2,72 0,81

Proizvodnja volnenega in bombažnega prediva na prebi­ valca je bila potemtakem v stari Jugoslaviji štirikrat manjša od predvojne proizvodnje na prebivalca v Avstriji. V primeri z ostalimi deželami je bilo razmerje še bolj neugodno. Ampak najbolj značilno za zaostalost predvojne Jugoslavije je dejstvo, da sploh ni proizvajala umetnih vlaken, čeravno je naša zemlja bogata s celuloznim lesom. Medtem ko so industrijsko razvite države pospeševale industrijo umetnih vlaken, čeravno niso imele celuloznega lesa, je predvojna Jugoslavija svoj celulozni les izvažala in uvažala umetna vlakna. Mi niti v povojni graditvi nismo uspeli odpraviti te zaosta­ losti na področju tekstilne industrije. Se vedno namreč nismo uspeli zgraditi tovarne za predelavo našega celuloznega lesa v umetna vlakna. Doslej nam je največja zapreka za zgraditev tovarne umetnih vlaken bilo pomanjkanje deviznih sredstev, pa tudi pomanjkanje poguma in bojazen naših strokovnjakov, da ne bi bili kos tehnološkemu procesu pri proizvodnji umetnih vlaken. Kakor vidimo, nismo v proizvodnji umetnih vlaken dosegli nobenega uspeha, smo pa imeli določene uspehe v pro­ izvodnji volnenega in bombažnega prediva. Kakšne uspehe smo dosegli, nam pokaže naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE BOMBAŽNEGA IN VOLNENEGA PREDIVA. KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PRO­ IZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Proizvodnja 1959. leta

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi Vse v tonah

Bombažno predivo .... Volneno predivo...........

19 000 8 300

46 000 18180

Kakor vidimo, smo proizvodnjo volnenih in bombažnih tkanin več kot podvojili. S tem smo dejansko do neke mere odpravili dediščino zaostalosti, ki nam jo je zapustila stara Jugoslavija, ki je uvažala ne samo umetna vlakna, temveč tudi volnena in bombažna prediva. Kakšno stopnjo razvoja bomo dosegli v primerjavi z industrijsko razvitimi deželami na Za­ hodu, je razvidno iz naslednje tabele.

RAVEN PROIZVODNJE NEKATERIH OSNOVNIH PROIZVODOV TEKSTILNE INDU­ STRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S POVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU (PODATKI ZA TUJE DEŽELE SE NANAŠAJO NA 1950. LETO):

>

Država

Jugoslavija........... Avstrija................ Belgija ................ Italija................... Francija................

Bombažno predivo

Volneno predivo

Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

46 000 19 000 98 000 216 000 251 000

2,79 2,68 11,39 4,69 5,94

18 180 11000 40 000 82 000 127 000

1,10 1,55 4,65 1,79 3,00

Umetna vlakna Količina v tonah

Na prebi­ valca v kg

—

—

33 000 23 000 103 000 84 000

4,64 2,69 2,24 2,00

V proizvodnji volnenega in bombažnega prediva na pre­ bivalca smo potemtakem dosegli raven proizvodnje v Avstriji, toda še vedno dvakrat zaostajamo za Italijo. In kako kaže nadaljnji razvoj proizvodnje volnenega in bombažnega prediva kakor tudi umetnih vlaken? Upoštevajoč dejstvo, da sedanje zmogljivosti volnenih in bombažnih predilnic v glavnem zadovoljujejo sedanje potrebe (razen po mikanem volnenem predivu), ni potrebe za graditev novih predilnic v bližnji bodočnosti (razen morebiti predilnice mikanega volnenega prediva). Drugače pa je glede graditve nove tovarne za izdelovanje umetnih vlaken (viskoze). Če upo­ števamo, da znašajo naše potrebe po umetnih vlaknih približno 20.000 ton in da imamo za takšno proizvodnjo dovolj lastnih surovin doma, je nujno potrebno, da v najbližji prihodnosti takšno tovarno postavimo. Takšna tovarna (zmogljivosti do 20.000 ton) bi omogočila, kar je treba posebej poudariti, naši tekstilni industriji, da bi lahko začela delati s polno zmoglji­ vostjo (danes dela samo s 60% svoje zmogljivosti), ker bi bila preskrbljena z zadostno količino surovin iz domače proizvodnje. STROJNA INDUSTRIJA

Iz vsega dosedanjega izvajanja jasno izhaja, da razpolaga naša dežela z vsemi osnovnimi surovinami, ki so potrebne za krepko rast industrije, posebno za rast strojne industrije. Kljub 206

temu nam je predvojna Jugoslavija zapustila v dediščino zelo primitivno stanje v strojni industriji, kar je razvidno iz na­ slednje tabele. raven predvojne proizvodnje strojne industrije v primerjavi s PREDVOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU:

Država

Jugoslavija 1939. leta........................ Avstrija 1937. leta .............................. Belgija 1938. leta................................ Italija 1938. leta ................................ Francija 1938. leta.............................. Švedska 1938. leta ..............................

Količina je izračunana v milijardah dinarjev po cenah iz leta 1952, na prebivalca pa v tisočih dinarjev

Količina

Na prebivalca

21,4 104,7 220,3 752,4 1873,4 419,3

1,39 15,5 26,4 17,5 44,5 69

Če upoštevamo dejstvo, da nas je pri hitrejšem razvoju proizvajalnih sil naše dežele v glavnem zaviralo pomanjkanje deviznih sredstev za nabavo strojne opreme za naša nova pod­ jetja iz inozemstva, potem je lahko razumeti naše prizadevanje, da zgradimo in razvijemo lastno strojno industrijo in da tako izdelamo potrebno opremo v naši lastni industriji. Koliko smo v tem uspeli, nam pokaže naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE STROJNE INDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V STARI JUGOSLAVIJI:

Proizvod

Vse vrednosti so preračunane po ekonomskih cenah iz leta 1952 v milijonih dinarjev Proizvodnja 1939. leta

Stroji in naprave za industrijo, ru­ darstvo in gradbinstvo................... Kmetijski stroji s traktorji ............. Sredstva za cestni promet................ Sredstva za železniški promet .... Ostalo...................................................

6 430 1 180 —

1930 11 890

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

42 470 17 420 5 420 14 050 70 640

Kakor je videti, doseženi uspehi niso majhni. Uspeli bomo povečati proizvodnjo strojev in industrijske opreme za gradbinstvo in rudarstvo skoraj sedemkrat. Kaj bo to pomenilo za naš nadaljnji gospodarski razvoj? To bo predvsem omogočilo hitrejši razvoj industrije, ker bodo naše strojne tovarne »Prvo­ majska«, »Litostroj«, »Djuro Djakovič«, »Edvard Kardelj«, »Franc Leskošek«, »Ivo Lola Ribar«, (Železnik), »Jedinstvo« lahko izdelovale orodne stroje, hidroturbine, parne turbine, visoke peči, opremo za jeklarne, valjarne, koksarne, opremo za proizvodnjo dušika, opremo za rafinerije, cementarne itd. (razen nekaterih delov). Poleg tega bo to omogočilo hitrejši napredek rudarstva in gradbeništva, ker bodo naše tovarne rudniških in gradbenih strojev (v Kruševcu, Smederevu, v Trbovljah itd.) v glavnem krile potrebe rudarstva in gradbe­ ništva po gradbeni in rudniški mehanizaciji. Razen tega bomo lahko povečali proizvodnjo traktorjev in kmetijskih strojev v naših tovarnah traktorjev in kmetijskih strojev skoraj šest­ najstkrat (»Pobjeda«, »Zadrugar«, Osješka livarna, Industrija motorjev v Rakovici itd.). Kaj bo to pomenilo za nadaljnji razvoj v našem kmetijstvu? Dejstvo je, da je ostalo kmetijstvo v vsem našem gospodarskem razvoju kot najbolj zaostala panoga. Glede na takšno stanje v kmetijstvu je zelo pomembno dejstvo, da smo storili tak korak v industriji traktorjev in kmetijskih strojev, ker nam bo to omogočilo, da v tekočem obdobju omogočimo hiter in krepak razvoj našega kmetijstva (kaže, da bo treba proizvodnjo traktorjev še povečati, ker nam predvidena proizvodnja ne bo mogla kriti vseh potreb kmetij­ stva po traktorjih). Poleg tega bomo prvič proizvajali kamione in druga prevozna sredstva za cestni promet v naših tovarnah avtomobilov (»TAM« v Mariboru, Tovarna kamionov v Priboju). S tem smo ustvarili prve pogoje za nenehno izboljševanje cestnega prometa. Razen tega bomo proizvajali diesel motorje (ne samo za ladje, temveč tudi za traktorje in kamione) v naših tovarnah (»Aleksander Rankovič« na Reki, »Vladimir Bakarič« pri Zagrebu, Industrija motorjev v Rakovici) in s tem našo industrijo, zlasti industrijo traktorjev in kamionov popolnoma osamosvojili. In navsezadnje, povečali bomo proizvodnjo želez­ niških prometnih sredstev v naših novih tovarnah železniških potniških voz za bolj kot sedemkrat (Smederevska Palanka), železniških tovornih voz (Rankovičevo), parnih lokomotiv (»Djuro Djakovič«) itd. S tem bomo ustvarili glavne možnosti

za modernizacijo in hitrejši razvoj našega železniškega pro­ meta itd. itd. Kaj pomenijo ti uspehi za naš nadaljnji gospodarski razvoj? Ti uspehi pomenijo uresničenje vseh možnosti (glede stroj­ ne opreme), da z lastnimi močmi razvijemo vse gospodarske panoge, in to veliko hitreje, kakor smo to mogli doseči doslej. Potrebno je samo, da v perspektivi nenehno povečujemo do­ sežene zmogljivosti tovarn, da nenehno spopolnjujemo njihov strojni park in jih krepimo s strokovnjaki, predvsem s kon­ struktorji. Seveda se z doseženimi uspehi ne smemo uspavati. Če primerjamo raven naše strojne industrije, ki jo bomo dosegli po končni ključni kapitalni graditvi, s proizvodnjo v industrij­ sko razvitih deželah na Zahodu, bomo videli, da bomo še zmeraj zelo daleč za njimi, kar je razvidno iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE STROJNE INDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PLANIRANO PRO­ IZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU 1952,—1953. LETA:

Količine so preračunane v milijarde dinarjev po realiziranih cenah iz leta 1952, na prebivalca pa v tisočih dinarjev

Država

Jugoslavija................................ Avstrija...................................... Belgija ...................................... Italija........................................ Francija ................................... Švedska ......................................

Količina

Na prebivalca

150,0 182,3 366,2 1 152,2 3 375,0 764,9

9,5 25,7 40.1 25,2 82,0 111,0

Kakor vidimo, še vedno precej zaostajamo, vendar smo kljub temu lahko zadovoljni, ker ni lahko dvigniti deželo iz takšne zaostalosti, kakršno smo podedovali od predvojne Ju­ goslavije. ELEKTROINDUSTRI JA

Tudi v elektroindustriji nam je zapustila stara Jugoslavija hudo dediščino. To je lahko razbrati iz naslednje tabele. VI. kongres KPJ — 14

209

RAVEN PREDVOJNE PROIZVODNJE ELEKTROINDUSTRIJE V PRIMERI S PRED­ VOJNO PROIZVODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU.

Država

Količine so preračunane v milijarde dinarjev po realiziranih cenah iz leta 1952, na prebivalca pa v tisočih dinarjev

Jugoslavija 1939. 1..................... Avstrija 1937. 1........................... Belgija 1938. 1............................. Italija 1938. 1............................... Francija 1938. 1........................... Švedska 1938. 1...........................

Količina

Na prebivalca

3,0 35,0 138,5 125,5 341,0 88,4

0,2 5,2 16,6 2,9 8,1 14,7

Iz teh podatkov je razvidna velikanska zaostalost, ki nas je zavirala v naporih za elektrifikacijo dežele, brez česar si ni bilo mogoče niti zamisliti nadaljnje industrializacije. Če bi se bili usmerili samo na uvažanje električne opreme, bi bilo to pomenilo zavreti elektrifikacijo za daljšo dobo. Zato smo se morali lotiti graditve lastne elektroindustrije in na ta način zagotoviti hitrejšo elektrifikacijo dežele in z lastnimi sredstvi. Kakšne uspehe smo dosegli, naj pove naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE ELEKTROINDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO KON­ ČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO PREDVOJNE JUGOSLAVIJE:

---------------------------------- ----------------

Količina preračunana v milijone dinarjev po ekonomskih cenah, realiziranih leta 1952

Proizvod Proizvodnja 1939. leta

Skupaj elektroindustrija, od tega . . Veliki rotacijski stroji ...................... Veliki transformatorji........................ Naprave visoke napetosti ................ Svinčeni kabli za močni tok ........... Svinčeni kabli za šibki tok............. Z gumijem izolirani kabli s svinče­ nim plaščem ................................... 210

3 000

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

—

36 0C0 5 240 2 760 2170 3 840 1 340

-

2 150

•

—

— —

V tem obdobju smo torej povečali elektroindustrijo 12-krat. Praktično to pomeni, da bo dajala naša elektroindustrija letno za več kot 200 MW električne opreme, kar pomeni, da bomo z opremo iz domače elektroindustrije lahko vsako leto povečali proizvodnjo električne energije za približno milijardo kilovat­ nih ur. S takšnim uspehom smo lahko brez dvoma zadovoljni. A kakšno raven bomo dosegli v primeri z industrijsko razvitimi deželami na Zahodu, poglejmo v naslednjo tabelo. 3AVEN PROIZVODNJE ELEKTROINDUSTRIJE, KI JO BOMO DOSEGLI PO KON­ ČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PLANIRANO PROIZ­ VODNJO V INDUSTRIJSKO RAZVITIH DEŽELAH NA ZAHODU ZA 1952.-1953. LETO:

Cene so preračunane na realizirane cene iz leta 1952. Količine v milijardah dinarjev, na prebivalca pa v tisočih dinarjev

Država ■ Jugoslavija................................ Avstrija...................................... Belgija ...................................... Italija........................................ Francija ................................... Švedska......................................

Količina

Na prebivalca

36,0 51,5 181,0 174,0 433,0 198,0

2,3 7,4 21,2 3,8 10,5 28 8

•

Tudi s temi rezultati smo lahko popolnoma zadovoljni, posebno če upoštevamo, da v stari Jugoslaviji skoraj ni bilo elektroindustrije, in če upoštevamo, da smo poglavitne težave že prebredli in da lahko (po potrebi) z neznatnimi investi­ cijami razširimo našo elektroindustrijo do zmogljivosti 300 MW opreme na leto (kar pomeni, da bi lahko z lastno opremo povečali proizvodnjo za 1.200,000.000 do 1.500,000.000 kilovat­ nih ur), kar pa ni majhen uspeh. PROIZVODNJA STEKLA

V tem časovnem obdobju smo dosegli v primeri s proiz­ vodnjo stare Jugoslavije velike uspehe tudi v proizvodnji stekla, kar je razvidno iz naslednje tabele.

211

RAVEN PROIZVODNJE STEKLA, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERJAVI S PROIZVODNJO PREDVOJNE JUGO­ SLAVIJE:

Proizvod

Proizvodnja 1959. leta

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Ravno steklo v m2................... Votlo steklo v tonah.............

1 678 000 12 000

4 600 000 41 000

To pomeni, da bomo proizvodnjo votlega in ravnega stekla v primeri s proizvodnjo v predvojni Jugoslaviji bolj kot po­ trojili — in s tem dosežemo popolno kritje potreb v deželi.

PROIZVODNJA CEMENTA

Proizvodnja cementa je bila v predvojni Jugoslaviji na zelo nizki stopnji (čeravno smo imeli pogoje za razvoj cementne industrije). S takšno proizvodnjo cementa ne bi mogli doseči hitrejšega gospodarskega napredka naše dežele. To pomeni, da je treba hkrati doseči veliko višjo stopnjo proizvodnje cementa, če hočemo ustvariti osnovne pogoje za hitrejši gospodarski napredek dežele. Uspehi, ki jih bomo v proizvodnji cementa dosegli, so razvidni iz naslednje tabele. RAVEN PROIZVODNJE CEMENTA, KI JO BOMO DOSEGLI PO KONČANI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI:

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1959. leta

Vse v tonah

663 000

2 200 000

Kakor vidimo, bomo proizvodnjo cementa več kot potrojili, s čimer bomo popolnoma zagotovili hitrejši razvoj v investi­ cijski graditvi, to pa pomeni, da bomo s tem zagotovili čim hitrejši gospodarski razvoj. 212

PROIZVODNJA CELULOZE IN PAPIRJA

Čeravno je naša dežela znana po svojem bogastvu s celu­ loznim lesom, smo kljub temu morali dajati sleherno leto znatna devizna sredstva za uvoz celuloze in papirja. Takšno stanje smo podedovali od predvojne Jugoslavije, ki je izvažala celulozni les, uvažala pa celulozo in papir. Razumljivo je, da se s takšnim stanjem nismo mogli zadovoljiti, ampak smo se lotili obnove starih in graditve novih tovarn celuloze in pa­ pirja. Kaj bomo dosegli, pokaže naslednja tabela. RAVEN PROIZVODNJE CELULOZE IN PAPIRJA, KI JO BOMO DOSEGLI PO DOVRŠENI KLJUČNI KAPITALNI GRADITVI, V PRIMERI S PROIZVODNJO V PREDVOJNI JUGOSLAVIJI:

-

Celuloza .............................. Papir in karton...................

Proizvodnja po dovršeni ključni kapitalni graditvi

Proizvodnja 1959. leta

Proizvod 1

Vse v tonah

35 570 50210

79 000 98 000

Povečali bomo torej proizvodnjo približno dvakrat in v glavnem zadovoljili domače potrebe po celulozi in po papirju. S tem bomo prihranili precejšnja devizna sredstva, ki smo jih doslej dajali za nakup rotacijskega in natron papirja. ZMOGLJIVOST GRADBENIŠTVA

Nizka zmogljivost gradbeništva v predvojni Jugoslaviji je ustrezala počasnemu razvoju investicijske graditve in počas­ nemu gospodarskemu razvoju v stari Jugoslaviji. Če smo hoteli pospešiti tempo gospodarskega razvoja (a to smo morali storiti), tedaj smo morali vzporedno razvijati zmogljivost gradbeništva. Koliko smo jo uspeli dvigniti, je razvidno iz tabele str. 214. Kaj nam pove gornja tabela? Podatki gornje tabele nam kažejo, da smo v pogledu zmogljivosti gradbeništva dosegli v primeri s predvojno Jugoslavijo velikanski uspeh. Posebno velike uspehe smo dosegli pri vodogradiljah in v graditvi daljnovodov, ker stara Jugoslavija praktično ni imela vodogradbenih podjetij. Ravno tako velike uspehe smo dosegli v 213

KAPACITETA, DOSEŽENA NA NOVOZGRAJENIH OBJEKTIH, V PRIMERJAVI S PREDVOJNO JUGOSLAVIJO (VREDNOST JE PRERAČUNANA NA CENE LETA 1952):

Letno povprečje zgrajenih objektov

Predvojna graditev

Povojna graditev

Letno povprečje je izračunano na podlagi zgrajenih objektov v obdobju (od — do konca leta)

Letno povprečje je izračunano na podlagi zgrajenih objektov od L 1945 do konca 1950. leta

km

1 251,1 (1929-1935 1.) 667.4 ( „ - „ ) 81,5 (1919—1940 1.)

milijoni dinarjev

—

5 590,7 2 456,0 303,6 1 453,0 327,8

Vrsta objekta

Enota

Ceste...................... Mostovi................ Železniške proge . Vodogradnje .... Daljnovodi........... Gospodarsko indu­ strijski objekti . Poljedelski objekti Zdravstveni objekti.............. Šole in drugi pro­ svetni objekti . . Administrativno upravne zgradbe Stanovanjske zgradbe ..............

milijoni dinarjev

— —

14 481,6 6 901,3

—

255,0 (1929—1935 1.)

827,8

r>

543,0 ( „ - „

)

2 571,8

T>

1 857,4 ( „ - „

)

1 546,8

vt

9 944,5 (1937—19381.)

14 645,0

visokih gradnjah pri graditvi gospodarskih industrijskih ob­ jektov itd. Tako krepka rast gradbeniških podjetij je prvi pogoj hitrejšega gospodarskega razvoja. Zato bo nujno nepre­ nehoma krepiti mehanizacijo v gradbeništvu, ker je to naj­ šibkejša točka v sedanjem stanju gradbeništva v naši državi. Ce sedaj pogledamo v celoti uspehe, ki jih bomo dosegli z dovršeno ključno kapitalno graditvijo, pridemo do naslednjih zaključkov. Prvič, z dovršitvijo ključne kapitalne graditve bo naša dežela v glavnem odpravila zaostalost na področju gospodar­ stva (čeravno je v nekaterih panogah še vedno nekaj ostane). To seveda ne pomeni, da bomo dosegli v gospodarskem razvoju 214

raven industrijsko razvitih dežel na Zahodu, vendar se bomo približali ravni, ki so jo dosegle te dežele pred drugo svetovno vojno. Praktično to pomeni, da naša država ne bo več suro­ vinski privesek industrijsko razvitim državam na Zahodu (drugače rečeno: naša država ne bo več samo izvoznica surovin in uvoznica izgotovljenega industrijskega blaga). Razume se, da doseči takšne uspehe ni bila lahka stvar, temveč izredno težka in povezana z velikanskimi napori in žrtvami ljudskih množic naše dežele. Drugič, z dovršitvijo ključne kapitalne graditve zagotav­ ljamo ekonomsko neodvisnost naše države. Kaj pomeni eko­ nomska neodvisnost države? To pomeni predvsem možnosti samostojnega razvoja gospodarstva brez pomoči iz inozemstva. Morebiti nima niti ena država v Evropi takšnih naravnih mož­ nosti, da bi hitro dosegla takšno stopnjo razvoja svojega go­ spodarstva, ki bi zagotovil nadaljnji gospodarski razvoj brez pomoči inozemstva. Naša dežela je bogata z energetskimi viri (hidro in termoenergija) in z viri surovin za vse panoge indu­ strije (razen delno za tekstilno in usnjarsko industrijo in industrijo gume itd.). Nič ni bilo torej bolj naravno, kakor razviti te možnosti in zagotoviti oskrbovanje industrije s suro­ vinami in polizdelki iz domače proizvodnje, kakor tudi zago­ toviti gospodarstvu pogonska goriva in električno energijo. In ravno te probleme rešuje naša ključna kapitalna graditev, ker gradi za dosedanji in nadaljnji razvoj našega gospodarstva energetsko in surovinsko bazo. Tretjič, z dovršitvijo naše ključne kapitalne graditve je zagotovljen hitrejši razvoj naše industrije. Tu ne gre samo za to, da s ključno kapitalno graditvijo zagotovimo energetsko in surovinsko bazo za nadaljnjo industrializacijo in elektrifi­ kacijo dežele (čeravno je tudi to izredno važno za hitrejši gospodarski razvoj v prihodnosti), temveč gre tudi za to, da smo v tem obdobju uspeli v naši strojni in elektroindustriji razviti takšne zmogljivosti, ki nam bodo omogočile oskrbovanje novih industrijskih podjetij (ki jih bomo še gradili) iz domače industrije. Razen tega smo v tem obdobju uspeli razviti takšno zmogljivost gradbeništva, da nam zagotavlja še hitrejši gospo­ darski razvoj. Četrtič, z dovršitvijo ključne kapitalne graditve si zago­ tovimo surovinsko in energetsko bazo za vojno industrijo. Po sporu s Sovjetsko zvezo in po njenem agresivnem pritisku 215

na našo deželo smo se morali še bolj usmeriti na krepitev obrambne moči naše dežele. V skladu s tem smo se morali lotiti graditve obrambne industrije, ki je spet morala biti pre­ skrbljena z energijo in s surovinami. Zato smo morali s ključno kapitalno graditvijo zagotoviti tudi oskrbovanje naše obrambne industrije s surovinami, pogonskim gorivom in z energijo. Petič, z dovršitvijo ključne kapitalne graditve bomo ustva­ rili pogoje za hitrejši razvoj ne samo industrije, temveč tudi ostalih gospodarskih panog. To pomeni, da bomo z razvojem industrije dosegli ne samo to, da bomo izdelovali strojno in električno opremo za nova industrijska podjetja sami, temveč bomo z razvojem naše industrije ustvarili možnost za izdelo­ vanje strojne in električne opreme, ki je potrebna za razvoj vseh ostalih gospodarskih panog. Za nadaljnji razvoj našega kmetijstva so ustvarjeni skoraj vsi pogoji, ker bo naša indu­ strija zmogla oskrbovanje našega kmetijstva z mehanizacijo in kmetijskimi gnojili (čeravno še vedno v majhnih količinah). Ravno to velja tudi za naš transport. Z razvojem industrije so namreč ustvarjene možnosti za krepko napredovanje prometnih sredstev (tako za železniški kakor tudi za cestni in pomorski promet). Naj povzamemo: z razvojem industrije je ustvarjena tehnična baza za nadaljnji krepak razvoj vseh gospodarskih panog (računajoč tudi industrijo). Toda z razvojem industrije niso ustvarjene samo možnosti za hitrejši razvoj ostalih gospo­ darskih panog glede izdelave opreme, temveč tudi glede mož­ nosti večjih investicijskih kreditov. Ko bo industrija zgrajena, ji ne bodo več potrebni veliki investicijski krediti na škodo razvoja ostalih gospodarskih panog (kot je bilo v dosedanjem našem gospodarskem razvoju), temveč bodo ostale gospodarske panoge lahko dobivale za svoj razvoj precej večja finančna sredstva. Iz vsega tega jasno izhajajo tudi perspektive nadaljnjega razvoja naše industrije v zvezi s celotnim razvojem našega gospodarstva. Razvoj našega gospodarstva v celoti moramo gledati tako v bližnji kakor tudi v daljnji perspektivi. V bližnji perspektivi prihaja vsekakor v poštev graditev novih hidrocentral in dograditev termocentral, katerih gradnjo smo ustavili takoj po sporu s Sovjetsko zvezo in po razveljav­ ljenju pogodbe o dobavi opreme za nove termocentrale od satelitskih držav. Graditev novih energetskih virov moramo forsirati v vseh naših ljudskih republikah, ker je brez solidne 216

energetske baze nemogoč nadaljnji napredek naše države tako v gospodarskem kakor v kulturnem pogledu. V bližnji perspektivi prihaja potem v poštev tudi pospe­ ševanje proizvodnje surove nafte (ker bodo pripravljeni v de­ želi vsi pogoji za proizvodnjo surove nafte), graditev novih tovarn za pridobivanje koksa (ker naša proizvodnja koksa po dovršeni ključni kapitalni graditvi ne bo zadostna zavoljo porasta črne metalurgije, ki ga bo trošila velike količine); zgraditev Majdanpeka (ker bo proizvodnja surovega bakra premajhna za zmogljivost predelave bakra, ki jo bomo dosegli po končani ključni kapitalni graditvi) in zgraditev tovarne umetnih vlaken (viskoza), ki mora zagotoviti surovine za po­ polno izkoriščanje zmogljivosti naše tekstilne industrije. Vsi ti objekti so pomembni ne samo s stališča odprave disproporcev v razvoju našega gospodarstva, temveč tudi s stališča rešitve problema plačne bilance z inozemstvom (odprava uvoza surove nafte, koksa in umetnih vlaken in povečanje izvoza bakra in bakrenih izdelkov). V bližnji perspektivi prihaja navsezadnje v poštev zgra­ ditev novih podjetij za proizvodnjo umetnih gnojil in povečanje zmogljivosti v proizvodnji traktorjev, kar je sila pomembno za razvoj našega kmetijstva. Kar se tiče daljnje perspektive, prihaja v poštev zgraditev novih železarn in koksarn (kolikor bodo geološka in rudarska raziskovanja odkrila nova nahajališča železne rude in kolikor bodo naši tehnični strokovnjaki uspeli rešiti problem prido­ bivanja koksa iz lignita). Seveda ne sme naša perspektivna graditev industrije obre­ meniti naših možnosti in iti na račun razvoja drugih gospo­ darskih panog tako, kakor je bilo doslej.

