Osmi kongres ZK (Zveze komunistov) Slovenije

Citation preview

UREDNIŠKI ODBOR SLOVENSKE IZDAJE KOMUNISTA: Lojze Briški, predsednik, Boris Bavdek, Peter Bregar, Franc Bukovinsky, Sergej Čehovin, Zvone Filipovič, Rupko Godec, Danica Jurkovič, Alojz Kikec, Vlajko Krivokapič, Stanko Lepej, Martin Mlinar, Franc Šali, Ivanka Šulgaj in Iztok Winkler.

OSMI KONGRES ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE Urednika Franček Brglez in Marjan Kunej Lektura in korektura ekipa Komunista Oprema Miran Stopar Tehnični urednik Ciril Barborič Založila ČZDO Komunist - TOZD Komunist Ljubljana, Zarnikova 3 Za založbo Vlajko Krivokapič Tisk ČGP »Delo«, Ljubljana 1979 Naklada 500 izvodov

Naslove in mednaslove je prispevala redakcija Komunista

Osmi kongres Zveze komunistov Slovenije

LJUBLJANA 1979

Tretjega aprila ob 10 uri dopoldne začne predsednik CK ZK Slovenije France Popit v slavnostno okrašeni veliki dvorani GR v Ljubljani VIII. kongres ZKSlovenije; po internacionali pozdravi številne domače in tuje delegacije ter goste. Kongres z enominutnim molkom počasti spomin na 1569 umrlih članov ZK Slovenije med obema kongresoma, med katerimi sta tudi člana CK ZKJ Boris Ziherl in Ludvik Kejžar ter člana CK ZK Slovenije Mitja Gorjup in Venceslav Verbec. Dve delegaciji sta v spomin na umrle člane ZK, borce, padle v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji ter umrle po vojni, položili vence na grobnico narodnih herojev in pred spomenik revolucije. Potem ko osmi kongres izvoli delovno predsedstvo, dele­ gate pozdravijo pionirji - v njihovem imenu Marjan Horvat, ki pravi: - V imenu slovenskih, ljubljanskih in bežigrajskih pio­ nirjev prisrčno pozdravljamo VIII. kongres ZK Slovenije. Po­ nosni in srečni smo, da smo danes lahko z vami. Slovenski pionirji se pridružujemo pozdravom VIII. kongresu ZK Slove­ nije, ki jih pošiljajo delovni ljudje naše republike. Vemo, da ZK Slovenije namenja veliko skrb prav nam, najmlajšim, naši vzgoji, našemu izobraževanju, naši sreči. Tudi mi pionirji pri svojem delu spoznavamo cilje, za katere se zavzemate. Pionirji se v svojih organizacijah učimo samoupravljanja, da bi bili pripravljeni na naloge, ki nas čakajo v življenju. Veselimo se, ko dobimo novo šolo, ko dobimo novo telovadnico, igrišče ali zelenico za naše igre in radosti. Ko bomo odrasli, bomo nada­ ljevali vaše delo. VIII. kongresu ZK Slovenije želimo plodno in uspešno delo, delegatom pa prijetno počutje v Ljubljani. Presedujoči Franc Romih izreče pionirjem prisrčno zahvalo in prek njih pozdrav vsem slovenskim pionirjem in mladini. Nato predlaga, da delegati sprejmejo poslovnik o delu VIII. kon­ gresa ZK Slovenije. Osmi kongres sprejme naslednji dnevni red, ki ga je predla­ gal centralni komite ZK Slovenije:

5

1. Izvolitev kongresnih organov 2. Poročila CK ZK Slovenije o delu Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije, statu­ tarne komisije ZK Slovenije, častnega razsodišča ZK Slovenije in nadzorne komisije ZK Slovenije 3. Referat »Naloge komunistov v razvoju socialistične sa­ moupravne demokracije v splošnem razvoju SR Slovenije« 4. Razprava in sklepanje o: - poročilih in referatu, - resoluciji, stališčih in sklepih VIII. kongresa ZK Slove­ nije ter o spremembah in dopolnitvah statuta ZK Slovenije 5. Volitve članov organov ZK Slovenije in ZK Jugoslavije iz Slovenije. Delegati izvolijo še kongresne organe. Po drugi točki dnevnega reda - poročila - ima besedo predsednik CK ZK Slovenije France Popit, ki govori o nalogah komunistov v razvoju socialistične samoupravne demokracije v splošnem razvoju SR Slovenije. Po krajšem odmoru kongres nadaljuje delo. Predsedujoča Silva Jereb pozove predsednico kandidacijske komisije Nušo Kerševan, da poda poročilo, s katerim kongres soglaša in ga odobri. V imenu predsednika ZKJ tovariša Tita in centralnega ko­ miteja Zveze komunistov Jugoslavije pozdravi kongres sekre­ tar v IK predsedstva CK ZKJ Aleksandar Grličkov. Predsednica kandidacijske komisije Marija Zupančič - Vi­ čar obrazloži predlog sklepa o številu članov organov ZK Slo­ venije in ZKJ ter predstavi predlog kandidatnih list, delegati pa jih soglasno sprejmejo. Popoldne začenjajo delegati razpravljati v petih kongresnih komisijah, in sicer: v komisiji za družbenoekonomske odnose in razvoj; za razvijanje političnega sistema socialistične demo­ kracije; za razvoj in statut ZK Slovenije; za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture ter za mednarodne odnose. Prav tako pa sta se sestali tudi volilna komisija in komisija za pritožbe in prošnje. Razprave v komisijah trajajo še ves naslednji dan, 4. aprila: v komisiji za družbenoekonomske odnose in razvoj ima uvodno besedo Martin Mlinar, v razpravi sodeluje 113 delegatov, 36 pa jih odda pismene razprave, kon­ gresu poroča o njenem delu Igor Uršič; uvodno besedo v komisiji za razvijanje političnega sistema socialistične demo­ kracije ima Peter Toš, razpravljalcev je 51, medtem ko jih 9

6

odda pismene razprave, sicer pa o delu te komisije poroča kongresu Milan Kučan; v komisiji za razvoj in statut ZK Slove­ nije ima uvodno besedo Peter Hedžet, v razpravi sodeluje 30 delegatov, 3 oddajo pismene razprave, o delu komisije pa poro­ čata kongresu Ludvik Golob in Miro Zupančič; v komisiji za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture ima uvodno besedo Franc Šali, razpravljalcev je 33, medtem ko jih 29 odda pismene razprave, o delu komisije pa poroča kongresu Emil Rojc; v komisiji za mednarodne odnose ima uvodno besedo Drago Flis, v razpravi sodeluje 25 delegatov, Drago Flis pa tudi poroča kongresu o delu te komisije. Petega aprila ob devetih dopoldne kongres nadaljuje delo v plenumu. Letos poteka 25 let od smrti enega največjih revolu­ cionarjev in sinov naših narodov Borisa Kidriča. O njegovem revolucionarnem delu in liku govori sekretar izvršnega komi­ teja predsedstva CK ZK Slovenije Franc Šetinc. Na temelju poročila komisij in njihovih predlogov kongres sprejme poročila CK o delu ZK Slovenije med VII. in VIII. kongresom ter poročila statutarne komisije, častnega razsodi­ šča in nadzorne komisije, prav tako pa tudi sklep o razrešnici centralnega komiteja, statutarne komisije, častnega razsodišča in nadzorne komisije ZK Slovenije. Na popoldanskem delu plenarne seje delegati najprej sprej­ mejo poročilo komisije za prošnje in pritožbe, ki ga prebere njen predsednik Slavko Soršak. Na temelju predloženega predloga resolucije ter številnih pripomb, predlogov in dopol­ nitev, ki jih je prispevala javna razprava o predloženih kongre­ snih dokumentih in temeljita razprava v vseh kongresnih ko­ misijah, poroča predsednik komisije za resolucijo, stališča in sklepe Franc Šetinc; delegati sprejmejo resolucijo VIII. kon­ gresa ZK Slovenije. Predsednik volilne komisije Jože Dernovšek objavi izide volitev članov organov ZK Slovenije in ZK Jugoslavije ter delegatov 11. kongresa ZKJ, ki jih je izvolil VIII. kongres ZK Slovenije. Kongres nato pooblasti CK ZK Slovenije, da skliče prve seje novoizvoljenega tovariškega razsodišča, statutarne komisije in nadzorne komisije. Delegati pošljejo pozdravno pismo tovarišu Titu, ki ga na plenarni seji prebere Franc Arnuš, nato govori še France Popit in sklene VIII. kongres ZK Slovenije. Takoj nato se sestaneta najprej CK ZK Slovenije in njegovo predsedstvo.

7

Poleg vseh teh gradiv objavljamo v knjigi, ki predstavlja VIII. kongres ZK Slovenije, še vse temeljne samoupravne organizacije in skupnosti, krajevne skupnosti, družbenopoli­ tične in družbene organizacije idr., ki so kongresu poslale pozdravne brzojavke in pisma ter mu v njih želeli uspešno delo. Osmi kongres je široko odmeval tudi v drugih naših republikah in na tujem, kar med drugim predstavljamo v do­ datku h kongresnemu gradivu.

Poročilo CK ZKS o delovanju ZKS med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije

V času med VII. in VIII. kongresom ZKS se je izteklo 40 let od ustanovnega kongresa KP Slovenije na Čebinah, ko je delavski razred Slovenije, prekaljen v mnogih mezdnih in poli­ tičnih bojih proti izkoriščevalcem in fašistični nevarnosti, pod vodstvom svoje KP opredelil perspektivo slovenskega naroda in prevzel odgovornost za njegovo usodo in prihodnost. Na podlagi revolucionarnega programskega dokumenta, manife­ sta ustanovnega kongresa KPS, se je slovensko ljudstvo po okupaciji in razkosanju Slovenije, povezano v Osvobodilni fronti, odločilo za boj proti okupatorju, za svojo nacionalno in socialno osvoboditev, za socialistični razvoj Slovenije v bratski zvezi z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije. Svojo zgo­ dovinsko odločitev je slovenski delavski razred v celoti upravi­ čil: slovenski narod si je z revolucionarnim bojem proti okupa­ torju ter domačim izkoriščevalcem in izdajalcem priboril pra­ vico, da odloča sam o svoji usodi, uveljavil svojo državnost v SFRJ in enakopravno mesto v skupnosti narodov sodobnega sveta. Lani, v 85. letu njegovega življenja, je minilo 40 let, odkar je na čelo ZKJ stopil tovariš Tito. Titove jubileje smo doživljali kot počastitev velike zgodovinske osebnosti našega časa, kije odločilno okrepila revolucionarno moč in organizacijsko usposobljenost naše partije in delavskega razreda na vseh zgo­ dovinskih razpotjih jugoslovanskih narodov in narodnosti. S Titom smo izbojevali zmago v NOB, z njim smo vstopili v novo obdobje zgodovine: uvedli smo delavsko samoupravljanje in se odločili za politiko neuvrščenosti kot edino alternativo, ki zagotavlja mir in socializem, ter proti blokovski delitvi sveta in sleherni hegemoniji. Titovo in našo pot pri premagovanju pro­ tislovij sodobnega sveta in socialistične graditve vodi globoko razumevanje vsega, kar novega in človeškega prinaša čas in njegov izziv in kar je nujno povzeti v revolucionarno akcijo delavskih in ljudskih množic.

11

I. Splošna ocena uresničevanja temeljnih nalog 1. V obdobju po VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije in X. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije smo uspešno uresničevali njune sklepe in usmeritev. Na podlagi mark­ sistične analize zakonitosti in protislovij našega razvoja smo oblikovali pravno podlago za razvijanje takšnih družbenoeko­ nomskih odnosov in političnega sistema, ki omogoča, da upravljanje v imenu delavcev vse bolj prerašča v upravljanje delavcev samih. Ustava, zakon o združenem delu in drugi sistemski zakoni ter sprejete družbenopolitične usmeritve so izhodišče za revolucioniranje družbenoekonomskih odnosov v celoti ter za uveljavljanje združenega dela na dosledno samo­ upravni podlagi. Usmeritev in akcija ZKS sta uživali množično podporo de­ lovnih ljudi. Samoupravna praksa in samoupravna zakonodaja v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih razšir­ jata možnosti delavcev za neposredno uresničevanje njihovih sedanjih in zgodovinskih interesov. S tem se celotni sistem naše socialistične samoupravne demokracije čedalje bolj uve­ ljavlja kot sredstvo in metoda delavcev, s pomočjo katere v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupno­ stih neposredno uresničujejo svojo oblast in jo razširjajo na upravljanje celotne družbene reprodukcije. Politična oblast samoupravno organiziranih delavcev postaja tako nenado­ mestljiv dejavnik pri zagotavljanju njihove vodilne vloge v družbi in varovanju družbene lastnine proizvajalnih sredstev kot njenega materialnega temelja. Jasna idejnopolitična usmeritev Zveze komunistov Slove­ nije ter ustvarjalna pobuda in dejavna udeležba delovnih ljudi pri njenem uresničevanju so zagotovile uspešno reševanje šte­ vilnih razvojnih in drugih vprašanj ter preseganje objektivnih nasprotij v družbi. Spodrezali smo korenine tehnokratskim, birokratskim, liberalističnim in nacionalističnim pojavom in težnjam, ki so se razraščale pred VII. kongresom in ovirale socialistični samoupravni razvoj naše družbe ter našo neuvr­ ščeno politiko v mednarodnih odnosih. Naš delavski razred prevzema vso oblast v svoje roke: začel je gospodariti z druž­ benimi sredstvi, hkrati pa v praksi vse bolj uveljavlja svojo odločilno vlogo v političnem in družbenem odločanju. 12

2. Z opredelitvijo glavnih nalog za uresničitev vizije našega prihodnjega razvoja, ki jo je oblikovala zveza komunistov, je naša socialistična samoupravna skupnost narodov in naro­ dnosti Jugoslavije uveljavila lastno, samoupravno, družbenoe­ konomsko in demokratično institucionalno podlago za celo­ vito uresničevanje socialistične in samoupravne vsebine druž­ benih odnosov. Razvoj socialističnega samoupravljanja in političnega si­ stema samoupravne socialistične demokracije se tako vse bolj opira na moč in pobudo samoupravno povezanih in demokra­ tično organiziranih delavcev in vseh delovnih ljudi, ki jih nji­ hovo samoupravno združeno delo s proizvajalnimi sredstvi v družbeni lastnini povezuje v svobodno skupnost združenih proizvajalcev. Krepi se enotnost, povezanost in solidarnost delavskega razreda in povečuje trdnost naše celotne družbene skupnosti. Ta se je s samoupravno in politično pobudo delavcev in delovnih ljudi izrazila in uveljavila pri varovanju, zaščiti in obrambi socialističnih samoupravnih odnosov, družbene last­ nine proizvajalnih sredstev ter drugih pridobitev in vrednot socialističnega samoupravljanja. Uspešno smo razvijali sistem splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, v kate­ rem so nosilci varnosti in obrambe delavci in delovni ljudje sami in povezani v družbenopolitičnih organizacijah ter samo­ upravnih in družbenopolitičnih skupnostih. Delavci in delovni ljudje tako vse bolj neposredno varujejo in branijo rezultate svojega dela, svoj samoupravni položaj in pravico do uprav­ ljanja celotne družbene reprodukcije. Družbenoekonomski odnosi, ki so jih opredelili in razčlenili ustava, zakon o združenem delu in drugi sistemski zakoni ter samoupravni akti, ustvarjajo možnosti za vzpostavljanje nepo­ srednih ekonomskih vezi delavcev z njihovim podružbljenim minulim delom ter za vzpostavljanje takšnega celovitega si­ stema družbenoekonomskih odnosov v združenem delu, ki omogoča, da postajajo delo in njegovi rezultati edino ob­ jektivno merilo za pridobivanje in delitev dohodka. V temeljni organizaciji združenega dela kot osnovni celici družbene reprodukcije, v kateri se izražajo vse prvine produk­ cijskih odnosov, so začeli delavci prevzemati in obvladovati vse doslej odtujene funkcije upravljanja proizvodnega procesa. Z uveljavljanjem samoupravnega družbenega planiranja, do­ hodkovnih odnosov, združevanja dela in sredstev ter svobodne

13

menjave dela delavci vse bolj vplivajo na racionalno organizi­ ranje dela v svojih organizacijah združenega dela ter dela in razvoja drugih, z njimi soodvisnih organizacij združenega dela materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti, obvladujejo kreditno denarne odnose, politiko oblikovanja cen in ekonom­ skih odnosov s tujino ter odločajo o razporejanju ustvarjenega dohodka za vse namene porabe. S tem povezujejo posamezne interese delavcev in njihovih temeljnih organizacij združenega dela v širše ter skupne interese združenega dela in skupnosti kot celote. Z uveljavljanjem družbene narave dohodka kot izraza dela in gospodarjenja z družbenimi sredstvi odprav­ ljamo ostanke mezdnih odnosov pa tudi prilaščanje pravic do poseganja v tokove družbene reprodukcije s strani upravnih organov. Z uveljavljanjem in utrjevanjem ustavnega položaja delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela se krepi njihovo spoznanje o nujnosti samoupravnega in dolgoročnega dohodkovnega povezovanja temeljnih organizacij združenega dela za uresničevanje njihovih skupnih interesov v procesu proizvodnje in menjave blaga. Združevanje in obvladovanje denarja v internih, temeljnih in združenih bankah ter skladno usmerjanje razvoja in odnosov s temeljnimi organizacijami združenega dela materialne infrastrukture vse bolj poteka na podlagi načela o svobodni menjavi dela v samoupravnih in­ teresnih skupnostih. Delavci v delovnih skupnostih skupnih služb s postopnim uveljavljanjem svobodne menjave dela izgubljajo svoj privile­ girani položaj pri odločanju, saj se rezultati njihovega ustvarjal­ nega dela lahko izražajo edinole v ustvarjenem dohodku ce­ lotne temeljne organizacije združenega dela. Kljub številnim težavam, odporom in neznanju, s katerimi smo se srečevali in spopadali pri samoupravnem konstituiranju združenega dela, smo ob stalni in ustvarjalni dejavnosti Zveze komunistov Slo­ venije in drugih subjektivnih dejavnikov dosegli bistven na­ predek in tudi že prve uspehe. Uveljavljanje delegatskega sistema in svobodne menjave dela ter organiziranje in združevanje delovnih ljudi v samo­ upravnih interesnih skupnostih je ustvarilo pogoje za po­ stopno, globlje in enakopravno povezovanje temeljnih organi­ zacij združenega dela materialne proizvodnje in temeljnih or­ ganizacij združenega dela družbenih dejavnosti. S tem smo začeli ustvarjati možnosti za enakopravno vrednotenje um­ skega in fizičnega dela ter utrjevati enakopraven družbeni in 14

ekonomski položaj vseh delavcev v združenem delu na podlagi njihovega prispevka k ustvarjanju nove vrednosti in povečeva­ nju družbene produktivnosti dela. S samoupravnim organiziranjem delovnih ljudi in občanov v temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti ter razvojem samoupravnega sporazumevanja in uresničevanja skupnih interesov in potreb na posameznih področjih druž­ benega življenja smo poglobili sistem samoupravnih intere­ snih skupnosti na področju družbenih dejavnosti ter na neka­ terih področjih materialne proizvodnje. S tem smo ustvarili poglavitna družbenoekonomska, organizacijska, pravna in druga izhodišča za zasnovo in uresničevanje delegatskega od­ ločanja tudi v skupščinah družbenopolitičnih skupnostih. Sa­ moupravljanju smo utrli pot v vse ustanove našega političnega sistema, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovar­ janje pa uveljavili kot osrednji način sprejemanja družbenih odločitev o vseh temeljnih vprašanjih dela in življenja delovnih ljudi. Ustvarili smo podlago in možnosti, da lahko delovni ljudje in občani prek svojih delegatov in delegacij vse bolj neposredno, svobodno in humano vzpostavljajo demokratične družbene odnose, katerih izvor in posledica je vse večja moč delavskega razreda, s tem pa tudi večja stabilnost sociali­ stičnega družbenega sistema in socialistične samoupravne de­ mokracije. Razvoj delegatskih odnosov v celotnem družbenopolitič­ nem sistemu je tesno povezan z razvojem v temeljnih samo­ upravnih organizacijah in skupnostih. Mnoge pomanjkljivosti v dosedanjem uresničevanju delegatskih odnosov so bile po­ sledica vrzeli in nedoslednosti v organiziranju temeljnih samo­ upravnih organizacij in skupnosti ter zaostajanju v procesu preobrazbe družbenoekonomskih odnosov. Pomanjkljivosti v razvoju družbenoekonomskega sistema pa izražajo nasprotje med ustavno opredeljenimi usmeritvami in dejanskimi odnosi pri upravljanju družbene reprodukcije ter vseh skupnih in splošnih družbenih zadev. Uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov in konstituiranje združenega dela je pokazalo tudi na znatno zaostajanje institucionalne strukture in odnosov v poli­ tičnem sistemu naše socialistične samoupravne demokracije. To dejstvo opredeljuje zahtevne naloge prav na področju ra­ zvoja socialistične samoupravne demokracije. Te naloge idej­ nopolitično utemeljuje in razčlenjuje Edvard Kardelj v študiji

15

»Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samouprav­ ljanja«. V obdobju med obema kongresoma smo dosegli dobre rezultate v materialnem razvoju ter v izboljševanju delovnih in življenjskih razmer delavcev in občanov. Kljub zaostrenim gospodarskim razmeram doma in v svetu je družbeni proizvod v tem obdobju naraščal na leto v povprečju po 5,2%. Aktivno prebivalstvo Slovenije je zaposleno, s čimer smo omogočili tudi uresničevanje temeljne pravice slehernega človeka delati s proizvodnimi sredstvi v družbeni lastnini in pravice do samo­ upravljanja. Pospešeno smo pričeli reševati strukturne pro­ bleme, zlasti s hitrejšim razvojem energetike, prometa, proiz­ vodnjo hrane, surovin in reprodukcijskega materiala. S priza­ devanji za preosnovo šolstva v izobraževanje za delo, z vse večjim uveljavljanjem raziskovalnega dela ter drugih druž­ benih dejavnosti smo pospešili uveljavljanje kakovostnih de­ javnikov razvoja, ki največ prispevajo k rasti družbene produk­ tivnosti dela. Povečale so se naložbe za razširitev in posodab­ ljanje proizvodnih zmogljivosti ter v nekatere, z družbenim planom opredeljene prednostne družbene dejavnosti. Ti in drugi uspehi izpričujejo življenjsko moč in učinkovi­ tost našega političnega sistema socialističnega samouprav­ ljanja v težavnem in zapletenem boju za skladnejši družbeni in gospodarski razvoj in za umiritev gospodarskih tokov. To je toliko pomembnejše, ker so te uspehe delovni ljudje Slovenije dosegli v spopadu z gospodarskimi težavami, v zapletenih razmerah še nedograjenega ekonomskega sistema, strukturnih neskladij v gospodarstvu in družbenih dejavnostih in še ne dovolj razvitega vpliva združenega dela. Kljub dosežkom na področju gospodarskega in družbenega razvoja pa se še vedno soočamo z resnimi težavami in po­ manjkljivostmi. Nekaterih prednostnih razvojnih nalog ne ure­ sničujemo tako, kot smo predvideli s srednjeročnim planom, kar velja zlasti za graditev prometne infrastrukture, posodab­ ljanje predelovalne industrije in njeno povezovanje s surovin­ sko bazo, vključevanje organizacij združenega dela v mednaro­ dno menjavo dela ter uresničevanje nekaterih prednostnih nalog na področju družbenih dejavnosti. Zaradi prepočasnega povečevanja produktivnosti dela in njenega deleža v rasti druž­ benega proizvoda ter uveljavljanja drugih kakovostnih dejav­ nikov razvoja pa tudi zaradi prepočasnega in ne vedno ustrez­ nega odzivanja na spremembe v mednarodnih ekonomskih

16

procesih še nismo dosegli trajnejših uspehov pri umirjanju ekonomskih tokov. Uspehi v družbenem in materialnem razvoju ter izkušnje v uveljavljanju sistema družbenoekonomskih in političnih od­ nosov so delovnim ljudem Slovenije omogočali, da so skupaj z delavskim razredom drugih jugoslovanskih narodov in naro­ dnosti enakopravno in tvorno sodelovali pri določanju in ure­ sničevanju skupnega razvoja in politike Jugoslavije o vseh vprašanjih, ki zadevajo njihov skupni interes, tako na področju zunanje politike, narodne obrambe in državne varnosti kot tudi gospodarjenja in družbenih odnosov. Dosedanja praksa na samoupravnih družbenopolitičnih in ekonomskih podlagah je potrdila, da je medrepubliško sporazumevanje in dogovar­ janje učinkovita oblika in način usklajevanja in uresničevanja skupnih interesov v naši večnacionalni skupnosti, ki hkrati poglablja odgovornost republik za njihov lastni razvoj, nacio­ nalno uveljavitev in napredek celotne jugoslovanske skupno­ sti. K utrjevanju enakopravnih odnosov so s svojim delova­ njem prispevale naše delegacije v skupščini Socialistične fede­ rativne republike Jugoslavije ter naši delegati v medrepu­ bliških komitejih, organih zveznega izvršnega sveta, Go­ spodarski zbornici Jugoslavije in družbenopolitičnih organiza­ cijah na ravni federacije. Dosežki v razvoju socialističnih samo­ upravnih družbenoekonomskih odnosov ter samoupravna or­ ganiziranost delovnih ljudi na vseh področjih družbenega dela in življenja, skupaj z medrepubliškim sporazumevanjem in dogovarjanjem, krepijo in utrjujejo enakopravnost in poveza­ nost naših narodov in narodnosti. SR Slovenija je s teoretičnimi spoznanji ter s praktičnimi izkušnjami enakopravno in tvorno prispevala k oblikovanju in utrjevanju novega sistema družbenoekonomskih odnosov. Vključena je bila v oblikovanje in uresničevanje razvojne poli­ tike Jugoslavije z načrtom družbenega razvoja Jugoslavije za obdobje 1976-1980. Kljub nekaterim različnim pogledom in interesom v prvih fazah nastajanja načrta smo njegovo vsebino uspešno uskladili in se sporazumeli o razvoju tistih gospodar­ skih področij, ki so bistveno pomembna za gospodarski in družbeni razvoj Jugoslavije. V medkongresnem obdobju se je okrepilo povezovanje in sodelovanje delovnih ljudi in občanov v Sloveniji z delavci v drugih republikah in pokrajinah, tako na področju gospodar­ stva, znanosti, raziskovalnega dela in uporabe tehnologije kot 2 VIII. kongres

17

tudi na področju izobraževanja, kulture in družbenih dejav­ nosti nasploh. Prizadevali smo si, da bi dosledno uresničevali našo ustavno odgovornost za delo organov federacije in za razvoj manj razvitih republik in SAP Kosova. Zveza komuni­ stov Slovenije se je posebej zavzemala za povezovanje in zdru­ ževanje dela in sredstev temeljnih organizacij združenega dela iz Slovenije s temeljnimi organizacijami združenega dela iz drugih republik in pokrajin. Pri tem smo v zadnjem času že dosegli nekatere pozitivne rezultate, ki omogočajo, da z nadalj­ njim poglabljanjem dohodkovnih odnosov ter z združevanjem dela in sredstev zagotovimo neposredno povezanost in sood­ govornost delovnih ljudi in njihovih temeljnih organizacij združenega dela za skladen in enakopraven razvoj vseh repu­ blik in pokrajin SFRJ. Jugoslavija se je v medkongresnem obdobju uveljavljala kot trdna in nerazdružljiva skupnost jugoslovanskih narodov in narodnosti ter si s svojim demokratičnim socialističnim samoupravnim razvojem in neuvrščeno zunanjo politiko utr­ dila ugled in položaj v mednarodnih odnosih in v mednaro­ dnem političnem življenju ter razvoju. V mednarodni skupnosti so se zaostrila stara in se pojavila nova nasprotja, ki preraščajo v krizo sedanjih mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov, temelječih na kapitali­ stičnih razrednih osnovah. Skupno z vsemi neuvrščenimi drža­ vami se ob vse večji podpori naprednih sil v svetu bojujemo za uveljavljanje nove ekonomske ureditve, izoblikovane na kon­ ferencah neuvrščenih in v Združenih narodih. Reakcionarne sile poskušajo s pomočjo najrazličnejših sredstev, od ekonom­ skih, političnih, vojaških in drugih, ohranjati privilegije in monopol v mednarodnih odnosih, neenakopravnost in izkori­ ščanje in zato iščejo nove oblike prelivanja presežne vrednosti iz dežel v razvoju v razvite države. Posebno vlogo v tem si­ stemu imajo nadnacionalne družbe. Boj za nove ekonomske in politične odnose v mednarodni skupnosti dobiva v svetu vse večje razsežnosti. Dežele v ra­ zvoju in še posebej neuvrščene države so v tem boju najbolj aktivne. Povezujejo se z vsemi borci za premagovanje blokov­ ske delitve sveta, za razorožitev, proti imperializmu, koloniali­ zmu, rasizmu in proti vsem drugim oblikam nadvlade. Vse to je narekovalo potrebno, da komunisti bolj po­ globljeno analiziramo razredne vzroke kriz v sedanjih me­ dnarodnih in ekonomskih odnosih ter da med delovnimi

18

ljudmi poglabljamo razumevanje in poznavanje sodobnih me­ dnarodnih odnosov, kar je prispevalo k še večji aktivnosti Jugoslavije v mednarodni skupnosti in še bolj utrdilo podporo delovnih ljudi in občanov naši zunanji politiki. Predvsem se je utrdilo spoznanje, da je naše gospodarsko in politično sodelo­ vanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju na drugih področ­ jih naša življenjska potreba in pomemben element nadaljnje krepitve naše neodvisnosti in varnosti, konkreten prispevek k spreminjanju neenakopravnih gospodarskih in političnih od­ nosov in k utrjevanju miru v svetu. Odraz tega spoznanja so vse pomembnejši rezultati v sodelovanju z neuvrščenimi in deže­ lami v razvoju ne samo na gospodarskem in političnem, tem­ več tudi na drugih področjih. Celotno sodelovanje pa bo po­ trebno postaviti na dolgoročnejše osnove, oblikovati ustrez­ nejše organizacijske oblike in ga integralno vključiti v druž­ bene plane. Komunisti in delovni ljudje nesebično podpiramo naro­ dnoosvobodilna gibanja v boju proti imeprialistični agresiji. Razširilo se je tudi naše sodelovanje z naprednimi silami v sosednjih državah, ki si prizadevajo za odprtost meja, dobroso­ sedske odnose in za sodelovanje z Jugoslavijo na vseh področ­ jih, za uresničevanje pravic naših narodnih manjšin in ki se borijo proti poskusom desničarskih, fašističnih in nacionali­ stičnih sil, da bi onemogočili takšno sodelovanje s socialistično samoupravno Jugoslavijo ter poteptali pravice naših narodnih manjšin. 3. Z jasno programsko in akcijsko usmerjenostjo k utrjeva­ nju samoupravnega položaja delavca in iz njega izvirajočih odnosov se je Zveza komunistov Slovenije s svojo konkretno dejavnostjo in usposobljenostjo za reševanje vprašanj, ki na­ stajajo v našem razvoju, potrjevala kot organizirana revolucio­ narna družbena sila. Z organiziranjem in mobiliziranjem delov­ nih ljudi in občanov za preobrazbo družbenoekonomskih in političnih odnosov je Zveza komunistov Slovenije uresniče­ vala svojo idejnopolitično ter avantgardno vlogo v središču boja za socialistično samoupravljanje in odločujoči položaj delavca. Svoje delovanje je tesno povezovala z delovnimi ljudmi v njihovih družbenopolitičnih in samoupravnih organi­ zacijah. Usmerjala ga je k vprašanjem samoupravne družbene prakse ter dajala pobude za njihovo reševanje. V središču njene aktivnosti so bila vprašanja, ki jih po samoupravnih poteh vse bolj zavzeto ter učinkovito rešujejo delavci v temelj2*

19

nih organizacijah in skupnostih. S takšno naravnanostjo in pristopom k družbenim problemom je Zveza komunistov Slo­ venije prispevala k prizadevanjem za idejno, programsko in akcijsko strnitev vseh organiziranih socialističnih sil v SZDL. Na tej osnovi je tudi močno okrepila svoje vrste, zlasti z delavci in mladino. Kljub temu pa med člani Zveze komunistov Slovenije še srečujemo podcenjevanje dela v SZDL, sindikatu, ZSMS in drugod, kar pomeni, da se zavest o družbenopolitični vlogi SZDL kot demokratični organizaciji za socializem in samo­ upravljanje opredeljenih in zavzetih množic in fronte organizi­ ranih socialističnih sil še ni prebila kot strateška in temeljna smer družbenega delovanja zveze komunistov. Vendar se vse bolj krepi spoznanje, da se prava vrednost slehernega člana in sleherne osnovne organizacije kaže prav v tem, koliko so pove­ zane z delovnimi ljudmi in kakšen vpliv imajo na njihovo opredeljevanje in ravnanje v procesu demokratičnega samo­ upravnega odločanja v njihovi samoupravni skupnosti in družbi kot celoti. Z razvijanjem ustvarjalne pobude ter uveljavljanjem nepo­ sredne, samostojne in odgovorne vloge članstva ter osnovnih organizacij zveze komunistov, z razvijanjem družbenopolitične aktivnosti v političnih organizacijah in v temeljnih samo­ upravnih organizacijah ter skupnostih, z marksističnim izobra­ ževanjem in idejnopolitičnim usposabljanjem je zveza komuni­ stov okrepila svojo razredno usmeritev, na tej podlagi pa idej­ nopolitično in akcijsko enotnost ter demokratične odnose med člani in organi zveze komunistov. Delovanje Zveze komunistov Slovenije pa kljub vse večji učinkovitosti in usmerjenosti na vsa področja boja za samo­ upravne odnose in ustavno opredeljeni položaj delavca še ve­ dno obremenjujeta forumski način dela ter težnja po poti­ skanju zveze komunistov v podjetniške, lokalne ter organiza­ cijske okvire. Počasnost pri preseganju takšnih pojavov je posledica preozkega ter formalističnega pojmovanja in nedo­ slednosti pri uresničevanju načel demokratičnega centralizma v notranjih odnosih ter v politični praksi v zvezi komunistov. Praktična akcija nam je pokazala, da obstajajo okolja in po­ dročja, kjer je učinkovitost zveze komunistov zastajala bodisi zaradi neznanja in nerazumevanja bodisi zaradi oportunizma in teženj po nesamoupravnem reševanju družbenih vprašanj. Odkrivanje teh pojavov ter boj za uveljavljanje stališč in poli-

20

tike zveze komunistov je terjal od vodstev in organizacij zveze komunistov več vztrajnosti, iskanja in razvijanja učinkovitih oblik ter metod organiziranega delovanja med ljudmi v temelj­ nih samoupravnih organizacijah in skupnostih, v delegatskem sistemu in družbenopolitičnih, družbenih in strokovnih or­ ganizacijah.

II. Utrjevanje in razvoj samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov Družbenoekonomski položaj delavcev

4. Zveza komunistov Slovenije in vse organizirane sile so­ cialistične zavesti naše republike so si v obdobju po X. kon­ gresu Zveze komunistov Jugoslavije in VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije prizadevale podrobno in jasno oprede­ liti idejnopolitična izhodišča in celotni namen akcije za ure­ sničitev družbenih odnosov in vizije, opredeljene v ustavi in kongresnih sklepih. Pri tem je zelo pomemben ustvarjalni delež delavcev in delovnih ljudi naše republike pri oblikovanju in sprejemanju zakona o združenem delu, zakona o osnovah planiranja, zakona o osnovah kreditnega in bančnega sistema ter cele vrste drugih sistemskih zakonov, ki so že sprejeti ali pa so še v procesu oblikovanja. S temi akti so si delovni ljudje v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, v samo­ upravnih in družbenopolitičnih skupnostih zagotavljali mož­ nosti, da odločneje usklajujejo odnose v družbeni reprodukciji ter dejansko začnejo usmerjati razvoj materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti v skladu s svojimi samoupravno opre­ deljenimi ter usklajenimi interesi in potrebami. Ustvarjalna zavzetost v javni razpravi o zakonu o združe­ nem delu, oprta na kontinuirano družbenopolitično aktivnost pri uresničevanju ustave, ki je sicer z različno intenziteto in poglobljenostjo segla skoraj do sleherne temeljne samo­ upravne skupnosti, je omogočila, da smo po sprejetju zakona o združenem delu temeljiteje posegli v preobrazbo proizvodnih in drugih družbenoekonomskih odnosov. Zveza komunistov 21

Slovenije je zagotavljala, da je bila ta aktivnost v temeljnih samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih sestavni del in osnova prizadevanj za nemoten in hitrejši materialni razvoj. Z dozorevanjem in uvajanjem začetnih rešitev, ki so bile izpeljane iz zakona o združenem delu in drugih sistemskih zakonov v družbeno prakso, se je hkrati s poglabljanjem druž­ benoekonomskih odnosov začenjal proces vse večjega vpliva delavcev na posodabljanje in prestrukturiranje gospodarstva, povečevanje izvoza in omejevanje uvoza, obvladovanje stihije trga, predvsem pa na produktivnejše delo in učinkovitejše gospodarjenje. Z družbenim načrtovanjem, samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem se v skupnem delu in poslovanju ter svobodni menjavi dela namesto starih družbenoekonomskih odnosov uveljavlja vse več prvin samo­ upravnih proizvodnih odnosov. Tako se združeno delo ne izraža le kot medsebojna povezanost, odvisnost in nerazdružljivost dela vtehnično-organizacijskem smislu, temveč vse bolj postaja celota samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Čeprav so rezultati prizadevanj za preobrazbo odnosov v druž­ beni reprodukciji še skromni, so vendar konkretni začetek uresničevanja odločujoče vloge, položaja in odgovornosti de­ lavca pri razpolaganju s pogoji, sredstvi in sadovi svojega in celotnega družbenega dela. Tako nastajajo pogoji, da lahko sleherni delavec v skladu z objektivnimi možnostmi, znanjem in stopnjo zainteresiranosti ustvarjalno sodeluje pri razvijanju in uveljavljanju samoupravnih odnosov. Razmere v posameznih samoupravnih organizacijah in skupnostih potrjujejo, da so rezultati pri utrjevanju družbenoe­ konomskega položaja delavca neposredno povezani z dose­ ženo stopnjo akcijske usposobljenosti in učinkovitosti organi­ ziranih subjektivnih sil. Kjerkoli so komunisti ob konkretnih odnosih uspešno izpeljali najprej diferenciacijo v svojih vrstah in izoblikovali enotna izhodišča za svojo aktivnost so se de­ lavci lahko vedno poglobili v reševanje ključnih vprašanj sa­ moupravljanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi. Organiziranje temeljnih organizacij združenega dela 5. V obdobju med kongresoma je centralni komite Zveze komunistov Slovenije posvečal osrednjo pozornost organizira­ nju temeljnih organizacij združenega dela ter uveljavljanju 22

neposrednega vpliva delavca na odločanje o dohodku v njih in v tokovih družbene reprodukcije. V procesu organiziranja temeljnih organizacij smo v medkongresnem obdobju razvili široko aktivnost, katere rezultati se danes kažejo v združenosti delavcev v več kot dva tisoč temeljnih organizacijah združenega dela. Čeprav smo pri sa­ mem konstituiranju temeljnih organizacij združenega dela do­ segli pomembne uspehe, pa ne moremo biti povsem zadovoljni z dosežki pri uveljavljanju teh osnovnih celic družbene repro­ dukcije kot izhodiščne in zaključne točke samoupravnega po­ ložaja delavca, uveljavljanja njegovih neodtujljivih pravic in odgovornosti ter samoupravnega združevanja dela in sredstev. Glede na to, da delavci organizirajo temeljne organizacije najpogosteje v okviru organizacijske zasnove bivšega podjetja, so tudi v novih oblikah povezovanja temeljnih organizacij združenega dela še ohranjeni prejšnji proizvodni odnosi. Ker ni preseženo dejansko odločanje o pogojih in sredstvih ustvarja­ nja in pridobivanja dohodka na ravni delovne organizacije, v temeljnih organizacijah praviloma dohodek še vedno le evi­ dentirajo oziroma ga ugotavljajo zgolj kot finančno-knjigovodsko kategorijo. Redke so še temeljne organizacije združenega dela, v katerih delavci že dejansko odločajo o delitvi celotnega dohodka ali vsaj o njegovem delu. Takšna praksa ni samo posledica neznanja, temveč je zlasti odraz še prisotnega izmikanja in zavestnega preprečevanja vpliva delavcev na odločitve o pogojih, sredstvih in sadovih dela, ustvarjanja ter življenja, ki si jih še vedno prisvajajo posamezniki ali tehnobirokratske skupine. To stanje je pravi­ loma lastno tistim samoupravnim okoljem, v katerih so ti posamezniki ali skupine vzeli v zakup uresničevanje zakona o združenem delu, delavcem, dejanskim nosilcem in neposre­ dnim ustvarjalcem novih odnosov pa omejili vpliv. Analize kažejo, da so dejanski vzroki, poleg premajhne usposobljenosti in akcijske neučinkovitosti, tudi oportunizem in odpori v vrstah samih komunistov. Zaradi tega se je akcija za uresniče­ vanje ustave in kongresnih sklepov pogosto ustavljala le pri formalnem organiziranju temeljnih organizacij združenega dela. V družbeni praksi so še vedno redke tiste temeljne organi­ zacije združenega dela, v katerih je organiziranje temeljnih organizacij združenega dela temeljilo dosledno na oceni tehnično-tehnoloških, proizvodnih, družbenoekonomskih in

23

drugih samoupravnih pogojev. V dosedanji aktivnosti smo uveljavljali predvsem samoupravno organiziranost, zaostajali pa v oblikovanju dohodkovnih odnosov in tako tudi v samo­ upravnem združevanju družbenega dela. Zato je celotna druž­ bena aktivnost pri uveljavljanju samoupravnih dohodkovnih odnosov usmerjena tako, da delavci sami vedno bolj kritično ocenjujejo svoj družbenoekonomski položaj in sprožajo pro­ cese ustavnega organiziranja temeljnih organizacij združenega dela, njihovega dohodkovnega povezovanja ter združevanja dela in sredstev.

Družbena narava dohodka 6. Pri utrjevanju samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov se je zveza komunistov zavzemala za to, da bi delavci v temeljnih organizacijah združenega dela ugotavljali družbeno potrebnost svojega dela v dohodku, ki ga ustvarjajo v pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev in blagovne proizvod­ nje. Dohodek temeljnih organizacij združenega dela postaja vse bolj odvisen od kakovosti in količine dela delavcev, od uspešnosti njihovega upravljanja in gospodarjenja z druž­ benimi sredstvi ter od pogojev gospodarjenja, ki so jih že sami delavci začeli samoupravno opredeljevati in o njih odločati v družbenopolitčnih skupnostih. Zveza komunistov Slovenije se je zavzemala za to, da de­ lavci in delovni ljudje v temeljnih organizacijah na podlagi svojih neodtujljivih pravic vzpostavljajo takšne proizvodne odnose, da se bo dohodek, dosežen v katerikoli obliki samou­ pravnega združevanja dela in sredstev, vedno vračal k delav­ cem v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so ustvarjali vrednost. Tako so se širile dejanske možnosti, da se dohodek pod neposredno kontrolo in z odločilnim vplivom delavcev temeljne organizacije združenega dela vedno znova združuje z dohodkom delavcev v drugih temeljnih organizacijah. Na pod­ lagi takšne opredelitve družbenoekonomskih odnosov se je Zveza komunistov Slovenije skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi samoupravnimi silami bojevala za dosledno in celovito izpeljavo načela, da so zgolj samoupravno združeni in povezani delavci nosilci vseh odnosov v samoupravno združe­ nem delu.

24

S takšno aktivnostjo so nastali pogoji, da se je začela ra­ zvijati ustvarjalnost vedno večjega števila delavcev in delovnih ljudi. To je pot, po kateri se je v praksi začelo utrjevati izhodiščno načelo, da je materialni razvoj družbe in s tem ekonomski in socialni položaj slehernega delavca odvisen predvsem od usklajenega in učinkovitega delovanja delavcev in delovnih ljudi v odnosih vzajemne povezanosti, odgovor­ nosti in solidarnosti pri reševanju aktualnih vprašanj sprot­ nega dela, življenja in razvoja. Tako se že vse hitreje uve­ ljavljata zavest in spoznanje, da dohodek delavcev temeljnih organizacij združenega dela ni samo rezultat njihovega dela, marveč vseh delavcev v združenem delu, vendar neodtujljiv od delavcev, ki so ga ustvarili. S tem se v družbeni praksi že ustvarjajo začetni pogoji, da delavci lahko začnejo presegati protislovje med svojimi posamičnimi in skupnimi interesi. Na tej podlagi se v praksi zagotavljajo možnosti, da se začne družbena lastnina uresničevati kot splet odnosov med delavci, v katerih bodo v vedno večjem obsegu sami zagotavljali pogoje za stalno rast družbene produktivnosti dela in hitrejši razvoj proizvajalnih sil. Čeprav smo šele na začetku prizadevanj za oblikovanje trajnejših dohodkovnih odnosov med delovno, poslovno in razvojno povezanimi temeljnimi organizacijami združenega dela, delavci vse bolj spoznavajo, da je uresničevanje že spreje­ tih in načrtovanih sistemskih rešitev na ekonomskem po­ dročju, predvsem pa sistema in politike cen, denarnega in bančnega sistema, ekonomskih odnosov s tujino in uveljavlja­ nje svobodne menjave dela ter zadovoljevanje splošnih druž­ benih potreb pogoj za utrjevanje njihovega družbenoekonom­ skega položaja v temeljnih organizacijah združenega dela in v vseh oblikah njihovega povezovanja. V družbeni praksi se je okrepila in v praktični akciji uve­ ljavljala zavest delovnih ljudi in občanov o pomenu sociali­ stične solidarnosti. Socialistična solidarnost se je potrdila kot bistveni element družbenoekonomskih odnosov v socialistični družbi. Uveljavila se je znotraj organizacij združenega dela, še posebej pa z vsebino sprejetih družbenih dogovorov in samo­ upravnih sporazumov o različnih oblikah solidarnostnega za­ dovoljevanja skupnih potreb in z demokratičnim izjavljanjem o številnih samoprispevkih v krajevnih skupnostih in občinah. Solidarnost z delavci in občani na potresno prizadetih področ­ jih, solidarnost z rudarji v Idriji in Kanižarici ter velik pri-

25

spevek mladinskih delovnih brigad pri obnovitvi teh krajev so izpričali visoko zavest o povezanosti delovnih ljudi in tako pomembno prispevali k trdnosti naše družbe. Združevanje dela in sredstev 7. Utrjevanje ustavnega položaja in vloge delavca v temelj­ nih organizacijah združenega dela z vzpostavljanjem samo­ upravnih dohodkovnih odnosov je omogočilo intenzivnejše procese samoupravnega združevanja dela in sredstev in jih uveljavilo kot objektivno nujnost v razvoju naše družbe. Zveza komunistov je zato poudarjala, da ima resnično družbeno vre­ dnost le takšno združevanje dohodka, ki omogoča uresničeva­ nje temeljnih interesov delavcev in zagotavlja njihov odloču­ joči položaj v družbeni reprodukciji ter izboljšuje materialne, socialne in kulturne razmere njihovega dela in življenja. Rezul­ tati tako zasnovane družbene aktivnosti se kažejo v organizira­ nju mnogih sestavljenih organizacij združenega dela. Pred sprejetjem zakona o združenem delu smo ugotavljali, da so sestavljene organizacije združenega dela pretežno le integracij­ ske tvorbe brez samoupravne družbenoekonomske vsebine, sedaj pa smo že soočeni s prvimi vsebinskimi dosežki pri preseganju takega stanja. Zlasti v tistih sestavljenih organizaci­ jah združenega dela, v katerih se povezujejo v reproduk­ cijskem procesu, tj. v skupnem delu in poslovanju soodvisne organizacije združenega dela, so vzpostavljeni proizvodni od­ nosi, ki v družbeno prakso uvajajo sicer še ne celovite, pa vendar že številne osnove za udeležbo posameznih temeljnih organizacij združenega dela v skupnem prihodku. Uveljavlja se skupno planiranje pa tudi združevanje dohodka za uresniče­ vanje sprejetih ciljev skupnega razvoja. Spreminjanje družbenoekonomskih odnosov med proizvo­ dnimi in trgovinskimi organizacijami združenega dela je pote­ kalo počasi. Opazni so bili odpori, predvsem v poslovodnih strukturah v trgovini, ki je hotela za vsako ceno ohraniti stare kupoprodajne odnose, se izogniti riziku in tako še okrepiti svoj prednostni položaj v odnosu do proizvodnje. Šele ostra do­ ločba zakona o združenem delu in povečana družbenopolitična aktivnost, predvsem Zveze komunistov Slovenije, je pri­ spevala, da so se odnosi med temi organizacijami začeli urejati s sporazumi o združevanju dela in sredstev, ki vse bolj vključu26

jejo temeljna vprašanja pridobivanja in razporejanja skupnega prihodka ob upoštevanju interesov delavcev za skupno po­ slovanje in razvoj. Čeprav je bila tu, posebno v začetku, v ospredju želja po formalni zadostitvi zakonu, pa vendar v zadnjem času tudi v tem, od proizvodnih delavcev doslej po­ vsem odtujenem delu družbene reprodukcije, uspešno uve­ ljavljamo kakovostne spremembe. V zavesti delavcev se vse bolj utrjuje spoznanje, da gre za bistvene spremembe, od kate­ rih je odvisno njihovo delo, življenje in razvoj. Pri samoupravnem reševanju tekočih in razvojnih vprašanj dela in proizvodnje se zlasti v zadnjem obdobju že uveljavljajo samoupravne interesne skupnosti materialne proizvodnje kot prostor za opredeljevanje, usklajevanje in načrtovanje potreb in možnosti. Čeprav uporabniki v samoupravnih interesnih skupnostih še vedno nimajo takšne vloge, ki bi jim že omogočala celovit vpliv na delo in razvoj teh dejavnosti, je prav njihovo sodelova­ nje pri reševanju skupnih problemov že spodbudilo vrsto kon­ kretnih akcij, da bi se te dejavnosti racionalneje in učinkoviteje organizirale in poslovale. V procesu družbenega planiranja so bili na novih osnovah ugotovljeni skupni interesi in v ustreznih samoupravnih sporazumih opredeljeni razvojni načrti in ob­ veznosti, povezane z njihovim uresničevanjem. Med dohodkovno povezanimi temeljnimi organizacijami združenega dela pa tudi v odnosih prek bank začenjamo po­ stopoma uveljavljati razmere, v katerih kreditni odnos ni več edina oblika združevanja sredstev za uresničevanje skupnih razvojnih interesov in ciljev. Tako smo odprli tudi proces, v katerem se bo začel delavec z razvojem samoupravnih proizvo­ dnih odnosov uveljavljati kot temeljni subjekt preobrazbe go­ spodarjenja z denarjem in obvladovanja vseh denarnih in kre­ ditnih tokov v družbeni reprodukciji. Zlasti po sprejetju zakona o temeljih kreditnega in banč­ nega sistema se je okrepila aktivnost pri organiziranju poseb­ nih finančnih služb in internih bank v organizacijah združe­ nega dela. Pri njihovem uveljavljanju smo šele na začetku, vendar pa že doseženi rezultati potrjujejo nujnost in gospodar­ sko smotrnost takšnega načina gospodarjenja z denarjem. Ta že predstavlja prvo začetno fazo v oblikovanju denarnega si­ stema, ki bo izraz samoupravno organiziranega združenega dela. Na tej podlagi bomo z združevanjem sredstev, ki bo omogočilo uresničevanje usklajenih interesov delavcev, bi-

27

stveno vplivali tudi na takšno organiziranost temeljnih bank in delovanje bančnega sistema, da bo proces družbene reproduk­ cije potekal neprekinjeno in racionalno. Hkrati z razvojem samoupravnih proizvodnih odnosov v organizacijah združenega dela poteka tudi preobrazba po­ slovnih bank. Z uveljavljanjem delegatskih odnosov so se za­ čeli vključevati delegati delavcev temeljne organizacije združe­ nega dela v organe bank. S tem se postopoma povečuje vpliv delavcev, ki ustvarjajo dohodek, na odločitve o upravljanju in gospodarjenju v bankah združenih sredstev. Uveljavlja se ustavno opredeljena vloga bank v sistemu družbenega načrto­ vanja, zlasti pri uresničevanju z družbenimi plani opredeljenih razvojnih usmeritev. Na dosedanjih izkušnjah in že spoznanih smereh razvoja bančnega sistema ustanovljene temeljne banke in združena banka so podlaga, na kateri se bo s prizadevanji za oblikovanje internih bank oziroma ustreznih finančnih služb v organizaci­ jah združenega dela pospešila preobrazba gospodarjenja z de­ narjem. Ob vseh prizadevanjih Zveze komunistov Slovenije in dru­ gih subjektivnih dejavnikov pa kljub objektivni nujnosti pove­ zovanja delavcev temeljne organizacije združenega dela v delu, poslovanju in razvoju nismo uspeli spodbuditi obsežnejšega samoupravnega združevanja dela in sredstev. V nekaj primerih je prišlo celo do pretrganja vezi med že povezanimi organizaci­ jami združenega dela. Ob prepočasnem uveljavljanju združeva­ nja dela in sredstev pa so delavci nekaterih temeljnih organiza­ cij združenega dela vendar združevali svoje delo in sredstva tudi že z delavci temeljnih organizacij združenega dela v dru­ gih republikah in avtonomnih pokrajinah. Komunisti smo se zavzemali, da je združevanje dela in sredstev smotrno uresničevati le na podlagi temeljitih analiz in tehtnega preudarka vsakega konkretnega primera, zlasti pa z zavestnim odločanjem delavcev vseh temeljnih organizacij združenega dela. Na tem izhodišču je Zveza komunistov Slove­ nije s svojo aktivnostjo usmerjala pozornost delavcev in delov­ nih ljudi h graditvi takšnih odnosov pri združevanju dela in sredstev, ki zagotavljajo doseganje dolgoročnih prednosti in trajnejših rezultatov samoupravnega povezovanja, uveljavlja­ nja dejanskih interesov delavcev in njihovo odgovornost za sprejete odločitve ter s tem tudi vpliv na porabo tistega dela sredstev, ki jih samoupravno združujejo. 28

Postopno spreminjanje družbenoekonomskih odnosov med proizvodnimi in zunanjetrgovinskimi organizacijami združenega dela z združevanjem dela in sredstev ter povezova­ njem za skupno delo, poslovanje in razvoj terja kvalitetno dograjevanje samoupravnih odnosov ter spreminjanje načina poslovanja in organizacije nastopa teh organizacij združenega dela na tujih tržiščih. Kljub velikim prizadevanjem za spre­ membo nosilcev odločanja v zunanji trgovini in za izoblikova­ nje ustavi ustreznega sistema ekonomskih odnosov s tujino v praksi še nismo dosegli bistvenega napredka. Čeprav samo­ upravna interesna skupnost za ekonomske odnose s tujino postopoma prevzema naloge in se v njej uveljavlja vloga dele­ gatov, prek katerih delavci temeljne organizacije združenega dela upravljajo tudi ekonomske odnose s tujino, delavci v združenem delu še niso izoblikovali medsebojnih dohod­ kovnih odnosov in neposredne povezave za skupno ustvarja­ nje deviznega prihodka iz ekonomskih odnosov s tujino. Komunisti smo spodbujali tudi samoupravno organizira­ nost zavarovalstva in uveljavljanje vpliva ter odločanja delav­ cev v temeljnih organizacijah združenega dela in občanov pri določanju zavarovalnih pogojev, uporabi združenih sredstev ter upravljanju zavarovalnih skupnosti.

Samoupravno planiranje

8. Pri načrtovanju gospodarskega in družbenega razvoja smo si prizadevali, da bi se odnosi med temeljnimi organizaci­ jami združenega dela razvijali na podlagi odločitev delavcev in pod njihovo kontrolo. Družbeni plani razvoja temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti ter krajevnih in samoupravnih interesnih skupno­ sti postajajo v vse večji meri podlaga za družbeno dogovarjanje in sporazumevanje, s katerim se usklajujejo interesi in smotri gospodarskega in družbenega razvoja v občini, republiki in federaciji in tako vse bolj postajajo temelj in izhodišče načrtov družbenega razvoja v družbenopolitičnih skupnostih. V spreje­ tih planskih dokumentih za srednjeročno obdobje 1976-1980 smo z aktivnostjo organiziranih socialističnih sil v precejšnji meri že uspeli uveljaviti najpomembnejše prvine novega si­ stema samoupravnega družbenega planiranja. V razvoj samo­ upravnih družbenoekonomskih odnosov s tem postopno vgra29

jujemo nove kvalitet ter uspešneje usklajujemo gospodarski in družbeni razvoj. Z uveljavljanjem našega ustavnega sistema tako po samoupravni poti zagotavljamo trajno utrjevanje in razvoj skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. V prvem obdobju samoupravnega planiranja smo se sreče­ vali z nekaterimi objektivnimi težavami, ki so vplivale na uve­ ljavljanje družbenega načrtovanja. Četudi smo že presegli za­ postavljanje planiranja v preteklosti, si nosilci družbenega pla­ niranja še niso pridobili dovolj znanja in sposobnosti, da bi lahko uveljavljali svoje interese na podlagi novih sistemskih rešitev. Po drugi strani pa zaradi subjektivnih odporov mnogi družbeni plani ter samoupravni sporazumi in dogovori o njiho­ vih temeljih niso v zadostni meri izhajali iz resničnih potreb in interesov delavcev, ker v procesu oblikovanja in sprejemanja planov še ni bil zagotovljen odločujoči vpliv delavcev v te­ meljni organizaciji združenega dela, da bi se medsebojno pove­ zovali za ustvarjanje in pridobivanje dohodka ter sprejemali obveznosti iz samoupravnih sporazumov in družbenih dogovo­ rov za uresničevanje sprejetih družbenih planov. Družbeni plani še niso dovolj medsebojno usklajeni in ne temeljijo dovolj na samoupravnem sporazumevanju o pridobi­ vanju in razporejanju dohodka kot temeljne kategorije samo­ upravnega načrtovanja. Ugotovljene slabosti planov so izhodi­ šče za aktivnost vseh organiziranih socialističnih sil zato, da se bodo delavci vse bolj uveljavljali v združenem delu kot te­ meljni nosilci družbenega planiranja.

Delitev po delu in rezultatih dela 9. Pri razporejanju dohodka in čistega dohodka ter v si­ stemu nagrajevanja po delu in rezultatih dela se po VII. kon­ gresu ni dovolj uveljavil družbenoekonomski vpliv delavcev, ki tudi materialnoekonomsko niso bili dovolj spodbujeni k večji produktivnosti dela in doseganju boljših rezultatov v gospodarjenju. Na teh področjih se je dolgo časa bila ena temeljnih idejnopolitičnih bitk in razjasnjevanj o družbeni na­ ravi dohodka ter celovitosti pravic in odgovornosti delavcev za skladno uresničevanje vseh njihovih interesov in potreb pred­ vsem v odvisnosti od ustvarjenega dohodka. V teh razjasnjeva­ njih se je ustvarjala akcijska enotnost komunistov za korenito spreminjanje družbenoekonomskih odnosov.

30

Kljub določilom zakona o združenem delu ter stališčem organov Zveze komunistov Slovenije je neposredna praksa dolgo časa ostajala pod vplivom starih odnosov. Ob tem so se zlasti sredstva za osebne dohodke v mnogih primerih obliko­ vala ne glede na doseženi dohodek in bolj pod vplivom tekočih ekonomskih gibanj kot v odvisnosti od rezultatov dela in dose­ žene produktivnosti. V času od sprejetja ustave nismo uspeli celovito izpeljati načela, da se dohodek temeljne organizacije združenega dela in osebni dohodek delavcev v združenem delu oblikuje iz živega in minulega dela. Po sprejetju zakona o temeljih družbenega planiranja in zakona o združenem delu, kakor tudi družbenih planov ter sporazumov in dogovorov o njihovih temeljih, smo samo­ upravne sporazume in družbene dogovore o razporejanju do­ hodka in delitvi sredstev za osebne dohodke začeli povezovati s planskimi dokumenti, v katerih so opredeljene osnove in merila tudi za ustvarjanje ter pridobivanje in ne le za razporeja­ nje dohodka. Izhajajoč iz izkušenj in spoznanj, ki so bila rezultat ustvar­ jalnega napora in iskanja konkretnih rešitev v organizacijah združenega dela na podlagi temeljnih opredelitev zakona o združenem delu, so v republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije oblikovali osnovo, da so delavci lahko začeli obliko­ vati celovite lastne rešitve za razporejanje čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke na osnovi tekočega in minulega dela ter za vzpostavitev soodvisnosti med gibanjem dohodka in osebnih dohodkov. S tem se ustvarja podlaga za natančnejše opredeljevanje deleža posamezne temeljne organi­ zacije združenega dela v skupnem dohodku in prihodku in za določanje višine skupno ustvarjenega prihodka in dohodka dohodkovno povezanih temeljnih organizacij združenega dela v pogojih družbene lastnine proizvodnih sredstev in blagovne menjave. Z gradivom sindikatov o uveljavljanju sistema deli­ tve osebnih dohodkov iz minulega dela smo dobili osnovo za oblikovanje takšnih družbenoekonomskih odnosov in spod­ bud, da bodo delavci v lastnem interesu združevali družbena sredstva kot podlago večje produktivnosti svojega in druž­ benega dela ter povečevanje družbenega bogastva. Pripravljeno je tudi gradivo o možnostih za oblikovanje pokojninskega zavarovanja z ustavo in zakonom o združenem delu, da bo pokojnina odvisna od delovnega prispevka delavca v vsej njegovi delovni dobi in rezultatov vlaganj minulega dela.

31

Svobodna menjava dela

10. V obdobju med obema kongresoma smo si komunisti prizadevali za uresničevanje kongresnih sklepov o tem, da lahko samo delavci z usklajevanjem svojih potreb in interesov neposredno in na podlagi svobodne menjave dela v okviru samoupravnih intresnih skupnosti ter ob upoštevanju mate­ rialnih možnosti in načel vzajemnosti in solidarnosti zagotav­ ljajo pogoje za hitrejšo rast osebne in družbene produktivnosti dela ter za zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb po zdravju, socialni varnosti in kulturi ter vzgoji in izobraževanju. Da bi pospešili razvijanje odnosov svobodne menjave dela med uporabniki in izvajalci storitev družbenih dejavnosti, smo si komunisti prizadevali, da si delavci v organizacijah združe­ nega dela družbenih dejavnosti zagotavljajo dohodek s hitrej­ šim uveljavljanjem svobodne menjave dela, skladno z ob­ segom in kakovostjo svojega delovnega prispevka k ustvarja­ nju in povečevanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, družbene produktivnosti dela ter k razvoju družbe kot celote. Komunisti smo se pri uveljavljanju take usmeritve zav­ zemali za celovito uveljavljanje svobodne menjave dela. Dose­ gli smo pomemben napredek pri samoupravnem opredeljeva­ nju osnov in meril za oblikovanje in družbenoekonomsko vre­ dnotenje programov družbenih dejavnosti in pri samouprav­ nem oblikovanju enotnih programov za posamezna področja družbenih dejavnosti. Ti zagotavljajo uresničevanje ustavnih in zakonskih pravic občanov v okviru celotne republike in oblikovanje meril za določanje obsega vzajemnosti in solidar­ nosti med delavci pri uresničevanju teh pravic. Samoupravni sporazumi, oblikovani po sprejetju družbenih planov o teme­ ljih planov družbenih dejavnosti, so omogočili, da smo dosegli večjo stopnjo samoupravne povezanosti uporabnikov in izvajalcev prek soočanja vseh njihovih potreb z resničnimi materialnimi možnostmi in uveljavljanja vzajemne odgovor­ nosti delavcev za skladen razvoj. V samoupravno sporazumevanje in odločanje o programih in za njihovo uresničevanje potrebnega dela dohodka se je neposredno vključevalo vedno večje število delavcev temelj­ nih organizacij združenega dela in občanov v krajevnih skup­ nostih. V družbeni praksi se tako postopoma ustvarjajo pogoji za hitrejše razvijanje, poglabljanje in dograjevanje sistema spo­ razumevanja in dogovarjanja in samoupravnega načrtovanja 32

kot osnove za hitrejše uveljavljanje samoupravnih družbenoe­ konomskih odnosov v svobodni menjavi dela. Doseženi uspehi se izražajo predvsem v.zavestnem spoznavanju vzajemne pove­ zanosti in soodvisnosti delavcev, manj pa v konkretnem spre­ minjanju odnosov. Težave pri uresničevanju novih odnosov dajejo oporo nosilcem zahtev po ohranjanju dosedanjih od­ nosov in vračanju k proračunskemu oziroma zakonskemu finaciranju ter s tem k ohranjanju odtujevanja dela dohodka delav­ cem temeljnih organizacij združenega dela. V praksi se to izraža v poskusih programiranja in usklajevanja potreb ter možnosti mimo delavcev v združenem delu, v kopičenju vpliva v strokovnih službah samoupravnih interesnih skupnosti in nepripravljenosti za ustvarjalno delo pri oblikovanju strokov­ nih podlag in rešitev za uveljavljanje svobodne menjave dela v praksi. Skladno z določili zakona o združenem delu tudi delavci v delovnih skupnostih, ki opravljajo strokovna, upravna, po­ možna in podobna dela v organizacijah združenega dela in v samoupravnih organizacijah in skupnostih, v določeni meri že pridobivajo dohodek na podlagi osnov in meril, ki uveljavljajo nekatere prvine svobodne menjave dela. V večini organizacij združenega dela se je ta proces šele začel. Pri spreminjanju teh odnosov ne gre le za svobodno menjavo dela kot načina zago­ tavljanja prihodka delavcev delovnih skupnosti, temveč je od uresničevanja takega položaja delavcev v delovnih skupnostih neposredno odvisno tudi hitrejše spreminjanje družbenoeko­ nomskega položaja in vloge delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Neustrezna samoupravna organiziranost in družbenoekonomski položaj delavcev, ki opravljajo dela skup­ nega pomena za delavce temeljnih organizacij združenega dela v delovni in sestavljeni organizaciji združenega dela, je v praksi še vedno prva raven odtujevanja delavcev temeljnih organiza­ cij združenega dela od dejanskega odločanja o pogojih, sred­ stvih in rezultatih lastnega dela. Zato je bil odnos med delavci temeljnih organizacij združenega dela ter delavci skupnih služb nenehno v središču pozornosti in aktivnosti zveze komu­ nistov in drugih organiziranih subjektivnih sil. Zakoreni­ njenost hierarhičnih odnosov in nepovezanost rezultatov dela delavcev skupnih služb s prisvojenim delom dohodka delav­ cev temeljnih organizacij združenega dela je v mnogih okoljih še vedno ovira za uveljavljanje samoupravnih odnosov na pod­ lagi svobodne menjave dela. 3 VIII. kongres

33

Uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov na vasi 11. V obdobju med obema kongresoma je Zveza komuni­ stov Slovenije skupaj z drugimi organiziranimi subjektivnimi silami nadaljevala z akcijo uveljavljanja družbenoekonomskih odnosov na vasi, začrtanih z 2. sejo konference Zveze komuni­ stov Slovenije. Izhajajoč iz spoznanja, da so nosilci napredka v kmetijstvu predvsem družbene kmetijske organizacije, smo si posebej prizadevali za poglabljanje samoupravnih odnosov v njih. Z družbeno aktivnostjo smo pospešili proces njihovega združe­ vanja; na posameznih območjih Slovenije so že oblikovane proizvodno in razvojno zaokrožene sestavljene organizacije združenega dela. Te še zlasti v zadnjem obdobju, po sprejetju svojih planov razvoja, začenjajo utrjevati dohodkovne odnose med temeljnimi organizacijami primarne proizvodnje in prede­ lave, deloma pa tudi trgovine. Poslovne skupnosti so v tem obdobju prispevale svoj delež k planiranju proizvodnje in za­ gotavljanju trajnejših pogojev za plasma kmetijske proizvod­ nje, niso pa še uspele v zadostni meri uveljaviti dohodkovnih odnosov med proizvodnimi in trgovinskimi temeljnimi organi­ zacijami. Kmetijske razvojne skupnosti so zaradi premajhnega vključevanja v organizacije združenega dela predelave in trgo­ vine ter drugih organizacij in skupnosti, ki se zanimajo za proizvodnjo hrane, pri vsebinskem uresničevanju nalog še ve­ dno na začetku poti. Bistvenejše premike so, posebej v zadnjem obdobju, dose­ gle kmetijske zemljiške skupnosti. Z jasnimi stališči in usmeritvami smo uspeli preseči posa­ mezna pojmovanja in težnjo, da je možno ravijati kmetijstvo z visoko produktivno proizvodnjo posamičnih - z združenim delom nepovezanih individualnih kmetij. V nasprotju s tem se vse bolj utrjuje spoznanje, da je prihodnost razvoja zasebnega kmetijstva le v medsebojnem združevanju kmetov ter njiho­ vem enakopravnem vključevanju v združeno delo in sociali­ stične proizvodne odnose. Na teh izhodiščih se je v široki aktivnosti v socialistični zvezi delovnih ljudi vse bolj krepila zavest kmetov o objektivni nujnosti njihovega medsebojnega sodelovanja in združevanja ter organiziranega povezovanja nji­ hovih organizacij v sistem združenega dela. Ustanovili smo več kmečkih skupnosti, povečali smo število kmetov, ki so v raz­ nih oblikah kooperacijske proizvodnje vključeni v kmetijske

34

zadruge in obrate za kooperacijo, v zadnjem obdobju pa se začenja tudi skupna proizvodnja na združeni zemlji, zidanje skupnih hlevov ipd. V praksi smo uveljavili tudi že prve pri­ mere dolgoročnega proizvodnega sodelovanja kmetov, organi­ ziranih v okviru zadrug in obratov za kooperacijo, na deloma že razvitih dohodkovnih osnovah, predvsem pa večji vpliv kme­ tov na opredeljevanje razvoja, proizvodne usmeritve, oblikova­ nje cen in delitev dohodka na osnovi kmetovega prispevka k skupni ustvarjeni proizvodnji ter na namenjanje skupaj ustvar­ jenih sredstev za razvoj. Takšna organizirana dejavnost pa se je počasi uresničevala tudi zaradi nezadostnih pobud sestavljenih organizacij združe­ nega dela pri pospeševanju povezovanja z zasebnimi kmetij­ skimi proizvajalci.

Ustavna preobrazba stanovanjskega gospodarstva 12. Na kongresih sprejeti sklepi o ustavni preobrazbi stano­ vanjskega gospodarstva so se le deloma uresničili. Za druž­ benimi prizadevanji in materialnimi naložbami v stanovanjsko gradnjo je zaostajal zlasti razvoj družbenoekonomskih odnosov. Združevanje družbenih sredstev za stanovanja je bilo v praksi pogosto zunaj neposrednega vpliva in odločanja delav­ cev, ker še ne temelji na samoupravno oblikovanih in sprejetih programih stanovanjske izgradnje. Pri porabi teh sredstev so se prevečkrat uveljavili administrativni in podjetniški pristopi, ki so omogočali, da je še prevladovala gradnja stanovanj za trg. To je zoževalo naše možnosti pri reševanju stanovanjskih po­ treb delovnih ljudi. Zgradili smo manj stanovanj, kot bi jih lahko z združenimi sredstvi. Pri opredeljevanju in uresničevanju stanovanjske gradnje in stanovanjske politike je v praksi še vedno prevladoval vpliv upravnih organov občinskih skupščin, pooblaščenih urbani­ stičnih in projektivnih organizacij, gradbene operative, stro­ kovnih služb stanovanjskih skupnosti ter organizacij za vzdrževanje stanovanj in komunalno opremljanje zemljišč. Vse to je vplivalo, da je kljub postopnemu uvajanju družbenega dogovarjanja o cenah stanovanj v njem prevladoval podjetni­ ški pristop posebnih in ločenih interesov udeležencev dogo­ varjanja o cenah. 3*

35

Prehod na ekonomske stanarine je bil prepočasen, kar je zaviralo uveljavljanje hišnih svetov kot upravljalcev s stano­ vanjskimi hišami v družbeni lastnini, stanovalce pa objektivno potisnilo v položaj, da so gospodarjenje s hišami prepuščali stanovanjskim podjetjem. Tako deluje le dobra polovica hišnih svetov. Med samoupravnimi stanovanjskimi skupnostmi in zbori stanovalcev ter hišnimi sveti še ni organske samo­ upravne povezanosti. Uveljavljanje delavcev kot nosilcev stanovanjske politike ter predvsem celovito odločanje o dohodku, ki se združuje za stanovanjsko gospodarstvo, in njegovi uporabi, je zavirala neu­ strezna organiziranost stanovanjskih skupnosti. V njih je sa­ moupravno odločanje o sicer enoviti stanovanjski politiki ra­ zmejeno na odločanje o zbiranju sredstev in o graditvi stano­ vanj, na odločanje o gospodarjenju z obstoječim stanovanj­ skim skladom in na odločanje o oblikovanju solidarnostnih meril pri graditvi in uporabi stanovanj. To je eden izmed vzrokov, da samoupravni sistem odločanja ni uveljavljen skla­ dno z medsebojno povezanostjo različnih interesov in vidikov pri reševanju stanovanjskih vprašanj. Doslej za stanovanjske skupnosti niso bile izoblikovane posebne delegacije in v skupščini stanovanjskih skupnosti še ni delegatov - izvajalcev stanovanjske gradnje in vzdrževalcev, ki bi se organizirali v posebnem zboru. Zato stanovanjske skupnosti ne morejo zadovoljivo opravljati svoje vloge, da bi bile prostor samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja vseh, ki so zainteresirani in udeleženi pri stanovanjski gradnji in gospodarjenju. Ker ni ustreznega samoupravnega vpliva vseh zainteresira­ nih na snovanje in izgradnjo zaključenih sosesk, se je uve­ ljavila gradnja naselij, ki so odtujena ljudem in ki ne omogo­ čajo razvoja vseh razsežnosti življenja. To so tudi najpomemb­ nejši vzroki, da prepočasi uveljavljamo družbeno usmerjeno gradnjo stanovanj.

Uveljavljanje marksizma in raziskovalna dejavnost

13. V obdobju med kongresoma si je zveza komunistov prizadevala za povezovanje praktično-političnih spoznanj in izkušenj iz boja delavskega razreda ter zveze komunistov za uveljavljanje socialističnega samoupravljanja z marksistično 36

teorijo in raziskovalnim delom. Pospeševala je procese pove­ zave med teorijo in praktičnimi problemi procesa revolucio­ narne preobrazbe naše družbe ter tako omogočala oplajanje družbene in politične prakse z dosežki teoretične misli. Zveza komunistov je vztrajala pri uveljavljanju stališča, da sta svo­ boda ustvarjanja in pogumno ter obenem kritično iskanje re­ snice o človeku in družbi najgloblje povezana z zgodovinskimi interesi delavskega razreda in s tem neločljiva sestavina druž­ bene preobrazbe na temeljih socialističnega samoupravljanja. Ustvarjalni odnos do marksizma je bil za zvezo komunistov osnovno teoretično napotilo pri analiziranju in spreminjanju družbene prakse. Marksistična teorija in metodologija se ve­ dno bolj uveljavljata kot izhodišče za preučevanje pojavov in procesov v družbi. To uveljavljanje pa poteka neredko v nepo­ srednem soočanju in spopadih z oportunizmom v znanstveni dejavnosti ter s poskusi zanikanja idejnosti in vrednostne opre­ delitve znanstvenega dela. Če smo ob zadnjem kongresu ugo­ tovili, da se v naši družbi tudi pri nekaterih znanstvenikih komunistih srečujemo z vplivi funkcionalizma in pozitivizma, ki ne moreta zaobseči sedanjosti in je dialektično povezati z izvori revolucije ter z zgodovinskimi cilji delavskega razreda, potem smemo zdaj soditi, da so teoretično-idejna prizadevanja zveze komunistov in razprave komunistov z nosilci takšnih pojavov že pripeljali do rezultatov. Vztrajanje zveze komunistov pri stališču, da so socialistične in na marksizmu zasnovane ideje in vrednostne prvine neloč­ ljivi del celotnega raziskovalnega procesa, od izbire in oprede­ litve raziskovalnega problema do uporabe znanstvenih dosež­ kov v družbeni praksi, ni ostalo brez odziva. To ne velja samo za družbene vede; tudi v naravoslovnih, tehničnih in medicin­ skih vedah se je začelo uveljavljati spoznanje, da so družbeno in vrednostno opredeljene in da je zoževanje njihove vloge zgolj na razvijanje produkcijskih sredstev samo navidezno. V družboslovnem raziskovalnem delu se je začelo uveljavljati spoznanje, da družbenih razsežnosti in angažiranosti ni mo­ goče vnašati od zunaj, marveč da angažiranost zaživi in se potrjuje kot resnična spodbuda napredka šele takrat, ko jo sprejme in goji idejno osveščen, razgledan, družbeno napreden in humanim ciljem predan znanstvenik in raziskovalec. Zveza komunistov se je s svojo teoretično močjo večkrat uprla zanikanju marksizma oziroma tezam o njegovi zastarelo­ sti. Obenem je nastopala proti dogmatizmu in etatizmu v razi-

37

skovalnem delu ter tudi s tem odpirala poti za takšen razvoj znanosti, ki bo omogočal ustvarjalno uporabo znanstvenih spoznanj pri snovanju revolucionarne akcije delavskega ra­ zreda v socialističnem samoupravnem sistemu. Organizacije zveze komunistov so razvile in strnile idejnopolitično akcijo, s katero smo uveljavljali takšno vlogo znanosti, ki bo združevala znanstveni napredek z razvojem socialističnih samoupravnih odnosov in postopoma presegala neodvisno delovanje in av­ tonomno družbeno moč znanosti ter njeno odtujenost od re­ sničnih, živih vprašanj družbe, predvsem od potreb delavcev v združenem delu. V medkongresnem obdobju smo dosegli prve uspehe pri združevanju in svobodni menjavi dela v okviru interesnih skupnosti za raziskovalno delo ter v neposrednih odnosih med raziskovalnimi organizacijami in organizacijami združenega dela v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Bilo je torej nekaj pomembnih premikov v strukturi raziskav, ki so vedno bolj obrnjene k osrednjim družbenim problemom ter k skup­ nemu sodelovanju raziskovalcev in strokovnjakov iz prakse. Vendar je kljub temu raziskovalno delo še vedno premalo povezano. K tej nepovezanosti prispeva v veliki meri tudi nepovezanost uporabnikov samih. Poleg tega raziskovanje še vedno ni zasnovano interdisciplinarno, premalo pozornosti po­ svečamo razvijanju raziskovalnih dosežkov v praksi, prepočasi pa tudi nadomeščamo tuje znanje z domačim. Raziskovalnega dela še nismo uveljavili kot bistvene sestavine razvojnih pla­ nov v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in tako tudi ne dohodkovnih odnosov, ki bi temeljili na prispevku raziskovalnega dela k ustvarjanju skupnega prihodka. Razi­ skovalnega dela tako še vedno ne pojmujemo povsod kot kakovostnega dejavnika ekonomskega, socialnega in politič­ nega razvoja. Vzgoja in izobraževanje 14. Z uveljavljanjem novih družbenoekonomskih odnosov in položaja delavcev v združenem delu smo razširili družbene možnosti za uveljavljanje interesov in potreb delavcev po vzgoji in izobraževanju. Njihovo uresničevanje je potekalo v mnogih novih smereh, od delegatsko sestavljenih svetov vzgojno-izobraževalnih organizacij, zborov uporabnikov in de38

legacij za samoupravne interesne skupnosti do skupščinskih zborov. Dosegli smo tudi pomembne rezultate pri dopolnilnem pouku šoloobveznih otrok in predšolske vzgoje otrok naših delavcev na začasnem delu v tujini, kakor tudi pri izobraževa­ nju samih delavcev. Več pa bi bilo potrebno storiti pri usmerje­ nem izobraževanju delavcev na začasnem delu v tujini, da bi si pridobili potrebno strokovno usposobljenost za delo. Zveza komunistov si je prizadevala, da bi z idejnopolitičnim osveščanjem utrdila zavest delavcev v združenem delu o tem, da je reforma vzgoje in izobraževanja eno najpomembnejših področij boja za samoupravno družbeno preobrazbo. Pomen, ki ga je pripisovala preosnovi in vsebinski reformi vzgoje in izobraževanja, je odrazila tudi z obsežno dejavnostjo pred­ sedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in njegovega izvršnega komiteja, komisije predsedstva central­ nega komiteja Zveze komunistov Slovenije za idejnopolitična vprašanja vzgoje, izobraževanja, kulture in znanosti ter mark­ sističnega centra pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije pri snovanju in izpopolnjevanju reformnih procesov. Ti in drugi organi Zveze komunistov Slovenije so svojo dejav­ nost usmerili zlasti v poglabljanje socialistične idejnosti, v uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov ter vsebin­ sko preosnovo vzgoje in izobraževanja v usmerjeno izobraževa­ nje. Posebno zahtevno nalogo je za komuniste v vzgoji in izobra­ ževanju ter sploh v združenem delu pomenilo uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov. Z uresničevanjem te na­ loge smo začeli presegati ostanke proračunskih odnosov in odtujenost vzgoje in izobraževanja, s spreminjanjem njenega družbenega položaja pa utrjevati samoupravni družbenoeko­ nomski položaj delavcev na tem področju. Obenem smo ustvarili širše možnosti za soočanje delavcev v celotnem zdru­ ženem delu z vsemi temeljnimi vprašanji vzgojnoizobraževalne dejavnosti, izobraževalne politike in razvoja. Že oblikovane posebne izobraževalne skupnosti so rezultat procesa, ki vodi k poglabljanju svobodne menjave dela, prek nje pa k samo­ upravni preobrazbi in podružbljanju vzgoje in izobraževanja. Najpomembnejšo pridobitev v uresničevanju reformnih na­ čel in ciljev v osnovnem šolstvu pomenijo celodnevne šole, ki kljub nekaterim materialnim in kadrovskim težavam že v mnogočem dosegajo pričakovane rezultate. Bistveno pri njih je, da

39

vodijo k uveljavljanju koncepta osnovne šole, ki se odpira v krajevno skupnost kot žarišče družbenega, kulturnega in dru­ gega življenja občanov. Pomembne naloge si je zveža komunistov zastavila z re­ formo srednjega in visokega šolstva v usmerjeno izobraževa­ nje. V medkongresnem obdobju je bilo še mnogo trdovratnega vztrajanja pri tradicionalnih rešitvah in oblikovanju šolskega sistema, odporov in nerazumevanja bistvenih smotrov preo­ brazbe, tako v strokovnih in upravnih organih, samoupravnih organih in skupnostih kot tudi v organizacijah zveze komuni­ stov. Odločno smo zavračali liberalistične poglede na vzgojo in izobraževanje za delo. V zadnjem obdobju pa smo tudi v večji meri poenotili stališča in poglede ter akcijo na tem področju. Ni pa nam še uspelo širše uveljaviti usmerjenega izobraže­ vanja kot izobraževanja za delo in samoupravljanje in ga us­ kladiti s potrebami organizacij združenega dela ter s širšimi družbenimi potrebami. Bilo naj bi prvenstveno izobraževanje ž delom, iz dela in ob delu. Uspeli smo ga uveljaviti v pedago­ škem šolstvu, v druge vrste šol pa smo že uvedli številne sestavine reforme ter tako dosegli boljše rezultate vzgojnoizobraževalnega dela. V njih je dobil domovinsko pravico mark­ sizem, k čemur je znatno pripomoglo delo marksističnih cen­ trov. Uveljavile so se marksistične metode v vzgoji in izobraže­ vanju, pomembno se je razširila in obogatila šolska samo­ uprava, začeli so se uspešno uveljavljati samoupravni odnosi in vezi z združenim delom. Številnim spremembam, ki jih terja izobraževanje za delo, pa smo prilagajali tudi sistem štipendiranja in dosledneje uve­ ljavljali njegovo kadrovsko funkcijo. Zakon o visokem šolstvu je prinesel pomembne reformne prvine za to stopnjo izobraževanja zlasti na področju samo­ upravne organiziranosti in povezovanja z uporabniki. Vsi ti procesi potekajo počasi, vendar se v delovanju visokošolskih temeljnih organizacij vedno bolj uveljavlja sodelovanje delega­ tov uporabnikov in študentov. Ustanavljanje temeljnih organi­ zacij združenega dela v visokem šolstvu je prineslo številne uspehe. Vendar pa ta proces še nikakor ne more biti zaključen, saj vodi v svobodno menjavo dela pa tudi v programsko preosnovo visokega šolstva in njegovo tesnejše povezovanje s pred­ hodnimi stopnjami šolanja. V visokem šolstvu so se po­ membno uveljavila tudi nova družbena merila kadrovske poli­ tike.

40

V celotnem usmerjenem izobraževanju pa je še vedno pre­ majhen prispevek posebnih izobraževalnih skupnosti. Prizade­ vanja zveze komunistov še niso našla odziva v njihovem kon­ kretnem konstituiranju in uveljavljanju svobodne menjave dela v njihovih okvirih. Uspešnost in ustreznost uskladitve izobraževalnega dela s potrebami združenega dela je v veliki meri odvisna tudi od jasno izraženih kadrovskih potreb v temeljnih in drugih or­ ganizacijah združenega dela, od razvitosti samoupravnega pla­ niranja ter zavzetosti delegatov v samoupravnih strukturah vzgojnoizobraževalnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti za vzgojo in izobraževanje. Kultura

15. Zveza komunistov se je skupaj z drugimi dejavniki zavzemala za razvoj in uveljavljanje samoupravnih odnosov v kulturi, za spremembo razumevanja kulture ter njenega polo­ žaja in vloge v združenem delu, prebujanje in razvijanje kultur­ nih potreb in kulturne tvornosti delovnih ljudi, večjo kakovost in svobodo umetniškega ustvarjanja, uveljavljanje mark­ sistične misli v kulturni kritiki ter za razvoj teorije umetnosti. Na teh strateških točkah boja za socialistični samoupravni koncept kulture je zveza komunistov takoj po VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije opredelila konkretne naloge in jih začela uresničevati. V zavesti komunistov smo zaznali po­ membne spremembe pri dojemanju razrednega pomena bitke za samoupravno kulturo in ugotovili, da se je okrepilo tudi delo komunistov znotraj sindikatov in socialistične zveze, medtem ko se ta odnos v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih, samoupravnih interesnih skupnostih ter družbeno­ političnih skupnostih le počasi spreminja. Ocenili smo tudi, da se še vse prepogosto uveljavlja kulturna dejavnost, ki ni del splošnih prizadevanj večine ljudi za socialistični samoupravni družbeni napredek in osebno srečo. Tako je kultura še premalo sestavina vsakdanjega življenja v združenem delu. Da bi se bistveno povečalo odločanje delovnih ljudi o kul­ turni politiki, izboljšale možnosti za njihovo kulturnoumetniško ustvarjalnost in poustvarjalnost ter za sprejemanje kako­ vostnih kulturnih dobrin, je zveza komunistov skupaj s ča­ snikom »Komunist« organizirala in vodila akcijo »Človek, 41

delo, kultura«, ki je vključila večino organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti. Rezultati te in številnih drugih akcij zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organiza­ cij so se kmalu odrazili v spreminjanju splošnega odnosa do kulture, v hitrejši krepitvi njenih materialnih osnov ter v vse očitnejši zahtevi (zbori komunistov kulturnih delavcev), da bi tudi v organizacijah združenega dela s področja kulture ra­ zvijali in uveljavili nove samoupravne odnose in izboljšali ka­ kovost ter vraščenost kulturnega dela v splošna ustvarjalna prizadevanja delovnih ljudi Socialistične republike Slovenije. S preraščanjem organizacij ljubiteljskih ustvarjalcev v družbeno silo, z zavestno težnjo po sooblikovanju nacionalne kulturne politike in tvornosti postaja to ustvarjanje pomembna notranja sila nastajajoče socialistične samoupravne kulture. S tem se osvobaja preživelih metod in usmeritev, k sodelovanju pa priteguje tudi poklicne ustvarjalce in se kakovostno krepi, kar vse zožuje prostor pojavom elitizma, komercializacije in diletantizma v kulturi. V poklicnem kulturnem ustvarjanju je vse več stvaritev, ki se pogumno in kritično spopadajo s pro­ blemi sodobnega človeka in družbe, čeprav ne vselej z dovolj idejne globine in estetske dovršenosti. Ni pa vidnejšega napredka v razvoju in uveljavljanju mark­ sistične estetske teorije in kritike. Za to delo smo šele začeli bolj organizirano usposabljati ljudi, ki uveljavljajo in razvijajo marksistično kritiko predvsem v spopadih na področju global­ nih družbenih problemov kulture in umetnosti, manj pa na področju umetniškega ustvarjanja. Zato se še vedno čutijo močni vplivi esteticizma, pozitivizma in strukturalizma. Prese­ gli jih bomo lahko le z vztrajnim razvijanjem teorije umetnosti, ki bo izhajala iz marksističnega pojmovanja človeka in družbe. Zdravstveno varstvo

16. Zveza komunistov si je skupaj z drugimi dejavniki pri­ zadevala za razvijanje samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov v zdravstvu, za večjo učinkovitost zdravstvenega var­ stva, za povezavo z drugimi deli združenega dela ter za po­ stopno zmanjševanje razlik pri zadovoljevanju potreb po zdravstvenem varstvu. Delovni ljudje in občani so pokazali velik interes za uve­ ljavljanje samoupravnih odnosov v zdravstvu, zlasti pa za uve42

ljavitev solidarnosti. O tem pričajo samoupravne odločitve o izenačevanju pravic do zdravstvenega varstva med delavci in kmeti, o naložbah v razvoj zdravstvenih zmogljivosti ter o enotnem programu zdravstvenega varstva, ki je zagotovljen vsem občanom na območju Slovenije. Temu interesu ni dovolj sledil razvoj samoupravnih odnosov v zdravstvenih skupno­ stih, ki so se prepočasi uveljavljale kot prostor za dogovarjanje uporabnikov in izvajalcev o programih, prednostnih nalogah in medsebojnih obveznostih. V zdravstvenih skupnostih in zdravstvenih organizacijah združenega dela so še marsikje osa­ mosvojene upravljalske strukture opredeljevale programe zdravstvenega varstva ter razporejale sredstva za njihovo ure­ sničevanje. To je povzročilo, da v zdravstvu nismo v zadostni meri uveljavili tistih prednostnih nalog, ki bi zagotavljale moč­ nejšo preusmeritev na preventivno zdravstveno varstvo in kre­ pitev osnovne zdravstvene službe. Zato se kljub strokovnim dosežkom soočamo s krajšanjem delovne dobe, naraščanjem števila invalidskih upokojencev ter z velikim številom izo­ stankov z dela zaradi bolezni. Občinske zdravstvene skupnosti še niso postale temeljne nosilke načrtovanja celovitega zdravstvenega varstva in iz­ peljave solidarnosti v občini, regiji in republiki, čeprav smo v zadnjem letu, ob močni aktivnosti družbenopolitičnih organi­ zacij, dosegli odločnejšo preusmeritev na uveljavljanje vloge občinskih skupnosti. Pri tem se srečujemo s težavami, ki izvirajo iz dejstva, da se strokovne službe zdravstvenih skup­ nosti še niso preobrazile skladno s svojo ustavno funkcijo in delegatom v zborih zdravstvenih skupnosti še ne posredujejo potrebnih podatkov in informacij za uspešno dogovarjanje o zdravstveni politiki in izpeljavi družbenoekonomskih odnosov. Prepočasno uveljavljanje dogovarjanja o celovitem pro­ gramu zdravstvenega varstva v občinskih skupnostih je one­ mogočilo, da bi bili sprejeti takšni programi razvoja zdrav­ stvenega varstva v občinah, ki bi zagotavljali postopno izenače­ vanje ravni zdravstvenega varstva oziroma pravic uporabnikov zdravstvenih storitev v občinskih skupnostih. V zdravstvu je ustanavljanje temeljnih organizacij združe­ nega dela potekalo hitreje kot v drugih družbenih dejavnostih, kljub temu pa lahko ugotovimo, da je ostalo marsikje le pri formalnem prilagajanju zakonu o združenem delu. Zato zdrav­ stveni delavci v temeljnih organizacijah še ne odločajo v celoti

43

o načrtovanju in uresničevanju zdravstvenega varstva ter ustvarjanju in razporejanju dohodka. Prepočasi poteka tudi združevanje temeljnih organizacij v funkcionalno in dohod­ kovno povezano dejavnost, v kateri bodo zdravstveni delavci zagotavljali občanom humano, hitro in učinkovito zdravstveno varstvo. V tej dejavnosti imamo še kar zadovoljivo število zdrav­ stvenih delavcev. Vendar pa njihova strokovna usmeritev in razporeditev ni ustrezna in povzroča precejšnje težave pri izvajanju zdravstvenega varstva, zlasti v osnovni zdravstveni dejavnosti. Razmere niso povsod enako kritične in nedvomno odražajo nedoslednosti v kadrovski politiki kot bistveni se­ stavini zdravstvene politike. Nasploh zelo primanjkuje zdrav­ nikov za delo na področju splošne medicine in medicine dela ter medicinskih sester. Na slabo odzivnost zdravnikov za delo v osnovni zdravstveni službi v precejšnji meri vpliva tudi medicinska fakulteta, ki izobraževalnega programa ne prila­ gaja dovolj hitro potrebam in nalogam na področju zdravstva, zlasti na podeželju.

Vzgojnovarstvena dejavnost 17. V vzgojno varstveni dejavnosti se vse bolj uveljavlja samoupravna organiziranost, v kateri lahko delavci, zlasti starši, vse bolj neposredno rešujejo probleme varstva in vzgoje otrok v krajevnih skupnostih in skupnostih otroškega varstva. Na tem področju se že oblikujejo enote skupnosti ob vzgojnovarstvenih zavodih in v krajevnih skupnostih. Vse več je tudi primerov neposrednega organiziranja in sporazumevanja temeljnih organizacij za izboljšanje materialnih pogojev vzgojnovarstvene dejavnosti, ki vzgojnovarstvene oblike vse bolj prilagajajo potrebam otrok, staršev in organizacij združenega dela. Starši prispevajo k stroškom vzgoje in varstva pred­ šolskih otrok na podlagi dogovorjenih kriterijev, ki upoštevajo njihove materialne možnosti. Telesna kultura 18. Stališča družbenopolitičnih organizacij so se glede preobrazbe telesne kulture v naši družbi začela zelo hitro ure-

44

sničevati v praksi. Tako smo dobili zakon in z njegovo uresniči­ tvijo so bile ustanovljene telesnokulturne skupnosti, ki so vtkale telesno kulturo v združeno delo; sistemsko je bilo re­ šeno vprašanje financiranja osnovnega programa, tako da je bila telesna kultura z njim vključena v družbeno dogovarjanje in samoupravno sporazumevanje. Z ustanovitvijo telesnokulturnih skupnosti so se začeli počasi, toda temeljito spreminjati odnosi na področju telesne kulture. Bistveno se je povečalo število organiziranih nosilcev telesnokulturne dejavnosti. Ne glede na pozitivne spremembe pa moramo ugotoviti, da so se v telesni kulturi, še posebej v tekmovalnem in v vrhun­ skem športu, ohranile mnoge pomanjkljivosti, pojavljajo pa se tudi nove slabosti. Avtokratstvo, menažerstvo, prikriti profe­ sionalizem, nepoštena tekmovanja in drugi negativni pojavi še vedno niso povsem odpravljeni. Tudi na področju množičnosti kljub napredku s sedanjimi razmerami še zdaleč ne moremo biti zadovoljni. Še posebej nesprejemljiva je težnja in nepri­ pravljenost dela nosilcev telesnokulturne dejavnosti, da bi se odprli širokemu krogu delovnih ljudi in občanov. Politični sistem 19. Po VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije je naša politika in praksa še bolj poglobila že uveljavljene načine ter razvila nove ustavne oblike izražanja, usklajevanja in uresniče­ vanja različnih interesov delovnih ljudi, ki so zasnovani na njihovem mestu in vlogi ter odnosu do pogojev, sredstev in rezultatov lastnega dela in interesov, ki izhajajo iz njihovih življenjskih razmer in razmer njihovih družin v kraju bivanja, kakor tudi specifičnih interesov naših narodov in narodnosti. Samoupravljanje se vse bolj preobraža v demokratično podružbljanje družbenoekonomskih in drugih odnosov med de­ lovnimi ljudmi. To krepi enotnost in povezanost vseh delov našega delavskega razreda in delovnih ljudi pri uresničevanju njihovega skupnega dolgoročnega interesa, da bi delo postalo edina podlaga pravice in odgovornosti do upravljanja družbe. Uresničevali smo socialistično demokracijo s temeljno težnjo, da podružbimo celotno, od družbene nadgradnje še odtujeno politiko in da bi delavci in delovni ljudje, ki so organizirani v samoupravnih in družbenopolitičnih organizacijah, v celoti postali nosilci samoupravnega odločanja in oblasti v družbi. 45

Delovni ljudje in občani, ki se združujejo v družbenopoli ­ tične in druge družbene organizacije, so si z razvijanjem ra­ zličnih oblik aktivnosti razširili možnosti za organiziran in tvoren vpliv na razvoj in bogatitev socialističnih samoupravnih odnosov, graditev socialistične samoupravne družbe ter za uveljavitev svojih idej, pobud, predlogov in svoje ustvarjal­ nosti v celoti. V svojih političnih združenjih so delovni ljudje in občani v tem času obravnavali aktualna vprašanja splošnega družbenega pomena, oblikovali politične pobude na različnih področjih družbenega življenja, usklajevali svoje poglede in mnenja ter se dogovarjali, kako usmerjati družbeno akcijo, uresničevati svoje pravice in interese ter se tako vključevati v proces družbenega odločanja. Svojo vlogo, interese in pobude so delovni ljudje izražali z različnimi oblikami osebnega izjavljanja o svojih sedanjih in prihodnjih potrebah in interesih ali pa s pomočjo neposre­ dnega dogovarjanja in sporazumevanja prek delegatov in de­ legacij v samoupravnih organih in delegatskih skupščinah. V celotnem obdobju uresničevanja delegatskega sistema so si delovni ljudje in občani v svojih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter družbenopolitičnih organizacijah zavestno prizadevali, da bi se s pomočjo svojih medsebojno povezanih delegatov in delegacij uveljavili kot poglavitni dejavnik pri sprejemanju odločitev. Tako postajajo dejanski nosilci samo­ upravljanja in oblasti delavskega razreda. Zveza komunistov pa se je srečevala tudi z mnogimi odpori ter nerazumevanji potreb po doslednem uveljavljanju ustavnih oblik in poti za delegatsko upravljanje. Neustrezna sestava posameznih delegatskih teles, zlasti v skupščinah samo­ upravnih interesnih skupnosti, še vedno premajhna usposob­ ljenost izvoljenih delegatov za uresničevanje njihovih nalog, nezadovoljivo razvit družbeni sistem informiranja, slabo ra­ zvita in uveljavljena odgovornost izvoljenih delegatov delegat­ ski bazi, je bila skupaj z drugimi nedoslednostmi razlog za mnoga odstopanja od načelne ustavne usmeritve. Tudi druž­ benopolitične organizacije se niso dovolj učinkovito vključe­ vale v delovanje delegacij, zato so se uveljavljale težnje in potrebe, ki niso bile usklajene s splošnimi družbenimi interesi. Družbenopolitične organizacije so bile pogostokrat potisnjene na obrobje družbenih gibanj, ki so potekala v združenem delu in tudi v delegatskem sistemu. Izkušnje, ki smo si jih pridobili pri uveljavljanju delegatskega sistema v zadnjih treh letih, 46

pričajo, da postaja ta sistem vse bolj učinkovit instrument delavskega razreda, delovnih ljudi in občanov v boju za ob­ vladovanje in načrtno usmerjanje vseh tokov materialne in celotne družbene reprodukcije. Celotna aktivnost pri preobrazbi družbenopolitičnega si­ stema je temeljila na analizi o delovanju delegatskega sistema, ki se je oblikovala v zvezi komunistov, drugih družbenopolitič­ nih organizacijah, samoupravnih organih in skupščinah. Na njihovi podlagi je vzniknila vrsta pobud o načinu dograjevanja delegatskega sistema, odpravljanju pomanjkljivosti in prema­ govanju odporov, na katere so pri svojem delu naleteli delovni ljudje in občani ter njihovi delegatski organi v temeljnih or­ ganizacijah in skupnostih, samoupravnih interesnih skupno­ stih in skupščinah družbenopolitičnih skupnosti. V celotnem procesu preobrazbe smo se komunisti zavzemali za uveljavlja­ nje in razvoj delegatskih razmerij kot načina neposrednega uresničevanja razrednih interesov delavcev in delovnih ljudi v najtesnejši povezavi z organizirano akcijo drugih družbenopo­ litičnih organizacij. Pokazalo se je, da je razvoj delegatskih odnosov zaostajal zlasti v tistih okoljih, kjer osnovne organiza­ cije zveze komunistov, sindikatov in zveze socialistične mla­ dine niso dovolj učinkovito delovale. V teh okoljih so bili razredni cilji preobrazbe večkrat potisnjeni na stranski tir, kar je omogočalo ohranjanje zgolj drugače poimenovanega in de­ lavcem odtujenega odločanja. Kljub nekaterim slabostim iz dosedanjih izkušenj pa lahko ugotovimo, da se prav z razvijanjem delegatskih razmerij uspešno uveljavljajo samoupravni družbenoekonomski in drugi odnosi med ljudmi. Uspešno uresničujemo strateško usmeritev, da s celoto družbenih sredstev neposredno uprav­ ljajo delovni ljudje, da samoupravno utrjujemo družbeno na­ ravo dohodka in uspešneje razgaljamo usedline skupinskolastninskih odnosov. Ostanke teh in drugih liberalističnih ter tehnokratskih te­ ženj je bilo čutiti še po VII. kongresu ZKS. S takšnimi težnjami smo se odločno spopadli in dokaj uspešno zavračali poskuse, da bi s samovoljnimi posegi v. pristojnost samoupravnih orga­ nov in drugih delegatskih teles zavirali proces samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja. Razgaljali smo pojave skrivanja posameznikov za samoupravljanje, ki so ho­ teli uveljaviti svoje interese in koristi na račun skupnih, druž­ benih interesov delovnih ljudi.

47

Razvoj delegatskih odnosov 20. Zveza komunistov Slovenije in druge socialistične sub­ jektivne sile so imele pomembno vlogo tudi pri oblikovanju in razvijanju delegatskih odnosov na področjih, kjer delovni lju­ dje organizirano uresničujejo svoje interese v okviru samo­ upravnih interesnih skupnosti. V preteklem obdobju smo na podlagi ustave ter sklepov in stališč 3., 6. in 8. seje centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije najširše odprli možnosti samoupravnega usklajevanja interesov in potreb delavcev in delovnih ljudi po storitvah družbenih dejavnosti s samo­ upravnim sporazumevanjem in enakopravnim soočanjem in usklajevanjem v okvirih samoupravnih interesnih skupnosti. V procesu samoupravnega usklajevanja interesov in sporazu­ mevanja je prihajalo do enostranskega vsiljevanja interesov, ki so praviloma temeljili na premalo razvitih postopkih za samo­ upravno usklajevanje različnih interesov in potreb ter za nji­ hovo usklajevanje s splošnimi družbenimi interesi. Ta in druga odstopanja so ovirala samoupravno oblikovanje razvojnih na­ črtov posamezne družbene dejavnosti kot sestavine celovitega družbenoekonomskega razvoja. Soočali smo se tudi s posa­ meznimi primeri odklanjanja samoupravnega sporazumevanja pri uporabnikih pa tudi s težnjami izvajalcev po ohranjanju nekdanje vloge države na teh področjih. Večino teh teženj smo uspešno zavračali z akcijo zveze komunistov pri osveščanju delegatov ter z razvijanjem oblik demokratičnega soočanja različnih interesov in pogledov znotraj socialistične zveze. So pa še primeri, ko so ponekod samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje formalizirali do tolikšne mere, da so delavci v združenem delu glasovali o sporazumih in dogovorih, ne da bi imeli možnost vplivati na njihovo vsebino. Vzrok za to pa je tudi premajhna aktivnost in slaba organiziranost druž­ benopolitičnih organizacij. Te so bile predvsem premalo sa­ moiniciativne, zlasti glede opredeljevanja do vsebine samo­ upravnih sporazumov in do uveljavljanja takšnih metod dela v temeljnih organizacijah, ki bi zagotavljale učinkovit vpliv samoupravljalcev. Organizacije zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij so le izjemoma in v redkih pri­ merih obravnavale probleme, s katerimi so se srečevali dele­ gati in delegacije. V Zvezi komunistov Slovenije smo si prizadevali, da bi člani in osnovne organizacije v vseh družbenopolitičnih or-

48

ganizacijah uveljavljali metodo široke in demokratične raz­ prave o vseh tistih problemih in vprašanjih, ki so najpomemb­ nejši za krepitev samoupravnega položaja delavcev, za razvoj organizacij združenega dela in za razvoj družbe kot celote. Zaradi teh pomanjkljivosti v delu družbenopolitičnih or­ ganizacij pa v nekaterih organizacijah združenega dela sploh ni prihajalo do pravega samoupravnega sporazumevanja in druž­ benega dogovarjanja, kar je ponekod vodilo celo v krepitev skupinsko-lastninskih interesov, lokalizmov in s tem v spremi­ njanje institutov dogovarjanja in samoupravnega sporazume­ vanja v sredstvo za uveljavljanje teženj, ki samoupravljanju in socializmu nasprotujejo.

Skupščinski sistem 21. Delegatski sistem kot celota in delovanje delegatskih skupščin se uveljavlja hitreje v tistih okoljih, kjer je v temelj­ nih organizacijah in skupnostih samoupravljanje poglobljeno in kjer so družbenopolitične organizacije aktivne ter uspešne v organiziranju politične in samoupravljalske akcije delovnih ljudi. Delegacije in delegati iz samoupravnih organizacij in skupnosti, v katerih je proces uresničevanja samoupravljanja potekal hitreje, so v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti, zlasti v občinah, na­ stopali s svojimi pobudami in s konkretnimi, utemeljenimi predlogi, mnenji in pripombami k predlogom rešitev različnih družbenih problemov in nalog ter se tako ustvarjalno vključe­ vali v usklajevanje razlik med svojimi, skupnimi in splošnimi družbenimi interesi. V dosedanji delegatski praksi pa so bili tudi poskusi, da bi delegati oziroma delegacije v nekaterih okoljih le formalno potrjevale vnaprej pripravljene predloge za reševanje druž­ benih vprašanj, ki so jih predlagali pooblaščeni predlagatelji. Na ta način se je ožilo bistvo in vsebina delegatskega sistema. V strokovno izvršilnih telesih so se izrazile težnje posameznih samoupravnih interesnih skupnosti po odtujenem obvladova­ nju temeljnih odnosov v teh skupnostih. Zato smo se komuni­ sti spopadli z nosilci takšne prakse. Zveza komunistov se je dosledno zavzemala, da bi sporazumevanje in odločanje dele­ gatov v delegatskih organih vse bolj potekalo na osnovi raz­ prav delovnih ljudi na njihovih zborih in da bi odločanje o 4 VIII. kongres

49

razvojnih programih ter sredstvih vedno temeljilo na osebnem izjavljanju vseh delavcev in delovnih ljudi. K razvoju delegatskih odnosov v skupščinskem sistemu je na vseh ravneh veliko prispevala dejavnost posameznih zborov skupščin družbenopolitičnih skupnosti. S pomočjo delegat­ skih skupščin so delovni ljudje in občani ter njihove samo­ upravne organizacije in skupnosti uresničevali interese skup­ nega in splošnega pomena za nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v celoti druž­ bene reprodukcije. Prizadevanje socialističnih subjektivnih sil, da bi zbori združenega dela v skupščinah uspešno opravljali svojo vlogo in naloge, je odpiralo nove možnosti za samoupravno demokra­ tično razpravo o skupnih in splošnih vprašanjih družbenega razvoja. Vendar pa so bili zbori občinskih skupščin večkrat premalo učinkoviti zaradi nezadostne povezanosti delegatov s samoupravljalci in njihovimi samoupravnimi organi ter z druž­ benopolitičnimi organizacijami in njihovimi samoupravnimi organi ter z družbenopolitičnimi organizacijami v svojih samo­ upravnih organizacijah in skupnostih pa tudi zaradi premajhne pomoči upravnih organov ter strokovnih služb. V teh razmerah zbori združenega dela občinskih skupščin niso vedno dovolj celovito uveljavljali iniciativ združenega dela. S tem pa jih niso dovolj uveljavljali tudi v ustreznem zboru republiške skup­ ščine in skupščine Socialistične federativne republike Jugo­ slavije. Njihovo delovanje je bilo večkrat preveč odvisno od republiških in zveznih organov. Združeno delo kot celota pa je v teh zborih kljub težavam pričelo kvalitetneje izražati, usklaje­ vati in uresničevati skupne interese pri utrjevanju samouprav­ nega družbenoekonomskega, s tem pa tudi političnega polo­ žaja delavcev pri delu, ustvarjanju, pridobivanju in delitvi dohodka. Prav z delegatskim sporazumevanjem v tem zboru se je krepila medsebojna odvisnost delovnih ljudi pri dviganju produktivnosti, usklajevanju družbenoekonomskega razvoja in krepitvi materialne osnove družbe. To se je izrazilo še zlasti pri sprejemanju ukrepov ekonomske politike in samoupravnih planov srednjeročnega družbenoekonomskega razvoja. Delovanje zbora združenega dela republiške skupščine na delegatskih osnovah je odprlo pospešen proces izražanja in uveljavljanja interesov združenega dela ter njihovega usklaje­ vanja v skupne in splošne družbene interese. S tem se je vse bolj krepila kakovostno nova podlaga opredeljevanja dol50

goročne usmeritve družbenoekonomskega razvoja. Kljub družbeni akciji zavestnih socialističnih sil so v preteklem delu tega zbora izstopali posamezni pojavi lokalističnega in parcial­ nega obravnavanja družbenih zadev. To pa zlasti tedaj, kadar se občinske skupščine kot konference delegacij niso uveljavile v vlogi samoupravno demokratičnega soočanja in obravnava­ nja ožjih in širših družbenih interesov. Razvoj samoupravnih odnosov v krajevnih skupnostih je krepil in omogočal delegatsko delovanje zborov krajevnih skupnosti občinskih skupščin. Zveza komunistov in druge socialistične sile so spodbujale ustvarjalnost delovnih ljudi v izražanju in uresničevanju njihovih delovnih in življenjskih interesov v zborih krajevnih skupnosti. Prizadevali smo si, da bi se interesi delovnih ljudi že v krajevnih skupnostih povezo­ vali z interesi v občini in tudi s širšimi družbenimi interesi. Z delovanjem delegatov v teh zborih so bili mnogi lokalistični in drugi enostranski interesi posameznih krajevnih skupnosti sa­ moupravno preseženi. S sporazumevanjem in usklajevanjem stališč delegacij krajevnih skupnosti so se zbori krajevnih skupnosti v dokajšnji meri uveljavili kot pomemben dejavnik razvoja samoupravljanja v skupščinskem in komunalnem sistemu. Krepitev samoupravnega položaja delavcev v temeljnih or­ ganizacijah ter vseh delovnih ljudi in njihovih organizacij v krajevni skupnosti in njihovo delegatsko povezovanje v zborih krajevnih skupnosti občinskih skupščin je zaživelo tudi kot podlaga za neposredno soočanje in usklajevanje interesov in potreb v delu zbora občin v republiški skupščini. Zbor občin se je na tej podlagi dejavno vključil v oblikovanje razvojne in druge politike v republiki ter prevzemal svoj del odgovornosti tudi za njeno uresničevanje. V delovanju zbora občin so se pogosto izražala različna stališča delegacij, zlasti glede zagotavljanja pogojev za hitrejši razvoj manj razvitih območij in položaja delovnih ljudi pri zagotavljanju enakopravnejših možnosti za zadovoljevanje skupnih potreb. Pri tem pa so delegati manj razvitih in delegati razvitejših območij dokaj uspešno usklajevali svoja stališča ter gradili svoje odločitve na podlagi skupne razvojne usmeritve, ki temelji na skupnih in splošnih družbenih interesih. Kljub dejstvu, da so družbenopolitični zbori skupščin dokaj učinkovito uresničevali svojo povezovalno in družbenopoli­ tično usmerjevalno vlogo v delu skupščin pa ugotavljamo, da

4*

51

se prav v njihovem delu najbolj kažejo vrzeli pri uresničevanju nalog, ki jih imajo družbenopolitične organizacije v skup­ ščinskem sistemu. Med drugim se kažejo v dejstvu, da smo delegacije za druž­ benopolitični zbor oblikovali tako, da ni bilo zagotovljeno so­ časno delovanje delegatov v vodstvih družbenopolitičnih or­ ganizacij. Dalje smo v preteklem obdobju premalo razvili oblike in uveljavili prakso stalnega in povezanega delovanja delegatov z vodstvi družbenopolitičnih organizacij. Oboje je vodilo do tega, da se temeljni problemi družbenega razvoja, ki so jih obravnavale družbenopolitične organizacije, ter stališča o njihovem reševanju niso vedno dovolj široko izražali in uve­ ljavljali v delu skupščin. V preteklem obdobju nismo dovolj razvili oblik in načinov povezovanja družbenopolitičnih organizacij, zlasti v sociali­ stični zvezi delovnih ljudi, za doseganje enotnega nastopa or­ ganiziranih sil socialistične zavesti pri delu z delegacijami sa­ moupravnih organizacij in znotraj njih. Nezadostna povezanost družbenopolitičnih organizacij z delegati v družbenopolitičnem zboru je zmanjševala njihov vpliv na vsebino sklepov in odločitev skupščin ter izostrevanje njihove odgovornosti za uresničevanje sprejete politike. Druž­ benopolitične organizacije se prek svojih delegatov v skup­ ščinah niso vedno dovolj uveljavile kot osrednji nosilec po­ bude za hitrejše in učinkovitejše reševanje temeljnih vprašanj socialističnega samoupravnega razvoja družbe. Te slabosti kažejo, da v družbenopolitičnih organizacijah nismo dovolj razvili oblik in načinov delegatskega povezova­ nja, ki bi zagotovilo enotnost organiziranih sil socialistične zavesti ob soočanju s pogledi in interesi delegacij samoupravnih organizacij in skupnosti. V tem je vir nekaterih neskladij v pretekli aktivnosti samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih organizacij pri uresničevanju pa tudi pri oblikovanju politike. Vse te slabosti, ki so se v posameznih okoljih sicer izražale na različen način in v različnem obsegu, nas opozarjajo, da doslej še nismo celoviteje domislili prak­ tične vloge in delovanja družbenopolotičnih organizacij v dele­ gatskem in skupščinskem sistemu in da nismo odpravili vrzeli v oblikah in načinih našega organiziranega delovanja. V preteklem obdobju skupščine samoupravnih interesnih skupnosti niso bile ustrezno vključene v delo občinskih skup­ ščin in skupščine Socialistične republike Slovenije. To še zlasti 52

velja za zadeve, o katerih bi morale enakopravno odločati s pristojnimi skupščinskimi zbori samoupravnih interesnih skupnosti. Nezadostna vključenost skupščin samoupravnih in­ teresnih skupnosti v delo skupščin družbenopolitičnih skup­ nosti je bila pogojena tudi s premalo povezanim programira­ njem dela, prešibkim usklajevanjem delovnih programov, slabo medsebojno obveščenostjo in nerazvitim sodelovanjem izvršnih organov in delovnih teles. Nezadovoljiv vpliv skup­ ščin samoupravnih interesnih skupnosti v delu skupščin druž­ benopolitičnih skupnosti pa ima svoj razlog tudi v slabostih pri uresničevanju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v organizacijah združenega dela, ki ne omogočajo učinkovitega preseganja proračunskih osnov pri združevanju v samo­ upravne interesne skupnosti. Eden od vzrokov pa je tudi v dejstvu, da nismo dovolj učinkovito povezali dela vseh delegat­ skih oblik upravljanja v temeljnih organizacijah in skupnostih.

Mesto in vloga izvršnih svetov in organov državne uprave

22. Pomemben napredek smo dosegli pri opredelitvi vloge in funkcij izvršnih svetov in organov državne uprave kot in­ tegralnega dela celotnega sistema delegatskega odločanja. To se kaže zlasti v krepitvi njihove vloge izvrševalcev politike in aktov delegatskih skupščin ter pripravljalcev strokovnih pod­ lag zanje. Odnosi teh organov do delegatskih skupščin pa so ponekod še vedno obremenjeni s preteklim načinom dela. Še vedno ni v zadostni meri uveljavljena njihova odgovornost za celoto družbenoekonomskih razmer v posameznih družbeno­ političnih skupnostih. V tem so ključni vzroki, da delo izvršnih svetov in organov državne uprave ni potekalo vedno in v vseh okoljih skladno z začrtano preobrazbo družbenopolitičnega sistema. Odgovornosti izvršilnih ter upravnih organov nismo razvili v vseh novih smereh vzporedno z razvojem delegatskega si­ stema. Odgovornost teh organov do skupščine se še vedno pogostokrat pojmuje kot odnos med dvema institucijama. Pre­ počasi prodira spoznanje, da je preobrazba družbenopolitičnih razmerij, še posebej pa razvoj delegatskih razmerij v njenem okviru, v veliki meri odvisen od neposredne vpetosti izvršilnih in upravnih organov v neposredna razmerja do celotne delegat­ ske osnove skupščine sleherne družbenopolitične skupnosti. 53

Občasno sodelovanje in posvetovanje teh organov s širšo druž­ beno strukturo, vključno z družbenopolitičnimi organizacijami in znanstvenimi ter strokovnimi delavci, še ni preraslo v stalen in osrednji način oblikovanja politične pobude. Tudi razvoj tistih funkcij, ki bi omogočale in poglabljale socialistično sa­ moupravljanje v celotnem sistemu, ni bil zadosten. Potrebo po krepitvi novih vidikov odgovornosti izvršilnih in upravnih organov pa narekujejo tudi še prisotne težnje po večji moči državnega aparata. Te težnje se uveljavljajo zlasti na tistih področjih, kjer samoupravljanje ni dovolj razvito. Soočeni smo s problemom in težnjo po naraščanju administrativnega dela upravnega aparata in po podvajanju administrativnih služb. Te probleme je mogoče reševati z bolj odprtim in povezanim delovanjem teh organov in drugih s samoupravnimi dejavniki v naši družbi. Kljub pomanjkljivostim pa smo s prizadevanji zveze komu­ nistov in socialistične zveze za preobrazbo vloge in načina delovanja ter za krepitev odgovornosti izvršnih svetov in upravnih organov ter strokovnih služb v samoupravnih intere­ snih skupnostih dosegli pomembnejše rezultate. Začel se je proces povezanega delovanja upravnih organov s samouprav­ nimi organizacijami in skupnostmi, z družbenopolitičnimi or­ ganizacijami, s strokovnimi in znanstvenimi ustanovami ter z znanstvenimi delavci, ki se v njih povezujejo. Začeta praksa je pokazala, da je ob povezanem delovanju upravnih organov in strokovnih služb možno mnogo bolj smotrno, racionalno in odgovorno uresničevati naloge teh organov zlasti pri oblikova­ nju predlogov zakonskih in drugih predpisov ter ukrepov za uresničevanje sprejete politike. Dosledneje uresničevana koor­ dinativna vloga izvršnih svetov je zagotovila boljše med­ sebojno sodelovanje upravnih organov. Premalo pa smo uve­ ljavili prakso spremljanja dela izvršilnih in upravnih organov kot podlage za oblikovanje mnenj in ocen ter pravilnega druž­ benega vrednotenja dela v državni upravi, ki je pogoj za učin­ kovito delovanje družbenopolitičnih skupnosti in celotnega delegatskega samoupravnega sistema. Republiški komiteji so kot novo vpeljana oblika kolegijskih upravnih organov omogočili samoupravnim organizacijam in skupnostim ter združenjem, družbenopolitičnim organizaci­ jam in strokovnjakom, da se vključijo v uresničevanje nalog teh organov, da pomagajo in vplivajo pri njihovem delu in da se bolje seznanjajo z njihovo politiko. Doseženi so začetni 54

-

uspehi tudi pri usklajevanju dela teh organov s strokovnimi službami samoupravnih interesnih skupnosti. Vendar vrsta pojavov opozarja na številne pomanjkljivosti v tem sodelova­ nju. Predvsem še niso dovolj opredeljene, zlasti pa se premalo uresničujejo odgovornosti za izvajanje skupno sprejetih stališč v praksi. K odpiranju republiške uprave so precej pripomogli tudi na novo oblikovani republiški sveti. Ti so kot oblika povezovanja družbenopolitičnih organizacij, strokovnih in znanstvenih in­ stitucij z upravnimi organi uspešno usklajevali stališča o ra­ zličnih pomembnih vprašanjih razvoja družbenih odnosov in materialnega razvoja v republiki, na tej osnovi pa tudi mnenja in stališča glede vprašanj, ki so jih obravnavali zvezni sveti. Dosedanje delo republiških svetov pa je pokazalo tudi neka­ tere slabosti. Te so se kazale zlasti v delovanju delegatov posa­ meznih organov in organizacij, ki so zavzemali stališča do posameznih vprašanj največkrat le kot posamezniki in le redko na podlagi predhodne razprave v organih in organizacijah, ki so jih v svet delegirale. Pri povezovanju in odpiranju dela upravnih organov v občinah so ti premiki manjši tudi zato, ker pri teh organih nismo oblikovali družbenih svetov. Kot po­ sledica zaprtosti upravnih organov, ki so pogosto sprejemali sklepe brez zadostnih poprejšnjih posvetovanj z organizira­ nimi silami socialistične zavesti, so nastajali tudi konfliktni in upravni ter ustavni spori med upravnimi organi in občani. Takšno delovanje upravnih organov je bilo vzrok za nerazume­ vanja, ki so se v preteklem obdobju izražala v številnih, tudi neupravičenih kritikah delovanja teh organov. Kljub tem po­ manjkljivostim pa je proces sodelovanja organov državne uprave z družbenopolitičnimi ter samoupravnimi organizaci­ jami in skupnostmi pri skupnem, enakopravnem urejanju ra­ zličnih družbenih vprašanj s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem uspešno zastavljen. Sklenjeni so bili številni družbeni dogovori, kar je zmanjšalo potrebo po ukrepih organov državne oblasti. Upravni organi so se pričeli aktivno vključevati v proces družbenoekonomske preobrazbe na posameznih področjih, zlasti pri družbenem planiranju ra­ zvoja, samoupravnem organiziranju združenega dela, pri ra­ zvoju odnosov svobodne menjave dela v samoupravnih intere­ snih skupnostih in drugod. Poleg ocene, da so izvršni sveti uspešno uresničevali svojo ustavno vlogo, pa moramo poudariti, da tudi v njihovem delo-

55

vanju ni bilo prave skrbi za bolj odprto delovanje upravnih organov, njihovo povezovanje in sodelovanje s celotno samo­ upravno bazo delegatskih skupščin. Glede uveljavljanja ustavno opredeljene vloge, položaja in delovanja izvršnih sve­ tov velja posebej opozoriti na pojave, ko so jih v nekaterih občinah razumeli kot organe, ki nadomeščajo odgovornost za delo vseh drugih organov in organizacij. Te težnje so bile pravočasno idejnopolitično ocenjene kot etatistično odstopa­ nje od začrtane ustavne usmeritve v preobrazbi družbenopoli­ tičnih odnosov.

Razvoj posebnega družbenega varstva samoupravljanja in družbene lastnine 23. Z družbenopolitično akcijo zveze komunistov in drugih v socialistični zvezi demokratično združenih socialističnih sil smo se zavzemali za ustanavljanje in uresničevanje funkcij organov delavske kontrole. Organizirana akcija sindikata za uveljavitev delavske kontrole pa v mnogih okoljih ni bila do­ volj konkretna in dovolj soočena z dejanskimi razmerji sil in težnjami v posamezni organizaciji združenega dela. Komunisti v sindikatih niso povsod uspešno razkrivali korenin takšnih razmer in teženj ter s svojo družbenopolitično akcijo skupaj in povezano z organi delavske kontrole gradili pogojev za krepi­ tev delavskega nadzora nad uresničevanjem pravic delavcev v celoti odnosov združenega dela. Vzporedno s tem smo razvijali in krepili zavest o pomenu vseh oblik družbene samozaščite. Tvorno smo sodelovali pri oblikovanju sistemskih podlag za ustanavljanje in delo druž­ benih pravobranilcev samoupravljanja. Družbeni pravobra­ nilci samoupravljanja so se vključevali v aktivnost zveze ko­ munistov, čeprav ne enako uspešno v vseh občinah. Sodelova­ nja in vključevanja družbenih pravobranilcev samoupravljanja v uresničevanje politike zveze komunistov, zveze sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacij pa kljub temu še vedno nismo dovolj razvili. Družbeni pravobranilci samoupravljanja kljub sodelovanju niso dovolj uskladili svojih nalog z ugotovi­ tvami družbenopolitičnih organizacij o glavnih ovirah in samo­ upravljanju nasprotnih težnjah v posameznih samoupravnih organizacijah in skupnostih. 56

Razvoj pravosodnega sistema 24. V skupni družbenopolitični akciji zveze komunistov in drugih v socialistični zvezi združenih socialističnih sil ter ob sodelovanju strokovnih ustanov smo opredelili idejnopolitična izhodišča in spodbujali procese ustavne preobrazbe pravoso­ dnega sistema. Z novim pravosodnim sistemom so zgrajene sistemske podlage, da samoupravno sodstvo preraste v nje­ govo osrednjo sestavino in tako v pomembno obliko in sred­ stvo za uresničevanje samoupravljanja in politične oblasti de­ lavskega razreda. V dosedanjem procesu uresničevanja novega pravosodnega sistema smo dosegli pomembne rezultate. Delovni ljudje in občani kot nosilci sodnih funkcij skupaj s poklicnimi sodniki vse bolj uresničujejo samoupravno zasnovano sodno funkcijo kot sestavni del svojih samoupravnih pravic in dolžnosti. Ob daljnosežni preobrazbi smo se srečevali tudi z nerazumeva­ njem in odpori. Spopadali smo se z miselnostjo, da podružbljanje sodnih funkcij zmanjšuje zakonitost in trdnost vrednot socialistične družbe ter pravic in svoboščin delovnih ljudi. Zato je akcija ustanavljanja sodišč združenega dela pomenila za zvezo komunistov akcijo za preseganje te miselnosti in za uveljavitev spoznanja, da je samoupravno uresničena sodna funkcija pogoj za hitrejši in učinkovitejši razvoj samoupravnih odnosov v celoti. Že dosedanje izkušnje dela sodišč združenega dela kažejo, da smo dosegli večjo učinkovitost tako glede pravočasne obravnave in postopkov kot tudi glede rešitev za nastale spore. Samoupravna sodišča združenega dela z načinom ter razvija­ njem svojega delovanja pomembno prispevajo tudi k odprav­ ljanju vzrokov za spore ter hitrejše uresničevanje zakona o združenem delu. Preobrazba pravosodnega sistema je za sedaj zastala pri splošnih sodiščih združenega dela; druge oblike samoupravnih sodišč, zlasti posebnih sodišč združenega dela, ter arbitraže in poravnalni sveti so se uveljavili le izjemoma. Še posebno očitna vrzel v preobrazbi pravosodnega sistema je v samoupravnih interesnih skupnostih, kjer samoupravni način reševanja sporov iz družbenoekonomskih razmerij še ni zaživel. Pomembno vlogo je v tem času imelo tudi ustavno sodišče, ki je s svojimi odločitvami na podlagi pobud delovnih ljudi in občanov ter drugih pobudnikov postopkov za varstvo ustavno-

57

sti in zakonitosti prispevalo k doslednosti pri uresničevanju ustave, zlasti pri uveljavljanju samoupravnega položaja delov­ nega človeka v samoupravnih organizacijah in skupnostih pa tudi v vseh drugih družbenih odnosih. Opozarjanje na vrsto pomanjkljivosti v samoupravni zakonodaji ter na družbeno škodljivost posameznih negativnih pojavov v praksi našega socialističnega razvoja je nesporno prispevalo k razvoju samo­ upravnega urejanja medsebojnih odnosov v združenem delu in k uveljavljanju pravic in odgovornosti delovnega človeka.

Vloga organiziranih sil socialistične družbene zavesti

25. Organizirane sile socialistične družbene zavesti so imele tudi v času med VII. in VIII. kongresom Zveze komunistov Slovenije pomembno vlogo pri samoupravnem razvoju eko­ nomskega in političnega sistema in celotne naše družbe. Zlasti družbenopolitične organizacije so delovale kot nenadomest­ ljivi dejavnik oblikovanja družbene zavesti ter kot opora in avantgardna sila organiziranemu delovnemu človeku, ki so mu omogočale in ga usposabljale za samostojno in kvalificirano opravljanje demokratičnih funkcij v samoupravnih organih in delegatskem sistemu, hkrati pa so spodbujale in usmerjale ljudske množice v akcijah za razvoj socialističnih samo­ upravnih družbenih odnosov. Po sprejetju ustave so morale zveza komunistov in druge družbenopolitične in družbene organizacije kot sestavni del delegatskega sistema ovrednotiti svoj položaj, metode in na­ čine svojega delovanja in jih poglobljeno usklajevati z za­ htevami razvoja socialistične samoupravne demokracije. Pri tem so morale na temelju analiz svojega delovanja in možnosti uresničevanja družbene vloge v razviti socialistični samo­ upravni demokraciji zlasti dograjevati in utrjevati smeri in načine ustvarjalnega demokratičnega povezovanja s samo­ upravno organiziranimi delovnimi ljudmi in občani, njihovimi organizacijami in skupnostmi. V teh prizadevanjih pa zavestne socialistične sile zaenkrat še niso v celoti presegle slabosti v lastne organizacijske okvire zaprtega delovanja. Ta spoznanja narekujejo razvijanje novih oblik delovanja posameznih druž­ benopolitičnih organizacij, ki bo skladno z njihovim specifič­ nim družbenim položajem in vlogo v sistemu socialistične samoupravne demokracije, ter omogočalo razvijanje neposre58

dne komunikacije med delovnimi ljudmi in občani, s tem pa tudi njihovo najširšo mobilizacijo pri izražanju in uveljavljanju njihovih samoupravno oblikovanih interesov. Skladno z doseženimi uspehi pri vključevanju delovnih ljudi in občanov v vsakodnevne politične akcije zavestnih socialističnih sil za uresničevanje konkretnih in dolgoročnih razvojnih smotrov v graditvi socialistične samoupravne družbe se je krepila tudi njihova akcijska samostojnost in odgovor­ nost. Hkrati pa se je s poudarjanjem različnih vidikov druž­ benega položaja in interesov samoupravno organiziranih de­ lovnih ljudi in občanov, v programski in akcijski usmeritvi posameznih družbenopolitičnih organizacij izgrajevalo nji­ hovo stalno medsebojno sodelovanje v socialistični zvezi de­ lovnega ljudstva kot obliki povezovanja njihovih akcij pri de­ mokratičnem opredeljevanju in uresničevanju političnih usmeritev. Socialistična zveza delovnih ljudi kot frontna de-: mokratična zveza vseh za socialistično samoupravljanje zav­ zetih družbenih sil in posameznikov se je potrdila zlasti pri obravnavanju in opredeljevanju stališč do temeljnih vprašanj razvoja družbenoekonomskega in političnega sistema. Proces frontnega povezovanja vseh socialističnih sil v socialistični zvezi delovnih ljudi pa so spremljale tudi nekatere pomanjklji­ vosti, ki so se izražale zlasti v nezadostni iniciativnosti posa­ meznih družbenopolitičnih organizacij pri razvijanju oblik medsebojnega demokratičnega komuniciranja in sodelovanja med posameznimi organizacijami in vodstvi, pa tudi neza­ dostni usposobljenosti organizacij socialistične zveze delovnih ljudi za usklajevanje posameznih akcij in za pritegovanje nosil­ cev različnih interesov. Dosežki v uresničevanju frontne pove­ zanosti vseh socialističnih sil v socialistični zvezi delovnih ljudi že omogočajo povezovanje vodstev vseh družbenopolitič­ nih organizacij in združenj pri obravnavi najbistvenejših vpra­ šanj, ki so na dnevnem redu delegatskih skupščin. V uresniče­ vanju frontne povezanosti smo uspeli razviti nekatere nove metode dela, ki v večji meri omogočajo demokratično poveza­ nost z delegatskimi telesi samoupravnih organizacij in skupno­ sti, krajevnih skupnosti, občin, strokovnih služb in podobno pri obravnavi vsakodnevne problematike iz življenja in dela delovnih ljudi. Razvoj in domišljanje oblik in načinov frontne povezanosti in skupne akcije vseh socialističnih sil kot demokratičnega temelja organiziranih naporov za spreminjanje odnosov in uve-

59

ljavljanje socialistične samoupravne demokracije ostaja zato tudi v prihodnje osrednja naloga vseh družbenopolitičnih or­ ganizacij. Aktivnost družbenopolitičnih organizacij ni bila vedno in v vseh okoljih dovolj usklajena s potrebami delovnih ljudi ter celotnim družbenim razvojem, zato ni bila sposobna vselej zagotavljati njihove udeležbe v procesih demokratičnega od­ ločanja o njihovih interesih in potrebah. Bili so tudi primeri, ko delegacije in delegati v svoji akciji, oprti na interese in potrebe delovnih ljudi, niso imeli zadostne podpore družbenopolitič­ nih organizacij. Opredelitev in stališč zveze komunistov do vprašanj samoupravnega odločanja nismo uresničevali povsod in dovolj dosledno. Ta naša slabost pa se je izražala tudi v delu drugih družbenopolitičnih organizacij. To je pogosto vodilo do tega, da so se delegati soočali s problemi v delegatskih skupščinah, ne da bi poprej bila iz­ peljana demokratična razprava in ne da bi imeli na razpolago strokovne ocene ter stališča svoje delegatske baze. Tako so odločali o njih zgolj na temelju svojih osebnih spoznanj. Prav tako še niso v celoti ustvarjeni pogoji, da bi se družbeni pro­ blemi demokratično urejevali v samoupravnih skupnostih ozi­ roma v njihovih organih ob odgovornem in demokratičnem sodelovanju družbenopolitičnih organizacij in drugih dejav­ nikov socialistične družbene zavesti. Zveza komunistov in druge družbenopolitične organizacije so se sicer uveljavile kot nenadomestljivi dejavnik pri obliko­ vanju družbene zavesti in kot opora ter pobudnik akcij delov­ nih ljudi in občanov za uresničevanje njihovega samouprav­ nega položaja v družbi. Njihovo delovanje pa je še pogostoma deklarativno in vodi pretežno k državnim organom, namesto da bi težilo za demokratičnim sodelovanjem s samoupravij alci v celotnem procesu priprav, razprav in sprejemanja samo­ upravnih in drugih družbenih odločitev. V takšnih okoliščinah se družbenopolitične organizacije in vse druge sile sociali­ stičnega družbenega ustvarjanja še niso uspele docela demo­ kratično organizirati kot politična osnova in izraz delegatskega sistema. Analize družbene prakse pri uveljavljanju novih demokra­ tičnih odnosov v družbi, še posebej pri utrjevanju samo­ upravnih družbenoekonomskih razmerij od temeljne samo­ upravne organizacije in skupnosti do družbenopolitičnih skup­ nosti ter v uveljavljanju ustavnih funkcij samoupravnih in

60

državnih organov, nam nenehno potrjujejo izjemen pomen in potrebo po krepitvi vloge organiziranih subjektivnih sil. To je za uresničevanje vodilne vloge delavskega razreda v družbi tudi poglavitni pogoj.

Informiranje 26. V procesu poglabljanja socialističnih samoupravnih od­ nosov in usposabljanja temeljev delegatskega sistema si je zveza komunistov prizadevala, da bi kvalitetno informiranje postalo resnično orožje delovnih ljudi v njihovih prizadevanjih za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Tako smo že dosegli uspehe na področju domišljanja koncepta avtonomnega in na samoupravnih temeljih zasnovanega si­ stema informiranja pa tudi pri podružbljanju in kakovostni rasti sredstev obveščanja. Bistveno se je povečalo število in obseg informacij, ki so na voljo delovnim ljudem, delegatom in delegacijam, okrepila pa se je tudi zavest o nenadomestljivi vlogi informiranja v procesu samoupravnega dogovarjanja, sporazumevanja in odločanja. Spoznali smo nujnost stalnega informiranja in obveščanja naših delavcev na začasnem delu v tujini in izseljencev o razvoju v domovini. V tej smeri smo spodbujali sredstva informiranja. V uredniški in programski politiki sredstev obveščanja do­ bivajo prevladujoče mesto resnični interesi delovnih ljudi ter razredna politika zveze komunistov in drugih naprednih sil. V večini uredništev so dokaj uspešno presegli pojave liberali­ stičnega in meščanskega pojmovanja vloge sredstev obvešča­ nja ter druge pomanjkljivosti iz obdobja liberalizma in nacio­ nalizma. Tisk, radio in TV vse bolj postajajo izraz ustvarjalnih in najnaprednejših teženj delovnih ljudi; v oblikovanje ure­ dniških in programskih konceptov pa je vključen širok krog družbenih organov in ustanov. Kljub napredku pa z javnim obveščanjem še ne moremo biti v celoti zadovoljni. Sredstva obveščanja so za zdaj še premalo del celovitega političnega sistema samoupravnega do­ govarjanja in sporazumevanja. Tisk, radio in televizija se doslej pogosto niso dovolj ustvarjalno in odgovorno vključevali v proces poglabljanja socialistične demokracije ter utrjevanja ustavnega položaja delovnih ljudi v združenem delu. Preskro­ mni so zlasti dosežki sredstev obveščanja pri izražanju števil-

61

nih samoupravnih interesov ter v spodbujanju naporov in politične akcije za oblikovanje skupnih in najnaprednejših prizadevanj delovnih ljudi. V tisku, radiu in na televiziji se srečujemo tudi z nekaterimi drugimi slabostmi. Vse preveč je še forumskega poročanja in pozitivističnega prikazovanja tako naše stvarnosti kot me­ dnarodnega dogajanja. Srečujemo se tudi s pojavi senzaciona­ lizma ter z nekritičnim prenašanjem idejno problematičnih tekstov, filmov in programov v naše medije. Premalo je lastne ustvarjalnosti, kritičnega preverjanja prakse in iskanja, ki naj prispeva k mobilizaciji najširših množic delovnih ljudi v ra­ zvoju in utrjevanju socialističnih samoupravnih odnosov. V praksi smo še priče monopolističnim težnjam in birokratsko-tehnokratskim manipulacijam z informacijami. S takšnimi pojavi se najbolj pogosto srečujemo v organizacijah združe­ nega dela. Z zadrževanjem in prisvajanjem informacij žele nekateri posamezniki in skupine obdržati monopol odločanja in oblasti. To pa predvsem pomeni bistveno oženje demokra­ tičnih in samoupravnih možnosti delovnim ljudem v procesu samoupravnega in političnega delovanja. Občutno je tudi zaostajanje pri graditvi avtonomnega samo­ upravnega sistema obveščanja, ki naj bi delovnim ljudem in za potrebe delegatskega sistema zbiral in posredoval informacije, pomembne za odločanje na vseh ravneh. Delegatske informa­ cije so še vse preveč statične in pozitivistične; premalo osvetljujejo resnične interese delovnih ljudi v združenem delu. Informacija še vedno ni postala sestavni del celotnega procesa samoupravnega dogovarjanja in odločanja, kar ovira delovne ljudi pri njihovem vključevanju v družbenopolitično in dele­ gatsko življenje. Pogosto pa je ob tem izostala tudi akcija zveze komunistov in drugih subjektivnih sil, tako da informacije niso imele ustreznega deleža v procesu samoupravnega in političnega delovanja. SLO in družbena samozaščita

27. V skladu z usmerjenostjo in rastjo družbenoekonom­ skih in družbenopolitičnih odnosov, v katerih delovni ljudje odločajo o rezultatih svojega dela in vseh družbenih zadevah, ter zaradi pritiskov na našo socialistično samoupravno usmeri­ tev in neodvisnost smo po VII. kongresu razvijali takšen si62

r stem obrambe, zaščite in varnosti, v katerem delovni ljudje in občani organizirano in neposredno ter učinkovito branijo in varujejo svoj samoupravni položaj, delovne in življenjske po­ goje ter rezultate dela pred zunanjim in notranjim ogrožanjem tako v miru kot v vojni. Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita sta se zato uveljavili kot sestavini socialističnega samoupravnega razvoja, kot del sistema socialistične samo­ upravne demokracije in kot neločljivi del samoupravnih pra­ vic, odgovornosti in družbenopolitične aktivnosti delovnega človeka. Zavestno in organizirano smo uveljavljali načelo, naj po­ stanejo obramba, zaščita in varnost stalna skrb vseh družbeno­ političnih in samoupravnih skupnosti ter organizacij, delegacij in vseh drugih družbenih dejavnikov. S podružbljanjem obrambe, zaščite in varnosti postajata zato splošna ljudska obramba in družbena samozaščita vse bolj ljudska last, hkrati pa samoupravno zasnovan in učinkovit obrambni in varnostni sistem ter množično gibanje, katerega sestavni del so tudi oborožene sile, državni organi in strokovne službe. Pri tem izhajamo iz izkušenj narodnoosvobodilnega boja, ko je bila zmaga nad tujimi in domačimi zatiralci rezultat splošne ljud­ ske volje in pobud avantgarde delavskega razreda. V času med kongresoma smo oblikovali odgovore na mnoga vprašanja organiziranja in vodenja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Konkretne rešitve izpriču­ jejo mnogi samoupravni akti v občinah, krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela, še posebej pa novi zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah ter zakon o ljudski obrambi. Delovni človek in občan postajata tako z zagotavljanjem materialnih temeljev obrambe, zaščite in var­ nosti, z obrambnim in samozaščitnim usposabljanjem, s spre­ jemanjem obrambnih in varnostnih načrtov in z obrambnimi in samozaščitnimi ukrepi nosilca obrambe in varnosti na vseh ravneh v celotnem procesu samoupravnega odločanja. Pri tem se je zelo okrepila družbenopolitična aktivnost socialistične zveze, ki postaja v krajevnih skupnostih, občinah in na repu­ bliški ravni dejanski usklajevalec obrambne in samozaščitne aktivnosti. Pomembna pa je bila tudi odločilna pobuda zveze komunistov, brez katere ne bi mogli govoriti o doseženi stopnji podružbljanja in učinkovitosti obrambnih priprav in samoza­ ščitne aktivnosti. S politično akcijo in organiziranjem delovnih ljudi in ob-

63

čanov sta se uveljavila zavest in praksa o enotnosti ljudske obrambe in družbene samozaščite. Družbena samozaščita je, posebno v razmerah, ko še obstajajo nevarnosti sovražnega delovanja in poskusi vmešavanja v naš notranji razvoj, po­ memben dejavnik naše notranje trdnosti in s tem obrambne sposobnosti. Na tej osnovi je potekalo tudi usposabljanje in opremljanje teritorialne obrambe, civilne zaščite in organov za notranje zadeve ter ustanavljanje in delovanje narodne zaščite kot najširše oblike samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih za obrambo in varovanje mirnega in svobodnega življenja ter ustvarjalnega delovnega procesa. V celotni družbenopolitični in samoupravni aktivnosti na področju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite smo v medkongresnem obdobju dosegli pomembne rezultate. Ti so dokaz množične pripravljenosti delovnih ljudi in ob­ čanov, da varujejo in branijo pridobitve socialističnega samo­ upravnega razvoja ter materialnega in duhovnega napredka celotne družbene skupnosti, s tem pa tudi svojega neposre­ dnega delovnega in življenjskega okolja. Pri različnih druž­ benih odločitvah se vse bolj upoštevajo obrambni in varnostni interesi in vidiki. Povečali sta se obrambna in varnostna kul­ tura in zavest. Posebno skrb smo posvetili kadrovski in mate­ rialni krepitvi oboroženih sil. Imamo uspešno organizirano in moderno opremljeno teritorialno obrambo. Z idejnopolitično aktivnostjo komunistov v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah ter društvih je bila dosežena visoka stopnja obrambne in zaščitne usposob­ ljenosti ter moralnopolitične pripravljenosti. Ta se kaže pred­ vsem v velikem interesu ljudi za obrambna in varnostna vpra­ šanja, v množičnih obrambnih aktivnostih, v udeležbi pri raz­ nih oblikah usposabljanja ter urjenja, v večjem vpisu v vojaške šole, v uspešnejšem odkrivanju in preprečevanju družbeno škodljivih pojavov ter nezakonitega delovanja in v razvijanju splošne družbene varnostne preventive. S svojo množičnostjo ter pripravljenostjo in usposob­ ljenostjo delovnih ljudi in občanov sta splošna ljudska obramba in družbena samozaščita bistveno prispevali k trdnosti, obrambi in neodvisnosti celotne družbene skupnosti, k stabilizaciji varnostnih razmer, razvoju socialističnega samo­ upravljanja in varovanju njegovih temeljev ter varnosti delov­ nega človeka in njegovega ter družbenega imetja. Graditev 64

ljudske obrambe in družbene samozaščite pa ni potekala brez težav in nerazumevanj, kar je bilo predvsem izraz nekaterih zastarelih pojmovanj in prakse. Srečali smo se s pojmovanji, da je mogoče obrambno pripravljenost učinkovito utrjevati z or­ ganizacij skotehničnimi in administrativnimi posegi in ukrepi in da pomeni splošni ljudski odpor le organiziranost ustreznih teles, vodstev in enot, ne pa celotno oboroženo ljudstvo, or­ ganizirano v socialistični zvezi in samoupravno ter politično združeno tudi v vojnih razmerah. Na področju varnosti pa se to zlasti kaže v dejstvu, da so še pojavi odtujevanja samozaščitne dejavnosti in varnostnega ukrepanja kot sektorja, s katerim naj se ukvarjajo le posamezni organi in službe. Tako še nismo povsem uresničili stališča, naj vsak občan in delovni človek dobita svoje mesto v ljudski obrambi in druž­ beni samozaščiti. Zato mnoge neposredne življenjske in de­ lovne skupnosti (vasi, ulice, delovni obrati), strukture prebival­ stva (ženske, mlajši ljudje) ter neposredne oblike družbenopo­ litičnega življenja in samoupravnega odločanja (zbori delovnih ljudi in občanov, društva) še niso dovolj vključene v vse obrambne priprave in samozaščitne aktivnosti. Zveza komunistov se je zato, skupaj z drugimi organizira­ nimi socialističnimi silami, bojevala proti nepolitičnemu in ozkemu pojmovanju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter njune materialne podlage in tudi proti formali­ stičnim pogledom, da bo z normativnim in administrativnim urejanjem ustrezna vsebinska aktivnost stekla sama od sebe. Z rezultati ne moremo biti zadovoljni tam, kjer subjektivne sile niso pripravljene ali ustrezno usposobljene za organiziranje in usmerjanje delovnih ljudi in kjer zveza komunistov ne opravlja svoje vodilne vloge. Zato bo osrednja naloga v prihodnjem obdobju vraščanje obrambne in samozaščitne aktivnosti v sa­ moupravno odločanje in v celotno družbenopolitično dejav­ nost, mobilizacija vseh sil in sredstev ter krepitev odgovornosti zveze komunistov za razvoj ljudske obrambe in družbene sa­ mozaščite, ki sta ena temeljnih prvin in pogojev razvoja sociali­ stičnega samoupravljanja. Mednarodni odnosi in dejavnost ZKS 28. Naša prizadevanja so bila usmerjena tudi v uresničeva­ nje neuvrščene zunanje politike kot sestavnega dela sociali5 Vili, kongres

65

stične samoupravne družbe. Težili smo za vključevanjem de­ lavcev v združenem delu in občanov v oblikovanje in izvajanje te politike. Med komunisti in drugimi delovnimi ljudmi je močno od­ mevala V. konferenca šefov držav ali vlad neuvrščenih dežel v Colombu in aktivnost naše delegacije s predsednikom Titom na čelu. Široko zasnovana politična akcija pred konferenco in po njej je pri nas ustvarila pozitivno vzdušje za dinamično in integralno uresničevanje sklepov v dolgoročnem procesu ši­ roko organiziranih aktivnosti. Delovni ljudje so sprejemali in podpirali našo politiko neuvrščanja in našo zunanjepolitično dejavnost v celoti. Komunisti so v tem obdobju ustvarili po­ goje za globlje razumevanje vzrokov globokih gospodarskih navzkrižij in zaostrenih političnih odnosov v svetu ter za ra­ zumevanje boja neuvrščenih in dežel v razvoju ter vseh napre­ dnih sil v svetu in za uresničevanje novih mednarodnih eko­ nomskih odnosov, kakor jih opredeljujejo neuvrščene države in dežele v razvoju. Z organizirano družbeno akcijo smo v tem času ustvarili pogoje za znaten napredek v sodelovanju z neuvrščenimi drža­ vami in deželami v razvoju, na področju povezovanja organiza­ cij združenega dela v razne organizacijske oblike skupnega nastopanja ter v združevanju sredstev za spodbudo gospodar­ skega sodelovanja s temi deželami. Med delavci v združenem delu in na vseh ravneh odločanja ter med občani se tudi vse bolj utrjuje zavest o vsebini in ciljih sodelovanja z neuvr­ ščenimi državami in deželami v razvoju ter o nujnosti večje konkretne dejavnosti pri uveljavljanju in uresničevanju pro­ gramov in akcij neuvrščenih držav in dežel v razvoju tako v Jugoslaviji in sodelovanju med neuvrščenimi državami in de­ želami v razvoju, kakor v odnosih do razvitih držav ali skupin teh držav. Sodelovanje SR Slovenije z neuvrščenimi državami in deže­ lami v razvoju je bilo v preteklem obdobju še vedno skromno. Širše sodelovanje ovira naša dosedanja prevladujoča usmerje­ nost na odnose z razvitimi državami, slaba organiziranost in usklajenost organizacij združenega dela za skupno, dolgoroč­ nejše delovanje ter nezadostno poznavanje možnosti, ki jih za medsebojno sodelovanje neuvrščenih držav in dežel v razvoju nudijo sklepi konferenc in drugih organov neuvrščenih držav in dežel v razvoju, kakor tudi OZN. To še posebej velja za sooblikovanje in uresničevanje nove mednarodne ekonomske 66

ureditve, ki je osnova tudi za vzpostavljanje novih bilateralnih odnosov Jugoslavije z razvitimi državami oziroma enakoprav­ nega položaja neuvrščenih držav in dežel v razvoju v mednaro­ dnih ekonomskih odnosih, posebej še s posameznimi razvitimi državami ali skupinami teh držav. Nekaj spodbudnih stikov z neuvrščenimi in deželami v razvoju se je razvilo na področju zdravstva, kulture, založništva in pri reševanju vprašanj položaja žensk. Tudi tu pogrešamo dolgoročne usmeritve sodelovanja na osnovi programov posa­ meznih področij. Širše sodelovanje zavira tudi slabo poznava­ nje možnosti za sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju na področju športa, izobraževanja in drugod. Tudi ZK je dosedaj premalo spodbujala in usmerjala no­ silce odločanja, da bi v konkretni dejavnosti in neposrednih stikih s tujci, zlasti na gospodarskem, raziskovalnem in kultur­ nem področju ter v povezavah na drugih področjih, uveljavljali resolucije in akcijske programe neuvrščenih držav in dežel v razvoju, pa tudi OZN. V preteklem obdobju smo v Sloveniji razširili proučevanje in raziskovanje mednarodnih gibanj in odnosov, kakor tudi obveščanje o dejavnosti Jugoslavije v svetu. Vsa ta dejavnost se je okrepila v zvezi z novimi pristojnostmi republike in občin, posebej pa še delavcev v združenem delu, v mednarodnih odnosih. Ob širjenju že obstoječih raziskovalnih in pedagoških ustanov ter centrov so se pojavila v tem obdobju tudi nova jedra spremljanja, proučevanja, raziskovanja in obveščanja. V okviru tega je pomembna vse širša dejavnost centra za preuče­ vanja sodelovanja z deželami v razvoju in njegova povezanost z organizacijami združenega dela. V tem času je začel delovati tudi mednarodni center za upravljanje podjetij v javni lastnini. Vse te povečane dejavnosti pa še nismo v zadostni meri uspeli usmerjati in organizirati na osnovi samoupravnega povezova­ nja dela in sredstev za uresničevanje interesov in potreb porab­ nikov in izvajalcev. Člani ZK so bili vključeni tudi v razprave o pripravah na konferenco evropskih KP v Berlinu. Rezultati teh razprav so bila stališča, ki jih je naša delegacija na čelu s tovarišem Titom zastopala na konferenci. Načela enakopravnosti, suverenosti, nevmešavanja v notranje zadeve in odgovornosti sleherne ko­ munistične in delavske partije pred lastnim delavskim razre­ dom izhajajo iz dolgoletne prakse jugoslovanskih in sloven­ skih komunistov in celotnega našega delavskega razreda. 5*

67

Aktivno proučevanje procesov v mednarodnem delavskem gibanju je prispevalo k večjemu razumevanju teh procesov med delovnimi ljudmi in občani. Komunisti Slovenije preuču­ jejo in spremljajo uresničevanje na konferenci sprejetih načel v mednarodnem delavskem gibanju, še posebej poskuse nekate­ rih, da bi ta načela razlagali v okviru svojih interesov ali celo odstopali od njih. Pozornost komunistov in delovnih ljudi je usmerjena tudi na procese in pojave v mednarodnem delav­ skem gibanju kot celoti. Organizacije Zveze komunistov Slovenije na vseh ravneh že tradicionalno sodelujejo z organizacijami Komunistične partije Italije, Komunistične partije Avstrije in Madžarske sociali­ stične delavske partije. Lani so bili vzpostavljeni tudi stiki med centralnim komitejem Zveze komunistov Slovenije in voj­ vodinskim komitejem Poljske združene delavske partije iz Katowic. Najbolj vsebinsko bogato je sodelovanje s Komunistično partijo Italije, ki se ne omejuje le na obmejna območja, temveč je veliko širše. To sodelovanje vključuje širok krog komuni­ stov na obeh straneh meje in posega na vsa bistvena področja življenjskih interesov našega in italijanskega delavskega ra­ zreda. Skromnejše po obsegu in intenzivnosti je sodelovanje s Komunistično partijo Avstrije. To sodelovanje odpira koristne možnosti razprav o vprašanjih, glede katerih imamo različna stališča, kot npr. o vprašanjih odnosov v mednarodnem delav­ skem gibanju, položaju narodnih manjšin, nacionalnem vpra­ šanju v celoti itd. Z Madžarsko socialistično delavsko partijo intenzivneje so­ delujejo organizacije ZKS v predelu, ki meji na Madžarsko. Tudi to sodelovanje postaja vsebinsko bogatejše. Uspešno sodelovanje se razvija tudi med družbenopolitič­ nimi organizacijami Slovenije in gibanji v sosednjih državah. Komunisti so bili nosilci razprav o različnih razsežnostih sodelovanja in odnosov v Evropi na gospodarskem, političnem in drugih področjih. Podpirali so napore za popuščanje zaostri­ tev, za razorožitev in še posebno pozorno preučevali poudar­ janje pravic narodnih manjšin v sklepni listini KVSE v Hel­ sinkih. Skladno s tem dajejo vso podporo prizadevanjem na beograjskem sestanku in obsojajo poskuse uveljavljanja blo­ kovskih interesov na njem. Zveza komunistov Slovenije in SR Slovenija sta v okviru enotne jugoslovanske zunanje politike tudi v preteklem ob68

dobju posvečali veliko pozornost razvijanju dobrososedskih odnosov in sodelovanju s sosednjimi državami. Z Italijo smo močno razvili obmejno in druge oblike sodelo­ vanja, ki je bilo še spodbujeno s podpisom osimskih sporazu­ mov. Ti sporazumi so konkreten prispevek k uresničevanju sklepne listine konference o varnosti in sodelovanju v Hel­ sinkih in so rezultat dolgoročnih prizadevanj komunistov in drugih delovnih ljudi in občanov, obmejnih in vseh drugih občin Slovenije, celotne SFRJ, kakor tudi narodnostnih skup­ nosti na obeh straneh za odprto mejo, za obmejno sodelovanje, za dobro razumevanje z Italijo. Sprejem teh sporazumov pred­ stavlja pomembno zmago demokratičnih sil v Italiji, ki se zavedajo, da urejeni odnosi med SFRJ in Italijo bistveno pri­ spevajo tudi k notranji stabilnosti in družbenemu progresu italijanske družbe. Zato tudi ni čudno, da so osimski spora­ zumi predmet napadov desničarskih in profašističnih elemen­ tov. Osimski sporazumi izražajo med drugim tudi privrženost Jugoslavije in Italije načelu največjega možnega varstva itali­ janske narodnosti v Jugoslaviji in slovenske narodne skupno­ sti v Italiji. Določila sporazumov o varstvu manjšin so po­ membna osnova za njihov socialni, gospodarski in kulturni razvoj. Tako slovenska narodnostna skupnost v Italiji kot itali­ janska narodnost v Jugoslaviji se ustvarjalno vključujeta v procese sodelovanja med državama in sta v razmerah, ki jih je ustvarila odprta meja in medsebojno zaupanje, vse trajnejši povezovalni člen med sosednjimi narodi in državami. V zadnjem obdobju so vidnejši sadovi prizadevanj za ob­ sežnejše medsebojno sodelovanje z LR Madžarsko. Položaj slovenske narodnostne skupnosti v Porabju se postopoma izboljšuje. Uspešno se razvija sodelovanje z obmejnima župa­ nijama Vas in Zala na področju gospodarstva, kulture in tele­ sne kulture. V tem razvoju se slovenska narodnostna skupnost na Madžarskem in madžarska narodnost v Prekmurju vse bolj uveljavljata kot dejavnik povezovanja. Kljub naši pripravljenosti in odprtosti so politični odnosi z republiko Avstrijo v preteklem obdobju nazadovali. Položaj slovenske in hrvaške manjšine se je v zadnjih letih nenehno slabšal. Uradna avstrijska politika, ki temelji na protimanjšinskem sporazumu treh v parlamentu zastopanih strank in katere pravni izraz so zakona o popisu posebne vrste in o narodnostnih skupinah ter kasnejše vladne uredbe, pomeni kapitulacijo pred zahtevami nemško nacionalističnih sil.

69

Ta politika, ki je v neposrednem nasprotju z mednarodnimi obveznostmi Avstrije, težko obremenjuje odnose med drža­ vama. Boj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji za uveljavi­ tev njunih narodnostnih pravic uživa podporo vseh članov zveze komunistov, delovnih ljudi in celotne slovenske in jugo­ slovanske javnosti. V naši javnosti je bilo zapaženo tudi delova­ nje različnih oblik solidarnostnega gibanja nemško govorečih avstrijskih demokratov, s čemer so prek svojega boja za pra­ vice manjšin izpričevali povezanost tega vprašanja z vpraša­ njem odpora proti nacionalističnim, velenemškim in faši­ stičnim silam. Za nas je povsem nesprejemljiva avstrijska politika kršenja, neizpolnjevanja in revizije avstrijske državne pogodbe. Stalno smo si prizadevali in si bomo tudi v bodoče, da tudi z Avstrijo razvijamo dobrososedske odnose na vseh področjih, za kar pa še vedno ni zadostnega razumevanja in pripravljenosti v vlada­ jočih krogih na avstrijski strani. Ustrezni dejavniki Socialistične republike Slovenije uspešno razvijajo sodelovanje s Slovenci v zamejstvu na mno­ gih področjih družbenega življenja. Z ustavo opredeljena skrb Socialistične republike Slovenije za narodne manjšine v sosed­ njih državah postaja vedno bolj prisotna v vseh oblikah samo­ upravne organizirane družbe. V zadnjem obdobju smo dosegli pomemben napredek tudi v utrjevanju samoupravnega polo­ žaja italijanske in madžarske narodnosti v Socialistični repu­ bliki Sloveniji, kar prispeva k splošnemu prizadevanju za na­ predek mednarodnih odnosov. V preteklem obdobju se je povečalo sodelovanje z delavci, ki so na začasnem delu v tujini, kar je prispevalo k uresničeva­ nju njihovih delovnih, socialnih in drugih pravic. Pomembne rezultate smo dosegli pri razvijanju samoorganiziranosti delav­ cev na začasnem delu v tujini, njihove kulturne in politične povezanosti z domovino. Sodelovanje z organizacijami slovenskih izseljencev se je v preteklem obdobju dobro razvijalo. S krepitvijo sodelovanja se utrjujejo vezi izseljencev z domovino in razvijajo prijateljski odnosi med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in državami, v katerih živijo izseljenci. V obdobju med kongresoma Zveze komunistov Slovenije se je dokaj povečalo razumevanje pa tudi podružbljenost zuna­ nje politike. Komunisti in drugi občani so živo spremljali od­ nose v svetu in našo mednarodno aktivnost in dajali vso pod70

poro našim zunanjepolitičnim akcijam. Zveza komunistov Slo­ venije, socialistična zveza delovnega ljudstva in druge druž­ benopolitične organizacije so s svojo dejavnostjo in organizira­ nostjo na vseh ravneh dajale pomemben prispevek k podružbljanju zunanje politike. Z različnimi oblikami dela v krajevnih skupnostih, v organizacijah združenega dela, občinah in dru­ god, s pravočasnim informiranjem, in izboljševanjem pretoka informacij od zgoraj navzdol in obratno je bilo v zunanjepoli­ tično dejavnost Jugoslavije vključenih veliko število občanov. Vključevanje delovnega človeka in občana v oblikovanje in uresničevanje zunanje politike je njegova samoupravna pra­ vica, zato s sedanjim stanjem ne moremo biti zadovoljni. Obravnavanje problemov iz naše zunanjepolitične aktivnosti se vse prepogosto sprevrže v površno informiranje komuni­ stov, ki ne gre veliko širše od organizacij Zveze komunistov Slovenije in organov socialistične zveze delovnega ljudstva. Oblike dela v krajevnih skupnostih so se popestrile, vendar še ne dovolj. Samoupravljalci imajo še vedno zelo malo vpogleda in vpliva na odločanje o sodelovanju organizacij združenega dela s tujino. Delegatske skupščine, z zelo redkimi izjemami, niso obravnavale niti stikov svoje občine s tujino, širših vidi­ kov naše zunanje politike in mednarodnih odnosov pa sploh ne. Prav tu poteka podružbljanje zunanje politike prepočasi in daleč zaostaja za razvijanjem samoupravnega odločanja na drugih področjih. Člani Zveze komunistov Slovenije ocenjujejo, da se je infor­ miranje o vprašanjih mednarodnih odnosov, zunanje politike in mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja zad­ nja leta močno izboljšalo. To dejstvo gre pripisovati vsebinsko bogatemu informiranju sredstev javnega obveščanja kot tudi izboljšanju integralnega informiranja v Zvezi komunistov Slo­ venije ter boljši organiziranosti Zveze komunistov Slovenije na tem področju. Pri vključevanju naše republike v oblikovanje in uresniče­ vanje zunanje politike Socialistične federativne republike Ju­ goslavije je bilo opaziti pomanjkljivosti v organiziranosti in usklajenosti nastopanja dejavnikov mednarodnega sodelova­ nja. Ponovno se je potrdila potreba po organiziranju razi­ skovalnega dela na teh področjih ter po večji usklajenosti nastopanja upravnih organov, delovnih organizacij in samo­ upravnih skupnosti v mednarodnih stikih in povezavah. 71

III. Razvoj proizvajalnih sil 29. Pri razvijanju gospodarstva in družbenih dejavnosti smo v obdobju med VII. in VIII. kongresom Zveze komunistov Slovenije uveljavljali usmeritev, ki smo jo sprejeli na 29. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije ter potrdili na VII. kongresu. Na družbenoekonomska gibanja v Sloveniji so v tem obdobju močno vplivale mednarodne ekonomske in politične razmere, saj smo vključeni v mednarodno menjavo dela z več kot tretjino družbenega proizvoda. Energetska in surovinska kriza v svetu je še zaostrila strukturna neskladja, ki jih je povzročil dosedanji razvoj. Pospešeno reševanje struk­ turnih problemov zlasti na področju energetike, prometa, pro­ izvodnje hrane in surovin ter reprodukcijskega materiala je postalo nujna naloga in trajnejša osnova našega nadaljnjega razvoja. V zadnjih štirih letih smo pri uresničevanju te naloge že dosegli vidne rezultate. Udeležba naložb v osnovna sredstva na področju materialne proizvodnje v delitvi družbenega proiz­ voda se je povečala od 16,2 odstotka v obdobju 1971-1973 na 19,7 odstotka v obdobju 1974-1977; v okviru teh naložb se je povečala udeležba naložb v gospodarsko nadgradnjo od 17,4 odstotka na 25,8 odstotka, udeležba naložb za povečanje proiz­ vodnje hrane od 5,1 odstotka na 6,3 odstotka, udeležba naložb za modernizacijo zmogljivosti in povečanje proizvodnje suro­ vin in reprodukcijskega materiala pa od 6,1 odstotka na 6,6 odstotka. Kljub zaostrenim pogojem gospodarjenja doma in neugodnim gospodarskim gibanjem v svetu smo v obdobju med obema kongresoma dosegli 5,2 odstotno povečano letno stopnjo rasti družbenega proizvoda. 30. Z naložbami v energetiko bomo zagotovili nemoteno oskrbo z električno energijo, zlasti po letu 1980, ko bo zgrajena nuklearna centrala, pa tudi oskrbo z zemeljskim plinom, ki pomeni nov kakovosten energetski in zlasti tehnološki vir. Ugodne spremembe smo dosegli tudi na področju proiz­ vodnje surovin, čeprav manj izrazite in dokaj različne glede na proizvodnjo posameznih vrst surovin. V strukturi industrijske proizvodnje je delež proizvodnje surovin v zadnjih letih po­ stopoma naraščal od 22,7 odstotkov v letu 1975 na okrog 24 v letu 1977. V obdobju 1974-1977 smo zgradili vrsto pomembnih objektov, ki občutno izboljšujejo oskrbo industrije s surovi­ nami in reprodukcijskim materialom ter zmanjšujejo uvoz.

72

Organizirana družbena prizadevanja za hitrejši razvoj kme­ tijstva ter prizadevanja kmetijskih proizvajalcev v družbenem in zasebnem sektorju so omogočila, da smo dosegli pomembne uspehe v kmetijski proizvodnji, še zlasti v perutninarstvu, govedoreji in mlekarstvu. Tudi v tržni proizvodnji nekaterih pomembnejših poljedelskih proizvodov (žita, krompir itd.) smo v zadnjih letih dosegli napredek in povečali delež lastne kmetijske proizvodnje za potrebe naše republike. V celotni industrijski proizvodnji se je povečal delež proiz­ vodnje sredstev za delo. Nismo pa še dosegli, da bi bila rast proizvodnje reprodukcijskega materiala hitrejša od rasti proiz­ vodnje blaga za široko porabo. Prestrukturiranje predelovali?; industrije v korist izvozno usmerjenih dejavnosti poteka pre­ počasi, zlasti še zaradi nezadostnega prizadevanja organizacij združenega dela, ki sodelujejo v izvozu, da bi oblikovale dru­ gačne proizvodne programe in uvajale nove proizvode ter se pri tem medsebojno povezovale na dohodkovnih osnovah na območju vse države. 31. Uspehe dosegamo tudi pri usklajevanju regionalnega razvoja Slovenije. Zaposlenost in družbeni proizvod naraščata na manj razvitih območjih hitreje kot v celotni Sloveniji, zlasti s povečano investicijsko dejavnostjo. Vse več organizacij zdru­ ženega dela se odloča za naložbe na teh območjih na osnovi združevanja dela in sredstev. Med obema kongresoma se je zaposlenost na manj razvitih območjih povečala na leto za povprečno 5,1 odstotka, v celotni republiki pa za 3,7 odstotka. Tudi s pospešeno modernizacijo in gradnjo cestnega omrežja ter izgradnjo objektov za preskrbo s pitno in tehnološko vodo, izgradnjo elektroenergetskega omrežja in PTT objektov se izboljšujejo možnosti za hitrejši razvoj. Kljub napredku v družbenoekonskem razvoju na manj razvitih območjih prepočasi uresničujemo samoupravno dogovorjene naloge posameznih nosilcev pospeševanja skladnejšega regionalnega razvoja, po­ sebej na nekaterih najmanj razvitih območjih s prevladujočo kmetijsko strukturo prebivalstva. Na zmanjševanje razlik v življenju in delu delovnih ljudi na manj razvitih območjih vpliva tudi razširitev in modernizacija zmogljivosti organizacij na področju družbenih dejavnosti, še zlasti v osnovnem, usmerjenem izobraževanju in otroškem varstvu, ter samoupravno združevanje solidarnostnih sredstev za delo teh dejavnosti. Pri tem se nekatera območja še niso toliko razvila, da bi lahko izkoriščala združena sredstva pri

posameznih republiških samoupravnih skupnostih glede na potrebe prebivalcev. 32. Z ustavo, zakonom o združenem delu in drugimi pred­ pisi smo ustvarjali ugodne možnosti za stabilnejši razvoj samo­ stojnega osebnega dela s sredstvi v lasti občanov ter za njegovo povezovanje z družbenim delom na podlagi neposredne koope­ racije, združevanja dela in sredstev v pogodbenih organizaci­ jah združenega dela ipd. S tem se širijo možnosti za popolnejše zadovoljevanje potreb in interesov delovnih ljudi in občanov krajevnih skupnosti in delavcev v temeljni organizaciji, pa tudi za razvoj nujno potrebne dopolnilne proizvodnje in storitev. Kooperacija je dokaj razvita in poteka na trajnejših osnovah, vendar v večini primerov še vedno ne ob upoštevanju ustavne opredelitve dohodkovnih odnosov. Delne uspehe smo dosegli tudi pri organiziranju nosilcev samostojnega dela, vendar se pogodbene organizacije združenega dela še niso dovolj uve­ ljavile. Nadaljnji razvoj samostojnega osebnega dela ovirajo zlasti nerazumevanje njegove funkcije v družbeni reprodukciji ter zastareli in ozki pogledi na njegovo mesto in vlogo v združe­ nem delu, tako pri odgovornih družbenih dejavnikih kot pri obrtnikih. Družbeni plani, ki so podlaga razvoja na tem po­ dročju, so preveč splošni in ne upoštevajo v zadostni meri dejanskih potreb in interesov delovnih ljudi in občanov. Or­ gani skupščin občin, družbenopolitične organizacije pa tudi delavci in delovni ljudje v samoupravnih organizacijah in skupnostih si premalo prizadevajo, da bi na podlagi jasnih družbenih izhodišč oblikovali celovito zasnovo razvoja samo­ stojnega osebnega dela, ki bi vsebovala tako usmeritve mate­ rialnega razvoja kot razvoja novih družbenoekonomskih od­ nosov na tem področju. Tako bi lažje reševali številne probleme pri razvoju obrti, gostinstva in drugih gospodarskih, še zlasti storitvenih dejavnostih, učinkoviteje bi zadovoljevali interese in potrebe delavcev in občanov ter uspešneje zagotavljali ena­ kopravni družbenoekonomski položaj delavcev na področju samostojnega osebnega dela s sredstvi v lasti občanov. 33. V preteklem obdobju se prostorsko planiranje še ni dovolj uveljavilo. Nosilci planiranja niso vnašali v družbene plane smotrne rabe prostora ter varstva narave in okolja kot temeljnih družbenih vrednot in njegovih bistvenih sestavin. To je pokazalo na vrsto idejnih problemov, ki so se v praksi izražali predvsem v težnjah po uveljavljanju ozkih podjetni­ ških in lokalističnih interesov pri odločitvah o namenih in 74

uporabi zemljišč za stanovanjsko gradnjo, industrijo, pro­ metno in drugo nadgradnjo, ali pa za kmetijstvo, varstvo na­ rave, kulturnih spomenikov ipd. 34. Obseg vključevanja organizacij združenega dela v me­ dnarodno menjavo dela in prevzemanje odgovornosti za bolj enakopraven položaj naše republike v ekonomskih odnosih s tujino ter za večjo usklajenost med uvozom in izvozom še ne ustreza doseženi stopnji razvitosti proizvajalnih sil v Sloveniji. Organizacije združenega dela se v premajhni meri usmerjajo v izvoz, ki je eden izmed osnovnih vzvodov načrtovanega razvoja in ki edini omogoča sredstva za potrebni obseg uvoza surovin, reprodukcijskega materiala, opreme in znanja. Zmanjševanje primanjkljaja v plačilno-bilančnem in devizno-bilančnem po­ ložaju Slovenije je še vedno prvenstvena naloga vseh nosilcev ekonomskih odnosov s tujino, saj uvoz iz razvitih zahodnih držav predstavlja 80 odstotkov celotnega uvoza, v izvozu pa te dežele sodelujejo z okrog 60 odstotki. V tej zvezi je bilo po­ membno tudi nadaljnje razvijanje obmejnega gospodarskega sodelovanja na osnovi višjih oblik povezovanja in maloob­ mejnega prometa. Okrepila se je tudi zavest o nujnosti trajnejše usmeritve Slovenije na sodelovanje z deželami v razvoju. To dejstvo in aktivnost gospodarske zbornice sta skupno prispevala, da so se uveljavile uspešne oblike usklajenega nastopanja naših organi­ zacij združenega dela v teh državah. Kljub temu pa je sodelova­ nje organizacij združenega dela z deželami v razvoju še vedno premalo razširjeno in razvito, zlasti glede na široke možnosti, ki jih dajejo razviti politični odnosi. Napredek smo sicer dose­ gli, saj se je v našem izvozu povečal delež dežel v razvoju in neuvrščenih dežel od 7 odstotkov v letu 1973 na okrog 13 odstotkov v letu 1977, vendar še niso izkoriščene vse možnosti izvoza in uvoza iz teh držav, saj znaša njihov delež uvoza že nekaj let le okrog 5 odstotkov. Razvoj ekonomskih odnosov s tujino je še vedno premalo načrten in preveč kratkoročno usmerjen. V organizacijah zdru­ ženega dela in njihovih asociacijah se še nismo usposobili za analitično ugotavljanje vseh sprememb v razvoju mednaro­ dnih ekonomskih odnosov. Premalo je uveljavljeno spoznanje o nujnosti razvijanja in usklajevanja gospodarskega sodelova­ nja na dolgoročnih osnovah z uvajanjem sodobnih oblik sode­ lovanja, posebej z neuvrščenimi deželami in deželami v razvoju.

75

35. Gospodarska gibanja v posameznih letih medkongresnega obdobja v Sloveniji in Jugoslaviji, zlasti industrijske proizvodnje, izvoza in uvoza, naložb v razširitev materialne osnove dela, denarnih tokov, pa tudi cen in proizvodnih stro­ škov kažejo, da še nismo dosegli trajne in kakovostne osnove za ekonomsko stabilizacijo. Glavni razlog je, da v materialni osnovi še nismo dosegli nujnih strukturnih sprememb in večje skladnosti gospodarskega razvoja, kar je tudi posledica prepo­ časnega uveljavljanja kakovostnih dejavnikov razvoja, po­ sebno še prizadevanj za stalno povečevanje produktivnosti dela in za večji delež produktivnosti dela v rasti družbenega proizvoda. Uveljavljanje kakovostnih dejavnikov razvoja, kot so povečevanje tehnične in tehnološke ravni proizvajalnih sredstev, optimalna uporaba proizvodnih zmogljivosti, moder­ nizacija in avtomatizacija proizvodnih procesov, sodobnejše upravljanje delovnih procesov in organizacij dela, večja med­ sebojna povezanost znanosti in proizvodnje ter večji delež znanja in raziskovalnega dela v doseženem družbenem proiz­ vodu poteka prepočasi, predvsem pa premalo organizirano in povezano znotraj organizacij združenega dela, med njimi in v družbeni reprodukciji kot celoti, čeprav so te naloge vključene v družbene plane razvoja. Delitev celotnega prihodka in dohodka na ravni temeljnih organizacij združenega dela opozarja na šibko funkcionalno povezanost med ustvarjanjem dohodka in njegovo porabo. Delež sredstev za kritje osebnih in skupnih potreb v dohodku se je v tem obdobju povečal od okrog 56 odstotkov v letu 1973 na okrog 62 odstotkov v letu 1976, delež sredstev za izboljšanje in povečanje materialne osnove dela, vključno z združevanjem sredstev za energetiko in železniško gospodarstvo, pa se je zmanjšal od 31 odstotkov v letu 1973 na okrog 24 odstotkov v letu 1976. Uresničevanje intenzivne investicijske dejavnosti je bilo možno zagotoviti z relativno višjo udeležbo drugih sred­ stev, zlasti z bančnimi krediti in tujimi sredstvi. Dosedanje gibanje cen pa tudi drugih osnovnih kazalcev gospodarskih gibanj, ki so v vzročni in posledični zvezi z gibanjem cen, kažejo, da smo po obdobju izrazito visoke in­ flacije, ko so cene na drobno naraščale po več kot 25 odstotkov na leto, dosegli v letih 1976 in 1977 relativno ugodne uspehe pri obvladovanju cen, saj se je njihova stopnja rasti znižala na okrog 11 odstotkov. Analiza in ocene pa kažejo, da nismo dosegli trajnejših uspehov pri odpravljanju osnovnih vzrokov

76

za naraščanje cen oziroma globljih premikov v strukturi go­ spodarstva in družbenih dejavnostih. To znatno zavira uve­ ljavljanje ustavno opredeljenega položaja delavca v združenem delu in razširjeni reprodukciji. Ko smo na podlagi novih sistemskih rešitev zagotovili iz­ kazovanje realnega dohodka v temeljnih organizacijah združe­ nega dela in opredelili način obvladovanja nelikvidnosti, so se zaostrili problemi poslovanja in gospodarjenja v organizacijah združenega dela, posebej v tistih, ki so že dalj časa poslovale z izgubami, na robu rentabilnosti ali s padajočim trendom ustvarjenega dohodka. Kljub široko zasnovani družbeni akciji za odpravljanje traj­ nih slabosti v gospodarjenju je bila celotna dejavnost v precejš­ njem številu temeljnih organizacij združenega dela in drugih nosilcev gospodarskega razvoja usmerjena predvsem na reše­ vanje tekočih gospodarskih vprašanj. Premalo je temeljila na jasnih in dolgoročnih stabilizacijskih programih, povezanih z razvojem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Ko­ munisti se niso v zadostni meri zavzemali, da bi se delavci, samoupravni, strokovni in poslovodni dejavniki ter sindikat in druge organizirane subjektivne sile v vseh tistih temeljnih organizacijah, kjer ugotavljajo izgubo ali že dalj časa poslujejo na meji rentabilnosti, dosledno zavzemali za realno in kon­ kretno ugotavljanje subjektivnih in objektivhih vzrokov za težave ter takoj učinkovito ukrepali. Še zlasti so si premalo prizadevali, da bi se temeljne organizacije, ki poslujejo z izgubo ali na meji rentabilnosti, povezovale s temeljnimi organizaci­ jami, s katerimi so medsebojno soodvisne v procesu družbene reprodukcije, oblikovale skupne programe razvoja, ki bi bili usklajeni z usmeritvami srednjeročnega razvoja, združevale z njimi delo in sredstva na dohodkovnih osnovah ter pripravile vse potrebne ukrepe za odpravljanje slabosti in težav v proiz­ vodnji, poslovanju in gospodarjenju. Ponekod so poskušali zvrniti krivdo za neučinkovito gospodarjenje le na po­ manjkljive sistemske rešitve, slabo vodenje ekonomske poli­ tike in omejevalne administrativne ukrepe. S široko in in­ tenzivno družbenopolitično akcijo pa je v največjem delu te­ meljnih organizacij že prevladalo spoznanje, da lahko ne­ stabilne gospodarske tokove uravnotežijo predvsem delavci v združenem delu in da le njihovo planiranje in odločanje vodi do večjih rezultatov in delovne ter socialne varnosti. 36. V preteklem obdobju smo se komunisti zavzemali za

77

intenzivni razvoj in kakovostni napredek vseh družbenih de­ javnosti, še posebno tistih, ki lahko največ prispevajo k dvigu družbene produktivnosti dela. Prispevali smo k temu, da so bile z družbenim planom razvoja SR Slovenije za obdobje 1976-1980 med temeljnimi prednostnimi nalogami opredeljene zlasti: hitrejši razvoj usmerjenega izobraževanja, uveljavljanje raziskovalnega dela ter nekatere naloge na drugih področjih, predvsem v kulturi, zdravstvu in otroškem varstvu. V obdobju med obema kongresoma smo uspešno uresniče­ vali načelo, da mora družbeni standard delovnih ljudi naraščati hitreje od osebne porabe. Med najpomembnejše dosežke na področju družbenih dejavnosti lahko štejemo opredelitev ti­ stih elementov družbenega standarda, ki si ga delavci soli­ darno zagotavljajo v enotnem obsegu in pod enakimi pogoji na vseh območjih Slovenije, ne glede na dohodkovne možnosti združenega dela na posameznem območju. V vsebinskem in materialnem pogledu smo v medkongresnem obdobju dosegli pomembne uspehe pri nenehni krepitvi osebnega, zlasti pa družbenega standarda. V preteklih štirih letih je življenjska raven delovnih ljudi in občanov naraščala po več kot 5 odstotkov na leto. Osebna poraba je rastla nekoliko počasneje (4,6 odstotka na leto), druž­ beni standard pa v skladu s sprejetimi usmeritvami hitreje (okrog 7,5 odstotka na leto). Na področju družbenega stan­ darda smo zlasti intenzivno reševali stanovanjsko vprašanje in probleme otroškega varstva. Izboljšuje se tudi ekonomski in socialni položaj kmetov ter družbeni standard na podeželju, s čemer se zmanjšujejo razlike v življenjskih pogojih med vasjo in mestom ter razširjajo možnosti za uveljavljanje pravic ob­ čanov v vzgoji, izobraževanju, varstvu otrok, kulturi, zdravstvu ipd. tudi na manj razvitih območjih. Že nekaj let dosegamo v Sloveniji polno zaposlenost pre­ bivalstva, obenem pa postopno izboljšujemo kvalifikacijsko strukturo zaposlenih. Še zlasti je pomembno, da smo dosegli izredno visoko stopnjo zaposlenosti žensk. Na manj razvitih območjih smo povečali število novih delovnih mest. Ugo­ dnejše možnosti ustvarjamo tudi za naložbe družbenega go­ spodarstva, priče smo prvih uspehov samoupravne preobrazbe kmetijstva, kar vse povečuje možnosti za zaposlovanje in vra­ čanje naših delavcev iz tujine. Na drugi strani smo z družbenim dogovarjanjem ustvarili osnove za ugodnejše življenjske ra­ zmere tudi delavcem iz drugih republik, ki se zaposlujejo v 78

Sloveniji. Prav tako smo pospešili prizadevanja za izboljšanje družbenoekonomskih pogojev za zaposlovanje delavcev, ki se vračajo. Uspešno uresničujemo dolgoročne cilje pri izenačevanju pogojev za razvoj otrok in mladine. S podaljšanjem poro­ dniškega dopusta smo izboljšali varstvo otrok zaposlenih ma­ ter. V organizirano otroško varstvo smo na novo vključili okrog 16.600 otrok, tako da je v organiziranem otroškem varstvu že 27 odstotkov vseh predšolskih otrok, še enkrat več kot pred VII. kongresom Zveze komunistov Slovenije. Toda neskladje med zaposlenostjo staršev in vključenostjo otrok v organizirano otroško varstvo je še vedno veliko. Z malo šolo smo ustvarjali enotne možnosti otrok za vstop v osnovno šolo ter vanjo vključili skorajda vse,otroke. Na po­ dročju osnovnega šolstva smo s solidarnostnim dopolnjeva­ njem sredstev zagotovili vsem otrokom enotni temeljni pro­ gram osnovnošolske vzgoje in izobraževanja. Odstotek učen­ cev, ki končajo osnovno šolo, se je povzpel na 98,7, k čemur prispevajo svoj delež tudi nove metode dela v osnovnih šolah. Kot novo vsebino in obliko dela v osnovnem šolstvu smo začeli razvijati celodnevno šolo, hkrati pa smo razširili podaljšano bivanje otrok v šoli. Tako smo v podaljšano bivanje vključili 11,2 odstotka vseh učencev, v celodnevno osnovno šolo pa 4,6 odstotka. Razširili smo - zlasti na podlagi sredstev, zbranih s samoprispevki občanov - osnovnošolske prostorske zmog­ ljivosti. Različni pogledi na preosnovo srednjega in visokega šolstva v usmerjeno izobraževanje so ovirali pripravo strokovnih pred­ logov, tako da smo v dveh letih le uspeli pripraviti skupno programsko osnovno usmerjenega izobraževanja. Priprava predmetnikov za skupno programsko osnovo in finalno izobra­ ževanje poteka uspešno, pri čemer sodeluje v šestnajstih delov­ nih skupinah prek stopetdeset delegatov iz gospodarskih or­ ganizacij združenega dela, iz vzgojnoizobraževalnih organizacij ter strokovnih delavcev Zavoda za šolstvo SRS. V srednje šole smo uvedli učnovzgojni program »Samoupravljanje s temelji marksizma« in predmetno področje splošnega ljudskega od­ pora. Širitev tega znanja pri mladih že pomembno vpliva na vzgojo in izobraževanje za samoupravljanje. Kljub omenjenim dosežkom pa nam ni uspelo uresničiti kongresnih zahtev, da bi si mladi delavci v procesu poklicnega usposabljanja pridobili več splošnega znanja, po drugi strani

pa smo v splošno izobraževalnih šolah še premalo uveljavili sestavine izobraževanja za delo in z delom. Učne programe smo delno posodobili in prilagodili potrebam dela v nekaterih visokošolskih organizacijah. Ni pa še prišlo do tesnejše pro­ gramske povezanosti med visokim in srednjim šolstvom, ki naj bi pripeljala do skrajševanja šolskih programov in študija. Večjo skladnost pri vpisu v srednje šole in visoko šolstvo smo si prizadevali doseči tudi z vnaprejšnjimi vpisi, omeji­ tvami vpisa ter preusmeritvami mladih v druge šole. Neskladij vpisa s tem nismo v celoti odpravili, lahko pa ugotovimo, da učinkovitost šolanja narašča. K izboljševanju možnosti mladih za šolanje in k odprav­ ljanju socialnih razlik prispeva tudi intenzivna gradnja triin­ dvajsetih dijaških in študentskih domov. Akcija za gradnjo teh domov pa je tudi pokazala, da je možno zbirati sredstva po samoupravni poti. V medkongresnem obdobju se je znatno poglobil interes delovnih ljudi in občanov za razvoj kulture v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, v društvih in drugih oblikah kulturnoumetniškega ustvarjanja ter interes za profe­ sionalno kulturno ustvarjalnost. Za širitev kulturnih dejavnosti je vsekakor pomembno na­ črtno zbiranje sredstev za investicije na osnovi kriterijev in prednosti za izgradnjo. Kot najpomembnejše akcije lahko oce­ nimo aktivnost za gradnjo kulturnih domov in knjižnic. Kul­ turni domovi naj bi postajali družbeno-kulturni centri v posa­ meznih občinah in krajevnih skupnostih. Za zavarovanje kul­ turne dediščine je še posebej pomembno oblikovanje kriterijev za solidarnostno zbiranje sredstev za spomeniško varstvo in arhive, še zlasti pa za varovanje kulturne dediščine narodnooosvobodilnega boja. Kljub prizadevanjem za izboljšanje materialnega položaja kulturnih dejavnosti pa nam še ni uspelo izboljšati družbenoe­ konomskega položaja delavcev v kulturi in še posebej urediti položaja svobodnih umetnikov in ustvarjalcev. V medkongresnem obdobju je bilo zgrajenih okrog 60.000 stanovanj, med njimi 7000 iz solidarnostnih skladov za družine z nizkimi dohodki, mlade družine in starejše občane. Na pod­ lagi meril za razdeljevanje družbenih najemnih stanovanj, ki so jih oblikovali v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela, vse bolj uspešno rešujemo stanovanjska vprašanja delav­ cev iz neposredne proizvodnje. Z družbeno akcijo smo uspeli

80

vključiti v stanovanjsko graditev tudi znatna sredstva ob­ čanov, zlasti z namenskim stanovanjskim varčevanjem. Manj uspešni smo bili pri preprečevanju naglega naraščanja cen v stanovanjski gradnji ter pri pospešenem urejanju problemov urbanistične in zemljiške politike, kar je v znatni meri zaviralo učinkovitost in smotrnost stanovanjske gradnje. Skoraj vse prebivalstvo je pokojninsko zavarovano. Z rednim usklajevanjem pokojnin ter z varstvenim dodatkom smo varovali gmotni položaj upokojencev pred vplivi nara­ ščanja življenjskih stroškov. Pomembno je, da smo izpopol­ njevali tudi starostno zavarovanje kmečkega prebivalstva, hkrati pa poteka tudi usklajevanje celotnega pokojninskega sistema z ustavo in zakonom o združenem delu. Zdravstveno varstvo se približuje ravni, ki je značilna za razvite države. To je rezultat rasti življenjskega standarda, zdravstvene osveščenosti prebivalstva, razmeroma velikih na­ ložb v osnovno in bolnišnično zdravstveno dejavnost, tudi v izgradnjo kliničnega centra, uporabe sodobnih medicinskih metod in razvite solidarnosti, na podlagi katere združujejo delovni ljudje velik del svojega dohodka za zadovoljevanje potreb po zdravstvenem varstvu. Popolno zdravstveno zavaro­ vanje vsega prebivalstva je omogočilo večjo izenačitev pravic iz zdravstvenega varstva med delavci in kmeti ter izboljšalo dostopnost do vseh oblik zdravstvenega varstva. V dostopnosti zdravstvenega varstva med posameznimi območji pa so še vedno razlike, ki so posledica različne družbenoekonomske razvitosti in tudi razporeditve zmogljivosti in kadrov v zdrav­ stveni dejavnosti. Ob vseh dosežkih zdravstvenega varstva ne moremo spregledati, da naraščajo poškodbe in nekatera obole­ nja (dihal, ožilja, alkoholizem in živčna obolenja), ki zahtevajo nova prizadevanja in močnejšo preusmeritev v preventivne oblike zdravstvenega varstva ter uresničevanje ukrepov za boljše delovne in življenjske razmere delovnih ljudi. Največji napredek v telesni kulturi ugotavljamo v vzgojnoizobraževalnem procesu. Velika večina šol ima šolsko ali študentsko športno društvo, povečal pa se je tudi obseg telesne vzgoje od vzgojnovarstvenih ustanov do univerze. Zgradili smo vrsto novih objektov za telesno kulturo: pridobili smo nad 150 telovadnic, več kot 20 bazenov, na stotine igrišč, nove stadione, na desetine trim stez itd. Povečalo se je tudi število pedagoških delavcev v telesni kulturi, tako poklicnih kot ama­ terskih. Število amaterskih delavcev, ki se vsako leto šolajo, se 6 VIII. kongres

I

81

je skoraj podvojilo, uspešnost šolanja pa se je bistveno pove­ čala (od 40-70 odstotkov). Izjemno se je povečal vpis na visoko šolo za telesno kulturo. Pomembno se je povečalo število di­ plomantov te šole kakor tudi diplomantov te smeri študija na pedagoški akademiji v Mariboru. V preteklem obdobju smo začeli organizirano razvijati tudi znanstveno raziskovalno delo v telesni kulturi.

IV. Idejna, organizacijska in kadrovska krepitev Zveze komunistov Slovenije 37. Zveza komunistov Slovenije je s svojo aktivnostjo med obema kongresoma utrdila in razvila organizirano delovanje zavestnih socialističnih sil. Uveljavljala je takšno idejnopoli­ tično aktivnost oblike in metode dela, da se je lahko uve­ ljavljala kot vodilna idejnopolitična sila znotraj socialistične samoupravne demokracije. V delovanju Zveze komunistov Slovenije smo tako razvili različne oblike demokratične pove­ zanosti med zvezo komunistov in delovnimi množicami v naj­ širših akcijah za spreminjanje pogojev in razmer njihovega življenja ter uresničevanje njihovih pravic in odgovornosti, ki jih imajo kot samoupravljalci in nosilci oblasti. V času med kongresoma je Zveza komunistov Slovenije poglobila in okrepila svojo vodilno idejnopolitično vlogo v družbi. To je dosegla s povečanjem svojega organiziranega političnega vpliva na vse dele in področja sistema socialistične samoupravne demokracije. Krepila je vlogo člana in osnovne organizacije zveze komunistov pri razvijanju socialističnih sa­ moupravnih odnosov. Toda organiziranost in metode dela članstva in organizacij zveze komunistov se še niso razvile tako, da bi zagotavljale organizirano delovanje članov v delega­ cijah, samoupravnih in delegatsko oblikovanih skupščinah in organih, v družbenopolitičnih organizacijah, društvih, znano­ sti, kulturi ter v drugih oblikah organizirane družbene zavesti. 38. Z razvojem samoupravljanja, predvsem delegatskega sistema, je bila večina delovnih ljudi in občanov vključena v različne oblike samoupravnega odločanja. V Sloveniji je bilo vključenih v uresničevanje konkretnih družbenopolitičnih na-

82

log okrog 270.000 delovnih ljudi in občanov, med njimi mnogo članov zveze komunistov. Tako je bilo v delegacijah za skup­ ščine družbenopolitičnih skupnosti iz temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti 25,04 odstotka članov zveze komunistov, v delegacijah iz krajevnih skupnosti 26,6 odstotka in v delegacijah samoupravnih interesnih skupnosti 17,3 odstotka. Idejnopolitični vpliv in učinkovitost komuni­ stov pa sta bila kljub velikemu številčnemu deležu še vedno preskromna. Subjektivne sile in tudi zveza komunistov še niso uveljavile učinkovitih oblik in metod dela za dosledno ure­ sničevanje ustavno opredeljene vloge delovnih ljudi in ob­ čanov v temeljnih organizacijah in skupnostih ter delegacijah. Zveza komunistov je po zadnjem kongresu, posebno pa po 5. seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, or­ ganizirala široko akcijo, da bi se sleherni komunist aktivno vključil v samoupravno aktivnost temeljnih organizacij in skupnosti, v delovanje delegatskega sistema in družbenopoli­ tičnih organizacij ter v celotni sistem socialistične samo­ upravne demokracije. Vendar pa v praksi pri tem še nismo dosegli pravih uspehov. Osnovne organizacije zveze komuni­ stov so se premalo ukvarjale z vsebinskimi problemi, ki jih delovni ljudje rešujejo v delegacijah in delegatsko oblikovanih skupščinah. Prešibko je še razvita organizirana povezava med komunisti, ki delujejo v delegacijah, in njihovimi osnovnimi organizacijami, komitejem in občinsko konferenco Zveze ko­ munistov Slovenije. Premalo je tudi razvita odgovornost ko­ munistov za delovanje in usmeritev delegacij- Zato so bile delegacije večkrat še prepuščene same sebi. Da bi zagotovili učinkovitejšo idejno in akcijsko enotnost zveze komunistov na posameznih področjih družbenih dejavnosti, smo uveljavljali različne oblike akcijskega povezovanja, kot so aktivi komuni­ stov v samoupravnih interesnih skupnostih na občinski in republiški ravni. Komunisti so še posebno po 5. seji central­ nega komiteja Zveze komunistov Slovenije spodbudili delova­ nje mnogih krajevnih organizacij socialistične zveze delovnega ljudstva, osnovnih organizacij sindikata in preverjanje druž­ benopolitične aktivnosti svojih članov in jih zadolževale za delo v drugih organizacijah in organih. S tem smo okrepili odgovornost komunistov za smeri uresničevanja družbene vloge drugih družbenopolitičnih organizacij. Pri uresničevanju naloge, da mora biti sleherni komunist tudi aktivist v družbenopolitičnih organizacijah in samo6*

83

upravnih organih, pa so se organizacije zveze komunistov po­ gosto zadovoljevale s formalnim ugotavljanjem števila svojega članstva v delegacijah družbenopolitičnih organizacij. Aktiv­ nost komunistov pa se je omejevala na formalno zadolžitev za delo, na razpravljanje o delegatskem sistemu, ne da bi ob tem sproti reševali pomembne vsebinske idejnopolitične pro­ bleme, s katerimi se srečujejo samoupravni organi, delegacije ali družbenopolitične organizacije. To pomeni, da so posa­ mezne osnovne organizacije še slabo povezane s komunisti, ki delujejo na posameznih družbenih področjih, in daje potrebno izpopolniti metode ter organiziranost zveze komunistov za od­ govornejše delo komunistov v celotnem socialističnem samo­ upravnem sistemu. Z aktivnostjo komunistov kot aktivistov socialistične zveze, zlasti pa ob aktivni vlogi Zveze komunistov Slovenije, je Socia­ listična zveza delovnega ljudstva Slovenije dosegla pomembne uspehe pri uresničevanju svoje družbene vloge in funkcije. To se odraža med drugim pri ustvarjanju idejnopolitičnih razmer za uveljavljanje ustavno opredeljenega družbenopolitičnega in ekonomskega položaja delovnega človeka v temeljnih samo­ upravnih skupnostih, v krepitvi skupščinskega sistema, uve­ ljavljanju delegatskega sistema, zlasti delegatskih odnosov itd. Zveza komunistov je ustvarjala ustrezne politične razmere, v katerih se je socialistična zveza delovnega ljudstva lahko vse bolj uveljavljala kot najširša demokratična zveza politično ak­ tivnih delovnih ljudi in občanov in kot enotna fronta vseh organiziranih subjektivnih sil. Zveza komunistov Slovenije je v svojih stališčih in sklepih poudarila nujnost delovanja komunistov v socialistični zvezi delovnega ljudstva, kjer se ideje zveze komunistov spreminjajo v materialno moč socialističnega samoupravljanja in kjer se zveza komunistov ter druge družbenopolitične organizacije povezujejo z neposrednimi interesi množic. Kljub takšni poli­ tiki Zveze komunistov Slovenije pa je za del komunistov delo­ vanje v socialistični zvezi delovnega ljudstva, zlasti v krajevnih organizacijah, še vedno drugotnega pomena. Podcenjevanje aktivnosti v socialistični zvezi delovnega ljudstva se kaže v tem, da se predvsem komunisti, ki so povezani v združenem delu, ne vključujejo dovolj v aktivnost socialistične zveze de­ lovnega ljudstva v krajevni skupnosti. Komunisti premalo usmerjajo delovanje organizacij socialistične zveze delovnega ljudstva v razpravljanje o življenjskih problemih delovnih ljudi 84

in občanov ulice, vasi, naselja, krajevne skupnosti, tako da bi v te razprave vključili vse tiste dejavnike, ki lahko prispevajo k njihovemu reševanju. Idejnopolitično delo komunistov v so­ cialistični zvezi delovnega ljudstva je zaradi pomanjkljivih me­ tod dela in slabe povezave organizacij in organov zveze komu­ nistov s komunisti, ki delajo v socialistični zvezi delovnega ljudstva, dokaj neučinkovito, razdrobljeno. Zadolžitve za delo morajo prevzemati člani zveze komunistov, ki so že močno obremenjeni z drugimi funkcijami, organizacije in organi zveze komunistov pa ne usmerjajo njihove aktivnosti in jim ne nu­ dijo dovolj pomoči. Pomembne uspehe smo dosegli tudi pri oblikovanju socia­ listične zveze kot fronte organiziranih socialističnih sil. Na osnovi uveljavljenih načel delegatskega sistema se vse bolj uveljavljajo tudi delegatski odnosi v socialistično zvezo pove­ zanih družbenopolitičnih dejavnikov. To dejstvo se izraža pri sprejemanju političnih odločitev oziroma akcijskih usmeritev in vseh dogovorov, sklenjenih v okviru socialistične zveze povezanih družbenopolitičnih dejavnikov. Ob tem naj pouda­ rimo našo prakso spoštovanja in upoštevanja akcijske samo­ stojnosti in družbene odgovornosti sleherne družbenopolitične organizacije kakor tudi vseh drugih organiziranih družbenih dejavnikov. Vrsta uspešnih družbenopolitičnih akcij v krajev­ nih skupnostih in Socialistični republiki Sloveniji, tako na primer volitve delegacij, krajevni samoprispevki, sprejem srednjeročnih planov razvoja in zakona o združenem delu, solidarnostne akcije idr., dokazuje uspešno enotno delovanje vseh družbenopolitičnih organizacij v okviru socialistične zveze delovnega ljudstva. Pri poenotenju aktivnosti so imeli pomembno vlogo komunisti. Pojavov vzporednega delovanja družbenopolitičnih organizacij in neučinkovitega razprav­ ljanja pa še vedno nismo v celoti presegli, zato se bo morala aktivnost komunistov v socialistični zvezi osredotočiti prav na odpravljanje teh pomanjkljivosti. Zveza komunistov si je prizadevala, da bi se v socialistični zvezi delovnega ljudstva uveljavili politično aktivni delovni ljudje kot nosilci boja za socialistične samoupravne odnose, s čimer bi se širil krog aktivistov socialistične zveze delovnega ljudstva. Lahko trdimo, da so komunisti v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Slovenije v zadnjem obdobju znatno okre­ pili socialistično zavest delovnih ljudi in občanov. Z dejav­ nostjo zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organi-

85

zacij so uspešno ustvarjali razmere za njihovo neposredno aktivnost in vključevanje v politične akcije. V Zvezi komuni­ stov Slovenije pa smo se zavedali, da bi bili lahko uspehi v delu organizacij socialistične zveze delovnega ljudstva še večji, če bi vsi člani zveze komunistov razumeli vlogo in funkcijo sociali­ stične zveze v socialističnem samoupravljanju in tudi v vseh konkretnih družbenih akcijah. Tako bi se manj zapirali v lastno organizacijo ter dajali več spodbud usklajeni družbenopoli­ tični akciji vseh družbenopolitičnih organizacij, hkrati pa se odločneje postavljali po robu forumskemu načinu dela ter zanemarjanju množičnega političnega dela med delovnimi ljudmi in občani. Komunisti, ki delajo v sindikatih, so svojo aktivnost osredo­ točili na samoupravno organiziranje in mobilizacijo delavcev za spremembo njihovega celovitega družbenoekonomskega položaja tako v temeljni organizaciji združenega dela kot v celotni družbi. Zavzemali so se za oblikovanje delegatskih razmerij v temeljnih organizacijah združenega dela, samo­ upravnih interesnih skupnostih in družbenopolitičnih skupno­ stih na vseh ravneh. Prizadevali so si za uresničevanje načela celovitosti dohodka in njegove delitve ter za uveljavljanje si­ stema družbenega dogovarjanja in samoupravnega sporazu­ mevanje na vseh področjih družbene reprodukcije. Sestavni del teh prizadevanj je bila tudi aktivnost, s katero naj bi uve­ ljavili celovitost samoupravnega planiranja in izbojevali go­ spodarsko stabilizacijo kot njegov nujni del. Vendar pa komu­ nisti v sindikatu še niso dovolj uspeli , da bi bile osnovne organizacije sindikata v vseh samoupravnih okoljih še bolj usmerjene k temeljnim vprašanjem, ki se tičejo družbenoeko­ nomskega položaja delavca v temeljni organizaciji združenega dela in še posebej v krajevni skupnosti. Doslej je bila aktivnost komunistov v sindikatih praviloma usmerjena k organizacijam združenega dela, se pravi k njihovim notranjim problemom. Pri tem so sindikati že dosegli pomembne rezultate, posebno pri reševanju vsakodnevnih problemov delavcev, ki so bi­ stveno povezani z delavčevim materialnim, samoupravnim in političnim položajem. Toda to ni dovolj. V našem samouprav­ nem sistemu so proizvajalna sredstva in celotni dohodek v rokah delavcev v združenem delu. V takšnih okoliščinah je življenjski in delovni položaj delavca odvisen ne samo od spoštovanja samoupravnih pravic, ampak tudi od rezultatov gospodarjenja s proizvajalnimi sredstvi in dohodkom. Zato 86

bodo morali komunisti v sindikatih idejnopolitično delovati tako, da bodo sindikati s konkretnimi informacijami opozarjali delavce na neposredno odvisnost njihovega življenjskega in ekonomskega položaja, tako od produktivnosti njihovega last­ nega tekočega dela kakor od njihovega razpolaganja z druž­ benimi sredstvi in dohodkom. Komunisti v Zvezi združenj borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije so v času med kongresoma opravili po­ membno družbenopolitično vlogo, saj so bili v središču vseh pomembnih družbenopolitičnih akcij. Kot del zavesti sociali­ stičnih sil so se komunisti dejavno vključili v reševanje vseh bistvenih vprašanj razvoja demokratičnih družbenopolitičnih odnosov, ki so temelj graditve socialistične samoupravne družbe. Zveza komunistov se je zavzemala, da bi bili borci vključeni kot ustvarjalni in napredni subjekt znotraj sociali­ stične zveze delovnega ljudstva in bi nenehno vplivali na ce­ lotna družbenopolitična dogajanja. Pomembno mesto je imela organizacija Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne voj­ ske Slovenije pri prenašanju revolucionarnih tradicj, ki se danes uveljavljajo v socialistični zvezi delovnega ljudstva zato, da bi nenehno bogatili vrednote revolucije, ki naj bi tudi danes usmerjale naš boj za socialistično samoupravljanje. Zavzemali so se tudi za razumevanje in pomoč odporniškim in osvobodil­ nim gibanjem v svetu ter dajali pobude za družbeno urejanje socialnih in drugih vprašanj udeležencev narodnoosvobodil­ nega boja in revolucije. Z graditvijo idejno in akcijsko enotne organizacije mladih, ki omogoča izražanje interesov vseh delov mladine, so komuni­ sti prispevali k temu, da postaja Zveza socialistične mladine Slovenije organizacija za množično vključevanje mladih v ce­ lotni proces družbenega odločanja. Uspešnost takšne vsebin­ ske in organizacijske preobrazbe organizacije mladih pa je bila v marsičem odvisna od njihove ustvarjalne dejavnosti v zvezi komunistov. V medkongresnem obdobju smo dosegli po­ membne uspehe pri vključevanju mladine v zvezo komuni­ stov. Stalno smo tudi poudarjali, da je prva naloga mladih komunistov neposredna aktivnost v Zvezi socialistične mla­ dine Slovenije. Z uveljavljanjem razvejenega družbenopolitič­ nega izobraževanja se je veliko mladih ljudi usposobilo za prevzemanje nalog in odgovornosti v graditvi našega sociali­ stičnega samoupravnega sistema. Treba pa je tudi ugotoviti, da del komunistov - mladincev ni v zadostni meri vključen v 87

ideološko in politično akcijo znotraj mlade generacije. Po­ sledica tega je, da ostajajo posamezni deli mlade generacije zunaj socialističnih samoupravnih tokov oziroma ne prihajajo v zvezo komunistov, npr. precejšen del kmečke mladine, ki ostaja na vasi. Pri mladih komunistih, članih Zveze sociali­ stične mladine Slovenije, ni vselej dovolj razvito spoznanje, da bi bila njihova ustvarjalnost in vnema lahko pomemben in hkrati kritičen sooblikovalec na področjih, kot so mladinski tisk, zabavne in kulturne prireditve, ki so namenjene mladini, na telesno-kulturnem področju in v nekaterih interesnih or­ ganizacijah, kjer je pretežno vključena mlada generacija. Ni nam vselej uspelo, da bi v vseh teh okoljih komunisti razvili revolucionarno akcijo. Združevanje delovnih ljudi in občanov v družbene organi­ zacije in društva postaja v naši družbi sestavni del procesa osvobajanja dela. Njegove različne oblike so pomembne tudi za vključevanje mladine v družbenopolitično aktivnost. V svoji aktivnosti smo komunisti upoštevali, da imajo združenja, druš­ tva in druge oblike interesnega povezovanja in združevanja ljudi pomembno vlogo v socialistični vzgoji, pri razvijanju bratstva in enotnosti, negovanju pridobitev narodnoosvobodil­ nega boja, patriotizma in pripadnosti socialistični samo­ upravni skupnosti. Kljub temu pa smo premalo organizirano vplivali na programsko usmerjenost, vsebino dela in notranje odnose, še posebej pa na kadrovsko politiko v teh organizaci­ jah.

Vloga in organiziranost člana, osnovnih organizacij in vodstev

39. Na zadnjih kongresih zveze komunistov smo poudarili, da mora biti njen član nosilec oblikovanja politike zveze komu­ nistov. Vrsta pomanjkljivosti v delovanju članstva, osnovnih organizacij in vodstev zveze komunistov, ki smo jih nekajkrat podrobno analizirali po VII. kongresu Zveze komunistov Slo­ venije priča, da tega izhodišča idejnopolitičnega delovanja zveze komunistov še nismo uspeli docela uveljaviti v praksi. V zvezi komunistov so še člani in posamezne organizacije, ki ob celotni revolucionarni preobrazbi družbe niso pokazali dovolj aktivnosti, angažiranosti in usposobljenosti, da bi se vanjo vključili kot revolucionarni dejavnik. Del članov zveze komu-

88

nistov še ni v središču družbenih in političnih dogajanj, nji­ hova pasivnost pa hromi tudi delovanje drugih družbenopoli ­ tičnih organizacij in samoupravnih organov. Pasivnost je pogo­ sto tudi znamenje premajhne revolucionarnosti ter strpnega in oportunističnega odnosa do tehnokratskih pojavov in birokrat­ skega obnašanja. Takšni člani s svojim oportunističnim od­ nosom ne prispevajo k ugledu zveze komunistov. Pasivnost članstva je tudi posledica pomanjkljive organiziranosti in me­ tod dela osnovne organizacije, v posameznih okoljih pa tudi forumskega načina dela, ki osnovno organizacijo in člana poti­ ska zgolj v položaj izvrševalca politike zveze komunistov. 40. V medkongresnem obdobju smo si prizadevali, da bi zagotovili organizirani idejnopolitični vpliv komunistov v vseh temeljnih samoupravnih skupnostih. S tem namenom smo ustanavljali nove osnovne organizacije zveze komunistov. Tako se je število osnovnih organizacij zveze komunistov pove­ čalo od 2361 ob koncu leta 1973 na 4482 ob koncu leta 1977. Največ novih osnovnih organizacij zveze komunistov je v go­ spodarstvu, do porasta pa je prišlo tudi v družbenih dejav­ nostih in državni upravi. V krajevnih skupnostih pa je bilo ustanovljenih 117 novih osnovnih organizacij zveze komuni­ stov. Velikih osnovnih organizacij s sto in več člani je le še okrog 50, kar pomeni, da je Zveza komunistov Slovenije bolje organizirana za akcijo. Vendar pa imamo okrog 340 majhnih osnovnih organizacij, ki imajo le 3 do 5 članov. Ugotavljamo, da v organiziranosti in delovanju zveze komunistov še nismo vedno in povsod uresničili načela, da moramo ustanoviti osnovno organizacijo zveze komunistov v sleherni temeljni organizaciji ali krajevni skupnosti. Med organizacijami združe­ nega dela so, kljub temu da smo ustanovili veliko število novih osnovnih organizacij zveze komunistov, še temeljne organiza­ cije združenega dela in delovne skupnosti ter enovite delovne organizacije brez osnovne organizacije zveze komunistov. Organizacije zveze komunistov v organizacijah združenega dela so povezovale aktivnost komunistov, vendar premalo na osnovi enotno sprejete politike zveze komunistov. Tako smo se v organizacijah združenega dela soočali s težnjo, da bi svete zveze komunistov kot obliko povezovanja aktivnosti komuni­ stov in osnovne organizacije zveze komunistov spremenili v obliko jalovega in neučinkovitega razpravljanja, na drugi strani pa v orodje vodilnih struktur, njihove oblasti v imenu delavcev. Sveti zveze komunistov v temeljnih organizacijah

89

združenega dela in sestavljenih organizacijah združenega dela niso v celoti opravljali povezovalne vloge komunistov iz osnov­ nih organizacij na osnovi širšega družbenega interesa. Osnovne organizacije so se vse preveč zapirale v svoje ozke interese, na ravni sestavljenih organizacij združenega dela in organizacij združenega dela pa podlegale vsiljevanju stališč in sklepov poslovodnih struktur. Člani posameznih svetov ozi­ roma komitejev v sestavljenih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela so bili tudi premalo povezani z neposrednimi problemi delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Zato so delegacije in njihovi organi pogosto sprejemali drugačna stališča ob posameznih problemih kot sveti zveze komunistov na ravni sestavljene organizacije zdru­ ženega dela oziroma drugih asociacij. V praksi smo imeli tudi primere, da so oblikovali različna stališča v vodstvenih struk­ turah brez upoštevanja mnenja delavcev pa tudi brez soglasja članstva v osnovni organizaciji. Od vseh krajevnih skupnosti v Sloveniji (1044) jih ima okrog 780 tudi osnovne organizacije zveze komunistov. Brez osnovnih organizacij ZK in drugih oblik organiziranosti je torej še okrog četrtina vseh krajevnih skupnosti. V krajevnih skupnostih, posebno v mestih, se v družbenopolitično življenje še vedno slabo vključujejo komunisti, ki so povezani v organi­ zacijah združenega dela. Sveti zveze komunistov kot organiza­ cijska oblika povezovanja aktivnosti komunistov v krajevnih skupnostih v nekaterih okoljih še niso uspeli organizirati ko­ munistov za delovanje tudi v krajevni skupnosti. Vzroke za neučinkovito delovanje svetov zveze komunistov v krajevnih skupnostih pa je treba iskati tudi v premajhni aktivnosti vseh organiziranih socialističnih sil, da bi krajevno skupnost razvili kot temeljno obliko povezanosti občanov oziroma krajanov in delavcev v združenem delu. Iz teh razlogov je zveza komuni­ stov dala pobudo, naj v krajevnih skupnostih oblikujejo kra­ jevne organizacije s konferencami in komiteji. Predstavljale naj bi trdnejšo in predvsem učinkovitejšo obliko povezovanja in usmerjanja aktivnosti vseh komunistov, ki delajo in prebi­ vajo v krajevni skupnosti, in tudi obliko povezovanja vseh osnovnih organizacij ZK v krajevni skupnosti. V mestnih kra­ jevnih skupnostih smo okrepili povezovanje komunistov v aktivih zveze komunistov na območju hišnih svetov, ki imajo pomembno vlogo pri razvijanju hišne samouprave in povezo­ vanju aktivnosti komunistov tam, kjer prebivajo. 90

41. Pri uveljavljanu vodilne idejnopolitične in avantgardne vloge so imela pomembno vlogo tudi vodstva zveze komuni­ stov, ki so organizirala in usklajevala idejnopolitično akcijo članstva in osnovnih organizacij zveze komunistov ter zagotav­ ljala neposredno odgovornost članstva in celotne zveze komu­ nistov za idejnopolitične razmere v družbi. Vodstva zveze ko­ munistov so bila v preteklem obdobju zelo aktivna. Ugotovimo lahko, da so vodstva zveze komunistov na vseh ravneh sproti oblikovala stališča do poglavitnih vprašanj naše družbe oziroma okolij, kjer so delovala. Tako so prihajale do osnovnih organizacij pomembne pobude za njihovo aktivnost na podlagi jasno oblikovanih idejnih in političnih stališč. Priza­ devali smo si, da bi vodstva glede na obseg odgovornosti, ki jih določa statut, spodbujala stike med člani, osnovnimi organiza­ cijami in vodstvi, ker smo se zavedali, da je to prvi pogoj za hitro reagiranje. Takšen način dela je terjal tudi uveljavljanje novih metod in načinov dela. Tako oblikujejo komiteji občinskih konferenc bolj jasne in pravilne ocene o razmerah v občini in v posameznih osnovnih organizacijah zveze komunistov in krajevnih skupnostih. Po­ gostejši so sestanki s sekretarji zveze komunistov, komiteji uveljavljajo prakso obiskov v osnovnih organizacijah in svetih zveze komunistov, organizirajo skupne seje z osnovnimi or­ ganizacijami zveze komunistov ter usklajujejo aktivnost ko­ munistov tam, kjer je treba problem reševati. Tudi medobčinski sveti Zveze komunistov Slovenije so v medkongresnem obdobju opravili pomembno vlogo pri uve­ ljavljanju vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov, za­ gotavljanju idejne in akcijske enotnosti, koordinaciji dela in pri spodbujanju aktivnosti na posameznih področjih. V akcijo za spreminjanje odnosov in usposabljanje članstva so se nepo­ sredno vključili tudi organi centralnega komiteja Zveze komu­ nistov Slovenije. Organizirali so vrsto posvetovanj, seminarjev za sekretarje komitejev in druge komuniste ter številne pogo­ vore v občinskih organizacijah Zveze komunistov Slovenije. Prav ti pogovori so potrdili, da je razprava o konkretnih pro­ blemih uresničevanja politike zveze komunistov skupaj s sklepi o nadaljnji aktivnosti komunistov postala zelo učin­ kovita oblika in metoda delovanja vodstev in organizacij zveze komunistov. Kljub temu pa ugotavljamo, da vseh možnosti za vpliv člana na oblikovanje politike še nismo do kraja izkoristili. Prešibka 91

dejavnost pri oblikovanju stališč v vodstvih jemlje članom voljo do dela, tako da postanejo neprizadeti in se ne čutijo odgovorne za uresničevanje sprejetih stališč. Če se stališča vodstev sprejemajo brez ustvarjalnega prispevka članstva in osnovnih organizacij zveze komunistov, se to odraža tudi v premajhni sposobnosti za konkretizacijo sprejetih stališč ozi­ roma za njihovo uresničitev v praksi. Demokratični centralizem

42. Z demokratičnimi metodami dela v Zvezi komunistov Slovenije smo si prizadevali uresničevati takšne odnose, ki so članom, osnovnim organizacijam in vodstvom zveze komuni­ stov omogočali samostojno pobudo in ustvarjalni prispevek k oblikovanju stališč, politike in akcije zveze komunistov. Tako so lahko člani in osnovne organizacije uspešno uve­ ljavljali stališča zveze komunistov v samoupravnih skupnostih in organizacijah, delegacijah in skupščinah. Vendar pa nam teh demokratičnih odnosov ni uspelo uveljaviti v vseh okoljih. Zveza komunistov se je upirala praksi oblikovanja stališč in odločitev v ozkih krogih, oziroma v t. i. političnih aktivih, saj je takšna praksa onemogočala demokratičnost delovanja vseh organiziranih socialističnih sil, škodovala pa je tudi uveljavlja­ nju demokratičnega centralizma v sami zvezi komunistov. Prav v sprejemanju odločitev v ozkih krogih so tudi vzroki pasivnosti in neustvarjalnosti mnogih članov in osnovnih or­ ganizacij. V zvezi komunistov še nismo dosegli takšnih razmer, da bi pri oblikovanju politike sodelovali vsi člani in vse osnovne organizacije zveze komunistov, saj se v nekaterih okoljih še niso aktivno vključili v samoupravno in družbeno­ politično življenje. Pasivnost članstva, izmikanje družbenopo­ litični aktivnosti in oportunistično ravnanje v posameznih ak­ cijah, zaradi česar so bile te akcije manj učinkovite, kažejo, da je bila enotnost v organizacijah zveze komunistov v posamez­ nih primerih le navidezna in ni vedno temeljila na razviti komunistični zavesti. Premalo je bilo idejnopolitične diferen­ ciacije znotraj zveze komunistov v vseh tistih primerih, ko posamezni člani niso odločno uresničevali politike zveze ko­ munistov oziroma niso dosledno uveljavljali demokratičnih oblik in metod delovanja. V Zvezi komunistov Slovenije smo nenehno skrbeli tudi za

92

ustrezno socialno in starostno sestavo zveze komunistov, nje­ nih organizacij in vodstev. Od osnovne organizacije, občinskih vodstev pa do centralnega komiteja smo sproti ugotavljali in analizirali gibanje v sestavi Zveze komunistov Slovenije, na podlagi teh analiz načrtovali aktivnost in oblikovali politiko sprejemanja v Zvezo komunistov Slovenije. Tako se je število članov zveze komunistov znatno povečalo. V zvezi komunistov je vedno več ljudi iz neposredne proizvodnje in mladih. Le število kmetov v članstvu zveze komunistov se ni povečalo.

Socialna in starostna struktura Povečanje števila članstva zveze komunistov odraža okrep­ ljeno idejnopolitično vlogo zveze komunistov v času po VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije. Tako se je od začetka leta 1974 do konca leta 1977 število članov zveze komunistov od 67.069 povečalo na 101.965, oziroma za 34.896 članov. Ven­ dar ugotavljamo marsikje še slabo politično in akcijsko usposobljenost novih članov. Pokazalo se je tudi, da niso pov­ sod dosledno upoštevali kriterijev za sprejem v zvezo komuni­ stov. Tako pri nekaterih novosprejetih članih zveze komuni­ stov lahko ugotovimo, da so se v zvezo komunistov vključili iz karierističnih pobud, v prepričanju, da si bodo s tem zagotovili ugodnejši družbeni položaj. V zvezi komunistov smo se vztrajno bojevali proti temu pojavu. Poudarjali smo, da morajo celotno politiko zveze komuni­ stov prežemati interesi delavcev in da bo Zveza komunistov Slovenije le z doslednim bojem za interese delavskega razreda, za razvoj socialističnega samoupravljanja in za uresničevanje socialističnih načel lahko postala resnična avantgarda delav­ skega razreda. Takšna usmerjenost zveze komunistov se je odražala tudi v politiki sprejemanja v zvezo komunistov. Zav­ zemali smo se, da bi prihajali v vrste zveze komunistov tisti delavci, samoupravljalci in občani, ki so tako po svojem polo­ žaju v družbi kot po svoji zavesti sposobni zagotavljati takšno uresničevanje vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov in njene funkcije, kot ju opredeljuje ustava. Sprejem delavcev v zvezo komunistov in ustvarjanje delavske večine smo pove­ zovali v celovit proces uresničevanja interesov delavcev v poli­ tiki zveze komunistov in v družbi. Zato nam ni šlo zgolj za doseganje številčne večine delavcev iz neposredne proizvod-

93

nje, temveč pretežno za vprašanje in nalogo, kako zagotoviti, da bo celotna aktivnost zveze komunistov zagotavljala takšen razvoj družbe, v katerem bomo zavestno in organizirano ure­ sničevali interese delavskega razreda. Pri tem pa smo se zave­ dali, da takšne usmeritve ne moremo dosegati brez številčno močne zastopanosti delavcev iz neposredne proizvodnje v Zvezi komunistov Slovenije. Zato smo sprejeli načelo, da naj sprejemanje v zvezo komu­ nistov odraža socialno strukturo, v kateri osnovne organizacije zveze komunistov oziroma napredne sile v njej delujejo. V tem smo videli tudi postopno pot za uresničevanje delavske večine v zvezi komunistov. Hkrati pa je Zveza komunistov Slovenije pri širitvi svoje aktivnosti, pri oblikovanju političnih stališč in pri njihovem uresničevanju uveljavljala takšne delovne me­ tode, da so lahko politiko zveze komunistov neposredno oblikovali tudi komunisti - neposredni proizvajalci. Zato smo tudi nenehno krepili dejavnost njihovih partijskih aktivov. V tem času smo v Zvezo komunistov Slovenije sprejeli veliko število delavcev, tako da jih je 57,3% več kotleta 1974. V letu 1974 je bilo v Zvezi komunistov Slovenije 19.853 delavcev ali 29,6% vsega članstva Zveze komunistov Slovenije, v letu 1977 pa jih je bilo 31.235 ali za 57,3% več kot leta 1974. Njihov delež v strukturi članstva Zveze komunistov Slovenije se je tako zvišal in predstavlja zdaj 30,8% vseh članov Zveze komu­ nistov Slovenije. Sprejemanje v Zvezo komunistov Slovenije pa še ni postalo sestavni del idejnopolitične akcije vseh osnovnih organizacij zveze komunistov. Ponovno upadanje sprejema tudi delavcev in mladine ponekod utemeljujejo s povečano skrbjo za kvali­ teto sprejemanja v Zvezo komunistov Slovenije. Tak izgovor pa v razmerah delovanja delegatskega sistema in kadrovskih priprav na volitve delegatov ni povsem sprejemljiv, saj želijo tako ponekod opravičiti idejnopolitično pomanjkljivo delova­ nje osnovnih organizacij zveze komunistov. Na to opozarja tudi nizek delež članov zveze komunistov med zaposlenimi na po­ dročju industrije, gradbeništva, kmetijstva ter v šolah za učence v gospodarstvu. V mnogih delovnih okoljih pa v Zvezi komunistov Slovenije ne dosegajo delavske večine ter ustrez­ nega deleža žensk in mladine, čeprav delavci, ženske in mla­ dina prevladujejo med zaposlenimi.

94

Kadrovska politika

43. V praksi delovanja zveze komunistov je postala kadrov­ ska politika sestavni del njenih prizadevanj za hitrejši in celovi­ tejši razvoj socialističnih samoupravnih odnosov. Zveza komu­ nistov je močno okrepila akcijo za podružbljanje ter demokra­ tično uresničevanje kadrovske politike. Ob zagotavljanju enotnosti, celovitosti ciljev, načel in meril, demokratičnosti in ob nenehni skrbi za odgovorno uresničeva­ nje sprejetih dogovorov v kadrovski politiki je zveza komuni­ stov oblikovala pomembna izhodišča za samoupravno spreje­ manje in družbeno dogovarjanje v kadrovski politiki. Druž­ bena praksa je potrdila načela in usmeritev zveze komunistov, ki so tako postala skupna osnova za delovanje vseh družbeno­ političnih in samoupravnih subjektov pri vodenju, načrtova­ nju, sporazumevanju in dogovarjanju v kadrovski politiki. Na­ predek se kaže tudi v tem, da v temeljnih organizacijah združe­ nega dela in od tod naprej bolj sistematično načrtujejo kadrov­ ske potrebe in da o kadrovski politiki in konkretnih kadrov­ skih rešitvah vse bolj odločajo v samoupravnih organih, pri tem pa vse bolj upoštevajo načela ter stališča samoupravne kadrovske politike, sprejete v družbenopolitičnih organizaci­ jah. Prav tako je možno ugotoviti napredek v kakovosti in izboljšanju kadrovskih služb. Precej več skrbi smo posvečali tudi idejnopolitičnemu usposabljanju ter vzgoji kadrov, ki za­ sedajo vodilna delovna mesta tako v gospodarstvu kot v drugih dejavnostih. Ne glede na te dosežke pa vendar ugotavljamo, da smo prav na kadrovskem področju imeli pogosto najbolj zaostrene bitke. V teh bitkah se je Zveza komunistov Slovenije spopadala z negativnimi pojavi, ki so v bistvu težili k odtujitvi kadrovske politike od delovnih ljudi. Ti pojavi so se odkrito ali prikrito kazali v zaprtosti odločanja o kadrovski politiki v ozke skupine ljudi, v liberalističnih pogledih na kadrovsko politiko in kadre, ki naj bi jih naš družbeni razvoj porajal spontano, brez dejavne vloge organizirane družbe in subjektivnih sil, v pačenju moral­ nopolitičnih meril, sektaštvu in oportunizmu itd. Zveza komunistov je s svojo akcijo, z jasno idejnopolitično naravnanostjo, sproti obračunavala z odkloni v kadrovski poli­ tiki, hkrati pa zagotavljala pogoje, da lahko delovni človek v vse večji meri spoznava in rešuje odprta vprašanja kadrovske politike, ki so najtesneje povezana z družbenim razvojem.

Zato smo si močno prizadevali, da bi v celotnem procesu družbenega samoupravnega planiranja gospodarskega in druž­ benega razvoja načrtovali tudi kadrovske potrebe in možnosti. Tako postaja načrtovanje razvoja šolanja in usposabljanja de­ lovnih ljudi sestavni del družbenih planov. V nekaterih organi­ zacijah združenega dela pa kljub takim prizadevanjem ugotav­ ljajo, da je to še vedno najšibkejši del načrtovanja razvoja.

Idejnopolitično usposabljanje in informiranje v ZKS

44. Cilj idejnopolitičnega usposabljanja in tudi informira­ nja v zvezi komunistov je usposabljanje komunistov za spremi­ njanje sedanjih družbenoekonomskih razmer, boj za uresniči­ tev socialističnega samoupravljanja, idejnopolitični boj z no­ silci nasprotnih teženj ter usposabljanje za učinkovito in or­ ganizirano idejnopolitično akcijo. Da bi uresničili te cilje, da bi član zveze komunistov lahko postal aktivni ustvarjalec tega procesa znotraj socialističnega samoupravnega sistema in da bi usposabljanje povezali z akcijo zveze komunistov, smo stalno izpopolnjevali sistem idejnopolitičnega usposabljanja in informiranja v Zvezi komunistov Slovenije. Osnova sistema usposabljanja je predvsem usposabljanje članstva v osnovnih organizacijah zveze komunistov za idejnopolitično delovanje v temeljnih samoupravnih skupnostih in organizacijah. Organizacije Zveze komunistov Slovenije so v primerjavi s prejšnjimi leti organizirale bolj sistematično idejnopolitično usposabljanje in informiranje komunistov. V prihodnje pa bomo morali poleg že ustaljenih oblik razvijati predvsem samoizobraževanje članstva. Kot rezultat spoznanj o pomenu sistematičnega idejnopoli­ tičnega usposabljanja članstva smo v Zvezi komunistov Slove­ nije v medkongresnem obdobju izpopolnili tudi sistem idej­ nopolitičnega usposabljanja, ki postavlja v ospredje neposre­ dno odgovornost člana za nenehno lastno usposabljanje in zahteva stalno idejnopolitično usposabljanje članstva, vodstev in članov organov v Zvezi komunistov Slovenije. Pri tem smo nudili več pomoči osnovnim organizacijam zveze komunistov, saj je bilo v dosedanji praksi usposabljanje članov v osnovnih organizacijah zveze komunistov najšibkejša stran njihove de­ javnosti. Mnoge organizacije niso izpolnile minimalnih zahtev, ki smo jih sprejeli v Zvezi komunistov Slovenije. Pogosto so se 96

zanašale izključno na organizatorje usposabljanja zunaj njih, premalo pa so razvile svoje lastne izobraževalne možnosti. Za usposabljanje članstva so odgovorna tudi vodstva zveze komunistov, saj se je pokazalo, da lahko prav vodstva uspešno organizirajo vrsto posvetovanj, seminarjev, pogovorov in dru­ gih oblik za razjasnitev nerešenih problemov. V obdobju med kongresoma so se takšni pogovori pokazali še posebno plodni zaradi sodelovanja članov in drugih sodelavcev centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. V politično šolo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije kot eno izmed najbolj kakovostnih oblik usposab­ ljanja v Zvezi komunistov Slovenije smo vključevali predvsem mlajše delavce iz neposredne proizvodnje. Praksa zadnjih let je že potrdila politično utemeljenost sklepa centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, da ustanovi to politično šolo. V prvih petih letih delovanja je šolo uspešno končalo 885 slušate­ ljev. Pomemben prispevek k idejnopolitičnemu usposabljanju članstva pa so dale tudi občinske politične šole zveze komuni­ stov ter politična šola Josip Broz Tito v Kumrovcu. Rezultat večje idejnopolitične usposobljenosti članstva je nedvomno tudi dejstvo, da so v večini osnovnih organizacij zveze komunistov v temeljnih samoupravnih skupnostih po kongresih uspešno potekale idejnopolitične akcije komuni­ stov.

Uveljavljanje in razvoj marksizma 45. Pomembne uspehe smo dosegli v razvijanju teoretične družbene misli in njenem uveljavljanju v družbenih, naravo­ slovnih, tehničnih in medicinskih vedah, v umetnosti in kul­ turi, vzgojnoizobraževalnem, publicističnem, založniškem in v znanstveno-raziskovalnem delu ter v razvijanju samoupravnih odnosov na vseh področjih in ravneh družbenega dela že ta­ krat, ko smo se pripravljali na VII. kongres Zveze komunistov Slovenije in X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, še večje pa kasneje. Ce velja za poprejšnje obdobje ocena, da prizadevanja zveze komunistov za uveljavljanje in razvoj mark­ sizma niso odtehtala pritiska liberalizma in njegove ideologije, pa so v pokongresni dobi nastale bistveno ugodnejše razmere. Spremenil se je družbeni odnos, osnovale so se nove institucio7 VIII. kongres

97

nalne možnosti, začeli smo zapolnjevati kadrovske vrzeli. Splošna sprememba odnosa do marksizma pa ni samo rezultat spremenjenega družbenega in političnega vzdušja, temveč je v veliki meri plod nesektaške usmerjenosti marksistov, ki si ves čas prizadevamo za odkrito, argumentirano razpravo in se izogibljemo etiketiranju, kakršnemu smo bili sami pogosto izpostavljeni v dobi liberalizma. V družbenopolitični praksi smo začeli dosledneje uresničevati temeljna marksistična izhodišča; marksizem je začel postajati praksa delovnih ljudi. Izhajamo iz stališča, da prav uresničevanje samoupravnih od­ nosov zahteva od slehernega delovnega človeka, od slehernega občana, da bo znal tudi sam iskati nove teoretične rešitve in postavljati pred teorijo naloge, ki izhajajo iz njegove konkretne družbene prakse. V družbenih vedah se je poglobila, v naravoslovnih pa začela razprava o njihovih teoretskih in metodoloških izhodi­ ščih ter o njihovem družbenem pomenu in vlogi. Okrepila se je zavest, da je raziskovanje celote bistveno za strategijo stroke in da so mikrodisciplinarna vprašanja opredeljiva prav z vidika celote, kar pomeni, da se je dialektični pristop začel močneje uveljavljati in da marksizem ni le domena družbenih ved. Med pomembnejše dosežke lahko štejemo tudi ponovno spoprijemanje visokošolskih temeljnih organizacij z osnov­ nimi idejnopolitičnimi vprašanji njihovega razvoja ter s kon­ ceptualnimi vprašanji strok. Med pomembnejše rezultate po­ novne uveljavitve marksizma sodi organizacija precejšnjega števila uspelih znanstvenih posvetovanj, okroglih miz in dru­ gih oblik teoretičnega dela. S teoretičnimi posvetovanji smo dosegli napredek na poti k celovitejšemu obravnavanju mark­ sizma v znanosti, hkrati pa omogočili neposredne stike med dognanji, do katerih prihajajo posamezne veje znanosti na svojem področju, in njihovo uporabo v družbeni praksi. Prese­ gli smo čas in razmere, v katerih so posamezniki, zlasti v družboslovju, razglašali marksizem za neznanstveno ideolo­ gijo, ki se mora umakniti sodobni empirično usmerjeni meto­ dologiji ameriških meščanskih socioloških šol, ko so bile marksistične študije najaktualnejših družbenih pojavov in od­ nosov izjemne, ko se tudi od naravoslovnih znanosti ni zahte­ val prispevek k ukinjanju razredne družbe. Presegati smo za­ čeli stanje, ko se je na ožjem področju filozofije v nekaterih filozofskih okoljih začel marksizem spreminjati v abstraktno psevdorevolucionarno antropologijo, ki je na široko odprla

98

vrata sodobnim meščanskih filozofskim smerem. Gre za filozo­ fijo, ki je s svojim abstraktnim humanizmom prišla v idejni in politični konflikt z zvezo komunistov. Z idejnim bojem in ustvarjalnim prispevkom se je zveza komunistov upirala tudi težnjam, ki so potiskale marksizem na obrobje vzgojnoizobraževalnega procesa in so ga razglašale za zastarel, neznanstveni dogmatizem ter poskušale uveljaviti tudi tezo o idejni nevtralnosti šole. Obenem pa je zveza komu­ nistov tudi sama tvorno sodelovala pri oblikovanju teoretičnih in družbenih izhodišč te dejavnosti in njenem povezovanju z ^družbenimi cilji in družbeno prakso. Zlasti se zveza komuni­ stov vključuje v razprave, ki naj zagotavljajo marksistično zasnovanost učnih in študijskih programov ter spremljajoče študijske literature. Boj za marksistično naravnanost visoko­ šolskega študija pa se ne omejuje zgolj na uvajanje posebnih izobraževalnih programov, temveč obsega tudi skrb za mark­ sistično vsebino samih disciplin oziroma predmetov. Tu smo že dosegli nekatere uspehe, je pa v njih treba videti šele začetek novih prizadevanj. Nedogmatičnost naše teoretične misli mora izhajati že iz samih študijskih programov in njihovega ure­ sničevanja. Zveza komunistov je dala velik poudarek tudi izobraževa­ nju teoretikov, visoko specializiranih, marksistično izobraže­ nih strokovnjakov. Potrebe po takšnih strokovnjakih so danes izredno velike, zato ker smo marksistično teorijo sprejeli kot teorijo našega družbenega razvoja in naše poti v socializem, nismo pa vzporedno razvili marksističnega izobraževanja na najvišji teoretični ravni. Kadrovska vrzel, ki je nastala zaradi takšnega obravnavanja marksističnega izobraževanja, se je nujno morala vse bolj odražati tudi na ideološkem in politič­ nem področju našega dela. Srečevali smo se s premajhno an­ gažiranostjo in tudi z odsotnostjo marksistične družbene teo­ rije na nekaterih ključnih področjih družbenega usmerjanja in dela. To so bili idejni razlogi, zaradi katerih je zveza komuni­ stov podiplomski študij »teorije marksizma in samouprav­ ljanja« opredelila v bistvu kot kadrovski študij. Doseženi štu­ dijski rezultati na podiplomskem študiju »teorije marksizma in samoupravljanja« so najboljše zagotovilo, da bomo zastavljene naloge lahko še uspešneje uresničevali. Skrb za podiplomski študij marksizma pa ne sme ostati izključna pristojnost zveze komunistov; postati mora sestavni del vseh podiplomskih štu­ dijev, posebej še družboslovnih. 7*

99

Okrepila se je tudi vloga in prisotnost marksizma v založ­ ništvu in publicistiki. V primerjavi s prejšnjim obdobjem se je število naslovov marksističnih del, ki so jih izdale slovenske založbe, precej povečalo; pri tem pa ni bilo izrazitejših prime­ rov konjunkturne nekvalitete. Zveza komunistov je usmerjala svoja prizadevanja, in to uspešno, v nastajanje slovenskega nacionalnega fonda marksistične literature. Spodbujala je na­ stajanje ustrezne poljudne literature, zbornikov, učbenikov in priročnikov, usklajenih z različnimi izobraževalnimi programi. K uveljavljanju marksizma so bistveno prispevali na novo ustanovljeni marksistični centri, posebej še marksistični cen­ ter pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, ki je dobil vlogo pobudnika, usmerjevalca, organizatorja osrednjih nalog in aktivnosti. Združeval je vse večje število sodelavcev, sodeloval je s strokovnimi društvi, raziskovalnimi ustanovami, interesnimi skupnostmi, družbenopolitičnimi organizacijami, založbami, visokošolskimi delovnimi organizacijami, revijami, časniki, televizijo in radijem. Ob tem pa ugotavljamo, da te naloge uresničuje še vedno premajhno število usposobljenih ljudi. To je dediščina prejšnje dobe, ki jo bo treba z vztrajnim delom preseči. Pospešena skrb za rast in razvoj kadrov bo v nekaj letih lahko pokrila največje vrzeli le, če bo ta skrb tudi stalna in sistematična. Tudi to je pot za preseganje razdvojenosti teorije in prakse. Prav tako bo treba odpraviti neusklajenost med idejnoteoretsko obravnavo in praktičnim reševanjem vprašanj. V sami zvezi komunistov bo treba do kraja uveljaviti spoznanje o pomembnosti mark­ sizma in dodeliti marksizmu primerno vlogo in mesto pri reše­ vanju dnevnih in trajnih političnih nalog. To spoznanje je v zvezo komunistov samo deloma prodrlo. Vloga zveze komuni­ stov kot »kolektivnega intelektualca« terja bistveno drugačen odnos do teorije in nenehno skrb organizacije in vsakega člana za nenehno teoretsko rast, zakaj bistveni »pogoj vodilne idejne in politične vloge zveze komunistov je njena revolucionarna ustvarjalna moč«, t.j. ne samo njena akcijska sila v nekdanji ustvarjalnosti ter usposobljenosti za preobražanje družbenih odnosov. Zveza komunistov Slovenije je ustvarjala tudi pogoje za uspešnejše idejnopolitično usposabljanje vseh delovnih ljudi ter občanov. Spodbujala je izdajanje marksistične literature, pri čemer sta imela pomembno vlogo marksistični center pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije in založba 100

»Komunist«. Pri informiranju in idejnopolitičnem usposab­ ljanju članstva je imel pomembno vlogo tudi časnik »Komu­ nist«, ki se je vključeval v vse aktualne idejnopolitične akcije, ki jih je vodila zveza komunistov. S tem je dajal pomemben prispevek pri razvijanju idejnega boja tako v Zvezi komunistov Slovenije kot v družbi.

Poglabljanje in razvijanje revolucionarnih tradicij 46. Seznanjanje delovnih množic, predvsem pa mladine, z našo revolucionarno preteklostjo in izkušnjami ter zakoni­ tostmi družbenega razvoja je sestavni del družbenopolitičnega osveščanja množic in naših prizadevanj za njihovo samo­ upravno delovanje na vseh družbenih področjih, posebej pa še pri njihovi obrambni pripravljenosti ter družbeni samozaščiti. Zato je pomembna naloga zveze komunistov ustvarjanje ustreznih pogojev za raziskavo in posredovanje novejše zgodo­ vine, ki se neposredno vrašča v sedanjost, razvijanje revolucio­ narnih tradicij, skrb za arhivsko gradivo in njegovo dopol­ njevanje z zapisi spominov, za spomenike ter obeležja revolu­ cionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja. V obravnavanje naše revolucionarne preteklosti se je Zveza komunistov Slovenije vključila s svojim članstvom, zlasti pa s pomočjo komisije predsedstva centralnega komiteja Zveze ko­ munistov Slovenije za preučevanje zgodovine ZKS in njenih področnih in območnih sekcij, tako kot to zahteva in omogoča vedno višja razvojna stopnja samoupravne družbe in njene organiziranosti. S tem je Zveza komunistov Slovenije tudi na tem področju razvijala in poglabljala samoupravne odnose. Za prenašanje in razvijanje revolucionarnih tradicij je spodbujala družbenopolitične organizacije, družbenopolitične in samo­ upravne skupnosti, organizacije združenega dela, strokovne organizacije in društva. Zavzemala se je za njihovo usklajeno in sistematično delo. Takšna prizadevanja so privedla do precejš­ njega napredka pri podružbljanju revolucionarnih tradicij in spomeniškega varstva, dejavnost pa se je izredno povečala in postala množična, splošno družbena. O tem pričajo številne in množične spominske proslave, kulturno-prosvetne prireditve, razstave, pouk in vzgoja, publicistika in druge informacije kakor tudi povečana skrb za spomenike in obeležja o naši revolucionarni preteklosti, kot odraz tega pa tudi porast revo-

101

lucionarne zavesti delovnih ljudi. Sveti za ohranjanje in ra­ zvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ter spomeniško varstvo pri republiških in občinskih konferencah socialistične zveze delovnega ljudstva in koordinacijski odbori v občinskih in krajevnih organizacijah socialistične zveze delovnega ljud­ stva, ki jih sestavljajo delegati družbenopolitičnih organizacij, družbenopolitičnih in samoupravnih skupnosti in organizacij združenega dela ter strokovnih društev in ustanov, usklajujejo pobude in dejavnost in so pobudniki družbenih dogovorov na tem področju, npr. v upravljanju in vzdrževanju spominskih objektov. Kljub doseženim uspehom pa se pri preučevanju novejše zgodovine in urejanju arhivskega gradiva iz novejšega obdobja kažejo tudi nekatere pomanjkljivosti. Delovne organizacije, ki opravljajo raziskovalno in arhivsko dejavnost, še niso povsod uveljavile najustreznejših oblik širokega samoupravnega or­ ganiziranja. Zato niso vedno našle dovolj družbene podpore za opravljanje naraščajoče dejavnosti na svojem področju. Razi­ skovanje novejše zgodovine poteka še vedno premalo sistema­ tično in ni dovolj usmerjeno k prednostnim nalogam, ki jih kažejo družbene potrebe, zato se tudi težko vključujemo v raziskave in druge naloge v jugoslovanskem merilu. Pridobiva­ nju raziskovalnega in arhivskega kadra, posebno iz vrst mla­ dih, posvečamo premajhno skrb. Arhivske ustanove so zaradi pomanjkanja kadrov in prostorov sprejele od ustvarjalcev zelo malo arhivskega gradiva povojnega obdobja in še to skoraj ni urejeno in na voljo raziskovalcem. Še vedno smo skoraj brez domačih marksističnih teoretičnih razprav o zgodovinopisju. Zveza komunistov Slovenije je posvečala pozornost vsem tem vprašanjem in si prizadevala, da bi prevladala mark­ sistična metoda preučevanja naše preteklosti. Posebno skrb je posvečala inštitutu za zgodovino delavskega gibanja, ki je po­ leg pedagoško znanstvene enote za zgodovino na filozofski fakulteti osrednja ustanova za preučevanje ter dokumentacij­ ski center za novejšo zgodovino. Inštitut za zgodovino delav­ skega gibanja je svoj raziskovalni načrt »Zgodovina Slovencev 1918-1945« razširil tudi na preučevanje delavskega gibanja pred prvo svetovno vojno in na obdobje po osvoboditvi. Pro­ jektni svet, ki ga je za uresničitev tega načrta ustanovila repu­ bliška raziskovalna skupnost, skrbi za interdisciplinarno de­ javnost pri raziskovanju novejše zgodovine, za čimprejšnjo preučitev ključnih družbenih procesov in razvoj novih razi­

skovalnih kadrov. V sklop teh dejavnosti sodi tudi naše sodelo­ vanje pri pripravah zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije, ki bo dala celovit in strnjen pregled razvoja delavskega gibanja v Jugoslaviji in bo služila kot bogato študijsko gradivo. Ker je posebno iz obdobja ilegalnega delovanja komunistične partije in iz prvih let narodnoosvobodilnega boja ohranjenih ra­ zmeroma malo arhivskih dokumentov, so dolžni starejši komu­ nisti s svojimi pričevanji dopolnjevati podatke o takratnem družbenopolitičnem dogajanju. V ustvarjanje pogojev za ure­ sničevanje načrta raziskovanja novejše zgodovine se morajo v večji meri vključiti tudi arhivske ustanove, muzeji narodnoo­ svobodilnega boja in ljudske revolucije, ki vse bolj preraščajo v raziskovalne ustanove za lokalno zgodovino. Zveza komuni­ stov Slovenije podpira tudi prizadevanja, da dobi Muzej revo­ lucije Slovenije ustreznejše prostore in možnost za celovitejšo predstavitev prelomnega obdobja v naši preteklosti.

Poročilo o delu statutarne komisije ZK Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZKS

Na VII. kongresu ZK Slovenije je bila izvoljena pet­ najstčlanska statutarna komisija zveze komunistov. Taki or­ gani zveze komunistov so v vseh drugih republikah obstajali že prej, medtem ko so v ZK Slovenije opravljali naloge te komi­ sije drugi organi. Kmalu po VII. kongresu so tudi vse občinske konference ZK Slovenije izvolile statutarno komisijo zveze komunistov. Statutarna komisija je kot novo ustanovljeni organ ZK Slo­ venije začela delovati, ne da bi se lahko močneje oprla na izkušnje iz prejšnjega obdobja. Zato je svojo dejavnost v za­ četku zasnovala predvsem na globalnih določilih statuta in drugih dokumentov VII. kongresa ter na programskih ciljih zveze komunistov in v tem smislu oblikovala svojo vlogo in delovno metodo. VII. kongres ZK Slovenije je s statutom določil programsko usmeritev in naslednje temeljne naloge statutarne komisije ZK Slovenije: razlaga določila statuta Zveze komunistov Slove­ nije, opozarja na neusklajenost posameznih določil statuta Zveze komunistov Slovenije s statutom Zveze komunistov Jugoslavije in daje o tem predloge centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije in kongresu. Sistematično sprem­ lja delovanje organizacij Zveze komunistov Slovenije in pred­ laga centralnemu komiteju ali kongresu Zveze komunistov Slovenije ukrepe za dosledno uporabo statutarnih načel. Na lastno pobudo ali pobudo članstva, organizacij in organov zveze komunistov pripravlja za kongres Zveze komunistov Slovenije predloge sprememb in dopolnitev statuta Zveze ko­ munistov Slovenije. Komisija si je pri svojem delu stalno prizadevala krepiti spoznanje, da je dosledno upoštevanje statuta ZKS dolžnost vseh članov zveze komunistov, 00 ZK in vodstev ZK Slove­ nije. Izkušnje so pokazale, da se je okrepilo poznavanje statuta, pa tudi pravilna uporaba statuta ZK Slovenije pri članih, 00

104

ZK in vodstvih ZK Slovenije v notranjih odnosih v ZK Slove­ nije kakor tudi v družbenopolitični aktivnosti zveze komuni­ stov. To je tudi pozitivno vplivalo na krepitev idejne in ak­ cijske enotnosti ZK Slovenije, na večjo odgovornost, zavestno disciplino ter na učinkovitejše delo v ZK, prispevalo k demo­ kratizaciji notranjih odnosov v zvezi komunistov in zagotovilo spoštovanje statutarnih pravic, hkrati pa tudi dosledno iz­ polnjevanje dolžnosti in obveznosti v ZK. Taka usmeritev v zvezi komunistov, opredeljena v statutu ZK Slovenije, je pri­ spevala tudi k temu, da je v mnogih 00 ZK in v temeljnih skupnostih prišlo do poleta idejnopolitične akcije in da so z novimi metodami dela zveze komunistov spodbujale in organi­ zirale komuniste pri uresničevanju nalog oziroma reševanju problemov. Kljub pomembnim organizacijskim spremembam in dose­ ženim rezultatom pri uveljavljanju statutarnih možnosti glede organiziranja in delovanja zveze komunistov pa nam v prak­ tičnem delovanju ni povsod uspelo dosledno uveljaviti določil statuta. Izkušnje so pokazale, da del članov, osnovnih organiza­ cij pa tudi vodstev ZK ni bil dovolj seznanjen s statutarnimi dokumenti oziroma s spremembami in dopolnitvami, zato je bilo ponekod premalo storjeno za takšno organiziranje, ki bi omogočalo hitrejše uresničevanje stališč in sklepov, s tem pa tudi enotnejše in še učinkovitejše delovanje članstva, organiza­ cij in organov zveze komunistov. Na osnovi kongresne usmeritve in naših izkušenj ter spoz­ nanj je komisija: - spodbujala in neposredno sodelovala s statutarnimi ko­ misijami pri občinskih konferencah ZK Slovenije in pri iz­ delavi in usklajevanju statutarnih sklepov občinskih organiza­ cij ZK Slovenije in poslovnikov organov ZKS, OO ZK, svetov ali konferenc ZK s statutom ZK Slovenije; - pojasnjevala in razlagala statut glede na zahteve in po­ bude članov, osnovnih organizacij in organov ZK Slovenije; - spremljala uporabo statuta glede na številna vprašanja, zlasti pa uporabo načel o demokratičnem centralizmu, organi­ ziranju komunistov, odgovornosti in idejnopolitični ter ak­ cijski enotnosti zveze komunistov; - spremljala delo statutarnih komisij občinskih konferenc ZKS in opozarjala na kršitve in pomanjkljivosti ter predlagala ukrepe za njihovo preprečevanje in odstranjevanje; - neposredno sodelovala pri delu statutarne komisije ZKJ 105

ter s statutarnimi komisijami ZK v drugih republikah in av­ tonomnih pokrajinah. Pomemben del aktivnosti komisije, zlasti po 5. seji CK ZK Slovenije, pomeni kritična vsebinska analiza uporabe statuta ZKS v praksi ter neposredno vključevanje v idejnopolitično aktivnost organov ZKS. Komisija je v skladu s svojim po­ slovnikom in programom dela uporabila takšno metodo dela, s katero si je prizadevala dosegati bolj usklajeno sodelovanje s statutarnimi komisijami in z drugimi organi ZKS v tesnejši in neposredni povezanosti s članstvom ter OO ZK. Pri tem se je ves čas zavedala, da so bile s sprejetjem dopolnjenega in spre­ menjenega statuta ZKS na VII. kongresu ZKS opravljene po­ membne organizacijske spremembe, ki niso le normativne narave, ampak imajo globoko idejnopolitično in ideološko vse­ bino. V spremembah in dopolnitvah statuta ZKS in ZKJ je bila izražena nova usmeritev zveze komunistov in zato si je komi­ sija stalno prizadevala za dosledno upoštevanje in izvajanje statutarnih načel in norm v boju za idejnopolitično in akcijsko enotnost, za odgovorno opravljanje funkcij, za pospeševanje demokratičnih razmerij in za tvornejše uresničevanje politike ter za uspešen nadaljnji razvoj ZKS in ZKJ. I. Oblikovanje enotnih statutarnih dokumentov 1. Razprava o predlogih in mnenjih statutarne komisije ZK Jugoslavije glede usklajevanja statuta ZKS s statutom ZKJ ter o drugih vprašanjih

Ko je statutarna komisija ZKJ preučila statute republiških organizacij ZK, je s tem v zvezi pripravila predloge in mnenja za ponovno usklajevanje statutov, tudi statuta ZKS, oziroma za širšo razlago tistih določil, ki v statutu ZKS niso obravnavana enako. Predloge in mnenja je komisija preučila in pri usklajevanju statuta ZKS s statutom ZKJ upoštevala stališča in predloge statutarnih komisij ZKJ. O tem je pripravila posebno informa­ cijo. Takoj po zaključenem X. kongresu ZKJ je pripravila predlog uskladitve statuta ZK Slovenije s statutom ZK Jugo­ slavije. Tako je omogočila centralnemu komiteju ZKS, da je lahko uskladil statut ZKS s statutom ZKJ že junija 1974. leta. 106

Po opravljeni uskladitvi je bilo organizirano tiskanje statuta v 80.000 izvodih, kar je ob sodelovanju komisije opravila za­ ložba »Komunist«. Komisija je sodelovala tudi v drugih oblikah aktivnosti komisije za statutarna vprašanja ZKJ. Predsednik komisije je redno sodeloval na sejah komisije za statutarna vprašanja ZKJ in nanjo prenašal stališča statutarne komisije ZKS, in obratno. Oba člana komisije za statutarna vprašanja ZKJ pa sta večkrat neposredno sodelovala v delu statutarne komisije ZKS in pri izvajanju njenih nalog. 2. Sodelovanje pri oblikovanju poslovnika CK ZKS in njegovih organov ter častnega razsodišča Zveze komunistov Slovenije

Komisija je sprejela svoj poslovnik in po njem tudi delo­ vala. Sodelovala je tudi pri snovanju in dopolnjevanju po­ slovnika CK ZKS in njegovih organov. Glede skladnosti po­ slovnika s statutom ZKS je svoje predloge posredovala izvršnemu komiteju predsedstva CK ZKS. Enako nalogo je opravila tudi glede poslovnika častnega razsodišča ZKS. Oba dokumenta smo obravnavali na seji komisije. 3. Delo komisije pri izdelavi statutarnih sklepov občinskih organizacij ZKS, poslovnikov osnovnih organizacij ZK, svetov ZK in medobčinskih svetov ZK

Da bi lahko nudila neposredno pomoč statutarnim komisi­ jam občinskih konferenc ZKS pri pripravljanju statutarnih sklepov občinskih organizacij ZK in poslovnikov osnovnih organizacij, je komisija organizirala na petih regionalnih ob­ močjih problemska in akcijska posvetovanja z vsemi pred­ sedniki in sekretarji statutarnih komisij občinskih konferenc ZKS in z drugimi organi ZKS. Posvetovanja so se udeležili vsi predsedniki in sekretarji komisij. Sodelovali so tudi člani sta­ tutarne komisije ZKS z območja, za katero je bil posvet organi­ ziran. Na posvetovanjih smo razpravljali o bistvenih novostih sta­ tuta ZKS in statuta ZKJ, o vlogi in nalogah statutarnih komisij, o vsebini statutarnih sklepov občinskih konferenc ZK in o vsebini poslovnikov občinskih konferenc in njihovih organov

ter poslovnikov osnovnih organizacij ZK. Evidentirana so bila tudi odprta vprašanja o uporabi posameznih določil statuta, o katerih je komisija sprejela razlago in z njo prek časnika »Ko­ munist« seznanila članstvo. Predlogi in pobude s posvetovanj so s prizadevanjem statu­ tarne komisije ZKS in vseh statutarnih komisij občinskih kon­ ferenc ZK omogočile in zagotovile, da so vse občinske kon­ ference ZKS sprejele statutarne sklepe. Pred tem je delovna skupina, sestavljena iz članov komisije, pregledala vse statu­ tarne sklepe in pripravila enotna poročila za sejo komisije v obliki pripomb in predlogov za dopolnitev statutarnih sklepov po posameznih območjih medobčinskih svetov ZK. Pozitivno smo ocenili, da so bili ti dokumenti v večini primerov skrbno pripravljeni, saj so v njih zajeta in konkretizirana določila statuta ZKS in izražajo konkretne razmere v občinski organiza­ ciji ZKS. Pri tem smo ugotovili, da ni bilo bistvenih razlik v sistematiki, vsebinskih opredelitvah, pa tudi pomanjkljivosti v statutarnih sklepih občinskih organizacij ZKS. Na podlagi analiz je komisija ponovno organizirala regio­ nalna posvetovanja, ki so pokazala, da smo odpravili misel­ nost, po kateri je snovanje statutarnih sklepov zgolj for­ malnost. Okrepilo se je spoznanje, da so ti dokumenti zelo pomembni za idejnopolitično in organizacijsko urejanje od­ nosov v ZK ter za krepitev celotne vloge ZK v občini. V analizah in na posvetovanjih smo posvetili posebno po­ zornost nestatutarnim rešitvam. Zahtevali smo obvezno us­ klajevanje s statutom ZKS. Enak odnos smo imeli do po­ manjkljivih opredelitev, za katere smo predlagali dopolnitve. Navajamo pregled najbolj pogostih nestatutarnih rešitev: - sestava svetov v organizacijah združenega dela in krajev­ nih skupnostih; - pobuda za sklicevanje zbora - konference vseh komuni­ stov v OZD in krajevnih skupnostih; - odnosi med občinsko konferenco ZK in organizacijo ZK v enotah JLA; - sprejemanje v ZK in izrekanje vzgojno-političnih ukrepov; - opredeljevanje komiteja kot politično-izvršilnega organa ZKS; - nezdružljivost funkcij; - odnosi med osnovno organizacijo in svetom ZK v organi­ zacijah združenega dela in krajevnih skupnostih; 108

- povezovanje prek medobčinskih svetov ZK ter njihovih organov in delovnih teles; - organiziranje in način delovanja ZK v vojnih razmerah; - merila za volitve članov ZK v občinsko konferenco ZK; - organiziranje ZK v primerih, ko so TOZD v več občinah; - ustanavljanje in razpust osnovnih organizacij ZK. Komisija je ugotovila tudi nekatere pomanjkljivosti v statu­ tarnih sklepih občinskih organizacij, za katere smo predlagali, da jih dopolnijo. To velja zlasti za naslednje elemente: - položaj in vloga članov ZK v občinski organizaciji; - sprejemanje v ZK in merila zanj; - odgovornost v ZK in ukrepi v zvezi z njo; - obveščanje v ZK navzgor in navzdol; - javnost dela v občinski organizaciji ZK; - postopek ob razrešitvi organa ali ob njegovem odstopu; - razredno-delavska merila v kadrovski politiki; - v opredeljevanju statutarne vloge sveta ZK niso bili do­ volj jasno definirani odnosi med osnovno organizacijo in sve­ tom ZK pri sprejemanju obveznih sklepov in stališč; preozko je bila opredeljena pobuda za sklicevanje sveta; sestava sveta se je omejevala na sekretarje osnovnih organizacij ZK; po­ sebno vprašanje so OZD, ki imajo TOZD v drugih sociali­ stičnih republikah in pokrajinah, in kakršne naj so v teh prime­ rih oblike povezovanja med osnovnimi organizacijami ZK glede na to, da so sveti ZK samo posebnost statuta ZKS; - naloge in vloga občinske konference ZK in njenih organov; - statutarna vloga aktivov komunistov - delavcev neposre­ dnih proizvajalcev; - položaj in vloga občinskih političnih aktivov itn. Na navedene pomanjkljivosti je komisija opozarjala in da­ jala predloge za njihovo uskladitev s statutom ZK Slovenije. Zahtevala je, da pripravijo uskladitve in dopolnitve s statutom ZKS na junijskih, julijskih in septembrskih sejah občinskih konferenc ZKS v letu 1975 in o tem obvestijo komisijo ZKS. Po naših informacijah so v vseh občinskih organizacijah ZKS izvedli uskladitve in dopolnitve statutarnih sklepov ZKS na sejah občinskih konferenc ZKS. Komisija je sodelovala tudi pri pripravljanju poslovnikov osnovnih organizacij ZK. Zato je poslala vsem občinskim sta­ tutarnim komisijam izhodišča in predloge za sestavo poslovni­ kov, objavila pa jih je tudi v »Komunistu«. Od komisij je za109

htevala, da nudijo strokovno in drugo pomoč osnovnim organi­ zacijam ZK. Pripravljanje in spremljanje poslovnikov v OO ZK je pote­ kalo dokaj različno in je bilo odvisno od angažiranosti komite­ jev in statutarnih komisij. Po naših podatkih so v 43 občinskih organizacijah dobro izvedli to akcijo, ostale pa nam sploh niso odgovorile, do kam so prišle v snovanju poslovnikov. Pri sestavi poslovnikov svetov ZK v OZD je komisija sku­ paj s komisijo za organiziranost in razvoj pripravila osnutek tez za pripravo poslovnika, ki je bil poslan kot delovni pripomoček vsem statutarnim komisijam in svetom ZK in OZD. Nekatere primere poslovnikov svetov ZK je komisija tudi pregledala in jih uskladila s statutom ZKS. Enako je pripravila tudi osnutek tez za pripravo poslovni­ kov medobčinskih svetov ZK, ki so bili sprejeti v vseh medob­ činskih svetih zveze komunistov. Če naj podamo kratko oceno dosedanjega dela statutarnih komisij pri občinskih konferencah ZKS, lahko rečemo, da so bile v prvem obdobju svojega delovanja v glavnem angažirane pri nastajanju, sprejemanju in dopolnjevanju statutarnih doku­ mentov osnovnih organizacij ZK, svetov ZK in pri oblikovanju statutarnega sklepa občinske organizacije ZKS. Taka usmeri­ tev je bila v tem obdobju nujna, ker je šlo za velike spremembe v statutu ZKS, to pa je narekovalo daljše seznanjanje in pri­ pravo statutarnih dokumentov. 4. Seznanjanje članstva ZK s statutom ZKS in ZKJ

Uresničevanje statuta je v marsičem odvisno tudi od tega, koliko člani ZK poznajo njegova določila. Zato je komisija pri opravljanju te naloge uporabljala razne oblike in metode dela. Organizirala je posvetovanja, sodelovala je na posvetovanjih predsednikov in sekretarjev častnih razsodišč občinskih kon­ ferenc in na seminarjih s sekretarji osnovnih organizacij. V sodelovanju z uredništvom »Komunista« je bila v tem časopisu uvedena rubrika »Statutarni pogovori«. Za to rubriko so člani komisije pripravili prispevke z naslovom: »Vsakemu članu ZKS oba statuta«; »Kaj je novega v statutu ZKS«; »Pravočasno sprejeti statutarne sklepe«; »Poslovnik mora imeti vsaka osnovna organizacija in vsi organi ZK«; »Komunisti smo od­ govorni, če drugim gledamo skozi prste«; »Posvetovanja kot 110

dogovor za akcijo«; »Statut ZKS o članu ZK«; »Statutarne funkcije aktivov komunistov delavcev neposrednih proizvajal­ cev« in »Odnosi med organi, organizacijami in člani ZK«. Zavzemamo se za to, da postane ta rubrika tudi v prihodnje stalna oblika obravnavanja statutarne problematike. Čeprav so ta prizadevanja komisije v občinah ocenjena pozitivno, pa čutimo, da še ni dovolj razvit pretok pobud od spodaj navzgor, kar naj bi omogočilo, da bi rubrika postala stalna idejnopoli­ tična in akcijska oblika pretoka izkušenj in mnenj o statutarnih vprašanjih v ZKS in ne le oblika dela statutarne komisije in uredništva lista »Komunist«. 5. Razlaga določil statuta ZKS

Komisija je razlagala določila glede številnih vprašanj, ki jih na komisijo naslavljajo člani, organizacije in organi ZKS. Ko­ misija je sprejela razlago določil statuta za naslednja vprašanja: - nezdružljivost funkcij v izvršnih organih ZK; - organiziranje organizacij ZK v TOZD, ki niso na območju občine, kjer je sedež OZD; - mandat članov občinskih konferenc, ki so bili izvoljeni pred VII. kongresom ZKS; - ustanavljanje komisij pri občinskih konferencah in njiho­ vih komitejih; - vloga stalnega aktiva zveze komunistov; - ustanavljanje osnovnih organizacij v samoupravnih in­ teresnih skupnostih; - ravnanje, če organizacija ali organ ne sprejme sklepa častnega razsodišča; - vloga častnih razsodišč pri odločanju o primernosti vzgojnopolitičnega ukrepa; - osnovne organizacije zveze komunistov v vojaško-remontnih zavodih in njihova povezanost v pristojno občinsko organizacijo Zveze komunistov Slovenije; - oprostitev obveznosti prihajanja na sestanke in vpliv tega na sklepčnost; - obvezno pisanje zapisnikov sestankov osnovnih organi­ zacij; - statutarne možnosti za uvedbo funkcije namestnika pred­ sednika CK ZKS in nekatera druga vprašanja; - ponovni sprejem v zvezo komunistov; 111

- statutarnost postopka pri izključitvi iz zveze komunistov; - odgovornost v zvezi komunistov; - izstop iz zveze komunistov v času, ko je tekel postopek za izključitev iz zveze komunistov. Vsako razlago določil statuta je komisija objavila v »Komuni­ stu«. S tem je omogočila članom, organizacijam in organom Zveze komunistov Slovenije, da se z razlago seznanijo in da jo pravilno uporabijo. Naloge glede razlage statuta je komisija opravila sproti, da bi tudi s tem prispevala k akcijski enotnosti in učinkovitosti delovanja zveze komunistov.

II. Uporaba statutarnih določil v politični praksi Pretežni del svojega dela je komisija posvetila analizi upo­ rabe statuta ZKS z namenom, da pri delovanju vseh članov, organizacij in organov ZKS utrdi dosledno upoštevanje statuta in s tem pozitivno vpliva na krepitev idejne in akcijske enot­ nosti ZK, odgovornosti in discipline ter da s svojim delom prispeva k demokratizaciji odnosov v ZK in učinkovitosti pri delu. V skladu s to programsko usmeritvijo je komisija ugotav­ ljala in analizirala številna vprašanja v zvezi z izvajanjem statu­ tarnih določil. Na osnovi tega smo pripravili obširno analizo v obliki informacije, s katero smo seznanili IK predsedstva CK ZKS, vse komisije in organe v občinski organizaciji ZKS ter statutarno komisijo ZKJ. Za 00 ZK in občinske organizacije ZKS smo preučili na­ slednja vprašanja: oblike in metode dela 00 ZK; vodstva OO ZK; oblike povezovanja OO ZK z organi občinske konference ZKS; oblike povezovanja OO ZK v OZD in 00 ZK v KS; odnos 00 ZK do sklepov in stališč višjih organov ZKS in ZKJ; volitve delegatov ZK v krajevne konference SZDL; sprejema­ nje izvajanja sklepov v 00 ZK in izrekanje vzgojnopolitičnih ukrepov za njihovo neizvajanje; pregled nad aktivnostjo sle­ hernega člana ZK; urejenost arhiva, zapisnika in evidence. Glede ugotavljanja uporabe kritike in uveljavljanja tovari­ ških razsodišč v OO ZK smo obravnavali naslednja vprašanja: dajanje kritike in samokritike na dnevni red 00 ZK ali organa ZK; ugotavljanje odstopanja od programskih ciljev ZK, kdo so nosilci in kako ukrepa 00 ZK; kritična ocena izvajanja spreje­ tih sklepov in stališč, kako jih osvajajo posamezni komunisti in

112

kakšen je njihov resnični prispevek k razvoju socialističnih samoupravnih odnosov; pobuda za ugotavljanje odgovornosti zunaj OO ZK ali organa ZK; prisotnost kritiziranih članov na sestanku OO ZK in zapis kritike; obveščenost OO ZK o izreka­ nju kritike v organih ZK; število in usmerjenost kritičnih ocen; pravočasno opozarjanje na pomanjkljivosti v političnem ob­ našanju in ravnanju članov ZK; ustanavljanje tovariških raz­ sodišč v OO ZK in kdo dejansko opravlja funkcijo tovariškega razsodišča v OO ZK; izvajanje statutarne odgovornosti v OO ZK v pripravi za sprejemanje novih članov ZK. Za občinske organizacije ZKS smo preučili naslednja vpra­ šanja: Obravnava poročil organov ZK komiteja statutarne komi­ sije na sejah občinske konference ZKS; odnos organov ob­ činske organizacije ZKS do predlogov in pobud članov ZK ter OO ZK. V zvezi z delovanjem delegacije ZK v občinski kon­ ferenci SZDL so bila postavljena naslednja vprašanja: številč­ nost, volitve in sestava delegacije; opredelitev delegacije v poslovniku; razprava o vsebini dela konference SZDL v or­ ganih ZK; ocena vsebine dnevnega reda konference SZDL in sprejem konkretnih stališč za delegacije ZK v organih ZK; vsebina dnevnih redov konference SZDL; poročanje delega­ cije ZK organom ZK o delu konference SZDL; številčni pre­ gled krajevnih konferenc SZDL in način volitev delegatov v krajevno konferenco SZDL. Rezultati analize so bili v večini občinskih organizacij ZKS uporabljeni kot osnova za kritične analize in ocene statutarnosti v delovanju zveze komunistov. To analizo so uporabili tudi v statutarni komisiji ZK Jugoslavije. Poleg teh je komisija obravnavala še naslednja vprašanja: uresničevanje načela demokratičnega centralizma; odgo­ vornost v ZK; aktualna vprašanja organiziranja komunistov; uresničevanje statutarne vloge aktivov komunistov delavcev neposrednih proizvajalcev; uporaba statuta pri volitvah. Uresničevanje načela demokratičnega centralizma

Komisija je posvetila posebno pozornost uveljavljanju de­ mokratičnega centralizma kot temeljnega načela odnosov, organiziranja in delovanja ZKS, vseh njenih članov, organiza­ cij in organov. 8 VIII. kongres

113

Praksa je pokazala, da so se krepili demokratični odnosi, enotnosti in akcijska sposobnost povsod tam, kjer se je uve­ ljavljalo načelo demokratičnega centralizma. To načelo pa seje uveljavljalo tam, kjer so uporabljali takšne metode dela, ki omogočajo uveljavitev pobud članstva in organizacij, svobo­ dno izražanje in boj mnenj, krepitev discipline, doseganje enot­ nosti v akciji in uveljavljanje osebne in kolektivne odgovor­ nosti za uresničitev sprejetih sklepov. Statutarno načelo, da mora biti član temeljni subjekt pri oblikovanju, sprejemanju in uresničevanju ter preverjanju po­ litike in stališč ZK, ni bilo dosledno upoštevano v vseh okoljih. Demokratični centralizem je bil ponekod pojmovan le kot dolžnost članov, da uresničujejo sklepe, ne pa tudi kot dolžnost organov, da zagotovijo pravočasno in demokratično razpravo v času oblikovanja stališč in politike ZK. Vse prevečkrat je šlo zgolj za formalno konzultiranje članstva, zato da bi zadostili obliki, hkrati pa so se premalo obravnavale in sprejemale njihove pobude in konstruktivni predlogi. To je povzročalo pasivnost in neučinkovitost pri uresničevanju sklepov in sta­ lišč na posameznih področjih družbenih dejavnosti. Statut obvezuje, da so sklepi višjih organov obvezni za nižje organe, vodstva, organizacije in člane zveze komunistov. Ta vidik se sicer vse bolj uveljavlja, vendar pa ugotavljamo, da v nekaterih 00 ZK še vedno ni dovolj odgovornega odnosa do sklepov višjih organov, pa tudi ne do lastnih sklepov. V posa­ meznih organizacijah se ohranja premajhna samoiniciativnost, čakajoč, da bodo organi občinske konference ZKS oblikovali skupen dogovor za akcijo. Takšno delovanje nujno pomeni razvodenitev akcije, saj časovno pogosto zaostaja za aktual­ nostjo, omogoča pa tudi posplošeno obravnavo razmer. V takš­ nih organizacijah se je aktivnost komunistov omejevala na obravnavo nebistvenih vprašanj, če pa so o bistvenih vpraša­ njih razpravljali, so o njih govorili posplošeno, deklarativno, brez analize stanja v lastnem okolju. Načelo demokratičnega centralizma se tudi ni dovolj uve­ ljavljalo v nekaterih oblikah idejnopolitičnega in akcijskega povezovanja ZK na ravni DO, SOZD ali pa v krajevnih skupno­ stih. Bili so celo primeri in razmišljanja, da načelo demokratič­ nega centralizma ne velja na tej ravni povezovanja in delovanja ZK. Posledice takih pojmovanj so se pokazale v idejnopolitič­ nih razhajanjih in slabitvi akcijske učinkovitosti ZK pri ure­ sničevanju nalog na bistvenih vprašanjih v združenem delu. 114

Ugotavljanje odgovornosti in njeno uresničevanje

Statutarne komisije so po 43. členu statuta ZKS zadolžene, da spremljajo in analizirajo tudi izvajanje statutarnih določil o odgovornosti v ZK in prav tako ocenjujejo in odločajo o statutarnosti posameznih postopkov in odločitev glede odgovor­ nosti. Posamezni člani ZK, a tudi organi ZK so se obračali na statutarno komisijo za oceno statutarnosti postopkov in odloči­ tev glede odgovornosti v ZK. Statutarna komisija je ugotovila, da je dolžnost vseh organizacij in organov ZK in v pritožbenih postopkih pred častnimi razsodišči tudi dolžnost le-teh, da ocenjujejo statutarnost ter v okviru novih pristojnosti spreje­ majo ukrepe za odpravljanje kršitev statuta, kakor tudi za uresničevanje odgovornosti. Zato je statutarna komisija tudi v primerih, za katere je izvedela, opozarjala ustrezne organe in organizacije ZK na njihovo vlogo glede kršitev statuta in ure­ sničevanje odgovornosti zaradi kršitev. Ni pa se spuščala v oceno primernosti izrečenih ukrepov, ker je razlagala, da o tem v pritožbenih postopkih odločajo častna razsodišča samo­ stojno. Zaradi velikega pomena doslednega in učinkovitega ure­ sničevanja odgovornosti v ZK za avantgardno vlogo ZK, za njeno enotno in učinkovito delovanje je statutarna komisija ZKS celovito obravnavala odgovornost v ZK. Ugotovila je namreč, da samo obravnavanje posameznih primerov ne more v zadostni meri uveljaviti vpliva statutarnih komisij glede od­ govornosti v ZK. Ne samo, da se odgovornost marsikje težko uresničuje zaradi oportunizma, bojazni možnih pobudnikov pred neprijetnimi reakcijami in posledicami zanje, ampak se tudi v postopkih uresničevanja konkretne odgovornosti kažejo nepravilnosti, ki pogojujejo neobjektivno obravnavanje od­ govornosti ali pa imajo te nepravilnosti za posledico izmikanje pred odgovornostjo. Na osnovi analize in izoblikovanih stališč na svojih sejah je statutarna komisija izdala knjižico o odgovor­ nosti ZK v 5 tisoč izvodih, ki je bila na razpolago vsem osnovnim organizacijam in organom ZKS in je v celoti pošla. Statutarna komisija je postavila v zvezi z odgovornostjo v ospredje njeno krepitev. Dosledno in pravočasno uresničeva­ nje odgovornosti v skladu s statutarnimi določili ni samo sebi namen, ampak zmanjšuje kršitve statuta in število neodgovor8’

115

nih ravnanj, s tem pa krepi celotno vlogo ZK. Kjer ni razvita kritika, tam tudi ni uresničevanja odgovornosti. Zato je komi­ sija tudi kritiki v ZK posvetila posebno pozornost. Oce­ njujemo, da se je okrepila odgovornost članstva in OO ZK do sprejetih stališč in sklepov organov ZKS. K aktivnejšemu in odgovornejšemu odnosu članstva ZK je znatno pripomoglo organiziranje OO ZK v večini TOZD in KS, s čimer je bila dana večja možnost oblikovanja sklepov o temeljnih vprašanjih go­ spodarskega in družbenopolitičnega razvoja v lastnem ožjem okolju in pa dejstvo, da je v manjših OO ZK posamezni član težje ostal anonimen in je moral pokazati večjo stopnjo aktiv­ nosti in odgovornejši odnos v uresničevanju politike ZK. Od­ govornost pa bi bila še bolje uresničena, če ne bi v politični aktivnosti uporabljali preveč togih metod in načinov dela, ki v nekaterih okoljih pogojujejo nerazvito odgovornost. K neod­ govornemu delovanju prispevajo tudi sprejeti sklepi in stali­ šča, ki so bili v mnogih primerih v OO ZK ali v organih ZKS nekonkretni, splošni in neobvezujoči, kar je omogočalo slabo­ sti, pa tudi neaktivnost članstva in organizacij ter zmanjšalo idejno enotnost in akcijsko učinkovitost. Tako je tudi stanje v praksi - pri ukrepanju zaradi neizvrševanja stališč in sklepov v OO ZK - zelo kritično. Ponekod so izrekali tudi najtežje vzgojnopolitične ukrepe (izključitev), v drugih primerih pa OO ZK ni niti opozorila ali pa kritizirala takega člana. Ocenjujemo, da postopki izrekanja vzgojnopolitičnih ukrepov v OO ZK še vedno premalo upoštevajo določila statuta, kar se izraža tudi v vlogah in pritožbah na sprejete vzgojnopolitične ukrepe. Mnogo dejavnikov vpliva na to, da v posameznih okoljih oziroma organizacijah in organih ZK kritika ni bila prisotna ali pa ni bila celovita, s čimer seveda ni bila dovolj učinkovita. Večkratno pojavljanje istih nalog, stališč in sklepov je v bistvu najbolj blaga oblika posplošene in neindividualizirane kritike. Kritika je sicer s statutom izrecno zavarovana, vendar ta zava­ rovanost sama po sebi še ne zagotavlja zavarovanosti v praksi. Razlogov, ki preprečujejo kritičnost, ni mogoče odpravljati le s stališči in sklepi. Taki razlogi so: neiformiranje OO ZK in organov ZK o kršitvah statuta in neodgovornem ravnanju, bojazen pred vzvratnimi posledicami, familiarnost, prepiranje, prikrivanje nepravilnosti, tolerantnosti zaradi lastnih po­ manjkljivosti, pa tudi zaradi dvoma v uspešnost kritike ipd. Do sproščene in konkretne kritike neodgovornosti pride šele te­ daj, ko prej navedene zavore popustijo in ko nepravilnosti

116

dobijo take razsežnosti, da jih ni več mogoče tolerirati. Tedaj kritika le sanira in je sestavni del ugotavljanja neodgovornosti. Tako moramo v programu kritike - od najbolj blage, kot je kritika o neizpolnjevanju sklepov in nalog (kar pravzaprav še ni kritika), pa do kritike v postopku ugotavljanja odgovornosti, ki ima za posledico tudi najbolj stroge statutarne ukrepe zlasti razvijati kritiko, ki pomeni boj mnenj in sprotno opozar­ janje na neučinkovitosti in pomanjkljivosti, na nepravilno rav­ nanje in posplošenost v politični aktivnosti posameznikov, organov in organizacij v ZK. Taka kritika pa seveda tudi pre­ prečuje, da bi nastajale hujše nepravilnosti in škoda v odnosih v ZK oziroma v drugih družbenih okoljih. Organizacijska izgradnja ZK Slovenije

Pri osnovnem organiziranju ZK, t.j. ustanavljanju OO ZK, ugotavljamo, da smo dosegli precejšnjo pokritost TOZD, sa­ moupravnih delovnih skupnosti in KS. Dosedanje ugotovitve iz prakse kažejo pri ustanavljanju OO ZK, da je potrebno oceniti možnosti in pogoje delovanja v okviru občinske organi­ zacije ZKS pred ustanovitvijo osnovne organizacije ZK. V nekaterih primerih se je v praksi dogajalo, da so se osnovne organizacije ZK zapirale v lastne okvire; niso spreje­ male novih članov in so se dvigovale nad samoupravno struk­ turo in delegatske odnose. Pri oblikah akcijskega organiziranja in idejnopolitičnega povezovanja ZK, ki izhajajo iz nalog ustave in zakona o združe­ nem delu, zlasti v procesih združevanja dela in sredstev TOZD, v DO, SOZD, poslovnih skupnostih, integracijskih celotah in tehnoloških sistemih, v katerih je več organizacij na širšem območju občine, več občin ali socialističnih republik, kaže praksa poleg pozitivnih dosežkov tudi nekatere pomanjkljivo­ sti. Te so se kazale v premalo doslednem izvajanju nekaterih statutarnih določil, zlasti glede uveljavljanja oblik, vloge in metod dela na ravni OZD. Vendar z vidika učinkovitejšega in bolj odgovornega povezovanja komunistov vse obstoječe sta­ tutarne rešitve tega niso omogočile. Znani so primeri, da so se sveti ZK spremenili v diskusijske krožke, kjer niso bili sprejeti nikakršni dogovori za akcijo, akcijske konference pa so se ponekod želele uveljaviti kot vodstva z izvršilno-političnimi organi, kjer bi bili njihovi sklepi

117

obvezni za vse OO ZK brez poprejšnjega usklajevanja in spre­ jemanja v OO ZK. V obeh primerih gre za kršitve načela demokratičnega centralizma, kar je imelo za posledico idej­ nopolitično neenotnost in akcijsko neučinkovitost v spremi­ njanju družbenoekonomskih odnosov, kot ga zahteva zakon o združenem delu. Komisija je dobivala številna vprašanja iz OO ZK v OZD, kako naj se akcijsko organizirajo in svojo aktivnost uskladijo s samoupravno organiziranostjo in odnosi. Zato je komisija sku­ paj za organiziranost in razvoj pripravila širok vzorčni po­ slovnik za delovanje svetov oziroma konferenc v DO, oziroma v OZD kot delovni pripomoček, ki je bil poslan vsem svetom ali že konstituiranim konferencam. S tem smo dosegli večjo enotnost pri obravnavi teh vprašanj, ki so bila v omenjenih primerih vse preveč različno tolmačena. V zvezi s problema­ tiko organiziranja in delovanja ZK ocenjujemo, da so bile dane široke statutarne možnosti, ki pa v politični aktivnosti niso bile dovolj izkoriščene. Oblike akcijskega organiziranja in idejnopolitičnega pove­ zovanja komunistov v krajevnih skupnostih, zlasti sveti ZK, še vedno niso dovolj zaživele, njih uporaba v praksi pa je različna (sveti, konference, zbori) in zaostaja za razvojem samoupravnih odnosov in za vlogo delegacij v njih. Pojavljata se dve skraj­ nosti: po eni strani tendenca, da se vsi člani ZK v KS v celoti izenačijo z OO ZK v KS, ne glede na to, kje so stalno povezani, po drugi strani pa, da jih sploh ni potrebno angažirati in vključevati v delo v KS. Pri oblikah organiziranja in delovanja ZK v SIS, v delegaciji KS in OZD za skupščine DPS ter njihovi povezanosti s KS nismo uspeli zagotoviti stalne akcije ter enotnega idejnopoli­ tičnega in organiziranega nastopa ZK glede ključnih vprašanj na posameznih področjih dejavnosti. Aktivi ZK, ki smo jih ustanovili v SIS, še niso v celoti uresničili svoje vloge. Zato bo potrebno za uspešnejše organiziranje in delovanje ZK v SIS te in druge akcijske oblike delovanja še nadalje razvijati. S tem bodo dani tudi organizacijski pogoji za učinkovitejše idejnopo­ litično in akcijsko delovanje ZK znotraj delegatskega sistema in v samoupravnih strukturah. Posebno pozornost zahteva tudi vprašanje organiziranosti in delovanja ZK na vasi, zlasti članov - individualnih kmetij­ skih proizvajalcev, ki se samoupravno organizirajo in združu­ jejo s KZ in drugimi TOZD v agroindustrijskem kompleksu.

118

Potrebno bo kot metodo dela ZK ustanoviti aktive komunistov kmetijskih proizvajalcev skupaj s komunisti, zaposlenimi v družbenem sektorju kmetijstva, in sicer na ravni občine ali pa pri DO oziroma SOZD. Uresničevanje vloge aktivov komunistov-delavcev neposrednih proizvajalcev

Aktivi ZK so bili ustanovljeni v vseh občinskih organizaci­ jah ZKS še pred VII. kongresom ZKS in so v glavnem se­ stavljeni po delegatskem principu. Njihov položaj in vloga sta opredeljena v statutu in statutarnih sklepih tako, da bo omogo­ čen večji vpliv delavcev - neposrednih proizvajalcev iz mate­ rialne proizvodnje na oblikovanje in uresničevanje politike ZK v občini. Komisija ocenjuje, da so aktivi komunistov - delavcev ne­ posrednih proizvajalcev v glavnem le delno uresničili svojo idejnopolitično vlogo in da so le v posameznih primerih postali pomemben dejavnik pri vplivanju na oblikovanje in izvajanje politike občinskih konferenc ZKS. Pozornost vzbuja dejstvo, da so bili v nekaterih primerih aktivi uspešni pri uresničevanju svoje vloge, zlati pri ocenjevanju in pospeševanju dela delav­ ske kontrole in v boju za dosledno uresničevanje ustave in zakona o združenem delu, kar pomeni, da so v ospredje po­ stavljali bistvena vprašanja pri uveljavljanju delavsko-razrednih interesov. Ugotovili pa smo tudi večje pomanjkljivosti pri delovanju in uveljavljanju aktiva v nekaterih okoljih. Te pomanjkljivosti se kažejo zlasti v formalizmu in podcenjevanju vloge aktiva; v nerazvitih odnosih med aktivom in organi občinske organiza­ cije ZKS, zlasti pa še v odnosih do 00 ZK, s katerimi so bili stiki vse prevečkrat prekinjeni. Delovanje aktivov je še preveč obrnjeno k občinskim konferencam in njihovim organom, manj pa k osnovnim organizacijam. To področje sodelovanja je bilo slabo organizirano in odvisno od iniciative posameznih delegatov v aktivu. Nosilci pobud za sklic sestankov aktivov so bili največkrat sekretarji aktivov. Pobud posameznih članov ali OO ZK, drugih DPO in samoupravnih organov za sestajanje aktivov pa sploh ni bilo, kar tudi kaže na neuveljavljeno vlogo aktiva v procesu oblikovanja kot tudi uresničevanja sprejete politike v občinski konferenci ZKS. Pri izvajanju politike so 119

bili najbolj angažirani tisti člani aktivov, ki so hkrati tudi člani občinskih konferenc in njihovih organov. Nekateri aktivi kot celota pa so prispevali k uresničevanju sprejete politike tako, da so redno preverjali svoje sklepe in analizirali njihovo ure­ sničevanje v občinski organizaciji ZKS. Prisotnost aktivov pri vplivu in uresničevanju sprejete ka­ drovske politike je bila različna, v glavnem pa velja ocena, da aktivi še nimajo širšega vpliva na kadrovsko politiko v občini, tudi stopnja skrbi in odgovornosti za marksistično izobraževa­ nje in idejnopolitično usposabljanje članov aktivov ni zadovo­ ljiva in je v posameznih občinah dokaj različna. III. Izkušnje iz dela statutarne komisije ZKS in statutarnih komisij ZK pri občinskih konferencah ZKS Kljub temu da je statutarna komisija ZKS delovala šele prvi mandat, si je pridobila pri svojem delu veliko izkušenj in se je s svojim delom uveljavila med članstvom in pri organiziranju ter usmerjanju dela statutarnih komisij pri občinskih konferencah ZKS, kakor tudi v povezovanju in koordiniranju dela s statu­ tarno komisijo ZKJ. Z opravljanjem svoje funkcije je kon­ kretno ocenjevala uporabo in usklajenost statutarnih doku­ mentov. S prakso uveljavljanja družbene vloge ZKS ter na osnovi tega je veliko prispevala k dograjevanju statutov ZKJ in ZKS. S poslovnikom komisije so bila razčlenjena vsa bistvena vprašanja, metode in način dela ter postopek glede priprave in sklicevanja sej komisije, pravice in dolžnosti člana komisije in še druga vprašanja, ki so sicer pomembna za uveljavljanje njene funkcije. Poleg poslovnika je komisija sprejemala letne plane dela, ki so bili osnova za usklajevanje dela s komisijami pri občinskih konferencah. Najbolj uveljavljene oblike in metode dela komisije so bile plenarne seje (23), kjer so bili sprejeti dokončni sklepi ali stališča, ter posamezne analize in ocene, ki so bile pripravljene v delovnih skupinah komisije. Stalna skupina komisije je bila le za razlago statuta ZKS. Delovanje statutarnih komisij ni bilo dovolj vključeno v celotno aktivnost občinske organizacije ZKS oziroma v delova­ nje organov CK ZKS. Za tako stanje je kriva tudi delna zapr­ tost zgolj v seje komisije, v zvezi s konkretnimi vprašanji pa je

120

bilo delovanje komisije še premalo razvito in preslabo pove­ zano z delovanjem članstva in 00 ZK. Po drugi strani pa je bilo v nekaterih primerih čutiti podcenjevanje dela in vloge komi­ sij, ki so bile preveč v »senci« komitejev, ali pa je šlo za razmišljanje, naj komisije skrbijo le za »normativne doku­ mente« zveze komunistov. Komisija je pri svojem delu tesno sodelovala s komisijo za organiziranost in razvoj ZK pri predsedstvu CK ZKS, izvršnim komitejem predsedstva CK ZKS, častnim razsodiščem ZK Slovenije. S komisijami pri občinskih konferencah je komisija navezovala stike predvsem prek regionalnih posvetovanj (5) in prek članov komisije, ki so se neposredno vključevali v delo komisije na območju posameznega MS ZK. Za nadaljnje uspešnejše delovanje komisije bi bilo po­ trebno glede na vlogo in funkcijo komisije tudi profesionalizi­ rati mesto predsednika ali sekretarja ter ustvariti boljše organi­ zacij sko-tehnične in materialne pogoje za delo komisije. Ocena delovanja statutarnih komisij pri občinskih konferencah ZKS

Statutarne komisije pri občinskih konferencah ZKS so s svojim delovanjem in vlogo upravičile njihovo konstituiranje, saj so marsikje prispevale k učinkovitejšemu reševanju pro­ blemov, ki so nastajali pri uveljavljanju statutarnih načel in določil v praksi med članstvom, 00 ZK in organi ZKS v občinskih organizacijah ZKS. Statutarne komisije so izvolili pri vseh občinskih konferencah ZK. V nekaterih primerih je statutarna komisija delovala kot komisija za organiziranost, razvoj ter statutarna vprašanja ZK. Ta nepravilnost je bila na podlagi intervencije statutarne komisije ZKS odpravljena. Prav tako so komisije dale veliko koristnih pobud in predlogov iz neposredne prakse za dopolnitve in spremembe statuta ZKS in ZKJ. Kritično pa moramo tudi ugotoviti, da v nekaterih primerih komisije niso delovale dovolj samostojno in da ni bila dovolj razvita njihova odgovornost, čeprav je le-ta izvirna in neposre­ dna, ker je komisija organ občinske konference ZKS, ne pa organ občinskega komiteja, kot so to ponekod napačno ra­ zlagali in tudi poizkusih uveljavljati v praksi. Takšna praksa ali mnenja opozarjajo, da v nekaterih primerih niso razumeli in 121

upoštevali njihove statutarne vloge in pomena, kar je imelo za posledico zmanjševanje njihove odgovornosti, pasivnost ali pa celo izenačevanje z drugimi komisijami pri konferenci ali ko­ miteju. Zato bo potrebno dosledno zagotoviti in izvajati določila statuta, da bodo statutarne komisije in prav tako častno raz­ sodišče ter nadzorne komisije delovale kot samostojni organi občinske konference ZKS; le-tej so tudi odgovorne za stanje na področju dela, zaradi katerega so bile ustanovljene. Vsebina dela in aktivnost komisij je bila zelo različna in se je omejila v glavnem na seje in manj na razvijanje drugih oblik in metod dela. Največ komisij je imelo na leto 3 do 5 sestankov; te komisije so bile tesneje povezane z osnovnimi organizaci­ jami ZK in so se uspešneje uveljavljale kot organ konference. Njihovo delo je bilo obrnjeno tudi k vsebinskim vprašanjem. Komisije, ki so se redkeje sestajale, prav gotovo niso uspele sistematično spremljati uresničevanja statutarnega sklepa, ga razlagati in opozarjati na kršitve statutarnih določil ter oce­ njevati statutarnost posameznih odločitev. Zato je bilo na naših posvetovanjih poudarjeno, da se mo­ rajo statutarne komisije pogosteje sestajati in obravnavati vse­ binska vprašanja ter o svojih stališčih in predlogih informirati organe ZKS, s čimer bi pospešili dosledno uresničevanje sta­ tuta ZKS. Dogovorjeno je tudi bilo, da bodo komisije pošiljale vabila in gradiva za svoje seje statutarni komisiji ZKS tako, da bi le-ta imela celovit pregled nad njihovim delom in možnost neposre­ dnega vključevanja članov statutarne komisije ZKS v njihovo aktivnost. Ta odgovor se je izvajal le na območju nekaterih MS ZK. Iz analize vsebine dela komisij je razvidno, da so vse komisije v obdobju med kongresoma delovale predvsem pri snovanju statutarnih sklepov občinskih organizacij ZKS, pri pripravi poslovnikov 00 ZK in svetov ZK v OZD in KS ter pri snovanju poslovnikov MS ZKS. Poleg angažiranosti statutar­ nih komisij pri snovanju statutarnih dokumentov pa so ob­ činske statutarne komisije obravnavale tudi aktualno pro­ blematiko, kot je npr.: statutarno organiziranje in delovanje aktivov komunistov; ponovni sprejem v ZK; vlogo in delova­ nje političnih aktivov na ravni občine in v OZD; plačevanje članarine kot osnovne statutarne obveznosti člana ZK; spreje­ manje novih članov in zagotavljanje delavske večine v ZK itd. Dejstvo, da so statutarne komisije obravnavale tudi številna 122

vsebinska vprašanja glede uresničevanja statuta kaže, da so statutarne komisije presegale nekaj časa prisotno negativno mnenje in stališče, naj bi se ukvarjale le s pripravo statutarnih dokumentov. Večina komisij je dosegla večjo stopnjo povezanosti z 00 ZK. So pa tudi komisije, katerih delo je še preveč zaprto vase, vse premalo pa je povezano z delovanjem članstva in OO ZK. Marsikje se že pojavlja kot problem tudi vprašanje sez­ nanjenosti članstva z določili statuta in statutarnega sklepa, kajti če članstvo teh določil ne pozna, ne more zagotoviti statutarnih odnosov v 00 ZK ali pa v organih ZKS. Statutarne komisije in organi občinskih konferenc so pri seznanjanju članstva s statutarnimi dokumenti uporabili ra­ zlične metode. Ponekod so organizirali posebne seminarje za vse komuniste, v nekaterih občinah so organizirali predavanja le za novosprejete člane itd. V večini občinskih organizacij ZK pa je bilo seznanjanje članstva s statutarnimi dokumenti pre­ puščeno samoiniciativi 00 ZK. Nekatere 00 ZK niso organizi­ rale posebnih sestankov, ampak so sprejele le sklep, da je vsak član dolžan poznati statut. Ob takih metodah in načinu sez­ nanjanja s statutarnimi dokumenti bodo morali v prihodnje organi ZK in OO ZK sprejeti program, po katerem bo članstvo temeljito spoznalo določila statuta, kajti le član, ki statut pozna, se lahko bojuje za statutarne odnose v ZK Slovenije. Praviloma so komisije najmanj enkrat na leto poročale o svojem delu občinski konferenci ZKS. So pa tudi primeri, ko občinska konferenca ZKS ni zahtevala, da ji organi konference poročajo o svojem delu in tako statutarne komisije niso dajale poročil. Stanje pa opozarja tudi na drugačne primere, da na­ mreč obstajajo tudi statutarne komisije, ki niso dajale pobud, da bi konference razpravljale o njihovem delu. Oba pojava pomenita nestatutarno ravnanje. Ugotavljamo tudi, da je neposredna povezanost komisij s statutarno komisijo ZKS še premalo razvita. Čeprav je bilo več regionalnih in republiških posvetovanj, za katera je dala po­ budo statutarna komisija ZKS, kar je omogočilo tesnejšo pove­ zavo in koordinacijo dela, pa bomo morali razvijati neposredno in kontinuirano povezanost s celotno politično aktivnostjo ZKS. V prihodnje si bomo prizadevali povečati akcijsko narav­ nanost komisij predvsem glede uporabe statutarnih načel in norm odgovornosti v ZK, glede izvajanja stališč in sklepov 123

obeh kongresov ZK in ostalih organov ZKS in ZKJ, uporabe načel demokratičnega centralizma v ZK, sprotnega aktualizira­ nja in uveljavljanja statutarnih sklepov pri organiziranju ko­ munistov ter glede pojasnjevanja statutarnih sklepov.

124

Poročilo o delu častnega razsodišča ZK Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZKS

I. Uvod Na VII. kongresu ZK Slovenije so bile sprejete nekatere spremembe in dopolnitve v statutu ZK Slovenije, s katerimi so bile med drugim še bolj poudarjene vloga in naloge častnega razsodišča ZK Slovenije in častnih razsodišč občinskih kon­ ferenc ZK Slovenije. V tem statutu so nekoliko razširjene naloge častnih razsodišč glede na dva novo uvedena vzgojnopolitična ukrepa zoper člane ZK, to je »opomin« in »zadnji opomin«. Uveljavljen je bil tudi trimesečni rok, do katerega morajo častna razsodišča rešiti vloge, ki so bile naslovljene nanje. Po statutu ZK Slovenije imajo častna razsodišča ZK Slove­ nije naslednje naloge: - obravnavati dejanja in obnašanja posameznih članov ZK, osnovnih organizacij in organov ZK z vidika programa ZKJ, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda ZK v javnosti ter moralnih in etičnih načel, za katera se v ZK bojujemo; - odločati o pritožbah zoper sklepe o izključitvi iz ZK, pritožbah zaradi izrečenih vzgojnopolitičnih ukrepov (»opo­ min« in »zadnji opomin«) in pritožbah zoper sklepe o črtanju iz članstva ZK; - reševati vprašanja v zvezi s stažem v ZK. Po VII. kongresu ZK Slovenije so bila merila za ocenjevanje moralnopolitičnega ravnanja v ZK jasnejša in enotnejša in tako je bilo laže sprejemati stališča do kršitev moralnopolitičnih norm v zvezi komunistov. Tudi spoštovanje stališč in sklepov častnega razsodišča je bilo večje. Velika večina osnovnih or­ ganizacij in organov ZK jih sprejema in se zavzema za njihovo uresničitev. V medkongresnem obdobju častno razsodišče ZK Slovenije ni zabeležilo nespoštovanja njegovih sklepov, nega­ tivnih reakcij ali nesoglasij ob odločitvah o razveljavitvi skle­ pov osnovnih organizacij in organov ZK (razen v enem pri-

125

meru, ko osnovna organizacija ZKS TOZD mehanični obrati Transavto Postojna ni takoj spoštovala sklepa o razveljavitvi njenega sklepa o izključitvi člana iz ZK in spremembe le-te v »zadnji opomin«). To je brez dvoma odraz pravilne idejnopoli­ tične ocene obravnavanih primerov, kakor tudi ustrezne obra­ zložitve sklepov častnega razsodišča ZK Slovenije. Vse to pa kaže tudi na krepitev idejnopolitične enotnosti in akcijske učinkovitosti ZK, kar je pomemben prispevek k opravljanju zahtevnih, aktualnih in odgovornih nalog ZK v sedanjem času. Problematika, ki jo obravnava častno razsodišče, odseva pojave in probleme zveze komunistov in socialistične samo­ upravne družbe, na katere sta že opozorila VII. kongres ZK Slovenije in X. kongres ZK Jugoslavije, pred tem pa še sklepi 21. seje, 29. seje in pismo, kakor tudi nekateri sklepi organov ZK Slovenije, zlasti še 3. in 5. seje CK ZKS ter 30. seje pred­ sedstva CK ZK Jugoslavije. Častno razsodišče ZK Slovenije pa se je v minulem medkongresnem obdobju še vedno srečevalo z nekaterimi ten­ dencami iz obdobja pred 21. sejo predsedstva ZK Jugoslavije. Vendar jih je laže premagovalo, saj so komunisti, osnovne organizacije in organi ZK nasploh pravilneje razumeli svojo vlogo in naloge ter jih tudi odgovorneje izpolnjevali. Doseda­ nje delo častnih razsodišč je bilo uspešno, saj so bile naloge, ki izhajajo iz kongresnih dokumentov zveze komunistov, v veliki meri opravljene. Izkušnje iz delovanja častnih razsodišč v ZK Sloveniji ka­ žejo, da je bila njihova uvedba potrebna in zato utemeljena. Prispevala so k večji demokratizaciji in humanizaciji odnosov v zvezi komunistov in naši družbi sploh, k doslednejšemu spoštovanju programskih in statutarnih načel, h krepitvi de­ mokratičnega centralizma, k uresničevanju sprejetih stališč in sklepov osnovnih organizacij in organov ZK in s tem h krepitvi osebne ter skupne politične odgovornosti; k doslednejšemu uresničevanju moralnih in etičnih načel, za katere se v ZK bojujemo; k uveljavljanju lika komunista in h krepitvi in uve­ ljavljanju idejne ter akcijske enotnosti ZK v naši socialistični samoupravni družbi. Častno razsodišče ZK Slovenije se je uveljavilo ne le kot organ ZK Slovenije, ki rešuje posamezne zahtevke, prošnje in pritožbe članov, organizacij in organov ZK, ampak tudi kot organ, ki na lastno pobudo ali na predlog drugih skladno z določili statuta ZKS ocenjuje idejno in politično skladnost 126

vedenja in ravnanja posameznih članov osnovnih organizacij in organov ZK s programom ZKJ, statutarnimi določili in sprejeto politiko zveze komunistov ter moralnimi in etičnimi načeli, za katera se bojujemo v ZK.

II. Sestava in metode dela častnega razsodišča ZK Slovenije Na VII. kongresu ZK Slovenije je bilo v častno razsodišče ZK Slovenije izvoljenih 25 članov, od tega 8 ponovno. Častno razsodišče se je konstituiralo na seji dne 16. 4. 1974. Za pred­ sednika je bil ponovno izvoljen Marjan Lenarčič, za sekretarja pa takrat Ivan Justinek. Na osnovi določil statuta ZK Slovenije je častno razsodišče izvolilo še štiri petčlanske senate. Za pred­ sednike so bili izvoljeni naslednji tovariši: za I. senat - Julij Beltram; za II. senat - Tihomil Javoršek; za III. senat - Ivo Janžekovič in za IV. senat - Demeter Horvat. Na seji dne 10. 2.1975 je bil Ivan Justinek na lastno željo in zaradi bolezni razrešen funkcije sekretarja, za novega sekre­ tarja pa je bil izvoljen Štefan Horvat. Nekateri člani častnega razsodišča zaradi prevelikih delov­ nih družbenopolitičnih in drugih obveznosti niso mogli redno sodelovati pri delu častnega razsodišča in njegovih senatov. Večina članov častnega razsodišča pa je sodelovala redno in prizadevno. Največje breme pa je prav gotovo odpadlo na vse štiri predsednike in na nekatere člane senatov, katerih naloga je bila poglobljeno preučiti vse obravnavane primere in o rezultatih seznanjati senate oziroma častno razsodišče ZK Slo­ venije, samostojno voditi obravnave in pripraviti sklepne od­ ločitve častnega razsodišča s potrebnimi obrazložitvami. To delo so opravili člani častnega razsodišča kot neprofesionalni družbenopolitični delavci. Sestava častnega razsodišča ZK Slovenije glede na idejno in družbenopolitično raven, splošno razgledanost in delovne iz­ kušnje, ki jih imajo člani častnega razsodišča, njihova socialna sestava itd. ustreza vlogi in nalogam častnega razsodišča ZK Slovenije. Vendar pa bi morali v prihodnje zagotoviti v sestavi častnega razsodišča z družbenopolitičnimi in drugimi dolž­ nostmi manj obremenjene člane, saj 1/3 sedanjih članov prak­ tično ni mogla sodelovati pri delu častnega razsodišča ZKS. 127

Tudi zato posameznih vlog nismo mogli rešiti v statutarnem roku. Izkušnje kažejo, da bi bilo potrebno glede na število obravnavanih primerov in obremenitve povečati število članov častnega razsodišča ZK Slovenije od sedanjih 25 na 30, da bi lahko ustanovili 5 neprofesionalnih petčlanskih senatov name­ sto sedanjih štirih. Za svoje delo je častno razsodišče ZK Slovenije dne 13. 9. 1974 sprejelo poslovnik, s katerim je uredilo način svojega delovanja in postopek reševanja vlog. Na predlog statutarne komisije ZK Slovenije ga je nato na seji dne 10. 2. 1975 us­ kladilo še z določili poslovnikov o delu drugih organov ZK Slovenije. Postopek pred častnim razsodiščem ZK Slovenije je za­ snovan na statutarnih določilih in na poslovniku o delu čast­ nega razsodišča. Zadeve so bile obravnavane v petčlanskih senatih. Častno razsodišče je obravnavalo v plenarni sestavi, skladno s 1. točko 47. člena statuta ZKS, vloge osmih pritož­ nikov iz Pivovarne Union iz Ljubljane zoper sklep komiteja občinske konference ZKS Ljubljana-Šiška o njihovi izključitvi iz ZK. Dobra polovica vseh zahtevkov, prošenj in pritožb je bila rešena v roku treh mesecev, tako kot določa statut, posa­ mezni težji, zapleteni in dalj časa trajajoči spori pa v daljšem roku. Na to je vplivala tudi prevelika obremenjenost nekaterih članov častnega razsodišča in dejstvo, da v poletnih mesecih ni bilo mogoče sklicati sklepnih obravnav zaradi odsotnosti vab­ ljenih. V takšnih primerih smo sporazumno s pritožniki pre­ stavili obravnavo njihovih vlog na poznejši čas. Na vse sklepne obravnave je častno razsodišče vabilo nepo­ sredno prizadete in zainteresirane člane, predstavnike osnov­ nih organizacij in organov ZK pa tudi neposredno zainteresi­ rane predstavnike drugih družbenopolitičnih organizacij in drugih organiziranih dejavnikov socialistične zavesti ter ob­ čane. Pri tem se je častno razsodišče ZK Slovenije ravnalo po načelu statutarnosti, neposrednosti, demokratičnosti, javnosti in enakopravnosti v postopkih reševanja posameznih zadev. Prizadeti so imeli vse možnosti za uveljavljanje svoje pravice in dokazovanje resnice. Vloge je častno razsodišče reševalo z demokratičnimi in humanimi metodami, s pogovori, z izmenja­ vanjem mnenj in stališč itd. Obravnavanje posameznih zahtevkov, prošenj in pritožb je terjalo od članov častnega razsodišča poglobljeno, skrbno in vestno delo že v pripravah na obravnavo, ko je bilo potrebno 128

zbrati in podrobno preučiti v nekaterih primerih zelo obsežno gradivo o zapletenih in zaostrenih sporih med posameznimi komunisti ali o konfliktnih situacijah, v katerih je bilo udele­ ženo večje število članov ZK in drugih. Častno razsodišče ZK Slovenije je imelo med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije 8 plenarnih sej, senati pa skupaj 161 sej (I. senat - 41 sej, II. senat - 41 sej, III. senat - 38 sej in IV. senat - 41 sej); predsedniki senatov so se sešli sedemkrat. V medkongresnem obdobju sta bila organizirana dva področna posveta s predstavniki in sekretarji častnih razsodišč ob­ činskih konferenc ZK Slovenije. Le-ti so se dvakrat udeležili še razširjenih sej častnega razsodišča ZK Slovenije. Člani čast­ nega razsodišča ZK Slovenije so se enkrat udeležili tudi po­ dročnih posvetov, ki jih je v letu 1977 organizirala statutarna komisija ZK Slovenije. Po VII. kongresu ZK Slovenije so bila ustanovljena častna razsodišča tudi pri občinskih konferencah ZK Slovenije in po eno pri mestni konferenci ZKS Ljubljana, pri univezitetni konferenci ZKS Ljubljana in Maribor. Z reševanjem konkretnih problemov so častno razsodišče ZK Slovenije in častna razsodišča občinskih konferenc ZKS odkrivala vzroke za nastanek negativnih pojavov v posamez­ nih organizacijah ZK. S svojimi sklepi ter predlogi so znatno pripomogla k odstranjevanju žarišč posameznih negativnih pojavov, kakor tudi vsega tistega, kar je tuje zvezi komunistov, interesom delavskega razreda in socialističnim samoupravnim odnosom. Častno razsodišče ZK Slovenije in častna razsodišča občinskih konferenc ZK so sprejemala svoje sklepe s skrbnim preučevanjem problemov, upoštevajoč pri tem določene okoli­ ščine, v katerih so nastale sporne zadeve in uporabljajoč kon­ kretne argumente. V vseh primerih so težila k temu, da se praviloma vsi spori in sporne situacije najprej obravnavajo in politično ocenijo tam, kjer so le-ti nastali. Dosledno so za­ htevala, da se posamezni člani ZK pri reševanju svojih zadev ravnajo po zaporedju in postopku, ki ju določata statuta ZK Jugoslavije in ZK Slovenije. Zadeve, ki ne sodijo v pristojnost častnih razsodišč, pa so odstopila drugim pristojnim organom in organizacijam. Častna razsodišča so si v vseh primerih prizadevala odstra­ niti spore ali odklone od začrtane in sprejete politike zveze komunistov, doseči poravnavo v posameznih primerih in z objektivno oceno prispevati h krepitvi idejne in akcijske enot9 VIII. kongres

129

nosti ter učinkovitosti ZK, k demokratizaciji in humanizaciji odnosov, k večji mobilnosti ZK, k večanju njenega vpliva in ugleda v družbi itd.