VLADIMIR BAKARIČ

Tovariši! Nekaj tovarišev me je nagovorilo, da na tem kongresu spregovorim o kmetijstvu tudi jaz. Zato nameravam povedati nekaj besedi, in to bi rad storil z nekoliko drugačnega gle­ dišča, kakor so o tem govorili naši tovariši, ki se ukvarjajo s problemi kmetijstva. Tovariš Tito je v svojem referatu poudaril in tovariš Tempo je to ponovil, da je kmetijstvo najbolj zaostala panoga našega gospodarstva. Že zaradi tega smo dolžni pogledati, zakaj je to tako in kakšne poglavitne stvari so se pri nas v času preteklega obdobja pri tem dogajale. Zato bi tudi rad poudaril, da moramo tu resno pretresti tiste družbene pro­ bleme, ki so se pri tem porajali. Po prejšnjem kongresu, zlasti pa po II. plenumu Central­ nega komiteja se je razvilo v naši državi široko gibanje za ustanavljanje kmečkih delovnih zadrug. Čeravno to ni bila partijska linija, je v praksi veljalo, da so kmečke delovne zadruge temeljna oblika, s katero bomo na vasi zgradili so­ cializem. In mi smo tu doživljali in preživljali razne peripetije, najprej velike uspehe, nato manjše uspehe, potem določene neuspehe, nato spet uspehe in različna nihanja, ne da bi bili, po mojem mnenju, še danes izčrpali iz tega vse konsekvence in celo niti praktično nismo še pregledali, kaj je vse to skupaj pomenilo. Dali smo kritiko — »zapostavili smo temeljna vzorna pravila in nismo uvedli rente«; to pomeni, da je potrebno uvesti rento in se bo ta zadeva popravila; na drugi strani je potrebno nemara prevreči temeljni poudarek na splošne za­ druge, pa bomo spet našli temeljni člen verige, ki bo lahko vse pospešil. Medtem pa stvar ni v tem, da smo se zmotili. Napraviti napako, jo nato ugotoviti in jo obsoditi, je morda dobro, ni pa vse. Ce samo rečemo, da smo se zmotili, je to, recimo, popovsko-eksegetski sistem, ni pa marksističen. Raz­ iskati moramo vzroke, zakaj smo se mogli zmotiti, zakaj so 218

nam kmetje — če hočete, da tako rečem — dovolili, da smo napravili to napako. Zakaj smo jih mogli, kakor nam pra­ vijo »kritiki«, prisiliti, da ustanovijo delovno zadrugo, ki je že sama po sebi »zgrešena koncepcija«? Cernu se niso upirali, ali zakaj niso od nas zahtevali, da uvedemo rento ali da preidemo na kak drug način zadružništva, ki bi nas popeljal naprej ? In če danes analiziramo, kaj smo takrat pravzaprav naredili, boste videli, da je bilo to gibanje za ustanavljanje kmečkih delovnih zadrug dejansko sorazmerno množično, da so ga pokrenili na svojih plečih sami kmetje in da bi ga mi z nobenimi nasilnimi metodami ne mogli izvesti, če bi ga bili hoteli izvajati nasilno. S tem ne pravim, da ni bilo nasilja, toda nasilje so izva­ jale prav tiste organizacije, ki so bile izraz teh in takih kmečkih teženj. Po mojem mnenju ta stvar ni dovolj z vseh strani osvetljena, vendar bi že lahko nekaj povedali. Zakaj je šel naš kmet v kmečko delovno zadrugo? Šel je s tistimi pojmovanji, ki so do neke mere vladala tudi v naših glavah, nemara ne prav v tej obliki, toda vendarle so vladala: pri nas ustvarjamo socializem, zato prehajamo k načrtnemu go­ spodarstvu, in zadošča, da z načrtom določimo, kaj bo kdo delal, in je to že socializem; če kmečke delovne zadruge kolektivno obdelujejo zemljo in če po načrtu določijo, kaj naj kdo dela, potem je to nemudoma že socialistična oblika. In kmetje so vstopali v zadruge, ker so mislili, da bodo na ta način rešili kmečko gospodarstvo. Verjeli so v kmečko obliko socializma, zato so šli v zadrugo. Niso mislili, da bi naš socia­ listični razvoj terjal znaten razvoj proizvajalnih sil, ampak so mislili, da bodo s tem rešili — čeprav, ako nemara hočete, v neki drugi obliki — svojo kmečko lastnino. Ce pogledamo, kaj se je tu dejansko zgodilo, in če pogledamo današnje uspehe, bomo videli, da se razvoj proizvajalnih sil, ki je osnovni kriterij vsega družbenega razvoja, tu ni pomaknil mnogo naprej, da je prav ta ideologija »planiranja« v mnogočem pripomogla k temu, da kmečke delovne zadruge ne po­ menijo večjega napredka v primeri s privatnim kmečkim gospodarstvom in da ne organizirajo borbe za nagli napredek razvoja proizvajalnih sil. In zdaj se dogaja obraten proces. Medtem ko naša indu­ strija naglo napreduje, medtem ko so potrebe po delovni sili 219

večje in medtem ko se je trg v tolikšni meri stabiliziral, da kaže, da realne cene kmetijskih proizvodov ne morejo na­ raščati v nedogled, temveč nudijo zelo majhen dohodek kmeč­ kim delovnim zadrugam, se je pokazalo, da lahko zasebni kmet vendarle bolje manevrira, ne zato, ker bi bila njegova proizvodnja produktivnejša (saj je približno enaka), temveč zato, ker se lahko pri postranskih zaslužkih bolje znajde, zlasti spričo velikega povpraševanja po delovni sili pri nas, in da je zategadelj kmet v današnjem sistemu mnogo bolj elastičen element, ki se lahko mnogo bolje znajde. In zdaj se razgubljajo iluzije o tistem kmečkem socializmu, ki je vladal v glavah naših organizacij, in je nastalo vprašanje o nadaljnjem razvoju našega zadružništva. Če premo trimo vse to s tega stališča, bomo videli, da je taka zadružna oblika, kot smo jo imeli vse do nedavnega, dejansko samo odraz takšnega pojmovanja »socializma«, da je konservativna in da jo nagli razvoj proizvajalnih sil po­ stavlja, skoraj bi lahko rekli, na reakcionarne pozicije in da je prav ta nagli razvoj sprožil kritiko in povzročil, da so se pojavile vse tiste specifične težave, ki smo jih nedavno imeli. Takemu sistemu je ustrezal in ga po teh poteh poganjal istotako naš dosedanji birokratski sistem upravljanja, ker je tudi on temeljil na približno isti teoriji, ki je sicer prevladala v ZSSR, da mora namreč ves presežek dela v en kotel, iz katerega se potem uporablja. To sicer teoretično, v shemi, lahko gre, kakor hitro pa je tako v praksi, se pokaže, da se tako ustvarja birokratski sloj, ki s tem presežkom upravlja, po drugi strani pa, da začenja razvoj proizvajalnih sil izgub­ ljati na svoji gibalni sili in da ta sistem pušča nemobilizirane velikanske sile tega presežka dela. Naš sedanji sistem, zlasti pa tisto, kar je na tem kongresu povedal tovariš Kidrič, nam odpira možnosti, da s tem ne le dokončno prekinemo v splošnem sistemu našega gospodarstva, marveč tudi v sistemu našega kmetijstva. Zakaj, tovariši? Ko je govoril zoper fevdalizem in fevdalne latifundije, je Lenin, kakor vam je znano, v razvoju kmetijstva zastopal tezo tako imenovane »ameriške poti«. To se pravi, zagovarjal je, da je treba fevdalne latifundije nacionalizirati in razdeliti kmetom, ne pa delati iz njih »pruskega« sistema novih velikih kapita­ lističnih gospodarstev, zato, kakor je rekel, ker ta sistem najbolj podaljšuje tlačanstvo in kmečko revščino v novem 220

sistemu, temveč ustvarjati kmečki sistem, ker ta najbolj po­ spešuje razvoj proizvajalnih sil. Tu ne bom mnogo navajal, saj si to lahko pogledati v Leninovem »Agrarnem vprašanju ob koncu XIX. stoletja«. Tam je nekako rečeno: »Ce kmetu malo povečamo dohodke in ga prisilimo, da bo le jedel več sladkorja, bo že to povzročilo graditev novih sladkornih tovarn in pospešilo razvoj kapitalizma.« Ako to malo prene­ semo na naš položaj, lahko rečemo — da ni pred nami bil problem razbijanja fevdalnih posestev, toda če prenesemo oni drugi del misli o čim hitrejšem razvoju proizvajalnih sil na naše razmere, potem lahko rečemo, da tisto naše ustvarjanje enotnega centralnega fonda za presežek dela v kmečkih de­ lovnih zadrugah na primer prav tako kaže kmečko revščino in da je bilo tisto, kar se je zgodilo v ZSSR po ustanovitvi kolhozov, »pruska pot«, to je tista pot, ki »najdalje ohranja tlačanstvo in kmečko revščino« in vsiljuje prilaščanje pre­ sežka dela po nekem oddeljenem družbenem sloju, ki se je končno razvil v birokratsko kasto. Pri nas ne želimo razvoja kapitalizma na vasi, toda moramo iskati novih sredstev za hitrejši razvoj industrije. Pri analizi gospodarskih računov naših kmečkih delovnih zadrug smo povsod ugotavljali določeno akumulacijo, in ne le akumulacijo, temveč včasih tudi zelo visoke delovne dni. Ce le vzamemo to akumulacijo in pogledamo, za kaj je bila po­ rabljena, bomo videli, da smo jo v glavnem dirigirali za raz­ voj kmetijstva, dalje, da je bila v dobršnem delu porabljena za sredstva, ki dejansko niso pospeševala poljedelstva, in nekaj za družbeni standard, kar se je kazalo v graditvi sta­ novanj in podobno. Sedaj predlagano upravljanje presežka dela (upravljanja, kot ga ureja novi sistem) pa medtem omogoča, da sama zadruga, in ne zgolj zadruga, temveč zadruga v sodelovanju s komuno, ki naj se tam osnuje, začne iz teh svojih sredstev razvijati tako industrijo, kakršna je potrebna za dvig standarda in za povečanje splošnih naporov za industrializacijo dežele. Da je to potrebno, ne le s stališča naglega industrijskega razvoja, temveč tudi s stališča razvoja kmečkih delovnih zadrug, prav lahko do­ kažemo. Nimam podatkov za vso Jugoslavijo, imam pa jih za Hrvatsko. Ce vzamemo srednjo velikost zemljišča kmečke delovne zadruge na Hrvatskem v letu 1951, je ta znašala okrog 155 hektarov, in to s predpostavo, da je to bila, recimo, enotna 221

parcela, kar ni. Na tej parceli pa je delalo 85 za delo spo­ sobnih ljudi. To pomeni, da je prišlo na 100 hektarov 55 ljudi ali 1,88 hektara na enega, za delo sposobnega človeka. V Ame­ riki, navajam slučajno primer Amerike, obdelujeta dva člo­ veka nad 100 hektarov zemlje, in to s približno enakimi uspehi kot naše kmečke delovne zadruge, se pravi, da imamo na 100 hektarov 51 ljudi preveč. Če pogledamo, kako to vpliva na cene, lahko rečemo: če obdržimo to delovno silo, potem njeni dohodki ne morejo biti visoki, temveč morajo nujno težiti za tem, da bodo čedalje manjši. Po drugi strani ne moremo reči, da bomo čez noč prišli do takega razvoja proizvajalnih sil, kot je to primer v Ameriki, niti ne moremo reči, da se moramo zadovoljiti tudi z donosom, ki ga danes imamo. Toda kje je izhod iz tega? Prvič, dvig donosa, in to znaten dvig hektarskega donosa, ki je pri nas izredno nizek, na drugi strani pa zaposlitev delovne sile na drugih mestih, in to ne 2—5%, marveč v mnogo večjih razmerjih. Če hočemo, da bodo dohodki za­ družnikov visoki, je izhod v tem, da mora biti delovne sile malo, torej si moramo prizadevati za to, a k temu nas bo prisilil tudi sam razvoj dogodkov, da bomo uvajali mehani­ zacijo, se osvobajali odvečne delovne sile in da bomo zanjo našli novo delo. To moram, tovariši, zlasti poudariti, ker nam analiza takšnih poljskih pridelkov, kot je na primer koruza, ki je vendar pri nas ena izmed glavnih poljedelskih kultur, kaže, da današnje cene koruzi, ki so se sicer zaradi suše dvignile, a so pred tem bile nizke, predstavljajo dejstvo, da nam ta koruza nujno lahko daje samo nizko dnino. In ne samo to, v mnogih zadrugah so celo gojili koruzo v škodo pšenice, da je bila povsem nerentabilna kultura, ki se ne more ob­ držati. Ne poznam, kakšen je delež koruze v državnem merilu, toda pri nas v Slavoniji zavzema nemara celo tretjino obdelovalne površine. Zakaj tako uporno branimo koruzo kot kulturo? Ne samo zato, ker je potrebna, temveč tudi, ker zaposluje mnogo ljudi, saj ljudje pravijo: »Če ne bi obdelo­ vali koruze, nimamo s čim zaposliti teh ljudi.« Toda ako te ljudi zaposlimo, lahko zaslužijo samo nizke dnine, in to v kolikor jim dovoljuje proizvodnja pšenice, v kolikor pa ne, ne bodo prejeli niti takih dnin. Ta kultura, ki je pri nas ena izmed osnovnih, terja torej občutnega zboljšanja v mehani­ zaciji in znatno znižanje potreb po delovni sili. A kam sedaj? 222

ludi v zadrugah nastaja problem, da najdejo zaposlitev za vse zadružnike, da jim dado posla, v katerem bodo lahko produktivno delali. Ko je o tem problemu pisal Engels, in to prav na mestu, kjer je govoril o renti in o razdelitvi do­ hodkov na temelju zemljiške lastnine — toda govoril je o Danski — je dodal stavek: »Na Danskem je drobna posest majhnega pomena.« In nadaljnje njegove besede: »Ce to idejo uporabimo za deželo s parcelno posestjo,« (očitno misleč, da pravkar izrečene misli ni moči kar tako uporabiti pri zemlji s parcelno posestjo) »bomo videli, da bo pri združevanju parcel in pri upravljanju velikega gospodarstva na celotni njihovi površini postal del dotlej zaposlene delovne sile odveč; v tem prihranku dela je tudi ena glavnih prednosti velikega gospodarstva.« Torej nas je že Engels opozarjal na ta problem, a to je bilo v preteklem stoletju. Našel je tudi že rešitev: Najti je treba novo zemljo ali omogočiti zadrugi kakšno vzporedno industrijsko dejavnost, po možnosti »v glavnem za njihove potrebe«. Zakaj »v glavnem za njihove potrebe«? To je danes težko reči. Ce bi mi rekli »za njihove potrebe«, bi se nam morda zgodilo tisto, kar je kritiziral Malenkov v svojem refe­ ratu na zadnjem kongresu, t. j., da so kolhozi težili za ustvar­ janjem »za lastne potrebe«, kot na primer pri gradnji indu­ strijskih naprav za proizvodnjo opeke. Tudi on se je obrnil zoper to, ker »podražuje gradbeni material in industrijske proizvode«. Eno je proizvajati za lastne potrebe, to je tisto, kar se lahko omeji na tako imenovano »dodatno delo«, da bi kmet imel delo tudi čez zimo. Na ta način so hoteli »rešiti kmete« prej v carski Rusiji. Ta sovjetska »dodatna industrija« se je tudi razvila zaradi obstajanja kolhozov, t. j. na temelju konservativnega stanja in ohranitve tlačanske ravni proizvod­ nje, ki se dopolnjuje z nečim drugim. Engels je lahko pred­ lagal tak ukrep za prejšnje stoletje, ko so bile proizvajalne sile v kmetijstvu majhne, in zato je tako dodatno delo moglo zaposliti razmeroma majhne presežke delovne sile, ali to je bilo nekoč, v prejšnjem stoletju. Pri nas bi bilo tako dodatno delo nekaka rešitev, če bi imele naše delovne zadruge na 100 hektarov 6—15 za delo sposobnih ljudi, toda če jih je 53, potem to ni problem »dodatnega dela«, ampak problem nove zaposlitve. 223

Ta problem moramo postaviti pred naše zadruge. Potem se tudi vsa druga vprašanja, ki smo jih danes načeli, kažejo v novi luči. Zakaj naš kmet ne zahteva, da mu izplačujemo rento? Zato ker zadruga ni ustvarila pogojev, da bi bila renta zanj privlačna, ker je šel v kmečko delovno zadrugo iz po­ hlepa po zemlji, ne pa zaradi zavarovanja svoje zemlje, kajti renta je izraz čuvanja zemlje in ga ne tišči. Šele če napravimo to zadrugo produktivno, da bo dajala bogat presežek dela, ta­ krat bomo mogli izplačevati rento in tedaj bomo lahko do­ segli, da bo vstop v zadrugo zanj privlačen in zadruga vse­ kakor bolj rentabilna, kot je bila njegova prejšnja majhna kmečka posest. Zagotoviti moramo, da bodo zadruge skrbele, da bi zadružniki dobili delo bodisi pri njih, bodisi v industriji ali v drugačnem družbenem razvoju bodoče komune, v kateri bodo sodelovali. Brez tega bo naš družbeni razvoj na vasi zastal. In če zdaj pogledamo, kako bi mogli temu odpomoči, potem se takoj vloga splošnih kmetijskih zadrug spremeni in postane nenavadno pomembna, ker te kot dobre posrednice med, recimo, kmečkimi delovnimi zadrugami in kmeti in komuno lahko prav dobro organizirajo stvari. Že sedaj imamo primere, da so se zadruge dobro znašle in so začele to delo dobro raz­ vijati. Toda tudi pri tem je treba paziti na nekaj. Bile so pri nas tendence, da bi Zvezo splošnih kmetijskih zadrug prisilili, naj bi šla po stopinjah starih jugoslovanskih predvojnih zvez, katerih dejavnost je v glavnem temeljila na tem, da so po­ magale kmetu kot privatnemu lastniku, da so mu pomagale obdržati njegovo posest. To se je, tovariši, tiste čase navadno razvijalo tako, da je imel od zadruge večjo korist bogatejši kmet. Nisem zoper to, da se tudi danes godijo take stvari, toda usmeriti našo politiko na to bi pomenilo krepiti med kmeti iluzije, da lahko dobro živijo na svoji mali parceli, te utvare pa, kolikor bolj bi jih pri kmetih gojili, bi imele za posledico, da se bodo še teže izvlekli iz revščine, imele bodo za posledico, da si bodo še teže ustvarili novo zaposlitev, novo produkcijo na vasi, da se bodo v nji še teže izvedle tiste družbene preobrazbe, ki so zanjo nujne. Za te preobrazbe pa imamo pogoje. Ko govorimo o družbenih gibanjih, ki so nam omogočila ustanavljati kmečke delovne zadruge v času od 1948 do 1949, je treba podčrtati zaključke tudi iz nasprotnih pojavov. Kmet 224

je danes začel iskati pot zunaj kmečke delovne zadruge, po eni plati zato, ker je prepričan, da lahko bolje manevrira s pri­ vatno posestjo, po drugi plati pa zato, ker je izgubil iluzije o zgraditvi socializma na temelju drobne kmečke proizvodnje. Ce zdaj to poslednjo stran njegove zavesti, ki se ne izraža tako jasno, kot to jaz tu govorim, malo pogrejemo, če ji malo pomoremo, da se razvije, potem bomo spet lahko imeli na vasi močne družbene osnove za novo politiko, za naglo uveljav­ ljanje tega kurza, ki ga je iznesel tovariš Kidrič — da s pre­ sežkom dela upravljajo njegovi neposredni proizvajalci in da ga uporabljajo za čim hitrejši razvoj proizvajalnih sil v socialistični Jugoslaviji. Prav zato je potrebno, da naša Partija vse to skrbno analizira, in prav zato bi bilo potrebno, da bi se naši družbeni delavci malo bolj poglobili v ta pro­ blem in ga malo bolje obdelali — vsekakor bolje, kakor sem jaz tu nakazal v svojem obrisu. To nam bo pripomoglo, da bo šel naš razvoj čedalje hitreje. Mislim, da bi se dale osnovne stvari in ključni problemi naglo obvladati in da se bomo na prihodnjem kongresu že razgovarjali o tem z velikimi uspehi v žepu.

VI. kongres KPJ — 15

225

MIJALKO TODOROVIČ

Zaradi velikih problemov in težav v naši gospodarski politiki na vasi, o čemer je govoril v referatu tov. Tito, se zadnji čas pri nas v Partiji in zunaj nje zelo živo in na široko diskutira o problemih kmetijstva in vasi, predvsem o vpraša­ njih kmetijskih zadrug. Čeprav je ta diskusija odkrila do zdaj mnogo slabosti v našem delu na vasi in prispevala k na­ daljnjemu urejevanju kmetijskih zadrug, kaže v celoti ven­ darle na velike pomanjkljivosti in resne načelne slabosti v po­ gledih posameznih tovarišev na ta vprašanja, v načinu, kako se lotevajo teh problemov. Prva in osnovna šibkost je v tem, da se je ves agrarni program naše Partije, natančneje program socialistične pre­ obrazbe kmetijstva in izgradnje socializma na vasi skrčil samo na problem zadružništva. Druga osnovna šibkost je v tem, da gledamo na ta vpra­ šanja ločeno od naše gospodarske politike v celoti, kakor da bi mogla socialistična preobrazba kmetijstva in vasi po­ tekati neodvisno ali skoraj neodvisno od razvoja celotnega socialističnega gospodarstva, predvsem pa neodvisno od naše socialistične industrije. Pri tem se pogosto pretirava s kombi­ natoriko okoli takšnih ali drugačnih organizacijskih oblik, pozablja pa se, da je osnovno ekonomska politika, določeni praktični, gospodarski ukrepi, ki gibljejo razvoj v določeni smeri in ki potem seveda terjajo in nalagajo ustrezajoče orga­ nizacijske oblike. Pri razčlembi težav, ki jih ima naša Partija na vasi, potemtakem ni videti celote vprašanja, zapostavljajo se nekateri objektivni faktorji — od tod potem tudi primeri malodušnosti, kar je omenil tov. Tito. Zatorej bi jaz omenil samo nekatere izmed osnovnih činiteljev, ki so po mojem mnenju odločilni v naši politiki in gospodarstvu tudi na deželi, to pa pomeni, da so odločilni tudi za razvoj kmetijskega zadružništva. '226

VLOGA NAŠE INDUSTRIJE PRI SOCIALISTIČNI PREOBRAZBI KMETIJSTVA IN VASI

Tov. Tito je v svojem referatu rekel: »Samo s krepitvijo našega socialističnega industrijskega potenciala bomo postopno premagali težave tudi pri ostvarjanju socialističnega načina proizvodnje na vasi.« Mnogo tovarišev pozablja na to, da je socialistična indu­ strija osnovni, odločilni činitelj tudi pri socialistični preobraz­ bi kmetijstva. Počasnost v razvoju kmetijskih zadrug do zdaj in pa težave, ki smo jih imeli in jih še imamo z delovnimi zadru­ gami, izvirajo med drugim tudi od tod, ker smo začeli raz­ vijati družbeno delo in veliko družbeno proizvodnjo z orod­ jem, ki zahteva izključno le individualno delo in majhno posest. Velike družbene proizvodnje v kmetijstvu in tudi drugod se lahko lotimo seveda šele s takšnim proizvajalnim orodjem, ki zahteva izključno le družbeno delo. Drugače se nujno znajdemo v kolhoznih metodah. Naša industrija, s ka­ pacitetami, ki jih je že zdaj zgradila ali ki jih bo zgradila, o čemer je govoril tov. Tempo, je zmožna v prihodnjih letih opraviti v tem oziru takšno revolucionarno vlogo, ki bo veliko bolj učinkovita kakor katero že koli organizacijsko-propagandno delo. Zato je brezpogojno nujno potrebno vse to delo vskladiti z našimi gospodarskimi možnostmi nasploh in z raz­ vojem industrijske proizvodnje kmetijskih strojev posebej. Toda četudi je industrija kmetijskih strojev pri tem najbolj pomembna, se vprašanje ne omejuje samo na to panogo. VPRAŠANJE KMETIJSKE INDUSTRIJE

Kadar mislimo na rekonstrukcijo kmetijstva, sodimo pri nas po navadi tako, da morata vse dosedanje poljedelstvo in živinoreja z domačo predelavo vred ostati še nadalje v okviru kmetijstva in da se vse to rešuje izključno le s po­ močjo zadrug in kmetov, medtem ko je visoko razvita indu­ strija v sodobnem svetu že zdavnaj v marsičem prevzela mnogo proizvajalnih procesov iz rok poljedelcev. Naša so­ cialistična industrija bo morala in mogla prevzeti iz polje­ delstva in živinoreje vrsto procesov, cela področja delavnosti 227

ipd. od današnjih kmetov, tako da bo potekala socialistična preobrazba na teh področjih neposredno, ne s prehodnimi oblikami, zadrugami itd., temveč z neposrednim prodiranjem socialistične industrije, z ustvarjanjem sodobnih socialističnih podjetij pod upravo delavskih svetov. Tukaj ne gre samo za tovarne (velike in majhne) za predelavo ali konserviranje raznih kmetijskih proizvodov, katere morajo zgraditi pred­ vsem okraji in jih izročiti v upravljanje novim delovnim kolektivom, tukaj gre tudi za to, da prevzame industrija od kmetijstva tudi proizvodnjo mnogih surovin, ki so kme­ tijstvu potrebne: tovarne za živinsko krmo, podjetja za pre­ čiščevanje in sortiranje semena itd. Skratka, socialistična industrija mora prodirati v kmetijstvo od primarnih surovin pa do finalnih proizvodov povsod, kjerkoli je to tehnološko mogoče in gospodarsko opravičeno. Mislim da je treba v tem oziru revidirati nekatera pojmovanja pri nas, češ da različna kmetijska industrija raste počasi in izključno samo v okviru zadrug, zadružnih zvez itd. Nasprotno, takšno pojmovanje izhaja iz naših dosedanjih skromnih pogojev, iz pogojev stare nerazvite industrije, medtem ko lahko razvita industrija doseže v tem oziru v veliko krajšem času veliko večje rezul­ tate tako glede naprednosti proizvodnje, kakor tudi glede podružbljenja samega. Razen tega ima tendenca, naj se razvije takšna industrija samo znotraj zadružnih organizacij, lahko dvakrat negativne posledice. Prvič, razvije lahko zadružnokapitalistične težnje, in drugič, igra lahko prav isto nazad­ njaško vlogo, kakršno igra danes hišna industrija pri malem kmetu: to se pravi, da konzervira malo parcelno lastnino in zavira prehajanje kmetov v mesto, v industrijo. Vloga vse industrije v kmetijstvu je danes naposled v tem, da razvija blagovnost kmetijske proizvodnje, da likvidira predvsem hišno industrijo, ki služi za kritje neposrednih potreb kmetov. Kajti s široko »razvito« hišno industrijo je treba tolmačiti predvsem to, da se je ohranilo tako nizko produktivno, v mnogih krajih pretežno naturalno, malo kmečko gospodarstvo. V mnogih primerih sta poleg davka edina gospodarska vez kmeta z družbo še sol in petrolej. Seveda ni povsod tako, toda dejstvo je, da tvorijo tržni viški 30 % celotne poljedelske proizvodnje v FLRJ. To dejstvo govori o tem, da moramo, če želimo z gospodarskimi sredstvi opraviti rekonstrukcijo kmetijske proizvodnje, razvijati pred­ 228

vsem blagovnost kmetijske proizvodnje, kmečkega proizva­ jalca pa spremeniti v blagovnega proizvajalca. Samo tako se bo na njem učinkovito reflektiralo delovanje objektivnih ekonomskih zakonov blagovne proizvodnje in vsi ekonomski ukrepi, ki jih izdajamo. Šele na ta način, kolikor se kmet spremeni v blagovnega proizvajalca, kolikor proizvaja za trg, — toliko je vključen v družbeno proizvodnjo, šele takrat je lahko gospodarsko podrejen naši ekonomski politiki tudi pred podružbljevanjem zemlje in drugih proizvajalnih sredstev. Pod vplivom sovjetske »kolhozne« teorije sodijo pri nas mnogi, da je mogoče podružbiti malokmečko posest in ji ekonomsko vladati edinole z neposrednim in formalnim združevanjem kmečkih gospodarstev. Toda tudi pred podružbljevanjem zemlje in drugih proizvajalnih sredstev je nujno in mogoče zagotoviti gospodarsko premoč nad individualnih kmečkim gospodarstvom. Kapitalizem je že pokazal, da je to mogoče, in nam nudi obilje oblik in sredstev. Ali izkušnja vseh evrop­ skih dežel ne govori o tem, da je n. pr. tudi dejanska centra­ lizacija zemljiške lastnine potekala ali poteka za hrbtom formalnih lastnikov v rokah lastnikov hipotek. K temu sta pripomogla predvsem visoko razvita industrija, promet itd., ki sta najprej kmetijsko proizvodnjo komercializirala, spre­ menila v blagovno proizvodnjo. Seveda je kapitalizem šel po taki ovinkasti poti pogosto ne samo za to, ker je bilo to ekonomsko bolj pripravno, temveč je buržoazija to delalit pogosto iz razrednih reakcionarnih spodbud in na škodo raz­ voja materialnih proizvajalnih sil v kmetijstvu. Ti drugi razlogi za nas seveda ne veljajo, toda mnogi nauki iz procesov podružbljenja kmetijske proizvodnje, ki so potekali v kapi­ talizmu skozi nekaj desetletij, so rezultat progresivnega delo­ vanja objektivnih ekonomskih zakonov blagovne prozivodnje in bi tudi nam lahko v marsičem služili. Zaradi tega je za nas nujno razvijati blagovno proizvodnjo in z njo zagotoviti, da bo naše socialistično gospodarstvo, to pa se pravi socialistična industrija (plus trgovina in kredit), prodrlo v kmetijstvo in ga obvladalo, da bo takorekoč popolnoma zagospodarilo nad kmetijstvom. V tem primeru bomo zelo malo »odvisni od dobre ali slabe volje«- kmečkih proizvajalcev (kakor pravi tovariš Tito), pa četudi bi bili le-ti še individualni lastniki. Sploh je mogoče v naših pogojih, posebno ko bodo dokončani ključni objekti in izravnana plačna bilanca, skrčiti neomejeno zem­

ljiško privatno lastnino na minimum. V takšnem procesu bo šel tudi razvoj kmetijskih zadrug, sploh razvijanje sociali­ stičnih proizvodnih odnosov po bolj naravni poti, bolj brez bolečin, z mnogo manj stalinskih neumnosti in ekonomske in politične škode. V tem primeru nam nista in nam ne moreta biti ne politično ne gospodarsko nevarna individualno delo in privatna drobna blagovna proizvodnja tam, kjer je takšno delo daljši ali krajši čas neizogibno,edino mogoče, to je tam, kjer ni objektivnih materialnih pogojev za veliko družbeno proizvodnjo. To pa so v današnjih pogojih mnogi kmetijsko pasivni rajoni, ki sicer nimajo bistvenega vpliva na našo ekonomiko. Poleg razvite industrije predpostavljam seveda tudi visoko razviti promet, brez katerega ni niti razvoja modernega trga, ki mora seči v sleherni kotiček dežele, ne rajonizacije kmetijske proizvodnje, specializacije gospodar­ stev itd., torej vsega, kar vodi k nadaljnji družbeni delitvi dela v kmetijstvu, h komercializaciji kmetijske proizvodnje in s tem tudi k zvišanju proizvodnje in produktivnosti dela. RAZSLOJEVANJE IN »IZENAČEVANJE« VASI

Začenši z agrarno reformo pa vse do ukinitve obveznega odkupa je potekal pri nas na vasi pod učinkom naše ekonom­ ske politike in raznih gospodarskih ukrepov neprenehoma proces »izenačevanja«, namesto nenehne diferenciacije, raz­ slojevanja vasi; tj. siromašni, mali kmetje so bili dvignjeni na raven srednjega kmeta, bogati pa spuščeni prav tako na raven srednjega kmeta. Takšna naša politika na vasi je mogla biti in je bila potrebna, potemtakem progresivna, v prvih povojnih letih predvsem iz političnih razlogov, zaradi na­ daljnjega razvijanja in utrjevanja zveze delavskega razreda in delovnih kmetov v novih povojnih pogojih. Toda takšna ekonomska politika nujno vodi k upadanju kmečke proizvod­ nje, posebno pa k zmanjševanju tržnih viškov. Zaradi tega bi trajnejše pomujanje pri takšni ekonomski politiki pomenilo zaustavljanje gibanja naprej, pomenilo bi dejansko vračanje nazaj. Četudi smo v naši praktični gospodarski politiki že v nekaterih najosnovnejših vprašanjih prenehali s takšno linijo, mislim da glede tega vprašanja v pojmovanjih ljudi, zaradi 230

tega pa tudi v praktičnem delu, vlada zelo močan vpliv Stali­ nove teorije tako imenovanega omejevanja in izrivanja kapi­ talističnih elementov in »izenačevanja« vasi. Proces »izenačevanja« vasi pomeni v ekonomskem oziru vračanje od blagovne proizvodnje nazaj k naturalni proizvod­ nji: od malega kmeta in polproletarca, ki je tako rekoč z eno nogo že stopil v vrste delavskega razreda in kateremu bi bilo treba še malo, pa bi se popolnoma spremenil v socialističnega, industrijskega delavca, t. j. socialističnega neposrednega pro­ izvajalca, se vrača nazaj k fevdalni kategoriji »stebra stare družbe«, kakor pravi Marx, k naturalnemu proizvajalcu. Na drugi strani se vrača od nekega kolikor toliko razvitega kapitalističnega, oziroma blagovnega gospodarstva, glavnega proizvajalca tržnih viškov na vasi v pogojih malokmečkega gospodarstva, nazaj k srednjemu kmetu, k prav isti srednje­ veški ekonomsko-družbeni kategoriji, ki jo je kapitalizem že zdavnaj likvidiral, ali pa bi jo vsaj moral likvidirati. Toda delovanje objektivnih ekonomskih zakonov v naših pogojih vodi nujno k razpadu naturalne (kmečke) proizvodnje, k diferenciaciji na vasi. In tako se edinole more po ekonomski poti, v določenih pogojih, zagotoviti rast kmetijske proizvod­ nje in produktivnosti dela ob razvijanju socialističnih pro­ izvodnih odnosov v kmetijstvu, ker tudi tukaj, kakor drugod, popolnoma držijo Marxove besede: »Celo kadar se neki družbi posreči najti pot naravnih zakonov svojega gibanja... ne more nihče niti preskočiti niti z naredbami zaustaviti faze naravnega razvoja, lahko pa skrajša in ublaži porodne bole­ čine.« Seveda se ta proces pri nas nujno razločuje (in se mora razločevati) od procesa v kapitalizmu. Prvič, mali kmet pri nas ni obsojen na kapitalistično ekspropriacijo, na propadanje, na brezposelnost, na lakoto itd. Njemu se odpira perspektiva v našem delavskem razredu, v industriji ali v zadružnem kmetijstvu. Drugič, proces koncentracije proizvajalnih sred­ stev in zemlje se v naših pogojih ne more in ne sme vršiti v rokih privatnih lastnikov, kapitalistov, ampak mora biti ta koncentracija in centralizacija spojena s socialističnim podružbljevanjem proizvajalnih sredstev, to pa pomeni, brez kapitalistične ekspropriacije delovnih kmetov. Sele s takšnim razvojem, ob ustrezni kreditni in davčni politiki in pa drugih ekonomskih ukrepih, ki bodo v skladu z njima, bomo zagotovili mnogo bolj hiter, bolj zdrav, gospo­ 231

darsko bolj čvrst, bolj demokratičen in potemtakem sociali­ stično bolj dosleden razvoj kmetijskih zadrug samih. Dejansko dobivajo zadruge šele s takim procesom poln ekonomski pomen za kmeta in za socialistično družbeno skup­ nost. Ponekod se sliši, da bi ovira takšni ekonomski politiki, ki je, se mi zdi, edinole mogoča in ki edinole ustreza našemu celotnemu sistemu, bila čisto politični moment — zveza delav­ skega razreda in delovnih kmetov. Toda, prvič, izkušnja po­ vojnih let kaže, da morajo napraviti zvezi delavskega razreda in delovnih kmetov mnogo več škode določeni administrativni ukrepi v zadružništvu in gospodarstvu, četudi bi bili material­ no v korist kmetom, kakor pa tak gospodarski sistem in politika, ki sta kmetom kot malim proizvajalcem razumljiva in blizka. Drugič, da bi takšna ekonomska politika ne slabila, temveč krepila delavsko-kmečko zvezo, pri čemer je bistveno že omenjeno gospodarsko vodstvo socialističnega sektorja, da bi se vršila socialistična, ne pa kapitalistična akumulacija in kontrola socialistične države, da bi se proces gibal v dolo­ čenih mejah itd. Sicer pa, v čem naj bi bila v današnjem času konkretna ekonomska vsebina te zveze delavskega razreda in delovnih kmetov, če ne v edinstvenih naporih, v edinstve­ nih prispevkih k izgradnji ekonomske osnove socialističnega družbenega sistema pri nas? In na kakšen način naj kmetje prispevajo in morejo prispevati k socialistični izgradnji, če ne proizvajajo za trg ali ne delajo v socialističnih gospodarskih organizacijah (podjetjih, zadrugah itd.). Naposled je treba omeniti, da takšen ekonomski razvoj rodi tudi nova protislovja, nove oblike razrednega boja na vasi — vse to pa nalaga naši Partiji obveznost, da se usposobi za boj v takšnih pogojih. In ravno z ekonomskim in političnim premagovanjem teh protislovij se bodo krepile in razvijale tudi kmetijske zadruge in socialistična zveza delovnih ljudi mesta in vasi.