III. Kršitve določil statutov ZKS in ZKJ

- Prenagljena odločitev o vzgojnopolitičnem ukrepu zoper člana ZK, ki je kršil programska ali statutarna načela oziroma politiko ZK, preden je osnovna organizacija ali organ ZK do­ bro preučil kršitev oziroma osebno ali skupno politično od­ govornost posameznega člana ZK, ne da bi uporabil statutarno možnost o ustanovitvi tovariškega razsodišča, ki bi lahko po­ globljeno preučilo zadevo in nato osnovni organizaciji ali or­ ganu ZK predložilo najustreznejšo rešitev ali ukrep; - razprava in sprejem sklepa o vzgojnopolitičnem ukrepu zoper člana ZK v njegovi odsotnosti in - nezadostno število prisotnih (kvorum) članov osnovne organizacije, kot ga določata statut ZK Jugoslavije in ZK Sloyenije, na sestanku, na katerem je bil sprejet sklep o izključitvi člana iz ZK ali o izreku drugega vzgojnopolitičnega ukrepa »opomina« ali »zadnjega opomina«; - nenavzočnost prizadetega člana na sestankih osnovne organizacije ZK in v nekaj primerih na sestankih organov ZK, na katerih so razpravljali in odločali o izreku vzgojnopolitič­ nega ukrepa (3. točka, 4. člen statuta ZKS). Posamezni pritožitelji se največkrat pritožujejo, da niso bili obveščeni o uvedbi postopka proti njim. So tudi primeri, ko nekateri niso bili seznanjeni z ugotovitvami, stališči in sklepi, ki jih je sprejela osnovna organizacija ali organ ZK o njihovem neprimernem obnašanju ali dejanju ali pa niso bili nikoli kriti­ zirani, pač pa so bili ob določeni priložnosti izključeni iz ZK, kar ni v skladu s prakso in z določili statuta ZK. Za ZK je nesprejemljivo, da nekatere osnovne organizacije in organi ZK enostransko obravnavajo negativne pojave. Razlogov, zaradi katerih se člani, osnovne organizacije in organi ZK obračajo na častno razsodišče ZK Slovenije, je torej več. Med najpogostejšimi pa so: - kršitev statutarnih določil v postopku reševanja sporov in nesoglasij v posameznih osnovnih organizacijah in organih ZK (odsotnost obravnavanega člana ZK, nesklepčnost, nedemo­ kratični in nehumani postopki v osnovni organizaciji, vpliv 130

posameznikov ali ožjih skupin na odločitve osnovnih organiza­ cij ipd.); - pomanjkljivo in neobjektivno ugotavljanje resnice, ne da bi upoštevali tudi olajševalne okoliščine in dejstva; - občutek krivice, zaradi katere izgubljajo člani ZK ugled v družbi ali pa mnenje, da je vzgojnopolitični ukrep preoster in da posamezna osnovna organizacija ter posamezen občinski organ ZK določenega primera nista ocenila dovolj objektivno in nepristransko; - večje zaupanje v republiške organe ZK Slovenije in v njihovo večjo objektivnost in nepristranskost; - nerazvita konstruktivna kritika in samokritika v nekate­ rih organizacijah in organih ZK in v družbenem življenju sploh; - pravdarska nagnjenost posameznih članov, ki hkrati, ko se obračajo na častno razsodišče občinske konference ZK in častno razsodišče ZK Slovenije, iščejo zaščito tudi pri različnih drugih rednih upravnih in sodnih organih. Na častno razsodišče so se pritoževali tudi taki, ki jih je pri tem vodil osebni interes. Bile so tudi težnje po obsodbi vseh tistih, ki so sprožili postopek proti pritožnikom. Take težnje je častno razsodišče zavrnilo. Med najpogostejšimi kršitvami programskih in statutarnih določil ZK, zaradi katerih so osnovne organizacije ali organi ZK izrekli posamezne vzgojnopolitične ukrepe, so na osnovi obravnavanih vlog naslednje: - kršenje načel o demokratičnem centralizmu, določil o osebni in skupni politični odgovornosti v ZK in moralnih vrednot, za katere se bojuje ZK; - nasprotovanje ali nerazumevanje v statutu in kongresnih dokumentih ZK opredeljene idejnopolitične, moralnopoli­ tične, organizacij skopolitične in kadrovskopolitične vloge ZK v socialističnem samoupravnem sistemu; - širjenje polresnic o posameznikih, ki so mejile na obreko­ vanje in kritizerstvo; - kršenje veljavnih zakonskih predpisov in splošnih samo­ upravnih predpisov ter dobrih poslovnih navad na raznih de­ lovnih področjih, zlasti v TOZD na področju gospodarstva; - kršenje samoupravnih pravic posameznim delovnim lju­ dem s strani posameznih delavcev na vodstvenih in vodilnih položajih v združenem delu (člani ZK in tudi nečlani); 9*

131

- kršenje demokratičnih načel in humanih ter tovariških odnosov v ZK in v samoupravnih odnosih; - obtoževanje in obremenjevanje drugih ljudi samo zato, da bi prikrili svojo politično odgovornost za nastanek neugodnih družbenopolitičnih razmer, sporov ipd., za kar je bil tožniku izrečen vzgojnopolitični ukrep; - dolgotrajni spori med posameznimi komunisti, ki so ško­ dovali ugledu ZK in idejnopolitični enotnosti ter akcijski učin­ kovitosti ZK v družbenopolitičnem in samoupravnem živ­ ljenju v njihovem okolju. Posamezne osnovne organizacije ZK pa tudi posamezna častna razsodišča občinskih konferenc ZK so bila premalo samoiniciativna pri odpravljanju neodgovornega ravnanja ali obnašanja posameznih članov ZK v osnovni organizaciji ozi­ roma organu ZK ali v organih in organizacijah ter skupnosti zunaj ZK. V nekaterih osnovnih organizacijah ZK še ni dovolj idej­ nopolitične diferenciacije znotraj ZK glede na sklepe in doku­ mente ZK. Premalo tudi sproti opozarjajo komuniste na na­ pake pri njihovem delu v smislu 2. tč. 9. člena statuta ZKS in 27. točke statuta ZKJ. V posameznih primerih pa svoje osebno nerazpoloženje ali druge razloge izkoristijo ob ustrezni prilož­ nosti, ko se napake že nakopičijo in šele potem ukrepajo proti njim za vse pretekle slabosti in pomanjkljivosti. Dostikrat takšna praksa terja tudi dolgotrajno obravnavanje primerov pred častnimi razsodišči. V praksi nekaterih osnovnih organi­ zacij ZK najpogosteje manjka tovariške kritike in samokritike ter pravočasnega opozarjanja na posledice za neustrezno rav­ nanje in obnašanje članov ZK. So pa tudi primeri, ko so neka­ teri člani ZK v preteklosti delali napake in doživljali spodrs­ ljaje, toda če so jih odkrito in samokritično priznali pred ZK, tega ni bilo potrebno znova načenjati in zaradi tega ustvarjati nerazpoloženja med člani ZK ali v širši javnosti. Takšnim ljudem - članom ZK - lahko delamo krivico. Zato moramo zahtevati od slehernega komunista večjo odgovornost do so­ človeka, sotovariša. Gre za humane odnose v zvezi komuni­ stov. Častno razsodišče v mnogih primerih, ki jih preučuje v zvezi z realizacijo odgovornosti posameznih članov ZK, ugo­ tavlja, da v posameznih občinskih in osnovnih organizacijah ZK steče določena politična akcija ne oziraje se na posamezne člane ZK ali celo del članstva, ki tako ostaja neobveščen in zunaj akcije. Pokazalo se je, da bi bilo za enotnost in akcijsko

učinkovitost ZK koristneje, da bi posamezne akcije občinskih in osnovnih organizacij ZK spremljalo temeljitejše politično delo, kajti nekateri člani ZK se ob pomanjkanju poznavanja prave politične vsebine nekaterih sklepov organizacije in or­ ganov ZK nehote obnašajo v nasprotju z njimi. Častna razsodišča ugotavljajo, da so nekatere osnovne or­ ganizacije ZK preveč zaprte vase in da uveljavljajo nedemokra­ tične metode, kadar ugotavljajo osebno politično odgovornost posameznih članov za njihovo ravnanje. Premalo upoštevajo celotno aktivnost obravnavanih članov ZK (npr. za nadaljnji razvoj socialistične samoupravne družbe), temveč obravnavajo samo ugotovljene negativne strani v ravnanju in obnašanju člana. V nekaterih primerih so osnovne organizacije ZK pri tem precej površne, nedosledne, pod vplivom ozkih, sebičnih in celo lokalističnih teženj ali pod vplivom posameznikov, zaradi česar so morala častna razsodišča razveljaviti prvotne sklepe o izrečenih vzgojnopolitičnih ukrepih ali pa sprejeti drugačne, blažje ukrepe. Prav tako včasih ne znajo ločevati bistvenega od nebistvenega, kar se zlasti odraža v obrazložitvi sklepa o izključitvi iz ZK ali v sklepih o izreku drugih vzgoj­ nopolitičnih ukrepov zoper odgovornega člana ZK. Do razveljavitve je v nekaj primerih prišlo tudi zaradi nestatutarnosti postopkov (nenavzočnost prizadetega na se­ stanku osnovne organizacije ZK v smislu 3. točke 4. člena statuta ZK Slovenije in 30. točke statuta ZK Jugoslavije, krši­ tve določil o številu prisotnih - to je kvoruma - v smislu 3. alinee 5. člena statuta ZK Slovenije in 11. točke statuta ZK Jugoslavije ipd.). Prav tako ni na mestu praksa, da je ponekod zoper odgovorne člane ZK že kar takoj sprejet najstrožji ukrep, to je izključitev iz ZK. Treba je namreč upoštevati okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, kajti ni namen, da bi z vzgojnopolitičnimi ukrepi (npr. z izključitvijo iz ZK) človeka onemogočili, temveč da bi nanj in na druge člane ZK vzgojnopolitično vplivali tako, da bi še bolj okrepili idejnopolitično enotnost in akcijsko sposobnost ZK, spoštovanje programskih načel ZK ter moralnih in etičnih načel, za katera se bojujemo v ZK. Nekateri primeri, ki jih je obravnavalo častno razsodišče ZK Slovenije, tudi kažejo, da je v posameznih osnovnih organi­ zacijah ZK premalo kritike in samokritike. Prišlo je celo do primerov izvajanja sankcij proti posameznikom, ki so kritizi­ rali napake v organizaciji združenega dela ali napake posamez­ nih vodilnih ali vodstvenih delavcev, članov ZK in nečlanov.

133

Tako je častno razsodišče ZK Slovenije v enem primeru ra­ zveljavilo sklep o izključitvi člana ZK - delavca iz proizvodnje - iz ZK, ko je le-ta ob razpravi o pismu predsednika Tita in izvršnega biroja predsedstva ZKJ kritiziral nekatere napake vodilnih delavcev v delovni organizaciji, razsipništvo in slabo­ sti v samoupravljanju. Osnovna organizacija ZK ga je že na istem sestanku izključila iz ZK. Nekaj takih primerov so ugoto­ vila tudi častna razsodišča občinskih konferenc ZKS. Eno od teh je nato opozorilo komite občinske konference ZKS, da tak pojav preuči, predvsem pa, da nudi ustrezno pomoč vodstvu osnovne organizacije ZK, da bi laže premagalo precej za­ pletene in zaostrene odnose med komunisti in v delovni or­ ganizaciji, ker je prihajalo do močnega vpliva vodstvenih ka­ drov, med drugim tudi na delo osnovne organizacije ZK. IV. Statistični prikaz obravnavanih vlog

Med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije je častno raz­ sodišče ZK Slovenije prejelo skupaj 211 zahtevkov, prošenj in pritožb (vlog) posameznih članov ZK, osnovnih organizacij in organov ZK ter občanov.

Zap. Določila statuta št. ZK Slovenije 1 2 1. Skupaj vseh vlog (od 2 do 5) 2. 45/1. člen 3. 45/2. člen (skupaj) - izključitve iz ZK - zadnji opomin - opomin - črtanje iz članstva ZK 4. 45/3. člen 5. druge zadeve

Sk. (4-7) 1974 3 4 211 42 55 15 116 24 87 23 1 18 10 1 33 3 7 -

leto 1975 1976 6 5 67 45 11 18 42 18 14 31 2 6 2 5 17 6 -

1977 7 57 11 32 19 9 3 1 7 7

Število vlog je po VII. kongresu ZK Slovenije nekoliko naraščalo. To je odraz doslednejše idejnopolitične diferencia­ cije znotraj zveze komunistov na idejnopolitičnih temeljih zveze komunistov, kakor tudi odraz znatnega povečanja števila 134

članov ZK Slovenije in novoustanovljenih osnovnih organiza­ cij ZK. Od skupnega števila je bilo: - 55 vlog po 1. odstavku 45. člena statuta ZKS, to je vlog za obravnavanje dejanj in vedenja posameznih članov, osnovnih organizacij in organov ZK z vidika kršitev programa ZK Jugo­ slavije, statutarnih odnosov znotraj organizacije, ugleda zveze komunistov v javnosti ter moralnih in etičnih načel, za katera se ZK bojuje. Pri obravnavanju teh vlog je častno razsodišče ugotovilo, da ni šlo samo za presojo kršitve statutarnih določil, pač pa v veliki meri za vsebinska vprašanja uresničevanja programa ZKJ in sprejete politike v organih ZKJ in ZKS, za idejna, politična, družbena, moralna, etična in druga vprašanja, ko so močno skaljeni odnosi med komunisti, med temi in nečlani ZK, ko so natrgani medčloveški odnosi v raznih okoljih itd.; - 116 vlog po 2. odstavku 45. člena statuta ZKS, ki so jih člani ZK, osnovne organizacije in organi ZK vložili zoper sklepe o izključitvi iz ZK (87) in zoper sklepe o izrečenih vzgojnopolitičnih ukrepih »opomin« in »zadnji opomin« (28) ali o pritožbah o črtanju iz članstva ZK (1). Od tega so sprejele sklep o izključitvi člana iz ZK v 62 primerih osnovne organiza­ cije ZK in v 16 primerih komiteji občinske konference ZK. Najpogostejši razlogi za izključitev iz ZK so naslednji (ra­ zvrščeno po pogostnosti): - pasivnost, neaktivnost, mlačnost in neplačevanje člana­ rine, politično škodljivo obnašanje; - religioznost: aktivna udeležba pri cerkvenih obredih (po­ roka), tolerantnost do opravljanja verskih obredov (krst, birma); - kršenje zakonitosti: gospodarski kriminal, kazniva deja­ nja, malverzacije in osebno okoriščanje; - kršenje načel demokratičnega centralizma, nespoštova­ nje sklepov organov ZK in osnovnih organizacij ZK; - kršenje statutarnih določil o moralnem liku komunista in ugledu ZK, neizpolnjevanje delovne dolžnosti, povzročanje slabih medsebojnih odnosov; - odstopanje od programa ZK Jugoslavije ter politike ZK: stališča, nasprotna od stališč in politike ZK, idejnopolitični odkloni; - samovolja, tehnokratizem, birokratizem, kršenje samo­ upravnih pravic delovnih ljudi; zaviranje samoupravnih od135

nosov, neuresničevanje ustavnih načel in določil zakona o združenem delu; - neargrumentiranost kritike drugih z namenom, da bi jih moralnopolitično diskvalificirali; - grupašenje; - oportunizem, demagoško obnašanje; - nesamokritičnost; - formalna organizacijska nepovezanost (pojav zlasti med študenti - člani ZK na Univerzi v Ljubljani). »Opomin« in »zadnji opomin« so v 11 primerih izrekle osnovne organizacije ZK, v 16 primerih pa komiteji občinskih konferenc ZKS in v 1 primeru občinska konferenca ZKS. Od skupnega števila pritožb jih je 77 neposredno rešilo častno razsodišče ZK Slovenije in sicer: razveljavilo je 32 skle­ pov, od katerih so jih izdale 26 osnovne organizacije ZK, 6 pa komiteji občinskih konferenc ZKS. Častno razsodišče ZKS pa je potrdilo 45 sklepov, od tega 33 sklepov osnovnih organizacij ZK in 12 sklepov komitejev občinskih konferenc ZKS. Od skupnega števila obravnavanih vlog (77) je častno raz­ sodišče ZK Slovenije potrdilo 57% prvotnih sklepov o izreku vzgojnopolitičnih ukrepov, 43% pa jih je razveljavilo. Pri reše­ vanju vprašanj o stažu v ZK je častno razsodišče 3/4 zahtevkov rešilo pozitivno. V zadnjem času je vse več primerov, da posa­ mezni vlagatelji vlog umaknejo svoje zahtevke, ko po enem ali dveh tovariških razgovorih ugotovijo, da je bil izrečeni vzgojnopolitični ukrep zoper njih pravilen in utemeljen. Častno razsodišče ZK Slovenije je 23 pritožb po preučitvi odstopilo v reševanje pristojnim častnim razsodiščem ob­ činskih konferenc ZK; 4 sklepe je odstopilo v ponovno obrav­ navo osnovnim organizacijam ZK in 2 sklepa komitejema ob­ činskih konferenc ZK, ki sta sprejela prvotni sklep o izključitvi iz ZK oziroma ga predrugačila. 14 zadev častno razsodišče še rešuje. 12 pritožnikov je v postopku reševanja zadeve uma­ knilo svoje pritožbe zoper izrečene jim vzgojnopolitične ukrepe, zlasti za »opomin« in »zadnji opomin«. Častno razsodišče je razveljavilo posamezne sklepe o izk­ ljučitvi iz ZK oziroma o izreku vzgojnopolitičnih ukrepov (»opomin« in »zadnji opomin«) ali je te ukrepe sploh odpravilo, toda le v primeru, ko je ugotovilo, da je bil ukrep preoster ali premalo tehtno argumentiran in takrat, ko je ugotovilo, da so

136

bila v postopku ugotavljanja stopnje osebne politične odgovor­ nosti člana ZK grobo kršena statutarna načela. Obravnavanih je bilo 33 prošenj posameznih članov, osnov­ nih organizacij in organov ZK za ureditev staža (na podlagi 3. točke 45. člena statuta ZK Slovenije). Med prosilci za priznanje staža v ZK so bili večinoma predvojni revolucionarji, ki jim po osvoboditvi predvojni staž v KPJ ali članstvo v tuji KP ni bil priznan ali ga do tedaj sploh niso uveljavljali (npr. 7. primerov KP Italije in 2 primera KP Julijske krajine). Med prosilci je bilo tudi nekaj posameznikov, ki svojega predvojnega članstva v KP niso mogli dokazati z zanesljivimi dokazi. Nekaj prošenj je bilo za priznanje staža v času NOB in še manjše število prime­ rov za priznanje staža za nazaj v ZK v obdobju po osvoboditvi. Od skupnega števila teh primerov je častno razsodišče ZK Slovenije 22 zahtevkom ugodilo, 7 zahtevkov zavrnilo, 2 pro­ silca sta umaknila svoji prošnji, 2 zahtevka pa sta še v postopku reševanja. Častno razsodišče ZK Slovenije je prejelo tudi 7 prošenj, ki ne sodijo v njegovo pristojnost, zato jih je odstopilo v reševanje drugim organom ZK, npr. komisiji za prošnje in pritožbe pri IK predsedstva CK ZKS ali za te primere pristojnim rednim upravnim in sodnim organom. Častno razsodišče ugotavlja, da poskušajo posamezni člani ZK prek častnega razsodišča doseči ponovno ovrednotenje njihovega mesta in vloge v predvojnem naprednem revolucio­ narnem delavskem gibanju, med NOB in v prvih povojnih letih po osvoboditvi. Medtem ko je bil dotok teh primerov v minu­ lem obdobju enakomeren, smo nekaj več primerov zabeležili po intervjuju predsednika Tita za zagrebški »Vjesnik« fe­ bruarja 1976. Prosilci postavljajo v ospredje svojo čast in svoj prispevek revolucionarnemu delavskemu gibanju v obdobju, za katero v posameznih primerih nimajo na voljo zadostnih dokumentov ali prič, na katere bi se častno razsodišče lahko oprlo pri razsojanju. Zato so bili s tem v zvezi potrebni številni razgovori in preverjanje dejstev, da bi častno razsodišče lahko izreklo čimbolj objektivne razsodbe. Nekaj primerov pa je moralo zaradi pomanjkanja dokazov, listin in prič zavrniti ali pa so jih vlagatelji vlog na podlagi tovariškega pogovora s predstavniki častnega razsodišča ZK Slovenije umaknili. Med tistimi, ki naslavljajo pritožbe na častno razsodišče ZK Slovenije zoper izključitev iz ZK ali zoper izrek »opomina« 137

oziroma »zadnjega opomina« kot vzgojnopolitičnega ukrepa, pa jih je veliko iz vodstvenih, vodilnih in poslovodnih položa­ jev. Večina izmed teh si je močno prizadevala, da bi jim častno razsodišče razveljavilo sklepe o izreku vzgojnopolitičnega ukrepa, še zlasti o izključitvi iz ZK. Iz obravnavanih primerov izhaja, da ponekod nepravilno pojmujejo družbeno kadrovsko politiko in jo skušajo uveljaviti tako, da upoštevajo predvsem članstvo v ZK. Posamezniki se ne pritožujejo le na častna razsodišča, tem­ več tudi na upravne in sodne organe. Večkrat pa takšni ljudje naslove vloge na druge organe ZK Slovenije in ZK Jugoslavije, na posamezne funkcionarje ZK ali pa na predsednika repu­ blike tovariša Tita. V nekaterih primerih se je častno razsodišče spopadlo z nosilci tehnokratske in liberalistične miselnosti, ki so jo sku­ šali uveljavljati v nekaterih organizacijah združenega dela ozi­ roma z metodami dela, ki so bile nasprotne politiki ZK in socialističnim samoupravnim odnosom (Cestno podjetje Celje, Tovarna organskih kislin Ilirska Bistrica, Svit Kamnik, Instala­ cije Ljubljana, Imgrad Ljutomer, Astra Ljubljana, Kreditna banka Koper, Transavto Postojna, Novoles Novo mesto, Kmetijsko-živilski kombinat Kranj, Pivovarna Union Ljubljana, TOZD Elektronika Gorenje Velenje, Mestni vodovod Ljub­ ljana, Hotelsko gostinsko podjetje Gorica iz Nove Gorice, Kovinoservis z Jesenic, SGP Hrastnik iz Hrastnika, SNG - TOZD Opera in balet Ljubljana ter Univerzal Jesenice). Posamezniki in ozke skupine vodilnih delavcev so imele tak vpliv na osnovno organizacijo ZK in na samoupravne organe v teh organizacijah združenega dela, da same osnovne organizacije ZK niso bile sposobne sprejeti pravilnih sklepov in ukrepov za odstranitev takšnih negativnih pojavov - odklonov od politike ZK. Nasprotno, ponekod so celo zagovarjali vodilne delavce, ki so zlorabljali svoj položaj za nezakonito obnašanje in vedenje, kar je v nasprotju s politiko ZK, tako da so morali poseči v reševanje posameznih primerov komiteji občinskih konferenc ZK (npr. Cestno podjetje Celje, Tovarna organskih kislin Ilir­ ska Bistrica, Svit Kamnik, Astra Ljubljana, Pivovarna Union Ljubljana, Kovinoservis in Univerzal z Jesenic, Kmetijskoživilski kombinat Kranj in HGP Gorica iz Nove Gorice). Komi­ teji so s politično akcijo vplivali na zamenjavo vodstev tistih osnovnih organizacij ZK, ki so se obnašala oportunistično, nezrelo, nepolitično itd. Častno razsodišče ZK Slovenije je v

138

teh primerih prav zato potrdilo sklepe komitejev, ki so povsem pravilno ocenili stopnjo osebne in skupne politične odgovor­ nosti posameznikov in posameznih skupin, ki so delovale v očitnem nasprotju s politiko ZK in s sprejetimi sklepi in stali­ šči organizacij in organov ZK. Le v nekaj primerih jih je predrugačilo ali razveljavilo in zahtevalo ponovno obravnavo. Po VII. kongresu ZK Slovenije so bile razpuščene tri osnovne organizacije ZK, in sicer dve v Pivovarni Union iz Ljubljane in ena v HGP Gorica iz Nove Gorice. Rezultati gospodarjenja v teh dveh organizacijah združenega dela, v katerih so delovale te osnovne organizacije ZK, so bili dobri. Izredno slabi pa so bili samoupravni in medsebojni odnosi kot posledica tehnokratizma, menažerske miselnosti, ki se je ka­ zala v odločanju v ozkih krogih vodilnih delavcev ali njihovih somišljenikov. Nosilci teh negativnih pojavov so se obnašali preveč skupinskolastniško, težili so za čim večjim dohodkom delovne organizacije, tudi za ceno grobe kršitve zakonitih in samoupravnih predpisov in dobrih poslovnih običajev; to velja zlasti za Pivovarno Union iz Ljubljane. Zanemarjali so razvija­ nje samoupravnih odnosov in so grobo kršili samoupravne pravice delovnih ljudi. Zaradi tega je prišlo v organizaciji zdru­ ženega dela do težkih političnih konfliktov, ki so onemogočali delo osnovni organizaciji ZK, sindikatu in samoupravnim or­ ganom. Prišlo je do razcepitve med člani ZK in nečlani ter do idejnopolitične neenotnosti in akcijske nesposobnosti in do nesoglasij s komiteji občinskih konferenc ZKS pri reševanju težkih družbenopolitičnih problemov v delovni organizaciji. Zato je bil sklep o razpustitvi teh treh osnovnih organizacij ZK upravičen in utemeljen. Po razpletu zaostrenih situacij in od­ stranitvi temeljnih negativnih pojavov, po ustreznih kadrov­ skih zamenjavah v vseh vodstvenih in vodilnih strukturah v OZD se je stanje bistveno izboljšalo. Okrepile so se tudi vrste zveze komunistov s sprejemom predvsem mladih delavk in delavcev v ZK, kar velja zlasti za Pivovarno Union iz Ljubljane. Sledilo je konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela na ustavnih načelih, sprejeti pa so bili tudi drugi sanacijski ukrepi. Okrepila se je vez med na novo ustanovljenimi osnovnimi organizacijami ZK in komiteji občinskih konferenc ZK, ki je bila poprej zelo rahla. Z odločno idejnopolitično akcijo komitejev in občinskih konferenc ZK v teh dveh prime­ rih je prišlo do večje idejnopolitične in akcijske enotnosti zveze komunistov tudi v občini in do oživitve dela osnovnih organi-

139

zacij sindikata, do izboljšanja dela samoupravnih organov itd. To sta dva primera, ki kažeta na to, kako nujno potrebna je bila odločna brezkompromisna akcija zveze komunistov in tudi pomoč organov ZK zlasti tam, kjer osnovna organizacija ZK ne zmore rešiti nastalega položaja v OZD. Častno razsodišče ZKS pa je o teh dveh primerih pismeno seznanilo izvršni komite predsedstva CK ZKS, in sicer da v prvem primeru (Pivovarna Union) komite občinske kon­ ference ZKS Ljubljana-Šiška ni ravnal v skladu z določili statuta Zveze komunistov Slovenije, ko je po razpustitvi osnovnih organizacij obravnaval še osebno in skupno politično odgovornost članov ZK, v drugem primeru (HGP Gorica) pa komite občinske konference ZKS Nova Gorica v stikih z raz­ puščeno osnovno organizacijo ZK v preteklosti ni uveljavljal najučinkovitejših metod dela. V. O delu in vlogi častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS

V Sloveniji je 60 častnih razsodišč občinskih konferenc ZK, 1 častno razsodišče pri mestni konferenci ZKS Ljubljana, 1 častno razsodišče pri univerzitetni konferenci ZKS v Ljubljani in 1 pri univerzitetni konferenci ZKS v Mariboru. V njih je delovalo 473 članov, od tega 369 moških in 104 ženske. Večina častnih razsodišč občinskih konferenc ZK je bila v medkongresnem obdobju precej aktivna, s čimer so se uve­ ljavila v ZK. Rešila so precejšnje število pritožb proti sklepom osnovnih organizacij ZK o izreku vzgojnopolitičnih ukrepov in drugih zahtevkov. S svojimi sklepi so vplivala na odstranjeva­ nje negativnih pojavov v medsebojnih odnosih ter prispevala h krepitvi etičnih in moralnopolitičnih načel ZK, h krepitvi statutarnosti in k odstranjevanju drugih deviacij v delovanju posameznih članov in posameznih osnovnih organizacij ZK. Statistični prikaz vlog, naslovljenih na častna razsodišča občinskih konferenc ZKS po letih in glede na statutarno osnovo:

140

Zap. št.

1 1. 2. 3.

4.

Določila statuta ZK Slovenije 2 Skupaj vlog (od 2 do 4) 45/1. člen 45/2. člen - izključitve iz ZK - zadnji opomin - opomin - črtanje iz članstva ZK nerešenih zadev

Sk. (4-7)

1974

leto 1975

1976

3 664 239

4 115 38

5 189 84

6 197 76

253 30 26 68 48

60 4 7 6

68 4 8 22 3

67 17 8 28 1

1977 30/9 7

163 41 58 9 6 11 38

Iz tega statističnega prikaza je razvidno, da so častna raz­ sodišča ZK v tri in polletnem obdobju med obema kongresoma ZKS obravnavala skupno 664 vlog (zahtevkov in pritožb), od tega daleč največ na podlagi 1. in 2. točke 45. člena statuta ZKS; med vsemi vlogami pa je bilo največ (253) pritožb zoper sklepe o izključitvi članov iz ZK. Manj vlog (56) pa je bilo zoper izrek »opomina« oziroma »zadnjega opomina«. V politiki ukre­ panja zoper člane ZK še vedno izstopa najstrožji ukrep, to je izkjučitev iz ZK. V svoji mandatni dobi so se častna razsodišča ali njihovi senati sestali 460-krat. Občinskim konferencam so o svojem delu in o idejnopolitičnih ter drugih slabostih osnovnih organi­ zacij ZK poročala prek 100-krat; najpogosteje ob koncu dve­ letne mandatne dobe, nekateri tudi po potrebi ali občasno. Delo je potekalo v večini častnih razsodišč v petčlanskih sena­ tih ali v plenarni sestavi. Slednji način so uveljavljala zlasti tista častna razsodišča, ki jih sestavlja po pet ali sedem članov. Velika večina razsodišč ima poleg predsednika še sekretarja, imajo pa tudi lastni poslovnik. Častna razsodišča so v 41 primerih razveljavila sklep o izključitvi člana iz ZK, izrek »opomina« ali »zadnjega opo­ mina« kot vzgojnopolitičnega ukrepa zaradi nestatutarnosti postopka ali neutemeljenosti odločitve. Najpogostejši vzrok za izključitev iz ZK je neaktivnost in nediscipliniranost članov, saj je te vzroke navedlo kar 28 čast­ nih razsodišč; na drugem mestu je religioznost (15 častnih razsodišč); na tretjem mestu je kršenje zakonitosti in neplače­ vanje članarine; sledijo: neizpolnjevanje programa, nespošto-

141

vanje sklepov osnovnih organizacij ZK, politična neodgovor­ nost, nesamokritičnost, neprimerni medsebojni odnosi in med­ sebojna obračunavanja, poskus pridobivanja protipravne pre­ moženjske koristi, poneverba, samovolja v odločanju, nepra­ vilni odnos do samoupravljanja, kriminal, izkoriščanje po­ dnajemnikov, malomarno poslovanje in povzročanje večje ma­ terialne škode, zavajanje članov, zamolčanje negativne prete­ klosti ob sprejemu v ZK, ponarejanje uradnih dokumentov, nepovezanost itd. Velika večina častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS ugotavlja, da sproti - v trimesečnem statutarnem roku - obrav­ navajo in rešujejo vloge in da spoštujejo določila statuta ZK, da na obravnavah prisostvujejo vsi prizadeti člani ZK, pred­ stavniki organizacij in organov ZK ter drugi. V nekaterih pri­ merih pa vpliva na daljši čas reševanja vlog nesklepčnost senatov oziroma plenarnih sej častnih razsodišč ali pa tudi dejstvo, da se obravnave ne udeležijo vabljeni člani ZK. To so sicer zelo redki primeri, v obravnavanem več kot tri in pol­ letnem obdobju jih je bilo le nekaj. Seveda ponekod vpliva na slabše delo častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS ali na navedene slabosti tudi neustrezna kadrovska sestava in drugi problemi. Nekatera častna razsodišča tudi ne sodelujejo dovolj s komiteji občinskih konferenc ZKS, ki bi jim lahko nudili ustrezno pomoč, zlasti pri njihovem organizacijskem in ad­ ministrativnem delu. Zaradi tega nimajo na razpolago ustrezne dokumentacije, ažurno urejene evidence in pregleda nad sta­ njem v osnovnih organizacijah ZK. Zato nekatera častna raz­ sodišča navajajo, da še vedno nimajo dovolj dobrega pregleda nad raznimi odkloni od politike ZK ter neustreznim vedenjem in obnašanjem posameznih članov ZK v raznih organih in organizacijah, kjer delujejo. Določena vprašanja, ki so sicer v pristojnosti častnih razsodišč, rešujejo tudi posamezni komi­ teji občinskih konferenc ZKS sami ali s komisijami, ustanov­ ljenimi za posamezne primere. V preteklem obdobju je častno razsodišče ZK Slovenije organiziralo dva enodnevna področna posveta, enkrat skupaj s statutarno komisijo ZK Slovenije, s predsedniki in sekretarji častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS, dvakrat pa so se le-ti udeležili razširjene plenarne seje častnega razsodišča ZK Slovenije. Na njih so bili predstavniki častnih razsodišč ob­ činskih konferenc ZKS seznanjeni: - z aktualnimi idejnopolitičnimi in družbenoekonomskimi

142

vprašanji v naši družbi in s problemi notranjih odnosov v ZK, zlasti z vidika mesta in vloge ter nalog častnih razsodišč ZK; - s statutom ZK Slovenije in ZK Jugoslavije; - z metodami in oblikami dela častnih razsodišč ter s se­ stavo poslovnikov o njihovem delu in - z uresničevanjem statutarnih načel in določil o odgovor­ nosti v ZK. Na posvetih oziroma razširjenih sejah so bile izmenjane delovne izkušnje in dogovorjena enotna realizacija nalog, ki izhajajo iz dokumentov VII. kongresa ZK Slovenije in X. kon­ gresa ZK Jugoslavije ter sklepov organov ZK Slovenije in ZK Jugoslavije. Posamezna častna razsodišča želijo tudi neposredno pomoč pri reševanju posameznih problemov, ki jih obravnavajo. Kot pomoč pri delu jim služijo tudi obrazložena stališča in sklepi častnega razsodišča ZKS o reševanju tistih zadev, ki jih je le-to obravnavalo. Častna razsodišča tudi navajajo, da je v praksi osnovnih organizacij in tudi organov ZK nerazumevanje »tovariške kri­ tike«. Le-to zamenjujejo z vzgojnopolitičnim ukrepom, kar pa ni po statutu ZK. Zato se prizadeti člani pogosto pritožujejo zoper izrečeno kritiko, kar ni v skladu s statutarnimi določili. Zoper kritiko po statutu ZKS namreč pritožba ni možna, pač pa se le-ta vpiše v zapisnik sestanka osnovne organizacije ali organa ZK, ko je kritika članu ZK tudi izrečena. Tudi častno razsodišče ZK Slovenije je v minulem obdobju prejelo nekaj vlog zoper izrečeno kritiko članom ZK. Take vloge so bile zavrnjene. Častna razsodišča občinskih konferenc ZKS tudi navajajo, da so morala mnogokrat reševati zadeve, ki ne sodijo v njihovo pristojnost. Največkrat so se ukvarjala s predlogi za ponovni sprejem posameznikov v ZK. Zato bi bilo potrebno med spremembe in dopolnitve statutov ZK Slovenije in ZK Jugoslavije vnesti tudi določila o ponovnem sprejemu v ZK in o pristojnosti ter nalogah organov ZK v postopku za ponovni sprejem v ZK. Kljub temu pa bo treba v prihodnje razvijati aktivnost častnih razsodišč tako, da bi se le-ta vključevala v uresničeva­ nje akcijskih programov občinskih konferenc ZKS. Svojo ak­ tivnost bi morala častna razsodišča usklajevati tudi z aktiv­ nostjo komitejev in drugih organov občinskih konferenc ZKS. Seveda bi bilo potrebno nadaljevati tudi z občasnimi posveti s predstavniki častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS in jih

143

sproti seznanjati s pomembnimi aktualnimi idejnopolitičnimi in drugimi vprašanji, ki jih obravnava zveza komunistov. Le tako bo lahko delo častnih razsodišč bolj učinkovito, sprotno in uspešno. To bi bilo tudi prispevek h krepitvi idejnopolitične enotnosti ter akcijske sposobnosti ZK. Na tej osnovi bi se častna razsodišča občinskih konferenc ZKS laže vključevala v reševanje raznih vprašanj in tako razbremenila komiteje, hkrati pa bi lahko uspešneje uveljavljala statutarno načelo, da na lastno pobudo obravnavajo določene negativne pojave v družbi ali slabosti v delu osnovnih organizacij in organov ZK ter neustrezno ravnanje in obnašanje članov ZK; da lastno iniciativo uveljavijo tedaj, ko zaznajo, da se praksa posameznih članov, osnovnih organizacij ali organov ZK odmika od spre­ jete politike ZK in da na takšne primere opozorijo občinske konference ZK in njihove organe ter jim predlagajo ustrezne ukrepe. Častna razsodišča občinskih konferenc ZK in častno raz­ sodišče ZK Slovenije ugotavljajo, da proti nekaterim članom, ki so jim bili izrečeni vzgojnopolitični ukrepi ali so bili izk­ ljučeni iz ZK in so se pritožili na častna razsodišča, izrekajo (neupravičeno) tudi druge ukrepe, kot npr. odpust oziroma prekinitev delovnega razmerja ali premestitev na drugo delo z manjšim osebnim dohodkom, oziroma uvajajo disciplinski po­ stopek. Častna razsodišča občinskih konferenc ZKS so nas sez­ nanila, da je po VII. kongresu ZK Slovenije v 25 primerih prišlo do odpoklica nekaterih članov komitejev in občinskih konferenc ZKS, sekretarjev osnovnih organizacij ZKin drugih organov ZK. Pobudo za odpoklic so dali večinoma komiteji občinskih konferenc ZKS, pa tudi osnovne organizacije ZK. Do od­ poklica teh članov je prišlo predvsem zaradi neodgovornega političnega obnašanja, neupravičenega izostajanja s sej ob­ činskih konferenc ali drugih organov ZK, v nekaterih primerih zaradi izrečenega vzgojnopolitičnega ukrepa in v manjšem številu tudi zaradi objektivnih vzrokov (bolezen, organizacij­ ske spremembe, preobremenitev s funkcijami, preselitev itd.).

144

Tovariška razsodišča

Častno razsodišče ZK Slovenije in tudi častna razsodišča občinskih konferenc ZKS ponovno ugotavljajo, da v praksi osnovnih organizacij ZK še vedno obstaja neizkoriščeno statu­ tarno določilo (statut ZKJ v 1. in 2. odstavku 28. točke; statut ZKS v 6. točki 9. člena) o tovariškem razsodišču, prek katerega naj bi osnovne organizacije ali organi ZK presojali ravnanje in obnašanje članov ZK, osvetljevali okoliščine in ugotavljali de­ jansko stanje sporov, se soočali z različnimi pogledi, stališči in mnenji o spornih vprašanjih in na podlagi tega presojali, ali obstaja in kakšna je odgovornost člana ZK, za katerega gre. Na ta način bi tudi prizadetemu članu ZK omogočili, da bi izkori­ stil vse statutarne možnosti, ki jih ima za rešitev spornih vpra­ šanj. Zato se posamezni prizadeti člani pritožujejo na organe ZK, največkrat na častna razsodišča ZK, predvsem zaradi sla­ bosti v postopku za ugotavljanje njihove osebne odgovornosti. Delen napredek pa je bil vendarle dosežen, saj so v osnovnih organizacijah ZK v več kot tri in polletnem obdobju 112-krat ustanovili tovariško razsodišče, ker je neprimerno več kot v enakem obdobju pred VII. kongresom ZK Slovenije. Ponekod pa vlogo tovariškega razsodišča opravijo kar sekretarji osnov­ nih organizacij ZK, čeprav bi bilo priporočljivo uveljaviti v ta namen tovariško razsodišče. Zato bi bilo nujno storiti še več za uveljavitev tovariških razsodišč. VI. Sodelovanje častnega razsodišča ZK Slovenije z drugimi organizacijami in organi ZK Častno razsodišče ZK Slovenije je podalo informacijo o svojem delu 5. seji centralnega komiteja ZK Slovenije, ki je informacijo sprejel. Častno razsodišče ZK Slovenije je redno seznanjalo člane CK ZK Slovenije z vsemi svojimi odločitvami o posameznih vlogah, naslovljenih nanj, občasno pa je sez­ nanjalo predsedstvo CK, IK predsedstva CK ZKS ali posa­ mezne njegove člane s posebnimi aktualnimi problemi, s kate­ rimi se je srečevalo pri svojem delu. O svojem delu je častno razsodišče obvestilo tudi predsednika CK ZKS. Častno razsodišče ZK Slovenije je v obdobju med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije uspešno sodelovalo tudi s komi­ sijo za statutarna vprašanja ZK Slovenije in s komisijo za 10 VIII. kongres

145

1 statutarna vprašanja ZK Jugoslavije ter z drugimi organi CK ZKS in z organi občinskih konferenc ZK Slovenije. Za potrebe komisije za statutarna vprašanja ZK Jugoslavije je častno razsodišče ZK Slovenije v letu 1975 izdelalo »Analizo o uporabi statutarnih načel in določil o odgovornosti v ZK«, v letu 1977 pa pripravilo še »Informacijo o vlogi in nalogah častnih razsodišč v ZK Slovenije«. Ta informacija je služila organom ZK Slovenije in ZK Jugoslavije v predkongresnem obdobju pri obravnavanju vprašanj, ki so se nanašala na spre­ membe in dopolnitve statuta ZK Slovenije oziroma statuta ZK Jugoslavije. Častno razsodišče je sodelovalo tudi pri oblikova­ nju idejnih izhodišč za spremembe in dopolnitve statuta ZK Jugoslavije in statuta ZK Slovenije, kakor tudi pri izdelavi besedila teh sprememb in dopolnitev v obeh statutih. Tako je prispevalo tudi k uspešnemu delu teh organov. Častna razsodišča so s svojo aktivnostjo in reševanjem po­ sameznih sporov razbremenila tudi številne osnovne organiza­ cije, organe in forume ZK neposrednega operativnega dela. V okviru svoje pristojnosti so prispevala tudi k odstranjevanju žarišč posameznih sporov in vzrokov zanje in hkrati s tem tudi h krepitvi idejne in akcijske enotnosti ZK, spoštovanju statu­ tarnih določil in moralnih ter etičnih načel ZK, h krepitvi načel demokratičnega centralizma in k večjemu ugledu in vplivu ZK v javnosti. VII. Statutarna vprašanj^ Častno razsodišče ZK Slovenije je: - spremljalo uveljavljanje statutarnih določil v praksi in se vključevalo v razprave o njih uveljavitvi, zlasti o uveljavitvi statutarnih načel in določil o odgovornosti v ZK; - v letu 1977, v pripravah na XI. kongres ZKJ in VIII. kongres ZKS, so se člani častnega razsodišča vključevali v razpravo o idejnih izhodiščih za spremembe in dopolnitve obeh statutov; - v aprilu 1977 je bila skupna seja častnega razsodišča in statutarne komisije ZK Slovenije ter komisije predsedstva CK ZKS za organiziranost, razvoj in kadrovsko politiko. Seja je bila namenjena evidentiranim vprašanjem o morebitnih spre­ membah in dopolnitvah statuta ZKJ oz. statuta ZKS, ki jih je posredovala statutarna komisija ZK Jugoslavije. V zvezi s tem

146

so se člani častnega razsodišča ZK Slovenije udeležili še po­ dročnih posvetovanj s predsedniki organov občinskih kon­ ferenc ZKS o predvidenih spremembah in dopolnitvah obeh statutov ZK. Predsednik in sekretar častnega razsodišča ZK Slovenije sta se aktivno udeleževala razprav, ki jih organizira komisija za spremembe in dopolnitve statuta ZKS pri odboru za pripravo VIII. kongresa ZK Slovenije. Častno razsodišče meni, da bi morali v statutu ZKS bolj opredeliti zlasti naslednje: - postopek za ponovni sprejem v ZK in vlogo organov občinskih konferenc ZK pri tem postopku; - obveznost osnovnih organizacij in organov za izdajo pi­ smenega sklepa o izrečenem vzgojnopolitičnem ukrepu »opo­ min« in »zadnji opomin« in o izključitvi iz ZK v roku enega meseca po sprejemu sklepa; - črtanje izrečenega vzgojnopolitičnega ukrepa (»opomin« ali »zadnji opomin«) po preteku enega leta, če osnovna organi­ zacija ali organ ZK ugotovi, da je bil z izrekom vzgojnopolitič ­ nega ukrepa dosežen pozitivni učinek. Član ZK naj bi tudi sam sprožil postopek za črtanje vzgojnopolitičnega ukrepa po pre­ teku tega roka. VIII. Sklepne misli

V tem poročilu smo opisah prakso, način in metodo delova­ nja ter problematiko, s katero se je ukvarjalo častno razsodišče ZK Slovenije in častna razsodišča občinskih konferenc ZKS. Opozorili smo tudi na najpogostejše kršitve statutarnih določil in na najrazličnejše deviantne pojave v ZK oziroma v družbi, s katerimi smo se srečevali pri delu, kakor tudi na nekatere slabosti posameznih osnovnih organizacij in posameznih or­ ganov ZK oziroma častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS, zlasti takrat, ko le-ti ugotavljajo osebno ali skupno poli­ tično odgovornost v ZK. Častna razsodišča so se v obdobju po VII. kongresu ZK Slovenije z reševanjem posameznih zadev neposredno vključila v prizadevanja zveze komunistov za ure­ sničevanje kongresnih dokumentov ZK Slovenije in ZK Jugo­ slavije in drugih sklepov posameznih organov ZK, ki so jih sprejeli v obdobju po kongresu. Častna razsodišča so znatno prispevala k uveljavljanju pro­ gramskih in statutarnih načel ter demokratičnih odnosov v 10*

147

ZK. Prispevala so tudi h krepitvi moralnega lika ZK. Nadalje so pripomogla, da je zveza komunistov kot celota uspešneje obračunavala z nosilci protisocialističnih in protisamoupravnih teženj in drugimi negativnimi pojavi v ZK ter v družbi nasploh. Polna uveljavitev te, na VI. kongresu ZK Slovenije ustanov­ ljene mlade institucije se kaže tudi v tem, da se člani, osnovne organizacije in organi ZK vse pogosteje obračajo na častna razsodišča. Institucija častnih razsodišč je postala mnogim članom ZK, kakor tudi osnovnim organizacijam in organom ZK pomembna opora pri reševanju zaostrenih medsebojnih odnosov in drugih zapletenih problemov, postala je njihova pomembna zaščita, zlasti pri uveljavljanju pravic člana ZK, ki so opredeljene v statutu Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistov Slovenije. Častno razsodišče ZK Slovenije in častna razsodišča ob­ činskih konferenc ZKS so opravila pomembno delo in s tem prispevala h krepitvi idejnopolitične in akcijske enotnosti ter ugleda ZK v naši družbi. Zato bi kazalo to institucijo tudi v prihodnje razvijati kot samostojen organ zveze komunistov skladno z določili statuta ZK Slovenije.

148

Poročilo o delu nadzorne komisije ZK Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZKS

Nadzorna komisija ZKS na podlagi 49. člena statuta Zveze komunistov Slovenije nadzoruje materialno in finančno po­ slovanje vodstev zveze komunistov. O svojem delu in o stanju finančnomaterialnega poslovanja obvešča CK ZKS. Delo opravlja na podlagi gradiv strokovne službe CK ZKS, ugotovitev strokovnih pregledov, obravnave problematike in dokumentov materialno-finančne narave in s sodelovanjem pri delu organov ZKS, kadar le-ti obravnavajo finančno-materialna vprašanja. Statut ZK Slovenije je s svojimi določili bistveno demokra­ tiziral odločitve materialno-finančne narave v Zvezi komuni­ stov Slovenije, hkrati pa je uzakonil načelo samofinanciranja in načelo solidarnosti. Zato obravnava nadzorna komisija poleg finančno-materialnega poslovanja v ožjem smislu tudi vsebino in način spreje­ manja odločitev, s katerimi se uresničuje materialna politika ZK in primerja njihova skladnost s statutarnimi načeli o mate­ rialnih odnosih v ZK.

Delo nadzorne komisije ZKS Na osnovi nalog, opredeljenih v statutu ZKS, je nadzorna komisija nadzorovala izvrševanje politike financiranja dejav­ nosti Zveze komunistov Slovenije na podlagi sprejetega po­ slovnika komisije in letnih programov dela. V času med kongresoma je obravnavala aktualna vprašanja financiranja ZKS, izvrševanja politike financiranja ZKS in finančno-materialno poslovanje centralnega komiteja ZKS. O svojem delu in finančno-materialnem poslovanju CK ZKS je komisija enkrat na leto poročala na seji centralnega komiteja ZKS. Ugotavljamo, da je centralni komite vsa njena poročila in stališča sprejel in upošteval.

149

Predsednik komisije je bil vabljen tudi na seje IK pred­ sedstva CK ZKS, kadar so bila na dnevnem redu vprašanja financiranja ZKS ali finančno-materialna vprašanja CK ZKS. Prav tako je komisija sodelovala z administrativno-finančno komisijo predsedstva CK ZKS, kakor tudi z nadzorno komisijo ZKJ in je na svoje seje redno vabila člana nadzorne komisije ZKJ. V času med kongresoma je imela komisija 15 sej, na katerih je med drugim obravnavala: - izvrševanje stališč VII. kongresa ZKS glede financiranja dejavnosti ZKS, - sklepe o načelih za uporabo in delitev sredstev članarine, - možnosti in konkretne predloge za znižanje lestvice čla­ narine ZKS v- sodelovanju z administrativno-finančno komi­ sijo predsedstva CK ZKS, - vsakoletna izhodišča o financiranju dejavnosti ZKS, - v okviru globalne delitve članarine vsako leto tudi kon­ kretna delitvena razmerja, - polletne in letne preglede o realizaciji dohodka, porabi sredstev, plačevanju članarine, strukturi dohodka in porabe ipd., - analize in informacije o financiranju, - potrebe po dotacijah občinskih organizacij ZKS, - plane modernizacije poslovanja ZKS in izobraževanja članstva ZK, - vsebino, metode ter pristojnosti dela občinskih nadzor­ nih komisij, - poročila o pregledih finančnomaterialnega poslovanja CK ZKS, ki ga je opravil predstavnik Službe družbenega knji­ govodstva, - predloge finančnih načrtov in zaključnih računov CK ZKS in skladov CK ZKS in ZKS, - organizacijo finančno-računovodske službe ZKS in druga vprašanja finančno-materialne narave. Vse predloge finančnih in zaključnih računov je komisija vselej obravnavala pred sejo CK, tako da so bila njena stališča že vključena v gradivo za sejo CK. Občinske nadzorne komisije

Del svoje aktivnosti je komisija namenila tudi izgrajevanju metod in vsebini dela občinskih nadzornih komisij, da bi bil 150

omogočen enoten pristop k nalogam, vsebini in pristojnostim komisij. Posamezni člani komisije so obiskali tudi nekaj ob­ činskih komitejev, ker so analizirali delo njihovih komisij. Organizirani so bili tudi regionalni posveti s predsedniki ob­ činskih nadzornih komisij. Komisija ugotavlja, da je tak pri­ stop koristen zaradi izmenjave izkušenj in prispeva k boljšemu spoznavanju in reševanju konkretnih nalog. Glavne ugotovitve teh posvetov so: - vse občinske konference ZKS so izvolile 3-11 članske nadzorne komisije; - večina komisij nima posebnega poslovnika, ampak de­ luje na osnovi statutarnega sklepa komiteja, v katerem so podrobneje opredeljene naloge nadzornih komisij, ponekod pa na osnovi poslovnika komiteja; - komisije so sprejele letne programe dela. Delovanje občinskih nadzornih komisij obsega: - sodelovanje s komiteji pri pripravi predlogov finančnih načrtov; - pregled izvrševanja finančnih načrtov med letom in pre­ gled finančno-materialnega poslovanja komitejev; - skrb za ustvarjanje dohodka članarine. Nadzorne komi­ sije običajno enkrat na leto organizirajo posvete z blagajniki 00 ZKS. Sproti opozarjajo na nepravilnosti pri pobiranju čla­ narine; - pismeno obveščanje članstva o zbiranju in porabi sred­ stev članarine; - obravnavanje predlogov za znižanje ali oprostitev plače­ vanja članarine za posamezne člane. Organizacijske oblike zbiranja in plačevanja članarine so se izboljšale zaradi političnega dela občinskih komitejev in vest­ nosti ter doslednejšega dela občinskih nadzornih komisij. Ven­ dar pa nekateri občinski komiteji in njihove nadzorne komisije ob pobiranju in trošenju članarine niso bili dovolj dosledni pri izvrševanju statutarnih določil. Zaradi tega je prišlo ponekod do nepravilne uporabe sredstev članarine, v dveh primerih pa celo do odtujevanja le-te. Komisija ugotavlja, da se disciplina pobiranja in zbiranja članarine iz leta v leto izboljšuje.

151

Članarina Sredstva članarine so glavni vir, s katerim se morajo pokri­ vati vsi stroški delovanja organizacij in organov ZK po načelu samofinanciranja, vendar to ne pomeni, da iz članarine pokri­ vamo tudi tiste naloge, ki imajo širši družbeni pomen. Ta stališča in tudi konkretni stroški so opredeljeni in sprejeti s sklepom o načinu in uporabi sredstev članarine. Ko smo v letu 1972 prvič izvajali sklep o načinu in uporabi sredstev članarine, so družbenopolitične skupnosti v primerjavi z zbrano člana­ rino prispevale 5,7% sredstev. Takrat smo ocenjevali to kot proces, v katerem naj bi se ta delež postopoma povečeval. Vendar nadzorna komisija ZKS ugotavlja, da sredstva oz. odnos sredstev ni naraščal, nasprotno, vsako leto upada. Leto 1972 1973 1974

Delež DPS 5,7 4,3 2,7

Delež DPS 1,6 2,9

Leto 1975 1976 1977

V skladu s statutarnim načelom so sredstva članarine skupna sredstva ZKJ in se solidarno prelivajo, tako da je omogočena dejavnost vseh organov in organizacij ZKJ. Delitvena načela, sprejeta v sklepu o načelih za uporabo in delitev sredstev iz članarine ZKS:

- Komiteji ZKS - Centralni komite s CR, Politično šolo in Marksističnim centrom - rezervni sklad ZKS - glasilo »Komunist« - Predsedstvo ZKJ skupaj:

Delitvena razmerja 1974 1976 1977 1975 56,5% 57,0%

31,5% 4,0% 5,5% 2,0% 100,0%

31,0% 4,0% 5,5% 3,0% 100,0%

Globalna delitvena razmerja so se spremenila s sklepom za leto 1976, ker se je prispevek predsedstvu ZKJ povečal z 2 na

152

3%. Takšno udeležbo imata še ZK Hrvaške in Srbije s pokraji­ nama. Sredstva, zbrana iz tega povečanja, uporablja ZKJ za dopol­ nilna sredstva tistih CK republik, ki z lastnimi sredstvi ne morejo v celoti financirati osnovne dejavnosti. Nespremenjena so ostala razmerja za rezervni sklad ZKS in za glasilo »Komunist«. V rezervnem skladu ZKS se zbira 4% članarine. Ta sredstva se uporabljajo za dopolnilno financiranje občinskih komitejev, ki jim zbrana sredstva ne zadoščajo v celoti za pokrivanje stroškov osnovne dejavnosti. Poleg tega ta sklad pokriva še del stroškov modernizacije poslovanja medobčinskih svetov ZKS in občinskih komitejev ZKS, stroške kongresa ZKS in nepre­ dvidene izdatke. Za stroške glasila »Komunist« se zbirajo sredstva takole: poleg 5,5% od članarine ZKS pokrivajo 15% stroškov po sklepu občinski komiteji za izvode, ki jih prejemajo člani ZK na njihovih področjih, razliko pa pokriva z dopolnilnimi sred­ stvi predsedstvo CK ZKJ. Članarina ZKS se zbira na občinskih komitejih. Zaradi različnega doseganja dohodka članarine, ki je odvisno v posameznih občinskih komitejih od števila in do­ hodkovne strukture članstva, so odvodi članarine za skupne potrebe različni in znašajo od 8,7% do 63,2%. Zaradi sprejema novih članov v ZK se povečuje število komitejev, ki odvajajo del sredstev za skupne potrebe.

Leto

1974 1975 1976 1977

Št. komitejev ki odv. del sredstev 24 27 34 35

ki so prejeli dotacije 21 19 13 18

Delitev čl. v korist komitejem po sklepu 57,0 57,0 56,5 56,5

s solid. pokrivanjem 60,5 60,4 57,8 57,8

Komisija meni, da sta samofinanciranje ZK in prav tako solidarnostni princip pokrivanja stroškov ZK osnovni načeli financiranja ZK. Vendar meni, da bi se vsi komiteji morali bolj 153

zavedati, kaj ta solidarnost pomeni. So namreč primeri, da za redno dejavnost prejemajo del sredstev solidarnostno iz re­ zervnega sklada ZKS, sami pa storijo premalo, da bi sredstva članarine zbrali v celoti. Financirajo celo stroške dejavnosti širšega družbenega pomena, ne da bi zahtevali sredstva od družbenopolitičnih skupnosti. Letna članarina skupaj znesek Indeks v tiso­ čih din 1969=100 verižni 1969 14.195 100,0 124,5 17.671 124,5 1970 21.294 120,4 1971 149,9 128,6 1972 192,9 27.380 124,5* 1973 34.087 240,1 1974 366,2 152,5 51.986 159,9 1975 83.168 585,9 125,5* 104.412 735,5 1976 1977 (144.000) (1.014,4) (137,9) * Sprememba lestvice članarine 1. 4. 1973

Leto

Pov. 1. na 1 člana ZKS

znesek indeks v din 1969=100 ver. 100,0 206 128,6 128,6 265 121,9 323 156,8 130,0 420 203,9 246,6 121,0 508 136,2 692 335,9 546,1 152,6 1.125 544,7 99,7 1.122 (1.440) (699,0) (128,3) in 1. 1. 1976.

Višina članarine

V obdobju med kongresoma se je lestvica dvakrat spreme­ nila z veljavnostjo 1. 1. 1976, sedaj pa je pripravljen predlog za spremembo lestvice članarine z veljavnostjo 1. 1. 1978. Lestvica se je lahko znižala poleg odvisnosti od postopnega zviševanja osebnih dohodkov kot osnove za plačilo članarine in sprejema novih članov ZK tudi zaradi dosedanjega uspešnega gospodarjenja s finančnimi sredstvi ZKS tako na občinskih komitejih kot tudi na centralnem komiteju ZKS. Osnovna težnja je bila, da se je znižala članarina članom z nižjimi osebnimi dohodki. Pri predlogu je upoštevan princip solidarnosti, tako da višjo članarino prispevajo člani z višjimi osebnimi dohodki. Nov predlog znižuje članarino članom s 1.500-10.000 din osebnega dohodka. Plačevanje članarine V obdobju med kongresoma se je močno povečala dis­ ciplina plačevanja, saj znaša zaostanek neplačane članarine za tri in več mesecev komaj 3%.

154

Naslednja tabela prikazuje zaostanke plačevanja članarine: Leto

1969 1970 1971 1972 1973 1974 1975 1976 1977

Zaostanek

1 in več mesecev 24 22 22 18 15 13 13 8 8

3 in več mesecev 9,1 9,1 7,4 6,6 4,0 3,5 3,0 3,0 3,0

Splošna ugotovitev je, da je največji problem nadzornih komisij in blagajnikov OO ZK v skrbi za popolno zajetje člana­ rine sklep, da se osnova iz rednega delovnega razmerja zdru­ žuje z ostalimi prejemki. Problem je ugotavljanje dejanske osnove (dopolnilno delo, pokojnine), saj je to bolj ali manj prepuščeno zavesti članstva. Nadzorna komisija meni, da so organi in organizacije ZKS dolžne o sredstvih članarine in njihovi porabi bolj kot doslej obveščati članstvo. Tako bi omogočili večji vpliv članstva na politiko financiranja ZK in na pozitivno spreminjanje odnosa vsakega člana do članarine in svoje organizacije pri ustvarjanju sredstev, potrebnih za izvedbo sprejetega programa.

Poraba sredstev

Nadzorna komisija ugotavlja, da se sredstva ZKS trošijo racionalno in v mejah sprejetih izhodišč. Struktura porabe: Leto

1974 1975 1976

osebni dohodki 56,2 54,4 53,6

materialnofunkc. stroški 32,5 32,9 32,9

investicije 11,3 12,7 13,5

Naslednji tabeli prikazujeta rast stroškov izobraževanja v primerjavi z ostalimi materialno-funkcionalnimi stroški: 155

Prav tako je bil sprejet perspektivni plan modernizacije poslovanja, ki se postopoma realizira. Vendar komisija ugotav­ lja, da nekateri komiteji še vedno delujejo v neprimernih pro­ storih in z zastarelimi sredstvi. Zato nadzorna komisija meni, naj se modernizacija hitreje uresničuje. Tu je potrebna večja pomoč družbenopolitičnih skupnosti kot doslej. Finančno-materialno poslovanje CK ZKS

Sredstva za delovanje CK ZKS se formirajo iz 31% dohodka članarine ZKS. CK ZKS zagotavlja iz svojih sredstev pri­ spevek za Politično šolo pri CK ZKS in konec leta 1977 tudi del stroškov študijskih središč pri MS ZKS, ki se bodo v celoti formirala v letu 1978. Poleg tega v celoti pokriva stroške Mark­ sističnega centra pri CK ZKS in Častnega razsodišča ZKS. Iz sredstev pokriva tudi nekatere materialne stroške in osebne dohodke sekretarjev medobčinskih svetov ZKS. Prikaz strukture: - Centralni komite ZKS 19,9%

- Politična šola s študijskimi središči - Marksistični center - Medobčinski sveti ZKS

Skupaj:

4,1% 3,2% 3,8%

31,0%

Finančno-materialno poslovanje CK ZKS vodi finančno-računovodska služba, ki vodi tudi celotno evidenco poslova­ nja in premoženja občinskih komitejev ZKS, MS ZKS, Poli­ tične šole pri CK ZKS, Marksističnega centra in skladov CK ZKS ter ZKS. Centralni komite ima tudi delovno skupnost, za katero za­ gotavlja v svojem finančnem načrtu sredstva za osebne do­ hodke zaposlenih ter sredstva sklada skupne porabe. Osebne dohodke voljenih in imenovanih funkcionarjev do­ loča administrativno-finančna komisija predsedstva CK ZKS na osnovi pravilnika in določb družbenega dogovora o osno­ vah in merilih za določanje OD in drugih osebnih prejemkov voljenim in imenovanim funkcionarjem. Osebni dohodki delovni skupnosti pa se določajo na osnovi meril pravilnikov in samoupravnega sporazuma družbenopoli157

tičnih organizacij, katerega udeleženec je tudi delovna skup­ nost CK ZKS. Delovna skupnost je sprejela vse predpisane samoupravne akte. Nadzorna komisija ZKS je pregledovala namensko porabo sredstev, strokovni del kontrole pa je vsako leto opravil pred­ stavnik Službe družbenega knjigovodstva. Ob tem je komisija ugotovila, da so bila sredstva, s katerimi je razpolagal centralni komite, razporejena in uporabljena v skladu s sprejetimi finančnimi načrti in zaključnimi računi. Nadzorna komisija na podlagi strokovnih pregledov po­ slovanja in obravnave dokumentov finančnega strokovnjaka Službe družbenega knjigovodstva ugotavlja, da je bilo finančno-materialno poslovanje CK ZKS od VII. do VIII. kon­ gresa ZKS vodeno vestno ter v skladu s splošnimi predpisi in internimi samoupravnimi akti. Nadzorna komisija ob tem tudi ugotavlja, da je CK ZKS upošteval priporočila komisije, naj po VII. kongresu vsako leto razporedi del svojih sredstev v rezervni sklad ZKS in s tem omogoči pokrivanje stroškov VIII. kongresa ZKS. Vsi dokumenti materialno-finančne narave, ki jih je med kongresoma sprejel CK ZKS, so v skladu s statutom javni. Informiranje članstva je bilo omogočeno tako, da so bili vsi dokumenti skupaj z obsežnimi in podrobnimi poročili o fi­ nančni problematiki ZKS in CK ZKS objavljeni v prilogi gla­ sila »Komunist«, ki ga prejemajo vsi člani ZKS.

158

Referat predsednika CK ZKS Franceta Popita »O nalogah komunistov v razvoju socialistične samoupravne demokracije in splošnem razvoju Socialistične republike Slovenije«

Človek s svojimi interesi je izhodišče in središče naših prizadevanj

Tovarišice in tovariši, delegati in gosti VIII. kongresa ZKS! Na VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije smo se sešli z namenom, da bi kot izvoljeni delegati pregledali svoje delo in razmere, v katerih živimo, jih presodili in si postavili cilje in naloge za bodoče. Doseženi uspehi pri družbeni preobrazbi nam dajejo novih moči in poleta, da se še bolj ustvarjalno zagrizemo v delo, da se bo še bolj okrepil samoupravni položaj delovnega človeka v naši socialistični družbi; da se bo utrdilo v njem prepričanje, da ima svojo usodo in usodo slovenskega naroda v socialistični Jugoslaviji v svojih rokah; da je samo od njegovega dela in odgovornosti odvisen njegov in naš skupni napredek, razvoj materialne in duhovne blaginje družbe. Med obema kongresoma je minilo štirideset let od usta­ novnega kongresa Komunistične partije Slovenije na Čebinah, od časov, ko je boj delavskega razreda in naprednih ljudskih množic, ki smo ga bili slovenski komunisti, oprti na mark­ sistična spoznanja o zakonitostih in predpostavkah druž­ benega razvoja, in upoštevaje domačo in mednarodno druž­ beno stvarnost, vse bolj prepričljivo potrjeval odločilno vlogo Komunistične partije Jugoslavije v uresničevanju osvobodil­ nih teženj slovenskega naroda. Ta boj je zahteval nove poti in načine partijskega delovanja ter nenehno dograjevanje njene revolucionarne misli, organizacije in akcije. Tesna povezanost Komunistične partije Slovenije z delav­ skim razredom in delovnimi ljudmi ter s tem z usodo sloven­ skega naroda se je potrjevala v bojih za pravičnejše, demokra­ tične in enakopravne odnose med ljudmi in narodi, za socialno, družbeno in nacionalno osvoboditev delavskih in ljudskih množic Jugoslavije. Utrjen socialni in družbeni položaj delavca in delovnega člo­ veka v združenem delu in političnem sistemu

Revolucionarna pot, ki jo je Komunistična partija Slovenije prehodila od tedaj, je tesno povezana z delom in mislijo tova­ riša Tita, Edvarda Kardelja ter drugih predanih jugoslovanskih revolucionarjev, še posebej tudi z delom tovarišev Borisa Ki­ driča, Franca Leskoška-Luke, Mihe Marinka in drugih. V teh dneh, ko se spominjamo 25. obletnice smrti Borisa Kidriča, smo dolžni še posebej poudariti, kako neprecenljiv je bil nje­ gov delež v graditvi Komunistične partije Slovenije in Jugo11 VIII. kongres

161

slavije ter pri ustanavljanju in uveljavitvi Osvobodilne fronte. Velik je bil njegov prispevek pri izgrajevanju ljudske oblasti, partizanske vojske, ekonomskega sistema mlade socialistične države in pri celovitem organiziranju socialistične samo­ upravne družbe ter krepitvi njenega materialnega temelja. Boris Kidrič se je v svojem kratkem, vendar izredno ustvar­ jalnem življenju zavedal - kot se je tega vselej zavedala Komu­ nistična partija Slovenije - da mora tisto, za kar se bodo zavzele ljudske množice, kar ustreza njihovim interesom ter spodbuja njihovo energijo in pobude, tudi zmagati. Resnično: v vseh štiridesetih letih, ki nas odmikajo od Čebin, je bilo tako. Če­ prav smo poznali na naši poti tudi omahovanja in slabosti, so bili vendar ves čas v središču naše pozornosti delovni ljudje in njihova prizadevanja, da bi vsestransko uveljavili svoje de­ lovne, socialne, kulturne, politične in druge pobude in interese na borbenih, demokratičnih in osvobodilnih tradicijah našega naroda. Od zadnjega kongresa je naša socialistična samoupravna demokratična in humana misel dosegla nove vzpone. Dokopali smo se do odgovorov na mnoga konkretna vprašanja našega nadaljnjega družbenega, socialnega in ekonomskega razvoja, kar je povečalo odločnost, prodornost in ustvarjalno moč vseh socialističnih samoupravnih sil družbe. K temu je v znatni meri prispevala odločna, ustvarjalna in premočrtna usmeritev 21. seje predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Ju­ goslavije, pismo tovariša Tita in 29. seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je okrepila samozavest silam socialističnega samoupravljanja ter njihovo idejnopolitično in akcijsko enotnost. Utrdil se je socialni in družbeni položaj delavca in delov­ nega človeka v združenem delu in v političnem sistemu, ki raste in je njegov izraz. Dosegli smo pomembne uspehe v razvoju materialne proizvodnje in razširitvi vseh področij druž­ bene reprodukcije. Osredotočili smo se na razvoj visoko pro­ duktivne proizvodnje, na visoko stopnjo tehnološke obdelave, na vse bolj razvejeno delitev dela in na zagotavljanje skla­ dnejšega gospodarskega in socialnega razvoja. Da smo to dosegli, da smo zaobrnili razvoj v to smer, je bila na teh vsebinskih vprašanjih nujna konfrontacija z vsemi ti­ stimi, ki jim je razvoj socialističnega samoupravljanja spodrezoval monopolne in privilegirane položaje v družbi. Politično smo obračunali z nosilci liberalističnih in tehnokratskih kon­

ceptov odtujevanja ekonomske in politične oblasti od delavca in občana. Ti so svoje težnje pokrivali z nacionalistično oz­ kosrčnostjo in nestrpnostjo, katere razmah bi v naši večnarodnostni skupnosti nujno moral zavreti razvoj socialistične sa­ moupravne demokracije. Samoupravljanje kot celovit družbeni odnos omogoča lju­ dem, da sami analizirajo in obvladujejo vsa vprašanja družbene reprodukcije. Razvoj političnega sistema, še posebej delegat­ skih odnosov, omogoča, da delovni ljudje in občani v številnih delegacijah in delegatskih skupščinah vse bolj neposredno soočajo svoje interese in potrebe z vso širino in pestrostjo interesov in potreb drugih in v tem soočanju odgovorno iščejo in odločajo o skupnih in splošnem družbenem interesu. Vse večji del družbenega dela in tokov družbene reprodukcije pre­ haja pod neposredno oblast in nadzor delovnih ljudi in tako postaja sestavni del njihove samoupravljalske prakse in zave­ sti. Ta se mora odraziti tudi v odnosih in vsebinah duhovnih sil proizvodnje, v znanosti, vzgoji in izobraževanju, kulturi in drugod. Izraziti se mora v aktivnosti družbenopolitičnih or­ ganizacij, katerih člani morajo biti v svojem družbenem na­ stopanju oboroženi z revolucionarno idejo socialističnega sa­ moupravljanja. Osimski sporazumi - rezultat Helsinkov in Beograda, drugače pa teče življenje na Koroškem in Gradiščanskem

Tovarišice in tovariši! Naša socialistična republika se je hkrati z uveljavljanjem samoupravnih odnosov in ustavnega položaja delovnih ljudi razvijala tudi kot suverena država slovenskega naroda, ki je z drugimi narodi in narodnostmi trdno povezana v jugoslovan­ sko socialistično samoupravno demokratično skupnost. Danes je Socialistična republika Slovenija politično enotna in trdna, kar je pomembno tudi za enotnost, trdnost in varnost Jugo­ slavije, za stabilnost naše družbe v ideološko, politično in socialno razburkani Evropi in v svetu, kar krepi njeno neuvr­ ščeno in neodvisno zunanjo politiko. Načela neuvrščene politike so bila in bodo načela, po kate­ rih se pri sodelovanju z drugimi partijami in gibanji ravna in se bo tudi v prihodnje ravnala Zveza komunistov Jugoslavije. Zavzemamo se za sodelovanje ne glede na razlike v stališčih, ir

163

ker menimo, da so razlike izraz specifičnih pogojev in različnih poti v socializem, ki zato nikakor ne bi smele ovirati enako­ pravnega in ustvarjalnega sodelovanja med partijami in gibanji. Berlinska konferenca evropskih komunističnih in delav­ skih partij je na nov način opredelila stališča do različnih poti v socializem, do pravice vsake partije, da samostojno oblikuje svojo taktiko in strategijo boja za socializem. To je posledica spoznanja, da preživeli dogmatični pogledi ne morejo več da­ jati pravilnih odgovorov na zahtevna vprašanja razvoja sociali­ zma v sodobnih pogojih. Tak razvoj sprošča pobude in ustvar­ jalne moči delavskega razreda slehernega naroda, da znotraj svoje družbe pa tudi v mednarodnih razsežnostih izbira take poti, ki bodo zagotavljale zmago naprednim družbenim silam nosilkam teženj po odpravljanju podrejanja in izkoriščanja v odnosih med ljudmi. Na tej podlagi vse bolj dozoreva spoz­ nanje o nujnosti tovariškega in konstruktivnega dialoga - brez diktatov, obsodb in izključevanj - med komunističnimi, socia­ lističnimi in vsemi drugimi naprednimi demokratičnimi silami v svetu, o nujnosti skupnega boja za preobrazbo družbe, za zmago interesov delavskega razreda in socializma. Tovarišice in tovariši! Načela in izhodišča, ki so - ko gre za področje meddržavnih odnosov - zajeta v sklepni listini konference v Helsinkih in potrjena na konferenci v Beogradu, so vodilo za ravnanje So­ cialistične federativne republike Jugoslavije v njenih odnosih z drugimi državami. Kot rezultat sodelovanja na teh načelih so bili sklenjeni tudi osimski sporazumi med SFRJ in republiko Italijo, ki predstavljajo med drugim tudi zmago naprednih demokratičnih in protifašističnih sil v Italiji, Komunistične partije Italije in drugih. Pri tem je pomemben tudi prispevek slovenske manjšine, ki je odraz njene politične zrelosti in od­ govornosti. Socialistična Jugoslavija, katere gospodarstvo je že danes odprto v svet, saj je dobra četrtina družbenega proizvoda ustvarjena v sodelovanju z gospodarstvi drugih držav, bo v prihodnje na podlagi teh sporazumov še okrepila svoje go­ spodarske vezi s sosedi. To je izrednega pomena za oblikovanje dolgoročnega programa sodelovanja na gospodarskem, znan stvenem, kulturnem, ekološkem, prometnem in drugih po­ dročjih na meji od Trsta pa vse do Triglava. Toda najpomemb­ nejše je, da so sporazumi temelj tudi za uveljavljanje in do­ sledno uresničevanje pravic slovenske narodne manjšine po 164

načelih največje in celovite zaščite v vseh treh provincah Furlanije-Julijske krajine. V vseh mednarodnih stikih in rezultatih sodelovanja Slove­ nije s sosednjimi in drugimi državami se potrjuje tudi sodelo­ vanje Zveze komunistov Slovenije s komunističnimi partijami, z naprednimi in demokratičnimi strankami in gibanji v svetu. Posebno pozornost smo v teh stikih posvečali položaju Sloven­ cev, ki žive kot narodnostne skupnosti v sosednjih državah in se zavzemali za vsestransko sodelovanje, ki krepi njihov poli­ tični, gospodarski in kulturni razvoj ter zagotavlja njihov na­ cionalni obstoj. Sklepni dokumenti iz Helsinkov izrecno poudarjajo ob­ veznost držav, na katerih ozemlju živijo narodne manjšine, da njihovim pripadnikom zagotovijo enakost pred zakonom, var­ stvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter varstvo nji­ hove kulture in jezika. Kako zelo drugače od teh načel teče življenje na Koroškem in Gradiščanskem, kjer je manjšina čedalje bolj izpostavljena pritiskom idejnega mračnjaštva in splošnega kulturnega pri­ mitivizma ter nacionalistične ozkosrčnosti, ki jih spodbujajo nosilci še živečih ostankov nacifašizma! To je pravo nasprotje splošnoveljavnim in sodobnim pojmovanjem, da so narodnosti most sodelovanja in razumevanja med narodi in da je zato treba nacionalne pravice narodnosti spoštovati. Odgovorni av­ strijski dejavniki ravnajo tako, kot da so narodne manjšine nepotrebno zlo, ki naj bi ga čimprej izkoreninili. Pričakujemo, da bodo spoznali" da je takšna politika do manjšine nevarna in zelo kratkovidna. Tako popuščanje velikonemškemu naciona­ lizmu in oživljanju nacizma ogroža in škodi avstrijskim demo­ kratičnim silam, krha odnose z Jugoslavijo in slabi položaj in ugled Avstrije v mednarodnih odnosih. Današnji svet je poln globokih gospodarskih navzkrižij in zaostrenih političnih odnosov. Zašli so v slepo ulico, ker teme­ ljijo na izkoriščanju in neenakopravnosti, ki sega čez okvire gospodarskega sistema in političnih odnosov in dobiva vse bolj moralne in občečloveške vidike ter razsežnosti. Eden naj­ vidnejših izrazov te krize je nebrzdana rast terorizma. Ob tem pa predstavlja vse izrazitejšo silnico, ki vodi razvoj v svetu iz te zagate, okrepljen boj delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, narodov in narodnosti proti izkoriščanju in podrejanju, za večje gospodarske in politične pravice človeka, narodov in držav ter za enakopravnost pri odločanju o vseh za svet po-

165

membnih vprašanjih. Priče smo potemtakem prodoru sociali­ zma, ki v različnih oblikah postaja praksa delovnih ljudi mno­ gih narodov in držav v svetu in nastajanju ter uveljavljanju novih, neodvisnih in neuvrščenih držav. Doma pa se utrjuje zavest delovnih ljudi o tem, da moramo povezati boj za nove družbene odnose s prizadevanji za varova­ nje in zagotavljanje samobitnosti, neodvisnosti in drugih vre­ dnot ter pridobitev naše socialistične revolucije in sociali­ stičnega razvoja. K temu je prispeval takšen sistem obrambe, zaščite in varnosti, v katerem vsi skupaj neposredno varujemo svoj samoupravni položaj ter rezultate našega dela in ustvarja­ nja pred zunanjim in notranjim ogrožanjem. Potemtakem je sistem obrambe in zaščite, pa tudi naše vsakodnevno delo v njem, neločljivi del naših samoupravljalskih pravic in odgovor­ nosti. Tako mora biti tudi v prihodnje. Splošna ljudska obramba mora že danes postati množično gibanje delovnih ljudi, ki mora biti povezano v SZDL in usmerjeno z akcijo zveze komunistov. Vse bolj se moramo zavedati, da so splošni ljudski odpor in družbena samozaščita pravzaprav delovni lju­ dje, ki z orožjem ali brez njega v sleherni vasi, zaselku, ulici, delovni organizaciji branijo vrednote in pridobitve revolucije, priborjene z žrtvami, branijo svoje samoupravne pravice, svoj sistem socialistične samoupravne demokracije, svobodo, mir in neodvisnost in ki so usposobljeni za odpor v vsakem tre­ nutku in zoper vsak poskus agresije ali kakršnegakoli drugač­ nega pritiska s katerekoli strani. Na vseh tistih področjih, na katerih so državni organi pov­ sod v svetu še edini nosilci političnega odločanja, je bil storjen pri nas od zadnjega kongresa do danes velik korak naprej v njihovo podružbljanje. Tudi na področju zunanje politike in mednarodnega sodelovanja, narodne obrambe in družbene sa­ mozaščite se vse bolj uveljavljajo republike, občine in delovni ljudje ter občani kot ustvarjalci in izvajalci politike, kar krepi njihovo zavest o nujni povezanosti socialističnega samouprav­ nega sistema z neuvrščenostjo in mednarodnim sodelovanjem. Tako se samoupravljanje potrjuje kot odprt in demokratičen politični sistem.

166

Doseči moramo uveljavitev in uresničitev dohodkovnih od­ nosov na vozliščih družbene reprodukcije, ki so strateško pomembna

Tovarišice in tovariši! To, da imamo jasno zamisel, kako naj bi gradili in usmerjali razvoj samoupravnih družbenoekonomskih in političnih od­ nosov, nikakor ne pomeni, da je naš demokratični sistem socia­ lističnega samoupravljanja tudi že polno zaživel v realnih od­ nosih neposredne družbene prakse. V sedanjem razvojnem trenutku je z vidika celokupnih odnosov v združenem delu najbolj pomembno, da dosežemo uveljavitev in praktično ure­ sničitev dohodkovnih odnosov na strateško pomembnih vo­ zliščih družbene reprodukcije, med katerimi so predvsem: - odnosi med proizvodnimi in trgovskimi organizacijami združenega dela, ki so med seboj povezane in odvisne v proce­ sih družbene reprodukcije s skupnim izdelovanjem in prodajo proizvodov oziroma storitev, - odnosi med organizacijami združenega dela, katerih de­ lavci, ki so povezani z ustvarjanjem, gospodarjenjem in upo­ rabo sredstev družbene reprodukcije, - odnosi med organizacijami združenega dela, ki urejajo medsebojne odnose v družbeni reprodukciji na temelju svobo­ dne menjave dela, - odnosi med delavci v organizacijah združenega dela te­ meljnih dejavnosti in delavci v delovnih skupnostih, ki oprav­ ljajo strokovna, upravna, administrativna in druga pomožna opravila, ki so pogoj za uspešno poslovanje organizacije zdru­ ženega dela, - odnosi med delavci v združenem delu pri ustvarjanju dohodka, oblikovanju sredstev za osebne dohodke in prisvaja­ nju osebnih dohodkov. Pri tem se pogosto soočamo s stališči in negativno prakso, ki ločeno obravnava in razdvaja materialni razvoj od preobra­ zbe družbenoekonomskih odnosov. Pogosto se samoupravna preobrazba združenega dela zožuje na golo pravno normativno nalogo, čeprav je to strateška in zato dolgoročna družbenopoli­ tična naloga. Odnose med proizvodnimi in trgovskimi organizacijami, ki naj bi bile v družbeni reprodukciji med seboj povezane in odvisne v procesu proizvodnje skupnih proizvodov oziroma 167

nudenju storitev, ovira še ohranjena logika podjetniškega pro­ fita na eni in trgovskega profita na drugi strani. Za razvijanje dohodkovnih odnosov med organizacijami združenega dela in delavci v teh organizacijah na temelju skup­ nega ustvarjanja, gospodarjenja in uporabe sredstev družbene reprodukcije, je nujno uveljaviti tudi pravice, obveznosti in odgovornosti iz minulega dela - to je iz gospodarjenja s sred­ stvi družbene reprodukcije in njegovih rezultatov. Pri tem je važno, da bodo razvojni programi spreminjali obstoječo neugo­ dno proizvodno strukturo, da ne bodo obremenjeni s podjetniško-lastninsko logiko, ampak, da bodo izhajali v celoti iz in­ teresov samoupravno združenega dela. Trenutno so poglavitni viri sredstev za investicijske na­ ložbe, ki sicer količinsko naraščajo, še vedno sredstva organi­ zacij združenega dela, ki jih imajo v banki na vpogled, hranilne vloge varčevalcev, obvezne rezerve, sredstva obvezno zdru­ žena na podlagi zakona, emisija in inozemski krediti. Sredstva, ki jih združujejo organizacije združenega dela za naložbe v razvoj drugih organizacij, predstavljajo za zdaj le zelo majhen del skupnih naložb. To so vsekakor resna opozorila o slabostih in elementih starega in hkrati o nalogah na področju razširjene reprodukcije in investicij, ki razkrivajo, da sedanji odnosi in praksa ne vzpodbujajo ekonomskega interesa delavcev v or­ ganizacijah združenega dela za gospodarnejše ravnanje s sred­ stvi družbene reprodukcije. Skupna vlaganja temeljnih organizacij združenega dela v nove proizvodne zmogljivosti morajo postati temeljna oblika združevanja dela in sredstev v novem sistemu razširjene repro­ dukcije, ki temelji na samoupravljanju in dohodkovnih osno­ vah. Prek skupnih vlaganj se mora v prihodnje zagotavljati uresničevanje skupnih interesov in ciljev razvoja, ki jih opre­ deljujejo delavci v združenem delu s samoupravnimi spora­ zumi in dogovori o temeljih planov. Še prevladujoči kreditni odnos bo tako postopno preoblikovan v samoupravni dohod­ kovni odnos, v katerem bodo delavci v združenem delu nepo­ sredno odločali o skupnih razvojnih programih in o vrsti dru­ gih splošnih pogojev za delo in razvoj ter tako tudi najbolj učinkovito uveljavljali svojo vlogo in odgovornost v sistemu samoupravnega družbenega planiranja.

168

Interes delavca v tozdu še ni dovolj povezan z interesom prebi­ valca v krajevni skupnosti

Samoupravno združevanje dela in sredstev mora postati bolj učinkovita oblika in sredstvo za premagovanje ozkih po­ djetniških in lokalističnih interesov ter za zagotavljanje skla­ dnejšega razvoja v celotni družbeni reprodukciji, v regional­ nem, slovenskem in jugoslovanskem merilu. Kolikor bolj bomo razvijah procese samoupravnega združevanja sredstev doma, toliko bolj se bomo usposobili, da s samoupravnimi sporazumi in dogovori o združevanju dela in sredstev v širšem jugoslovanskem prostoru zagotavljamo uresničevanje skupnih interesov in ciljev, za katere smo se opredelili v družbenem planu Jugoslavije za obdobje do leta 1980, ter oblikujemo temelje za skupno politiko razvoja v naslednjem srednjeroč­ nem planu. Dogovoriti se moramo, da bomo po tej poti učin­ koviteje uresničevali tudi skupne interese glede hitrejšega ra­ zvoja manj razvitih republik in SAP Kosovo. Večja učinkovi­ tost naložb bo tako postala skupen interes vseh delavcev v združenem delu, saj si bodo z delom svojega tako vloženega dohodka v vseh delovno in dohodkovno povezanih organizaci­ jah združenega dela povečevali tudi svoj osebni dohodek. Sedanje odnose med delavci v skupnih službah in delavci v organizacijah združenega dela temeljnih dejavnosti ter odnose med delavci v družbenih dejavnostih in uporabniki njihovih storitev je treba postaviti na dohodkovne odnose na osnovi svobodne menjave dela. Zavzeti se moramo, da se bodo v teh odnosih oblikovala in uveljavila merila, ki bodo omogočila ugotavljanje prispevka teh služb in dejavnosti ter delavcev v njih k povečevanju produktivnosti družbenega dela in k rezul­ tatom dela organizacij združenega dela in ki bodo hkrati pod­ laga njihovega družbenoekonomskega položaja, prisvajanja njihovega osebnega dohodka in razvoja njihove dejavnosti ter izboljševanja pogojev dela. Sedanji odnosi ne vzpodbujajo ustvarjalnosti delavcev, ki opravljajo družbene dejavnosti, ker se njihovo delo enači z upravno strokovnim in administrativ­ nim delom. Zato se v okviru še ohranjenih proračunskih od­ nosov ne razvijajo ustrezno niti družbene niti gospodarske dejavnosti, se pa močno povečujejo obseg in stroški admini­ strativnega dela. Takšno stanje zadržuje tudi preobrazbene procese v celotnem združenem delu in preprečuje združevanje delovnih organizacij družbenih dejavnosti v razvitejše, ustvar-

169

jalne celote, ki bi bile sposobne delati na najzahtevnejših in večdiscipliniranih nalogah, ki jih zahtevajo sodobna tehnika in tehnologija ter samoupravni položaj delovnih ljudi. Takšni procesi združevanja zadevajo na odpore nosilcev podjetniškolastninskega monopola pa tudi sektaškega podcenjevanja dela delavcev, ki ne delajo neposredno pri stroju in primitivnega pojmovanja, da delo in razvoj družbenih dejavnosti nista mo­ goča brez prevladujočega vpliva in položaja administrativnih in upravnih delavcev ter služb. Interes delavca v temeljni organizaciji združenega dela še vedno ni dovolj povezan z interesom delavca, občana, prebi­ valca v krajevni skupnosti, kjer zadovoljuje vrsto svojih intere­ sov in rešuje življenjska vprašanja, kot so npr. vprašanja stano­ vanja, otroškega in socialnega varstva, preskrbe, varstva okolja in drugo. To bo ena naših najpomembnejših prihodnjih bitk, v kateri bomo morali okrepiti materialne osnove stanovanjskega gospodarstva, izdelati celovit in usklajen sistem ekonomskih stanarin, ki bo vključeval solidarnostne elemente socialne poli­ tike, ter uveljaviti samoupravno gospodarjenje in upravljanje z družbenimi stanovanji v okviru hišnih svetov in stanovanjske samouprave itd. ter vplivati na urbanistično politiko in go­ spodarjenje s prostorom in zemljišči. Uveljaviti bo treba ur­ banistične rešitve, ki bodo omogočale takšen razvoj naselij oziroma sosesk, ki ustreza socialistični vsebini našega življenja in bolj humanim odnosom med stanovalci. Iz kulture in raziskovalne dejavnosti izriniti idejne usmeritve, ki so odraz razčlovečenega in odtujenega sveta

Tovarišice in tovariši! Delavski razred je na vseh področjih ustvarjanja dedič in nadaljevalec najboljših tradicij človeštva. Zato si sodobnega kulturnega ustvarjanja ne moremo predstavljati brez živega odnosa do celotne kulturne in miselne dediščine in na tem temelju do nalog in problemov razvoja. Doseženo na področju kulture in umetnosti nas mora vedno znova vračati k vprašanjem, koliko je v celotnem kulturnem ustvarjanju prisotno to, kar je tudi danes in kar je bilo v preteklosti napredno in tudi še za današnji čas umetniško vredno. Kaj je s sodobnimi temami v našem kulturnem delova­ nju in ustvarjanju, koliko je v njem izpovedana človeška in 170

družbena resnica ter umetniško sporočilo? Od tod zahteve, da tudi dosežki kulturnega in umetniškega ustvarjanja po­ glabljajo in širijo prostore človekove svobode, od tod zahteve po njihovem stalnem kritičnem vrednotenju in umetniškem preverjanju. Vsak korak v utrjevanju in poglabljanju samoupravljanja razširja svobodo ustvarjanja, saj je samoupravljanje njena do­ slej najvišja dosežena raven. Boj za samoupravljanje nenehno širi možnosti za kulturno in umetniško ustvarjanje, za razi­ skovalno delo in razvoj znanstvene in kritične misli vedno širšega kroga delovnih ljudi. Hitrejši premiki pri samoupravnem konstituiranju kulture bodo vedno bolj odpirali možnosti za oblikovanje kulturne politike, katere nosilci bodo odgovorni, umetniško močni kul­ turni ustvarjalci in ki se bo odzivala interesom in potrebam delovnih ljudi. Samoupravljanje zožuje možnosti kvarnih vpli­ vov komercializma in elitizma, ki razvrednotujejo ali celo one­ mogočajo rast resnične umetniške produkcije. Iz kulturne in raziskovalne dejavnosti moramo izriniti idejne usmeritve, ki so odraz razčlovečenega in odtujenega sveta in zato v nasprotju s splošnimi hotenji naše samoupravne družbe. Samoupravna organiziranost teh področij in njihov institucionalni ustroj še nista ustrezna in še ne omogočata izražanja dovolj konkretnih družbenih potreb in interesov delovnih ljudi. Ta področja še vedno niso - prek svobodne menjave dela - dovolj vključena v samoupravno združeno delo in je zato še vedno mogoče pred­ stavljati ozki monopolistični interes posameznih elitističnih, tehnokratskih in malomeščanskih skupin kot interes vse družbe. Prav elitizem, tehnokratizem in malomeščanščina so tiste najpogostejše usmeritve, ki so poleg ostankov buržoaznih ideologij in idejnih usedlin za nas že preživelih družbenih in političnih sistemov najpogostnejše, med sabo prepletene in prekrite. Elitizem predstavlja osnovno obliko ideološke odtujenosti tistega dela inteligence, ki hoče ohraniti osamosvojen »kultur­ niški« položaj, povzdignjen nad konkretne družbene tokove in ki vidi svoje družbeno poslanstvo kvečjemu v meščansko za­ snovanem »prosvetljevanju« širših družbenih dejavnikov. Tehnokratizem se v znanstveno-raziskovalnem delu uve­ ljavlja predvsem s težnjo po zaprtosti v ozko »strokovno« območje dela, neomadeževano s širšimi razsežnostmi druž­ benopolitične problematike; zato išče pot za reševanje bi171

stvenih vprašanj našega družbenega razvoja samo na ravni »strokovnosti« ter pri tem zanemarja odločilno vlogo druž­ benopolitične osveščenosti. Na področju kulture pa teži za zunanjimi efekti in dekorativnostjo. Obema usmeritvama je skupna določena »apolitičnost«, težnja, da bi svoje področje izvzeli iz celote družbenega dogaja­ nja. Zato je njun skupni protipol, njuno vsakdanje dopolnilo prav malomeščanščina - nekritično sprejemanje malome­ ščanskih vrednot, predvsem privatizma, zaprtosti v ozko po­ trošniško sfero, indiferentnosti do družbenopolitičnega doga­ janja, ki v resnici prikrito uveljavlja meščansko politično ob­ zorje. Opozoriti je treba, da sta malomeščanska, zlasti potroš­ niška ideologizacija vsakdanjega življenja in poudarjanje »praktično« usmerjenega izobraževanja, ki prikrito spodriva globlje marksistično zasnovano poznavanje in razumevanje tako današnjega časa in njegovih resničnih in usodnih dilem kakor tudi zgodovine in perspektiv razvoja, najbolj razširjena in dolgoročno gledano najnevarnejša negativna dejavnika na celotnem področju kulturnega ustvarjanja in izobraževanja. Marksistična teorija je živo napotilo za revolucionarno akcijo, s katero delovni ljudje spreminjajo razmere in pogoje svojega življenja

Tovarišice in tovariši! Znanost se vse bolj uveljavlja kot pomemben kvaliteten dejavnik družbenega razvoja. Zato si bomo prizadevali, da bodo izsledki znanosti prispevali k razvoju, ki bo povečeval materialno bogastvo družbe in osvobajal človeka. Znanost mo­ ramo na trajnih in dolgoročnih osnovah povezati s potrebami, interesi in prakso delavskega razreda, s proizvodno prakso delavcev in ustvarjalcev. Potrebujemo marksistično znanost, ki je neločljiva sestavina revolucionarnega gibanja in progre­ sivne misli našega časa. To zahteva dialektično povezanost teorije in prakse, njeno vpetost v proces zgodovinskega osvobajanja dela. Zato težimo k samoupravni in vsebinski preobrazbi razi­ skovalne dejavnosti, kulture, vzgoje in izobraževanja kot po­ membnih kakovostnih dejavnikov, soodgovornih za razvoj proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih odnosov. Do­ slednejše vključevanje raziskovalne in izobraževalne dejav172

nosti v razvojne načrte organizacij združenega dela na druž­ benoekonomski podlagi svobodne menjave dela bo omogočilo vpliv delavcev v združenem delu na vsebino in programe teh dejavnosti, na njihovo socialistično idejno naravnanost in družbeno angažiranost. Pri načrtovanju smeri našega družbenega razvoja in boja za razvoj in krepitev sistema socialističnega samoupravljanja, za preobrazbo družbenih odnosov ter za vse bolj pristno humani­ zacijo vse družbe je nam komunistom nepogrešljivo vodilo marksizem. Ta postaja ne samo sestavina teoretične družbene misli, temveč kljub odporom prodira vse bolj v zavest in prakso širokih delavskih in ljudskih množic. S tem vse bolj izrinjamo iz našega življenja usedline preživelih ideologij. Na marksistični teoriji usmerja Zveza komunistov Slovenije svoj pogled v jutrišnji dan, z njeno pomočjo analizira današnja in razvojna nasprotja ter išče poti in sredstva za njihovo praktično rešitev. Zgodovinske izkušnje delavskega gibanja uče, da pride najhitreje do napak in zmot, kadar se zanemarja sprotna mark­ sistična analiza prakse lastnega delovanja, objektivnih pogojev ter razmerja družbenih sil. To je pot, ki vodi v slepi prakticizem in slej ko prej tudi v oportunizem. Marksistična teorija je živo napotilo za revolucionarno ak­ cijo, s katero delovni ljudje spreminjajo razmere in pogoje svojega življenja. Komunisti smo in moramo ostati dediči nje­ nega teoretskega bogastva, rastočega vse od del klasikov mark­ sizma in iz najboljših tradicij marksistične misli. To bogastvo pa moramo razvijati in oplemenititi z analizo naših lastnih izkušenj, z vnašanjem naših lastnih spoznanj in z razvijanjem naše lastne teoretične misli. Jugoslovanski in slovenski komu­ nisti smo lahko ponosni na dognanja, s katerimi smo bistveno obogatili sodobno marksistično misel in napredno družbeno prakso človeštva. To nas zavezuje, da v prihodnje še povečamo skrb za mark­ sistično teorijo kulture in znanja, ki je pogoj za uspešnost revolucionarne prakse. Posebna skrb mora torej še nadalje veljati razvijanju same marksistične misli - njenih filozofskih, ekonomskih in socialnih prvin - in boju za uveljavljanje mark­ sističnega načina mišljenja in metod na vseh področjih znano­ sti in na vseh področjih ter ravneh praktičnega reševanja pere­ čih družbenih vprašanj. Le komunisti, oboroženi z marksistič­ nimi znanji, sposobni za dialektično razumevanje in sprotno analiziranje družbenih makro in mikro procesov in svojega

173

položaja v njih, se lahko učinkovito spopadajo s kratkovidnim prakticizmom in empirizmom, pa tudi z birokratskim in te­ hnokratskim vsiljevanjem enostranskih rešitev, z epigonstvom in malikovanjem tujih zgledov. Marksistično mišljenje je torej eden od pogojev uspešne revolucionarne akcije komunistov. Sposobnost misliti mark­ sistično pa si komunist tudi ob kritičnem presojanju lastne prakse lahko le izjemoma pridobi mimo sistematičnega usposabljanja. Ker pa temelji na marksistični teoriji in dog­ nanjih graditev socialistične samoupravne družbe, v katero se vključujejo vsi delovni ljudje, je naloga komunistov, da se zavzemajo za uveljavljanje marksistične misli in njenih spoz­ nanj v vsebinah vseh ravni šolanja in usposabljanja za delo. V boju za uveljavitev socialističnih samoupravnih odnosov in za njihovo vse bolj humano vsebino na vseh področjih in v vseh celicah družbenega dela in osebnega življenja dobiva vse večji pomen in težo socialistična moralna zavest in praksa, ki raste iz socialističnih in samoupravnih osnov. Brez razvite socialistične samoupravne moralne zavesti in ustrezajoče mo­ ralne prakse tudi ne more biti razvite socialistične samo­ upravne demokracije. Še posebej pomembna postaja vloga moralne zavesti na tistih področjih, kjer je potrebno usklajeva­ nje osebnih z družbenimi interesi, kjer sta potrebni vzajemnost in solidarnost, kjer so odločitve ljudi odvisne predvsem od stopnje njihove moralnopolitične zavesti in osebne kulture.

Opreti se moramo na lastno delo, izkušnje in znanje, na do­ mače naravne surovinske in energetske vire ter na povezova­ nje z jugoslovanskim in svetovnim gospodarstvom

Tovarišice in tovariši! Čeprav smo v predlogih kongresnih dokumentov opredelili kot prednostne tiste naloge, ki jih moramo uresničiti, da bi utrdili in hitreje razvili socialistične samoupravne družbenoe­ konomske odnose, pa moramo izpolniti dosledno tudi naloge, ki naj pospešijo razvoj proizvajalnih sil in okrepijo materialno osnovo družbe. Prepričan sem, da smo presegli dvom, ki so nam ga vsilili pred leti tisti, ki so poveličevan skrajno sprostitev tržnega gospodarstva in podcenjevali razvijanje sodobne industrijske 174

proizvodnje na račun ekonomsko neutemeljenega razvoja ter­ ciarnega sektorja, kar je vodilo v vse večja strukturna nes­ kladja v družbeni reprodukciji. Naša organizirana aktivnost je že rodila vrsto gospodarskih uspehov. Tako smo že priče po­ spešenemu razvoju tistih dejavnosti, ki smo jih opredelili kot prednostne. Z intenzivnimi prizadevanji in organizirano druž­ beno akcijo nekaj let smo sedaj odpravili primanjkljaj v elek­ trični energiji, pospešili smo vlaganja v surovinsko osnovo in proizvodnjo hrane, postopno, čeprav še z velikimi težavami, uresničujemo nove usmeritve v razvoju in modernizaciji pro­ metne infrastrukture, dosegli pa smo tudi prve uspehe v preu­ smeritvi in strukturi plačilne bilance Slovenije. Ti dosežki nedvomno potrjujejo pravilnost temeljnih razvojnih usmeri­ tev, ki smo jih začrtali z družbenim planom za to petletno obdobje. Z uresničitvijo nalog tega srednjeročnega obdobja pa zagotavljamo tudi bolj kvalitetne temelje in izhodišča za oblikovanje novih bolj ambicioznih srednjeročnih in dolgoroč­ nih planov. Problemi, s katerimi se srečujemo, pa hkrati kre­ pijo našo odločenost, da še okrepimo naša prizadevanja za še hitrejše spreminjanje strukture proizvajalnih sil in njihovo modernizacijo, za zagotavljanje visoke tehnološke, znanstvene, organizacijske in kadrovske ravni proizvajanja, ki bo spo­ sobno, da se na temelju visoke produktivnosti in kvalitete dela enakopravno in dolgoročno vključuje v mednarodno menjavo in tako bistveno izboljša plačilno bilančni položaj republike. Za Slovenijo je takšna usmeritev na doseženi ravni razvoja in še posebej ob relativno omejenih naravnih bogastvih bistven pogoj za dinamičen in skladen razvoj, pa tudi edina učinkovita pot, da si zagotovi stabilnejši ekonomski položaj doma in v svetu. Ob povečanju vsestranskega sodelovanja in menjave z deželami v razvoju moramo še naprej utrjevati in na dolgoroč­ nih osnovah razvijati sodelovanje z razvitimi državami. Težiti moramo za tem, da bomo v vrednosti ponudbe povečevali delež znanja in tako zagotovili tudi izvoz znanja in tehnologije. Zato se moramo v prihodnjih prizadevanjih opreti na lastno delo, izkušnje in znanje, na domače naravne surovinske in energetske vire ter na bolj smotrno in naglo povezovanje v jugoslovanskem in svetovnem gospodarstvu. Brez večje pro­ duktivnosti ne bomo dosegli napredka. Zato postaja vse bolj nevzdržna v bistvu skupinsko lastniška miselnost, da so proiz­ vajalna sredstva last posameznih delovnih kolektivov, da je dohodek, ki ga ustvarjajo, nastal zgolj po njihovi zaslugi, ne da

175

bi pri tem upoštevali medsebojne povezave in dejanski pri­ spevek drugih delavcev in vse družbe k ustvarjenemu do­ hodku. Prav to neupoštevanje družbene narave dohodka ozi­ roma dohodkovnih odnosov, to je povezovanje proizvajalnih sil in delitve skupno ustvarjenega prihodka, je povzročilo, da marsikje niso docela zaživele sicer številne integracijske tvorbe. Uspehi, ki smo jih dosegli po poti samoupravnega združevanja in sporazumevanja, pa dokazujejo, da je to prava pot za odpravljanje razdrobljenosti, zapiranja v regije in repu­ bliko, za razbijanje lokalizmov in drugih pojavov, ki zavirajo sodoben gospodarski razvoj. Še posebej so pomembna prizadevanja za pospešeno socia­ listično preobrazbo kmetijstva in odnosov na vasi, za sodobno organizirano, visoko produktivno družbeno kmetijsko proiz­ vodnjo ob enakopravnem vključevanju kmetov-kooperantov in razvoju zadružništva. Pri tem sta pomembni dve nalogi: usmerjanje, usposabljanje in krepitev kmetijskih organizacij združenega dela in njihovo preraščanje v nosilce moderne in visoko produktivne proizvodnje. Glede na to, da ekonomsko nismo sposobni pospešeno razvijati kmetijstva enako in pov­ sod v Sloveniji, moramo storiti vse, da bomo razvili sodobno družbeno kmetijsko proizvodnjo in vanjo vključeno zasebno kmetijstvo predvsem na tistih območjih, kjer so družbenogeografski, kadrovski, materialni in drugi pogoji zanj najugo­ dnejši. Naša temeljna naloga: razvijati hkrati vse oblike socialistične samoupravne demokracije

Tovarišice in tovariši! Prilagajanje celotnega političnega sistema socialističnega samoupravljanja odnosom, ki rastejo iz že uveljavljenih sociali­ stičnih in samoupravnih odnosov v združenem delu, oziroma iz samoupravnega družbenoekonomskega in družbenega polo­ žaja delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, predstavlja dolgoročno in odgovorno nalogo socialističnih sil. Pri uresničevanju te naloge izhajamo iz prepričanja, da bosta samoupravni položaj in vloga delov­ nega človeka v bistveni meri okrnjena, če celoten politični sistem ne bo postal instrument v njegovih rokah. Gre torej za medsebojno povezanost in odvisnost obeh vidikov nove samo176

upravne in družbene vloge človeka in naša temeljna naloga v naslednjem obdobju bo razvijati hkrati vse oblike socialistične samoupravne demokracije. Doseči moramo, da se bodo pristni interesi delavcev ter drugih delovnih ljudi uveljavljali neposredno v vseh organih in na vseh ravneh, kjer sprejemajo odločitve. Bolj ko se bo uve­ ljavil vpliv delavcev na vsa družbena dogajanja, bolj bo trdna samoupravna zgradba naše družbe. Razvijanje političnega si­ stema pa je hkrati tudi pogoj za povečanje dejanskih možnosti in razsežnosti svobode človeka v naši družbi. S krepitvijo in samoupravno preobrazbo celotne družbene strukture raste oblast delavskega razreda. Pri tem pa moramo dosledno upoštevati različnost interesov delovnih ljudi pa tudi širše interese posameznih samoupravnih subjektov, ki na­ stajajo in se izražajo v našem socialističnem samoupravljanju. Omogočiti moramo, da se lahko ti interesi izražajo svobodno, brez političnega posredovanja ene ali več strank, torej brez pluralizma strankarskih interesov. Naša naloga, naloga sub­ jektivnih sil pri tem je, da omogočamo soočanje in usklajeva­ nje delnih ožjih, lokalnih in podobnih interesov s širšimi druž­ benimi ter da v mnoštvu konkretnih življenjskih interesov dosežemo zmago tistega, kar je v njih naprednejše, bolj sociali­ stično, kar vodi v vsestranski razvoj družbe, obenem pa pri­ speva h krepitvi vloge človeka, k razvoju njegove celovite ustvarjalne osebnosti in njegovemu osvobajanju od slehernega izkoriščanja, podrejanja in drugih oblik odtujenosti. Komunisti in člani SZDL ter drugih družbenopolitičnih or­ ganizacij se moramo vključevati v vse procese nastajanja od­ ločitev

Človek je s svojimi interesi izhodišče in središče naših prizadevanj za preseganje že doseženega; s svojo samoupravljalsko vlogo spreminja ustavni sistem in vse njegove ustanove v družbeno resničnost in jo prilagaja svojim potrebam ter uresničevanju svojih interesov. Vendar pa ne gre za sistem, ki bi samodejno reševal družbena nasprotja. Odločilna je revolu­ cionarna praksa samih delovnih ljudi, ki jo usmerja zveza komunistov kot vodilna družbena sila. Delegatskemu sistemu kot obliki in sredstvu za uveljavljanje socialistične samo­ upravne demokracije morajo zagotavljati notranjo samo12 VIII. kongres

177

upravno in socialistično vsebino zveza komunistov ter komu­ nisti s svojim delovanjem v socialistični zvezi in drugih druž­ benopolitičnih organizacijah pa tudi vsi drugi dejavniki, ki tvorno vplivajo na zavest in opredeljevanje ljudi pri reševanju družbenih problemov, kot so državni organi, znanost, stro­ kovne službe, skratka vsi organizirani dejavniki idejnopolitič­ nega, strokovnega ter kulturnega ustvarjanja. Edvard Kardelj je v svoji knjigi »Smeri razvoja političnega sistema sociali­ stičnega samoupravljanja« zapisal, da človeku ne more zagoto­ viti sreče nihče drug namesto njega: niti sistem, niti država, niti partija. V naših pogojih si srečo ustvarja ta človek sam, družno in v tesni samoupravni in politični povezanosti z drugimi v svojin temeljnih celicah in v širši družbeni skupnosti. In prav to občutje, ta zavest prižiga tisti ogenj ustvarjalnega nemira, ki so ga nosili in ki ga tudi danes nosijo v sebi vsi pravi revolucio­ narji. To njegovo in naše spoznanje je sinteza skoraj trideset­ letnega razvoja našega socialističnega samoupravnega sistema. Komunisti in člani SZDL ter drugih družbenopolitičnih or­ ganizacij se moramo v delegatskem sistemu ustvarjalno in organizirano vključevati v vse procese nastajanja odločitev od pobude do izbire problemov, od demokratičnega sprejema­ nja odločitev do uresničevanja dogovorov. Druga značilnost v delu zveze komunistov pa se odraža v spremenjenem odnosu in metodah dela znotraj drugih druž­ benopolitičnih organizacij, predvsem v socialistični zvezi kot demokratični ljudski in frontni organizaciji, ki na temeljih programsko političnih izhodišč, oblikovanih v zvezi komuni­ stov, povezuje delavske in ljudske množice in njihove politične organizacije, družbene organizacije in društva, delegacije in samoupravne organe - skratka vso organizirano zavest naše družbe - v enotno fronto socialistične družbene akcije. Smisel in cilj tega povezovanja je, da bi v razvejenem delegatskem in političnem sistemu vse strukture političnega sistema sociali­ stične samoupravne demokracije z organizirano akcijo delov­ nih ljudi in občanov utrjevale sistem in njegovo sposobnost, da uveljavlja dolgoročne interese delavskega razreda kot merilo in cilj pri usklajevanju konkretnih življenjskih interesov in potreb delovnih ljudi. »Socialistična zveza,« pravi tovariš Boris Kidrič - »mora biti središče ljudskega udejstvovanja, nuditi mora ljudskim množicam in posameznikom vse, kar zahteva politično razgiban državljan.« Frontna družbena akcija, dogovorjena in usmerjena v

178

SZDL, je tista, ki naj bi omogočila neposredno vraščanje poli­ tike zveze komunistov v vsakdanjo množično družbenopoli­ tično akcijo delovnih ljudi in občanov; tista, ki naj bi utrjevala razredno zavezništvo in medsebojni vpliv avantgarde delav­ skega razreda in ljudskih ter delavskih množic, zvezo komuni­ stov samo pa varovala pred nevarnostmi elitizma, birokrati­ zma, sektašenja in frakcionaštva. Delovati moramo torej tako, da se bodo v resnici sproščale pobude in ustvarjalna energija samoupravno in politično organiziranih ljudi, da jih bo usmer­ jala v organizirano akcijo za spreminjanje delovnih in živ­ ljenjskih pogojev ter da se bodo v tej akciji uveljavljali interesi dela, znanja in napredka. Osrednje področje dela ter vsebina nalog SZDL in njenih organov sta povezana z delom med delegati in delegacijami, s prizadevanji za učinkovito funkcioniranje delegatskih skup­ ščin, za demokratično izmenjavo in boj mnenj in stališč na vseh področjih družbenega dela in življenja v pripravah na oblikovanje delegatskih stališč. To pa terja zavzeto delo in odgovornost komunistov kot najbolj odgovornih nosilcev idej­ nopolitičnega boja in akcijske enotnosti v sistemu socialistične samoupravne demokracije kot oblasti delavcev in delovnih ljudi. Enotnost komunistov se vselej znova kuje v neposredni akciji in v boju za enotne poglede, za cilje skupnega boja, za boljši jutrišnji dan

Najpomembnejše pa je to, da se bo vsak komunist zavedel odgovornosti, ki jo je z vodilno idejnopolitično vlogo v naši družbi prevzela zveza komunistov in s tem tudi on sam. Gre predvsem za to, da se odločno spopademo s politično neak­ tivnostjo, omahovanji, malomeščanšči-no in karierizmom v lastnih vrstah ter da visoko dvignemo moralne vrednote naše revolucije, ki jih moramo člani zveze komunistov z delom razvijati in utrjevati. Le s kritično analizo konkretnih druž­ benih odnosov in z revolucionarno aktivnostjo članstva v osnovnih organizacijah zveze komunistov in vodstev za nji­ hovo spreminjanje se bo lahko zveza komunistov tudi v današ­ njih pogojih socialističnega samoupravljanja uveljavila kot ustvarjalna sila, kot najnaprednejši odred delavskega razreda, ki je sposobna, da pokaže tako poti reševanja vsakodnevnih 12*

179

družbenih protislovij kakor tudi smeri razvoja socializma in samoupravne demokracije ter izbire poti, oblike in sredstva akcije za njihovo uresničevanje. Ena pomembnih nalog, hkrati pa tudi temeljnih vrednot člana zveze komunistov, ki je danes bolj kot kadarkoli po­ stavljena v ospredje je, da se vsak komunist zave svoje vloge in odgovornosti, ki jo kot član naše organizacije ima, to je, da odgovorno sprejema naloge, ki jih današnji čas postavlja pre­ denj in ki so odraz hotenj delovnih ljudi v slehernem delovnem in življenjskem okolju. Hkrati se mora usposabljati, da bi bil tem nalogam kos. To delo pa je danes mnogo težje kakor tedaj, ko je partija neposredno obvladovala ključne točke odločanja in dajala direktive vsem drugim družbenim dejavnikom. Zato se je močno povečal pomen teoretičnega dela in usposabljanja. Tega se moramo lotiti še bolj odgovorno, predvsem pa idej­ nopolitično usposabljanje obravnavati še bolj v funkciji nepo­ sredne akcije zveze komunistov in njene dolgoročne usmeri­ tve. Pogoj za to je, da znotraj organizacij zveze komunistov razvijamo enotnost, ki bo zrcalo razvite komunistične zavesti in revolucionarne vsebine naše družbene akcije na sedanji stopnji družbenega razvoja. Enotnosti komunistov namreč ne ustvarja statutarna disciplina, temveč se kuje vselej znova v neposredni akciji in v boju za enotne poglede na neposredne in dolgoročne cilje skupnega boja za boljši jutrišnji dan. Vse manj smo lahko zadovoljni samo z enotnostjo pogledov na splošne cilje, kajti enotnost bo trdna šele tedaj, če bo pri­ sotna tudi pri reševanju vsakodnevnih nalog, pri delu v kon­ kretnih okoljih in če se bo zmeraj znova vzpostavljala z demo­ kratičnim obravnavanjem, usklajevanjem in sprejemanjem stališč ter dogovorov in doslednostjo pri njihovem uresničeva­ nju. Idejni boj ZK je boj z močjo argumentov. Zato se bomo zavzemali za sleherno napredno stališče, za to, da dobi svoje mesto v akciji, v delu naših organizacij. To hkrati pomeni, da načel demokratičnega centralizma ne smemo uporabljati me­ hanično, marveč predvsem kot sredstvo in orožje idejnega boja, oblikovanja enotnih stališč na temelju ustvarjalne raz­ prave, krepitve vloge in odgovornosti organizacije in članov ZK ter vseh za socialistično samoupravljanje zavzetih delovnih ljudi in občanov. Potrebno je ustvarjalno in kritično delo. Če tega ne bi bilo, bi ideje okostenele, zastal pa bi tudi napredek. Dogovore je seveda treba izpolnjevati, toda obenem moramo spremljati življenje in sproti dograjevati naša stališča.

Zveza komunistov Slovenije bo tudi v prihodnje ustvar­ jalno in odgovorno krepila idejno in politično enotnost Zveze komunistov Jugoslavije ter čut odgovornosti za enakopravno sodelovanje pri utrjevanju in razvijanju enotnih idejnih politič­ nih izhodišč in za njihovo uresničevanje v specifičnih druž­ benopolitičnih razmerah Socialistične republike Slovenije. Ob hkratnem preseganju malomeščanskega obnašanja in miselnosti, pojavov nacionalizma, partikularizma in lokalizma ter krepitvi solidarnosti delovnih ljudi in občanov, enakoprav­ nosti in trdne povezanosti skupnosti narodov ter narodnosti bomo morali spodbujati uresničevanje socialistične samo­ upravne demokracije v skupščinskem sistemu - in to ob ra­ zvijanju zavesti, da je mogoče posamezne interese najbolj učin­ kovito uresničevati le v njihovem povezovanju v skupne in v skladu s splošnimi družbenimi interesi. Krepili bomo kakovost dela, odgovornost, družbeno disciplino in učinkovitost v delu delegatskih skupščin in drugih samoupravnih teles, izvršnih in upravnih organov. Nadaljevali bomo s procesom preobrazbe ustanov družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine ter vseh drugih ustanov političnega sistema, ki smo ga - ko gre za uresničevanje ustave, zakonov, samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov ter drugih samoupravno sprejetih odločitev - začeli uspešno uresničevati. Da bi to dosegli, bo treba okrepiti neposredno odgovornost na vseh ravneh, posebno še odgovornost samoupravnih in držav­ nih organov ter vseh nosilcev družbenih funkcij. Naša naloga je, da se dogovorimo o vsem, za kar menimo, da je pomembno za jutrišnje delo

Če sta vloga in mesto družbenopolitičnih organizacij v poli­ tičnem sistemu jasna in določena, pa se organizacijske oblike in način dela spreminjajo v skladu z razmerami in neposre­ dnimi nalogami. Tako mora biti tudi v obdobju, sredi katerega smo. Upoštevaje značilnosti naše demokracije - to je veliko število in raznovrstnost samoupravnih interesov, ko se us­ klajujejo v vseh ustanovah političnega sistema - moramo v prid uveljavitve interesov najširših delovnih množic zagotoviti, da bo zveza komunistov skupaj z drugimi subjektivnimi silami neposredno vplivala na njihovo vsebino in uveljavljanje. Dru­ gače povedano: komunisti moramo biti organizirani in mo-

181

ramo delovati tako, da bo zveza komunistov aktivno dejavna med delovnimi ljudmi in občani ter v vseh oblikah njihovega samoupravnega in političnega organiziranja ter delovanja - v krajevnih skupnostih, v temeljnih organizacijah združenega dela, delegacijah in skupščinah družbenopolitičnih in intere­ snih skupnosti, v družbenopolitičnih in družbenih organizaci­ jah ter društvih. Skratka, povsod tam, kjer se razpravlja in dogovarja ter odloča o uresničevanju in zadovoljevanju intere­ sov ter potreb delovnega človeka, o poglabljanju samo­ upravnih odnosov in o razvoju vseh področij družbenega dela in življenja. Tako bomo najhitreje prispevali k hitrejšemu spre­ minjanju družbenega in političnega odločanja v imenu ali na­ mesto delavca v odločanje delavcev in delovnih ljudi samih o svojem položaju, osebni perspektivi in razvoju družbe v celoti. Drage tovarišice in tovariši, spoštovani gostje! Še enkrat naj opozorim, da je v teh kongresnih dneh pred nami in pred vso zvezo komunistov odgovorna naloga, da se dogovorimo o vsem, za kar menimo, da je pomembno za naše jutrišnje delo. Delo v teh kongresnih dneh mora biti nadaljeva­ nje razgibane razprave o predlogih dokumentov in vrhunec sedanje celotne politične aktivnosti naprednih sil slovenske družbe. To ustvarjalno vzdušje moramo prenesti v delo kon­ gresnih komisij. Tako kot zmeraj moramo tudi sedaj izhajati iz celote nalog zveze komunistov. Odločitev, da se povsod, kjer je le mogoče, izognemo ponavljanju in neobvezujoči splošnosti, ne sme pripeljati v drugo skrajnost - v prakticizem pa tudi ne v iskanje in opredeljevanje povsem konkretnih rešitev, ki jih na temelju splošnih političnih opredelitev sprejemajo delovni lju­ dje in občani v procesih samoupravnega odločanja, in v nado­ meščanje iskanja najboljših rešitev v enakopravnem demokra­ tičnem dialogu z vsemi delovnimi ljudmi v vseh strukturah političnega sistema socialistične samoupravne demokracije. Zato se moramo na kongresu osredotočiti na bistveno, zlasti pa na tista vprašanja, kjer so nujni novi poudarki in usmeritve. Tovarišice in tovariši! Revolucionarna ustvarjalnost in odgovornost ni bila sloven­ skim komunistom nikdar pretežka in nobena lastna žrtev pre­ velika. V tem je bila vedno naša tvorna moč, ki je zagotavljala, da je izšel naš delovni človek in naš slovenski narod iz vseh dosedanjih revolucionarnih preobrazb kot zmagovalec, da je slovenski narod skupaj z drugimi narodi Jugoslavije stopil na pot svojega izvirnega razvoja in da smo uspešno zmogli prema182

gati vse družbene, materialno-ekonomske in družbenoeko­ nomske težave in krize, ki se neizogibno porajajo pri takšnem burnem revolucionarnem razvoju družbenih proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih odnosov. Pripadnost Zvezi ko­ munistov Slovenije in Jugoslavije in naša odgovornost za so­ cialistični samoupravni razvoj naše družbe nas zavezujeta, da tudi v prihodnje gojimo in razvijamo to plemenito revolucio­ narno vrlino, zaradi katere uživamo ugled in zaupanje delavcev in delovnih ljudi pri nas doma in v svetu. Naj živi zveza komunistov! Naj se tudi v prihodnje uspešno razvija Socialistična repu­ blika Slovenija in naša jugoslovanska skupnost enakopravnih narodov in narodnosti!

183

Nuša Kerševan: Poročilo verifikacijske komisije

Prvič sodeluje 432 delegatov

Med 539 izvoljenimi delegati je na kongresu 177 žensk, 161 mladih, 165 delavcev iz proizvodnje in kmetov. Med delegati je tudi 119 udeležencev NOB. Verifikacijska komisija VIII. kongresa ZKS je pregledala potrdila o izvolitvi delegatov in pismena poročila o njihovi izvolitvi ter ugotovila, da je bila izvolitev delegatov za VIII. kongres ZKS opravljena v skladu s statutom ZKS in sklepi 9. seje centralnega komiteja ZKS o določitvi števila in načina izvolitve delegatov za VIII. kongres ZKS. Volitve delegatov so na podlagi sklepa CK ZKS potekale februarja in v prvih dneh marca 1978. Za VIII. kongres ZKS je bilo tako v občinskih konferencah ZKS in univerzitetnih kon­ ferencah ZKS v Ljubljani in Mariboru izvoljenih 539 delegatov, med njimi 177 ali 33 odstotkov žensk, mladih (do 30. leta starosti) 161 ali 30 odstotkov delavcev iz proizvodnje in kmetov 165 ali 30,6 odstotka. Med delegati je 119 ali 22 odstotkov udeležencev NOB. 321 ali 60 odstotkov delegatov je iz gospodarskih organiza­ cij, 159 ali 30 odstotkov iz negospodarskih organizacij, drugi delegati pa niso v delovnem razmerju. Povprečna starost delegatov je 39 let, povprečni staž v ZK pa 16 let. Visokokvalificiranih delavcev je 33 ali šest odstotkov, kvali­ ficiranih 110 ali 20 odstotkov, polkvalificiranih 26 ali pet od­ stotkov in nekvalificiranih 26 ali pet odstotkov. Z visoko izo­ brazbo je 95 ali 17 odstotkov delegatov, z višjo 70 ali 13 odstot­ kov, s srednjo 148 ali 27 odstotkov in z nižjo 31 ali šest odstot­ kov. Med poklici je največ delavcev - 188 ali 35 odstotkov. Med izvoljenimi delegati je 42 delegatov ali osem odstotkov drugih narodnosti. Na kongresu prvič sodeluje 492 delegatov. Po statutu ZKS in poslovniku o delu VIII. kongresa ZKS pa imajo status delegata z izjemo pravice glasovanja o razrešnici organov, katerih člani so, člani centralnega komiteja ZKS, člani centralnega komiteja ZKJ (iz Slovenije), statutarne komi­ sije ZKS in ZKJ, nadzorne komisije ZKS in ZKJ ter častnega razsodišča ZKS. Torej kongres šteje skupaj 674 delegatov. Verifikacijska komisija ugotavlja, da VIII. kongresu ZKS prisostvuje 539 izvoljenih delegatov v občinskih konferencah ZKS in univerzitetnih konferencah v Ljubljani in Mariboru,

187

84 članov CK ZKS in CK ZKJ, 16 članov statutarne komisije ZKS in ZKJ, 8 članov nadzorne komisije ZKS in ZKJ ter 25 članov častnega razsodišča ZKS. Verifikacijska komisija je ugotovila, da kongresu zaradi bolezni ne prisostvujeta 2 delegata. VIII. kongresu ZKS torej skupno prisostvuje 672 delegatov ali 99,70 odstotka. Glede na določbe statuta ZKS in poslovnika o delu VIII. kongresa lahko kongres veljavno sklepa, ker je na kongresu navzočih več kot tri četrtine izvoljenih delegatov.

188

Kadrovske priprave za volitve novih vodstev v ZK so razši­ rile kadrovsko osnovo ter s tem močno povečale krog komuni­ stov, ki prihajajo v njena vodstva. Kandidatna lista za člane organov ZK Slovenije in ZK Jugoslavije je nastajala z ustvarjalnim delovanjem vsega član­ stva ZKS, saj so kadrovske priprave na VIII. kongres potekale organizirano in načrtno ter v najtesnejši prepletenosti s celotno družbenopolitično aktivnostjo predkongresnega obdobja. Prav tak najširši, demokratičen pristop h kadrovskim pripra­ vam je zagotovil, da to pomembno politično nalogo izpeljemo celovito in dosledno, upoštevajoč pri tem vsa načela kadrovske politike v zvezi komunistov. Kandidacijska komisija je ugotovila, da so kadrovske pri­ prave za volitve novih vodstev v zvezi komunistov razširile kadrovsko osnovo ter s tem močno povečale krog komunistov, ki prihajajo v njena vodstva. Sedanja struktura in usposobljenost članstva ZKS nudi izjemno velike in bogate kadrovske možnosti. Kandidacijski komisiji je bilo sporočeno, da je prav to vodilo komisijo za kadrovske priprave na kongres ZK, da vztrajno in dosledno upošteva merila za predlaganje kandidatov v osrednje organe ZK Slovenije in ZK Jugoslavije ter delegatov za kongres, ki jih je sprejel tudi centralni komite ZKS na svoji 9. seji. Ugotovili smo, da je komisija, ki je v predkongresnem obdobju vodila kadrovske priprave, prejela nad 880 predlogov kandidatov za osrednje organe zveze komunistov. Izmed teh je na podlagi najširšega usklajevanja in dogovarjanja s predsed­ stvom CK ZKS, vodstvi ZK v občinah in medobčinskimi sveti predlagala centralnemu komiteju ZK Slovenije osnutek kandi­ datne liste. Kandidacijska komisija meni, da je bila s takšnim načinom dela in priprav močno poudarjena vloga in razširjena odgovor­ nost za primernost predlaganih kadrovskih rešitev tudi na člane in organizacije ZK, kjer so se oblikovali posamezni pred­ logi kandidatov. Centralni komite ZK Slovenije je na podlagi obrazložitve sprejel predlog, ki je bil kot smo že omenili, potrjen v vseh občinskih vodstvih zveze komunistov in v obeh univerzitetnih konferencah ZKS. Ugotovili smo, da se je centralni komite pri tem zavzel za ustrezno zastopanost delavcev iz proizvodnih delovnih organi191

zacij, žensk in mladih, kot to ustreza njihovemu deležu v strukturi članstva ZK Slovenije; za odgovorno kadrovanje ko­ munistov iz različnih področij družbenega življenja; za zagoto­ vitev revolucionarne nepretrganosti v novih vodstvih ZKS, in hkrati v skladu s statutarnim določilom o obnovi vodstev zveze komunistov. Zavrnil je vsakršne predloge in zahteve, ki ne bi upoštevali načel in meril kadrovske politike, sklepov VII. kon­ gresa ZKS, X. kongresa ZKJ ter sklepov in dokumentov 9. in 10. seje centralnega komiteja ZKS. Pri obnovi osrednjih organov upoštevana statutarna določila

Kandidacijska komisija je preverila in ugotovila, da so upo­ števana statutarna določila o obnovi osrednjih organov, saj je v predlogu za člane: - centralnega komiteja ZK Slovenije od 70-35 novih čla­ nov, - za člane centralnega komiteja ZKJ od 19-10 novih članov, - v tovariškem razsodišču od 25-21 novih članov, - v statutarni komisiji od 15-11 novih članov in - v nadzorni komisiji od 7-5 novih članov. Novi predlogi pa so tudi za člane statutarne in nadzorne komisije centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije. Določen vpliv na oblikovanje predloga za člane centralnega komiteja pa je imelo tudi dejstvo, da bo moral del članov centralnega komiteja opravljati to funkcijo profesionalno v zvezi komunistov ali na drugih najodgovornejših političnih funkcijah. Ob tem pa je bila v pripravah in kandidacijskem postopku namenjena ustrezna skrb temu, da bi se izognili prevelikemu kopičenju funkcij pri posameznikih. Kandidacijska komisija se je seznanila tudi z vsemi sploš­ nimi pripombami in mnenji, ki so bila izražena v času obrav­ nave kandidatne liste v organizacijah ZKS in ki so jih dale občinske konference ZKS: Cerknica, Radovljica, Šentjur in Sevnica, da njihova območja niso ustrezno zastopana v central­ nem komiteju. Občinska konferenca ZKS Sevnica je poudarila preveliko koncentracijo kadrov iz Ljubljane. Po njihovem mnenju in mnenju občinske konference ZKS Ljubljana-Bežigrad je v predlogu za centralni komite premalo neposrednih proizvajalcev. Občinska konferenca ZKS v Kranju pa je opozo­

rila, da med kandidati za člane centralnega komiteja ni indivi­ dualnega kmetijskega proizvajalca. Pri obravnavanju teh pripomb je kandidacijska komisija ugotovila, da je bil centralni komite ob predlaganju kandidatne liste pozoren tudi na to, da so v osrednje organe ZK vključeni člani z vseh območij Slovenije pa tudi iz pomembnih področij družbenih in gospodarskih dejavnosti. Zavrnjeni pa so bili takšni poskusi pristopa k oblikovanju osrednjih organov, ki bi temeljili izključno na načelu delegiranja članov v centralni komite iz posameznih občin oz. posameznih območij. Kandida­ cijska komisija je tako usmeritev v celoti podprla, saj meni, da vztrajanje na delegatskem načelu kadrovanja ne bi bilo združ­ ljivo z vlogo in. funkcijo centralnega komiteja in osrednjih vodstev ZK Slovenije, ki so na podlagi načela demokratičnega centralizma sestavni del in vodstvo Zveze komunistov Slove­ nije v vseh njenih dejavnostih. Struktura kandidatne liste najširše usklajena

Kandidacijska komisija je vse svoje ugotovitve strnila v naslednje predloge: 1. da sprejmejo sklep o številu članov v organih ZK Slove­ nije in ZK Jugoslavije; 2. da potrdijo kandidatno listo, ki jo je dal centralni komite v razpravo vsem občinskim konferencam ZKS, saj so jo le-te v celoti potrdile; 3. da je zaradi širokih demokratičnih in odgovornih ka­ drovskih priprav ter najširšega usklajevanja število kandida­ tov enako kot število članov osrednjih organov. Struktura kandidatne liste pa je naslednja: Med 89 kandidati, ki so predlagani za člane centralnega komiteja ZK Slovenije in centralnega komiteja ZK Jugosla­ vije, je 24 odstotkov kandidatov iz gospodarstva oziroma proiz­ vodnih delovnih organizacij. Pri tem ni upoštevanih 15 kandi­ datov, ki trenutno opravljajo družbenopolitične ali druge funk­ cije, vendar so izšli iz proizvodnje oziroma gospodarstva. Teh je 16 odstotkov. Med kandidati je 18 odstotkov žensk, v NOB pa je sodelo­ valo 31 kandidatov ali 35 odstotkov. Poprečna starost kandidatov za člane centralnega komiteja ZK Slovenije in centralnega komiteja ZK Jugoslavije je 45 let. 13 VIII. kongres

193

Poprečni staž kandidatov je 25 let. Med 144 kandidati za vse osrednje organe ZK Slovenije in ZK Jugoslavije je 23 odstotkov kandidatov iz gospodarstva oziroma proizvodnih delovnih organizacij. Med temi je prav tak odstotek žensk, se pravi 23 odstotkov. V NOB je sodelovalo 31 odstotkov kandidatov. Mladih do 30 let je 10 odstotkov. Poprečna starost kandidatov je 43 let. Poprečni staž kandida­ tov je 23 let. Predlagani delegati kongresa za XI. kongres ZKJ

Sklep centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije o ključu, merilih in načinu volitev delegatov za XI. kongres ZK Jugoslavije določa, da poleg delegatov, ki jih volijo občinske in njim ustrezne organizacije zveze komunistov, izvolijo na kon­ gresih republik 60 delegatov za XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Kandidacijska komisija je pri sestavi kandidatne liste 60 delegatov upoštevala predloge komisije, ki je skrbela za ka­ drovske priprave na VIII. kongres ZKS in o katerih je razprav­ ljalo tudi predsedstvo centralnega komiteja ZK Slovenije. Med kandidati so člani ZK, ki lahko s svojimi izkušnjami, znanjem in sposobnostmi prispevajo k čimbolj uspešnemu delu XI. kongresa ZKJ. Med njimi so člani ZK z najrazličnejših področij družbenega življenja in ustvarjanja, od gospodarstva, šolstva, kulture, znanosti, zdravstva in drugih področij. Komi­ sija je ob obravnavi kandidatne liste 60 delegatov tudi ugoto­ vila, da je med njimi 26 ali 43 odstotkov kandidatov, ki so sodelovali v NOB, da je poprečen staž kandidatov v ZK 28 let ter poprečna starost 48 let. Kandidacijska komisija je pregledala kandidatno listo za 60 delegatov XI. kongresa ZKJ, ki jih voli VIII. kongres ZK Slovenije, in predlagala kongresu, da so delegati na XI. kon­ gresu ZK Jugoslavije: ATELŠEK Ivan, BAČIČ Geza, BARBORIČ Janez, BRAČIČ Vladimir, BRECELJ Marijan, BRILEJ Jože, BRIŠKI Alojz, CIUHA Jože, DEBENJAK Božidar, DERNOVŠEK Jože, EMERŠIČ Stanko, FLORJANČIČ Jože, GOLOB Ignac, GO­ LOB Ludvik, GROF Gustav, HAFNER Vinko, HEDŽET Peter, HODŽAR Slavko, HRIBERNIK Rudolf, JANŽIČ Vlado, JASNIČ Ljubo, KNEZ Jože, KIKEC Alojz, KOPRIVC Jak,

KORNHAUSER Aleksandra, KOSIN Marko, KOROŠEC Šte­ fan, KRAIGHER Sergej, KRAŠOVEC Tone, KRVINA Zdravko, KUČAN Milan, KUHAR Anica, KUTOŠ Aleksander, LENARČIČ Marjan, MARINC Andrej, MERHAR Viljem, MIL­ ČINSKI Janez, NOVAK Jože, OROŽEN Marjan, OSOLNIK Bogdan, PEČKO Karel, PEHACEK Rado, POTRČ Miran, PROSENC Miloš, RIBlClC Mitja, ROJC Emil, SMOLE Janko, STRMČNIK Bernard, ŠETINC Franc, TACIGA Feliks, TOŠ Peter, TOŠESKA Albina, TUŠAR Albina, VERBIČ Andrej, VIPOTNIK Janez, VRABIČ Olga, VRATUŠA Anton, ZIDAR Milovan, ZUPANČIČ Beno in ZUPANIČ Andrej.

★ Kandidacijska komisija želi posebej poudariti, da so v celot­ nem procesu kadrovskih priprav, od evidentiranja do usklaje­ vanja predlogov kandidatov, po katerem se je oblikovala kan­ didatna lista, izostali mnogi evidentirani člani in - razumljivo tudi del članov sedanjih vodstev, ki prav tako kot predlagani izpolnjujejo vse pogoje za kandidiranje. Prepričani smo, da kandidacijska komisija deli mnenje vseh vas, da bodo vsi, ki so bili evidentirani in predlagani za člane osrednjih organov, pa niso prišli na kandidatno listo, tudi v prihodnje v prvih vrstah borcev za nove družbenoekonom­ ske odnose.

13*

195

Pozdravna beseda sekretarja v izvršnem komiteju predsedstva CK ZKJ Aleksandra Grličkova

Za napredovanje na naši revolucionarni poti je nujen odkrit, kritičen in ustvarjalen dialog

V čast in posebno zadovoljstvo mi je, da lahko v imenu centralnega komiteja in predsednika ZKJ tovariša Tita pozdra­ vim delegate in goste VIII. kongresa ZK Slovenije. Predsednik ZKJ tovariš Tito in CK ZKJ vam pošiljata pozdrave in naj­ boljše želje za uspeh kongresa in da vaši skupni napori od­ ločilno prispevajo k nadaljnjemu razvoju socializma v SR Slo­ veniji in s tem tudi v socialistični Jugoslaviji. Vaš kongres kakor tudi skorajšnji kongresi in konference komunistov v drugih republikah in obeh pokrajinah ter XI. kongres ZKJ so posebna priložnost za najbolj odkrito in kri­ tično razpravo o tem, kaj smo komunisti dosegli, česa nismo uresničili in kaj lahko storimo, da bi hitreje dosegli zastavljene cilje. Odkrit, kritičen in ustvarjalen dialog v našem delu je nujen in hkrati neizogiben pogoj za napredovanje na naši revolucionarni poti. Poročilo centralnega komiteja ZK Slovenije in referat, ki smo ga pravkar slišali, govorita, da so v obdobju po VII. kongresu ZK Slovenije komunisti in slovenski narod, znan po svoji delavnosti, dosegli rezultate izjemnega pomena v družbe­ nem in materialnem razvoju svoje republike, s tem pa so seveda hkrati prispevali tudi k nadaljnjemu razvoju Jugosla­ vije in k uresničevanju politike X. kongresa ZKJ. Komunisti Jugoslavije lahko tudi tokrat z vso pravico re­ čemo, da dosegamo uspehe v vsestranskem družbenem, mate­ rialnem in kulturnem razvoju dežele, v nadaljnjem utrjevanju enakopravnosti ter bratstva in enotnosti naših narodov in naro­ dnosti, v zagotavljanju trdnosti, neodvisnosti in ozemeljske nedotakljivosti naše dežele, vse to pa najbolje dokazuje, da smo na pravi poti. To jasno potrjuje tudi nepretrganost naše politične usmeritve, ki jo bomo na prihodnjih kongresih ter v prihodnosti še izpopolnjevali in dopolnjevali. Toda tudi danes se srečujemo s številnimi, ne ravno lahkimi problemi, ki ovirajo naš hitrejši razvoj. O njih govorimo pogo­ steje in odkriteje kakor o naših uspehih. Po svoji naravi so težki, ker so pred nami; vendar niso večji od mnogih, ki smo jih v dosedanjem razvoju uspešno premagali, s čimer se je naša skupna moč bistveno povečala. Kot revolucionarno gibanje smo stopili na pot nadaljnjega poglabljanja in domišljanja demokratične vsebine naše družbe, zasnovane na socialističnem samoupravljanju. Nadalj­ nji razvoj političnega sistema socialističnega samoupravljanja je prva med prednostnimi nalogami politike ZK. Sklepi 30. seje 199

predsedstva CK ZKJ, uvodna razprava tovariša Kardelja na njej in njegova študija so temelj za ta dialog. Sicer pa že dolgo iščemo nove oblike neposredne demokra­ cije, ki bi ustrezale razmeram socialističnega samoupravljanja. Iščemo nove oblike demokracije v demokraciji. To je smoter naše politične strategije in revolucionarne prakse, to pa za nas komuniste ni nova in neznana naloga. V sodelovanju z vsemi delovnimi ljudmi moramo iskati rešitve za družbeni razvoj

Seveda je nadaljnji razvoj političnega sistema sociali­ stičnega samoupravljanja bil in je neposredno povezan s še bolj konkretnim opredeljevanjem mesta in vloge kakor tudi načina delovanja subjektivnih socialističnih sil, zlasti zveze komunistov in socialistične zveze. Neposredno je povezan z demokratizacijo odnosov znotraj ZK. V iskanju pravega mesta in vloge ZK ter drugih subjektivnih socialističnih in naprednih sil ni dileme, ali naj se vodilna idejnopolitična vloga ZK pove­ čuje ali ne, marveč, kako naj zveza komunistov to svojo vo­ dilno vlogo uresničuje v novih razmerah, nastalih z novo ustavo in zakonom o združenem delu, v katerih se centri poli­ tične moči premikajo od države in njenega aparata v čedalje bolj razvite samoupravljalske strukture združenega dela. Nobenega dvoma ni, da bo zveza komunistov v novih ra­ zmerah učinkovito uresničevala svojo vodilno vlogo le tedaj, če se bo na demokratičnih temeljih, v sodelovanju z vsemi sociali­ stičnimi silami, zavzemala za sprejemanje sklepov v samo­ upravnih organizacijah združenega dela, v delegatskih skup­ ščinah in v družbenopolitičnih organizacijah. To pa pomeni, da moramo v sodelovanju z vsemi delovnimi ljudmi iskati rešitve za družbeni razvoj, ponuditi konkretne politične in ekonomske rešitve kakor tudi odstopiti od ponujene rešitve in jo popraviti, kadar enakopraven dialog odkrije boljšo rešitev. To pa samo po sebi zahteva tudi pripravljenost za odločen boj proti vsem sovražnikom socializma, socialističnega samoupravljanja, proti sovražnikom bratstva, enotnosti in enakopravnosti naro­ dov v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Z našo revolucionarno politično strategijo smo ustvarili in ustvarjamo družbene razmere, v katerih bo revolucija, prežeta s humanizmom, ustvarila nov lik delovnega človeKa in komu-

200

nista. Ustvarjali smo in ustvarjamo razmere, v katerih bodo vsi delovni ljudje in med njimi tudi komunisti svobodni, v katerih bodo imeli pravico do svojega prepričanja. Še naprej bomo ustvarjali revolucionarne razmere, v katerih zavest o lastnem interesu ne bo vodila v zapostavljanje solidarnosti med delov­ nimi ljudmi, v katerih bo boj za popolno uresničenje narodne enakopravnosti odpiral širše razsežnosti tudi za internacio­ nalno solidarnost. Za naš nadaljnji skupni napredek, za razvoj socialistične samoupravne demokracije, človekovih individualnih in kolek­ tivnih svoboščin je bistvenega pomena pospešen razvoj mate­ rialnih sil naše družbe. Zato je v strategiji ZK za naslednje obdobje prevladujoče poudarjena potreba po prizadevanjih za hitrejši razvoj materialnih sil, za povečanje produktivnosti dela in učinkovitosti gospodarjenja. Vzporedno s tem je hitrejše reševanje problema nezaposlenosti vsekakor bistven pogoj za uresničevanje ekonomskih in političnih ciljev naše strategije. V naši politični strategiji ostajamo odprti v svet

Naša zunanja politika in komuniciranje s svetom sta po­ stavljena na trdne in trajne temelje. Nobenih zgodovinskih in konkretnih dejavnikov ni, ki bi zahtevali spremembe v naši zunanji politiki. S svojo neuvrščeno politiko si je Jugoslavija pod vodstvom tovariša Tita pridobila takšen mednarodni ugled in takšne možnosti vplivanja na politična gibanja v svetu, ki znatno presegajo naše materialne in druge možnosti. S tem ni rečeno, da pri oblikovanju politične usmeritve XI. kongresa ZKJ na tem področju ni vprašanj, ki ne bi bila vredna pozornosti. Naraščanje protislovij med neuvrščenimi državami zahteva vsestransko proučevanje vzrokov zanje, da bi lahko na teh spoznanjih zasnovali politično akcijo za njihovo učinkovito reševanje. Globoke spremembe v svetu so zahtevale in zahtevajo po­ membna prilagajanja strategiji delavskega gibanja. Proces osa­ mosvajanja delavskega gibanja se razvija burno in nezau­ stavljivo. Čedalje izrazitejše postajajo zahteve, da lastno poli­ tično usmeritev navdihujejo nacionalne razmere. Od tod tudi zahteve po nadaljnjem uveljavljanju različnih poti boja za so­ cializem in socialistično graditev, za kar se je zveza komunistov zavzemala in se zavzema že od nekdaj z vso odločnostjo.

201

Vse te okoliščine so vplivale, da so nastale v sistemu od­ nosov med komunističnimi in delavskimi partijami, v delav­ skem gibanju sploh, velike spremembe. Doktrinarni, politični in idejni pluralizem v delavskem gibanju je dosegel nove, večje razsežnosti, kar ni šibkost gibanja, ampak moč, ki vzpodbuja nadaljnji razvoj socializma kot svetovnega procesa. V politiki ZKJ v komunističnem in delavskem, osvobodilnem in napre­ dnem gibanju izhajamo iz dejstva, da socializem kot svetovni proces na poti preraščanja v svetovni sistem ne bo najhitreje napredoval, če ne bo sprejet doktrinarni in politični pluralizem različnih socialističnih alternativ in če ne bo zagotovljeno nji­ hovo medsebojno spoštovanje. V naši politični strategiji ostajamo odprti v svet, ki vpliva na nas, kakor tudi mi vplivamo nanj. V tem je naša moč tudi zategadelj, ker smo se odločili uresničiti naše cilje. Enotnost zveze komunistov, zaupanje delavskega razreda, narodov in narodnosti, odločnost in sposobnost ZK, da skupaj z drugimi socialističnimi, demokratičnimi in napredno usmerjenimi si­ lami vztraja pri uresničevanju naših smotrov, so zanesljiv po­ rok naše prihodnosti. Seveda ne sedimo križem rok tudi kar zadeva usposabljanje ljudstva za obrambo domovine. Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita ter oborožene sile JLA so prav tako temeljni dejavniki naše neodvisnosti in oze­ meljske nedotakljivosti. Seveda moramo biti v naših vsakodnevnih akcijah za učin­ kovito uresničevanje naše politične usmeritve trdni, vztrajni in stvarni. Tudi v prihodnje bomo razpeti med tistim, kar si želimo, in med tistim, kar lahko dosežemo. To pa pomeni, da moramo vselej najti pravo mero med tistim, kar želimo ustvariti, in tistim, kar je mogoče. To pomeni, da se moramo otresti tako nestvarnega optimizma kakor tudi lažnega pesimi­ zma. Vse te okoliščine moramo vselej imeti trezno v mislih, kajti vsi skupaj odločamo o naši usodi, o naši prihodnosti v vseh naših okoljih, v delovnih skupnostih, v organizacijah ZK, v družbenopolitičnih organizacijah. Samo na tej poti politične akcije nismo komunisti Jugoslavije nikoli v preteklosti in se ne bomo nikoli v prihodnosti izneverili niti sebi niti interesom delavskega razreda in naših narodov. Povezana z zgodovinsko vlogo, z imenom in delom pred­ sednika ZKJ tovariša Tita, si je Zveza komunistov Jugoslavije izbojevala pomembno mesto v skupnem razvoju naše dežele, visoko je dvignila ugled socialistične Jugoslavije in ZKJ v 202

svetu, v delavskem gibanju, v boju za mir, za družbeni napre­ dek, za socializem. Ko vnovič izražam najboljše želje predsednika ZKJ tovariša Tita in centralnega komiteja za uspešno delo VIII. kongresa ZK Slovenije, mi dovolite da zaželim komunistom in delovnim ljudem Slovenije nove uspehe in dosežke v razvoju SR Slove­ nije, s tem pa tudi v razvoju ZK Jugoslavije in naše Sociali­ stične federativne republike Jugoslavije. Naj živi Zveza komunistov Slovenije! Naj živi Zveza komunistov Jugoslavije pod vodstvom tova­ riša Tita!

203

Komisija za samoupravne družbenoekonomske odnose in razvoj

Martin Mlinar: Uvodna beseda na komisiji za samoupravne družbenoekonomske odnose in razvoj

Neizčrpna ustvarjalnost samoupravno združenih delavcev

VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije poteka v času široke in demokratične družbene preobrazbe naše celotne so­ cialistične samoupravne skupnosti. Izgrajevanje in utrjevanje samoupravnih demokratičnih odnosov, v katerih so v vedno večjem obsegu prisotne možnosti in pogoji, da delavci in de­ lovni ljudje, združeni s skupnim delom v temeljni organizaciji in s skupnim življenjem v krajevni skupnosti, neposredno odločajo na vseh področjih družbenega dela in življenja, je bilo temeljno vodilo vseh aktivnosti, ki jih je ZKS skupaj z drugimi organiziranimi socialističnimi silami uresničevala med obema kongresoma. V tem procesu so subjektivne sile, predvsem pa komunisti, ustvarjali pogoje za mobilizacijo neizčrpne ustvar­ jalnosti vseh delavcev in delovnih ljudi ter jo usmerjali pred­ vsem v razreševanje dolgoročnih problemov dela in življenja. Doseženi rezultati v družbeni preobrazbi zahtevajo, da se ustvarjalno delovanje komunistov za vzpostavljanje samou­ pravnih družbenoekonomskih odnosov, kot pogoja trajnega razvoja materialne osnove dela in življenja, uveljavlja pred­ vsem v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, kot osnovnih celicah družbenega dela in življenja. Konkretne odnose je mogoče spreminjati samo tu in le tu se odvija resnična bitka za oblast delavskega razreda, za odnose, v katerih bo ustvarjalno delo in človek kot njegov nosilec osnovni dejavnik sedanjosti in prihodnosti. Ta usmeritev mora biti tudi vodilo za naše delo v kongresni komisiji za samoupravne družbenoekonomske odnose in ra­ zvoj. Na teh izhodiščih moramo prispevati svoj ustvarjalni delež k oblikovanju dokumentov VIII. kongresa. Dolžnost de­ legatov, ki smo vključeni v to komisijo, je, da obravnavamo referat predsednika CK ZKS Franceta Popita in poročilo o 207

delovanju ZKS med VII. in VIII. kongresom zlasti glede druž­ benoekonomskega položaja delavcev, ustavne preobrazbe sta­ novanjskega gospodarstva ter zdravstvenega varstva in razvoja proizvajalnih sil. Pri preseganju razkoraka med dejanskim in ustavno opredeljenim položajem delavca smo že dosegli prve spodbudne rezultate

Delo naše komisije je v nekem smislu ie nadaljevanje in zaključek ustvarjalne javne razprave o predlogih dokumentov in celotne predkongresne aktivnosti. Glede poročila se je v razpravi v osnovnih organizacijah ZK oblikovalo enotno stali­ šče, da podaja objektivno sliko štiriletnih prizadevanj komuni­ stov za uveljavljanje socialističnih samoupravnih odnosov. Sprejeta je bila ocena, da smo zagotovili celovit sistem vseh pogojev in osnov za konkretno revolucionarno spreminjanje proizvodnih in drugih samoupravnih odnosov. Ob tem pa smo pri preseganju razkoraka med dejanskim in ustavno opredelje­ nim položajem delavca že dosegli prve rezultate, ki kažejo, da se bo proces preobrazbe proizvodnih in drugih samoupravnih odnosov v prihodnje izrazil v neposrednem povečevanju vpliva delavskega razreda na odločitve, ki zadevajo zlasti pri­ hodnost dela in življenja delavcev in delovnih ljudi. Okrepljena vloga in položaj delavcev pri odločanju o pogo­ jih, sredstvih in rezultatih svojega dela je dobila svojo potrdi­ tev v širjenju materialne osnove združenega dela. Z mobiliza­ cijo vseh ustvarjalnih sil, predvsem pa s prizadevanji celotnega združenega dela, smo v obdobju med obema kongresoma (kljub zapletenim mednarodnim ekonomskim razmeram) do­ segli ugodne rezultate v gospodarski stabilizaciji ter izboljševa­ nju življenjskih in delovnih razmer delavcev in občanov, skla­ dno z rastjo družbenega proizvoda, ki je rastel letno v pov­ prečju za 5,2 odstotka. Družbeni proizvod na zaposlenega pa je narastel od 94.271 din 1.1974 na 153.176 din 1.1977. S postopnim uveljavljanjem samoupravnega družbenega planiranja kot sredstva v rokah delovnih ljudi za uresničevanje njihovih inte­ resov in odgovornosti za celotno družbeno reprodukcijo smo v vedno večji meri razvijali dohodkovne odnose v trajnih pove­ zavah temeljnih organizacij združenega dela, povezanih v pro­ cesu družbene reprodukcije. Tako smo s trajnim odpravlja­

njem motenj v družbeni reprodukciji začeli ustvarjati pogoje za rast proizvodnje v stabilnejših razmerah. S planskimi dokumenti so delavci in delovni ljudje težišče politike usmerili v reševanje strukturnih neskladij v gospodar­ stvu in vse večje uveljavljanje kvalitativnih dejavnikov ra­ zvoja, zlasti večje produktivnosti dela. Odločili so se za hitrejši razvoj proizvodnje, ki trajno povečuje izvoz in nadomešča uvoz, ki pospešuje domačo konjunkturo in ne zmanjšuje pla­ čilne bilance ter proizvodnje, ki zagotavlja smotrno oskrblje­ nost z reprodukcijskim materialom in sredstvi za delo. Tem merilom so v celoti podredili tudi razvoj energetike, agroživilstva, surovinske dejavnosti, strojegradnje, magistralnega pro­ meta in tujskega turizma, ki so opredeljeni kot skupne pre­ dnostne naloge na ravni Jugoslavije. Razvijali pa so tudi tiste gospodarske dejavnosti, zlasti v predelovalni industriji, ki z visoko produktivnostjo dela omogočajo konkurenčne nastope na domačem in tujih tržiščih. Posebno pozornost so namenili odpravljanju neskladij v razvoju družbenih dejavnosti kot enemu temeljnih pogojev za skladnejši gospodarski in druž­ beni razvoj ter zmanjševanje razlik v razvitosti posameznih območij v Sloveniji. Doseženi rezultati v razvoju proizvajalnih sil in krepitvi materialne osnove združenega dela se kažejo predvsem v uspešnejšem reševanju strukturnih neskladij, zlasti hitrejšem razvoju energetike, pa tudi razvoju prometa, proizvodnje hrane, surovin in reproduktivnega materiala ter nekaterih družbenih dejavnosti, ki največ prispevajo k večanju družbene produktivnosti dela. Manj uspešni smo bili pri uresničevanju načrtovanih strukturnih sprememb v predelovalni industriji ter pri njenem širšem vključevanju v proizvodnjo in predelavo surovin v Jugoslaviji in deželah v razvoju. Vendar pa zaostreni pogoji gospodarjenja pospešujejo usmeritev ozdov na nove proizvodne programe in s tem na sodobnejša proizvodna sred­ stva in tehnologijo. V medkongresnem obdobju so bila družbena prizadevanja usmerjena tudi v uveljavljanje nove mednarodne ekonomske ureditve, zlasti pa v dolgoročnejše gospodarsko sodelovanje SFRJ in SRS z neuvrščenimi deželami in deželami v razvoju. Vendar pa so ekonomski odnosi z deželami v razvoju še vedno premalo intenzivni in dolgoročni, čeprav smo v zadnjem času hitreje napredovali. Z uveljavljanjem samoupravnega družbenega planiranja in 14 VIII. kongres

209

dohodkovnih odnosov, z združevanjem dela in sredstev ter svo­ bodne menjave dela, so začeli delavci v tozdih in občani v krajev­ nih skupnostih vse bolj prevzemati in obvladovati doslej odtu­ jene funkcije pri zadovoljevanju skupnih potreb. To je omogo­ čilo, da so delavci v svojih tozdih ustvarjali pogoje za zaposlo­ vanje novih delavcev, za izboljšanje delovnih pogojev, druž­ bene prehrane, oddiha in rekreacije. Z združevanjem dohodka na osnovi vzajemnosti in solidarnosti v krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih pa so pospešili ureja­ nje stanovanjskih razmer delovnih ljudi in občanov, izboljšali varstvo otrok zaposlenih mater, bolj izenačili pogoje za razvoj otrok in mladine, zagotavljali socialno varnost udeležencev NOV, bolj izenačili dostopnost in dvignili raven zdravstvenega varstva vsega prebivalstva itd. Dosegli smo že takšno stopnjo razvoja, ki omogoča še hitrejši razvoj proizvajalnih sil v družbi in gospodarstvu

Vse navedene usmeritve in premiki, ki dajejo splošno sliko dosedanjega razvoja, kažejo, da smo s krepitvijo samoupravnih družbenoekonomskih odnosov že dosegli takšno stopnjo ra­ zvoja, ki omogoča še hitrejši razvoj proizvajalnih sil v družbi in gospodarstvu, s čimer se sistem socialističnega samoupravlja­ nja vedno znova potrjuje kot edina realna alternativa za naš celotni družbeni razvoj. To je bilo tudi izhodišče za pripravo resolucije o nalogah Zveze komunistov Slovenije v obdobju med VII. in VIII. kongresom. Na oceni in objektivni nujnosti, da moramo spodbuditi aktivnost komunistov v sleherni celici družbenega dela in življenja, je bila resolucija oblikovana kot celota posameznih akcijskih nalog. V njih so zajeta tista vse­ binska vprašanja, ki jim moramo komunisti posvečati pozor­ nost, da bomo učinkoviti pri oblikovanju stališč za reševanje konkretnih razmer dela in življenja delovnih ljudi. Zato ni slučajno, da je v javni razpravi taka zasnova dobila soglasno podporo. Še pomembneje pa je, da je ravno to omogočilo ustvarjalno javno razpravo, iz katere smo dobili več sto predlo­ gov za spremembe in dopolnitve predlogov konkretnih doku­ mentov. Sinteza vseh predlogov iz javne razprave, vključno s predlogi s seje predsedstva CK ZKS, je vključena v dopolnjeni predlog resolucije. 210

Razprava v naši komisiji mora zagotoviti, da bomo delegati, izhajajoč iz vsakodnevnih in razvojnih vprašanj družbenega dela in življenja ter dolgoročnih interesov delavskega razreda, kar najbolj jasno in zlasti konkretno akcijsko opredelili vse­ bino posameznih neposrednih nalog. Pri tem pa moramo v ospredje postavljati tista ključna vprašanja, katerih razreševa­ nje je pogoj, da bo celoten proces uveljavljanja resničnih inte­ resov delavcev in delovnih ljudi na vseh področjih družbenega dela in življenja še hitreje stekel. Da bi se na zavestnih odločitvah delavcev hitreje uveljav­ ljali samoupravni družbenoekonomski odnosi, moramo komu­ nisti v procesu pripravljanja samoupravnih odločitev svoja stališča utemeljevati z argumenti, ki bodo izhajali iz nujnega povezovanja vsakodnevnih in dolgoročnih interesov delavcev in delovnih ljudi pri stalnem izboljševanju njihovega dela in življenja. Zato bodo k resnični gospodarski in družbeni stabili­ zaciji prispevala le tista prizadevanja, ki bodo vpeta v celovit razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, v katerih delavci in delovni ljudje uresničujejo odgovornost za svoj in celotni družbeni razvoj. Tako bodo vprašanja uspešnega poslo­ vanja in gospodarjenja z družbenimi sredstvi dobivala vedno širši pomen, kar terja aktivno vlogo delavcev in delovnih ljudi v celotnem družbenoekonomskem in družbenopolitičnem si­ stemu. To je pogoj, da bodo delavci z uresničevanjem samo­ upravnega družbenega planiranja stalno in sproti obvladovali protislovja razvoja z dograjevanjem razvojnih nalog. Komuni­ sti se bomo zavzemali, da bo hitrejši gospodarski razvoj teme­ ljil predvsem na prizadevanjih za večjo produktivnost dela in uveljavljanje drugih kvalitativnih dejavnikov razvoja. Pri tem bomo posebno pozornost posvečali vlogi znanosti in tehnike oziroma znanstveno-tehnološkega napredka, prenosu znanja in tehnologije v mednarodno menjavo dela, uvajanju in kori­ ščenju boljše organizacije in načina dela, čimvečjemu izkorišča­ nju obstoječe sodobne tehnične opreme in zmogljivosti, razvi­ janju spodbudnejših oblik nagrajevanja, pogumnejšemu in od­ ločnejšemu sprejemanju inovacij in ustvarjalnih dosežkov ter višanju splošne ravni izobraženosti in kvalificiranosti. Le na tej osnovi je mogoče trajno krepiti reprodukcijsko sposobnost gospodarstva in širiti materialno osnovo združenega dela. Še naprej si bomo prizadevali za razvoj energetike, kjer smo že dosegli pomembne rezultate, še zlasti pa za razvoj prometne infrastrukture, kmetijstva in surovinskih dejavnosti. Glede na 14*

211

pomen reševanja teh nalog se bomo komunisti prizadevali za odpravljanje še vedno močno navzoče podjetniške miselnosti, zapiranja ozdov ter nepripravljenosti za samoupravno povezo­ vanje in združevanje dela in sredstev. Prizadevali si bomo, da bo preusmeritev investicij, predvidena z družbenimi plani, temeljila na načrtnem pristopu k samoupravnem združevanju dela in sredstev med ustreznimi ozdi, organiziranimi v samo­ upravne interesne in poslovne skupnosti v materialni proiz­ vodnji. Povečanje proizvodnje hrane je pomembna naloga družbenoekonomskega razvoja

Da bi se predelovalna industrija lahko hitreje prestrukturi­ rala in širše vključila v proizvodnjo in predelavo surovin v Jugoslaviji in v enotni jugoslovanski trg, se bomo komunisti zavzemali za hitrejše posodabljanje predelovalne industrije, da bo na osnovi visoke produktivnosti dela sposobna konku­ renčno nastopati na domačem in tujih tržiščih. Pri tem bomo posebno pozornost namenili odpravljanju samozadovoljstva, razdrobljenosti in programske ozkosti, pa tudi lokalizmov in cehovstva ter teženj po administrativni zaščiti pridobljenega položaja. Povečevanje proizvodnje hrane je pomembna nadaljnja na­ loga družbenoekonomskega razvoja Slovenije in Jugoslavije v naslednjem obdobju, ki ji je bila tudi v javni razpravi name­ njena velika pozornost. Njeno uresničevanje bo prispevalo k stabilnosti celotnega družbenoekonomskega razvoja, hitrej­ šem napredovanju življenjskega standarda ter večjemu vklju­ čevanju v mednarodno menjavo, zlasti sodelovanju z deželami v razvoju. Komunisti so v javni razpravi poudarjali, da morajo biti temeljni nosilci takih razvojnih nalog razvita in dobro organizirana družbena kmetijska posestva, dohodkovno pove­ zana in plansko razvojno usklajena z visoko produktivno pre­ delavo ter sodobno organizirano in opremljeno trgovino. Tako usposobljena družbena kmetijska posestva in drugi ozdi se morajo v večji meri uveljaviti kot nosilci prizadevanj za teme­ ljito socialistično samoupravno preobrazbo proizvodnega pro­ cesa v razdrobljenem zasebnem sektorju kmetijstva. Tako bomo ustvarili pogoje, da se bo tudi kmetovo delo v raznih oblikah medsebojnega povezovanja in sodelovanja z družbe-

212

nimi kmetijskimi organizacijami hitreje vključevalo v druž­ beno organizirano proizvodnjo. V javni razpravi je bil poudarjen tudi pomen samopravnega združevanja dela in sredstev za enakopravno vključevanje oz­ dov iz Slovenije in drugih republik v mednarodno menjavo dela. Komunisti si bomo prizadevali, da se na osnovi sklepov V. konference neuvrščenih dežel v Colombu okrepijo prizade­ vanja za usklajeno nastopanje združenega dela na posameznih tržiščih dežel v razvoju, še zlasti za dolgoročno sodelovanje in znotraj tega industrijsko kooperacijo. Za gospodarsko sodelo­ vanje z zahodnimi deželami pa je zlasti pomembno pospeševa­ nje blagovne menjave ter razvijanje višjih in trajnejših oblik gospodarskega sodelovanja. Na sedanji stopnji gospodarskega in družbenega razvoja se kot izredno aktualne naloge zastavljajo usklajen razvoj vseh območij v republiki, smotrnejša urbanizacija in varstvo okolja. Ta vprašanja so bila prisotna v javni razpravi na vseh manj razvitih in obmejnih območjih naše republike. Za skladnejši in enakomernejši razvoj bomo krepili prizadevanja za uresničeva­ nje nalog pri skladnejšem družbenoekonomskem razvoju po­ sameznih območij v SR Sloveniji, ki so opredeljene v srednje­ ročnem družbenem planu. Hitreje je treba ustvarjati ustrezne pogoje, da se na novih samoupravnih družbenoekonomskih osnovah uresničujejo dogovorjeni cilji, ki so na nekaterih ob­ močjih že doseženi. Prav tako se bomo komunisti zavzemali, da se ozdi v naše republike tesneje delovno, poslovno in proiz­ vodno povežejo z ozdi na drugih področjih Jugoslavije, zlasti v manj razvitih republikah in AP Kosovo. Nova vloga in položaj delavcev v družbeni reprodukciji in hitrejši gospodarski razvoj se morajo odraziti v izboljšanju celovitih pogojev življenja in dela delovnih ljudi in občanov. Zato si bomo komunisti prizadevali, da se v skladu s poveča­ njem družbene produktivnosti dela in dohodka, na osnovi doslednega uveljavljanja načela delitve po delu in rezultatih dela ter z razvijanjem socialistične solidarnosti stalno in sta­ bilno povečuje življenjski standard. Pri tem se bomo zavze­ mali, da se družbeni standard povečuje hitreje od osebnega. Zlasti bo potrebno izboljšati pogoje izobraževanja, zagotoviti vsestranski kulturni razvoj osebnosti, hitreje reševati stano­ vanjska vprašanja ter zagotoviti nadaljnji razvoj zdravstva in socialnega varstva. Vse naloge, ki stojijo pred nami na področju razvoja proiz­

vajalnih sil in krepitve materialne osnove združenega dela, bomo učinkovito reševali, če bo njihovo uresničevanje vedno bolj temeljilo na zavestnem spoznavanju delavca, da so skupni razvojni interesi in potrebe sestavina njegovih delovnih in življenjskih interesov. V družbeni praksi moramo zato vprašanja družbenega ra­ zvoja vedno povezovati s hitrejšim uveljavljanjem temeljne organizacije, kot začetne in končne celice ustvarjanja vrednosti in pridobivanja dohodka. Komunisti bomo delovali, da se do­ sledno preseže zgolj finančno-knjigovodski vidik obravnava­ nja dohodka tozda in namesto tega uveljavi načelo, da se dohodek v družbeni reprodukciji vedno pridobiva kot doho­ dek delavcev temeljne organizacije. To pa hkrati zahteva, da izvajanje razvojnih usmeritev spremlja stalen proces združe­ vanja delavcev v temeljne organizacije, ki mora slediti spre­ membam tehničnotehnološke osnove dela in razvoju samou­ pravnih odnosov. Komunisti se bomo zavzemali za dosledno uresničevanje teh usmeritev, saj se delavec lahko uveljavlja kot temeljni subjekt odločitev v odnosih družbene reproduk­ cije le ob pogoju, da je gospodar in upravljalec nad pogoji in sadovi svojega dela in ustvarjanja v svojem tozdu. Sestavina sleherne aktivnosti za povečevanje vpliva delavcev, združenih v tozdih, morajo zato biti tudi prizadevanja za hitrejše uresniče­ vanje ustavne vloge delovnih skupnosti, ki opravljajo dela skupnega pomena za več tozdov. S hitrejšim uveljavljanjem svobodne menjave dela in ustrezno organiziranostjo dela v delovnih skupnostih bomo onemogočali odločanje v imenu delavcev v tozdih. V tem uvodu so navedena samo nekatera vprašanja uveljav­ ljanja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in uresni­ čevanja razvojnih usmeritev, ki bodo v ospredju aktivnosti komunistov po kongresu. V razpravi na komisiji bomo vse­ stransko osvetlili te akcijske usmeritve, predvsem pa moramo te naloge povezovati s procesom krepitve samoupravnih de­ mokratičnih odnosov, v katerih se bo hitreje presegal razkorak med dejanskim položajem delavca in delovnega človeka ter njegovo odločilno vlogo, kot jo določata ustava in zakon o združenem delu. Komunisti moramo zato družbenoekonomske probleme in vprašanja vedno povezovati z nadaljnjim hitrejšim razvojem političnega sistema samoupravne demokracije, tj. s krepitvijo vpliva delavca pri odločanju na vseh področjih družbenega

214

dela in življenja. Tako moramo zagotavljati, da bo razvoj socia­ listične samoupravne družbe vse bolj temeljil na moči, inicia­ tivi in predvsem na neizčrpni ustvarjalnosti samoupravno združenih delavcev in delovnih ljudi.

Franc Vrbnjak

Podvojili število osnovnih organizacij ZKS Predkongresna aktivnost Zveze komunistov Slovenije kot celote je velik prispevek k temu, da so vsi delavci in občani Celja zazrti v delo VIII. kongresa ZKS. Zagotovo lahko zatrdim, da so razprave o kongresnih dokumentih, tako o poročilu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med obema kongre­ soma kot tudi predlog sprememb in dopolnitev statuta in osnutek resolucije, v veliki meri realen odraz družbenopolitičnih, samoupravnih in ekonomskih ra­ zmer v naših posameznih delovnih okoljih. To pomeni, da so bili obravnavani problemi aktualni in da so razprave potekale na raznih nivojih, tako v osnovnih organizacijah zveze komunistov kot tudi na ravni občinske konference zveze komunistov in njenih organov. Nedvomno je k temu pristopu veliko pripomogla študija tovariša Edvarda Kardelja »Smeri razvoja političnega sistema socialistič­ nega samoupravljanja«, ki je skozi vse dosedanje razprave v neposrednih delov­ nih okoljih med delavci in občani dobila tako razsežnost, da ni nobenega, ki ne bi vedel za to študijo. Takšna ugotovitev dokazuje ne le kvaliteten vsebinski pristop k predkongresnim pripravam, temveč tudi dokazuje, da so vodstva zveze komu­ nistov v središču bitke za dejanske socialistične samoupravne družbenoekonom­ ske odnose v združenem delu in neposredno povezanem interesu za dogajanja v širši družbeni skupnosti. To svojo ugotovitev želim podkrepiti še s tem, da je v obdobju med obema kongresoma organiziranih enkrat večje število osnovnih organizacij in da se je podvojilo članstvo zveze komunistov v Celju. To ni zgolj naključje, temveč imam pred očmi vso kontinuiteto v politično akcijskem, konkretnem delu Zveze komunistov Slovenije od 29. seje centralriega komiteja ZKS do današnjih dni. Vzpodbudno so delovale naloge centralnega komiteja in njegovih organov v neposrednih delovnih in samoupravnih okoljih. Če kdaj, potem lahko smelo danes trdimo, da je v združenem delu napravljen velik korak naprej, zlasti pri preobrazbi naše temeljne organizacije združenega dela. Sma­ tram, da smo dolžni po VIII. kongresu ZKS nadaljevati proces uveljavljanja temeljne organizacije kot temeljne samoupravne skupnosti. Pri tem se moramo dosledno zoperstaviti vsem tistim, ki dokazujejo delav­ cem, da so ti procesi zaključeni. Take interpretacije se zlasti pojavljajo v manjših enovitih delovnih organizacijah. Ne glede na omenjene pojave imamo v tem pogledu zavidljive rezultate v naši občini, ki se kažejo tudi v trendih razvoja in oživljanja našega gospodarstva. Sočasno ugotavljamo, da smo prav v tem času v središču sprememb pri vsebin­ skem dopolnjevanju in poglabljanju samoupravnih odnosov na dohodkovni osnovi. V oceni izvajanja zakona o združenem delu v naši občini je na prvem mestu dograjevanje družbenoekonomskih odnosov, ki je namenjeno utrjevanju položaja našega delovnega človeka in njegove neodtujljive pravice pri ustvarja­ nju in razpolaganju s sredstvi, kijih ustvarjajo temeljne organizacije. Zavedamo se, da so dobro urejeni odnosi v celotni sferi pridobivanja, ugotavljanja in razpolaganja dohodka predpogoj za delovanje celotnih družbenoekonomskih odnosov. Zato je prav, da omenim, da je bil dan že v samem začetku in skozi celotno obdobje dohodkovnim odnosom poseben poudarek. Angažirali smo širok krog

215

nosilcev sprememb in odgovornih struktur v združenem delu, zvezi sindikatov in drugih družbenopolitičnih organizacijah. Boj za vsebinsko nove odnose ni lahek in zahteva intenzivno prisotnost vseh družbenih sil, da se usmerjajo v tista področja po vprašanju rešitev, ki smo jih v zakonih opredelili ter s tem še bolj utrdili vlogo delavca v združenem delu. Čeprav so za nami bistveni premiki pri spreminjanju in dograjevanju dohod­ kovnih odnosov, niso ti vsepovsod enako uspešni. Se vedno ugotavljamo, da so v nekaterih delovnih organizacijah uredili te odnose le s formalne plati, da so delavci ponekod preveč prepuščali urejanje celotnega področja dohodkovnih odnosov raznim komisijam, med temi tudi vodilnim strukturam, ki si želijo zadržati stare položaje in odnose. Te ugotovitve potrjujejo, da smo dejansko kljub vrsti pozitivnih premikov in uspehov delavcev pri razčlenjevanju in opredeljeva­ nju osnov dohodkovnih odnosov v temeljni organizaciji šele na začetku. Tu bosta potrebni stalna sposobnost in angažiranost, da se bo ta intenziteta sprememb nadaljevala. Ko analiziramo rezultate v organizacijah združenega dela na področju ugotav­ ljanja in razporejanja skupnega prihodka, ugotavljamo v samoupravnih aktih, da so v večini primerov upoštevali vse bistvene elemente z zakonom opredeljenih sistemskih rešitev. Toda v vsebinskem smislu še v nekaterih primerih do danes nimajo konkretiziranih odnosov med temeljnimi organizacijami, ki so ekonom­ sko in tehnološko povezane. Tako se še poslužujejo različnih oblik razporejanja ustvarjenega prihodka, v nekaterih primerih je ostalo celo pri starih klasičnih odnosih, ki temelje na tržni ceni, namesto da bi gradili na dogovorjeni ceni, ki bo morala postati regulator dohodkovnih odnosov v temeljni organizaciji. Večkrat je navzoč problem, na kakšen način ugotoviti dejanske stroške udele­ žencev v skupnem proizvodnem procesu. Zato smo se posluževali in sprejeli odnose, ki so obstajali v preteklem obdobju in jih vzeli kot osnovo za izračun udeležbe pri skupnem prihodku. Takšen način ugotavljanja udeležbe pa je vprašljiv in ne temelji na globalnih analizah, temveč je večkrat samo posledica starih odnosov. Drugi elementi prihodkovnih odnosov, predvsem pa medsebojna odgovor­ nost za razvoj planiranja in rizika so v samoupravnih aktih konkretno obdelani in tudi bolj obvezujoči. Veliko več problemov imamo pri urejanju dohodkovnih odnosov med organizacijami združenega dela, to je zunaj čvrstih organizacijskih sistemov, ki so med seboj nujno povezani in kjer so se ti odnosi urejali v glavnem na kupoprodajnih odnosih brez globljih planskih povezav in še brez medsebojne odgovornosti prek klasičnih oblik rizikov. Zato ni nobena novost, da je v naših dogovarjanjih vse preveč klasičnih odnosov, kratkoročnosti, problemov cen, razporeditve skupnega prihodka in da je premalo dolgoročnega sodelovanja, skupnega planiranja, odgovornosti za razvoj in ostalih vsebinskih sprememb, ki smo jih kot osnovo zastavili v zakonu o združenem delu. Teh problemov ne bi izpostavljal, če bi bili samo problemi naše občine, to je naših delovnih organizacij in temeljnih organizacij, temveč so to problemi širše razsežnosti, ki morajo biti v središču družbenopolitične akcije na osnovi pred­ loga resolucije VIII. kongresa ZK Slovenije. Za delavce v temeljnih organizacijah je izredno velikega pomena tudi nagrajevanje po delu. Izhajajoč iz izrednega pomena, ki ga ima stimulativna delitev po delu za povečanje produktivnosti dela, smo dajali temu področju poseben pomen v neposrednih delovnih okoljih. Pri tem smo uspeli zainteresirati ogromno večino delavcev, zlasti v oblikovanju meril in osnov za delitev osebnega dohodka. Pomembno vlogo pri razreševanju teh problemov pa je nedvomno imela Zveza sindikatov Slovenije. Kljub vrsti dobrih rešitev in izrednih naporov moramo ugotoviti tudi nekatere negativne pojave in nedodelane rešitve, katere bo potrebno dograjevati. Te ugotovitve se kažejo predvsem v tem, da sporazumevanje in dogovarjanje o skupnih osnovah in merilih za razdelitev sredstev za OD v temeljnih organizaci­ jah ali delovnih organizacijah ni sledilo sporazumevanju v dejavnosti. Zlasti branžni sporazumi predstavljajo zavoro in vprašljive so tudi njene vsebinske rešitve, saj celo nekatere rešitve omogočajo različno utrditev izvedbenih aktov. Nekateri so premalo konkretni in tudi premalo zavezujoči. To je le nekaj vprašanj, ki so neposredno vezana za nadaljnji razvoj naše

216

temeljne organizacije združenega dela. Prepričan sem, da so dosedanji napori ZKS solidna osnova za pristop k praktičnemu reševanju problemov, ki zavirajo rešitve, da bi temeljna organizacija združenega dela dejansko postala temeljna celica združenega dela, ki ima praktično organizirane vse družbenopolitične organizacije, samoupravne organe in da se v zadnjem obdobju kaže vse večji interes delavcev za osnove enotnega samoupravljanja tako v občinski skupščini, SIS in KS. Tako so premagane ovire pri povezovanju temeljne organizacije s KS, kar je dokaz, da delavci vse bolj spoznavajo, da se v KS pojavljajo kot proizva­ jalci, kot občani in kot potrošniki, in da bi v KS dobili odgovor na večino svojih življenjskih vprašanj, kjer lahko vsestransko uveljavijo svoje poglede in predloge ter lahko tudi vplivajo na politiko in razvoj svoje KS in temeljne organizacije združenega dela. Zato lahko s ponosom ugotovimo, da je zavest delavcev na drugačni stopnji, kot je bila v preteklosti, ki se je tudi izkazala na nedavnih skupščinskih volitvah, kot nikoli prej. Zato moramo to negovati in zato menim, da je ZKS tista sila, ki nas bo v naslednjem obdobju skozi uresničevanje doku­ mentov VIII. kongresa ZKS vodila kot vodilna idejna družbenopolitična sila v boljšo prihodnost pod vodstvom ZKJ in tovariša Tita. Vlado Stojanovič

Za večjo povezanost Že v preteklem obdobju smo komunisti Tovarne avtomobilov in motorjev jasno spoznali, da temelji ekonomski učinek gospodarjenja na nadaljnjem razvi­ janju samoupravnih odnosov v združenem delu in v združevanju sredstev, ki pa izhajajo iz podedovane tehničnoekonomske organizacije in družbene osnove, ki jo je treba menjati. To pomeni, da gre za daljši in zahtevnejši proces. Proces združevanja dela in sredstev na samoupravnih osnovah, ki je eden osnovnih elementov povečanja produktivnosti družbenega dela in uspešnejšega gospodar­ jenja, zahteva tudi ustrezno osnovo, smeri povezovanja in združevanja, ustrezen sistem planiranja notranjih, ekonomskih in samoupravnih odnosov v združenem delu. Prav na teh področjih pa beležimo v preteklem obdobju pa tudi še sedaj dosti pomanjkljivosti, ki pa jih bomo morali pravočasno odpraviti. Komunisti tovarne avtomobilov smo pravočasno spoznali, da boj za dvig produktivnosti ne pomeni le boja za boljše izkoriščanje v materialu, času, delovnih pripravah in usklajevanju skupne ter od splošne porabe. Večja produktivnost dela in uspeš­ nejše gospodarjenje sta odvisna od ustreznih družbenoekonomskih in proizvo­ dnih odnosov, od organizirane in svobodne iniciative in ustvarjalnosti delavcev, ki pa jo bo mogoče ustrezno razviti le s tem, da delavec dejansko doseže svoj razredni interes v ustreznem samoupravnem organiziranju družbenega dela. Spoznali smo, da je povezovanje skozi sistem združevanja dela in sredstev objektivna potreba sodobne proizvodnje, pogoj za povečanje produktivnosti dela in skupnega ekonomskega razvoja naše družbe. Seveda pa je osnovno vprašanje nadaljnjega razvoja predvsem v vsebini družbenega združevanja. Ko smo se odločali za oblikovanje sestavljene organizacije združenega dela, smo načrtovali, da bomo v prvi fazi organizacijsko in dohodkovno povezali sestavljene organiza­ cije združenega dela, članice dosedanje poslovne skupnosti TAM. Skušali smo najti ustrezen način povezave z ostalimi proizvajalci avtomobilov v republiki in tudi prek njenih meja. Predpostavljali smo predvsem dejstvo, da gre za oblikova­ nje velikega dohodkovnega in tehničnega sistema, ki je sestavljen iz enot poveza­ nih s skupnim ciljem razvoja, pretokom informacij, ki urejajo zunanji material, dejavnikov proizvodnje ne pa za nekakšno hierarhično zvezo. Takšen način povezovanja naj bi povezoval posamezne dele temeljnih organi­ zacij združenega dela in delovne organizacije v celoto ter omogočal potem tudi avtonomijo delov in usmerjene celote okrog tega skupnega interesa. To jedro naj bi omogočilo med drugim tudi postopno uvajanje skupinske tehnologije, kar bi pripeljalo do razstavljanja proizvodov v elementarne sestavine, ki se tipizirajo, standardizirajo in za katerih proizvodnjo se posamezni deli oz. organizacije združenega dela specializirajo. Tako bi tudi z relativno majhnim tržiščem dosegli

217

velike serije, ki bi omogočile hitrejšo rast produktivnosti dela in akumulativnejšo proizvodnjo, s tem pa ustreznejši dohodkovni položaj vseh delavcev. Seveda ob vsem tem nismo zanemarjali tudi socialne interesne strani združevanja. To je v določenem smislu tudi predpogoj tehnološkega povezovanja. Kot sem že prej poudarjal, je takšna družbenoekonomska preobrazba pravzaprav revolucija v malem in zahteva daljši proces, mnogo naporov, prepričevanj, dokazovanj, dogo­ varjanj, ustreznih razvojnih načrtov in pa smiselno preobrazbo posameznih okolij, ki naj bi se samoupravno dohodkovno povezale v večji sistem. Tu smo pred skrajno nujno nalogo. Treba bo proučevati in razviti način, ki bo pogojeval oziroma nakazoval, da so ekonomski interesi gibalo združevanja in da vse to vodi k ustvarjanju samoupravno kompleksnejših sistemov, ne pa k eksploataciji enega dela po drugem. Na žalost nam v tem času ni uspelo oblikovati takšnega sistema, kot smo si ga zamislili in smo uspeli le z ustreznim samoupravnim preoblikovanjem dosedanje delovne organizacije v sestavljeno organizacijo zdru­ ženega dela. Menimo pa, da nam bo še v tem letu uspelo povezati oziroma vključiti nove članice, tako da bi ob koncu leta imeli v sestavi združene industrije več kot deset delovnih organizacij s približno 15 tisoč delavci. Kljub temu pa se še vedno nismo odrekli prvotnim načrtom, ki predvidevajo perspektivno usmeri­ tev delovanja komunistov TAM ob podpori širše družbene skupnosti za povezo­ vanje v širšem družbenem prostoru. To bo omogočilo doseganje takšnih eko­ nomskih učinkov, kot jih družba od nas upravičeno pričakuje in zahteva. V zadnjem času je bilo izrečenih in napisanih mnogo kritik na račun našega dela in razvoja. So tudi take, ki jih v precejšnji meri sprejemamo, vendar pa je potrebno, da ob tem le povemo, da smo v razvoju naših proizvodov napravili velik korak naprej. Z lastnimi močmi in znanjem nam je uspelo izdelati proizvode, ki nas uvrščajo v vrh evropske lestvice. V nadaljnjem razvoju teh proizvodov namera­ vamo pritegniti tudi vrsto organizacij združenega dela, ki doslej niso neposredno sodelovale v naših proizvodnih programih, s čimer bomo ustvarili tudi ustrezne pogoje za nadaljnje združevanje dela in sredstev. Zaradi angažiranosti pri razvija­ nju novih proizvodov smo nekoliko zaostali pri posodobitvi osnovnega pro­ grama, kar že odpravljamo in pričakujemo, da bomo v prihodnjem letu prišli na trg z novimi sodobnimi rešitvami. Naša nadaljnja akcija bo usmerjena predvsem tudi v dosledno razvijanje dohodkovnih odnosov, odnosno medsebojne poveza­ nosti in dohodkovne soodvisnosti, ki jo štejemo za enega izmed osnovnih dejav­ nikov rasti produktivnosti združenega dela. Seveda bomo tudi pri tem naleteli na določene odpore, ki jih čutimo že danes in to predvsem pri urejanju celotnega spleta ekonomskih odnosov in povezav s kooperanti, predvsem pa s trgovino, s katero nimamo trajne dohodkovne zveze in soodgovornosti za skupen prihodek in solidarnostno pokrivanje rizika. Posebne napore vlagamo za primerno rešitev vprašanja organiziranja in nastopa na zunanjem tržišču, saj smo prepričani, daje prav na tem področju nujen enotnejši nastop, ki mora omogočiti tudi doseganje ugodnejših finančnih efektov. Še vedno pa obstaja naša osnovna naloga boj za večjo produktivnost dela, ki naj bi jo uspešno zaključili z dodatnim angažiranjem in večjim neposrednim vključevanjem v razreševanje in odločanje o vseh vpraša­ njih organizacije dela in gospodarjenja. Ob tem bomo morali posvetiti več pozornosti predvsem ambicioznejšim investicijskim naložbam, osvobajanju pro­ izvodnje, kar je pogojeno tudi s pomanjkanjem ustrezne kadrovske strukture zaposlenih. Prav tako pa je nujno, da ustrezno povežemo sistem ekonomskih odnosov z znanostjo in izobraževanjem kot pomembnim novim izvorom produk­ tivnosti, saj prav ti dve dejavnosti vplivata na oblikovanje delovnih sposobnosti in znanja delovnih ljudi. Zavedamo se namreč, da bo od znanstvenih in izobraževalnih institucij, ki niso stisnjene v okvir posameznih delovnih organizacij, bolj in bolj odvisna individualna produktivnost posameznih tozdov, njihov položaj na tržišču, značaj in vrednost delavcev. To so družbeni faktorji za splošne proizvodne zmogljivosti družbe, ki neposredno vplivajo na vsako delovno organizacijo, na njeno indivi­ dualno produktivnost, kolikor so seveda dovolj visoko razviti. Nam komunistom je jasno, da večjo produktivnost in uspešnejše gospodarje­ nje zagotavlja spojitev samoupravljanja, ekonomskih znanosti, nato pa še pove­ zovanje modernih proizvajalnih sil in tudi idejnopolitičnega dejavnika. Danes

218

lahko trdimo, da je vsaka izmed naštetih sil že precej razvita, da pa še vedno nismo uspeli z njihovim spajanjem v tolikšni meri, da bi bili s tem zadovoljni. Seveda pa s tem, ko računamo s temi, še ne dovolj aktiviranimi družbenimi potenciali, ne smemo pozabljati na delavca, ki je temeljni dejavnik v procesu boja za večjo produktivnost in družbeni razvoj. Ustrezen samoupravni položaj delavca v združenem delu, urejeno delovno okolje, humanizacija dela in stimulativna delitev nedvomno ostanejo tudi v bodoče temeljni dejavniki produktivnosti združenega dela. Izhajajoč iz te ugotovitve, moramo komunisti torej tudi v bodoče posvetiti vso pozornost nadaljnjemu preoblikovanju delavca v združenem delu v samoustvarjalca in kreatorja proizvodnih odnosov in ustvarjati pogoje za maksimalen razvoj njegove iniciative in ustvarjalnosti ter skozi ustrezne mehanizme moralnega in materialnega priznanja pokazati, da ta njegova prizadevanja tudi ustrezno ce­ nimo. Anica Kuhar K ekonomski stanarini

Ne le kongfes, ki pomeni organiziran način za obračun dela komunistov v štiriletnem obdobju svojega delovanja, ampak tudi vsakodnevne težave, s kate­ rimi se srečujemo kot delovni ljudje in občani pri urejanju stanovanjskih vpra­ šanj in izvajanju stanovanjske politike, moramo komunisti spoznati probleme in zavzeti do njih jasna družbenopolitična stališča za enotnost in uspešnost naše aktivnosti v svojem delovnem in življenjskem okolju. Potrebno je poudariti, da smo z organizirano politično akcijo uspešno izpolnili napotke VII. in X. kongresa zveze komunistov, ki so nas obvezovali, da moramo spričo mnogih nerešenih stanovanjskih vprašanj pospešiti stanovanjsko izgrad­ njo, povečati njen obseg in učinkovitost. Podatki v kongresnem gradivu nam povedo, da smo v medkongresnem obdobju zgradili okrog 60.000 stanovanj, med njimi 7000 iz sredstev, ki so jih delavci v združenem delu solidarno združili za hitrejše reševanje stanovanjskih vprašanj socialno šibkejših družin. Hitreje kot v preteklem obdobju smo reševali stanovanjsko stisko delavcev iz neposredne proizvodnje in nasploh omilili stanovanjske težave. Povečali smo površino stano­ vanjskega fonda na prebivalca in izboljšali standard stanovanjskega prostora. V Sloveniji smo po številu novozgrajenih stanovanj na leto dosegli razvitejše evrop,ske države, pa tudi po številu stanovanj na tisoč prebivalcev smo se uvrstili med srednje razvite države v Evropi. Vsi ti dosežki so velikega političnega pomena, saj so uspeh socialističnega samoupravnega sistema. Pomembno so prispevali k družbenemu standardu delovnih ljudi in občanov in njihovi socialni varnosti, prispevali so k omilitvi socialnih razlik in razvoju načela socialistične solidarno­ sti. Vsa omenjena prizadevanja v reševanju stanovanjskega vprašanja pa niso bila v zadovoljivi meri odraz in sestavni del razvoja družbenoekonomskih od­ nosov in samoupravnega sistema. Zato se danes kljub doseženim uspehom srečujemo s težavami, ki se kažejo v zaostajanju stanovanjske izgradnje za planskimi opredelitvami, ob istočasni neizkoriščenosti združenih stanovanjskih sredstev. V lanskem letu smo zgradili za 11 odst, manj stanovanj kot v letu 1976. Urbanistični plani in komunalna opremljenost zemljišč zaostajajo za potrebami stanovanjske gradnje in razpoložljivimi sredstvi za gradnjo stanovanj. Cene stanovanj rastejo hitreje kot cene drugih industrijskih izdelkov in dohodek delavcev, za kar sta najčešće vzrok razdrobljenost in dohodkovna nepovezanost izvajalcev stanovanjske izgradnje. Nezadovoljivo je vzdrževanje obstoječega sta­ novanjskega fonda, delovni ljudje in občani so v različnem, lahko bi rekli, neenakopravnem položaju pri pridobivanju in koriščenju stanovanja. Povsem jasno je, in to spoznanje vse bolj prevladuje v dosedanjih razpravah, da so ti in drugi problemi posledica prepočasnega uveljavljanja družbenoekonomskih od­ nosov in samouprave na področju stanovanjskega gospodarstva. To pa pomeni, da v praksi prepočasi izvajamo jasno opredeljeno politično stališče VII. in X. kongresa, da je stanovanje sestavina družbenoekonomske reprodukcije in po-

219

memben pogoj socialne varnosti, da je stanovanje ekonomska dobrina, za katero mora po svojih materialnih možnostih skrbeti vsakdo sam ob solidarnosti vseh delovnih ljudi v obliki družbene pomoči tistim, ki jo zaradi svojega socialnega položaja potrebujejo in kot osnovno, da so temeljni nosilci vseh odločitev v stanovanjskem gospodarstvu zainteresirani delovni ljudje in občani, to je delavci v združenem delu, kjer ustvarjajo dohodek in občani v hišnih svetih, zborih stanovalcev, soseskah, krajevnih skupnostih in prek delegatskega mehanizma v stanovanjskih interesnih skupnostih. Kljub uspehom, ki smo jih dosegli v spreminjanju družbenoekonomskih odnosov in samoupravni organiziranosti na področju stanovanjskega gospodar­ stva kažejo obstoječe težave na to, da družbenoekonomski položaj delavca v združenem delu in stanovalca v hišnem svetu še ni tak, da bi jima bilo omogo­ čeno odločati o celoviti stanovanjski politiki. Prav zaradi tega tudi stanovanjska skupnost danes tako po svoji organiziranosti kot delovanju še ni postala prostor, kjer bi vsi zainteresirani, to je delavci v združenem delu, stanovalci, urbanistične ter projektantske organizacije, banke, izvajalci stanovanjske izgradnje in drugi zainteresirani dejavniki, z drugo besedo uporabniki in graditelji stanovanj na osnovi samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov usklajevali svoje interese tako glede stanovanjske gradnje kot gospodarjenja z obstoječim stano­ vanjskim fondom. Zato so nosilci planiranja stanovanjske gradnje, tako kot je ugotovljeno v kongresnem gradivu, še vedno pretežno upravni organi občin, urbanistične in projektantske organizacije, gradbena operativa in službe stano­ vanjskih interesnih skupnosti. Ponekod so sicer v tem smislu vidni premiki, obstoječi problemi pa vendarle kažejo na to, da ta ugotovitev še vedno drži. Posledica takega stanja je, da družbeno usmerjena gradnja počasi napreduje, marsikje pa je sploh ni. Zato prevladuje gradnja za trg, kar povzroča, da gradimo spalna naselja in nekompleksne soseske z vsemi objekti družbenega standarda, ki bi omogočili družinam normalno življenje in razvoj. Taki pogoji stanovanja povzročajo stanovalcem nemalo preglavic in problemov, ki marsikje že dobivajo politični značaj. Velikost in standard stanovanj nista vedno v skladu s potrebami, često pa tudi ne z materialnimi možnostmi vseh pričakovalcev stanovanj. Tako projektiranje stanovanj je pogojeno, če ne celo spodbujeno tudi s sedanjo nizko stanarino. Se vedno delujejo monopoli gradbenih podjetij, tako glede razpolaga­ nja z zemljišči, kot pri oblikovanju cene stanovanja kljub družbenemu dogovoru o oblikovanju cen, ker na področju stanovanjskega gospodarstva v okviru stano­ vanjske skupnosti ni menjave dela in s tem v zvezi družbeno dogovorjenih elementov cene. Vse to vpliva na oblikovanje stroškovne cene stanovanja, ki se kot taka prenaša v stanarino, to je v ceno bivanja. Reševanje stanovanjskih potreb delavcev še vedno ni sestavni del plana srednjeročnega in dolgoročnega razvoja temeljne organizacije združenega dela, saj se le-ta največkrat omeji le na proizvodno dejavnost, ne pa tudi na reševanje življenjskih potreb delavcev, kamor spada tudi reševanje stanovanjskih vpra­ šanj. Zato je tudi sedanje izločanje sredstev za stanovanjsko izgradnjo marsikje še vedno pojmovano kot obvezna prispevna stopnja, ne pa izraz potreb in interesov delavcev ter dohodkovne možnosti temeljne organizacije združenega dela. Delavci zato največkrat ne vedo natančno, kdaj bodo dobili stanovanje in kakšne so njihove obveznosti v okviru splošno sprejetih družbenih meril. Me­ nim, da vplivajo na spreminjanje teh odnosov prešibko tudi delavci sami, zlasti pa bi moral biti močnejši vpliv sindikatov in zveze komunistov. K temu gotovo prispeva tudi miselnost, da je stanovanje predvsem socialna dobrina, da mora stanovanjsko vprašanje rešiti nekdo drugi, celo država, ne pa delavec sam solidarno z drugimi delavci v temeljni organizaciji združenega dela, s pridobiva­ njem dohodka na temelju večje produktivnosti in učinkovitosti gospodarjenja in z udeležbo lastnih sredstev. Za pospešeno spreminjanje neustreznih odnosov in napačne miselnosti tudi vodilne in upravne strukture niso storile dovolj. Razumljivo, saj so njihove stanovanjske težave skoraj vselej zadovoljivo in relativno hitro rešene. Tudi zaradi spreminjanja teh odnosov se moramo komunisti zavzemati za izvajanje zakona o združenem delu, ki bo s svojimi določili posegel v sedanji sistem financiranja stanovanjske gradnje. Združevanje sredstev za stanovanjsko grad-

220

njo iz čistega dohodka, razen za solidarnostne namene, bo prispevalo, da bodo delavci ob razporejanju čistega dohodka neposredneje razpravljali in odločali o sredstvih za reševanje stanovanjskih potreb, o njihovi prioriteti in lastni udeležbi posameznika. Sredstva za stanovanjsko gradnjo bodo tako bolj odvisna od uspešnosti poslovanja in ocenjenih prioritet pri delitvi, ne pa kot doslej le od samodejno rastočih osebnih dohodkov, ki ponekod rastejo kljub nizki produktiv­ nosti in celo izgubam. Menim, da so neosnovane razprave in mišljenja tistih, ki sodijo, da bo z razporejanjem in združevanjem sredstev za stanovanjsko gradnjo iz čistega do­ hodka upadla stanovanjska gradnja. Zagovorniki takih mišljenj ne upoštevajo ali pa nočejo upoštevati že pred leti sprejetih političnih stališč, ki so v gradivu VIII. in XI. kongresa še posebej jasno poudarjena, da moramo poleg sredstev, ki jih združujejo temeljne organizacije združenega dela, v večji meri kot doslej vlagati osebna sredstva, večji del najemnine na osnovi realnejše amortizacije, pa tudi sredstva hranilnih vlog občanoZ Za hitrejši razvoj družbenoekonomskih odnosov, zlasti glede gospodarjenja z družbenimi stanovanji, za hitrejše doseganje odločujočega vpliva delavcev in občanov v samoupravnem družbenem planiranju stanovanjske gradnje, za nji­ hov večji vpliv na racionalnejšo in cenejšo gradnjo stanovanj, je prav gotovo, tako kot poudarja kongresno gradivo, odločilnega pomena pospešeno uvajanje ekonomske stanarine kot družbeno priznane cene uporabe stanovanja. Deseti kongres zveze komunistov je opredelil stališče, da je potrebno določiti tako politiko stanarin, s katero bi zagotovili enostavno reprodukcijo stanovanjskega fonda in v mejah možnosti zagotovili del sredstev za novo stanovanjsko gradnjo. Danes lahko ugotovimo, da v politiki stanarin nismo izpolnili tega stališča, čeprav smo si edini, da sedanje stanarine ne zagotavljajo normalnega vzdrževa­ nja, kaj šele obnavljanje stanovanjskega fonda. To ugotovitev potrjujejo tudi statistični podatki za obdobje desetih let, saj znaša indeks povečanja povprečne stanarine 220, indeks povečanja gradbene cene stanovanj pa 507. Dosedanje poviševanje stanarin je bilo administrativno in zato stanarine niso postale se­ stavni del družbenoekonomske reprodukcije. Neekonomske stanarine zmanjšu­ jejo materialno osnovo odločanja hišnih svetov, kar stanovalce destimulira pri uveljavljanju njihovih ustavnih pravic in interesov v hišni samoupravi. Prav tako nizke stanarine ohranjajo neenakopraven položaj občanov pri zadovoljevanju stanovanjskih potreb in omogočajo, če že ne stimulirajo trošenje osebnih sred­ stev za dobrine, ki za življenje in razvoj družine prav gotovo nimajo prioritetnega značaja. Neekonomske stanarine dovoljujejo neracionalno izkoriščanje stano­ vanj, ob tem pa je približno 50.000 podnajemnikov, med katerimi so največ mladi ljudje in mlade družine, ki so pogostno izpostavljeni najbolj grobemu izkorišča­ nju. Zaradi neekonomskih stanarin, ki ne zagotavljajo enostavne reprodukcije stanovanjskega fonda, močno obremenjujemo dohodek združenega dela, saj s stanovanjskim prispevkom nadomeščamo stari fond, namesto, da bi to funkcijo pretežno zagotavljala amortizacija kot del ekonomske stanarine, to je uporabniki stanovanj sami, skladno z velikostjo in standardom stanovanja, ki ga uživajo. Tak odnos do osnovnih sredstev je v drugih panogah gospodarstva povsem normalen in skladen z našim družbenoekonomskim sistemom, saj bi sicer sčasoma ostali brez sredstev za delo. Menim, da bodo ta vprašanja dobivala vse bolj značaj političnih problemov, delavci v združenem delu jih bodo zaostrovali, zlasti ko bodo spoznali, da taka politika zavira tudi hitrejše reševanje stanovanjskih vprašanj tistih, ki so še vedno brez stanovanja ali pa morajo za reševanje svojega stanovanjskega problema žrtvovati velik del dohodka svoje družine in svoje osebno delo. Zato je nujno, da se komunisti v konkretni politični praksi aktivneje kot doslej angažiramo za dosledno izvajanje političnega stališča o hitrejšem prehodu na ekonomske stanarine, tako kot ga ponovno opredeljujejo dokumenti VIII. in XI. kongresa zveze komunistov. Ob političnih prizadevanjih za hitrejši prehod na ekonomske stanarine pa se bomo morali komunisti spopadati tudi z oportunizmom, ki je vedno spremljajoč pojav pri spreminjanju obstoječih od­ nosov. Res je sicer, da bo prehod na ekonomske stanarine posegel v sedanjo strukturo osebne potrošnje. Res pa je tudi, da je sedanje stanje nenormalno, saj na osnovi statističnih podatkov iz družinskega proračuna trošimo več za vzdrže-

221

vanje in nakup avtomobila, za obleko in obutev, za stanovanjsko opremo kot za uporabo stanovanja. Odplačilo potrošniških posojil znaša 25% povprečnih me­ sečnih osebnih dohodkov, pri tem pa ne gre prezreti dejstva, da gre tu predvsem za potrošne dobrine, ki pomenijo dokaj visok osebni standard. Prav tako mo­ ramo upoštevati dejstvo, da zadnja leta rastejo realni osebni dohodki in družbeni standard, kar vse ugodno vpliva na boljši ekonomski in socialni položaj delovnih ljudi in njihovih družin in omogoča, da večji del osebnega dohodka namenimo za reševanje stanovanjskega vprašanja, ki je za vsakega občana osnovnega življenj­ skega pomena. Z družbeno akcijo in konkretno ekonomsko politiko moramo bolj zavzeto vplivati na to, da bo struktura osebne potrošnje skladnejša z našo družbeno produktivnostjo dela in družbenimi interesi. To pa pomeni, upreti se sedanjemu toku potrošništva v naši družbi, ki smo mu žal dajali tudi objektivne možnosti, če ne celo podporo tudi s konkretno ekonomsko politiko, namesto da bi vzpodbujali vlaganje osebnih sredstev v družbeno koristne namene, to pa je prav gotovo tudi stanovanje. Seveda pa moramo ob prehodu na ekonomske stanarine, tako kot poudarja kongresno gradivo, s solidarnostnimi sredstvi združenega dela zagotoviti delno nadomestitev stanarine tistim občanom, ki ekonomskih stanarin zaradi social­ nega položaja ne bodo zmogli. Zato imamo že danes vpeljan mehanizem in tudi družbene kriterije. Mislim pa, da jih je potrebno sproti preverjati in dopolnjevati, tako v stanovanjskih skupnostih kot v skupnostih socialnega varstva, da bi bili družbene pomoči deležni le tisti, ki jo resnično potrebujejo. Komunisti bomo morali več kot doslej storiti za to, da bomo ustvarjali take družbene pogoje, ki bodo omogočili stanovalcem uveljaviti samoupravno vlogo v hišnih svetih, zbo­ rih stanovalcev, krajevnih skupnostih in stanovanjskih skupnostih, tako v po­ gledu oblikovanja stanarine, njene delitve, kakor v pogledu gospodarjenja s stanovanjskimi hišami. Le tako bodo stanovalci materialno zainteresirani uprav­ ljati gospodarno. Komunisti pa bomo morali s svojim političnim delom v hišnih svetih in krajevnih skupnostih prispevati k temu, da bodo hišni sveti in stano­ valci reševali tudi mnoga vprašanja skupnih interesov zelo človeško in sporazu­ mno. Ta vprašanja, ki jih prinaša življenje v bloku in soseski, pa so zlasti skupni interesi do vzgoje in varstva otrok, pomoč starejšim občanom, skrb za okolje in vse drugo, kar pomeni sosedsko pomoč in humane odnose med ljudmi. Zavze­ mati se moramo za to, da bomo premagovali odtujenost med ljudmi, ki jo povzroča potrošništvo in storiti vse, da bo postala hišna samouprava pomemben dejavnik socialističnega samoupravnega sistema. Menim, da so idejnopolitične usmeritve v kongresnem gradivu in konkretne naloge, ki iz njih izhajajo, pot za hitrejše in učinkovitejše reševanje vprašanj, o katerih sem razpravljala. Komuni­ sti jih moramo v svojem delovnem in življenjskem okolju, skupaj z delovnimi ljudmi in občani, dosledno uresničiti. Aleš Bebler

Računica čistega okolja Ko smo ustanavljali posebno organizacijo za skrb človekovega življenjskega in delovnega okolja, najprej skupnost za varstvo okolja Slovenije, nato pa tudi jugoslovanski svet za varstvo in napredek okolja, nam je kot predstavnik našega pokrovitelja, predsednika Josipa Broza-Tita, tovariš Edvard Kardelj v svojem govoru med drugim rekel, da se bo uspeh začetega gibanja meril po tem, koliko bo dvignilo zavest naših delovnih ljudi kot samoupravljalcev, da je njihova naloga upravljanje celotnega življenjskega okolja, tako tistega, ki ga ustvarjajo s svojimi rokami, kot tistega, ki jim ga nudi narava, da bi v njunem medsebojnem delovanju ustvarjali pogoje za vsebinsko vedno bogatejše in kulturnejše življe­ nje. Od tistega.časa je minilo nekaj več kot pet let. In danes lahko ugotovimo, da je v tem času zavest naših delovnih ljudi v tem pogledu silno porastla. Ni to samo naša zasluga. Imeli smo v naših naporih nešteto zaveznikov. Vključeni v sociali­ stično zvezo delovnega ljudstva smo pri uresničenju naloge sodelovali zlasti s sindikati in mladino. V isti smeri pa so delovali zelo aktivno še taki dejavniki, kot

222

so bili zlasti naši znanstveni delavci, strokovna društva, prosvetni forumi in sredstva javnega informiranja. Tako se je postopoma vse razgibalo in danes imamo stanje zavesti in aktivnosti, ki se s stanjem pred petimi leti ne da več primerjati. Začenši z novo ustavo in nato z zakonom o združenem delu, republi­ škimi ustavami in vrsto republiških zakonov smo zgradili že kar lepo zakonsko podlago za napore o uresničevanju upravljanja celotnega okolja po naših delov­ nih ljudeh kot samoupravljalcih. Danes ni več družbenega dejavnika, od temelj­ nih organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti do vrhovnih republiških in zveznih teles, kjer o vprašanjih okolja v ustrezni obliki ne razpravljajo in jih ne skušajo reševati. Spričo tako široke in resne aktivnosti se nam vsiljuje vprašanje, koliki pa so pri tem praktični uspehi. Odgovor na to vprašanje se deli na dvoje. Prvič, posameznih lokalnih uspehov je zelo mnogo in jih je vedno več. Število podjetij, industrijskih in drugih, ki so zboljšala in zboljšujejo svojo tehnologijo, ki so zmanjšala in zmanjšujejo onesnažujoče odpadne vode in druge odpadke, ki te odpadke uporabljajo raste, raste število mest in naselij, ki so ukrepala in ukrepajo v isti smeri, njihovi napori se nadaljujejo. Raste število podjetij, ki so občutno izboljšala delovne pogoje in je - vsaj pri nas v Sloveniji - padel procent poškodb pri delu in profesionalnih bolezni. Drugič. Celotno stanje življenjskega okolja pa je v vsej Jugoslaviji in tudi pri nas v Sloveniji še vedno slabo in se v nekaterih pogledih še naprej slabša. Nekateri kazalci za to tendenco so omenjeni tudi v našemu kongresu predloženi publikaciji Zavoda SRS za statistiko. Tu je ugotovljeno, da v Sloveniji pada količina obdelovalne površine zemlje, da nam mnoga gozdna zemljišča uničujejo erozije, da propadajo gozdovi v okolici industrijskih bazenov zaradi onesnaženo­ sti zraka, da je onesnaženost naših tekočih voda še vedno silno visoka, da je zaradi tega ogrožena kakovost podtalnih voda, ki so viri pitne vode za naša mesta, da je onesnaženo naše priobalno morje, da je zrak v naših mestih prek vsake dopustne mere onesnažen. Temu, sicer dobremu pregledu bi se dalo zameriti le to, da v njem ni dinamike, ne ekstrapolacije. Ce bi se Zavod potrudil in bi izračunal, vsaj približno, kakšno bo stanje v petih ali desetih letih, če se razvoj zadnjih petih ali desetih let nadaljuje, bi dobili grozotno sliko. Lahko vam povem, da naši strokonjaki za vodno gospodarstvo predvidevajo težko krizo v dobavljanju pitne vode celo za mesto Ljubljano za ne posebno oddaljeno prihodnost. In kaj bo z zrakom v naših mestih? Ljubljana že sedaj doživlja prave šoke smoga, kakršne je nekdaj doživljal London. In kaj bo s Celjem, Jesenicami, Mežico in drugimi kraji, saj povsod razen industrije raste število motornih vozil in peči na premog, nafto in mazut. V poročilu Zavoda za statistiko niso omenjeni nekateri drugi zelo resni problemi, npr. problem kakovosti hrane, onesnažene od pesticidov in aditivov v vedno večji meri, ker jo vedno več potrebujemo in zato uporabljamo več kemika­ lij, česar se ne zavedamo, ker imamo službo zdravstvene inšpekcije popolnoma neustrezno organizirano. Iz vsega povedanega izvira kapitalno vprašanje: zakaj se stanje ne izboljšuje, zakaj se v nekaterih pogledih celo slabša, kljub visoki in še dalje rastoči zavesti delovnih ljudi, samoupravljalcev in povečani in še naprej rastoči njihovi prak­ tični aktivnosti? Na tako postavljeno vprašanje na naših zborovanjih in posveto­ vanjih navadno sledi odgovor: bolje se moramo organizirati, angažirani dejav­ niki, tozdi, krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti za vode, zrak, gozdove in drugo, gospodarske zbornice itd., morajo storiti več, občine in mesta morajo resneje zagrabiti za delo. Vse to je res in zelo zaželeno. Mnogo več bi lahko storili, če bi več delali. Vendar s tem odgovorom ni zadeto bistvo najtežjega vprašanja. Namreč vprašanja odnosa med gospodarskim razvojem in varstvom okolja. Pri nas kot v Jugoslaviji je razširjeno pojmovanje, da je gospodarski razvoj, zlasti industriali­ zacija, eno, varstvo okolja pa drugo. Prvo ustvarja dohodek, drugo ga zmanjšuje. Novo podjetje - to je gospodarski razvoj, varstvo pa je breme, ki gospodarski razvoj zadržuje. To sta dve ločeni in nasprotujoči si nalogi, ki se le do neke mere in s težavo usklajujeta.

223

Tako pojmovanje, tovariši, je napačno in sila škodljivo ne le za varstvo okolja, marveč tudi za gospodarski razvoj. Ono je zastarelo in je skrajni čas, da ga pokopljemo. Tako pojmovanje ustreza edino tehnokratom, ki na razvoj gledajo ozko, edinole skozi očala takojšnjih količinskih kazalcev proizvodnje, ne vidijo pa vseh drugih družbenih učinkov proizvodnje, kar jih zavaja v silno kratkovi­ dnost tudi iz gospodarskega vidika. Naša socialistična Jugoslavija se je vsa leta z velikim uspehom trudila, da premaga iz predvojne in vojne dobe podedovano nerazvitost in revščino z naglo industrializacijo. Pri tem se je v veliki meri zatekala k uvozu tuje tehnologije, pri čemer je iskala čim cenejšo in s čim več tujih kreditov. Tako je postala žrtev okoliščine, da se je v tujini najlaže dobivala zastarela in onesnažujoča tehnologija. Postala je nekaka ekološka kolonija razvitejših dežel, ki so se trudile in se še trudijo, da prav tako tehnologijo izvažajo v manj razvite dežele, da bi izkoristile ponujeno tržišče in pripravljenost manj razvitih, da jim prodajajo svoje okolje. Dva najbolj drastična primera takega ravnanja pri nas sta proizvodnja viskoze v Ložnici, v Srbiji, nastala z japonskim, kapitalom, in proizvodnja titanovega dioksida v Celju z vzhodnonemškim kapitalom. Manj drastičnih primerov pa je na stotine in oni so glavni vir onesnaženosti naših tekočih voda in našega zraka. To trdi zvezni sekretariat za industrijo v objavljenem poročilu. Taka je po njem večina uvoženih tehnologij. Čas je, da postavimo vprašanje: ali se mora to nadaljevati? Ali nismo že dovolj krepki, gospodarsko in kadrovsko, da tak razvoj zaustavimo in da se preusme­ rimo z vso odločnostjo v razvoj tehnologije od zastarele v modernejšo, v tehnolo­ gijo brez odpadkov, ali z minimalnimi odpadki, v čisto tehnologijo, ki nas bo bogatila, hkrati pa varovala naše okolje, kar je prav tako oblika gospodarskega napredka, ker varčuje surovine, uporablja odpadke kot sekundarne surovine in varuje zdravje proizvajalcev in drugega prebivalstva. Menim, da je prišel čas za to, in da je treba to vprašanje obravnavati kot eno glavnih političnih vprašanj današnje etape našega razvoja. Vidim tri smeri v aktivnosti za reševanje tega političnega vprašanja: prvič, uvoz tuje tehnologije, izbor tega, kar bomo še uvažali in česar ne bomo več uvažali; drugič, razvoj obstoječe tehnologije z rekonstrukcijo in z lastnimi ustvarjalnimi zmogljivostmi; tretjič, uporaba industrijskih in drugih odpadkov kot surovin. V tej tretji smeri imamo dosti relativno lahkega dela, ker imamo velikanske neizkoriščene možnosti in nešteto dobrih tujih primerov. Jugoslavija je v tem pogledu zelo zaostala, saj uporablja komaj 5 odst, industrijskih odpadkov in je v Evropi na predzadnjem mestu. Samo Albanija je še slabša. Ti podatki so povzeti iz poročila zvezne gospodarske zbornice. Slovenija je v tem pogledu prva krenila naprej, saj smo edini v Jugoslaviji, ki imamo ustrezen republiški zakon. Za reševanje celotnega vprašanja kot vprašanja naše politike, politike investi­ cij, politike izvoza in uvoza, politike kreditiranja rekonstrukcij, politike obdavče­ vanja, politike razvoja lastne znanosti in njene uporabe v praksi, politike vzgoje ustreznih kadrov itd., so potrebni napori naše celotne družbe, vseh naših dejavni­ kov in forumov, ki bi morali biti tu angažirani. To pa lahko dosežemo le, če se bo zveza komunistov začela ukvarjati s tem perečim vprašanjem. Naš današnji kongres in centralni komite, ki bo na njen izvoljen, bi lahko s tem začela. Centralni komite bi lahko ustanovil komisijo za razvoj in okolje, ki bi ta vprašanja proučevala in injicirala sklepe v vseh nujnih smereh. Na njeno pobudo in po sklepih centralnega komiteja bi imenovala komisijo za razvoj in okolje v republiški skupščini, ki smo jo nekdaj imeli in brez potrebe ukinili, medtem ko jo ima, na primer, skupščina Srbije, je pa potreben organ za normativo, ter sekretariat za razvoj in okolje v izvršnem svetu skupščine za operativo v izvajanju nove politike. Će se bomo dela lotili tako resno, bomo brez dvoma dosegli velike uspehe zase in za vso našo jugoslovansko skupnost, kajti začeli bomo v praksi, na široki fronti in plansko uresničevati nalogo, ki jo je tovariš Edvard Kardelj definiral kot upravljanje celotnega okolja, da bi delovni ljudje imeli v njem vir stalne koristi in v njem vsebinsko vedno bogatejše in kulturnejše življenje.

224

Karl Štravs Pospešiti moramo skladnejši regionalni razvoj V svoji razpravi želim spregovoriti o nalogah komunistov v samoupravnem sistemu pospeševanja skladnejšega regionalnega razvoja naše republike. Komu­ nisti v občini Lenart smo razpravo o kongresnih materialih prenesli med delovne ljudi in občane z namenom, da skupno ocenimo naša dosedanja prizadevanja za hitrejši družbenoekonomski razvoj občine in za uveljavljanje delovnega človeka kot temeljnega nosilca in usmerjevalca procesov družbene reprodukcije. V tako široko organizirani razpravi so delovni ljudje in občani podprli poročilo central­ nega komiteja ZK Slovenije o delovanju Zveze komunistov Slovenije med obema kongresoma kot solidno osnovo za opredelitev akcijskih nalog komuni­ stov v pokongresnem obdobju, kakor tudi za mobilizacijo vseh subjektivnih socialističnih sil v temeljnih samoupravnih skupnostih za takojšnje razreševanje problemov, ki ovirajo hitrejši družbenoekonomski razvoj. Na osnovi ocen stanja v posameznih temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih so bili sproti izdelani akcijski programi nalog, ki se že uresničujejo. V razpravah pa je bilo tudi poudarjeno, da so nekatere naloge takšnega značaja, da bo njihova realizacija terjala angažiranje komunistov širše družbenopolitične skupnosti. Delovni ljudje in občani so zlasti izpostavili odgovornost komunistov v občini Lenart, da se na kongresu zveze komunistov zavzamejo za takšne akcijske usmeritve, ki bodo zagotavljale pogoje za pospešen razvoj tega gospodarsko najmanj razvitega ob­ močja v naši republiki. Komunisti in drugi delovni ljudje in občani v občini Lenart z zadovoljstvom ugotavljamo, da je bil po letu 1971, ko je bil sprejet zakon o ukrepih za pospeševa­ nje razvoja manj razvitih območij v naši republiki, zaustavljen proces zastajanja v družbenoekonomskem razvoju naše občine za splošnim družbenoekonomskim razvojem republike. V tem obdobju je bilo zgrajenih v občini nekaj manjših industrijskih obratov, ki so omogočili pospešeno stopnjo zaposlovanja, družbeni proizvod je rastel hitreje od povprečja v republiki, pozitivne učinke pa odražajo tudi investicije v objekte družbenega standarda in gospodarsko infrastrukturo, zlasti v ceste ter v objekte vodnega gospodarstva, v zadnjem času pa tudi v izgradnjo PTT omrežja. Ti dosežki so odraz tako lastnih naporov, da s komunalnim opremljanjem zemljišč in z njihovim brezplačnim odstopom investitorjem pritegnemo posa­ mezne organizacije združenega dela z razvitih območij za gospodarska vlaganja v naši občini, kakor tudi ukrepov širše družbene skupnosti, ki je potencialne investitorje spodbujala z beneficirano obrestno mero, sofinanciranjem stroškov izdelave programov in načrtov za investicijske naložbe,_ kakor tudi z večjo kre­ ditno udeležbo poslovnih bank. Hkrati s pozitivnimi premiki pa tudi ugotavljamo, da je v razreševanju te problematike še vse premalo stalnega in kontinuiranega načrtovanja, ukrepov in spremljanja učinkovitosti rezultatov. Kvantitativni kazalci učinkovitosti ukre­ pov za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja sicer kažejo na hitrejšo gospodarsko rast manj razvitih območij, toda velik razvojni zaostanek posamez­ nih območij terja kontinuirano aktivno usmeritev in odgovornost vseh nosilcev družbenega razvoja. Komunisti se moramo zavzemati, da bo v zavest vseh nosilcev družbenega razvoja prodrlo spoznanje, da je skladnejši regionalni razvoj in na tej podlagi hitrejši razvoj manj razvitih območij splošen interes celotne republike, ki se ne more odražati zgolj v obveznosti razvitejših območij za solidarnostno prelivanje sredstev za zagotavljanje dogovorjenega družbenega standarda in socialne varnosti prebivalcev na manj razvitih območjih, temveč mora temeljiti na zagotavljanju pogojev za širjenje materialne osnove dela kot temelja socialne varnosti delovnih ljudi in občanov na teh območjih. V naši občini se često poraja občutek, da sta prevelika naloga in odgovornost za pospešen gospodarski razvoj naloženi manj razvitim območjem samim, čeprav je znano, da najmanj razvita območja nimajo niti materialnih niti kadrovskih potencialov. Menim pa, da lahko ugotovimo, da prihaja iz teh območij dovolj pobud in zamisli, da pa le-te često ne najdejo ustrezne odzivnosti oziroma ne 15 VIII. kongres

225

spodbudijo dovolj ustvarjalnega napora pri posameznih nosilcih razvoja v SR Sloveniji, da bi v okviru načelno sprejetih usmeritev pripravili konkretne pro­ gramske rešitve, upoštevajoč ob tem specifičnosti posameznega območja. V letih 1971 do 1975 je bila glavni nosilec pospeševanja razvoja manj razvitih območij republika s svojimi ukrepi, zato menimo, da je poglavitna naloga komu­ nistov, da se v sedanjem obdobju, to je po sprejemu nove ustave, zakona o združenem delu in zakona o družbenem planiranju, ko na samoupraven način razrešujemo probleme, ki ovirajo pospešen in skladen razvoj republike, še v večji meri in še bolj odgovorno zavzemamo, da bo samoupravni mehanizem deloval tako, kot je zastavljen v družbenem dogovoru o pospeševanju skladnejšega razvoja SR Slovenije za obdobje 1976-1980. Podatki o stopnji rasti družbenega proizvoda in zaposlenosti v prvih dveh letih izvajanja sedanjega srednjeročnega programa v primerjavi s planskimi predvidevanji kažejo na to, da kljub hitrejši gospodarski rasti od povprečja republike manj razvita območja planskih predvidevanj niso realizirala, razvita pa so jih presegla. Ob tem pa so še velike razlike znotraj manj razvitih območij. Ti podatki tudi potrjujejo ugotovitev, da se v organizacijah združenega dela razvitej­ ših območij še vse premalo odločajo zlasti za usmerjanje delovno intenzivnih investicij na manj razvita območja, kjer je še dovolj presežne delovne sile v kmetijstvu, kar po eni strani vzdržuje nizko produktivnost zasebnega kmetijstva, na drugi strani pa poraja številne socialne probleme na teh območjih. Zavestna in odločna akcija komunistov v planskih službah, gospodarski zbornici, bankah, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih organizacijah za usmerjanje investicij v nova delovna mesta tja, kjer je dovolj delovne sile, prav gotovo odločilno prispeva k hitrejši gospodarski rasti manj razvitih območij. Takšno usmerjanje delovno intenzivnih investicij je družbeno opravičljivo in nujno, saj vodi k razreševanju socialnih problemov na področjih, kjer je presežek delovne sile. Gledano s širšega družbenega interesa so investicije, ki približajo delovno mesto razpoložljivi delovni sili, tudi veliko cenejše in to iz več razlogov, od katerih velja izpostaviti zlasti naslednje: Na območjih, kjer je presežek de­ lovne sile, so le tej v večji ali manjši meri že zagotovljeni ustrezni pogoji bivanja, to je stanovanja, šolstvo, zdravstvo, otroško varstvo itd., za kar širša družbena skupnost prek mehanizmov solidarnosti že zagotavlja sredstva in zgolj zaradi novih delovnih mest niso potrebne dodatne investicije za te objekte družbenega standarda. S tem se tudi preprečuje ustvarjanje neustreznih pogojev bivanja delavcev iz drugih območij, ki so nujna posledica usmerjanja delovno intenziv­ nih investicij na območja, kjer delovne sile primanjkuje. In končno, usmerjanje investicij v nova delovna mesta na manj razvita ob­ močja omogoča na teh območjih ustvarjanje lastnih nosilcev - žarišč hitrejšega družbenega in ekonomskega razvoja. Komunisti se moramo zavzemati, da se bo politika skladnejšega regionalnega razvoja čim bolj celovito nadaljevala tudi v obdobju po letu 1980, ko poteče veljavnost sklenjenega družbenega dogovora, pri čemer pa je potrebno predvideti še dodatne ter čimbolj pestre ukrepe in oblike pospeševanja, v okviru katerih se morajo hitreje družbenoekonomsko razvijati tista območja, ki imajo največji razvojni zaostanek. To pa je možno doseči z diferencirano soudeležbo pri investicijah v objekte družbenega standarda in infrastrukture, s financiranjem razvojnih programov in inicialnih razvojnih načr­ tov, z ugodnejšimi kreditnimi pogoji za gospodarske naložbe, z združevanjem sredstev za strokovno usposabljanje delavcev, ki čakajo na zaposlitev, oziroma bi se želeli zaposliti in podobno. Pomembno vlogo pri razvoju manj razvitih območij ima nedvomno hitrejši razvoj kmetijstva, zato samo nekaj besed o tem. Kmetijstvo je in bo še dalj časa pomembno prispevalo k bruto dohodku in s tem k življenjskemu standardu delovnih ljudi našega območja. V občini se več kot 50 odst, prebivalcev ukvarja in preživlja od kmetijske proizvodnje, iz te populacije še vedno išče 1500 ljudi zaposlitev zunaj kmetijstva, zato je naša prioritetna naloga prispevati k pospeše­ nemu razvoju te panoge, zlasti zasebnega sektorja, ki zajema 80 odst, vseh kmetijskih površin, da bo zemlja bolje izkoriščena in iz nje pridobljeni večji tržni presežki za preživljanje te populacije. Dejstvo, da v okviru podravske regije še nismo uspeli učinkovito in na dohodkovnih odnosih povezati kmetijskega go-

226

spodarstva od primarne proizvodnje prek predelovalne industrije, industrije reprodukcijskih materialov in trgovine do potrošnikov, se je odražalo v nesta­ bilni proizvodnji, ki je iz leta v leto močno nihala, z njo pa je nihal, oziroma se spreminjal družbenoekonomski položaj delavcev v kmetijskih organizacijah združenega dela in zasebnih kmetov. Prepočasno uveljavljanje dohodkovne soodvisnosti se odraža tudi v kazalcih, da se ozdi v primarni proizvodnji ubadajo z velikimi težavami, da sredstev za akumulacijo praktično ni, ali pa so ta sredstva neznatna, po drugi strani pa izkazujejo ozdi, ki proizvajajo reprodukcijski mate­ rial za primarno proizvodnjo, visoko stopnjo akumulativnosti, vendar je ne usmerjajo za naložbe v primarno proizvodnjo. Zato menimo, da se je potrebno v skladu s predlaganimi izhodišči za delovanje ZK pri nadaljnjem razvoju kmetij­ stva, ki so opredeljena v 16. točki resolucije, zavzemati, da se bo dohodek v večji meri prelival iz visoko akumulativnih organizacij združenega dela za proizvodnjo reprodukcijskih materialov ter posameznih področij predelovalne industrije, kakor tudi trgovine v primarno kmetijsko proizvodnjo, oziroma, da bodo nave­ dena področja omogočala skupna vlaganja v primarno kmetijsko proizvodnjo. Glede ustvarjanja pogojev za krepitev interesa kmetov, da se bodo vključevali v zadruge in druge oblike združevanja, menimo v Lenartu, da je potrebno v ta namen zagotoviti ugodnejše kreditne pogoje ter večja sredstva za razne oblike pospeševanja zasebnega kmetijstva. V sedanjem položaju je pospeševanje zaseb­ nega kmetijstva v največji meri odvisno od gospodarske moči posamezne občine in je zato zelo različno. Združeno delo v gospodarsko najbolj razvitih občinah zagotavlja sredstva za najbolj pestre oblike pospeševanja, v občini Lenart zbrana sredstva ne zadoščajo niti za pokrivanje stroškov obrambe pred točo. Zato predlagamo, da se sredstva za pospeševanje zagotovijo tako, da bi vse organiza­ cije združenega dela, ki so soodvisne od kmetijske proizvodnje, združevale del svojega dohodka, pri čemer pa je potrebno zagotoviti prelivanje teh sredstev v okviru celotne republike na območja, kjer združeno delo ni dovolj razvito, sredstva za pospeševanje kmetijstva pa so nujno potrebna v večjem obsegu. Ob koncu moram poudariti, da komunisti ter drugi delovni ljudje in občani Lenarta ugotavljamo, da je samoupravni sistem urejanja skladnejšega regional­ nega družbenoekonomskega razvoja in v tem okviru pospeševanje razvoja manj razvitih območij v naši republiki že dal svoje prve rezultate, ki se kažejo v rasti življenjskega standarda in.v večji socialni varnosti prebivalcev na teh območjih. To pa zavezuje komuniste v strokovnih službah in v samoupravnih organih vseh nosilcev družbenega razvoja, da še z večjo zavzetostjo in odgovornostjo vplivajo na oblikovanje takšnih odločitev, ki bodo prispevale k postopnemu zmanjševa­ nju razvojnega zaostanka najmanj razvitih območij. Usmerjanje investicij v nova delovna mesta na območja, kjer je presežek delovne sile, ob istočasnem prizade­ vanju za rast produktivnosti v kmetijski proizvodnji, ki je prevladujoča gospo­ darska dejavnost na manj razvitih območjih, bo postopno omogočilo, da bodo ta območja na ustrezno razviti materialni osnovi dela zagotavljala socialno varnost svojega prebivalstva in prispevala k še hitrejšemu družbenoekonomskemu ra­ zvoju naše republike.

Jože Slokar

Rezerve v prometu Z uveljavljanjem ustavnih določil in zakona o združenem delu v prometu kot dejavnosti posebnega družbenega pomena so bili v obdobju med obema kongre­ soma doseženi pomembni premiki in ustvarjena osnova za zagotavljanje odloču­ joče vloge združenega delavca. Ta naj čim celoviteje uveljavi svojo suverenost dejanskega gospodarjenja s pogoji, rezultati dela ter s procesom enostavne in razširjene reprodukcije. S tem naj ustvari pogoje za čim hitrejšo rast družbene produktivnosti in racionalnosti na področju prometa, s pomočjo svobodne me­ njave dela z delavci uporabniki njihovih storitev pa zagotovi tudi uveljavljanje dolgoročnega širšega družbenega interesa. V sedanji razvojni fazi tega procesa je 15*

227

značilno, da so za področje prometa sprejeti v širši družbeni skupnosti po­ membni dogovori in sporazumi, kot npr. družbeni dogovor o prometni politiki v Jugoslaviji, stališča o skladnem razvoju prometa in zvez, ki jih je na predlog izvršnega sveta sprejela republiška skupščina, samoupravni sporazum o racio­ nalnem pretoku blaga, sprejet v okviru gospodarske zbornice. Prav tako so tik pred zaključkom samoupravni sporazumi o delitvi dela med železniškimi in cestnimi prevozniki; pa tudi v posameznih vejah prometa so bili sprejeti po­ membni sporazumi. Tako npr. je v okviru SIS za železniški in luški promet Socialistične republike Slovenije bil zaključen proces dogovarjanja med temelj­ nimi organizacijami združenega dela prevoznikov in uporabnikov njihovih stori­ tev o združevanju sredstev za enostavno in razširjeno reprodukcijo in osnovah srednjeročnih programov razvoja, ki so sestavni del družbenih programov. Kljub velikim naporom, ki so bili v te procese vloženi, to še niso dokončne rešitve, saj so za njih značilni še posplošeni interesi in vzajemnostni principi. Vendar so ob vzpostavljenih dohodkovnih odnosih in njihovi dosledni realizaciji dobra osnova za nadaljnje poglabljanje svobodne menjave dela med delavci v prometu in uporabniki njihovih storitev. Tudi dogovori, sprejeti v širši družbeni skupnosti, še niso zaživeli v vsako­ dnevnih odnosih tudi zaradi kompleksnosti in včasih delikatnosti vsebine, ki jo urejajo. Tako še ni dosežen eden od poglavitnih ciljev, ki teži k racionalni delitvi dela med posameznimi vejami v prometu in prek nje k večji družbeni produktivnosti tega področja. Še vedno smo soočeni s stihijsko rastjo posamez­ nih prometnih vej, predvsem pa z nadaljnjo ekspanzijo režijskega in zasebnega cestnega blagovnega prevoza in stagnacijo železniškega prevoza. Posledica ta­ kega stanja so gibanja, ki dobivajo zaskrbljujoče razsežnosti, saj so stroški transporta v ceni končnih proizvodov narasli od 10 odst, leta 1970 na 16 odst, leta 1975, medtem ko se v razvitejših državah ta odstotek giblje med 3 odst, in 6 odst. To so ogromne rezerve za povečanje družbene produktivnosti dela, s tem pa povečanje konkurenčne sposobnosti našega gospodarstva na domačem in tujem tržišču, ki je deležna v naših prizadevanjih vedno večje pozornosti. Odpravljanje stihijskega razvoja je možno doseči predvsem s pomočjo poglobljenih analiz in raziskav. Prav to spoznanje je pogojevalo odločitev združenega dela v prometu, da združi potrebna sredstva za študijo o racionalnem transportnem sistemu v naši republiki. Kljub temu pa so že danes nesporno znana dejstva, ki so trdna osnova za širšo družbeno akcijo. Tako se najhitreje razvijajo prav tiste panoge prometa, ki z narodno gospodarskega stališča povzročajo največje stroške. Danes prepelje režijski in zasebni prevoz dvainpolkrat več blaga, sicer na krajše razda­ lje, kot javni cestni in železniški prevoz skupaj. Javni cestni prevoz posega po vedno večjih prevoznih razdaljah. Tudi po številu kamionov je režijski prevoz na prvem mestu, saj razpolaga z 52 odstotki vseh kamionov v Sloveniji. Sestava kamionskih vozil je prav tako v kritičnem neskladju, saj pripada vozilom težke nosilnosti 72 odst, in le 28 odst, vozilom lažje in srednje nosilnosti. To je ravno obratno kot je primer v sosednji Avstriji in Bavarski. Priče smo ogromnim človeškim žrtvam in gmotni škodi na naših cestah, ob istočasnem spoznanju, da zlepa ne bomo mogli zgraditi toliko cest, kot bi jih naraščajoči trendi vseh vrst prevoza, in to tistih, ki na ceste sodijo, in tistih, ki nanje ne spadajo, zahtevali. Ob vsem tem delavec v združenem delu ni informiran o celovitih transportnih stroških, ker so le-ti običajno skriti v celovitih stroških proizvodnje, še manj pa so izpostavljeni in evidentirani transportni stroški, ki nastajajo z narodno gospodar­ skega vidika. Tako se infrastrukturni stroški običajno pokrivajo iz drugih virov, prav tako je skoraj neznano, da je poraba energije pri železniškem prevozu na enoto prepeljane količine do 4-krat manjša kot v cestnem prevozu, ob dejstvu, da železnica v veliki meri troši domačo energijo. Pri nas je cena bencinskega goriva skoraj za polovico večja od dieselskega, medtem ko sta v razvitejših državah ceni enaki. Cestni prevoz porabi za enoto prepeljanega blaga tudi do 20-krat več potrebnega urbaniziranega prostora kot železnica. Enako razmerje je pri osnaževanju okolja. Ob vsem tem je naša družba med najbolj radodarnimi pri dodeljeva­ nju brezplačnih kamionskih tranzitnih dovolilnic. Vse to narekuje v tem trenutku, da družba poseže tudi z regulativnimi ukrepi

228

na to področje, ob istočasno hitrejšemu usposabljanju železnice za prevzem nalog in vloge, ki ji zaradi širših interesov sodijo. Vsi naši nadaljnji napori bodo morali biti bolj kot sedaj usmerjeni v celovito uveljavljanje vloge delavcev v procesu enostavne in razširjene reprodukcije na področju prometa. Svobodna menjava dela med delavci v prometu in uporabniki njihovih stori­ tev se mora od sedaj prevladujočih vzajemnih odnosov preusmerjati v konkretne dohodkovne odnose za konkretne prevoze med vsemi udeleženci v transportni verigi. Ti odnosi in delitev dela med posameznimi nosilci transportnih storitev morajo temeljiti in upoštevati širše družbene interese, vsaka veja prometa naj v celoti prevzema stroške, ki jih z narodno-gospodarskega stališča povzroča. Ob koncu naj ugotovim, da sta poročilo centralnega komiteja Zveze komuni­ stov Slovenije o delu med obema kongresoma in referat predsednika centralnega komiteja tovariša Popita poudarila dosežke in probleme na tem področju, prav tako pa je tudi predlog resolucije jasno pokazal smer nadaljnjega razvoja. Zato jim dajem popolno podporo.

Marija Ivkovič

Skladnejše načrtovanje V svoji razpravi o uresničevanju svobodne menjave dela se bom osredotočila le na nekaj misli, izhajajoč iz predkongresne aktivnosti komunistov, ko smo preverjali, kako smo uresničevali osnovne smernice zveze komunistov in kakšne so bistvene slabosti, ki so nas v procesu uveljavljanja novih socialističnih samou­ pravnih odnosov spremljale. Podružbljanje področij materialne proizvodnje ima svojo osnovo v ekonom­ ski, politični in socialni motivaciji. Zakoni blagovne proizvodnje povzročajo zelo različen materialni in s tem socialni položaj ljudi, s tem pa tudi seveda različno stopnjo sposobnosti za zadovoljevanje potreb po storitvah družbenih dejavnosti. Prav zaradi tega družba kot celota ni smela in ni mogla prepustiti proizvodnje teh storitev stihijski igri tržišča. Nekatere teh dejavnosti pa so za materialno proiz­ vodnjo in za družbo kot celoto zelo pomembne, saj so njihovi učinki odločujoči za delo in produkcijo. Z ustavo in zakonom o združenem delu je dohodek oprede­ ljen kot družbena lastnina, v tem pa je podana ekonomska motivacija vseh in vsakega delavca v obeh velikih sferah družbene aktivnosti, v materialni in nematerialni proizvodnji. Družbenopolitična motiviranost ima svoj izvor v spoznanju, da samoupravlja­ nja, ki je proizvodni proces, ni mogoče omejevati samo na materialno proizvod­ njo. S tem smo se opredelili za samoupravno koncepcijo, ki naj bi zagotovila povezovanje družbenih dejavnosti na novih osnovah in kot sestavni del združe­ nega dela. Torej, povezovanje družbenih dejavnosti z materialno proizvodnjo, kar seveda zahteva obojestransko odgovornost in medsebojno soodvisnost. Socialni vidik izhaja iz ideje, da je treba tiste dobrine, ki so posebnega pomena za posameznika in ki pomenijo najosnovnejši pogoj za uresničitev načela enako­ pravnih možnosti razvoja za vse in elementarno socialno varnost, zagotoviti vsem članom družbe iz vidika njihovih potreb. Gledano iz vidika elementarnih potreb ljudi za razvoj delitev po delu ni pravična, po potrebah pa ni mogoča, zato smo izhajajoč iz načela socialistične solidarnosti izpeljali delitev teh dobrin mimo meril blagovne proizvodnje. Pričakovali smo, da bo novi sistem dal pozitiven odgovor na vrsto ekonomskih in družbenopolitičnih zahtev, zaradi katerih je proračunski sistem moral pasti. Zagotovljena je skupna pravica vseh delavcev obeh področij za odločanje o .skupnem dohodku. Vedeli smo, da ni mogoče preprosto izenačevati položaja delovnih organizacij enega in drugega področja. V ospredje je prišla upravičena zahteva in težnja za izenačevanje delavcev, položaja delavcev enega in drugega področja pri razpolaganju z ustvarjenim dohodkom. Razmeroma hitro so delavci ustanavljali samoupravne interesne skupnosti, k čemur so pripomogle praksa in izkušnje tistih samoupravnih interesnih skupno-

229

sti, ki so bile ustanovljene dokaj zgodaj, še celo pred letom 1970. Pomembna vrednost novih delegatskih skupščin interesnih skupnosti je v dvodomnem sistemu, ki je, četudi še ne dovolj razvit, že pripeljal do vrste srečevanj med delavci obeh velikih področij, med delavci materialne proizvodnje-med delavci porabniki in delavci izvajalci. Tu mislim zlasti na srečevalno planiranje, ki je zlasti v naši občini Domžale bilo zelo živo, sproščeno in odprto. Prav pri planira­ nju so samoupravne interesne skupnosti postale stečišče interesov, nekakšen specifičen kolektivni trg menjave. Res je, da je bila država na tem trgu še zelo navzoča, vendar ne v starem smislu prisile, pač pa v skrbi za planiranje skladnega razvoja, ki je bil vzvod za uveljavljanje novih odnosov. Brez dvoma je družbeni značaj dohodka vzvod, ki je sproščal iniciative delavcev materialne in nemate­ rialne proizvodnje, obenem pa pogojeval, da se država postopno preoblikuje za nove funkcije. Govorila sem o tem, da je proračunski sistem padel. Padel je kot sistem, ne pa še kot miselnost. Stara miselnost nas je še hudo obremenjevala, tudi komuniste. Vključevali smo se v samoupravno sporazumevanje, ob tem pa še kar naprej ugotavljali, kako bolj enostavno je z zakonom ali odlokom predpi­ sati prispevne stopnje. Še dosedaj se nismo' dovolj usmerili na razprave o obsegu in kakovosti programov pa tudi seveda o njihovi vrednosti. Preveč smo vseskozi imeli pred seboj dinar, ne pa človeka, ki potrebuje te storitve za dobro delo in za normalni razvoj. Obnašali smo se, kot da so to nove obremenitve »gospodarstva«. V razpravah smo govorili, da združeno delo toliko ne prenese itd. itd. V bistvu pa smo pod pojmom združeno delo razumeli še vedno le materialno proizvodnjo, družbene dejavnosti pa kot breme materialne proizvodnje. Prav je, da kongres opozori na določene slabosti, ki nas v procesu uveljavljanja svobodne menjave spremljajo, zato menim, da je potrebno povedati, da družbene dejavnosti niso in ne smejo biti breme materialne proizvodnje. Zagotavljanje teh dejavnosti je skupna pravica in skupna odgovornost delavcev obeh velikih področij. Nekatere storitve, kot so zdravstveno varstvo, znanost, otroško varstvo, izobraževanje in podobno, pa imajo tak značaj, da so od njih odvisni količina dela, kakovost dela in življenje delavcev v materialni proizvodnji. Svobodna menjava dela se uresni­ čuje na podlagi samoupravnih sporazumov, kijih sklepajo delavci obeh področij. Pri tem je vredno pozornost usmeriti v oba vidika, kako se odvijajo razprave delavcev o njih in kako se pripravljajo sporazumi. V občini Domžale smo se dokaj zgodaj lotili družbenega dogovarjanja, ki je imelo že takrat nekaj značilno­ sti samoupravnega sporazumevanja. Način razprav delavcev se je postopno izoblikoval, ni pa še dosežena stopnja, ki bi resnično zagotavljala uveljavljanje človeka - delavca. Z druge strani je stara miselnost silno vplivala na to, da smo težko oblikovali stroške za storitve. Bile so celo situacije, ko so se delavci izvajalci čutili ogrožene od svoje lastne skupnosti, ki jo sami po delegatih tvorijo. Z merili, standardi, faktorji ipd. še nismo razrešili problemov. Nismo jih namreč uporabljali le kot pomagalo za izračun stroškov. Predlogi sporazumov so bili nekajkrat polni teh izrazov. Delavec pa za svojo opredelitev potrebuje, koliko storitev stane in kaj ta storitev za njega in njegovo družino, njegov kolektiv in za njegovo krajevno skupnost pomeni. Če bo na primer delavec ob obrazložitvi programa informiran tako, da je delovna organizacija v preteklem letu dajala za družbene dejavnosti toliko, v programu pa je obveza za x milijonov večja, potem je seveda ta informacija popolnoma v nasprotju z objektivno, povrh vsega pa še neprimerna za zmogljivosti ene ali druge delovne organizacije ali skupnosti, brez odvisnosti od ustvarjenega dohodka in potreb delavcev po storitvah družbe­ nih dejavnosti. Kljub vsem slabostim, ki jih je v procesu uresničevanja ustave in zakona o združenem delu precej, pa velja ugotoviti, da se je najmočnejša poveza­ nost delavcev obeh področij ustvarila skozi samoupravne plane. To pa je nova kvaliteta v odnosih. Nekoliko težje se uresničuje povezanost med izvajalci in krajevnimi skupnostmi. Institucije izvajalcev se še niso dovolj odprle do svojega okolja. Vzrok je na obeh straneh. Po eni plati v premajhni pripravljenosti izvajal­ cev, po drugi pa v krajevnih skupnostih, ki se v spletu problemov in potreb preozko obračajo pretežno h komunalnim dejavnostim. Ocene delegatskega sistema so to izpostavile, komunisti, ki živimo v krajevnih skupnostih, ne glede na to, kje delamo, pa bomo morali pomagati delegatom in samoupravnim orga­ nom v krajevnih skupnostih do večje širine. Poraja se misel, da bi programe

230

samoupravnih interesnih skupnosti lahko bolj podrobno obravnavali v krajevnih skupnostih, s tem pa pomagali delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela, da bi se glede na ekonomsko zmogljivost lahko hitreje odločali pa tudi lažje, kajti delavci so v dvojni funkciji: krajana in delavca. Glede usklajevanja smo dosegli določeno stopnjo sposobnosti, stopnja pri­ pravljenosti za usklajevanje pa zaostaja. In če smo dosegli tudi to, da poslovodni organi in strokovne službe že prevzemajo del svoje odgovornosti v pripravah v usklajevanju, kar je v preteklosti ležalo predvsem na voljenih delegatih, potem velja reči še to, da je potrebno nenehno usposabljanje. Ne mislim samo na usposabljanje za delegate. Zelo pomembno je usposabljanje strokovnih služb, ker one pripravljajo podlage za proces dogovarjanja in sporazumevanja, kajti kjer one ne spoznajo vsebine novih odnosov v menjavi, se ne bo proces menjave pomaknil naprej. Obdobje uresničevanja nove ustave in zakona o združenem delu z vidika svobodne menjave kljub vsem slabostim, ki so nas spremljale in kljub nekaterim ekonomskim težavam, lahko obeležimo kot obdobje hitrega razvoja družbenih dejavnosti. Podružbljanje dohodka je bil najmočnejši vzvod, delavci so videli v svojih programih svoje in skupne interese. Ne samo, da so v samoupravnih interesnih skupnostih zagotavljali širšo solidarnost in doseganje skladnega razvoja, so vse dosegle velike rezultate. Samoupravne interesne skup­ nosti so s svojimi programskimi aktivnostmi spodbudile delavce in delovne ljudi za širše akcije, zaživela je socialistična solidarnost skoraj v sleherni občini in skoraj v sleherni krajevni skupnosti. Poleg dela dohodka so delavci združevali tudi del svojih osebnih dohodkov za hitrejši razvoj. Množično so delavci in delovni ljudje sprejemali naše izhodišče, da naj nekoliko hitreje raste skupna poraba, nekoliko počasneje pa osebna. Menim pa, da je treba opozoriti na nekatere stvari, kajti sedaj smo v obdobju, ko jih ne smemo zanemariti. Svobo­ dna menjava, ki jo delavci uresničujejo, mora imeti svoj odraz v celovitosti planiranja, pravzaprav iztočnico. Kjer smo doslej planirali stanovanja brez spremljajočih objektov za dejavnosti s področja nematerialne proizvodnje, tega naprej ne bi smeli več. Če smo doslej planirali nove industrijske hale, stroje in vse do profila delavca, moramo odslej planirati vse tisto, kar bo za tega delavca neobhodno za njegovo delo in življenje. Če se tega ne bomo zavedali, bomo socialno neenakost, ki smo jo v enem delu že paralizirali, ponovno pogojevali. Še besedo o enakopravnosti delavcev. V javni razpravi o zdravstvenem var­ stvu menim, da komunisti nismo imeli dovolj jasnega koncepta. Razprave so dobile svoj tok, s tem pa smo zapirali oči pred resničnim problemom in se osredotočili le na predlog participacije, vsaj pretežno. Dopustili smo, da so bili delavci-izvajalci obravnavani kot abstraktni ljudje, nekonkretni, izgubili so svojo tvorno vlogo in so se le branili - delavci-izvajalci pred delavci-porabniki. Pozabili smo, da smo se v izhodiščni politiki dogovorili o počasnejši rasti osebne porabe. Zaplavali smo nekoliko s tokom in četudi je usklajevanje bilo v končni fazi opravljeno uspešno, ostaja zavest, da smo v trenutku bili slabo sposobni »zoper­ staviti se solidarnosti«. Nismo znali biti bitke za pravo socialistično solidarnost, ki jo delavci in delovni ljudje v krajevnih skupnostih in tozdih dobro poznajo. Naj povem še to, da sem kot delegat dolžna prenesti tudi stališče, da podpiramo resolucijo.

Alojz Kikec

Preseči stroškovni sistem v elektrogospodarstvu

Elektrogospodarstvo Slovenije je dejavnost posebnega družbenega interesa. Delavci v temeljnih organizacijah združenega dela jo uresničujemo z združeva­ njem dela, sredstev s področja proizvodnje termo in hidroelektrične energije, prenosa in distribucije ter v svobodni menjavi dela s porabniki električne ener­ gije v samoupravni interesni skupnosti Elektrogospodarstva Slovenije. Takšen položaj elektrogospodarstva zahteva, da so delavci v temeljnih organi­ zacijah združenega dela v posameznih reprodukcijskih celotah tega tehnolo-

231

škega sistema najtesneje med seboj dohodkovno povezani in soodvisni. Šele dohodkovna povezanost in soodvisnost omogočata delovanje elektrogospodar­ skega sistema, ker postavljata delavce v enakopraven družbenoekonomski polo­ žaj. Člani osnovnih organizacij zveze komunistov v temeljnih organizacijah zdru­ ženega dela rudarsko elektro-energetskega kombinata Velenje ugotavljamo, da kljub veliki aktivnosti, zavzetosti in prizadevanju, da bi uresničili vsebinske vidike zakona o združenem delu, v preteklem obdobju nismo uspeli v celoti uveljaviti odločujoče vloge položaja in odgovornosti delavca pri razpolaganju s pogoji, sredstvi in sadovi ustvarjalnega dela. Uveljavljanje in uresničevanje odločujoče vloge delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela v rudarsko elektro-energetskem kombinatu Velenje glede razpolaganja z rezultati ustvarje­ nega dela, ni bilo mogoče zaradi počasnega uveljavljanja dohodkovnih odnosov v okviru elektrogospodarstva Slovenije. Komunisti se zavzemamo, da se še hitreje kot doslej razvija sistem sporazumevanja in dogovarjanja med proizvajalci in potrošniki električne energije. Ocenjujemo, da nespeljana svobodna menjava dela v okviru interesne skupnosti elektrogospodarstva ohranja stroškovni si­ stem, ki se odraža v odtujevanju dohodka porabnikov električne energije v imenu »prisile« električne energije kot nujnega pogoja, zaradi katerega je treba za vsako ceno pokrivati stroške, torej ne glede na njihovo družbenoekonomsko upravičenost. Takšno stanje pa ne odpravlja neenakopravnega družbenoeko­ nomskega položaja med delavci v temeljnih organizacijah združenega dela, po­ rabniki in proizvajalci električne energije. Prav tako pa smo v neenakopravnem položaju tudi delavci v temeljnih organizacijah združenega dela proizvajalcev, ker smo ločeni od odločanja o rezultatih in pogojih našega družbenega dela, torej od dohodka, ki ga le evidentiramo v temeljnih organizacijah združenega dela. To nas ne stimulira k racionalnemu gospodarjenju z družbenimi sredstvi in smo tako le izvrševalci tehnološko ter funkcionalno vezanega elektrogospodarskega sistema. Člani zveze komunistov REK Velenje si prizadevamo in hkrati zahte­ vamo, da se interesna skupnost elektrogospodarstva organizira tako, da se bo lahko razvila in uveljavila svobodna menjava med udeleženci sporazumevanja v skladu z njihovimi interesi in potrebami, na podlagi vzajemnosti ter enakoprav­ nosti. Med poglavitnejše vzroke za neurejene dohodkovne odnose v elektrogo­ spodarstvu pa štejemo neusklajenost znotraj elekrogospodarstva Slovenije, iz katerih izhaja neenakopraven položaj posameznih delov elektrogospodarskega sistema. Da bi delavci v posameznih reprodukcijskih celotah, npr. v REK Vele­ nje, uresničili vsebinsko zasnovo zakona o združenem delu, moramo tudi uskla­ diti samoupravno organiziranost znotraj tehnološkega sistema elektrogospodar­ stva. Samoupravna organiziranost nam mora biti sredstvo in način, ki nam bo omogočal ter pospeševal uresničevanje družbenoekonomskih in samoupravnih pravic. Samoupravna organiziranost pa nam ne more in ne sme biti okvir, v katerega bomo prilagajali dohodkovne odnose, ker bi na ta način ohranjali stare odnose in kolektivno lastniško obnašanje ter podjetniško zapiranje posameznih delov ali elektrogospodarstva kot celote. Če torej razumemo dohodkovno pove­ zanost kot cilj, samoupravno organiziranost pa kot sredstvo za dosego tega cilja, moramo odnose graditi od temeljne organizacije ne pa od sistema navzdol. Zato se komunisti v REK Velenje odločno zoperstavljamo težnjam, da bi nam zavla­ dala tehnologija sistema elektrogospodarstva kot prevladujoč pogoj samouprav­ nega organiziranja. Zaradi poveličevanja pomembnosti tehnološke povezanosti elektrogospodarskega sistema prihaja tudi do odklonov v procesu samouprav­ nega planiranja. Delavci, dohodkovno povezani v temeljnih organizacijah zdru­ ženega dela, morajo biti dejanski nosilci interesov in odgovornosti elektrogospo­ darstva. Zato je nesprejemljiva in neustavna praksa, da se plani določajo za sistem kot celoto, namesto da postopki predlaganja in sprejemanja planov pote­ kajo sočasno, usklajeno in vzajemno v temeljnih organizacijah združenega dela do širokih oblik združevanja dela in sredstev. Komunisti v REK Velenje se zavzemamo, da delavci temeljnih organizacij združenega dela kot nosilci planiranja v celoti uveljavimo svojo odločilno vlogo, položaj in odgovornost za celovito opredeljevanje vseh svojih nalog, interesov in potreb. Tako sprejet plan elektrogospodarstva predstavlja predlog za sporazume­ vanje elektrogospodarstva, sprejeti plan v okviru ISE predstavlja samoupravni

232

akt, ki določa okvir gospodarjenja posameznih udeležencev elektrogospodar­ skega sistema. Samoupravno sprejeti plan predstavlja osnovo za vzpostavitev dohodkovnih in drugih odnosov posameznih dejavnosti v okviru elektrogospodarstva, zasno­ vanih na interni povezanosti in enakopravnosti vseh temeljnih organizacij zdru­ ženega dela. Enakopravnost, izvirajoča iz medsebojne dohodkovne povezanosti, mora temeljiti na vzajemno sprejetih merilih, normativih in standardih, toda interni oceni, ki predstavlja skupaj ustvarjeni dohodek po vloženem delu. Ugotavljamo, da sedaj uporabljena merila ne zagotavljajo temeljnim organiza­ cijam združenega dela v posameznih dejavnostih, zlasti pa med dejavnostmi enakega družbenoekonomskega položaja. Zato smo se dolžni vsi člani osnovnih organizacij ZK v elektrogospodarstvu zavzemati za odpravljanje ovir in po­ manjkljivosti pri vzpostavljanju dohodkovnih odnosov med temeljnimi organi­ zacijami združenega dela proizvodnje termo in hidro energije, prenosom in distribucijo. Komunisti v REK Velanje sodimo, da je nesprejemljiva praksa, da že kronično leta nazaj delamo z izpadom dohodka. Tudi za minulo 1977. leto doslej še nimamo pokritega. Takšno stanje nas gotovo ne stimulira k dobremu gospodarjenju z družbenimi sredstvi. Zavzemamo se, da morajo biti pogoji gospodarjenja dogovorjeni na začetku, ne pa na koncu poslovnega leta, da bomo v temeljnih organizacijah združenega dela usmerili vsa naša prizadevanja v racionalno gospodarjenje, ne pa v izgubljanje moči za iskanje načinov pokrivanja izpadlega dohodka. Zavedamo se, da je glavni cilj združevanja dela in sredstev temeljnih organizacij združenega dela v REK optimalno izkoriščanje energetskih virov za proizvodnjo električne energije. Vsa naša prizadevanja so usmerjena k uresničitvi tega cilja. Slovenskemu gospodarstvu smo dolžni dati kvalitetno in poceni električno energijo. Zato smo proti sistemu pokrivanja izpadlega do­ hodka in odločno zahtevamo, da se naši pogoji gospodarjenja dosledno uveljavijo na osnovi enakopravnosti v svobodni menjavi dela. Komunisti osnovnih organi­ zacij ZK v Rudarsko-elektro-energetskem kombinatu v Velenju sodimo, da je urejanje dohodkovnih odnosov v elektrogospodarstvu življenjskega pomena za celotno slovensko gospodarstvo. Zato predlagamo, da se podana koncepcija urejanja dohodkovnih odnosov v elektrogospodarstvu Slovenije in posameznih reprodukcijskih celotah preuči in vključi v zaključni dokument VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije.

Zmagoslav Gačnik Pridobivanje hrane iz morja V predlogu resolucije za VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije je poudar­ jena potreba po načrtnejšem izkoriščanju vseh naravnih in drugih možnosti pri povečevanju proizvodnje hrane. Zavedati se moramo nalog, ki izhajajo iz te zahteve, zato ne bo odveč, če kritično ocenimo stanje v ribištvu in ribji predelo­ valni industriji, torej tisti del naravnih dobrin, ki jih glede na možnosti najmanj izkoriščamo. Povojni razvoj ribištva pri nas ni šel vzporedno z razvojem te gospodarske veje v svetu. Medtem ko se države s pomorsko tradicijo usmerjajo v graditev večjih ulovnih kapacitet, za učinkovito izkoriščanje svojih obalnih voda pa tudi odprtih morij in oceanov, kar jim omogoča povečanje ribolovne proizvod­ nje na prek 700 milijonov ton rib letno, smo v naši državi do leta 1960 storili bore malo. V Sloveniji smo v tem času kupili 22 ribiških ladij, kar je le v neznatni meri povečalo ulov rib. Ves ta čas smo veliko premalo vlagali v raziskave in tehnolo­ gijo ulova. Zaskrbljujoča je tudi okolnost, da imajo te ladje majhen radij gibanja, kar onemogoča že učinkovito izkoriščanje obalnega pasu, kaj šele območja odprtega Jadranskega morja. Poleg tega so to starejši plovni objekti, z neu­ strezno, zastarelo opremo. Ze v samem začetku je ribištvo startalo z zelo nizke ravni. Vse do leta 1965 se je obdržalo na meji rentabilnosti, in to s pomočjo regresa na industrijske proizvode, repromaterial, opremo, pogonsko gorivo in mazivo v višini do 50 odstotkov povprečnih cen na tržišču. Z letom 1965 smo regrese ukinili. To se je zelo negativno odrazilo na to gospodarsko vejo, saj z

233

ulovom nismo uspeli ustvariti sredstev za razširjeno reprodukcijo, temveč le za vzdrževanje plovnih objektov. Čeprav smo ulov iz leta v leto polagoma dvigali, smo poslovali na robu rentabilnosti, in to zaradi vse večjih razkorakov med ceno, ki jo ustvarimo z ulovom rib, glede na cene ribiških ladij, motorjev ter ribiške opreme. Vsekakor je temu deloma kriva tudi neprimerna tehnologija ulova, ker se ulovljena riba porabi v svežem stanju le 20 odstotno, ostalo pa industrijsko predela. Nujna je torej preusmeritev v drugačno razmerje uporabe ulovljene ribe, na kar že prehajamo z novo tehnologijo ulova, s kočo. Za ta način lova pa ladje, ki jih imamo na razpolago, niso primerne, ker zahteva drugačno opremo, večje ladje in močnejše pogonske motorje. Zato so temu primerni tudi rezultati. Za primer­ javo naj nam bodo sosednje obmorske države, ki na ladjo ulovijo petkrat več rib kot mi. V naši državi ter ravno tako tudi v Sloveniji je ribištvo ena najmanj razvitih gospodarskih vej. Opravičujemo se najbrže s tem, da čas intenzivnejšega izkoriščenja hrane iz morja šele prihaja. Zavedati pa se moramo, da nas čas vse bolj prehiteva, o čemer pričajo rezultati sistematičnih vlaganj in pripadajočih ukrepov, ki jih dosegajo na tem področju drugi narodi, tako po doseženem ulovu kot po količinah porabe ribe v prehrani. V ekonomiji proizvodnje hrane v svetu je meso živali dva do trikrat dražje kot ribe, kar velja tudi za nas ob isti prehrambeni vrednosti. To je osnovni razlog, da je ulov in proizvodnja ribjega mesa v svetu po vojni neprimerno hitreje rastla kot proizvodnja katerekoli vrste živalskega mesa. Zaostajanje ribištva v naši repu­ bliki, pa tudi v državi, je bila poleg nekaj neposrednih subjektivnih vzrokov v osnovi posledica tega, da nismo imeli urejenega dolgoročnega koncepta razvoja in premajhno podporo v ekonomski politiki, tako v občinskem, republiškem kot v zveznem merilu. Splošno zaostajanje ribištva v celoti nasprotuje ekonomski zakonitosti razvoja ribištva, ki se potrjuje z razvojem v svetu. Ta zakonitost, večja racionalnost, ekonomičnost in produktivnost ni v naši koncepciji in ne v praksi dovolj podprta zaradi orientacije v proizvodnjo izključno animalnih beljakovin z živinorejo. In to navkljub dejstvu, da imamo v naši državi, pa tudi v Sloveniji, zelo ugodne naravne pogoje, da obstajajo družbena upravičenost, ekonomska racionalnost in interes potrošnika. Šele z letom 1970 so se razmere v ribištvu pričele polagoma urejati, tako da smo v obstoječe plovne objekte vgradili nekaj tehničnih izboljšav in nove opreme. Rezultat tega je, da smo izboljšali desetletno povprečje ulova ribe v Sloveniji iz 2800 ton na stabilno raven 4000 ton ribe letno, kar za te plovne objekte predstavlja maksimum. Da bi lahko bistveno pospešili ulov, ki bi ga lahko celo potrojili, pa je nujna uvedba novih ribiških ladij in nove tehnologije ulova. Ta tehnologija bi namreč premostila tudi osnovni problem našega ribištva in nanj vezane predelovalne industrije. To je namreč sezonski značaj ulova z menjavo konic, s preobilico ribjih surovin, je pa predpogoj sodobne predelovalne industrije. V zadnjih dveh letih se kažejo na tem področju določeni pozitivni premiki. Dosegli smo, da vprašanje ribištva postaja stvar širše družbe, ki se je jasno opredelila, in to z republiško in zvezno resolucijo za leto 1978, kjer je ribištvo verificirano kot prioritetna panoga. Komunisti si moramo torej prizadevati za jasna stališča, skrbeti za dosledno in učinkovito uresničeva­ nje ukrepov, določenih z dogovorom o razvoju agroživilskega kompleksa za dobo 1976-80, družba naj bi omogočila nabavo ustreznih ladij in ribiške opreme pod sprejemljivimi pogoji. Omogočila naj bi vzgojo kadrov s tem, da se spet odpre poklicna ribiška šola, da predelavo ribe iz klasičnega načina v konzerve usme­ rimo v ekonomičnejši in širši asortiment, ki bo potrošniku bližji. Zlasti pa moramo prikazati nujnost, da se pravočasno sprejmejo ustrezni ukrepi za realiza­ cijo planirane proizvodnje v ribištvu in predelavo morskih rib. S tem bi odpravili naštete težave in si zagotovili dolgoročno, stalno rast te proizvodnje.

Marjan Močivnik Pridobivanje dohodka s svobodno menjavo dela

V obdobju po VII. kongresu ZKS in X. kongresu ZKJ so nastajale bistvene spremembe v družbenopolitični stvarnosti. Predvsem smo se vedno bolj zavedali

234

pravice in dolžnosti, da z dohodkom razpolaga tisti, ki ga ustvarja, to je delavec. Sporazumeli smo se o temeljnih načelih glede pridobivanja in razporejanja dohodka. S praktično uporabo teh načel smo že dosegli pomembne rezultate, vendar menimo, da smo na nekaterih področjih, zlasti v družbenih dejavnostih, tako tudi v zdravstvu, še vedno bolj na začetku kot pa sredi dogajanj. Pri tem nas marsikdaj ovira ali nepoznavanje celote ali pa se preveč ukvarjamo s problemi, ki so v bistvu le obrobni. Tako glede pridobivanja dohodka na podlagi svobodne menjave dela govorimo prevečkrat le enostransko. Čeprav se zdi, da je problem preprost, se vendarle dogaja, da vidimo le cilj tiste poti, po kateri naj bi ustvarjali dohodek, tista neločljiva vzporednica, ki pomeni dobro samoupravno organizira­ nost, pa do sedaj ni bila dovolj upoštevana. Trdno je treba vedeti, da brez dobre organiziranosti ne moremo imeti dobrega plana, ki bi lahko opredeljeval po­ nudbo zdravstva. Menimo, da se moramo čimprej dogovoriti o tistih, na videz že rešenih osnovnih problemih, to je: kdo, kje, kaj in kako bo opravljal določeno zdravstveno dejavnost. Dosedanja praksa je namreč pokazala, da obstaja več kroničnih zavor, ki pa postajajo vedno bolj subjektivne narave, kot pa objektivno pogojene. Torej, najprej dobra samoupravna organizirnost, ki vsebuje strokov­ nost kot temeljno komponento, nato tudi dobri plani in nato realne možnosti, da se enakopravno vključimo v svobodno menjavo dela. Šele na takšen način lahko pričakujemo, da se bo uporabnik odločal za tisto realno višino dela svojega dohodka, ki bo pokrivala stroške zdravstvene dejavnosti. Zdi se mi umestno opozoriti na smeri razvoja, o katerih govori Edvard Kardelj. Ko razpravlja o znanosti, meni, da uspešen prehod s proračunskega sistema na medsebojne pogodbe še ne zagotavlja a priori dobrega uspeha. Analogno bi lahko trdili za zdravstvo, namreč , zgolj prehod s proračuna na plane, pa naj bodo še tako lepi, njihova zunanja privlačnost še ne bo zadostovala za uspešno izvajanje, če za temi plani ne bo stala trdna organizacijska in strokovna zgradba. Če bi ocenjevali delež prispevka delavcev za zdravstvo, lahko ugotovimo, da je zdravstveni delavec med tistimi, ki prispeva največ. Takšna razmerja bo potrebno njuno spreminjati. Zavedati se moramo, da je zdravstvo dejavnost posebnega družbenega pomena, poleg tega še zelo draga in da improvizacija za razvoj družbe kot celote ne prinaša koristi. Na območju severne Primorske, ki sicer predstavlja močan gospodarski potencial v naši republiki, še nimamo temu ustrezno razvitih družbenih dejavno­ sti. Tega se delavci vedno bolj zavedajo in se vsekakor že kažejo prepričljivi rezultati. Če smo v zadnjih letih utemeljili pravila vedenja v obliki samouprav­ nega dogovarjanja, potem nas čaka v sedanjem pokongresnem obdobju uspešno uresničevanje teh pravil v praksi. Pri tem se bomo zavedali predvsem tega, kar tudi sicer že vemo, da je pravica delavca glede razpolaganja z dohodkom omejena le z enako pravico drugega delavca. Nemajhno vlogo pri uresničevanju dogovorjenih načel v praksi morajo prev­ zeti tudi mediji družbenega življenja (ki so lahko politična sila z obema pred­ znakoma), da pozitivno in stvarno vplivajo na družbeno zavest. Mirno lahko namenimo obrobju negativne pojave, ki so navzoči več ali manj le zaradi potrje­ vanja pozitivnega pravila. Pričakujemo poglobljeno in aktivnejšo vlogo komunistov v zdravstvu, ki morejo in morajo znati preseči vse tiste do sedaj še prevečkrat opazne nizke horizonte, ki ne nudijo pravega razgleda nad zapletenim, pa vendarle smiselnim delovanjem naše družbe.

Miro Florjane Uresničevanje zakona o združenem delu v revirjih

V prizadevanje za utrjevanje položaja delavca v združenem delu smo v revirjih usmerili akcijo ZK in drugih subjektivnih sil že z ustavnimi dopolnili, saj smo v večjih delovnih organizacijah prišli do oblikovanja in ustanavljanja toz­ dov. Ti, prvi tozdi, so imeli seveda marsikakšno pomanjkljivost. Bili so preveliki,

pri nekaterih je bilo zajetih več dejavnosti, težave so bile okrog delitve premoženja in v odnosih med posameznimi tozdi in delovnimi organizacijami ter med tozdi in DS SSS smo šele iskali ustrezne rešitve in oblike. Ustanavljanje tozdov pa je omogočilo razkrivanje in reševanje problematike v smeri nadaljnjih povezovanj, ne samo med tozdi v delovnih organizacijah, ampak tudi v širšem slovenskem prostoru. Strojna tovarna Trbovlje je bila npr. med pobudniki in nosilci povezo­ vanja slovenske strojegradnje. Ko je bila sprejeta ustava, smo že imeli nekaj izkušenj, pa so bile nadaljnje akcije za spremembo položaja delavca v združenem delu že načrtno in bolj konkretno zastavljene. Prišlo je do ustanavljanja novih tozdov in urejanja odnosov na osnovi določil ustave. Aktivnost za preobrazbo družbenoekonomskih odnosov pa se je občutneje okrepila med javno razpravo o osnutku zakona o združenem delu. Potekala je po enotno sprejetem programu in rokovniku ter poudarjeni povezanosti družbeno­ političnih nalog. Ustanovljene so bile številne delovne skupine za pomoč v tozdih, DO in SIS, aktivi predavateljev pa so pripravili in vodili obrazložitev osnutka. V razpravi smo izhajali predvsem iz izkušenj in ocen lastnih razmer ter primerjali odnose v praksi, medsebojne dohodkovne povezave, usmeritve inte­ gracijskih procesov in razmere v samoupravni organiziranosti z določbami osnutka zakona o združenem delu. Zelo konkretni programi so bili izdelani v tozdih in DO, na osnovi katerih smo nadaljevali preučevanje pogojev za ustanav­ ljanje novih tozdov, za urejanje odnosov med njimi, kakor tudi za ustanavljanje tozdov v enovitih delovnih organizacijah, kjer so bile take možnosti evidentne, zlasti v nekaterih večjih delovnih organizacijah, kot npr. v Cementarni Trbovlje, SGP Hrastnik in SVEA Zagorje. Na nujnost formiranja tozdov v nekaterih enovitih DO je bilo še posebej opozorjeno v ocenah občinskih konferenc ZKS v vseh treh revirskih občinah, vendar je prišlo do premikov šele po sprejetju zakona o združenem delu, v nekaterih okoljih pa še vedno vztrajajo pri obliki enovite delovne organizacije. Sprejeti so bili akcijski programi aktivnosti komu­ nistov v tozdih, DO in v občinah, ki konkretno zahtevajo urejanje delitve premo­ ženja med tozdi, odpiranje žiro računov za vsak tozd, ureditev odnosov med tozdi in skupnimi strokovnimi službami, urejanje dohodkovnih odnosov med tozdi in navzven in preseganje kupoprodajnih odnosov med trgovino in proizvodnjo. Posebno poudarjena je zahteva in potreba po povezovanju tozdov s krajevnimi skupnostmi in samoupravnimi interesnimi skupnostmi ter po poglabljanju dele­ gatskih odnosov. V vseh občinah smo ustanovili komisije za spremljanje izvaja­ nja zakona o združenem delu kot skupne družbene organe, v katerih delujejo predstavniki družbenopolitičnih organizacij. Kritično pa moramo pripomniti, da delujejo te komisije preveč na ocenjevanju situacije na področju izvajanja za­ kona, namesto da bi ob kritičnih situacijah v nekaterih okoljih priskočile na pomoč in konkretno svetovale ali pa vsaj usmerjale akcijo. Pri uresničevanju zakona o združenem delu pa smo pogrešali tudi sodelova­ nja vodstvenih in strokovnih delavcev v marsikaterem okolju, kar je velik razlog za prepočasno spreminjanje odnosov. Prikazovale so se potrebe po podvajanju administracije v tozdih in DO, če bomo ustanavljali nove tozde, da bi tako skozi prizmo nekakšne »ekonomične organizacije« obdržali stare oblike skupnih stro­ kovnih služb z vsemi svojimi pristojnostmi in možnostmi odločanja. V sporazumevanju med proizvodnjo in trgovino se sicer pišejo in sprejemajo samoupravni sporazumi, vendar je v njih zelo težko zaslediti vsebinske spre­ membe. Stari termini, kot so: marža, rabat in podobno, so običajno zamenjani s samoupravno dogovorjenimi zneski, pri določanju katerih pa ni čutiti ustreznega odnosa do odgovornega gospodarjenja z družbenimi sredstvi. V teh sporazumih manjkajo določbe o skupni udeležbi pri skupnem prihodku. Na področju združevanja dela in sredstev smo v revirjih že pred sprejemom zakona o združenem delu napravili prve korake. Združili smo sredstva za izgrad­ njo nove tovarne plinobetona v Zagorju, vendar pa tudi tu še nismo presegli kreditnih odnosov. To združevanje sredstev še ni opredeljevalo udeležbe v skupnem prihodku. Več je bilo v revirjih storjenega na področju samoupravnega povezovanja. Uspešno so bile zaključene številne integracije, končno pa prihaja do realizacije ideje o združevanju gradbene industrije in gradbene operative. Kljub vsem

236

prizadevanjem pa v sozdu GIK (Gradbeno industrijski kombinat) Zasavje še vedno ni vključena tudi gradbena projektiva, čeprav so politična stališča tu jasna, izdelani ekonomski elaborati pa dokazujejo upravičenost in potrebo. Problem izhaja iz nerealizirane integracije projektantskih organizacij IBT (Investicijski biroji Trbovlje) in RUDIS TOZD inženiring. Združena organizacija bi vsekakor lahko našla svoje mesto tako v SOZD GIK Zasavje, kot tudi v SOZD ZPS (Združena podjetja strojegradnje) Ljubljana, pri tem pa bi ostala odprta možnost nadaljnjega povezovanja, kolikor bi projektanti menili, da njihove kapacitete presegajo oba omenjena okvira. Zelo pomembne premike pa lahko zabeležimo na področju ustanavljanja tozdov v dislociranih obratih, saj smo že pred leti ustanovili tozde v obratih Jutranjke, Lisce, Peka in Iskre, lani pa še v poslovnih enotah SAP, VOLAN in VIATOR. Nov pristop k vsebinskem poglabljanju prizadevanj za uresničevanje zakona o združenem delu pa je za nas predstavljala akcija »120«, v katero je bilo iz našega področja zajetih šest delovnih organizacij. Akcijo smo razširili še na nekatere druge delovne organizacije, pa tudi v SIS in KS. V DO so pravočasno pripravili samoupravne sporazume o dohodkovnih odnosih, sporazume o delitvi dohodka in osebnih dohodkov ter ostale akte. Akcijo IK P CK ZKS smo ocenili kot novost v pristopu k celovitemu pregledu problematike in opredeljevanju nadaljnjih nalog ter kot zelo primerno in efektno obliko delovanja organov zveze komuni­ stov. Takšno oceno potrjujejo v mnogih DO doseženi rezultati. Povsod so se lotili izdelave srednjeročnih programov razvoja do leta 1980, v katere so vgrajeni tudi stabilizacijski programi. V nekaterih kolektivih so z akcijami ZK in sindikata razčistili slabe medsebojne odnose. Sprejeti sanacijski programi se uspešno realizirajo, v Steklarni Hrastnik pa so na osnovi realizacije takega programa iz leta 1976 poslovno leto 1977 že zaključili brez izgube. V več DO, kjer so sicer že imeli oblikovane tozde, so prišli do spoznanja in potreb po formiranju novih tozdov, čeprav na tem področju še niso realizirane vse zahteve in potrebe. Samoupravne sporazume o dohodkovnih odnosih imajo že v večini delovnih organizacij, vendar pa v praksi še niso v celoti zaživeli, razen nekaterih izjem, med katere lahko uvrstimo DO Elektroporcelan Izlake. V zvezi z nalogami, ki stoje pred ZK, je bilo ob obravnavanju dokumentov za VIII. kongres ZKS, ki jih je javna razprava v celoti podprla, in po pregledu dosežkov na našem področju nakazanih nekaj najpomembnejših nalog, v reševa­ nje katerih bomo komunisti v revirjih usmerili našo nadaljnjo aktivnost. Te naloge so: 1. urediti dohodkovne odnose povsod tam, kjer je to mogoče in potrebno; osnova mora biti skupni prihodek; 2. dograditi samoupravne sporazume o osnovah planov; 3. ustanavljanje tozdov v nekaterih DO, kjer so evidentne možnosti; 4. urejevanje odnosov med tozdi, delovnimi organizacijami in strokovnimi službami; 5. samoupravno povezovanje povsod tam, kjer so dani pogoji, in to v Zasavju in navzven; 6. ustanavljanje tozdov v nekaterih trgovinskih delovnih enotah, ki imajo sedež tozda ali DO zunaj revirjev; 7. realizacija nekaterih zastavljenih integracij, kot npr. združitev projektant­ skih organizacij IBT in RUDIS tozd inženiring, ter ustrezna samoupravna preo­ brazba Poslovnega združenja Rudis. Uspehi po akciji »120« nam kažejo, da smo dosegli pomemben vsebinski premik v odnosih v združenem delu. Če je na primer še pred dvema letoma bilo mogoče oblikovati tozde in potem delati po starem, je danes oblikovani tozd resnična skupnost združenega dela, KS pa vedno bolj postaja skupnost življenja občanov, kjer se delavci zavedajo svojih pravic in obveznosti. Zavedamo pa se, da so to šele začetki, na katerih moramo graditi naprej, vendar bolj pazljivo, manj zaletavo in manj kampanjsko. Potreb po vsebinskih spremembah se zavedajo tudi tisti, ki so doslej mnogokrat poizkušali govoriti v imenu delavca, »za njegov račun« in v interesu ohranitve svojih pozicij. Prenekatera težava, ki nastopi v naših prizadevanjih, je posledica tudi takih momentov. Zato je tembolj po-

237

membna nezmanjšana aktivnost ZK in vseh organiziranih naprednih subjektiv­ nih sil celotne naše družbe v prizadevanjih za kvalitetnejše samoupravne družbe­ noekonomske odnose. Tatjana Štirn

Bolj gospodarna poraba sredstev Od okolja, ki me je izvolilo za delegata na VIII. kongresu, sem zadolžena, da na tem mestu povem, s kakšnimi konkretnimi težavami se srečujemo v naši nepo­ sredni proizvodnji. V logaški občini sicer v preteklem letu ni nobena temeljna organizacija zaključila svojega poslovanja z izgubo, vendar pa ugotavljamo, da ostaja temeljnim organizacijam vse manj sredstev za razširitev materialne osnove. Zelo se zavedamo, da je eden izmed glavnih ciljev borba za dvig produk­ tivnosti dela, s katero povečamo dohodek in s tem omogočimo boljše pogoje življenja naših delavcev. Vemo, da produktivnosti ne moremo povečevati samo na račun večje fizične obremenitve delavcev, temveč predvsem z modernizacijo delovnih sredstev, z boljšo organizacijo dela in podobno. Prav tu pa se največkrat soočimo z dejstvom, da ni dovolj sredstev za to. Primanjkuje celo lastnih sred­ stev, ki so pogoj za najemanje in odplačilo kreditov. Ugotavljamo, da nam stroški proizvodnje nenehno naraščajo. Indeks porasta cen za surovino, govorim za našo delovno organizacijo lesne industrije, znaša v enem letu 125, za repromaterial 118, splošni stroški 117, prevelika pa je tudi obremenitev gospodarstva z dajatvami, saj je indeks porasta v enem letu 169, medtem pa je bil indeks porasta cen naših proizvodov na domačem trgu le 106 in na tujem trgu 110. Očitno je, da naše gospodarstvo ni več sposobno zdržati teh obremenitev. Zlasti kritično je v temeljnih organizacijah, ki izvažajo. Na tujem trgu se srečujemo z močnimi konkurenti, zato nam tuje tržišče povečanja stroškov naše proizvodnje ne prizna. Kljub težavam znaša indeks povečanja izvoza v naši delovni organizaciji, izražen v dolarjih, 113. Menimo, da bo to pereče vprašanje treba rešiti z boljšo stimulacijo izvoznih temeljnih organizacij. Izvozne temeljne organizacije naj bi na primer imele tudi prednost oziroma olajšave pri uvozu opreme. Z uresničevanjem zakona o združenem delu v praksi smo na primer v naši delovni organizaciji ustanovili novo temeljno organizacijo, ki ima v svojem razvojnem programu glavni cilj proizvodnjo strojev za našo industrijo. S tem bomo delno vplivali na stabilizacijo, saj bomo omejili naše potrebe po uvozu takih strojev. Zavedali smo se, kako velika nevarnost je, kadar se akumulativnost zmanj­ šuje. Vemo, da je treba poiskati najprej vse možnosti doma v svoji temeljni organizaciji. Izdelali smo stabilizacijski program, v katerem je glavni poudarek na boljšem izkoriščanju vseh tehnoloških dejavnikov - surovin, strojev, delov­ nega časa. Mimogrede naj omenim, da smo dosegli že to, da naše odpadke, ki so šli v prejšnjih letih za kurjavo, sedaj uporabljamo za nadaljnjo predelavo. V programu je tudi določeno, da se število ljudi, zlasti v delovni skupnosti in na režijskih opravilih, ne sme povečevati. Ukrep je tudi, da znižamo tiste splošne stroške, na katere lahko vplivamo, nikakor pa ti stroški ne smejo presegati planiranih. Tudi osebne dohodke bomo izplačevali izključno v mejah doseženih rezultatov in v skladu s samoupravnim sporazumom. Tu naj mimogrede ome­ nim, da so povprečni osebni dohodki v naši občini nižji od republiškega pov­ prečja. Poleg tega, da smo v stabilizacijskem programu določili nosilce nalog in roke izvršitev, hočem omeniti še eno izmed važnih nalog. Namreč zaradi večje angažiranosti delovnih ljudi pri odpravljanju vzrokov in slabosti, ki pripeljejo do izgub, smo zagotovili večjo informiranost delavcev o vzrokih neuspeha v proiz­ vodnji. S tako metodo želimo vzbuditi tako osveščenost delavcev, da bodo imeli resničen občutek popolnega gospodarjenja, z vsemi pravicami in tudi dolž­ nostmi. Konkretno so bili ti programi obravnavani in sprejeti na zborih delavcev. Dogovorili smo se tudi o sprotnem obveščanju, realizaciji stabilizacijskega pro­ grama. Želimo pa, da bi sprožili širšo družbenopolitično akcijo tudi v vseh

238

drugih okoljih in poiskali še ustreznejše rešitve za odpravo vzrokov in slabosti, ki privedejo do izgub. Tudi drugje, npr. v samoupravnih interesnih skupnostih, naj sestavijo stabilizacijske programe, ki naj bodo usklajeni z našimi. Vemo, da je vlaganje v te skupnosti neizogibno in da se to vrača v naše gospodarstvo. Vendar ugotavljamo, da imajo naši delavci v temeljnih organizacijah združenega dela le premajhen vpliv na smotrno trošenje sredstev v družbenih dejavnostih. Delegati v samoupravnih interesnih skupnostih so se v preteklosti obnašali še vedno preveč odborniško. V bodoče bomo do tega bolj pozorni in delegati naj glasujejo le za tisto, za kar imajo pooblastilo. Ugotavljamo, da se strokovne službe v samoupravnih interesnih skupnostih krepijo in da neprestano narašča njihov vpliv. Prav tako je nujno poenostaviti tehniko administrativnega poslovanja ter s tem omejiti naraščanje družbene režije. Zaželeno je tudi, da bi se določil prioritetni vrstni red v verigi prispevkov in davkov, ki jih mora odvajati temeljna organizacija. Prednost naj bi npr. imelo zdravstvo, šolstvo ipd. S to razpravo smo želeli dati svoj skromni prispevek k mozaiku celotnih razprav, ki jih danes poslušamo. Na koncu naj poudarim še to, da člani zveze komunistov iz naše občine podpirajo predlog resolucije za ta naš VIII. kongres slovenskih komunistov. Miran Vodopivec

Gospodarsko sodelovanje pomemben dejavnik dobrih sosedskih odnosov

Nedavni sklepi in stališča skupščine Socialistične republike Slovenije o ob­ mejnem sodelovanju zavezujejo vse družbenopolitične in gospodarske strukture, da se ti sklepi uresničujejo. Komuniste v družbenopolitičnih skupnostih, družbe­ nopolitičnih organizacijah in v združenem delu prav gotovo čakajo na tem področju še bolj odgovorne in pomembne naloge. To sodelovanje predstavlja pomemben del gospodarskega sodelovanja Jugo­ slavije in Italije. Z izmenjavo blaga in storitev je obmejno gospodarstvo krepilo razvoj najbolj odprte meje v Evropi ter bistveno pripomoglo k sklenitvi osimskih sporazumov. Obmejna blagovna menjava z Italijo se odvija na osnovi tržaškega in goriškega sporazuma, in sicer po carinskih in brezcarinskih blagovnih listah. Ta promet se zlasti po letu 1973 neprestano krepi in kot že rečeno, delež menjave postaja vedno pomembnejši v celotni menjavi s sosednjo Italijo. Kljub vsemu pa tudi ne gre brez problemov, ki jih bo potrebno čimprej odstraniti, da bi se ta menjava ugodneje razvijala. Naj omenim samo nekatere: - že nekaj let pozitiven saldo na avtonomnih računih (torej več izvažamo kot uvažamo), kar pa italijanski strani ne ustreza, - spremembe v našem zunanjetrgovinskem in deviznem sistemu so mnogokrat »pozabile« na to sodelovanje, kar je povzročalo motnje v tej menjavi, - dosedanja struktura blagovnih list (izvoz - lesa in živine, uvoz — široka potroš­ nja) ni pokazala interesa proizvodnim organizacijam, da bi se vključile v to obmejno sodelovanje. Zelo slabe rezultate opažamo pri razvijanju višjih oblik gospodarskega sodelo­ vanja na vseh področjih. Sklenjenih je bilo zelo malo takih oblik sodelovanja, zlasti se še opaža, da ni interesa predvsem v proizvodnih organizacijah, ki delajo na tem območju. Vzroke za to stanje je iskati predvsem v pomanjkanju programov in projektov za tako obliko sodelovanja, nezadostno razvitih proizvodnih kapacitetah in tudi v nezadostnem poznavanje tuje zakonodaje. Osimski sporazumi so posebnega pomena tudi za nadaljnji razvoj obmejnega gospodarskega sodelovanja, saj je v njih posebno določilo, ki govori o pomemb­ nosti tržaškega, goriškega in videmskega sporazuma, kot tudi želja, da se ti sporazumi po potrebi izboljšajo. S tem so dane možnosti, da bi se omenjeni sporazumi, ki regulirajo obmejno gospodarsko sodelovanje, spremenili oziroma izboljšali zlasti pri obnovi višjih oblik sodelovanja, kot so kooperacija, skupna vlaganja itd.

239

Na področju organiziranosti v obmejnem sodelovanju so zlasti navzoči na­ slednji problemi: - organizacije združenega dela, ki poslujejo v obmejnem področju, niso medse­ bojno povezane (razen prek zbornice). Tu ni povezave, ki bi usklajevala enoten nastop združevanja sredstev in dela v različnih oblikah, - zunanjetrgovinske organizacije, ki opravljajo posle obmejnega blagovnega prometa, so se šele sedaj začele povezovati s proizvodnimi organizacijami združe­ nega dela na obmejnem področju in so s samoupravnimi sporazumi o združeva­ nju dela in sredstev šele na začetku, - pogreša se organiziran nastop bank, ki bi sledile organiziranosti organizacij združenega dela. Kot že rečeno, smo za realizacijo sklepov, ki jih je sprejela republiška skup­ ščina, zadolženi vsi, predvsem pa tisti, ki živimo in delamo na tem območju. Organizacije združenega dela bi morale v svoje razvojne plane vključiti tudi svoje programe tega sodelovanja. Realizacijo teh programov je potrebno zagotoviti predvsem z združevanjem sredstev, ki jih organizacije združenega dela združu­ jejo v okviru bank, s sredstvi, ki se ustvarjajo v blagovni menjavi po obmejnih in sejemskih sporazumih. Večji napredek moramo napraviti predvsem pri razvija­ nju višjih oblik gospodarskega sodelovanja, zlasti pri dolgoročnih proizvodnih kooperacijah med partnerji z obeh strani meje. Zunanjetrgovinske organizacije združenega dela se morajo tudi s proizvo­ dnimi organizacijami ob meji samoupravno povezovati na osnovi združevanja dela in sredstev za pospeševanje obmejnega gospodarskega sodelovanja. Ob­ mejne občinske skupščine bi morale preučiti proizvodne kapacitete in njihove možnosti vključiti v različne oblike medsebojnega sodelovanja, zlasti pri razvija­ nju kooperacijskih odnosov. Dotaknil sem se le dela nalog, ki čakajo zlasti nas komuniste, ki delujemo in živimo na obmejnem območju. Prav gotovo smo lahko ponosni, da smo dosegli takšne rezultate, kar pa nas še bolj zadolžuje, da moramo po začrtani poti naprej, če želimo, da se bo to območje v duhu dobrih medsosedskih odnosov še bolj razvijalo. Aleksander Marič Rezerve zemeljskega plina niso majhne

Naj spregovorim nekaj besed o značilnostih uresničevanja naše družbene preobrazbe na osnovi ustave in zakona o združenem delu ter o vprašanjih, s katerimi se srečuje delovna organizacija INA Nafta Lendava v svojem prizadeva­ nju za hitrejši razvoj občine Lendava in Pomurja. V preteklem obdobju so delovni ljudje občine Lendava na čelu z zvezo komunistov, dosegli pomembne uspehe za materialni in vsesplošni družbeni razvoj občine. Zaokrožili smo pro­ gram idejnopolitičnega boja za resnični prevladujoč družbenoekonomski položaj delovnih ljudi v združenem delu in v družbeni reprodukciji. Družbenopolitične organizacije so v tem obdobju opravile široko politično aktivnost na področju uresničevanja zakona o združenem delu; v vseh okoljih je bilo opravljeno veliko normativističnega dela in ni organizacije združenega dela, kjer ne bi imeli v tem družbenem razvojnem trenutku zakonu o združenem delu prilagojenih samou­ pravnih aktov. Na tem področju smo dosegli napredek, vendar z doseženim ne smemo biti zadovoljni. V organizacijah združenega dela je navzoče samozado­ voljstvo zgolj z organizacijskimi formami, oblikami. Zagotoviti moramo bistven napredek v krepitvi odnosov, v krepitvi položaja človeka v združenem delu. V družbeni praksi še beležimo relativno velik razkorak med ustavno oz. zakonsko opredeljenim in med uresničenim položajem delavca v slehernem samouprav­ nem okolju. Ustvarjena politična stabilnost in pripravljenost delovnih ljudi za sprejemanje novega je bila predpogoj za razvoj družbenoekonomskih odnosov in gospodarskega razvoja. V dosedanjem obdobju smo integrirali naše gospodar­ stvo, povezali naše obrate, podjetja z organizacijami združenega dela, ki imajo sedež zunaj naše regije ali v regiji. To je bilo zavestno dejanje delavcev, ki so

240

spoznali, da zaostale podjetniške delovne organizacije praviloma niso sposobne same in samo z dohodkom, ki ga pridobivajo v lastnem okviru, slediti razvoju tehnične, tehnološke podlage dela, in da je to možno doseči samo z združevanjem sredstev in dela večjih kompleksov združenega dela. To spoznanje je močno vplivalo na to, da so delovni ljudje, večinoma organizirani v dislociranih temelj­ nih organizacijah združenega dela, z aktivnostjo zveze komunistov in drugih socialističnih subjektivnih sil, občutili notranjo moč združenega dela in pomena integriranosti slovenskega gospodarstva na dohodkovnih odnosih. Integracijski procesi so močno pripomogli k razvoju proizvajalnih sil, k ustvarjanju material­ nih pogojev za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov. Kljub nekaterim slabostim v uresničevanju samoupravnega načrtovanja, ugotavljamo spodbudne rezultate pri realizaciji nekaterih razvojnih programov v organizacijah združe­ nega dela in v družbenih dejavnostih, ki nam omogočajo hitrejši razvoj proizva­ jalnih sil ter skladnost razvoja proizvajalnih sil in družbenih dejavnosti. Z nekaterimi investicijskimi naložbami v industriji smo odločno posegli v prestrukturiranje našega gospodarstva. Močno se povečuje delež industrijske proizvodnje in zaposlenosti, predvsem kmečkega prebivalstva, s tem pa nastajajo tudi novi pogoji za urejanje družbenoekonomskih odnosov in preobrazbe kmetij­ stva in vasi ter pogoj za ustvarjanje možnosti za vrnitev naših delavcev z dela v tujini. Posebno moram poudariti prizadevanje delovnih ljudi za realizacijo razvojnih programov v delovni organizaciji INA-Nafta. V lanskem, srednjeročnem obdobju 1976-1980, si je delovni kolektiv zadal velike naloge na področju razvoja prede­ lave nafte in petrokemične industrije. Delovni ljudje, še posebej komunisti, smo bili vedno prepričani, da bomo dosegli hitrejši razvoj delovne organizacije, občine Lendava in tudi Pomurja z materialno krepitvijo obstoječih delovnih organizacij in poglabljanjem samoupravnih odnosov v združenem delu. Naša delovna organizacija je glavni nosilec razvoja manj razvite obmejne in večnacio­ nalne občine Lendava in poleg ABC Pomurke, Mure in Radenske, nosilec hitrejšega razvoja Pomurja. Prav tako smo eden od nosilcev razvoja energetike in bazne kemije v Socialistični republiki Sloveniji. Ob pripravah na VIII. kongres ZK Slovenije in XI. kongres ZK Jugoslavije in ob razpravah o kongresnih materialih, smo poglobljeno analizirali našo samou­ pravno organiziranost in realizacijo srednjeročnega razvojnega programa ter opredelili konkretne naloge za realizacijo v naslednjih letih. Do sedaj smo realizi­ rali večino nalog, zapisanih v našem srednjeročnem obdobju na področju petro­ kemije. Povečali smo kapacitete za proizvodnjo umetnih lepil od 45.000 ton letno na 95.000 ton. Proizvodnjo formalina od 50.000 ton letno na 125.000 ton. Letos bomo dokončali izgradnjo tovarne metanola, kapacitete 165.000 ton letno. V te objekte smo vložili milijardo dinarjev. Tako je v Lendavi to največji in najsodob­ nejši petrokemični kompleks v Socialistični republiki Sloveniji. Proizvodnja metanola bo pomenila velik devizni prihranek za Jugoslavijo, saj bomo iz dose­ danjega uvoznika postali pomemben izvoznik te petrokemične surovine. To­ varna z najsodobnejšo tehnologijo bo surovinsko vezana na slovenski plinovod in primarni bencin iz lastne rafinerije. Naslednji in tudi naj večji objekt, katerega gradnjo začenjamo letos, je nova tipska rafinerija kapacitete 2 milijona ton, ki mora po slovenskem družbenem planu dati 1,200.000 ton naftnih derivatov v letu 1981. To je prav tako postala stvarnost in v tem bomo realizirali načela, kot smo jih zapisali v predlogu resolucije VIII. kongresa v XV. poglavju o pospešenem razvoju energetike, kjer smo jasno poudarili, da se postopoma osamosvajamo v preskrbi z naftnimi derivati in s tem omogočamo trajno in stabilno preskrbo ter ustvarjamo pogoje za hitrejši razvoj petrokemije. Z izgradnjo te rafinerije bomo ta načela tudi uresniče­ vali. Že v preteklih letih je bilo vloženih precej družbenih sredstev v objekte, ki bodo služili novi rafineriji. Naj jih naštejemo samo nekaj: povečan rezervoarski prostor, instalacije za manipulacijo energetike za proizvodnjo tehnološke vode, pare, električne energije, stroj za čiščenje odpadnih voda v izgradnji in jugoslo­ vanski naftovod s krakom kapacitete 2 milijona ton letno do Lendave, katerega soinvestitor smo tudi mi. Naftovod bo začel delati že v naslednjem letu. 16 VIII. kongres

241

V letošnjem letu so nastopile težave pri realizaciji že podpisane pogodbe za izgradnjo rafinerije. Ob izenačitvi cen domače nafte z uvoženo in s podražitvijo uvožene so izpadla planirana lastna sredstva. Zaradi premajhne devizne kvote ni mogoče realizirati tujih finančnih kreditov. Zaradi teh problemov ne moremo zaključiti finančne konstrukcije, zato iščemo pomoč združenega dela, da s sovla­ ganji podpre realizacijo tega projekta. Garancija, da bodo vložena sredstva pra­ vilno porabljena, je tridesetletna tradicija v naftni industriji in petnajstletna v predelavi nafte. Razpolagamo s potrebnim kadrom za vodenje tako pomembnega objekta. Nova rafinerija bo tehnološko povezana s tovarno metanola in predstav­ lja nadaljnjo bazo za razvoj petrokemije. Tak razvoj naše delovne organizacije je velikega pomena za manj razvito obmejno občino Lendava kot tudi pomemben dejavnik razvoja Socialistične republike Slovenije. Dovolite mi, da še nekaj besed spregovorim o domačih surovinskih virih in s tem podprem načelo resolucije, ki govori o potrebni pozornosti domačim surovi­ nam. Študije, s katerimi razpolagamo, govorijo o tem, da je možno na našem področju računati še s precejšnjimi rezervami zemeljskega plina, posebno v večjih, dosedaj še neraziskanih globinah. Na osnovi dolgoročnih interesov Slovenije, pa tudi Jugoslavije, bi bilo po­ trebno združevati sredstva za te raziskave in tako ugotoviti, s čim razpolagamo. Mislim, da dokumenti, ki jih bo kongres sprejel, kakor tudi zakon o združenem delu, nakazujejo možnosti, da bomo te probleme rešili. Vendar pa bi se moralo zaradi družbenoekonomske pomembnosti te panoge v reševanje prej omenjenih vprašanj učinkoviteje vključevati celotno združeno delo Slovenije. Franc Kobentar Dohodkovni odnosi in svobodna menjava dela

Ta kongres mora dati čim več konstruktivnih mnenj in primernih napotil za prihodnje delo, ki bo vsaj še nekaj časa z vso intenzivnostjo vezano na uveljavlja­ nje oziroma uresničevanje zakona o združenem delu. V svojem prispevku v današnji razpravi ne mislim izhajati iz nekih teoretičnih izhodišč, ki so dovolj jasno opredeljena, ampak bi rad nakazal nekatere značilnosti, uspehe in slabosti na področju uveljavljanja zakona o združenem delu v jeseniški občini. Ce bi hotel zajeti celotno področje, bi moral imeti na razpolago precej več časa, zato bi se omejil na področje dohodkovnih odnosov in svobodne menjave dela. Ni dvoma, da je celoten kompleks dohodkovnih odnosov, od ugotavljanja celotnega prihodka do delitev sredstev na osebne dohodke in skupno porabo, eden najpomembnejših elementov kvalitetnega dograjevanja družbenoekonom­ skih odnosov znotraj našega socialističnega sistema. Čeprav so to dokaj zapleteni odnosi, ki pogosto terjajo sodelovanje ustreznih strokovnih kadrov, pa smo vendarle težili za tem, da v čim večji meri urejanje teh odnosov približamo delavcu, neposrednemu proizvajalcu in tako uresničimo delavčev elementarni cilj, ki pa je v naši družbi pravica in dolžnost, da razpolaga z rezultati svojega dela. Ugotovitev, da imajo vse temeljne in druge organizacije združenega dela sprejete vse potrebne samoupravne splošne akte s tega področja, je sicer vzpod­ budna, vendar pa si ob tem nihče ne dela utvar, da akcija združenega dela in tudi vseh dejavnikov, ki spremljajo zakon o združenem delu, sedaj lahko popusti. Ravno nasprotno, saj smo v naši občini enotnega mnenja, da bo v letošnjem letu treba še precej naporov, da bomo dohodkovne odnose uredili dosledno v skladu z zakonom, kar pa bo seveda imelo za posledico kvalitetno dograjevanje ustrez­ nih samoupravnih splošnih aktov. Posledica tega so nekateri objektivni in drugi razlogi. Treba je vedeti, da je to izredno zahtevno področje, ki ga pri nas v takšni obliki uvajamo na novo, to pa pomeni, da je nujno prihajalo do različnih iskanj in poti, od katerih pa vse le niso bile najbolj primerne. To v nekaterih organizacijah združenega dela že ugotavljajo in so delavci že sprejeli sklepe, da se prične postopek za spremembe in dopolnitve samoupravnih splošnih aktov.

242

Tudi komisija skupščine občine Jesenice za spremljanje izvajanja zakona o združenem delu in družbeni pravobranilec samoupravljanja sta pri obravnavanju nekaterih samoupravnih splošnih aktov ugotovila, da ne ustrezajo v celoti za­ konu in je bila zato dana pobuda za spremembe in dopolnitve. In katere so najbolj pogoste pomanjkljivosti, ki jih ugotavljamo? Predvsem ugotavljamo, da je v teh aktih preveč abstraktnih, splošnih določb, kar je še posebej napačno, če se te pojavljajo v izvedbenih aktih, na primer, pravilnikih za delitev sredstev za osebne dohodke. Če smo pri pregledu aktov ugotavljali mnoge izvirne rešitve kot rezultat spoznanj posameznih organizacij združenega dela, je tudi jasno razvidno, da so nekatere organizacije združenega dela svoje odnose urejale na podlagi nekih vzorcev, večkrat pa so jim bili edina osnova ustrezni panožni sporazumi. Pri tistih delovnih organizacijah, ki združu­ jejo več tozdov, pa se v posameznih primerih ugotavlja, da tozdi ne upoštevajo aktov, ki so jih sprejeli v okviru delovne organizacije in v svojih aktih upoštevajo zgolj izhodišča iz panožnih sporazumov, ker so zanje ugodnejši. Prepričan sem, da se takšne in podobne nepravilnosti oziroma pomanjkljivo­ sti pojavljajo tudi drugje. Vendar pa niso takšne narave, da jih združeno delo ne bi moglo rešiti. Pravzaprav smo se v naši občini le pri eni delovni organizaciji soočili z večjim odstopanjem od zakonskih določb. Kljub tem ugotovitvam pa nismo sprožili postopka za uvedbo kakršnihkoli sankcij. Menili smo, da je bolje nuditi pomoč ter opozoriti na napake in tako doseči prek samoupravnih organov, da se do dogovorjenega roka samoupravni in splošni akti uskladijo in uredijo. Na predhodne misli se tesno veže tudi vprašanje svobodne menjave dela, predvsem odnosa temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti skupnih služb. Pet gospodarskih delovnih organizacij iz materialne proizvodnje in ena iz družbenih dejavnosti so razmerja med tozdi in delovnimi skupnostmi skupnih služb uredile v samoupravnih splošnih aktih, bodisi v posebnem aktu ali pa v samoupravnem sporazumu o združevanju tozdov v delovno organizacijo. Zakon od 92. do 98. člena jasno določa, kaj je to svobodna menjava dela, način, kako jo je potrebno opredeliti v samoupravnih splošnih aktih in kako v praksi izvajati. Menim, da smo prav to področje zelo zanemarili in da nismo dosegli pričakovanih rezultatov. Se vedno izhajamo iz nekih statičnih ekonomskih izho­ dišč, ki imajo največkrat za posledico pravi proračunski odnos med tozdi in delovnimi skupnostmi skupnih služb v okviru delovne organizacije. Pridobivanje dohodka v organizacijah združenega dela družbenih dejavnosti, bodisi neposredno ali prek ustrezne samoupravne interesne skupnosti, je prav tako še daleč od idealne rešitve. Ugotavljamo, da se daje v razpravah še vedno glavni poudarek temu, da se dobesedno izsili čimvečja stopnja prispevka, med­ tem ko programi kot temelji dogovarjanja ostajajo drugotnega pomena. To miselnost bo seveda potrebno spremeniti tako, da bo glavno težišče na pripravi in obravnavanju programov ter da bo dan večji pomen dogovarjanju med organi­ zacijami združenega dela družbenih dejavnosti in organizacijami združenega dela gospodarskih dejavnosti. To so torej nekatere izmed značilnosti slabosti pa tudi uspehov, ki jih ugotav­ ljamo v naši občini. Vemo, da proces, ki se bo nadaljeval z vso intenzivnostjo, ne sme biti časovno omejen in zato tudi ne končan. Močan argument, ki nam daje moči za naprej, je prav spoznanje in pripravljenost naših delovnih ljudi, da se z novimi, bolj humanimi in demokratičnimi odnosi uresničujejo določbe ustave in zakona o združenem delu in s tem zagotovijo osnovne pravice in dolžnosti delovnih ljudi, da razpolagajo z delovnimi sredstvi kot tudi z rezultati dela. Štefan Korošec

Urediti politiko cen

V skupščinskih telesih je v zaključni fazi obravnava osnutka zakona o teme­ ljih sistema cen in družbeni kontroli cen, ki predstavlja bistveni segment z določili nove ustave usklajenega ekonomskega sistema. Zakon vsebuje sistemski okvir in osnove za urejanje cen in družbeno kontrolo cen, predvsem pa naj bi

16»

243

omogočal, da se cena in razmerja med cenami proizvodov in storitev oblikujejo na podlagi delovanja ekonomskih zakonitosti v pogojih družbene lastnine nad sredstvi za proizvodnjo in družbenega značaja dohodka. V javni razpravi so bile podane številne pripombe in predlogi na osnutek zakona. V nadaljnjem po­ stopku bo nedvomno potrebno nekatere vsebinske pomanjkljivosti iz zakon­ skega teksta odpraviti, ne glede na številne pripombe na vsebinsko zasnovo zakona pa moramo upoštevati zlasti dvoje: Prvič - novosti, ki jih vsebuje zakon glede urejanja odnosov ter reševanja tekočih in odprtih vprašanj na področju cen. Na osnovi določil novega zakona ne more biti več tako imenovanega stroškovnega principa kot dominantnega prin­ cipa pri oblikovanju cen. Dosedanje uveljavljanje stroškovnega principa pri določanju ravni cen je povzročalo znane probleme zidanja cen in težnje, da se cene proizvodov in storitev oblikujejo na osnovi priznanja individualnih stro­ škov, ne pa družbeno potrebnega in na trgu priznanega vloženega dela. Menim, da se bomo morali komunisti zavzemati v praksi za odpravljanje stroškovnega principa pri določanju cen. V osnutku zakona je zapisano šest kriterijev za oblikovanje in družbeno kontrolo cen, katerih smoter je spodbujati napore za porast produktivnosti dela in krepitev kvalitativnih dejavnikov gospodarjenja ter večji vpliv delovanja tržnih zakonitosti na oblikovanje cen proizvodov in storitev. Poleg novosti na področju odločanja o cenah, družbeni kontroli cen ter ustanovitvi novega organa za cene so prav omenjeni sistemski kriteriji bistvena novost novega sistemskega pristopa. In drugič, menim, da moramo realno oceniti in upoštevati zahteve, ki se postavljajo pred novi sistemski zakon z vidika našega družbenoekonomskega razvoja in potreb prakse. Skratka, kaj naša praksa potrebuje. Ta segment našega gospodarskega sistema je nedvomno potrebno uskladiti z določili nove ustave, prav tako pa tudi z zakonom o združenem delu in zakonom o temeljih družbe­ nega planiranja. Nadalje morajo biti sistemske rešitve podlaga, da postanejo delavci dejansko nosilci sistema in politike cen. In ne nazadnje, z vidika razvoja proizvajalnih sil in racionalnih investicijskih naložb je vloga trga izredno po­ membna. V naši praksi moramo pri oblikovanju cen izhajati iz objektivnih zakonitosti trga in načela delitve po delu. Na sedanji stopnji razvitosti proizvajal­ nih sil in samoupravnih odnosov predstavlja tržišče objektivno družbenoeko­ nomsko kategorijo, ne glede na vpliv plana in drugih oblik usmerjanja gospodar­ skih tokov. Pri tem pa moramo razlikovati pojmovanje tržišča v klasičnem smislu in stihijsko delovanje tržnih zakonitosti od organiziranega in usmerjenega trga v pogojih blagovne proizvodnje v socialističnem samoupravljanju, ko imajo delavci v združenem delu nadzor nad delovanjem tržnih mehanizmov z organizi­ ranjem in usmerjanjem tržnih tokov. Družbeno planiranje in druge oblike organiziranosti trga predstavljajo izre­ dno pomembne instrumente pri obvladovanju tržne stihije, vendar je funkcija teh instrumentov predvsem odklanjanje negativnih posledic tržnih zakonitosti, ne pa prisila nad objektivnimi zakonitostmi blagovne proizvodnje. Težnja no­ vega sistemskega zakona in potrebe prakse postavljajo, da mora biti oblikovanje prodajnih cen pod večjim vplivom trga. Tržne cene predstavljajo osnovni instru­ ment menjave in so primarno odrejene s količino in kvaliteto vloženega dela ter razmerjem med ponudbo in povpraševanjem v pogojih organiziranega in usmer­ jenega trga, kar pomeni, da mehanizem ponudbe in povpraševanja kot stihijska sila ne deluje za hrbtom proizvajalcev, temveč v pogojih družbeno organiziranih odnosov na tržišču. Z novimi sistemskimi rešitvami pri urejanju področja cen moramo ustvariti pogoje za postopno odpravljanje nekaterih vzrokov, ki determinirajo nestabil­ nost na področju cen in visoko rast cen. Ravni cen posameznih proizvodov in storitev zato ne more odražati seštevek individualnih stroškov, temveč povpre­ čen kvantum vloženega dela. Poleg sistemskih rešitev je za določanje ravni in medsebojnih odnosov cen izredno pomembna politika cen, ki predstavlja izre­ dno pomemben parameter pri določanju ukrepov za obvladovanje rasti cen. Cene so v bistvu sintetični izraz gibanj in tokov v celotnem gospodarstvu, zato želim opozoriti na tri sklope problemov na področju cen: prvo, stopnja rasti cen in inflacijska gibanja so v obdobju zadnjih petih, šestih let pravzaprav eskalirala.

244

Kljub temu pa je potrebno opozoriti, da so doseženi določeni uspehi pri obvlado­ vanju rasti cen v prvih dveh letih izvajanja srednjeročnega plana. Tako je bila stopnja inflacije v letu 1976 enaka kot v evropskih deželah OECD. Dokaj ugodna in v skladu z začrtano politiko cen so tudi gibanja cen v prvem kvartalu v letošnjem letu v Socialistični republiki Sloveniji. Umirjenejša rast cen je zlasti pri cenah na drobno. Znano je, da visoka rast cen povzroča vrsto negativnih pojavov. Zlasti povzroča neupravičeno in neoptimalno delitev dohodka, nega­ tivno vpliva na proizvodno usmeritev, investicijsko odločitev in sproti razvre­ dnoti napore, usmerjene k večji učinkovitosti poslovanja. Drugi sklop problemov je vezan za paritetne odnose med izvozno-uvoznimi cenami in domačimi cenami, kar se v zadnjih letih postopoma poslabšuje. Ne glede na dejstvo, da na spremembo paritet med domačimi in tujimi cenami vpliva vrsta dejavnikov, zlasti sprememba tako imenovanih intervalutarnih od­ nosov in relativnih odnosov cen, pa je očitno, da se konkurenčna sposobnost našega gospodarstva na zunanjih trgih zmanjšuje, prav tako pa tudi motivacija za izvoz. V zadnjih petih letih je bila rast cen v številnih deželah nižja kot pri nas. Tako je bilo doseženo letno povprečno povečanje cen, ki smo jih dosegli v obdobju 1971-1976 pri izvozu, približno dve petini od rasti cen na domačem trgu. Danes praktično pri večini proizvodov z izredno redkimi izjemami dosežemo v izvozu bistveno nižje cene kot pa na domačem trgu. In tretji sklop problemov: gre za spremembe medsebojnih razmerij cen izdel­ kov in storitev oziroma spremembe na področju primarne delitve, ki so posledica številnih dejavnikov in so tesno povezane s posameznimi funkcijami trga. Ven­ dar v sodobnem organiziranem in usmerjenem trgu ni mehanizem ponudbe in povpraševanja splošni delitveni regulator in usmerjevalec gospodarskih tokov, temveč na spremembe v primarni delitvi vplivajo številni dejavniki, zlasti poli­ tika cen. Ocene primarne delitve v zadnjih petih letih so pokazale, da se odnosi med osnovnimi področji cen proizvodov in storitev oblikujejo v skladu z oprede­ ljenimi srednjeročnimi cilji. To velja zlasti za cene industrijskih in kmetijskih izdelkov. V posameznih časovnih obdobjih se javljajo izrazita nesorazmerja med cenami posameznih izdelkov, katere je potrebno na osnovi analize in dogovorje­ nih kriterijev tekoče odpravljati z ukrepi politike cen. Vzroki za visoko rast cen, spremembo paritetnih odnosov in položaja v primarni delitvi so različni. Opozoriti želim le na nekatere, ki imajo, po mojem mnenju, v sedanjem obdobju poseben pomen. Prvič, prepočasna transformacija družbenoekonomskih odnosov in zaostaja­ nje pri uveljavljanju dohodkovnih odnosov, kar povzroča, da želi vsaka faza proizvodnje doseči optimalni dohodek ne glede na proizvodne in tržne pogoje. Drugi vpliv stroškovne inflacije in stroškovnega pritiska na rast cen ob sedaj veljavnih sistemskih rešitvah pri določanju cen povzroča visoko rast cen in eskalacijo pojavov, da se s pritiski na cene prikrivajo notranje slabosti gospodar­ jenja v številnih organizacijah združenega dela. Tretje, problemi in negativni pojavi na tržišču niso naša specifičnost, temveč so značilni za sodobno tržišče. Znano je, da o popolni konkurenci na večini sektorjev proizvodnje ne moremo govoriti. V sedanjem obdobju je zlasti neuskla­ jenost med posameznimi segmenti na tržišču pomemben dejavnik nestabilnosti. To se zlasti izraža v razmerjih med kupnimi fondi in negativnimi posledicami oligopolnih struktur. Pojavi zapiranja tržišča povzročajo izpad pozitivnih učin­ kov konkurence in šibko funkcioniranje organiziranega in usmerjenega trga. Vprašanja politike ekonomske stabilizacije ter stabilnosti tržišča in cen so izredno pomembna in aktualna, kar je bilo opredeljeno v številnih dokumentih. S temi vprašanji je povezana realizacija strateških ciljev, to je racionalnega gospo­ darjenja na vseh področjih odpravljanja strukturnih nesorazmerij in zagotavlja­ nja stabilne in dinamične gospodarske rasti. Stabilnost cen in njihov medsebojni odnos predstavljata bistven pogoj za družbeno priznanje vloženega dela in dosledno uveljavljanje načela delitve po delu. Relativna stabilnost medsebojnih odnosov cen proizvodov in storitev pred­ stavlja bistveno sestavino izenačenih možnosti gospodarjenja, kakor tudi po­ membno izhodišče za intenzivnejše vključevanje našega gospodarstva v medna­ rodno delitev dela.