232

MOŠA PIJADE

Ob koncu referata je tovariš Tito izrazil svoje globoko prepričanje o tem, da bi v sedanji etapi in pri današnji per­ spektivi nadaljnjega razvoja naši Partiji bolj ustrezal naziv Zoeza komunistov Jugoslavije. Obrazložitev, ki jo je tovariš Tito dal k temu predlogu, je dovolj jasna in prepričljiva. Ker v celoti sprejemam navedene razloge, se ne bom več mudil pri njih. Je pa neka stvar, ki ne spada v obrazložitev, ki pa bo prišla kot posledica, če bo Kongres, kakor sem trdno pre­ pričan, sprejel to spremembo naziva Partije. Posledica je v tem, da bo novi naziv tudi formalno označeval razliko, ki je med našo Partijo in ostalimi komunističnimi partijami, s ko­ munistično partijo Sovjetske zveze vred, s partijami, za katere je tovariš Tito v referatu popolnoma točno dejal, da so samo po imenu komunistične. Zelo dobro je, da bo s tem ta razlika označena in podčrtana v novem imenu naše Partije. Po zmagi Oktobrske revolucije je Lenin dal iniciativo za spremenitev partijskega imena iz socialdemokratskega v ko­ munistično in za ustanovitev III. komunistične Internacio­ nale nasprčti II. Internacionali. Potrebno je bilo razmejiti revolucionarne partije in grupe proletariata od tistih social­ demokratskih partij, ki so s svojim povezovanjem z impe­ rialistično politiko svojih buržoazij privedle II. Internacionalo do bednega zloma, potrebno je bilo ločiti se tudi od te Inter­ nacionale, ki se ni hotela ničesar naučiti iz svojih napak. Tudi naša Partija, ki je med prvimi evropskimi partijami pristo­ pila k novi Internacionali takoj ob svoji ustanovitvi, na kon­ gresu zedinjenja spomladi 1. 1919, je zapustila na tistem svojem prvem kongresu socialdemokratsko ime in končno prevzela ime Komunistične partije na kongresu v Vukovaru poleti 1. 1920. Danes se, čeprav samo do neke mere, ponavlja primer iz 1. 1919. Pravim do neke mere, zakaj danes sprememba naziva Partije ne pomeni šele postavljanja zahtev po raz­ mejitvi, temveč nastopa kot rezultat razmejitve, ki je že jasno 233

in dosledno izvedena, tako v teoriji kakor tudi v praksi. Ta sprememba naziva bo torej, kakor iz tega sledi, samo izraz razlike, ki že dejansko obstaja. Te razlike se zaveda vsak član naše Partije in vsak poli­ tično misleč državljan naše države. Naša pot se je razšla s potjo, na katero je vladajoča velikoruska birokratska kasta potisnila Sovjetsko zvezo in komunistične partije sveta, ki so prenehale biti orožje socialne osvoboditve proletariata v svojih državah, orožje družbenega napredka, in se spremenile v slepo orodje zunanje politike ene izmed imperialističnih sil. Iz referata tovariša Tita je videti, in tudi veste vi vsi iz vsakodnevnega lastnega izkustva, kako težko se je bilo prebiti na pravo pot socializma pod ostrimi, sovražnimi napadi Moskve. Sprva ni bilo jasno, iz globine katerih pogojev je ta napad izviral, kateri pogoji v sovjetski družbi so bili tista skrivna sila, ki je moskovske oblastnike z zakonito nujnostjo potisnila v ta napad proti socialistični državi in proti Komunistični partiji, ki je bila na čelu socialistične ljudske revolucije v svoji državi, ki je to revolucijo izvedla z lastnimi močmi. Po­ trebno je bilo časa in naporov, da smo prodrli v to skrivnost, v temo, s katero so bili notranji pogoji sovjetske družbe dotlej za nas zagrnjeni. Toda za našo Partijo ta skrivnost ni dolgo ostala skrivnost, in s tem je bila z nje odkrita tančica ne samo za naše narode, temveč za ves svet. Delo, ki ga je naša Partija izvršila pri tem razkrivanju izdajstva, katerega so sovjetski birokrati zagrešili nad dediščino Oktobrske revo­ lucije in sploh nad socializmom, pri razkrivanju kastovskega bistva centralistične birokratske oblasti velikoruskih šovi­ nistov, ki so delavski razred in kmete Sovjetske zveze oropali slednjega, tudi najskromnejšega deleža v oblasti, a kaj šele njihove polne suverenosti in slednje kontrole nad organi oblasti, pri razkrivanju imperialističnega bistva moskovske zunanje politike, ki je po Leninu zamišljeno federacijo svo­ bodnih in enakopravnih narodov Sovjetske zveze ponovno pretvorila v ječo narodov, slabšo kakor pod pravoslavnimi carji, ki ji je glavna težnja podjarmljanje sveta in glavno sredstvo trgovina z interesnimi sferami na račun malih naro­ dov, razkrivanju zoprne hipokrizije in lažnivosti njihove po­ litike »miru«, težnje, da iz svobodnih narodov narede satelite, ki so prisiljeni glasno hvaliti ropanje in eksploatacijo, kakršna se nad njimi izvaja, kot »nesebično« in »bratsko« »socialistič­

no« pomoč, težnje, da se iz komunističnih partij v drugih državah po vsem svetu narede gole agenture moskovskih hegemonistov, in tako dalje — to delo, ki ga je naša Partija opravila s tem razkrivanjem, je bilo ne le rešilno za naše narode in ne samo silna vzpodbuda za nas, da smo poiskali pravo, edino mogočo pot v socialistično družbo, temveč je ogromnega pomena in značaja za vse mednarodno delavsko gibanje, za vse napredne elemente v svetu in za narode, ki so svobodni, a še bolj za tiste, ki se danes bojujejo za svojo svobodo in neodvisnost, je velikega pomena kot prispevek za ohranitev svetovnega miru. Tovariš Tito je v referatu razložil velike težave, v katere nas je pahnil napad moskovskih impe­ rialistov, veličino naporov, ki smo jih morali izvršiti, da smo premagali te težave, in uspehe, ki smo jih dosegli v tem trdem boju za socializem. O vsem tem bi mogli in bi morali mnogo govoriti in pisati, toda zdaj se ne bom v to dalje spuščal. Kar bi hotel o tem na tem mestu poudariti, je samo to, da veličina uspehov, ki smo jih v tem ostrem boju dosegli, pretvarja to obdobje od Petega do današnjega Kongresa v obdobje sve­ to vno-zgodovinskega pomena. To obdobje pa je moglo dobiti ta pomen samo zategadelj, ker smo ostali zvesti naši ljudski revoluciji, ker smo se pojili ob njenih čistih studencih, ker smo črpali iz nje ne samo moralno moč, temveč tudi smer, v katero smo usmerili svoje napore. Razumeli smo, da nam iz Moskve preti nevarnost, da bi se zavrl razvoj naše revolucije, da bi ostarela prav tedaj, ko bi neogibno morala razviti vse svoje mladostne moči, da bi usahnile njene žive sile, da bi z njo naredili tisto, kar je stalinsko vodstvo naredilo iz Oktobrske revolucije. Rešili smo našo revolucijo, osvobodili vse njene sile, in danes je mlajša in prodornejša kot kdaj koli, sposobna velikih dejanj. Vrnili smo se k virom znanstvenega socializma in ga osvobodili vseh stalinskih falzifikatov, katerih smoter je ovekovečenje eksploatatorske vladavine birokratsko-fevdalne kaste. Razumeli smo, da socializem lahko napreduje in zmaga samo na temelju socialistične demokracije. To je vsekakor teže in manj udobno od stalinskih metod, ki sploh ne vodijo v socializem, temveč daleč od njega, to terja od komunistov velikih političnih in ideoloških naporov, ali prav to je edina mogoča pot v so­ cializem. 235

V procesu boja, ki je privedel do ločitve od informbirojevskih komunističnih partij, pripada naši Partiji zasluga, da je obranila revolucionarno bistvo in čast komunističnega imena. Ime Komunistične partije je nosila častno in ponosno skozi silne boje in v tem imenu je zmagovala in ga ni omade­ ževala z nobenim satelitizmom, medtem ko so ga drugi hudo osramotili. V nazivu »Zveza komunistov« se bo nadaljevala z ničimer omadeževana slavna tradicija naše Partije, obenem pa bo s tem imenom tudi označena stopnja razvoja, do katere smo prišli danes v naši družbi in v naši Partiji. Tovariši in tovarišice! Ponavljam, da vsega tega, kar sem dejal, nisem navedel kot prispevek k obrazložitvi za predlagano spremembo naziva Partije, ker bi bilo to kot obrazložitev zgolj formalistično in postransko; pa ne samo to, temveč bi pravzaprav zgolj uteg­ nilo zamegliti globoke družbene razloge, ki to spremembo narekujejo kot potrebno, in bi oviralo razumevanje te spre­ membe kot nujne posledice razvoja in boja naše Partije, kot potrebe na današnji stopnji razvoja naših družbenih odnosov, kot spremembe, ki je v popolni skladnosti z vlogo, ki pripada Partiji v teh novih odnosih. Tovariši in tovarišice delegati! V ozkem okviru časa, ki mi še preostaja, da ne prekršim poslovnika, bi se rad ozrl na ustavne spremembe v organizaciji najvišjih organov oblasti, pred katerimi smo neposredno, ker bodo po vsej verjetnosti predmet razprave v Zvezni ljudski skupščini sredi prihodnjega meseca. Vsi veste, da smo prav od ustanovitve prvih organov ljudske oblasti med narodnoosvobodilno vojno poudarjali na­ čelo enotnosti oblasti, ker smo mislili, da buržoazno pojmo­ vanje o delitvi oblasti nasprotuje samemu bistvu ljudske oblasti. Od tedaj smo z raznimi ustavnimi dokumenti skušali poudariti in utrditi načelo enotnosti oblasti. To težnjo smo pokazali tudi v sklepih drugega zasedanja AVNOJ-a in v Ustavi iz 1. 1946, čeprav smo se tudi tedaj zavedali dejstva, da to načelo nismo dosledno izvedli. Očividno je, da so bili za to pomanjkljivost odgovorni tudi tedanji objektivni pogoji, t. j. manjkala nam je tista trdna podlaga, ki jo predstavlja danes naš novi gospodarski sistem. Važno vlogo pri tem pa je imelo tudi slepilo tako imenovane »stalinske« ustave, pod katerim smo tedaj bili. Šele, ko smo pretrgali z Moskvo, in 2%

z napori, da bi razumeli bistvo sedanjih družbenih odnosov in ureditve v Sovjetski zvezi, nam je postalo jasno, da je »sta­ linska« ustava pomenila prav opustitev osnovnih Marsovih in Leninovih postavk, zlasti pa najvažnejšega načela: načela enotnosti oblasti, da je to bilo eno izmed najvažnejših instru­ mentov za utrditev oblasti birokracije nad delavskim razre­ dom, izraz Stalinove zmage v boju, da bi oropal delavski razred osnovnih pridobitev Oktobrske revolucije. Kakor nam je postala jasna materialna podlaga današnjega birokratskega sistema v Sovjetski zvezi, nam je postala jasna tudi organiza­ cija pravne ureditve, ustavna nadzgradba. V istem času so nam pokazali pojavi birokratizma, ki se je pri nas razvijal iz naših lastnih pogojev zaostalosti, vso nevarnost, ki bi grozila naši družbi, če z vso odločnostjo ne odvržemo lažnivih naukov iz Moskve. Odločen obrat smo napravili takrat, ko smo razu­ meli, da teorija o odmiranju države ni samo globoka filo­ zofska misel in predvidevanje nekega oddaljenega smotra, pač pa, da je vodilno načelo za delavski razred, kadar ima oblast v državi v svojih rokah. Začeli smo pri ustanavljanju delav­ skih svetov in izročanju podjetij v upravljanje delovnim kolektivom in prešli niz ukrepov, dokler nismo prišli do da­ našnjega novega gospodarskega sistema in nove organizacije oblasti, ki tej podlagi ustreza, ki pa hkrati predstavljata po­ roštvo za nadaljnji razvoj in zmago naše socialistične revo­ lucije. Letos spomladi je bil sprejet splošni zakon o ljudskih odborih, kateremu so sledili republiški zakoni o ljudskih odborih občin, okrajev in mest, kakor tudi volilni zakoni za te lokalne organe oblasti in samoupravljanja delovnega ljud­ stva. Danes so že vse naše ljudske republike neposredno pred volitvami teh lokalnih organov oblasti, katerih reorganizacija po načelih novega splošnega zakona se je začela že pred spre­ jetjem republiških zakonov in ki bo z novoizvoljenimi odbori, zlasti pa z volitvami svetov proizvajalcev v mestih in okrajih, izvedena do popolnosti. Bistvo in smoter te važne spremembe sta vam vsem dovolj znana iz praktične borbe, ki jo je pokrenila naša Partija in jo izvedla na široki podlagi politične dejavnosti frontnih organizacij. Za vse to ne vidim nobene potrebe, da bi se tu vračal k teoretičnim razlagam te spre­ membe, ki jo je zlasti obdelal tovariš Kardelj pri diskusiji v Ljudski skupščini o tem splošnem zakonu o ljudskih odbo­ rih. — Tudi kar zadeva sam načrt ustavnega zakona o naj­ 237

višjih organih oblasti v Federativni ljudski republiki Jugo­ slaviji, je bilo o njem dovolj govora v naši javnosti, čeprav sam načrt še ni objavljen. Načrt pa je medtem pripravljen in čakamo samo še na zadnje pripombe, da bo predložen Zvezni vladi, ki ga bo dostavila skupščini, kar pričakujemo, da se bo zgodilo proti koncu tega meseca, in takrat bo prišlo do njegove objave, tako da bo tudi naša javnost lahko povedala svoje mnenje, preden bosta zakonski predlog začela pretresati za­ konodajna odbora. Nikar se ne čudite, tovariši, da je delo za načrt tega ustavnega zakona trajalo skoraj leto dni, ker se na njem dela od decembra lanskega leta. Ni je zakonodaje, ki bi mogla stopati v korak s tempom sprememb, ki se pri nas neprene­ homa gode. Zakonodaja bi morala imeti voljo in moč, da bi zaustavila družbeni razvoj, da bi mogla vsako dokončano etapo razvoja lepo počasi spraviti v paragrafe. Takega nemo­ gočega in kontrarevolucionarnega poslovanja ne moremo pri­ čakovati od našega zakonodajstva. Zato je ustvarjanje takega zakona, ki naj bo na eni strani izraz že dosežene razvojne stopnje in vsaj do neke mere obdelanih in določenih organi­ zacijskih oblik, na drugi strani pa dovolj široka podlaga za nadaljnji razvoj, težko delo in terja mnogo časa. Saj smo lahko imeli decembra lansko leto precej jasno zamisel o vsej tej ustavni spremembi, toda to je še premalo za zakon. Razne važne spremembe v vsem tem letu so prav vsak dan postav­ ljale nove zahteve. V vsem tem boju je dozorevala sama zamisel, pa tudi sama osnovna načela, ki so jih dnevno osvet­ ljevala nova družbena dogajanja in pridobljene izkušnje, so dobivala določnejšo obliko in polnejšo vsebino, hraneč se ob kruhu naših lastnih konkretnih pogojev. Ko je tako načrt ustavnega zakona moral hiteti za razvojem brez upanja, da bi ga dohitel in se prilagodil naglim spremembam, je danes napočil trenutek, ko načrt že mora postati zakon, da se bosta zvezni proračun in družbeni plan za prihodnje leto lahko njemu podredila. Načelo enotnosti oblasti ni le načelno teoretično nasprotje klasičnega buržoaznega pojmovanja o delitvi oblasti na za­ konodajno, izvršno in sodno oblast. Njegova globoka družbena vsebina je v tem, da je ena oblast, to pa pomeni, da je tudi en suveren, ki to oblast ima in izvaja. V naši socialistični državi je to oblast delovnega ljudstva, ki nujno vsebuje tudi 258

načelo samoupravljanja. Zaradi prvega in drugega je na čelu načrta ustavnega zakona kot njegov prvi člen tole besedilo: »Delovno ljudstvo Jugoslavije suvereno izvaja oblast v občini, mestu in okraju po ljudskih odborih, v ljudski re­ publiki in v zvezni državi pa po republiški oziroma Zvezni ljudski skupščini, prenašajoč na zvezno državo samo tiste pravice, ki so določene z zvezno ustavo.« V skladu s tem je rečeno v 83. členu, v prvem odstavku o republiških organih oblasti: »Delovno ljudstvo, ki izvaja suvereno oblast v ljudski republiki, prenaša na republiško ljudsko skupščino samo tiste pravice, ki so določene z republiško ustavo.« Obenem s tem je treba navesti tudi 4. člen, ki po načrtu pravi: »Pravica samoupravljanja delovnega ljudstva v občinah, okrajih in mestih in pravica samoupravljanja proizvajalcev v gospodarskih organizacijah sta zajamčeni z ustavo.« Enotnost oblasti se kaže v pravicah, ki pripadajo Ljudski skupščini in v popolni nenavzočnosti vlade kot samostojnega organa državne uprave, ki je imel, čeprav je bil odgovoren Ljudski skupščini, svoja posebna zakonska pooblastila in je samostojno upravljal z državno administracijo. Po sedanjem načrtu je oblast osredotočena v Skupščini, ki ima v zvezni državi kot svoje izvršne organe predsednika Republike in Prezidija, v republikah pa samo prezidije. Upravni organi so povsem administrativni, v rokah odgovornih uslužbencev, ki so odgovorni Prezidiju. Tak značaj imajo tudi državni sekretarji in podsekretarji, ki ne morejo biti ljudski poslanci, kakor tudi ne vsi drugi uslužbenci državne admini­ stracije, to se pravi, ljudski poslanec ne more biti niti usluž­ benec administracije niti sodnik katerega koli sodišča. Izjema velja samo za državnega sekretarja za zunanje zadeve, ki sme biti ljudski poslanec. Zvezna ljudska skupščina bo imela dva doma: Zvezni svet in Svet proizvajalcev, ki bodo tudi v republiških skupščinah in v naj višjih predstavniških telesih avtonomnih enot. Sam Zvezni svet bo sestavljen iz poslancev, ki jih voli prebivalstvo okrajev in mest na podlagi splošne, enake in neposredne volilne pravice, tako da pride en poslanec na 50.000 prebivalcev, in iz poslancev, ki jih volijo predstav­ niška telesa republik in avtonomnih enot. V primerih, ki jih določa načrt, sestavljajo ti zadnji Svet narodov. Tako bodo 259

v tej ustanovi, čeprav v drugi obliki, zajamčena tista poroštva za enakopravnost naših narodov in republik, ki jih je doslej predstavljal Svet narodov kot posebni dom Zvezne skupščine. Svet proizvajalcev bodo sestavljali poslanci, ki jih volijo proizvajalci, zaposleni v proizvodnji, transportu in trgovini. 'Te poslance bodo neposredno volili delavci in uslužbenci v gospodarskih podjetjih in v proizvodnih gospodarskih usta­ novah, delovni ljudje iz vrst obrtnikov, včlanjeni v obrtnih zbornicah, oziroma v sindikalnih organizacijah, in kmetje, včlanjeni v kmetijskih zadrugah. Število poslancev Sveta proizvajalcev bo znašalo dve tretjini števila poslancev Zveznega sveta. Proizvajalci, ki bodo volili poslance za ta svet, bodo razdeljeni v dve skupini. V prvo pride industrija, rudarstvo, gozdarstvo, gradbeništvo, transport, gostinstvo, komunalne dejavnosti in obrtništvo, v drugo pa kmetijstvo. Vsaka od teh dveh skupin bo imela tisto število poslancev, ki ustreza odstotku udeležbe teh skupin v skupnem družbenem proizvodu Jugoslavije, določenem v tekočem zveznem druž­ benem planu. Izdelano je obsežno gradivo za proučitev vpra­ šanja, kako se bodo ti poslanci razdelili po republikah in okrajih, vendar je tudi to vprašanje pred svojo neposredno rešitvijo. Tu se, tovariši in tovarišice, ne maram spuščati v podrob­ nosti načrta Ustavnega zakona, ker bi bilo za to potrebno mnogo več časa, kot ga smem tu porabiti, mislim pa, da je to na tem mestu tudi nepotrebno. Vem, da je to, kar sem vam povedal v zvezi z načrtom Ustavnega zakona, povsem neza­ dostno, toda nemara mi boste to oprostili. Na koncu bi rad povedal samo še to, da bo ta Ustavni zakon hkrati z repu­ bliškimi ustavnimi zakoni, ki mu bodo sledili, in z že sprejetimi zakoni o ljudskih odborih, predstavljal na ustavnem področju najvišji dosežek, do katerega se v sedanjih pogojih more povzpeti socialistični demokratizem, in da bo organizacija najvišjih organov oblasti na novi podlagi močan vzvod za nadaljnji napredek naše družbene skupnosti po poti sociaI izma.

240

MIHA MARINKO

Z navdušenjem sprejemam vse teze iz referata tovariša Tita. Ta referat in razlage, ki so jih dali tovariš Kardelj in drugi, so nov bogat prispevek k idejnopolitičnemu razvoju in graditvi naše Partije. Mislim, da je že poprej k uspešni marksistični izobrazbi naših kadrov mnogo pripomoglo tisto, kar so nam že doslej povedali v vrsti razprav, govorov in člankov naši voditelji, začenši od tovariša Tita, v katerih se kritično obravnava se­ danja kapitalistična sovjetska stvarnost. Posebno dragoceni pa so novi kritični pogledi na zadnji tako imenovani kongres ruske partije birokratov in na Stalinov članek tik pred kon­ gresom. Če se poglobimo v bistvo te sovjetske stvarnosti, nam vsi pogledi reliefno kažejo, da je sovjetski sistem nezdružljiv s ciljem graditve socializma. Če konkretno primerjamo njihov sistem z našim, vidimo popolno protislovje naše poti sociali­ stičnega razvoja z njihovim razvojem v državni kapitalizem, v imperializem. Izhajajoč prav iz tega, se bom dotaknil nekaterih momen­ tov naše konkretne problematike- s področja delavskega uprav­ ljanja proizvodnje, ki se mi zde zelo pereči. Dotaknil se bom namreč načinov boja, oziroma reševanja našega problema nizke storilnosti in s tem socialistične vzgoje množic. Mislim, da je zelo pereča naloga komunistov, da se lotijo problemov, ki so se pojavili na področju delavskega uprav­ ljanja proizvodnje, tako da se poglabljajo v bistvo ekonom­ skih zakonov, ki jih osvetljuje marksizem, da bi s pozna­ vanjem in pojasnjevanjem teh zakonov našli načelne teze in s tem pripomogli delovnim kolektivom in njihovim višjim družbenim organom, da bi našli v sedanji stvarnosti primerna sredstva za reševanje teh problemov in za dosego čim višje stopnje delovne storilnosti, ki v naših sedanjih pogojih edina omogoča zvišati življenjsko raven in doseči socialistično blaginjo. VI. kongres KPJ — 16