245

Pri zagotavljanju stabilnosti cen moramo upoštevati celovitost realnih od­ nosov ponudbe in povpraševanja, oscilacij na trgu ter ukrepe ekonomske poli­ tike za obvladovanje gibanj na področju cen in trga. Zlasti pa je stabilnost cen odvisna od učinkovitosti organiziranja in usmerjanja tržišča. Usklajenost delova­ nja sistemskih rešitev, plansko usmerjanje ter tekoči ukrepi ekonomske politike in ukrepi poslovne politike v organizacijah združenega dela predstavljajo tiste sestavine, ki bistveno določajo in vplivajo na politiko ekonomske stabilizacije. Komunisti se bomo morali zavzemati za uresničevanje politike ekonomske stabilizacije, kar je v določenem smislu tudi opredeljeno v resoluciji VIII. kon­ gresa in tudi v referatu predsednika centralnega komiteja ZK Slovenije. Prav tako pa se bomo morali spopadati z odpori na tem področju v neposrednih okoljih, zlasti pa se bo potrebno zavzemati za praktično uveljavitev kriterijev ekonomske stabilizacije, uveljavljanje kvalitetnih faktorjev gospodarjenja ter ukrepov za bolj učinkovito funkcioniranje organiziranega in usmerjenega trga. Nove sistemske rešitve terjajo nov pristop v sprejemanju ukrepov in obvladova­ nju gibanj na področju trga in cen, kar pomeni, da je zlasti potrebno obdelati sistem in politiko funkcije in intervencij z blagovnimi rezervami v odkupu presežkov proizvodov, v interveniranju v primeru neskladja med ponudbo in povpraševanjem in intervencijskimi nabavami v primeru izrazite deficitarnosti proizvodov.

Jože Florjančič

Preoblikovanje družbenoekonomskih in političnih odnosov Komunisti Maribora smo, tako kot sicer komunisti povsod po Sloveniji, posvetili pripravam na VIII. kongres ZK izjemno pozornost. K temu nas je zlasti vzpodbudilo ustvarjalno vzdušje v ZK Slovenije, sproženo s poročilom o delu centralnega komiteja, predlogom resolucije in predlogom sprememb in dopolni­ tev statuta ZK Slovenije. Zavzetost v naših razpravah, samokritičen in kritičen odnos do pretečenega obdobja kot izhodišče za prihodnjo politiko ZK Slovenije sta dala bogate rezultate, izražene v vrsti konkretnih sklepov za aktivnosti v lastnem okolju, v osnovnih organizacijah ZK, temeljnih organizacijah združe­ nega dela ter krajevnih skupnostih pa tudi v občinski organizaciji ZK. Drugi praktičen rezultat pa pomenijo številne pripombe, predlogi in dopolnila na predložene kongresne dokumente. V tej razpravi bi se zadržal zlasti ob treh vprašanjih: na idejnopolitični oceni aktivnosti za realizacijo zakona o združenem delu, drugič, na preoblikovanju družbenoekonomskih in političnih odnosov v občini in tretjič, o nalogah zveze komunistov v Mariboru za skladnejši razvoj SR Slovenije. Najpomembnejše naloge čakajo komuniste pri nadaljnjem izvajanju zakona o združenem delu. Tu smo šele na začetku, zlasti v vsebinskem smislu preobrazbe družbenoekonomskih odnosov. Očitno je, da so organizacije združenega dela pri nas celo lansko leto preveč odlašale s pripravo samoupravnih splošnih aktov in čakale na rešitve od zunaj. Pri tem je bila tudi zveza komunistov premalo aktivna in preveč načelna. To je povzročilo izredno naglico pri sprejemanju samoupravnih sporazumov v mesecu decembru, s čimer so se odprle možnosti za celo vrsto birokratskih in tehnokrat­ skih pritiskov na delavce, ki so se osebno izjavljali o predlogih, ne da bi poznali podrobno vsebino. Vse to nam narekuje odločno akcijo, zlasti zveze komunistov in sindikatov za idejnopolitično oceno takih postopkov in za odločen obračun z nosilci takih pojavov. Zato velja v političnem delu stalno spremljati izvajanje sprejetih samoupravnih aktov, analizirati posamezne neusklajenosti in dograje­ vati rešitve na principialnih rešitvah zakona o združenem delu in konkretnih praktičnih izkušnjah. Pri tem velja poudariti, da se organizacije združenega dela nasploh premalo odločajo za začasne in prehodne rešitve ter postopen prehod na nove sisteme. Sporazumevanje in usklajevanje zahteva čas in zato se tehnobirokratski pritiski in grožnje vodilnih struktur, večkrat ob asistenci vodstev politič-

246

nih organizacij za »prelomne in radikalne rešitve«, spremenijo v revolt delavcev in odklonilno stališče, saj je zakon o združenem delu institucionalno opredelil voljo delavcev z neposrednim osebnim izjasnjevanjem. To pa nujno zahteva aktivno vlogo delavcev že v pripravi samoupravnih aktov, v usklajevanju stališč med deli združenega dela in tako skupno oblikovanje predlogov samoupravnih aktov. Vendar to niso anonimni delavci, pač pa delavci organizirani v samouprav­ nih organih in v okviru družbenopolitičnih organizacij. Zato velja pravilo, da tam, kjer stvari niso tako reševali, in v naši občini je bilo precej takih primerov, tudi sporazumi in pravilniki niso bili sprejeti ali pa so bili sprejeti z minimalno večino, kar seveda ne moremo šteti za politični uspeh. Zveza komunistov se mora v konkretnih okoljih, kjer deluje, odločno zavze­ mati za pravice delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, za njihovo odločanje o ustvarjanju pogojev za doseganje in delitev ustvarjenega dohodka, za kompleksen vpogled v vse tokove družbene reprodukcije in v tem smislu za oblikovanje celovitih temeljnih organizacij združenega dela. Odločno pa se mo­ ramo komunisti upreti uveljavljanju parcialnih interesov, zapiranju v okvire temeljnih organizacij, nepotrebnemu podvajanju in drobljenju strokovnih služb. Osnovna naloga komunistov, organizacij in vodstev zveze komunistov je spodbu­ janje integrativnih tokov in to v vseh smereh, v temeljni organizaciji, v organiza­ ciji združenega dela, v sestavljeni organizaciji, pa tudi v krajevni skupnosti, občini, republiki in federaciji. Pri vsaki odločitvi v temeljni organizaciji združe­ nega dela bi morali biti navzoči tako interesi delavcev kot tudi, in to sočasno, širši družbeni interesi. Za komuniste v Mariboru je sestavni del realizacije določil zakona o združe­ nem delu in ustave tudi ustreznejše usklajevanje medsebojnih razvojnih progra­ mov pa tudi konkretne ekonomske politike v občini. Pri tem izhajamo iz ocene, da je sedanja struktura neustrezna, saj zaradi njene preobsežnosti ne more priti do usklajevanja resničnih interesov delavcev v temeljnih organizacijah združe­ nega dela in občanov v krajevni skupnosti. To pa je realna podlaga za uveljavlja­ nje interesov mimo interesov združenega dela, saj večkrat »ni časa za razpravo«, kar pogosto vodi tudi v prakticizem pri odločanju, Zato smo na tej osnovi oblikovali delovna telesa, ki naj pripravijo možne rešitve za preoblikovanje sedanje občine v družbenoekonomskem in družbenopolitičnem smislu tako, da bomo, poleg drugih, dosegali zlasti naslednja dva cilja: samoupravno odločanje delovnih ljudi in občanov o vseh pomembnih vprašanjih v občini in usklajeno reševanje nekaterih skupnih nalog, ki jih v tako velikem urbanem okolju, kot Maribor danes je, moramo reševati usklajeno. Na VII. kongresu ZKS smo se dogovorili za skladnejši razvoj Socialistične republike Slovenije. V Mariboru ocenjujemo, da smo dosegli pomembne rezul­ tate na tem področju, kar neposredno dokazujejo tudi podatki v kongresnih gradivih. Prepričani pa smo, da je na tem področju mogoče in nujno doseči še več. Prvi pogoj za to pa je dosledno prenašanje materialnih odločitev v temeljne organizacije združenega dela. Tu nas še čakajo pomembne naloge, saj se pretežen del akumulacije še vedno oblikuje in preliva zunaj združenega dela neposredno. Naj omenim emisijski denar, proračune družbenopolitičnih skupnosti, predvsem sredstva carin in izvoznih stimulacij ter sredstva bank in trgovine, zlasti trgovine na veliko in zunanje trgovine. Res je sicer, da je pri tem politika zveze komuni­ stov določena in to nedvoumno. Res pa je tudi, da se v izvajanju te politike zapletamo v celo vrsto preživelih in za samoupravljalce nerazumljivih odnosov. Za zvezo komunistov v Mariboru je to zelo pomembno vprašanje, ker imamo pretežno staro industrijo, nimamo velike trgovine, niti zunanje trgovine, pa tudi nismo mesto bančništva. Tako ima naše prizadevanje za realizacijo zakona o združenem delu tudi povsem materialno podlago. Zato podpiramo opredelitve v predlogu resolucije. Prizadevali si bomo to tudi realizirati ob povezovanju zdru­ ženega dela na dohodkovni osnovi z vsemi tistimi deli združenega dela v Slove­ niji in Jugoslaviji, kjer že sedaj obstojajo stične točke, poiskati pa bomo morali še vrsto novih. Naš položaj je zahteven in odgovoren. Objektivna velikost, razvitost in težave v razvoju porajajo večkrat lokalistične in partikularistične interese in težnje. Te so včasih tudi neposreden, čeprav neustrezen odpor centralističnim težnjam v republiki, kot tudi birokratizmu v federaciji. Tako se med seboj

247

nasprotne težnje običajno znajdejo na enakih idejnih pozicijah. Vsem tem odklo­ nom je tuja odločilna vloga delavcev v procesu družbene reprodukcije. Ali povedano bolj direktno: take težnje zavirajo samoupravni razvoj družbe. Zato je edino sprejemljiva pozicija ZK v Mariboru: odločen odpor proti takim odklonom v lastnem okolju, pa tudi v Sloveniji in Jugoslaviji. Odločno se moramo boriti za samoupravni položaj delavcev v združenem delu in občanov v krajevni skupnosti ter le-te vzpodbujati in usmerjati za usklajevanje programov na vseh ravneh. Pri tem pa moramo ravnati principielno in strpno, upoštevati realen položaj vsakega v dogovarjanju tudi tedaj, ko je za usklajevanje določenih vprašanj potreben daljši čas. Istočasno, ko se zavzemamo za skladnejši razvoj vseh območij socialistične republike Slovenije, pa smo v ZK Maribor opredelili tudi naš odnos in odgovornost za usklajen razvoj v okviru občine, podravskih občin in celotne severovzhodne Slovenije. Dejstvo je, da smo v preteklem razvoju tu precej storili, res pa je tudi, da lahko storimo še več. Pri tem je pomembno, da že obstojajo konkretni programi za izgradnjo zmogljivosti v gospodarstvu manj razvitih krajevnih skupnosti v občini in v občinah severov­ zhodne Slovenije. Prepričani smo, da bomo s tako politiko lahko bistveno pripomogli k usklajenemu razvoju socialistične republike Slovenije in Jugosla­ vije.

Oto Norčič Za resnično nagrajevanje po delu

Izkušnje zadnjih let na področju delitve dohodka kažejo nekatere tendence, ki bi jih kazalo podrobneje analizirati in na podlagi tega dopolniti samoupravne sporazume o delitvi dohodka. Del slabosti sedanje delitve, po naši grobi oceni, izvira iz dejstva, da sporazumi o delitvi dohodka ne upoštevajo v zadostni meri ali pa sploh ne upoštevajo pogojev pridobivanja dohodka. V mnogih okoljih je še vedno navzoča miselnost, da je celotni dohodek, ki ga posamezna organizacija združenega dela realizira na trgu, vselej rezultat dela in prizadevanj te organiza­ cije in tedaj načeloma prvotna in originalna oblika vrednosti, ki jo je v celoti ustvarilo delo v tej organizaciji. Taka miselnost spodbuja pretirane želje in daje spodbude za tako delitev, ki praviloma ni v soglasju z načelom delitve po rezultatih dela. Preprosta analiza pokaže, da blagovni producenti tudi v naših razmerah pridobivajo dohodek v pogojih, kjer prihajajo do izraza različni dejav­ niki, ki v tržnem mehanizmu vplivajo na velikost dohodka, ki ga blagovni proizvajalec realizira na trgu. Med temi dejavniki je gotovo na prvem mestu družbeno potrebno delo, toda poleg dela so še drugi faktorji, ki lahko znatno prispevajo k velikosti pridobljenega dohodka. Med temi so monopolizirani tržni položaji, administrativno zagotovljeni privilegiji, sistemske nedoslednosti, ki favorizirajo posamezne producente, boljši naravni pogoji in ne nazadnje tudi boljša opremljenost z družbenim kapitalom, ki ni rezultat akumulacije in varče­ vanja posamezne organizacije združenega dela. Če delovna organizacija pridobiva dohodek v pogojih, ko so navzoči ti nede­ lovni, stvarni faktorji pridobivanja dohodka, bi se moralo v razdelitvi to odraziti. Organizacija bi morala na podlagi meril, ki jih postavlja družba kot celota, iz tekočega dohodka izločiti tisti del, ki ni rezultat dela te organizacije, ga uporabiti na primer za razširjeno reprodukcijo ter se tako izogniti skušnjavi, da ta del dohodka razdeli kot osebne dohodke, ki v tem primeru nikakor niso več v soglasju z načelom delitve po delu. V tem primeru imamo nagrajevanje dela po vseh dejavnikih, ki v tržnem mehanizmu blagovnemu producentu odmerijo dohodek. Težavnost postopka, ugotavljanja natančnih deležev, ki jih zahtevajo ti stvarni faktorji produktivnosti, nas ne bi smela odvračati od pomembne naloge, da obstoječi sistem delitve dopolnimo in s tem približamo resničnemu nagrajeva­ nju po delu. Izločanje tega dela dohodka za potrebe razširjene reprodukcije bi v znatni meri odpravilo še drugo slabost sedanjega sistema delitve. Ta se kaže v tem, da je

248

akumulacija, ki se oblikuje po obstoječih sporazumih, premajhna, da bi zagotav­ ljala zadostno materialno podlago za financiranje investicij, ki so sestavina razvojnih načrtov. Od sedaj preostale veličine bi morala akumulacija postati vnaprej dogovorjena, predvidljiva veličina, ki bi morala predstavljati materialno podlago planskim ciljem. Sistem delitve bi moral to strateško kategorijo nadalj­ njega razvoja materialne podlage družbene reprodukcije sankcionirati, ne pa da jo pušča na obrobju slučajnega, kot ostanek, ki je praviloma premajhen za realizacijo investicijskih programov. Drugače povedano, sedanji sistem delitve je tak, da ne spodbuja varčevanja na ravni delovnih organizacij, zato so prihranki, ki se oblikujejo na tej ravni, premajhni za pokritje investicij. Prihaja do razkoraka med tokom prihrankov in tokom investicij, katerih usklajenost je sicer prvi pogoj za stabilno gospodarstvo. Vrzel, ki nastaja, se pokriva iz drugih izvorov, ki so pa vsi po vrsti manj kvalitetni, med njimi prevladujejo sredstva iz emisije. Tako ravnanje ima več posledic, med drugim to, da rojeva novo inflacijo in ohranja nestabilnost gospo­ darstva, obenem pa destimulira vse potencialne varčevalce. Po drugi strani pa financiranje investicij po tej poti pomeni grobo prerazdelitev dohodka med organizacijami združenega dela in s tem prisvajanje presežne vrednosti ene delovne organizacije na račun druge. To pa pomeni zanikanje delitve po rezulta­ tih dela. Nadaljnji razvoj sistema delitve bi zato moral odpraviti to slabost, zagotoviti oblikovanje akumulacije na neprimerno višji ravni in vgraditi varčeva­ nje v sistem kot pomembno vrednoto našega ravnanja. Komunisti bi se morali zato v prihodnje zavzemati za drugačno ureditev odnosov v razdelitvi, upošteva­ joč dejstvo, da nam lahko le zdrava akumulacija kot rezultat varčevanja organiza­ cij združenega dela in prebivalstva, ki bi se oblikovala v zadostnem obsegu, pozdravi kronično gibanje po inflacijski spirali, ki jo spodbuja financiranje investicij iz virov, ki pomenijo prisilno varčevanje.

Renčka Fras Položaj kmečke žene

Hitrejši napredek družbe in uspešno reševanje vprašanj gospodarskega in družbenega položaja kmetov in njegovih družinskih članov postavlja pred vso družbo naloge, ki zagotavljajo dosledno uresničevanje ustavnih pravic, da sle­ herni delovni človek, torej tudi kmet, odloča o pogojih dela in življenja ter razpolaga z rezultati svojega dela. Iz tega sledi, da je potrebno ustvarjati pogoje tudi za hitrejše uveljavljanje kmečke žene kot proizvajalke, samoupravljalke, družbenopolitične delavke, od krajevne skupnosti do samoupravnih organov kmetijskih organizacij, kjer je žena-kmetica-proizvajalka, povezana kot kooperantka. V občini Maribor je od vseh kmetij le ena tretjina čistih, kar pomeni, da približno na dveh tretjinah kmetij delajo žene po večini v kmetijski proizvodnji same. V okolju, v katerem žena-kmetica proizvaja, se njen ekonomski, politični in samoupravni položaj prepočasi spreminja. Še vedno je v vseh uradnih eviden­ cah, pa tudi zakonskih predpisih, tretirana samo kot gospodinja. Dejansko pa je na naših kmetijah najpomembnejši dejavnik proizvodnje. Zaradi tega bi se ji moral priznati položaj kmeta-proizvajalca. V okolici močnih industrijskih sre­ dišč, kot je to primer naše občine, je, kot sem že navedla, večina kmetijskih gospodarstev polkmečkih. Zaradi tega mora ob izvajanju zakona o kmetijskih zemljiščih kmečka žena-proizvajalka še posebej po administrativni poti uveljav­ ljati status kmeta. Pri tem mislim tiste kmečke proizvajalke, ki delajo na kmeti­ jah, ki so že desetletja v lasti določenih kmečkih družin. Naša kmetica-mati se ne more poslužiti varstvene ustanove za vzgojo svojih malih otrok. Pri nas v Mari­ boru imamo sicer organizirane potujoče otroške vrtce, katerih se naše kmečke matere z veseljem poslužujejo. Kljub izenačenju zdravstvenega zavarovanja kme­ tov z delavskim pa še vedno ostaja odprtih nekaj vprašanj, med katere spada tudi vprašanje nadomestila kmečki ženi, ki zaradi poroda in zdravstvenega stanja po

249

njem ne more oziroma ne bi smela delati. Tudi uvedeno pokojninsko in invalid­ sko zavarovanje kmetov-kooperantov še ni zajelo velikega števila kmetic, pred­ vsem zaradi nizke akumulativnosti kmetijske proizvodnje, ki ne zagotavlja takih dohodkov, da bi se lahko zavarovali vsi člani družine, ki delajo na kmetiji. V zadnjem času smo v kmetijstvu v občini Maribor dosegli precejšen napredek, s katerim pa se nikakor ne moremo in ne smemo zadovoljiti. V bodoče bi se moralo naše kmetijstvo razvijati enotno in enakomerno. Trenutno imamo samo osem odstotkov čistega kmečkega prebivalstva v naši občini. Kmetijska proizvodnja pa ni najbolj tržno usmerjena, kar je znak nerazvitosti s tem, da imamo, žal, že prek 1000 ha neobdelane zemlje in prav toliko slabo obdelane, ki pa je sposobna dajati tržne preseške. Pri izvajanju melioracij, s katerimi naj bi nadomestili zemljišča, porabljena za gradnje, krepko zaostajamo za zastavljenimi nalogami. Vse to nas mora opozoriti, da mora celotna naša družba posvetiti vso skrb razvoju našega kmetijstva. Z znatnimi vlaganji v naše kmetije moramo zaustaviti odhod mlade delovne sile iz kmetijstva. Kooperacijski odnosi se dobro razvijajo, saj na področju KZ Maribor v kooperacijskih oblikah dela več kot 1000 kmečkih gospodarstev. Kooperacijski odnosi so razširjeni tudi na večje površine obnovlje­ nih vinogradov v okviru vinogradniške skupnosti. Največ kooperacijskih stikov pa je prek živinoreje, v kar je bilo v zadnjih štirih letih vloženo okoli 3 milijarde starih dinarjev. Zaradi raztresenosti kmetij na celotnem slovenjegoriškem po­ dročju in zaradi neprimernega terena za strojno obdelavo zaenkrat ni večje zainteresiranosti za skupno obdelavo, pač pa imamo prek 10 strojnih skupnosti, ki uspešno delujejo. Skupna proizvodnja se uvaja v vinogradniških skupnostih, ki pa imajo zaradi raztresenosti kmetij Slovenskih goric in Kozjaka svoje poseb­ nosti. Ravninske predele si želi družbeni sektor, hribovita zemljišča pa ostajajo in niso interesantna. Zagotoviti bi morali enakomernejši razvoj. Perspektiva so seveda usmerjene kmetije, ki jih imamo že prek 350, in organizirana pomoč manj donosnim kmetijam. Posebno pereče je to tam, kjer so ostali doma stari ljudje, ki postajajo socialni problem v svojem okolju. Izhajam iz osnovne organizacije zveze komunistov na vasi, kjer se žene precej udejstvujejo v družbenopolitičnem življenju. Iz lastnih izkušenj lahko trdim, da je med kmečkimi ženami pripravljenost za javno delovanje, vendar objektivne okoliščine, o katerih sem preje govorila, otežujejo njihovo vključevanje. Tudi splošna razgledanost kmečkih žena je precejšnja, tako da so lahko v svojem javnem delovanju precej uspešne. Potrebno bi bilo sistematično vključevanje žensk že v krajevni skupnosti, kjer se bodo ob reševanju skupnih problemov najbolj zainteresirale. Sekcije za delo z ženami v okviru socialistične zveze na nivoju krajevne konference socialistične zveze in pri kmetijski zadrugi bomo morali aktivirati. Tudi ta pot bo dala rezultate. Seveda pa je razumljivo, da se bo aktivno udejstvovanje kmečkih, žensk v javnem družbenopolitičnem življenju razvijalo le toliko, kolikor bo kmetijstvo kot gospodarska veja napredovalo. Z reševanjem ekonomskih vprašanj kmetijstva in z izvajanjem socializacije vasi se bo prav gotovo hitreje spreminjala miselnost individualnega proizvajalca, kar bo pogoj za večje vključevanje v članstvo zveze komunistov tudi iz teh struktur našega prebivalstva.

Danijel Groznik Problematika pomorskega gospodarstva

V trenutku, ko je narodno gospodarstvo tako zainteresirano za ustvarjanje boljših pogojev, za pospeševanje mednarodne menjave in ustvarjanje večjih deviznih učinkov, so prav lastna trgovska mornarica, luke in ostale dejavnosti, vezane na pomorski promet, tiste propulzivne dejavnosti, ki to najhitreje omogo­ čajo. Pomorska dejavnost s trgovsko mornarico je za narodno gospodarstvo veli­ kega pomena tudi z ekonomskega in strateškega vidika. Zato je razumljivo, da pomorsko orientirana gospodarstva vlagajo ogromna sredstva za razvoj ome­ njene dejavnosti. Tudi gospodarstvo SRS je v obdobju med kongresoma vložilo

250

ogromne napore za razvoj lastne trgovske mornarice, luke in ostalih dejavnosti, ki omogočajo in pospešujejo mednarodno prekomorsko menjavo. Ugotoviti pa moramo, da kljub temu ti napori zaostajajo tako za potrebami lastnega gospodar­ stva kot za pospešeno modernizacijo in razvojem teh dejavnosti v pomorsko orientiranih državah. Tako je udeležba naše trgovske mornarice v svetovnem merilu padla od 0,71% v letu 1970 na vsega 0,58% v letu 1977, pri tem je stopnja rasti pri nas znašala letno 4,5%, dočim je svetovna stopnja rasti znašala 7,6%. V teh pogojih so razumljive težnje Splošne plovbe Piran, Luke Koper in pa sloven­ skega gospodarstva, kot uporabnika teh storitev, za čimhitrejšo usposobitev kapacitet za najmodernejše načine mednarodnega pomorskega transporta ter za tesnejšo povezavo vseh izvajalcev transportnih storitev z uporabniki v duhu zakona o združnem delu, saj je le tako mogoče zagotoviti osnovne pogoje za večjo usmerjanje blagovnih tokov in za racionalizacijo transporta nasploh. V času sprejemanja in izvajanja družbenega plana razvoja SR Slovenije je bila sprejeta vrsta dokumentov, ki predstavljajo temelj za nadaljnji razvoj prometnih panog v okviru celovitega družbenega razvoja. Sprejet je bil družbeni dogovor o prometni politiki Jugoslavije in stališča za usmerjanje razvoja in delitev dela med prometnimi dejavnostmi v SR Sloveniji. Ti dokumenti, ki so bili pred kratkim sprejeti, predstavljajo osnovo za nadaljnji razvoj in obnašanje. Glede na to, da je to na področju prometa prvi poizkus družbenega usmerjanja razvoja in obnaša­ nja, mora realizacija teh dokumentov dobiti tudi ustrezno politično podporo. Izhodišče zastavljene prometne politike je v razvoju tistih prometnih dejavnosti, ki z narodnega gospodarskega stališča predstavljajo najracionalnejše oblike tran­ sporta ter omogočajo ustvarjanje večjih deviznih efektov. V tem smislu ima poglavitno mesto nadaljnji razvoj tistih prometnih dejavnosti, ki posredno ali neposredno omogočajo večanje tranzitnega prometa in s tem deviznega priliva. To so zlasti dejavnosti, ki se skupno vključujejo v tranzitno transportno verigo in sicer od kopnega prevoznika, prek luke do ladjarja ali obratno. Ugotavljamo lahko, da današnji pogoji poslovanja teh dejavnosti še niso taki, da bi zagotavljali konkurenčno sposobnost naših tranzitnih smeri, kakor tudi delovanje posa­ meznih ozdov v primerjavi z ostalimi jugoslovanskimi izvozniki blaga in storitev. Nekonkurenčnost in premalo usklajen skupen nastop vseh udeležencev v tran­ zitnem prometu, ob sicer veliki recesiji v mednarodnem pomorskem prometu, že vpliva na preusmerjanje nekaterih tradicionalnih tranzitnih tokov na druge tranzitne poti. OZD Splošna plovba Piran, »2. Oktober« Izola, Luka Koper, Intereuropa Koper in ostale špediterske in agencijske dejavnosti, ki delujejo na področju luke Koper, ustvarjajo (brez železnice in cestnega transporta) v dejavnosti mednaro­ dnega transporta blaga okoli 115,0 milijonov dolarjev deviznega priliva letno, kar predstavlja okoli 13% blagovnega deviznega priliva slovenskega gospodarstva. Omenjene dejavnosti predstavljajo v celoti pozitivne devizne efekte, saj znaša neto devizni učinek prek 50% celotnega priliva. Ugotavljamo, da obstajajo še nadaljnje možnosti povečanja omenjenih deviznih efektov, vendar je zato po­ trebno zagotoviti pogoje, ki so predvideni v omenjenih družbenih dokumentih, in sicer: 1. Zagotoviti enakopraven tretman izvoza transportnih storitev z izenačeva­ njem izvoznih stimulacij s stimulacijami, veljavnimi za izvoz blaga visoke stopnje obdelave, oziroma za turizem. Povprečna stimulacija v transportnih storitvah znaša 7%, stimulacija v turi­ zmu 17%, izvoz finalnih proizvodov pa prek 20%. 2. Zagotoviti možnost nabave ladij in ostale specialne transportne opreme, potrebne za izvajanje sodobnih integralnih oblik transporta pod enakimi pogoji, kot veljajo na mednarodnem trgu. Piranski sporazum med jugoslovanskimi ladjedelnicami in ladjarji o gradnji ladij v domačih ladjedelnicah sicer gornje določa, vendar zaradi nerešenih problemov financiranja in pokrivanja razlik v ceni med domačimi in tujimi ladjedelnicami (te znašajo danes še prek 70%) še ni zaživel v praksi. 3. Zagotoviti usklajeno in skupno nastopanje vseh udeležencev v transportni verigi, zlasti na tranzitnem področju. V ta namen bi morali predvsem komunisti, zaposleni v teh dejavnostih, dajati

251

pobude za tesnejše dohodkovno povezovanje na osnovi ZZD med ozdi železni­ škega gospodarstva, špediterskimi organizacijami, luko, pomorskimi agencijami in ladjarstvom, da bi s skupnim nastopom uspeli zadržati sedanje in pridobiti nove tranzitne smeri prek naših luk. Prav tako bi bilo potrebno to sodelovanje na osnovi dohodkovnih odnosov razširiti tudi na domače uvozno-izvozne organiza­ cije, ko gre za opravljanje mednarodnega prometa za potrebe naše zunanje trgovine.

Beno Kotnik

Žgoči problemi hribovskega kmeta na Koroškem V svojem prispevku želim opozoriti na probleme hribovskega kmeta pri proizvodnji mleka in mesa v naši koroški pokrajini. S ponosom lahko trdim, da se je po II. seji konference ZKS kmetijstvo izredno razvilo, saj beležimo nenehen porast kmetijske proizvodnje, predvsem pa mleka in mesa. Indeks prikazuje porast mleka od 120-130, mesa pa od 108-115. Ta prikaz velja za področje koroške regije. Ta napredek je odraz spremenjenega odnosa družbe do kmeta in kmetijske proizvodnje, kot so: oblikovanje skladov za pospeševanje kmetijstva, kreditnohranilna služba, davčna politika občin, družbeni dogovori delovnih organizacij, ki omogočajo združevanje namenskih sredstev za razvoj kmetijstva. Žal pa se v zadnjem času ta sredstva vsak dan manjšajo, ker so delovne organizacije in občinski proračun v težjem finančnem položaju. S tem bo tudi prizadet nadaljnji razvoj zasebnega kmetijstva. Tudi z organiziranostjo ne moremo biti zadovoljni. Kljub pravno-formalni plati so seveda dani dovolj široki okviri za resnično poglobljeno samoupravo. Vse preveč je formalizma, kompliciranih postopkov in premalo javne informiranosti kmetov. Vse preveč se večajo administrativne službe, ki povečujejo stroške proizvodnje. Menim, da je organiziranje tako imenovanih zadružnih enot po terenu tista organizacijska oblika, ki bo približala zadružno organizacijo kmetu. S to organizacijo naj bi gospodaril kmet, v njej videl svoj napredek, videl samega sebe kot proizvajalca, ki bo razpolagal z ustvarjenimi prihodki. Menim, da smo, kar se dohodkovnih odnosov tiče, šele na začetku poti, saj se delitev ostanka dohodka opravlja večkrat brez neposrednih proizvajalcev. Vsi si v tem procesu zagotovijo svoj obstoj, s tem, kar ostane, šele lahko razpolaga kmet. Dolžnost nas vseh organiziranih kmetov, seveda ob politično-družbeni podpori je, da ta aktualni problem čim bolj pravilno rešimo. Kmetje se zavedamo, da je delna rešitev kmetijskih problemov možna v naših lastnih okoljih, s pristopi kot so: večja, cenejša in boljša kmetijska proizvodnja, ki sloni na združevanju zemlje, dela in sredstev. Menim, da smo na tem področju pri nas na Koroškem še premalo naredili, saj nam razmere, kot so hribovita pokrajina, tega v večji meri ne dopuščajo, pa tudi razgledanost proizvajalcev je še na precej nizki stopnji. Uspelo pa nam je združiti sredstva za kreditiranje kmetijske proizvodnje, saj je dovolj kreditov, žal pa so kratkoročni in je potrebna dokajšnja soudeležba. Težave ima naš kmet v tem, da ne dobi kredita za obnovo stanovanjskih objektov. Mislim, da je to slovenski problem in bi ga bilo treba sistemsko reševati. Za hitrejši razvoj našega hribovitega kmetijstva bi bilo treba urediti financira­ nje pospeševalne službe pa tudi šolanja neposrednih kmetijskih proizvajalcev ne bi smeli zanemariti. Trdim lahko, da bo strokovna razgledanost kmetov pripomogla k lažjemu dojemanju in pomembnosti skupnih naložb za doseganje večjih in cenejših donosov kmetijskih pridelkov. Omenil bi, da je pospeševalna služba še dokaj skromna in premalo zastopana s svojimi kadri, pa še tista peščica strokovnjakov zapušča svoja delovna mesta, ker v drugih panogah gospodarstva najde večji in boljši dohodek. Naj navedem primer: če bi to službo moral kmet sam v celoti plačevati, bi bilo potrebno za

252

enega pospeševalca milijon litrov mleka ali pa okrog 250 tisoč kilogramov klavne živine s 4% maržo, ki je namenjena pospeševalni službi. Če bo to breme službe moral nositi kmet sam, bo razvoj predvsem v naših hribovitih predelih počasnejši, marsikatera kmetija pa bo opustila kmetijsko proizvodnjo, njeni družinski člani se bodo zaposlili zunaj kmetijstva. Pospeševalci pa niso samo strokovni nosilci proizvodnje, ampak so tudi družbenopolitični delavci na podeželju, večkrat edini, ki so poleg gozdarjev organizatorji najrazličnejših skupnih akcij. Poleg dobre strokovne službe je potrebno začeti urejati komunalne objekte na podeželju, pospešiti razvoj kulture in druge društvene dejavnosti, ki naj bi zagotovile hribovitemu kmetu enak socialni in kulturni položaj. S tem bi se krepila zavest in razgledanost, pa tudi članstvo zveze komunistov iz vrst neposre­ dnih proizvajalcev - kmetov bi se povečalo. Zaradi težjih naravnih proizvodnih pogojev v hribovitem predelu, je proizvod­ nja klavne živine in mleka dražja kot v ravninskih predelih. Tega dejstva pa, razumljivo, tržišče ne more priznati. Zato je nujno, če je družba zainteresirana za mleko in meso tudi s teh predelov, da to zainteresiranost uveljavlja z določenimi olajšavami hribovskemu kmetu. Naj k temu dodam še širše interese družbe, kot so: naseljenost pokrajine, splošni ljudski odpor, državna meja in podobno. Če smo sposobni pridelovati dovolj hrane - kar mislim, da smo - pa nismo sposobni programirati te panoge. Zgodijo se primeri, da imamo v enem letu pomanjkanje mleka, v drugem pa se že v njem utapljamo. Isti primer je tudi pri proizvodnji mesa in drugih kmetijskih kultur. Menim, da je potrebno več umnega planiranja in odgovornosti na tem področju gospodarstva. Če postavljamo v naših (proizvodnih) razvojnih programih proizvodnjo hrane poleg energetike in surovin na prvo mesto, potem bi bilo potrebno, da je tudi v družbeno angažiranem delovanju omogočen tak organiziran položaj, kot smo ga uveljavili v drugih panogah gospodarstva v naši republiki. Opozoril bi še na dokaj neurejeno in nestabilno tržišče. Tu mislim na tržišče kmetijskih potrebščin in na tržišče živil. Ne samo, da ni reda v Sloveniji, ni ga tudi v našem jugoslovanskem prostoru. Pri tem mislim predvsem na koruzo, ki je za nas živinorejce življenjskega pomena. Vsem je tudi znano stanje na trgu s klavno živino. Pri urejevanju teh problemov kmetje nimamo dovolj vpliva. Na kraju bi rad poudaril, da smo kmetje pripravljeni in se sposobni vključiti v bitko za proizvodnjo hrane, saj smo to že večkrat dokazali. Želimo, da bo hrane dovolj za lastne potrebe, da bomo ustvarili še presežke ter s tem prispevali k boljši izravnavi zunanje plačilne bilance.

Franc Humar

Ne bomo zaostali

Položaj delavca in njegova funkcija v združenem delu zahtevata spremenjene odnose pri delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Izhajajoč iz izkušenj delovne organizacije Vozila Gorica, v kateri združuje svoje delo 1400 delavcev v petih temeljnih organizacijah združenega dela in delovni skupnosti skupnih služb, želim opozoriti na nekatere probleme, na katere smo naleteli v naših delovnih organizacijah. Delovna skupnost skupnih strokovnih služb je po številu delavcev zelo velika, saj v njej kljub pred nedavnim popravljenim decentralizacijam v nekaterih službah iz delovne skupnosti v temeljne organizacije združenega dela, združuje svoje delo še vedno eno tretjino vseh zaposlenih. Tako velika delovna skupnost kot je, ima prenekaterikrat negativen vpliv na uresničevanje ciljev temeljnih organizacij združenega dela ob delitvi dohodka in osebnih dohodkov ter tudi na druge odločitve. Sistem delitve osebnega dohodka, ki smo ga že pred desetimi leti uveljavili, so poleg analitične ocene tudi merjeni rezultati dela za delavce v proizvodnji v obliki normativov, za delavce v strokovnih službah pa na skupinskih kriterijih za doseganje različnih poslovnih ciljev po učinku. Sistem je bil napreden in je

253

opravil pomembno stimulacijo delavcev za boljše rezultate dela; tako so Vozila Gorica v tem obdobju dosegla nadpovprečno splošno rast, opravila tri integracije in ob tem premalo pazila na izpopolnjevanje delitvenih razmerij in meril. Ra­ zmere v delovni organizaciji smo ocenili kot nespodbudne za doseganje boljših rezultatov dela, ker je delitev težila k uravnilovki. Najslabša uravnilovka pa je v tem, da dobita delavca z zelo različnimi rezultati dela približno enake osebne dohodke. Takšna ugotovitev in praksa je pokazala potrebo po iskanju novih kriterijev, predvsem iz razloga, da spodbudi delavce za boljše gospodarjenje, večji dohodek, ob tem pa tudi za osebni dohodek po rezultatih vloženega dela. Pri načrtovanju novega sistema smo se spoprijeli najprej z reorganizacijo del in nalog in sistemom ovrednotenja. Precejšnji večini delavcev je to pomenilo tudi vse, kar naj bi napravili na področju delitve osebnih dohodkov. Sistem vrednote­ nja, za katerega smo se odločili, naj bi predvsem uredil vrednotenje po spreme­ njeni organizaciji delovne organizacije. Potrebna je drugačna delitev glede na temeljno organizacijo združenega dela in funkcije, ki so jih le-te začele opravljati. Več poudarka smo začeli dajati delu na merilih in merjenju ter ocenjevanju delovne uspešnosti delavca in skupine delavcev. Sistem kriterijev za merjenje in ocenjevanje delavčeve uspešnosti je povezan tudi pri delavcih zunaj neposredne proizvodnje s količino in kvaliteto opravljenega dela oziroma z rezultati. Tako prvič merimo in ocenjujemo delo delavcev v strokovnih službah tudi po količini in kvaliteti. To merjenje je povezano z izdelavo in izvrševanjem programov dela za vsakega delavca, s čimer je približno izenačen položaj delavca, ki ima že zdavnaj normativ svojega dela v količini in kvaliteti. V skupini delavcev, ki imajo vpliv na zaposlovanje, je merjenje osebne uspešnosti dopolnjeno s skupin­ skimi kriteriji poslovanja. Končno vpliva na osebni dohodek vsako četrtletje tudi čisti dohodek, ki regulira vrednost točke, ob zaključnem računu pa je z doseže­ nim čistim dohodkom popravljen tudi dokončni obračun osebnega dohodka. Komunisti Vozila Gorica si prizadevamo, da bi premagali odpor tistih, ki zaradi dosedanjih privilegijev ne sodelujejo pri izvajanju samoupravno dogovor­ jenega sistema delitve osebnih dohodkov oziroma iščejo različne stranpoti, da bi predvsem merjenje njihovega osebnega dela ne spravili iz dosedanjega privilegi­ ranega položaja. Odpori so največji prav v nekaterih strokovnih službah, ker posamezniki skušajo vplivati na razpoloženje, češ kako je mogoče v tem času pretiti celo z morebitnim znižanjem osebnih dohodkov. Seveda, če so rezultati dela tukaj slabi, potem je razumljivo, da so lahko tudi osebni dohodki nižji kot sedanji. Prav ti se borijo in upirajo tudi že proti postavljenim razmerjem, da bi vrednotenje del in nalog predstavljalo pretežni del osebnih dohodkov, tako da dejansko doseganje delovnih rezultatov ne bi imelo pomembnejšega vpliva na skupen obračun osebnega dohodka. Komunisti v delovni organizaciji smo te odpore že ugotovili, se z njimi soočili in delavcem obrazložili, da se za takim odnosom skrivajo želje po dosedanjih privilegijih, ne pa resnična volja, da bi zgradili delitev osebnih dohodkov po delu in rezultatih dela. Odpori vodij dela so proti programom dela za posameznike, ker načrtovanje dela in ciljev za sodelavce pomeni dodatni napor, čeprav bi morali tudi do sedaj delo razdeliti, ga načrtovati in nadzirati njegovo izvajanje. Nedvomno bo v našem primeru, kot drugod, pomembna naloga članov zveze komunistov, da razčiščujemo in odpravljamo konflikte pri vseh, ki se nočejo podrediti dogovorjenemu načinu delitve sredstev za osebne dohodke in z nesodelovanjem kakorkoli ovirajo izvajanje ustavnih načel. V osnovnih organizacijah zveze komunistov smo pri razpravah opozorili, da se v predlogu resolucije prepogosto pojavljajo besede »zavzemali se bomo, prizadevali, skrbeli«. Zveza komunistov mora pripraviti slehernega člana, da se angažira in s polno odgovornostjo izvršuje zaupane naloge do največje popolnosti. Zato naj bi dopol­ nili te besede z besedami: moramo izvrševati, smo odgovorni za uresničenje takih ciljev, ta naloga nas zavezuje. Resolucija, katero smo obravnavali komunisti skupaj z drugimi delavci in občani, je dobila široko podporo že pred zasedanjem kongresa, med samo razpravo na kongresu pa jo bodo vsebinsko še dopolnili in konkretizirali. Prepričani smo, da ob uresničevanju sprejetih dokumentov v celoti tudi rezultati in cilji ne bodo izostali.

254

Vinko Kastelic Urejena samoupravna zakonodaja je temelj

Želim navesti nekaj kvantitativnih podatkov o prizadevanjih v drugi polovici lanskega leta pri uresničevanju zakona o združenem delu. Nedvomno je bila politična akcija tista, ki je stalno spodbujala dejavnost delavcev v združenem delu pri uresničevanju ekonomskih osnov zakona. Ugotoviti moramo, da je bilo vendarle delo kljub velikim naporom dokaj kampanjsko. Zato bi rad ob nekaj podatkih to prikazal. Pravobranilci organizirano spremljamo približno 700 temeljnih organizacij združenega dela, ki se združujejo v 90 delovnih organizacij in v katerih je zaposlenih večina delavcev v industriji. Velike razlike so med lanskim oktobrom in letošnjim marcem, zato naj navedem nekaj podatkov. Recimo oktobra je bilo sprejetih samoupravnih sporazumov o skupnih osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov le v 5,8 odstotka organizacij, medtem ko so jih sedaj marca sprejeli že v 78 odstotkih organizacij. Značilen je tudi podatek, da samoupravnih sporazumov o razporejanju dohodka oktobra praktično še niso imeli, sedaj pa jih ima že 66 odstotkov organizacij. Pomembno pa je opozoriti na dejstvo, da ima le 50 odstotkov delovnih organizacij samoupravne sporazume o temeljih plana, medtem ko imajo takšne dokumente v temeljnih organizacijah združenega dela le v 26 odstotkih. Ker ti planski dokumenti niso pripravljeni in sprejeti, je seveda vprašljivo uresničevanje družbenoekonomskih odnosov v posameznih organiza­ cijah, zlasti zato, ker se na plan, planske proporce, planirano združevanje sklicu­ jejo v drugih samoupravnih sporazumih delovne organizacije in temeljne organi­ zacije združenega dela, s katerimi urejajo posamezne segmente dohodkovnih odnosov. Pri tem pa je seveda potrebno povedati, da je bil zakon o družbenem planiranju sprejet že februarja 1976. Na to pomanjkljivost opozarjam še pred­ vsem zaradi tega, ker tako nimamo tistih temeljnih osnov, da bi že sprejeli druge splošne akte ozdov in jih lahko dejansko uresničevali. Naslednje dejstvo je pomembno, ker gre po mojem mnenju tudi za subjek­ tivne odpore: gre za pripravljanje in sprejemanje samoupravnih sporazumov o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih med delavci temeljnih organizacij in delovnimi skupnostmi za opravljanje skupnih del. Te samo­ upravne sporazume, na temelju katerih bi delovne skupnosti oblikovale celotni prihodek in dohodek in urejale druga razmerja z delavci v tozdih, ima le 30 odst, delovnih organizacij. Torej, imamo stare oblike financiranja še v 70 odst, organi­ zacij, pa seveda tudi vsi že sprejeti sporazumi niso vedno v skladu z zakonom o združenem delu. Moram pa reči, da tu že presegamo stanje, ki je bilo, saj imamo že določeno število samoupravnih sporazumov, kjer so delavci v praksi pokazali, da se lahko na določbah zakona inventivno, z inventivnim delom in seveda z idejnopolitičnim usposabljanjem ter ustrezno odgovornostjo realizirajo dohod­ kovni odnosi tudi na tem področju. Skratka, dejstvo je, da so velikim prizadeva­ njem v preteklih mesecih lanskega leta botrovali tudi zakonski roki. Prav pri sporazumih in pravilnikih o osnovah in merilih za prisvajanje osebnih dohodkov se je pokazalo, da je bilo delo opravljeno marsikje pod vplivom kupljenih modelov, da je bila vsa pozornost posvečena predvsem prevrednotenju živega dela novim relativnim razmerjem, razširilo se je ocenjevanje osebnih in moralnih lastnosti delavcev namesto ugotavljanja delovnih rezultatov, kar smo slišali prav od prejšnjega diskutanta in tako se seveda zakonsko določene osnove niso razvile. Tako se nam je v mnogih primerih zgodilo, da je na tak star način izračunana masa osebnih dohodkov postala fiksna in da je dohodek oz. čisti dohodek ostal le ostanek. Premalo je bilo tudi v nekaterih okoljih, mislim na teritorialno usklajevanje, usklajenega sodelovanja in pristopa pri izgrajevanju in ocenjevanju dohodkovnih možnosti in utrjevanju delitve čistega dohodka, kar je povzročilo neusklajeno obnašanje med sosednjimi kolektivi in seveda tudi pro­ bleme. Praksa je pokazala, da je edino pravilna pot tista, kjer so v nastajanju samou­ pravnih rešitev neposredno in v vseh fazah vključeni delavci. Kjer tega ni bilo, nastajajo problemi, nemajhni, če pa prej ne pa takrat, ko pride plačilna kuverta.

255

Povsod tam, kjer so kontinuirano in z delavci pripravljali samoupravne splošne akte, kjer jih razumejo kot dogovor delavcev in pravila ravnanja, tam je tudi spoštovanje in dosledno izvajanje teh aktov. Ob tem se delavci čutijo enakopravne in odgovorne, kar kažejo tudi gospodarski rezultati. Pravobranilci ugotavljamo, da prav ob pobudah, ki jih v zadnjem času poši­ ljamo delavskim svetom in o katerih se na delavskih svetih pogovarjamo, da so te pobude sprejete. Moram pa povedati, da se srečujemo z določenimi odpori pri posameznikih, ki so seveda pripravili te akte, na katere sedaj dajemo pripombe. Mislim, da moramo biti komunisti še posebno pozorni prav v tistih okoljih, kjer menijo, da samoupravni splošni akti, da samoupravna zakonitost niti ni toliko važna, da so važni samo neposredni gospodarski rezultati za vsako ceno. Taka tendenca je izredno nevarna prav zaradi tega, ker se s tem vzbuja gospodar­ ska in socialna negotovost delavcev in ker seveda brez urejene samoupravne zakonodaje ni možno neposredno in delegatsko upravljanje delavcev. Kajti brez dogovorjenih, brez trdnih pravil ravnanja, ni kvalitetnega samoupravljanja, ni množičnega samoupravljanja. Zato sem opozoril s temi kvantitativnimi podatki predvsem na to občutljivo točko kot so plani, kot je združevanje sredstev, kot so odnosi med delavci temeljnih organizacij in delavci skupnih služb. Menim, da je to dokaz, da je dan pravilen poudarek na bistvene točke, ki so opredeljene tudi v predlogu kongre­ sne resolucije, predvsem v točkah 1., 2. in 3.

Jože Zaletel

Skupen izdelek - skupni prihodek Cilje za izpopolnitev organiziranosti združenega dela smo delavci v IskriElektromehaniki Kranj, ki je ena izmed delovnih organizacij SOZD Iskra, posta­ vili že pred leti. Vodilo so nam bili že tako imenovani delavski amandmaji in ustavne določbe, pa tudi lastno spoznanje, da se prepočasi uveljavlja ekonomsko-dohodkovna plat združenega delavca v temeljni organizaciji in da njegova družbena moč, ki se izraža v moči upravljanja z dohodkom, še ni dobila mesta, ki ji objektivno pripada v našem socialističnem družbenoekonomskem sistemu. Sprejem zakona o združenem delu nas torej ni našel nepripravljene, temveč že sredi hotenj in iskanj rešitev, kako vsebino zakona prenesti v naše delavnice, v naše odnose in našo miselnost. Spremljalo in spremlja nas zavestno spoznanje, da k boljši poslovni uspešnosti lahko v največji meri pripomore zainteresiranost in prizadevanje slehernega člana naše velike Iskrine družine. Zato je nujno potrebno razviti takšne pogoje in odnose, da se bo naša naravnanost k boljšemu gospodarjenju lahko optimalno uresničevala ob ustvarjanju možnosti odločanja vseh nas delavcev. Iz obsežne problematike uveljavljanja zakona o združenem delu bi se omejil samo na en izsek, to je razporejanje skupnega prihodka, in še to predvsem z vidika izgrajevanja in dograjevanja izvedbeno-operativnega, metodološkega si­ stema. Ta bo z vrednostnimi kazalci stvarno - po vloženem delu - opredeljeval naš posamični in kolektivni prispevek k povečanju družbenega dohodka. Prav v smislu izgrajevanja izvedbenega sistema menim, da spada Iskra Elektromeha­ nika med zahtevnejše primere v našem združenem delu. Trenutno je v našo delovno organizacijo združenih 20 temeljnih organizacij in delovna skupnost skupnih služb. V ustanavljanju imamo še tri nove temeljne organizacije, od tega dve blagovnoprometni. Delavci smo si dosledno izobliko­ vali delitev dela v okviru delovne organizacije, hkrati pa se še bolj organsko povezali v celoto tako glede programov, tehnologije, tržišča, sredstev in podobno. Povezovanje delov v celoto in njihovo usklajeno delovanje k skupno, samou­ pravno sprejetemu cilju pa se opravlja prek številnih medsebojnih odnosov. Ob tem bi rad povedal, da smo v Iskri Elektromehaniki odpravili pomisleke, da pomeni razdelitev sredstev družbene reprodukcije na temeljne organizacije dro­ bitev in s tem hromitev njihove ekonomske uspešnosti. Torej dejstvo o družbeni

256

naravi v združenem delu ustvarjenega dohodka je postalo naše lastno prepriča­ nje. Skoraj vse naše temeljne organizacije so v tehnološkem pogledu izredno tesno povezane v tem smislu, da gre za fazno proizvodnjo, oziroma proizvodnjo proizvodov, ki se vgrajujejo v enoten proizvod. Še posebej velja to za temeljne organizacije s področja telekomunikacij. V vrednostni enoti proizvodnje delovne organizacije je vgrajeno povprečno 30 odstotkov vrednosti, ki jo je v tehnolo­ škem smislu finalist prejel od temeljnih organizacij predhodne tehnološke obde­ lave. V vsebinskem in metodološkem smislu pa ta podatek znaša nad 50 odst, za telekomunikacijske temeljne organizacije. Ob tem dejstvu kaže omeniti še to, da bodo stroški neposrednega izdelavnega materiala, nabavljenega zunaj delovne organizacije, v vrednostni enoti proizvodnje delovne organizacije udeleženi pod 30 odst. To kaže, da gre v fazni proizvodnji v dokajšnji meri za pretok v delovni organizaciji opredmetenega dela, ki se opredmetuje v približno 60.000 tehnolo­ ških operacijah. K tako razmeroma obsežnemu pretoku v delovni organizaciji opredmetenega dela je v precejšnji meri seveda pripomoglo tudi dejstvo, da smo zaradi racionalnosti organizirali nekatere skupne proizvodne obdelave, ki so celo glavna dejavnost nekaterih temeljnih organizacij. Dodatno kaže še omeniti, da tok v delovni organizaciji opredmetenega dela, seveda vključno z zunaj delovne organizacije nabavljenimi predmeti dela, ni samo zaporeden. To pomeni, da nek proizvod ali storitev kot sestavni del tega toka ne teče samo enkrat skozi posa­ mezno temeljno organizacijo, temveč se lahko v višji stopnji obdelave ali vgrad­ nje vrne v to temeljno organizacijo (povratno proizvodni proces). Tehnologija proizvodnje skupnega proizvoda - torej proizvoda delovne organizacije - je namreč objektivno taka, da se teh povratno proizvodnih procesov ni mogoče vedno izogniti, čeprav organiziramo temeljne organizacije kot delovne celote dela proizvodnega poteka. Rezultat poslovnega procesa je znan. To je proizvod skupnega dela, vre­ dnostno izražen z družbeno priznano ceno. Po temeljnih organizacijah udeležen­ kah vrednostno opredeliti neposredne in posredne vložke na enoto proizvoda oziroma določiti udeležbo posamezne temeljne organizacije v skupnem prihodku tega proizvoda je sicer metodološko izvedbena naloga, ki pa mora zadostiti bistveni zahtevi - da je prihodek razdeljen skladno z družbeno potrebnim norma­ tivnim vložkom dela. Zato je opredelitev ekonomskega instrumentarija in nje­ gova pravilna uporaba eden izmed temeljnih pogojev, da bi dosegli vsebinski cilj. Vsebinsko pomembno in stimulativno je, da pri razporejanju skupnega pri­ hodka upoštevamo samo normativne vložke v proizvodnjo in promet skupnega proizvoda. S tem posredno vplivamo na smotrno porabo potrebnih dejavnikov proizvodnje. Dejstvo pa je, da ni mogoče v enaki meri objektivizirati vseh dejavnikov oziroma vložkov v proizvodnjo. Razporejanje rezultatov skupnega dela zahteva, da imamo za vse temeljne organizacije udeleženke določene normative po vseh potrebnih kategorijah; in to od normativov za neposredno porabljen material, normativov potrebnega vložka dela do normativov za potrebna obratna sredstva. Skratka, gre za čimbolj objek­ tivno določanje vsaj petih, šestih temeljnih normativov. Ker skupni prihodek ustvarjamo s prodajo proizvodov in storitev v sodelova­ nju med našimi proizvodnimi in blagovno prometnimi temeljnimi organizaci­ jami, je v pridobivanje le tega vključena celotna proizvodnja, torej ne samo tehnološko povezana, zato moramo zagotavljati opisane normative za nad 40.000 aktivnih sestavnih delov in sestavov. Normativi morajo biti vzpostavljeni po celotni proizvodni strukturi za vsako temeljno organizacijo udeleženko. Realizirani skupni prihodek za enoto proizvoda razporedimo tako, da vsaki temeljni organizaciji udeleženki priznamo normativne materialne in normativne amortizacijske stroške za enoto proizvoda in pripadajoči delež razlike med skup­ nim prihodkom in navedenima normativnima stroškoma. Ta razlika je novo ustvarjena vrednost in vsaka udeleženka dobi tolikšen delež novo ustvarjene vrednosti, v kakršnih razmerjih je prispevala k rezultatu skupnega dela - in to na osnovi vložka potrebnega živega dela in povračila ter nadomestila za uporabljena sredstva družbene reprodukcije. 17 VIII. kongres

257

Moj osnovni namen ni bil, da bi podajal metodologijo in problematiko opera­ tivnega razporejanja skupnega prihodka. Vendar menim, da sem moral vsaj bežno predstaviti to vprašanje, ki je bolj ali manj značilno za vso predelovalno industrijo pač glede na to, kolikšni so njeni obsegi in kolikšna je tehnološka prepletenost znotraj teh obsegov. Opis razporejanja skupnega prihodka sem v osnovi načel predvsem iz nagiba, da prikažem, kakšne so lahko oziroma so dejanske metodološke in operativne razsežnosti te problematike. Vendar pa moram poudariti, da je ta problematika kljub svoji razsežnosti popolnoma ob­ vladljiva in so s tem naloge, ki v resoluciji opisujejo družbenoekonomsko preob­ razbo združenega dela, v celoti izvedljive, seveda ob aktivnem in odgovornem delu vseh komunistov. Osnovno vodilo in namen pri reševanju tudi teh proble­ mov pa mora biti spoznanje, da je celovitost neodtujljive pravice združenega delavca, da razpolaga z dohodkom, neločljivo povezana tudi z zahtevo, da mora biti njegov prispevek k družbenemu dohodku stvarno, delovno ovrednoten.

Ksenija Khalil Pospešen razvoj dolenjske regije

V svoji razpravi želim spregovoriti o nekaterih problemih, predvsem gospo­ darskih, manj razvitih občin dolenjske regije, kamor sodita občini Črnomelj in Trebnje. Kakor lahko za celotno jugoslovansko in slovensko gospodarstvo ugotovimo velik napredek, lahko prav tako rečemo za naše območje, da je v zadnjih letih precej napredovalo, kar nam nesporno dokazujejo kazalci ekonomske rasti in razvoja. Na tako uspešna gibanja so prav gotovo v veliki meri vplivali zakon in družbeni dogovor o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja in stalna aktivnost vseh subjektivnih sil. Največje premike lahko ugotovimo na področju zaposlovanja, saj znašajo poprečni indeksi rasti za obdobje 1970-1977 v občini Črnomelj 106,1, v občini Trebnje 108,8 in v Sloveniji 104,1. Novo zaposleni delavci so prihajali predvsem iz kmetijstva, kjer kljub temu ostaja še latentna nezaposle­ nost. Znižal se je delež kmečkega prebivalstva v skupnem prebivalstvu, saj to ni bistveno naraščalo. Zaposlenih žensk je okrog 45% v skupnem številu zaposle­ nih, kar izvira iz same strukturiranosti gospodarstva. K povečanju števila zapo­ slenih je najbolj pripomoglo ustanavljanje novih obratov, obenem pa tudi zapo­ slovanje v obstoječih ozdih. Dnevni migracijski tokovi so zlasti v občini Črnomelj šibkejši kot v nekaterih drugih občinah, na kar v pretežni meri vplivata slaba cestna in prometna povezava, posebno obkolpskih krajev in večjih središč, ter sam geografski položaj občine. Iz občine Trebnje se jih veliko vozi na delo drugam, kar ravno tako predstavlja določen delovni potencial. Hitreje od republi­ škega poprečja je naraščal tudi družbeni proizvod na prebivalca, medtem ko za osebne dohodke lahko rečemo, da precej zaostajajo za republiškim poprečjem in imajo zadnja leta tendenco oddaljevanja namesto približevanja, če jih gledamo po absolutnih zneskih. Davčne in kreditne olajšave so omogočile ozdom, da so razširjali in modernizi­ rali svoje dejavnosti, ozdi iz razvitejših občin so ustanavljali obrate, ki imajo danes že v glavnem status tozdov. V zadnjih letih se srečujemo z zmanjšano investicijsko dejavnostjo, ki je posledica zmanjšane reprodukcijske sposobnosti gospodarstva sploh. Pozna se vpliv ukinitve beneficiranih obrestnih mer. Pri­ pravljenost ozdov iz razvitejših občin za investiranje na tem območju sicer deklarativno obstaja, za konkretno uresničitev tega pa je dejansko potrebnih veliko naporov. Omeniti moramo, da se trudimo za čimvečjo povezanost gospo­ darstva z drugimi občinami ter za vsestransko dohodkovno povezanost. Vse­ stranska povezanost se kaže v velikem številu tozdov in drugih asociacij združe­ nega dela, ustanovitvi enotne temeljne banke za dolenjsko regijo, kar pa so seveda šele začetni koraki, saj bo treba vložiti še mnogo truda, da bodo taki odnosi tudi v polni meri zaživeli. Da bi dohiteli razvitejše občine, smo planirali večjo stopnjo rasti družbenega proizvoda, zaposlovanja, investiranja, kakor je predvideno za Slovenijo. Zave­

damo se, da ne moremo graditi razvoja zgolj na vlaganjih od zunaj, ampak da moramo napeti vse sile in poiskati lastne notranje rezerve ter izboljšati produk­ tivnost in ekonomičnost gospodarjenja. Veliko pozornost posvečamo planiranju. Zavest o potrebi samoupravnega planiranja je prodrla, kar se kaže v vedno večjih zahtevah po celovitem in usklajenem planiranju, v organiziranju planskih služb, do nedavnega skoraj popolnoma zanemarjenih, dasiravno se tudi tu srečujemo s precejšnjimi teža­ vami, ki se kažejo zlasti v pomanjkljivem socialnem in prostorskem delu planov, pomanjkljivem usklajevanju na vseh ravneh, pomanjkanju usposobljenega ka­ dra za planiranje. Največ vzrokov za relativno počasnejši razvoj vidimo v sami strukturi gospo­ darstva, ker gre predvsem za manj akumulativne panoge, delovno intenzivnejše; v strukturi zaposlenih prevladujejo priučeni in nekvalificirani delavci. Doslej smo imeli tudi premalo organiziranega vpliva na izbiro proizvodnih programov. Zato si zelo prizadevamo, da se izboljša struktura gospodarstva, pri čemer pa lahko ugotovimo, da tehnološko razvitejša industrija raje ostaja v razvitejših okoljih. Poudariti moramo, da je v razmerah, ko se še srečujemo s problemom nezaposlenosti, otvoritev kakršnekoli nove proizvodne zmogljivosti velikega pomena. V občini Črnomelj je, na primer, stekla priprava nekaterih projektov za nove investicije, ki bodo znatno pripomogle k hitrejšemu razvoju, rezultati pa bodo vidni šele po letu 1980. Ob zmanjšani investicijski dejavnosti se čestokrat srečujemo tudi s počasnostjo priprav razvojnih programov in težavami pri uskla­ jevanju planov. V občini Črnomelj ne moremo pričeti z gradnjo nove tovarne Industrije motornih vozil tozd Črnomelj, ker še niso usklajene potrebe po lesu kot osnovni surovini, čeprav delajo delavci v tej tovarni v zelo slabih pogojih ter dejstvu, da je kljub olajšavam lastna udeležba za najemanje kreditov čestokrat visoka in je ozdi ne morejo zagotoviti. Ozdi so precej obremenjeni z odplačilom že odobrenih kreditov. V obeh občinah se srečujemo z dejstvom, da sta tudi občini znotraj neenakomerno razviti. Gre za obkolpske kraje v občini Črnomelj, Suha krajina in Trebelno v občini Trebnje, kar moramo prav tako upoštevati. V ta namen smo nedavno sprejeli poseben družbeni dogovor o ukrepih za pospeševa­ nje skladnejšega razvoja občine. Naglo izseljevanje prebivalstva iz vasi ob Kolpi v občini Črnomelj je nekoliko zaustavila izgradnja tekstilnih obratov, ki zaposlu­ jejo skoraj izključno ženske, odprto pa je vprašanje večjega zaposlovanja moških. Le uravnotežena zaposlitev po spolu bi pripomogla k hitrejšemu razvoju teh krajev, oziroma sploh k oživitvi, saj so nekatere vasi skoraj popolnoma zapu­ ščene, v mnogih pa so ostali doma le starejši občani. Izgradnja novih proizvodnih zmogljivosti je tudi v občini Trebnje zaustavila odseljevanje, vendar je v obeh občinah problem odseljevanja še navzoč. Ugodne premike beležimo prav tako na področju kmetijstva. Povečali in izboljšali so se kooperativni odnosi med kmeti in zadrugo, povečalo se je zlasti pridobivanje tistih pridelkov, ki jih predeluje domača živilska industrija, s čimer se pri nas vključujemo v splošna prizadevanja po večjem pridelovanju hrane doma. Krediti in kreditne olajšave so ugodno vplivali na opremljanje kmetij s stroji in preusmerjanje kmetij. Več dela pa bomo morali vložiti v razvoj dohodkovnih odnosov med proizvajalci in trgovino in predelovalno industrijo ter sploh izbolj­ šati razmere v kmetijstvu, kar bo ugodno vplivalo na zaustavljanje odseljevanja. Na hitrejši razvoj odločilno vpliva tudi izgradnja infrastrukturnih objektov, kjer je bilo precej narejenega. Pridobili smo mnoge kilometre asfalta, izboljšali elektrifikacijo, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, kjer je prišla še posebno do izraza velika vzajemnost in solidarnost vseh delovnih ljudi in občanov. Poleg solidarnostne pomoči iz razvitejših občin so naši delovni ljudje in občani prispe­ vali k izgradnji mnogo prostovoljnih delovnih ur, kar se ne dogaja samo na vasi, ampak tudi v mestu. Z veliko večino se odločamo za samoprispevke, velik je bil na primer odziv na razpis posojila za ceste. Sedaj poteka v krajevnih skupnostih v občini Črnomelj akcija, da odstopijo občani svoje obveznice za posojilo v korist modernizacije cest, kjer živijo in delajo, kar je nov dokaz aktiviranja lastnih sil za boljši družbeni standard. Kljub povečanim vlaganjem v te objekte je namreč stopnja opremljenosti še vedno nezadovoljiva. Mnogo sredstev bo potrebno 17*

259

vložiti zlasti v elektrifikacijo, saj ima marsikatero gospodinjstvo na vasi komajda luč, uporaba raznih gospodinjskih in drugih aparatov pa je skoraj nemogoča. Hitrejša modernizacija cest, elektrifikacija in gradnja vodovodnega omrežja in drugo bo ustvarila pogoje za razširjanje gospodarstva na tem območju in s tem odločilno vplivala na povečanje življenjskega standarda. Hitrejši gospodarski razvoj narekuje pospešena vlaganja v izobraževanje, otroško varstvo, naraščajo zahteve po večjem in boljšem zadovoljevanju stano­ vanjskih in kulturnih potreb. Te potrebe pa je dostikrat težko uskladiti z dejan­ skimi možnostmi lastnega gospodarstva, zato bo tudi vnaprej potrebno solidar­ nostno združevanje sredstev. Zavedamo se, da terja tehnični in tehnološki razvoj strokovno oziroma vsestransko usposobljene kadre, zato posvečamo kadrovski politiki veliko pozornost. Zelo velikega pomena je zato razvoj šolstva in vlaganje v izobraževanje. Število učencev in študentov narašča, večina jih prejema ka­ drovske štipendije. V zvezi s kadrovskimi problemi se nam postavlja v ospredje tudi reševanje stanovanjskih težav, saj povzroča prav pomanjkanje stanovanj večjo fluktuacijo kadra, zlasti z višjo stopnjo izobrazbe. Družbeni dogovor o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja zavezuje zvezo stanovanjskih skupnosti za sklenitev posebnega sporazuma, za solidarnostno združevanje sred­ stev za kadre. Ker do sklenitve in delovanja tega sporazuma še ni prišlo, je nujno, da se to čim prej zgodi. Več naporov pa moramo vložiti tudi v hitrejše oblikovanje novih samoupravnih odnosov na področju stanovanjske graditve in v hitrejše reševanje zemljiških in urbanističnih problemov ter problemov komunalnega opremljanja zemljišč za stanovanjsko gradnjo, kar vse bo vodilo k večji gradnji stanovanj. Če poskušamo strniti vse povedano v eno misel, bomo rekli, da sta manj razviti občini v dolenjski regiji hitreje napredovali kot Slovenija v povprečju, dasiravno ne tako hitro, da bi to poprečje dohiteli, ter da so ukrepi za pospeševa­ nje skladnejšega razvoja obrodili sadove. Kljub temu pa moramo s temi prizade­ vanji nadaljevati in vztrajati na začrtani poti, kajti razlike so še vedno znatne. Naše osnovne naloge zato sestoje iz naslednjih prizadevanj: - zagotavljanje pospešene rasti materialne osnove razvoja teh občin. V ta namen moramo predvsem zagotoviti uresničitev predvidenih investicij, zlasti tistih, ki so še posebno pomembne za dvig produktivnosti - večja skrb za smotrnejše in stabilnejše izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti obstoječih oz­ dov; - utrjevati in razvijati nove družbenoekonomske odnose, zlasti dohodkovne; - zagotoviti popolno izvajanje sprejetih samoupravnih sporazumov in dogo­ vorov, ki so temelj razvojnim in investicijskim programom; - še nadalje razvijati sistem solidarnosti in vzajemnosti. Prizadevanja za skladnejši regionalni razvoj pomenijo zato obenem prizadeva­ nja za enakopravnost odnosov med ljudmi, toda na višji ravni proizvajalnih sil, kar je ena od pomembnih sestavin socialističnega samoupravnega humanizma.

Marjan Jelen Od zavarovanca do upravijalca

V razpravi želim opozoriti na nekaj značilnosti v zvezi s samoupravno preob­ razbo zavarovalstva. Na tem področju smo po VII. kongresu ZKS dosegli pomembne rezultate, ki so trdna podlaga za izgrajevanje takega sistema zavarovalstva, v katerem se bo delavec resnično uveljavil kot neposredni upravljavec teh sredstev. S konstitui­ ranjem enotne zavarovalne skupnosti na nivoju republike, s preoblikovanjem območnih zavarovalnic, oblikovanjem rizičnih in temeljnih rizičnih skupnosti smo presegli stanje o ločenem upravljanju z zavarovalnimi sredstvi temeljnih organizacij združenega dela. Dosežena je že večja racionalnost pri gospodarjenju s temi sredstvi in kar je najvažnejše, delavec je začel upravljati tudi s tem delom svojega dohodka. Pri sedanjih prizadevanjih, kot tudi pri spremljanju in dograjevanju postavljene samoupravne organiziranosti, moramo izhajati iz tega, da je zavarovalna tehnolo-

260

gija le sredstvo za uresničevanje interesa delavcev v temeljni organizaciji združe­ nega dela, da je izhodišče vsem dohodkovna soodvisnost zavarovancev v procesu načrtovanja, ustvarjanja in odločanja, pri čemer naj bi bila osnova vsem tem odnosom prav občina. Razumljivo je, da v tem trenutku ni mogoče izoblikovati popolnega in družbeno najbolj primernega načina organiziranja zavarovalstva. Vzrokov za to je več, od tega, da je razvoj družbenoekonomskih odnosov v zavarovalstvu zaostajal, do vpliva države in velikega centralizma na tem po­ dročju, zato je nemogoče zamujeno naenkrat nadoknaditi. V tem trenutku pa je najpomembnejši vzrok sedanja neizoblikovanost dohod­ kovnih odnosov. Vse to nam prepričljivo pove, da je tako idejna kot akcijska navzočnost zveze komunistov v nadaljnji preobrazbi zavarovalstva več kot po­ trebna. Preobrazbe zavarovalstva ne moremo pojmovati kot procesa, za katerega nismo pripravljeni storiti veliko ali nič, mislim predvsem na preobrazbo vsebine odnosa, in se preveč zadovoljevati z manj primernimi rešitvami. Res je, da gre za proces, vendar za aktiven proces, še zlasti brez teženj po ohranjevanju starega. Če ocenjujem sedanji trenutek preobrazbe, lahko rečem, da še nismo storili vsega, kar bi lahko. Sedanjo stopnjo samoupravne preobrazbe zavarovalstva lahko označimo le kot prehodno obliko organiziranosti, ki jo pogojuje sedanja stopnja razvitosti dohodkovnih odnosov in do neke mere tudi pripravljenost realizacije že sprejetih stališč in priporočil zveze komunistov. Ob tej ugotovitvi želim opozoriti na oblikovanje temeljnih rizičnih skupnosti. Na območju Ljubljane smo oblikovali 21 temeljnih rizičnih skupnosti, (6 s področja industrije, 5 s področja prometa, 4 s področja komunale in družbenih dejavnosti, 5 s področja osebnih zavarovanj in eno s področja kmetijstva), ter tako po našem mišljenju vzpostaviti dokaj primeren način organiziranosti. Oce­ njujemo, da smo s tako zasnovo temeljnih rizičnih skupnosti dosegli, da je zavarovanec postal iz objekta subjekt zavarovanja, pri čemer je združeno delo v precejšnji meri in z velikim interesom sodelovalo. Pri oblikovanju nas ni vodil kriterij ekonomske moči temeljne rizične skup­ nosti, čeprav danes tudi s finančnimi kazalci ugotavljamo, da je bila ta nemalo­ krat postavljena dilema popolnoma odveč. Menimo, da je tako pojmovanje napačno, kajti zavarovanec uresničuje svoje pravice v zavarovalni skupnosti kot celoti. Izhajali smo iz tega, da bo delavec dejansko odločal o dohodku, ki ga s premijo združuje v zavarovalni skupnosti, da bo imel vpliv na družbenoekonom­ ske in samoupravne odnose v zavarovalstvu ter da je baza občina. Mislim, da bodo s tem načinom organiziranja v kratkem dani v praksi potrjeni in vsebinsko ustrezni elementi za vzpostavitev take organiziranosti, ki bo popol­ noma v skladu s hotenji in prizadevanji naše družbe. Prepričan sem, če bi pristali na ponujen koncept oblikovanja samo petih temeljnih rizičnih skupnosti (kar bi pomenilo, da bi se vsi zavarovanci iz 12 občin srečevali na nivoju regije), ne bi storili za preobrazbo nič posebnega, temveč bi pod plaščem nove organiziranosti ostali precej na enakih pozicijah kot pred preobrazbo. Temeljna rizična skupnost znotraj regije pa bi verjetno delovala bolj kot sam sebi zadovoljiv subjekt, tu pa je situacija v Sloveniji zelo različna, kar zahteva temeljito oceno delovanja temelj­ nih rizičnih skupnosti. Ob spremljanju delovanja temeljnih rizičnih skupnosti, čeprav zato še nimamo poglobljene ocene, ugotavljamo sledeče pomembnejše značilnosti: Zelo se je povečala osveščenost delovnih ljudi, da je tudi premija del dohodka temeljne organizacije združenega dela, s katerim imajo pravico in vedno večji interes, da z njim razpolagajo. Zavarovalna terminologija in sam o poznavanj e te problematike ni več taka neznanka, kot je to pred kratkim bila. S takim načinom organiziranosti smo se resnično približali hotenju, da postane delavec v polni meri tudi upravljalec teh sredstev. Območna skupnost v vse večji meri prerašča v tehničnotehnološko funkcijo, v servis za izpeljavo nalog, dogovorjenih med zavarovanci, organiziranimi v temeljnih rizičnih skupnostih. Pri delovanju te­ meljnih rizičnih skupnostih je še precej težav, vendar ne take narave, da bi postavljale vprašanje načina organiziranja zavarovancev rizične in temeljne ri­ zične skupnosti. Gre za težave, ki se jih da preseči z bolj usklajenim delovanjem znotraj celotne zavarovalne skupnosti in večjo navzočnostjo družbenopolitičnih organizacij na različnih nivojih organiziranosti pri utrjevanju in nadaljnjem

261

izgrajevanju samoupravne preobrazbe zavarovalstva. Dejstvo je, da je na po­ dročju zavarovalstva storjen ogromen korak naprej, vendar preobrazba še zdaleč ni končana. V obdobju, ki je pred nami, bomo morali spremljati in analizirati delovanje celotne zavarovalne skupnosti, spreminjati in dograjevati na podlagi spoznanj ter slediti izoblikovanju dohodkovnih odnosov v gospodarstvu. Oceniti moramo različen pristop do oblikovanja temeljnih rizičnih skupnosti po posa­ meznih območjih v republiki ter iskati poti, kako bomo skozi zavarovalstvo sledili dohodkovni povezanosti gospodarstva na območju vseh republik in avto­ nomnih pokrajin. Menim, da je samoupravna preobrazba zavarovalstva po­ membna ploščica v mozaiku družbene preobrazbe, zato predlagam, da se tudi to področje, kot akcijska naloga v prihodnjem obdobju, vnese v resolucijo VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije v naslednjem besedilu: Dosedanja prizadevanja za uresničevanje družbenoekonomskih odnosov na področju zavarovalstva še v večji meri pospešiti in doseči, da bodo vse bolj nosilci teh prizadevanj zavarovanci sami. Ob izkušnjah dosedanjih prizadevanj je potrebno zgraditi in vzpostaviti ustrezno zasnovo o družbenoekonomskih odno­ sih v zavarovalnih skupnostih. Tem odnosom je potrebno prilagoditi samou­ pravno organiziranost, v kateri si bodo delavci zagotavljali svoj ustavni položaj in uresničevanje odnosov, ki temeljijo na njihovi medsebojni dohodkovni soodvi­ snosti, povezanosti, na vzajemnosti in solidarnosti.

Miro Gozdnikar Za pogumnejši razvoj inovacijske dejavnosti

S to razpravo želimo komunisti »Železarne« Štore prikazati kako vpliva spreminjanje družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu na inovacijsko dejavnost. V naši delovni organizaciji se je v zadnjih letih precej razvila inovacijska dejavnost in komunisti »Železarne« Store želimo s to razpravo na tem kongresu prispevati k njenemu nadaljnjemu razvoju v naši širši družbi. Obdobje sprejemanja nove ustave, zakona o združenem delu in našega kongresa je obdobje velikih in hitrih sprememb v nadaljnjem razvoju našega socialistič­ nega samoupravnega sistema. V tej razpravi bi želel na kratko povedati, kako mi te spremembe vidimo in ocenjujemo na področju inovacijske dejavnosti, za katero menimo, da je tudi odraz sprememb družbenoekonomskega položaja naših delavcev, kako te spremembe doživljajo naši delavci inovatorji in kaj menimo o njihovem mestu v naši vsakodnevni praksi in našem nadaljnjem razvoju. Naši delavci kot samoupravljalci se prav gotovo vsak dan počutijo bolj svobodne, ustvarjalne in tudi bolj samostojne socialistične osebnosti. Njihovo udejstvovanje na inovacijskem področju smatramo kot izraz naravnih posledic razvoja našega socialističnega samoupravnega sistema in izraz zavesti naših delavcev kot samoupravljalcev. Ali drugače povedano. Menimo, da je njihovo udejstvovanje na področju inovacijske dejavnosti istočasno tudi izraz stopnje njihove svobodne ustvarjalno­ sti. Delavci danes čedalje bolj čutijo pomembnost povezanosti svojega dela s sredstvi za delo. Zato je popolnoma naravno, da se njihova samoupravljalska zavest ne more končati samo v obsegu njihovega tekočega vsakdanjega dela, ampak se razširja tudi na sredstva, s katerimi delajo in upravljajo. To postaja neka nova celota, ki ne pomeni, da so sredstva delavčeva lastnina, ampak pomenijo delavčev uspeh pri delu, njegovo proizvodno sposobnost ustvarjanja dohodka in pridobivanja osebnega dohodka. Zato jim ni vseeno, kakšen učinek dosegajo pri uporabi teh sredstev za delo in kako z njimi gospodarijo. Tako kot se delavci zavedajo, da so nosilci samoupravnega sistema in da se s svojim udejstvo­ vanjem v tem sistemu počutijo vsak dan bolj svobodne in ravno tako si želijo in čutijo notranjo potrebo v svoji zavesti, da tudi pri svojem vsakdanjem praktič­ nem strokovnem delu dajo kar največji prispevek. Ravno inovacijska dejavnost pa je tista, ki jim to omogoča. To ni več samo potreba po čim boljšem gospodarje­ nju s sredstvi in doseganju uspehov v proizvodnji, ampak je hkrati tudi čisto izražanje delavčeve ustvarjalne sposobnosti. In ta sposobnost naj dobi čim večji razmah, naj dobi čim večjo svobodo. Saj istočasno pomeni njegov prispevek k

262

razvoju naše družbe in prispevek k njegovi osebni sreči in zadovoljstvu. Delavci pa se s tem počutijo še bolj ustvarjalne. Z inovacijsko dejavnostjo lahko delavci izražajo tudi svojo samoupravljalsko zavest in s tem prispevajo k razvoju svojega ožjega in širšega delovnega okolja. Delavci resnično niso več samo fizični delavci in popolnoma zgrešeno bi bilo kazati nerazumevanje za njihova hotenja tudi na tem področju. Njihova ustvarjalnost in inovacijske dejavnosti lahko služijo tudi na tem področju kot dokaz. Seveda pa je zato predpogoj, da se mora njihovemu ustvarjalnemu hotenju umakniti lažna hierarhija znanja tehnokracije. Tu potem ni več mesta za ljubosumje, da delavec ne sme znati, razumeti ali ustvariti tistega, kar bi moral tehnik ali inženir, ali pa tehnik ne more ali ne sme ustvariti tistega, kar bi moral njegov predstojnik. To ljubosumje je bilo dolgo, marsikje pa je še danes, prava ovira za razvoj delavčeve ustvarjalnosti, saj hierarhija tehnokra­ cije ne želi priznati delavcu tudi ustvarjalne sposobnosti. Zato je razumljivo, da vse do danes delavci za svojo ustvarjalnost nikoli niso bili pravilno stimulirani. Ce kapitalist v delavčevem inovacijskem predlogu vidi predvsem novo dodatno presežno vrednost, delavec dobi odškodnino le kot priznano mezdo za opravljeno delo in nič več. Tako gledanje na stimulacije in inovacije tudi pri nas, v krogih naše tehnokracije, je bilo dolgo ovira za smelejši razvoj inovacijske dejavnosti. Danes je sama materialna nagrada delavcev za njegov inovacijski predlog v prvi vrsti odraz njegovega prispevka k uspehu proizvodnje, k skupnim naporom za doseganje boljših rezultatov, odraz njegove samoupravljalske zavesti in le v manjši meri kot njegov osebni dohodek. Pri tem imajo posebno mesto družbeno moralna priznanja. Saj delavcu neprimerno več pomeni priznanje njegove ustvarjalne sposobnosti, priznanje dobrega sodelavca, zavestnega soustvarjalca in tovariša. To je gotovo dosti več kot materialna nagrada, če pri tem upošte­ vamo še njegov družbenoekonomski položaj. Z druge strani pa je za razvoj inovacijske dejavnosti prvi pogoj samoupravni sistem sam. Saj je težko pričako­ vati, da bi bila materialna nagrada brez priznanja samoupravljalskih pravic in obveznosti dovolj velika stimulacija. Mislimo, da to pri nas niti ni več mogoče. Vendar pa smo prepričani, da ima inovacijska dejavnost večje pogoje za svojo ustvarjalnost tam, kjer je bolj razvito samoupravljanje. Ali drugače povedano, da je inovacijska dejavnost lahko tudi kazalec razvitosti samoupravnega sistema v določenem okolju. Ko to ocenjujemo komunisti naše delovne organizacije, mislimo pri tem na prav konkretne dokaze, ko primerjamo dosedanje rezultate na teh področjih. V letih 1957-1974 smo imeli v delovni organizaciji 110 inovacijskih predlogov ali povprečno 6 predlogov letno. V obdobju 1974-1978 pa kar 292 predlogov, od tega samo v letu 1977 111 predlogov. Torej v enem letu več kot poprej v vseh 18 letih. Temu primerni so seveda tudi prihranki, ki so ovrednoteni na več kot 3 milijarde SD. Pri vsem tem pa se dobro zavedamo, da ni naključje, da razmah inovacijske dejavnosti sovpada v obdobje po sprejetju ustave, ustanavljanju novih temeljnih organizacij in uveljavljanju zakona o združenem delu. Zato menimo, da je prav, da si skupno prizadevamo za smelejši razvoj inovacijske dejavnosti na vsa področja, ne samo na tehnična. Seveda bodo pri tem večje težave in odpori, ker verjetno tudi samoupravljanje ni še povsod tako razvito, kot je že v TO. Smo mnenja, da je treba podpirati tak razvoj, da smo kot delavci povsod navzoči in kot taki imamo večje ali manjše predloge. Bolj konkretne ali abstraktne. Vendar, če so družbeno koristni, če prispevajo k našemu vsesplošnemu razvoju, naj dobijo svojo podporo ne glede na avtorja. Ne vidimo nobene ovire, da ne bi mogli nastajati tudi veliki projekti na osnovi idej delavcev, neposrednih proizvajalcev. Nasprotno, zelo ponosni bi bili na to, če bi tudi v praksi v naši širši javnosti lahko poznali take avtorje. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti še na eno: to je angažiranje in usmerjanje tega obstoječega ustvarjalnega potenciala v celotnem sistemu družbenih prizadevanj pri izkoriščanju vseh možnosti za stabiliziranje gospodarstva. Prepričani smo, da lahko nekatere vrzeli v našem gospodarstvu zapolnimo ravno s to dejavnostjo. Čeprav smo že do sedaj z inovacijsko dejav­ nostjo na tem področju dosegli lepe rezultate tako znotraj delovne organizacije kot v občinskem merilu, pa z doseženimi rezultati nismo in ne smemo biti zadovoljni. Na koncu te razprave želimo poudariti še potrebo po širjenju inovacijske

263

dejavnosti tudi v obliki izmenjave inovacijskih predlogov med delovnimi in drugimi organizacijami, kar bi dalo nadaljnji poudarek delavčevi ustvarjalnosti in prispevalo k odpravljanju podjetniške zaprtosti. Menimo, da smo kot komuni­ sti dolžni podpirati ta razvoj in ga usmerjati, kar zlasti lahko dosegamo s svojo aktivno vlogo v organizaciji sindikata. Ravno tako si moramo prizadevati, da bi se inovacijska dejavnost čim tesneje povezala z znanstveno raziskovalno dejav­ nostjo tudi tam, kjer se še ni. Delavci Železarne Štore pa si bomo poleg ostalih nalog prizadevali še nadalje razvijati inovacijsko ustvarjalnost.

Andrej Petelin Razvoj kmetijske proizvodnje je neustavljiv Zveza komunistov se je od zadnjega kongresa oziroma od druge seje konfe­ rence ZK v letu 1970 močno zavzemala za spreminjanje družbenoekonomskih odnosov kmetijstva. Poročila za današnji kongres kar preskromno obravnavajo to izredno zahtevno problematiko. Novi osnutek resolucije v 16. točki je zelo izpopolnjen in dovolj prepričljiv za nadaljnje delo in se v celoti z njim strinjam. Prav je, da tudi na današnjem kongresu ocenimo, kako smo opravljali svoje delo in kaj je še pred nami. Velika je družbena politična zavzetost za kmetijstvo, ki je imelo in ima poseben pomen zaradi pridobivanja hrane, zaradi skoraj edinega vira surovin v Sloveniji, ki se stalno obnavlja, oziroma povečuje, v nič manjši meri pa zaradi preoblikovanja razdrobljene zasebne predelave v sodobno organi­ zirano proizvodnjo v socialističnih samoupravnih odnosih na vasi. Navedel bom nekatere podatke, ki kažejo na znaten porast proizvodnje in tudi na spreminjanje odnosov na naši vasi. Najbolj smo se posvetili govedoreji v Sloveniji in tudi povečali pridobivanje mleka, kar je bilo danes že rečeno. Od 131 milijonov litrov v letu 1970 na 268 milijonov litrov 1977, od tega smo v kooperaciji v enakem obdobju od 86 milijonov litrov povečali proizvodnjo na 220 milijonov litrov. Povečana je bila prireja mesa za 42 odstotkov, od tega sicer največ v perutnini in prašičereji, dobro pa je to, da je v govedoreji prireja enaka kot je bila, predvsem na lastni krmski osnovi, kar je tudi velik uspeh. Vidni so uspehi v vinogradništvu in sadjarstvu. Tržna pridelava se je na mnogih kmetijah podvojila. Na družbenih farmah in gospodarstvih so dosegli lepe uspehe pri vzreji prašičev in govedoreji, perutninarstvu, še posebej pa v poljedelstvu, sadjarstvu in vinogradništvu. Dosežena proizvodnja je upravičila dosedanje naložbe in tudi proizvodno usmerjenost slovenskega kmetijstva ne glede na sektor. Samo v zasebni sektor vlagamo letno okoli 800 milijonov dinarjev predračunske vrednosti. Okrepile so se tudi hranilno-kreditne službe ob večjih vlaganjih, saj so povečale hranilne vloge od 73 milijonov din v letu 1969 na 1 milijardo din, česar niti največji optimisti niso pričakovali. V tem obdobju smo uspeli kljub močni deagrarizaciji in urbanističnim pose­ gom na najboljša zemljišča nadoknaditi delovne moči, ki so odšle iz kmetijske proizvodnje in čeprav je še vedno večje število ostarelih kmetov, smo na manjših zemljiščih pridelali znatno več kakor prej. To je uspelo tudi spričo boljše organi­ ziranosti zasebnega in družbenega kmetijstva. Zadružništvo ima že nad 3000 najrazličnejših kmečkih proizvodnih in drugih skupnosti, od teh je več kot 750 razvitejših, kakršnih pred petimi, šestimi leti skoraj nismo poznali, npr. skupnih nasadov, vinogradov, sadovnjakov, hmeljišč, melioracijske pašne skupnosti ipd. Imamo že skupne hleve, skupne naložbe v objekte itd. Zadružne organizacije so zelo aktivne pri družbenem in strokovnem osveščanju kmetov. Imamo 380 aktivov in odborov kmečkih žensk in 135 aktivov mladih zadružnikov z več kot 4500 člani. Te podatke sem navajal zaradi tega, da vidimo, da nekatere stvari uspešno obnavljamo. Najvažnejše je izhajati iz človeka. Ne samo traktor, umetno gnojilo ali dobro seme, največ moramo napraviti pri družbenem in strokovnem osveščanju človeka, da ve, kaj je potrebno in kakšne možnosti ima. S povečanjem tržne pridelave in seveda tudi zaposlovanja zunaj kmetijstva se je znatno povečal dohodek. Povečala se je tržna pridelava in storilnost dela, zmanjšuje pa se

264

rentabilnost zaradi velikih naložb, še posebej je premalo izkoriščena mehaniza­ cija in še vedno je razdrobljena proizvodnja. Podobno velja za družbeno proiz­ vodnjo, ki se tudi bori s svojimi težavami. Vendar naši kmetje vedno bolj spoznavajo, da je razvoj neustavljiv in da spreminja tudi naše pridelovalne navade. Velika tržna pridelava mora biti dobro organizirana in vključena v načrtno gospodarstvo. Zato je še kako potrebno združevanje in povezovanje v soodvisne dohodkovne celote v agroživilstvu. To bo zagotovilo tudi članom zadružnih organizacij vse samoupravne pravice na podlagi združevanja dela, sredstev in zemlje. O združevanju kmetov pa je na žalost še vedno preveč splošnega besedičenja, kmetje še vedno premalo vedo in si potem marsikaj predstavljajo. r Niso tudi redki zlonamerneži, ki to povezujejo s kolhozništvom, delovnimi zadrugami, negotovostjo in podobnim. Pod združevanjem je treba razumeti take medsebojne odnose, za katere se bodo člani zadružnih organizacij prostovoljno odločali, in to so vsi, ki delajo v kmetijstvu, ne glede na spol ali položaj v družini, ali je to lastnik, ali je solastnik ali je družinski član, saj so najrazličnejše oblike proizvodnega sodelovanja oz. načrtovane pridelave. Doslej že poznamo take oblike, ki pa so še preveč podobne ali pa sploh so kupoprodajni odnosi, tako tudi nekatere kooperacijske pogodbe, ki jih sedaj še poznamo. V bodoče bo moralo biti proizvodno sodelovanje oziroma bo prehajalo, in že tudi prehaja, v čvrstejše dohodkovne odnose, na delitev dohodka in rizika, do končne realizacije. Združevanje moramo gledati kot razvojni proces, ki bo trajal leta, desetletja in morda tudi več desetletij, ker tu ne smemo biti nestrpni in računati, da se da čez noč ali v enem letu vse napraviti. Čvrstejše združevanje ne samo dela in sredstev, temveč tudi zemlje, pa moramo spodbujati tudi z nepovratnimi družbenimi sredstvi, kar imamo pri nas že vpeljano in bo ugodno vplivalo na hitrejši razvoj novih družbenoekonomskih odnosov na vasi. Oblikovanje novih proizvodnih skupnosti na podlagi združeva­ nja dela, sredstev in zemlje in skupnih naložb zadružnih sredstev in družbene zemlje in zemlje ostarelih kmetov - o čemer je danes govorila tudi tovarišica Frasova - toliko te neobdelane zemlje bo ob zagotovljenem preživninskem varstvu, o tem je sedaj tudi zakon pred našo delegatsko skupščino, dalo združe­ nim kmetom večje površine za obdelavo, več dohodka ob manjših lastnih nalož­ bah, večjo socialno varnost, več prostega časa in manj rizika. Prav tako bi morali z raznimi družbenimi nadomestili še naprej, predvsem v obliki premij, kar se je zelo dobro obneslo, vplivati na večji obseg organizirane pridelave. Ob združevanju bi morali govoriti predvsem o modelih združevanja in odnosih, ki iz njih izvirajo in to zelo konkretno. Posebno pomembne so čvrstejše oblike združevanja, ki se ne smejo nikjer ponesrečiti, bolje nekaj manj, kakor pa ena preveč in da se tista ponesreči, ki bodo zagotovile združenim kmetom več dohodka in socialno varnost. Politična stališča so dovolj jasna tudi v naših kongresnih dokumentih, da si bodo kmetje sami izbirali poti združevanja. To bo tudi privlačneje za mlade kmete, ki bodo imeli ob takem pridelovanju boljšo perspektivo, več dohodka in zagotovljeno socialno varnost sedaj in na stara leta in seveda, kar je izredno pomembno v kmetijstvu, več prostega časa, katerega danes nimajo. Tudi kmečke ženske in družinski člani bodo v takih odnosih hitreje uresničili svoj enakopraven položaj v svojih organizacijah, pri svojem delu in razpolaganju z vsem, kar so ustvarili. Dohodkovni odnosi v agroživilstvu še niso dali posebnih uspehov. Nekoliko bolj so razviti v vinogradništvu in hmeljarstvu, kjer jih že precej let poznamo. S težavo se prebija spoznanje, da ne moremo obstati na zatečenem stanju, ki je bilo do sedaj manj ugodno in je še za primarno pridelavo. Običajno so pridelovalci tako, kakor je bilo danes že rečeno, oziroma rejci, dobili, kar je ostalo od skupnega hleba in nosili celoten ali pa vsaj večji del rizika. Drugi pa so dobivali svoj delež, večkrat tudi ob premajhnem upoštevanju storilnosti dela in pa vlože­ nih sredstev. Še nekaj besed o organiziranju kmetov v zadruge in druge oblike združevanja: V primerjavi s prejšnjimi leti je organiziranost kmetov mnogo boljša, ker delujejo tudi zadružne in delovne enote, ki organizacijsko pokrivajo vse naše

265

vasi, vsaj formalno. Tudi upravljanje članov v zadrugah je boljše, vendar je še preveč enovitih zadrug oz. temeljnih organizacij, kooperantov za celotno ob­ močje občin. S težavo se prebijajo temeljne zadružne organizacije, največkrat je izgovor, da bodo temeljne zadružne organizacije povzročile večje stroške in pripeljale zadružne organizacije v izgubo. Člani zadružnih organizacij tj. kmetje so za večje število temeljnih zadružnih organizacij, ki so jim bližje, jih bolj upravljajo, vedo, kaj se v njih dogaja in je taka organizacija mnogo uspešnejša na vasi. Še danes jim je namreč znano, da so imeli največ besede v svojih organizaci­ jah naši kmetje takrat, ko smo imeli več kot 700 kmetijskih zadrug, to je pred četrt stoletja, z zelo razvejeno samoupravno in gospodarsko dejavnostjo. Pozneje se jih je z združevanjem dosti ukinilo in združilo v velike organizacije, ki so bile odtujene od kmeta. Dolžnost komunistov je, da se odločno zavzemamo za tako organizacijo, ki si jo kmetje želijo, toda bitka za nove odnose ne sme pojenjati z ustanovitvijo temeljnih zadružnih organizacij, to je šele osnova, ki omogoča tudi kmetu, da uveljavi svoj samoupravni položaj. Komunisti bi morali bolj prislu­ hniti kmetom in jim pomagati, da si oblikujejo svoje zadružne organizacije, ki bodo uspešno opravljale izredno pomembne naloge v povezavi v agroživilske komplekse, pa naj bo to v sestavljenih organizacijah združenega dela ali drugač­ nih oblikah. V zadruge se kmetje združujejo zaradi zboljšanja svojega družbe­ nega in gospodarskega položaja, večje proizvodnje, strokovne pomoči, urejanja socialnih, kulturnih vprašanj, izobraževanja in še cele vrste drugih zadev. Za­ druga ima zelo različne možnosti tudi za zaposlovanje v manj kmetijskih dejav­ nostih, zato jih ne bi smeli okrnjevati z odvzemanjem raznih dejavnosti, kar je zelo kvarno vplivalo na razvoj zadružništva, saj kmetje potem niso imeli zaupa­ nja, kajti čim so nekaj ustvarili, je to šlo marsikdaj drugam. To se je dogajalo tudi ob zadnjih integracijah v sestavljene organizacije združenega dela, da so morale oziroma bi morale nekatere zadruge oddati razne dejavnosti, predvsem tudi vaške trgovine, drugim organizacijam. Seveda vse po zakonu o združenem delu, ki so ga v teh primerih spet tolmačili preveč v škodo zadružništva. Ob raznih reorganizacijah naj sami kmetje odločajo o svoji zadružni organizaciji, ali je ta v obliki kmetijske zadruge, temeljne zadružne organizacije, ali temeljne organizacije kooperantov. To je, mislim, edina njihova pravica, tako kakor za delavce v združenem delu, ki odločajo o svojih temeljnih organizacijah združenega dela. Še vedno je preveč potrjevanja predlogov, ki jih pripravijo strokovne službe v sestavljenih organizacijah ali v kombinatih tudi ob močni podpori občinskih struktur. Večkrat želijo bolj ali manj zadržati tako organizacijo, ki jo imajo in je bila dostikrat ustvarjena mimo kmetov, mimo volje kmetov. Odklonitev takih zahtev lahko povzroči tudi politične posledice. Tako smo imeli tudi primer izključitve iz zveze komunistov in oporekanje moralnopolitične kvalifikacije vodilnemu delavcu, komunistu s tridesetletnim partijskim stažem, ki se je zavzel za zadrugo in ne za temeljno organizacijo kooperantov. Ob večjem poudarjanju pomena kmetov, članov v zadrugah, pa še vedno zaostajajo kadri. Mislim, da je to danes eden izmed glavnih problemov v naših organizacijah. Strokovne službe so se sicer okrepile, saj imamo že več kot 280 kmetijskih strokovnjakov v zadružnih organizacijah za pospeševanje kmetijstva, ki pa so obremenjeni tudi z drugimi opravili. Povsod tam, kjer zaostajajo novi proizvodni odnosi in nova organizira­ nost, tudi zadružni kadri, vključno z direktorji, niso dovolj angažirani. Navajeni so delati po starem, na kupoprodajnih odnosih brez sovlaganj in brez večjega ali pa sploh brez rizika. Zadovoljni so s tem, kar imajo, nimajo izgub, niti posebnega dohodka - dobička, če rečem tako, niti preveč dela z novostmi v kmetijstvu. V takih razmerah so ugodna tla za zadružno tehnokracijo in dušenje samoupravlja­ nja ter zaviranje novih družbenoekonomskih odnosov na vasi. Svojo razpravo bi zaključil z ugotovitvijo, da so stališča v kongresnih gradivih, še posebej v referatu predsednika Popita in v resoluciji, odraz sedanjih razmer v kmetijstvu, obenem pa dajejo napotila za delo komunistov v prihodnje. Potrebna bo močna zavzetost, nenehno izpopolnjevanje, združevanje kmetov, kar bo dol­ gotrajen proces, odvisen od družbene in strokovne osveščenosti kmetov, mate­ rialne in strokovne usposobljenosti zadrug ter drugih organizacij in celotnega razvoja naše socialistične samoupravne družbe.

266

Jelko Kodermac Utrditi socialno varnost kmečkih družin

Po drugi seji konference ZK Slovenije leta 1970 je slovensko kmetijstvo doživelo svoj vzpon. Konferenca je odpravila nekatere dileme o smereh razvoja in poudarila nujnost spreminjanja družbenoekonomskih odnosov. Ta organizi­ rana družbena akcija je imela odmev zlasti po javni razpravi, ki jo je organizirala republiška konferenca socialistične zveze delovnega ljudstva o zagotavljanju pogojev za hitrejši razvoj kmetijstva in za uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov in preobrazbe vasi. Zakon o združenem delu je dal bistveno boljše pogoje za organiziranost kmetijstva. Danes na območju Brd združuje blizu 1000 kmetov ali članov zadruge rezul­ tate svojega dela v zadrugi Goriška Brda, zadružna klet Dobrovo, zavedajoč se, da je zadruga edina perspektivna oblika sodelovanja. Kmetijski proizvajalec se je zavestno odločil, da bo del svojega dohodka vlagal za razvoj zadruge in s tem za razširitev kapacitet oziroma modernizacijo. Že takrat je spoznal, da si samo združen in s skupnimi močmi tudi tesno povezan z zadrugo lahko zagotovi socialno varnost in napredek. Danes razpolaga zadruga z velikimi združenimi sredstvi, s katerimi enakopravno upravljata združeni kmet in delavec. Z odloči­ tvijo in sprejemom obveze, da trajneje sodeluje z zadrugo, si je kmetijski proizva­ jalec zagotovil ne samo svoj obstoj, ampak tudi lastni napredek. Ko danes ocenjujemo, lahko ugotovimo velik napredek tako življenjske ravni kmeta kot razvoja vasi in s tem tudi vseh drugih družbenih dejavnosti. Kmetijski proizvaja­ lec, ki je vključen v samoupravno odločanje, je dokazal, da ni izražal ter zadovo­ ljeval samo svojih osebnih potreb temveč tudi družbene interese. Rezultat tega je velik napredek, ne samo v smislu socialnega stanja posameznega kmeta oziroma kmečke družine, ampak tudi velik napredek v sami smeri socialistične samo­ upravne preobrazbe vasi. Kmetijski proizvajalec-kmet spoznava, da ni dovolj, da zadovoljuje svoje potrebe, ampak se zavestno odloča z delavci v združenem delu, to je v zadrugi, da zadovoljuje potrebe tako družbenopolitičnih skupnosti - krajevna skupnost itd., kot samoupravnih interesnih skupnosti. Vraščenost kmeta v našem kraju v vsa dogajanja na vseh področjih življenja in dela je dala rezultate, ki so danes vidni in so prispevali tako k napredku vasi kot celotnega območja pri zadovoljevanju interesov, to je šolstva, otroškega varstva, kulture, športa in infrastrukture. S sprejetjem zakona o združenem delu je bil dan pogoj za še poglobljeno organizi­ ranost kmeta in združevanje njegovega dela z združenim delom. V temeljni zadružni organizaciji v sestavi kmetijske zadruge je danes kmetu omogočeno, da celovito uveljavlja samoupravno odločanje, zlasti tudi neposre­ dno delitev dohodka in izbiranje oblik združevanja dela in sredstev z združenim delom. Pri oceni vključevanja kmetov v temeljno zadružno organizacijo oziroma v združeno delo ugotavljamo, da je na briškem območju vključena večina kmetij­ skih proizvajalcev. V tej zvezi se nam postavlja odprto vprašanje in ugotovitev, da dosedanji način združevanja dela in sredstev v praksi ne vključuje kmečke žene in mladine, ki enakopravno z drugimi člani družine prispevajo pomemben delež k rezulta­ tom ter dohodku. Če izhaja pravica samo iz dela in rezultatov dela, moramo dati tako kmečki ženi kot mladini možnost, da odločajo enakopravno ter odločajo o svojem prispevku oziroma o rezultatih svojega dela. Mislimo, da bo le na ta način dan pogoj za zagotovitev socialne varnosti celotne kmečke družine, kjer bodo na osnovi prispevka svojega dela v združeno delo pokojninsko in invalidsko zavaro­ vani vsi člani kmečke družine, kar je pogoj in osnova za perspektivo zadružnega kmetijstva. Prav tako menimo in čutimo potrebo, da bi moral biti zadružni kmetijski proizvajalec vključen ne samo v samoupravno odločanje, ampak, da je potrebno kmeta vključiti in organizirati v družbenopolitično organizacijo, tu mislimo na sindikat ter ga prek te organizirane oblike še bolj vključiti in vrasti v združeno delo. Prepričani smo, da daje oblika organiziranosti združenega kmetijskega

267

proizvajalca po zakonu o združenem delu dejansko možnost podružbljanja njego­ vih rezultatov dela. Z vključitvijo v sindikat pa možnost, da še bolj enakopravno ter odgovorno z drugimi delavci v združenem delu zadovoljuje svoje in družbene potrebe. Organizirana in modernizirana družbena ter zadružna kmetijska proizvodnja v skladu z zastavljenimi cilji bo prav gotovo zagotovila dovolj hrane in surovin za našo industrijo. Zlasti bo potrebno tudi v bodoče skrbeti za našega kmečkega proizvajalca, ki je v času revolucije prispeval pomemben delež v prehrani naše osvobodilne vojske in bo tudi v prihodnje pomembna baza v proizvodnji hrane v primeru obrambe naše socialistične samoupravne skupnosti. Vključevanje kmeta v splošno ljudsko obrambo je nujna potreba zaradi celovitega ter organiziranega vsesplošnega odpora. Organiziranju kmetijskega proizvajalca v sklopu priprav na vsesplošni ljudski odpor bo potrebno posvetiti še več pozornosti. Naj končam z mislijo in željo, da naj moja razprava prispeva k utrditvi zadružnih odnosov, ter za njihovo hitrejšo uresničevanje in dejansko uveljavlja­ nje zakona o združenem delu. Martin Štubljar

Razvojne usmeritve kmetijstva na Dolenjskem Dolenjska ima od vseh površin 30 odstotkov obdelovalnih zemljišč, pri čemer je družbeni sektor udeležen z 10 odstotki. Značilno za naše področje je tudi izredna razdrobljenost zemljišč in posesti, saj je povprečna velikost kmetije manj kot 5 ha. Prav tako pa je za Dolenjsko značilno zelo hitro razslojevanje kmečkega prebivalstva, posebno v zadnjih 15 letih, pri čemer je zlasti neugodna starostna struktura kmetov. Delež narodnega dohodka kmetijstva v celotnem narodnem dohodku predstavlja 10%, kar pomeni v zadnjih letih tudi veliko zmanjšanje. Kmetijstvo na Dolenjskem je bilo v preteklem obdobju, zaradi neurejenih tržnih razmer in sistemskih neskladij, v težkem ekonomskem položaju. Po 2. seji konference ZKS, še posebno pa po VII. kongresu ZKS so bili tudi v kmetijstvu doseženi bistveni premiki. Posebno zadovoljiv premik je bil storjen v zasebnem kmetijstvu v preusmerjanju kmetij, v modernizaciji proizvodnje, v nabavi meha­ nizacije itd. Kljub pozitivnim premikom v kmetijski proizvodnji in vzpostavljanju dohod­ kovnih odnosov še vedno niso rešena vsa vprašanja, ki težijo kmetijskega proiz­ vajalca tako v družbenem kot privatnem sektorju. Nerešena vprašanja iz doseda­ njega dela postavljajo pred komuniste, DPO in delavce v kmetijskih organizaci­ jah naloge, ki jih bo potrebno čimprej realizirati. 1. Zavzemati se moramo za uresničevanje in ustvarjanje dohodkovnih od­ nosov med kmetom in kmetijsko zadrugo ter dalje predelovalno industrijo in trgovino. Na tem področju so vidni premiki že storjeni v zadnjih štirih letih in to predvsem v vinogradniški proizvodnji ter proizvodnji krompirja. Pred nami je naloga, da se uresničijo določila ustave in ZZD, naj združenim kmetom pripada del čistega dohodka zadruge v sorazmerju s prispevkom, ki so ga s svojim osebnim delom, z združevanjem zemljišč in sredstev dali k ustvarjanju dohodka zadruge. Združeni kmetje se naj v celoti izenačijo tako glede pravic in obveznosti kot ekonomskega položaja z delavci, zaposlenimi v zadrugi, kajti težiti moramo za tem, da bo kmet, ki trajno sodeluje z zadružno organizacijo, dosegel višji dohodek kot z individualnim gospodarjenjem, kar bo seveda nadaljnja spodbuda za združevanje dela in sredstev. Z dejanji moramo kmetu dokazati, da je zadruga njegova in da on odloča o rezultatih svojega dela. 2. Dosledno moramo izpeljati samoupravno organiziranost na prostovoljni bazi kmetov in vseh delavcev v kmetijski organizaciji. Samoupravno se moramo organizirati tako, da bo moč odločanja združenih kmetov in delavcev čimvečja. Samoupravna organiziranost kmetijskih organizacij mora zagotoviti dejansko enakopraven položaj združenih kmetov in delavcev, posebej pa uspešnejše vklju­ čevanje kmetov v skupno proizvodnjo.

268

Poleg notranje organiziranosti kmetijskih zadrug moramo posebej še utrditi prek delegatskega sistema samoupravno organiziranost v Poslovni kmetijski skupnosti Dolenjske in sozdu »KIT« Ljubljanske mlekarne na osnovi sklenjenih sporazumov in srednjeročnega razvoja kmetijstva. 3. Kmetijske zemljiške skupnosti še niso uspele uresničiti nalog, za katere so bile ustanovljene. V prvi vrsti morajo zaradi zavarovanja obdelovalnih zemljišč izdelati zemljiške prostorske plane, na osnovi katerih bi zavarovale najboljša kmetijska zemljišča pred urbanizacijo in industrializacijo. Postati morajo kreatorji zemljiške politike in se posvetiti predvsem dolgoročnim programom in akcijam, to je melioracijam, komasacijam, arondacijam itd. Pri izvajanju teh nalog morajo pritegniti na delegatski osnovi čimveč kmetov k odločanju za njih tako pomembnih vprašanj. 4. Okrepiti je treba pospeševalno službo pri vseh kmetijskih zadrugah, pri tem pa se moramo zavzeti za sistemsko rešitev financiranja te službe na osnovi družbenih dogovorov v okviru skupnosti za pospeševanje kmetijstva v posamez­ nih občinah. Pri tem mislimo, da bi morali sredstva za pospeševalno službo zagotavljati delovni ljudje živilske predelovalne industrije in trgovine s kmetij­ skimi proizvodi ter tudi vsi drugi delovni ljudje, ki delajo v drugih panogah gospodarstva. Najustreznejša rešitev pa bi naj bila, da financirajo to skupnost vsi porabniki hrane, kajti le tako bo dosegla kmetijska pospeševalna služba namen, za katerega je bila organizirana. Ob tem pa moramo težiti, da se struktura kadrov v pospeševalni službi bistveno izboljša, kajti takšna kot je sedaj, brez zadostnega števila strokovnjakov, ne bo mogla uresničiti postavljenih nalog. Izobraževanje kmetijskih proizvajalcev, kmečkih žena ter mladine je tudi naloga, katero mo­ ramo postopno uresničevati, nosilec tega izobraževanja pa naj bo Kmetijski šolski center Grm, v sodelovanju s pospeševalnimi službami v vseh zadrugah. Ob tem je potrebno razširiti teme na področju družbenopolitičnih vprašanj in kultur­ nega življenja na vasi. 5. Na osnovi sprejete razvojne usmeritve Dolenjske v okviru kmetijske živil­ ske skupnosti je potrebno v prvi vrsti razvijati živinorejo, proizvodnjo krompirja in zelenjave, vinogradništvo in sadjarstvo, za kar so tudi ugodni pogoji. Prav tako je treba skrbeti za predelovalne obrate in njihovo modernizacijo tako, da bodo imeli kmetje zagotovljeno socialno varnost ne glede na občasne tržne motnje pri prodaji kmetijskih proizvodov. 6. Kmetijstvo Dolenjske je izredno pomembno za SLO. Stanje, kakršno je sedaj, bi v primeru vojne povzročilo veliko težav, kajti kmetijski pospeševalci so v veliki meri razporejeni v oborožene sile, brez teh kadrov pa ne bo mogoče izvajati začrtanih obrambnih priprav in ukrepov pripravljenosti kmetijstva kot celote. V isti namen bi bilo potrebno zagotoviti vir družbenih sredstev za večje zaloge živil ter kmetijskega reprodukcijskega materiala (goriv, maziv, gnojil, zaščitnih sredstev) za eno proizvodno sezono. 7. Komunisti, zaposleni v kmetijskih organizacijah, menimo, da se problemi v kmetijstvu rešujejo počasneje kakor na kateremkoli drugem področju gospodar­ stva. Takšen odnos je treba spremeniti na vseh ravneh, kjer se odloča o življenj­ sko pomembnih vprašanjih delovnih ljudi, ki delajo v zasebnem in družbenem kmetijstvu. O dokumentih za VIII. kongres smo imeli komunisti in drugi delavci v kmetijskih organizacijah dobro pripravljene in organizirane razprave, na katerih so bile poudarjene slabosti iz preteklega obdobja, obenem pa zastavljene naloge za prihodnje obdobje. Vse razprave, tako v OO ZK kot v občinah in regiji, so dale zaključke; naloge, ki smo si jih zastavili, ne smejo ostati le na papirju, temveč jih moramo spraviti v življenje in jih uresničiti. Jože Kovač

Krepitev materialne baze kmetijstva 7. kongres ZKS je v svoji resoluciji začrtal osnovne naloge v razvoju samou­ pravnih družbenoekonomskih odnosov. Njegova vsebina je v ustvarjanju ra-

269

zmer, da delavski razred in delovni ljudje v združenem delu obvladujejo s pogoji, sredstvi in rezultati svojega dela v vseh oblikah družbene reprodukcije in s tem postanejo prevladujoč dejavnik razvoja samoupravnih odnosov ter nosilec druž­ benoekonomskega razvoja družbe. V predlogu sklepov 7. kongresa ZKS pa je govor tudi o izvajanju politike skladnejšega regionalnega razvoja in o tem bi želel spregovoriti na današnjem kongresu, s posebnim poudarkom na kmetijstvu. Želim idejnopolitično in družbenoekonomsko oceniti in prispevati k čim bolj realni oceni izvajanja politike ZK na področju skladnejšega regionalnega razvoja s posebnim poudarkom na oceni razmer v občini Murska Sobota. V vseh predkongresnih razpravah so komunisti in delovni ljudje v razpravi o skladnejšem regionalnem razvoju ugotovili, da so bili v času med obema kongre­ soma doseženi določeni premiki v hitrejšem razvoju, tako na osnovi politike začrtane v resoluciji 7. kongresa ZKS, kot na osnovi zakona o hitrejšem razvoju manj razvitih in obmejnih območij, ter družbenega dogovora o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja in drugih sporazumov. Kljub nekoliko hitrejši rasti družbenega proizvoda, večjim možnostim zaposlovanja in nekoliko živa­ hnejši investicijski dejavnosti, kar vse je bilo doseženo ob močni aktivnosti in boljši organiziranosti lastnih sil ter združenega dela razvitejših območij Slove­ nije, pa ti premiki niso bili takšni, da bi pomembneje zmanjševali razlike v razvitosti in torej z njimi ne moremo biti zadovoljni. Pri tem pa je pomembno, da so dosežki in gibanja manj ugodna za celotno obdobje med obema kongresoma z izjemo leta 1977, ki je nekoliko spodbudnejše v ekonomskih kazalcih. Doseženi rezultati so posledica zaostrenih pogojev gospodarjenja, kljub temu pa krepijo materialno osnovo proizvajalnih sil in prispevajo k nadaljnjemu razvoju družbe­ noekonomskih odnosov, kar predstavlja pomembno podlago za hitrejši družbe­ noekonomski razvoj v prihodnje. Živahnejša je postala investicijska dejavnost tako domačih delovnih organiza­ cij kot OZD iz razvitejših območij SRS. To je izredno vzpodbudno, čeprav novi proizvodni obrati še vedno ne nastajajo kot rezultat združevanja dela in sredstev delovnih organizacij z drugih območij, temveč prevladujejo kreditni odnosi v naložbah. Tako proces deagrarizacije našega območja poteka prepočasi in pod neugodnimi pogoji, kar še bolj otežuje hitrejši razvoj kmetijstva in živilske predelave. Ob vseh razpravah je pri nas navzoča neločljiva medsebojna poveza­ nost nadaljnjega razvoja kmetijstva in s tem proizvodnja hrane in razvoj indu­ strializacije. Dovolj zgovoren podatek o objektivno pogojeni nizki produktivno­ sti in dragi proizvodnji v kmetijstvu je dejstvo, da je v naši občini še vedno prek 50 odst, kmečkega prebivalstva in 90 odst, zemlje v zasebni lasti s povprečno velikostjo posestva 3,5 ha, oziroma parcele 20 arov, kar pomeni prenizko druž­ beno in materialno osnovo za produktivno in ekonomično proizvodnjo. Kljub temu pa smo v tem obdobju dosegli znaten napredek, tako v proizvo­ dnem kot tudi v organizacijskem smislu. Danes je vsa družbena kmetijska proizvodnja, pa tudi v veliki meri zasebna proizvodnja v občini in v širši regiji, organizirana v enotnem agroživilskem kompleksu sozda ABC POMURKA, kjer je proizvodnja povezana tudi s predelavo, trgovino in gostinstvom, tako v občini, regiji kot tudi v širšem slovenskem prostoru. V letih 1974-1977 so bili doseženi tudi boljši proizvodni ter drugi rezultati, tako v družbenem kot zasebnem sektorju. Tako se je v skupnem obsegu, v okviru sozdov, to je praktično večjega dela Pomurja, v tem obdobju povečala proizvod­ nja goved za 5 odst., pri čemer je za 1 odst, porasla proizvodnja v družbenem in 17 odst, proizvodnja v zasebnem sektorju. Proizvodnja prašičev je narasla za 34 odst., od tega v družbenem sektorju za 19 in v zasebnem sektorju za 58 odstotkov. Proizvodnja mleka je narasla v enakem obdobju za 46 odst., predvsem na račun 52-odstotnega porasta proizvodnje v zasebnem sektorju. Naše področje je postalo pomemben proizvajalec hrane, saj je v letu 1977 že dalo pomembne tržne presežke hrane slovenskemu in jugoslovanskemu tržišču. Boljši proizvodni rezultati so bili doseženi tudi v poljedelski proizvodnji. Proiz­ vodnja pšenice je v enakem obdobju porasla za 18 odst., od tega v družbenem sektorju za 14 odst.; odkup iz zasebnega sektorja pa je narasel za 33 odst. Proizvodnja koruze je narasla za 34 odst., od tega v družbenem sektorju za 32 odst. V zasebnem sektorju se je za 50 odst, povečala proizvodnja krompirja, v

270

družbenem sektorju občine pa so bile v letu 1977 pridelane prve količine slad­ korne pese. Seveda so doseženi proizvodni rezultati v veliki meri posledica precejšnjih investicijskih vlaganj. Tako je bilo v primerjalnem obdobju 1974-1977 vloženih v družbeni sektor sozdov za blizu 8-krat več sredstev, v zasebni sektor pa za več kot 60 odst, investicijskih sredstev, kar v skupnem obsegu predstavlja blizu 240-odstotni porast investicijskih vlaganj. V letu 1977 je bilo tako v absolutnih številkah vloženo v družbeni sektor čez 19 milijard starih dinarjev, v zasebni sektor pa blizu 11 milijard starih dinarjev naložb. Omeniti velja tudi, da je bilo v tem obdobju od zasebnega sektorja odkuplje­ nih 1048 ha obdelovalnih površin, in da se je za 90 odst, povečalo število preusmerjenih kmetij, to je od 620 v letu 1974 na 1180 preusmerjenih kmetij v letu 1977. Danes se na našem področju, oziroma se še bodo gradili pomembni objekti, ki pa ne dajejo takojšnjih rezultatov, so pa nujno potrebni zaradi nadaljnjega razvoja kmetijstva (melioracije, silosi za žita). Te investicije zahtevajo seveda ogromna finančna sredstva. V glavnem so to bančni krediti, ki pa prek obrestne mere, čeprav je ta beneficirana, dodatno bremenijo delovne organizacije, katere so že tako ali tako v dohodkovnem težkem položaju. Vse to govori o prizadevanjih komunistov, kmetov in delovnih ljudi pri krepitvi materialne baze kmetijstva in predelovalne industrije. Ne glede na dosežene uspehe pa še vedno ne moremo biti povsem zadovoljni s produktivnostjo dela, z vzpostavljanjem dohodkovnih odnosov na vseh nivojih, s prepočasnim reševanjem nekaterih ključnih vprašanj, katerih rešitev bi pospe­ šila večjo proizvodnjo hrane in tržno proizvodnjo ter omogočila večje izkorišča­ nje predelovalnih kapacitet in doseganje večjega prihodka. Znatno zaostajamo pri melioracijah, planiranih nalog na področju komasacij pa še nismo pričeli izvajati. Nadaljnji razvoj kmetijstva in vasi je tesno povezan z razvojem samoupravlja­ nja kot družbenoekonomskega odnosa in z učinkovitostjo samoupravne organi­ ziranosti, ker je od tega odvisna ustvarjalna pobuda delavcev in kmetov ter njihovo resnično uveljavljanje kot nosilcev samoupravnega odločanja v proiz­ vodnji in delitvi. Za nadaljnji razvoj kmetijstva v zasebnem sektorju in za uresničevanje nalog samoupravne preobrazbe je pomembna nova organiziranost zasebnih proizvajalcev, povezanih v novih TZO, ki imajo svojo ekonomsko funkcijo jasno opredeljeno in katerih naloga ni samo povečevanje kmetijske proizvodnje in hrane, ampak tudi poglabljanje socialističnih samoupravnih od­ nosov, ki prispevajo k hitrejšemu razvoju materialne osnove. V predlogu resolucije pa je o materialnih vidikih uresničevanja zastavljenih ciljev premalo rečeno. Komunisti, delavci in kmetje so v vseh razpravah ugoto­ vili, da smo od prioritetnih gospodarskih panog zadovoljivo rešili le vprašanje energetike in prometa (zlasti železniškega in luškega), da se pa problematika proizvodnje in preskrbe s hrano rešuje s premajhno družbeno širino in da kmetijstvo samo ne bo zmoglo dovolj učinkovito reševati vprašanj večje in cenejše proizvodnje hrane. Še vedno je navzoč proces odlivanja akumulacije iz kmetijstva zaradi neustreznega družbenega vrednotenja vloženega dela in dispa­ ritete cen. Zato tudi pri ustreznejši organiziranosti kmetijske proizvodnje in živilske predelave samo kmetijstvo ne bo sposobno reševati vseh problemov, ki se na tem področju pojavljajo. Res je, da obstojajo tudi notranje rezerve, vendar bo brez materialne osnove in posebne pozornosti širše družbene skupnosti tudi intenzivno politično delo med kmeti premalo, da bi spodbudilo interes kmetov za združevanje zemljišč, gradnjo skupnih objektov, skratka za združevanje dela in sredstev, da bi tako zagotovili večjo in racionalnejšo proizvodnjo hrane. Vendar, če hočemo to doseči in to moramo, ker je to naš cilj, kmetijstvo pa je naša komparativna prednost, ne samo Pomurja, temveč vseh delovnih ljudi Slovenije, potem mora celotno združeno delo Slovenije na osnovi združevanja dela in sredstev ustvarjati pogoje za odliv odvečne delovne sile iz kmetijstva v industrijo. Kljub temu, da predlog resolucije govori o pomenu planiranja, pospe­ ševanju in poglabljanju dohodkovnih odnosov pri povečevanju proizvodnje hrane, besedilo vse preveč obveznosti nalaga le kmetijskim delovnim organizaci­ jam, kmetom in delavcem v kmetijstvu. Premalo pa opredeljuje naloge vseh

271

delavcev v združenem delu in drugih dejavnikov poleg kmetijskih organizacij, tako na področju skupnega načrtovanja, z dodatnimi materialnimi vlaganji v kmetijsko proizvodnjo in predelavo, ustreznejšim dohodkovnim povezovanjem na osnovi zakona o združenem delu in z drugimi ukrepi. Zato bi v tej smeri kazalo konkretizirati obveznosti, da po poti povezovanja, dogovarjanja in združevanja dela in sredstev na osnovi komparativnih prednosti, od katerih sta najpomembnejša zemlja in pridni delovni ljudje, pospešujemo ekonomski razvoj manj razvitih območij na temelju določil zakona o združenem delu in sprejete politike ZK.

Anica Kosič

Družbena vloga PTT Izhajajoč iz usmeritve VII. kongresa ZKS o podružbljanju in samoupravni preobrazbi dejavnosti splošnega družbenega pomena, med katere spada tudi PTT, so se komunisti z vsemi drugimi družbenopolitičnimi in samoupravnimi strukturami v PTT lotili uresničevanja konkretnih nalog z vso odgovornostjo. Približevanje PTT in njenih storitev potrebam in interesom uporabnikov je bila osnova, iz katere so izhajala hotenja za te naloge. Z ustanovitvijo samouprav­ nih interesnih skupnosti PTT prometa so PTT, njeno problematiko, razvojne programe in skratka PTT storitve približali občanu, saj le-ta v krajevni skupnosti oz. v temeljni organizaciji združenega dela soodloča kot uporabnik PTT storitev v vseh večjih zadevah v PTT. Naj poudarim, da smo samoupravne interesne skupnosti PTT ustanovili v Sloveniji prvi. Občani in delovni ljudje odločajo o kvaliteti in kvantiteti PTT storitev, njenem razvojnem programu, pa tudi o ocenah prek delegatov v devetih območjih samoupravnih interesnih skupnosti, ki se združujejo v republiško. Prav skupno reševanje ključnih zadev v razvoju PTT dejavnosti nas je v letu 1976 vodilo k ustanavljanju samupravnih interesnih skupnosti za PTT promet. Samoupravna interesna skupnost predstavlja za PTT promet tisto obliko povezo­ vanja, prek katere je možno trajneje in celoviteje reševati probleme in usklajevati interese, ki se pojavljajo na tem področju. Zlasti pa na podlagi dogovarjanja in sporazumevanja zagotoviti optimalno kritje družbenih potreb po PTT storitvah v danih pogojih, izposlovati PTT prometu mesto in položaj, ki mu po svojem pomenu pripada v razvoju družbe kot celote, obenem pa reševati vrsto drugih skupnih vprašanj in zadev, pomembnih za uporabnike PTT storitev oz. PTT delavce, ki še niso rešena ali pa zahtevajo trajnejše in kompleksnejše rešitve. Strukturna gibanja PTT storitev so narekovala, da se je za Slovenijo kot celoto ustanovila republiška samoupravna interesna skupnost za PTT promet, na ob­ močju posameznih regij pa območne samoupravne interesne skupnosti za PTT promet. Območna samoupravna interesna skupnost za PTT promet Maribor je bila ustanovljena 14. 6. 1976, v njo pa so vključeni uporabniki in izvajalci PTT storitev z območja občin koroške in podravske regije. Potreba in zainteresiranost uporabnikov PTT storitev po skupnem reševanju in dogovarjanju o razvoju PTT prometa s PTT delavci se je pokazala že pri ustanavljanju skupnosti. V članstvo skupnosti je pristopilo 93 odstotkov vseh uporabnikov. Zelo dober odziv uporabnikov PTT storitev je bil tudi pri spreje­ manju samoupravnega sporazuma o temeljih plana razvoja PTT prometa za obdobje 1976-1980 in sporazuma o združevanju sredstev za realizacijo srednje­ ročnega programa razvoja. Slednjega je sprejelo 93 odstotkov organizacij združe­ nega dela in 98 odstotkov občanov. Kljub navedenim uspehom pa preseneča dejstvo, da se nekateri veliki upo­ rabniki PTT storitev ne želijo vključiti v prizadevanja samoupravne interesne skupnosti za čim hitrejši razvoj PTT dejavnosti. Uporabniki PTT storitev bodo prek združevanja sredstev zbrali 14,2 odstotka predvidenih sredstev za razvoj PTT prometa v obdobju 1976-1980. V tem obdobju bo vloženih za razvoj PTT prometa 346,000.000 din. Oblike sodelovanja PTT organizacij in uporabnikov

272

PTT storitev v okviru samoupravnih interesnih skupnosti za PTT promet pri uresničevanju skupnih potreb in interesov na področju PTT prometa, ki jih je prinesla dosedanja praksa, kažejo, da prihajajo vse bolj do izraza združeni inte­ resi. To potrjuje vrsta konkretnih rešitev, sprejetih na podlagi dogovarjanja in sporazumevanja, zlasti v okviru krajevnih skupnosti. K temu pa vodi zlasti veliko neskladje med možnostmi zadovoljevanja in potrebami po PTT storitvah. Samoupravna interesna skupnost za PTT promet, tako območna kot republi­ ška, nastopa kot usklajevalec interesov med uporabniki in izvajalci. Za dogovor­ jen in hitrejši razvoj zagotavlja tudi potrebna sredstva v obsegu, kot je v danih pogojih mogoče. Prizadevanja samoupravne interesne skupnosti so usmerjena v skladnejši razvoj PTT dejavnosti med posameznimi regijami v SR Sloveniji, kakor tudi v skladnejši razvoj PTT dejavnosti s splošnimi, gospodarskimi in družbenimi gibanji. Posebna pozornost pa je namenjena razvoju PTT dejavnosti na manj razvitem in obmejnem območju. Pri tem pa bo potrebno solidarno prelivanje sredstev v okviru republiške interesne skupnosti. V dosedanjem delovanju interesne skupnosti je prišla do izraza velika pri­ pravljenost tako uporabnikov kot izvajalcev PTT storitev po skupnem dogovar­ janju o kakovosti in obsegu PTT storitev, delno pa tudi o financiranju razvoja. Velika zaostalost PTT mreže in nizka akumulativna sposobnost PTT organiza­ cije pa še vedno onemogočata opravljanje PTT storitev v obsegu, kot jih uporab­ niki želijo. Izredno dober odziv temeljnih organizacij združenega dela in krajev­ nih skupnosti za pristop v samoupravno interesno skupnost PTT nam zagotavlja, da interes obstaja, istočasno pa nas obvezuje, da bomo pri načrtovanju svojih programov in nalog ter izpolnjevanju naše družbene vloge, ki jo imamo kot služba splošno družbenega pomena, bolj precizni in dorečeni, predvsem pa, da se bomo čimprej samoupravno organizirali v duhu zakona o združenem delu.

Lojze Novak Težave v zunanji trgovini Ekonomsko sodelovanje s tujino ali mednarodna menjava dela je dobila v vsebini kongresnega gradiva opazno mesto. To je razumljivo, saj naša republika ustvari v sodelovanju z gospodarstvi drugih dežel skoro tretjino družbenega proizvoda. Delavci nekaterih temeljnih organizacij iz proizvodnih in trgovinskih dejav­ nosti v zunanji trgovini so me prosili, da na VIII. kongresu ZKS spregovorim o problemih, ki zmanjšujejo učinkovitost in ovirajo družbenoekonomsko preob­ razbo te, za našo republiko in za celotno Jugoslavijo, življenjsko pomembne gospodarske dejavnosti. Zadržal se bom samo na področju vse večje rasti admini­ stracije, opozoriti želim, kot v ilustracijo, kako težko opuščamo v praksi oblike državnega vodenja gospodarstva. Res je, avtarkijo, t. j. gospodarsko zapiranje, smo v naših pojmovanjih v Jugoslaviji že davno zavrnili. Danes je vsakemu jasno, da je za normalen gospo­ darski razvoj tako socialistične republike Slovenije kakor celotne Jugoslavije potrebno povezovanje z razvitimi in razvijajočimi se ekonomijami sveta. Od tega sodelovanja zavisi intenzivnost v kvaliteti rasti našega gospodarstva, s tem pa tudi rast obsega zaposlovanja delavcev v našem gospodarstvu. Z drugimi bese­ dami, od povezovanja našega gospodarstva s svetovnimi gospodarstvi zavisi tempo rasti družbenega proizvoda, predvsem njegova kvaliteta, to je produk­ tivno in ekonomično poslovanje. Z doslej doseženim ne moremo biti zadovoljni. Zaostajamo za potrebami in planiranim po obsegu in strukturi. Ne vemo pa, kaj storiti in kako se organizirati, da bomo bolj učinkoviti. Razni poizkusi za sanacijo razmer niso dali večjih dolgoročnih rezultatov. Ni slučaj, da je prav zunanja trgovina področje, kjer državna administracija še zelo čvrsto drži v rokah vse niti organiziranosti in administrativne okove še kar privija, ne meneč se za družbene procese, ki so v štirih letih po sprejemu ustave močno spremenili odnose v naši družbi. Zunanjetrgovinska administracija je imuna za vse te procese. Nič kaj ne 18 VIII. kongres

273

more razumeti sprememb v odnosih v naši družbi, očitno v preveliki skrbi, da ne bi zamenjali obstoječega zunanjetrgovinskega sistema in organizacije z novo, sodobnejšo. Iz celega mozaika primerov navajam za ilustracijo te trditve nekaj primerov. Neka temeljna organizacija združenega dela v zunanji trgovini se je s sporazu­ mom dogovorila z več proizvodnimi organizacijami s področja celotne Jugosla­ vije, da zaradi povečanja izvoza ustanove v inozemstvu skupaj s tujim partnerjem podjetje v mešani lasti. Po obstoječih predpisih so bila vsa številna opravila opravljena, sporazumi sprejeti, priloženih je bilo vseh 12 potrdil itd. Šest mese­ cev po tem, ko je bil predmet predan odgovornemu sekretariatu, še ni odgovora, ne pozitivnega ne negativnega. Težko je razumeti takšno obliko zavzemanja za razvoj izvoza. Drugi primer: Dokumentacija, ki spremlja zunanjetrgovinsko poslovanje, posebno pa posle izvoza, se je v štirih do petih letih potrojila. Seveda zaradi tega povečani stroški na račun povečane administracije niso ustvarili niti dolarja več deviznega efekta. Takšno povečanje administriranja - temu pravimo papirnate vojne - se opravičuje s primeri, ko naj bi posamezni subjekti v zunanjetrgovin­ skem poslovanju kršili predpise. Torej uvajamo prakso kompliciranja dokumen­ tacije, namesto da bi bili konsekventni do spoštovanja predpisov in tam stvari zdravili. Naslednji primer: izvozne stimulacije že davno niso več instrument pospeševanja izvoza kot element zunanjetrgovinske politike, ampak stalni doda­ tek, neodvisen od naše deviznobilančne stimulacije in od razmer na tržišču. Slično je tudi s politiko cen. Ta ni več instrument zunanje trgovine, ampak prepuščena na milost in nemilost odločanju odgovornega uradnika v za to določenem sekretariatu. Tudi ideje za dodelavo tujih polproizvodov za nadalj­ nji izvoz nalete na bariero toge omejitve uvoza itd. Posledica takšnega stanja je, da se naša zunanjetrgovinska bilanca slabša, da je gospodarstvo neučinko­ vito, da se redko kdo želi izpostavljati in tvegati razvoj smelejših poslov in dolgoročnejših poslovnih aranžmajev. Takšne prakse niso omajali nobeni prote­ sti iz gospodarstva, nobena dokazovanja. Tudi gospodarska zbornica je pri tem nemočna. Včasih celo izgleda, kakor da se sama želi vpreči v težak voz admini­ stracije. Ne vem, ali zato, ker je obupala in klonila pred neprebojnim ščitom administracije, ali želi sama pritrditi tej praksi, ali pa nima idej kako probleme rešiti. To morda izzveni kot v posmeh vsemu, kar je pa le bilo narejenega v združe­ nem delu pri dohodkovnem povezovanju med proizvodnjo in menjavo, pa tudi znotraj proizvodnje v okviru reprodukcijskih celot. Toda brez sprememb v odnosu administracije do vsebine zunanjetrgovinskih poslov ni pričakovati več­ jih učinkov od povezovanja v združenem delu pa tudi ne bolj racionalnega in učinkovitejšega poslovanja v zunanji trgovini. Predlagam, da v VIII. poglavju predloga resolucije dodamo - potem, ko se resolucija zavzema za obveznost delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela proizvodnje in menjave, da se povezujejo za doseganje boljših deviznih učinkov - še misel o obveznosti po enotnem nastopanju v okviru enotno organizi­ ranih predstavništev v tujini (enotno ni mišljeno kot eno) ter potrebo, da se moramo zavzeti za odstranjevanje internih in eksternih ovir pri povezovanju delavcev proizvodnje in menjave na poti k spreminjanju družbenoekonomskih odnosov v zunanji trgovini, v smislu določil ustave oziroma zakona o združenem delu. Viljem Ulaga

Za nekatere rešitve zmanjka časa

Priče smo nenehnemu in stalnemu razvoju samoupravnega družbenopolitič­ nega sistema v naši družbi in na vseh ravneh samoupravne organiziranosti. Nedvomno je, da je pri tem samoupravnem oblikovanju in povezovanju osnovni moto graditi tak samoupravni sistem, da imajo nosilci dela z družbenimi sredstvi v združenem delu dejansko oblast nad sredstvi, pogoji ter rezultati dela.

274

Tudi na našem področju smo šli v spremembo organiziranih oblik samo­ upravne organiziranosti, vendar ugotavljamo, da so tudi v teh novih organizacij­ skih oblikah povezovanja še ponekod ohranjeni stari odnosi. Do teh ugotovitev smo lahko prišli konec lanskega leta ob sprejemanju samoupravnih splošnih aktov s področja dohodkovnih odnosov. Lahko rečemo, da so se načela ustave in zakona o združenem delu glede družbenoekonomskih odnosov začela pri nas hitreje uresničevati. Na tem najzahtevnejšem in najobčutljivejšem področju so bili že doseženi premiki, vendar pa moramo pri tem navesti tudi nekatere slabosti, z odpravo katerih bi dosegli veliko več. Eno leto smo vedeli, da se bodo določila zakona o združenem delu o ugotavljanju celotnega prihodka, razporeja­ nju dohodka in čistega dohodka ter o delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev uporabljala od 1. 1. 1978. Če bi ta čas, v katerem je bilo toliko razprav o združevanju dela in sredstev, uporabili vsaj za izdelavo ustreznih analiz in na podlagi teh konkretnih progra­ mov izvajanja zakona o združenem delu, bi s tem naredili veliko. Tako pa so bili marsikje ti programi le formalni - organizacijski. Posledica tega pa se je odražala v samoupravnih splošnih aktih in to predvsem tistih, ki urejajo družbenoeko­ nomske odnose. V mnogih organizacijah združenega dela so predolgo odlašali s pripravo osnutka samoupravnih splošnih aktov, zato jim je zmanjkalo časa za iskanje konkretnih, lastnih rešitev, zmanjkalo jim je časa za podrobne razprave. Družbenopolitične organizacije, predvsem pa sindikati, so se premalo vklju­ čevali v razpravo in kasneje v same razprave o določanju osnov in meril za delitev dohodka in osebnih dohodkov. Zadovoljili so se pač z rešitvami, kot so jih predlagale strokovne službe. Imeli smo primer, da je bilo v neki organizaciji združenega dela organizirano pred referendumom za delavce predavanje o dohodkovnih odnosih, namesto poprejšnje obravnave konkretnih razmer v svojem okolju in razprav o konkret­ nih rešitvah. V marsikateri organizaciji združenega dela še nimajo izdelanih opisov opravil in nalog, ki naj bi bili odsev pogojev in organizacije dela v določeni organizaciji združenega dela, saj je to osnova za vrednotenje predvidenih opravil in sistematiziranih delovnih mest. Stiska s časom je verjetno prisilila nekatere, da so osnove in merila za delitev osebnih dohodkov in skupne porabe za vse temeljne organizacije vnesli v samou­ pravni sporazum na ravni delovne organizacije, ali pa drug primer, da so večino zadev, ki naj bi jih zajemali pravilniki o delitvi osebnih dohodkov in sredstev skupne porabe, vnesli v samoupravni sporazum o skupnih osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov in da se ta določila v temeljnih organizacijah neposre­ dno uporabljajo. V samih razpravah smo ugotovili tudi pomanjkljivosti tehnične narave, ki pa imajo lahko širše posledice. Za delavce niso zagotovili zadostne količine gradiv za razpravo, zato je razumljivo, da so ostali delavci nepoučeni in nepriprav­ ljeni za razpravo. V nekaterih panogah dejavnosti so se aktivno vključevali v priprave za iskanje ustreznih osnov in meril za delitev čistega dohodka, osebnih dohodkov in sredstev za skupno porabo. Tu mislim predvsem na gradbeništvo na našem področju, kar je bilo organizacijam združenega dela v veliko pomoč in orientacijo, dočim pa so nekatere skupine, kot na primer keramična industrija pa tekstilna in še nekatere druge, povsem odpovedale. V samoupravnih splošnih aktih s področja dohodkovnih odnosov so večkrat določene za izračun mase osebnih dohodkov po živem in minulem delu delavcem nerazumljive formule, torej izračun, ki ga v organizaciji združenega dela lahko razumejo le nekateri. Iz ustavnih določil izhaja, da v samoupravnem sporazumu, s katerim se določajo osnove in merila za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke, sodeluje in sporazum podpiše tudi sindikalna organizacija. To podpisovanje je bilo bolj neformalno, saj nismo zasledili primera, da tak sporazum ne bi bil podpisan, da bi sindikalna organizacija začela spor pred sodiščem združenega dela. Zahteve zakona o združenem delu, da so delavci dolžni določiti osnove in merila za delitev sredstev za osebne dohodke, so bile na našem območju pri izplačilih osebnih dohodkov za januar 1968 vsaj formalno zadoščene, saj so bili službi družbenega knjigovodstva v določenem roku predloženi pravilniki o 18*

275

delitvi osebnih dohodkov, v dveh primerih pa sta bila predložena sklepa samou­ pravnih organov, s katerima je potrjeno, da so sedanji samoupravni splošni akti v skladu z vsebinskimi opredelitvami zakona o združenem delu. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da bi v tako kratkem času našli najustreznejše rešitve. To vemo vsi, saj uvajanje dohodkovnih odnosov ni enkratno dejanje, ki se rešuje s spreje­ mom samoupravnega splošnega akta, pač pa je to proces, v katerem je potrebno nenehno spremljati izvajanje sprejetih samoupravnih splošnih aktov in si priza­ devati za izpopolnjevanje in njihovo dograjevanje. Pri spreminjanju družbenoe­ konomskih odnosov med delavci iz temeljnih organizacij in delavci iz delovnih skupnosti skupnih služb še nismo, kljub sprejetim samoupravnim sporazumom o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih, dosegli bistvenega na­ predka, zato se v praksi marsikje zadržuje še proračunski sistem financiranja. Torej, tudi tu je potrebna vsebinska preobrazba. Ni pogost pojav, vendar ne moremo iti mimo ugotovitve neke organizacije ZK, da predstavljajo predlogi poslovodnega organa že sklepe samoupravnih organov, kar pa slabi samou­ pravno odločanje delavcev. Takšno stanje pa ponazarja tehnokratizem, pojav struktur, ki nočejo dojeti bistva te preobrazbe, to je oblasti delavcev nad sredstvi, pogoji in rezultati dela. Posebej pa moram poudariti, da so v nekaterih organiza­ cijah združenega dela med drugimi tudi v organizaciji, iz katere izhajam, opozo­ rili na nekatere zgoraj navedene nepravilnosti prav člani ZK. V družbenopolitič­ nih organizacijah bomo morali bolj kot doslej nameniti pozornost organiziranju in vodenju razprave o vsebini predloženih odločitev, politično pripraviti in uskladiti predloge delavcev ter upoštevati rešitve, ki zagotavljajo uresničevanje interesov delavskega razreda. V prvi vrsti pa moramo poskrbeti za odpravo pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene doslej in o katerih smo spregovorili. Marjetka Škerget

Z domačo besedo med zdomce

Za razpravo o problematiki delavcev, ki so začasno na delu v tujini, o njiho­ vem samoorganiziranju in sodelovanju z društvi oziroma klubi, smo se odločili iz razloga, ker je iz naše, t. j. iz murskosoboške občine, na začasnem delu v tujini še vedno približno 4000 ljudi, iz pomurske regije pa okrog 8000. Migracijska gibanja v tuje države so bila silno živahna tja do leta 1976, po tem pa so skoraj popolnoma prenehala. Vzroki, zaradi katerih je del naših občanov odšel za delom v tujino, so naslednji: gostota prebivalstva, ki živi pretežno od kmetijske proizvodnje, po­ manjkanje delovnih mest v občini oziroma regiji, ter želja po večjem zaslužku in s tem višji življenjski ravni. Naši ljudje, večinoma polkvalificirana in nekvalifici­ rana delovna sila, opravljajo pretežno težje fizično delo, ki je više ovrednoteno, ljudje so pripravljeni na vsakršne delovne pogoje, saj so iz domovine odšli s ciljem, čimbolje vnovčiti delovno storilnost, ki je kot je znano, med Pomurci navzoča v precejšnji meri. Po nekaterih predvidevanjih bi naj bila optimalna doba bivanja v tujini 5 let. Vendar večina migrantov zaradi različnih vzrokov vrnitev odlaga. Tako se navidezna začasna migracija spreminja v trajnejšo, posebno v tistih primerih, kadar žive migranti v tujini z družinami. Večji del delovne sile iz naše občine in regije pa se vrača, čim zadosti osnovnim material­ nim potrebam. Večina migrantov namreč vlaga prihranke v gradnjo stanovanj­ skih hiš, modernizacijo kmetijstva ali hrani za izplačilo dote ostalim članom rodbine in tako preide zemljiška posest v njihovo absolutno last. Toda doma se v času njihove odsotnosti niso bistveno spremenili pogoji, ki so jih motivirali za odhod v tujino. To so karakteristične poante, ne samo za murskosoboško občino, ampak za celotno pomursko regijo, ki v Sloveniji izstopa s specifično problema­ tiko na področju zaposlovanja, saj je možna zaposlitev v pomurski regiji mini­ malna in ne moremo nuditi dela niti vsakoletnemu naravnemu prilivu, emigran­ tov pa je vedno več. Mnogi se vračajo zaradi šolanja svojih otrok v domovino, mnogi pa zaradi pomanjkanja delovnih mest v tujini. Sicer je gibanje zaposlenosti v Pomurju res nekoliko hitrejše od republiškega povprečja (v Pomurju znaša 5,1 odstotka, v

276

Sloveniji 3,7 odstotka), vendar glede na njihovo startno osnovo še vedno prepoča­ sno. Odpiranje novih delovnih mest ne narašča v skladu s predvidevanji srednje­ ročnih planov, t. j. letno po 6 odstotkov, in delež nezaposlenega prebivalstva se veča. Velike rezerve delovne sile pa imamo tudi med kmečkim prebivalstvom. Tako se seveda ne moremo strinjati s trditvijo, da dosegamo v Sloveniji popolno zaposlenost, saj imamo v Pomurju približno 1400 ljudi, ki iščejo delo. Zveza komunistov in vsi delovni ljudje v Pomurju se zavzemamo za takšno politiko zaposlovanja, ki bo zagotavljala planirano in čim višjo zaposlenost na vseh območjih, še posebno pa na manj razvitih in obmejnih območjih Slovenije, kar poudarja tudi predlog resolucije. V sklopu navedenih problemov pa je močno navzoče tudi združevanje sred­ stev za pripravo do kvalifikacije in usposabljanje delavcev, ki se vračajo v domovino. V naši občini oziroma regiji se zelo težko realizirajo sklepi in priporo­ čila Skupščine socialistične republike Slovenije, ki je junija 1976. obravnavala problematiko zaposlovanja naših delavcev v tujih deželah ter sprejela sklepe in priporočila za njihovo postopno vračanje in vključevanje v delovni proces v Socialistični republiki Sloveniji. Domače združeno delo se je do neke mere vključilo v program odpiranja novih delovnih mest pri nas, pri tem naj omenim »Muro« in mogoče »Panonijo«, vendar so možnosti skromne. Prizadevanje naše občine, da bi motivirali združeno delo razvite Slovenije za odpiranje delovnih mest na našem območju, ni rodilo posebno blestečih rezultatov, razen nekaj častnih izjem, čeprav ima večina delavcev doma rešen svoj stanovanjski pa tudi družbeni standard in bi novo delovno mesto stalo precej manj (o tem je včeraj razpravljal delegat iz Lenarta). Za bivanje naših ljudi v tujini in za uspešno vključitev vračajočih se zdomcev v okolje, iz katerega so odšli, pa je tudi zelo pomembno, koliko so emigranti uspeli obdržati kulturne stike z domovino, možnosti za lastno organiziranje kulturnega življenja in možnosti vzgoje in izobraževanja otrok v materinem jeziku. Zato smo v naši občini posvetili precej pozornosti organizaciji stalnejših stikov, kulturnih in telesnokulturnih gostovanj in drugih neposrednih stikov z zdomci. Take oblike sodelovanja so možne v primerih, ko žive delavci strnjeno v naseljih, težje pa je tam, kjer žive raztreseni po državi oziroma različnih državah ter v manjših skupnostih. V tem primeru so tudi bolj izpostavljeni tujim idejnim vplivom in pritiskom nam sovražne emigrantske srenje. Naša prizadevanja so usmerjena v naslednje: 1. Nudenje pomoči pri samoorganiziranju naših delavcev v tujini, ki pa v določenih primerih ni zadovoljivo, saj primarni interes po ustvarjanju večjega dohodka večkrat preprečuje udejstvovanje pri društvenih dejavnostih. Ne smemo pa pozabiti na pomen in vpliv informativnih sredstev med zdomci, predvsem pomen tiska, s katerim pospešujemo in poglabljamo večje stike z domovino in krepimo odpornost proti asimilaciji in sovražni dejavnosti. Zani­ miva je ugotovitev, da zdomci najraje posegajo po domačem lokalnem časopisju, ki prinaša novice iz njihove neposredne domače okolice. V našem primeru je to Vestnik, katerega trenutno dobiva prek 600 zdomcev. 2. Organiziramo novoletna srečanja, ko zdomci v veliki meri prihajajo domov praznovat, iz teh razgovorov pa je razvidno, da se večina zdomcev močno zanima za razvoj domačega kraja. Ob njihovem bivanju doma pa se vključujejo v družbe­ nopolitično in kulturno življenje v krajevni skupnosti. Obiskujejo roditeljske sestanke, zbore občanov ter sooblikujejo razvojne programe le-teh. Njihova navzočnost pa se odraža v pripravljenosti za solidarnostno združevanje sredstev krajevnega in občinskega samoprispevka, ki smo ga namenili za razvoj šolstva in zdravstva, za posojilo za ceste ipd. Menim, da so to kvalitete, ki so v veliki meri rezultat politične aktivnosti domačih dejavnikov. 3. Delavci v tujini pogrešajo stike z našimi kulturnimi in telesnokulturnimi organizacijami, ki jih spodbujajo k lastni ustvarjalnosti. Navdušeno sprejemajo ansamble in člane domačih skupin, ki jim prinašajo del domačega kraja in so nedvomno tudi cenejši od raznih populariziranih in skomercializiranih skupin, ki jih občasno obiskujejo v tujini. V zadnjem obdobju smo navezali tesnejše stike z naslednjimi društvi in klubi: s slovenskim kulturnim društvom Ivan Cankar na Dunaju, ko so gostovale naše kulturne skupine na Dunaju, naši predstavniki pa

277

so bili navzoči na prireditvah samega društva; slovenskim društvom Triglav iz Stuttgarta, ki je gostovalo v naši občini z raznimi predstavami; organizirali smo športna srečanja s člani jugoslovanskega kulturnega centra iz Munchna in pri teh srečanjih se je vzpostavilo tesno sodelovanje in prijateljstvo; tesne stike gojimo tudi z delavci v Ingolstadtu, kjer smo sodelovali in nudili pomoč pri ustvarjanju jugoslovanskega kluba. Seveda pa zahtevajo taka srečanja določena, ne preskro­ mna finančna sredstva, ki so večkrat ovira pri vzpostavljanju še tesnejših in pestrejših stikov, čeprav naše samoupravne skupnosti in družbenopolitične or­ ganizacije v občini s finančnimi načrti ovrednotijo tudi tovrstno dejavnost. Hinko Žolnir

Za večjo proizvodnjo primarnega aluminija Želim vam predstaviti položaj Impola v slovenski predelovalni aluminijski industriji in posebej izpostaviti zapažene probleme pri urejanju dohodkovnih odnosov v tej proizvodni dejavnosti. Komunisti Impola smo v obdobju med obema kongresoma opravili vrsto nalog in dali svoj doprinos za uveljavljanje nove ustave in zakona o združenem delu. Opažamo pa, da pri tem delu največ moči trošimo za osveščanje in poenotenje pogledov nas samih in drugih sodelav­ cev. Stalno je potrebno usposabljanje in spodbujanje za tvorno sodelovanje pri oblikovanju in izvajanju samoupravnih odločitev pa tudi pri strokovno-administrativnih opravilih priprave in izvajanja odločitev, čutimo pa kadrovsko po­ manjkanje in časovne stiske. V zadnjem letu se oblikuje mnenje, da nam manjka kader, najsposobnejši komunisti in drugi delavci pa so s samoupravnim ter drugim političnim delom preobremenjeni. Ob vrsti nalog in rokov je tako to morda razlog, da smo nedosledni, površni ali pa vsaj ne dovolj dosledni in učinkoviti. Menimo, da se bo s predlagano spremembo organiziranosti zveze komunistov, to je z ukinitvijo komitejev, svetov in podobnih vmesnih organov med osnovno organizacijo in občinsko konferenco, sprostilo precej zelo sposobnih komunistov, ki se bodo lahko bolj poglobljeno ukvarjali s samoupravnimi in družbenimi problemi svojega okolja v združenem delu in krajevni skupnosti. Poskusil bom prikazati probleme ustvarjanja m delitve dohodka ter združeva­ nja sredstev znotraj naše sestavljene organizacije pa tudi v širšem pogledu. O tej problematiki smo komunisti in tudi drugi delavci iz delovne organizacije ozi­ roma sestavljene organizacije veliko razpravljali. Kot sem že omenil, je tudi pri tem delu potrebno, da za odločanje in tvorno sodelovanje ljudi najpreje usposo­ bimo in zainteresiramo, delovati pa je treba strpno, v določenih stvareh pa tudi strokovno in z veliko mero zaupanja ter dviganjem morale. Za kaj gre? Obseg eksterne proizvodnje delovne organizacije Impol znaša letno do 40 tisoč ton predelanega aluminija, s čimer dosegamo celoten prihodek okoli 2 milijardi dinarjev, dohodek podjetja pa je blizu 1/5 te vrednosti. Vrednost izvoza je cca 18 milijonov dolarjev. Impol je prvi začel s predelavo aluminija v večjem obsegu. Svojo pionirsko vlogo je obdržal celo vrsto let. Intenzivni razmah aluminijske industrije v Jugo­ slaviji v zadnjih letih pa je potisnil vlogo Impola na nižje mesto, saj so druge republike dale razvoju aluminijske industrije zelo velik poudarek, v Hrvaški in Črni gori pa celo primarni pomen in so tam danes zrasle in še rastejo velike moderne zmogljivosti. Ugotavljamo lahko, da vsa črna in barvasta industrija v naši republiki že nekaj let stagnira, drastičen primer tega je na področju živega srebra, cinka in svinca. V Sloveniji pa imamo danes dokaj dobro razvito kovinsko predelovalno industrijo, ki v svoji proizvodnji uporablja veliko aluminijastih izdelkov, kot so to Gorenje, Saturnus, pohištvena, gradbena in živilska industrija, tako da lahko trdimo, da obstaja v Sloveniji velika potreba po polizdelkih in finalnih izdelkih iz aluminija in zlitin. Če je zaenkrat preskrba potrošnikov z aluminijastimi polizdelki iz Impola še zadovoljiva, pa se za prihodnje že postavlja vprašanje možnosti spremljanja rasti porabe aluminija v Sloveniji. Glavni pro­ blem pri tem je bilanca aluminija v sestavljeni ganizaciji Unial, v kateri sta Impol in Tovarna glinice in aluminija Kidričevo (TGA).

278

Naš največji dobavitelj surovine je TGA Kidričevo. Odkar je podpisan začasni samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev, ki ureja brez normativov dogovorjeno delitev skupnega prihodka, znašajo dobave iz TGA manj kot polo­ vico potrošnje Impola. Prek 20 tisoč ton surovega aluminija torej uvozimo, ker tako iz obstoječih kakor tudi iz načrtovanih kapacitet proizvodnje aluminija v Jugoslaviji ni na razpolago prostih količin. Čeprav znaša proizvodnja aluminija v TGA cca 47 tisoč ton in presega potrebe Impola, pa so za dobavo večjih količin v Impolu postavljene tri omejitve: Prvič - dohodkovna omejitev. V začasnem samoupravnem sporazumu o združevanju dela in sredstev je TGA za delež dobav njihovega aluminija udele­ žena z do 60 odstotki skupnega prihodka pri treh tozdih Impola. V takšnem okviru se bo gibala delitev skupnega prihodka tudi v prihodnje. Konkretizirano to pomeni, da lahko TGA v prihodnje računa iz dobav Impolu z dohodkom, ki bo nekaj višji, kot bi bil dohodek iz proste prodaje aluminija po cenah, ki veljajo za aluminij po jugoslovanskem družbenem dogovoru o formiranju cen boksita, aluminija in polizdelkov na bazi aluminija. Omeniti moram, da znatni del svojega primarnega aluminija predela TGA v livarske legure. Prihodek pri prodaji teh je bistveno višji od prihodka, če bi bil ustvarjen s predelavo teh količin v Impolu. Poleg tega prek 10 tisoč ton proizvedenega finalnega aluminija iz TGA zaenkrat namenjajo še za izvoz, za zagotavljanje deviznih sredstev TGA ter za druge jugoslovanske predelovalce, kot sta tovarni v Nišu in v Šibeniku. Predpostavljamo, da bi bilo možno preusmeriti iz sestavljene organizacije odtujeni aluminij v Impol, če bi ponudili TGA prihodek, ki bi bil iznad deleža po začasnem samoupravnem sporazumu. Skupna dodatna obremenitev Impola za zagotovitev vseh količin aluminija iz TGA bi torej znašala precej prek stroškov, kot pa bi nastali pri nabavi teh surovin iz drugih virov. Tolikšne obremenitve pa dohodek Impola ne prenese. Devizno bilančna omejitev. Za nabavo reprodukcijskega materiala in opreme iz uvoza potrebuje TGA znatna devizna sredstva in prav tako Impol. Če bi bil torej pretežni del primarnega aluminija iz TGA usmerjen v Impol, bi moral Impol v tem primeru zagotoviti potrebne devize, ki bi bile odvisne od skupnega izvoza in deleža dobav surovin iz TGA. Za kvantitativno opredelitev teh sredstev je potrebno izdelati devizno bilanco UNIAL, ki je zdaj v izdelavi. Ko bo končana, bodo možnosti medsebojnih dobav glede na sedanji obseg izvoza Impola jasne. Povsem razumljivo pa je, da s planiranim izvozom v letu 1978 v Impolu ne bi bilo mogoče v celoti pokriti potreb TGA in Impola. Prodajna politična omejitev. Če bi TGA želela v celoti pokriti potrebe Impola, bi se morala skoraj povsem odpovedati svojemu tržišču za livarske legure. Dvomimo, da bi bila takšna odločitev umestna, saj bi to pomenilo zmanjšanje obsega prodaje UNIAL oziroma zmanjšanje njegovega deleža na jugoslovan­ skem tržišču. Edini pozitivni efekt takšne odločitve bi bil zmanjšanje uvoza aluminija za Impol iz Vzhoda, ne pa tudi zmanjšanje uvoza v Jugoslavijo, saj bi količine, katerim bi se odpovedal Impol, brez nadaljnjega prevzeli ostali jugoslo­ vanski predelovalci aluminija. Zaradi navedenih treh težav pri preskrbi z osnovno surovino je bilo v Impolu redko kdaj možno optimalno izkoristiti proizvodne kapacitete, motnje v proiz­ vodnji Impola pa čutijo tudi Impolovi kupci, to je potrošniki polizdelkov. Pomanjkanje surovin ter neurejena dohodkovna povezava znotraj sestavljene organizacije se čuti tudi v nezadovoljstvu in v občasno napetih odnosih med delavci obeh delovnih organizacij. Ne glede na omenjene objektivne omejitve pri širjenju medsebojnih dobav surovine moram priznati in ugotoviti, da sestavljene organizacije še niso zaživele, kot bi morale. Ne uspemo se dogovoriti, kako ugotavljati in deliti skupni prihodek in za kakšen program oziroma namen bomo združevali sredstva. Zato obstoječa, začasno oblikovana sodelovanja marsikdo pojmuje kot način za dosego višjih učinkov pri enem partnerju od tistih, ki jih je možno doseči po prej omenjenem družbenem dogovoru. Poleg problema ugotavljanja in delitve skupnega prihodka med temeljnimi organizacijami v proizvodnji znotraj sestavljene organizacije je navzoč tudi pro­ blem združevanja sredstev za skupna vlaganja. Zaradi prej ugotovljenega po­ manjkanja primarnega aluminija kot surovine za nadaljnjo predelavo, ki bo

279

trajala dokaj dolgo obdobje, je nemogoče pričakovati, da bi s proizvajalci suro­ vega aluminija združili in vložili sredstva za razvoj predelovalnih kapacitet, s katerimi že razpolagamo. To ni sprejemljivo iz ekonomskega stališča same nove integrirane tvorbe kot tudi celotnega gospodarstva v Sloveniji. In kakšni so zaključki. Menimo, da je iz navedenega moč zaključiti naslednje: Precejšen del slovenske industrije je dosegel visoko stopnjo razvoja in dobre poslovne rezultate na osnovi uporabe aluminija. Impol kot tudi ostala industrija, ki uporablja aluminij kot reprodukcijski material, je izrazito izvozno usmerjena. Impol je skupaj s potrošniki svojih izdelkov razvil in še razvija nove aplikacije aluminija. Za nadaljnji razvoj Impola pa je potrebno v okviru sestavljene organi­ zacije širiti proizvodnjo primarnega aluminija, saj sedanja proizvodnja ne zado­ šča niti trenutnim potrebam. Za uspešen razvoj aluminijske industrije Slovenije so neobhodno potrebna nadaljnja integracijska povezovanja v okviru sestavljene organizacije, kakor tudi samoupravna povezovanja na osnovi združevanja dela in sredstev z ostalimi porabniki aluminija in aluminijskih polizdelkov. Komunisti naše delovne organizacije se bomo zavzemali za strpno, dolgo­ ročno in plodno reševanje urejanja nabav surovine in ugotavljanja delitve skup­ nega prihodka.

Mihelca Renko Več pozornosti socialni politiki

Hiter gospodarski in družbeni razvoj občine Kranj v preteklih desetih letih je prinesel tudi napredek na vseh področjih socialne politike. Ce smo v letu 1966 ugotavljali, da področje družbenega standarda v delovnih organizacijah ni bilo sestavni del dolgoročne poslovne politike in da je bila skrb za družbeni standard le socialni privesek, predvsem skrb predpisov, je bil v letu 1976 odnos do socialne politike bistveno spremenjen, pa tudi sredstva, namenjena za pokrivanje posa­ meznih področij socialne politike, so večja. Še vedno pa ugotavljamo, da obstaja vrsta nerešenih vprašanj in problemov, posebno v manjših delovnih organizaci­ jah, ki še vedno nimajo programov socialne politike in vprašanja na tem področju največkrat urejajo osnovne organizacije sindikata, saj pogosto tudi ni ustreznih kadrov, ki bi se poklicno ukvarjali s temi vprašanji; problemi pa so tudi na posameznih področjih, ki jih pokrivajo samoupravne interesne skupnosti. Prizadevanja, da bi socialna politika postala integralen del gospodarske in celotne družbene politike v občini, so narekovala vrsto analiz, na osnovi katerih je bil sprejet program socialne politike v občini Kranj za obdobje 1972-1976, nadaljnji razvoj na tem področju pa vključuje srednjeročni načrt razvoja družbe­ nih dejavnosti za obdobje 1976-1980. Pri tem je bil občinski svet zveze sindikatov Kranj nosilec in izvajalec vrste analiz in pobud, ki so omogočale, da so se družbeni dejavniki v občini organizirano ukvarjali s socialno politiko in odprav­ ljanjem socialnih razlik. Z analizo o socialni politiki in socialnem razlikovanju občine Kranj smo želeli ugotoviti, koliko se je spremenilo stanje v preteklem desetletnem obdobju, posebno pa še, kako in koliko so se uresničila sprejeta programska načela. Na kratko je težko prikazati vse spremembe, pozitivne premike in urejanje posameznih področij socialne politike od izobraževanja do zdravstva in kulture, radi pa bi opozorili vsaj na naslednje: Ekonomski položaj organizacij združenega dela je v zadnjem obdobju 1972-1976 slabil, saj so relativno manj dajale za reprodukcijo, zmanjševala pa se je tudi lastna akumulativnost. To pa je zniževalo kvaliteto investicij in višino lastne akumulacije, na drugi strani pa povzročalo manjšo sposobnost usmerjanja sredstev v razreševanju lastnih problemov socialne politike. Močan proces ek­ stenzivnega zaposlovanja je zadrževal nizko kvalifikacijsko strukturo delavcev z razmeroma nizkimi osebnimi dohodki, kar je potenciralo socialne probleme, na drugi strani pa je to zmanjševalo reprodukcijsko sposobnost gospodarstva. To je pogojevalo tudi pritisk na uravnilovko večine zaposlenih, da se pri nagrajevanju v največji meri upošteva zaščita socialnega položaja delavcev.

280

Glede natalitete in izobraževanja otrok pa ugotavljamo, da imajo tri ali več otrok predvsem delavci z nižjo izobrazbo oz. kvalifikacijo in prav največ otrok teh delavcev se hitro zaposli brez ustrezne izobrazbe tudi zato, ker v občini ni bilo problemov z zaposlovanjem. Nezaposlenost je minimalna in še med nezaposle­ nimi je velik del težje zaposljivih oseb. Tako lahko rečemo, da nizka kvalifikacij­ ska struktura delavcev v občini ni toliko posledica tega, da bi imeli delavci in njihovi otroci premalo možnosti za šolanje. Izobraževanje in tudi izobraževanje ob delu je dobilo visoko pozitivno oceno in je kvalifikacijska struktura predvsem posledica sedanje tehnične opremljenosti in organizacije dela v delovnih organi­ zacijah občine, medtem ko za določena dela ni več mogoče dobiti delavcev v občini. V prihodnje računajo delovne organizacije na še obsežno zaposlovanje nekva­ lificiranih in polkvalificiranih delavcev, čeprav se zvišuje tudi delež zahtev po bolj kvalificiranih delavcih, kar pomeni, da bodo tovrstni socialni problemi še ostajali odprti. Pri odpravljanju socialnega razlikovanja, čeprav je podatke težko primerjati, lahko rečemo, da se je delež socialno ogroženih delavcev in občanov v občini v obdobju 1972-1976 znižal za polovico in kot so se pred leti pojavljali odgovori, da so delavci prikrajšani v možnostih za prehrano, oblačenje, šolanje otrok in stanovanje, so danes sicer v ospredju še problemi otroškega varstva in stanovanj, toda danes se v mnogo močnejši meri pojavljajo problemi zadovolje­ vanja rekreacijskih, športnih, kulturnih potreb, možnosti za letovanje ipd., kar kaže na bistven premik in novo kvaliteto v delovnih organizacijah, saj delavci ne postavljajo več kot bistven problem prevoz na delo, družbeno prehrano ali možnosti za izobraževanje ob delu. Danes tudi vse bolj prevladuje spoznanje o povezanosti in nujnosti povezave vseh dejavnikov na področju socialne politike — družbenopolitične skupnosti in krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in izvajalcev socialne politike, ki so vanje vključeni, delovnih organizacij in družbenopolitičnih dejav­ nikov. Procesi družbenega planiranja in povezovanja vseh dejavnikov so še v nasta­ janju. Tako opažamo še premajhno povezanost med samoupravnimi interesnimi skupnostmi in njihovimi strokovnimi službami ali izvajalci, ko je potrebno reševati probleme, ki zadevajo več skupnih področij, ki se prekrivajo ali dopol­ njujejo in pri reševanju problemov delavca, občana, če zadevajo več področij. Tudi še ni dovolj enotnih kriterijev, ki bi opredeljevali socialno ogrožene občane ali delavce in bi enotno vplivali na odpravljanje socialne diferenciacije. Še se pojavljajo primeri in pojav je bil že zapažen tudi v sindikatu in v delovnih organizacijah, da delavci odklanjajo dodatno delo ali da so premalo stimulirani za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje in višje osebne dohodke, ker s tem po danih socialnih kriterijih izgube pravico do družbene pomoči. Programiranje socialne politike se je v organizacijah združenega dela že začelo, čeprav je večinoma še kratkoročno in tudi ne zajema vseh področij. Premalo je investicijskih programov, ki bi vsebovali socialne komponente, po­ sebno tiste, ki se navezujejo na programe posameznih samoupravnih interesnih skupnosti. Ob oceni dela subjektivnih faktorjev na področju socialne politike bi vsaj za delovne organizacije veljalo, da je sindikat na prvem mestu glede angažiranja pri reševanju socialne problematike, druge družbenopolitične organizacije, tudi zveza komunistov in Zveza socialistične mladine Slovenije pa so premalo angaži­ rane. Tudi vodilne in vodstvene strukture so še premalo pozorne v svojem odnosu do socialne politike, strokovne službe pa niso povsod dovolj kadrovsko močne, pa tudi preveč individualno in premalo analitično spremljajo obstoječe probleme. Miha Gluščič Za višjo stopnjo predelave

Ko ugotavljamo družbenoekonomski položaj katerekoli dejavnosti, ne mo­ remo mimo osnovnih pogojev gospodarjenja. Za kovinsko-predelovalno indu-

281

strijo je nasploh, v naši občini pa še posebej, značilno, da so ti pogoji iz leta v leto težji. Ža kovinsko industrijo radovljiške občine je karakteristično, da prevladuje materialna, intenzivna proizvodnja z relativno nizko stopnjo predelave, ki je neposredno vezana na črno metalurgijo. Problemi na relaciji črna metalurgija kovinska industrija, kot je že znano, izhajajo iz strukturalnih problemov našega gospodarstva. Za odpravo teh smo v naših družbenoekonomskih planih dali prioriteto razvoju črne metalurgije in poskušamo okrepiti njeno reproduktivno sposobnost. Izvajanje tega se sprovaja tako, da se akumulacija iz črtalih panog preliva v črno metalurgijo. V našem tržnem planskem sistemu blagovne proiz­ vodnje to poteka pretežno prek sistema cen. Tako so se v času med dvema kongresoma cene reprodukcijskega materiala zvišale za cca. 1,5-krat, v istem času pa so cene izdelkov kovinske industrije v občini Radovljica porastle za 0,8krat. Iz tega izhaja, da so prodajne cene kovinske industrije, ki so pod družbeno kontrolo in so v pristojnosti federacije, porastle le sorazmerno z udeležbo osnov­ nega materiala v strukturi cen. Vendar je postopek uveljavljanja tudi tega dela zelo zapleten in dolgotrajen. V tem času se akumulacija neposredno odliva iz kovinske industrije v druge sfere. Poleg teh beležimo hiter porast drugih materialnih stroškov in splošne ter skupne porabe, ki je hitrejša od rasti družbenega proizvoda. Ce si ogledamo strukturo proizvodnih stroškov, vidimo, da se stalno spreminjajo, z intenzivnejšo predelavo pa se manjša delež osnovnih surovin. Pred leti so stroški osnovnih surovin predstavljali polovico lastne cene izdelkov, sedaj pa se je delež zmanjšal na 40 odst. Osebni dohodki, gledani z vidika stroškov, predstavljajo petino obveznosti po samoupravnem sporazumu, prispevki in davki iz bruto osebnih dohodkov pa desetino v strukturi stroškov. Na zmanjšanje fizične porabe materiala lahko vplivamo, saj smo v preteklih letih zmanjšali odpadek in izmet, ne moremo pa vplivati na stalno povečanje cen reprodukcijskega materiala. Od nas je odvisna le racionalna uporaba proizvajal­ nih sredstev in čim boljši izkoristek delovnega časa. Edini izhod v premostitvi teh nesorazmerij je porast produktivnosti dela. V času med obema kongresoma ni bil ta porast na takšni ravni, da bi lahko obdržal akumulativnost kovinske industrije na istem nivoju, prav pa bi bilo, da bi jo zvišal. Pomembno zvišanje produktivnosti v tej panogi pa je edino možno z boljšo organizacijo in tehnologijo ter hitrim aktiviranjem investicij. Če pogle­ damo podatke o gibanju količinskega obsega proizvodnje kovinsko predelovalne industrije v zadnjih desetih letih, ugotavljamo, da ni bilo bistvenega porasta. Prav tako pa se tudi zaposlenost ni povečala v taki meri, da bi s tem negativno vplivala na rast produktivnosti dela. Kazalci produktivnosti dela, merjeni s količinsko proizvodnjo na zaposlenega, kažejo na stalno rast, saj se proizvodnja vsako leto poveča. Izjemno je bilo leto 1977, ko je zaradi znatnega zmanjšanja izvoza padla proizvodnja. Bistvenega padca prodaje na tujem trgu ni bilo možno v celoti nadomestiti s prodajo doma. S primerjanjem produktivnosti ne moremo ugotavljati le porasta količinskega obsega proizvodnje, pač pa moramo upoštevati tudi spremembe v asortimentu proizvodnega programa. Prav v zadnjih letih je prišlo do spremembe v proizvo­ dnem programu, saj težimo k čimbolj kvalitetnim izdelkom, v katere bomo vložili čimveč dela in predelave. K temu nas silijo tržne razmere, saj proizvodnjo usmerjamo v prvi vrsti zadovoljevanje potreb domačega trga, skušamo pa proiz­ vajati take izdelke, ki se v večji meri uvažajo, to so v glavnem kvalitetni izdelki. Zato smo tudi vsa investicijska vlaganja v zadnjih letih usmerili v razširitev zmogljivosti, ki omogočajo višjo stopnjo predelave. Pri tem se pogosto srečujemo s problemom pridobivanja uvoznih dovoljenj za nakup investicijske opreme; še posebno je ta problem pereč v letošnjem letu, saj so splošne uvozne omejitve znane. Opremo za predelavo v kovinsko-predelovalni industriji pa v večini proizva­ jajo zahodne države. Zaradi vseh teh ovir se čas aktiviranja investicij sorazmerno podaljšuje in prvotno proračunsko vrednost investicij podraži, kar povzroča, da vseh investicij ne moremo realizirati. Z druge strani se v jugoslovanskem prostoru gradijo nove proizvodne zmoglji­ vosti za isto vrsto izdelkov, ki pogostokrat predstavljajo podvojene kapacitete.

282

To ima za posledico nizko izkoriščanje kapacitet in zvišanje lastne cene, kar še otežkoča že tako slabo konkurenčno sposobnost. Edini izhod iz takšnega polo­ žaja kovinske industrije vidimo v prestrukturiranju proizvodnje in prehodu na višjo stopnjo predelave. Takšne tendence se kažejo v obstoječih investicijah in v investicijskih programih. Ko sprejemamo razvojne programe in jih kasneje kon­ kretiziramo v letnih gospodarskih načrtih, se odločamo o prodajnih usmeritvah s tem, da izvažamo eno tretjino izdelkov, ustvarjena devizna sredstva pa obliku­ jemo iz retencije in devizne amortizacije. Vseh deviznih sredstev ne uporabljamo sami, saj je izvoz približno 70 odst, večji od uvoza. Prodajne cene, dosežene v izvozu, so navadno znatno nižje od cen na domačem trgu. Da bi delno nadomestili izgubo, ki nastane pri izvozu, si v okviru sozdov slovenske železarne pomagamo z internim sistemom primerjanja izvoza. Prav tako se povezujemo pri enotnem nastopanju na zunanjem trgu tako pri uvozu blaga kot pri izvozu. Takšna povezanost pozitivno vpliva na medsebojne odnose, saj npr. nekateri ozdi izkoriščajo pravice pri uvozu repromateriala, ki nastopajo pri blagovni menjavi z Vzhodom, katere pa prizadevajo druge ozde. V naši delovni organiza­ ciji se ne strinjamo s sistemom, ko uvozniki še vedno pridobivajo na račun izvoznih ozdov. Naš izvoz je bil v letu 1977 manjši za 28 odst, kot leto prej, ker se razvite države zapirajo zaradi recesij.Kolikor bi še naprej uvažali repromateriale po nižjih cenah, bi bila tudi naša konkurenčna sposobnost večja. Ker pa so cene materiala visoke, izvozne prodajne cene pa nizke, so nesorazmerja vedno večja. Iz vseh navedenih razlogov je razvidno, da je tudi v prihodnje edini izhod v prestrukturiranju proizvodnega programa v čimvečjo stopnjo predelave. Takšna proizvodnja ne bo imela negativnega vpliva na okolje, kar je v teh krajih zelo pomembno, saj je turistična dejavnost že tradicija in jo moramo tudi v prihodnje razvijati. Za prestrukturiranje proizvodnje pa moramo imeti polno podporo vseh družbeno organiziranih socialističnih sil.

Anton Kosovel

Za status izvoznika Turizem je s svojimi multiplikativnimi učinki znatno prispeval k skupnemu družbenemu in ekonomskemu razvoju naše države kot celote in s tem tudi naše republike, k razširitvi ekonomskih odnosov s tujino in k širšemu vključevanju naše države in s tem tudi Slovenije v mednarodno delitev dela, k uravnavanju plačilne bilance, k povečanju zaposlenosti in življenjske ravni delovnih ljudi. Vsi ti učinki se posebej odražajo na obalnokraškem območju, kjer je nagel turistični razvoj prispeval k gospodarskemu razvoju območja. Poleg ekonomskih funkcij pa je turizem tudi znatno pripomogel k dvigu kulturne ravni in boljšemu medsebojnemu spoznavanju prebivalstva ter postal pomemben dejavnik afirmacije našega socialističnega samoupravnega sistema. Če gledamo dolgoročno, obstaja tendenca stalne rasti domačega in tujskega turističnega prometa. Zahvaljujoč visoki stopnji rasti tujskega prometa, ki je bil vrsto let znatno višji od poprečne stopnje rasti v Evropi, sodi Jugoslavija med srednje razvite turistične države. Zaradi vsega navedenega in zaradi primerjalnih prednosti, ki so pomembne za razvoj, je turistično gospodarstvo v razvojni politiki Jugoslavije uvrščeno med dejavnosti posebnega pomena za realizacijo dogovorjene politike skupnega ra­ zvoja države za obdobje od 1976 do 1980. Planirana je povprečna 7 odstotna rast domačega in tujskega turističnega prometa ter 9 odst, poprečna letna rast deviz­ nega priliva. Slovenija si je v tem srednjeročnem planskem obdobju zastavila na področju tujskega turizma med vsemi republikami najmanj ambiciozne, zato pa dokaj realne cilje. Tako naj bi se prenočitve tujih gostov povečale letno za 5 odst., dotok deviz pa 6 odst. Vendar smo že v letu 1976 zaostali za planskimi predvide­ vanji, kar bo težko nadomestiti do leta 1980. Zato bodo morala biti vsa naša prizadevanja usmerjena v to, da se realno zastavljenim ciljem čim bolj pribli­ žamo. Predpogoj pa je analiza vzrokov, ki so naše turistično gospodarstvo pripe-

283

ljali v tak položaj. Vzrokov je bilo v preteklosti veliko, tako na mednarodnem kot na domačem tržišču, to so neugodna gospodarska gibanja in nestabilna mone­ tarna situacija v svetu, ukrepi devalvacije, ki so jo izvedle turistično konku­ renčne države in seveda tudi spremljajoča restriktivna politika in akcije teh držav, ki so bile usmerjene v zadrževanje svojih državljanov doma, to je, da preživljajo dopust v svoji deželi. Tako so nekatere sredozemske države povečale turistični promet, medtem ko je v Jugoslaviji prišlo do zmanjšanja. Poleg tega pa je na neugodne rezultate pri nas vplivala tudi neusklajenost naše turistične ponudbe s turističnim povpraševanjem, zaostajanje v izgradnji turističnih infra­ strukturnih objektov, nezadostna prilagojenost zahtevnejšemu turističnemu povpraševanju in premalo prožno prilagajanje vedno bolj zahtevnemu mednaro­ dnemu povpraševanju. Zaradi sorazmerno težkih pogojev pridobivanja sredstev za investicije je težko hitro reagirati na zahtevno in razvejeno turistično povpra­ ševanje, saj se moda počitnic v svetu kaj hitro spreminja, danes se na primer vse bolj orientira v naravo, rekreacijo ipd. V letu 1976 so se bistveno poslabšali pogoji poslovanja v panogi gostinstva in turizma, velik del organizacij združenega dela je poslovno leto zaključil ali z izgubo ali ha meji rentabilnosti. Ta pojav je v tem letu prvič dobil sorazmerno velik obseg, negativni trendi pa so se žal nadaljevali tudi v letu 1977. Upadla je reproduktivna in konkurenčna sposobnost turističnega gospodar­ stva, zlasti v sezonskem gostinstvu. Zadolženost je prevelika, gostinstvo je zaradi neugodnih kreditov ne prenese. V razreševanje problematike gostinstva in turizma, ki je značilna za vso Slovenijo, so se aktivno vključile tudi organizacije združenega dela s področja gostinstva in turizma obalnokraškega območja. Aktivno so sodelovale v raznih asociacijah združenega dela tako na regionalni kot na republiški in zvezni ravni in to v raznih odborih, komisijah in delovnih skupinah. Njihovo delovanje je bilo usmerjeno predvsem v uresničevanje določil zakona o združenem delu, in sicer v iskanje najboljših rešitev za pospešeno uresničevanje dohodkovnih odnosov. Prišlo je na primer do dogovorov z nekaterimi proizvajalci pijač glede udeležbe v skupnem prihodku, sedaj se sklepajo konkretni samoupravni sporazumi, ki bodo omogočili prehod iz dosedanjih kupoprodajnih odnosov v dolgoročnejše dohod­ kovne odnose; izvršena je bila akcija organiziranja turističnega gospodarstva tako, da dosežemo celovito povezanost turistične ponudbe v regiji. Leta 1976 je bila ustanovljena obalno-kraška turistična poslovna skupnost, ki združuje 38 tozdov in je imela že nekaj uspešnih nastopov na tujem in domačem turističnem tržišču. Na sarajevski turistični borzi je vzorno predstavila turistično ponudbo obalno-kraškega območja. Eden od poglavitnih vzrokov za nezavidljiv ekonomski položaj turističnega gospodarstva je prav gotovo prevelika razdrobljenost, tj. nepovezanost tako TOZD s področja gostinstva in turizma kot nepovezanost le-teh na podlagi dohodkovnih odnosov na primer z turističnimi agencijami, z organizacijami združenega dela s področja prometa, trgovine, s proizvajalci kmetijskih, živilskih proizvodov ipd. Ta problem je značilen tako za Slovenijo kot za obalno-kraško območje. V Sloveniji je nekaj nad 20 tisoč hotelskih ležišč, vendarle je povezanost med organizacijami združenega dela, ki s temi kapacitetami razpolagajo, mnogo pre­ majhna, ah je pa sploh ni. Na obalno-kraškem območju je v zadnjem času prišlo do nekaterih več ah manj uspelih povezav tako v horizontalni kot v vertikalni smeri, na primer Turistično hotelsko podjetje Portorož, ki razpolaga z 10 tisoč ležišči, od tega je nad 4 tisoč ležišč v hotelih, to so Emona hoteli, Alpetour, KrasAgraria, vendar nismo zadovoljni ne z obsegom teh povezav pa tudi ne s poslov­ nimi uspehi. Še vedno je razdrobljenost prevelika in hromi uspešnejše poslova­ nje. Zato bo treba tem problemom v bodoče posvetiti več pozornosti na vseh ravneh. Le najrazličnejše oblike samoupravnega povezovanja vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost turističnega gospodarstva, boljša organizacija dela, več strokovnega znanja v poslovnem in organizacijskem pogledu ter ustrezni ukrepi ekonomske politike bodo lahko vplivali na povečanje produktivnosti dela in ekonomičnosti poslovanja, kar se bo odrazilo tudi v ustreznih finančnih rezulta­ tih poslovanja. Prav organizacije združenega dela s področja gostinstva in turi-

284

zrna bodo morale biti pobudnik za pripravo in sklenitev ustreznih samoupravnih sporazumov na podlagi dohodkovnih odnosov med hoteli, turističnimi agenci­ jami, med gostinstvom in proizvajalci kmetijskih in živilskih proizvodov itd. Prav tako bo lahko le skupna, kvalitetna in celovita turistična propaganda vplivala na področje tujskega turističnega prometa in s tem tudi na devizni priliv. Iz take politike izhajajoči finančni rezultati pa bodo omogočili ustrezno izločanje sredstev za razširjeno reprodukcijo, s čimer bo zagotovljen nadaljnji razvoj panoge. Prizadevati si namreč moramo za racionalnejšo in smotrnejšo izkorišče­ nost kapacitet in prav zato moramo težiti predvsem ne toliko k širitvi kapacitet, kot k dopolnjevanju turistične ponude, zlasti z dograditvijo objektov, ki so namenjeni rekreativni in športni aktivnosti gostov. Ti cilji so močno navzoči v razvojnih programih turističnega gospodarstva obalno-kraškega območja. Tako bomo uresničili težnje, da pritegnemo ustrezno strukturo gostov. Ne bi smeli dajati prevelike teže kazalcu »število prenočitev«, po katerem se sedaj meri uspešnost sezone, temveč prvenstveno finančnemu učinku. Če pa želimo to doseči, potem moramo nenehno skrb posvečati kakovosti storitev, odnosu do naše skupne družbene lastnine, do gostov, skrbeti za redno vzdrževanje vseh objektov, za higieno itd. Ob vsem tem pa bo prejkoslej treba posebej izpostaviti kadrovsko vprašanje. Na področju izvajanja zakonodaje o ekonomskih odnosih s tujino se je turi­ stično gospodarstvo aktivno vključilo v samoupravno interesno skupnost Slove­ nije za ekonomske odnose s tujino, kar pa še ne pomeni, da smo z doseženim zadovoljni. Izvesti bo treba vrsto ukrepov, kot priznati turističnemu gospodar­ stvu status izvoznika proizvodov najvišje stopnje predelave ter v skladu s tem izenačiti izvozno stimulacijo, ki jo je treba razširiti na celokupno potrošnjo tujih turistov. Turističnemu gospodarstvu bo treba omogočiti uvoz potrebne opreme in rezervnih delov s konvertibilnega področja, če se ta oprema ne proizvaja doma ali v vzhodno-evropskih državah, ali če kvaliteta te opreme ne ustreza potrebam. Obstoja še vrsta drugih ukrepov s področja ekonomske politike, ki se morajo sprejeti v smislu dogovora o temeljih družbenega plana Jugoslavije za razvoj inozemskega turizma za obdobje 1976-1980, ki pa sodijo v pristojnost republike oziroma občine. Marjan Ječnik

Krajša pot je cenejša Za prvo obdobje med kongresoma je na področju javnega cestnega prometa značilno povečanje dela na področju cestnega prometa in sodelovanja cestnih prevoznikov in železnice. Z zakonom o združenem delu so bila dana čvrsta izhodišča za povezovanje dela in sredstev na podlagi dohodkovnih odnosov. Pred enim letom so bila sprejeta izhodišča prometne politike Slovenije; po vsestranskih dogovorih in usklajevanjih pa je bil pred mesecem dni podpisan družbeni dogovor o prometni politiki Jugoslavije. Zasnovana je delovna osnova samoupravnega sporazuma o skladnem razvoju in delitvi dela med cestnim in železniškim prometom. Verjetno pa bi morali v naslednjem obdobju v ta spora­ zum zajeti tudi režijski in zasebni transport. V ta sporazum pa zaenkrat še niso vključeni porabniki prevoznih storitev niti špedicije. Obstoja tudi zasnova spora­ zuma o delitvi dela v javnem avtobusnem in železniškem potniškem prometu. Zadnje obdobje med kongresoma ne samo da daje ustvarjalne impulze, temveč skladno z določili zakona o združenem delu prihaja do združevanja v prometu in novih organiziranosti delovnih organizacij, npr. združitev delovne organizacije VIATOR in SAP in reorganizacija v pet delovnih organizacij s 33 tozdi, ki se povezujejo s sestavljeno organizacijo SAP-VIATOR. Z zagotovitvijo nove organiziranosti prometnih dejavnosti ustvarjamo pogoje za smotrno izkoriščanje vseh prevoznih sredstev. Sklenemo lahko, da se dejav­ nost prometa obrača v smer, ki jo začrtujejo sprejeti dokumenti. Integracijski procesi v prometu v Sloveniji so v zadnjem obdobju spet bolj zaživeli in vse kaže, da bodo rezultati združitve in nove organiziranosti enakovre-

285

dnih delovnih organizacij, kot sta SAP in VIATOR na področju cestnega tran­ sporta, pospešili nadaljnje procese združevanja dela in sredstev tozdov s po­ dročja prometa. Dohodkovni odnosi med tozdi enake dejavnosti bodo uredili nagrajevanje po vloženem delu tako, da bodo postali interesi enotni, da bomo zagotovili razvoj tudi tam, kjer bi bil v drugačni obliki obsojen na neuspeh itd. Ustvarjeni so pogoji za smotrno izkoriščanje prevoznih sredstev in racionalno gospodarjenje. Boljšo organiziranost pa bodo še v letošnjem letu občutili uporab­ niki prometnih storitev. Določila zakona o združenem delu so dala integracijskemu procesu pravo usmeritev, mi pa smo skupaj z delavci prometa odgovorni, da bomo uresničili resolucijo in dokumente o prometni politiki ter osebno prispevali k hitremu procesu povezovanja vsega slovenskega cestnega prometa. Vendar je to samo ena od bistvenih nalog. Načrtovali in usklajevali bomo prometne in blagovne zmogljivosti s tem, da bomo, kot sem že rekel, prometne zmogljivosti združevali, tipizirali, poenotili delo in si prizadevali za delitev dela po posameznih prometnih panogah skladno s potrebami. Naša skrb bo posve­ čena taki delitvi dela, ki bo povečevala obseg dela javnega prometa v primerjavi s prometom za lastne potrebe in s transportnimi sredstvi, ki so v lasti občanov. Z ureditvijo odnosov na trgu transportnih storitev s samoupravnim sporazumom bomo zagotovili take prometne storitve, ki terjajo najnižje prevozne stroške in izboljšujejo produktivnost dela. Skrbeli bomo za hiter, varen in cenen, skratka vsestransko kakovosten prevoz potnikov in blaga, predvsem po sistemu od vrat do vrat, ki je, mimogrede, spet lahko le rezultat dohodkovnih povezav med različnimi prometnimi dejavnostmi in s tem prispevali k zmanjšanju transport­ nih stroškov. Za doseganje teh ciljev pa si moramo vsi prevozniki prizadevati za optimalno izkoriščanje razpoložljivega delovnega časa, transportnih zmogljivosti in razpo­ ložljivih virov in sredstev, s katerimi razpolagamo. Blago mora priti od proizva­ jalca do potrošnika po poti, ki bo hkrati kratka in hitra, kar je predpogoj za cenen transport in za boljšo produktivnost. Istočasno bomo gradili dohodkovne odnose med prometom in drugim gospodarstvom in težili k integralni enotnosti prometa in drugih gospodarskih dejavnostih. Z medsebojnim sporazumevanjem moramo doseči take strukturne spre­ membe, ki bodo zagotavljale vsem vrstam prometa razvoj, kakršnega moderno gospodarstvo zahteva. In nazadnje, čeprav zadeva sodi glede na pomembnost bolj na začetek, še beseda o šolanju prometnih kadrov. Ob ugotovitvi, da v razvoju in koncipiranju prometa pri nas že močno zaostajamo za nekaterimi republikami in da se s številno šibkim strokovnim kadrom lotevamo zahtevnih nalog, se nam poraja vprašanje, kdaj bomo dobili višjo ali visoko šolo prometne stroke. Takih institucij v Socialistični republiki Sloveniji ni in to dejstvo je pereče. Predlagam, da se ta akcija podpre in da se zagotovi ustanovitev ustrezne šolske ustanove. Resolucija je s prispevkom prometu nakazala, kje v prometni panogi je treba še bolj poprijeti. O tem je bilo jasno rečeno v dodatku predlogov in dopolnil.

Peter Zorčič

Tekoče spremljanje napredka v medicini

Tudi na področju zdravstva moramo komunisti določiti prednostne naloge in se zđvzeti, da te naloge uresničimo. Že VII. kongres je poudaril potrebo po krepitvi osnovne zdravstvene službe in zdravstvene preventive. Prepričan sem, da je ta usmeritev aktualna še naprej, saj smo priče naraščanju števila invalidnih upokojencev, še vedno previsokemu staležu bolnih, vse večjem pritisku na specialistične zdravstvene storitve, neracionalni porabi zdravil itd. Za uresniči­ tev obeh nalog bo potrebno zastaviti široko akcijo in vanjo vključiti zdravstvene delovne organizacije na vseh ravneh, medicinsko fakulteto, zdravstvene skupno­ sti, pa tudi celotno združeno delo, delovne ljudi in celo vsakega občana. Vsak zdravstveni center mora v svojem srednjeročnem in letnem načrtu razvoja in dela

286

predvideti konkretne rešitve, nosilce in roke, v katerih bo okrepil osnovno zdravstveno službo. Ker so vzroki stagnacije osnovne zdravstvene službe v različnih okoliših različni, morajo rešitve temeljiti na teh vzrokih, zato tudi ne moremo pričakovati, da bi uniformni program od zgoraj rešil vse probleme. Programi krepitve osnovne zdravstvene službe morajo biti sestavni del pro­ gramov dotične občinske zdravstvene skupnosti, s čimer si pridobe potrebno družbeno verifikacijo. Dejal sem, da so vzroki stagnacije osnovne zdravstvene službe v različnih okoliših različni, vendar jih lahko združimo v dva: prvič, finančni - premalo sredstev za zaposlovanje novih zdravstvenih delavcev, stanovanjski problemi, prostorske in tehnične kapacitete itd. Drugič, kadrovski v tem smislu, da zdrav­ nik s končanim pripravniškim stažem ni kos vsem nalogam in dolžnostim, ki jih zahteva delo na terenu. Za okrepitev osnovne zdravstvene službe moramo odstranjevati oba vzroka: v programih zdravstvenih delovnih organizacij in zdravstveni skupnosti mora biti zajeta problematika predvsem prvega, finančnega dela, v programu medicinske fakultete pa kadrovskega. Slednji mora temeljiti na kontinuirani etapni edukaciji zdravnikov splošne medicine, ki se v glavnem že izvaja, vendar šele v relativno poznih etapah, po končanem stažu. S tem mislimo specializacijo iz splošne medicine in medicine dela ter razne postdiplomske seminarje. Več pozornosti in časa bo treba med študijem medicine posvetiti tistim vsakdanjim problemom, na katere zdravnik na terenu največkrat naleti: delazmožnost bolnikov in rekonva­ lescentov, racionalna poraba zdravil, razni posegi, ki se lahko opravijo v zdrav­ stvenem domu ali na domu, principi preventive naj pogostejših obolenj, poškodb itd. Tudi pripravniški staž je potrebno organizirati predvsem tam, kjer bo stažist svoje znanje čimbolj izpopolnjeval. Verjetno bi kazalo program staža usmeriti v dve varianti: klinično in splošno. Zdravnik se odloči za eno ali drugo, glede na svoje bodoče delovno mesto. Zakonski predpis, da naj vsak zdravnik določeno število let dela na terenu, ne bo rešil kadrovskega problema osnovne zdravstvene službe, saj bomo priče še večji fluktuaciji, specializacija za ostale stroke pa se bo po nepotrebnem zavlačevala. Za nadaljnje etape kontinuirane edukacije zdravnikov osnovne zdravstvene službe pa ni odgovorna samo medicinska fakulteta oz. njene katedre, ampak vsak zdravstveni dom in vsak zdravnik v osnovni zdravstveni službi sam, kajti skrb za strokovni dvig ni samo pravica, ampak tudi dolžnost slehernega zdravnika. Organizacija rednih strokovnih sestankov zdravnikov osnovne zdravstvene službe mora postati ustaljena praksa, kot je to v bolnišnicah in klinikah. Kadrovske stabilizacije in standardizacije pa ne bomo dosegli zgolj s finanč­ nimi in edukativnimi rešitvami, ampak tudi z načrtnim štipendiranjem ter usmerjenim izobraževanjem šolske mladine. Gre sicer za dolgoročno investira­ nje, vendar se bo to v končni fazi obrestovalo. Zdravstveno preventivo kot vsestransko smotrno obliko zdravstvenega var­ stva je potrebno še posebno zavzeto razvijati in vzbujati zanjo interes ne samo pri potencialnih bolnikih, ampak pri slehernem občanu. Dolžnost skrbeti za lastno zdravje moramo razumeti kot dolžnost storiti vse, da preprečimo bolezen ali poškodbo. Zato moramo organizirati sistematske preventivne preglede ne samo pri otrocih, ampak tudi pri odraslih. Zdravstvene skupnosti morajo v svojih programih predvideti sredstva, način in izvajalce preventivnih pregledov na svojem območju, in pri tem upoštevati tudi uveljavljanje neposredne menjave dela. Ustrezne plane morajo imeti tudi zdravstvene delovne organizacije in to ne samo v osnovni zdravstveni službi, ampak tudi bolnišnice, na čelu s Kliničnim centrom ter nekatera zdravilišča. Z ustrezno strokovno propagando se moramo zavzeti za to, da delavci v združenem delu namenijo del sredstev iz ostanka čistega dohodka za zdravstveno preventivo, bodisi za aktivno, načrtno rekreacijo, bodisi za sistematske preglede v zdravstvenih delovnih organizacijah ali druge možne oblike preventive, ki so za posamezne delovne organizacije najbolj smo­ trne. Seveda vse z namenom zmanjšati poklicne obolevnosti, poškodbe pri delu itd. Sistem svobodne menjave dela moramo približati bazi, tako izvajalski kot uporabniški. Sedanjo produkcijo materialov v ozkih krogih strokovnih služb,

287

samoupravnih interesnih skupnostih, moramo razširiti in vanjo vključiti izva­ jalce in uporabnike. Delavcem moramo omogočiti svobodno odločanje o vrstah in količini zdravstvenih storitev, kar je možno edino le s pravočasno pripravlje­ nimi izvlečki letnih načrtov zdravstvenih delovnih organizacij. S tem bomo izenačevali družbenoekonomski položaj delavcev v zdravstvu z delavci v gospo­ darstvu, bistveno pa vplivali tudi na zdrav in pospešen razvoj delegatskega sistema. Zavzeti se moramo tudi za rešitev problema, ki zavira racionalno porabo v zdravstvu, to je problem zapiranja občinskih in regijskih meja. Iz raznih lokalističnih, parcialnih interesov, neradi gledamo prek teh mej, z bližnjimi zdravstve­ nimi delovnimi organizacijami nismo dovolj povezani, predvsem ne načrtujemo nadaljnjega razvoja ob upoštevanju skupnih interesov in možnosti delitve dela. Res je, da takšnemu obnašanju botruje tudi dolgoletni proračunski sistem finan­ ciranja zdravstva, ki je temeljil na realizaciji v preteklem letu in da zdravstveni delavci nismo doživljali vračanja rezultatov gospodarjenja z minulim delom nazaj v dohodek svoje temeljne organizacije, z drugimi besedami, bolj ko smo racionalno gospodarili, bolj smo bili prikrajšani v naslednjem letu. Z doslednim in demokratičnim uresničevanjem svobodne in neposredne menjave dela ter uveljavitvijo občinskih zdravstvenih skupnosti postaja racionalno gospodarjenje z minulim delom eden od bistvenih elementov dviganja zdravstvenega standarda občanov, pa tudi življenjskega standarda zdravstvenih delavcev. Angažirati se moramo torej za doseganje smotrne delitve dela med zdravstve­ nimi delovnimi organizacijami, predvsem med strokovno in geografsko bližnjimi temeljnimi organizacijami. Vsakršnje investiranje v nove posteljne kapacitete je skrajno neracionalno in neodgovorno trošenje družbenih sredstev, saj imamo v Sloveniji po veljavnih normativih celo presežek postelj. Moramo pa težiti k standardizaciji in posodobljenju posteljnih in ostalih bolnišničnih zmogljivosti, seveda v okviru družbeno verificiranih programov bolnišnic in zdravstvenih skupnosti ter v skladu s samoupravnim sporazumevanjem o delitvi dela med zdravstvenimi delovnimi organizacijami. V sporazumevanje o delitvi dela je potrebno vključiti tudi Klinični center z njegovimi vrhunskimi diagnostičnimi in terapevtskimi kapacitetami, ki pa so nemalokrat zasedene s kazuistiko, ki se lahko enako uspešno in bolj ekonomično absorbira v perifernih bolnišnicah. Usmerjanje takšnih bolnikov zunaj Klinič­ nega centra bo sprostila kapacitete in skrajšala čakalno dobo za vrhunske stori­ tve bolnikom, ki jih nujno potrebujejo. Solidarnostno prelivanje sredstev za izpolnitev enotnega programa zdravstve­ nega varstva bo potrebno razvijati na način, ki bo omogočal razvoj deficitarne službe v manj razvitih območjih. Sedanji kriteriji za upravičenost do solidarnost­ nih sredstev temelje na realizaciji v preteklem letu, kar je glede na dokaj širok enoten program možno izvesti le v večjih oziroma močnih centrih. Manj razvita območja s kroničnimi, kadrovskimi, tehničnimi problemi morajo imeti pravico do solidarnostnih sredstev, četudi ne izpolnjujejo programa v celoti, vendar pa lahko ta sredstva namenijo le za reševanje problemov, zavoljo katerih programa ne izvajajo. In nazadnje: nagrajevanje po delu in rezultatih dela. Tozadevne samoupravne sporazume in pravilnike smo sicer sprejeli, vendar so v veliki meri nedorečeni. Predvsem je težko uskladiti omejena sredstva v okviru samoupravnih sporazu­ mov v svobodni menjavi dela in nagrajevanje po rezultatih dela, saj so le-ti zavoljo prepogosto prekoračenega obsega dela nemalokrat slabi. Obstaja celo nevarnost, da takšni nedorečeni pravilniki destimulativno vplivajo na delavca. Nujno je, da štejemo k rezultatu dela ne samo bilanco ob koncu leta, ampak tudi splošno družbeno korist ozdravljenih in to hitro ozdravljenih bolnikov. Že v sporazumih o menjavi dela je potrebno zagotoviti stimulativni del za krajšanje ležalne dobe in staleža, zmanjševanje števila invalidskih upokojitev, zmanjšanje porabe zdravil itd. Ustrezno konsekutivno nagrajevanje zdravstvenih delavcev bo zbudilo tudi večji interes za iskanje tistih efektivnih oblik zdravstvenega varstva, ki bodo najracionalnejše.

288

Jože Šteh

Participacija v zdravstvu Razpravljal bom o uveljavljanju stališča 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju, ki se nanaša na povečanje participacije oziroma neposredne ude­ ležbe zavarovancev pri plačilu zdravstvenih storitev. Za razpravo o tej temi na kongresu sem se odločil: Prvič: zato, ker se mi zdi, da ni bilo v zadnjem obdobju veliko vprašanj, ki bi v širši javni razpravi povzročila toliko polemike, konfrontacije različnih stališč in pogledov, kot je bilo vprašanje participacije, sproženo v zvezi z oblikovanjem in sprejemanjem samoupravnih sporazumov o pravicah in obveznostih iz programa zdravstvenega varstva. Prav tako se mi zdi izredno pomembno to problematiko ocenjevati z vseh vsebinskih vidikov, pa tudi z vidika naše organiziranosti za samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje ter odločanje. Pri tem mislim predvsem na potrebno strokovnost in delovanje subjektivnega faktorja. Drugič: Priprave, zlasti pa sama javna razprava, je pokazala, da glede tega stališča 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju obstajajo tudi med komunisti različni pogledi. Pri tem seveda niso toliko pomembne razlike, ki so prišle do izraza o samem načinu in pristopu, te pripombe so bile povsem upravičene, temveč razlike, ki so idejnopolitične narave. Niso tako redki komuni­ sti, ki so prepričani, da je uvajanje kakršnekoli osebne udeležbe pri plačilu za opravljene zdravstvene storitve nezdružljivo z uresničevanjem socialističnih sa­ moupravnih odnosov. To pa so vprašanja, na katera bi morali v zvezi komunistov reagirati za doseganje večje idejne enotnosti pa tudi akcijske enotnosti na načelih demokratičnega centralizma. Prepričan sem, da se takih in podobnih vprašanj, ki so površinsko videti morda manj pomembna, so pa v ospredju zanimanja prav zaradi tega, ker zadevajo domala v interes in socialno varnost slehernega delov­ nega človeka, ne bi smeli izogibati, temveč jih dajati pravočasno na dnevni red, zato da bi z aktivnostjo v socialistični zvezi, v sindikatih in v drugih družbenopo­ litičnih organizacijah prispevali k oblikovanju družbenopolitičnih pogojev za samoupravno sporazumevanje ter uveljavljanje najustreznejših rešitev. V taki aktivnosti pa je potrebno velikokrat plavati proti toku in stihiji ter ha osnovi jasnih idejnih opredelitev delovati predvsem z močjo argumentov in prepričeva­ nja. Za to pa je bilo v prvem gradivu, ki je bilo ponujeno v javno razpravo, premalo elementov. V socialistični zvezi smo skupaj s sindikati in ZK ugotovili, da v samem začetku javna razprava ni bila ustrezno strokovna in idejnopolitično pripravljena niti vodena in usmerjena, da je gradivo že v prvi zasnovi povzročalo celo vrsto nedorečenih in odprtih vprašanj. V gradivu je bilo tudi izredno atraktivno izpostavljeno vprašanje osebne udeležbe pri plačevanju zdravstvenih storitev, brez ustreznih obrazložitev, pojasnil o mestu in vlogi participacije v odnosu na celovit program zdravstvenega varstva, dohodkovnih odnosov in svobodne menjave dela na področju zdravstva kot sestavnem delu združenega dela. Premalo je bil pojasnjen odnos med dopolnilnim in temeljnim programom glede na celovit program zdravstvenega varstva, ki ga delovni ljudje in občani skupaj uresničujejo predvsem v temeljni samoupravni interesni skupnosti, to je v občini. Premalo je bilo pojasnjeno tudi vprašanje financiranja, oziroma združe­ vanja sredstev in solidarnosti glede na temeljni dopolnilni program zdravstve­ nega varstva. Ni bilo tudi zagotovljeno sočasno soočanje realnih materialnih možnosti z vsemi potrebami v razvoju družbenih dejavnosti in v družbeni repro­ dukciji. Vse to je imelo določene posledice za celoten nadaljnji potek javne razprave, v kateri je prišlo do precejšnjih sprememb - od prvotnih zasnov, ki niso v celoti sledile uresničevanju stališč 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju niti odnosom, ki jih gradimo na osnovi zakona o združenem delu. To delo s sprejet­ jem teh sporazumov nikakor ni opravljeno, na kar je jasno opozorila javna razprava. Vrednost predlaganih samoupravnih sporazumov je mogoče ocenjevati pred­ vsem na osnovi jasnih ugotovitev, koliko bodo ti samoupravni sporazumi prispe­ vali k: 19 VIII. kongres

289

- uveljavljanju dohodkovnih odnosov in svobodne menjave dela; - prilagajanju organiziranosti in celovite zdravstvene dejavnosti z dejanskim interesom delavcev v združenem delu; - uveljavitvi sistema solidarnosti na področju zdravstvenega varstva, ki ni neomejen in ni odvisen od ekonomske podlage; - usklajevanju pravic iz zdravstvenega varstva z dejanskimi dohodkovnimi možnostmi združenega dela; - utrjevanju občinskih zdravstvenih skupnosti kot temeljnih skupnosti, ki bodo dejansko omogočile uveljavljanje dohodkovnih odnosov in odnosov svobo­ dne menjave dela in tako postale prostor samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja o vseh vprašanjih zdravstvenega varstva. Opredelitve 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju do vprašanja participacije so povsem jasne in še danes glede na vse okoliščine aktualne. 1. Takrat smo se spričo hitrega povečanja zdravstvene »potrošnje« ter ob dejstvu stalnega povečevanja osebnega in družbenega standarda zavzeli za pove­ čanje neposredne udeležbe zavarovancev pri plačilu zdravstvenih storitev. Re­ snici na ljubo pa se je delež sredstev iz neposrednih doplačil za zdravstvene storitve v odnosu do vseh sredstev za zdravstveno varstvo po podatkih zdrav­ stvene skupnosti stalno zmanjševal, tako da znaša danes le okoli 1,8 odstotka, leta 1971, to je pred 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju, pa je bil ta delež 3,7 odstotka. Kot kaže, bo po sprejetih sporazumih delež participacije v vseh zbranih sredstvih obstal pri 4 odstotkih. 2. V stališčih 3. seje konference smo se zavzeli »za povečanje participacije predvsem pri plačilih tistih zdravstvenih storitev, ki niso neodložljive za ohrani­ tev človekovega zdravja ali zavarovanja okolice pred širjenjem bolezni«. Ta zahteva ni bila nikoli deležna ustrezne strokovne obdelave in konkretizacije. Namesto nje smo poskušali participacijo uveljaviti v čim manjših zneskih pri čim večjem številu zdravstvenih storitev. 3. Tretja seja konference se je zavzela tudi za diferencirano participacijo, da ob povečanju participacije ne bi otežkočali socialno šibkejšim slojem dostopa do zdravstvenih storitev. V praksi se to stališče ni realiziralo. V sedanjih sporazumih so uveljavljeni pristopi, po katerih so iz participacije izločene posamezne skupine delovnih ljudi in občanov glede na družbeni status, kar pa je seveda le deloma, ne pa v celoti iz vidikov socialnega razlikovanja, upravičeno. Po sedanjih podatkih Zdravstvene skupnosti bo po sprejetju samoupravnih sporazumov oproščeno participacije okrog 40 odstotkov vseh zavarovancev. Ostane vprašanje, zakaj se je prav lani v javni razpravi o pravicah in obvezno­ stih iz programa zdravstvenega varstva vprašanje participacije tako zaostrilo. Mnenja sem, da so razlogi predvsem naslednji: 1. Glede participacije ni bila nikoli do kraja dosežena ustrezna idejnopoli­ tična enotnost subjektivnega faktorja v akciji. 2. Idejnopolitični usmeritvi glede participacije in njeni utemeljitvi po 3. seji konference o socialnem razlikovanju ni sledila strokovna obdelava in akcija za praktično uveljavljanje sprejete usmeritve. Zato se je v okviru starih odnosov na tem področju obdržal predvsem bilančni odnos pokrivanja stroškov na področju zdravstva. 3. V družbenem planu SRS za obdobje 1976-1980 so bile sprejete planske usmeritve tako kot na drugih področjih družbenih dejavnosti, določene so bile prioritete in prednostne naloge, ki se v bistvu slabo ali sploh ne uresničujejo. 4. Z družbenim planom SRS smo vzpostavili osnovne materialne možnosti za razvoj družbenih dejavnosti in tako tudi za zdravstvo in sicer: »da bodo sredstva za zadovoljevanje osebnih, skupnih in splošnih potreb v prvih dveh letih rasla počasneje od rasti dohodka. Sprejeli smo tudi usmeritev, da bo materialni in socialni položaj delovnih ljudi temeljil na načelih delitev po rezultatih dela ter na medsebojni vzajemnosti in solidarnosti pri zagotavljanju dogovorjenih skupnih ciljev na področju družbenega standarda in socialne varnosti.« Znotraj takih vnaprej določenih materialnih odnosov pa naj bi razvili odnose svobodne me­ njave dela in dohodkovne odnose. V sprejemanju planskih usmeritev, kakor tudi vseh drugih konkretnih odločitev na tem področju, se niso dovolj uveljavile temeljne skupnosti, kjer se edino lahko opravi samoupravno in konkretno sooča-

290

nje potreb z dejanskimi materialnimi možnostmi združenega dela in na tej osnovi ustreznih konkretnih samoupravnih sporazumov in dogovorov. 5. V takih razmerah se je iskal izhod v povečani participaciji, ki naj bi premostila razkorak med porabo na področju zdravstva in s plani določenimi materialnimi proporci ter istočasno vplivala na spreminjanje zavesti in odnosov na področju zdravstva. V praksi se težko uveljavlja usmeritev, da bi poleg dogovorjenega obsega solidarnosti glede na dejanske materialne možnosti združenega dela, to je tistega obsega zdravstvene dejavnosti, ki ga zmore in mora zagotavljati združeno delo v celoti zaradi zagotavljanja socialne varnosti in razvoja, dopuščali tudi možnosti za večji standard zdravstvenega varstva na osnovi večje produktivnosti in do­ hodka po delu iz sklada skupne porabe, pa tudi direktno iz osebnih dohodkov. Ce ne bomo v zadostni meri odpirali vseh teh možnosti, bomo ustvarjali tudi možnosti za zaostajanje v socialističnih samoupravnih odnosih na področju zdravstva, s tem pa tudi reproducirali možnosti za negativne pojave na področju zdravstva med zdravstvenimi delavci in med zdravstvenimi delavci in delovnimi ljudmi, ki iščejo zdravstvene storitve, kot so privilegiranj e, modre kuverte, črna praksa itd., na kar smo komunisti posebej opozorili na 3. seje konference ZKS o socialnem razlikovanju in na 7. kongresu ZKS ter pozneje na 18. seji predsedstva CK ZKS. Kajti tudi v bodoče lahko pričakujemo, da bodo same potrebe po zdravstvu, kvaliteta zdravstvenih storitev, pa tudi stroški zanje, rasti hitreje kot dejanske materialne možnosti združenega dela. Zato podpiram predlagano stališče v predlogu resolucije 8. kongresa ZKS o participaciji, ki naj bo različna glede na obolelost in glede na dohodkovno sposobnost posameznika.

Polde Maček Manjka dobrih projektov

Ustava, zakon o združenem delu in pa zvezni zakon o samoupravnem planira­ nju je naložil delovnim ljudem nov sistem družbenega samoupravnega planira­ nja, s čimer smo prekinili pravzaprav s starim državnim etatističnim planiranjem in pa tudi klasično podjetniškim planiranjem. Dogovorili smo se, da je delavec osnovni subjekt, ki odloča o dohodkih in sodeluje pri planiranju na vseh ravneh in usmerja vse materialne tokove v materialni proizvodnji in v družbi kot celoti. Včeraj smo slišali predsednika CK ZKS Franceta Popita in v raznih gradivih in dokumentih so zapisani rezultati in dosežki, ki smo jih dosegli v zadnjem obdobju, predvsem pa v obdobju samoupravnega planiranja. Ugotovili smo, da smo, vsaj v Sloveniji, dosegli velike rezultate, tako na področju prestrukturiranja naše proizvodnje, na področju energetike, agroživilstva in je jasno, da smo dosegli velike rezultate tudi na področju družbenih dejavnosti, s tem da nismo pozabili na naš osebni standard in osebne dohodke. Ne glede na te rezultate in velike uspehe pa mislim, da se srečujemo v tem obdobju tudi s problemi, ki zavirajo še hitrejši ali pa uspešnejši razvoj našega samoupravnega planiranja. Kateri so ti problemi, s katerimi se srečujemo v delovnih organizacijah ali pa na področju družbenih dejavnosti? Prvo: gre za stari način programiranja in planiranja, s katerim najbrž ne moremo prekiniti čez noč, ampak se ti problemi vlečejo tudi v novo obdobje planiranja, da ne govorim o tehnokratizmu in vseh drugih problemih, ki so že napisani v dokumentih. Še vedno se srečujemo s podjetniškim planiranjem, občinskim in regionalnim in tudi verjetno na nivoju federacije še nismo vsega naredili, da bi plane usklajevali. Tu gre za objektivne in jasno tudi za subjektivne slabosti. Druga stran problema je v tem, da še vedno nimamo republiškega zakona o planiranju, da nimamo enotne metodologije in da nimamo informatike. Iz drugih ali tujih revij zvemo, kaj se v Jugoslaviji uvaža, kakšne licence se kupuje itd. Tudi kadri in njihova vzgoja je še odprt in pereč problem. 19*

291

Ugotavljam, da še vedno formalistično planiramo m da je v začetku našega srednjeročnega plana pred dvema letoma veliko delovnih organizacij planiralo po starem, planiralo tako, da lahko rečemo, da so plani le številke, ne pa plan, za katerega smo se dogovorili. Zato se mi zdi, da v tem obdobju tudi ne dosegamo planskih ciljev, za katere smo se dogovorili in v nekaterih panogah dosegamo samo 20 ali morebiti 30 odstotno realizacijo. Še nekaj podatkov, kako to poteka v praksi. Na primer, v občini LjubljanaMoste je 20 odstotkov temeljnih organizacij, ki nimajo planskih dokumentov. Od planskih dokumentov, 'ki jih imajo, je več kot polovica necelovitih, to se pravi nepopolnih, obravnavajo samo svoj del materialne proizvodnje, ne govorijo pa niti o svobodni menjavi dela in o drugih področjih planiranja, da ne govorim, da 50 odstotkov delovnih organizacij nima plana splošne ljudske obrambe, nima kadrovskega plana. Kako je s stanovanjskim planiranjem in programiranjem pa smo že slišali v eni od razprav. Kot sem bral v »Večeru« (8. marca), je sekretar medobčinskega komiteja Maribor ugotovil, da 25 odstotkov delovnih organizacij oziroma temeljnih organi­ zacij nima planskih dokumentov, nima planov SLO, prek 60 odstotkov planov varstva okolja, da je mnogo delovnih organizacij, ki nimajo niti plana kadrov, stanovanjske izgradnje itd. Za primerjavo pa je pomembno, da tudi v Ljubljani nima 40 odstotkov krajevnih skupnosti osnovnih temeljnih planov in zato ker tega nimajo, tudi delovne organizacije ne izločajo sredstev za krajevne skup­ nosti (samo 40 odstotkov delovnih organizacij). To se pravi, da je še veliko odprtih problemov in jaz bi ta problem osvetlil še z druge strani. Mi govorimo, da naš delovni človek še vedno vidi samega sebe, svoj osebni dohodek in da ima vse druge dajatve pravzaprav za obdavčitve, za davek, za nekaj, kar delavcu jemlje včasih država, včasih občina, včasih mesto ali pa samoupravne interesne skupno­ sti. Menim, da to ni nič čudnega. Če teh stvari v delovnih organizacijah ne planirajo, to se pravi, če jih ni v planu, potem delavec misli, da gre tu za obdavčitev oziroma za davščino. . Naslednja stvar je, da samoupravno planiranje zahteva veliko stopnjo sodelo­ vanja, usklajevanja ter izvajanja sprejetih načel in kriterijev, za katere smo se v naši družbi že dogovorili. Mi smo se dogovorili, da bomo spoštovali skupno dogovorjene republiške in zvezne cilje, da je prvi pogoj za kakršnokoli investicij­ sko odločitev tudi surovinska baza, da je pogoj tržna raziskava, da moramo računati na zmanjševanje uvoza in povečanje izvoza, in dogovorili smo se, da bomo v bodočnosti uporabljali več znanja, več slovenske in jugoslovanske tehno­ logije. Na nekaterih področjih ugotavljamo, da imamo danes poplavo raznih licenc, know how-ov, blagovnih znamk in da za te namene dajemo zelo veliko sredstev, s tem pa jasno dajemo tudi nezaupnico našim lastnim razvojnim kadrom in strokovnim inštitucijam, ki se s temi problemi ukvarjajo. V takšnem stanju, o katerem sem sedaj navajal številke, prihaja do podjetni­ ških in subjektivnih planskih odločitev podvajanja kapacitet, ki nimajo trga niti doma niti zunaj. Zadnjič je predsednik IS Marinc rekel, da njega ne skrbi, če gre za podvajanje kapacitet, če imajo te podvojene kapacitete trg, če ne doma pa zunaj. Mene tudi to ne boli, samo ponavadi mi podvajamo kapacitete tam, kjer ni trga ne doma ne zunaj. To je tisto, kar moti naše delovne ljudi, pa tudi mene osebno. Jugoslovanska statistika izkazuje, da gradimo 29 tisoč objektov. V Borbi sem bral (3. 3. 1978), da je od tega 246 objektov za finalizacijo lesa, 199 objektov za tekstil, 181 za alkoholne pijače, 13 sladkornih tovarn je v rekonstrukciji, 9 gradimo novih - na nesrečo tudi eno v Sloveniji. Pridelali bomo približno 1100 ton sladkorja, rabimo pa ga 800 ton. Trga zunaj ni, ker smo predragi, doma pa ge ne potrošimo. Ob tem ugotavljam, da imamo na nekaterih področjih, bolj poznam živilsko branžo, sedaj poplavo profitarskih proizvodov »kofetarije in bižuterije« - če tako rečem, ali pa pakirnic, ki jih hoče vsaka regija oziroma vsaka trgovina. Menim, da ne glede na tisto, kar sem že rekel, veliki uspehi na eni, na drugi strani pa očitne anomalije motijo naše delovne ljudi. Prepričan sem, da take malenkosti bolj odmevajo kot pa na primer veliki rezultati. Zaradi tega bi morali samo­ upravnemu planiranju dati več poudarka in se tudi komunisti malo drugače

292

meniti o teh problemih. S tem, da danes ne govorim - saj je bil objavljen članek tudi v Ljubljanskem dnevniku - kako je s tem v farmacevtski industriji, indu­ striji traktorjev itd. Še podatek, kakšno je stanje v naših planskih razvojnih službah. Ne vem za vse panoge, vem za panogo agroživilstva, da so slabo organizirane, kadrovsko nezasedene in da pravzaprav ni vzgoje in dopolnilnega izobraževanja naših kadrov, ki delajo v planskih službah. Samo podatek - sklicali smo vse planerje iz 41 delovnih organizacij, prišli so res vsi, toda od tega je bilo 21 računovodij, prišlo je tudi 5 direktorjev, 2 tehnologa, ostali pa so bili planerji. Takšna je tudi konkretna situacija v nekaterih delovnih organizacijah. Še beseda o naših strokovnih inštitucijah, ki se ukvarjajo in ki naj bi služile delovnim ljudem, da bi se odločili in da bi pravilno planirali in programirali svoj bodoči razvoj. Mislim, da je veliko strokovnih služb zelo odgovornih in da so dale vse, kar lahko dajo. Veliko pa je tudi takih, ki pod videzom znanja in znanosti prodajajo vse drugo kot je to. Ni slučaj, da poznam tako inštitucijo, ki je 10 enakih investicijskih načrtov z enakimi tržnimi raziskavami, seveda za različne delovne organizacije v Sloveniji in Jugoslaviji, prodala v enem letu. Kako je sedaj na trgu pri tistih desetih, ki so vsi kapacitete izgradili, mislim, da je jasno. Mogoče samo še mnenje o vprašanju skupnih naložb, predvsem v agroživilstvu. Menim, da je v tej panogi še vedno preveč podjetništva, da pravzaprav nimamo velikih uspehov na področju skupnih vlaganj, da imamo malo dobrih načrtov, na podlagi katerih bi se delavci odločali za skupno naložbo, smo pre­ malo prepričljivi, ali pa so preslabi naši podatki o kasnejši akumulaciji oziroma o tistem delu minulega dela, ki naj bi vplival tudi na osebni dohodek in tudi še to, da naši delavci v praksi niso od tega minulega dela še nič dobili, če so šli v skupno naložbo. Ponavadi smo naredili nekaj stvari, kjer je bila izguba prej, preden je bil ustvarjen dobiček. To je nekaj razlogov, čeprav mislim, da bo treba iti na tem področju v odločnejše združevanje in skupne naložbe. Posledica slabih investicijskih naložb ali odločitev je na koncu izguba, saj drugega biti ne more. S tem so pritiski na cene, na posebne olajšave, dalje na razne spremembe v ekonomskem sistemu, na kraju pa združeno delo pokriva izgube prek svojih rezervnih skladov. Vsi pa se obračajo na republiko. Zaradi tega menim, da bi morali tudi o rezervnih skladih na tem nivoju reči, komu lahko služijo, kdo pa iz tega sklada v republiki ne more dobiti niti dinarja. Na koncu predlagam še sledeče. Menim, da je plan obvezen inštrument, da to ni samo pravica, ampak je dolžnost, obveznost vsakega našega delavca v vsaki temeljni organizaciji pa tudi krajevni skupnosti. To je najbrž tudi poudarjeno v naši resoluciji. Plani morajo biti celoviti in popolni, tako kot smo se tudi že dogovorili v večini dokumentov. Sodim, da je potrebno dograditi tako informa­ tiko, da se bo delovni človek lahko odločal iz domačih virov, kaj lahko, česa ne sme in česa imamo že preveč; sodim, da je potrebna enotna metodologija za spremljanje naših planskih rezultatov; potrebno se mi zdi, da bi morala zbornica organizirati dopolnilno izobraževanje naših planskih kadrov in mislim, da ta sredstva so (saj je štiri milijarde ostalo od sredstev, zato bi bilo zelo koristno, če bi jih v ta namen zbornica naložila). Predlagam, da se dogovorimo, da združeno delo ni plačnik za podjetniške, občinske, nedogovorjene ter neusklajene planske odločitve. Če je plačnik, potem naj bo tisti, ki je tako naložbo brez dogovarjanja in brez usklajevanja investiral, in tista občina, ki je zraven svetila, ne pa republika in republiški rezervni sklad oziroma sklad združenega dela.

Erna Ritlop Samoupravljanje v temeljnih bankah

Vemo, da so se dosedanji napori za ustavno preobrazbo bančništva v glavnem omejili na organizacijsko in formalno prilagajanje sistemskim zakonom. Vendar je bilo to obsežno delo usklajevanja in posvetovanja z gospodarstvom opravljeno

293

že pri samem snovanju osnutkov in predlogov samoupravnih dokumentov za konstituiranje temeljne banke. Ni potrebno posebej poudarjati, da je nas, komu­ niste, pri snovanju aktov vodilo nujno spreminjanje odnosov v razpolaganju z dohodkom in presežnim delom v korist samoupravnega združenega dela, zmanj­ ševanja odvisnosti organizacij združenega dela od kreditnega odnosa in krepitve materialnega položaja organizacij združenega dela v gospodarstvu. Da bi vpliv na tokove družbenih sredstev, ki so skoncentrirana v bankah, res pripeljali do delavcev v združenem delu, smo pri oblikovanju predloga za združi­ tev v temeljno kreditno banko Maribor izhajali tudi iz usmeritve, da mora temeljna banka nuditi članicam popoln bančni servis, tako doma kot tudi za pretežni del poslov s tujino, z vsemi razvitimi bančnimi funkcijami, da mora biti potencialno dovolj močna, da je ob funkcioniranju internih bank sposobna z v njej združenimi sredstvi kriti primarne potrebe članic, tako v enostavni kot v razširjeni reprodukciji. Prav tako smo izhajali iz načela, da mora biti dohodkovno samostojna in da mora biti sposobna, da izpad dohodka, na primer zaradi ugodnih obrestnih mer, sama pokrije. Temeljna banka je namreč tista organiza­ cijska oblika banke, ki je združenemu delu najbližja. Če rečemo, da je temeljna banka tista organizacijska oblika banke, ki je združenemu delu najbližja, ugotav­ ljamo to tudi z vidika možnosti neposrednega odločanja delavcev v temeljnih bankah v smeri upravljanja celotnega dohodka, pridobljenega v temeljnih orga­ nizacijah združenega dela. Da bo lahko neposredni proizvajalec združenega dela resnično obvladal, usmerjal in kontroliral procese gospodarjenja z denarjem, je predpogoj pravilen in popoln sistem informiranja in strokovna usposobitev samoupravnih kolekti­ vov, tako da bo današnjemu »nestrokovnjaku«, neposrednemu proizvajalcu, postal sistem znan, domač, saj bo lahko le tako usklajeval svoje interese. Tako bo moč doseči tudi to, da se bodo odločitve sprejemale ne v organih upravljanja banke, ampak v samih temeljnih organizacijah združenega dela, v njihovih samoupravnih organih, oziroma na zborih delavcev, v temeljnih organizacijah združenega dela. Nadaljnja pot uveljavljanja neposrednega odločanja delavcev je uveljavitev delegatskih odnosov tudi v upravljanju bank. Delavci iz temeljnih organizacij združenega dela se za zagotovitev učinkovitosti v upravljanju, oziroma odločanju pri pomembnih odločitvah, povezujejo v konference delegatov, ki pomenijo novo kategorijo v sistemu upravljanja bank. Tako se vse bistvene odločitve najprej obravnavajo v delegatski bazi v temeljnih organizacijah združenega dela, nato pa usklajujejo na panožnih konferencah delegatov in končno na zboru banke. V posamezne konferece delegatov se prvenstveno povezujejo tiste čla­ nice, ki so med seboj povezane proizvodno, prometno in dohodkovno ali pa so povezane po teritorialnem principu. Pri upravljanju v poslovnih enotah, kjer so konference delegatov teritorialno organizirane, pa delegati razpravljajo tudi o krajevnih problemih, komunalnih zadevah, otroškem varstvu in stanovanjski izgradnji, kar pa se dokončno usklajuje in sprejema na zboru banke. Za to, da se pospešeno in uspešneje rešujejo stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavcev v njihovem okolju in da se tudi na tem področju zagotovi neposreden vpliv delavcev, so članice banke razvile s samoupravnimi stanovanjskimi skupnostmi posebno uspešne oblike sodelovanja. Izhajajoč iz prepričanja, da se interesi vsega združenega dela na stanovanjskem področju združujejo in usklajujejo v samoupravni stanovanjski skupnosti, so se članice banke odločile, da vsa sred­ stva, tudi tako imenovana bančna stanovanjska sredstva, pri tem mislim na namenske hranilne vloge, sredstva na vpogled, sredstva sklada skupne porabe, podredijo upravljanju delegatov v samoupravni stanovanjski skupnosti. Delovna skupnost temeljne banke opravlja za samoupravno stanovanjsko skupnost le servis. Sistem neposrednega odločanja in upravljanja delavcev v temeljnih ban­ kah pa bo možno doseči predvsem prek funkcije samoupravnega planiranja. Na oblikovanje planov bank morajo imeti odločilen vpliv delavci v temeljnih organi­ zacijah združenega dela, ki morajo v procesu sporazumevanja o samoupravnem sporazumu o temeljih plana banke kar najbolj jasno opredeliti interese, cilje, obveznosti, prioritete pa tudi kriterije, po katerih bodo gospodarili z združenimi sredstvi. Tako bodo odpadle subjektivne možnosti odločanja v kreditnih odborih

294

bank. Kreditni odbor ne bo več organ upravljanja z močjo subjektivističnega odločanja, marveč samoupravni organ, ki zahtevke združenega dela primerja z dogovorjenimi načrti in plani in namenja sredstva tistim organizacijam združe­ nega dela, ki so bližje postavljenim ciljem v potrjenih planih. S takšnim siste­ mom razporejanja sredstev združenih v temeljni banki bomo prav gotovo prispe­ vali k zmanjševanju kreditnih odnosov. Temeljna banka je samostojna finančna organizacija in takšna banka, kjer združeno delo v njej in ob pomoči delovnih skupnosti opravlja vse svoje funkcije na področju gospodarjenja z denarjem, določene funkcije, ki zadevajo širše družbene interese, ki jih v okviru svoje temeljne banke ne more zadovoljiti oziroma dogovoriti, pa prenaša na širši nivo dogovarjanja oziroma povezovanja, to je na združeno banko, v katero se temeljna banka združuje. Združevanje dela in sredstev mora biti namensko, zato komunisti v temeljni kreditni banki Mari­ bor zagovarjamo načelo, da se sredstva združujejo samo za dogovorjene projekte in strogo določene potrebe in da o pogojih, ki so sicer usklajeni v združeni banki, odločajo članice v temeljnih bankah, oziroma delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. Z neposrednim posredovanjem sredstev članicam temeljne banke za pokriva­ nje njenih interesov, za proizvodnjo in dohodkovno povezovanje z drugimi organizacijami združenega dela v reprodukcijskem procesu, lahko v znatni meri pripomoremo k odpravljanju administrativnega sistema združevanja in razpore­ janja sredstev. S posredovanjem sredstev članicam temeljne banke omogočamo delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela neposredno odločanje glede sovlaganj za zagotavljanje skupnih interesov v tekočem poslovanju in razvoju na podlagi dohodkovnih odnosov.

Milan Šterban

Nekaj problemov v zvezi z dohodkovnimi odnosi v Gorenju

Sestavljena organizacija združenega dela Gorenje ima kot organizacija združe­ nega dela značaj večjega poslovnega sistema, ki je sestavljen iz podsistemov. To so delovne organizacije, ki delujejo v različnih pogojih in okoljih ter so same sestavljene iz podsistemov - temeljnih organizacij združenega dela. Poleg proiz­ vodnih imamo v okviru Gorenja organizirane tudi temeljne organizacije združe­ nega dela storitvenega značaja (vzdrževanje, orodjarna, avtopark). V sestavi Gorenja pa je še delovna organizacija Gorenje-Promet-servis, ki je nastala na osnovi 403. člena zakona o združenem delu. Ta delovna organizacija ima značaj posebnega in skupnega pomena. Pri razreševanju problematike dohodkovnih odnosov se v Gorenju ukvar­ jamo z vrsto vprašanj, od katerih bi želeli ob tej priložnosti opozoriti na dve: Gre za problem usklajevanja parcialnih interesov organizacij združenega dela, ki imajo značaj podsistemov, z interesi organizacij združenega dela kot širših sistemov ter za vprašanje ugotavljanja in razporejanja posrednih prispevkov posameznih temeljnih organizacij združenega dela k uresničevanju skupnih ciljev v delovni organizaciji, oziroma v sestavljeni organizaciji združenega dela. To so tako imenovani zunanji ekonomski učinki. Ti so rezultat smotrnega medse­ bojnega delovanja posameznih temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organizacij v okviru skupnega poslovanja. V zvezi z usklajevanjem parcialnih in skupnih interesov bi obravnavali predvsem organizacije združenega dela stori­ tvenega značaja. Za te je značilno, da so bile ustanovljene zaradi omogočanja učinkovitega in racionalnega poslovanja proizvodnih organizacij združenega dela. Vsebina in obseg njihovega dela sta odvisna od obsega poslovanja proizvo­ dnih ozdov. S tem pa je določen tudi njihov optimum gospodarske učinkovitosti. Zakon o združenem delu izenačuje te organizacije združenega dela s proizvo­ dnimi, kar zadeva dohodkovne motivacije. Za učinkovitost njihove poslovne uspešnosti uporablja enake kazalce kot za proizvodne organizacije združenega

295

dela. Tako so objektivno postavljene v situacijo, da se morajo obnašati tako, da maksimalizirajo svoj dohodek. Njihov večji celotni prihodek pa pomeni obenem zvišanje stroškov v proizvodnih temeljnih organizacijah združenega dela. V tesni povezavi s temi vprašanji pa je problematika zunanjih ekonomskih učinkov. Medsebojno delovanje temeljnih organizacij združenega dela, v okviru delovnih organizacij in delovnih organizacij znotraj sestavljene organizacije, ima za posledico nastajanje novih kvalitet, ki so rezultat smotrnega medsebojnega delovanja. Pri neproizvodnih OZD je značilno, da je njihov ekonomski optimum pogojen z obsegom poslovanja proizvodnih organizacij združenega dela in da bi lahko bil ta pogostokrat večji, če v sistem ne bi bile vključene. Pri ustvarjanju zunanjih ekonomskih učinkov pa lahko ravno te delovne organizacije prispevajo dokajšen delež. Dohodkovni odnosi, pri katerih je dosledno upoštevano načelo delitve po delu z usklajenostjo parcialnih in skupnih interesov ter pravičnim razporejanjem ustvarjenih zunanjih ekonomskih učinkov, ukinjajo nevarnost ustvarjanja večjih poslovnih sredstev, kot jih posamezne organizacije združenega dela potrebujejo za svoj delovni razvoj. Na ta način se odpravlja možnost npr. porajanja tako imenovanega »begajočega kapitala trgovine«. Ne nazadnje pa to odklanja verjet­ nost ustvarjanja privilegiranega družbenoekonomskega položaja delavcev takih temeljnih organizacij združenega dela. V Gorenju se zavedamo takih stranpoti in smo pričeli že takoj usmerjati svoje aktivnosti pri vzpostavljanju sistema dohodkovnih odnosov na tak način, da te nevarnosti preprečimo. Pri postavitvi modela dohodkovnih odnosov smo, glede na uporabo metodo­ logije obračunavanja po direktnih stroških, upoštevali, da so le-ti zadovoljiva osnova za razporejanje skupnega prihodka, po katerem bi vsaka temeljna organi­ zacija združenega dela participirala v skupnem prihodku glede na to, koliko je v proizvod vložila: - na osnovi standardov priznano vloženo neposredno izdelavno delo (plan­ sko) in po standardih priznana planska neposredna poraba materiala po planskih cenah, t. j. delež, ki je proporcionalen glede na ustvarjeno količino, - amortizacija po dogovorjenih stopnjah, planirani režijski material in drugi režijski stroški ter vloženo režijsko delo po planiranih standardih, t. j. delež, kije pretežno fiksen, oz. neodvisen od količine, - del dohodka pa bi bil odvisen od povečanja produktivnosti dela in od racionalnega izkoriščanja sredstev. Ta delež bi imel variabilni značaj. Skratka, gre za to, da se vsakemu udeležencu, ki sodeluje pri delitvi skupnega prihodka, priznajo stroški poslovanja po planiranih oz. dogovorjenih standardih. Pri ostanku dohodka, ki ima variabilni značaj, pa je po dogovorjenem merilu (glede na vloženo delo in angažirana sredstva), soudeležena posamezna temeljna organizacija združenega dela, ki je neposredno ali posredno sodelovala pri proiz­ vodnji in prodaji. V variabilnem delu skupnega prihodka se namreč izkazujejo vsi energetski učinki, kot rezultat interakcijskega, t. j. medsebojnega delovanja proizvodnih in neproizvodnih temeljnih organizacij združenega dela v okviru skupnega poslovanja. Razčlenitev proporcionalnega, fiksnega in variabilnega dela skupnega pri­ hodka ter načine njihovega razporejanja na deleže udeleženk smo v Gorenju pripravili v okoličinjeni obliki, ki omogoča ugotavljanje celotnega prihodka posamezne temeljne organizacije združenega dela. V praksi se imenovani zunanji ekonomski učinki kažejo zlasti kot nižja nabavna cena, nižji transportni stroški in ugodnejši pogoji nabave materiala, ker uporabljata dve ali več temeljnih organizacij združenega dela enak material in ga nabavljata prek skupne delovne organizacije pri istem dobavitelju. Vse to zmanjšuje dejanski sorazmerni, t. j. proporcionalni del doseženega skupnega prihodka in za toliko povečuje variabilni del skupnega prihodka. Zastran povezanosti temeljnih organizacij združenega dela s skupnim asortima­ nom prihaja tudi do tega, da se izdelki določene temeljne organizacije združe­ nega dela proizvajajo zgolj zaradi dopolnjevanja skupnega asortimana, čeprav temeljna organizacija združenega dela z njimi ne dosega zadostne akumulacije; z ostalimi temeljnimi organizacijami združenega dela namreč ni tehnološko pove-

296

zana in bi z vztrajanjem pri neakumulativnem proizvodnem programu stagnirala - če pa izbere nov proizvodni program, je prizadeta struktura njenega asortimana ter s tem obseg prodaje ostalih temeljnih organizacij združenega dela. Na osnovi povedanega lahko ugotovimo, da so podani razlogi, da pridobivajo temeljne organizacije združenega dela celotni prihodek iz skupnega prihodka, ustvarjenega s proizvodnjo in prodajo skupnega asortimana. Nosilec skupnega prihodka je skupni (enotni) asortiman izdelkov vseh temeljnih organizacij zdru­ ženega dela - to pa pomeni tudi analogijo s pridobivanjem skupnega prihodka s proizvodnjo proizvodov, ki se vgrajujejo v enotni proizvod in s prodajo tega proizvoda. Pri pričujočem modelu dohodkovnih odnosov določena proizvodna temeljna organizacija združenega dela prejme enak delež prihodka za prodani izdelek ne glede na to, ali je le-ta prodan doma ali v tujini. Dohodkovni odnos torej deluje izvozno stimulativno. Seveda pa iz tega tudi izhaja, da se devizna sredstva, kot del skupnega prihodka, izkazujejo skupno in posamezne temeljne organizacije združenega dela so soudeležene pri njih po dogovorjenih pogojih. To pa omogoča učinkovito koordinacijo gospodarjenja z devizami na ravni delovne organizacije. Posebno prihaja to do izraza, kadar je tržna enota sestava več elementov, ki jih proizvajajo različne temeljne organizacije združenega dela. Prodajali bomo npr. kuhinjo kot celoto, ali v okviru Gorenja hišo kot celoto. Na ta način in glede na to, da posamezne elemente proizvajajo različne temeljne organizacije združenega dela, nastajajo zaradi komplementarnosti skupnega asortimana znatni prihranki, ki imajo značaj zunanjih ekonomskih učinkov. Dohodkovni odnosi, kot jih obravnavamo v našem diskusijskem prispevku, v primeru avtonomne, t. j. samoupravne in dohodkovne decentralizacije federalno povezanih poslovnih podsistemov večjega gospodarskega organizacijskega si­ stema, kot je to sestavljena organizacija združenega dela Gorenje, tako smemo sklepati, usklajujejo in v dobršni meri poistovetujejo parcialne interese posamez­ nih poslovnih podsistemov (temeljne organizacije združenega dela, delovne orga­ nizacije) z interesi širših sistemov in celotne družbe.

Črt Marinček Usposabljanje in zaposlovanje invalidov

Kot zdravstveni delavec na področju rehabilitacije invalidov bi najbrž težko v celoti in pregledno zajel vse možnosti in pravice, ki jih sočloveku-invalidu nudita naša ustava in zakon o združenem delu. S svojim prispevkom pa bi želel pouda­ riti pomen uresničevanja republiškega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, ki je pomemben za vse, ki jih je nesreča ali bolezen uvrstila med invalide, ki so in bodo sestavni del vsake človeške družbe. V Socialistični republiki Sloveniji je po zadnjih ocenah prek 120 tisoč telesno in duševno prizadetih invalidnih oseb, od tega prek 21 tisoč otrok in mladoletnikov. Ome­ njeni zakon nas uvršča med dežele, ki invalidske problematike ne rešujejo več enostransko, z bolj ali manj neustreznimi socialnimi beneficijami, ampak se vključevanju invalidov v delovni proces daje status posebne ekonomske katego­ rije. Znano in dokazano je namreč, da je lahko tudi težje prizadet, a rehabilitiran invalid, na ustrezno izbranem in prilagojenem delovnem mestu enako uspešen kot njegov zdrav sodelavec. Pri tem prihaja do izraza tudi doktrina svetovne zdravstvene organizacije, da so preostale sposobnosti, ne pa stopnja invalidnosti, tiste, ki določajo bodočnost invalida. Najbrž nima smisla poudarjati pomena ustvarjalnega dela za vsakogar, še posebno pa za invalida, ki z združevanjem dela tudi razbremenjuje sklade zdrav­ stvenega oziroma pokojninskega zavarovanja. Če kritično analiziramo obstoječe stanje, pa z razmerami na področju rehabilitacije invalidov ne moremo biti zadovoljni. Kljub pomanjkljivim učnim načrtom v zdravstvenih šolah in posle­ dičnem pomanjkanju ustreznega strokovnega kadra dosegamo na področju me-

297

dicinske rehabilitacije razmeroma dobre uspehe. Pri zagotavljanju učinkovite preventivne dejavnosti, oblikovanju ustreznih programov poklicnega usposab­ ljanja ter pri zaposlovanju invalidov pa prihaja do prevelikih zastojev. Neustre­ zen odnos združenega dela, predvsem vodstvenih tehnokratskih struktur, se kaže v odporu mnogih organizacij združenega dela do zaposlovanja invalidnih delovnih ljudi in občanov ter v neustreznem odnosu do varstva pri delu, kar ima za posledico naraščanje števila delovnih invalidov. Pri tem gre tudi za že večkrat poudarjeno vlogo zveze sindikatov, ki naj bi se kot družbenopolitična organiza­ cija delavskega razreda zavzemala za samoupravne akte in za uresničevanje tistih zakonskih določil, ki govore o usposabljanju in zaposlovanju invalidov v temelj­ nih organizacijah združenega dela. O vključevanju prizadetih v normalno življenjsko okolje ne moremo govoriti tudi ob praviloma prisotnih arhitektonskih ovirah v javnih stavbah, stanovanjih in prometu. Ob neupoštevanju ustreznih tehničnih standardov je prizadetih približno 10 odst, prebivalstva, predvsem težjih invalidov, starejših in bolnih občanov, ki takšnih objektov ne morejo uporabljati. Zgodi se, da dobijo načrtovalci visokošolske ustanove kljub neupoštevanju priporočil ustreznih strokovnih institucij in nepoznavanju resolucije Združenih narodov celo javno priznanje in nagrado za arhitektonski dosežek. Omenili smo že, da poklicno usposabljanje bistveno zaostaja za ostalimi fazami rehabilitacijskega procesa. Še do pred kratkim je bil večji del družbenih naporov skoncentriran predvsem na probleme razvoja, modernizacijo in širjenje zdrastvenega varstva, znatno manj pa na področje rehabilitacije in usposabljanja. Programi razvoja rehabilitacijskih ustanov ne odražajo vedno ciljev, potreb in naših ekonomskih možnosti. Rehabilitacijske ustanove tudi nimajo celovitega in usklajenega pregleda nad razvojem posameznih področij rehabilitacije. Tako je npr. izdelava oziroma aplikacija individualnih ortopedskih pripomočkov se­ stavni del rehabilitacijskega procesa, torej zdravstvenega varstva oziroma svobo­ dne menjave dela. V praksi pa se srečujemo s pretiranim poudarkom na uvoženi tehnologiji in pogojih tržnega gospodarjenja. To področje tudi ne sme biti zane­ marjeno s stališča obrambnih sposobnosti oziroma splošnega ljudskega odpora. Na koncu bi poudaril, da se moramo komunisti v združenem delu, v družbe­ nopolitičnih organizacijah, upravnih organih in samoupravnih interesnih skup­ nostih in ne nazadnje v invalidskih organizacijah samih zavzeti za ustvarjanje takih življenjskih in delovnih razmer, ki omejujejo možnosti za nastanek invali­ dnosti, rehabilitacija invalidov pa naj postane kot ekonomska kategorija neloč­ ljivi del družbenoekonomskega delovanja in razvoja socialističnih samoupravnih odnosov. Tako se bodo invalidi usposabljali in z zaposlovanjem vključevali v delo in življenje kot enakopravni proizvajalci in samoupravljalci. V diskusiji izhajam predvsem iz kratke, a izredno važne ugotovitve v kongresnem poročilu: «... zato se kljub strokovnim dosežkom soočamo s skrajšanjem delovne dobe, naraščanjem števila invalidskih upokojitev ter z velikim številom izostankov z dela zaradi bolezni«. Menim, da člen 17. resolucije, ki govori o smotrnem in produktivnem zaposlovanju, dobro zajema tudi področje usposabljanja in zapo­ slovanja invalidov. Potrebno pa je seveda preiti od besed k dejanjem.

Zora Tomič

Presoditi, kaj je osebni in kaj družbeni standard

Za razpravo sem se odločila predvsem zaradi tega, ker smo slišali precej očitkov na račun »obremenjevanja« gospodarstva z različnimi prispevki, daja­ tvami za družbene dejavnosti, čeprav bi bilo ustrezneje reči za zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb in zaradi tega, ker je bilo malo ali pa nič slišati o povratnem učinku zadovoljenih potreb delovnih ljudi, o povratnem učinku dela družbenih dejavnosti na učinkovitost proizvodnje, na produktivnost dela in s tem tudi na ustvarjanje večjega dohodka.

298

Da je o tem treba spregovoriti tudi na kongresu, ni slučajnost, saj so v praksi tako družbene dejavnosti kot tudi socialna politika, kljub ustavnim normam in še zlasti zakonu o združenem delu, še vedno odtujene od delovnih ljudi in smo šele na začetku oblikovanja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Pravice na tem področju, seveda tudi obveznosti, so se še do nedavnega oblikovale in sprejemale zunaj temeljnih organizacij združenega dela, delovni ljudje so zanje dajali bolj formalno soglasje in še to predvsem z odločitvami za prispevek, za materialna sredstva; prav tako se je tudi po kriterijih, izoblikovanih zunaj združe­ nega dela, opredeljevala vrsta in obseg solidarnosti. Čeprav smo oblike delovanja spremenili - se samoupravno organizirali, sprejemali družbene dogovore in samoupravne sporazume, do resničnih sprememb, ki bi zagotovile odločilno, vlogo združenega dela, ni prišlo. Za tako stanje ne moremo kriviti samo strokov­ nih služb samoupravnih interesnih skupnosti, ki se ponekod še nočejo odreči staremu načinu dela. Po mojem mnenju smo zanemarili dejstvo, da imajo tudi družbene dejavnosti - izvajalci različnih storitev in programov, logiko svojega razvoja in »fabricira­ nja« storitev s svojo nomenklaturo, pridobljeno na osnovi osnovne programske usmeritve posamezne organizacije združenega dela (najpogosteje še iz časa usta­ novitve!), kadrov, ki delajo v njej, pa tudi opreme in se zaradi tega težko in nerade preusmerjajo na nove dejavnosti, na zadovoljevanje v tem času spoznanih potreb delovnih ljudi. In še nekaj: kaj radi pozabljamo, da so se glede na celoten razvoj znanosti in tehnike razvile oziroma so na novo spoznane potrebe, ki naj bodo zadovoljene na tej stopnji družbenoekonomskega razvoja, to pa bistveno vpliva na realizacijo razvojnih ciljev. Zato sem prepričana, da ni nikoli dovolj naglašena odgovornost združenega dela za celovit razvoj, za njegovo ekonomsko in socialno vsebino in da je to odgovornost mogoče uresničiti le, če temeljne odločitve v temeljnih organizaci­ jah združenega dela in krajevnih skupnostih obsegajo tako razvoj materialnih proizvodnih sil, ustvarjanje dohodka, kakor tudi zadovoljevanje skupnih in splošnih potreb. Le v temeljnih celicah naše družbe je mogoče realno začeti proces usklajevanja materialnih možnosti in potreb, opredeljevati prioritete ka­ kor tudi izgrajevati socialistično samoupravno solidarnost. Seveda pa vprašanja prioritet in solidarnosti ne moremo omejevati oziroma vrednotiti le s kratkoročnega vidika in hitrih ekonomskih učinkov, temveč ga moramo ocenjevati glede na celokupen dolgoročen razvoj in učinke. Če tako gledamo na situacijo, v kateri sprejemamo odločitve, se mi zdi, da kljub doseže­ nim uspehom nismo v celoti dojeli, da socialna politika ni »spremljajoča« poli­ tika in da so socialni cilji tisti, ki jih želimo doseči. Zlasti bi morali na novo ovrednotiti »naložbe« v otroka za našo sedanjo in bodočo produktivnost, ustvar­ janje dohodka in za naš celokupen razvoj. Dejstvo je, da nam naša sedanja produktivnost ne omogoča celovitega zado­ voljevanja. Vendar je tudi dejstvo, da smo kaj malo storili za selekcijo potreb, da se do pravic obnašamo oportunistično - in nismo pripravljeni spoprijeti se na osnovi argumentov z demagogi in vsemi tistimi, ki »branijo« pravice delovnih ljudi, ki jih je »dala« država; pri tem pa hote ali nehote pozabljajo, da to pomeni ohranjanje starih odnosov in privilegijev, ne samo delavcev v združenem delu porabnikov, temveč tudi izvajalcev in da na taki osnovi ne more zaživeti svobo­ dna menjava dela. Izgleda, da ne želimo novih spoznanj o potrebah, zlasti tistih, ki jih moramo zadovoljevati solidarno, upoštevati kot argumente za presojo, kaj je lahko odvisno oziroma je stvar osebnega standarda in kaj mora biti družbeni standard. Zlasti danes, ko bijemo bitko za uskladitev zadovoljevanja potreb z ekonom­ skimi možnostmi, s produktivnostjo in ustvarjenim dohodkom, po mojem mne­ nju ni, tako kot je nekdo dejal, nepopularno govoriti o večjem zadovoljevanju potreb, temveč je na jasnih idejnopolitičnih stališčih v skladu z razvojnimi cilji potreben akcijski odnos - izoblikovanje prioritet. Med take prioritete, ki jih moramo opredeliti, štejem zadovoljevanje potreb otroka, pri čemer seveda ne mislim na prevzemanje roditeljskih dolžnosti in vlogo družine v ožjem smislu, temveč na odločilno vlogo, ne samo staršev samoupravljalcev, temveč vseh delovnih ljudi in združenega dela za otroke. Saj je prav zadovoljevanje razvojnih

299

potreb otroka, ne samo z vidika njegove osebnosti, individua, potrebno; po­ membno je kot dolgoročno razvojno vprašanje celotne družbe, ki skrbi za svojo reprodukcijo, reprodukcijo proizvajalnih sil in potrebuje zdravega in izobraže­ nega nosilca tako proizvodnega procesa kakor tudi samoupravnih družbenoeko­ nomskih odnosov. Marsikdo med vami bo dejal, da smo dosegli mnogo, da imamo uspehe. Res je tako! Prav samoupravna interesna organiziranost na področju družbene skrbi za otroke nam je dala največje rezultate in je dokazala neupravičenost strahu mnogih, tudi komunistov, kaj bo s skrbjo za otroke, ko država ne bo več zanje »skrbela«. Vendar menim, da bi rezultati lahko bili še večji (in to v bodočnosti morajo biti!), če bi še bolj razvili samoupravne odločitve glede otroka v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela. Zato menim, da je potrebno storiti nadaljnji korak v odnosu do otroka: - emancipirati ga kot samostojen subjekt, ne ga vezati izključno na zaposleno žensko, mater oziroma starše, temveč skrb za otroka obravnavati kot pomembno razvojno vprašanje in - dejansko povezati družbeno skrb za otroka v celovit program družbene skrbi za optimalno zadovoljevanje njegovih potreb, le-ta pa mora rasti iz odloči­ tev v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, tam, kjer se sprejemajo tako razvojne odločitve, kakor tudi glede zadovoljevanja različnih potreb delovnih ljudi in njihovih družin - tako, da se bodo tudi v samoupravnih interesnih skupnostih, v njihovih programih kazali naši razvojni cilji, naša usmerjenost in stopnja solidarnosti. Svoj odraz mora taka usmerjenost k otroku najti tudi v družbenih dejavnostih. 28. točka popravljenega predloga resolucije VIII. kongresa predstavlja pravo akcijsko usmeritev slovenskih komunistov na tem področju.

Marjan Raj nar

Premalo dolgoročnih poslovnih povezav Kongresni materiali, posebno predlog resolucije, dokaj obširno obravnavajo naloge zveze komunistov v zvezi z nadaljnjim razvojem ekonomskih odnosov s tujino. Zaradi izredno velikega števila organizacij združenega dela, ki opravljajo zunanjetrgovinsko dejavnost, je občinski komite zveze komunistov LjubljanaCenter v preteklem obdobju posvetil nemalo pozornosti prav obravnavi nalog članov zveze komunistov, ki delajo v tej dejavnosti, tako z vidika uveljavljanja določil ustave ter zakona o združenem delu, kakor tudi z vidika izvajanja nove zakonodaje, ki ureja to področje. Da so te naloge v občini Ljubljana-Center izredno pomembne, govori dejstvo, da se prek temeljnih organizacij združenega dela, ki opravljajo zunanjetrgovinsko dejavnost, odvija skoraj 60 odst, celotnega uvoza in izvoza iz Slovenije. Poleg tega pa posredujejo te organizacije izvoz in uvoz za proizvajalce oziroma končne potrošnike tudi v drugih predelih Jugosla­ vije. V preteklem obdobju sicer beležimo pozitivne premike na področju povezo­ vanja trgovine z industrijo, zlasti na področju lesne in tekstilne branže, pa tudi drugih, vendar so prvotno začeti pozitivni procesi pričeli zaostajati in njihov razvoj v zadnjem času ni povsem zadovoljiv, zlasti ne v pogledu dolgoročnega planskega in dohodkovnega povezovanja. Ustava in zakon o združenem delu obvezujeta organizacije združenega dela, ki opravljajo zunanjetrgovinsko dejav­ nost, na obvezno združevanje z industrijo, za katero opravljajo izvozne in uvozne posle. Sprejem samoupravnih sporazumov, ki urejajo te odnose, je tudi pogoj za ponovno registracijo organizacij združenega dela zunanjetrgovinske dejavnosti. Čeprav sta komite občinske konference zveze komunistov občine LjubljanaCenter in komisija za spremljanje in izvajanje zakona o združenem delu v lanskem letu neprestano opozarjala in se pogovarjala s predstavniki samouprav­ nih organov in osnovnimi organizacijami zveze komunistov o izvajanju te naloge, ugotavljamo, da v roku, predvidenem z novo zakonodajo o zunanjetrgovinski

300

dejavnosti, niti ena trgovinska organizacija v občini še ni imela urejene vse dokumentacije in s tem pogojev za ponovno registracijo, torej formalno ni imela pogojev za nadaljnje delo. Kaj ta ugotovitev pomeni za tisti del proizvodnih organizacij združenega dela, ki jim te trgovinske organizacije opravljajo bodisi uvoz, bodisi izvoz, ni potrebno posebej poudarjati. Problemska konferenca o tej problematiki, ki jo je v okviru predkongresne aktivnosti organiziral občinski komite zveze komunistov v naši občini, je pokazal, da komunisti niso bili dovolj aktivni v celotnem procesu izvajanja ustavnih določil ter posebej določil zakona o združenem delu, to je samoupravnega sporazumevanja s proizvodnimi organi­ zacijami združenega dela za dolgoročno združevanje trgovine in industrije, za doseganje boljših izvoznih rezultatov oz. boljših pogojev pri uvozu. Ob preverja­ nju sprejetih samoupravnih sporazumov o združevanju dela in sredstev za trgo­ vino in industrijo na tem področju nemalokrat ugotavljamo, da gre za sprejem takih sporazumov, ki sicer urejajo formalne odnose, največkrat se spreminja dosedanja provizija v drugačne nazive, da pa ti samoupravni sporazumi ne temelje na predhodno sprejetih srednjeročnih planih razvoja, ki bi edino lahko predstavljali trden temelj za sprejem samoupravnih sporazumov o združevanju dela in sredstev in delitvi dohodka, kot jih predvideva zakon o združenem delu. Na problemski konferenci smo slišali pripombe, da v zunanji trgovini ni mogoče sprejemati dolgoročnih planskih usmeritev zaradi številnih vplivov, bodisi spremenjene konjunkture v svetu, uvoznih restrikcij, zapiranja tržnih področij, bodisi sprememb zunanjetrgovinskih predpisov pri nas, nestalnih cen naše proizvodnje, njene takojšnje preusmeritve na notranje tržišče, če na njem dosega boljše prodajne pogoje in slično. Prav tako smo slišali pripombe, da so v preteklosti pretežno izvozno orientirane trgovske organizacije bile prisiljene pričeti tudi z organizacijo uvoza zaradi vezanja uvoznih poslov na dosežen izvoz. Vse te pripombe kažejo na to, da se kadri v organizacijah združenega dela pa tudi člani zveze komunistov še ne zavedajo v zadostni meri, da lahko dosegajo trajne, pozitivne rezultate na zunanjih trgih le take organizacije, ki so dobro organizirane doma in v tujini, ki so čvrsto povezane s proizvodnjo, kateri lahko nudijo stalen plasma blaga v tujini in ji nabavljajo opremo in reprodukcijski material po najugodnejših pogojih. Taka organiziranost pa ni možna v razdrobljeni zunanje­ trgovinski organiziranosti, ki temelji na kratkoročnih ali celo enkratnih pogod­ bah s partnerji v tujini in ki tudi pri proizvodnji išče samo svoj zaslužek in za svojim delom ne vidi najugodnejšega plasmaja blaga, ki ga proizvajajo delavci v združenem delu. Ustanovitev samoupravne interesne skupnosti za ekonomske odnose s tujino sicer zagotavlja primernejšo zunanjetrgovinsko usmeritev in dolgoročno ureja­ nje ekonomskih odnosov s tujino, vendar pa ustanovitelj te interesne skupnosti zahteva tako od trgovine kot proizvodnje resne napore za enotnejšo organizira­ nost, za spoštovanje sprejetih dogovorov glede nastopov na posameznih tržiščih. Ta nov način organiziranja na področju ekonomskih odnosov s tujino zahteva poleg združevanja trgovine s proizvodnjo tudi povezovanje trgovine v močnejše in strokovno bolj usposobljene zunanjetrgovinske mreže doma in v tujini. Nevzdržno je namreč, da imamo pri skoraj vseh organizacijah združenega dela, ki opravljajo zunanjetrgovinsko dejavnost, registrirane vse mogoče dejav­ nosti, pri čemer ni možna specializacija in pravilna usmeritev, bodisi na proiz­ vodnjo doma ali na kvaliteto prodaje ali prodaje v tujini. Ta težnja za širitev registracije v posameznih organizacijah je značilna zlasti v zadnjem času, ko se povezuje uvoz na ustvarjene devize z izvozom, pri čemer prej specializirane izvozne organizacije združenega dela dokaj nestrokovno organizirajo svoje uvozne enote, največkrat s pridobivanjem kadrov iz organizacij, ki delajo pre­ težno na uvozu. Te druge pa organizirajo izvozno dejavnost predvsem zaradi tega, da bi opravičile in pokrile svojo uvozno dejavnost. Taka usmeritev je nesprejem­ ljiva, saj je za proizvodnjo sprejemljiva samo taka trgovina, ki je dobro in strokovno organizirana. To pa zahteva tudi povezovanje sedaj razdrobljenih zunanjetrgovinskih organizacij, ki bodo sposobne z manjšimi stroški opravljati zunanjetrgovinske posle, ki bodo sposobne razvijati proizvodne enote v tujini in uspešno kooperacijo s tujimi partnerji doma in v tujini in ki bodo sposobne doseči trajne poslovne uspehe. Za doseganje takih ciljev pa je nujno aktivno delo

301

vseh članov zveze komunistov, ki bodo sposobni prek samoupravnih organov doseči tako povezovanje trgovine in zlasti zunanje trgovine med seboj, da bo ta z združevanjem dela in sredstev s proizvodnjo sposobna doseči cilje, ki so zastav­ ljeni s srednjeročnim planom v naši republiki. Nevzdržno je namreč dejstvo, da nam je v zadnjem letu ponovno bistveno upadel uvoz ob neustreznem povečanju izvoza. V naši občini ugotavljamo iz razpoložljivih podatkov, da smo dosegli stopnjo pokrivanja uvoza z izvozom le v letu 1976, to je v letu velikih uvoznih restrikcij, dočim je v letu 1977 ta stopnja ponovno bistveno padla pod planska predvidevanja. Samo ta podatek nam dokazuje, da so subjektivne sile na področju ekonomskih odnosov s tujino imele dosedaj premajhen vpliv na odvijanje pozitivnih in s planom predvidenih tokov.

Simo Gogič

Vloga IMV v razvoju Ko smo v intenzivni predkongresni aktivnosti komunisti in delavci Industrije motornih vozil razpravljali in obračunavali rezultate našega dela v medkongresnem obdobju, smo se dogovorili, da VIII. kongres ZKS obvestimo o nekaterih vprašanjih izgrajevanja in dela avtomobilske industrije v Novem mestu. Naj začnem s strnjeno oceno, ki potrjuje ugotovitev, da so med VII. in VIII. kongresom komunisti in delovni ljudje Industrije motornih vozil vlagali velike napore v samoupravno in materialno izgradnjo delovne organizacije. Dosegli smo pomembne uspehe v samoupravnem izgrajevanju temeljnih organizacij združenega dela, njihovih medsebojnih odnosov in njihovih odnosov do širše skupnosti. V okviru krepitve samoupravljanja in pravic delavcev v združenem delu smo si pospešeno prizadevali za konstituiranje temeljnih organizacij združe­ nega dela, delovne organizacije ter njihovo dohodkovno in samoupravno povezo­ vanje. Vključevali smo se v izgrajevanje samoupravnih interesnih skupnosti na področju gospodarstva in družbenih dejavnosti, kar omogoča, da združeno delo vedno bolj postaja nosilec ustvarjanja, usmerjanja in delitve dohodka v okviru temeljnih organizacij združenega dela in širših oblik povezovanja dela in sred­ stev. Hkrati so s tem ustvarjeni pogoji za afirmacijo delovnega človeka kot nosilca vseh družbenih procesov in odločanja v vseh fazah družbene reproduk­ cije. Konstituiranje temeljnih organizacij združenega dela, delovne organizacije ter njihovo dohodkovno in samoupravno povezovanje pa je omogočilo tudi sprotno uresničevanje naših zahtevnih dosedanjih programov, istočasno pa omo­ gočilo pravočasno oblikovanje razvojnih programov vseh temeljnih organizacij združenega dela na širšem področju Dolenjske in Slovenije in celo v drugih republikah. Jasno opredeljena izhodišča ter trdno zastavljeni cilji razvojne politike pa so pred delavce IMV postavili izredno zahtevne naloge reševanja kvalitetnih mate­ rialnih in strukturnih problemov, ki naj prispevajo po eni strani k racionalnej­ šemu gospodarjenju za odkrivanje obstoječih rezerv in neizkoriščenih možnosti, po drugi strani pa k večji smotrnosti in učinkovitosti pri uporabi vseh razpoložlji­ vih kapacitet v kadrih, sredstvih in znanju ter hitrejšemu, kvalitetnejšemu in intenzivnejšemu razvoju. Sprejeti program razvoja Industrije motornih vozil sloni na proizvodnji 150 tisoč osebnih avtomobilov in 50 tisoč avtomobilskih prikolic letno, kar predstav­ lja veliko obvezo za delovni kolektiv, ki bo moral za realizacijo tega vložiti maksimalne organizacijske, kadrovske in tehnološke napore za modernizacijo in avtomatizacijo proizvodnega procesa, zmanjšanje ekstenzivnega zaposlovanja, zvišanje strokovne usposobljenosti in izobrazbene strukture, gospodarnejše iz­ koriščanje nezadostno izkoriščenih zmogljivosti in učinkovitejše povezovanje doma in v svetu, kar naj bi omogočilo realizacijo zastavljenega razvojnega pro­ grama vseh temeljnih organizacij in delovne organizacije kot celote, o čemer smo se obvezali pred širšo skupnostjo, v okviru družbenega plana repu-

302

blike. Realizacija velikoserijskega proizvodnega programa proizvodnje avtomo­ bilov in prikolic vsekakor zahteva tudi odločnejše praktične ukrepe v smislu prestrukturiranja obstoječe ekstenzivne industrije na Dolenjskem, saj je nemo­ goče ustvarjati velike projekte ob ohranjanju nekaterih v preteklosti pridobljenih pravic in deležev, bodisi do posameznih surovin ali ohranjanja določenih proiz­ vodnih usmeritev, ki se že leta ne vključujejo v osnovna izhodišča slovenskega programskega razvoja. Zavedati se pač moramo, da le tako lahko izvršimo ustrezno delitev dela in osredotočimo potrebne kadre in materialna sredstva za izvajanje tega velikega projekta. Zastavljeni proizvodni program Industrije mo­ tornih vozil bo tako omogočil vsestransko vključitev IMV v razreševanje števil­ nih vprašanj razvoja posameznih občin še posebno pa manj razvitih podro­ čij na Dolenjskem. Nasprotno, opredeljeni občinski in regionalni programi ra­ zvoja pa bodo morali vključevati vse potrebne elemente ustvarjanja možnosti realizacije tako zastavljenega programa razvoja avtomobilske industrije. Nedvomno, da avtomobilska industrija predstavlja pomembno komponento industrijskega razvoja Slovenije in Jugoslavije, saj le-to lahko uvrstimo med najbolj sestavljene industrijske dejavnosti glede na to, da avtomobil predstavlja integracijo vrste proizvodov, sklopov in materialov različnih proizvajalcev. Od tod tudi izhaja nujnost intenzivnega dogovarjanja z vrsto sodelujočih delovnih organizacij v cilju racionalnejše in učinkovitejše proizvodnje. Razvoj avtomobilske industrije na Dolenjskem sloni na kooperaciji s firmo Renault, ki na bazi menjave omogoča IMV in različnim tudi relativno majhnim delovnim organizacijam velikoserijsko proizvodnjo nekaterih delov in sklopov. Velikoserijska proizvodnja avtomobilov, opredeljena v sprejetem srednjeročnem programu, omogoča IMV tudi adekvatno proizvodnjo posameznih delovnih sklopov za lastne potrebe in za potrebe francoskega partnerja, istočasno pa program omogoča različnim kooperantom velikoserijsko proizvodnjo tako za potrebe domačega avtomobila kot za potrebe mednarodne delitve dela. Da je temu tako, naj povem nekaj podatkov, npr. da bo 150.000 avtomobilov ter 50.000 avtomobilskih prikolic že v domači proizvodnji zahtevalo proizvodnjo 1 milijona avtomobilskih gum. IMV in Renault bosta 1980. potrebovala 370.000 akumulator­ jev, 260.000 vžigalnih tuljav, 1,5 milijona različnih filtrov, čez 4 milijone m tekstila in vrsto drugega materiala. Nedvomno, da vse to predstavlja in zahteva obsežen program ne le za IMV in dolenjsko regijo temveč tudi za širši prostor in nastajajoče programe razvoja različnih industrijskih in gospodarskih panog. O tem ne govorim zato, da bi poveličeval sprejeti program razvoja avtomobilske industrije na Dolenjskem inv Socialistični republiki Sloveniji, pač pa, da bi opozoril na vso resnost in zahtev­ nost razvojnega programa, ki nastaja in raste prav na izhodiščih in ciljih oprede­ ljene slovenske razvojne politike. S svojo veličino in obsegom pa vsekakor pomeni oziroma zagotavlja dinamično gospodarsko rast vseh v avtomobilsko in prikoličarsko verigo vključenih programov, intenzifikacijo gospodarjenja na kvalitetnih osnovah in intenzivno vključevanje v mednarodno tržišče, saj di­ rektni izvoz prikolic in avtomobilov in dobave francoskemu partnerju omogo­ čajo velikoserijsko proizvodnjo in ustrezno vključevanje domačih proizvajalcev v mednarodno delitev dela. Zato bo potrebno v bodoče vložiti večje napore v verigi kooperantov, saj letako organizirani izpolnjujemo pogoje za uspešno nastopanje na zunanjih trgih, za stalno vključevanje v mednarodno industrijsko kooperacijo. Prav to mora po naši oceni postati osnovni motiv sporazumevanja in ne kot do sedaj često navzoča profitarska logika kvazi samoupravnega povezovanja. Prepričani smo, da akcije ter oblikovani programi v zvezi s povezovanjem kooperantov predstavljajo solidno osnovo za reševanje vseh številnih proble­ mov, ki se danes pojavljajo. Zato smo komunisti IMV in Dolenjske prepričani, da bomo na prihodnjem kongresu poročali o uspešno uresničenem razvojnem pro­ gramu, ki bo nedvomno, skupno z drugimi programi, prispeval k nadaljnji materialni samoupravni in družbeni izgradnji naše ožje in širše socialistične skupnosti.

Jožef Skorja

Razvoj energetike

Odvisnost od uvoza primarne energetske energije v Jugoslavijo, še posebej pa v Slovenijo, narekuje našemu gospodarstvu, da se reševanja tega problema loteva globalno, z angažiranjem celotnega združenega dela. Tak pristop je na področju elektrogospodarstva pripeljal do ustrezne samoupravne organiziranosti tega dela energetike, omogočil združevanje izdatnih sredstev za realizacijo sa­ moupravno dogovorjenih razvojnih načrtov na tem področju, tako, da se že kažejo uspehi v tem, da je stalno pomanjkanje električne energije v preteklem obdobju odpravljeno in se Slovenija celo občasno pojavlja kot izvoznik te vrste energije. Reševanje energetske problematike pa zaostaja na področju naftnega in plinskega gospodarstva, saj Slovenija nima na voljo znatnejših lastnih virov in predelovalnih zmogljivosti. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi pomanjkanje domačih virov energije povzročilo pri uresničevanju načrtovanih in dogovorje­ nih trendov rasti proizvodnje zastoj. Dejstva, ki jih je potrebno pri proučevanju te problematike upoštevati, so sledeča: Slovenija je še v precejšnji meri vezana na uvoz primarne energije, posebno nafte oziroma njenih derivatov in bo tudi v prihodnjih obdobjih potrebno računati s tem, morda še v večji meri, saj so domači viri energije omejeni. Prizadevati si moramo, da ne bomo odvisni tako glede virov kot tudi vrste energije, ki jo uvažamo. Energijo bo potrebno še bolj kakor sedaj racionalno uporabljati in njene vire realno planirati. Pri tem mora planiranje njene uporabe zasledovati začrtane strukturne premike in jih po svoje celo omogočiti. Zaradi planiranja lastnih virov tekočih goriv bomo na tem področju vezani na uvoz nafte kljub vsem omejitvam njene porabe. Rešitev problema oskrbe z energijo na daljši rok zahteva angažiranje znatnih sredstev in zainteresiranje gospodarskih subjektov, povezanih v poslovnih in interesnih skupnostih energetike. V okviru ukrepov za reševanje navedene problematike oz. pokrivanje slovenskega energetskega deficita ima pomembno vlogo projekt energetske cone v Kopru. Poleg projekta nuklearke in osrednjega slovenskega plinovoda, ki sta pred realizacijo, je projekt energetske cone eden najzahtevnej­ ših v slovenski zgodovini. Njegova realizacija bo v veliki meri prispevala k trajnejši in stabilnejši preskrbi z naftnimi derivati in zemeljskimi plini na eni strani, na drugi pa omogočala hitrejši razvoj petrokemije, ki bo zagotavljala surovinsko osnovo in omogočala preobrazbo iz pretežno predelovalne panoge v panogo, ki proizvaja proizvode iz domačih surovin. Pri tem se moramo angaži­ rati, da kemična industrija ne bo sama sebi namen ampak rezultat domačih in svetovnih trendov, kjer bo mogoča vključitev v mednarodno delitev dela. Na tem področju je pred nami obsežna zahtevna naloga konkretizacije razvojnih načrtov kemije v Jugoslaviji. Preprečiti bi morali, da bi prihajalo do podvojenih kapacitet zaradi neupoštevanja osnovnih smernic razvoja. Pri planiranju kapacitet bodočih kemičnih objektov bi nam morali biti vodilo rentabilni objekti z ustreznimi kapacitetami in ne le ozke lokalne oziroma republiške potrebe. Vse to pa zahteva podrobnejše in konkretnejše dogovarjanje vseh zainteresiranih in sprejetje ustreznih samoupravnih sporazumov. Prav v tem obdobju se pripravljajo nove organizacijske oblike povezovanja slovenske kemije in energetike. Naša naloga je, da čimprej ustanovimo ustrezne poslovne skupnosti, interesne skupnosti energetike, ki bi združevale področje energetike v celoti in da bi te čim prej tudi zaživele. Le tako nam bo mogoče usklajeno, dolgoročneje in kompleksneje planirati razvoj tega področja gospodarske dejavnosti in usklajeno nastopiti na tržiščih. Sklep izvršnega sveta je potrdil, da je ta projekt energetske cone v Kopru pomemben za reševanje dolgoročnih razvojnih nalog na področju energetike v Jugoslaviji in da je v skladu s politiko krepitve sodelovanja med neuvrščenimi deželami. Lahko namreč rečemo, da imamo že dolgo dobre politične odnose z arabskimi deželami, zaostaja pa sodelovanje na ekonomskem področju.

304

Mira Dobovšek Ekonomski in socialni položaj tekstilne delavke Jugoslovanska tekstilna industrija je ena izmed pomembnih gospodarskih vej. Glede na delovno intenzivnost panoge, saj zaposluje sorazmerno veliko nekvalificirane delovne sile - predvsem žensk - ne zahteva velikega angažiranja investicijskih sredstev. Tako je danes v tekstilni industriji Jugoslavije zaposleno 306 tisoč delavcev, kar predstavlja 16 odstotkov zaposlenih v industriji in jo glede na število zaposle­ nih uvršča na drugo mesto: 69 odstotkov zaposlenih je žensk. V ustvarjenem dohodku industrije pa sodeluje le z 10 odstotki. Kot delavka Konfekcije LISCA Sevnica želim v nadaljnji razpravi opozoriti na problematiko te panoge. Tekstilna industrija je močno navezana na uvozne surovine, saj jih uvaža prek 70 odstotkov, tudi njena proizvodnja je zelo odvisna od nihanj na svetovnem trgu ter od uvoznih režimov. Do leta 1977 je izvoz stalno naraščal, leta 1977 pa se je zmanjšal za 25 odstotkov zaradi večjih proizvodnih stroškov, ki so rezultat povečanja uvoznih dajatev, pogodbenih in zakonskih obveznosti ter drugih obremenitev. V naši republiki je v letu 1974 tekstilna industrija zaposlovala 9 odstotkov skupaj zaposlenih delavcev v gospodarstvu, v razdelitvi narodnega dohodka pa je sodelovala s samo 6,3 odstotka. Še slabše je to razmerje v konfekciji, ki ima še nižjo kvalifikacijsko strukturo kot celotna tekstilna industrija. V tej veji sloven­ ske industrije, v kateri je zaposlenih že prek 16.000 delavcev, kar predstavlja skoraj 3 odstotke skupaj zaposlenih v gospodarstvu SRS, je ustvarjenega samo 1,7 odstotka narodnega dohodka, kar je na delavca za 40 odstotkov manj kot povprečno v slovenskem gospodarstvu. Temu ustrezno so nižji tudi osebni dohodki ter akumulacija. Povprečni me­ sečni osebni dohodek v slovenski konfekciji je v letu 1977 znašal 3790 din, kar je za skoraj 20 odstotkov manj kot znaša povprečni osebni dohodek v gospodarstvu SRS. Podoben položaj imamo tudi v posavski regiji. Po podatkih iz leta 1975 je v Posavju skupaj zaposlenih v družbenem sektorju več kot 17.300 delavcev, ki so ustvarili 1765 milijonov din dohodka. Od tega je zaposlenih v tekstilni konfekciji prek 2300 ali 13,4 odstotka, ki pa so ustvarili samo 5 odstotkov dohodka v regiji. Smer razvoja v preteklih letih ne kaže na izboljševanje položaja tekstilne industrije, temveč celo na njegovo slabšanje. To se kaže v zmanjševanju repro­ dukcijske sposobnosti tekstilne industrije in v zmanjševanju izvoza. Vzrok za to je predvsem v naraščanju zakonskih in pogodbenih obveznosti, ki so v tekstilni industriji celo višje kot v drugih vejah industrije, in v vse večjih dajatvah ob uvozu surovin ter omejevanju uvoza opreme iz konvertibilnega področja. Podatki iz leta 1976 kažejo, da ostane temeljni organizaciji od 100 din celot­ nega prihodka samo 16,45 din, ki morajo zadostovati za izplačilo čistih osebnih dohodkov in drugih osebnih prejemkov ter za potrebe razširjene reprodukcije. Kar 10,30 din pa je namenjenih za poravnavanje splošnih in skupnih družbenih potreb. Mislim, da zadnji podatek najbolj zgovorno prikazuje položaj, v katerem je tekstilna industrija. Tudi ukrepi ekonomske politike v zadnjem času močno ovirajo posodobitev te panoge. Ne samo, da se zaradi zakonskih in pogodbenih obveznosti gospodari na robu rentabilnosti ob močno podpovprečnih osebnih dohodkih, temveč je omejen tudi uvoz novih strojev, kar bo perspektivno negativno vplivalo na produktivnost in še otežilo naše vključevanje v mednarodno delitev dela. Ves težavni položaj te industrije pa odraža vse svoje negativnosti na plečih neposrednih proizvajalcev - bolje rečeno proizvajalk (vemo, da je zaposlenost žensk v tej panogi izredno visoka), ker zmanjkuje sredstev za večino tistega, kar poimenujemo humanizacijo dela. Ob takem stanju ni pričakovati, da bi lahko večja sredstva nalagali v družbeni standard v krajevnih skupnostih, kjer te 20 VIII. kongres

305

delavke živijo, da bi se sproščeneje počutile na delu in zunaj dela. V krajih, kjer prevladuje ta industrija, močno zaostajamo v razvoju predšolskega varstva, celodnevne šole, kulturnih in telesnokulturnih objektov, itd. Ker je večina delavk v tej panogi le priučena, bi bilo potrebno znatna sredstva vložiti v njihovo izobraževanje ob delu, kar bi nedvomno dvignilo možnosti prekvalifikacije tudi tistim, ki zaradi enostranskega procesa kažejo znake poklic­ nih obolenj. Sedanje obremenjevanje te industrije vzbuja pri delavcih nezado­ voljstvo in tudi že nezanimanje mladih za to zvrst dejavnosti. Ljudem bi morali zagotoviti, da bomo po modernizaciji in razširitvi prioritetnih panog šli tudi v posodobitev predelovalne industrije oziroma bi ji že sedaj pustili več sredstev in možnosti za iskanje ustreznih programov pri njeni preorientaciji. Ta pa mora biti usklajena tako z vidika ekonomskega razvoja Slovenije, kakor tudi Jugoslavije. Kljub težki situaciji, v kakršni je tekstilna industrija, so naši samoupravni organi, da bi olajšali socialni položaj delavke proizvajalke, tudi v njeni drugi funkciji - matere, dali velik poudarek smotrnemu razreševanju stanovanjske problematike, ki je v mladem kolektivu, kot. je LISCA, ni malo. Sprejeli smo srednjeročni program stanovanjske izgradnje, ki nam je osnova pri vsakoletnem planiranju in razporejanju sredstev za te namene. Na osnovi akcije OO ZK in OOS se izločajo sorazmerno visoki zneski družbenih sredstev za stanovanjsko izgradnjo. Do danes je naš kolektiv sodeloval pri reševanju stanovanjskega vprašanja pri skoraj tretjini zaposlenih s pomočjo stanovanjskega sklada, ki se je formiral po 6 in 9 odstotni stopnji. Kar 75 odstotkov stanovanjskih sredstev je bilo namenjenih za nakup družbenih stanovanj, ostalo za dolgoročna posojila. Da bi čim uspešneje reševali stanovanjske probleme zaposlenih, združujemo sredstva delovnih organizacij, kjer so zaposleni zakonski tovariši. Pred časom smo uvedli obvezno finančno udeležbo interesentov za stanovanja in se tako sedaj vključujemo v akcijo, da delovni ljudje tudi sami skrbijo za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja pač v okviru svojih materialnih možnosti. Da omogočimo zaposlovanje ženskam iz okolice, smo v zadnjih letih na sevniškem območju uvajali delavske prevoze. Skupaj z drugimi delovnimi orga­ nizacijami in DPO smo uvedli nekaj delavskih prog. Prihod na delo smo olajšali in časovno skrajšali na naših še vedno pretežno makadamskih cestah. Potrebno bo izpeljati akcijo še za dodatne proge in tako omogočiti ženskam zaposlitev iz oddaljenih in manj razvitih predelov. Problemi otroškega varstva matere delavke so pereči. Zaradi dvoizmenskega dela ne morejo segati po storitvah vzgojnovarstvenih ustanov. Dolgoročnejše rešitve vidimo le ob zadostnih kapacitetah v vzgojnovarstvenih ustanovah ter ob dopoldanskem delu mater predšolskih otrok. To pa je ob tolikšnem številu žensk s predšolskimi otroki težko organizirati. Več smo storili tudi za neposredno proizvajalko - konfekcionarko v njeni skrbi za prehrano. Naše delavke in njeni družinski člani imajo dnevno na razpo­ lago tri tople obroke, ki so pripravljeni v naši kuhinji. Da se po napornem monotonem delu za strojem, po vsakodnevni skrbi za družino ter aktivnem družbenopolitičnem udejstvovanju, ženska - proizvajalka lahko razbremeni, smo pred leti adaptirali planinski dom v prijeten objekt, ki služi za rekreacijo med tednom in ob koncu tedna. Razširili smo počitniške kapacitete ob morju in tako omogočili cenejše letovanje. Za boljše zdravje in počutje konfekcionarke pa bomo morali narediti še mnogo več. Hitremu in monotonemu delu ne smemo prepustiti stihijsko krojenje dolgosežnih posledic na sedanjih generacijah. Z nekaterimi strokovnimi inštitucijami imamo sklenjene dogovore o skupnih analizah za izboljšanje položaja teh delavk. Naš cilj je, da bi delo do največje možne mere humanizirali, vendar ne na račun znižanja produktivnosti. Zdravstveno varstvo je osredotočeno predvsem na preventivne zdravstvene akcije. Naše družbenopolitično delovanje je precej razgibano, vendar vseeno pogre­ šamo večje vključevanje neposrednih proizvajalk v aktivno dejavnost. Navzoč­ nost OO ZSM, OOS in OO ZK vpliva na uveljavljanje samoupravnih pravic in dolžnosti pri oblikovanju pomembnih sklepov in odločitev. Ker smo predvsem

306

ženski kolektiv, smo se v predvolilni akciji vključili v sistem volitev tako, da smo zagotovili navzočnost žensk, mladih in komunistov v organih samoupravljanja in organih družbenopolitičnih skupnostih.

Franc Čopi

Samoupravno odločanje delavcev v TZ Litostroj Ustavni amandmaji, ustava, zakon o združenem delu, študija tovariša Edvarda Kardelja »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samouprav­ ljanja« so tudi nam, delavcem Litostroja, dali okvirno osnovo za samoupravno organiziranje, tako da bi lahko čim bolj neposredno odločali o pogojih in rezulta­ tih svojega dela. Takratni obseg proizvodnje in razvojni plani so nam narekovali, da obliku­ jemo 7 temeljnih organizacij združenega dela in skupne službe podjetja. Praksa pa je pokazala, da je v nekaterih temeljnih organizacijah, zaradi prevelikega števila zaposlenih, otežkočeno neposredno upravljanje in odločanje delavcev. Ta ugotovitev nas je silila, da nenehno iščemo ustreznejše oblike organiziranja. Sindikat kot nosilec novega organiziranja je skupaj s komisijo za družbenoeko­ nomske odnose pri svetu ZK pripravil obsežno študijo, ki nam je bila v nadalj­ njem delu glavno vodilo v razpravah po temeljnih organizacijah. Torej nismo šli v novo organiziranost samo na podlagi zakonskih in pravnih določil, temveč iz rezultatov naše lastne študije. Zakon o združenem delu je začetni proces le pospešil, tako da nas ni našel nepripravljene, čeprav so se zaradi premajhne zavzetosti pojavile tudi že določene slabosti. Tu mislim predvsem na sprejemanje samoupravnih aktov, ki zaradi pomanjkanja časa le niso mogli biti vsi dovolj temeljito obravnavani. Vse te politične opredelitve, ekonomske analize in študija sindikata so nam bili podlaga za novo samoupravno organiziranost. Današnje stanje v Titovih zavodih Litostroj je tako, da smo organizirani v 13 temeljnih organizacij združenega dela in dve delovni skupnosti. S tem smo ustvarili objektivne možnosti za čim bolj neposredno odločanje delavcev in za doseganje kar najboljših proizvodnih rezultatov. Opredelil bom nekatere značilnosti samoupravnega odločanja delavcev na podlagi sedanje organiziranosti v Litostroju. V osnovnih organizacijah zveze komunistov in posebno v sindikatu svojo akcijo stalno usmerjamo v razvijanje samoupravnih odnosov znotraj temeljnih organizacij združenega dela. Zato smo že pred leti znotraj temeljnih organizacij združenega dela oziroma delovnih skupnosti organizirali samoupravne delovne skupine, katerih imamo sedaj 140 in predstavljajo mehanizem oziroma delegat­ sko bazo za neposredno odločanje v delavskih svetih temeljnih organizacij združenega dela in na drugih ravneh odločanja, kajti težimo za tem, da je odločanje delavcev kot oblika povezovanja delavčevih interesov posledica izraža­ nja teh interesov, ki so seveda usklajeni z dolgoročnimi razvojnimi družbenimi interesi. Samoupravno delegatsko odločanje pa znotraj temeljnih organizacij združe­ nega dela in na ravni delovne organizacije še vedno ni dovolj dobro organizirano, čeprav uspehi niso izostali, saj smo delavci danes mnogo bolj kot kadarkoli prej življenjsko zainteresirani za tak družbeni razvoj, ki je opredeljen z ustavo in zakonom o združenem delu. V praksi se še dogaja, da se seje delavskih svetov sklicujejo na hitro in brez predhodnega posredovanja gradiva. So tudi primeri, da dnevne rede sej prejmejo delegati na sami seji. Za pomembne odločitve pa niso vedno pripravljeni alternativni predlogi in je s tem delegat postavljen pred dejstvo. Samoupravni organi pa tudi premalo kontrolirajo izvajanje lastnih skle­ pov in sklepov zborov delavcev. Zbori delavcev so bili včasih vse preveč for­ malno dvigovanje rok, kar je bila posledica tega, da so o pomembnih vprašanjih premalo razpravljali delavci znotraj sindikata. Ne gre pa zanikati dejstva, da dajejo delavci na zborih in drugih samoupravnih organih vedno več pobud in rešitev, kar potrjuje njihov interes biti tvoren dejavnik v procesu odločanja. 20*

307

Delegacije, čeprav so sestavljene skrbno, po področjih interesov posameznih delavcev in z občutkom odgovornosti, predelujejo gradiva za seje, premalo pa iščejo mnenja na delavskem svetu ali v družbenopolitičnih organizacijah in pri samih delavcih. Konferenca sindikata delovne organizacije je pred letom dni ocenila uresničevanje delegatskega sistema ter opredelila nadaljnje naloge na tem področju. Informacijski sistem sicer posreduje delavcem vse več informacij, kar je pozitivno, vendar kvaliteta informacij v smislu racionalnosti in razumljivosti za vse delavce zaostaja za potrebami in razvojem samoupravnih odnosov. Čutimo pomanjkanje takih informacij, ki bi opozarjale na določene odklone in delavcem pojasnjevale, do kje smo prišli v krepitvi njihovega položaja v združe­ nem delu ali kako smo rešili določen problem. Ni dovolj objavljati le sklepov družbenopolitičnih organizacij in organov samoupravljanja, ampak tudi izvrše­ vanje teh sklepov, kajti delavec za strojem ali pri opravljanju drugih del, ki pa jih je v Litostroju veliko, ne more vsega zasledovati pa tudi ne opozarjati na dolo­ čene probleme. Delavec se mora namreč v Litostroju kreativno vključevati v proizvodnjo, kajti naša proizvodnja je raznolika in temelji na lastnih razvojnih dosežkih in tehnologiji ter je nujno pogojena z neprestanim razmišljanjem vsakega delavca na delovnem mestu. Odločanje v delavskem svetu delovne organizacije tudi ne temelji vedno na delegatskem principu. Delegati so s stališči svojih delavskih svetov premalo seznanjeni. Ne prenašajo stališč delavskega sveta temeljne organizacije oziroma delovne skupnosti na seje delavskega sveta delovne organizacije. Dostikrat ta stališča posreduje sam predsednik delavskega sveta temeljne organizacije ozi­ roma delovne skupnosti, prav tako v obratni smeri povratne informacije. Izvr­ šilni odbor pri delavskem svetu delovne organizacije bi se moral bolj usmeriti v izvrševanje sklepov samoupravnih organov. Funkcija samoupravne delavske kontrole še ni povsem zaživela. Vse preveč se ti organi dotikajo obrobnih vprašanj, premalo pa posegajo v razčiščevanje odklonov in problemov delavcev in ne nazadnje tudi izvrševanje določil zakona o združenem delu in seveda premalo delujejo preventivno. Vzrok za to vidim v tem, da samoupravna delavska kontrola premalo uporablja strokovne analize ustreznih služb. Samoupravna delavska kontrola bo morala v bodoče bolj sprem­ ljati izvajanje samoupravnih aktov in da so vsi samoupravni splošni akti obravna­ vani in sprejeti po določeni samoupravni poti, kajti zavedati se moramo, da ne smemo dovoliti formalističnega sprejemanja samoupravnih splošnih aktov. S tem lahko bistveno razvrednotimo pomen delavčevega samoupravnega odloča­ nja in nastanejo motnje pri uresničevanju delavčevih pravic. V procese odločanja v temeljnih organizacijah oziroma delovnih skupnostih je danes vključen skoraj sleherni delavec, več kot polovica pa nas je članov delovnih organov in teles. V začetku, ko še nismo imeli samoupravnih delovnih skupin, se je pri uresničevanju delegatskega sistema in odnosov seveda precej zatikalo. Danes pa delegatski sistem kot univerzalni samoupravni mehanizem v taki obliki resnično zagotavlja oblast delavca na vseh področjih družbenega udejstvovanja in je dosegel pomembne rezultate prav s formiranjem teh samou­ pravnih skupin. Moram posebej izpostaviti, da so samoupravne delovne skupine opravičile svoj obstoj in da nam samouprava in delegatski sistem znotraj delovne organizacije in navzven v taki obliki, kot je sedaj, dobro deluje. Isto velja tudi za posredovanje povratnih informacij delegatov nazaj v samoupravno skupino, še posebno iz obravnav in razprav zunaj temeljnih organizacij in delovne organiza­ cije. Izvirni interesi delavca, ki so odvisni od njegovega položaja, prihajajo že v veliki meri do izraza v vseh samoupravnih mehanizmih, kakor tudi v delovanju družbenopolitičnih organizacij. Zveza komunistov je v obdobju zadnjih štirih let skupaj s sindikatom kot nosilcem in zvezo socialistične mladine organizirala glede na zahtevne naloge delegatov, usposabljanje delavcev za naloge v družbenopolitičnem delovanju. Koliko se je delavčev položaj v Litostroju izboljšal v zadnjih, na primer desetih letih, kaže samo podatek, da smo fluktuacijo delavcev povsem omejili in

308

imamo opravka samo še s tako imenovano naravno fluktuacijo. Vendar pa nam podatki kažejo, da je večje število prihodov kot odhodov. Danes imamo delavci, združeni v delovno organizacijo Litostroj, resnično vse možnosti razvoja pri opravljanju del in nalog, možnosti strokovnega in družbenopolitičnega usposab­ ljanja in zelo široke poslovne možnosti v bodoče. Zelo se je izboljšal družbeni standard delavcev - prehrana med delom, rešili smo veliko stanovanjskih proble­ mov in izboljšali delovne pogoje. Skratka, položaj delavca v Litostroju je stabi­ len, trden in omogoča njegov stalni razvoj. Po tej kratki oceni zaključujem, da pred komunisti, čeprav smo bili že do sedaj v prvih vrstah boja pri samoupravni preobrazbi naše družbe, stoje po­ membne in še zahtevnejše naloge, katere bomo sprejeli na tem kongresu in na XI. kongresu ZK Jugoslavije. Vloga komunistov pri tem je, da tudi v bodoče idejnopolitično delujemo povsod, kjer živimo in delamo. Torej bomo komunisti delovali znotraj samoupravnih organov, ki delujejo v Litostroju, in v krajevnih skupnostih, kjer živimo. Članstvo se je namreč v Litostroju v zadnjih štirih letih tako povečalo, da smo lahko navzoči v vsaki samoupravni skupini, samoupravnem ali političnem or­ ganu. Danes nas je 420. To pa pomeni, da je v Litostroju od 3500 delavcev vsak osmi delavec član zveze komunistov. Organizirani smo v 15 osnovnih organizaci­ jah zveze komunistov, torej smo s članstvom navzoči v celotni samoupravni organiziranosti Titovih zavodov Litostroj. Ne glede na to bomo morali bolj kot do sedaj spremljati uresničevanje samoupravnih in družbenoekonomskih odnosov, ukrepati bolj energično, vedeti, kje smo in kaj hočemo. Če bomo imeli enotno oblikovana stališča, jih v okoljih kjer delamo, razlagali delavcem in se skupno borili za njegovo uresničevanje, bo tudi delavec vedno seznanjen z vso problema­ tiko.

Maruša Grabrijan Naložbe v kmetijstvo

Delavci, predvsem komunisti, ki delamo v kmetijstvu, smo pri obravnavi predlogov dokumentov za VIII. kongres ZKS posebno skrbno proučili tisti del predloga resolucije, ki govori o razvoju kmetijstva. Ko smo primerjali stanje v kmetijstvu z nalogami v prihodnjem obdobju, v katerem moramo izkoristiti vse možnosti, da bomo proizvedli več hrane, smo ugotovili več vzrokov nedoseganja začrtanih ciljev. Komunisti v temeljnih organizacijah ugotavljamo, da se investi­ cijska vlaganja v primarno kmetijsko proizvodnjo prepočasi izvajajo. Z naložbam v melioracije in nakup zemlje komaj uspemo nadomestiti izgubljena kmetijska zemljišča zaradi urbanizacije. Naložbe v druge vrste investicij, živinorejo, sadjar­ stvo, predelavo itd. izvajamo prepočasi, počasneje kot smo si to v planih začrtali. Razlogov za nedoseganje začrtanih nalog je več. Kmetijstvo je v vseh planskih dokumentih opredeljeno kot prioritetna panoga. Glede na pogoje, v katerih kmetijski delavci delamo, pa z dejansko prioriteto te panoge ne moremo biti zadovoljni. Kljub nekaterim olajšavam, ki jih je kmetijstvo v primerjavi z dru­ gimi dejavnostmi deležno, menimo, da je dohodek kmetijstva preveč obreme­ njen. Iz dohodka mora kmetijstvo pokrivati izpade dohodkov drugih prioritetnih dejavnosti in zagotavljati sredstva za njihov razvoj. Osnova za nekatere obvezno­ sti so osebni dohodki delavcev ali število zaposlenih. Ti dve osnovi nista v redu, saj je kmetijstvo v pretežni meri delovno intenzivna dejavnost z zelo nizko akumulacijo in so obveznosti izračunane po teh osnovah znatno višje kot v dejavnostih, ki zaposlujejo manj delavcev in imajo možnost ustvarjati višjo akumulacijo. Delavci v temeljnih organizacijah primarne kmetijske proizvodnje kljub nizkim osebnim dohodkom ne moremo ustvariti akumulacije, ki bi nam zadoščala za lastno udeležno pri investicijskih vlaganjih. Zakon določa, da k naložbam za investicije ni potrebna lastna udeležba. Kmetijstvo pa mora zaradi določil aktov bank lastno udeležbo zagotavljati. Temeljna organizacija, ki prido-

309

biva prihodek na približno 300 ha njiv, mora izdvojiti oziroma zagotoviti samo za bančne obresti vrednost ali prihodek iz 400 ha njiv, posejanih s pšenico, tu mislimo srednji pridelek. Ob tem podatku smo razmišljali o tem, koliko novo ustvarjene vrednosti moramo izločiti za obresti banke, ki sredstva posojajo, pa ta prihodek pridobivajo popolnoma drugače. Če ob vsem tem upoštevamo še to, da so odplačilni roki odobrenih kreditov kratki, je razumljivo, zakaj izvajamo investicije počasneje kot druge dejavnosti. Opozoriti moram še na problem višine obrestne mere. Razlika med splošno obrestno mero in obrestno mero za kredite v kmetijstvu je bila 5 odst., sedaj je samo še 2 odst. Za mednarodni kredit, ki smo ga prejeli za melioracijo zemljišč z 12-letnim odplačilnim rokom, moramo plačevati 8 odst, obresti. Poleg slabih pogojev za financiranje investicijskih naložb zelo negativno vpliva tudi neskladje med rastjo cen materiala, ki ga uporabljamo v kmetijski proizvodnji, in tržnimi cenami teh proizvodov. Delam v temeljni organizaciji in delovni organizaciji, ki kljub vsem težavam uspešno gospodari. Za uresničenje teh rezultatov smo se morali delavci zadovo­ ljiti z nizkimi osebnimi dohodki. Kljub povedanemu je stanje, zaradi razlogov, ki jih navajam, zaskrbljujoče. Komunisti in zaposleni v kmetijstvu smo analizirali tudi naše konkretno delo in ugotovili, kaj moramo in moremo narediti sami znotraj temeljne organizacije. Tudi tu smo si zadali konkretne naloge. Opozoriti pa moramo na problem oziroma probleme, ki jih je treba rešiti zunaj temeljne organizacije in zunaj delovne organizacije. Zavedamo se, da smo dosegli uspehe, s katerimi pa ne smemo biti zadovoljni. V obdobju, ki moramo pričeti z •dejanskim izvajanjem dohodkovnih povezav, se nam na tržišču s kmetijskimi pridelki dogajajo nesprejemljive situacije. V mislih imam koruzo, ki je s tržno ceno nekaj nad 2 dinarja krila proizvodne stroške. Naenkrat se je ta cena dvignila kar za 40 odst. Tu smo komunisti v temeljnih organizacijah nemočni in je nujno uveljaviti sistemske rešitve. Za zastavljene naloge na področju kmetijstva so zelo važni kadri. Stanje se tu izboljšuje, zelo zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so še vedno bolje vrednoteni drugi poklici. Komunisti smo z delavci, ki delajo v družbenem in zasebnem kmetijstvu, predvsem pa komunisti, ki delajo na odgo­ vornih položajih in odločilno vplivajo na sistemske rešitve, odgovorni za dosle­ dno izvedbo nalog. Dolžni in odgovorni smo, da bo naša zemlja skrbno obdelana, da bo dala čim več hrane, ustvariti smo dolžni spoštovanje do dela in zemlje, za katero je dalo življenje veliko naših najboljših tovarišev in tovarišic.

Stane Kromar Uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v kmetijstvu Problematika kmetijstva je bila v naši razpravi dokaj obdelana, zato bi zelo na kratko spregovoril o uveljavljanju novih družbenoekonomskih odnosov v kme­ tijstvu v občini Ribnica. Sklepi in stališča, začrtani v dokumentu 2. seje konfe­ rence Zveze komunistov Slovenije, pomenijo tudi v naši občini dejansko začetek novih družbenoekonomskih odnosov na vasi. Naravne možnosti in tudi lastniški značaj kmetijskega prostora v naši občini so onemogočili razvoj oziroma formira­ nje večjih kmetijskih organizacij združenega dela, zato bi bilo nujno, da se poveča skrb razvoju individualnega kmetijstva. Po letu 1970 je pričela z intenziv­ nejšim delom pospeševalna služba, ki v prvi fazi ni samo strokovno svetovala, pač pa že od vsega začetka nastopa kot akter in usmerjevalec novih družbenokonomskih odnosov na vasi. Kljub začetnim težavam so se kmalu pokazali uspehi. Porajale so se prve usmerjene kmetije za izrazito tržno proizvodnjo, nabavlja se mehanizacija po navodilih pospeševalne službe, uvajajo nove tehnološke po­ stopke konzerviranja krme, gradijo nove hleve s sodobnim načinom hlevarjenja. Ves napredek pa pogojuje porast proizvodnje osnovnih artiklov mleka in mesa, kljub istočasnemu zmanjševanju obsega kmetijske proizvodnje na področjih, ki so za obdelavo veliko težja ali močno podvržena deagrarizaciji. Po sprejetju

310

novih zakonov s področja kmetijstva, nove ustave in zakona o združenem delu, so se pojavili novi kvalitativni premiki na tem področju, kar se odraža zlasti v naslednjem. Kmetijska zadruga Ribnica, kot edina organizacija združenega dela s področja kmetijstva na našem območju, ima tri proizvodne okoliše, tako da je omogočena samoupravna organiziranost naših kmetov. Da je temu res tako, dokazuje že dejstvo, da praktično nimamo kmeta, ki ne bi bil v kooperacijskem odnosu s kmetijsko zadrugo. Formira se ena prvih kmetij na osnovi združevanja dela, sredstev in zemlje med kmetijsko zadrugo in individualnim proizvajalcem. S sredstvi obeh partnerjev je zgrajen nov hlev za 60 glav in nabavljena osnovna čreda. V letu 1978 je v pripravi gradnja dveh novih hlevov z enako kapaciteto. Kmetijska zemljiška skupnost občine se s sredstvi, ki jih ima na voljo, vključuje v zagotavljanje pogojev za uspešnejše sodelovanje ter skupno obdelovanje. Z nakupi zemljišč in usmerjanjem prometa s kmetijskimi zemljišči skuša zagoto­ viti možnosti za normalno delo kmetij tržnega tipa. V sodelovanju s temeljno organizacijo združenega dela s področja gozdarstva smo se lotili urejanja osnov­ nih komunalnih objektov v hribovitih predelih tako, da omogočamo relativno normalne pogoje v teh krajih, ker pogojuje naseljenost tega prostora, ki ni zanimiv samo z vidika proizvodnje hrane, ampak tudi iz narodnoobrambnega vidika. V sodelovanju z Zavarovalno skupnostjo Triglav, oziroma s sklenitvijo samoupravnega sporazuma o varstvu domačih živali smo dosegli lepe uspehe na tem področju. Sporazum so podpisali Kmetijska zadruga Ribnica, SIS za pospe­ ševanje kmetijstva, veterinarska postaja in zavarovalna skupnost Triglav. Vsak od podpisnikov je s svojim podpisom prevzel tudi obveznosti. S tem smo omogočili zdravstveno varstvo praktično celotne matične črede. Novi način daje proizvajalcem ekonomsko sigurnost, ne samo v primeru bolezni, pač pa tudi v primeru katastrofe večjega obsega.

Kljub relativnim uspehom, ki jih beležimo v preteklem obdobju, ostaja vrsta odprtih vprašanj, ki jih bomo morali v bodoče rešiti. Zavestno smo pričakovali, da bomo imeli težave pri spreminjanju dohodkovnih odnosov na relaciji indivi­ dualni kmetijski proizvajalec - organizacija združenega dela. Kljub temu vidimo, da smo tu dosegli prve rezultate, ki so osnova za nadaljnjo graditev. Ne moremo pa biti zadovoljni s povezovanjem naše organizacije združenega dela s področja kmetijstva v celotno reprodukcijsko verigo od proizvajalca do potrošnika. Riziko in sredstva, ki jih kmetijska zadruga vlaga pri povezovanju z individualnimi proizvajalci, so premajhna, če ne bo povezave v celotni reprodukcijski verigi. Na področju mlečne proizvodnje so sicer zabeleženi prvi rezultati, kar pa absolutno ne velja za povezovanje z mesno predelovalno industrijo in vinarstvom. Samou­ pravno organiziranost kmetov v okviru kmetijske zadruge je potrebno dograje­ vati in poglabljati. Ni še definitivno rešeno vprašanje, koliko temeljnih združenih organizacij naj bi bilo v okviru zadruge. Prav tako ni rešeno vprašanje bodoče organizacijske strukture temeljne organizacije združenega dela gozdarska koope­ racija, ki dela v okviru združenega kmetijsko-gozdarskega posestva Kočevje. Zaenkrat ugotavljamo, da je temeljna organizacija združenega dela prevelika, oziroma, da deluje na prevelikem teritoriju, tako da ne pride do izraza samou­ pravno odločanje kmetov - gozdnih kooperantov. Kmetijsko-zemljiška skupnost in samoupravna interesna skupnost za pospeševanje kmetijstva kot nosilca zemljiške politike ozir, usmerjevalca nadaljnjega kmetijstva tako pri nas kot tudi v večini občin nimata zagotovljenih sredstev za svoje delo, dokler ne bomo uredili vprašanja financiranja te skupnosti. Brez tega ne bomo uresničili obvez­ nosti, ki jih postavlja zakon o kmetijskih zemljiščih, izvedbe melioracij in koma­ sacij, oziroma izpolnitev celotnega programa razvoja našega kmetijstva, začrta­ nega v naših planskih dokumentih.