241

Mislim, da je to zelo važno. Mi začenjamo graditi novo družbo, izhajajoč iz osnove, ki je pri nas mnogo neugodnejša kakor v kapitalističnih industrijsko razvitih deželah; mislim namreč na nesorazmerno nižjo storilnost. V naših partijskih organizacijah, cesto pa tudi v njihovih višjih vodstvih, gledajo na relativno nizko delovno storilnost preveč enostransko. Kot glavni razlog za to velja skoraj izključno zaostala, nerazvita mehanizacija v naših proizvajal­ nih sredstvih. Takšno gledanje je zelo zgrešeno in škodljivo. Čeprav je ves naš novi gospodarski sistem usmerjen v to, da čim jasneje pokaže, da je še druga stran tega problema, vendar se ta gospodarski sistem v tem kratkem času še ni mogel popolnoma uveljaviti in pokazati — rekel bi tudi sub­ jektivni — razlog za nizko storilnost. Ta nizka storilnost je zlasti vidna, če jo primerjamo s tujino. V potrditev tega dej­ stva naj navedem primer: Litostroj v Ljubljani, ki mu glede na naše jugoslovansko povprečje ne očitamo, da zaostaja v proizvodnji, ima kot moderna tovarna mnogo prednosti za tehnično favoriziranje razvoja proizvodnje celo pred slovečo tovarno Voigt v Nemčiji. Toda po sami cenitvi naših strokov­ njakov in tovariša Leskoška, ki poznajo prvo in drugo tovarno, le-ti menijo, da Litostroj glede delovne storilnosti malone za 50 % zaostaja za Voigtom. To je en primer. Mislim sicer, da imamo več tovarn in podjetij, ki so, čeprav imajo v mehani­ zaciji slabšo opremo, po storilnosti delavcev na evropski ravni. Toda teh je malo, a gornji primer velja bolj ali manj malone za večino naših industrijskih podjetij, da o kmetijstvu niti ne govorimo. Industrializacija in mehanizacija proizvodnje sta nedvom­ no glavna gmotna pogoja za dvig storilnosti. Toda v tem stadiju razvoja gmotnih sredstev proizvodnje, ki jih imamo na raz­ polago, je sila važno, da s temi sredstvi dosežemo, kar največ moremo. Ce bodo partijske organizacije pri obravnavanju ekonom­ skih zakonov družbenega razvoja, razvoja proizvajalnih sil in družbenih odnosov zabredle v mehanično pojasnjevanje teh zakonov, ne bodo pomagale dvigati zavesti množic o potrebi večje storilnosti, ki bodi gmotna vsebina socialistične zavesti našega delovnega človeka. Ce bomo čakali samo na tehnični razvoj in boljšo mehanizacijo naše proizvodnje, bomo spustili iz rok velikanske milijarde narodnega dohodka, ki bi jih 242

v tem času že lahko dosegli in ki bi nam znatno pripomogle skrajšati rok kapitalne graditve ter neposredno zboljšati gmot­ ni položaj delovnih ljudi. V ta problem se premalo poglab­ ljamo. Premalo primerjamo stopnjo delovne storilnosti pri nas in storilnosti v drugih deželah. Premalo proučujemo probleme naših trgovinskih odnosov s tujino, ker so proizvodni stroški mnogih uvoženih predmetov višji, kakor je na tujem trgu dosežena cena, kar nam neposredno nalaga boj za večjo storilnost. Ali moremo proizvajati po svetovnih cenah ali ne? Narav­ no, da to ni odvisno samo od subjektivne volje in priprav­ ljenosti delovnih kolektivov, da je v mnogih industrijskih izdelkih odločilnega pomena najmodernejša tehnična oprema proizvajalnih sredstev. Nastane vprašanje, kako naj se borimo v naših pogojih za večjo storilnost. Da nam ne kaže hoditi po kapitalističnih stopinjah, je bolj ali manj jasno. Naravno pa se moramo zgledovati po industrijsko razvitih deželah tako v tehničnem pogledu kakor tudi v pogledu racio­ nalne organiziranosti in izpopolnjevanja proizvodnje. Ne smemo pa videti vzora v priganjalnih sredstvih, s ka­ terimi gonijo delavce v kapitalističnih deželah in v deželah stalinskega despotstva, kjer s strahom pred brezposelnostjo in taborišči prisilnega dela delavec ne more razumeti, da sta tovarna in skupnost njegovi. Delavec ne more delati ne z interesom ne z ljubeznijo, marveč dela samo toliko, kolikor ga nadzornikove oči in psovke prisilijo k temu, kjer delavec skrivaj sabotira in kjer plačevanje nadzornikov podražuje proizvodnjo. Tako bi lahko našteli celo vrsto negativnih poli­ tičnih strani. Zaradi gornjega načina v kapitalističnih proizvodnih od­ nosih je storilnost dela časovno naraščala mnogo počasneje, kakor jo moremo doseči mi. To nam dokazujejo že vsi do­ sedanji uspehi, zlasti pa izredno veliki uspehi, ki smo jih dosegli po izročitvi tovarn v upravljanje delovnim kolek­ tivom, to se pravi, ko je večja delovna storilnost neposredno stimulirana. V tem kratkem času se je pokazalo, da so naši delovni kolektivi v osnovi razumeli svojo prvo sprejeto nalogo, to je čut odgovornosti, da se zagotovi uspešen razvoj proizvodnje v podjetju in da v podjetjih prevladuje zdrav kriterij za prak­ tično uporabo socialističnega načela nagrajevanja vsakega po­ 243

sameznika po zaslugi. Tega ne moremo trditi v Sloveniji samo za tista majhna, prejšnja lokalna, bolj ali manj obrtna pod­ jetja, in sicer predvsem zato ne, ker so v njih našli zavetišče razni ljudje iz vrst tistih, ki jih je zadela nacionalizacija proizvajalnih sredstev. Tem podjetjem doslej nismo posvetili dovolj pozornosti, pa tudi ljudski odbori teh podjetij niso prisilili na povsem jasen gospodarski račun. Slabosti so tudi v raznih podjetjih komunalnih storitev, za katera še ni bil izdelan boljši, stimulativni sistem, kakor tudi v gostinskih podjetjih. S polnim zaupanjem lahko že zdaj gledamo na večje delovne kolektive, ki predstavljajo ta naš klasični de­ lavski razred. V njih so začeli delavski sveti resno gospodariti. Niso redka podjetja, v katerih so delavski sveti razčistili vprašanje rentabilnosti, normirali delovna mesta in se že lotili tudi vprašanja komerciale ter odkrili razne birokratske pri­ vilegije in kriminalne malverzacije, ki imajo korenine daleč nazaj v administrativnem socializmu. Ti delavski sveti so ali že rešili ali pa so se resno lotili reševanja osnovnih vprašanj, ki jih je mogoče rešiti v okviru podjetja. Toda z novim gospodarskim sistemom se hitreje grade socialistični proizvodni odnosi, ki zahtevajo izpopolnitev druž­ benih pravnih predpisov in odstranitev starih, ki že postajajo resna ovira pri reševanju tudi takšnih vprašanj, ki so nastala iz odnosov na trgu. Zaradi mnogih negativnih pojavov, škodljivih popačenj, izigravanja, špekulantskega izkoriščanja, nepopolnih novih pravnih norm, je važno, kako bomo nanje reagirali, da ne bomo dopustili, da bi se razmahnile lokalne, partikularistične, niti centralistične državno-kapitalistične tendence, niti ten­ dence zaletavanja naprej z idealističnim precenjevanjem za­ vesti množic in kadrov samih. Najprej mora biti nam komunistom povsem jasno, da te tendence ne vodijo k našemu socialističnemu napredku, marveč predstavljajo nevarno oviro. Tako so nekatera podjetja na eni strani zabredla v gospo­ darske težave, da vzlic storjenim ukrepom za pocenitev pro­ izvodnje ne pridejo na zeleno vejo s cenami, formiranimi na trgu, in da ne govorimo o počasnosti procedure prodaje zalog blaga državnim rezervam, medtem ko na drugi strani lahko dosegajo presežek plačnega fonda in dobička, ker so pri spre­ jemanju družbenih obveznosti skrila notranje rezerve. In zdaj 244

se slišijo očitki proti upravičenosti, da ta podjetja dele pre­ sežek1 plačnega fonda. Slišati je tudi administrativne predloge, da bi bilo treba vsa podjetja, ki so dosegla dobiček ne s po­ večano storilnostjo, marveč na osnovi skritih rezerv, to je prenizko odmerjenih stopenj akumulacije ali z nepredvidenim izrednim zvišanjem cen svojih izdelkov na trgu, obdavčiti v korist komunalne graditve. In res, praksa kaže, da podjetja, ki so premalo obreme­ njena s stopnjo akumulacije in družbenih fondov, v zniževanju proizvodnih stroškov in dviganju delovne storilnosti niso nič napredovala. Nasprotno, imamo več očitnih primerov, da so ta podjetja z močno konkurenco na trgu pahnila v resne težave druga podjetja z visoko akumulacijo. Imamo celo pri­ mere, kjer gre stvar v očitno škodo naših splošnih gospodar­ skih koristi. Podjetje z nizko stopnjo, ki že tako malo daje družbi, izpodkopava osnove in onemogoča drugim podjetjem, da bi dajala svoj visoki prispevek skupnosti. Tako nastaja trojna gospodarska škoda s podjetjem, ki je prenizko obreme­ njeno z družbenim prispevkom. Prvič a priori daje skupnosti manj, kakor bi lahko, drugič, ne bori se za povečanje delovne storilnosti, in tretjič pa izpodkopava ostala podjetja, da ne dosegajo višjega prispevka. Na splošno lahko trdim, da se samo podjetja z napeto stopnjo akumulacije resno bore za pocenitev proizvodnje in za povečanje delovne storilnosti, ker se neposredno ne boje, da bi stopnjo zvišali, medtem ko je na drugi strani pri pod­ jetjih s prenizko stopnjo narobe. Strah pred tem, da bi prišle na dan skrite rezerve in da bi se pokazalo, da ima podjetje premajhno družbeno breme, ki bi ga bilo treba povečati, kar bi podjetje prisililo, da bi marsikaj spremenilo in se borilo za napredek proizvodnje in za racionalno gospodarjenje, vpliva, da se v tej smeri nič ne ukrene. Povrhu vsega tega pa to deluje proti pravilni moralno­ politični vzgoji delovnih ljudi. Delovni kolektiv, ki ni poučen o bistvu obstoja teh rezerv, a to je najpogosteje, živi v pre­ pričanju, da daje skupnosti svoj polni dolžni prispevek. Uprava pa, ki bolj ali manj ve za to, vpliva na kolektiv v tem smislu, da se »pirove zmage« praznujejo kot delovni uspehi, da se ti uspehi precenjujejo, skratka da se izgublja merilo za pravilno ocenitev uspehov lastnega ali drugih delovnih kolektivov. To vpliva na stagnacijo razvoja proizvajalnih sil, oziroma 245

razvoj proizvajalnih sil se prikazuje samo kot vprašanje teh­ nike in moderne mehanizacije proizvajalnih sredstev, ne pa tudi kot strokovno usposabljanje ljudi in spretnost v delu. Ker smo v novem gospodarskem sistemu prešli k razdelitvi prispevka skupnosti na osnovi podatkov iz prejšnjega admini­ strativnega dirigiranega gospodarstva (a druge možnosti za začetek ni bilo), je neogibno, da je trg zdaj odkril mnoga nesorazmerja v obremenitvi posameznih delovnih kolektivov s prispevkom za skupnost. Cesto pa so na trgu nastali tudi momenti, ki enim omogočajo realizirati velik presežek plač­ nega fonda, medtem ko drugim onemogočajo realizirati plani­ rani plačni fond. Iz tega odnosa pri tem že nastajajo ostre diskusije in prepiri, pri katerih se enemu delu strokovnega uslužbenskega kadra, zlasti iz komerciale, posreči, da vnese v ta obravnavanja partikularistične nazore in celo nacionalistično-šovinistično noto. Temu neredko nasedajo tudi komunisti. Zato je nujno potrebno, da začno partijski komiteji anali­ zirati te probleme, da si osvoje marksistične nazore ekonomike v socialističnem prehodnem obdobju, da popularizirajo te nazore, da bi v delovnih kolektivih in socialističnih organih upravljanja gospodarstva dobili pravilnejšo osnovo za reše­ vanje teh problemov. Ce tega ne bomo storili, se bodo okrepile tendence biro­ kratskega administrativnega »reševanja« naših sedanjih težav in biti si moramo na jasnem, da se s tem samo oddaljujemo od stvarnega reševanja in napredka našega gospodarstva. Moramo si biti na jasnem, da vsako vračanje na admini­ strativno dirigiranje gospodarske dejavnosti vpliva na dušitev iniciative delovnih kolektivov in njihovih organov in nas odvrača od boja za večjo delovno storilnost, ki je važno sredstvo za uspešno premagovanje naših gospodarskih težav. V sedanjem položaju in na sedanji stopnji uvajanja no­ vega gospodarskega sistema se ne smemo ustrašiti mnogih na novo nastalih problemov, ki nastajajo zaradi nezadostno obdelanega novega sistema, ki omogoča tudi razne špekulacije ne le v našem trgovinskem aparatu, marveč tudi v samem sektorju naše socialistične proizvodnje. Ne smemo se umikati nazaj, marveč nasprotno. Vzor naj nam bodo dosedanji dobri uspehi, popularizirajmo vse tiste doslej nevidene izredne po­ jave, ki nam potrjujejo, da smo na pravi poti. Naj navedem samo en tak primer. 246

Blizu Maribora, v Rušah, je zelo majhna zaostala tekstilna tovarna, ki so jo že prej mislili ukiniti kot nerentabilno. Z uvedbo novega gospodarskega sistema je zašla v tolikšne težave, da ji je grozil neposredni konkurz, ker je bila stopnja akumulacije določena s 1423 %, torej kakor veliki MTT v Mariboru. Delovni kolektiv 83 članov, skoraj samih delavk, je že spomladi sklenil, da bo prejemal samo 80% plače in napel vse sile, da bi z rekonstrukcijo in nekaterimi preuredit­ vami proizvodnega procesa ter popravilom nekaterih strojev svojo proizvodnjo pospešil. Ljudje so uporabili svoj letni dopust, da so prostovoljno popravljali tovarno. Od aprila po svojem rednem delu prihajajo na prostovoljno delo v tiste oddelke, kjer se je produkcija zaradi generalnih popravil in rekonstrukcije ustavila. Z lastnimi silami in požrtvovalnostjo je ta kolektiv dosegel, da se je v septembru začelo delo s polno zmogljivostjo, da lahko ena delavka dela na več strojih, da lahko zdaj že malone v celoti dosegajo svoj planirani plač­ ni fond. Mislim, da je ta primer dokaj poučen. Treba se je za­ tekati k takšnim ekonomsko-pravnim ukrepom, ne pa k ad­ ministrativnim, ki bodo preprečevali zlorabljanje tega našega še nezadostno obdelanega gospodarskega sistema, ne pa da zavirajo pozitivno iniciativo in ustvarjalni polet. Na temelju nekaterih splošnih podatkov, ki jih imamo v Sloveniji, je videti, da je splošni obseg proizvodnje narasel za več odstot­ kov. Pomen tega porasta pa je mnogo večji, ker smo ga dosegli z malone 15 do 20 % zmanjšanim številom delavstva. Na drugi strani pa imamo precejšnje preseganje planiranega plačnega fonda. Toda podrobnejša analiza nam pokaže, da so večino presežka plačnega fonda dosegla trgovinska podjetja, manjši del pa nekatera proizvodna podjetja, ki so jim posebno ugodne cene na trgu in skrite rezerve omogočile izredno velike in nepričakovane zaslužke, tako da je utemeljena trditev, da na večino teh podjetij, ki dejansko nosijo pri povečanju pro­ izvodnje glavni delež, in sicer precej velik, odpade neznateu del povečanja plačnega fonda, nekatera pa so tudi brez po­ večanja. Pri dejanski proizvodnji smo torej dosegli znaten napredek v dviganju storilnosti. To očitno kaže, kje se je treba zateči k ekonomskim in pravnim ukrepom, a to je trgo­ vina in delno tista podjetja, ki so jim samo izjemne tržne razmere in notranje rezerve omogočile velik zaslužek. Naš 247

sistem še ni dovolj obdelan, da bi na področju blagovnega prometa preprečeval razne škodljive špekulacije, parazitizem in razne druge mahinacije. V tem je tudi velik del krivde za nesorazmerni skok cen na notranjem trgu in za zbijanje cen na zunanjem trgu. To so sicer povzročili tudi nekateri neadekvatno stimulativni ukrepi gospodarskih organov. Ker so potrebni ukrepi proti tem pojavom, je treba paziti, da bodo takšni, da ne bomo zadeli pozitivno stimulativnih naporov naših proizvodnih delovnih kolektivov. Naravno je, da se tista proizvodna podjetja, ki so jim samo izredne tržne razmere omogočile neupravičeno velike zaslužke, niso angažirala v boju za večjo delovno storilnost. Pri reševanju še nerešenih problemov našega novega go­ spodarskega sistema moramo stalno imeti pred očmi, kako bi izpopolnili osnovo za stimulativno povečanje delovne storil­ nosti, na kateri lahko uspešno vzgajamo naše delovne ljudi in zavedne socialistične državljane. V naši stvarnosti že imamo mnogo dejstev, ki nas uče, da je nesmiselno idealizirati in precenjevati zavest ne le na splošno naših državljanov, marveč če hočete tudi komunistov. Vzgoja socialistične zavesti ne gre od rok in tudi ni uspešna, če ne temelji na gmotni osnovi, na osnovi neposredne ekonomske potrebe in koristi. Sele izpopolnjevanje gmotne osnove — v smislu socialističnega načela »za enako delo enaka nagrada« -— nam daje tiste velike možnosti za hitro in uspešno vzgojo in razvijanje socialistične zavesti v naših delovnih ljudeh. Pri nas pa je še cela vrsta stvari, ki so v napoto in ki ne koristijo temu cilju. Nekatere so ostanki minulosti, ki jih še nismo odstranili, nekatere pa smo ustvarili že sami. Le-te smo ustvarili v našem socialističnem poletu, v skrbi za ljudi, pozab­ ljajoč na relativno stopnjo zavesti množic. Na primer biro­ kratsko centralistično dirigiranje na področju socialnega skrb­ stva je omogočalo mnoge zlorabe pravice do socialističnih dajatev. Nadalje, v sistemu plač je ostalo še preveč šablon, ki ne upoštevajo dovolj individualne delovne storilnosti, niti ne stimulirajo dviganja te storilnosti. Vsaka šablona v nagra­ jevanju dela popolnoma nasprotuje socialističnemu nagraje­ vanju dela po zaslugi. Ostanki uravnilovke vplivajo destimu­ lativno na dviganje delovne storilnosti, favorizirajo ostanke tistih negativnih odnosov do dela, kakršne je porajalo kapita­ listično izkoriščanje delavcev v stari družbi, kakor so malo­ 248

marnost v delu, izmikanje od dela, malomaren odnos do orodja in materiala itd. Šablona je sploh škodljiva in vseskozi kri­ vična do večine naših proizvajalcev. Ene nagrajuje preveč, druge premalo, ker ne temelji na individualni stopnji delovne storilnosti, a čestokrat se križa s stopnjo zahtev v zadovolje­ vanju življenjskih potreb. Je namreč nekakšno pravilo: da je novi delavec, ki je komaj prišel z vasi, manj produktiven in hkrati skromnejši v zadovoljevanju svojih potreb. Večja storil­ nost in marljivost, večja strokovna izobrazba in drugačen način življenja ter večje zahteve po zadovoljevanju večjih življenjskih potreb so edinstven proces, ki ga mora naš socia­ listični sistem ceniti in stimulirati. Kršitev medsebojnega vpli­ vanja vseh teh elementov ne stimulira in ne daje zdrave osnove za socialistični napredek. Na koncu še nekaj besed o varčevanju. Kadar govorimo o administrativnih ukrepih, h katerim naj bi se zatekli, da bi dosegli čimbolj racionalno varčevanje, so kakor večinoma administrativni ukrepi potrebni in možni v glavnem v var­ čevanju proračunskih administrativnih izdatkov. Pa tudi tu je treba kar najbolj angažirati faktor čim neposrednejše stimulacije. Kolikor pa gre za varčevanje pri izdatkih na bolniškem in pokojninskem zavarovanju zavarovancev in v splošnem socialnem skrbstvu, si moramo biti na jasnem, da bomo s pretežno administrativnimi ukrepi od zgoraj in s pre­ majhnim angažiranjem in stimuliranjem od spodaj naših de­ lovnih kolektivov in neposrednih lokalnih organov demokra­ tičnega upravljanja dosegli znatnejši učinek šele za ceno mnogih storjenih krivic in velikega nezadovoljstva. Naši izdatki na tem področju so tako veliki, da bi jih ob upoštevanju ekonomskih zakonov zmogla samo zelo bogata dežela z visoko delovno storilnostjo. Ti izdatki gredo daleč čez tisti okvir, ki smo ga predvidevali takrat, ko smo sestavljali zakonske predpise o dajatvah in zagotovitvi teh pravic. Velik del tega prekoračenja so povzročile zlorabe, malomarnost in brezvest­ nost koristnikov tega zavarovanja in tistih, ki gospodarijo z njegovimi dobrinami. To razmetavanje je olajšalo tudi cen­ tralistično administrativno upravljanaje od zgoraj. Tu so okoliščine, na katerih od spodaj nihče ni imel neposrednega interesa, da bi skrbel za varčevanje, niti ni bilo zadosti mož­ nosti, da bi kdo od spodaj uspešno kontroliral, kako se ta sredstva uporabljajo. Hrup je nastal samo v tistih individual­ 249

nih primerih, ko je bila komu storjena krivica, bodisi z malo­ marnostjo zdravnikov, bodisi z birokratskim reševanjem v dosedanjem načinu centralističnega upravljanja, bodisi zaradi nepopolnosti zakonskih predpisov. V smislu varčevanja pa je malokdo kaj storil, nihče ni kontroliral zdravnika, kako ravna z dobrinami, zakaj slabo ravna, ali samo zaradi preobremenitve z delom ali zaradi osebne popularnosti, da bi se nikomur ne zameril. Delovni kolektiv, ko je že moral a priori plačati 45 % za fond, se sploh ni zanimal za varčevanje. Če bi bil stimuliran za varčevanje tega fonda, sem prepričan, da bi vsak delovni kolektiv ali mesto zdravstvene službe že lahko s prihranki zgradilo poleg zdravniške ordinacije tudi ambulančne pro­ store, s katerimi bi zboljšali zdravstveno službo in hkrati omogočili večje varčevanje; v teh prostorih bi zdravnik na­ mestil tiste prijavljene bolnike, ki jim v naglici ni mogel ugotoviti bolezni in o katerih bi sumil, da hočejo plačani bolniški dopust izkoristiti za delo na svojem posestvu doma. Če sklenemo, da bomo upostavili neposredno stimulacijo delovnih kolektivov za varčevanje s fondom socialnega zava­ rovanja, za kritje raznih neposrednih lokalnih potreb, bomo lahko našli potrebne organizacijske oblike in učinkovita sred­ stva kontrole. Naše organizacije bodo imele na tej osnovi mnogo lažje delo za moralno-politično družbeno vzgojo množic. Mislim, da je to eno najvažnejših sredstev, da dosežemo učin­ kovito varčevanje. Da bi to dosegli, bi morali še nadalje decentralizirati fonde na večje delovne kolektive, manjša mesta in občine. S tem pa ne mislim omalovaževati pomena potrebnih administrativnih ukrepov za varčevanje. Naše partijske organizacije se morajo angažirati v pojas­ njevanju potreb teh ukrepov za varčevanje. Socialna demago­ gija nam mora biti tuja, ker z njo ničesar ne dosežemo. Tisto, kar smo doslej dosegli v tovarni, je treba razširiti tudi na ostala gospodarska podjetja. Gmotne blaginje ne more biti brez dobrega gospodarjenja, brez racionalnega razpola­ ganja z dobrinami, ki jih imamo in ki jih naš delovni človek s trudom ustvarja. Na področju tovarne in komune ter v svetih proizvajalcev imamo odlično materialno osnovo, na kateri moramo doseči tisto stopnjo zavesti množic, o kateri pravi Lenin, »da bo 250

vsaka kuharica razumela in lahko sodelovala pri upravljanju skupnosti«. Na koncu bi rekel še nekaj o konkretnih predlogih tovariša Tita glede imena Partije in Fronte. Mislim, da je to še en povod za naše navdušenje. Kadar koli je treba sprejeti kako odločilno spremembo v naši družbi, vedno je tovariš Tito tu, da najde ustrezne ukrepe. Ti predlogi predstavljajo odraz kvalitetnih sprememb v naši stvarnosti in naša naloga bi bila, da v naših političnih organizacijah v skladu s preimenovanjem dvignemo kvaliteto njihovega dela.

PETAR STAMBOLIČ

Tovariši in tovarišice! V referatu, ki ga je podal Kongresu tovariš Tito, je odmerjen važen položaj ideološko političnemu delu in vzgoji partijskih kadrov in partijskega članstva, prav tako pa tudi ostalih množic naših delovnih ljudi, a na ¿oncu, v katerem so določene naloge, je tovariš Tito postavi) to vprašanje na prvo mesto. Mislim, da ni potrebno poudarjati, da je naša Partija tem vprašanjem vedno posvečala zelo mnogo pozornosti. Pred vojno se je naši Partiji prav na osnovi te ideološke trdnosti in ideološke enotnosti posrečilo osvoboditi raznih protipartijskih in tujih elementov, ki so bili v nji, in se usposobiti za tiste naloge, ki jih je izvedla v ljudski revoluciji. Ko se je med vojno zdelo, da je najmanj pogojev za ideološko dviganje partijskih kadrov, je tovariš Tito 1. 1942 pisal, da je to šteti v vrsto zelo važnih nalog Partije. Govoril bom o tem, ne zaradi tega, da bi poudaril pomen tega vpra­ šanja, temveč zato, ker je v tem oziru Partija v dobi od V. kongresa do danes rešila mnogo pomembnih vprašanj, izvedla velike naloge, in ker so v tem oziru pred nami še prav tako pomembne in velike naloge. V referatu so navedeni veliki zgodovinski uspehi, ki jih je Partija dosegla od V. kongresa do danes. Med najpomemb­ nejše in največje uspehe je vsekakor šteti zmago na ideološkopolitični fronti. Ta zmaga je na načelih marksizma okrepila enotnost naše Partije. Mi komunisti smo se zedinili na načelih revolucio­ narne borbe za socializem, in to nam je vedno dajalo moč, da smo premagali največje težave, zaupanje v ta načela, v sile, ki jih bodo ostvarile, in v pravilnost boja, ki ga vodimo, so nam dali moč, da premagujemo vse težave. V. kongres je postavil pred Partijo nalogo, da odkrije vzroke in ozadje nekomunističnih odnosov vodstva VKP(b) do naše Partije, da odkrije bistvo stanja v ZSSR in da na­ slonjena na klasike marksizma dela za teoretsko posplošen je 252

naše revolucionarne prakse v graditvi socializma, da utira pot tej praksu Danes, na VI. kongresu, lahko ugotovimo, da je Partija s tovarišem Titom na čelu uspešno izpolnila svojo nalogo in da je lahko na tej podlagi pokrenila in vodila delovno ljudstvo naše države v boj za socializem in neodvisnost. Oni tam, iz ZSSR, so se sicer nenavadno potrudili s kopičenj ein gradiva in izkušenj neke določene imperialistične politike, ki jo je bilo potrebno posplošiti. Vsa znanstvena dela so vodila k raz­ širjanju fronte proučevanja, ker je državnokapitalis lično bistvo ZSSR, ki je vzrok imperialistične politike, zgradilo tudi svojo nadstavbo v družbenih vedah. Kakor ruska imperialistična politika v odnosu do ostalega sveta nima nobene zveze s so­ cializmom, tako tudi njihova ideologija nima nobene zveze z marksizmom. In kakor lažnivo zvenijo iz Moskve razširjane pravljice o miru, takisto tudi prazno zveni marksistična ter­ minologija, v katero se zavija neopragmatizem uradnih teore­ tikov državnega kapitalizma v ZSSR, ki ima edino nalogo, da poveličuje in brani sedanje državnokapitalistično stanje. Danes, v času ideološke krize v mednarodnem delavskem gibanju in določene dezorientacije, ki jo je vnesla Sovjetska zveza, je zastava, ki jo je pred sto leti dvignil Marx, ko je skupno z Engelsom napisal Komunistični manifest, neomadeževana v rokah naše Partije. Mi se zanjo nismo trgali, toda pripadla nam je že takrat, ko je naša Partija, ne da bi se bila držala obrabljenih dogem in vzorcev Stalinove Komin­ terne, v novih pogojih druge svetovne vojne ustvarjalno upo­ rabljala marksistično znanost, razvijajoč ljudsko revolucijo v Jugoslaviji. To delo v praksi in teoriji je naš prispevek k mednarod­ nemu delavskemu gibanju, to je tisto, kar zgodovinsko pri­ pada nam, prihodnost pa bo ocenila tudi obsežnost tega pri­ spevka. Toda mi ne bomo nikoli zabredli v napako, da bi trdili, da v nadaljnjem razvoju tudi drugi narodi s svojim bojem ne bodo obogatili marksistične znanosti z novimi izkuš­ njami. Tega ne bomo trdili, ker smo marksisti, ker zaupamo v razvoj in zmago socializma. Vzporedno z delom za teoretsko reševanje novih proble­ mov je Partija posvetila veliko pozornost ideološkemu dvigu partijskih kadrov in partijskega članstva. To delo je bilo sestavni del boja za enotnost in trdnost partijskih kadrov 253

pri uspešnem uveljavljanju linije Partije za zmago nad po­ skusi agresije proti socialistični Jugoslaviji. Delo pri idejno­ političnem vzgajanju kadrov in članov Partije je tesno po­ vezano z revolucionarnim bojem Partije in zato v njem ni moglo biti elementov abstraktno dogmatskega proučevanja teorije. V polnem pomenu besede je teoretsko delo skovalo orožje za revolucionarno prakso in bilo je povezano z našimi perečimi nalogami. Potreba po hitrejšem dviganju partijskih kadrov je v pogojih po V. kongresu terjala, da se del partijskih aktivistov izloči iz praktičnega dela in napoti v partijske šole. Partijske šole so mnogo pripomogle, da danes lahko v širši meri pri­ stopimo k vprašanjem ideološkega dela in da ni več potrebno, da bi bilo to osredotočeno v aparatu republiških vodstev. Zadržal se bom pri nekaterih slabostih, ki so večinoma izraz objektivnih pogojev, a so izvirale iz splošne ravni članov Partije, ki so bili sprejeti neposredno pred ali po V. kongresu. Za odpravo teh slabosti so že zdaj podani vsi pogoji. Nenavadnega pomena je delo za vzgajanje novih kadrov marksistov na področju novih, zlasti družbenih ved. Te naloge ne moremo izvesti čez noč, hitro, zlasti je nemogoče hitro pričakovati rezultatov. So pa področja, na katerih smo šele pristopili k tem nalogam, ki smo jim šele postavili osnove. Zategadelj je premalo znanstvenih del, ki bi obdelovala po­ samezna vprašanja naše prakse, naše preteklosti, marksistične obdelave kulturne dediščine, prav tako pa tudi v obdelavi tvarine iz stvarnosti Sovjetske zveze. Mnoga dela imajo še vedno značaj publicistične ilustracije splošnih postavk, ki so podane v delih vodilnih tovarišev. Dalje je še pred nami važen problem vnašanja materia­ lističnih pogledov v šolski pouk. Čeprav je pri nižjih partijskih kadrih v ogromni meri zraslo zanimanje za ideološka vprašanja, je vendar dejstvo, da samo del, in to manjši del partijskih kadrov živi intenzivno ideološko življenje z razvitim zanimanjem za proučevanje teoretskih problemov marksizma. V manjšem delu se razvija diskusija o ideoloških vprašanjih in o samostojnem razglab­ ljanju, manjši del spremlja literaturo in časnike, ki se bavijo s tem vprašanjem. Toda nismo še prišli do tega, da bi tudi širši krog naših tovarišev občutil potrebo po sodelovanju v dnevnem tisku. Takisto tudi člani komitejev malo pišejo v 254

lokalnem časopisju, čeprav so sredi političnih dogajanj v svo­ jem okraju, mestu, oblasti in čeprav prav oni najbolje občutijo politične probleme, ki jih je potrebno reševati. » Pomanjkanje takega intenzivnega ideološkega življenja, prakticistično pristopanje k vprašanjem teorije in k prouče­ vanju teorije le zato, da bi se našlo tisto, kar je potrebno za praktično dnevno delo v najožjem smislu besede, se je pokazalo kot nezadostno vprav za praktično oživljenje linije Partije. Nerazumevanje bistva posameznih ideoloških vpra­ šanj, ki jih je vsilil sam razvoj, ki pa so jih naši tovariši obdelali v svojih teoretskih delih, in nerazumevanje tistega, kar jim prinaša sama praksa, je privedlo do določenih blodenj v delu nižjih kadrov in do nujnosti, da jim v vsakem kon­ kretnem vprašanju nudimo praktično pomoč. Tipičen primer za to je počasna orientacija in neko zaostajanje v razume­ vanju vseh sprememb v partijskem delu na temelju boja zoper birokratizem in za razvijanje socialistične demokracije. Namesto da bi razumeli bistvo stvari in prešli k reševanju problema na svojem področju, se izgublja mnogo besedi pri abstraktnih diskusijah o metodi vodstva. Tudi oblike ideološkega dela so bile pogojene v razpolož­ ljivih silah in v ravni partijskega članstva. Zato je ideološko delo v znatni meri moralo biti centrali­ zirano v nacionalnih partijskih * komitejih. V prvem obdobju okrajni komiteji niso mogli popolnoma prevzeti v svoje roke problemov ideološkega dela, zato so se iz centrov dajali načrti in so se določale teme ter vsebina ideološkega dela. To delo je vsebovalo tudi določene slabosti v oblikah okornih in trdnih načrtov, v neprikladnosti teh načrtov za različne pogoje in prilike, v obvezni ožini teh oblik, v zmanjševanju iniciativ­ nosti za samostojno delo. Tudi na drugi strani — v boju zoper te slabosti smo se orientirali k samostojnemu delu komunistov in k svobodni izbiri tem — so bila napačna pojmovanja, da je mogoče komuniste oprostiti obveze ideološko-političnega dela in študija. Ko zdaj proučujemo problem in naloge ideološkega dela v Partiji s kadri in članstvom, moramo imeti pred očmi, da se v pogojih razvoja socialistične demokracije osnovna vprašanja našega življenja ne rešujejo več centralistično, temveč da so v rokah najširših ljudskih množic. Pravilno reševanje teh vprašanj je odvisno od ideološke ravni naših nižjih kadrov 255