311

Boris Zajc Povezanost prek republiških meja

Enotni jugoslovanski trg je danes bistven element razvoja, ne samo sloven­ skega, pač pa tudi jugoslovanskega gospodarstva. Tega se v Slovinu, delovni organizaciji, iz katere izhajam, dobro zavedamo. Podatki Gospodarske zbornice Jugoslavije pričajo, da v zadnjih nekaj letih samo 3 odst, integracij segajo prek republiških in 14 odst, prek občinskih meja. To opozarja, da je še vedno navzoča teritorializacija finančnih tokov in želja po zaokroženju gospodarskega razvoja občin, regij in republik. Praktično to tudi pomeni, da so navzoče težave tako v poslovnem in še posebej v dohodkovnem povezovanju kot v skupnih naložbah v okviru republiških, pokrajinskih in celo regionalnih medobčinskih skupnosti. Pomanjkanje sredstev akumulacije za vlaganje v razvoj je eden od ključnih razlogov, da se v gospodarstvu najprej misli na razvoj svoje organizacije združe­ nega dela in prav nazadnje na povezovanje s temeljnimi organizacijami združe­ nega dela v drugih republikah in pokrajinah. Problem motivacije in stimulacije organizacij združenega dela, da se ob obstoječih pogojih združujejo in poslovno povezujejo v širšem jugoslovanskem prostoru in še posebej z organizacijami združenega dela iz manj razvitih republik in pokrajin, je gotovo vreden pozornejše in pa globlje analize. Velja opozoriti na pomen planiranja v posameznih organizacijah združenega dela, kot marsikje še ne uveljavljeno ekonomsko nujnost. Preozko usmerjeni plani so zavora združe­ vanja in povezovanja, saj plani ne morejo biti neodvisni od planov vseh partner­ jev v reprodukciji. Taki plani proces združevanja sredstev in skupnih vlaganj reducirajo na vzporedno dejavnost, saj je predhodno potrebno razčistiti vsa vprašanja in pro­ bleme, ki bi že morali biti regulirani v samoupravnih sporazumih o skupnih osnovah plana razvoja. Skupna razvojna politika, medsebojna usklajenost in optimalna regionalna razmestitev proizvajalnih sil so ključni elementi za skladnost v razvoju in za preprečevanje deformacij, ki se pojavljajo na enotnem jugoslovanskem trgu, kot so razne oblike zapiranja pred konkurenco z drugih področij, zapiranje v lokalne in republiške-okvire, dvojenje kapacitet, razne pojavne oblike monopolov, nelo­ jalne konkurence itd. Zato ustava opredeljuje samoupravne sporazume in družbene dogovore ter planiranje na teh osnovah kot enega temeljnih pogojev za oblikovanje enotnega jugoslovanskega trga. Krepitev vloge enotnega jugoslovanskega trga torej po­ meni slabljenje tistih elementov in .tistih institucionalnih rešitev, ki bolehajo zaradi lokalističnega zapiranja, ki v svoji politiki ne vidijo prek lokalnih plotov in s tem, širše gledano, škodujejo svojim in splošnim družbenim interesom. Pomeni tudi bolj mobilen pretok vseh vrst blaga, storitev, tehnologije in izkušenj, v pogojih ponudbe in povpraševanja na eni strani, in v pogojih samoupravnega sporazumevanja in planiranja na drugi. Tak pristop ima svoj učinek v dolgoroč­ nosti in trajnosti medsebojnih povezav, dodatnih efektov pa ne dosegamo samo v blagovnih tokovih, temveč tudi v skupnih naložbah, ki jih jugoslovanski trg tudi krepi in povezuje. V Sloveniji se dobro zavedamo, da je vse naše razvojne koncepte in usmeritve možno uresničiti le na enotnem jugoslovanskem trgu. 5000 delavcev in prav toliko kmetov-kooperantov, organiziranih v 20 temeljnih organizacijah združe­ nega dela, praktično v vseh republikah in pokrajinah s svojo samoupravno organiziranostjo, dislocirano proizvodnjo, specializacijo, delitvijo dela ter po­ slovno povezanostjo potrebuje enotno jugoslovansko tržišče, ki je obenem tudi njegov temeljni dejavnik. Zagotovili smo povezanost, medsebojno odvisnost ter združevanje delovne sile prek republiških meja, na drugi strani pa povezanost primarne kmetijske proizvodnje s predelavo in plasmajem na jugoslovanskem in tujih tržiščih. S skupnimi naložbami v proizvodnjo, ne glede na njihovo lokacijo, in ob upošteva­ nju surovinskih, ekonomskih in tržnih pogojev, smo ustvarili pogoje za enoten in usklajen ekonomski položaj vseh tozdov. V skupnih investicijah ne združujemo

312

samo delovnih sredstev, uporabljamo tudi sodobno tehnologijo, znanstvene in tehnične dosežke, moderno organizacijo dela in poslovanja, skratka, vse eko­ nomske faktorje, ki zagotavljajo boljše in trajnejše delovne rezultate in poslovne učinke. Še posebno so pomembna za trajnejše in trdnejše povezovanje skupna vlaga­ nja z organizacijami združenega dela na manj razvitih območjih Jugoslavije. Z direktnim vlaganjem 20 odst, sredstev v posojila organizacij združenega dela za nerazvite je dana realna možnost za financiranje posameznih investicijskih pro­ jektov. Tam pa, kjer gre za projekte večjega obsega, je tako vlaganje možno le, če uspemo združiti 20 odstotni delež v krogu večjega števila organizacij združenega dela. Samoupravni sporazum o takšnem združevanju bomo lahko dosegli le na podlagi širše družbenoekonomske in politične presoje o potrebi takšnega združe­ vanja za konkretne projekte. Ozko podjetniško gledanje bo namreč še vedno dalo prednost vpisovanju posojila prek sklada za hitrejši razvoj z garancijo federacije kot pa združevanju in vlaganju v konkretne naložbe na podlagi dohodkovnih principov. Odnosi, kakršne smo vzpostavili v naši delovni organizaciji, so nam omogo­ čili, da se vključujemo v gospodarsko življenje posameznih republik in pokrajin, njihove razvojne in družbene plane in širše angažiramo potencialne ekonomske faktorje za uresničevanje našega skupnega razvojnega programa, s čimer v praksi uveljavljamo ustavna načela enotnosti jugoslovanskega trga. Edo Sikirič

Fluktuacija v gostinstvu Nadaljnji družbenoekonomski razvoj postavlja gostinsko in turistično dejav­ nost med prioritetne panoge našega gospodarstva, kar je glede na njegov vpliv na razvoj drugih gospodarskih dejavnosti, od obrti, trgovine, gradbeništva itd. do industrije, povsem normalno. Hkrati z razvojem te panoge gospodarstva pa se postavljajo tudi zahteve po kvalitetni rasti turističnih in gostinskih storitev, kar je tudi neobhodno, če hočemo biti konkurenčni. Vendar pa je še posebej v gostinstvu in turizmu možnost nadaljnjega razvoja tako panoge same kot kvalitete storitev odvisna od kadrov, od živega dela, od ljudi, ki delajo v teh organizacijah združenega dela. Sedanje stanje kadrov nas resno opozarja, da kolikor ne bomo v tej panogi sprejeli določenih ukrepov, bo nadaljnji razvoj turizma, ki ga načrtujemo, resno ogrožen. In ne samo nadaljnji razvoj, ogrožen bo celo sedanji nivo kvalitete storitev. Ta bojazen ni navidezna, ampak jo lahko podkrepimo s podatki o visoki stopnji fluktuacije, s tem, da je zelo malo zanimanja za delo v gostinstvu, ker so pogoji dela slabši kot v drugih panogah. Prav tako nam kadri, v katere smo vlagali za izobraževanje, odhajajo v tiste panoge, v katerih so pogoji dela kakor tudi sama stimulacija veliko boljši, in to v negospodarske dejavnosti, v bančniš­ tvo in novonastale tvorbe naših družbenih dejavnosti. Gostinske šole komaj zberejo toliko učencev, da lahko opravljajo svoje delo, ob tem seveda, da dobivajo veliko število učencev s slabšim učnim uspehom in kar je še bolj problematično, ugotavljamo, da je 37 odstotkov vseh vpisanih iz drugih republik, kar nam kaže slabo zanimanje za ta poklic v naši republiki. Fluktuacije delavcev v gostinstvu in nezanimanja za ta poklic ne moremo pripisati le družbenemu vrednotenju poklica, kot želijo nekateri problem prika­ zati, ampak predvsem pogojem dela. Zaradi slabih pogojev dela na delovnem mestu je zelo velik procent bolezni in profesionalnih obolenj, med katerimi so nekatera obolenja taka, da se jih ne da preprečiti niti z boljšo tehnologijo. Tu mislim na bolezni ožilja. Med težje delovne pogoje prav gotovo sodi tudi delovni čas, saj gre za veliko nočnega dela in za delo ob nedeljah in praznikih. Posebno težki so ti pogoji za ženske, posebej še za matere, ki jih je v gostinstvu zaposlenih nad 60 odstotkov. Poleg vsega je še slaba materialna stimulacija. Družbeni standard delavcev je zelo neurejen, saj ob izgradnji novih kapacitet ne gradijo

313

istočasno tudi stanovanj za delavce, ki bodo delali v teh objektih, posebno za mlade, samske oziroma tiste, ki si ustvarjajo družino. Prav tako menim, da so delavci v gostinstvu često prikrajšani tudi za udejstvovanje v družbenem, šport­ nem in kulturnem življenju. Ob razmišljanju o izboljšanju pogojev dela, za kar se zveza komunistov in sindikati stalno zavzemajo, je v zadnjem času narejen določen premik, vendar mislim, da se še vedno vrtimo v začaranem krogu. Nizka akumulativnost delovnih organizacij, ki je povsem razumljiva, ker gre v gostin­ stvu pretežno za živo delo, onemogoča v sedanjih pogojih vlaganja v sodobno tehnologijo in s tem v izboljšanje delovnih in ostalih, že naštetih pogojev. Slabi delovni pogoji pa pospešujejo odliv kadrov, onemogočajo priliv novih, s čimer se storitve slabšajo in s tem seveda tudi niža dohodek. Nujno je izboljšati delovne pogoje delavcem v gostinstvu, posodobiti delo in tehnologijo, bolj stimulirati delo ob nedeljah in praznikih, omogočiti strokovno napredovanje ob delu, posvečati večjo skrb mladim, posebno reševanju njihovih stanovanjskih problemov. Potrebno je proučiti možnost beneficirane dobe tistih delovnih mest, kjer nastajajo profesionalna obolenja, ki se jih ne da preprečiti. Da bi dosegli tehnični napredek in kvaliteten razvoj, kakršnega predvide­ vamo, je potrebno veliko več vlagati tudi v redno izobraževanje kadrov, ki so iz naštetih razlogov postali osrednji problem razvoja gostinske dejavnosti. Ob sedanji stopnji akumulativnosti in obremenitvah, ki jih nosijo naše delovne organizacije s področja gostinstva, menim, da ne moremo pričakovati zboljšanja sedanjega stanja, še manj pa uresničevati zastavljenih načrtov razvoja, zato je potrebno iskati rešitve v različnih olajšavah pri investiranju, tako v novo tehnolo­ gijo kot v nadaljnjo izgradnjo kapacitet, ki naj bodo dejansko bolj smiselno načrtovane. Nadalje bo nujno treba proučiti možnosti za olajšave pri investicijah in najemanju kreditov za investicije. Mislim, da bi krediti morali imeti daljši rok odplačevanja od sedanjega. Tako bi delovnim organizacijam ostalo več sredstev za akumulacijo. Ob tem pa delavci v gostinstvu ne zahtevamo, da se drugi delavci na naš račun odpovedujejo svojemu dohodku, opozarjamo le na stanje, ki ga je treba reševati, ne-le v prid gostinstvu samemu, ampak tudi razvoju vseh tistih gospodarskih panog, ki se razvijajo hkrati s turistično dejavnostjo. Prek naših delovnih organizacij se plasira veliko proizvodov domače industrije, od živilske do gradbene. Tega se vsi zavedamo, zato tudi načrtujemo razvoj turizma. Vendar nam tega nikjer ne priznavajo. Na področju integracijskih procesov ugotavljamo, da smo naredili dovolj velik premik, posebej pa to lahko trdimo za Ljubljano, kajti skoraj vse delovne organizacije so se združile v določene asociacije. Za to so se maksimalno angaži­ rale subjektivne sile, vendar pa na drugi strani ugotavljamo, da je še veliko razdrobljenosti in nelojalne konkurence v gostinsko-turistični dejavnosti. Inte­ gracije nekaterih organizacij so bile bolj skrivanje za fasadami in zasedanje posameznih stolčkov kot uresničevanje družbenoekonomskih odnosov. Prav tako pa ugotavljamo, da nismo zajeli skupnega dogovora o enotnem nastopanju na zunanjem tržišču, kar velja posebno za hotelske hiše. Tako se nam dogaja, da imamo v Ljubljani blizu 2000 ležišč in vsaka organizacija je tudi svoj manager, ki nastopa navzven posamezno. Moram reči, da smo tudi tukaj poskušali narediti določen premik, vendar nismo naleteli na razumevanje. Normalno, da gre taka politika posameznikov na škodo gostinskega delavca in njegovega dohodka, kakor tudi na škodo celotne družbe. Spričo tega, da nekatere asociacije, ki sedaj še obstajajo (poslovna združenja), nimajo v nadaljnjem izgrajevanju družbenoekonomskih odnosov prostora, je nujno, da takoj začnemo ustanavljati vse oblike povezovanja prek poslovnih skupnosti. Le tako lahko naše skupne interese, ki so interesi družbe, povežemo na vseh dohodkovnih področjih in resnično uveljavimo določbe zakona o združe­ nem delu na tem področju. Nadalje ugotavljamo, da smo premalo naredili za povezovanje s surovinsko bazo, še manj pa za dohodkovne odnose. Res, da smo v procesu uresničevanja zakona o združenem delu, vendar to ne opravičuje naše neaktivnosti na tem področju. Nadalje bi želel nekaj povedati o pridobivanju deviz iz naše panoge v izvozu.

314

Turistično-gostinska dejavnost ustvarja skoraj milijardo dolarjev deviznega pri­ liva, ki je v glavnem čisti prihodek s področja deviznega poslovanja. Nov zakon, ki ureja to področje, je dal to v pristojnost republik in avtonomnih pokrajin. Ker je v zakonu opredeljeno, da so udeleženci izvozne premije na ta sredstva samo tozdi hotelov, moram opozoriti, da je nujno proučiti prispevek organizacij, ki v svojem sklopu nimajo hotelske dejavnosti, a ustvarjajo, po naših ocenah, naj­ manj 50 odstotkov deviz s svojo dejavnostjo. To je nekaj problemov o stanju v naši dejavnosti, vendar pa menim, da se jih da bolje reševati, če se bomo vsi skupaj angažirali za rešitev teh problemov. Valentin Klinar

Uporaba samoupravnih aktov

Moj prispevek naj bi vas seznanil, kako izvajamo zakon o združenem delu v neposredni praksi v Železarni Jesenice. Izhajajoč iz smernic in nalog komiteja občinske konference ZK Jesenice lahko ugotovimo, da je bil v predkongresnem obdobju angažiran ves družbenopolitični potencial pri izvajanju zakona o združe­ nem delu ter izdelavi vseh samoupravnih aktov in sporazumov, ki urejajo druž­ benoekonomske odnose. V delovni organizaciji oziroma tozdu gre pri tem v bistvu za dohodkovne odnose, ki tvorijo platformo samoupravnih odnosov, tako znotraj delovne organizacije kakor navzven. V prvi fazi, ki je za nami, smo izvedli skoraj vso realizacijsko, tehnično pripravo v oblikovanju tozdov, združevanju tozda v delovno organizacijo ter oblikovanju istih na nivoju sozda. Izdelani so tudi vsi samoupravni sporazumi, ki zagotavljajo v širši družbi celoten kompleks nadaljnje samoupravne organiziranosti. Lahko trdim, da je prva faza za nami, da smo to delo v glavnem uspešno izvršili in smo že v naslednji fazi, ko uvajamo samoupravne akte v neposredno prakso. To delo je sedaj veliko bolj zahtevno in odgovorno, ker gre predvsem za strokovne izvedbe in določitve, katerih glavno področje so dohodkovni odnosi. Ta proces je zelo celovit in mora biti usklajen tako znotraj delovne organizacije na nivojih tozdov, kakor tudi navzven, do širše družbene strukture. Pri tem gre za čimvečjo usklajenost in medsebojno poveza­ nost ter globoko obveščenost o tem, da oblikujemo dohodkovne odnose. Samou­ pravni sporazum o medsebojnih merilih pri ustvarjanju skupnega prihodka in dohodka na skupnih osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka je bistvena sestavina samoupravne organiziranosti. Po vsebini in kompleksnosti je to doslej najbolj odgovorna naloga, ker zadira v vse faze materialnih odnosov naše celotne samoupravne družbe. Pri konkretizaciji teh samoupravnih aktov naletimo na dokajšnje težave, ki so tako subjektivnega kot tudi objektivnega značaja. Znotraj delovne organizacije se često poraja določena zaprtost med tozdi, še prav posebej tam, kjer ni potreb­ nih meril. Tudi meje med tozdi v ekonomskem pogledu so včasih problematične, posebno tedaj, ko gre za tehnološko zelo zapleten proizvodni ciklus, kjer se ena proizvodna faza vključuje v druge. Pri razlagi koncepta celotnega prihodka in dohodka je često zelo težko, skoraj nemogoče, povedati samoupravljalcem v enostavni obliki, ker to delo zadeva ob strokovna in specialna področja - računo­ vodstvo, finance in se ta problematika sooča z obstoječimi predpisi ter zakoni, ki so večkrat tudi časovno zelo v razkoraku. Naj navedem še nekatera opažanja, ki ne veljajo kot kritika, temveč so to predvsem problemi, ki so odprti, in zaradi katerih se delovna organizacija znajde v težki situaciji, ko ne najde pravilnega odgovora na določena vprašanja. Dejstvo je, da je del organizacije v precejšnji meri prepuščen sam sebi. Ko išče pravilne rešitve, predvsem pri urejanju dohodkovnih odnosov v tozdu, rešitve niso vedno pravilne, predvsem ko gre za povezavo s širšo družbeno platformo. Pri iskanju strokovne pomoči in aplikativnih rešitev v neposredni praksi delovna organiza­ cija pri strokovnih institucijah ne najde dovolj razumevanja. Vsi razgovori se navadno končajo pri načelnih ugotovitvah in za delovno organizacijo take rešitve niso sprejemljive. Občutimo, da je v tem obdobju, ko se organizacije združenega dela intenzivno ukvarjajo s to problematiko, premalo strokovnega povezovanja,

315

ker so v dogovoru za enotna stališča predvsem, ko gre za primere, kjer je potrebno usklajevanje z obstoječimi predpisi, žiro računi, bilance in slično. V predhodnem obdobju uvajanja zakona o združenem delu bi bile verjetno nujne nekatere določbe, ker gre dejansko za proces, ki spreminja družbenoeko­ nomske odnose, na katere pa vpliva tudi nešteto zunanjih dejavnikov, ki niso pod vplivom samih tozdov oziroma delovnih organizacij. Niso redki primeri, ko je za mehanografsko obdelavo potrebna takojšnja pomoč, ker vemo, da je to nemo­ goče izdelati ročno. Vendar je uvozni režim običajno enak kot za vso drugo uvozno opremo. To pa nekateri strokovnjaki izkoriščajo v negativnem smislu za nadaljnji razvoj temeljne organizacije. Želim samo, da bi v prihodnje dosegli širšo in večjo angažiranost vseh, ki so družbenopolitično in strokovno poklicani, da pomagajo prenesti v konkretno prakso vse tisto, kar je napisano v naših samoupravnih aktih. Marinka Jakhel

Taka tehnološka oprema, ki ne onesnažuje okolja Ob pospešenem družbenoekonomskem razvoju postaja vse bolj pereča pro­ blematika varstva dobrin, potrebnih za ohranitev življenja in dela. Pomenu varstva okolja je posvetila tudi skupščina SR Slovenije posebno pozornost, maja 1977. leta, z dokumentom Stališča, sklepi in priporočila za reševanje problema­ tike varstva dobrin splošnega pomena v SR Sloveniji. Med drugim navaja, da so med največjimi onesnaževalci voda industrijske panoge, zlasti obrati črne meta­ lurgije, proizvajalci celuloze, papirja, kemičnih in živilskih izdelkov. Vprašati se moramo, če se delavci in delovne organizacije zavedajo tega stanja, koliko so DO sposobne za tako velike finančne investicije in kaj so že storile. Tovarna celuloze Krško je pričela proizvajati celulozo leta 1939 po Ca-bisulfitnem postopku. Po vojni se proizvodnja postopoma povečuje, celulozi se pridružu­ je proizvodnja papirja. Do leta 1963 se je proizvodnja povečala na cca. 55.000 ton letno. Vsa odpadna lužina se odvaja v Savo. Sledijo leta stagnacije do 1970. Tega leta je tovarna sprejela obsežen razvojni program, ki obsega postavitev novega stroja za roto papir, povečavo proizvodnih obratov za celulozo vključno s spre­ membo obstoječega tehnološkega postopka na moderni magnefitni postopek. Nov papirni stroj je bil postavljen v letu 1975, zagon novih obratov celuloze konec 1976, spremembe procesa in zagon obrata za regeneracijo kemikalij pa januarja 1977. leta. Prehod na nov tehnološki postopek močno vpliva na zmanjšanje onesnaženja vode. Odpadnega kuhalnega luga ne odvajajo več v Savo, ampak ga sežigajo. Onesnaženje na tono celuloze se zmanjšuje za eno četrtino. V absolut­ nem smislu pa se, ob več kot dvakratni povečavi proizvodnje, zmanjšuje onesna­ ženje skoraj za polovico. Izraženo s populacijskimi ekvivalenti je bilo onesnaže­ nje vode pred rekonstrukcijo enako mestu z 887.000 prebivalci. Meritve zraka v okolju so dale rezultate, ki so v mejah dovoljenih vrednosti, v bližnji okolici tovarne pa pogosto zelo velike koncentracije SO2, občasno tudi specifični vonj po kuhanju celuloze. Po prehodu na magnefitni postopek je onesnaženje ekviva­ lentno mestu s cca. 500.000 prebivalci. Zrak je nekoliko problematičen, pojavljajo se nove neprijetno dišeče hlapne komponente. Po enoletnem poskusnem obrato­ vanju se je, z raznimi tehnološkimi ukrepi, stanje že močno izboljšalo. Obrat regeneracije kemikalij, ki opravlja obenem predčiščenje vode, pred­ stavlja tretjino vrednosti celotne rekonstrukcije. Kljub velikemu zmanjšanju onesnaženja, spremembi tehnološkega postopka, bo za izboljšanje kvalitete Save na tem odseku potrebno zgraditi še dodatne čistilne naprave. Izgradnja teh je razdeljena na dve fazi. I. faza je vezana na termin, ko bo šla v obratovanje NE Krško, obsega zlasti odstranitev vlaken in drugih sedimentov ter zboljšanje stopnje zajetja luga v starem obratu celuloze. Predračunska vrednost je 200 milijonov. Finančna obremenitev ni majhna, glede na sedanjo obremenjenost gospodarstva. II. faza je izgradnja biološko čistilne naprave, ki naj vključuje tudi mestne odplake. Vrednost investicije je, po sedanjih cenah, 260 milijonov, od tega so carinske obveze cca. 75 milijonov.

316

Sava bi se iz sedanjega IV. kakovostnega razreda, po tovarni celuloze, izbolj­ šala na II. kakovostni razred, zlasti, če bi se z ukrepi v zasavskem revirju doseglo zmanjšanje organskih sedimentov. Sama zavest delavcev ni dovolj, da bi združena organizacija zmogla celotno finančno breme, zato so sklenili samoupravne sporazume za sofinanciranje in sicer z NE Krško, Zvezo vodnih skupnosti SRS, Območno vodno skupnostjo za Dolenjsko in SO Krško. S trenutno veljavnimi carinskimi dajatvami, ki vključujejo, razen carinske tarife, še druge obremenitve, ki skupno predstavljajo zelo visok odstotek devizne protivrednosti opreme, gospodarstvo res nima večjih možnosti za nabavo opreme čistilnih naprav, ker bi to še dodatno obremenjevalo fiksne stroške proizvodnje. Jedrska elektrarna Krško, ki se gradi v sodelovanju dveh sosednjih republik SR Hrvatske in SR Slovenije, je prva jedrska elektrarna v Jugoslaviji in je zato posebno pomembna, ker poleg uvajanja nove tehnologije predstavlja tudi šolo za domačo industrijo, kadre in končno tudi za vse delovne ljudi v naši domovini. Cilj vseh občanov, graditeljev in upravnih organov je, da bi bil ta objekt varen in ne bi onesnaževal okolja. Zato je bil pri tem projektu dan zelo velik poudarek varstvu okolja in človeka. V ta namen so bili v lokacijskih odločbah podani zelo strogi kriteriji za graditev in projektiranje elektrarne. V pogojih za graditev so upoštevani vsi možni vplivi objekta na zrak, reko Savo, podtalnico in z njimi povezane organizme in še posebno človeka. Da bi ugotovili ničelno stanje, oziroma naravno ozadje onečišćenja okolja v okolici jedrske elektrarne in da bi zavarovali okolje pred pogoji, ki jih taka gradnja zahteva, je bilo izdelanih že okoli 120 raznih študij in raziskav. Že od 1975. leta izvajajo zelo obširen program fizikalno-kemijskih, bioloških in mikro­ bioloških analiz z vzorci iz okolja. Jedrska elektrarna Krško bo predstavljala v obratovanju minimalno poten­ cialno nevarnost za okolje. Varnostni kriteriji zahtevajo v neposredni okolici objekta poseben režim, ki ga že upošteva urbanistična ureditev tega področja. Največji problem v obratovanju predstavlja odpadna toplota, ki jo je treba s čimmanjšimi posledicami odvesti v okolje. Hlajenje je pretočno, s savsko vodo, z omejitvami glede ogrevanja reke, ki zahtevajo dodatno možnost hlajenja s hladil­ nimi stolpi, ki se bodo vključevali ob neugodnih hidroloških pogojih. Tempera­ tura reke se v točki popolnega mešanja ne sme povišati za več kot 2° C, maksi­ malna dovoljena temperatura Save pa ne sme preseči 28° C. Ker predstavlja jedrska elektrarna objekt, v katerem so visoko radioaktivne snovi, mora projekt predvideti način, kako te radioaktivne snovi zadržati znotraj objekta in preprečiti njihovo sproščanje v okolje. V ta namen ima jedrska elektrarna Krško posebne varnostne sisteme, filtre in druge naprave, vsi izpusti iz elektrarne pa se stalno nadzorujejo. Predvidene največje doze zaradi sprošča­ nja radioaktivnosti iz elektrarne v okolje bodo nižje, kot pa jih človek prejme iz drugih naravnih virov, kot so življenjsko okolje, hrana, padavine, idr. Pri projek­ tiranju varnosti elektrarne so upoštevani predpisi ZDA, ki so večinoma strožji od evropskih, domača zvezna zakonodaja iz tega področja pa je tik pred sprejetjem. Jedrska elektrarna Krško se trudi, da bi dobro sodelovala z občani Krškega in s Skupščino občine Krško. Predstavniki Skupščine občine Krško sodelujejo s predstavniki republiških upravnih organov pri vseh lokacijskih razpravah, poleg tega pa elektrarna obvešča Skupščino občine Krško o napredku gradnje in o izpolnjevanju zahtev iz lokacijskih odločb. Predvideni začetek obratovanja jedrske elektrarne Krško je konec leta 1979. Predlagam kongresu, da se zavzamemo za ugodnejše kreditne pogoje, za zmanjšanje ali ukinitev carinskih obvez. Inovatorski in raziskovalni skupnosti pa, da s svojim delom omogoči, da bo naša industrija sama izdelovala čistilne naprave, ki bi bile kakovostne in cenejše. Tako bomo hitreje dosegli, da naše okolje postane tako, da bo delovni človek v njem lahko živel, delal in ustvarjal.

317

Neprebrane razprave

Franci Arnuš Nihče ne more in ne sme odločati v imenu drugega Zveza komunistov in vse organizirane socialistične sile se morajo nenehno zavzemati, da bo sestavina sleherne aktivnosti za povečanje vpliva delavcev v tozdu predvsem uresničevanje ustavne vloge delovnih skupnosti, ki opravljajo dela skupnega pomena za več tozdov. Tam, od koder prihajam, smo se v skladu z zakonom o združenem delu samoupravno organizirali v dve temeljni organizaciji in v delovno skupnost skupnih služb. Tudi mi se zavedamo, kaj pomenijo strokovne službe v sistemu socialističnega samoupravljanja. Tovariš Kardelj pravi, da so strokovne službe sestavni in neločljivi del celotne prakse socialistič­ nega sistema. Navzoče morajo biti na vseh ravneh delegatskega sistema, biti bi morale podlaga za delo delavskih svetov, delegatskih skupščin, izvršilnih orga­ nov, administracije, zveze komunistov in vseh socialističnih sil naše družbe. Toda vse to ne pomeni in nikoli tudi ne more pomeniti, da se skupne službe kot skupina strokovnjakov lahko vmešavajo v odločanje samoupravljalcev. Vme­ šavajo pa se lahko tako, da na razne načine skušajo vplivati na odločitve samou­ pravljalcev, zadržujejo informacije, ki bi lahko bistveno vplivale na odločanje samoupravnih organov in manipulirajo z njimi. Zavedati se moramo, predvsem pa člani ZK, da nas pri nadaljnji graditvi socialističnega samoupravnega sistema čaka še vrsta starih pa tudi novih negativnih pojavov in odklonov, da še vedno nismo opravili s pojavi birokratizma, tehnokratizma in z raznimi hegemonističnimi težnjami. Vse to seveda ne pomeni, da delovni ljudje v skupnih službah nimajo enakih samoupravljalskih pravic kot drugi dejavci iz neposredne proizvodnje. V praksi je bilo dolgo sporno vprašanje, ali lahko delavci delovne skupnosti skupnih služb sploh sodelujejo v organih upravljanja delovne organizacije, za katero opravljajo skupna dela. Na vsa ta vprašanja pa je odgovoril zakon o združenem delu, ki pravi, da mora imeti delovna organizacija, ki ima več delovnih skupnosti, v delavskem svetu delegatsko mesto za vsako okolje. Z delegiranjem predstavni­ kov delovne skupnosti v delavski svet organizacije združenega dela se vzpostav­ ljajo stiki med delovno skupnostjo in temeljnimi organizacijami, za katere ta delovna skupnost opravlja dela. Misel, da bo naš delovni človek postal dober samoupravljalec sam od sebe, je iluzorna, za člane ZK pa neodgovorna in nezrela. Preden bodo delavci postali resnični gospodarji pogojev in rezultatov svojega dela, bomo morali mi vsi, govorim za družbo kot celoto, še veliko postoriti na področju izobraževanja in informiranja. Ko govorim o izobrazbi, ne mislim tu samo na strokovno, temveč tudi na politično izobrazbo, ki mora dati delavcu vpogled v celoten delegatski sistem. Ne moremo mimo tega, da je prav zdaj, ko smo že izvolili delegate za zbor združenega dela, v samoupravne interesne skupnosti - govorim za ozd - in ko so pred nami volitve v samoupravne organe, tisti čas, ko moramo največ pozornosti posvetiti delegatom, ki nas bodo predstavljali v skupščinskem sistemu in orga­ nih upravljanja in jih glede na naloge, ki so pred njimi, primerno usposobiti. Tudi sistem obveščanja je eden izmed vzrokov, zaradi katerega je odločanje delavcev v tozdih okrnjeno. Zakon o združenem delu te stvari jasno določa, ko pravi, da morajo organizacije združenega dela zagotoviti redno, pravočasno, resnično in po vsebini in obliki dostopno obveščanje delavcev o celotnem poslovanju ozda, njegovem materialnem in finančnem stanju, o pridobivanju in delitvi dohodka ter uporabi sredstev, o rezultatih, doseženih z združevanjem

318

sredstev iz minulega dela v vseh oblikah združevanja dela in sredstev, o pripra­ vah na splošno ljudsko obrambo in o uresničevanju družbene samozaščite, kakor tudi o vseh drugih vprašanjih, ki so pomembna za upravljanje, odločanje in uresničevanje samoupravne delavske kontrole. Tako konkretno pravi o obveščanju zakon o združenem delu. Mislim, da se ob tem vsakdo izmed nas lahko za trenutek zamisli in vpraša, kako je z obveščanjem v njegovi organizaciji združenega dela. Predvsem komunisti bomo morali še velikokrat seči po zakonu o združenem delu. Z ustreznejšo organiziranostjo dela v delovnih skupnostih in s hitrejšim uveljavljanjem svobodne menjave dela moramo presegati centralizacijo strokov­ nih služb, njihovo podvojenost, predvsem pa hierarhične odnose zunaj delov­ nega procesa. Akt o sistemizaciji in analitičnih ocenah delovnih nalog je tudi nam prinesel določene organizacijske spremembe delovne skupnosti skupnih služb. Te organizacijske spremembe pa še vedno niso tisto, kar bi morale biti, ker kadrovsko še nismo zapolnili vrzeli. Vemo, da so skupne službe servis za oprav­ ljanje storitev temeljnim organizacijam združenega dela. Že pri samoupravnem organiziranju smo uredili tudi dohodkovne odnose z obema temeljnima organi­ zacijama. Kot za vsako delo, bomo morali tudi za delavce delovnih skupnosti skupnih služb najti merila za ovrednotenje njihovega dela. Delavci v temeljnih organizacijah so potrdili delovne programe posameznih strokovnih služb in od izpolnjevanja teh programov je odvisen tudi osebni dohodek delavcev v delovni skupnosti skupnih služb. Ti programi so odraz potreb temeljnih organizacij združenega dela. Le s svobodno menjavo dela, s sodelovanjem vseh dejavnikov v gospodarstvu in vseh subjektivnih sil, bomo uspeli zagotoviti nemoten razvoj naše družbenoekonomske baze. Pogoje za hitrejše uresničevanje odnosov svobodne menjave dela med delavci temeljnih organizacij in delovno skupnostjo skupnih služb morajo delavci te­ meljnih organizacij zagotavljati tudi z doslednim izločanjem tistih delov delovne skupnosti skupnih služb, ki izpolnjujejo pogoje za organiziranje v temeljno organizacijo združenega dela in so skupnega pomena. Tudi zakon o združenem delu jasno pravi, kdaj se določen oddelek ali sektor ali služba lahko samoupravno organizira v temeljno organizacijo združenega dela. V veliki zmoti so tisti, ki mislijo, da je zakon o združenem delu trenutna stvar, da smo se pač morali prav tako samoupravno organizirati, da smo zadostili zakonskim predpisom, sedaj pa je s tako imenovanim tozdiranjem konec. Morali se bomo nadalje organizirati na manjše enote, poiskati vse notranje rezerve in dvigniti produktivnost. Kajti le tako bomo lahko konkurirali na tržišču. To je naša stalna naloga. Pri nadaljnjem samoupravnem organiziranju naših organizacij združenega dela sta zelo pomembna delo komisij za uresničevanje zakona o združenem delu in enotna akcija vseh družbenopolitičnih organizacij v posameznem okolju. Najbolje je, da so te komisije sestavljene iz strokovnih služb in predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, saj je tako že zagotovljena enotna akcija. Komi­ sije morajo nadaljevati začeto delo, ugotavljati, kje izpolnjujejo pogoje za te­ meljno organizacijo združenega dela. Izredno pomembna je priprava posameznih delov za referendum. Konkretneje mislim, kako delavce seznanimo, kaj prido­ bijo s to obliko samoupravnega organiziranja, z njihovimi pravicami in dolž­ nostmi. Strokovno gradivo, ki ga ob takih priložnostih pripravi komisija, mora biti konkretno, jasno, vsebovati mora predlog nadaljnje organiziranosti posamez­ nega tozda, dohodkovnih odnosov, skratka delavcu mora dati celovit vpogled v samoupravno organiziranost. V naši organizaciji združenega dela vemo, da si bomo le z nadaljnjo organizira­ nostjo zagotovili še boljše možnosti. Le tako bomo lahko poiskali vse notranje rezerve, dvignili delovno storilnost in na tej podlagi povečali tudi osebne do­ hodke vseh nas. Seveda pa povsod samoupravna organiziranost ne teče tako kot si želimo. Prihaja tudi do spodrsljajev, na primer neuspelih referendumov. Za to pa so, po temeljitih analizah, največkrat vzroki v premajhni obveščenosti, neure­ jenih medsebojnih odnosih, slabo pripravljenih strokovnih gradivih in veliko­ krat prešibki akciji in premajhni vlogi družbenopolitičnih organizacij.

319

Za nadaljne uresničevanje zakona o združenem delu bo potrebno še veliko naporov in dela vseh subjektivnih sil skupaj z vsemi organi samoupravljanja in seveda vseh delovnih ljudi naše socialistične samoupravne družbe.

Miroslav Birk Zlasti komunist naj ne molči Cilj našega razvoja je človek. Zato si na vseh področjih družbenih odnosov prizadevamo za takšne cilje, ki bodo v skladu s človekovo naravo. Prizadevamo si tudi ustvariti take pogoje, v katerih bo posameznik razvil sposobnosti za za­ vestno, svobodno, vsestransko ustvarjanje, da postane človek - subjekt ter da se razvije v celovito osebnost. Osnovni cilj komunistov v organizaciji združenega dela je bitka za osvobodi­ tev dela, da delavci, ki združujejo svoje delo in sredstva, odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela. Kadar govorimo o vlogi komunistov v tozdu ali v ozdih, ne moremo mimo povezav s krajevno skupnostjo in SIS ter drugih oblik idejnopolitičnega dela, od sporazumevanja, dogovarjanja, usklajevanja in ne nazadnje odločanja. To trdimo zato, ker ima lahko neka odločitev znotraj vpliv na širše družbene odnose, ki se zrcalijo predvsem v svobodni menjavi dela in sredstev. Za uspešnost in predanost idejnopolitičnemu delu pd se od komunista kot subjekta zahteva, da sam pri sebi razčisti s pogledi na življenje in oblikovanje dela, ki ga ZK opredeljuje v svojem statutu, in sicer: - svetovna nazorska opredelitev, ki naj človeka idejno usmerja, razbreme­ njuje ostankov preteklosti, zakoreninjenih predstav in zablod, da razume in sprejema sodobne težnje družbe, v kateri živi ter pri tem upošteva prostorsko in časovno dimenzijo; - moralno humanistične kvalitete in - strokovno delovno znanje. Poleg tega je ob tem potrebno upoštevati dejstvo, da proces samoupravljanja kot protiutež birokraciji in tehnokraciji ni nek zaključen proces, niti niso progra­ mirani odnosi med ljudmi in razvoj družbe ne napreduje s pomočjo računalnika, temveč se družba in odnosi v njej razvijajo na podlagi lastnih prepričanj in izkušenj, ki jih narekujejo zgodovinska dejstva in težnja celotne družbe za ohranitev humanih načel in uveljavitev delavca kot glavnega nosilca in obliko­ valca družbenih sprememb. Ob tem pa ne smemo pozabiti stavka, ki sicer zveni precej vsakdanje, vendar v njem iščemo bistvo našega sistema in samoupravljanja v celoti: ustvarjanje, delitev in razporejanje dohodka je neodtujljiva pravica vsakega delavca, da sam razpolaga z novo ustvarjeno vrednostjo oziroma rezultati svojega dela. Ob tem se zavedamo, da ni mogoče govoriti le o delitvi ustvarjenih sredstev za OD, kajti obenem s to delitvijo se moramo nujno pogovarjati tudi o razporeditvi dohodka za investicije vseh oblik, s čimer bomo zagotovili realno boljšo prihodnost in ne nazadnje boljše pogoje dela. Za uveljavljanje mnenj in stališč so komunistu v ozdu dane široke možnosti, od dela v ZK, OOS in OO ZSMS do samoupravnih orgdnov, kot so delavski svet, poslovni odbor, odbor za medsebojna delovna razmerja do dela po komisijah, ki jih ti organi oblikujejo za uspešnejše delo. Široka možnost je komunistu dana tudi v delegatskem sistemu, ki predstavlja hrbtenico našega samoupravljanja. Če bi si hoteli ogledati vsa področja, na katera lahko vpliva komunist, ne bi prišli do konca, zato le štiri izmed njih: - skladnejši družbeni in gospodarski razvoj, - pravilno tolmačenje svobodne menjave dela in sredstev, - zagotavljanje družbenega standarda in socialne varnosti, - zavzemanje za širše združevanje dela in sredstev na dohodkovnih osnovah med ozdi v naši republiki. Bolj, kot naštevanje področij je pomembno pri tem opozoriti na dejstvo, kako se vpliv člana ZK uveljavlja in kakšen je rezultat njegovih prizadevanj.

320

Moj namen ni naštevanje dejstev, temveč hkrati podati analizo in mišljenje, poglede in mnenja o prihodnosti razvoja družbenih odnosov in vlogi člana ZK v naših ozdih. Upam si trditi, da so prav proizvodni odnosi regulator družbenih odnosov in razmer. Kadar se lotevamo nalog, moramo analizirati stanje, naš namen pa mora biti tudi oblikovanje lastnih mišljenj, opredelitev in morebitnih rešitev. Izhodišče mojega referata temelji predvsem v okolju, v katerem živim, delam in ustvarjam. V svojem pisanju bom skušal prikazati vsebino dela člana ZK predvsem s političnega vidika družbenih oziroma proizvodnih odnosov, v kate­ rih ne zanemarjam ekonomskega stremljenja skupnosti. Spodbuda pa mi je bila to, da smo prav na področju pojasnjevanja in opredeljevanja stališč najbolj šibki. Vzroki za to so zelo različni in zelo široke narave. Lahko so posledica vetrnjaštva, bojazljivosti, lahko pa vzroke iščemo tudi v lastnem pasivnem, neodgovornem vedenju. To še posebej velja, če gre za komunista ali pa tudi delegata, ki ga okolje izbere ali izvoli. Zdi se mi, da v praksi zanemarjamo dejstvo, da naj vsak pove, kar misli. To sicer večkrat poudarjamo, pa se vendarle to še vedno dogaja. Zakaj? Cilj, za katerim težimo v vsakdanji praksi, to je, da si odkrito povemo vse, je včasih še vedno nedosegljiv in prav to je velika ovira za nadaljnji razvoj ali pa za samo delo kot trenutni opravek v procesu preobrazbe družbe. Vemo, da se lažje odločamo, če tvarino poznamo, če smo seznanjeni z razvoj­ nimi težnjami, stališči in dokumenti. Žal pa ugotavljamo, da so včasih odločitve prepuščene naključju, kar ne more ostati brez posledic. Po drugi strani pa se dogaja, da vsak ne pove tistega, kar misli, pri čemer zanemarjamo dejstvo, da so nam potrebni ustvarjalni in razmišljujoči ljudje. Prav tako se moramo zavedati, da boj ni spopad med ljudmi, ampak spopad idej, soočanj in nasprotovanj. Komunist se praviloma ne bi smel zadovoljevati s trenutnimi rešitvami, če niso temelj za bodoče delo. Pri tem mora pozabiti na lastne interese in se boriti za uveljavitev družbenih interesov, saj je le tako mogoče zagotoviti ustrezen razvoj vseh struktur. Prav sestanki ali bolje obnašanje posameznikov na sestankih je tu odločujoče. Kajti na sestankih posamezniki molčijo, morda iz določenih nagibov, nekateri pa se ravnajo po reku: bolje je molčati. Rezultat je znan: molčijo tudi problemi, še več, kopičijo se. In ko delamo bilance uspešnosti in neuspešnosti, samo napi­ šemo nekatera opažanja. Potem ni težko doumeti, da tako izrazito slabo delo, ki mu dodamo še vsiljevanje interesov posameznikov, nepripravljena ali včasih neprebrana gradiva za seje, slabo vpliva na okolje in maliči družbeni sistem, naša najvišja hotenja, po nepotrebnem se postavljamo v slabo luč ipd. V praksi delamo kopico napak pri sprejemanju novih članov v vrste ZK. Vzroke lahko iščemo v slabem ali pomanjkljivem pojasnjevanju, kaj pravzaprav so moralno politične vrline, humane pa največkrat kar zanemarjamo. Zato se mi zdi upravi­ čeno mnenje, da moramo prav mi komunisti dati več od sebe in storiti vse, da v boj vključimo čim več delovnih ljudi, saj smo za to tudi poklicani, družbi dolžni in odgovorni. S tem jih bomo zainteresirali za našo stvarnost, pa tudi za odgovor­ nost do družbe in sistema samoupravljanja. Tudi sestanki so problem in v zvezi z njimi tako imenovana sestankomanija. Mnogokrat poudarjamo, naj bodo sestanki dobro pripravljeni, praksa pa kaže, da to še ni vse. Cilj vsakega sestanka je, da se točno začne in da obravnava tisto, kar je na dnevnem redu. Mnenja sem, da bi morali tudi temu poglavju posvetiti posebno teorijo pripravljanja in vodenja sestankov, kajti le tako se bomo rešili prepogostih sestankov, ki so včasih logično nadaljevanje prej neuspešnih. Položaj delavca gledamo tudi skozi zakon o združenem delu, zato je upravi­ čeno vprašanje: kakšen pa je pravzaprav družbenoekonomski in samoupravni položaj delovnega človeka v tozdu. Kakšna je njegova vloga pri ustvarjanju in delitvi osebnih dohodkov. Možnosti so zelo velike, kajti dokončno je treba doumeti, da ima delovni človek pravico in dolžnost vzeti in zahtevati tisto, kar mu zakon o združenem delu ponuja. Delo naj predstavlja temelj vseh odločitev, saj bo le tako moč spreminjati odnose in uresničevati družbenoekonomske odnose. Kljub ustrezni naravnanosti družbe in budnosti komunistov ostaja zavest 21 VIII. kongres

321

vsakega posameznika poglaviten element. S svojim delom, odnosom, pošte­ nostjo, obnašanjem in razlaganjem pojavov v svojem okolju, kjer delamo, lahko veliko storimo za premagovanje ovir, ki smo jih omenili v tem prispevku. Benjamin Božiček

Manj lokalizma, ko gre za pomoč gospodarsko manj razvitim občinam in območjem Komunisti v šmarški občini smo v okviru predkongresnih razprav temeljito obravnavali posamezna vprašanja iz predloga kongresnih dokumentov in z vse­ bino resolucije soglašamo. Želeli bi spregovoriti o nekaterih vprašanjih skladnejšega regionalnega ra­ zvoja, ki je sicer v predlogu resolucije obravnavan, vendar bi ga radi dodatno osvetlili z namenom, da opozorimo na glavne zavore, ki so doslej onemogočale hitrejši in skladnejši razvoj Kozjanskega. Kozjansko gospodarsko območje in Brkini so socialno vprašanje. Dosedanja politika hitrejšega razvoja manj razvitih in obmejnih območij je sicer dajala dovolj možnosti. Pri tem smo dosegli vidne rezultate. Ti se kažejo predvsem v razvoju šolstva, zdravstva, gradnji objektov komunalne infrastrukture in še na nekaterih področjih. Pomembno vlogo so tu odigrale interesne skupnosti, saj je prek njih prišlo do povezovanja med razvitimi in manj razvitimi območji. V ta namen so bila na Kozjanskem vložena precejšnja družbena sredstva, kar vse je vplivalo na večje organiziranje delovnih ljudi in občanov pri reševanju proble­ mov. Veliko je bilo storjenega zlasti na področju kmetijstva, kar je za agrarno Kozjansko zelo pomembno. Pri ocenjevanju doseženega, predvsem uresničeva­ nju sprejetih programov, pa nas nekatere ugotovitve opozarjajo, da rezultati niso najboljši, ker je še vedno velik razkorak med načrtovanim in doseženim. Tako smo na primer predvideli šestodstotno stopnjo zaposlovanja z namenom, da bi razbremenili kmetijstvo odvečnega števila delavcev, saj je na tem območju še vedno okoli 40 odstotkov kmetov. Predvidena stopnja je bila dosežena le polo­ vično, kar je povprečje razvitih občin in območij. Pri analiziranju vzrokov za takšno počasno rast zaposlovanja, odpiranja delovnih mest, obratov ter tozdov smo ugotovili, da se sprejeta politika le prepočasi uveljavlja. Razlog za to je pomanjkanje ustreznih investicijskih programov, ki jih gospodarstvo v občini ne more zagotavljati glede na to, da je s preteklimi investicijami že preobremenjeno. Pri iskanju partnerjev zunaj občine - v ozdih, ki bi del svoje proizvodnje prenesli na manj razvita območja, pa nismo dosegli zastavljenih ciljev. Ocenjujemo, da so razlogi predvsem v naslednjem: - Združeno delo zunaj manj razvitih območij je še vedno usmerjeno le na lokacije v neposredni bližini obstoječih središč, za kar so gotovo vzroki v politič­ nih pritiskih razvitih občin na svoje ozde, da morajo atraktivnejše programe izvesti v matični občini. To je svojevrsten lokalizem, ki je sicer ostanek naših preteklih odnosov in razmer, vendar se je kljub sprejeti politiki ohranil še do danes. Proti temu pa nismo organizirali družbene akcije, ki bi načrtno in uspešno usmerjala združeno delo, da vlaga v manj razvita območja. Dosedanja praksa je takšna, da odgovorni kadri manj razvite občine (kadrovski problemi pa so v teh občinah največji) neorganizirano in stihijsko iščejo stike z ozdi zunaj občine, kar pa je v mnogočem odvisno bolj od vpliva in medsebojnega poznavanja, zato pa so rezultati premajhni. Menimo, da bi morali pri načrtnejšem planiranju naložb bolj aktivno sodelovati Gospodarska zbornica Slovenije, ustrezni organi izvršnega sveta, banke in drugi, ki imajo edini celovit pregled nad možnostmi in so zato kot asociacija združenega dela odgovorni za skladnejši razvoj celotne republike. V preteklem razdobju skoraj ni bilo pobude teh organov, zato se je zgodilo, da smo uresničevali naložbe, ki iz ekonomskih vidikov pa tudi vidikov perspektivnega razvoja niso najbolj smotrne. Soglašamo s predlogom resolucije, ki znova obvezuje vse omenjene organe in interesne skupnosti, da v okviru svojih programov bolj pozorno obravnavajo tudi skladnejši regionalni razvoj.

322

- Glede na dejstvo, da se velik del delovne sile s Kozjanskega vozi na delo v razvitejša središča, poudarjamo potrebo, da bi v celoti uveljavili domicilno načelo financiranja splošnih in skupnih potreb, ki je sicer čvrsto postavljeno v ustavi in drugih sistemskih aktih. Predvsem bi želeli opozoriti na vprašanje financiranja zdravstva, ker v celjski in zasavski regiji to načelo še ni uveljavljeno, splošne ljudske obrambe in še nekaterih drugih dejavnosti. Nevzdržno je, da so sredstva, ki se prek skupnosti pa tudi proračunov prelivajo v manj razvite občine, obravnavajo kot solidar­ nostna sredstva in je zato potrebno vsako leto znova opraviti vrsto akcij, napisati ničkoliko prošenj in se dogovarjati, čeprav so ta sredstva v obstoječem sistemu neodtujljiva sredstva naših delavcev, ki bi sicer morala ostati v krajevnih skup­ nostih in občinah, kjer delavci živijo. Občani pretežni del svoje kupne moči porabijo v večjih središčih zaradi širše in ustreznejše ponudbe. Iz tako nastalih presežkov, bi lahko financirali dejavno­ sti in obveznosti, ki jih imajo močnejša središča zaradi kulturnega, zdravstvenega in regionalnega poslanstva. Celovito gledano dajejo načela, ki so postavljena v predlogu resolucije, enako­ praven položaj in zagotavljajo skladnejši razvoj manj razvitih območij. Vendar jih moramo v prihodnje dosledneje spoštovati in bolj razširiti odgovornost tudi na tiste organe in skupnosti, ki morajo v okviru takšnega sistema v svojih progra­ mih upoštevati te naloge. Na koncu bi želeli obvestiti delegate, da se sprejete naloge na podlagi plana Kumrovec-Kozjansko uspešno uresničujejo. Kraji, kjer je tovariš Tito preživel del svoje mladosti, od koder izvira njegova mati, povsem spreminjajo podobo. Modernizirana je cesta, urejeni so spominski objekti, pripravljamo izvedbo še nekaterih drugih nalog, tako da bo že letos urejen dostojen in trajen pomnik revolucionarnemu življenju in delovanju tovariša Tita tudi na slovenski strani. Pri tem je imel odločilno vlogo centralni komite ZK Slovenije in mu moramo v imenu naših komunistov izreči vso pohvalo. Lahko ugotovimo, da so vsi ukrepi za hitrejši razvoj Kozjanskega dali dolo­ čene rezultate, ki so izredno pozitivno vplivali na razpoloženje delovnih ljudi in občanov na Kozjanskem, tako da lahko govorimo o visoki stopnji družbene zavesti, ki se vsak dan znova izraža v najrazličnejših oblikah. Uspešno odpravljanje posledic potresa pa dokazuje visoko stopnjo solidarno­ sti delovnih ljudi Slovenije in moč našega socialističnega samoupravnega si­ stema, ki se je v tem primeru tudi vnovič potrdil.

Draga Brus Povezovanje tudi v gostinstvu Zakon o združenem delu je dal solidne osnove za urejanje ekonomskega položaja delavcev v združenem delu. Tako je materialna osnovna pravica delav­ cev, da odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela ter o delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, pri čemer pa je poglavitno, da moramo delavci v temeljni organizaciji, ko določamo obseg sredstev za osebne dohodke, skupno porabo, rezerve, akumulacijo ter prispevke za skupno in splošno porabo, upoštevati doseženo višino pridobljenega dohodka. V dosedanjih družbenoeko­ nomskih odnosih je prav prerahla soodvisnost med sredstvi za osebne dohodke in dohodkom pogojevala nezainteresiranost za uveljavljanje dohodkovnih od­ nosov pri pridobivanju dohodka, kar je povzročalo nesmotrno in pretirano rast sredstev za osebne dohodke ter na ta način povzročalo tudi inflacijo. Sredstva za osebne dohodke so se največkrat oblikovala po »potrebi«, to je kot seštevek potrebnih osebnih dohodkov za normalno poslovanje in prepreče­ vanje fluktuacije, delavci pa niso bili pretirano zainteresirani za ekonomske učinke investicij, za združevanje dela sredstev itd. V naših tozdih smo pričeli soodvisnost med sredstvi za osebne dohodke in pridobljenim dohodkom uveljavljati že leta 1975. Vgradili smo elemente planira­ nja. Ce je dejanski dohodek manjši od pričakovanega oziroma načrtovanega, 21'

323

potem se temu ustrezno zmanjšujejo, oziroma obratno povišujejo posamezne sestavine čistega dohodka in s tem tudi sredstva za osebne dohodke. Pravilnike smo v zadnjem obdobju po temeljitih razpravah tudi dograjevali. Pozitivni elementi se že odražajo v količinskem povečevanju prometa. Velik napredek smo pričakovali tudi v združevanju med kmetijstvom, predelavo, trgovino in gostin­ stvom ter s tem nastajanju nove dohodkovne povezanosti v SOZD Mercator, kar pa še ni dalo dokončnih rezultatov. Ker je prišlo do združitve šele julija lani, tudi nismo uspeli dokončno uresničiti vseh zastavljenih ciljev. Temeljna organizacija združenega dela Ilirija hoteli-gostinstvo je tudi nosilec razvoja gostinstva in turizma na območju občine Ljubljana-Šiška. Na tem območju so velike možnosti za nadaljnji razvoj gostinstva in turizma. Vse možnosti so dane tudi za razvoj kmečkega turizma, ki ga bo potrebno tudi v prihodnje pospeševati. To je panoga, ki lahko močno vpliva na spremembo socialno-ekonomskega položaja kmeta. Neizkoriščene stanovanjske prostore bodo lahko s pridom uporabili za turi­ stične sobe, ki jim bodo poleg prodaje kmetijskih pridelkov nudile dodatni vir dohodka. Kot močno delavsko središče pa ima občina le malo delavskih restavra­ cij. V stanovanjskih soseskah, kjer živi poleg družin tudi mnogo samskih prebi­ valcev in ostarelih ljudi, ki bi rabili gostinske storitve po dostopnih cenah, obratov družbene prehrane ni. Razvoj obratov družbene prehrane zaostaja za potrebami, ga bo potrebno pospešiti. Pri tem moramo izhajati iz objektivno ugotovljenega dejanskega stanja ter ocene potreb po družbeni prehrani. Razmiš­ ljamo o osrednjem obratu družbene prehrane. Tako bi zagotovili boljšo in bolj zdravo preskrbo občanov. Uresničitev tako začrtane poti pa tozd Ilirija hoteligostinstvo vidi v povezovanju. V tej povezavi vidimo možnosti nadaljnjega razvoja dohodkovnih odnosov, ki pa morajo sloneti predvsem na delovnem prispevku z živim delom, se pravi na podlagi sestavljenosti dela, količine dela, kvalitete ter gospodarnosti z živim in minulim delom. Minulo delo smo vgradili v naše pravilnike šele letos. Kakšni bodo rezultati, žal še ne vemo. Po takem načinu vrednotenja delovnega prispevka v sozdih bomo uresničili pravičnejšo delitev ustvarjenega dohodka. Ob koncu bi hotela poudariti, da novi ekonomski odnosi lahko prispevajo tudi k boljši zunanjetrgovinski plačilni bilanci. Zaradi prenizke akumulacije gostin­ stvo samo ni sposobno skrbeti za svoj nadaljnji razvoj, pa čeprav je družbeno priznano kot prednostna panoga prav zaradi visoke predelave domačih surovin in prodaje tujim gostom. Zavedamo se, da so posamezni elementi v novih družbenoekonomskih odnosih v naših rokah, vendar bo potrebna zaradi druž­ bene koristnosti panoge-tudi določena družbena pomoč.

Srečko evnja Poslej ooljša povezanost Težke razmere, v katerih smo gradili materialne osnove naše družbe, so zahtevale veliko naporov vseh delovnih ljudi. V tekmi s časom ob kroničnem primanjkovanju sredstev ni bilo vedno mogoče usklajevati razvoja posameznih krajev. Posledice neskladnega razvoja pa so prizadele predvsem območja, ki niso imela ustreznih povezav ter bazičnega zaledja, in so tako ostala ob robu našega, sicer hitrega razvoja. Vse to pa v polni meri velja tudi za območje Brkinov, ki šteje po odloku izvršnega sveta SR Slovenije za manj razvito območje. Družbena akcija za hitrejši razvoj Brkinov, ki smo jo začeli na medobčinski ravni leta 1970, da bi Brkine odprli svetu in jih povezali z bližnjimi razvitejšimi središči, je dobila širšo družbeno podporo leta 1974, ko je bila končno verificirana v Skupščini SR Slovenije. Akcija je že dala pozitivne rezultate. Zakon o pospeše­ vanju skladnejšega regionalnega razvoja v Sloveniji iz leta 1975 daje zakonsko osnovo in določene materialne prednosti tudi manj razvitemu brkinskemu ob­ močju. Osrednja in neposredna pomoč za hitrejši razvoj Brkinov je bila osredotočena

324

v vlaganja v infrastrukturne objekte, kot so cestne povezave, električno omrežje, vodovod in telefon. Največji dosežek je vsekakor nova brkinska slemenska cesta. Poleg te osred­ nje prometnice dograjujemo in rekonstruiramo tudi cestne priključke iz naselij in vasi. Za do zdaj opravljena dela ob širši družbeni pomoči ter ob znatni pomoči enot JLA in mladinskih delovnih brigad lahko ugotavljamo, da se da z dobro voljo veliko narediti. Začeli smo dobro, nikakor pa ne smemo popustiti. Z akcijo za še bolj pospešen razvoj moramo nadaljevati. Nadaljnji razvoj naj izhaja pred­ vsem iz potreb prebivalcev Brkinov, usklajenih s plani širše družbene skupnosti. Poleg razvoja infrastrukture in družbenih dejavnosti za boljši standard je treba skrbeti tudi za gospodarski razvoj. Kajti le to bo omogočilo prebivalcem manj razvitega območja osnovo za boljše življenje ter jih zadržalo doma in morda tudi vrnilo tiste, ki so si morali poiskati delo drugje.

Milan Dolenc

Strokovno in gospodarsko močni veterinarski zavodi bodo najuspešnejši Uspešno preprečevanje živalskih kužnih bolezni je že dolgoletna dejavnost slovenskega veterinarstva. Svojo najnovejšo potrditev in družbeno sodobno obliko je našla tudi v zakonu o varstvu živali pred kužnimi boleznimi iz leta 1977, namenjenem ne le čuvanju zdravja in proizvodnosti živali, ampak predvsem čuvanju zdravja ljudi. V zadnjem času v slovenskem veterinarstvu vse bolj poudarjamo potrebo po preventivni dejavnosti tudi glede drugih bolezni, ki jih zakon ne našteva, ki pa trajno ogrožajo živinorejsko proizvodnjo bolj kot kužne bolezni. Izdelava pro­ grama in ,izvajanje načrtnega dela na tem področju je zadnje leto-dve glavna naloga veterinarskih delovnih organizacij in vseh veterinarskih delavcev, organi­ ziranih v Zvezi društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov SRS, ki želi s tem čim več pripomoči k uspešnemu doseganju srednjeročnega programa v živino­ reji. Veterinarstvo s svojo tradicionalno usmerjenostjo v preventivo pomeni tudi primarno preventivo v ljudskem zdravstvu. Saj edino ono skrbi za zdravstveno neoporečnost najvažnejših živil za človeka (meso, mleko, jajca, mesni in mlečni izdelki, ribe itd.) na mestu proizvodnje in predelave. Skrbi pa tudi za preprečeva­ nje zoonoz (bolezni, ki so skupne živalim in človeku - npr. steklina) na njihovem običajnem izvoru - pri živalih, čeprav številne med njimi ne pomenijo posebne nevarnosti za živalsko proizvodnjo. Veterinarstvo ima v svojih rokah eno najodgovornejših nalog v živinoreji skrb za uspešno reprodukcijo čred. To nalogo opravlja s tem, da razvija in izvaja osemenjevanje živali, pa tudi za naravni pripust - posebno v govedoreji - skrbijo večinoma veterinarske delovne organizacije. Veterinarske delovne organizacije pa skrbijo tudi za čim boljšo plodnost živalskih čred, posebno goveje, ki je pogosto ogrožena s težnjo za čim večjo proizvodnostjo živali. Večina veterinarskih delavcev sodeluje neposredno z živinorejsko proizvod­ njo, bodisi v združenem delu ali v zasebnem sektorju. Tako so v najbolj neposre­ dnem stiku tudi z vasjo, kjer so lahko zanesljivi pospeševalci sodobne živinorej­ ske proizvodnje in aktivisti za uveljavljanje sodobnih družbenopolitičnih teženj v preobrazbi vasi. S tem svojim delom se veterinarski delavci vključujejo v razvija­ nje dohodkovnih odnosov in svobodne menjave dela med živinorejsko proizvod­ njo, predelavo in trgovino. Kljub tradicionalni naravnanosti veterinarstva v preventivno dejavnost pred­ stavlja danes še vedno znaten dohodek veterinarskih delovnih organizacij kura­ tivna dejavnost in pa preventiva na račun posameznih imetnikov živali. Zakon o varstvu živali pred kužnimi boleznimi iz leta 1977 je prvi korak k načrtnemu preventivnemu delu po programu in na račun združenih sredstev. Menimo, da je potrebno pospešiti uresničevanje sklepov, naj bi bil glavni dohodek veterinar­ skih delovnih organizacij od zdravih živali ne pa od bolnih. Večji del delovanja veterinarskih organizacij pa naj ne bo več delo na poziv in na strošek posamezne

325

živinorejske delovne organizacije ali zasebnega živinorejca, ampak delo po pro­ gramu na račun združenih sredstev. Menimo, da je treba čimprej najti sodob­ nejšo obliko združevanja in usmerjanja sredstev za zdravstveno varstvo živali. Glede na preventivne naloge, ki jih veterinarstvo opravlja v korist ljudskega zdravja, bi morala biti tudi združena sredstva za zdravstvo na voljo za delo veterinarskih delovnih organizacij. Slovensko veterinarstvo je že pred dobrimi dvajsetimi leti odklonilo zasebno veterinarsko prakso kot nesprejemljivo za socialistično družbo. Zato je usta­ novilo veterinarske zavode kot veterinarske delovne organizacije. Razvoj živinoreje in veterinarske medicine zahteva vedno več poglobljenega specialističnega znanja ter timskega dela. Zakon o združenem delu pa postavlja jasne pogoje glede samoupravljanja v delovnih organizacijah. Večina zdaj obstoječih temeljnih veterinarskih zavodov (veterinarskih postaj) ne more zagotoviti izvajanja določil ZZD, niti sodobnih strokovnih zahtev niti nekaterih določil zakona o varstvu živine pred kužnimi boleznimi. Naštetih pomanjkljivosti svojih delovnih organizacij se večina veterinarskih delavcev zaveda in že nekaj let išče pota in načine za uspešnejše združevanje znanja, dela in sredstev. Rešitev vidimo v nadaljnjem oblikovanju strokovno in ekonomsko močnih veterinarskih zavodov. Le taki ozdi so lahko tvorni dejavniki za prevzemanje odgovornosti pri izvajanju strokovnih programov in za uveljav­ ljanje dohodkovnih odnosov. Vzgoja in izobraževanje veterinarskih delavcev poteka v šoli za živinorejskoveterinarske tehnike in prek visokošolske temeljne organizacije združenega dela za veterinarstvo Biotehniške fakultete. Obe šoli se zavedata svojih dolžnosti glede reorganizacije vzgoje in izobraževanja v smeri usmerjenega izobraževanja in izobraževanja ob delu. Pri tem pa zadevata na ovire. Le-te se kažejo po eni strani v trditvah o superprodukciji veterinarskih kadrov, ki so zasnovane na zmotnih izhodiščih, po drugi strani pa v - za veterinarsko visoko šolstvo neustreznih kriterijih o načinu in obsegu financiranja pedagoškega dela, zaradi česar se visokošolska temeljna organizacija združenega dela za veterinarstvo v zadnjem času otepa s finančnimi težavami. Raziskovalna dejavnost na področju veterinarstva se je v preteklih letih odvijala prek visokošolskega tozda za veterinarstvo, Biotehniške fakultete in prek Veterinarskega zavoda Slovenije, ki je opravljal tudi večino operativnega in strokovno pospeševalnega dela na najvišji ravni v republiki. Zadnja leta pa tudi Veterinarski zavod Slovenije posluje na robu rentabilnosti, ki je predvsem posle­ dica že omenjenega načina financiranja veterinarske dejavnosti nasploh (od bolne živali namesto od zdrave). Delavci visokošolskega tozda za veterinarstvo Biotehniške fakultete in Veteri­ narskega zavoda Slovenije vidijo izhod iz opisanih zagat po eni strani v tem, da se čimprej uresničijo zamisli o preventivnem delu po programu na račun združenih sredstev in zato te zamisli v celoti podpirajo. Po drugi strani pa menijo, da se morata obe ustanovi čimprej združiti po načelih ZZD. Kljub temu, da je večji del veterinarske dejavnosti posebnega družbenega pomena in v splošnem družbenem interesu, je le izjemoma predmet obravnava­ nja družbenopolitičnih dejavnikov. Odraz tega je med drugim tudi to, da v družbenih razvojnih programih zdravstveno varstvo živali ni omenjeno niti kot ekonomski niti kot zdravstveni element. Čeprav opravlja velik del veterinarskih delavcev svoje delo v težkih delovnih razmerah in več kot 42 ur na teden, je pa kljub veliki delovni obremenitvi med nami več kot 11 odstotkov članov ZKS, ki že uspešno družbenopolitično delujejo v bazi živinorejske proizvodnje. Z rešitvijo nakazanih problemov pa bi ti člani ZKS lahko več prispevali k reševanju družbenopolitičnih problemov agroživilstva in k preobrazbi vasi tudi na višji ravni.

326

Vesna Durič Številne možnosti zdraviliškega turizma na Dolenjskem

Dolenjska je predel Slovenije, ki s svojo razgibano in valovito pokrajino, pokrito z gozdovi in drugimi naravnimi lepotami, nudi velike možnosti za razvoj vseh vrst turističnih dejavnosti: zdraviliške, tranzitne, kongresne pa tudi kmeč­ kega turizma, lova in ribolova. Dolenjska je tudi pomembna zaradi svoje zemlje­ pisne lege in arheoloških najdišč, ki zanimajo marsikaterega domačega in tujega turista, znana je po gradovih, ki predstavljajo danes eno pomembnih turističnih privlačnosti; vemo pa tudi, da je bila Dolenjska, in posebej še Bela Krajina, jedro našega narodnoosvobodilnega gibanja in je bogata s spomeniki iz NOB. Naše območje ima veliko naravnih bogastev, ki jih moramo vedno bolj izkoriščati v dobro našega delovnega človeka, za njegovo rekreacijo in rehabilitacijo, za njegovo zdravstveno zaščito, ohranjanje delovne sposobnosti in zmanjševanje invalidnosti kot posledice težkih kroničnih pa tudi poklicnih bolezni. Med naša naravna bogastva sodijo poleg bogatih gozdov in rek, ki so še čiste in bogate z ribami, predvsem termalne vode, ki jih zaenkrat izkoriščamo za zdraviliško zdravljenje v Čateških, Šmarjeških in Dolenjskih Toplicah. Vrelce bi lahko odkrivali tudi na drugih območjih in tako odprli še večje možnosti razvoja zdraviliškega turizma na Dolenjskem. Med sklepi 10. kongresa ZKJ je bil sprejet tudi sklep o čimvečjem razvoju turizma v naši državi. V zvezi s tem smo si na Dolenjskem, posebej pa še v Novem mestu, zadali nalogo čim bolj načrtno in organizirano planirati vsestranski razvoj turizma pri nas, posebej zdraviliško-zdravstvenega. Tako so se delovni kolektivi zdravilišč in del gostinstva v Novem mestu odločili za združitev v skupen tozd pod okriljem KRKE, saj je delovni kolektiv KRKE prisluhnil našim potrebam in sporazumno sprejel obvezo, da nam pomaga. Zdaj že nekaj let z združenimi močmi uspešno razvijamo predvsem zdraviliški turizem. KRKA ne le kreditira, ampak tudi skrbi za kadrovsko razvojno politiko v turizmu in pomaga pri našem razvojno raziskovalnem delu, ki je seveda ena naših najpomembnejših skupnih nalog. Zavedamo se, da predvsem medicinsko delo v zdraviliščih brez raziskoval­ nega dela ne more napredovati, ne more delovati in ni enakovredno z drugo medicinsko dejavnostjo v naši republiki pa tudi zunaj nje. Svoj cilj bomo delno dosegli z dograditvijo novih zmogljivosti v Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah. Dokončno ga bomo lahko dosegli s pomočjo celotne družbe ne samo v okviru regije, ampak republike. Cilj našega kolektiva ni zdraviti samo tiste bolnike, ki prihajajo k nam na zdravljenje, ampak resnično dobro programirana rehabilita­ cija in rekreacija delavca. To lahko dosežemo le s pomočjo več dejavnikov. To so predvsem delovne organizacije, njihovi sindikati, socialne službe, vojaške invalidske komisije in druge družbenopolitične organizacije. Le-ti bi morali v svoje programe vnesti tudi to obliko varstva človeka pri delu. Dobro zastavljen program rekreacije delavcev v času rednih in drugih dopustov bi se delovni organizaciji vsekakor dobro obrestoval pri boljši delovni storilnosti in doseganju, ne nazadnje, večjega dohodka. S tem bi se zmanjšali tudi stroški bolezenskih dni, stroški pri porabi zdravil, odstotek invalidnosti, predvsem trajne. Mislim, da zdraviliški turizem nosi eno pomembnih nalog v prizadevanjih za gospodarski in družbeni razvoj in da ima v kongresnih nalogah svoje mesto. Slovenska zdravilišča - povezana v Poslovno skupnost slovenskih zdravilišč - si torej prizadevajo za dostojno mesto zdraviliškega turizma v našem družbenoeko­ nomskem načrtovanju. Seveda zdraviliški turizem ni in ne more biti izločen iz drugega turizma in njegovega načrtovanja, saj mora od tega turizma zdravstvo še vedno živeti. Zato mislim, da je potrebno ob tej priložnosti poudariti tudi pomen in problematiko razvoja celotnega turizma na Dolenjskem. Za dosedanji razvoj turizma v občini Novo mesto so značilna predvsem naslednja dejstva: turizem se je začel hitreje razvijati po letu 1960 oziroma po zgraditvi ceste Ljubljana-Zagreb. Število gostov je zadnjih deset let naraščalo za sedem odstotkov na leto, število prenočitev pa za 2,1. Tujih gostov je več kot

polovica. Turistični promet je najmočnejši v štirih glavnih središčih: Otočcu, Šmarjeških in Dolenjskih Toplicah ter v Novem mestu. Drugod je še premalo urejenih turističnih gostinskih objektov. Srednjeročni načrt razvoja gostinske turistične dejavnosti do leta 1980 predvi­ deva velike naložbe za povečanje zmogljivosti kopališkega in zdraviliškega doma v Dolenjskih Toplicah. Število ležišč bi povečali za 420. Adaptirali bi invalidski dom v Dolenjskih Toplicah in pridobili 180 novih ležišč. Predvidena je tudi adaptacija hotela Kandija, zidanje gostinskega objekta na Trški gori, obnova Starega gradu, pove­ čanje zmogljivosti gostinskega objekta na Bazi 20, dograditev hotela Metropol, dopolnitev zmogljivosti na Otočcu in gradnja pivnice »Pri vodnjaku« v Novem mestu. Naj omenim, da so nekateri objekti že zgrajeni. Kmečki turizem se glede na lego in podnebje razvija prepočasi. Treba bi bilo narediti konkretne programe te dejavnosti in se bolj povezati s kmeti, ki bi ta turizem razvijali. Večjo skrb bi morali posvetiti tudi primernemu cestnemu omrežju. Še vedno smo šibki v propagandni in informativni dejavnosti. Pri razvoju celotnega turizma na Dolenjskem bi morali tesneje sodelovati z republi­ škim sekretariatom za turizem, da bi bolje načrtovali enakomeren razvoj turizma v Sloveniji, pravilno vlagali denar v zidavo turističnih in gostinskih objektov in skrbeli za boljšo kadrovsko politiko na tem področju. Izboljšati bi morali tudi lovski turizem, ribolov in druge turistične privlačnosti. Delovni ljudje na Dolenjskem se zavedamo pomembnosti razvoja turizma in si prizadevamo, da bi bile naloge, ki si jih zastavljamo na tem področju, čim boljše, in da bi jih hitreje uresničevali. Pomembno je, da je ta naloga v kongre­ snem gradivu posebej poudarjena. Pričakujemo, da bo Dolenjska na tem po­ dročju dobila vso podporo družbenopolitičnih dejavnikov naše republike in da bodo nenehno in razumevajoče spremljali razvoj zdraviliškega in sploh celotnega turizma pri nas.

Ivan Fabjan Ali bomo našo deželo spremenili v smetišče? V svojem referatu bom spregovoril o varstvu krajine kot posebne vrednote, ki jo je treba ohraniti delovnemu človeku in narodu zdaj in za prihodnje rodove. Če bi pri nas tisti, ki za to skrbijo, bolj spoštovali ustavo, zakone in priporočila oblasti, včasih pa tudi samo zdravo kmečko pamet, se ta vprašanja ne bi postav­ ljala danes kot družbeni problemi, ki terjajo dosledne in tudi sistematične rešitve. Če pogledamo našo krajino in gospodarjenje s prostorom nekaj stoletij nazaj, kmečka naselja, gradnjo mest itd., bomo videli, da je nekaj desetletij industrijske civilizacije zasekalo v krajino večje rane in povzročilo večja in neznanska neskla­ dja v naravi kot prej stoletja. Čeprav v prejšnjih stoletjih ni bilo tako ostrih predpisov, so kmetje z velikim občutkom za čuvanje plodne zemlje skrbno izbirali prostor za vasi. Svoje hiše in gospodarska poslopja so oblikovali estetsko in v stilu določene pokrajinske posebnosti. Tako so se v Sloveniji izoblikovali gorenjski, dolenjski, primorsko-kraški, panonski stil gradnje itd. To je tisto, kar je naredilo Slovenijo pestro in enkratno turistično posebnost. Na žalost pa se je ohranitev kulture krajine izmaknila nadzoru. Naša republika je v zadnjih petnajstih letih zabeležila velik družbeni in gospodarski razvoj, Razvili so se industrija, promet, stanovanjska gradnja... Zaradi odhajanja ljudi s podeželja v mesta so ostale številne hribovske kme­ tije na Krasu zapuščene. Šlo je celo tako daleč, da so nekateri zaselki, posebno ob naši zahodni meji, ostali prazni. Na drugi strani so se stihijsko, brez občutka za varstvo krajine, širila mesta; mestno prebivalstvo pa je začelo siliti z vikendi v samotne in gorske predele, kjer se je gradilo brez reda in občutka za varstvo krajine.

328

Opustele planine v alpskem svetu so tako rekoč postale že prave počitniške vasi. To so seveda črne gradnje, ki so spreminjale nekdaj idilično in tipično alpsko okolje v »sračja gnezda«. Tako so tiste značilnosti naše krajine, zaradi katerih smo za tujski turizem sploh zanimivi, začele izgubljati svoj značaj in se pretvarjati v svoje nasprotje. Urbanisti so kvarili krajino z enotipskimi hišami, da so čim več zaslužili s prodajo kopij načrtov, med nizke hiše so vdirali bloki in stavbe - navadne kopije iz velikih zahodnih mest itd... Mesta in večja naselja so se obdala z odprtimi smetišči, nedisciplinirani prebivalci pa svoje odpadke stresajo kratkomalo v potoke in reke. Tako smo poleg občasnih zastrupitev vode in pomorov rib dobili še onesnaženje obrežij. Bregovi naših čudovitih voda so kilometre daleč nastlani z odpadlo polivinilastno ambalažo, drevje pa je zasmeteno vzdolž vsake reke. Smetišča so se preselila tudi v gozdove in gore, celo vrh Triglava je bilo potrebno že nekajkrat počistiti smeti, ki jih tam odmetavajo številni brezvestni obiskovalci. Ne le pokrajina v Alpah, celo naših pičlih 33 kilometrov morske obale smo morali spremeniti iz takoimenovanega Portoroža v Portobeton. Tudi ceste in žičnice, potrebne in nepotrebne, pa hidrocentrale zahtevajo občutljiv in premiš­ ljen poseg v krajino. Če bi se neprizadeti državljan vozil dalj časa po naši lepi Sloveniji in bi samo opazoval, kaj vse je narobe, bi dobil vtis, da nimamo nobenega reda in zakonov ali da jih nihče ne spoštuje. Ni čudno, da je stihijski plaz potrošniških kratkoročnih interesov posamezni­ kov in skupin pa tudi tehnokratskih gledanj morala zajeziti ustava, ki je jasno, sicer načelno opredelila smotrno gospodarjenje s prostorom. Ustava SRS razglaša, da so zemljišča, gozdovi, vode, morje in morska obala in druga naravna bogastva dobrine v splošni rabi in kot take splošnega pomena pod posebnim varstvom in se lahko uporabljajo pod pogoji in na način, kot je določeno s posebnim zakonom. Da bi zaščitili naravo, krajino in življenjsko okolje v deželah industrijsko razvitega zahoda, so se porodila celo ljudska gibanja, ustrezno je ukrepala tudi država z ustanavljanjem ministrstev za okolje, brez njihovega pristanka je kakr­ šenkoli poseg in spreminjanje narave onemogočeno. To poudarjam zaradi tega, ker postaja varstvo narave in tudi krajine stvar vsakega državljana in predmet njegove vesti. Mislim, da je kot takšno tudi družbenopolitično vprašanje, o katerem mora tudi tak forum, kot je kongres ZKS, sprejeti svoja stališča in sklepe. Saj varstvo narave in okolja zadeva predvsem našo krajevno samoupravo in njene politične organizacije, ki so pri izvajanju naše pozitivne zakonodaje v največjo pomoč. Če pa je na določenem področju še ni, pa je baza tista sila, ki zahteva rešitev določenih, za celotno socialistično skupnost važnih vprašanj in rešitev. Ne glede na dejstvo, da je republiška skupščina pet let odlagala sprejetje zakona o triglavskem narodnem parku, danes pozdravljam vesti, da bo zakon dokončno sprejet in nam bo omogočeno, da na tako edinstvenem delu naše domovine, kot so Julijske Alpe, skušamo v najkrajšem času realizirati določene zamisli, ki naj bi bile tudi vzorec, kako bi zaščitili in varovali druge predele Slovenije. Končno nismo samo enkrat poudarili, da ima le kulturno oblikovana krajina z otoki prvobitne elementarnosti in zaščitenimi naravnimi lepotami, znameni­ tostmi krajev iz zgodovine veliko turistične privlačnosti; da je le in samo kot taka primerna za oddih v naravi za domačega in tujega gosta. Slovenijo danes v svetu štejejo za vrt Evrope. Ali bo v resnici oaza sredi prenaseljenih pokrajin, ki bi jo vsakdo rad videl in je ne bi nikoli pozabil, je odvisno od nas vseh. Od spremembe zavesti našega prebivalstva v celoti, ki bo na naše gozdove, gore in reke in naselja pazilo z enako vnemo kot na svoje zdravje.

329

Dominik Feltrin

Velika solidarnost in zaupanje v samoupravni politični sistem ob reševanju idrijskega rudnika Ko smo v naši občini obravnavali predloge kongresnih dokumentov in nji­ hovo vsebino primerjali s stanjem in dosežki v svojem okolju, smo med drugim ocenili, da je bilo gospodarstvo idrijske občine prav v preteklem štiriletnem obdobju v izredno težkih razmerah. K temu je največ pripomogel rudnik živega srebra, ki je bil vsa povojna leta nosilec gospodarske aktivnosti in zdaleč največja delovna organizacija v občini. Rezultati gospodarjenja v rudniku pa so se v zadnjem času iz leta v leto slabšali. Tako je rudnik poslovno leto 1975 zaključil z izgubo 17 milijonov dinarjev. To izgubo je solidarnostno pokrilo gospodarstvo severno primorske regije. Izredno pa so se razmere zaostrile v letu 1976, ko so cene živega srebra padle izredno nizko, kar je bil razlog za ukinitev proizvodnje v rudniku. Problem je zavzel tako širino, da je bilo potrebno širše angažirati družbenopo­ litične sile v občini. Zato tudi ni slučaj, da je bil predlog za ukinitev proizvodnje živega srebra podan prav na razširjeni seji občinske konference ZKS. Pri tem je bila posebno poudarjena nujnost, da se v reševanje položaja v rudniku solidar­ nostno vključijo delovne organizacije v občini kakor tudi širša družbenopolitična skupnost in gospodarske ustanove v republiki. Samoupravni organi delovne organizacije rudnika so ob ugotovitvi, da tržne razmere ne nakazujejo nobene možnosti za rentabilno poslovanje, sprejeli sklep o ukinitvi proizvodnje živega srebra. Največji problem, ki je nastal z ukinitvijo proizvodnje, je bilo vprašanje, kako zagotoviti delo in s tem socialno varnost 955 rudarjem. Prav zato je bilo temu vprašanju posvečeno največ pozornosti tako v sanacijskem programu, ki ga je napravila delovna organizacija, kot v programih aktivnosti družbenopolitičnih organizacij rudnika in družbenopolitičnih organizacij v občini, zlasti sindikatu in zvezi komunistov. Na začetku prezaposlovanje rudarjev ni potekalo najbolje zlasti zaradi tega, ker se rudarji sami nikakor niso mogli sprijazniti z dejstvom, da se skoraj 500 letna tradicija rudarjenja prekinja. Zato so se le stežka odločili za zaposlovanje v drugih delovnih organizacijah. Tudi v delovnih organizacijah, kjer naj bi se rudarji zaposlili, ni bilo pravega razumevanja. Močna ovira za zaposlovanje rudarjev je bila v njihovi strokovni neusposobljenosti za opravljanje drugih del in nalog. Kljub tej ugotovitvi pa je treba poudariti, da je prvo krizno obdobje kmalu minilo in da je potem akcija prezaposlovanja uspešno stekla. Prav pri tem se je ponovno izkazala velika solidarnost naših delavcev v drugih delovnih organizaci­ jah, saj so v sorazmeroma kratkem času sprejeli medse približno 550 rudarjev, in to kljub temu, da v delovnih organizacijah zaradi tega niso sprejeli novih proizvo­ dnih programov, pač pa je bila samo nakazana možnost najemanja kreditov pod ugodnejšimi pogoji za financiranje novih investicijskih programov, ki bodo nadomestili izpad proizvodnje v rudniku, ter tako zagotovili socialno varnost rudarjev in nadaljnji gospodarski razvoj občine Idrija. V razreševanje nastalega gospodarskega položaja in zagotavljanje nepovrat­ nih sredstev ter kreditov za pokrivanje izgube v rudniku se je aktivno vključila tudi širša družbenopolitična skupnost. V republiški skupščini je bil sprejet zakon o zagotavljanju socialne varnosti rudarjev in o nadaljnjem gospodarskem razvoju občine Idrija. Na podlagi tega zakona pa je bil sprejet dogovor o združevanju sredstev za kreditiranje novih investicijskih programov. Kljub širšemu angažiranju raznih družbenih dejavnikov pa položaj rudnika še ni rešen. Zlasti je negotova perspektiva nadaljnjega razvoja in statusa rudnika. Ob tem pa se tudi postavlja vprašanje, kaj bo s 300 članskim kolektivom, ki danes še dela. Delavci rudnika opravljajo delo, ki je nujno potrebno za ohranitev narodnega bogastva in za omogočanje izkoriščanja živosrebrne rude v pogojih, ko bo cena živega srebra na svetovnem trgu zopet ustrezna. Vendar kljub temu, da opravljajo družbeno koristno delo, to njihovo delo ne daje ustreznih ekonom-

330

skih rezultatov. Zato smatramo, da bi bilo potrebno financiranje dejavnosti v takih primerih, kot je naš, ki pa gotovo ni edini, urediti z ustrezno zakonsko regulativo. Pri ocenjevanju aktivnosti posameznih nosilcev nalog v okviru delovne orga­ nizacije in občine ugotavljamo, da so družbenopolitične organizacije, zlasti zveza komunistov in sindikat, tako v rudniku kot v okviru občine aktivno delovale pri razreševanju problemov rudnika. Isto velja za samoupravne organe v rudniku in za skupščino občine. Z aktivnim družbenopolitičnim delom smo uspeli obdržati, kljub vsem teža­ vam in negotovosti, v katerih so se delavci rudnika znašli, ustrezno politično ozračje, ki je omogočalo razreševanje problemov brez posebnih družbenih pre­ tresov. Posebej je potrebno poudariti, da je bila prav v primeru reševanja težav v rudniku dokazana velika solidarnost v vseh delovnih organizacijah naše ožje in širše družbenopolitične skupnosti. Prav to pa tudi pogojuje zaupanje delavcev v naš družbeni sistem, ki prav v takih primerih omogoča zaščito njihovih interesov in njihovo socialno varnost. Na koncu želim poudariti, da komunisti v naši občini v celoti podpiramo resolucijo VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije.

Marjan Fiket Odstranjevati ovire in tako zagotavljati še hitrejši razvoj Sestavljena organizacija združenega dela KEMA Maribor naj bi postala nosi­ lec razvoja na področju kemije, metalurgije in industrije abrazivnih materialov v severovzhodni Sloveniji. Zato je razumljivo, da za njeno ustanovitev nismo bili zainteresirani le delavci tovarne dušika Ruše, Zlatoroga, Swatyja in Alme (OPUM) iz Maribora, Pinusa iz Rač, Exoterma iz Kranja in tovarne 8. Mart iz Ade v Srbiji. Snovanje tega sozda je z velikim zanimanjem spremljala tudi širša družbena skupnost. Pomemben prispevek glede vsebine in usmeritve integracije omenjenih delovnih organizacij je dal prav CK ZK Slovenije na svoji 36. seji, ko je med drugim ugotovil, da je povezovanje in združevanje ozdov osnova in pogoj za pospešen ekonomski razvoj ter družbeni napredek, zlasti pa za spreminjanje družbenoekonomskega položaja delovnih ljudi. Kot temeljni cilj združevanja opredeljuje samoupravni sporazum o združitvi v sozd združeno opravljanje vseh tistih funkcij, ki bodo združene zagotavljale večje učinke v proizvodnji, njenem plasiranju, v izvajanju skupnega programa razšir­ jene reprodukcije ter v nenehni rasti družbenega in osebnega standarda delav­ cev. V sedanji strukturi združenih delovnih organizacij se ustvarja le okrog tri odstotke skupnega prihodka. Zato so združene delovne organizacije videle smi­ sel povezav predvsem v združevanju sredstev za nove skupne razvojne pro­ grame. Konec leta 1975, še zlasti pa v letu 1976, so si veliko prizadevale, da bi poenotili sistem zajemanja določenih ekonomskih podatkov, da bi uvedli skupni sistem planiranja in da bi končno prišli tudi do skupnega razvojnega programa. Ta naj bi bil osnova za združevanje investicijskih sredstev. Instrument tega združevanja pa naj bi bila interna banka sozda KEMA. Komunisti se v tem trenutku sprašujemo, kakšni so rezultati teh naporov? Združene delovne organizacije so v postavljenih rokih izdelale svoje pa tudi skupen razvojni program sozda KEMA. Ta je bil vključen v ustrezne občinske in v razvojni plan SR Slovenije za obdobje 1976-1980 s tremi zelo konkretnimi razvojnimi projekti. V fazi planiranja je bila dosežena visoka stopnja usklajenosti programa: - dosegli smo uskladitev zidave zmogljivosti na področju agrokemije z grad­ njo obrata umetnih gnojil v Rušah, pri čemer je tovarna dušika Ruše odstopila od gradnje lastnih naprav za formulacijo zaščitnih sredstev na podlagi dogovora, da te naprave za oba tozda dogradijo v Račah; - poudarek je dobila proizvodnja in predelava na področju ferolegur tovarne dušika Ruše - Exoterm;

331

- poudarek je bil na primarni proizvodnji in predelavi na področju nekovin tovarna dušika Ruše - Swaty - 8. Mart. Večje težave so nastopile pri realizaciji programa. Del programa je sicer že uresničen (obrat kompleksnih gnojil v Rušah, obrat za formulacijo zaščitnih sredstev v Račah), deloma pa se še izvaja (nova kisikarna in obrat predlegur v Rušah, modernizacija v Swatyju in Exotermu). Več investicij je v pripravi. Kljub temu pa lahko govorimo o pomembnem zaostanku pri uresničevanju načrtova­ nega razvoja. Značilna je ugotovitev, da skoraj praviloma v že realiziranih projek­ tih ni bilo združevanja sredstev med članicami. Le v dveh, treh primerih je prišlo do združevanja, in še to zgolj v obliki kreditnih razmerij. Živahnejše procese beležimo na področju združevanja obratnih sredstev, deloma tudi deviznih sred­ stev in pri avaliranju menic. Toda vse to je daleč od tega, kar želimo komunisti in delavci v sozdu. Nekoliko vzpodbudnejši so podatki pri skupnem usklajevanju zunanjetrgo­ vinske dejavnosti. Lani so združene delovne organizacije izvajale približno 65 odstotkov zunanjetrgovinske dejavnosti prek skupnih služb sozda. S tem smo dobili zadovoljiv pregled nad zunanjetrgovinskim poslovanjem in si ustvarili tudi možnost voditi skupno izvozno-uvozno politiko. Dosegli smo nekatere kon­ kretne uspehe pri ustvarjanju dohodkovnih povezav, na primer na področju ferolegur med tozdom metalurgija v Rušah in Exotermom v Kranju. Precej je bilo storjenega tudi na področju uravnavanja deviznih bilanc posameznih delov­ nih organizacij, kot na primer med tovarno dušika Ruše in Swatyjem ter tovarno dušika Ruše in Zlatorogom. Razumljivo je, da ob šibkih dohodkovnih povezavah doslej še ni zaživela interna banka, čeprav smo formalno tik pred njeno ustanovitvijo. Nekatere članice z več tozdi so problem v tem prehodnem obdobju rešile z ustanovitvijo svoje posebne finančne službe. Pričakovali bi, da bomo v sozdu KEMA uspešno rešili vsaj dohodkovno povezavo pri proizvodih, ki so vertikalno povezani; to je v primeru elektrokorunda, ki ga proizvajamo v Rušah in iz katerega delavci v Swatyju in 8. Martu proizvajajo končne izdelke (razne vrste brusov). Kljub precejšnjim naporom nismo uspeli. Analiza je pokazala, da je akcija zvodenela predvsem zaradi tega, ker proizvajalec surovine in končnega izdelka nista v istem sistemu formiranja cen. Razen tega je del proizvajalcev brusov zunaj sozda, različni proizvajalci pa imajo tudi zelo različno stopnjo storilnosti. Ob takšnih pogojih bi bila možna rešitev v škodo osnovnega proizvajalca, to je surovine, ki pa je pri dosedanjih odnosih že tako na meji rentabilnosti. Čemu pripisujemo komunisti v sozdu KEMA takšne razkorak med načrti in dejanskim položajem? Predvsem lahko trdimo, da je bil razvojni program za obdobje 1976-1980 preobsežen in nerealen glede na dejanske finančne in kadrovske zmogljivosti. Zato je očitno, da bomo del tega programa lahko uresničili šele v obdobju od leta 1980-1985. Združene delovne organizacije so objektivno, vsaka zase, v dokaj specifič­ nem, vendar praviloma v težkem gospodarskem položaju. Povsod so velike potrebe po vlaganjih v obstoječe obrate, da bi zagotovili normalno tekočo proiz­ vodnjo. Se vedno so izredno velike potrebe po vlaganjih v družbeni standard, zlasti na področju reševanja stanovanjskih vprašanj delavcev. Pri tem seveda ostaja premalo sredstev za vlaganje v nove programe. Pa še tu je dilema, ali vlagati v razširitev sedanjih zmogljivosti oziroma v realizacijo lastnih programov ali pa združevati sredstva za nove, skupne programe. Precejšnjo oviro predstavlja tudi sedanji prehodni sistem ekonomskih od­ nosov s tujino, ki kljub sprejetim predpisom in kljub ustanovitvi SIS še vedno dodeljuje devizna sredstva po načelu »pridobljenih pravic«. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko trdimo, da postajajo razmere na tem področju nevzdržne, da postavljajo posamezne temeljne organizacije v nepravičen in neenakopraven položaj in da premalo spodbujajo proizvodnjo, ki bi jo lahko izvažali. Zato je tudi na tem področju nujno treba pospešiti samoupravno preobrazbo. V odnosih med skupnimi službami v sozdu in delovnimi organizacijami na eni strani ter med delavci v temeljnih organizacijah na drugi še vedno ni vzpostav-

332

ljen sistem svobodne menjave dela. Zato delo teh služb, še zlasti pa njihovo financiranje, temelji na starem, v bistvu preživelem proračunskem sistemu z vsemi njegovimi negativnimi posledicami. Položaj delavcev v različnih članicah in v skupnih službah je kljub sprejetim novim samoupravnim splošnim aktom še vedno daleč od načela »za približno enako delo - približno enako plačilo«. Ne samo da so precejšnje razlike med članicami iste gospodarske veje, ampak še večje razlike med članicami, ki so v različnih panogah. V tem primeru bi nujno morali sprejemati dogovore o enotnih merilih za delitev znotraj sozda. Taki dogovori bi okrepili občutek enakosti in socialne varnosti ter bi prispevali k združevanju sredstev in k realizaciji skupno dogovorjenih programov. Delavci bi v teh programih videli svojo perspektivo in ne bi vedno izhajali zgolj iz rezultatov svojih tozdov. Končno naj med razlogi za prepočasen razvoj dohodkovnih povezav v sozd KEMA omenim tudi kadrovsko problematiko. Ob že znanem splošnem pomanj­ kanju strokovnega kadra določenih profilov je danes še posebej težko pridobiti sposobne strokovnjake predvsem na odgovorna vodstvena in vodilna mesta, še zlasti kadar gre za dela in naloge zunaj večjih središč. Ne nazadnje pa je potrebno poudariti, da poleg vseh objektivnih problemov zavirajo hitrejši razvoj dohodkovnih povezav tudi nekateri subjektivni problemi. Tako na primer: nerazumevanje sedanjih družbenih procesov, nesposobnost ali nepripravljenost na sodelovanje, težnje k centralizaciji sredstev ali poslovnih funkcij v skupnih službah in kot protiutež tem procesom poskusi zapiranja v okviru tozda ali delovne organizacije, pojavi tehnokratizma in tehnomenežerstva ipd. Komunisti v sozdu KEMA smo ves čas, od prvih pobud do danes, aktivno sodelovali pri oblikovanju novih odnosov znotraj sozda. V tem smislu smo se tudi ustrezno organizacijsko prilagodili. Torej je v prihodnjem obdobju naša temeljna naloga kar se da podrobno razčleniti tako objektivne kot subjektivne ovire, jih odstraniti in s tem zagotoviti še hitrejši razvoj. Zvone Filipovič

Preveč načelnih in nedodelanih samoupravnih aktov Februarja letos smo komunisti v občini Kranj pripravili oceno uresničevanja zakona o združenem delu. Iz nje je razvidno, da smo marsikje dobro opravili svojo nalogo, posebno v začetku, ko je bilo treba načelno razlagati pomen zakona o združenem delu, pri konkretnem delu v pripravi samoupravnih sporazumov in aktov pa so skoraj vso pobudo prevzele strokovne službe. Tako tudi za sindikate, ki so bili nosilec politične aktivnosti, nismo ugotovili, ali so to nalogo zadovoljivo opravili. Posebno pozornost smo posvetili povezanosti sredstev za osebne dohodke z doseženim dohodkom temeljne organizacije. Naše ugotovitve niso razveseljive, saj noben samoupravni splošni akt o delitvi sredstev za osebne dohodke ni presegel podjetniške miselnosti o skupni lasti dohodka ozda. Pri tem so bili premalo upoštevani rezultati, ki so jih dosegli delavci v drugih tozdih v okviru delovne organizacije oziroma v tozdih, ki so dohodkovno povezani, ali pa oprav­ ljajo enako ali sorodne dejavnosti. Osnove in merila za urejanje delavčevega delovnega prispevka so v delih, ki določajo sestavljenost delavčevega dela, razvrščeni v skupine po zahtevnosti del in nalog. Skupine so neposreden »dedič« razvrščanja delovnih mest, dokler še nimamo katalogov del in nalog oziroma izdelanih relativnih razmerij med njimi. Pri ugotavljanju delavčeve učinkovitosti je značilno, da celo v proizvodnih organizacijah združenega dela prevladujejo subjektivne oblike ocenjevanja. To je sicer bolj izhod v sili, ker še nimamo količinskih kriterijev merjenja učinkovito­ sti. Vendar bo potrebno izpopolniti tudi ocenjevanje, saj je v sedanjih aktih med drugim: - preveč meril, s čimer nastane pri ocenjevanju zmeda; - merila vsebujejo tudi dejavnike discipline ipd.;

333

- za ocenjevalce so predvideni največkrat vodje, kar najmanj ustreza zakonu; - povsod manjka postopek ocenjevanja; - zanemarjene so skupinske norme. Med sprejetimi samoupravnimi splošnimi akti so tudi primeri, ko so merila preveč načelna. Na primer: delovni prispevek bodo ugotavljali z oceno odlično, dobro, slabo, ne da bi tudi znali ocene ugotoviti; ali naj inventivno dejavnost spodbujajo s sredstvi iz sklada skupne porabe; ali ocenjevati enkrat na leto itd. Največji del samoupravnih splošnih aktov je usmerjen praviloma na skupno porabo in prejemke, ki štejejo med poslovne stroške. Odnosi med ozdi proizvodnje in ozdi prometa blaga in storitev pri ustvarjanju skupnega prihodka so skoraj izključno nastali na pobudo prometnih ozdov. V samoupravnih sporazumih so sicer zajeti zvečinoma vsi potrebni elementi, ki jih predpisuje zakon o združenem delu, malo pa je oblikovanih normativov za te elemente. Namesto normativov so načelne določbe in opisi, na primer za podlago lahko služi poprečna višina stroškov proizvodnje v daljšem razdobju, ali po­ prečni stroški enakih proizvajalcev. Brez normativov in kalkulacij pa je vprašljiv namen sporazumov, ki je v večji produktivnosti, manjših stroških, kvalitetnejših skupnih izdelkih oziroma storitvah. Zato tudi ne pričakujemo, da bodo z obstoje­ čimi sporazumi dosedanji odnosi med proizvodnjo in trgovino kaj prida spreme­ njeni. Pri oceni samoupravnih splošnih aktov o svobodni menjavi dela med delavci v tozdih in delavci delovnih skupnosti skupnih služb smo ugotovili, da se dohodek delovne skupnosti preveč oblikuje avtomatično na povprečjih poslov­ nega uspeha tozdov ali celo na podlagi seštevka dohodka tozdov in odstotne udeležbe oziroma ključev. Za zdaj so premalo uresničena načela, da bi delovne skupnosti opredelili po funkcionalnih enotah. Pomanjkljivost aktov je, da ne vsebujejo meril za vredno­ tenje dela oziroma ugotavljanje prispevka delavcev delovne skupnosti. Dohodkovni odnosi med tozdi so glede na sedaj veljavne samoupravne splošne akte najmanj obdelani, čeprav so urejeni odnosi pri pridobivanju do­ hodka v tozdih podlaga za izpeljavo dohodkovnih odnosov v družbeni reproduk­ ciji. Tako stanje je tudi posledica mnogokrat nepremišljene samoupravne organi­ ziranosti in težav v premagovanju miselnosti, da je delovna organizacija lastnik dohodka in posledica klasičnega podjetja. Zato je dohodek tozdov še premalo rezultat dela delavcev v njih, preveč pa knjigovodska izpeljanka iz dohodka delovne organizacije. V povzetku poudarjam, da izvirajo pomanjkljivosti v uresničevanju dohod­ kovnih odnosov v nekvalitetno pripravljenih planskih dokumentih tozdov. Že v planih bi morali določiti na primer razmerja v razporejanju dohodka in jih potem dosledno uresničevati. Poudariti je treba tudi očitno pomanjkanje ekonomskih instrumentov - meril, standardov, normativov in podobnih osnov za merjenje prispevkov delavcev in tozdov pri ustvarjanju dohodka. Zato so dosedanje rešitve v glavnem približne in ne spreminjajo odnosov v združenem delu. To delo pri določanju standardov in normativov je zahtevno in obsežno, zato bi bilo pomembneje, da se ozdi v panogah povežejo s strokovnimi sindikati in zbornico. Obenem pa je posebej v občini potrebna povezanost za iskanje kvalitetnih rešitev. Ob koncu bi poudaril, da smo formalno sicer skoraj v celoti uresničili zahteve zakona o združenem delu, toda vsebina še v mnogočem ostaja nedorečena. Vzrok za takšno stanje lahko pripišemo hitremu prehodu na nov način urejanja druž­ bene reprodukcije, v katerem interesi združenega delavca še niso prišli dovolj do izraza, kakor tudi velikemu obsegu in zahtevnosti vprašanj in nalog, ki bi morale biti rešene. Potrebna so nova znanja in spoznanja, zato uspehov ni moč pričako­ vati takoj. V prihodnje bo potrebno zagotoviti tudi bistveno večje sodelovanje delavcev v materialni proizvodnji v oblikovanju novih odnosov in ugotavljanju drugih interesov, ki vplivajo na zastoje. Jasno je, da uspehov pri družbeni preobrazbi, ki ima razredni značaj, brez teh delavcev ne bo.

334

Franjo Gnilšek Še naprej kar največ pozornosti nerazvitim in manj razvitim območjem Slovenije Ko analiziramo uspešno pot našega razvoja, ki smo jo prehodili skozi boj za socialno in nacionalno osvoboditev, vse do današnjega trenutka razvoja sociali­ stičnih samoupravnih družbenih odnosov, smo srečni in ponosni, ker smo dose­ gli napredek, s kakršnim se lahko pohvali le redka družba. Z gotovostjo lahko trdimo, da noben sistem družbenih odnosov ni ustvaril takega položaja delov­ nega človeka, da ta kot svobodna osebnost načrtuje in uresničuje družbenoeko­ nomski in družbenopolitični razvoj, odloča o rezultatih novo ustvarjene vredno­ sti ter o celotni družbeni reprodukciji. Morda že v našem spominu nekoliko bledijo velike socialne razlike in krivice, ki so spremljale rodove našega in naših narodov, in se nam v podzavesti izgublja resnična predstava težke preteklosti ter nas doseženo ugodje vara z občutki, kot da so sadovi, ki jih uživamo danes, bili dani že od davnaj. Veliko truda je bilo potrebno za to, veliko poguma, volje, znanja, odločnosti in borbenosti, s kakršno nas je povedla na zmagoviti pohod ZK z našim velikim voditeljem in mislecem tovarišem Titom na čelu. Kakorkoli bi kritično ocenjevali naše dosežke in ugotavljali razlike v razvitosti območij znotraj naše republike, moremo realno in objektivno ugotoviti, da je bil naš napredek v celoti izredno velik. Zato naj nas ne moti, če se vendarle nekoliko pomudimo pri problemih, ki se še porajajo v Sloveniji - pri problemih manj razvitih območij. Izhodišče takega razmišljanja nam mora biti ugotovitev, da smo šele v prete­ klem srednjeročnem obdobju 1971-1975 temeljiteje diferencirali razvitost znotraj nacionalnega prostora in definirali manjrazvitost na podlagi postavljenih meril. Z dolgoročno zastavljeno politiko družbenega razvoja, ki je vsebovala ukrepe za pospeševanje razvoja manj razvitih občin v republiki, so bili v znatni meri izboljšani pogoji za hitrejše izenačevanje možnosti za postopno odpravljanje razlik v razvitosti posameznih območij. Rezultati so bili občutni zlasti proti koncu obdobja 1971-1975, kar je vidno skozi stopnje rasti družbenega proizvoda, povečanje zaposlenosti, povečanje deleža investicij v družbenem proizvodu in v spreminjanju strukture gospodarstva manj razvitih območij. Kljub temu pa so razlike v doseženih absolutnih vrednostnih kazalcih ob koncu srednjeročnega obdobja še vedno velike, gledano tako skozi ustvarjeni družbeni proizvod kot tudi skozi odstotek zaposlenih od skupnega števila prebivalcev. Za ptujsko občino velja, da je bil doseženi družbenoekonomski razvoj v času veljavnosti zakona o manj razvitih območjih ob koncu leta 1975 tolikšen, da je bila po novih merilih zakona o pospeševanju skladnejšega regionalnega razvoja opredeljena le še kot občina z manj razvitimi območji. Potrebno je poudariti, da je bil tak rezultat dosežen ne le zaradi ugodnosti, ki so bile nudene manj razvitim z določili zakona, temveč v veliki meri z angažira­ njem lastnih sredstev in sil znotraj občine same. Delovni ljudje in občani smo z združevanjem sredstev iz dohodka združenega dela v občini, iz osebnega do­ hodka in s samoprispevki, ki tečejo v vseh krajevnih skupnostih že drugo petletno obdobje, uresničevali čvrsto zastavljene programe izgradnje gospodar­ ske infrastrukture in objektov družbenega standarda. Delovni ljudje in občani si prizadevamo doseči cilj, postavljen v sprejetih srednjeročnih planskih dokumen­ tih občine, tj. prebiti okvir manj razvitosti čimprej. Ugotavljamo, da je naš tre­ nutni položaj, ko imamo še manj razvita območja Slovenskih goric in Haloz, kjer živi okrog 30.000 prebivalcev (torej znatno več kot je vseh prebivalcev v posamez­ nih občinah, ki so v celoti manj razvite), izredno težak. Zlasti na tem občutljivem prehodu, ko je občina kot celota po kriterijih o manjrazvitosti prešla to mejo. Obstaja nevarnost, da bomo nazadovali, ker gospodarska moč naše materialne proizvodnje v občini ne bo prenesla skokovite obremenitve, kakršno prevzema naše gospodarstvo v tako spremenjenih razmerah, ki zahtevajo še veliko večji lastni delež v uresničevanju načrtovanega družbenega razvoja kot doslej. Ko je v začetku leta 1976 začel veljati zakon o pospeševanju skladnejšega

335

regionalnega razvoja v SRS in sta po kriterijih občini Ptuj in Gornja Radgona izpadli iz manj razvitih občin ter bili razvrščeni med občine z manj razvitimi območji, se je začel temu ustrezno v praksi hitro spreminjati in prilagajati odnos na področju skupne in splošne porabe. Občutimo, da so bile te spremembe preskokovite in preostre. V občini Ptuj je bilo po podatkih za december 1977 zaposlenih 16.043 delav­ cev, torej 23,7 odstotka od skupnega števila prebivalcev, medtem ko je delež kmečkega prebivalstva 41,1 odstotka in delež aktivnega prebivalstva 56,6 od­ stotka od skupnega števila prebivalcev. V naši občini smo se težko strinjali z ugotovitvijo v poročilu, da je aktivno prebivalstvo Slovenije zaposleno, saj to za vse manj razvite občine in za večino manj razvitih območij ne drži. Kaže pa, da nismo dovolj uspeli pri uresničevanju sprejete politike policentričnega razvoja republike in tako nismo približali delovnih mest delovni sili. Delovne organizacije iz gospodarsko razvitih središč in območij so pogosto trmasto vztrajale pri realizaciji investicij na lokacijah v gospodarsko razvitih okoljih, ne da bi odgovorno upoštevale dogovorjeno in sprejeto politiko policen­ tričnega oziroma skladnejšega regionalnega razvoja. Posledice se odražajo v tem, da nastajajo problemi zaradi novih potreb po gradnji objektov družbenega stan­ darda zaradi sicer nepotrebnih preseljevanj delavcev, kar posredno draži na­ ložbe, ki bi bile lahko znatno nižje in bi bil gospodarski učinek investicij večji. Da je krog posledic sklenjen, se srečujemo pri dogovarjanju na področju svobodne menjave dela tudi z naslednjim problemom. Posamezne družbenopolitične skup­ nosti z razvito materialno proizvodnjo in dobro urejenimi pogoji za delo na področju družbenih dejavnosti zavračajo ustrezno združevanje sredstev za izena­ čevanje pogojev dela v manj razvitih območjih z utemeljitvami, da koncentracija ljudi zaradi množičnega preseljevanja delavcev, ki se zaposlujejo pri njih, zahteva angažiranje sredstev za nove investicije v razvitih okoljih. Trdim, da je taka soodvisnost vtkana v letošnje zakasnitve sprejemanja samoupravnih sporazu­ mov oziroma aneksov k samoupravnim sporazumom na področju skupne po­ rabe. Menim, da se moramo komunisti dosledno in odgovorno zavzeti za odstranje­ vanje napak pri samem izvoru in tako preprečiti, da se zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih in sprejetih obvez sproži plaz problemov in družbeno škodljivih posledic. Želel bi spomniti, da so v posameznih obdobjih nekatera območja, sledeč skupnemu družbenemu interesu za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj, prevzemala različno težo bremen glede na naravne in že ustvarjene danosti v naši republiki. Tako so danes manj razvita območja v naši republiki, ki so pretežno kmetijska, vlagala velike napore, da so v največji možni meri s proizvodnjo prehrane omogočala obnovo domovine, izgradnjo industrije itd., skratka poma­ gala razvijati materialno osnovo v mnogih, danes razvitih središčih naše repu­ blike. Zato menim, da beseda solidarnost, ko gre za izenačevanje pogojev za življenje in delo ljudi v vsem prostoru naše republike, izkrivlja pravo vsebino smiselne kontinuitete v našem razvoju. Razlike v razvitosti naših območij bomo učinkovito odpravljali le, če bomo komunisti in družba kot celota zagotovili dosledno izvajanje sprejete politike družbeno gospodarskega razvoja, in sicer na podlagi usklajenih programov vsi odgovorni nosilci v vseh ozdih, krajevnih skupnostih, SIS in na vseh ravneh družbenopolitičnih skupnosti. Tomaž Gorenšek Neusklajena stališča v družbenopolitični skupnosti so ovira

Cinkarna Celje se uvršča v pretežno bazično in metalurško industrijo in obstaja že več kot sto let. Posamezni obrati so tehnološko zastareli, zato njihova proizvodnja ne omogoča ustrezne konkurenčnosti na domačem in tujem tržišču. V letih 1969-1971 smo se odločili za temeljito sanacijo stanja in izdelali ter začeli uresničevati programe temeljite preusmeritve proizvodnje. Opustili smo

336

proizvodnjo cinka in s tem zaustavili topilnico cinka s posameznimi spremljajo­ čimi stranskimi obrati. Sedanja usmeritev temelji na predelavi barvastih kovin in proizvodnji izdelkov organske in anorganske kemije ter grafičnih materialov. Takšno usmeritev naše proizvodnje smo načrtovali in potrdili so jo vsi druž­ beni dejavniki tako občine kot republike v srednjeročnem planu razvoja do leta 1980. Hkrati s preusmerjanjem tehnologije iz metalurške v bazno - kemično industrijo smo si prizadevali za razvoj samoupravnih osnosov. Razvijali smo sistem organiziranja v zaključene samoupravne družbenoekonomske enote z izvolitvijo vseh samoupravnih organov. Ta usmeritev je kmalu pokazala dobre ekonomske učinke, obenem pa je pripomogla k večji osveščenosti. Pravilnost take usmeritve je potrdil tudi kongres samoupravljalcev v Sarajevu. V skladu z razvojem samoupravnih družbenih odnosov v širši družbi so se razvijali samou­ pravni odnosi tudi v našem ozdu, saj smo bili med prvimi gospodarskimi organi­ zacijami, ki so ustanovile samostojne tozde z vsemi samoupravnimi organi. V naši proizvodni usmeritvi smo se opredelili za razširitev grafične proizvod­ nje in gradnjo tovarne titanovega dioksida, ki je plod medsebojnega vlaganja med Nemško demokratično republiko in Cinkarno Celje. V preusmerjeni proiz­ vodnji so dela potekala nemoteno, težave pa so bile pri proizvodnji titanovega dioksida. Srečevali smo se s problemom zagotovitve ustreznih kadrov, proble­ mom padanja cen na svetovnem tržišču ter različnimi zunanjimi in notranjimi problemi. V zadnjem času se razmere izboljšujejo. To bo omogočilo hitrejši razvoj drugih tozdov Cinkarne, saj jim ne bo potrebno odvajati praktično vsega ostanka dohodka za pokrivanje izgube omenjenega tozda. Tak ekonomski položaj je povzročal tudi kasnitev pri spreminjanju družbenoekonomskih odnosov in bolj­ šem uveljavljanju delegatskega sistema. Zaradi angažiranosti vsega strokovnega in družbenopolitičnega kadra za reševanje gospodarskih težav smo se premalo angažirali in vsebinsko poglobljeno delovali pri oblikovanju trdnejših in trajnej­ ših odnosov v razvoju samoupravne organiziranosti. Komunisti v Cinkarni Celje smo spremljali problematiko na celotnem po­ dročju poslovanja. Vendar smo bili v veliki meri usmerjeni v reševanje že omenjenih težav, zato nam je večkrat zmanjkalo časa in moči za večjo dejavnost na področju razvoja samoupravnih odnosov in uveljavljanja vloge delavca. Ob vseh finančno ekonomskih in drugih problemih smo se srečevali tudi z ekološko problematiko. Prav člani ZK smo zagotovili izdelavo ekoloških sanacijskih pro­ gramov za vse dele ozda, ob tem pa so naša stališča usmerjena v nadzor in preverjanje, kako se programi uresničujejo. Zdaj je naša aktivnost usmerjena v uresničevanje veljavnega srednjeročnega plana razvoja. Sodimo, da sta razvoj in preusmeritev Cinkarne v veliki meri odvisna od realizacije celotnega plana razvoja, ki smo ga sprejeli leta 1975. Ob tem ugotavljamo, da že močno kasnimo z nekaterimi načrtovanimi investicijami, vendar ne toliko zaradi ekonomskih ali kadrovskih problemov, temveč zaradi neusklajenih stališč v družbenopolitični skupnosti. Prav gotovo pa je enotnost članov ZK v Cinkarni kakor tudi enotnost ostalih članov kolektiva na takšni stopnji, da bomo uresničili načrtovano, ob tem pa stalno analizirali obstoječe slabosti in jih odpravljali na vseh področjih našega dela. Prav letos smo se odločili za izdelavo konkretnih akcijskih programov v vseh okoljih, tako s strani vodstev TOZD kot vseh družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov. O sprejemu teh programov so široko razpravljali delavci po samoupravnih delovnih skupinah ter s svojimi predlogi in sugestijami še bolj konkretizirali predložene programe. Tako izkazan interes delavcev in podpora politiki zveze komunistov v OZD pa sta prav gotovo jamstvo, da bomo v prihodnje lahko ustvarjali še boljše materialne in druge pogoje.

22 VIII. kongres

337

Jože Gornjec Skladnejši regionalni razvoj v interesu vse Slovenije

Na temelju politike, začrtane v resoluciji VII. kongresa, so bili s pomočjo zakona in družbenega dogovora o pospeševanju skladnejšega regionalnega ra­ zvoja ob dokajšnji aktivnosti in organiziranosti lastnih sil ter ob sodelovanju združenega dela s širšega območja Slovenije doseženi v Pomurju pomembni premiki, ki se kažejo zlasti v hitrejši rasti družbenega proizvoda, intenzivnejšem zaposlovanju in povečani investicijski dejavnosti, vendar ti premiki niso bili takšni, da bi pomembneje zmanjševali razlike v razvitosti in po ocenah komuni­ stov v Pomurju, ki so se izoblikovale v predkongresnih razpravah, z njimi ne moremo biti zadovoljni v celoti. Ta gibanja in dosežki so sicer manj ugodni za začetno medkongresno obdobje, nekoliko vzpodbudnejši pa so v letu 1977. Takšno globalno oceno potrjujejo zlasti naslednji kazalci: - Družbeni proizvod na prebivalca v Pomurju je v obdobju 1975-1977 nara­ ščal sicer nekoliko hitreje od povprečja SR Slovenije, vendar le od 50,8 na 51,6 indeksne točke v primerjavi z republiškim povprečjem. To zdaleč ne zagotavlja dohitevanje razvitejših, toliko bolj, ker je reproduktivna sposobnost pomurskega gospodarstva izredno nizka zaradi relativno nižje akumulativnosti, ki je v veliki meri posledica neustrezne strukture našega gospodarstva, predvsem kmetijstva, živilske predelave in tekstilne industrije. - Zaposlenost v Pomurju je tudi nekoliko hitreje naraščala kot v republiki in znaša 5,1%, v Sloveniji 3,7%, vendar še ne dovolj hitro, da bi omogočila približa­ nje razvitejšim. Podatki kažejo, da zaposlenost ne narašča po predvidevanjih srednjeročnega plana. V letih 1975-1977 se je delež zaposlenega prebivalstva le neznatno povečal od 21,3 na 22,8, kar še vedno predstavlja le 58 odstotkov republiškega povprečja. Problem premajhne zaposlenosti še posebej, če upošte­ vamo čez 8000 Pomurcev, ki začasno delajo v tujini in latentno brezposelno kmečko prebivalstvo predstavlja najaktualnejši problem ekonomskega in social­ nega razvoja Pomurja. Ocene o zaposlenosti terjajo dosledno izvajanje družbe­ nega dogovora o pospeševanju skladnega regionalnega razvoja v tistem delu, ki govori o lokacijskih dejavnikih ob istočasni zahtevi, da morajo nove investicije zagotavljati večjo donosnost kot je v povprečju v Sloveniji. - Investicijska dejavnost v Pomurju je bila v obdobju med kongresoma dokaj intenzivna, vendar je pri tem v glavnem prevladoval kreditni odnos, premalo pa je bilo navzoče skupno vlaganje oziroma združevanje sredstev in dela med organizacijami združenega dela iz razvitejših območij. Slednje bi bilo še posebej pomembno ob dejstvu, da pomursko kmetijstvo in delovno intenzivna industrija zaradi nizke akumulativnosti ne ustvarjata .dovolj sredstev za razširjeno repro­ dukcijo. To je tudi razlog, da kljub ambicioznim planom za prihodnje obdobje ne bomo sposobni zagotoviti bistvenih premikov za zagotovitev skladnejšega regio­ nalnega razvoja. Ob prizadevanjih, da bi pritegnili naložbe združenega dela iz razvitejših območij Slovenije, se srečujemo tudi z negativnimi težnjami investitorjev, ki čestokrat niso sprejemljive in kažejo, da investitorji niso zadovoljni z ugo­ dnostmi, ki jim jih je širša družbena skupnost že zagotovila. Družbenopolitične skupnosti nimajo ne sredstev, ne možnosti za pokrivanje stroškov, zato veliko­ krat uresničevanje določenih programov pride pod vprašaj. - Zlasti zaskrbljujoče je vprašanje razvoja infrastrukture, ki je predpogoj za hitrejši gospodarski razvoj Pomurja. - Premalo uresničujemo družbeni dogovor in srednjeročni plan na področju vodnega gospodarstva, ki je v Pomurju izredno problematično in zahtevno. Zato je potrebna kompleksnejša obravnava tega področja od regulacije vodotokov, preskrbe s pitno in tehnološko vodo do energetske izrabe reke Mure. - Ugotavljamo tudi močno zaostajanje za srednjeročnim planom v PTT pro­ metu, ki prepočasi vključuje naše območje v enoten slovenski in jugoslovanski sistem. Samoupravna interesna skupnost PTT prometa Slovenije s sovlaganji ne zagotavlja pospešene izgradnje lokalnih in regionalnih zmogljivosti, ampak mora

338

le-te graditi območna skupnost sama. Zaradi tega je prisiljena poviševati pri­ spevke in tarife za storitve. - Prevzete obveznosti po družbenem dogovoru na področju elektrogospodar­ stva se prav tako uresničujejo z veliko zamudo. To vpliva na zagotovitev potreb­ nih količin električne energije za potrebe Pomurja. - Na področju razvoja družbenih dejavnosti se s solidarnostnimi sredstvi, višjimi prispevnimi stopnjami in referendumskimi sredstvi v pomurskih obči­ nah uspeva ohranjati stanje le v toliki meri, da zaostajanje ne bi bilo večje. Posebej nas zaskrbljuje praksa v zadnjih letih, ko se v okviru dogovarjanja o skupni porabi enotni program vse bolj zmanjšuje, a za dopolnilni program v pomurskih občinah ni denarnih možnosti. Glede na takšna gibanja smatramo, da kljub natančnim zadolžitvam v zakonu, ki v prvi vrsti zadolžuje prizadete občine, ozde, banke, SIS in še nekatere druge, ne daje dovolj poudarka programiranju in povezovanju akcij. Zaradi tega so bili v dosedanjih prizadevanjih nekateri dejav­ niki preveč prepuščeni samim sebi; razvoj je načrtoval vsak po svoje, to pa v mnogih primerih ni bilo dovolj smotrno in učinkovito. V Pomurju smo že dokazali, da se zavedamo lastne odgovornosti za svoj razvoj in z lastnim odrekanjem - se pravi s sredstvi referenduma, ki se zbirajo v vseh krajevnih skupnostih v višini tudi do 27 odst, od katastrskega dohodka kmetov in do 6 odst, od osebnega dohodka delavcev, prispevamo k hitrejšemu razvoju regije. V bodoče bi se morali odločno zavzemati za zagotovitev sredstev v okviru realno zastavljenih programov na manj razvitih območjih. Sicer je vlaganje velikih naporov v občinah za snovanje programov in iskanje investitorjev brez pomena, saj v občini ostanemo nemočni in brez uspeha. Za primer naj navedem INA-Nafto iz Lendave, ki kljub dobro zastavljenemu razvojnemu programu prihaja v težave zaradi pomanjkanja potrebnih sredstev. Skladnejši regionalni razvoj mora biti v interesu celotne Slovenije, se pravi, da mora priti v zavest slehernega delavca in s tem postati eden od temeljnih družbenoekonomskih ciljev, katerega uresničevanje prispeva k skladnejšemu in stabilnejšemu razvoju nasploh in s tem h krepitvi enotnosti delavskega razreda ter k uveljavljanju socialističnega samoupravnega sistema. Komunisti Pomurja se zavzemamo za takšno vsebino resolucije VIII. kon­ gresa ZKS, ki bo obvezovala vse odgovorne in zainteresirane dejavnike v Slove­ niji, da so dolžni prispevati vsak svoj delež k čim hitrejši rešitvi problematike manj razvitih območij v naši republiki in s tem zagotoviti vsaj približno enake življenjske pogoje vsem prebivalcem naše republike.

Anica Gregorc Več zdravnikov splošne prakse na manj razvito podeželje

Poročilo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije optimistično oce­ njuje tudi razvoj na področju zdravstvenega varstva, ko ugotavlja, da se zdrav­ stveno varstvo intenzivno približuje ravni, ki je značilna za razvite države in da je vse to rezultat razmeroma velikih vlaganj in družbene skrbi na področju zdrav­ stva, uporabe sodobnih medicinskih metod, zdravstvene osveščenosti prebival­ stva, pa tudi rasti življenjskega standarda in vsebine bogatejšega življenja sploh. Žal je takemu razvoju zdravstva v Sloveniji le delno sledilo zdravstvo v manj razvitih občinah, zlasti pa v manj razvitih obmejnih občinah Pomurja, ki se ob težkih finančnih problemih še vedno srečuje tudi z velikimi kadrovskimi in prostorskimi težavami ter s pomanjkljivo in deloma zastarelo medicinsko opremo, s katero le težko sledi razvoju sodobne medicine. S sredstvi, zbranimi v pomurski regiji, pokrivamo le 67 odstotkov minimal­ nega programa zdravstvenega varstva, medtem ga nekatere regije pokrivajo že s 111,83 odstotka. Kljub temu, da so občinske zdravstvene skupnosti imele pri­ spevke za zdravstveno varstvo in zavarovanje na republiških povprečjih, smo imeli v Pomurju v letu 1976 približno 23 milijonov din nekritih odhodkov, kar se 22*

339

je zelo negativno odražalo na poslovanje zdravstvenih organizacij združenega dela. Čeprav imamo presežek pri zdravstvenem varstvu delavcev, je prišlo do primanjkljaja, ker ne krijejo svojih potreb po zdravstvenem varstvu kmečko prebivalstvo in upokojenci. Pri prvih so izdatki presegli dohodke za 13,3 mili­ jona, pri drugih pa za 15,2 milijona din. Struktura prebivalstva v Pomurju je bistveno različna od slovenskega povprečja in je razumljivo, da delavski zavaro­ vanci (imamo jih 63,8%) z mnogo nižjim bruto osebnim dohodkom kot ga ima slovensko povprečje, niso sposobni kriti negativne poslovne razlike pri zdrav­ stvenem varstvu kmetov, ki jih je 36,2% in pri zdravstvenem varstvu upokojen­ cev, katerih relativna gostota glede na aktivne zavarovance je tudi višja od slovenskega povprečja. Naj omenim še, da ima občina Murska Sobota 54 odst, kmetov in Lendava kar 56 odstotkov, medtem ko ima prva regija za nami celjska, le 22 oddstotkov kmetov, republiško povprečje pa je 8 odstotkov. Lani se je primanjkljaj zdravstvenih skupnosti v Pomurju zmanjšal na 3,830.000 din, in to zaradi povečane solidarnosti, zaradi povečane prispevne stopnje in ne nazadnje zaradi odpisa terjatev Pomurskega zdravstvenega centra v višini 10,397.000 din. Žal v prihodnje temeljne organizacije PZC ne bodo zmogle odpisati tolikšnih sredstev, kajti to ogroža njihovo finančno poslovanje, saj poslujejo vse na meji rentabilnosti in nekatere niti niso zmogle oblikovati vseh predpisanih skladov. Kako capljamo za slovenskim povprečjem, naj povedo podatki, da znašajo v Sloveniji sredstva za neposredno zdravstveno varstvo na enega občana 2129 din, v Pomurju pa le 1674 din ali 78,6 odstotka. Izdatki za neposredno zdravstveno varstvo za delavskega zavarovanca v Sloveniji znašajo 2016 din, pri nas 1812 din, za kmečkega zavarovanca v Sloveniji 1757 din, pri nas 1373 din, razmerje izdatkov za kmečko zavarovano osebo v primerjavi z delavsko zavarovano osebo v Sloveniji 87, pri nas 76. Ko smo združevali kmečko in delavsko zavarovanje, smo v referendumu glasovali tudi za solidarnost, ki se bo dajala predvsem tja, kjer je veliko kmetov. Sedaj pa jamčimo v republiki z medsebojno solidarnostjo izvedbo enotnega programa zdravstvenega varstva, ki temelji predvsem na preventivi, za katero pa mi nimamo potrebnih zdravstvenih kadrov. Bolnišnica je zasedena le s 75 od­ stotki zdravstvenih delavcev in osnovna zdravstvena služba le s 70 odstotki zdravstvenih delavcev. Organizacija dvo ali celo triizmenskega dela je nemogoča, mnogo dela mo­ ramo opraviti z istimi delavci v delu mimo rednega delovnega časa, kar podražuje zdravstveno varstvo. Veliko težav imamo z nameščanjem kadra z visoko izobrazbo; primanjkuje zdravnikov za osnovno zdravstveno varstvo, zlasti zdravnikov splošne prakse za delo na terenu. V Sloveniji pride en zdravnik splošne prakse na 2739 prebivalcev, v Pomurju pa oskrbuje en zdravnik splošne medicine 4133 prebivalcev. Najhuje je na območjih zunaj občinskih središč, kjer so često delovna mesta zdravnikov nezasedena in občanom ne moremo nuditi niti tistega zdravstvenega varstva, ki jim ga zagotavlja zakon. Pomanjkanje zdravnikov v splošni medicini in njihova preobremenjenost pa sta tudi vzrok pritisku v specialističnih ambulantah. Naši večkratni razpisi ostajajo običajno neuspešni, čeprav objavljamo razpise v dnev­ nem časopisju v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Vojvodini. Žal pa je veliko zdravni­ kov, ki se niso pripravljeni zaposliti na terenu. Šolanje zdravnika je drago. Naša socialistična, humana družba veliko vlaga v šolanje vsakega zdravnika tudi, če ne dobiva štipendije in ni njen cilj, da ta po šolanju poseda po središčih, izgublja svoje medicinsko znanje in izgublja sploh stik z medicino. Zato naj bi se omogočil študij tistim, ki so pripravljeni delati na terenu in pri vpisu na medicinsko fakulteto naj bi se dal večji poudarek vpisova­ nju po regionalnem načelu. Medicinska fakulteta pa naj bi svoj učni program preoblikovala tako, da bo izobraževala predvsem zdravnika splošne prakse, ki bo sposoben za odgovorno, samostojno delo na terenu, ne pa da usmerja študenta predvsem v specializiranje. Naše osnovno zdravstvo dela z manjšimi izjemami v neprimernih in tesnih prostorih, bolnišnično zdravstvo ima le 4,07 nestandardnih postelj na 1000 prebi­ valcev. Leta 1971 je skupščina SRS v stališčih in sklepih o izgradnji in sanaciji

340

bolnišnic v Sloveniji v obdobju 1971-1975 sprejela sklep, da je treba pri izgradnji bolnišničnih zmogljivosti dati prednost med drugimi (Ljubljana, Maribor, Koper-Izola, N. Gorica) tudi splošni bolnišnici v Murski Soboti. V citiranih stališčih in sklepih iz leta 1971 je zapisano, da bi morali do leta 1976 zagotoviti vsaj 7,57 standardnih postelj na 1000 prebivalcev. V republiki smo to s 7,5 standardnimi posteljami dosegli, pri nas imamo 4,07 nestandardnih postelj na 1000 prebivalcev. Kljub tem stališčem in takemu posteljnemu skladu pa je v sporazumu o temeljih planov zdravstvenih skupnosti v sami Sloveniji za obdobje 1976-1980 izostala obveznost do izgradnje soboške bolnišnice. Rešitev iščemo z lastnimi silami. Za izgradnjo zdravstvenih objektov za osnovno zdravstveno varstvo in za bolnišnico smo uvedli 5-letni samoprispevek. Poleg tega združujemo v vseh štirih pomurskih zdravstvenih skupnostih izredne prispevne stopnje za zdravstveno varstvo v višini 0,33 od bruto osebnih dohod­ kov. Poleg tega so organizacije združenega dela po pogodbah prispevale dolo­ čene zneske. Tako smo v letih 1976 in 1977 zbrali v regiji 29,138.000 din. V naslednjih treh letih bomo zbrali še 79,484.000 din. S temi sredstvi bomo v glavnem uspeli realizirati sprejeti referendumski program za sanacijo objektov osnovnega zdravstvenega varstva in delno bolnišničnih. Zmanjkalo pa bo pri­ bližno 123 milijonov din za izgradnjo prepotrebnega kirurgičnega oddelka s spremljajočimi objekti in za opremo. Iz lastne amortizacije ne moremo obnavljati niti dotrajanih osnovnih sredstev, še manj pa slediti razvoju na področju medicinske opreme, saj smo v letu 1977 ustvarili v celotnem pomurskem zdravstvu (t. j. bolnišnica, osnovna zdravstvena služba in lekarne) le 6,605.000 din amortizacije. Tako bi šele v 20 letih, po sedanjih cenah seveda, lahko opremili kirurgični oddelek. Za opremo rabimo 6 milijard dinarjev. Da bi naša pomurska regija tudi v zdravstvenem varstvu čimbolj zmanjšala razliko v razvitosti, da bi lahko bolj sledili razvoju zdravstva v Sloveniji, nam kljub naporom lastne sile ne bodo zadostovale. Zato bo nujno, da nam pri reševanju vseh naštetih težav tudi v bodoče pomaga republiška solidarnost. Dragica Grlj

Več posluha za turistično gospodarstvo Ob pregledovanju kongresnih dokumentov smo delavci turističnega gostin­ skega podjetja Kompas, predvsem pa člani zveze komunistov in drugih družbe­ nopolitičnih organizacij, lahko ugotovili, da tako pomembna veja našega gospo­ darstva kot je turizem in gostinstvo, v kongresnem gradivu, še zlasti v predlogu resolucije, ni omenjena. Vloga turističnega gospodarstva pa je pri nas sicer družbeno priznana in je dobila med ostalimi gospodarskimi vejami položaj prednostne panoge. To dejstvo je moje sodelavce, zlasti komuniste, pripeljalo do sklepa, da opozorimo vsaj na dva žgoča problema, ki tareta našo dejavnost. Opozoriti želimo na položaj enega dela delavcev predvsem v gostinstvu, saj so njihovi osebni dohodki v pregledu panog na 48. mestu. Prepričani smo, da je to eden od glavnih vzrokov velike fluktuacije delovne sile, kar pogojuje tudi slabšo kakovost storitev, premajhno zanimanje za poklice te dejavnosti, polprazne gostinske šole ipd. Na tako nizke osebne dohodke vsekakor vpliva težak položaj naših hotelov, ki so jim naložena huda bremena od težav pri najemanju kreditev z visokimi obrestmi do visokih anuitet. Trudimo se, da bi s podaljšanjem sezone vsaj delno pripomogli k razbremenitvi gostinskih in hotelskih delavcev, pričaku­ jemo pa tudi podporo širše družbene skupnosti. O tem, da bi imele naše šole različne začetke in konce počitnic, se na primer neuspešno dogovarjamo že vrsto let. Drugi problem, na katerega vas moramo opozoriti, je velika razdrobljenost slovenskega turističnega gospodarstva. Na tako majhnem območju kot je naše deluje danes na primer kar 26 turističnih agencij. To ni najbolj smotrno. Tudi glede združevanja v večje sestavljene organizacije združenega dela smo v primer­ javi z drugimi republikami v resnem zaostanku.

341

Menimo, da je treba takšni praksi narediti konec. To bomo dosegli s še močnejšim povezovanjem in ustvarjanjem boljših pogojev poslovanja in delova­ nja turističnega gospodarstva. Torej zavzemamo se, da bi v kongresnih gradivih, predvsem v sklepu, posve­ tili turizmu in turističnemu gospodarstvu ustrezno mesto. To bi vsem nam, ki delamo v tej panogi, mnogo pomenilo.

Rudi Gruden Kočevskemu podeželju je potrebna širša družbena in gospodarska pomoč

Občina Kočevje, ki je po površini druga največja občina v Sloveniji, je zelo neenakomerno razvita. Skoraj vsa industrijska dejavnost je skoncentrirana v Kočevju in bližnji okolici. Druga značilnost je, da imamo okoli kočevske kotline razmeroma zelo široko nenaseljeno območje, saj tam po vojni ni bilo obnovljenih 44 vasi. Gosteje naseljena pa so ostala obmejna območja občine. Posamezne vasi in zaselki se nagibajo k petim tako imenovanim podeželskim središčem: Dragi, Osilnici, Vasi Fari, Predgrađu in Strugah, ki so tudi sedeži krajevnih skupnosti in so od Kočevja oddaljena od 25 do 60 kilometrov. Ta območja so izredno pasivna in nudijo zelo slabe ekonomske pogoje za življenje, zato število prebivalstva skokovito upada. Grozi pa še večja izpraznjenost podeželja, če ne bomo hitro in učinkovito ukrepali za ureditev razmer. Občina Kočevje ima deset krajevnih skupnosti. Pet je manj razvitih in jim je potrebna pomoč, če želimo v njih zadržati ljudi. Na tem pasivnem podeželju občine je leta 1910 živelo 12.285 prebivalcev ali 30 prebivalcev na km2. Leta 1975 pa le še 4059 prebivalcev ali 9,9 na km2. Starostna struktura prebivalstva na tem območju je zelo neugodna glede na možnosti zaposlovanja. Izseljevanje mladih bi zaustavili le, če bi izboljšali življenjske razmere. Podeželska središča: Draga, Osilnica, Predgrad, Vas Fara in Struge so za razmere pred prvo in drugo svetovno vojno skupaj z okoliškimi vasmi imela dokaj razgibano življenje, čeprav so bili ti kraji revni. Imeli so svojo občino, primerno število obrtnikov kmetijske zadruge, zasedene šole ter obdelane kme­ tije. Zaradi slabih ekonomskih pogojev se je zmanjšalo število prebivalcev, gospodarska aktivnost pa je padla tako, da ne moremo govoriti niti o zasebni obrti. Ukinili so kmetijske zadruge, zaradi upada števila šoloobveznih otrok so zapirali nepopolne osnovne šole (edina popolna osemletka je še v Vasi Fari), propadajo tudi razdrobljene kmetije in domačije. Ostareli ljudje v teh krajih, pretežno udeleženci in aktivisti NOB, ostajajo še na svojih domovih ob skromnih pokojninah. Mladi, za delo sposobni ljudje pa odhajajo s podeželja, ker zase ne vidijo možnosti in ker ni upanja, da se bodo razmere kmalu izboljšale. Prebivalci teh krajev pa upravičeno pričakujejo glede na njihovo privrženost in udeležbo v NOV in na njihove žrtve v revoluciji, da bo kaj storjenega za izboljšanje življenj­ skih razmer. Že iz dosedaj povedanega je razvidno, da na navedenih zaostalih območjih živi večina prebivalstva od kmetijske dejavnosti, priznavalnin in pokojnin. Še leta 1953 je bilo v občini Kočevje 40 odstotkov kmečkega prebivalstva. Ta slika pa se je močno spremenila in je sedaj delež kmečkega prebivalstva le še 11,8 odstotka. Na tako naglo upadanje števila kmečkega prebivalstva so vplivali že omenjene neugodne življenjske razmere, pri tem pa je treba poudariti še dejstvo, da je v občini Kočevje močno zastopan družbeni sektor kmetijstva, ki gospodari s 6996 hektari obdelovalnih površin, to je s 56 odstotki vseh obdelovalnih površin v občini. Tudi družbeni sektor kmetijstva ni v boljšem položaju, kajti tudi tu se pojavljajo izgube, sanacija izgub pa pomeni umikanje živinorejskih obratov iz okolice v Kočevsko kotlino. Posledica tega so naselja brez življa ter zaraščanje obdelovalnih površin. Problem je izredno pereč, saj je v zasebnem in družbenem sektorju kmetijstva angažirano 24 odstotkov delovnega prebivalstva, ki pa pri­ speva le približno 10 odstotkov družbenega proizvoda občine. Umik kmetijske proizvodnje družbenega sektorja iz okolice pomeni hkrati zmanjšanje pogojev za obstoj zasebnega kmetijstva, saj bo divjad pritiskala na obdelovalne površine še

342

močneje in sploh za obdelovanje ne bo niti najmanjših ekonomskih možnosti. Beg ljudi z določenih območij je najbolj objektiven kazalec dejanske nerazvitosti. K takim gibanjem pa največ prispevajo še slabe cestne in druge komunikacijske povezave, nemožnost zaposlitve, nizek družbeni standard, majhne možnosti za kulturno, telesnokulturno in drugo dejavnost, težka socialna problematika, maj­ hna socialna varnost, minimalne možnosti za šolanje otrok, težki pogoji za delo na kmetijah, slabo organizirano zdravstveno varstvo, slaba preskrba itd. Da bi zadržali ljudi na teh območjih, predvsem mladino, je potrebno v teh podeželskih središčih ustanoviti manjše proizvodne obrate za zaposlitev od 50 do 150 delavcev. V teh obratih bi za delo sposobni prebivalci sami ustvarjali nov družbeni proizvod in si s tem ustvarili pogoje za normalno življenje. Za celotno družbeno skupnost pa je predvsem pomembno, da ti kraji ostanejo obljudeni, kar je pomembno tudi za SLO. Občinska skupščina Kočevje je posvetila v srednje­ ročnem družbenem načrtu občine v letih 1976-1980 razvoju podeželja posebno skrb. V zvezi s tem je bil že sprejet samoupravni sporazum z organizacijami združenega dela o združevanju sredstev za izgradnjo male industrije na podeže­ lju. Iz prispevkov in posojil občinskemu skladu skupnih rezerv in iz sredstev bivšega družbenega investicijskega sklada bodo dajali v te namene dolgoročna posojila z nižjo obrestno mero. Tega denarja sicer ni veliko, letno le okoli 2.000.000, ki pa bi ob sodelovanju zainteresiranih gospodarskih organizacij in ob kreditih Ljubljanske banke za nerazvita območja le pomenil osnovo za postopno saniranje podeželja. V posameznih krajevnih skupnostih je bilo na tem območju nekaj že storje­ nega. Tako je v Podpreski tozd Lesne industrije Kočevje. Tudi v Osilnici se že kažejo prvi rezultati teh naporov. Tekstilana iz Kočevja je že postavila manjši obrat, ki zaposluje predvsem žensko delovno silo, prav tako pa gradi svoj obrat LIV iz Postojne. V nerazviti krajevni skupnosti Vas-Fara pripravlja postavitev svojega obrata domače podjetje Itas. Za Predgrad in Struge pa doslej še ni bilo ničesar storjenega. Same postavitve industrijskih obratov na podeželju pa žal še ne rešujejo problema v celoti. Čeprav je republiški izvršni svet s svojim odlokom uvrstil pet krajevnih skupnosti v občini med nerazvita območja, se stvari ne odvijajo tako hitro, kot bi želeli prizadeti prebivalci. Postavitev proizvodnih obratov na pode­ želju namreč še ne zagotavlja osnovnih pogojev tako za obstoj takšnih obratov kot tudi ne normalnih razmer za življenje v teh krajih. To omogoča šele izgradnja infrastrukturnih objektov, kot so: cesta, voda, elektrika, pošta, šola itd. Eden izredno pomembnih dejavnikov za ohranitev podeželja je gotovo hi­ trejša modernizacija regionalnih cest. Do večine podeželskih središč peljejo namreč izredno slabe makadamske ceste. V občini je v celoti modernizirana le magistralna cesta Ljubljana-Kočevje-Brod na Kolpi. Od skupne dolžine regionalnih cest, ki znaša 84 kilometrov, pa je bilo do konca leta 1977 moderniziranih le približno 17 km. Po srednjeročnem planu do leta 1980 naj bi bilo sicer v občini moderniziranih 53,5 odstotka ali 45,38 km vseh regionalnih cest. Ker pa v tem planu ni zagotovljen denar, načrta ne bomo mogli izpolniti. To nam bo uspelo le z zagotovljenimi dodatnimi sredstvi. Pri modernizaciji cest skozi naseljene kraje je do zdaj sodelovala tudi občina s samoprispevkom. Vendar je to majhen del izboljšav. Tudi v objekte za oskrbo z vodo vlagamo veliko denarja. Gospodarstvo v občini se z velikim naporom delovnih ljudi sicer krepi, vendar ne more iti vzporedno z razvojem Slovenije. V letu 1976 je občina sicer prvič presegla povprečen narodni dohodek na prebivalca v republiki, potem pa je le-ta zopet začel naglo upadati pod republiško poprečje. Čeprav glede na doseganje narodnega dohodka na prebivalca občina Kočevje v celoti ni uvrščena med nerazvite občine, temveč samo že omenjenih pet krajevnih skupnosti, lahko vseeno ugotovimo, da gospodarstvo občine ne bo moglo v kratkem času samo razviti zaostalega podeželja. Tudi proračun občine ne more prispevati k izboljšanju gospodarskega in socialnega stanja na podeželju zaradi nenehnih težav v proračunu glede dovo-

343

ljene višine skupne porabe, ki ne upošteva dodatnih težav, ki jih občina ima na teh območjih. Zaradi vsega navedenega prebivalci teh krajev upravičeno pričakujejo pod­ poro vse slovenske družbe. Le s skupno pomočjo bomo omogočili prebivalcem normalno življenje, družbi pa ohranitev minulega dela, ki je bilo vloženo v ta območja v preteklosti, in kar je zlasti pomembno, da bodo ti kraji ostali obljudeni. Naloga komunistov v tistih tozdih, ki imajo pripravljene primerne programe in sredstva ter imajo že zaposleno vso delovno silo, je te programe usmeriti v omenjene zaostale kraje. Komunisti občine Kočevje pa morajo storiti vse, da bodo ti programi čimprej izpeljani.

Zvone Hudej

Uspehi na dlani Ko smo v delovni organizaciji AERO med sestavljanjem in sprejemanjem srednjeročnega programa razvoja delovne organizacije iskali najbolj perspek­ tivne rešitve razvoja, smo prišli do naslednjega bistvenega spoznanja. Za trdno pot razvoja je nujno potrebna širša in čvrstejša povezava s proizvajalci osnovnih surovin, ki jih potrebujemo za našo proizvodnjo. Pričeli smo iskati perspektivne partnerje, ki bi v naših razvojnih ciljih našli tudi svoje, in bi tako postali skupni in zanimivi za oba. Največji interes za skupno razvojno pot je pokazala tovarna celuloze v Medvodah in rezultat skupnih interesov je bila združitev. Skupni cilj je bil zgraditi tovarno papirja v Medvodah in zidanje tovarne AC papirja v Celju ter drugih proizvodnih zmogljivosti za predelavo raznih vrst papirja v končne iz­ delke. Danes lahko ugotovimo, da je prva velika skupna investicija, to je tovarna papirja, že uresničena, da je druga naložba, to je tovarna AC papirja, v sklepni fazi, in da so že v polnem teku priprave na naslednjo večjo skupno investicijo tiskarno, ki naj bi Analizirala večino v AERU proizvedenih specialnih vrst papirja. Tako je AERO skozi proces dosedanjih integracijskih prizadevanj prerasel v zaokroženo reprodukcijsko celoto, ki zajema ves proces od proizvodnje celuloze, proizvodnje papirja, oplemenitenja raznih vrst osnovnih papirjev v kemične izdelke do proizvodnje grafičnih izdelkov. Tako oblikovana reprodukcijska ce­ lota pa se zunaj delovne organizacije razširja še z vključitvijo našega tozda tovarne celuloze in papirja Medvode - v sozd Gorenjsko lesno gospodarstvo Bled in je tako razširjena vse do osnovne surovine, to je lesa. Skozi konkretne oblike povezovanja, ki smo jih v minulem obdobju realizirali, se je zelo jasno potrdila trditev, da so lahko trdna in varna, predvsem pa perspektivna osnova katerikoli obliki povezovanja samo konkretni razvojni programi, v katerih bo lahko našel svoje cilje sleherni del združenega dela, ki je udeležen v takem povezovanju. Naš srednjeročni program razvoja zagotavlja namreč vsakemu tozdu jasno razvojno pot. Tako je tudi vsak tozd posebej kot tudi vsi skupaj življenjsko zainteresiran za čimbolj dosledno in čim hitrejšo uresničitev programa razvoja. Za njegovo realizacijo so delavci posameznih tozdov pripravljeni zagotoviti potrebne pogoje. Za vse investicije skupnega pomena združujejo potrebna sredstva vsi tozdi. Pri uresničitvi tega dogovora smo v začetku imeli določene težave, saj so nekateri delavci na združevanje sredstev za realizacijo skupnih ciljev gledali s preveč lokalističnih pozicij. Poudarjali so samo kratkoročne učinke, ki za nekatera okolja niso bili najugodnejši, pri tem pa sploh niso želeli priznavati dolgoročnej­ ših učinkov, zaradi katerih je do združevanja sploh prišlo. Z učinkovito akcijo družbenopolitičnih organizacij in predvsem komunistov smo uspeli skupne cilje prikazati na pravilen in za veliko večino delavcev sprejemljiv način. Praktična posledica tega je, da je danes združevanje sredstev vseh tozdov za realizacijo skupnih investicij nezamenljiva praksa. Danes, ko je nekako polovica nalog iz srednjeročnega programa razvoja delovne organizacije že realizirana, lahko ugo­ tovimo, da je vedno manj delavcev, ki na združevanje sredstev še vedno gledajo z

344

določenim nezaupanjem in vedno več tistih, ki zaradi pozitivnih učinkov skup­ nih naložb v njihovih neposrednih delovnih in življenjskih okoljih sprejemajo realizacijo skupnih ciljev oziroma načrtov s pomočjo skupnih naporov kot edino sprejemljivo možnost. Zaradi medsebojne soodvisnosti posameznih tozdov in predvsem zaradi vza­ jemnega prepletanja interesov je seveda logično, da se večina delavcev, še posebej pa komunisti, zavzamemo za dohodkovno povezanost med posameznimi tozdi. Danes sicer še ne moremo govoriti o povsem urejenih medsebojnih dohod­ kovnih odnosih, vendar pa smo določene rezultate dosegli tudi že v preteklem obdobju v skladu z načeli dohodkovnih odnosov. To velja konkretno za nekatere važnejše polizdelke in predvsem za posamezne večje izvozne posle, pri katerih je bilo hkrati udeleženih več tozdov. Z urejanjem medsebojnih razmerij pri pridobi­ vanju in razporejanju skupnega prihodka med tozdi ustvarjamo pogoje za ukini­ tev dosedanjih kupoprodajnih razmerij. Klasična kupoprodajna razmerja so namreč pogostokrat postavljala v neenakopraven položaj posamezni tozd, kar je bila običajno posledica trenutnih pogojev gospodarjenja prizadetega tozda. Nova medsebojna razmerja na načelu dohodkovnih odnosov pa z ureditvijo različnih odnosov in pogojev zagotavljajo enakopraven položaj vsakemu tozdu, ki je udeležen pri pridobivanju in razporejanju skupnega prihodka. Pri uresničevanju novih medsebojnih razmerij imamo opravka tudi z nekate­ rimi objektivnimi težavami, ki izhajajo iz dejstva, da je AERO, takšen kot je danes, nastal v procesu povezovanja iz večjih delovnih organizacij, ki so se prej razvijale vsaka zase na specifičen način. Posledica tega je, da metodologija načrtovanja ni bila povsod enotna. Kalkulacijske sheme prav tako niso poeno­ tene. Tudi proizvodni program naše delovne organizacije je zelo obsežen in je zato tudi število izdelkov, ki jih je možno vključiti v dohodkovne odnose, izredno veliko. Zato smo se odločili v začetku vključiti v dohodkovne odnose samo manjše število najpomembnejših proizvodov, ki pa po drugi strani predstavljajo po svoji vrednosti večino medsebojnega poslovanja. Drugi vidik uveljavljanja dohodkovnih odnosov - to je urejanje medsebojnih razmerij pri pridobivanju in razporejanju skupnega dohodka, ki nastopi v pri­ meru, ko en tozd uporablja pri svojem poslovanju sredstva drugega, je v naši delovni organizaciji še posebej pomembna. Ambiciozen program razširitve proiz­ vodnih zmogljivosti, ki je zastavljen s srednjeročnim razvojnim programom, terja veliko denarja. Glede na velikost in akumulativno sposobnost posameznega tozda ni praktično noben sposoben realizirati svojega programa izključno z lastnimi sredstvi, temveč je nujno združevanje sredstev vseh tozdov. Rezultati, ki smo jih dosegli z združevanjem sredstev, so mnogo širši kot samo zbiranje finančnih sredstev. Izkušnje iz preteklosti so nam pokazale, da zapiranje v ozke meje tozdov zelo slabi prodornost in učinkovitost delovne organizacije kot celote. Zato je eden izmed temeljnih ciljev z dohodkovno povezavo doseči interes slehernega tozda, da se zanima za druge v okviru delovne organizacije. Posebej je to pomembno v tistih primerih, ko skupnega interesa ni mogoče vzpodbuditi s skupnim prihod­ kom, je pa proizvodni program takšen, da se medsebojno dopolnjuje. Z združeva­ njem sredstev in s tem doseženim prepletanjem kapitala se stopnja akumulativnosti med posameznimi tozdi izravnava. Rezultat tega je večja izenačenost pogo­ jev gospodarjenja, s tem pa tudi večja socialna varnost slehernega zaposlenega. S krepitvijo samoupravnega združevanja dela in sredstev na temelju skup­ nega prihodka oziroma pridobivanja skupnega dohodka bomo še v večji meri dosegli še več osnovnih prednosti. Posamezni tozdi so enakopravni pri pridobivanju dohodka na podlagi tega, koliko so k njemu prispevali. Skupno prevzemajo poslovni rizik glede prodaje proizvedenih količin in doseganja tržnih cen. Skupno oblikujejo poslovno in razvojno politiko, skupno načrtujejo in financirajo proizvodnjo. Predvsem pa tozdi skupno skrbijo za učinkovito upravljanje z združenimi sredstvi in za povečanje delovne storilnosti ter tako zagotavljajo skladen in dinamičen gospo­ darski razvoj.

345

Niko Jesenovec

Izkušnje, koristne za vsakogar

Na VII. kongresu ZKS in X. kongresu ZKJ smo se komunisti dogovorili o vlogi tozdov v okviru združenega dela in o vlogi delavca v njih ter seveda v združenem delu kot celoti. Te naše osnovne usmeritve je povzela in prevzela celotna naša družba in tako so takrat zasnovane smernice dobile tudi zakonske osnove v novi ustavi SFRJ, ustavah republik ter pokrajin, nekoliko kasneje pa še v zakonu o združenem delu. Da bi tem našim dogovorom ustrezno prilagodili organizacijo zdravstvenih delovnih organizacij, smo tudi v zdravstvu oblikovali tozde, vendar ponekod z bolj, drugod z nekoliko manj srečno roko. Tozde smo ustanovili zato, da bi s tem delavcem, izvajalcem zdravstvenega varstva, omogočili menjavo dela z delavci, uporabniki le-tega. To pomeni, da sta za tovrstno menjavo dela potrebna dva, izvajalec in uporabnik. Zato smo zadnja leta iskali najprimernejše oblike, da se tudi delavci, uporabniki zdravstvenega varstva, tako organizirajo, da to menjavo lahko izvajajo in nanjo tudi vplivajo. Ko danes povzemamo prizadevanja zadnjih let pri uresničevanju kongresnih sklepov, novih ustav ter zakona o združenem delu, lahko trdimo, da so se zdravstveni delavci kot izvajalci zdravstvenega varstva pa tudi delavci porabniki kolikor toliko že organizirali za menjavo dela, da pa dohodkovni odnosi med njimi še ne delujejo in da bo potrebno še veliko dela. Ko bomo oblikovali dohodkovne odnose in jih nato še dograjevali, se bomo verjetno še vračali k organizaciji. Prepričan sem, da bodo šele pravi in v praksi preizkušeni dohodkovni odnosi v zdravstvu pokazali resnično najboljšo in naj­ bolj smotrno organiziranost, ne pa želje posameznih zdravstvenih delavcev ozi­ roma njihovih skupin. Da bi se dva partnerja lahko pogovarjala o menjavi dela, morata biti dovolj politično osveščena ter dovolj strokovno in ekonomsko pripravljena. Ene in druge smo na to pripravljali, nisem pa prepričan, ali smo že dosegli primerno stopnjo za morebitne sporazume. Odraz tega pa je podaljševanje začasnih oblik financiranja ter zakonsko določenega datuma, za kar sta krivi obe strani. Kljub intenzivnemu delu pri organiziranju SIS ti še niso zmožni izvajati svobodneje menjave dela neposredno s tozdi izvajalci in so se bili do pred kratkim pripravljeni pogovarjati samo na ravni ozdov. Zato s te strani seveda ni bilo spodbujanja tozdov, da se hitreje pripravijo na to menjavo dela. Z druge strani pa so v takšnem vzdušju tozdi večji del leta 1977 dobesedno prespali, k čemur je prispevala tudi zakasnitev zakonov. Zato so se resneje lotili priprav za svobodno menjavo dela šele proti koncu leta 1977, v časovni stiski pa so izvedli samo to, kar je bilo potrebno za zadovoljitev zakonsko določenih rokov. V zdravstvu desetletja nazaj in tudi v tem času kronično primanjkuje ekono­ mistov in pravnikov, ki bi obvladovali oboje, zdravstvo in ekonomiko oziroma zdravstvo in pravo. Zato se nujno morajo s pravnimi in ekonomskimi vprašanji ukvarjati tudi zdravstveni delavci, pa sta odraz tega stanja tudi tovrstno zamuja­ nje ter neprimerna, nesmotrna in neekonomična organiziranost zdravstvenega varstva. Ne bi bil objektiven, če bi trdil, da na tem področju ni bilo ničesar narejenega. Toda bilo je premalo. Poglejmo, česa je bilo narejenega premalo in česa še sploh nismo naredili. Za pravo menjavo dela moramo biti usposobljeni: - izdelati in ovrednotiti take programe, da jih bodo izvajalci lahko kvalitetno izvedli, uporabniki pa razumeli, in ko bodo sprejeti, tudi v celoti finančno pokrili; - za izdelavo programov morajo imeti tozdi vse potrebne strokovne kazalce, kot so število in vrste bolnikov, potrebne zmogljivosti, kadri, količine materialov, cene na tržišču in smeri njihovih gibanj ter podobno; - da bi lahko sestavili program, ga ovrednotili in izračunali število potrebnih kadrov, delovne zmogljivosti in podobno, moramo imeti izdelane delovne nor­ mative;

- eden temeljnih elementov za sestavo in kasneje stabilnost pri izvajanju programa pa tudi za večjo kvaliteto, učinkovitost in smotrnost je piramidalno stopničasta delitev dela. Brez tovrstne delitve dela ni pravega programa, ni stabilnosti pri njegovem izvajanju posebno še, ko izdelujejo program za širše območje, na primer za pokrivanje zdravstvenega varstva več občin, več regij ali na določenem delu zdravstvenega varstva za celotno republiko ali zunaj nje. Naštel sem nekaj osnovnih elementov, za katere že dalj časa vemo, da jih je potrebno uresničiti. Vendar se teh problemov lotevamo prepočasi, pogosto kam­ panjsko in ker prihajamo v časovne stiske, ostajamo na pol poti. Tako smo proti koncu leta 1977 začeli dopolnjevati deset let star tako imeno­ vani F sistem za vrednotenje nekaterih del in opravil v zdravstvu. Toda ker je bilo delo opravljeno na hitro, smo ga že v letu 1978 dopolnjevali in je sedaj nekakšna osnova za menjavo dela. Vendar je to le izdelek velike časovne stiske s precej napakami. Seveda ga bo potrebno popraviti. Bojim se, da spet čakamo konec leta, ko bomo znova zašli v časovno stisko. Čimbolj si moramo prizadevati za izdelavo kar se da realne ocene zdravstve­ nih storitev za Slovenijo. Toda tudi najboljši tovrstni dokument bo lahko pred­ stavljal le neko povprečno ocenitev, na podlagi katere lahko tozdi primerjajo svojo učinkovitost in prek katere ocenjujejo obseg opravljenega dela. Napačno pa bi bilo, če bi tozdi takšen F sistem uporabili za potrebe nagrajevanja svojih delavcev po delu. Republiški F sistem predstavlja povprečno relativno oceno neke storitve na podlagi zelo različnih delovnih pogojev. Dosedanji zajema še amortizacijo, velik del stroškov in podobno. Iz tega izhaja, da bo nekdo lahko nagrajevan ali pa kaznovan, če bi tak sistem uporabili tudi za nagrajevanje po delu. Če nam torej na ravni republike dogovorjeni sistem ne rpore biti podlaga za natančno načrtovanje obsega dela posameznega tozda in tudi ne kot osnova za nagrajevanje po delu, je razumljivo, da mora vsak tozd zase napraviti seznam del in opravil in jih tudi časovno ovrednotiti. Šele zbir vseh teh kvantitativno ovrednotenih opravil, seveda oblikovanih v pravi obliki, je lahko program, uporaben na eni strani za menjavo dela, na drugi strani pa kot podlaga za nagrajevanje delavcev kot posameznikov ali skupine. Takšni delovni normativi zajemajo vsa opravila v tozdu. Na podlagi teh dobimo za tozd potrebne kadrovske normative, ki so temelj za nagrajevanje po delu, in sicer tak, iz katerega šele bomo oblikovali program za menjavo dela. Tudi te naloge smo se lotili, vendar spet samo toliko, kolikor je od nas zahteval zakon. Napravili smo katalog del in opravil, nismo pa jih ovrednotili. Torej smo samo ugotovili, kaj delamo, koliko naredimo v časovni enoti, pa ne. To je brez dvoma premalo, saj brez slednjega ni nagrajevanja po delu. Če tega ne bomo naredili, bomo naše delavce nagrajevali po delovnem mestu, po izobrazbi, po urah, po letih službe, po lepem vedenju in podobno, samo ne po opravljenem delu in delovnem učinku. Pa tudi dohodke bomo načrtovali po občutku, prav tako delovne programe, finančni načrti bodo približni in podobno. Lani smo skušali v nekem zdravstvenem tozdu organizirati delo po lastni logiki. Med nami pa ni bilo nobenega delavca, ki bi se kdaj ukvarjal z ekonomijo. Delo smo pričeli od spodaj navzgor po naslednjih etapah: - v začetku leta 1977 smo napravili seznam vseh opravil, ki jih je potrebno opravljati v tem tozdu; - posamezna opravila smo časovno ovrednotili; - normativne točke smo dali v praktični preizkus; - dvomesečni poskus je pokazal, da smo na nekatera opravila pozabili ali pa jih nismo povsem natančno ovrednotili. Česa smo se iz tega naučili? Vsak mesec vemo, koliko živega dela je bilo v obliki normativnih točk opravljenega. Posamezni delavci in skupine delavcev vedo, koliko so prispevali k temu obsegu dela. Vsak mesec sproti na podlagi objektivnih meril vemo, kje je delavcev preveč ali pa premalo, kar izredno olajšuje delo organizatorjem dela in samoupravnim organom pri njihovih odloči­ tvah. Pri vsaki morebitni reorganizaciji, spremembah tehnoloških procesov in podobnem takoj vidimo, ali za izvršitev že do tedaj znane storitve vloženo delo poraste ali pa pade. Da je to najboljša osnova za proučevanje organizacije dela, za

347

načrtovanje kadrov in za nagrajevanje po neposredno vloženem delu. Pokazalo se je, da lahko pri 140 zaposlenih delavcih zmanjšamo število do takrat opravlje­ nih delovnih nadur za okoli 400 na mesec. Pokazalo se je tudi, da strokovno premalo usposobljeni delavci in delavci s premalo prakse delovnih normativov ne morejo dosegati. Iz povprečja so se izluščila opravila, ki jih je potrebno najprej mehanizirati in avtomatizirati. Pokazalo se je še, da s takšnim pristopom k organizaciji dela lahko zmanjšamo število delavcev za 20 odstotkov od norma­ tiva, ki ga tovrstni zdravstveni veji daje republiški kadrovski normativ, ki pa je bil merjen na podlagi statističnih podatkov zadnjih nekaj let. Nastal je torej na podlagi nečesa že narejenega in ne nečesa zgrajenega od spodaj navzgor. Ko so delavci tega tozda primerjali obseg svojega dela z obsegi dela enakih ali podobnih tozdov v Sloveniji, so spoznali, da opravljajo na primer 17-krat večji obseg dela s samo osemkrat večjim številom delavcev, ali da je za štirikrat večji obseg dela treba le dvakrat več delavcev, za 38-krat večji obseg dela - samo 23krat več delavcev itd. Prišli pa smo tudi do teh spoznanj: Zaradi sedanjih razmer v odnosih med SIS in tozdi ter med tozdi v ozdu delavci, ki zmanjšujejo nadurno delo, ki zmanjšujejo potrebno delovno silo in ki so s tem učinkovitejši, za to niso nagrajeni. Zaradi svojega smotrnejšega pristopa skupaj s svojimi organizatorji dela prav zato tudi prejemajo nižji skupni mesečni osebni dohodek kot tisti, ki ne delajo tako. Kaj lahko ugotovimo? Delavci v materialni proizvodnji združenega dela so sklepe zadnjih kongresov, ustavo in zakon o združenem delu bolje uresničevali kot delavci v nematerialni proizvodnji združenega dela. Na področju zdravstva smo glede tega napravili šele prve korake. Ker zakoni ekonomike v zdravstvu še premalo delujejo, tudi njegova organizacija še ni dograjena. Nekateri, toda redki tozdi v zdravstvu so na praktično uveljavitev zakona o združenem delu veliko bolj pripravljeni kot večina drugih. Ce bolj pripravljenim tozdom ne bomo omogočili takojšnje uveljavitve zakona o združenem delu, bodo tudi ti opešali in se vključili v povprečje. To utegne imeti daljnosežne posledice, saj bodo zaostali tozdi vlekli naprednejše nazaj.

Karel Jug

Združevanje tudi v komunalni dejavnosti V Sloveniji ugotavljamo, da problemov komunalnega gospodarstva ne rešu­ jemo glede na žgoče potrebe, ki nastajajo. Ugotavljamo tudi, da investicije v komunalno gospodarstvo padajo kljub naraščanju potreb po komunalni oprem­ ljenosti naselij, in da je trenuten razvoj komunalnega gospodarstva v izrazitem nesorazmerju z razvojem ostale dejavnosti, saj pokriva samo približno 50% potreb. V večini komunalnih dejavnosti ni zagotovljena niti enostavna reproduk­ cija. Že v sklepih in priporočilih o ukrepih ter nalogah za nadaljnji razvoj komunal­ nega gospodarstva v Sloveniji je ugotovljeno, da se politika v komunalnem gospodarstu, vsebovana v resoluciji zvezne skupščine, počasi uresničuje. Nesora­ zmerja med Vlaganji v komunalne objekte in naprave ter drugimi vlaganji zahte­ vajo daljši proces odpravljanja. Ce se v bližnji bodočnosti ne bomo hoteli znajti pred problemom, ko se tudi ostale dejavnosti ne bodo mogle več razvijati zaradi komunalno neopremljenih zemljišč, se bomo morali sprijazniti s stanjem, ka­ kršno imamo in odstraniti neusklajenost razvoja komunalnih dejavnosti. Zave­ dati se moramo, da v kriznem obdobju ne bomo mogli takoj posredovati, saj je nemogoče v trenutku odpraviti napake daljšega obdobja. Že na 10. kongresu ZKJ in na 7. kongresu Zveze sindikatov Jugoslavije so bili sprejeti sklepi, da je nujno zagotoviti kontinuiteto v financiranju komunalne graditve, in sicer predvsem s krediti in s sodelovanjem vseh uporabnikov komu­ nalnih storitev. Glede na resolucijo v družbenoekonomski politiki in razvoju Slovenije bi

348

morali že v letu 1975 ustanoviti komunalne interesne skupnosti, vendar smo jih večino ustanovili šele lani. Z ustanovitvijo komunalnih interesnih skupnosti se je začel nov odnos do komunalnih dejavnosti. Izvajalci in potrošniki naj bi se skupaj dogovarjali o planih, cenah, standardih, obsegu del itd. Tudi na tem področju ne moremo kar naenkrat pričakovati čudežnih sprememb, saj je potrebno najprej spremeniti uradniški odnos tudi do teh dejavnosti. Kar ugotavljamo za komunalno gospodarstvo cele Slovenije, ugotavljamo tudi za občino Nova Gorica. Z naraščanjem števila prebivalstva in z večanjem mesta bi bilo normalno, da se povečujejo tudi sredstva za komunalno gospodar­ stvo. Vendar ugotavljamo, da sredstva ostajajo skoraj ista. Da obstaja tak odnos do komunalnega gospodarstva, je tudi lahko razumeti. Ce smo hoteli takoj po vojni samostojno zaživeti, smo morali vlagati denar v najnujnejše življenjsko pomembne objekte, to je v industrijo in energetiko ter v najvažnejše spremljajoče objekte. Danes, ko že imamo določen standard, nam ni več vseeno, kako se obnašamo do okolja in zavedamo se, da nam neurejene komunalne naprave ogrožajo doseženi standard. Komunala Nova Gorica je bila ustanovljena leta 1950 za opravljanje komunal­ nih storitev v novozgrajenem mestu - Novi Gorici. Z razvojem mesta so se razvijale tudi komunalne dejavnosti. Tudi Komunala je tako prešla vsa obdobja razvoja naše samoupravne družbe, od administrativnega upravljanja do samou­ pravljanja in delegatskega sistema. Danes združuje delo na Komunali 167 delavcev, ki se trudijo, da čimbolj zadovoljijo komunalne potrebe občanov. Pri našem delu ugotavljamo nujnost zaradi težavnosti in specifičnosti opravil - da se čimbolj mehaniziramo, s čimer bomo zagotovili komunalnemu delavcibboljše delovne pogoje, obenem pa pove­ čali storilnost. Zato posvečamo delitvenemu razmerju posebno pozornost. Vsako leto se delavci Komunale odgovorno odločamo o vlaganjih v delovna sredstva. Nič manj pozorni nismo pri izobraževanju naših delavcev in upamo, da bomo s kvalitetno usposobljenim kadrom in zadostno tehnično opremljenostjo sposobni tudi v prihodnje opraviti vse večje zahteve naših občanov. Na področju samouprave skrbimo za to, da bi čim več delavcev sodelovalo v samoupravnih organih. Tako se delavci seznanjajo s svojimi pravicami in dolž­ nostmi, se učijo in izoblikujejo v odgovorne samoupravljalce. Zdaj približno polovica zaposlenih sodeluje v samoupravnih organih. Će bomo nadaljevali s tako politiko, bodo skoraj vsi delavci v dveh mandatnih dobah sodelovali v samoupravnih organih. To je v redu, ni pa prav, da nekateri od teh samoupravljalcev v samoupravnih organih še zmeraj zastopajo svoja lastna stališča, ne pa stališča skupine, ki jo predstavljajo. To pomeni, da smisel delegat­ skega sistema še vedno ni prav zaživel. Vendar pa se moramo tudi zavedati, da je to proces, ki zahteva svoj čas, zdravilo zanj pa je nenehno opozarjanje in izobraže­ vanje. Samoupravni organi, družbenopolitične organizacije ter strokovne službe Komunale so imele precej dela pri usklajevanju samoupravnih aktov z zakonom o združenem delu. Nerealno je pričakovati, da bi take akte sprejeli brez pripomb, ko gre za dohodkovne odnose. Ti akti so se in se bodo spreminjali tako, kot se spreminjajo odnosi v življenju. Pričakujemo, da se bo komunalno gospodarstvo v naši občini združilo. Zato smo se delavci Komunale odločili odpraviti slabe strani sedanje organizacijske sheme in pripraviti tako, ki bo odpravila sedanje pomanjkljivosti in se bo lahko vključevala v integracijske procese. Zavedamo se, da bo do združevanja prišlo šele tedaj, ko bodo družbenopolitični dejavniki, potrošniki komunalnih storitev in delavci v komunalnih organizacijah dojeli, da je edino z združevanjem možno doseči združevanje umskega potenciala, združitev proizvodnih strojnih zmoglji­ vosti, združitev sredstev, večjo socialno varnost zaposlenih in boljšo samou­ pravno organiziranost med potrošniki, interesnimi skupnostmi in izvajalci.

349

Slavko Kmetec

Dosledneje gospodariti z gozdovi in usmerjati tokove lesne surovine V zadnjih desetletjih se je v naši družbi vse bolj uveljavljalo spoznanje o izredni pomembnosti gozda v življenju naroda. Poleg lesnoproizvodnih nalog postajajo vse pomembnejše varovalne in socialne funkcije gozda in v zadnjem času poudarjena vloga gozda pri čuvanju in krepitvi zdravega človekovega okolja. To je bil tudi zvrok, da smo se v Sloveniji leta 1963 odločili za skupno gospodarjenje z vsemi gozdovi, tako družbenimi kot zasebnimi v okviru gozdno­ gospodarskih območij. Namen skupnega gospodarjenja z gozdovi se odraža predvsem v enakem gospodarjenju in oskrbi z vsemi gozdovi, ne glede na lastništvo, in krepitvi vseh njihovih funkcij. Zunaj območnih gozdnogospodarskih organizacij in tako zunaj skupnega gospodarjenja pa je ostalo leta 1963 v Sloveniji okoli 4,5 odstotka gozdov, ki so bili dodeljeni v gospodarjenje raznim negozdarskim gospodarskim organizaci­ jam, od kmetijskih, gostinskih, industrijskih do raznih društev. Posebno pereč je ta problem na mariborskem gozdnogospodarskem območju, kjer je od skupne površine 33.103 hektarov družbenih gozdov še vedno 10.169 hektarjev ali 31 odstotkov zunaj območne gozdnogospodarske organizacije in skupnega gospo­ darjenja. Tako stanje ne samo onemogoča družbeno smotrno gospodarjenje s temi gozdovi, temveč deluje negativno na postopno podružbljanje gospodarjenja z zasebnimi gozdovi v območju in nadaljnje povezovanje gozdarstva s predelo­ valci lesa. Zato predlagamo, da tudi najvišji politični organ zavzame o tem svoje stališče in tako prispeva k rešitvi tega problema. Predlog utemeljujem predvsem z naslednjim: 1. Zaradi splošnih (posrednih) koristi gozdov razlikujemo pri gospodarjenju z gozdovi dejavnosti posebnega družbenega pomena, s katerimi se zagotavlja ohranitev in krepitev varovalnih in socialnih funkcij gozdov, ter gospodarske dejavnosti, katerih namen je čim bolj uspešno gospodarjenje v okviru splošnih ekonomskih zakonitosti tržno-blagovnega gospodarstva (izkoriščanje gozdov, gozdne gradnje in stranske dejavnosti). Prav zaradi izredne prepletenosti in soodvisnosti dejavnosti posebnega družbenega pomena in čisto gospodarskih dejavnosti pri gospodarjenju z gozdovi so bila v Sloveniji oblikovana in uzako­ njena gozdnogospodarska območja, v okviru katerih gospodarijo po zakonu o gozdovih z vsemi gozdovi (družbenimi in zasebnimi) v mejah svojih pravic in dolžnosti delavci v temeljnih organizacijah združenega dela za gozdarstvo v družbenih gozdovih in delavci ter kmetje lastniki gozdov v temeljnih organizaci­ jah kooperantov za gozdarstvo v zasebnih gozdovih, združeni v eni gozdnogospo­ darski organizaciji združenega dela. Namen oblikovanja gozdnogospodarskih območij in skupnega gospodarjenja z vsemi gozdovi na območju je zagotoviti skladen razvoj gospodarjenja z gozdovi v širšem prostoru. Vir sredstev za gozdnobiološko reprodukcijo, s katerimi se financirajo že navedene dejavnosti posebnega družbenega pomena, je količina in vrednost posekanega in prodanega lesa na območju. Ker v ohranjenih gozdovih sekamo več, ustvarjajo ti gozdovi tudi več sredstev za biološka vlaganja, kot jih sami potrebujejo. Nasprotno pa v močneje izkoriščenih in malodonosnih gozdo­ vih sekamo manj in v njih ne ustvarjamo dovolj sredstev za povečane potrebe biološke reprodukcije (v primerjavi z ohranjenimi gozdovi). Prav prelivanje sredstev iz bogatih, donosnejših gozdov z majhnimi potrebami po bioloških vlaganjih v področja s slabo ali malodonosnimi gozdovi z velikimi potrebami po bioloških vlaganjih (npr. Haloze, Slovenske gorice) omogoča skladnejši razvoj gospodarjenja in krepitev lesnoproizvodnih in splošnih funkcij v vseh gozdovih na tem območju. 2. Gozdovi, ki so bili v preteklosti dodeljeni drugim negozdarskim organizaci­ jam, so večinoma služili le »v pomoč za pokrivanje poslovnih stroškov«. To pa tudi pomeni, da je bil glavni namen gospodarjenja s temi gozdovi predvsem gospodarsko izkoriščanje, ne pa tudi krepitev njihovih splošno koristnih funkcij. S stališča narodnega gospodarstva kot celote, lesnopredelovalne industrije kot

350

porabnika deficitarne lesne mase in vedno bolj poudarjenih posrednih koristi gozdov glede obvarovanja in krepitve zdravega človekovega okolja je negospo­ darno, da je 31 odstotkov družbenih gozdov zunaj skupnega in skladno usmerje­ nega gospodarjenja z vsemi gozdovi na našem območju. 3. Družbeni gozdovi, s katerimi gospodarijo negozdarske delovne organiza­ cije, se površinsko močno prepletajo z gozdovi, s katerimi gospodari gozdno gospodarstvo Maribor kot območna gozdnogospodarska organizacija za skupno gospodarjenje z vsemi gozdovi. Prav skupno gospodarjenje oziroma skladno usmerjanje razvoja za vse gozdove na določenem ozemlju pa je pogoj za hitrejši napredek gozdarstva pri nas. Družbeni gozdovi so na nižinskih predelih površinsko zelo razdrobljeni in prepleteni z zasebnimi gozdovi, ki predstavljajo večino. Zato tudi ni mogoče racionalno načrtovati in graditi cestnega omrežja v gozdove, izvajati komplek­ snega gospodarjenja z gozdovi in izvajati melioracije malodonosnih gozdov, ne da bi vse gozdove obravnavali kot biološko in gospodarsko celoto. To pa je možno le v okviru skupne območne gozdnogospodarske organizacije, kjer se za namene skladnejšega razvoja vseh gozdov v območju združujejo tudi znatna investicijska sredstva. 4. Med posebnosti gozdarstva sodi izredna teritorialna razprostranjenost in nizka koncentracija sredstev za proizvodnjo na enoto površine. To je posebej pomembno za razvoj tehnike in tehnologije dela. Določena nujno potrebna sodobna delovna sredstva, ki so pogoj za smotrnejše poslovanje gozdnogospo­ darskih organizacij, je mogoče smotrno uporabiti le na večjih površinah kot so temeljne organizacije gozdarstva, prav tako pa posamezna temeljna organizacija združenega dela tudi nima zadostnih sredstev za nabavo takih delovnih sredstev. V okviru območne delovne organizacije je zato podana realnejša možnost za hitrejše uvajanje sodobne tehnike in tehnologije dela v vseh gozdovih v območju. 5. Specifičnost gozdarstva kot gospodarske dejavnosti je vsestransko močno prepletanje kratkoročnih in dolgoročnih gozdnogospodarskih ciljev in velik pomen varovalnih in socialnih funkcij gozdov. Prav zato je potrebno iskati in tudi najti način za združitev vseh gozdov v skupno gospodarjenje v okviru mariborskega gozdnogospodarskega območja. Integracija gozdarstva na celot­ nem območju pa je tudi prvi korak in pogoj za nadaljnje širše integracijske povezave gozdarstva v okviru dejavnosti in zunaj nje. 6. Tak način organiziranosti gozdarstva bi omogočil tudi normalne blagovne tokove na tržišču z lesno surovino, preprečil nekontrolirano povečevanje cen ter ustvaril normalne proizvodne pogoje lesni predelavi, ki bi tako z usmerjenim predvidevanjem lahko smotrno načrtovala izrabo obstoječih proizvodnih zmog­ ljivosti ter tudi razširitev v okviru razpoložljivih lesnih mas na tem območju. 7. Pogoj za uspešno povezovanje gozdarstva z lesno predelavo je enotno gospodarjenje z gozdovi na celotnem območju, oblikovanje tozdov gozdarstva ter neposredno dogovarjanje le-teh s temeljnimi organizacijami združenega dela lesne predelave. Razprava o ustanovitvi sozdov gozdarstva in lesne predelave je stekla, temeljne organizacije so sprejele sklepe o združevanju s pogojem, da bi rešili te probleme: - v proces združevanja so bili vključeni le tozdi gozdarstva delovne organiza­ cije GG Maribor, ne pa tudi vsi drugi upravljalci družbenih gozdov, ki predstav­ ljajo za lesno predelavo pomembnega dobavitelja lesne surovine, - enako kot v gozdarstvu se tudi v lesni predelavi območja ne vključujejo vse temeljne organizacije. Glede n,a njihovo pomembnost smo mnenja, da jih v integracijskem procesu ne bi smeli prezreti, saj je v lesni predelavi življenjskega pomena razvoj specializirane žagarske predelave, njene koncentracije ter na tej podlagi tudi uskladitve predelovalnih zmogljivosti z razpoložljivimi lesnimi za­ logami našega območja. S tako smotrno delitvijo dela v lesni predelavi bomo bolje izkoristili predvsem lesno količino listavcev, ki je do sedaj nismo predelo­ vali ter je nepredelana odtekala drugam, predvsem v izvoz na italijansko tržišče. To pa je z narodno-gospodarskega stališča negospodarno. To seveda onemogoča odpiranje novih delovnih mest tako v gospodarstvu kot v lesni predelavi, pred­ vsem pa zaposlovanja žensk, prav zaradi lažjih opravil,

351

- tako opredeljeni razvojni koncepti gozdarstva in lesne predelave omogo­ čajo prehod na tesnejše dohodkovno povezovanje. Dohodkovna povezanost obeh soodvisnih gospodarskih dejavnosti je prispevek k večji storilnosti in gospodarnosti poslovanja, ki bo rezultat skupnih naporov vseh delavcev v tozdih gozdarstva in lesne predelave. Tako zastavljeni cilji bodo dali najboljše poslovne rezultate ter večja sredstva za nadaljnja investicijska vlaganja v lesni predelavi ter investicije za povečanje lesno surovinske baze, predvsem v degradiranih gozdovih na nerazvitih predelih našega območja. Ves kompleks obravnavane problematike ima že sam po sebi tudi pomembno družbenopolitično obeležje. Še zlasti pa se je to potrdilo v procesu prizadevanj za spreminjanje sedanjega stanja gospodarjenja z gozdovi. Vrsta samoupravnih in političnih pobud v tej smeri je praviloma vselej naletela na odpore tam, kjer naj bi z uresničitvijo načela enotnega gospodarjenja z gozdovi na gozdnogospodar­ skem območju »nekaj zgubili«. Beležimo celo vulgarni primer, ko je zaradi samoupravno zasnovane pobude delovnih ljudi neke gozdarske temeljne organi­ zacije združenega dela v sestavi kmetijske delovne organizacije o izločitvi in vključitvi v območno gozdnogospodarsko organizacijo prišlo do šikaniranja vodilnih in politično aktivnih ljudi v prizadetem tozdu. V teh dialogih ni prav nič zaleglo sklicevanje na ustavne možnosti tozda za tako odločitev, niti sklicevanje na vsebino občinske resolucije o srednjeročnem razvojnem načrtu, ki se med drugim zavzema tudi za uveljavitev enotnega gospodarjenja z gozdovi na ob­ močju, pa tudi ne sklicevanje na intencije zakona o gozdovih. Take razmere so narekovale tudi aktivnost subjektivnih sil območne gozdno­ gospodarske organizacije. Še zlasti ZK je aktivno sprožala obravnavanje tega vprašanja. Na tako pobudo je bila doslej izpeljana razprava v organizaciji sindi­ kata občine Maribor, na medobčinskem odboru Gospodarske zbornice Slovenije v Mariboru, v samoupravni interesni skupnosti za gozdarstvo gozdnogospodar­ skega območja Maribor. Komunisti v gozdarski dejavnosti so s tem v glavnem izkoristili svoje možnosti v vplivanju na razreševanje te problematike, razen morebitne okrepljene pobude za spremembo zakona o gozdovih, ki opredeljuje dodelitve gozdov v gospodarjenje pred letom 1965 kot nesprejemljive. Tudi ta zbor komunistov lahko bistveno pripomore k doslednejšemu zagoto­ vilu širšega družbenega interesa v gospodarjenju z gozdovi in usmerjanju tokov dragocene lesne surovine, v čemer je zagotovilo za uspešno dohodkovno povezo­ vanje na področju gozdarstva in lesne predelave. Dragoljub Kopirovič

Še več pozornosti mladinskemu turizmu Posamezne študije domačih in tujih avtorjev s področja turizma ter politični dokumenti, ki so bili sprejeti na 3. seji konference ZKJ ter resoluciji 9. kongresa ZSMS in 12. skupščine Počitniške zveze Jugoslavije dosledno uporabljajo pojem mladinski turizem kot kategorijo nekega družbenega pojava, ki ga pa mi sicer opredeljujemo kot turizem. Ko opredeljujemo mladinski turizem kot družbeni pojav, izhajamo iz predpo­ stavke, da je turizem v celoti sklop odnosov in pojavov gospodarskih in negospo­ darskih dejavnosti, vezanih na občasna potovanja in bivanja ljudi zunaj kraja njihovega bivališča in bivališča ter kraja bivanja, splet oddiha, rekreacije, kultur­ nih potreb, spoznavanja novih krajev itd. Z opredelitvijo posameznih parametrov v turizmu, in sicer s časom, kraji, udeleženci, kvaliteto in obsegom storitev, namenom potovanja in še nekaterimi drugimi, lahko turizem delimo na različne vrste, med katerimi je ena izmed njih seveda tudi mladinski turizem. V tem trenutku ni moj namen v celoti podati definicijo mladinskega turizma, vendar je nujno, da ga definiramo s stališča družbenega pojava turizma. Enotnost definicije pojma ne pomeni samo enotnost teorije, temveč nam zagotavlja predvsem enotni pristop k reševanju problematike. Tako reševanje pa je seveda odvisno od več dejavnikov, ki so odvisni od posameznega družbenega okolja. Mladinski turizem je del vzgojnoizobraževalnega procesa, športa, rekreacije, zabave mladega člo-

352

veka. Mladinska turistična aktivnost postaja vse pomembnejša oblika dela vzgojnoizobraževalnih ustanov in družbenopolitičnih organizacij za izpolnjevanje os­ novnih funkcij vzgoje, izobraževanja in rekreacije. Razvijanje vsebine, oblik vzgojnovarstvenih in izobraževalnih ustanov v okviru celovitega pojava turizma postaja ne samo dejavnost, temveč tudi potreba v dobi hitrejšega industrijskega razvoja naše družbe. To je nadvse pomembno pri oblikovanju celovite osebnosti mladega človeka s sodobno socialistično miselnostjo, da bo tvorno sodeloval pri razvoju naše družbe. Potrebno je poudariti, da je mladinski turizem v sedanjih razmerah poslova­ nja podvržen načelom tržnega gospodarjenja, oziroma razširjanja reprodukcije, kar postavlja materialno osnovo v enak položaj s komercialno turističnimi ozdi. Posledica tega so višje cene, nekvalitetne storitve zaradi nepokritih obveznosti, kot so amortizacija, anuitete, usklajevanje materialne osnove ter drugi deviantni pojavi na tem področju. Zaradi večanja negativnih pojavov, ki jih prinašajo turistična gibanja, pa prihaja do negativnih posledic tudi v mladinskem turizmu. Pri tem moramo omeniti predvsem socialno razlikovanje, kajti turistične storitve lahko izkoriščajo samo tisti, ki imajo na voljo dovolj denarja. Zaradi tega prihaja do delinkvence in do neorganiziranega vključevanja mladih v turizem. V nadalj­ njem razvoju mladinskega turizma kot integralnem delu vzgojnoizobraževalnega procesa, rekreacije in drugih dejavnosti mladih moramo izhajati iz predpostavke, da mladinski turizem ne more in ne sme biti pridobitvena dejavnost in kot tak podvržen tržnim načelom poslovanja. Tako opredelitev je dal tudi zvezni komite za turizem, ki je opredelil, da je treba investicijska sredstva za vlaganje in pa investicijska vlaganja na področju izgradnje materialne osnove mladinskega turizma zagotavljati kot nepovratna sredstva. Samo na način, ki bo omogočil neposreden materialni poseg družbe in socialno pedagoško usmeritev, bomo uspeli odstraniti negativne pojave na področju mladinskega turizma, kot so socialno razlikovanje, delinkvenca in ostale. Osnova nadaljnjemu razvoju morajo biti večja vlaganja sredstev, razvoj mate­ rialne osnove, povečan obseg ugodnosti pri prevoznih storitvah in ugodnosti materialnih obveznosti, ki izhajajo iz združenega dela, kot so davčne, carinske in druge olajšave. Predvsem sta pomembni smotrna in načrtna vzgoja kadrov in organizirano delo mladinskih turističnih poslovalnic, povezovanje med posamez­ nimi družbenimi organizacijami, osnovnimi organizacijami ZSMS, šolskimi usta­ novami in seveda ne nazadnje povezovanje znotraj turističnih gospodarstev. Ko govorimo o povečanem obsegu ugodnosti pri prevoznih storitvah, lahko povemo, da smo v Sloveniji uspeli z družbenim dogovorom o regresiranju potovanj otrok in mladine zbrati določeno količino denarja, ki pa ga je še vedno premalo za nemoten potek regresiranja potovanja vseh mladih v vseh oblikah organiziranja. Prav tako je potrebno, da se v okviru medrepubliškega družbenega dogovora o regresiranju potovanj otrok in mladine dogovorimo za enake kriterije regresira­ nja v vseh republikah in pokrajinah pod enakimi pogoji. Kajti tudi to je eden izmed elementov graditve enotne fronte mladih v zvezi socialistične mladine v vseh okoljih, kjer mladi živijo in delajo. Na področju delovanja turističnega gospodarstva s tujino, predvsem v skrbi za mladinski turizem, vidimo še vedno neusklajen in premalo organiziran nastop. Veliko mladih danes odhaja v tujino. To je v določeni meri dobro, saj tako spoznavajo tuje dežele in njihove kulture, družbenopolitične in ekonomske sisteme. Pri razvijanju turizma moramo upoštevati, da je socialistična samou­ pravna Jugoslavija odprta do sveta v političnem, ekonomskem in kulturnem smislu. Hkrati pojmujemo našo odprtost do sveta kot nenehno soočanje s tujimi ideologijami. Zato moramo usmeriti vse napore v zaščito naše politike lastnega razvoja. Posebno pomembno je kadrovsko vprašanje in vzgoja vodstvenih kadrov v turističnih organizacijah. Stalno usposabljanje in vzgoja vodičev turističnih poto­ vanj v tujino je ena glavnih nalog, saj mladi prav prek le-teh neposredno spozna­ vajo družbeni trenutek in stvarnost dežele, v katero gredo. Neposredna podpora pripadnikom slovenske narodnostne skupnosti v sosed­ njih deželah v njihovem boju za celovito uresničevanje narodnostnih pravic je 23 VIII. kongres

353

lahko tudi v obliki turistične izmenjave mladincev. Naše turistične organizacije in gospodarstvo morajo nenehno skrbeti za take programe, saj v neposrednem stiku pripadnikov slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu z delovnimi ljudmi in občani v matični domovini najbolj krepimo narodno zavest. Tudi letovanje otrok naših delavcev na začasnem delu v tujini je ena izmed komponent delovanja, ki jo mora mladinski turizem upoštevati na področju mednarodnega sodelovanja, saj so le-tem v zadnjem času vrata v razvoju turizma v domovini vse bolj odprta. Z ustreznimi ustanovami, ki se ukvarjajo s področ­ jem mladinskega turizma, je treba poskrbeti, da se tako čimveč mladih vključi v počitniške kolonije matičnih občin. Vsi našteti elementi so sestavni del delovanja na področju mladinskega turizma, ki mu mora ZSMS skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami in skupnostmi ter z ustreznimi organizacijami, ki delujejo na področju celotnega turižma, dati v prihodnosti še večji pomen, ker bomo le tako lahko dosledno izpolnjevali resolucijo 9. kongresa ZSM Slovenije na področju mladinskega turizma. Zato predlagam, da v okviru resolucije sprejmemo dopolnilo, ki bo dalo poudarke razvoju mladinskega turizma, ter v tej zvezi hitrejšemu razvoju mate­ rialne baze le-tega. Miroslava Koren Povezovanje v kmetijstvu

V štirinajstih delovnih organizacijah sozda TIMA združuje svoje delo okoli 9000 delavcev primarne kmetijske proizvodnje, predelave in trgovine na po­ dročju severovzhodne Slovenije in zahodnega dela Hrvaške. Tako ustvarjamo sozd agroživilski kompleks, v katerem bomo na podlagi dohodkovne soodvisno­ sti združevali svoje delo in sredstva vsi akterji združenega dela od primarne kmetijske proizvodnje do trgovine, vključno s potrošniki. Naša sestavljena organizacija združenega dela je nastajala postopoma in spe­ cifično v primerjavi s sozdi podobne dejavnosti. Na podlagi stališča družbenopo­ litičnih dejavnikov je v letih 1975-1976 prišlo najprej do horizontalne povezave na področju kmetijstva in trgovine. V letu 1977 pa smo se začeli vertikalno povezovati v agroživilski kompleks. V letih 1976 in 1977 smo se notranje reorganizirali, tako da smo v veliki meri dosegli specializacijo trgovine po DO. Hkrati pa smo se med problemskimi razpravami o bodoči organiziranosti kmetijstva in živilske proizvodnje naše regije aktivno prizadevali za povezovanje teh dejavnosti v naš sozd. Tako so se v drugi polovici leta 1977 vključile v TIMO vse kmetijske organizacije iz občin Maribor, Lenart in Slovenska Bistrica ter vsa živilska proizvodnja iz Maribora. Zunaj našega sozda so še kmetijske organizacije iz občin Ptuj in Ormož. Kmetij­ stvo iz občine Ormož, ki je sedaj zaradi pridelovanja vina povezano v sozd Slovin, se bo povezalo tudi v naš sozd, vsaj kar se tiče sadjarstva in živinorejske proizvodnje. Prav v teh dneh pa se med komunisti v naši regiji pričenja razprava o nadaljnji organiziranosti agroživilskega kompleksa. Cilj je povezati vse organizacije kme­ tijstva, predelave in trgovine na področju podravske regije v en sozd. Hkrati si prizadevamo tudi za povezovanje agroživilskega kompleksa v skupnost združe­ nega dela za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje, v kateri se bomo dogovorili o delitvi dela, usklajeno programirali nadaljnji razvoj, združevali sredstva za skupno opredeljene prednostne naložbe v kmetijstvo, predelavo in distribucijo ter vzpostavili dohodkovne odnose po linijah proizvodnje na ob­ močju severovzhodne Slovenije. Znotraj sozda TIMA bomo organizirali speciali­ zirane tozde kmetijstva po posameznih panogah ter ustanovili panožne skupno­ sti tozdov, enako pa tudi za živilsko proizvodnjo in trgovino. Organiziramo tudi delovno organizacijo OSKRBOVALNI CENTER, ki naj bi bila kot organizacija posebnega družbenega pomena povezana v SIS za proizvod­ njo in preskrbo Maribora in gravitacijskega območja s kmetijskimi pridelki in živili, opravljala funkcijo organizatorja naročene proizvodnje ter preskrbovalca

354

področja, ki se bo vključilo v SIS. Tudi v živilski maloprodajni trgovini bo potrebna še nadaljnja ustavna preobrazba. Velike in ozemeljsko zelo obsežne tozde bomo organizirali v manjše, ki bodo krajevnim skupnostim in njihovim svetom potrošnikov bližji. Tako bo samoupravna aktivnost v teh tozdih bolje delovala, pa tudi komuniciranje s krajevno skupnostjo bo boljše. Menimo, da je potrebno tudi trgovini zagotoviti ustrezno družbenoekonom­ sko in politično mesto. Trgovina kot podaljšana roka proizvodnje danes ni več sama sebi namen in se prek dohodkovnih odnosov kot neizogibnega dela druž­ bene reprodukcije vključuje v potrebno delitev dela. Pri tem ugotavljamo, da se pod pojmom trgovina obravnava celotna sfera menjave od zunanje trgovine, veleprodaje in maloprodaje. Od tod tudi mnenje, da je trgovina tista, ki neupravi­ čeno prekomerno akumulira in si tako neupravičeno prisvaja ustvarjeni doho­ dek. Takšna ocena je v določeni meri upravičena za zunanjetrgovinske organiza­ cije, delno za grosistično dejavnost, nikakor pa ne za pretežni del maloprodajne trgovine. Zaradi nizke akumulativnosti je maloprodajna mreža že danes močno zaostala - predvsem v novih naseljih, obrobnih področjih mest in na podeželju. Glede na takšno stanje bo potrebno tudi maloprodajne trgovine, še posebej trgovine, ki prodajajo živila, primerno družbenoekonomsko obravnavati in jim v okviru dohodkovnih odnosov zagotoviti hitrejši razvoj v interesu proizvodnje in pa seveda tudi kupcev. Podlaga našega delovanja v sozdu TIMA so samoupravni sporazum o temeljih plana srednjeročnega razvoja sozda in srednjeročni plani. Naročena proizvodnja za znanega kupca je naš cilj že v tem letu, čeprav vemo, da ta naloga letos ne bo povsem uresničena. Posebej si zdaj prizadevamo pove­ zati živinorejsko proizvodnjo in predelavo mesa, naročeno proizvodnjo v koope­ raciji in družbenem sektorju za potrebe predelovalne industrije in za potrebe trgovinskih tozdov itd. Samokritično ugotavljamo, da pretok blaga med organi­ zacijami znotraj sozdov še ni speljan dosledno po načelih dohodkovnih odnosov, kot jih predvideva zakon. Na nekaterih področjih npr. za proizvodnjo grozdja in vina pa to linijo dohodkovnih odnosov že uresničujemo, in sicer tako z družbe­ nim kakor tudi z zasebnim sektorjem v obliki vinogradniške skupnosti. Sedanja stopnja uresničevanja dohodkovnih odnosov še v precejšnji meri predstavlja iskanje ustrezne poti, ker nam še vedno manjka uporabnih praktičnih izkušenj. Vsi delovni ljudje, posebej pa še komunisti v sozdu TIMA se zavedamo, da smo na pravi poti v nadaljnjem razvoju sozda, da smo dovolj samokritični ter da smo toliko močni glede medsebojne povezanosti kot tudi v znanju, da bomo prehodne težave uspešno prebrodili in v bližnji prihodnosti dosegli še večje uspehe v povezovanju agroživilskega kompleksa in pri uresničevanju politike ZK in interesov širše družbene skupnosti.

Tone Kovič Urbanizem vgraditi v sistem družbenega planiranja Komite mestne konference ZK v Ljubljani je v zvezi s pripravami na VIII. kongres ZKS organiziral marca letos več posvetov z aktualno tematiko na področju družbenopolitičnega, ekonomskega in kulturnega udejstvovanja čla­ nov zveze komunistov v Ljubljani. Posebno posvetovanje je bilo pod naslovom »Prizadevanja zveze komunistov in drugih družbenih dejavnikov pri uveljavlja­ nju urbanističnega in prostorskega načrtovanja z vidika humanizacije človeko­ vega okolja«. Posvetovanje je pripravila posebna delovna skupina, udeležilo pa se ga je več kot osemdeset predstavnikov s področja, ki ga je obravnavala tema posveta. Namen posveta je bil poglobljeno razpravljati o predlogu resolucije VIII. kongresa ZKS in opozoriti na nekatere pereče probleme s tega področja, ki se posebej pojavljajo v Ljubljani, a imajo neposreden vpliv tudi na druga območja v Sloveniji. Skupina, ki je pripravila posvetovanje, je na podlagi bogate razprave na tem posvetu ugotovila, da bi bilo morda primerno v enem izmed poglavij resolucije 23*

355

obravnavati nekatera vprašanja, s katerimi se posebej srečujejo mesta in naselja ob svojem intenzivnem razvoju. Skupina zato predlaga komisiji za resolucijo besedilo za enega izmed členov resolucije z naslovom: Samoupravno usmerjanje razvoja mest in naselij. Nosilci razvoja mest in naselij ter njihove infrastrukture so delovni ljudje in občani ter njihove samoupravne organizacije in skupnosti, zlasti zemljiške, ko­ munalne, stanovanjske in druge zainteresirane samoupravne interesne skupno­ sti, ki si na svojem interesnem področju ustanavljajo skupne strokovne službe. Da bi zagotovili urbanizmu potrebno družbeno vsebino in interdisciplinarne metode dela, ga je treba vgraditi v sistem družbenega planiranja, izobraževanje urbanističnih kadrov pa v sistem usmerjenega izobraževanja. Za skupne zadeve planiranja, urbanizma, zemljiške ter komunalne in stano­ vanjske politike, varstva dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega oko­ lja bomo v mestih, občinah in krajevnih skupnostih mestnega značaja ustanav­ ljati družbene svete za plan in razvoj. Glede na to, da stroški rekonstrukcije in izgradnje mestne komunalne infra­ strukture presegajo samoprispevanja občanov in samofinanciranja komunalnih delovnih organizacij, je treba poleg namenskega združevanja sredstev uporabiti tudi druge stanovitne vire za razširjeno reprodukcijo komunalne infrastrukture, med katerimi ne sme manjkati zajetje vseh oblik mestne rente, ki so vir dohod­ kov brez vloženega dela. V cilju sistemskega uresničevanja načela, da si z lastnino, upravljanjem ali izkoriščanjem mestnega zemljišča nihče ne sme ustvarjati dohodkov brez dela, je treba najprej strogo omejiti prostor urbanizacije in graditve, to je prostor mestnih gradbenih zemljišč. Ves ta prostor je treba zajeti z urbanističnim načrtovanjem, ki mora postati predhodnica urbanizacije in graditve, ne pa, da jih komaj dohaja. Toda le vgrajeni v srednjeročne in dolgoročne družbene plane lahko postanejo urbanistični plani osnova za premagovanje podjetniških, skupinskih in posamič­ nih interesov v upravljanju mestnega zemljišča, smotrnega gospodarjenja s tem zemljiščem ter načrtne rekonstrukcije in izgradnje mest in naselij. S tem poglavjem bi želeli opozoriti na nekatera aktualna vprašanja razvoja mest in naselij, kjer morajo delovni ljudje in občani, samoupravno organizirani v interesnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnostih, reševati vprašanja, po­ vezana z usklajenim planskim razvojem. Opozorilo je namenjeno tudi izgradnji komunalne infrastrukture, ki v sedanjem času nikakor ni sledila hitri urbaniza­ ciji in predvsem izgradnji stanovanjskih naselij. Smotrno izkoriščenje mestnega zemljišča je vsekakor eden izmed pogojev, ki morajo biti ustvarjeni za uspešno samoupravno usmerjanje razvoja mest in naselij.

Bogomila Krajnc Bolj okrepiti sistem samoupravljanja v delovnih organizacijah zdravstva

Ustavna preobrazba gospodarskih odnosov v združenem delu je v zadnjem času močno vplivala tudi na preobrazbo teh odnosov v zdravstveni dejavnosti. Spoznanje, da je klasična delitev na gospodarske in negospodarske dejavnosti preživela, je premagalo miselnost, da je zdravstvo ena od oblik skupne porabe. Združenemu delu na velenjsko-mozirskem območju je že dolgo jasno, da je dobro zdravstveno varstvo eden pomembnih pogojev za proizvodnjo in visoko produktivnost, da je sestavni del družbene reprodukcije in da je v interesu občana-zavarovanca pa tudi posameznika del socialistične samoupravne družbe. Menjava dela v zdravstvenem varstvu ima svoje posebnosti in se bistveno razlikuje od klasične tržne blagovne menjave. Tudi udeleženci v tej menjavi imajo svoje specifičnosti. Ko hoče občan v skrbi za svoje zdravje čimboljše in čimuspešnejše zdravstveno varstvo in je pri tem čustveno in osebno prizadet, če mu to ne uspe, pride do konfliktov. Smoter novih družbenoekonomskih odnosov, ki so opredeljeni v ustavi in z zakonom o združenem delu, je urediti in preobraziti odnose med uporabniki in izvajalci zdravstvenega varstva.

356

Uresničevanje novih družbenoekonomskih odnosov v našem samoupravnem sistemu zdravstvenega varstva zahteva veliko angažiranost komunistov, njihovo nenehno aktivnost v boju proti preživelim metodam proračunskega sistema in državno administrativnega urejanja zadev na področju družbenih dejavnosti in še posebej zdravstva. Pogosto je treba premagovati odpore tehnokratskih struktur, ki dobro obvla­ dajo manipuliranje z raznimi normativi in strokovnimi kazalci. Te strukture sodijo, da so usposobljene za pripravljanje različnih razvojnih in delovnih progra­ mov, ob tem pa popolnoma pozabljajo na samoupravno pot, ki je v naši družbi danes edino priznana in tudi uzakonjena. Brez podpore v bazi, brez dobre obveščenosti ni enotne akcije. Nespoštovanje samoupravnih odnosov in urejanje ali reševanje različnih problemov po nesamoupravni poti lahko povzroči veliko škode. Vedno moramo imeti pred očmi splošni družbeni interes za zdravstveno dejavnost, ki je posebnega družbenega pomena. Prav zato smo sprejeli posebne oblike neposrednega medsebojnega sporazu­ mevanja in dogovarjanja. V tem procesu svobodne menjave dela med uporabniki in izvajalci zdravstvenega varstva morajo najti komunisti svoje mesto. Predkon­ gresne razprave o tem v občinah Velenje in Mozirje so zdravstvene delavce - pa ne samo komuniste, ampak tudi nečlane - neverjetno aktivirale. Vzpodbujale so nas, da smo kritično ocenili prehojeno pot, sedanji trenutek in naše perspektive. Ugotovili smo, da je malo članov zveze komunistov med zdravstvenimi de­ lavci. To sicer ni posebnost samo našega območja, vendar pa to ni opravičilo. Zato bo treba v prihodnje pritegniti čimveč mladih v vrste ZK. Kljub maloštevilnosti članstva pa nas to ne odvezuje odgovornosti za razvoj samoupravnega sistema in socialističnih odnosov v svojem okolju. Zelo konkretno smo ugotovili, da je imela zveza komunistov premajhen vpliv na dogajanja znotraj zdravstvenih delovnih organizacij. Zlasti pri uveljavljanju zakona o združenem delu je bilo preveč čakanja, preveč nesamostojnosti družbe­ nopolitičnih organizacij in najbrž premalo ostrine v zahtevah komunistov. Zdravstvena služba v občinah Velenje in Mozirje je doživela buren razvoj. Strokovno se je okrepila, izpopolnila v opremljenosti, zgrajene so bile nove zmogljivosti. To je bilo možno samo ob izredni podpori in ob velikem razumeva­ nju združenega dela, ki je spoznalo, da je dobro zdravstveno varstvo temelj človekove blaginje, da je to tudi podlaga za boljšo proizvodnjo. Ob takem hitrem strokovnem napredku je zaostal razvoj samoupravnih od­ nosov, ki so bili nekako potisnjeni na stran. V drugi polovici leta 1977 se je začel integracijski proces v zdravstveni dejavnosti, ki bi moral posamezne zdravstvene delovne organizacije povezati. Pri kritični presoji razmer na področju samoupravne organiziranosti je bilo ugotov­ ljeno, da je integracijski proces nekoliko zaostal in da je prilagajanje zakonu o združenem delu prepočasno. Komunisti smo spoznali, da je pred nami obilica nalog, ki se jih moramo nemudoma lotiti. Postalo je jasno, da moramo prevzeti pobudo in postati gibalna sila v krepitvi sistema samoupravljanja v svojih delovnih organizacijah. Prva in najvažnejša naloga v bližnji prihodnosti je pravna verifikacija temelj­ nih organizacij združenega dela za utrditev družbenega položaja delavcev v zdravstvu. Druga naloga, ki pa ni nič manj pomembna, pa je kritična ocena razvojnih programov zdravstvene dejavnosti te doline in uskladitev z razvojno perspektivo širšega območja. Vsak dober program mora upoštevati potrebe občanov in mora biti tak, da ga bo združeno delo sprejelo, sicer se lahko zgodi, da bo ostal le na papirju. Zdravstvena služba je družbena dejavnost, ki ne more in ne sme biti sama sebi namen. Tukaj čaka zlasti komuniste še veliko dela. Aktivno in tvorno se moramo vključiti v samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje v širšem regionalnem prostoru. Pri tem ne smemo ostati sami, ampak se moramo teh nalog lotiti s popolno podporo družbe. Zavzemati se moramo, da bodo sprejeta stališča na podlagi argumentiranih družbenih interesov sprejeli delovni ljudje in občani, da jih bo sprejela delegatska baza, delavci in tudi v sindikatih. Dialog o delitvi dela med zdravstvenimi delovnimi organizacijami ne bi smel

357

biti pogovor gluhih, ampak dogovor družbeno osveščenih in odgovornih ljudi. Največja ovira za uspešno dogovarjanje so prav gotovo zapiranje v občinske in regionalne meje ter ozki lokalistični interesi. Ta pojav ni osamljen in je v našem družbenoekonomskem in političnem življenju in dogovarjanju močno zakoreni­ njen. Pogosto pozabljamo, da je zdravstvena dejavnost velikega družbenega po­ mena. V vnemi, da bi čimhitreje realizirali ambiciozne načrte, pozabljamo na občana kot bolnika in na njegove stiske, ko išče pomoč v bolezni. Ograjujemo ga z visokimi regionalnimi ograjami in mu postavljamo na pot vse mogoče admini­ strativne ovire, ko išče zdravje. Po drugi strani pa smo zdravstveni delavci izpostavljeni različnim in različno močnim pritiskom vodilnih struktur v zdravstvenih delovnih organizacijah. Taki postopki so družbeno škodljivi, saj so v popolnem nasprotju s sociali­ stično moralo in humanostjo. Mislim, da bi bilo neodgovorno, če bi pred temi dejstvi zapirali oči. Razprava na kongresu zveze komunistov je tista priložnost, ki naj nakaže te probleme in tudi njihovo škodljivost za razvoj samoupravnih odnosov v zdravstveni dejavno­ sti osvetli. Kot v drugih družbenih dejavnostih imamo tudi v zdravstvu neposredno in posredno menjavo dela. Posredna se izvaja v okviru občinskih zdravstvenih skupnosti, neposredna pa v temeljnih organizacijah združenega dela zdravstva z uporabniki materialne proizvodnje za tiste namene, ki jih opredeljuje samou­ pravni sporazum o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva. Pri tem je treba ugotoviti, da smo v zdravstvu šele na začetku glede neposredne menjave dela. Menjava dela je ozko povezana s programiranjem zdravstvenih dejavnosti in z dohodkovnimi možnostmi materialne proizvodnje. Na področju posredne menjave dela smo v zadnjih letih dosegli bistveni napredek, ker so sporazume obravnavali in sprejemali delavci v tozdih zdrav­ stvene službe in jih usklajevali v zborih uporabnikov. Napredek je tudi v tem, da so delegati, izvajalci bolnišnične dejavnosti, obravnavali sporazume z delegati, uporabniki v samoupravnih interesnih skup­ nostih v občinah, kjer ni bolnišnice. Čeprav so bili na tem področju doseženi vidni uspehi, pa še ni bila dosežena tista vsebina, ki je opredeljena v zakonu o združenem delu. Sprejemanje samou­ pravnih sporazumov o menjavi dela vsako leto kasni. Sporazumi so včasih sprejeti in podpisani šele v drugi polovici leta, tako da v temeljnih organizacijah združenega dela v zdravstvu v začetku leta ne morejo dokončno načrtovati dohodka in tudi ne v večji meri uresničevati stabilizacijskih programov. Druga težava je v tem, da normativi in standardi niso usklajeni z dohodkov­ nimi možnostmi. Zaradi tega se usklajevalni postopek, ki naj bi spravil skupno porabo v okvir finančnih možnosti, zavlačuje. Za svobodno menjavo dela v zdravstvu je izredno pomembno, da je tako osnovno zdravstveno varstvo kot bolnišnično zdravstveno varstvo v okviru splošno priznanih in sprejetih normativov in standardov in usklajeno z dohod­ kovnimi možnostmi samoupravnih, interesnih skupnosti. Resolucija VIII. kongresa naj nam bo vodilo za delo v pokongresnem ob­ dobju.

Bojan Kranjc

Še veliko nerešenega pri odločanju delavcev in delegatov

Temelj vseh svoboščin in pravic delovnih ljudi in občanov v naši socialistični družbi je pravica do samoupravljanja. Pravico do samoupravljanja in pravico dela z družbenimi sredstvi uresničujejo delavci v združenem delu z vrsto kon­ kretnih pravic, obveznosti in odgovornosti, posebno kar zadeva uporabljanje in razpolaganje z družbenimi sredstvi in dohodkom.

358

Tovariš Kardelj v svojem delu Smeri razvoja političnega sistema socialistič­ nega samoupravljanja ugotavlja razkorak med družbenim položajem delavca, ki mu ga zagotavljata ustava in zakon o združenem delu, ter možnostjo družbe, da ustvari potrebne pogoje za uresničitev takšnega položaja delavca. Opozarja na nizko raven izobrazbe, ki onemogoča, da bi delavec zavestno in v polni meri obvladal procese, ki mu jih nalaga takšen družbenoekonomski položaj, ter na nevarnosti obnavljanja določenih monopolov v sistemu upravljanja. Tu so miš­ ljeni pojavi tehnokratizma in birokratizma. Večinoma se nanaša ta problematika na odločanje o pogojih dela in tistem delu rezultatov dela, ki se nanašajo na širjenje materialnih pogojev proizvodnje. Še. bolj sta opazna dva sloja pri odloča­ nju o rezultatih dela, ko gre za alternative med osebno in splošno porabo. En sloj ugotavlja in prepričuje delavca, kaj je zanj dobro in mu predlaga, kakšne odloči­ tve naj sprejme, drugi sloj sprejema predloge z nezaupanjem, s strahom, da takšen predlog ni najboljši, da se bo nekdo neupravičeno okoristil z rezultati njegovega dela itd. Čeprav prvemu pripadajo družbenopolitične organizacije, prihaja do konfliktnih situacij, ko večina teh predlaganih rešitev ne sprejme. Potem pišejo politične ocene in iščejo krivca, ki je storil napako in zakrivil polom. Delavec ne more biti kriv. Pri tem malokdaj priznamo, da nastale situa­ cije ne povzroči posamezna napaka, temveč da gre za dolgotrajnejšo konfliktno situacijo. Vzroki za to so lahko: 1. Precenjena politična razgledanost delavca. Veliko škode povzročajo pre­ malo kritično oblikovana poročila o dejanski politični situaciji, ki izvirajo iz osnovne organizacije ZK in se prenašajo navzgor. Posamezni politični funkcio­ narji, ki potujejo po terenu, si vedno ne morejo ustvariti prave podobe o dejanski miselnosti delavcev. Ob zadnji prekinitvi dela v železarni bi bilo prav, če bi kdo izmed funkcionarjev ZK zunaj železarne prišel med delavce in ugotovil njihov pogled na konkretne družbene razmere. Ugotovil bi lahko, da so pogledi in prepričanja delavcev izredno naklonjeni naši družbeni usmeritvi, da pa je seda­ nja stopnja samoupravne zavesti in poznavanja družbenoekonomskih nujnosti verjetno prenizka, da je storjenega premalo, da bi lahko uspešno in dovolj hitro uresničevali z ustavo in zakonom o združenem delu začrtane družbene spre­ membe. 2. V železarni smo naredili pomemben korak v tej smeri, da smo iz prejšnjih treh organizirali enaindvajset tozdov in tri delovne skupnosti. S tem pa še ni dovolj narejenega. Slabost se kaže v tem, da na tozde z večino zaposlenih delavcev odpade v glavnem le proizvodna funkcija in so delavci odrinjeni pri odločanju o pogojih dela. Za naš proizvodni program je značilno, da s sprejema­ njem gospodarskega načrta na delavskem svetu lahko le načelno določimo pogoje dela. Odločitve o vrsti izdelkov, cenah, izbiri tržišča, zasedenosti proizvo­ dnih zmogljivosti, kooperacijskih odnosih, dobaviteljih, izvozni usmeritvi, nor­ malni reprodukciji proizvodnih sredstev, angažiranju denarnih sredstev, skratka odločitve o zadevah, ki odločilno vplivajo na rezultat poslovanja, sprejemajo zunaj proizvodnih tozdov. Tako je nastala delitev na tiste tozde in delovne skupnosti, ki so prevzeli funkcije razmišljanja, strokovnega odločanja, usmerja­ nja, analiziranja itd., in na tozde izvajalce. K slojevitosti pripomore še dejstvo, da proizvodni tozd ni zmožen pripraviti nobenega predloga samoupravnega akta s področja uresničevanja določil zakona o združenem delu. Pod geslom enotnosti smo temeljni organizaciji vzeli vso samostojnost tudi pri ugotavljanju osebnega dohodka na podlagi rezultatov dela. Pri delavcih ustvarjajo prepričanje, da obstajajo njihovim interesom sovražni sloji, tudi pojavi samovolje pri spoštovanju po samoupravni poti sprejetih skle­ pov. Živ primer iz današnje prakse, ko si je po sklepanju na delavskem svetu tozdov, zborih delovnih ljudi in osebnem izjavljanju s podpisovanjem predstav­ nik strokovne službe zunaj tozdov prisvojil pravico odločanja, ali bo tak sklep uresničen ali ne, je dokaz, da so še zakoreninjene težnje po prisvajanju moči in nasprotovanju poglabljanja samoupravljanja. Če pri tem še upoštevamo, da naj bi bil razlog za zavračanje sklepa v trditvi, da je sklep v nasprotju z določenim dogovorom, ki ga je po nesamoupravni poti sprejel ozek krog ljudi v strokovni službi, je jasno, da v takih primerih ZK, delavska kontrola in vsi drugi nosilci

359

samoupravnih odnosov ne smejo ostati neprizadeti ter morajo s temi pojavi energično in brez odlašanja obračunati. 3. Interes delavca pri odločanju o minulem delu ni konkretiziran. Pričako­ vati, da bodo konkretne oblike lahko našle proizvodne tozde, je iluzorno. Proiz­ vodna problematika in tekoče zadeve popolnoma angažirajo vse delavce v mate­ rialni proizvodnji, drugih kadrov pa v teh temeljnih organizacijah ni. Zato lahko rečem, da so te temeljne organizacije osiromašene strokovnega kadra in inteli­ gence. To se pozna tudi v delu družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov. Različnost pogledov se kaže, ko se razprava prenese na sredstva, ki jih namenjamo za širše družbene potrebe. Železarna daje letno 20 do 25 milijonov dinarjev posojila federaciji. Na uporabo teh sredstev delavec nima nobenega vpliva, čeprav so prav tako tudi rezultat dela in bi lahko ravno tu kot nek vzorec pričakovali konkretizacijo načel zakona o združenem delu v zvezi z oblikovanjem interesov delavcev pri odločanju o rezultatih minulega dela. Delavci skupaj z drugimi delovnimi ljudmi in občani z dogovarjanjem in odločanjem urejajo in zadovoljujejo kupne potrebe. Prek svojih delegatov nepo­ sredno uresničujejo svoje želje in hotenja. Takšno neposredno odločanje delav­ cev je omogočil delegatski sistem. Z volitvami nismo pooblastili delegatov, da sami odločajo, temveč da vsi sodelujemo pri oblikovanju politike v interesnih skupnostih. S tem je dana možnost najširšega samoupravnega usklajevanja. Nestalni delegati v našem delegatskem sistemu so bistvena značilnost, ki se je pokazala kot dobra v prvem mandatnem obdobju. To obdobje ni bilo lahko, ker ni bilo nobenih vzorcev. Ob tem smo se sami šolali. Prav tu smo se komunisti veliko angažirali. Da smo toliko dosegli, je tudi zasluga drugih subjektivnih sil. V občini Ravne smo imeli v minulem obdobju temeljne delegacije za posamezne interesne skupnosti, kar se je pokazalo kot zelo koristno. Pokazali so se tudi posamezni problemi. Delegatov nam. povsod ni uspelo tako angažirati, kot smo želeli. Delegatski odnosi niso dosegli zaželene oblike. Več bomo morali narediti na področju izobraževanja delegatov. Sedaj so informirani predvsem samo prek gradiva, ki ga dobijo od interesnih skupnosti. Prizadevati si bomo morali za kakovost informacij, da bodo uporabne za politično delovanje. V prihodnje bo morala biti naloga komunistov v prizadevanju za poglabljanje delegatskih od­ nosov.

Inge Krunič Problem nočnega dela tekstilnih delavk ni le njihov problem

Spregovoriti želim o položaju ženske - delavke v tekstilni industriji in hkrati sprožiti določena vprašanja v zvezi z obravnavanjem tekstilne industrije v repu­ bliki, kot so jih postavili komunisti Mariborske tekstilne tovarne v predkongre­ snih razpravah. Plan razvoja SRS ne daje poudarka razvoju tekstilne industrije, pač pa jo kot industrijo »nerazvitih«, torej manj zanimivo, postavlja v podrejeni položaj. Posle­ dica takega obravnavanja so večje obveznosti, ki jih mora plačevati širši družbeni skupnosti v primerjavi z drugimi industrijskimi vejami, ter vse manjše možnosti osvajanja novih programov in tehnologije. Če pogledamo lastne razmere, vidimo, da smo z velikimi napori deloma modernizirali proizvodnjo, da pa imamo kljub temu zelo zastarel strojni park. Dohodek, ki ga v takih razmerah ustvarjamo, ne zadošča za pokrivanje vseh obveznosti in za hitrejše posodabljanje proizvodnje. Da bi zadostili lastnim potrebam in potrebam širše družbene skupnosti, smo prisiljeni iz obstoječih možnosti izluščiti čimveč. Zato morajo naši stroji obratovati tudi ponoči. Sedaj pa se pred nami pojavi nov problem, problem nočnega dela žensk, o katerem smo in še mnogo govorimo, ničesar pa ne storimo. V naši delovni organizaciji smo delali in še delamo načrte, kako bomo nočno delo ukinili, vendar pa ugotavljamo, da ga nismo zmanjšali, pač pa celo povečali. Povečanje nočnega dela pa veča

360

odstotek invalidnosti. Število invalidov se je že povzpelo na 10 odstotkov zapo­ slenih. Zaradi tega je razumljiva želja naših delavk, ki so po vojni 25 ali 30 let delale ponoči, da bi jim priznali beneficirano delovno dobo. V takih razmerah mora naša družba realno oceniti položaj tekstilne delavke in delavca. Pri tem ne sme prezreti dejstva, da je prav tekstilna industrija poleg kmetijstva po vojni pomagala graditi vso drugo industrijo ter da je danes še vedno v položaju, ko družba od tekstilnega delavca zahteva več. Ukinitev noč­ nega dela žensk v danih razmerah ne more biti stvar samo tekstilne industrije, pač pa naše družbe v celoti. Poudariti moramo, da je na področju severovzhodne Slovenije kljub vsemu tekstilna industrija pomembna panoga, saj daje kruh številni nekvalificirani ženski delovni sili. Iz navedenega predlagamo: - tekstilni delavci smo sprejeli resolucijo razvoja SRS in želimo, da bi jo tudi uresničili. Razumemo, da Slovenija kot razvito območje v državi želi razvijati dobro akumulativno industrijo. Predlagamo povezavo med prednostno in tek­ stilno industrijo, da nove programe rešujemo skupaj in da le-ti služijo za pre­ strukturiranje tekstilne industrije. Če tega samoupravnega dogovora ne bomo dosegli, potem bo tekstilna industrija še bolj zaostajala. Ostala industrija bo uporabljala investicijska sredstva za svoj razvoj in ne bo reševala problema prestrukturiranja tekstilne industrije, kar smo zapisali v razvojnem programu SRS. Sodimo, da bi s takim dogovorom lahko delno rešili problem nočnega dela žensk; - predlagamo tudi, da bi tekstilnim delavkam, ki so delale v takih razmerah 28 ali 30 let, beneficirali delovni staž, ali pa dovolili delovnim organizacijam dokupiti manjkajoča leta delovne dobe tistim delavkam, ki se zaradi invalidnosti in izčrpanosti ne morejo več normalno vključevati v delovni proces.

Vinko Kurent Vsestransko povezovanje in načrtovanje tudi med proizvodnjo, predelavo in trgovino V zadnjem času v temeljnih organizacijah združenega dela pospešeno uresni­ čujemo zakon o združenem delu na področju dohodkovnih odnosov, vendar je ta aktivnost v mnogih okoljih bolj posledica povečane politične dejavnosti in bojazni pred sankcijami kot pa zavestne odločitve, da moramo spremeniti od­ nose zato, da bi vsak posameznik in vsi skupaj živeli bolje. Samoupravno sporazumevanje o ugotavljanju ter razporejanju skupnega pri­ hodka in dohodka med trgovino in primarno ter predelovalno proizvodnjo na načelih trajnega sodelovanja je še v večini primerov formalno. Zaenkrat se je težko na tej ravni pogovarjati o konkretnih vsebinskih spremembah obnašanja v smislu oblikovanja odnosov trajnega sodelovanja na načelih skupnega prihodka, da o posameznih delih sporazuma, kot so sprotno prevzemanje poslovnih rizikov glede prodanih količin in prodajnih cen, skupno oblikovanje poslovne politike, načrtovanje proizvodnje in financiranje le-te, sploh ne govorimo. Občutni pre­ miki v tej smeri pa so bili doseženi v dogovarjanju med trgovino, gostinstvom in predelovalno industrijo glede elementov dohodkovnih odnosov kot so cene in delitvena razmerja. Po načelnih dogovorih so te delovne organizacije sklenile precej »vsebinskih« sporazumov. Ob teh pozitivnih premikih v načinu obnašanja na tržišču pa je prišla do izraza odsotnost in neaktivnost v sporazumevanju med predelovalno in primarno proizvodnjo. Na tej relaciji še v večini primerov veljajo kupoprodajni odnosi. Ob sprejetih smernicah družbenoekonomskega razvoja ni mogoče več graditi vsebinsko kvalitetnih dohodkovnih donosov na takšnem obnašanju, kot je veljalo v razmerah starih, preživelih kupoprodajnih odnosov. Zaradi tega bo potrebno izkoreniniti težnje po iskanju dodatnih virov za­ služka v trgovini in zahtevati posebne ugodnosti od proizvodnje. V takšnih razmerah so bili vsi napori delavcev v predelovalni proizvodnji, da bi si s produktivnejšim in intenzivnejšim delom ter ekonomsko učinkovitejšim gospo-

361

darjenjem zagotavljali razvoj materialne baze te panoge in boljše osebne do­ hodke, premalo vidni ob visokih cenah surovin in na drugi strani določeni prodajni ceni, zmanjšani za bonitete, ki jih je zahtevala trgovina. Zato ni čudno, če je bilo s področja živilske predelovalne industrije vse več zahtev po zvišanju prodajnih cen, prek katerih predelovalci niso skušali prikriti samo problemov nizke storilnosti in zagotavljanja sredstev za saniranje nerealnih naložb, ampak tudi poiskati izhod iz Škarij visokih odkupnih cen surovin ter na drugi strani vse večjih zahtev trgovine v obliki bonitet, sofinanciranja itd. na račun velike konkurenčnosti izdelkov živilske industrije na tržišču. Kaj nam resolucija prinaša z vidika ureditve teh razmer? Mislim, da je dovolj določena in nedvomno nakazana nujnost uveljavljanja načela skupnega pri­ hodka in dohodka med vsemi v produkciji hrane povezanimi tozdi primarne proizvodnje, predelave in trgovine. Pospeševati moramo proizvodnjo za že zna­ nega kupca. Za to pa je pogoj vsestransko trajno povezovanje, skupno planiranje in organizirano tržišče. Ovira hitrejšemu uveljavljanju skupnih interesov proiz­ vodnje in trgovine so ozki podjetniški kupoprodajni odnosi, ki so prinašali predvsem trgovini velike ostanke dohodka. Preživele, znane in neznane navade trgovine in proizvajalcev na tržišču bo potrebno pozabiti in zagotoviti enakopra­ ven družbenoekonomski položaj delavcev v proizvodnji in trgovini. Spreminjanje kalkulacijskih shem ob končnem obračunu skupnega pri­ hodka, vračanje »likvidnih« sredstev, pokrivanje rizika zaradi subjektivnih ali objektivnih težav sopodpisnika sporazuma bo trgovino prisililo v iskanje ostanka dohodka doma v lastni hiši z večjo produktivnostjo, rentabilnimi naložbami in bolj ekonomičnim gospodarjenjem. Vsi ti napori bodo vzpodbudili in pospešili dogovarjanje in sporazumevanje na podlagi že naštetih načel ter med omenje­ nimi subjekti reprodukcije hrane, kar se bo odražalo v zniževanju stroškov ter stalnem povečanju proizvodnje in kvalitete živilskih izdelkov. V smislu priznavanja vloženega dela in prizadevanj ozdov, ki so se dogovorili, da bodo združevali delo in sredstva ter oblikovali odnose trajnega sodelovanja na načelu skupnega prihodka, bomo morali uvesti kot sestavne dele samoupravnih sporazumov splošne standarde ali normative za posamezne skupine proizvodov. Tako bi lahko enostavno in objektivno poračunali deleže za pokritje stroškov in akumulacije vsakega subjekta v reprodukcijski verigi. Zaenkrat je ugotavljanje delitvenih razmerij zasnovano na medsebojnem zaupanju v pravilnost izračunov sopodpisnikov sporazuma, vsekakor pa to ni končna rešitev. Ne nazadnje moram opozoriti, da je v živilski industriji v veliki meri še navzoč poseg države pri določanju cen. O tem v resoluciji nismo ničesar zapisali, zato bi vas tu spomnil na razmere v primarni in predelovalni proizvodnji pa tudi v trgovini. Živilska industrija, ki proizvaja osnovna živila kot so kruh, mleko, meso, sokovi itd., težko kvalitetno uresničuje določila zakona o združenem delu s področja dohodkovnih odnosov in nagrajevanja po delu, če pri teh proizvodih niso priznani vloženo delo in sredstva. Zagotovljene odkupne cene surovin dopuščajo velik razpon navzgor, maksimalne prodajne cene pa silijo predelo­ valca k vse večji produktivnosti, ki pa je ob obstoječi tehnologiji in na račun pretiranega napora delavcev ni mogoče povečevati v nedogled. Ker je akumula­ cija pri teh živilih minimalna, ali pa je sploh ni, so prisiljeni pokrivati izgubo iz dohodka, ki ga ustvarijo drugi proizvodi prodajnega asortimenta. Podobno je z osebnimi dohodki. Predlagam, da bi v resoluciji dodali še nekaj besed o odnosu »državna intervencija pri politiki cen - samoupravno obvladovanje tržišča in cen«. Že res, da v resoluciji dajemo prednost razvoju prehrane, kmetijstva in predelovalne živilske industrije, vendar pa le-ta s tistim delom svoje dejavnosti, ki proizvaja osnovna živila, nima enakih možnosti vzpostavljanja trajnih dohodkovnih od­ nosov na načelu samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja kot druge dejavnosti, ki teh artiklov ne proizvajajo, kot tudi ne more samoupravno obvla­ dovati trga in cen, saj se na tem področju prepletajo elementi administrativnega urejanja cen.

362

Alojz Ledinek

V kmetijstvu vso skrb tudi hribovitim in obmejnim območjem Šele po skoraj dveh desetletjih po osvoboditvi naše domovine je kmetijstvo, predvsem organizirana proizvodnja, dobilo pravo mesto v naši družbeni ureditvi. Že četrti kongres ZKS je razpravljal o do takrat počasni rasti kmetijske proizvodnje pa tudi o zmanjševanju kmečkega prebivalstva. Prav tako je razprav­ ljal o določenih investicijah v kmetijstvu. Toda med kmete je bilo težko prodreti s temi novitetami, ker so imeli še izkušnje bivših delovnih zadrug in različnih zadružnih ekonomij, ki pa takrat zaradi prioritetnih vlaganj v industrijo niso bile deležne večje družbene podpore za bolj hitro rast in večji ekonomski uspeh. Šele druga seja konference ZKS leta 1970, na kateri so bili sprejeti sklepi, ki so nakazovali potrebe po proizvodnji hrane, je bila odločilna za preusmeritev in intenzivnejši razvoj pri uporabi sodobne tehnologije v kmetijstvu. V nižinskih predelih je bila že takoj po drugi seji konference vidna rast, saj je bilo ob družbeni podpori in z lastnimi vlaganji precej sredstev za nabavo strojev; ti so izpolnili vrzel, ki je nastala z odhajanjem kmečkega prebivalstva v indu­ strijo. Prav tako smo s tem tudi osvobodili človeka napornega fizičnega ročnega dela in ga usmerjali k strojni proizvodnji. Tudi na hribovitih predelih, tako na primer na območju Pohorja in Kozjaka, smo se že takrat lotili drugačnega opredeljevanja pri nadaljnjem uveljavljanju dolgoročnejše organizirane proiz­ vodnje predvsem v živinoreji. Zdaj so že tudi na tem področju kljub težavnej­ šemu delu na hribovitih predelih vidni uspehi. Z uveljavljanjem pravilnih dohod­ kovnih odnosov in upoštevanjem realnih stroškov proizvodnje in pridobivanja dobrin v hribovitem predelu se bo okrepila tudi zavest med kmeti, da je nujno medsebojno povezovanje in združevanje. Tako se bo še povečalo število kmetov, ki se bodo v raznih oblikah sodelovanja vključevali v kmetijske zadruge in obrate za kooperacijo. Mislim, da je kmet uvidel, da bo imel zagotovljeno socialno varnost le s povečanjem kmetijske proizvodnje, s povečano delovno storilnostjo ob sodobni tehnologiji. Za dosego tega cilja pa so potrebni tudi kvalificirani strokovni kmetijski kadri. Mislim, da se precej izšolanega kadra po končanem študiju ne zaposluje v kmetijstvu, temveč raje v drugih delovnih organizacijah, kjer ima krajši delovnik in tudi zagotovljeno socialno varnost. Zaradi tega je prišlo tudi v nekaterih temeljnih zadružnih organizacijah do težav in potrebe po kvalitetnem strokovnoorganizacijskem kadru, ki bi bil sposoben skupaj s člani ZK bolj smotrno načrtovati in uresničevati zakon o združenem delu med kmeti. Na podlagi združevanja dela, sredstev in zemlje, kar naj bi zajelo na našem območju pred­ vsem poljedelstvo in živinorejo, bi odprli nove velike rezerve in pridelali precej več. Poseben problem je razseljevanje hribovskih in obmejnih predelov. Da bi na teh območjih zadržali čimveč ljudi, bi morale organizacije združenega dela, ki dobivajo tu delovno silo, skrbeti za boljšo stanovanjsko politiko. Tako pa poskr­ bijo le za avtobusne prevoze, in ko se človek - delavec tega naveliča, si želi čimprej priti do stanovanja v kraju, kjer dela. Naša želja je, da bi tem delavcem v krajih, od koder so, zagotovili primerna stanovanja. Ali pa naj delovne organiza­ cije svoje obrate postavljajo tudi v odročnih krajih, sicer se nam bo zgodilo, da ne bomo mogli več govoriti o nobenih obmejnih ali drugih nerazvitih krajih, saj takih naselij sploh ne bo več. Zdi se nam potrebno poskrbeti, da se bodo osnovne urbane celice obdržale, razvijale, pa četudi bo za to potrebna pomoč celotne skupnosti. Tem krajem pa je treba še naprej nuditi ugodne pogoje za razvoj kmetij. Zavedati se moramo, da je le zadovoljno prebivalstvo naših obmejnih krajev lahko trden mejnik in dober čuvar meja naše dežele. Ta proces združevanja bo seveda dolgotrajnejši. Potekal bo na podlagi zavest­ nih spoznanj samoupravnega sporazumevanja ter ekonomskih prednosti takega združevanja. Zadovoljivo pa lahko ugotavljamo, da je prebivalstvo teh obmejnih krajev zelo aktivno tudi v splošnem ljudskem odporu. Množično sodeluje v vseh dejav­ nostih, od civilne zaščite in teritorialnih enot do obveščevalne dejavnosti.

363

Zdenko Likan Za zdaj neustrezno reševanje problemov invalidnosti

Med problemi, pri katerih mora biti navzoča zveza komunistov in jih je treba intenzivno reševati, je invalidnost delavcev v gospodarstvu. Reševanje tega problema je večinoma prepočasno, kar povzroča med delavci negotovost, neza­ dovoljstvo in nezaupanje. To ni samo socialni problem, ampak ima močan politični odmev med delavci v neposredni proizvodnji. Tako tudi osnovne orga­ nizacije zveze komunistov temu problemu posvečajo premalo pozornosti. Kljub zakonskim predpisom o varstvu pri delu varnosti ni mogoče idealno zagotoviti zaradi delovnih pogojev. Z razširitvijo proizvodnje se povečujejo tudi primeri invalidnosti. Ne gre le za invalidnost kot posledico nesreč pri delu, temveč izhaja že iz narave dela pri posameznih poklicnih profilih. Problem se pojavlja zlasti pri prerazporeditvi delavcev na drugo delo, ker je nujno potrebno priučevanje. Problem pa so tudi osebni dohodki, ki so pogosto manjši kot na prejšnjem delovnem mestu, saj delavec opravlja drugo delo, ki je po sprejetih kriterijih navadno manj vrednoteno. Na področju prometa nastajajo poklicna obolenja, zaradi katerih bi moral večji del voznikov začasno prenehati z opravljanjem svojega poklica. To pa bi povzročilo resnejše motnje v prevozništvu, ker teh poklicev občutno primanj­ kuje zaradi zahtevnosti dela in delovnih pogojev. V kovinski industriji je na primer v SR Sloveniji povprečno 2,15 odstotka invalidov, v posameznih delovnih organizacijah pa je dosegla invalidnost tudi 7 odstotkov od vseh zaposlenih delavcev. Neustrezno reševanje problemov invalidnosti pri razporejanju in zaposlova­ nju prizadetih delavcev vzbuja pri njih občutek, da je v naši družbi odsotna ali vsaj pomanjkljiva odgovornost do sočloveka in skrb za socialno varstvo. To včasih ustvarja tudi posplošeno negativno oceno o učinkovitosti dela zveze komunistov in organov samoupravljanja v njihovih prizadevanjih za uspešno reševanje problemov, kadar gre za neposrednega proizvajalca. Osnovne organizacije zveze komunistov bodo morale biti bolj prisotne s svojimi predlogi za reševanje konkretnih primerov in dajati pobude vodstvenim in samoupravnim organom, da pravočasno ukrepajo, da bi zagotovili ustrezno zaposlitev invalidnih delavcev in primerno nagrajevanje za njihovo delo, ki bi zagotovilo socialno varnost. Same osnovne organizacije zveze komunistov v posameznih tozdih ali delov­ nih organizacijah tega problema ne bodo mogle zadovoljivo rešiti, če se ne bodo hkrati v družbenopolitični skupnosti organizirali vsi dejavniki, ki lahko prispe­ vajo k ublaževanju tega perečega problema. Občinska vodstva zveze komunistov bi se morala skupaj z občinskimi sveti zveze sindikatov več ukvarjati s temi problemi in dajati pobude za njihovo reševanje. Skupnosti za zaposlovanje oziroma skupnost socialnega varstva bi morale skupaj z delovno organizacijo proučiti možnosti za ustanovitev ustreznih obratov za zaposlovanje delavcevinvalidov. Posamezni primeri reševanja kažejo, da je ta skrb navzoča, vendar je problematika zaradi naraščanja odstotka invalidnih delavcev vedno bolj pereča in bi bilo potrebno, da se ustreznega reševanja lotimo bolj sistematično in zavzeto. Ne gre le za socialno varnost delavcev, ampak za zaupanje v družbena prizade­ vanja, da bi se vsak delavec lahko vključil v proizvodno delo tudi v primeru, ko zaradi telesne okvare ali zmanjšane sposobnosti ne bi več mogel opravljati svojega osnovnega poklica. Zveza komunistov bi v tem primeru lahko odigrala pomembno vlogo. S tem bi se njen vpliv in ugled med neposrednimi proizvajalci še povečal, saj bi s tem dokazala, da se zavzema za humano reševanje primerov, ko neposredni proizvajalec ostaja še vedno produktiven in družbeno potreben delavec kljub zmanjšanim delovnim sposobnostim. To je skrb za človeka, ki postaja v našem družbenem sistemu eno od osnovnih prizadevanj. Tudi minulo delo, ki danes postaja pomemben sestavni del nagrajevanja in vrednotenja celotnega dela, mora biti ustrezno ovrednoteno s primernimi oseb­ nimi dohodki. S tem bo dokazano, da naša družba človeka ceni in ustrezno

364

vrednoti ne le, dokler lahko vse sposobnosti vlaga v opravljanje dela, ampak tudi potem, ko so te sposobnosti zmanjšane. Skrb za delovnega človeka je pomembna tudi z drugega vidika. Z ustrezno prerazporeditvijo na drugo delo ne izgubimo produktivnega člana družbe, v njem pa ohranimo zavest o lastni pomembnosti, ko še vedno kot aktiven delavec sodeluje pri ustvarjanju družbenega blagostanja.

Peter Macuh Zaostriti odgovornost pri izvajanju sprejetih stališč

V obdobju po VII. republiškem in X. zveznem partijskem kongresu smo uspešno uresničevali njune sklepe in usmeritve. Z novo ustavo, zakonom o združenem delu in drugimi sistemskimi zakoni smo ustvarili pravno podlago za razvijanje takšnih družbenoekonomskih in družbenih odnosov, ki vedno bolj omogočajo, da ob naši neprestani aktivnosti od upravljanja v imenu delavcev vse bolj preraščajo v upravljanje delavcev samih. ZK kot celota in komunisti občine Radlje kot njen del smo se zavzemali za to, da bi delavci v tozdih ugotavljali družbeno potrebnost svojega dela v dohodku, ki ga ustvarjajo v pogojih družbene lastnine proizvajalnih sredstev in blagovne proizvodnje. Občinska konferenca ZKS je ocenila, da je področje družbenoekonomskih odnosov v poročilu CK ZKS zelo obširno in celovito ter da odraža resnično stanje družbenoekonomskih razmer v tem obdobju v slovenskem prostoru. Ugotovila je, da je pomembno predvsem to, da smo v družbeni praksi uveljavljali zavest delovnih ljudi in občanov o pomembnosti njihovega prispevka v oblikovanju in dograjevanju družbenoekonomskih odnosov in socialistične solidarnosti med delovnimi ljudmi Slovenije in tudi širše. Komunisti v občini Radlje smo se v tem obdobju zavzemali za utrjevanje in razvijanje materialne podlage našega gospo­ darstva. Lahko ugotovimo, da je naše združeno delo v tem obdobju napredovalo in da smo dosegli tempo povprečnega gospodarskega razvoja v Sloveniji. Zave­ dali smo se, da so gospodarska gibanja v združenem delu celovit proces, ki zahteva veliko povezanost in soodgovornost vseh delovnih ljudi in občanov, predvsem pa seveda komunistov, da izpolnjujemo sprejete samoupravne spora­ zume, družbene dogovore in sprejete srednjeročne načrte. V teh okvirih in s takšnim pogledom na celovit razvoj občine in Slovenije kot celote smo se zavzemali za dosledno izpeljavo socialistične solidarnosti. V teh odnosih lahko povemo, da smo v občini kot tudi v Sloveniji dosegli pomembne uspehe, čeprav na vseh področjih ne le v enaki višini. Poudarjamo potrebo in pomembnost solidarnosti v Sloveniji na področju izobraževanja, predvsem pa na področju zdravstva, saj ti dve področji družbene dejavnosti zajemata najširši krog delovnih ljudi in občanov in sta najbolj občutljivi točki za dobro počutje in izhodišče mladih ljudi za njihovo perspektivo in zdravje delovnih ljudi in občanov. Stri­ njamo se z ugotovitvijo v poročilu, da smo na področju zdravstva storili mnogo, vendar nas tu še čaka mnogo dela, predvsem na področju organiziranosti in razporeditve delavcev v Sloveniji. Ugotavljamo namreč, da na podeželju pri­ manjkuje zdravnikov za osnovno zdravstveno varstvo, čeprav ugotavljamo, da je v nekaterih središčih presežek zdravstvenih delavcev. V tem smislu bi morali v predlogu resolucije odločneje postaviti zahtevo po boljši organiziranosti in razporeditvi zdravstvenih delavcev v Sloveniji in razvoju bolnišničnih zmogljivosti. Ko govorimo o solidarnosti v slovenskem prostoru, lahko ugotovimo, da smo na tem področju dosegli pomembne rezultate, da pa o njej ne moremo govoriti na področju splošne porabe. Tu namreč ugotavljamo, da občinske uprave v posa­ meznih občinah zelo težko delajo glede na svojo usposobljenost in materialna sredstva, ki so jim za to na voljo. V Sloveniji sicer obstaja analiza o zasedenosti občinskih uprav, vendarle o tej analizi še nihče ni širše razpravljal. Menimo, da bi morali o tem .pomembnem področju spregovoriti tudi v resoluciji za VIII. kon­ gres.

365

Tako kot za Slovenijo, velja tudi za našo občino, da so na razvoj krepitve materialnega stanja vplivali nekateri širši vidiki razvoja v republiki, kot tudi v mednarodnih odnosih. Gospodarski in družbeni razvoj smo gradili na naših naravnih danostih, to je na razvoju kovinsko predelovalne in lesne industrije, gozdarstva in predelave gradbenega materiala ter proizvodnji konfekcije. Mo­ ramo reči, da smo dosegli v tem obdobju pomembno gospodarsko rast in da smo bili leta 1976 glede na narodni dohodek na prebivalca v Sloveniji na 45. mestu, medtem ko smo bili leto poprej na 51. Moramo pa ugotoviti, da v tem obdobju nismo izkoristili vseh ugodnosti, ki so nam bile dane in ki jih daje širša slovenska skupnost za manj razvita in obmejna območja, med katera sodi tudi naša občina. Menimo, da bi morali tudi v prihodnje nadaljevati s takšno zasnovo enakega razvoja Slovenije. Kajti zagotoviti moramo večjo mobilnost delovne sile, znanja in kapitala na ta področja. Tu smo sicer dosegli nekatere uspehe, vendarle tega še ni bilo dovolj. Razvita območja še premalo prodirajo na manj razvita. Pri razvija­ nju takšnega koncepta morajo pomembnejšo vlogo odigrati tudi Gospodarska zbornica Slovenije in banke, ki dajejo sredstva za investicijske naložbe. Menimo, da bi morali v resoluciji še posebej poudariti pomembnost in večjo odgovornost do družbene lastnine in dohodka, ki ga ustvarjamo na podlagi samoupravljanja v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Veliko bolj bi morali zaostriti odgovornost med organizacijami združenega dela, da se dohodkovno med seboj povezujejo, saj takšne povezave pomenijo trajnejšo vez na področju proizvodnih procesov pa tudi v odnosih med ljudmi. To imamo sicer sedaj zapisano v vseh dokumentih in ponekod se že kažejo večje potrebe po dohodkovnih odnosih; predvsem v tistih delovnih organizacijah, kjer so bili doslej oškodovani ali pa se čutijo v neenakopravnem položaju. Zaradi tega bi morali komunisti v svojih dokumentih odločneje zapisati obveznost povezova­ nja na podlagi dohodkovnih odnosov. Veliko bolj bomo morali spoštovati samo­ upravne sporazume, družbene dogovore in srednjeročne načrte, ki morajo teme­ ljiti prav na dohodkovnih odnosih. Radeljski komunisti ocenjujemo, da poročilo CK ZKS kot tudi predlog reso­ lucije za VIII. kongres celovito obravnavata to problematiko, da pa je treba zaostriti odgovornost, da se vse to, kar je zapisano, uresničuje inje obvezujoče za vse komuniste na vseh ravneh - od temeljne organizacije združenega dela do federacije oziroma od osnovne organizacije ZK v tozdu in krajevni skupnosti - do centralnega komiteja in njegovih organov.

Ivan Malešič

Neutemeljene gradnje so neizbežna izguba v gospodarstvu Tekstilna industrija na področju štirih dolenjskih občin predstavlja po­ membno gospodarsko panogo. Skupaj je v njej zaposlenih 4,8-odstotka vseh prebivalcev Dolenjske. Posebno značilna je občina Metlika, kjer je razvita izključno tekstilna indu­ strija, saj zaposluje 73,2 odstotka vseh zaposlenih v gospodarstvu, v Sloveniji 2,5, v Jugoslaviji pa 1,5 odstotka zaposlenih v tovrstni industriji. Od skupno zaposle­ nih je 63 odstotkov žensk. Večina nima ustrezne kvalifikacije. Da bi dvignili izobrazbeno in strokovno raven zaposlenih, so v DO Beti Metlika ustanovili izobraževalni center, kjer izobražujejo tudi tehnike in inženirje. Tudi v dolenjskih tekstilnih obratih ženske še vedno delajo ponoči. Nočno delo počasi zmanjšu­ jemo, vendar ga brez investicijskih vlaganj ne bo možno popolnoma odpraviti. Poslovni rezultati, ki jih dosega tekstilna industrija v celotni regiji, znašajo v skupnem prihodku regije 9,9, v dohodku 11,6, v delu dohodka za razvoj in razširitev materialne osnove pa le 6,5 odstotka. V medkongresnem obdobju smo si zelo prizadevali prestrukturirati proiz­ vodne programe. Pri tem smo dosegli določene rezultate. Ustavno organiziranost temeljnih organizacij smo uspešno izpeljali. Preobrazba družbenoekonomskih odnosov v temeljnih organizacijah ter dohodkovni odnosi med njimi se vsebin-

366

sko vse bolj poglabljajo; danes delavci v delovnih organizacijah v večji meri obvladujejo elemente delovnega procesa ter razpolagajo in odločajo o dohodku. Na področju samoupravne organiziranosti in povezovanja smo prebili občinsko zaprtost, saj imajo delovne organizacije svoje temeljne organizacije tudi v drugih štirih slovenskih regijah in Hrvaški. Položaj tekstilnega delavca je v ekonomskem pogledu odvisen izključno od doseženih poslovnih rezultatov temeljne organizacije. Po teh merilih pa je tudi izpostavljen sistem delitve osebnih dohodkov odvisen od dohodka. Lahko tr­ dimo, da smo tekstilci Dolenjske dosledno upoštevali resolucijo o družbenoeko­ nomskem razvoju Slovenije. Posledica takih meril spričo ne preveč ugodnih razmer gospodarjenja v preteklem obdobju pa so nizki osebni dohodki v tej industriji. Ocenjujuč sedanje razmere v tekstilni industriji na Dolenjskem, ki sicer posluje brez izgub, pa se srečujemo s še nekaterimi težavami. Tekstilna industrija Jugoslavije nima razvite surovinske osnove, saj znaša uvoz 75 odstotkov vseh potrebnih surovin in reprodukcijskega materiala. Uvoz je obremenjen z visokimi dajatvami, kajti carina podraži surovino za 30 odstotkov. To močno otežuje izvoz na tuja tržišča. V dolenjski regiji menimo, da je kljub produktivnosti na ravni evropske ter ustrezni kvaliteti in prizadevanjem za prodajo izdelkov na tujem trgu ta obremenitev previsoka. Iz tega izhaja, da je nujno treba pospeševati razvoj surovinske baze tekstilne industrije, zlasti na področju bazne kemije za sintetična vlakna in filamente. Zato že obstajajo ustrezni gospodarsko utemeljeni projekti, ki jih je podprla vsa slovenska in tudi jugoslovanska tekstilna industrija in zanje že združila približno tretjino potrebnih sredstev. Če nam bo to uspelo, bomo povsem neodvisno od uvoza tudi precej ublažili zunanjetrgovinski primanjkljaj. Administrativni posegi za zmanjševanje uvoza določenih surovin in repro­ dukcijskega materiala, ki jih zlasti tekstilna industrija nujno potrebuje - sintetika, volna, bombaž itd. - bi bili nesmotrni. Seveda to ne velja za vse vrste potrebnih in nepotrebnih artikov, kajti tudi danes nekatere stvari uvažamo, kljub temu da imamo ustrezna nadomestila že doma. Rešitev vidimo v pospeševanju izvoza in usposabljanju temeljnih organizacij za uspešen nastop na tujih tržiščih. Ob tem je potreben tudi organiziran in enoten nastop tekstilcev prek usposoblje­ nih zunanjetrgovinskih ustanov. Da bi dosegli večjo reproduktivno sposobnost tekstilne industije in večjo socialno varnost delavcev v temeljnih organizacijah, bo nujno treba poseči v oceno družbenih dajatev tekstilne industrije, ki je enako obremenjena kot druge visoko produktivne panoge. Oceniti bi bilo treba zlasti tiste temeljne in delovne organizacije, ki so locirane na razvitih območjih republik in naše regije. Nasprotovati moramo nenadzorovanim in družbeno neutemeljenim gradnjam tekstilnih tovarn po Jugoslaviji, ki jih odpirajo le zato, da bi rešili problem zaposlovanja. Posledica takih gradenj so neizbežne izgube v gospodarstvu, ki jih mora sanirati širša družba. Ko danes govorimo o prevelikih zmogljivostih tekstilne industrije, kar je tudi res, pa na drugi strani ugotavljamo, da je poraba tekstila v Jugoslaviji letno še vedno približno 10 kg. To je daleč pod evropskim povprečjem. Posebna značilnost tekstilne industrije na Dolenjskem je njena razvojno programska usmeritev. Danes razmišljamo o preusmeritvi v proizvodnjo repro­ dukcijskega materiala za preostale industrijske panoge, kot so gumarska indu­ strija, obutvena, pohištvena, gradbena, avtomobilska itd. Seveda so za to potrebna nova investicijska vlaganja, ki jih tekstilna industrija ne bo zmogla sama in bo potrebno iskati rešitve v združevanju sredstev na dohodkovnih odnosih v okviru potencialnih potrošnikov, kar naj bi bila nova oblika uspešnega investiranja. Povezava med proizvodnjo in trgovino še pretežno temelji na starih odnosih kljub vsem zakonskim določilom o nujnih spremembah teh odnosov. V teh odnosih mora priti do veljave le vloženo delo ter prevzem rizika za uspeh izdelkov v prodaji in skupnega prihodka. Kljub določenim uspehom v integracijskem in dohodkovnem povezovanju v tekstilni industriji pa še ne moremo biti zadovoljni, saj niso vzpostavljeni v

367

popolno odvisnost dohodkovni odnosi od proizvajalcev surovin prek predelave do končnega izdelka, v čemer bo nujno spremeniti klasične komercialne oblike. Tudi področje združevanja sredstev in dela ter vlaganje v perspektivne programe bi morala biti nadaljnja usmeritev investicijske politike tako v naši regiji kakor v republiki. Ob vsem tem bo nujno tam, kjer je tekstilna industrija nosilna gospodarska veja in ima začrtano dolgoročno razvojno perspektivo, tudi to industrijo še razvijati. Prav bi bilo, da bi bila tudi ta industrija deležna določenih ugodnosti kot nekatere druge panoge, kajti tekstilna industrija je v naši družbi dosedaj odigrala pomembno vlogo in je še nujno potrebna. To velja zlasti za območja, kjer ima svojo tradicijo, svoje tržišče in seveda dolgoročne cilje.

Dobrivoj Mladenovič Premalo zdravnikov splošne prakse Za uvod naj povem, da smo bili člani ZK v zdravstvenih delovnih organizaci­ jah v Mariboru aktivno vključeni v razprave o kongresnem gradivu; predstavljali smo torej sestavni del predkongresne dejavnosti občinske organizacije ZK v Mariboru, ki je bila po našem mišljenju izjemno uspešna. Ocenjujemo, da je bil program predkongresne aktivnosti, ki ga je sprejela občinska konferenca ZK v Mariboru, dobro zastavljen. Ob izjemno velikem zanimanju članov ZK za vsebino kongresnega gradiva in ob istočasnem študiju knjige Edvarda Kardelja Smeri razvoja političnega sistema socialističnega sa­ moupravljanja je bila aktivnost osnovnih organizacij ZK v zdravstvenih delovnih organizacijah ena od najbolj uspešnih v zadnjem času. Če skozi to ugotovitev ocenjujemo prizadevanje komunistov, da prispevajo svoj delež k uspešnemu delu kongresa, mislim, da smo lahko zadovoljni. Komunisti v zdravstvu v celoti podpiramo poročilo CK ZKS o delu med obema kongresoma kakor tudi predlog resolucije in statutarne spremembe ZKS. Ob tem je potrebno poudariti, da smo bili še posebej pozorni na tisti del poročila in resolucije, kjer je govor o zdravstvenem varstvu, saj to končno predstavlja osnovo za naloge članov ZK v zdravstvu. Komunisti smo na svojih sestankih in še posebej na tematskem sestanku ocenili, da smo v obdobju med obema kongresoma v zdravstvu dosegli precejšen napredek. Izboljšala se je materialna osnova zdravstva, zgrajeni ali dograjeni so bili zdravstveni domovi, bolnišnični oddelki, klinike in zdravstvene postaje. Opremljenost zdravstvenih ustanov je mnogo boljša. Te ugotovitve veljajo na splošno za Slovenijo, obstajajo pa bistvene razlike med regijami in občinami v Sloveniji. Takšne razlike v osnovnem zdravstvenem varstvu so nedopustne. Kongres ZKS naj zavzame stališče do tega vprašanja in terja ukrepe, ki bodo odpravili takšne razlike. V zdravstvenih delovnih organizacijah se še vedno srečujemo z določenimi težavami, o katerih želim spregovoriti. Zdravstvo ustvarja dohodek po načelu svobodne menjave dela, ker pač sodi med tiste delovne organizacije združenega dela, v katerih delovanje tržnih zako­ nitosti ni edini temelj za uresničevanje dela, potreb in vrednotenje rezultatov dela. Zdravstveno varstvo v občini Maribor tako v osnovni zdravstveni mreži kakor tudi bolnišnično si nenehno prizadeva, da bi bilo učinkovito, smotrno in da bi pomagalo zavarovancem in občanom takrat, ko so pomoči najbolj potrebni. Zdravstveni delavci ugotavljamo, da na zmogljivost zdravstvene mreže pritiskajo vse večje potrebe, želje in zahteve naših delovnih ljudi in občanov. Obvladovanje tega pritiska je izredno težko, ker presega fizične, finančne in neredko človeške zmogljivosti zdravstvene službe. Še posebej velja ta ugotovitev za javno zdravstveno varstvo. Zaradi pomanjkanja kadrov in finančnih sredstev pa še ne uresničujemo samoupravno sprejetih določil o hitrejšem razvijanju preventivnega zdravstvenega varstva in splošnega zdravstva. Dejstvo je namreč, da postaja sodobno zdravstveno varstvo vedno dražje predvsem zaradi uvajanja zahtevnejših sodobnih metod dela in opremljenosti s sodobnimi aparaturami ter

368

zaradi vedno bolj naraščajočih potreb in pravic uporabnikov zdravstvenega varstva. Zdravstveni delavci se zavedamo, da sta obseg in kakovost dela odvisna od razvitosti materialne osnove družbe in od njene sposobnosti za pokrivanje vseh potreb in stalno naraščajočih materialnih stroškov pri zdravljenju bolnika. Že nekaj let uveljavljamo v zdravstvu storitveni sistem, ki se izraža v storitvah kot enoti dela (oskrbni dan, K in F dejavniki in druge storitve). Na tem področju smo dosegli pozitivne premike. Težje je na področju svobodne menjave dela, kjer obstaja stalno neskladje med dohodki in izdatki za financiranje zdravstvenega varstva. Še vedno ugotavljamo, da je pri ustvarjanju celotnega prihodka v zdrav­ stvu navzočih veliko administrativnih elementov, oziroma take miselnosti. Svo­ bodna menjava dela se prepočasi uveljavlja. Zdravstvene delovne organizacije lahko malo vplivajo na delovni program, saj uporabniki svobodno uveljavljajo pravice iz zdravstvenega varstva po svojih potrebah. Kljub temu menimo, da je raven zdravstvenega varstva v primerjavi z gospodarsko rastjo družbe visoka. Gospodarski položaj zdravstvenih delovnih organizacij je že nekaj let izredno težak. Te težave v veliki meri izhajajo iz neusklajenosti med kalkulativnimi elementi za ustvarjanje celotnega dohodka v zdravstvu, ki so administrativno usklajeni s planiranim obsegom skupne porabe v zdravstvu. Stroški poslovanja v zdravstvu pa so pod vsemi tržnimi vplivi. Praviloma poslujejo zdravstvene delovne organizacije med letom z izgubo in sprejemajo ukrepe za odpravo izgub po periodičnih obračunih. Pritisk izgube vpliva na pogoje gospodarjenja in delitev osebnega dohodka. Na materialnem področju je to varčevanje in stabiliza­ cija pri delitvi OD pa delitev, ki zaostaja za združenim delom in drugimi dejav­ nostmi. Sanacije poslovanja so nepopolne, ker ne sanirajo OD in ne omogočajo nujno potrebnih vlaganj v družbeni standard zdravstvenih delavcev. Svobodna menjava dela bi morala vzpodbujati zdravstveno temeljno organizacijo, da bi skrbno gospodarila in dosegla učinkovitost zdravstvenega varstva. Temeljna organizacija združenega dela je dolžna poslovati smotrno in na ustrezni strokovni ravni. Fiksne, družbeno verificirane stroške poslovanja je treba v vsakem pri­ meru pokriti, pri prekoračenju programov pa še variabilne stroške. V nadaljnjem izgrajevanju svobodne menjave dela bo moralo prevladati sporazumevanje med uporabniki in izvajalci v okviru zdravstvene interesne skupnosti. Sporazumi o menjavi dela med zdravstvenimi tozdi in interesno skupnostjo bodo morali izhajati iz realnejših izhodišč, kajti izvajalec storitve ne more sam nositi rizika plačila storitve, če je bila ta kakovostna in količinsko ustrezna in v okviru družbeno priznanih stroškov. Naša trajna usmeritev in cilj je, da bi delo zdrav­ stvenih delavcev vrednotili po: - prispevku k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji; - večanju produktivnosti družbenega dela in prispevku k razvoju družbe v celoti; - zadovoljevanju skupnih potreb in interesov v mejah možnosti tozdov v materialni proizvodnji na podlagi planov in skupaj določenih meril. Mnenja smo, da se je proces začel in da bodo sedanji napori dali pozitivne rezultate že v bližnji prihodnosti. Komunisti iz zdravstvenih delovnih organizacij v Mariboru predlagamo, da - naj ta kongres zaveže vse komuniste, da se bodo v vseh okoljih, kjer delajo in živijo, zavzemali za to, da bodo delovni ljudje in občani posvetili mnogo več skrbi svojemu lastnemu zdravju in preprečevanju bolezni. Tako bi delovni ljudje in občani pričeli sami obvladovati skupno porabo na področju zdravstva in delovati kot skrbni in dobri gospodarji pri trošenju denarja, namenjenega za zdravstveno varstvo. Na drugi strani pa bi vplivali na povečanje produktivnosti družbenega dela in povečanje ustvarjenega dohodka, kar bi zelo pospešilo naš celotni materialni in družbeni razvoj; - komunisti se moramo vedno in v vseh okoljih zavzemati za to, da prema­ gamo in odpravimo proračunsko miselnost v zdravstvenem varstvu. Uporabnik zdravstvene službe je subjekt, ki naj enakomerno z izvajalci v interesnih skupno­ stih upravlja z razpoložljivimi sredstvi, ki naj odmerja pravice v skladu z mož­ nostmi in ki naj sodeluje pri načrtovanju razvoja zdravstvene službe. Miselnost uporabnikov moramo spremeniti predvsem v to smer, da bodo dobri gospodarji 24 VIII. kongres

369

ne samo takrat, ko računajo, koliko lahko gospodarstvo za zdravstveno varstvo da, ampak tudi kasneje, ko zdravstveno varstvo uveljavljajo. Uporabniki morajo sodelovati pri oblikovanju skrbi, da bo poraba na področju zdravstva smotrna in da zahteve ne bodo presegale možnosti; - kongres ZKS in vsi komunisti se moramo zavzeti, da v praksi uveljavljamo sistem svobodne menjave dela; - člani ZK v zdravstvu si moramo prizadevati za povečanje članov v svojih vrstah; - na kongresu sprejete zadolžitve je treba tudi v praksi dosledno izvajati. Tudi kadrovsko smo se v zadnjih nekaj letih precej okrepili, vendar še vedno premalo. Pravilna razporeditev zdravstvenega osebja v Sloveniji bi ta problem bistveno zmanjšala. V osnovnem zdravstvu primanjkuje zdravnikov splošne prakse in za medi­ cino dela, v bolnišnicah pa predvsem srednjega in višjega negovateljskega kadra; na določenih specialnostih kot so anasteziologija, rentgenologija, patologija, psihiatrija in kirurgija pa tudi specialistov. Zdravnikov splošne prakse primanj­ kuje tudi glede na minimalne normative. Položaj zdravstvene splošne medicine postaja vse slabši. Zato ni nič čudnega, da je na tem področju največja vrzel. Vsi zdravniki želijo specializirati določeno stroko, da bi z večjim znanjem v ožji specialnosti lažje in uspešneje delovali. Ugotavljamo, da tudi v osnovnem zdrav­ stvu število specialistov presega število zdravnikov splošne prakse. Vzroki za takšno nedopustno stanje so v tem, da splošni zdravniki le z največjimi napori zmorejo vse obremenitve in obveznosti. Študij medicine in pripravniška doba sta preveč usmerjena v medicinske specialnosti, premalo pa v problematiko zdravnika splošne prakse. Če k slabši strokovni pripravljenosti dodamo še obremenjenost z administracijo, pritiske zavarovancev za bolniški stalež, dežurno delo, nenehno pripravljenost ter obre­ menitev v rednem delu, smo našteli vzroke za pomanjkanje zdravnikov splošne prakse. Odpravljanje navedenih vzrokov ter usmerjeno podiplomsko izobraževa­ nje zdravnika v specialista splošne medicine in medicine dela bi rešilo številne probleme na področju kadrovske politike v zdravstvu. Zdravstveni delavci smo dolžni slediti razvoju medicinske znanosti in dvigati kvaliteto zdravstvenih storitev. Ob tem pa morajo vse zdravstvene delovne organizacije v Sloveniji vedeti, kako in v kakšno smer se bodo razvijale. Potrebno si je še naprej prizadevati za kategorizacijo zdravstvenih organizacij v Sloveniji. Takšna kategorizacija zdravstvene delovne organizacije mora temeljiti na patolo­ giji in področju, ki ga pokriva, na materialni osnovi (prostori in opremljenost z aparaturami) in na kadrovskem potencialu. Le na podlagi takšnih analiz bomo dobili jasnejšo sliko, kako razvijati posa­ mezne zdravstvene organizacije v Sloveniji. To je tudi ena od metod racionaliza­ cije porabe v zdravstvu. Na koncu naj povem, da komunisti zdravstvenih delovnih organizacij iz Maribora podpiramo predlog sveta mariborske univerze, zdravstvenih delovnih organizacij v Mariboru in zdravstvene skupnosti o ustanovitvi višje šole za zdravstvene delavce v Mariboru. Z uresničitvijo tega predloga bomo lahko rešili problem pomanjkanja višjega zdravstvenega osebja, nujno potrebnega za nemo­ teno delovanje zdravstvenega varstva.

Iztok Munih S prizadevanji vseh kmalu do velikih uspehov Razvoj novo ustanovljene delovne organizacije LIVAR Ivančna gorica je za današnjo samoupravno prakso dokaj značilen primer, kako se lahko nekoč samoupravno in poslovno slabo organizirana ekonomska enota razvije v delovno organizacijo, ki prevzame vlogo nosilca razvoja v občini. Izredno nizka tehnična raven, slaba poslovna usmeritev in kratkoročna poslovna politika so bili že pred 12 leti, ko je kolektiv Agroservisa zapadel v najtežjo krizo, glavni vzroki za

370

položaj, ki ga je bilo treba rešiti v takratnem obdobju z danes manj znano prisilno upravo. Odločnost kolektiva, novoizvoljenih organov samoupravljanja in poslovodnih organov ter skupna prizadevanja so že v naslednjih dveh letih ustvarili ekonom­ ske pogoje za sanacijo in prvi večji tehnični poseg oziroma rekonstrukcijo proizvodnih zmogljivosti. Uspešna uresničitev tega programa se je izrazila kot rezultat dobrega poslovnega uspeha, ki je omogočil razširitev novih zmogljivosti, ki so bile izpeljane s takratnim združevanjem sredstev tozda IMP Ljubljana. Rezultat tega je bila v manj kot desetih mesecih zgrajena nova livarna za 5000 ton sivega in nodularnega liva. Ob investicijskih naložbah in samoupravni preobra­ zbi je naš tozd hitro napredoval, saj je indeks celotnega prihodka od leta 1973 do 1977 - 525, osnovnih naložb 362, števila zaposlenih 232, osebnih dohodkov 388, amortizacije 305 in indeks dohodka 580. Rast osebnih dohodkov je rezultat visoke delovne storilnosti, saj znaša le-ta na enega zaposlenega 45 ton, v Jugoslaviji 22 ton, nekaj več v Sloveniji, medtem ko je delovna storilnost na zaposlenega v zahodni Evropi 40 ton. Kolektiv se zaveda nujnosti izvoza in naložb v osnovna sredstva, kajti z uvajanjem sodobne tehnologije so bile dane osnovne možnosti in konkurenčna sposobnost za poseg na svetovna tržišča. Začetki so bili skromni, a spodbudni. Leta 1974/75 smo izvozili le nekaj ton, leta 1976-997 ton in leta 19772077 ton. Naše obveze za leto 1978 so velike in znašajo tri milijone dolarjev, vendar nam podatki za prvo četrtletje 1978 kažejo, da bomo plan presegli. Še posebno smo ponosni na zadnjo naložbo, ki bo uresničena že letos in bo omogo­ čila proizvodnjo 5000 ton liva izključno za izvoz. Razen tega nam naložbe v osnovna sredstva za finalno proizvodnjo omogočajo in ustvarjajo pogoje za proizvodnjo kompletnega finalnega programa. S tem je omogočen dinamičen razvoj ključavničarske oziroma finalne proizvodnje. Zato bo prihodnja program­ ska usmeritev v cevni in vodovodni armaturi za visoke in nizke tlake na podlagi sivega in nodularnega liva za strojno, avtomobilsko in sploh kovinsko predelo­ valno industrijo. Del proizvedenega pa bo vsekakor potrebno rezervirati za lastne potrebe IMP oziroma naše delovne organizacije. Za dosego ciljev v tem letu in za nadaljnje obdobje do leta 1980 pa bo potrebno investirati v dodatno tehnologijo oziroma nove stroje za livarsko proizvodnjo in talilne agregate. Sedanje zmogljivosti za proizvodnjo končnih izdelkov so prostorsko močno omejene in ustvarjajo le začetni potencial za uresničitev naše zasnove. Zato bo potrebno vlagati v objekte in tehnologijo obdelovalnih strojev, zlasti za proizvod­ njo hladnovodne in plinske armature. Kolektiv pa bo te naloge izpeljal le ob visoki politični zavesti tudi drugih tozdov, ki so združevali ustrezna sredstva. Prav visoka zavest delavcev nam je in nam še pomaga pri uresničevanju nove ustave in zakona o združenem delu, ki sta nam dala vse tisto, kar smo si že davno želeli: samoupravno odločati, predvsem pa prenehati z ozkimi podjetniškimi interesi. Spoznali smo, da morajo biti ustavna načela in njihovo uresničevanje v zakonu o združenem delu osnovna misel samoupravnih družbenih odnosov, njihova vsebina pa temelj za graditev združenega dela. Zdaj se moramo bolj strokovno in bolj organizirano lotiti reševanja nekaterih problemov in storiti vse, tako s tehničnega kot ekonomsko-organizacijskega vidika, da jih uspešno rešimo. Kolektiv je dosegel status nosilca razvoja v občini Grosuplje in upamo si trditi, da smo edina od vseh delovnih organizacij v občini, ki je to zaupanje tudi opravičila. Iz nekoč nepomembne livarne je postala največja proizvodna delovna organizacija v občini in največja slovenska livarna. Na pobudo zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij ter na podlagi konkretne analize obstoječih družbenoekonomskih odnosov in samo­ upravne organiziranosti smo se odločili za reorganizacijo. Ustava in zakon o združenem delu pa sta samo pospešila novo samoupravno organiziranost. Političnega dela je bilo ob reorganizaciji delovne organizacije IMP Ljubljana v tozd IMP LJUBLJANA zelo veliko in naloga zelo zahtevna, pri tem pa je nekdanji tozd livarna odigral pomembno vlogo. Pred kratkim sta se nam pridru­ žili dve enoti z različnim statusom. Delavci enovite delovne organizacije v Ljub­ ljani so se odločili organizirati kot tozd in združiti z delavci drugega obrata, vsi skupaj pa so se dogovorili za priključitev naši livarni v Ivančni Gorici kot tozd, ki 24*

371

je medtem spremenil status in postal delovna organizacija. Ker je bila ta odloči­ tev celotnega kolektiva za nekatere zunaj kolektiva presenetljiva, so nekateri tehnokratsko usmerjeni posamezniki temu nasprotovali, toda brez pravega dol­ goročnega načrta. Dobro pripravljen ekonomsko-tehnični program nam je omogočil, da smo bili v svojih prizadevanjih politično dovolj močni. To je bil tudi glavni razlog, da smo v celoti uspeli. Tudi delavci v tozdu livarna Ivančna Gorica so se odločili organizirati dve temeljni organizaciji združenega dela. Za potrebe vseh treh pa smo organizirali delovno skupnost delovne organizacije. V livarni bo letos zaposlenih 500 delav­ cev, ki bodo predvidoma ustvarili 30 milijard celotnega prihodka. Glede na tako programsko in razvojno usmeritev je kolektiv ugotovil, da se z reorganizacijo odpirajo nadaljnje možnosti novega dohodkovnega povezovanja. Vse svoje cilje pa lahko dosežemo le, če bomo vložili vse sile v delo, ki bo ustvarilo novo vrednost, izraženo v dohodku. Zavedamo se, da je dohodek osnovni vir vseh ustvarjenih rezultatov delavcev, združenih v uspešnem poslova­ nju. Zakon o združenem delu pomeni spremembe v samoupravnem organiziranju in družbenoekonomskih odnosih in je s tem samim pokazal tudi na nove rešitve s področja delitve sredstev za osebne dohodke na podlagi živega in minulega dela. Mislimo, da sta to dve neločljivi kategoriji,, ki imata en sam cilj: razvoj produk­ tivne sposobnosti tozda, ki se kaže v porastu in pravilni razporeditvi dohodka. Razvoj našega kolektiva pa ne gre samo v smeri krepitve reprodukcijskih sposobnosti, temveč tudi v smer samoupravne družbenopolitične aktivnosti. Zato ni slučajno, da je prav naš kolektiv nosilec družbenopolitičnih akcij in dela v življenju občine Grosuplje, saj so med nami delavci, ki so jim zaupane po­ membne funkcije v družbenopolitičnem življenju. Vključeni smo v združenje gospodarstva ter v drugih strokovnih združenjih. Srednjeročni razvojni program v celoti uresničujemo. Dolgoročna poslovna politika, samoupravna politična organiziranost in zavzetost celotnega kolektiva nam zagotavljajo izpolnjevanje teh nalog. Delavci v osnovnih samoupravnih enotah so sprevideli, da prek svojega tozda postajajo glavni subjekt oblikovanja takih družbenoekonomskih in političnih odnosov, kjer bodo delo, rezultati dela in delavska solidarnost temeljni vzvod družbenega razvoja.

Jožko Obrovnik Velike naloge gradbincev tudi v prihodnje

Ni naključje, da razvoj našega današnjega gradbeništva sovpada z zgodovin­ skim razvojem socialističnega samoupravnega sistema. Pri obnovi pa tudi pri kasnejši graditvi domovine smo bili gradbinci med prvimi, ki smo ciljem in idejam nove demokratične Jugoslavije dali materialno obliko. Med prvimi smo izvolili delavske svete, prešli na 42-urni delavnik, pri tem pa izpolnjevali najtežje naloge pri graditvi nove Jugoslavije. Prav tako nismo čakali na zakon o združe­ nem delu, ampak smo že po ustavnih amandmajih pričeli reorganizirati podjetja v združeno delo. Pravilo, da je gradbeništvo barometer gospodarskih gibanj, velja tudi za njegovo samoupravno preobrazbo. V predkongresnem obdobju smo bili komunisti nosilci akcije, v kateri smo kritično ocenili prehojeno pot, dosežene rezultate in si na podlagi analiz seda­ njega položaja začrtali naloge za prihodnost. Čeprav vemo, da je gradbeništvo podvrženo oscilacijskim gibanjem v gospo­ darstvu, pa v preteklem letu ugotavljamo komaj zadovoljive, v nekaterih organi­ zacijah združenega dela celo slabe rezultate. Pri analizi vzrokov takšnega stanja smo v podravski regiji ugotovili predvsem tele značilnosti: - oster konkurenčni boj ob prevelikih zmogljivostih, ob istočasnem pomanj­ kanju investicijskih del;

372

- pomanjkanje nekaterih strateških materialov, predvsem cementa, železa in lesa; - slaba ekonomska izkoriščenost že dotrajane opreme in mehanizacije ter težave pri uvozu le-te; - vertikalna delitev dela s finalisti in inštalaterji dohodkovno ni povezana, še manj pa dohodkovno soodvisna; - poseben problem pa nam ob že omenjenih problemih povzroča stanovanj­ ska gradnja; - v akciji 26.000 stanovanj smo gradbinci, da bi izpolnili pričakovanja, pove­ čali zmogljivosti, računajoč pri tem na določeno zvrst stanovanjske zidave; - s prehodom na družbeno usmerjeno stanovanjsko zidavo smo dosegli na­ predek na področju programiranja in organiziranja graditve. Pri tem smo s samoupravno organiziranostjo stanovanjskih skupnosti uspeli vključiti v grad­ njo strokovne ustanove, prihodnje uporabnike in ne nazadnje tudi udeležence v gradnji. Žal pa se je zelo malo spremenilo na področju financiranja stanovanjske zidave. Gradbena operativa je še danes investitor in skrbnik za pripravo zemljišč, investicijsko tehnično dokumentacijo, komunalno opremljenost ter gradnjo spremljajočih objektov v soseskah. Res je, da pri tem kupec, delno pa tudi banka pomagata s krediti za obratna sredstva, vendar problem s tem še ni rešen. Zaradi načina obračuna po plačani realizaciji se nam dogaja, da imamo gradbinci ob zaključnih računih tudi po več deset starih milijard nedovršene proizvodnje, ki še kako vpliva na rezultate poslovanja. Čeprav je vzrokov več, smo se skušali omejiti le na tiste, ki so najbolj kritični in pa tiste, ki že sami po sebi govorijo, da še nismo izkoristili vseh možnosti, ki nam jih daje združeno delo. Zato smo si komunisti v gradbeništvu podravske regije na podlagi sedanjih razmer za prihodnje obdobje zastavili te naloge: - več pozornosti bomo posvetili srednjeročnemu usklajenemu načrtovanju vseh ozdov v regiji, tako na področju razvoja in razširitve zmogljivosti, uvajanja novih tehnologij, specializacije posameznih tozdov družbenega standarda, izo­ braževanja itd.; - poiskali bomo takšne oblike samoupravnega sporazumevanja in povezova­ nja med gradbenimi ozdi, da bodo omogočale dohodkovne, tehnične, organizacij­ ske in programske povezave med njimi; - povezali gradbeno operativo v takšno obliko, ki bo sposobna za komplek­ sne kapitalne naloge v regiji, na širšem slovenskem in jugoslovanskem območju in ne nazadnje za skupne nastope v tujini; - doseči bomo morali sporazum v celotnem gospodarstvu o minimalnih pogojih prevzemanja del, ki v tržnih oscilacijah izključuje nelojalno in škodljivo konkurenco na račun delavcev, ki združujejo delo v gradbeništvu; - trdneje bomo skušali povezati vse dejavnike v gradbenem procesu (grad­ beno operativo, inštalaterje, finaliste) v tehnološke celote, ki so med seboj dohodkovno soodvisne, njihovo sodelovanje pa mora temeljiti na načelu združe­ vanja dela in sredstev; - v najkrajšem času bomo skušali tudi rešiti sistem financiranja stanovanjske gradnje. Našteli smo le nekaj tez iz vrst gradbenih delavcev, ki jih bomo v problemski konferenci v pokongresnem obdobju definirali v naloge komunistov gradbene operative v podravski regiji. Vinko Ocepek Smotrnejša in cenejša gradnja le v medsebojno povezanih gradbenih delovnih organizacijah

V minulih nekaj letih smo na področju stanovanjske gradnje naredili veliko, vendar so še mnoge slabosti, ki bi jih bilo treba odpraviti. Samoupravne stanovanjske skupnosti so bile ustanovljene pred nekaj leti,

373

vendar še niso v celoti prevzele svoje vloge usmerjevalca in usklajevalca stano­ vanjske gradnje v občini. Posamezne delovne organizacije, ki nastopajo kot investitorji, se ne vključujejo v enotno zasnovo gradnje. Dogovarjajo se mimo samoupravne skupnosti in želijo uveljavljati svoje trenutne interese, kar vpliva tako na ceno kot čas izgradnje. Še vedno poskušajo posamezne tehnokratske strukture odločati mimo interesa delavca, zahtevajo spremembo tehnologije, ko je dokumentacija za objekt že pripravljena. To povzroča časovne zastoje, onemo­ goča tipizacijo gradnje - uporabo enotne tehnologije, kadrovsko in tehnološko tehnično pripravljenost delovnih organizacij s področja gradbeništva. Će bomo hoteli doseči načrtovano gradnjo stanovanj, za katera so sredstva zagotovljena, bomo morali omogočiti razvoj industrializacije gradnje. Ta je sicer doživela načelno družbeno podporo, toda le, ko gre za konkretno reševanje problemov, na primer vključevanje te vrste gradenj v urbanistične načrte, mož­ nost kreditiranja industrijske gradnje stanovanja, predvsem individualnim kup­ cem, ko je treba zaradi hitrosti gradnje vsa sredstva zbrati in aktivirati v kratkem času. Tudi delovne organizacije, ki so se lotile industrijske gradnje, bi se morale med seboj povezovati in dopolnjevati programe ter tako racionalizirati in poce­ niti gradnjo. Tu bi bilo potrebno spodbuditi poslovno-tehnično sodelovanje in integracijske procese v našem razdrobljenem gradbeništvu. Tudi vsakoletno pereče pomanjkanje gradbenega materiala, predvsem ce­ menta, povzroča zastoje ter zamude v rokih in zaradi neizkoriščenosti zmogljivo­ sti in kadrov veliko gospodarsko, škodo. Tudi letos vemo, da naše cementarne ne bodo dosegle planirane proizvodnje, in bojimo se, da bomo prepozno uredili dobavo cementa, ki bo na razpolago, kot ponavadi, šele na koncu sezone, ker nismo pravočasno načrtovali nabave te nepogrešljive surovine. Proizvodne zmogljivosti in potrebe po deviznih sredstvih nas silijo v izvajanje del v tujini. Vendar tu nastopamo preveč razdrobljeni in rabimo družbena sredstva, ko vsak zase zgublja denar in čas za raziskave istega trga ter poslovnih postopkov, ki jih je že nekdo opravil. Tu bi bilo potrebno več medsebojnega sodelovanja in povezovanja. Mislim, da bi glede na velikost del, ki jih lahko pridobimo v tujini, moralo enotno nastopati celotno slovensko gradbeništvo, in sicer prek ene pooblaščene organizacije za pridobivanje in vodenje del v tujini. Tako bi prihranili veliko sredstev, ki se sedaj trošijo, ko vsak organizira svojo dejavnost na tem področju. Nastop bi bil enoten, povezovanje pri prevzemu večjih del lažje in ne bi prišlo do primerov, da se v tujini srečujemo med seboj kot konkurenti in s tem škodujemo svojemu ugledu in naj večkrat v močni mednaro­ dni konkurenci potegnemo krajši konec. V zvezi z razvojem industrijske gradnje smo naleteli na velike probleme ob uvozu nujnih sestavnih delov objekta - na primer žice za prednapenjanje, ki je doma nihče ne proizvaja in je tudi na trgu ni dobiti. Gre za specialne dele, ki v celotni vrednosti objekta oziroma izdelka predstavljajo minimalno vrednost, manj kot odstotek. Kljub temu da je industrializacija gradnje dobila družbeno podporo, je zaradi takih malenkosti postavljena proizvodnja pred nerešljive probleme in nastajajo zastoji, ki že v razvojni fazi negativno delujejo na populari­ ziranje tovrstne gradnje. Pri pridobivanju uvoznih dovoljenj za tovrstne mate­ riale pričakujemo več prožnosti in podpore odgovornih dejavnikov.

Metka Oderlap Premalo dogovarjanja o vsebini

O samoupravni organiziranosti zdravstvenih organizacij združenega dela ter njihovem samoupravnem in funkcionalnem povezovanju ter učinkovitosti vemo mnogo s formalne strani, dosti manj pa o vsebini odnosov znotraj teh segmentov, najmanj pa o specifičnih vzrokih za razmere, ki nastajajo, dokler svobodna menjava ne bo zaživela pri izvajanju in dokler ne bo miselnost zamenjala besed. Omejila bi se na en sam, pa vendar za obdobje po tem kongresu zelo pomem­ ben del razreševanja problematike v zdravstvu - na združevanje; ob tem pa na

374

vzroke, vlogo že kar tradicionalne miselnosti in s tem na razkorak, ki prihaja v ospredje takrat, ko bi hoteli prav nasprotno. Mi komunisti moramo spoznati vsa ta ozadja in korenine, soočiti se z vsem starim, kar je še v posameznih sestavnih delih zdravstva močno navzoče in ne stvari posploševati, če bi lahko o njej polemizirali, ob tem ko se zavedamo, da je treba reševati in napredovati. Prvič: koliko družbenoekonomskega in družbenopolitičnega znanja imajo zdravstveni delavci, ko se soočajo z nalogami samoupravljalca v družbi. Ocenju­ jem takole: če bi ga bilo več, bi se intenzivneje in zavzeteje oglašali za uveljavitev procesa svobodne menjave dela. Saj svobodna menjava pomeni priznanje statusa temu delu, pomeni jamstvo za širše skupno reševanje sprejetih ciljev in progra­ mov, pomeni razmišljanje o nadaljnjih racionalizacijah, pomeni izpolnitev dogo­ vora - s tem pa širšo družbeno pripravljenost, vzajemno obnašanje, medsebojno delovno spoštovanje in priznavanje. Drugič: poznavanje dejavnosti med seboj, konceptov dela, problemov, po­ treb, možnosti, stopnje učinkovitosti ob dokaj različni medicinsko tehnični opremljenosti - je prvi pogoj za sodelovanje; nepoznavanje ali nepriznavanje pa je lahko vzrok, da do povezovanja prihaja prepočasi. Menim, da je treba v prvi fazi združiti vsaj dve miselnosti osnovnega in bolnišničnega zdravstva, ki morata obe temeljiti v enoviti medicini, ne pa v prednjačenjih in stopničastem cenjenju. Ob tem moram poudariti, da bi morali porabniki tudi oceniti pomembnost kompleksnega izvajanja programa zdrav­ stvenega varstva, pri čemer bi ob natančnejših vpogledih prišli do kaj prepričlji­ vega sklepa: smo že družba, ki ima takšno stopnjo razvitosti (tudi zdravstva), da se moramo ob njej zavzemati za takšno politiko izvajanja zdravstvenega varstva, ki izpostavlja osnovni moto - bolje preprečevati kot zdraviti! Tretjič: Zavzetost pri načrtovanju in programiranju, da bi v ospredje izposta­ vili resnično najpomembnejše naloge, ki se v delu celotnega združenega dela pojavljajo kot najpomembnejši element za produktivnejše delo in izboljšanje materialnih možnosti. Ta zavzetost, ob različnem pristopu k samemu dogovarja­ nju za posamezne planske cilje, je dokaj enostranska, saj vsaka dejavnost zago­ varja svoj program, ne skupnega. Dostikrat delegati v interesni skupnosti ne poznajo pomembnosti skupnega in dogovorjenega načrtovanja, pri katerem pa ne moremo iti mimo ocene ali posnetka stanja ter se tako odločiti o prioriteti, namesto odločati se na osnovi boljšega ali slabšega poznavanja stvari po ob­ čutku, ali po močnejšem glasu, ali morda pogostejšem oglašanju. Namesto, da bi se izkazovali kot vedno bolj učinkoviti poznavalci razmer in potreb, se poslužujemo ustaljene poti, pri kateri si ne morem kaj, da je ne bi označila kot »jadikovanje«, ki pa bi kaj hitro odpadlo, če bi z njim miselno prelomili in zahtevali rezultate, pa čeprav slabše - oprejemljivi bi bili. Četrtič: Pogosto prediskutirana delitev dela še vedno ni verificirana v svojih osnovah, zato tudi ni pripravljenih specifičnih odstopanj od osnovne delitve, o katerih bi se ob združevanju morali dogovoriti. Predhodni dogovor o delitvi dela namreč smatram kot osnovo dolgoročnega programiranja, vklapljanja in odkla­ njanja od njega. Brez dolgoročnih ciljev in izdelanega poteka rešitev, znanih ob vsaki akciji za združevanje, si ni mogoče zamisliti jamstva za uspeh združevanja in učinkovito delo v združeni organizaciji. To jamstvo in ta učinkovitost pa mora biti rdeča nit pri kateremkoli združevanju. Petič: Če bi ob sprejetju dejstva - zaostajanja razvoja osnovne zdravstvene službe v primerjavi s potrebami združenega dela, zastavili dolgoročni program postopnega razvijanja do želene in potrebne stopnje, pri tem vanj vključevali tudi stopnje razvoja zdravstvenih zmogljivosti, s pričakovanim prestrukturiranjem znotraj te dejavnosti (seveda na osnovi zdravstvenega stanja prebivalstva v dolgoročnem obdobju), bi imeli dosti več možnosti za sporazumevanje in dogo­ varjanje. Posledica tega pristopa bi logično moral biti relativno manjši delež dohodka in osebnega dohodka na enoto dela za kvalitetno boljše zdravstveno varstvo. Ko končujem te misli, želim poudariti, da bi lahko kdo tudi iz teh opisanih vzrokov povzel samo nekatere ali celo napačne sklepe, saj je ob vsakem vzroku težko navesti vsa vzporedna zapažanja pa tudi opravičila. Tako čutim, da moram izpostaviti preobremenjenost večine zdravstvenih delavcev s strokovnim medi-

375

cinskim delom - zadnje čase že tudi administrativnim delom, preveč je dogovar­ janja o načinih in elementih financiranja namesto o vsebini svobodne menjave, pri tem pa je večkrat in marsikje nedojeta sama vsebina pojma združeno delo. Odločiti se bomo tudi morali, ali si sploh lahko dovolimo premalo priprav­ ljene, premišljene in vsebinsko nejasne integracije; do takih namreč nujno prihaja, če večine navedenih vzrokov ne odpravimo čimprej in se poleg stališč dokopljemo še do rezultatov. Komunisti bi se morali zamisliti nad potekom prenekaterih integracij v zdrav­ stvu, pri čemer bi nam bila v veliko oporo ocena z analizo rezultatov dosedanjih integracij. Stane Pezdevšek

Storitvenih dejavnosti ne smemo potiskati na stran V okviru malega gospodarstva, kakor smo ga opredelili v družbenem dogo­ voru o razvoju malega gospodarstva v SRS v obdobju 1975-1985, je zajeta tudi tako imenovana storitvena ali servisna dejavnost za vzdrževanje motornih vozil. Za slovensko pa tudi jugoslovansko obrt je že dolga leta značilno, da se razvija veliko počasneje kot celotno slovensko gospodarstvo. Ta ugotovitev je toliko bolj zaskrbljujoča, če upoštevamo, da industrija na eni strani spodriva vrsto klasičnih obrtnih dejavnosti, na drugi pa ustvarja ugodne razmere za razvoj povsem novih obrtniških strok. Nastaja nova, tako imenovana storitvena industrija, ki ima v nekaterih razvitih deželah pomembno vlogo na področju gospodarstva in v katero zlasti štejemo servisno-remontno dejavnost. Avtoremont kot storitvena obrtna dejavnost ne proizvaja blaga za zaloge, zato ni mogoče razporediti »proizvodnje« te stroke enakomerno skozi celo leto. To pomeni, da je potrebno vlagati sredstva v to dejavnost v takem obsegu, da zadovolji potrebe po servisnih storitvah, kar je odvisno od proizvodnje avtomo­ bilske industrije in sezonskega vpliva. Razvoj avtoremonta kot gospodarske veje obrti po prvih povojnih letih ni imel vidnega mesta v narodno gospodarskem merilu. Poznejši hitrejši razvoj našega gospodarstva, naše avtomobilske industrije, cestnega transporta,.medna­ rodnega tranzita in dvig življenjske ravni so postavili v ospredje zahtevo po sodobnem, učinkovitem in ekonomičnem vzdrževanju motornih vozil. Pod vplivom številnih bistvenih dejavnikov, od katerih so najbolj značilni povečanje proizvodnje in menjave, dvig življenjske ravni delavcev, tujskega in domačega turizma ter razvoj cestnega prometa, so se očitno povečale potrebe po servisnih in avtoremontnih storitvah. Povečanja avtoremontnih storitev pa ni vedno spremljalo povečanje avtore­ montnih zmogljivosti, ki bi ustrezale tehničnim, ekonomskim, organizacijskim in varstvenim pogojem. Število zaposlenih v storitveni dejavnosti je začelo naraščati. Približali smo se mnenju razvitih držav, ki opozarjajo na specifično prednost storitvene dejavno­ sti. V tej dejavnosti zavzema avtoremont kot spremljevalec ene najproduktivnej­ ših vej industrije v svetu, to je avtomobilske industrije, vodilno mesto. Ne moremo mimo dejstva, da mora s porastom proizvodnje rasti tudi stori­ tvena dejavnost. V njej je v dobro razvitih državah običajno zaposleno približno tri do štirikrat več delovne sile kot v proizvodnji. Prvi proizvod proda trgovec, drugega pa servis. Te ugotovitve so povzročile v vseh vejah naše industrije, posebno pa avtomobilske, določene spremembe glede skrbi o službi vzdrževanja. Toda skrb samih proizvajalcev za servisno dejavnost ni dovolj velika glede na težave naše avtomobilske industrije, zato ji je nujno treba posvetiti nekoliko več pozornosti, kot je zapisano v resolucijah o malem gospodarstvu. Servisna dejavnost se je v preteklih letih v glavnem razvijala bistveno poča­ sneje kot celotno slovensko gospodarstvo, v zadnjem času pa celo nazaduje zlasti v družbenem sektorju. Ustvaritev osnov za perspektivnejši razvoj te družbeno pomembne dejavnosti terja podrobnejše spoznavanje njene problematike ter odpiranje vseh možnosti za normalni razvoj, kot ga dosega ostalo gospodarstvo.

376

Kakor v drugih tako je tudi v servisno-remontnih dejavnostih določitev cen eden od osnovnih elementov poslovne politike. Ker je cena za gospodarske subjekte vedno nosilec določenih dohodkov, je jasno, da bosta na njeno obliko­ vanje vplivala poleg tržnih razmer tudi politika razdelitve dohodka. Razen po­ nudbe in povpraševanja vplivajo na cene avtoremontnih storitev še družbena kontrola in dogovori s proizvajalci, ki težijo, da bi bile cene storitev za naše kupce čimbolj sprejemljive. Servisno-remontna dejavnost že dalj časa postavlja upravi­ čeni zahtevek glede kalkulacije prodajne cene, ki naj pokrije stroške enostavne reprodukcije in ustvari sredstva za razširjeno reprodukcijo. Po prvem načelu mora prodajna cena pokriti vsaj lastno ceno, zato je lastna cena spodnja cena prodajne cene v dolgoročni politiki. Ker pa na velikost lastne cene vplivata storilnost in ekonomičnost poslovanja, mora posebno uporabljena tehnika in tehnologija v strukturi prodajne cene zagotoviti sredstva za razširjeno reproduk­ cijo. Ekonomska in finančna moč sta temeljni pogoj obstanka na tržišču. Močan porast popoldanskih obrtnikov in tako imenovanih »šušmarjev« ter predlogi v nekaterih občinskih resolucijah o malem gospodarstvu za razne bonitete in olajšave pri začetnem obratovanju obrnikov v zasebnem sektorju povečajo na eni strani nenadzorovan odliv družbenega odhodka, na drugi strani pa nazadovanje v družbenem sektorju kot nosilcu družbene reprodukcije. »Šušmarji«, popoldanski obrtniki pa tudi nekateri resni ne razpolagajo z zadostno tehnično opremo, kar bi jim omogočilo popravljanje tehnično zahtev­ nih popravil. Njihova aktivnost se usmerja v opravljanje vzdrževanja in manj zahtevnejših opravil. Te storitve so najbolj donosne, zahtevajo pa najmanj finanč­ nih sredstev. Družbenemu sektorju tako ostajajo popravila v garancijski dobi (zakon o zaščiti potrošnika) ter zahtevnejša popravila in veliki remonti. To zahteva drage delovne priprave, merilne in kontrolne aparate ob primerni kritiki, da so popravila predraga. Družbeni sektor obrti ima enako strukturo reprezentantov za vse prispevke in obveznosti kot ostalo gospodarstvo, zato je nujno reproduktivno sposobnost družbenega sektorja storitvene obrti obvarovati pred nazadovanjem. Obstoječi sistem poleg neustreznega indeksa cen obrtnih storitev vključuje v isti krog delovno organizacijo z nekaj 100 zaposlenimi ter samostojne obrtnike z enim ali največ pet zaposlenimi pri odobritvi cen. Pri družbenih obveznostih pa omogoča davčne olajšave in nižje prispevke za zasebni sektor ali popoldansko obrt, med­ tem ko so »šušmarji« izključeni iz tega sistema. Razen te ugotovitve se s popušča­ njem »šušmarjem« pojavljajo še dodatna družbi škodljiva dejanja, kot so proti­ pravno odtujevanje delovnih priprav, orodja, rezervnih delov ipd. V vsaki razpravi in predlogu za izboljšanje teh razmer se poudarja in razprav­ lja o deficitarnosti pri storitvah kot vzrok za takšno stanje. Posebno pa se omenja kot največja deficitarnost vzdrževanje oziroma popravljanje motornih vozil. Me­ nimo, da je potrebno bolj podrobno opredeliti in ugotoviti, za kakšno deficitar­ nost gre, ter predvideti vse posledice, ki bodo nastale, če bodo popoldanski obrtniki in »šušmarji« reševali razvoj te družbeno pomembne dejavnosti.

Drago Podhostnik

Širša družbena solidarnost za rudnik Mežica Komunisti v rudniku svinca in topilnici Mežica smo bili vseskozi na čelu boja za družbeni in samoupravni napredek. Po letu 1950 smo med prvimi uvajali nove samoupravne odnose, po sprejemu nove ustave pa smo med prvimi v občini uskladili našo samoupravno organiziranost z zakonom o združenem delu. Vse­ skozi smo z organiziranim delovanjem težili k uveljavljanju dejanskih demokra­ tičnih in samoupravnih odnosov, ki bodo sprejete samoupravne splošne akte uveljavili kot izraz dejanskih možnosti in družbenega usmerjanja v skladu z začrtano politiko zveze komunistov. Zavedali smo se, da je prihodnost delav­ skega razreda in s tem tudi naša v novih, boljših družbenih in materialnih razmerah.

377

Ob uspehih na političnem in samoupravnem področju pa smo se komunisti v rudnikih svinca in topilnici Mežica stalno soočali s težkimi problemi gospodarje­ nja, ki že dalj časa ogrožajo razvoj delovne organizacije in socialno varnost delavcev. Prizadeti so predvsem delavci, ki se ukvarjajo s pridobivanjem in oplemenjevanjem svinčeve in cinkove rude, torej rudarji, ki s svojim težkim delom pod zemljo pridobivajo surovine, ki so osnova za obstoj in razvoj predelo­ valne industrije. Kljub velikim odkopnim učinkom, ki se lahko merijo s katerimkoli rudnikom svinca.in cinka v Jugoslaviji in v Evropi, se .na področju rudarstva v naši delovni organizaciji že vrsto let pojavlja izguba. Temeljni vzrok te izgube je bila prenizka akumulacija, ki ni omogočala izvedbe zadostnih raziskovalnih del, to pa je povzročalo zmanjševanje količine kovine v rudi in s tem nižjo količino kovine ter nižji dohodek. Delovni ljudje rudnika Mežica smo že relativno zgodaj spoznali, da moramo svinec smotrno uporabljati in ga čimveč predelati. Z naložbami lastnih sredstev in s krediti smo tako zgradili obrate za proizvodnjo akumulatorjev, ki so po svoji kvaliteti med prvimi v Jugoslaviji in priznani tudi v zahodni in vzhodni Evropi. Razvijali smo tudi kovinsko predelovalno dejavnost, ki s svojimi pro­ grami za varstvo okolja ter za lesno industrijo uspešno nastopa na jugoslovan­ skem tržišču. Predvsem zaradi aktivnosti komunistov in družbenopolitičnih organizacij in zavesti delavcev smo dosegli združevanje sredstev tozdov za soli­ darno pokrivanje izgub rudarskih obratov. S tem smo dosegli, da smo vse rizike ekonomskega poslovanja pri pridobivanju surovine obvladovali znotraj delovne organizacije. V tem času smo se organizirali v deset temeljnih organizacij združenega dela in delovno skupnost za opravljanje skupnih del. Komunisti smo si z vsemi močmi prizadevali, da bi temeljne organizacije resnično postale središče samo­ upravnega odločanja delavcev. Hkrati smo utrjevali zavest enotnosti in solidar­ nosti z delavci - rudarji, ki zaradi sedanjih gospodarskih, razmer poslujejo z izgubo. Solidarnost se kaže v zagotavljanju sredstev za normalne osebne do­ hodke, v združevanju sredstev za skupno porabo, v pokrivanju izgube in v skupnih naporih, da bi gospodarsko problematiko rudarjev dolgoročno rešili. Ugotavljamo, da je problematika rudarske dejavnosti, ki je pereča v naši delovni organizaciji, tudi problematika širše družbene skupnosti. To potrjujejo zlasti dejstva: - da smo po osvoboditvi iz našega presežnega dela prispevali za razvoj industrije in s tem celotne družbe; - da danes kot izrazito aktivni izvozniki prispevamo k zmanjšanju negativne zunanjetrgovinske bilance; - da zagotavljamo predelovalcem in porabnikom svinca in cinka surovino iz domačih virov, ki je v tej obliki edina v sicer surovinsko siromašni Sloveniji; - da morajo v skladu z zakonom o združenem delu sodelovati pri reševanju takšne problematike, kot je naša, vsi členi v reprodukcijski verigi in posredno tudi asociacije, kjer gospodarstvo združuje sredstva, in sicer na temelju dohod­ kovnih odnosov; - da mora v izjemnih primerih, kot je naš, priti do izraza širša družbena solidarnost, s katero se zagotavlja delavcem - rudarjem socialna varnost. Ni torej naključje, da smo v predkongresni dejavnosti poleg drugih področij dali izredno močan poudarek razpravi o nalogah, ki so v kongresnem gradivu opredeljene, problematiki surovin in raziskovalne dejavnosti. V sedanja prizadevanja se delavno vključujejo predvsem republiški odbor sindikata delavcev kovinske industrije, odbor za gospodarstvo in finance pri republiškem izvršnem svetu, republiški sekretariat za industrijo ter Gospodar­ ska zbornica SRS. Komunisti v rudniku Mežica bomo še vnaprej sledili revolucionarni tradiciji rudarjev. Reševanje problemov, ki se pri nas pojavljajo, bomo zastavljali na temeljih novih ustavnih zasnov in zakona o združenem delu. V veliko oporo nam bodo dejanske revolucionarne zamisli, ki so podane v predlogu resolucije za ta kongres. Menimo, da so nakazani predlogi rezultat dolgoletne družbene prakse in da prinašajo nova družbena spoznanja, ki bodo v marsičem bistveno vplivala na

378

aktivnost komunistov, tako v naši delovni organizaciji, kot tudi drugod. Zlasti pa pričakujemo od resolucije, da se: - zastavi osnova za priznanje dela delavcev - rudarjev skozi ustreznejšo dohodkovno povezanost in ureditvijo položaja celotnega rudarstva v primarni delitvi; — zastavi nova vsebina samoupravne organiziranosti raziskovalne dejavnosti in njeno močnejše povezovanje z interesi gospodarstva, predvsem pa njena večja angažiranost pri raziskavah v surovinski podlagi.

Konrad Posavec Več misliti na posodabljanje obstoječih proizvodnih zmogljivosti

Barvasta metalurgija v Sloveniji je opredeljena s pridobivanjem in predelavo aluminija, svinca in živega srebra, s proizvodnjo in predelavo sekundarnega bakra ter s predelavo cinka in zlata. Razvoj barvaste metalurgije v naši republiki ni šel vzporedno z razvojem drugih industrijskih dejavnosti. V zadnjem obdobju lahko beležimo nazadova­ nje, saj se soočamo z zaustavitvijo proizvodnje živega srebra in cinka, v neugo­ dnem položaju pa je tudi proizvodnja svinca in aluminija. Razlogov za takšno stanje je nedvomno več. Menimo, da so poleg pomanjka­ nja rudnega bogastva in energije ter neugodnih tržnih gibanj vzroki tudi v neučinkoviti povezanosti med delovnimi organizacijami oziroma temeljnimi or­ ganizacijami združenega dela ter v slabo razviti razvojni in raziskovalni dejavno­ sti. Položaj industrije aluminija se bistveno ne razlikuje od položaja drugih dejav­ nosti s področja barvaste metalurgije, tako da vse temeljne značilnosti, ki veljajo za barvasto metalurgijo kot celoto, veljajo tudi za aluminij. Pomembnejša razlika je le v celovitosti proizvodnega in poslovnega sistema za aluminij, ki zajema proizvodnjo surovin (to je glinice, ogljikovih materialov, primarnega in sekun­ darnega aluminija), proizvodnjo polizdelkov in obdelave oziroma finalizacijo aluminija ter promet. Ko je bila po vojni zgrajena tovarna glinice in aluminija v Kidričevem, je bila 20 let praktično edina proizvajalka glinice in aluminija v Jugoslaviji. Proizvodnja je temeljila na predelavi boksitne rude iz dalmatinskih in bosanskih rudnikov in na energetiki - predvsem na proizvodnji električne energije v Sloveniji. Razvoj predelovalne industrije aluminija v Jugoslaviji je zahteval vedno večje količine te surovine. Tem potrebam kljub nenehnim prizadevanjem, da bi posodobili proiz­ vodnjo, tovarna v Kidričevem ni mogla slediti zaradi dislociranosti in vse večjega primanjkljaja v proizvodnji električne energije v Sloveniji. Tovarna glinice in aluminija v Kidričevem je vse do izgradnje aluminijskih kombinatov v Črni gori in na Hrvaškem imela zvezni pomen in je znatno prispevala k razvoju gospodarstva na bazi aluminija v Jugoslaviji. Z dograditvijo novih kombinatov aluminija pa je njen pomen upadel in postala je občinski problem. Po več kot 20 letih obratovanja so namreč tehnično zastarele proizvodne naprave v elektrolizi aluminija, temu sledi še ekvivalenten tehnološki zaostanek, ki ga označujejo predvsem višja specifična poraba energije, večja poraba delov­ nih ur in izjemno slabe vremenske razmere za delo. Vse to zahteva, da moramo v naslednjih petih letih nujno posodobiti proizvod­ njo aluminija v elektrolizah, sicer bo sledila opustitev proizvodnje v eni od dvoran elektroliz in s tem zmanjšanje proizvodnje za približno polovico. Na podlagi proizvodnje primarnega aluminija v Kidričevem se je v Slovenski Bistrici razvila sodobna primarna predelava na področju valjarništva, stiskalništva in vlečenja. V več krajih po Sloveniji pa so se razvile večje ali manjše livarne aluminija in zlitin. Razvoj predelovalnih zmogljivosti v Sloveniji in Jugoslaviji je v preteklosti potekal precej samostojno, brez globlje povezanosti z delovnimi organizacijami -

379

proizvajalkami surovin. Takšen razvoj je nujno ustvaril praznine, ki se odražajo v pomanjkljivem razvojno-raziskovalnem delu, v neustreznem razvoju spremljajo­ čih proizvodnih dejavnosti in kot posledica v potrebi po uvozu tehnologije in opreme. Takšen razvoj pa je omogočil tudi delitev interesov z vsemi neugodnimi posledicami. Proizvodnja glinice in primarnega aluminija in primarna predelava aluminija zahtevata visoka investicijska vlaganja (kapitalno so zelo intenzivna dejavnost), ki je delovne organizacije same nikakor ne zmorejo. Problem je še toliko večji, ker sta delovni organizaciji TGA Kidričevo in IMPOL Slovenska Bistrica locirani na gospodarsko manj razvitih območjih Slovenije in imata tudi obvezo nosilk razvoja teh področij. To pomeni tudi ustanavljanje novih organizacij, ki bi zaposlovale večje število delavcev. Relativno nizka akumulativno st proizvodnje aluminija in potreba po visokih vlaganjih v osnovno dejavnost za posodabljanje lastne proizvodnje takšnega razvoja ne omogočata. Modernizacija lastne proiz­ vodnje zmanjšuje potrebo po novem zaposlovanju pri tej proizvodnji. Tako pride do razmerij, v katerih se finalizacija in promet aluminija razvijata na obrobju razvitejših območjih Slovenije, razlike v stopnji razvitosti pa ostajajo. Poraba aluminija v Sloveniji je sicer večja kot drugod v Jugoslaviji, še vedno pa je tri do štiri krat manjša kot v razvitih državah. Poraba aluminija v določeni deželi je sicer ozko povezana z rastjo družbenega proizvoda, zaostajanje v porabi aluminija v Sloveniji in Jugoslaviji pa kaže na nerazvitost sektorja finalizacije in prometa. Še vedno nizka poraba aluminija v gradbeništvu, kot embalaže v široki porabi, v avtomobilski industriji, transportu in drugje, dopušča Velike možnosti za razvoj proizvodnje in porabe. Menimo, da je povezovanje proizvodnje, predelave, finalizacije in prometa edina možnost zoperstavljanja neugodnim zunanjim vplivom. Realne temelje za združevanje in povezovanje sta postavila ustava in zakon o združenem delu. Proces združevanja smo pričeli uresničevati z združitvijo TGA in IMPOL v sestavljeno organizacijo združenega dela UNIAL, vendar je ta obseg mnogo preozek. Tudi pri združevanju dela in sredstev, kot pogoju za doseganje skupnih ciljev, smo še vse preveč usmerjeni h kratkoročnim učinkom, kar dejansko pomeni h kupoprodajnim odnosom. Vse premalo je še usmerjenosti k vsebin­ skim spremembam, ki bi bile nova kvaliteta v medsebojnih odnosih. V prihodnjem obdobju nas čakajo predvsem naslednje naloge: - notranje utrjevanje in razvoj sozda UNIAL na podlagi samoupravnega dohodkovnega povezovanja; - znanstvena ocena in spoznanje pomena aluminija za razvoj oziroma v razvoju slovenskega gospodarstva; - oblikovanje aluminijskega kompleksa kot povezave proizvodnje, prede­ lave, finalizacije, prometa in znanstveno-raziskovalnega dela; - izdelava srednjeročnih in dolgoročnih razvojnih programov programskih usmeritev za celoten aluminijski kompleks v Sloveniji in Jugoslaviji; - zagotovitev uresničevanja samoupravno dogovorjenih razvojnih ciljev in usmeritev na podlagi združevanja dela in sredstev; - pospeševanje razvoja znanstvenoraziskovalnega dela, vzgoje kadrov in ra­ zvoja stranskih dejavnosti kot pogojev za lasten razvoj. Nosilka aktivnosti za izvedbo omenjenih nalog bo nedvomno sestavljena organizacija združenega dela UNIAL. V TGA Kidričevo bomo prispevali pomemben delež v reševanju lastne in skupne problematike. Z uresničevanjem srednjeročnega gospodarskega načrta, ki zajema obdobje do leta 1982, bomo s prvo fazo modernizacije proizvodnje primarnega aluminija povečali proizvodnjo na 70.000 ton letno in znatno zmanj­ šali specifično porabo surovin, energije in dela. Dolgoročno bo TGA lahko razvila proizvodnjo približno 95.000 ton aluminija. S tem in ob razvoju sekundarnega aluminija na podlagi predelave odpadkov bo omogočen nemoten in celovit razvoj aluminijskega kompleksa v Sloveniji. Komunisti v sozdu UNIAL se v celoti zavedamo svojih obvez in odgovornosti za razvoj, podan v obravnavani problematiki, in ga bomo v povezavi z drugimi delavci in predvsem z lastnim trudom tudi uresničili.

Herman Pregl Socialno varnost zagotoviti tudi za člane družine kmetov Na območju treh posavskih občin delujejo štiri kmetijske organizacije združe­ nega dela, gozdno gospodarstvo in veterinarski zavod. Na tem območju sta še dve kmetijski organizaciji s sedežem zunaj regije. Pri vseh kmetijskih organizacijah so organizirane temeljne organizacije koo­ perantov, v katerih združujejo svoje delo in sredstva združeni kmetje in delavci kmetijskih pospeševalnih služb. Kmetijstvo v Posavju je pomembna panoga, saj se z njo ukvarja še približno 30 odst, prebivalstva. V zasebni lasti je 87 odst, vseh zemljišč, ki pa so zelo razdrobljena, saj je povprečna velikost kmetij 3,71 hektara, povprečna velikost parcel pa manjša od 0,20 ha. Starostna struktura prebivalstva, ki se ukvarja s kmetijstvom, je zelo neugodna, saj je več kot 60 odst, gospodarjev starih nad 55 let. Hitra urbanizacija in industrijalizacija v regiji krčita vsako leto mnogo najbolj­ ših kmetijskih površin. Veliko kmetij je zaradi bližine industrijskih objektov mešanih. Značilnost posavskega kmetijstva je tudi raznovrstna kmetijska proiz­ vodnja, ki jo omogočajo naravni pogoji, tako da na tem področju nastajajo tržni presežki mleka, mesa, grozdja, sadja, jagod in v zadnjem času tudi vrtnine. V strukturi dohodka kmetije imata največji delež živinoreja s 60 odst, in vinogra­ dništvo s 30 odst., druge panoge pa 10 odstotkov. Kljub navedenim dejstvom pa so dosegli na področju zasebnega kmetijstva nekaj vidnih rezultatov. Obnovljenih je več kot 1000 ha vinogradov, zgrajenih nad 1800 stojišč za govedo v novograjenih in adaptiranih hlevih, več kot 50 silosov, opremljenih je bilo več kot 40 zbiralnic mleka, na številnih kmetijah je bil uveden pašno košni sistem izkoriščanja travnikov, raznih skupnosti kmetov (obnovitvenih, strojnih in proizvodnih) je več kot 200 s približno 2000 člani. Ti rezultati kažejo na uspešnost dela kmetijskih pospeševalnih služb. Bistveni napredek v družbenoekonomskih odnosih so dosegli predvsem po sprejetju zakona o združevanju kmetov, ki je odprl široke in raznovrstne možno­ sti združevanja, podružbljanja in posodabljanja zasebne kmetijske proizvodnje, ne da bi posegel v lastninske pravice do zemlje. Ko s tega vidika ocenjujemo zasebno kmetijsko proizvodnjo v Posavju, lahko ugotovimo, da je ta proces še v razvoju. Glede na izredno razdrobljenost zemljišč in malo posest je združevanje dela in sredstev, pa tudi zemlje, nujnost. Temeljne organizacije kooperantov, ki so že ustanovljene v sestavi kmetijskih delovnih organizacij, izvajajo to vlogo bolj ali manj uspešno. Stopnja povezova­ nja oziroma združevanja dela, sredstev in zemlje in družbenoekonomski odnosi v temeljni organizaciji kooperantov so še precej nizki, in sicer iz naslednjih razlo­ gov: - male površine, ki jih imajo kmečka gospodarstva, ne omogočajo dolgoročne usmeritve v specializirano proizvodnjo; - neurejene tržne razmere, zlasti na področju govedoreje in prašičereje, odvračajo kmete od povezovanja in organizirane proizvodnje, kmetje zadržujejo raznovrstno drobno proizvodnjo usmerjeno na prosti trg; - v nekaterih okoljih nastopa v odnosu do kmeta več ozdov povsem samo­ stojno, brez usklajevanja dolgoročnih razvojnih programov in enotnega postopka pri povezovanju kmetov v raznih oblikah proizvodnega in poslovnega sodelova­ nja; - starejša generacija kmetov, ki je močno vezana na lastništvo zemlje, ne more preseči tradicionalne zaprtosti in se usmeriti v smotrnejše oblike skupinske nabave in uporabe strojev, združevanje zemljišč, gradnje skupnih objektov, skupno obnovo itd., ter na račun neodvisnosti zapostavlja lasten ekonomski razvoj. Temeljne organizacije kooperantov in njihovo oblikovanje je izhajalo iz obsto­ ječih organizacijskih oblik. V vseh ozdih so spoznali, da je nujno oblikovati manjše organizacijske enote, ki bodo kmetom bližje, bolj njihove. V takih enotah na področju ene ali dveh krajevnih skupnosti bodo kmetje lažje odločali in

381

reševali probleme, ki izvirajo iz narave in specifičnosti kmetijske dejavnosti. Danes so združeni kmetje v eno temeljno organizacijo kooperantov, ki obsega območje ene občine. Povečana proizvodnja in boljša organiziranost zasebnega kmetijstva pa ne bosta dosegla svojega cilja, če ne bomo uspešneje dograjevali dohodkovnih odnosov tako znotraj temeljnih organizacij kooperantov, kot v odnosih med temeljnimi organizacijami v DO, kot tudi v celotnih odnosih med proizvodnjo in trgovino. V okviru samih kmetijskih ozdov so dohodkovni odnosi opredeljeni v spora­ zumih, vendar je dejstvo, da se niso razvili do te stopnje, kot zahtevajo določbe zakona o združenem delu. V nekaterih panogah, kot na primer vinogradništvu, so bili ti odnosi razviti tudi do sedaj v določeni obliki, tako odkup grozdja na odprt račun Težko pa je vzpostaviti dohodkovne odnose med kmetijskimi ozdi in trgo­ vino. Glede tega še zdaleč ne moremo biti zadovoljni, saj do zdaj sprejeti spora­ zumi ne predstavljajo bistvenih vsebinskih sprememb in nove kvalitete. Poseben problem je tudi področje odnosov v živinorejski proizvodnji, kjer ti odnosi še vedno temeljijo izključno na zakonski podlagi in premijah. Kmetijske pospeševalne službe, ki delujejo v okviru temeljnih organizacij kooperantov, so pomemben dejavnik v razvoju kmetijstva in pri vzpostavljanju kvalitetno novih, vsebinskih družbenih ekonomskih odnosov na vasi. Poleg strokovnega dela se te službe angažirajo tudi v družbenopolitičnem pogledu ter kot organizator in pobudnik preobrazbe vasi skupno s subjektivnimi silami v krajevni skupnosti in občini. Pomembno vlogo v celotnem sklopu odnosov v kmetijstvu in družbi sploh imajo kmetijske zemljiške skupnosti, čeprav ugotavljamo, da so uspehi v posav­ skih občinah zelo različni, predvsem pa v pridobivanju novih zemljišč, melioraci­ jah in združevanju zemljišč, sodelovanju pri izdelavi prostorskih planov in po­ dobno. Tako je v občini Krško končana prva večja združitev zemljišč po sprejetju zakona o kmetijskih zemljiščih (izdelava prostorskih planov je širši problem, ugotovimo pa lahko, da v Posavju še ni izdelan tak plan v nobeni občini). Zadnja leta izostajajo pomembni pospeševalni ukrepi, kot je regresiranje umetnih gnojil in zaščitnih sredstev, stimuliranje proizvodnih skupnosti s soude­ ležbo pri naložbah in podobno. Na tem področju je nujen temeljit pristop s stališča, da je pospeševanje kmetijstva posebnega družbenega pomena v posavskih občinah. Zato so v po­ stopku vzpodbujene akcije za ustanovitev SIS za kmetijstvo, ki bodo na širši samoupravni osnovi nadaljevali funkcijo dosedanjih skladov pri občinah. Poleg ugotovitve, da je družba sprejela celo vrsto ukrepov, da bi zagotovila kmetu socialno varnost, menimo in predlagamo, da bi bilo potrebno in nujno, da se v starostno zavarovanje kmetov zajamejo tudi drugi člani kmečkih družin, ki delajo v kmetijstvu. V razpravi o kongresnih dokumentih smo komunisti Posavja ugotovili, da resolucija daje dovolj velik poudarek kmetijski dejavnosti in smo prepričani, da bomo probleme, nakazane v razpravi, postopoma razrešili.