(tu konkretno mislim na okrajne komiteje in kadre okrog njih). Slabosti v tem oziru imajo lahko mnogo večje negativne posledice kakor prej, in lahko rečemo, da tempo razvoja in uspehi niso odvisni od drugega kakor od partijskega kadra, od tega, kako bodo znali partijski kadri delati. V teh pogojih so Partiji potrebni kadri, ki bodo temeljito poznali linijo Partije in jo znali uveljaviti, ki bodo sposobni voditi idejni boj v svojem okolju, ki se bodo umeli znajti v izpolnjevanju konkretnih nalog, ki jih nalaga celokupnost pogojev našega družbenega življenja, kadri, ki bodo odporni proti vplivu sleherne, socializmu tuje ideologije. V sedanjih pogojih pride dalje do popolnega izraza naloga Partije v dviganju zavesti množic in v politični vzgoji ljudstva v duhu socializma. Tega dela se ne moremo oprijeti vsestran­ sko, če ne bodo ne le kadri, temveč vsi člani Partije ideološko in politično podkovani. Ugodna je okoliščina, da bodo te naloge dale pobudo in poudarile potrebo po ideološkem delu, ki postaja bistven pogoj vsakdanjega partijskega dela, kajti močnejši učinek malomeščanske stihije in sleherno zaostajanje v ideološkopolitičnem pogledu vodi v birokracijo, šablono, dogmatiko, po tej poti pa danes ne moremo iti naprej. Dosegli smo takšen napredek, da lahko zdaj organizacij­ sko vprašanje ideološkega dela postavimo drugače. Težišče dela, kakor je rekel tovariš Tito, je treba čedalje bolj pre­ našati iz centra na okraj. Na okraju danes ta dan v glavnem že imamo sile, ki se lahko ne le organizirajo, temveč lahko tudi vodijo ideološko delo med množicami in med člani Partije. S tem j.e zagotovljeno, da bomo k vprašanju ideološkega dela pristopali konkretneje, po potrebah in ravni partijskega član­ stva. Tako se bo razvilo ideološko življenje, diskusije in raz­ širilo se bo zanimanje partijskih kadrov in članstva. K temu lahko pristopimo pod pogojem, če bo partijski kader iz centra, če bodo partijski delavci — člani CK v re­ publikah in drugi vidni partijski kadri — pomagali s svojim delom, s predavanji, če bodo konkretno pomagali pri vseh teh vprašanjih. Razvoj ideološkega dela ni treba, da bi bila stvar kakega posebnega organa CK, temveč vseh njegovih članov. Mimogrede rečeno, to je bila tudi doslej velika po­ manjkljivost. 256

Zdaj tudi partijske šole izgubljajo tisti pomen, ki so ga imele prej, ker se je ideološko delo razmahnilo in se razširilo na večje število članov Partije. Pri problemu ideološkega dela stopa zelo ostro v ospredje problem splošnega izobraževanja kot sestavnega deleža pri delu za ideološko vzgojo članov Partije. To velja predvsem za delo na vasi, kjer kulturna zaostalost, pomanjkanje sploš­ nega znanja zavira njihov politični dvig. Naša slabost v pre­ teklosti je bila, da pri delu na vasi — tako s člani Partije kakor tudi v množičnem delu — nismo izhajali iz stvarne idejne in politične ravni določenega okolja v okraju ali v oblasti (Kosmet). Ko govorimo o ideološko-političnem delu, se je treba ozreti še na neko vprašanje. Na V. kongresu je bilo rečeno, da imamo še tri vire ideološko sovražnega vpliva: od zunaj — kapita­ listični vpliv, doma pa vpliv ostankov buržoazije in malo­ meščanske stihije. Ne moremo začrtati jasne meje teh vplivov, ker se medsebojno prepletajo. Dejstvo je, da so se ti vplivi z razvojem socialistične demokracije očitneje pokazali. Na področju kulture so prišli do izraza dekadentni nazori Zahoda, obdržali so se in v glavah ljudi so našli tla vplivi buržoazne ideologije. Razprava tovariša Djilasa »Legenda o Njegošu« je še vedno samo izreden začetek obračuna Partije z ostanki buržoazne ideologije na tem področju našega družbenega življenja. Partijski kadri morajo biti dobro poučeni o razvoju boja, ki se bije na tej fronti. Razen sklepov CK KPJ in tega kongresa naj bi naš tisk in lista »Komunist« in »Nova misao« ter drugi odigrali pomembno vlogo in bili sestavni del litera­ ture partijskih kadrov in naše inteligence. Tovariši in tovarišice! Na koncu bi se rad dotaknil še nekega vprašanja. V tujini so ljudje, ki ne morejo zatisniti oči pred dejstvi in ki pri­ znavajo popolno enotnost naših narodov v obrambi neodvis­ nosti naše države. Ti ljudje občudujejo naš odpor proti so­ vjetski agresiji in našo odločnost, kadar gre za tisto, kar je naše (kot je to primer z vprašanjem Trsta). Toda ti ljudje iz zlonamernih namenov ali pa iz nerazumevanja skušajo vzbu­ diti dvom v enotnost naših narodov v boju za zgraditev so­ cializma, poskušajo najti nekakšen razkol med delavskim razredom in kmeti s tem, da dvomijo o odnosu kmetov do graditve socializma. Jasno je, da ti ljudje ne razumejo, kaj VI. kongres KPJ — 17

257

se je zgodilo v naši državi v teh zadnjih desetih letih, ne vidijo, da naša enotnost v obrambi neodvisnosti izvira iz boja za socializem, da vsa naša nedavna preteklost govori, da brez socializma ni neodvisnosti. Pri tem za nas ni važno, kaj mislijo zunaj, kajti mi to presojamo s stališča razvoja socialistične demokracije, ki dviga vlogo množic. Zato mislim, da je izredno pomemben predlog tovariša Tita, da dobi Ljudska fronta Jugoslavije, ki v svojem programu in v vsebini svojega dela ter v vsem svojem bistvu izraža to enotnost ljudstva v boju za socializem, da dobi tudi novo ime — Socialistična zveza delovnega ljud­ stva Jugoslavije. Ta sprememba imena ni samo oblika, temveč pomeni tudi druge organizacijske spremembe, ki bodo še bolj dvignile zavest in enotnost delovnega ljudstva. Ni nobeno naključje, da so od prvih dni našega spopada z Informbirojem vzeli na muho Ljudsko fronto in da so udarili po nji, da bi na ta način politično spodkopali tisto silo, ki predstavlja temeljno moč naše revolucije. Tudi ni naključje, da so politični zmedenci, ki jim sicer v glavah tudi druge stvari niso bile jasne, lagali in pripovedovali, da zdaj Ljudska fronta čedalje bolj izgublja na svojem vplivu, češ da so i zbori volivcev i delavski sveti politični organi, v katerih se izraža aktivnost množic itd. Vsekakor je bilo tudi to na liniji spod­ kopavanja Ljudske fronte, ki se je rodila med osvobodilno vojno ter v ognju revolucije in v kateri so se izpolnile velike naloge po vojni, hkrati pa ima prav take naloge Ljudska fronta še pred seboj. Slabost Ljudske fronte je bila v tem, da v nji niso prišle do močnejšega izraza ostale množične organizacije — mladina, Antifašistična fronta žena, Zveza borcev — pa tudi druge družbene organizacije. Organi Ljudske fronte so v glavnem vodili organizacije Ljudske fronte, manj so se pa čutili kot zveza, v kateri so včlanjene tudi druge organizacije, ne da bi pri tem kaj izgubile na svoji samostojnosti. Zveza borcev je na primer ljudska organizacija z določenimi nalogami dela med svojim članstvom. Navzlic temu pa je postala tudi močan družbeni činitelj pri graditvi socializma in kot takšna del splošne socialistične zveze. Mislim, da bodo ta predlog sprejeli ne samo Kongres in komunisti, temveč tudi vsi člani Ljudske fronte, ker sam 258

predlog visoko ocenjuje pomen te organizacije, s tem pa tudi pomen njenih članov. Tudi o drugem predlogu tovariša Tita o spremembi naziva naše Partije, kar je sam obrazložil, ne bi po govoru tovariša Kardelja hotel več govoriti. Mislim le to, da bi v boju za pravilno stališče naše Partije do nalog, ki so na tem Kongresu določene s pravilnim stališčem v borbi za politični dvig mno­ žic, za vzgojo množic v duhu socializma, da bi torej v tem boju manjkalo, ga oviralo in otežkočalo dejstvo, ako ne bi te spremembe izvedli tako, kot je predlagal tovariš Tito.

259

MOMA MARKOVIČ

Tovariši in tovarišice! Tovariš Rankovič je govoril v svojem referatu o osnovnih značilnostih novega statuta naše Partije, poudarjajoč, da je v njem formulirana vloga Komunistične partije na današnji stopnji družbenega razvoja v Jugoslaviji, vloga Partije kot politične organizatorke in vzgojiteljice množic. Vsi referati in diskusije na tem našem kongresu kažejo jasno in določno, da se hkrati in neločljivo z nadaljnjim razvojem socialistične demokracije v naši državi čedalje bolj spreminja vloga Partije, ki postaja čedalje močnejša politična sila pri dviganju socialistične zavesti delovnega ljudstva in razvijanju socialistične iniciative. To je bistvo socialistične demokracije — dejanske oblasti delovnega ljudstva, to je pot rušitve birokratizma in graditve socialističnih družbenih od­ nosov. Naša Partija hodi trdno po tej poti. Kominformovske partije pod vodstvom KP Sovjetske zveze morajo —■ povsem razumljivo — iti po nasprotni poti. V de­ želah sovjetskega bloka gre družbeni razvoj v smeri krepitve državnega kapitalizma in birokratskega centralizma. Krepitev birokratizma in vsesplošna degeneracija v družbenem živ­ ljenju povzročata reperkusije v vlogi njihovih komunističnih partij, v njenih organizacijskih oblikah, metodi in načinu dela. Birokratizem je degeneriral revolucionarno partijo v ZSSR, tako da preživlja hkrati z njenim družbenim sistemom glo­ boko krizo. Kljub temu, da pojasnjujeta Malenkov in tudi Hruščev v svojih referatih, da spreminjajo statut zaradi tega, ker stari statut ne ustreza »novim pogojem pripravljanja prehoda od socializma v komunizem«, kažejo prav spremembe v smeri okrepitve birokratskega centralizma v partiji, da se njihov sistem ne razvija od socializma h komunizmu, ampak od socializma k birokratskemu državnemu kapitalizmu. Vsak, 260

ki se je kaj naučil iz marksizma, ve, da se prehod iz socia­ lizma v komunizem izraža v odmiranju posameznih državnih funkcij, v tem, da se pravica do upravljanja podjetij prenaša na neposredne proizvajalce, v tem, da odmirajo vse oblike birokratskega centralizma itd. Pri njih pa se prehod v komu­ nizem izvaja z dekretom, pri njih se prehod v komunizem izraža v čedalje večji krepitvi in utrjevanju države, v čedalje večji krepitvi birokratskega centralizma. V smeri krepitve birokratskega centralizma in spreminjanja partije v organi­ zacijo birokratske kaste so spremenili in dopolnili statut, na tej liniji so govori Malenkova in Hruščeva. Novo redigirani statut in govori Malenkova in Hruščeva naštevajo razne pojave v partiji, kakor »neodgovorna izvrši­ tev nalog«, »varanje partije«, »korupcija« itd. Ko naštevajo vse te pojave, ne 'govore o vzrokih takih pojavov, ker bi morali govoriti o pogojih, pod katerimi edino lahko taki pojavi nastajajo, ker bi morali govoriti o družbenih objek­ tivnih pogojih, katere bi bilo treba spremeniti, in šele potem o odpravljanju posledic. Zato, ker niso zmožni, da bi resnici odkrito pogledali v oči in razgalili birokratski sistem, ki ustvarja pogoje za take pojave, skušajo prevaliti vse na sub­ jektivni faktor, iščejo rešitev v pravilni in modri politiki vodstva. Malenkov pravi v svojem referatu: »Modrost vodstva je prav v tem, da zna odkriti nevarnost, dokler je še v zarodku, in ji ne pusti, da bi se razširila do nevarnega obsega.« Hruščev gleda podobno na rešitev teh vprašanj. On pravi: »Tovariš Stalin opozarja, da moramo odkrivati in poprav ljati svoje napake mi sami, če hočemo napredovati, da jih nima kdo drug odkrivati in popravljati.« Ni važno, ali mislita Hruščev in Stalin z »mi« modro vodstvo ali pa, da morajo člani partije sami odkrivati in popravljati svoje napake. Najvažnejše je tisto »da jih nima kdo drug«. Tu je jasno povedano, kaj si mislijo o delavskem razredu in sovjetskem ljudstvu. V tej »genialni« Stalinovi misli so našli tudi sredstvo, da se rešijo (kolikor rešitev sploh iščejo) vseh teh pojavov gnitja, razpadanja in demoraliziranja v njihovi partiji, in sicer v reorganizaciji komisije partijske kontrole v komite partij­ ske kontrole. Ko je Hruščev razlagal to reorganizacijo, je rekel: 261

»Treba je povečati vlogo partijske kontrole v boju z raz­ nimi kršilci partijske discipline in pojavi nezadovoljivega izpolnjevanja obveznosti po komunistih. Zato je treba namenu primerno reorganizirati komisijo partijske kontrole v komite partijske kontrole pri CK partije. Prav tako je treba ustano­ viti v republikah, pokrajinah in oblasteh institut pooblaščen­ cev komiteja partijske kontrole, ki bodo neodvisni od krajev­ nih partijskih organov. Komiteju partijske kontrole je treba naložiti dolžnost, da bo preiskoval, kako člani in kandidati spoštujejo partijsko disciplino, da bo klical na odgovornost tiste, ki bi zakrivili kršitev partijskega programa in statuta, partijske in državne discipline, kršilce partijske morale, ki so stopili na pot varanja partije, ki so nasproti partiji nepošteni in neodkritosrčni, obrekovalce in birokrate, tiste, ki razuzdano žive in krivce drugih kršitev.« To so ukrepi, ki jih določa novi partijski statut. Na tej birokratski, centralistični liniji so tudi drugi ukrepi, ki so jih ali dobesedno prevzeli iz starega v novi statut, ali pa so jih z dopolnitvami vnesli v novo redigirani statut. Eden izmed teh ukrepov je predlog Malenkova, da naj se zavira sprejemanje v partijo. Glede tega pravi Malenkov v svojem referatu: »Po vojni je CK partije sklenil, da do neke mere zavre sprejemanje v partijo, vendar pa se je sprejmanje nadaljevalo z naraščajočim tempom... CK je menil, da je neogibno po­ trebno ne forsirati nadaljnje naraščanje partijskih vrst in da je treba poslej nadaljevati linijo omejevanja pri spreje­ manju novih članov v partijo.« To pomeni, treba je sprejeti ukrepe, da se bo priliv novih članov v partijo omejil. Malo pred to ugotovitvijo, en odstavek prej, pravi Malenkov: »Sijajen dokaz za to, da sta se povezanost partije z množi­ cami in njena avtoriteta pri sovjetskem ljudstvu okrepili, je naraščanje partijskih vrst.« To pomeni: če je naraščanje partijskih vrst sijajen dokaz, da sta se okrepili povezanost partije z množicami in njena avtoriteta pri sovjetskem ljudstvu, tedaj je vprašanje, zakaj je potrebno z omejenim sprejemanjem v partijo razrahljati poveza­ nost z množicami in zmanjševati avtoriteto partije, zakaj ne nasprotno — po tej logiki — imeti z nadaljnjim sprejemanjem v partijo še sijajnejše dokaze za okrepitev povezanosti z mno262.

žicami in dviganja avtoritete partijskega članstva? Kakšna klavrna logika! Kako je treba kvasiti neumnosti, kadar hočeš dokazati nekaj z nečim, kar ne dokazuje tega, ampak nekaj drugega. To je n. pr. tako, kakor če bi bil Malenkov rekel: »Najboljši dokaz, da je Stalin genij, je to, da je star 75 let. Vendar pa je škoda, da je genij star in ima 75 let. Zato je danes poglavitna naloga sovjetske medicine, da Stalinu zniža leta.« Toda če bi se jim posrečilo, da bi mu znižali leta, tedaj ne bi bil genij, ker ne bi imel pogojev, da bi bil genij, saj bi imel manj ko 75 let. Tako lahko sklepajo v deželi, kjer imajo sovjetsko logiko, kjer se Stalin z dekretom proglaša za genija, kjer z dekretom objavljajo, da so slavnostno vstopili v komu­ nizem, kjer z dekretom odpravljajo prirodne zakone in na osnovi teh dekretov kot glavnih argumentov dokazujejo, da je nekaj to, kar ni, in ne nekaj drugega, kar je, itd. itd. Na kratko bi se dotaknil samo še enega vprašanja, ki je zelo značilno in ki jasno ponazoruje rezultate Stalinove teorije in prakse v nacionalnem vprašanju. Sicer pa je Stalin znan kot specialist za nacionalno vprašanje. V starem statutu je bil v uvodnem delu odstavek, ki se je glasil: »Partija zahteva od svojih članov, da aktivno in po­ žrtvovalno delajo ... pri utrjevanju bratskih internacionalnih odnosov tako med delovnim ljudstvom narodnosti ZSSR kakor tudi s proletarci vseh dežel.« (Podčrtal M. M.) Kar je pod­ črtano, to so v starem statutu črtali in tega v novem ne naha­ jamo, tako da se novi tekst glasi: »Danes so glavne naloge KP Sovjetske zveze v tem... da se vsi člani družbe vzgajajo v duhu internacionalizma in vzpostavljanja bratskih zvez z delovnimi ljudmi vseh dežel...« Hruščev v pojasnilih glede sprememb in dopolnitev sta­ tuta teh sprememb ni razložil, ni odgovoril na vprašanje, zakaj je izpuščeno »med delovnim ljudstvom narodnosti ZSSR« in zakaj je bila stara formulacija »da aktivno in požrtvovalno delajo ... pri utrjevanju bratskih internacionalnih odnosov« zamenjana z novo »da se vsi člani družbe vzgajajo v duhu« itd. Vendar je molk Hruščeva na to vprašanje najboljši odgovor. Ce pogledamo poročilo verifikacijske komisije na XIX. kon­ gresu, ki ga je podal Pegov, vidimo, da v njem niti ne govori o nacionalnem (in tudi ne o socialnem) sestavu delegatov na XIX. kongresu. Samo mimogrede je pripomnil, da so med izvoljenimi delegati pripadniki 57 narodnosti (medtem ko je 265

po njihovih prejšnjih uradnih statistikah v ZSSR 61 narod­ nosti — kolikor pri njih po prehodu v komunizem narodi kot narodi niso izumrli). Potemtakem torej, če ti narodi žive, na kongresu ni bilo navzočih delegatov 24 narodnosti. V poročilu verifikacijske komisije tudi ni navedeno število delegatov po republikah, temveč so navedene samo nekatere oblasti, n. pr. od 48 ruskih oblasti je navedenih samo 13, od 12 avtonomnih SSR sta omenjeni samo dve, od šestih pokrajin tudi samo dve. Potemtakem ni omenjenih 49 administrativnih oblasti. Samo mimogrede je poročevalec Pegov sramežljivo pripomnil, da bi delegacije ostalih republik lahko bile števil­ nejše, če bi bili aktivno delali s kandidati. V diskusiji je na kongresu sodelovalo 119 delegatov, in sicer iz centralnih vrhov 48 (v glavnem ruske narodnosti), iz Ruske SSR 36 delegatov, iz vseh ostalih republik in avto­ nomnih oblasti pa 27 delegatov. Prav tako značilno je, da je na XIX. kongresu iz central­ nih organov, izvoljenih na XVIII. kongresu, izpadlo 24 članov, ki niso bili izvoljeni v noben organ CK, ne da bi bilo to pojasnjeno. Med temi so Manuilski, Lozovski, Voznesenski, Merkulov in Kaganovič. Tovariši in tovarišice, vse to očitno priča, da se je na XIX. kongresu KP Sovjetske zveze utrdila kot partija biro­ kratov in vladajoče kaste, ki je zagotovila predvsem svojim modrim voditeljem vse pravice komunistične družbe — delati po sposobnostih, od skupnosti pa prejemati po potrebi. Nasproti taki teoriji in praksi nepoboljšljivih birokratov pa naša Partija pod vodstvom našega CK in tovariša Tita v praksi proučuje in uporablja Marxov nauk, da komunisti niso izločen del ljudstva, ampak njegovo najzavestnejše in najbojevitejše jedro, ki mu je naloga, da komunistično zavest vnese v zavest množic. Boj za socialistično demokracijo je danes prva naloga Zveze komunistov Jugoslavije.

264

KRSTE CRVENKOVSKI

Tovariš Rankovič je v svojem referatu obrazložil novi statut in podčrtal tiste organizacijske probleme v delu Partije, katerih rešitev nam bo omogočila, da bomo izpolnili naloge, ki jih je tovariš Tito postavil tu pred nas, pred našo Partijo in vso našo deželo. Novi statut je posledica nadaljnjega razvoja naše Partije, krepitve njenih zvez z množicami in razvoja notranje partij­ ske demokracije, kakor tudi posledica dejstva, da smo se v partijskem delu otresli mnogih šablon, togih in birokratskih metod, ki jih je rodila naša praksa v prejšnjem obdobju in ki smo jih v mnogočem podedovali in prevzeli iz ruske prakse. Obdobje od V. do VI. kongresa ni pomembno samo po tem, da smo odkrili kontrarevolucionarni, reakcionarni državnokapitalistični in imperialistični značaj »sovjetske« države in birokratske kaste, ki vlada v njej, temveč v prvi vrsti po tem, da smo odločno krenili naprej po poti razvoja socialističnih družbenih odnosov, boreč se proti birokratizmu in vsem izrast­ kom, ki jih birokratizem poraja. Statut, sprejet na V. kongresu KPJ, je bil v glavnem prepis ruskega statuta, ki ga je izdelal XVIII. kongres VKP(b), kakor je rekel tovariš Marko. Naša revolucionarna praksa nas je silila, da smo marsikatero stališče tega statuta že zdavnaj opustili. Razvoj naše socialistične demokracije, izročanje pro­ izvajalnih sredstev v upravo neposrednim proizvajalcem, ustvarjanje delavskih svetov in delavski upravnih odborov, decentralizacija in demokratizacija organov ljudske oblasti, krepitev vloge lokalnih oblastvenih organov itd. — vse to je nujno vplivalo tudi na spremembo vloge in nalog Partije, zahtevalo je, da se odločno podčrta večja in pomembnejša politična in vzgojna naloga partijskih organizacij, kakor tudi, 'da partijske organizacije aktivneje posežejo v politično delo med množicami in v njihovih organizacijah. 265

Ena najpomembnejših novosti v novem osnutku statuta je javni značaj partijskega dela. Komunistična partija Jugo­ slavije se bori za izpolnitev zgodovinske naloge delavskega razreda, za zgraditev nove socialistične družbe. Ta cilj je hkrati skupen vsem delovnim ljudem naše dežele. Zato so cilji, ki se zanje bori Partija, v bistvu interesi vseh delovnih ljudi naše socialistične domovine. Zato tudi ni potrebno, da bi Partija pri svojem delu kar koli skrivala pred delovnimi množicami. Tovariši iz Politbiroja CK KPJ, zlasti tovariš Tito, so pri svojem delu vedno stremeli za tem, da obveste množice o vsem, kar podvzema naša dežela na notranjem in mednarod­ nem področju. Naši državni in partijski organi niso nikdar kovali nikakršnih zakulisnih načrtov. Množice so bile ob­ veščene o vsakem bližnjem ali izvršenem aktu. Vse odločbe CK KPJ in centralnih komitejev republik, zlasti od V. kon­ gresa dalje, so bile objavljene v našem tisku, tako da so jih množice lahko kontrolirale in kritizirale. Po sklepu Central­ nega komiteja KPJ se že več kakor dve leti vrše odprti par­ tijski sestanki osnovnih partijskih organizacij kakor tudi javne okrajne in mestne konference. To je bil že zelo po­ memben ukrep za pritegovanje množic k partijskemu delu. Vendar so bili odprti partijski sestanki zlasti na vasi veliko­ krat zgolj formalnega značaja. Tu je treba podčrtati, da je zahteva po odprtih partijskih sestankih — govorim za nas v Makedoniji — naletela vsaj pri enem delu osnovnih partij­ skih organizacij na močan odpor. Vzrok tega odpora je v glavnem strah pred kritiko množic. Ta odpor se pojavlja naj­ pogosteje pri nekaterih zbirokratiziranih komunistih, ki so cesto izkoriščali svoj položaj v Partiji in v organih ljudske oblasti za to, da so se izogibali dela na drugih področjih. Ti in podobni elementi v vrstah Partije so nastopali proti odprtim partijskim sestankom z izgovorom, da »ima Partija vendar nekaj tajnosti, za katere nepartijci ne smejo vedeti«. Te »tajnosti« so bile v glavnem medsebojno spregledovanje napak, večkrat pa celo posameznih materialnih malverzacij na škodo zadruge, podjetja, ustanove itd. Na zadnjih pred­ kongresnih volilnih sestankih osnovnih partijskih organizacij smo temu odporu napravili konec. Vsi sestanki osnovnih par­ tijskih organizacij so bili javni in so se jih udeleževale de­ lovne množice. Zanimanje delovnih množic za delo Partije je bilo velikansko: delovni ljudje So sodelovali v- diskusiji 266

o partijskem delu in dali vrsto koristnih sugestij in predlogov. Bili pa so tudi taki primeri, da je na sestanku osnovne partij­ ske organizacije sodelovalo več nepartijcev kakor članov KP. Posamezni nečlani iz vrst delovnih ljudi so že na teh sestankih predlagali kandidate za sekretarja osnovne partijske organi­ zacije izmed članov KP. Ponekod so bili ti kandidati za sekre­ tarja osnovne partijske organizacije tudi izvoljeni. Nečlani so ostro kritizirali napake in slabosti posameznih partijcev. Množice so Komunistično partijo Jugoslavije resnično sprejele za svojo ljudsko Partijo, zato tudi tolikšno zanimanje za njeno delo. Dogajali so se tudi primeri, da posamezni člani Partije, ki so kakor koli umazali ta visoki naziv, niso prišli na te sestanke, ker so se bali kritike množic. Z objavljanjem rezultatov svojega dela je osnovnim par­ tijskim organizacijam uspelo, da so delovne množice še tesneje povezale s Partijo. Javni značaj partijskega dela, ki ga za­ hteva novi statut kot temeljno metodo v delu osnovne partij­ ske organizacije, lahko samo še bolj okrepi Partijo in jo približa delovnim množicam, hkrati pa omogoči še uspešnejšo borbo proti birokratizmu v vrstah Partije same. Druga novost v novem osnutku statuta, ki bo brez dvoma znatno izboljšala delovne metode partijskih komitejev, je od­ prava dosedanjih birojev pri okrajnih, mestnih in rajonskih komitejih. Biroji komitejev so odigrali nemajhno vlogo v obdobju, ko je bilo treba sprejemati hitre in operativne sklepe, ker bi brez njih ne mogli izvršiti številnih nalog. V sedanjem trenutku pa bi nadaljnji obstoj birojev samo še vzdrževal vrsto administrativnih in celo birokratskih elementov v me­ todah partijskega dela. Danes je potrebno, da se vsestransko politično aktivizira ves komite, ne pa samo en sam del. Novi osnutek statuta ne predvideva več birojev, temveč komiteje, ki štejejo največ 25 članov. Tako organizirani komiteji bodo mnogo več storili v pogledu sprejemanja načelnih sklepov o političnem in vzgojnem delu. Novi komiteji imajo mnogo več pogojev za borbo proti prejšnjemu suhemu prakticizmu, ki je velikokrat vnašal tudi brezperspektivnost v praktično delo. V tem pogledu pravi novi statut naslednje: »Za tekoče posle volijo mestni, okrajni in rajonski komiteji iz svoje srede sekretariat do pet članov s sekretarjem na čelu.« Pri nas v Makedoniji smo ob volitvah za VI. kongres KPJ volili tudi vodilne organe začenši od sekretarjev osnovnih Ž67

partijskih organizacij do okrajnih komitejev. Hkrati so skoraj vsi komiteji izvolili tudi tričlanski sekretariat. Čeprav je še prezgodaj povzemati kake končne zaključke o delu današnjih komitejev in njihovih sekretariatov, se vendarle že kažejo pojavi, ki nas morajo skrbeti. Pojavile so se tendence, čeprav še ne povsem izrazite, da se sedanji sekretariati spremene v neko vrsto vodstva nad ostalim komitejem, kakor so bili to poprej v marsikaterem pogledu biroji komitejev, ne pa v izvršne organe komiteja s strogo določenimi pravicami v po­ gledu tekočih partijskih problemov. Zato se moramo že v začetku boriti proti takim in podobnim tendencam ter stre­ meti za tem, da se komite v celoti aktivizira in zares postane partijsko vodstvo na svojem terenu. To je eden izmed nujnih pogojev za uresničenje sklepov, ki smo jih sprejeli na tem kongresu, in za izboljšanje delovnih metod naše Partije. Tu bi se hotel na kratko zaustaviti še pri nekem drugem stališču statuta, namreč pri tem, da je »članstvo v Partiji nezdružljivo z izpovedovanjem religije in opravljanjem ver­ skih obredov«. Za današnjo etapo v razvoju naše Partije je bilo neogibno potrebno vnesti v statut to stališče. Posebna naloga komunistov je, da vzgajajo socialistično zavest delov­ nih množic in da s svojim osebnim primerom vplivajo na oblikovanje našega socialističnega človeka. Zato je popolnoma razumljivo, da tega ne more opravljati član Partije, če je religiozen in opravlja razne verske obrede. S takim vedenjem namreč otopeva zavest množic ter vzdržuje v sebi in v mno­ žicah primitivno vero v nadnaravne sile in njihovo moč. Kako zrela je že zavest naših delovnih množic o tem, da je religija in njeno izpovedovanje nujno zlo iz preteklosti, ki se ga je treba otresti, nam pričajo tudi primeri, ko so napredni nečlani Partije na zadnjih volilnih odprtih partijskih sestankih kriti­ zirali posamezne člane Partije, ki so še religiozni. Za primer lahko navedem, kako je neki starejši kmet, ki ni član Partije, kritiziral na odprtem partijskem sestanku osnovne partijske organizacije v vasi Popradnik, okraj Debarski, nekatere člane Komunistične partije, ki krščujejo svoje otroke v cerkvi in opravljajo druge verske obrede ter jim očital, da se nepartij­ ske množice v boju proti religioznosti in predsodkom nimajo po kom. vzgledovati, ko pa so sami člani Partije religiozni in vdani predsodkom. 268