Tomo Pšak Združevanje sredstev - pogoj za hitrejši razvoj pospeševalne službe v kmetijstvu Kljub jasnim stališčem republiške konference SZDL in Zadružne zveze Slo­ venije o nujnosti združevanja sredstev za pospeševanje kmetijstva, kot pomemb­ nem elementu za uspešno izvajanje začrtanega razvoja kmetijstva skladno s samoupravnim sporazumom o temeljih srednjeročnega plana kmetijstva in živil­ ske industrije do leta 1980, še vedno ni zadovoljivo rešeno financiranje osnovne pospeševalne službe. Slabo akumulativne kmetijske zadruge in temeljne organizacije kooperantov,

ki so zadolžene za izvajanje osnovne pospeševalne dejavnosti na svojih območjih, so pri financiranju te dejavnosti večinoma še vedno dokaj osamljene. Deležne so sicer pomoči občinskih proračunov in kmetijskih zemljiških skupnosti, vendar je to premalo. Zato so posledice očitne: pospeševalna služba je ozka in slaba in ne more opravljati vseh odgovornih nalog. Take razmere so še posebej kritične v manj razvitih občinah, kjer velikokrat ni moč zagotoviti sredstev niti za najosnovnejše potrebe kmetijstva v strukturi gospodarstva. V teh okoljih bi bila dobra pospeševalna služba še kako potrebna. Da bi izboljšali stanje, je dala Zadružna zveza Slovenije pred leti pobudo za sklepanje družbenih dogovorov o organiziranju in financiranju pospeševalne službe v kmetijstvu. Akcija pa v regijah ni najbolje uspela, saj k družbenemdružbenemu dogovoru niso pristopili mnogi, ki svoj dohodek delno ali izključno ustvarjajo v kmetijstvu. Nosilci akcije, medzadružni sveti, pa tudi niso imeli dovolj politične podpore na občinski in regijski ravni. Po dobrih dveh letih smo nedvomno znova sredi ustanavljanja SIS za pospe­ ševanje kmetijstva. Ponavljajo pa se slabosti iz preteklih let, saj zopet nismo enotni. K sporazumom ne pristopajo niti taki ozdi, ki so izključno povezani s kmetijstvom. V nerazvitih okoljih, kot je občina Ormož, kjer se 50 odstotkov prebivalstva ukvarja s kmetijstvom, pa je ta problem še težji. Manj razviti nimajo kmetijske predelovalne industrije, niti močnih trgovskih organizacij in industrije, name­ njene kmetijstvu. Zato tu ostajajo s svojimi sredstvi le matični kmetijski ozdi, zunaj pa ni takih, ki bi bili pripravljeni za tovrstno združevanje sredstev. Zbrana sredstva so skromna in ne zagotavljajo hitrejšega razvoja kmetijstva ter preobra­ zbe vasi. Zato se bojimo, da se bodo razlike med razvitimi in manj razvitimi tudi na tem področju zopet povečale. Zato predlagamo, da bi problem financiranja pospeševalne službe reševali enotno na ravni republike ali vsaj regij in na tem področju zaostrili politično odgovornost. Le enotno reševanje skladnega razvoja pospeševalne službe bo dalo pričakovane rezultate. Drug problem, na katerega želimo opozoriti - pa se nanaša na osuševanje in združevanje raztresenih zemljišč. Srednjeročni plan SR Slovenije predvideva izvedbo melioracij na 17.000 ha, od tega odpade na občino Ormož približno 10.000 ha. Začetni koraki so že storjeni in so tudi že rezultati. Vendar pa se tudi tu srečujemo z vedno težjim problemom, to je zagotavljanjem potrebnega denarja. Danes namreč stane vsesplošno izboljšanje hektara zemlje 46.000 dinarjev, razpo­ ložljiva sredstva pa so mnogo nižja. Zato v celoti podpiramo stališča republiškega izvršnega sveta, podana v predlogu za izdajo zakona o spremembah in dopolni­ tvah zakona o kmetijskih zemljiških, ki se nanašajo na združevanje in izboljševa­ nje zemljišč. Predlagamo, da ob sredstvih, ki jih bomo v prihodnje zbirali v te namene, na podlagi obstoječih dogovorov in sporazumov ter zakona razmislimo tudi o možnosti dodatnega združevanja sredstev. Možno bi bilo, da na ravni republike združujemo večji delež sredstev, ki se po občinah zbirajo iz naslova spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Ta prispevek do zdaj ni bil pov­ sod smotrno rabljen, namenjen pa je predvsem za pridobivanje novih kmetijskih površin. Tako zbrana dodatna sredstva bi prek zveze vodnih skupnosti usmerjali na tista področja, kjer izvajajo večja melioracijska dela. Brez dodatno zbranih sredstev za to področje pa lahko ogrozimo uresničitev naših srednjeročnih ciljev pri melioracijah, s tem pa si napravimo tudi veliko politično škodo, saj bo velika pripravljenost za sodelovanje zasebnih kmetijskih proizvajalcev splahnela. Marija Ritonja

Delavcem več besede pri oblikovanju cen

Vil. poglavju govori naša resolucija o prizadevanjih komunistov, da bodo delavci v tozdu ter družbenopolitičnih skupnostih neposredno in prek svojih delegatov odločali o pogojih in ustvarjanju nove vrednosti in pridobivanju do­ hodka, samoupravno obvladovali odnose na tržišču, določali cene proizvodov in

383

storitev, oblikovali politiko cen in druge pogoje prodaje ter sprejemali ukrepe za njeno uresničevanje. Kako pa je s tem v praksi? Nedvomno na nekaterih področjih gospodarskih dejavnosti to načelo več ali manj uresničujemo. Želim pa spregovoriti o gospo­ darski dejavnosti, za katero ne moremo govoriti o možnosti prilagoditve načelom naše resolucije, vsaj ne v tistem delu, ko govori o samoupravnem obvladovanju odnosov na tržišču oziroma določanju cen proizvodov in storitev. Dejavnost elektroindustrije - predvsem proizvodnja elektroinstalacijskega materiala - je že približno 10 let pod čvrsto kontrolo zveznega zavoda za cene. Tako niti danes na tej stopnji samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja naši delavci nimajo niti najmanjšega vpliva na oblikovanje cen svojih izdelkov. V tem položaju je celotna tovrstna jugoslovanska proizvodnja. Pripomniti velja še to, da se cene reprodukcijskega materiala, ki ga ta vrsta proizvodnje uporablja, povečuje letno od 15-25 odstotkov (različno od vrste materiala na primer bakelit, baker, srebro itd.) in da se cene končnih izdelkov naše panoge povečujejo letno največ v odstotku, predvidenem z resolucijo o gibanju cen, vendar še to s tako zakasni­ tvijo, da ta konkretno za lansko leto predstavlja štiri odstotke. Do zdaj smo ta neskladja obvladovali z vrsto ukrepov - od delitve programa za zagotovitev večjih serij, do organiziranja tozdov na načelih tehnološke zaokrože­ nosti, povezanih v faznem procesu proizvodnje, od ustanavljanja tozdov na nerazvitih območjih Slovenije, sledeč smernicam politike gospodarskega ra­ zvoja, do iskanja novih zunanjih tržišč, ki smo jih nekaj tudi osvojili. Kljub vsem tem ukrepom pa ob znatno povečani proizvodnji akumulativnost iz leta v leto upada, čeprav naši delavci ne prejemajo ustreznega plačila za svoje vloženo delo. Pretok akumulacije, ustvarjene v tej veji gospodarstva, je več kot očiten tudi zaradi take politike oblikovanja cen. Glede na to in ker predvidevamo, da se to dogaja tudi v nekaterih drugih vejah gospodarstva, predlagamo, da družbenopo­ litične skupnosti na vseh ravneh preverijo in ugotovijo, če se le niso morda v teh letih razmere toliko spremenile, da bi morali za obvladovanje inflacije zagotoviti drugačne ukrepe; najmanj pa, kar je, naj bodo za vse enaki.

Franc Romih

Samoupravno organiziranje in povezovanje odpira možnosti za boljše in smotrnejše gospodarjenje

Proizvodnja električne energije je svojo ekonomsko osnovo v Zasavju dobila že pred mnogimi leti, in sicer na spoznanju, da je slabša kvalitega premoga lahko bogat vir energije za proizvodnjo elektrike. Zmanjševanje proizvodnje komer­ cialnega premoga zaradi zalog, ki so na razpolago, in nenehno rast porabe elektrike, sta to proizvodnjo v zadnjih nekaj letih hitro povečala. To nas je vodilo k spoznanju, da so rudniki in termoelektrarna skupen živ organizem, da ne morejo živeti drug brez drugega. To je jasna reprodukcijska veriga, ki ima vse pogoje in zahteve za prave medsebojne dohodkovne odnose. Zaradi tega smo tudi ustanovili REK, v katerem bi vsakdo imel svoj ekonomski položaj .na podlagi dela in rezultatov dela, od jame do termoelektrarne. Ta položaj pa je možno doseči le s takimi dohodkovnimi odnosi v energetiki, ki bodo opredelje­ vali družbenoekonomski položaj skoraj 5000 delavcev v REK Zasavje enako z drugimi delavci v Elektrogospodarstvu Slovenije. V želji, da to dosežemo, smo se lotili notranje samoupravne organiziranosti v skladu z določili ZZD. V razpravi bom skušal na kratko prikazati prizadevanja za uveljavljanje dohodkovnih odnosov in na tej podlagi dograjevanja samoupravne organizirano­ sti REK Zasavje v okviru Elektrogospodarstva Slovenije. Na to temo je bila v okviru predkongresne dejavnosti organizirana specializirana razprava v Trbov­ ljah, na kateri so sodelovali predstavniki republiških organov, ISE, EGS, REK Velenje in REK Trbovlje. V razpravi imam namen prikazati dosedanje napore subjektivnih sil z ZK na čelu pri uresničevanju ustave, zakona o združenem delu ter stališč in smernic na področju elektrogospodarstva, ki jih je na podlagi razprav komunistov v vseh organizacijah združenega dela REK in elektrogospo-

384

darstva opredelila komisija predsedstva CK ZKS za družbenopolitični sistem in samoupravljanje v združenem delu. »Akcija 120«, ki je stekla na pobudo izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS, je pospešila ta proces, tako da smo na zboru komunistov delovne organizacije REK Zasavje-Trbovlje ocenili sedanje stanje in podali celovit predlog prihodnje samoupravne organiziranosti delovne organizacije REK na načelih medsebojno urejenih dohodkovnih odnosov. Ocenili smo potek dosedanjega razvoja dohod­ kovnih odnosov, pomanjkljivosti delitve premoženja ter nejasnosti o pridobiva­ nju in delitvi dohodka. Konec lanskega leta smo končali konstituiranje tozdov. V REK Zasavje je vsaka jama tozd. Končali smo tudi združevanje tozdov v delovne organizacije. Na ravni REK Zasavje združujemo proizvodnjo premoga kot temeljne organizacije, ki so organizirane po posameznih jamah, v delovno organizacijo. Z enotno akcijo smo očistili premog vseh tistih dejavnosti, ki s proizvodnjo premoga nimajo bistvene zveze. Proizvodnja električne energije v termoelektrarni je organizirana tako, da je vsak agregat zase tozd, ti pa se združujejo v delovno organizacijo proizvodnja električne energije. Elektrostrojno dejavnost, ki je zrasla ob pre­ mogu in je vzporedna dejavnost, imamo prav tako organizirano v tozd in se vključuje v delovno organizacijo proizvodnja premoga. Rudarska-gradbena de­ javnost, proizvodnja opeke in zunanji transport so organizirani kot tozdi in se nato združujejo v delovno organizacijo rudarska gradbena dejavnost. Opredelili smo neposredno soodvisnost, ki nastopa med delovno organizacijo proizvodnje premoga in delovno organizacijo proizvodnje električne energije v pridobivanju in delitvi skupnega prihodka. Tako smo z velikimi napori zlomili nekatere odpore, ko so nam onemogočali vzpostavitev dohodkovnih odnosov med premogom in električno energijo. Na podlagi sprejetih dokumentov smo v REK ustanovili 22 tozdov, ki se združujejo v štiri delovne organizacije, le-te pa v sozd. S to organizacijo smo dosegli temeljni namen: - očistili proizvodnjo premoga dejavnosti, ki so le v manjši meri z njo dohod­ kovno povezane; - ustanovili poleg Zasavskih premogovnikov in Termoelektrarne še dve de­ lovni organizaciji: Rudarska gradbena dejavnost (RDG) in Industrijska mon­ tažna dejavnost (IMD), ki dobivata tako tudi organizacijsko osnovo za razvoj, ki je bil do sedaj v senci proizvodnje premoga; - ustanovili tozde, kot to zahteva zakon o združenem delu. V nekaterih vprašanjih smo po razpravah v kolektivih morali odstopiti od začrtanega programa: - tako nismo združili celotnega elektro-strojnega kompleksa v novo delovno organizacijo, temveč so trije tozdi ostali v premogovništvu, en v termoelektrarni in en v RDG kot tozd za vzdrževanje strojev in opreme za navedene delovne organizacije; - interne banke ne bomo ustanovili, podpisali pa smo sporazum o ustanovitvi interne banke v EGS. Od dohodkovnih sporazumov, ki urejajo družbenoekonomski položaj de­ lavca, v praksi izvajamo: samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih pri ustvarjanju in delitvi skupnega prihodka pri proizvodnji premoga. Sporazum določa plansko ceno pridobljenega premoga za vsak tozd na podlagi letnega proizvodnega načrta ter meril za potrebne količine živega dela, materiala ter sredstev za skupno in splošno porabo. Pri izvajanju sporazuma so vidne tudi težnje, da tozdi ob nižji planski proiz­ vodnji želijo višjo plansko ceno. Letni gospodarski načrt smo sprejeli, vendar mu tozdi, ki ne dosegajo planskih nalog, oporekajo, poraja se želja po uravnilovki, ker se nedoseganje planskih nalog kaže v dohodku tozda in osebnih dohodkih delavcev v njem. Sporazum zadeva v živo interes vsakega tozda in delavce v njem, ker skupno z dopolnitvijo pravilnika o delitvi osebnega dohodka nagrajevanje po delu precej ostro posega v delitev. Po reakciji na prve obračune osebnih dohodkov smo verjetno pri sestavljanju sporazumov precenjevali zavzetost delovnega kolektiva za tako nagrajevanje po 25 VIII. kongres

385

delu, ki omogoča celo do 50 odstotno razliko v osebnem dohodku v mesečnem obračunu za posamezne delavce. Dejstvo pa je, da je od časa uvajanja sporazuma proizvodnja premoga višja, kot so bile postavljene planske naloge. Sedanji sistem vzpodbuja tozde in delovne organizacije EGS, da si prizade­ vajo doseči čim višje normative planskih stroškov. V REK menimo, da bo potrebno posvetiti mnogo večjo pozornost samoupravnemu družbenemu plani­ ranju v tozdih in interesnih skupnostih. Samo strokovno in stalno spremljanje uresničevanja plana in njegovo sprotno dopolnjevanje lahko zagotovi uspešno dograjevanje družbenoekonomskih odnosov med tozdi, kajti le dokazane možno­ sti lahko zaostrijo odnos do določanja meril za pridobivanje v skupnem pri­ hodku. Zlasti občutljivo je ugotavljanje meril v premogovniku, ker so razlike v objektivnih možnostih tozdov za doseganje proizvodnje zelo velike ter se hitro spreminjajo. Ob tem pa tvorijo v strukturi cene tone premoga osebni prejemki polovico dohodka. Sprememba delovnih razmer prinese spremembo predvsem v tej fazi ter hitro privede do neupravičene stimulacije ali zmanjšanja osebnih prejemkov. Isto velja več ali manj za vse tozde, ki so ali še bodo udeleženi v skupnem prihodku. Sporazumi, ki urejajo udeležbo tozdov premogovništva in termoelektrarne Trbovlje v skupnem prihodku, ne morejo zaživeti. Termoelektrana Trbovlje je trdno usidrana v dohodkovni sistem EGS, tozdi premogovništva pa predstavljajo v strukturi kilovatne ure še vedno le strošek, ki je sicer spremenjen v dohodek tozdov, je pa variabilen ter ga ugotavljajo na podlagi samoupravno dogovorjenih meril. Dohodkovni odnosi med premogovniki in termoelektrarnami so obremenjeni z navidezno različnimi interesi. Elektrarne pridobivajo iz skupnega prihodka EGS dohodek za proizvodnjo in obratovalno pripravljenost. Premogovniki imajo interes za čim višjo porabo premoga v termoelektrarni Trbovlje, kar pa v elektrarni ni nujno. Verjetno ni naključje, da gremo letos v elektrarni v najdaljši časovni rok remonta, saj bo stala kar tri mesece. V tem času smo prisiljeni iskati izhod v deponiranju in v prevozu premoga v Velenje, kar ne znižuje stroškov proizvodnje kwh. Sistem EGS priznava te stroške tozdom, vendar niso v interesu združevanja v REK, ker smo se združili zaradi racional­ nejše proizvodnje in skupnega razvoja premoga in elektroenergije. Samoupravni sporazum o medsebojnih razmerjih pri skupno ustvarjenem prihodku pri proizvodnji električne energije tozdov premogovništva in termoe­ lektrarne pa predvideva udeležbo vsakega tozda v iztržku za oddano kwh v omrežje EGS. Ta kwh pa je seveda odvisna od uspešnosti sistema EGS in sporazuma s porabniki o ceni kwh. Dohodkovni odnosi v REK lahko zažive le ob dogovoru o mestu termoelek­ trarne Trbovlje kot dela reprodukcijske celote REK v elektrogospodarstvu Slo­ venije. Z novo organizacijo je konec delitve proizvodnje v REK na glavno in stransko dejavnost. Delovne organizacije bodo v ta namen samoupravno združevale poslovna sredstva, sredstva skupne porabe in sredstva rezerv. REK je sedaj v času konstituiranja. Upočasnitev procesa je povzročil pred­ vsem prehod na nove dohodkovne odnose, katerih temelj je premoženje tozdov, ki ga zdaj razdeljujemo v skladu s samoupravno sprejetimi načeli na podlagi letne bilance uspeha in stanja. S to svojo razpravo sem skušal prikazati naj bistvenejše dosežke na področju samoupravne organiziranosti v REK in ovire na poti uresničevanja takih medse­ bojnih odnosov, ki bodo utrdili medsebojno povezanost znotraj REK kot tudi povezanost v celotnem sistemu EGS na načelih skupnega planiranja in poslova­ nja na skupnem prihodku. Le tako bomo lahko utrdili družbenoekonomski položaj delavcev v slehernem tozdu v sistemu EGS, povečali socialno varnost zaposlenih in odprli jasnejše perspektive razvoja.

386

Andrej Rot Sistem dohodkovnih odnosov je treba nenehno dopolnjevati

V razpravi želim osvetliti, do katere stopnje smo uspeli v tolminski občini uveljaviti ustavne določbe in določbe ZZD glede uveljavitve družbenoekonom­ skih odnosov, sistema ugotavljanja in razporejanja dohodka ter delitve sredstev za osebne dohodke. Pri tem seveda moramo upoštevati, da je v občini večje število dislociranih tozdov s sedežem delovne organizacije zunaj naše občine. To omenjam, ker so posamezni tozdi s samoupravnim sporazumom o združevanju v delovno organi­ zacijo prenesli vrsto pristojnosti nanjo. Tako je časovna uspešnost reševanja teh problemov odvisna od pravočasne izdelave in sprejema enotnih meril na ravni delovne organizacije. Ugotavljamo, da so kljub temu - z izjemo treh tozdov - vsi drugi pravočasno sprejeli ustrezne normativne akte. Vendar se zavedamo, da smo šele na začetku poti. Dohodkovni odnosi, sistem pravične ih stimulativne delitve osebnih dohodkov so za delavce najbolj občut­ ljive kategorije, v zakonu o združenem delu pa najbolj revolucionarna novost. Zato aktov, ki to problematiko urejajo, ne moremo sprejeti enkrat za vselej. Še vedno iščemo ustrezne rešitve, ki jih bo šele praksa potrdila. Še največ je bilo storjenega pri uveljavitvi meril za udeležbo delavcev pri delitvi sredstev za osebne dohodke. Toda tudi tu so še primeri, da so normativni akti, ki so jih strokovne službe brez večjega sodelovanja tistih delavcev, na katere se ti akti nanašajo, pisani v zanje nerazumljivem jeziku. Zato ni čudno, da so še vedno primeri, da delavci teh rešitev še niso sprejeli. Prav tu se moramo komunisti zavzemati za dopolnjevanje sistema delitve v tem smislu, da bo čimbolj enosta­ ven, delavcem razumljiv, stimulativen in pravičen, tako da se bo sleherni zavze­ mal zanj in vztrajal pri njegovem spoštovanju in uresničevanju. Sistem delitve osebnih odhodkov smo torej uveljavili znotraj slehernega tozda, čeprav ga bo potrebno še dopolnjevati in izboljševati. Toda pozitivno je že spoznanje, da se delavci tega zavedajo in zahtevajo izpopolnjevanje sistema, v katerem bo njihov vpliv še očitnejši. Manj pa nam je uspelo izpopolniti dohodkovne odnose med tozdi in skupnimi službami v delovnih organizacijah. Pa tudi za nagrajevanje delavcev v upravah tozdov nimamo še dovolj izdelanih in preizkušenih meril. Tega se zavedamo, zato se tudi teh vprašanj zavzeto lotevamo. Pri tem je težje prebiti zlasti pri tozdih s skromnimi strokovnimi kadri. Le-ti so vse kreativne pristojnosti prenesli na delovno organizacijo in s tem tudi kadre. Za uspešen razvoj slehernega tozda so potrebni tudi ustrezni kadri. To pa nam nalaga kadrovsko okrepiti posamezni tozd, da se bo lahko popolnoma uveljavil v vlogi, ki mu jo opredeljuje ustava. Precej smo naredili pri uveljavljanju svobodne menjave dela med delavci tozdov in delavci SIS družbenih dejavnosti. Še pred nekaj leti so bili v marsikate­ rem tozdu odpori pri sprejemanju samoupravnih sporazumov o financiranju teh dejavnosti. Na dohodek so gledali podjetniško, kot da je rezultat izključno dela delavcev posameznega tozda. Danes v slehernem tozdu delavci pojmujejo ustvar­ jeni dohodek kot družbeno kategorijo, kot rezultat in prispevek tudi delavcev, zaposlenih v družbenih dejavnostih. To novo spoznanje omogoča, da delavci z razumevanjem in z ustrezno mero solidarnosti sprejemamo samoupravne spora­ zume o temeljih planov posameznih SIS. Prepričani smo, da bo kongres pospešil dejavnost vseh socialističnih sil pri še doslednejšem uveljavljanju vloge delovnega človeka v združenem delu.

Vinko Srbčič Boljši obeti za steklarje

Dovolite mi, da vas na kratko seznanim, vam predstavim panogo gospodar­ stva, ki je morda na prvi pogled manj pomembna, vendar je kljub temu v povojnih letih, v letih intenzivne obnove in graditve naše socialistične samo25*

387

upravne družbe, prispevala svoj delež v okviru celotne steklarske industrije. Še večja odgovornost pa izhaja iz dejstva, da je bila steklarna v Rogaški Slatini edina industrija na nerazvitem Kozjanskem, industrija, ki je že leta 1945 imela 20 letno tradicijo na področju proizvodnje stekla in je zato morala v začetni fazi prevzeti vse breme gospodarskega razvoja na tem področju. Tako so leta 1945 požgano ter delno porušeno steklarno preživeli delavci takoj začeli obnavljati. Obnovili so jo v nekaj mesecih in pričelo se je razdobje redne proizvodnje z velikimi načrti za prihodnost. Pričeli smo z 200 delavci, danes nas je 1200. Ko se danes ozremo nazaj, vidimo in moramo priznati, da je bila prehojena pot izredno težka. Desetletja samoodrekanja, nad 1000 prostovoljnih ur, delo v izredno težkih delovnih razmerah, vse to in še več je bila življenjska šola steklarjev, to je bila bitka za boljšo bodočnost. V potu steklarjev je tako poleg prve peči zrastla še druga, tretja, četrta, peta in šesta peč, širile so se brusilnice, uvajale so se nove tehnologije, nove sodobnejše naprave. Zmogljivost steklarne se je s tem povečala za 6 krat. Kolektiv steklarne danes uživa ugled visokokvalitetne tovarne ročno oblikovanega stekla, tako na domačem kot na tujem trgu. Več kot polovico svojih izdelkov izvažamo na najzahtevnejša sve­ tovna tržišča ter pri tem dosegamo izredno visoke pozitivne devizne učinke. Na 100 din izvoza porabimo zase, za naš reprodukcijski material, le 15 din oziroma 15%. Uspehi so res veliki, še posebej zato, ker smo v naš razvoj vlagali tudi veliko lastnih sredstev. V 30 letih povojnega razvoja je steklarna doživljala različna krizna obdobja, ki so v večji ali manjši meri vplivala na razvojno pot našega kolektiva. V svojem izvajanju bi predvsem želel opozoriti na dogodke zadnjih štirih let. Naš kolektiv, kakor tudi vsa ostala steklarska industrija, se je znašel v izredno težkem gospo­ darskem položaju. Začelo se je leta 1973. Dvig prometnega davka je zavrl uspešno prodajo naših izdelkov, splošni padec konjunkture tako na domačem kot na tujem trgu, nekoliko pozneje limitirane cene izdelkov na domačem trgu, ki so bile pod družbeno kontrolo kar tri leta, hitra rast stroškov repromateriala in energije. Še pred leti relativno visoki osebni dohodki so začeli zaostajati za povprečjem družbene rasti in tako je danes povprečni osebni dohodek v steklar­ stvu daleč pod republiškim povprečjem. Akumulativnost je začela padati. V letu 1976 beležimo v skoraj vseh steklarnah poslovno izgubo. Posledica takega stanja je bila povečana fluktuacija in odhajanje strokovnega kadra. Problem prodaje tako pri nas, še v večji meri pa pri ostalih steklarjih, je sprožil verižno reakcijo pospešenega ponujanja blaga po nerazumnih cenah, brez dogovarjanja znotraj branže, kar vse je zniževalo akumulativnost ter s tem slabilo gospodarsko moč podjetja. Če poenostavim, lahko rečem, da se steklarji nismo znali povezati, se dogovoriti za enoten nastop tako na domačem, še bolj pa na tujih trgih, kar nas je privedlo včasih celo do absurdnega položaja nelojalne konkurence. Krivda za nepovezanost je pretežno subjektivnega značaja. Vsi poizkusi v tej zvezi so propadli. Povezovanje slovenske steklarske industrije v sestavljeno organizacijo, katere cilj bi bil poenotiti razvojne programe, zagotoviti ustrezne kadre, omogo­ čiti pravilno razdelitev dela, pospeševanje izvoza, uvajanje novih tehnologij, ni uspelo. Če se dotaknem področja našega razvoja in družbenega statusa naše branže, lahko ugotovim, da ni bilo zadostnega razumevanja, ali pa nam ni uspelo prepri­ čati širše družbene javnosti za vlaganja v našo razširjeno reprodukcijo in je zato breme vlaganj bilo naloženo delavcem naše delovne organizacije s preveliko lastno udeležbo. Pri politiki cen je na mednarodnem trgu naša steklarna sledila trendu povišanja, normalnega za ta tržišča in s tem dosegala nekje akumulativne cene, na domačem trgu smo pa bili omejeni z družbeno kontrolo. Naši izdelki so bili razvrščeni v najvišjo skupino luksuznega blaga, kar nam je zmanjševalo oziroma otežkočalo prodajo naših izdelkov. Vendar smo kljub temu zadržali kontinuiteto prisotnosti na vseh trgih na račun lastne akumulativnosti in nižjih osebnih dohodkov. Poslovanje na meji rentabilnosti v zadnjih letih je tako ohromilo tudi naša perspektivna vlaganja. Lansko leto je slovenski steklarski industriji skozi sanacijske programe, razne ukrepe SDK, ob pomoči gospodarske zbornice, s spremembo pogojev v gospodarjenju, kot je znižanje prometnega davka, sprostitev cen na domačem trgu, prineslo izboljšanje finančnega položaja

388

ter povečanje proizvodnje. Od poslovnih izgub smo uspeli priti na mejo rentabil­ nega poslovanja. Rezultati poslovanja pa še vedno niso zadovoljivi do te mere, da bi omogočili nemoten razvoj letos kakor tudi realizacijo razvojnih programov do leta 1980. Komunisti v naši delovni organizaciji se vseh problemov zavedamo, jih anali­ ziramo in jih bomo skušali rešiti z vsem našim znanjem in angažiranostjo. Zavedamo se, da bomo probleme lahko rešili predvsem s kvalitetnimi kadri. Velik del našega dela v preteklem obdobju je bil usmerjen in je še v izobraževanje novih kadrov, ki bodo sposobni slediti težnjam našega bodočega razvoja. Zave­ dati smo se začeli, da se je potrebno povezovati med seboj, ker je to edina pot iz sedanjega izredno težkega položaja. Nekatere skupne akcije steklarjev so v zadnjem času že obrodile uspehe. Visok prometni oziroma luksuzni davek je znižan in ob izteku preteklega leta smo dobili svobodno oblikovanje cen, kar delno izboljšuje naš družbenoekonomski položaj. Povezovanje nam služi kot kažipot za naše nadaljnje delo. Vse napore moramo vložiti v še tesnejše medse­ bojno povezovanje, v delitev dela in usklajevanje razvojnih programov. Prizade­ vati si moramo tudi za enotno nastopanje tako na domačem, še bolj pa na tujem trgu. Kajti le tako bomo zagotovili hitrejši razvoj te industrijske veje. Komunisti in vsi delavci naše steklarne menimo, da s svojo visoko pozitivno zunanjetrgovinsko menjavo precej prispevamo k boljši zunanjetrgovinski bi­ lanci. Na področju izvoza imamo veliko izkušenj, tradicijo kvalitete, zato vidimo na tem področju veliko možnosti v naši nadaljnji usmeritvi. Povpraševanje po naših izdelkih se v zadnjem obdobju iz dneva v dan veča. Odpirajo se nova tržišča, nove možnosti prodaje. Pred kratkim smo prelomili in sami sebi dokazali, da tradicija zaprtosti znotraj ene steklarne ne drži več. Z izgradnjo brusilnice v Kozjem in z delom v njej smo vsi zadovoljni. Začeto delo je seveda potrebno nadaljevati, upoštevajoč pri tem pravila steklarstva. Naša usmeritev je usmeritev proizvodnje visokokvalitetnega pihanega in brušenega stekla. Orožje take usme­ ritve je možnost hitrega prilagajanja trgu, visoka oblikovna vrednost steklenih izdelkov in vrhunska kvaliteta. Da bi pa lahko ohranili in gojili to kulturo stekla, moramo razvijati manjše dislocirane obrate, jih specializirati samo za določene programe, kot celota pa moramo biti prisotni vsepovsod, kjer je prisotna želja, kultura, kjer je postala življenjska vsakdanjost in potreba imeti lepo steklo ob sebi. Veliko zagotovilo, da bomo v teh naših naporih uspeli, je tudi naša nova samoupravna organiziranost. Že nekaj let stara zamisel, da 1200 članski kolektiv ne more biti ena temeljna organizacija združenega dela, dobiva v zadnjem času pravo podobo. Skozi proces samoupravnega organiziranja, ki temelji na ustavi in zakonu o združenem delu, smo se odločili, da bo v bodoče 7 temeljnih organizacij združenega dela in delovna skupnost skupnih služb. Eno leto smo intenzivno pripravljali samoupravne akte, uvajali nove dohodkovne odnose med novo usta­ novljenimi temeljnimi organizacijami in delovno skupnostjo skupnih služb, iskali pota in nove načine stimulativnej šega nagrajevanja po delu. Ti premiki so za naš kolektiv zgodovinskega pomena. Verjamemo, da bomo tako organizirani in kadrovsko okrepljeni v bodoče lažje in učinkoviteje reševali vse probleme.

Ruža Šegedin

Premalo komunistov med zdravstvenimi delavci V zavesti večine zdravstvenih delavcev ni dozorelo in ne dozoreva spoznanje, da je učinkovita zdravstvena dejavnost sestavni del oziroma izredno pomemben pogoj za ustvarjanje družbenega dohodka in za povečevanje produktivnosti dela celotnega gospodarstva, ki naj bi v svobodni menjavi dela z zdravstvom izdvajalo del svojega dohodka za obojestransko sprejemljive programe zdravstvenega varstva. Glede učinkovitosti zdravstvene dejavnosti mislim predvsem na stro­ kovno utemeljeno in racionalno delitev dela med temeljnimi organizacijami oziroma delovnimi organizacijami zdravstvenega dela na področju zdravstva, na

389

kvalitetno in kvantitetno delo kadrov, izkoriščanje zdravstvenih zmogljivosti in medicinske opreme, na skoraj pozabljeno humanizacijo odnosov v zdravstvu, da ne govorimo o mnogih drugih znanih pomanjkljivostih in slabostih v zdravstvu. Žal lahko ugotavljamo le prve začetke bolj pogovarjanja kot pa dogovarjanja o rešitvah in le malo je podpisanih samoupravnih sporazumov med posameznimi zdravstvenimi organizacijami združenega dela, njihova uresničitev pa je stvar prihodnosti. Na mnoga od teh pomanjkljivosti in o skromnih prizadevanjih zdravstvenih delavcev za njihovo odpravo je opozorila tudi javna razprava o predlogih samou­ pravnih sporazumov o pravicah in obveznostih iz zdravstvenega varstva v števil­ nih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih. Ob vsej podpori kongresne resolucije, da se morajo komunisti - zdravstveni delavci odločneje zavzeti za učinkovitejše zdravstveno varstvo, za hitrejši razvoj samoupravnih in dohodkovnih odnosov v zdravstvu, ne moremo prezreti ugoto­ vitev statističnih podatkov o gibanju in strukturi članov ZKS v zdravstvu. Po številu zaposlenih v družbenih dejavnostih smo na drugem mestu, po udeležbi članov ZK pa na zadnjem s komaj 7,8 odstotka vseh zaposlenih v zdravstvu. Zlasti je negativna ugotovitev, da je razen zdravnikov zelo malo srednjega in višjega zdravstvenega kadra med člani ZK. Tudi to govori o premajhni aktivnosti članov ZK, da okrepijo svoje vrste z vsemi, ki so za razvoj socialističnih samou­ pravnih odnosov v zdravstvu in naši družbi in se tudi vanj aktivno vključujejo. Priprave in javna razprava o treh predlogih samoupravnih sporazumov o pravicah in dolžnostih iz zdravstvenega varstva pa nas je komuniste opozorila, da se v prihodnje ne smemo na podoben način lotiti ne priprav in ne tako opredelje­ nih pravic in obveznosti iz zdravstvenega varstva. Naša pravilna politična opredelitev krepitve celotne preventivne zdravstvene dejavnosti - ki seveda dobiva novo strokovno in racionalno utemeljeno vsebino za ohranjevanje zdravja in zgodnje odkrivanje obolenj - prihaja vedno bolj v razkorak z uresničevanjem programov zdravstvenega varstva. Tako smo v enot­ nem programu zdravstvenega varstva za Slovenijo zmanjševali število preventiv­ nih pregledov dojenčkov in predšolskih otrok, patronažne dejavnosti, pregledov nosečnic in z veliko težavo vključili v ta program vsaj tako opredeljeno zdrav­ stveno vzgojo. Drugo je vprašanje osebne soudeležbe uporabnikov v določeni zdravstveni storitvi. Javna razprava je pokazala, da so tako opredeljeno participacijo ostro kritizirali predvsem uporabniki, zlasti z obrazložitvijo vzgojnega in finančnega pomena ter z uvedbo širše in višje participacije uspešnejšega vpliva uporabnikov za hitrejše odstranjevanje pomanjkljivosti in slabosti v zdravstvu. Že dosedanja nekajletna soudeležba nam v tem pogledu ni dala nobenih pozitivnih rezultatov. Naša ustava in tudi kongresna resolucija obvezujeta vse delovne ljudi na večjo odgovornost za lastno zdravje in da poleg drugih pomembnih pogojev za ohrani­ tev zdravja (delovne razmere, okolje itd.) skrbijo tudi za preventivne zdravstvene ukrepe znotraj temeljnih organizacij združenega dela in prek zdravstvenih skup­ nosti. Prepričana sem, da bi bila udeležba delovnih ljudi s prispevkom iz njiho­ vega osebnega dohodka za konkretne preventivne programe zdravstvenega var­ stva ugodneje sprejeta kot pa dosedanja udeležba v primeru določenih vrst bolezni. Komunisti se bomo zavzemali, da se bodo delavci hkrati izrekali tudi o namenu in višini osebnega prispevka delovnih ljudi na načelu solidarnosti za tiste zdravstvene storitve, ki so namenjene ohranjevanju zdravja in zgodnjemu odkrivanju obolenj delovnih ljudi.

Sonja Šimek Med trgovino in proizvodnjo čimprej odpraviti kupoprodajne odnose

Enakopravni družbenoekonomski položaj delovnih ljudi je možno zagotoviti le v primeru, če se med proizvodnimi in trgovinskimi organizacijami združenega dela, ki so neposredno povezane v procesu proizvodnje in menjave blaga, vzpo-

390

stavijo odnosi, v katerih bo v skupno ustvarjenem dohodku, ki se realizira s prodajo blaga in storitev končnemu potrošniku, enakopravno glede na svoj prispevek z živim delom in gospodarjenjem z minulim delom udeležena vsa temeljna organizacija združenega dela, ki je sodelovala v proizvodnji in prometu blaga ter storitev. Pojmovno je skupni prihodek izraz za dohodkovne odnose med subjekti združenega dela, ki na podlagi združevanja dela in sredstev, v odnosih medse­ bojne povezanosti, odvisnosti in odgovornosti, ustvarjajo skupni proizvod ozi­ roma storitev. Zakon o združenem delu zavezuje proizvodne in trgovske organi­ zacije, ki so med seboj trajnejše poslovno povezane, da skupno poslovanje zasnujejo na sporazumu o trajnem poslovnem sodelovanju in da urejujejo svoje medsebojne odnose v okviru skupnega prihodka. Dosedanje ocene o sodelovanju trgovine in proizvodnje kažejo, da je to eno izmed področij uveljavljanja ustave in zakona o združenem delu, na katerem do zdaj še nismo storili dovolj. V zvezi s povezovanjem proizvodnje in trgovine, predvsem na področju dohodkovnih odnosov, gre za slabo opredeljeno vsebino samoupravnih sporazumov, prevladujočo pozicijo proizvodnih organizacij, ki v nekem smislu narekujejo poslovno politiko trgovinskim organizacijam in se v določenih primerih obnašajo celo monopolno in podjetniško. To velja predvsem za velike dobavitelje, ki imajo v svojem proizvodnem programu blago, ki ga je na jugoslovanskem tržišču dovolj, s čimer pogojno vežejo prodajo ter izključujejo možnost, da se trgovec poveže z drugimi proizva­ jalci tovrstnega blaga, čeprav za to obstaja interes trgovine. Ti dobavitelji postav­ ljajo trgovinskim delovnim organizacijam celo pogoje, ki jih mora trgovina izpolnjevati, da se lahko s proizvajalcem sploh poveže. Osnovna ocena nam kaže, da večina sprejetih samoupravnih sporazumov v mariborski regiji ni nastala kot rezultat prizadevanj po samoupravnem in eko­ nomskem povezovanju trgovine s proizvodnjo, temveč kot rezultat formalnega izpolnjevanja zakonskih obveznosti. Ugotavljamo, da v bistvu prevladujejo med proizvodnjo in trgovino še vedno kupoprodajni odnosi. Sporazumi vsebujejo sicer vse elemente dohodkovnega povezovanja, vendar le načelno, deklarativno in neobvezujoče. V sporazumih je na primer opredeljena delitev prihodka med proizvodnjo in trgovino, vendar pa se ocenjujoč sporazume vsiljuje ugotovitev, da so na ta način v posameznih sporazumih le prikriti razni pogoji (na primer rabati idr.). Skoraj vsi sporazumi vsebujejo določila o riziku, vendar so le-ta premalo konkretno opredeljena, na primer, kdaj je riziko skupen in kdaj ga nosi eden izmed partnerjev. Iz dosedanje dejavnosti in ocen izhaja, da so bile pobude za tovrstno združeva­ nje in povezovanje še dokaj šibke, ker nismo dovolj razumeli ekonomskega interesa tako na strani proizvodnje kakor tudi na strani trgovine, ki izhaja iz tega povezovanja, oziroma ker nismo dovolj jasno spoznali družbenoekonomskih ciljev in smotrov. Skupni cilji in smotri poslovnega sodelovanja, za realizacijo katerih moramo poskrbeti predvsem komunisti, so: 1. Sporazumno opredeljevanje in prevzem pravic, obveznosti in odgovorno­ sti, ki izhajajo iz povezovanja proizvodnje s trgovino. a) Skupna razvojna in poslovna politika: - rast storilnosti v proizvodnji in prometu; - boljša oskrbljenost tržišča; - skupno programiranje proizvodnje, ki bo ustrezalo potrebam trga, na osnovi raziskave tržišč in skupnega planiranja; - proizvodnja bo morala v bodoče trgovini pomagati pri izgradnji skladišč in maloprodajnih zmogljivosti, trgovina proizvodnji pri izbiri proizvodnega asortimaja in količin ter ji zagotoviti prodajo proizvodnje v določenem časovnem obdobju; - skupno bo potrebno reševati problematiko zalog in sredstev za pokrivanje teh zalog; - čimprej mora priti do izdelave enotnih normativov vloženega dela za skupno nagrajevanje proizvodnih in trgovskih organizacij, do skupnih akcij na trgu, do skupnih vlaganj itd. b) Delitev rizika za skupno poslovanje.

391

Glede rizika je še mnogo problemov, ki jih bo potrebno rešiti na najustreznejši način, posebej tudi zato, ker je mnogo oblik rizika, ki jih je vnaprej težko predvideti in iz tega razloga je nujna podrobna opredelitev rizika v samoupravnih sporazumih za posamezno vrsto blaga oziroma storitev. Gospodarska gibanja, ki so v letu 1977 trgovinski dejavnosti utrdila njen položaj v primerjavi z nekaterimi drugimi panogami gospodarstva, za maribor­ sko trgovino vsekakor niso značilna. Akumulativna sposobnost mariborske trgo­ vine ni zadovoljiva, to pa prav gotovo pogojuje vsebino samoupravnih sporazu­ mov, ki nikogar ne obvezujejo. c) Pridobivanje in delitev dohodka, doseženega s skupnim poslovanjem. Kriteriji, po katerih se naj vrednoti delovni prispevek posamezne temeljne organizacije, praviloma niso dovolj obdelani in zato bo prav to področje dohod­ kovnih odnosov zahtevalo še temeljito proučevanje, ki nas bo privedlo do naju­ streznejših rešitev. 2. Sporazumno bo potrebno organizirati dejavnosti skupnega pomena za uresničevanje in razvijanje poslovnega sodelovanja. Ker gre za povezovanje v najširših oblikah, morajo pri razvijanju poslovnega sodelovanja nujno sodelovati razni organi, ki včasih celo preraščajo te oblike v poslovne skupnosti. O večanju stroškov poslovanja je odveč govoriti, nujno pa je pripomniti, da bi naj samou­ pravno sporazumevanje temeljilo na racionalizaciji poslovanja, ki bi stroške poslovanja zniževalo. 3. Sporazumno bo potrebno združevati sredstva, potrebna za raziskave trga, tehnično-tehnološki napredek in drugih dejavnikov za razvoj proizvodnje in trgovine. Specifični problemi nastajajo pri uresničevanju dohodkovnih odnosov na področjih proizvodnje in prodaje živilskih izdelkov. Trgovina pri prodaji social­ nih artiklov (kruh, moka, mleko) ne dobi plačila za svoje delo oziroma ne krije prodajnih stroškov. Razliko je dosedaj pokrivala s prodajo nesocialnih artiklov (kozmetika, alkoholne pijače, kava), kar pa v dohodkovnih odnosih ni več možno. Posvetovanja o tej temi so opozorila tudi na problem v zvezi s skupnim vlaganjem in s tem tudi z delitvijo skupnega dohodka. So na primer delovne organizacije, katerih glavna dejavnost je montaža, ki sicer ne potrebujejo lastnih skladiščnih zmogljivosti in manipulacij, potrebujejo le storitve teh in bi lahko s skupnimi vlaganji s trgovinskimi organizacijami, ki imajo skladišča, prišlo do zadovoljivih rezultatov in pozitivnih učinkov. Pri realizaciji dohodkovnih odnosov je potrebno tudi določiti delitev stro­ škov, nastalih pri evidentiranju skupnega prihodka oziroma dohodka in njegovi delitvi. Dejstvo je, da je trgovina po zakonu o delitvi skupnega prihodka dolžna evidentirati skupne učinke in delitev le-teh, kar pa predstavlja dodatne stroške in tudi kadrovske probleme, ki obremenjujejo trgovinske organizacije, proizvodne delovne organizacije pa dela teh stroškov niso vedno pripravljene pokrivati. Skladen razvoj družbene reprodukcije je mogoče zagotoviti le tako, da bodo organizacije združenega dela s področja proizvodnje ter prometa blaga in storitev med seboj sodelovale, združevale delo in sredstva, se sporazumevale o skupnem razvoju, skupni poslovni politiki in riziku ter v skladu z ustavo in zakonom o združenem delu uredilo tudi medsebojna razmerja na podlagi načel o delitvi skupno ustvarjenega dohodka.

Lado Škrjanec Dohodkovni odnosi, obveščanje in odločanje morajo zaživeti v praksi Za nami je leto in pol od sprejema zakona o združenem delu in skoraj tri mesece po preteku roka, ko naj bi bili urejeni samoupravni splošni akti o pridobivanju, razporejanju in delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. To je gotovo čas hudih preizkušenj in burnih razprav o materialnih osnovah in neodtujljivih pravicah delovnega človeka. Od sedanjega obravnava­ nja in vrednotenja delovnih mest smo se usmerili na novo obliko, na vrednotenje

392

delovnih opravil. To je hkrati obdobje, ko je delavec - upravljalec resnično začel razmišljati in odločati o rezultatih svojega dela in delitvi po rezultatih dela. Zakon o združenem delu pogojuje in daje v ospredje vrsto pomembnih dejavnikov, od katerih so gotovo na prvem mestu dohodkovni odnosi. Nadaljnji prvini zakona pa sta obveščanje in odločanje. Dovolite, da v nekaj stavkih povem, kako smo te prvine uresničevali in spremljali v občini Domžale. Komisija za izvajanje in spremljanje zakona o združenem delu je bila sestav­ ljena delegatsko. V njej so zastopane vse strukture, od družbenopolitičnih do samoupravnih. Obširni akcijski program, ki smo ga sprejeli junija lani, smo izvajali dosledno in v postavljenih rokih. Prek kluba samoupravljalcev Domžale smo ustanovili strokovne skupine, ki so po dogovoru o nalogah obiskale vse delovne organizacije v občini. Naloga ni bila zgolj ugotavljati dejanski položaj, pač pa predvsem aktivirati vse delovne organizacije in samoupravne skupnosti, da so pričele delati, in jih usmerjati v vsebinsko delo ter v smotrne rešitve v zvezi z izvajanjem zakona o združenem delu. Na sejah komisije smo podrobno obravnavali rezultate, ki smo jih dobili od strokovnih skupin ter po naših dopisih in anketah, potem pa smo odvisno od potreb tudi ukrepali. Posamezni člani ali strokovna skupina v celoti so se tvorno vključevali in nudili strokovno pomoč povsod, kjer je bilo potrebno. Predsednik skupščine je s predstavniki posameznih strokovnih skupin ter predstavniki komisije oktobra skliceval poslovodne organe posameznih skupin, kjer so se pogovorili o dosedanjem uresničevanju zakona ter o potrebnih ukrepih in akcijah za nadaljnje delo in odgovornosti poslovodnih organov v zvezi s tem. Vsem trem zborom skupščine občine smo večkrat v letu 1977 izčrpno poročali o poteku uresničevanja zakona in o rezultatih. Delegate smo vsakokrat tudi opozarjali na nadzor in izvajanje. Konec decembra smo s člani občinskega komiteja ZK, občinskega sveta zveze sindikatov ter s člani komisije obiskali prav vse delovne organizacije in samoupravne skupnosti ter se na kraju samem vnovič seznanili z dosedanjim delom pri uresničevanju in izvajanju zakona. Delo komi­ sije je bilo do konca januarja osredotočeno predvsem na tri temeljne akte. Prizadevanja komisije, strokovnih skupin, predstavnikov skupščine občine, kluba samoupravljalcev, družbenopolitičnih organizacij občine ter družbenega pravobranilca samoupravljanja so rodila zadovoljive rezultate. Vse delovne organizacije in samoupravne skupnosti so do konca januarja z referendumom sprejele samoupravne sporazume in pravilnike o pridobivanju, razporejanju in delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Od skupaj 74 organizacij in skupnosti jih je 63 sprejelo samoupravne sporazume o združeva­ nju dela delavcev, statut delovne organizacije pa 49. Zadovoljstvo je resda zaenkrat samo zaradi samega sprejemanja. Žal nam še ni znano, kakšni so rezultati preobrazbe aktov in kakšna je skladnost z zahtevami zakona o združe­ nem delu. Ne moremo pa biti zadovoljni z domnevno ugotovitvijo, da so bili ponekod samoupravni sporazumi in splošni akti sprejeti dokaj formalno. Mnenja smo, da so bili nekateri dokumenti sprejeti prehitro; o njih so sindikalne skupine in delavci premalo razpravljali oz. sodelovali pri njihovemu oblikovanju. Priprava samoupravnih in splošnih aktov o osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov in skupno porabo je ponekod potekala samo zaradi bojazni, da ne bi bile uveljavljene zakonske sankcije, kar ugotavlja v širšem smislu tudi republiška komisija. Naglica pri sprejemanju teh aktov se je kazala predvsem v drugi polovici decembra minulega leta. Vendar menim, da to le ni bilo tako obsojanja vredno, kajti več kot 20 odstotkov sporazumov in kar 55 odstotkov pravilnikov, kjer so upoštevani referendumi po tozdih, je bilo sprejetih šele januarja. Kaže, da so bolj poglobljeno ukrepale in delovale večje organizacije, kajti v teh so sprejemali vse akte natančneje in z nekoliko širšimi razpravami. V nekaterih organizacijah združenega dela so bile tudi nejasnosti glede spreje­ manja samoupravnih splošnih aktov in pravilnikov, kjer so enovite delovne organizacije sprejele pravilnike le na zborih delovnih ljudi ali delavskih svetih to so Avtoservis Domžale, PTT Domžale in Slovenijales Radomlje. Opozorili smo jih na pomanjkljivost in januarja so izvedli referendum. Na ugotavljanje strokov-

393

nih skupin in družbenopolitičnih organizacij, da so bili marsikje pripravljeni sporazumi zelo na hitro, da o njihovi vsebini.delavci niso bili pravočasno obve­ ščeni, da bi lahko še vplivali na spremembe predlogov, so ustrezno ukrepale strokovne skupine, komisija in družbenopolitične organizacije - predvsem sindi­ kat. Opozarjali smo na morebitne pomanjkljivosti na vseh zborih občinske skupščine ob vsakokratnem poročanju o izvajanju zakona o združenem delu, nadalje smo opozarjali na seminarjih za sekretarje osnovnih organizacij ZK in na sestankih predsednikov osnovnih organizacij sindikata ter na klubu gospodar­ stvenikov. Vsi navedeni dejavniki so imeli izvajanje zakona o združenem delu v občini tudi na dnevnih redih svojih sestankov oziroma seminarjev. Pomembne rezultate smo dosegli tudi na področju reorganizacije delovnih organizacij: Universal, Termit in Napredek, reorganizacija pa poteka tudi v Papirnici, Heliosu in Tosami. Mnoge delovne organizacije so sprejele še vrsto drugih splošnih in samoupravnih aktov, nekatere že več kot deset. Zdaj pregledujemo samoupravne in splošne akte o pridobivanju in razporeja­ nju dohodka in čistega dohodka ter delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. To obširno in zahtevno delo opravljajo strokovne skupine. Delo je bilo opravljeno konec marca. Po analizi stanja bomo videli, kako je bila uveljavljena resnična preobrazba v zvezi z zakonom o združenem delu. Doslej še ne razpolagamo z nikakršnimi podatki o morebitnih večjih pomanjkljivostih ali odstopanjih. S preobrazbo samoupravnih in splošnih aktov, ki bodo v skladu z zakonom, pa ne bomo dosegli bistva, če ne bomo skladno s preobrazbo členov in poglavij skrbeli za še večjo preobrazbo miselnosti delovnega človeka. Že V začetku sem poudaril kot temeljni prvini tudi obveščanje in odločanje. Temu posvečamo vse več pozornosti zlasti prek kluba samoupravljalcev in delavske univerze Domžale. Osnova pravilnim odločitvam delavca je brez dvoma pravilno in razumljivo obveščanje. Delavci imajo po. zakonu o združenem delu pravico in dolžnost biti obveščeni o delu in uresničevanju sklepov. Za pravo informiranje pa menim, da smo napravili vše premalo - ali celo preveč. Naj pojasnim vsaj »preveč« storje­ nega. Vse prepogosto ugotavljamo tako v delovnih organizacijah, skupščinah občin kot družbenopolitičnih organizacijah, da je gradiva za posamezne seje, zbore in sestanke mnogo preveč, da je preobsežno in dano delavcu samoupravljalcu in delegatu pogosto tudi prepozno. Branje naslovov ali le poglavij posa­ meznih samoupravnih splošnih aktov ne daje pregleda, temveč povzroča celo preplah in bojazen pred dolgo sejo ali sestankom, neredko pa daje vtis o nečem nerazumljivem in težko dojemljivem. To potrjuje anketa, ki so jo izvedli v desetih delovnih organizacijah sozda Polikem, kjer je bila vključena tudi DO Helios Domžale. Helios je ena izmed organizacij, ki zaposluje visok odstotek delavcev z visoko in višjo izobrazbo, približno enak odstotek ima nižjo izobrazbo, prevladu­ jejo pa delavci s srednjo izobrazbo in kvalificirani delavci. Lahko trdim, da je iz te ankete moč razbrati nepravilnost obveščanja in dajanja obširnih gradiv. Menim, da bomo morali posvetiti temu vprašanju dosti več pozornosti. Vzgo­ jiti delavca, neposrednega proizvajalca, da bo poleg obilice drugih del - doma in v delovni organizaciji sposoben in voljan obširneje obravnavati in spremljati informacije, bo gotovo največji uspeh. V času uvajanja delegatskega sistema smo dosegli na tem področju že vidne uspehe; predvsem pri delavcih, ki so v tem mandatnem obdobju že delovali v organih in so kot delegati spremljali dogajanja in se tvorno tudi vključevali v razprave in odločanje. Najpomembnejše pri odločanju po delegatih pa je, da to zagotavlja delavcem neposreden vpliv pri odločanju v organih upravljanja v vseh oblikah združevanja dela in sredstev kot tudi v skupščinah in samoupravnih interesnih skupnostih. Glasilo ali posamezna informacija mora biti takšna, da odseva življenje v organizaciji in da delavec razume, kaj le-ta hoče povedati, da vidi samega sebe in svoje tovariše. Pravilno in vsestransko obveščen delavec bo edinole sposoben pravilno odločati, kar dokazuje že sedanja praksa v našem samoupravnem si­ stemu.

394

Jože Štibilj

Usmerjena stanovanjska gradnja najbolj smotrna

Na slovenski obali smo komunisti posebno zavzeto razpravljali o stanovanjski politiki in smeri razvoja stanovanjskega gospodarstva. Za delavce slovenske obale je to vprašanje še posebej pomembno, saj je hiter razvoj tega območja ob velikih prilivih delavcev z drugih območij zahteval pospešeno stanovanjsko gradnjo. Pa tudi stanovanja, ki smo jih podedovali na našem koščku obale, so kaj klavrna. Odločno podpiramo besedilo resolucije, ki se nanaša na poglabljanje družbe­ noekonomskih odnosov na stanovanjskem področju. Tudi komunisti na sloven­ ski obali smo spoznali, da sedanji razdrobljeni način organiziranja samoupravne stanovanjske skupnosti ne omogoča celovitega obravnavanja stanovanjskega vprašanja na enakem mestu, t. j. v samoupravni stanovanjski skupnosti. Končno imamo po sprejetju dopolnitev zakona o samoupravni stanovanjski skupnosti in izvoljenih, pretežno posebnih delegacijah, v enovito in dvodomno samoupravno stanovanjsko skupnost vse pogoje za neposredno obravnavanje vseh problemov od planiranja potreb in sredstev do izgradnje kompleksnih sosesk in vzdrževanja stanovanj na enem mestu - v ustrezni samoupravni interesni skupnosti. Zavzeti pa se moramo, da ne bo ostalo pri tem. Nov organizem mora dobiti pogoje za delo in možnosti, kjer se bodo dejansko soočali vsi stanovanjski interesi delavcev in občanov in kjer se bomo resnično dogovarjali z izvajalci o zidavi stanovanj. Preseči moramo sedanje stanje tržnih odnosov na področju stanovanjske gradnje in v resnici preiti na toliko poudarjajočo usmerjeno stanovanjsko gradnjo. Za tako gradnjo pa moramo ustvariti pogoje. Višino sredstev za stanovanjsko gospodarstvo določamo sedaj samoupravnimi sporazumi. Pri sprejemanju teh delavci niso imeli realnih možnosti, da bi uveljavili svojo ustavno vlogo in se tudi vsebinsko opredeljevali glede svojih potreb in interesov na tem področju. Zato je pri sprejemanju novih samoupravnih sporazumov treba uveljaviti načelo, da se sporazumevanje in dogovarjanje dosledno izpelje, in to tako pri opredeljevanju višine sredstev, ki jih delavci iz svojega čistega osebnega dohodka namenjajo za stanovanjsko gospodarstvo, kakor tudi pri oblikovanju osnov meril za pridobitev pravice uporabe stanovanja, pri pridobitvi kreditov za nakup in gradnjo stanova­ nja, pri opredelitvi namenov in obsega solidarnosti ter vzajemnosti, pa tudi pogojev in meril pri uporabi stanovanja. Posebnega pomena za hitrejši razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov je sporazumevanje o zasnovi sta­ novanjskih sosesk, o stopnji njihove komunalne in siceršnje opremljenosti, o ceni stanovanj pa tudi o obsegu in ceni vzdrževanja in obnavljanja obstoječih stanovanjskih hiš ter ceni splošnih in posebnih komunalnih storitev. V sedanjih razmerah, ko združeno delo na ustavnih temeljih vse bolj neposre­ dno prevzema nase odgovornost za družbenoekonomsko pa tudi za družbeno reprodukcijo v širšem smislu, je treba sedaj veljavni sistem združevanja in gospodarjenja s sredstvi stanovanjskega gospodarstva spremeniti v skladu z določbami zakona o združenem delu. Temelj tega sistema mora biti združevanje in skupno gospodarjenje z vsemi dohodki oz. vsemi sredstvi stanovanjskega gospodarstva. Na takšni podlagi organizacije združenega dela in delovne skupno­ sti združujejo v samoupravni stanovanjski skupnosti vsa za stanovanjsko gospo­ darstvo namenjena sredstva, stanovalci pa stanarine, svoja privarčevana sredstva in na podlagi teh pridobljene stanovanjske kredite itd. V samoupravni stanovanj­ ski skupnosti organizacije združenega dela in delovne skupnosti skupno dolo­ čajo politiko in plan stanovanjske gradnje, skupaj s stanovalci pa upravljajo stanovanjske hiše in stanovanja. V skladu z višino vloženih sredstev pridobivajo tozdi in posamezniki stanova­ nja, ki jih gradijo v družbeno usmerjeni gradnji na temelju združenih sredstev. Seveda združevanje sredstev v samoupravni stanovanjski skupnosti ne sme pomeniti odtujevanja le-teh od delavca, ki jih ustvarja. Gre le za to, da zagoto­ vimo pogoje za usmerjanje stanovanjske gradnje in za odpravo tržne stanovanj­ ske gradnje. Še naprej bo smotrno in potrebno, da bomo za solidarnostne namene (subvencioniranje stanarin in gradnjo solidarnostnih stanovanj za de-

395

lavce z nizkimi osebnimi dohodki, mlade družine in starejše ljudi) izločali sred­ stva v skupne sklade na ravni občine pa tudi ekonomsko solidarnost bomo še naprej razvijali z združevanjem kreditnih sredstev. Bistvena novost, ki jo prinaša resolucija in ki jo želimo doseči, je v tem, da bomo v samoupravni stanovanjski skupnosti združevali tudi tista sredstva, ki jih v tozdih in delovnih skupnostih namenjamo svojim stanovanjskim potrebam. Toda ta sredstva se ne smejo odtujiti, temveč jih morajo delavci, ki so jih ustvarili, dobiti nazaj v obliki stanovanj na podlagi svojih potreb in programov. Taka oblika združevanja bo najprej prisilila strokovne službe k izdelavi predlogov srednjeročnih programov stanovanjskih potreb v delovnih organizacijah, kjer brez izraženih potreb ne bo programiranja stanovanjske gradnje v občini, hkrati pa tudi uveljavila samou­ pravno stanovanjsko skupnost kot mesto dogovarjanja in v imenu združenega dela pooblaščenega ali bolje rečeno zadolženega »investitorja« stanovanjske gradnje. Predlagana oblika bo tudi zagotavljala vsa potrebna finančna sredstva za izvajanje stanovanjske gradnje ter omogočala sprotna vlaganja, da ne bodo ostajala stanovanjska sredstva neizkoriščena kot se pogosto dogaja. Vemo, da denar hitro zgublja svojo vrednost. Še eno prednost ima taka oblika združevanja sredstev v samoupravni stanovanjski skupnosti. Manjšim kolektivom, ki imajo letno premalo lastnih sredstev za nakup vsaj enega stanovanja, omogoča sprotna vlaganja in zagotavlja hitrejšo pridobitev stanovanja. Posebna dragocenost pa je v tem, da združeno delo resnično nastopi kot investitor v usmerjeni stanovanjski gradnji in se v zboru porabnikov v skupščini samoupravne stanovanjske skupnosti enakopravno dogovarja z zbo­ rom izvajalcev. Le tako bo lahko nova samoupravna stanovanjska skupnost dobila svojo polno vsebino in opravičila pričakovanja delavcev, ki jih do tega novega samoupravnega organizma gojijo. Za tako združevanje vseh sredstev v samoupravni stanovanjski skupnosti se komunisti zavzemamo. Da pa nam bo dalo pričakovane rezultate, bomo morali aktivno delati v delegacijah in drugih oblikah političnega in samoupravnega povezovanja v združenem delu, krajevni skupnosti in samoupravni stanovanjski skupnosti. Franc Tomažič

Obveščanje v združenem delu prevečkrat le na papirju in ob strani

Na ravni občine smo uspeli organizirati in izvesti sorazmeroma široko javno razpravo o predlogih kongresnih dokumentov. Poleg razprav v osnovnih organi­ zacijah ZK, kamor so bila pritegnjena tudi vodstva drugih družbenopolitičnih organizacij in predstavniki samoupravnih organov, ter se še nadaljujejo, smo organizirali in izvedli tudi nekaj specializiranih razprav z namenom, da bi tako dali večji poudarek nekaterim ključnim nalogam. Ena takih razprav je bila organizirana za poslovodne organe, predstavnike DPO in samoupravnih organov s področja združenega dela. Na tej razpravi je bil dan glavni poudarek tistemu delu dokumentov, ki obravnavajo uspehe in neuspehe pri uresničevanju ZZD. Druga taka razprava je bila organizirana za prosvetne delavce, kjer je bil dan osnovni poudarek vprašanju vzgoje in izobraževanja. Kljub temu, da je bilo v uvodnih poročilih načetih cela vrsta vprašanj in problemov, je večina udeležencev svojo razpravo osredotočila na vprašanje dohodkovnih odnosov, deloma so spregovorili o problematiki svobodne menjave dela, ali drugače povedano, največ se je razpravljalo o osnovah in merilih za delitev osebnih dohodkov. Razlogov zato je nedvomno več. Osnovni razlog pa je prav gotovo ta, da so bili prav ti samoupravni akti, ki urejajo nagrajevanje, v mnogih primerih pripravljeni in sprejeti po zelo hitrem postopku. V tistih delov­ nih organizacijah, kjer prihodek ni povsem odvisen od produktivnosti dela in so lahko osebne dohodke povišali, ponekod tudi za dodatnih 1,5 odst, davka, ki naj bi ga plačevali od neto osebnih dohodkov, sploh ni bilo kakšnih posebnih težav. Tiste delovne organizacije, ki pa niso zmogle nobenega povišanja, a obenem

396

težile za tem, da se resnično prične uveljavljati načelo plačila po delu, so uspele te akte spraviti na plan ob grožnji o minimalnem osebnem dohodku in so se pri njih prave težave začele šele potem, ko so pričeli obračunavati in izplačevati osebne dohodke po novih osnovah in merilih. Toda jaz ne nameravam razglabljati o teh in podobnih vprašanjih. Poudariti želim le to, da nas na tem področju oziroma na področju uresničevanja načela plačila po delu, o čemer govorimo že več kot dvajset let, čaka še zelo veliko dela. V svoji razpravi želim spregovoriti o dveh, po mojem prepričanju zelo po­ membnih vprašanjih, in sicer o informiranju in izobraževanju. Že uvodoma moram povedati, da je v predlogu resolucije vprašanje informiranja zastavljeno preveč načelno in bi bilo nujno odpraviti besede »potrebno«, »bi morali«, »je treba«, itd. V zadnjem odstavku 26. člena ZZD je dobesedno zapisano: »Organi temeljne organizacije, drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter organi družbenopolitičnih skupnosti morajo poskrbeti, da je obveščanje delavcev re­ dno, pravočasno, resnično, popolno in razumljivo.« Mislim, da k tako napisa­ nemu določilu zares ni potreben komentar, ker je kategorično povedano, kaj mora kdo storiti. Pomembnost informiranja je poudarjena tudi z dopolnitvijo statuta ZKS, kjer je v 2. členu, 7. odstavek predlagano besedilo: »Pravica in dolžnost člana je, da je informiran, da se informira in da informira.« Tudi tu gre za povsem jasno formulacijo in naša skupna naloga je, da to določilo v praksi povsem uresničimo. Za sedanji sistem informiranja lahko rečem, da še zdaleč ni dograjen, ni usklajen in ne deluje avtonomno kot sestavina političnega oziroma delegatskega sistema in v mnogih primerih ne temelji na samoupravnih osnovah. Ko poslušamo očitke o nezadostnem, čestokrat nepopolnem, nepravočasnem in včasih tudi neresničnem informiranju, se zelo radi sklicujemo na dejstvo, da imamo danes več virov in sredstev informiranja, kot smo jih imeli kadarkoli doslej. Pri tem pa kar pozabimo na drugo še bolj pomembno dejstvo, to je na razvejenost našega samoupravnega sistema, ki zahteva neprimerno bolj popolno in še predvsem pravočasno informiranje. Prav tako dokaj radi pozabimo, da je obveščenost delavcev prvi pogoj za njihovo odločanje z osebnim izjavljanjem in za zavzemanje stališč, smernic in mnenj v zvezi z delegatskim sistemom; za zagotavljanje njihove kontrole; da omogoča uveljavitev odgovornosti nosilcev pooblastil in funkcij. Ko govorimo o številnih virih in predvsem o sredstvih informiranja, imamo najpogosteje v mislih radio, televizijo in časopisje, kamor prištevamo tudi glasila delovnih organizacij. Niso osamljene delovne organiza­ cije, kjer menijo, da so rešili problem informiranja s tem, da mesečno ali celo tromesečno izide glasilo, ki predvsem poroča in obvešča o tem, kaj je bilo ali pa ne narejenega v preteklem času. Spet drugje se zadovoljijo s tem, da na oglasno desko izobesijo dnevno informacijo, za kar je največkrat zadolžen vodja splošne službe. Poleg navedenega so še zbori delavcev, ki jih praviloma skličemo takrat, ko je nujno, oziroma kot pravijo, takrat, ko se nabere dovolj gradiva. Za primer naj navedem, da so bili sprejeti vsi srednjeročni programi delovne organizacije in vseh SIS na enem zboru delavcev, ki je v nekaj primerih trajal komaj eno uro. Zakaj prihaja do tega? Predvsem zato, ker je v mnogih delovnih organizacijah še vedno ukoreninjena praksa, da take in podobne informacije lahko podaja le direktor in morda izjemoma še kdo od vodilnih delavcev ali poslovodnih orga­ nov. Ti pa so praviloma resnično preobremenjeni; kljub temu praksa kaže, da si v posameznih primerih tudi prilaščajo to kot ekskluzivno pravico, kar hkrati odraža določeno nezaupanje v sodelavce. Bil bi preobširen, če bi hotel navajati razne primere. Omeniti pa moram, da informiranje ni zadostno tudi na relaciji družbenopolitična skupnost, krajevna skupnost, tozd in enako ali še slabše je stanje informiranosti o delovanju SIS. Pomembno pa je, da delavci vse bolj glasno zahtevajo predvsem povratne informacije o tem, zakaj je bil porabljen dinar, ki so ga oni ustvarili in namenili za eno ali drugo dejavnost, ne samo na ravni občine, pač pa tudi republike. Nadaljnje vprašanje je, koliko je informiranje razumljivo? Še tako dobro pripravljena informacija lahko deluje celo kot dezinformacija, če jo tisti, katerim je namenjena, ne razumejo. Prav tu se srečujemo z nujo po družbenoekonom­ skem usposabljanju. Pri tem pa čestokrat mislimo, da je tako usposabljanje potrebno samo za ljudi, ki nimajo srednje, višje ali visoke šole. Praksa pa kaže, da

397

prav tem ljudem čestokrat primanjkuje tovrstnega znanja in je poleg drugega tudi to ena od zavor za pomanjkljivo informiranje. Nič novega ne bom povedal, če rečem, da imamo še ljudi, in teh ni tako malo, ki ne poznajo niti vseh SIS, ki so v zadnjih letih nastali na ravni občine, kaj šele, da bi poznali njih vlogo in pomen. Zato se ni čuditi, če se dogaja, da delegat v skupščini tega ali onega SIS glasuje za, a na zboru delavcev proti istemu predlogu, s katerim se je poprej strinjal, morda tudi zato, ker ni poznal celote. In prav delegati naj bi bili tisti, ki bi veliko bolj kot doslej skrbeli za manjkajoče povratne informacije. Na zadnjih volitvah smo izvolili nekajkrat več delegatov, kot smo jih imeli v preteklem mandatnem obdobju. To pa pomeni, da je naša dolžnost, da tudi nekajkrat več naredimo glede družbenoekonomskega in tudi idejnopolitičnega usposabljanja le-teh, kar je tudi predpogoj za popolno uveljavitev delegatskega sistema. Pri tem morajo veliko večjo vlogo kot doslej odigrati komunisti delegati in vsi skupaj. Končno pa se morajo pri tem vprašanju bolj angažirati tudi ostale družbenopolitične organi­ zacije, predvsem SZDL, sindikat in mladina. Družbenoekonomsko usposablja­ nje pomeni hkrati tudi bolj intenzivno delo z ljudmi. Zavedam se, da v tej svoji razpravi nisem povedal nič takega, česar ne bi vedeli. Tudi nisem imel namena zanikati tistega, kar smo storili. Hotel sem le opozoriti na nujnost, da je treba na tem področju še več narediti, saj to od nas zahtevata čas, v katerem živimo, in razvojna stopnja, ki smo jo dosegli. Prav tako ne smemo prezreti dejstva, da med nami obstoje tudi nekatere buržoazne navade in socializmu škodljivi nazori. Niso redki primeri prefinjenega spletkarstva, moralnih spodrsljajev, senzacionalnih zgodbic, malomeščanščine, da ne ome­ njam potrošniške mentalitete in vse ostale navlake iz preteklosti, ki bi jo morali hitreje odpravljati. To pa je moč doseči le s še večjo aktivnostjo vseh subjektivnih sil naše družbe, a k temu sodi tudi popolnejše informiranje in še bolj poglobljeno družbenoekonomsko in idejnopolitično usposabljanje. Slavko Uršič

Električna energija je skupni proizvod celotnega elektrogospodarskega sistema Poudariti želimo predvsem naslednja izhodišča, na katerih so zasnovani novi družbenoekonomski odnosi v elektrogospodarstvu Slovenije. 1. Svobodna menjava dela - način pridobivanja dohodka v prometu z elek­ trično energijo: Elektrogospodarstvo je sicer dejavnost splošnega družbenega pomena mate­ rialne proizvodnje, vendar lahko v okviru uresničevanja skupnih interesov proiz­ vajalcev (proizvodnja, prenos in distribucija električne energije ter proizvodnja primarne energije) ter uporabnikov (posebni odjemalci, drugi uporabniki iz gospodarstva in krajevnih skupnosti - gospodinjstva) ureja medsebojna razmerja z uporabniki s samoupravnim sporazumom. Elektrogospodarstvo je v skladu z določilom 94. člena ZZD pripravilo »Sa­ moupravni sporazum o pridobivanju dohodka iz svobodne menjave dela v pro­ metu z električno energijo«. Na delavskem svetu SOZD EGS je bil predlog tega sporazuma sprejet avgusta 1977, vendar s priporočilom, da tozdi elektrogospo­ darstva le-tega sprejmejo kot usklajen predlog elektrogospodarstva (proizvajal­ cev), ki se kot pobuda posredujejo uporabnikom prek SIS elektrogospodarstva Slovenije, da začne postopek, da do 1. 1. 1978 pridemo tudi na tem področju do skladnosti z ZZD. Predloženi sporazum vsebuje bistvene osnove in merila, na katerih je možno vzpostaviti svobodno menjavo dela med proizvajalci ter uporabniki električne energije, v skladu z medsebojnimi interesi obeh partnerjev. In kar je še najbolj pomembno, možno je vzpostaviti dohodkovne odnose vnaprej že v začetku leta, na podlagi in merilih iz tega sporazuma, elementov družbene produktivnosti ter sprejete energetske bilance. Tako dobiva energetska bilanca novo vsebino. Od sedanje količinske obveznosti proizvajalcev do uporabnika prerašča v sporazu-

398

mno sprejete dohodkovne osnove, kar je hkrati tudi nova kvaliteta. Tako preha­ jamo na nove družbenoekonomske odnose z uporabnikom v primerjavi z doseda­ njim načelom stroškovne realizacije, kjer so uporabniki na koncu leta za nazaj pokrivali dejanske stroške proizvajalcev. Novi družbenoekonomski odnosi bodo tako močna osnova za boljše gospodarjenje v elektrogospodarstvu. Sama razprava o svobodni menjavi dela v materialni proizvodnji, tako v samem elektrogospodarstvu kot zunaj njega, pa je dala več koristnih sklepov oziroma pobud, ki bi jih kazalo upoštevati pri nadaljnjem procesu učvrščanja teh družbenoekonomskih odnosov. Pri tem bi omenili predvsem naslednje: načelo svobodne menjave dela se dejansko uresničuje v okviru samoupravnega spora­ zuma o temeljih plana, da je v elektrogospodarstvu glede svobodne menjave dela treba uporabljati celo vrsto enakih načel, kot veljajo za delovne skupnosti ali za družbene dejavnosti, vendar ne vse, pri tem pa upoštevati, da gre za materialno proizvodnjo, kjer se ustvarja novo ustvarjena vrednost; in končno, ko bi bili normativi stroškov dogovorjeni, bi energetska bilanca lahko imela ekonomsko osnovo, ki bi zagotavljala skupni prihodek in bi bila osnova za vsakoletno dogovarjanje o višini cene električne energije. Začetni koraki v tej smeri so bili že storjeni pri sprejemanju energetske bilance za leto 1978 na skupščini ISE konec leta 1977. Ob tem pa bo potrebno zagotoviti, da bo postal mesto za vse dogovarjanje med proizvajalci in uporabniki električne energije ISE. Za bolj usklajeno delova­ nje pa je nujen čimprejšnji sprejem zakona o elektrogospodarstvu oziroma energetiki, ki bo usklajen z določili zakona o združenem delu. Enako je potrebno uskladiti z ZZD ustanovitveni sporazum interesne skupnosti elektrogospodar­ stva Slovenije. 2. Električna energija - skupni proizvod tozdov elektrogospodarskega si­ stema: Električna energija je skupni proizvod, ki nastaja na pragu odjema električne energije kot posledica združevanja nalog posameznega tozda, ki jo ima v enovi­ tem elektrogospodarstvu. Pri tem gre za ekonomsko, tehniško ter tehnološko povezanost posameznih tozdov. Sistem celotnega prihodka se bo oblikoval po sistemu svobodne menjave dela. Znotraj tozdov v elektrogospodarstvu pa se celotni prihodek ugotavlja kot udeležba v skupnem prihodku elektrogospodarstva. To pomeni, da tozdi celotni prihodek pridobivajo v okviru skupnega prihodka elektrogospodarstva. Pri tem gre samo za en proizvod, ki ga zato lahko fakturiramo samo na en način. Na pragu porabe se torej pojavlja samo en proizvod, in sicer ponujena količina kilovatnih ur električne energije. Že samo iz te značilnosti izhaja, da bodo v pretežnem delu zajeti elementi, ki jih poznamo1 o skupnem prihodku. Premogovniki ne morejo neodvisno planirati proizvode, cene in standardov, ker to v končni fazi vpliva na ceno ene kWh električne energije kot skupnega proizvoda elektrogospodarstva, torej tudi primarne energije. Vprašanje je, ali je možno realizirati skupni prihodek pred prodajo kWh, ker ga še ni. Skupni prihodek je možno realizirati šele, ko je ustvarjen. Skupnega prihodka iz termo ali pa hidro eletrarn torej ni! Kaj je skupni prihodek takrat, ko je električna energija proizvedena na pragu termoelektrarne, si ni mogoče pred­ stavljati. V vsakem primeru pa gre za fazno proizvodnjo, če se električna energija lahko realizira šele pri oddaji uporabniku ter šele na tem mestu nastane skupni proizvod vseh faz elektrogospodarstva (proizvodnje premoga ter proizvodnje, prenosa ter distribucije električne energije). Pri tem pa je treba dokočno razčistiti vprašanje udeležbe primarne energije v skupnem prihodku, in sicer z neposredno udeležbo pri skupnem prihodku, ne pa, kot je to urejeno sedaj, t. j. s posredno udeležbo pri skupnem prihodku prek energetskega goriva v termoelektrarni. Dodatno je pri tem razrešiti problematiko lociranja zalog premoga ter še vsa ostala odprta vprašanja. 3. Ugotavljanje udeležbe tozdov elektrogospodarstva v skupnem prihodku: Ob upoštevanju specifičnosti elektrogospodarstva bi bilo preveč poenostav­ ljeno rečeno, da je zagotovljeno načelo enakopravnosti pri pridobivanju dohodka na podlagi prispevka, ki so ga delavci tozdov dali k skupno doseženemu pri­ hodku na ravni sistema - že samo s tem, da se enaka udeležba v skupno

399

doseženem prihodku odraža z enako ceno na kWh po posameznih dejavnostihfunkcijah (hidroproizvodnja, termoproizvodnja, prenos, distribucija), ki jo iz doseženega skupnega prihodka prejme posamezni udeleženec temeljne organi­ zacije združenega dela. Pri ugotavljanju prispevka bo zato nujno upoštevati različne funkcije udele­ ženca v elektrogospodarskem sistemu, družbeno priznane stroške živega in minulega dela (normativ) ter rezultate gospodarjenja (stopnja obratovalne pri­ pravljenosti, znižanje normativnih stroškov ter povečane produktivnosti dela znižanje števila zaposlenih). Osnova za ugotavljanje udeležbe je prispevek, ki ga predhodno opredelju­ jemo. Normativni stroški so le osnova - ključ za ugotovitev udeležbe posameznih tozdov v skupnem prihodku ter predstavljajo le relativni odnos do skupnega prihodka. Osnove in merila za določitev normativnih stroškov morajo biti za posamezni element enotna v okviru posamezne dejavnosti (hidroproizvodnja, termoproiz­ vodnja, prenos in distribucija). Osnove, po katerih se ugotavlja udeležba tozdov v skupnem prihodku elektrogospodarstva, temeljijo na planskih elementih skup­ nega prihodka udeležencev - tozdov, ki jih za vsako leto sprejme delavski svet elektrogospodarstva na osnovi energetske bilance. Za ugotavljanje udeležbe tozdov v skupnem prihodku se upoštevajo elementi enostavne reprodukcije. Del teh stroškov in dohodka se prizna v osnovi za udeležbo tozdov pri skupnem prihodku v polni višini po normativu, del v sorazmerju s proizvedeno količino električne energije (na kWh - variabilni stroški), delno pa v sorazmerju dosežene obratovalne pripravljenosti (osebni dohodki ter sredstva skupne po­ rabe).

Zdravko Valentinčič

Izhod iz slepe cementne ulice

Dotaknil se bom problematike cementne industrije v Jugoslaviji, s katero se ta panoga srečuje že nekaj let. S tem želim konkretizirati 11. in 15. točko predlagane resolucije VIII. kongresa ZKS in nakazati problematiko okolja, v katerem živim in delam. Proizvodnja cementa v Jugoslaviji se je v zadnjih sedmih letih skoraj podvo­ jila, potrebe po tem proizvodu na tržišču še stalno rastejo, hkrati s tem se je v istem obdobju povečala tudi produktivnost, in sicer za 35 odstotkov. Hkrati z rastjo proizvodnje pa se je položaj te industrijske veje iz leta v leto slabšal in se še vedno slabša. Glavne postavke v stroških proizvodnje cementa so gorivo, elek­ trična energija in transport. Cene vseh teh elementov se v zadnjih letih nenehno dvigajo, in sicer neprimerno hitreje kot raste cena cementu. Zaradi tega je celotna jugoslovanska cementna industrija prišla od 9,4 ostanka čistega dohodka v letu 1971 do 0,3 odstotka v letu 1976. Letos bo ta odstotek v minus znašal že znatno več, čeprav se bo proizvodnja cementa v Jugoslaviji povečala za poldrugi milijon ton. Da bi se izognili velikemu uvozu cementa, je v družbenem planu Jugoslavije predvideno povečanje lastnih zmogljivosti proizvodnje cementa. Vše investicije v tej industrijski panogi so povezane z zelo velikimi vlaganji. Ker je stopnja akumulativnosti zelo nizka, je edina rešitev v kreditih, ki pa so na žalost skoraj izključno kratkoročni, kar dodatno močno obremenjuje proizvodnjo cementa. Naravnost zastrašujoč je podatek, da je več kot 50 odstotkov cene cementa samo odplačilo kreditov z obrestmi. Kaže, da prevladuje zmotno prepričanje, da predstavlja vrednost cementa visok odstotek v vrednosti stanovanjske gradnje, toda ta odstotek je samo 1,5 do 2. Iz tega je razvidno, da cena cementa bistveno ne vpliva na ceno stanovanja. Naj povem še to, da imata samo Italija in Španija nižjo ceno cementa od vseh držav Evrope, kjer pa je položaj te panoge bistveno drugačen.

400

Kot primer, kako se vse to odraža v vsakdanji praksi, naj navedem primer Salonita Anhovo, kjer sem sam zaposlen. Lani smo praktično zaključili gradnjo nove cementarne, ki se je organizirala kot tozd. Vrednost te investicije je približno 2,2 milijarde dinarjev. Samo za odplačilo kreditov bo ta tozd porabil več kot polovico prihodka. Lansko leto je tozd stara cementarna zaključil z izgubo približno 13 milijonov dinarjev. Osebni dohodki so med najnižjimi v občini Nova Gorica, delovni pogoji so izredno težki (nočno in nedeljsko delo, prah, ropot itd.), ni sredstev za investi­ cije v izboljšanje delovnih pogojev... Posledica je izredno velika fluktuacija delovne sile. Naši delavci se zaposlujejo v drugih delovnih organizacijah, kjer jim zaradi lažjih pogojev gospodarjenja lahko nudijo za boljše delovne pogoje in višji osebni dohodek. Očitna je velika nelogičnost v tem, da z višjo proizvodnjo in višjo storilnostjo delavci te panoge ustvarjajo manj dohodka, cene tega proizvoda pa se oblikujejo na ravni federacije. Da bi se približali temu, kar je predlagano v resoluciji VIII. kongresa ZKS, bi morali takoj preiti na samoupravno dogovarjanje cen na ravni posameznih republik in z določenimi sistemskimi ukrepi prenesti odplačevanje kreditov na daljše obdobje. Prepričani smo, da bomo to problematiko v najkraj­ šem času rešili, saj obravnava to tudi predlog resolucije.

Marinka Zaletel

Svobodna menjava dela in problem zdravstva v revirskih občinah

Ustava in zakon o združenem delu sta prinesla novo družbenoekonomsko kategorijo - svobodno menjavo dela. Proces neposrednega dogovarjanja in spo­ razumevanja med delavci v družbenih dejavnostih in v materialni proizvodnji še ni docela zaživel, kar je bilo poudarjeno tudi v predkongresnih razpravah. Tako izvajalci v družbenem sektorju kot uporabniki njegovih storitev se v praksi srečujemo z mnogimi problemi. Ker sem delegatka iz revirjev in hkrati zdrav­ stvena delavka, bom razpravljala o nekaterih problemih, na katere naletimo izvajalci zdravstvenega varstva tako v pogledu specifičnega zdravstvenega stanja prebivalstva kot na področju dogovarjanja v interesni skupnosti, financiranja naše dejavnosti, solidarnostnega prelivanja sredstev kot tudi pri uresničevanju zakona o združenem delu glede reorganiziranja zdravstvene dejavnosti. Zasavje je velik rudarsko industrijski bazen z močno industrijo. Sodi med najbolj ogrožena območja v Sloveniji. Onesnaženje zraka, razgibanost zemljišča hribi zapirajo tri zasavske občine v ozke doline, poleg dokaj težkih delovnih pogojev so vzrok, da je obolelnost prebivalstva na sploh, še zlasti pa zaposlenih, žensk in otrok višja, kot kažejo podatki zdravstvene službe za Slovenijo. Po­ membno je tudi veliko število poklicnih nezgod. Prav zaradi teh odstopanj se kažejo odmiki tudi pri drugih kazalcih, ki so posledica tega stanja. To postavlja pred zdravstveno službo v Zasavju zahtevnejše naloge. Žal to v procesu dogovar­ janja in planiranja ni upoštevano. Tako imenovana »modra knjiga«, v kateri so predpisani normativi za zdravstveno dejavnost, velja za vse zdravstvene usta­ nove v enaki meri in tudi pri financiranju in načrtovanju doslej niso upoštevali specifičnosti tega območja. Komunisti v zdravstvu si skupaj z drugimi dejavniki prizadevamo za razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v zdravstvu, za učinkovitost zdravstvenega varstva, za povezavo z drugimi deli združenega dela ter za po­ stopno zmanjšanje razlik pri zadovoljevanju potreb po zdravstvenem varstvu. Delovni ljudje in občani so pokazali velik interes za uveljavljanje samoupravnih odnosov v zdravstvu, zlasti pa za uveljavitev solidarnosti. Dilema, ki se ponekod pojavlja v zvezi s solidarnostnim prelivanjem sredstev v zdravstveni skupnosti za potrebe zdravstvene dejavnosti, in sicer: ali diferencirana ali popolna solidarnost, ne more obstajati, ker je lahko solidarnost samo ena - popolna. O tem pričajo samoupravne odločitve o izenačevanju pravic do zdravstvenega varstva med delavci in kmeti, o naložbah za razvoj zdravstvenih zmogljivosti ter o enotnem 26 VIII. kongres

401

programu zdravstvenega varstva, ki je zagotovljen vsem občanom na območju Slovenije. Temu interesu pa ni dovolj sledil razvoj samoupravnih odnosov v zdravstvenih skupnostih, ki se prepočasi uveljavljajo kot prostor za dogovarjanje uporabnikov in izvajalcev o programih, prednostnih nalogah in medsebojnih obveznostih. V zdravstvenih skupnostih in zdravstvenih organizacijah združe­ nega dela še marsikje manjše skupine ljudi opredeljujejo programe zdravstve­ nega varstva ter razporejajo sredstva za njihovo uresničevanje. To povzroča, da v zdravstvu nismo v zadostni meri uveljavili tistih prednostnih nalog, ki bi zagotav­ ljale močnejšo preusmeritev na preventivno zdravstveno varstvo in na krepitev osnovne zdravstvene službe. Zato se kljub strokovnim dosežkom soočamo s krajšanjem delovne dobe, naraščanjem števila invalidskih upokojencev ter z velikim številom izostankov z dela zaradi bolezni. Občinske zdravstvene skupnosti še niso v celoti postale temeljne nosilke načrtovanja celotnega zdravstvenega varstva in izpeljave solidarnosti v občini, regiji in republiki, čeprav smo v zadnjem letu ob močni aktivnosti družbenoeko­ nomskih organizacij, zlasti ZK, dosegli odločnejšo preusmeritev na uveljavljanje vloge občinskih skupnosti. Pri tem se srečujemo s težavami, ker se strokovne službe zdravstvenih skupnosti še niso preobrazile skladno s svojo ustavno funk­ cijo in delegatom v zborih skupnosti še ne posredujejo potrebnih podatkov in informacij za uspešno uresničevanje svobodne menjave dela in novih družbenoe­ konomskih odnosov. Prepočasno uveljavljanje dogovarjanja o celovitem pro­ gramu zdravstvenega varstva je opozorilo na zahtevo po širjenju in izenačevanju pravic, ki je neredko presegalo dejanske dohodkovne možnosti. V procesu dogovarjanja v okviru skupnosti naletimo na različne težave. Žal še v družbenih dejavnostih ni pravega plačila po delu. Torej še ni uresničeno načelo, da izvajalci v svobodni menjavi dela uresničujejo enak družbenoekonomski položaj, kot ga imajo delavci v materialni proizvodnji. Neenakopraven položaj pa izvira tudi iz pomanjkljivega načrtovanja in obveščanja, zato še ni razvito obojestransko ko­ municiranje - delegati v interesnih skupnostih ne prinašajo stališč zborov delav­ cev iz tozdov in tudi ne posredujejo informacij delavcem. Velik problem zdravstvene dejavnosti je uresničevanje načela nagrajevanja po delu. Tudi zdravstvene organizacije skušajo v svojih delovnih programih zajeti in reševati vso zdravstveno problematiko svojega področja. Ti programi so včasih z večjo intenzivnostjo celo preseženi, ker predstavlja ob nezadostni ka­ drovski zasedbi znatno večjo obremenitev zdravstvenih delavcev. Način dodelje­ vanja sredstev za OD doslej ni upošteval takih obremenitev in deficitarne ka­ drovske zasedbe kljub 100 odstotni realizaciji delovnega programa, temveč je izhajal iz ocene oziroma določene prednosti realiziranja števila pogojno nekvalifi­ ciranih delavcev. To je v sedanji fazi nagrajevanje po delu nesprejemljivo in destimulativno izhodišče za oblikovanje sredstev za nagrajevanje zdravstvenih delavcev. Uveljavitev svobodne menjave dela v zdravstvu bi izboljšala tudi področje nagrajevanja. V interesni skupnosti bi z dogovarjanjem, planiranjem in financira­ njem zagotovili pravično razdelitev sredstev za plačilo kvalitetnejših zdravstve­ nih storitev, s tem pa tudi možnost plačila zdravstvenih delavcev v skladu z doseženimi uspehi. To bi v končni fazi pripeljalo do največjega cilja - dvig zdravstvenega stanja celotnega življa. Med naloge, ki smo si jih zadali pri uresničevanju zakona o združenem delu, sodi tudi združevanje zdravstvenih organizacij v Zasavju. To skupno akcijo je narekoval zlasti interes delavcev v združenem delu za boljšo organiziranost in strokovno povezanost zdravstvene službe. V skladu s tem smo se zdravstveni delavci Zasavja organizirali v delovno organizacijo zasavski zdravstveni center s tozdi osnovne zdravstvene službe, organiziranimi po teritorialnem načelu, bol­ nišnico in lekarno. Vsekakor pa so pri tem bili in so še problemi predvsem pri uresničevanju začrtanih ciljev za boljšo organiziranost ter kvalitetnejše izvajanje zdravstvenega varstva. Na te probleme smo komunisti pozorni, saj se jih zave­ damo in jih skupno rešujemo. Kljub temu, da nisem prikazala prav vseh problemov, ki se pojavljajo na področju svobodne menjave dela v zdravstvu, pa lahko še enkrat poudarim, da v tem pogledu še nismo docela uresničili zahtev, ki jih pred nas postavljata ustava

402

in zakon o združenem delu. Zato si moramo zlasti komunisti prizadevati za dejansko uresničevanje svobodne menjave dela in v tej akciji konkretno oprede­ liti svoje naloge pri uresničevanju stališč in sklepov VIII. kongresa ZKS.

Stane Zobavnik

Nadaljnje siromašenje gospodarstva utegne imeti resne posledice Kljub večletnemu ugotavljanju in političnim stališčem, da z vse večjim obre­ menjevanjem gospodarstva slabi njegova akumulativna sposobnost in s tem tudi materialna osnova dela, na kateri sloni celotna družbena reprodukcija, pa pri delitvi družbenega proizvoda še vedno usmerjamo več sredstev v splošno, skupno in osebno porabo, manj pa v razširitev materialne osnove dela, ki je pogoj za modernizacijo obstoječih proizvodnih zmogljivosti in razširitev le-teh. Podatki iz zaključnih računov za leto 1977 kažejo, da so se uspehi gospodar­ stva znatno izboljšali. Ta ugotovitev velja za ustvarjeni skupni prihodek in ustvarjeni dohodek. Ko pa analiziramo sredstva, ustvarjena za reprodukcijo gospodarstva, ugotavljamo, da le-ta naraščajo precej počasneje. Podatki za go­ spodarstvo občine Kamnik kažejo, da je družbeni proizvod porastel za 37 odstot­ kov, da pa so sredstva za enostavno in razširjeno reprodukcijo narasla le za 29 odstotkov. Zaskrbljujoče je tudi to, da sredstva amortizacije ne naraščajo niti za stopnjo inflacije. Torej iz amortizacije ne nadomeščamo niti obnove osnovnih sredstev na sedanji ravni. Vzporedno s temi ugotovitvami pa beležimo znaten porast obveznosti do samoupravnih interesnih skupnosti in do proračunske porabe. V teh družbenih dejavnostih so dohodki z visokimi stopnjami prispevkov zagotovljeni, kar omo­ goča oblikovanje osebnih dohodkov zaposlenih na višji ravni, kot jih lahko oblikujejo gospodarske dejavnosti. Posledica tega je prehajanje strokovnjakov iz gospodarstva v negospodarstvo, to pa negativno vpliva na produktivnost dela tako s podjetniškega kot tudi z družbenega vidika. Temeljne organizacije združenega dela oblikujejo vse manjši del lastnih sred­ stev za reprodukcijo. Taka gibanja opažamo že nekaj let. Zato se vlaganja v modernizacijo, avtomatizacijo in v razširitev materialne osnove dela vse več financirajo iz kreditov, medtem ko lastna sredstva pokrivajo vse manjši del. Posledice večletnega pospeševanja najemanja kreditov že postajajo pereče. Letne obveznosti za odplačevanje najetih kreditov se približujejo obsegu obraču­ nane amortizacije. Sredstva, oblikovana za poslovni sklad, največkrat ne zado­ ščajo niti za združevanje sredstev za gospodarske investicije. Če se bo siromašenje gospodarstva nadaljevalo, bodo nastale posledice, ki jih bo še v nekaj letih težko popraviti. Kreditna sposobnost tozdov bo upadala in ne bodo več sposobni najemati novih kreditov, lastna sredstva pa bodo imeli za odplačevanje obstoječih obveznosti. Menimo, da bi se zveza komunistov morala brez odlašanja angažirati, dane bi prišlo do tega, da temeljne organizacije združenega dela, ki sicer uspešno gospo­ darijo, ne bi več mogle obnavljati in razširjati svoje materialne osnove dela. Vemo namreč, da kdor ne investira, nazaduje. Pri reševanju tega problema je treba upoštevati združevanje sredstev za splošno in skupno porabo pa tudi združevanje za gospodarske investicije, kot so elektrogospodarstvo, ceste, železnice in podobno. Na združevanje za gospodar­ ske investicije je sicer treba gledati nekoliko drugače, ker vemo, da so to dolgoročne investicije, ki bodo omogočale razvoj celotnega gospodarstva. Družbenoekonomska politika temelji na samoupravnem sporazumevanju, zato predlagamo, da s samoupravnim sporazumom zagotovimo, da določen del novoustvarjenih sredstev ostane temeljni organizaciji, ki jih je ustvarila, za njeno lastno reprodukcijo. Tako bi oblikovali mejo, kolikšen del dohodka se lahko največ nameni za splošno in skupno porabo in kolikšen del sredstev za reproduk­ cijo se lahko združuje za investicije v gospodarstvu.

26*

403

Julka Žibert Vloga in naloge SIS morajo biti jasne V razpravi želim spregovoriti o deveti točki resolucije, ki govori o skupnem planiranju in združevanju dohodka, zagotavlja skladno rast infrastrukture predvsem z vidika izkušenj na področju PTT sistema. V PTT dejavnosti doživljamo veliko družbenoekonomsko preobrazbo, kjer je napravljen tudi pomemben korak naprej v prizadevanjih za uresničevanje ZZD in pripravljanju odnosov in pogojev za uresničitev ustavnega položaja in vloge delavcev v PTT. Na to kažejo tudi nekatere rešitve v urejanju dohodkovnih odnosov, ki izkazujejo velik strokoven in političen napor, ki je bil vložen v izdelavo teh odnosov. Toda razredni interes za ustavno preobrazbo na področju PTT dejavnosti pa ni usmerjen le v prizadevanja za uresničitev z ustavo in zakonom o združenem delu opredeljenega položaja in vloge delavca v ozdih PTT, ampak tudi in hkrati za vsebinsko polno uveljavitev interesov uporabnikov PTT storitev. Posebnost družbenega interesa, ki se v tej fazi razvoja SIS izraža zlasti v hotenju po hitrejšem, enakomernem in skladnem razvoju PTT dejavnosti, ni le interes PTT delavcev kot izvajalcev, ampak tudi interes uporabnikov. Na tem področju že beležimo določene uspehe. Pred nami je izredno pomembna naloga, to je uresničevanje postavljenega srednjeročnega programa. Za PTT delavce je ta naloga toliko pomembnejša, ker smo jo začrtali in jo uresničujemo na povsem novih osnovah in izhodiščih, skupaj z uporabniki PTT storitev v okviru samoupravne interesne skupnosti PTT pro­ meta. To je še toliko pomembneje, če vemo, da je to edini SIS, ki temelji na prostovoljnem članstvu in če upoštevamo navsezadnje tudi dejstvo, da smo bili v PTT zaprti, obrnjeni z vsemi našimi uspehi in problemi le k sebi, večina uporab­ nikov pa je bila prepričana (nekateri so sicer še danes), da je PTT tista, ki je kot proračunska ustanova dolžna nuditi PTT storitve, med katerimi je vse bolj občutljiv seveda telefonski priključek. Z ustanovitvijo SIS PTT prometa pa seje pričel bistven kvalitetni premik pri obravnavanju PTT dejavnosti, tako znotraj PTT, še bolj pa pri uporabnikih, ki problematiko in razvoj PTT prometa jemljejo vse bolj tudi za svojega, ki čutijo, da je le z navzočnostjo uporabnika možno razvijati PTT kot del infrastrukture, kajti razvit PTT sistem je eden izmed pogojev razvitega gospodarstva. Da je ta interes uporabnikov zelo velik, se kaže predvsem tudi v tem, da so vsa zasedanja skupščine SIS - vsaj doslej tako beležimo - 100 odstotno sklepčna ne glede na to, v katerem času so sklicana. Tudi predlogi krajevnih skupnosti, tozdov, občin so konkretni in kažejo na veliko zavzetost pri reševanju problema­ tike na področju PTT. Da bi obojestranski interesi še bolj prihajali do izraza, se soočali s problemi in bi jih tudi skupno urejali, v okviru posameznih občin že ustanavljajo enote SIS, kjer se povezujejo uporabniki s tistega območja skupaj z delegati za območni SIS, ki je po zakonu temeljni. Ta interes pa se zelo močno izraža tudi v krajevni skupnosti posebno na področju razvoja. Tudi tu beležimo določene uspehe - saj se PTT tozdi in krajevna skupnost medsebojno dohod­ kovno povezujejo in sklepajo samoupravne sporazume o izgradnji PTT zmoglji­ vosti in sofinanciranju občanov v KS za svoje območje (takih primerov je samo na ljubljanskem območju že 25). Kljub temu, da smo dosegli prve uspehe v delovanju samoupravnih intere­ snih skupnosti, pa zrelostnega izpita še nismo položili, saj je še precej težav, ki prizadenejo lahko prav srednjeročni program PTT prometa do leta 1980 in celo naslednjega do leta 1985. Ko smo sprejemali samoupravni sporazum o temeljih srednjeročnega pro­ grama PTT prometa v obdobju 1976-1980, smo se v SIS dogovorili tudi za obveznost financiranja tega programa, kjer bi pokrili tretjino vseh obveznosti uporabniki v okviru SIS. V tretjem letu uresničevanja srednjeročnega programa, praktično torej že v sredini srednjeročnega plana, beležimo velik izpad združenih sredstev, ob koncu srednjeročnega plana pa ocenjujemo več kot 50% izpad sredstev iz združevanja. Potrebe po teh storitvah pa so zelo velike in bodo še

404

večje, saj so pogojene tudi z rastjo osebnega standarda občana. Ker je seveda članstvo v PTT SIS prostovoljno, za kar menimo, da je tudi pravilno in edino v skladu z zakonom o združenem delu, moramo in bomo vlagali še velike napore v akcije pridobivanja prav vseh uporabnikov v SIS, da se bodo aktivno vključevali v reševanje razvoja PTT prometa. Ta podatek kaže na to, da je še vedno 50 odst, uporabnikov, ki niso vključeni v neposredno menjavo dela z izvajalci, zato pri uresničevanju programa razvoja še vedno 80-odst. vključujemo bančne mehanizme. Menim pa, da je potrebno povedati besedo ali dve o vprašanju, ki še ni rešeno in ki je pomembno prav v takem SIS, ki temelji na prostovoljni osnovi, oziroma nima za seboj intervencijskega zakona. Gre za to, da je potrebno opredeliti, v katerih primerih naj bo SIS tisti, ki samostojno odloča prek delegatov v skup­ ščini, v katerih primerih pa le-ta samo priporoča pristojnim drugim organom način reševanja posameznega vprašanja. Doslej se SIS še vedno omejuje le na prostovoljno združevanje sredstev za razvoj ali pa v nekaterih primerih na pokrivanje izgub. Menimo, da bi moral biti SIS popolnoma samostojen pri reševanju razvoja, torej pri določanju višine sredstev, ki naj bi jih uporabniki združevali za razvoj in s tem v zvezi tudi pri reševanju vse problematike, ki izvira iz združevanja sredstev, kar zakon o združenem delu jasno opredeljuje. Eno sd torej cene za enostavno reprodukcijo, kjer naj SIS le priporoča, drugo pa je združevanje za razvoj. To tudi pomeni, da lahko združevanje poteka v različnih občinah različno, kajti potrebe so glede na dosedanji razvoj panoge kot glede na celotni razvoj gospodarstva dokaj različne. Vendar mora biti jasno, da je reševanje tega v pristojnosti posameznih SIS. Prav tako menim, da bi se morali uporabniki in izvajalci skupno dogovarjati o cenah posameznih storitev in s tem povezanih osnovah in merilih za njihovo določanje. Te cene pa so sedaj še pretežno stvar odločanja državnih organov na različnih ravneh. Tudi tu kot na drugih področjih bo moral proces prenašanja odločanja o tem na SIS hitreje steči - državni organi pa naj zadrže le pravico interveniranja. Dohodek, ki bi se natekel na podlagi tako določenih cen v posamezne tozde, pa seveda ne more biti priznan kot enostavno njihov dohodek, zato so potrebna poleg osnov in meril za odnose z uporabniki še merila, norma­ tivi, po katerih izvajalci urede medsebojne odnose pri pridobivanju skupnega prihodka. - Glede tega pa je znotraj ozdov že opravljeno precejšnje delo, vendar pa samoupravna organiziranost ne mora in ne sme biti okvir, v katerega bomo prilagajali dohodkovne odnose, ker bi tako ohranjali stare odnose. Pri tem moramo graditi od tozdov, ne pa od vrha sistema navzdol. Povsem je tudi odprto vprašanje, kako dohodkovno opredeliti in vzpostaviti dohodkovni odnos tudi z individualnimi uporabniki storitev - kajti doslej smo obravnavali le združeno delo. Ponekod so šli na individualne podpise samo­ upravnega sporazuma — ali je to smotrno itd. Jasneje bi morali opredeliti, do kod sega tu vloga SIS. Menimo, da se morajo odnosi urediti na osnovi enakopravnosti v svobodni menjavi dela. Cimprej bi morali ustanoviti SIS v celotnem jugoslovanskem prostoru, zlasti za tista področja, kjer se sistem povezuje v celotni jugoslovanski prostor.

405

Igor Uršič: Poročilo komisije za družbenoekonomske odnose in razvoj

Ekonomski in politični položaj delavca sta v družbi neločljivo povezana Pri delu komisije za družbene ekonomske odnose in razvoj so bila v ospredju ključna vprašanja družbenega razvoja, zlasti utrjevanje odločujoče vloge in položaja delavca v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupno­ stih, krepitev samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, materialne osnove dela ter uresničevanje avantgardne vloge zveze komunistov v celoti družbenih odnosov. V konkretnih, poglobljenih ter kritičnih razpravah so delegati prispevali tvo­ ren in ustvarjalen delež k dograditvi kongresnih dokumentov, predvsem izostritvi akcijskega delovanja Zveze komunistov Slovenije v nadaljnjem procesu družbene preobrazbe. Delegati so na komisiji posredovali stališča in predloge, oblikovane v ustvarjalni in široko predkongresni aktivnosti v osnovnih or­ ganizacijah zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacijah. Razreševanje problemov dela in življenja delavcev so dele­ gati povezovali z uresničevanjem samoupravnih družbenoeko­ nomskih in političnih odnosov v združenem delu in s krepi­ tvijo političnega sistema socialističnega samoupravljanja v družbi kot celoti. Tak pristop je zagotavljal, da so razprave o rezultatih in nalogah pri izvajanju ustave in zakona o združe­ nem delu odsevale neločljivo povezanost ekonomskega in poli­ tičnega položaja delavca v socialistični samoupravni družbi. V središču vseh razprav o krepitvi samoupravnih družbenoeko­ nomskih odnosov in razvoju proizvajalnih sil je bil položaj delavca v temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti. Prav zato je pomembna v razpravah izražena odloč­ nost, da bomo komunisti s svojo stalno in konkretno aktiv­ nostjo med delavci zagotavljali še doslednejše uresničevanje ustavne vsebine temeljne organizacije. Jamstvo za uspešno izvajanje te naloge, so poudarili razpravljalci, je ugotovitev, da 406

r se delavci vse bolj zavedajo, da je temeljna organizacija toliko temeljna celica dela in gospodarjenja, kolikor delavci v njej obvladujejo preneseno in novoustvarjeno vrednost, to je osnovne pogoje ustvarjanja, pridobivanja in razporejanja do­ hodka. Na teh osnovah je bilo v razpravi izpostavljeno, da moramo komunisti v procesu samoupravnega odločanja v sle­ herni temeljni organizaciji delavce z jasnimi in prepričljivimi stališči usmerjati k odločitvam, ki bodo vedno bolj temeljile na njihovem zavestnem spoznanju, da stabilnost in boljša priho­ dnost dela in življenja ni odvisna zgolj od tekočega dela pri izvajanju določenih opravil in nalog, temveč predvsem od kvalitete upravljanja in gospodarjenja z vsemi družbenimi sredstvi, tako v temeljni organizaciji kot v krajevni skupnosti in v vseh oblikah samoupravnega združevanja dela in sredstev. Le z uveljavljanjem in utrjevanjem samoupravnih družbenoe­ konomskih odnosov v sleherni temeljni organizaciji bo delavec dobival vedno širše možnosti, da bo resnično ustvarjalno odlo­ čal o vseh vprašanjih enostavne in razširjene reprodukcije, kar je osnovni pogoj v povezovanju tekočih in dolgoročnih potreb ter interesov dela in življenja. Tako kot v številnih razpravah v predkongresni aktivnosti so tudi delegati ob obravnavi aktualnih vprašanj hitrejšega uresničevanja samoupravno združenega dela izpostavljali, da je le z uveljavljanjem družbeno-lastninskih odnosov moč ure­ sničevati vzajemno povezanost, odgovornost in solidarnost združenih delavcev. V razpravi naj še posebej poudarim dolgoročni pomen ak­ cijskih usmeritev, opredeljenih v referatu predsednika Popita, ki so ga delegati v celoti podprli. Izražena je bila popolna soglasnost, da se mora delovanje komunistov pri razvoju sa­ moupravnih, družbenoekonomskih in političnih odnosov usmeriti predvsem na strateško pomembna vozlišča družbene reprodukcije. To so odnosi med proizvodnimi in trgovinskimi organizacijami združenega dela, odnosi med delovno, proiz­ vodno in poslovno povezanimi proizvodnimi organizacijami združenega dela, odnosi med organizacijami združenega dela, ki urejajo odnose na temelju svobodne menjave dela in odnosi med temeljnimi organizacijami ter delovnimi skupnostmi skupnih služb. V komisiji je bila še posebej podprta neposre­ dna akcijska usmeritev resolucije, da je potrebno z najprimer­ nejšo organiziranostjo dela in z uveljavljanjem samoupravnega položaja delovnih skupnosti odpravljati težnjo po širjenju ob407

sega administrativnih opravil in nalog, ki je praviloma pove­ zana s prilaščanjem in ohranjanjem monopola nad upravlja­ njem. Vrsta razpravljalcev je opozorila na prve uspehe pri uveljavljanju svobodne menjave dela med delavci proizvodnih in delavci družbenih dejavnosti. Hkrati so razpravljalci opozo­ rili na pomanjkljivosti, zlasti na prepočasno uveljavljenje sa­ moupravnih interesnih skupnosti kot mesta dogovarjanja in sporazumevanja med uporabniki in izvajalci ter na premajhen vpliv uporabnikov pri oblikovanju programov družbene dejav­ nosti in cen storite, vsled česar so v veliki meri še navzoči stari proračunski odnosi. Delegati so v razpravah poudarjali, da se moramo komunisti zavzemati, da bodo delavci v sleherni te­ meljni organizaciji, krajevni skupnosti in drugih organih in skupnostih sprejeli samoupravne plane, ki bodo temeljili na samoupravnem sporazumu, družbenem dogovoru o temeljih plana. Le z uresničevanjem celovitega sistema samoupravnega planiranja bomo dosegli še marsikje navzoče ločevanje teko­ čega poslovanja temeljne organizacije od njenega dolgoroč­ nega razvoja. Ob dejstvu, da gre vedno le za neločljivo celoto, ki se izraža kot enotnost protislovij, so delegati poudarjali nujnost uresničevanja z družbenimi plani postavljenih razvoj­ nih usmeritev. Pri tem je bila poudarjena potreba, da uresniče­ vanje ciljev, opredeljenih v družbenih planih, nenehno povezu­ jemo z uveljavljanjem samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, ker je to hkrati edina pot, da se sprošča ustvarjalnost večine delavcev in delovnih ljudi. Razprava je tudi potrdila pravilnost temeljnih razvojnih usmeritev. Poudarjeni so bili zlasti uspehi, ki smo jih dosegli pri odpravljanju primanjkljaja v električni energiji, pri širjenju surovinske osnove, proizvodnji hrane, skladnejšem regional­ nem razvoju ter začetnih uspehih v preusmeritvi zunanjetrgo­ vinske menjave in prestrukturiranju gospodarstva. Do izraza pa so prišle tudi kritične ocene o prepočasnem uveljavljanju kvalitetnih dejavnikov razvoja, zlasti produktivnosti dela, zna­ nja in inovacij, ter smotrne organizacije dela, prepočasnem uveljavljanju politike integralnega prometa, premajhni učin­ kovitosti, zmanjševanju neskladja med uvozom in izvozom, zlasti pa o neusklajenem razvoju družbenih dejavnosti. Del razpravljalcev je kritično ocenjeval tudi razkorak v razvoju posameznih območij v republiki, nesmotrno urbanizacijo, ka­ kor tudi še vedno necelovito vključevanje varstva človekovega okolja pri izvajanju investicijskih odločitev. Odnos med druž408

benim razvojem in stanjem na področju varstva okolja je bil v razpravi kritično obravnavan, čeprav smo dosegli nekatere posamične uspehe. Kot usmeritev za nadaljnjo aktivnost je bilo poudarjeno, da moramo sedanje stanje presegati s smotr­ nejšim uvozom ter razvojem in izpopolnjevanjem lastne tehno­ logije, predvsem pa s povečevanjem uporabe in predelave odpadkov. Posebna pozornost je bila v razpravi posvečena aktualnim vprašanjem kmetijstva. Poudarili so, da morajo po­ stati temeljni nosilec povečanja proizvodnje hrane razvite in dobro organizirane kmetijske organizacije združenega dela, dohodkovno povezane in razvojno usklajene z visoko produk­ tivno predelavo ter organizirano trgovino. Kot nosilci prizade­ vanj za samoupravno preobrazbo družbenoekonomskih od­ nosov na vasi se morajo uveljavljati predvsem kmetijske orga­ nizacije. Tako bomo ustvarili pogoje, da se bo tudi kmetovo delo v raznih oblikah vzajemnega sodelovanja na osnovi zdru­ ževanja dela, sredstev in zemlje ter uveljavljanja samoupravnih odnosov hitreje vključevalo v družbeno organizirano proizvod­ njo. Razprava na komisiji je opozorila na pojave monopolizma, lokalnega zapiranja in skupinske miselnosti, ki zavirajo svobo­ dno gibanje, kroženje in združevanje sredstev družbene repro­ dukcije. Tu so vzroki, so menili delegati, počasnega uveljavlja­ nja samoupravnih družbenoekonomskih odnosov na temelju skupnega dohodka in prihodka. Poudarjen je bil pomen na­ daljnje samoupravne preobrazbe temeljnih bank in združene banke, hkrati pa izpostavljena potreba po uveljavljanju, zdru­ ževanju sredstev temeljnih organizacij združenega dela v ok­ viru bank na konkretne razvojne programe. Razprava je potrdila, da je hitrejši proces krepitve mate­ rialne osnove dela neposredno odvisen od uveljavljene delitve sredstev za osebne dohodke po delu in rezultatih dela. Ob ocenah, da smo dosegli svoje prve začetne premike, je bila izražena visoka idejna enotnost, da komunisti moramo tem vprašanjem v prihodnje namenjati vso pozornost. Poudarjali so zlasti ocene, da je prav ob doslednem nagrajevanju po delu mogoče v največji meri presegati družbenoekonomske osnove, na katerih se ohranjajo stari lastninski proizvodni odnosi. To je edina pot, so poudarili delegati,- da delavec postaja subjekt preobrazbe lastne zavesti, ki jo obremenjujejo številne značil­ nosti mezdnega položaja. Z ustvarjalnim in vedno širšim vklju­ čevanjem delavcev v sistem samoupravnega odločanja na vseh 409

področjih družbenega dela in življenja moramo ustvariti po­ goje, da bo delavec v svoji zavesti presegel razkorak med pravicami in obveznostmi, zlasti pa da bo sposoben pri reševa­ nju vsakodnevnih problemov dela in življenja svoj ekonomski in socialni položaj vedno bolj povezovati z dolgoročnimi inte­ resi delavskega razreda. V razpravi so poudarili, da bodo z uveljavljanjem samo­ upravnega družbenega planiranja in dohodkovnih odnosov, z združevanjem dela in sredstev ter s svobodno menjavo dela delavci v temeljnih organizacijah in občani v krajevnih skup­ nostih vse bolj prevzemali in obvladovali odtujenost zadovo­ ljevanja skupnih potreb. To bo omogočilo, da bodo delavci v svojih temeljnih organizacijah ustvarjali pogoje za zaposlova­ nje novih delavcev, za izboljšanje delovnih pogojev, družbene prehrane, preventivnega zdravstva, oddiha in rekreacije. Z združevanjem dohodka na osnovi vzajemnosti in solidarnosti v krajevnih skupnostih in samoupravnih interesnih skupnostih bodo pospešili urejanje stanovanjskih razmer delavcev in ob­ čanov in izboljševali varstvo otrok, zaposlenih mater, bolj ize­ načevali pogoje za razvoj otrok in mladine, zagotavljali so­ cialno varstvo udeležencev narodnoosvobodilne vojne ter ize­ načevali dostopnost in dvignili raven zdravstvenega varstva vsega prebivalstva. Vse razprave so povezovale uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in razvoja z idejnostjo, meto­ dami in načinom dela organiziranih subjektivnih sil, zlasti zveze komunistov. Ob tem je bila izrečena enotna podpora spremembam statuta Zveze komunistov Slovenije. Podprli so usmeritev, da mora postati osnovna organizacija zveze komu­ nistov temeljna celica zagotavljanja učinkovitejše aktivnosti in akcijske enotnosti komunistov. Poudarjeno je bilo, da mora aktivnost komunistov izhajati in temeljiti na problemih dela in življenja delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Ob tem je bilo zlasti poudarjeno, da družbenih problemov v njihovih medsebojnih soodvisnosti in povezanosti v celotnem združenem delu ni mogoče celovito reševati z akcijskim povezovanjem komunistov le v okviru sedanje samoupravne organiziranosti, temveč mora to potekati v vseh smereh proizvodnih, delovnih in poslovnih povezav v tekočem delu, zlasti pa v razvoju povezanih temeljnih organi­ zacij. V razpravah je bila sprejeta kot osnovni argument za tako

410

odločitev nujnost, da se odpravi vse, tudi formalna možnost podrejanja zveze komunistov tehnokratskim interesom, ali od­ tujevanja od samoupravne baze, od resničnih živih problemov interesov delavcev ter delovnih ljudi. Avantgarnost vloge zveze komunistov, so poudarili dele­ gati, se namreč lahko uresničuje le s tako aktivnostjo komuni­ stov, da se tekoči problemi delavcev in delovnih ljudi povezu­ jejo z dolgoročnimi zgodovinskimi interesi delavskega razreda. Na tej osnovi moramo dosegati mobilnost slehernega člana zveze komunistov in kar je najpomembnejše, idejnopolitično diferenciacijo med samimi komunisti v osnovnih organizaci­ jah. V vseh razpravah je bilo navzoče enotno stališče, da bomo komunisti kot avantgarda delavskega razreda edino na ta način lahko zagotavljali, da se bo hitreje razvijal in utrjeval politični sistem socialistične samoupravne demokracije ter da bosta delavec in delovni človek postala temeljni subjekt in ustvarja­ lec samoupravnih odnosov v temeljni organizaciji, krajevni skupnosti, samoupravni interesni skupnosti, družbenopoli­ tični skupnosti in družbi kot celoti. Poročilo komisije zaključujem s podatki o delu komisije. K razpravi se je prijavilo 115 delegatov, tj. vsak drugi delegat, ki je sodeloval pri delu komisije. Že samo število razpravljalcev kaže, da v tem poročilu ni bilo moč predstaviti celovito vseh vprašanj, predlogov, stališč in usmeritev, pomembnih za na­ daljnje delo komunistov. Dopolnila delegatov za dokumente VIII. kongresa so bila posredovana komisiji za resolucijo, ki jih je smiselno vključila v predlog resolucije VIII. kongresa ZKS.

411

Komisija za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije

Peter Toš: Uvodna beseda na komisiji za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije

Resnični družbenoekonomski položaj delavcev v tozdu je bil in bo osrednje razredno merilo za ocenjevanje doseženega

Naša komisija mora dati svoj ustvarjalni prispevek VIII. kongresu ZKS zlasti pri opredeljevanju neposrednih nalog glede nadaljnjega razvoja političnega sistema socialistične sa­ moupravne demokracije. Strateške usmeritve za graditev na­ šega političnega sistema, ki temelji na socialističnem samo­ upravnem združenem delu, imamo izoblikovane. Začrtali smo jih v ustavi SRS in ustavi SFRJ, podrobneje pa izoblikovali v zakonu o združenem delu in drugih sistemskih zakonih. Iz teh programskih dokumentov, ki po svoji vsebini izpričujejo kon­ tinuiteto naše socialistične revolucije, smo črpali usmeritev za široka vsebinsko in razredno domišljena ter samoupravno in politično organizirana prizadevanja za razvoj samoupravnega položaja delavcev in vseh delovnih ljudi. Številni uspehi na prehojeni poti pa nas soočajo z novimi nalogami. Svobodo dela in človeka je treba vedno znova dosegati! To je vraščeno v našo zavest, to je izhodišče za našo akcijo. Izoblikovani družbeno­ ekonomski temelji družbe, ki so uspeh že več desetletij dolge in zahtevne graditve socialističnega samoupravljanja, danes terjajo, da proces oblikovanja političnih in vseh drugih družbe­ nih odločitev ter celoten politični sistem hitreje in dosledno prilagodimo socialističnim samoupravnim temeljem družbe, delavcem in delovnim ljudem v tozdu in krajevni skupnosti, da postane učinkovito sredstvo za uresničevanje njihovega samo­ upravnega položaja, njihovih pravic in svoboščin. Osnovne sestavine družbenoekonomskih temeljev, na ka­ terih je zgrajen družbenoekonomski položaj delavca v združe­ nem delu, pa v družbeni praksi še niso v celoti uresničene. V

415

dosedanjih organiziranih prizadevanjih smo uspešno uveljavili le določene sestavine družbenoekonomskega sistema, s kate­ rimi se vse bolj prevladujoče izražajo značilnosti položaja de­ lavca v proizvodnji in družbeni reprodukciji. Nesporno pa smo ustvarili razmere, v katerih so si delavci izoblikovali svojo družbeno zavest na socialističnih samoupravnih temeljih, kar pogojuje tudi njihove interese, mišljenje in vedno večja in odločnejša prizadevanja za hitrejše uresničevanje vseh sesta­ vin sistema družbenoekonomskih odnosov. Proizvodni odnos je celovit le tedaj, če je uveljavljen v vseh fazah družbene reprodukcije, v fazi proizvodnje, delitve, me­ njave, prisvajanja in porabe, izpeljan iz enakih družbenoeko­ nomskih podlag. Zato se moramo v nadaljnjem razvijanju sa­ moupravljanja spoprijeti z vsemi ostanki odnosov v družbeni reprodukciji, ki so še vedno podlaga za omejevanje razvoja družbenoekonomskega položaja delavcev. Te vrzeli v uresni­ čeni vsebini družbenoekonomskih odnosov, o katerih poteka razprava v kongresni komisiji za družbenoekonomske odnose, pa pomembno ovirajo razvoj odnosov pri odločanju, v katerih bo le združen delavec imel odločujočo besedo. Ohranjanje starih odnosov namreč sočasno pomeni tudi ohranjanje delav­ cem odtujenega odločanja ne le v tozdu, pač pa v vseh drugih oblikah združevanja dela in sredstev, v celotnem procesu druž­ bene reprodukcije, v celoti odnosov političnega sistema. Zato se bomo morali ob naporih za poglabljanje oblasti dela, za razvoj delegatskih razmerij v vseh celicah organizacije našega političnega sistema, za domišljanje sistemske, samoupravne vloge vseh institucij političnega sistema vedno znova vračati v tozd in KS, torej v temeljne celice celotne zgradbe sistema socialističnega samoupravljanja. Resnični družbenoekonomski položaj delavcev v tozdu, ki ga pogojuje stopnja uresničenosti sistema družbenokonomskih odnosov v celotni zgradbi združenega dela, je bil, je in tudi bo osrednje razredno merilo za ocenjevanje doseženega v pro­ cesu družbene preobrazbe. Toda tozdi ponekod še niso zasno­ vani kot družbenoekonomski odnos med delavci. Ob po­ manjkljivo uresničenih družbenoekonomskih organizacijskih in normativnih temeljih še vedno ni preseženo dejansko odlo­ čanje o pogojih in sredstvih ustvarjanja in pridobivanja do­ hodka na ravni delovne organizacije. V mnogih tozdih doho­ dek še vedno le evidentirajo kot knjigovodsko finančno kate­ gorijo, kot je ocenjeno v poročilu. V teh razmerah tozd oz. v

416

njem združeni delavci še niso v celoti uveljavili svojega polo­ žaja pri upravljanju zadev in sredstev v procesu družbene reprodukcije. V svoji preobrazbeni akciji se soočajo z mnogimi odpori. Podjetniška zaprtost do širšega združevanja dela in sredstev, nepripravljenost za samoupravno dohodkovno ob­ vladovanje odnosov v reprodukciji, svobodna menjava dela kot enostransko vsiljevanje volje, še vedno odtujeno usmerja­ nje tokov gospodarjenja z denarjem in drugo so tiste še nepresekane korenine starega, ki omejujejo samoupravni razvoj in ustavno vlogo delavcev v tozdu. Delegati v DS niso v zadostni meri povezani s svojo bazo

Vrzeli v združenem delu so tudi v organizaciji uresničevanja samoupravljanja. Uresničitev vseh v zakonu o združenem delu opredeljenih institucij in odnosov uresničevanja samouprav­ ljanja pogojuje vlogo in položaj delavcev tozda v celoti od­ nosov političnega sistema. V samoupravni praksi še ni v celoti zaživela delegatska vloga delavskih svetov, delavske kontrole ter poslovodnih organov, kar pogojuje zastoje in nasprotja v upravljalskem procesu. Delegati v delavskih svetih še niso v zadostni meri povezani s svojo bazo, s samoupravno delovno skupino oz. tozdom, kar pogosto onemogoča delegatsko uskla­ jevanje različnih interesov delavcev v delavskem svetu. Vrzeli pri delegatskem delovanju v ozdu pa vplivajo tudi na upravljalski proces v vsej družbi. Delegatska telesa v mnogih ozdih še niso dovolj povezana pri uresničevanju svojih nalog, kar vse onemogoča delavcem samoupravno obvladovati celoto nji­ hove soodvisnosti in povezanosti v procesu družbene repro­ dukcije. Tudi pri uresničevanju ustavne vloge KS smo dosegli po­ membne rezultate. Toda tudi tu se soočamo z mnogimi nalo­ gami, ki pogojujejo njen nadaljnji samoupravni razvoj. Ustavno opredeljen položaj delavcev v združenem delu, upravljalsko vpet v celoto družbene reprodukcije, zagotavlja delav­ cem oblast nad delom in rezultati dela, ne glede na to, kje se rezultati njihovega dela ponovno vlagajo v reprodukcijo dela in življenja. Zato moramo v KS ustvariti razmere, da bodo delavci tozda v celoti upravljali s tistim delom sredstev, ki jih name­ njajo za uresničevanje svojih potreb in interesov KS. Ni dovolj, da delavci v tozdu odločajo le o višini potrebnih sredstev, za 27 VIII. kongres

417

doseganje razvojnega programa KS, pri odločanju o njihovi dejanski porabi pa se njihov interes izgubi v skupnem odloča­ nju z vsemi drugimi delovnimi ljudmi in občani v KS. Potrebe in interesi, opredeljeni v planu KS, so potrebe in interesi delavcev v tozdu le, če so jih spoznali kot svoje v okviru celovitega gospodarjenja z dohodkom svojega tozda. In zopet se tudi tu srečamo z resničnim položajem delavcev v tozdu. Svoje potrebe in interese v KS po obnavljanju in razvoju fizičnih in umskih delovnih sposobnosti, ki sežejo od stanova­ nja in preskrbe do zdravstvenih, kulturnih, izobraževalnih in drugih interesov in potreb, bodo delavci lahko celovito spoz­ nali in zagotovili njihovo uresničevanje v okviru gospodarjenja z dohodkom svojega tozda in svojih DO le, če so razvili svoj položaj v tozdu v položaj resničnega gospodarja nad celoto pogojev in rezultatov svojega družbenega dela. Zato so mnoga zaostajanja v samoupravnem razvoju KS po svojem družbenoekonomskem bistvu vrzeli v procesu uresni­ čevanja družbenoekonomskega položaja delavcev v združe­ nem delu. Celoto samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov v združenem delu pa moramo hitreje razvijati tudi kot novo vsebino krajevne skupnosti. V njih se mora izražati sa­ moupravno razvita vsebina položaja delavcev, delovnih ljudi in občanov, ki delajo in žive v KS. V KS moramo težiti tudi k hitrejšemu razvoju institucij uresničevanja samoupravljanja. Zbor delegatov kot skupščina KS je še vse preveč organ, ne pa najbolj dejavni člen samo­ upravnega usklajevanja interesov v KS. Delegati KS so še vse preveč razlagalci in zastopniki svojih interesov in potreb. Večja razvitost mnogih oblik samoupravnega interesnega organizira­ nja delovnih ljudi in občanov v KS je zato pogoj za graditev vsebinsko popolnejših delegatskih odnosov. Delovanje zbora delegatov kot skupščine KS mora vse bolj preraščati staro pojmovanje institucije kot zaprtega organizma. V svojem delo­ vanju se mora ta organ odpreti do celotne samoupravne struk­ ture v KS. Kritično velja oceniti tudi prakso, ko med delegaci­ jami za skupščine SIS ter skupščino KS ni prihajalo do tesnej­ šega sodelovanja, kar je pogojevalo, da so mnoga življenjsko pomembna vprašanja za vse občane v KS ostala zgolj predmet razprave in opredeljevanja majhnega števila članov delegacije. Interesov ne usklajujemo, niti potreb ne ugotavljamo zgolj na zborih. Samoupravno organizirani in povezani ljudje izražajo svoje interese, ugotavljajo ter velikokrat tudi zadovoljujejo 418

svoje potrebe neposredno v hišni in ulični samoupravi, v kul­ turnem društvu, v športnem klubu, v svetu šole in zdravstve­ nega doma v enoti SIS itd. Svoje interese o svobodnem družbe­ nopolitičnem delovanju za hitrejši razvoj socialističnih samou­ pravnih odnosov in za doseganje drugih ciljev v razvoju naše družbe uresničujejo delovni ljudje in občani v svojih družbeno­ političnih organizacijah. Vsa ta izredno široka samoupravna struktura interesov sleherne krajevne skupnosti, čeprav po interesih različna, se še vse premalo izraža kot med seboj povezana veriga dejavnikov samoupravnega razvoja KS. Krajevna skupnost je zlasti skupnost samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja med vsemi dejavniki v njej

V graditvi KS pa se soočamo tudi s pogledi, ki vidijo KS kot temeljno družbenopolitično skupnost, ali pojmovanji, daje KS zlasti teritorialna skupnost s svojimi organi upravljanja, izvršil­ nimi organi itd. V zavest še ni dovolj prodrlo spoznanje, da je KS zlasti skupnost samoupravnega sporazumevanja in dogo­ varjanja med vsemi dejavniki v njej. Skratka, tudi v prihodnje moramo ustvarjalno dograjevati samoupravne odnose kot te­ meljno značilnost našega sistema, »v katerem bo delavec samoupravno združen in povezan z drugimi delovnimi ljudmi v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih - nosi­ lec vseh odnosov in oblik socialistične samoupravne demokra­ cije,« kar je ena temeljnih usmeritev iz predloga resolucije VIII. kongresa. Poleg teh ugotovitev pa je nesporna in tudi v študiji Edvarda Kardelja zapisana ocena, da se - »ta proces krepitve samo­ upravnega položaja in vloge delovnega človeka ne bi mogel razvijati svobodno, v polni meri in s potrebno dinamiko, če se takšnim družbenoekonomskim odnosom ne bi pravočasno in hitreje prilagajal tudi politični sistem v celoti. Prav takšni odnosi pomenijo materialno bazo za nadaljnji razvoj politič­ nega sistema ter za nadaljnje utrjevanje in razvoj demokratič­ nih odnosov med ljudmi v sistemu socialističnega samouprav­ ljanja.« Zato postaja zdaj politični sistem odločilno vprašanje našega nadaljnjega uspešnega samoupravnega razvoja. To še zlasti ob ugotovitvi, da so nekatere institucionalne rešitve v političnem sistemu v zaostanku in neskladju z doseženo stop­ njo na področju samoupravljanja v združenem delu in v družbi sploh. 27*

419

Z ustavo smo začrtali delegatski skupščinski sistem kot ogro­ dje našega celotnega samoupravnega delovanja in sistema dr­ žavne oblasti. Z njim smo ustvarili razmere za hitrejše odprav­ ljanje ostankov odločanja v imenu delavcev. Toda s tem novim ogrodjem ter vanj vgrajenimi institucijami še niso usklajene vse oblike političnega sistema niti položaj in način delovanja subjektivnih socialističnih sil. Prav zato je naša naloga, da kritično ocenimo sedanje stanje v uresničevanju oblasti samoupravno organiziranega delavskega razreda, da opredelimo svojo akcijsko usmeritev za uspešno odstranjevanje ovir za hitrejši razvoj naše socialistične družbe, pa najsi pomenijo neustrezno zasnovane institucije ali subjek­ tivne slabosti. S to kritično oceno pa je neločljivo povezana odgovornost, da opredelimo vsebino svoje akcije, ki bo razši­ rila in utrdila demokratične odnose in prakso samoupravnega in družbenega odločanja v celoti, ob sočasno jasneje in bolj konkretno opredeljenem položaju, vlogi in načinu delovanja organiziranih sil socialistične zavesti, zlasti pa vodilne idejne in politične vloge zveze komunistov. V graditvi političnega sistema socialistične samoupravne de­ mokracije smo sledili Marxovi misli, »da ukinjanje vsakega monopola, s tem pa tudi upravljalskega, lahko dosežemo samo s širjenjem njegovega temelja«. Delegatski sistem, ki je najpo­ membnejša sprememba v našem političnem sistemu in ki omogoča izvrševanje neposredne oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, to usmeritev domišlja in potrjuje. Na njegovi podlagi podružbljamo vse institucije političnega odlo­ čanja, jih preobražamo v organizacijo uresničevanja socialistič­ nega samoupravljanja v celotni družbi ter zagotavljamo uspešno uveljavljanje neposrednih interesov delavskega ra­ zreda pri vseh drugih družbenih odločitvah. Delegatski sistem seje uveljavil kot demokratična in samou­ pravna podlaga odločanja na vseh ravneh samoupravne orga­ niziranosti naše družbe

Delegatski sistem se je kljub določenim slabostim, saj ga uresničujemo le kratek čas, uveljavil kot demokratična in sa­ moupravna podlaga odločanja na vseh ravneh samoupravne organiziranosti naše družbe. Z uveljavljanjem delegatskega sistema v konstituiranju organov upravljanja v vseh oblikah

420

združevanja dela in sredstev, v skupščinah SIS in družbenopo­ litičnih skupnostih se vse bolj krepi družbena moč združenih delavcev in vseh delovnih ljudi. Delegacije in delegati za skup­ ščine družbenopolitičnih skupnosti v vseh temeljnih samou­ pravnih organizacijah in skupnostih so vse bolj dejavno vklju­ čene v reševanje družbenih vprašanj. V uresničevanju delegat­ skih odnosov pa so se pokazale tudi določene slabosti. Neu­ strezna sestava posameznih delegatskih teles, ki se je izrazila zlasti v delovanju zborov uporabnikov nekaterih SIS, še vedno premajhna usposobljenost izvoljenih delegatov za uresničeva­ nje njihovih nalog, nezadovoljivo razvit družbeni sistem infor­ miranja, premajhna odgovornost izvoljenih delegatov v dele­ gatski bazi in drugo - so razlogi za mnoga odstopanja od načel ustavne usmeritve. Zato moramo v nadaljnji graditvi političnega sistema posve­ čati posebno pozornost krepitvi in utrjevanju vsebine dela dele­ gatov in delegacij. Z ustrezno sestavo, s krepitvijo odgovornosti in uveljavljanjem aktivnejše vloge moramo zagotoviti še te­ snejšo povezanost med delegacijami in delegati ter delovnimi ljudmi in občani, njihovimi temeljnimi samoupravnimi organi­ zacijami ter skupnostmi, samoupravnimi organi, družbenopo­ litičnimi organizacijami in drugimi dejavniki organizirane so­ cialistične družbene zavesti. Komunisti smo posebej odgo­ vorni za to, da v delo delegacij in delegatov organizirano vna­ šamo, soočamo in demokratično usklajujemo interese, potrebe in spoznanja širše družbene skupnosti. Le tako bodo širše družbeno znanje ter razredni interesi postali podlaga za bolj kvalificirano oblikovanje stališč ter temelj za doseganje nji­ hove socialistične samoupravne vsebine v vseh temeljnih orga­ nizacijah in skupnostih oziroma pri vseh delovnih ljudeh in občanih, na tej podlagi pa v vseh stičiščih družbenega odloča­ nja. Delegatski sistem pa je tudi podlaga za izvrševanje oblasti samoupravno in politično organiziranih delavcev. Pri dograje­ vanju političnega sistema socialistične samoupravne demokra­ cije moramo biti zato posebej pozorni tudi glede dograjevanja vloge države in njenih organov. Čeprav je smisel proletarske države varovanje in razvijanje socialističnega samoupravljanja, kar se izraža v odmiranju države in politike, pa je vendarle potrebno učinkovito delovanje njenih institucij na vseh tistih področjih in glede tistih nalog, ki pomenijo varovanje oblasti delavskega razreda. To pa zadeva zlasti varovanje družbene 421

lastnine in socialističnega samoupravnega značaja družbeno­ ekonomskih odnosov, temeljev naše ustavne ureditve ter ne­ odvisnosti. Nadaljnji razvoj delegatskih odnosov zahteva, da je naša aktivnost usmerjena na vse točke inravni sistema samoupravne­ ga odločanja. Za neposredno izražanje samoupravnih interesov, njihovo demokratično soočanje, usklajevanje in sintezo, za aktivno udeležbo delovnih ljudi in občanov pri uresničevanju samoupravnih pravic in dolžnosti, za uspešno in vsebinsko delo delegacij in delegatov in z vsem tem za zoževanje prostora tehnokratskih, birokratskih in etatističnih tendenc pa je zlasti pomembna naša dejavnost v vseh temeljnih oblikah samo­ upravnega organiziranja v družbeni bazi. Poglabljanje socialistične samoupravne demokracije je odvisno tudi od tega, koliko bomo uspeli s svojim delovanjem znotraj socialistične zveze

V temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih je zato središče našega boja za ustavni položaj in vlogo delovhih ljudi v nadaljnjem procesu poglabljanja socialistične sa­ moupravne demokracije. Uresničevanje samoupravljanja in neposredne politične oblasti delavcev in delovnih ljudi v de­ legatskem sistemu ne more potekati premočrtno, brez stran­ skih poti in inercij preteklega ter raznih pritajenih teženj po ohranjanju ekonomske in politične odtujenosti delavcev in delovnih ljudi. V družbeni praksi se še vedno ponujajo razne oblike etatistično-birokratske in meščanske alternative za ra­ zvoj družbenih odnosov. V teh razmerah, ki narekujejo dru­ gačno mesto, oblike in metode dela vsem organiziranim si­ lam socialistične zavesti in dajejo drugačno kvaliteto zlasti zvezi komunistov glede njene odgovornosti za uresničevanje razrednih interesov, se pred nas postavlja zlasti dvoje nalog. Prvič, da se tako organiziramo, da bomo kar najučinkoviteje delovali znotraj delegatskega sistema povsod tam, kjer de­ lavci odločajo o zadevah svojega življenja in dela, o vpraša­ njih družbenega razvoja, skratka povsod, kjer se odvija sa­ moupravna in politična aktivnost množic. S tem bomo ustvarjali celovite razmere, da bodo delavci in delovni ljudje pri iskanju rešitev za zadovoljevanje svojih interesov in po­ treb lahko vedno spoznavali tudi širše vidike in posledice 422

svojih odločitev ter njihov pomen in vlogo za celoto razvoj­ nih interesov in potreb družbene skupnosti. To svojo odgo­ vornost pa bomo komunisti lahko uresničevali le,.če bomo nenehno povezani z vsemi progresivnimi dejavniki družbe in oprti nanje z argumenti utirali pot nadaljnji krepitvi in ra­ zvoju delegatskega sistema na demokratični podlagi svobo­ dnega izražanja, soočanja, usklajevanja in odločanja o intere­ sih. Krepitev in razvoj demokratičnih institucij političnega sistema sta zato odločilno odvisna prav od naše sposobnosti vsakokratnega povezovanja marksistične misli in sociali­ stične prakse, od naše revolucionarne doslednosti pa tudi od demokratičnega realizma v našem zavzemanju v vseh obli­ kah in odnosih delegatskega sistema. Poglabljanje socialistične samoupravne demokracije pa je odvisno tudi od tega, koliko bomo uspeli s svojim delova­ njem znotraj socialistične zveze delovnega ljudstva kot enotne fronte vseh organiziranih sil socialistične zavesti uve­ ljaviti politiko zveze komunistov kot dejansko politično izho­ dišče delegatskega sistema. Moč in prodornost delegatskega sistema se bosta uveljavili toliko, kolikor bomo s svojim delo­ vanjem in odgovornostjo v konkretnih akcijah dosegli, da po­ stane socialistična zveza vse bolj demokratična oblika izraža­ nja in soočanja nosilcev pluralizma samoupravnih interesov z odločilnim vplivom vseh za socialistično samoupravljanje opredeljenih sil v družbi. Doseči moramo, da se v enotni fronti socialističnih sil v večji meri in v odprtih demokratičnih oblikah uresničuje pretok pluralizma samoupravnih interesov, da postane SZDL orga­ nizacija, v kateri bomo tekoče spremljali delo delegatov in delegacij, demokratično zavzemali stališča do vseh pomemb­ nih družbenih vprašanj še pred sprejemanjem delegatskih odločitev v kateremkoli organu našega političnega sistema. S svojim delovanjem moramo ustvarjati razmere, da bo demo­ kratizem v socialistični zvezi vedno omogočal in zagotavljal pripravo stališč za delegatsko odločanje. S tem bomo gradili svobodno, čvrsto, združeno socialistično samoupravno družbo, v kateri ne bo več potrebe niti prostora za politiza­ cijo interesnih konfliktov.

423

Delegatske skupščine morajo s svojim delovanjem omogočiti pluralizem samoupravnih interesov

Vse to pa v nadaljnji graditvi skupščinskega sistema terja, da bodo v vseh skupščinah družbenopolitičnih skupnosti re­ snično prihajali do izraza avtentični interesi delovnih ljudi in občanov, organiziranih v vseh oblikah družbenega življenja, ter da bodo skupščine postale v čimvečji meri stičišče vseh ustvarjalnih sil naše družbe, dejavnik povezovanja in usklaje­ vanja vseh družbenih vplivov na oblikovanje in sprejemanje odločitev ter kontrole pri njihovem uresničevanju. Delegat­ ske skupščine morajo s svojim delovanjem omogočati plura­ lizem samoupravnih interesov in dosegati takšno samou­ pravno odločitev, katere uresničevanje bo postalo najpo­ membnejši, zavestno spoznan interes vseh subjektov samo­ upravnega sporazumevanja in odločanja. Zato moramo spodbujati in zagotavljati takšno delovanje skupščin, da bodo vse bolj prostor usklajevanja interesov sa­ moupravno organizirane družbene baze, da bodo postale de­ lovna telesa celotne družbe v uresničevanju socialistične samo­ upravne demokracije. Pri tem ima poseben pomen utrjevanje ustavne vloge in delovanja izvršnih in upravnih organov. Doseči moramo, da bodo ti organi delovali bolj odprto in odgovorno do vseh samoupravno organiziranih delovnih ljudi in občanov. Razvi­ jati moramo takšne oblike v njihovem delovanju, ki bodo zagotavljale stalno sodelovanje in posvetovanje z delegaci­ jami in samoupravno delegatsko bazo, z družbenopolitičnimi organizacijami ter znanstvenimi in strokovnimi dejavniki naše družbe. V svoji razpravi sem skušal izpostaviti le nekatera osrednja vprašanja in naloge, ki zadevajo nadaljnjo graditev politič­ nega sistema socialističnega samoupravljanja. Mislim, da so to tista vprašanja in naloge, katerih reševanje in uresničeva­ nje se bo izražalo tudi v nadaljnji graditvi občine kot te­ meljne družbenopolitične in samoupravne skupnosti, v kre­ pitvi ustavne vloge republike in federacije, v doslednem ure­ sničevanju ustavnega položaja narodnosti v naši republiki, v krepitvi ustavnosti in zakonitosti ob dograjevanju pravoso­ dnega sistema, v krepitvi varstva naših pridobitev, v razvija­ nju družbene samozaščite in splošne ljudske obrambe kot množičnega ljudskega gibanja in drugem.

Vse omenjene sestavine našega političnega sistema, ki jih kot akcijske naloge obravnava predlog resolucije, pa moramo ustvarjalno vključevati v razpravo naše komisije, saj bomo le tako lahko celovito zasnovali vsebino kongresne resolucije. Na kongresu Zveze komunistov Slovenije smo se sestali le nekaj dni po ponovni potrditvi velike enotnosti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi za nadaljnji razvoj socialistične samoupravne demokracije. Visoka udeležba na volitvah, 230.000 izvoljenih delegatov v delegacije, široka delegatska struktura v organizacijah združenega dela niso le številčni kazalci množične odločenosti delovnih ljudi, da nadaljujejo z uresničevanjem v naši ustavi začrtane poti. V vsem tem širo­ kem političnem gibanju se izpričuje tudi enotna zavest, spoz­ nana potreba in akcija po nadaljnjem poglabljanju sociali­ stične samoupravne demokracije, za oblast in svobodo dela ter človeka. Naj svoj prispevek k razpravi sklenem z danes enako aktualno mislijo tovariša Tita kot je bila v času X. kongresa ZKJ: »Sedaj nam je najbolj potrebno konkretno, vsako­ dnevno, strokovno, znanstveno, praktično in organizacijsko delo ter vztrajnost v iskanju najboljših rešitev. Vsekakor ob aktivnem vključevanju najširšega kroga sposobnih ljudi, ki imajo konstruktiven, iskreno socialističen, iskreno samoupra­ ven pristop k tem nalogam.«

Karel Kač Delegacije še nimajo ustreznega stika z delegatsko bazo

Pri presoji dosedanjega razvoja delegatskega sistema smo se poleg nedvo­ mnih uspehov soočili tudi z nekaterimi kritičnimi pripombami. Kljub temu, da smo pravkar zaključili šele prvo obdobje uveljavljanja delegatskega sistema, je jasno, da je postal neločljivi del samoupravne demokracije. Delovni ljudje in občani so iz praktičnih primerov doumeli in spoznali, da je v njihovem interesu, zato so ga sprejeli za svojega. Opozoriti želim predvsem na nekatera vprašanja, ki so zaradi nedodelanosti prakse in premajhne pobude povzročila, da niso rezultati še boljši. Prvo, predvsem nedodelan stik delegacij z delegatsko bazo. Sodim, da mora zavest delegata oblikovati tudi dve vrsti informacij. Ene so nedvomno informa­ cije o okoliščinah in dejstvih, ki narekujejo predvsem določene predlagane rešitve. Druge (ki v bistvu opredeljujejo delegatske funkcije) pa so informacije iz delegatske baze, skratka položaj temeljnih skupnosti in odnos delovnih ljudi ter občanov do predlaganih rešitev. S tem vprašanjem je neposredno povezana vloga določenih služb, vodilnih delavcev in družbenopolitičnih organizacij. Sodim, če

425

govorimo, da delegacije še nimajo ustreznega stika z delegatsko bazo, da so temu vzrok predvsem premajhne informacije in pobude te vrste. Skratka - praktično opredeliti odgovornost temeljnih samoupravnih okolij, odgovornih delavcev in političnih sil v njih pomeni dati osnovo hitrejšemu razvoju političnega sistema. Drugo, kar sodim, da v našem delegatskem sistemu še ni dobro zaživelo, je soočanje delegatov iz materialnih in nematerialnih temeljnih okolij z oblikami in vsebino svobodne menjave dela. Kljub nesporni ugotovitvi, da je npr. dosežena veliko večja stopnja povezanosti razvojnih interesov med temeljnimi organizaci­ jami združenega dela in delovnimi organizacijami ter med krajevnimi skup­ nostmi, je še vendarle mnogo primerov, da oblike porabe v družbenopolitičnih skupnostih ne izhajajo iz realnih možnosti materialne proizvodnje. To nenazad­ nje izpostavlja naslednje ugotovitve: Prvič: Da so krajevne skupnosti premalo soočene z dejanskim družbenoeko­ nomskim položajem temeljnih organizacij združenega dela in delovnih organiza­ cij in da svoj razvoj načrtujejo brez teh odločujočih podatkov. Drugič: Da delavci v tozdih in delovnih organizacijah premalo poznajo ra­ zvojno problematiko krajevnih skupnosti. Tako niso redki primeri, da isti človek kot občan zahteva ureditev določene zadeve, kot delavec v združenem delu pa ugotavlja, da materialna proizvodnja za ta namen ne more zagotoviti potrebnih sredstev. Ta neusklajenost, ki sem jo poskušal prikazati v medsebojnem odnosu dveh temeljnih samoupravnih okolij, se v določenih oblikah izraža tudi v višjih delegatskih oblikah (v skupščinah in podobno). Tretjič: V ocenjevanju uspešnosti delegatskega sistema večkrat naletimo tudi na pojme, kot so pritiski, prisiljevanja. Sodim, da se moramo izogniti vsakemu poizkusu, da bi primerno opredeljeno pobudo delovnih ljudi in občanov tako politično popačili, čeprav so tudi takšni primeri. Nekatere tehnokratske ali lokalistično zaprte strukture, ki so pripravljene le za forumsko delo, kaj rade brez pripravljenosti širšega soočenja možnosti in potreb vsako pobudo, ki malo »iztirja« ustaljen red, opredelijo kot pritisk. Politično pozorni pa moramo biti na tiste vrste pobud, ki jih poskuša kdo uveljaviti iz raznih lokalističnih in liderskih ambicij, čeprav nimajo podpore med delovnimi ljudmi in občani. Naslanjajoč se na večkrat pomanjkljivo obveščenost delegatov in premajhno budnost komuni­ stov v njih nastajajo plodna tla za takšne polresnice in tudi oblike izsiljevanja. Ne nazadnje moram iz osebnih izkušenj povedati, da nekateri delegati, katerih pobude ne doživijo podpore drugih delegatov oziroma tisti, ki se morajo podre­ jati izoblikovanemu stališču večine, ta odnos pojmujejo kot pritisk. Torej pritiski, takšni ali drugačni, so ali poskusi vključevanja nekaterih prejšnjih oblastnih struktur v delegatski sistem z istimi metodami in načini dela ali pa nepoznavanje delegatskih funkcij. Četrtič: Soočamo se z vprašanjem, v kolikšni meri je obseg dela delegatske skupščine objektiven povzetek pobud delovnih ljudi in občanov. Sodim, daje še vedno premajhen v odnosu do doslej prevladujočega vpliva in pobude izvršilnih organov. To sicer ne pomeni, da dosedanje delo skupščin ni vključevalo odloči­ tev o vprašanjih, ki so najpomembnejša za delovne ljudi in občane, vendar žal večkrat s formalistično uradniškim prizvokom, ker je takšen tudi pristop predla­ gateljev in ne le vprašanje vpliva na oblikovanje programa dela posamezne skupščine. Vendarle bi bilo nujno konkretnejše razmejiti delegatske in izvršilne pristojnosti. Ni redka praksa križnega poseganja in vplivanja, kar je predvsem značilno za samoupravne interesne skupnosti. Kot komunisti in realisti ne moremo spregledati dejstva, da smo doslej razvoj delegatskega sistema v družbenopolitičnih organizacijah opazovali bolj ob strani kot pa njegov sestavni del. Izključno in pomembno angažiranje pri uveljavljanju organizacijskih prvin političnega sistema še ne pomeni, da so sedaj sami po sebi podani pogoji za uresničevanje njegove vsebine. Pravim pogoji, nikakor pa ne vsi. Poskusi nekri­ tičnega prenašanja predstavniških metod dela v delegatski sistem bi bili verjetno prej izolirani, enako bi se tudi vpliv organiziranih subjektivnih sil moral čutiti že v samih delegacijah oziroma že prej v vplivu in pooblastilih delegatske baze za delegate.

426

Zato imam za tembolj pomembne naloge spreminjanje metod dela političnih sil v uveljavljanju političnega sistema. V zvezi komunistov smo osnovne usmeri­ tve sprejeli že na 30. seji predsedstva CK ZKJ po referatu tovariša Kardelja. Sedanji čas zveza komunistov temeljito izkorišča tudi v smeri izpostavljanja komunistov za novo vlogo in naloge. Kajti kot komunist delovati v delegatski bazi in delegacijah, biti za korak pred drugimi ob poznavanju problematike, širina osebnosti marksističnega znanja in akcijskih prijemov zahteva celovito usposobljenega komunista. Skratka, marsikateri komunist bo moral v sebi prelo­ miti s preteklo prakso dela (ali tudi nedela), sicer ga okolje, v katerem naj bi delal, ne bo priznalo za nosilca akcije. To navsezadnje pomeni, da je nujnost spremeniti dosedanje metode dela v drugih družbenopolitičnih organizacijah, predvsem v sindikatih. Pomeni na­ vsezadnje, da so komunisti sami prek dela družbenopolitičnih organizacij najbolj odgovorni, kako bodo stopili oboroženi in pripravljeni v drugo mandatno ob­ dobje delegatskega sistema. Mitja Ribičič Prevladujoča zavest o frontnem načinu političnega delovanja

Tovariš Popit je v svoji uvodni besedi na več mestih podčrtal pomen ustvar­ jalne vključitve delovnega človeka v politični sistem socialističnega samouprav­ ljanja. Programski smotri zveze komunistov postanejo sila napredka, ko jih osvojijo in uresničujejo množice. Zato je bila motivacija in vključevanje delovnih ljudi v politiko, podružbljanje politike, aktivizacija množic na vseh pomembnih sestankih komunistov ključno in strateško vprašanje. Iz takega spoznanja in ravnanja se je v partiji, v zvezi komunistov krepila zavest, da vodilne vloge v družbi delavski razred in njegova stranka ne moreta dobiti z vodenjem, pač pa z združevanjem vseh plasti delovnega ljudstva, tako da bodo vsi sloji priznali proletariat za vodilni razred in da bo njegova avantgarda postala stranka demo­ kratičnega zaupanja širokih množic na vseh področjih družbenega življenja. Da bi zveza komunistov postala zgodovinska oblika notranje osvoboditve, s katero bi se delavec iz izvrševalca spreminjal v pobudnika in upravljalca, mora prilago­ diti temeljnemu smotru revolucije, osvoboditvi in združitvi dela svojo notranjo organiziranost in metode dela. Oblikovanje zgodovinsko povsem nove oblike oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi zahteva tudi nove oblike političnega dela in vplivanja na zavest ljudi. Komunistična organizacija ne more delovati posebej zase in posebej za javnost. Mora se odpreti, prevzeti pred licem delovnih ljudi največji del odgovornosti za izvrševanje, kot pravi Tito, za prehod od besed k dejanjem. V trdni povezavi s proizvajalskimi središči, s silami dela in znanja, mora prisluhniti slehernemu družbenemu pojavu z občutkom za želje in interese delavcev ter za odmevnost ljudi na politične in gospodarske odločitve. Biti mora kritična, to je ustvarjalna pri spreminjanju položaja na bolje in samokritična, to je sposobna zaradi kritičnosti množic popravljati svoja dela in stališča. Biti mora sredi glavnega toka revolucije, pa tudi hrabra, da se upre samotoku. Predvsem pa se mora usposabljati, da vidi dlje od razreda, ki mu pripada vloga, da se preobrazi v osvobojeno človeštvo. Vse to so razlogi, da smo v dokumente našega kongresa in statut zapisali, kako izjemno pomembna je vloga frontnega organiziranja množic, socialistične zveze delovnih ljudi ter obeh delavskih organizacij, zveze komunistov in sindikatov, znotraj nje. Tudi v gradivu centralnega komiteja, ki pripravlja XI. kongres, je izražena zahteva, da se mora zveza komunistov obrniti do socialistične zveze delovnih ljudi, do sindikatov, mladine in borcev. V njem je opozorilo, naj zveza komuni­ stov manj deluje z direktivami, papirjem in resolucijami in več z demokratično, živo komunikacijo med ljudmi. Na zadnji seji centralnega komiteja je bila v Dolančevem uvodu podčrtana zahteva, da mora zveza komunistov, prvič, razčistiti v lastnih vrstah nerazumeva­ nja in omahovanja glede vloge in množične organizacije naše samoupravne demokracije, in drugič, spopasti se mora s sektaštvom do nekomunistov, z

427

miselnostjo, da gradijo socializem samo komunisti, ne da bi odprli najširša vrata prav vsem socializmu in neuvrščenosti predanim ljudem, čeprav svetovno-nazorsko niso marksisti in se z vsemi vidiki politike zveze komunistov ne strinjajo. Socialistična zveza delovnega ljudstva pri svoji programski usmeritvi nedvo­ mno izhaja iz idejnopolitičnih in družbenoekonomskih ciljev socialistične revo­ lucije, kot so zapisani v programu zveze komunistov in kot bodo zapisani v resoluciji našega kongresa. Izhaja pa tudi iz spoznanja množic, da ti programski cilji ustrezajo težnjam in interesom delovnih ljudi, vsem našim narodom in narodnostim. To pa seveda ne pomeni, da enačimo socialistično zvezo z zvezo komunistov, ali da vključujemo v socialistično zvezo samo ljudi marksističnega svetovnega nazora, torej tiste, ki v celoti tudi nazorsko sprejemajo program in družbenopolitično delujejo v skladu s statutom zveze komunistov. Če bi ravnali tako, bi v socialistični zvezi šli tudi mimo vseh občanov nemarksističnega svetovnega nazora in tudi vernikov mnogih veroizpovedi. V socialistični zvezi delovnega ljudstva vemo, da večina ljudi danes in ne le danes, ampak od narodnoosvobodilnega boja dalje, ne glede na svoje prepričanje, oblikuje našo politiko, deluje v socialističnem samoupravljanju in javnem življenju. Prizade­ vamo si torej, da ne bi povzročali umetnih zapletov v družbi o vprašanju nazor­ skih pogledov na svet. Mislim, da je v Sloveniji postala zavest o frontnem načinu političnega delovanja prevladujoča, to pa izpričujeta tudi politična stabilnost in pozitivno razpoloženje množic v vseh velikih akcijah, zlasti po sprejemu nove ustave. Nastanek in rast frontne organiziranosti narodno in socialno zavednih, naprednih, k socializmu usmerjenih ljudi, osvobodilne fronte in ljudske fronte ter socialistične zveze kot najširše oblike političnega zbiranja delavskih, intelek­ tualnih in kmečkih množic pri nas, pomeni po moje pomembno pridobitev revolucije, eno najbolj pozitivnih izkušenj jugoslovanskega delavskega gibanja, kar predstavlja tudi poroštvo za nove zmage socialističnega samoupravljanja. To je izvirna in demokratična tradicija, ki se je potrdila z rezultati in je v marsičem tudi primeren vzorec v sodobnem svetu, ki ga pretresajo krize ne glede na enopartijske in večpartijske državne in parlamentarne sisteme. V vseh etapah naše revolucije in v vseh prelomnih trenutkih je bilo vprašanje fronte in vloge partije do nje in v njej izpostavljeno kot temeljno strateško vprašanje. Vendar današnja socialistična zveza ni nastala sama po sebi, partija in zveza komunistov je bila nenehen boj doma in tudi proti zunanjim pritiskom, ki so hoteli sociali­ stično gibanje množic spremeniti bodisi v smeri enopartijskega bodisi večpartijskega sistema. Spomnimo se prvega povojnega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, Komunistične partije Jugoslavije, ki je odgovarjal na napade na fronto, v kateri naj bi po Stalinu partija vodenela v množicah. V resnici pa je bila prav široka zasidranost partije v množicah in večmilijonski fronti glavna moč jugoslovanske revolucije in jugoslovanske partije. In samo zaradi te moči je zmogla premagati strahotne pritiske in intervencionizem tako z Zahoda kot z Vzhoda v prvem desetletju po partizanski zmagi. Tudi pozneje so se od časa do časa pojavljali pritiski in težnje po partiji močne roke. Po delavski partiji brez razredne zveze delavskega razreda z vsemi družbe­ nimi sloji, z vsemi delovnimi ljudmi. Po spoju partije z državo ali z gospodarsko upravljalsko strukturo. Vendar menim, da je bil prav zgodovinski spopad s stalinizmom pred 30 leti tista pomembna preizkušnja, ki je vse nas komuniste tako močno pretresla, da tovrstne silnice, ki jih imenujemo tudi informbirojevske, niso mogle in ne morejo dobiti opore, ne v partiji ne v množicah, v teh 30 letih do danes. Spomnil bi vas še ene politično pomembne obletnice. Pred 35 leti v jeku narodnoosvobodilnega boja je osvobodilna fronta slovenskega naroda prinesla znano Dolomitsko izjavo, s katero je zavrgla poizkuse, da bi enotno frontno gibanje spremenili v nekako koalicijo ter tako razcepili politični aktiv na terenu in celo partizanske enote. Takrat seveda nismo vedeli za jaltsko mešetarjenje velesil z interesi na ob­ močju Balkana. Vendar sta se tovariša Kidrič in Kardelj zavedala, da bi spremi­ njanje narodnoosvobodilnega boja iz gibanja množic, nekakšno sporazumevanje strank in struj lahko pomenilo poraz in smrt revolucije. Nešteto je danes osvobo-

428

dilnih ljudskih gibanj v svetu, ki tak poraz doživljajo zaradi neenotnosti in cepitve v vrhu, v vodstvu gibanja. Mnoga resnična osvobodilna gibanja končajo s težkimi porazi in kar je najbolj tragično, največ žrtev pade v vrstah resničnih velikih herojev in rodoljubov. Enotna fronta kot narodnoosvobodilna ali pa samoupravno gibanje množic je bila vedno poroštvo stabilnosti in trdnosti slovenske in jugoslovanske družbe, pa tudi faktor homogenosti zveze komuni­ stov, ki je svoje programske smotre uveljavljala tako, da so jih množice spreje­ male kot svoj lastni interes in perspektivo, predvsem pa jih zveza komunistov ni uveljavljala s silo, pač pa s politično aktivnostjo množic samih. Tudi pozneje, po partizanski zmagi, so se od časa do časa pojavljali pritiski po političnem pluralizmu. Pojavile so se tudi težnje po socialistični zvezi kot organi­ zaciji verskih množic in brez komunistov. V tem kongresnem obdobju smo politično obsodili poskus pačenja naše zgodovine prav v zvezi z Dolomitsko izjavo. Vendar to pot ni šlo morda toliko za našo kožo, kot za to, da bi se ustvarilo nezaupanje do pomembnih sporazumov zahodnoevropskih komunističnih partij s socialističnimi in krščansko demokratičnimi strankami in množicami. To doka­ zuje tudi velika odmevnost v tistem delu zahodnega tiska, ki mu ne diši slabitev antikomunizma in porast političnega vpliva francoske, španske, italijanske in drugih komunističnih partij v Evropi, zlasti pa ne realna perspektiva njihove udeležbe pri oblasti. Tudi na primeru slovenske in jugoslovanske socialistične revolucije bi bilo treba dokazati, kako so komunisti nenehoma varali svoje zaveznike, ker jim ni šlo za narodne interese. Toda prav jugoslovanska revolucija pomeni najbolj prepričljiv dokaz neo­ majne zvestobe komunistov na čelu samoodločbe narodov. Boj za vodilno vlogo delavskega razreda je obenem tudi boj za to, da le-ta prevzame odgovornost za razvoj svojega naroda. Zveza komunistov Jugoslavije pozna samo enega suve­ rena, svoj lasten delavski razred, ki združuje okoli sebe vse ustvarjalne sile v našem narodu. Neuvrščenost daje tej izvirni jugoslovanski poti v socializem samo nove razsežnosti. Zato je otročje smešno plašiti svet z našo zgodovinsko izkušnjo v času, ko jugoslovansko samoupravljanje in neuvrščenost spodbujata delavske partije in gibanja po vsem svetu. Toda zgodovina našega narodnoosvobodilnega boja je mnogo preblizu, da bi jo bilo moč spreminjati po današnjih potrebah. Ni bilo torej težko zavrniti ta poskus pačenja preteklosti, kakor smo zavrnili in razkrili ozadje podobne protisocialistične akcije, nekakega spravaštva, s katero so hoteli moralno in politično rehabilitirati narodno izdajstvo bele garde in drugih kvizlinških formacij. Zveza združenj borcev pa je morala prav te dni protestirati zaradi neprimer­ nega prikazovanja naše jugoslovanske in sploh vsake socialistične revolucije, kot da je to mračno totalitarno gibanje, v katerem vlada nasilje zaradi nasilja in pri čemer se do kraja izgubi demokratična in osvobajajoča težnja zatiranih množic po človeka vrednem življenju. Verjetno tu ni vredno omenjati tudi znane teze, ki zvezi komunistov sicer priznava, da je sposobna gospodarsko voditi in razvijati državo, njen program in akcija pa naenkrat odpove, ko je treba odgovoriti na moralna, etična, filozofska vprašanja. Zato ti predlagajo nekak kompromis, nekako delitev dela. Zveza komunistov naj se ukvarja z materialno proizvodnjo na družbenoekonomskem področju, za duhovno sfero pa bi bilo treba najti primerno dušebrižniško inštitu­ cijo, pri nas katoliško cerkev, v Rusiji pa pravoslavno ali koga drugega. Vedno je treba najti še kak neraziskan kotiček človekove osebnosti in družbe­ nih interesov, s katerim bi bilo moč vladati in manipulirati z ljudmi. Vse te težnje, tako enopartijske, ki bi hotele partijo kot silo nad družbo, kakor tudi vsiljevanje pluralističnega sistema evropskega tipa, smo prav v zadnjem kongresnem obdobju idejno, politično in v zavesti naših množic presegli. Naši delovni ljudje danes vedo, da je samoupravljanje najtrdnejša pot za širitev svobode človeka, da je samoupravljanje demokratični politični sistem, ki daje našim ljudem v roke mnogo močnejša sredstva za neposreden politični vpliv na vseh področjih življenja in dela, kot so to sredstva meščanskega parlamentari­ zma ali pa sredstva etatizma, ki oboja podrejajo človeka partijam ali državnemu stroju.

429

Opozoril sem na žgočo aktualnost Kidričevega izrednega napora v boju za enotnost osvobodilnega gibanja, da bi pokazal, kako je tudi danes potreben nenehen boj za enotnost množičnega samoupravljalskega gibanja, pri katerem se z uresničevanjem delavskih smotrov spajajo vsi interesi naše družbe, naro­ dnostni, gospodarski, kulturni, moralnoetični in drugi. Samo v narodnoosvobo­ dilnem boju je bil slovenski narod tako združen in enoten kakor je danes. Po Kidričevi in Kardeljevi zaslugi je dobila takrat Slovenija frontno organiziranost, ki smo jo imenovali tudi državo v državi. Ta tradicija frontnega in demokratič­ nega odločanja prispeva tudi danes k temu, da smo lahko, če ne prvi, pa med prvimi, in da z našimi političnimi izkušnjami krepimo čudovit mozaik jugoslo­ vanske republike dela. Značilnost in tudi moč našega komunističnega kongresa je v tem, da ga niso gradili samo komunisti, pač pa vsa naša družba in da so komunisti preverjali svoja stališča v množicah, v socialistični zvezi, v sindikatih, na občnem zboru zveze borcev, med mladimi. Vse organizacije socialistične zveze, naše sekcije in sveti so se opredeljevali do kongresnih dokumentov in predkongresno vzdušje se je čutilo v zraku v celotni volilni kompanji pri prvi zamenjavi delegatskih skupščin. Kongresna dejavnost in potovanje tovariša Tita, to sta bila dva te­ meljna vzroka, da so delovni ljudje svoja delegatska volilna opravila povezovali s političnim plebiscitom za socialistično samoupravljanje, za neuvrščenost in predvsem za varnost naše delavske domovine. Kajti vladal je tudi upravičen strah zaradi slabe mednarodne situacije, z nevarnim drsenjem zaupanja med velikima silama navzdol. Zaupanje v zvezo komunistov in Tita se je v oblikovanju novih delegatskih skupščin spojilo v morda najbolj množično politično zavestno dejanje v povojni socialistični Jugoslaviji. Obdobje, ki ga zaključujemo z VIII. kongresom, bomo tako lahko ocenili kot ustvarjalno in stabilno. Morda je bila to ena najbolj mirnih etap v povojni graditvi socialistične družbe. Nismo imeli težjih gospodarskih, socialnih zapletov, nismo imeli narodnostnih ali verskih sporov, utrdili smo mednarodni ugled sociali­ stične Jugoslavije, sklenili smo sporazum z Italijo glede meje in širšega gospo­ darskega in kulturnega sodelovanja. Med programskimi smotri zveze komuni­ stov, v katerih vrhu je uresničevanje nove ustave in zakona o združenem delu, in med ljudskimi množicami, delujočimi v tisočerih družbenih celicah, je bilo doseženo popolno sozvočje, kar je nedvomno sprožilo najširše pobude sil, dela in znanja pa tudi nov vzpon kulture in še posebej znanosti v spoznavanju družbenih in gospodarskih zakonitosti Jugoslavije. V obdobje 1978-1982 torej stopamo s pomembnimi dosežki brez strahu za varnost in nadaljnjo gospodarsko in kulturno rast naše domovine. To ne pomeni, da nas ne čakajo nove težke preizkušnje v graditvi samoupravne demokracije. Čaka nas težak boj za gospodarsko stabilizacijo v izredno neugodnih mednaro­ dnih okoliščinah, z novim valom svetovne gospodarske krize v svetu. Pozorno bomo morali spremljati razvoj odprtih političnih konfliktov okrog nas in v Sredozemlju, nove izbruhe mednarodnega terorizma, nestabilnost na naših mejah, še posebno zaradi omejevanja narodnostnih pravic, pa tudi znotraj našega socialističnega samoupravljanja bomo doživljali socialne konflikte, idejne spopade in poskuse rovarjenja nazadnjaških sil. Pred nami je tudi naporno delo v nadaljnji graditvi samoupravnega politič­ nega sistema, v oblikovanju pomembne mreže temeljnih organizacij združenega dela in temeljnih samoupravnih interesnih skupnosti v krajih in mestih. Se posebej pa bo kongres obvezujoč za nadaljnjo graditev naše fronte. Za sociali­ stično zvezo je namreč nujno, da se hkrati enako resno razvije in uveljavi v obeh vidikih svoje vloge, kot enotna fronta organiziranih socialističnih sil z zvezo komunistov na čelu in kot najširše, vseljudsko gibanje in odprta organizacija delovnih ljudi, ne glede na njihov družbeni položaj, interese, idejno usmeritev in konkretne poglede na razvoj družbe. Sele polna razvitost tako opredeljene demo­ kratične vloge socialistične zveze in pritegovanje delovnih množic v vse oblike njenega delovanja omogoča, da bodo Zveza komunistdv in druge frontno pove­ zane socialistične sile pri opredeljevanju strategije svojega političnega delovanja izhajale iz konkretnih interesov in potreb človeka, po drugi strani pa bo ta širina

430

omogočila, da se temeljna linija politike in delovanja v tej dnevni demokratični razpravi življenjsko preveri in preizkusi. Vse to so razlogi, da bom glasoval za resolucijo, ki bo pomemben vzvod demokratične rasti naše družbe v naslednjem obdobju.

Anica Eržen Nesprejemljiva dvojna vloga krajana

S svojimi skromnimi mnenji, spoznanji in stališči bom skušala dodati svoj delež k vsemu tistemu, kar je bilo in še bo povedanega, spoznanega in opredelje­ nega v vrstah članov zveze komunistov, v predkongresnih razpravah, ne samo v vrstah komunistov, ampak v vrstah delavcev in občanov, katerih interese zasto­ pamo komunisti. Živim in delam v majhni krajevni skupnosti Lesce na Gorenjskem, ki pa je majhna samo po številu prebivalstva in prostoru. Po aktivnosti, dosežkih in prizadevanjih krajanov pa sodim, da je to velika krajevna skupnost. V preteklosti dokaj razdvojene politične in družbene interese smo krajani poenotili v procesu priprav programa razvoja do leta 1980. Z referendumom so se krajani izrekli za program in krajevni samoprispevek. V dveh letih smo 80-odstotno uresničili srednjeročni program. Uspehe pripisujem predvsem naslednjim dejstvom: pro­ gram vlaganj v komunalne naprave je tisti program, ki za največji del krajanov predstavlja interesno področje zadovoljevanja njihovih interesov prek instru­ mentarija razvoja družbenega standarda. K realizaciji programa smo pritegnili s posebnim samoupravnim sporazumom vse akterje družbenega in društvenega življenja v kraju in vse delovne organizacije ter s tem delavce v njih. Vsi podpisniki sporazuma sodelujejo pri uveljavljanju programa s svoj o nepo­ sredno prisotnostjo, prek delegatov in z nemajhnimi materialnimi sredstvi. Kadrovske priprave za krajane, ki vodijo realizacijo programa, so tekle vsaj tako intenzivno, kot smo intenzivno zbirali sredstva. Dela smo zaupali sposob­ nim in zainteresiranim krajanom, med katerimi je veliko komunistov. Krajane smo o pripravah sproti obveščali s posebnimi krajevnimi informacijami in sproti jih obveščamo o poteku akcije. Družbenopolitične organizacije so v delo aktivno vključene. Navedena dejstva in še nekatera druga so pozitivno vplivala na potek dogajanj. Opozoriti želim na nekatere probleme, ki se pojavljajo na relaciji krajevna skupnost in njena akcija na eni strani ter sistemi davkov in prispevkov, ki so namenjeni za financiranje razvoja v krajevni skupnosti, na drugi. Krajevna skupnost in interesi krajanov na eni strani ter interesi delavcev krajanov na drugi strani. Krajevna skupnost in njen interesni razvoj na eni ter komunalno gospo­ darstvo na drugi strani. Krajevna skupnost in njen interesni razvoj na eni strani ter hišni sveti in predvsem stanovanjski v družbenih stanovanjih na drugi. Krajevna skupnost na eni strani in urbanizacija na drugi. Trdim, da je zaupanje krajanov do skupnih akcij, ki temeljijo na solidarnosti, možno pridobiti le s programi, ki so odraz interesov, in še pomembnejše od tega, z realizacijo progra­ mov. Res je, da sistemi planiranja v naši družbi še niso tako dodelani, da bi lahko na začetku srednjeročnega obdobja vzpostavili stalne pozicije, ki jih nato pet let ne bi spreminjali. Kljub temu pa si moramo prizadevati, da finančnih konstrukcij dobro postavljenih programov ne bomo rušili s spremembo sistema zbiranja sredstev in s spremembo namensko zbranih sredstev. Če dobro postavljenemu programu odvzamemo še tako nepomemben del sredstev, mu odvzamemo v bistvu možnosti za celotno realizacijo, kar pa pomeni, da mu odvzamemo ob­ ljubo, dano krajanom. To pa je obljuba, ki je dana zaupanju. Z razvojem zavesti delovnega človeka in občana moramo usmeriti naša priza­ devanja v odpravljanje njegove »dvoličnosti«. Nesprejemljivo je dejstvo, da na eni strani krajan izraža v krajevni skupnosti svoje interese in zahteve, na drugi pa takrat, ko se pojavi v vlogi delavca v temeljni organizaciji združenega dela, pozabi na svojo vlogo krajana in ne spremlja v okviru materialnih možnosti, ki jih ima na razpolago, svojih interesov.

431

Pri izpostavljanju te »dvoličnosti« pa velja opozoriti še na podjetniške in tehnokratske težnje, ki včasih svoje interese uveljavljajo, da s pomanjkljivim informiranjem prepustijo sicer pošteno misleče sodelavce v zablodi, ki bi jo odpravili z nekaj preprostimi besedami. V razvoju komunalnega gospodarstva marsikje zaostajamo za potrebami tako v materialnem kot v organizacijskem pogledu in tudi v samoupravnem. Neredki so primeri, ko so programi komunalnih organizacij pripravljeni mimo interesov krajanov, ki uveljavljajo svoje pravice v krajevni skupnosti. Prav v tej zadnji ugotovitvi pa ne bi bilo prav, da bi bili preveč kritični. Vidni so premiki na bolje in pri tem je vsekakor treba pozitivno oceniti ustanovitev samoupravnih komu­ nalnih interesnih skupnosti in njihovo organiziranje. Hišni sveti kot posebna oblika organizirane aktivnosti stanovalcev v družbe­ nih stanovanjih še niso dosegli takšne razvojne stopnje, da bi bili lahko zado­ voljni. Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je prav interes za skupne krajevne komunalne akcije, kjer s prostovoljnim delom gradijo objekte družbenega stan­ darda, najmanjši pri krajanih, ki prebivajo v družbenih stanovanjih. Vprašam se lahko, ali se ti krajani zavedajo, da jim je prav ta družba sokrajanov omogočila prebivanje v normalnih razmerah, ali se ti krajani zavedajo, kako obsežna so sredstva za zgraditev stanovanja in kako majhen je njihov prispevek v krajevnih akcijah, pa čeprav bi morali nekaj dni prijeti za kramp in lopato, ali se lotiti organizacijskega dela in ali smo storili prav komunisti vse, da bi krajanom, ki ne vidijo dovolj svoje dolžnosti za sodelovanje pri skupnih akcijah, spodbudili zadostno mero čuta odgovornosti. Problema nenačrtne urbanizacije in razpolaganja s prostorom se v zadnjem času vedno bolj zavedamo in prav je tako. V nobenem primeru pa ne smemo dopustiti, da bi postala urbanizacija monopol »strokovnjakov« in njihovih insti­ tucij. Urbanizacije in prostorskega planiranja ni treba, če se začne in konča na pisalni mizi in ob risalni deski, pri tem pa ni bilo testiranja v interesni bazi. Kakšne so pri reševanju na tem področju naloge komunistov, ni treba posebej poudariti. Zavedam se, da nisem nakazala vseh problemov, ki zadevajo življenje v krajevni skupnosti. Nasprotno, uresničevanje interesov krajanov na komunal­ nem področju družbenega standarda je predvsem v preteklosti predstavljalo v nemajhnem številu primerov osrednjo aktivnost krajevnih skupnosti. V prihod­ nje pa moramo posvetiti veliko večjo pozornost razvoju delegatskega sistema. Resolucija VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije dovolj nedvoumno opre­ deljuje naloge komunistov pri humanizaciji in neposrednosti odnosov med ljudmi v krajevni skupnosti na socialističnih samoupravnih temeljih. Ko bomo uresničili resolucijske opredelitve, bomo z zadovoljstvom lahko ugotovili, da smo naredili pomemben korak na dolgi poti razvoja političnega sistema samou­ pravljanja. Tone Pevec

Premalo konkretna stališča organizacij SZDL Zveza komunistov v občini je s svojo dejavnostjo utrdila in razvila organizi­ rano delovanje vseh socialističnih sil. Znotraj socialistične samoupravne demo­ kracije je uveljavljala takšno idejno politično aktivnost, oblike in metode dela, da se je uveljavila kot idejnopolitična sila. To je dosegla predvsem s povečanjem svojega organiziranega političnega vpliva na vse dele in področja socialistične samoupravne demokracije. Zveza komunistov je skušala in je krepila vlogo vsakega posameznega člana kakor tudi osnovne organizacije zveze komunistov pri razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov. Vendar pri tem še ni dose­ žena taka organiziranost in metoda dela vseh članov in osnovnih organizacij zveze komunistov, da bi le-to zagotavljalo organizirano delovanje članov zveze komunistov v družbenopolitičnih organizacijah, v delegacijah, delegatsko obli­ kovanih skupščinah in drugih oblikah organiziranega družbenega življenja. Kljub temu, da smo po peti seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slove­ nije zasnovali široko akcijo vključevanja vsakega posameznega člana zveze ko-

432

munistov v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih v delovanje delegatskega sistema in delovanje družbenopolitičnih organizacij, ugotavljamo, da v praksi nismo dosegli zaželenih uspehov. Krivda je predvsem v tem, da so osnovne organizacije zveze komunistov vse premalo seznanjene z vsebinskimi problemi, s katerimi se ukvarjajo delovni ljudje v delegacijah. Ugotavljamo, da ni prave povezave med komunisti, ki delajo v raznih družbenopolitičnih organizaci­ jah in drugih organizacijah, ter osnovnimi organizacijami zveze komunistov, še posebej pa je premalo avantgardnosti komunistov za pravilno usmerjanje dela delegatov in delegacij. Da bi komunisti čutili večjo odgovornost za svoje delova­ nje, smo v osnovnih organizacijah zveze komunistov pričeli z načrtnejšim prever­ janjem družbenopolitične aktivnosti članstva in s konkretnim zadolževanjem članov za delo v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih, s tem da se nismo zadovoljevali s formalnimi zadolžitvami, ampak smo poskušali sproti reševati vsebinske, idejnopolitične probleme, s katerimi se srečujejo ko­ munisti v drugih družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih. Z aktivnostjo komunistov kot aktivistov socialistične zveze delovnih ljudi je le-ta dosegla pomembne uspehe pri uresničevanju svoje funkcije in družbene vloge, ki jo ima. Zveza komunistov je v zadnjem času ustvarjala take politične razmere, v katerih se socialistična zveza vse bolj uveljavlja kot najširša demokra­ tična zveza politično aktivnih delovnih ljudi in kot fronta vseh subjektivnih sil. Zveza komunistov je vedno v svojih stališčih zastopala in poudarjala, da morajo komunisti delovati v socialistični zvezi, kjer se praktično vse ideje in interesi komunistov spreminjajo v materialno moč socialističnega samoupravljanja in kjer se kakor vse druge družbenopolitične organizacije tudi komunisti najtesneje povezujejo z neposrednimi interesi delovnih množic. Ugotavljamo pa, da kljub takšnim stališčem in sklepom velik del komunistov ni zainteresiran za delo v socialistični zvezi; to prihaja zlasti do izraza v krajevnih organizacijah socialistične zveze. V to delo se ne povezujejo in ne vključujejo predvsem tisti komunisti, ki delajo v organizacijah združenega dela. Komunisti iz organizacij združenega dela se premalo zavedajo, da je socialistična zveza pogla­ vitni instrument, prek katerega zveza komunistov mora in more uresničevati svojo družbeno vlogo. Še vedno je prisotno podcenjevanje vloge socialistične zveze in s tem vloge člana zveze komunistov v socialistični zvezi. Tako v praksi v glavnem sloni vse breme aktivnosti zveze komunistov v socialistični zvezi v krajevnih skupnostih na ramenih komunistov, organiziranih v osnovnih organi­ zacijah zveze komunistov v krajevnih skupnostih. Odraz takšnega odnosa je večkrat neustrezna organiziranost krajevnih organi­ zacij socialistične zveze, njihova zaprtost in ozkost, saj v njej ne delujejo vsi komunisti, ki živijo v krajevni skupnosti, kaj šele, da bi krajevna organizacija socialistične zveze v svoje delo vključila najširše množice krajanov. Medtem ko ugotavljamo, da je na občinski ravni v okviru občinske konfe­ rence socialistične zveze delovnih ljudi delno že zaživelo delo svetov, sistem sekcij pa se še ni uveljavil, pa tega ni mogoče reči za krajevne organizacije socialistične zveze. Tudi frontna vloga socialistične zveze delovnih ljudi je bolje razvita na občinski ravni kot v krajevnih skupnostih. Preveč je še forumskega delovanja socialistične zveze, za kar nosijo v veliki meri odgovornost komunisti, funkcionarji v posameznih organih socialistične zveze. Vse preveč sprejemajo načelna stališča, oblikovana na ravni izvršnih organov ali predsedstev občinskih in krajevnih organizacij socialistične zveze delovnih ljudi. Le-ta so premalo konkretna in večkrat ne odražajo življenjskih interesov in potreb delovnih množic in občanov, predvsem pa zaradi tega, ker so sicer pravilno usmerjena, vendar »fabricirana«, nekako odtujena od množic. Zaradi nekonkretnih in z vsakdanjim življenjem velikokrat nepovezanih stališč in usmeritev tudi sama akcija za njihovo realizacijo ne dosega zaželenih rezulta­ tov. Doseči moramo temeljite spremembe v metodah delovanja zveze komunistov znotraj socialistične zveze pa tudi v metodah delovanja socialistične zveze kot frontne organizacije vseh socialističnih subjektivnih sil. Osnovni poudarek mo­ ramo dati delovanju komunista posameznika in sleherne osnovne organizacije zveze komunistov v svojem okolju, seveda na jasno opredeljenih stališčih in 28 VIII. kongres

433

osnovah. Prav v socialistični zvezi mora vsak komunist s svojo aktivnostjo doseči večjo mobilizacijo občanov in drugih delovnih ljudi: - za razpravo in soočanje s stališči, na primer osnovne organizacije zveze komunistov, za reševanje konkretnih problemov in pridobitev množic za stališča in usmeritve partije, - za vključevanje množic v uresničevanje tako demokratično dogovorjenih stališč in usmeritev. Spremenjena metoda dela zahteva drugačno organiziranost socialistične zveze, zato je potrebno vzpostaviti sistem sekcij, svetov in podobnih teles, ki morajo delovati po delegatskem načelu. V njih morajo delovati delegati zveze komunistov, ki nastopajo v imenu zveze komunistov, ne pa v osebnem imenu, s stališči tistega partijskega organa ali organizacije, ki jih je delegirala. V delovanju komunista posameznika moramo preseči stanje, ko do njegove identifikacije s članstvom v zvezi komunistov pride v glavnem na sestanku osnovne organizacije zveze komunistov, v vsakodnevnem soočanju in reševanju problemov s stališča partije, tam, kjer živi in deluje, pa te identifikacije večkrat ni. To še zlasti velja za navzočnost komunista posameznika v krajevni skupnosti. Imeli smo celo pri­ mere, ko je šele zbor komunistov v krajevni skupnosti, tudi v manjši, identificiral nekatere komuniste, ki sicer živijo v krajevni skupnosti, vendar kot člani zveze komunistov delujejo le v organizaciji združenega dela, kjer so zaposleni. Da bi presegli takšne pojave, ki jih niti ni malo, čeprav jih ne gre posploševati, je potrebno: - še več storiti na področju idejnopolitičnega usposabljanja komunistov, - odpraviti forumsko delo v osnovnih organizacijah zveze komunistov in na vseh drugih ravneh, - konkretno zadolžiti komuniste, da se kot delegati pojavljajo v svetih, sekci­ jah in podobnih telesih v socialistični zvezi, - vztrajati na vseh ravneh pri dosledni realizaciji določil statuta zveze komu­ nistov, ki govore o obveznostih in dolžnostih posameznega člana zveze komuni­ stov za delo zunaj osnovne organizacije zveze komunistov. Urediti sistem infor­ miranosti tako, da bodo informacije jasne in konkretne, pravočasno dosegljive vsakemu komunistu in da bo potek komuniciranja obojestranski: posamezni komunist, osnovna organizacija zveze komunistov, občinsko vodstvo in obratno.

Miha Petrič Dokler delujejo sile, ki se pripravljajo za vojno, naša država potrebuje trden obrambni sistem

Komunisti ljubljanskega armadnega območja se zavzeto pripravljamo na republiške kongrese zveze komunistov in XI. kongres Zveze komunistov Jugo­ slavije. Pri tem želimo čimgloblje dojeti vsebino tez za pripravo stališč in dokumen­ tov in jih vtkati v našo dejavnost. Sočasno želimo doseči kar največje uspehe v bojni graditvi enot in zavodov ter okrepiti njihovo moralnopolitično enotnost. Predkongresna dejavnost je za vse nas priložnost, da vsestransko in kritično ocenimo uspehe, dosežene pri uresničevanju stališč in sklepov X. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije ter ustave SFRJ, zlasti glede graditve in krepitve splošne ljudske obrambe, bojne pripravljenosti in moralne politične enotnosti enot. Hkrati je to edinstvena možnost za dogovor, kaj moramo v prihodnje še storiti, da bosta organizacija zveze komunistov armadnega območja in celotna sestava izpolnili svoje temeljne naloge. Izhodišče naše dejavnosti je program in politika Zveze komunistov Jugosla­ vije glede graditve in krepitve splošne ljudske obrambe in oboroženih sil, kakor tudi ocena, zapisana v tezah, da je SFRJ izpostavljena raznim pritiskom sil, ki jih moti naša neodvisna, socialistična, samoupravna in neuvrščena dežela z velikim

434

mednarodnim ugledom in v sodelovanju z notranjimi sovražniki poizkušajo onemogočiti ali ovirati njen razvoj in neuvrščeno zunanjo politiko. V prizadevanju za uspešno izpolnjevanje ustavnih nalog se zavedamo, da povzroča politika teh sil nenehno krepitev vojaškega dejavnika v mednarodnih odnosih, stalno oboroževalno tekmo, strategijo lokalnih vojn in oboroženih inter­ vencij ter drugih oblik vmešavanja v notranje zadeve predvsem naprednih in neuvrščenih držav, katerega cilj je spodkopavanje moralnopolitične enotnosti in sposobnosti ljudstva, da se upre napadalcu. Dokler delujejo sile, ki se še nadalje pripravljajo za vojno, ki težijo po povra­ čilu in spreminjanju meja, potrebuje naša država trden obramben sistem in še posebno močne oborožene sile. Celotne povojne izkušnje dokazujejo, da je najboljši branik pred vsemi grožnjami naša obrambna sposobnost in odločnost narodov in narodnosti Jugoslavije, da se uprejo vsakemu agresorju. V okviru predkongresne dejavnosti smo načrtovali nove naloge, zlasti iz petega dela tez, »vloga in glavne smeri akcije zveze komunistov v splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti«, katere smo podrobno obdelali in jih prilago­ dili našim potrebam in obveznostim glede nadaljnje bojne graditve in krepitve moralnopolitične enotnosti, pri čemer posvečamo politični vzgoji in strokov­ nemu vojaškemu pouku posebno pozornost. Zavzemamo se, da bodo vsebine in metoda vojaškega pouka in vzgoje še bolj pogojene z družbenopolitičnimi bistvom splošnega ljudskega odpora, značil­ nostmi sodobne vojne in načeli vodenja oboroženega boja, pospešenim razvojem sodobnih tehničnih sredstev, materialnimi možnostmi družbe in potrebo po še večji moralnopolitični in psihofizični odpornosti, odgovornosti in samostojnosti vsakega posameznika, enote in poveljstva. Še bolj se moramo zavzemati, da bo za vojaški pouk in vzgojo v ospredju marksistična zasnovanost in usmerjenost, celovitost in izvirnost, saj je takšna tudi naša zasnova splošne ljudske obrambe. To je nedvomno izredno pomemben element bojne pripravljenosti in družbeno nadvse odgovorne naloge. Organizacija in organi zveze komunistov v enotah in poveljstvih bodo v procesu vojaškega pouka in vzgoje storili vse, da bodo enote, vojaki, starešine in poveljstva v svojih moralnopolitičnih lastnostih, znanju in spretnostih bojevanja presegli vsakega napadalca. Uresničevanje teh nalog je vsakodnevna in trajna obveza vseh komunistov, osnovnih organizacij in vodstev zveze komunistov v armadnem območju, nji­ hovo uspešno izpolnjevanje je bistveni pogoj visoke bojne pripravljenosti, moral­ nopolitične trdnosti in usposobljenosti enot za oborožen boj. Da je armada sestavni del družbe, govori naša skupna dejavnost in sodelova­ nje na vseh družbenih ravneh. Lahko rečemo, da smo pri teh nalogah dosegli vidne uspehe, ki se z vsakim dnem še večajo. __ Pri tem imajo pomembno vlogo organizacije zveze komunistov. Tesna pove­ zanost je razvidna tudi iz pomembne družbenopolitične dejavnosti naših pripa­ dnikov na teritoriju SR Slovenije. Naše starešine in civilne osebe opravljajo več kot 3200 funkcij v družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih in drugih organih, medtem ko deluje v enotah skoraj 60 vojaških delegacij, kar je nedvo­ mno izredno pomembna oblika neposredne udeležbe starešin in civilnih oseb v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Seveda pa lastne dejavnosti nikdar nismo ocenjevali samo po številu sodelu­ jočih, temveč predvsem po rezultatih dela in zavzetosti. Razvili smo nadvse plodno idejnopolitično in akcijsko povezanost med mladino v armadnem ob­ močju in na terenu. Naj omenim, da je v preteklem letu v kviz tekmovanjih sodelovalo približno 90 odstotkov mladincev iz naših enot. Organizirane in izvedene pa so bile tudi številne druge skupne idejnopolitične, kulturne, delovne in druge akcije. Tako so lani zgradili ali popravili 41 km cest, 43 km vodovodne napeljave, v gradnjo drugih objektov pa vložili 66.000 delovnih ur. Zelo razvito je tudi sodelovanje s Socialistično zvezo in Zvezo sindikatov Slovenije. Skoraj vse naše osnovne enote so povezane s temeljnimi organizaci­ jami združenega dela, krajevnimi skupnostmi in šolami. Naši vojaki, starešine in civilne osebe se srečujejo z delavci v proizvodnih organizacijah, kjer lahko neposredno doživijo in občutijo ter spoznajo boj delavskega razreda in vseh 28’

435

delovnih ljudi za izpopolnjevanje in krepitev naše socialistične samoupravne skupnosti. Živahna idejnopolitična dejavnost poteka tudi znotraj naše armade, kjer delujejo vse družbenopolitične organizacije razen socialistične zveze. Naj­ bolj množična je mladinska organizacija, v kateri je približno 80 odstotkov vojakov, starešin in civilnih oseb. Svojo ustvarjalno sposobnost dokazuje tudi v številnih organih, svetih, vojaških kolektivih in rečemo lahko, da nikoli doslej ni aktivno sodelovalo toliko vojakov v bojni graditvi kakor sedaj. Menimo, da dosega organizacija zveze komunistov vidne uspehe pri krepitvi vojaških kolektivov, v katerih prihajajo do izraza ustvarjalne pobude vseh sub­ jektivnih sil, vojakov, starešin in civilnih oseb. Z uveljavljanjem vojaških kolekti­ vov se bojujemo za dejaven odnos subjektov do nalog, postavljenih pred vsako enoto, v pogledu bojne graditve in krepitve in akcijske enotnosti ter reševanja vsakodnevnih vprašanj iz življenja in naših ljudi v enotah, še zlasti v razvijanju socialističnih, tovariških in humanih medčloveških odnosov. Znano je, da komunisti v JLA sestavljajo organizacijo Zveze komunistov Jugoslavije v jugoslovanski ljudski armadi, kar je pogojeno z vlogo in mestom JLA v naši družbi, njenimi nalogami pri obrambi države in nalogami komunistov v JLA, kar seveda ne pomeni, da se komunisti ne vključujejo v vse idejnopoli­ tične akcije zveze komunistov na terenu. Glede tega imamo mnoge pozitivne izkušnje iz narodnoosvobodilnega boja in povojne graditve, še zlasti pa pri uresničevanju zasnove splošne ljudske obrambe. Obsežna idejnopolitična dejavnost komunistov veča njihov ugled, krepi polo­ žaj in vlogo organizacije, o čemer pričajo številni uspehi, doseženi v bojni graditvi, prav tako pa tudi vedno večja želja mladih, da postanejo člani zveze komunistov. Na našem armadnem območju je bilo v Zvezo komunistov Jugoslavije spreje­ tih od X. kongresa do sedaj več kot 11.000 novih članov, od tega 57 odstotkov delavcev, dokaj visok je odstotek članstva zveze komunistov v mirnodobnih enotah, medtem ko opravljajo vse pomembnejše dolžnosti dobri in predani komunisti, vendar pa še ne moremo biti zadovoljni z odstotkom komunistov v vojaških enotah, čeprav je tudi tu čutiti velik napredek. Kljub doseženim uspehom pa se zavedamo nujnosti nadaljnje krepitve dejav­ nosti vloge zveze komunistov v naših enotah, zavodih in poveljstvih. Nadaljnje uresničevanje vloge, mesta in odgovornosti komunistov, na podlagi tez za pri­ pravo stališč in dokumentov XI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, skle­ pov 30. seje predsedstva centralnega komiteja ZKJ o nadaljnji graditvi politič­ nega sistema ter mestu in vlogi Zveze komunistov Jugoslavije v njem ter pred­ loga resolucije VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije, pomeni tudi novo spodbudo za krepitev in razvijanje splošne ljudske obrambe in samozaščite ter nadaljnjo graditev visoke bojne pripravljenosti ter moralnopolitične enotnosti vsake naše enote in zavoda.

Elizabeta Urisk Madžarska narodnost se je uveljavila kot subjekt sožitja in dobrososedskih odnosov

Dovolite mi, da kot pripadnica madžarske narodnosti v Socialistični republiki Sloveniji spregovorim nekoliko besed o položaju madžarske narodnosti, o ure­ sničevanju enakopravnosti in posebnih pravic pripadnikov madžarske narodno­ sti, ki enakopravno živimo skupaj s pripadniki slovenskega naroda v občinah Lendava in Murska Sobota, ter o tem, kako se je uveljavila madžarska narodnost kot dejavnik dobrososedskih odnosov ter sodelovanja z Ljudsko republiko Mad­ žarsko. V uveljavljanju sklepov VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije in nove ustave, z zagotavljanjem posebnih pravic madžarske narodnosti glede kultur­ nega in jezikovnega razvoja ter postavljanja stikov z matičnim narodom smo tudi v narodnostni politiki dosegli vidne rezultate.

436

r Največje zagotovilo za reševanje in uresničevanje pravic pripadnikov naše narodnosti je socialistično samoupravljanje in odnos vodilnih subjektivnih sil, z zvezo komunistov na čelu, do enakopravnosti narodov in narodnosti. Z ustvarjanjem razmer za enakopravno uveljavljanje družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu, vseh delovnih ljudi in občanov v družbi bodo rezultati še večji. Z bojem za utrjevanje socialističnih samoupravnih odnosov si delovni ljudje, ne glede na narodnostno pripadnost ustvarjajo razmere tako za družbeno enako­ pravnost kakor tudi za uresničevanje posebnih pravic narodnosti, ki šele omogo­ čajo, da se zagotovi dejanska jezikovna in narodnostna enakopravnost. Taka narodnostna politjka pa pomeni dosledno uveljavljanje leninskih načel in politike Zveze komunistov Jugoslavije, izoblikovane v krvavem boju zoper fašizem in nacizem. Te prakse ne potrjujejo samo konkretni ukrepi, temveč razvoj položaja in pravic narodnosti v razvoju ustavnosti Socialistične federa­ tivne republike Jugoslavije, od samih začetkov do nove ustave, spodbujanje kulturnih dejavnosti narodnosti, zagotovitev ustreznega zastopstva narodnosti v družbenopolitičnih organizacijah in celotnem delegatskem sistemu. (Na primer v lendavski občini je tretjina Madžarov izvoljenih v delegacije družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti; ustrezno so zastopani tudi na vodilnih in vodstvenih delovnih mestih in podobno.) Dvojezičnost spoštujejo povsod na narodnostno mešanem območju, na drugi strani pa so zagotovljene možnosti, da narodnost sama odloča, posebno o vprašanjih lastne kulture in izobraževanja. Vse to so le posamezni elementi skrbi naše družbe, da omogoči resnično enakopravnost pripadnikov narodnosti v življenju in razvoju naše samoupravne družbe. V razvoju odnosov je danes vse bolj jasno in očitno, da se posebne pravice za ohranitev narodnostnega značaja ter zagotovitev enakopravnosti uresničujejo kot obveznost družbe kot celote in vseh delovnih ljudi v republiki in občinah ne glede na narodnostno pripadnost. Delovni ljudje ne glede na narodnost zagotav­ ljajo enakopravnost in spodbujajo vsestranski razvoj madžarske narodnosti. Za razvoj madžarskega jezika in kulture ter za zagotovitev posebnih interesov pa je bila v okviru samoupravnega mehanizma ustanovljena samoupravna intere­ sna skupnost za prosveto in kulturo madžarske narodnosti, ki jo vodijo pripa­ dniki madžarske narodnosti. Samoupravna interesna skupnost madžarske naro­ dnosti ima posebne naloge. Njeno delo je zelo odgovorno. Z delom je skupnost začela čisto na novo in popolnoma brez izkušenj. Kljub temu ocenjujemo kot izredno pozitivno, da je poglobila stike med samimi pripadniki narodnosti, tako da se je začela ukvarjati z narodnostnimi vprašanji. Z ustanovitvijo skupnosti se je narodnost še vse bolj dejavno vključila skupaj z večinskim narodom v vse družbenopolitične in prosvetne tokove. Pri razvoju interesnih skupnosti in uve­ ljavitvi posebnih pravic so pomagale komisija za narodnosti skupščine SR Slove­ nije in komisije za narodnosti pri občinskih skupščinah. Te komisije so bile ustanovljene po sprejetju ustave in so svojim dosedanjim vsestranskim, korist­ nim delovanjem opravičile svoj obstoj. Vsi na novo ustanovljeni organi so prispevali k temu, da se je v praksi uveljavilo načelo ustave Socialistične repu­ blike Slovenije, da se narodnost vsepovsod vključuje kot enakopraven subjekt. Po ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti smo dosegli lepe uspehe tudi pri razvijanju kulturnih in jezikovnih stikov z matičnim narodom. Tudi tukaj narodnost sodeluje kot subjekt, kar prispeva h kvalitetni in kvantitetni bogatitvi teh stikov, ki so izredno pomembni za obstoj narodnostne skupnosti. Kulturnoprosvetna dejavnost narodnosti se je posebno v zadnjih letih izredno razmahnila, na eni strani v amaterskih skupinah, na drugi pa v obliki gostovanj gledališč iz SAP Vojvodine in iz LR Madžarske. Za razvoj kulturno-prosvetne dejavnosti bi bila zelo pomembna izgradnja ustreznih objektov, zato moramo spodbujati grad­ njo kulturnih domov na narodnostno mešanih območjih. Pri uveljavljanju naro­ dnostnih pravic ugotavljamo manjše razlike v posameznih okoljih, vendar pa je za večino vasi in narodnostno mešanih krajevnih skupnosti značilno, da je enakopravnost in demokratično vzdušje doseglo takšno stopnjo, da vsakdo govori v svojem materinem jeziku in ni potrebno prevajati, da bi ga drugi

437

razumeli. Za dosego tako visoke stopnje sožitja ima med drugimi dejavniki tudi nedvomno veliko zaslugo dvojezično šolstvo, edinstvena institucija za ustvarja­ nje sožitja, strpnosti, spoštovanja, bratstva in enakopravnosti med narodnostjo in večinskim narodom. Zato se pripadniki večinskega naroda in narodnosti, ki doživljamo toplino ljubezni in moč bratstva, čudimo, da drugod po svetu in v sosednji Avstriji ne morejo doumeti pomena takega sožitja, da ne morejo spoz­ nati, da obstoj različnih narodnostnih skupnosti ni nikakršno zlo, temveč je bogastvo, ob katerem se tudi večinski narod notranje plemeniti. Tudi sredstva obveščanja narodnosti in za narodnost zadovoljivo opravljajo svojo kulturno, narodnostno in informativno politično poslanstvo. Vendar bo potrebno čimprej opraviti nekaj nalog, da bi se stanje še izboljšalo; predvsem z uvedbo televizijske oddaje v okviru RTV Ljubljana za pripadnike narodnosti v madžarskem jeziku in radijskim studiom za program madžarskega radia v Len­ davi. Tudi dosledno izvajanje ustave in statutarne obveznosti glede dvojezičnega poslovanja v vsem javnem in družbenem življenju na območju, kjer narodnosti živita, je izredno pomembno za pripadnike narodnosti. Kljub doseženim rezulta­ tom in prizadevanjem se dvojezično poslovanje še marsikje nedosledno uresni­ čuje. Seveda se kljub skrbi za uveljavitev popolne enakopravnosti narodnosti pojavljajo tudi druge, objektivne težave. Med temi je treba najprej omeniti pomanjkanje kadrov, pa tudi dejstvo, daje naše območje gospodarsko manj razvito, kar neugodno vpliva na položaj vseh delovnih ljudi na tem območju in je zato višja stopnja dejanske enakopravnosti narodnosti povezana s hitrejšim gospodarskim razvojem in z bogatitvijo materialne baze Pomurja. Pri ugotavljanju težav se zavedamo, da je uresničevanje posebnih pravic narodnosti, enakopravnosti in vsestranskega razvoja stalni proces, ki je sestavni del razvoja naše socialistične samoupravne demokracije in resnično razvitih samoupravnih odnosov. Madžarska narodnost se je uveljavila na vseh področjih družbenega življenja kot subjekt sožitja s slovenskim narodom pa tudi kot dejavnik dobrososedskih odnosov ter sodelovanja z Ljudsko republiko Madžarsko. Ob tem je pomembno poudariti še dosedanje sodelovanje s koroškimi in porabskimi Slovenci ter pripadniki drugih narodnosti v Jugoslaviji. Prav zaradi teh dosežkov si moramo prizadevati, da pomanjkljivosti pri uresničevanju posebnih pravic narodnosti dosledno in odločno odstranjujemo. Kajti ugotavljamo, da je v nekaterih krajevnih skupnostih in v temeljnih organi­ zacijah združenega dela občasno čutiti skozi mnenja posameznikov, da je za enakopravnost narodnosti potrebno izdvajati preveč družbenih sredstev, da je nepotrebno poslovanje v obeh jezikih v vseh primerih in tako naprej. Zato je izredno pomembno, da prav v temeljni organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti, kjer pripadniki narodnosti delajo in živijo, - vedno in povsod ustvar­ jamo pristno dvojezično vzdušje. Pri tej nalogi je izredno važna vloga družbeno­ političnih organizacij, prav posebej pa še zveze komunistov, sindikata, mladine in socialistične zveze. Resolucija VIII. kongresa predstavlja dobro osnovo za naprej, da se bo ob nenadomestljivi vlogi zveze komunistov in vseh subjektivnih sil ter narodnosti kot subjekta za reševanje svojega položaja narodnost vsestransko razvijala tudi v prihodnje. Pri tem je še posebej pomembno, da bomo vsi člani zveze komunistov prevzeli obveznost, da ustvarjamo pogoje, vzdušje sožitja in razumevanja v vsaki temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti za uresničevanje vsestranskega razvoja narodnosti. (Elizabeta Urisk je govorila v madžarščini.)

Niko Lukež

Preveč podcenjevanja družbenih organizacij in društev Čeprav sta bila že doslej vloga in položaj družbenih organizacij in društev-tu mislim na številne družbene organizacije in društva, kot so kulturna in športna društva, zveza rezervnih vojaških starešin, društva za tehnično kulturo, društva prijateljev mladine, zveza pionirjev, Rdeči križ, taborniki, planinci, gasilci, strel-

438

r ske družine itd. - jasno opredeljena v temeljnih dokumentih zveze komunistov in socialistične zveze, v ustavi, zakonu o združenem delu, zakonu o družbenem planiranju ipd. kot pomemben, sestavni del socialističnih subjektivnih sil v graditvi in razvoju socialistične samoupravne demokracije, delegatskega sistema in odnosov, so bile družbene organizacije in društva potisnjene večkrat na obrobje družbenopolitičnih dogajanj in odločanja. Vzroki za to so v nepravilnem pojmovanju, da so socialistične subjektivne sile samo družbenopolitične organizacije, in v podcenjevanju vloge družbenih orga­ nizacij in društev. K razčiščevanju teh vprašanj so prav v predkongresnem času največ prispevale razprave v družbenopolitičnih organizacijah, zlasti v zvezi komunistov, v družbenih organizacijah in drugod na podlagi dokumentov kon­ gresov zveze komunistov, zlasti študije Edvarda Kardelja Smeri razvoja politič­ nega sistema socialističnega samoupravljanja oziroma sklepov 30. seje predsed­ stva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije kot tudi osnutka obeh kongresnih resolucij zveze komunistov in nedavne seje predsedstva zvezne konference socialistične zveze. Vzrok je tudi v nedoslednem, togem, rekel bi poenostavljenem tolmačenju in izvajanju ustave, ko smp oblikovali samoupravne interesne skupnosti za po­ dročje družbenih dejavnosti oziroma zakone in nato statute. Vsi ti zakoni niso dali in še vedno ne dajejo družbenim organizacijam in društvom konstitutivnih pravic in dolžnosti, zato tudi v glavnem v teh samoupravnih interesnih skupno­ stih družbene organizacije in društva nimajo svojih delegatov, češ da gre za svobodno menjavo dela, kar pa naj velja po navedeni logiki in tolmačenju le za poklicne institucije, kot so šole, vzgojno varstveni zavodi in podobno. Zato se nekatere samoupravne interesne skupnosti niti niso odzvale našim željam, ne .morem reči zahtevam, da bi se tudi družbene organizacije in društva vključile v sooblikovanje srednjeročnih načrtov in participirale na podlagi številčno izraže­ nih programov v letnih programih dela teh samoupravnih interesnih skupnosti, čeprav zakon o družbenem planiranju to drugače določa, ker daje družbenim organizacijam in društvom pri tem vso pravico in -dolžnost. Pri vsem tem pa vemo, da je konec proračunskega financiranja družbenih organizacij in društev, zato smo se tudi v nekaterih družbenih organizacijah in društvih znašli v veliki finančni pa tudi moralni stiski. Vzroki za to so tudi, dejal bi, v neustreznem in večkrat le občasnem vključeva­ nju družbenih organizacij in društev v socialistično zvezo kot fronto vseh organi­ ziranih socialističnih sil, v delovanje socialistične zveze, v njene problemske konference, svete, sekcije, komisije, koordinacijske odbore in podobno. Sociali­ stična zveza še marsikje ni, kot določajo njena programska in statutarna načela, mesto, kjer delovni ljudje in občani, organizirani v družbenih organizacijah in društvih, soočajo svoje interese z interesi drugih družbenih dejavnikov in se sporazumevajo ter dogovarjajo za družbene akcije, o lastnih programskih zasno­ vah, kadrovski politiki, politiki financiranja in podobno. Čeprav smo tudi glede tega v zadnjem obdobju napredovali, zlasti pri vključevanju družbenih organiza­ cij in društev v množične politične aktivnosti v zvezi z volitvami - od evidentira­ nja, kandidacijskih konferenc, oblikovanja delegacij in podobno, se socialistična zveza kot fronta vseh organiziranih socialističnih sil doslej ni dovolj zavzemala za uresničevanje svojih dokumentov, dokumentov zveze komunistov, ustave, za­ kona o združenem delu in podobno, za to, da bi se družbene organizacije in društva v večji meri vključevale v procese samoupravnega vplivanja in odločanja v delegatskih skupščinah družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skup­ nosti, zlasti na področju kulture, vzgoje in izobraževanja, telesne kulture, otro­ škega varstva in socialne dejavnosti, čeprav so bile za to stalne pobude nekaterih družbenih organizacij in društev, med katere sodi tudi Zveza prijateljev mladine Slovenije. Vse navedeno pa je nedvomno tudi vplivalo, ker so bile družbene organizacije in društva premalo vpete v sistem socialističnih samoupravnih odnosov, da se v družbenih organizacijah in društvih pojavljajo nekatere slabosti in nepravilnosti; da se nekatere družbenopolitične organizacije in društva zapirajo vase, da v lastnih organizacijah dovolj ne razvijamo delegatskega sistema in razmerij, da marsikje prevladujejo forumski, deklarativni načini dela, da je v nekatere druž-

439

bene organizacije in društva vključeno zlasti premalo delavske mladine, da ponekod zanemarjamo idejnopolitično delo, da so na primer v nekaterih pionir­ skih in drugih športnih društvih in klubih v ospredju selekcije, rekordi in točke, zanemarjamo pa moralnopolitično plat dejavnosti članstva, da ponekod privatizi­ rajo kadrovsko politiko itd. Že osnutka obeh resolucij kongresov zveze komunistov sta jasno opredelila vlogo in naloge družbenih organizacij in društev v oblikovanju demokratičnih socialističnih samoupravnih odnosov. Predvsem komunisti, ki delujemo v druž­ benih organizacijah in društvih, smo odgovorni, da se na podlagi dokumentov, ki jih bomo sprejeli, zavzemamo, da bomo v vseh družbenih organizacijah in društvih izoblikovali in sprejeli akcijske programe, da bomo postopoma odprav­ ljali navedene slabosti in nepravilnosti. V ta namen moramo poživiti aktive zveze komunistov v družbenih organizaci­ jah in društvih, povsod tam pa, kjer jih ni, jih moramo ustanoviti. Zavzemali se bomo, tako v organizacijah zveze komunistov, v njenih delovnih telesih, pa tudi v socialistični zvezi, da bomo navedene pomanjkljivosti in nepravilnosti čimprej odstranili, da bo prišlo bolj v ospredje oblikovanje moralnopolitičnih vrednot delovnih ljudi in občanov, članov družbenih organizacij in društev, in da bodo družbene organizacije in društva dobile v našem političnem sistemu mesto, ki jim gre. Jože Pernuš Sodni sistem mora biti izraz integralnih interesov delavcev

Razvoj samoupravnega političnega sistema se kaže tudi v preobrazbi in razvoju sodnega sistema. Ustava določa v sodnem sistemu dve vrsti sodišč kot nosilcev sodne funkcije, in sicer sodišča, ki so organi državne oblasti ali državna sodišča, in samoupravna sodišča. Obe vrsti sodišč predstavljata redno obliko izvrševanja sodne funkcije, čeprav se državna sodišča imenujejo kot redna, deetatizirana sodišča pa kot samou­ pravna. Obe vrsti sodišč skupno sestavljata novi sodni sistem, ki deluje na istih načelnih ustavnih določilih glede izvrševanja sodne funkcije. Za vsa sodišča veljajo ustavna načela: načelo neodvisnosti sodišč pri opravljanju sodne funk­ cije, legalitetno načelo, to je vezanost na ustavo, zakon in samoupravne splošne akte, načelo javnosti, zbornosti, sodelovanja občanov pri sojenju ali kot sodnikov porotnikov, imuniteta, izvršljivost posameznih odločb itd. Sodni sistem je sestavni del uresničevanja sistema oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, zasnovan na razrednih interesih kot sredstvo urejanja medsebojnih odnosov in kot posebna oblika in sredstvo uresni­ čevanja politične oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi ter njihovega samoupravnega položaja v družbi. Sodni sistem mora ščititi ustavno in zakonsko ureditev, v interesu delavskega razreda in vseh delovnih ljudi vplivati na dopolnjevanje družbenega sistema in utrjevati razvoj vseh norm ustreznega družbenega razvoja (zakonskih in samou­ pravnih) in s tem krepiti položaj in vlogo delavcev in delovnih ljudi v graditvi socialističnih samoupravnih odnosov. Z doslednim uveljavljanjem take vloge bodo sodišča tako pospeševalec razvoja samoupravnih odnosov kot tudi pomem­ ben dejavnik stabilnega izvrševanja sodne funkcije. Sodni sistem mora biti izraz integralnih interesov delavcev in delovnih ljudi, pri čemer imajo enako po­ membno vlogo tako redna kot tudi samoupravna sodišča. Celoten sodni sistem mora izhajati iz temeljnih ekonomskih in političnih interesov delavcev in delovnih ljudi in biti porok za uveljavljanje teh interesov. Tudi načelo ustavnosti in zakonitosti mora dobiti svojo pravo vsebino prav v zagotavljanju ustavno določenega samoupravnega položaja delovnega človeka in delavca in v varstvu družbenih odnosov. Uveljavitev take vsebine načela ustavnosti in zakonitosti je pogoj za nadaljnjo humanizacijo odnosov med ljudmi in za uresničevanje zgodovinske naloge osvoboditve dela in človeka.

440

Obe vrsti sodišč, samoupravna in redna, sta med seboj v razmerjih, ki jih zahteva specifična narava in družbena funkcija posameznih sodišč. Skrb za ustavnost in zakonitost in temu ustrezen razvoj celotnega sodnega sistema na ustavnih izhodiščih ne sme ostati zgolj skrb delavcev v pravosodnih organih; postati mora skrb delavcev in delovnih ljudi, še zlasti pa vseh njihovih družbeno­ političnih organizacij, v katerih se združujejo za uresničevanje politične oblasti. Ustavna in z republiškimi zakoni o rednih in samoupravnih sodiščih oprede­ ljena preobrazba sodnega sistema temelji na prilagoditvi pristojnosti republik in federacije ustavni spremembi kakor tudi na zahtevi, da se tudi sodni sistem prilagodi samoupravnemu družbenemu sistemu. Ustava in zakon o združenem delu so bistveno spremenili določbe o družbe­ noekonomskih in političnih odnosih predvsem v smeri krepitve vloge delovnega človeka v združenem delu pri odločanju o pogojih in rezultatih dela. S tem v zvezi je uzakonjena usmeritev k nadaljnjemu razvoju samoupravljanja, k širšemu urejanju družbenih odnosov s samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in drugimi samoupravnimi akti. Zato se omogoča tudi reševanje sporov v zvezi s samoupravnimi odnosi v samoupravnih organizacijah in odnosi, ki jih delovni ljudje sami urejajo v okviru samoupravljanja. Zaradi tega so v sodni sistem uvedena tudi samoupravna sodišča. Po ustavi se samoupravna sodišča lahko ustanavljajo in izvršujejo sodno funkcijo na vseh področjih, ki jih delovni ljudje v okviru združenega dela samoupravno urejajo, kakor tudi odločajo v sporih o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, kolikor seveda zakon ne bi določal, da določene vrste sporov rešu­ jejo redna sodišča. Samoupravna sodišča se lahko ustanovijo kot sodišča združenega dela, arbi­ traže, razsodišča, poravnalni sveti ali kako drugače imenovana. Samoupravna sodišča v okviru svoje pristojnosti povsem enakopravno z rednimi sodišči izvršu­ jejo sodno funkcijo. Ta sodišča se praviloma ustanavljajo s samoupravnim aktom ali sporazumom v skladu z ustavo in zakonom. Za določene vrste sporov pa se lahko ustanovi samoupravno sodišče direktno z zakonom, ki seveda v tem primeru določi tudi pristojnost, sestavo in organizacijo samoupravnega sodišča kot tudi postopek pred tem sodiščem, medtem ko vse to drugače ureja akt o ustanovitvi. Pod samoupravnimi sodišči torej razumemo tako sodišča, ki bodo reševala spore s področja civilnopravnih razmerij, kot tudi tista, ki bodo reševala spore, ki bodo nastali iz samoupravnih razmerij. Ustava je določila fizionomijo samo enega od samoupravnih sodišč, t. j. sodišča združenega dela ter naložila, da se z zveznim zakonom določijo načela o ustanovitvi, pristojnosti in sestavi sodišča združenega dela ter postopek pred tem sodiščem. Če je bila z ustavnimi določili dana predvsem možnost deetatizacije sodne funkcije na širokem področju civilnopravnih kot samoupravnih razmerij in so dosedaj z zakonom bile določene izključne pristojnosti samo sodišč združenega dela, pa je zakon o združenem delu izrecno odredil, da se neskladnosti družbe­ noekonomskih in drugih samoupravnih razmerij v organizaciji združenega dela in drugih oblikah združevanja dela in sredstev ter spori, ki nastajajo iz teh razmerij, rešujejo z usklajevanjem, posredovanjem, z arbitražo oziroma po sodi­ ščih združenega dela in drugih oblikah samoupravnih sodišč. S tem je z zakonsko normo uveljavljeno načelo, da se spori iz samoupravnih razmerij lahko rešujejo samo prek samoupravnih sodišč. Republiški zakon o samoupravnih sodiščih, zakon o združenem delu, zakon o sodiščih združenega dela in spremembe nekaterih drugih veljavnih zakonov omogočajo in zahtevajo podružbljanje sodne funkcije na vseh področjih, kjer zakon izrecno ne predpisuje pristojnosti rednih sodišč. Zaradi tega je pomembna 61. teza predloga resolucije o potrebi hitrejšega preoblikovanja sodnega sistema, z akcijsko usmerjenostjo komunistov k nadalj­ njemu razvoju posameznih vrst in oblik samoupravnega sodstva. Ugotoviti je namreč potrebno, da smo skoraj v enem letu po uveljavitvi zakona o samoupravnih sodiščih ustanovili s 1. 1. 1978 le eno posebno sodišče združenega dela na področju skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarova-

441

nja in skupnosti kmetijskega starostnega zavarovanja v Sloveniji, da je v zelo majhnem številu samoupravnih sporazumov o združevanju dela in sredstev reševanje sporov prek notranjih arbitraž opredeljeno v skladu z zakonom, da se v poslovnih odnosih organizacij združenega dela na trgu le v izjemnih primerih dogovarjajo o reševanju sporov prek stalne ali priložnostne arbitraže, da še nimamo ustanovljenih poravnalnih svetov v krajevnih skupnostih kot samou­ pravnih sodišč, da so le redka društva oziroma družbene organizacije ustanovila svoja samoupravna sodišča. Zaradi tega se moramo komunisti zavzeti, da se na področju samoupravnih interesnih skupnosti družbenih dejavnosti čimprej prenese reševanje spornih zadev s sedanjih splošnih sodišč združenega dela na posebna sodišča združenega dela, uveljaviti je torej treba funkcionalno načelo pri ustanavljanju in razvoju sodišč združenega dela. Tudi na področju reševanja sporov o samoupravnih pravicah na področjih, kjer obstajajo samoupravne interesne skupnosti mate­ rialne proizvodnje, je treba z morebitno spremembo zakonodaje omogočiti v skladu s 40. členom zakona o združenem delu vgraditev posebnih sodišč združe­ nega dela. Tudi spori iz odnosa združevanja dela in sredstev v okviru integracij­ skih oblik združevanja temeljnih organizacij združenega dela, tako v delovni, sestavljeni organizaciji, samoupravni sporazumi o združevanju med proizvajal­ nimi in trgovskimi organizacijami itd. so v celoti po 40. členu zakona o združe­ nem delu v pristojnosti samoupravnega sodstva. Razvoj samoupravnega sodstva pri uresničevanju sporov na teh področjih je treba pospešiti tako, da bi se ob sklenitvi vsakega samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev temeljne organizacije združenega dela hkrati tudi uredilo vprašanje reševanja sporov po samoupravnem sodišču. Na področju reševanja sporov iz civilnih pogodbenih odnosov na enotnem jugoslovanskem trgu bo potrebno, da se komunisti zavzemajo, da se večina pogodbenih sporov prenese v reševanje stalnih ali priložnostnih arbitraž. Že ob sklepanju poslovnih pogodb bi se morali zavzemati, da pogodbe vsebujejo arbi­ tražne klavzule. Po zakonu o samoupravnih sodiščih se morajo preoblikovati oziroma usta­ noviti poravnalni sveti v krajevnih skupnostih do 30. 6. 1978, kajti v nekaterih primerih je po zakonu obvezna poskusna poravnava pred poravnalnim svetom. To moramo seveda omogočiti. Iz navedenega je razvidno, da je uveljavitev samoupravnih sodišč kot novih sodišč v sodnem sistemu šele na začetku in da je potrebna akcija komunistov na vseh področjih družbenega življenja, da se načelna stališča in zakonska usmerje­ nost tudi uresniči z ustanovitvijo in dobrim delovanjem samoupravnega sodstva.

Albina Tušar Pomembna vloga informativne službe

Opozoriti želim na dva izredno pomembna elementa našega političnega si­ stema socialističnega samoupravljanja, ki sta neločljivo povezana in se pogoju­ jeta: delegatski sistem in informiranje. Brez celovitega, pravočasnega in kvalitet­ nega obveščanja si ne moremo predstavljati učinkovitega delegatskega sistema, samo delegatska razmerja pa so hkrati pot za seznanjanje delavcev oziroma vse delegatske baze z najpomembnejšimi vprašanji, ki oblikujejo njihov družbenoe­ konomski položaj. To poglablja znanje in širi možnost delavcev, da resnično sami odločajo o vseh teh vprašanjih. Uspešno delo delegacij in s tem delovanje celotnega delegatskega sistema je odvisno tudi od pogojev, v katerih so se v posameznih organizacijah združenega dela znašli delegati. Med temi pogoji ima vsaj po naših izkušnjah izredno po­ membno vlogo organizirana informativna služba, še posebej v delovnih organiza­ cijah, ki so sorazmerno precej strukturirane, torej sestavljene iz večjega števila temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti. Kljub dokajšnji dohodkovni samostojnosti posameznih sestavnih delov obstaja še cela vrsta skupnih interesov in potreb, ki jih delavci temeljnih organizacij združenega dela

442

r

in delovnih skupnosti lahko uresničujejo le v okviru delovne organizacije. Prav pri teh vprašanjih je delavcem in njihovim delegatom informativni center (ali kakorkoli že imenujemo to službo) v veliko strokovno pomoč, saj oskrbuje ustrezno gradivo organizacij in skupnosti zunaj delovne organizacije z dodatnimi podatki in informacijami poslovodnih organov in strokovnih služb ter s tem zaokroža celovitost gradiva. Delovanje centra v tej smeri pa seveda zahteva dokaj pravočasno in usklajeno prihajanje gradiv, s čimer se kljub izrednemu poudarja­ nju tega problema še vedno srečujemo. V železarni Jesenice se komunisti dobro zavedamo, da je za razvoj delegat­ skega sistema veliko pomembnejša temeljita priprava informacij kot samo deja­ nje njihovega sprejemanja, čeprav tudi povratni informaciji priznamo po­ membno mesto pri graditvi delegatskih odnosov. Povezovanje interesov v te­ meljnih organizacijah ter njihovo usklajevanje s širšimi skupnimi in splošnimi interesi prihaja do izraza že na konferencah delegacij, še bolj pa v samih skupšči­ nah samoupravnih interesnih skupnosti. Tu bi se morala še pogosteje pokazati avantgardna vloga komunistov in njihovih osnovnih organizacij, saj nam izkušnje govore, da je proces usklajevanja stališč potekal neprimerno ugodneje in učinkoviteje tedaj, če se je zveza komuni­ stov pravočasno opredelila do vprašanj v javni razpravi ter jo spremljala in usmerjala. Resnično ne bi smeli več dopustiti, da se osnovne organizacije vključijov sprejem odločitve šele na koncu, ko lahko samo ugotove, da so se morda posamezniki še obnašali kot komunisti, nikakor pa akcija ni bila organizirana. Popravljati napake je veliko težje kot s pravilno metodo dela neposredno sodelo­ vati s samoupravnimi organi, delegacijami, drugimi družbenopolitičnimi organi­ zacijami ter z izoblikovanimi stališči in smernicami nakazovati v danem trenutku najboljše rešitve. Pri tem bi morali biti še posebej pozorni na pojav, ki v zadnjem obdobju ni več redek. Informacije se namreč količinsko širijo, ob tem pa zanemarjamo kvaliteto. »Papirnata vojna« potegne za seboj še številne druge negativne posledice, ki se obdrže tudi v »sestankovanju«, kot pravimo neučinkovitim, prepogostnim in predolgim sejam. Zato se mi zdi prav, da odklonilno stališče do teh pojavov poudarimo tudi v resoluciji. Neredko se delavci pritožujejo, da jih z dolgimi in nerazumljivimi informaci­ jami, sporazumi in drugimi akti kar zasipavamo, vendar moramo take pojave pravilno ovrednotiti in se do njih opredeliti. Če sprejemamo samoupravne akte, ki so napisani tako, da šele v praksi spoznamo, da smo se s sprejemom napačno odločili, če na zbore delavcev pošiljamo gradiva, do katerih bi lahko zavzeli stališče samoupravni organi, delegacije, ali celo poslovodni organi, če še na najrazličnejše druge načine oviramo delovanje in razvoj delegatskega sistema, potem se moramo prav komunisti bojevati proti tem pojavom. Vendar pa moramo biti ob takih ocenah izredno previdni, da se ne bi približe­ vali drugi skrajnosti ter v imenu večje izkoriščenosti delovnega časa prav najpo­ membnejše odločitve odtujevali delavcem in jih prepuščali morda celo strokov­ nim službam. Prepričana sem, da bi spet isti delavci zelo hitro zahtevali pojasnila za tako ravnanje in vrnitev gradiv, čeprav neustrezno napisanih in preobsežnih. Pri tem še vedno trdim, da lahko večino omenjenih napak dokaj učinkovito odpravimo. Tukaj se spet vračam na centre za informiranje in samoupravljanje v organizacijah združenega dela, ki imajo tudi najboljši pregled nad vsemi gradivi najrazličnejših organizacij in skupnosti, čeprav je ta dejavnost v zadnjem ob­ dobju uresničevanja zakona o združenem delu izredno široka. Prav organizirane subjektivne sile pa morajo najti tem centrom s pomočjo družbenih svetov ustrezno mesto, da se ne bi razvili v centre odtujene moči, ampak v resnično pomoč delavcem, njihovim samoupravnim organom in delegacijam pri spreje­ manju kar najbolj kvalitetnih odločitev.

443

Danilo Turk

Razvoj našega političnega sistema se pozitivno odraža v krepitvi položaja narodnosti Dokumenta, ki sta osnova naše današnje razprave, se pravi poročilo central­ nega komiteja o delu zveze komunistov med kongresoma in predlog resolucije VIII. kongresa, obravnavata tudi vprašanja položaja madžarske in italijanske narodnosti v Sloveniji in pravilno poudarjata pomen narodnosti kot povezoval­ nih členov v sodelovanju med sosednjimi državami in narodi. Seveda pa s tem vprašanje položaja narodnosti ni izčrpano. Nacionalno vpra­ šanje za nas namreč ni stvar nekakšne kulturne avtonomije ali manjšinske politike kot obrobnega sektorja politike. Razredno bistvo nacionalnega vpraša­ nja, resnico o tem, da je narodnostna enakopravnost sestavina in eden pogojev osvoboditve dela in človeka, je sprejela kot osnovo akcije že Komunistična partija Jugoslavije v svojih prvih dneh. Zato je Komunistična partija Jugoslavije vgradila načelo narodnostne enakopravnosti med temeljne strateške postavke svojega programa. V graditvi socialistične samoupravne družbe doživlja načelo narodnostne enakopravnosti nove potrditve. Potrdila se je teza, da proces osvobajanja človeka in dela ustvarja pogoje za enakopravnost narodov in narodnosti. Seveda ta proces ne teče premočrtno in avtomatično in nenehno zahteva akcijo subjektiv­ nih sil, posebej zveze komunistov, po drugi strani pa zahteva ustrezne rešitve v družbenopolitičnem sistemu. Na teh spoznanjih so zgrajena tudi določila ustave Socialistične republike Slovenije, ki v 250. in 251. členu opredeljuje položaj italijanske in madžarske narodnosti in zagotavlja posebne pravice, ki naj narodnostima zagotovijo dejan­ sko enakopravnost. Ta določila predstavljajo pomembno obveznost za vso našo družbenopolitično skupnost. Taka ustavna koncepcija pomeni, da spadajo priza­ devanja za uveljavitev ustavnega položaja narodnosti med pomembne naloge v okviru graditve političnega sistema in da problematike narodnosti ni mogoče obravnavati odvisno od stanja odnosov s sosedi ali od stanja odnosov v mednaro­ dni skupnosti nasploh. V obdobju med VII. in VIII. kongresom Zveze komunistov Slovenije so bili v izpolnjevanju teh ustavnih določil doseženi pomembni rezultati. Med njimi velja poudariti preciziranje pravnega statusa narodnosti v statutih občin, v katerih te živijo. Seveda ta statutarna določila izražajo sedanjo stopnjo položaja narodnosti in zato jih ne moremo jemati kot zadnjo besedo. Krepitev njihovega pravnega statusa ostaja trajna naloga in zato bi bilo potrebno statute občin še izpopolnje­ vati. Potrebno je razvijati dvojezično poslovanje organov javne uprave in dvoje­ zičnost v javnem življenju nasploh. Enakopravnost jezikov se mora dosledno izražati tudi v dvojezičnih javnih napisih. Samoupravne interesne skupnosti za prosveto in kulturo italijanske in mad­ žarske narodnosti so se kot novi samoupravni mehanizmi uveljavile v razmeroma kratkem času in postale pomemben instrument samoupravnega odločanja pripa­ dnikov narodnosti o zadevah njihovih interesov na področju prosvete in kulture. Hkrati pa so se te skupnosti izkazale kot nezamenljiv sistemski mehanizem povezovanja interesov narodnosti z drugimi družbenimi interesi v občinah, kjer narodnosti živijo. Podobno velja za komisije za narodnosti pri občinskih skupščinah, katerih dejavnost bo potrebno še razvijati. Posebnega pomena pa je delo komisije za narodnosti skupščine Socialistične republike Slovenije, ki je sestavljena pari­ tetno in je ob aktivnem sodelovanju delegatov italijanske in madžarske narodno­ sti bistveno prispevala k širitvi interesa in dejavnosti družbenopolitične skupno­ sti pri reševanju problemov, pri uveljavljanju narodnosti kot subjekta ter pri njihovem uveljavljanju kot konstitutivnih elementov državnosti Socialistične republike Slovenije. Dejavnost teh novih organov se je izražala z rezultati v praksi, v vsakdanjem življenju. To velja za področje narodnostnega šolstva - posebno dobri so bili rezultati v Pomurju. Dobro se je razvijalo kulturno življenje, doseženi so uspehi

444

na področju javnega obveščanja in v krepitvi kulturnega sodelovanja narodnosti z njihovima matičnima narodoma. Seveda doseženi rezultati ne pomenijo, da smo dosegli končne cilje. Bilo bi nekritično, če bi stanje ocenjevali kot idealno. Vendar pa lahko sprejmemo oceno in to je za razpravo v tej komisiji bistveno, da se je razvoj našega političnega sistema pozitivno odrazil v krepitvi položaja narodnosti in da bo potrebno na tej poti vztrajati. V izpolnjevanju navedenih nalog bo potrebno v polni meri upoštevati resnico, da so problemi manjšine stvar večine in da morata večina in manjšina v skupni akciji ustvarjati pogoje za dosledno uveljavljanje pravic narodnosti. Tu se postav­ ljajo naloge pred zvezo komunistov in pred vse subjektivne sile naše družbe. Kljub temu, da je zveza komunistov uspela razkrinkati kontrarevolucionarno bistvo nacionalizma v vseh njegovih inačicah, in kljub temu, da je nacionalizem zgodovinsko poražen, moramo biti še naprej budni. Zveza komunistov bo v prizadevanjih za dosledno uveljavitev ustavnega položaja narodnosti morala še naprej računati s posameznimi pojavi nacionalizma, birokratskih odporov in meščanskih predsodkov, skratka s pojavi, katerih skupna značilnost je težnja k asimilaciji narodnosti. Boj proti takim pojavom ostaja naprej stalnica naše akcije. Seveda pa moramo vedeti, da bomo tudi v prihodnjem obdobju imeli opravka z objektivnimi problemi in ovirami, ki otežujejo uresničevanje ustavnih določil. To so na primer problemi ekonomskega razvoja na območjih, na katerih naro­ dnosti živita, starostna, socialna in poklicna struktura pripadnikov narodnosti, migracije in tako dalje.

Rajko Kramberger Ob oceni dela pravosodja v Mariboru

Komunisti mariborskih pravosodnih organov v širšem smislu, sem štejemo tožilstva, redna sodišča, sodišča združenega dela, družbenega pravobranilca samoupravljanja, sodnike za prekrške in odvetnike, smo v predkongresni aktiv­ nosti ocenili svoje delo za preteklo obdobje. Ob preučevanju poročila centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delovanju zveze komunistov med VII. in VIII. kongresom ter predloga resolucije za ta kongres smo ugotovili, da je pravilno ovrednoteno in izpostavljeno le delovanje sodišč združenega dela in ustavnega sodišča SRS, premalo pa delo drugih pravosodnih organov. Delavcem v pravosodju in še posebej komunistom so v preteklosti bile postavljene po­ membne naloge in zadolžitve, tako s sklepi predsedstva CK ZK Jugoslavije in z ustreznimi sklepi izvršnega komiteja predsedstva CK ZK Slovenije na 29. seji o aktualnih idejnopolitičnih problemih krepitve zakonitosti v poslovanju v gospo­ darstvu. Ti sklepi so bili sprejeti v času precejšnje mlahavosti in nereda in so pomenili takrat prelomnico v družbi. Vsi pravosodni in drugi organi, organizacije in vodstva zveze komunistov na vseh ravneh so bili zadolženi skrbeti, da bo poslovanje dosledno slonelo na zakonskih in samoupravnih aktih in da bodo vsi tisti, ki kršijo zakonske predpise, družbene dogovore, samoupravne sporazume in druge norme, politično, materialno, moralno in kazensko odgovarjali. Tudi ustava je posebej poudarila funkcijo spremljanja in preučevanja družbenih od­ nosov in pojavov, ki so sestavni del pravosodnih funkcij v sistemu družbene samozaščite. Omogočila je pravilnejše reševanje konkretnih sporov in z njo smo presegli dejansko empirijo, ki je bila pretežno značilna za delo pravosodnih kadrov. Prav tako je zakon o združenem delu zadolžil predvsem gospodarsko sodstvo, ki je ves čas najbolj odprto k združenemu delu, da aktivno sodeluje z organizacijami združenega dela pri iskanju najboljših rešitev za samoupravno organiziranost in podobno. Skratka, sodstvo je bilo pozvano, da še dosledneje in učinkoviteje deluje za varstvo zakonitosti, zatiranje gospodarskega in političnega kriminala ter da morajo organizacije zveze komunistov v teh okoljih kar najbolj kvalitetno opravljati zaupane jim naloge in opravila, odpraviti vse pojave biro­ kratskega obnašanja, formalizma in počasnosti dela.

445

Komunisti v pravosodju menimo, da imata zakonitost in samoupravljanje močno oporo v pravosodju, da pravosodni organi ne predstavljajo le funkcije oblasti, marveč postajajo vse bolj integralni del sistema samoupravljanja. Res je proces podružbljanja in preoblikovanja pravosodja dolgotrajen in zapleten, zato potrebuje organizirano materialno, politično in moralno oporo vse družbe. Pri podružbljanju sodišč je potrebno hkrati ohraniti njihovo neodvisnost in popolno odgovornost. Pravi smisel ustavnih določb o sodiščih izhaja iz celotnosti samoupravne družbene ureditve, ustrezne razsežnosti te funkcije pa opredeljujejo sistem sa­ moupravljanja in enotne družbene samozaščite kot podlago aktivne angažirano­ sti vseh družbenih sil za ohranitev pridobitev socialistične revolucije. Tudi pravosodje je in mora biti dejavnik boja za preobrazbo človeka in socialističnih odnosov, ne pa le organ zaščite obstoječega reda. Čeprav so nekatere ocene uresničevanja sklepov 29. seje izvršnega komiteja predsedstva CK ZKS že bile podane, mislimo komunisti v pravosodju, da bi tudi poročilo moralo zajeti oceno, kako so bili dokumenti zveze komunistov v praksi uresničeni, kakšna je bila kaznovalna politika za kazniva dejanja, predvsem gospodarskega in političnega kriminala, kakšno je spremljanje družbeno nega­ tivnih pojavov in odnosov ter seznanjanje samoupravnih organov, družbenopoli­ tičnih organizacij in delegatskih skupščin družbenopolitičnih skupnosti zaradi preventivnega delovanja in preprečevanja nezakonitosti. Komunisti v pravoso­ dju sodimo, da so bili narejeni precejšnji premiki v navedenih smereh, kar kaže tudi pozitivna tendenca zmanjševanja kaznivih dejanj, ki se nadaljuje zadnja leta; v letu 1977 je bilo za 13 odstotkov manj kaznivih dejanj kot prejšnje leto. Tudi tu se kaže uspešno izvajanje dogovorjenih sklepov o kaznovalni politiki in preven­ tivnem delovanju raznih subjektov, tudi pravosodja. Politična ocena bi delavce v pravosodju še bolj spodbudila pri iskanju novih metod sodnega dela, da bi skupaj z ustrezno politično-razredno, ekonomsko-socialno in sociološko analizo lahko družbene pojave na ustrezen način ovrednotili in posplošili. Tako bi poleg organizacijske preobrazbe pravosodja dobili tudi nov način sojenja kot sodnega arbitriranja pri reševanju raznih družbenih spopadov, protislovij in razmerij. To bi lahko šteli za inovacijo pri opravljanju pravosodne funkcije. V poročilu za kongres naj bi bila podana celovita ocena pravosodnega sistema kot celote, ker gre za enotni pravosodni sistem. Zato tudi izdvajanje samoupravnega sodstva v poročilu in njegovo poudarjanje ni potrebno, ker je tako integralni del pravoso­ dja v širšem smislu. Vse osnovne organizacije zveze komunistov pravosodnih ustanov v Mariboru, razen sodnikov za prekrške, so izrazile zahtevo, da se naj zadnji stavek prvega odstavka 61. točke predloga resolucije, ki govori o prevladovanju miselnosti o večjem pomenu rednega sodstva v odnosu do samoupravnih sodišč, ustrezno popravi. Takšne miselnosti ni bilo ne pri članih ne pri pravosodnih organih. Formulacija ni jasna, ker ne pove, kje se taka zgrešena miselnost poraja in iz kakšnih razlogov. Iz vseh partijskih dokumentov je mogoče razbrati, da se je tudi redno sodstvo vselej razvijalo v interesu družbe in da je bila njegova osnovna naloga varovanje ustavnosti in zakonitosti. Z nejasnimi formulacijami bi se lahko zbudili nezaželeni antagonizmi, ki jih ni in ne more biti. Če pa bi se takšni primeri pojavili, bi jih bilo potrebno konkretizirati in najstrožje obsoditi. Med samou­ pravnim sodstvom in rednimi sodišči obstaja zgledno sodelovanje v kadrovski pomoči in v siceršnjem obveščanju o nepravilnostih, ki jih redna sodišča ugoto­ vijo pri svojem delu, pa sodijo v obravnavo družbenega pravobranilca samou­ pravljanja ali sodišč združenega dela. Zato lahko govorimo o komplementarnem delu in odgovornosti rednega in samoupravnega sodstva. Resolucija bi morala poudariti, da se bo zveza komunistov zavzemala tudi za urejanje materialnih in kadrovskih pogojev dela tako sodišč združenega dela in družbenih pravobranil­ cev samoupravljanja kot tudi ostalih pravosodnih organov. V resoluciji naj bi bilo poudarjeno tudi podružbljanje advokature kot druž­ bene službe, saj mora tudi pravna pomoč postati bolj specializirana in na višji stopnji ter se mora prilagajati novim oblikam samoupravnega in rednega sod­ stva. Podružbljanje advokature na samoupravnih temeljih zahteva kompleksno normativno ureditev tako oblik kot tudi njene ekonomske osnove.

446

r

Tudi sodniki za prekrške opravljajo pomembno funkcijo na področju prepre­ čevanja družbeno negativnih pojavov in bi zato njihov pomen in opredelitev morala biti v resoluciji nakazana. Janez Venko

Delovni ljudje in občani so spoznali pomen vključevanja v vsa dogajanja Vse od sprejema ustave je bila osnovna strateška usmeritev zveze komunistov v revirskih občinah usmerjena v uveljavljanje delegatskega sistema in delegat­ skih odnosov kot temeljne prvine sprejetega političnega sistema. Akcijski odnos do teh vprašanj se je še stopnjeval s sprejemom zakona o združenem delu, z obiski predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in še zlasti z javno razpravo o študiji Edvarda Kardelja o smereh razvoja političnega sistema socialistične samoupravne demokracije. Težišče aktivnosti nam je bilo v tem, da zagotovimo takšen položaj delavca v združenem delu ter delavca in občana v krajevni skupnosti, da bo ta resnično lahko odločal o pogojih in rezultatih ustvarjenega dohodka in medsebojno usklajeval svoje lastne in družbene inte­ rese. Osnovni pogoj za dosego tega cilja je bil v tem, da v združenem delu, vsepovsod tam, kjer so bili za to dani pogoji, formiramo temeljne organizacije združenega dela in znotraj njih uveljavimo novo vsebino družbenoekonomskih in političnih odnosov. Med osrednjimi nalogami se je zato še toliko bolj pokazala potreba po hitrej­ šem razvoju in uveljavljanju krajevne skupnosti kot temeljne samoupravne skupnosti delovnih ljudi in občanov, znotraj katere na najbolj neposreden način zadovoljujemo svoje življenjske potrebe in usklajujemo osebne, ožje in širše družbene interese. To pa brez dvoma zahteva razvejeno samoupravno organizira­ nost krajevnih skupnosti, kar je tudi pogoj za hitrejši razvoj delegatskih razmerij v celotni zgradbi našega družbenopolitičnega sistema. Izhodišče za akcijo so nam bile ocene o delovanju delegatskega sistema. Te so pokazale mnoge vrzeli in slabosti neustreznega samoupravnega organiziranja krajevnih skupnosti. Vse preveč je še forumskega dela in zaprtosti organov krajevnih skupnosti. Povezave z delegacijami so bile pomanjkljive, kar je vse vodilo v to, da so bili delegati razlagalci svojih ocen, zastopniki svojih in ožjih interesov in potreb, odvisno od njih sposobnosti, političnega posluha in poznavanja problematike. V okolju, iz katerega izhajajo, pa tudi zato, ker so te krajevne skupnosti delovale na urbano urejenih in mestnih območjih, kjer imajo sedeže razne komunalne in druge organizacije združenega dela, je bila v zavesti ljudi še preveč zakoreninjena miselnost, da so za urejevanje posameznih komunalnih, socialnih in drugih življenjskih pogojev odgovorne zgolj te institucije in ne delovni ljudje in občani, ki živijo na območju krajevne skupnosti. V manjših krajevnih skupnostih, zlasti vaških, pa je bila povezava samoupravnih institucij krajevnih skupnosti z občani in delegacijami praktično vsakodnevna, dosti bolj prihajajo do izraza skupni interesi, večja je tudi pripravljenost občanov, da z lastnim delom in lastnimi sredstvi rešujejo probleme, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Slabosti, ki smo jih ugotovili, so nam jasno narekovale politično akcijo v smeri preoblikovanja večjih krajevnih skupnosti v več manjših, znotraj katerih je treba razviti vse oblike interesnega povezovanja delovnih ljudi in občanov, od hišnih in potrošniških svetov do uličnih odborov in družbenopolitičnih organiza­ cij. V tem smo imeli v začetni fazi določene odpore, ki so se kazali v pretiranem postavljanju organizacijsko-tehničnih pogojev za delovanje krajevnih skupnosti pa tudi v nesmotrnosti potreb po zagotovitvi potrebnih finančnih sredstev za delovanje novih krajevnih skupnosti. Te odpore smo presegli z družbenopoli­ tično akcijo, ki smo jo vodili med delavci in občani in katere namen je bil osveščanje delovnih ljudi in občanov pri uresničevanju njihovega ustavnega položaja kot temeljnega nosilca razvoja in oblasti. Že prve razprave so nam pokazale velik interes občanov po sodelovanju in njih navzočnosti v vseh fazah nastopanja in sprejemanja neposrednih in delegatskih odločitev. Začutili so, da imajo resnične možnosti delovanja in ne samo formalnega vpliva, pokazali so

447

veliko pripravljenost, da se v to tudi odgovorno in aktivno vključijo. Vse to so potrdili z več kot 94-odstotno udeležbo na referendumih o preoblikovanju krajev­ nih skupnosti, pri čemer je za predloge glasovalo nad 91 odstotkov vseh volivcev z izjemo Hrastnika, kjer ta akcija še teče. Preoblikovanje krajevne skupnosti je organizacijsko in vsebinsko spremljala akcija konstituiranja vseh interesnih oblik združevanja občanov, skupno z razvi­ janjem delegatskih razmerij, s poudarjeno vlogo družbenopolitičnih organizacij v odpiranju novih poti za uresničevanje pluralizma samoupravnih interesov. Tudi na tem področju smo dosegli bistvene premike tako glede formiranja števila posebnih delegacij za samoupravne interesne skupnosti kot po številu občanov, ki se prek delegatskega sistema neposredno vključujejo v sistem socialističnega samoupravnega odločanja. To potrjujejo vse oblike demokratičnih predvolilnih postopkov in množično vključevanje delovnih ljudi in občanov v vse faze postop­ kov, aktivnost več kot 2500 aktivistov socialistične zveze delovnih ljudi in sindi­ katov, dejstvo, da se je na voliščih ob volitvah delegacij za skupščinski sistem odzvalo po končnih rezultatih nad 98 odstotkov volivcev, kjer je bilo izvoljenih 4930 delegatov, kar predstavlja 10,8 odstotka od celotnega števila prebivalcev v revirjih. To nam daje oporo za oceno, da so delovni ljudje in občani dojeli pomen lastnega vključevanja in samoupravnega družbenega angažiranja na vseh po­ dročjih družbene aktivnosti, vsebino in pomen delegatskega sistema, ki ga v celoti in z zavestjo sprejemajo. Z vsem tem se na najbolj demokratičen in manifestativen način izrazili svojo odločno usmeritev in pripadnost samou­ pravni, socialistični in neuvrščeni Jugoslaviji, s tem pa tudi Zvezi komunistov Jugoslavije kot avantgardi delavskega razreda in socialistični zvezi delovnih ljudi kot fronti vseh socialističnih sil naše družbe. Zavedamo se, da s tem težav še ni konec. Potrebna bo nenehna družbenopoli­ tična akcija za uveljavljanje vsebine novih odnosov v vsakodnevni praksi. Bili bi namreč preveliki idealisti, če bi sodili, da smo to dosegli tako rekoč čez noč. Doseženo stopnjo zavesti moramo nenehno krepiti, jo znova potrjevati - in sicer v praksi. To pa je včasih najtežje, to je naša skupna odgovornost, za katero so nas z izraženim zaupanjem obvezali delovni ljudje in občani. Odprti do njih in do drugih krajevnih skupnosti moramo ustvarjalno graditi samoupravna razmerja kot temeljno značilnost našega sistema, v katerem bo delavec, samoupravno združen in povezan z drugimi delovnimi ljudmi v temelj­ nih organizacijah združenega dela, nosilec vseh odnosov in oblik samoupravnega odločanja. Pri tem moramo dejavnost samoupravnih interesnih skupnosti in temeljnih organizacij združenega dela kar najbolje povezati s krajevno skup­ nostjo, ki ji moramo na podlagi skupnega dogovorjenega in po samoupravni in delegatski poti sprejetega programa zagotoviti sredstva za njen razvoj oziroma za reševanje življenjsko pomembnih problemov, za razvoj družbenega standarda in socialne problematike. Lahko rečem, da smo v revirjih dosegli določene uspehe, rešili nekatere probleme, zastavili akcijo za nadaljnje poglabljanje socialističnih samoupravnih odnosov, kar vse je dobra podlaga za dosledno uresničevanje sklepov in stališč, ki jih bo sprejel VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije. Tone Urbas

Nenehno povečevanje strokovnih služb skriva v sebi nevarnost birokracije Družbenoekonomski položaj delavca kot osrednje vprašanje obravnavanja vseh problemov nam je tudi v cerkniški občini narekoval, da ocenimo prehojeno pot in ugotovimo, v kolikšni meri je bil pri tem prisoten delavčev neposreden interes. Dostikrat smo se tudi pri nas zadovoljili z uspešno izvedeno akcijo na tem ali onem področju, pri tem pa smo pozabili, da je bil ta interes premalo odločujoč, ter da so akcijo izvedle le subjektivne sile v okviru ožjih ali širših delovnih teles ah organov. V tej luči smo pri nas obravnavali tudi nekaj vprašanj organiziranja in delova­ nja delegatskega odločanja in ugotovili naslednje:

448

V praktičnih rešitvah osrednjega problema uresničevanja odločujoče vloge delavcev v združenem delu moramo ugotoviti, da smo bili čestokrat neučinko­ viti. Zlasti smo se držali načela odločanja »vsi o vsem«. Zato imamo na dnevnih redih zborov delavcev pravo poplavo točk, ki zaradi tako pojmovane vloge izgubljajo pomen. Zato bomo morali odločanje na zborih usmeriti k najpomemb­ nejšim odločitvam, ki vplivajo na družbenoekonomsko vlogo delavca v združe­ nem delu. V večji meri pa bomo morali aktivirati tudi druge oblike neposrednega odločanja, predvsem delegacije, pa tudi druge samoupravne organe ter vzposta­ viti sistem njihovega usklajevanja. Zaradi daljše prakse pri razvijanju krajevnih skupnosti je delegatski sistem v njih izmed vseh temeljnih samoupravnih skupnosti najbolje zaživel, čeprav sicer še nismo dosegli, da bi krajevne skupnosti postale razširjeni dom občanov. Tudi v praksi imajo krajevne skupnosti še vedno preveliko odgovornost za neposre­ dno izvajanje posameznih dejavnosti. Premalo smo storili, da bi bila krajevna skupnost usklajevalec dejavnosti. Zlasti velja to na skoraj vseh področjih samou­ pravnih interesnih skupnosti, ki v svoji politiki še niso postale neposredno odgovorne za izvajanje svoje dejavnosti v krajevni skupnosti. V delegatskih skupščinah so bili delegati zbora uporabnikov prevečkrat delegirani iz vrst delavcev, ki tako ali drugače nastopajo v svojem poklicu ali zunaj njega kot izvajalci, s čimer je bila zamegljena v bistvu tudi svobodna menjava dela. Zato se v pripravah za konstituiranje novih delegatskih skupščin ogrevamo tudi za formalno onemogočanje takega nastopa delegatov, s tem da bi delegati pred sejo predložili stališča svojih delegacij. Vse naštete slabosti pa so v veliki ali celo pretežni meri posledica zamotanega sistema, v katerem naj delavci odločajo. Dosedanji razvoj kaže veliko pripravlje­ nost delovnih ljudi in občanov, da odločajo o svojem razvoju. Ta njihova priprav­ ljenost pa se čestokrat ustavi ob nepotrebno zapletenih in velikokrat tudi njim neznanih oblikah odločanja. Za to imamo celo vrsto primerov in dokazov. Koliko delovnih ljudi ve, kako je organizirana skupnost socialnega varstva, skupnost raziskovalnih dejavnosti ali kako je bila dosedaj organizirana pomembna samou­ pravna stanovanjska skupnost? Še in še je takih primerov. Zato ni nič čudnega, da delegati velikokrat niso imeli pregleda nad tem, tako da so se na sejah občinske skupščine čestokrat obračali z vprašanji iz dejavnosti posamezne interesne skupnosti. Zaradi tako pojmovane organiziranosti često­ krat bojazen zaradi nepoznavanja hromi delavčevo pripravljenost za delo v njej. Zato bi v novih sistemih morali dati možnost enostavnejših in učinkovitejših rešitev, vendar ne v škodo zoževanja samoupravnih pravic in omejevanja odloča­ nja. Po tej poti smo šli z novim organiziranjem samoupravnih stanovanjskih skupnosti ter menim, da bi morali s takimi rešitvami nadaljevati tudi na drugih področjih. Zaradi velikega števila oblik samoupravnega odločanja pride do tako imeno­ vanih mejnih področij med posameznimi samoupravnimi interesnimi skup­ nostmi, kar narekuje, da moramo že zaradi jasnejšega razumevanja in učinkovi­ tejših sistemov odločanja ter sistema planiranja in pri tem odločilne vloge združenega dela marsikaj v organizaciji samoupravnih interesnih skupnostih tudi spremeniti. Predvsem gre za vprašanje horizontalnega usklajevanja in odgo­ vornosti na vseh ravneh. Mnogokrat smo se spraševali, kako upoštevati in združiti ves ta pluralizem samoupravnih interesov, do katerega je tudi že pri nas prihajalo, brž ko so začele delovati samoupravne interesne skupnosti in druge oblike samoupravnih intere­ sov. Menimo, da je ustanovitev družbenih svetov tudi v občinah nujno potrebna in da bodo ti v marsičem pripomogli, da se interesi delovnih ljudi in občanov, čeprav v prvi fazi mnogokrat zelo različni, vendar uresničijo, pri čemer morajo imeti odločilno vlogo interesi delavskega razreda. V problemu zapletenosti, o katerem sem prej govoril, vidimo tudi pri nas velik vzrok za nenehno povečevanje strokovnih služb, ki skrivajo v sebi nevarnost birokratizacije. Ob tem se seveda zavedamo, da so strokovne službe potrebne že zaradi nenehnega razvoja in specializacije, ki zahtevajo strokovnost. Mnenja pa smo, da nismo prav nič storili za to, da bi ob poudarjenih oblikah samoupravnega organiziranja na novih osnovah v praksi vsaj malo na novo organizirali tudi na 29 Vlil, kongres

449

primer: dajanje raznih statističnih podatkov službi družbenega knjigovodstva, zavodu za statistiko, republiškim sekretariatom in tako dalje na eni strani in raznim drugim zavodom, komisijam in organom na drugi strani, ki strokovne službe kar zasipavajo z vprašalniki, anketami, poročili. Ti so med seboj po svoji vsebini enaki, vendar popolnoma neusklajeni, tako da jih je treba za vsak primer na novo sestavljati, ob teh pa se pojavljajo še novi, ki so s starimi popolnoma neusklajeni. Vse to s starimi metodami in načini dela vred ter njihova stara organiziranost kar kriči po novih pisarniških delavcih in strokovnih službah. Strokovne službe so ničkolikokrat trn v peti posameznih razprav. Človek se vprašuje, če so res potrebne v tolikšnem številu. Mar ne bi namesto njih marsikaj storile npr. posamezne komisije, v katerih bi se vsi njihovi člani, ne kot ponavadi samo predsednik, resnično lotili dela. Pasivno sedenje na sejah in zagovarjanje rešitev, ki so jih predlagale strokovne službe, skriva namreč v sebi drugo vsebin­ sko nevarnost. Ko pride do zapletenih ali konfliktnih situacij v zvezi z uresniče­ vanjem sprejetih stališč in sklepov, taki opazovalci hitro najdejo izgovor, češ da so rešitve predlagale strokovne službe. Tako pojmovanje odgovornosti funkcije jasno kaže na to, da si moramo prizadevati-, da mora vsak član samoupravnega organa skupaj z drugimi aktivno pomagati izoblikovati skupna stališča in sklepe ter se za njihovo uresničitev tudi dosledno zavzemati. Pri vseh teh vprašanjih moramo upoštevati tudi naloge komunistov pri reše­ vanju teh in drugih problemov. Menim, da smo do nedelavnosti, slabosti in drugih negativnih pojavov včasih tudi preveč popustljivi. Resda čez noč ne moremo doseči zavidljive stopnje razvoja družbene zavesti, vendar bi bila včasih ob besedah potrebna tudi hitra in celo korenita akcija komunistov. Do takih pojavov so občani namreč zelo kri­ tični; ob naši popustljivosti, ko se ne odločamo za učinkovite akcije, kjer bi bila že dovolj določena kadrovska sprememba, pa pade senca na ugled in vlogo komunistov. Naj končam z ugotovitvijo, da so delovni ljudje in občani naše občine čedalje bolj privrženi našemu socialističnemu samoupravnemu sistemu, zato naj bo naša naloga, da bi se ta njihova pripravljenost pokazala tudi v njihovi aktivnejši udeležbi pri njegovi graditvi. S tem pa bo postala politika zveze komunistov tudi politika velike večine delovnih ljudi in občanov. Janez Zemljarič

Še bolj podružbiti tudi varovanje ustavnega in javnega reda Zveza komunistov Slovenije je po sedmem kongresu posvečala izjemno po­ zornost družbeni samozaščiti. S poglobljenim izvajanjem kongresnih sklepov in ustavnih rešitev o družbeni samozaščiti, s široko politično in in samoupravno aktivnostjo se je družbena samozaščita skupaj z ljudsko obrambo, s katero se je v tem času utrjevala v enoten sistem, začela uveljavljati kot neločljivi in nepogreš­ ljivi del socialističnega samoupravnega razvoja in sistema, pravic in obveznosti delovnih ljudi in občanov in razvila do te mere, da danes že daje konkretne rezultate in predstavlja pomemben faktor trdnosti in varnosti, neodvisnosti in obrambne sposobnosti naše družbe. Uresničevanje sklepov o družbeni samozaščiti pa ni potekalo in še vedno ne teče brez težav. Ena ključnih slabosti dosedanje faze razvijanja družbene samoza­ ščite so pojavi, ki so ali posledica nepoznavanja, neupoštevanja ali celo neso­ glasja z idejnimi in političnimi temelji, na katerih uresničujemo to družbenopoli­ tično akcijo. Izražajo se zlasti v podcenjevanju, nezaupanju in nezadostnem opiranju na ustvarjalni vpliv in vlogo delovnega človeka in občana na tem področju. Še vedno je najti pojmovanja, da je moč doseči večjo varnost ljudi in premože­ nja, ustavnega sistema in obrambno sposobnost s formalističnim organiziranjem družbene samozaščite, z normativnim urejanjem zadev na teh področjih, z raz­ nimi shematizmi in vzorci, profesionalizacijo in drugimi podobnimi potezami. Odtenke takega pristopa je zaslediti tudi v posameznih samoupravnih aktih,

450

г

raznih birokratskih, tehnokratskih ali kakih drugih prakticističnih rešitvah v nekaterih temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih. Iz takega odnosa ali pojmovanja družbene samozaščite često tudi izhajajo razlage in opravičila za zaostajanje v izvajanju zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah, opravičila za prepočasno ali neučinkovito razvija­ nje širše iniciative v družbeni samozaščiti, za nezadostno mobilizacijo družbeno­ političnih organizacij in samoupravljanja pri izvajanju nalog na tem področju, za odklanjanje ali neizpolnjevanje stališč in dogovorov glede narodne zaščite itd. .Zveza komunistov se tako neposredno zavzema za uveljavljanje družbene samozaščite, ker dosežena stopnja družbenoekonomskih in političnih odnosov v naši družbi neizogibno terja, da tudi področje varovanja ustavnega in javnega reda, zaščite ljudi in premoženja podružbljamo. Ker praksa marsikje ne sledi ustavnim izhodiščem o družbeni samozaščiti, programskim ciljem in smotrom zveze komunistov na tem področju, moramo s stalno idejnopolitično aktivnostjo organizacij in vodstev zveze komunistov in drugih zavestnih sil še odločneje pojasnjevati in uresničevati idejno in politično bistvo družbene samozaščite, krepiti in bogatiti spoznanja in zavest delovnih ljudi in občanov o njeni družbeni vsebini in spodbujati razvijanje takih oblik, ki bodo omogočile njihovo množično angažiranje v izvajanju samozaščitnih nalog. Kolikor več družbenih subjektov se bo ukvarjalo z vsebinskimi vprašanji družbene samozaščite, kolikor bližje bodo oblike organiziranja delovnim ljudem in občanom v delovnem procesu, v hišah, ulicah, zaselkih in vaseh, toliko hitrejše se bo uveljavljala celotna koncepcija v vseh njenih razsežnostih. Primere odstopanja od opredeljenih stališč in zakon­ skih določil in tudi zaostajanja graditve družbene samozaščite pa bi morali komunisti analizirati in jih odločneje obravnavati kot politične probleme in odklone, saj drugače ni mogoče ocenjevati takega odnosa do ustvarjalne vloge delovnih ljudi in občanov v procesu podružbljanja funkcije varnosti in obrambe. Politično škodljivi in nesprejemljivi so tudi pojavi, da se v delu temeljnih organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti zadovoljujejo z organizacij­ skim konstituiranjem teles družbene samozaščite in splošnega ljudskega odpora, z organizacijsko vzpostavitvijo narodne zaščite, z izdelanimi ocenami varnostne situacije in načrti ukrepov. V tem pogledu je bilo sicer storjeno mnogo, vendar te organizacijske rešitve same po sebi ne pomenijo mnogo ali domala nič, če niso usmerjene v to, da prek njih dosegamo večjo osveščenost, mobilizacijo, zavzetost in sposobnost vseh delovnih ljudi in občanov, višjo stopnjo varnostne kulture slehernega delovnega človeka in njegovo aktivnejše obnašanje ter reagiranje ob vsakršni slabosti, napaki in kršitvi, ki utegne vplivati na pravice in svoboščine človeka pri nas, premoženje in varnost ljudi in sistema. V luči teh idejnih osnov in v okviru družbene samozaščite moramo tudi stopnjevati napore za graditev in oblikovanje narodne zaščite. To smo razvili v naši republiki kot izraz stopnje našega samoupravnega življenja in v skladu z našimi specifičnostmi in revolucionarnimi tradicijami in je že doslej skozi šte­ vilne aktivnosti pokazala visoko stopnjo zavesti angažiranih ljudi, odgovornosti in zavzetosti občanov in delovnih ljudi za konkretno izpolnjevanje samozaščitnih nalog ter je tudi porok učinkovitih priprav za morebitne obrambne potrebe. Narodno zaščito moramo kot strateško nadvse pomembno obliko samozaščite delovnih ljudi in občanov razviti v sleherni temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti, vključevati vanjo vse, za katere ni zakonskih zadržkov, jo usposabljati in že zdaj vključevati v izvajanje določenih nalog in nenehno krepiti stopnjo osveščenosti in zavesti slehernega delovnega človeka in občana v njej. Ker je ponekod še zaslediti pojave nerazumevanja narodne zaščite, nekateri pa ji, ker ne poznajo njenega bistva, pripisujejo celo značaj nove, četrte kompo­ nente oboroženih sil SFRJ, predlagam, da 73. in 74. točko resolucije povežemo, saj bo s tem še bolj prišla do izraza samozaščitna funkcija te organizirane oblike vsakodnevne skrbi delavcev in krajanov za svojo in družbeno varnost, za varstvo premoženja itd. V naslov 73. točke pa bi bilo seveda smotrno povzeti vsebino, ki je zdaj v naslovu 74. točke. Nadaljnji, ponekod prav tako pereč pojav v uresničevanju družbene samoza­ ščite, je njeno enostransko usmerjanje zgolj na obrambno problematiko in na varovanje ustavnega reda. Tega spričo zapletenih mednarodnih odnosov in blo29*

451

kovskih nasprotij, negotovosti v nekaterih sosednjih državah, širjenja mednaro­ dnega terorizma, znanih pritiskov na socialistično samoupravno neuvrščeno Jugoslavijo in drugih razlogov nikakor ne gre podcenjevati. Toda delovni ljudje in občani ne bodo mogli danes uresničevati svojega tvornega vpliva na celotno življenje, če se ne bodo počutili varni in svobodni pri delu in samoupravnem uveljavljanju, če jim bodo z birokratskimi in tehnokratskimi mehanizacijami kratili pravice in možnosti za izpolnjevanje obveznosti, če bodo izpostavljeni nasiljem sovražne politične emigracije in drugim subverzivnim faktorjem, če bodo živeli pod vtisom velikih kršitev javnega reda, nesreč, raznih kriminalnih dejanj in tako dalje. Da bi se zavarovali pred vsem tem, je tudi neposreden interes in že nič kolikokrat izkazana motiviranost delovnih ljudi in občanov za družbeno samoza­ ščito in narodno zaščito. Kolikor bolj bodo delovni ljudje tudi že sedaj vsako­ dnevno angažirani za krepitev svoje varnosti, samoupravljanja in premoženja, odstranjevanje vseh ekscesov, toliko zavestneje in odločneje se bodo zanesljivo tudi uprli morebitnemu napadalcu. Taka krepitev družbene samozaščite in njeno resnično preraščanje v množično gibanje delovnih ljudi, kot je dejal v poročilu tovariš Popit, je v veliki meri odvisno od širine, kvalitete in učinkovitosti samoza­ ščitnega usposabljanja in vzgoje. Zveza komunistov, socialistična zveza pa tudi vse strokovne službe družbene samozaščite oziroma službe, ki delujejo v sistemu samozaščite, morajo za to spodbujati več sprotnega in temeljitejšega informira­ nja in spoznavanja delovnih ljudi in občanov s pojavi in naklepi, naperjenimi proti našemu ustavnemu redu in mednarodni politiki naše države v obliki politično subverzivnih pritiskov, psihološko-propagandne vojne, obveščevalnih in drugih aktivnosti, ki se žal vse bolj stopnjujejo, dalje s pojavnimi oblikami in vzroki družbeno škodljivih pojavov in raznih deformacij, nezakonitosti, ogroža­ nja samoupravnega reda in varnosti ljudi in premoženja. Širše seznanjanje in odpiranje informacij o teh pojavih in akcijah in ustrezno usmerjanje delovnih ljudi in občanov lahko bistveno prispeva k njihovi nadaljnji politični mobiliza­ ciji, popolnejšemu dojemanju in učinkovitejšemu samozaščitnemu ravnanju in delovanju.

Janez Vipotnik Pri reševanju politično-varnostnih problemov moramo bolj uporabljati politični boj

Ocene, ki jih dajejo zveza komunistov in politične sile sploh o razvoju druž­ bene samozaščite, so dokaj optimistične. V sorazmerno kratkem času so bili doseženi lepi uspehi. No, to nas ne sme zaustaviti, da ne bi komunisti temu vprašanju tudi vnaprej posvečali pozornosti in s svojo politično akcijo prepriče­ vali delovne ljudi in občane, da so zaščita, varovanje in obramba revolucionarnih vrednot in pridobitev odvisni predvsem od vsakega posameznika, od njegove zavesti in njegove politične volje. Predlog resolucije našega kongresa posveča temu vprašanju precejšnjo pozornost. Dovolite mi, da v razpravi k tej temi rečem nekaj besed predvsem z vidika izkušenj republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve. Ocene politično-varnostnih razmer, ki smo jih opravili, so nam pokazale, da so te razmere v Sloveniji stabilne. Ta ocena velja tako za razmerje sil znotraj Slovenije, kakor za vpliv zunanjih dejavnikov, ki jim je Slovenija glede na svoj geopolitični položaj izpostavljena. Seveda pa nas takšne ocene ne smejo zadovo­ ljevati. Treba si je nenehno prizadevati, da bodo politično-varnostne razmere tudi vnaprej stabilne, da bodo pridobivale na svoji trdnosti. Zato bo verjetno treba odločneje ukrepati zlasti pri razvoju družbene samozaščite. Moramo iti dalje od dosedanjega stanja, ne samo pri ocenjevanju varnostnopolitičnih razmer, marveč tudi glede načinov in metod, kako in s kakšnimi sredstvi se bojevati proti nasprotnikom, pa tudi kam usmerjati težo političnih naporov. Če s tega zornega kota pogledamo prakso naših političnih sil, potem bomo ne tako redko ugotovili, da nam je na primer nekega duhovnika, ki je s

452

prižnice vrgel kakšno bogokletno zoper našo družbeno ureditev, mnogo laže, čeprav tudi tega ni treba podcenjevati, preganjati, kot pa na primer reagirati na birokratsko tehnokratske pojave v združenem delu, reagirati na monopol uprav­ ljavskega aparata in podobne zadeve, ki omejujejo demokratične pravice samoupravljalcev, kar resno ovira razvoj in lahko vodi do težkih političnih posledic, štrajkov in podobnega. Ce si torej zastavimo vprašanje, kako iti naprej na tem področju, da bomo učinkovitejši, da bomo lovili korak z razvojem, da bomo šli vštric z njim, potem bi bilo treba na tem področju našega boja mnogo več politike. Potem ne bi smeli prepuščati ocene politično-vamostnega stanja pa tudi nekaterih ukrepov, ki so izrazito političnega značaja, samo organom za notranje zadeve, marveč bi morali to opravljati predvsem politične organizacije in samoupravni organi. Kako se lotiti nalog na tem področju? Prav gotovo nam je pri tem lahko v veliko pomoč knjiga tovariša Kardelja o političnem sistemu. Tu mislim na tisti del, kjer govori, da gre v boju proti sovražnim silam za dvojna omahovanja: za precenjevanje ali pa podcenjevanje moči teh sil in njihovega vpliva. Kadar precenjujemo te sile, uporabljamo represivne ukrepe nesorazmerno z dejansko nevarnostjo, ki grozi družbi, tako da ukrepi proti njim ne pomenijo več samo omejevanja politične akcije sovražnikov, ampak tudi omejevanje člove­ kove svobode. S takšnimi primeri izenačujemo obrobne politične pojave, ki bodo v družbi vedno obstajali, ki pa ne bodo imeli nobenega resnega vpliva na družbena gibanja, izenačujemo torej obrobne politične pojave z resnimi, organi­ ziranimi sovražnimi silami in njihovimi akcijami. Ali ni smešno, na primer obsoditi nekega pijančka, ki je zakričal »Dol s komunizmom«, na štirideset dni zapora, ali ni nespametno napihovati nekaterih obrobnih političnih pojavov na kulturnem področju, med klerom in podobno, na drugi strani pa na primer mirno iti mimo samovoljnih ukrepov avtokrata v delovni organizaciji, ki mu je malo mar zakon o združenem delu, ki s svojimi birokratskimi metodami povzroča odpor in štrajk v kolektivu, kar ima lahko neslutene posledice za sam razvoj. Tako kot precenjevanje nebistvenih primerov omejuje svobodo človeka, tako podcenjevanje socialističnemu samoupravljanju nasprotnih sil lahko privede do dvomov v trdnost političnega položaja, do omahovanj in do resnih političnih kriz. Tisto, kar je v politični praksi najteže in zahteva izostren politični občutek, je predvsem črta ločnica med: prvič, tem, kje se začne resnična sovražna akcija nasprotnih sil; drugič, kje pa so samo prehodna omahovanja in težnje drugotnega pomena in pa tretjič, kje gre le za boj mnenj in za družbeno kritiko, ki seveda mora biti svobodna. To so pereča vprašanja, ki jih gre razmejiti, če hočemo na področju varnosti prilagoditi svoje delo sodobnim družbenim tokovom, če ga hočemo prilagoditi interesnemu pluralizmu. To so vprašanja, o katerih se je treba pogovarjati in iskati rešitve v političnih organizacijah, organih samoupravljanja in organih prisile, da ne bi prihajalo do pretiravanj v eno ali v drugo smer, se pravi v administrativno omejevanje demokratičnih pravic delovnih ljudi ali v liberalistične utvare, ki ne upoštevajo dejanskega razmerja sil v družbi. Rešitev gre iskati, kot pravi Edvard Kardelj, na eni strani v utrjevanju politič­ nega sistema nasploh in na drugi strani v natančno določeni praktični politiki, v vsakodnevnem dogovarjanju in sporazumevanju o vprašanjih s tega področja v političnih organizacijah in samoupravnih organih, na vseh ravneh, od temeljnih celic družbenega in gospodarskega življenja do višjih družbenopolitičnih skup­ nosti. Pri reševanju političnovarnostnih problemov moramo torej predvsem mnogo bolj uporabljati politični boj. Ne precenjevati administrativnih ukrepov in podce­ njevati politične akcije. Tu pa gotovo zaostajamo. Poglejte, v praksi se nam dogaja, da nam vse občutljivejše zadeve, ki segajo v političnovarnostne razmere, še vedno in v glavnem, zanesljivo in točno ugotavljajo in posredujejo organi za notranje za­ deve. Da bi informacija s tega področja stekla po partijski Uniji ali liniji sindikata,

453

je zelo zelo redko. Zgodi se celo obratno, da se na primer domala ves kolektiv dvigne in išče tistega, ki je po liniji notranjih zadev poročal naprej o nevarnem pojavu v tozdu. Tako je glede informacij, da ne govorimo o sistematični politični akciji, ki bi pripeljala do ukrepov, predvsem pa preventivno učinkovala, da ne bi prišlo do ekscesov. Hočem reči, da bi morali v družbenopolitičnih organizacijah, v zvezi komuni­ stov in sindikatih v tozdih in v ZK in SZDL v krajevnih skupnostih vpeljati prakso, da te organizacije redno ocenjujejo politično stanje v svojem delovnem in bivalnem okolju, da pri tem ocenijo tudi politično-varnostne razmere v njihovem področju in sprejmejo potrebne ukrepe, da do ekscesov ne bi prišlo oziroma je zanje treba potegniti konsekvence. Takšna politizacija varnostnih razmer in reševanje problemov na horizontalni ravni, v vsakodnevni politični akciji bo tudi utrjevala zavest o družbeni samozaščiti pri vsakem posamezniku in jo usmerjala na njena najbolj osnovna vprašanja, kar nam žal doslej še ni uspelo. In ob takšnem delu bi morda tudi marsikateri od današnjih štrajkov odpadel. Ce bomo dosegli, da se bodo pereča vprašanja varnostnega značaja, ki seveda nimajo sovražnega kontrarevolucionarnega predznaka, reševala vse bolj poli­ tično, s sredstvi političnega razkrinkavanja in ukrepanja v političnih organizaci­ jah in organih samoupravljanja, bomo tudi sredstva državne prisile in represivne ukrepe uporabljali samo takrat, ko bo to zares nujno, kadar bo treba nastopiti v obrambo same socialistične samoupravne družbene ureditve. Seveda je vse to proces, ki bo trajal nekaj časa. Naj še enkrat ponovim, kaj sem hotel povedati: Politično-varnostne pojave, razen neposrednih sovražnih izpadov - moramo reševati politično. Šele ko so vsa politična sredstva izčrpana, kličimo na pomoč državno prisilo. Tako bomo poglabljali demokracijo, utrjevali druž­ beno samozaščito in krepili pri delovnih ljudeh vero v moč našega sistema. Branko Jerkič Delovni ljudje so sprejeli SLO kot edino realno alternativo obrambe države V obdobju med VII. in VIII. kongresom Zveze komunistov Slovenije je bilo delovanje vseh subjektivnih sil na področju splošne ljudske obrambe izredno razgibano. Ta razgibana aktivnost delovnih ljudi v uveljavljanju njihovih pravic in dolžnosti do obrambe je predvsem rezultat pravilne idejnopolitične naravna­ nosti in tesne povezanosti razvoja splošne ljudske obrambe z razvojem samo­ upravne preobrazbe naše družbe. Delovni ljudje so sprejeli koncept splošne ljudske obrambe kot edino realno alternativo obrambe države pred agresivno aktivnostjo notranjega in zunanjih sovražnikov socialistične samoupravne uredi­ tve Jugoslavije in jo v vsakodnevni praksi neprestano poglabljajo in razvijajo. Tako je splošna ljudska obramba navzoča v vseh aktivnostih družbe in predstav­ lja skupaj z družbeno samozaščito osnovni temelj obrambe in varnosti. V okviru celotnih aktivnosti splošne ljudske obrambe se je teritorialna obramba kot sestavina enotnih oboroženih sil Jugoslavije še posebej hitro razvi­ jala. Uspehi, ki so bili doseženi v razvoju teritorialne obrambe, so predvsem rezultat izrednih naporov družbenih in družbenopolitičnih dejavnikov na vseh ravneh, predvsem pa zveze komunistov, ki je s svojo idejnopolitično in usmerje­ valno vlogo nenehno vplivala na njen razvoj. V tem času se je teritorialna obramba izoblikovala v močno oboroženo silo, ki skupaj z jugoslovansko ljudsko armado zagotavlja našim narodom in narodno­ stim mirno in varno graditev socialističnega samoupravljanja. Izvršeno je bilo prilagajanje organizacijskih oblik teritorialne obrambe s posebnim poudarkom na samoupravni bazi. Tako so se množično ustanavljale enote teritorialne obrambe v krajevnih skupnostih, v organizacijah združenega dela in občinah. Del enot teritorialne obrambe se je združil v močnejše združene sestave, kar gotovo predstavlja višjo stopnjo njene organiziranosti. Pomembna pridobitev za občine in krajevne skupnosti je ustanovitev štabov teritorialne obrambe. Ustanovitev in delovanje teh štabov je v precejšnji meri pripomoglo k hitrejšemu podružbljanju obrambnih priprav v bazi. Čeprav se

454

štabi teritorialne obrambe ustanavljajo v krajevnih skupnostih, predvsem na podlagi njihovih ocen in potreb, so v dosedanji aktivnosti dokazali upravičenost svojega obstoja. Ocenjujemo, da je poseben napredek v podružbljanju teritorialne obrambe dosežen s krepitvijo horizontalne povezanosti in odgovornosti štabov teritorialne obrambe z družbenopolitičnimi skupnostmi, predvsem na ravni pokrajine in občine. S tem se utrjuje odgovornost občin in pokrajin do splošne ljudske obrambe, teritorialna obramba pa se vse bolj uveljavlja kot sestavina splošnega ljudskega odpora v pristojnosti in odgovornosti družbenopolitičnih dejavnikov. Sedanja organizacijska struktura enot teritorialne obrambe zagotavlja pokri­ vanje in kontrolo celotnega ozemlja Slovenije, močne enote združene sestave pa so sposobne izvajati določene operativno-taktične naloge samostojno ali v sode­ lovanju z enotami jugoslovanske ljudske armade. Z ustanovitvijo enot terito­ rialne obrambe, še posebej v krajevnih skupnostih in v organizacijah združenega dela, se je teritorialna obramba številčno okrepila za okrog 67 odstotkov. Mobili­ zacijski sistem v teritorialni obrambi zagotavlja hitro mobilizacijo enot, povelj­ stev in štabov ter njihovo popolnitev z razmeroma majhnih območij. Razvoj in krepitev enot in štabov teritorialne obrambe sta se ustrezno izražala pri izvajanju kadrovske politike. Sprejeto je bilo stališče pospešenega pomlajeva­ nja kadrov, predvsem v enotah in štabih teritorialne obrambe. Analize so poka­ zale, da kadri iz narodnoosvobodilnega boja v večini niso več kos nalogam in naporom, ki jih od njih zahteva služba v teritorialni obrambi. Tako je bila v sorazmerno kratkem obdobju zamenjana skoraj celotna sestava poveljstev in enot in tudi del vojakov obveznikov starejših letnikov. V povprečju smo kadrovsko sestavo pomladili za 13, sestavo vojakov pa za 10 let. S pomladitvijo kadrovske sestave pa so nastopile težave v strokovni usposob­ ljenosti kadrov za tako odgovorne dolžnosti v teritorialni obrambi. Zato smo povečali napore pri vzgoji poveljstev in štabov, organizirali semi­ narje in tečaje ter povečali število kadrov na dopolnilnem šolanju v šolskih centrih jugoslovanske ljudske armade. Reševanje celotnih kadrovskih problemov v teritorialni obrambi predstavlja del aktivnosti družbenopolitičnih dejavnikov v bazi. Pri tem ima zveza komuni­ stov izredno pomembno vlogo, saj se celotno kadrovanje izvaja prek kadrovskih koordinacijskih teles pri komitejih občinskih konferenc zveze komunistov. Tako se zagotavljajo enotna izhodišča kadrovske politike v teritorialni obrambi, ki jih je sprejela tudi komisija za ljudsko obrambo centralnega komiteja Zveze komu­ nistov Slovenije, naloge kadrovskih koordinacijskih organov pa so se razširile še na kadrovanje v šole za rezervne vojaške starešine in gojence za profesionalne vojaške usmeritve. Struktura vodilnih kadrov rezervne sestave je dobra in v občinah zagotav­ ljamo njihovo družbenopolitično angažiranost v svetih za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito, v komitejih občinskih konferenc zveze komu­ nistov in njihovih komisijah za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito ter v koordinacijskih odborih za ljudsko obrambo občinskih konferenc socialistične zveze delovnega ljudstva. Težiščno nalogo štabov in poveljstev na vseh ravneh predstavljata vzgoja in urjenje. Izhajajoč iz nalog, ki naj bi jih enote teritorialne obrambe izvajale v primeru agresije, potreb, ki izhajajo iz višje stopnje organiziranosti in bojne pripravljenosti enot, kakor tudi njene družbenopolitične vloge, je nujno treba nenehno skrbeti za vojaško, strokovno, idejnopolitično in varnostno usposablja­ nje celotne sestave teritorialne obrambe. Pri tem je nujno treba zagotoviti pogoje za vzgojo in urjenje ter sistem, ki zagotavlja najboljše rezultate v relativno kratkem času. Zato je nujno vzgojo in urjenje prilagoditi konkretnim potrebam in programe zastaviti tako, da bodo vzgojni cilji zagotovili potrebno stopnjo bojne pripravljenosti. Z organiziranjem pokrajinskih učnih centrov smo ustvarili solidno materialno podlago za vzgojo in urjenje enot teritorialne obrambe na sedanji stopnji njenega razvoja. Poleg redne vzgoje v učnih centrih so bile organizirane številne vojaške vaje, na katerih so sodelovali družbenopolitični dejavniki na vseh ravneh ter po-

455

veljstva in enote JLA in teritorialne obrambe. Izkušnje iz teh vaj so izredno pomembne, analize pa so odkrile veliko pozitivnih dosežkov pa tudi pomanjklji­ vosti. Na podlagi doseženih rezultatov so se obrambni načrti družbenopolitičnih skupnosti dopolnjevali. Družbenopolitične skupnosti posvečajo posebno skrb materialni zagotovitvi teritorialne obrambe. Zavedamo se izrednih naporov za zagotovitev finančnih sredstev, ki so potrebna za kritje programov teritorialne obrambe. Usmeriti se moramo v zagotavljanje tistih bojnih sredstev, ki omogočajo normalno izvajanje nalog enot teritorialne obrambe v sodobnih pogojih bojevanja. Ta bojna sredstva predvsem zagotavljajo uspešno protioklepno, protidesantno in protiletalsko obrambo. Kar zadeva pehotno oborožitev, bo teritorialna obramba do leta 1980. zagotovila delno modernizacijo oborožitve, predvsem za tiste enote, ki že danes v miru morajo biti oborožene s sodobno oborožitvijo za izvajanje začrtanih nalog. VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije predstavlja nedvomno začetek novega obdobja razvoja ljudske obrambe in naloge, ki bodo izhajale iz kongre­ snih sklepov, bodo obogatile našo vsakdanjo prakso in področje dela v nasled­ njem štiriletnem obdobju. Dinamična preobrazba naše družbe in razvoj sistema socialističnega samoupravljanja zahtevata, da se tudi teritorialna obramba ra­ zvija skladno z razvojem družbe ter da v svoji preobrazbi in razvoju izhaja iz sklepov in spoznanj, ki jih bosta sprejela VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije in pozneje tudi XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. To bo tudi osnovna usmeritev našega prihodnjega dela in prizadevanj v naslednjem obdobju. Pavel Troha Večja aktivnost na ločenih sejah

Rad bi predvsem spregovoril o funkcioniranju delegatske skupščine in dele­ gatskega sistema v samoupravnih interesnih skupnostih. Politični sistem Jugoslavije, zasnovan in v temeljih postavljen skozi naro­ dnoosvobodilni boj, je v nadaljnjih desetletjih doživljal preobrazbo, v kateri je delovni človek in občan kot subjektivna sila dobival vse večjo in pomembnejšo vlogo. Še posebno prelomnico v zgodovini našega političnega sistema predstav­ lja leto 1950, ko smo z deetatizacijo državne oblasti prešli na delavsko samou­ pravljanje in take družbenoekonomske odnose, v katerih delovni ljudje in občani ustvarjajo samoupravne odnose kot nadaljnji temelj v procesu dejanske in nepo­ sredne socialistične demokracije. Res je, da je v procesu razvoja sistem doživljal obdobja, v katerih so se pojavljale in se še vedno različne birokratske, tehnokratske in podobne deforma­ cije. Toda vseeno so zveza komunistov kot avantgardna sila delavskega razreda in druge progresivne socialistične sile pripeljale naš razvoj do take stopnje socialističnega samoupravljanja, na kateri lahko govorimo o neposredni politični oblasti delavskega razreda. Skratka, lahko rečemo, da je naša družba v tem razvojnem procesu prehodila odločilni del poti, ki ji omogoča, da iz lastnih temeljev ustvarja razmere za reševanje interesov vseh družbenih subjektov. Samoupravni delegatski sistem kot posebna demokratična oblika oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi je ogrodje našega političnega sistema, saj se je že izkazal v praksi kot edina alternativa za premagovanje nesamoupravnih interesov ter nekaterih protislovij, ki se objektivno pojavljajo v družbenoeko­ nomskem in političnem sistemu. Ko že govorim o delegatskem sistemu, potem je prav, da spregovorim o njegovem delovanju v družbenopolitični skupnosti, občini in nenazadnje, kako poteka v neposredni praksi, bazi. Delegatska skupščina s svojimi tremi zbori je v preteklem obdobju v idrijski občini odigrala izredno pomembno vlogo, saj je obravnavala vprašanja, ki so izredno pomembna za nadaljnji razvoj gospodarskega in političnega življenja. To trdimo še posebno zato, ker je delegatska skupščina kljub razmeram, v katerih se je znašel delovni človek rudnika živega srebra in idrijsko gospodarstvo sploh,

456

znala ubrati pot, po kateri smo brez večjih problemov reševali probleme socialne varnosti delovnih ljudi, na drugi strani pa razvoj idrijskega gospodarstva. Res, da so se v začetku pojavljale težave, ko so delegati obravnavali vprašanja, ki niso vedno izražala problemov, s katerimi se srečujejo delovni ljudje in občani v bazi, toda z dograjevanjem in vsestransko mobilizacijo zveze komunistov in družbenopolitičnih organizacij ter drugih subjektivnih sil v združenem delu in krajevnih skupnostih nam je uspelo delegatsko skupščino postaviti na take relacije, da je lahko tudi vsebinsko reševala probleme in interese najširše druž­ bene baze. Seveda tega ne gre posploševati, kajti še vedno se ponekod srečujemo z delegati, ki se akcijsko ne vključujejo v tokove in prostor baze, iz katere izhajajo. Prav zato so se v preteklosti pojavljale na posameznih sejah zborov skupščine intencije z ožjimi interesi, kar pomeni, da posamezni delegati še niso v celoti dojeli družbenopolitične odgovornosti, ki so jo kot delegati sprejeli. Poka­ zalo se je tudi, da je aktivnost delegatov in delegacij znatno večja, če se zbori občinske skupščine sestajajo na ločenih sejah, saj je s tem dana širša možnost slehernemu delegatu, da predstavi vsebino problemov baze, iz katere neposre­ dno izhaja. Res pa je, da še nismo zagotovili delegatom sistema, ki bi v celoti zagotavljal informiranost v takem obsegu, da bi delegatska baza lahko pravoča­ sno in v vsebinskem smislu obravnavala tematiko v celoti, ki je predvidena za seje skupščine. Na aktivnost delegatov vplivajo v določeni meri tudi preobsežna in včasih premalo razumljiva gradiva. Da bi se izognili omenjeni problematiki, sta o tem večkrat razpravljala občin­ ska konferenca socialistične zveze delovnega ljudstva in družbenopolitični zbor, ki je še posebno odgovoren za varovanje političnega sistema in za funkcioniranje delegatskega sistema. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je družbenopolitični zbor v celoti odigral svojo vlogo, saj so sprejeta stališča tega zbora vedno izražala voljo in interese družbenopolitičnih organizacij, organiziranih v socialistično zvezo delovnega ljudstva kot enotno fronto vseh socialističnih sil. Gotovo pa je, da bo pri dograjevanju delegatskega sistema potrebno še veliko naporov, po­ sebno še zato, ker smo prepričani, da lahko z usklajenim delom družbenopolitič­ nih organizacij, s sodelovanjem odgovornih subjektivnih sil in večjim angažira­ njem delegatov in delegacij pri reševanju neposredne družbene problematike dosežemo take samoupravne in družbenoekonomske odnose, v katerih bo de­ lovni človek in občan postal resnični nosilec celotne družbene reprodukcije. S posebnim čutom odgovornosti smo spremljali in spremljamo delovanje delegatskega sistema v okviru samoupravnih interesnih skupnosti. Prav tu pri­ haja še vedno do določenega nerazumevanja, lahko bi rekli, da na teh področjih še ni prišla dovolj do zavesti delovnih ljudi prava vsebina svobodne menjave dela. Skratka, ugotovitve kažejo, da so delegacije samoupravnih interesnih skup­ nosti še vedno odmaknjene od delovnih ljudi, tako da nastajajo nemalokrat problemi združevanja sredstev na eni strani, na drugi pa ugotavljamo, da pro­ grami samoupravnih interesnih skupnosti niso vedno usklajeni z možnostmi materialne baze. Problematika s področja interesnih skupnosti prihaja še po­ sebno do izraza pri sprejemanju programov in pri obravnavi poročil in njihovi realizaciji, ki niso vedno verificirana in identična s tistim, o čemer so se delovni ljudje in občani sporazumeli oziroma dogovorili. Vsekakor pa bi bilo zelo napačno, če bi zaradi spremljajočih problemov rekli, da nismo dosegli vidnih rezultatov v funkcioniranju delegatskega sistema, kar je tudi praksa potrdila. Dejstvo pa je, da moramo v prihodnje iskati boljše rešitve z namenom, da bo delegatski sistem deloval v skladu z interesi družbe kot celote. Na podlagi vsega navedenega je potrebno močneje mobilizirati vse samoupravne in družbenopolitične dejavnike z zvezo komunistov na čelu.

457

Majda Strobl

Upravičena ostrina kritik na račun SIS Vse bolj pomemben del samoupravnega organiziranja postajajo samoupravne interesne skupnosti. Obravnavanje le-teh kot družbenoekonomskega odnosa sodi po njihovem bistvu v komisijo za družbenoekonomske odnose, kot institu­ cijo političnega sistema pa jih je treba vključiti v razpravo na naši komisiji. Znano je, da so analize položaja in delovanja samoupravnih interesnih skup­ nosti pokazale upravičenost ostrih kritik, ki se izražajo v oceni, da gre za stare odnose v novi preobleki, za nove centre odtujene ekonomske in politične moči in podobno. Prav gotovo takšna površna ocena ne velja enako za vse interesne skupnosti na različnih področjih družbenih dejavnosti in materialne proizvodnje niti za vsa okolja. Prav gotovo tudi takšne ali bolj objektivizirane kritike nimajo tendence, da se vrnemo na staro, da prepustimo državi, da ta v imenu delovnih ljudi in občanov ugotavlja skupne in splošne interese in da na proračunski način zagotovi uresničevanje teh interesov in zadovoljevanje potreb. To bi bilo očitno v nasprotju z družbenoekonomskim položajem delovnega človeka in njegovo pra­ vico, da dela s sredstvi v družbeni lastnini in odloča o pogojih in rezultatih svojega dela, pa tudi da upravlja vse druge družbene zadeve. Potrebno je, da analiziramo vzroke obstoječega nezadovoljivega stanja v tej sferi samoupravne organizacije in delovanja in poiščemo sredstva in načine za hitrejše uresničevanje njihovega položaja in delovanja, kot ga v skladu z družbe­ noekonomskim položajem delovnega človeka določata ustava in zakon o združe­ nem delu. Za analizo vzrokov je potrebno predvsem spoznati pomanjkljivosti. Te so večidel znane, vendar menim, da bi bilo koristno, če na nekatere, posebno na področju družbenih dejavnosti, opozorimo. Sistem financiranja družbenih dejav­ nosti še vedno nosi pečat proračunskih odnosov. Delovni ljudje v združenem delu občutijo prispevke kot obliko obdavčenja, ki jim je vsiljena in bremeni njihov dohodek in celotno gospodarstvo. Po drugi strani pa se tudi izvajalci ne počutijo v takem sistemu kot enakopravni partnerji, ki naj bi imeli zagotovljen enak družbenoekonomski položaj. Kritiko zasluži neustrezna organiziranost samoupravnih interesnih skupnosti. Te so daleč od delovnega človeka. Tako daleč, da se izgublja bistvo in temelj samoupravnih skupnosti s svobodno menjavo dela, solidarnosti in podobno. Enotne temeljne skupnosti, ki bi se naravno približale samoupravni bazi, so redke celo na takih področjih družbenih dejavnosti, kjer bi to bilo nujno po­ trebno in možno. Delegatski odnosi so slabo razviti, dosti slabše kot v družbenopolitičnih skupnostih. V delu skupščin samoupravnih interesnih skupnosti prevladuje, kot je danes že konkretno poudaril delegat iz Cerknice, interes izvajalcev. Izvajalci kot delegati organizacij združenega dela pa tudi krajevnih skupnosti prevladu­ jejo po številu in so tudi bolje organizirani, medtem ko združeno delo, ki naj bi imelo dominantni položaj, tega ne uspe uresničiti. Nezadovoljiva je vraščenost samoupravnih interesnih skupnosti v skupščin­ ski sistem, tako v obliki sodelovanja skupščin samoupravnih interesnih skupno­ sti kot enakopravnih zborov v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, kot tudi glede sodelovanja z izvršnimi sveti, ki so odgovorni za stanje na vseh področjih družbenega življenja, in glede usklajevanja dela strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti z upravnimi organi, kar bi moglo prispevati k racionalnejšemu in bolj učinkovitemu opravljanju strokovnega dela. Mnogo besed ne kaže izgubljati s splošno znano oceno položaja in delovanja strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti, ki ob nerazvitosti delegat­ skih odnosov kot strokovni, najbolj informirani in po inerciji močni organi, dejansko zavirajo razvoj samoupravnih odnosov. Določen negativni vpliv na razvoj samoupravnih odnosov in interesno organiziranje ima tudi država. Čeprav se ta v razmerah delegatskega sistema spreminja, ostaja vendar centralna poli­ tična institucija, ki sprejema obvezujoče politične odločitve. Kritično je ocenjen obseg državnega reguliranja, ki je imelo sicer smisel ob uvajanju samoupravnih

458

■

interesnih skupnosti kot nove samoupravne institucije že zato, da bi pospešilo njihovo uveljavitev in razvoj. Danes pa se upravičeno postavlja zahteva, da pregledamo, kaj bi mogli in morali prepustiti samoupravnemu sporazumevanju, torej samoupravnemu urejanju družbenih zadev. In kakšni so vzroki za navedene in druge slabosti, pomanjkljivosti in proti­ slovja? Osnovni je prav gotovo ekonomski. Delovni ljudje v združenem delu še niso povsem doumeli bistva samoupravnega interesnega organiziranja. V zad­ njem času, po sprejemu ustave, zakona o združenem delu, političnih in drugih dokumentov ter ob pomembnih teoretičnih delih, predvsem študije tovariša Kardelja, so stvari zelo jasno postavljene. Gospodarstvo in družbene dejavnosti so deli enotnega procesa družbenega dela. Rezultati dela družbenih dejavnosti neposredno služijo proizvodnji, prispevajo k dvigu produktivnosti in dohodek, ustvarjen na trgu, vključuje tudi dohodek družbenih dejavnosti kot rezultat njihovega dela. Prav zato tudi delijo uspeh ali pa neuspeh gospodarstva na trgu. Samoupravne interesne skupnosti naj bi bile mesto samoupravnega sporazu­ mevanja izvajalcev in uporabnikov o temeljih planov, programiranju dejavnosti, razvoju, o ceni kot plačilu vrednosti za prispevek družbenih dejavnosti in tako dalje, to je o vsem; kar je njihov skupni interes. Tu pa smo se dotaknili drugega vzroka. Gre za pluralizem samoupravnih interesov, ki terja spoznavanje, soočanje in usklajevanje različnih interesov najprej v temeljnih organizacijah združenega dela in med njimi ter v krajevnih skupnostih, kadar gre za širši skupni interes, pa v samoupravnih interesnih skupnostih. Seveda je lahko že usklajen skupni interes samo parcialen in ga je dalje treba soočiti in uskladiti z drugimi samou­ pravnimi interesi tudi v družbenopolitičnih skupnostih. Združeno delo tudi ni pokazalo dovolj razumevanja in odgovornosti, ki jo mora prevzeti za razvoj družbenih dejavnosti v svojem interesu in interesu družbe kot celote. Morda je temu krivo ustanavljanje nekaterih novih samou­ pravnih interesnih skupnosti, včasih brez izkazane potrebe in soglasja tistih, ki naj bi bili interesenti. Vse premalo pa se za zadovoljevanje skupnih interesov, svobodne menjave dela in drugo uporabljajo oblike neposrednega samouprav­ nega sporazumevanja med organizacijami združenega dela in delovnimi ljudmi. Od drugih vzrokov naj omenim zapostavljanje krajevne skupnosti pri samo­ upravnem interesnem organiziranju. Ustanavljanje enotnih temeljnih skupnosti v krajevni skupnosti, vsaj za nekatera področja družbenih dejavnosti, bi spozna­ vanje in zadovoljevanje skupnih interesov ter svobodno menjavo dela močno približalo delovnim ljudem in občanom. Akcija za uresničevanje vloge samoupravnih interesnih skupnosti v politič­ nem sistemu socialističnega samoupravljanja ne more biti drugačna od tiste, ki je potrebna za uveljavljanje in razvoj političnega sistema v celoti. To pomeni v ekonomski sferi povečanje produktivnosti dela, uresničevanje dohodkovnih od­ nosov, stabilizacijo gospodarstva, na področju družbenopolitičnih odnosov pa utrjevanje samoupravljanja v temeljnih organizacijah združenega dela in krajev­ nih skupnostih, podružbljanje urejanja zadev, razvijanje delegatskega sistema in delegatskih odnosov in drugo, s tem da je zaradi zaostajanja v samoupravnih interesnih skupnostih le-tem treba posvetiti večjo skrb in vložiti več naporov za njihovo uveljavitev in razvoj. To vse postavlja zahtevne naloge pred vse, posebno pa še pred zvezo komuni­ stov in vse druge subjektivne sile naše družbe.

Anton Vratuša

Spremenljivi delegat je lahko najbolj učinkovit

Predlog resolucije posveča veliko pozornost vprašanju procesa odločanja v organizacijah združenega dela, v delovnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, pa posebej v družbenopolitičnih skupnostih. Prav je, da je tako in dobro je, da je v dopolnilih in spremembah predloga

459

resolucije še posebej poudarjen ravno ta vidik. Zakaj? To je predvsem zato, ker razvijamo sistem zelo razvejenega odločanja na podlagi demokratičnega mnoštva samoupravnih interesov. Vedno novi dejavniki in nosilci odločanja nastopajo in prevzemajo svoje odgovornosti. V tem sistemu je izredno važno, da ne dovolimo, da bi prišlo do manipuliranja z ljudmi, samovolje ali pa do vsiljevanja tehnokrat­ skih odločanj. Razumljivo je torej, da je med osnovnimi vprašanji VIII. kongresa zveze komunistov Slovenije in XI. kongresa ZKJ ravno vprašanje, kako prilagoditi organizacijo in metode dela zveze komunistov in vseh drugih družbenopolitičnih organizacij, da bi lahko izpolnile to nalogo in da bi zveza komunistov lahko svojo vodilno vlogo uresničevala na najbolj ustrezen način. Dosledno izpolnjevanje resolucije, ki jo bomo sprejeli, bo najbolj zgovoren kriterij za oceno uresničeva­ nja osnovne karakteristike tega kongresa slovenskih komunistov, ki smo ga sami poimenovali kongres akcije. In tak naj bi bil tudi XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Bistvo problema je v tem, kako prilagoditi celotni družbenopolitični sistem tej nalogi, v razmerah, ko je na podlagi ustave iz leta 1974, zakona o združenem delu in vrste sistemskih zakonov stabiliziran družbenoekonomski položaj združenega proizvajalca in kako sedaj tudi v politični nadstavbi zagoto­ viti učinkovitost odločanja. Nam ne gre za tehnokratsko učinkovitost, niti za birokratsko administriranje. Nam gre za učinkovitost na podlagi zavestnega odločanja, osebnega in skupnega moralnega, političnega in ekonomskega inte­ resa delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Z drugimi besedami, kako naj celovit sistem odločanja deluje v delegatski bazi v samoupravnih interesnih skupnostih in v naših skupščinah. Naloga zveze komunistov, socialistične zveze, sindikatov, zveze mladine in drugih družbenopolitičnih organizacij je, da prilago­ dijo svojo obliko dela tej nalogi. Ni dvoma, da bo samoupravno zavestno in motivirano odločanje bolj učinko­ vito kot vsaka druga oblika odločanja pred nami. Toda učinkovitost samouprav­ nega demokratičnega odločanja ne pride spontano. Potrebna je organizirana aktivnost vseh zavestnih socialističnih sil in pa nenehno razjasnjevanje in reševa­ nje vprašanj, ki se zastavljajo v vsakodnevni praksi in tudi sicer. Vzemimo na primer delovanje delegatskega sistema, ki je temelj socialistične samoupravne demokracije. Najprej vprašanje spremenljivega delegata. Ta prin­ cip ustreza sistemu neposredne socialistične demokracije. To je osnova samou­ pravljanja, vendar pa še vedno srečujemo tudi mnenja, da lahko pravzaprav štejemo za neposredno odločanje samo osebno izrekanje delovnih ljudi v temelj­ nih organizacijah združenega dela in drugod v osnovnih celicah družbe, da pa je odločanje prek delegatov posredno. Toda to mnenje ni točno. Odločanje prek delegatov ni posredno zavoljo tega, ker so delegati vsajeni v samo delovno organizacijo, izhajajo iz osnovne celice družbe, tam delajo in so v stalnem kontaktu z drugimi tovariši in delovnimi ljudmi. Njihovo odločanje je sestavni del delovnega procesa in torej lahko branijo neposredne interese, oziroma jih usklajujejo z drugimi. Prav v tem je zgodovinska razlika med klasično parlamen­ tarno večpartijsko, reprezentativno posredno demokracijo političnega plurali­ zma in boja strank za oblast in našo neposredno socialistično demokracijo ter demokratičnostjo mnoštva samoupravnih interesov delovnih ljudi in občanov. Nadalje, nekateri mislijo, da baje spremenljivi delegat ni tako učinkovit kot stalni delegat. Po mojem mnenju tako stališče odraža predvsem dejstvo, da še vedno nismo preboleli nekaterih pojmovanj, ki so nastala in se oblikovala v drugačnih družbenih razmerah. Namreč, spremenljivi delegat lahko na najbolj učinkovit in pristojen način razlaga oziroma brani stališča do problema, ker ga pozna. Seveda se moramo izogibati slabostim, ki se često ponavljajo, ko ni zagotovljena kontinuiteta v razpravi o določenem vprašanju. Spremenljivi dele­ gat, da, toda kontinuiteta v razpravljanju slehernega vprašanja. To se pravi, oni delegat, ki gre na prvo sejo o določenem vprašanju v skupščini - občinski, republiški ali na zvezni - oziroma v družbenih svetih ali pa drugih institucijah za usklajevanje stališč in odločanja, naj sodeluje do konca, dokler vprašanje ni rešeno. Na ta način se zagotovi samoupravna kontinuiteta in pristojnost v odloča­ nju, ne pa neka reprezentativna, splošna kontinuiteta »vseznajočih« splošnih predstavnikov - posrednikov abstraktnega državljana.

460

Še vedno se srečujemo tudi z mnenji, da naj bi delegati v skupščinah samo zastopali stališča delovne organizacije v obliki tako imenovanega imperativnega mandata. To pa ni smisel ustave. Saj tam izrecno piše, da delegati sicer delujejo po smernicah, so pa samostojni pri opredeljevanju in glasovanju. Će se bomo tega držali, bo ravno spremenljivi delegat, ki usklajuje stališča, nosilec samo­ upravnega učinkovitega odločanja. Naj v tej zvezi omenim še dve vprašanji v zvezi z učinkovitostjo našega družbenopolitičnega sistema. Ko govorimo o neučinkovitosti odločanja v druž­ benopolitičnih skupnostih, često navajamo le delo izvršnih in upravnih organov. Ni dvoma, da je zelo pomembna prav učinkovitost teh organov. Toda na ravni družbenopolitične skupnosti odločajo tudi v delegatski skupščini, v predsedstvu republike, pokrajine oziroma federacije, v organih samoupravnih interesnih skupnosti, v organih družbenopolitičnih organizacij. Smotrno je torej upoštevati odločanje v vseh teh organih, v celotnem sistemu samoupravljanja in oblasti delavskega razreda in vsega delovnega ljudstva. Zaradi tega je v resoluciji posebno podčrtana celovitost mehanizma samoupravnega demokratičnega odlo­ čanja. S tega stališča imajo posebno vlogo družbeni sveti. V predlogu resolucije kongresa je v 59. točki upravičeno podčrtana obveznost komunistov, da delujejo za uresničevanje vloge družbenih svetov, od občine do federacije. S tem je na ustrezen način poudarjen pomen tega izredno važnega mehanizma v sistemu demokratičnega usklajevanja stališč v pripravi sklepov o osnovnih vprašanjih naše družbe in njenega socialističnega samoupravnega razvoja. Nekateri se sprašujejo, čemu družbenopolitični svet na ravni občine, ko pa imamo v skupščini zbor družbenopolitičnih organizacij. Pravijo, v federaciji ni tega zbora, pa je razumljivo, da so formirani zvezni sveti. Treba je dodati, da imamo zbor družbenopolitičnih organizacij tudi v skupščini republike in avtono­ mne pokrajine, kljub temu pa dosedanje večletne izkušnje kažejo, da so družbeni sveti tudi na tej ravni imeli izredno važno vlogo. Drugi se vprašajo, kaj bo z odnosom izvršnega organa in upravnih organov do skupščine, če se bo vmešal družbeni svet. Toda družbeni svet se nič ne vmešava v odnose, ki so vzpostavljeni z ustavo, zakonom ali samoupravnim sporazumom. Družbeni svet je pravzaprav sestanek odgovornih delegatov zveze komunistov, socialistične zveze, zveze sindikatov, mladine, skupščine, izvršnih organov, skupščin družbenopolitičnih skupnosti, gospodarske zbornice, skratka vseh udeležencev v delu družbenega sveta. To je metoda, da se na enem mestu soočajo razna mnenja v želji, da bi izoblikovali skupno stališče o temeljih, na katerih naj bi reševali določena vprašanja. In vsak udeleženec v družbenem svetu naj na tako izdelani osnovi v okviru svojih pooblastil izvršuje svoje naloge, samostojno, samoiniciativno, v povezavi z drugimi dejavniki družbenega odločanja. Zveza komunistov je uspevala v reševanju tudi najbolj zamotanih problemov zaradi tega, ker je znala povezovati reševanje konkretnih nalog v interesu delov­ nega človeka s strateškimi cilji socialistične revolucije. Predvsem reševanje neposrednih interesov delovnega človeka ob vzpodbujanju in razvijanju motivi­ ranosti delovnega človeka, da aktivno sodeluje v družbenem odločanju, da bo sam nosilec družbenih dogajanj. Vedno se je postavljala kritično do svoje prakse. Živeli bi v iluziji, če bi mislili, da je mogoče zgraditi idealno družbo. Vemo, da gradimo socialistično samou­ pravno družbo v konkretnih domačih in mednarodnih odnosih. Zato moramo nujno imeti stalno kritični odnos do lastnega delovanja. In končno, zveza komunistov je vedno znala postavljati naloge, konkretno reševati ekonomske, socialne, idejnopolitične, znanstvene probleme v okviru splošnih mednarodnih odnosov. To se pravi, gradila je socializem v Jugoslaviji kot sestavni del svetovnega socialističnega procesa, ob stalnem razširjanju svo­ jega delovanja s socialističnimi in drugimi naprednimi silami v svetu. Tovariš Tito je nedavno rekel, da po tem, koliko ima dežela prijateljev, lahko ocenjujemo tudi njeno stabilnost, varnost in učinkovitost na mednarodnem področju. Ta globoka resnica se je prav ob vprašanju Jugoslavije doslej že večkrat potrdila in dokazala. Mislim torej, da resolucija, o kateri razpravljamo,

461

zasluži ne samo našo podporo, ampak tudi našo zavzetost, da jo dosledno uresničujemo, vsak na svojem delovnem mestu in v svojih družbenih odgovorno­ stih. Boris Prejac Ni pomembnejšega mladinskega vprašanja, ki ne bi bilo družbeno

Zveza socialistične mladine Slovenije je svojo prihodnost zavestno povezala s prihodnostjo socialistične samoupravne družbene ureditve. Organiziranost na novih temeljih, ki smo jo izpeljali po IX. kongresu ZSMS, je vsekakor pripomo­ gla k uspešnejšemu in učinkovitejšemu povezovanju mladih na vseh področjih dela ter s tem v zvezi z množičnejšimi, kvalitetnejšimi in smelejšimi nastopi pri preoblikovanju družbenoekonomskih in samoupravnih razmer v vseh oblikah dela in življenja mladih. V opredelitvi za nove oblike organiziranja po vseh področjih je vsekakor odigrala odločilno vlogo 3. seja konference Zveze komuni­ stov Jugoslavije. Dejstvo je namreč, kot je zapisano v stališčih 3. seje, da »ni pomembnejšega problema v družbenem življenju in razvoju, ki ne bi zadeval položaja in življenjskih perspektiv mladine. Prav tako ni pomembnejšega mla­ dinskega vprašanja, ki ne bi bilo družbeno in za katerega rešitev ne bi bile odgovorne družbene sile.« Tudi slovenska mladina bo na svojem X. kongresu temeljito in kritično ocenila stanje v mladinski organizaciji, zato se mi zdi potrebno, da pred tako pomembnim zborom slovenskih komunistov več sprego­ vorimo, kakšne so vloga in naloge mladih komunistov v zvezi socialistične mladine. Ko ugotavljamo, da je od 101.302 članov Zveze komunistov Slovenije 28 odstotkov mladih komunistov, moramo hkrati opozoriti, da ta odstotek ni sora­ zmeren aktivnosti mladih komunistov v zvezi socialistične mladine. Mladi komu­ nisti nimajo in ne morejo imeti nekakšnih interesov, ki bi bili v nasprotju z usmeritvijo politike zveze komunistov in dolgoročnimi interesi delavskega ra­ zreda. Naloga zveze socialistične mladine in še posebej mladih komunistov v njej pa mora biti boj proti forumskim oblikam dela, karierizmu, manipuliranju z mladimi, politikanstvu ipd. Družbena in politična perspektiva mladih mora biti v povezovanju mladih kmečkih proizvajalcev, delavske in šolske mladine. V vseh oblikah nastopa mladinske organizacije je nujno mobilizirati in organizirati mladino in ne le sprejemati sklepov, ki jih nihče ne uresniči. Mladi skupaj v zvezo komunistov morajo oblikovati svoja idejnopolitična stališča do najpomembnej­ ših razvojnih, planskih, stabilizacijskih in drugih vprašanj, ki morajo postati ena od osnovnih vsebin dela, predvsem organizirane delavske mladine. Sama zveza komunistov se mora nenehno zavzemati za socialistično usmerjenost slehernega mladega človeka, ga idejno in vzgojno usmerjati, posebej še na področju šolstva. Nikakor pa zveza komunistov ne bi smela prevzemati kakršnihkoli oblik varuštva. Zavest mladih ljudi še mora oblikovati skozi uspehe vsakdanjega življenja, saj je mlada generacija odsev gospodarske in politične situacije v družbi. Usmer­ jeno izobraževanje, v katero posegamo, odpravlja dileme in razpotja pri poklic­ nem usmerjanju mlade generacije. Mladi komunisti se moramo zavzemati, da bo sodobna šola prilagojena predvsem našim nagnjenjem, hkrati pa tudi trenutnim in prihodnjim potrebam gospodarstva. Ustanovitev konferenc po področjih, kot je konferenca mladih delavcev, mladih v krajevni skupnosti, mladih kmetovalcev, mladih v izobraževanju in mladih v družbenih organizacijah in društvih, dokazuje, da je bila usmerjenost v nove organizacijske oblike potrebna in nujna. Hkrati pa se javljajo problemi delovanja teh konferenc, predvsem pri ustrezni kadrovski zasedbi. Mladi komu­ nisti se moramo zavzemati za kontinuirano kadrovanje v zvezi socialistične mladine, upoštevajoč kadrovska merila, sprejeta tudi v tej organizaciji, ter poz­ neje načrtno usposabljati kadre predvsem v občinskih organizacijah. V Pomurju ugotavljamo, da delegatska povezava delegatov v družbenopolitič­ nem zboru z občinsko organizacijo oziroma osnovno organizacijo zveze sociali­ stične mladine ni zaživela v zadovoljivi meri. V teh primerih bo nujno izpostaviti

462

r odgovornost vodilnih funkcionarjev in delegatov pri oblikovanju stališč in pre­ našanju teh prek delegacije v delegatsko skupščino. Mladi komunisti kot dele­ gati morajo skrbeti, da je prenašanje stališč in njihovo zavzemanje usklajeno v bazni organizaciji, a to je zveza socialistične mladine. Takšna povezava bo prav gotovo zagotavljala hitrejše uresničevanje stališč v praksi, obojestransko preta­ kanje informacij ter pobud in demokratično oblikovanje stališč. Pri organiziranju mladih po delovnih področjih se še vedno srečujemo z obrobnim položajem in obravnavanjem položaja osnovne organizacije mladih delavcev. Mladi komunisti-delavci se moramo zavzemati, da bomo oblikovali in uresničevali stališča do vseh razvojnih vprašanj temeljnih organizacij združenega dela s hkratno skrbjo za učinkovito povezavo z vsemi samoupravnimi struktu­ rami. Nujno je ustvarjati razmere za vključitev mladih v vse oblike odgovornosti. Zveza socialistične mladine in mladi komunisti v njej morajo voditi glavno bitko proti oblikam tehnokratsko-birokratskega odločanja in manipuliranja z interesi mladih delavcev. Zavzemati se moramo, da bo proces dogovarjanja in sporazu­ mevanja last vseh, učinkovit v vseh oblikah svobodne menjave dela. Vsekakor smo z letošnjimi volitvami ustvarili razmere za kvalitetne spremembe v odloča­ nju z ustanavljanjem posebnih in združenih delegacij. Mladi komunisti v osnovni organizaciji zveze socialistične mladine po krajevnih skupnostih morajo postati glavno idejno jedro, akcijsko sposobno v boju proti vsem ostankom tradicionali­ zma, oblikam forumskega dela in z vključevanjem v vse oblike krajevne samou­ prave in z lokalnimi delovnimi akcijami prispevati k hitrejšemu odpravljanju slabše razvitosti. Mladi komunisti in še posebej mladi komunisti-kmečki proizvajalci se morajo zavzemati za poteze pri uveljavljanju novih družbenoekonomskih odnosov na vasi, pri združevanju dela, sredstev in zemlje. Nujno je -pospeševati vse oblike strokovnega usposabljanja mladih kmetovalcev. Posebne organizacijske prijeme pa bo treba zagotavljati pri zagotavljanju surovin za sladkorno tovarno v Ormožu. Področje prostovoljnega dela dokazuje, da smo v Pomurju in tudi širše v Sloveniji v tej smeri uresničili pomembne akcije pri razvoju manj razvitih obmo­ čij ob meji ter tako zagotovili pogoje za ostajanje mladih ljudi. Omeniti je treba tudi uspehe pri razvoju oskrbe z vodo na hribovitih območjih ljutomerskoormoških goric. Naloga mladih komunistov v naslednjem obdobju je vsekakor tudi v večjem vključevanju družbenih organizacij in društev, ki so kolektivni člani mladinske organizacije. Z bolj množičnim vključevanjem mladih v te organizacije moramo doseči smotrnejše izkoriščanje prostega časa. Pomembna vsebina dela mladih komunistov mora biti tudi poglabljanje sožitja na območjih, kjer živijo pripadniki madžarske narodnosti. S tem moramo dokazovati pravilno usmerjenost naše organizacije do tega vprašanja. Mladi v osnovnih organizacijah zveze socialistične mladine morajo postati kadrovska baza za obnavljanje članstva zveze komunistov. Naloga mladih komu­ nistov pa je in mora biti krepitev članstva, predvsem iz vrst delavske in kmečke mladine. Prepričan sem, da bo VIII. kongres dal učinkovite smernice za nadaljnje delo mladih komunistov v mladinskih organizacijah, za njihovo mobilizatorsko in akcijsko usposobljenost, pravilno vzgojno in idejno naravnano organizacijo mla­ dih. Ob koncu je prav, da se spomnimo misli iz Kardeljeve študije, ki pravi: »Samo človek, ki prevzema odgovornost za svojo svobodo, je lahko svoboden. Toda samo človek, ki lahko demokratično odloča, lahko prevzame takšno odgovor­ nost.« Mislim, da bi prav to spoznanje moralo biti izhodišče naše politike do mlade generacije.

463

Igor Šinigoj Mladi, sprejeti v ZK, morajo biti nosilci politike ZSM Vemo, da je zveza komunistov vodilna subjektivna sila v našem družbenopoli­ tičnem sistemu socialističnega samoupravljanja, vemo pa tudi, da igrajo po­ membno vlogo v našem sistemu tudi druge subjektivne sile na čelu s sociali­ stično zvezo delovnega ljudstva, ki je množična fronta vseh delovnih sil. V našem sistemu imamo tudi zvezo socialistične mladine, ki se vedno bolj uveljavlja kot neposredna kadrovska organizacija za druge družbenopolitične organizacije, še posebej za zvezo komunistov. Zavedati se moramo, da imajo kadri, ki prihajajo iz vrst zveze socialistične mladine, pomembno vlogo za pravilen razvoj našega političnega sistema. Zveza socialistične mladine se s svojo razširjeno dejavnostjo na vseh področjih družbenega dogajanja postavlja v enakopraven položaj z drugimi subjektivnimi silami. Vemo, da so zvezi socialistične mladine vselej očitali, da se ubada vse preveč z mladinskimi problemi, kar je bilo tudi res. To spoznanje je znotraj zveze socialistične mladine privedlo do tega, da se je morala posvetiti tudi drugim družbenim problemom. Začetek je bil težak, še posebej, ker je bilo treba najti nove organizacijske oblike. Pri tem je bila potrebna nujna pomoč drugih subjektivnih sil. Bistveno vlogo pri tem pa je prav gotovo odigrala zveza komunistov, ki je s svojimi organizacijskimi oblikami dela, katerih se sama poslužuje in ki so pokazale pozitivne rezultate že prej, uspešno pripomogla k hitrejši vključitvi zveze sociali­ stične mladine v vsa področja družbenega dogajanja. S tem je omogočeno mladi generaciji, še posebej zvezi socialistične mladine, da z aktivnim, plodnim delom in v skladu s svojo sposobnostjo in ustvarjalnostjo vpliva na zavest širokih množic mladih ljudi. To bomo dosegli le s pravilnim in aktivnim delom na področju usposabljanja mladih kadrov in z njihovim osveščanjem in razvijanjem njihove socialistične in marksistične osebnosti, ki bo sposobna nadaljevati našo začrtano pot. Pri tem igrajo veliko vlogo marksistični krožki po osnovnih organi­ zacijah zveze socialistične mladine, ki skrbijo za idejnopolitično izobraževanje mladih. Prav pri tem se kaže največja povezanost zveze socialistične mladine in zveze komunistov, saj izhajajo prav iz teh krožkov mladi komunisti, ki delujejo v zvezi socialistične mladine. Ti predstavljajo pomembne kadre za zvezo komuni­ stov v osnovnih organizacijah tako v krajevnih skupnostih kot v organizacijah združenega dela in nasploh povsod, kjer ti delujejo. Prav v teh krožkih si ponavadi izoblikujejo svojo zavest in svetovni nazor. Pomembno vlogo v našem času predstavljajo tudi delovne akcije mladih, saj se tu seznanjajo s trdim fizičnim delom, idejnopolitičnim izobraževanjem in ne nazadnje se krepijo nove vezi med mladimi iz različnih republik naše domovine, kar je za našo skupnost velikega pomena, saj sta sodelovanje in enakopravnost med vsemi narodi in narodnostmi naše skupnosti bistvena pogoja za našo začrtano pot. Pozabiti ne smemo tudi na druga področja, kjer se mladi učinkovito uveljavljajo. Najvaž­ nejše je kulturno področje, kjer so sodelovali s kulturnimi institucijami, ki predstavljajo pomemben faktor pri ustvarjanju mlade osebnosti, saj je od teh odvisna tudi nadaljnja kultura naših ljudi, ki bodo v prihodnje vodili politiko, za katero smo se odločili. Mladi se z aktivnim delom na vseh področjih ob povezovanju in reševanju problemov, do katerih prihajajo, pri svojem delu osveščajo, to pa je poglavitna naloga, saj le osveščena oseba lahko pravilno nastopi v določenem položaju in se odloči za pravilen korak. Naša družba potrebuje osveščene ljudi, ki bodo spo­ sobni braniti to, kar so si naši dedje in očetje pribojevali in ne nazadnje, za kar si njihovi sinovi danes prizadevajo s pravilno politiko ohraniti novim mladim rodovom. Pri tem so nujne tudi spremembe, s katerimi naj bi odstranili slabosti v našem sistemu, da bi bil ta čimbolj popoln. Ta odgovornost pa leži na mladih, ki s svojim mladostnim poletom in ustvarjalnostjo spreminjajo in izboljšujejo odnose že od naše narodnoosvobodilne revolucije. Ta revolucionarnost je navzoča tudi še danes, vendar danes mladi nimajo v rokah pušk, ampak opravljajo zahtevna dela na računalnikih, z lopato in krampi v rokah, v šolstvu, pri graditvi novih samoupravnih odnosov in v delegatskem sistemu. Žal pa vemo, da smo se mladi

464

še premalo vključili v delegatski sistem, kar bo treba v prihodnje popraviti in se bolje organizirati. Saj, kot pravi tovariš Kardelj v svoji študiji Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, za položaj mladine in njen prispevek k socialistični samoupravni preobrazbi naše družbe ni bistveno samo število mladih v samoupravnih organih in delegacijah, ampak predvsem to, koliko sprejemajo njihove pobude, kakšen je njihov dejanski vpliv na proces samoupravnega odločanja, ali je dovolj izkoriščena pripravljenost mladih, da se konkretno angažirajo in ne da so samo formalno zastopani v samoupravnih organih in delegacijah. Če na koncu pregledamo vse te naloge, ki so dane zvezi socialistične mladine, potem naj nam bo jasno, da te naloge niso samo njena stvar, ampak je to stvar vseh naših socialističnih družbenih sil, zlasti pa komunistov, ki delujejo v zvezi socialistične mladine, saj moramo biti prav mi pobudniki in nosilci teh akcij in nalog. Prav tu pa se kaže bistvena povezanost med zvezo socialistične mladine in zvezo komunistov, žal pa se še vedno dogaja to, da sprejemamo v zvezo komuni­ stov mladince, ki niso dokazali svoje zrelosti z aktivnim delom v zvezi sociali­ stične mladine, in taki ostanejo ponavadi tudi potem. Prav temu področju bo treba v prihodnje posvetiti večjo pozornost in se zavzemati, da bodo mladi, ki bodo sprejeti v zvezo komunistov, tudi glavni nosilci politike zveze socialistične mladine in zveze komunistov v svojih okoljih. Saj nobenemu ne koristi, če ima v osnovni organizaciji zveze komunistov večje število članov, če pa od teh dela aktivno le peščica, drugi pa se opirajo na to delo. Jože Mešl

Samoupravne skupine, pomembne oblike samoupravljanja Samoupravljanje kot objektivno dejstvo in razvijajoči se proces, opredeljen v ustavi in z zakonom o združenem delu, nam narekuje stalno dograjevanje in poglabljanje oblik in metod odločanja ter s tem zagotavljanje uresničevanja interesov delavcev. Pomembna oblika takega uresničevanja samoupravljanja so samoupravne delovne skupine. Znotraj temeljne organizacije združenega dela, ki predstavlja osnovno celico združenega dela, združevanja sredstev dela in odločanja, so samoupravne delovne skupine oblika in vsebina neposrednejšega izražanja inte­ resov, potreb in stališč delavcev. Taka oblika samoupravnega delovanja se v Celju uveljavlja že precej časa. Posebnost začetne faze je bila, da je bila aktivnost samoupravnih delovnih skupin usmerjena predvsem na graditev sistema komuniciranja in obveščanja kot pomembnega elementa pri razvoju in krepitvi neposrednejših interesov delavca pri samoupravljanju. Organizirane so formalno povsod, kjer so zato dane možnosti. Predstavljajo tisti del delovnega procesa, ki se delovno, prostorsko, organizacijsko in tehnološko povezuje. Znotraj skupin se pojavlja kopica interesov za različna področja. Povzroča jih vsebinsko bogatejše informiranje, možnost neposrednejšega komuniciranja in predvsem kreiranja. Seveda je bila ponekod organiziranost še zelo formalna. Nadaljnja usmeritev je v vsebinskem dograjevanju delovanja samoupravnih delovnih skupin. Neka­ tera področja so: - vsebinsko dograjevanje samoupravnega dogovarjanja. Tu je posameznik v polni meri motiviran in usmerjen za delo na svojem interesnem področju in tudi za kvaliteten dogovor znotraj skupine, z drugimi področji delovnega procesa in opredeljenih širših družbenih interesov; - samoupravna delovna skupina je lahko kvalitetna delegatska osnova. Zago­ tavlja, da delegat deluje po smernicah, usklajenih med delavci, ki ga izvolijo in odgovarja za svoje delo tistim, ki so ga volili zaradi neposrednega stika, poznava­ nja problematike in neposredne odgovornosti. Ob pomoči zunanjih faktorjev, npr. strokovnih služb, predstavlja samoupravna delovna skupina resnično eno od osnovnih okolij, v katerem se lahko razvija kvalitetna vsebinska obravnava 30 Vlil, kongres

465

delegatskega gradiva in zagotovi usklajeno oblikovanje v okviru temeljne organi­ zacije združenega dela takih stališč za delo delegacij, ki bodo odraz ustvarjalnih razprav delavcev; - stabilizacijska aktivnost v samoupravni delovni skupim je že dosedaj dala pomembne rezultate, ker prispevek stabilizacijske aktivnosti povečuje dohodek temeljnih organizacij in s tem predvsem socialno varnost delavcev. Programi stabilizacijske aktivnosti znotraj skupin so večinoma stvarni in konkretni. Nji­ hova konkretnost in doslednost pri izvajanju programa predstavljata tudi večjo materialno osnovo delavcu in skupini pa tudi širši družbeni skupnosti. Zelo pomemben stabilizacijski faktor je tudi inventivna dejavnost, ker analize kažejo, da so prej marsikje pomembni predlogi ostali v okolju ali posamezniku, ki jih je oblikoval, in niso bili širše uveljavljeni; - s samoupravno delovno skupino je možno vsebinsko dograditi tudi planira­ nje, predvsem v smeri načrtovanja in realizacije proizvodnega plana, sprotne angažiranosti samoupravne delovne skupine, kjer delavec kot subjekt zavestno sprejema planirano nalogo in jo v svojem interesu ter interesu širše družbene skupnosti tudi realizira. Seveda planiranje v samoupravni delovni skupini pred­ stavlja sestavni del planiranja v temeljni organizaciji združenega dela, delovni organizaciji, tako v gospodarskih načrtih za tekoče obdobje, kot planiranje daljšega obdobja. Pomembno je poudariti, da je samoupravna delovna skupina pomemben element kontrole izvajanja plana; - urejanje medsebojnih relacij, povezovanje in komuniciranje je tudi zelo pomembno področje delovanja samoupravne delovne skupine. Povezava je nujna zaradi skupnih interesov in nalog. Širina povezav je odvisna od potreb, interesa racionalnega in učinkovitega samoupravljanja. Posebno vlogo lahko samoupravna delovna skupina odigra pri oceni delov­ nega učinka posameznika ali skupine ter lahko v tej zvezi predstavlja osnovo za ocenjevanje delovnega prispevka posameznika, posebno tam, kjer so merila netočna, kjer so skupinske norme itd. Več primerov iz dosedanje prakse kaže, da je analiza, opravljena v samoupravni delovni skupini, in angažiranje vseh njenih članov dala celo nepričakovane rezultate pri odpravi pomanjkljivosti in iskanju boljših rešitev in reševanju različne druge problematike. Nakazal sem nekaj vsebinskih izhodišč in prednosti, ki jih dajejo samo­ upravne delovne skupine. Pri organiziranju in pozneje vsebinskem dograjevanju pa ne smemo dopustiti odtrganosti samoupravnih delovnih skupin, da bi bile preveč parcialne, ker bi predstavljalo razvrednotenje drugih prednosti delovanja samoupravnih delovnih skupin. Predstavljati morajo obliko angažiranja delav­ cev pri uresničevanju njihovih samoupravnih pravic, katere morajo uskladiti z vsemi elementi, ki so z njimi povezani. Samoupravljanje kot razvijajoči se proces bomo v Celju nadaljevali s poseb­ nim poudarkom na vsebinskem dograjevanju vloge samoupravne delovne sku­ pine. To vsebinsko možnost nam daje opredelitev vloge samoupravnih delovnih skupin v samoupravnih aktih, zagotovilo za uspeh pa je dosedanja praksa, zanimanje in angažiranje večine delavcev, ki je samoupravno delovno skupino sprejela za praktično delavcu najbližjo in najbolj neposredno samoupravo dolo­ čenega področja dela in odnosov znotraj delovnega procesa. Posebno vlogo imajo komunisti kot nosilci aktivnosti, usmerjanja delovanja in združevanja parcialnih interesov v skupni interes, usklajen s socialističnimi samoupravnimi normami.

Brane Praznik

Dosedanje sodelovanje združenega dela - KS se je preveč omejevalo le na financiranje

Nekatere dosedanje oblike uspešnega povezovanja združenega dela in uresni­ čevanja interesov delavcev temeljnih organizacij in občanov ter delovnih ljudi v krajevni skupnosti kažejo, da moramo te oblike povezovanja in sodelovanja še razvijati. Bolje rečeno, dosedanje oblike so bolj poskus in osnovni koraki, s

466

katerimi je nakazano, da je povezovanje združenega dela in krajevnih skupnosti nujno. V svoji razpravi izhajam iz nekaterih izkušenj delovanja in razvoja krajev­ nih skupnosti v občini Šiška, še posebej ene izmed najbolj zaokroženih krajevnih skupnosti, to je krajevne skupnosti Medvode. V dosedanjem razvoju krajevnih skupnosti smo sicer dosegli občuten napre­ dek, vendar prav gotovo pri tem, da bi bila krajevna skupnost široka in odprta interesna skupnost ljudi, manjka samoupravne in družbenopolitične povezanosti združenega dela z vsemi porami življenja in dela krajevne skupnosti. Tam, kjer je povezanost združenega dela in krajevne skupnosti zaživela - v glavnem je šlo za združevanje dela dohodka organizacij združenega dela za uresničitev posamez­ nih programov komunalne ureditve - pa nosijo delavci temeljnih organizacij za uresničitev takega programa še premajhno odgovornost, torej za smotrno porabo združenih sredstev, predvsem pa za uskladitev interesov in prioritetnih nalog razvoja krajevne skupnosti. Če hočemo, da bo interes delavca temeljne organizacije resnično uveljavljen in usklajen z interesom delavca, občana in prebivalca krajevne skupnosti, se bo moral s krajevno skupnostjo povezati tudi sindikat. V dosedanjem delu in dejavnostih so bile osnovne organizacije sindikata v večini primerov zgolj obliko­ valke samoupravnega in družbenopolitičnega življenja temeljne organizacije oziroma delovne skupnosti, zelo redki pa so bili primeri, ko so bile tudi soobliko­ valke samoupravnega in družbenopolitičnega življenja krajevne skupnosti. Z vključitvijo sindikatov po delegatih v krajevne konference SZDL, za kar se moramo komunisti, tako v združenem delu kot v krajevni skupnosti, resnično bolj prizadevati, pa bo sindikat postal z drugimi nosilci oblikovalec vsega življe­ nja v krajevni skupnosti; še posebej v primerih, ko večina delavcev temeljne organizacije živi in dela na območju krajevne skupnosti. Z vključitvijo sindikata v krajevne konference socialistične zveze bomo dose­ gli tudi novo kvaliteto sodelovanja združenega dela in krajevne skupnosti, saj mora postati sindikat tudi opora v delovanju delegatom, ki so v temeljnih organizacijah in delovnih skupnostih izvoljeni v skupščino krajevne skupnosti. Dajati pa mora delegatom in drugim organizacijam tudi nove spodbude za razvijanje drugih oblik povezovanja. Med drugim morajo sindikat in izvoljeni delegati v krajevni skupnosti prevzeti tudi del funkcije in odgovornosti informi­ ranja: delavcev v temeljnih organizacijah o delovanju in razvoju krajevne skup­ nosti, krajanov pa o uspehih in programih organizacije združenega dela. Prav zaradi neinformiranja in neusklajenih interesov delavcev in prebivalcev krajevnih skupnosti se dogaja, da zbori občanov zavzemajo odklonilna stališča do prostorskih in drugih razvojnih programov temeljnih organizacij, ker jim nihče ni pojasnil, ali je v tem razvojnem programu dovolj poskrbljeno za zaščito okolja, koliko novih stanovanj bo za to novo tovarno, kje bodo stanovanja in podobno. Delegati organizacij združenega dela, ki so izvoljeni v skupščino krajevne skupnosti, pa morajo biti vključeni tudi v druge samoupravne oblike delovanja krajevne skupnosti, kot so svet krajevne skupnosti, poravnalni svet in potrošni­ ški svet ter v druge organe, ki načrtujejo in pripravljajo razvojne programe ter sproti rešujejo probleme. Dosedanje sodelovanje združenega dela in krajevnih skupnosti pa je bilo prevečkrat pojmovano tudi le kot vir financiranja za zadovoljevanje potreb in interesov krajevne skupnosti. To financiranje pa je bilo tako imenovana »glava­ rina«, za katero so se dogovorili na podlagi želja krajevnih skupnosti, ne pa dorečenih planov, tako da delavec na ta del dohodka ni imel več vpliva, ko ga je temeljna organizacija izločila. Prav gotovo ostaja dohodek temeljne organizacije še vedno eden izmed osnovnih virov financiranja krajevne skupnosti, vendar delavci temeljnih organi­ zacij ne morejo soglašati, da je to edini vir, vsaj v prihodnjem obdobju in zato morajo skupaj s krajani in delavci poiskati tudi druge še nerazvite vire financira­ nja, kot je na primer del davkov, taks, davščin, zbranih na območju krajevne skupnosti, in jih občina odstopi za uresničitev njenih planov. Razvito povezovanje združenega dela in krajevne skupnosti pomeni tudi, da se bodo temeljne delegacije, izvoljene v družbenopolitično skupnost in v samo-

30’

467

upravne interesne skupnosti, organizacije združenega dela in krajevne skupno­ sti, povezale že »doma«. To pomeni, da se bodo za posamezna vprašanja dnev­ nega reda skupščin (npr. prostorskega razvoja, varstva otrok, preskrbe in tako naprej), sestale delegacije že pred sejo skupščin, zavzele skupna stališča, se med seboj dopolnjevale in pomagale ter uskladile interese. Nedvomno bi se s tem dvignila tudi kvaliteta dela skupščin. Ob premajhni povezanosti združenega dela in včasih ob vsebinsko nedoreče­ nem delovanju družbenopolitičnih organizacij v posameznih krajevnih skupno­ stih, posebej še oblik kot so aktivi zveze komunistov, odbori socialistične zveze po naseljih in ulicah ter drugod, je lahko občan in na drugi strani delavec temeljne organizacije kaj hitro postavljen v malomeščansko zaprtost, ker se pojavijo »vaški veljaki« z ozkimi interesi, ki skušajo te ozke interese vsiliti skozi formalne oblike odločanja v krajevni skupnosti. Take vsiljene odločitve pa imajo lahko občutne posledice za delavca - krajana in s tem tudi za produktivnost temeljne organizacije. Razvito povezovanje in usklajevanje interesov delavcev in občanov je odvisno tudi od strukture delegatov v krajevni skupnosti. Nedvomno bomo morali vklju­ čevati v samoupravo krajevne skupnosti več žensk - delavk, ki bodo nakazale tudi tista vprašanja, ki smo se jih pogosto izogibali. Enako velja za mlade, saj še vedno velja, da so v krajevni skupnosti aktivni v veliki meri le upokojenci. Tudi o prostorskem preoblikovanju krajevne skupnosti morajo svoje mnenje povedati delavci temeljnih organizacij, ki v krajevni skupnosti preživijo večji del življenja, saj je soodvisnost združenega dela in krajevne skupnosti pogoj za ustvarjanje pogojev razvoja same krajevne skupnosti, počutja delavca in krajana ter s tem tudi produktivnosti v temeljni organizaciji.

Vinko Miklavžina

V večjih KS se pojavljajo težnje, da bi postale občine v malem V razmerah razvite socialistične demokracije se postavlja vprašanje možnosti zadovoljevanja, usklajevanja in povezovanja množice samoupravnih interesov delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti. Ob prizadevanjih za čimhitrejši dvig družbenega standarda delovnih ljudi in občanov na eni strani in ob močni angažiranosti subjektivnih sil pri uresničevanju zakona o združenem delu na drugi smo vprašanja samoupravne organiziranosti in materialnih pogojev za delo krajevne skupnosti v zadnjem času nehote nekoliko zapostavljali, čeprav bi morali danes ugotavljati ravno nasprotno. Će naj bo ena izmed osnovnih nalog krajevnih skupnosti samoupravno pove­ zovanje in organiziranje delovnih ljudi in občanov za odločanje o konkretnih življenjskih razmerah na podlagi samoupravnega sporazumevanja, krepitev hu­ manih odnosov med ljudmi, prežeta s socialistično solidarnostjo in vzajemnostjo, ki ima za cilj preseganje sedanje stopnje odtujenosti človeka, potem je nujno, da postavimo v ospredje osnovna vprašanja pogojev razvoja krajevne skupnosti. Že površna analiza dela krajevnih skupnosti nam pokaže, da se v njih še vedno v pretežni meri ukvarjamo z akcijami, ki sodijo v program samoupravne komu­ nalne skupnosti. To velja tako za mestne, še zlasti pa za vaške krajevne skupno­ sti. Vzroki za to so različni, močno pa prevladujeta dva: prevelike mestne kra­ jevne skupnosti (po številu prebivalcev) in drugič nerazvite vaške krajevne skupnosti, ki so sicer zelo razprostranjene in imajo ogromno nerešenih komunal­ nih problemov. Tretji razlog pa je v še vedno prešibki organiziranosti dejavnosti samoupravne komunalne skupnosti oziroma v premajhnih sredstvih za reševa­ nje celotne komunalne problematike, zlasti pa v vaških krajevnih skupnostih. Res je sicer, da je zlasti v slednjih najlažje angažirati delovne ljudi in občane ob prostovoljnih komunalnih akcijah, vendar bo potrebno tudi v teh krajevnih skupnostih sčasoma preseči usmeritev izključno v komunalne probleme. V mestnih krajevnih skupnostih v naši občini se močno pojavlja problem pasivno­ sti delovnih ljudi in občanov, ob sicer stalni kritiki, da bi bilo potrebno to in ono

468

izboljšati oziroma spremeniti, na primer kvaliteto posameznih storitev, potres­ nega blaga, urediti ulično razsvetljavo itd. Ko pa je potrebno posamezno akcijo izpeljati in sodelovati v njej, pa ugotovimo, da še vedno nismo dovolj organizi­ rani, predvsem premalo akcijsko usposobljeni. Ljudje se med seboj ne poznajo dovolj, lahko bi rekel, da so drug od drugega odtujeni, krajevna skupnost pa zaradi svoje velikosti (4000 ali celo 8000 prebivalcev) ne odigrava funkcije trdne socialnoekonomske enote, ki bi bila urbanistično zaokrožena kot trdna stanovanjsko-komunalna celota z dobro samoupravno in politično organizacijo. Zaradi pomanjkanja vseh teh integrativnih faktorjev se v krajevni skupnosti, zlasti v večjih, pojavljajo težnje, da le-ta postane nekakšna občina v malem. Drugi kompleks problemov pa se odraža v šepanju delegatskega sistema, neorganiziranem zadovoljevanju samoupravnih interesov, v težavah družbeno­ politične organiziranosti in sploh nezadovoljivem delu družbenopolitičnih orga­ nizacij v teh krajevnih skupnostih. a) Kot osrednji organ krajevnih skupnosti se še vedno pojavlja svet, zbori delegatov oziroma skupščine krajevnih skupnosti, ki jih tvorijo delegati in dele­ gacije svetov stanovalcev, organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij ter raznih društev in družbenih organi­ zacij, pa v večini primerov še niso zaživeli. Vzrok za to je po mojem v nepravilnem pristopu k organiziranosti skupščin krajevnih skupnosti, saj smo hoteli imeti najprej dobro organizirane skupščine, ne da bi pred tem organizirali ali bolje rečeno reorganizirali hišne svete, svete stanovalcev, zbore porabnikov in svete potrošnikov, ulične odbore, soseske, zlasti pa družbenopolitične organizacije in se povezali z organizacijami združe­ nega dela. b) Delegacije v krajevnih skupnostih so še vedno v veliki meri prepuščene same sebi. Sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja je še vedno odmaknjen od njih. Tretji sklop problemov se nanaša na pomanjkanje strokovnih služb v krajev­ nih skupnostih. Ko spregovorimo o strokovnih službah v njih, se takoj pojavi vprašanje, ali ne pomenijo strokovne službe birokracije ali razraščanja nepo­ trebne družbene režije. Drugi del ljudi pa vidi pod potrebnimi strokovnimi službami v krajevni skupnosti le skupino za finančno-računovodska opravila, ki jih pa je v bistvu najlaže organizirati v okviru že obstoječih finančno-računovodskih služb pri občinski upravi ali samoupravnih interesnih skupnostih. Ne želim dajati pobude za to, da mora imeti vsaka krajevna skupnost svoje strokovne službe, menim le, da bi se morali tega problema resneje lotiti, z večjim zaupanjem do krajevne samouprave in na podlagi realnih potreb. Verjetno bi kazalo strokovne službe ustanavljati za več krajevnih skupnosti skupaj in to za opravljanje tistih nalog, ki jih ni mogoče opraviti povsem prostovoljno, kot so priprava samoupravnih sporazumov o osnovah planov oziroma samoupravnih planov, strokovna pomoč delegacijam in zborom stanovalcev, sprotno izvajanje nekaterih nalog splošnega ljudskega odpora, družbene samozaščite, zlasti pa civilne zaščite, administrativno tehnična opravila ipd. Upam si trditi, da ima vsaka krajevna skupnost, ki želi ažurno in pravilno izpolnjevati vse naštete naloge, vsaj pol toliko povsem profesionalnih opravil kot srednje velika temeljna organizacija združenega dela (razen finančnih seveda), zato se bo potrebno s problemom strokovnih služb v krajevnih skupnostih čimprej spoprijeti. Najšibkejša točka v naših krajevnih skupnostih je še vedno samoupravno planiranje kot temelj za njihov celovit in usklajen razvoj. Menim, da je to vprašanje v veliki meri povezano z vzpostavljanjem takšnih samoupravnih od­ nosov med združenim delom in krajevno skupnostjo, ki pomenijo komplemen­ tarnost v zadovoljevanju posameznih in širših družbenih interesov delovnih ljudi in občanov. Prav na tem področju bo potrebno napraviti odločnejše korake, če želimo preseči sedanjo razdvojenost interesov delavcev v združenem delu in občanov kot porabnikov posameznih storitev v krajevni skupnosti. Vrsta problemov, ki se tako ali drugače odražajo v krajevni skupnosti, je povezanih s slabo materialno osnovo za delovanje vseh mehanizmov v njej. Kljub temu, da smo v ustavi in raznih drugih dokumentih načeloma opredelili družbe-

469

noekonomski odnos med temeljno organizacijo združenega dela in krajevno skupnostjo, še do danes ni uveljavljena rešitev tega vprašanja. Ob dejstvu, da je potrebno v krajevni skupnosti združevati določena sredstva, s katerimi bi morala le-te urejati najbolj pereča vprašanja, kot so sofinanciranje dejavnosti posameznih društev in družbenih organizacij, otroška igrišča, vzdrže­ vanje prostorov za delo organov krajevne skupnosti, naloge s področja splošnega ljudskega odpora in civilne zaščite, financiranje strokovnih služb itd., je še vedno vprašljiv vir sredstev za te namene. Nemogoče je iskati rešitev v tem, da bi sredstva za tovrstno dejavnost, zlasti pa za normalno delovanje samoupravnega delegatskega sistema, zbirali s samo­ prispevkom občanov, hkrati pa ugotavljamo, da prek občinskega proračuna ni moč zbrati zadostnih sredstev za vso to dejavnost, saj z delom proračunskih sredstev krajevne skupnosti komajda pokrivajo funkcionalne stroške svojega delovanja. Možnosti, da bi temeljne organizacije združenega dela na podlagi samouprav­ nih sporazumov o osnovah planov krajevnih skupnosti združevale zadostna sredstva za vse potrebe krajevnih skupnosti, pa so zaradi prevelike obremenitve gospodarstva z raznimi dajatvami in prispevki v veliki meri odvisne od slabih dohodkovnih zmožnosti temeljnih organizacij združenega dela. Le-te so glede na problematiko v energetiki in predelovalni industriji v naši občini vedno slabše, zlasti še, če upoštevamo, da z družbenim standardom precej zaostajamo za razvojem gospodarstva in dejanskimi potrebami delovnih ljudi in občanov. Mnenja sem, da bodo z doslednim izvrševanjem nalog, ki so zajete v resoluciji VIII. kongresa ZKS, postopoma odpravljene tudi omenjene težave delovanja krajevnih skupnosti.

Savin Jogan Delegacije v občinah zapostavljajo vprašanja, o katerih sklepata skupščini SRS in SFRJ Imam najprej predlog za dopolnitev petinpetdesete akcijske naloge, in sicer predlagam, da bi v predzadnjem odstavku te naloge, dodali nov odstavek, ki naj bi se glasil: »V delovanju zveze komunistov in vseh subjektivnih sil v krajevni skupnosti in občini ostaja še naprej aktualna naloga takšno oblikovanje novih in preobliko­ vanje obstoječih krajevnih skupnosti, da bo v njih omogočeno neposredno vključevanje vseh delovnih ljudi in občanov v samoupravno in družbenopoli­ tično življenje, hkrati pa učinkovito uresničevanje nalog te skupnosti.« Po vsebini je ta naloga zajeta v drugem delu tez za pripravo stališč in dokumentov XI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, v oddelku o delegat­ skem sistemu, v nalogi, ki nosi naslov »Delegatsko odločanje v krajevnih skup­ nostih«. Dogovorili smo se tudi, da bi po seji zveznega sveta za družbeno ureditev v resoluciji za XI. kongres ta del še bolj razčlenili zato, da bi v delu komunistov dali nalogam na tem področju večji poudarek. Naša dopolnitev v predlagani smeri bi torej pomenila po eni strani podlago in prispevek h graditvi resolucije kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, hkrati pa bi opozorila na nalogo, ki je za našo republiko še posebej aktualna. Vemo, da imamo oziroma da smo imeli do konca lanskega leta v Sloveniji še skoraj dve tretjini mestnih krajevnih skupno­ sti, ki so imele nad 6000 prebivalcev, kar očitno ne omogoča neposrednega vključevanja občanov. Proces preoblikovanja se je sicer pred volitvami začel, oblikovanih je bilo nekaj deset novih krajevnih skupnosti, vendar pa je skoraj hkrati tudi usahnil, ker so ga ponekod pojmovali bolj kot kampanjo, ne pa kot trajno nalogo. Ker gre za ponovitev naloge iz resolucije VII. kongresa, dopolnilo opozarja samo na bistvene okvire nalog na tem področju, ne da bi podrobno razčlenjevalo, za kakšne nove krajevne skupnosti se komunisti zavzemamo. Gre seveda za take krajevne skupnosti, v katerih bo omogočeno neposredno uresni­ čevanje potreb in interesov ljudi in skupnosti, ki bodo interesno enovite, skratka take, ki bodo čimbolj približane delovnim ljudem in občanom ter njihovim neposrednim življenjskim potrebam in interesom. Hkrati pa je v tem predlogu

470

vsebovana tudi misel oziroma usmeritev, da moramo oblikovati take krajevne skupnosti, ki ne bodo premajhne, preveč razdrobljene, ki bodo zmogle uresniče­ vati nekatere temeljne naloge, ki jih ustava in cela vrsta družbenih in političnih dokumentov postavlja pred krajevno skupnost. Gre zlasti za naloge na področju ljudske obrambe, družbene samozaščite, na področju planiranja itd. Pri tem moramo imeti pred očmi dejstvo, da je Slovenija, kar se naselij tiče, zelo razdrob­ ljena, da pri nas eno naselje šteje v povprečju okrog 270 prebivalcev in da bi v taki povprečni ali še manjši krajevni skupnosti verjetno težko zagotovili vse tiste funkcije, ki jih mora imeti bolj ali manj razvita krajevna skupnost. Mislim, da je treba poudariti še to, da je edino v naši republiški ustavi posebej poudarjena na tem področju, glede oblikovanja krajevnih skupnosti, naloga socialistične zveze, ki naj bi bila pobudnik in nosilec široke demokratične razprave o vsakršni taki spremembi. V politični praksi smo prišli do prepričanja, da pravzaprav ta široka, vendar premalo opredeljena vloga socialistične zveze ne zadošča in da je treba od omogočanja široke razprave priti do tega, da se vse družbenopolitične organizacije z zvezo komunistov na čelu znotraj SZDL kot fronte organizirajo na ta način, da samostojno politično ocenijo, ali obstoječa krajevna skupnost nudi dovolj možnosti za to, da se lahko v njej neposredno uresničujejo potrebe in interesi ljudi ali ne, in če skupaj v socialistični zvezi ugotovimo, da teh temeljnih možnosti ni, je tr.eba dati politično pobudo za to, da se začne proces preoblikovanja krajevne skupnosti. Rad bi se z nekaj besedami dotaknil še enega vidika, ki ni bil deležen širše razprave niti na včerajšnji niti na današnji seji naše komisije. Gre namreč za dejstvo, da se naše delegacije za skupščine družbenopolitičnih skupnosti danes še zelo pogosto osredotočajo predvsem na vprašanja iz pristojnosti občinske skupščine, da pa v glavnem zapostavljajo tista vprašanja, o katerih razpravljajo in sklepajo v republiški skupščini in v skupščini Jugoslavije, čeprav imamo, kot vemo, glede tega tudi nekaj koristnih in pozitivnih izjem, na primer zakon o združenem delu itd. Nedvomno gre v vprašanjih, ki so vključena v program republiške in zvezne skupščine, za taka vprašanja, ki zelo neposredno opredelju­ jejo samoupravni in družbenoekonomski položaj človeka v temeljnih skupno­ stih. In nedvomno je očitna tudi potreba, da bi ljudje v delegacijah in v temeljnih skupnostih v celotnem procesu delegatskega oblikovanja in sprejemanja stališča morali učinkovito vplivati oziroma se neposredno vključevati v odločanje o vseh družbenih vprašanjih, ki se nanašajo tudi na njihov položaj. Zato mislim, da tega vidika, tega poudarka ni treba posebej razlagati. Ob tem bi bilo dobro imeti pred očmi tudi potrebo in nalogo, da se tudi v okviru in na ravni republike tako organiziramo, da bi mogli še bolj odgovorno in še bolj učinkovito prevzemati nase del tistih nalog, ki naj bi jih odgovorno in učinkovito reševali skupaj z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije v zveznih organih, v skupščini Jugo­ slavije in drugih telesih. Kar se te druge naloge tiče, naloga seveda za nas komuniste ni nova; zapisana je v ceh vrsti stališč in dokumentov zveze komunistov, socialistične zveze, sindikatov, skupščin družbenopolitičnih organizacij. Ker pa ni neposredneje vključena v akcijske naloge za naš kongres, se mi zdi prav, da nanjo opozorimo in da imamo pred očmi potrebo in možnost, da v praktičnem delu naloge na tem področju bolj konkretiziramo in razčlenimo. Glede na to, da tu obstaja cela vrsta političnih stališč, ne bi bilo nujno, da bi resolucijo oziroma posamezne akcijske naloge posebej dopolnjevali. Silvo Spačal V posebnih delegacijah boljša kadrovska struktura

Izhajam iz ene večjih delovnih organizacij na Goriškem in bi se rad dotaknil nekaterih vprašanj delovanja delegatov oziroma samega delegatskega sistema znotraj pa tudi zunaj naše delovne organizacije. Ko govorimo o delegatih za samoupravne organe temeljne organizacije, de­ lovne organizacije in sestavljene organizacije, moramo vedeti, da izhajajo iz

471

samoupravnih delavskih skupin in da so jih predlagali in izvolili neposredni sodelavci, s katerimi imajo vsakodneve stike. Zaradi tega je ta del delovanja delegatskega sistema v praksi dosti bolj utečen in prednjači po aktivnosti in učinkovitosti pred delom delegatov v družbenopolitičnih skupnostih. Razlog za to lahko iščemo v boljšem poznavanju problematike znotraj temeljne organiza­ cije in tudi delovne organizacije. V tem delu delegatskega sistema se delavec čuti sposobnejšega, da se izreka o zadevah, ki so bliže njegovemu vsakdanu in da razpravlja in odloča o stvareh, ki se nanašajo na zadovoljevanje njegovih intere­ sov, kot so osebni dohodek, regresi, dopusti in podobno, manj pa, ko so na dnevnem redu zadeve, s katerimi ni seznanjen. Problem povratnih informacij je v praksi precej izrazit. Nekoliko manj izstopa pri delegatih oziroma delegacijah samoupravnih delovnih skupin, ker so ti v stalnem stiku z delavci, ki so jih izvolili, in teče tudi prek stalne oblike informira­ nja, to so informativni sestanki samoupravnih delovnih skupin, ki pa so name­ njeni tudi drugim zadevam. Bolj pereč problem povratnih informacij je od delegacij družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti, kjer so delavci seznanjeni s posameznimi odločitvami šele tedaj, ko le-te že izvajajo. Na tem področju smo v tej smeri premalo naredili, zato bo tudi v naslednji mandatni dobi potrebno na ustrezen način informirati člane kolektiva in občane o sprejetih sklepih. Drugo mnoge težje vprašanje pa je ocena delovanja tistih delegacij, ki zasto­ pajo temeljne organizacije pri zunanjih skupnostih. Tu mislim predvsem na delegacije raznih samoupravnih interesnih skupnosti na ravni občine in repu­ blike. Splošna ocena je, da te delegacije niso aktivne in niso dosegle tistega, kar smo od njih pričakovali. Prav zaradi neaktivnosti delegacij in neinformiranosti delavcev o delu in porabi sredstev, katera delavci ustvarjajo in jih namenjajo raznim samoupravnim interesnim skupnostim, je ta del delegatskega sistema našim delavcem odmaknjen, tudi zaradi tega, ker v samoupravnih interesnih skupnostih ne vidijo neposrednega zadovoljevanja tistih potreb, ki jim izboljšu­ jejo življenjski standard. Taki pogledi so posledica neinformiranosti in premaj­ hnega poznavanja problematike. Del krivde za tako situacijo moramo pripisati dosedanji obliki dela delegacij v samoupravnih interesnih skupnostih. Imeli smo splošno delegacijo, ki je dobivala kupe gradiv z vseh mogočih področij dela samoupravnih interesnih skupnosti, pa pogostokrat ni prišla do stališča doma iz različnih vzrokov, ki bi jih lahko opredelili kot pomanjkanje stališč strokovnih služb, kratek rok in podobno. Z izvolitvijo 10 posebnih delegacij za samoupravne interesne skupnosti bo moralo delo teh delegacij zaživeti in doseči tiste rezultate, ki jih od njih tudi pričakujemo. Posebno vprašanje so tudi gradiva, ki prihajajo v temeljne organizacije za te delegacije. Nekdo, pa naj si bo to vodja delegacije ali pa ustrezna služba v temeljni organizaciji, če jo ta ima, mora gradivo obdelati in ga na sestanku posredovati članom delegacije. Postavlja se vprašanje, ali je to gradivo dovolj strokovno in kvalitetno obdelano ter posredovano članom, da se res vsak odloči za ali proti na podlagi tega, ker je prepričan, da je tako prav. Enak problem je tudi na področju sprejemanja samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, ko le-te sprejemajo na zborih delavcev. Pogosto se dogaja, da posamezne akte in sporazume sicer na zboru sprejmemo, vendar se negodovanja in vprašanja zač­ nejo potem, ko le-te začnemo izvajati. Najti moramo ustrezne sistemske rešitve za pravilno obveščanje delavcev v temeljni organizaciji, ker v obratnem primeru se bomo iz dneva v dan srečevali s problemi pri sprejemanju samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov. Pri tem mislim na to, da mora biti vsak razumljivo in preprosto seznanjen s stvarjo, za katero dvigne roko. Vedeti mora, koliko sredstev bo danih za to ali ono zadevo in kaj se bo izboljšalo potem, ko bo ta sredstva oddvojil, v temeljni organizaciji oziroma v širši družbeni skupnosti. Ko smo vpisovali posojilo za ceste, so vse družbenopolitične organizacije šle v široko akcijo, da bi pridobili čimveč vpisnikov posojila. Akcija v temeljni organi­ zaciji kot v delovni organizaciji je dobro uspela, kar kaže na pripravljenost naših

472

ljudi za podobno reševanje vprašanj, ki zadevajo splošne potrebe občanov. Vendar pa se stvari in gradnja cest na našem območju prepočasi realizirajo, kar ustvarja določeno negodovanje pri občanih in otežkoča podobne nadaljnje ak­ cije. Podoben problem je pri realizaciji programa iz samoprispevka za vzgojnovarstvene zavode, kjer so bile v planu določene letnice gradnje za šole oziroma vrtce v posameznih krajih, vendar pa do realizacije ni prišlo. Gotovo je precej vzrokov za to: od problema lokacije, do projektov in dodat­ nih zahtev o razširitvi zmogljivosti. Mislim, da nam je preteklo mandatno obdobje delegacij dalo določene izkuš­ nje in pokazalo na pomanjkljivosti, ki jih moramo skušati v prihodnjem obdobju čimbolj uspešno reševati. Sodim, da bi bilo potrebno, da vsak v svojem okolju organizira seminarje za novoizvoljene delegate. Prepričan sem, da smo z novim sistemom posebnih delegacij dosegli, da se je kadrovska struktura teh delegacij izboljšala, da se bodo delegacije specializirale za boljše in učinkovitejše poglabljanje v problematiko ter s tem lažje zavzemale stališča do določenih problemov. Menim, da bo prenos informacij in sklepov v okolje, kjer delajo, boljši in kvalitetnejši. Ne glede na to pa bodo morale v temeljnih organizacijah in delovnih organizacijah še naprej vse družbenopoli­ tične organizacije sodelovati in pomagati tem delegacijam pri vseh oblikah njihovega dela, zlasti pa člani zveze komunistov. Tone Volčič V procesu podružbljanja SLO, varnosti in družbene samozaščite še nismo dovolj angažirali vseh subjektivnih sil

Kranjski komunisti se v celoti strinjamo z oceno o splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti, dano v poročilu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom. V njej predvsem drži ugotovitev, da je to obdobje zavestnega in organiziranega uveljavljanja načela, da morajo obramba, zaščita in varnost postati stalna skrb vseh družbenopolitičnih in samoupravnih skupnosti ter organizacij pa tudi vseh drugih družbenih dejavnikov, s podružbljanjem obrambnih zadev pa obramba dežele in varnost družbe postajata zares množično gibanje. V tem procesu podružbljanja obrambe in varnosti so komunisti zagotovo imeli odločilno in vodilno vlogo. V preteklem obdobju smo tudi normativno, organizacijsko in materialno uredili mnoge stvari in s tem pripravljenosti delovnih ljudi in občanov na obrambo dali tudi ustrezno materialno in organizacijsko podlago. S podružbljanjem obrambnih priprav in z uveljavljanjem načela, da sta obramba in varnost samoupravna pravica in dolžnost delovnih ljudi in občanov, dobivajo obrambne priprave tudi svoj razredni značaj. S tem se pojem obrambe pri nas pričenja spreminjati v svojem najglobljem bistvu in v svoji celotni vsebini. Iz pristojnosti ozkih strokovnih oziroma politično oblastnih krogov prehaja v pristojnost samoupravljalcev, ki odločajo o varnosti dežele z vso družbeno odgovornostjo. Tako postaja pripravljenost na obrambo državnih meja za nacionalno samostojnost, gibanje za zaščito, socialističnega samoupravnega družbenega reda kot oblike oblasti delovnih ljudi. Poročilo o splošnem ljudskem odporu pravilno ugotavlja, da je ta proces preraščanja obrambnih priprav v množično razredno gibanje v fazi uveljavljanja, kar pomeni, da še ni končan in da bo še tekel. Njegov potek bo odvisen tako kot doslej od večjega števila dejavnikov. Najpomembnejša med njimi pa sta zago­ tovo dosežena stopnja razvoja samoupravnih odnosov in angažiranje ter aktiv­ nost notranjih subjektivnih faktorjev v osveščanju delovnih ljudi, da so oni edini odgovorni za obrambo dežele in zaščito samoupravnega družbenega reda. Dosedanje izkušnje pri organiziranju splošnega ljudskega odpora govore, da se njeno resnično podružbljanje pričenja z vnašanjem idejnopolitične vsebine. Vse predhodne organizacijske in tehnične priprave so s svojo razvejenostjo

473

vključevale razmeroma veliko število delovnih ljudi in občanov toda še vedno kot pripadnike organiziranih oblik (enote, štabi, odbori, komisije) in katerih priprave so bile predvsem ozko strokovne in časovno opredeljene s konkretnimi oblikami dela. Zunaj te aktivnosti so bile obrambne priprave še vedno pretežno zadeva strokovnih organov. Šele z zavestno akcijo o podružbljanju obrambe kot edine možne alternative za učinkovito obrambo in zaščito socialističnega samo­ upravnega sistema prerašča obrambna pripravljenost svoje klasične okvire in postaja obenem samoupravna pravica in dolžnost delovnih ljudi in občanov. Vodilna vloga zveze komunistov je tej zavestni akciji dala tudi politično vsebino in notranjo povezanost. Brez njenega delovanja bi sicer organiziranost rastla po svojem obsegu, verjetno tudi po številu vključenih občanov, toda brez idejne in samoupravne vsebine. Glede na rezultate in stanje, doseženo pri podružbljanju splošnega ljudskega odpora, varnosti in družbene samozaščite, smo z delom v preteklosti lahko zadovoljni. Vendar pa menim, da glede aktivnosti subjektivnih sil v okviru obrambe, varnosti in zaščite obstaja nekaj dilem, katere bo v prihodnosti po­ trebno razčistiti, ker so bile že doslej resna ovira krepitvi obrambne pripravljeno­ sti. Kot prvo menim, da v procesu podružbljanja obrambe, varnosti in zaščite naše družbe še vedno nismo v celoti angažirali vseh subjektivnih sil. Pri tem je še vse preveč primerov, da se z obrambno aktivnostjo ukvarjajo forumi družbeno­ političnih organizacij, organizacij in društev ali pa zato določena delovna telesa (odbori, komisije ipd.). Marsikje celo mislijo, da je z imenovanjem posebnih delovnih teles za to področje ali z občasnim obravnavanjem obrambnih zadev na sestankih organizacija že opravila svojo funkcijo glede krepitve obrambe. Iz takih pristopov izhajajo potem predvsem določene organizacijske, kadrovske in tehnične rešitve brez usmeritev na politično osveščanje članstva in okolice, v kateri organizacija ali njeni člani delujejo. Niso redki primeri, da priprave na obrambo in krepitev varnostne kulture članov še niso postale organska sestavina vsakodnevne aktivnosti organizacij. Zato prevladuje v takih organizacijah še vedno kampanjsko in forumsko delo, ukvarjanje z organizacijskimi vprašanji, nemalokrat tudi poseganje na področja delovanja strokovnih organov in služb, medsebojno prekrivanje ipd. Da bo zveza komunistov lahko v celoti izpolnila svoje poslanstvo glede obrambe, varnosti in zaščite družbe, bo morala delovati predvsem v okviru subjektivnih organizmov, zlasti še SZDL, sindikata in mladine in prek njih aktivirati vsa družbena okolja. Dosedanji rezultati dela zveze komunistov bi bili zagotovo večji, če bi komunisti z večjo aktivizacijo drugih organizacij uveljavljali svojo vodilno vlogo v podružbljanju obrambe, varnosti in zaščite. Aktivizacija drugih subjektivnih faktorjev je pomembna še zlasti tam, kjer zveza komunistov ni navzoča s svojimi organizacijskimi oblikami. Drugo, kar bo potrebno v delu družbenopolitičnih organizacij odpraviti, pa so česta nerazumevanja lastne vloge v uresničevanju koncepta splošnega ljudskega odpora. Če je temelj obrambe, kot jo pripravlja naša družba, v socialističnih samoupravnih odnosih in samoupravnem sistemu kot razredni oblasti delovnih ljudi, potem gre tudi na tem področju za spremembo odnosov, in sicer s tem, da le-ta postane normalen sestavni del samoupravnega sistema. Vsebina tega spre­ minjanja pa ne more biti le v formalnem prenašanju nalog, rešitev in navodil, temveč predvsem v idejnem in političnem osveščanju delovnih ljudi in občanov, da bodo pripravljeni in usposobljeni prevzemati odgovornost za obrambo, var­ nost in zaščito dežele in družbe v svoje roke. Politično osveščanje in vzpodbujanje odgovornosti je zlasti potrebno na po­ dročju varnosti in družbene samozaščite. V praksi namreč to dvoje področij poskušamo še vse preveč organizirati z nekimi organizacijskimi oblikami kot so npr. komisije, odbori ipd. in po zgledu oboroženega dela splošnega ljudskega odpora. Iz tega se nam potem porajajo slabosti, na katere opozarja tudi poročilo centralnega komiteja. Učinkovita navzočnost občanov pri varovanju in zaščiti je možna edino le s stalno politično aktivnostjo subjektivnih sil pri utrjevanju zavesti in spoznanja, da je varnost države in družbe odvisna od njih samih. Spoznanje, da so nosilci

474

družbene samozaščite lahko edino politično in samoupravno osveščeni delovni ljudje in občani, bo potrebno hitreje utrjevati, če želimo odpraviti slabosti, na katere nas opozarjajo. V družbenopolitičnih organizacijah se še vse premalo zavedamo, to mislim predvsem v osnovnih organizacijah in skupnostih, tudi pomembnosti reševanja različnih družbenih nasprotij in slabosti za krepitev obrambnih sposobnosti. V praksi je premalo zakoreninjeno spoznanje, da sleherni pojav, ki vzbuja dvom in slabi zaupanje v trdnost in perspektivnost naše socialistične samoupravne družbe, škoduje njeni obrambni sposobnosti. Zato bi se morali spoprijemati z mnogimi slabostmi tudi z vidika krepitve obrambe, varnosti in zaščite. Prizade­ vanje za moralno-politično enotnost, za zakonitost in za doseganje dobrih politič­ nih in gospodarskih razmer, so zagotovo najpomembnejši način delovanja druž­ benopolitičnih organizacij kot subjektivnega faktorja v krepitvi obrambne spo­ sobnosti, varnosti in zaščite dežele ter s tem naše socialistične samoupravne družbe. Aleksandra Gorup

Delavski svet - delegatska oblika neposrednega odločanja delavcev združenih v tozdu Rezultati, ki jih beležimo v kongresnih dokumentih, so del prehojene poti, ki nas vodi k uresničitvi razrednega cilja ustvariti družbo svobodnih proizvajalcev, v kateri bodo le-ti v celoti upravljali s sadovi svojega dela. Na tej poti se srečujemo z različnimi težavami, ki so posledica neučinkovitosti v premagovanju še vedno navzočih družbenih protislovij, ki so posledica neznanja, neprilagodlji­ vosti, včasih pa celo zavestnih odporov. V svojem prispevku k razpravi o odločanju delavca v temeljni organizaciji združenega dela bi želela opozoriti na vlogo delavskega sveta v temeljni organiza­ ciji in v drugih organizacijah združenega dela pri uresničevanju samoupravljanja oziroma pri razvoju delegatskega sistema pa tudi na posledice, ki nastajajo, če delavski svet ne deluje v okviru svojih pristojnosti in ne sprejema svojih odloči­ tev tako, kot je to opredeljeno v ustavi in v zakonu o združenem delu. V delavskem svetu se delegati srečujejo s široko paleto problemov in množico samoupravnih interesov, kar pomeni, da morajo obvladovati celoten splet sa­ moupravnih družbenoekonomskih odnosov, v katere vstopajo delavci, združeni v temeljni organizaciji. Strateške odločitve sprejemajo delavci v temeljni organizaciji sami ali skupaj z delavci drugih temeljnih organizacij z osebnim izjavljanjem. Na podlagi teh odločitev pa delavci po delegatih v samoupravnih organih odločajo o delu in poslovanju v organizacijah združenega dela. V temeljnih organizacijah mora delegat, neposredno izvoljen v delavski svet temeljne organizacije, delovne orga­ nizacije, sestavljene organizacije in druge oblike združevanja, odločati v okviru smernic, ki so mu jih dali delavci, ki so ga izvolili. V delavskem svetu mora pojasniti stališča teh delavcev, uskladiti ta stališča s stališči drugih delegatov in obveščati delavce o svojem delu v delavskem svetu. To pomeni, da delegat ni le pod neposrednim nadzorom delavcev, ampak je njegovo stališče odvisno od stališča, ki so ga v posameznih vprašanjih zavzeli delavci oziroma delavski svet temeljne organizacije. To smo danes že slišali, ko so delegati govorili o delu samoupravnih skupin. Pristojnosti delavskega sveta so široke, saj v njem delavci uveljavljajo svoje z ustavo in z zakonom določene pravice in obveznosti. Ko v vsakodnevni praksi razčlenjujemo in ocenjujemo delo delavskih svetov, dobimo jasno sliko o tem: - kako in v kolikšni meri delavci v temeljni organizaciji neposredno prek svojih delegatov resnično odločajo in upravljajo, to je, kakšen vpliv na odločitve imajo delavci sami oziroma koliko delegati v svojem delu upoštevajo in izražajo ter usklajujejo stališča delegatske baze, - kako delujejo subjektivne sile znotraj delegatskega sistema,

475

- kako poslovodni organ opravlja svojo funkcijo predlaganja in izvrševanja oziroma s svojim delom prispeva k oblikovanju pravočasne, resnične in popolne informacije, ki je osnova za upravljalske odločitve ter za uresničevanje samo­ upravne delavske kontrole, - kako so strokovne službe usposobljene za svojo z zakonom opredeljeno funkcijo. Iz vpogleda v delo delavskih svetov ugotavljamo, da ponekod delavski sveti niso zaživeli kot samoupravni organi, v katerih delujejo delegati, ki so jih izvolili neposredno delavci v temeljnih organizacijah. Vsebina njihovega dela kaže, da ne opravljajo svojih nalog, ki jim jih določajo ustava, zakon in statut. Razprav­ ljajo in odločajo pa o obrobnih, nebistvenih problemih ali celo o zadevah, ki so v pristojnosti poslovodnega organa, kateri jih v tak način dela potiska zato, da svojo odgovornost skrije za sklepi delavskega sveta. Često se srečujemo s primeri, da z delavskim svetom manipulirajo posamez­ niki ali skupine, ki si celo lastijo pravico, da odločajo v njegovem imenu. Tako se dogaja, da o zadevah iz pristojnosti delavskega sveta še vedno odločajo strokovni kolegiji, poslovni odbori, širši in ožji politični aktivi. Ti neformalni organi si lastijo tudi pravico, da usklajujejo interese med delavci v temeljni organizaciji in delavci raznih temeljnih organizacij; da usklajujejo tako oblikovane interese s splošno družbenimi interesi in potrebami ter nato še odločajo o izoblikovanih in usklajenih predlogih. V teh okoljih delavski sveti le verificirajo sklepe, ki so jih že sprejeli v neformalnih organih. Seje delavskih svetov pa se spremenijo le v golo formalnost. Takšen način dela pa delavce odvrača od dela v delavskem svetu. Manipuliranje in odtujevanje pravice upravljanja dela in poslovanja se kaže tudi v tem, da so delegati v delavskem svetu seznanjeni s snovjo, o kateri morajo odločati, mnogokrat kar na seji delavskega sveta. Dostikrat se dogaja, da je informacija podana samo v ustni obliki. Nič boljših pogojev za odločanje pa nimajo delegati, ki dobijo material le nekaj dni pred sejo. Poslovodni organ in delavci, ki so z zakonom in samoupravnimi splošnimi akti zadolženi za pravoča­ sno pripravo strokovnih predlogov, te naloge ne opravijo, ker mislijo, da se da to delo nadomestiti z navzočnostjo velikega števila strokovnih delavcev in poslovo­ dnih organov (ko gre za seje delavskih svetov delovnih organizacij ali sozda) na sejah delavskega sveta. Tako je na sejah včasih več gostov kot delegatov v delavskem svetu. Takšne seje se spremenijo v javno tribuno gostov, delegati pa morajo odločati na podlagi na sestanku sproti oblikovanih predlogov in pod pritiskom gostov. Iz takšnega odločanja niso izvzete niti zadeve, kot so investicij­ ski načrti, združevanje sredstev, najemanje kreditov in tako naprej. Ugotavljamo tudi, da odgovorni delavci zapirajo delavskemu svetu informa­ cije o zadevah, s katerimi po zakonu morajo biti seznanjeni ne le člani delavskega sveta, marveč tudi vsi delavci. Tako delegati in delavci niso seznanjeni z odloč­ bami sodišča združenega dela, ustavnega sodišča, poročili SDK, s pobudami družbenega pravobranilca samoupravljanja, z ugotovitvami samoupravne delav­ ske kontrole. S temi zadevami bi moral delavski svet ne le biti seznanjen, ampak bi moral o njih razpravljati in sprejemati ustrezne sklepe. V organizacijah združenega dela, kjer zasledimo takšne pojave, ugotavljamo tudi povečano število samoupravnih sporov, ki često zahtevajo, da se v njihovo reševanje vključujejo družbeni pravobranilci samoupravljanja in sodišča združe­ nega dela. Včasih pa se odnosi skalijo do tolikšne mere, da pride do motenj v samoupravnih odnosih in oškodovanja družbenih interesov, iz katerih je izhod le poseg pristojnih organov družbenopolitičnih skupnosti. Na te zadeve je že danes opozoril v svoji razpravi tovariš Vipotnik. Mislim, da tudi z ustreznim delovanjem delavskega sveta opravljamo naloge družbene samozaščite. Potrebna so torej naša skupna prizadevanja, da bodo delavski sveti vse bolj postajali osrednji samoupravni organi v združenem delu, ki so pristojni in dolžni vsakodnevno upravljati z delom in poslovanjem v organizacijah združenega dela v delegatskem sistemu. Stopnja razvoja družbenoekonomskih in delegatskih odnosov v določenem okolju je in bo tudi v prihodnje odvisna od usposobljenosti in zavzetosti komunistov in vseh organiziranih subjektivnih sil, da znotraj dele-

476

gatskega sistema uresničujejo program in sklepe zveze komunistov. Zato mo­ ramo komunisti nenehno in povsod, kjer delujemo, ugotavljati, v kolikšni meri smo že uresničili ustavni družbenoekonomski položaj delavca-samoupravljalca v temeljni organizaciji oziroma kako glede na dejanske odnose v določenem okolju spreminjamo obstoječe stanje skladno z našo začrtano potjo v graditvi sistema socialističnega samoupravljanja, ki smo jo začrtali v predlogu resolucije 8. kon­ gresa.

Marjan Toš

Še večji pomen glasilom delovnih organizacij O pomenu dobrega sistema informiranja v organizacijah združenega dela je bilo že veliko napisanega in izrečenega . Del tega sistema so tudi glasila delovnih organizacij. Leta 1958 je izhajalo v SR Sloveniji 10 glasil, 1960 se je njihovo število povečalo na okoli 50, leta 1970 jih je bilo že 161 z naklado približno 313 izvodov. Danes lahko govorimo o 500 glasilih s skupno naklado do 800.000 izvodov ene številke. To pomeni, da so tovarniška glasila resnična sedma sila. 500 glasil je število, ki se sicer kvantitativno ne 'bo več vzpenjalo, zaradi tega nas čaka predvsem delo pri izboljšavi kvalitete teh glasil, ki bodo prinašala resnične informacije za samoupravno odločanje. Ne smemo in ne moremo se zadovoljiti le s podobo Uradnega lista, v katerem bi nekako naštevali vse, kar se je doslej pripetilo v neki organizaciji združenega dela. Veliko več pozornosti bi morali posvečati vsem tistim vprašanjem, o katerih bodo delavci še razpravljali in izrekali svoje mnenje in sodbo; od pravilnega in pravočasnega obveščanja je veliko odvisno. Ni napak, temveč nasprotno, zelo pozitivno je, da prinašajo glasila naših organizacij združenega dela tudi sklepe posameznih samoupravnih organov, delavskih svetov, temeljne organizacije, delovne organizacije ali sestav­ ljene organizacije združenega dela. Pretežni del vsebine v glasilih delovnih organizacij moramo v večji meri kot doslej posvečati delavcem v tej smeri, da bodo dajali kritične pripombe in pobude ter lastna ustvarjalna mnenja. Ta pomanjkljivost je v glasilih delovnih organizacij v nekaterih primerih še vedno dokaj vidna. Prav tako pa bi lahko včasih ocenjevali njihovo delegatsko naravna­ nost in kdaj pride takšna pomanjkljivost še posebej do izraza. Nedvomno pri vključevanju sredstev obveščanja, torej tudi glasil organizacij združenega dela v proces samoupravnega dogovarjanja in odločanja. To je za sistem informiranja o združenem delu še posebej pomembno. Zakaj? Delavci v organizacijah združe­ nega dela najbolj neposredno samoupravljajo in zaradi tega morajo biti pravoča­ sno seznanjeni z vsemi elementi, ki lahko vplivajo na njihovo delo in odločitve. Tudi zaradi takšnega prepočasnega informiranja prihaja včasih do nepotrebnih težav in problemov. Ne bom povedal nič novega, če se ustavim pri dejstvu, da delavec v organizaciji združenega dela izve včasih veliko prej o svojih notranjih problemih iz množičnih sredstev obveščanja, to se pravi dnevnikov, radia in televizije. V takšnih primerih notranji sistem informiranja ni opravil svoje prave vloge. V teh primerih ne ravnamo povsem prav, če valimo vso krivdo na urednika tovarniškega glasila. Ni samo on krivec, temveč je potrebno poiskati več vzrokov. Te pa moramo seveda še temeljito analizirati in primerjati njihovo medsebojno povezanost. Narobe bi bilo, če v razmišljanjih o pomembnosti sredstev informira­ nja v organizacijah združenega dela ne bi opozorili na problematiko zapiranja informacij. Teh pojavov je še vedno precej. Zanimiv je primer, ki ga je obravna­ valo tudi častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije. V eni izmed delovnih organizacij je delavski svet sprejet tudi takšen sklep: »O medsebojnih odnosih v delovni organizaciji ne obveščamo javnosti niti članov naše delovne skupnosti tako dolgo, dokler ne bo končala dela komisija, ki je bila imenovana za razčiščenje teh odnosov.« Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije je sklenilo, da bo obravnavalo tak primer zapiranja informacij širše v luči družbenega pomena pravočasnega in seveda celovitega informiranja samoupravljalcev prek glasil delovnih organizacij. Prav v nekaterih kočljivih primerih je vloga glasil v delov­ nih organizacijah še posebej pomembna, saj lahko delavce najboljše obveščajo in

477

so jim tudi najbližje. Nedvomno je zapiranje informacij v primeru, ko bi morali biti delavci še posebej dobro seznanjeni s problematiko in težavami, lahko tudi usodno in ne more ustvarjalno prispevati svojega deleža pri reševanju. Vsako zapiranje informacij in onemogočanje obveščanja delovnih ljudi in občanov je protiustavno. Zveza komunistov in vsi drugi samoupravni dejavniki se morajo nenehno zavzemati za pravočasno informacijo. Nujno je enotno opredeliti odgovornost vseh dejavnikov v procesu samoupravnega sistema informiranja in zagotavljanje učinkovitega družbenega mehanizma na tem področju. Mislim, da moramo doseči, da bodo vsi dejavniki v informiranju v celoti odgovorno uresničevali svoje naloge. Mogoče ne bi bilo napak, če bi imeli ustrezen družbeni organ oziroma dogovor, ki bo preprečeval nastajanje nekaterih zavor in težav, ki onemogočajo, da bi glasila delovnih organizacij odigrala svojo vlogo, mislim na zapiranje informacij, primere privatizacije in podobne težave. Z glasilom ne more in ne sme v nobenem primeru razpolagati posameznik ali ozka skupina. Oprede­ liti moramo tudi ustanovitelje oziroma njihovo vlogo. Glasila delovnih organizacij se morajo kadrovsko, strokovno in idejnopoli­ tično krepiti. S tem bodo lahko boljše delovala. Zavedati se moramo, da so glasila delovnih organizacij del enotnega sistema informiranja. Množična sredstva jav­ nega obveščanja morajo glasilom delovnih organizacij dajati več strokovne pod­ pore, to se pravi, da morajo odigrati svojo mentorsko vlogo. Nepovezanost se kaže predvsem v tem, da glasila delovnih organizacij poročajo le o dogajanjih v svojem okolju, zelo malo ali pa skoraj ničesar pa o dogajanjih v krajevni skupno­ sti, občini in drugod, to pa je slabost, saj so interesi delovnih ljudi zelo prepleteni in se nikakor ne končajo znotraj določenega okolja. Potrebno je tudi izenačiti položaj novinarjev v združenem delu, kjer imajo organizatorje, urednike in novinarje. Organizatorji in uredniki opravljajo v glavnem delo na področju informiranja kot privesek svojemu delu, kot nekakšno dodatno obremenitev. Novinarji glasil organizacij združenega dela pa se poklicno ukvarjajo z istim delom kot novinarji časnikov, revij, radia in televizije. Dejstvo je, da je položaj novinarjev v združenem delu že izenačen. Morali pa si bomo prizadevati pred­ vsem za ovrednotenje dela enako kot v časopisnih hišah. Zanimivo je, da se poklicni novinarji ne odločajo za delo v uredništvih glasil delovnih organizacij. Vzrokov za takšno stanje je nedvomno več. V odpravljanje teh slabosti se morajo odločneje vključiti ttidi vse družbenopolitične organizacije in samoupravni or­ gani, v večji meri kot doslej bi morali skrbeti za izobraževanje novinarjev. Samoizobraževanje je še vedno neurejeno. Nujno je okrepiti tudi idejnopolitično usposabljanje in izobraževanje. Nekateri tudi razmišljajo o tem, ali naj delavci prejemajo svoje glasilo brezplačno ali naj ga še posebej plačujejo. Za pravočasno objektivno obveščanje se delavci odločajo zavestno in prav je, da potekajo vedno nova prizadevanja za izboljšavo sistema informiranja v združenem delu. Menim, da bomo morali opraviti na tem področju naših prizadevanj še vrsto odgovornih nalog. S tem pa bodo dobila glasila delovnih organizacij, ki predstavljajo drugi najmočnejši tisk v SFR Jugoslaviji - 3,200.000 izvodov, še trdnejšo podlago za nadaljnje uresničevanje svoje odgovorne družbene funkcije. Zdravko Krvina

Moč poslovodnega organa temelji na strokovnem znanju, sposobnostih in moralnopolitičnih lastnostih Prispeval bi rad nekaj misli o problemih individualnih poslovodnih organov v našem celotnem združenem delu z vidika vsebine nalog, ki jih postavlja zveza komunistov kot osnovo za nadaljnjo usmeritev njihovega delovanja. Le-to je namreč izrednega pomena za nadaljnje preoblikovanje samoupravljanja in druž­ benoekonomskih odnosov v naši družbi. V zvezi s pripravami na VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije in XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije je posebna delovna skupina pri mestni konferenci Zveze komunistov Slovenije v Ljubljani pripravila posvetovanje o

478

r

temi Družbeni položaj in vloga komunistov - vodstvenih poslovodnih organov. Na tem posvetovanju smo izmenjali izkušnje in izoblikovali nekatera stališča o vlogi individualnih poslovodnih organov v sedanjem samoupravnem razvoju našega družbenopolitičnega sistema. Ustava in zakon o združenem delu sta za individualne poslovodne organe v delovnih organizacijah, našem pravnem sistemu v primerjavi z vsemi prejšnjimi rešitvami doslej najbolj urejeno določila položaj, vlogo, pristojnosti in odgovor­ nosti poslovodnega organa. Funkcija poslovodnega organa je pomembna za uresničevanje koncepta samoupravnega združenega dela. Za to obdobje je po­ membno, da bomo lahko hitreje uresničevali vsebino socialističnih samouprav­ nih odnosov po ustavi in zakonu o združenem delu, v katerih bodo delavci neposredno obvladovali družbeno reprodukcijo v vsej njeni celovitosti. To je dokončni prelom s podjetjem kot institucijo lastninskega monopola, zasnovano na družbenem odtujevanju sredstev in prehod na organizacijo združenega dela kot institucijo, ki temelji na družbeni lastnini, dohodkovnih odnosih in celovitem samoupravljanju. V takšnih odnosih dobiva popolnoma novo vsebino tudi indi­ vidualni ali kolektivni poslovodni organ, ki ni več le predstavnik splošnega interesa, tujek v organizaciji združenega dela, temveč oblika samoupravnega organiziranja združenega dela in torej njegov integralni del. Treba je poudariti, da ta novi sistem, zasnovan na ustavi iz leta 1974 in na zakonu o združenem delu, šele gradimo. Vse dotlej, dokler organizirani delavec v združenem delu ne bo suvereno obvladal vse celovitosti družbenoekonomskih odnosov, bomo še vedno srečevali različne situacije, kar pa se nujno odraža tudi v delovanju poslovodnih organov, ki imajo izjemno zapletene in odgovorne naloge v sorazmerju z zaplete­ nostjo in odgovornostjo funkcije, ki jo opravljajo. Poseben problem predstavljajo družbene dejavnosti, kjer smo pri svobodni menjavi dela in pri delu dohodka, ki je namenjen za skupno porabo, še vedno v proračunskih sponah in delavci niti kot uporabniki niti kot izvajalci nimajo dovolj kvalitetnih elementov za resnične samoupravne odločitve, ki bi omogočale realno izločanje sredstev za posamezne namene skupne porabe in urejanje družbenoekonomskih odnosov na tem po­ dročju. Izhodišče za spremenjeni položaj poslovodnega organa je predvsem položaj združenega delavca v samoupravnem združenem delu. Dokler združeni delavec teh svojih funkcij ne bo v celoti obvladal, bo vedno obstajala nevarnost, da bi kak drug subjekt v družbi to delo opravljal v njegovem imenu, to pa še povečuje zapletenost funkcije poslovodnih organov. Pomembna in odločilna družbenopolitična in materialna odgovornost poslov­ nih organov se kaže v tem, če v svoji družbeni praksi, s svojim vplivom, delova­ njem, znanjem in neposrednim delom ohranjajo, dopuščajo ali celo vzpodbujajo vsebino preživelih odnosov ali pa so v svojih organizacijah v središču družbene akcije, uresničevanja samoupravnih družbenoekonomskih in demokratičnih od­ nosov, v katerih so vsi delavci ustvarjalci in subjekti oblikovanja, sprejemanja, uresničevanja in izvajanja upravljalskih odločitev in urejanja medsebojnih od­ nosov v celotnem sistemu samoupravnega združenega dela. Ob tako zastavljenih prepletajočih se izhodiščih se dogaja, da pridemo do črno-belega slikanja vloge individualnega poslovodnega organa oziroma direk­ torja, zato mislim, da bi bilo potrebno na vsak način spremeniti družbeno klimo v smeri razreševanja problemov v združenem delu s spremenjeno vlogo individual­ nega poslovodnega organa v združenem delu. Edvard Kardelj je glede odnosa do direktorjev v svojem znanem delu Samou­ pravljanje in družbena lastnina zapisal: »Prav zato v naši konkretni situaciji nič ne rešujejo in ne morejo rešiti taka sredstva, kot so na primer subjektivistične hajke proti direktorjem ali managerjem, in to ne samo zategadelj, ker so te funkcije družbi neizogibno potrebne, ampak tudi zato, ker obstoječa protislovja v družbi niso odvisna le v manjši meri od osebnih lastnosti ljudi, ampak od karakteristik obstoječih proizvodnih družbenoekonomskih odnosov.« Tovariš Kardelj pravi tudi, »da združeno delo potrebuje sposobne in visoko kvalificirane managerje, vendar takšne, ki bodo znali biti ne le zelo samostojni pri svojem strokovnem poslovnem odločanju, ampak tudi zelo odgovorni do združenih delavcev.«

479

Zato bi rad še enkrat orisal nekatere značilnosti pojmovanja funkcije poslovo­ dnega organa, kot jih terja zakon o združenem delu in ki jih bo potrebno posebej poudariti. Najprej bi omenil njegovo samostojnost in odgovornost delavcem in delavskemu svetu. To ne pomeni privilegiranega položaja v odnosu do delavcev, s katerimi dela in sodeluje, saj direktor ni gospodar organizacije združenega dela, je pa njen pomembni člen in ima enak ustavno-pravni položaj kot vsi delavci v združenem delu. Ta položaj ustreza značaju njegovega dela in še zlasti njegovim dolžnostim in pravicam. Poudaril bi rad pomembnost 513. člena zakona o združe­ nem delu, ki pravi, da moramo od vsakega delavca zahtevati po njegovih sposob­ nostih. Dolžnost individualnega poslovodnega organa je, da predlaga poslovno politiko in ukrepe za njeno izvajanje ter da izvršuje odločitve in sklepe delavcev in delavskega sveta. Oboje je odločilnega pomena za usodo samoupravnega procesa v združenem delu. Poslovodni organ je torej kreator in strateg najpo­ membnejših dolgoročnih predlogov v temeljni organizaciji in organizaciji zdru­ ženega dela. Njegova moč in avtoriteta sta se bistveno spremenili. Mislim, da ne temeljita več na njegovih zvezah s politično in upravno strukturo, ki naj bi bila sposobna z intervencijami reševati položaj podjetja, ampak na strokovnem znanju, sposob­ nostih, moralno-političnih lastnostih. Posebno moč in samovoljo zamenjuje strokovna priprava odločitev in uresni­ čevanje predlagateljske in izvršilne dolžnosti. Nujno je sodelovanje s strokov­ njaki različnih strok, spodbujanje tehničnih inovacij, odkrivanje virov ustvarjal­ nih pobud vseh delavcev in sodelovanje z družbenopolitičnimi organizacijami. Zato mora individualni poslovodni organ organizirati ustrezno delo in službe, ki mu bodo omogočile normalno delovanje. Pri tem se izraža posebni odnos do delovne skupnosti skupnih služb, ki niso odgovorne le delavskemu svetu, tem­ več tudi poslovodnemu. organu. Pri tem pa moramo preseči situacijo, v kateri kaže, da so strokovnjaki potrebni predvsem direktorju. Delavci - nosilci interesa se morajo zavedati, da je prav njim potreben sposoben planer, analitik, komercia­ list ali strokovnjak s kateregakoli področja, kajti v boju za prihodek brez takšnih ljudi tudi zanje ne bo večjega prihodka oziroma ustvarjanja novih družbenoeko­ nomskih odnosov. V zvezi s tem se moramo v zvezi komunistov upreti vsem tistim pojavom pri delu poslovodnih organov in strokovnih služb, ki v bistvu pomenijo težnjo, da bi monopol informacij in znanja zadržali zase. Nejasno opredeljena poslovna poli­ tika, malomaren odnos do planiranja, nerazumljive in komplicirane razlage ali predlogi objektivno delujejo proti resničnemu in vsebinskemu odločanju vseh delavcev, zato moramo vedno znova odločno zahtevati preproste in lahko ra­ zumljive tekste, analize in razlage, s katerimi prihajamo pred delavce. Vse to so tudi razlogi, zaradi katerih moramo zahtevati od poslovodnega organa današnjega časa strokovnost. Šolska izobrazba je eden od pomembnih faktorjev, kajti brez visoke stopnje izobraženosti, zlasti v večjih organizacijah združenega dela, bi bil poslovodni organ le težko v celoti kos svojim nalogam. Prav tako škodljivo pa bi bilo zahtevati izključno formalno šolsko izobrazbo. Prav gotovo so za uspešnega direktorja še pomembnejše izkušnje in sposobnosti, ki zagotavljajo uresničevanje zahtevanih ekonomskih in družbenih ciljev. V praktični kadrovski politiki včasih zanemarjamo nekatere dejavnike, o katerih bi veljalo več razmišljati. Dober vodilni delavec mora npr. obvladati naše pravnoekonomske kategorije, še posebej dohodkovne odnose in mora poznati področje, ki pomeni osnovno dejavnost organizacije. Vse premalo sistematično priprav­ ljamo mlade, sposobne ljudi, da bi v organizaciji prevzeli vodilne funkcije. Vse prevečkrat poudarjamo tako imenovane izkušnje z delovnim stažem, ki pa pome­ nijo zelo malo, če jih ne spremlja stalno dopolnilno izobraževanje in obnavljanje znanja. Pomembnost, vsestranskost in zapletenost funkcije poslovodnega organa se odraža tudi v dejstvu, da je število nezasedenih individualnih poslovodnih orga­ nov oziroma mest direktorjev tako veliko, da je po podatkih zavoda za statistiko imelo lani od okoli 5000 organizacij združenega dela gospodarskih in družbenih dejavnosti kar 370 nezasedenih oziroma neustrezno zasedenih delovnih mest individualnega poslovodnega organa. Več pozornosti in družbene skrbi moramo

480

posvetiti temu, da sposobni strokovnjaki ne bi bežali na manj zahtevna delovna mesta, da bi bila v širšem družbenem pogledu ta dela bolj mikavna, ne pa zapostavljena. Morda smo storili premalo, da bi zahtevno uspešno direktorsko delo dovolj cenili. Negativne pojave in ekscese pri delu posameznih direktorjev smo večkrat posploševali in s tem enačili vse direktorje, namesto da bi obravna­ vali napake kot slabosti posameznika. S takim ravnanjem smo nujno zmanjšali ugled tistim individualnim poslovodnim organom, ki pošteno delajo, senca pa pade tudi na funkcijo direktorja nasploh. O teh problemih se moramo večkrat in odkriteje pogovarjati, tako v združe­ nem delu, družbenopolitičnih organizacijah kot tudi na posameznih samouprav­ nih ravneh. Zahtevati moramo ustvarjalno delo, nove rešitve, pridobivanje po­ trebnega strokovnega znanja, kot bodo to narekovale nove izkušnje naše druž­ bene teorije in prakse. Zato predlagam, da bi v 8. točki resolucije VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije bolj poudarili vlogo individualnega poslovodnega organa kot organa samoupravljanja, ki je odgovoren za razvoj samoupravljanja v združenem delu. Pomembno vlogo pri oblikovanju teh vodilnih kadrov ima tudi vloga šole, ki jo je organizirala Gospodarska zbornica Slovenije v Škofji Loki. To je šola na novih osnovah našega samoupravnega organiziranega združenega dela in na katerih temelji tudi vloga individualnega poslovodnega organa, o katerih sem že govoril. Dosedanjih 21 seminarjev je obiskovalo več kot 500 udeležencev. Zvr­ stila se je vrsta zanimivih stališč in predlogov. Predlagam, da Gospodarska zbornica Slovenije vključi v to šolo tudi kadre, ki delajo v družbenih dejavnostih in samoupravnih interesnih skupnostih. Tako bi skupno z delavci v materialni proizvodnji čimprej razčistili nekatera vprašanja o svobodni menjavi dela. Tako bi samoupravne interesne skupnosti postale pravo mesto, kjer bi se dogovarjala uporabnik in izvajalec. Pri vsem tem pa bi rad poudaril, da je ob izobraževanju pomembna tudi skrb za človeka, skrb, da se ti ljudje prehitro ne iztrošijo; saj gre za ljudi, v katere so družba in vsak posameznik vložili ogromno truda, dela in sredstev. Z zdravni­ škimi pregledi udeležencev na omenjenih seminarjih so ugotovili kronične bo­ lezni pri dveh tretjinah ljudi. Naši zdravniki jim priporočajo lažje in manj naporno delo, kar pomeni, da so preobremenjeni in utrujeni ter da ne izkoriščajo dopustov in nimajo rednega počitka. Mislim, da bi ob dodatnem izpopolnjevanju in delu morali poskrbeti tudi za možnost rekreacije in nabiranja novih moči za delo. Vemo, da je individualni poslovodni organ angažiran tudi v družbenopolitičnih organizacijah in društvih, saj brez tega ne more biti uspešen individualni poslovodni organ. Mnoge funkcije so neposredno povezane z družbenopolitično aktivnostjo zveze komunistov, socialistične zveze in drugih. To je nekaj misli, o katerih sem govoril z željo, da bi tudi v dokumentih našega kongresa, v naši praksi, bolje opredelili to pomembno področje individualnega poslovodnega organa kot samoupravnega organa in s tem prispevali k nadalj­ njemu razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu in nadaljnjem napredku naše socialistične samoupravne družbe.

Janez Ujčič Sredstva javnega obveščanja morajo postati še bolj odprta tribuna delovnih ljudi in občanov

Nikoli v razvoju naše socialistične samoupravne družbe nismo toliko razprav­ ljali o obveščanju kakor prav v tem času. V te razprave so vključeni domala vsi družbeni dejavniki in veliko delovnih ljudi. Vse bolj se pri nas vsak dan govori o informaciji in informiranju kot dnevni potrebi in nujnem delu - dela in življenja. Po svoje dokazuje to tudi kopica pobud in rešitev, ki se pojavljajo v temeljnih organizacijah, krajevnih skupnostih, interesnih skupnostih, v občinah za odkri­ vanje in uvajanje novih oblik obveščanja z namenom, da bi zagotovili kar se da popolno in objektivno informacijo. Takšna gibanja močno pritiskajo na širjenje 31 VIII. kongres

481

števila časopisov v delovnih organizacijah ter zahtevajo vsebinsko in seveda tudi kakovostno izboljšanje obveščanja v celoti. Komunisti-novinarji v Mariboru menimo, da je pomen informiranja kot zelo važnega dejavnika za samoupravno odločanje v tezah za slovenski kongres zveze komunistov premalo poudarjen in da je nasploh 54. točka predloga resolucije kljub prečiščenemu besedilu preskopa. V besedilu so premalo določno oprede­ ljene enotne naloge in odgovornost vseh dejavnikov v enotnem informacijskem sistemu. Premalo je poudarjen pomen boja zoper zapiranje informacij, v sklep­ nem stavku te točke, ki zadeva materialni temelj informiranja, pa je izostala ugotovitev o povezavi materialne osnove informiranja z uveljavitvijo ustavne pravice delovnih ljudi in občanov do informiranja. Menim oziroma predlagam, da se besedilo 54. točke predloga slovenske resolucije zato vsebinsko dopolni, in sicer naj vsebuje ugotovitev, da se morajo zveza komunistov in vsi drugi samou­ pravni dejavniki še dalje bojevati za resnično, pravočasno, celovito, angažirano in razumljivo informacijo, ki je eden od poglavitnih dejavnikov pri ustvarjanju socialističnega javnega mnenja in pri vzpodbujanju pozitivnih družbenih proce­ sov, predvsem pa pri samoupravnem odločanju. Zato, da bi zagotavljali celovito informiranje delovnih ljudi in občanov, je treba jasno določiti funkcijo in vlogo posameznih dejavnikov v procesu informi­ ranja ter doseči večje združevanje interesov in potreb na tem področju, piše v predlogu slovenske resolucije. Menim, da ne gre toliko za določitev funkcije in vloge posameznih dejavnikov v procesu informiranja, saj sta bili ta funkcija in vloga že doslej načelno dovolj jasno opredeljeni, marveč gre za to, da bolj določno, predvsem pa enotno oprede­ limo odgovornost vseh dejavnikov v informiranju in da ustvarimo učinkovite družbene mehanizme za ocenjevanje izpolnjevanja te odgovornosti. V mislih imam kodeks javne besede, ki bi obvezoval vse tvorce informiranja. Zato predla­ gam tudi vsebinsko dopolnilo v tem smislu, da se zveza komunistov mora prizadevati, da bodo vsi subjekti v informativno propagandni dejavnosti, se pravi ustanovitelji, sredstva obveščanja in viri informacij, odgovorno in v celoti uresni­ čevali svoje naloge. Med temi nalogami pa je zelo pomembna skrb za odprtost informacij, saj je od nje odvisna tudi pravočasna in objektivna informiranost samoupravljalcev. V teh okvirih je potrebno iskati tudi rešitve za ustvarjanje materialnega temelja delovanja avtonomnega sistema obveščanja ter javnih občil. Ob tem bi opozoril še na to, da morajo rešitve za ustvarjanje materialnega temelja sistema obveščanja in javnih občil zagotavljati tudi enako pravico občanov do informira­ nja. Komunisti iz mariborskega tiska opozarjajo na posledice, ki bi jih utegnile imeti različne delne rešitve tega problema, saj lahko spravijo posamezne dejav­ nike v informiranju v neenakopraven položaj, s tem pa v tak položaj predvsem občane, ki so potrošniki informacij, ki jih posredujejo ti dejavniki. Zato je edino pravilno reševanje teh problemov le v okviru enotnega dogovarjanja ob še okrepljenem družbenem vplivu. Večkrat je bilo že povedano in napisano, da morajo postati sredstva javnega obveščanja še bolj odprta tribuna delovnih ljudi in občanov, prek katerih ti aktivno in neposredno sodelujejo v ustvarjanju demokratičnega javnega mnenja. Slovenska radiotelevizija je na tem področju dosegla nekaj vidnih rezultatov, pa vendar s tem še zdaleč ne smemo biti zadovoljni. Delitev dela, zlasti v radijskih programih, lokalnem, regionalnem in tako imenovanem republiškem in osred­ njem, še vedno ni tako dognana in komplementarna, da bi prišel do izraza najbolj pristen samoupravni interes poslušalev, se pravi delovnih ljudi in občanov. Tam, kjer je to možno, na nekaterih območjih Slovenije, v mislih imam severo­ vzhodno Slovenijo, bi kazalo združiti oziroma povezati interese posameznih radijskih postaj, ki so sedaj nepovezane, s tem pa močno pada kvaliteta, kar pomeni, da zategadelj lahko ostaja občan-samoupravljalec brez prave, zanj ta trenutek objektivne in usmerjene informacije. Menim, da bi lahko dosegli večjo policentričnost znotraj teh programov, če bi se zavestno in načrtno dogovarjali med seboj, in sicer v tem smislu, da bi programe in informacije pričeli graditi od spodaj, v bazi, da bi vzpostavili takšno sodelovanje, ki bi omogočilo bogatenje vseh treh programov, se pravi lokalnega, regionalnega in osrednjega. Skratka, ne

482

gre samo za organizacijsko, temveč predvsem za večjo vsebinsko povezanost slovenskega radia, saj se sedaj programski načrti lokalnih radijskih postaj, ki so sicer teoretično dobro zastavljeni in-domišljeni, ne uresničujejo v praksi. Kajti svojo razredno funkcijo lahko javna glasila uresničujejo le, če delujejo v središču družbenih dogajanj, če se hitreje otresejo položaja, da od zunaj spremljajo, preučujejo in razsojajo o vsem tistem, kar se dogaja v družbi, v boju za novo in napredno. Dovolite, da ob koncu podam še dodatni predlog k 61. točki predloga kongre­ sne resolucije, in sicer k tistemu delu, ki obravnava samoupravno sodstvo. Predlog resolucije pravi zdaj: »Razvoj socialistične samoupravne demokracije terja krepitev zavesti, da bo samoupravno sodstvo vse bolj vraščeno v samoupravljalsko aktivnost delovnih ljudi in občanov kot njihova pravica in dolžnost o poglabljanju samoupravljanja.« Dodatek pa naj bi se glasil: »Predvsem pa kot zelo pomemben nepogrešljiv inštrument za zaščito samoupravljanja, ki mora imeti močno podporo subjektivnih sil, zlasti pa zveze komunistov in sindikatov.« Ta dodatek predlagajo predvsem komunisti-časnikarji, ki spremljajo delo samoupravnega sodstva in ugotavljajo v praksi, da je to sodstvo sicer aktivno in učinkovito posega v samoupravne spore in probleme, toliko bolj izpostavljeno pritiskom tistih, ki so za take spore krivi, tehnokratskim in birokratskim težnjam in raznim drugim protisamoupravnim poskusom v organizacijah združenega dela. Ob tem tudi zagotavljajo, da je bila vloga zveze komunistov in sindikatov pri reševanju teh sporov že pred postopkom pred sodišči združenega dela pa tudi v teh postopkih doslej premajhna. Vsi čakajo, kaj bo reklo sodišče združenega dela. In če njegova odločitev ni po volji trenutnemu razpoloženju v okolju, odkoder spori Izvirajo, je kritika naperjena na delo sodišča, ne pa na lastno slabo delo. To po drugi strani vzbuja malodušje pri ljudeh, ki delajo v samoupravnem sodstvu.

Franc Druks

Jasneje opredeliti odgovornost predlagateljev odločitev Z letošnjimi volitvami delegacij za skupščine družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti smo odpravili nekatere dosedanje slabosti delegatskega sistema. V delegacijah smo angažirali neprimerno več delovnih ljudi in občanov kot v preteklem mandatnem obdobju, zlasti v večjih temeljnih samoupravnih skupnostih, kjer smo za skupščine nekaterih samoupravnih inte­ resnih skupnosti izvolili posebne delegacije, ki se bodo lahko v nasprotju s prejšnjimi splošnimi delegacijami posvetile samo enemu področju. To vsekakor prinaša novo kvaliteto delegatskemu sistemu, ki zagotavlja neposrednejši vpliv delavca na tokove celotne družbene reprodukcije oziroma v celotnem procesu odločanja. Ko smo v času priprav na volitve objektivno in kritično ocenjevali uresničeva­ nje delegatskega sistema, smo ugotavljali tudi nekatere druge slabosti in po­ manjkljivosti, ki ovirajo demokratični razvoj v ustavi opredeljenega političnega sistema, njegov razvoj in odnose. Omenil bi samo nekatere, ki jih moramo z akcijo zveze komunistov in vseh subjektivnih socialističnih sil z našim delova­ njem znotraj delegacij in skupščin odpraviti. Skupščine samoupravnih interesnih skupnosti morajo postati mesta dogovar­ janja, usklajevanja in sprejemanja odločitev, dogovorjenih v tozdih in drugih temeljnih samoupravnih skupnostih. To lahko dosežemo predvsem z izboljša­ njem obojestranskega sistema informiranja, oblikovanjem stališč v delegatski bazi in z vključevanjem samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij pri iskanju najustreznejših rešitev, ki morajo biti izraz skupnih hotenj pri zadovo­ ljevanju potreb delovnih ljudi in občanov. Jasneje moramo tudi opredeliti razmerja med predlagatelji odločitev, ki jih sprejemajo delegatske skupščine, to so razmerja med izvršnimi sveti družbeno31*

483

političnih skupnosti, družbenimi sveti in skupščinami, zlasti njihovo odgovor­ nost. Predvsem moramo natančno opredeliti vlogo družbenih svetov. Znotraj delegatskega skupščinskega sistema moramo največ pozornosti po­ svetiti prav družbenemu dogovarjanju in samoupravnemu sporazumevanju kot perspektivnemu urejevanju medsebojnih pravic, obveznosti in odgovornosti v naši družbeni skupnosti. Zaostrena pa mora biti tudi odgovornost za izvajanje tako sprejetih dogovorov in sporazumov. Družbene dejavnosti lahko pridobivajo dohodek samo po načelih svobodne menjave dela z uporabniki, zato morajo biti programi, ki jih dajejo delavcem v sprejem, na ustrezen način ovrednoteni z izdelanimi jasnimi in razumljivimi merili za vrednotenje njihovega dela. Dosedanje izkušnje zveze komunistov bodo prav gotovo dobro služile tudi pri nadaljnjem usmerjevanju oblikovanja in funkcioniranja delegatskega skupščinskega sistema.

Drago Seliger Vse bolj je prisotna zavest, da društva niso sama sebi namen V kongresnih dokumentih je na več mestih upravičeno poudarjen pomen, ki ga ima prostovoljno združevanje delovnih ljudi, občanov in mladine v najrazlič­ nejša društva in združenja za naš nadaljnji demokratični razvoj. V naši republiki imamo prek 8000 prijavljenih društev, kar pomeni, da je poprečno - 10 društev v vsaki krajevni skupnosti. Že ta podatek nam pove, da gre za množico ljudi, ki v teh oblikah združevanja na podlagi prostovoljnosti zadovoljujejo najrazličnejše osebne želje, hotenja, nagnjenja, skratka osebne interese, ki so sočasno v večji ali manjši meri družbeni interes. Družbeni interes te sfere človekovega dela in ustvarjanja ni pogojen samo z dejstvom, da so vse oblike svobodnega združeva­ nja ljudi v naši družbi sestavina političnega sistema, marveč je tudi izraz osnov­ nih intencij sistema socialističnega samoupravljanja, ki po svoji notranji zakoni­ tosti teži k neprestanemu širjenju dimenzij človekove svobode in pospešuje bogastvo avtentičnih interesov ljudi. Zato si je večina ljudi v društvih in drugih oblikah prostovoljnega združevanja občanov, ki ima v Sloveniji bogato zgodovino, resno prizadevala, da svoje mesto in vlogo v družbi uskladi z novo nastajajočimi odnosi v okolju, kjer delujejo. V društvih kot osnovnih celicah najrazličnejših združenj je vse bolj prisotna zavest, da so pomemben dejavnik v okolju, kjer delujejo; da so sestavni del fronte naprednih sil, združenih v socialistični zvezi delovnih ljudi; da so v tej fronti enakopraven subjekt, kjer soočajo svoje interese z interesi drugih subjektov; da je uspešno izvajanje njihovih programov dela osnova za družbeno vrednotenje tega dela; da jim njihovo vključevanje v graditev samoupravnih odnosov ustvarja pogoje, v katerih ne bodo predmet manipulacije nikogar, kar je pogosto značil­ nost te sfere v drugačnih političnih sistemih; da ohranjajo in razvijajo amateri­ zem kot etično moralno bogastvo svojih članov, skratka, vse bolj je prisotna zavest, da niso sami sebi namen, temveč pomembna sestavina dela, ustvarjanja in bogatenja življenja v okoljih, kjer živijo in delajo kot v širših skupnostih in družbi kot celoti. Teh nekaj elementov prilagajanja društev in njihovih združenj novim eko­ nomskim in političnim odnosom v osnovnih celicah je nujno videti iz več razlogov. Najprej je tu ugotovitev, da se društveno življenje v vsej svoji širini in raznovrstnosti odvija pretežno v krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah. To ne pomeni, da jih kdorkoli omejuje, da se združujejo in povezujejo v širša združenja, vendar mora biti to odločitev društev samih na podlagi ugotovljenih in opredeljenih širših interesov. Vse preveč je namreč še vedno zakoreninjeno mišljenje, da so vodstva najrazličnejših združenj »forumi«, ki mimo društev načrtujejo programe, dajejo direktive, se »borijo« za sredstva in tako dalje; skratka oblast iz časov, ko je bil proračun skupni fond participantov. Odtod tudi nestrpna zahteva kar precejšnjega števila različnih združenj na ravni republike in federacije, da se njihov položaj uredi z zakonom.

484

Kot smo imeli primere v materialni sferi, da so razumeli prilagajanje ustavi in zakonu o združenem delu kot formalno-pravno, ne pa vsebinsko dejanje, tako ti primeri niso redki tudi v sferi družbenih organizacij in društev. Seveda ne gre poenostavljati tako heterogene sfere, kot je področje društev in družbenih organizacij, ne moremo pa se strinjati, da je bila preobrazba te sfere opravljena s tem, da smo vnesli v pravila društev in združenj nekatere obvezno­ sti, ki jih narekujeta ustava in zakon o združenem delu. Gotovo je osnovna naloga vsakega društva in združenja, da glede na sedanji čas in na različno genezo nastanka, na tradicijo posameznih društev in organiza­ cij ugotovijo, koliko so osnovna vsebina, programska usmeritev in smotri, ki si jih zadajajo danes, v skladu z doseženim razvojem naše družbe in njenim razvo­ jem. Materialni in duhovni napredek naše samoupravne družbe je v mnogih primerih že davno presegel programske zasnove nekaterih organizacij in društev, ki se vsebinsko niso prilagajale doseženi stopnji družbenega napredka. Od tod tudi nemalokrat izražena želja, da proces deetatizacije zahteva, da se mnoga opravila iz področja države prenesejo na družbene organizacije oziroma njihova vodstva. Čeprav ne gre izključiti take možnosti, sodimo, da pri teh razmišljanjih pozabljajo osnovno usmeritev, da vse več državnih funkcij že opravljajo in bo v vedno večjem obsegu opravljala samouprava in da bi se nam sicer dobronamerna želja po deetatizaciji prek društev in njihovih organizacij lahko sprevrgla v svoje nasprotje. Se posebej je taka nevarnost pri tistih zakonih, ki določajo tako položaj kot pooblastila posameznih družbenih organizacij, ne pa del dejavnosti, ki jo država ali tudi samoupravna skupnost lahko zaupa društvu ali organizaciji v primeru, da je taka rešitev družbeno najbolj smotrna. Toda tudi v teh primerih ne bi smela prenehati odgovornost državnega ali samoupravnega organa za izvajanje dolo­ čene dejavnosti, ki je širšega družbenega pomena. Drugi razlog za pristop k problemom društev in družbenih organizacij z vidika osnovnih celic teh organizacij je v tem, da je to izredno široko in množično področje za politično delovanje vseh subjektivnih sil na čelu z zvezo komunistov. Tako množičnega dela v teh društvih tudi ne bi bilo, če ne bi bilo med njimi aktivnih požrtvovalnih ljudi, od katerih so mnogi člani zveze komunistov. Mnogi problemi, nejasnosti, dileme in nesporazumi v tej sferi bi bili hitreje rešeni, če bi bila večja aktivnost zavestnih sil znotraj teh organizacij, posebej v osnovnih celicah. Področje, o katerem govorim, lahko nedvomno mnogo pri­ speva k aktivizaciji ljudi, njihovemu samopotrjevanju kot ustvarjalnemu bitju in ne nazadnje k nadaljnji demokratizaciji socialistične samoupravne družbe.

Esad Mehmedinovič Ni pogum ugotavljati, da se je treba bojevati z birokratizmom, pogum se je bojevati z njim Rad bi osvetlil nekatere pojave, ki ovirajo ali onemogočajo tovariško povezo­ vanje in neposrednost odnosov pri spreminjanju razmer v krajevnih skupnostih in organizacijah združenega dela na socialističnih samoupravnih temeljih; naš socialistični samoupravni sistem je namreč posebno ranljiv takrat, ko iz različnih vzrokov zataji množična in zavestna družbenopolitična aktivnost delovnih ljudi in občanov. In prav na to bi rad opozoril. V vsakdanjih medsebojnih stikih smo kar naprej ali gospodje ali tovariši, pa »tisti zgoraj« in »tisti spodaj«; tako se tudi večina komunistov pusti obkladati z gospemi in gospodi, ne da bi poskušali nasprotovati. Kar zamahnimo z roko, češ da je takšno odtujevanje med ljudmi malenkost in da bo tudi »gospodakanje« izginilo, potem ko bomo spodrezali korenine mate­ rialnim pogojem takšnih pojavov, ko ne bo več resnične ali namišljene podreje­ nosti in nadrejenosti, dvotirne vzgoje za vodenje in delo, toda tudi sam pojav moramo zgrabiti za rogove in se spopasti z njim. Mar ni smešno, da se, denimo, pred zdravnico ponižujemo z »gospa doktor«, še na misel pa nam seveda ne pride, da bi ženski za strojem rekli »gospa delavka«.

485

1

Glejte, že sam izraz gospa doktor si nasprotuje - gospa je ženskega spola, doktor moškega, kot bi bili t. i. »boljši« poklici namenjeni le moškim, kar je ostanek patriarhalne miselnosti. Potemtakem bo treba kaj spremeniti tudi v medčlove­ ških odnosih. Tradicijo narodnoosvobodilnega boja bomo negovali tudi tako, da bomo besedi tovariš znali vrniti pravi zven in veljavo. In kaj je več vredno kot odrešujoča moč skupnosti, da človek ni nikoli sam in osamljen. Živo nam je v spominu, kako se je pred dvema letoma ob potresu pokazalo, kaj pomeni zavest solidarnosti med delovnimi ljudmi in prednost našega samoupravnega sistema. In ko govorimo o tovariškem povezovanju, gre za to, da bi v vsakdanji praksi, medtem ko bomo reševali konkretne življenjske potrebe, težave in interese, začutili, kako smo v resnici odvisni drug od drugega in hkrati svobodni, enako­ vredni in enakopravni v združenem delu. Zadnjič smo v Delu prebirali, kako se delegati za kongres pritožujejo, češ da delo z mladino šepa. Že taka ugotovitev šepa, saj ne gre za delo z mladino, ampak za delo med mladino, za aktivnost mladih samih, da bi sami prevzemali zadolži­ tve in odgovornost. (Pokroviteljsko obnašanje, ki pa se ne nanaša samo na mladino!) V krajevnih skupnostih bode v oči, da se redki tovariši in tovarišice - srečuješ jih lahko na vseh sestankih, prireditvah in akcijah - krivijo pod bremenom nalog, medtem ko se njihovi sosedje, vmes so tudi člani zveze komunistov iz organizacij združenega dela, brezskrbno, kot je videti, predajajo konjičkom in honorarni zaposlitvi, odmaknjeni in varni pred perečimi vprašanji in potrebami v kraju, kjer preživijo večino časa. Ob tem se lahko samo vprašamo, če niso tudi v organizacijah združenega dela za okras. Le redki vodilni tovariši iz organizacij združenega dela, družbenopolitičnih skupnosti in organizacij delajo med krajani, v bazi; kaže, da imajo posebno območje svojega delovanja ter povezovanja. Ugotavljajo sicer stanje, zbirajo podatke, analizirajo, opozarjajo - spreminjali pa naj bi konkretne razmere drugi... Tudi to je dvotirna politika. Kaže, da sklicujemo vrsto sestankov, posvetov in »modnih« simpozijev le zato, da bi upravičili svoje delovno mesto, svoj položaj ali funkcijo, in da je dosti takih, ki poznajo eno samo delovno orodje - mikrofon! Neučinkovitost je zmeraj politična škoda. Na pasivnost vpliva tudi neustrezno delegatsko gradivo; zato se morajo v strokovnih službah samoupravnih interesnih skupnosti, skupščinah in drugih organih potruditi, da bi bilo vse, kar je v zvezi z obveščanjem, jedrnato in pregledno, z manj obširnimi dnevnimi redi, in naj bi nakazovalo možne rešitve z utemeljitvami pa tudi možnimi posledicami takšne ali drugačne odločitve. Preo­ bilica gradiva prav tako zamegli bistvena in pereča vprašanja, ki jih moramo sproti reševati, kakor pomanjkljivo obveščanje, oboje pa je cokla samouprav­ nemu odločanju. Birokratom vseh barv je takšno stanje gotovo pri srcu: iz razumljivih razlogov kar naprej vztrajajo, naj funkcije in odločanje ne prestopijo ozkih krogov, in se bojijo množic, ki bi se v vsakdanji praksi kalile pri odločanju in spreminjanju razmer. Prav to pa je vendar najboljša šola samoupravljanja, čeprav je kdaj treba tudi ponavljati kakšno lekcijo! Kdor ne gre v vodo, se ne bo naučil plavati! Osnova samoupravljanja ni gola informacija, ampak informacija na podlagi živega oblikovanja politike. Nosilec oblasti, ugotavljamo, je čedalje bolj samoupravna strukturam čedalje manj državni aparat; obenem pa bi bilo nevarno spregledati, kako dobiva vedno več vetra v jadra mimo družbeno potrebne administracije uradništvo v skupnih in strokovnih službah, v upravi, družbenopolitičnih skupnostih na vseh ravneh. Birokracija, ki se bohoti tudi po svojih lastnih in notranjih zakonitostih, zna mojstrsko slepiti delavski razred, češ kako zapleten je naš sistem, in si prilašča odločanje in oblast. Torej morajo predvsem komunisti v vsakem delovnem okolju posebej oceniti, kaj ovira samoupravno vlogo delovnega človeka; če bi se zadovoljili samo z oceno, bi pri priči izgubili značaj avantgardnosti, in če ne bi znali ali hoteli speljati akcije, tudi ugled in vpliv med delovnimi tovariši. Brž se bo pokazalo v praksi, če se osnovna organizacija zveze komunistov v organizacijah združenega

486

dela oziroma vodstvi ZK in sindikata povezujeta samo navzgor (navsezadnje tudi to spodbuja tehnokratsko obnašanje posameznikov med poslovodnimi organi) in prenašata v bazo samo tisto, kar zraste na tehnokratskem zelniku, ograjenem z visokim plotom. Sicer se nihče ne vznemirja, dokler samo pretimo birokratizmu, tehnokratizmu, etatizmu, elitizmu in kar je še takšnih zmajev, dokler s prstom ne pokažemo na konkretne razmere in na konkretnega birokrata in tehnokrata. Takrat pa brž preidejo v protinapad, češ da uprizarjamo lov na čarovnice! In res so čarovniki, če še kar naprej vedrijo in oblačijo na našem samoupravnem nebu, ne da bi se jim skrivil las. Kadar se spopadamo z birokratizmom in tehnokratizmom, ne gre samo za izrojen pojav v naši samoupravni praksi, ki ima svoje korenine v materialnih pogojih in nerazvitem samoupravljanju, ampak tudi za spopad z delom članov zveze komunistov, ki so po vrhu še vplivni in na odgovornih položajih, zato tak boj ne bo prav nič lahak - izbojevati pa ga morajo združeni delavci v vsakem okolju posebej. Ni torej pogum ugotavljati, da se je treba bojevati proti birokratizmu, tehnokratizmu, ozkim lokalističnim in podjetniškim interesom; pogum in dolžnost komunistov pa je konkretno obračunati s takšnimi pojavi tam, kjer delajo in živijo. Sodim, da je prav kongres priložnost, da si komunisti znova izprašamo vest in zavest, če smo v minulem obdobju dovolj živeli in delali med delavci, ne pa mimo njih ali celo proti njim (kot večkrat ob sprejemanju vsiljenih sporazumov o merilih in delitvi), ko so se marsikje tudi člani zveze komunistov pustili vpreči v tehnokratski voz. Ob tem bi rad povedal slikovito primero, da se moramo komunisti počutiti med množicami kot ribe v vodi, sami pa se ne smemo spremeniti v ribe, še manj pa seveda v ribiče. Kar naprej govorimo, kot bi rožice sadili, kako se moramo občani in delovni ljudje v krajevnih skupnostih v okviru socialistične zveze delovnega ljudstva samoupravno povezovati in dogovarjati v delegacijah, uličnih in krajevnih konfe­ rencah, v sekcijah, svetih, na zborih stanovalcev, pa se lepe besede krhajo ob stvarnosti: le malokatera krajevna skupnost ali celo večje mesto se lahko pohvali z ustreznimi prostori za družbenopolitične aktivnosti, interesne dejavnosti, kul­ turne prireditve; marsikje se ne potrudimo, da bi v večji meri podružbili funkcijo družine, razbremenili delovno žensko in mater, zato da bi bila družbenopolitično aktivna. Družbeni center ali kulturni dom naj bi dajal živ utrip vsemu okolju, tudi ustvarjal pogoje za združevanje ljudi na socialističnih samoupravnih temeljih, vsekakor bolj kot samo spodbudne besede. Tako pa si starejši in mladina v prostem času izbirajo tisto, kar je vsak hip na voljo (v Ljubljani ali Radovljici); brezštevilne pivnice in alkohol. In to tudi odtujuje človeka od človeka, dobese­ dno utaplja družbenopolitično aktivnost! Kino pa vabi, da bi se sprostili ob nasilju in kriminalu na platnu. Po tem bi človek sodil, da je izbor filmov na komercialni podlagi čisto v privatnih rokah. Tudi to je omejevanje človekove svobode. Namesto vsakdanjega in živega delovanja, ko bi morali sproti navezovati prisrčne stike med seboj, medtem ko uresničujemo skupne interese, se preveč­ krat celo komunisti izgubljamo samo v manifestacijah in sestankovanju. Prav gotovo smo dosegli velike uspehe - vsak pošten človek prizna, da še nikdar nismo živeli tako dobro kot dandanes, vendar pa se ob osebni lagodnosti in standardu ne smemo uspavati, zakaj resnica je, da ljudje z vso gorečnostjo in prizadetostjo, ki je skregana s sebičnostjo, rešujejo družbene zadeve, dokler imajo še kup svojih. Zato smo upravičeno nezaupljivi do raznih strokovnih komisij in kolegijev, kadar so odtrgani od baze, pa naj jih krasijo še tako zveneči naslovi, znanje in funkcije, saj jim kljub iskrenim namenom ponavadi ne bo preveč hudo ob klavrnih rezultatih... Preveč pomembnih družbenih zadev, in to celo na pobudo vodilnih tovarišev družbenopolitičnih organizacij in skupnosti, prepuščamo raznim strokovnim

487

komisijam; namesto da bi sami in združeni oblikovali politiko, pa čakamo, da bi rekli da ali ne. Treba bo zakoličiti mejo med tistimi tovariši, ki so v organizacijah združenega dela ali na kateremkoli položaju komunisti po službeni dolžnosti, v krajevni skupnosti pa so se stopili z malomeščanskim okoljem in klavrno zavestjo, ter med komunisti, ki se bojujejo na vseh frontah; tako je marsikdo v delovni skupnosti tovariš, ko se vrne domov, pa se prelevi v gospoda, ne samo po imenu, tudi po obnašanju in miselnosti. In to je tista dvoličnost, na katero sem pokazal v začetku. Sicer pa vzrokov za takšne pojave ne smemo iskati v pojavih samih, v nekakšni neobveščenosti in nerazumevanju, ne v potrošniški miselnosti, ampak v potrošniški proizvodnji, ki povzroča odtujenost med ljudmi, razkraja tovariško povezovanje ter maliči neposrednost odnosov. Proizvodnja odvečnih in nekorist­ nih »dobrin«, ki ne zadovoljujejo samo naših življenjskih in humanih potreb, ampak tudi naše razvade in vsiljene navade, nas odtujuje drug od drugega, od ljudi, in nas priklepa na stvari, saj vse več »dobrin« proizvajamo le zato, da bi jih prodajali (proizvodnja zaradi proizvodnje), ne da bi se ubadali s posledicami. To je zapleten vozel problemov in trd oreh, in medtem ko ga bomo poskušali streti, ne bomo smeli vreči puške v koruzo, čeprav se bo tudi nam strl kak zob... Kljub napakam in odklonom pa v naši zavesti vedno bolj zori prepričanje, da združujemo delo in sredstva tudi zato, da bi združevali odločanje, naše misli in naša srca. In tako bomo kos vsem težavam!

Nuša Kerševan

Sedanji sistem zbiranja podatkov je treba racionalizirati Čeprav smo v naši komisiji že govorili o tem, da sta nujna hitrejši razvoj in posodabljanje informativnega sistema, mislim, da je to treba poudariti tudi z vidika posodabljanja pogojev in organizacije dela upravnih in izvršilnih organov občinskih skupščin in samoupravnih interesnih skupnosti, in sicer zato, da bi pripravili ustreznejša gradiva za razpravo in sklepanje v delegatskih skupščinah in delegacijah tako v združenem delu kot v krajevni skupnosti. Nimam namena razpravljati o celotnem informacijskem sistemu, prav tako ne o pomenu in nujnosti dobro organiziranih informacijsko dokumentarnih cen­ trov, o čemer smd že govorili, temveč predvsem o zajemanju in obdelavi podat­ kov, ki so pomembni z vidika uveljavljanja sistema družbenoekonomskega in prostorskega planiranja v tozdih, krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnostih. Izpeljava sistema družbenoekonomskega planiranja, zlasti srednje­ ročnega in dolgoročnega, ki smo ga uveljavili z ustavo, zakonom o združenem delu in zveznim zakonom o družbenem planu, je v praksi težko izvedljiva, če ni zagotovljeno tekoče spremljanje izvajanja planskih usmeritev in njihovo dopol­ njevanje takrat, ko ugotovimo, da se planska predvidevanja ne realizirajo in jih je potrebno zaradi takšnih ali drugačnih razlogov spremeniti v toku izvajanja srednjeročnih planov. S sprejemom republiškega zakona o sistemu družbenoe­ konomskega planiranja, ki je v pripravi, se še povečujejo naloge temeljnih nosilcev planiranja - to je temeljnih organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti, krajevnih skupnosti in družbenopolitične skupnosti, v okviru katere naj se soočajo in usklajujejo programi temeljnih nosilcev planira­ nja. Izvršni in upravni organi v družbenopolitični skupnosti prevzemajo veliko obveznost do delegatskih skupščin za temeljito pripravo potrebnih gradiv za sprejemanje odločitev kratkoročnega, srednjeročnega in dolgoročnega razvoja, prav tako pa tudi odgovornost za tekoče spremljanje izvrševanja sprejetih usme­ ritev. Na problemski konferenci v okviru predkongresnih priprav smo ljubljanski komunisti obravnavali delovanje izvršnih in upravnih organov ter strokovnih služb tudi s tega vidika in pri tem poudarili nujnost sodobnejše in racionalnejše organizacije zajemanja in obdelave podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje

488

sistema družbenoekonomskega planiranja. Pri tem se je postavilo vprašanje, na kakšen način naj zagotovimo bolj sodobne pogoje dela in boljšo organizacijo dela upravnih in izvršnih organov, s tem da taka organizacija ne bi bila dražja, temveč da bi v največji meri uporabljali strokovne službe, upravne zavode in druge organizacije združenega dela posebnega družbenega pomena, ki so že sedaj organizirane za zbiranje in obdelavo podatkov, na podlagi katerih je mogoče pripravljati materiale za obravnavo in sklepanje v delegatski skupščini. Ugotovili smo, da tako upravni kot izvršni organi zelo nesodobno - največkrat po »peš metodi« - pripravljajo podatke o izvrševanju planskih nalog in usmeri­ tev, kratkomalo zaradi tega, ker obstoječe strokovne službe in zavodi ne obdelu­ jejo pravočasno in ne na sodoben način množice podatkov, ki jih zajemajo na razne načine. Čeprav smo v naši občini nemalokrat opozarjali tako v izvršnem svetu kot izvršnih odborih samoupravnih interesnih skupnosti, ta opozorila so bila podprta tudi s stališči delegatskih skupščin družbenopolitične skupnosti in samouprav­ nih interesnih skupnosti, da sedanji način zajemanja podatkov v občinskih, mestnih, regionalnih in republiških zavodih in službah ni racionalen in ne daje z njihovo obdelavo osnov, ki jih delegatske skupščine potrebujejo za sprejemanje svojih odločitev, so bili rezultati teh intervencij vse prej kot zadovoljivi, saj so bile kvalitetne spremembe minimalne. Tako v naši občini pa tudi na problemski konferenci, ki jo je organiziral MK ZKS Ljubljana, smo ugotovili, da ob tako velikem številu strokovnih služb in zavodov, ki že obstajajo in katerih osnovna naloga je zbiranje in obdelava podatkov, za kar imajo potrebne ljudi in mehanografsko opremo, ne bi bilo smotrno, še manj pa racionalno organizirati nove strokovne službe ob upravnih organih. Menimo pa, da je naloga vseh, zlasti članov ZK, ki delujejo v izvršnih in upravnih organih ter strokovnih službah in zavodih, da v smislu določil resolu­ cije izpopolnijo, modernizirajo in predvsem racionalizirajo sedanji sistem zbira­ nja podatkov in nato njihovo obdelavo prilagodijo potrebam združenega dela in delegatskega sistema v združenem delu, KS in v družbenopolitični skupnosti. Nevzdržno je, da skoraj vsaka teh institucij zbira in nato obdeluje podatke po svojem sistemu, da so ti podatki največkrat neprimerljivi in da moramo zaradi tega ob vsaki analizi posebej navajati vir podatkov, kar nas navaja k misli, da ta »vir podatkov« navajamo samo zaradi tega, ker nismo prepričani, da so podatki točni. Menim, da bi bilo potrebno pri obdelavi in pripravi enotnejšega sistema zajemanja in obdelave podatkov vključiti tudi raziskovalne institucije in skupno­ sti pa tudi družbene svete, ki naj prispevajo k temu, da bomo na tem področju dosegli napredek. Z racionalnejšim sistemom zajemanja podatkov je nujno treba tudi razbremeniti temeljne organizacije in skupnosti, ki morajo nemalokrat izpolnjevati veliko število obrazcev, ne da bi vedeli, čemu bodo ti podatki služili, zaradi tega so mnogokrat tudi netočni. Izpolnjevanje teh obrazcev pa zahteva mnogo časa in dela in nemalokrat vpliva na širjenje administrativnih delovnih mest v združenem delu. Mislim, da moramo prav člani zveze komunistov biti tisti, ki bomo vplivali na to, da se bodo zbirali le tisti podatki, ki jih potrebujemo za čimboljše informiranje delegatske baze in da bodo ti podatki, potem ko bodo zbrani, tudi pravočasno in smotrno obdelani. Menim, da bi bilo potrebno v 54. točki resolucije, ki govori o samoupravnem sistemu informiranja, stavek, ki govori o tem, da je potrebno zagotoviti racionalno zajemanje podatkov, dopolniti v tem smislu, da ne gre samo za racionalno zajemanje podatkov, temveč tudi za njihovo pravočasno, torej hitro in smotrno obdelavo. Anica Popovič Nove metode dela sodišča združenega dela

Letos v jeseni bodo minila tri leta, odkar je sodišče začelo delovati. Skupaj smo do danes sprejeli v reševanje 567 zadev. V letu 1975 je bilo vloženih 87 sporov, 1976 - 168 in 1977 - 250 sporov.

489

Pri reševanju teh sporov smo si v sorazmerno kratkem času delovanja te institucije nabrali že precej izkušenj in našli nove, učinkovitejše metode dela. Predvsem smo se odločili, da se ne bomo omejili le na ocenjevanje zakonitosti postopkov, izvedenih v temeljnih organizacijah združenega dela, temveč da je treba reševati in rešiti sporna razmerja, kar pomeni, da se je treba spustiti v materialno vsebino spornih razmerij. Odločili smo se, da gre pri postopku varstva pravic delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in pri postopku pred sodiščem združenega dela za celoto varstva ustavnosti in zakonitosti. Potemta­ kem pomeni sodni postopek funkcionalno nadaljevanje postopka pred organi temeljnih organizacij združenega dela. Zaradi tega pri postopku pred sodiščem združenega dela ne gre za vmešavanje v notranje odnose v temeljnih organizaci­ jah združenega dela, marveč za obliko samoupravnega reševanja spornih razme­ rij. V posledici takšnega gledanja na postopek pred sodiščem združenega dela lahko sodišče v sodobnem postopku sanira tudi bistvene kršitve postopka pred samoupravnimi organi v temeljnih organizacijah združenega dela in spremeni dokončne odločbe teh organov. V delo sodišča vnašamo tudi nove metode dela. Tako obravnavamo sporna razmerja na terenu, to je v organizacijah združenega dela ali v kraju, kjer je sedež temeljne organizacije, s čimer je omogočena koncentracija dokaznega postopka in večja obveščenost delavcev v sporu. Zgodilo se nam je že, da je direktor temeljne organizacije prosil, naj ne obravnavamo v temeljni organizaciji, ker motimo delavce pri delu. Vendar smo ugotovili, da ne gre toliko za motenje kot za bojazen, kako se bo zadeva razvila in kaj vse bo prišlo na dan, ker bo pri obravnavanju zadeve nepredvideno sodelovalo več delavcev. Sam postopek je bistveno obogaten, če in ko v njem aktivno sodeluje družbeni pravobranilec samoupravljanja, vendar udeleženci v postopku vedno ne razumejo njegove vloge in postavljajo tudi zahteve po njegovi izločitvi iz postopka. To zahtevajo tisti udeleženci, ki niso zadovoljni s tem, da se sporno razmerje osvetli s širšega, družbenega vidika. O vsaki ustni obravnavi obveščamo tudi osnovno organizacijo sindikata v temeljni organizaciji, s čimer omogočamo večjo informiranost in aktivnost sindi­ kata pri reševanju spornih zadev. Osnovni organizaciji sindikata ter organu samoupravne delavske kontrole dostavljamo sodne odločbe, četudi niso bili udeleženci v sporu. Začasni ukrepi, ki jih sodišče izda ob začetku postopka ali med postopkom, ublažijo oziroma preprečijo posledice nesamoupravnega oziroma samovoljnega ravnanja, s katerim se huje kršijo samoupravne pravice delavcev. Večina zača­ snih ukrepov se nanaša na spore o obstoju delovnega razmerja in z njimi preprečimo, da bi delavci ostali brez dela v času, ko spor traja, temeljne organiza­ cije pa bi jim za ta čas morale izplačati nadomestilo osebnega dohodka, če bi se izkazalo, da prenehanje delovnega razmerja ni bilo v skladu s samoupravnim splošnim aktom oziroma zakonom. V večini primerov je sodišče izdalo začasne ukrepe po uradni dolžnosti, redkeje pa na predlog udeležencev postopka. Ugo­ tavljamo pa, da bi morali v sodelovanju z družbenim pravobranilcem samouprav­ ljanja to institucijo večkrat uporabiti zlasti pri stanovanjskih sporih, in sicer še pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo, ker bi na ta način preprečili vselitev v stanovanje tistemu, ki je do dodelitve stanovanja prišel na nepravilen način oziroma s kršitvijo samoupravnega splošnega akta. Udeleženci, ki sprožijo postopek pred sodiščem združenega dela, so v veliki večini še vedno posamični delavci. Tako so na primer v letu 1977 od 250 zadev sprožile postopek pred sodiščem združenega dela organizacije združenega dela v 44 primerih, družbeni pravobranilec samoupravljanja pa v štirih. Sindikat, organi samoupravne delavske kontrole in družbenopolitične skupnosti pa niso vložile nobenega predloga za razrešitev spornih razmerij. V posledici takšne strukture predlagateljev se nanaša večina sporov na kršitve pravic delavcev iz medseboj­ nih delovnih razmerij. V večini primerov so torej udeleženci v postopku še vedno samo predlagatelj-delavec in udeležena temeljna organizacija po svojem zastop­ niku. Veliko subjektivnega napora sodnikov je treba, da preprečijo zavlačevanje postopkov. Opažamo, da postopke zavlačujejo s tem, ko sodišču ne predlagajo

490

pravočasno samoupravnih splošnih aktov, listinskih dokazov, prikrivajo dejstva, navajajo neresnična dejstva ali zamolčijo relevantne dkoliščine in drugače zlo­ rabljajo procesne pravice udeležencev. V zadnjem času smo imeli primer, da udeležene temeljne organizacije v štirih mesecih in po dveh urgencah niso mogle odgovoriti na postavljene zahteve delavca niti dostaviti samoupravnega sploš­ nega akta sodišču, vse dokler ni sodišče na takšno obnašanje opozorilo sekretar­ jev občinskih komitejev ZKS. Čas trajanja postopka je sestavni del učinkovitosti sodnega dela, kar pride še posebej do izraza na področju delovnih sporov. Sodišča pa zavlačujejo postopke zaradi nerešenih materialnih in kadrovskih pogojev za delo, kljub ugotovitvam, sklepom in priporočilom skupščin občin in republiške skupščine. Zaradi tega je sodišče premalo naredilo na področju spremljanja in preučevanja družbenih odnosov in pojavov in smo dali organizacijam združenega dela, drugim organiza­ cijam in skupnostim, državnim organom ter skupščinam samoupravnih intere­ snih skupnosti in družbenopolitičnim skupnostim zelo malo predlogov za uresni­ čevanje samoupravnega položaja samoupravnih organizacij in skupnosti, samou­ pravnih pravic delovnih ljudi in občanov ter premalo drugih predlogov za zagotavljanje ustavnosti in zakonitosti, družbene odgovornosti in za uresničeva­ nje socialistične morale. Splošna ugotovitev sodišča je, da je večina sporov nastala zaradi slabe uredi­ tve samoupravnih razmerij v samoupravnih splošnih aktih ali pa zaradi zavest­ nega kršenja določb samoupravnih splošnih aktov in delovne discipline. Pri tem je treba opozoriti, da sodišče še ni prejelo v reševanje sporov, ki bi izhajali iz samoupravnih splošnih aktov, ki so jih organizacije združenega dela sprejemale konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta ter z njimi uredile dohodkovne odnose. Prav tako sodišče še ni odločalo o neveljavnosti samoupravnega spora­ zuma o združevanju dela, o neveljavnosti samoupravnega sporazuma, ki določa osnove in merila za razporejanje čistega dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev. Sodišče še ni dobilo predloga za ponovni preizkus samoupravnega sporazuma niti predlogov za spremembo samouprav­ nega sporazuma zaradi spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je udeležencu sporazuma bistveno otežena izpolnitev materialne obveznosti, čeprav vemo, da v organizacijah združenega dela takšni spori obstajajo. Tanja Krapež Občinski upravni organi še preveč usmerjeni k izvršnemu svetu

V svojem prispevku želim posredovati oceno delavcev-komunistov v uprav­ nih organih skupščine občine Nova Gorica glede lastnega dela in prilagajanja ustavnim spremembam v družbi. Socialistična samoupravna demokracija se uveljavlja kot posebna oblika diktature proletariata. Sprememba v političnem sistemu je vsekakor uvedba delegatskega načela na vseh področjih družbenega odločanja. To je nova oblika neposredne udeležbe delavskega razreda in delovnih ljudi v upravljanju družbe­ nih zadev, ki prek delegatov izražajo svoja hotenja v skupščinah. Prav avtoriteta sklepov delegatskih skupščin pomeni razredno vsebino pojma diktature proleta­ riata, kot pravi tovariš Kardelj: delegatski sistem pomeni tisto, v čemer je Marx videl glavno značilnost diktature proletariata, to je delavski razred organiziran kot država. To pa komuniste v državnih organih postavlja v poseben položaj odgovornosti - politične odgovornosti. Zakonodajno iniciativo delegacij in nji­ hove baze morajo podpirati vselej, kadar prispeva k reševanju nasprotij in problemov večine delavskega razreda. Prav iniciativ za spremembo zakonodaje je premalo od delavcev v upravnih organih, ki po posameznih področjih delajo in ki pri svojem delu ugotavljajo neskladja med predpisom in dejanskim življe­ njem. Pri pripravah predpisov bi morali bolj vključevati in iskati odzivnost pri krajevnih skupnostih, potrošniških svetih in združenem delu sploh. Glede pripravljanja. gradiv za seje skupščine kakor tudi glede vsebine so delegati v Novi Gorici dali zadovoljiv odgovor. Opiram se na izvedeno anketo.

491

Izboljšati bi bilo potrebno predvsem: gradiva, ki se dostavljajo delegatom občin­ ske skupščine, naj bodo bolj razumljiva in ne preobsežna. Obsežnejša gradiva naj bodo opremljena tudi s kratkimi povzetki, predlogi naj bodo po možnosti pri­ pravljeni z alternativnimi možnimi rešitvami. V občini je treba ustanoviti INDOK center, ki bo pravočasno posredoval delegatom, delovnim ljudem in občanom potrebne informacije o družbenih dogajanjih in odločitvah v občini. Začeti je treba z uvajanjem dvostopenjskega sistema obravnavanja gradiv, vsaj za pomembnejša vprašanja, za katera naj bi delegati dobili najprej gradivo v obliki osnutka ali tez, v drugi fazi pa v obliki predlogov. Komunisti v občinskih upravnih organih pričakujemo, da bodo družbeni sveti pripomogli k bolj demokratičnim pripravam predlogov. Postati morajo ena izmed oblik delovnega povezovanja državnih organov in njihovega aparata z odločilnimi dejavniki samoupravne in politične strukture naše družbe. S svojim delom naj bi prispevali, da se uprava bolj odpre navzven oziroma da se v njenem delu na učinkovitejši način izrazi vpliv družbenopolitičnih in samoupravnih organizacij in skupnosti. S tem pa je povezana tudi odgovornost teh organizacij in samoupravnih subjektov za izvajanje politike, o kateri se sporazumejo. Druž­ beni sveti se ne bodo smeli izroditi v prikrito obliko sprejemanja odločitev namesto organov, pri katerih bodo delovali. Ustavno opredeljena vloga, položaj in odnosi občinskih upravnih organov do občinske skupščine in njenega izvršnega sveta se postopoma uresničujejo in prinašajo v delovanje teh organov nove dimenzije. Občinski upravni organi so v svojem delu še preveč usmerjeni k izvršnemu svetu, mnogo manj pa k delegatsko oblikovanim občinskim skupščinam ter neposredno k organizacijam združenega dela, krajevnim skupnostim, drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim oziroma njihovim delegacijam. Na delegatskem principu oblikovane občinske skupščine prav tako spreminjajo način delovanja občinskih upravnih organov, zlasti glede strokovnega dela za skupščino. Pred skupščino se ne pojavljajo samo kot izvrševalci njene politike, predpisov in drugih aktov, temveč kot samostojni nosilci strokovnih nalog. Ustava je poudarila samostojnost občinskih upravnih organov, hkrati pa je uveljavila odgovornost teh organov skupščini in njenemu izvršnemu svetu. Tudi vsebina odgovornosti teh organov je glede na ustavne določbe spremenjena, saj so postali odgovorni za celovito stanje na svojem področju. V prihodnosti bo potrebno prav tej obveznosti upravnih organov za spremlja­ nje stanja na svojih področjih posvetiti več pozornosti. V dosedanjem delovanju se občinskim upravnim organom še ni uspelo v zadostni meri povezati z organizacijami združenega dela pri sprotnem reševanju družbenoekonomskih vprašanj, še vedno v premajhni meri dajejo pobude in nudijo strokovno pomoč pri družbenem dogovarjanju in samoupravnem spora­ zumevanju. Sodelovanje in nudenje pomoči krajevnim skupnostim ni bilo zadostno. Občinski upravni organi bi morali zagotoviti takšne oblike strokovne pomoči, ki se ne omejuje samo na naloge v zvezi z delovanjem delegacij in delegatov, ampak tudi na opravljanje drugih strokovnih nalog v krajevnih skupnostih, ki zahtevajo strokovno usposobljenost. Poleg teh na novo opredeljenih nalog so občinski upravni organi pristojni za odločanje v upravnih stvareh na prvi stopnji. Ta pristojnost jim nalaga dolžnost, da s svojim delovanjem zagotavljajo učinkovito uresničevanje pravic in interesov delovnih ljudi in občanov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti. Občani in organizacije ocenjujejo svoj pravni položaj v družbi in stopnjo zagotavljanja pravne varnosti po načinu reševanja zadev v upravnem postopku. Občani in organizacije imajo široke pravice in možnosti sodelovati in odločati v političnem in pravnem oblikovanju naše družbe ter v urejanju družbenih razmerij; konkretno uresničevanje njihovih neposrednih, vsakodnevnih in posamičnih interesov, ki jim pripadajo v okviru naše družbene in pravne ureditve, pa ni vedno zagotovljeno v zadostni meri. Na področje delovanja upravnih organov sodi tudi upravno nadzorstvo, ki ga izvajajo upravni organi po zakonskem pooblastilu oziroma pooblastilu občinske skupščine. Tu je seveda vsebovano tudi inšpekcijsko nadzorstvo. Delo komuni-

492

stov v teh organih se mora usmeriti k preučevanju vseh družbeno negativnih odnosov in pojavov in o njih pravočasno seznanjati samoupravne organe, družbe­ nopolitične organizacije in skupščine in tako prispevati, da bomo s preventiv­ nimi sredstvi preprečili vse oblike nezakonitosti in utrjevali moralne norme v medsebojnih odnosih in poslovanju. Učinkovito opravljanje inšpekcijskih nalog močno ovirajo kadrovske razmere na tem področju, saj so potrebe po strokovnih kadrih pokrite le 63-odstotno. Za izvajanje večine inšpekcijskih nalog so potrebni delavci s poklici, ki so kadrov­ sko močno deficitarni. Ustrezno usposobljeni delavci pa se zaradi vsebine in značaja dela pa tudi materialne stimulacije raje odločajo za delo na drugih področjih. Naj navedem še nekaj vprašanj organiziranosti in pogojev dela upravnih organov, ki so objektivni pogoj za njihovo delovanje. Posege v organizacijo občinske uprave so izvršnim svetom in občinskim skupščinam narekovale dejanske potrebe ter izkušnje, še posebej pa razprave o ustavni preobrazbi državne uprave. Ob raznih priložnostih je bila izražena po­ treba, da se za organizacijo upravnih organov opredelijo enotnejša načela, ki naj prispevajo k učinkovitejšemu delu uprave. Preobrazbeni procesi, ki že potekajo, se bodo po sprejemu zveznega in republiškega zakona o temeljih sistema državne uprave intenzivirali. Oblikovanje materialnih pogojev dela še ne poteka v skladu s svobodno menjavo dela. Napredek v tej smeri je bil dosežen v letu 1976, ko je bil podpisan družbeni dogovor o enotnih osnovah in merilih za oblikovanje sredstev za osebno in skupno porabo, s katerim smo poskušali poenotiti sistemizacijo vseh upravnih organov v SR Sloveniji. Materialne možnosti ne zagotavljajo ustreznega obsega sredstev za osebno in skupno porabo delavcev, neposredno v zvezi s temi problemi pa je tudi po­ manjkljivo uveljavljanje načel nagrajevanja po doseženem uspehu dela in ocenje­ vanju delavčevih dejanskih dosežkov. Ko smo v predkongresnem obdobju ko­ munisti v upravnih organih analizirali lastne razmere v luči usmeritev in neposre­ dnih idejnih in političnih nalog v naslednjem obdobju, nismo mogli mimo dejstva, da bo lahko le strokovno usposobljena uprava kos nalogam, ki jo čakajo v prihodnjem obdobju, v katerem moramo odločno nadaljevati družbeno preob­ razbo, da bomo ustvarili novo družbenoekonomsko kakovost v položaju delavca v združenem delu. Robert Bobanec Ali vemo točno, kakšna je vloga žensk v obrambi?

Želel bi podrobneje opredeliti pomemben vidik v strukturi ljudske obrambe, in sicer tisti, ki mu sicer, pa tudi v prvem predlogu kongresnih dokumentov, ne dajemo dovolj tehtnega mesta v splošnih pripravah na ljudsko obrambo. Gre za vprašanje žensk v obrambnih pripravah, gre za pomembno udeležbo, če sem zelo preprost, polovice Jugoslovanov v obrambi naše dežele. Da bo ženska imela močno izpostavljeno mesto v obrambnih aktivnostih, je jasno in o tem ne kaže govoriti posebej. Prav tako tudi ne o tem, da so v pridobljenih pravicah in enakopravnem sodelovanju v vseh sestavinah obrambe in vseh nalogah in vseh funkcijah prav gotovo tudi navzoče. Toda obstajajo vprašanja, do kod smo prišli, kje so ženske v obrambnih pripravah sploh in kako so usposobljene za uresničevanje svojih nalog v morebitni vojni. Ali vemo, če smo zadovoljivo rešili pogoje optimalnega vključevanja žensk v sistem splošnega ljudskega odpora, ali smo prepričani, da vemo, kje je mesto učenke, študentke, delavke, mladinke na podeželju v neskončnem borbenem ustroju. Ali vedo to one same? Če smo nezadovoljni s tem, kar ta hip dosegamo in ustvarjamo in to na nek način smo, že to, da moški govorimo o tem problemu, dokazuje obstoj situacije. Morda me bodo tovarišice kasneje vendarle razvrednotile, pa vendar, kaj nam je torej storiti, kaj nam je spremeniti in kje so poglavitne naloge za naše prihodnje delo?

493

Družbenoekonomski položaj žensk v lastnem okolju in v družbeni strukturi še vedno ni takšen, kot bi moral biti. In čeprav je smiselno govoriti o tem, bi ta hip rad opredelil le to, da izraža stopnja udeleženosti ženske v obrambnih pripravah splošno stanje in položaj nje same v procesu osvobajanja v vseh področjih njenega dela in njenega življenja. In če upoštevam to načelno izhodi­ šče, potem menim, da nam je ob konkretnih opredelitvah naše znanje in informi­ ranost o tem področju preskromno in da nam ne dovoljuje strokovnih in kvalifi­ ciranih sodb. Nujno torej je, da bomo v prihodnje posvetili več pozornosti analizam in raziskavam teh vprašanj in na podlagi njih načrtovanju lastnih nalog. Sicer lahko ugotavljamo, da smo v zadnjih letih vendarle dosegli napredek in da je preobrazba pri vključevanju žensk v obrambne aktivnosti očitna. Gre za pomembno spremembo v strukturi udeleženk v obrambi, prav tako kot gre za spremenjena področja vključevanja. Recimo, v prejšnjem mandatu smo v dolo­ čenem preseku situacije našteli, da smo v Sloveniji imeli vključenih v obrambo 155 tisoč žensk, da pa jih je od teh 155 tisoč bilo 125 tisoč tistih, ki so hodile na tečaje Rdečega križa in smo jih že zaradi tega vključili v sistem obrambe, da jih je le 30 tisoč bilo vključenih v najrazličnejše ostale strukture, vzemimo srednješol­ ska, višješolska mladina in podobno in da jih je bilo izredno malo, 590, v enotah oboroženih sil, konkretno v teritorialni obrambi. Danes je ta podoba spreme­ njena. Pri vključevanju žensk v oborožene oblike smo dosegli stopnjo razmerja med moškimi in ženskami, kot smo jih imeli ob koncu narodnoosvobodilnega boja. Nasploh bi bili lahko zadovoljni, posebej še, ker tovarišice niso le na »klasičnih« ženskih dolžnostih, kot so bolničarska in podobna mesta, so tudi na pomembnih vodstvenih položajih, komisarke so, skrbijo za obveščevalne naloge, varnost, so borke diverzantke in podobno. Zadovoljni bi lahko bili tudi v tem, ker ni bistvenih razlik glede na stopnjo izobrazbe, niso potrebna motiviranja, in sicer ni bistvenih razlik glede na mesto življenja, naj bo v vasi ali v mestu. Toda ali smo lahko zadovoljni s takšnim stanjem, glede na splošni razvoj družbe in družbenih odnosov, kot jih živimo danes? Ali sploh gre primerjati današnje razmere z razmerami leta 1945? Mislim, da ne! Tudi v vzgoji in izobraževanju prek sploš­ nega šolskega sistema in skozi druge oblike, posebej še pri vključevanju v organizacijske priprave, ženske ne zaostajajo za drugo polovico jugoslovanskega prebivalstva. Toda le navidezno! V sistemu usposabljanja imamo veliko slabosti. Pogosto ugotavljamo, in to zlasti ženske same, da je njihovo mesto in proces usposabljanja drugorazreden. Ponekod, zlasti na podeželju, tudi precej po­ manjkljiv. Študentke na univerzi v Mariboru na primer sprašujejo, kako to, da jim ni omogočeno podobno praktično usposabljanje kot njihovim kolegom štu­ dentom v učnih centrih JLA. Ali pa: projekt za usposabljanje srednješolske mladine zapostavlja praktično usposabljanje deklet za bojne aktivnosti, čeprav ugotavljamo, da so mladinke prostovoljke v enotah teritorialne obrambe zelo rade in zelo uspešno urile osnovne taktične zahteve in ravnanje z orožjem. Dekleta nasploh ugotavljajo tudi to, da niso obveščena o osnovnih vprašanjih zamisli splošnega ljudskega odpora, o svojih nalogah in da z njimi ne računamo kot z enakovrednimi udeleženci obrambe. Vzroki niso samo v tradicionalnem odnosu do ženske, temveč tudi v tem, da v praksi nimamo dodelanega sistema, ki bi ženske usposabljal za predvidene naloge. Če izhajam iz predpostavke, da programi izobraževanja v srednjih šolah in na fakultetah le nekako zadovoljujejo, potem s stališča obravnavanja te teme moram usmeriti tudi misel na tisti del žensk, ki niso vključene v siceršnje procese šolanja. Ob tem, da nam jih določeno število ne konča osnovnega šolanja in da jih je le 40 odstotkov v srednjih šolah in pet na univerzi, je vpliv na oblikovanje osebnosti in usposobljenosti zunaj šolskega sistema skromen, kolikor pa je, je enostranski. Na primer programi prve pomoči in podobno. Izrednega pomena pri navedenem je tudi to, da enako število deklet torej ni vključeno v resnejši in organiziran sistem, ki bi zagotavljal ideološki vpliv in ki je ob specifičnostih vojne pri samoopredeljevanju temeljna podstava kakršnega­ koli ravnanja. Gre torej za nemoč vpliva na idejnopolitično zavest sploh, posebej še, če upoštevamo tudi druge sisteme organiziranosti in življenja deklet in žensk, kjer ugotavljamo, da celo upada številčno stanje v raznih organizacijah, društvih in podobno.

494

Ponuja se tudi vprašanje, kaj narediti za kvalitetnejše priprave za neoboro­ žene oblike odpora. Tudi o tem ne vemo veliko. Nemogoče je, menim pa, da tudi ni posebej potrebno navesti vseh akcij, v katerih bodo ženske lahko sodelovale, morda jih pa danes tudi nismo upravičeni organizirati, toda nujno je o njih govoriti, jih predvideti in jih kot splet vprašanj oblikovati v lastni zavesti. Še nekaj je povezano s to problematiko, in sicer, da je splošno stanje vključenosti žensk v obrambne priprave tudi posledica slabe zastopanosti žensk v tistih okoljih, kjer o obrambi odločajo. Koliko tovarišic je sodelovalo pri oblikovanju zakonskih določil s tega po­ dročja? Ali pa: njihova slaba zastopanost v odborih za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v krajevnih skupnostih, kjer je pravzaprav število še največje. Še manj pa jih je v svetih za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito. Redke so v komisijah, v štabih in drugod, kjer bi lahko s svojim znanjem, s prepričljivostjo, z osebnostjo vplivale na odločitve tudi s svojega vidika. Značilno je to, da kadarkoli želimo imeti predstavnike zveze socialistične mladine na primer v štabih teritorialne obrambe, potem je po popravilu mladi­ nec. V prihodnje bi morali zlasti komunisti odpraviti še en vidik. Namreč to, da je ženski mesto pri manj važnejših nalogah in le v našem zaledju. Vemo, da delitev dela obstaja tudi v miru. V vojni mora obstajati delitev dela po usposobljenosti in sposobnosti. Upoštevati moramo osebne značilnosti, prav tako kot moramo upoštevati razširjeno tehnično in tehnološko dimenzijo vojne, ki omogoča vklju­ čevanje žensk v najrazličnejše dolžnosti in to zelo učinkovito. To pomeni, da bo v nekaterih nalogah ženska lahko učinkovitejša. Nisem se mnogo ukvarjal s pre­ dvidevanji vloge in mesta žensk v vojni, toda na podlagi tega, kar nam je danes znano, bodo zelo učinkovito in uspešno delovale v vseh oblikah tudi v oborože­ nih silah, zlasti še v teritorialni obrambi. In kakšno je stanje v vojaškem strokovnem oziroma borbenem usposablja­ nju? Zunaj šolskega sistema je to prepuščeno le prostovoljni opredelitvi, in sicer v okviru teritorialne obrambe. Danes je 40 odstotkov deklet glede na mladince prostovoljce. Značilno in posebej pomembno je to, da se ta odstotek spreminja dekletom v prid. Toda po stažu, ki ga dekleta preživijo v teritorialni obrambi, se po njihovem 19. letu življenja bistveno zmanjša število vojaških obveznic terito­ rialne obrambe. Analize tega stanja kažejo na tri poglavitne skupine problemov, in sicer: - Prvi problemi nastajajo v okoljih in pri procesu odločanja o aktivnosti ljudske obrambe sploh. Gre predvsem za tradicionalizem, za premajhno osvešče­ nost ljudi, tistih, ki se ukvarjamo z obrambnimi vprašanji, gre za nedefinirane programe, prav tako kot gre tudi za premajhno osveščenost vojaških kolektivov, ki sprejemajo tovarišice v svoje vrste. - Druga skupina problemov nastaja v mikrosocialnem okolju žensk; to so vprašanja paternalističnega pogleda na družino, tovarišica v uniformi je na primer na pločniku neobičajen pojav, skupina deklet pa sploh atrakcija. - In tretji splet problemov, ki zavirajo vključevanje tovarišic v neposredne oblike delovanja v oborožene sile, je prav gotovo tudi v delovnem okolju žensk. Praktično recimo ni intervencij ob vpoklicu na vojaške vaje pri moških, skoraj stalno pa pri ženskah, če jih kličemo na vojaške vaje, naj gre to za tovarišico, ki je za šivalnim strojem ali v prodajalni, ali kjerkoli, kjer je seveda nadomestilo na delovnem mestu možno. Brez aktivne, temeljite in poglobljene, usmerjene akcije vseh političnih struk­ tur tovariši v oboroženih silah sami tega stanja ne bodo mogli popraviti. In če povzamem. Ob globlji analizi pridemo do prepričanja, da smo kljub deklarativnim izhodiščem o enakopravnosti ženske pri vključevanju v ljudsko obrambo še vedno v situaciji, ki jo zapostavlja, čeprav nas vodi spoznanje, da v obrambi nihče ne more biti v privilegiranem položaju, da pa je lahko le v odgovornejšem. Zato predlagam, da v prihodnje komunisti našega mandata posvetimo tudi temu področju primerno pozornost.

495

1

Magda Lešnik Krepiti moramo organiziranost žensk v SLO in družbeni samozaščiti Graditev naših socialističnih samoupravnih družbenih odnosov zahteva od nas, da nenehno čuvamo ustvarjene osebne in politične svoboščine sodobne družbe. V ta proces se enakopravno vključujejo tudi ženske, ki so dokazale v naši družbi svojo odločnost v predaprilski Jugoslaviji, ko so se bojevale za človeške delavske pravice, za enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije in za enakopravnost moških in žensk. To svojo željo so pod vodstvom komunistične partije še bolj potrdile v najtežjih dneh zgodovine naših narodov, v narodnoosvo­ bodilnem boju, kjer so se bojevale v prvih vrstah borcev za svobodo. Bile so med organizatorkami vstaje, funkcionarke političnih in vojaških teles, skratka sodelo­ vale so pri vseh nalogah, ki jih je zahteval osvobodilni boj. Veliko žensk je ostalo na bojnih poljih, veliko jih je omagalo v taboriščih zasužnjene Evrope. Veliko jih je moralo prenašati najhujše oblike mučenja, s katerimi je okupator z domačimi izdajalci hotel streti odpor zasužnjenega ljudstva. Povsem enakopravno so se ženske vključile v naše nad 30-letno obdobje graditve socializma in samoupravne družbene skupnosti. Prevzele so in prevze­ majo mnoge dolžnosti v našem gospodarskem, političnem in družbenem življe­ nju. Zavzeto sodelujejo in odločajo v organih upravljanja delovnih organizacij, samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, v družbenopolitič­ nih skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah. Pomembno vlogo imajo v današnjem obrambnem sistemu, to je pri splošnem ljudskem odporu in v druž­ beni samozaščiti. Vključujejo se v organiziranost samoobrambe v odborih sploš­ nega ljudskega odpora v delovnih organizacijah, povsem enakopravno sodelu­ jejo pri izpolnjevanju nalog, od temeljnih do vse bolj odgovornih. V sistemu splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite se ne pripravljajo le na izpolnjevanje humanitarnih in sanitarnih nalog, temveč se vključujejo v širšo organiziranost, vključujejo se v enote teritorialne zaščite, do priprav za prevzem vodilnih dolžnosti v delovnih organizacijah, v krajevnih skupnostih, v družbeno­ političnih organizacijah in družbenopolitičnih organizacijah. Za ponazorilo navajam le nekaj stvarnih podatkov iz ptujske občine in prepri­ čana sem, da je sodelovanje žensk v splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti enako tudi v drugih občinah oziroma v republiki. V odborih za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito v krajevnih skupnostih je vključe­ nih 63 žensk, v organih splošnega ljudskega odpora v temeljnih organizacijah združenega dela je vključenih 99 žensk, v štabih za civilno zaščito sodeluje 2277 žensk, v organiziranih enotah civilne zaščite jih sodeluje 6014, v teritorialnih enotah splošnega ljudskega odpora je neposredno vključeno 66 žensk. Zbrani podatki kažejo, da je neposredno v organih, štabih ali enotah sploš­ nega ljudskega odpora in družbeni samozaščiti 16 odstotkov žensk v občini. To dokazuje, kako zavzeto in akcijsko delovno so ženske sprejele to dolžnost in čast v pripravah za čuvanje pridobitev samoupravne družbe in narodnoosvobodil­ nega boja. Kljub navedenemu še ne moremo biti zadovoljni z doseženim. Z vso vnemo in odgovornostjo se moramo komunisti še dalje zavzemati za organiziranost žensk v splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti, jo razširjati in krepiti, še v večji meri moramo zaupati organizacijo in vodenje obrambnih naporov tovariši­ cam, nenehno jih moramo usposabljati za opravljanje teh nalog. Le tako bomo ženskam omogočili, da bodo zavzele pravo mesto v naših prizadevanjih čuvati in braniti pridobitve samoupravne družbe.

Ivanka Pavlin

Vloga SZDL se je med kongresoma okrepila Po sprejetju ustave in statuta Socialistične zveze Slovenije se je le-ta kot demokratična frontna organizacija za uresničevanje družbene vloge povezovala z

496

vsemi subjektivnimi silami, sprejela veliko obveznost in odgovornost za delova­ nje na vseh področjih družbenoekonomskega in idejnopolitičnega življenja v krajevni skupnosti, na čelu z zvezo komunistov. Prevzela je nalogo v najširši družbeni bazi. Z delovnimi ljudmi in občani obravnava vsa pomembna vpraša­ nja, daje pobude, je osnovalka in nosilka politične dejavnosti, razvoja, sociali­ stične revolucije, delegatskega sistema, krepitve socialistične družbene zavesti, humanih odnosov med ljudmi, razvijanja in uresničevanja medsebojne solidar­ nosti, varnosti, družbene samozaščite in še bi lahko naštevali, Zato smo posebej pozorno prebrali oba dokumenta, to je poročilo za VIII. kongres in predlog resolucije, ter ugotovili, da oba opredeljujeta socialistično zvezo kot najširšo organizacijo vseh subjektivnih sil in nakazujeta, da se bolj odločno in neposre­ dno vključuje za hitrejšo družbeno preobrazbo v akcijo za ustvarjanje novih idejnopolitičnih odnosov in pogojev delovanja med najširšimi delovnimi množi­ cami. Na podlagi ocene razmer in delovanja socialistične zveze v krajevnih skupno­ stih ugotavljamo, da se je njena vloga med kongresoma močno okrepila in da je v večini primerov skušala v konkretnem delu slediti novim opredeljenim spre­ membam v organizacijskem in vsebinskem delu. Tako imamo na Dolenjskem v glavnem vse krajevne organizacije socialistične zveze oblikovane po delegat­ skem načelu, saj so tako zastopani delegati po teritorialnem, delovnem in intere­ snem načelu, da so vključeni delegati vseh družbenopolitičnih organizacij seveda tam, kjer obstajajo. Imamo 81 krajevnih organizacij socialistične zveze in prav toliko tudi krajevnih skupnosti, 256 vaških, terenskih in uličnih odborov SZDL, večje akcijske in idejnopolitične samostojnosti pa ne morejo imeti tista vodstva socialistične zveze, v katerih nimajo drugih subjektivnih sil, ki bi lahko skupaj vplivale na spreminjanje položaja in odnosov in tako ostajajo večkrat tudi osam­ ljena. Vzroke za to najdemo v objektivnih in subjektivnih okoliščinah in naj navedem samo nekatere. 50 odstotkov krajevnih skupnosti nima nobene delovne organizacije ali obrata in od teh nekatera območja zelo zaostajajo za razvojem drugih; to velja zlasti za velik del Suhe krajine, obkolpsko območje, trabenjsko itd. Gre tudi za take krajevne skupnosti, v katerih deluje le socialistična zveza in gasilsko društvo, ponekod še nekoliko mladinska arganizacija. V nekaterih kra­ jevnih skupnostih ni osnovne organizacije zveze komunistov in borcev NOV. Na primer v Trebnjem je od 16 krajevnih skupnosti takih šest, v treh osnovnih organizacijah zveze komunistov je majhno število članov in podobno. V bistvu gre za velike kadrovske probleme, za neizkušene ali nezadostno razgledane, čeprav po delu predane ljudi. Tako je v regiji 42 predsednikov krajevnih konfe­ renc socialistične zveze, ki niso člani zveze komunistov, sekretarjev izvršnih odborov krajevnih konferenc pa je še več. Tudi izobrazbena struktura ni ugodna, zelo malo jih ima višjo ali visoko izobrazbo, precej je kmetov, upokojencev, zelo malo mladih in nobene ženske. Na vodilna mesta v krajevnih organizacijah socialistične zveze so vključeni tudi verniki, ki enakopravno sodelujejo z drugimi in s svojim odnosom dokazujejo pripadnost socializmu in ustavnemu sistemu. Ni organiziranih vaških svetov in še nekateri predsedniki svetov krajevnih skupno­ sti nastopajo v vlogi in položaju malih županov. Prav zato so tudi organizacije socialistične zveze v podrejenem položaju in nesposobne ali premalo odločne za spreminjanje takih odnosov v krajevni skupnosti. To se kaže v tem, da ima krajevna skupnost določena materialna sredstva, s katerimi svobodno razpolaga, zato ima v očeh krajanov tudi večji vpliv, moč in ugled. V takih okoljih je značilen pojav lokalističnih teženj, izvajanja programov, ki niso vedno usklajeni s plani družbenopolitične skupnosti, zlasti na področju investicij in s tem izsiljevanje solidarnostnih sredstev ali kreditov. To se odraža tudi v sredstvih javnega obveščanja, polemičnih razpravah na sejah delegacij oziroma skupščin družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti. Večina krajevnih organizacij socialistične zveze uspešno uresničuje vprašanje družbenopolitičnega položaja človeka in občana v krajevni skupnosti, dosegajo pomembne rezultate pri dobro načrtovanih skupnih akcijah, kar nam že več let kažejo uspeli referendumi za krajevne samoprispevke, aktivnosti posameznih sekcij, komisij ali vaških odborov socialistične zveze, javnih del, pri vodovodih, 32 VIII. kongres

497

cestah, v katerih je še posebej aktivno vključena mladina. Vedno več je tudi povezovanja s sindikati in samoupravnimi organi v delovnih organizacijah, te­ meljnih organizacijah združenega dela ali z delovnimi skupnostmi, ki so organizi­ rane v krajevni skupnosti, medtem ko z organizacijami združenega dela s sede­ žem zunaj občine, kjer so zaposleni naši delovni ljudje, te povezanosti ni. Tudi njihova aktivnost v družbenopolitičnem življenju v kraju, kjer živijo, je dokaj skromna. Socialistična zveza je v krajevni skupnosti odgovorna za delovanje delegacij, razvijanje delegatskega sistema in delegatskih odnosov. Pri oblikovanju stališč se mora odražati tako, da so to stališča delovnih ljudi in občanov ter tudi družbenopolitičnih organizacij v krajevni skupnosti. Nekatere delegacije so to funkcijo dobro opravljale in tudi aktivno nastopale na sejah občinske skupščine in posameznih skupščin samoupravnih interesnih skupnosti, precej pa je bilo takih delegacij, ki so se neredno sestajale, niso dajale pobud, mnenj in stališč in tudi niso svoje delegatske funkcije v celoti opravičile. V analizah in ocenah delovanja delegatskega sistema je bilo to večkrat ugotovljeno, sprejeli so tudi sklepe, vendar so jih prepočasi uresničevali. Na tako stanje so vplivali objektivni in subjektivni razlogi, zlasti če primerjamo delovanje članov delegacij za družbe­ nopolitično skupnost ali samoupravne interesne skupnosti. Večkrat je bilo opaziti, da so bili delegati za zbor krajevnih skupnosti na sejah občinske skupščine bolj pripravljeni kot ostala dva zbora in da je morda del vzroka tudi v tem, ker so v teh delegacijah tudi delavci iz vodilnih struktur. V vseh krajevnih skupnostih je bil poseben problem delovanja delegacij samou­ pravnih interesnih skupnosti za gospodarske dejavnosti pa tudi za zaposlovanje, raziskovalno delo in tudi druge. Delegacije se niso sestajale, niso dobivale gradiva ali pa je bilo težko ra­ zumljivo, strokovne službe niso nudile ustrezne pomoči tudi takrat ne, ko bi morali razpravljati o samoupravnih sporazumih, srednjeročnih načrtih in po­ dobno. Zlasti velja to za elektro, železniški in luški promet, PTT, vodno skupnost in še druge. Prav gotovo so tudi dejavnosti, za katere so krajani še kako zaintere­ sirani, še posebej pa so občutljivi, če sklepov in stališč ne spoštujejo, če spremi­ njajo programe, da zavlačujejo določena dela in podobno. To je bilo večkrat opaziti tudi na sejah delegacije, na sejah svetov krajevnih skupnosti, izvršnem odboru socialistične zveze, na problemskih konferencah in zborih občanov. Družbene organizacije, društva in druga združenja kot del organiziranih socialističnih sil imajo pomembno vlogo v vsaki krajevni skupno­ sti. Kot delegati so vključeni v konference socialistične zveze ali v zbor delegatov krajevne skupnosti, kjer uspešno zadovoljujejo svoje osebne in skupne družbene interese. Ustvarjalno sodelujejo v vseh akcijah socialistične zveze ali v drugih, o katerih se dogovorijo, to so predvsem gasilska društva z dolgoletno tradicijo, organizacije Rdečega križa s svojo razgibano dejavnostjo, lovske družine, športna društva, pionirski odredi v šolah in drugi. Ob tem pa vendar pogrešamo zaradi množičnosti večjo socialistično vsebino dela, konstituiranje po delegatskem načelu in ne nazadnje več načrtnega dela in samostojnosti pri aktivnostih družbene samozaščite. V zadnjem času, zlasti po sprejetju zakona o društvih, ki za registracijo zahteva soglasje od občinske konference socialistične zveze, se ti odnosi spreminjajo, vendar zelo počasi. Široke možnosti neposredne in politične aktivnosti v krajevnih organizacijah socialistične zveze omejuje današnja še nizka stopnja usposobljenosti vodstev in aktivistov SZDL, posledica pa je, da lastne in druge naloge niso dobro ali pravočasno opravljene, da je oblikovanje pomembnejših stališč šibko ali slabo utemeljeno. Zaradi tega se čestokrat sami čutijo nesposobne organizirati javne razprave na primer o srednjeročnih planih razvoja, planiranju, splošni in skupni porabi, obrazložitvi osnutkov zakonov, raznih strokovnih gradivih samouprav­ nih interesnih skupnosti in podobno in zato iščejo moč v političnih aktivih občinskih konferenc SZDL v občini in drugod, ali pa so take razprave slabe. Ta kritična ugotovitev je potrebna zato, da bi bilo družbenega izobraževanja v krajevnih skupnostih več. Zagotoviti je treba boljše obveščanje in informiranje občanov, jim zagotoviti sodelovanje pri oblikovanju stališč za posamezne rešitve. Mnogokrat se še srečujemo z neurejenimi materialnimi vprašanji in prostor-

498

r

skimi problemi, skoraj povsod je vprašanje primerne kadrovske zasedbe, zlasti če upoštevamo strukturo prebivalstva, poleg tega je pa tudi precejšnja delovna migracija, poleg tega zaposlitev še na kmetijah in nenazadnje odklanjanje prevze­ manja vodilnih funkcij. Obvladovati položaj in situacijo, usklajevati delo družbenopolitičnih organi­ zacij, društev, delegacij in združevati interese občanov in delovnih ljudi zahteva dokajšnjo usposobljenost, pripravljenost in odrekanje prostemu čašu, družini in drugim osebnim interesom. Največkrat pa so za to delo v krajevnih organizacijah socialistične zveze nagrajevani s tem, da jim je bila zaupana le funkcija. Še vedno smo pod močnim vtisom priprav in izvedbe volitev delegatov za družbenopolitično skupnost in samoupravne interesne skupnosti. Dobro oprav­ ljene naloge, ki jih je vodila socialistična zveza skupaj z vsemi subjektivnimi silami po določenem rokovniku, so dobile potrditev z dobro udeležbo na volitvah v vseh krajevnih skupnostih. Aktivisti socialistične zveze so odgovorno in zavzeto opravili zaupane dolžno­ sti od evidentiranja, potrjevanja delegatov in izvolitve. Veliko jih je delovalo v volilnih komisijah in volilnih odborih, veliko več je izvoljenih delegatov kot na prejšnjih volitvah in lahko rečemo, da je bila večina sposobnih delovnih ljudi in občanov vključenih v ta proces. To dokazuje visoko stopnjo družbene zavesti, pripadnosti našemu socialističnemu sistemu in ugodnemu političnemu razpolo­ ženju. To je ponovna potrditev, da postaja delegatski sistem odločilna oblika delovanja v našem družbenopolitičnem sistemu in da je postal last najširših delovnih množic. To je hkrati tudi odraz zaupanja v zvezo komunistov in še posebej današnjemu VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije. Ob koncu želim posredovati stališča iz dolenjske regije, ki so: - da soglašamo s poročilom centralnega komiteja Zveze komunistov Slove­ nije in podpiramo predlog resolucije; da bomo delovali na podlagi sprejetih stališč in sklepov VIII. kongresa in da bomo delovanje socialistične zveze uskla­ dili s študijo Edvarda Kardelja Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja in da bomo spoštovali njegov pogovor z Vjesnikom v Zagrebu, ki je bil namenjen organizaciji Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije. Adolf Bibič

Zveza komunistov - razred - množica

Tema, o kateri razpravljamo v naši komisiji, je osrednja tema predkongresnih in kongresnih razprav in sklepov. Čeprav označujemo VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije kot kongres akcije, ne smemo prezreti, da je ravno Karde­ ljeva študija o nadaljnjem razvoju političnega sistema socialističnega samou­ pravljanja in razprava o njem poglobila, poudarila ali na novo opredelila in odprla vrsto vprašanj, ki niso zanimiva samo za nas, marveč odmevajo tudi v sodobnem svetu, mednarodnem socializmu. Predvsem je to spoznanje, da je vprašanje oblik političnega sistema preho­ dnega obdobja eno izmed poglavitnih strateških vprašanj graditve socialistične družbe. To je ustvarjalni odgovor zoper mehanicizem in pragmatizem sociali­ stične misli, zoper podcenjevanje izvirnih oblik socialističnega življenja sociali­ stične družbe. Odgovor, ki ga dajemo slovenski in jugoslovanski komunisti na to vprašanje, je načelen, jasen, prilagojen specifičnim razmeram, potrebam nadaljnjega ra­ zvoja socializma v naši družbi. Ne glede na to specifično usmerjenost pa se problem političnega sistema prehodnega obdobja zastavlja v nas z vidikov, ki imajo širši pomen. Zastavlja se namreč s stališča odnosa družbenoekonomskega in političnega sistema, postavlja se s stališča razmerja med državo in samouprav­ ljanjem, zastavlja se kot vprašanje odnosa med delom in politiko, zastavlja se in daje jasen načelen odgovor na problem človekovih pravic, odgovarja na aktualna vprašanje pluralizma interesov in enotnosti družbe, postavlja v središče razprave vlogo subjektivnega faktorja in z vsem tem odgovarja tudi na izvirni in ustvar­ jalni način glede odnosa med socializmom in demokracijo. 32*

499

S tako zastavljenimi vprašanji se razprava o nadaljnjem razvoju našega socia­ lističnega sistema navezuje na razpravo o političnem sistemu prihodnjega obdobja sploh, na razpravo, h kateri je ves dosedanji razvoj naše socialistične misli in prakse bistveno prispeval. Problem političnega sistema je danes, kot vam je znano, v središču tako imenovanih evrokomunističnih razmišljanj o specifičnih poteh, ki naj vodijo v socializem v visoko razvitih kapitalističnih družbah. Vprašanje političnega sistema pa stopa v ospredje tudi v socialističnih deže­ lah, v katerih poleg še vedno močnega poudarka na vlogi države začenja dobivati tudi takšna ali drugačna oblika udeležbe delovnih kolektivov v političnem sistemu nove in večje poudarke. Tudi v deželah v razvoju je to vprašanje vse bolj aktualno, zlasti v tistih, ki so socialistično usmerjene. Glede na prevladujoče predstave in prakse je naš odgovor glede političnega sistema specifičen zlasti v naslednjem: postavlja v središče nadaljnjega razvoja političnega sistema integracijo dela in politike; skuša tej ideji primerno izobli­ kovati vrsto institucionalnih mehanizmov, katerih hrbtenica je delegatski si­ stem; mehanizmov, ki naj bi omogočili neposredno izražanje in povezovanje množice samoupravnih interesov; povezuje idejo specifičnega pluralizma z idejo diktature proletariata in samoupravljanja; idejnoteoretično, pa tudi institucio­ nalno je ves sistem usmerjen seveda dolgoročno, k preseganju političnih mono­ polov in vsakih drugih monopolov in k podružbljanju politike. Pluralizem samoupravnih interesov kot specifična oblika socialistične demo­ kracije - na to ne smemo pozabiti - je bistveno odvisen od vloge subjektivnih sil v najširšem pomenu besede. Krepitev subjektivnih sil je zato imperativ nadalj­ njega razvoja našega političnega sistema. Gre za organizacijsko in za idejno­ teoretično krepitev, ki bo zagotavljala, da bo dialektika različnih interesov v naši družbi rezultirala v uveljavljanju dolgoročnih in širših družbenih interesov. Za takšno vlogo subjektivnega faktorja je zelo pomembno, da povečamo raven teoretične kulture in sposobnosti marksistične analize vseh organiziranih sub­ jektivnih sil, zlasti pa članov zveze komunistov. Zato podpiram poudarek v referatu tovariša Popita, ki daje teoretični kulturi in marksistični in teoretični misli izreden pomen. Osnovna organizacija zveze komunistov mora postati, o tem že predolgo govorimo, tudi eno izmed žarišč idejno-teoretičnega dela. To pa nam tudi nalaga obveznosti, da razvijamo takšno usmeritev znanstveno-raziskovalnega dela, ki bo večala idejno-teoretične potenciale družbe, nalaga nam pa tudi nalogo, da še naprej spodbujamo, krepimo marksistično zasnovanost celotnega dela visoko­ šolskih institucij, zlasti fakultete in inštitutov za družbene vede. Posebno pozor­ nost moramo posvečati tudi kadrovski krepitvi ključnih družboslovnih področij in razvoju marksističnih centrov. Vso pozornost zasluži oblikovanje socialistične samoupravne zavesti v naši družbi. Razvoj samoupravne demokracije je bistveno odvisen od stopnje zavesti in spoznanja najširšega kroga udeležencev družbenega odločanja, pravzaprav vseh delovnih ljudi. Tu bo treba, po mojem, v prihodnjem storiti mnogo več kot doslej, zlasti za usposabljanje delegatov. Končno se mi zdi, da bo treba izostriti zavest, da pluralizem samoupravnih interesov ne pomeni pluralizma poljubnih empiričnih interesov in tudi ne sme pomeniti to, da so komunisti nevtralni do ideologij, ki se porajajo na podlagi protislovij v naši družbi in v sodobnem svetu. Pluralizem samoupravnih intere­ sov ne pomeni pasivnega odnosa do različnih buržoaznih, tehnokratskih, dog­ matskih, ultralevičarskih in drugih koncepcij. Politični sistem samoupravne demokracije pa zahteva, da zveza komunistov razvija nove oblike idejnega dela in dialoga z vsemi, ki sprejemajo socialistično samoupravno pozicijo, hkrati pa tudi terja jasno razmejitev od koncepcij, ki nasprotujejo vodilni vlogi delavskega razreda in delovnih ljudi v nadaljnjem razvoju naše družbe. Podružbljanja poli­ tike ne moremo dosegati brez političnih sredstev in tudi ne brez idejnega boja, ki bo, glede na okoliščine, z večjimi ali manjšimi poudarki tudi naprej potekal na dveh frontah - zoper nenačelni oportunizem, ki dobiva svojo oporo v malome­ ščanski zavesti, in zoper sektaštvo, ki izvira iz napačnega pojmovanja odnosa med partijo - razredom - množico.

500

Koncepcija nadaljnjega razvoja političnega sistema socialističnega samou­ pravljanja se osredotoča ravno na problematiko odnosov partija oziroma zveza komunistov - razred — množica; takšno razreševanje tega odnosa, v katerem množica vse bolj postaja subjekt politike in družbe, v katerem se torej postopno presega razdelitev družbe na vladajoče in vladane. To je usmeritev, ki se ne more uresničiti čez noč. Pomembno pa je, da ta usmeritev javno opredeljuje dolgo­ ročno perspektivo in trajno orientacijo naše družbe v socializem v demokraciji in demokracijo v socializmu. Takšna usmeritev nadaljnjega razvoja našega političnega sistema odpira tudi pred komunisti na univerzi nove možnosti in nove naloge. Najprej gre za to, da še učinkoviteje razvijamo delegatske samoupravne odnose v visokošolskih delov­ nih, organizacijah. Prav tako bo potrebno še okrepiti neposredne povezave med univerzo in združenim delom, ki so se zlasti na nekaterih področjih začele dokaj uspešno uveljavljati. Povečanje učinkovitosti študija in prilagajanje profilu štu­ dija družbenim potrebam je nadaljnja odprta naloga. Posebno odgovornost imamo komunisti pri vzgajanju in oblikovanju mlajšega znanstvenega naraščaja, ki bo povečal znanstveni potencial naših visokošolskih, izobraževalnih in razi­ skovalnih organizacij in s tem tudi naše družbe. Velike naloge nas čakajo v razvoju znanstveno-raziskovalnega dela, zlasti v sistematičnem preučevanju po­ litičnega sistema in njegovega nadaljnjega razvoja v naši družbi. Prav tako bomo morali posvetiti veliko pozornost, med drugim, tudi razvoju tistih fundamental­ nih znanstvenih disciplin, od katerih bo dolgoročno odvisna vloga znanosti v večanju produktivnosti dela in spreminjanju družbenih odnosov. Komunisti na univerzi smo bistveno soodgovorni za to, da znanost, ki je načelno, pomembna subjektivna sila naše družbe, dejansko postaja sestavina združenega dela na vseh ravneh in vseh področjih našega življenja'.

Tone Klemen

Nenormalna rast zaposlovanja v režiji

V predkongresnih razpravah smo bili ljubljanski komunisti nekajkrat soočeni tudi z razmišljanji o nekaterih aktualnih problemih družbene režije pri nas. V tem pogledu so bila naša razmišljanja prežeta z vprašanji stvarnega vpliva združenega dela in vseh subjektivnih sil na razvoj infrastrukture in še posebej na tisto njeno spremljajočo sestavino, ki jo nekateri v najširšem smislu imenujemo javna uprava. Čeprav je res, da njena problematika in doseg še zdaleč ne pokrivata pojma in vsebine družbene režije, ki vsebuje še marsikaj, česar ni mogoče prištevati javni upravi - navadno tudi komunisti pojmujemo prvo z drugim ali obratno. Naj si bo karkoli že, ko je tekla razprava o teh vprašanjih, smo bili v Ljubljani kljub splošni podpori predlaganim kongresnim dokumentom mnenja, da resolucija in poro­ čilo ne obračunavata s koreni, iz katerih se bohotijo vse vrste stare in nove administracije ter njene svojstvene zakonitosti, ki so v preteklem obdobju dokaj svobodno delovale. Ljubljanski komunisti te pojave toliko bolj občutimo, ker se veliko srečujemo s temi procesi, tako po vertikalni kot po horizontalni lestvici. Vertikalni zato, ker so tu navzoče vse ravni (krajevni, občinski, mestni, medobčinski in republiški) in horizontalni, ker imamo skoraj na vsaki ravni izredno bogastvo družbenih in drugih dejavnosti, ki jih pogojuje Ljubljana kot center mnogih aktivnosti in po vrhu še kot glavno mesto Slovenije. Vse to seveda pogojuje, da se takšna ali drugačna dinamika aktivnosti prav v Ljubljani še vidneje izraža. Če gledamo na pojave v tem okolju in jih primerjamo s stanjem v republiki, ki ni bistveno boljše, je zlasti zaskrbljujoče, da srednjeročna primerjava rasti stop­ nje zaposlovanja s stopnjo rasti produktivnosti kaže na visoko stopnjo zaposlova­ nja - pri tem pa ima glavni delež negospodarstvo, vendar ne toliko v osnovnih dejavnostih družbenih služb, kolikor v režiji oziroma administraciji. V Ljubljani je na primer samo v letu 1976 od skupno 2600 na novo zaposlenih

501

1

kar 1500 na novo zaposlenih v negospodarstvu, pri čemer pa so banke in zavaro­ valništvo s 400 novimi delavci prednjačile. Poleg te primerjave dajejo podatki republiškega zavoda za statistiko, objav­ ljeni v publikaciji št. 23 iz maja 1976, povod za najresnejša razmišljanja o teh vprašanjih. Iz teh podatkov izhaja, da se je v naši republiki gibalo število zaposlenih v letih 1968 do 1976 takole: Skupaj družbeni in državni organi ter službe, zaposlenih v letu 1968 -17.000, v letu 1976 pa že kar 28.200. V tem času so se zbornice povečale od 140 na 240 delovnih mest, bančništvo in zavarovanje od 5600 na 10.800 delovnih mest, družbene organizacije od 1200 na 1850, organi oblasti pa kar od 8600 na 13.000 oziroma po podatkih iz januarja 1978 kar na 17.000 delavcev. Po podatkih iz januarja 1978 pa samo samoupravne interesne skupnosti že zaposlujejo okrog 5000 delavcev. Ti podatki sami po sebi dovolj zgovorno kažejo, da se zlasti v zadnjih letih izjemno povečujejo te službe, njihova sistemizacija oziroma število zaposlenih delavcev. Čeprav številčni podatki, še zlasti pa podvojenost nekaterih služb, tudi sami po sebi terjajo presojo upravičenosti te dinamike, pa je za nas komuniste še bolj zanimiva notranja logika tega pojava in posledice, ki iz tega izhajajo. Opozo­ ril bi le na tiste, ki so povezani z razvojem našega političnega sistema, predvsem pa na tisto, kar je opozorila dosedanja predkongresna razprava. Prvo je sodba, ki jo vse pogosteje slišimo na račun ugleda, ki da ga pisarna dobiva v poslednjem obdobju. Te trditve najbrž v luči prej navedenih podatkov niso niti najmanj slučajne. To še zlasti iz razlogov, ker so ti procesi ponekod posledica materialnih in drugih pogojev, ki jih stimulirajo. Drugo vprašanje je nevarnost, ki jo tako okrepljeni administrativni centri, ki nastajajo ob razvejeni samoupravni strukturi, potencialno predstavljajo. Slabo­ sti, ki jih v Ljubljani v tem pogledu pripisujemo celo službam izrazitih samou­ pravnih struktur, to samo potrjujejo. Tretje vprašanje, ki se veže na eno in drugo, je vprašanje, koliko smo v naši republiki ob obstoječih vzgojnih in drugih institucijah, ki jih imamo - sploh sposobni ustrezno zapolniti sedanje potrebe in kadrovske vrzeli, ki so s tem visokim povpraševanjem javne uprave nastale. Podatki o zasedbi delovnih mest (opravičujem se za nekritično uporabo terminov), kažejo, da ima le nekaj nad polovico delavcev v ljubljanski upravi ustrezajočo strokovno izobrazbo. Mislim na delovna mesta z zahtevano visoko izobrazbo in da nekatera dela v upravi že skoraj po pravilu opravljajo delavci, ki nimajo ustrezne izobrazbe. Nič kaj spodbudno ni dejstvo, da imajo v napajanju kadrovskih potreb javne uprave v zadnjem času večji delež kadri iz gospodarstva in še več, tudi kadri z nekaterih področij družbenih dejavnosti, na primer šolstvo, otroško varstvo, kažejo vse več interesa za delo v administraciji. To pa ima kajpak še druge posledice, med katerimi je tudi siromašenje področij, iz katerih odhajajo, in povečanje števila tistih delavcev v administraciji, ki za tovrstno delo niso ustrezno usposobljeni. Že samo to pa je tudi razlog, da v mnogih okoljih s kvantiteto rešujemo nastali položaj. Zaradi teh okoliščin je bila v Ljubljani v predkongresnih razmišljanjih nekajkrat omenjena potreba, da v resoluciji določ­ neje nakažemo potrebo po čimbolj racionalnem poslovanju v celotni družbeni zgradbi in zagotovimo regulativo sistema, ki bi spodbujala bolj racionalno obna­ šanje in družbeno verifikacijo vseh večjih premikov na tem planu. Se zlasti slednjega ne bo mogoče prepustiti notranjim zakonitostim admini­ stracije. Zagotoviti bo potrebno instrumentarij, ki bo tovrstne potrebe omejeval v realne družbene okvire, pristojnim družbenim organom pa dajal strokovne in druge napotke in s tem možnosti za večje vplivanje na tovrstna dogajanja. V tem pogledu bo zlasti potrebno ustvariti izredno kritičen odnos do vsake rešitve, ki pomeni nova mesta oziroma nove delavce v administraciji, še zlasti pa bo treba izredno kritično nastopiti proti pojavom vse večjega in vse bolj neopra­ vičenega deleža, ki ga imajo v nekaterih službah visoko vrednotena vodilna delovna mesta, ki dajejo ponekod že videz tako imenovane »funkcionarske uprave«. Povečanje teh in zanemarjanje osrednjega strokovnega kadra, ki naj zagotovi

502

osnovno strokovno in drugo dejavnost za družbene samoupravne organizme, katerim je namenjena, je prav gotovo tudi naloga, ki se ji ne bo mogoče izogniti. K temu pa spada tudi realnejše vrednotenje ravni opravil, ki v mnogih okoljih presega vse realne meje, čeprav je jasno, da nam na teh mestih sicer uspešno delujejo ljudje z nižjo strokovno izobrazbo. Razlog za dvigovanje zahtev je torej zunaj realnih potreb in v službi takega ali drugačnega nagrajevanja, ki je v teh službah ponekod še močno v razkoraku z dejanskimi učinki posameznikov. V tem spletu je potrebno še posebej računati s poenačenjem služb in režije samoupravih interesnih skupnosti, za katere smo v Ljubljani ugotovili, da ponekod presegajo upravičene meje in to še posebej v tistem delu, ki ga ni mogoče uvrščati v osnovno dejavnost. Tu še vedno obstaja vprašanje prekrivanja služb in zmanjševanje upravnih služb družbenopolitičnih skupnosti na račun tistih v interesni skupnosti. To in še vrsta drugih vprašanj, ki jih na tem mestu ni mogoče načenjati, bi v pokongresnem obdobju prav gotovo zaslužila vse večjo pozornost vseh komunistov, zlasti pa tistih, ki delujemo v posameznih samoupravnih strukturah. Ne le da se je treba konkretno spoprijemati s pojavi, ki so vse bolj akutni, tu je potrebna predvsem politična akcija, da bi zagotovili takšne službe, njihovo kvaliteto in dimenzije, ki so nam v tem trenutku potrebne in jih naša družba tudi lahko vzdržuje. Potrebna je solidna in visoko kvalitetna strokovna raven dela, zavestno naravnana na družbenopolitične tokove naše socialistične samo­ upravne družbe, kar pa bodo lahko zagotovile le strokovne ekipe vsestransko vzgojenih in socializmu predanih kadrov, ne pa kvantiteta, s katero v mnogih okoljih dosegamo ravno obratne učinke - povrhu pa še močno prizadevamo potrebna družbena sredstva. Zato menim, da je potrebno resolucijo še dopolniti ter jasneje opredeliti aktivnost komunistov na tem področju.

Marjan Anžur Čas avtomatskega dvigovanja rok je za nami

Rad bi se dotaknil problema samoupravnega sporazumevanja, predvsem s stališča delavca v združenem delu. Ta tema je bila danes že nekolikokrat ome­ njena. Ne mislim odpirati dileme samoupravno sporazumevanje DA ali NE, ker za to ni nobene osnove, pač pa opozoriti na nekatere slabosti, ki naj bi nas v prihodnje usmerjale v razmišljanja KAKO in KDAJ. Za nami je že obdobje, ko je delavec dostikrat avtomatsko dvignil roko za nerazumljive programe, spora­ zume, prispevke itd. Razumljivo je, da se delavec v takih trenutkih še ni zavedal svojega družbenoekonomskega položaja, ki mu ga dajeta nova ustava in zakon o združenem delu. Osebno sem prepričan, da ima naš jugoslovanski delavec daleč več pravic kot katerikoli drugi, da pa jih še ne zna vedno v celoti uresničevati. Hkrati z naraščajočimi pravicami se mu povečujejo tudi obveznosti, s tem pa naj bi se mu dvigovala tudi moralnopolitična zavest. To je proces, ki ga je nova ustava sprožila, naša vsakodnevna praksa pa ga bo nadaljevala in krepila. Samoupravno sporazumevanje je ena od temeljnih značil­ nosti naše socialistične samoupravne demokracije in z njim tudi zagotavljamo odločilno vlogo delavca v našem družbenem sistemu, vendar pa so dosedanje izkušnje pokazale tudi precej pomanjkljivosti, ki bi jih lahko strnili v naslednje skupine: 1. Samoupravni sporazumi so prihajali v združeno delo največkrat stihijsko, brez možnosti, da bi v združenem delu pravočasno planirali. 2. Čas za predhodno obravnavo v združenem delu je bil praviloma prekratek. 3. Sprejem zakona po zavrnitvi samoupravnega sporazuma v bazi močno ovira nadaljnje sporazumevanje (mišljen je primer, ko sporazuma ne sprejme večina podpisnikov). Te ugotovitve, ki niso samo moje, bi želel tudi nekoliko ilustrirati. Po podat­ kih, s katerimi razpolagamo v občini Bežigrad, je bilo v zadnjih nekaj letih na našem področju preloženih 67 samoupravnih sporazumov, od katerih je bilo 53

503

takšnih, ki so predstavljali tudi finančno obveznost, in 14 sporazumov, ki so predstavljali nek skupen dogovor. Če pri tem pozabimo na to, da ni bilo vedno jasno, kdo je subjekt sporazumevanja, si lahko predstavljamo, kakšno politično delo je bilo potrebno, da smo te sporazume kljub vsem težavam sprejemali in jih še sprejemamo. Podobno stanje je najbrž tudi v drugih občinah, vendar govorim konkretno le o okolju, v katerem delam. Sporazumi so prihajali v združeno delo vse leto, tako da je bilo sprejete obveznosti nemogoče vnaprej planirati. Tako so se v večini temeljnih organizacij krepko ušteli pri planiranju združenih sredstev za potrebe skupne in splošne porabe. V Termiki v tozdu Montaža so mi na primer povedali, da so za leto 1977 planirali 1,500.000 dinarjev združenih sredstev v te namene, do konca leta so jih razporedili okroglo 10 milijonov. Res je, da bi najbrž lahko malo realneje plani­ rali, vendar tako velikih razlik pa res niso mogli predvideti. Podobno sliko bi dobili tudi v drugih organizacijah združenega dela. Ko smo pregledovali rezultate poslovanja v preteklem letu v naši občini, smo sicer ugotovili, da nimamo nobenega z izgubo, vendar pa nas struktura delitve družbenega proizvoda še zdaleč ne zadovoljuje glede na cilje srednjeročnega plana. Tako imamo še vedno prevelik delež osebne, splošne in skupne porabe nasproti sredstvom za razširjeno reprodukcijo. Edini izhod vidimo v povečanju dohodka,, tega pa brez večjih vlaganj ne bomo dosegli. Ker samoupravne sporazume praviloma sprejemajo na zborih delavcev, je bil čas, predviden za javno razpravo glede na objektivne možnosti obveščanja, vedno prekratek. Tako je bila večina samoupravnih sporazumov sprejeta z razlago neposredno na zborih, s čimer smo praktično izključili družbenopolitične organizacije kot nosilke predhodne obravnave in prepustili odločitev slabo infor­ miranemu delavcu, ki se je odločal bolj po občutku, kot pa po prepričanju. Mislim, da smo v takih primerih od delavcev zahtevali preveč. Če nek sporazum baza zavrne (več kot polovica podpisnikov), ne bi smeli tega jemati kot neuspeh. Neuspeh je le za tiste, ki so pripravili neustrezen predlog, precenili možnosti združenega dela ali slabo ocenili trenutno družbenopolitično ozračje. Iz prakse pa lahko zatrdim, da sprejetje zakona po zavrnitvi takega sporazuma zelo negativno vpliva na ves nadaljnji potek sporazumevanja. V takem primeru predstavlja tako sprejet zakon korak nazaj v procesu samouprav­ nega sporazumevanja, še slabše pa je, če tiha grožnja z zakonom spremlja že javno razpravo. Taka praksa je po mojem prepričanju politično nesprejemljiva. Omejen čas za razpravo mi ne dopušča, da bi se podrobneje spustili v obravna­ vanje problematike, vendar pa mislim, da mi je tudi tako uspelo nakazati glavne probleme, ki jih v združenem delu občutimo v zvezi s samoupravnim sporazume­ vanjem. Svoje misli bi na koncu želel strniti v naslednje sklepe: 1. Samoupravno sporazumevanje kot temeljni kamen našega sistema je treba še razvijati in krepiti, pri čemer moramo uporabljati vse bogate oblike posamič­ nega in delegatskega odločanja. 2. Samoupravne sporazume bi morali sprejemati enkrat letno ob sprejemanju planov v delovnih organizacijah, tako da bodo prevzete obveznosti sestavni del letnih in srednjeročnih planov. 3. Čas za predhodno obravnavo v združenem delu mora biti primerno dolg, tako da se lahko vsi temeljito pripravijo in vključijo vse družbenopolitične organizacije tudi tam, kjer so možnosti informiranja objektivno manjše (gtadbeništvo, montažerji). 4. Samoupravni sporazumi naj bolj realno upoštevajo potrebe uporabnikov in želje izvajalcev, pri čemer se moramo vedno zavedati možnosti združenega dela. Obveznosti samoupravnih sporazumov morajo biti v skladu s sprejetimi resolucijami in srednjeročnimi plani v posameznih okoljih. Predložena resolucija postavlja samoupravo sporazumevanje na pravo mesto, vendar bo tudi izvajanje te politike v enaki meri vplivalo na uveljavljanje njenega bistva.

504

Cilka Vogrin

Premalo INDOK centrov v bazi Ob prehodu iz prvega delegatskega mandata smo več ali manj na vseh ravneh ocenili delo. V teh ocenah smo v pretežni večini naleteli skoraj na iste ugotovitve. Ocene pa so nam bile tudi izhodišče za dogovor, da bomo rezultate še izboljšali, slabosti pa s pomočjo vseh subjektivnih sil v drugem, že pričetem delegatskem mandatu, odpravili. Nekaj slabosti se sicer nanaša na prehod na nov delegatski način soodločanja o širših družbenih zadevah, pri katerem praktično nismo imeli nobenih izkušenj. Zato ob uvedbi delegatskega sistema nismo hkrati urejali vseh tistih zadev, ki bi krepile razvoj teh razmerij. V začetku mandata je bilo delegatsko informiranje preobširno, nepravočasno in tudi po vsebini za raznoliko delegatsko strukturo nerazumljivo in nedostopno. V času mandata pa se je izboljševalo, zlasti na občinskih ravneh, kjer smo ustanovili INDOK centre. Teh centrov pa je občutno premalo v samoupravnih organizacijah, torej v bazi, kjer bi morali služiti delega­ tom kot servis za dopolnjevanje informiranja in zbiranje podatkov, potrebnih za lažje in kvalitetnejše odločanje. Tako pa opažamo, da se v mnogih samoupravnih organizacijah ne zavedajo pomembnosti INDOK centrov in vidijo v njih le povečan strošek. Ugotovili smo, da je bilo v prvem mandatu sodelovanje delegatov v bazi preslabo, največkrat so delovale delegacije in konference na svojih sestankih. Tako so šle mnoge zelo zahtevne odločitve mimo organov samoupravljanja in delegatske baze. Se zlasti slabo sodelovanje je bilo med samoupravnimi organi in delegatsko bazo z delegacijami za samoupravne interesne skupnosti. Veliko tako imenovanih splošnih delegacij se pred sejami skupščin zadnje čase sploh ni sestajalo, da bi obdelale gradivo, upoštevale pa niso niti zamenlji­ vega mandata. Tako so že na začetku v delegaciji ali konferenci določili delegata za posamezne interesne skupnosti, če pa je delegat zamenjal samoupravno organizacijo, je skupščina ostala brez delegata. Zato ni nič čudnega, če so se nekatere skupščine samoupravnih interesih skupnosti še posebej v zadnjem obdobju nenehno spopadale s sklepčnostjo. Velik vzrok za tako stanje pa ima prevladujoče mnenje v nekaterih samou­ pravnih organizacijah, da so delegacije manj pomembne kot recimo delavski svet. Temu primerno so jim tudi vsi skupaj posvetili svojo pozornost. Delo delegacij, vloga teh in še posebej odgovornost delegatov pa v marsikateri samoupravni organizaciji niso našli svojega mesta v samoupravnih splošnih aktih. Sedaj opažamo, da se ob usklajevanju aktov z zakonom o združenem delu tudi to področje nekoliko bolje ureja. Delegacije so se tudi srečevale s problemom pogojev dela. Marsikje so ugoto­ vile, da jim strokovne službe niso v pomoč, primanjkovalo pa jim je tudi drugih tehničnih sredstev za normalno delovanje. Velik problem pri kakovostnem delovanju in odločanju predstavljajo neuspo­ sobljeni delegati. Ce hočemo, da otrok shodi, zna držati žlico in tako dalje, ga je treba naučiti. Delegat pa bi naj kar brez vsakega znanja prijel za tako odgovorno delo. Zato moramo že takoj v vseh okoljih uvesti delegatske šole ali druge ustrezne oblike usposabljanja. V teh šolah naj bi svojo vlogo odigrali občinski klubi samoupravljalcev, v samoupravnih organizacijah pa še posebej osnovne organi­ zacije sindikata in zveze komunistov. Uvedba delegatske šole naj ne bi bila enkratna akcija, torej usposabljanje delegatov mora teči kot nepretrgan proces skozi vse obdobje. Saj je naš razvoj dinamičen, odpirajo se nova vprašanja, novi problemi, ki jih je treba sproti reševati, pri čemer pa enkrat pridobljeno znanje ne more za zmeraj služiti. Je pa tudi res, da se morajo tudi delegati sami individualno usposabljati. Še zlasti morajo to početi in spodbujati drugi komunisti znotraj delegacij, osnovne organizacije sindikata in samoupravni organi in ne nazadnje tudi kadrovske službe. Danes imamo v delegacijah veliko novih in tudi povečano število delegatov,

505

vendar to ni dovolj, da bi tudi delegatsko razmerje zaživelo tako, kot smo si ga zastavili. Vse subjektivne sile in še zlasti komunisti smo odgovorni za dosledno uresni­ čevanje sprejete resolucije o razvoju delegatskega sistema, da bodo izdelane ocene za drugi delegatski mandat izkazovale manj slabosti.

Alojz Rant

Postopek ugotavljanja izvora premoženja je zelo težak Spregovoriti mislim nekaj besed o problematiki družbene akcije zoper pojave neopravičenega bogatenja in za odpravo socialnih razlik. Menim, da nam je kot komunistom še vedno v živem spominu pismo predse­ dnika Tita in izvršnega biroja CK ZKJ, ki odločno in brez kompromisa zahteva organizirano in široko akcijo za odpravo izvorov neupravičenega bogatenja, ustvarjanja dohodkov brez lastnega dela oziroma dohodka, ki ni v sorazmerju z vloženim delom. Prav tako nam morajo biti v spominu stališča in sklepi III. seje konference ZK Slovenije kot pomembnega mejnika za oceno vzrokov in posledic neupravičenih socialnih razlik, hkrati pa kot vsebinske podlage za široko in organizirano družbeno akcijo za njihovo odpravo in zmanjševanje. V tem okviru so bili deležni posebne pozornosti in kritične obravnave pojavi pridobivanja dohodka in ustvarjanja premoženja posameznikov ali skupine na račun družbene skupnosti, delovne skupnosti ali sočloveka. Takšne ocene negativnih družbenih pojavov in odločna stališča za njihovo preprečevanje in odpravo so pomembno prispevali k ustvarjanju vzdušja in odkritega razpoloženja med delavci in občani, ki so odločno zahtevali učinkovito družbeno ukrepanje zoper vse vrste družbeno negativnih pojavov. To je bila obenem klima in razpoloženje delovnih ljudi ln občanov, na podlagi katerih je bilo upravičeno in možno zasnovati širšo družbeno dejavnost. Zlasti je bila ničkolikokrat poudarjena zahteva, da se naj pri obvladovanju družbeno negativ­ nih pojavov materialnega značaja uveljavi raziskovanje izvora premoženja kot trajna metoda odkrivanja in ukrepanja zoper take pojave v vsakdanji praksi. Na teh osnovah so bili v začetni fazi družbene akcije zoper negativne pojave leta 1972 in 1973 storjeni številni sistemski, organizacijski, kadrovski in drugi ukrepi za ustanavljanje občinskih komisij za ugotavljanje izvora premoženja. Dana jim je bila naloga, da poleg izvajanja posebnega postopka za odmero davka od nenapovedanega dohodka zlasti še spremljajo in preučujejo pojave nesora­ zmernega pridobivanja premoženja in porabe sredstev; opozarjajo pristojne or­ gane na pojave, kjer so znaki, da je bilo premoženje pridobljeno z davčnimi utajitvami ali drugimi kaznivimi dejanji; opozarjajo samoupravne in druge or­ gane na pojave pridobivanja in ustvarjanja premoženja oziroma pridobivanja dohodka in drugih materialnih dobrin, ki ne izvirajo iz dela in so v nasprotju s socialističnimi moralnimi načeli. Po petih letih delovanja občinskih komisij za ugotavljanje izvora premoženja lahko ugotovimo, da so se v večini trudile, seveda v okviru danih možnosti, za učinkovito izvajanje sprejete družbene akcije oziroma svojih nalog. Kot delegat in kot član mariborske komisije za ugotavljanje izvora premože­ nja vam posredujem nekaj izkušenj iz delovanja komisije. Tu gre za informacijo o nekaterih ključnih problemih, ki so od ustanovitve komisije spremljali njeno delo in zavirali proces njenega še uspešnejšega delovanja. Od takrat, ko smo zasnovali družbeno akcijo zoper negativne pojave, si je komisija vsestransko prizadevala, da bi bilo njeno delo sistematično organizi­ rano, usklajeno in povezano z vsemi drugimi strukturami v občini, ki so pokli­ cane za mobilizacijo in pomoč v procesu reševanja in odpravljanja družbeno negativnih pojavov. V teh okvirih je komisija samoiniciativno nekajkrat sklicala dogovore in posvete s predstavniki skupščine občine, njenega izvršnega sveta, družbenopolitičnih organizacij občine, nekaterih upravnih organov, s predstav­ niki uprave javne varnosti, pravosodja, službe družbenega knjigovodstva, carine, nekaterih samoupravnih interesnih skupnosti, krajevnih skupnosti in večjega

506

števila predstavnikov samoupravnih delavskih kontrol. Pričakovali smo, da bo ta pobuda komisije o skupnem dogovarjanju in usklajevanju stališč za akcijo in povezano delovanje vseh družbenih dejavnikov v občini postala nenadomestljiva oblika sodelovanja in pomoči pri delu komisije. Vendar vseskozi ugotavljamo, da sta le uprava javne varnosti v Mariboru in v manjši meri tudi davčna uprava edina organa v občini, ki s svojimi pobudami in predlogi pomagata naši komisiji. Komisija se je naloge lotila zelo resno. Postopke smo poskušali obravnavati in reševati življenjsko in humano, zavedajoč se vseh praznin, v naših hitro se spreminjajočih davčnih ter drugih sistemih, ki so pojave neupravičenega bogate­ nja še pogojevali. Pa tudi dejstvo, da so pod udarom teh komisij le kategorije občanov, ki so sicer pridobile dohodek neupravičeno, toda tega tudi pri nas materializirale, nam narekuje življenjsko reševanje posameznih primerov. Vsem nam pa mora biti jasno, da ta sistem dela komisije ne zajema družbeno mnogo bolj negativnih kategorij občanov, ki neupravičeno pridobljena sredstva rabijo popolnoma negospodarno pa še to večina v tujini, ali pa jih nalagajo v tuje banke. Ocenjujem, da te kategorije občanov materialno presegajo tiste, ki pridejo v pretres komisiji. Mariborska in mnoge komisije drugih občin so že leta 1974 pristojnim republi­ škim organom predlagale ustanovitev istoimenske republiške komisije, ki naj bi usklajevala in strokovno usmerjevala delo občinskih komisij. Na posvetovanju v Novem Sadu leta 1975 pa smo predlagali, da bi problematiko ugotavljanja izvora premoženja načelno uredili tudi v federaciji z zakonom ali medrepubliškim družbenim dogovorom. Takšna sistemska ureditev na ravni federacije bi bila izhodišče za oblikovanje in sprejem ustrezne republiške zakonodaje. Praksa je pokazala, da je sam postopek ugotavljanja izvora premoženja, v primerjavi z drugimi postopki, eden od najtežjih postopkov, ki jih je doslej izoblikovala upravna ali sodna praksa. Zato smo pristojnim organom v republiki predlagali, da bi kočljiva vprašanja postopka, kolikor se da poenostavili in s posebnimi predpisi tudi oblikovali. Postopek je po sedaj ustaljenem sistemu zelo dolgotra­ jen. Podaljšuje ga še zlasti reševanje pritožb na drugi instanci, tako da je končen učinek zelo razvrednoten. Celotna problematika je bila docela zajeta v pripravljalnem gradivu k oceni uresničevanja sklepov 25. seje izvršnega komiteja CK ZKS v letu 1975, na kateri so obravnavali dejavnost in nadaljnje naloge delovanja komisij. Na teh temeljih so bili sprejeti tudi sklepi, stališča in smernice, od katerih v praksi do danes ni nobeden popolnoma zaživel. Republiški sekretariat za finance je sicer izoblikoval teze za pričakovani zakon, toda do osnutka ali predloga osnutka in sprejetja letega do danes ni prišlo in vse kaže, da zakonske in druge sistemske ureditve tega instituta kmalu ali sploh ne bo, čeprav imajo take zakone že večina vse ostale republike in pokrajini. Ne smemo prezreti dejstva, ki na eni strani ugotavlja neučinkovitost komisij in vseh tistih organov in organizacij, ki naj bi bili dolžni ustvarjalno sodelovati pri delu komisij in njihove učinkovitosti, da se na drugi strani še vedno izražajo različni pojavi neupravičenega ustvarjanja dohodka mimo rezultatov dela. So še vedno številni primeri davčnih utaj, špekulacije z devizami in druge oblike okoriščanja na račun družbe. Ena od oblik neupravičenega bogatenja je množičen pojav šušmarstva, ki se čedalje bolj krepi. Tako niso redki primeri, da nekateri občani z opravljanjem nedovoljene dejavnosti ustvarjajo na mesec tudi več tisoč dinarjev dohodka, ne da bi bili za to kakorkoli obdavčeni ali pa da bi jim nezakonito pridobljeno korist odvzeli. Tu se hkrati zastavlja vprašanje aktivnosti določenih inšpekcijskih služb in organov za kaznovanje prekrškov, ki so pristojni za pregon te vrste družbeno negativnih pojavov. Nadalje je še cela vrsta škodljivih pojavov, kot so razne manipulacije z družbenimi ali zasebnimi stanovanji, nenamenska uporaba kreditov, dodatno popoldansko zaposlovanje delovne sile pri nekaterih vrstah zasebne obrti, ne da bi zato sklepali civilno-pravne pogodbe o delu. Številni mladi ljudje, ki po končanem šolanju ne najdejo ustrezne zaposlitve, se oglašajo s pripombami, zakaj ne odpravimo ponovne zaposlitve nekaterih struktur upokojencev. Takšne pripombe gredo predvsem na račun tistih vrst

507

upokojencev, katerih mesečna pokojnina znaša 10.000 dinarjev ali celo več, dodatno pa od redne zaposlitve dobijo še toliko ali celo več mesečnega osebnega dohodka. To so brez dvoma očitni izvori socialne diferenciacije, ki negativno vplivajo na razpoloženje mladih, strokovno sposobnih občanov, katerim pa ustrezno delo po končanem šolanju ni zagotovljeno in morajo čakati, da se odprejo prosta delovna mesta in naloge v tej ali oni organizaciji združenega dela ali ustanovi. Za učinkovito delovanje samih komisij za ugotavljanje izvora premoženja je nujno najti konkretne prijeme in izdelati predpise, katere bi potem uporabljale enotno vse občine. Ti naj bi bili izdelani na podlagi nalog, zaradi katerih so bile komisije sploh ustanovljene, tem pa dodani še ukrepi in izhodišča, ki jih predla­ gajo komisije iz izkušenj dosedanjega dela. Le tako lahko široka podpora komisijam za ugotavljanje izvora premoženja ali pa prenos teh nalog na upravne in inšpekcijske organe delno popravi zamujeno. Nujno pa je, da si ZKS tudi na tem področju pridobi ugled, ki ga uživa pri naših državljanih kot avantgarda delavskega razreda. Mitja Horvat Premagati pojmovanja, ki postavljajo družbeno samozaščito v preozke okvire

V obdobju med obema kongresoma zveze komunistov smo nedvomno dosegli zelo pomembne rezultate tudi na področju podružbljanja varnosti in zaščite, ki se odražajo v celi vrsti konkretnih rezultatov in praktičnih izkušenj, doseženih tudi v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih. V tem času se je med širokim krogom delovnih ljudi in občanov uveljavilo spoznanje, da o družbeni samozaščiti ne govorimo zaradi nekakšne posebne ogroženosti in nevarnosti, ki naj bi pretila naši socialistični samoupravni družbi, ampak da imajo prizadevanja zveze komunistov in drugih socialističnih sil tdrugo, predvsem idejnopolitično podlago. V boju za socialistične samoupravne odnose v združenem delu in družbi nasploh, oziroma za to, da bi bili samou­ pravno organizirani delovni ljudje in občani subjekti in odločilni dejavnik v procesu družbenega odločanja in pri urejanju vseh svojih interesov, vprašanje varnosti ne more kot izjema ostati odtujeno njihovemu neposrednemu vplivu in kontroli. Podružbljanje varnostne problematike tako izhaja iz narave političnega si­ stema socialističnega samoupravljanja in je sestavni del ustavne preobrazbe naše družbe, kar so tudi ljudje že v veliki meri dojeli. Na tej podlagi se je tudi krepila zavest delovnih ljudi in občanov v tem, da je pogoj njihove socialne varnosti in uresničenega uveljavljanja njihovih samoupravnih pravic uspešno varovanje vseh družbenoekonomskih temeljev naše socialistične samoupravne družbe ter njenega neodvisnega, neuvrščenega in svobodnega položaja v svetu. Družbena praksa pri uresničevanju družbene samozaščite pa se je v dosedanjem razvoju uveljavila do te mere, da že lahko govorimo o tem, da je postala povezujoč člen celotnih samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov. Ob tem ko govorimo, da je zasnova družbene samozaščite posledica potrebe, ki ima svojo idejnopolitično vsebino in podlago, pa je seveda treba reči tudi to, da je razvijanje sistema socialističnega samoupravljanja, znotraj katerega lahko uresničujemo koncept družbene samozaščite, ne le izraz potreb po spremembi družbenoeko­ nomskih in političnih odnosov, temveč tudi objektivno najboljši porok za zavaro­ vanje in zaščito družbe in vseh njenih revolucionarnih vrednot ter z ustavo opredeljenega položaja delovnega človeka in občana. Glede na čas, ki mi je na razpolago, ne bi govoril o vseh pozitivnih premikih, ki smo jih naredili pri uveljavljanju družbene samozaščite, od uveljavitve dogo­ vorjene organiziranosti za uresničevanje nalog s tega področja, rezultatov pri samoupravnem oblikovanju varnostno-političnih ocen v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in občinah do prvih izkušenj pri delova­ nju narodne zaščite kot posebne oblike samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov za zavarovanje njihovih življenjskih in delovnih razmer. V svoji

508

razpravi bi želel namreč posebej opozoriti na nekatere pojave oziroma vzroke, ki v tej fazi ponekod ovirajo hitrejši proces podružbljanja varnosti in zaščite, in kje bi jih z organizirano akcijo vseh socialističnih sil morali preseči. Najprej je ob tem seveda potrebno povedati, da je proces uveljavljanja družbene samozaščite v tesni medsebojni odvisnosti in neločljivo povezan s celotnim procesom graditve samoupravnih in političnih odnosov, kar z drugimi besedami povedano pomeni, da so konkretne možnosti v procesu podružbljanja varnosti in zaščite objektivno omejene s tem, kako daleč smo nasploh prišli pri uveljavljanju ustavnega polo­ žaja delavca kot gospodarja nad rezultati in pogoji svojega dela. Dejanski samoupravni in politični položaj delovnega človeka in občana v njegovi temeljni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti, razvitost samoupravnih in političnih odnosov znotraj njih, dosežena raven samouprav­ nega in političnega organiziranja in uveljavljenost vseh drugih potrebnih pogo­ jev za njihovo široko in neposredno uveljavljanje samoupravnih pravic, dolžnosti in odgovornosti določajo tudi konkretne možnosti za uveljavljanje družbene samozaščite. Istočasno pa ta medsebojna povezanost seveda pomeni, da so vsi naši napori za celovito uveljavljanje zasnove družbene samozaščite tako sestavni del naše zavestne in organizirane akcije za ustavno preobrazbo naših družbenoekonom­ skih in političnih odnosov oziroma sestavni del boja za uveljavljanje ustavnega položaja delovnega človeka in občana v družbi. Prizadevanja oziroma družbenopolitično akcijo za hitrejše uveljavljanje druž­ bene samozaščite ovirajo v tem trenutku podobni pojavi s svojimi nosilci, kot ovirajo uveljavljanje samoupravnih odnosov tudi na drugih področjih, ki naj bi bila predmet človekovih neposrednih odločitev. Vemo, da ob tem največkrat ne gre za zavestne odpore, ampak da družbeno preobrazbo najpogosteje zavirajo pojavi, kot so rutinerstvo, prakticizem in lagodnost, katerih posledice so nerazu­ mevanje, neustvarjalnost in ki hromijo odločnost revolucionarne akcije najpogo­ steje ravno med vrstami tistih, ki bi morali biti glede na svoj položaj pobudniki in usmerjevalci konkretne preobrazbe samoupravnih odnosov. Ob uresničevanju družbene samozaščite pa se v praksi še vedno marsikje srečujemo s pretiranim nezaupanjem, vrsto nesprejemljivih ozkosti in pojavov zapiranja, reševanja stvari v ozkih in zaprtih krogih. Posledica tega je še vedno odtujevanje pravic in odgovornost do odločanja o varnostnih in zaščitnih vpraša­ njih, o tistih, ki naj bi o njih glede na svoj ustavni položaj dejansko neposredno odločali. Tako predvsem še vedno nismo povsod in vsi dojeli vse širine varnostne in zaščitne problematike, ki jo naj rešujejo delovni ljudje in občani v okviru družbene samozaščite. V procesu uveljavljanja idejnopolitične vloge zveze komunistov je zato treba premagovati tista pojmovanja, ki omejujejo vsebino in seveda dejavnosti v okviru družbene samozaščite zgolj na varstvo ustavne ureditve, zavarovanje družbenega in privatnega premoženja, varstvo pred morebitnim zunanjim ali notranjim sovražnikom, katerega cilj bi bil izpodkopavati temelje ustavnega sistema socialističnega samoupravljanja in vseh drugih vrednot, izoblikovanih v času naše revolucionarne družbene preobrazbe. Takšno ozko pojmovanje vse­ bine družbene samozaščite seveda samo po sebi zožuje možnosti za stalno množično in neposredno mobilizacijo delovnih ljudi in občanov v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, predvsem pa ovira vgra­ jevanje varnostnih in zaščitnih elementov oziroma njihovo vtkanost v sleherno samoupravno odločitev ter dejanski in neposredni vpliv delovnih ljudi na reševa­ nje vseh tistih vprašanj, ki so objektivno del varnostne in zaščitne problematike. Da bi se družbena samozaščita uveljavljala v pravem pomenu besede in v vsej svoji celovitosti, jo moramo glede na njeno nujno širino razumeti kot varstvo in zaščito vsega tistega, kar je v interesu ljudi, to pa je vse, od družbene lastnine kot materialne podlage celotnega sistema socialističnega samoupravljanja in vseh njegovih temeljnih družbenih vrednot, samoupravnih in drugih pravic ter svobo­ ščin, delovnih pogojev, prometne problematike, do zasebnega premoženja in okolja, v katerem živimo, če naštejem samo nekatere. Le tako zelo široko oprede­ ljen odnos do tega, kaj naj bo predmet neposrednih družbenih odločitev, okvirov varstva in zaščite, je lahko tudi pravi temelj za rast splošne ravni varnostne

509

kulture naših delovnih ljudi in občanov, od te pa je seveda odvisna njihova še večja občutljivost za pravočasno reagiranje in odločnost v premagovanju vsega tistega posameznega, kar lahko v nekem trenutku ogroža naše demokratične in humane družbene odnose ali ruši njihovo harmonijo. Naslednja stvar, na katero želim opozoriti v tej zvezi, je prevelika zaprtost kadrovanja v organe na tem področju, s katero se srečujemo zlasti v nekaterih posameznih krajevnih skupnostih in tudi temeljnih organizacijah združenega dela. Poseben problem ob tem predstavlja še zlasti vključevanje žensk in mla­ dine v delo teh organov; ponekod se kažejo močne težnje, da bi opravljanje nalog v okviru družbene samozaščite prepuščali kar posebej nameščenim strokovnim delavcem, plačanim za to delo. Takšno prakso poskušajo uveljavljati na podlagi razmišljanj, ki jim je skupno ugotavljanje tega, da kratkomalo nimamo povsod dovolj ustreznih ljudi, ki bi jih lahko delegirali v vse organe, ki jih vsaka samoupravna organizacija ali skupnost ima in da je pri tem še zlasti težko za kadre, ki bi lahko delali v organih družbene samozaščite. Na tej podlagi se kažejo tudi posamezne težnje po zapiranju narodne zaščite v okviru enot s stalno sestavo, čeprav so naša politična stališča o narodni zaščiti, vgrajena tudi v zakon, zelo jasna: da je to pravica in dolžnost vseh delovnih ljudi in občanov in da jo je v tem smislu potrebno tudi v praksi uveljavljati. Pravi problem teh teženj seveda ni v ljudeh oziroma njihovem ustreznem številu, njihovi večji ali manjši zanesljivosti ali pripravljenosti za delo v teh organih, ampak so problem v takih primerih zelo subjektivno merila o tem, komu kaže nekaj zaupati ali ne, merila, ki največkrat resnično nimajo veliko skupnega s takšno kadrovsko politiko, kot smo jo že opredelili v zvezi komunistov in ki gradi na širokem zaupanju v ljudi, ne samo v člane zveze komunistov. Isti problemi, nedvomno idejni, so bili namreč tudi v teh primerih kratkomalo težnje po ohranjevanju svojih starih pozicij in odnosov. Res je, da gre zgolj za posamezne pojave, vendar že samo dejstvo, da so še, terja, da smo do njih zelo jasno in konkretno idejnopolitično opredeljeni, ker je to pogoj, da jih identificiramo in postopno odpravimo. Ta odnos se navadno odraža v posameznih okoljih, zlasti v temeljnih samou­ pravnih organizacijah in skupnostih, tudi v postopkih ocenjevanja varnostnopolitičnih razmer in sprejemanja varnostnopolitičnih ocen kot podlage za načrtova­ nje samozaščitnih dejavnosti. Te so še v mnogih primerih vse preveč rezultat dela in stališč ozkih skupin in ustreznih strokovnih organov brez potrebne politične verifikacije in samoupravnega obravnavanja in sprejemanja. Marsikje jim posku­ šajo še vedno dajati prizvok tajnosti, zaradi česar seveda naj ne bi bile dostopne širšemu krogu ljudi in tako tudi ne morejo služiti kot zadostna podlaga za množično akcijo, čeprav je lahko samo v tem njihova osnovna kvaliteta. Zaradi takšnega postopka pri sprejemanju teh ocen in vpliva zgolj določenih struktur na njihovo nastajanje so seveda te tudi nujno enostranske, splošne ali nepopolne, obrnjene predvsem k nekaterim problemom, kot je na primer fizično zavarova­ nje, ter brez realnih ocen o samoupravnih razmerah znotraj lastne samoupravne organizacije ali skupnosti. Zato je uspešnost podružbljanja varnosti in zaščite v nadaljnjem procesu v veliki meri odvisna ravno od realizacije tega, kako bomo uspeli zagotoviti pogoje za vključevanje delovnih ljudi in občanov, njihovih delegacij, delegatskih skup­ ščin in drugih delegatsko sestavljenih organov v oblikovanje in sprejemanje teh varnostnih ocen in načrtovanje določenih ukrepov na njihovi podlagi.

Gojko Stanič Ne vemo, kaj so raziskovalne prioritete v družboslovju Želel bi spregovoriti o nalogah komunistov na področju raziskovanja ključnih protislovij političnega sistema socialističnega samoupravljanja in o nekaterih teoretičnih problemih, kot se nam pojavljajo v tem trenutku v jugoslovanski znanstveni javnosti.

510

r

Imamo dokaj jasna izhodišča za graditev političnega sistema, ki so oprede­ ljena v ustavi, v izvedbenih predpisih. V taki situaciji tudi pozivamo vse, z raziskovalno fronto vred, k temu, da bodimo čimbolj uspešni v operacionalizaciji sprejetih izhodišč. Mislim, da je zato tudi naloga vseh aktivistov, ki delajo na tem področju, posebej pa še raziskovalcev, da skušajo videti, najti in širiti dosežke najbolj pozitivne socialistične prakse. Mislim, da bi v prihodnjem obdobju morali usmeriti naše raziskovalno delo. Predvsem je odprto vprašanje sorazmerno velikega razkoraka med našimi željami, med projekcijami in med stvarnostjo, med tem, kar dosegamo. Ta razkorak je včasih zelo velik, v nekaterih okoljih se zmanjšuje in tam, kjer se ta razkorak zmanjšuje, bi to moralo doživeti naj večj o raziskovalno pozornost. Velik problem na raziskovalnem področju je, da ne glede na to, da že za več let vemo, kaj so ključne raziskovalne prioritete v družboslovju, pa tudi na področju političnega sistema, nismo uspeli obstoječih raziskovalnih ustanov preusmeriti na te ključne teme, po drugi strani pa tudi še nismo uspeli izoblikovati dobrih raziskovalnih programov za tiste teme, o katerih tukaj danes govorimo. Imamo samo določene rezultate in še te so z velikimi napori dosegli posamezniki. Naše institucionalne raziskovalne baze nismo usposobili za te naloge. Že širšemu krogu je znano, da deluje projekt »delegatski sistem«, ki je sorazmerno komplek­ sen, vendar je deloval v takih težavah, da pravočasno vendarle nismo bili sezna­ njeni z vsemi bistvenimi rezultati. Rezultati bodo prišli. Mislim, da je treba na tem področju delati naprej in to prav na tem projektu. V tem okviru je bila posvečena posebna pozornost vprašanju komuniciranja. Predvsem proces ustvarjanja horizontalne komunikacije na ravni temeljnih samoupravnih skup­ nosti moramo postaviti v središče raziskovalne pozornosti. Potem proces krepi­ tve politične moči delegacij v odnosu do izvršne veje mora biti v centru naše raziskovalne in tudi politične pozornosti. Seveda tudi kvaliteta samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja in delegatskega dela v tem smislu, koliko je vse to, kar se dogaja, tudi po kvaliteti socialistično in humanistično. Želimo še večjo podporo in tudi boljše pogoje za to delo. Nimamo komplek­ snega raziskovalnega programa za študij procesa odmiranja države. V glavnem preučujemo normativno plat politekonomske dimenzije, politološke, sociološke, ali gre res za to, da država odmira ali ne, pa ne preučujemo dovolj sistematično. Tovariš Klemen je dal zanimive informacije, treba je videti, koliko in ali dejansko država odmira in koliko raste samoupravljanje, koliko med temeljnimi samou­ pravnimi skupnostmi resnično teče proces neposrednega interesnega povezova­ nja. Naslednje veliko področje, s katerim se ukvarjamo v marksističnem centru, je projekt družbenopolitične organizacije. Tudi v širšem jugoslovanskem prostoru imamo dogovorjene ključne prioritetne raziskovalne naloge. Vemo, kaj hočemo. Ključni problem je, da nimamo osnovnih delovnih institucionalnih pogojev. Prosimo za podporo. Na tem področju je treba sedaj posvetiti precejšnjo pozor­ nost metodam, racionalizaciji političnega dela. Imamo projekt jugoslovanska komuna. Seveda se ta projekt z drugimi precej prekriva in se uveljavlja z velikimi težavami. Ukvarjamo se tudi s področjem političnega dela v razmerah splošnega ljudskega odpora. Odprto je področje preučevanja celotne družbene strukture, procesov družbene delitve dela, projek­ cij na tem področju, družbene hierarhije, tehnične delitve dela. Skratka, celotna zasnova drugačne družbene delitve dela, kot nam jo narekuje kapitalizem v sedanjem času, je odprta velika tema. Dosedanje raziskave na tem področju niso dale dovolj dobrih kompleksnih rezultatov. Politični sistem se opira neposredno na preučevanje konkretnih interesnih struktur. Mislim, da smo tu sorazmerno šibki in to se tudi pozna v takih knjigah, kot je na primer tudi Kardeljeva. Dosti govorimo o teh stvareh na pamet, po občutku. Celotno področje dialektike političnega sistema in družbe­ noekonomskih odnosov, načina dela terja torej kompleksno preučevanje. Mark­ sistični center si bo prizadeval oblikovati take dolgoročne raziskovalne pro­ grame, jih prediskutirali z aktivisti in v znanstvenih krogih. Tudi na tem po­ dročju gre za združevanje dela in sredstev. Eden od problemov je, da tisti, ki so v družbi zelo konkretni uporabniki, nimajo za te raziskovalne naloge ustreznih

511

sredstev. Mislim, da je neustrezno, da bi tudi pri takih raziskavah izključno sloneli na vedno bolj skromnih sredstvih Raziskovalne skupnosti Slovenije. Skratka ugotavljamo, da ne moremo začeti teh novih programov in to tistih, ki so družbeno prioritetni, ne glede na to, da smo obstoječi potencial deloma uspeli preusmeriti. Dosedanje razprave so razgrnile več teoretičnih problemov. Posve­ titi jim je treba temeljito empirično in teoretično raziskovalno delo. Na primer dialektika družbenih potreb, našega načina življenja in interesov, interesi in ideologija, kategorija interesov kot teoretična kategorija. Problema­ tika, ki je bila živa v nekaterih diskusijah demokratičnega centralizma v zvezi komunistov in način organiziranja družbe. Problematika delavski razred, delovni ljudje in mediatorji, kot so samoupravne strukture, družbenopolitične organiza­ cije. Celotna problematika ustvarjalnosti in političnega sistema, marksistične ideologije. Dokaj nedorečena so še nekatera vprašanja okrog politične artikula­ cije verskega interesa in to tudi zaradi raznolike prakse v mednarodnem delav­ skem gibanju. Še eno široko področje je, na katerem moramo biti teoretično prisotni. Mislim na različne koncepte glede diktature proletariata v mednarodnem delavskem gibanju, na teorijo socialističnega ljudstva, občeljudske države in partije, posebej v tistih dimenzijah, kjer bi se lahko krepile hegemonistične politične sile v mednarodnem delavskem gibanju. Vso pozornost zaslužijo procesi dedogmatizacije v komunističnih partijah. Problemi političnega oblikovanja velikih levih blokov mezdnih delavcev v razvitih kapitalističnih družbah. Premalo smo ofen­ zivni proti socialno demokratskem revizionizmu in njegovi teoretični in politični ofenzivnosti v vsem svetu, posebno v nerazvitih deželah. Kot poseben problem se nam pojavlja boj proti lastni absolutizaciji jugoslo­ vanskega modela. Nekateri absolutizirajo naše forme, praktično zanikajo obstoj socializma v drugih socialističnih družbah. Letos bo znanstvena bera precejšnja. S področja političnega sistema socialističnega samoupravljanja bo izšlo šest ali sedem publikacij.

Dr. Milan Dolenc

Problem konjereje in njena zaščita v SLO Konj je bil nekdaj sestavni, skoraj bi rekli bistveni del vsake vojske. Tako je bil tudi še v prvi svetovni vojni, v drugi pa je že močno izgubil svoj pomen, vendar so vse vojskujoče se armade, ne glede na svojo mehanizacijo in motoriza­ cijo, uporabljale v večji ali manjši meri tudi kopitarje kot transportno sredstvo. V NOV so bili kopitarji glavno transportno sredstvo in je naša jugoslovenska vojska imela okoli 160.000 kopitarjev v svojih enotah. Ni potrebno posebej poudariti, kaj so pomenili kopitarji za naše enote glede na teren, na katerem so se bojevale. Pomen konja v vojni dobro razume tisti, ki je nosil na ožuljenih ramenih težko orožje, kdor je do smrti utrujen nosil težke ranjence, kdor je vlačil topove na položaje. V Sloveniji smo začeli uporabljati kopitarje v večjem številu šele po kapitula­ ciji italijanske vojske septembra 1943, ko smo jim zaplenili veliko število mul in konj. Za prevoze pa smo uporabljali tudi vole in celo krave. Po drugi svetovni vojni pa se je zaradi velikega napredka tehnike in motoriza­ cije pojavila pri nas in v drugih državah miselnost, da kopitarji niso več potrebni oboroženim silam niti gospodarstvu. Toda bogate izkušnje iz naše NOB, osvobo­ dilnih bojev drugih narodov in tudi izkušnje ameriške vojske nam govore, da ima kvalitetna konjereja pomembno vlogo v konceptu SLO. To nam potrjujejo tudi mnenja nekaterih vojaških strokovnjakov v ameriški literaturi po drugi svetovni vojni, da je po izkušnjah vojn v Koreji in Indokini bila napačna popolna mehani­ zacija ameriške vojske in da je potrebno, da ima neko število enot v svoji sestavi tudi kopitarje. Zato se moramo zavedati, da bi konj v primeru vojne ostal oboroženim silam skoraj edino, nezamenljivo transportno sredstvo, posebno v najtežjih razmerah zaradi premikov enot po težko prehodnih terenih; da bomo

512

morali imeti konje v kmetijstvu, da bomo z njimi lahko obdelali polja in pridelo­ vali hrano za borce in za zaledje. Uporaba tehnike bo v vojnih razmerah zelo omejena ali celo nemogoča, še posebno če upoštevamo težke in minimalne možnosti preskrbe z gorivom in rezervnimi deli, tako za oborožene sile, še prej pa za potrebe kmetijstva in transporta. CK ZKS in drugi zainteresirani forumi do občin so dobili referate s posveta o ljudski obrambi, konjereji in podkovstvu, ki je bil 20. maja 1977 na Pokljuki. Nanj so bili ti forumi povabljeni in so se ga tudi številno udeležili. V gradivu je prikazano stanje in problemi, ki so s tem v zvezi, zato se ne bom spuščal v podrobnosti, temveč bi hotel poudariti nekatere momente, odkrito prikazati stanje in poskušati dati nekaj predlogov za izboljšanje stanja. Stanje se kljub ugotovitvam in nakazanim rešitvam ni skoraj nič spremenilo in je - lahko rečemo, kritično, zato menim, da nekateri ne ocenjujejo situacije dovolj kritično in odgovorno in hote ali nehote prikrivajo resnično stanje. Število konj je v naši republiki padlo bolj kot v drugih republikah. Padlo je od najvišjega povojnega števila 67.000 konj, ali kasneje okoli 50.000 na okoli 24.000. Toda sama številka še ne pove vsega. Vedeti moramo, da je od tega števila prek 90 odst, konj hladnokrvne pasme, ki so za oborožene sile le za silo uporabni in da zato tudi niso v tipu TT konj, kot bi jih potrebovali za oborožene sile. Drugič, da je od tega števila zelo visok odstotek starih konj in da ne bi tudi skupno število konj v primeru vojne zadostovalo niti za potrebe kmetijstva, za obrambo pa ne bi ostalo nič. Poudariti moram še to, da so bile italijanske mule in njihovi konji v partizanih naša glavna transportna sila, da teh danes nimamo, da nimamo ne volov, s kravami pa tudi malokje še vozijo. Na vseh vojaških vajah je lahko ugotovil vsak laik, da naši konji niso navajeni nositi tovorov in da znajo le redki obvezniki ravnati s konji. Bos konj ni uporaben ne za bojne enote niti za delo v kmetijstvu ali tran­ sportu. Stanje podkovanih konj je tako, da bi morali v primeru mobilizacije vsem konjem najprej pravilno porezati kopita in jih pravilno podkovati, da bi jih lahko sploh uporabljali. Zaradi tega smo v naši partizanski vojski posvetili temu vprašanju posebno skrb in je bilo npr. samo na ozemlju 7. korpusa mobiliziranih okoli 200 podkovskih kovačev. Danes jih pri nas tako rekoč ni oziroma kar jih še je, so večinoma stari in ne pridejo več v poštev, da bi jih mobilizirali. Kaj nam pomaga, če smo razdelili po terenu veterinarskim postajam podkovni material, ko pa ne bi imel kdo podkovati. Sami sebe varamo, če mislimo, da smo usposo­ bili številne podkovske kovače na kratkih tečajih, ko služijo vojaški rok. Na teh tečajih so se v resnici nekaj naučili, toda ti tega dela večinoma ne opravljajo, zato nimajo potrebne ročnosti, ki je pri tem delu potrebna in nujna za uspešno, zadovoljivo delo. Znanje v nekajmesečnih tečajih ne more biti enako znanju, ki so si ga pridobili v sedemletnem šolanju. Poudariti moramo, da niso naši parti­ zanski podkovski kovači samo podkovali kopitarje, pač pa so znali tudi izdelovati podkove in podkovnike, kar je v vojni nujno, ker se ta material kmalu porabi in je v vojnem času vprašanje, kje dobiti drugega. Podkovski kovači so izdelovali tudi vozičke za prevoz minometov, sani za zimski prevoz topov, izdelovali so parttop, nosila za ranjence, orodje za delavske bataljone, dele za tovorna in jahalna sedla ter so bili glavni strokovnjaki v orožarnah. Kjer so konji, je potrebna konjska oprema. Ta se v vojnih razmerah hitro kvari in uničuje, zato so potrebna hitra in sprotna popravila in izdelava nadomestnih delov. Zato smo imeli v vseh brigadah, vozniških eskadronih, etapnih prevoznih postajah in na vojnih področjih postavljene sedlarje, ki so takoj popravljali opremo, da ni bila ovirana mobilnost enot. Poudariti moram, da danes nimamo skoraj nobenega sedlarja več. Da se je nemoteno odvijal transport, smo imeli številne kolarje. Tudi teh ni več. Zaradi vseh teh problemov bi bili lahko manj uspešni ogromni napori naših delovnih ljudi za krepitev obrambne moči, če bi izostal le en sam člen v verigi obrambnih priprav. Zaradi tega bom skušal dati nekaj predlogov, ki naj bi poskušali reševati situacijo. Haflinger konje nadalje zrejati ter pripuščati pod žrebce kobile noriške pa­ sme, ki so manjše rasti. V kobilarni Lipici bi lahko organizirali jedro za zrejo lipicancev temne barve 33 VIII. kongres

513

in manjše rasti. Lipicanci so namreč izredno vzdržljivi, skromni v prehrani, imajo trdne noge in močna kopita, so uporabni za tovorjenje, vožnje in jahanje. Postopoma bi morali odstraniti konje, stare nad 15 let, ter priporočati rejenje kobil namesto kastratov, da bi tako lažje in hitreje povečali število konj. Morali bi propagirati, da bi kmetijske delovne organizacije, zasebni kmetijski proizvajalci in nekatere proizvajalne delovne organizacije imeli določeno število konj določene pasme. Ti konji ne bi bili v breme, ker bi jih uporabljali za kultiviranje zemlje in za manjše prevoze, ki so cenejši kot s traktorji. Na tečajih bi morali usposobiti vse tiste, ki bi po razporedu bili dodeljeni h konjem. Da bi imeli dovolj inštruktorjev za te tečaje, bi lahko organizirali: Na VTOZD za veterinarstvo biotehnične fakultete teoretični in praktični pouk o negi in uporabi konj v vojaške namene in podkovstvo. Isti predmet bi lahko uvedli tudi na živinorejsko-veterinarski srednji šoli. Na VTOZD za veterinarstvo BF bi lahko organizirali skupno z ljubljanskim konjeniškim klubom center za usposabljanje inštruktorjev za nego in uporabo konj pri občinskih skupščinah in konjeniških klubih. Na tečajih za trenerje in vaditelje jahalnih disciplin v šolskem centru za telesno vzgojo bi uvedli predmet nega in uporaba konj za obrambne namene. Trenerji in vaditelji, ki so že absolvirali omenjeni tečaj, naj bi dodatno opravili izpit iz omenjenega predmeta. V konjeniških klubih bi lahko uvedli obvezni pouk in izpite iz omenjene snovi za aktivne člane klubov. Konje, ki so po razporedu določeni za tovorne, bi lahko občasno vadili nositi tovorna sedla in bremena. Organizirati podkovsko šolo v okviru VTOZD za veterinarstvo BF. Učni načrt za podkovsko šolo bi moral biti tak, da bi postala ta obrt zanimiva za zaposlitev. To bi dosegli na ta način, da bi gojence šole usposobili za tri obrti: podkovstvo, kovaštvo in za popravljalce kmetijskih strojev. Taki profili bi bili koristni tudi za SLO. Gospodarska zbornica SRS naj bi skupno s sekretariatom za narodno obrambo, sekretariatom za kmetijstvo ter republiškim štabom za teritorialno obrambo preučila potrebe, profil in način usposabljanja sedlarjev in kolarjev. Izdelati in izdati bi bilo potrebno več priročnikov o negi in uporabi konj ter učbenik za podkovstvo. O tej problematiki sem govoril zato, da se spomnimo na pomanjkljivosti v sistemu naše obrambe, da nas ne bi morebitna vojna našla premalo pripravljene, v veri, da smo v tehničnem oziru na ravni drugih držav. Zato bi morali za sanacijo teh perečih vprašanj korenito ukrepati odgovorni organi na vseh ravneh. Ivo Bregant

Pravi pomen kmetov na redko naseljenih področjih Uvodoma bi poudaril, da smo pri podružbljanju obrambnih priprav predvsem v zadnjih dveh ali treh letih naredili bistven korak naprej. Z gotovostjo lahko ugotovimo, da je kaj takega dobršen del naše družbe že dolgo in z odprtimi rokami pričakoval. Odmev je bil, skoraj bi lahko rekli, spontan in rezultati tudi takoj vidni, ker je nemalo organiziranih oblik aktivnosti naših občanov, ki imajo v svojih programih že sedaj vrsto dejavnosti s področja ljudske obrambe, do boljšega starta in boljše ter zavestnejše tvornosti pa jim je bila potrebna samo še animacija, ki so jo kot običajno na tem področju pričakovali od zgoraj. Seveda pa nas doseženo stanje ne sme zadovoljiti, kajti čeprav smo prešli v sleherno krajevno skupnost in po pravilu tudi v sleherni tozd oziroma samostojni obrat, se bo še vedno tudi na tej ravni dogajalo, da bo v določenih primerih to podružbljanje ostalo v odborih in komisijah na tej ravni. Pričakujemo, seveda pa to prav gotovo ne bo prišlo samo od sebe in ne povsod z enako zavzetostjo, da bo ta smer razvoja šla naprej do slehernega občana, da bo našla pot do slehernega področja, kjer ta naš občan aktivno deluje tudi zunaj delovnega procesa in družinske skupnosti.

514

Pri tem pa naletimo na situacijo oziroma problem, na katerega smo v takih in podobnih priložnostih že nemalokrat opozarjali. Gre za redko naseljene kraje na nekaterih, predvsem pa hribovitih območjih ob naši meji, gre za vezi, ki so poleg naših graničarjev čuvarjev meja naše prve obrambne linije proti morebitnemu napadalcu. Ne moremo zanemariti dejstva, da gre kljub določenim uspehom še vedno za opuščanje kmetij, za odseljevanje v industrijska središča, za opuščanje gojenja živilskih kultur in živinoreje, in to prav tam in na tistih območjih, kjer pričakujemo in načrtujemo, da bomo vodili partizanski boj, ki ima svoje poseb­ nosti, ki zadevajo vse našteto. Ko sem sprožil to vprašanje, sem kljub vsemu ugotovljenemu, pozitivnemu in negativnemu, mislil na človeka, občana, ki le še obstaja na tem našem obmejnem, kot sem že rekel, gorskem redko naseljenem območju. To je občan, ki mu moramo posvetiti v pripravah na splošno ljudsko obrambo posebno pozornost, kajti zavedati se moramo, da živita on in njegova družina v delovni skupnosti, to je na svoji kmetiji, kjer ni organov za ljudsko obrambo, svetov, odborov ali komisij, sorazmerno odmaknjena zaradi oddaljenosti in narave dela od drugih nosilcev odpora in akterjev podružbljanja obrambnih priprav v krajevni skupno­ sti. Ob tem, ko poudarjam specifičnost, mislim predvsem na poseben odnos, ki naj bi ga imeli do njega, do njegove lastnine in do njegovega dela, kajti vse to pogojuje tudi njegov odnos in posluh do naših potreb v mirnem ali pa še posebej v morebitnem vojnem času. Ugotavljamo, da jih je malo, da to niso več kmetije, kjer bi živeli po trije rodovi, da bi bilo pri hiši prgišče otrok, kar bi sicer vse skupaj pomenilo močno bazo za katerokoli dejavnost. In če smo ugotovili, da je takih ljudi resnično malo, potem jih moramo kot take tudi ceniti ter upoštevati njihovo specifičnost. Ob stran bo treba dati kako formalnost, najti čas za individualna razglabljanja ter tega našega občana usmeriti na področju obrambnih priprav v take dejavnosti, ki bodo dale najboljše rezultate ne glede na to, da prav ta občan mogoče ne bo razporejen v oborožene sile naše družbe niti ne v druge formacijske komponente splošne ljudske obrambe. Kljub takim ugotovitvam pa bo le treba najti način organiziranja in mobilizira­ nja ter političnega usposabljanja tega občana. Prav tu pa bo najbližjo in najbolj uspešno pot opravila socialistična zveza delovnega ljudstva, ki tem ljudem nemalokrat pomeni edino povezavo z družbenopolitično in družbeno organizacij­ sko ter društveno strukturo v njihovi krajevni skupnosti. Krajevna organizacija socialistične zveze bo z upoštevanjem konkretnih razmer v nakazanih okoljih in na podlagi svoje frontne organiziranosti uspela mobilizirati občane, ki živijo v takih specifičnih razmerah. Izpeljava teh nalog bo normalno nadaljevanje tradicij narodnoosvobodilnega boja predvsem tam, kjer smo kljub desetletjem od konca druge svetovne vojne obdržali z ljudmi s teh območij tesnejše stike. Jasno pa se moramo soočiti z nespornimi in nemalokrat javnimi očitki, da je del družbe pozabil na ta prispevek in vlogo prebivalcev odročnih kmetij in zaselkov. V takih primerih bo šlo za odpravljanje in zdravljenje storjenih napak in oranje ledine za pridobitev teh ljudi za naše potrebe. Takim ugotovitvam v prid govorijo izkušnje narodnoosvo­ bodilnega boja in bogatih izkušenj, izkušenj in preizkušenj v sedanjem času, v katerem pa je človek še vedno nosilec dejanj tako v miru kot tudi v morebitni vojni.

Jože Berkopec

Samo orožje je za uspešen boj premalo Ko govorimo o splošnem ljudskem odporu, stalno poudarjamo besedo »baza«. Kakšna so pa naša dejanja? Ni dovolj, da so naše tovarne oborožene, pač pa bi moral biti celoten teren, ozemlje naše socialistične domovine, tako organizirano, da bi omogočalo bivanje in bojevanje našega naroda zunaj večjih mest in naselij. Naše partizanske izkuš33'

515

nje so velike in v morebitni obrambni vojni z okupatorjem boj ne bo lažji, ampak težji, kot je bil v pretekli vojni. Moramo se pripraviti, da se bomo sposobni bojevati, če bomo morali zapustiti naša mesta in tudi večje, če že ne vse proizvodne obrate. Ostali bomo brez oskrbovanja iz centrov, kot je bilo v pretekli vojni. Odvisni bomo od vasi in kmeta, njihovih proizvodnih obratov. Več ali manj vsi gremo kdaj pa kdaj v naše partizanske kraje. In kaj vidimo? Nimamo več kmečkih mlinov, ki so mleli moko za našo vojsko, tudi žage na naših potokih in rekah so opuščene, da ne govorimo o naših mini elektrarnah, ki so danes zapuščene in propadajo, čeprav bi tudi danes poleg Djerdapa bile mnoge koristne, rentabilne, oziroma pozabljamo na naše številne vodne rezerve. Vse to je življenjsko pomembno za uspešen splošni ljudski odpor. Sprašujem se, zakaj odgovorni organi, skupaj z gospodarstvom naše republike, ne ukrepajo, da bi navedene objekte vzdrževali in jih celo številčno povečali, ter na ta način krepili bazo za splošni ljudski odpor. Malo prej smo slišali, kako je s konji in kovači. Tako je tudi z mlini, žagami, mini elektrarnami; ne bomo imeli sposobnih kadrov, da ponovno poženejo te objekte, pa četudi bi nas čakali čisto nepoškodovani. Tovariš Tito je rekel: »Pripravimo se, kot da bi že jutri začela vojna.« Zakaj tega ne storimo? Še nekaj let in partizanov iz pretekle vojne ne bo več. Tudi naše vasi so vse bolj odvisne od industrijskih centrov. A kaj bo, če se bo jutri začela vojna? Če se takoj ne loti-mo reševanja teh vprašanj, bo ostal naš teren neobdelan in nepripravljen za splošni ljudski odpor. Ni dovolj, da skladiščimo orožje in strelivo za potrebe splošnega ljudskega odpora, kar je sicer zelo potrebno. Ne moremo pa uskladiščiti kmečkih mlinov, žag, mini elektrarn, posebno pa ne moremo uskladiščiti kadrov zanje. Brez tega bomo ostali popolnoma nepripravljeni. Naši gospodarstveniki naj se ne boje, ker bi objekti lahko bili že danes rentabilni. V vojni bi pa bili edini, ki bi služili našemu narodu in splošnemu ljudskemu odporu. Potrebno pa bi bilo še razmisliti, kakšne dejavnosti bi še bile koristne na našem podeželju za danes in jutri.

Neprebrane razprave Olga Adamič Ljudje morajo spoznati, da jim predlogov ne vsiljujemo Na posvetovanju komiteja mestne konference ZKS Ljubljana o družbeni vlogi in položaju komunistov-poslovodnih delavcev so analizirali in osvetlili nekatere vzroke, ki otežujejo opravljanje te funkcije. Ugotovitve bi prirejeno lahko veljale tudi za nosilce funkcij v organih upravljanja, sindikatih in zvezi komunistov. V predlogu resolucije VIII. kongresa je zapisano: »Komunisti - predvsem v sindikatih in drugih subjektivnih dejavnikih - si bomo prizadevali, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela odločno vplivali na pogoje za pridobivanje dohodka in na tej osnovi določali obseg, kakovost in hitrost zadovo­ ljevanja svojih osebnih, skupnih in splošnih potreb ter sredstev za akumulacijo in rezerve.«

516

To za većino komunistov ki delujemo v sindikalnih organizacijah, organih upravljanja kot delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi ter kot poslo­ vodni organi v proizvodnih organizacijah združenega dela, ni nova naloga. Nasta­ jala je skupaj s spremembami v družbenoekonomskih odnosih, od nas pa je terjala dosti študija, pojasnjevanja in prilagajanja. V vsakodnevnem življenju pa se srečujemo z dejstvom, da delavci raznih nivojev še ne dojemajo svoje odločilne funkcije v združenem delu. Dejstvo je, da se v prizadevanjih za poglobljeno samoupravo, to je v prizadeva­ nju, da delavci odločajo o pogojih za pridobivanje dohodka in o delitvi ustvarje­ nih sredstev, porajajo tudi razne negativne težnje, ki se skrivajo pod »firmo« samoupravnosti, kot na primer: - pojmovanje pravice dela na družbenih sredstvih za proizvodnjo v smislu skupnega lastništva, - pojavi delovne nediscipline, ker v medsebojnih odnosih ni več klasične nadrejenosti in podrejenosti, - neformalno grupiranje okrog t. i. »ljudskih tribunov«, ki ustvarjajo ne­ zdravo klimo, itd. Take težnje so z resnično samoupravo, za kakršno se zavzema zveza komuni­ stov, v popolnem nasprotju. Žal pa za take težnje, ki se izražajo znotraj organiza­ cij združenega dela, prihajajo vplivi iz virov, ki prav gotovo ne služijo takemu namenu. V sredstvih javnega obveščanja beremo in slišimo npr. o tem, da morajo delavci v temeljnih organizacijah odločilno vplivati na pogoje za pridobivanje dohodka. To pa je povedano v tako kompliciranem jeziku, da večina razume, da je odločilen le vpliv delavcev, ki delajo pri strojih. Zelo malokrat pa je povedano, da je to vzajemen vpliv tako delavcev pri strojih kot delavcev v konstrukcijah in laboratorijih, delavcev direktorjev in delavcev na pomožnih delih. In ker to ni povedano tako, da bi to lahko vsak razumel, se danes delavci med seboj delimo: na one »spodaj«, ki delajo in ustvarjajo novo vrednost, in na one »zgoraj«, ki uživajo rezultate dela drugih. Podobno je tudi pri določanju obsega, kakovosti in hitrosti zadovoljevanja osebnih, skupnih in splošnih potreb, le da se tu delimo na tiste v »fabrikah«, ki moramo dajati za one zgoraj v občini ali republiki. V organizacijah združenega dela so nosilci pojasnjevanja, prepričevanja in pravilnega usmerjanja delavci teh organizacij, ki opravljajo v njih tako ali dru­ gačno družbeno funkcijo poleg svojega rednega dela. Pojavi, ki sem jih navedla, pa so največkrat tako prefinjeno etiketirani z lažno samoupravo, da dobi nalepko protisamoupravnega ali protidelavskega elementa tisti, ki se zavzema za to, da bi delavci resnično odgovorno gospodarili z ustvarjenimi sredstvi, tisti, ki se bojuje proti uravnilovki, proti nedisciplini itd. Dostikrat dobijo tako nalepko partijski in sindikalni aktivisti, predsedniki delavskih svetov ali poslovodni delavci. Funk­ cije, ki smo jih včasih sprejemali z zadovoljstvom in kot priznanje za delo, danes mnogi odklanjajo, komunisti pa jih prevzemajo kot partijske zadolžitve, ki jih ne smejo odkloniti. V normativnih in partijskih dokumentih sta jasno opredeljena mesto in vloga vseh subjektivnih dejavnikov. Navedeni so zveza komunistov, sindikati, organi upravljanja, poslovodni organi itd., vendar ne kot abstraktni pojmi, ampak kot organizmi, ki jih sestavljajo ljudje. V določenih situacijah morajo te ljudi pred­ stavljati posamezniki, ki pa ne govore v lastnem imenu, ampak v duhu sklepov organizacij ali forumov, ki jih predstavljajo. Če mesto in vlogo subjektivnih dejavnikov razčlenimo na ljudi, moramo priznati, da so funkcije posameznikov občutljivo, odgovorno in častno delo, ki mu moramo dati podporo. S sredstvi javnega obveščanja moramo doseči večjo osveščenost ljudi. Delavci morajo spoznati, da niso predlogi političnih aktivistov in poslovodnih organov nekaj, kar jim nekdo vsiljuje, ampak da so to le v predloge oblikovana hotenja nas vseh za dobro vsakega izmed nas in za dobro vse naše skupnosti.

517

Bronimira Felle

Težak položaj lokalnih sredstev obveščanja V obdobju med sedmim ih osmim kongresom si je zveza komunistov prizade­ vala za kvalitetno obveščanje, ki naj bi postalo resnično orožje delovnih ljudi v prizadevanjih za uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Kljub napredku pa z javnim obveščanjem še ne moremo biti v celoti zadovoljni. Poleg dveh lokalnih radijskih postaj je v koroški regiji še 17 internih glasil delovnih in drugih organizacij, številna delegatska gradiva, glasila ZSMS, po­ membno vlogo pa opravljajo tudi Delo, Večer in RTV. Kljub razmeroma dobremu delu pa so lokalna sredstva javnega obveščanja še vedno v položaju, ki ne dopušča neodvisnega in demokratičnega sistema infor­ macij, kot si ga želimo v naši demokratični družbi. Tu gre predvsem za mate­ rialno odvisnost, ki jo interna glasila v združenem delu lažje premagujejo, težje pa je z lokalnimi radijskimi postajami. Novinarji lokalne radijske postaje se morajo vse prevečkrat odpovedati upravičeni kritiki, saj se v nasprotnem pri­ meru utegne pripetiti, da ostanejo sami ter lokalna radijska postaja brez material­ nih sredstev. Na ta način je težko doseči resnično, vsestransko in pravočasno obveščanje, ki je ena temeljnih pravic delovnih ljudi in občanov. Novinarji pa zaradi tega, kljub temu, da imajo priznan status družbenopolitičnih delavcev, težko dosežejo kvaliteto dela, kot bi jo sicer, če jim ne bi bilo potrebno prilagajati podatkov v prid tistim, ki vplivajo na materialni položaj lokalne radijske postaje. Rešitev iz vsega tega je prav gotovo potrebno iskati v SIS za informiranje v občinah, za kar bi morala dati pobudo tudi zveza komunistov. Ko govorimo o obveščanju, ne moremo mimo informacijsko dokumentarnih centrov. Prav gotovo bi vse težave lokalnih sredstev obveščanja na Koroškem reševali hitreje, če bi se vsa ta sredstva združila v INDOK centru. Tako pa se dogaja, da vsak po svoje išče rešitve in izboljšanje položaja. INDOK centri lahko svojo vlogo opravijo celovito le v tesni povezanosti in s sodelovanjem z vsemi drugimi dejavniki v tem sistemu. Zveza komunistov bi morala pospešiti ustanavljanje teh centrov tam, kjer jih še ni. Na Koroškem INDOK centra še nimamo, pravijo, da za to ni materialnih sredstev. Pri tem pa se pojavlja vprašanje kvalitete in kvantitete informacij. Primerneje bi bilo sredstva, ki trenutno gredo za kupe nekvalitetnega gradiva, nameniti za kvalitetnejše informacije, za katere naj bi poskrbeli INDOK centri, saj je prihodnost učinkovi­ tega obveščanja v našem samoupravnem delegatskem sistemu prav v informa­ tivno dokumentarnih središčih. Pavla Kante

Vodilnejša mesta v Novi Gorici le za moške

Nimam namena razpravljati o ženskem vprašanju skozi daljše zgodovinsko obdobje ali nasplošno govoriti o družbenem položaju žensk. Rada bi le povedala, s katerimi problemi se v mojem okolju srečuje ženska - samoupravljavka. V novogoriški občini je 10.233 zaposlenih žensk, to je 41,2 odstotka. Ta podatek mi je bil osnova, ko sem iskala odgovor na vprašanje, ali je ženska vsaj v približno enakem razmerju zastopana v samoupravnem in družbenopolitičnem življenju. Mnoge statistike v Jugoslaviji so na to vprašanje odgovorile negativno. Kažejo, da so ženske najslabše zastopane v organih družbenega upravljanja v krajevni skupnosti in občini, nekoliko manj pa so odrinjene od odločanja v delovnih organizacijah. Razlog je seveda znan - veliko število zaposlenih žensk. Podobne razmere veljajo tudi v moji občini. V krajevni skupnosti je zastopano 16,32 odstotka žensk, v delegatskih skupščinah 28, v samoupravnih organih delovnih organizacij pa približno 26 odstotkov. Da bi pojasnila dokaj visok odstotek zastopanosti žensk v delegatskih skupščinah, moram natančneje razčle­ niti ta podatek: v zboru združenega dela je 16,41, v družbenopolitičnem zboru 32,26 in v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti 35,5 odstotka (zdrav-

518

stvo in prosveta). Porazno pa je stanje zastopanosti individualnih kmetijskih proizvajalk in kooperantk v zadružnih svetih in tudi drugih organih upravljanja, kjer jih pravzaprav ni. Da pa nam bo družbeni položaj ženske - samoupravljavke še bolj jasen, povejmo resnici na ljubo še nekaj. Odstotek udeležbe žensk v samoupravnih in vodstvenih organih je včasih lahko tudi slepilo, kajti vodilne funkcije, zlasti tiste, ki so povezane z močjo odločanja in javnega delovanja, skoraj v celoti prevze­ majo moški. Tudi v novogoriški občini skorajda ni direktorice, predsednice ali pomembnejše funkcionarke v večji delovni organizaciji, občinski skupščini in v družbenopolitičnih organizacijah. Naj sedaj po svojih skromnih močeh poskušam odgovoriti, katere ovire preprečujejo ženskam v mojem okolju, da bi se enakovredno z moškimi vključe­ vale v družbenopolitično dejavnost in samoupravljanje. Na prvo mesto bi še vedno postavila obremenjenost žensk z gospodinjstvom, z varstvom in vzgojo otrok. Pri nas je v otroško varstvo vključenih 34 odstotkov predšolskih otrok, podaljšanega bivanja je deležnih samo 12 odstotkov učencev osnovnih šol. Ker otroških jasli ni, si mlade matere iščejo privatne varuške za otroke do treh let starosti. V zadnjem času je sicer vzgojnovarstveni zavod v Novi Gorici sprejel v redno delovno razmerje sedem varušk, kar pa je šele skromen začetek v reševanju tega perečega problema. Naj povem še, da cenenih obratov družbene prehrane in gospodinjskih servisov tudi nimamo. Ženska iz dneva v dan težje premaguje svojo dvojno zaposlitev - v službi in doma. Zmanjkuje ji časa za strokovno izpopolnjevanje, zaradi tega ne more napredovati na delovnem mestu in prevzemati vodilnih položajev niti aktivno sodelovati v samoupravnih organih. To pripelje do splošnega mišljenja, da je ženska manj zainteresirana za svoje poklicno delo in družbeno uveljavljanje in tako tudi manj sposobna. Videti je, kot da se vrti v začaranem krogu. Potrebna bo še širša družbena akcija na podlagi solidarnega združevanja sredstev in intenzivnejše informiranje in izobraževanje, kajti le ob popolni ude­ ležbi žensk v vseh dejavnostih družbenega-življenja bo možno graditi sociali­ stične družbene odnose - socialistično družbo. Marko Medved Hitreje uveljaviti družbeno samozaščito v delovnih organizacijah

Spregovoril bom o nekaterih dosežkih in aktualnih nalogah na področju družbene samozaščite — kot enem od pomembnih oziroma najširšem dejavniku naše notranje trdnosti in obrambne sposobnosti. Zveza komunistov v občini Maribor je ljudski obrambi in družbeni samoza­ ščiti kot sestavnemu delu družbenopolitičnega in socialističnega samoupravnega razvoja, neodtujljivi samoupravni pravici in dolžnosti ter družbenopolitični ak­ tivnosti delovnega človeka in občana posvetila veliko pozornosti. Čeprav smo v zvezi komunistov sproti ocenjevali, spremljali in usmerjali aktivnosti na področju družbene samozaščite, pa smo celovito ocenili stopnjo doseženega na tem področju lani novembra ter pri tem ugotovili, da smo na področju družbene samozaščite dosegli pomembne rezultate v podružbljanju varnosti in konkretizaciji družbene samozaščite - zlasti po sprejetju zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. S široko zastavljeno družbenopolitično aktivnostjo vseh subjektivnih sil ter idejnopolitičnim in strokovnim izobraževanjem smo dosegli, da je širok krog delovnih ljudi in občanov sprejel idejnopolitične in organizacijske zasnove druž­ bene samozaščite in se odgovorno vključil v njeno uresničevanje. To se odraža skozi množično navzočnost v vseh oblikah obrambnega in samozaščitnega uspo­ sabljanja, v vedno višji stopnji varnostne kulture in zavesti ter povečanem interesu za vsa varnostna vprašanja, aktivnem sodelovanju v reševanju varnost­ nih vprašanj, v ustrezni organizacijski postavitvi krajevnih skupnosti, znotraj temeljnih organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti, konkretnem uskla­ jevanju samoupravnih in drugih aktov z zakonskimi določili, v izdelanih varnost-

519

nih ocenah in nacrtanih samozaščitnih ukrepih, v vsebini dela osnovnih organi­ zacij družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov, strokovnih služb in tako dalje. S temeljno usmeritvijo na idejnopolitično in strokovno usposabljanje za ocenjevanje in vrednotenje varnostnih razmer v slehernem samoupravnem oko­ lju in vsakem trenutku smo dosegli, da so te ocene v večini dovolj konkretne, kritične in aktualne. Na podlagi varnostno političnih ocen smo izdelali konkretne samozaščitne ukrepe ter začrtali program dejavnosti vseh nosilcev in dejavnikov družbene samozaščite. Ocene, ki so bile izoblikovane na posvetih o LO in DS v krajevnih skupnostih in tozdih, potrjujejo oceno, da postaja družbena samozaščita vedno bolj sestavni del družbenopolitičnega življenja in dela in samoupravnega odločanja, skozi to pa najširša oblika samoupravnega organiziranja delovnih ljudi in občanov za varovanje socialističnega samoupravnega razvoja in materialnega napredka, s tem tudi lastnega delovnega in življenjskega okolja. Velik napredek, ki smo ga dosegli pri podružbljanju varnostnih funkcij, pa ne pomeni, da smo z doseženim na področju družbene samozaščite zadovoljni oziroma da smo uveljavili že vse, kar smo sprejeli v dokumentih VII. kongresa ZKS, X. kongresa ZKJ, ustavi, zakonu o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah ter drugih dokumentih. Prav tako kot pozitivne premike smo kritično ocenili zaostajanje v izvajanju nalog in negativne pojave pri njihovem uresničevanju ter konkretno začrtali, kako jih bomo odpravili. Družbena samozaščita se v temeljnih organizacijah združenega dela in v KS prepočasi uveljavlja. To terja, da se v prihodnje lotimo hitrejše preobrazbe krajevnih skupnosti, pomeni formiranje novih, manjših krajevnih skupnosti, primernejših in učinkovitejših v zagotavljanju vseh temeljnih samoupravnih funkcij in nalog. Dosežena stopnja organiziranosti na področju družbene samozaščite terja v nadaljnjem procesu podružbljanja družbene samozaščite in ljudske obrambe vzpostavitev organiziranosti po ulicah, soseskah in hišnih svetih, hkrati terja tudi večjo navzočnost ZK v vseh temeljnih celicah samoupravne družbe. Nadaljnji organizacijski razvoj družbene samozaščite in ljudske obrambe po ulicah, soseskah in hišnih svetih terja odločnejšo akcijo za aktivnejše vključeva­ nje včjega števila delovnih ljudi v opravljanje funkcij in nalog v krajevnih skupnostih in ne samo v organizacijah združenega dela. Prav tako smo ocenili, da še vedno obstajajo okolja, kjer delovnim ljudem in občanom odtujujejo njihove samoupravne pravice in dolžnosti na področju družbene samozaščite in obrambe oziroma v vseh okoljih nismo uresničili stali­ šča, da mora sleherni delovni človek in občan zaradi lastnih in družbenih potreb dobiti svoje mesto v družbeni samozaščiti in ljudski obrambi. To so zlasti tista okolja, ki področje ljudskega odpora in DS ovijajo v mit tajnosti, za čemer pa največkrat skrivajo svojo nedejavnost. Pri tem je za zvezo komunistov pomembno, da koncept družbene samozaščite dosledno uveljavi v lastnem okolju, da komunisti dojamemo celoten koncept, s čimer bo tudi zagotovljena naša neposredna aktivnost v drugih družbenopolitič­ nih organizacijah in samoupravnih organih. Ocenili smo tudi, da ob sedanjih aktivnostih nismo zagotavljali dovolj kon­ kretne koordinacije v reševanju samozaščitnih nalog med posameznimi organi­ zacijami in organi. V prihodnje je potrebno kvalitetneje uskladiti načrtovanje in reševanje samozaščitnih nalog med svetom za ljudski odpor, varnost in družbeno samozaščito, DPO, sodiščem, družbenim pravobranilcem samoupravljanja, sodi­ ščem ZD, SDK, inšpekcijskimi službami, organi za notranje zadeve in tako dalje. Še vedno nismo storili dovolj za konkretnejšo povezavo ozdov s KS v načrto­ vanju in izvajanju skupnih nalog s področja družbene samozaščite in ljudskega odpora. Pri tem bo potrebno najti tudi ustrezne oblike povezovanja, saj sleherni tozd v okviru velikega ozda ne more samostojno usklajevati dejavnosti na po­ dročju družbene samozaščite s krajevno skupnostjo (na primer Tamovih 37 tozdov bo verjetno težko uskladilo svojo dejavnost z dvema KS).

520

V preteklosti tudi nismo storili dovolj za zagotavljanje sredstev za potrebe družbene samozaščite in enakomerno materializacijo le-te v celotni občini. V prihodnje bo treba samoupravnemu dogovarjanju za združevanje sredstev za materializacijo ter zadovoljevanju potreb družbene samozaščite in opravljanju enot narodne zaščite posvetiti več pozornosti oziroma to rešiti z ustreznim samoupravnim sporazumom. Premalo je bilo storjenega za vključevanje glasil ozdov v podružbljanje var­ nostne problematike. Informativno dejavnost za področje družbene samozaščite bo v uredniški politiki tovarniških glasil potrebno konkretizirati ter opredeliti naloge in vsebino njihovega delovanja. Sistem družbene samozaščite smo še premalo razvili za delovanje v neposre­ dni vojni nevarnosti, zlasti pa za delovanje v najtežjih razmerah. To je le del konkretnejših in pomembnejših nalog, ki smo jih opredelili ob ocenjevanju doseženega in jim bo ZK morala v konkretni akciji posvetiti vso pozornost, da bi v prihodnjem obdobju kar najdosledneje zagotovili vraščanje samozaščitnih in obrambnih dejavnosti v samoupravno odločanje in družbeno­ politično delo.

Veljko Novakovič

Družbena samozaščita postaja aktivni dejavnik vsega družbenega razvoja

Koncept podružbljanja varnostne funkcije države, ki smo ga pričeli graditi že mnogo prej, je v medkongresnem obdobju zlasti zadnja leta začel dobivati svojo organizacijsko pa tudi vsebinsko obliko. Pomemben mejnik v graditvi tega sistema je bilo nedvomno sprejetje zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. Lahko rečemo, da so se v tem obdobju idejnopolitični temelji organiziranja ljudske obrambe in družbene samozaščite vse bolj potrjevali v vsakdanji druž­ beni praksi, podružbljanje obrambnih in samozaščitnih nalog pa je postalo sestavni del samoupravnih pravic in dolžnosti delovnih ljudi in občanov. Družbenopolitične organizacije in vsi organizirani subjektivni faktorji naše družbe so bili nosilci organiziranja družbene samozaščite v krajevnih skupno­ stih, temeljnih organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih skupno­ stih. Delovni ljudje in občani v teh osnovnih celicah naše družbe so prišli do spoznanja, da sta varnost in ljudska obramba nedeljiva celota samoupravljanja in da je družbena samozaščita funkcija samoupravne družbe, zato ju pojmujejo kot pravico in dolžnost, da to funkcijo uresničujejo vsi, ki delajo v interesu razvoja socialističnih samoupravnih odnosov. Ko smo ugotavljali in ocenjevali varnostne razmere na območju obalno kra­ ške regije, smo izhajali iz tega, kakšno stanje razvoja sistema družbene samoza­ ščite je doseženo v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupno­ stih in drugih samoupravnih skupnostih, ki so po zakonu dolžni razvijati to samoupravno pravico delovnih ljudi in občanov. S formiranjem in dokončnim oblikovanjem svetov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri skupščinah občine obalno kraškega območja ter spre­ jetjem družbenih dogovorov o družbeni samozaščiti v posameznih občinah so bili ustvarjeni realni pogoji za uresničevanje določil zakona o družbeni samoza­ ščiti, varnosti in notranjih zadevah. S tem se je tudi pospešeno pričelo oblikova­ nje samozaščitne dejavnosti v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela. Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila zlasti v letu 1977 dosežena dokajšnja družbenopolitična aktivnost pri nadaljnjem organiziranju in razvijanju družbene samozaščite. To se je kazalo zlasti v zanimanju delovnega človeka in občana za dogajanja na področju varnosti, povečani stopnji varnostne kulture, reagiranju na nepravilne in protizakonite pojave ipd. K temu pa je prav gotovo prispevala glavni delež precej razgibana in učinkovita varnostna vzgoja na različnih ravneh in okoljih.

521

V vseh krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela so bili v skladu z zakonom ustanovljeni odbori za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, bolj zavzeto pa smo se lotili ustanavljanja in oblikovanja enot narodne zaščite. Pri ustanavljanju in dokončnem oblikovanju odborov in enot narodne zaščite je bila dana prednost krajevnim skupnostim in temeljnim orga­ nizacijam združenega dela na obmejnem območju, kjer so občani in delovni ljudje pokazali visoko stopnjo usposobljenosti, množične aktivnosti in varnostne kulture. Tako postaja družbena samozaščita aktiven dejavnik vsega družbenega razvoja ter izraz hotenj in življenjskih interesov delovnih ljudi in občanov pri zaščiti pridobitev revolucije in vrednot socialistične samoupravne družbe. Pri tem bi želel poudariti, da so se delovni ljudje in občani na obmejnem območju že mnogo pred uveljavitvijo zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah aktivno ukvarjali z organiziranjem različnih oblik samoza­ ščitne dejavnosti in utrjevanjem družbene samozavesti, kar nam je pozneje in danes koristilo kot bogata in praktična izkušnja za zavarovanje družbenih do­ brin. Večina krajevnih skupnosti in temeljnih organizacij združenega dela, kjer so za to bili dani pogoji, je sprejela samoupravne sporazume in dogovore o ustanavljanju in usposabljanju skupnih enot narodne zaščite, kar je za to ob­ močje še posebej pomembno. Prav gotovo je bila pomembna pa tudi odločilna pobuda družbenopolitičnih organizacij z zvezo komunistov na čelu v vseh okoljih, brez katere ne bi mogli govoriti o doseženi stopnji podružbljanja in učinkovitosti sistema družbene samozaščite. Poudaril bi tudi vlogo organov za notranje zadeve, ki je opredeljena v zakonu o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. Pri uveljavljanju družbene samozaščite v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela so imeli organi za notranje zadeve pomembno vlogo, zlasti v začetni fazi, ko družbene samozaščite še nismo pojmovali kot sestavni del samoupravnih pravic in dolžnosti in kot sestavni del politične dejavnosti na vseh ravneh in okoljih. Organi za notranje zadeve ne nastopajo več le kot razlagalci temeljnih značilnosti in obvez, ki jih vsebuje zakon, temveč kot strokovni organi družbene samoza­ ščite, ki svoje delo usmerjajo na nudenje in dajanje pomoči posameznim samou­ pravnim subjektom pri urejanju samozaščitne problematike, varovanju družbe­ nega premoženja, usposabljanju delovnih ljudi in občanov za naloge narodne zaščite ipd. Ne moremo mimo dejstev, da sta ljudska obramba in družbena samozaščita s' svojo množičnostjo ter pripravljenostjo in usposobljenostjo delovnih ljudi in občanov bistveno prispevali k stabilnim varnostnim razmeram naše socialistične samoupravne družbe. Toda kljub doseženim uspehom graditev sistema druž­ bene samozaščite ni potekala brez težav. Ugotovljamo, da podružbljanje sistema varnosti v nekaterih krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela poteka nekoliko lažje in hitreje, v drugih pa počasneje in zaostaja. Menim, da tu za temeljne organizacije združenega dela ne more biti opravičila, saj imamo v njih več sposobnih kadrov, večje možnosti in potrebe delovanja in tudi drugačne materialne pogoje. To dejstvo lahko razlagamo le s premajhno družbenopolitično aktivnostjo in nezadostno politično akcijo ZK v teh okoljih, delno pa zaradi še vedno zakoreninjenih pojmovanj, ki se kažejo v pojavih odtujevanja samoza­ ščitne dejavnosti in varnostnega ukrepanja kot nekega posebnega sektorja, s katerim naj se ukvarjajo le posamezni organi in službe. Da bi uresničili stališče, naj vsak občan in delovni človek dobita svoje mesto v ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, se bomo morali komunisti v prihodnje zelo odgovorno zavzemati za uvrščanje obrambne in samozaščitne dejavnosti v samoupravno odločanje in v celotno družbenopolitično dejavnost. Pri tem naj mi bo dovoljeno povedati misel tovariša Kardelja, ki jo je zapisal v svoji studiji Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja, ko govori o zvezi komunistov kot dejavniku zavesti samoupravnih delovnih množic in pravi: »Ni niti enega resnega družbenega vprašanja, ki je pred odgovornimi družbenimi institucijami in za katerega naj se na primer zveza komunistov ne zainteresira in angažira.« Iz navedene misli izhaja, da bo morala zveza komunistov, skupaj z drugimi

522

družbenopolitičnimi dejavniki, delovnimi ljudmi in občani v krajevnih skupno­ stih in temeljnih organizacijah združenega dela, biti gibalna sila pri razvoju in podružbljanju varnostne funkcije, utrjevanju samozaščitnega obnašanja v bazi kot sestavnega dela samoupravnih odnosov v vseh okoljih.

Anica Oražem

Bolj uveljaviti delegatske odnose med KS in DO

Občina Ribnica je razdeljena na šest krajevnih skupnosti. Štiri so večje, dve pa manjši. Zanimivo je, da v manjših krajevnih skupnostih nimajo niti enega industrijskega obrata, pač pa imajo precej razvito kmetijstvo. Samoupravni sistem na delegatski podlagi se je v krajevnih skupnostih v zadnjih letih zelo razvil. Delegati v svetu krajevne skupnosti in zboru delegatov so tesno povezani z bazo, ki jih je delegirala v te krajevne samoupravne organe. Vse bolj se uveljavljajo vaški odbori, ki štejejo od tri do pet članov. Ti odbori skupno s krajani in delegati v krajevni skupnosti uresničujejo sprejete programe. Predvsem se to dogaja na področju komunalne dejavnosti. Po zaslugi takega sodelovanja med krajevno skupnostjo in krajani so občani zbrali velika sredstva za modernizacijo vaških cest, gradnjo vodovodov in drugih komunalnih objek­ tov. Naj navedem, da prebivalci ribniške občine že skoro 15 let plačujejo krajevni samoprispevek, katerega rezultati so vidni v novih šolskih poslopjih ter športnih in drugih objektih družbenega standarda. Krajevne organizacije zveze komunistov delujejo v vseh krajevnih skupnostih v občini. Njihova vloga pri oblikovanju politike v krajevni skupnosti je vse pomembnejša. Krajevne organizacije zveze komunistov postajajo vse bolj po­ memben dejavnik pri povezovanju komunistov na območju krajevne skupnosti, kadar gre za oblikovanje skupne oziroma enotne politike pri sprejemanju po­ membnih odločitev v krajevni skupnosti ali občini. Bolj pa bo potrebno uveljaviti delegatske odnose na relaciji krajevna skup­ nost - delovne organizacije. Tu bo potrebna večja aktivnost političnih organizacij v delovnih organizacijah tako zveze komunistov kot sindikatov. Vzpostaviti bo treba trdnejše delegatske vezi tudi na relaciji krajevna organizacija SZDL in delovna organizacija. Podobno velja tudi za mladinsko organizacijo. Komunisti v občini si prizadevamo, da bi se v okviru krajevnih družbenopolitičnih organizacij zbirale vse napredne sile. Posebno pozornost posvečamo socialistični zvezi de­ lovnih ljudi. Komunisti so v okviru družbenopolitičnih organizacij odigrali zelo po­ membno vlogo pri politični razgibanosti, poteku in za dober rezultat volitev v skupščinske organe. To pa obenem zavezuje komuniste v krajevni skupnosti, da bodo razpoloženje občanov, ki so ga potrdili z visoko udeležbo na zadnjih volitvah, usmerili v nadaljnjo politično popularizacijo subjektivnih sil. Kljub določenim uspehom pri sprejemanju novih članov v zvezo komunistov pa bodo morali komunisti v krajevni skupnosti storiti več, da bo sprejem novih članov številnejši. Predvsem se to nanaša na sprejem iz vrst kmetov. Odstotek kmetov v ZK je razmeroma zelo nizek pa tudi osip iz vrst ZK je bil po vojni največji prav med kmeti. To je treba delno pripisati tudi še razmeroma močnemu vplivu religije na podeželju, ki je zgodovinsko pogojen in terja od komunistov vztrajnega dela, posebno pa med mladino pri osveščanju in vzgajanju v napre­ dnem duhu. Pri tem ima v krajevni skupnosti tudi mladinska organizacija posebno vlogo.

Tone Poznek Pomembno sodelovanje varnostnih organov z delovnimi ljudmi in občani Spregovoriti želim o podružbljanju dela varnostnih organov, kot ga spozna­ vam pri svojem delu kot delavec le-teh. Delo vodje varnostnega okoliša kot

523

1

osnovnega delovnega območja je neločljivo povezano s sodelovanjem z vsemi dejavniki v KS in DO, kar po drugi strani pomeni prenašanje nekaterih klasičnih opravil, ki so bila včasih rezervirana za varnostne organe, na širšo družbeno skupnost, na vsakega občana oziroma delovnega človeka. Zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah je sicer sprožil nekatere probleme v zvezi z organizacijo samozaščitne dejavnosti v DO in KS, vendar pa lahko trdim, da je večina ljudi sprejela njegova določila kot logično posledico samozaščitne dejavnosti v preteklem obdobju. Za varnostne organe je to bilo pomembno zlasti zaradi tega, ker so delovni ljudje in občani sprejeli nekatere obveznosti kot svoje in spoznali, da prevzemanje posameznih opravil varovanja družbe pomeni zanje veliko priznanje. Ob tem smo delavci varnostnih organov, ne samo kar zadeva zakonska določila, pač pa tudi širše družbene opredelitve varnostne problema­ tike, imeli v uresničevanju le-teh široko podporo. Sodelovanje se ne omejuje zgolj na strokovno pomoč, pač pa pomeni široko vsakodnevno delovno poveza­ nost na vseh področjih. Vključevanje v ocenjevanje ožje in širše varnostne problematike je pokazalo, da delovni ljudje in občani, še zlasti v KS, dobro poznajo varnostne probleme v okolju, v katerem živijo in delajo, strokovna opredelitev varnostnih problemov in prikaz možnih rešitev pa je problemu dala potrebno družbeno opredelitev. Ocenjevanje varnostne problematike v delovnih organizacijah pa je v nekaterih primerih ostalo dokaj nedorečeno, saj kljub strokovni pomoči še ni bila dosežena takšna opredelitev, na podlagi katere bi lahko ustrezno ukrepali in s tem odpravili probleme, s katerimi se ljudje sreču­ jejo pri svojem delu. Ugotavljamo, da gre pogosto za zelo banalne primere, ki pa delovne ljudi težijo in pri njih povzročajo nezadovoljstvo. Pri razvijanju NZ kot najširše oblike obrambe in varovanja pridobitev nam je uspelo, da delovni ljudje in občani ne mislijo več, da so pripadniki NZ le pomožni varnostni organi, pač pa da predstavljajo najširšo obliko varovanja pridobitev. Pooblastila, ki jih imajo pripadniki NZ pri opravljanju svojih delovnih dolžnosti, potrjujejo, da le varnostni sistem, ki je zgrajen na dejavnosti vsakega posamez­ nika ob tesnem sodelovanju s profesionalnimi varnostnimi strukturami, lahko zagotovi ugodno varnostno situacijo. Sodelovanje strokovnih varnostnih orga­ nov s pripadniki NZ je pokazalo, da le tisti, ki dobro poznajo probleme v okoljih, iz katerih izhajajo, lahko mnogo prispevajo pri odpravljanju žarišč problemov. Naša strokovna pomoč pri izdelavi varnostnih ocen in načrtov delovanja NZ je naletela na zelo ugoden odmev, pri čemer je s stališča varnostnih organov treba zlasti poudariti, da smo pripadniki teh pri tem ugotovili marsikatera dejstva, s katerimi nismo bili dovolj seznanjeni oziroma nam nekatere razsežnosti proble­ mov niso bile znane. Zlasti na nekaterih področjih, kot je na primer prometna varnost in varovanje javnega reda in miru, je bilo doseženih precej uspehov, čeprav seveda še ne moremo biti popolnoma zadovoljni, saj zlasti pogrešamo večjo aktivnost prosvetno izobraževalnih dejavnikov pri tem. Kakorkoli je npr. problem prometne varnosti videti enostaven, pa je v bistvu zelo pereč, saj je promet tisto področje, kjer ljudje, zlasti še otroci, pogosto postajajo žrtve pro­ metne nerazgledanosti. Z uveljavljanjem vseh vidikov varovanja tistega, kar je najdražje, to je človeških življenj, pa moramo začeti seveda že tam, kjer se človek oblikuje. Lahko rečem, da smo prav na področju varnosti pri podružbljanju dosegli premalo, kljub našemu prizadevanju na različnih ravneh. Delavci varnostnih organov smo v procesu uveljavljanja DS vedno videli ne samo naše strokovne zadolžitve, pač pa ob tem naše širše naloge kot delavci in občani, ki smo vključeni v celotni sistem. Ne samo na ožjem delovnem področju, ampak tudi v okoljih, kjer živimo, smo prenašali svoje znanje in iskušnje nanje in s tem kot občani opozarjali na probleme, ki jih je bilo treba opredeliti in prikazati možne rešitve.

524

Milena Smiljanič

Mladim komunistom je mesto predvsem v zvezi socialistične mladine Prihajam iz Ajdovščine, kjer je včlanjenih v zvezo komunistov 694 občanov, kar pomeni okrog 3 odstotke prebivalcev naše občine. Med komunisti pa je približno četrtina mladih, starih med 18. in 27. letom, in prav o teh bi želela spregovoriti nekoliko več besed. V začetku lanskega leta smo na občinski konferenci ZSMS izdelali analizo o vključevanju in dejavnosti mladih komunistov v mladinski organizaciji. Ugoto­ vili smo, da od te četrtine vseh članov zveze komunistov v mladinski organizaciji deluje le slaba tretjina. Podobno velja tudi za predsedstvo občinske konference ZSMS Ajdovščina, saj ugotavljamo, da je nekaj članov izredno obremenjenih, mogoče celo preveč, da pa ostali člani in med njimi tudi komunisti ne kažejo posebnega zanimanja za bolj vsebinsko in aktivno sodelovanje pri reševanju problemov, ki so vsekakor pogosti pri delu mladinske organizacije. Pri tem je treba povedati še to, da je analiza pokazala, da je približno 10 odstotkov mladih komunistov izredno obre­ menjenih z delom v Zvezi socialistične mladine Slovenije, še bolj pa za aktiv­ nostjo v drugih družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih organih, med­ tem ko imamo še vedno tudi take mlade komuniste, ki so v vlogi opazovalca družbenih dogajanj, brez konkretnih zadolžitev oziroma pripravljenosti za delo v zvezi socialistične mladine in delegatskem sistemu. Zdi se mi pomembno omeniti, da so anketo, ki jo je pripravila občinska konferenca zveze socialistične mladine Ajdovščina, izpolnjevali sekretarji osnov­ nih organizacij zveze komunistov v vseh temeljnih okoljih in to predvsem zaradi tega, ker smo želeli ugotoviti, koliko se udejstvujejo komunisti v svojih temeljnih organizacijah združenega dela in drugih delovnih skupnostih in kakšna je nji­ hova dejavnost v krajevnih skupnostih, kjer preživijo dve tretjini svojega časa. Analiza kaže, da komunisti - z redkimi izjemami - niso dovolj aktivni v obeh temeljnih samoupravnih okoljih. Nekateri se bolj angažirajo v svoji temeljni organizaciji združenega dela, drugi pa v krajevni skupnosti. Zato se vse preveč­ krat pojavlja dvojnost interesov posameznikov, ki ne znajo združiti interesov obeh temeljnih okolij v skupni interes. Pri tem je treba poudariti, da te ugotovi­ tve veljajo za mlade komuniste v naši občini, verjetno pa bi podobno sliko dobili tudi drugod. Razlogov za premajhno aktivnost mladih komunistov je več. Verjetno bi morali na prvem mestu poudariti sprejemanje mladih v vrste zveze komunistov. Po naši oceni se z mladimi kandidati, ki vstopajo v zvezo komunistov, premalo sistematično ukvarjamo in so vse prevečkrat preveč prepu­ ščeni samim sebi. Nekatere probleme skušamo reševati z uvajalnimi seminarji, ki pa zagotovo niso dovolj za učinkovito delo mladega komunista. Zaradi tega bi morali verjetno poiskati ustreznejše oblike in metode dela z mladimi kandidati, ki bi poleg splošnih teoretičnih spoznanj lahko pridobili marsikateri odgovor na konkretne naloge oziroma probleme, s katerimi se sreču­ jejo pri vsakdanjem življenju in delu. V zadnjem času se kažejo na tem področju bistveni premiki pri delu z mladimi komunisti, vendar ocenjujemo, da bi morali delo in aktivnost mladega komuni­ sta stalno spremljati in usmerjati in sicer tako, da bi lahko svoja stališča stalno preverjal v praksi. Pri sprejemu v članstvo zveze komunistov bi morali upoštevati kot osnovno merilo aktivnost mladinca v vrstah zveze socialistične mladine, ker se nam večkrat pojavljajo drugi manj ustrezni kriteriji in se mladinska organizacija pojavi pri tem šele takrat, ko je potrebno posredovati ustrezno mnenje občinske konference zveze socialistične mladine. Pri tem je treba povedati, da smo tudi mladi komunisti, ki delamo v zvezi socialistične mladine, pri tem nekoliko nerodni. Dogaja se nam, da aktivnega mladinca ne predlagamo za sprejem v zvezo komunistov in se pri tem pojavi kot predlagatelj nekdo drug, kljub temu da mladinec na tistem področju ne dela in ni toliko prizadeven kot v Zvezi sociali­ stične mladine Slovenije.

525

Danes se nam večkrat dogaja, da aktivnega mladinca, ki je sprejet v zvezo komunistov, izgubimo za delo v mladinskih vrstah. Tu naj povem predvsem dve bistveni resnici, in sicer da se sami ne znamo dovolj vključiti v delo mladih komunistov, po drugi strani pa sprejemamo med komuniste tudi take mlade, ki mislijo, da s sprejemom v zvezo komunistov nimajo več kaj delati med mladinci. Menim, da bi morali s tako prakso prenehati, ker ocenjujem, da je področje dela Zveze socialistične mladine Slovenije dovolj široko in zahtevno, da v njem najdejo svoje mesto tudi mladi komunisti - še več, mladi komunisti bi morali biti nosilci celotnega dela mladinske organizacije in se kot taki kaliti za nadaljnje delo, ki jih čaka na področju dograjevanja našega sistema. Skratka, pri oživljanju in konkretizaciji dela zveze socialistične mladine bomo morali bolj skrbno, načrtno in sistemsko vključevati mlade komuniste, ki morajo postati gibalna sila naše organizacije in ne smemo dovoliti, da bi mladi, organizi­ rani v zvezi socialistične mladine, prihajali pod vplive, ki nimajo nič skupnega z našo družbo. Menim, da so za to odgovorni predvsem mladi komunisti. S takim načinom dela in organiziranostjo mladih komunistov ter vseh drugih subjektivnih sil bomo dosegli, da bo mladina resnično postala subjekt v procesih samoupravlja­ nja, samoupravnega odločanja v vseh okoljih in na vseh ravneh. Pri tem mora zveza komunistov opredeliti vsebino idejnega in ideološkega delovanja med mlado generacijo, ki bo zagotovila oblikovanje pravilnega mišljenja, pobud in moralne družbene vrednote mladih. Tako oblikovana stališča mlade generacije bodo prispevala k uresničitvi njenih interesov ter k vključevanju mladine v celoten sistem preobrazbe naše družbe. Kot mladinka pričakujem, da bo celotna zveza komunistov storila vse za uspešnejše delo mladih, vključenih v zvezo socialistične mladine in ne nazadnje, da bomo izhodišča, sprejeta na 8. kongresu, izvajali v praksi. Tu mislim predvsem na stališče, da vsak komunist svoja idejna izhodišča uresničuje v kraju, kjer živi in dela, in ne nad tem okoljem ali mimo njega. Torej naj mladi komunisti delajo v Zvezi socialistične mladine Slovenije!

Silva Šircelj Otežkočeno delo volunterskih društev

Na četrti seji občinske konference ZKS Kamnik je tekla razprava tudi o tem, o čem naj bi kamniški delegati razpravljali na VIII. kongresu ZKS. Konferenca je nato zadolžila delegate, da pripravijo problematiko delovanja in poslovanja volunterskih društev, ki je dosegla takšno raven, da se postavlja pod vprašaj obstoj in delovanje prenekaterega društva. Zakon o društvih iz leta 1974 določa ureditev registracije in delovanja društev, kar se nam zdi popolnoma pravilno. Mislimo, da je zakon uredil mnoga nejasna vprašanja, predvsem pa uveljavil načelo javnosti dela in poslovanja društev. V praksi pa so nastala določena odstopanja in to predvsem v smeri »birokra­ cije« dela društev. Ob registraciji se je začela tradicionalna papirnata vojna. Društva so morala in so pretežni del tudi uredila svoje akte, mnoga med njimi pa tega niti niso sposobna narediti. Prav tako so društva po zadnjih navodilih SDK dolžna voditi evidenco o materialnem poslovanju in delati periodične in za­ ključne račune po sistemu OZD, kar pa absolutno presega njihovo strokovno sposobnost. Posledica tega so vse večje težnje po uvajanju honorarnih delavcev, čestokrat pa nastavljajo celo profesionalce. Tako obstaja nevarnost, da bo skro­ mna sredstva društvenih blagajn začela požirati birokracija, s čimer bo še manj sredstev za funkcionalno poslovanje. Opažamo, da kar tretjina društev težko sledi, ali pa sploh ne more slediti tem zahtevam in obstaja bojazen, da bodo prenehala delovati in obstajati. Ker pa je naša družba zelo zainteresirana za delovanje velikega števila društev, ki imajo pomembno kulturno-politično vlogo v samoupravnem sistemu, sodimo, da mora posebno zveza komunistov biti tista

526

organizacija, ki bo pravočasno opozorila na nevarnost zastoja dela v tej volunterski obliki. Cenzus, da lahko društvo tvori najmanj 10 članov, je nedvomno zelo ozek, saj vemo, da tudi manjše skupine (ansambli - glasbeni ali igralski) odigravajo pomembno vlogo. Zato naj bi ta cenzus opustili. Prav tako je treba ločiti društva po dejavnostih. Obupna papirnata vojska, ki duši delovanje društev in tudi celoten delegatski sistem, mora dobiti svoje meje. Vselej bi morali izhajati iz dejstva, da volunterskega dela ne smemo obremenjevati z grmadami papirja in poročili ter eviden­ cami, knjigovodstvi itd. Urejanje teh vprašanj bi moralo biti elastično, predvsem pa enostavno. Konferenca ZKS Kamnik sodi, da je to vprašanje toliko pomembno, da naj bi naši delegati o tem spregovorili na kongresu. Nimamo namena predlagati spre­ membo ali odpravo zakona o društvih, ampak opozoriti kongres in s tem vse komuniste v Sloveniji, da bodo pozorni do položaja društev in do pojava upada­ nja društvenih dejavnosti ali celo njihovo prenehanje. Če se bo težnja nadalje­ vala, pa se moramo zavedati, da bi to bila velika moralno-politična škoda, katero bi težko popravili. Zato moramo ta problem obravnavati že sedaj in tudi takoj ukrepati.

527

Milan Kučan: Poročilo komisije za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije

Gradimo zgodovinsko nov sistem politične demokracije V komisiji za razvoj političnega sistema je bila razprava osredotočena na tista vprašanja, ki so ključnega pomena za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demo­ kracije. Pri tem je bila posebej poudarjena vloga ZK in na tej podlagi opredeljene naloge, ki jih ima pri usmerjanju tega razvoja in pri zagotavljanju takšne usmeritve, ki je dosledna in skladna z izvori in cilji naše socialistične revolucije. Razprava se je dotaknila tudi nekaterih vprašanj organiziranosti zveze komunistov, oziroma predloga sprememb in dopolnitev tistih določil statuta Zveze komunistov Slovenije, ki se neposredno tičejo delovanja članov in organizacij ZK ter uresničevanja in razvijanja samoupravljanja ter političnega sistema. Delegati so v živi, zavzeti in homogeni ter kritični razpravi postavljali v ospredje politične pozornosti zlasti probleme ure­ sničevanja samoupravnih odnosov in samoupravnega položaja delavca, delovnega človeka in občana v temeljnih organizaci­ jah in skupnostih kot tisto temeljno izhodišče, ki v bistveni meri opredeljuje značaj odnosov institucij celotnega politič­ nega sistema. V vrsti kritičnih ocen in opozoril na številna nerazumevanja, omahovanja in odpore je bila kot skupna izra­ žena misel, da gradimo zgodovinsko nov sistem politične de­ mokracije, ki izraža in zagotavlja vodilno vlogo delavskega razreda v družbi ter varuje družbeno lastnino proizvajalnih sredstev kot materialni temelj oblasti in samoupravljanja de­ lovnih ljudi. Znotraj tega sistema delavski razred kot gibanje večine v korist neizmerne večine uresničuje zgodovinski proces osvo­ bajanja človeka in njegovega dela, odpravlja zatiranje, podreje­ nost, izkoriščanje in vsakršne druge oblike odtujevanja ter s tem osvobaja vso družbo razrednih spon in razcepljenosti. Za tako zgodovinsko dejanje pa so, kot pravi tovariš Kardelj, potrebni čas, znanje, izkušnja in nova zavest ljudi. V vrsti 528

novih poudarkov in predlogov, porojenih iz žive prakse, je bila v razpravi dana izrecna podpora opredelitvam temeljnih usme­ ritev glede razvijanja in poglabljanja samoupravnih družbe­ noekonomskih in političnih odnosov, predlogu resolucije, po­ ročilu centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije ter referatu njegovega predsednika tovariša Popita. Tako je bila razprava v komisiji nadaljevanje in vrhunec široke predkongresne aktivnosti, v kateri se je javno in demo­ kratično preverjalo celotna vsebina družbenih odnosov, ki jih uveljavljamo, spodbujamo in želimo razvijati, saj so bili vanjo vključeni razen organizacij in članov zveze komunistov tudi številni drugi samoupravljalci v organizacijah socialistične zveze in zveze sindikatov, zveze socialistične mladine, zveze združenj borcev in drugih organiziranih dejavnikov družbene zavesti od skupščine do znanstvenih in strokovnih ustanov. Proces oblikovanja odločitev čim hitreje izpeljati od delovnega človeka

Tako kot predloženi dokumenti, je celotna razprava v komi­ siji izhajala iz nujnosti, da se proces oblikovanja političnih in vseh družbenih odločitev ter celoten političen sistem po vse­ bini in metodah čim hitreje in čimbolj dosledno izpelje od delovnega človeka do temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti in s skupnimi napori spreminja v učinkovito sred­ stvo za uresničevanje in zagotavljanje njegovega samouprav­ nega položaja, posebej še z uresničevanjem njegovih neodtuj­ ljivih pravic v odločanju o pogojih in sadovih njegovega in skupnega družbenega dela. Poudarjeno je bilo, da delavec, delovni človek in občan s svojimi neposrednimi življenjskimi interesi in potrebami že postaja izhodišče in merilo uresničeva­ nja novih odnosov v političnem sistemu. V tem okviru je razprava izrecno podprla izhodišče in usmeritve iz študije tova­ riša Kardelja o smereh razvoja političnega sistema socialistič­ nega samoupravljanja. Pri tem je bilo največ pozornosti v razpravi posvečene vsebini in načinu uresničevanja demokra­ tičnega pluralizma v konkretnih življenjskih interesih, ki se izražajo in začenjajo na samoupravni podlagi usklajevati in uresničevati v temeljnih organizacijah združenega dela ter kra­ jevnih skupnostih in od tam prehajajo na vse ravni sprejema­ nja družbenih odločitev. Močno je bila naglašena potreba po tesnejšem povezovanju samoupravnega razvoja posameznih 34 VIII. kongres

529

temeljnih skupnosti in organizacij, poudarili pa so tudi, da je poglabljanje in celovito uresničevanje samoupravnega polo­ žaja delovnih ljudi v temeljnih družbenih celicah bistvenega pomena za vsestranski razvoj in delovanje delegatskega si­ stema in razmerij. V ospredju celotne razprave je bilo vprašanje, kako zagoto­ viti, da se v tem sistemu še v večji meri in še bolj neposredno izrazijo vse družbene sile, ki v svojem družbenem nastopanju priznavajo socialistični značaj naše družbe. Pri tem sta bili temeljito obravnavani vsebina in metoda delovanja organizira­ nih sil socialistične zavesti, posebej zveze komunistov in dru­ gih družbenopolitičnih organizacijski morata zagotavljati, da bo zgodovinski interes delavskega razreda upoštevan in uve­ ljavljen v celotnem procesu sporazumevanja in dogovarjanja, oziroma sprejemanja odločitev, pomembnih za vso družbo in vsakega njenega člana. Največje podpore je bila deležna v dokumentih nakazana usmeritev, da se težišče dela zveze ko­ munistov in drugih družbenopolitičnih organizacij čimbolj do­ sledno preusmeri v temeljne organizacije in skupnosti, v druž­ bene organizacije in društva, da postane tako vprašanje, ki se obravnavajo v teh organizacijah in delegatskih telesih, bistveni sestavni del vsebine dela organizacij zveze komunistov in da se čimprej uveljavijo taka organiziranost in metode dela sociali­ stične zveze, sindikatov in drugih organizacij, da bo v njih omogočeno svobodno izražanje in najširše obravnavanje vseh pomembnih interesov in potreb delovnih ljudi. V tem okviru je izredno pomembno ustvarjanje vzdušja demokratičnega enakopravnega in tvornega iskanja najboljših poti za njihovo usklajevanje in uresničevanje s pritegovanjem vseh ljudi, ki iskreno želijo živeti in delati v socialistični sa­ moupravni družbi ne glede na nacionalne, verske in druge razlike med njimi; s tem izražamo širino fronte boja za sociali­ zem in samoupravljanje kot dejanja delavskih in ljudskih mno­ žic, v katerem je pomembnejše tisto, kar jih druži in povezuje kot pa tisto, kar jih danes še razdvaja. V zvezi z metodo delovanja članov in organizacij zveze komunistov v delegatskem sistemu je bila v razpravi podčr­ tana potreba, da se o vseh pomembnejših družbenih vpraša­ njih, o katerih razpravljajo delegacije, zagotovi razprava in oblikovanje političnih stališč in smernic v osnovnih in drugih organizacijah socialistične zveze, sindikatov, zveze komuni­ stov in v drugih družbenopolitičnih organizacijah. 530

Težišče dela ZK in drugih družbenopolitičnih organizacij dosledno preusmeriti v temeljne organizacije in krajevne skupnosti

Tako kot v številnih razpravah v naši republiki so bila vprašanja poglabljanja krajevne samouprave deležna tudi v delu komisije velike pozornosti. Tudi v komisiji je prevladalo prepričanje, da je mogoče uresničiti vlogo krajevne skupnosti samo in predvsem s tesnim vsakodnevnim povezovanjem in vključevanjem delavcev v njeno delo in življenje, od opredelje­ vanja skupnih potreb in interesov ter oblikovanja razvojnih planov na tej osnovi, pa vse do vzpostavljanja novih odnosov v uresničevanju in varstvu pravic občanov kot potrošnikov in uporabnikov storitev na področju vzgoje in izobraževanja, so­ cialnega varstva, urejanja prostora, kulturnega življenja in skrbi za človekovo okolje. Vso podporo so dobile zamisli in predlogi iz kongresnih dokumentov o poglabljanju samoupravne organiziranosti kra­ jevne skupnosti. Pri tem so se mnogi razpravljalci zavzeli tudi za jasnejšo opredelitev nalog ZK in socialistične zveze pri preobrazbi obstoječih krajevnih skupnosti, s katero bi bilo v njihovih okvirih v večji meri omogočeno neposredno angažira­ nje vseh občanov in drugih družbenih dejavnikov pri samo­ upravnem urejanju njihovih medsebojnih odnosov. V okviru celote družbenoekonomskih odnosov, ki se uveljavljajo v zdru­ ženem delu in v procesu družbene reprodukcije, se je razprava v komisiji dotaknila zlasti nekaterih vidikov samoupravne or­ ganiziranosti in povezovanja znotraj združenega dela ter proce­ sov njegovega prepletanja in vraščanja v vse oblike družbene organiziranosti. Pri tem se je posebej zavzela za hitrejše vrašča­ nje temeljnih organizacij združenega dela, tako tistih, ki delajo kot tudi tistih, katerih delavci in družine živijo na območju krajevne skupnosti, v samoupravne odnose ter razvoj teh skupnosti. Mnogo pozornosti smo posvetili uveljavljanju inte­ resov in potreb delavcev krajevne skupnosti v samoupravnih interesnih skupnostih in v občini, torej v družbenih okvirih, ki omogočajo in zahtevajo trajno povezanost vseh interesov člo­ veka kot delavca in občana.

34*

531

1 Delegatski sistem še bolj uveljaviti kot možnost za neposredno izražanje interesov

Razprava je kritično ovrednotila dosežke in slabosti pri uresničevanju delegatskih razmerij in pri uveljavljanju dele­ gatskega sistema. Na podlagi že sprejetih ocen v družbenopoli ­ tičnih organizacijah in skupščinah je bila tudi v komisiji izra­ žena zahteva, da je potrebno delegatski sistem še bolj uveljav­ ljati kot možnost za neposredno izražanje mnogoterosti samou­ pravnih interesov in kot demokratično obliko in metodo njiho­ vega usklajevanja ter v tem okviru tudi razreševanja nasprotij in konfliktov, da le-ti ne bi preraščali v politični boj za privile­ gije mimo rezultatov dela in za monopoliziranje oblasti. Razprava je povzela skupne razloge za vrsto slabosti iz dosedanje delegatske prakse, zadržala pa se je še zlasti ob tistih, ki s formaliziranjem celote delegatskih razmerij odtuju­ jejo skupščinske odločitve delavcem in občanom in spremi­ njajo delegacije v njihovo nadomestilo. Zato je bilo posebej poudarjeno, da je in da mora delegatski sistem še bolj postati osebna oblika izjavljanja in odločanja delavca in občana v vseh tistih interesih in potrebah, ki se rešujejo zunaj okvirov nje­ gove samoupravne organizacije oziroma skupnosti in ki zato zahtevajo uskladitev z drugimi in splošnim družbenim intere­ som ter tako spreminjajo politične odnose v preproste vsakda­ nje odnose med ljudmi, v katerih se politika podružblja. Pri tem se je komisija zavzela za to, da dobijo v delu delega­ cij in v temeljnih skupnostih in organizacijah potreben pouda­ rek tudi vprašanja, o katerih se sklepa in razpravlja v republiščini in v skupščini SFRJ. Hkrati je bila podčrtana potreba, da se v okviru republike tako organiziramo, da bomo še bolj odgovorno in učinkovito prevzemali naš del odgovorno­ sti za oblikovanje in dosledno uresničevanje ter skupno obliko­ vanje politike v federaciji, posebej glede družbenega razvoja in razvijanja odnosov v naši federativni skupnosti narodov in narodnosti. Več razpravljalcev se je dotaknilo družbenih pogojev za delo delegacij in delegatskih teles. Mimo materialnih, organiza­ cijskih in drugih pogojev gre v tem okviru zlasti za ustvarjanje družbenih pogojev, v katerih bo mogoče v še večji meri razvi­ jati ustvarjalnost in kritičnost vseh družbenih dejavnikov, ra­ zvijati pobudo ljudi v temeljnih skupnostih s široko demokra­ tično razpravo o vseh pomembnejših vprašanjih, ki se razrešu532

jejo v delegatskem sistemu ter polno odgovornost vseh v nje­ govem delovanju zajetih dejavnikov. Nosilec teh zahtevnih in odgovornih nalog morajo biti v večji meri kot doslej organizirane socialistične sile frontno povezane znotraj socialistične zveze. Njihova prizadevanja se morajo osredotočiti na pripravo konkretnih izhodišč in usmeri­ tev za zadovoljevanje interesov in razreševanje družbenih vprašanj z delegatskim odločanjem. To pa je mogoče samo, če so tako delegacije kot družbenopolitične organizacije odprte za pobude ter nosilec vključevanja vseh strokovnih, znanstvenih in ustvarjalnih sil v procesu oblikovanja stališč in če so tudi dejavniki znanstveno-raziskovalnega ter strokovnega dela pri­ pravljeni ustvarjalno in odgovorno sodelovati v svetih, sekci­ jah in drugih oblikah njihovega dela. Občina je bila v komisiji obravnavana z dveh vidikov. Kot oblika integracije vseh samoupravnih dejavnikov ter kot izre­ dno občutljivo mesto prepletanja samoupravnega urejanja družbenih zadev ter procesa in sistema političnega odločanja na eni strani ter kot okvir za usklajevanje različnih interesov in pogledov v delegatskem oblikovanju politike v republiki in federaciji ter pri uresničevanju te politike na drugi strani. Več pozornosti je bilo v tem okviru posvečeno delovanju zborov občinske skupščine ter sestavi in delovanju njenega izvršnega sveta. V tem širšem okviru so bila v razpravi obrav­ navana in deležna podpore dopolnila prvotnega besedila pred­ loga resolucije, ki se nanašajo na jasnejšo opredelitev vseh družbenih dejavnikov, ki tvorijo krajevno skupnost, o medse­ bojni povezanosti te skupnosti z delavci temeljnih organizacij, o dohodku temeljnih organizacij kot poglavitnem viru za zado­ voljevanje skupnih potreb krajevnih skupnosti, o njihovem samoupravnem preoblikovanju, o razvijanju demokratičnih in humanih odnosov med ljudmi v krajevni skupnosti, o njenem razčlenjenem samoupravnem organiziranju, o nalogah na po­ dročju samoupravnega razreševanja sporov v njej ter o samou­ pravni organiziranosti potrošnikov. V razpravi o samoupravni preobrazbi samoupravnih intere­ snih skupnosti so bile širše osvetljene in podprte predložene dopolnitve o vlogi izvršnih organov in strokovnih služb v teh skupnostih in o vlogi in sestavi zborov uporabnikov. Danje bil tudi večji poudarek enotnim temeljnim skupnostim kot me­ stu neposrednega izražanja, soočanja in usklajevanja samou­ pravnih interesov, ki morajo zaživeti kot izhodišča usklajeva-

533

nja in sporazumevanja o skupnih interesih uporabnikov in izvajalcev v okviru samoupravnih interesnih skupnosti. Treba je dati večji poudarek samoupravnim interesom kot izhodišču usklajevanja in sporazumevanja v njihovih okvirih. V razpravi je bilo deležno polne podpore dopolnilo vsebine medsebojnega sodelovanja občin ter nekatere dopolnitve bese­ dila, ki poudarjajo občino zlasti kot samoupravno skupnost ter okvir, v katerem se ob stiku in prepletanju samoupravnega in političnega odločanja na najbolj neposreden način uresničuje podružbljanje politike in s tem odmiranje države. V razpravah o skupščinskem sistemu so bila zlasti izpostav­ ljena vprašanja glede odločanja v delovanju skupščinskih teles ter programiranja dela skupščin. Delovanje skupščin bo po­ trebno v večji meri prilagoditi naravi delegatskega sporazume­ vanja in odločanja in ga odpreti ter povezati z družbenopolitič­ nimi procesi in aktivnostjo vseh družbenih dejavnikov. V tem okviru bo treba neposredno vključiti v oblikovanje izhodišč za skupščinske odločitve vse organizirane sile družbene zavesti, zlasti pa družbenopolitične organizacije, strokovne in znan­ stvene organizacije, izobraževalne institucije in društva ter skladno s tem domisliti vlogo družbenih svetov ter delovnih teles skupščin, skupščine pa postopno spremeniti v stalno delovno zasedanje delegacij. Delovanju skupščin bo treba za­ gotoviti tudi stalno in sprotno spremljanje izvajanja sprejete politike, zlasti s krepitvijo njihovega političnega nadzora nad delom izvršnih in upravnih organov. Glede delovanja izvršnih svetov skupščin in organov državne uprave je bila zlasti pou­ darjena zahteva po njihovi večji učinkovitosti, odprtosti in odgovornosti do vseh samoupravno organiziranih delovnih ljudi in občanov ter do njihovih pobud, interesov in potreb. V razpravi je bila v celoti potrjena tudi zahteva iz predloga resolucije, da je potrebno za uveljavitev samoupravnega spora­ zumevanja in družbenega dogovarjanja zagotoviti odločilno vlogo delavcev in delovnih ljudi že v procesu priprave in sprejemanja pa tudi kasnejšega uresničevanja vsebine spora­ zumov in dogovorov. Razprava o položaju in pravicah naro­ dnosti je potrdila, da je to za nas globoko razredno vprašanje, ker je narodnostna enakopravnost sestavina in eden od pogo­ jev za osvobajanje človeka in dela, prav v teh procesih osvoba­ janja pa se ustvarjajo pogoji za dosledno enakopravnost ljudi in narodov. Razpravljalci so poudarili pomembne rezultate, ki so bili prav pri ustvarjanju pogojev za razvoj narodnosti dose534

ženi v obdobju med kongresoma. Akcija zveze komunistov na tem področju je bila usmerjena zlasti na ustvarjanje političnih pogojev in vzdušja, ki je omogočalo hitrejše in doslednejše uveljavljanje samoupravnega položaja narodnosti. Pri tem so se posebej dotaknili ustreznih določb v statutih občin ter njiho­ vega uresničevanja, delovanja komisij za narodnosti v občin­ skih in v republiški skupščini ter samoupravnih interesnih skupnostih za prosveto in kulturo italijanske in madžarske narodnosti. Poudarjeno pa je bilo, da čakajo zvezo komunistov v skupni akciji organiziranih socialističnih sil v prihodnjem obdobju še številne in konkretne naloge pri odpravljanju ob­ jektivnih ovir za uresničevanje ustavno zagotovljenega polo­ žaja narodnosti in za premagovanje malomeščanskih, naciona­ lističnih, birokratskih in drugih odporov, ki se v posameznih okoljih še pojavljajo in združujejo. Uspešno smo uveljavili načelo, naj delovni ljudje varujejo in branijo svoje pridobitve

V razpravi je bilo ugotovljeno, da smo v medkongresnem obdobju pri razvijanju sistema varnosti, zaščite in obrambe uspešno uveljavili načelo, da naj delovni ljudje, ko neposredno upravljajo s pogoji in rezultati svojega dela ter uresničujejo samoupravne interese in o njih odločajo, tudi varujejo in bra­ nijo te svoje pridobitve in s tem vse vrednote našega revolucio­ narnega razvoja oziroma odločajo o vprašanjih varnosti in obrambe v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupno­ stih ter družbenopolitičnih skupnostih. Ugotovljeno je bilo, da smo okrepili oborožene sile, to je jugoslovansko armado in teritorialno obrambo. Tako samoupravno zasnovani sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter razvija­ nje njegove učinkovitosti zahteva poglobljeno politično delo in idejni boj, da se bo tako v prihodnje še bolj utrdil in razvil v splošno gibanje delovnih ljudi in občanov ter razvijala njihova zavest, usposobljenost ter organiziranost. Še naprej je treba razvijati teritorialno obrambo in civilno zaščito. V okviru druž­ bene samozaščite pa je potrebno še bolj uveljaviti narodno zaščito, ki naj zajame vse delovne ljudi in občane. V zvezi s preobrazbo pravosodnega sistema in posebnega varstva samoupravnih pravic in družbene lastnine so bile po­ stavljene zahteve po učinkovitem uveljavljanju samouprav535

nega sodstva in družbenega pravobranilca samoupravljanja. Razpravljalci so se zlasti zavzemali za ustvarjanje pogojev, v katerih bodo imeli delavci v združenem delu neposreden vpliv na oblikovanje teh sodišč, njihovo sestavo, pristojnosti ter neposreden samoupraven nadzor nad njihovim delom. Opozo­ rili pa so tudi na potrebo, da v družbi ustvarjamo celovite pogoje za uveljavitev nove organizacije rednega sodstva in javnega tožilstva, za njuno še učinkovitejše delovanje ter za uspešno delo vseh drugih državnih organov, s katerimi sodelu­ jeta pri uresničevanju svoje družbene vloge. Poudarjena je bila tudi naloga organiziranih socialističnih sil, da sodelujejo bolj zavzeto pri ugotavljanju in odpravljanju vzrokov negativnih družbenih odnosov in pojavov in nesocialističnih odnosov ter tako krepijo ustavnost in zakonitost v naši družbi ter celovite pogoje za uveljavljanje svoboščin in pravic človeka in občana. Zagotoviti je treba uresničevanje funkcij samoupravne de­ lavske kontrole nad celoto družbenih sredstev v družbeni re­ produkciji in uresničevanjem samoupravnih pravic delavcev ter izvrševanjem samoupravnih odločitev. V tem okviru je bila izražena tudi zahteva, da se usposobijo za opravljanje svojih nalog vsi tisti družbeni dejavniki, začenši z inšpekcijskimi in davčnimi službami, ki morajo s svojim delovanjem prepreče­ vati prisvajanje dohodka mimo rezultatov dela. Nasploh pa se je z razvojem in utrditvijo družbene samoza­ ščite kot pomembne sestavine socialističnih samoupravnih odnosov okrepila varnostna kultura in zavest delovnih ljudi ter politična stabilnost v družbi ter se tako zožil prostor za so­ vražno delovanje socialističnemu samoupravljanju nasprotnih sil. Naglašena je bila tudi potreba po učinkovitem in kvalitet­ nem delu strokovnih, upravnih in administrativnih del na vseh področjih družbenega življenja, da bi tako preprečili razrašča­ nje teh služb in čezmerno povečevanje sredstev za njihovo delovanje. Razprava je ponovno potrdila, da je informiranje nepogrešljivi pogoj celovitega vključevanja delovnih ljudi v proces sporazumevanja, dogovarjanja in političnega odločanja v procesu njihovega izobraževanja in usposabljanja za te na­ loge ter so s tem dani pogoji za oblikovanje napredne družbene zavesti. Takšna vloga družbenega sistema informiranja določa tudi naravo in značilnost družbenih odnosov na tem področju, o katerih si delovni ljudje zagotavljajo resnično celovito in sprotno obveščanje o vseh pomembnih družbenih vprašanjih. Temeljni pogoj razvoja te dejavnosti, povezovanja, koordina-

536

■ cije, ustanavljanja, usklajevanja in posodabljanja posameznih avtonomnih delov celotnega družbenega sistema informiranja, od sredstev javnega obveščanja in vse do informacijsko-dokumentacijskih centrov, je njeno podružbljanje prek vloge socia­ listične zveze in drugih družbenih organizacij in ustanoviteljev, družbenih organov, zlasti svetov in drugih oblik samouprav­ nega organiziranja delovnih ljudi in občanov. Družbenopoli­ tične skupnosti, družbenopolitične organizacije in ustanovite­ lji pa se morajo zavzeti posebej tudi za celovite in zadostne materialne, politične in kadrovske pogoje za delovanje infor­ mativnih ustanov. V razpravi je prišla do izraza potreba, da se v resoluciji še jasneje opredelijo temeljna idejnopolitična vozlišča in smeri razvoja pri samoupravnem usklajevanju interesov s sporazumevanjem in dogovarjanjem in na podlagi svobodne menjave dela v samoupravnih interesnih skupnostih. V delu naše komisije je aktivno sodelovalo 58 delegatov. 49 delegatov je razpravljalo, 9 pa jih je oddalo napisano razpravo. Komisija je obravnavala 9 predlogov za spremembo in dopolni­ tev predloga resolucije, se z njimi strinjala in jih posredovala komisiji za resolucijo. Razprava v komisiji je bila ustvarjalna in zavzeta. Težila je za čimbolj natančno opredelitev nalog, ki so pred nami v tej zahtevni etapi boja za socialistično samouprav­ ljanje. Njen rezultat kaže odločenost, ustvarjalno nestrpnost in nemir, ki je v delu komisije potrdil idejnopolitično in akcijsko enotnost ne le komunistov, ki so izbrali delegate za kongres, ampak vseh delovnih ljudi slovenske družbe, med katerimi delujemo komunisti. Bogastvo in raznolikost vsebine razprave je daleč preseglo okvire tega poročila in problema, ki so v njem naglašeni. Zato je komisija sklenila, da vse predloge, zlasti tiste povsem konkretne, posreduje komisijam novo izvoljenega centralnega komiteja s predlogom, da jih upoštevajo pri opre­ deljevanju vsebine svojega dela oziroma s predlogom, da jih odstopijo samoupravnim, upravnim in drugim organom v pre­ sojo in odločitev.