Če je v prejšnjem obdobju, ko je komunist na vasi imel nalogo, vršiti odkupe in podobno, morda še bilo mogoče tole­ rirati njegov nerazčiščen odnos do vere, pa danes to ni več mogoče, prav gotovo pa to ne bo mogoče v naši bodoči Zvezi komunistov Jugoslavije. Tovariši in tovarišice! Tu ne bi hotel podrobneje govoriti o statutu KP ZSSR, ki je bil sprejet na XIX. kongresu VKP(b), ker je o tem dovolj poročal naš partijski tisk, pa tudi tov. Rankovič je govoril o tem. Jasno je, da gre za statut partije, o kateri ni več mogoče reči, da je komunistična in da se bori za socializem. To je danes stranka, ki ščiti in utrjuje interese izkoriščevalske birokratske kaste v ZSSR. Toda prav zato, ker je naša naloga, da še dalje razkrinkavamo državnokapitalistični značaj »sovjetske« družbe in njen imperialistični odnos tako do neruskih narodov v ZSSR sami kakor do narodov izven nje, bi rad opozoril na to, kakšne pravice imajo po novem »sovjet­ skem« statutu komunistične partije republik. V statutu KP ZSSR ni posebnega poglavja o republiških partijskih organizacijah, uvrščene so v isto poglavje z oblastmi in pokrajinami. Znano je, da v ZSSR edinole RSFR nima svoje posebne komunistične partije Rusije in svojega centralnega komiteja (medtem ko obstoje v vseh drugih republikah partije z imenom ustrezne re­ publike). Oblasti, na katere je razdeljena RSFR, so neposredno vezane na CK KP ZSSR. Te oblasti oziroma njihove partijske organizacije imajo iste pravice kakor katera koli republiška organizacija, n. pr. Ukrajina. Tako izraža tudi sovjetski statut vlogo ruskega naroda kot vladajočega naroda v ZSSR. Na koncu samo še nekaj besed v zvezi z drugim delom referata tovariša Rankoviča, ki obravnava organizacijska vprašanja. Od V. do VI. kongresa je partijska organizacija v Makedoniji narasla za okrog 22.000 novih članov, tako da šteje sedaj 50.000 članov. Ta prirastek je rezultat čedalje večje navezanosti množic na partijsko linijo, hkrati pa posle­ dica borbe proti moskovskim hegemonistom. Vendar ne smemo pri tem pozabiti, da so se vrinili v Partijo tudi taki elementi, ki skušajo izkoristiti svoje članstvo v Partiji za svoje osebne interese, izkoriščajoč dejstvo, da je Partija na oblasti. Ta nevarnost stalno grozi naši Partiji in proti njej se moramo odločno boriti. Ti in taki elementi so oporišče za razne sovražne vplive v vrstah Partije, zlasti pa za vpliv Informbiroja. Naša Partija je take elemente metala iz svojih vrst. 269

VELJKO ZEKOVIČ

Tovariši in tovarišice! V svojem referatu je tovariš Tito poudaril, da je danes poglavitna vloga Partije v delu za idejno-vzgojno oblikovanje ljudi; za večji razmah njihove socialistične zavesti. Zaradi čedalje bolj doslednega razvoja socialistične demokracije in socialističnih odnosov v naši državi se je Partija že doslej osvobodila ozkih državnih praktičnih poslov, ki se je z njimi ukvarjala, ko je bilo treba organizirati našo oblast, gospo­ darstvo itd. in ko je bila Partija zaposlila skoraj vse svoje politično najmočnejše in najrazgledanejše kadre prav pri teh poslih. To obdobje je za nami in vsaka težnja v Partiji, da bi se vrnili k tem oblikam dela, bi dejansko pomenila, da uporabljamo v novih razmerah stare oblike dela, ki nič več ne ustrezajo stopnji našega družbenega razvoja. Takšne oblike bi nedvomno naš razvoj zadrževale in zavirale. Tako je torej predlog tovariša Tita, da naj se Zveza ko­ munistov oziroma komunisti vključijo v Socialistično zvezo delovnega ljudstva, ne samo popoln izraz stopnje organiza­ cijskega in idejno-političnega razvoja naše Partije, temveč bo partijskim organizacijam tudi pomagal, da bodo še bolj razvile svojo politično aktivnost. Uspehi, ki so poudarjeni v poročilih tovarišev Tita in Rankoviča o delu Partije, o njenem tesnejšem in tesnejšem povezovanju z množicami v obdobju od V. do VI. kongresa Partije, o čedalje večji aktivnosti množic v Ljudski fronti in drugih množičnih in družbenih organizacijah, vse to priča, da je Partija na podlagi dosedanjih izkušenj še bolj poudarila svoj revolucionarni lik. Primer Komunistične partije ZSSR — partije, ki se je organizacijsko-politično in idejno izmaličila, postala izvršilni organ sovjetske državne uprave, povzročila, da tudi v njenih, predvsem v njenih vrstah, kraljujejo vsi negativni pojavi, ki nujno vzklijejo v birokratskem sistemu 270

— primer VKP(b) je nam, kakor mora biti tudi celotnemu delavskemu gibanju v svetu opomin in nauk, po kakšni poti ne moremo in ne smemo. Vse, kar se je do Lenina govorilo o politični partiji delavskega razreda, celo tisto, kar bi bilo treba obdržati kot splošno načelo, kot vodilo za akcijo in kar se navsezadnje ne more spremeniti, dokler opravlja delavska, revolucionarna partija vlogo organa razrednega boja in dokler je partija samo del, in sicer najzavednejši del delavskega razreda, vse to je birokratsko vodstvo v ZSSR zavrglo. Ko pa so zavrgli ta načela, so znižali vlogo partije na pomožni državni organ. Ta partija, kar je popolnoma naravno, ni več sila, ki bi morala pospeševati socialistično zavest in jo raz­ vijati, da bi ta zavest postala last vseh delovnih ljudi ter jim pomagala, da bi čimprej resnično ustvarili tudi socialistične družbene odnose. Birokratizem in boj za položaj sta danes karakteristični potezi v Komunistični partiji ZSSR. Njen statut, ki je bil sprejet na XIX. kongresu, že sam na sebi dovolj razločno govori o nadaljnji krepitvi prav teh in takšnih teženj. Tri in pol desetletja po revoluciji, ki je delavskemu razredu prinesla oblast, se kot fetiš povzdiguje tajnost partijskih sklepov. Tri in pol desetletja po proletarski revoluciji, ko bi moral delavski razred že davno vzeti stvar v s-voje roke, se namesto tega v partiji ustvarja psihoza špicljanja in rasti birokrata-karierista v podobi raznih opolnomočencev, direktorjev podjetij, ki obsojajo delavce, in komisarjev v vseh partijskih organizacijah, ki vidijo edini življenjski smisel v tem, da bi se na hierarhični lestvici po­ vzpeli čim više nad drugimi. Priporočajo, naj bi bil vsak član partije dolžan javiti prav do »vrha« — kar mora vsekakor pomeniti tudi nujno do »vrha« — če napravi kdo kakšno napako v delu itd. Tisti na »vrhu« odločajo o usodi ljudi, ki jih ne poznajo, na podlagi prijave, ki jo pošlje opolnomočenec — ta pa je njihov organ. Ta odnos do ljudi je v resnici vreden sedanje prakse v partiji ZSSR. Toda zakaj nujno do vrha? Kje pa je kritika in pomoč tistega okolja, v katerem ta človek živi in dela? Toda tedaj bi bila partija zatočišče in političnomoralna opora ljudem in ne bi vlivala strahu in sumnje — prav tega pa oni nočejo. Ko je sprejela takšne birokratske metode, je partija v ZSSR prenehala biti idejni in politični voditelj delavskega 271

razreda in se je logično spremenila v coklo za razvoj tako socialistične zavesti kakor socialistične misli sploh. Naša Partija se je enodušno izrekla proti temu, da bi se podredila tej nazadnjaški praksi VKP(b). Kot živ organizem, ki se ne oddaljuje od življenja ljudi in njihovih odnosov, ima danes, kakor sta poudarila v svojih poročilih tovariša Tito in Rankovič, poglavitno nalogo, da vzgaja množice v sociali­ stičnem duhu, da izboljšuje njihovo politično in kulturno raven in skupaj z njimi bije politično in ideološko bitko proti vsemu, kar zavira naš nadaljnji razvoj. Tako široko delovno področje bo postavilo pred člane naše Partije tudi nove zahteve. Poudarjanje potrebe po viso­ kem politično-moralnem liku komunista mora vse nas vse­ kakor spomniti na dejstvo, da je prav visok moralni lik članov naše Partije dajal moč naši Partiji in vlival zaupanje množic. Takšen lik lahko danes v Partiji gojimo bolj kakor kdajkoli prej. In čeprav ni prenehala biti kadrovska, sta na eni strani relativno visok dotok članov Partije po vojni, ki so z njimi v Partijo prihajala tudi tuja pojmovanja, na drugi pa zaposlitev Partije v celoti pri vrsti praktičnih državnih, gospodarskih in drugih poslih, kar je pozornost Partije od­ vračalo od tega, da bi tudi vzgoji ljudi posvetila vso dolžno skrb, privedla do tega, da so se posamezniki zanemarili in postopoma izgubljali občutek dovoljenega. Zato sodi med poglavitne naloge tudi skrb za nadaljnje vzgajanje in obli­ kovanje članov Partije. Partija mora zajeti in vzgajati stotine in tisoče mladih ljudi, članov Partije, ki vsakodnevno rastejo v naših tovarnah, šolah, v množičnih in družbenih organizacijah. Storiti mora vse, kar je v njeni moči, da bodo postali naši ljudje odporni za vsa pojmovanja, ki so tuja naši Partiji. Članom Partije morajo biti tuji tako karierizem, koristoljubje, privilegiji vsake vrste kakor birokratski odnos do množic. Takšni so bili in so še danes tisti kadri, ki so bili v šoli revolucionar­ nega boja, ki ga je vodila naša Partija. Boj za ljudi, ki se bodo znali boriti za zmago socialističnih načel, mora biti karakteristična poteza v delu naše Partije. Seveda pa je za to potreben vztrajen in sistematičen ideološki in splošen dvig članov Partije. O uspehih, ki so bili doslej doseženi pri izbo!jševanju ideološke ravni članov Partije, je bilo že govora v poročilu tovariša Marka in tudi v diskusiji. 272

Rad bi navedel samo nekaj podatkov o uspehih., ki so jih dosegle partijske organizacije pri razširitvi splošne izobrazbe članov Partije, zlasti tistih članov, ki jim je pridobitev te izobrazbe preprečila vojna ali pa povojna zaposlitev pri raz­ ličnih poslih, kjer so disciplinirano in požrtvovalno delali. Poglejmo samo nekaj teh podatkov. V Srbiji je od 1948. leta obiskovalo posamezne razrede gimnazij ali srednjih šol 1572 članov komitejev. Razen tega je 95 tovarišev študiralo na raznih fakultetah ali Višji peda­ goški šoli. V Hrvatski je 1480 tovarišev, ki opravljajo vodilne funkcije, dokončalo po nekaj razredov ali vso srednjo šolo, posamezne razrede gimnazije pa 6847 članov Partije. Mimo tega je v Hrvatski veliko število članov Partije, zlasti iz vaških partijskih organizacij, razširilo svojo izobrazbo s tečaji in predavanji, ki so bili prirejeni lansko zimo po skoraj vseh večjih vaseh. Prav tako je okrog 30 tovarišev, ki opravljajo vodilne funkcije, dokončalo fakultete, medtem ko na njih še dalje študira okrog 90 tovarišev. V Makedoniji je obiskovalo srednjo šolo ali fakulteto 1547 tovarišev. Med njimi je 330 članov komitejev, 244 poverjenikov in gospodarskih vodij, 58 mladinskih voditeljev itd. Razen tega študira 37 tovarišev, članov birojev okrajnih komitejev, izredno na posameznih fakultetah. V Bosni in Hercegovini je bilo 5598 obiskovalcev večernih gimnazij, od teh pa je po nepopolnih podatkih do danes dokončalo nižjo ali srednjo šolo okrog 553 funkcio­ narjev. V Sloveniji je uspešno opravilo izpite 1547 tovarišev, med njimi 145 članov komitejev. V Orni gori je obiskovalo in dokončalo šole 558 tovarišev, in sicer: 158 iz komitejev, 272 iz okrajnih ljudskih odborov in 172 iz množičnih organi­ zacij. Mimo tega privatno študira gimnazijo 98 tovarišev, fakultete pa 26. Da bi bilo omogočeno strokovno usposabljanje partijskemu kadru, ki za to prej ni imel možnosti, in da bi se na drugi strani izboljšal sestav strokovnega kadra, so centralni komiteji KP republik skupaj s sveti za kulturo in prosveto sprejeli sklep o organiziranju raznih strokovnih šol in tečajev. V Srbiji je bilo konec 1951. leta in v začetku 1952. leta ustanovljenih 13 oddelkov s 348 štipendisti in 29 tovariši, ki so obiskovali enoletni učiteljski tečaj. Lani in letos so bili v Sloveniji pri­ rejeni enoletni učiteljski tečaji, ki jih je dokončalo 24 par­ tijskih delavcev, letos pa se vanje vpisalo 80. V Bosni in VI. kongres KPJ — 18

273

Hercegovini je bilo v letošnjem letu omogočeno, da se je 64 tovarišev, ki imajo malo maturo in so delali v komitejih oziroma ljudski oblasti, vpisalo v nižji učiteljski tečaj itd. V Makedoniji sta se v začetku leta 1952 začela dva učiteljska tečaja z 68 slušatelji in eden kmetijski z 31 obiskovalci. Naj pripomnim, da ne gre za kakšne kratke tečaje, temveč za takšne tečaje, ki jih obiskujejo tovariši, ki so že prej imeli sedem ali osem razredov gimnazije ter jim zadostujeta dve leti, da se seznanijo s pedagoškimi predmeti. Med njimi so večina člani okrajnih in mestnih komitejev ter mladinski voditelji. Tudi v Hrvatski so letos začeli organizirati posebne učiteljske šole, ki jih obiskuje okrog 150 tovarišev, ki delajo v komitejih. Ustanovljena je tudi posebna kmetijska šola, kjer študira 58 tovarišev, in sicer večinoma tisti, ki so kot partijski delavci delali na področju kmetijstva. Prav tako bodo tudi letošnje leto organizirane razne strokovne šole za strokovno usposabljanje partijskega kadra. Tako bo v Srbiji delovala učiteljska šola, ekonomski tehnikum in srednja kme­ tijska šola z 262 slušatelji; v Makedoniji učiteljska šola, kme­ tijski in veterinarski tehnikum ter srednja ženska obrtna šola itd. Razen takšnega pošiljanja v strokovne šole so bile dolo­ čenemu številu partijskih delavcev dane štipendije, da bi dokončali prekinjeni študij na fakultetah. Ce upoštevamo, da je večina teh tovarišev dokončavala šolo poleg svojega rednega dela, potem je to vsekakor lep uspeh, ki ga je Partija dosegla pri izboljševanju splošne ravni partijskih kadrov. V Partiji moramo čedalje bolj prehajati od splošnih popularnih predavanj, ki so kot oblika dela v množičnih organizacijah lahko dobri, na sistem individualnega splošnega in ideološkega oblikovanja ljudi. To moramo poleg drugih vzrokov tudi zaradi tega, ker, kakor pravi v svojem poročilu tovariš Tito, »ne moremo v ideološkem delu ostati v ozkih mejah partijskih organizacij in tudi ne delavskih kolektivov, temveč mora Partija razvijati svojo ideološko in politično dejavnost na najširšem področju«. Ce bo Partija v celoti še nadalje posvečala dolžno pozor­ nost dvigu ideološke in splošne izobrazbe članov Partije, bomo pomagali komunistom, da se bodo v Socialistični zvezi delov­ nega ljudstva Jugoslavije in v organih oblasti — na področju 274

gospodarstva, političnega kakor tudi kulturnega boja uspešno bojevali za linijo Partije. Ustvariti takšnega človeka, to bo največja zaveza, ki jo Partija lahko da naši socialistični skupnosti. Kolikor prej bomo uspeli, da si bodo komunisti kot javni, politični, gospodarski in kulturni delavci z lastnim delom pridobili zaupanje množic in okolja, v katerem delajo, se bomo s toliko večjim uspehom postavili po robu vsem raz­ rednim, političnim in ideološkim ostankom sovražnikov. Vzgoja kadrov je. kakor vidimo, eno od najvažnejših organizacijskih vprašanj Partije, samo v nekoliko drugačni obliki in v drugih razmerah kakor prej.

275

LIDIJA ŠENTJURC

Tovariši in tovarišice!

V zvezi z osnovno linijo našega novega statuta, da namreč Komunistična partija Jugoslavije smatra za svojo temeljno nalogo, vzgajati množice v duhu socializma in neprestano se boriti za njih politični in kulturni dvig, bi se dotaknila vpra­ šanja kulturno-prosvetnega dela, ki po mojem mnenju do zdaj še ni bilo v diskusiji dovolj obdelano. Vsekakor lahko rečemo, da je na tem področju veliko storjenega, toda zaradi po­ manjkanja časa ne bi govorila o uspehih, ampak bi omenila samo nekatere probleme in slabosti, ki jih moramo obvladati, če hočemo, da se tudi to delo razvija v skladu z ostalimi re­ volucionarnimi spremembami in v istem tempu, ki je značilen za druga področja. Če najprej pogledamo, kakšno je stanje kulturnega in prosvetnega življenja delavskega razreda, vidimo, da to delo v zadnjih letih zaostaja za revolucionarnimi spremembami v družbenih odnosih. Podoba je namreč, da v celotnem pojmo­ vanju naše kulturne politike in odgovornosti kulturnih de­ lavcev ni popolnoma jasno dejstvo, da bi morali vse naše napore na področju kulturnega ustvarjanja obrniti predvsem k delavskemu razredu in delovnim ljudem, za dvig njihove kulturne ravni, da bi delovni ljudje postajali vedno bolj lastniki tistih kulturnih pridobitev človeštva, ki jim jih je kapitalistični sistem odvzel. Toda v nekaterih kulturnih krogih se še vedno drži pojmovanje, da je umetnost področje, ki nima nekega določenega družbenega cilja, ki lahko služi samo sebi, kar v resnici pomeni služiti preživelim razredom. Te težnje opažamo na eni strani v izolaciji nekaterih umetnikov od naše sodobne stvarnosti in delavskega razreda posebej, na drugi strani pa se še vedno dogaja, da se na pri­ mer v mestih koncentrirajo kulturne ustanove in celo tudi tiste, ki jih sedaj ustanavljamo, in to samo v središčih; ni 276

jih pa v občinah, kjer živi največ delavcev. To ne velja samo za gledališča, razstave, knjižnice, ampak tudi za kinemato­ grafe in ljudske univerze (Cukarica v Beogradu). Zato se je idejna borba, ki se je odvijala posebno zadnjega pol leta, pretežno omejila na ozek krog umetnikov in intelektualcev in se vračala na tematiko, ki jo vsiljujejo razni malomeščani, ter ostala precej ločena od delavskega razreda in celo od partijskega aktiva. Dalje, vprašanje kulturnoumetniških društev. Tu bi se v sedanji dobi moralo odvijati intenzivno družbeno življenje delavcev, kjer bi se dvigal njihov kulturni nivo, kjer bi bilo središče naše borbe proti vsem ostankom preteklosti, reli­ gioznim in mističnim predsodkom, kjer bi se zbirali delavci k učenju in diskusiji, kjer bi morali najti tudi zdravega raz­ vedrila in kjer bi talenti iz vrst delavcev morali najti možnosti za razvoj svojih ustvarjalnih naporov. Navadno živimo pod vtisom, da je že sam obstoj mnogih in raznovrstnih kulturnoprosvetnih organizacij zadostno jamstvo, da se to delo nor­ malno odvija. Toda analize, ki so jih v zadnjem času napravili skoraj vsi republiški centralni komiteji, kažejo, da so partijske organizacije to delo skoraj povsod prepustile stihiji, in tako so v raznih krajih ta društva postala kraj, kjer se zbirajo razni malomeščanski elementi. Nekaj konkretnih podatkov: od vseh sindikalno organiziranih članov je po podatkih Central­ nega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije samo 2,5 odstotka aktivnih v kulturnoumetniških društvih, nadaljnji 4 odstotki pa so podporni člani. Ce pogledamo v posameznih društvih socialni sestav članstva, prav tako vidimo, da je polovica in več nameščencev in da delavski razred skoraj ni vključen v organizirano kulturno življenje. Tako ima n. pr. društvo »Abraševič« v Beogradu 450 vpisanih članov, od teh pa je manj kot 50 odstotkov delavcev. Kulturnoumetniško društvo »Avgust Cesarec« v Zagrebu pa ima vsega samo 10 delavcev, »Branko Cvetkovič« v Beogradu ima od okoli 10.000 železni­ čarjev samo 170 članov, ki so večinoma nameščenci itd. V nekaterih republikah, v Bosni in Hercegovini ter v Sloveniji, je Partija že storila odločne ukrepe, da bi popravila to stanje. Že prvi rezultati kažejo, da se to da zelo hitro po­ praviti, kajti med delavci je za to delo zelo mnogo zanimanja, toda bilo bi napačno misliti, kakor se je to dalo razlagati iz nekaterih diskusij, pa tudi iz diskusije v »Borbi«, da je to

-277

mogoče popraviti samo z organizacijskimi ukrepi. Predvsem je potreben preokret v odnosu in delu članov Partije v teh organizacijah, izboljšanje vsebine pri pritegovanju delavcev in mladine v organizacije, toda treba je vključiti v to delo tudi naše umetnike in delovno inteligenco. Samo na ta način bomo izpodbili mnoge škodljive pojave, kakor je to gospostvo laži-strokovnjakov, ki še vedno trošijo velikanske vsote za honorarje, nad katerimi nima nihče pregleda (n. pr. po po­ datkih CK Hrvatske 42 milijonov dinarjev za 1951. leto). Dalje je treba prenehati s spreminjanjem delavskih domov v do­ bičkarske ustanove in krčme, kar pomeni vdor brezperspek­ tivnosti in brezidejnosti, in kjer lahko nastopajo razni okul­ tisti itd. (»Vicko Krstulovič« v Splitu, Centralni delavski dom v Beogradu, Trbovlje — kjer po analizi okrajnega komiteja KP Trbovlje v prvih šestih mesecih 1952. leta odpade na vsa­ kega zaposlenega delavca v okraju 230 dinarjev za kulturne potrebe in 2300 dinarjev za alkoholne pijače). Ko govorimo o kulturnoprosvetnem delu na vasi, moramo upoštevati, da že sam naš trud za socialistično preobrazbo vasi, ustvarjanje zadrug, uvajanje mehanizacije itd., pomeni globok revolucionaren pretres v življenju in zavesti ljudi na vasi in že sam po sebi pomeni korak naprej v političnem in kul­ turnem pogledu. Ce upoštevamo še ogromno političnovzgojno delo Fronte, mladinskih organizacij, Antifašistične fronte žena, delo prosvetnih organizacij, tečajev, predavanj — tedaj lahko v celoti uvidimo, koliko truda smo vložili za dvig politične in kulturne zavesti kmetov. Toda vedeti moramo, da vse to delo pomeni šele začetek dolgotrajne borbe proti konserva­ tivnim in ustaljenim navadam in odnosom na vasi, proti malolastniškemu mišljenju, predsodkom proti socializmu in komunizmu, vplivom religije, klera in vaških mogotcev, praznovernosti itd. Za zmago nad vso to navlako preteklosti v zavesti ljudi bo potrebno daljše, potrpežljivo in vztrajno političnovzgojno in kulturnoprosvetno delo. S tem v zvezi mislim, da je treba pokazati tudi na vpra­ šanje opismenjevanja in dviga splošnega znanja naših ljudi, kajti statistike kažejo, da kampanja za pismenost hitro po­ nehava. Po popisu prebivalstva marca 1948. leta je bilo v Jugoslaviji 3,162.979 nepismenih, zdaj pa računamo, da jih je skupaj z otroki, ki se niso vpisali v osnovno šolo, še vedno okoli 2 milijona. Toda število ljudi, ki so se naučili pisati 27S

leta 1951, je po nepopolnih podatkih padlo na 88.580 od 271.550, kolikor se jih je bilo naučilo pisati v letu 1950, to pa je manj, kolikor jih letno ostane nevpisanih v osnovno šolo. Tudi znanje ljudi, ki so se naučili pisati, je zelo relativno, kajti zanemarjajo se nadaljevalni tečaji. Vsaka nadaljnja improvizacija pri tem delu bi bila škodljiva in preiti moramo na mnogo bolj organiziran način prosvetljevanja vasi in trajno angažirati državne prosvetne organe pri tem delu. S tem delom je tesno povezana tudi vloga tiska in knjige. Skoraj za vse republike je ugotovljeno, da se pri plasiranju tiska še nismo iznebili distribucijskih metod, oziroma da smo zašli v drugo skrajnost in da na terenu razen začasnih kam­ panj ni skoraj nikakršne agitacije za razširjanje in branje našega tiska in knjig. O tem zgovorno pripovedujejo podatki iz pregleda plasmana knjig. Tam je videti, da je naročanje knjig prepuščeno knjigarnam, kjer ni prodajalcev, ki bi bili tudi politični delavci in ki bi znali oceniti vrednost knjige in bralcem pri­ poročiti, da si jo priskrbijo. Tako se dogaja, da na področju celih okrajev, oziroma v večjih središčih, nekaterih knjig sploh ne dobe, ker se prodajalcem v knjigarni ne zde zani­ mive. Tu je nekaj primerov o zadnjih izdajah »Kulture«. Od 130 knjigarn v manjših in večjih krajih v notranjosti Srbije, ki imajo poslovne zveze z založbo »Kultura«, jih 57 sploh rii naročilo Engelsove knjige »Položaj delavskega razreda v Angliji«, vsega 18 knjigarn pa je naročilo Djilasovo knjigo »Legenda o Njegošu«. Velika industrijska središča v Srbiji, kakor so n. pr. Bor, Niš, sploh niso naročila Engelsove knjige »Članki o med­ narodnih temah« in samo neznatno število izvodov »Položaj delavskega razreda v Angliji« (Bor 20 izvodov, Leskovac 10 izvodov). Od 26 mest na Hrvatskem jih je 11 naročilo »Položaj de­ lavskega razreda v Angliji«, od katerih industrijsko središče Varaždin 10 izvodov. Podobne so številke za druge republike in za druge izdaje »Kulture« ter celo za leposlovje (na primer za Gorkega). Toda to ne pomeni, da se naši delovni ljudje ne zanimajo za takšne vrste knjig; to priča samo o tem, da se naše partijske organi­ zacije ne zanimajo več za to, ali in kaj berejo naši ljudje. Nekatere naše založbe iščejo izhod iz tega položaja prakti279

cistično, brez sleherne perspektive, s tem da izdajajo slabo literaturo oziroma zmanjšujejo naklado kvalitetni literaturi, in tako se cena knjige samo še veča. Tako se dogaja, da se na knjižnem trgu pojavljajo razni šund-romani, stripi, katere izdajajo celo mladinske založbe, in celo to, da isto knjigo so­ časno izda več založb (primer Dame s kamelijami). V celoti ta problem zahteva intervencijo partijskih organizacij in več pomoči pri vzgoji dobrih vodij knjigarn. Ne da bi se spuščala v podrobnejšo analizo časopisov, pa čeprav slabosti v dnevnem tisku in časnikih še niso pre­ magane, a se je stanje le precej popravilo po zadnjih ukrepih CK za to, da bi dobili v uredništva kvalitetnejše ljudi in da bi čimveč politično razgledanih ljudi mobilizirali za pi­ sanje, je vendarle treba reči, da še ni premagana slabost, ki je bila zapažena že pred časom, da namreč uredništva pri iskanju zanimive vsebine zlasti zadovoljujejo malomeščanski okus, a se premalo trudijo za to, kako pisati za naše delovne ljudi; kako naj našim delovnim ljudem v zanimivi obliki nudijo vesti in izkušnje iz naše graditve, kulturnega življenja, iz življenja naših organizacij, politične borbe, športa, vesti, dopise in komentarje dogodkov po svetu, kako naj obdelajo načelna vprašanja itd., da bi s tem dvigali njihovo socialistično zavest. Dokumentacijo za to slabost lahko najdemo več ali manj v vseh naših časopisih, ta slabost se razteza po vseh rubrikah, a kaže se tudi v nesorazmernem in enostranskem poudarjanju športnih vesti in dopisov iz tujine, in to na škodo dopisov in obdelave vprašanj iz našega notranjega političnega in kulturnega življenja. In nazadnje še eno vprašanje v zvezi z ideološkim delom. Mislim, da je trenutno najbolj važno organizirati sistematično kontrolo nad tem. ali tovariši delajo, in hkrati ustvariti možnost, da tovariši predelano snov lahko prediskutirajo in konfrontirajo svoje znanje. Kot zelo prikladni za to so se izkazali občasni seminarji, ki bi jih bilo treba organizirati tudi po republikah in za bolj razvit kader. Absolventi naših partijskih šol se doslej niso dovolj vključevali v to delo. V času od V. do VI. kongresa je razne partijske šole in tečaje dokončalo več kot 20.000 ljudi; s temi bi preko seminarjev od časa do časa bilo treba prediskutirati razne aktualne teme in jih uporabiti za predavatelje in vodje seminarjev, za pomoč 280

ostalim tovarišem. Glede nadaljnjega šolanja se je v Partiji pri izbiri kadrov treba še bolj usmeriti na delavce iz pro­ izvodnje, ki se bodo po dokončani šoli vrnili svoja podjetja Samo na ta način bomo dosegli, da se bodo pri teoretični vzgoji delavcev angažirali tudi delavci, ne pa samo razni strokovnjaki, katerim je velikokrat povsem tuja politična stran mnogih vprašanj, zato se tudi pri ekonomskem izobra­ ževanju delavcev uveljavljajo razne tehnokratske teorije. Tovariši in tovarišice, čeprav sem poudarila samo pro­ bleme, vendar mislim, da smo si vsi edini v tem, da je v raz­ dobju med obema kongresoma bil storjen velik preobrat in napredek v zavesti naših delovnih ljudi, kar čutimo iz leta v leto, od konference do konference. Treba je samo pri­ sostvovati okrajnim partijskim konferencam ali sestankom delavskih svetov, pa se takoj od kraja vidi, koliko se je dvignil nivo teh sestankov in diskusij in s kakšno veliko odgovornostjo naši delovni ljudje obravnavajo probleme iz našega življenja in borbe za socializem. Sklepi in vsebina našega kongresa bodo dali novih vzpodbud našim ljudem za to, da se uče, razmišljajo in uresničujejo misli, katere prvič v zgodovini obravnavamo in uresničujemo mi, komunisti Jugoslavije, ki imamo to srečo, da delamo pod vodstvom tovariša Tita.