537

Komisija za razvoj in statut ZK Slovenije

Peter Hedžet: Uvodna beseda na komisiji za razvoj in statut ZKS

Delovanje ZK mora biti naravnano k organiziranju in usmerjanju akcij članstva in organizacij

V pripravljenih dokumentih za VIII. kongres Zveze komu­ nistov Slovenije pa tudi v javni razpravi in v referatu predse­ dnika Popita so bila zajeta poglavitna vprašanja razvoja zveze komunistov in uresničevanja njene vodilne vloge kot notranje gibalne sile v sistemu socialistične samoupravne demokracije ter njene odgovornosti kot poroka za varovanje in razvoj te­ meljnih revolucionarnih pridobitev. Zato bi opozoril le na ne­ katera od njih. Smo v obdobju intenzivne družbene preobrazbe, ki jo je vzpodbujala ter idejno in politično usmerjala zveza komuni­ stov in katere cilj je utrjevanje odločujočega družbenega polo­ žaja delavcev v temeljnih samoupravnih skupnostih in delov­ nih skupnostih. Odločujočo vlogo bodo delavci uveljavili le, če bodo tu združeni upravljali s pogoji, sredstvi in z rezultati svojega dela in z vsemi tokovi družbene reprodukcije - pred­ vsem z osebnim odločanjem in z odločanjem po delegacijah v vseh smereh samoupravne družbene povezanosti in vseh sme­ reh odločanja o skupnih interesih. V tem procesu se je zveza komunistov potrjevala kot vo­ dilna idejna, politična in akcijsko-mobilizacijska sila delav­ skega razreda. Takšna vloga ji ni bila dana, ampak jo je gradila tako, da je bila vedno, tudi pod povečanim pritiskom dogmat­ skih, liberalističnih, nacionalističnih in drugih nesamoupravnih sil, usmerjena v uresničevanje dolgoročnih interesov de­ lavskega razreda ter je znala vsakodnevne interese delovnih ljudi povezovati z dolgoročnimi cilji socialističnega samo­ upravnega družbenega razvoja. Pri tem je zveza komunistov gradila na množični in neposredni akciji delovnih ljudi in na 541

trdni povezanosti z njimi v razvijanju njihove družbene akcije v družbenopolitičnih organizacijah, v samoupravnih organiza­ cijah in skupnostih. Z graditvijo politike zveze komunistov kot politike delovnih ljudi, s svojo samostojno marksistično ustvarjalno kritiko na temelju merila: »koliko so odnosi in gibanja v družbi socialistično in samoupravno naravnani« in z odpiranjem perspektiv družbenega razvoja ter z odločnim spo­ padanjem z vsemi protisocialističnimi in protisamoupravnimi silami se je zveza komunistov krepila kot revolucionarna, vo­ dilna sila delavskega razreda in množic delovnih ljudi. To je dosegala tudi z vse večjo idejno in politično usposobljenostjo članstva in organizacij zveze komunistov v spopadanju s takš­ nimi silami in v boju za novo. S prevzemanjem odgovornosti pred delavskim razredom glede temeljnih vprašanj družbe­ nega razvoja je zveza komunistov dokazovala resničnost svoje politike in razredne naravnanosti. Kadarkoli in kjerkoli so posamezni člani ali organizacije ter organi zveze komunistov ravnali drugače, so bili odtujeni delavcem ali celo v konfliktu z njimi. Na to so opozorile tudi nekatere prekinitve dela. V preobrazbi naše družbe smo dosegli izredno veliko, to pa se odraža v utrjenem sistemu družbenoekonomskih in družbe­ nopolitičnih odnosov, v katerih delavec lahko postaja odloču­ joč subjekt in v katerem vse bolj uveljavlja samoupravno druž­ beno dogovarjanje in sporazumevanje, v razvitosti materialnih in duhovnih sil, pri uveljavljanju solidarnosti, krepitvi socialne varnosti, v procesih menjave dela itd. Poleg tega pa nenehna rast števila članov zveze komunistov, dotok delavcev v njene vrste pa delovne inteligence, mladine in žensk dokazuje, da njena politika izraža njihove interese in potrebo, da so v prvih vrstah boja za razvoj socialističnega samoupravljanja. Toda položaj delavca v temeljni samoupravni skupnosti je marsikje še vedno v neskladju s sprejetimi usmeritvami. To je tudi posledica pritiska tehnobirokratskih teženj, ki je v nekate­ rih družbenih okoljih še močan, usmerjen pa je v zaviranje procesa razvoja socialistične samoupravne demokracije in ovira tudi zvezo komunistov, zvezo sindikatov in vse druge institucije družbenopolitičnega sistema. Delavec marsikje dejansko še ne odloča, pogosto pa ostaja še v pogojih mezdnih odnosov. Procesi v poglavitnih smereh družbene preobrazbe, kot so samoupravna organiziranost, vse­ bina odnosov, dohodkovni odnosi, menjava dela, programi razvoja, ponekod počasi napredujejo ali pa niso v skladu z 542

ustavo, z zakonom o združenem delu in politiko zveze komuni­ stov. Politični sistem socialistične samoupravne demokracije je še obremenjen s predstavniškimi odnosi in forumskim nači­ nom delovanja družbenopolitičnih organizacij. Delegatski si­ stem je še preveč prepuščen samemu sebi, na kar opozarja vrsta odprtih vprašanj v njegovem delovanju. To je le nekaj problemov, ki opozarjajo, da mora biti zveza komunistov skupaj z vsemi subjektivnimi silami tudi v prihod­ nje še bolj usmerjena v boj za utrjevanje odločujočega polo­ žaja delavca, odpravo neskladja med samoupravljanjem in or­ ganizacijo dela, samoupravno integracijo družbe, nadaljnjo de­ mokratizacijo družbenopolitičnih odnosov, stabilno gospodar­ jenje in enakomernejši ter skladnejši razvoj kot pogoj nadalj­ nje krepitve socialne in politične trdnosti, spreminjanje in razvijanje oblik in načinov delovanja vseh institucij političnega sistema socialistične samoupravne demokracije in še posebej družbenopolitičnih organizacij ter zveze komunistov. Ta in druga odprta vprašanja opozarjajo, da v nekaterih okoljih članstvo in organizacije zveze komunistov še niso revo­ lucionarna politična sila in kljub doseženi idejni enotnosti o stalnicah socialističnega samoupravnega družbenega razvoja v vsakodnevni akciji in konkretnem razreševanju družbenih vprašanj v svojem okolju še ne zagotavljajo povsem akcijske in s tem tudi idejne enotnosti zveze komunistov. Osnova za nadaljnji razvoj zveze komunistov je zgodovin­ sko dejstvo, da je osvoboditev delavskega razreda lahko le delo delavskega razreda samega, kakor tudi, da boj zveze komuni­ stov proti vsem monopolom terja od nje, da deluje kot notranja gibalna sila delavskega razreda in socialistične samoupravne družbe tako, da samostojno z marksistično kritiko razčlenjuje bistvo družbenega stanja in gibanj, izostruje in odpira perspek­ tive in skupaj z delovnimi ljudmi ustvarjalno išče odgovore na odprta vprašanja nadaljnje socialistične samoupravne prakse in razvoja ter prevzema odgovornost za oblikovanje in uresni­ čevanje nalog pri reševanju vprašanj skupaj z delovnimi ljudmi tako, da jih osvešča, vzpodbuja in mobilizira ter organi­ zira družbeno akcijo. To terja od zveze komunistov, da je navzoča povsod, kjer poteka politična aktivnost množic in jo vzpodbuja tako, da daje pobude in razvija idejno in politično delo, obenem pa nenehno razvija kritično in argumentirano razpravo o odprtih političnih vprašanjih ter zavzema do njih politična stališča, s katerimi se

543

vključuje v vse faze nastajanja odločitev. Le na ta način bo zveza komunistov črpala osnove za oblikovanje svoje politike iz življenja in prakse delovnih ljudi, obenem pa bo tudi prever­ jala svojo razredno naravnanost ter premagovala vse, kar bi jo potiskalo v vlogo dejavnika, ki bi odločal v imenu delovnih ljudi, ali ki bi direktivno ali z avtoriteto organizacije vplival na politično in samoupravno odločanje delovnih ljudi, delovala bi kakor.izvensistemski dejavnik, ki za svoj vpliv in odločitev ne bi prevzemal tudi odgovornosti. Bistveno za delovanje zveze komunistov znotraj družbenopolitičnih organizacij, samou­ pravnih organizacij in skupnosti je, da deluje demokratično kot organizacijska sila in z zgledom lastne aktivnosti mobilizira delovne ljudi za samoupravno reševanje družbenih protislovij in vprašanj in za socialistično vsebino njihovih odločitev. Zato mora zveza komunistov oblike svojega organiziranja in delova­ nje podrediti tem ciljem. Vloga zveze komunistov kot vodilne idejne in politične notranje gibalne sile sistema socialistične samoupravne demo­ kracije bo zagotovljena le, če bosta član zveze komunistov, ki deluje kot samoupravljalec in aktivist v socialistični zvezi de­ lovnih ljudi in drugih družbenopolitičnih organizacijah, in osnovna organizacija zveze komunistov v svojem okolju delov­ nim ljudem pomenila sredstvo in oporo v reševanju njihovih in družbenih vprašanj in v njihovem boju za graditev humane brezrazredne družbe. Danes se prav v temeljnih samoupravnih skupnostih bije bitka za socialistično samoupravljanje, pravo vsebino delegat­ skega odločanja in dohodkovne odnose, menjavo dela itd. Zato bo tudi naprej osrednja naloga pri uveljavljanju vodilne idejne in politične vloge zveze komunistov krepitev dela člana in osnovnih organizacij zveze komunistov v temeljnih organizaci­ jah združenega dela, v krajevnih skupnostih, delovnih skupno­ stih, samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih itd. Član zveze komunistov mora še bolj postati temeljni sub­ jekt oblikovanja in uresničevanja politike zveze komunistov, tako da bo samostojen, pred ZK in pred delavskim razredom odgovoren nosilec celovitega uresničevanja njene politike in njene integrativne vloge povsod, kjer živi in dela ter na temelju svoje sposobnosti za ocenjevanje in razreševanje vprašanj, na­ stopanje, mobiliziranje in organiziranje delovnih ljudi dajal 544

pobudo za njihovo politično in samoupravno akcijo v družbe­ nopolitičnih organizacijah, samoupravnih organizacijah in skupnostih za reševanje družbenih vprašanj na socialističnih samoupravnih temeljih in se odločno spopadal z vsemi protiso­ cialističnimi in protisamoupravnimi težnjami in silami. S svo­ jim delom mora zagotavljati razredno povezanost zveze komu­ nistov ter povezovanje le-te z delovnimi ljudmi v demokratični in argumentirani razpravi, pri čemer mora biti nenehno usmer­ jen h konkretnim vprašanjem delovnih ljudi v svojem okolju. Biti mora nosilec pobud za razvoj demokratičnih odnosov v zvezi komunistov in družbi z razvijanjem kritike in samokri­ tike ter prevzemanjem odgovornosti za svoje delo in s tem odgovornosti zveze komunistov za vprašanja družbenega ra­ zvoja. V kvaliteti strokovnega dela ter idejnega, političnega in samoupravnega delovanja povsod, kjer živi in dela, mora ustvarjati idejno in akcijsko enotnost zveze komunistov. Za takšno delo pa se mora član zveze komunistov tudi nenehno izobraževati, idejno in akcijsko usposabljati, pri čemer velja opozoriti, da marsikateri član še ni dovolj usposobljen oziroma ustrezno še ne deluje. Na podlagi rezultatov dela člana zveze komunistov je po­ trebno meriti stopnje njegove idejne in akcijske enotnosti, razvijati usposabljanje pa tudi uresničevati idejno in politično diferenciacijo. Osnovna organizacija zveze komunistov je temelj njenega organiziranja. V njej zveza komunistov zagotavlja trdnost in enotnost organiziranosti, vpliv članstva na odnose in politiko ter uveljavlja odgovornost za idejno in politično dejavnost ter rezultate politike zveze komunistov. V svojem okolju mora vzpodbujati akcijo, demokratično in argumentirano razpravo ter izmenjavo mnenj, ki izključujejo prenašanje hierarhičnih odnosov iz procesov dela. To je pogoj za nadaljnjo demokrati­ zacijo v zvezi komunistov in v družbi. Zato mora osnovna organizacija zveze komunistov v svojem delu krepiti odgovor­ nost za enotnost zveze komunistov ter samostojnost pri stal­ nem oblikovanju kritične ocene razmer in oblikovanja lastnih stališč do vprašanj v svojem okolju. Na tej podlagi mora postati subjekt v oblikovanju in uresničevanju politike zveze komuni­ stov, mesto dogovora za akcijo članov in preverjanje uresniče­ vanja ter uveljavljanja odgovornosti za izvajanje nalog. Pri tem mora biti še bolj usmerjena k ocenjevanju doseženih rezultatov in spremljanje vsebine dela svojih članov povsod, kjer delu35 VIII. kongres

545

jejo. Prednjačiti mora v spoznavanju razmer in razmerja sil, smeri gibanj in njih posledic ter jih razgrinjati pred delovnimi ljudmi in pravočasno skupaj z delovnimi ljudmi organizirati družbenopolitično akcijo. Kjer doslej osnovna organizacija zveze komunistov takšne vloge ni opravljala, so jo dogajanja prehitevala, obenem pa se je znašla izolirana od delovnih ljudi ali pa v konfliktu, ker ni znala ali zmogla skupaj z delovnimi ljudmi znotraj sindikatov, zveze socialistične mladine ali sku­ paj z njimi v socialistični zvezi delovnih ljudi poiskati in obli­ kovati rešitev odprtih vprašanj. Osnovna organizacija zveze komunistov mora biti nosilec samoiniciativne in ustvarjalne akcije na temelju celovite politike zveze komunistov, pri tem izhajati iz vsakodnevnih problemov delovnih ljudi, izražati aktivni odnos do njih, pri čemer se ne more nekritično istove­ titi z njihovimi interesi, ampak se mora kritično opredeljevati do njih ter zavzemati svoja stališča. S svojo politično akcijo se mora zavzemati, da bodo delovni ljudje samoupravne interese reševali predvsem v lastni temeljni samoupravni skupnosti in v povezavi z drugimi v procesu političnega in samoupravnega reševanja v zvezi sindikatov in v SZDL ter v organih samou­ pravljanja, samoupravnih organizacijah in skupnostih. Izje­ mnega pomena je, da je osnovna organizacija zveze komuni­ stov usmerjena v graditev krajevne organizacije socialistične zveze delovnih ljudi, tako da bo le-ta pomenila temelj front­ nega oblikovanja političnih usmeritev in politične akcije de­ lovnih ljudi iz združenega dela in krajevnih skupnosti skozi frontno povezovanje zveze sindikatov, zveze socialistične mla­ dine in drugih družbenih organizacij ter ob uveljavljanju vo­ dilne vloge zveze komunistov pri tem. Osnovna organizacija zveze komunistov mora preprečevati vse poskuse, da bi sama sprejemala odločitve, kar je pravica in dolžnost delovnih ljudi. V večji meri kot doslej mora samoini­ ciativno dajati pobudo za razpravo in poenotenje tudi drugim osnovnim organizacijam zveze komunistov za enoten pristop k skupnim idejnopolitičnim vprašanjem, še zlasti pa tistim orga­ nizacijam in organom zveze komunistov, ki morajo neposre­ dno razviti družbenopolitično in samoupravno aktivnost de­ lovnih ljudi za razreševanje skupnih vprašanj. Vzpodbujati mora organiziranje za akcijsko povezovanje komunistov in osnovnih organizacij ter se odgovorno in ustvarjalno vključe­ vati vedno, kadar to narekuje potreba za idejnopolitično reše­ vanje skupnih vprašanj v združenem delu, krajevni skupnosti,

samoupravni interesni skupnosti, družbenopolitični skupnosti in drugod. Pri svojem idejnem in političnem delu mora osnovna orga­ nizacija zveze komunistov zagotavljati enotnost politike zveze komunistov in se zato najtesneje povezovati v občinski organi­ zaciji z občinsko konferenco zveze komunistov in njenim ko­ mitejem. Le tesno povezana bo onemogočala vsakršne po­ skuse, ki bi jo zapirali ali podrejali tehno-birokratskim, podjet­ niškim, partikularističnim in drugim ozkim interesom v svo­ jem okolju ali jo spreminjali v sredstvo za njihovo uresničeva­ nje. Na temelju samostojne ocene razmer in rezultatov akcije mora informirati tudi občinsko konferenco zveze komunistov ter preprečevati selekcijo informacij ter vse poskuse in oblike posredništva med članstvom in organizacijami in organi zveze komunistov. Skratka, osnovna organizacija zveze komunistov mora delovati tako, da bo na strani delavcev in delovnih ljudi nastopala proti odločanju v imenu delovnih ljudi in zagotav­ ljati, da bo odločanje delovnih ljudi potekalo na samoupravni način in bo socialistično po vsebini. Z oblikami in metodami akcijskega organiziranja in povezo­ vanja komunistov, ki jih morajo osnovne organizacije in organi zveze komunistov veliko bolj kot doslej organizirati po proble­ mih, ki nastajajo v organizacijah združenega dela, krajevni skupnosti, samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopo­ litičnih organizacijah, družbenih organizacijah in drugod, mo­ ramo preprečevati poskuse normativističnega urejanja vpra­ šanj in togost, kar oboje omejuje družbeno akcijo. Zavzemati se moramo za dinamično in sprotno ter s politiko ZK usklajeno in enotno reševanje aktualnih vprašanj, s katerimi se srečujejo delovni ljudje. V teh oblikah ne smemo dopuščati sprejemanja obveznih odločitev za osnovne organizacije, saj je to pravica osnovnih organizacij in organov ZK. V demokratični in načelni razpravi morajo člani in organizacije ZK doseči idejno enot­ nost ter na temelju spoznavanja bistva problemov in smeri njihovega reševanja oblikovati priporočila za enotno akcijo, ki bo res enotna in uspešna le, če bo temeljila na zavestnem spoznanju problemov in nujnosti reševanja vprašanj. Vsekakor bodo morale osnovne organizacije in organi ZK po načelih demokratičnega centralizma zagotoviti, da se bodo priporočila spremenila v obvezne sklepe vedno, kadar bi sicer zanemarjanje priporočil v akciji osnovne organizacije lahko pomenilo rušenje enotnosti politike zveze komunistov in njene

546

35*

547

vodilne idejnopolitične vloge. Zato bodo morali biti organi zveze komunistov bolj kot doslej navzoči v oblikah idejnega in akcijskega poenotenja komunistov in osnovnih organizacij, zlasti v večjih delovnih organizacijah, sestavljenih organizaci­ jah združenega dela, krajevnih skupnostih, na posameznih družbenih področjih pri pripravi skupnih ugotovitev in ocen ter demokratičnem oblikovanju priporočil pa tudi po njihovem sprejetju pri uveljavljanju v akciji osnovnih organizacij in čla­ nov zveze komunistov. Vsekakor je pri uveljavljanju družbene vloge osnovne orga­ nizacije zveze komunistov izrednega pomena vloga vodstva osnovne organizacije, ki mora bolj kot doslej biti usmerjena k organiziranju aktivnosti članov zveze komunistov tako, da bodo v vseh okoljih, kjer živijo in delajo, usmerjeni v obravna­ vanje aktualnih vprašanj skupaj z delovnimi ljudmi. Pri tem bodo morala vsebinsko spremljati delo članov osnovne organi­ zacije in jim pravočasno pomagati, kadar ne bodo zmogli ali znali ustrezno delovati ter opozarjati tiste, ki ne bodo priprav­ ljeni aktivno delovati oziroma družbenopolitično in strokovno reševati družbenih vprašanj v skladu s politiko zveze komuni­ stov in predlagati osnovni organizaciji, da v takšnih primerih ustrezno ukrepa. Postati morajo organizatorji priprave sestan­ kov tako, da jih bodo pripravljali člani osnovne organizacije, ne pa tako, kot najpogosteje doslej, sekretarji osnovnih organiza­ cij ZK sami. Vloga zveze komunistov v političnem sistemu socialistične samoupravne demokracije terja od organov zveze komunistov in njihovih politično-izvršilnih organov, da so s svojim delom bolj kot doslej usmerjeni na vprašanja, s katerimi se srečujejo delovni ljudje v procesih političnega in samoupravnega reševa­ nja, v delovanju delegatskega sistema, družbenopolitičnih or­ ganizacijah ter v družbenem dogovarjanju in samoupravnem sporazumevanju. Pri tem morajo aktivi komunistov delavcevneposrednih proizvajalcev v znatno večji meri kot doslej vpli­ vati na vsebino, oblikovanje in uresničevanje politike zveze komunistov. Organi ZK morajo v ta namen razvijati tudi druge oblike dela, kot so tematske konference, posvetovanja, komi­ sije itd. Znatno bolj morajo biti naravnana v organiziranje in usmerjanje akcij članstva in osnovnih organizacij ter k stal­ nemu ideološkemu delu v zvezi komunistov in med vsemi delovnimi ljudmi v boju za socialistični samoupravni družbeni razvoj.

548

Občinske konference zveze komunistov se morajo utrditi kot najvišji organ občinske organizacije zveze komunistov, ki svoje delo opravlja na razviti in ustvarjalni idejnopolitični ak­ ciji osnovne organizacije in članstva, na podlagi predlogov in pobud članstva in vpliva aktiva komunistov-delavcev neposre­ dnih proizvajalcev. Nuditi morajo pomoč in biti v oporo osnov­ nim organizacijam in članstvu v družbeni akciji v posameznih okoljih in na posameznih družbenih področjih. Pri tem je nujna krepitev vloge člana občinske konference ZK, ki mora vzpodbujati aktivno, ustvarjalno in akcijsko naravnano delova­ nje osnovne organizacije pri oblikovanju in uresničevanju poli­ tike zveze komunistov ter usmerjanju njene družbene akcije. Član konference mora aktivno povezovati osnovne organiza­ cije z organi zveze komunistov, obenem pa utrjevati njihovo odgovornost za potek revolucionarne akcije zveze komunistov, še posebej na tistih področjih, kjer član konference deluje. Za takšno vlogo občinske konference in članov ter osnovnih orga­ nizacij zveze komunistov se morajo ustrezno organizirati tudi komiteji občinskih konferenc, da bodo delovali kot izvršilni organi, ki organizirajo in usklajujejo delo članstva in osnovnih organizacij pri izvrševanju sprejete politike. Kot politični or­ gan se mora komite uveljaviti pri oblikovanju političnih stališč za izvrševanje sprejetih usmeritev v občinski konferenci in organih zveze komunistov, ki pa obenem deluje tako, da občin­ ska konferenca obravnava pomembna družbenopolitična vpra­ šanja v občini ter pravočasno zavzema politična stališča in sklepe. Komiteji občinskih konferenc ZK morajo s svojim delom zagotavljati, da se bo utrjevala odgovornost članov zveze ko­ munistov za samostojno delovanje družbenih institucij, v kate­ rih delujejo ter da bodo člani kakor tudi delegati in delegacije zveze komunistov imeli stališča organov zveze komunistov in s tem oporo za svoje delovanje v delegatsko oblikovanih organih in drugih telesih družbenopolitičnih skupnosti in družbenopo­ litičnih organizacijah, kakor je to urejeno v ustavi in aktih teh organizacij in skupnosti. Člani, organizacije in organi zveze komunistov morajo vzpodbujati razpravo v socialistični zvezi delovnih ljudi, zvezi sindikatov, zvezi mladine in drugih družbenopolitičnih organi­ zacijah o njihovi organiziranosti, ki bo omogočala, da v svoje delo vključujejo vse ustvarjalne sile družbe. Pri delu delegacij ZK moramo preprečevati, da bi uveljavljale politiko zveze

549

komunistov po poti direktiv, ampak predvsem doseči, da bodo povsod v argumentirani razpravi in s podčrtovanjem odgovor­ nosti za socialistični samoupravni razvoj sprejeta ustrezna sta­ lišča in usmeritve. Javna razprava je v veliki meri potrdila takšno usmeritev v predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta zveze komu­ nistov in v akcijskih nalogah. Opozorila je tudi, da bo razvijanje metod in oblik dela zveze komunistov pri uresničevanju njene vloge kot notranje gibalne in vodilne idejnopolitične sile v političnem sistemu socialistične samoupravne demokracije dolgotrajen proces, ki terja korenito spremembo v delovanju članstva in organizacij zveze komunistov in zavesti o družbeni vlogi družbenopolitičnih organizacij. K takšni oceni navajajo ponekod zakoreninjena razmišljanja o vodenitvi družbene vloge zveze komunistov. Takšna razmišljanja se navezujejo na vprašanja tako imenovanega ukinjanja nekaterih v dosedanji praksi uveljavljenih oblik in metod dela zveze komunistov, zlasti glede svetov zveze komunistov, konferenc s komiteji ali sekretariati v združenem delu, aktivov zveze komunistov na posameznih družbenih področjih in v uvajanju priporočila, ki ga sprejemajo komunisti in osnovne organizacije zveze komu­ nistov v oblikah akcijskega povezovanja. V tem nekateri vidijo »umik« zveze komunistov iz navedenih okolij in vodenitev načel demokratičnega centralizma. Razpravo o teh vprašanjih in pogledih moramo povezati z utrjevanjem odločujoče druž­ bene vloge delavca v temeljnih samoupravnih skupnostih ter v samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju kot temeljnem načinu urejanja družbenih vprašanj, obenem pa tudi z bojem za demokratizacijo družbenih odnosov. Dejstvo, da delovni ljudje v temeljnih samoupravnih skupnostih dolo­ čajo skupne interese in da demokratični centralizem sam po sebi ne zagotavlja niti enotnosti zveze komunistov niti demo­ kratizacije v njej in v družbi, če člani zveze komunistov niso zavestni nosilci boja za enotnost in boja za demokratizacijo z lastno akcijo, pomeni, da se mora zveza komunistov nenehno tako organizirati, da bo učinkovit dejavnik in usmerjevalec v razvoju socialističnih samoupravnih družbenih odnosov ter pri tem spreminjati tiste oblike in načine delovanja, ki bi jo pri tem ovirali.

550

Ludvik Golob

Podprta temeljna akcijska usmeritev Priprave na VIII. kongres ZK Slovenije smo zastavili na podlagi izhodišča, da je treba bistveno okrepiti zvezo komunistov in druge družbenopolitične organi­ zacije v boju za socialistične samoupravne odnose. V prihodnje moramo doseči učinkovitejše in bolj praktične rešitve v uveljavljanju samoupravljanja in sploš­ nega razvoja. Zato nam niso potrebne splošne deklaracije, marveč družbena akcija. Vsebina kongresnih dokumentov pomeni nadaljevanje in konkretizacijo izhodišč, sprejetih v ustavi ter na VII. kongresu ZK Slovenije in X. kongresu ZK Jugoslavije. Zveza komunistov je iz bitk za družbeni napredek, ki smo ga dosegli v socialističnem samoupravnem razvoju po VII. kongresu, izšla močnejša, ka­ drovsko še bolj usposobljena, kar se je še zlasti pokazalo v pripravah na VIII. kongres ZK Slovenije. To se kaže zlasti v celovitem vzpodbujanju in uresničeva­ nju ter razvijanju samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov v družbeni praksi. V celotni pokongresni aktivnosti je bila tako namenjena po­ sebna pozornost v občinah in organizacijah združenega dela samoupravni organi­ ziranosti, odpravljanju žarišč slabega gospodarjenja ter dolgoročnemu dohod­ kovnemu povezovanju in načrtovanju. Prve akcije v občinah in organizacijah združenega dela so ustvarjale razpolo­ ženje za praktične premike, s tem pa tudi podlago za učinkovito akcijsko usmeri­ tev po VIII. kongresu. V prvi fazi graditve dokumentov je sodelovalo več sto komunistov z vseh področij družbenopolitičnega delovanja in življenja. Na tej podlagi je centralni komite sprejel predlog poročila o delu med obema kongre­ soma, predlog resolucije in predlog sprememb ter dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije. Dokumenti so bili podlaga za široko javno razpravo, ki je potekala ne le med članstvom in v vodstvih zveze komunistov, marveč tudi v drugih družbenih telesih, pa tudi neposredno med delovnimi ljudmi, v sociali­ stični zvezi, v sindikatih, zvezi socialistične mladine in drugod. V celotni razpravi, ki je bila organizirana na podlagi posebnega sklepa central­ nega komiteja, so komunisti in drugi delovni ljudje pozdravili in podprli tako temeljno kot akcijsko usmeritev, vsebovano v predlogih kongresnih dokumen­ tov. Druga značilnost javne razprave je bila ustvarjalno kritičen pristop k obliko­ vanju kongresne usmeritve. Dokaz za to je množica pripomb in predlogov, še posebej pa tudi več sto konkretnih amandmajev k predlogu resolucije, spre­ memb in dopolnitev statuta ter poročilu o delu med kongresoma. Komisije odbora za pripravo VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije so pripravile prečiščen tekst resolucije in statuta Zveze komunistov Slovenije, v katerega so vključeni amandmaji iz javne razprave. Razprava je tekla do današ­ njega dne, zato nekateri predlogi, ki so dospeli pozneje, niso vključeni. Udele­ ženci so v razpravi soglašali z oceno, ki jo vsebuje poročilo o družbenem dogaja­ nju v medkongresnem obdobju in menili, da je poročilo odbora predloga za opredelitev prihodnje usmeritve in dejavnosti zveze komunistov ter vseh napre­ dnih sil pri pospeševanju razvoja socialističnih samoupravnih odnosov in uve­ ljavljanju oblasti delavskega razreda. Ko so v osnovnih organizacijah povezovali lastne razmere z usmeritvijo predlogov kongresnih dokumentov, so v združenem delu postavljali v ospredje obravnavanje družbenoekonomskih odnosov in polo­ žaj delavca. Zlasti so se komunisti zavzemali za to, da bodo delavci lahko ugotavljali družbeno priznanje svojega dela v dohodku, ki ga ustvarjajo na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev, produktivnosti in kakovosti dela. Vzpostaviti moramo take odnose, da se bo dohodek vračal k delavcem v temeljno organizacijo združenega dela, zato moramo posvetiti kar največjo po­ zornost razvoju dohodkovnih odnosov in svobodni menjavi dela, kajti marsikje na tem področju ni bilo dovolj storjenega, čeprav so prav ti odnosi neposredni pogoj za hitrejši razvoj. V krajevnih skupnostih pa je bila večina razprav usmer­ jena v razvoj takih odnosov, da bodo občani neposredno na družbenoekonomski podlagi urejali medsebojne odnose ter hkrati odločali o vseh družbenih vpraša-

551

njih prek svojih delegatov na vseh drugih ravneh dogovarjanja, sporazumevanja in odločanja. Posebno pozornost so posvečali še varstvu in vzgoji, stanovanjski politiki, razvoju kmetijstva in tistim vprašanjem, ki neposredno zadevajo občane in delovne ljudi. Pri tem so se zlasti zavzemali za večjo aktivnost organizacij socialistične zveze. Izredno pomembno je, da so se komunisti v javni razpravi obrnili k svojim razmeram. Tako lahko ocenimo, da smo dosegli ustvarjalno vzdušje, kar je pogoj za učinkovito družbeno akcijo in preobrazbo družbenoeko­ nomskega položaja delovnih ljudi in občanov v obdobju po kongresu. Dokaz za to so številni primeri, ko hkrati ne le opozarjajo na naloge, marveč sprejemajo tudi programe in sklepe za njihovo izpolnjevanje oziroma reševanje posameznih problemov. Ob vsem tem se je kar najbolj izrazila zahteva po večji odgovornosti komunistov, opozorili so na primere pasivnosti in na dejstvo, da moramo spre­ meniti in izboljšati metode dela osnovnih organizacij in članov zveze komuni­ stov. Vse to prispeva k ugodnemu političnemu razpoloženju, ki ob zavzetosti zveze komunistov in drugih subjektivnih sil zagotavlja uspešnost kongresa in uresničitev stališč in sklepov, ki jih sprejemamo. Vzporedno z javno razpravo o kongresnih dokumentih so ustanavljali tudi nove osnovne organizacije zveze komunistov in pripravljali ter sprejemali nove člane. Tudi sredstva javnega obveščanja so posvetila javni razpravi precej pozornosti, in to tako spremljanju razprave kot razlaganju kongresnih izhodišč oziroma usmeritev pa tudi dialogom in polemikam. Široko razgibana množična politična dejavnost članstva zveze komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacij in vsebina kongresnih dokumentov dajeta temelj za takšno akcijsko usmeritev dela kongresa. Delegati pa moramo na kongresu predloge dokumentov čimbolj ustvarjalno konkretizi­ rati, tako da bomo v pokongresnem obdobju na temeljnih usmeritvah naše ideje in politične akcije delovali zavzeto in odgovorno in dosegali še večje uspehe. Konkretno opredeljene naloge nas bodo usmerjale, da bomo redno in povsod v središču boja delavskega razreda in delovnih ljudi kot nosilcev ustvarjanja in razpolaganja s sadovi svojega dela, se samoupravno dogovarjali in odločali o konkretnih in splošnih družbenih zadevah na vseh ravneh dela in življenja.

Miro Zupančič Delovati povsod, kjer poteka samoupravna dejavnost množic Hotel bi vas opozoriti, da je statutarna komisija Zveze komunistov Slovenije od svoje ustanovitve, tj. vsa štiri leta (oziroma nekoliko manj) spremljala uporabo statuta in nekatere pomanjkljivosti, ki so se kazale v njegovi vsebini. Vrsto razlag smo objavili v Komunistu na podlagi zahtev organizacij in vodstev Zveze komu­ nistov v Sloveniji. Tako smo pravzaprav že med mandatno dobo oblikovali nekatere rešitve, ki so prišle do izraza v določeni meri tudi sedaj ob predlogu sprememb. Celovitejši pristop k oblikovanju zasnov sprememb in dopolnitev statuta se začenja že v prvi polovici leta, konkretnejše obrise je dobil do maja, še posebej pa po 30. seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, ki je razpravljalo o nadaljnjih sme­ reh razvoja političnega sistema in vlogi zveze komunistov v njem. Kot veste, je bil potem oblikovan odbor za pripravo kongresa in v njem posebna komisija, ki je ves ta čas pripravljala predloge in dopolnitve statuta, tako da smo v tej komisiji oblikovali prvo verzijo dopolnitev, ki so jo najprej prediskutirali v izvršnem komiteju in predsedstvu centralnega komiteja in jo precej obogatili. Predkongre­ sni odbor je tako imel že precej oblikovano verzijo, ki pa je bila, zlasti kar zadeva akcijsko organiziranje, v prvi fazi drugačna. Centralni komite je 2. februarja letos, to je v statutarnem roku, sprejel ta dokument in ga dal v javno razpravo. Ob tem je že obravnaval tudi ta nova izhodišča, kar zadeva organiziranje zveze komunistov v združenem delu in tudi drugod. V odboru za kongres smo v obdobju teh dveh mesecev pred kongresom

552

organizirali sami celo vrsto splošnih razprav po regijah in nekatere specializirane razprave, ki so zadevale položaj člana zveze komunistov, njegove pravice in dolžnosti, organizacijo zveze komunistov kot nezamenjljivo obliko njenega delo­ vanja, zvezo komunistov v krajevni skupnosti, združenem delu, delegatskih odnosih in tako dalje. Poleg tega, kar sami veste kot delegati, ste v vseh osnovnih organizacijah, v vsaj v večini, in na koncu v občinskih konferencah sklenili razpravo o teh dokumentih. Ta komisija je dobila, če imam pravilne podatke, kar 259 predlogov ali potrditev, nakazanih izhodišč v spremembah in dopolnitva statuta. Moram reči, da so ti predlogi večinoma že zajeti v verziji, ki ste jo dobili kot delegati kongresa. Manjši del je samo deloma obsežen, nekaj pa jih nismo mogli upoštevati. Tukaj gre predvsem za nekatere zahteve, da naj bi urejali s statutom stvari, ki jih lahko urejamo s poslovniki ali ki jih bodo urejali statutarni sklepi občinskih organizacij, pa tudi nekatere, ki hočejo preveč natančno, preveč po­ drobno predpisati življenje in ravnanje članov zveze komunistov, ki hočejo od komunista kot človeka več, kot je sposoben dati. Prav zato jih nismo upoštevali. Nekatere zahteve hočejo statut bistveno preoblikovati, ne mislim vsebinsko, ampak njegovo sistematiko. Ko smo te stvari pripravljali, smo ugotovili, da je to točno, da bi bilo to celo dobro, če bi res storili in v prvi zamisli smo tako mislili, toda ker smo se politično dogovorili, da gre samo za spremembe in dopolnitve, nismo segli globlje. Torej vsi, ki nameravate vztrajati na tem, da bi kazalo statut sistemsko preurediti, mislim da bi, če bi v to šli sedaj na kongresu, potem trpela kvaliteta vsebine. To pa ne pomeni, da ne bi kazalo našega statuta v naslednjem obdobju tako prilagoditi, da bo čimbolj pregleden, čeprav dobiva tudi s tem predlogom dosti večjo preglednost, kot jo je imel doslej. Pa še nekaj bi pri tem rekel. Ko gre za vzroke, ne morem reči, da je bilo slabo, kar smo delali prej. Vse, kar smo imeli napisano, je bilo odraz položaja, razmer, ki so obstojale pred petimi leti, recimo v tem obdobju pred prejšnjim kongresom in vedno vsak takšen dokument odraža doseženo stanje, izkušnje preteklosti in daje vizije prihodnosti in tudi sedaj, ko gre za spremembe, gre ponekod tudi za vizije in za ugotovitve prakse ter za učvrstitev sedanje vloge zveze komunistov. Ne gre torej za to, gre za nekaj več. Da statut spreminjamo, so globoki politični vzroki. Vidite, tovariš Hedžet je prej govoril, pa referat tovariša predsednika danes je posebej poudaril nekatere zadeve s tem v zvezi. Tukaj gre za zahteve, rekel bi teh odnosov, ki nastajajo zaradi položaja, v katerem smo, utrjevanje družbenoeko­ nomskega položaja človeka v združenem delu in človeka v našem sistemu sploh. Imamo nove odnose in zveza komunistov je s svojo revolucionarno akcijo, in to bi rad posebej poudaril, spredaj, ker mnogo govorijo, da se zveza komunistov vselej prilagaja nekomu drugemu. Jaz bi to obrnil. Zveza komunistov je inicirala te procese, ki jih doživljamo sedaj, in te iniciative ZK, njeno revolucionarno akcijo so množice sprejele kot svojo in ker je postala njihova, se mi sedaj prilagajamo tistemu, kar smo sami spodbudili in kar so množice sprejele in uresničujejo v praksi skupaj s komunisti. Torej se ne prilagajamo nekomu drugemu in s tem ne vodenimo zveze komunistov, ampak delamo to zato, da bi lahko bili bolj uspešni, da bi zbrali ustrezne metode dela, da bi oblikovali takšno prakso, ki bo čimbolj učinkovito vplivala na pospešene spremembe v tistih zasnovah, ki smo jih komunisti postavili sedaj s svojo akcijo in ki jih izvajamo na podlagi ustave, na podlagi zakona o združenem delu in vsega novega in kar zadeva položaj človeka, demokracijo, naš odnos do socialistične zveze kot fronte, katere sestavni del smo tudi komunisti, pa včasih pozabljamo, da moramo vplivati na vse, kar se danes dogaja v krajevni skupnosti, v združenem delu, samoupravnih interesnih skupnostih in sporazumevanju, dogovarjanju, v podružbljanju cele vrste nekdanjih tabujev, kot so kadrovska politika, varnost, notranje zadeve, obramba, vojska, zunanja politika in podobno. Vse to terja ustrezno organiziranje in tako statutarno zasnovo, ki bo omogo­ čila, da bomo tukaj še uspešnejši. Izhajamo iz temeljnega vodila, da mora zveza komunistov v načelu zagotoviti, da bo vedno in povsod tam, kjer poteka samou­ pravna in politična dejavnost množic. Ni vprašanja, o katerem ne bi mogla razpravljati. Vsak komunist posameznik svobodno nastopa v vseh družbenih odnosih kot politični delavec, torej ima obveznost, da nastopa na podlagi pro-

553

grama zveze komunistov. To smo in bomo zahtevali od njega tudi v tem statutu. In ko govorimo o tem v predlaganem statutu, bi vas rad opozoril še na eno, da te spremembe v nobenem primeru nikoli niso bile in tudi sedaj niso same sebi namen. Izhajajo predvsem iz programskih nalog zveze komunistov v družbenih razmerah in prav zato pravimo, da statutarna in vsa organizacijska vprašanja niso obrobna vprašanja. So in morajo biti podrejena osnovnemu cilju, ta cilj pa je napisan v programu zveze komunistov, zato jih moramo vedno obravnavati s širšo problematiko graditve zveze komunistov za učinkovito usposabljanje vo­ dilne vloge zveze komunistov pri izvajanju konkretnih nalog. V tem je zajeto vse tisto, za kar nekateri rečejo, da gre tukaj za poslovniški ali pa organizacijski dokument. Jaz se ne spuščam v to, ali je to bolj politično organizacijski, mislim, da ima vse te elemente. Ta predlog statuta kakor prejšnji vsebuje tako politično programske kot organizacijske, statutarne in poslovniške elemente, takšna je njegova struktura. Naša zveza komunistov se v svoji osnovi razlikuje od vseh komunističnih partij v drugih deželah ali pri drugih narodih ali pri drugih delavskih razredih v svetu. Mi lahko nekatera vprašanja tudi drugače urejamo - z navadnimi poslovniki. Potem ne bi imeli statuta. Kdor razmišlja v tem smislu, ali je to programski dokument ali je to tehnično organizacijski, mu moram reči, da se bomo takoj izgubili, če bomo govorili v tem smislu, ker je ta statut eno in drugo. Iz teh idejnopolitičnih, programskih in akcijskih izhodišč smo izhajali, ko smo pripravljali in dopolnjevali te spremembe. Moram reči, da je bilo dano veliko pozornosti tako v vodstvu Zveze komunistov Jugoslavije, kjer je predsedstvo trikrat razpravljalo, tako v našem izvršnem komiteju predsedstva kot tudi to, da je predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije kar trikrat razpravljalo, v zadnjih štirinajstih dneh pa kar dvakrat o predlogih za spremembo in dopolnitev statuta. To pomeni, da so ta vprašanja tudi dosti pretehtana. S tem ne mislim reči, da jih je moč dopolniti tudi v tej današnji in jutrišnji razpravi. Toda hočem reči, da je bilo tem dokumentom dano vse tisto, kar včasih ni bilo v teh razpravah. In da bi bolj poudaril vprašanja, ki zadevajo konkretne rešitve, bi vas rad na kratko opozoril na nekatera poglavja. Kot vidite, so vsa poglavja statuta in njihova podpoglavja skoraj v vsakem primeru nekoliko dopolnjena ali spremenjena. Pričenši od poglavja, ki govori o zgodovinskem nastanku, v razvoju in utrjevanju Komunistične partije Slovenije oziroma Zveze komunistov Slovenije v poznej­ šem obdobju. Tukaj smo tekst le nekoliko razširili. Deloma pa smo ga dopolnili zlasti v smislu večje natančnosti na podlagi zgodovinskih dognanj in v smislu logične razvojne povezanosti Komunistične partije Slovenije oziroma Komuni­ stične partije Jugoslavije, pri čemer smo poudarili nekatere zgodovinske mej­ nike in vlogo Komunistične partije Slovenije tudi v okviru Komunistične partije Jugoslavije. Pomembne so spremembe v drugem poglavju, ne da bi jih podrobneje našte­ val. Gotovo so to vprašanja, o katerih se da še govoriti. Hotel bi reči, da ni moč vsega predpisati članu. V tretjem poglavju smo predlagali več pomembnih dopolnitev in sprememb, ki zadevajo načelo demokratičnega centralizma v Zvezi komunistov Slovenije. Dalje so to osnovna načela, ki zadevajo politično moralno, organizacijsko in kadrovsko politično vlogo zveze komunistov ter volitve zveze komunistov. Zlasti pa zadevajo način in delovanje zveze komunistov v politič­ nem sistemu socialistične samoupravne demokracije, o čemer bi rad posebej še nekaj rekel. Še pred tem pa bi vas rad opozoril na demokratični centralizem. Vi ste v osnutku zveznega statuta opazili bistvene spremembe. Število točk, ki poudarjajo demokratični centralizem, se povečuje. Toda ne v škodo demokratič­ nega. Rekel bi v njegovo korist. Torej akcenti so na besedi demokratično ne pa na centralistično, čeprav je to med seboj povezano in uporabljeno to kot temeljno načelo odnosov v organiziranem delovanju Zveze komunistov Slovenije, vseh njenih članov, organizacij, organov v uresničevanju politike Zveze komunistov Slovenije in tudi, se razume, vse Jugoslavije. Rad bi opozoril na staro geslo, ki je zvezo komunistov dosti prežemalo v njenih prvih akcijah. Pri tem mislim na stališče, da velja najširša demokratičnost oblikovanja politike in najtrdnejša enotnost pri njenem izvajanju. Pri tem ne

554

imejmo iluzij, da je enotnost sama po sebi dana. Posebej opozarjamo v teh predlogih, da se je treba za njo bojevati, da moramo soočati stališča med seboj, kar je pravzaprav v političnem smislu dosti pomembno in v tem pogledu novo. Še več je določil, ki govorijo o nekaterih novostih, nekaterih bolj podrobnih opredelitvah, ki zadevajo demokratični centralizem Zveze komunistov Slovenije. Ko gre za organiziranje, kot drugi pomemben del, kjer gre za bistvene spre­ membe, bi vas opozoril, da pravzaprav temeljno organiziranje komunistov ostaja nespremenjeno. Ostajamo pri združenem delu, rečemo - en TOZD ena organiza­ cija, samo izjemoma več, če bi tako občinska konferenca ocenila in če so izpol­ njeni določeni pogoji. Ena krajevna skupnost praviloma ena organizacija, ozi­ roma več, če so dani pogoji in ena organizacija v delovni skupnosti. O jugoslovan­ ski ljudski armadi ne govorimo, ker to ureja zvezni statut. To so te osnove oblike organiziranja. Osnovna organizacija zveze komunistov je in ostaja nezamenljiva oblika delovanja članstva. V njej se bomo dogovarjali in usposabljali, v njej opravljali osnovne dolžnosti, da bi lahko zunaj lažje delovali. Tukaj smo predpi­ sali celo vrsto organizacijskih obveznosti ter nekatere nove pravice in dolžnosti članov in organizacij pri tem povezovanju. Poleg teh stalnih oblik, in o tem sem hotel še nekaj reči, poznamo še akcijske oblike organiziranja. O tem je bilo v razpravi pravzaprav največ rečeno. Pa mi dovolite, da o tem rečem nekaj več. Razprava je nedvomno pokazala, da ne moremo enako obravnavati zveze komunistov v krajevni skupnosti in v združenem delu. Naš predsednik je v razpravi na seji predsedstva dejal tako-le: »Jaz se strinjam z vašim predlogom, da krajevne skupnosti ohranjajo z ZK nekatere stalne oblike povezovanja, ker smo govorili, da ponovno vračamo svet v krajevno skupnost. Iz preprostega razloga, ker v krajevni skupnosti ni denarja in ni tehnokracije, ni moči. Kjer je denar, tam je moč. Le v krajevnih skupnostih je tega manj in nobene nevarnosti ni, da bi kdo to zvezo komunistov zlorabil. Nasprotno. Vse zahteve od Maribora, Celja pa do Kopra terjajo, da če hočemo aktivne komuniste, ki so v združenem delu, ali pa če hočemo povezovati organizacijo krajevne skupnosti, potem je nujno, da ohra­ nimo nekatere neposredne oblike povezovanja v njej. Iz teh razlogov smo ohra­ nili takšne stalne akcijske oblike povezovanja v krajevni skupnosti. Isto velja za organizacijo zveze komunistov na univerzah tako v Ljubljani kot v Mariboru. Temeljno načelo povezave vseh osnovnih organizacij v občinsko organizacijo ostaja. Zaradi posebnih razmer, ki so na univerzi, in zaradi nekaterih nalog, ki jih lahko opravijo samo skupaj, ohranjamo akcijsko konferenco in ustrezen način delovanja pri določenih problemih na visokošolskih zavodih. Drugačen položaj pa je seveda v združenem delu, kjer predlagamo celo vrsto oblik povezovanja, toda samo občasno, ki nastajajo zaradi potreb in pobude tako komunistov, posameznih organizacij in članov občinskih konferenc, komitejev, medobčinskih svetov, centralnega komiteja, komisij in podobno. Ni vprašanje najti poti in iniciatorja, če bodo potrebe zato, ki bo te komuniste povezal. Poudarjamo, da lahko sprejemajo samo priporočila. Mislim, da je odveč diskuti­ rati, kaj to priporočilo je, da ga mi pravno formuliramo. V glavnem vemo, za kaj gre. Ce priporočilo globoko zadeva v našo zavest, v naša hotenja, potem tako ali tako ni vprašanje, ali sprejemamo sklepe ali priporočila. Će je to naše, če to hočemo, potem bomo tudi priporočilo izvedli. In če nočemo, tudi sklepi včasih niso bili dovolj učinkoviti. Toda, ker je bilo tu največ razprav, bi vas rad opozoril, ne da dramatiziramo, na nekatere elemente, ki terjajo, da spremenimo to vpraša­ nje odnosov povezovanja v združenem delu. Čeprav, poudarjam, ni povsod tako. Toda računati moramo tudi na nevarnosti. Zveza komunistov je že doživljala tudi frakcijske oblike delovanja in celo vrsto zadev v svoji preteklosti in mislim, da je normalno, da vnaprej opozori na nekatere možne oblike takšnega delovanja, če bomo šli po tej poti naprej. Sami opažate, da tudi v tem postopku, če hočete, tudi v Sloveniji in ne samo v drugih republikah, govorimo o partijah, partija tega rudnika, tega mesta, te občine, občinska partija, podjetniška partija itn. Iz tega se novačijo tudi kadri, če hočete, kdo naj pride iz tega podjetja v vrhove zveze komunistov in podobno. Tudi ko gre za denar, če hočete, ko gre tudi za monopoli­ zem, se s pomočjo partije da izsiljevati družbo. V teh razmerah je že deloma, še bolj pa bi nastala cela vrsta zvez komunistov, podrejenih lahko tudi poslovodnim

555

strukturam. Pri tem posebej poudarjam, da zveza komunistov ne predlaga tega. Tudi ne mislimo, da je povsod tako. Drugo vprašanje, ki se tu poraja, je vprašanje komitejev, občine so dejansko potegnile osnovno organizacijo iz političnega sistema vplivanja in jo podredile komitejem in svetom; v njihovem imenu povezujejo organizacijo z občino. Prav danes sem govoril z nekim delegatom: »Pravzaprav smo res dostikrat v takšnem položaju, da znamo oceniti sposobnost, vplivnost in moč osnovne organizacije, če delamo neposredno z njo. Ce pa delamo prek svetov in komitejev v tovarnah, potem pa znamo nekaj povedati o komiteju, splošnih razmerah v tovarnah, ne spoznamo pa notranjih, bistvenih odnosov, ki so pomembni za zvezo komuni­ stov, če so ti stiki pretrgani.« Tu bi se lahko ustvarjale možnosti za frakcijski način dela v vseh, tudi v takih orgnizacijah. In ko gre za zraščanje teh vrhov, kjer sta denar in oblast, potem seveda lahko pride tudi do tega, da bi posamezniki, komiteji ali pa sveti sprejemali odločitve, ki niso njihove. In da bi ti komiteji spet vsiljevali delavcem odločitve, ki jih ni oblikovala partija, ampak drugi. Veste, kaj bi pomenilo, če bi se soočili z delavci v tem smislu, da smo njihovi, pa delujemo proti njim. Tega kratkomalo ne moremo sprejeti. In končno gre tudi za pretrgano zvezo med komiteji, osnovnimi organizacijami in občinskimi konferencami. Hočemo torej doseči, da bo ta prestrukturirana občinska organizacija z novimi metodami, z večjo angažiranostjo članov občinske konference, z drugačno deli­ tvijo dela komiteja, skratka z izjemno mobilizacijo vseh svojih sil glede na dosedanji položaj dosegla takšno neposredno vez in s tem večjo aktivnost vseh organizacij združenega dela. Postavijo pa se lahko še nekatera vprašanja. Mislim, da ne bi posebno razlagal, zakaj prestrukturiranje republiškega vrha, omenil sem samo občino. Mislim, da je to dovolj razvidno v predlogu in tudi razlogi so navedeni. Imamo pa tukaj še dosti močne razlike v nekaterih vprašanjih kakor so na primer vprašanje pravice vzdrževanja, pri glasovanju komunistov, kjer imamo dvoje nasprotnih stališč, okrog oblikovanja formulacij vizije z vlogo medobčinskih svetov. Na eni strani imamo težnje, da se ta vloga nekoliko bolj opredeli, akcijsko in mobilizacijsko, na drugi strani pa imamo tudi pripombe, ki pa izražajo bojazen, da bi ti postali vmesni organi, med občinskimi konferencami in centralnim komitejem v takem smislu, da bi to že oviralo samostojnost občin. Torej imamo to oboje, v razpravah naših komisij in v predsedstvu smo se odločili, da ostane pri tem, kot je predla­ gano in kar zadeva vzdržanje, članov pri glasovanju, mislim, da ni odveč še enkrat poudariti, da ni moč zahtevati od komunista nečloveških dejanj. To nas ne sme motiti, da gre za politično opozicijo, za oportunizem, potem oportunizem lahko v organizaciji razbijemo, saj lahko zahtevamo od člana naj pove, zakaj se vzdrži. Tiho pa bomo, ko bo šlo za njegovega najbližnjega tovariša, za njegovega brata, za njegovega očeta, ki ga srečujemo v zvezi komunistov, pa ne smemo od njega pričakovati, da bo glasoval zoper svojega očeta tako in tako. Konec koncev se poznamo med seboj in vemo, za kaj gre. Ce gre pa za politični oportunizem, pa menimo, da naj pove in naj se določi, za kaj je.

Marjeta Brilej Vse več je osnovnih organizacij, ki zahtevajo od svojih članov, da so aktivni v krajevni skupnosti Sodim, da je prav, da naša komisija vprašanju aktivnosti komunistov temelj­ nih organizacij združenega dela in drugih samoupravnih skupnosti v krajevni skupnosti posveti tudi ustrezno pozornost. Pri tem predvsem izhajam iz dejstva, da je krajevna skupnost ena naših temeljnih samoupravnih celic, katerih delovni ljudje in občani uresničujejo dobršen del vsakodnevnih interesov. Če je tako, potem je razumljivo, da moramo v krajevni skupnosti zagotoviti organizirano navzočnost zveze komunistov oziroma vseh komunistov, ki delujejo oziroma žive na območju posamezne krajevne skupnosti. Delovanje komunistov v krajevni skupnosti je še toliko pomembnejše, ker vemo, da je v njem pravo bogastvo

556

najrazličnejših pobud, ki jih dajejo občani za urejanje skupnih vprašanj. Sporazu­ mevanje in dogovarjanje v krajevni skupnosti ni omejeno, zato je ta tudi najbolj odprta samoupravna skupnost. Pred leti smo imeli v mnogih naših krajevnih skupnostih sorazmerno velik problem z aktivnostjo tistih komunistov, ki so organizacijsko vključeni v temeljne in druge samoupravne organizacije. Njihov odnos do problemov v krajevnih skupnostih ni bil izostren, njihova odgovornost za delo v socialistični zvezi je bila slaba, njihova navzočnost pri urejanju najra­ zličnejših komunalnih družbenoekonomskih in tudi družbenopolitičnih vpra­ šanj je bila minimalna. Takšnim razmeram smo se na širšem celjskem območju in tudi v laški občini odločno postavili po robu s konkretnimi ocenami družbeno­ politične dejavnosti slehernega člana. Od tedaj so se razmere temeljito spreme­ nile. Zlasti po peti seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, ki je vzpodbudila naša prizadevanja v tej smeri, so bile spremembe več kot očitne. V preteklosti so se s problemi krajevne samouprave predvsem ukvarjali komunisti krajevnih oziroma tako imenovanih terenskih organizacij zveze komunistov. Le­ te pa so po svoji socialni sestavi, starostni strukturi pa tudi po svojem številu takšne, da so le s težavo politično obvladovale življenje v krajevni skupnosti. Zato smo našo akcijo usmerili v čvrsto povezanost z vsemi osnovnimi organi­ zacijami zveze komunistov v krajevni skupnosti in vsemi člani, ki živijo na njenem območju, v smeri delovanja v socialistični zvezi, zvezi socialistične mladine, zvezi borcev, v organih krajevnih skupnosti, v družbenih organizacijah in v številnih društvih. Dosegli smo, da danes ni krajevne skupnosti brez aktivne osnovne organiza­ cije komunistov. Vse manj je belih lis, ki bi dokazovale, da imamo opraviti s slabo idejno in akcijsko naravnanostjo naših osnovnih organizacij v krajevnih skupno­ stih. Ugled organizacij zveze komunistov se je bistveno povečal. Aktivnost komunistov je postala po kvaliteti in obsegu učinkovitejša. Ocenili smo delova­ nje komunistov v socialistični zvezi. V njej so odgovorne dolžnosti v mnogih primerih prevzeli najsposobnejši in najbolj ugledni komunisti v organizacijah združenega dela. Navzočnost komunistov med občani glede urejanja njihovih neposrednih interesov se je bistveno spremenilo. Pri vsem tem so odigrali nadvse pomembno vlogo sveti krajevnih skupnosti zveze komunistov kot koor­ dinatorji zveze komunistov in usmerjevalci neposredne dejavnosti komunistov v odnosu do posameznih problemov in vprašanj. Danes nimamo opraviti samo s spremenjenim odnosom komunistov do dela v socialistični zvezi, temveč, kar je še pomembnejše, predvsem v njeni frontni organiziranosti in usmerjenosti, ki na ravni krajevnih organizacij, njenih sekcij ter podružnic izgublja predstavniški značaj in tako postaja fronta v pravem pomenu besede. Ne želim trditi, da smo v vseh okoljih dosegli takšne rezultate. Številni argumenti pa dokazujejo, da je to prevladujoča značilnost v delovanju komunistov v krajevnih skupnostih. Pri nas v Radečah in v vsej laški občini so vse pogostnejši primeri, ko osnovne organiza­ cije zveze komunistov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela redno in odgovorno obravnavajo vsa tista vprašanja iz življenja krajevnih skupnosti, ki terjajo idejnopolitično presojo. In vse več je tistih osnovnih organizacij zveze komunistov, ki zahtevajo od svojih članov, da izkazujejo svojo aktivnost in neposredno navzočnost med delovnimi ljudmi in občani v krajevni skupnosti. V političnem smislu je to brez dvoma zelo pomembno, v družbenoekonomskem smislu pa je takšna povezanost vseh komunistov v krajevnih skupnostih in zlasti v njihovi navzočnosti v socialistični zvezi dala tudi pomembne rezultate. Po­ glejmo nekatere. Na podlagi sporazumevanja in dogovarjanja hitreje in bolj učinkovito razrešu­ jemo komunalne, socialne in druge probleme krajevne skupnosti. Delovanje delegatskega sistema in povezanost delegacij v krajevni skupnosti z delegacijami v temeljnih organizacijah združenega dela je omogočilo poenotenje različnih interesov. Uresničevanja konceptov splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite si praktično ne moremo zamišljati brez povezanosti organizacij in krajevne skupnosti, ki v političnem smislu utemeljuje svete zveze komunistov. Razvoja šolstva, zdravstva, socialne politike, otroškega varstva in drugih področij dela si prav tako ne moremo zamišljati brez ustrezne materialne odgo­ vornosti delovnih organizacij združenega dela. Dobre rezultate smo dosegli v

557

povezovanju odročnejših predelov in krajevnih skupnosti s tistimi, v katerih opravljajo posamezne funkcije skupnega interesa in podobno. Ob vsem tem pa je seveda tudi pomembno, da zveza komunistov v krajevni skupnosti z odgovornostjo vseh članov stalno razpolaga s političnimi ocenami razmer v svojem razvoju. Ocenjevanje teh razmer se vse bolj prenaša v sociali­ stično zvezo, ker komunisti znotraj z močjo argumentov in znanja izpričujejo svojo idejno politično naravnanost in svojo neposredno povezanost z občani. Na ta način smo se izognili vsem oblikam sektaškega delovanja komunistov v krajevni skupnosti in zagotovili njihovo vpetost v neposredno življenje. Odveč je govoriti, da s tako dejavnostjo zveza komunistov bistveno vpliva na politične razmere in politično razpoloženje občanov, da je usposobljena, da sprotno reagira na različne politične pojave in to ne oddvojeno od delovnih ljudi in občanov, temveč skupno z njimi, v enotni fronti v okviru socialistične zveze. Čeprav še nismo povsem zadovoljni, pa moramo vendarle priznati, da smo s takšno akcijo naravnanosti dosegli tudi spremenjeno obnašanje organizacij zveze sindikatov do problemov v krajevni skupnosti. V določenem smislu smo presegli nekdanje razmere, ko se je zveza sindikatov zapirala v svoje temeljne organizacije brez večjega posluha za politična prizadevanja pri urejanju tistih problemov, ki jih čutijo tako delavci kot občani v krajevni skupnosti. Z utemeljeno odgovornostjo komunistov, ki delujejo v organizaciji zveze sindikatov, so sveti zveze komunistov v krajevni skupnosti odločno spremenili prejšnje stanje. Kljub temu pa menim, da bi morala naša komisija in tudi njeno poročilo za zaključni del kongresa upoštevati oziroma vključiti v svojo vsebino tudi to vprašanje. Ob tem svojem razmišljanju in ugotovitvah pa seveda ne zanikam tudi proble­ mov, slabosti, s katerimi se srečujemo pri povezovanju in aktivnosti zveze komunistov v krajevnih skupnostih. Še vedno so med nami člani, ki so odsotni v političnem življenju krajevne skupnosti. Primeri neodgovornega obnašanja, du­ hovne lenobe in brezbrižnosti so še vedno tu. Tu in tam krajevne skupnosti še vedno ne pojmujejo poleg temeljnih organi­ zacij združenega dela kot temeljno samoupravno skupnost. Še vedno so navzoči pritiski, da bi na krajevne skupnosti prenašali tista vprašanja, ki sicer sodijo v delo upravnih organov in samoupravnih interesnih skupnosti. Mnogo je teženj, ki naše krajevne skupnosti obremenjujejo z administrativnimi posli in z delom, ki z urejanjem interesov delovnih ljudi in občanov nimajo mnogo skupnega. Menim, da bi se morali takšnim težnjam in tem slabostim v prihodnje postaviti po robu. V tem smislu smo komunisti v Radečah in v celotni laški občini v predkongresnih razpravah v celoti podprli stališča predloga resolucije oziroma akcijskih nalog, o katerih razpravljamo v teh dneh. Če bi hoteli primerjati politične razmere v naših krajevnih skupnostih v času med obema kongresoma slovenskih komunistov, potem lahko trdim, da so težko primerljivi. Doseženi rezultati so po svojem obsegu in vsebini tako kvalitetni in naša krajevna skup­ nost je v tolikšni meri spremenjena, da smo s tem, kar smo dosegli, lahko zadovoljni. To pa je v veliki meri tudi rezultat spremenjenega odnosa komuni­ stov do dela in življenja občanov v krajevnih skupnostih in še posebej do delovanja socialistične zveze. Lahko bi trdili, da smo v mnogočem le uresničili tisto, za kar smo se dogovorili na 30. seji predsedstva Zveze komunistov Jugosla­ vije, kjer je tekla razprava o študiji Edvarda Kardelja o nadaljnjem razvoju političnega sistema socialističnega samoupravljanja.

Ljuba Dovgan

Izjemen pomen idejnopolitičnega usposabljanja v osnovnih organizacijah ZK Vsi se zavedamo potrebe po povezovanju marksistične misli z družbeno in politično prakso. Zavedamo se tudi potrebe po doslednejšem uveljavljanju spo­ znanja, da lahko temelji trajna moč akcije in praktično politično delovanje zveze komunistov le v povezavi z znanjem in osveščenostjo. Na podlagi znanja in

558

osveščenosti pa bomo sposobni teoretično analizirati izkušnje in z akcijo vplivati na pozitivni razvoj družbenih sprememb. V okviru kongresa pa tudi po njem bi vsekakor morali najti odgovor na vprašanje, ali smo storili dovolj oziroma kaj še lahko storimo, da približamo bistvo marksističnih misli najširšim množicam proizvajalcev in vseh delovnih ljudi, da bi lahko postali čimbolj sposobni upravljalci v okolju, kjer delajo in živijo. Odgovoriti moramo na vprašanje, kako osvestiti slehernega delovnega človeka, da se bo z aktivnim vključevanjem v boj za družbeni napredek dokončno osvobodil preživele miselnosti mezdnih delav­ cev in podrejenih družbenih subjektov. Dejstvo, da osveščenost delavcev in delovnih ljudi še ni dosegla ustrezne ravni, se odraža v več značilnih pojavih. Najznačilnejši so na primer posamezne prekinitve dela. Pri tem gre vsekakor za izraz premajhne osveščenosti delavca-samoupravljalca in obenem za izraz pre­ majhne usposobljenosti osnovne organizacije zveze komunistov v organizaciji združenega dela, kjer pride do take prekinitve. Proizvajalci, ki niso osveščeni, se ne zavedajo, da s prekinitvami dela škodujejo le samim sebi in da se je nesmi­ selno postavljati v nek podrejen položaj pasivnega odpora, čakajoč na to, da bo problem reševal nekdo drug. Osnovna organizacija zveze komunistov, ki dopusti, da je delavec neosveščen, nepoučen, neinformiran in nevključen v vsakodnevno odločanje in da se skuša uveljavljati na njemu najneprimernejši in najbolj škod­ ljiv način, bi morala razčistiti najprej v svojih vrstah, ker prihaja do neaktivnosti verjetno prav tako zaradi neusposobljenosti in idejne nepodkovanosti, s tem pa tudi do nezmožnosti za aktivno obvladovanje protislovij in za idejno razorožitev nosilcev teženj, ki nasprotujejo naši socialistični samoupravni ureditvi. Drug značilen primer premajhne osveščenosti neposrednega proizvajalca in delovnega človeka se odraža v njegovi še vedno premajhni zastopanosti v aktiv­ nem družbenopolitičnem delu. Pri evidentiranju kandidatov pred volitvami za funkcije v družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih, izvršnih in delegat­ skih organih smo vedno znova ugotavljali, da struktura evidentiranih še ni zadovoljiva, ker je zastopanih še vedno premalo proizvajalcev pa tudi premalo žensk in mladine. Ta dva in še vrsto drugih podobnih primerov bomo lahko uspešno odpravljali predvsem z osveščanjem oziroma z ideološkim usposablja­ njem članov zveze komunistov in vseh delovnih ljudi. Člani zveze komunistov pa naj bi z usposobljenostjo in z osebnim zgledom krepili zaupanje v najširših delovnih množicah. V sklepih pete seje centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je bilo poudarjeno, da mora idejnopolitično usposabljanje zajeti vse člane zveze komu­ nistov tako v organizaciji kot zunaj osnovne organizacije in da mora biti vsebina usposabljanja takšna, da se bodo učinki pokazali v uspehu akcije komunistov pri reševanju idejnopolitičnih vprašanj in akcije za spreminjanje družbenih razmer. Posebej je bilo poudarjeno, da je treba delavce iz neposredne proizvodnje uspo­ sabljati za njihovo aktivno vključevanje v samoupravno prakso in družbeno politično delo. Nadalje je bilo poudarjeno, da bi morala osnovna organizacija skrbeti za takšno kadrovsko politiko, da bi se absolventi iz političnih šol vračali v svoja proizvodna delovna okolja in ne dovoljevati, da jih zaradi formalne stopnje izobrazbe nesmotrno vključujejo na razna administrativna mesta, kar se v praksi žal še vedno dogaja. Na podlagi sklepov pete seje je bilo za idejnopolitično usposabljanje nareje­ nega že mnogo. Od seminarjev za kandidate in za novo sprejete v zvezo komuni­ stov, od programov za osnovne organizacije do večerne politične šole, dopisne šole marksizma ter trimesečnega seminarja pa do usposabljanja predavateljev, srednje politične šole, politične šole v Kumrovcu itd. Vse omenjene oblike usposabljanja zajemajo veliko število članov zveze komunistov, ki se usposobijo predvsem za vodstvena mesta v njej. Odprto ostane torej še vprašanje množič­ nega usposabljanja v smislu izvedbe sklepa že omenjene pete seje CK ZKS, daje treba razviti sistem programiranega, individualnega idejnopolitičnega usposab­ ljanja komunistov. Za tako usposabljanje bo potrebno razviti ustrezno metodolo­ gijo in najprimernejše oblike za pridobivanje znanja znotraj samih osnovnih organizacij. Vodstva osnovnih organizacij bodo morala biti dovolj usposobljena za vodenje programiranega usposabljanja s tem, da bodo določala posamezne krajše in najaktualnejše teme za sprotni individualni študij in nato za obdelavo v

559

delovnih skupinah, kjer naj bi skozi razpravo ali na drug ustrezen način prever­ jali razumevanje gradiva in aplicirali teorijo na vsakdanje praktične primere v svojem okolju. Vzporedno bi bilo treba vrednotiti rezultate takega načina uspo­ sabljanja. Da pa ne bi bil delovni človek v okviru svojih vsakodnevnih delovnih obvez s študijem časovno preobremenjen, je treba najti način, kako mu posredo­ vati snov na najučinkovitejši način. Zavedamo se, da danes kljub obilici do­ stopne literature še vedno nimamo ustreznih priročnikov, ki bi podali marksi­ stično misel povprečnemu proizvajalcu, delovnemu in mlademu še neizkuše­ nemu človeku na čimbolj poljuden, zanimiv in razumljiv način. Zato naj bi republiška in občinska vodstva zveze komunistov usmerjala strokovnjake na tem področju v to, da bi pripravili ustrezno literaturo za individualni študij v osnovnih organizacijah zveze komunistov, upoštevajoč različno raven predzna­ nja in da literature ne izdajamo le za visoko izobražene ljudi. Drugič, da bi v zamenjavo za nekatera suhoparna predavanja posneli pri­ merne izobraževalne filme, da bi povsod, kjer je le mogoče, uporabljali za razlago tudi vizualno metodo. In tretjič, da bi analizirali dosedanje izkušnje na tem področju po našem celotnem teritoriju in uporabili vse, kar je koristnega in uspešnega. Kot četrto, v šolskih učbenikih bi bilo morda primerno zagotoviti, da se razmerje snovi o daljnji in zelo odmaknjeni zgodovini skrči v korist materije o današnji problematiki in o usposabljanju mladine za današnje socialistično sa­ moupravno življenje. Ob ustrezni pomoči političnih šol in strokovnjakov ter ob še nadaljnjem ustvarjalnem sodelovanju z uredništvom glasila Komunist bo osnovna organiza­ cija zveze komunistov lahko dosegla zaželeno raven, tako da bodo delovni ljudje v naših vrstah idejno podkovani in da se bodo povsod znašli. Pomagati delovnemu človeku pri osveščanju in usposabljanju pomeni hkrati tudi aktivno si prizadevati za razvoj, kot ga je začrtal že 10. kongres Zveze komunistov Jugoslavije in prizadevati si, da so v boju za razvoj aktivni vsi, ne glede na funkcijo v zvezi komunistov ali v družbi. Le tako bomo lahko idejnopoli­ tično učvrstili celotno zvezo komunistov. Zato bomo morali v prihodnje dosle­ dno izpeljati sklep, da je treba približati marksistično misel vsakemu proizva­ jalcu in delovnemu človeku ter ga osvestiti in usposobiti, da bo dejansko lahko uspešno odločal tako v svojem življenjskem kot tudi v delovnem okolju.

Gracijan Škrk Večja pozornost kadrovanju v oborožene sile

Z razvojem sistema splošne ljudske obrambe, s posodabljanjem oboroženih sil, razširjanjem subjektov splošne ljudske obrambe in povečanjem njihovih nalog in aktivnosti se večata tudi pomen in vloga kadrovanja v oborožene sile. Od pravilne kadrovske politike sta odvisni tudi bojna pripravljenost in moralnopoli­ tična enotnost. Po 10. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, 7. kongresu Zveze komuni­ stov Slovenije, razgovoru tavariša Tita s predstavniki oboroženih sil in delegacijo zveze rezervnih vojaških starešin v letu 1975 in po 18. seji predsedstva CK ZKJ v oboroženih silah in v družbi nasploh posvečamo vse večjo pozornost kadrovski politiki. Kadrovanje za potrebe oboroženih sil je postalo predmet vsestranskih dejavnosti ne samo organizacij zveze komunistov, poveljstev in štabov oborože­ nih sil, temveč tudi vseh drugih družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organizacij, samoupravnih teles in organov oblasti, v delovnih organizacijah in družbenopolitičnih skupnostih. S kadrovanjem, pod tem pojmom razumemo nabor, izbor v šole rezervnih oficirjev, popolnitev vojaških šol in akademij in razporejanje le-teh v vse strukture splošne ljudske obrambe, se ne ukvarja več samo ozek krog ljudi, temveč gre vse bolj za podružbljanje tega vprašanja. V to aktivnost se še posebej dejavno vključujejo zveza komunistov, socialistična zveza delovnih ljudi, zveza socialistične mladine, zveza borcev, združenje rezerv­ nih starešin in druge družbene organizacije, delovne organizacije in šole, ki so k temu veliko prispevale.

560

To pomeni, da se s podružbljanjem splošnega ljudskega odpora podružblja tudi kadrovanje in kadrovska problematika nasploh. Menimo, da je nabor se­ stavni del kadrovanja v družbi za potrebe oboroženih sil vseh struktur. Nabor ni administrativno tehnična dejavnost, temveč je v bistvu družbenopolitična dejav­ nost. Izbor in razporejanje mladine, da pride vsak na pravo mesto v oborožene sile, je zelo odgovorna naloga, ki je ne morejo opraviti samo upravni organi za ljudsko obrambo skupščin občin. Stopnja razvoja in posodabljanje oboroženih sil nam zastavlja v še ostrejši obliki nalogo, da vsakega mladinca izberemo in v JLA usposobimo za tisto VES (vojaško evidenčno specialnost), ki mu glede na njegove lastnosti, nagnjenja in šolsko izobrazbo najbolj ustreza ter da najbolj sposobne usmerimo na najodgovornejše dolžnosti. Oborožene sile se izpopolnjujejo z velikim številom rezervnih starešin, ki opravljajo odgovorne dolžnosti v enotah jugoslovanske ljudske armade, v terito­ rialni obrambi in različne zadeve v splošni ljudski obrambi, v organih oblasti, delovnih in drugih družbenih strukturah in so aktivni udeleženci v vseh akcijah zveze komunistov za krepitev obrambe, varnosti in samozaščite naše sociali­ stične samoupravne družbe. Prav zato je izbor mladincev za rezervne starešine zelo pomemben. Pri kadrovanju v šole za rezervne oficirje smo dosegli viden napredek. Ne postavlja se več vprašanje izpolnitve odmere za te šole. Šolska izobrazba in socialna struktura sta se izboljšali, število članov zveze komunistov pa je iz leta v leto večje. Za ponazoritev tega naj navedem podatek, iz katerega je viden napredek v izboljšanju in strukturi članstva zveze komunistov pri kandida­ tih v šole za rezervne oficirje. V letu 1973 je bilo samo 18 odstotkov članov zveze komunistov, leta 1974 - 33 odstotkov, 1975 - 38 odstotkov, 1976 - 60 odstotkov in leta 1977 - 67 odstotkov. Večina mladincev, ki niso bili člani zveze komunistov, izbrani pa so bili v šole za rezervne oficirje, so izjavili, da to želijo postati, občinski komiteji pa so dali soglasje za njihov sprejem. Ce upoštevamo, da je na območju Slovenije od skupnega števila rezervnih oficirjev 49 odstotkov članov in pri tistih, ki gredo v šole za rezervne oficirje 67 odstotkov, pomeni, da se bo tudi struktura izboljšala in omogočila boljše kadrovanje, oziroma izpopolnitev oboro­ ženih sil. Ne glede na doseženo ugotavljamo, da stanje v vseh občinah ni enako. Tako je v nekaterih število članov zveze komunistov, ki so napoteni v šole za rezervne oficirje, 100 odstotkov, v drugih pa dosti manjše. Navedel sem podatke o kandidatih šole rezervnih oficirjev, toda pomen pravilne izbire kandidatov za komandiranje oddelkov ni nič manjši, če upošte­ vamo, da bodo le-ti po odslužitvi vojaškega roka povišani v čin vodnika in da bodo razporejeni na odgovorne dolžnosti v oboroženih silah. V tezah za 11. kongres Zveze komunistov Jugoslavije je posebno poudarjeno, da se mora zveza komunistov dosledneje zavzemati za zagotovitev sorazmernejše narodnostne, republiške in pokrajinske zastopanosti učencev in gojencev v vojaških šolah in akademijah. Družbenopolitične organizacije imajo posebno vlogo in odgovornost pri ustvarjanju take kadrovske politike. Socialistična zveza delovnih ljudi je najodgovornejša organizacija in nosilec splošne kadrovske politike v družbi nasploh in s tem tudi za kadrovsko politiko-narodnostno in republiško zastopanost starešinskega kadra v Jugoslovanski ljudski armadi. Zastopanost Slovencev v vojaških šolah bi morala biti 8,2 odstotka, vendar stanje ni tako. V vseh srednjih vojaških šolah je le 3,9 odstotka Slovencev, na vojaških akademijah 3,6, le v vojaških gimnazijah jih je 14,8 odstotka, kar bo pripomoglo, da se narodnostna zastopanost izboljša. To so podatki iz leta 1977. Toda ko te podatke primerjamo s stanjem iz leta 1974, lahko ugotovimo, da smo dosegli viden napredek. Število kandidatov se je povečalo, še zlasti za vojaško gimnazijo, kjer se za eno mesto poteguje 2,7 kandidata. Dosegli smo boljši izbor za gimna­ zijo, za srednje vojaške šole pa je še vedno premalo kandidatov, še posebno za srednjo vojaško šolo kopenske vojske. Za vse vojaške šole je bilo leta 1975 259 kandidatov, v letih pred tem pa je bilo število le-teh manjše. Največ se jih je javilo leta 1976, in sicer 365, leta 1977 - 357, letos pa 295, ne upoštevaje kandidate za vojaške akademije, ker natečaj za le-te še poteka. Letno pa se za vojaško akade­ mijo javlja okoli 30 mladincev. Največ kandidatov se za vojaške šole in akademije javlja iz Štajerske, posebno iz občin Maribor, Ptuj in Slovenska Bistrica, manj pa jih je z območja Bele krajine in Gorenjske, razen občine Radovljica. 36 VIII. kongres

561

Menimo, da bi z večjo zavzetostjo vseh odgovornih družbenih dejavnikov, organizacij in organov zveze komunistov lahko dosegli še večji uspeh pri kadro­ vanju nasploh, čeprav so vidni že doslej, predvsem pri podružbljanju kadrovske politike in nabora. Hinko Rus

Trdneje povezati osnovne organizacije ZK z občinskimi konferencami za zagotovitev idejne in akcijske enotnosti Družbena vloga, metode in oblike delovanja zveze komunistov so bile vedno bistveno odvisne od strateških ciljev delavskega razreda v nadaljnji etapi revolu­ cije. V zvezi komunistov uveljavljamo predvsem tiste metode dela, ki omogočajo sodelovanje članstva v vseh fazah političnega delovanja. Danes politike ne mo­ remo oblikovati samo v vodstvih, organih ali forumih, to večkrat poudarjamo. Temeljne usmeritve našega razvoja moramo izoblikovati tudi v praksi - v temelj­ nih organizacijah združenega dela, samoupravnih interesnih skupnostih, krajev­ nih skupnostih in občinah. Vendar vemo, da so se v naši partijski praksi pojav­ ljali liberalizem, oportunizem in birokratizem do vprašanja idejne, organizacijske in kadrovske krepitve zveze komunistov. Taki pojavi in njihove negativne posle­ dice na zvezo komunistov in družbo v celoti so bili značilni za obdobje pred 21. sejo predsedstva CK ZK Jugoslavije in 29. sejo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Zahvaljujoč usmeritvi po teh dveh sejah je zveza komuni­ stov prebrodila lastno krizo, ki se je pokazala v njenem idejnem, organizacijskem in kadrovskem slabljenju. Družbeni in politični odnosi, na katerih raste nov, samoupravni družbenopolitični sistem, ki temelji na delegatskem sistemu v združenem delu, krajevnih in samoupravnih interesnih skupnosti, dajejo vpraša­ njem partijske graditve nove rezsežnosti. Pretekla praksa nam daje pomembne izkušnje o poteh idejne, organizacijske in kadrovske graditve revolucionarne, idejnopolitične družbene sile, ki gradi jasne idejne osnove in koncepte nadalj­ njega socialističnega razvoja ob mobiliziranju ustvarjalne in revolucionarne sile delavskega razreda in delovnih ljudi. Sedanje potrebe revolucionarne akcije narekujejo nekatere nove spremembe, ki naj jih začrta sedanji kongres, pri čemer mislim predvsem na že predvidene spremembe v statutu glede tako imenovanih vmesnih organov, kot so sveti, komiteji na ravni delovnih organizacij, sestavlje­ nih organizacij združenega dela in drugih asociacij. V tem pogledu nam dajejo referat predsednika centralnega komiteja ZK Slovenije kot tudi predložena predloga resolucije in statuta jasno in dovolj podrobno usmeritev za našo prihod­ njo partijsko dejavnost. Tem spremembam v organizacijskem smislu, ki bodo vplivale na boljšo vsebino dela osnovnih organizacij zveze komunistov v temelj­ nih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, dajemo komunisti iz vseh treh revirskih občin vso podporo. Že doslej, predvsem pa po peti seji centralnega komiteja zveze komunistov, smo pod geslom: v vsakem tozdu in krajevni skupnosti osnovna organizacija zveze komunistov, utrjevali to osnovno obliko našega organiziranja. Tako kot so pred 21. sejo predsedstva CK ZK Jugoslavije in 29. sejo centralnega komiteja ZK Slovenije prispevali k slabitvi vpliva zveze komunistov tudi organizacijski po­ goji, kar jo je vleklo v deklarativnost in površnost pri delu ter marsikdaj v prepuščanje pobude raznim ožjim skupinam, tako da bi vztrajanje na vmesnih organih v sedanjem času lahko to zaviralno vplivalo predvsem na utrjevanje družbene vloge zveze komunistov pri krepitvi položaja delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela. Zato so vse priprave od kongresnih dokumentov med komunisti ter delavci in občani v revirjih še bolj jasno, kot že sicer po peti seji centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, izpostavile akcijsko usmeritev v krepitvi osnovnih organizacij zveze komunistov in občinske konfe­ rence zveze komunistov ter utrjevale njuno tesno akcijsko povezanost. V osnovnih organizacijah zveze komunistov in v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih teče vsakodnevna bitka za stabilizacijo, za uresničevanje ustave, kongresnih resolucij in s tem politike zveze komunistov.

562

Pri tem pa je izredno pomembno, kako se dejavnost osnovnih organizacij zveze komunistov vključuje v delo občinske konference ZK in obratno. Vemo, da je občinska konferenca najvišji organ v občini. V naši sedanji praksi dela smo se precej približali temu, da se v njej odraža idejnopolitična in akcijska enotnost vseh komunistov in njihovih organizacij, povsem pa še ne, ker se v celoti še nismo otresli nevarnosti, da bi občinska konferenca zveze komunistov bila predstavniška, tako po sestavi kot tudi po delovanju njenih članov. Po peti seji CK ZK Slovenije pa čedalje bolj uspevamo v tem, da postaja občinska konfe­ renca ZK vedno bolj izraz enotnosti delovanja komunistov v občini, njeni sklepi in rešitve pa so rezultat povezave med njo in delovanjem osnovnih organizacij zveze komunistov. Tu v nobeni akciji, nobenem političnem vprašanju ne bi smelo biti dvotirnosti. V oblikovanju politike in stališč konference morajo nujno sodelovati osnovne organizacije, zagotoviti moramo akcijsko delovno povezanost. Dejavnost pred sejami občinske konference zveze komunistov čedalje bolj zajema vse osnovne organizacije, ko se člani opredeljujejo do vprašanj in nalog, ki bodo na seji občinske konference. S tem čedalje bolj dosegamo demokratizacijo našega delo­ vanja do sprejetih odločitev, komunisti se zavestno opredeljujejo za naloge, občinska konferenca zveze komunistov pa postaja izraz akcijske volje komuni­ stov, od tu naprej pa bomo v praksi in našem delovanju lahko še dosledneje uveljavljali načelo demokratičnega centralizma, ki je temeljno za urejevanje odnosov v zvezi komunistov. Tako tudi komiteji občinskih konferenc učinkovi­ teje delujejo kot revolucionarni štabi, njihova dejavnost je vse bolj akcijsko usmerjena in prilagojena zahtevam in problematiki v občini. Akcijska povezanost med občinsko konferenco in osnovnimi organizacijami je že doslej bila stalna zahteva pri našem delovanju. Kadar nam te povezave niso tako delovale, smo pristajali na forumsko delovanje. Zato sprotno ocenjujemo in kritično preverjamo tako delovanje osnovnih organizacij v občinah kot tudi delovanje občinskih konferenc in njihovih komitejev. Tako se čedalje bolj uspešno spopadamo z nevarnostmi iz preteklosti, ko se nam je pogosto dogajalo, da sklepi in ocene občinskih konferenc niso bili dejanski odraz razmer in akcij v občini, da konferenca ni vzpodbudila širše dejavnosti članstva glede vprašanj, ki jih je obravnavala in si tako še omajala pogoje za dosledno pot uresničevanja njenih stališč in sklepov, da so se člani občinske konference izrekali za določena stališča zgolj po svojem mnenju, da niso prinašali ugotovitev konference v svoje osnovne organizacije in se niso čutili soodgovorne za učinkovito delovanje osnovnih organizacij, da so posamezni člani s svojim ravnanjem dokazali in menili, da se njihova dejavnost meri že z njihovim članstvom v občinski konfe­ renci, ne pa z njihovim celovitim delovanjem v ZK in tudi obvezovalno odgovor­ nostjo med konferenco in osnovnimi organizacijami. Drugi splet nevarnosti pa je v tem, da v pripravah na seje občinske konference začnemo pozabljati ali zanemarjati predhodno nujno aktivnost po osnovnih organizacijah zveze komunistov, kar nas lahko zapelje v forumsko razumevanje konference, saj nas problematika ob takem načinu delovanja vse premalo sili, da bi bile konference pogostejše. To pa potem skušamo nadoknaditi z obilico sej komitejev, kjer obravnavamo mnogo vprašanj, ki gredo mimo osnovnih organi­ zacij, četudi gre za predloge, ki so sestavni del dejavnosti v osnovnih organizaci­ jah. Prav tako se nam lahko dogaja, da po seji konference veliko osnovnih organizacij ne ve, kaj smo na njej sprejeli in potem človek dobi občutek, da tisto, kar smo ocenili, ugotovili, da se akcijsko dogovorimo, velja le za zasedanje občinske konference. Nekatere od teh nevarnosti se od časa do časa še pojavljajo tudi pri našem delu, vendar doseženo spoznanje v nujni povezanosti med občin­ sko konferenco in osnovno organizacijo spravlja te pomankljivosti na minimum. To je v ogromno akcijsko pomoč tako konferenci kot tudi osnovnim organizaci­ jam. Te so v vsakodnevnih akcijah in spopadih za dosledno uresničevanje sprejete politike mnogo učinkovitejše, ker vidijo, da imajo v usmeritvah konfe­ rence, v njenem odnosu do ključnih nalog nedvomno akcijsko podporo. Tako je enotno oblikovana atmosfera, v kateri lažje sproti razčiščujemo vsebinske in akcijske odklone v občinah, kjerkoli do njih prihaja, tesna akcijska povezanost, ki doživi akcijski vrh in poenotenje v konferencah, pa daje večjo zagotovilo, daje 36’

563

zveza komunistov v občinah učinkovito akcijsko sposobna in enotna. Seveda pa se nam ob tem tudi dogaja, da še sedaj nekateri člani občinskih konferenc niso aktivni niti pri delu samem niti v osnovnih organizacijah. Kljub temeljitim kadrovskim pripravam se v nekaterih primerih to še dogaja. V takih primerih je potrebno sprotno razčiščevanje, ki pa velikokrat tudi odkrije, kako še nekatere osnovne organizacije pojmujejo konferenco, njeno vlogo in dejavnost. V revirjih sproti ocenjujemo dejavnost posameznih članov konference, prihajali smo tudi do predlogov in zahtev, da naj osnovne organizacije obravnavajo neaktivne člane konference, njihov odnos do sej in dela konference ter nekatere tudi zamenjajo in izvolijo druge. Skoraj vedno so osnovne organizacije, kljub temeljitim vsebin­ skim argumentom, reagirale obrambniško. Bili so pripravljeni spregledati vse slabosti svojih članov in v vseh takih primerih smo lahko ugotavljali, da osnovne organizacije sprejemajo konferenco kot organ zunaj njih. Te organizacije so se tudi skoraj prepustile ozkim podjetniškim okvirom in interesom ter delovale tako, kot da bi imeli več politik zveze komunistov, ne pa samo ene. To poudarjam zaradi tega, ker je seveda tudi od osnovnih organizacij zveze komunistov, ne samo od konference in njenega komiteja, odvisno, kakšna bo stopnja idejne in akcijske enotnosti komunistov v občini oziroma občinski konferenci zveze ko­ munistov. Naredili smo kvalitetne premike. Vse občinske organizacije zveze komuni­ stov so se doslej že organizirale za dobro in množično delovanje, občinske konference so razvile pomemben sistem delovanja z osnovnimi organizacijami. Prav tako je v vseh občinah v praksi živo neposredno komuniciranje z osnovnimi organizacijami, saj imamo za stike z organizacijami povsod zadolžene člane komitejev, konferenc, komisij in člane revirskega komiteja. Tu so premiki, vendar se zavedamo, da moramo idejnopolitično in akcijsko povezanost zveze komunistov neprestano dograjevati s konkretnimi nalogami in aktivnostmi v tej smeri in še bolj izostriti metode našega delovanja, ker je to dograjevanje v tesni povezavi s stanjem in tempom našega družbenoekonomskega in družbe­ nopolitičnega razvoja. Vemo, da nalaga odnos do tega predvsem komunistom v naslednjem obdobju veliko obvezo in odgovornost, kajti vsakršnim nevarno­ stim in negativnim vplivom je najmočnejša in nepremagljiva ovira predvsem organizacijsko in kadrovsko' močna zveza komunistov. Predložena resolu­ cija o nalogah v idejni, organizacijski in kadrovski krepitvi Zveze komunistov Slovenije, ter v statutu in resoluciji opredeljena vloga občinske konference zveze komunistov in osnovne organizacije daje revolucionarno osnovo in rešitev za prihodnjo partijsko aktivnost. Zato je potrebno, da jo potem, ko jo bomo na kongresu sprejeli, temeljito razčlenimo v vseh organizacijah Zveze komunistov Slovenije, da bo stalna podlaga za izdelavo lastnih programov in nalog v idejni, organizacijski in kadrovski krepitvi vsake osnovne organizacije in občinske konference zveze komunistov. Srečko Terselič

Organiziranost, metode in način delovanja zveze komunistov v krajevni skupnosti Delujem v krajevni skupnosti Komandanta Staneta Ljubljana-Šiška, ki je izrazito mestna, oblikovana na malem prostoru (0,6 km2), v njej živi 3500 družin, 6515 volilnih upravičencev, vseh prebivalcev pa je skoraj 9700. Razvitih je 35 hišnih svetov, 25 odborov SZDL, povezanih v KK SZDL. Tri terenske osnovne organizacije ZK pa skozi 28 aktivov zveze komunistov akcijsko povezujejo vseh 1000 komunistov, ki živijo v krajevni skupnosti. Deluje še sedem temeljnih organizacij združenega dela: osnovna šola V. Vodnika, vzgojno varstveni zavod, svetovalni center, sodišče združenega dela, center za socialno delo, tozd Lek in Sava film. Decembra 1977 je bila ustanovljena skupna konferenca ZK s komitejem. Do tedaj pa je deloval svet ZK v krajevni skupnosti. Komunisti v krajevni skupnosti smo se v preteklem obdobju v svojih pro­ gramskih usmeritvah in aktivnostih, skupaj z občinsko konferenco ZK in komi-

564

r

tejem, zavzemali za organiziranost in razvoj takšnih oblik akcijskega povezova­ nja in metod dela vseh komunistov, živečih v krajevni skupnosti, ki omogočajo enotno in idejnopolitično učinkovito delovanje in vključevanje slehernega ko­ munista. Člani zveze komunistov s svojo neposredno dejavnostjo, osebnim zgle­ dom, z živo besedo, povezani v svojem okolju (hišnem svetu, naselju, ulici) lahko uresničujemo idejnopolitično vlogo zveze komunistov le tako, da kot aktivisti SZDL delujemo med množicami, znotraj delegatskega in samoupravnega si­ stema v krajevni skupnosti, da se aktivno zavzemamo za dograjevanje samo­ upravne krajevne skupnosti , za podružbljanje LO in DS, za delo z mladimi, za razvoj hišne samouprave, za razvoj humanih in tovariških odnosov, bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti. Kot aktivisti SZDL se komunisti skozi javne razprave zavzemamo za uveljavljanje množičnih samoupravnih interesov delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti ter prek delegatskega sistema širše v občini, republiki in federaciji. Navedel bom nekaj dosežkov in vprašanj iz prakse, ki izhajajo iz ocene političnih razmer v naši krajevni skupnosti in kako osnovna organizacija ZK kot temeljna oblika organiziranja komunistov uresničuje svojo idejnopolitično vlogo. Večina komunistov (160), povezanih v treh osnovnih organizacijah, imajo visok staž v ZK, 30 do 35 let in skladno s tem velike revolucionarne izkušnje iz NOB in povojne graditve, mladih članov pa je izredno malo. Večina komunistov je starih od 50 do 70 let in več. Dosti je takih, ki fizično ne morejo aktivno delovati. Ugotavljamo pa, da je prav ta generacija komunistov do sedaj največ prispevala s svojo aktivnostjo in je bila nosilec dograjevanja krajevne samou­ prave, delegatskega sistema in KK SZDL kot fronte socialističnih subjektivnih sil v krajevni skupnosti. Hkrati pa ugotavljamo, da nam v krajevni skupnosti živi še 840 komunistov, ki so sicer povezani tam, kjer delajo, zunaj krajevne skupnosti, so mlajši in tudi obvezni sodelovati v samoupravnem delegatskem mehanizmu v KK SZDL kot fronti vseh organiziranih socialističnih sil in da s svojo aktivnostjo čimveč prispevajo k razvoju krajevne skupnosti in občine, kjer živijo. Tako so v letu 1975 osnovne organizacije ZK in svet ZK v soglasju z občinsko konferenco in komitejem začeli s široko akcijo akcijskega povezovanja vseh komunistov, živečih v krajevni skupnosti. Na območju hišnih svetov, naselij smo pričeli ustanavljati akcijske aktive komunistov, izvolili smo sekretarje in namestnike, ponekod pa tudi sekretariat. Aktivi so vsi povezani s terensko osnovno organizacijo ZK. Spoznali smo se in v dogovoru s KK SZDL začeli ustanavljati odbore SZDL na teh območjih. Vsebina delovanja odborov in občasno tudi aktivov je razvoj hišne samouprave, podružbljanje LO in DS neposredno v bazi, delo z mladimi, povezava z delegati in oblikovanje stališč za delegacije. (Namreč tudi delegati izhajajo iz teh okolij in kot družbenopolitični delavci morajo biti povezani z delegatsko bazo.) S temi oblikami in metodo dela smo omogočili slehernemu občanu, da se aktivno vključi v vse tokove samoupravnega življenja, medseboj­ nega dogovarjanja, samoupravnega delegatskega odločanja v krajevni skupnosti in širše v družbeni skupnosti. S takšno organiziranostjo ZK in KK SZDL smo uspešno razvili delovanje treh dejavnikov (hišnih svetov, odborov SZDL in akcijsko povezanost komunistov skozi aktive ZK, do osnovnih organizacij, KK SZDL in krajevne samouprave). Zavzemamo se tudi za ustanavljanje aktivov ZSMS na teh območjih. Ocenju­ jemo, da so komunisti v krajevni skupnosti takšno organiziranost ter oblike in metode delovanja ZK in SZDL sprejeli ter s tem dosegamo idejnopolitično enotnost v akciji. Za nami je nekaj zelo uspešno izvedenih akcij. Ena zadnjih je, da so odbori SZDL skupaj s hišnimi sveti in aktivi ZK v procesu volilnih opravil izvedli evidentiranje možnih kandidatov za delegatske strukture in se na zborih občanov teh območij odločali za vsakega posameznega člana delegacij. Takšna razveje­ nost oblik in metod delovanja ZK in SZDL pa nam omogoča tudi idejnopolitično delovanje v množicah, neposredno v bazi, in pridobivanje mladih moči za spre­ jem v zvezo komunistov.

565

Tudi v predlogu resolucije za VIII. kongres ZKS, točka 55. je jasno nakazano, kako se bomo komunisti zavzemali za enotno in učinkovito akcijsko povezovanje in delovanje v krajevni skupnosti tudi v prihodnje. V predlogu statuta ZKS člen 12, točka 3 in 4 pa so dane možnosti za razvijanje oblik akcijskega povezovanja osnovnih organizacij ZK in komunistov na terenu v krajevni skupnosti in prepri­ čan sem, da je potrebno bolj poudariti akcijsko povezanost komunistov v velikih mestih, še posebej pa v mestnih krajevnih skupnostih. V krajevni skupnosti deluje še sedem osnovnih organizacij ZK združenega dela, s katerimi je tudi potrebno razvijati sodelovanje, usklajeno izvajanje akcij pa tudi širše povezovanje z združenim delom zunaj krajevne skupnosti, kjer delavci združujejo sredstva za razvoj krajevnih skupnosti, v sistemu krajevne samouprave in delegatskega sistema pa odločajo o uporabi teh sredstev. Vsi skupaj pa se moramo zavzeti, da se hitreje in popolnoma uresničujejo sprejeti samoupravni sporazumi za financiranje razvoja KS, predvsem pa za reševanje prostorske stiske ter za zagotavljanje potrebnih prostorov za delovanje tako razvejenega družbenopolitičnega življenja in delegatskih odnosov v kra­ jevni skupnosti. V predlogu statuta ZKS je poudarjena potreba po tesnejši povezanosti osnov­ nih organizacij ZK z občinsko konferenco in njenimi komisijami (s komitejem). Opredeljena je tudi vloga in odgovornost članov občinske konference ZK, kar je prav. Iz izkušenj in prakse na terenu krajevne skupnosti pa izhaja, da je nujno potrebno zagotoviti uskladitev dela med sekretarji osnovnih organizacij ZK, zbori komunistov, tematskimi konferencami, oblikami in metodami delovanja komunistov v frontni organiziranosti KK SZDL, znotraj delegatskega in samo­ upravnega sistema v krajevni skupnosti, združenim delom pa tudi s sosednimi krajevnimi skupnostmi. Medsebojna povezanost krajevnih skupnosti, samoupravnih struktur, ZK in KK SZDL nam tudi omogoča, da izidemo iz zaprtosti v medsebojno povezovanje in usklajevanje skupnih potreb, potreb v občini in širše v naši družbeni skupno­ sti. Prepričan sem, da bi sekretarji osnovnih organizacij, akcijsko povezani s člani občinske konference in z občinsko konferenco ZK na podlagi programskih usmeritev zveze komunistov, lahko zagotovili enotno in usmerjeno akcijsko in idejnopolitično vlogo zveze komunistov, kot bo opredeljena na kogresu ZKS ter v imenu komunistov v krajevni skupnosti predlagam, da se kot metoda dela tudi v nadalje obdrži svet ZK, kakor je predloženo v dopolnjenem besedilu v 17. členu, točki 2 statuta ZKS, kakor tudi da se izpuščeni del besedila 13, zaradi enotno opredeljenih nalog in vloge, širše v ZKS vgradi v načelo vsebine delova­ nja sveta ZK v krajevnih skupnostih.

Bojan Mihelič

Pri oblikovanju območja krajevne skupnosti bi morali odločati interesi občanov in širše družbene skupnosti Ko govorimo o metodah in načinu delovanja zveze komunistov v krajevnih skupnostih, imam v mislih tisto osnovno organizacijsko obliko našega družbeno­ političnega sistema, v kateri se ob delovanju sil organizirane socialistične zavesti uresničujejo življenjski interesi delovnih ljudi in občanov, upoštevajoč občinske pa tudi širše družbene interese. Pri tem ugotavljamo, da smo ob oblikovanju krajevnih skupnosti upoštevali pretežni del geopolitičnih in družbenoekonomskih interesov občanov, kljub temu pa danes ugotavljamo, da so nekatera območja preobsežna, različna po strukturi, tako da so interesi krajanov v teh krajevnih skupnostih celo zelo različni. Taki organiziranosti občanov v krajevnih skupnostih na območju naše občine smo prilagajali tudi organiziranost družbenopolitičnih organizacij, še zlasti zveze komunistov, ki v nekaterih manj razvitih skupnostih ni navzoča kot organizirana

566

idejnopolitična sila. Čeprav je takih krajevnih skupnosti malo, kot sem omenil, so to predvsem na gospodarsko manj razvitih območjih občine, pa je potrebno poudariti, da obstaja velik vsebinski razkorak pri odkrivanju in obravnavanju problemov, ki se porajajo v našem dinamičnem družbenem preobražanju. Opa­ žamo tudi, da odsotnost sil organizirane socialistične zavesti povzroča počasnejše spreminjanje socialističnih samoupravnih odnosov, katerih temelj je delovanje delegatskega sistema. Posledica tega je, da v takih krajevnih skupnostih vloga občana ni doživeta. Zveza komunistov v naši občini je bila doslej organizirana v skladu s statutom ZKS in smo si prizadevali, da bi bile osnovne organizacije zveze komunistov organizirane v sleherni krajevni skupnosti. To nam doslej še ni uspelo, prav v zadnjem obdobju pa ugotavljamo nove možnosti. Ob tem, da smo ustanovili osnovne organizacije v krajevnih skupnostih, pa nismo posvetili ustrezne pozor­ nosti tudi vsebini, saj so se metode in načini delovanja zveze komunistov le počasi spreminjali. Prepočasno prilagajanje metod in načinov delovanja zveze komunistov v krajevnih skupnostih je pogojevalo na eni strani zaprtost delova­ nja osnovnih organizacij zveze komunistov in tudi prepuščenost delegatskega sistema oziroma delegacij samim sebi. Prav tako nismo razvijali oblik in načinov povezovanja družbenopolitičnih organizacij in to še posebno v frontni organizaciji vseh sil socialistične zavesti, v socialistični zvezi delovnih ljudi, kar se je še zlasti odražalo pri oblikovanju enotnosti in enotnem pogledu vseh organiziranih socialističnih sil v krajevni skupnosti. Različni interesi občanov od širših družbenih ali občinskih - ki so bili nemalokrat tudi le navidezno občinski ali širšega značaja, v resnici pa so zadevali interese krajanov (primer: ukinitev nekaterih osnovnih šol, kjer ni bilo moč organizirati razrednega pouka) - so zaradi odsotnosti zveze komunistov in tudi vseh drugih subjektivnih sil večkrat naleteli na kritiko, namesto na sodelovanje in podporo vseh krajanov. Čeprav smo tako miselnost v večini primerov v naši občini že odpravili, je prav, da povemo vzroke. Menimo, da je poglavitni vzrok predvsem v tem, ker osnovne organizacije zveze komunistov, niti vodstva niso bili usposobljeni za delovanje v novih razmerah, ki smo jih razvijali sočasno z razvojem delegatskega sistema. Menim, da brez znanja in ustvarjalnega dela komunisti ne moremo opravljati avantgardne vloge v našem sistemu, še zlasti pa ne v krajevni skupnosti, kjer često prihaja - kot pravi v svoji študiji tovariš Kardelj - do pluralizma samou­ pravnih interesov. Ob sočasnem lastnem usposabljanju mora zveza komunistov svoje metode in način delovanja bolj kot doslej prilagoditi razvoju samoupravnih odnosov, tako da bo zagotovljeno sodelovanje komunistov pri snovanju in odlo­ čanju v krajevni skupnosti. Večkrat smo že v sestavi komiteja in občinske konference ugotavljali, da komunist, ki dela le v svoji osnovni organizaciji, izgublja stik z bazo in torej ne sodeluje več kot enakopraven, samostojen soustvarjalec odločitev v krajevni skupnosti. Njegovo sodelovanje postane v najboljšem primeru transmisija ne­ kega organa, na primer osnovne organizacije, skratka postane odtujeni dejavnik zunaj drugih struktur v krajevni skupnosti. Prav zaradi podobnih pogledov v naši dosedanji praksi je nujno, da enkrat dokončno presežemo dosedanje organi­ ziranje in način delovanja zveze komunistov v krajevnih skupnostih. Zveza komunistov se mora organizirati v krajevnih skupnostih tako, da bo v njenem samoupravnem sistemu delovala organizirano in sistematično kot nje­ gova notranja gibalna sila. V delegatskem sistemu mora prevzeti odgovornost za idejno usmeritev in vsebino odločitev. To pa bo uspelo le, če bodo osnovne organizacije zveze komunistov in njeni člani v krajevni skupnosti tako organizi­ rani, da bodo živeli v stalnem stiku s tekočimi dogodki, redno analizirali in spremljali razmere ter dajali pobude in v primeru odklonov tudi pravočasno ukrepali. Skratka, komunisti morajo biti vključeni v vse strukture v krajevni skupnosti. Za dosego teh ciljev zveze komunistov ali tudi oddelkov osnovnih organizacij zagotovimo stalno povezanost zveze komunistov v vseh organih in oblikah političnega in samoupravnega mehanizma v krajevni skupnosti. Po­ sebno skrb moramo posvetiti uresničevanju organiziranega vpliva zveze komuni­ stov znotraj struktur oziroma oblik dela socialistične zveze kot najširše demokra-

567

tične podlage, na kateri komunisti enakopravno z drugimi občani rešujejo pro­ bleme in usklajujejo interese ter se v praksi z močjo argumentov bojujejo za stališča in poglede zveze komunistov. Sodim, da komunisti poleg aktivnega dela znotraj delegacij in sveta krajevne skupnosti prav z aktivno vlogo v socialistični zvezi delovnega ljudstva in drugih družbenopolitičnih organizacijah ustvarjajo razmere za soočanje interesov ter v demokratičnem oblikovanju stališč in odločitev v posameznih družbenih vpraša­ njih uveljavljajo svoje poslanstvo kot idejnopolitični usmerjevalci našega celot­ nega družbenega razvoja. Franc Hrobat Več pozornosti resnični angažiranosti slehernega člana ZK

Na VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije je bil sprejet sklep, da bomo do VIII. kongresa imeli osnovno organizacijo ali aktiv v sleherni temeljni samou­ pravni skupnosti, v vsaki temeljni organizaciji združenega dela in tudi v vsaki krajevni skupnosti. Danes lahko ugotovimo, da smo dosegli precejšen napredek. Ob možnosti, ki nam jo daje predlog statuta Zveze komunistov Slovenije, da se lahko organizira osnovna organizacija tudi tam, kjer so samo trije člani zveze komunistov, se moramo komunisti v vseh okoljih lotiti izvajanja nalog glede ustanavljanja osnovnih organizacij zveze komunistov. Danes lahko ugotovimo, da se je število osnovnih organizacij med kongresoma v naši občini več kot podvojilo. Kljub temu pa imamo še vedno tako delovno organizacijo kot te­ meljno organizacijo združenega dela in več krajevnih skupnosti, kjer ne moremo reči, da smo organizirano navzoči in opažamo, da se nam prav tam, kjer še nismo organizirani, vrinja nekdo drug. Pri ocenjevanju uspešnosti delovanja posamezne organizacije zveze komuni­ stov je potrebno le upoštevati nekaj elementov. Eden teh je, da so bile nekatere organizacije ustanovljene šele lani. Pomembna elementa sta tudi številčnost organizacije in njena struktura, pri čemer je še posebej pomembna kadrovska sestava posamezne organizacije. Za večino organizacij in aktivov lahko rečemo, da se je njihova aktivnost iz leta v leto stopnjevala. Močno se je izboljšala akcijska enotnost in deloma, a še ne dovolj, tudi partijska disciplina. Vse več je bilo samoiniciativnega reševanja določenih problemov, kar pomeni, da je bilo več samostojnega idejnopolitičnega delovanja. Toda tudi tu se kažejo znatne razlike med posameznimi organizacijami. Še vedno imamo take, ki zelo dobro zaznavajo in identificirajo probleme in napake, a pri reševanju oziroma odpravi problema niso več dosledne in konkretne. Sestanki organizacij so bili v preteklem obdobju bolje pripravljeni in vodeni. Z vabilom so bili skoraj vedno posredovani kon­ kretni dnevni redi; sestanki so bili zato delovni in neprimerno krajši, kot smo jih bili navajeni pred leti. Še vedno pa imamo več organizacij, ki ob večjem številu sestankov ne sprejemajo nobenih stališč in sklepov, kar hkrati pomeni, da tudi ni konkretnih zadolžitev posameznih komunistov. V zadnjem letu smo tudi to izboljšali do te mere, da sprejemamo stališča in sklepe, ker pa kljub temu ni konkretnih zadolžitev, so tako odgovorni vsi in seveda hkrati nihče. V takih primerih čestokrat pade večina dela na sekretarja, ki je v mnogih primerih že tako preobremenjen tudi z drugimi funkcijami. Sekretarji v osnovnih organizacijah so največkrat tisti komunisti, ki so pripravljeni delati in tudi delajo ter so aktivni v družbenopolitičnem življenju. Ker je aktiven član zveze komuni­ stov, ga volijo v vse mogoče organe in komisije. Za takim »hrbtom« pa se skrivajo drugi neaktivni člani zveze komunistov pod pretvezo, da so že preobremenjeni ali celo premalo usposobljeni za delovanje v takih organih. Moja ocena je, da bi morala biti osnovna naloga sekretarja osnovne organizacije delovanje v sami organizaciji, kajti če hočemo, da bo osnovna organizacija res odigrala svojo vlogo, potem je tukaj zelo veliko dela, posebno še, če pogledamo odgovornosti osnovnih organizacij, ki so predvidene v predlogu statutarnih sprememb. Ne morem mimo tega, da ne bi izrekel kritike posameznim osnovnim organi­ zacijam oziroma nekaterim njihovim članom komunistom, ki dovoljujejo, da so

568

orodje v rokah individualnih organov, pa naj bodo ti organi člani ali nečlani zveze komunistov. Predvsem mislim na odločitve mimo volje delavca, na nesamoupravno in samovoljno ter protiustavno obnašanje in po zakonu o združenem delu kratenje pravic delavca. Sprašujem se, kje je revolucionarna moč takih komuni­ stov, članov osnovnih organizacij, ki dovoljujejo oziroma pomagajo takim tehnokratsko-birokratskim silam samo zato, da ostanejo na delovnih položajih v de­ lovni organizaciji? To niso komunisti, to so glasbeniki, ki igrajo pod »taktirko« individualnega poslovodnega organa. Vse osnovne organizacije oziroma članstvo še niso povsem doumeli, da se delo komunista ne začne in konča na sestanku organizacije, ampak da moramo biti organizirano navzoči v vseh družbenopolitičnih in samoupravnih organih, skratka povsod. Zato imamo še vedno primere, da osnovna organizacija v kra­ jevni skupnosti ugotavlja, da ne deluje v redu socialistična zveza delovnega ljudstva, ker ni predsednika ali ker ta ni voljan delati, a hkrati tudi v celem letu nič ne storijo, da bi se stanje popravilo. Čakajo na rešitev od zunaj, ki je pa praviloma ni. S tem ni rečeno, da ni del krivde tudi na vodstvu občinske konference socialistične zveze delovnega ljudstva, ki prav tako ni nič storilo, a slejkoprej je osnovna krivda in odgovornost pri osnovni organizaciji zveze komunistov in drugih organizacijah na vasi. Pozitivno pa je to, da so povsod spoznali, da če v temeljni samoupravni skupnosti ni usklajenega dela, tudi uspehov ni in obratno. Pri sprejemanju funkcij sekretarjev osnovnih organizacij zveze komunistov moram reči, da nismo naleteli na odpore. Seveda moramo upoštevati, da so bili za sekretarje osnovnih organizacij zveze komunistov predlagani tisti aktivni komu­ nisti, ki so vedno pripravljeni delati. Hkrati se moramo zavedati in si za to tudi prizadevati, da mora sleherni komunist v osnovni organizaciji zveze komunistov biti sposoben in voljan sprejeti to funkcijo. Le tako bo osnovna organizacija zveze komunistov kos postavljenim nalogam. Povsem drugačna je slika članov v nekaterih osnovnih organizacijah zveze komunistov pri sprejemanju funkcij v drugih družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih organih in tako dalje. Takih funkcij se posamezni komunisti vešče otepajo, hkrati so pa pripravljeni zelo hitro kritizirati nedelavnost teh organov. Skratka, radi solijo pamet drugim, sami pa ne storijo ničesar. V večini organizacij je še vedno premalo kritičnega ocenjevanja dela posameznega člana. Največkrat se zadovoljimo s površno kri­ tiko o kolektivni odgovornosti in krivdi. Vsi smo odgovorni in krivi, če ni konkretnih zadolžitev, če niso naloge razdeljene kolikor toliko enakomerno na vse članstvo. Če pa smo to naredili, potem mora priti do izraza osebna odgovor­ nost komunista, ki naloge ni izvršil. Ko govorim o kritiki, mislim na tisto zdravo, tovariško in pravočasno opozarjanje komunistov, da ne ravnajo prav. Imeli smo primere, ko so člani osnovne organizacije zveze komunistov vedeli za nepravilno­ sti komunista, a ga niso opozorili. Namenoma so spregledali njegove nepravilno­ sti, dokler sodu ni izbilo dna in bili smo pred senzacijo, na katero so kasneje isti komunisti kazali s prstom. V nekaterih organizacijah se člani na sestanku poo­ sebljajo, a v nekaterih celo onikajo, kar jih kot komuniste razdvaja. Temu primerno izrekajo tudi kritike, če do njih pride. To pomeni, da kritiko izrečejo glede na položaj, ki ga ima posamezen član v družbi oziroma v določenem okolju. Tako praviloma še kritizirajo neposrednega proizvajalca, medtem ko drugi osta­ jajo vse bolj nedotakljivi. Če pa jim ponekod le izrečejo kritiko, ki je lahko še tako dobronamerna, pride skoraj v vseh primerih do užaljenosti. Važno poglavje v našem prihodnjem delu je sprejemanje v članstvo zveze komunistov. Tu imam predvsem v mislih sprejem mladih, ki ne bi smelo biti sprejemanje za vsako ceno. Prednost mora imeti avtoriteta človeka. Še važnejše poglavje v našem delu pa je usposabljanje, izobraževanje članov. Pred očmi imam organizirano idejnopolitično izobraževanje kakor tudi indivi­ dualno usposabljanje. Slednje bomo v osnovnih organizacijah zveze komunistov dosegli le, če bomo vsakega posameznega komunista postavili pred problem, ki ga mora samostojno rešiti. S takim načinom dela v osnovni organizaciji ZK bomo tudi opravili s tako imenovanimi spremljevalci dogajanja v zvezi komunistov. V svoji razpravi sem se dotaknil problemov, ki pa še niso vsi, s katerimi se srečujem kot sekretar osnovne organizacije zveze komunistov in to kot član

569

komisije za organiziranost in razvoj zveze komunistov pri občinski konferenci ZK v Ajdovščini. V obdobju med VII. in VIII. kongresom smo naredili velik korak naprej, saj jasno in kritično kažemo na vse preostale nepravilnosti v našem delu. Z aktivnim delom sedaj med kongresom in še več v po kongresnem obdobju moramo pojesti to kislo jabolko, saj je na tem našem drevesu večina sadov prijetno sladkih.

Danica Merčnik

V delovanju osnovnih organizacij ZK je še veliko pomanjkljivosti Zveza komunistov v Mariboru je v preteklih, posebno še v zadnjih dveh letih (po V. seji CK ZKS), posvetila veliko pozornost svoji organizacijski in kadrovski graditvi ter idejni akcijski usposobljenosti, posebno organiziranju in krepitvi osnovnih organizacij. V tem smislu so tekle številne dejavnosti in akcije, katerih rezultat so bile štiri seje občinske konference v zadnjih dveh letih, ki so bile izključno posvečene idejni in akcijski krepitvi ter organiziranosti ZK v občini, s temeljitimi ocenami o delovanju osnovnih organizacij. S takim spretnim ocenjevanjem dela osnovnih organizacij smo lahko ugotavljali vse pozitivne premike v njihovem delu, hkrati pa tudi slabosti in pomanjkljivosti, ki zmanjšujejo njihovo učinkovitost. Skozi takšno nenehno ocenjevanje osnovnih organizacij je lahko občinska konferenca učinkovito opozarjala le-te na pomanjkljivosti pri načinu in v metodah dela ter spremljala takšne usmeritve, stališča in sklepe, ki so neposredno usmerjali vse komuniste za postopno odpravljanje teh pomanjkljivosti. Stališča in sklepi občinske konference so bili tudi močna opora vodstvom osnovnih organizacij, da so zaostrovala odgovornost do vseh članov ZK, ki so bili premalo družbenopolitično aktivni. Da je bilo potrebno nenehno spremljati in analizirati delovanje osnovnih organizacij ZK, je narekovalo tudi dejstvo, da je v največjem številu šlo za osnovne organizacije, ki so bile na začetni poti svojega delovanja, saj se je občinska organizacija ZK v zadnjih treh letih povečala za 250 novih osnovnih organizacij, mnoge od teh so ustanovili v okoljih, kjer pred tem ZK ni bila organizirano navzoča. Prav takim je bila potrebna pomoč in spodbuda, kajti ponekod tudi okoliščine za njihovo delo niso bile najbolj ugodne. V tem stalnem procesu smo lahko zaznali mnoge pozitivne premike v njiho­ vem načinu in metodi dela, npr. ocenjevanje družbenoekonomskih in družbeno­ političnih razmer v lastnem okolju postaja vse bolj stalna praksa osnovne organi­ zacije ZK. Na podlagi takih ocen oblikujejo le-te svoje akcijske programe, ki so vse bolj usmerjeni k reševanju bistvenih vprašanj. Pri tem osnovne organizacije kažejo vse več samoiniciativnosti. Aktivnost osnovnih organizacij je vse manj odvisna od neposrednih iniciativ občinske organizacije in drugih organov ZK. V osnovni organizaciji komunisti čedalje bolj kritično ocenjujejo delo in aktivnost članov in vse bolj se zaostruje odgovornost do tistih članov, ki ne želijo prevze­ mati zadolžitev in do neaktivnih. Vse bolj v ospredje prihaja merilo, da mora vsak član ZK družbenopolitično delovati, ne pa samo sodelovati na sestankih. V mnogih osnovnih organizacijah je začelo prevladovati spoznanje (in takih prime­ rov je vse več), da je treba preverjati aktivnost med člani tudi zunaj osnovne organizacije, zlasti njihovo delo v krajevni skupnosti. Člani ZK smo postali bolj kritični do slabosti v sistemu informiranja nas samih in vseh delovnih ljudi. Bolj kritični smo tudi do vsebine informacij in zahtevamo, da so le-te aktualne, kratke in razumljive. Osnovne organizacije ZK za svoje razprave uporabljajo vse več kvalitetnih poročil, podatkov in podobno. Postopoma izginja praksa razprave o problemih »na pamet« brez temeljitih osnov in informacij. Sestanki osnovnih organizacij so bolje pripravljeni, z bolj natančno opredeljenimi nameni razprave. O pozitivnih premikih v osnovnih organizacijah bi lahko še govorila, pa vendar takšna ocena ne bi bila točna, če ne bi tudi videli ob tako naštetih pozitivnih premikih tudi

570

r

slabosti in pomanjkljivosti, ki se kažejo v delovanju nekaterih. Npr.: slaba priprava gradiva za sestanke je še vedno ena od temeljnih pomanjkljivosti v delu nekaterih osnovnih organizacij, a prav priprava temeljnega gradiva in priprava sestanka lahko odločujoče vpliva na kritično razpravo in sprejemanje konkretnih sklepov. Še se dogaja, da na sestanku smoter razprave ni dovolj jasno opredeljen in se zato razvije splošna razprava o nekem problemu, ki se ponavadi tudi ne konča s konkretnimi stališči ali sklepi. Ponekod pa so komunisti kritično oprede­ lili številna vprašanja in slabosti v svojih okoljih, pa vendar so na koncu sprejeli splošne sklepe in stališča, ki niso bili odraz razprave. Po številnih razpravah o odprtih vprašanjih sploh niso sprejeli sklepov in stališč oziroma nalog, ki bi komuniste obvezovale za nadaljnje akcije. Mnogokrat so sklepi ostali na papirju in neizvršeni, a zato ni bilo nobenih sankcij. Malo je primerov, da bi osnovne organizacije izrekle kritiko tistim komunistom, ki se niso dovolj zavzemali za uresničevanje sklepov, čeprav bi morala to postati stalna praksa v ZK. Zato da bi dobili podrobnejši pregled o stanju na področju idejne in akcijske učinkovitosti ZK, je potrebno videti tudi razloge, ki posredno ali neposredno vplivajo na to, da prihaja do pomanjkljivosti v načinu in metodah dela, pa tudi v vsebini dela osnovnih organizacij. Teh razlogov je več, a nekateri so med seboj povezani, zato bo potrebno v prihodnje postopoma odpravljati tudi razloge. Med razloge lahko štejemo: dinamične spremembe v naši družbi in vsakdanji praksi. Vso to dinamiko in družbene spremembe moramo komunisti v vsakem okolju spremljati in vgrajevati v lastno prakso in tekoče naloge. Hkrati pa moramo spoznavati in proučevati nova spoznanja. Nekatere osnovne organiza­ cije se zaradi slabše idejne usposobljenosti težje vključujejo v te spremembe. Številne akcije, za katere je prišla pobuda iz ZK, sta občinska konferenca in komite občinske konference ZK Slovenije v Mariboru sprožila in vodila na različnih področjih. Tako smo bili komunisti in osnovne organizacije neposredno angažirani na več straneh in hkrati reševali različne probleme. Več sekretarjev je na svojih delovnih mestih zelo angažiranih s svojimi rednimi obveznostmi pa tudi z drugimi funkcijami in nalogami, tako da večkrat zaradi časovne krize težje organizirajo in pripravijo dober sestanek. Poleg teh razlogov, ki jih moramo upoštevati, pa je potrebno posvetiti po­ sebno pozornost tudi naslednjim: Pogosto sekretar osnovne organizacije, namesto da bi naloge razdelil med druge člane sekretariata in na osnovne organizacije, opravi vse naloge sam; pasivnost enega dela članov komunistov v razpravah; v nekaterih osnovnih organizacijah se ne razvije takšna razprava, kakršno zahtevajo razmere. Poseben problem predstavlja neaktivnost delavcev in mladih. Temu bo potrebno v pri­ hodnje posvetiti posebno pozornost, zato ker si je ponekod mogoče ustvariti vtis, da posamezni komunisti ne upamo kritično spregovoriti o problemih v svojem okolju. Ponekod je čutiti odpor proti akcijam ZK. Kjer je politična aktivnost ZK močna in kjer se ZK opredeljuje za ustrezne in napredne rešitve, se ponekod čuti v posameznih strukturah nasprotovanje taki politiki ZK. To se dogaja tam, kjer se ZK zavzema za korenite spremembe, ki ponekod zadevajo tudi privilegije posameznikov in struktur. Taki odpori se pojavljajo tudi pri nekaterih članih ZK, ki zavirajo uresničevanje sklepov in podobno. Seveda je to mogoče le tam, kjer so bili sprejeti le splošni sklepi in stališča, ki nikogar ne obvezujejo. Pomemben spremljevalec nekritičnih razprav in zavzetih splošnih stališč je oportunizem, ki še vlada med delom članstva. Posamezni člani bi na sestankih morali opozoriti na pomanjkljivosti, pa tega ne store iz razloga, da se ne zamerijo svojim sodelavcem ali nadrejenim. Še bi lahko naštevala nekatera opažanja v delu osnovnih organizacij ZK, a pri tem se mi zdi pomembno, da se s sistematičnim spremljanjem dela, z intenzivnim usposabljanjem članstva in neposredno angažiranostjo občinske konference in njenih organov postopno zmanjšuje število osnovnih organizacij, ki bi jih lahko tako kritično ocenjevali. H krepitvi in večji organiziranosti ZK pa bomo nedvomno pripomogli s pripombami in spremembami statuta ZK Slovenije, o katerih sedaj razprav­ ljamo.

571

Dimče Stojčevski V krajevni skupnosti je potrebno obravnavati celoto problemov in vprašanja, ki jo zadevajo Mislim, da delim enako mnenje z vsemi delegati, da smo dosegli velike uspehe na družbenoekonomskem in političnem področju kot v idejni in akcijski učinko­ vitosti Zveze komunistov Slovenije od VII. kongresa ZKS in X. kongresa ZK Jugoslavije pa do danes. Pred članstvom Zveze komunistov Slovenije in osnovnimi organizacijami ostajajo še nadalje nove pomembne družbenoekonomske naloge, ki sta jih začr­ tali 30. seja predsedstva CK ZKJ in študija Edvarda Kardelja. Idejna usmeritev te študije pa zahteva od članov ZK še večjo idejnopolitično usposobljenost in akcijsko učinkovitost ZK s ciljem, da mobilizira vse demokra­ tične zveze delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti, znotraj delegacij, v okviru socialistične zveze, družbenopolitičnih organizacij, v povezavi med tozdi in krajevno skupnostjo ter interesnimi skupnostmi, v družbenih organizacijah in društvih. Kljub mnogim še neuresničenim potrebam pa lahko ugotovimo, da so osnovne organizacije v krajevni skupnosti bile aktivne, mobilizacijske, saj ne gre podcenjevati komunistov iz struktur, kot so upokojenci, gospodinje, mladi ko­ munisti itd. V teh osnovnih organizacijah so delovali člani zveze komunistov, ki so izboje­ vali našo revolucijo, povojno graditev porušene domovine, uprli so se dogmat­ skim načelom, gradili so in še gradijo, ter so pobudniki vseh novih naprednih revolucionarnih idej, ki jih postavlja Zveza komunistov Jugoslavije. Slabša učinkovitost osnovnih organizacij ZKS v krajevni skupnosti se je kazala v tem, da člani ZK iz združenega dela in drugod niso bili dovolj aktivni znotraj SZDL, v organih KS, društvih in drugod. Vendar ne gre kriviti samo članov zveze komunistov. Takšen položaj je čestokrat narekovala preobremenjenost posameznih članov ZK v krajevni skup­ nosti, kar pa je tudi vodilo v zapiranje, dirigiranje, verbalizem ipd. To moramo z novo organiziranostjo odpraviti. Slabost je bila v tem, da smo bili premalo aktivni med ljudmi, bodisi v mestnih, še manj v vaških krajevnih skupnostih, znotraj društev, zborov občanov, vaških organizacij SZDL, v različnih kooperantskih združenjih, med kmetovalci, skratka med ljudmi. Zato je potrebno, da osnovna organizacija stalno ocenjuje idejnopolitične razmere v okolju, kjer deluje. Obravnavati mora celoto vprašanj v krajevni skupnosti, jih analizirati, usmerjati, soočati in spreminjati stanje. Za uresničitev sprejetih nalog pa mora ZK mobilizirati vse delovne ljudi in občane. Nekatera nezadovoljstva delovnih ljudi in občanov pa izvirajo prav iz nekaterih neurejenih razmer, bodisi v pridobivanju kreditov, neurejenih koope­ rantskih odnosov, premij, cen mesa, slabši učinkovitosti pospeševalnih služb, večkratnih praznih obljub itd. Zavedati se moramo tudi dejstva, da idejnopolitično delo teče med starejšo populacijo, da je mladih v vaseh vse manj, da v osnovnih šolah vse premalo poudarjamo usmerjanje mladih v kmetijski poklic; premalo mislimo na uporabo inovacijskih sredstev, razvoj industrijskih obratov v vaških KS, združevanje sredstev zdomcev, usmerjeno stanovanjsko gradnjo blokov v vaseh, kulturne domove in kulturne prireditve, šole in vzgojnovarstvene ustanove, enakoprav­ nejše pogoje osnovnošolskih otrok, zdravstvene ambulante in navsezadnje neu­ rejen status kmetovalca ter vlogo in položaj kmečke ženske za njeno družbenopo­ litično dejavnost. Nova organiziranost ZK pa zahteva ravno maksimalno delovanje ZK med ljudmi in za ljudi. To hkrati pomeni, da bodo morali biti sestanki osnovnih organizacij ZKS takšni, da bodo v KS v povezavi s tozdi obravnavali vse pro­ bleme in vprašanja, interese delovnih ljudi in občanov, do infrastrukture, komu­ nalnih, socialnih, vzgojnovarstvenih, športnih, kulturnih in drugih področij. Takšni sestanki osnovnih organizacij ZKS v krajevnih skupnostih pa bodo pestri in mobilizacijski, to pa bo zahtevalo od članov ZK stalno aktivnost, po

572

drugi strani pa bo uresničevanje interesov občanov krepilo idejnopolitično moč ZK med ljudmi in občani. V uresničevanju teh interesov je prav tako pomemben element sinteza intere­ sov za nove družbenoekonomske odnose v združevanju dela, sredstev in zemlje, za socializacijo vasi, za podružbljanje SLO in družbene samozaščite, za skupno delovanje DPO in društev, za nove socialistične samoupravne odnose. V vaških krajevnih skupnostih bi verjetno kazalo, da sestanki osnovnih organizacij ZKS ne bi bili vedno samo na sedežu krajevne skupnosti, temveč da bi bili večkrat v vsaki posamezni vasi. Takšni sestanki bodo verjetno prispevali k temu, da bodo člani ZK v celoti in najneposredneje spoznali celoto interesov delovnih ljudi in občanov, družbenopolitično situacijo; poenotenje teh interesov pa bo zahtevalo uresničevanje realnih zahtev ter potreb delovnih ljudi in obča­ nov, s tem bo prihajalo do večjega podružbljanja politike. Ob tem se zavedamo, da je v določenih okoljih še navzoča poprečna zavest, neznanje, želja po individualnem vodenju krajevnih skupnosti, da bo lahko prihajalo tudi do konfliktnih situacij, pritiskov določenih struktur, vendar bodo to diferencijacijo izvedle množice same, pod idejnim vodstvom ZK, člani ZK pa bodo morali z večjo voljo, poletom, usposobljenostjo, idejno in akcijsko enot­ nostjo soočati parcialne interese z družbenimi. Slabšo učinkovitost organizacij v KS čestokrat zavirajo verbalizmi, ukvarja­ nje samih s seboj, pa tudi prestižni pojavi. Temu stanju velikokrat botruje neznanje, še bolj pa neizkušenost. V te osnovne organizacije se morajo mnogo bolj vključiti člani komiteja občinske konference ZKS, ter člani ZK znotraj mladinskih organizacij, sočasno pa moramo odpraviti tudi paternalističen in kritizerski odnos do organiziranja in dela mladinske organizacije v krajevnih skupnostih. Zato morajo DPO pravočasno in temeljito obravnavati vse probleme v KS na podlagi idejnopolitičnega razčiščevanja, demokratičnega soočanja, povezovanja in opredeljevanja možnih krepitev, hkrati pa se bo potrebno že prej upreti oblikovanju dogovorov v ozkih oziroma zaprtih skupinah, (naj si bo to v kadrov­ ski politiki, v uresničevanju interesov ožjih skupin), kar lahko privede tudi v konfliktne situacije. Zato se bo potrebno še mnogo bolj posvetiti metodam družbenopolitičnega dela v ZK, idejnemu usposabljanju za akcijo, da bodo lahko člani ZK dajali konkretne pobude in predloge za demokratično in učinkovito reševanje problemov ter da bodo osnovne organizacije ZKS zagotovile, da bodo člani ZK imeli temeljne smernice in stališča o najpomembnejših idejnopolitičnih vprašanjih za razvijanje in uveljavljanje novih naprednih, humanih socialističnih samoupravnih odnosov.

Tone Kramarič Kako sprejemamo mlade v ZK in zakaj izstopajo iz naših vrst Zveza socialistične mladine Slovenije je politična organizacija, ki zajema najširše množice mladine. Omogoča nam delovanje za dosego istih ciljev z družbenopolitičnimi organizacijami. Zavestno delovanje nam omogoča idejno usmerjenost v reševanju vseh družbenih problemov v prid socialističnega ra­ zvoja. Samo v življenjski praksi se mladi razvijamo in oblikujemo. Ob delu se družbeno izobražujemo in odločamo. S tem preverjamo sebe, ideje drugih, porajajo se nam nove pobude. Nenazadnje pa lahko ugotavljamo realne možnosti in sposobnosti naše družbe. V štiriletni delegatski praksi se delo mladih ni razvijalo v pravi meri. Odtujenost od družbenega odločanja in zavestnega vklju­ čevanja do perečih problemov so pokazala enostranskost. Prek Zveze socialistične mladine Slovenije, ki predstavlja za nas subjektivno silo, moramo zagotoviti večje vključevanje mladih v delegatski sistem. Letos smo evidentirali v naši občini iz vrst mladih 404 delegate, katerih dolžnost je, da zastopajo naša stališča in se enakopravno vključujejo v razpravo, kjer delujejo. Da je v delegatskem sistemu bistvena aktivna navzočnost mladinske organiza-

573

čije, ni nobenega dvoma. Mladi ne smemo reševati samo svojih problemov in delovati samo na interesnih področjih. Dolžnost nas vseh je tudi aktivnost v političnem življenju, tam, kjer živimo in delamo. Sodimo, da je osnovni problem v premajhni smelosti in usposobljenosti mladih delegatov. Dolžnost vseh druž­ benopolitičnih organizacij pa je pomagati novim delegatom, da se čimhitreje in enakopravno vključujejo v samoupravno odločanje. Nemalokrat se je zgodilo, da smo preveč stihijsko vključevali nove člane v ZK. Pri tem nismo dovolj upoštevali meril za sprejem. Že poprejšnja neaktivnost in neangažiranost mladega človeka pripeljeta v pasivno spremljanje sestankov in razprav. Kritično je predvsem v tistih osnovnih organizacijah ZK, kjer je mlad član postavljen med starejše upokojene člane. Ker ne dobi konkretnih zadolžitev, je izrinjen na rob dogajanja, pred seboj ne vidi jasnih ciljev in čez določen čas izstopi iz naših vrst, nemalokrat brez tehtnega vzroka. Če hočemo zmanjšati osip, ki je največji v prvih petih letih, se moremo idejno in akcijsko okrepiti. Mladi komunisti smo enotnega mnenja, da je družbenopoli­ tična aktivnost mladega človeka pogoj za sprejem v ZK. Le aktiven mlad človek se gradi v osebnost. Z delom se veča zavest in utrjuje prepričanje. Aktiv mladih komunistov v preteklosti ni bil dovolj uspešen. Reorganizacija v naši občini je bila nujno potrebna. Začeli smo razmišljati, kako povezati mlade komuniste za večjo angažiranost v vseh družbenih okoljih, predvsem tam, kjer se združujemo (klubi, društva, organizacije). Odločili smo se za več aktivov mladih komunistov, ki delujejo ob osnovnih organizacijah ZK. Program dela takega aktiva bo program osnovne organizacije Zveze socialistične mladine Slovenije in osnovne organizacije zveze komunistov. V delo teh aktivov bomo vnesli življenj­ ske metode dela v obliki okroglih miz, posvetov in debatnih večerov o družbeno­ političnih temah, ki so nam blizu. Na nenehno obnavljanje naših vrst moramo vplivati z delom med osnovnošol­ sko mladino, prek pionirske organizacije in mladinske organizacije. V večji meri bi jim morali razvijati čut odgovornosti in pravilen odnos do dela. Vse premalo vplivamo na program družbenomoralne vzgoje, kjer bi bilo tudi možno naše aktivno delovanje (pogovori, priprave tem). Tako vzgojen človek bo zmožen kritičnega pogleda na delo in bo tvoren sodelavec. Zveza socialistične mladine Slovenije ni zaprta organizacija. Dejstvo je, da starostna meja ni meja delovanja ter odločanja v interesu mladih. Za delovanje v našem političnem sistemu je dovolj samoupravljalska zavest vsakega posamez­ nika. Želja naše družbe je zmanjšati razlike med umskim in fizičnim delom ter s tem zmanjšati družbene razlike. Če je dolžnost nas vseh, da poleg delovne obveznosti zahtevamo od sebe delček družbene angažiranosti, mora biti aktiv­ nost mladih komunistov še večja. Skupaj z vso socialistično usmerjeno mladino v Zvezi socialistične mladine Slovenije moremo mladi komunisti iskati poti za vključevanje mladih. Člani Zveze socialistične mladine Slovenije in mladi komunisti moramo vztrajati na svojih stališčih, kajti v življenju bomo imeli le toliko, kolikor si bomo sami priborili. Ne glede na to, ali bomo dosegli uspehe ali neuspehe kot samou­ pravljala, organizirani v Zvezi socialistične mladine Slovenije, v krajevni skup­ nosti, delovni organizaciji in društvih, se moramo zavedati - mladi delimo in bomo delili v naši družbi usodo z vsemi drugimi delovnimi ljudmi.

Konrad Virtič Idejnopolitično usposabljanje komunistov v občini Ljubljana-Šiška med VII. in VIII. kongresom ZKS

Osnovni namen idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja je rast in krepitev moralnopolitične vloge slehernega komunista, organizacije zveze komu­ nistov in celotne zveze komunistov v družbi. Kot del splošnega izobraževalnega procesa postaja idejnopolitično usposabljanje vse bolj pomembno, še zlasti če upoštevamo njegov pomen in vlogo pri usposabljanju vseh delavcev pri reševa-

574

nju družbenih problemov. V obdobju med kongresoma smo na področju idejno­ političnega izobraževanja in usposabljanja dosegli v naši občini, tj. LjubljanaŠiška, očiten napredek, tako v obsegu kot v kvaliteti, pa naj gre za izobraževanje v organizacijah zveze komunistov ali na ravni občine. V tem obdobju je bilo idejnopolitično usposabljanje in izobraževanje usmer­ jeno predvsem v dve smeri: - idejnopolitično izobraževanje v osnovnih organizacijah in v - organiziranje sistematičnega idejnopolitičnega izobraževanja v okviru občinske konference Zveze komunistov Ljubljane-Šiška in to prek seminarjev za kandidate za sprejem v zvezo komunistov (izvedeno je bilo šest semi­ narjev), prek seminarjev za novo sprejete komuniste, za aktive kot npr. aktiv komunistov delavcev - neposrednih proizvajalcev, aktiv mladih komunistov, aktiv prosvetnih delavcev, prek seminarjev za vodstva osnovnih organizacij zveze komunistov tj. za sekretarje in sekretariate itd. Seminarji za vodstva osnovnih organizacij in aktive so izrednega pomena prav v sedanjem obdobju, saj je bilo ob volilnih konferencah v zvezi komunistov 80 odstotkov kadrov v organih zveze komunistov pomlajenega. Le s poglabljanjem in proučevanjem aktualnih vprašanj pa se ti kadri lahko usposabljajo za uspešno opravljanje družbenopolitičnih funkcij in nalog v samoupravljanju, v zvezi ko­ munistov in drugih družbenopolitičnih organizacijah ter s tem utrjujejo pripa­ dnost smotrom naše samoupravne družbe. Osnovo sistema idejnopolitičnega izobraževanja je tvoril temeljni program, ki so ga osnovne organizacije uresničevale v bazi, zlasti s pomočjo predavanj in ciklusov predavanj, na svojih študijskih sestankih ali z informacijami oziroma ocenami aktualnih političnih problemov, dogajanj v organizacijah združenega dela, v temeljnih organizacijah združenega dela ali v krajevnih skupnostih. Osnovno vodilo pri oblikovanju vsebine programov idejnopolitičnega izobra­ ževanja je temeljilo na spoznanju, da je potrebno prenesti težišče idejnopolitič­ nega usposabljanja v bazo zveze komunistov, tj. v osnovne orghanizacije, kar je v skladu z demokratizacijo odnosov v zvezi komunistov in naraščajočo vlogo komunistov, ki se uveljavljajo kot subjekti oblikovanja njene politike in kot neposredni nosilci njene politične akcije v nadaljnjem procesu razvoja in poglab­ ljanja samoupravljanja. V osnovnih organizacijah so bila najbolj pogosta oblika idejnopolitičnega usposabljanja in izobraževanja predavanja z razpravami. Poleg tem iz programa so osnovne organizacije proučevale idejnopolitična vprašanja socialističnih sa­ moupravnih odnosov v svojih okoljih in družbi nasploh. Pri uresničevanju programov so se osnovne organizacije zveze komunistov srečevale tudi s težavami, ki so bile predvsem v premajhnem osebnem interesu članov za individualno idejnopolitično usposabljanje, v preobremenjenosti član­ stva, zlasti v osnovnih organizacijah z majhnim številom članov, v premajhni pomoči ali celo nerazumevanju nekaterih organizacij združenega dela oziroma vodstvenih organov, da bi postalo to izobraževanje bolj množično in stalno. Kljub omenjenim pomanjkljivostim pa so doseženi rezultati oziroma uspehi na področju idejnopolitičnega izobraževanja vzpodbudni predvsem zaradi ne­ česa. Zaradi spoznanj, ki nikakor niso nova, jih je pa praksa oziroma življenje ponovno potrdilo. Lahko trdim, da se med komunisti oziroma med vsemi delavci vedno bolj uveljavlja spoznanje, da je uspešnost njihovega delovanja odvisna od njihove idejnopolitične usposobljenosti, iz česar izhaja, da ne morejo biti uspešni v vsakodnevnem boju za socialistične samoupravne družbene odnose v politični praksi, če ne poznajo osnovnih zakonitosti družbenega razvoja. Če kdaj, potem je danes slehernemu komunistu potrebno znanje v najširšem pomenu besede, ker samo z gesli komunist danes kaj malo doseže, najpogosteje sploh nič. Idejnopolitično usposabljanje je med drugim tudi osnovna dolžnost in naloga vsakega člana zveze komunistov. Zanemarjanje te dolžnosti oziroma naloge pomeni pravzaprav kršitev statuta zveze komunistov. Če bi hotel dati oceno dela osnovnih organizacij zveze komunistov v občini Ljubljana-Šiška na področju idejnopolitičnega izobraževanja v minulem ob­ dobju, potem bi lahko sklenil takole:

575

- predvsem so prevladovale osnovne organizacije, v katerih je bilo idejnopoli­ tično izobraževanje neredno in nesistematično. Imeli pa smo tudi take, ki idejnopolitičnega izobraževanja za svoje člane sploh niso organizirale. Tu je šlo predvsem za manjše, številčno šibkejše osnovne organizacije. Zelo redke pa so bile tiste osnovne organizacije, kjer je bilo idejno­ politično izobraževanje sistematično in tudi verificirano, ne po šolsko z ocenami, temveč z rezultati družbenopolitičnega dela. Sicer pa si upam trditi, da bi bilo lahko v osnovnih organizacijah glede idejnopolitičnega izobraževanja in usposabljanja storjenega več in dosti bolje. V osnovnih organizacijah je bilo opaziti premalo samoiniciativnosti. Preveč je bilo čakanja na navodila in zunanje faktorje, predvsem na predavatelje in to kljub temu, da v mnogih osnovnih organizacijah razpolagajo z ustreznimi strokovno in družbenopolitično usposobljenimi kadri. Tu mislim predvsem na pravnike, eko­ nomiste, sociologe, pedagoške delavce itd. Če omenim vzroke, je eden tudi v premajhni pomoči komisije za idejnopoli­ tično usposabljanje komunistov v okviru občinske konference Zveze komuni­ stov Ljubljana-Šiška, saj je slonela predvsem na predlogih in nasvetih glede vsebine, organizacije in povezovanja. Pri slednjem moram poudariti premajhno povezanost oziroma občasno povezavo manjših osnovnih organizacij z večjimi oz. tistimi, kjer je idejnopolitično izobraževanje razmeroma dobro urejeno. To področje nov dokument, tj. brošura o idejnopolitičnem usposabljanju komuni­ stov v Sloveniji, predvideva in zelo poudarja. Ne da bi hotel opravičevati kogarkoli, naj kljub temu navedem tudi enega od vzrokov premajhne učinkovitosti komisije za idejnopolitično usposabljanje ko­ munistov v občini Ljubljana-Šiška. Osrednji problem so predavatelji. Poizkus, da bi ustanovili aktiv predavateljev, ni uspel in smo ostali še vedno na začetku načrtov. Vsekakor bomo morali tem problemom posvetiti še več pozornosti in se končno opreti na lastne sile. In to predvsem iz dveh razlogov: prvič, da bodo predavatelji izhajali iz konkretne problematike delovne organi­ zacije ali okolja, kjer potekajo politične akcije ter drugič, da takšne profile kadrov imamo, le pridobiti jih ne znamo. Dovolite mi, da povem, kako smo se pri nas dogovorili glede idejnopolitič­ nega izobraževanja za letos in vnaprej, da bi dosegli več in boljše rezultate: - Vsaka osnovna organizacija mora imeti organizatorja idejnopolitičnega izo­ braževanja, večje osnovne organizacije pa morajo imeti komisijo za idejnopoli­ tično izobraževanje. - Vsaka osnovna organizacija mora imeti poverjenika za tisk in marksistično literaturo. - Povezovanje manjših osnovnih organizacij z večjimi glede idejnopolitič­ nega izobraževanja mora postati vsakodnevna praksa. Na koncu bi želel spregovoriti še nekaj besed o samoizobraževanju, kajti današnji čas postavlja to obliko izobraževanja vedno bolj v ospredje na vseh področjih izobraževanja. Torej postaja ta oblika vse bolj moto današnjega časa, tako na splošnem in strokovnem področju kot na družbenopolitičnem. Tej obliki idejnopolitičnega izobraževanja smo posvečali vsi skupaj do sedaj vse premalo pozornosti. Res je, da nismo imeli izdelanih ustreznih programov niti mentorjev, šibke pa so bile tudi metode dela. Mislim pa, da je bil kljub temu zadnje čase storjen v tej smeri odločilen korak naprej. Omenim naj dopisno šolo marksizma (34 slušate­ ljev od 86 prijavljenih v oddelku), trimesečni seminar teorije in prakse marksi­ zma, v katerem imamo 32 slušateljev - proizvodnih delavcev, organizirali smo in odprli marksistične knjižice v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih itd. Ker že omenjam knjižice, ne morem mimo posebnega problema, ki obstaja verjetno tudi v drugih občinah, in to je osrednja občinska marksistična knjižnica. V naslednjem obdobju nameravamo odpreti tako marksistično knjiž­ nico, ki bo imela poleg osnovne naloge nasploh tudi tako imenovane podružnice. v vseh organizacijah združenega dela oziroma krajevnih skupnostih. Tako bo politična literatura bolj prodrla med vse delavce ne glede na članstvo v zvezi komunistov. S tem pa bomo vsekakor bogatili znanje samoupravljalcev, ki ga bodo uspešno uporabljali v vsakodnevni praksi.

576

Vladimir Bizovičar

Pomlajevati članstvo ZK v krajevnih skupnostih

Če izhajamo iz vsebine vloge in nalog zveze komunistov v krajevni skupnosti, ki naj postane zares humana skupnost ter posebna interesna skupnost občanov v kraju bivanja, potem moramo skrbeti za stalno rast in pomlajevanje v zvezi komunistov. V vrstah zveze komunistov v krajevni skupnosti so najpogosteje starejši občani, kajti najbolj vitalen del prebivalstva, komunistov, je zaposlen v organiza­ cijah združenega dela in s tem so komunisti člani osnovnih organizacij v organi­ zacijah združenega dela. Preostali del občanov komunistov v osnovni organizaciji v krajevni skupnosti so privatni obrtniki ali delavci, tako majhnih organizacij združenega dela, kjer ni treh komunistov (pogoj, da ustanovijo svojo osnovno organizacijo ali aktiv ZK). Iz tega je razvidno, da je pomlajevanje v vrstah zveze komunistov v krajevnih skupnostih najtesneje povezano z delom in usodno odvisno od Zveze sociali­ stične mladine Slovenije v krajevni skupnosti. Osnovna organizacija ZSMS v krajevni skupnosti namreč povezuje mlade iz šol in organizacij združenega dela in druge mlade. Sicer je res, da lahko osnovna organizacija zveze komunistov sprejema člane iz drugih okolij, s tem da si pridobi mnenje o njihovi družbenopolitični aktivno­ sti, vendar mislim, da bi moralo biti opredeljeno, kje naj ti mladi komunisti delajo oziroma kje naj bodo organizirani, ali v osnovni organizaciji ZK v krajevni skupnosti, katera jih je sprejela z namenom, da izboljšajo aktivnost svoje osnovne organizacije v krajevni skupnosti, ali pa so kasneje organizirani v svoji organizaciji združenega dela oz. šolah, kjer imajo svojo osnovno organizacijo. Zato predlagam: Najboljše mladinke in mladinci, ki predano in aktivno delajo v vrstah ZSMS v krajevni skupnosti, naj bi na predlog osnovne organizacije ZSMS, osnovne organizacije zveze komunistov v krajevnih skupnostih sprejele v članstvo zveze komunistov. Ne glede na to, da imajo v šolah in ozdih, kjer delajo in se izobražujejo, svoje osnovne organizacije. Prav tako, da so na novo sprejeti mladi komunisti vključeni v osnovno organizacijo zveze komunistov v krajevni skupnosti. Mislim, da lahko le mlade na podlagi aktivnosti v ZSMS sprejemamo v članstvo ZK. Tako mladi bogatijo vsebino svojega dela, vključujejo se v vrste socialistične zveze v krajevni skupnosti, v vrste zveze komunistov. Kot mladi komunisti pa skrbijo za lastno rast, za izobraževanje ter vključevanje v organe krajevne samouprave. S tem bogatijo lastno življenje ter prispevajo k bolj plo­ dnemu, bogatemu in polnemu življenju krajanov v krajevni skupnosti. Mladi niso bili nikoli obremenjeni s predsodki, zato lahko v veliki meri pripomorejo k organizaciji novih oblik dela v krajevni skupnosti. Poleg tega, da dajejo pobude za ustanovitev svetov ZSMS, pomagajo in delajo v akcijskih konferencah ZK. Prav tako je pomembno kadrovanje in vzgoja mladih v srednjih in drugih šolah zveze komunistov. Tudi tukaj naj bi osnovna organizacija ZSMS izmed svojih najbolj aktivnih mladincev in mladink predlagala za sprejem v ZK svoje najbolj aktivne člane in članice. Posebno pozornost naj bi komunisti, pedagoški delavci, v srednjih šolah posvečali kadrovanju mladih za članstvo ZK. Posebej v srednjih in višjih šolah, kjer se mladi usposabljajo za pedagoški poklic. Kajti če bodo komunisti pedagogi temu posvečali posebno pozornost, se nam bo to obrestovalo, imeli bomo več pedagoških delavcev komunistov in ti mladi peda^ goški delavci komunisti bodo vzgajali mlade z večjo vnemo in predanostjo v socialističnemu duhu. Še posebej pa jih bomo nenehno pripravljali za morebitne člane ZK. Rad bi še opozoril na nekaj ugotovitev v zvezi s sprejemom in zadolžitvijo mladinca komunista. Mislim, da bi moral biti osnovni pogoj za sprejem mladinca v ZK dosedanja aktivnost v ZSMS, da bi lahko kasneje kot mlademu komunistu bila osnovna zadolžitev družbenopolitično delati v ZSMS. Dogaja pa se, da imajo v neki organizaciji združenega dela ali krajevni skupnosti veliko mladih komunistov, ki so organizirani v osnovne organizacije ZK, osnovna organizacija ZSMS pa je popolnoma neaktivna, prav tako njeni člani. 37 VIII. kongres

577

Krivdo, da zveza socialistične mladine ne dela, nosijo vsi mladi komunisti v tistem okolju in dolžnost osnovne organizacije ZK je, da mlade komuniste zadolži, da aktivno delajo v osnovni organizaciji ZSMS v svojem okolju ter aktivirajo njeno članstvo. Dogaja se namreč, da vse delo osnovne organizacije ZSMS sloni na predsedniku in ko ta zaradi objektivnih ali neobjektivnih razlo­ gov preneha delati, delo osnovne organizacije ZSMS in njenih članov za nekaj mesecev zastane. To se ne bi zgodilo, če bi ves čas delovanja v osnovni organiza­ ciji v tistem okolju bili aktivni vsi mladi komunisti. Mislim, da se moramo na tem področju posebej kadrovsko organizirati. Le s pravilnim kadrovanjem mladih v ZK ter konkretno zadolžitvijo v osnovnih organizacijah ZK lahko dosežemo večjo akcijsko in idejno sposobnost zveze komunistov na teh področjih delovanja.

Ignac Sedmak

Še vedno prešibka zastopanost delavcev - neposrednih proizvajalcev v ZK Po VII. kongresu smo na področju sprejemanja novih članov v ZKS dosegli velike uspehe. Iz kongresnega gradiva je razvidno, da se je v štiriletnem obdobju povečalo število članstva za 51 odstotkov. V zvezi s tem se je izboljšala tudi struktura, zlasti se je povečalo število mladih do 27. leta starosti. Delno se je izboljšala struktura po šolski izobrazbi, mogoče je celo preveč skokovit porast gimnazijcev ter članov z višjo in visoko izobrazbo. Povečala sta se število in struktura žensk v ZK itd. Toda k razpravi se ne javljam zato, da bi se spuščal v analizo celotne spre­ membe strukture, ampak želim nekaj reči v zvezi s članstvom neposrednih proizvajalcev v naši organizaciji. Že VII. kongres je opozoril na neustreznost zastopanost neposrednih proizvajalcev v ZK, in je bila sprejeta usmeritev, da je treba doseči v ZK delavsko večino. Razumljivo je, da se tega ne da doseči v kratkem razdobju štirih let. Vendar pa danes ugotavljamo, da sicer število delavcev v ZK narašča, toda odstotek se zmanjšuje tako v strukturi celotnega članstva kakor tudi v deležu novo sprejetih. Če bi se to nadaljevalo, ne moremo pričakovati, da bomo dosegli, tudi v daljšem obdobju ne, delavsko večino v ZK. Približno enaka, kot je povprečje za Slovenijo, je struktura članstva ZK tudi v naši občini. Premajhna zastopanost delavcev - neposrednih proizvajalcev v ZK je delno pogojena s specifičnostjo prebivalstva oziroma zaposlenih. Na območju občine je namreč precej zaposlenih v trgovini, pravosodnih in upravnih organih, prosveti, kulturi in drugih neproizvodnih organizacijah. Vendar pa to ne zmanj­ šuje dolžnosti komunistov v proizvodnih organizacijah združenega dela in občin­ skih vodstev, da preverijo način in metode sprejemanja novih članov iz vrst delavcev neposrednih proizvajalcev. Menim, da bi morali biti komunisti bolj prizadevni. V vsakodnevnih stikih, neposredno, sistematično in stalno bi morali med delavci tolmačiti politiko ZK v boju za vodilno vlogo delavskega razreda, v boju zoper negativne pojave ter za uveljavitev zakona o združenem delu in nove ustave. Obenem pa moramo tudi v praksi, v vsakodnevnem delu in obnašanju dokazati, da smo komunisti v prvih vrstah borcev za reševanje vseh, tudi na videz drobnih problemov v svojih okoljih. Menim, da je to zelo pomembno za uveljavi­ tev in ugled organizacije ZK v očeh preprostega občana in delavca, ki si predstav­ lja komunista kot borca za pravice delovnega človeka. Praksa namreč kaže, da se čestokrat premalo zavzemamo ali da smo celo brezbrižni do reševanja problemov posameznih ali skupine delavcev oziroma premalo storimo za odpravo konkretnih negativnih pojavov. Iz vlog, ki jih občani pošiljajo pritožbenim organom, je mogoče sklepati, da se v določenih okoljih samoupravni organi, organi delavske kontrole in družbeno politične organizacije premalo poglabljajo v reševanje konkretnih problemov v svojem okolju. V zvezi s hitrim povečanjem števila novih članov ZK, med katerimi so pretežno mladi, ki nimajo teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj za politično delo, se po mojem mnenju kaže nujna potreba po še intenzivnejšem idejno

političnem usposabljanju ter uvajanju mladih komunistov v politično delo. No­ benega dvoma ni, da smo med kongresom veliko naredili na področju idejno političnega usposabljanja članov ZK. To je razvidno iz kongresnega gradiva in tudi praksa v naši občini potrjuje velik napredek v primerjavi s prejšnjim obdobjem, toda potrebe so tako narasle, da z doseženim ne moremo biti zado­ voljni. V naši občini smo vključili v seminarje vse kandidate za sprejem v ZK. Odločno pa zaostajamo pri nadaljnjem permanentnem idejno političnem uspo­ sabljanju. Zato podpiram predlog v resoluciji, da je treba razvijati marksistične centre in nadaljevati z začeto prakso tiskanja klasikov marksizma in izdajanja sodobnim marksističnih del. Nova marksistična literatura, zlasti delo tovariša Kardelja, je obogatila rdeče kotičke in bo solidna osnova za individualni študij marksizma in študijske sestanke osnovnih organizacij ZK. Menim, da imamo prav na področju individualnega študija in študijskih sestankov osnovnih orga­ nizacij še velike neizkoriščene možnosti za usposabljanje mladih komunistov. Pomembno vlogo pri usposabljanju komunistov bi morala odigrati tudi dopisna šola, ki je v programih marksističnih centrov. Nenazadnje pa moramo bolj smelo vključevati mlade komuniste v konkretno politično delo. Izkoristiti moramo revolucionarno razpoloženje in energijo mla­ dih komunistov, ki vstopajo v ZK s prepričanjem in voljo, da bi pripomogli k hitrejšemu uveljavljanju revolucionarnih sprememb, ki so nakazane v novi ustavi in zakonu o združenem delu. Če temu vprašanju ne bomo posvetili ustrezne pozornosti, bodo razvrednoteni rezultati, ki jih dosegamo pri sprejema­ nju mladih ljudi in delavcev v ZK.

Bruno Trobec Ustrezni predlogi za spremembe in dopolnitve statuta V javni razpravi o spremembah in dopolnitvah statuta Zveze komunistov Slovenije na območju občinske organizacije zveze komunistov v Kopru, ki je potekala v osnovnih organizacijah, na raznih posvetih in v organih zveze komuni­ stov, so komunisti v glavnem z odobravanjem sprejeli predvidene spremembe statuta, še zlasti tiste določbe, ki se nanašajo na vlogo in način delovanja članov zveze komunistov ter na oblike organiziranja v zvezi komunistov. Na podlagi razprave ugotavljamo, da bo predvidena odprava sedanjih svetov in konferenc, komitejev v večjih delovnih organizacijah ter sestavljenih organiza­ cijah združenega dela ugodno vplivala na samostojnejše delovanje in s tem tudi na večjo iniciativnost ter odgovornost osnovnih organizacij v temeljnih organiza­ cijah in skupnostih. Sedaj se je večkrat dogajalo, da so sveti oziroma komiteji v teh organizacijah združenega dela sami sprejemali programe dela in vodili dolo­ čene akcije ter s tem nastopali kot organi nad osnovnimi organizacijami. Tudi občinski in višji organi zveze komunistov neposredno sodelujejo s temi sveti in komiteji in tako imamo v praksi »dve vrsti« osnovnih organizacij, ene so neposre­ dno povezane z občinsko konferenco, druge pa so povezane prek sveta oziroma komiteja v organizaciji združenega dela. Odprave sedanjih oblik povezovanja osnovnih organizacij v večjih organizaci­ jah združenega dela pa ne bi smeli razumeti, kot da ni več potrebe po usklajeva­ nju akcij in po dogovarjanju komunistov iz več osnovnih organizacij v isti organizaciji združenega dela ali krajevni skupnosti. Vendar naj bi bilo to dogo­ varjanje takrat, ko se pojavi konkretno skupno vprašanje, ali je potrebno organi­ zirati skupno akcijo, ne pa po nekem samostojnem programu dela. Oblika tega dogovarjanja in usklajevanja stališč je lahko tematska konferenca, kakor je predvideno v,predlogu sprememb statuta, vseh komunistov v organizaciji zdru­ ženega dela ali krajevni skupnosti, posvetovanje delegiranih predstavnikov iz osnovnih organizacij, posvetovanje s sekretarji, sestanek komunistov, ki so delegati v delavskem svetu ali podobno. V praksi bomo morali najti ustrezno rešitev glede dajanja pobude za sklicevanje teh posvetov, glede priprave in glede organizacijskih priprav v zvezi s posvetovanjem. 37=

579

V javni razpravi je bilo precej pripomb na določbo v statutu, ki pravi, da se član zveze komunistov lahko vzdrži glasovanja, vendar mora svoje mnenje razložiti. To je tovariš Zupančič včeraj pojasnil, vseeno pa menim, da bi lahko še kaj rekli o tem, ne kot amandma ali pa predlog za spremembo, dopolnitev sedanjega statuta, ampak bolj za nadaljnjo razpravo in uskladitev stališč o tem, ker so med člani ZK različna stališča. Če na primer pogledamo iz praktičnih razlogov - član, ki se vzdrži pri glasovanju, mora to obrazložiti, osnovna organiza­ cija pa oceniti pri glasovanju. Postavlja se pri tem smisel tega, ker v bistvu, kdor se vzdrži, kdor pojasni, zakaj ne podpira ali zakaj ne sprejema nekega sklepa, je po vsebini proti. Tudi iz včerajšnjega primera lahko vidimo, ko smo glasovali za člane centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ko so vsi navzoči bili za, eden se je vzdržal, kakšen je sploh smisel takega vzdržanja? Če bi to črtali iz statuta, v praksi pa še tolerirali in bi tudi dovolili tako vzdržanje, ni potrebno, da je to v statutu posebej poudarjeno, ker se pri tem lahko skrivajo tudi drugi razlogi. Na našem območju smo bili mnenja, da se član ZK ne bi smel vzdržati pri glasovanju, ampak bi se moral o vsakem predlogu odločiti za ali proti. Kot se spomnim, v statutu ZK Jugoslavije ni takega izrecnega poudarka temu glasova­ nju. O predlagani spremembi glede mandatne dobe za vodstva osnovnih organiza­ cij od dveh na štiri leta so bila različna stališča, vendar se pri nas bolj nagibamo za štiri leta, saj se taka mandatna doba uveljavlja pri delegacijah v temeljnih organizacijah in skupnostih kakor tudi pri višjih organih družbenopolitičnih organizacij. V zadnjih spremembah smo videli, da bi še naprej obdržali dveletno mandatno dobo v osnovnih organizacijah in verjetno bi bilo zaradi usklajevanja z drugimi republikami tudi to sprejemljivo. Predlagane spremembe in dopolnitve statuta bodo vzpodbudno vplivale na aktivnejše družbenopolitično delovanje tako članov kot organizacij zveze komu­ nistov. Potrebno pa bo še mnogo naporov in iznajdljivosti, da bomo te oblike delovanja tudi uveljavili. Na koncu mi dovolite še dve vprašanji iz včerajšnje razprave in pa iz zadnjega predloga. V zvezi s predlogom sprememb in dopolnitev, ki smo ga včeraj dobili, popolnoma podpiram in se strinjam s predlagano dopolnitvijo k 1. členu, ki določa način ponovnega sprejemanja v zvezo komunistov. Sodim, da je potrebno bolj poglobljeno obravnavati ponovni sprejem kot prvi sprejem in je taka dopol­ nitev na mestu. Potem pa še vprašanje predlagateljem, zakaj predlagajo črtanje iz 1. člena določbe, ki govori, kaj mora osnovna organizacija upoštevati pri sprejemanju v zvezo komunistov in da morajo osnovne organizacije seznaniti člane pred spreje­ mom v ZK s programom, statutom in politiko ZK. To je bilo v dosedanjem statutu, tudi v prvih predlaganih dopolnitvah, sedaj pa predlagamo črtanje in meni ni razumljivo, zakaj? Še eno vprašanje, ki v statutu ni posebej opredeljeno, vsaj ne neposredno, v praksi pa so določene težave. V temeljnih organizacijah, ki imajo sedež v eni občini, svoje enote pa v drugi občini in v teh poslovalnicah so po eden, dva ali trije člani, ni pogojev za samostojno osnovno organizacijo, se postavlja vprašanje, kje naj bodo tisti dislocirani člani ZK včlanjeni v ZK - v osnovni organizaciji ali tam, kjer živijo in delajo. Po vsebini statuta bi vsekakor morali biti tam, kjer živijo in delajo, v praksi pa imamo veliko primerov, da so povezani v osnovnih organizacijah na sedežu temeljne organizacije, in tukaj bi želel razlago oziroma stališče organa, da bi to tudi uredili bolj enotno kot je sedaj.

Franc Borišek

Uresničevanje vloge aktiva komunistov delavcev - neposrednih proizvajalcev

Kakor v vseh slovenskih občinah tako smo tudi komunisti v Litiji po II. seji konference ZK Jugoslavije ustanovili aktiv komunistov delavcev, neposrednih proizvajalcev. V prvem obdobju življenja in dela aktiva nismo opravili zadane

580

naloge, tako kot bi jo morali, ker aktiv ni bil dovolj samoiniciativen, člani pa so bili tudi brez konkretnih zadolžitev za delovanje v aktivu, skratka, potrebovali smo čas, da smo začeli uresničevati svojo vlogo. Tako stanje pa v našem aktivu ni trajalo dolgo. Kmalu smo spoznali, da je aktiv ena izmed novih metod dela v zvezi komunistov, s katero lahko komunisti neposredni proizvajalci vplivamo na oblikovanje politike v občini in da lahko z našim delovanjem precej pripomoremo k hitrejši realizaciji samoupravnih in drugih ciljev v naših delovnih kolektivih. Tako je bilo članstvo aktiva kaj kmalu osveščeno in na jasnem, kje naj delujemo in kakšne so naše naloge. V letu 1976-1977 smo imeli sekretarji aktivov komunistov - delavcev posvetovanje oziroma enodnevni seminar v Ljubljani. Pobuda, ki sta jo dala za to srečanje centralni komite ZK Slovenije in medobčin­ ski svet ZKS Ljubljana, je bila po oceni komunistov-delavcev zelo umestna, idejna zasnova za vsebino seminarja, ki jo je dal France Popit, pa nas je utrdila v spoznanju, da moramo svoje programe dela nasloniti na stalno povezovanje in delovanje v vseh delavskih okoljih. Za uresničevanje dokaj zahtevnih nalog je lanski aktiv komunistov - delavcev razširil delovanje celotnega članstva aktiva. S to razširitvijo delovanja se je aktiv povezoval z osnovnimi organizacijami zveze komunistov, samoupravnimi organi in delegacijami združenega dela. Pri tem sodelovanju in delovanju je sleherni član aktiva po programu zadolžen in odgovoren za realizacijo postavljenih nalog. Lani smo uvedli prakso, da ima aktiv svoje sestanke tudi v organizacijah združe­ nega dela, na teh sestankih se je aktiv bolj temeljito seznanil z delovno in drugo problematiko, po končanem zasedanju pa si članstvo ogleda proizvodne obrate in se seznani s tehnološkim proizvodnim procesom. S tako obliko dela smo prišli do povezave z neposrednimi proizvajalci, kjer bo aktiv komunistov - delavcev neposredno vplival na mišljenje delavcev in s tem ustvarjal možnosti za spremi­ njanje družbenoekonomskega položaja delavcev v združenem delu. Tu moramo dati komunisti proizvajalci vse od sebe, in tako uresničiti našo vlogo, to je vlogo komunistov - delavcev pri spreminjanju družbenoekonomskih odnosov. Lahko trdim, da je aktiv komunistov proizvajalcev bistveno napredoval v svojem delu. Zdaj se redno sestajamo in moram reči, da je članstvo aktiva enotno ter bolj zavzeto za delo. Skratka, aktiv je spoznal svojo vlogo in jo tudi uresničuje, spoznal je, da ni več samo zato, da obstaja, marveč aktivno deluje v našem družbenem prostoru in si na podlagi dela pridobiva zaupanje delovnih ljudi. Aktiv je večkrat razpravljal o gibanju gospodarstva in dosežkih v gospodar­ stvu. Gospodarska gibanja se približujejo načrtovanim v srednjeročnem planu občine. Da bomo dosegli poprečno letno stopnjo rasti družbenega proizvoda za osem odstotkov, zaposlovanja za 3,7 odstotka in produktivnosti za pet odstotkov in produktivnosti za 5 odstotkov, bo v prihodnjih letih potrebno vložiti še veliko napora. V tej razpravi je aktiv sklenil, da moramo vsi poostriti boj za večjo produktivnost dela in zmanjšati predvsem režijske stroške, ki nenehno rastejo med drugim tudi z rastjo naših režijskih služb. To pa bremeni in jemlje prepo­ trebna sredstva našim delavcem, naši proizvodni bazi, od koder vsi pričakujemo ustvarjanje novih vrednosti za še hitrejši razvoj naše družbe. Aktiv je razpravljal tudi o širjenju administrativnih služb. Kot drugje tako je tudi v Litiji ta precej povečala obseg. Ne širi se samo v skupnih in družbenih službah, ampak povsod, tudi v organizacijah združenega dela. S tem nastajajo večji stroški, birokracija pa dobiva večji manevrski prostor in večjo možnost, da se razraste. Na podlagi znanih stališč centralnega komiteja Zveze komunistov Jugosla­ vije, ki tudi govore o tem, je aktiv komunistov - delavcev v tej razpravi izobliko­ val in prenesel stališča aktiva v delegacije združenega dela, v osnovne organiza­ cije zveze komunistov, v občinski komite ZKS. Celotno članstvo aktiva je zahte­ valo zajezitev teh služb, zlasti njihovo neupravičeno širjenje. Aktiv komunistov delavcev je tudi večkrat razpravljal o uresničevanju zakona o združenem delu. Glavni poudarek v tej razpravi je dalo članstvo v smeri spreminjanja položaja delavcev v združenem delu, ki mora resnično postati gospodar nad presežnim delom. Eno od teh osnov pa je tudi bližnji prehod

581

organizacije združenega dela in temeljnih organizacij združenega dela na vzpo­ stavitev dohodkovnih odnosov, kjer je potrebno vzpostaviti merila v udeležbi ali dohodku po vloženem družbeno priznanem delu. Posebno pa se je aktiv zavzel, da je treba izdelati merila za nagrajevanje ne samo v proizvodnji, temveč tudi v drugih službah. Zaradi naglice sprejemanja samoupravnih sporazumov s po­ dročja delitve sredstev za osebne dohodke je še veliko nedodelanega. Tu se po mnenju aktiva komunistov proizvajalcev, za to določene službe niso najbolje obnašale. Čas je že, da enkrat izdelajo stimulativnejša merila tudi za vse druge službe, saj bi dobra stimulacija verjetno sama zmanjšala obseg teh služb. Član­ stvo aktiva je enotnega mnenja, da je treba popolnoma odpraviti star način dela in omogočiti, da bodo odločali vsi delavci, ker bomo le na ta način lahko uresničili in uveljavili samoupravne proizvodne odnose. Aktiv je razpravljal tudi o bolniških izostankih in ne moremo razumeti, da je v takih razmerah toliko bolnih ljudi. V ilustracijo naj omenim samo predilnico. Podobno pa je tudi drugje. Prej smo imeli silno slabe delovne razmere, težja fizična opravila, betonski pod, slabe klimatske naprave, brez urejene prehrane na delovnem mestu, slabe stanovanjske razmere itd. V obdobju našega samouprav­ ljanja, torej danes, pa je vse lepo in v redu, celo lakiran parket imamo v naših proizvodnih delovnih prostorih, pa je kljub temu čedalje več delavcev v bolni­ škem staležu. Po mnenje aktiva je verjetno zgrešeno že v samem sistemu, ker bolnik ni že prvi dan staleža v breme zdravstvene službe. Tudi o kadrovski politiki je aktiv večkrat razpravljal. Zavzeli smo se, da je prišlo v novi sekretariat in vodstva zveze komunistov več komunistov proizvajal­ cev in so tako ponekod z našimi stališči spremenili strukturo predvidenih sekre­ tariatov. Aktiv je razpravljal tudi o možnih kandidatih za vodilne funkcije v občini in sodeloval pri evidentiranju delegatov za VIII. kongres Zveze komuni­ stov Slovenije. Aktiv komunistov proizvajalcev je lani tudi razpravljal o pasivizaciji nekaterih članov zveze komunistov. Na podlagi razprave je aktiv predlagal, naj bi preverili in ugotovili, koliko je takih komunistov v občini, se z njimi pogovorili in ugoto­ vili, zakaj so pasivni. Dognati je treba, kaj je vzrok za nezanimanje, ki je včasih lahko tudi morebitna krivica, kar se danes v nekaterih primerih še dogaja. O tem je treba še posebno razmisliti pri starejših članih zveze komunistov, zlasti pri borcih. Če danes aktivno delujejo kot naši delegati tudi nečlani komunistov v kra­ jevni skupnosti, v samoupravnih interesnih skupnostih in drugod, ne smemo po mnenju aktiva dopustiti, da bi kdo izmed članov zveze komunistov pri tem ostal ob strani. Aktiv meni, da kdor ni pripravljen aktivno delovati v zvezi komunistov, v delegatskem sistemu, je bolje, da članstvo zapusti, tako bomo še hitreje dvignili kvaliteto dela članov zveze komunistov v naši občini. Aktiv komunistov - delavcev je v minuli mandatni dobi organizirano pridobil novih 25 članov zveze komunistov iz vrst neposrednih proizvajalcev. Da bi v večji meri in še hitreje zagotovili o zvezi komunistov delavsko večino, mora vsak član aktiva po našem akcijskem programu pridobivati nove člane, zlasti iz vrst nepo­ srednih proizvajalcev. Za vse te ljudi, ki prihajajo iz vrst neposrednih proizvajalcev v zvezo komuni­ stov, pa je nujno potrebno organizirati več idejnega in političnega izobraževanja kot doslej, saj je idejna raven pri tej strukturi še vedno prenizka za aktivno delovanje na družbenopolitičnem področju našega socialističnega sistema. Za optimalno uresničevanje vloge komunistov delavcev je izobraževanje po­ goj za uresničevanje tako pomembne vloge. To trditev postavlja aktiv komunistov proizvajalcev iz znanih razlogov, to je, da delajo komunisti delavci pri strojih, delajo v treh in štirih izmenah, kjer ni možen niti najmanjši študij v delovnem času, tako kot je to verjetno še možno ponekod v administraciji ali kaki drugi dejavnosti. V zvezi s tem v ilustracijo tole: tisti, ki so zaposleni samo dopoldan, imajo proste sobote in nedelje. Tisti, ki delamo v štiriizmenskem turnusu, delamo tudi ob sobotah in nedeljah, prosti smo največkrat med tednom. Med tednom pa imamo partijske, samoupravne in druge obveznosti. Torej imamo sestanke v dneh, ko smo prosti. S tem želim prikazati zavzetost komunistov - neposrednih

582

proizvajalcev, ki z razumevanjem in z zavestno pripadnostjo delujejo v težjih delovnih razmerah in pri tem ne kažejo nobenega oportunizma ali kakega nego­ dovanja. Aktiv komunistov - delavcev se je tudi vključil v razpravo o predkongresni dejavnosti. V celovitem programu predkongresne dejavnosti, ki ga je sprejela občinska konferenca ZKS, se je aktiv komunistov proizvajalcev najbolj vključil v razpravo o predlogu resolucije za VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije in razpravo o predlogu statuta, ZKS. V delu resolucije, kjer piše o zdravstvu, skoraj ni zaslediti zdravstvene preven­ tive. Aktiv meni, da je preventiva, zlasti za proizvodne delavce, silno potrebna in pomembna. Zaradi tega daje aktiv komunistov delavcev pripombo, da naj bi preventivo zdravljenje postalo stalna oblika dela v zdravstvu, s čimer bi lahko vsaj delno zajezili širjenje bolniških izostankov in bi z dobro ter skrbno preven­ tivo lahko ogromno prihranili. V resoluciji je tudi razvidno, da se Zveza komunistov Slovenije prizadeva za neširjenje naše administracije. Članstvo aktiva je enotnega mnenja, da je po­ trebno najprej proučiti vzroke širjenja teh služb in brez odlašanja preprečiti razraščanje, kjer in kadar se širi neupravičeno. Zamisel, da naj osnovne organizacije zveze komunistov spremenijo svoje metode dela, je po oceni našega aktiva zelo pozitivna in vidimo pri tem več prednosti in dano možnost za neposredno povezovanje in delovanje z osnovnimi organizacijami ZK. Z ukinitvijo tovarniških svetov in komitejev se tudi precej skrajša pot na relaciji aktiv komunistov - delavcev - osnovna organizacija ZK in tako bo s tem odstranjena pregrada ter dan pogoj za hitrejši neposreden stik s proizvodno bazo. Glede na predvidene spremembe in zahtevnost del, ki smo jih zasledili v kongresnih dokumentih, zlasti metodah dela, je naš aktiv izdelal in sprejel marca akcijski program dela. Izdelan je na podlagi smernic in potreb ter spoznanj, da se mora aktiv komunistov - delavcev pri svojem delovanju tesno povezati in sodelo­ vati z neposrednimi proizvajalci. To razširjeno delovanje in sodelovanje aktiva bo odslej stalno, tako da v povezavi z delovnimi ljudmi krepi razredno zavest in z razvijanjem odgovornosti do spreminjanja položaja delavcev preoblikujejo ob­ stoječe družbenoekonomske odnose. Za nemoteno in dosledno delovanje aktiva je odgovoren sekretariat, ki bo sproti analiziral uresničevanje sprejetih nalog in proučeval vzroke morebitne neučinkovitosti članstva aktiva, kadar bo to potrebno.

Alojz Ratajc

Idejnopolitično usposabljanje je potrebno tesneje povezati s samoupravno prakso Da bi bili komunisti resnično kos nalogam, ki jih bomo opredelili v kongre­ snih dokumentih, da bomo vsebino dela zveze komunistov nenehno poglabljali, da bomo ne nazadnje resnična avantgardna sila delavskega razreda, torej po Komunističnem manifestu idejno in akcijsko najbolj usposobljeni del delav­ skega razreda, speti z interesi celotnega delavskega razreda, ne ločeni s svojimi interesi, da bomo razvijali in krepili razredno politično zavest, je nujno potrebno, da se neprestano idejnopolitično in marksistično izobražujemo in usposabljamo. To usposabljanje pomeni tudi naše oboroževanje z novimi idejami, da bomo sposobni premagovati vse ovire in protislovja v razvoju samoupravne družbe, da bomo videli v našem razvoju prihodnost in v tem smislu menim, da je resolucija dovolj jasna in terja od vseh nas odgovorno uresničevanje teh prav gotovo izredno zahtevnih nalog. Razvoj socialističnih samoupravnih odnosov zahteva tudi od nas vse večjo idejnopolitično usposobljenost, da bi lahko uspešno premagovali sprotne ovire, protislovja in se odločali za najbolj sprejemljive rešitve. Tudi v boju proti protisamoupravnim in protisocialističnim pojavom bomo uspešnejši, če bomo usposob-

583

ljeni, da s svojo aktivnostjo že v kali odpravljamo vse, kar je tuje, nesprejemljivo samoupravljalcem. Mislim, da ni odveč poudariti, da mora biti idejnopolitično usposabljanje v ZK in v drugih DPO vsebinsko zasnovano na marksizmu. S tem pa ne mislim, da smo to že dosegli, če v posamezen ciklus predavanj vključimo temo osnove marksizma. Pri vseh obravnavanih vprašanjih bi morali izhajati iz marksizma, v smislu zgodovinskega pojavljanja, protislovij in dialektičnosti v povezovanju. Marksizma ne smemo nikoli razlagati tako, da bi udeleženci posa­ meznih oblik usposabljanja dobili vtis, da je marksizem enkrat za vselej zaokro­ žena in nerazvijajoča se teorija. Predstavljen mora biti vedno kot svetovno vladajoča misel, ki ji je lastno, da se nenehno razvija, da je rezultat dialektike zakona enotnosti in boja nasprotij, ki ji je lastno, da je nenehno raznovrstna in različna, da nasprotja nenehno vstopajo v medsebojni boj, pri tem pa ravno ta boj med različnimi težnjami in uresničenji vodi k določeni medsebojni enotnosti delov, s čimer se ravno uresničuje koherentnost marksizma. To pomeni, opirajoč se na Marxov, Engelsov in Leninov nauk - pot osvoboditve človeka vseh idolov ne samo religioznega, razrednega marveč tudi vsakega drugega podrejanja in odtujitve. To je tudi cilj vseh sploh humanističnih hotenj vseh naprednih umov človeštva. S takšno zasnovanostjo pa ne mislim, da bi se proučevanje marksizma omejilo zgolj na proučevanje del klasikov marksizma, temveč mora biti poleg tega tudi proučevanje znanstvene teorije, ideologije in prakse, ki jo vodi zveza komunistov pri graditvi naše socialistične samoupravne družbe. Ne smemo se bati spoznavanja tudi drugih teoretičnih konceptov v okvirih marksizma, da bi lahko bolje opazili prednosti naše socialistične samoupravne usmeritve in njeno neposredno povezanost s stališči Marxa in drugih klasikov marksizma. Pri samem obravnavanju marksizma moramo poudariti njegovo dialektičnost, ki velja tudi za vse druge naravne in družbene pojave in za človekovo misel v celoti. S citati iz del klasikov marksizma se ne smemo zadovoljiti, vračanje k Marxu mora biti samo po sebi življenjsko, vsebovati mora dialektično obravnavanje, biti mora razvojno. To dialektiko moramo prikazati tudi v današnjem sistemu odmiranja države, v sistemu socialističnega samoupravljanja, prikazati moramo, kakšen je bil kon­ cept Stalina v SZ glede odmiranja države in kakšen je naš. Katere so bistvene prednosti naše poti. Omenjeni marksistični pristop sem poudaril tudi zato, ker sem imel v mislih tudi samo obravnavanje marksistične teorije v posameznih oblikah usposablja­ nja. Malo odmerjenega časa, neizdelane metode obravnavanja, večkrat neu­ strezni predavateljski kadri to temo večkrat zelo osiromašijo. Posebno dobro izdelan pristop bi morali imeti za udeležence usposabljanja, ki o marksizmu nekaj več prvič slišijo. Ne rečem, da so to neposredni proizvajalci, lahko so tudi visoko kvalificirani ljudje, z višjih, visokih šol oziroma fakultet, a praktično žal iz obstoječega šolskega sistema nikoli niso slišali ali ne kaj posebnega. Vsekakor se moramo prilagajati kvalifikacijski strukturi oziroma predznanju udeležencev, ne pa oni nam. V prihodnjem obdobju bi morali posvetiti več pozornosti načrtnosti pri idejnopolitičnem usposabljanju. Usposabljati moramo začeti predvsem že v zvezi socialistične mladine in potem posameznike tudi spremljati. Nekatere teme standardno obravnavamo v vseh oblikah usposabljanja, čeprav so udeleženci skoraj isti, le predavatelj je drugi. Morali bi tudi voditi evidenco udeležencev vseh oblik usposabljanja, da bi tako imeli pregled nad tem, o čem se je posamez­ nik že začel seznanjati, kakšne rezultate je dosegel, kaj ga bolj zanima in po­ dobno. Preizkusov znanja po končanih seminarjih, tečajih, občinskih političnih šolah in drugih oblikah usposabljanja se skoraj ne poslužujemo. Ne zavzemam se za klasični pristop, temveč se zavzemam za preizkus v obliki pogovora z nosilcem posamezne teme, ki bo tudi pomenila usposabljanje, pojasnjevanje še nejasnih vprašanj, opozoril na nepravilno razumevanje in podobno. S čim začeti pri usposabljanju mladine? Vem, da obstajajo programi, a me­ nim, da je v njih premalo opredeljenih vrednot naše družbe, ki so pomembne pri vzgoji mladih; to so delovni človek kot nosilec razvoja, družbena lastnina, brat­ stvo in enotnost, povezanost pravic in obveznosti posameznika, neuvrščenost, oblikovanje stališč mlade osebnosti, entuziazem, tovarištvo. S tem sem želel

584

povedati, da mora biti usposabljanje tudi vzgoja, vzgoja tudi vse bolj osvobojene osebnosti naše družbe. Idejno politično usposabljanje mora prispevati k idejni enotnosti zveze komu­ nistov, k nenehnemu teoretičnemu domišljanju, praktični akciji ZK, idejnopoli­ tični diferenciaciji, ki smo jih tudi opredelili v predlogu resolucije. Osnovna organizacija zveze komunistov se mora uveljaviti kot nosilka idejnopolitičnega usposabljanja, kar ste že sami poudarili, in graditve zavesti članstva ZK v družbenih procesih, ki pogojujejo nacionalno enakopravnost. Prispevati mora k novemu spoznanju o gibanjih protislovij in idejnih razlikah v sodobnem medna­ rodnem delavskem in komunističnem gibanju v svetu, k boljšemu razumevanju razrednega in zgodovinskega bistva naše politike neuvrščenosti, k razumevanju in zavestnemu spreminjanju koncepta splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite, in kaj pomeni to v konkretni realizaciji Marxove ideje o oboroženem narodu in h krepitvi idejne in politične odgovornosti ZK za uresničevanje spreje­ tih nalog. V idejnopolitičnem usposabljanju čutimo pomanjkanje priročne literature, čeprav smo v zadnjem času dosegli pomembne rezultate, tudi didaktičnih metod, pa andragogiko poznamo premalo. Gre za usposabljanje odraslih ljudi, zato moramo imeti ustrezen andragoški pristop. Usposabljanje mora biti zanimivo, plastično, čimbolj razumljivo. Posamezne izobraževalne oblike bi morali preseliti v organizacije združenega dela in kra­ jevne skupnosti in s tem vključiti udeležence v konkretno reševanje posameznih vprašanj, torej usposabljanje ob konkretnih problemih, ki se pojavljajo v naši družbi. Na Dolenjskem dosegamo na področju idejnopolitičnega usposabljanja vse večje uspehe, predvsem v zadnjih letih. Imamo slabšo kvalifikacijsko strukturo delavcev, zaposlenih v gospodarstvu in negospodarstvu, pa tudi slabšo kadrov­ sko strukturo članstva ZK, ki jo moramo tudi upoštevati v vseh oblikah idejno­ političnega usposabljanja. Veliko pričakujemo in tudi sami se zavedamo obvez­ nosti študijskega centra v Novem mestu, ki bo skrbel za idejnopolitično in marksistično usposabljanje. Ob tem, ko se komunisti sami usposabljamo, moramo to usposabljanje vse bolj razširjati v ostalih družbenopolitičnih organizacijah, delegacijah in med vsemi delovnimi ljudmi in občani. Več idejnopolitičnega usposabljanja pa mora biti tudi v posameznih društvih in družbenih organizacijah. Slednje, predvsem društva in družbene organizacije, imajo več oblik usposabljanja, vendar idejno­ političnega v programih večkrat ni. Čutimo tudi pomanjkanje usposobljenih predavateljev, bolje rečeno, nosilcev posameznih tem. Mislim, da moramo v prihodnje tudi usposabljati te osnovne nosilce posameznih tem. Ne nazadnje, usposabljati se moramo za kritični odnos do tujega znanja, ideologije in tendenc, ki jih tisk, televizija in film še precej razširjajo, mi pa jih večkrat pasivno gledamo, beremo in poslušamo. Viktor Damjan V krajevni skupnosti graditi humane medčloveške odnose in stike

Socialistično samoupravljanje temelji na položaju delavca v tozdu ter delov­ nega človeka in občana v krajevni skupnosti. Na teh dveh temeljih se delovni ljudje in občani vključujejo v celotni sistem socialističnega samoupravljanja ter odločajo o uresničevanju skupnih interesov in o solidarnem zadovoljevanju skupnih potreb. Ena osrednjih nalog, ki zadeva razvoj našega družbeno-političnega sistema, je hitrejši razvoj krajevne skupnosti in s tem tudi vloga in zavzetost vseh subjektivnih sil z ZK na čelu. Mislim, da moramo zlasti podčrtati, da je treba krajevno skupnost opredeliti kot družbenoekonomski odnos. Združitev dela in sredstev za reprodukcijo ni le podlaga družbenega položaja delavcev, ki delajo v tozdu, ampak je tudi podlaga družbenih razmerij delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti. Med tozdi in KS obstaja visoka stopnja medsebojne soodvi­ snosti in povezanosti, kjer delovni ljudje nastopajo kot proizvajalci in kot potroš­ niki.

585

Će ocenjujemo sedanje stanje in stopnjo razvoja oblikovanja ustavno določe­ nih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov v krajevni skupnosti, lahko ugotovimo vrsto pozitivnih rešitev, prav tako pa vrsto pomanjkljivosti in nedore­ čenosti, predvsem pa da se ta proces odvija prepočasi. To pomeni, da delavci v združenem delu še niso odločilno posegli na samoupravno urejanje dnevnih problemov, s katerimi se srečujejo njihove družine. V programih KS še niso dovolj upoštevani problemi otroškega varstva, preskrbe, javnega prometa, ureja­ nje sosesk, otroških igrišč in podobno. Še vedno so v ospredju vprašanja infra­ strukture. Značilno je npr., da dokaj uspešno rešujemo vprašanja otroškega varstva v občinskih središčih, mnogo manj zadovoljiva pa je situacija v krajevnih skupnostih, kar pomeni - spričo velike dnevne migracije naših delavcev - da veliko število delavskih otrok ni dovolj zajetih v razne oblike varstva. Tu čaka subjektivne sile z ZK na čelu pomembno delo pri uresničevanju socialističnih samoupravnih odnosov. V financiranju dejavnosti krajevnih skupnosti je še vedno proračunski sistem »po glavi delavca«, kar ponovno vzpostavlja posredništvo družbenopolitične skupnosti. Osnovni vzrok za to je v nedograjenem sistemu planiranja. Mnogi tozdi še niso vključili v svoje razvojne načrte programov za izboljševanje življenj­ skih razmer v soseski, na drugi strani pa opažamo, da se tudi planiranje potreb v krajevnih skupnostih odvija izolirano od združenega dela. Pomembno je vprašanje, kdaj in kako bodo krajevne skupnosti na področju prostorskega planiranja neposredno odločale oziroma soodločale. Karakteristi­ čen je primer, ko je predlog urbanističnega programa predvidel na obdelovalnih kmetijskih zemljiščih gramoznico v obsegu 14 ha. Prizadeta krajevna skupnost je sicer pismeno pa tudi v občinski skupščini prek svojih delegatov argumentirano ugovarjala zoper uničenje najboljše orne zemlje na tako veliki površini. Vendar so jo delegati z območja drugih krajevnih skupnosti, ki niso bile prizadete, v občinski skupščini preglasovali. Razen tega je bil predlog urbanističnega pro­ grama sprejet brez sodelovanja in soglasja kmetijske zemljiške.skupnosti. Ta je bila pritegnjena v postopek šele pozneje, ko je bil program že razgrnjen. V nadaljnjem postopku soočanja stališč vseh zainteresiranih je bil dosežen spora­ zum šele med postopkom pred ustavnim sodiščem, nakar se je površina gramoz­ nice zmanjšala na 1,4 ha, hkrati pa je bila zagotovljena tudi sanacija jame po uporabi in ponovna usposobitev površine za kmetijsko proizvodnjo. Nedvomno bo v takih primerih moral prevladovati širši družbeni interes. Samoupravno organizirani občani zadovoljujejo svoje interese neposredno v hišni, ulični samoupravi, kulturnem društvu, svetu šole, zdravstvenem domu itd. Samoupravni odnosi, kot jih na teh področjih predvideva ustava, še niso zaživeli v polni meri. Marsikje niso razčiščeni odnosi med samoupravnimi stanovanj­ skimi interesnimi skupnostmi ter občinsko skupščino, prav tako pa tudi ne odnosi med stanovanjskimi skupnostmi in hišnimi sveti oziroma zbori stanoval­ cev. To se je npr. pokazalo pri vprašanjih, kako naj se organizira opravljanje finančnega poslovanja hišnih svetov, to je, ali lahko samostojno upravljajo s sredstvi za tekoče vzdrževanje in obratovanje hiše, prek svojega žiro računa ali pa morajo imeti tudi ta sredstva na skupnem računu pri stanovanjski skupnosti. Z odpravo teh nezakonitih aktov so se odprle možnosti za samoupravno ureditev teh razmerij v skladu z družbenoekonomskim položajem delavcev in občanov. Ponekod je tudi opaziti nepravilno razumevanje načela solidarnosti v praksi, ko nekateri mislijo, da jim ni potrebno prispevati za skupne potrebe v krajevni skupnosti in občini, ki so sicer skupno spoznane in opredeljene v programih in pravilno sprejete z referendumom, če njih osebno določeno vprašanje ne priza­ dene, kot npr.: ureditev šolskega varstva, šolstva in podobno. Marsikje prihaja do izraza ozka potrošniška mentaliteta, zapiranje v družinski krog, netolerantnost do starih, do otrok, do delavcev iz drugih republik in podobno. Za odstranjevanje takih deformacij in za graditev socialističnih medse­ bojnih odnosov, kjer naj bi krajevna skupnost postala vse bolj humana, človeška skupnost, skupnost neposrednih človeških stikov, v nasprotju s tendencami odtujenosti in osamljenosti, značilnimi za sodobno civilizacijo, je nujna mnogo večja dnevna navzočnost subjektivnih sil, predvsem ZK. Vse povedano terja od nas, komunistov, da se usposobimo za učinkovito

586

demokratično reševanje protislovij v krajevni skupnosti, za uresničevanje intere­ sov delovnih ljudi in občanov, ki izhajajo iz družbenoekonomskih odnosov v krajevni skupnosti. Predlog sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije sicer določa, da svet zveze komunistov skupaj z osnovnimi organizacijami ZK in občinsko konferenco ZK organizira posvetovanja, konference in druge oblike akcijskega povezovanja osnovnih organizacij ZK in članov ZK, ki živijo na območju krajevne skupnosti, vendar menim, da je razen tega nujno, da vsestran­ sko okrepimo dejavnost vseh komunistov v razvijanju socialističnih samouprav­ nih odnosov v posameznih hišah, posameznih soseskah in v krajevni skupnosti. Tako pomembnih nalog ne bi smeli prepustiti samo osnovnim organizacijam ZK v krajevni skupnosti, ki ponekod spričo svoje sestave in maloštevilnosti ne bodo kos velikim nalogam, ki nas čakajo na tem področju.

Ivan Godec Odgovornost komunistov za organizirano delovanje v sindikatih

Že peta seja centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije je opredelila odgovornost komunistov za delovanje v drugih družbenopolitičnih organizaci­ jah, med njimi tudi v sindikatu. Na sklepih te seje temelji vključevanje komunistov in zveze komunistov v delovanje socialistične zveze na frontnem principu, ki ga večina komunistov vsaj načelno v celoti sprejema. Pri pojmovanju sindikata in tudi drugih družbenopolitičnih organizacij pa srečujemo zelo različna mnenja, ki se gibljejo predvsem v dve skrajnosti. Eno, ki pojmuje sindikat kot navadno transmisijo politike ZK, kjer ni po­ trebno prav dosti razmišljati, ampak velja načelo ukaza in nadrejenosti; in drugo, ki pojmuje sindikat kot eno od družbenopolitičnih organizacij, kjer po konku­ renčnih principih nastaja politika, ki bi jo delavci po metodah licitacije izbirali in se tako odločali pri izbiri svoje »stranke«. Ko govorim o teh skrajnostih, seveda ne mislim, da imata oba skrajna pola v današnjih razmerah kaj dosti pristašev v eni ali drugi družbenopolitični organizaciji. Želim samo opozoriti na to, da se v vsakodnevnih razpravah, odnosih družbenopolitičnih organizacij srečujemo s posameznimi elementi te ali one skrajnosti, ki nam otežujejo družbenopolitično aktivnost v združenem delu. Prav tako so elementi teh skrajnosti prisotni tako med komunisti kot tudi med nekomunisti v sindikatu. V zvezi s to problematiko želimo opozoriti na eno od podrobnosti v predlogu statuta Zveze komunistov Slovenije. V 21. členu predloga statuta, ki smo ga prejeli v gradivu za kongres, je bilo v zadnjem odstavku 1. odstavka 3. točke zapisano: »Prav tako pa voli (namreč občinska konferenca ZK Slovenije) v dogovoru z organi občinske organizacije zveze sindikatov, zveze socialistične mladine in zveze borcev NOV politike ter družbenimi organizacijami delegate ali delegacije v njihove organe in delovna telesa.« Analogno so bili opredeljeni odnosi na republiški ravni. Po takem predlogu bi na primer občinska konferenca ZK Slovenije volila delegata ali delegacije v ustrezne organe občinskih družbenopolitičnih organizacij in tako vzpostavila neposredno zvezo z direktnim uveljavljanjem stališč ZK. S tako potezo bi bila v marsičem onemogočena demokratična diskusija v drugih družbenih organizaci­ jah, kar pa seveda ni bil cilj danega predloga. Ker priznavamo obstoj različnih interesov, ki morajo imeli legalno možnost, da pridejo do svojega izraza, sicer bi si poiskali druge poti, je mnogo boljša sedanja formulacija predloga statutu v isti 21. točki, ki izpušča formulacijo o volitvah delegatov v organe drugih družbeno­ političnih organizacij, ampak pravi: »v skladu s statuti, pravili in sklepi organiza­ cij sindikatov, zveze socialistične mladine in zveze borcev NOV Slovenije z družbenimi organizacijami določa delegate ali delegacijo, njihova delovna telesa in druge oblike obravnavanja družbenih vprašanj«. Analogna je formulacija za republiško raven. Nastaja vprašanje, katera so tista delovna telesa in druge oblike obravnavanja družbenih vprašanj. Menim, da za sedaj zadošča možnost

587

takšnega načina urejanja medsebojnega odnosa, kot je zapisana glede delovnih teles. V predhodnih razpravah smo ugotavljali, da sem lahko štejemo delegate zveze komunistov v družbenih svetih, ki jih omenja tudi Edvard Kardelj v svoji znani študiji »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravlja­ nja«. Ob tem bi se bilo verjetno treba še trdneje dogovoriti, kam naj bodo vezani posamezni družbeni sveti. Nesmiselno bi bilo na primer, da bi družbene svete za področje družbenoekonomskih vprašanj locirali k sindikatu, k družbenopolitični skupnosti in morda še kam in tako podvojili delo. V tej najnovejši formulaciji predloga statuta je pri delovnih telesih lahko mišljena neka začasna komisija s sedežem pri sindikatu ali drugi družbenopoli­ tični organizaciji z določeno nalogo in v kateri so delegati drugih družbenopoli­ tičnih organizacij, torej tudi zveze komunistov. Seveda ne kaže pretiravati, na primer iskati rešitev, da bi delegati vseh družbenopolitičnih organizacij v vseh organih iste vrste bili delegirani v druge družbenopolitične organizacije. Skratka menim, da je sedanja zamisel vsebine 21. člena predloga statuta Zveze komuni­ stov Slovenije takšna, da jo kaže podpreti. Ta formulacija tudi v ničemer ne posega v pravice in dolžnosti posamezne družbenopolitične organizacije, da na določeni ravni, na primer občinski, izrazi avtentičen interes delavcev ali občanov tako, kot se je ta oblikoval po predhodni razpravi v tej družbenopolitični organi­ zaciji. Taka ureditev odnosov je možna in potrebna tudi zato, ker seveda v celoti velja obveza članov zveze komunistov, da se ravnajo po zahtevah svoje organiza­ cije zveze komunistov oziroma organov zveze komunistov. Delegatka iz Radeč, Marjeta Brilej, je v svoji včerajšnji razpravi predlagala tudi, da je potrebno razmisliti o oblikah povezovanja sindikata s problemi krajevnih skupnosti. Njeno ugotovitev potrjuje tudi poročilo na strani 45, ki pravi, da je bila doslej aktivnost komunistov v sindikatu praviloma usmejena k organizacijam združenega dela, se pravi k notranjim problemom. Ob naših razpravah, mislim v razpravah s komunisti, ki delajo v sindikatu, večkrat ugotavljamo, da je aktivnost sindikata preveč zaprta za plotove organiza­ cij združenega dela. Treba pa je razumeti, da je sedanje razumevanje narave dohodka še vedno ozko. V sindikatu si pogosto prizadevamo, da bi hitreje premagali delavčevo dostikrat ozko pojmovanje, da so osebni dohodki delavca skrb sindikata in delavcev samih, ostale sestavine dohodka, ki so mnogo po­ membnejše, pa tudi sindikat še mnogokrat pušča ob strani. Strinjam se, da bodo potrebni še dodatni napori, ki bodo omogočili pravo razumevanje dohodka in celotnih potreb občana in delavca. S tem bomo tudi hitreje zakoračili v uresniče­ vanje principa svobodne menjave dela. Menim, da bo v naslednjih štirih letih največji korak storjen s tem, da bo 150.000 delegatov-delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela sodelovalo in odločalo o vprašanjih splošne in skupne porabe in s tem spoznavalo vso problematiko tako imenovanih družbe­ nih dejavnosti pa tudi krajevnih skupnosti in drugih področij za normalno funkcioniranje družbenopolitičnih skupnosti in krajevnih skupnosti. Dodatna možnost je doslednejša izpeljava funkcije delegatov osnovnih organizacij sindi­ kata iz temeljne organizacije združenega dela v krajevno konferenco socialistične zveze delovnega ljudstva. Po tej poti bi še bolj konkretno krepili frontno dejav­ nost socialistične zveze in obenem reševali probleme podjetniških zaprtosti. Možno je tudi formirati posebne organe sindikata v krajevni skupnosti, kar pa najbrž ne more rešiti vseh problemov in odpira tudi nekatere nove. Prepričan sem, da se moramo komunisti v sindikatu in socialistični zvezi zavzeti za še boljše delovanje socialistične zveze delovnega ljudstva kot fronte socialističnih sil in bodo nekateri taki in podobni problemi tako hitreje rešeni. Na koncu želim opozoriti še na eno vprašanje delovanja sindikata v politič­ nem sistemu. Komunisti v sindikatu smo začeli razpravo o vlogi in funkciji sindikatov v političnem sistemu. Začetek razprav smo dobro usmerili na potrebo po obdelavi vseh tistih vprašanj, ki so povezana z delovanjem osnovne organiza­ cije sindikata. Ocenjevali smo, da je sindikat tu še najšibkejši in zato dostikrat ohromljen v praktični aktivnosti. V poročilu centralnega komiteja v 38. točki je tudi zapisano: »Vendar pa komunisti v sindikatu še niso dovolj uspeli, da bi bile osnovne organizacije sindikata v vseh samoupravnih okoljih še bolj usmerjene k

588

temeljnim vprašanjem, ki zadevajo družbenoekonomski položaj delavcev v te­ meljni organizaciji združenega dela...« V razpravah, ki jih sedaj začenjamo s komunisti v sindikatih ob začetku predkongresne dejavnosti za kongres Zveze sindikatov Slovenije, ki bo jeseni letos, pa nam vse bolj prihajajo v ospredje, po mojem mnenju, druga manj pomembna vprašanja, na primer: koliko strokovnih sindikatov naj bi bilo, kakšni naj bodo ti strokovni sindikati, kakšni so in bodo odnosi med zvezo komunistov in sindikati. Ocenjujemo, da je zveza komunistov v zadnjih letih in še posebej po peti seji centralnega komiteja ZK Slovenije dosegla odločilni napredek zato, ker je utrjevala vlogo in aktivnost svojih osnovnih organizacij. Menim, da sindikat ta naloga še čaka. Prepričan pa sem, da to lahko dosežemo le z dobro organizirano akcijo komunistov v sindikatu. Predlog resolucije in predlog statuta VIII. kon­ gresa Zveze komunistov Slovenije pa sta dobra podlaga za to.

Mujaga Haskič Več pravega sodelovanja Spregovoril bi o delovanju mladih članov zveze komunistov v družbenopoli­ tičnih organizacijah in v delegacijah. Najprej bi spregovoril nekaj o sprejemu v ZK, predvsem o vključevanju mladih v članstvo ZK in o izpolnjevanju teh nalog. Če se povrnemo nekaj let nazaj, se je pri sprejemu dogajala vrsta nepravilnosti. Predvsem mislim na kampanjski način sprejemanja, ter simpatijo in privilegij, ki sta bila tudi prisotna. Sedaj se je to bistveno spremenilo, ker mlade predlagajo iz vrst ZSMS, kar je edino pravilno, saj se morajo mladi že v svoji organizaciji vključevati v delo in pokazati vse svoje sposobnosti in vrline. Vendar ugotav­ ljamo, da so mladi še vedno pogosto ločeni od dela osnovnih organizacij ZK, ker nimajo konkretnih zadolžitev pa tudi pomoči od starejših članov ni bilo vedno dovolj. Premalo storimo, da bi se ti mladi člani ZK idejnopolitično usposabljali. Nekaterim članom ZK, ki so se izkazali s svojim delom, dodelimo več funkcij in s tem jih preveč obremenjujemo z delom v družbenopolitičnih organizacijah, ob nas pa ostajajo člani ZK, ki nimajo nobenih zadolžitev. Pojavljajo se problemi glede aktivnosti. Dosti članov ZK prihaja samo na sestanke, ne vključujejo pa se v razpravo in večkrat ne povedo svojega mnenja o določeni problematiki. Sestankovanje je še vedno pogosto precej neuspešna oblika pogovora, kajti sprejete sklepe in stališča nedosledno izvajamo in med delavci v temeljni organi­ zaciji združenega dela delo posameznih članov ZK vzbuja nezaupanje, s tem pa tudi ne rešujemo in zastopamo interesov delavcev. Odnosi in sodelovanje med osnovno organizacijo ZK in ZSMS v nekaterih temeljnih organizacijah združenega dela in delovnih organizacijah ni zadovo­ ljivo, ker opažamo, da ZK kaže premalo interesa do dela ZSMS in da mladi prepogosto ostajajo ob strani, prepuščeni samim sebi in ni pravega medseboj­ nega sodelovanja, s katerim bi prav gotovo bolj uspešno reševali vse probleme znotraj temeljne organizacije združenega dela in tudi navzven. Naloga mladih članov ZK je predvsem delo v ZSMS, vendar se ti člani ZK v veliko primerih oddaljujejo od dela mladinske organizacije, prav tako pa tudi od dela ZK in so tako prepuščeni samim sebi. Problem so tudi mladi strokovnjaki, člani ZK, ki je v naši železarni precej aktualen. Imamo 115 mladih strokovnjakov, od tega jih je precej članov ZK. Problem je v tem, ker se ne vključujejo v delo ZSMS, čeprav bi s svojim strokovnim znanjem pripomogli k aktivnemu delu mladih in bili hkratno velika pomoč pri delu ZK. Metode delovanja in programa ZSMS pa še verjetno niso dobra oblika za mlade intelektualce, da bi se uspešno vključili v delo ZSMS. Se nekaj bi rad spregovoril o povezavi med tozdi in KS in pa o uveljavljanju delegatskega sistema. Opažamo, da povezava med tozdi in KS dostikrat ni uspešna, ker so tozdi velikokrat zaprti vase in ne pokažejo interesa za sodelova­ nje in reševanje vseh problemov v KS. Vse družbenopolitične organizacije bi

589

morale v tozdih usklajevati program dela s programom družbenopolitičnih orga­ nizacij v krajevni skupnosti. Na tem področju pa je premalo narejenega in pogostokrat delovni ljudje nimajo organiziranega izkoriščanja prostega časa. To zaradi tega, ker ZK in druge družbenopolitične organizacij delajo le v okviru svojega tozda oziroma delovne organizacije, pri tem pa ne prihaja do povezave. Pri tem je najbolj prizadet delavec v neposredni proizvodnji, ki po svojem delu v tozdu pogostokrat ne ve, kaj bi delal v krajevni skupnosti. Upam, da bodo novo izvoljene delegacije za skupščine samoupravnih interesnih skupnosti med temeljno organizacijo zdru­ ženega dela in krajevno skupnostjo bolj uspešno sodelovale in naloga ZK v teh skupščinah je, da si za to prizadevajo, kar je v interesu vseh delavcev in krajanov na tem območju. V vseh temeljnih organizacijah združenega dela in KS smo uspešno izvedli volitve v skupščine samoupravnih interesnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnosti. V železarni je od skupnega števila delegatov 26 odstotkov mladih in od tega je 50 odstotkov članov ZK ali več kot vsak drugi delegat je član ZK. Sedaj je treba te delegate tudi ustrezno usposabljati in jim nuditi vso potrebno pomoč, da bi mladi v teh delegacijah tudi uspešno delali ter imeli stalno povezavo z delovnimi ljudmi. Dosti je primerov, da se delegati ne povežejo z delavci in ne prenašajo stališč v obe smeri. Delegati v ZK v teh delegacijah so najodgovornejši, da se vzpostavi ta povezava med delavci in delegati, ki so jih zato tudi volili, da bi prenašali stališča delavcev in obratno. Opozoriti želim še na problem delegatov v organih družbenopolitičnih organi­ zacij, predvsem v občinski konferenci ZK, sindikata, socialistične zveze delov­ nega ljudstva in ZSMS. Delegati pogostokrat prihajajo na seje konference nepripravljeni, ker so mate­ riali preobširni in preveč strokovno napisani, da bi jih lahko razumeli in tudi v delovni skupini o njih predhodno razpravljali. Tako pa večkrat ne prenašajo stališč temeljne organizacije združenega dela, ampak svoje osebno mnenje. Mislim, da bi tukaj vse organizirane subjektivne sile morale začeti te delegate ustrezno idejnopolitično usposabljati in kadrovati, hkrati pa voliti delegate, ki na posameznih področjih delajo v organih družbenopolitičnih organizacij in s svojo izobrazbo najbolj ustrezajo, kajti le na ta način bodo delegati resnično prenašali mnenje delavcev in bodo delavci odločali o rezultatih svojega dela. Lani, ko je začel obratovati popolnoma nov objekt, smo se srečevali z velikimi problemi in težavami v proizvodnji. Kongres ZKS in ZKJ nam je bil vzpodbuda, da vse negativne težnje premagamo in z organizirano akcijo vseh delavcev smo dosegli velike in pomembne rezultate na področju proizvodnje, družbenopolitič­ nih in ekonomskih odnosov. To je vsekakor zasluga vseh delovnih ljudi v temeljni organizaciji združenega dela z ZK na čelu in drugimi družbenopolitič­ nimi organizacijami in samoupravnimi organi. Jože Kukec

Organizirano delo z zadolžitvami posameznega člana ZK - uspešna aktivnost Dolga leta smo ugotavljali, da se komunisti ne vključujemo tudi v delo tam, kjer živimo. To je bila splošna ugotovitev, s katero smo se sprijaznili in morda enkrat letno sklicali vse komuniste iz krajevne skupnosti, kjer je število vseh članov več kot 500, v dvorani, v kateri je bil sestanek, pa je bilo prostora največ za 100 ljudi. To se pravi, da smo vseskozi podcenjevali aktivnost vseh komunistov v krajevni skupnosti. Zanemarjali smo individualno idejnopolitično delo vsakega, s katerim se zida uspešna idejna, politična aktivnost in enotnost celotne zveze komunistov. V Celju smo prek majhnih skupin, po blokih, zaselkih in vaseh uspeli angažirati kar precejšnje število članov ZK prek akcijskih skupin vseh komunistov, ki živijo na terenu. Tako se v celovito družbenopolitično življenje vključuje vedno več delavcev in krajanov, med katerimi pa je vedno več članov ZK. Ugotavljamo kvalitetne premike tudi v delovanju delegacij, kjer so terenske

590

osnovne organizacije ZK odigrale pomembno vlogo pri interesnem povezovanju in združevanju delovnih ljudi in občanov znotraj frontne socialistične zveze. Dosti premalo pa smo bili učinkoviti pri preverjanju družbenopolitične aktiv­ nosti vsakega posameznega člana, še zlasti v tistih osnovnih organizacijah ZK, kjer je povezano večje število članov. Nekateri mislijo, da so opravili svojo partijsko dolžnost že s tem, da redno hodijo na sestanke in plačujejo članarino. Na to so jih navadili sekretarji osnovnih organizacij ZK sami in še morda nekateri člani sekretariata, ki sami pripravljajo seje osnovnih organizacij ZK in mislijo, da so sami poklicani, da uresničujejo dogovorjeno politiko v zvezi komunistov. Prav tako se ni krepila tudi odgovornost vseh članov za uspehe oziroma neuspehe v družbenopolitičnem delovanju v okoljih, kjer delujejo in živijo. V krajevni skupnosti, kjer je več osnovnih organizacij ZK, so bili organizirani sveti in komiteji ZK, ki so bili formalno ustrezno organizirani, v vsebinskem smislu pa še premalo učinkoviti. Še naprej so v večini primerov opravljali tudi komiteji koordinacijsko funkcijo. V javni razpravi, ki je trajala vse do kongresa in ki je bila široka ter demokratična, je bilo večkrat poudarjeno, da so mnoge osnovne organizacije ZK preveč prepuščale iniciativo svetom in komitejem ZK in bili so pogosti pojavi, da so pasivno čakale, da bodo obravnavali odprta vprašanja, ki so zadevala člane v osnovnih organizacijah ZK. Ob tem, ko bomo te vmesne organe postopoma ukinili, pa bodo dosedanji sekretarji komitejev in svetov ZK usklajevalci dela v delovnih organizacijah, nekateri bodo člani nove občinske konference in njenih organov ter organov v drugih družbenopolitičnih organizacijah, kajti te tovarišice in tovariši so bili v večini primerov najboljši partijski kader, negacija njihovih funkcij pa mora biti njihovo delo v prihodnje samo. V občini smo skladno z ustavno preobrazbo krajevne skupnosti povečali število le-teh. Osnovne organizacije ZK so v večini novoustanovljenih KS bile akcijska in idejna jedra celotne družbenopolitične aktivnosti. Z novim statutom ZKS, ki daje možnost, da se ustanovi osnovna organizacija ZK že s tremi člani, bomo na novo ustanovili precej osnovnih organizacij ZK. In prav je tako, da je v vsakem delovnem in življenjskem okolju tudi organizirano delovanje ZK. S tem bomo sicer še bolj osiromašili številčno članstvo na terenu, predvsem bodo odšli iz terenskih osnovnih organizacij ZK mlajši ljudje. Ob tem velja poudariti, da smo v Celju že sedaj povezovali na terenu vse funkcionarje družbenopolitičnih organizacij in sveta KS, seveda z njihovim soglasjem, ki delujejo v krajevni skupnosti. Pomembno je to, da nov statut dopušča, da se lahko začasno organiza­ cijsko povežejo člani iz DO na terenu, ki naj bodo mobilizacijska jedra v krajevni skupnosti. V Celju smo v predkongresni aktivnosti člani občinske konference, komiteja in komisij obiskali vse osnovne organizacije ZK, ki jih je že skoraj 250, na katerih je tekla beseda o predkongresnem gradivu, na podlagi katerega so v osnovnih organizacijah ZK primerjali stanje v lastnih okoljih s kongresnimi dokumenti in uresničevanje akcijskega programa. To bo tudi v prihodnje stalna oblika dela v občinski organizaciji ZK. V zadnjem obdobju se je v večini krajevnih skupnosti v Celju okrepila tudi vloga znotraj frontne SZDL, s čimer smo prispevali k uresničevanju družbenopo­ litične vloge ZK pri uveljavljanju in razvoju socialističnih samoupravnih od­ nosov. V krajevnih skupnostih so zaživele tudi krajevne konference SZDL s sekci­ jami, ki so postale najširša družbenopolitična baza, le-te so našle pravo mesto, delež komunistov pri tem je v nekaterih KS zelo velik. Ob tem velja poudariti, da so le redke osnovne organizacije ZK zadolževale člane v KS, v krajevnih konferencah SZDL, zlasti pa v njihovih sekcijah. Še manj pa je bilo osnovnih organizacij ZK, ki bi na lastno pobudo razpravljale o družbe­ nopolitični aktivnosti članov v okoljih, kjer živijo, z vidika neizpolnjevanja osnovnih statutarnih in idejnopolitičnih dolžnosti člana ZK. Na drugi strani pa so nekateri komunisti v mestnih KS, ki so pri svojem družbenopolitičnem delu v družbenopolitičnih organizacijah KS krepili in razvi­ jali samoupravno vsebino in zagotavljali socialistični razvoj naše celotne družbe. V mestnih KS poudarjam zaradi tega, ker ponekod prevladuje mnenje, da so

591

manj učinkovite, manj delovne itd. Menim, da to ni res. To se je izkazalo tudi pri zadnjem evidentiranju za člane delegacij, ko so nekateri komunisti sami izražali pripravljenost za delo v KS. Slabost je le v tem, da se še vedno vrtimo v istem zaprtem krogu ljudi, le-tega pa nočemo razširiti z novimi svežimi kadri. Menim, da bo delo še uspešnejše, ko bodo krajevne skupnosti še manjše, ko se bodo delovni ljudje in občani boljše poznali med seboj in ko bodo organizirane vse družbenopolitične organizacije po zaselkih, stalnih območjih, vaseh itd. Svojo organiziranost pa bodo morali prilagoditi tudi sindikati in ZSMS, potem pa bo treba v vseh delovnih in življenjskih okoljih poiskati prave oblike dela, da bo delo še bolj idejno in akcijsko enotno in učinkovito. Jože Cerkovnik

Zagotoviti enotno delovanje vseh terenskih osnovnih organizacij ZK v krajevni skupnosti Glede na to, ker je v vsakem družbenem okolju praviloma več rednih, tekočih ali sprotnih nalog in opravil kot pa izrednih, tudi ZK ne more biti izjema. Najprej so člani ZK povezani v svoji osnovni organizaciji. Tu uresničujejo svoje pravice in obveznosti, ki so jim skupne tako v pogledu idejno političnega izobraževanja, usposabljanja, informiranja, dogovarjanja za akcijo kot za organizirano delovanje v vodstvih krajevne skupnosti, družbenopolitičnih organizacij, hišnih svetih in delegacijah, bodisi kot delegati organizacije ali kot posamezniki. V večjih akcijah in pri reševanju večjih problemov pa morajo sodelovati s komunisti, ki delajo in živijo na območju krajevne skupnosti. V krajevni skupnosti je potrebno zagotoviti enotno delovanje vseh terenskih osnovnih organizacij. Kako to zagotoviti? V 17. členu predloga statuta ZKS ne poznamo drugega termina kot tega, da se osnovne organizacije za enotno delova­ nje lahko povežejo, organizirajo v akcijsko konferenco ZK. Po najnovejšem predlogu statuta pa se lahko ustanovi svet ZK kot povezovalno telo, kot metoda dela osnovnih organizacij. Ta termin je ustreznejši od prvega, saj ustreza re­ dnemu delovanju osnovnih organizacij. Rednega dela je bilo doslej največ, pa ga bo najbrž tudi v prihodnje. Će naš družbenoekonomski sistem temelji na sporazumevanju in dogovarja­ nju, potem moramo to institucijo vključiti tudi v organiziranost ZK. To naj pomeni, da se naj tudi člani terenskih osnovnih organizacij dogovorijo o medse­ bojnem sodelovanju in enotnem delovanju vseh osnovnih-terenskih organizacij ZK v KS. To sodelovanje pa se lahko zagotovi s koordinacijo. Koordinacijsko telo pa naj bi sestavljali: sekretarji terenskih osnovnih organizacij ZK in člani občin­ ske konference, ki so jih izvolile te osnovne organizacije. Koordinacijsko telo naj bi bilo stalno ves čas mandatne dobe. Vodil naj bi ga izmenično, določen čas, vsakdo izmed tistih, ki sestavljajo to telo. Sekretar osnovne organizacije vodi organizacijo, organizira delo, daje pobude in se čuti odgovornega za pravilno delovanje organizacije in tudi za ustrezno aktivnost članov, saj jih vzpodbuja k aktivnosti z različnimi zadolžitvami. Tudi za člana občinske konference ZK je praviloma izvoljen sposoben, deloven in razgle­ dan komunist. Torej imamo v koordinaciji najodgovornejše komuniste, od kate­ rih upravičeno pričakujemo, da bodo poskrbeli za čimvečjo enotnost in aktivnost komunistov terenskih osnovnih organizacij v krajevni skupnosti. Kaj lahko pričakujemo od take koordinacije, od sistema, ki poglablja medse­ bojno sodelovanje? Pričakujemo, da se bomo lahko dogovorili za enoten pristop k izvedbi nalog, ki jih dobimo od višjih vodstev zveze komunistov kot tudi tistih nalog, ki si jih osnovne organizacije naložijo same glede na zahtevo okolja, v katerem živijo. Naj navedem le nekaj primerov: izvedba tedna komunista, praz­ novanje partijskih jubilejev in pomnikov naše zgodovine, obravnava idejnopoli­ tičnih del klasikov marksizma in sodobne literature, obravnava raznih osnutkov in predlogov predpisov družbenopolitične skupnosti in podobno. Takšno telo naj bi predlagalo možne kandidate za delegate v krajevno organizacijo SZDL iz vrst vseh terenskih osnovnih organizacij ZK v KS. Vodja koordinacije bi se udeleže-

592

val posvetov na ravni krajevne skupnosti in družbenopolitičnih organizacij v njej in jih zopet prek koordinacije uresničeval v osnovnih organizacijah. Jasno, vsak sekretar v svoji osnovni organizaciji s pomočjo člana občinske konference ZKS, ki ga je izvolila. Takšen sistem dogovarjanja mora biti predviden v statutu ZKS, ker bi lahko prišlo do neprijetnosti, če bi kazalo, da se kdo izmed sekretarjev ali članov konference ZK sili v ospredje. Će pa bo to določeno v statutu ali vsaj v statutar­ nem sklepu občinske konference ZKS, se bomo tudi tako organizirali, neprijet­ nosti ne bo, enotnosti delovanja pa bo prav gotovo zagotovljeno. V koordinacijsko telo (svet ZK) bi spadali le omenjeni. Le-ti dajejo dovolj jamstva, da bodo dosledno izvajali naloge, ki jih bodo dobili od višjih partijskih vodstev ali pa si jih bodo naložili sami. Kakršenkoli drugačna sestava bo jemala iniciativo in zmanjševala odgovornosti sekretarjev osnovnih organizacij do dela in do te pomembne funkcije. Le v določenih primerih naj bi bila dana možnost, da se koordinacijsko telo lahko razširi še s člani sekretariatov prizadetih osnovnih organizacij. Sekretariati naj bi se pojavili le takrat, kadar bi bila na dnevnem redu takšna zadeva, ki bi kazala, da bi zaradi njene pomembnosti o njej razpravljal večji krog komunistov, predno bi izoblikovali stališče, priporočilo ali predlog, o katerem bo zavzela dokončno stališče vsaka osnovna organizacija ZK v svoji pristojnosti

Srečko Pratnemer

Delovanje in povezovanje osnovnih organizacij ZK v mestnih krajevnih skupnostih Komunisti se pogosto srečujemo s podcenjevanjem družbene in ustavne vloge krajevne skupnosti v družbeni praksi ali pa s premajhnimi spoznanji, da krajevna skupnost predstavlja izvirno temeljno samoupravno skupnost, iz katere raste delegatski skupščinski sistem. Vzroke, da se velik del komunistov izogiba obveznostim na terenu, je treba iskati predvsem v dveh smereh. Nekateri komunisti se izmikajo nalogam v krajevni skupnosti zaradi neizkušenosti delovanja med ljudmi, ki jih slabo ali sploh ne poznajo, ali pa zaradi premajhnega idejnopolitičnega in ideološkega znanja za delo med ljudmi v samoupravno urejeni skupnosti, v kateri različni interesi delovnih ljudi in občanov ter samoupravne delegatske, politične in druge demokratične oblike združevanja terjajo precej več zahtevnega dela kot v organi­ zacijah združenega dela. Namenoma ne govorim o tistih, ki se izmikajo vsaki družbenopolitični, sa­ moupravni in drugi dejavnosti, ki ni plačana, kajti takšni sopotniki niti ne sodijo v zvezo komunistov. V krajevni skupnosti delovni ljudje in občani razpravljajo in odločajo ne le o vprašanjih, ki so neposredno povezana z njihovim življenjem, delom in pričakovanjem v okolju, kjer živijo, ampak tudi o vseh tistih vprašanjih, pri katerih sega njihov interes čez meje krajevne skupnosti in občine. Zaradi tega je vloga komunistov v krajevni skupnosti toliko bolj pomembna in odgovorna, žal pa v zadnjih letih, zaradi gospodarskih težav in nalog na področju uresničevanja zakona o združenem delu, ni bila toliko v ospredju kot vloga zveze komunistov v organizacijah združenega dela. Medtem pa so se težave terenskih osnovnih organizacij kopičile z uveljavljanjem ustavne vloge krajevne skupnosti, saj so se morale spoprijemati z nalogami, ki jim člani niso bili kos glede na njihovo socialno in starostno sestavo. Le-ti so sicer pripravljeni delati, zmanjkuje pa jim življenjskih moči ali le s težavo sledijo razvoju, ki poleg političnih izkušenj in razgledanosti terja veliko drugega znanja za opredeljevanje do posameznih rešitev. Seveda bi stanje bilo bistveno drugačno, če bi spoštovali statutarna določila, da so komunisti dolžni delati povsod ne glede na organizacij­ sko povezanost. Veliko komunistov, organizacijsko povezanih v organizacijah združenega dela, se izgovarja na odgovornost do nalog v svoji delovni organizaciji in na funkcije, ki da jih imajo v svoji delovni organizaciji in da zaradi tega ne morejo 38 VIII. kongres

593

1

prevzeti obveznosti na terenu. V resnici je podoba precej drugačna in v največ primerih gre zgolj za izmikanje zahtevnemu delu, pri katerem se je treba marsik­ daj odreči tudi prostemu času. V takšnih razmerah smo se na območju treh mestnih krajevnih skupnosti v Celju, pri razčlenjevanju družbenopolitičnih in samoupravnih razmer, skušali dokopati do čimbolj ustreznih oblik, ki bi učinkovito povezovale vse komuniste in jih vključevale v središče družbenega dogovarjanja in dogajanja v krajevni skupnosti ter jih iztrgale iz zaprtosti, odtujenosti v svojem socialnem okolju in predvsem iz nepovezanosti s komunisti v isti stanovanjski hiši, saj se v večjih stanovanjskih blokih niso niti poznali in so se največkrat srečevali le kot tujci v večnadstropnih blokih. Iskanje oblik za odpravo takih odnosov je terjalo tudi dejstvo, da v teh krajevnih skupnostih poleg 250 komunistov, vključenih v sedem terenskih organizacij, živi še več kot 700 komunistov organizacijsko povezanih v svojih organizacijah združenega dela in da za uveljavljanje ustavne vloge krajevne skupnosti in politične razmere ne morejo biti odgovorni samo tisti komunisti, ki so vključeni v terenske osnovne organizacije ZK. Z ustanovitvijo sveta zveze komunistov smo začeli pritegovati komuniste iz organizacij združenega dela in jih vključevati v dejavnosti socialistične zveze, delegacij in organov krajevne samouprave, precej jih je sprejelo tudi najbolj odgovorne funkcije v krajevni skupnosti, hkrati pa so vse osnovne organizacije zveze komunistov na svojih območjih začele v stanovanjskih blokih z več komu­ nisti ustanavljati akcijske skupine komunistov, ki so v času med obema kongre­ soma po potrebi že sestavljale tudi akcijske konference v soseskah. Učinkovitost te oblike je potrdila pričakovanja. Povezanost komunistov v stanovanjskih blo­ kih je povzročila tudi povezovanje komunistov v ožjih soseskah pri urejevanju neposrednega okolja in otroških igrišč. Akcijske skupine so postale pobudnik prostovoljnih delovnih akcij, zbiranja sredstev za urejevanje skupnih potreb in za izvedbo dogovorjenih akcij v okviru krajevnih skupnosti, hkrati pa so s svojim delom med občani in z zgledom odpravljali predvsem odtujenost med stanovalci v stanovanjskih blokih in celo v neposredni soseščini. S tem smo dosegli pogla­ vitni namen, da iztrgamo komuniste, pa ne samo komuniste, ampak tudi druge občane iz malomeščanske zaprtosti, ki je bila najbolj pogosta ovira za kakršno­ koli družbenopolitično in samoupravno dejavnost v stanovanjskih blokih, sose­ skah in v krajevni skupnosti. Zdaj imamo že v večini stanovanjskih blokov akcijske skupine, ki jih vodijo izvoljeni sekretarji, sestajajo se po svoji presoji glede na potrebe po dogovarjanju o določenih vprašanjih, bodisi v hiši bodisi v soseski, ali pa na pobudo osnovne organizacije, če gre za širše akcije, kot so referendum za samoprispevek, volitve in podobno. Ustanavljanje akcijskih skupin smo neposredno povezovali zlasti z nalogami na področju povezovanja med krajevnimi skupnostmi in organizacijami združe­ nega dela ter na področju ljudskega odpora in družbene samozaščite, glede na to da le-te omogočajo zelo hitro obveščanje vseh komunistov in izvedbo določene akcije. Seveda ne poteka vse gladko in brez težav tam, kjer se nekateri komunisti še naprej otresajo vsake dejavnosti in odgovornosti v krajevni skupnosti, ter s tem hromijo napore in delo akcijskih skupin. Velike težave povzroča tudi po­ manjkanje prostorov za sestanke. To velja tako za akcijske skupine kot za osnovne organizacije. Večina akcijskih skupin zadovoljivo deluje in vzpodbudno vpliva na uveljavljanje te oblike, ki jo bomo v skladu z razvijanjem samoupravnih delegatskih odnosov razširjali na soseske ali na samoupravno oblikovana stalna območja znotraj krajevne skupnosti. Taka oblika v okviru osnovne organizacije je zlasti pomembna pri uveljavljanju vodilne idejnopolitične in akcijske vloge zveze komunistov, saj povezovanje vseh komunistov omogoča širjenje neposre­ dne družbene akcije delovnih ljudi in občanov v delovanju delegatskega sistema krajevne samouprave in krajevnih organizacij socialistične zveze, kot je zapisano v sedanji kongresni resoluciji in ki jo komunisti celjske občine v celoti podpi­ ramo tudi glede dograjevanja organiziranosti zveze komunistov v krajevni skup­ nosti. Prav tako menimo, da statut v sedanji obliki omogoča učinkovito idejnopoli­ tično ih akcijsko dejavnost komunistov ter prilagajanje metod dela razmeram in potrebam v razvoju samoupravnih delegatskih odnosov za daljše obdobje.

594

Vsako vnašanje podrobnosti bi namreč bolj oviralo kot koristilo razvijanjusamostojne in odgovorne družbene akcije komunistov, ne nazadnje tudi prizade­ vanjem, da bi preprečevali forumsko delo in prevzemanje nalog drugih družbe­ nih dejavnikov.

Franc Cvetaš

Nekatera vprašanja nove organiziranosti ZK na univerzi

Za nadaljnji proces reforme visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti kot sestavnega dela združenega dela predstavljajo pripravljene spremembe in dopol­ nitve statuta zveze komunistov pomembno politično akcijo in odločitev za današ­ nje razmere na univerzi. Menim, da je to potrebno poudariti, ker nas v zvezi z novo organiziranostjo na univerzi verjetno čaka veliko problemov povsem prak­ tične narave in specifičnih dolžnosti, ki imajo najširši posebni družbeni pomen. In čeprav je tako, se globoko zavedamo, da smo prišli do take stopnje družbenega razvoja na področju izobraževanja in znanosti, da je za razvoj nujno tudi obliko­ vanje učinkovitejšega enotnejšega sistema politične organiziranosti in delovanja zveze komunistov na vseh področjih družbenih dogajanj. Torej, prepričan sem, da ta trenutek vemo, kje smo, kaj hočemo, vendar pa lahko predvidevamo, da je manj znano, kako bomo izvajali programirane naloge, pa čeprav je prisotna pripravljenost na univerzi in v občinskih organizacijah. Pri tem prehodu na novo organiziranost, ko bodo osnovne organizacije zveze komunistov na področju visokega šolstva sestavni del občinske organizacije Zveze komunistov Slovenije, bi kazalo upoštevati znano dejstvo, ki pravi, da predvsem na podlagi izkušenj iz preteklosti lahko gradimo bolj premišljeno in lepšo prihodnost. Zato pričaku­ jemo od izpopolnjene organiziranosti zveze komunistov hitrejše, vsestransko, vsebinsko in organizacijsko povezovanje med visokim šolstvom in znanostjo ter združenim delom v materialni proizvodnji in družbenimi dejavnostmi. Toda s tem, ko iščemo boljše organizacijske rešitve, ne smemo odmisliti doseženih vidnih kvalitetnih družbenih premikov v visokem šolstvu in raziskovalni dejav­ nosti. Ti uspehi, predvsem po 21. seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije, X. kongresu ZK Jugoslavije in uresničevanju določil ustave, zakona o visokem šolstvu, zakona o raziskovalni dejavnosti ter zakona o združenem delu, so bili možni predvsem zaradi povečane aktivnosti zveze komunistov na univerzi, za kar imata zasluge predvsem komite in univerzitetna konferenca ZK, ki sta bila idejna in celo operativna gibalna sila za vsakodnevno reševanje nalog na univerzi in zunaj nje. Tako smo si na doseda­ nji stopnji družbenega razvoja prizadevali, da bi oblikovali in imeli univerzo za današnje in jutrišnje potrebe v naši samoupravni družbi. Menim, da nam je znano, da ta reformna prizadevanja na univerzi spremlja cela vrsta najrazličnejših spletov, ki jih bomo tudi v prihodnje uspešno reševali v interesu družbe le, če bo prisotna potrebna skupna družbenopolitična akcija izvajalcev in uporabnikov znanja ter tehnologije za naš razvoj proizvajalnih sil in porast družbenega proiz­ voda. Pri uvajanju nove statutarne organiziranosti zveze komunistov na področju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti moramo imeti pred očmi tudi dej­ stvo, da je tu skupno okrog 20.000 delavcev - vzgojiteljev in raziskovalcev ter študentov, od tega približno 3300 članov zveze komunistov. Glede na tolikšno število ljudi na visokošolskih in raziskovalnih organizacijah z različnimi strokov­ nimi usmeritvami ni težko ugotoviti, da to predstavlja veliko tovarno, ki je zelo heterogena in fluktuacijska. Zaradi tega nas čaka v okviru občinskih organizacij od političnega konstituiranja pa do izvajanja dogovorjenih nalog precej skrbnih in odgovornih akcij, ki jih bomo zmogli le z združenimi močmi. Ob tem se zavedamo, da mora biti zveza komunistov nosilka in usmerjevalka družbenega razvoja nasploh in ker gre tu za kontinuirani razvoj, menim, da bi kazalo obdržati pri sprejemanju statuta ZKS in sklepu o ustanovitvi univerzitetne konference ZKS Ljubljana vse pozitivne dosežke zadnjih let, ki obenem zagotavljajo tudi v bodoče zanesljivo politično akcijo in aktivnost članov zveze komunistov. Razen 38*

595

tega je potrebno poiskati z boljšimi političnimi metodami in oblikami dela vse tiste praktične možnosti, ki bodo dejansko omogočale aktivno vlogo slehernega člana in osnovne organizacije zveze komunistov na univerzi, pri teritorialni povezanosti in uresničevanju politike zveze komunistov. Razumljivo je, da razvoj samoupravnih odnosov v novih družbenih razmerah prinaša s seboj tudi na univerzi vedno nove probleme, ki jih bomo lahko razreše­ vali le, če bo univerza vključena v vse družbene tokove. Enako velja za druge dele združenega dela, ki morajo biti bolj prisotni v visokem šolstvu in raziskovalnih organizacijah. To povezovanje lahko uspešno uresničujemo predvsem z razvo­ jem delegatskega sistema, ki ga predstavljajo tripartitne delegacije, sestavljene iz uporabnikov, delavcev in študentov oziroma zbori uporabnikov in njihovih izvajalcev v svetih visokošolskih organizacij združenega dela ter njihovih izvršil­ nih odborih. Za razvoj in organiziranost zveze komunistov na univerzi smo pred meseci že naredili določen korak pri povezovanju z občinskimi organizacijami, kamor je univerzitetna organizacija zveze komunistov delegirala po dogovoru dva ali tri člane, medtem ko smo že drugo mandatno dobo prisotni tudi v mestni organizaciji zveze komunistov. Zato menim, da nas nova organiziranost zveze komunistov ne bo našla nepripravljene, kot si to predstavljajo nekateri člani zveze komunistov na univerzi ali zunaj nje. Zdi se nam, da se najdejo med nami tudi taki posamezniki, ki niso preveč navdušeni za večjo disciplino in povečano politično aktivnost. Med temi najdemo celo nekatere člane, ki se imajo za tako imenovane »nestorje« in ki si mislijo, da imajo toliko modrih izkušenj, da lahko delijo zvišene nasvete, ki žal najpogosteje prispevajo k razvodenitvi političnih akcij ali kompromisarstvu. V zvezi s tem moramo biti zelo budni in akcijsko mobilni, da se ne bi ponovno oživljali liberalizem, birokratizem, elitizem in podobno, ki so bili pred leti precej prisotni na univerzi. Zaradi vseh teh morebit­ nih političnih nevarnosti želimo imeti dobro organsko političnb povezanost, kar bo zagotovo okrepilo enotnost in mobilnost članstva zveze komunistov, tako delavcev kot študentov. Povrh tega bomo z načeli demokratičnega centralizma v zvezi komunistov uspešneje izvajali samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje na celi fronti boja za tako vzgojnoizobraževalno, znanstvenorazi­ skovalno in kulturno delovanje, ki bo še bolj osvobajalo človeka in delo ter pospeševalo razvoj procesov v družbeni in materialni proizvodnji. Torej, prav zaradi tega je naloga vzgojiteljev in znanstvenikov na univerzi ter v raziskovalnih organizacijah, da oblikujemo tisto človekovo osebnost in zavest, ki bo zagotav­ ljala nadaljnjo ureditev, očuvanje in varnost naše socialistične samoupravne družbe. Pri iskanju boljše organiziranosti zveze komunistov ne moremo mimo tega, da ne bi posebej poudarili potrebne pomembnosti uresničevanja samoupravne kadrovske politike kot osnovnega pogoja za delo in razvoj zveze komunistov. Poleg tega je nujna idejnopolitična usposobljenost članstva, o čemer je doslej že več razpravljalcev spregovorilo v tej komisiji. Nato mora biti dan večji poudarek in angažiranje v smeri uvajanja in poglobljene marksistične naravnanosti in idejnosti pri pouku in raziskovalnem delu. Poskrbeti bo treba tudi za ustrezno politiko dohodkovnih odnosov, in sicer po načelih svobodne menjave dela. In ne nazadnje lotiti se moramo hitrejšega uvajanja usmerjenega izobraževanja ozi­ roma preobrazbe celotnega visokega šolstva. Teh nekaj bistvenih nalog omenjam zato, ker sodijo v okvir problemov, ki jih moramo reševati v širšem družbenem prostoru in ki jih bomo verjetno tudi v prihidnje reševali predvsem z navzočnostjo aktivnih članov zveze komunistov na univerzi in zunaj nje ter z drugimi napredno usmerjenimi subjektivnimi silami. Čeprav bi kazalo spregovoriti še o drugih vprašanjih, skupnega pomena, se želim na koncu tega prispevka omejiti na naslednje sporočilo in predloge. O predlaganih spremembah in dopolnitvah statuta Zveze komunistov Slove­ nije so razpravljale osnovne organizacije zveze komunistov na univerzi in razi­ skovalnih organizacijah. Te razprave sta spremljali in ustrezno obravnavali tudi statutarna komisija in komisija za organiziranost, razvoj in kadrovska vprašanja. Komite in univerzitetna konferenca zveze komunistov se strinjata s predlogom o novi organiziranosti v zvezi komunistov in ga zato podpirata v predloženi obliki.

596

Nekatere konkretne pripombe smo sporočili statutarni komisiji za pripravo kongresnega gradiva. Prehod na novo organiziranost je treba opraviti po našem mnenju hitro in učinkovito, da ne bi morda zaradi nedorečenosti praktičnih rešitev in odprtih vprašanj nastal zastoj v aktivnosti delovanja osnovnih organizacij zveze komuni­ stov na univerzi. Nadalje menimo, da bi morali dosedanje člane komiteja in univerzitetne konference zveze komunistov takoj vključiti v aktivno delo organov občinskih konferenc ZK in s tem hitreje doseči sodelovanje z občinskimi organizacijami. V ta namen smo se doslej dogovarjali s sekretarji občinskih komitejev ZK in mestnega komiteja, da bi imela bodoča univerzitetna konferenca zaradi akcijske povezanosti komunistov fleksibilno sestavo glede na potrebe obravnavanja tistih vprašanj, ki so skupnega pomena za univerzo in raziskovalne organizacije ter širši družbeni prostor. Za vzpodbujanje dela, usklajevanje priprav za konferenco in obravnavanje tekočih idejnopolitičnih vprašanj visokega šolstva in morda tudi drugih v tem prehodnem obdobju pa bi skrbel stalni sekretariat, ki bi imel npr. sedem članov in katerega bi vodil neprofesionalni sekretar iz vrst univerzitetnih delavcev. Zaradi povedanega in znanih razmer na univerzi smo mnenja, da bi morala nova univerzitetna konferenca ZK problemsko povezovati osnovne organizacije ZK visokega šolstva in raziskovalnih organizacij, ker so te delovno vključene v univerzitetno področje. Sedanji organi univerzitetne konference ZKS bodo čimprej pripravili osnutek sklepa o ustanovitvi nove univerzitetne konference ZK, ki ga bodo izročili v razpravo osnovnim organizacijam ZK in nato v sprejem vsem občinskim konferencam in mestni konferenci ZKS Ljubljana. Verjetno mi ni uspelo posredovati najbolj aktualnih problemov in odprtih praktičnih vprašanj, s katerimi se dnevno soočamo delavci in študenti na po­ dročju visokega šolstva. Vendar se trudimo, da probleme univerze kot sestav­ nega dela združenega dela sproti rešujemo v interesu družbenih smotrov. V prid razvoja socialističnih samoupravnih družbenih odnosov in krepitve zveze komu­ nistov podpiram poročilo predsednika CK ZKS, predloženo resolucijo in poro­ čila komisij. Obenem sem prepričan, da so prehojena pot ZK, priprava tudi tega kongresa in sprejeti dokumenti najboljše akcijsko zagotovilo pri usmerjanju in uresničevanju postavljenih nalog ZK za nadaljnji razvoj celotne družbe.

Ludvik Jerčič Delovanje osnovne organizacije ZK v tozdu in njena akcijska enotnost

Predvsem lahko z velikim zadovoljstvom ugotovimo, da se ZK stalno veča, raste in krepi. Brez dvoma je to odraz zaupanja delovnih ljudi v ZK in privrženost naporom komunistov za resnično oblast delavskega razreda in dela. Tako smo danes organizirano navzoči v skoraj slehernem samoupravnem okolju, v temeljni organizaciji združenega dela ali krajevni skupnosti. Korak dalje pa smo še storili s tem, ko spreminjamo naš statut in ga prilagajamo novim razmeram delovanja in organiziranja ZK. Da bi ohranili razredno naravnanost in značaj avantgardnosti ZK, smo si ves čas prizadevali za ustrezno socialno strukturo članstva in za njegovo izobraževa­ nje. Zlasti v zadnjem letu smo razvili nove oblike in metode izobraževanja, ki so pokazale lepe uspehe. Skratka, uspehov je bilo veliko, čakajo pa nas konkretne akcije, da se spoprimemo s slabostmi povsod tam, kjer so še ostale kot zapuščina zastarelih odnosov in nerazumevanja novih družbenoekonomskih tokov, na podlagi nove ustave in zakona o združenem delu. Tu predvsem mislim na enotnost akcije vseh socialističnih subjektivnih sil konkretno v temeljni organizaciji združenega dela ali samoupravni interesni skupnosti pri svobodni menjavi dela ali v krajevni skupnosti. Komunisti se moramo zavzemati za enotnost socialističnih sil, za napredek, s prepričevanjem,

597

zgledom, z našim znanjem, toliko bolj v konkretnem okolju, ko je treba splošna, deklarativna stališča pretopiti v prakso in tudi prevzemati odgovornosti zanje. Narobe pa je, če takšno ravnanje in enotnost postaja potrditev in zagovor vsega, kar je nasprotno, dolgoročnim interesom delavskega razreda in našim, že sprejetim dogovorom, stališčem in sklepom, in to ni odraz resničnih zahtev in želja delavcev in delovnih ljudi ter jih to često tudi razburi. Tu mislim predvsem na drobnjakarsko reševanje mnogoterih vprašanj, med­ tem ko se izhodiščna in globalna vprašanja zamegljujejo, bodisi da gre za različne lokalizme, zapiranje, za odlaganje reševanja dohodkovnih odnosov v vsej repro­ dukcijski celoti, na kar je še posebej opozoril tovariš Popit v svojem referatu, ali pa za odlaganje in čakanje na nekoga, ki bo zunaj nas in za nas opravil delo, ki bi ga morali opraviti sami. Delavci postajajo veliko bolj pozorni na naša stališča in mnenja. Zato naj ne bi bilo vprašanja, kam smo naravnani: ali k delavcem ali k nekim strukturam, ki objektivno še vedno pomenijo močan element vpliva na odločitve delavca. Zato ni odveč ponovno poudariti, da le z nenehnim iskanjem in pridobiva­ njem znanja, s pridobivanjem zaupanja delavskih množic lahko postopoma menjavamo razmerje sil v korist oblasti dela, ki mu taka vloga tudi po ustavi pripada. Koliko in kako smo navzoči povsod, se nam vedno znova potrjuje v raznih manifestacijah, ali kot rezultat in izid volitev v samoupravnih telesih ali delegat­ skih skupščinah, zlasti tedaj, ko so odprte kandidatne liste. Ali ob vprašanju, če smo sorazmerno zastopani in navzoči povsod tam, kjer demokratično, brez sektašenja sprejemajo stališča in odločitve, ali pa da dopustimo, da nekdo drug odloča v imenu in na račun delavcev o naši prihodnosti. Zategadelj predlog sprememb in dopolnitev statuta in predlog resolucije tudi poslej ne zanemarjata skrbi za socialno sestavo ZK ter govorita o delavski večini kot eni bistvenih nalog pri nadaljnji rasti in obnovi članstva ZK, ki je v sedanjem trenutku samoupravnega razvoja naše družbe še kako pomembna. Naslednje pomembno vprašanje, ki bi ga morali izpostaviti oziroma smo ga že v današnjih in včerajšnjih razpravah, je, kako zagotoviti in opraviti množično izobraževanje za tiste komuniste, ki nekako niso šli skozi naše utečene oblike izobraževanja. Menim, da bi konkretne predloge morali podpreti, ker bomo odslej od slehernega člana ZK zahtevali veliko več. Postati bo moral pravi politični aktivist, ne pa pasivni opazovalec družbenih dogajanj, kot se je doslej tudi ponekod dogajalo. Komunist se bo moral znotraj mnoštva interesov vse bolj sam opredeljevati pri svojih odločitvah, upoštevaje pri tem dolgoročne interese delavskega razreda, naša že sprejeta stališča in brez dvoma upoštevati okolje, v katerem dela in živi. Vpet med te obveze in interese, se bo moral skupaj z drugimi delovnimi ljudmi bojevati za enotnost, iskati nove pobude in se nato prek vseh demokratič­ nih faz odločanja zavzemati za reševanje vseh teh oblik, kjer sta ta čas navzoča sedanji in prihodnji trenutek razvitosti materialnih sil naše samoupravne družbe. Demokratični centralizem s poudarkom na demokratičnosti bo moral pri oblikovanju ustvarjalne razprave in še zlasti znotraj bitk za nove odnose pri preobrazbi združenega dela postati izhodišče za oblikovanje enotnih stališč in pri prevzemanju odgovornosti tako članstva oziroma ZK kot organizacije in vseh drugih socialističnih sil.

Vlado Janžič Vodilna idejnopolitična vloga ZK v družbi in njena avantgardna vloga v delavskem razredu

Že v referatu je tovariš Popit zelo jasno in natančno postavil, da je naša skupna naloga v prihodnje nadaljnja graditev vodilne idejne vloge zveze komuni­ stov v razmerah razvite socialistične samoupravne demokracije. To zahteva celo vrsto novih metod in načinov delovanja organizacij in organov zveze komuni­ stov. Zahtevo o nadaljnji krepitvi idejne vodilne vloge zveze komunistov v družbi

598

г

v razmerah socialistične samoupravne demokracije smo opredelili tudi v pred­ logu statuta. To poudarjam predvsem zaradi tega, ker se mi zdi, da bo pred nami tudi v prihodnje težak boj za to, da zveza komunistov vsakodnevno in v praksi uveljavlja svojo identiteto, to je svojo družbeno funkcijo in vlogo, ki je sprejeta tako v programu ZK kot v programskih dokumentih zveze komunistov in seveda tudi v sami ustavi SFRJ in SRS. Mislim, da moramo na tem kongresu jasno .poudariti, da bo zveza komunistov svojo družbeno vlogo in identiteto potrjevala in uresničila le pod pogojem, da bodo vsi člani in vse osnovne organizacije ZK pokazali veliko aktivnost in sposobnost ter ustvarjalnost v konkretni praksi. To seveda zavezuje tudi vodstva ZK, da v prihodnje pravočasno zavzemajo stališča o najpomembnejših vpraša­ njih družbenega razvoja, ki naj služijo kot usmeritev članom ZK in drugim, ki o njih odločajo. Ni pa sprejemljiva praksa, da vodstva ZK sprejemajo sklepe o pomembnih družbenih vprašanjih mimo delovnih ljudi in jih potem prenašajo samoupravnim in političnim strukturam ter delovnim ljudem v uresničevanje. To omenjam zaradi tega, ker nekateri menda mislijo (če sodimo po nekaterih bolj ali manj odkritih izjavah), da se poskuša s stalnim poudarjanjem o namenu delovanja zveze komunistov znotraj samoupravnih struktur in z upoštevanjem ter razvoju pogojev socialistične samoupravne demokracije zamegliti in zvodeniti vodilno vlogo zveze komunistov. Taki očitki prihajajo predvsem s strani birokratsko-dogmatskih sil, oz. izhajajo iz birokratsko-dogmatskih pojmovanj vodilne vloge ZK. Kaže pa, da bi nekateri želeli razvodeniti vlogo zveze komuni­ stov v naši družbi, ker bi potem lahko (tako menda mislijo) prišli s svojo alternativo, z alternativo centralizirane, »močne« zveze komunistov. Seveda pa imamo na drugi strani tudi opravka z ostanki liberalističnih in tehnokratskih silnic, ki bi rade izrinile zvezo komunistov iz celotnega našega družbenega dogajanja. Tako bi se vse bolj ustvarjal prostor za nesocialistične rešitve razvoja. Prav zaradi tega se mi zdi izredno pomembno, da pride v zavest slehernega člana ZK, kaj je in kako se dosega vodilna vloga zveze komunistov v razmerah socialistične samoupravne demokracije. Zato bi morali tudi na tem kongresu - in seveda tudi zveznem - točno opredeliti funkcijo in vlogo ZK ter metode njenega delovanja in to bi moralo priti v zavest vseh komunistov, vseh osnovnih organiza­ cij. Ti morajo spoznati, kaj je sedaj tisto, kar opuščamo, in kaj je tisto, kar je novo, kam gremo v razvoju zveze komunistov. Mislim, da imamo pri tem še vedno opravka s t. i. organizatoričnim pristopom, ki vidi vse v spremembi metod in načinov dela zveze komunistov, v »reorganiza­ ciji« in le v uveljavljanju vrste novih organizacijskih prijemov. Seveda je tudi to potrebno. Mislim, da smo na tem področju že precej storili, pa tudi v prihodnje je treba uveljavljati nove načine dela. Toda menim, da to ni najbistvenejše. Po mojem je bistvenejše, da nekaj spremenimo v zavesti precejšnjega tudi novega dela članstva ZK. V zavesti članov ZK je še vedno prisotna inercija starega, tega, kar smo leta in leta utrjevali; zato je prisotna stara mentaliteta, star način mišljenja in razumevanja vodilne vloge ZK. Še vedno je prevladujoče mišljenje, da bo ZK sprejemala stališča, potem pa jih prenašala v samoupravne organe in delovnim ljudem v uresničevanje. Zato trdim, da je stara mentaliteta nemajhna zavora nadaljnjemu uveljavljanju družbene funkcije in vloge ZK. Mislim, da bi se morali temu zoperstaviti. To pa pomeni, da vse spremembe v organiziranju ZK niso organizacijske narave, ampak imajo torej predvsem idejno in politično bistvo. V mnogih organizacijah in tudi pri mnogih članih ZK je še prisotno mnenje, pa tudi dnevna praksa osnovnih organizacij je takšna, da je njihovo delo obr­ njeno, kot pravimo, k državnim organom in k vodstvenim sestavam. Kar pobliže poglejmo delo osnovnih organizacij in njihov pristop k določenim problemom. Premalo so obrnjene neposredno k pravim problemom delavcev. O tem so mnogi razpravljalci danes v tej komisiji tudi govorili. Zveza komunistov se v praksi preveč obrača in vrašča v vodstvene strukture, kot da bodo le-te sedaj rešile težke ekonomske in druge probleme, s katerimi se srečujejo delovni ljudje. Opravka imamo tudi s starim načinom, kako reševati posamezna vprašanja. Mnogokje se nam kar vsiljuje, da tako rečem, urejanje zadev in problemov po državni prora­ čunski poti in sistemu. Dalje, pri mnogih komunistih še vedno velja, da je nekaj

599

vredna tista organizacija ZK, ki sama in neposredno organizira razne akcije; da se ZK pokaže trdna in močna le tedaj, ko s svojimi silami in pod svojim imenom organizira razne aktivnosti. Premalo pa je zakoreninjeno spoznanje, da je vodilna vloga zveze komunistov pravzaprav uveljavljena takrat in da se ustvarjalnost, aktivnost in učinkovitost zveze komunistov kaže tedaj, ko član zveze komunistov skupaj in enakopravno z drugimi občani ureja probleme v samoupravnih organih in v množičnih družbenopolitičnih organizacijah. To pomeni učinkovitost si­ stema za reševanje problemov, ne pa njihovo reševanje v organizacijah zveze komunistov. Toda še vedno imamo npr. situacije, da se mora, ko gre za zelo pomembna vprašanja, sestati komite, da se mora sestati konferenca ZK, ko pa gre za manj pomembna vprašanja, pa je dovolj, da se sestane članstvo osnovne organizacije. Se pravi, o pomembnih vprašanjih odločajo vodstva, o manj pomembnih člani ZK. Mislim, da je tudi to odraz nekega starega mišljenja o načinu delovanja ZK. Ne mislim, da pomembnih vprašanj ne bodo reševali v vodstvih, toda ne more in ne sme biti delitve med vodstvi in članstvom po tem, ali so vprašanja pomembna ali niso pomembna. Prav tako seveda ne moremo več delovati po načelu, da bo zveza komunistov sprejemala sklepe in stališča, drugi pa jih bodo reševali. To bi pomenilo, da zveza komunistov uveljavlja neke vrste transmisijski odnos do samoupravnih organov in drugih družbenopolitičnih organizacij; rekli bi celo, da deluje sektaško, zunaj sistema, kjer se komunisti dobijo ločeno, sprejmejo sklep in ta sklep gredo uresničevati v samoupravne organe. Z drugimi besedami, sklepe prenesejo v samoupravne organe, v izvrševanje delovnim ljudem, namesto da bi skupaj z delovnimi ljudmi reševali problem od začetka do konca in skupaj z njimi prevze­ mali vso odgovornost. Vse to seveda ne pomeni, da organizacije in vodstva zveze komunistov ne bodo več sprejemala o najpomembnejših vprašanjih stališč in izhodišč ter smeri, ki bodo napotilo za aktivnost slehernega člana ZK. Že preje sem rekel, da zveza komunistov ohranja svojo identiteto. Ohranjanje te identitete je tudi to, da sprejmemo resolucije, da sprejemamo sklepe v konferencah, stališča na komite­ jih in podobno. To pravzaprav gradi enotnost ZK in njen odnos v družbi. Toda ta dialektika in prenos teh stališč za njihovo izvrševanje v praksi ne more iti prek dajanja nekih direktiv partije družbi, temveč prek sodelovanja članov zveze komunistov znotraj samoupravnih struktur. Le tako se pravzaprav v razmerah razvite socialistične samoupravne demokracije ZK lahko uveljavi kot vodilna in povezovalna družbena sila. Družbeno in sploh vodilno vlogo ZK bi še poskušali ilustrirati na enem primeru: Gre namreč za to, da mi omogočamo vse pogoje, da se uveljavi, kot pravimo, pluralizem samoupravnih interesov. Seveda pa se moramo hkrati vpra­ šati, kako naj deluje ZK v razmerah razvitega pluralizma samoupravnih intere­ sov. Tu je seveda že veliko stvari razjasnjenih, tako da v najsplošnejšem vsi vemo, kako se naj zveza komunistov postavlja. Toda ko gre za konkretno osnovno organizacijo, je stvar nekoliko drugačna. Gre konkretno za to, da rečemo, katere interese bo ZK izražala in zastopala v pluralizmu samoupravnih interesov, in to zelo konkretno. Od tega, katere interese bo zastopala, je odvisna vloga in vodilna funkcija in položaj ZK v družbi in delavskem razredu. Ne moremo in ne smemo odpraviti tega vprašanja s tem, da rečemo: ZK bo zastopala dolgoročne interese delavskega razreda, splošne družbene interese. To je daleč premalo. To osnovni organizaciji ničesar ne pove. Osnovna organizacija se znajde pred konkretnim konfliktom, pred konkretnimi vprašanji in mora dati konkreten odgovor, analizi­ rati mora konkretno situacijo. Menim, da prihaja do takih situacij v vsaki delovni skupnosti in zato je sedaj za tisto osnovno organizacijo in za konkretne člane ZK izredno pomembno, da znajo razločevati, kaj so samoupravni interesi, kateri pa so tisti interesi, ki jih zastopajo tehnokratske, birokratske ali antisocialistične skupine, in ki so v bistvu samo ožji interesi teh skupin, ki pa jih seveda poskušajo vsiliti, postaviti v ospredje kot osnovni interes vseh delavcev oz. delovne skupno­ sti. Tu sedaj pride do izraza analitična in hkrati ustvarjalno kritična vloga ZK v vsakem konkretnem primeru. Tu se začne tudi idejni boj, začne se bitka članov ZK za to, da se njene ideje in stališča sprejmejo v zelo širokem krogu delovnih

600

ljudi: da delavski razred, delovni ljudje, delovne množice sprejmejo ideje ZK, ker le tako, kot pravimo, lahko te ideje postanejo določen materialni interes. Za tak boj pa je seveda potrebna usposobljenost osnovne organizacije in vsakega člana ZK. Takšen pristop ZK pa ni lahak. Vsak malomeščanski interes, vsak tehnokrat­ ski interes, vsak interes ozke skupine se vedno želi predstaviti kot širok interes in seveda želi dobiti tudi podporo v organizacijah zveze komunistov. Naše osnovne organizacije so torej pod pritiskom raznih takih interesov v delovnih organizaci­ jah, ker želijo ti interesi podporo zveze komunistov, da bi se potem skušali afirmirati in realizirati. Rekel bi, da vse to - pluralizem samoupravnih interesov in njihovo reševanje - pravzaprav vnaša neko nasprotje v samo zvezo komunistov. Na eni strani mora zveza komunistov stati za konkretnimi interesi konkretnih delavcev v konkretni organizaciji, na drugi strani pa mora videti, v čem je bistvo parcialnih interesov oziroma kdaj se poskušajo neki ožji konkretni interesi uveljaviti na račun drugih. Tu se mora osnovna organizacija ZK postaviti na stališča politike ZK in torej ne more stati za vsakim interesom. Hkrati mora biti povezana s konkretnimi interesi delavcev in če hoče biti vkoreninjena znotraj lastnih delovnih okolij. Zato mora. ZK torej izhajati iz teh konkretnih interesov, vendar zagotavljati uresničitev bistva širših interesov, biti mora nosilec skupne partijske politike, ko gre za uresničevanje konkretnih interesov. No, s tem primerom sem samo želel opozoriti, kako izredno pomembna je vloga osnovne organizacije pri zagotavljanju vodilne idejne vloge zveze komuni­ stov tudi v prihodnje. Tudi v naši komisiji je bilo precej razprave o načelu demokratičnega centrali­ zma. V statutu smo jasno začrtali, da je to načelo, na katerem temeljijo vsi odnosi v zvezi komunistov, vendar mislim, da moramo na tem kongresu in predvsem v praksi po kongresu razvijati načelo demokratičnega centralizma. Razčistili smo osnovna vprašanja, nekaj najosnovnejših elementov, kaj je načelo demokratič­ nega centralizma v odnosu zveze komunistov. Vendar pa se na današnji stopnji razvoja socialistične samoupravne demokracije in uveljavljanja vodilne vloge zveze komunistov zastavlja vprašanje, kako nadalje razvijati to načelo. Po mojem mnenju načelo demokratičnega centralizma ne sme ostajati veljavno samo za odnose znotraj organizacij zveze komunistov. Mislim, da mora biti vodilo članom zveze komunistov tudi, ko delujejo v razvejenem samoupravnem političnem sistemu, v samoupravnih in družbenopolitičnih organizacijah. Skratka, menim, da ne smemo dopustiti takih razmer, v katerih je za stališča osnovne organizacije odgovoren član le tej osnovni organizaciji. Načelo demokratičnega centralizma je torej treba uveljavljati tudi zunaj zveze komunistov, kar pomeni, da morajo člani zveze komunistov biti odgovorni tudi za svoje neposredno delo v samoupravnih organih in v družbenopolitičnih organizacijah, in to tudi v vseh tistih primerih, ko član ZK ni imel konkretnega sklepa osnovne organizacije ZK oz. ko je imel samo osnovne smernice in poglede ZK na posamezne probleme, ko je imel samo priporočila. Zato mora član ZK biti sposoben, da sam aplicira ta splošna stališča v neko konkretno situacijo, kakršna je nastopila v danem trenutku. Tudi za to svojo dejavnost mora biti član ZK odgovoren; edino tako lahko zagotavlja in uresničuje politiko zveze komunistov v družbeni praksi. Mislim, da je v tem smislu demokratični centralizem izraz revolucionarne idejnopolitične organizacije in tudi akcijske integracije v okviru avantgardne vloge zveze komunistov. Demokratični centralizem tako postaja pregrada pred vsemi poskusi, da bi manjšina oziroma ozka skupina vsilila neka svoja stališča večini. Ko govorimo o nadaljnjem razvoju demokratičnega centralizma, pa je treba vedeti, da vsebuje komponento ustvarjalnosti. Se pravi, član se ne more zanašati samo na nek sklep, neko stališče, ki je bilo sprejeto v organizaciji ZK. Član ZK mora biti, ko se s problemom sreča v konkretnem okolju, ustvarjalen in sposoben dati odgovore na odprta vprašanja, in to v skladu s politiko zveze komunistov. Tu pa zopet pridemo do tega, da so za to potrebni določeni pogoji, predvsem usposobljenost slehernega člana zveze komunistov. Na koncu bi rad spregovoril še o delu mladih članov zveze komunistov. Zveza

601

komunistov Slovenije ima okrog 30.000 komunistov - mladincev. To je tretjina slovenske partije, to je lahko velika moč, velika ustvarjalna sila in energija, ki bi predvsem morala priti do izraza v celotnem našem sistemu. Predvsem pa bi morala priti do izraza znotraj mlade generacije in znotraj dejavnosti zveze sociali­ stične mladine. Zveza socialistične mladine mora postati tista osnovna politična organizacija, ki bo povezovala celotno mlado generacijo in ki bo sredstvo mlade generacije za doseganje neposrednega vpliva na družbena dogajanja. Tako bo mladina sodelovala pri razreševanju družbenih problemov, tj. pri reševanju svojih lastnih problemov in vprašanj. 30.000 članov komunistov bi moralo torej postati avantgarda, pojmovana v demokratičnem smislu, v smislu njene ustvar­ jalnosti in aktivnosti. Zdi pa se mi, da obstaja precejšen del članov zveze komuni­ stov - mladincev, ki niso aktivni, ki niso ustvarjalni, nekateri celo niso člani zveze socialistične mladine in zato znotraj mlade generacije pomenijo zelo malo. Mi­ slim, da razgibanje celotnega potenciala populacije mladih ni samo stvar teh mladih komunistov, to je problem celotne družbe in zato tudi celotne zveze komunistov. Mislim tudi, da bi morali zato na tem kongresu določneje opredeliti tisto akcijsko nalogo, ki govori o delu ZK med mladino. Kongres naj bi obvezal in pozval vse osnovne organizacije ZK, da uveljavijo takšen način dela in takšne odnose ter odgovornosti članov ZK, da bodo mladinci - člani ZK - delali v zvezi socialistične mladine. Tako bo ta organizacija postala pomemben faktor doga­ janj, kreator, ustvarjalec in izvrševalec samoupravne Titove poti v socializem. Prav tako menim, da bi tudi glede sprejemanja morali bolj upoštevati aktiv­ nost in kreativnost ter vključenost mladih ljudi v zvezo socialistične mladine. Nedopustno je, da sprejemamo v zvezo komunistov mladince, ki niso člani ZSM in ki ne delajo znotraj organizacij mladih. Pri tem pa mi je jasno, da se bodo sedanje slabosti dogajale tudi v prihodnje in tako dolgo, dokler ne bo zveza socialistične mladine uveljavljena kot samostojna in aktivna organizacija. Kajti mladi ljudje se z vso svojo energijo, z vso svojo pripadnostjo socialističnemu samoupravljanju, z vsem svojim hotenjem, da uresničujejo osnovne poti in programe razvoja socialistične demokracije in s tem tudi svoje interese, rajši kot v ZSM vključujejo v zvezo komunistov kot učinkovito obliko organiziranega delovanja, saj v mnogih okoljih zveza socialistične mladine mladim take aktivno­ sti ne omogoča. Zato potem mladi iščejo v zvezi komunistov možnosti za svoje delovanje. Seveda pa ne moremo dopustiti prakse, da bi mladina v zvezi komunistov iskala kompenzacijo za nedejavnost mladinske organizacije. Zato mora zveza komunistov razvijati politično organiziranje mladih, da bo mladim ljudem v njej omogočeno učinkovito politično delovanje. Tu, zlasti v zvezi socialistične mla­ dine, se morajo mladi potrditi in uveljaviti in odtod šele lahko pridejo v zvezo komunistov kot osveščeni ljudje, ki se bodo dvignili nad povprečno dnevno mentaliteto, kot aktivisti, ki dajejo svoj prispevek k uveljavljanju samoupravne družbe. Zato predlagam, da komisija sprejme amandma v tem smislu: da se morajo mladinci, člani zveze komunistov, odgovorneje usmeriti med mlado generacijo ter delovati v organizacijah zveze socialistične mladine. Tako bomo presegli sedanje stanje, ko mladi komunisti ne predstavljajo najaktivnejšega dejavnika med mlado generacijo in njenimi organizacijami ter drugimi oblikami aktivnosti mladih.

602

Neprebrane razprave Vera Hlastec

Utrjevanje delegatskega sistema ena najpomembnejših nalog ZK

Komunisti se lahko uveljavimo v svojih okoljih le kot celovite osebnosti, kot delavci in samoupravljalci. Glavna naloga ZK v naslednjem obdobju mora biti v graditvi našega politič­ nega sistema in samoupravne demokracije. Ta pa se lahko izvaja prek delegat­ skega sistema, zato mora biti naša naloga usmerjena v celoti na to področje. Aktivnost in uspešnost delegatskega sistema v krajevni skupnosti bo odvisna predvsem od aktivnosti osnovne organizacije ZK in vseh članov zveze komuni­ stov, ki živijo v njej. Praksa v preteklosti je pokazala, da smo komunisti čestokrat premalo seznanjeni s specifičnostmi delegatskega sistema, kar je bil mnogokrat vzrok, da se nismo v popolni meri vključevali in spremljali delo delegacij. Zato naj bi bila prva naloga komunistov v temeljitem proučevanju in seznanjanju z vsebino dela delegatskega sistema. V okolju, iz katerega izhajam, imamo programsko izdelan načrt, kako usposo­ biti delovanje delegacij od delegacij KS, združenih delegacij SIS, zbora delegatov KS ter delegacij tozdov. Osnovna misel, ki nas vodi, je sama metoda dela, ki naj bi bila dogovarjanje, prepričevanje in usklajevanje sprejetih sklepov in stališč za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov. Mesto delegata naj bo delegatska baza - občan, ki mora biti o vsem informiran. Komunisti pa ne moremo nastopati kot neka nadgradnja, temveč moramo biti vključeni v vseh osnovnih oblikah dela, od družbenopolitičnih organizacij, dru­ štev, svetov in samih delegacijah. Občani in delovni ljudje sprejemajo višjo obliko samoupravne demokracije delegatskega sistema, kar so dokazali ob izredno visoki udeležbi na zadnjih volitvah ter z vrsto nakazanih problemov in rešitev v predvolilnih aktivnostih na zborih volilcev. To pa nas postavlja še v odgovornejši položaj kot komuniste in delegate, da bomo znali poiskati najbolj ustrezne rešitve in da bomo dosledno spremljali izvajanje vseh programskih nalog, sprejetih na območju krajevne skupnosti. Mnogokrat se zgodi, da občani v okviru KS ne razpravljajo in odločajo le o ožjih, za koga manj važnih vprašanjih svojega dela in življenja, njihov interes in vpliv čestokrat segata čez meje KS kot prostor združevanja ozkih in občih interesov, kot prva stopnica izmerjenja razdalje med željami in možnostmi. Odnos osnovne organizacije do vseh DPO in društev naj bo na ravni vloge subjektivne idejnopolitične sile. Navzoča naj bi bila že ob samem pričetku kadrovanju v vodstva DPO in društva, da s tem povezujemo delo komunistov v njih. Frontno organizirana SZDL, v kateri naj delujejo komunisti kot aktivisti, naj sprejema konkretna stališča, proučuje zahteve delegacij in baze ter povezuje skupne interese družbenopolitičnih skupnosti ter se naj s tem izogne krajevnim ozkim lokalističnim hotenjem. Osnovna organizacija ZK pa mora skrbeti poleg omenjenih nalog še za idejno­ politično izobraževanje svojega članstva na podlagi marksistične teorije, brez česar komunist ne more zagotavljati svoje vloge v našem političnem sistemu socialističnega samoupravljanja.

603

Tone Krašovec

Teritorialna obramba je pomemben del varnosti naše socialistične samoupravne družbe Za Zvezo komunistov Slovenije je značilno, da si je v obdobju med obema kongresoma aktivno prizadevala za krepitev obrambne sposobnosti na temeljih ustave in kongresnih stališč. V ta prizadevanja je bila neposredno vključena tudi teritorialna obramba Slovenije. Političnemu delu, razvijanju in utrjevanju visoke stopnje idejne osveščenosti in moralnopolitične trdnosti pripadnikov teritorialnih enot kot enemu osnovnih pogojev za visoko stopnjo bojne pripravljenosti vseh štabov in enot teritorialne obrambe je zveza komunistov posvečala še posebno pozornost. Lahko rečemo, da se tega vse bolj zavedajo vsa poveljstva enot in štabi teritorialne obrambe, njihovi politični komisarji, starešine in komunisti kot tudi družbenopolitične organizacije, družbenopolitične skupnosti, krajevne skupnosti, temeljne organi­ zacije združenega dela ter ostali družbenopolitični in samoupravni dejavniki. Njihova prizadevanja na tem področju dajejo nove rezultate. To potrjuje dejstvo, da postajajo v zadnjem obdobju celotne enote teritorialne obrambe v vse večji meri osnovni nosilci družbenopolitičnih, vojaškostrokovnih, kulturnih in drugih aktivnosti tako pri pouku in vzgoji kakor tudi na vojaških vajah. Seveda pa se zavedamo, da visoka stopnja osveščenosti in osebne odgovorno­ sti pripadnikov teritorialne obrambe izhaja iz uveljavljanja in utrjevanja sociali­ stičnih samoupravnih odnosov v naši družbi, v kateri delavski razred, delovni ljudje in občani na samoupravni podlagi rešujejo vsa družbeno pomembna vprašanja, ko čedalje bolj postajajo gospodarji nad pogoji in rezultati svojega dela. Pripadniki teritorialne obrambe - samoupravljahu na vseh področjih družbe­ nega in političnega življenja vse bolj pogosto prinašajo v enote teritorialne obrambe izoblikovane poglede na vsa aktualna družbenopolitična vprašanja, visoko stopnjo osebne in družbene odgovornosti do sprejetih nalog, kar se v največji meri odraža na njihov način življenja in dela v teritorialnih enotah. Prihajamo do ugotovitev, da se pripadniki teritorialne obrambe v vse večji meri zavedajo, da vpoklic na vojaško vajo ali pouk ni samo formalni akt organa za ljudsko obrambo, pač pa da jih kliče v teritorialno enoto socialistična samou­ pravna družba, ki želi zagotoviti vse pogoje, da pripravljena dočaka morebitno agresijo na našo deželo, na socialistično samoupravljanje, na neuvrščeno poli­ tiko. Pripadniki teritorialnih enot so zreli ljudje, največkrat sposobni, da številna vprašanja življenja in dela v enotah razrešujejo zelo uspešno, na dokaj samoupra­ ven način. Zato menim, da se mora pri političnem delu v teritorialnih enotah to dejstvo upoštevati in uveljavljati. Politično delo v teritorialni obrambi kot sestavni del celotnega družbenopoli­ tičnega življenja v naši samoupravni družbi je postalo v teritorialnih enotah zelo pomembno področje dela. Družbenopolitična vzgoja, dnevne informacije, se­ stanki vojaških kolektivov, sestanki aktivov ZK, različne oblike kulturnega in športnega življenja, množično predvajanje obrambno-vzgojnih filmov, zagotav­ ljanje informativno-političnega in obrambnega tiska za vse pripadnike teritorial­ nih enot, srečanja z borci NOV, predstavniki družbenopolitičnih organizacij in družbenopolitičnih skupnosti, množična udeležba pripadnikov teritorialne obrambe na vseh pomembnejših proslavah in kulturno-zabavno življenje so le nekatere osnovne oblike družbenopolitičnega dela, ki jih v vseh enotah redno izvajajo. Na vseh omenjenih področjih dosegamo vsako leto boljše rezultate. Tako so na primer samo lani predlagali aktivi zveze komunistov in sprejeli v zvezo komunistov več pripadnikov teritorialne obrambe kot vsa prejšnja leta. Pri tem je potrebno omeniti, da so rezultati po posameznih občinah različni - in so odvisni od angažiranja občinskih komitejev in drugih družbenopolitičnih organi­ zacij, svetov za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito. Zveza komu­ nistov v teritorialni obrambi je organizirana v skladu z »Navodilom o organizira-

604

nosti zveze komunistov v splošni ljudski obrambni vojni« in sklepom o organizi­ ranosti zveze komunistov v teritorialnih enotah, ki ga je sprejelo predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije leta 1974. Lahko ugotovimo, da je ta sklep v teritorialni obrambi Slovenije v celoti realiziran in da se je v praksi potrdil, vsaj kar zadeva mirnodobno organiziranost in delovanje zveze komunistov v teritorialni obrambi. Občinski in pokrajinski komiteji so svoje obveznosti skoraj v celoti realizirali. Neke vrste dopolnitve sklepa je sprejel v preteklem letu izvršni komite predsedstva centralnega komiteja Zveze komuni­ stov Slovenije, predvsem zaradi večje usklajenosti in učinkovitosti političnega dela, da se pri občinskih komitejih zveze komunistov ustanovijo sekretariati zveze komunistov, ki jih sestavljajo sekretarji aktivov zveze komunistov iz terito­ rialnih enot ter komunisti občinskih štabov. Pomembno je tudi to, da delo teh aktivov vodijo politični komisarji občinskih štabov teritorialne obrambe, ki so od občinskih komitejev zadolženi za to dejavnost. Prek 900 organiziranih aktivov zveze komunistov iz enot teritorialne obrambe je imelo samo v letu 1977 več kot 1100 sestankov, na katerih je bila obravnavana aktualna problematika enot in štabov teritorialne obrambe. Organiziranje komunistov iz teritorialne obrambe v aktivih zveze komuni­ stov, njihovo občasno sestajanje in delovanje, kot nam kažejo dosedanje izkušnje in rezultati, pripomorejo le k neposrednejšemu seznanjanju in vključevanju v reševanje aktualnih vprašanj našega družbenopolitičnega in družbenoekonom­ skega razvoja ter glavnih smeri idejnopolitične akcije. Seveda se ob tem zavedamo, da imamo v enotah teritorialne obrambe veliko število članov zveze sindikatov, zveze socialistična mladine, socialistične zveze in zveze združenj borcev, ki poleg komunistov v mnogočem prispevajo k visoki zavesti in moralnopolitičnemu stanju enot in štabov teritorialne obrambe. Nedvomno je politično stanje v enotah teritorialne obrambe v mnogočem odvisno od razvojne stopnje socialističnih samoupravnih odnosov v temeljni organizaciji združenega dela, krajevni skupnosti, samoupravni interesni skupno­ sti in občini. Kot je praktično uresničevanje ustave, zakona o združenem delu pomembno in odločilno pri oceni stvarnega položaja delovnega človeka v odnosu na pogoje in rezultate dela, je tudi področje ljudske obrambe, varnosti in družbene samoza­ ščite - sestavni del in stalnica v našem nadaljnjem revolucionarnem razvoju socialističnih samoupravnih odnosov in sistema socialističnega samoupravlja­ nja. Drugače povedano, dosledno uresničevanje ustave in zakona o združenem delu je neposredno povezano z uresničevanjem, razvojem in konceptom splošne ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite. Ljudska obramba je pravica in dolžnost, »lastnina« vseh delovnih ljudi, ki ji je tuje kakršnokoli sektašenje in je globoko vsidrana v ljudeh. Zveza komunistov pa ima v tem okviru ustavno dolžnost, da kot vodilna idejnopolitična sila povezuje, usmerja in vodi splošno ljudsko obrambo v vseh njenih sestavinah, torej tudi v oboroženih silah.

Janja Vuherer Osnovna organizacija ZK lahko brez vmesnih organov usmerja svoje članstvo V predkongresnem obdobju so bile v vseh organizacijah in organih ZK na območju občine Slovenske Konjice, organizirane in izvedene javne razprave o spremembah in dopolnitvah statuta ZK Slovenije. V razpravi o spremembah in dopolnitvah statuta so sodelovali vsi člani ZK v občini. Na spremembe in dopolnitve, kot so bile posredovane v kongresnih doku­ mentih, ni bilo pripomb, niti novih predlogov ter so vsi organi in vse osnovne organizacije ZK v občini predlog sprememb in dopolnitev statuta sprejele in ga podprle. V razpravah je bila posvečena posebna pozornost ukinitvi tovarniških komite­ jev in svetov ZK. Čeprav so ti organi v preteklem obdobju odigrali svojo vlogo, je

605

vendarle bila izrečena kritika, da so bili v posameznih delovnih organizacijah na območju občine tesno povezani s poslovodnimi strukturami, ter so jih podpirali pri njihovih predlogih in odločitvah, namesto da bi o predlogih in odločitvah skupaj s sindikalno organizacijo izvedli širšo razpravo med delavci v neposredni proizvodnji. Iz tega razloga pa tudi zaradi tega, ker zakon o združenem delu daje vse pravice, pristojnosti in odgovornosti do samoupravljanja, pridobivanja in razpolaganja z dohodkom ter odločanja o vseh najpomembnejših družbenih zadevah delavcem temeljne organizacije, je temeljna organizacija združenega dela osnovna nosilka pravic in obveznosti pri združevanju dela in sredstev, je prav, da je po enakem načelu na družbenopolitičnem področju osnovna organiza­ cija ZK tista temeljna Organizacija, v kateri člani ZK uresničujejo pravice in obveznosti, ki so jim skupne. Osnovna organizacija ZK je dovolj sposobna, da v sodelovanju in v skladu s smernicami občinske konference in občinskega komiteja zveze komunistov sama združuje in usmerja svoje člane za družbenopolitične akcije na svojem področju, brez svetov in tovarniških komitejev. Vlogo političnih aktivov pa lahko namesto njih rešujejo s posvetovanji, z akcijskimi in problemskimi konferencami kot oblikami in metodami dela in neposrednega povezovanja z drugimi osnovnimi organizacijami zveze komuni­ stov. Javna razprava je podprla odpravo navedenih vmesnih organov zveze komu­ nistov. V njej so tudi poudarili odgovornost članov ZK pri razvijanju in utrjeva­ nju delegatskega sistema. Ugotovili smo, da ta sistem še vedno ne deluje v taki meri, kot bi moral delovati pri prenašanju od organov do delavcev, kjer bi morali delavci vsak predlog in vsako odločitev preučiti in se do nje opredeliti, stališča pa potem usklajevati do popolnega soglasja. Osnovna organizacija si bo morala prizadevati, da se bo delegatski sistem uveljavljal povsod, člani zveze komunistov, ki so izvoljeni za delegate, pa so osebno odgovorni, da delegatski sistem zaživi in deluje tako, kot je sestavljen v naši socialistični samoupravni družbi in v delu študije tovariša Kardelja.

Preostale tri neprebrane, pozneje oddane razprave v tej komisiji in sicer Vojka Hrena, Zlatka Pavčnika in Boga Škergeta so objavljene na strani 1000.

606

Poročili o delu komisije za razvoj in statut ZK Slovenije

Ludvik Golob

Komunisti in delovni ljudje so močno podprli akcijsko usmeritev ZK V razpravi na komisiji smo delegati na osnovi javne raz­ prave o kongresnih dokumentih v osnovnih in občinskih orga­ nizacijah ZK Slovenije ter med delovnimi ljudmi in občani podprli predloge dokumentov za XI. kongres ZK Jugoslavije in VIII. kongres ZK Slovenije, referat predsednika centralnega komiteja ter predlog sprememb in dopolnitev statuta ZK Slo­ venije. Prav tako smo podprli amandmaje k predlogu resolu­ cije VIII. kongresa ZKS, ki jih je na osnovi javne razprave predlagalo predsedstvo centralnega komiteja ZK Slovenije ter amandma, ki je bil oblikovan v komisiji. Ugotovili smo, da se je v obdobju med VII. in VIII. kongresom ZK Slovenije zveza komunistov uveljavila kot vodilna idejnopolitična sila, idejno, organizacijsko in kadrovsko okrepila, v njenih vrstah je vedno več neposrednih proizvajalcev, mladih in žensk. Pomembno se je povečalo število članstva in osnovnih organizacij ZK. Vedno večja je tudi učinkovitost zveze komunistov v vseh delovnih in življenjskih okoljih. V razpravi so delegati poudarili, da so v dosedanji javni razpravi komunisti in delovni ljudje močno podprli akcijsko usmeritev zveze komunistov in njeno delova­ nje v vseh strukturah socialistične samoupravne družbe, s posebnim poudarkom za njeno delovanje v krajevni skupnosti in temeljni organizaciji združenega dela. Poleg tega so delegati poročali o konkretnih uspehih, ki so jih dosegli v osnovnih organizacijah ZK pri vključevanju članstva v celotni sistem

607

socialističnega samoupravljanja, pa tudi o problemih, ki se pri tem še pojavljajo. Znaten del razprave je bil posvečen metodam in oblikam dela zveze komunistov pri uresničevanju njene vodilne poli­ tične sile v političnem sistemu socialistične samoupravne de­ mokracije. Pri tem sta bili poudarjeni vloga in odgovornost članov in osnovnih organizacij ZK v boju proti tehnobirokratskim in drugim negativnim pojavom, ki zavirajo hitrejši razvoj samoupravljanja. Minula praksa ZKje dala pomembne izkušnje

Delegati so v razpravi poudarili uveljavljanje tistih metod dela, ki omogočajo učinkovitost članstva v vseh fazah in na vseh ravneh političnega delovanja. Poudarjeno je bilo, da so metode in načini dela v različnih okoljih lahko različni, da pa ne gre zagovarjati in uvajati uniformiranosti in da morajo biti metode in oblike dela take, ki omogočajo uresničevanje skle­ pov in akcijskih nalog zveze komunistov v družbi. Minula praksa zveze komunistov je dala pomembne izkuš­ nje o poteh in načinih uresničevanja njene idejne, organiza­ cijske in kadrovske vloge kot revolucionarne idejnopolitične družbene sile, ki gradi idejnopolitične osnove in koncepte nadaljnjega socialističnega razvoja ob mobiliziranju ustvarjal­ nih sil delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Razvoj družbenoekonomskih in družbenopolitičnih od­ nosov, ki ga je spodbudila zveza komunistov z odločnim spo­ padom z vsemi protisocialističnimi in protisamoupravnimi si­ lami ter z idejnopolitično zmago nad njimi ob 21. seji predsed­ stva CK ZKJ in 29. seji CK ZK Slovenije ter na X. kongresu ZKJ in VII. kongresu ZKS potrjeno visoko stopnjo idejne in akcijske enotnosti o nadaljnjih smereh socialističnega samou­ pravljanja, je zagotovil razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije in delegatskega sistema, ki zahteva takšen nadaljnji idejnopolitični, organizacijski in akcijski in kadrovski razvoj zveze komunistov, da se bo še bolj potrjevala kot vodilna idejnopolitična notranja gibalna sila sistema socia­ listične samoupravne demokracije. To pa terja, kot so poudar­ jali delegati, aktivnost članstva in s tem zveze komunistov povsod, kjer poteka politično in samoupravno življenje in delo­ vanje delovnih ljudi. Večina delegatov je poudarila, da so se

608

zlasti po 5. seji CK ZKS krepile osnovne oblike organiziranja zveze komunistov ter da so vse razprave o gradivu za VIII. kongres ZKS še bolj jasno izpostavile akcijsko usmeritev in krepitev vloge komunistov v osnovnih organizacijah in občin­ skih konferencah. Akcijska povezanost osnovnih organizacij zveze komunistov in občinskih konferenc pri oblikovanju poli­ tike in stališč preprečuje forumsko delo in zagotavlja zavestno in dosledno uresničevanje na tak način sprejetih stališč in sklepov. Ob poudarjanju vloge občinske konference je bila posebej poudarjena nujnost krepitve vloge aktivov delavcev komunistov-neposrednih proizvajalcev pri vplivanju na oblikovanje in uresničevanje politike zveze komunistov ter njeno razredno naravnanost. Razpravljalci so podprli stališča predloga resolu­ cije in statuta, da se morajo osnovne organizacije ZK v temelj­ nih organizacijah združenega dela prizadevati za tako organizi­ ranost in delovanje delovnih ljudi v družbenopolitičnih organi­ zacijah in organih samoupravljanja, da bodo samostojno v temeljni organizaciji združenega dela reševali odprta vprašanja družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov in se po samoupravni poti in v zvezi sindikatov povezovali za reševanje skupnih vprašanj. Osnovne organizacije pa morajo pri tem z razvijanjem najrazličnejših oblik idejnopolitičnega in akcij­ skega povezovanja z drugimi osnovnimi organizacijami zveze komunistov, kot so konference, posvetovanja in druge, sproti dajati javne politične ocene in stališča, ki bodo delovnim lju­ dem omogočala uspešen boj za hitrejši vsestranski razvoj na temelju socialističnih samoupravnih odnosov. Zaradi usklaje­ vanja delovanja pa se morajo osnovne organizacije povezovati tudi s člani zveze komunistov v drugih organizacijah združe­ nega dela, s katerimi so proizvodno in dohodkovno povezani. Pomembno je tudi oblikovanje osnovnih organizacij ZKvKS

Organiziranost in delovanje komunistov v krajevni skupno­ sti za uveljavljanje samoupravnih odnosov v njej je bilo najbolj izpostavljeno vprašanje v razpravi na komisiji. Pri tem so delegati poudarili zlasti vlogo in način delovanja osnovne orga­ nizacije zveze komunistov pri usmerjanju in povezovanju član­ stva v različnih oblikah in metodah dela. V tej zvezi so pozi­ tivno ocenili vlogo in metode in način dela in funkcijo svetov 39 VIII. kongres

609

zveze komunistov v krajevnih skupnostih kot metodo dela osnovnih organizacij ZK v krajevni skupnosti za utrjevanje vloge in uveljavljanje vseh družbenopolitičnih organizacij, zla­ sti socialistične zveze kot fronte vseh organiziranih socialistič­ nih sil in vseh drugih oblik samoupravnega povezovanja delov­ nih ljudi in občanov za uresničevanje njihovih potreb in intere­ sov. Bolj kot doslej se moramo komunisti zavzemati, da se bo krepila socialistična zveza v krajevni skupnosti kot fronta zla­ sti iz tistih delov, ki predstavljajo organizacijo delavcev v zvezi sindikatov. K učinkovitejšemu uresničevanju nalog v krajevni skupno­ sti bodo prispevek tudi nove rešitve v statutu, ki zavezuje vse komuniste, da se aktivno vključijo v družbenopolitično in samoupravno življenje svoje krajevne skupnosti. Opozorili so, da član zveze komunistov le z aktivnostjo, osebnim vzgledom, znanjem in argumenti lahko uresničuje svojo avantgardno idejnopolitično vlogo v delegaciji in samoupravnem sistemu v okolju, kjer dela in živi. V razpravi so delegati podprli mož­ nost, ki jo daje predlog statuta, da se lahko ustanovijo osnovne organizacije tudi tam, kjer so samo trije člani. To določilo bo pospešilo ustanavljanje osnovnih organizacij zveze komuni­ stov v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih. Tudi sprejemanje v zvezo komunistov mora biti ena pomemb­ nih nalog nadaljnjega razvoja zveze komunistov in utrjevanja njene vodilne vloge v družbi. Pri tem je bilo soglasno ugotov­ ljeno, da so bili doseženi uspehi v spreminjanju njene socialne strukture. Poudarili so, da se je spremenila struktura tudi v organih zveze komunistov v občini, v katerih je večji delež neposrednih proizvajalcev, žensk in mladih. Pri celi strukturi članstva pa je bilo kritično opozorjeno, da nekatere osnovne organizacije ne posvečajo dovolj pozornosti sprejemanju novih članov v zvezo komunistov. V bodoče je treba pri Sprejemanju v zvezo komunistov več pozornosti posvetiti družbenopolitični angažiranosti vsakega posameznika, pri mladih pa še posebno njihovi aktivnosti v zvezi socialistične mladine in družbenih organizacijah in društvih, ki vključujejo mladino. Poudarjeno je bilo, da je potrebno zaostriri odgovornost zlasti mladih komu­ nistov do dela med mladino in še posebej v organizaciji zveze socialistične mladine. Prav tako pa morajo temu vprašanju posvetiti večjo pozornost tudi osnovne organizacije zveze ko­ munistov in občinske konference zveze komunistov. V raz­ pravi je bilo ocenjeno, da je zveza komunistov zlasti po 5. seji

610

centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije dosegla ve­ lik napredek in da je boj za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov pospešil množično akcijo in idejnopolitično usposab­ ljanje članstva in osnovnih organizacij zveze komunistov za uspešno razreševanje poglavitnih nalog družbenega razvoja. Pri tem imajo pomembno vlogo politične šole centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, občinske politične šole zveze komunistov in marksistični center centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Osnovne organizacije zveze ko­ munistov pa bodo morale znatno bolj skrbeti za usposabljanje svojih članov v neposrednih akcijah, še posebej pa mladine. Le tako usposobljeni delovni ljudje se bodo še bolj uveljavili v družbenopolitičnih skupnostih kot odločujoč družbeni sub­ jekt. Poudarjeno je bilo, da je poleg samoupravnih organov in drugih družbenopolitičnih organizacij tudi zveza komunistov odgovorna za nadaljnje podružbljanje splošnega ljudskega od­ pora in družbene samozaščite ter za usposabljanje delovnih ljudi in občanov kot nosilcev pravic in dolžnosti na tem po­ dročju aktivnosti. Za ugled zveze komunistov ter za njeno mobilizacijsko vlogo in vpliv, ki ga morajo imeti komunisti med delovnimi ljudmi in občani v vseh okoljih družbenega življenja, je zlasti pomembno, da se komunisti nenehno boju­ jejo za izvajanje stališč in sklepov nalog, ki jih sprejemajo delovni ljudje in občani na vseh ravneh družbenega dogovarja­ nja in odločanja. V zvezi s tem so razpravljalci v komisiji opozorili tudi na vlogo tovariških razsodišč, ki so in bodo tudi v bodoče prispevala svoj delež na osnovi politične ocene v posa­ meznem okolju k razreševanju nekaterih vprašanj iz odnosov v zvezi komunistov. Komisija je razpravljala tudi o predlogu sprememb in do­ polnitev statuta Zveze komunistov Slovenije. Ta razprava je zajela zlasti vprašanja, ki zadevajo uveljavljanje družbene vloge zveze komunistov. V razpravi so podprli predloge spre­ memb ter dopolnitev. Podani so bili tudi nekateri amandmaji, katere je komisija posebej oblikovala in jih predlaga v obrav­ navo in sprejem kongresu. Obrazložitev teh amandmajev bo podal predsednik statutarne komisije Zveze komunistov Slo­ venije. V razpravi v komisiji za razvoj in statut zveze komunistov je sodelovalo 32 razpravljalcev, 5 je predložilo razpravo v pismeni obliki. Okrog amandmajev in statuta je poleg teh razpravljal­ cev sodelovalo še 30 diskutantov. Razpravljalci so analizirali in

39*

611

ocenjevali aktualna dogajanja razvoja družbenopolitičnega in družbenoekonomskega sistema ter razvoj in utrjevanje zveze komunistov. S svojimi sugestijami, pobudami in predlogi so prispevali bogato gradivo, ki bo lahko služilo za nadaljnje uveljavljanje zveze komunistov, zlasti s področja oblik in me­ tod delovanja in bodo lahko dobra osnova za dograjevanje statutarnih sklepov in drugih oblik organiziranosti zveze ko­ munistov po kongresu. Nadalje so razpravljalci prav tako opozorili na vsa odprta vprašanja, zavzeli pa so se z vso gorečnostjo, da se bodo z vso svojo sposobnostjo odločno zavzemali za uresničitev sklepov, ki jih bo kongres sprejel.

Miro Zupančič

Statut vključuje ZK v celoten sistem socialistične demokracije Predlogi sprememb in dopolnitev statuta Zveze komuni­ stov Slovenije, o katerem bomo danes sprejeli dokončno odlo­ čitev, so se postopoma oblikovali in dopolnjevali skoraj skozi celotno obdobje med VII. in VIII. kongresom Zveze komuni­ stov Slovenije. Statutarna komisija Zveze komunistov Slove­ nije je v tem času ne le spremljala uporabo statutarnih določil v praksi delovanja članov, temveč je tudi zbirala mnenja in pred­ loge ter s svojimi razlagami statutarnih določil poskušala tudi neposredno dograjevati in utrjevati statutarno gradivo. Pri tem so dajale pomemben prispevek tudi statutarne ko­ misije občinskih konferenc zveze komunistov. Celovitejši pri­ stop k oblikovanju prvih zasnov sprememb in dopolnitev sta­ tuta pa je dobil jasnejše obrise po 30. seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije, ki je razpravljala o nadaljnjih smereh razvoja našega političnega sistema in socialističnega samou­ pravljanja ter o vlogi zveze komunistov. Z oblikovanjem po­ sebne komisije za statutarna vprašanja v okviru odbora za 612

pripravo VIII. kongresa so se dejansko začele tudi javne raz­ prave v Zvezi komunistov Slovenije o statutu. Na tej osnovi je ta komisija že v preteklem letu izoblikovala prvi dokument sprememb in dopolnitev, ki je bil prediskutiran na izvršnem komiteju in predsedstvu centralnega komiteja Zveze komuni­ stov Slovenije, ter bil nato obogaten z novimi dopolnitvami in pripombami teh organov in z vsebino, ki je bila dogovorjena za oblikovanje dopolnitev statuta Zveze komunistov Jugoslavije na seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije in ga je predložila odboru za pripravo kongresa zveze komunistov. 2. februarja letos je centralni komite na svoji seji poleg drugih dokumentov obravnaval in sprejel tudi predloženi osnutek sprememb in dopolnitev statuta ter ga v predpisanem roku dal v javno razpravo. Razprava o statutu je zajela zelo širok krog članstva, organizacij in vodstev zveze komunistov. O predloženem dokumentu so razpravljale tudi vse občinske konference, potem ko so se končale razprave v osnovnih organizacijah. Odbor za pripravo kongresa pa je organiziral tudi neposredno več splošnih razprav na nivoju medobčinskih svetov ter nekaj posebnih razprav za določena področja, ki jih obsega statut, tako npr. zveza komunistov v krajevni skupno­ sti, združeno delo, položaj in vloga člana zveze komunistov, položaj in vloga osnovnih organizacij, zveza komunistov v delegatskem sistemu itn. Vse to, predvsem pa neposredni inte­ res članstva, ki je v tem primeru resnično navzoč v vseh okoljih v takšni širini kot še nikoli doslej, je bistveno vplivalo na predloženo vsebino dokumenta, o katerem bomo danes odlo­ čali. Ob tako široki razpravi in tako številnih predlogih in pobudah, ki jih je komisija prejela kar 259, je tudi predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije kar na treh sejah razpravljalo o predlaganih predlogih in spremembah statuta ter pri tem dalo dragocene napotke za dokončno obli­ kovanje predloga. O predlogu sprememb in dopolnitev statuta je potekala bogata razprava v minulih dveh dneh tudi v komisi­ jah VIII. kongresa, kot je bilo danes že rečeno. Pri tem je treba posebej poudariti, da je bil pretežni del vseh predlaganih spre­ memb in dopolnitev, ki so jih dali člani organizacij in vodstva, vključeni v dokončni predlog, manjši del je zajet deloma, le majhen del predlogov pa ni bil sprejet, predvsem v primerih, ko gre za vprašanja, ki jih je moč urejati v statutarnih sklepih občinskih organizacij, poslovnikih vodstev in osnovnih organi­ zacij ter tista vprašanja oziroma predloge, ki so se zavzemali za 613

celotno preureditev ne vsebine, temveč bolj sistematike statu­ tarnih določil. To je tudi razumljivo. Čeprav seveda ni moč zanikati tega, da bi bilo resnično koristno v prihodnjem obdobju storiti tudi to, predvsem zato, ker smo na osnovi političnih smernic od začetka oblikovanja predlogov poudarjali, da ne gre za pri­ pravo novega statuta, temveč šele za nekatere dopolnitve in spremembe. Ko dajemo predlog sprememb in dopolnitev sta­ tuta Zveze komunistov Slovenije v odločitev VIII. kongresu, menimo, da je treba posebej poudariti, da izvajanja doseda­ njega veljavnega statuta, ki ga je sprejel VII. kongres, zelo pozitivno vplivajo na uveljavljanje družbenopolitične vloge zveze komunistov v socialističnem samoupravnem sistemu, na notranje odnose zveze komunistov, na organiziranje in akcij­ sko sposobnost, na kakovostno in širšo rast zveze komunistov in na celotne in skupne rezultate, ki jih je v obdobju med obema kongresoma dosegla Zveza komunistov Slovenije. Še posebej pa se je to odražalo v nenehni krepitvi in nadalj­ nji skupni odgovornosti zveze komunistov in vodstev. Prav zato bi bilo napačno razumeti predlagane spremembe in dopolnitve statuta zgolj kot kritiko in preživelost veljavne statutarne vsebine ali pa kot spremembo organizacijsko statu­ tarne plati. Gre za nekaj drugega. Gre za upoštevanje bistvenih vprašanj o vlogi in nalogah v načinu delovanja in uresničeva­ nja vodilne idejnopolitične vloge zveze komunistov v sistemu socialistične samoupravne demokracije. To zahteva razvoj in utrjevanje družbenoekonomskega položaja delavca v združe­ nem delu in v družbi sploh. Nove, razvitejše družbene razmere in odnosi, ki jih je zveza komunistov s svojo revolucionarno akcijo predvsem tudi sama zasnovala, množice pa seveda sprejele, narekujejo, da zveza komunistov stalno prilagaja in spreminja svojo organizacijsko strukturo, metode in način dela, da bi lahko izvajala svojo družbeno vlogo. Zveza komunistov je bila in mora biti najbolj kritična do sebe, do svojih metod in načina delova­ nja ter celotne prakse. Na znotraj in na zunaj mora ustvarjati takšne odnose in uporabiti takšne metode in sredstva, ki bodo vzor odnosom in načinu delovanja, za katero se zavzema v naši celotni družbi. Spremembe in dopolnitve statuta terjajo dosedaj dosežena stopnja pri uveljavljanju ustavnega položaja človeka, uveljavljanju zakona o združenem delu, razvoju samo­ upravne socialistične demokracije na vseh področjih, delegat614

ski sistem in odnosi v tem sistemu, vloga in položaj političnih organizacij, zlasti še socialistične zveze delovnih ljudi kot orga­ nizacije vseh organiziranih socialističnih sil in kot najširše fronte vseh družbenopolitičnih organizacij, katere sestavni del je tudi zveza komunistov. Dalje, velike spremembe v združe­ nem delu, zlasti položaj v temeljni organizaciji, doseženi razvoj vloge v KS, SIS, sporazumevanje in družbeno dogovarjanje, podružbljanje kadrovske politike, obrambe in varnosti in še vrsto drugih družbenih sprememb ter celotni nadaljnji razvoj našega družbenopolitičnega sistema. Vse to zahteva ustrezno organiziranje in uveljavljanje novih oblik in metod delovanja za še bolj učinkovito idejnopolitično vplivanje zveze komunistov znotraj političnega sistema od člana osnovne organizacije do vodstev zveze komunistov. Te­ meljno vodilo pri tem prilagajanju pa mora biti načelo in zagotovilo, da bo zveza komunistov vedno in povsod tam, kjer poteka samoupravna in politična aktivnost množic. Zveza ko­ munistov mora delovati v sistemu socialističnega samouprav­ ljanja kot njegova gibalna sila in kot dejavnik družbene zavesti, ne pa kot sila zunaj ali nad njim, ki bi delovala direktivno in izsiljevala z metodami moči. Zato smo v statut vgradili tudi elemente, ki na najbolj ustrezen način opredeljujejo vključeva­ nje zveze komunistov v celoten sistem socialistične demokra­ cije. Vodilna ideja pri tem sta nam bili 13. seja predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije in razprava v Sloveniji. Spre­ membe in dopolnitve morajo omogočiti, da bodo člani, organi­ zacije in vodstva zveze komunistov lahko delovali kot notranja sila sistema socialistične samoupravne demokracije, kot nosi­ lec najnaprednejših idej skozi družbene funkcije in skupaj z delovnimi ljudmi. Usmeritev, kot sem dejal, je bila 13. seja, pri čemer smo posebej poudarili, da mora zgraditi in uporabiti takšne metode načina delovanja zveze komunistov, po kate­ rem ne bo zveza komunistov zunaj političnega sistema in mimo delovnih ljudi odločala o pomembnih vprašanjih, potem pa te odločitve prenašala uresničevanje delovnim ljudem. Take metode bi namreč prihajale navzkriž z bistvom sociali­ stične samoupravne demokracije in s tem tudi navzkriž z uve­ ljavljanjem vodil in povezovanja vloge zveze komunistov. V statut smo zato vnesli taka dopolnila, ki glede organiziranosti načinov dela v ničemer ne krnijo samostojnosti družbenopoli ­ tičnih organizacij, pa tudi odgovornosti članov organizacij in vodstev zveze komunistov za učinkovitost celotnega sistema. 615

Zaradi vsega tega je treba razumeti, ko govorimo o statutu, da oblike organiziranosti komunistov, vsebina notranjih od­ nosov in metode delovanja pri uresničevanju njene revolucio­ narne idejnopolitične in družbene vloge niso same sebi namen, temveč izhajajo predvsem iz programskih nalog zveze komuni­ stov v konkretnih družbenih razmerah, oziroma so odvisne od danega obdobja v boju za socializem. In prav zato pravimo, da statutarna in vsa organizacijska vprašanja niso obrobna vpra­ šanja, ona so in morajo biti podrejena osnovnemu cilju, zato jih moramo obravnavati vedno skupaj s širšo problematiko gradi­ tve in usposabljanja zveze komunistov za učinkovito uresniče­ vanje vodilne vloge zveze komunistov pri izvajanju konkretnih nalog v sedanjem in prihodnjem obdobju boja za socialistične samoupravne odnose. Tem izhodiščem, ocenam in ugotovi­ tvam ter takim usmeritvam glede vloge zveze komunistov smo sledili, ko smo oblikovali predloženi predlog sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije, ki je pred vami. V predlogu sprememb in dopolnitev statuta ZK Slovenije in v amandmajih, ki so že vgrajeni v gradivu, ki ste ga dobili na kongresu, so podrobno razvidne vse spremembe in dopolnitve, kakor tudi opustitve posameznih določil. Zato mi dovolite, da bom v obrazložitvi konkretnih sprememb in dopolnitev dal poudarka le bistvenim vprašanjem. Prvič, v I. poglavju, ki obsega zgodovinski nastanek, razvoj in vlogo Komunistične partije Slovenije oziroma Zveze komunistov Slovenije, smo tekst ne le nekoliko razširili, temveč smo ga tudi dopolnili v smislu večje natančnosti, na osnovi zgodovinskih dognanj in v smislu logične razvojne povezanosti Komunistične partije Slo­ venije oziroma Komunistične partije Jugoslavije, pri čemer smo bolj poudarili nekatere zgodovinske mejnike in vlogo Komunistične partije Slovenije v okviru Komunistične partije Jugoslavije. Drugič, v II. poglavju, ki zadeva položaj člana zveze komu­ nistov ter njegove pravice in dolžnosti, so predlagane nekatere dopolnitve v zvezi s sprejemanjem v članstvo zveze komuni­ stov. Pri tem se razširja krog možnih predlagateljev, med dru­ gim tudi na družbene organizacije, pri tem pa še vedno ostaja poudarek na prostovoljnosti in na osebno izraženi želji. V predlogu so bolj in na novo opredeljene obveznosti osnovne organizacije pred sprejemanjem in ob sprejemu. Dovoljeno bo, da le izjemoma lahko sprejemajo nove člane tudi določeni

616

organi zveze komunistov. Osnovna organizacija lahko spre­ jema nove člane praviloma le iz neposrednega delovnega ali življenjskega okolja. Osnovna organizacija bo dolžna člana, ki dalj časa ni aktiven, najkasneje pa v šestih mesecih, najprej opozoriti, da ga bo črtala iz članstva zveze komunistov, če ne bo aktiven. V primeru črtanja je dopusten ugovor člana. Prav tako bo dolžna osnovna organizacija v vseh primerih preneha­ nja članstva obveščati komite občinske konference ZK. Kar zadeva pravice in dolžnosti člana, je dan poudarek na obvezni aktivnosti člana, kjerkoli deluje in živi. Posebej je poudarjena pravica in dolžnost člana glede njegove obveznosti pri uresni­ čevanju sprejete politike zveze komunistov. Glede dajanja po­ bud v osnovni organizaciji je pravica, da obvesti višji organ Zveze komunistov Slovenije, če pobuda ni bila sprejeta. Član je dolžan redno obveščati svojo osnovno organizacijo o politič­ nih razmerah v okolju, kjer živi in dela. Dopolnjena so določila o kritiki in samokritiki ter o pravici informiranja. Tretjič, v III. poglavju je predlaganih več pomembnih do­ polnitev in sprememb, ki zadevajo načela demokratičnega cen­ tralizma Zveze komunistov Slovenije: osnovna načela organi­ ziranja, politična, moralna, organizacijska in kadrovsko-politična vloga ZK Slovenije, volitve v ZK, oblike organiziranja, povsem na novo pa je oblikovano podpoglavje o vlogi, nalogah in načinu delovanja ZK v političnem sistemu socialistične demokracije. Demokratični centralizem je poudarjen kot temeljno načelo odnosov v organiziranju in delovanju ZK Slovenije, vseh nje­ nih članov, organizacij in organov pri uresničevanju politike in nalog v družbeni praksi oziroma akciji organov ZK. Že doseda­ nja praksa je pokazala, kako pomembno je uveljavljanje načel demokratičnega centralizma. Še posebej, če ravnamo po stali­ šču najširše demokratičnosti pri oblikovanju politike in najtr­ dnejše enotnosti pri njenem izvajanju. Gotovo ste opazili, da so v predlogu statuta ZK Slovenije za razliko od osnutka statuta ZK Jugoslavije načela demokratičnega centralizma prepletena skozi vsa poglavja statuta. V predlogu smo na novo poudarili, da idejna in akcijska enotnost ZK temelji na zavestni disciplini in se uresničuje v vseh oblikah organiziranja in delovanja ZK. Pri tem je poudarjena dolžnost vsakega člana, da to enotnost uresničuje v vsaki družbeni vlogi, v kateri deluje. Ta enotnost temelji tudi na javni odgovornosti vsakega člana in na tem, da morajo člani organizacij in organi ZK Slovenije z razvijanjem

617

demokratičnih odnosov in z načinom dela na sestankih in drugih oblikah aktivnosti ZK omogočati razvijanje boja, mnenj in pogledov na temelju programskih ciljev in idejnopo­ litičnih izhodišč ZK Jugoslavije in ZK Slovenije. V tem po­ glavju so vsebovana nekatera nova določila glede obveznosti osnovnih organizacij za izgrajevanje in izvajanje sistema idejno­ političnega usposabljanja članstva, dolžnosti v zvezi z opozar­ janjem na pomanjkljivosti, o obveznem vročanju obrazloženih sklepov članom o sprejetem vzgojno političnem ukrepu z na­ vedbo maksimalnega roka itd. Prav tako so bolj precizirana določila o vlogi tovariških razsodišč v osnovnih organizacijah, vlogi tovariških razsodišč v občinski organizaciji in v organiza­ ciji ZK Slovenije ter nekatera določila o pritožbah. Pri tem je treba posebej opozoriti na to, da se lahko član ZK, ki je izklju­ čen iz ZK, potem ko je izčrpal druge možnosti pritožbe, pritoži tudi na statutarno komisijo ZK Jugoslavije. Kar zadeva volitve ZK, obsegajo predlagana določila neka­ tere dopolnitve meril in postopkov, obveznosti sodelovanja v določanju kandidatov iz vrst evidentiranih od osnovne organi­ zacije do centralnega komiteja ZK Slovenije, določila o nez­ družljivosti določenih izvršilnih funkcij v osebnostih in pa omejitve ponovne izvolitve posameznih članov na določene funkcije in politična izvršilna telesa ZK Slovenije, pri čemer je posebej poudarjeno, da le izjemoma trikrat zapored kandidira na določeno dolžnost, toda pod pogojem, da da predlog za to posebej izvoljena komisija organa in pod pogojem, da se ta posebej utemelji. To določilo bi se v smislu predloga statuta štelo in uporabljalo od VII. kongresa ZKS dalje. Način temeljnega organiziranja člana ZK ostaja nespreme­ njen. Osnovne organizacije se torej lahko oblikujejo le v te­ meljni organizaciji združenega dela oziroma taki organizaciji brez temeljnih organizacij, v krajevnih skupnostih in delovnih skupnostih. Osnovna organizacija ostaja kot temeljna in neza­ menljiva oblika povezovanja ZK. Ustanovi se lahko že v pri­ meru, če so trije člani. Zato so izpuščena prejšnja določila o aktivu zveze komuni­ stov kot zametku bodoče organizacije. Praviloma je v eni tozd lahko le ena osnovna organizacija, samo v določenih pogojih in če tako oceni občinska konferenca, ki je edina pristojna usta­ navljati osnovne organizacije ZK, se jih lahko ustanovi več. Oddelki osnovnih organizacij ostanejo le še izjemoma v dolo­ čenih razmerah in pogojih, na primer večizmensko delo in

618

podobno. Tudi v krajevni skupnosti se praviloma oblikuje le ena osnovna organizacija, izjemoma pa lahko tudi več. V tem poglavju so na novo preciznejše opredeljene osnovne naloge organizacije ZKS. Poleg stalnih temeljnih oblik organizirano­ sti ZK Slovenije vsebujejo predlagana določila sprememb in dopolnitev tudi raznovrstne akcijske občasne oblike povezova­ nja ZK, članov in organizacij povsod tam, kjer obstaja medse­ bojna potreba povezovanja, tako v združenem delu kot v sa­ moupravnih interesnih skupnostih in tudi v krajevnih skupno­ stih. Javna razprava je še posebej podkrepila in zahtevala ter postavila kot nujnost tesnejše povezovanje in sodelovanje ko­ munistov in organizacij na območju krajevne skupnosti. V predlogu je to tudi upoštevano. Izhajali smo iz tega, da tam ne more priti do takšnih pojavov, kot to lahko pride v združenem delu. Posebej pa je treba poudariti, da gre pri svetih krajevne skupnosti za metodo dela, ne pa za obliko, ki bi lahko nadome­ stila organe Zveze komunistov Slovenije. Akcijske oblike po­ vezovanja in usklajevanja dela v združenem delu lahko spreje­ majo le priporočila za delovanje komunistov. Ob tem želim še posebej poudariti, da nobena izmed oblik povezovanja ne sme biti posredniška vez med občinsko konferenco in osnovno organizacijo. Poudarjena je direktna povezanost osnovne orga­ nizacije ZK z občinsko konferenco. V podpoglavju, ki obsega naloge in način delovanja ZK v političnem sistemu sociali­ stične samoupravne demokracije, je posebej opredeljeno, da ZK kot notranja sila sistema socialistične samoupravne demo­ kracije uresničuje svojo vlogo tako prek svojih članov kot posameznikov, ki so izvoljeni kot člani delegacij ali kot člani organov samoupravljanja ali organov političnih organizacij, kakor tudi prek svojih članov kot delegatov ali članov delegacij neposrednih predstavnikov ZK, ki v tem primeru izražajo stali­ šča svoje organizacije oziroma ustreznega organa zveze komu­ nistov. Organizacija in organi ZK bodo po predlaganih določi­ lih pošiljali delegacije oz. delegate v delegatsko oblikovane družbenopolitične organe in organe družbenopolitičnih orga­ nizacij, če je tako predvideno z ustavo in statuti le-teh in kadar ti ustanavljajo za sodelovanje določena telesa. Četrtič, v 4. poglavju so predlagane nekatere dopolnitve, ki zadevajo organizacijo ZK v občini, v mestih, na univerzah, in ki zadevajo medsebojno sodelovanje več občinskih organizacij. Čeprav navidezno pri občinskih organizacijah ne gre za bi­ stvene spremembe, je treba posebej poudariti, da celotne spre619

membe v bistvu najbolj zadevajo prav občinske organizacije. Zlasti še, kar zadeva metode delovanja in povezovanja ter v tem smislu povečano odgovornost članov občinskih konfe­ renc, politično-izvršilnih organov ter drugih organov občinske konference. Predlog ohranja in dopolnjuje pomen in vlogo aktiva zveze komunistov-neposrednih proizvajalcev pri občinski konfe­ renci. Kar zadeva organizacije zveze komunistov na visokošolskih organizacijah, jih predlog opredeljuje tako, da so te organiza­ cije sestavni del občinske organizacije, na katere območju delujejo, ohranja pa kot stalno akcijsko obliko povezovanja komunistov na univerzah konferenco zveze komunistov z do­ ločenimi nalogami. Petič. V predlaganih določilih, ki zadevajo organizacijo, pristojnost in delovanje zveze komunistov v republiki, obse­ gajo spremembe in dopolnila ukinitev dosedanjega izvršilnopolitičnega organa - izvršni komite pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, katerega sedanje funkcije prev­ zema deloma neposredno predsedstvo kot politično-izvršilni organ, deloma izvršni sekretarji v predsedstvu, deloma pa komisija predsedstva. Nanovo je predlagana tudi funkcija se­ kretarja predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Razen tega so dopolnjene in razdeljene pristojnosti in dolžnosti posameznih funkcionarjev, organov in komisij. Tako kot pri občinskih konferencah, se tudi v republiki spre­ minja dosedanji naziv organa Zveze komunistov Slovenije iz častnega v tovariško razsodišče Zveze komunistov Slovenije. Naj pri tem omenim še to, da pri virih financiranja Zveze komunistov Slovenije predlagamo še dodatni vir in možnost dajanja prostovoljnih prispevkov članov zveze komunistov in drugih občanov, brez obveznosti. Komisija za razvoj in statut zveze komunistov VIII. kon­ gresa je v razpravi sprejela še 24 amandmajev. Vse amandmaje je obravnavala in jih 14 osvojila, 10 pa jih je zavrnila sporazum­ no s predlagatelji. Teh 14 amandmajev, ki so vam bili predlo­ ženi danes v sprejem, zadevajo v glavnem le manjše vsebinske dopolnitve in nekaj opustitev. Predlagam kongresu, da te amandmaje sprejme. Kot sem že preje dejal, sem v tej uvodni obrazložitvi lahko zajel le nekatere utemeljitve, ki so zahtevale spremembe in dopolnitve statuta. Prav tako se pri obrazložitvi posameznih

620

določil nisem spuščal v podrobnosti glede na to, da ste imeli tekst vsi na razpolago. Prepričan sem, da so predlagane spre­ membe in dopolnitve utemeljene. Morebitne neskladnosti s statutom Zveze komunistov Jugoslavije, ki ga bo v juniju letos sprejel XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, bo lahko na podlagi statutarnega pooblastila odpravil novoizvoljeni cen­ tralni komite Zveze komunistov Slovenije. Zato predlagam VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije, da predložene spremembe in dopolnitve statuta Zveze komunistov Slovenije sprejme.