281

RESOLUCIJE

RESOLUCIJA O REFERATIH CENTRALNEGA KOMITEJA KPJ IN O POROČILU

CENTRALNE REVIZIJSKE KOMISIJE KPJ

VI. kongres Komunistične partije Jugoslavije, ki je zasedal

v Zagrebu od 2. do Z. novembra 1952. leta, je poslušal referat generalnega sekretarja Partije tovariša Josipa Broza-Tita o borbi komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo, re­

ferat sekretarja Partije tovariša Aleksandra Rankoviča o pred­

logu Statuta in nekaterih organizacijskih vprašanjih, kakor tudi poročilo Centralne revizijske komisije in po obširni diskusiji oba referata in poročilo sprejema in

odobrava celotno delo in linijo Centralnega komiteja od Petega

do Šestega kongresa Komunistične partije Jugoslavije.

285

RESOLUCIJA VI. KONGRESA KPJ

O NALOGAH IN VLOGI ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

1.

Šesti kongres KPJ opozarja na to, da je v sedanjem med­ narodnem položaju, polnem vojnih nevarnosti, treba nadaljevati dosedanjo politiko FLR Jugoslavije, ki naj si tudi v prihodnje prizadeva, da bi bil ohranjen mednarodni mir in varnost, neodvisnost in svoboden notranji razvoj in enotnost jugoslovan­ skih narodov, ter onemogočeni vsi napadalni načrti in podvigi o svetu, zlasti v Evropi. Za sedanji mednarodni položaj je značilna vloga Sovjetske zveze kot nove agresivne imperialistične sile, ki hoče dobiti svetovno nadvlado. Agresivna in hegemonistična politika sovjetske vlade se kaže zlasti nasproti socialistični Jugoslaviji. Vlada ZSSR je zaostrila mednarodni položaj s tem, da je vzpostavila imperialistično hegemonijo nad številnimi neodvis­ nimi evropskimi državami; še zmeraj zaostruje ta položaj s pri­ tiskom na druge neodvisne države in z vztrajanjem pri politiki interesnih sfer, ki je posebno v nasprotju z interesi majhnih in nerazvitih držav in resno ogroža njihovo neodvisnost. Taka politika sovjetske vlade ogroža svetovni mir in mirno sodelo­ vanje med narodi. Sedanje mrzlično oboroževanje v svetu, ki ima svoje opra­ vičilo v preprečevanju agresije, pomeni po drugi strani latentno nevarnost, da se spremeni v izvor za podžiganje nove vojne, če medtem ne bi iskali in našli miroljubne in pravične rešitve perečih mednarodnih vprašanj. Zatorej je pravilna dosedanja zunanja politika vlade FLR Jugoslavije, ki je šla za tem, da se okrepi Organizacija zdru­ ženih narodov kot najprimernejši mednarodni instrument za reševanje spornih vprašanj; politika, ki je šla za tem, da se iz mednarodnega življenja odpravijo stare imperialistične me­ tode razdelitve interesnih sfer, ki so privedle v slepo ulico celo 286

vrsto mednarodnih vprašanj (Nemčija, Avstrija, Daljni vzhod itd.), pri čemer so otežile celo reševanje tako pomembnih pro­ blemov, kakor je pomoč nerazvitim državam, kolonialna vpra­ šanja itd. Glede oblik sodelovanja med FLR Jugoslavijo in drugimi državami smatra kongres, da je vsako sodelovanje, ki ima • namen krepiti varnost Jugoslavije in ki sloni na načelu nevmešavanja v notranje zadeve in notranji razvoj drugih držav — pravilno, pravično in napredno, zlasti pa v sedanjih raz­ merah. Zato kongres poudarja, da je nujno in potrebno po teh načelih razširjati in poglabljati sodelovanje med FLRJ in drugimi državami, ne glede na razlike v notranji ureditvi, razen seveda fašistične. Kongres je mnenja, da so pravilni in upravičeni ukrepi, ki jih je vlada FLRJ izdala in jih izdaja, da bi se okrepila obrambna moč države, tako glede prejemanja ekonomske po­ moči in pomoči v oborožitvi, kakor glede ustvarjanja prijatelj­ skih odnosov in skupnih ukrepov z drugimi državami za obrambo neodvisnosti (Grčija, Turčija itd.). Ohranitev neodvisnosti in mirnega razvoja socialistične Jugoslavije, ki je tesno povezana z mirom v svetu, zlasti pa v Evropi, ostane tudi v bodoče najvažnejši cilj narodov Jugo­ slavije. Kar zadeva tržaško vprašanje, poudarja kongres, da je, prvič, pravilna politika konstruktivnih predlogov, ki jo je vodila vlada FLRJ in ki je šla za tem, da se to vprašanje reši neposredno med Jugoslavijo in Italijo; drugič, da tudi v bodoče narodi Jugoslavije in njihova vlada ne morejo privoliti v kakršno koli trgovino na račun narodov Jugoslavije in njihovih nacionalnih ozemelj; in tretjič, da je vztrajanje italijanskih vladajočih krogov na enostranski rešitvi, kakršno žele italijan­ ski imperialistični in kominformovski krogi, nesprejemljivo, ker bi bile narodom Jugoslavije s tem prizadejane nove krivice, odvzem jugoslovanskega nacionalnega ozemlja. Sodelovanje z Italijo pri vprašanjih, ki zanimajo obe državi, je možno, vendar samo na temelju enakopravnosti in če se Italija odreče tradi­ cionalni imperialistični politiki do našega nacionalnega ozemlja. Kongres sodi, da je treba nadaljevati, razširiti in poglobiti sodelovanje z naprednimi demokratičnimi, zlasti pa socialistič­ nimi in delavskimi gibanji, spoštujoč pri tem načela enako­ pravnosti in nevsiljevanja svojih oblik in izkušenj drugim, ter

287

zajamčiti spoštovanje teh načel nasproti našim političnim in družbenim organizacijam. Dosledna v boju za enakopravnost narodov in mirno reše­ vanje mednarodnih sporov in za obrambo svoje neodvisnosti, socialistična Jugoslavija ne bo napadla in ne bo sodelovala v nobeni tajni ali javni zaroti proti kateremu koli narodu ali državi. Teži in vselej bo težila za tem, da bi se normalizirali odnosi z vsemi državami in da bi se razvijalo mednarodno so­ delovanje in trgovina na načelih vzajemnega spoštovanja suve­ renosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav.

-II. Kongres enodušno opozarja, da pomenita delavsko uprav­ ljanje gospodarskih podjetij, ki je privedlo do ustvarjanja socialističnih odnosov v proizvodnji, in samoupravljanje delov­ nega ljudstva prelomnico, da sta odločilnega pomena za na­ daljnji razvoj in krepitev socialistične demokracije in socia­ lizma. Kongres hkrati opozarja tudi na nevarnosti, ki utegnejo in ki bodo neizogibno zavirale delavski razred in delovno ljudstvo na demokratični poti: prvič, nevarnost birokratskih državnokapitalističnih tendenc, drugič, nevarnost buržoaznih, klerikal­ nih in podobnih elementov, ki skušajo pod krinko buržoaznega demokratizma obnoviti fašizem in kapitalistične družbene od­ nose; in tretjič, nevarnost nezadostne zavesti o potrebah celote, to je nevarnost lokalizmov. Pravice neposrednih proizvajalcev v gospodarstvu se lahko samo še širijo in poglabljajo, in sicer v ugotavljanju in raz­ deljevanju presežnega dela, narodnega dohodka, novih inve­ sticij itd., saj to je edina pot, da bo gospodarstvo Jugoslavije tudi v praksi obravnavano kot celota. To je tudi najzaneslji­ vejši način za zatiranje birokratskega centralizma in republi­ škega partikularizma, kakor tudi pojavov birokratizma v delavskih svetih, ki vsak na svoj način pomenijo povratek nazaj in utegnejo samo ovirati nadaljnji normalni lokalni in republiški gospodarski razvoj ter razvoj jugoslovanskega gospo­ darstva kot celote, prav tako pa tudi zaostalih republik in zaostalih krajev, ki še vedno potrebujejo pomoč razvitih.

288

Delavci Jugoslavije nimajo in ne morejo imeti nikakršnih svojih lokalnih, »nacionalnih« in podobnih interesov, ki bi bili nasprotni razredu kot celoti ali posameznim delom razreda. Zato nadaljnje razvijanje njihove zavestne, aktivne in neposredne vloge v upravljanju gospodarstva ni le najzanesljivejše jamstvo za nadaljnji razvoj socializma in socialistične demokracije, ampak tudi najzanesljivejše sredstvo proti birokratskim ostan­ kom in tendencam i v centru i v republikah, ki podpirajo šovinizem, otežujejo nadaljnje bratsko zbliževanje narodov Jugoslavije in pospešujejo nacionalno zabubljanje. Delavski razred in njegove razredne organizacije so bile v vojni in v revoluciji vodilni element bratstva narodov Jugoslavije in so to tudi dandanes in morajo biti v prihodnje. Zato so napredne in socialistične vse oblike, ki olajšujejo to njeno vlogo. V zvezi s tem je odločilnega pomena politična, idejna in druga dejavnost ne le organizacije Zveze komunistov, marveč tudi slehernega njenega člana, ne glede na to, kakšno delo opravlja kot zaveden in aktiven borec v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije in kot najbolj zaveden clel delavskega razreda. Samo ta in takšna dejavnost i Zveze kot celote i njenih posameznih 'članov — proti birokratski samovolji, buržoaznim zarotam in spletkam ter lokalni ozko­ srčnosti lahko zagotovi nadaljnji demokratični in socialistični razvoj, pobija šovinizem ter utrjuje bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije, ki je poroštvo njihovega svobodnega življenja in nadaljnjega razvoja. Demokracija, ki se ne bori zavestno in aktivno za svoj obstanek in svoj nadaljnji razvoj, lahko vedno pride v položaj, da jo izpodkopljejo njeni zunanji in notranji sovražniki.

III. Z dosedanjo borbo in napori za izpolnitev petletnega plana je delovnemu ljudstvu pod vodstvom delavskega razreda navzlic škodi in težavam, ki jih je delovnemu ljudstvu Jugoslavije pri­ zadejala ekonomska blokada, organizirana od vlade Sovjetske zveze, uspelo, da je položilo temelje za nadaljnji industrijski in socialistični razvoj države. Za nadaljnji normalni razvoj gospodarstva kot celote je treba zagotoviti dograditev ključnih industrijskih objektov. Nadaljnja graditev industrije mora potekati skladno z ostalimi VI. kongres KPJ — 19

289

gospodarskimi panogami ter materialnimi in umskimi mož­ nostmi države. S tem v zvezi je zlasti važno pospeševanje kme­ tijstva, graditev modernih komunikacij in modernega prometa, prav tako pa tudi dviganje materialnega in kulturnega stan­ darda ljudstva. V pogledu socialistične preobrazbe kmetijstva se je treba orientirati predvsem na večanje produktivnih sil in storilnosti dela. Samo o skladu z večanjem produktivnih sil in storilnosti dela v kmetijstvu je mogoče najti pravilne oblike združevanja kmetov. V ta namen je treba sistematično nadaljevati graditev industrijske baze za kmetijstvo ter se lotiti po predelih in pa­ nogah specificiranega proučevanja in sestavljanja orientacijskih planov za razvoj kmetijstva za daljša obdobja. Glede oblik združevanja na vasi poudarja kongres dve zelo važni načeli, od katerih ni mogoče odstopiti, ne da bi bil ogrožen socialistični razvoj v celoti, zlasti pa predanost delovnih kmetov novi druž­ beni ureditvi. Ti načeli sta: 1. krepitev in razvijanje sociali­ stične demokracije tudi na vasi v borbi proti birokratizmu ter vsem političnim, idejnim in drugim sovražnikom socializma; 2. dosledno se je treba držati prostovoljnosti in demokratičnosti v razvijanju zadružnih oblik dela in življenja delovnih kmetov. Kršenje demokratičnosti in prostovoljnosti je eden izmed osnov­ nih virov birokratizma in buržoazne ter klerikalne reakcije na vasi. Nadaljnjega razvoja socialističnih odnosov v kmetijstvu si prav tako ni mogoče zamisliti brez krepitve socialistične zavesti na vasi in vzgajanja delovnih kmetov v duhu socializma; zato je treba imeti to nalogo za eno izmed najvažnejših nalog Zveze komunistov Jugoslavije.

IV. Šesti kongres poudarja, da je vloga sindikatov, prostovoljne organizacije najširših množic delavskega razreda in uslužbencev, izredno važna prav v obdobju delavskega upravljanja gospo­ darstva in borbe za socialistično demokracijo. Kongres poudarja vlogo sindikatov, ki zastopajo razred kot celoto v odnosu do posameznih podjetij in ki skrbijo za ureditev ter pravilno funkcioniranje nagrajevanja, za volitve delavskih svetov, socialno zavarovanje, množično vzgojo delavcev, prav tako pa tudi za aktivno udeležbo delavcev v organih oblasti. S tem 290

izpolnjujejo sindikati svojo glavno nalogo — da so šola sociali­ stičnega demokratizma in množičnega delavskega upravljanja. Kongres sodi, da je pravilno, da so sindikati navezali stike z inozemskimi strokovnimi organizacijami; pravilno in potrebno je tako za nas kot za mednarodno delavsko gibanje, da svoje bodoče delo usmerijo h krepitvi in poglabljanju teh zvez. V. Kongres obsoja kot nedopustno in socializmu tuje vsako zapostavljanje žensk v gospodarskem, političnem in sploh družbenem življenju. Dolžnost komunistov in vseh naprednih ljudi je, da se stalno, sistematično, vedno in povsod borijo za čedalje večjo in dejansko enakopravnost žensk na vseh pod­ ročjih gospodarskega, političnega in družbenega življenja. Kongres poudarja, da je za nadaljnje razvijanje tako so­ cialistične zavesti množic kakor tudi same borbe za enako­ pravnost žensk prva dolžnost ženskih organizacij — delo med kmeticami za njihov politični, prosvetni in kulturni napredek. Glede dela ostalih družbenih organizacij veljajo do sedaj poudarjena načela, prilagojena njihovim konkretnim pogojem. Kot posebno važen problem poudarja kongres zlasti delo za dviganje socialistične zavesti in moralnega lika mladincev in mladink ter čedalje večjo raznovrstnost oblik v delu in živ­ ljenju mladine.

VI. Glede šol in znanstvenih ustanov ugotavlja kongres: 1. da je bil napravljen znaten korak naprej v vodstvu in ureditvi sistema pouka, zlasti v osnovnih in srednjih šolah ter pri razširitvi šolske mreže, prav tako pa tudi v tem, da čedalje večji del prosvetnih kadrov resno in zavedno pojmuje svoje dolžnosti. Resno težavo pomeni še slaba materialna podlaga za šole. 2. Glede univerz in znanstvenih ustanov stanje še ni zado­ voljivo, tako glede znanstvene ravni kakor tudi glede stvarnega notranjega demokratizma. Nezadostna vztrajnost ali omaho­ vanje pri razpravljanju in reševanju teh in podobnih vprašanj, kakor tudi pri zatiranju in razkrinkavanju klerikalizma, mistike 291

in šovinizma tudi v srednjih šolah, lahko samo škoduje nadalj­ njemu znanstvenemu in demokratičnemu razvoju visokih šol ter strokovni sposobnosti dijakov, študentov in mlajših znan­ stvenih kadrov. Nihče nima pravice zapravljati sredstev, ki jih ustvarja delovno ljudstvo, proti njegovim naporom, njegovim prizade­ vanjem in njegovemu napredku. Osnovno vprašanje v nadaljnjem razvoju šolstva in znan­ stvenih ustanov je dviganje znanstvene ravni, utrjevanje in razvijanje demokratizma, zlasti pa povezovanje znanstvenega dela s stvarnostjo in gospodarstvom države ter sodobno stvar­ nostjo sploh, razvijanje znanstvenih in kulturnih zvez med republikami ter zatiranje ozkosti in lokalizma. Zveza komunistov Jugoslavije sodi, da je neznanstvena in nazadnjaška vsaka težnja, ki bi s čimer koli in v čemer koli zagovarjala prioriteto enega naroda ali ene kulture nad drugo. Vsi narodi, vsak na svoj način in v raznih oblikah, odvisno od zgodovinskih in drugih pogojev, bogatijo splošno kulturno za­ kladnico človeštva. Kadar pa gre za narode Jugoslavije, mo­ rajo njihove kulturne pridobitve, ustanove in kulturni delavci služiti stalnemu zbliževanju med njimi, ker je to edino napredno in edino ustreza stvarnim tendencam ekonomskega in demokra­ tičnega družbenega razvoja Jugoslavije. Kongres poudarja tudi, da bi oviranje borbe mišljenj lahko samo oteževalo razvoj znanosti in kulture. Demokracija v borbi mišljenj se izraža v moči argumentov in v enaki pravici za tiste, ki so drugačnega mnenja. Vsakemu mnenju, ki mu je izhodiščna točka borba za socializem in socialistično demokracijo, za bratstvo in enotnost narodov Jugo­ slavije, za njihovo neodvisnost in neoviran notranji razvoj, je treba zagotoviti pravico, da pride do izraza.

VII.

Kongres pozdravlja napredek, ki ga je v svojem razvoju in pripravljenosti dosegla Jugoslovanska ljudska armada. Kon­ gres pozdravlja napore, ki so bili storjeni za krepitev obrambne sile države, kakor tudi napore Armade za zgraditev gospodar­ skih objektov, zlasti za zgraditev vojne industrije. Kongres sodi, da je treba še naprej vztrajno delati za politično, kulturno in

strokovno dviganje borcev in starešinskega kadra, pri čemer je zlasti treba imeti pred očmi, da morajo tako Armada kot vse družbene organizacije še bolj in raznovrstneje delati za pove­ zovanje Armade in ljudstva. Svoje idejno in politično delo mora Armada povezati s konkretno in živo problematiko države kot celote. Vlil. Kongres sodi, da so dozoreli vsi pogoji, da se Ljudska fronta dejansko in do kraja spremeni v enotno in aktivno množično politično organizacijo zavednih borcev za socializem, v Sociali­ stično zvezo delovnega ljudstva Jugoslavije, in da kot taka dobi ustrezen statut in program. Odnos komunistov do Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije je lahko samo naslednji: da so njen del in da je to glavna, osnovna organizacija, v kateri in preko katere se mora razvijati njihova politična, pa tudi njihova idejna aktivnost.

IX. Kongres sodi, da razvoj družbenih odnosov v smeri čedalje večjega neposrednega delavskega upravljanja in čedalje bolj demokratičnih oblik oblasti narekuje kot osnovno dolžnost in vlogo komunistov — politično in ideološko delo za vzgajanje množic. S tem v zvezi je kongres sklenil, da se spremeni ime Ko­ munistične partije Jugoslavije v Zvezo komunistov Jugoslavije. Zveza komunistov pri svojem delu ni in ne more biti nepo­ sredni operativni vodja in naredbodajalec niti v gospodarskem niti v državnem in družbenem življenju, pač pa s svojo poli­ tično in idejno aktivnostjo, predvsem s prepričevanjem, vpliva v vseh organizacijah, organih in ustanovah, da sprejmejo njeno linijo in stališče ali pa stališče posameznih njenih članov. Zveza komunistov je najzavednejši organizirani del delav­ skega razreda, delovnega ljudstva. Lastnosti in vloga komunista, člana Zveze komunistov, se izražajo v njegovi zavednosti, politični in družbeni aktivnosti, nesebičnosti, požrtvovalnosti, predanosti smotrom, osebni moral­ nosti in skromnosti. 293

X. Kongres nalaga osem organizacijam Zveze komunistov, da se drže te resolucije kot osnovne smernice za svoje bodoče delo, ter poziva vse komuniste in patriote socialistične Jugoslavije, da zastavijo vse svoje sile, da bo javna dejavnost delavcev, kmetov in intelektualcev prežeta z njenim duhom. Za socialistično demokracijo, za socializem! Za neodvisno socialistično Jugoslavijo, domovino enako­ pravnih in pobratenih narodov! Za mir in enakopravno sodelovanje med narodi in državami! Za sodelovanje demokratičnih in socialističnih gibanj!

V Zagrebu, ?. novembra 1952.

Šesti kongres Komunistične partije Jugoslavije (Zveze komunistov Jugoslavije)

294

STATUT

STATUT

ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

I. ZVEZA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

Zveza komunistov Jugoslavije je organizirana politična sila delavskega razreda Federativne ljudske republike Jugo­ slavije. Zveza se zavestno bori za gibanje družbe k socializmu in komunizmu ter vnaša to zavest med najširše množice delavskega razreda in delovnega ljudstva sploh. Zveza je organizirana na načelu prostovoljnosti in zavesti svojih članov. Zvezo komunistov Jugoslavije vodi v njeni dejavnosti teorija znanstvenega socializma. Komunistična partija Jugoslavije se je kot zavestni in najnaprednejši organizirani del delavskega razreda tesno po­ vezala z najširšimi množicami delovnega ljudstva mesta in vasi, kazala pot in vodila delovno ljudstvo in zatirane narode v borbo za osvoboditev izpod jarma izkoriščevalcev in za­ tiralcev, za osvoboditev iz suženjstva tujih zavojevalcev, za odpravo oblasti kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiralcev, za upostavitev oblasti delovnega ljudstva z delavskim razredom na čelu, za ustvarjanje bratstva, enotnosti in enakopravnosti narodov Jugoslavije, za krepitev njihove skupne federativne republike in za ohranitev nacionalne neodvisnosti narodov Jugoslavije kot nujnih pogojev za zgraditev socialistične družbe in za zmago komunizma. Zveza komunistov Jugoslavije se bori za zgraditev so­ cializma, za ohranitev nacionalne neodvisnosti, bratstva, enot­ nosti in enakopravnosti jugoslovanskih narodov in si pri­ zadeva, da z vsemi političnimi in organizacijskimi sredstvi vodi in mobilizira najširše ljudske množice v borbo za te smotre. Ta njena borba in rezultati te borbe jo delajo za vodnico vsega delovnega ljudstva — delavskega razreda, de­ lovnih kmetov, inteligence in ostalih delovnih ljudi, združenih 297

v veliki večini na enotni fronti borbe za zgraditev novih, socialističnih družbenih odnosov. Zato ima Zveza komunistov Jugoslavije za svojo osnovno nalogo to, da vzgaja množice v duhu socializma in se nenehno bori za njihov politični in kulturni napredek. Zveza hkrati razvija pobudo in dejavnost ljudskih množic za njihovo čim širšo udeležbo v gospodarskem, družbenem in političnem življenju dežele ter v nadzorstvu množic nad delom družbe­ nih organizacij in ustanov, gospodarskih in državnih organov. Dejavnost Zveze komunistov Jugoslavije je javna. Zvezo in njene organizacije vodi načelo, da je za uspešno dejavnost Zveze nujna tesna povezanost z množicami delovnih ljudi s po­ močjo njihove udeležbe v delu organizacij in v sprejemanju sklepov Zveze. Zato je udeležba vseh delovnih ljudi v delu in njihov nadzor nad delom organizacij Zveze osnovna de­ lovna metoda za vsako organizacijo Zveze. \ borbi za interese delavskega razreda in vsega delovnega ljudstva se je Zveza komunistov Jugoslavije skovala v trdno, enotno organizacijo, povezano z zavestno disciplino, enako obvezno za vse njene člane. Moč Zveze je v njeni dosledni borbi za interese delavskega razreda in delovnega ljudstva, v pravilnem izražanju njihovih želja in interesov, v njeni čvrsti povezanosti, v enotnosti volje in akcije vseh njenih članov in organizacij. V Zvezi ni. prostora za idejno tuje in sovražne elemente, niti za tiste, ki kršijo disciplino, Program, sklepe in Statut Zveze. Prav tako je članstvo v Zvezi komu­ nistov Jugoslavije nezdružljivo z veroizpovedjo in z opravlja­ njem verskih obredov. Vsak član Zveze komunistov je dolžan aktivno in požrtvo­ valno uresničevati Program in izvajati Statut Zveze, aktivno sodelovati v sprejemanju in izpolnjevanju vseh sklepov Zveze in njenih organov, politično delati med ljudstvom in v mno­ žičnih družbenih organizacijah in združenjih, boriti se za krepitev enotnosti vrst Zveze, za ohranitev pridobitev ljudske revolucije, za utrjevanje bratstva in enotnosti med narodi Federativne ljudske republike Jugoslavije in za krepitev obrambne moči njihove skupnosti. Zveza komunistov Jugoslavije razvija in utrjuje bratske internacionalne odnose s proletariatom in z delovnimi ljudmi vsega sveta po načelu enakopravnosti. 298

II. ČLANI ZVEZE KOMUNISTOV, NJIHOVE DOLŽNOSTI IN PRAVICE

1. Član Zveze komunistov Jugoslavije je, kdor priznava Program Zveze ter iskreno, nesebično in aktivno uresničuje Program, Statut in vse sklepe Zveze, kdor dela v eni izmed njenih organizacij in plačuje mesečno članarino. Član Zveze komunistov ne more biti, kdor izkorišča tuje delo. 2. Član Zveze komunistov je dolžan: a) nenehno dvigati svojo komunistično zavest in osvajati osnove teorije marksizma-leninizma; b) boriti se za socialistične odnose med ljudmi, za zgra­ ditev nove, socialistične družbene morale ter biti z delom in življenjem zgled drugim delovnim ljudem in prednjačiti v iz­ polnjevanju vseh družbenih obveznosti; c) dnevno aktivno delati med ljudstvom za dvig sociali­ stične zavesti, politične in kulturne ravni množic, razlagati in pojasnjevati linijo Zveze, razvijati dejavnost in pobudo množic pri sprejemanju sklepov in pri nadzorstvu nad delom orga­ nizacij Zveze, družbenih organizacij in organizacij ljudske oblasti; d) aktivno sodelovati v sprejemanju sklepov Zveze in jih dosledno in disciplinirano uresničevati. 3. Član Zveze komunistov ima pravico: a) na sestankih organizacij in v tisku Zveze sodelovati pri obravnavanju vseh vprašanj politike Zveze in pri sprejemanju njenih sklepov; b) na sestankih organizacij Zveze kritizirati vsakega člana Zveze; c) voliti in biti voljen v organe Zveze; d) osebno sodelovati, kadar se razpravlja in odloča o nje­ govem delu in vedenju; e) obračati se z vprašanji ali s predlogi na katero koli vodstvo ali organ Zveze, vključno Centralni komite in kongres. 4. V članstvo Zveze komunistov Jugoslavije se sprejemajo vsi zavedni, aktivni in socializmu vdani delovni ljudje. 299

Članstvo v Zvezi komunistov ne daje nikakršnih družbenih privilegijev. Sprejem v članstvo Zveze je samo posamičen, in sicer po dopolnjenem osemnajstem letu starosti. O sprejemu v članstvo Zveze odloča osnovna organizacija na svojem sestanku, na predlog članov Zveze in drugih delovnih ljudi, toda na osebno željo tistega, o katerega sprejemu odloča. Potem ko osnovna organizacija sprejme novega člana, dobi ta člansko izkaznico. Staž v Zvezi komunistov Jugoslavije se računa od dne, ko je osnovna organizacija odločila o sprejemu v članstvo. Pismeni sklep o sprejemu v članstvo je poslati okrajnemu ali mestnemu komiteju oziroma komiteju njune stopnje. 5. Vsak član se mora pri prehodu iz enega kraja na daljše ali krajše bivanje v drug kraj javiti organizaciji tistega kraja, kamor prihaja, ta pa ga vključi v eno izmed svojih organizacij.

III. USTROJ IN NOTRANJA DEMOKRACIJA ZVEZE KOMUNISTOV

6. Zveza komunistov je organizirana po načelu demokra­ tičnega centralizma, ki pomeni: a) volilnost vseh vodilnih organov od najnižjih do naj­ višjih; b) obvezno polaganje računov organov Zveze o svojem delu pred organizacijami in organi, ki so jih izbrali; c) podrejanje manjšine sklepom večine; d) obvezno izvajanje sklepov višjih organov po nižjih; višji organi lahko razveljavijo sklepe nižjih organov Zveze, če ti nasprotujejo Programu, Statutu in liniji Zveze. 7. Zveza je organizirana po produkcijskem in teritorial­ nem načelu. 8. Višji organi so dolžni pomagati nižjim organom in osnovnim organizacijam pri razvijanju samostojnosti v delu; vse organizacije Zveze so samostojne na območju svojega dela. 9. Organizacijski ustroj Zveze je naslednji: a) za podjetje, naselje, vas, enoto Jugoslovanske ljudske armade in podobno — splošni sestanek osnovne organizacije; b) za občino — občinska konferenca in občinski komite; 500

c) za mesto, okraj, rajon — mestna, okrajna, rajonska konferenca in mestni, okrajni, rajonski komite; d) za pokrajino, oblast — pokrajinska, oblastna konfe­ renca in pokrajinski, oblastni komite; e) za ozemlje ljudske republike — kongres Zveze komu­ nistov ljudske republike in centralni komite Zveze komu­ nistov ljudske republike; f) za ozemlje Federativne ljudske republike Jugoslavije—■ kongres Zveze komunistov Jugoslavije in Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. 10. Splošni sestanek osnovne organizacije voli sekretarja oziroma sekretariat, konference in kongresi volijo komiteje; ti so njihovi izvršilni organi. 11. Izpraznjena mesta se v vseh vodstvih organizacij Zveze, razen centralnih komitejev, spopolnjujejo na izrednih konferencah organizacij. Če se število članov centralnih komi­ tejev Zveze komunistov ljudskih republik in Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije zmanjša za tretjino, se skliče izredni kongres. 12. Pri volitvah posameznih organov Zveze imajo člani Zveze pravico predlagati kandidate in povedati mnenje o vsa­ kem predloženem kandidatu. Volitve so tajne, voli se vsak kandidat posamično. 13. Notranje življenje organizacij Zveze se razvija na osnovi notranje demokracije, kritike in samokritike ter borbe mnenj. Vsak član ima pravico in dolžnost sodelovati v svoji organizaciji pri razpravljanju in odločanju o vprašanjih poli­ tike Zveze.

IV. OSNOVNA ORGANIZACIJA

14. Osnova Zveze komunistov so osnovne organizacije. Osnovna organizacija se ustanovi v tovarni, rudniku, podjetju, samostojnem obratu, v vasi, kraju, enoti Jugoslovan­ ske ljudske armade, naselju itd. Osnovna organizacija se lahko ustanovi tam, kjer so najmanj trije člani Zveze. Člane Zveze, ki delajo v družbenih organizacijah, zdru­ ženjih in podobnem, lahko vodstva organizacij Zveze po po­ 301

trebi organizirajo v aktiv Zveze v okviru organizacije, v kateri delajo, ne glede na to, kateri osnovni organizaciji Zveze pripadajo. 15. Za vodstvo tekočega dela voli osnovna organizacija sekretarja in namestnika. Velike osnovne organizacije se lahko razdelijo na oddelke, v tem primeru pa voli osnovna organizacija za vodstvo tekočega dela tričlanski sekretariat. Oddelek osnovne organizacije voli sekretarja oddelka. V pod­ jetjih in tovarnah, kjer je več osnovnih organizacij, se voli komite podjetja, tovarne in podobnega za leto dni. Število članov teh komitejev določa ustrezna konferenca, največ pa jih je lahko petnajst. 16. Splošni sestanek osnovne organizacije je praviloma enkrat na mesec. 17. Osnovna organizacija je najneposredneje povezana z množicami delovnih ljudi. Njene osnovne naloge so: a) da se nenehno krepi s sprejemanjem najboljših de­ lovnih ljudi iz vrst delavskega razreda, delovnih kmetov in napredne inteligence v Zvezo; b) da dnevno in neutrudno idejno in politično vzgaja svoje članstvo; c) da vzgaja pri članih Zveze vse tiste lastnosti, ki krasijo lik komunista-revolucionarja: iskrenost, požrtvovalnost, skrom­ nost, zgledno osebno življenje, tovariške komunistične odnose in vse tiste lastnosti, ki so za zgled drugim delovnim ljudem; d) da razvija politično budnost članov Zveze v borbi proti sovražnim in tujim pojmovanjem; da se čisti in krepi, od­ stranjujoč iz svojih vrst razne karieristične, malomeščanske in druge elemente, ki s svojim stališčem in vedenjem škodijo Zvezi; e) da nenehno izpopolnjuje metodo svojega dela ter se dalje razvija in krepi kot politična organizacija, zagotavljajoč najraznovrstnejšo in najširšo povezanost z množicami delovnih ljudi in polno dejavnost vsakega posameznega člana v druž­ benem in političnem življenju; f) da vsak dan vztrajno politično razlaga ljudstvu linijo Zveze, da dviga politično-ideološko zavest delovnih ljudi na stopnjo zavesti Zveze, da s svojim delom zagotovi čim širšo udeležbo delovnih ljudi v družbenem, političnem in kulturnem življenju; 30

g) da bosta Zveza kot celota in vsak njen član posebej vedno v središču borbe za napredek socializma in socialistične demokracije, v središču borbe proti vsem ostankom razrednega sovražnika in pojavom birokratizma, ki hočejo zavreti in zaustaviti razvoj socializma in socialistične demokracije. 18. Dejavnost osnovnih organizacij je javna, sklepi se sprejemajo na sestankih, katerim prisostvujejo tudi delovni ijudje, ki niso člani Zveze; dejavnost osnovnih organizacij naj se razvija čimbolj pod nadzorstvom in ob sodelovanju množic. V. MESTNA, OKRAJNA, RAJONSKA, OBČINSKA KONFERECA

19. Najvišji organ mestne, okrajne, rajonske, občinske organizacije Zveze komunistov je mestna, okrajna, rajonska, občinska konferenca. Mestno, okrajno, rajonsko, občinsko konferenco sklicuje ustrezni komite najmanj vsaki dve leti, izredna konferenca pa se skliče po sklepu komiteja ali na zahtevo tretjine članov njihove organizacije. Konferenca posluša poročila komiteja in revizijske komisije ter odloča o njih, pregleduje in ocenjuje dosežene rezultate v izvajanju politike Zveze, sprejema sklepe za nadaljnje delo iu voli kot svoj izvršilni organ komite in revizijsko komisijo. 20. Mestni, okrajni, rajonski in občinski komiteji delajo kolektivno in sprejemajo sklepe na svojih sejah, ki jim pri­ sostvujeta najmanj dve tretjini članov. Za tekoča dela volijo komiteji iz svojih vrst sekretariat do pet članov s sekretarjem na čelu. Število članov mestnih, okrajnih, rajonskih, občinskih komitejev določa ustrezna konferenca, največ pa jih je lahko petindvajset. Mestni, okrajni, rajonski in občinski komiteji lahko skli­ cujejo tudi razširjene seje, ki jim lahko prisostvujejo tudi posamezni člani in funkcionarji Zveze, ki niso člani mestnih, okrajnih, rajonskih ali občinskih komitejev.

305

VI. POKRAJINSKA IN OBLASTNA KONFERENCA

21. Najvišji organ pokrajinske ali oblastne organizacije Zveze komunistov je pokrajinska oziroma oblastna konferenca, ki jo sklicuje pokrajinski oziroma oblastni komite najmanj vsaki dve leti, izredno pa po sklepu pokrajinskega oziroma oblastnega komiteja ali na zahtevo tretjine skupnega števila članov organizacij, ki so v sestavu pokrajinske oziroma oblastne organizacije. Konferenca posluša poročila komiteja in revizijske komi­ sije ter odloča o njih, voli pokrajinski oziroma oblastni komite in revizijsko komisijo. 22. Pokrajinski oziroma oblastni komite je najvišji vodilni organ na ozemlju pokrajine oziroma oblasti in vodi celotno delo Zveze komunistov na svojem ozemlju v razdobju med dvema konferencama. Pokrajinski oziroma oblastni komite volita za tekoče delo med sejami sekretariat pokrajinskega oziroma oblastnega komiteja. Število članov sekretariata po­ krajinskega oziroma oblastnega komiteja določa pokrajinska oziroma oblastna konferenca. 23. Seje pokrajinskega in oblastnega komiteja se sklicu­ jejo po potrebi, najmanj pa vsake štiri mesece. Razširjenim sejam pokrajinskega in oblastnega komiteja lahko po sklepu pokrajinskega oziroma oblastnega komiteja prisostvujejo s pravico posvetovalnega glasu posamezni člani in funkcionarji Zveze komunistov, ki niso člani komiteja.

VII. ORGANIZACIJA ZVEZE KOMUNISTOV V LJUDSKI REPUBLIKI

24. Vsi člani Zveze komunistov Jugoslavije v ljudski re­ publiki sestavljajo Zvezo komunistov ljudske republike. Sklepi kongresa in Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije so obvezni za Zvezo komunistov ljudskih republik. Člani Zveze v ljudski republiki izvajajo tako sklepe najvišjih organov Zveze komunistov Jugoslavije, kakor tudi sklepe kongresa in centralnega komiteja republiške Zveze komunistov. 304

25. Najvišji organ Zveze komunistov ljudske republike je kongres. Redni kongres se sklicuje vsaka tri leta. Izredni kongres sklicuje centralni komite na lastno pobudo ali na zahtevo več kot polovice skupnega števila članov Zveze. Skli­ canje kongresa in dnevni red morata biti objavljena najmanj dva meseca vnaprej. Kongres odloča veljavno, če na njem navzoči delegati predstavljajo najmanj dve tretjini skupnega števila članov. Število delegatov za kongres v razmerju s številom članov in način volitev v duhu tega Statuta določa centralni komite. 26. Kongres: a) posluša poročila centralnega komiteja in revizijske komisije ter odloča o njih; b) določa v okviru politične linije Zveze komunistov Jugo­ slavije politično linijo Zveze komunistov ljudske republike; c) voli centralni komite in revizijsko komisijo Zveze. 27. Število članov centralnega komiteja in revizijske ko­ misije določa kongres. 28. Centralni komite Zveze komunistov ljudske republike je najvišji organ Zveze komunistov ljudske republike med dvema kongresoma. 29. Centralni komite voli kot svoj izvršilni organ izvršilni komite centralnega komiteja. Izvršilni komite voli iz svoje srede sekretariat, ki med sejami skrbi za izvajanje njegovih sklepov in vodi dnevno delo. Število članov izvršilnega komi­ teja in sekretariata določa centralni komite. Centralni komite voli kontrolno komisijo, ki odloča o prekrških Programa in Statuta Zveze komunistov Jugoslavije, kakor tudi o pritožbah Centralni komite Zveze komunistov ljudske republike ustanavlja potrebne pomožne organe za izvajanje tekočih nalog Zveze v soglasju s Centralnim komitejem Zveze komu­ nistov Jugoslavije. 30. Centralni komite sklicuje seje po potrebi, najmanj pa dvakrat na leto. Centralni komite lahko sklicuje seje, razširjene s posa­ meznimi člani in funkcionarji Zveze, ki niso člani centralnega komiteja; ti pa imajo samo pravico posvetovalnega glasu. 31. Revizijska komisija Zveze komunistov ljudske re­ publike nadzoruje materialno-finančno poslovanje centralnega komiteja Zveze komunistov ljudske republike. VI. kongres KPJ — 20

305

VIII. NAJVIŠJI ORGANI ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

32. Najvišji organ Zveze komunistov Jugoslavije je kon­ gres. Redni kongresi se sklicujejo najmanj vsaka štiri leta. Izredne kongrese sklicuje Centralni komite na lastno pobudo, na zahtevo več kot polovice skupnega števila članov Zveze, ali pa na zahtevo Zveze komunistov najmanj treh ljudskih republik. Sklicanje kongresa in dnevni red kongresa morata biti objavljena najmanj dva meseca vnaprej. Kon greš odloča veljavno, če na njem navzoči delegati zastopajo najmanj dve tretjini skupnega števila članov Zveze. Število delegatov za kongres Zveze komunistov Jugoslavije v razmerju s številom članov in način volitev v duhu tega Statuta določa Centralni komite. 33. V primeru, da Centralni komite ne skliče izrednega kongresa v roku, predvidenem v členu 32 tega Statuta, imajo organizacije, ki so zahtevale sklicanje izrednega kongresa, pravico sestaviti organizacijski komite za pripravo in sklicanje izrednega kongresa. 34. Kongres: a) posluša poročila Centralnega komiteja, centralne revi­ zijske komisije in odloča o njih; b) sprejema Program in Statut Zveze in ju spreminja; c) določa politično linijo Zveze; d) voli Centralni komite in centralno revizijsko komisijo. 35. Število članov Centralnega komiteja in centralne re­ vizijske komisije določa kongres. 36. Centralni komite je naj višji vodilni organ Zveze med dvema kongresoma in predstavlja Zvezo v deželi in v odnosih do tujih strank in organizacij. 37. Centralni komite sklicuje seje po potrebi, najmanj pa enkrat na leto. Centralni komite lahko prireja tudi seje, razširjene s po­ sameznimi člani in funkcionarji Zveze, ki niso člani Central­ nega komiteja, ti pa imajo samo pravico posvetovalnega glasu. 38. Centralni komite voli kot svoj izvršilni organ izvršilni komite z generalnim sekretarjem Zveze komunistov Jugoslavije na čelu. Izvršilni komite voli iz svoje sredine sekretariat, 306

ki med sejami izvršilnega komiteja zagotavlja izvajanje sklepov in vodi dnevno delo. Število članov izvršilnega komiteja in sekretariata določa Centralni komite. Centralni komite voli centralno kontrolno komisijo, ki odloča o kršitvah Programa in Statuta Zveze, kakor tudi o pritožbah. Pri vodstvih Zveze se ustanove potrebni pomožni organi za izvajanje tekočih nalog Zveze. O tem, kakšni organi in pri katerih vodstvih se ustanovijo, dokončno odloča izvršilni komite Centralnega komiteja. 39. Centralna revizijska komisija nadzoruje materialnofinančno poslovanje Centralnega komiteja. IX. ORGANIZACIJA ZVEZE V JUGOSLOVANSKI LJUDSKI ARMADI 40. Ustroj in organizacijske oblike dela organizacije Zveze komunistov Jugoslavije v Jugoslovanski ljudski armadi pred­ pisuje Centralni komite v smislu tega Statuta.

X. KAZNI ZA ČLANE ZVEZE 41. Osnovna organizacija ali višji organ sta dolžna disci­ plinsko ukrepati zoper vsakega člana, če ne izvaja Programa in Statuta Zveze, če krši disciplino, če je neiskren in hinavski do Zveze, če ravna v nasprotju s komunistično moralo, če ne plačuje članarine ali kakor koli škoduje interesom Zveze. Član Zveze preneha biti, kdor tri mesece ne plača čla­ narine, kdor dva meseca neupravičeno izostane s sestankov organizacije Zveze ali se izogiba povezavi z organizacijo Zveze. Kazni za člane Zveze so: opomin, ukor, strogi ukor, zadnji opomin in izključitev iz Zveze. V primeru, če osnovne organizacije oziroma vodstva orga­ nizacij Zveze povzroče s svojim delom Zvezi večjo škodo,

307

centralni komite Zveze komunistov ljudske republike razpusti take osnovne organizacije oziroma vodstva ter ugotovi od­ govornost vsakega posameznega člana osnovne organizacije oziroma vodstva. Po razpustu osnovne organizacije se članstvo ponovno posamezno registrira. V primeru razpusta vodstva se hkrati skliče izredna konferenca za volitve novega vodstva. Vse prekrške članov Zveze je treba raziskati najskrbneje in najvestneje. Kazni za člane Zveze so vzgojne. Vsi kaznovani člani imajo pravico do pritožbe pri katerem koli vodstvu organizacij Zveze komunistov Jugoslavije, to pa mora izdati odlok najkasneje v roku treh mesecev po prejemu pritožbe. Pritožbe je mogoče predložiti najkasneje v roku treh mesecev od dne, ko je bila kaznovanemu kazen sporočena. Pritožbe kongresu Zveze je mogoče predložiti ne glede na čas, ki je pretekel po sporočitvi kazni. 42. Kazen za člane Zveze komunistov Jugoslavije se lahko črta na zahtevo kaznovanega, na pobudo organizacije ali vodstva, ki je kazen izreklo, oziroma organizacije, kateri kaznovani pripada.

XI. DENARNA SREDSTVA ZVEZE

43. Denarna sredstva Zveze komunistov Jugoslavije sestoje iz članarine in drugih dohodkov. Člani Zveze plačujejo mesečno članarino, ki znaša določen odstotek njihovih prejemkov oziroma dohodkov, ta odstotek pa določa Centralni komite. Z denarnimi sredstvi Zveze raz­ polagajo organizacije in vodstva Zveze na osnovi planiranega proračuna Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije

308

VODSTVO ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE, IZVOLJENO NA VI. KONGRESU

CENTRALNI KOMITE

ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

JOSIP BROZ TITO

GREGORIČ PAVLE

AVBELJ VIKTOR

HRIBAR JANEZ

ANTUNOVIČ RISTA

HRNČEVIČ JOSIP

ARSOV LJUPČO

HUMO AVDO

ACEVA VERA

JANIČ VLADO

BABOVIČ SPASENIJA

JOVANOVIČ BLAŽO

BAKARIč VLADIMIR

JOVANOVIČ ISA

BEBLER ALEŠ

JURINČIČ NIKO

BEGOVIč VLAJKO

KAVČIČ STANE

BELINIČ MARKO

KARABEGOVIČ OSMAN

BERUS ANKA

KARAIVANOV IVAN

BIBER ANTUN

KARDELJ EDVARD

BLAŽEVIČ JAKOV

KIDRIČ BORIS

BOŽIČEVIČ IVAN

KOVAČEVIČ NIKOLA

BRKIČ ZVONKO

KOLIŠEVSKI LAZAR

BRKIČ HASAN

KOMAR SLAVKO

CAZI JOSIP

KRAJAČIČ IVAN

CRVENKOVSKI KRSTE.

KRAIGHER BORIS

ČOLAKOVIČ RODOLJUB

KRAIGHER SERGEJ

DANILOVIČ UGLJESA

KREAČIČ OTMAR

DAPČEVIČ PEKO

KRIVIC VLADO

DEDIJER VLADIMIR

KRSTULOVIČ VICKO

DORONJSKI STEVAN

LEKOVIČ VOJA

DOŠEN ILIJA

LESKOŠEK FRANC

DUGONJIČ RATQ

MAGLAJLIČ ŠEFKET

DJILAS MILOVAN

MANDŽIČ PAŠAGA

GIGOV STRAHIL

MARINKO MIHA

GOŠNJAK IVAN

MARKOVIČ MWA

311

MASLARIČ BOŽIDAR

RADOSAVLJEVIČ DOBRIVOJE

MAČEK IVAN

RANKOVIč ALEKSANDER

MIJATOVIČ CVIJETIN

REGENT IVAN

MINIČ MILOŠ

ROMAC PAŠKO

MINČEV NIKOLA

RUKAVINA IVAN

MITROVIČ MITRA

SALAJ DJURO

MIČUNOVIČ VELJKO

SEKULIČ NIKOLA

MRAZOVIč KARLO

SMILEVSKI VIDOJE

MUGOŠA ANDRIJA

STAMBOLIČ PETAR

NADJ KOSTA

STAMENKOVIč DRAGI

NAUMOVSKI NAUM

STEFANOVIČ SVETISLAV

NEDELJKOVIČ RAJA

STOJNIČ VELIMIR

NEORIČIČ MILIJAN

ŠVABIČ MIHAJLO

NIMANI DŽAVID

SEGRT VLADO

RAJKOVIČ DJOKO

ŠENTJURC LIDIJA

PENEZIČ SLOBODAN

ŠOTI PAL

PEROVIČ PUNIŠA

SPILJAK MIKA

PETROVIČ DUŠAN-ŠANE

TEMELKOVSKI BORKO

PIJADE MOŠA

TODOROVIČ MIJALKO

POPIVODA KRSTO

TOMŠIČ VIDA

POPOVIČ VLADIMIR

UZUNOVSKI CVETKO

POPOVIČ KOČA

VESELINOV JOVAN

POPOVIČ MILENTIJE

VLAHOVIČ VELJKO

POTRČ JOŽE

VUKMANOVIČ SVETOZAR

POČUČA MILE

ZEKOVIČ VELJKO

PRIČA SRDJAN

ZIHERL BORIS

PUCAR DJURO-STARI

312

CENTRALNA REVIZIJSKA KOMISIJA ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

BAKIČ MITAR

KOVAČEVIČ DUŠANKA

BALTIČ MILUTIN

MATES LEO

BREJC TOMO

MILOSAVLJEVIČ LJUBINKA

BRKOVIČ SAVO

MILOSAVLJEVIČ MILOSAV

BURZEVSKI VANČO

NACEVA MARA

DJUROVIČ MILINKO

NOVAKOVIČ GRUJO

GEORGIJEVIČ DIMITRIJE

PAPIČ RADOVAN

HODŽA FADIL

ROJE ANTE

JANKEZGRGA

RUDOLF JANKO

JOVIČEVIČ PAVLE

VIDIČ DOBRIVOJE

KAPETANOVIč HAJRO

VLAHOV DMITAR

KAPIČIČ JO.VO

315

IZVRŠILNI KOMITE CENTRALNEGA KOMITEJA

ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

JOSIP BROZ-TITO

DJURO SALAJ

MILOVAN DJILAS

DJURO PUCAR

ALEKSANDER RANKOVIč

LAZAR KOLIŠEVSKI

BORIS KIDRIČ

FRANC LESKOŠEK

MOŠA PIJADE

VLADIMIR BAKARIČ

IVAN GOSNJAK

314

SVETOZAR VUKMANOVIČ

EDVARD KARDELJ

’

SEKRETARIAT IZVRŠILNEGA KOMITEJA CENTRALNEGA KOMITEJA

ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE

JOSIP BROZ-TITO

ALEKSANDER RANKOVIČ

EDVARD KARDELJ

BORIS KIDRIČ

MILOVAN D JILAS

IVAN GOSNJAK

515

OPOMBE

Naša knjiga je narejena po knjigi »Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo« v izdaji beograjske »Kulture«, samo da smo ji dodali še osem udeležencev iz razprave po poročilih tov. Josipa Broza-Tita in tov. Aleksandra Rankoviča. To so Mijalko Todorovič, Moša Pijade, Miha Marinko, Petar Stambolič, Moma Markovič, Krste Crvenkovski, Veljko Zekovič in Lidija Šentjurc. Vsi teksti so bili prevedeni že prej po »Borbi« ali po stenografskem zapisniku, zato smo tiste, ki so izšli v knjigi beograjske »Kulture«, še pregledali po njihovi izdaji, medtem ko smo vzeli govor tov. Mihe Marinka in tov. Lidije Šentjurc iz »Ljudske pravice«, ostale pa iz »Borbe«, oziroma iz stenografskega zapisnika Kongresa. To beležimo zato, ker so bili nekateri govori v dnevnem tisku skrajšani ali pa objavljeni z nekaterimi pomanjkljivostmi. Posamezni govorniki, ki so razpravljali po referatih Josipa Broza-Tita in Aleksandra Rankoviča in ki jih objavljamo v tej knjigi, so govorili, kakor navajamo: tretji dan Kongresa dopoldne Boris Kidrič in Svetozar Vukmandvič-Tempo, po­ poldne Edvard Kardelj in Petar Stambolič; četrti dan dopoldne Milovan Djilas in Miha Marinko, popoldne Moša Pijade; peti dan dopoldne Mijalko Todorovič, nato Vladimir Bakarič, po­ poldne pa Moma Markovič, Krste Crvenkovski, Veljko Zekovič in Lidija Šentjurc. Tabele v govoru tov. Svetozara Vukmanoviča-Tempa, ki so v originalu večidel podolžne, smo preobrnili tako, da so po­ končne in smo knjigo lahko pregledneje uredili. Seveda so kljub temu morale nekatere tabele iz teksta na naslednjo stran, kar smo označili.

319

VIRI PODATKOV V GOVORU TOV. SVETOZARA VUKMANOVIČA-TEMPA

PROIZVODNJA ELEKTRIČNE ENERGIJE. Vsi podatki o pro­ izvodnji električne energije v zahodnih državah so vzeti iz: »Nations unies, Département des Questions Économiques, Étude sur la Situation Économique de l’Europe en 1950, Genève, 1951«, str. 198, tabela VI. Podatki o proizvodnji električne energije v predvojni Jugoslaviji so vzeti iz Indeksa Zavoda za statistiko in evidenco.

INDUSTRIJA PREMOGA IN KOKSA. 1. Proizvodnja Jugoslavije za 1939. leto je vzeta iz indeksa št. 7 in znaša 6,973.000 ton, in sicer s proizvodnjo rudnika Rasa, a brez tega rudnika je proizvodnja znašala 6,029.000 ton. 2. Podatki o proizvodnji v tujih deželah v 1939. letu so vzeti iz »Statistische Übersicht über die Kohlenwirtschaft Deutschlands 1949«, str. 112, 85, 104, 72 in 143. 3. Podatki za tabelo na strani 185 so vzeti: Za Belgijo. Francijo in Italijo iz »Situation Économique de l’Europe en 1950«, str. 196, za Švedsko pa iz »Statistische Übersicht über die Kohlenwirtschaft Deutschlands 1949«, str. 143. INDUSTRIJA NAFTE. V prvi tabeli so podatki iz leta 1938, in sicer: a) za surovo nafto so za Jugoslavijo vzeti podatki o pro­ izvodnji iz Biltena št. 7, za ostale dežele pa iz letnika Zdru­

ženih narodov »Economie Survey of Europa in 1949«, str. 281; b) za derivate nafte so vzeti podatki za Jugoslavijo iz Biltena št. 7, za ostale dežele pa iz »Economie Survey of Europa in 1949«, str. 290. V zadnij tabeli so podatki vzeti: a) za proizvodnjo surove nafte v Jugoslaviji iz plana 1953—55, ostali podatki pa iz »Economie Survey of Europa in 1950«, str. 172; podatki so vzeti za 1950. leto; 320

b) za proizvodnjo naftnih derivatov v Jugoslaviji iz plana 1953—55, ostali podatki pa iz »Economic Survey of Europa in 1949«, str. 290; podatki so za leto 1948, a ne za 1951, ker jih ni. ČRNA METALURGIJA. a) Podatki za proizvodnjo surovega jekla v raznih deželah so vzeti iz »Bulletin Trimistriel de Statistiques de l’Acier pour 1’Europe«, št. 7, junija 1952, sir. 12 in 13. Te količine se na­ našajo na leto 1938 in 1951.

b) Podatki o proizvodnji železne rude, surovega železa, surovega jekla, valjanih, vlečenih, kovanih in litih jeklenih proizvodov za leto 1939 so vzeti iz podatkov o črni metalurgiji. c) Število prebivalcev za leto 1938 je povzeto po publi­ kaciji »Société des Nations, Annulaire Statistique«, Ženeva 1938—39, str. 18. č) Potrošnja surovega jekla v kilogramih na prebivalca je vzeta iz »Évolution et Perspectives de la Sidérurgie Européene« Komiteja za jeklo pri Evropski ekonomski komisiji Združenih narodov, 1. 1949, str. 24, tabela št. 14. PISANE KOVINE. Podatki v tabeli na str. 192 so vzeti iz: za Jugoslavijo iz indeksa št. 5, za zahodne dežele iz »YearBook of the American Bureau of Metal Statistics« za leto 1945 in 1946. Podatki v tabeli na strani 196 so vzeti iz »Year Book of the American Bureau of Metal Statistics« za I. 1945 in 1946 od junija 1951.

KEMIČNA INDUSTRIJA. Podatki za 1939. leto so za Jugo­ slavijo vzeti iz Zakona o petletnem planu. Podatki za druge dežele so vzeti iz statističnega letnika OZN »Étude sur la Situation Économique de l’Europe en 1950«, str. 204. Za pred­ vojno obdobje je vzeto 1938. leto, završno leto pa 1950, razen pri Belgiji (za žvepleno kislino 1949) in pri Švedski (za žve­ pleno kislino in natrijev hidroksid 1948). PROIZVODNJA UMETNIH GNOJIL. Podatki so vzeti iz: 1. Iz statističnega letnika OZN »Organizacija za kmetij stvo in prehrano FAO«, knjiga IV, pogl. I, izd. 1950. 1. 2. Iz poročila Ekonomskega in socialnega sveta OZN in

organizacije Aikmaan, London. VI. Kongres KPJ — 21

321

TEKSTILNA INDUSTRIJA. A. Predvojna proizvodnja. Podatki o domači predvojni proizvodnji so izračunani na podlagi uvoza tekstilnih surovin v letu 1959 (primerek iz statistike zunanje trgovine Jugo­ slavije za 1958. leto) in surovin, ki so jih imeli na razpolago doma. Podatki se ne nanašajo na tedanje zmogljivosti, temveč na proizvodnjo. Z navedeno proizvodnjo so bile tedanje zmog­ ljivosti izkoriščene približno 55 odstotkov. Podatki o proizvod­ nji drugih dežel se nanašajo na proizvodnjo iz leta 1938 in so vzeti iz »Étude sur la Situation Économique de l’Europe en 1950», str. 53. B. Proizvodnja po končani ključni kapitalni graditvi. Po­ datki o domači proizvodnji so prikazani na podlagi stoodstotno izkoriščenih kapacitet. Podatki o drugih deželah se nanašajo na 1950. leto in so vzeti iz »Étude sur la Situation Économique de l’Europe en 1950«, str. 53. STROJNA IN ELEKTROINDUSTRIJA. Podatki za tuje dežele so vzeti iz publikacije Ekonomske komisije za Evropo (ECE 125) »A General Survey of the European Engineering Industry«. Opomba : 1. V tej publikaciji so vsi podatki navedeni v dolarjih po cenah iz leta 1948. Naši navedeni podatki v dinarjih so pre­ računani na ekonomske cene, realizirane v letu 1952. 2. S tem, da je izpuščena vrednost »Brodogradnje« iz te publikacije, so vskladeni ustrezni obsegi proizvodnje v naši in inozemski nomenklaturi. Podatki za Jugoslavijo so vzeti iz Indeksa Zveznega zavoda za statistiko in evidenco. Podatki v indeksu so dani po polnih lastnih cenah in tu preračunani na prodajne cene iz leta 1952. PROIZVODNJA CELULOZE IN PAPIRJA. Podatki za 1939.1. za Jugoslavijo so vzeti iz Zakona o petletnem planu.

ZMOGLJIVOST GRADBENIŠTVA. 1. Vrednost zgrajenih objektov je dana v cenah iz 1. 1952, pri čemer so cene iz predvojne Jugoslavije pomnožene s po­ vprečnim faktorjem 21, cene iz let 1945—50 pa s povprečnim faktorjem 4,3. 2. Podatki za zgrajene objekte v predvojni Jugoslaviji so vzeti iz Statističnega letnika 1937-38, ki zajema javna dela 322

in gradnje, opravljene pod nadzorstvom Ministrstva za grad­ nje predvojne Jugoslavije v letih 1929—35. Podatki za stano­ vanjske zgradbe so vzeti iz istega letnika in zajemajo nove, dozidane in nadzidane privatne zgradbe v 17 glavnih mestih v letih 1937—38. Podatki za zgrajene železniške proge v pred­ vojni Jugoslaviji so vzeti od JDŽ. 3. Podatki za zgrajene objekte 1945—50 so vzeti iz za­ časnega pregleda zgrajenih objektov od 1945—50, ki ga je naredilo bivše Ministrstvo za gradnje FLRJ.

323

___________________________________

VSEBINA

POROČILA CENTRALNEGA KOMITEJA KPJ Stran

JOSIP BROZ TITO — Borba komunistov Jugoslavije za socia­ listično demokracijo....................................................................

7

ALEKSANDER RANKOVIČ - O predlogu novega statuta in o nekaterih organizacijskih vprašanjih........................................ 101 IZ RAZPRAVE

EDVARD KARDELJ .......................... 139 MILOVAN DJILAS.................................................................................162 BORIS KIDRIČ..................................................................................... 168 SVETOZAR VUKMANOVIČ-TEMPO ................................................. 179 VLADIMIR BAKARIČ............................................................................ 21S MI J ALKO TODOROVIČ.................................................................... 226 MOŠA PIJADE......................................................................................... 233 MIHA MARINKO..................................................................................... 241 PETAR STAMBOLIČ . .......................................................................... 252 MOMA MARKOVIČ.................................................................................260 KRSTE CRVENKOVSKI....................................................................... 265 VELJKO ZEKOVIČ.................................................................................270 LIDIJA ŠENTJURC.......................................................... 276

RESOLUCIJE Resolucija o referatih Centralnega komiteja KPJ in o poročilu Centralne revizijske komisije KPJ................................................. 285 Resolucija VI. kongresa KPJ o nalogah in vlogi Zveze komunistov Jugoslavije..........................................................................................286 STATUT

Statut Zveze komunistov Jugoslavije

. ......................................... 297

VODSTVO ZVEZE KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE. IZVOLJENO NA VI. KONGRESU Stran

Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije............................... 311 Centralna revizijska komisija Zveze komunistov Jugoslavije . 313 Izvršilni komite Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugo­ slavije .................................................................................................. 314 Sekretariat Izvršilnega komiteja Centralnega komiteja Zveze ko­ munistov Jugoslavije....................................................................... 515

OPOMBE.................................................

319

BORBA KOMUNISTOV JUGOSLAVIJE ZA SOCIALISTIČNO DEMOKRACIJO

VI. KONGRES KOMUNISTIČNE PARTIJE J U G O S L AVI J E (ZVEZE KOMUNISTOV J U G O S L AV I J E)

IZDALA CANKARJEVA ZALOŽBA V LJUBLJANI PREDSTAVNIK BENO ZUPANČIČ

NATISNILA IN VEZALA TISKARNA »LJUDSKE PRAVICE« V LJUBLJANI DECEMBRA 1952 V 10.000 IZVODIH