621

Komisija za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture

Franc Šali: Uvodna beseda na komisiji za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture

Večje možnosti za uveljavljanje neposredne ljudske pobude in volje

V samoosvobajanju je delavski razred pod vodstvom avant­ gardnega revolucionarnega jedra dosegel točko, ko se vsem delovnim ljudem odpirajo možnosti, da sami prevzemajo odgo­ vornost za celotni družbeni razvoj in osebno srečo. Te možnosti se danes odpirajo v materialni moči družbe, v družbenoeko­ nomski in družbenopolitični izgrajenosti sistema socialistične samoupravne demokracije in razvitosti socialistične zavesti delovnih ljudi in občanov. Zaradi vsega tega prihaja v družbi do velikih vsebinskih preobrazb, ki vodijo v novo kvaliteto družbenih odnosov in družbene proizvodnje. Temeljna značil­ nost tega novega, prihajajočega je socialistično samoupravno združeno delo oziroma celotna družbena proizvodnja in repro­ dukcija v rokah proizvajalcev. To novo se ne razvija in uveljav­ lja lahko. Gre za nove razsežnosti boja delavskega razreda in vseh socialističnih samoupravno usmerjenih delovnih ljudi oziroma socialističnih sil proti preživeli družbenoekonomski in politični praksi in zavesti, izhajajoči iz razmer, v katerih so o delu in rezultatih v večji ali manjši meri odločali odtujeni centri družbenoekonomske in politične moči, hkrati pa za ustvarjalen napor v graditvi enotnega sistema samoupravno združenega dela, ki naj bi vse segmente združenega dela pove­ zoval in usmerjal v socialistično izgradnjo in še dalj, v družbo, v kateri bo namesto carstva nuje zablestelo carstvo svobode. Znotraj teh procesov zavzemajo posebno mesto vse druž­ bene dejavnosti, še posebej pa izobraževanje, znanost in kul­ tura, ki so že doslej veliko prispevale k ustvarjanju materialnih in duhovnih temeljev graditve neposredne oblasti delovnih ljudi, čeprav so bile najdalj in najgloblje oddvojene od mate­ rialne proizvodnje oziroma le-ta od njih ter jih zato ni eno40 VIII. kongres

625

stavno integrirati v celoto družbenoekonomskega razvoja na samoupravnih osnovah. Ne glede na to smo dosegli prve vi­ dnejše rezultate v samoupravnem razvoju in podružbljanju kulturne, izobraževalne in raziskovalne dejavnosti. Tako de­ lovni ljudje prvič v zgodovini vplivajo na ta področja, s tem da neposredno in v okviru ali prek samoupravnih interesnih skupnosti in družbenopolitičnih skupnosti poskušajo določati njihovo temeljno usmerjenost, prednosti in razvoj v skladu s svojimi konkretnimi in zgodovinskimi interesi, materialnimi možnostmi in prispevki, ki jih delavci v teh dejavnostih dajejo k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, k pove­ čanju produktivnosti in celotnemu družbenemu razvoju. Pose­ bej je treba poudariti, da smo šele na začetku izredno zahtev­ nega družbenega procesa pri uveljavljanju novih družbenoeko­ nomskih odnosov, ki bo v prihodnje zahteval več strokovnega dela pri oblikovanju kriterijev in meril za čimbolj objektivno vrednotenje prispevkov izobraževanja, znanosti in kulture k družbenemu napredku v celoti. Prav tako se bomo morali zavzeti za celovito programiranje in planiranje teh interesov in potreb delovnih ljudi v vseh organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih skupnostih, ter skrbeti za nenehno uveljavljanje dohodkovnih odnosov, še posebej svobodne menjave dela med delavci v družbenih de­ javnostih in delavci v materialni proizvodnji oziroma občani v krajevni skupnosti. To sta danes izredno pomembni in odlo­ čilni strateški točki boja proti meščanski razredni delitvi dela in za spajanje materialne in duhovne proizvodnje v celovit revolucionarni program osvobajanja človeka in njegovega dela. Le aktivno ustvarjalno sodelovanje v tem boju odpira in razširja ne le delavcem v kulturi, izobraževanju, znanosti ter drugih družbenih dejavnostih, ampak vsem delovnim ljudem možnosti za vedno bolj svobodno in ustvarjalno delo oziroma življenje. Rekli bi lahko celo, da ni mogoče doseči bistvenega napredka v razvoju socialističnih samoupravnih odnosov, v razvoju proizvajalnih sil, v rasti socialistične samoupravne kul­ ture in ustvarjalnosti delovnih ljudi, ne da bi dokončno uvelja­ vili intelektualno delo kot integralno sestavino socialistične samoupravne družbene proizvodnje in vedno bolj tudi sleher­ nega dela oziroma osebnega načina življenja v njej.

626

г Samoupravna organiziranost odpira pota in oblike boja delavskega razreda

V prizadevanju, da bi uveljavili samoupravno družbeno vizijo položaja in vloge kulture, znanosti in izobraževanja v združenem delu, pogosto prihaja do nerazumevanj in odporov, ko iščemo pota, načine ter oblike njene uresničitve. Kritiki opozarjajo, da se preveč ukvarjamo z organizacij sko-strukturalnimi in premalo z vsebinskimi vprašanji. Očitek bi kazalo skrbneje analizirati. Kadar je v mislih kakovost dela kulturnih ustvarjalcev, raziskovalcev in pedagoških delavcev, potem je kritiko treba sprejeti. Tu je gotovo veliko vprašanj, ki bi zaslu­ žila konkretno in kontinuirano družbeno pozornost, predvsem pozornost delavcev v teh dejavnostih. Toda če velja njihova kritična opazka našim naporom, da bi našli in razvili mehani­ zem uveljavljanja neposredne oblasti delovnih ljudi v kulturi, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, potem moramo od­ ločno reči ne. Uveljavljanje in razvijanje sistema samouprav­ nih interesnih skupnosti od formiranja posebnih delegacij do konstituiranja temeljnih skupnosti in enot, še posebej pa po­ sebnih skupnosti, pa razvijanje delegatsko sestavljenih orga­ nov upravljanja v izobraževalnih, kulturnih in raziskovalnih institucijah ter podobna sistemska vprašanja so pota in oblike boja delavskega razreda za socialistično samoupravno obvla­ dovanje kulture, znanosti in izobraževanja ter njihovega inte­ griranja v združeno delo in tokove socialistične graditve. Samoupravne interesne skupnosti za vzgojo in izobraževa­ nje, raziskovalno dejavnost in kulturo so družbeni prostor, kjer poteka velik del bitke za nove družbenoekonomske odnose, za svobodno menjavo dela na podlagi temeljite obravnave vse­ bine, obsega in kvalitete intelektualnih storitev delavcev v teh dejavnostih. Ta oblika vraščanja dela in interesov kulturnih, raziskovalnih in pedagoških delavcev v družbeno proizvodnjo je temeljni družbenoekonomski kanal oblikovanja njihovega dohodka kakor tudi prostor za neposredno izražanje interesov in potreb organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti, družbenopolitičnih skupnosti po kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih storitvah. Tu se vedno bolj samoupravno izražajo potrebe delavcev materialne proizvodnje in družbene prakse po intelektualnem delu in potreba intelektualnih ustvarjalcev za vsestransko družbeno aktivnost v boju za socialistične sa­ moupravne odnose in vsestranski razvoj proizvajalnih sil. 40*

627

1 Z volitvami posebnih delegacij za kulturo, raziskovalno dejavnost ter vzgojo in izobraževanje v krajevni skupnosti in temeljnih organizacijah združenega dela so se razširile možno­ sti za uveljavljanje neposredne ljudske iniciative in volje v teh dejavnostih. Tem delegacijam bomo morali v prihodnje posve­ titi vso pozornost, da se bodo uveljavile tako v oblikovanju programskih osnov za svoje delo v krajevni skupnosti in delov­ nih organizacijah, kakor tudi v povezovanju vseh življenjskih ih delovnih okolij z nosilci kulturne, izobraževalne in razisko­ valne dejavnosti neposredno ali prek samoupravnih interesnih družbenopolitičnih skupnosti. Te delegacije so nov korak v boju za utrjevanje samoupravne vloge v oblikovanju ljudi v organizacijah združenega dela in občanov v krajevnih skupno­ stih, v graditvi učinkovitega sistema samoupravnih interesnih skupnosti, v uveljavljanju najrazličnejših oblik njihovega delo­ vanja, da bi čim celoviteje in skladneje reševali splošne, po­ sebne in posamične kulturne, izobraževalne in raziskovalne interese delovnih ljudi in na tej podlagi urejali tudi vsa družbe­ noekonomska in ostala razmerja v združenem delu na po­ dročju kulture, znanosti in izobraževanja. V čem je revolucionarno bistvo boja za svobodo ustvarjanja

Samoupravljanje v teh dejavnostih in podružbljanje njiho­ vega dela in razvoja, pri čemer imajo izredno pomembno raz­ sežnost tudi strukturalne organizacijske spremembe kot zuna­ nji oziroma oblikovni izraz njihovega novega položaja v združe­ nem delu kakor tudi vloge delovnih ljudi in občanov ter delav­ cev teh področij združenega dela pri oblikovanju in uveljavlja­ nju delovnih programov, pomeni nove možnosti za razvoj in uveljavljanje kvalitete intelektualnega dela. Krepitev odgovor­ nosti intelektualnega dela v kulturi, raziskovalnem delu in izobraževanju in vzgoji za socialistični samoupravni razvoj združenega dela in celotne družbe, za čim hitrejšo rast mate­ rialnih osnov, razvoj proizvajalnih sil in socialistične zavesti, sprejemajo nekateri ustvarjalci zelo neugodno. Še posebej jih moti uveljavljanje vpliva delavcev-uporabnikov njihovih stori­ tev na opredeljevanje vsebinskih izhodišč in usmeritev v pro­ gramiranju dela. Vse to sprejemajo kot poseg v njihovo ustvar­ jalno svobodo. Samoupravljanje brez širšega družbenega vpliva na delo in razvoj kulturnih, raziskovalnih in izobraževal-

628

nih institucij je tisti skrajni domet podružbljanja, ki ga še dopuščajo pod plaščem boja za ustvarjalno svobodo. V bistvu želijo nekateri ohraniti te dejavnosti ločene od drugega združe­ nega dela oziroma interesa samoupravno organiziranih družbe­ nih subjektov. Ne sprejeti boja s takšnimi tendencami v kul­ turi, znanosti in izobraževanju, bi pomenilo pristajati na admi­ nistrativno fondovski pritisk dodeljevanja sredstev ter me­ ščansko pojmovanje svobode ustvarjanja. Njihovo načelo je: družba naj nam zagotovi pogoje za ustvarjanje, v naše delo pa naj se ne vtika. Ni treba posebej pojasnjevati, da gre za ostanke nesocialistične prakse in zavesti na področju intelektualnega dela, za mešanico meščanskih in državno-mecenskih koncep­ cij, katerih nosilci bi radi še naprej ohranili svoje grupaške, klikarske ali pa monopolne pozicije na posameznih področjih duhovnega ustvarjanja. Dosedanja praksa pa kaže, da prav takšne tendence v intelektualnem, umetniškem, raziskoval­ nem in pedagoškem delu niso širile prostora za rast in uveljav­ ljanje kvalitete, ampak so ga zoževale in zapirale; pretvarjale so ga v osebne in skupinske fevde ali vrtičke elitističnih samotar­ jev, njihovih somišljenikov, lažnih ustvarjalcev in drugih, ki so jim bili pripravljeni nekritično slediti, jih posnemati in podpi­ rati. Nasprotno pa uveljavljanje samoupravljanja odpira nove pogoje in možnosti za rast ustvarjalnosti, saj prebuja in razširja njeno socialno bazo, ostri njen kritični odnos do programov in rezultatov raziskovalnega, vzgojno-izobraževalnega ali kultur­ nega dela, sprošča v demokratičnem delovnem vzdušju ustvar­ jalne teoretične in umetniške potence, stimulira nadpovprečne rezultate, hkrati pa razgalja in odriva razne monopole in namiš­ ljene intelektualne veličine iz teh področij socialistične prakse na samo periferijo družbenega dogajanja. Če danes zveza ko­ munistov izpostavlja svobodo ustvarjanja in jo povezuje pred­ vsem s položajem ustvarjalcev v družbeni proizvodnji in z njihovim prispevkom v osvobajanju dela, to ne pomeni, da se je kakorkoli oddaljila od programskih izhodišč glede tega vpra­ šanja. Vedno je bila proti temu, da bi bili znanost ali umetnost v službi dnevne družbene politike, da bi olepšavah ali lakirali stvarnost, kakor tudi proti poskusom, da jih kdorkoli zlorabi kot orožje proti naši socialistični revoluciji in samoupravljanju. Hkrati pa je vztrajala, da raziskovalci proučujejo in odkrivajo objektivno resnico o družbi, človeku, naravi, da umetniki z njim lastnimi sredstvi in prijemi kritično izpovedujejo nemir in upor zoper konformizem, nečlovečnost ter da pegadoški de-

629

lavci izobražujejo in vzgajajo na izhodiščih marksizma in socia­ lističnega humanizma. Ta premik poudarka na vprašanje položaja in vloge ustvar­ jalca - kulturnega delavca, umetnika, znanstvenika, razisko­ valca ali pedagoškega delavca v družbeni proizvodnji smo storili zato, ker menimo, da je to danes ključno področje boja za resnično razširitev ustvarjalne svobode, ker menimo, da je danes revolucionarno bistvo boja za svobodo ustvarjanja boj za takšen družbenoekonomski položaj kulturnega delavca, znan­ stvenika, raziskovalca itd. v združenem delu, ki mu bo omogo­ čal odločati o pogojih, sredstvih in rezultatih njegovega dela. Torej se moramo v prihodnje bojevati predvsem za takšno ustvarjalno svobodo, za takšen položaj ustvarjalcev v kulturi, znanosti in izobraževanju oziroma teh dejavnosti v socialistični samoupravni proizvodnji, v kakršnem bodo lahko skupaj in z drugimi delavci v materialni proizvodnji odgovorno in samou­ pravno oblikovali socialistično kulturo v najširšem pomenu besede. Na tej točki in na tej težki in zapleteni poti je bilo vedno dovolj možnosti in prostora za vsa osvobodilna ustvar­ jalna prizadevanja kulturnih, znanstvenih in pedagoških delav­ cev, za vso humanistično, tehnično in drugo inteligenco. Če­ prav smo v pripravah na X. kongres Zveze komunistov Jugo­ slavije in VII. kongres ZK Slovenije politično razbili liberali­ stično protidelavsko strujo in ji z uveljavljanjem novih družbe­ noekonomskih odnosov in političnega sistema neposredne so­ cialistične samoupravne demokracije spodrezali materialne korenine, kar je imelo med drugim za posledico tudi razkroj koncepcij o nevtralni ali idejno pluralistični šoli, družbeno neangažirani znanosti ter umetnosti, ki bi nekritično izničujoče obravnavala osvobodilne napore delovnih ljudi, pa se v inte­ lektualnem delu še vedno srečujemo z nekaterimi pojavi in tendencami obnavljanja stare, zgodovinsko presežene pedago­ ške, raziskovalne in kulturne prakse. Tako nismo dosegli pov­ sod pomembnejših kvalitativnih sprememb pri odpravljanju pozitivizma, uveljavljanju aktivnih metod učno-vzgojnega dela na temelju povezovanja učenja in prakse, v uveljavljanju mark­ sizma kot metodološke in ideološke razsežnosti celotnega vzgojno-izobraževalnega procesa in raziskovalnega dela ter de­ javnika kritične vzgoje mlade generacije, ki bi na temelju znanosti, poznavanja revolucionarnih izkušenj boja delav­ skega razreda ter nenehnega soočanja s sodobnimi živimi druž­ benimi protislovji aktivno posegala v spreminjanje družbenih 630

razmer na izhodišču in ciljih proletarske koncepcije osvobaja­ nja človeka. V znanosti so vidni napori številnih teoretikov in raziskovalcev, da ponovno ovrednotijo idejno zasnovanost in naravnanost teoretske stroke, v kateri delujejo. Kljub pozitiv­ nim prizadevanjem pa še vedno ugotavljamo, da se marksizem kot progresivna teoretična misel na nekaterih področjih razi­ skovalne prakse prepočasi uveljavlja in razvija. Več bo treba storiti za razvijanje in uveljavljanje dialektičnih metodoloških postopkov v analizi družbene prakse, v premagovanju tehno­ kratskih in funkcionalističnih razumevanj raziskovalnega dela, v preseganju neinterdisciplinarnega obravnavanja predmeta raziskave, pri zavračanju empirizma, pozitivizma in eklektici­ zma ter v utrjevanju osvobodilne graditeljske vloge znanosti v vseh tokovih družbenega dela, življenja in razvoja. Tudi kul­ turno ustvarjalnost še vedno pretresajo meščanski tokovi, množična produkcija šunda, plaže in kiča, pojavi nihilizma, abstraktnega humanizma, estetske plitkosti in nedovršenosti, idejnega in etičnega razvrednotenja osvobodilnih dejanj in naporov ljudskih množic pod vodstvom delavskega razreda ter poskusi zlorabljanja oziroma udinjanje tiska tistim intere­ som v kulturi, ki nasprotujejo uveljavljanju samoupravnega vpliva delovnih ljudi na oblikovanje repertoarne, založniške oz. celotne politike graditve socialistične kulture. V prihodnje še bolj zagnano in vztrajno nadaljevati z reformo

Če opozarjamo in prikazujemo nekatere idejne razsežnosti ustvarjalnosti v vzgoji in izobraževanju, raziskovalnem delu in kulturi, ki ovirajo njeno integriranje v razvoj proizvajalnih sil, humanizacijo odnosov in osvobajanje človeka, pa s tem ne smemo prezreti, da predstavlja v teh dejavnostih orientacija na samoupravljanje osnovni in prevladujoči interes raziskovalnih, pedagoških in kulturnih delavcev. Prav zaradi tega smo dose­ gli tudi vidne uspehe v podružbljanju teh dejavnosti, v rasti njihovih materialnih osnov ter krepitvi odgovornosti za kvali­ teto dela. Naj navedem samo nekaj podatkov o tem. Šole se vse tesneje povezujejo z okoljem, v katerem delujejo oziroma s tistimi uporabniki, za katere usposabljajo kadre. Še posebej močne so vezi med šolo in okoljem tam, kjer je ta prešla na program celodnevnega dela ali pa, kjer je uporabniški interes po ustreznih kadrovskih profilih že dovolj jasno izoblikovan. V

631

skladu s preseganjem ločenosti okolja od šole oziroma šole od okolja in razvijanjem raznih oblik medsebojnega sodelovanja se izpopolnjuje in gradi tudi sistem samoupravljanja v teh organizacijah združenega dela, v katerem vse bolj aktivno so­ delujejo ustanovitelji, uporabniki, starši, učenci, dijaki, štu­ dentje in učitelji. Gotovo so takšna pozitivna gibanja na po­ dročju izobraževanja prispevala tudi k posodabljanju oziroma novogradnji šolskega prostora. Tako je bilo v tem obdobju zgrajenega več prostora za potrebe pouka, kot v kateremkoli drugem obdobju, kar kaže na to, da je potreba po skupni skrbi za izgradnjo šolskih in drugih prostorov, kot so dijaški domovi, telovadnice, igrišča itd. ter s tem uresničitev vseh tistih ciljev, ki jih je postavila zveza komunistov glede dostopnosti šolanja in preraščanja socialnih razlik, prešla v zavest slehernega ob­ čana in delavca. Še posebej se to kaže v njihovi pripravljenosti, da s samoprispevki in štipendijsko politiko zagotovijo čim večjemu številu tistih, ki se želijo šolati v skladu z interesi združenega dela in celotne družbe, da te svoje želje tudi uresni­ čijo. Zato ugotavljamo ugodne rezultate v spreminjanju so­ cialne sestave dijakov in študentov v srednjih, višjih in visokih šolah. Vse več je med njimi mladine iz delavskih in kmečkih družin. Pomembni so tudi uspehi pri spreminjanju oziroma prilagajanju izobraževalne vsebine in metod dela sodobnim potrebam združenega dela. Premiki so vidni zlasti v usposab­ ljanju mladine za samoupravljanje, manj pa za uspešno oprav­ ljanje strokovnih oziroma delovnih opravil glede na zahteve in potrebe konkretne družbene proizvodnje. To pomeni, da so uporabniki vzgojno-izobraževalnih storitev še premalo aktivni pri vsebinskem opredeljevanju programov usposabljanja za delo. Tudi tam, kjer so ustanovljene posebne raziskovalne skupnosti ali pa skupščine uporabnikov, kot na primer pri Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo, razprave o vsebinski zasnovanosti in naravnanosti izobraževalnih progra­ mov in izobraževalne prakse niso doživele tiste globine in kritičnosti uporabnikov in ustanoviteljev, da bi na takšni osnovi prišlo do radikalnih sprememb v strukturi in vsebini učnih programov in predmetnikov. Nujno bo potrebno uvelja­ viti povezovalno vlogo centrov usmerjenega izobraževanja. V okviru njih moramo zlasti zagotoviti usklajenost predmetni­ kov in učnih programov ter njihovo sprotno prilagajanje zahte­ vam razvoja na posameznih področjih družbenega dela ter v celotni družbi sploh. Povezovanje vzgojno-izobraževalnih pro-

632

gramov vseh stopenj ter sorodnih programov in stalno prilaga­ janje kadrovskim potrebam združenega dela, mora biti oblika razgrajevanja obstoječe tradicionalne strukture izobraževal­ nega sistema. Ugodni premiki v šolstvu so vsekakor po­ membna spodbuda komunistom in vsem delovnim ljudem, da z reformo v prihodnje še bolj zagnano in vztrajno nadaljujemo. Veliko dela nas čaka predvsem na področju srednjega in viso­ kega šolstva oz. pri razvijanju in uveljavljanju koncepta usmer­ jenega izobraževanja. Uspeli smo v koncipiranju skupnih pro­ gramskih zasnov usmerjenega izobraževanja, treba pa ga bo tudi uveljaviti v praksi in predvsem preseči klasično delitev srednjega šolstva na šole za bodočo inteligenco in šole za opravljanje tako imenovanih delavskih poklicev. Prav tako z velikimi napori maloštevilnih strokovnih delavcev in ob še dokaj pasivni proizvodnji in ostali družbeni praksi potekajo vsebinske priprave pri izdelavi programov za konkretne na­ loge in opravila oziroma usposabljanja za poklic. Komunisti si bomo prizadevali, da se bodo delavci v materialni proizvodnji in v drugih družbenih dejavnostih kakor tudi v samem sred­ njem in visokem šolstvu na posamičnih področjih usposablja­ nja kadrov za potrebe združenega dela bolj organizirano in odgovorno lotili izdelave novih izobraževalnih programov tako za srednjo kakor tudi za vse visokošolske stopnje usmerjenega izobraževanja - od višje in visoke do podiplomske, speciali­ stične, magistrske in doktorske izobrazbe. Na tak način bo treba urejati tudi vprašanje usmerjanja mladine in odraslih v študij glede na samoupravno spoznane in programirane ka­ drovske potrebe. V okviru teh prizadevanj smo sprožili številne akcije, ki že nakazujejo prve ustrezne premike in novo kvaliteto v povezovanju vzgojnoizobraževalnega področja z drugimi področji združenega dela. Seveda to kadrovsko načr­ tovanje v organizacijah združenega dela še vse preveč izhaja iz obstoječe razvojne stopnje strukture organizacije in obsega dela, ne pa iz programov njihovega razvoja. Od opredeljevanja vrste in količine kadrovskih potreb združenega dela bo vse bolj odvisna organizacija vzgojnoizobraževalne mreže oz. distribu­ cija izobraževalnih organizacij združenega dela v slovenskem prostoru. Zaradi sektorsko postavljenega šolstva so danes v izobraževanju kadra navzoča številna neskladja in neracio­ nalne rešitve. Vrsta šol deluje v okoljih, v katerih obstaja povsem drugačno proizvodno delo. Posegi v ta neskladja bodo nujni, če bomo hoteli vzpostaviti racionalno ter kakovostno 633

mrežo šol, ki se bo organsko povezovala s strukturo proizvo­ dnega dela. Komunisti si bomo morali zato prizadevati, da bodo ob velikih in tehnološko razvitih proizvodnih kapacitetah nastajale izobraževalne organizacije, ki bodo ustrezale potre­ bam te proizvodnje, ki bodo imele vse možnosti racionalne izrabe strokovnega kadra in produkcijskih sredstev za teore­ tični in praktični pouk, za čim kakovostnejše usposabljanje mladine in odraslih za delo in z delom, ob delu in iz dela. Raziskovalne dejavnosti bolje povezati v jugoslovanskem in mednarodnem prostoru

Tako kot na področju šolstva, zaznavamo tudi na področju raziskovalnega dela pomembne premike v demokratizaciji ra­ ziskovalne politike, v povezovanju raziskovalnega dela s proiz­ vodnimi in razvojnimi problemi združenega dela, v usklajeva­ nju raziskovalnih projektov in nalog glede na potrebe znan­ stvenega in teoretičnega ovrednotenja socialističnega samo­ upravnega razvoja in celotne revolucionarne dediščine delav­ skega razreda ter zgodovine in kulturne dediščine Slovencev na eni in razvojnih ciljev socialistične družbe na drugi strani. Povečale so se tudi kadrovske in tehnične možnosti za vedno zahtevnejše raziskovalno delo, kar odpira tudi prodor našega znanja v tujino, še posebej v dežele, s katerimi imamo že ustrezno razvite različne oblike gospodarskega in tehničnega sodelovanja. Vsi ti procesi v znanosti, ki so bolj ali manj izraz rasti in vpliva oziroma tvornega sodelovanja delavcev iz orga­ nizacij, ki so uporabniki, in delovnih ljudi vkrajevni skupnosti z delavci, izvajalci iz raziskovalnih organizacij v oblikovanju izhodišč in temeljnih usmeritev raziskovalne politike kot pod­ lage za definiranje raziskovalnih programov in urejanje medse­ bojnih materialnih odnosov, nezadržno zožujejo prostor za uveljavljanje pojmovanj o znanosti in raziskovalnem delu ozi­ roma za obnavljanje prakse, ki ta dejavnik izključuje iz reševa­ nja globalnih tekočih in razvojnih problemov graditve sociali­ stične samoupravne družbe. Zlasti družbene vede v preteklosti niso bile dovolj ustvarjalno navzoče v analizi družbenih proti­ slovij in idejnoteoretičnem proučevanju različnih možnosti re­ volucionarnega preraščanja nakopičenih nasprotij. Sociali­ stična praksa je bila vse premalo predmet njene ustvarjalne in kritične teoretične obravnave ter izhodišče za razvoj posamič-

634

nih družboslovnih disciplin, kar je imelo negativne posledice ne le za družboslovno znanost samo, ampak tudi za celokupno družbeno proizvodnjo in družbeni razvoj. Družboslovna zna­ nost se v preteklosti ni dovolj razvijala ob reševanju problemov graditve socialistične samoupravne družbe, saj je del nje iskal neustvarjalne stike s tujo znanostjo, jo često nekritično vnašal v naš družbeni prostor, v teoretično raziskovalno pedagoško in proizvodno prakso, tako da so njeni nosilci objektivno posta­ jali zavezniki tistih družbenih sil, ki so hotele zavreti procese osvobajanja delavskega razreda in ohraniti tehnokratsko ali birokratsko moč v upravljanju s sredstvi, pogoji in rezultati združenega dela. Namesto da bi znanost nam, svetu in medna­ rodnemu delavskemu gibanju teoretično obdelano posredo­ vala našo revolucionarno družbeno izkušnjo in se tako ustvar­ jalno vključila v razredni boj na strani socialističnih sil, so se te sile morale najprej spopasti z meščansko ideološko tendenco v njej, jo zlomiti ter skupaj z vsemi naprednimi raziskovalci ustvariti idejne, programske, materialne, kadrovske in organi­ zacijske pogoje, ki omogočajo znanosti oziroma raziskoval­ nemu delu nemoteno vključevanje v teoretično snovanje in domišljanje revolucionarne družbene akcije na izhodiščih, usmeritvah in nalogah političnega programa delavskega ra­ zreda in vseh socialističnih sil. Lahko rečemo, da se danes družboslovje vedno bolj uspešno otresa posledic nekritične uporabe meščanskih teorij o družbi in metodoloških pristopov meščanskih znanosti in se vedno bolj vključuje v reševanje perečih vprašanj družbenoekonomskega razvoja, zlasti v izgra­ jevanje teorije samoupravljanja, v proučevanje izkušenj in sprememb, ki jih v družbene odnose prinaša akcija uveljavlja­ nja ustave in zakona o združenem delu in ne nazadnje tudi v graditev teorije politične ekonomije socialističnega samouprav­ ljanja. Tako nastajajo ključni projekti raziskovalnega dela kot izraz potreb in ciljev socialistične revolucionarne prakse, iz njih pa rastejo tudi nove oblike podružbljanja, kot so projektni sveti, kakor tudi zahteve, da se celotno samoupravljanje v raziskovalni dejavnosti hitreje prilagaja integracijskim proce­ som v združenem delu. Ob teh in še drugih nedvomnih uspe­ hih in premikih ter nalogah, ki smo jih v akcijski obliki zapisali v resoluciji, je treba vendarle opozoriti, da bo treba tudi v prihodnje računati na to, da potreba po uveljavljanju vloge znanja ter raziskovalnega dela za razvoj proizvajalnih sil druž­ benoekonomskih odnosov in uveljavljanje naprednih družbe-

635

nih prizadevanj še ni dovolj navzoča v neposredni samou­ pravni in politični praksi delovnih ljudi v organizacijah združe­ nega dela, krajevnih skupnostih in družbenopolitičnih skup­ nostih. Tako ni dovolj narejenega, da bi se potreba po razisko­ valnem delu in znanju programsko izrazila v tekočih in razvoj­ nih planih subjektov združenega dela, da bi se uveljavilo na­ čelo dohodkovnih odnosov, saj dohodka raziskovalnega dela še vedno ne opredeljuje prispevek tega dela k ustvarjanju nove vrednosti v materialni proizvodnji, k rasti produktivnosti druž­ benega dela in razvoju družbe kot celote, dalje, da bi domače raziskovalne zmogljivosti ustvarjalno izrabljali za reševanje ključnih problemov, ne pa kupovali tuje znanje, če to ni po­ trebno, da bi hitreje uveljavljali raziskovalno dejavnost kot neločljivo sestavino produkcijskega procesa. Premalo je tudi storjenega, da bi raziskovalne dejavnosti bolje povezali v jugo­ slovanskem ih mednarodnem prostoru v korist smotrnega pre­ nosa tehnologije, ustvarjalnega vključevanja v mednarodno delitev in združevanje dela ter za hitrejšo in bolj vzpodbudno uporabo domačih inovacij v proizvodnji. Marksistični centri - borbena idejno teoretična jedra ZK

Uveljavljanju in razvijanju marksistične misli mora tudi v prihodnje veljati naša posebna skrb. Brez te teorije poznavanja delavskega gibanja ni mogoče ustvarjalno razvijati sociali­ stične prakse. Zato si moramo komunisti prizadevati, da bosta ti dve izkustvi postali sestavina in vodilo ustvarjalnega dela na vseh področjih družbenega življenja in razvoja, še posebej v znanosti, vzgoji, izobraževanju in kulturi ter v graditvi družbe­ noekonomskega in družbenopolitičnega sistema socialistične samoupravne demokracije. Posebno pozornost bomo name­ njali izdajanju, širjenju in aktivni rabi marksistične literature. Ena izmed prednostnih nalog je priprava slovenske izdaje zbranih del Marxa, Engelsa in Lenina. Izdelati bo treba tudi program izdajanja marksistične literature najvidnejših politič­ nih delavcev in teoretikov jugoslovanske socialistične misli, še posebej tiste, ki se nanaša na razvijanje teorije samoupravlja­ nja. Še vedno nismo dovolj organizirani za izdajanje marksi­ stične misli na poljudnoznanstveni ravni. Za to manjka primer­ nih piscev kakor tudi širših družbenih iniciativ, čeprav je potreba po takšni literaturi vse večja v šolah, študijskih centrih 636

zveze komunistov in številnih marksističnih krožkih ter raznih drugih oblikah idejnoteoretičnega usposabljanja. K navzočnosti in vplivu marksistične teorije v družbi, pa tudi znotraj zveze komunistov, je bistveno prispevala organiza­ cija marksističnih centrov. Že pred VII. kongresom je poleg marksističnega centra pri CK ZKS obstajal center za razvoj in širjenje marksizma pri UK ZKS Ljubljana. Nato sta bila usta­ novljena univerzitetna centra v Mariboru in Ljubljani, znotraj teh centrov pa je začela rasti mreža centrov pri visokošolskih organizacijah in ustanovljenih je bilo tudi več regionalnih cen­ trov. Komunisti v družbenih okoljih, kjer ti centri delujejo, še posebej pa tisti, ki neposredno sodelujejo v njihovem delu, se morajo zavedati velike odgovornosti za uveljavljanje marksi­ stične vloge teh centrov, kot borbenih, idejno-teoretičnih jeder zveze komunistov in delavskega razreda oz. vseh socialističnih sil. Bilo bi nesprejemljivo, če bi se v njih razrasel oportunizem ali pa celo razne psevdomarksistične teorije oz. če bi se spre­ menili v nosilce abstraktnega teoretiziranja. Zato morajo ostati v nenehnem živem ustvarjalnem stiku z družbeno prakso na svojem področju in s teoretično ter politično mislijo delav­ skega razreda, še posebej tisto, ki so jo izoblikovali Marx, Engels, Lenin in teoretiki ter najvidnejši nosilci socialistične revolucije in graditve socialistične samoupravne družbe v ju­ goslovanskem delavskem gibanju. Naš cilj je ustanoviti mark­ sistične centre tudi v tistih okoljih materialne proizvodnje, ki predstavljajo ključne točke produkcije in reprodukcije novih socialističnih družbenoekonomskih odnosov, da bi tako vse ustvarjalne marksistične kadre v tokovih materialnega življe­ nja neposredno povezali v iskanju in uveljavljanju najprimer­ nejših rešitev krepitve neposredne oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v združenem delu in celotni družbi. Vse te naloge uveljavljanja in razvijanja marksistične teorije pa zahtevajo ustrezno skrb za usposabljanje marksističnih teoreti­ kov, zlasti za kadrovsko in teoretično deficitarna področja. Sem sodijo recimo področja metodologije, raziskovanja, poli­ tične ekonomije, estetike, umetnostne teorije itd. Razvoj teh kadrov je nujen tudi zaradi razmer, ki vladajo na področju šolstva, publicistike in umetnostne kritike.

637

Graditi marksistično zasnovano kritiko in računati na odpore

Dejstvo je, da smo dosegli najmanj uspehov v razvoju in uveljavljanju marksistične misli na področju kulture. Tu bo potrebno še veliko vztrajnega dela pri graditvi marksistične teorije in marksistično zasnovane kritike. Pri tem je treba računati na odpore tistih, ki menijo, da marksistične kritike na področju umetnosti ne more biti, ker ne more biti marksistične estetike, saj umetnost po svojem najglobljem bistvu ni zgodo­ vinski družbeni pojav, kakor tudi tistih, ki bi radi čakali na rojstvo nove marksistične estetske teorije, šele nato pa pristo­ pili h graditvi marksistične kritike. V akcijskem programu oziroma resoluciji smo zapisali, da je treba delati na razvoju in uveljavitvi marksistične estetske teorije, ne oziraje se na najra­ zličnejše teoretske in idejne silnice, ki delujejo danes v kulturi in umetnosti. Nasprotno, idejna in estetska zmeda v kritiki oziroma obravnavi umetniških sporočil nas še bolj obvezuje, da mobiliziramo marksistični teoretični kader na področju kulture in umetnosti za sistematično proučevanje idejnih in estetskih razsežnosti umetniške produkcije na marksističnih izhodiščih pojmovanja ustvarjanja oziroma vloge in mesta umetnine v človekovem boju in nenehnem iskanju človeško dovršenega izhoda iz osebnih in družbenih stisk. Treba je pristopiti k sistematični idejnoteoretični analizi in razpravi o sporočilnih razsežnostih konkretnih umetniških manifestacij, skratka, treba se je sistematično ukvarjati s kritiko konkretne umetniške produkcije, da bi prišli do tistih elementarnih empi­ ričnih spoznanj, ki bi omogočale ustrezne teoretične razprave in posplošitve kot osnove za razvoj marksistične estetske teo­ rije. Po kakšnih principih se danes ustvarja velik del kulturnih dobrin? Mar nismo na del tega vprašanja že neštetokrat odgo­ varjali s kritiko vsega, kar sodi na področje banalnosti, estetske plitkosti in nedovršenosti, idejne in etične iztirjenosti, kar pretvarja zgodovinsko usodne trenutke, polne heroizma in človeške veličine, pa tudi današnja človekova prizadevanja, v ideološko burko, njihove nosilce pa prepušča posmehu in iro­ niji meščanske in klerikalne reakcije? Mar ni vse to tisto, kar zapušča človeka, kar izriva delavski razred in njegov boj ter njegovo vrednostno vizijo, ki je v marsičem tudi že stvarnost, iz motivacijskega polja umetnikove zavesti in njegove ustvar­ jalne nuje? Na vse to smo že opozarjali, hkrati pa smo se zavzeli

638

in se še zavzemamo za pozitivno alternativo, za umetnost, ki bo izraz človeškega nemira in upora zoper vsak konformizem in vse nečloveško v osvobodilnih naporih delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter vsakega posameznika med njimi. Člo­ večnost kot centralni problem umetnikove ustvarjalne preoku­ pacije je tema z idejno, estetsko in moralno razsežnostjo. Člo­ večnost ni nekaj abstraktnega, ta je ali pa je ni. Vedno se konkretno kaže ali ne kaže, vprašanje je le, ali umetnik veruje vanjo ali jo vidi, ali jo razpoznava ali pa pogreša v soočanju z družbeno resničnostjo. Že to, kar sem navedel v pojasnitev naše zahteve, da je treba izgraditi marksistično estetiko, lahko služi kot eden od argumentov za trditve, da umetnost vendarle je zgodovinsko družbeni pojav, saj je vsakokratni izraz zgodo­ vinskega človeka, ki obdeluje zgodovinske teme, tj. konkretne ljudi, konkretne usode, konkretno naravo, konkretne dogodke, s katerimi se sooča, do katerih se s sredstvi umetnosti oprede­ ljuje in jih izpoveduje, saj to od njega zahteva lastna ustvar­ jalna človeška natura. Trije pomembni dejavniki kulturne vzgoje

Naslednje vprašanje, ki ga želim omeniti v zvezi s kulturo oziroma kulturno politiko, je kulturna vzgoja, v kateri mora biti vsakdo subjekt in ne objekt. Z njo je treba razvijati v človeku smisel za ustvarjanje in celovito sprejemanje kultur­ nih dobrin, ga seznanjati z vsebino in cilji socialistične samo­ upravne kulturne politike ter tako usposobiti za kvalificirano samoupravno delovanje na področju kulture. Pomembni de­ javniki kulturne vzgoje niso samo vzgojno-izobraževalne usta­ nove, ampak tudi družina in lokalno oz. krajevno okolje. V družini se mlado življenje že v najzgodnejšem obdobju uči obvladovati materialni in duhovni svet. Ta je zanj elementarna celica kulturne rasti. V njej se najprej seznanja z občutki to­ pline, lepote, ustvarjalnega zadovoljstva, pa tudi s pojavi nečlo­ veškega obnašanja. Tu spoznava govorno kulturo, pridobiva prve bralne navade, se sooča z glasbenim in likovnim svetom ipd. Kasneje ta svoja izkustva nenehno bogati v novih in novih okoljih, v katera se vključuje. Žal vsi ti dejavniki za kulturni razvoj mladih še vedno premalo storijo. Še zlasti to velja za srednje in visoke šole. Nič boljše ni stanje v mnogih delovnih organizacijah. Zato bo treba na eni strani urediti razmere v

šolstvu, sredstvih informiranja in kulturnih ustanovah, na drugi pa še bolj razviti delo zveze kulturnih organizacij, ki bi morala prodreti in pognati korenine v vseh organizacijah zdru­ ženega dela in krajevnih skupnostih. K vprašanju kulturne vzgoje sodi tudi razvijanje odnosa do tehnike oziroma tehnične kulture. Zavračati moramo izkriv­ ljene poglede, češ da tehnika človeka duhovno siromaši, vulga­ rizira, v nasprotju z umetnostjo, ki ga duhovno bogati in osvo­ baja. Tehnika je pogoj hitrejšega razvoja družbene proizvod­ nje, ta pa je bila vedno odločilna v zgodovinskih procesih osvobajanja dela. Zato je treba v boju za višjo tehnično kulturo intenzivno uveljavljati marksistični odnos do proizvajalnih sredstev, narave, človeka, prebujati in razvijati smisel za ana­ lizo in sintezo stvarnosti, za uporabo znanstvenih izkustev, raziskovalnih rezultatov, strokovnih analiz, za razumevanje in smotrno uporabo tehnike, za ustvarjalen odnos do nje. Delovni ljudje, še posebej mladina, morajo biti seznanjeni z izhodišči, temeljnimi usmeritvami in nalogami znanosti in raziskoval­ nega dela v socialistični samoupravni družbi. Skrb za vsebino in širjenje kulturne, tehnične, naravo­ slovne vzgoje mladine in vseh delovnih ljudi mora postati sestavni del našega boja za množično uveljavljanje ljudske ustvarjalnosti in njeno nenehno rast, pomeni prizadevanje so­ cialističnih sil, da bi se vsi ljudje uveljavili kot tvorci nove kulture, kulture, ki raste iz njihovega dela in ustvarjalnega nemira ter zgodovinskega osvobodilnega interesa. Vse najvi­ dnejše dosežke slovenske ustvarjalnosti moramo v prihodnje tvorneje vključevati v kulturno, prosvetno, znanstveno in te­ hnično izmenjavo med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji in v svetu. V zvezi s tem se bomo morali komunisti zavzeti za skrbnejše samoupravno programiranje in planiranje progra­ mov sodelovanja z drugimi narodi in narodnostmi na vseh ravneh, od organizacij združenega dela in krajevnih skupnosti, do družbenopolitičnih skupnosti in raznih organizacij ter društev, za poživitev in krepitev dejavnosti kulturnih in infor­ mativnih centrov v inozemstvu, pa tudi drugih dejavnikov, ki lahko pripomorejo k temu, da bo svet čim bolje seznanjen z našo ustvarjalnostjo na področju kulture, umetnosti in znano­ sti.

640

Franc Avberšek

Tesnejše sodelovanje šole in združenega dela

V svoji razpravi se želim na kratko dotakniti problema povezovanja združe­ nega dela s celotnim sistemom izobraževanja. Nagel industrijski razvoj, s katerim se srečujemo vsak dan, je prinesel precej novosti v tehnologiji na vseh področjih industrije. Vsak dan se srečujemo z novimi stroji, ki jih mora upravljati vedno bolj usposobljen delavec. Z uvajanjem novih strojev in novih tehnologij je torej neločljivo povezano tudi izobraževanje delavcev. V organizacijah združenega dela morajo biti v planih jasno določene potrebe po kadrih, za dotok potrebnih kadrov pa morajo biti zainteresirane tako organizacije združenega dela kot šole, kjer se ti kadri izobražujejo, za kar je potrebno stalno sodelovanje. Že v osnovni šoli, ko se učenec še odloča za poklic, se mora neposredno srečati z raznimi poklici, predvsem tistimi, ki mu dajejo možnosti zaposlitve po končanem šola­ nju. Če bodo delovne organizacije določenega kraja ali občine poskrbele, da bodo že v osnovni šoli učencem pravilno prikazale poklice in jih z raznimi dejav­ nostmi, npr. krožki, pri katerih bodo aktivno sodelovali delavci iz delovnih organizacij, spodbujale k določenim potrebnim poklicem, prav gotovo ne bo kadrovskih problemov. Seveda pa morajo biti tudi programi pouka, posebno pa izvenšolske aktivnosti v osnovni šoli dopolnjene z elementi tehnične kulture in prilagojene kraju tako, da bodo učence pri odločanju vzpodbujale k odločitvam za deficitarne poklice. Problem je nekoliko večji v tistih panogah, kjer so delovni pogoji izredno težki, na primer v rudarstvu, in kjer bo potrebno iskati rešitve v nakazani smeri. Sodelovanje šole z združenim delom in obratno pa mora biti posebno poudarjeno v usmerjenem izobraževanju. Le-to mora namreč prerasti v običajno sodelovanje v taki meri, da šola postane integralni del združenega dela, kateremu je namenjena. To bo še lažje doseči, če bo potekalo dobro sodelovanje že v osnovni šoli. Tako sodelovanje med šolo in združenim delom mora biti neposredno, obojestransko in neprekinjeno, kajti sicer se prav lahko zgodi to, kar se dogaja danes, da se učenec, ki si je recimo ogledal tovarno v prvem letniku, ali pa je tam celo delal na praksi, pozneje pa ne več, začudi, ko bo prišel na delo in bo postavljen za stroj, ki ga nikoli ni videl. Podobno sodelovanje med šolami in združenim delom mora potekati tudi na višjih in visokih šolah. Verjetno bomo morali resno premisliti o tem, da bo eden od osnovnih pogojev za vpis na višjo in visoko šolo vsaj nekaj neposredne prakse v združenem delu, kar še posebno velja za poklice tehničnih smeri. V šolah usmerjenega izobraževanja predstavljajo izreden problem tudi delav­ nice in laboratoriji za praktični pouk. Oprema za takšne delavnice in laboratorije je običajno predraga, da bi se lahko na njej samo učili. Obsege teh delavnic ali celo šolskih delovišč bo zaradi tega nujno omejiti, prakso pa opravljati v neposre­ dni proizvodnji, na najnovejših strojih in opremi. Omeniti moram tudi profesorje in učitelje, ki na šolah usmerjenega izobraževanja učijo. Tudi ti bodo morali navezati redne kontaktne zveze z združenim delom in si večkrat ogledati proces proizvodnje ali krajši čas v njem celo sodelovati. Le tako bodo lahko predavanja dobro pripravljena in aktualna. Seveda pa ne smemo pozabiti še zunanjih sode­ lavcev šol, ki bi morali na daljše obdobje, vendar pa redno, prihajati v šole iz neposredne proizvodnje ter tako dopolnjevati redne predavatelje. Rešitve za vse te probleme bo potrebno iskati v neposrednih stikih med izvajalci in uporabniki, posebne izobraževalne skupnosti, ki so bile v zadnjem času ustanovljene, pa so prav gotovo mesto, kjer do takšnih stikov lahko in mora priti. Gre skratka za problematiko, ki jo v združenem delu, posebno pa v neposredni proizvodnji čutimo vsak dan. Delavci v združenem delu se vedno bolj zavedamo, da so vlaganja v izobraževanje kadrov izredno pomembna ter da k boljši tehnologiji spada tudi bolj razgledan in izobražen delavec. Investiranje v kadre je prav gotovo tisto, ki se najbolje obrestuje. Zato je potrebno spodbujati sodelovanje združenega dela s šolami, pa naj bo to osnovna šola ali pa ustanova usmerjenega izobraževanja. Ni in ne more nam biti vseeno, kdo stoji za strojem, če hočemo uspešno gospodariti. Vsi delavci v združenem delu, komunisti pa še posebno, se moramo z vsemi silami zavzemati za celovit in povezan sistem izobraževanja, ki 41 VIII. kongres

641

bo namenjeno delu, potekalo pa bo iz dela in ob delu. Le izobraževanje, ki bo dovolj povezano z delom, bo takšno, da bomo lahko rekli, da je namenjeno delu. Naj se na koncu opravičim, če sem morda preveč poudarjal proizvodno-tehnična znanja ali pa imel v mislih bolj delavca - proizvajalca kot samoupravijalca. Prepričan sem, da v procesu izobraževanja ne smemo zanemarjati nobene kom­ ponente, upoštevati pa moramo dejstvo, da je vedno manj kandidatov za izobra­ ževanje v šolah tehničnih smeri, pa tudi tisti, ki se izobražujejo ob delu, v večji meri bežijo v družbene in ekonomske smeri študija. Ta dejstva narekujejo, da vztrajamo na začrtanih smernicah izobraževanja za delo, proizvodno-tehnične smeri izobraževanja pa postavimo na prvo mesto.

Ciril Zlobec Prizadevanja opreti na pozitivno kulturno pobudo

Opredeliti kulturo v družbi, izmeriti njeno moč in nemoč v družbenem ra­ zvoju in življenju naroda, je že nekaj časa vprašanje, ki intenzivno zaposluje tudi politično misel, je pomemben del programa sleherne napredne politične stranke našega časa. Širina in vztrajnost, ki dajeta okvir in ton razpravam o kulturi v slovenski in jugoslovanski zvezi komunistov, nas prepričujeta, da prav pri nas pripisujemo kulturi opazno večji pomen, kot je sicer značilen za naš čas, denimo v evropskem prostoru. , Že Cankar je videl kulturo in umetnost v samem jedru nacionalnega in socialnega boja Slovencev, enako Kosovel. Boris Kidrič je tako misel potrdil tudi kot praktični revolucionar: z izjemnim čutom za njeno specifično vrednost je v vsakem trenutku slovenskega narodnoosvobodilnega boja in revolucije občutil in spoštoval kulturo kot moč, dolžnost in pravico slovenskih množic v iskanju njihove zgodovinske, socialistične in intimno človeške identitete. Sam narodnoo­ svobodilni boj in revolucija, tako globoko in naravno prežeta z ustvarjalno kulturo, potrjujeta plodno soodvisnost med usodo slovenske kulture in usodo slovenskega naroda v slovenski socialistični družbi. Z večjimi ali manjšimi nihanji in zastranitvami se nam zdi, je to naravno soodvisnost izpričeval tudi ves naš povojni čas, teh nekaj več kot trideset let, ki so, glede na mladost naše družbe, vendarle že tudi razburljivo zgodovinsko obdobje, ki ga je mogoče oceniti, ovrednotiti in na osnovi izkušenj in novih potreb načrtovati tudi pota prihodnjega razvoja. Namenoma pravim »pota prihodnjega razvoja«. Kajti načr­ tovanje konkretnih oblik, konkretne podobe dela za prihodnost utegne postati na področju kulture, znotraj umetniškega snovanja pa skoraj zanesljivo, tvegano početje, ki nemalokrat deformira naravni tek stvari. Če kje, v kulturi prav gotovo sam dober namen ne more nadomestiti globljega posluha za naravne možnosti in potrebe, ki ustvarjalno navzočnost kulture v družbi pogojujejo ne zmerom v najbolj razvidnih oblikah. Pred to težavo, tako se mi zdi, smo tudi danes. Dober namen, če smem tako reči, vsega slovenskega naroda, vse slovenske družbe, ne rojeva na kulturnem področju, ali točneje: v kulturizaciji družbe v najširšem sodobnem pomenu besede, tistih rezultatov, ki se nam zdijo v sedanjem trenutku dosegljivi in za nadaljnji razvoj naše družbe vse bolj nepogrešljivi. Mislim, da ni odveč, če na tem mestu vsaj opozorim na zmoto, ki je značilna za nas kot za ves svet ali vsaj tisti njegov del, ki pri svojem družbenem razvoju upošteva kulturo kot družbeno sooblikujočo prvino. Čeprav je kultura neiztrgljiv del sleherne družbe in njenega družbenega sistema in, kajpak, slehernega trenutka tudi v narodnem življenju, postaja vse bolj jasno, da njen razvoj in rast nista zmerom skladna s civilizacijo, katere del sta, kakor očitno niha tudi njena učinkovitost v samem družbenem sistemu, iz katerega raste in se nanj veže. Čeprav je kultura, kot pravimo, dobrina kot vse druge in jo je mogoče izmeriti in oceniti, je vendar dobrina, ki se po eni strani ravna po zelo muhavih zakonih trga, recimo zakona povpraševanja in ponudbe, prav tako pa se, v naših razmerah, izmika učinkovitemu kroženju po principu svobodne menjave dela.

642

Vtis imam, govoreč iz dosedanjih izkušenj, da so težave že v samem pojmova­ nju tega načela, ko gre za kulturo, kajti v praksi se to izkazuje v izmenjavi med takšnim ali drugačnim kulturnim ali umetniškim proizvodom in njegovim bolj ali manj ustreznim materialnim, denarnim ekvivalentom, ki naj omogoči, če se smem zaradi lažjega razumevanja zateči k ekonomskemu jeziku, notranjo kul­ turno reprodukcijo: delo v gledališču, pri filmu, založništvu ipd., kar po svoje le poudarja sektorsko naravo tudi kulture in jo tako hočeš nočeš vendarle izrinja iz celovitosti družbenega in narodovega utripa, jo krni v njeni celoviti navzočnosti in tako nujno omejuje tudi njeno preobrazbeno funkcijo. Zakaj dajem takšen poudarek temu razmišljanju? Izkušnja človeštva, tudi v našem času, nas pač poučuje, da kulturne ravni tako v družbi kot v življenju posameznika ne podedujemo, ne prevzemamo iz generacije v generacijo, ne prenašamo je, kot materialno dobrino, z očeta na sina; po drugi strani pa tudi kultura sama ne raste samo navzgor - piramidalno, tudi se ne širi kot vodni krogi zanesljivo in enakomerno v vse smeri. Je dobrina, ki jo je treba sproti in venomer na novo ustvarjati, čeprav ob upoštevanju že doseženega. In je dobrina, ki se je zanjo treba sproti in vedno znova usposobiti, da jo, kot posameznik in kot družba, sprejemamo v tisti obliki, ko jo občutimo kot spodbujajoč odziv na naša pričako­ vanja, na našo intimno potrebo po njej, ali pa, da se mi-zaradi česarkoli intimno in ustvarjalno spodbujeni - odzivamo nanjo. Torej ne samo kultura kot prodajnokupni ali menjalni proizvod, čeprav - da ne bo nesporazuma - tudi to, temveč tudi kultura kot odgovorna človeška misel, posameznikovo in družbeno spozna­ nje o sebi in času, kultura kot človekovo dostojanstvo, ponos in svoboda. Zaradi vsega tega in še marsičesa drugega, o čemer dandanes razmišljamo, resnično že množično, se tudi množično ubadamo z nalogo, da bi kulturi zagoto­ vili tisti pomen, vitalnost in spodbudo, ki so že v preteklosti, zaradi drugačnih razmer drugače kot danes, tako odločilno sooblikovali našo narodno in družbeno usodo. Čim dlje se ozremo v preteklost, tem bolj so prizadevanja in uspehi v kulturi, vsaj zdi se nam tako, vezani na posamezne, najbolj nadarjene in najbolj osveščene ustvarjalce (Cankar, Kosovel, Prežih in drugi); danes pa postaja kul­ tura, in prav je tako, obča zadeva, skrb in ambicija mnogih, kajti preveč je, če rečemo vseh. Danes - in to se mi zdi nadvse pomembno - skoraj ni človeka, ki ne bi gledal na kulturo v njenem živem prepletu z družbo, torej zavest o potrebi po kulturi je resnično množična, kar pa nas seveda ne sme premotiti, da bi to stanje poistili že s samo kulturno zavestjo, ki nikakor ni - to lahko vsak dan ugotav­ ljamo - v skladu ne s pričakovanji ne s potrebo samo. Seveda se moramo vprašati, kje so razlogi, da se zavest o potrebi po kulturi hitreje ne spremeni v resnično kulturo zavest, v tisto socialno, politično, revolucionarno in duhovno stanje, ko človek začenja kulturneje razmišljati, čustvovati, delati in živeti. In prav zato, ker je kulturna zavest, odločilna predvsem na ravni individualnega čutenja, dokaj šibka, neizrazita, tudi kontradiktorna, se v svojih kulturnih priza­ devanjih in razpravah o kulturi pogostokrat znajdemo v razpoloženju, ko prepad - ali, imenujemo to stanje z milejšo in najbrž pravičnejšo besedo: razdaljo - med omenjeno zavestjo o potrebi po kulturi in dejavno kulturno zavestjo doživljamo kot antagonistična stanja, ki se med seboj blokirajo, izčrpujejo v medsebojnem nezaupanju in tako počasnijo sam kulturni razvoj, pa tudi razvoj družbe kot celote, če kulturo pojmujemo tako, kot jo razumemo vsaj od Cankarja naprej. Tako pogostoma in po mojem mnenju večkrat zmotno vidimo pred sabo ali za sabo, odvisno pač od tega, v katero smer je zazrt naš estetski okus, vse tendence v kulturi in umetnosti le antagonistično razporejene. Tradicija - modernizem, sporočilo - oblika, umetniška resnoba - izzivalni šok, organiziranost - ustvarjal­ nost, profesionalizem - amaterstvo, metropola - policentrizem, samoupravno anarhično itd. Seveda: vse to tudi v resnici obstaja, je del naše realne kulturne in umetniške situacije, toda ti antagonizmi se le malokdaj javljajo v svojih čistih oblikah. Zato je alternativno odločanje za in proti v slehernem konfliktnem soočanju, v sleher­ nem hkratnem pojavu različnih tendenc in del pogostoma zamegljevanje resnič­ nih problemov, dilem in slepih ulic, pa tudi obetavnih spodbud, ki globlje določajo vsaj nekatera pomembnejša prizadevanja v slovenski kulturi in umetno­ sti sedanjega trenutka. 41*

643

Vzemimo za primer naše idejne, estetske in druge preplete s svetom. Star aksiom naše kulture je, da je najbolj nacionalna in najbolj kvalitetna, ko je tudi najbolj odprta svetu, od katerega smo in bomo več prejemali kot mu vračali, kajti, če smo odprti, prejemamo od vseh, dajemo pa le sebe. Resnica v tem pretoku pa je seveda bolj zapletena. Večkrat sprejemamo tudi obrobne pojave, ki jim skušamo dati pri nas središčno vrednost. Kot je tudi res, da se s tem in onim v svetu spoznamo, ko je pri nas še komaj slutnja jutrišnjega dne. Z vstopanjem v spoznanja in čutenja tako imenovanega evropskega, ali še pogosteje rečeno: modernega človeka, dajemo včasih tudi našim družbenim in duhovnim razme­ ram podobo, ki je izkrivljenje naše dejanskosti; čeprav je tudi res, da je marsika­ tera velika in usodna eksistencialna stiska človeka iz visoko razvitih industrij­ skih družb lahko tudi stiska slovenskega človeka, čeprav manjša, psihološko in socialno ne zmeraj opredeljiva, slabo motivirana, pa vendar prav zato, ker je človeška, vredna vse pozornosti osveščene človeške misli, ustvarjalne muke. Kaj hočem s tem reči? Morda samo naslednje. Po tridesetih in več letih nove družbe smo lahko tudi v kulturi, opirajoč se na ustvarjeno, toliko notranje trdni, zreli in odgovorni, da znamo kritično razbirati v zapletenem kulturnem in umet­ niškem vrenju, plodno od jalovega, napredno od nazadnjaškega, ustvarjalno, novo od epigonske tradicije, upoštevajoč pri tem, da meje med enim in drugim niso vedno že na prvi pogled razvidne in da zato tudi ne moremo opravičevati slehernega neuspeha, zastoja, neučinkovitosti z iskanjem krivca na tako imeno­ vani »nasprotni« strani, ki ni zmerom, čeprav je tudi to, resnično nasprotna stran, ampak pogostoma samo drugačna umetniška manifestacija istega življenja. Pre­ prosto opredeljevanje za in proti, poenostavljanje idejnih motivacij za stvari in stanja, ki terjajo resen, neapriorističen pristop, sta največkrat poglavitna vzroka, da cela vrsta kulturnih delavcev komunistov ostaja, kot pravimo, »zunaj«, da se ne oglaša, se ne opredeljuje, se v nobenem smislu za nič več ne bori, da je, skratka, bolj kot bi bilo pričakovati, pasivna, zaradi česar imajo tudi resnično negativne tendence v naši kulturi mnogo močnejši glas, kot je njihova dejanska moč. Ne bi hotel biti predolg, zato samo še sklepna misel: verjamem, da smo kot samoupravna družba, kot kultura s tradicijo in prihodnostjo, kot sicer razkrop­ ljena četa kulturnih delavcev komunistov zreli in odgovorni, da svoja prihodnja prizadevanja, pri katerih ne bi smelo biti tiho delo nič manj pomembno od odprtega boja, jasneje kot doslej opremo na pozitivno kulturno pobudo, na vrednost in pomen dela samega, ki, navsezadnje, še najbolj pravično razkriva tudi vrednost človeka kot družbenega bitja.

Milena Lunar Pri uveljavljanju celodnevne šole premalo akcijski Preobrazba vzgoje in izobraževanja ter uveljavljanje novih družbenoekonom­ skih odnosov sta v obdobju med kongresoma tudi v grosupeljski občini dobila svoje razsežnosti, saj sta potekala v skladu s stališči in smernicami tako širše družbene skupnosti kot občine. Izpostavljanje vzgoje in izobraževanja kot priori­ tetne naloge naše družbe je dobilo v občini svoje razsežnosti zlasti v preteklem letu. Vse večja angažiranost širše družbene skupnosti, z zvezo komunistov na čelu, in ne nazadnje tudi povečana aktivnost delavcev vzgojno-izobraževalnih organizacij kažeta pozitivne rezultate v vedno boljšem učnem uspehu in vse manjšem osipu. Pomembnejši od kvantitete osvojene učne vsebine so dosežki na področju vedno večje usposobljenosti mladih za njihovo praktično poklicno in družbenopolitično delovanje ter njihova vedno vidnejša usposobljenost za na­ daljnje razvijanje naše socialistične skupnosti. Da smo dosegli take rezultate, so zlasti vplivali naslednji pozitivni faktorji: nov položaj učenca kot subjekta v vzgojno-izobraževalnem procesu; sistematično in zavestno bogatenje učnovzgojnih programov, uveljavljanje novih oblik in metod pouka ter načrtno vklju­ čevanje vedno večjega števila učencev v interesne dejavnosti. Smoter razvijati učenčeve funkcionalne sposobnosti in spretnosti ter s tem razviti sposobnosti samostojnega znanstveno kritičnega dojemanja stvarnosti in aktivnega posega-

644

nja vanjo, preveva celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Načrtno vključevanje otrok v predšolsko vzgojo, širjenje oddelkov celoletne male šole v vzgojno varstvenih zavodih, zagotovljen stodvajseturni program male šole za vse predšol­ ske otroke, ki niso vključeni v vzgojno-varstvene zavode ter nove oblike bogate­ nja predšolske vzgoje - tu mislim zlasti na potujoče vrtce - so prav gotovo porok za uspešnejši jutri. Prav tako je z zagotavljanjem varstva, vzgoje in organizirane prehrane v oddelkih podaljšanega bivanja storjen pomemben korak v preobrazbi vzgoje in izobraževanja. K hitrejšemu razvoju vzgoje in izobraževanja nas vodijo tudi izboljšani materialni pogoji vzgojnoizobraževalnih organizacij, ustreznejši materialni položaj delavcev vzgoje in izobraževanja ter zlasti načrtnejše reševanje stanovanjskih problemov. Utrjevanje zavesti delovnih ljudi in občanov, da je preobrazba vzgoje in izobraževanja eno najpomembnejših področij boja za sa­ moupravno družbeno preobrazbo in hitrejši družbeni razvoj, kaže pozitivne rezultate zlasti na področju samoupravnega sporazumevanja in družbenega do­ govarjanja ter v vedno večji pripravljenosti delovnih ljudi in občanov, da rešujejo probleme vzgoje in izobraževanja. Prav tako je pomemben dejavnik za dosežene rezultate povečana aktivnost na področju strokovnega in zlasti idejnopolitičnega izobraževanja prosvetnih delav­ cev ter njihovo aktivno udejstvovanje v vseh oblikah družbenega življenja in dela. Uresničevanje ustave in zakona o združenem delu tudi v vzgojnoizobraže­ valnih organizacijah bistveno ne zaostaja. Večina samoupravnih splošnih aktov vzgojnoizobraževalnih organizacij je usklajenih z obema dokumentoma. Ustavno načelo delitve dohodkov po rezultatih dela si utira pot v praksi prav v tem času. Z uveljavljanjem delegatskih odnosov v samoupravnih organih vzgojnoizo­ braževalnih organizacij in v skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti smo ustvarili pogoje in široke možnosti za enakopraven dialog med tako imenovanimi izvajalci in uporabniki. Kljub naštetim pozitivnim premikom v občini še nismo uspeli organizirati celodnevne osnovne šole. Vzroke smo opravičevali s prostor­ skimi in kadrovskimi težavami, kajti dediščina neenotnega financiranja vzgoj­ noizobraževalnih dejavnosti v preteklih obdobjih, ko je bil materialni položaj leteh odvisen zgolj od občinskih proračunov, je v naši občini, ki je še do nedavnega veljala za nerazvito, zelo skromna. Medkongresno obdobje je sicer prineslo za naše razmere ogromen napredek, ki pa v primeri s celotnim slovenskim prosto­ rom pomeni le delno sanacijo prejšnjega stanja, zato smo v širši družbeni skup­ nosti v neenakopravnem položaju pri ustvarjanju pogojev za celodnevno osnovno šolo. Kljub temu moramo priznati, da se analiz o možnostih organizira­ nja celodnevne osnovne šole nismo lotili dovolj široko in akcijsko, pač pa smo pogoje ugotavljali preveč enostransko in formalistično. Šele konkretizacija skle­ pov ene izmed zadnjih sej občinske konference Zveze komunistov Slovenije, ki je obravnavala celotno problematiko preobrazbe vzgoje in izobraževanja v ob­ čini, bo lahko sprožila bistvene premike tudi na tem področju. Prvi rezultati so obetajoči, saj prav v teh dneh poteka podpis samoupravnega sporazuma za financiranje gradnje šolskih objektov v občini. Tudi uresničitev sklepa o konstituiranju enot izobraževalne skupnosti pri centralnih osnovnih šolah bo prispevala k hitrejši realizaciji celodnevne osnovne šole, reševanju problematike usmerjenega izobraževanja ter vključevanja šol v življenje in delo krajevne skupnosti. Prav tako je obvezujoč sklep o načrtnem izvajanju integracij­ skih procesov na področju vzgoje in izobraževanja. Ti naj uvajajo nove kvalitete in utrjujejo dosedanje dosežke na področju družbene preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Ker so prizadevanja delovnih ljudi in občanov, posebno pa komu­ nistov naše občine, tesno povezana s prizadevanji širše družbene skupnosti, predlagamo: v tekstu predloga resolucije za VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije naj se močneje poudarijo naslednje naloge komunistov: Najprej gre za načrtno in sistematično usmerjanje kadrov v pedagoške poklice ter za večji poudarek idejnopolitičnega usposabljanja bodočih pedagoških delavcev. Le maksimalno kreativen in družbenopolitično aktiven vzgojitelj lahko uresničuje zahtevne smotre socialistično angažirane šole. Tudi predšolska vzgoja je zelo pomemben dejavnik pri oblikovanju mladega človeka in sestavni del vzgojnoizobraževalnega procesa. Zato je nujno izenačiti pogoje izobraževanja kadrov za vzgojo in izobraževanje predšolske ter šolske

645

mladine. S tem mislim na neenakopraven položaj srednje vzgojiteljske šole na našem področju. Učni načrti šol pedagoških smeri se morajo hitreje aktualizirati in otresti odvečne memorativne vsebine. Mladega človeka, bodočega pedagoškega de­ lavca, je nujno idejnopolitično izoblikovati pred vstopom v poklic, ko je za to najbolj dojemljiv. Izkušnje na našem območju so pokazale, da je bilo dosedanje idejnopolitično izobraževanje na šolah preskromno ali premalo resno in prav tu vidimo vzroke, da je med pedagoškim kadrom premalo članov zveze komuni­ stov. Preveliko število učencev v oddelkih zavira uspešno delo še tako sposobnega in delavoljnega učitelja. Zato si moramo prizadevati, da normative, ki so ustrezali dosedanjim oblikam dela, prilagodimo za delo s sodobnimi učno-vzgojnimi oblikami in metodami. Pri ustvarjanju enakopravnih pogojev za uresničevanje celodnevne osnovne šole naj pride do izraza solidarnost kot najvišja vrednota naše socialistične samoupravne družbe. Da bi usmerjeno izobraževanje doseglo svoj smoter, ga je potrebno čimbolj približati združenemu delu, to pa se mora aktivneje vključiti v razprave in predlagati konkretne rešitve. Oddelke srednjega usmerjenega izobraževanja je potrebno locirati tja, kjer združeno delo dela in živi, in to ob upoštevanju programov; ti morajo biti argumentirani z njegovimi dejanskimi dolgoročnimi potrebami, ob upoštevanju razvitosti posameznih dejavnosti na nekem območju ter ob razvitem sistemu dogovarjanja med sosednjimi občinami. Pri iskanju najustreznejših rešitev ter odpravljanju nekaterih negativnih poja­ vov, ki spremljajo že začeti proces preobrazbe vzgoje in izobraževanja, morajo odigrati pomembno vlogo družbenopolitične organizacije. Te morajo delovati enotno in usklajevati politiko preobrazbe sistema vzgoje in izobraževanja v svetih za vzgojo in izobraževanje pri občinskih konferencah socialistične zveze. Krepitev in usposabljanje kadrovskih služb v združenem delu, da bodo kos zahtevnim nalogam načrtovanja, usmerjanja in pridobivanja ter izobraževanja in spremljanja razvoja kadrov v povezavi s planiranjem za širše družbene potrebe, je zelo pomembna bodoča naloga. Pri delovnih ljudeh in občanih, kakor tudi še pri nekaterih učiteljih moramo krepiti zavest, da današnja šola ne more prenesti učiteljev »uradnikov,« ki zadostijo zahtevam družbe že, če opravičijo svoj dvainštirideseturni delovni tednik. Ko bomo tako miselnost uspeli odpraviti na vseh ravneh in boljše delo znali tudi pravilno ovrednotiti in nagraditi, bo preobrazba vzgoje in izobraževa­ nja dosegla tudi svoj smoter. Izgrajevanje dohodkovnih odnosov, zlasti pridobivanje dohodka s svobodno menjavo dela in delitev po rezultatih dela, morata dobiti pravo ustavno vsebino. Naj še enkrat poudarim, da smo v preteklem obdobju ustvarili le bistvene pogoje, ki nam morajo služiti kot temelj za nadaljnje delo. Zlasti komunisti moramo obravnavati te pogoje kot začetek nekega procesa, ki ga bomo uspešno izpeljali le, če bomo kot aktivni nosilci akcij dovolj idejnopolitično usposobljeni, dosledni, vztrajni in zlasti delovno ustvarjalni.

Aleksandra Kornhauser

Usmeritev k resničnemu raziskovalnemu delu Komunisti na univerzi in v raziskovalni dejavnosti smo seveda z velikim interesom, in ugotoviti moram, tudi z zadovoljstvom prisluhnili uvodnemu refe­ ratu predsednika Popita in tudi uvodni besedi Franca Šalija. Tako veliko obetata, toliko kritične presoje stanja sta oba polna in tako-določno terjata ustvarjalne spremembe, da lahko gledamo z zadovoljstvom na izhodišča, ki pa jih bomo seveda morali tudi uresničiti. treba vključiti v resolucijo, ali pa le močneje poudariti, saj je vrsta njih v

646

resoluciji že zajeta. Najprej gre za to, da tudi na univerzi podpiramo stališča, ki uveljavljajo znanje in znanost kot izhodišče za naš razvoj. Zato gre, da bi pouda­ rili pomen hitrejšega razvoja gospodarstva in socialnih odnosov za uveljavljanje ciljev socialističnega samoupravljanja in proti uveljavljanju monopolov, ki hro­ mijo napredek, kot je bil govor zjutraj in popoldne. Taki monopoli namreč dušijo tudi naše napore v visokem šolstvu in raziskovalnem delu. Tu ni časa, da bi zdaj naštevali podrobno, katere so te ovire, zato sem izločila samo nekaj tistih, ki jih občutimo najhuje. Med glavne prav gotovo sodi zaprtost, lastniška miselnost, ki pa je seveda enako negativna, ne glede na to, kje se pojavlja, denimo v visokem šolstvu, v raziskovalni dejavnosti v gospodarstvu ali pa v družbenih dejavnostih. Zaprtost je zaprtost ne glede na njeno lokacijo. V visokem šolstvu in raziskovalni dejavno­ sti jo ponavadi označujemo kot elitizem in ne kaže tajiti, da ga je še vedno precej. Zato naj kongres odločno udari po njem, po vseh tistih, ki menijo, da že sami po sebi predstavljajo znanost. Kajti znanost niso osebe, to so dosežki, preverjeni dosežki raziskovalnega dela, plod velikega bogastva minulega dela in naporov današnjega dne. Nihče, niti posameznik niti skupina, si ne more prilaščati pravice govoriti v imenu znanosti. Kongres naj bi dal močno podporo usmeritvi, da mora teči uveljavljanje posameznika in skupine skozi uresničeno raziskovalno delo, ne pa skozi status ali skozi obljube o takem delu. To pa je seveda moč uveljaviti samo s prehodom na dohodkovne odnose, na obračun po rezultatih dela, po njihovem obsegu in kvaliteti, pa seveda po vlaganjih posameznika in družbe vanje. Kajti meniti, da je vse nastalo danes, je zlagano in meniti, da je vse nastalo v ozki skupini, je prav tako laž, rekla bi raje, špekulacija. Prikrite proračunske odnose, ki še vedno marsikje obstajajo, posebej znotraj organizacij združenega dela v izobraževanju in raziskovanju, je treba preganjati, saj omogočajo, da eni živijo na račun dela drugih. Uveljavitev dohodkovnih odnosov zato ne more biti več stvar razprave. Menim, da je prav, če na kongresu še močneje poudarimo, da se ne moremo pogovarjati, ali jih bomo uveljavljali ali ne. To je jasno določeno tudi v zakonu o združenem delu. Pogovarjamo se lahko samo, kako jih bomo čim hitreje uveljavili in kakšen naj bo rok. In tega posta­ vimo zelo kratkega, kajti zavore, ki obstajajo, niso zavore, ker takih odnosov ne bi mogli vzpostaviti, ampak zavore, ker jih nekateri nočejo. Jasno je, kdo so ti, ki jih nočejo - tisti, ki skušajo živeti na račun tujega dela. Kot dohodkovnih odnosov znotraj visokošolskih - pa ne samo visokošolskih ampak vseh izobraževalnih in raziskovalnih - organizacij ne bomo mogli uvelja­ viti na prikritih proračunskih odnosih, v katerih hoče vsak svoj delež za preži­ vetje, pa če ga je zaslužil ali ne, tako jih tudi ne bomo mogli uveljaviti na prikritih mezdnih odnosih. Kajti kakorkoli je res, da se marsikateremu raziskovalnemu in visokošolskemu delavcu na teh področjih še toži po proračunu, v katerem je dobival sredstva po svojem delovnem mestu ne glede na opravljeno delo, je res tudi to, da skušajo mnogi uporabniki ohraniti mezdne odnose, v katerih razisko­ valce in učitelje najemajo kot svojo delovno silo, kot nekakšno strokovno službo, ki naj bi v najboljšem primeru dobila svojo mezdo pri uveljavljanju dosežkov izobraževalnega in raziskovalnega dela v praksi. Pri odločanju pa naj ne bi imeli ne vpliva, ne samoupravnih pravic, vključno z dohodkovnimi. Kadar kritiziramo tak primitivizem, tudi marsikateri zares dobri raziskovalec in učitelj - take tudi imamo in to ne malo - pravi: »Prav, zaprti primitivizem je tukaj, ne moremo se mu izogniti, treba se je soočiti z njim. Toda zakaj nas potiskajo v neenakopravni položaj? Zakaj ta primitivizem vse prepogosto oblači obleko gospodarskih in družbenih interesov, sam sebe imenuje združeno delo, kar kaže na popolno nerazumevanje, kaj je združeno delo? Zakaj skuša soditi in določati, kakšno mezdo lahko delavci na področju družbenih dejavnosti za svoje delo dobijo?« Temu se upiramo zelo odločno in veseli smo, ko ugotavljamo že v uvodnih referatih, da ima ta kongres najresnejši namen, da udari po takih pojmovanjih. Naši napori na raziskovalnem področju so usmerjeni zlasti v organizacijo projektov z neposredno menjavo dela. Še več, gre za združevanje dela. V okviru takih projektov, ki naj vključijo raziskave za reševanje prednostnih problemov gospodarstva in družbenih dejavnosti, se morajo raziskovalci in uporabniki

647

srečevati neposredno, neposredno začrtati skupne naloge in jih tudi skupaj v vsakodnevnem sodelovanju izvajati. Će bodo take raziskave vključevale celotni sklop, to je od temeljnih prek uporabnih raziskav do prenosa raziskovalnih dosežkov v prakso ter vzgojo kadra za te potrebe, potem bo dejansko doseženo, da bo delavski razred nastopal kot kolektivni intelektualec. Toda pri naših sedanjih naporih srečujemo kar tri zelo hude ovire in teh bi se rada na koncu dotaknila. Prva je kratkovidnost pri načrtovanju takih raziskoval­ nih projektov, kajti za temeljne družboslovne, kulturnozgodovinske in temeljne naravoslovne raziskave pri teh projektih doslej skoraj ni bilo posluha. To seveda vnaša duhovno ozkost, spodkopava dolgoročnost razvojnih možnosti in tudi dohodek prinaša le kratek čas, ki mu nujno sledi zaostajanje. Temeljne raziskave pripravljajo bodoče razvojne raziskave in prenos dosežkov v prakso in to na gospodarskem in seveda ravno tako na socialnem področju. Zato bi morale soditi v vsak projekt, to kaže v resoluciji močneje poudariti, še posebej zaradi tega, ker gre doslej skoraj za celoten izpad takega pristopa, kar zadeva prakso. Druga je uvoz tujega znanja, ki je potreben, a tudi - kot ugotavljajo gradiva velikokrat nekritičen, skoraj vedno pa brez načrta za rast domače ustvarjalnosti na osnovi uvoženega znanja, čeprav smo doslej to že postavljali kot kriterij uvoza. Nevarna usmeritev v preteklosti pretežno na trgovanje, o kateri je predsednik Popit tudi govoril, ima svojega otroka. To je usmeritev pretežno na uvoz tujega znanja, kakršno imamo še danes. V takih razmerah so potrebni skrajni napori, da usmerjamo mlade ljudi v tiste poklice, ki so namenjeni za neposredno proizvod­ njo, in na raziskovalnem področju v razvoj proizvodnih postopkov, v izrabo domačih surovin, v vse tisto, kar pomeni našo gospodarsko, s tem pa tudi družbeno neodvisnost. Upamo in resnično želimo, da bi kongres odločno obsodil takšno prakso in da bi terjal, da je uvoz tuje licence možen samo takrat, če sočasno z njim predlagamo in sprejmemo program naših raziskav, ki bodo vzele uvoženo znanje le kot eno izmed izhodišč za hitrejši razvoj ter na njem načrtno razvijale domačo ustvarjalnost. In nazadnje - morda najhujša ovira je pomanjkanje kadra. Kajti če bomo hoteli to projektno raziskovalno-izobraževalno organizacijo zares izpeljati, potre­ bujemo usposobljene kadre v vsaki organizaciji združenega dela, ki bodo skrbeli za razvoj, pa tudi načrtne napore visokošolskih organizacij, da bodo kadre vključevale v projekte in v študij ob delu. Visokošolske organizacije so že marsikaj naredile za študij ob delu, v celoti pa pomena tega povezovanja velika večina še ni doumela kljub temu, da je vsakomur jasno, da se morata v sodobnem svetu prepletati delo in študij nenehno od začetka človekovega delovanja do njegovega konca. Programe stalnega strokovnega izpopolnjevanja, ki bi morali biti enakopravni del izobraževalnih programov šol vseh stopenj, sedaj komaj zasledimo. Študij ob delu je še vedno pastorek, večkrat zanemarjan, neenako­ pravno snovan in neenakopravno izvajan. Tistih nekaj lastovk, ki jih nedvomno imamo na tem področju, še ne prinaša pomladi. Zato menim, da bi kazalo dati močnejše priznanje dosedanjim naporom na tem področju študiju ob delu, obenem pa doseči široko družbeno akcijo, ki naj bi ji dala osnovo tudi dejavnost tega kongresa, da bo to postal načrtni sistem, ki se mu nihče ne bo mogel izmikati. Ne visokošolske organizacije in druge organizacije na področju vzgoje in izobraževanja in tudi ne tisti, ki jih imenujemo uporabniki. Pri tem pa bo treba energično odpreti vse organizacije združenega dela uporabnikov. Preveč jih je namreč še, ki samozadovoljno ne mislijo na svoj razvoj, ki nimajo nikogar, ki naj bi načrtno skrbel za prenos raziskovalnih dosežkov v proizvodno in družbeno prakso. Še celo taki posamezniki in ozke tehnokratske skupine obstajajo - in niti malo jih ni, ki oblastniško zaslišujejo svoje delavce, kadar le-ti študirajo ob delu, češ, kako to, kdo pa ti je to dovolil? Upamo, da se bo kongres uprl takim pojavom, da jih bo obsodil. Preveč se je namreč v zadnjem času razpasla miselnost, da znanje, zares preverjeno znanje, ni potrebno, da si ga tako rekoč lahko kar med seboj priznavamo v kolektivu. Upam, da bo kongres povedal, da je to ne le zmota, ampak nevarna špekulacija. Določno je treba poudariti, da je pot za pridobitev znanja lahko zelo različna, naj si bo z izrednim šolanjem, študijem ob delu, samoizobraževanjem, kakorkoli. Vse poti morajo biti enakopravne. To ne more vplivati na kvaliteto resnično pridob-

648

ljenega znanja. Toda to znanje ne more biti priznavano po načelu: »Jaz tebi, ti meni«. Biti mora objektivno preverjeno po širših družbenih kriterijih. Zahtevo po tem bi kazalo vključiti v resolucijo, zato, da bi lahko sledili izhodiščem uvodnih referatov, kjer je bil govor o znanju kot prvem pogoju za napredek. In pri tem je bilo nedvomno mišljeno resnično znanje, ne pa njegova farsa. Upamo, da bo kongres pometel s špekulacijami vseh vrst in tudi s to. Stališča kongresa bodo bistvena osnova za naše delo, seveda pa ga bomo morali tudi opraviti.

Anica Novak Celodnevna šola - organska sestavina okolja

Celodnevne šole v Sloveniji so se začele uveljavljati po sprejetju resolucije VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije. Skopi podatki nam povedo, da je v Sloveniji v celodnevno šolo zajeto približno 10.000 učencev ali 4,2 odstotka, to je približno 54 šol v Sloveniji. Celodnevna osnovna šola je v dosedanjem obdobju dosegla veliko dobrih rezultatov, kar je dokaz, da se z njo uveljavlja prava oblika osnovne šole, se pravi nova vsebina in organizacija vzgojno-izobraževalnega dela. Vendar pa so se hkrati z uvajanjem pojavile tudi nekatere težave, ki jih šola sama ne more rešiti. Pri tem mislim na večjo povezavo in sodelovanje s krajevnimi skupnostmi, čeprav mora biti celodnevna osnovna šola organsko vtkana v svoje družbeno okolje, se o njej, njenem delu, problemih in sploh sodelovanju še vedno premalo govori na sestankih družbenopolitičnih dejavnikov; da o sodelovanju in pomoči ne govorimo. Zato je nujno treba bolj konkretizirati oblike sodelovanja in točno določiti zadolžitve za posamezne naloge. Celodnevna osnovna šola razbremenjuje starše in pomaga tako učencu, dru­ žini in širši družbeni skupnosti s tem, da usklajuje svoje zahteve z razvojnimi potrebami, interesi, psihofizičnimi zmogljivostmi učencev, prevzema skrb za pravilno prehrano, skrb za zdravje učencev in podobno. Vsled tega bi bilo nepotrebno primerjati celodnevno osnovno šolo z dopoldanskim, izmenskim poukom in seveda šolo s podaljšanim bivanjem. Nasprotno, zavzemati se mo­ ramo za kvaliteto in dograditev vsebine celodnevne šole. Tako bo potrebno posebno pozornost posvetiti vzgoji naših učencev; v prostem času organizirani rekreaciji, prostovoljnim dejavnostim in samostojnemu učenju. Omenjene kom­ ponente so temelj celodnevne osnovne šole, katerih smoter je razviti in usposo­ biti učenca za bodočega proizvajalca in samoupravljalca ter za njegovo smotrno in pravilno izrabo prostega časa. Za vse to pa bomo morali vsi imeti v bodoče več posluha in podpreti šolo in učitelja pri njegovem delu. Kot rečeno pa bo morala celodnevna šola v bodoče posvečati večjo skrb tudi staršem, in sodelovanju s krajevno skupnostjo ter organizacijami združenega dela. Učenci v celodnevni šoli preživijo več časa skupaj in imajo več možnosti za medsebojne kontakte, izmenjavo mnenj, tovariških odnosov. Lahko bi celo rekli, da je celodnevna šola tista, ki daje največ možnosti, da učenec postane resnični subjekt vzgojnoizobraževalnega dela. Da pa bo to resnično tudi postal, bo po­ trebno v prihodnje posvečati še večjo pozornost odnosom med učenci in učitelji, ter doseči medsebojno pozornost in zaupanje ter več resničnega, enakopravnega medsebojnega sodelovanja. To pa pomeni vračati v našo šolo permisivno vzgojo. Ker menim, da je vzgojno delo učitelja zahtevnejše kot pa izobraževanje, bi morali stremeti za tem, da bi učitelje in vse, ki delajo z učenci, seznanjali z metodiko vzgojnega dela. Vzgoje ne bi smeli ločevati od izobraževanja. Kakor učitelj, pa bo tudi zunanji sodelavec lahko bistveno prispeval k razvoju vsestransko razvite mlade osebnosti. Ce je ta idejno pravilno usmerjena oseb­ nost, lahko s svojim delom bistveno pripomore k izgradnji bodočega samouprav­ ljavca. To pa torej pomeni, da je tudi biti dober mentor zahtevno delo in da mora pri tem svojo vlogo odigrati krajevna skupnost in združeno delo, člani zveze komunistov pa se morajo zavzemati za tesnejše in boljše delo z učenci Našega učenca je treba razumeti; učenec je tak, kot ga naredimo odrasli. Iz poštenega, delovnega, dobro organiziranega okolja bomo imeli dobre učence.

649

Vzgoja je dolgotrajni proces, katerega rezultati se kumulativno oblikujejo in marsikdaj pozno pokažejo. Današnji učenci se bistveno razlikujejo od prejšnjih generacij. Te razlike so se bistveno pokazale v šolah s podaljšanim bivanjem in celodnevnih osnovnih šolah. Gre za mlade osebnosti, kjer se odraža: sproščenost, splošna razgledanost in miselna razvitost, solidarnost in smisel za solidarnostne akcije, kritičnost in zrelejši odnos do avtoritet odraslih, samostojnost, iniciativ­ nost, organizacijske sposobnosti, razvitejši odnos do naših narodov, naše družbe, samozavestnost, odločnost nastopa, pravičnost, poštenost, svobodoljubnost, splošna aktivnost v samoupravnih organih, organizacijah, interesnih dejavno­ stih, večja odgovornost do sprejetih nalog. Se in še bi lahko naštevali pozitivne lastnosti, ki jih nedvomno ugotavljamo vsi, ki delamo na področju vzgoje in izobraževanja. Vse te dobre lastnosti pa seveda izstopajo le tedaj, če so naši učenci vodeni. Tako ima večina naših učencev pravilen odnos do idejnih in moralnih vrednot naše družbe. Žal pa se tu in tam srečujemo tudi z idejno in moralno prazno mladino. Tu gre večkrat za hitrejše življenjsko dozorevanje, pri kateri se pojavljajo vzgojni in drugi problemi. Naj navedem tudi nekaj teh pomanjkljivosti: težnja po materializaciji življenja, komodnost, slabe delovne navade, večja čustvena labilnost, predrznost, hitra naveličanost in utrujenost, slab odnos do skupne imovine. Dobre pozitivne lastnosti moramo vsekakor graditi, slabe lastnosti, ki pa se tudi kažejo pri učencih, lahko odpravimo z dosledno vzgojo, z zaupanjem in razumevanjem do učencev. V celodnevni osnovni šoli se učenci bolj poznajo med seboj, so velika družina. Z dobrimi vzgledi dobri učenci vplivajo na slabše. Tudi v različnih interesnih dejavnostih vsak učenec najde svoj interes, ki ga brez dvoma ima vsak, če je še tako slab. In ne nazadnje, največ lahko pripomorejo pravi, humani demokratični in sproščeni odnosi med učenci in učitelji. Seveda pa, ko govorimo o vzgoji mladih, ne moremo mimo odločilne vloge družine, ki jo ima ta pri harmoničnem razvoju in oblikovanju mlade osebnosti. Da bi družina lahko odločilno vplivala nanjo, potrebuje več vzgojne pomoči; to pomeni usposabljati jo, da bo kos svojim nenadomestljivim vzgojnim obveznostim. Šola danes že sodeluje s starši prek roditeljskih sestankov, govorilnih ur, vzgojnih predavanj, sveta staršev. Vendar pa se bo potrebno v prihodnje tudi zavzeti, da bi družbenopolitične organizacije v krajevni skupnosti, delovne organizacije, sindikati, društva prijateljev mladine nudili šoli in staršem v vzgojnih prizadevanjih več pomoči. S takim skupnim sodelovanjem bi zajeli širši krog ljudi, dosegli bi večjo obveščenost, ter s tem tudi tesnejše sodelovanje vseh pri oblikovanju bodočega samoupravljavca, našega krajana.

Vlajko Krivokapič Trajno podružbljanje informativno političnega tiska

Sredstva javnega obveščanja imajo nedvomno pomembno vlogo v procesu samoupravnega odločanja ter Veliko odgovornost pri oblikovanju socialistične samoupravne zavesti delovnih ljudi in občanov. Ta vloga je posebno velika na področju družbenoekonomskih odnosov v političnem sistemu, na področju kul­ ture in umetniške ustvarjalnosti ter na področju mednarodne politike ter aktiv­ nosti Jugoslavije. Takšna vloga sredstev javnega obveščanja izhaja iz sklepov VII. kongresa ZKS in X. kongresa ZKJ kakor tudi iz ustave in zakona o združe­ nem delu. V medkongresnem obdobju je bila nedvomno izpolnjena. To jasno potrjujejo rezultati, ki so jih dosegli tisk, radio in televizija. Tisk je v zadnjih štirih letih postal samoupravno zrelejši in bolj angažiran, odgovornejši in bolj kakovosten, po vsebini in obliki bogatejši, po strukturi pa bolj vsestranski. Čedalje bolj postaja orožje delovnega človeka in delavskega razreda, kakor tudi občana, čedalje manj pa nosilec tujih pojmovanj in delovanja. Čedalje bolj se vključuje v hotenja in akcije delavskega razreda in družbe sploh, posebno tedaj, ko gre za uresničevanje ustave in zakona o združenem delu, takrat, ko je treba v tem delovanju podpreti napredno in razredno, udarno in konstruktivno, socialno in humano. To posebej velja za politično-informativni

650

tisk, ki iz leta v leto gradi svoj samoupravni profil in postaja pomemben dejavnik pri uresničevanju nalog, izhajajočih iz ustave in zakona. Zato je ta izpostavljeni del tiska v svojem razvoju daleč prehitel druge. Pa ne samo drugi naš tisk, ampak tudi tisk dogmatskega in buržoaznega tipa. To je tudi logično. Naš informativno politični tisk je v tem obdobju rasel s človekom in njegovimi skrbmi, prizadeval si je, da tega človeka informira, seznanja, usmerja, mu ponuja na podlagi izbora informacij in dejstev rešitve ter ga tako približa njegovemu vsestranskemu političnemu in družbenemu delovanju. V tem je bil uspešen. To pa je tisto, kar predstavlja v tem trenutku tudi največjo vrednost, ko ta del našega tiska ocenju­ jemo v skladu z našimi hotenji in željami. Toda tudi v tem delu tiska so, kakor v drugih, četudi resda veliko manj, še vedno pojavi in problemi, ki jih velja opredeliti, proučiti, rešiti in odstraniti. To so tisti problemi in pojavi, ki izhajajo iz stalnih spopadov med starim in preživelim ter novim in naprednim v našem tisku. Staro in preživelo se hoče še vedno obdržati prek napačnega razumevanja informativno političnega tiska kot ne­ kakšnega sredstva, ki ni odraz družbene resničnosti, političnih gibanj in dogod­ kov. Z drugimi besedami, to staro in preživelo se manifestira kot podaljšana roka tega ali onega okolja, kot izraz pridobljenih pozicij te ali one formalne ali neformalne skupine, kot rezultat pomanjkanja znanja in še vedno prevelike nadvlade neznanja, kot posledica prakticizma in poklicnih deformacij itd. Na srečo pa postajajo ti pojavi iz dneva v dan šibkejši in nepomembnejši pod pritiskom novega in naprednega, se pravi samoupravljanja, zaradi čedalje več­ jega in pomembnejšega položaja delovnega človeka v materialni proizvodnji in družbi sploh, zaradi čedalje učinkovitejšega samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja v bazi in družbeni nadstavbi, posebno še, kadar gre za medna­ cionalne odnose in dogovore med republikami in pokrajinama na eni ter gospo­ darstvom in negospodarskimi dejavnostmi na drugi strani, zaradi čedalje moč­ nejšega izražanja privrženosti naših ljudi in skupnosti sploh neuvrščeni zunanji politiki. Toda kljub temu ne smemo zanemariti in prezreti teh pojavov. Toliko bolj, ker se v tem delu tiska pojavljajo primeri, ki nedvomno kažejo, da gre za vpliv tujega tiska, za senzacionalizem, profesionalni apriorizem, ki vsebino informacije po­ dreja obliki, za formalizem, ki daje prednost obliki dogodka ali pojava namesto vsebini itd. Ob tem obstajajo tudi primeri nedorečenosti, prenagljenosti, po­ klicne nedoslednosti, posebno, ko gre za jezik in obliko novinarskega sporočanja, kakor tudi primeri ozke povezanosti s posameznimi skupinami, posebej kadar gre za tovarniški in komunalni tisk. V tem delu informativnega tiska je še vedno preveč posploševanja in pisanja zaradi pisanja, še vedno je premalo angažiranosti in prodornosti, četudi gre za pomemben segment pisane besede, ki jo tiskamo v 800.000 izvodih na mesec in jo dobiva skoraj vsak drugi Slovenec. Teh spopadov bo seveda veliko manj, če bomo v prihodnje dosledno uresničevali vsebino 54. naloge predloga resolucije in če bomo pravilno dojeli ugotovitve v poročilu o delu Zveze komunistov Slovenije med kongresoma, ki se nanašajo na ocene našega dosedanjega dela. Informativno-politični tisk mora še bolj postati rezultat hotenj, njegovih ustanoviteljev in rezultat trajnega podružbljanja. Ustanovitelji se nekoliko bolj kot prej ukvarjajo s svojimi glasili, toda še vedno premalo, če upoštevamo potrebo in vpliv teh glasil. Premalo se ukvarjajo s programskimi problemi pri oblikovanju uredniške politike. Procesi podružbljanja so po intenzivnosti še vedno slabi in zapostavljeni. Vpliv ustanoviteljev in delo tudi celotne družbe se ne čuti v kadrovski politiki v glasilih, ampak je to življenjsko vprašanje pogosto neupravičeno prepuščeno stihiji ali preživelim načinom reševanja. Premajhen je njihov prispevek k reševanju številnih drugih problemov, od materialnih do delovnih in življenjskih razmer, ki so v mnogih glasilih, resnici na ljubo, pod sleherno ravnijo. Seveda je tudi tu potrebna diferenciacija. Kaže, da je bila skrb ustanoviteljev in družbe doslej najmočnejša v dnevnih glasilih. To je tudi ra­ zumljivo, in pa logično, da ta skrb ni ustrezna tudi v nekaterih delih tedenskega in periodičnega informativnega tiska, kakor so tovarniška in komunalna oziroma nekatera specializirana glasila. V tem tisku pogosto prevladuje pozitivizem ali pa konzervativnost, zaradi katerih nastaja vtis, kakor da ta pisana beseda ne vidi

651

gibanj, problemov in odporov, kakor da želi doslej doseženo ovekovečiti z vencem slave, kakor da se boji napak in pomanjkljivosti, kakor da kleca pred odgovornostjo itd. To pa ni dobro. Zato je tudi zaprt v svojo specialnost, v svoje področje. Kar pa zadeva drugi del tiska, lahko rečemo, da je v njem več problematičnega kakor v prvem delu. Posebno je to očitno v zabavnem tisku, ker vsebino in oblike pogosto podrejamo okusu tržišča. Njegovi okusi so še vedno okusi provincionaiizma, podrejeni okusom potrošniške družbe in kapitalističnega pojmovanja živ­ ljenja, torej okusi, ki visoko cenijo senzacijo, melodrame, plehko reportažo brez sporočila in poante, osebno kroniko, lažno uvoženo zgodbo, lažni strip itd. Vse to je daleč od naše realnosti, pa tudi daleč od človeka, njegovih vsakodnevnih skrbi in razmišljanj. Takšna, za zabavo pisana beseda, ne prosvetljuje, ampak poneum­ lja, prikazuje življenje, kakršnega ne želimo in ne moremo uresničiti. Tega se prav gotovo zaveda tudi zabavni tisk sam, pa se vseeno pajdaši s takšnim tržiščem, ga reproducira s pomembnimi nakladami itd. Zato je v tem tisku malo naprednega in sodobnega, malo takšnega čtiva, ki bi delovnemu človeku prišel prav v njegovem prostem času. Malo je ta tisk pod vplivom družbe in ustanovite­ lja, četudi je, žal, tesno povezan z informativno političnim tiskom. Ustanovitelji se ukvarjajo z njim posredno, namesto neposredno. Zato bi bilo prav in neizo­ gibno, ko bi nanj neposredno vplivali ustanovitelji in širša družbena skupnost. Samo tako bomo lahko omogočili, da bo namesto zgodb o namišljenih junakih tiskal resnične pripovedi o naših samoupravljalcih, dobrih delavcih, o ljudeh dejanj v šolah, gledališčih, bolnišnicah itd., da bo več pisal o neuvrščenih deželah, njihovih prostranstvih, težavah in uspehih. V prvem, kakor tudi drugem delu tiska, pa obstajajo še drugi problemi, o katerih se velja vsak dan vprašati: ali smo dovolj odprti k delovnemu človeku in njegovim vplivom in ali sploh dojemamo njegov zgodovinski položaj? Ali vemo, kaj pomeni informiranje in obveščanje delovnih ljudi in občanov? Zakaj so kulturne rubrike zaprte? Zakaj se v njih najbolj neprizadeto poroča, medtem ko gredo mimo problemov samoupravne preobrazbe kulture, kakor da jih ne vidijo in ne čutijo? Ali smo dovolj odprti k drugim in ali nas drugi dovolj poznajo, posebno, kadar gre za neposredno medrepubliško sodelovanje in kdo realizira to sodelovanje? Kaj se dogaja v produktivnosti dela in kje je ta produktivnost? Kako se uveljavljata in uporabljata domače znanje in tehnologija? Zakaj smo preveč angažirani pri uvozu znanja tehnologije in zakaj ima to najvidnejše mesto v ekonomski propagandi? Kako razumemo svobodo in ali jo razumemo tako, kot jo dojema tovariš Kardelj v svoji študiji ali pa se ukvarjamo s svobodo kot športnim atributom? Kje je kritika, koliko je marksistična, samoupravna, hu­ mana in človekoljubna? Kaj je za nas akcijska enotnost in kaj akcija? Ali dovolj poznamo dialektično povezavo med partijo in razredom, med družbo in razre­ dom, med partijo in samoupravljanjem itd. Pri tem se moramo nenehno vpraše­ vati, kako smo samoupravno organizirani, kako obvladujemo organizacijske in druge probleme. To smo naglasili zategadelj, da bi spodbudili ustanovitelje, da bi se bolj ukvarjali z glasili, pa naj bo to v tisku, na radiu in televiziji, saj so problemi skoraj istovetni, posebno ko gre za vsebino in cilj. Ali pa bi vprašali aktiv komunistov novinarjev, kako skrbi za idejno-politično usposabljanje in kako skrbijo uredniš­ tva za strokovno usposabljanje svojega kadra, kako deluje Društvo novinarjev Slovenije itd. Kajti zdi se, da so mnogi problemi plod neznanja in nepoznavanja naše stvarnosti ali pa premajhnega strokovnega znanja. Će znanja ni, pa lahko človek in sredstva, s katerimi dela, postaneta plen tistega, ki ima več znanja. Toda to ni nič tragičnega. Tragično postane tedaj, ko ta človek in to sredstvo postaneta plen tistega, ki ni na pozicijah samoupravljanja, neuvrščene politike in takšnega položaja delovnega človeka, kakor ga opredeljujeta ustava in zakon o združenem delu. Tega ne smemo dovoliti. Temu se moramo upreti, kakor se moramo upreti tudi spreminjanju naših oddaj, rubrik in tudi glasil v nekake poštne nabiralnike, v katere lahko vsakdo vrže vse oziroma reče vse. Torej moramo še naprej graditi naše samoupravno jugoslovansko in slovensko novinarstvo, ki bo znalo s svojim delom in aktivnostjo uveljaviti vrednote naše socialistične samoupravne družbe, v kateri delovni človek in delavski razred prevzemata zgodovinsko vlogo last-

652

г nega osvobajanja in osvobajanja družbe, ko postaja delavec odločilni dejavnik gospodarskega, kulturnega in vsestranskega družbenega razvoja. To je nedvo­ mno velika naloga, ki jo moramo uresničiti. To želimo, to hočemo, to bomo tudi znali, samo če bomo uporabljali na tisoče svetlih zgledov iz našega revolucionar­ nega tiska in naše čedalje bolj uspešne prakse. Moramo samo delati in še enkrat delati. Tako tisti, ki pišejo članke, to je novinarji, kakor tudi uredniki, ki jih urejajo, vse do tistih, ki to omogočajo, tako viri informacij, kakor tudi vsi drugi deli naše socialistične samoupravne družbe. Zato prosim predsedstvo komisije, da to mojo razpravo uvrsti v svoje poročilo kongresu s priporočilom, da njeno sporočilo vključi v nadaljnjo razčlenitev 54. naloge resolucije in v akcijske programe CK in njegovih organov.

Jože Miklavc

Podružbljanje vzgoje in izobraževanja

Temeljita in vsestranska priprava dokumentov za VIII. kongres ZKS, doslej najširša in vsebinsko najbolj bogata javna razprava, kakor tudi jasne in kon­ kretne akcijske usmeritve v obeh uvodnih referatih so že domala v celoti izčrpale problematiko preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Zato je v razpravi težko prispevati kaj bistveno novega. Temeljitejši razmislek pa nam vendarle pokaže, da je še potrebno teoretično osvetliti in praktično domisliti nekatera vsebinska vprašanja, na katera smo bili v dosedanji akciji morda premalo pozorni. Gre za dvoje vprašanj, o razrednem bistvu dosedanjega vzgojnoizobraževalnega sistema, ter za vprašanje o procesih podružbljanja vzgoje in izobraževanja kot posebnega področja združenega dela. V čem je razredno bistvo vzgoje in izobraževanja? V tem, da s svojim siste­ mom, vsebino in obliko ohranja in še poglablja med ljudmi razlike, ki izvirajo iz njihovega družbenoekonomskega položaja, v tem, da producira in reproducira razredno diferenciranost v družbi; v določenem smislu pa jo lahko tudi na novo ustvarja. V dialektičnem razmerju med elementi družbene strukture je lahko namreč tudi vzgojno-izobraževalni sistem vzrok in ne le posledica. Preseganje razrednega značaja in elementov stare razredne diferenciranosti v dosedanji vzgoji in izobraževanju pa je temeljna smer spreminjanja te družbene dejavnosti. Prav na to pa smo v dosedanjih prizadevanjih prevelikokrat pozab­ ljali in nismo bili dovolj temeljiti pri razkrivanju razrednega značaja v doseda­ njem sistemu vzgoje in izobraževanja. Razredni značaj je odločilno vplival na obliko dosedanjega vzgojno-izobraževalnega sistema. Večtirnost vzgojno-izobraževalnih poti po osnovni šoli in njihova različna vrednost, vertikalna zaprtost enih in odprtost drugih, nedostopnost vseh poti za vse, to so bili konkretni izrazi razrednega bistva v samem sistemu. Odločilni vpliv je razredni značaj imel tudi na vsebino vzgoje in izobraževanja, kazal pa se je zlasti v ostrem ločevanju med splošno in strokovno izobrazbo. Oblike in metode vzgojno-izobraževalnega dela so bile izrazito razredno naravnane, saj si drugače ni mogoče razložiti, zakaj je v odnosih med učno snovjo, učiteljem in učencem slednji slej ko prej obdržal položaj objekta. Podrobnejša analiza bi nam odkrila še druge ostanke stare razredne diferenci­ ranosti, za nadaljnjo usmerjenost naše akcije pa so že navedeni lahko pomemben kažipot. Ce hočemo temeljito spremeniti vzgojo in izobraževanje in iz njiju oblikovati družbeni instrument preseganja razredne diferenciacije in odtujeno­ sti, moramo našo akcijo usmeriti v reševanje naslednjih temeljnih vprašanj. Sistem vzgoje in izobraževanja moramo poenotiti v tem smislu, da bodo vse izobraževalne poti medsebojno enakovredne, da bodo pod enakimi pogoji do­ stopne vsem in da bodo omogočale vsakemu, da v skladu s svojimi in družbenimi zmožnostmi, interesi in potrebami napreduje do najvišje možne stopnje. V bistvu gre za to, da moramo zgraditi demokratičen vzgojnoizobraževalni sistem, odprt za vsakogar, ne glede na vse, iz razrednega položaja izvirajoče razlike. Vsebino vzgoje in izobraževanja moramo združiti v enotno materialno in kulturno vrednoto. Tako bosta splošna in strokovna izobrazba le dva protislovna

653

1

elementa ene in iste celote - usposobljenosti za delo, samoupravljanje in prosti čas. In slednjič, oblikovati in praktično moramo izpeljati nov didaktičnometodični model vzgojno-izobraževalnega procesa, ki bo temeljil na marksistični vzgojni teoriji, po kateri sta odločilna vzgojna dejavnika način življenja in gojenčeva samoaktivnost. V takem procesu sta subjektivna aktivnost ter lastna ustvarjal­ nost učenca njegov pogoj in rezultat. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da mora biti organizacija načina življenja gojenca podrejena družbenim vzgojnim ciljem in smotrom. Kadar govorimo o podružbljanju vzgoje in izobraževanja, potem moramo vedeti, da je to objektivni družbeno-zgodovinski proces, ki si ga nismo »izmislili« komunisti. Torej ni naša napaka v tem, da smo ta proces zazrli, temveč kvečjemu v tem, da smo ga doslej premalo proučili, predvsem pa premalo kritično obvlado­ vali in usmerjali. Posledica je ta, da so rezultati podružbljenega vzgojnoizobraževalnega procesa često neustrezni ali celo nasprotujoči tistim ciljem in smotrom, ki jih želimo z vzgojo in izobraževanjem doseči. Mnogokrat se z začudenjem sprašujemo, kako je mogoče, da je vzgojni rezultat povsem drugačen, kakor smo ga pričakovali ali ga nameravali doseči. To začudenje kaže na nerazumevanje protislovnosti in večplastnosti vzgojno-izobraževalnega procesa, v katerem so družbeni odnosi, v katerih človek živi in se razvija, najmanj enakovreden vzgojni dejavnik. Zato tudi organiziran vzgojno-izobraževalni proces ne uspeva preseči razcepljenosti med konceptom hermetično zaprte, od družbenih vplivov neodvi­ sne vzgoje na eni strani in empirističnega priseganja na nemožnost organizirane vzgoje oz. absolutne prevlade vzgojnih vplivov življenjskega okolja na drugi strani. V tem razcepu tavamo in se iščemo, pri tem pa se ne zavedamo dovolj, da prvi koncept hote ali nehote povsem ločuje vzgojno-izobraževalno delo od revolucio­ narne družbene prakse, drugi koncept pa objektivno vodi v pasivnost in pedago­ ški pesimizem ter onemogoča človekov individualni in družbeni progres, saj pristaja na prilagajanje obstoječim (tistim, ki jih je treba odpraviti) razmeram. Preseči to mehanično protislovje, ga dialektično negirati, to je naša naloga. Del te naloge pa je prav gotovo obvladovanje tistih objektivnih družbenih procesov, ki bistveno vplivajo na človekov način življenja, torej tudi na smeri njegovega lastnega razvoja. V enotnem procesu podružbljanja vzgoje in izobraževanja kot posebne druž­ bene dejavnosti, doslej zaradi družbene delitve dela togo ločene od drugih področij človekovega ustvarjanja in delovanja, lahko ugotavljamo dva vzporedna procesa. Prvi je neposredno podružbljanje vzgoje in izobraževanja kot elementa v strukturi družbenega dela, drugi pa podružbljanje institucij, v katerih se vzgojno-izobraževalni proces organizirano, zavestno, smotrno in načrtno odvija. Oba procesa sta objektivna, pogojena s samo naravo družbeno-zgodovinskega razvoja. Kažeta se kot demistifikacija šole in poklica učitelja, kot močno večanje vpliva vzgojnih dejavnikov zunaj šole in družine, kot bistveno spremenjena vzgojna vloga družine, kot močna tendenca deetatizacije vzgoje in izobraževanja, kot tendenca njune deinstitucionalizacije ipd. Nam, komunistom pa ne more biti vseeno, v kakšnih smereh in s kakšno intenzivnostjo se ti procesi odvijajo. Mislim, da moramo zasledovati naslednje temeljne cilje pri obvladovanju in usmerjanju procesov podružbljanja vzgoje in izobraževanja: v prvi vrsti gre za to, da, kakor pravi Marx, »naredimo iz države združbo svobodnih ljudi, ki se vzaje­ mno vzgajajo« ali drugače rečeno, vzgoja mora postati neposredna družbena funkcija, to je pravica in dolžnost vsakega delavca, delovnega človeka in občana, kakor tudi vseh organiziranih družbenih subjektivnih sil. In drugič, preprečiti moramo, da bi institucionalizirana vzgojno izobraževalna dejavnost delovala in se razvijala mimo ali proti tistim, pri katerih se vzgojnoizobraževalni interesi ter potrebe javljajo in izražajo. Zakaj iluzorno je misliti, da bi lahko z dekretom odpravili posebno družbeno dejavnost vzgoje in izobraževa­ nja ter institucije, v katerih se odvija. To tudi ne more in ne sme biti naš namen, vsaj na tej stopnji našega družbenega razvoja ne. Torej moramo predšolsko in osnovnošolsko vzgojo graditi na interesih in

654

potrebah ljudi, združenih v krajevnih skupnostih, vzgojo za poklic in delo pa na interesih in potrebah delavcev in delovnih ljudi v temeljnih organizacijah in drugih samoupravnih skupnostih združenega dela. Prav tako pa moramo institu­ cije, v katerih se vzgoja načrtno in organizirano odvija, združevati, vgrajevati v enoten sistem organiziranja samoupravnih interesov, to je v združeno delo in samoupravne življenjske skupnosti. Pomembna naloga nas komunistov, drugih organiziranih subjektivnih sil, kakor tudi delavcev v vzgoji in izobraževanju ter v znanosti je, da ugotovimo, kateri so objektivni procesi podružbljanja, da jih usmerimo in usmerjamo ter da spodbudimo nove. Od naše zavestne in organizirane akcije je odvisna smer teh procesov, kakor tudi njihova intenzivnost. Razmišljanja o možnih zavestnih akcijah podružbljanja nam kažejo nekatere možne smeri delovanja. Uveljavljanje svobodne menjave dela in delegatskega principa upravljanja zadev v vzgojno-izobraževalni sferi sta temeljni smeri in področji našega delovanja. Poleg njih pa je vredno razmišljati še o nekaterih drugih, kot na primer: o pretoku delavcev iz združenega dela materialne proiz­ vodnje na vzgojno-izobraževalno področje in obratno; o načrtovanju, kontroli, kontinuiranosti in sistematičnosti vzgojno-izobraževalnih ustanov; in ne nazad­ nje o načrtovanju in uresničevanju vseh družbenih nalog in akcij tudi z vidika vzgojnega smotra vsestransko razvite osebnosti, zakaj način življenja, produkcije in reprodukcije ter na njih slonečih odnosov so najodločilnejši dejavnik v razvoju človeka in vedno pokažejo tudi nek vzgojni rezultat, pa naj se mi tega zavedamo ali ne. Boris Majer Uveljavljen koncept odprtega, ustvarjalnega kritičnega marksizma Dovolite mi, da povem nekaj besed o Marksističnem centru pri CK, o njegovi vlogi, značaju in njegovem dosedanjem delu, v zvezi s tem pa tudi o razvijanju marksistične teorije, marksizma kot njegovi poglavitni nalogi. Marksistični cen­ ter je bil ustanovljen s posebnim sklepom centralnega komiteja 8. maja 1972. Prva seja sveta je bila 11. decembra istega leta in od tedaj dalje, posebej še od 3. seje sveta, 17. oktobra 1973, ko je bil sprejet dolgoročni program centra, lahko govorimo o njegovi kontinuirani dejavnosti. Marksistični center je bil ustanov­ ljen v času, ko je bilo na mnogih področjih našega družbenega življenja, posebej še v znanosti, v raziskovalnem delu, v vzgoji in izobraževanju, kulturi, pa tudi drugod, vse ostreje čutiti odsotnost ustvarjalne marksistične teoretične misli kot posledice dolgoletnega zanemarjanja in podcenjevanja vloge in pomena marksi­ stične teorije in marksizma sploh. Marksizem so začeli nevarno izpodjedati različni sodobni nemarksistični idejni tokovi in koncepti ter ga proglašati za zastarelo ideološko dogmatiko, ki ni združljiva s sodobno znanostjo in filozofijo in ki naj bi se umaknila sodobni nemarksistični znanstveni, metodološki in filozofski misli. Vendar pa vse te nove znanstvene in filozofske teorije, ki so nam jih v tem času ponujali namesto marksizma, niso bile nič resnično novega, prodornega, progresivnega, ne znanstveno, še manj pa družbeno. To so bili povečini le zapozneli odmevi meščanske ideologije, največkrat niti ne tako sodobni, ki so se v glavnem že izčrpali v svojih možnostih in ki so znotraj meščanskega sveta že sami prihajali v krizo ali pa so bili izraz njegove krize, daleč od tega, da bi lahko ponudili kakršnokoli ustvarjalno, produktivno alternativo strategiji socialističnega samoupravljanja, ki je temeljila prav v ustvarjalni upo­ rabi marksizma. Teza, da je marksizem znanstveno zastarela ideološka dogma­ tika, je črpala svojo argumentacijo iz stalinistične deformacije marksizma, ki je zagovornikom te teze služila za pretvezo, da diskreditirajo marksizem nasploh. Tako je začela nastajati predstava o marksizmu kot nekakšni zastareli dogma­ tični ideologiji, ki v znanosti, filozofiji, kulturi nima kaj iskati. Paradoksalnost, a hkrati tudi zlaganost tega pojmovanja in ocene marksizma je bila v tem, da takšne dogmatizirane, stalinizirane koncepcije marksizma v tem obdobju v Slo­ veniji, pa tudi v Jugoslaviji z najredkejšimi izjemami ni nihče zastopal ne branil.

655

Prav nasprotno, celotna zveza komunistov je bila že več kot dve desetletji v silovitem kritičnem spopadu s to vulgarizirano dogmatično revizijo marksizma, ki pa ji ni postavljala nasproti preživelo meščansko ideologijo, temveč ustvar­ jalno uporabo izvirnega marksizma v naših konkretnih družbenih in zgodovin­ skih okoliščinah. Ne glede na to, in to je drugi paradoks tega obdobja, pa se je v delu filozofske inteligence začela oblikovati koncepcija filozofsko zasnovanega marksizma kot elitistične kritike vsega obstoječega, ki naj bi marksistični filozo­ fiji in njenim nosilcem zagotovila priviligirano mesto intelektualne kritike, ki se postavlja nad obstoječo družbeno stvarnost, nad zvezo komunistov in delavski razred, kot filozofska vest časa, zunaj konkretnega razreševanja obstoječih druž­ benih protislovij in konfliktov. Teoretična jalovost te koncepcije marksizma je bila predvsem v tem, da je marksizem eklektično povezovala z različnimi smermi sodobne meščanske filozofije, tako zlasti s fenomenologijo in eksistencializmom, deloma pa tudi s sodobno pozitivistično analitično meščansko filozofijo. Njena družbena jalovost pa je bila v tem, da je marksizem ločevala od konkretne socialistične samoupravne družbene prakse, da je usmerjala kritično energijo na slepi tir abstraktne kritike in abstraktne opozicije ter tako spreminjala marksi­ zem iz teorije za revolucionarno akcijo v abstraktno humanistično filozofsko doktrino. Oboje - tako proglašanje marksizma za zastarelo ideološko dogmatiko kot abstraktno humanistična, elitistično opozicionalna koncepcija marksizma je bilo v globokem protislovju s tisto resnično ustvarjalno in progresivno upo­ rabo marksizma v naši družbeni praksi, iz katere je izšla naša socialistična samoupravna pot kot eden izmed najpomembnejših sodobnih prodorov v nedogmatičnem ustvarjalnem razvijanju marksizma in marksistične teorije sploh. Ignoriranje, podcenjevanje in izrivanje marksizma iz različnih področij druž­ benega življenja na eni strani ali pa spreminjanje marksizma v abstraktno huma­ nistično filozofijo na drugi, seveda ni bilo nič slučajnega in ni bilo samo posledica premajhne skrbi zveze komunistov za razvoj marksizma - čeprav seveda je bilo deloma tudi to - temveč predvsem izraz in pojavna oblika razrednega boja, napad protisamoupravnih in protisocialističnih sil, tehnokratizma, nacionalizma, me­ ščanskega liberalizma na socialistično samoupravno smer našega družbenega razvoja, ki se je na področju zavesti, znanosti, šolstva, kulture izražal kot poskus, kot težnja, kot politika razvrednotiti marksizem ter ga postopoma nadomestiti z meščansko, tehnokratsko, nacionalistično, meščansko liberalistično ideologijo in miselnostjo. Hkrati pa je imelo zanemarjanje pomena in vloge marksistične teorije škodljive posledice tudi za neposredno družbenopolitično prakso, ki jo je pomanjkanje teoretičnih marksističnih rešitev v konkretnih vprašanjih nemalo­ krat potiskalo v prakticizem in empirizem, ki je izgubljal izpred oči dolgoročno strateško perspektivo in reševal mnoga vprašanja, ki jih je postavljala na dnevni red družbena praksa, zgolj od danes do jutri. ■Seveda pa so že v tem času obstajali tudi močni odpori proti podcenjevanju, izrivanju, omalovaževanju marksizma in marksistične teorije, a prav tako tudi ne tako maloštevilni poskusi, zoperstaviti se prodiranju meščanske ideologije ter ji postaviti nasproti poglobljene teoretične marksistične odgovore na vprašanja, ki jih je postavljala pred znanstveno in filozofsko misel družbena praksa. Vendar so bili ti napori v tem obdobju razdrobljeni, odvisni od pobude in zavesti posamez­ nikov, od-bolj ali manj močnih marksističnih jeder v posameznih raziskovalnih ustanovah, šolah, fakultetah, društvih itd., zaradi česar niso bili tako uspešni in učinkoviti, kakor bi morali in mogli biti. Manjkalo je središče, ki bi vse te posamične napore, pobude, prizadevanja za hitrejši in ustvarjalnejši razvoj mark­ sistične teorije povezovalo v enotno teoretično, idejno in politično akcijo, ki bi jih usklajevalo, idejno in teoretično usmerjalo, pa tudi zagotavljalo potrebno druž­ beno in politično podporo, da bi hitreje lahko premagovali zaostajanje na posa­ meznih področjih, se odločneje in uspešneje spoprijemali z nemarksističnimi idejami strujami in tokovi ter širili kadrovsko bazo za ustvarjalno razvijanje marksistične teorije na vseh tistih področjih, kjer je bilo čutiti večje deficite in kjer so bili potrebni novi teoretični marksistični odgovori na aktualna vprašanja družbene prakse. Tako se je rodila zamisel Marksističnega centra, ki se je po svojem demokratičnem samoupravnem značaju že od vsega začetka bistveno razlikoval od kakršnekoli ideološke komisije stalinističnega tipa kot razsodnika,

656

ki administrativno čuva čistost marksizma ter avtoritativno razsoja o spornih vprašanjih. To je bila nova koncepcija Marksističnega centra, ustrezajoča spro­ ščenemu demokratičnemu vzdušju in dinamiki samoupravnih družbenih od­ nosov ter vloge zveze komunistov v boju za socialistično samoupravno demokra­ cijo. Obdobje petih let, kar obstoji Marksistični center pri centralnem komiteju, je dovolj dolgo, da je mogoče oceniti, ali in kako je ta zamisel prestala praktično preizkušnjo. Menim, da rezultati, ki jih je dosegel Marksistični center v prvih petih letih svojega obstoja, čeprav seveda še niso takšni, da bi mogli biti z njimi povsem zadovoljni, dokazujejo pravilnost te zamisli. Potrjujejo spoznanje o izjemni vlogi marksistične teorije v razvijanju samoupravnih družbenih odnosov, a tudi obratno, da se marksistična teorija sama razvija lahko le, kolikor aktivneje, neposredneje se vključuje v družbeno prakso, kolikor iz nje izhaja, se v njej preverja, kolikor ji resnično služi kot napotilo za revolucionarno akcijo. Pogla­ vitna naloga, ki si jo je Marksistični center zavestno zastavil že od vsega začetka, ni bila zgolj v tem, da reafirmira marksizem, marksistično teorijo v znanosti, vzgoji, izobraževanju, kulturi itd., temveč predvsem v tem, da uveljavi tako nasproti različnim nemarksističnim teoretičnim in idejnopolitičnim tokovom, ki so se pojavljali v našem družbenemu prostoru z ambicijo, da nadomestijo marksi­ zem kot preživelo neznanstveno ideološko dogmatiko kot nasproti abstraktno komunističnemu filozofskemu marksizmu, kakršnega je skušal uveljaviti Praxis kot elitistično filozofsko kritiko vsega obstoječega - tisto koncepcijo odprtega, ustvarjalnega, kritičnega marksizma, ki opredeljuje strategijo našega socialistič­ nega samoupravnega razvoja, našo politiko neuvrščenosti, naše pojmovanje demokratičnega pluralizma interesov, našo izvirno samostojno pot v socializem. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da boj za uveljavitev odprtega, ustvarjal­ nega, kritičnega marksizma ne more pomeniti, da se vračamo ali želimo vrniti k dogmatizirani koncepciji ali bolje rečeno reviziji marksizma stalinističnega ob­ dobja kot od države vsiljeni ideološki indoktrinaciji vsega socialnega in duhov­ nega življenja, kakor si nekateri pri nas še vedno razlagajo naše napore za ponovno uveljavitev marksizma, temveč prav nasprotno. To je boj za osvobodi­ tev človeka od vseh starih in novih oblik ideološkega in razrednega zasužnjevanja, ki danes še preprečujejo ali ovirajo delovnega človeka, da bi lahko v celoti postal gospodar nad svojim delom, da bi usmerjal in obvladoval celotno repro­ dukcijo svojega življenja, da bi v celoti razpolagal z rezultati svojega dela, da bi ustvaril družbene odnose, v katerih bo svoboda posameznika pogoj za svobodo vseh in obratno. V tem boju se srečujemo in se bomo še dolgo srečevali s številnimi starimi in novimi protislovji, s številnimi starimi in novimi centri odtujene družbene moči, ki mu bodo skušali iztrgati iz rok rezultate njegovega dela, ki bodo skušali znova zavladati nad delovnim človekom, ki ga bodo skušali oropati pravic in svoboščin, ki si jih je izbojeval v dosedanjem boju. Pojavljajo se in se bodo zmeraj znova pojavljale nove naloge, nova protislovja, ki jih bo treba reševati, ki zahtevajo in bodo zahtevale v prihodnosti še večjo ustvarjalnost, pogum, iznajditeljstvo, še globlje in temeljitejše poznavanje objektivnih družbe­ nih zakonitosti, objektivnih zgodovinskih možnosti, dilem in alternativ. Vse zgodovinske izkušnje zadnjih sto let nesporno dokazujejo, da je odprti, ustvarjalni, kritični marksizem, kljub vsem deformacijam, ki jih je marksistična misel doživljala v tem obdobju, tista družbena teorija, ki edina odpira zgodovin­ sko alternativo svetu kapitala, ki se zapleta v čedalje globlja, nevarnejša in usodnejša protislovja. Ta protislovja postajajo vse bolj nerešljiva v mejah me­ ščanskega sveta, meščanske znanstvene filozofske misli ter zahtevajo revolucio­ narno preobrazbo družbenih odnosov sveta kapitala v celoti. Prav to prinaša, odpira in omogoča marksizem. Seveda ne okosteneli dogmatični, metafizični marksizem stalinističnega tipa, ki je bil sam ideološki izraz težke zgodovinske krize v razvoju socializma, temveč odprti, ustvarjalni, kritični marksizem, kot nenehno revolucioniranje, nenehno revolucionarno preseganje vsakršnega za­ stoja, vsakršnih kriz v zgodovinskem razvoju socializma, ki so se in se najbrž bodo tudi še v prihodnosti pojavljale. Ko danes govorimo o potrebi in celo nujnosti ponovne uveljavitve marksizma v znanstvenem raziskovanju, znanosti, vzgoji in izobraževanju, v kulturi, nene42 Vlil, kongres

657

hno poudarjamo, da je marksizem znanost. Vendar pa marksizem ni, na kar dostikrat pozabljamo, zgolj posebna znanost med drugimi znanostmi, temveč mnogo bolj znanost v znanostih, nenehno znanstveno revolucioniranje znanosti same, utiranje poti za nova, globlja, še progresivnejša in daljnosežnejša znan­ stvena spoznanja. Ko je Marx pisal »Kapital«, ni imel namena ustvariti nekakšno novo konkurenčno znanost nasproti klasični politični ekonomiji, temveč je hotel • dati predvsem nove znanstvene odgovore na tista vprašanja, ki jih klasična meščanska politična ekonomija zaradi svoje ideološke pogojenosti, zaradi svoje ideološke vpetosti v meščanski svet ni mogla dati, čeprav so z nastankom delavskega razreda v tem obdobju že dozoreli družbeni pogoji, ki so omogočali znanstvene odgovore na ta vprašanja (npr. vprašanje, odkod presežna vrednost, na kar klasična meščanska teorija znanosti ni mogla odgovoriti). Po mojem mnenju sploh ne gre toliko za to, da bi morali poleg obstoječih znanosti, kolikor so to seveda res znanosti, graditi nekakšne vzporedne konku­ renčne marksistične znanosti, temveč mnogo bolj za to, da v okviru obstoječih znanosti prebijamo - kot Marx v svoji kritiki klasične meščanske politične ekonomije - meščanske ideološke okvire, meščanske ideološke meje ter obliku­ jemo nove znanstvene odgovore na tista vprašanja, ki jih te znanosti zaradi svojega meščanskega ideološkega značaja niso mogle ali ne morejo dati. Inter­ vencija marksistične teorije v sodobni znanosti ni v tem, da bi znanost nasilno ideološko indoktrinirala, temveč pray nasprotno, v tem, da jo osvobaja njene klasične ideološke pogojenosti tam, kjer ta ovira znanstveno misel. Menim, da to odpira mnogo širši prostor za ustvarjalni in kritični dialog s sodobnimi teoretič­ nimi in idejnimi tokovi znotraj sodobne znanosti, pa tudi mnogo večje možnosti za resnično uveljavitev marksizma v sodobnem znanstvenem svetu. To poudar­ jam zato, ker se mi zdi bistvenega pomena za strategijo dialoga med marksizmom in različnimi nemarksističnimi sodobnimi teorijami, pa tudi za ustvarjalni razvoj marksistične teorije same. Klasiki marksizma, Marx, Engels, pa tudi Lenin so nenehno opozarjali, da mora marksizem sprejemati vase progresivno dediščino vsega dosedanjega razvoja človeške kulture. Menim, da je treba vzeti to opozorilo enako resno tudi danes v odnosu do sodobnega razvoja znanstvene in filozofske misli. Marksistične teorije ni mogoče razvijati zunaj sodobne znanstvene in teoretične misli ali mimo nje, temveč na njeni konici, odpirajoč prostor za nova, še globlja, še revolucionarnejša znanstvena odkritja, osvobajajoč znanost vseh tistih ideoloških ovir, ki preprečujejo, da bi lahko še hitreje napredovala, in še posebej, da bi napredovala v človekovo srečo, za njegovo osvoboditev, kar je najgloblji motiv vsake resnične znanosti. Menim, da velja to enako ali morda še bolj tudi za kulturno ustvarjalnost, za umetnost, za umetnostno kritiko, za dialog med marksizmom in različnimi sodobnimi nemarksističnimi filozofskimi in teoretičnimi tokovi na področju kulture in umetnosti. Tudi tu ima boj za uveljavitev marksizma isti smisel: ne zapiranje, ne zoževanje, okostenevanje, dogmatizacija, temveč prav nasprotno: boj proti vsemu, kar otežkoča resnično ustvarjalnost, kar ovira rojstvo novega, odpiranje novih miselnih in doživljajskih razsežnosti z isto strastjo za sprostitev vseh družbenih in duhovnih ustvarjalnih sposobnosti človeka, za njegovo vse­ stransko človeško emancipacijo. Alternativa, ki jo ustvarjalni kritični marksizem odpira na področju kulture, ni niti svet komercializiranega meščanskega potroš­ ništva, niti svet samozadovoljnega, samemu sebi zadostujočega kulturniškega elitizma pa tudi ne svet sivega ideološkega uniformizma in državno socialistič­ nega asketizma, temveč nova -kvaliteta življenja v socialistični samoupravni družbi, ki se ne odpoveduje materialnemu standardu, temveč ga vsestransko razvija, vendar ne kot življenjski cilj, kot smisel življenja, temveč kot njegovo sredstvo. To je nova kvaliteta življenja, ki srka vase vso napredno dediščino, vse resnično napredne tokove sodobne kulturne ustvarjalnosti v svetu, a se jim ne prepušča nekritično, temveč jih ustvarjalno gnete v novo vrednost, ki priteguje v vrtinec vse intenzivnejšega kulturnega življenja in kulturnega ustvarjanja čedalje širše plasti delovnih ljudi, ki vgrajujejo kulturno ustvarjalnost v svojo življenjsko bit kot sestavni del svojega živega vsakdanjega življenja, kot tisto razsežnost človekovega bivanja, ki ga notranje bogati, ki mu odpira nove možnosti doživlja­ nja sebe in sveta, a ne več, če smem uporabiti Cankarjevo misel, kot krizantemo v

658

gumbnici siromaka, temveč kot bogastvo bogatega. Seveda smo danes še daleč od tega, to je tudi danes še v veliki meri vizija, toda vizija, ki se uresničuje, ki ni več utopija, za katero smo že zgradili poglavitne nosilne stebre in ki jo vse zavestneje gradimo kot našo socialistično samoupravno alternativo tako sodob­ nemu meščanskemu svetu kot - v našem razvoju že preseženemu - modelu državnega socializma.

Božidar Debenjak Boj za marksizem je boj za njegovo razvijanje V kongresnih dokumentih je med drugim ugotovljeno, da se je v času od prejšnjega kongresa pri nas bistveno okrepil in utrdil položaj marksizma. In res gre boju komunistov neposredno pred VII. kongresom in v medkongresnem obdobju zahvala, da je danes položaj marksizma bistveno drugačen kot še pred nekaj leti. Vrsto let je bil marksizem pod močnim pritiskom nemarksističnih miselnih smeri, ki so tako ali drugače, bolj ali manj posredno, uživale podporo tehnokratskih struktur. Vso podporo, bolje rečeno potuho, je tedaj imelo tisto lenobno mišljenje, ki se plaši slehernega teoretiziranja, tembolj seveda dialek­ tične misli, in se zato rajši podaja na gladke »cesarske ceste« pozitivizma, kot da bi se trudilo po tistih strmih stezah, ki po znanih Marx ovih besedah edine peljejo k znanosti. Kot dopolnilo takšnemu zatekanju k udobnim besednim obratom se je tedaj košatil iracionalizem, zlasti njegova heideggerjanska varianta. Danes pa je položaj bistveno drugačen: ne samo da je bil marksizem ponovno vpeljan v šole, temveč je bil tudi priznan kot vodilna miselna orientacija v vrednotenju kulture in v znanstveni sintezi. Če je bila torej poglavitna naloga polpretekle dobe boj za ponovno uveljavitev marksizma, se je danes težišče premaknilo na njegovo vsebinsko razvijanje. Bilo bi seveda napak, če bi menili, da je bil boj za marksizem mogoč, ne da bi bilo hkrati očitno, da se bijemo za marksizem, ker nam daje odgovore na bistvena vprašanja, torej za tak marksizem, ki je nedogmatičen, odprt in ustvarjalen, ki se torej odlikuje ravno s svojo živo vsebino; in prav tako napak, če bi menili, da je bitka za uveljavljanje marksizma dobljena enkrat za vselej in da je družba za trajno imuna pred tehnokratskimi in drugimi pritiski za razvrednotenje marksi­ zma. Toda boj za marksizem je treba v današnji fazi bojevati predvsem z razvija­ njem vsebinskih marksističnih odgovorov na pereča vprašanja družbe kot celote in z razvijanjem marksistične teorije na vseh področjih znanosti, obenem pa s sprotno popularizacijo dognanj. Marksizem ima danes dobrih stotrideset let zgodovine. Pred nekaj leti še so njegovi pritlikavi nasprotniki to njegovo dolgo tradicijo obračali proti njemu, češ, marksizem je mišljenje devetnajstega stoletja in je danes zastarel. Po nekaj letih vemo, da je dokončno zapadlo zgodovini miselno izhodišče teh antimarksistov, da je pa marksizem bolj živ in čil kot kdaj prej. Pred dobrim desetletjem so nasprotniki marksizma razglašali njegovo zastarelost, sklicujoč se na to, da je kapitalizem, katerega neizogibni konec je napovedala marksistična teorija, tako uspešno mojstril krize in težave in bil videti nepremagljiv. A dobro desetletje družbene krize in krčev, ki pretresajo kapitalistično družbo, je dodobra utrdilo zavest, da brez marksistične analize sveta ni mogoče niti približno razumeti in da brez bistvene spremembe družbenega reda in krize ni mogoče izplavati. Do pred dobrim desetletjem tudi pri nas ni bilo lahko ostati marksist in se upirati vabečim klicem nemarksističnih teorij; neredko je bilo tudi eklektično spajanje marksi­ zma z elementi takšnih teorij. Danes pa je marksizem tudi v svetovnem okviru ponovno dokazal svojo upravičenost; zelo nazoren dokaz tega nam daje poraz, ki ga je doživela buržoazna propagandna mašinerija, ko je hotela v filozofiji lansirati novo antimarksistično pariško modo - t. i. »nouvelle philosophie«. Hvalnice plačanih meščanskih pisunov, tekoči trak izdajanja in propagiranja, odprta pot na televizijske zaslone - nič ni pomagalo; nanovo prepleskane parole o tem, da je ves marksizem en sam vir nesvobode, tako da so stalinistična taborišča zasno42*

659

vana že kar v teoriji Karla Marxa, nanovo oživljeni stari predsodki malomeščana o »marksistični nevarnosti« - vse to je udarilo v prazno. Marksisti so z zamahom roke opravili s šolo, ki jo je tako bučno propagiral buržoazni reklamni stroj. Svojo miselno dominacijo mora torej buržoazija braniti z drugimi sredstvi. Razumevanje tega svetovnega okvira nam je potrebno, da bi bolje razumeli svoje lastne naloge. Meščanski miselni pritisk na mišljenje je torej še nadalje pričakovati ravno v razglabljanju o svobodi in »človekovih pravicah«, o sreči in srečnem vsakdanjem življenju, pri čemer meščanska apologetika nima posegati kam drugam kot v ropotarnico starih antimarksističnih predsodkov in resentimentov. Ena od bistvenih bojnih črt v boju za trajno uveljavljanje marksizma bo torej razvijanje odgovorov ravno na ta vprašanja - torej nadaljevanje bitke, ki jo je sprejela študija Edvarda Kardelja na političnem planu, še na vseh drugih teoretskih področjih, zlasti pa v filozofiji. V filozofskem razvijanju marksizma nikakor ne bo zadoščalo graditi na elementih t. i. filozofske antropologije, na večkrat iztrganih citatih iz zgodnjih Marxovih del; eklektično »antropološko« branje zgodnjih Marxovih del je namreč često pripeljalo do tega, da so pisci razumeli Marxa bolj v smislu Feuerbachove antropologije kot pa v Marxovem smislu; iz takšnega branja se je porodilo tudi razno razglabljanje o »bistvu človeka« in vse tisto razmišljanje o »človeku«, kjer bi besedo »človek« brez spremembe smisla lahko napisali z veliko začetnico. Kot vemo, se je takšno branje Marxa porodilo kot nasprotje nekdanjemu dogmatskemu zanemarjanju vse problematike človeka-posameznika, pa tudi kot reakcija na etiko revolucio­ narnega etatizma, ki je videla edino ustrezno vlogo posameznika v tem, da se podredi kolektivnemu cilju. A če nam je nastanek antropologizma razumljiv, je tembolj naša naloga, da zasnujemo problematiko človeka na celoti Marxovega nauka, torej specifično marksistično. V tej zvezi se bo tudi diferenciacija v pojmu sreče, ki jo je začel tovariš Kardelj, morala nadaljevati ravno v smeri, ki jo je on začrtal: tako, da bo učinkovito ubranila marksistično teorijo pred pritiski tako liberalističnih kot etatističnih »osrečevalcev«. Boj za marksizem je torej danes predvsem boj za njegovo razvijanje, za izčiščenje in preciziranje njegovih vprašanj. Če je v filozofiji (in o njej predvsem govorim, ker jo najbolje poznam) fronta proti meščanskim napadom začrtana predvsem na razumevanju vloge in položaja posameznika, obenem pa je od reševanja teh vprašanj v marksistični teoriji in družbeni praksi odvisno tudi svetovno zavezništvo s širokimi neproletarskimi množicami, je frontna črta boja z etatizmom v filozofiji začrtana še z nekim drugim sklopom vprašanj. Miselno jedro etatizma je pojmovanje, ki avantgardo dviga »nad družbo«, torej stališče »starega materializma« v smislu 3. teze o Feuerbachu. Zato čuti etatizem tudi potrebo, da se filozofsko podgradi s tezami metafizičnega materializma, da najde materialistično zamenjavo za krščanskega boga v »naravi (svetu, kozmosu)«; s spoznanjem »večnih zakonov narave« in torej ravnanjem po zakonih kozmosa si etatist v svoji predstavi pridobi tisto podlago nezmotljivosti, ki ga dviga nad družbo in mu daje pravico, da nastopi kot »osrečevalec«. Etatizmu je torej nujno potrebno, da se poda z materialističnimi argumenti, vzetimi iz predmarksističnega materializma, na teren teologije in da na prestol krščanskega idealističnega boga posadi boga v materialistični preobleki, sam pa nastopi kot njegov oznanje­ valec. In kadar se etatist loti npr. etične problematike ali sploh problematike posameznika, jo mora prav tako zasidrati v vesoljskih strukturah, ker sicer bi njegov dvignjeni prst ne bil nezmotljiv. Socialistična samoupravna družba pa ne prenese takšnih abstrakcij; bistvo revolucionarne preobrazbe vidi v tem, da ljudje (torej vzajemno delujoči posamezniki v svojem skupnem življenjskem procesu) vzamejo svojo usodo sami v roke, in to ne sklicujoč se na kake večne zakone kozmosa, temveč na podlagi razumevanja svojega lastnega zgodovin­ skega procesa. Sele socialistična samoupravna družba je ustvarila družbena tla, na katerih je mogoče do kraja izkopati pristno Marxovo misel izpod naplavin vseh revizionizmov, med njimi tudi etatističnega. In naposled, tretja fronta boja se odpira nasproti prerokom spontaneizma. Na političnem planu je spontaneizem navzoč kot neučakana »direktna akcija«, torej kot ultralevični in anarhistični politični akcionizem. Na planu umetniškega ustvarjanja imamo njegovo vzporednico v anarhični destrukciji kulture in v

660

predstavi, da za umetniško ustvarjanje ni treba drugega, kot da se prepustiš avtomatizmu nekega notranjega jaza, ne pa, da npr. pisanje pesmi pomeni dejanski ustvarjalen napor formiranja; na drugi strani pa, da miselni napor »umetniškega« ustvarjanja usmeriš v iskanje sredstva, ki naj karseda »šokira«. Preroki estetskega spontaneizma lansirajo tudi na Slovenskem vsako sezono po eno novo pesniško ali drugo smer. Ni težko spoznati, da gre v vseh pojavnih oblikah spontaneizma za krčevitost zdivjanega meščanskega subjekta in da je naloga marksizma pokazati ravno na njegovo subjektivistično omejenost. Iz vsega povedanega sledi, kako pomembno je skrbeti za rast teoretske kulture, zakaj na vseh treh frontah boja nas čaka še temeljita razdelava problema­ tike, pa tudi razgibanje samih front. In kot je bilo iz povedanega razvidno, se prvi dve fronti tičeta tudi znanosti o naravi, vse tri pa znanosti o družbi. Primož Žagar

Kritika in njena vplivnost

Rad bi povedal nekaj misli o kritiki kot politiki in to o tistem delu kritike in njene politične vloge, kot se pojavlja in izraža v naših javnih glasilih, oziroma v vsebini njihovega informativno političnega, idejnopolitičnega delovanja. Tu se seveda ne bi mogli posebej ukvarjati s t. im. ozko strokovno, specialistično kritiko različnih notranjih vprašanj in tendenc v umetnosti ali književnosti, znanosti in teoriji sploh (pri čemer so seveda mišljene tudi prirodoslovne znano­ sti), čeprav nam je jasno, da ni mogoče nobene znanosti in teorije destilirati, očistiti vsakršne ideologije in politike, pa če bi ta eksperiment izvajali v še tako nepredušno zaprti retorti, kar danes, kot vemo, še skuša brez uspeha izvajati in dokazovati peščica elitnikov, odtrganih od interesov ljudstva, združenega dela in naše socialistične samoupravne prakse. V tem svojem poskusu pa se bodisi načrtno in zavestno bodisi celo nezavedno spreminjajo v zelo aktivne politične oponente (nacionalistične, liberalistične, klerikalistične ali druge smeri). Rad bi se torej oprl na kritiko širših družbenih pojavov, odnosov, protislovij, stanj, idejnih in političnih tendenc itd., in na njeno zvezo, oziroma na njen vpliv na odpravljanje ali preoblikovanje teh pojavov, na spreminjanje teh odnosov in stanj, (na razreševanje protislovij, na katera opozarja kritika itd.). V takšni obravnavi kritike moramo izhajati iz misli, ki jo je Marx zapisal v »Nemški ideologiji«, »da ni kritika, marveč, da je revolucija gibalna sila zgodo­ vine«. To je temelj za razumevanje družbene, revolucionarne vloge kritike tako danes, kot v preteklosti. V zgodovini naše socialistične revolucije, v zgodovini in borbi naše partije, se je kritika vedno pojavljala v tej svoji revolucionarni politični vlogi. Rezultati so vidni in otipljivi. Rezultati te kritike, s katero je partija, zveza komunistov vsa ta desetletja povojne socialistične graditve in že prej v narodnorevolucionarnem in narodnoosvobodilnem boju kritizirala predvsem svojo lastno prakso, je sa­ moupravljanje, naša socialna politika, mednarodna politika neuvrščenosti, je delegatski politični sistem, pravica do dela z družbenimi sredstvi itd. Tako veliki učinki te družbene kritike so bili možni zato, ker je bila ta kritika sestavni, organski, notranji del revolucionarne akcije delavskega razreda in njegove avantgarde, s katero sta razreševala stvarna protislovja, menjala odnose oziroma stanje in družbene razmere, na katere je opozarjala in jih kritizirala družbena kritika. Tako se je v naši revolucionarni zgodovini in praksi potrdilo naslednje dej­ stvo: Osnovni pogoj za eksistiranje in praktično udejanjanje kritike kot politike je, da je kritika sestavni, organski, notranji del akcije za spreminjanje stanja, na katero opozarja, da sta torej kritika in akcija povezani v dialektični zvezi. In to je, če smem tako reči, ključ za razumevanje kritike kot politike. Sedaj pa poglejmo, koliko kritike, ki se danes pojavlja v javnih glasilih, ima to kvaliteto, kvaliteto kritike kot politike v smislu, kot smo govorili, kakšen je realen učinek te kritike na spreminjanje razmer v posameznih družbenih okoljih in na posameznih področjih družbenega dela in življenja. Moje mnenje je, da ta učinek

661

ni takšen, kot bi lahko bil, oziroma kot bi ga lahko pričakovali glede na to, da je navzkrižni ogenj kritikov in kritike na nekaterih sektorjih in v nekaterih smereh zelo gost, tako rekoč prekinjen že daljšo dobo. Učinek pa je kot sem rekel, sorazmerno majhen ali pa ga včasih sploh ni. Samo poglejmo, koliko je bilo vtem času, recimo, v zadnjih dveh letih, konstruk­ tivnih, konkretnih in dobro merjenih kritik klanov in monopolov v kulturi, kritik nacionalističnih in drugih negativnih tendenc in njihovih nosilcev v tem družbe­ nem sektorju, koliko je bilo kritik, ki so zahtevale, da se skupna in splošna potrošnja uskladi z možnostmi gospodarstva, ker seveda ne moremo v kulturi, sociali, zdravstvu, šolstvu, znanosti itd. trošiti več, kot ustvarjamo; koliko je bilo kritik, ki so zahtevale konkretno, praktično realizacijo načel o enotnem jugoslo­ vanskem trgu, ki so zahtevale dejansko in ne samo proklamacijsko funkcionira­ nje tega enotnega jugoslovanskega tržišča, ki so grajale in obsojale monopoli­ stično zapiranje posameznih gospodarskih panog, posameznih občinskih, regio­ nalnih ali republiških gospodarstev v svoje občinske, regionalne ali republiške meje; koliko je bilo kritik dohodkovnega nepovezovanja proizvodnje in trgovine itd. Seveda pa se moramo pri tem zavedati, da je spreminjanje stanja proces, včasih zelo zamuden, dolgotrajen proces in da so te kritike gotovo prispevale k ustvarjanju progresivne družbene zavesti, k ustvarjanju in oblikovanju progre­ sivnega kritičnega javnega mnenja, da so kot svojo posledico in učinek ustvarile določeno usmerjeno družbeno napetost, ki se sčasoma, ob aktivni vlogi družbe­ nih socialističnih sil, ki jih priteguje, sprošča v pozitivnih premikih, v naprednem spreminjanju družbenih razmer. Vendar pa po mojem mnenju vseeno ostaja vprašanje, zakaj ta zelo progre­ sivna, zelo upravičena kritika ni imela vedno ustreznega učinka? Odgovor, ki ga skušam dati, je ta: zato, ker ta kritika v večini primerov ni bila notranji (o tem smo prej govorili) sestavni, organski del revolucionarne akcije delavcev in delov­ nih ljudi ter organiziranih socialističnih sil z zvezo komunistov na čelu za spremembo stanja, odnosov, na katere opozarja in jih kritizira kritika, zato, ker ni povzročila in inicirala akcije za spremembo stanja, na katero opozarja, ker ni bila že od vsega začetka pogojena - to se mi zdi zelo važno - s ciljem, ki ga mora z akcijo doseči in s tem tudi z vsebino, prirodo, načinom in sredstvi same akcije. To bi pomenilo, da ta kritika ni bila načrtovano in v določenem smislu družbenopolitično dogovorjeno in koordinirano ustvarjalno dejanje. Večina kri­ tike, o kateri govorim, se torej ni vselej vzpostavljala v svoji delotvorni politični obliki in funkciji, ni bila in ni delovala kot kritika je politika, kritika je akcija za spremembo stvarnega stanja. Drugi razlog, zakaj ta kritika v večini primerov nima otipljivega, materializira­ nega efekta, in zakaj se ne uresničuje v direktni spremembi stanja, ki ga kritizira, pa je tudi v tem, da se javna glasila, ki to kritiko nosijo in jo izražajo, v tej svoji kritični vlogi ne pojavljajo kot odgovoren, samostojen in vpliven družbenopoli­ tični subjekt, ker se javna glasila v celoti še ne pojavljajo in ne nastopajo kot ena od subjektivnih socialističnih sil v skladu z današnjim sodobnim in širšim dojemanjem subjektivnih sil (pri čemer bi se skliceval na razpravo tovariša Edvarda Kardelja na zadnji seji sveta za vprašanja družbene ureditve na Brionih in na akcente, dane prav v tej smeri). Torej, ko pravimo, da mora biti družbena, marksistična kritika, tako kot akcija, družbenopolitično dogovorjeno in usklajeno politično dejanje, kaj ra­ zumemo s tem? S tem razumemo prav konkretno, demokratično družbenopoli­ tično dogovarjanje, ki poteka bodisi v delegacijah, konferencah delegacij v delegatskih skupščinah, v družbenopolitičnih organizacijah, v sekcijah sociali­ stične zveze in vseh drugih dejavnostih socialistične samoupravne zavesti in, kar je še posebno pomembno za javna glasila, v okviru ustanoviteljev (to je posebno važno, kadar so ustanovitelji socialistična zveza, zveza socialistične mladine, zveza združenj borcev, zveza sindikatov in druge družbenopolitične organizacije) in pa v svetih pri javnih glasilih, in to v svetih, ki jih mislimo formirati, v svetih, v katerih bodo tako kot v sekcijah socialistične zveze odgovorno nastopile delega­ cije zveze komunistov, zveze sindikatov, zveze združenj borcev, znanosti, kul­ ture.

662

Seveda, to kar govorim, ne pomeni, da bi bilo potrebno vzpostaviti nekakšen nadzor nad družbeno kritiko v celoti. V bistvu gre tukaj prvenstveno za dogovor o določitvi generalne linije, da tako rečem, kritike pojavov in razmer v družbi in za oblikovanje osnovnega programa za njeno realizacijo, kar vse lahko seveda vključuje tudi določen plan celotnega poteka konkretne družbene akcije, ki jo mora kritika inicirati oziroma začeti v družbi, v posameznih »prizadetih« okoljih. Vsekakor lahko tak program v načelu vsebuje tudi to, koga ali kaj bomo konkretno kritizirali in celo v kakšni obliki, kar pa je seveda odvisno od danih družbenopolitičnih odnosov in razmer, od zahtev in potreb konkretnega politič­ nega položaja oziroma od projekcije njegovega predvidenega razvoja. Ker ni časa, sedaj ne moremo posebej govoriti o različnih načinih in oblikah takšnega družbenopolitičnega dogovarjanja o kritiki in akciji na osnovi te kritike. Vendar pa bi bilo po mojem mnenju nujno, da bi tako dogovarjanje v smislu »kritika je akcija« vsebovalo tudi predhodno pripravo progresivnih sil v okolju, kamor bo udarila kritika, na kritiko samo, dalje skupno oblikovanje načina in konkretne smeri te kritike, organizacijo in mobilizacijo teh sil za akcijo, ki mora slediti kritiki itd. Želel bi povedati, da tak usmerjen način družbene kritike kot akcije, ne bi zavrl oziroma uničil spontane kritike posameznikov, ki temelji na širokih osno­ vah socialističnega samoupravljanja. Mislim, da bo takšen organiziran, dogovor­ jen ter načrtno usklajen in zavestno usmerjen način družbene kritike v bistvu ustvaril odločilni pogoj, da se bo lahko spontana kritika še bolj razcvetela. Tak način ji bo celo omogočil, da se bo lahko v celoti odgovorno in učinkovito izrazila. Dobila bo namreč tisto komponento, ki ji je doslej običajno primanjkovala. Lahko se bo realizirala in potrdila v akciji, oziroma v stvarnem rezultatu, ki ga je z njo dosegla. Tak način, tak sistem, če lahko tako rečem, družbenopolitičnega dogovarja­ nja, usklajevanja, planiranja in organiziranja kritike kot akcije, bi tudi do maksi­ muma povečal občutljivost in akcijsko pripravljenost zveze komunistov, sociali­ stične zveze, sindikatov, mladine, samoupravnih organov in teles, delegatskih skupščin in drugih subjektivnih sil naše družbe za družbeno kritiko. Povečana občutljivost v tem smislu, da bo utemeljena, nujna in dobro merjena kritika, četudi bo spontana in neplanirana, nedogovorjena, po pravilu sprožila konkretno akcijo zveze komunistov, socialistične zveze, samoupravljalcev in delegatov za odpravo oziroma zboljšanje stanja, odnosov razmer, obnašanja, kar kritizira kritika. Na tak način bi se tudi ta spontana kritika posameznika pretvarjala v organizirano družbenopolitično dejanje. In prav te občutljivosti in akcijske pri­ pravljenosti subjektivnih sil na kritiko nam je, po mojem mnenju, doslej zelo primanjkovalo. To je tudi eden od pomembnih vzrokov, zakaj mnoge upravičene in nujne kritike niso imele vedno otipljivega in vidnega učinka in zakaj se kritika ni vzpostavljala kot politika, o čemer govorimo. Ivan Potrč Objavljati, kar ne žali in ne ponižuje

Ne more nam biti vseeno, da nam takrat ali danes, ko terjamo in ustvarjamo socialistično samoupravljalsko družbo, družbo najbolj humanih odnosov, ko nam nekdo v literaturi, v pisanju ali na odru, ta naša hotenja ruši in razvrednotuje in ko nam znova in znova dopoveduje, kako je revolucija pri nas razvrednotila človeka, kako je uničevala tudi tistega, ki je za našo revolucijo življenje dal. Komunisti nasploh in vsi državljani naše jugoslovanske domovine moramo biti strpni in smemo veliko prenesti - naša socialistična stvarnost in naša revolu­ cija je premočno tudi na krvi naših najdražjih zasidrana, da bi jo moglo kaj tako mimogrede spodkopati in spodnesti. Vendar tako je, da nam ne more biti vseeno; a tudi za to nam ne more biti, ko pa smo tudi čustveno premočno povezani z našim dovčerajšnjim in včerajšnjim časom, premočno vezani tudi z našimi ali svojimi upanji, saj so nam bila ta upanja vredna življenja, in to tako pred našo revolucijo ali v partizanski borbi ali po njej.

663

Resnično nam ne more biti vseeno, kadar nastaja ta skepsa do naše revolucije in kadar postaja zanikanje najbolj človečanskega v naši revoluciji tisto edino so­ dobno in edino umetniško kaj vredno in zveličavno, a čemur bi bilo potrebno tudi v naši javnosti dajati vsa priznanja. Naša partizanska borba in naša revolucija je storila tisto, da smo mogli ustvariti najbolj odprto družbo in da moremo dopuščati vsako svobodo ustvarjal­ nim hotenjem ter da to svobodo tudi terjamo. Vendar ko nekateri za našo socialistično in samoupravljalsko družbo negativni pojavi v teh ustvarjalnih procesih postajajo tista reč, ki jih tudi naše institucije podpirajo in dopuščajo, ali pa jih imajo celo za edino zveličavno, potem se moramo tudi komunisti zamisliti; kajti resnično nam ne more biti vseeno, kakšnim na priliko odrskim sporočilom ploska svet v parterju, komu ploska naš mladi in prihajajoči svet, tako dedič kot današnji in jutrišnji ustvarjalec naše in svoje socialistične samoupravljalske družbe. Na veliko se je začelo govoriti pri nas zadnje čase, kako ustvarjalčeva beseda ni več tista, ki bi vplivala na človeka, ko da bi to preljubo umetnost morali osvoboditi vsake politike - umetnost da mora biti svobodna, samo intimna posameznikova zadeva. Ali - za nas je bila intimna zadeva ta naša revolucija, ta revolucija nam je bila vera in upanje, in nam bo ostala naša vera in upanje do konca naših dni, kakor nas je kdaj prerasla tudi naša radost in kdaj zajela tudi naša bolečina. In kolikor smo utegnili prijemati za peresa, smo pisali zato, da bi bilo naše pisanje pričevanje o tej revoluciji, pričevanje o naših ljudeh, a pisali smo tudi zato, da bi z najbolj plemenito mislijo teh naših ali svojih ljudi vplivali na zavest našega današnjega sveta in na jutrišnje rodove. Po takšni poti pred nami so hodili Prešeren, Cankar, Župančič, Kosovel... - a čas, ta neizprosni pravični jutrišnji čas bo povedal, koliko smo ostali zvesti pisateljskemu ali pesniškemu izročilu teh naših velikih ustvarjalcev. Tako pred kongresom kot na kongresu smo veliko govorili in še govorimo, kako moramo vse storiti, da bi s poglobljeno marksistično analizo ocenili in ovrednotili naša ustvarjalna hotenja ali prizadevanja. Prav zato sem se oglasil, ker mislim, da smo komunisti še kako dolžni, da se lotimo tega dela, dela, ki bo edino pomagalo, da bomo ločevali zrno od plevela in da bi mogla v jutrišnjem dnevu nastajati umetniško kvalitetna in človečansko napisana dela ali stvaritve. Ce smo ob našem sedmem partijskem kongresu in po njem začeli govoriti več o naši kulturi ter smo ta pojem kulture razširili tudi na slehernega našega delovnega človeka in ustvarjalca, potem mora - in to so pokazale in terjajo razprave pred našim VIII. kongresom in na njem - potem mora ali pa bi moral sleherni komunist, predvsem pa komunist, ki dela v tistih institucijah, ki so odgovorne za posredovanje nekega umetniškega dela javnosti, čutiti odgovor­ nost in biti odgovoren za svoje odločitve. Mislim celo, kako bi mogli pri nas publicirati domala vse, kar ne žali in ne ponižuje človeka, vendar ne bi smeli nikoli slepiti javnosti, ne bi smeli sumljive kovine za zlato prodajati. Komunisti in tudi pisateljski svet se moramo zelo dobro zavedati, kako so v naši nastajajoči in samoupravljalski družbi naše tudi vse dolžnosti.

Ludvik Sočič: Boj za kulturo je boj za bolj človeške odnose

Na prireditvi ob zaključku akcije Človek, delo, kultura, ki je bila v Murski Soboti, smo komunisti soboške občine poleg zlatega znaka prejeli še likovno nagrado kot posebno priznanje za uspehe, dosežene v tej akciji. Tega družbenega priznanja smo veseli toliko bolj, ker se pri vsakodnevnem delu srečujemo z vrsto težav, ki jih tudi v kulturi zrcali slabša razvitost gospodarstva v občini. Vendar menimo, da smo ponovno dokazali, da sistematično in dosledno, premišljeno in zavzeto delo daje nadpovprečne rezultate. Brez prekipevajoče samohvale lahko ugotovim, da smo prav v tej družbeni akciji prodrli s spoznanji, ki so globoka in daljnosežna. Mislim, da smo dokončno presegli tista gledanja, ki so videla v kulturi posebno dejavnost, ločeno od drugega družbenega dela in življenja. In

664

spoznali smo, da boj za kulturo ni le prizadevanje za več glasbenih, gledaliških, likovnih in drugih prireditev, temveč je to v prvi vrsti boj za čustveno občutlji­ vega in miselno globokega človeka, kakor bi rekel Oton Župančič. Boj za kulturo je torej tudi boj za boljše, bolj človeške odnose, ter prizadevanje za tako razgleda­ nost in znanje vsakega posameznika, da bo spoznaval in obvladoval silnice, ki uravnavajo dogajanja v družbi. To spoznanje pa je trdna osnova, na kateri lahko gradimo vse razvejene dejavnosti, ki človeka duhovno izzivajo in bogate. Veliko znakov že kaže na spremenjen odnos do kulture. Ljudje na podeželju spodbujajo h gradnji prosto­ rov za kulturne potrebe, z lastnim deležem in delom tudi pomagajo graditi dvorane, knjižnice in drugo. Najbolj zgovoren primer je nedvomno Bogojina, ki je dobila lep kulturni dom, še preden je bilo naselje komunalno urejeno. In podobno zavzetost kažejo občani tudi drugod, od Beltinec pa do obmejnega in narodnostno mešanega Hodoša. Vendar ne gre le za postavljeno zidovje. Izbolj­ šani pogoji za delo so potegnili za sabo tudi oživljanje kulturno-umetniškega dela na podeželju. In podobno prebujanje opažamo tudi v organizacijah združenega dela. Dve nadaljnji značilnosti, geografski položaj in veliko število v tujini zaposle­ nih delavcev, nam nalagata še vrsto pomembnih nalog in te je z dokaj šno skrbjo zapisalo tudi kongresno gradivo. Neposredna bližina nas je že v preteklosti silila, da smo si ljudje ob meji tesno podajali roke tudi na kulturnem področju. Mi smo si za to prizadevali še toliko bolj, ker v obeh državah, na kateri mejimo, v Avstriji in na Madžarskem, živijo tudi pripadniki našega naroda. Pri razvijanju obmej­ nega in mednarodnega sodelovanja smo zasledovali nekaj temeljnih ciljev: gre za stalne stike z delavci, zaposlenimi na tujem, in Slovenci, ki živijo onstran držav­ nih meja in za kulturno izmenjavo s sosednimi, madžarskimi županijami, s katerimi smo prispevali bistveni delež h poglabljanju dobrih sosedskih odnosov. Marsikatera oblika sodelovanja dobiva tudi mednarodne razsežnosti; ustvarjamo tudi vse pogoje za nemoteno in svobodno kulturno in duhovno rast in ustvarjanje pripadnikov madžarske narodnosti v Sloveniji. Naj navedem le nekaj najbolj uveljavljenih oblik: že vrsto let obiskujemo delavce na začasnem delu v tujini s kulturnimi programi, vsakokrat jim podarimo tudi lepo število slovenskih knjig; s Slovenci na Koroškem in Porabju stalno sodeluje vrsta društev in ustanov. Nekatere prireditve, kot je likovna Panonija npr. pomembno povezujejo prizade­ vanja treh sosednjih dežel. Pri razvijanju kulturne ustvarjalnosti pripadnikov madžarske narodnosti v Sloveniji in izmenjavi kulturnih vrednot s sosednim madžarskim narodom pa kaže posebej omeniti dejavnost Pomurske založbe. Analiza posredniške vloge te ustanove nam odpira tudi nekoliko širši pogled na problematiko mednarodnih odnosov na področju kulture. Pomurska založba v Murski Soboti si je skrb za izmenjavo književnih dosež­ kov s sosedno Madžarsko zapisala kot eno temeljnih usmeritvenih nalog. V skoraj 25-letnem delovanju je založba ponudila slovenskim bralcem nekaj deset kvalitetnih del madžarske književnosti v slovenskih prevodih, nazadnje izredno odmevno antologijo sodobne madžarske lirike. Kolegi pri budimpeštanski za­ ložbi Europa so se nam oddolžili z enako potezo in poleg antologij slovenske poezije in krajše proze so madžarskim bralcem predstavili še prevode proznih del Bevka, Kranjca, Grabeljška, Seliškarja, Bena Zupančiča, Zidarja, Koviča, Graha in druga ter pesmi Franceta Prešerna. V tem mesecu bo izšel še madžarski prevod Župančičeve poezije. Zaradi pripadnikov madžarske narodnosti v Prek­ murju pa dobiva posredniška vloga založbe predvojni pomen in veliko večje razsežnosti, saj je vrsta del madžarskih in slovenskih ustvarjalcev izšla v dvoje­ zičnih, madžarsko-slovenskih izdajah. Založba ves čas široko odpira tudi prostor ustvarjalnosti pripadnikov madžarske narodnosti pri nas in v programu založbe se vrstijo dela Varge Szunyogha, Szomija in drugih. Pomurska založba torej že vrsto let uresničuje nalogo, ki jo v 45. točki opredeljuje tudi predlog resolucije tega kongresa. Od obsega pa se zdi še pomembnejše dejstvo, da smo uspeli doseči drugi, na področju založništva izredno pomemben cilj - recipročnost; izhajajoč iz teh izkušenj se je lani Pomurska založba lotila zahtevnega projekta Mostovi. Mostovi skušajo presegati tisto prevodno prakso, ki se je že vrsto let napajala predvsem pri literaturah velikih narodov, angleškega, nemškega in

665

francoskega govornega območja. Zamislili smo se ob dejstvu, da v Sloveniji letno prevedemo in objavimo nekaj deset leposlovnih del iz teh jezikov, in med temi tudi dela, ki nimajo trajne vrednosti. Ob tem pa le neznatno število prevodov slovenskih del uspemo plasirati na ta jezikovna območja. Naša zveza komunistov pa se je odločno izrekla za sodelovanje na pravičnih in enakopravnih temeljih. Za take odnose si moramo prizadevati tudi komunisti in drugi delavci v kulturi. Mogoče je to vprašanje, zaradi preskromne navzočnosti naše,knjige v tujini, še zlasti pereče v založništvu. Pot prek Mostov bi naj postala dvosmerna. Po­ manjkljivosti, na katere je opozorila nedavna konferenca malih književnosti v Stockholmu, je založba zaslutila že pred leti in jih skušala odpravljati z omenje­ nim projektom. Črpati iz zakladnic majhnih narodov pa pomeni obračati se tudi k doslej premalo znanim književnostim neuvrščenih. Kar štirje od šestih roma­ nov prvega letnika so bili iz neuvrščenega sveta in tudi v letošnjem programu so neuvrščene dežele zastopane z enakim številom naslovov. Žal pa so v naši založniški praksi to šele začetki sistematičnega predstavljanja književnih dosež­ kov neuvrščenih.

Štefka Popit Idejnost predšolske vzgoje

V obdobju med obema kongresoma se je število otrok v organizacijah za predšolsko vzgojo in varstvo več kot podvojilo, kar pomeni, da je v Sloveniji zajetih v družbeno organizirano predšolsko vzgojo 26 odstotkov otrok v starosti od 8 mesecev do 6 let. Ta odstotek je seveda višji v industrijskih središčih zaradi zaposlenosti obeh staršev, kot v manjših zaselkih in v kmečkih predelih. Prav gotovo je to velik uspeh, saj z odpiranjem ustanov za predšolsko vzgojo in varstvo še kako pomagamo staršem reševati problem, kam z otrokom v času njihove zaposlenosti. Bolj kot zagotavljanje varstva v času zaposlenosti staršev pa postaja pomembna družbena organizirana predšolska vzgoja, saj je dokazano, da je napredovanje otroka v osnovni šoli v zelo veliki meri odvisno prav od njegove predšolske vzgoje. Pomena predšolske vzgoje se vse bolj zavedajo tudi starši, na kar kaže njihova vedno večja želja po vključevanju otrok v VVZ ali v druge oblike družbeno organizirane predšolske vzgoje, ne glede na dejstvo, ali so zaposleni ali ne, in dejstvo samo, da delavski razred s samoupravnim urejanjem teh vprašanj, s samoprispevki in samoupravnimi dogovori bistveno pripomore k hitrejšemu reševanju vključevanja vseh predšolskih otrok v organizirano pred­ šolsko vzgojo. Z vse večjim številom vključevanja otrok v predšolsko vzgojo, z vključevanjem predšolske vzgoje v enotni vzgojnoizobraževalni proces in z ozi­ rom na dolgoročni vpliv predšolske vzgoje na ves nadaljnji razvoj otroka v odnosu do vsega, kar ga obdaja, je zelo pomembna idejna naravnanost v predšol­ ski vzgoji. Idejno usmeritev predšolske vzgoje v VVZ zagotavljamo z neposrednim vplivom na otroka, ki ga izvajamo v različnih oblikah in s posrednim vplivom na otroka prek družine. Z neposrednim vplivom na otroka uresničujemo idejnost z ustvarjanjem demokratičnega vzdušja in takim položajem otroka v vzgojnoizobraževalnem procesu, ki mu zagotavlja aktivno, postopno spoznavanje odnosov, ki upošteva njegovo osebnost, ga vzpodbuja k lastni aktivnosti in kritičnosti. Pri izbiri vsebin izhajamo iz življenja domačega okolja, kjer otrok spoznava, da svet spreminja in preobraža človek s svojo aktivnostjo, z ustreznim načinom opazovanja, kjer otrok spoznava, da se vse razvija, v iskanju vzrokov in učinkov, skratka z vsebinami, ki otroka silijo k razmišljanju in so osnova razvojno vzroč­ nega pogleda na svet. Pomembna naloga vzgojitelja pa je, da vsebino znanstveno, neoporečno predela do tiste stopnje, da jo otrok razume ter da izbere take oblike in metode dela, s katerim otroka maksimalno angažira ob postavljenem smotru. S posrednim vplivom na otroka prek družine pa ustvarjamo sozvočje vzgojnih vplivov družine in VVZ, od katerega je veliko odvisno, kakšen bo otrok. Ko starše seznanjamo z našim delom, jih osveščamo in izobražujemo pa hkrati že

666

uresničujemo relacijo pritegovanja staršev kot delegatov v vse možne oblike samoupravnega povezovanja. Spričo pomembnosti predšolske vzgoje in dejstva, da je družbeno organizi­ rane predšolske vzgoje deležno le malo otrok - od tega samo 2 odstotka kmečkih, je nujno zastaviti cilj vključevanja vseh predšolskih otrok v krajevni skupnosti v različne oblike organizirane predšolske vzgoje. Zato morajo predšolske ustanove hitreje zaživeti z okoljem ter postati koordinator delovanja vseh vzgojnih vplivov na otroka. Predšolske ustanove s svojim odpiranjem navzven že preraščajo v centre za predšolsko vzgojo. Te že izvajajo različne oblike organiziranja predšol­ ske vzgoje, kot so otroški vrtci, vključevanje v tekmovanja za cicibanovo športno značko, razstave in prireditve in podobne druge aktivnosti. Vendar pa te usta­ nove v svojih prizadevanjih ne smejo ostati same. Občani v krajevni skupnosti, delegati, organizacije združenega dela in starši bodo morali postati aktivni soobli­ kovalci dela in življenja vzgojnovarstvene organizacije in načrtovati vzgojne dejavnosti za vse predšolske otroke v krajevni skupnosti. Razmišljanja, pobude in sodelovanje so še bolj pomembni pri načrtovanju oblik organiziranja predšolske vzgoje v krajevnih skupnostih, kjer ustanov za predšolsko vzgojo ni. V programih krajevnih skupnosti mora imeti svoje mesto tudi skrb za vzgojo predšolskih otrok s konkretnimi rešitvami oziroma načrti v povezavi in ob pomoči z vzgojnovarstveno organizacijo, društvom prijateljev mladine, samoupravnih interesnih skupnosti, skupnosti otroškega varstva, telesno-kulturno skupnostjo in samo kulturno skupnostjo. Pomemben vpliv na predšolskega otroka ima tudi knjiga, slikanica, zato se morajo knjižnice, pred­ vsem v krajih, kjer ni predšolskih ustanov, aktivneje vključiti s svojo dejavnostjo tudi na predšolsko področje. Z načrtim delom v krajevni skupnosti in povezova­ nju vseh teh dejavnikov oziroma organizacij se bo odstotek zajetih otrok v družbeno organizirano predšolsko vzgojo, predvsem kmečkih otrok, bistveno povečal in pomagal vsem predšolskim otrokom enak start ob vstopu v šolo. V skrajšanih programih male šole, v krajih, kjer ni predšolskih ustanov oziroma kjer otroci nimajo možnosti vključitve v malo šolo, je potrebno število ur razširiti, saj otrok v tako kratkem času ne socializiramo, intelektualno pa preveč priti­ skamo nanje, zagotoviti pa moramo za to delo tudi zadostno število usposoblje­ nih kadrov. Ob skrbi za razvoj predšolskega otroka bi opozorila še na eno vprašanje. Ob graditvi večjih blokov in sosesk ne pozabimo načrtovati prostorov za garaže, parkirnih prostorov ipd., čisto mirno pa pozabimo na dejstvo, da bo v teh blokih in soseskah veliko stanovalcev - otrok. In običajno sploh ne predvidimo igrišč in zelenic, namenjenih otrokom, kjer bi se lahko ustvarjalno zaposlili in razvijali ter navezovali stike s sovrstniki. K razmišljanju in reševanju tega vprašanja je potrebno aktivneje vključiti tudi hišne svete, predvsem pa v tej smeri osveščati ljudi. Pomemben dejavnik oblikovanja in vzgojnega vpliva na predšolskega otroka imajo tudi sredstva javnega obveščanja, predvsem televizija. Ne sme nam biti vseeno, kakšen je ta vpliv, kaj otrok gleda, kaj vse se vtisne v njegovo zavest, še posebno ne, ker moramo računati, da na svoja vprašanja in razmišljanja veliko­ krat ne dobi svoji starostni in zrelostni stopnji primernega odgovora. S takšnim načrtovanjem in povezovanjem ter upoštevanjem vseh vidikov bomo dosegli ne le večjega števila otrok, vključenih v organizirano predšolsko vzgojo, temveč bomo zagotovili tudi večjo enotnost vzgojnih vplivov, kar je nujen pogoj za uspeh pri vzgoji nasploh. Pri načrtovanju in uresničevanju predšolske vzgoje in njene idejne naravna­ nosti pa ne moremo mimo lika vzgojitelja, njegove strokovnosti, idejnopolitične in moralne primernosti. Ker je njegovo delo povsod javna funkcija, za katero mora biti družbeno odgovoren, glede na veliko svobodo izbiranja vsebin in metod ter oblik dela s predšolskimi otroki, kakor tudi glede angažiranosti in odprtosti navzven, mora dobiti pomoč družbe, da se izpopolni. Le na ta način bo tudi predšolska vzgoja kot del celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema taka, kot si jo želimo in potrebujemo vsi delovni ljudje.

667

1

Suzana Szabo

Mladi premalo družbenopolitično aktivni Kako okrepiti družbenopolitično aktivnost in vzgojo mladih? Po Marxovem nauku morata biti znanost in izobrazba taki, da omogočita človeku, da si bo obstoječi zunanji svet ne le pravilno tolmačil, ampak da ga bo znal tudi napredno spreminjati. V učnem procesu se torej ne smemo zadovoljiti samo z mehaničnim osvajanjem formalističnega ali pozitivističnega znanja, pa tudi ne s takim zavest­ nim osvajanjem znanja, ki bi človeka pustilo kar v stanju mirnega premišljeva­ nja. Nasprotno, gre za to, da dobi osvojeno znanje značaj prepričanja in naj postane pobudnik in regulator človekove aktivne prakse, usmerjene k borbi za napredek človeštva in za lepše življenje vsakega človeka. Vendar naša praksa kaže, da je velik del naše mladine, tudi tiste v srednjih in visokih šolah, praktično izključen iz vseh institucij družbenega odločanja, čeprav je sposoben ustvarjalno sodelovati v pripravljanju odločitev, sposoben je spreje­ mati odločitve ter k temu ustvarjalno prispevati. Zakaj takšno stanje ni zadovoljivo? Vsi se zavzemamo za stališče, da je tudi študent subjekt vzgojnoizobraževalnega procesa, enakopraven z učitelji in dru­ gimi delavci. Vendar nam primerjava pri nagrajevanju in ocenjevanju po delu teh enakovrednih subjektov pokaže, da je pogosto še samo učitelj subjekt in da je študent samo objekt vzgojnoizobraževalnega procesa. Na eni strani smo že precej spremenili družbeni položaj učitelja, saj ga ocenjujemo po pedagoškem in razi­ skovalnem delu, pa tudi po samoupravnem in družbenovzgojnem delu, torej celovito. Po drugi strani pa z družbenimi merili ocenjujemo študenta zelo eno­ stransko in to samo z zbirko izpitnih ocen. Zato je pri tako poenostavljeni oceni študenta, v kateri je zajet le en sam vidik te osebnosti, iluzorno pričakovati polno uveljavitev in angažiranje študentov. Torej sedanji sistem družbenih meril nagra­ jevanja študentskega dela spodbuja študente samo k temu, da pridobivajo dobre ocene pri izpitih, da sprotno izpolnjujejo vpisne pogoje in da hitro diplomirajo. Takšno vrednotenje pa ne daje niti zadostnega interesa niti motiva za družbeno­ politično delovanje. Zato se ne smemo čuditi in se jeziti, da niti v študentski organizaciji Zveze socialistične mladine Slovenije ni možno resno delo z večin­ sko aktivno udeležbo. Zato tudi naletimo na problem, ko gre za nekaj »neumnih« posameznikov, ki so se pač pustili prisiliti na neke funkcije, ki jih nihče ne vrednoti, če pa se jih že, se vrednotijo negativno. Največkrat taki študentje zaradi preobremenjenosti izgubljajo čas za študij in kasnijo z njim. Še bolj pomembna je posledica družbenopolitične neaktivnosti, da študent pride po končanem študiju v vlogo delavca v združenem delu, mladega strokovnjaka, ki pa je po zbranih izkušnjah enostransko usmerjen in je zato tudi potencialen tehnokrat. Delna rešitev za večje družbenopolitično aktiviranje študentov je mogoče v tem, da bi metodologijo, ki je pripravljena za celovito ocenjevanje kvalitete in kvantitete dela učiteljev, prilagodili tudi za ocenjevanje rednih študentov in bi pozitiven rezultat take ocene vgradili med vpisne pogoje za napredovanje v višji semester. Torej moramo doseči, da bi bilo jasno sprejeto v širši družbi, da je za reformirano visoko šolo samoupravne družbe premalo vrednotiti študenta le po izpitnih ocenah, ampak je potrebno v to vrednotenje nujno vgraditi celovito osebnost, ki bo sposobna nastopati kot strokovnjak samoupravne družbe in ne le kot tehnokrat. Usmerjeno izobraževanje je zasnovano kot izobraževanje za delo in samou­ pravljanje in ne več samo za delo. Zato je najbrž smiseln predlog, o katerem sedaj razmišljamo na mariborski univerzi, da bi namreč vnesli v indeks v vseh seme­ strih študija rubriko »družbenopolitična praksa« in jo napolnili z družbenopoli­ tično aktivnostjo katerekoli vrste in v kateremkoli delu naše družbe. Tu ne bi šlo za izpit, ampak za evidentiranje družbenopolitičnega delovanja (vključno s sa­ moupravnim, seveda) in njegovo javno ocenitev v aktivih Zveze socialistične mladine Slovenije. In kako je ob tem z družbenoekonomskim položajem študentov? Smo v fazi spreminjanja šolstva, ko hočemo šolstvo približati združenemu delu in obratno. Vendar pa samo spreminjanje odnosov v izobraževanju in nov sistem izobraževa-

668

nja ne bosta dovolj uspešna, dokler ne bomo spremenili družbenoekonomskega položaja tistega, ki mu je to izobraževanje namenjeno. Mnogi problemi, ki so navzoči v sistemu izobraževanja, so povezani s problemom družbenoekonom­ skega položaja študenta; to so zlasti premajhna učinkovitost vzgojnoizobraževalnega sistema, premajhna povezanost z združenim delom, težave z zaposlovanjem itd. Že 40. seja CK ZKS in resolucija VII. kongresa sta upoštevali ta spoznanja in na podlagi tega formirali zahtevo, da je v družbi treba spremeniti družbenoeko­ nomski položaj študenta. V predlogu dokumentov za 8. kongres pa te zahteve ne zasledimo več. Ali smo se te zahteve odrekli? In če smo se je, zakaj smo se je? In vendar mislim, če je kdaj bila ta zahteva bolj aktualna, je to sedaj, ko smo sredi razprav o spreminjanju izobraževanja in približevanju izobraževanja združenemu delu. Da bi bila ta povezava čim tesnejša, je potrebno spreminjati družbenoeko­ nomski položaj študenta v smeri izenačevanja njegovih dolžnosti in pravic z dolžnostmi in pravicami delavca v združenem delu. Tudi to bi najbrž pomembno pripomoglo k samoupravni in netehnokratski vzgoji bodočih strokovnjakov. Pojavljajo se ugovori proti temu, ki izhajajo iz predpostavke, da družba v tej fazi razvoja materialno ni sposobna uresničiti, te zahteve. Postavimo pa lahko na­ sprotno vprašanje, ali smo dovolj bogati, da si lahko privoščimo tako malo učinkovit sistem vzgoje in izobraževanja, kar velja zlasti za visoko šolstvo? Učinkovitosti sistema ne bomo povečali s tem, če bomo ublažili posledice, ampak, če bomo študentov družbenoekonomski položaj in razmere, v katerih študira, spremenili. O tem smo razpravljali tudi na mariborski univerzi in izobli­ kovali predlog, da je potrebno zahtevo po spreminjanju družbenoekonomskega položaja študentov v smeri izenačevanja njegovih dolžnosti in pravic z delavci v združenem delu vnesti tudi v resolucijo. Amandma je propadel, razmišljanje pa je ostalo. Tretje, kar se nam zdi bistveno za uresničitev cilja, da naj študent ne postane tehnokrat, ampak samoupravni strokovnjak, pa je družbenovzgojna usposoblje­ nost učiteljev. Zato smo na zadnji predkongresni konferenci že sprejeli sklep, da predlagamo svetom šol, naj vsi učitelji od asistentov do rednih profesorjev, izpopolnijo in obnovijo svoje znanje marksizma, vključno z izdelavo seminarske naloge o uporabi marksizma v svojem delu. Tak predlog bi najbrž veljalo razširiti na vse šolstvo. Istočasno razmišljamo v podobnem smislu tudi o pedagoško vzgojnem usposabljanju učiteljev. In ne nazadnje, poleg stalnega, javnega vrednotenja družbenopolitične aktiv­ nosti študentov, izenačitve njihovega statusa s položajem delavcev v združenem delu, marksističnega in pedagoškega usposabljanja učiteljev, lahko dodamo še, da sta obe univerzitetni konferenci na zadnjih predkongresnih sejah ugotovili, da učitelji nimajo v sedanji praksi dovolj časa za raziskovalno delo in da je treba zagotoviti, da bodo bolj kot doslej v stalnem stiku z operativo prenašali ta spoznanja na študente.

Viktor Lovrenčič

Vloga študenta v izgradnji samoupravnih odnosov v visokem šolstvu

Kot eno najpomembnejših področij boja za večje uveljavljanje novih samou­ pravnih in družbenoekonomskih odnosov je vsekakor reforma vzgoje in izobra­ ževanja. Zavedajoč se pomembnosti in zahtevnosti svoje naloge, smo na visoko­ šolskih delovnih organizacijah, vodeni z resolucijo X. kongresa ZKJ, takoj pristo­ pili k pripravam na reformo visokega šolstva. Zakon o visokem šolstvu, sprejet leta 1975, je prinesel pomembne spremembe, zlasti na področju samoupravne organiziranosti in povezovanja z uporabniki ter po prvem mandatnem obdobju novih samoupravnih organov doprinesel veliko novih kvalitet k samouprav­ nemu sporazumevanju in enakopravnemu soočanju in usklajevanju interesov delavcev in uporabnikov ter študentov. Tako je tripartitna sestava samoupravnih organov v samoupravno odločanje pritegnila še delegate uporabnikov in študen­ tov. Ta nova samoupravna organiziranost je povzročila bolj kompleksne samo-

669

upravne odnose, v katerih so delegati uporabnikov in študentov naleteli na številne probleme. Tako bi lahko prvo dvoletno mandatno obdobje tudi imeno­ vali faza uvajanja novih subjektov. Gre za obveze in odgovornosti vseh subjektiv­ nih sil, da še bolj pospešijo procese reforme, na osnovi novih spoznanj, pridoblje­ nih skozi prakso uveljavljanja zakona o visokem šolstvu. Kot študent bi se v diskusiji omejil na vlogo študentov kot subjektov v uveljavljanju reforme in razvoja novih samoupravnih odnosov. O vlogi uporabni­ kov in njihovih nalogah je že dovolj povedanega v naših predkongresnih pripra­ vah in zapisanega v resoluciji VIII. kongresa ZKS. Zavedajoč se razvpitega fenomena pasivnosti študentov in njihovega počasnega adaptiranja na nove odnose, na nove dolžnosti, ki izhajajo iz novih pravic, na nove učne programe in sprotni študij, bi želel osvetliti nekatera vprašanja in samokritično spregovoriti o študentski aktivnosti in prizadevanju za realizacijo skupnih nalog. Naj naštejem samo nekatere znane pavšalne ocene: neorganiziranost študentskih delegacij, nesklepčne seje svetov visokošolskih delovnih organizacij, neudeležba študen­ tov na sejah samoupravnih organov, nepovezanost delegatov študentov z dele­ gatsko bazo in forumsko delovanje delegacij, neinformiranost delegatov o pro­ blemih študentov in obratno in podobnih ocen bi še in še lahko našteval. Takoj bi poudaril, da je s temi hitro izrečenimi kritikami storjena velika krivica študen­ tom, ker so se te ocene enačile s celotno študentsko populacijo. Medtem ko se je posploševala ta ocena, se je pozabljalo na široki spekter razvejenosti in razvitosti samoupravnih odnosov visokošolskih delovnih organizacij in na dejstvo, da so na posameznih visokošolskih delovnih organizacijah prav študenti nosilci veli­ kega bremena v kreaciji pravilnih samoupravnih odnosov. Do danes nimamo izdelane študije o problemih aktiviranja študentov. In zato menim, da so te ocene nedorečene, ker so naštele slabosti brez analiz konkretnega okolja, niso pa pokazale na možne rešitve. Ni namen diskusije naštevati številne uspehe in rezultate posameznih visoko­ šolskih delovnih organizacij, pač pa bi želel opozoriti na razloge, zaradi katerih se samouprava in dejavnost ter delegatski odnosi študentov v nekaterih okoljih še niso razvili. Za težak položaj samoupravne organiziranosti študentov na posa­ meznih visokošolskih delovnih organizacijah sta po mojem mnenju odločilna dva faktorja, in sicer razvitost subjektivnih sil na visokošolskih delovnih organi­ zacijah in specifičen položaj študentov, ki je pogojen z medsebojnim odnosom sodelavcev - delavcev. V okoljih, kjer subjektivne sile vzajemno in enakopravno sodelujejo pri vseh vprašanjih, ki izhajajo iz zahtevnega procesa vzgoje in izobraževanja, je značilno, da so tudi urejeni medsebojni odnosi med delavcem v vzgojnoizobraževalnem procesu in njegovim sodelavcem - študentom, kar je tudi predpogoj za izgradnjo dobrih samoupravnih odnosov. V praksi se je izkazalo, da so se tudi uporabniki hitreje vključevali, če so bili »v hiši« odnosi razčiščeni. Zaskrbljujoče pa je, da na posameznih visokošolskih delovnih organizacijah osnovne organizacije ZK - predvsem mislim na študente komuniste - in osnovna organizacija ZSMS, kot frontna organizacija mladih na univerzi, niso uspele razviti samoupravnih odnosov in voditi študentske popula­ cije po poti vsebinske reforme visokega šolstva.. V takih okoljih moramo kot mladinci, kot komunisti prevzeti vso odgovornost za nerealizacijo teh zelo pomembnih nalog. Kot komunisti se nismo zavedali svoje vloge avantgarde in mobilizatorja akcij. Nismo se zavedali svoje partijske naloge in smo graditev samoupravnega temelja prepustili mimoidočim. Brez trdne kadrovske baze smo gradili fiktivno zgradbo, ki se je v dveh letih zrušila do temeljev. Pred dvema letoma se je takrat še mlada organizacija ZSMS znašla pred velikimi potrebami za novimi kadri, pred številnimi nalogami v okvirih samo­ upravne organiziranosti. Slaba, stihijska, kadrovska politika je že na samem začetku kazala na velike kadrovske težave, te pa so bile vidne v že naštetih ocenah. Veliko število delegatov je odstopilo od prevzetih nalog in tako so seje ostajale brez delegatov - študentov. Nepripravljenost študentov na nove obvez­ nosti se je kazala tudi pri prvih volitvah delegatov v svete visokošolskih delovnih organizacij in v druge samoupravne organe. Udeležba in odziv na volitvah je bil

670

na meji 50 odstotkov volilnih upravičencev. V naši univerzitetni organizaciji inv osnovnih organizacijah ZSMS na univerzi smo ocenili to dvoletno mandatno obdobje. To je bila težka šola, v kateri smo študentje slabo startali zaradi ogromnega skoka v zahtevnosti študija in ker nismo imeli dovolj znanja in izkušenj, da bi bili kos problemu. Zavedamo se, da nismo izkoristili vseh moči in kapacitet, toda kot organizacija v rojstvu smo imeli že sami s seboj velike organizacijske težave. Želel bi opozoriti še na velik problem v realizaciji politične akcije med študenti in to je odtujenost študentov komunistov od vsakdanjega življenja na visokošolskih delovnih organizacijah. V teh pomembnih in odločilnih trenutkih se veliko število pasiviziranih študentov komunistov zaradi velike inertnosti ni uspelo vključevati v akcijo. Ta kronična bolezen študentov komunistov je bila tudi velika ovira za hitrejšo politično akcijo. Podatek, da nam na posameznih visokošolskih delovnih organizacijah več kot polovica študentov komunistov pasivno spremlja dogajanja na univerzi, dovolj zgovorno priča o obstoječi situa­ ciji. Iz poročila o delu častnega razsodišča Zveze komunistov Slovenije med kongresoma je razvidno, da je eden izmed najpogostejših razlogov za izključitev iz zveze komunistov tudi formalna organizacijska nepovezanost - zlasti pojav med študenti člani zveze komunistov na univerzi v Ljubljani. Zato je nujno, da se kot mladi komunisti aktivno vključimo v svojo frontno organizacijo, zvezo socialistične mladine in v samoupravljanje, da dejansko postanemo kreativni in idejni vodje politične akcije študentov. Postati moramo subjekt pri oblikovanju družbene zavesti študentov in s svojim vzornim delovanjem med študenti kazati na idejno, akcijsko, delovno in edino pravo pot razvoja novih, boljših samouprav­ nih in družbenoekonomskih odnosov. Tovarišem, ki se neodgovorno, nesamokritično, pasivno in mlačno obnašajo do realizacije programa in politike ZKJ, ustavnih načel in določil zakona o združenem delu in tovarišem, ki s svojim neizvrševanjem partijskih nalog blatijo moralni lik komunista, moramo odgovorno in kritično povedati, da za njih ni mesta v vrstah zveze komunistov. Kontinuirano moramo osveščati in usposab­ ljati sotovariše za velike odgovorne naloge v odstranjevanju objektivnih in subjektivnih ovir reforme. Odpraviti moramo forumsko delo in se približati delegatski bazi. Poiskati moramo nove organizacijske rešitve v pomanjkanju prostora, finančnih sredstev in zaradi dislokacije oddelkov. Več pozornosti moramo posvetiti delu in uvajanju brucov, kar je posebej pomembno na dvoletnih višjih šolah. Razviti moramo samoupravno informiranje kot enega najpomembnejših pogojev za normalno delo delegatov in delegacij. Na ta način bi omogočili informiranje delegatske baze in njeno aktivno reakcijo k spodbujanju in usklajevanju mnenja delegatov in delegacij. Z namenom, da bi se zmanjšalo število nesklepčnih sej zaradi študentov, bi sklicatelji morali upoštevati obveznosti študentov do vzgojnoizobraževalnega procesa. Ne bi se smela ponavljati praksa, da je študent delegat obsojen na redno izostajanje s predavanj in vaj. Odločno smo proti temu, da se pomembna vprašanja rešujejo v času izpitnih rokov in počitnic, ker je to direktna diskvalifikacija študentov pri odločanju. Kot mladinci in komunisti se moramo zavedati velikega pomena doslednosti izvajanja kadrovske politike pri izbiri delegatov študentov. Na koncu bi še enkrat poudaril veliki pomen vključevanja študentov v razvoj delegatskega sistema, pomen reforme visokega šolstva in šolstva nasploh ter javne razprave o usmerjenem izobraževanju, dalje reševanje še odprtega vpraša­ nja statusa in nagrajevanja dela študentov in njihovega vključevanja v znanstveno-raziskovalno delo - s tem se bodo študenti še bolj vključevali v družbene tokove in še več sodelovali z mladino, mladimi delavci in združenim delom. V tej smeri moramo precizno dodelati delovanje pokrajinskih študentskih klubov in klubov štipendistov.

671

Srečko Kolar Tudi vzgojnoizobraževalni proces osvobaja človeka V resoluciji, kot tudi že v osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju smo dokaj jasno opredelili, kaj naj bo vsebina vzgojnoizobraževalnega procesa, kako naj se povezuje z združenim delom; prav tako smo opredelili študij iz dela, ob delu in za delo. Ob tem pa vse preveč pozabljamo na način, kako se naj ta proces odvija. Znano je namreč, da se zgodovinska obdobja ne razlikujejo po tem, kaj se proizvaja, ampak kako se proizvaja. Mislim, da bi lahko podobno trdili tudi za vzgojnoizobraževalni proces. V različnih obdobjih so se ljudje učili o enakih stvareh; od družbenega sistema pa je odvisno, kakšen je bil način tega učenja. Govorimo o odtujenosti delavca v kapitalističnem načinu proizvodnje ter se borimo, da ga osvobajamo, oz. da se sam osvobodi. Prav tako pa smatram, da lahko o odtujenosti govorimo tudi v vzgojnoizobraževalnem procesu in da se moramo potemtakem tudi na tem področju boriti za osvoboditev človeka. Me­ nim, da ne moremo govoriti o osvobojenem človeku, ki zgolj mehansko sprejema materijo, kajti tega je sposoben tudi stroj, računalnik. Boriti se moramo za osvoboditev človeka v učnovzgojnem procesu s tem, da zagotavljamo, da bo v ta proces aktivno vključen, da bo kritično sprejemal materijo in v procesu krea­ tivno, ustvarjalno sodeloval ter s tem dajal tudi sam svoj prispevek k znanosti že v času študija in ne šele, ko bo šolo zaključil. To pa prav gotovo ni odvisno od tega, kaj bo nekdo študiral, ampak kakšne metode in oblike dela bomo uporab­ ljali v vzgojnoizobraževalnem procesu. Prav gotovo moramo v socialističnem samoupravnem sistemu uporabljati, če hočemo človeka osvoboditi, drugačne metode in oblike dela kot v kapitalističnem sistemu ter s tem prispevati, da bo človek v vzgojnoizobraževalnem procesu dejanski subjekt - osvobojen človek. Sicer je res, da so bili tudi na tem področju napravljeni koraki naprej, toda še vedno ne moremo govoriti o študentu kot o subjektu vzgojnoizobraževalnega procesa. Študent ne bo postal subjekt s tem, ko mu omogočamo sodelovanje v sistemu tripartitnega odločanja, spremeniti je potrebno vzgojnoizobraževalni proces, kajti iz njega nastajajo in z njim se porajajo samoupravni odnosi. Mislim, da izhaja družbenopolitična neaktivnost, slabo vključevanje študentov in učen­ cev v samoupravne odnose na področju vzgoje in izobraževanja prav iz razlik v stopnji razvoja izobraževalnega procesa in samoupravnih odnosov. S kvalitetnim premikom na tem področju bi vsekakor premagali tudi nekatere druge slabosti, ki se kažejo v današnjem sistemu vzgoje in izobraževanja. Neučinkovitost študija in premajhno družbeno angažiranost znanosti je mogoče preseči ob ustrezni vsebinski zasnovi programov, ob dogovorjeni vsebinski zasnovi in ob kvalitet­ nem premiku vzgojnoizobraževalnega procesa. Tako bomo dosegli, da bo raven znanja kvalitetnejša, na veliko večji stopnji, da bo znanost družbeno angažirana; prav tako pa bomo lahko govorili o študentu in učencu kot o subjektu vzgojno­ izobraževalnega procesa. Šele takrat bomo lahko imenovali študenta sodelavca ali pa delavca v vzgojnoizobraževalnem procesu, ki bo enakopravni član skupaj s profesorji ter uporabniki. Pri tem pa je bistveno kdo naj študira. Zavzemati se moramo za to, da bodo študirali tisti, ki bodo imeli praktične in učne sposobnosti za določeno stopnjo in smer študija v usmerjenem izobraževanju, seveda v skladu s potrebami družbe, pa ne glede na to ali bodo študirali za delo, ob delu ali iz dela.

Avguštin Lah Gre za preobrazbo celotnega usposabljanja za delo Upoštevajoč naš delovni dogovor sem svoj prispevek zelo skrajšal in je ostalo le nekaj vprašanj, ki sodim, da jih vendarle kaže povedati, medtem ko sem vprašanja varstva okolja pismeno predložil komisiji za resolucijo in je predlog dopolnila naša komisija podprla.

672

Predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije France Popit je v svojem referatu podčrtal, da je sicer naša prednostna naloga razvijati samo­ upravne družbenoekonomske odnose, vendar moramo dosledno izpolnjevati tudi naloge, ki pospešujejo razvoj proizvajalnih sil in krepijo materialno osnovo družbe. V pogojih dohodkovnih odnosov to pomeni, da se morajo družbene dejavnosti zavzeto usmeriti v razreševanje in podpiranje gospodarskih razvojnih tokov. S tega vidika moramo podčrtati, da preobrazba vzgojnoizobraževalnih dejavnosti ne pomeni le reforme šole, temveč celotnega sistema usposabljanja za delo, izpopolnjevanja proizvodnje in drugih dejavnosti, pomeni reformo naših notranjih odnosov od nagrajevanja po delu in uspehih, pa vse do pojmovanja, ali naj bodo vpisi na šole odprti ali pa kadrovsko usmerjeni. Na vzgojnoizobraževalnem področju je najpoprej potrebna temeljita presnova programov in tudi oblik dela. Izhajati mora iz proučitve dela, iz analitične ocene potrebnega znanja za določeno vrsto del in opravil, pa tudi z vidika prispevka za, razvoj samoupravljanja in za kulturno življenje v družini in v družbi. To nalogo je mogoče opraviti samo na torišču dela, ob sodelovanju delavcev tistega področja in delavcev, ki bodo programe uresničevali. S tega vidika bo treba v združenem delu marsikaj spremeniti. Zlasti pa je potrebno skupno in ustrezno programirati vse oblike in poti izobraževanja, usposabljanja in razvijanja ustvarjalnosti. Druga bistvena naloga je, da moramo še korenito popraviti odnos do znanja. Živimo v času, ko ne čakamo več na slučajna odkritja in na to, da bodo dosežki od drugod odmevali tudi pri nas. Gospodarstvo, ki hoče napredovati, naroča razi­ skave in pospešuje raziskovalno delo. Brez dosežkov znanosti ne bi bilo nobene stopnje industrializacije, tem manj znanstveno tehnološke revolucije. Zato je zanemarjanje izobraževanja ali znanja resno nasprotovanje našim razvojnim težnjam. Ko govorimo o usposabljanju za delo in o prizadevanjih za večjo produktivnost dela, se moramo zavedati, da je napredek predvsem odvisen od ljudi, čeravno produktivnost bolj narašča zaradi uvajanja nove tehnike in tehnologije. Najpomembnejši pospeševalec produktivnejšega dela je vsekakor usposobljen delavec, ki dobro pozna delo in opravila, ki so mu zaupana. Zelo važen del usposobljenosti je tudi ustvarjalnost delavca, kajti s to se povečuje racionalnost uporabe njegovega dela in znanja, stopnjuje se duševni napor in odgovornost za uspeh. Vse to pa se uresničuje in sprošča samo v primernih družbenoekonomskih odnosih, ki vplivajo tudi na usmerjanje v delo in pri delu, ki omogočajo nagrajevanje po delu in uspehih, odpirajo interes in možnosti za napredovanje, razvijanje skupinskega dela in kolektivnih naporov. Velikega pomena so tudi pogovori z delavci in stalno pripravljanje za delo. O teh vprašanjih sem govoril zato, ker se zavedamo novih izhodišč vseh teh preobrazbenih tokov, ki se začenjajo v proizvodnji, temeljnih organizacijah in se potem usklajujejo v krajevnih skupnostih in naprej. Nesporen je pomen novih družbenoekonomskih odnosov tudi za nekatere vsebinske spremembe. Preobra­ zba vzgojnoizobraževalnih dejavnosti je preobrazba združenega dela. Ob vsem tem nas sprašujejo delavci, kako naj osvojimo vse potrebno znanje, da bomo dobro delali, obenem pa upravljali ter pravilno odločali ne le o svojih, temveč tudi o skupnih družbenih interesih. Pridobivati si moramo marksistično znanje, da bi razumeli zakonitosti družbenega razvoja. Usposobljeni moramo biti vsak za svojo vrsto del in opravil. Poznati moramo pojave in zakonitosti v okolju. Pridobivati si moramo določeno kulturo dela in življenja ter razvijati sposobnost medsebojnega komuniciranja in sodelovanja. To je nedvomno velika zahtevnost, ki pa je že dosegljiva do te mere, kot so jo dokazali kadri revolucije in kakor jo potrjuje četrt stoletja uspešnega samoupravljanja v Jugoslaviji. Toda to nas znova opozarja na pomen medčloveških odnosov in skupnega dela. Več ljudi namreč več ve, pri nas pa je še veliko individualizma. Plotove zelo »cenimo«, pa naj bodo to plotovi med organizacijami, plotovi za zaščito elitizma, plotovi zato, da se ne bodo drugi vtikali v naše zadeve. Te plotove moramo komunisti podirati. Seveda jih lahko podiramo predvsem z graditvijo zaupanja, z zgledom znanja in dela, s kolektivnostjo in s pospeševanjem skupinskega dela, ki terja tudi interdis­ ciplinarne raziskave, ki pospešujejo kooperacije in integracijo v delu. Tako, tovarišice in tovariši, sem razumel poročilo CK ZKS oziroma našega predse­ dnika. Zdaj se lotevamo dolgoročnega planiranja in priprav za naslednje srednje43 VIII. kongres

673

ročno plansko obdobje. Neobhodno je, da se tega lotimo načrtno in predvsem v temeljnih organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih. To pomeni, da moramo o nalogah govoriti jasno, določno, programsko, z določanjem točno opredeljenih nalog in sprejemanjem obveznosti ter z odločnostjo za uresničeva­ nje nalog, ki jih sprejema ta kongres.

Boris Lipužič Usmerjeno izobraževanje dosegljivo vsem

Spričo jasne akcijske opredelitve zveze komunistov o nadaljnji preosnovi vzgoje in izobraževanja, ki jo vsebuje predlog resolucije, želim v podkrepitev stališč v posameznih akcijskih nalogah osvetliti nekatera vprašanja, s katerimi smo se že doslej srečevali pri uresničevanju preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Celodnevna osnovna šola je v 36. točki kot družbena institucija bazične vzgoje in izobraževanja zelo plastično opredeljena kot model, kakršen mora s svojim programom življenja in dela postati vse bolj prevladujoč, če hočemo zagotoviti dosledno uresničevanje smotrov socialistične samoupravne šole in okrepiti pro­ ces podružbljanja vzgoje in izobraževanja v krajevni skupnosti. Pri tem pa je spričo dosedanjih izkušenj potrebno naglasiti, da se bomo morali pri uveljavlja­ nju nove vsebine, oblik in metod dela v COŠ marsikje še otepati s težnjami, da bi tradicionalne oblike in metode pouka ter njegovega režima, ki so v marsičem tudi sicer že preživele, prenašali v nove sestavine življenja in dela COŠ, kot so npr. samostojno učenje, prostovoljne dejavnosti, rekreativni odmor in počitek, čas za prehrano itd. Takšna praksa se je ponekod že pojavila, bolj očitna pa je marsikje, zlasti v podaljšanem bivanju učencev v osnovni šoli. Zato bi lahko bilo v primeru, če bi se šola zaprla vase, dokaj neprijetno, če bi oblike klasično zasnovanega pouka z istimi pedagoškimi delavci, ki bi bili z učenci ves dan, dobile korenine tudi v povsem novih sestavinah programa celodnevne osnovne šole. Okvirni program in razpored dela bi moral biti v celodnevni osnovni šoli predvsem orientacija, uresničiti pa ga je treba skupaj z drugimi družbenimi dejavniki v okolju, v krajevni skupnosti, v skladu s specifičnimi potrebami šole in njenega okolja. Program življenja in dela celodnevne osnovne šole je izredna priložnost, da se razvije ustvarjalna pobuda in samoupravna dejavnost učencev v šolski in razre­ dnih skupnostih učencev, v pionirski organizaciji, v zvezi socialistične mladine na šoli, v tesnem sodelovanju z drugimi družbenopolitičnimi, družbenimi in strokovnimi organizacijami v krajevni skupnosti. Prav celodnevna osnovna šola mora s svojo vsebino in organizacijo spodbujati učence, da postanejo subjekt vzgojnoizobraževalnega procesa, da kar se da samostojno in kreativno sodelujejo pri uresničevanju programa življenja in dela celodnevne osnovne šole. Opredelitev poklicnega izobraževanja za delo in samoupravljanje je za našo akcijsko usmeritev izredno pomembna, ker ne odpira možnosti za kakršnekoli enostranske interpretacije usmerjenega izobraževanja, s katerimi smo se sreče­ vali v preteklem obdobju. Vendar pa se še vedno srečujemo z nekaterimi skraj­ nostmi pri pojmovanju skupne programske osnove v usmerjenem izobraževanju, osnove, ki postaja družbeno dogovorjeni minimum za vse, ki se po končani osnovni šoli vključujejo v izobraževanje za poklic katerekoli usmeritve. Še vedno so ponekod v razpravah navzoča tehnokratska, pragmatična in utilitaristična pojmovanja glede potrebnega obsega in globine vzgojnoizobraže­ valnega programa, ki zajema splošno kulturno, družboslovno-ekonomsko, naravoslovno-matematično in proizvodno-tehnično vzgojnoizobraževalno področje. S takimi pojmovanji smo se srečevali ob javni razpravi o preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje že pred dvema letoma. Pa tudi še sedaj se pojavljajo, ko je v razpravi skupna programska osnova v usmerjenem izobraževa­ nju. Tako stališča v referatu predsednika centralnega komiteja kot tudi predlog resolucije dajejo povsem jasno orientacijo o tem, kaj je potrebno, da bi zagotovili vsestranski razvoj proizvajalca in samoupravljalca. Prav v takšni zasnovi vzgoje

674

in izobraževanja za poklic, ki ga moramo na podlagi pripomb iz javne razprave še izpopolniti, se izraža humanistična dimenzija socialistične vzgoje in izobraževa­ nja v naši samoupravni družbi. Hkrati pa se srečujemo tudi s preozkim, enostranskim vrednotenjem splošne izobrazbe, ki je sama po sebi brez povezanosti teorije s prakso, brez povezanosti vzgoje in izobraževanja z delom, s samoupravnim življenjem, abstraktna in odtujena ter v bistvu hemarksistična in psevdohumanistična. Zato mora biti skupna programska osnova vgrajena v vzgojnoizobraževalni proces priprave za poklic, v izobraževanje za življenje in delo, nikakor pa ne institucionalno ločena ali celo prilepljena k osnovni šoli. Skupna programska osnova v usmerjenem izobraževanju bo morala po svoji vsebini ter s sodobnimi oblikami in metodami dela, z notranjo diferenciacijo in individualizacijo v vzgojnoizobraževalnem pro­ cesu zagotoviti, da bo slehernemu dosegljiva. Zato ne sme postati ovira na poti izobraževanja za poklic, nov vir osipa, s tem pa tudi nova pojavna oblika duali­ zma v poklicnem izobraževanju. Elastičen vzgojnoizobraževalni sistem, ki bo v svoji programski strukturi zagotavljal možnost izbire dodatnih zahtevnejših programov, diferencialnih programov, fakultativnih predmetov itd., bo odpiral optimalne možnosti za nadaljnje izobraževanje na višjih stopnjah strokovne usposobljenosti in zahtevnosti dela. Torej je odveč bojazen, da bi vzgojnoizobraževalna raven, ki jo mora novi sistem zagotoviti vsem v skupni programski osnovi, spodbujala samo povprečje, ne pa tudi tistih, ki imajo nadpovprečne sposobnosti in ki lahko hitreje napredujejo, saj je to v interesu izobraževalnokadrovskih potreb združenega dela in vse družbe. Celovit in povezan sistem vzgoje in izobraževanja za delo, ob delu in iz dela ter povezanost vzgojnoizobraževalnih programov srednjega in visokega šolstva za­ hteva takšen pristop k izoblikovanju vertikalne zgradbe izobraževanja, da bodo v nomenklaturi poklicev po panogah dejavnosti opredeljeni tudi vsi tisti poklici, za katere izobražujejo visoke šole ter da bodo programi visokošolskega izobraževa­ nja temeljili na profilih poklicev, ki jih bodo opredelila posamezna področja združenega dela v posebnih izobraževalnih skupnostih. Pomembna je dopolnitev 40. točke predloga resolucije, ki opredeljuje vlogo centrov usmerjenega izobraže­ vanja, kar daje osnovo za samoupravno in organizacijsko programsko transfor­ macijo sedanjih srednjih šol v nov tip vzgojnoizobraževalnih organizacij usmerje­ nega izobraževanja, v katerih bodo izhodišče za vzgojnoizobraževalno delo pro­ grami, ne pa institucije. Izobraževalni centri bodo samoupravna in organizacijska osnova za uresniče­ vanje izobraževalnih programov v določeni usmeritvi oz. za izobraževanje kadrov za posamezne gospodarske ali družbene dejavnosti. Zaradi specifičnih možnosti in potreb združenega dela in širših družbenih potreb ter ne nazadnje zaradi zagotavljanja dostopnosti izobraževanja mladih generacij bo potrebno v posa­ meznih regijah v okviru izobraževalnih centrov omogočiti poleg določene ma­ tične usmeritve tudi izobraževanje za posamezne poklice in stopnje strokovnosti v drugih usmeritvah in smereh, za katere potrebuje kadre združeno delo v posameznih regijah. Opredelitev v resoluciji bo omogočila pospešeno izoblikovanje mreže vzgoj­ noizobraževalnih organizacij usmerjenega izobraževanja.

Tine Zorič Izobraževati tiste profile, ki jih potrebujemo

Ob tem, da zavzeto razpravljamo o družbeni nuji reforme usmerjenega izobra­ ževanja, s katero naj bi končno, skoraj 35 let po zmagoviti revoluciji, odpravili zadnje ostanke predvojnega izobraževalnega sistema, pa je potrebno opozoriti tudi na nekatere izrazito praktične vidike reforme usmerjenega izobraževanja, ki bodo nedvomno odločilno vplivali na njeno uspešnost. Najprej gre za to, da ponovno preverimo vse profile poklicev, za katere pri nas izobražujemo, za izdelavo učnih programov za revidirane profile, za določitev 43*

675

kadrovskih potreb po revidiranih profilih, za določitev mreže usmerjenega šol­ stva po obsegu in prostorski razpršenosti ter za zagotovitev stalnega pretoka kadrov med proizvodnimi in izobraževalnimi organizacijami. V Sloveniji šolamo samo na področju visokega šolstva več kot 340 profilov. Do te množice, dostikrat zelo ozkih in že precej specializiranih profilov smo prišli v precejšnji meri tudi pod vplivom izobraževalnih sistemov velikih dežel, kot so: SZ, ZDA, kjer pa pri tako veliki deželi in pri taki množici strokovnih kadrov taka specializiranost izpade morda upravičena. Pri nas pa vodi v to, da študentje v večini primerov ugotovijo, katera od usmerjenosti je najlažja in se v tisto vpišejo, ne glede na kadrovske potrebe, želje štipenditorja itd. Prepričan sem, da se pri nas vsaj polovica študentov usmerja ožje drugače, kot bi to zahtevalo njihovo bodoče delovno področje. To pa pomeni stran vržen čas in denar. V okviru posebnih izobraževalnih skupnosti in ob aktivnem sodelo­ vanju gospodarske zbornice in seveda organizacij združenega dela je potrebno formirati delovna telesa, ki bi še enkrat preverila veljavne profile in preozke profile združila v korist širših profilov. Usmerjanje za delovno mesto pa bi morali opraviti v proizvodni organizaciji, v okviru dopolnilnega izobraževanja, pred­ vsem v času stažiranja. Izobraževalne organizacije naj bi potem na osnovi revidiranih profilov izde­ lale učne programe ter jih dale v razpravo v centrih usmerjenega izobraževanja in v potrditev posebnim izobraževalnim skupnostim oziroma strokovnim svetom. Ponekod so to prvo fazo pustili ob strani in so šli kar na izdelavo programov, ne da bi poskušali pogledati, ali vse te profile potrebujejo. Verificirane kadrovske potrebe bi nam morale sedaj dati odgovor, kolik obseg naj ima usmerjeno šolstvo v okviru posameznih strok. Metodologije za ugotavljanje kadrovskih potreb pa žal nimamo. Tudi vse dosedanje, večinoma anketno organizirane metode za ugotavljanje potreb ne dajejo dovolj uporabnih zamisli in smernic, saj so bile v velikem številu anket cilji anket znani že vnaprej. Morda bi ustrezal predlog, ki ga je v razpravi na univerzitetni konferenci v Mariboru podal prorektor dr. Crnko­ vič, po katerem bi skušali priti do kadrovskih potreb s pomočjo primerjalne študije izobraževanja v nekaterih državah, ki so v stopnji razvitosti ravno korak pred nami. Vedeti pa moramo, da se bodo posebne izobraževalne skupnosti pri določanju mreže šolstva morale oslanjati na konkretne številke. Določitev ob­ sega mreže usmerjenega izobraževanja je možna šele na osnovi danih kadrovskih potreb. Drugo pa je vprašanje razpršenosti mreže. Osebno menim, da bi tu kazalo poudariti policentrični razvoj Slovenije in da naj bi obseg šolstva v nekem področju določalo število mladine, ki se na tem področju šola. Seveda pa obseg še ne pomeni vseh smeri šolanja. Zgraditi moramo namreč racionalno mrežo usmerjenega šolstva. Obojestranski pretok kadrov med proizvodnimi in delovnimi organizacijami je ena od že dolgo proklamiranih vendar do sedaj neuresničenih smernic in zaključkov tudi mnogih partijskih kongresov. Tudi sedaj še vedno ni realnih izgledov za tak pretok kadrov, zato bi morda kazalo v zakon o usmerjenem izobraževanju zajeti naslednja dva predloga. Najprej gre za to, da bi učitelji s področja usmerjenega izobraževanja združe­ vali delo delno s proizvodno delovno organizacijo, delno z izobraževalno delovno organizacijo. Prav to je namreč tudi ena od tistih pomanjkljivosti, ki jih v visokem šolstvu čutimo. Drugo pa je vprašanje stažistov, ki bi na določenih strokovnih področjih delno lahko nadomestili asistente; te bi v sklopu podiplomskega študija vključili v raziskovalne programe proizvodnih organizacij, v katere bi po končanem podi­ plomskem študiju tudi odšli. Tako bi visoko šolstvo izobraževalo raziskovalne kadre v prvi vrsti za razvojne in raziskovalne oddelke proizvodnih organizacij, sebi pa bi ustvarilo sogovornike v teh delovnih organizacijah in čez določeno število let tudi nove sodelavce. In še ena pripomba. V želji za čimprejšnjo realizacijo usmerjenega izobraževa­ nja ne smemo biti preveč nestrpni in v vsem dosedanjem delu kritično iskati samo negativne stvari. Ravno v obdobju od zadnjega kongresa sem se lahko pohvalimo tudi z nekaterimi velikimi uspehi, kot so na primer začetek gradnje

676

dijaških in študentskih domov, družbeni dogovor o štipendiranju, zajetje amorti­ zacije v proizvodne stroške izobraževalnega procesa in ne nazadnje podatek, da je skoraj 80 odstotkov zgradb s področja izobraževanja in vzgoje zgrajenih na novo ali renoviranih.

Anton Simonič

Odpraviti neskladja med združenim delom in izobraževalno sfero

Vzgojno-izobraževalnega sistema, posebej pa novega, ni mogoče graditi brez upoštevanja potreb in zahtev združenega dela. Te potrebe pa morajo biti izobliko­ vane v planih kadrov, temelječih na celovitosti samoupravnega družbenega planiranja. Tako izdelani plani kadrov so osnova za dogovarjanje in usklajevanje kapacitet šol, učnih programov, metod dela in uveljavljanja svobodne menjave dela med proizvodnim združenim delom in vzgojno-izobraževalnimi organizaci­ jami. Vsi dialogi bi naj potekali prek posebnih izobraževalnih skupnosti v obči­ nah s pomočjo strokovnih svetov, sestavljenih s sodelavci izvajalcev in uporabni­ kov. Ta proces zahteva še tesnejše sodelovanje med uporabniki in izvajalci vzgojno-izobraževalnih programov v enotah posebnih izobraževalnih skupnosti. Nujno pa je, da se vsaka šola neposredno poveže z organizacijami združenega dela, za katere usposablja kadre in s katerimi edino lahko skupno izvaja pro­ grame in celotni vzgojno-izobraževalni sistem. S tako samoupravno organizira­ nim sodelovanjem bo mogoče odpraviti nekatera neskladja, ki so navzoča takov delovnih organizacijah kot v vzgojno-izobraževalnih organizacijah. Srednjeročno planiranje kadrov v združenem delu, ki temelji na podatkih iz minimalnih kazalcev in anket, ni realno. Dobrih srednjeročnih planov, -ki bi zajemali tudi plan kadrov, pa v organizacijah združenega dela ni ali so izredno redki. Razlogi za stanje so v neizdelani metodologiji srednjeročnega planiranja in predvsem v pomanjkanju strokovnih služb in kadrov za planiranje. Pri kratko­ ročnem planiranju so razmere nekoliko boljše, vendar le zaradi izkušenosti kadrovskih služb v delovnih organizacijah, ne pa na podlagi strokovnega planira­ nja. Z nestrokovnim in metodološko nedodelanim planiranjem pa ni mogoče pričakovati kvalitetnih premikov v usmerjenem izobraževanju. Proizvodno zdru­ ženo delo je za kvalitetno planirano poklicno usmerjanje in usmerjeno izobraže­ vanje močno zainteresirano, ker pričakuje, da bo tako mogoče rešiti neskladja med družbenimi potrebami in izobraževanjem. Pomemben razlog za neskladja je predimenzioniranost šolskih kapacitet. Najočitnejši primer takšnega stanja so v podravski regiji prodajalci, za katere je na razpolago 530 šolskih klopi letno, medtem ko so bile planske potrebe za leto 1977 le za 100 delovnih mest. Kljub majhnim potrebam je bilo razpisanih 350 učnih mest, v šolanje pa je bilo vključeno 250 učencev, pri tem pa ta šola v Mariboru nima za polovico vključenih ustreznih lastnih prostorov in poučuje po osnovnih in drugih šolah. Podatki jasno kažejo, da ni nobene usmerjene planske povezanosti med kapacitetami, izobraževanjem in potrebami. V istem položaju so tudi frizerski, avtomehanični in oblačilni poklici. Obnaša­ nje je vsekakor družbeno škodljivo in zahteva od komunistov v vseh sodelujočih okoljih odločnejše prizadevanje na neodgovorno razpisovanje učnih mest. Po končanem šolanju namreč za te učence največkrat ni ustreznih delovnih mest in iščejo zaposlitve kot nekvalificirani ali priučeni delavci zunaj svoje stroke, obi­ čajno v industriji. V Elektrokovini npr. zaposlujemo 43 frizerjev, 30 prodajalcev, 25 šivilj in 30 krojačev ter 47 kvalificiranih delavcev drugih poklicev zunaj kovinske stroke. Skupaj je zaposlenih 175 kvalificiranih delavcev na neustreznih delovnih opravilih. Delovne organizacije in zasebniki bi morali obvezno zaposliti učence, za katere razpisujejo učna mesta, ker gre sicer za izkoriščanje učencev kot poceni delovne sile. Stanje kvalificiranih in visokokvalificiranih orodjarjev, ključavničarjev, stru­ garjev, rezkarjev, livarjev in varilcev v kovinsko-predelovalni industriji je nekaj let tako, da lahko govorimo o odmiranju teh poklicev. Problem ni le regijski,

677

ampak republiški in delno tudi jugoslovanski. Najbolj pereč in zaskrbljujoč je v večjih industrijskih centrih in ga Maribor posebno močno čuti. Zmotno je namreč mišljenje, da industrijski razvoj in modernizacija proizvodnje teh kadrov ne potrebujeta. Saj bo tudi moderna proizvodnja potrebovala razna orodja, vzdrževanje strojev in drugih osnovnih sredstev. Podatki o potrebah v regiji kažejo, da je po planu za leto 1977 bilo prostih 530 delovnih mest, v šolanje pa je bilo vključenih 408 učencev. Poudariti je treba, da je velik del teh učencev iz drugih republik in se jih nekaj po končanem šolanju vrne v svoj kraj. Tako je problem deficitarnosti mnogo večji kot izkazujejo podatki. Očitno je, da se mladi neradi odločajo za poklice, pri katerih je potreben znatno večji fizični napor in so tudi pogoji dela bistveno slabši kot pri suficitarnih poklicih in poklicih družbo­ slovnih ved. Odnos do fizičnega dela Se sicer počasi spreminja, vendar še nima prave družbene in materialne stimulacije. Sistem nagrajevanja za kvalificirane in visokokvalificirane delavce ni ustrezen in zbuja nezadovoljstvo, povzroča močno fluktuacijo ter vpliva na odločitve mladih, ki ne vidijo v teh poklicih nobenih perspektiv. Povedati je treba, da je iz Slovenije v tujini največ delavcev ravno iz teh deficitarnih poklicev in se tudi v najmanjšem številu vračajo. Na deficitarnost pa vpliva tudi mišljenje, da ženske ne ustrezajo za te poklice. Takšna miselnost in vzdušje, ki vlada na samih delovnih mestih med moškimi delavci, odvrača dekleta, da bi se odločala za izobraževanje v kovinarskih šolah. Hkrati pa se v podravski regiji pojavlja 580 deklet, ki jih po planskih potrebah ni mogoče razporediti v druge ustrezne poklice. V kovinarskih šolah pa se izobražuje le 7 odstotkov žensk od vseh vključenih. Komunisti se bomo morali v bodoče še odločnejše zavzeti za družbeno priznanje in veljavo fizičnega dela in za enako­ pravno vključevanje žensk v vse dele tehnološkega procesa, kjer je to mogoče, čeprav to problema v celoti ne reši. Rešita ga lahko le enakomerni družbeni razvoj in zavestno dolgoročno plansko usmerjeno izobraževanje. Nujno je treba začeti z zavestno organizirano družbeno akcijo za usmerjanje v deficitarne po­ klice že v osnovnih šolah. Zlasti moramo z akcijo pričeti na enak način, kot je uspešno stekla aktivnost v Sloveniji za usmerjanje v vojaške poklice. S tem pa bomo staršem in otrokom pravočasno pomagali pri odločanju za poklic in se izognili težavam, ko se mora kvalificirana frizerka zaposliti kot nekvalificirana delavka, s tem pa tudi zmanjšali razloge za visoko fluktuacijo. Pričakovali bi, da združeno delo z izobraževanjem ob delu uspeva vplivati na skladnost med potrebami in izobraževanjem, vendar ni tako. Največ težav je zaradi različne težavnosti študija po šolah. Delavci se v glavnem odločajo za študij na šolah, ki imajo lažji program. To povzroča temeljnim organizacijam združenega dela posebne težave, saj se delavci iz že tako deficitarnih tehničnih in kovinarskih poklicev množično odločajo za nadaljnji študij v suficitarnih pokli­ cih družboslovnih ved. Pri tem pa strojnih in elektro inženirjev jakega toka močno primanjkuje. Motivacija za študij je največkrat želja po napredovanju in izboljšanju materialnih razmer. Redke posameznike motivira želja po dopolnil­ nem znanju in izpopolnjevanju v lastni stroki. Zato je nujno, da se čimprej uveljavi novi vzgojno-izobraževalni sistem z odgovorno planiranim usmerjenim izobraževanjem. To pa ne pomeni, da tudi v bodoče prekvalifikacij ne bo, vendar jih mora biti znatno manj. Do polne veljave pa mora priti izobraževanje pri delu, za delo in iz dela. Ta dejavnost nas zanima iz dveh razlogov. Po eni strani kot delavce investi­ torje na temelju svobodne menjave dela in kot občane, ki prispevamo svoj delež z referendumom. Na drugi strani pa kot uporabnike storitev, ko gre za vzgojo, izobraževanje in varstvo naših otrok, za katere je zelo pomembno, kdo in kako jih vzgaja. Zato smatramo, da je nevzdržno stanje, ker ni nobenih planov kadrov za ta pomenbni del vzgojno-izobraževalne verige, pri čemer pa so plani izgradnje izdelani. Komunisti v vzgojno-varstvenih zavodih in skupnostih otroškega var­ stva so se dolžni zavzeti, da se ustrezni plani kadrov čimprej izdelajo. Posebno pomembna zahteva, ki jo pred celotni vzgojno-izobraževalni sistem postavljajo združeno delo in predvsem organizirane subjektivne sile z zvezo komunistov na čelu, je idejnopolitično usposabljanje vseh, ki se izobražujejo in vzgajajo v tem sistemu, od bazičnega do zaključka usmerjenega izobraževanja. Dejstvo je, da smo v preteklosti zanemarili idejnopolitično usposabljanje v

673

vseh stopnjah šolanja in s tem povzročili veliko škodo razvoju družbenopolitič­ nega sistema socialističnega samoupravljanja. Dosedanji način izobraževanja nam je dajal le strokovnjake za delo, ki pa se razen izjem niso bili pripravljeni in sposobni aktivno vključiti v samoupravljanje in delegatski sistem, kaj šele v delo v družbenopolitičnih organizacijah. Zato že nekaj let ugotavljamo, da z delom sindikata v temeljnih organizacijah združenega dela nismo zadovoljni, da delo v mladinskih organizacijah v temeljnih organizacijah šepa, da se mlada inteligenca težko odloča za vstop v zvezo komunistov, da so bile delegacije v prvi mandatni dobi prepuščene same sebi, da nam cerkev prevzema otroke in mladino, da ni dovolj usposobljenih mladih kadrov za individualne poslovodne organe itd. Predmet samoupravljanja s temelji marksizma mora biti vključen v vzgojnoizobraževalni sistem v vsem njegovem trajanju. Mladi morajo samoupravno prakso pridobiti že v šoli, z neposrednim sodelovanjem v upravljanju in samou­ pravljanju šol. Združeno delo pa mora z novimi kadri dobiti aktivne borce za uveljavljanje in poglabljanje samoupravnih demokratičnih odnosov. Sposobni morajo biti obračunavati z vsemi oblikami odklonov od smeri, ki jo je začrtala zveza komunistov s svojim programom in jo uresničujemo z ustavo, zakonom o združenem delu ter drugimi sistemskimi zakoni in dokumenti. Franček Drofenik

Vplivnost in odzivnost kulture Temeljno izhodišče mojih razmišljanj o umetnosti ter vseh njenih asociacijah izhaja iz predloženega gradiva predloga resolucije za VIII. kongres Zveze komu­ nistov Slovenije. Citiram: »Ustvarjalna in poustvarjalna kulturna ter umetniška dejavnost morajo svobodno in odgovorno izpovedovati resnico o človeku, še posebej tisto, ki so jo doživljali ali pa jo živijo ljudje v slovenskem družbenem oziroma kulturnem območju, da bi jih morala in idejnost spodbujala v vseh prizadevanjih za razvoj, utrjevanje in obrambo pridobitev socialističnega samo­ upravnega razvoja.« Tako je zapisano v predlogu. Ob nastajajoči presnovi družbe in s tem tudi kulture ter vseh njenih oblik umetniško ustvarjalnega delovanja vstopamo hkrati zelo intenzivno tudi v samo preosnovo človeka, v neposredno oblikovanje njegove zavesti. Celotna kultura z izjemno široko paleto idejno estetskega in umetniškega izpovedovanja je inte­ gralni del združenega dela, katerega osrednje gibalo predstavlja neposredni proizvajalec, delovni občan, človek. Mislim, da nam današnji družbenopolitični trenutek narekuje še posebno pozornost in odgovornost ne samo članov zveze komunistov, temveč vseh delov­ nih ljudi pri nadaljnjem usmerjanju in širjenju kulture, vključevanju le-te v združeno delo, ter približevanje delovnemu človeku. Samoupravna preosnova kulture pa lahko hkrati pomeni tudi prelomno revolucionarno preosnovo člo­ veka, njegovega življenja, dela in zavesti. Če je zapisano v predlogu statuta Zveze komunistov Slovenije, da naj bo osnovna organizacija zveze komunistov navzoča v sleherni temeljni organizaciji združenega dela, delovni organizaciji, delovni skupnosti in krajevni skupnosti, to se pravi v vseh celicah življenja in delovanja delovnega človeka, potem se mi zdi razumljivo, da kultura in umetnost, pa bodisi, da je to knjiga ali gledališče, glasbena ali likovna dejavnost, ljubiteljska ali profesionalna izpovednost, prav tako živo navzoča v sleherni celici našega življenja, še več: v slehernem človeku. Pri obravnavanju kulturno-umetniške dejavnosti, njenem prepletanju in vra­ ščanju v združeno delo, intenzivni vtkanosti v vsakodnevno življenje delovnega občana, človeka, se moramo še posebej zavedati velike odzivnosti in vplivnosti, ki jo imata kultura in umetnost na človeka, še posebej na mladega, na oblikova­ nje njegove zavesti, idejno estetske naravnanosti. Tu mislim posebej poudariti močan vpliv pisane besede, literarno umetniške ali informativne, napredne, poštene, iskrene misli, to se pravi knjige na eni, ter žive govorjene odnosno umetniške besede gledališča na drugi strani. Tema izjemno velikima in nemalo­ krat odločilnima kulturno umetniškima in idejno estetskima elementoma, ki v

679

svoji izpovednosti neposredno izhajata in sta usmerjena v jedro človekovega življenja, dela in mišljenja človeka, njegovo zavest, oblikovanje njegove zavesti, je v bodoče nujno posvetiti večjo pozornost. Ne samo ustvarjalnih in naprednih sil v kulturi, v zvezi komunistov, temveč pri vseh delovnih ljudeh. Kultura in umetnost imata svojo pravo resnično vlogo in mesto v združenem delu v delovnem človeku šele takrat, kadar izhajata iz človeka in sta namenjeni predvsem človeku in ki sta vsebinsko obogateni in oplemeniteni z naprednimi iskanji in hotenji celovite revolucionarne preteklosti, sedanjosti in vizije resnične boljše prihodnosti. Kultura in umetnost ter kulturno-vzgojno izobraževanje človeka s posebnim poudarkom na mladem pa niso le vprašanje kulturnih, vzgojnih in izobraževalnih delavcev, temveč je izjemno odgovorno vprašanje vseh delavcev v združenem delu saj je končno združeno delo, človek, neposredni proizvajalec nosilec kul­ ture, njenega oblikovanja usmerjanja in ustvarjanja. Ko razmišljam o samoupravni preobrazbi družbe, kulture, človeka, bi rad posebej poudaril oblikovanje zavesti mladega človeka, generacije, ki bo nosilec vseh naprednih revolucionarnih teženj in hotenj. V to idejno estetsko oblikova­ nje mladega človeka pa menim, da je potrebno vključiti celoten kulturno-vzgojni izobraževalni sistem ter v njem združiti vse ustvarjalne sile in poiskati vse možne oblike in načine za idejno estetsko preosnovo na tem področju. Z drugimi besedami, sodobna kulturna vzgoja, izhajajoča iz naprednih družbeno-revolucionarnih teženj naše preteklosti in sedanjosti, bi morala biti sistematično in na­ črtno vključena v celoten vzgojno-izobraževalni sistem našega šolstva. Poleg tega pa bi kazalo v tem oziru dati še poseben poudarek mladinski literaturi, mladin­ skim in lutkovnim gledališčem, ki so v neposrednem stiku z mladimi ljudmi. Idejno estetska, kulturno-vzgojna preosnova pa bi tako pognala svoje korenine v človeku v njegovi najzgodnejši dobi. Kljub dejstvu, da je bilo v zadnjem štiriletnem obdobju opaziti napredek tudi na kulturnem področju, predvsem v smislu širjenja kulture in približevanja le-te človeku, kar je pripisovati tudi aktivni in ustvarjalni pobudi zveze komunistov ter njeni akciji »Človek, delo, kultura«, pa je na področju kulture in umetnosti, še posebej pa na gledališkem področju, mnogo nedorečenosti, vrsta neurejenih vprašanj, problemov, ki jih bodo novo nastajajoči samoupravni odnosi nujno morali z vso odgovornostjo reševati. Za polno in enakopravno, enakovredno vključitev kulture in umetnosti ter še posebej gledališke dejavnosti v slovensko in ne nazadnje v jugoslovansko zdru­ ženo delo bo potrebno ustvariti materialno-ekonomske pogoje, kajti le tako se bo lahko kultura in umetnost, še posebej gledališče, polnoveljavno, enakopravno in enakovredno vključilo v združeno delo na principu svobodne menjave dela. V nadaljnjem procesu reševanja vprašanj o kulturi, še posebej na gledališkem področju, bo nujno posvetiti pozornost nagrajevanju gledališč na podlagi dela in rezultatov dela, pa najsi gre za nagrajevanje tehnično-administrativnega ali umet­ niškega osebja. Prav tako bo potrebno posvetiti vso pozornost reševanju nelah­ kega položaja kulturnih delavcev s statusom svobodnih umetnikov, neurejeni stanovanjski problematiki na tem področju, investicijskemu vlaganju in drugim problemom. Pristopiti bo treba tudi k izdelavi idejno estetskih smernic na kulturnem in še posebej gledališkem področju. Z razpisi in drugimi oblikami bo treba pristopiti k spodbujanju vseh zvrsti ustvarjalcev kulturno umetniškega oblikovanja, da bi umetniška izpoved bila vsebinsko globlje prepletena z revolucionarno preteklostjo kot tudi sodobnim družbenopolitičnim utripom. Pospešiti bo treba izmenjavanje slovenske kul­ turno umetniške tvornosti, njenih dosežkov z drugimi jugoslovanskimi republi­ kami in pokrajinama in obratno ter prav tako dati večji poudarek afirmaciji slovenske kulture in umetnosti v mednarodnem prostoru. Posebno pozornost in skrb bo veljalo posvetiti nadaljnji rasti in oblikovanju slovenskega jezika v vseh medijih izražanja in izpovedovanja. Verjetno smo vsi enotni v misli, da imata kultura in umetnost, bodisi profesio­ nalna ali ljubiteljska, izjemno veliko odzivnost in vplivnost med delovnimi ljudmi, če ne morda največjo, še posebej pa gledališče s svojo živo govorjeno besedo. Naš celotni samoupravni družbenopolitični sistem se zavzema, da mo-

680

rata kultura in umetnost prodreti do slehernega delovnega človeka. V tem vidim neposreden apel za odpiranje številnih novih kulturnih žarišč, odnosno ustvarja­ nja pogojev za njih, kjer le-teh ni. Mislim, da je kultura in umetnost odnosno gledališče lahko samo eno: izhajati mora iz človeka .. posebej gledališče ne more biti samemu sebi namen. Naj mi bo v tem oziru gledališče sinonim za kulturo v najširšem pojmu te besede. Izhajati in biti mora del nas samih, z vsemi vprašanji in problemi, dilemo in srečo današnjega človeka. Mislim, da mora biti razumljivo, prežeto s humani­ zmom našega vsakodnevnega trenutka ter vsebinsko in delovno vtkano ter vraščeno, enakopravno in enakovredno v sodobni družbenopolitični, ekonom­ ski, kulturni in ustvarjalni utrip našega človeka, naše bližnje in daljne soseščine. Samo gledališče, odnosno ustvarjalno umetniška izpovednost bodisi profesio­ nalne ali ljubiteljske kulture, ki bo v svojem umetniškem izpovednem izročilu izhajala iz človeka, njegovih stisk, vprašanj in nenehnih iskanj boljšega in lep­ šega sveta, samo taka umetniška izpovednost in ustvarjalnost bo lahko izpolnje­ vala svoje poslanstvo ter imela pomembno, odnosno posebno vlogo v našem celotnem družbenopolitičnem, kulturnem in gospodarskem življenju. Z resnico, iskrenostjo in poštenostjo mora služiti človeku, se z njim prepletati in ga pleme­ niti. Samo tako bo lahko dejansko vsebinsko in delovno vraščeno, prepleteno z združenim delom - človekom. Svobodno, odgovorno, pošteno in iskreno izpovedovanje resnice o človeku in za človeka, pa v času, ki je pred nami, lahko pomeni prelomnico, resnično samoupravno preosnovo družbe, kulture in umetnosti, bodisi profesionalne ali ljubiteljske - in tudi ter predvsem človeka...

Ludvik Gyergyek Čvrstejša vez univerze z gospodarstvom

Univerzi v Ljubljani in v Mariboru, ki vzgajata naše pedagoge, zdravnike, inženirje, ekonome, pravnike in druge strokovnjake, ki jih potrebuje naša repu­ blika, imata pomembno in odgovorno vlogo v naši družbi. Naš visokošolski zakon jima to tudi priznava. Univerza in njeni delavci so posebnega družbenega pomena. Družba jim zato nalaga posebne dolžnosti in tudi pravice, saj vzgajajo, učijo in pripravljajo kadre za potrebe naše socialistične samoupravne skupnosti. To je gotovo pomembna in odgovorna naloga. Poleg tega, da so pedagogi družbeni delavci, morajo biti tudi dobri strokovnjaki in znanstveniki. Da bi pa to mogli biti, se morajo neprestano izpopolnjevati in raziskovati in spremljati ter sami razvijati stroko. Če želimo, da bi to uresničili, jim moramo omogočiti, da vplivajo s svojim delom na primer na gospodarstvo in to ne le tako, da bi opravljali pri gospodar­ skih organizacijah le določene storitve, temveč tako, da bi tvorno sodelovali tudi pri načrtovanju dela in pri rasti gospodarstva, industrije in drugih dejavnosti. V ta namen predlagam, da bi imela tudi univerza in druge šole svoje delegate v organih združenega dela enako, kot ga ima združeno delo v organih na univerzi in v organih na drugih negospodarskih področjih. Da bi bila šola dobro povezana z gospodarstvom in, da bi vedela za njegove potrebe, bi morali učitelji tudi po diplomi spremljati delo diplomantov in se seznanjati z njihovim delom in z njihovo rastjo. To bi gotovo koristilo šoli in gospodarstvu. Absolventi univerze, fakultet in visokih ter višjih šol morajo znati ustvarjalno uporabljati svoje znanje. V ta namen morajo biti že med študijem vključeni v znanstveno in v raziskovalno delo, ki ga morajo reševati skupaj s svojimi mentorji-učitelji, ki so tudi sami raziskovalci in znanstveniki. Kar se tiče vzgoje, želim povedati še naslednjo misel: usmerjeno izobraževanje, ki ga uva­ jamo, mora biti izvajano tako, da bo čim več mladih nadarjenih in sposobnih ljudi čimprej končalo svoje temeljno šolanje. Zato je potrebno dobro in skrbno prete­ htati, kdaj je človek bolj dovzeten za študij teoretskih, temeljnih predmetov in kdaj je primerna doba za bolj praktično in neposredno proizvodno delo in seveda tudi ustrezno ukrepati. Eno ne sme iti na rovaš drugega in obratno. Ni je šole, ki

681

bi vzgajala neposredno za delovno mesto v tovarni. Šola mora dati dobro te­ meljno znanje in veselje do stroke in širok pogled na stroko. Šola mora izšolati človeka, zato ne more in ne sme vzgajati le za potrebe združenega dela, temveč za potrebe vse naše družbe. Pri tem pa mora upoštevati nagnjenja in poklicno veselje mladih in to uskladiti s potrebami gospodarstva. Vzgajanje, izobraževa­ nje, raziskovanje in znanstveno delo so dejavnosti, ki so podobne umetniškemu ustvarjanju in kažejo pot v bodočnost. Reformo naše šole in našega izobraževanja moramo graditi med drugim tudi na našem dosedanjem delu. Izboljšati moramo tam, kjer smo delali do sedaj napake, slabo moramo nadomestiti z boljšim, novim, dobro pa moramo ohraniti. Brez dobre šole ni dobrega gospodarstva, niti socialistične družbe. Zato se moramo potruditi, da bo naša šola kakovostna in privlačna. Jože Falkner

Enakomernejši razvoj kulture Ko ocenjujemo delovanje zveze komunistov pri podružbljanju kulture, pri razvoju samoupravnih odnosov v kulturi, ugotavljamo, da ocena, zapisana v poročilu centralnega komiteja ZK Slovenije o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZKS o ustrezno opredeljuje tudi prizade­ vanja komunistov na Dolenjskem. Na osnovi ocene stanja na Dolenjskem in v Beli krajini se bomo morali komunisti še vedno zavzemati za akcijo, ki naj prispeva, da bo kultura v naslednjem obdobju resnično še v večji meri postala last delovnih ljudi. Programi krajevnih skupnosti, programi delovnih organizacij itd. ne bi smeli ostati brez konkretnih nalog, kako se bo odražala in razvijala kultura v najširšem pomenu besede v njihovem okolju. Zato je nujno, da se v ta prizadevanja aktivno vključujejo tudi delavci s področja kulture, s čimer bi se na najboljši način uresničila prva faza menjave dela, vrednotenje dela kulturnih delavcev in ovrednotenje pomena kulture. Navzočnost kulture v programih, ki bodo postavljeni na čvrstih, realnih temeljih, bo pripeljala k večji razumljivosti svobodne menjave dela; osnovne celice naše družbe bodo na tak način ustvarile realnejšo možnost, da bo vzbujena želja po kulturnih dobrinah pri vsakem krajanu, pri vsakem delovnem človeku. Osnovna smer kulturne politike v nadaljnjem obdobju bo še naprej kar se da enakomerno razvijanje možnosti za kulturno ustvarjalnost, za spremljanje, spre­ jemanje in ustvarjanje kulturnih dobrin v vseh porah naše samoupravne družbe. Predvsem komunisti moramo imeti posluh za tak enakomeren razvoj, ki pri­ speva tudi k enakomernejšemu dvigovanju kulturne ravni in znanja. Poiskati bomo morali vse možnosti za ostvaritev take kulturne politike ter aktivno sodelo­ vati pri izvajanju teh možnosti. Seveda pa bo morala biti enakomernost razvoja navzoča tudi v republiškem prostoru, kar pomeni, da bo potrebno veliko naporov posvetiti pospešenemu razvoju manj razvitih okolij na kulturnem področju. Značilno za sedanje obdobje je, da ni prišlo do bistvenega napredka v tej smeri, da ni prišlo do večjega izenačevanja med razvitimi in nerazvitimi okolji. Pri nekaterih delih kulturne politike, zlasti pa pri akcijah, je opazna še velika nepovezanost, ki drobi sredstva in kadre, ter slabi tudi akcijo v smeri podružbljanja kulture. Izobraževalne ustanove, delovne organizacije, krajevne skupnosti, profesionalne kulturne ustanove in društva, kulturne skupnosti, premalo storijo, da bi prišlo do celovite, med seboj dopolnjujoče in učinkovite akcije na različnih področjih kulturne ustvarjalnosti. Prav zaradi tega se bomo morali še zlasti komunisti zavzemati, da bodo vsa prizadevanja resnično skupna, družbena, da ne bo prihajalo do zapiranja okolij, da bodo prostori v krajevnih skupnostih, v organizacijah združenega dela, kjer se odvija tudi del kulturne politike, namenjeni kulturi in da bo delo na kulturnem področju v teh okoljih resnično tudi družbeno prizadevanje, namenjeno vsem delovnim ljudem. Enakomeren razvoj kulturnih dobrin v vseh okoljih ne sme povzročiti drobljenja materialnih in kadrovskih osnov. Zato se bomo komunisti še naprej zavzemali za razvoj integracijskih procesov na področju kulture, za

682

smotrno in pospešeno povezovanje kulturnih dejavnosti in ustanov. Zveza ko­ munistov bo tudi še naprej morala skrbeti za poglabljanje samoupravnih od­ nosov v kulturi. Pri uveljavljanju navedenih akcijskih zadolžitev pa bo potrebno doseči ustrezno politiko financiranja. Odtujevanje in koncentracija sredstev ne moreta pripeljati do poglobljenih samoupravnih odnosov, ne do pristne menjave dela ter tako prispevati k uresničitvi osnovnega cilja, da bi kultura resnično postala last delovnih ljudi. Nepravilno financiranje, nedodelani kriteriji za ocenjevanje kul­ turnih stvaritev pa tudi ne morejo prispevati k enakomernemu razvoju na po­ dročju kulture. V občinah bo treba zagotoviti, da bodo sredstva ostajala v tistih okoljih, kjer se bo odvijal del kulturne politike. Še podrobneje pa se bomo morali dogovoriti, za katere dele te politike bomo sredstva združevali na nivoju občine, regije, posebnih kulturnih skupnosti in na nivoju republike. Celovitost progra­ mov za področje te družbene dejavnosti, ki bodo nastajali od delovne organiza­ cije prek krajevne skupnosti, občine do republike po resnično samoupravni poti, bo bistveno prispevala k lažjemu dogovarjanju. Preveliko združevanje sredstev za skupni program kulturnih dejavnosti v okviru Kulturne skupnosti Slovenije zahteva, da v okviru celotnega družbenega razvoja ponovno ocenimo dejanski položaj v kulturi. Zahteva, da ocenimo zdru­ ževanje sredstev, da ocenimo skupni program in možnosti participacije, ne-le pri združevanju sredstev, ampak pri uporabi kulturnih dobrin za vsa območja Slove­ nije. V okviru Kulturne skupnosti Slovenije združujemo polovico vseh sredstev, namenjenih za kulturo v republiki. Nedodelani kriteriji za vrednotenje dela in potreb so vzrok, da se sredstva ne morejo vračati po dejanskih potrebah in tudi ne po rezultatih dela. To je tudi razlog za kritično stanje v razvoju kulture tudi pri dolenjskih občinah, četudi je združeno delo za razvoj tega področja, pa tudi za področje skupne porabe, v celoti obremenjeno bolj kot v občinah, ki so v preteklosti imele večje možnosti za razvoj in ohranjanje kulturnih dobrin. Kulturni domovi v krajevnih skupnostih se ne obnavljajo, čeprav bi tudi tu moral obstajati kulturno urejen prostor, ne samo za prireditve, ampak za izobra­ ževanje vseh vrst. Knjižnice na vasi nimajo pravih prostorov, težave so s sredstvi za izpopolnjevanje knjižnega fonda. Za delovanje ljubiteljskih skupin, ki s kul­ turnimi dobrinami v največji meri lahko pokrijejo najbolj oddaljene kotičke krajevne skupnosti in občine in tako sprožijo zahteve po še kvalitetnejših stori­ tvah s področja kulture, niso zagotovljeni niti minimalni pogoji. Kljub obreme­ njevanju združenega dela z večjimi prispevnimi stopnjami večji premiki na tem področju niso možni. Opazni pa so v nekaterih razvitejših občinah, v katerih je združeno delo obremenjeno znatno manj. Delovni ljudje teh občin pa imajo večje možnosti za koriščenje kulturnih dobrin, tudi tistih, za katere združujemo sred­ stva na nivoju republike. Prav zaradi tega bi morali delovni ljudje teh občin nameniti znatno večji delež za financiranje ustanov, ki posredujejo take dobrine, ker je njihova participacija v izkoriščanju le-teh znatno večja od ostalih. Komunisti Dolenjske in Bele krajine želimo v naj večji meri prispevati k temu, da bi enakomernejši razvoj na področju kulture resnično pripomogel tudi pri hitrejšemu odpravljanju razlik v razvitosti SR Slovenije.

Mirko Fajdiga Prvi uspehi podružbljanja kulture V svoji kratki razpravi ne želim razmišljati samo načelno o svobodni menjavi dela v kulturi, ampak bi se rad dotaknil nekaterih posebnosti, ki so značilne za mariborsko občino. Gre za nekatere kvalitetne premike v kulturi, dosežene med kongresoma, in za več odprtih vprašanj, ki si jih mariborski komunisti v kulturi zastavljamo že kot akcijski plan za naslednje obdobje. Pogoj za uspešnost reševa­ nja teh odprtih vprašanj pa vidimo v Mariboru v nadaljnjem dograjevanju sistema svobodne menjave dela v kulturi. Porast števila članov ZKS in s tem tudi podmladitev med kongresoma v vrstah mariborskih kulturnih delavcev pomenita v delu občuten preobrat, ki se

683

že dalj časa odraža v večji kakovosti dela znotraj političnega delovanja kulturnih delovnih organizacij kot v boljši delovni povezavi med posameznimi kulturnimi delovnimi organizacijami. Povečana aktivnost zveze komunistov v delovnih organizacijah na področju kulture je pozitivno vplivala tudi na aktivnejše delo drugih družbenopolitičnih organizacij znotraj kulture, zlasti sindikata. Kljub napredku v večini mariborskih ustanov na področju kulture pa imamo še vedno delovne organizacije samo s pp enim ali dvema članoma ZKS, kar je glede na pomen in vlogo teh ustanov zelo neugodno in je v takšnih okoljih uspešnejše politično delo močno otežkočeno. Ko govorimo o vlogi mariborske kulture v slovenskem kulturnem prostoru, se moramo zlasti zavedati, da živimo na izpostavljenem obmejnem območju, da je Maribor izrazito delavsko mesto z mlado univerzo, da je drugo največje gospodarsko in kulturno središče v Sloveniji, kar zahteva od vseh delavcev v kulturi in zlasti komunistov, da prilagodijo oblike svojega delovanja omenjenim posebnostim. Ob tem je treba opozoriti tudi na žgoče vprašanje, o katerem že dalj časa govorimo, vendar doslej za njegovo rešitev nismo storili še ničesar. Gre za kulturno življenje delavcev iz drugih republik, ki jih je v Mariboru več tisoč. To pa ni samo mariborski problem, ampak se ga bodo morale zelo resno lotiti tućli mnoge druge občine. Dalje menimo, da moramo še naprej razvijati in krepiti amatersko kulturno dejavnost, s posebnim poudarkom v obmejnih krajevnih skupnostih, ki je v zadnjih letih dosegla izredne uspehe, saj združuje v več kot 80 amaterskih kulturnih društvih okoli 13.000 delovnih ljudi in občanov. Vendar je predpogoj za uspešno kulturno delo na obmejnem območju zlasti v rasti gospodarske osnove. Dobro vemo, da smo dolga leta po vojni obmejna območja preveč zanemarjali. Da bi razgibali kulturno življenje delavcev v OZD v naši občini, kjer je zaposlenih okrog 84.000 ljudi, smo v zadnjih letih organizirali široko mrežo organizatorjev kulturnega življenja v delovnih organizacijah. Teh je sedaj že čez 350. Organizatorji kulturnega življenja naj bi v prihodnje postali tisto organizacij­ sko in vsebinsko gibalo kulturnega življenja v OZD, okrog katerega bi se naj zbirali vsi, ki so dolžni in pripravljeni skrbeti za dvig kulturne osveščenosti delavcev. Dosedanje izkušnje kažejo, da je njihovo pionirsko delo v številnih ozdih že obrodilo pomembne sadove, saj so uspeli kulturo vključiti tudi v programe in samoupravne akte svojih delovnih organizacij. Trdimo lahko, da si procesa približevanja kulture neposrednim proizvajalcem brez organizatorjev kulturnega življenja ne moremo več predstavljati. Opažamo tudi, da so organiza­ torji kulturnega življenja skoraj edini, ki v vlogi delegatov aktivno nastopajo v zboru uporabnikov skupščine kulturne skupnosti Maribor. Posebej moramo opozoriti na veliko število dijaške, študentske in delavske mladine v Mariboru, od katere pričakujemo v prihodnosti večjo odzivnost v kulturnem življenju, predvsem pa tudi v njeni lastni kulturni dejavnosti. Ko ocenjujemo delo poklicnih kulturnih ustanov v Mariboru med kongre­ soma, moramo poudariti, da se je večina s svojim delom že močno približala organizacijam združenega dela. O tem nam govorijo številne kulturne akcije v delovnih organizacijah, s čimer se že uveljavlja načelo svobodne menjave dela. Dobre izkušnje imamo zlasti z muzejskimi in likovnimi razstavami, z gledali­ škimi predstavami, s kulturnimi akcijami amaterjev in podobno. Kljub začetnim pozitivnim premikom v procesu podružbljanja kulture pa še vedno ostaja vrsta odprtih vprašanj, ki po svoje tudi zavirajo hitrejše uveljavlja­ nje svobodne menjave dela v kulturi. Kar zadeva delovanje delegatskega sistema v kulturi, z dosedanjimi uspehi ne moremo biti zadovoljni. Še vedno se nam dogaja, da je zbor uporabnikov skupščine SIS večkrat na robu sklepčnosti. Ugotavljamo, da zlasti konference dosedanjih splošnih delegacij niso pošiljale delegatov na skupščino. Z ustanavljanjem posebnih in skupnih delegacij za SIS si sicer obetamo večje uspehe, vendar bomo morali več kot doslej storiti za ustrezno osveščanje in usposabljanje delegatov. Opozoriti je treba tudi na še vedno neustrezno samoupravno organiziranost tako samoupravne interesne kul­ turne skupnosti kot kulturnih institucij. V prvem primeru vse prepočasi preha­ jamo na ustanavljanje temeljnih kulturnih skupnosti, v drugem primeru pa se vse preveč držimo starih oblik organiziranosti, ki se kažejo predvsem v preveliki

684

Г

razdrobljenosti, s tem pa tudi v premajhni učinkovitosti. Z ustreznimi poveza­ vami med institucijami na področju kulture z majhnim številom zaposlenih bi prav gotovo dosegli pozitivne rezultate tako v pogledu racionalizacije kot kvali­ tete posredovanja kulturnih dobrin. S tem pa bi hkrati pospešili tudi proces odpravljanja negativnih pojavov v naši kulturi. Pogosto razpravljamo o težkem materialnem položaju v kulturi v nekaterih občinah. Menimo, da je eden od pomembnih vzrokov za takšno stanje tudi v neustreznem načrtovanju kulturne politike. Še vedno načrtujemo od zgoraj navzdol namesto nasprotno, saj bi morala republiška interesna skupnost pri načrtovanju skupnega programa veliko bolj upoštevati možnosti posameznih občin. Eden od razlogov za materialne težave pa je še vedno v proračunski miselnosti, ki prevladuje v vrstah nekaterih izvajalcev. Otresle pa se je niso tudi SIS. Negativne posledice takšne miselnosti pa se kažejo zlasti v nepravilnem razporejanju sredstev, v pomanjkanju pobud izvajalcev, v premajhnem prilagaja­ nju zahtevam in potrebam uporabnikov, kar se na koncu odraža še vedno v precejšnji zaprtosti in drugih slabostih kulturnih institucij. Ob koncu lahko sklenemo, da ob navedenih pozitivnih premikih in mnogih odprtih vprašanjih čaka komuniste na tem področju še veliko dela. Zmogli pa ga bomo le s skupnimi napori vseh družbenopolitičnih organizacij. Samo s koordi­ nirano politično akcijo se bomo približali zastavljenemu cilju - podružbljanju kulture.

Marija Štok

Svobodna menjava dela ni sama sebi namen

Kongresni trenutek je močneje razgibal vzgojitelje in učitelje v prizadevanjih, da bi v vseh vzgojnih in izobraževalnih organizacijah uveljavljali dohodkovne odnose ter nagrajevanje po rezultatih dela. Prav zato moramo komunisti v vzgojnih in izobraževalnih organizacijah ustrezno pozornost posvetiti svobodni menjavi in združevanju svojega dela z delavci v organizacijah združenega dela. Toda menjava dela ne sme in ne more postati last nekaterih asociacij, zato moramo komunisti nenehno opozarjati na pomen, ki ga ima uvajanje izobraževal­ nih organizacij v koncept svobodne menjave dela. Čeprav se je od sprejetja zakona o združenem delu samoupravna menjava dela razvijala pospešeno, smo se komunisti lotevali marsičesa samo načelno, rešitev nismo nakazovali, premalo smo povezovali šole med seboj v smeri programskih integracij, še manj pa smo vzgojno-izobraževalne organizacije povezovali z združenim delom. Dane druž­ bene razmere še ne razčiščujejo, koliko sredstev bomo na tej razvojni stopnji združili v vzgojo, izobraževanje in proizvodnjo. Zakon o združenem delu je za nas komuniste spodbuda, da se moramo odločneje zavzemati za proces svobodne menjave dela na osnovi vzgojno-izobraževalnih rezultatov, ki se morajo izražati v dohodku vzgojnih in izobraževalnih organizacij. Zato bo potrebno prenoviti in uskladiti strokovne, teoretične in praktične izobraževalne programe v srednjih strokovnih šolah ter vzpostaviti kritično ravnovesje med učnimi vsebinami, dejanskimi kadrovskimi potrebami organizacij združenega dela in nalogami v proizvodni sferi. To pa pomeni, da mora resnično povezovanje in združevanje dela dobiti tudi druge vsebinske postavke, tako da bo svobodna menjava dela temeljila na interesih in potrebah gospodarstva. S svobodno menjavo dela načenjamo tudi vprašanja procesa globlje reforme dela izobraževanja, ki terjajo odgovor, kako to doseči v strokovnih šolah, ki občutno zaostajajo za sodobnimi gospodarskimi dosežki. Če naj bi izobraževalna organizacija imela toliko, kolikor bo z rezultati svojega učnovzgojnega dela prispevala k povečanju produktivnosti, kvalitetnejši proizvodnji in racionaliza­ ciji, potem se moramo komunisti bolj odločno vključiti v prizadevanja, da se bo v samoupravnih interesnih skupnostih pospešeno začel proces dogovarjanja in sporazumevanja o realizaciji neposredne menjave in združevanja dela v vzgojno-

685

izobraževalni sferi. Resnična menjava dela se bo začela šele, ko bomo na zakon­ ske rešitve odgovorili s konkretno realizacijo usklajevanja izobraževalnih progra­ mov in prilagajanja na družbene tokove. Prav tu pa še vedno stojimo v razkoraku, saj se dohodek srednjih strokovnih in poklicnih šol oblikuje na ravni Izobraževalne skupnosti Slovenije in se ne­ spodbudno razdeljuje vzgojnim in izobraževalnim organizacijam. To pa pomeni, da temeljna zamisel o svobodni menjavi dela v procesu vzgoje in izobraževanja še ni uresničena, sedanja delitev pa tudi ne vzpodbuja razvoja izobraževalnih orga­ nizacij. Vzgojno izobraževalna baza nima elementov planiranja, kot smo jih zapisali v ustavi in zakonu, pa tudi ne razpolaga z dohodkom. Da bo sistem svobodne menjave dela v vzgojno-izobraževalni sferi zaživel tako, kot smo si ga zamislili, moramo komunisti biti nenehen in učinkovit boj za odpiranje procesa svobodne menjave dela, tako da bo dogovarjanje med izobraževalno sfero in gospodarstvom steklo brez posrednikov ter z vsemi konsekvencami racionalno­ sti in enake odgovornosti. Planiranje svobodne menjave dela med vzgojno-izobraževalnimi organizaci­ jami in gospodarstvom mora postati tudi pomemben dejavnik učinkovitosti vzgojno-izobraževalnega sistema, saj je po svojem značaju samoupraven in ni več monopol neke interesne skupnosti. Komunisti pa smo odgovorni, da svobodna menjava dela ne bo postala sama sebi namen, temveč le tvorno orodje delavcev v organizacijah združenega dela in delavcev vzgoje in izobraževanja ter njihova samoupravna pravica in dolžnost. Nič manj pomembna naloga nas komunistov je skrb za materialne pogoje razvoja poučevalne tehnologije v vzgojno-izobraževalnih organizacijah. Potrebno se je boriti proti pojmovanju, ki v nekaterih okoljih še vedno prevladuje, češ da je neposredna odgovornost gospodarstva le zagotoviti osebne dohodke prosvetnih delavcev in minimalne materialne pogoje šolstva in da so razvojni pogoji, mo­ derna izobraževalna tehnologija in permanentno izobraževanje učiteljev obvez­ nost drugih družbenih dejavnikov - večkrat tudi neznanih. Finančni programi v vzgojno-izobraževalnih organizacijah bodo morali vsebovati tudi tiste materialne pogoje razvoja strokovnih šol, ki se nanašajo na opremo in na vse tisto, kar je potrebno za uspešno samoupravno vzgojno-izobraževalno delo. Sestavina vzgojno-izobraževalnega procesa so tudi investicije in kakovostni kadri iz nepo­ sredne proizvodnje, ki lahko vplivajo na napredek v šolstvu in na politiko zaposlovanja v vzgojno-izobraževalnih in delovnih organizacijah. Prav tu se pojavi dilema, o kateri zlasti premalo razpravljamo - ali je sedanja stopnja centraliziranosti planiranja sredstev in kadrov v Izobraževalni skupnosti Slove­ nije še izraz tudi resničnih potreb in interesov delavcev v organizaciji združenega dela, gospodarstva kot celote in vzgojno-izobraževalnih organizacij, v njihovem svobodnem in samoupravno združenem delu. Komunisti se moramo zavzemati za tako svobodno menjavo dela, ki bo skupno urejala celotni materialni razvoj samoupravno združenega dela. Sedanja praksa centraliziranega planiranja in delitve finančnih sredstev v Izobraževalni skupnosti Slovenije določa hkrati z delitvijo tudi delovne obveznosti izobraževalnim organizacijam. Ta pristop pa že vnaprej ustvarja neskladje in onemogoča samoupravno in demokratično odloča­ nje vzgojno-izobraževalnim delovnim organizacijam ter svobodno menjavo dela. Monopolistično omejevanje sredstev izobraževanja Izobraževalne skupnosti Slo­ venije, ki pri financiranju upošteva le planirano število oddelkov, na poučevalno vsebino pa gleda zgolj kot na seznam predmetov, učencev in učnih enot, moramo komunisti kot prisilne ukrepe odločno zavrniti. Financiranje, ki ne upošteva nagrajevanja prosvetnih delavcev glede na njihovo uspešnost in ustvarjalnost, onemogoča enakopravno in skupno odločanje delavcev pri oblikovanju učinko­ vitega učno-vzgojnega dela in uresničevanja družbenih smotrov izobraževalnega dela. Svobodna menjava dela mora temeljiti na zagotovitvi uresničevanja vzgoj­ nih nalog in na hkratnem uresničevanju razvojnih ciljev in ne le v formalni planski-finančni obveznosti Izobraževalne skupnosti Slovenije do organizacije vzgoje in izobraževanja. Menjava dela mora temeljiti: na dolgoročni strokovni analizi razvojnih progra­ mov v regionalnem in širšem družbenem sistemu ter na smotrnem načrtovanju in usmerjanju izobraževalne dejavnosti; na realni možnosti izobraževalne organi-

686

r

zacije; na zagotovitvi sredstev, ki so potrebna za kakovostno poklicno in stro­ kovno izobraževanje ter uresničevanje družbenih smotrov; na zagotavljanju ena­ kega družbenoekonomskega položaja delavcev v izobraževanju, kakor ga imajo delavci v gospodarstvu. Ko bomo zagotovili neodtujljivo pravico delavcev vzgojno-izobraževalnih organizacij tako, da bodo svobodno in neposredno zdru­ ževali delo, odločali o celotnem prihodku in nadzirali samostojno razpolaganje z dohodkom, bomo dosegli boljše rezultate v ustvarjanju pogojev za vzgojnoizobraževalno delo in oblikovanje programov, bolj stimulativno sorazmerje med povečanjem dohodka in delovnimi rezultati, ki so ga delavci vzgojno-izobraževal­ nih organizacij ter drugi delavci dali k povečanju dohodka s svojim delom; dosegli bomo spodbujanje rasti kvalitativnih faktorjev vzgojno-izobraževalnega dela kot enega izmed meril delitve osebnega dohodka po rezultatih dela. Po­ trebna je širša akcija komunistov v vzgojno-izobraževalnih organizacijah in organizacijah združenega dela; komunisti moramo ostro zastaviti vprašanje pra­ vice delavcev v vzgojno-izobraževalnih organizacijah od svobodne menjave dela do dohodka in vzajemne odgovornosti do razpolaganja z dohodkom. Maja Godina

Krepiti medsebojni odnos učitelja in učenca

Spremembe v družbi in njeni materialni podlagi ter razvoj znanja ter kultur­ nega napredka pogojujejo socialistično preobrazbo odnosov na vseh področjih družbenega dela. Značaj naše družbe in potrebe po njenem razvoju terjajo, da se s preobrazbo družbenoekonomskih in programsko metodoloških odnosov vzgoje in izobraževanja širi in krepi tudi družbenoekonomska, znanstvena in kulturna vloga te dejavnosti. Vsebina izobraževanja in materialne, kadrovske razmere vzgojno-izobraževal­ nih ustanov se prepočasi usklajujejo z njihovo družbeno funkcijo. Premalo se uveljavlja vzgojna vloga šole in drugih oblik izobraževanja pri razvijanju svobo­ dne in ustvarjalne osebnosti. Nenehna socializacija človeka in zavestno prizadevanje, naše družbe zahte­ vata, da se njegove ustvarjalne sile razvijejo do najvišje stopnje samoupravne družbe, njene humanizacije, materialnega in kulturnega razvoja. Zato sociali­ stična samoupravna družba stremi za celovito razvito osebnostjo, ki je izobražena in sposobna uresničevati vse svoje funkcije v zahtevnih življenjskih in delovnih razmerah. Učenci morajo pridobivati znanje, razvijati je potrebno njihove spo­ sobnosti in jih vzgajati kot občane socialistične samoupravne družbe. To pa ni le naloga njihove lastne aktivnosti, pač pa ima pri tem učitelj pomembno vlogo kot vzgojitelj in organizator vzgojno-izobraževalnega procesa. Vloga učiteljev, vzgoji­ teljev in drugih kadrov, zaposlenih v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, zahteva, da se za uresničevanje smotrov vzgoje in izobraževanja, za aktivnejše sodelovanje z učenci pri pouku in v celotnem delu sodobno poklicno izobrazijo ter nenehno izpopolnjujejo. Prav v tem času smo v mariborski občini v fazi usklajevanja samoupravnih odnosov, še zlasti statutov srednjih šol in domov z zakonom o združenem delu ter drugimi družbenimi dokumenti. Ker je dejavnost šol in domov posebnega druž­ benega pomena, je potrebno posvetiti tej aktivnosti usklajevanja statutov po­ sebno pozornost. Statutov srednjih šol in domov, ki so del celovitega usmerje­ nega izobraževanja, pa ni mogoče usklajevati samo s formalnega vidika, pač pa je to priložnost za oceno sedanjih odnosov z vidika zakona o združenem delu in reformnih procesov. Samoupravljanje je na mnogih šolah danes še vedno formalnost, odnosi med učitelji in učenci niso dobro razviti. Če pride na primer do konflikta med učencem in učiteljem, učenec mnogokrat ne sme ugovarjati ali zastopati svojega stališča, medtem ko ga učitelj lahko nadira in izvaja sankcije tudi z oceno. Posebno pozornost bi morali posvetiti ocenjevanju, ki bi moralo biti javno, učenci pa bi morali imeti možnost pri tem so'delovati. Učenci tudi nimajo vedno možnosti povedati svojih pripomb glede na podajanje snovi, ali zahtevati podrob-

687

nejšo obravnavo zanimivih in aktualnih tem. Še vedno so šole, kjer se poslužujejo tudi nevzgojnih in nespodbudnih prijemov za reševanje problemov in zanimivo je, da je na večini šol še vedno večje število kaznovanih kot pohvaljenih učencev. Premalo pa je tudi sodelovanja med delavci šole in osnovnimi organizacijami zveze socialistične mladine. Poznamo tudi primere, ko ravnatelji šol določajo predsednike osnovnih organizacij zveze socialistične mladine, oziroma zahtevajo zamenjavo predsednikov. Raziskave, ki jih je opravila Zveza socialistične mla­ dine Slovenije in so zajele okoli 60 odstotkov učencev druge stopnje, so pokazale temeljna interesna področja samoupravne aktivnosti na srednjih šolah. Samou­ pravljanje bi bilo potrebno razvijati predvsem na področju medsebojnih odnosov učitelj - učenec, pri organiziranju prostovoljnih dejavnosti učencev, pri izvajanju učnega načrta, različnih oblikah pouka, pri gospodarjenju z materialnimi sred­ stvi, pri vodenju kadrovske politike in reševanju socialne problematike. Na samoupravne odnose na šoli pa ne vpliva dovolj predmet samoupravljanje s temelji marksizma. Predmet samoupravljanje s temelji marksizma daje učen­ cem namreč le teoretično znanje, mnogokrat tudi nepotrebne podatke, ki jih lahko učenec najde v vsaki enciklopediji, premalo pa usposablja učenca za samoupravljalca in ga ne oblikuje v samoupravno osebnost s čutom za širšo družbeno odgovornost. V anketi na neki mariborski srednji šoli je kar 55 odstot­ kov učencev odgovorilo, da samoupravljanje s temelji marksizma le delno vpliva na razvoj samoupravljanja v šoli in kar 20 odstotkov jih je odgovorilo, da ta predmet sploh ne vpliva na razvoj samoupravljanja na šoli. Posledica vseh teh pomanjkljivosti je pojav, ki ga že dalj časa opažamo na srednjih šolah. Ko učenci pričnejo drugostopenjsko izobraževanje, pride do množične neaktivnosti učen­ cev. Temu ni kriva zveza socialistične mladine, kot jo mnogi po krivem obdolžijo, pač pa sprememba okolja, oziroma sprememba dela na srednjih šolah. Pri tem mislim predvsem na spremembo dela učiteljev, ki so pri svojem delu premalo angažirani. Ob izredno veliki angažiranosti učiteljev v osnovni šoli pride učenec v okolje, kjer učitelji le formalno opravljajo svoje delovne naloge. Posledica tega pa je premajhna angažiranost učencev in premajhno zanimanje učencev za svoje delovno okolje. Želja in dolžnost vzgojno-izobraževalnih organizacij združenega dela, da izo­ blikujejo delovno odgovorno, objektivno, politično in samoupravljalsko oseb­ nost, pa je premalo navzoča tudi pri ostalih predmetih, ki se jih učimo v šoli. Učenec je vse prevečkrat objekt in ne subjekt učno-vzgojnega procesa. Zato mora biti v vseh statutih jasno opredeljeno, da si mora učenec v šoli pridobivati sposobnosti kreativnega dela in samoiniciativnosti, ne pa šablonskega učenja na pamet, učenja za oceno; pridobivati mora pravilen odnos do dela kot temeljne vrednote socialistične samoupravne družbe. Komunisti smo dolžni v vseh okoljih utrjevati zavest o družbenem pomenu vzgoje in izobraževanja ter spodbujati vsestransko aktivnost za uveljavljanje sprejetih stališč. Zavedati se moramo, da reforma učno-vzgojnega procesa ne more biti uspešna brez uveljavljanja resničnega samoupravljanja v vseh vzgojnoizobraževalnih organizacijah združenega dela.

Majda Poljanšek

Ključ preobrazbe je v samoupravnem sporazumevanju in dogovarjanju Ko govorimo o vlogi delavcev v združenem delu, o njihovi pravici, da sami odločajo o vseh zadevah družbene reprodukcije, moramo kritično presoditi, koliko in kaj smo v pretečenem obdobju dosegli na področju vzgoje in izobraže­ vanja, za katero vemo, da more bistveno vplivati na pogoje in rezultate delavče­ vega dela. Moramo pa se tudi dogovoriti, kaj moramo še storiti na tem področju. S samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem smo tudi na področju vzgoje in izobraževanja dosegli uspehe vedno tedaj, ko je delavec v združenem delu na podlagi dogovorjenih programov sprejel odločitve za združe­ vanje sredstev. Na podlagi dogovorjenega programa smo uspeli z izgradnjo

688

domov za učence in študente, uveljavili smo štipendijsko politiko, marsikje smo zagotovili pogoje za uvajanje celodnevne osnovne šole, najceloviteje pa smo na vzgojno izobraževalnem področju vključili delavce v združenem delu v samou­ pravno sporazumevanje o temeljih planov, ki so na tej podlagi tudi sprejeli odločitve za združevanje sredstev. Proces uveljavljanja svobodne menjave dela, ki omogoča uresničevanje med­ sebojno usklajenih interesov med delavci v gospodarstvu, občani in delovnimi ljudmi v krajevnih skupnostih ter med delavci v vzgojno izobraževalnih organi­ zacijah, se postopoma uveljavlja. Postopno se uveljavlja tudi podružbljanje vzgoje in izobraževanja. Ker je celotna družbena akcija za preobrazbo vzgoje in izobraževanja vezana na oblikovanje dohodkovnih odnosov in na preseganje odtujenih načinov ekonomskega povezovanja uporabnikov kadrov s šolo prek državnega proračuna, se moramo komunisti veliko bolj odločno zavzemati za uveljavljanje svobodne menjave dela. Med prosvetnimi delavci se še vedno zadržuje proračunska miselnost. Učitelji in uporabniki še vedno pretežno gledajo na izobraževalno skupnost kot na institucijo, ki je zamenjala državo in ohranila vse njene specifičnosti, stopnje in limite. Proces podružbljanja je za veliko učiteljev še vedno le spogledovanje šole z družbenim okoljem, s krajevno skup­ nostjo, s tovarno, s knjižnico in društvom, ne pa uveljavljanje družbenoekonom­ skih odnosov svobodne menjave dela kot tiste čvrste podlage za usklajevanje interesov med uporabniki in šolo, za skupno dogovarjanje o programih dela in za združevanje sredstev za njihovo izvedbo. Vse to pa je trdna podlaga podružblja­ nja vzgoje in izobraževanja. Zaradi necelovito dojetega bistva svobodne menjave dela učitelji v šolah veliko govorijo o družbeni pomoči, v organizacijah združenega dela pa govorijo o stroških za vzgojo in izobraževanje. V šoli, v tovarni in krajevni skupnosti, se moramo zato komunisti odločneje zoperstaviti mentaliteti, ki pojmuje svobodno menjavo dela kot odnos daj - dam in uveljaviti pojmovanja, da je svobodna menjava dela izražanje temeljne ustavne pravice delovnega človeka, da enako­ pravno z drugimi delavci odloča o vseh zadevah družbene reprodukcije, torej tudi o šoli, v kateri se izobražuje sam, da bi bolje obvladoval novo tehnologijo, samoupravljanje, zviševal produktivnost, si zagotovil boljše življenjske pogoje, omogočil tudi svojim otrokom kakovostno vzgojo in izobraževanje in prispeval k višji družbeni produktivnosti dela, ker šola lahko bistveno prispeva k rasti družbene produktivnosti le, če v celoto svojih vzgojnih prizadevanj vključuje revolucionarne pobude okolja in združenega dela, znanosti in kulture, si torej tudi preobrazbe vzgoje in izobraževanja ne moremo zamisliti v zaprti šoli. Še več, tudi če bi bilo denarja na pretek, se šola zaradi svoje družbene funkcije sama ne bi mogla preobraziti. In ker smo neposredno pred odgovornimi nalogami pri preobrazbi vzgojno-izobraževalnega sistema, moramo izhajati iz družbene narave dohodka in delitve po prispevku k njegovi rasti ter z učinkovitejšim deležem znanja v njem. Hitrejše in neposrednejše uveljavljanje svobodne menjave dela, ki bo delavcem in delovnim ljudem zagotovila neposrednejši vpliv na celotno izobraževalno politiko, je osnovni pogoj za izpeljavo družbene preobrazbe šole. Za uveljavljanje neposrednih vplivov delavcev in občanov, je občinska izobra­ ževalna skupnost vse preveč oddaljena od neposrednih interesov občana, de­ lavca in učitelja. Razpravljanje o osnovni šoli nasploh ni dovolj aktiviralo delav­ cev, ki so imeli interes za konkretno šolo, za šolo, ki je v njihovi krajevni skupnosti, za šolo, ki naj preraste v središče kulturnega, rekreacijskega in druš­ tvenega življenja. Zato je, izhajajoč iz vloge šole, potrebno omogočiti konstituira­ nje interesov bližje šoli. Na navzočnost živega interesa občanov za njihovo šolo nas lahko opominjajo vse razprave občanov v krajevni skupnosti, včasih tudi zaostreni politični odnosi, kadar gre za ukinjanje podružničnih šol, vrste uspelih akcij za uvajanje celodnevne osnovne šole in samoprispevki. Vse to kaže na velik interes občanov, ki se formira v odnosu do konkretne šole. Tudi posebne izobra­ ževalne skupnosti, ki jih imamo ustanovljene na republiškem nivoju, same ne morejo v celoti zagotoviti vraščanja usmerjenega izobraževanja v združeno delo. Zagotoviti ne morejo npr. učne prakse, usklajevati vpisa, zagotavljati učne prakse, delavnice, inštruktorjev, zagotavljati kadrovskih štipendij. Delovne orga­ nizacije, ki pretežno zaposlujejo te kadre, bi morale oblikovati svoje interese v 44 VIII. kongres

689

določeni šoli in povezovati te interese s konkretno šolo. Zato se stališča v predlogu resolucije, ki nakazujejo oblikovanje enot v šolah, nujna in nepogreš­ ljiva sestavina celotnih prizadevanj za preobrazbo vzgoje in izobraževanja. V sedanjem obdobju neposredno po volitvah delegatov v posebnih, združenih ali skupnih delegacijah, ki so jih izvolili na podlagi izraženega interesa delavci v temeljnih organizacijah in občani v krajevnih skupnostih, imamo neprimerno več možnosti, da se delegati povezujejo ob šolah, ob domovih, ob delavskih univerzah, skupaj z drugimi uporabniki v zbore uporabnikov ob posamezni vzgojno-izobraževalni organizaciji. Pri tem bi morali izhajati iz potreb in pravic delavcev, ki stopajo v konkreten družbenoekonomski odnos oz. v svobodno menjavo dela in se upreti togosti, ki bi utegnila zavirati nadaljnji razvoj družbe­ noekonomskih odnosov. Izhodišče za konstituiranje zbora uporabnikov mora biti vzgojno-izobraževalni program šole. Prav gotovo za program in funkcijo osnovne šole prevladuje splošni interes, zato bodo v enoti organizirani kot uporabniki člani delegacij, ki so jih na območju šolskega okoliša izvolili občani in delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. Med izvajalci pa bodo glede na realizacijo celovitega programa osnovne šole poleg učiteljev tudi društva, ki vključujejo mladino. Tako bo mogoče del celote odnosov svobodne menjave uresničiti veliko bolj neposredno, zlasti pa bo hitreje stekel tudi proces uvajanja celodnevne šole. Prav tako moramo, izhajajoč iz vzgojno-izobraževalne funkcije npr. delavskih univerz ali visokošolskih temeljnih organizacij ali katerekoli šole, s samouprav­ nim sporazumom o ustanovitvi izobraževalne skupnosti opredeliti tudi enoto kot organizacijsko obliko, ki bi v največji možni meri omogočila izražanje in usklaje­ vanje interesov uporabnikov in izvajalcev. Z enoto izobraževalne skupnosti bomo lahko zagotovili možnost neposrednega vpogleda uporabnikov v pogoje šolanja, v vzgojno-izobraževalni program, zagotovili bomo večje sodelovanje in odgovornost tudi pri njegovem izvajanju, razbremenili sporazumevanje na širših ravneh združevanja delegatov v skupščino izobraževalne skupnosti, saj bodo delegati prek zbora uporabnikov v enoti hodili na skupščine že s parcialno sintetiziranimi interesi. Najpomembneje pa je, da se bodo delegati in delegacije soočili s konkretnimi problemi šol, saj bodo hodili delegati na zasedanje skup­ ščine občinske izobraževalne skupnosti, posebne ali izobraževalne skupnosti Slovenije veliko bolj seznanjeni z vsebino vzgojno-izobraževalnega dela šol. Enote izobraževalnih skupnosti bodo učinkoviteje nadomestile tudi dosedanje konference delegacij po volilnih okoliših, kjer je potekala razprava preveč od­ maknjeno od problemov konkretne vzgojno-izobraževalne prakse in potreb de­ lavcev v združenem delu in občanov. Z najširšo vključitvijo članov delegacij, ki smo jih pravkar izvolili v enote izobraževalnih skupnosti ob šolah, bomo v tem trenutku tudi najhitreje sprožili razpravo o preosnovi usmerjenega izobraževanja v vseh delih združenega dela. In tako se bomo tudi prej dokopali do konkretnih rešitev, ki jih terja izobraževanje za delo, ob delu in iz dela. Franc Štiglic

Poskusi neenakopravne obravnave kulture V razpravah v času pred kongresom so kulturni delavci komunisti govorili predvsem o programih posameznih dejavnosti in njihovih idejnih in estetskih ravneh, o razvijanju samoupravnih odnosov v delovnih organizacijah, o sodelo­ vanju z uporabniki v družbenih svetih ter o samoupravnem povezovanju v področne skupnosti. Odprli pa so tudi vprašanje nedemokratičnih in nesamoupravnih pojavov, ki se izražajo v birokratskih in tehnokratskih pritiskih nekate­ rih struktur, posebno upravnih in izvršilnih organov v družbenopolitičnih pa tudi že v samoupravnih interesnih skupnostih in pomenijo poizkus uveljavljanja starega, administrativnega načina vodenja. Predlog resolucije za osmi kongres govori o tem dovolj obširno in zaostreno ne samo v poglavjih, ki so namenjena kulturni politiki, marveč tudi v tistih, ki obravnavajo vraščanje kulture v celotno družbenopolitično ureditev, predvsem

690

pa vključevanje samoupravnih interesnih skupnosti v delovanje skupščin druž­ benopolitičnih skupnosti, izpopolnjevanje delegatskega sistema in pravilno pri­ lagajanje organizacije in dela izvršilnih in upravnih organov vsebini in ciljem delegatskega sistema in odločanju v delegatskih skupščinah. Ker v razpravi v komisiji za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture dozdaj o tem še ni bilo dovolj govora in ker prav v zadnjem času lahko ugotovimo spet nov primer takega kršenja načel samoupravnega dogovarjanja, bom tega in še nekatere druge izpostavil v svoji diskusiji - ne samo zaradi podpore resoluciji, marveč tudi zaradi osebne prizadetosti ob takih pojavih, s katerimi smo se morali kulturni delavci v preteklosti vse prevečkrat soočati. Kultura se manj ali bolj uspešno - vsekakor gre pri tem tudi za njeno lastno aktivnost in odgovornost - vključuje v naše splošno družbenopolitično življenje v skladu z dogovorjenim samoupravnim konceptom in s ciljem, da se čim uspešnejše uveljavi kot enakopraven dejavnik materialnega in duhovnega ra­ zvoja naše družbe in njene celotne ustvarjalnosti. Kultura se za svoje delovne programe dogovarja najprej v delovnih organiza­ cijah samih, v družbenih svetih, v kulturnih skupnostih in v okviru družbenopo­ litičnih skupnosti z združenim delom (mar kultura in druge družbene dejavnosti ne sodijo v združeno delo?), pri čemer naj bi bila glavna osnova sporazumevanja interes za obseg in kvaliteto programov. Ta dogovarjanja seveda niso niti eno­ stavna, niti lahka, saj vemo, da potekajo vselej v dani družbenoekonomski situaciji, v kateri dajejo materialne možnosti in že ustaljen način razdelitve osnovni ton, in se končno izrazijo v programih posameznih občinskih kulturnih skupnosti in v programu skupnih nalog in vzajemnosti v Kulturni skupnosti Slovenije. Včasih pa v nekaterih družbenopolitičnih skupnostih skušajo uveljav­ ljati parcialne poglede na programe in jih temu primerno spreminjajo, celo takrat, kadar so bili že sprejeti tako v okviru občine kot republike. Taki posegi seveda delovne programe siromašijo in onemogočajo realizacijo dogovorjenih nalog, saj vselej izvirajo iz težnje po zmanjšanju denarja zanje. Vemo, da je mogoče spreminjati sprejete dogovore samo v skladu z ustavo in zakonom, vendar so primeri, ko ni tako, v zadnjem času vse bolj pogosti, pri čemer je karakteristično, da so med samoupravnimi interesnimi skupnostmi prav kul­ turne skupnosti takim pritiskom najbolj izpostavljene. Drugi primer posebnega odnosa do kulture - v osnovi gre vendarle za odnose - se je izpostavil pri lanskoletnih dogovarjanjih o ureditvi osebnega dohodka delavcev v kulturnih dejavnostih. Kulturna skupnost Slovenije je predlagala, naj bi te osebne dohodke valorizirali na višino osebnega dohodka pogojno kvalifici­ ranega delavca, kakršen je bil v letu 1976, to je leto prej. Pa vendar ta predlog kljub vsem naporom ni bil sprejet, marveč je bil opredeljen osebni dohodek v višini 3119 dinarjev, ki pa je občutno nižji. Kje je razlog odnosa, ki se izpričuje v razburljivem dejstvu, da enemu sloju delovnih ljudi ni mogoče zagotoviti niti takšne višine osebnega dohodka, kakršnega so imeli po splošnih merilih izkaza­ nega delavci v gospodarstvu in drugih dejavnostih že leto poprej? Ob primerja­ vah, ki se nehote vsiljujejo, se nedvomno odpira vprašanje političnega pomena, posebno če se spomnimo na mnoga opozorila statistik, poročil in člankov, da si nekatera delovna področja neupravičeno zvišujejo osebne dohodke in da to delajo celo delovne organizacije, ki plavajo v izgubah! Tretji primer zadeva skupščino SRS in je prizadel kinematografijo, ki po družbenem konceptu in po zakonu sodi v kulturo, a je bila ob sprejemanju predloga družbenega plana razvoja Socialistične republike Slovenije za obdobje 1976-1980 takorekoč »likvidirana«. Takrat je Kulturna skupnost Slovenije pred­ lagala amandma, po katerem naj bi bila tudi kinematografija v planu razvoja opredeljena kot prednostna naloga Kulturne skupnosti Slovenije. Skupščina SRS je ta in druge amandmaje s tem v zvezi odklonila. Svoj odnos do kinemato­ grafije je izpričala s takole argumentacijo: »Odbori zbora združenega dela in zbora skupščin ne soglašajo z amandmajem k točki 1. 3. enajsti odstavek... ker filmski proizvodnji po mnenju odborov ne kaže pripisovati enakega pomena, kot ga imajo knjižničarstvo in založništvo ter gledališka dejavnost in varstvo kul­ turne dediščine. Filmsko proizvodnjo bi tudi težko vključili med temeljne naloge na tem področju.« 44*

691

Tako je zapisano v poročilu k predlogu družbenega plana in delegati skup­ ščine so glasovali v skladu s tem poročilom odborov. Lenin je sicer zapisal znani stavek, »da je od vseh umetnosti za nas najpomembnejši film«, ki smo ga včasih tudi mi pisali kot parolo na kongresih filmskih delavcev, pa tudi sicer po vsem svetu pripisujejo filmu izreden družbeni, ne samo kulturni pomen. Zato najbrž noben drug parlament na svetu ne bi (ali ne bi upal) tako opraviti s kinematogra­ fijo, kot je to storila naša delegatska skupščina. Kajti ta ni samo odklonila vključitve filma med prednostne naloge družbenega plana razvoja s citirano argumentacijo, marveč kinematografije sploh ni sprejela v družbeni plan, saj niti edina ni našteta med nalogami Kulturne skupnosti Slovenije. Kinematografije torej enostavno ni! Morda je bila tega kriva pomota, vendar ni skupščina dala nobenega pojasnila pa tudi ne popravka. Zadnji primer je še povsem svež in se spet tiče skupščine SRS in kinemato­ grafije, kar pa po logiki razvoja odnosa pri sprejemanju plana družbenega razvoja najbrž ni nič presenetljivega. 23 marca je namreč skupščina SRS sprejela zakon o položaju in o pooblastilih Rdečega križa Slovenije z besedilom, ki v 14. členu zavezuje kinematografske prireditve (edine med kulturnimi) na plačilo prispevka v korist Rdečega križa. Zanimivo je, da je 21. marca izvršni svet skupščine SRS na zahtevo Kulturne skupnosti Slovenije, da se tudi kinematografske prireditve obravnavajo kot kulturne, za katere se ne bi plačeval prispevek v korist Rdečega križa, predlagal skupščini SRS amandma, naj spremeni besedilo 14. člena zakona v smislu zahteve Kulturne skupnosti Slovenije. No, skupščina je ta amandma odbila na podlagi proti-amadmaja, ki ga je predložilo upravičeno število delegatov in ki zahteva vključitev kinematografskih prireditev med obveznike plačil prispevka za Rdeči križ. Prispevek od prodane vstopnice obvezuje zabavne prireditve, športna srečanja in tekmovanja in kinematografske prireditve - kot rečeno, edine od vseh kulturnih dejavnosti. Zdaj se Kulturna skupnost Slovenije trudi, da bi bil prispevek od vstopnice kinematografske prireditve čim nižji, če je že zakon sprejet, vendar je ostal od teh samoupravnih dogovorov grenak občutek o recimo, neenakopravnosti skup­ ščine Kulturne skupnosti Slovenije pri takih razgovorih. Kajti četudi je pomem­ ben vsak dinar, ki ga manj dobe kinematografi in ki bi ga lahko vložili v kulturno in tehnično opremo kinodvoran, za katere vemo, v kakšnem stanju so, je po­ membnejši od njega ponovni odraz odnosa skupščine SRS do enega področja kulturnih dejavnosti - v tem primeru ponovno kinematografije. Morda je bil ves potek pri sprejemanju zakona o položaju in pooblastilih Rdečega križa formalno v redu, vendar je zanimivo, da za sprejemanje zakona niso vedeli ne kinematografi, ne izvršni odbor združenja TOZD kinematografije pri Gospodarski zbornici Slovenije, niti ostala filmska področja in najbrž tudi ne občinske kulturne skupnosti. Zato se ob tem primeru zastavlja vprašanje funk­ cioniranja delegatskega sistema. Ali so delegati skupščine SRS o sprejemanju tega zakona obvestili svoje delegatske baze? Ali so glasovali na podlagi razprave s prizadetimi, na primer s kinematografom v svoji občini? Ali so tako storili tudi tisti delegati, ki so predložili protiamandma? In - ali so v delovnih organizacijah in v občinah delegate vprašali, kako in zakaj so tako glasovali? Ali so občinske kulturne skupnosti razpravljale o tem zakonu in svoja stališča sporočila delega­ tom skupščine SRS? Taka in podobna vprašanja se ne odpirajo samo ob tem primeru in ne samo v kulturi, marveč so take narave, da jih upravičeno obrav­ nava predlog resolucije za osmi kongres. Navedel sem nekaj primerov, s katerimi sem hotel opozoriti na to, da so tudi v kulturi - morda v njej in okoli nje še posebej - še živi odnosi, ki so odraz birokratske in tehnokratske miselnosti. Zaradi tega morajo biti kulturni delavci, posebno seveda komunisti, stalno aktivni v prizadevanjih, da se sproti lahko spoprimejo s poskusi neenakopravnega obravnavanja kulture in odrivanja nje­ nih življenjskih vprašanj na stranski tir - kar pa pomeni tudi odrivanje iz samoupravljanja.

692

Ivanka Merčnik Izjemen pomen obmejnih šol Obmejne šole imajo izjemen družbeni pomen, zato jih ne smemo ukinjati ali razmišljati o pošiljanju otrok višjih razredov v dolino. To je problem, ki je v naši republiki že dalj časa navzoč, posledica je, da je bilo že veliko majhnih podružnič­ nih šol ukinjenih, pri čemer so bili zanemarjeni mnogi pomembni dejavniki, ki bi morali vplivati na ohranitev le-teh. Gre za šole v odročnih hribovskih krajih, še posebej tistih ob mejah, ki bi morale predstavljati temelj, okoli katerega se zbirajo ljudje. Z njimi je mogoče zajeziti odseljevanje ter hkrati ohraniti mejo živo. Na mnogih šolah je še vedno organiziran kombiniran pouk ne-le na razredni, temveč tudi na predmetni stopnji. Ta po kvaliteti ni enakovreden pouku v čistih oddelkih. Prav bi bilo, da bi zagotovili obstoj popolnih osemletk na manj razvitih območjih ob državni meji ne glede na pedagoške normative, financiranje pa vključili v solidarnostni program, pri čemer rokov ne bi postavljali. Gre za to, da šolam zagotovimo ustrezne pogoje za obstoj, njihovo raven pa je potrebno izenačiti s šolami v dolini oziroma v večjih središčih. Žal pa so še vedno razlike, čeprav jih odpravljamo že vrsto let. Največji problem so kadrovske težave. Na teh šolah poučujejo učitelji z neustrezno izobrazbo in le malo je takih, ki jo imajo ali pa si jo pridobivajo s študijem ob delu. Zato ostaja ena od bistvenih nalog reševanje kadrovskega vprašanja ter zagotavljanje ustrezno kvalificiranih kadrov, ki bo lahko bistveno pripomoglo k večji kvaliteti učenčevega znanja, ki je pogoj za enakovredno vključevanje v nadaljnje šolanje. Seveda pa s tem ne moremo trditi, da se ti otroci nauče manj kot tisti v dolini, kajti take trditve vplivajo negativno ne-le na učitelja, ampak tudi na starše in učence. Osnovno pravilo naj bo, da bomo učitelje z nedokončano izobrazbo spodbudili k študiju, kvalificiran kader pa obdržali in ga ustrezno stimulirali. Pomagali pa bi si lahko tudi z združevanjem šol, s čimer bi dosegli vključevanje učiteljev iz drugih šol ter tako obogatili učnovzgojni proces obmej­ nih šol. Zagotoviti pa bo treba tudi ustrezne materialne pogoje za modernizacijo pouka. Otroci teh zaselkov so za marsikaj prikrajšani, tudi za celodnevno šolo. Prav zato bo treba oddelke podaljšanega bivanja še razširiti, v najkrajšem času pa tudi v teh šolah preiti na celodnevno šolo. Prvi korak k uvajanju le-te je prehod na enoizmenski pouk in odpravljanje kombiniranih oddelkov tudi na nižji stop­ nji. Le tako se bodo tudi ti učenci lahko vključevali v razne izvenšolske dejavno­ sti, se navajali na samostojno delo, imeli redno prehrano, boljše učne uspehe itd. Prav tako pa bo potrebno na teh področjih intenzivneje razvijati predšolsko vzgojo in celoletno malo šolo, že v osnovni šoli pa zagotoviti kvalitetno poklicno usmerjanje za poklice, ki bodo dajali kruh ljudem tudi na teh področjih. Šole v manj razvitih območjih ob državni meji zanimajo le vzgojno-izobraževalne funkcije, so tudi kulturna obmejna trdnjava teh raztresenih naselij in hkrati velika spodbuda ljudem, ki tu prebivajo, da ob meji tudi ostanejo. Vendar pa ne bi bilo prav, ko bi se s temi vprašanji ukvarjale le vzgojno-izobraževalne usta­ nove; z njimi se bodo morali spoprijeti tudi neposredni proizvajalci v gospodar­ stvu, saj sta prav gospodarski razvoj in kmečki turizem poleg šol tista dejavnika, ki lahko zajezita razseljevanje. Marta Prokopovič Tudi moteni otroci so naši V svojem referatu se bom dotaknila problematike otrok z motnjami v tele­ snem in duševnem razvoju, ker tudi sama delam v taki ustanovi. Med osnov­ nošolsko problematiko spadajo tudi problemi otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Priznati moramo, da smo do sedaj že veliko storili za usposab­ ljanje vseh vrst prizadetih otrok v šolskem obdobju. Problem še vedno ostaja

693

šolski prostor, čeprav je v zadnjih letih zraslo v naši republiki v ta namen tudi že nekaj novih sodobnih ustanov. Prepočasi poteka vključevanje v zgodnjo predšol­ sko obravnavo teh otrok, kajti znano je, da je usposabljanje toliko uspešnejše, čimprej so otroci vključeni v vsestransko obravnavo. Lažje duševno prizadeti absolventi posebnih osnovnih šol so v delovnih organizacijah dokazali, da so polnovredni delavci. Ostajajo pa še vedno brez kvalifikacij. Že deset let govorimo o pošolskem usposabljanju teh mladostnikov za določene poklice. Toda do sedaj se ni še nič spremenilo. Upamo, da jih v usmerjeno izobraževanje ne bomo pozabili vključiti. Zakon o usposabljanju otrok z motnjami v telesnem in dušev­ nem razvoju iz leta 1976 prinaša možnosti usposabljanja tudi zmerno umsko manj razvitim otrokom, zato moramo poskrbeti za vključitev teh otrok v njim primerno usposabljanje. Tako bomo pomagali družinam, ki so še pogosto prepu­ ščene same sebi v skrbi za težje prizadetega otroka. Taki otroci pa so v vsaki občini. Ni jih veliko. Z vključitvijo v zgodnjo obravnavo in socializacijo se bodo tudi ti delovno usposobili in pozneje delno prispevali k lastnemu preživljanju. Ni pa dovolj, da kot humana družba vlagamo velika sredstva za usposabljanje vseh vrst prizadetih otrok. Institucije imajo pred seboj kot največji cilj, usposobiti otroka, da se bo kot koristen član vključil v družbo. Tu pa ostajajo še velike vrzeli. Skoraj sleherni absolvent je zmožen nekega dela, če bi mu bili dani pogoji. Tu je pripravljen zelo ugoden zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, Ur. 1. 30/18-76. Uspešnost takih delavcev je dokazana tam, kjer je bilo okolje pripravljeno na vrnitev mladostnika s primernim delovnim mestom in razumeva­ njem. Kjer pa ni tako, invalidske komisije prehitro ocenijo absolvente za popolne invalide, pri tem pa premalo upoštevajo strokovne zaključke in predloge institu­ cij, ki so otroke obravnavale v šolskem obdobju. Tako ostajajo po usposobitvi osnovnih šol zopet breme družin z minimalno družbeno pomočjo. S tem pa ni rešena niti materialna osnova, kaj šele osebno počutje in nadaljnji življenjski optimizem mladostnika, ki je šele na pragu življenja. Zakon za usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb govori tudi o delavnicah pod posebnimi pogoji. V njih vidimo rešitev za najtežje invalidne mladostnike, tudi zmerno umsko manj razvite. Vsaka občina bi morala imeti za svojo skupino takšnih kandidatov tovarne in delavnice, kjer bi po svojih sposobnostih delali in kjer bi po svojem delovnem prispevku bili nagrajeni. Tudi oni bi čutili, da so delavci, da pripadajo nekemu kolektivu. Nekaj uspehov tu že zasledimo. Toda čas teče. Število nereše­ nih človeških vprašanj pa prehitro narašča. Ivan Križnar

Raziskovanje novejše zgodovine

Marksistična zgodovinska znanost je opravila pomembne naloge pri politič­ nem osveščanju delavskega razreda in najširših delovnih množic. S konkretno analizo spreminjajočega se razmerja družbenih sil in boja med njimi je pomagala tudi komunistom pri tolmačenju zakonitosti družbenega razvoja, razvijanju ra­ zredne zavesti in borbenosti proletariata ter širila spoznanje o nujnosti revolucio­ narne preobrazbe družbe. Pripomogla je k spoznanju, da je samo z enotnim bojem ljudskih množic pod vodstvom delavskega razreda mogoče doseči nacio­ nalno in socialno osvoboditev. S posredovanjem in nadaljnjim razvijanjem revo­ lucionarnih tradicij je krepila v delovnih ljudeh zaupanje v lastne ustvarjalne sile. Spoznavanje naše revolucionarne preteklosti vzpodbuja tudi danes mladino k tvorni družbeni dejavnosti pri graditvi socialističnega samoupravljanja. Zato je tudi Zveza komunistov Slovenije posvečala pozornost preučevanju naše revolucionarne preteklosti. Raziskave so dale že precejšnje rezultate, o čemer pričajo številne študije, zlasti o razvoju revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja. Posebno razveseljivo je, da so se v preu­ čevanje naše revolucionarne preteklosti vključili, poleg zgodovinarjev, tudi mnogi akterji tega gibanja. Številne družbene procese iz preteklosti pa bo po­ trebno še raziskati in razčleniti globlje družbene vzroke, ki so jih porajali in bolj kritično oceniti vlogo posameznih družbenih sil.

694

V zadnjih letih pristopamo k preučevanju zgodovine vse bolj načrtno. Pri­ pravljenih je več raziskovalnih projektov, zlasti s področja novejše zgodovine. Obsežne naloge pred nas slovenske zgodovinarje postavlja projekt zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije od njene ustanovitve do danes, ki naj bi ga uresničili v petih letih. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja je pripravil projekt novejše zgodovine Slovencev, ki bo zajel tudi preučitev povojnega ob­ dobja. Ta del projekta pravkar pripravljajo. Raziskave posameznih obdobij in področij družbenega življenja v obliki monografij bodo omogočili pristop k pisanju zgodovinskega pregleda in nato sinteze novejšega obdobja, kar bo osnova tudi za kvalitetnejši pouk zgodovine na vseh stopnjah izobraževanja, pa tudi za druge oblike posredovanja zgodovinske znanosti naši in svetovni javno­ sti. Z Inštitutom za zgodovino delavskega gibanja in posameznimi zgodovinarji raziskovalci, kot izvajalci projekta novejše zgodovine Slovencev, sklepa dogo­ vore Raziskovalna skupnost Slovenije, ki te raziskovalne naloge tudi financira. Med raziskovalci slišimo mnenja, da njihovo delo ni dovolj ovrednoteno. Po drugi plati pa nastaja vrsta drugih problemov, ki jih bo potrebno čimprej rešiti. Naštejem naj le nekatere: Prvič. Mnogi ključni procesi družbenega razvoja v preteklosti ostajajo nerazi­ skani, ker poteka raziskovalno delo še vedno premalo sistematično. Drugič. Čeprav bi bilo potrebno čimprej preučiti razvoj naše socialistične graditve in to vse plati družbenega življenja, za kar je nujen interdisciplinarni pristop k raziskavam, pa je sprejela arhivska služba zaradi pomanjkanja kadrov in prostorov še zelo malo povojnega arhivskega gradiva od ustvarjalcev, ga uredila in s tem omogočila raziskovalno delo. Mnogi ustvarjalci registraturnega gradiva ne kažejo dovolj odgovornosti in zavzetosti za ureditev in ohranitev svojega gradiva. Gre za obsežne naloge pri izbiranju iz registraturnega gradiva vseh tistih dokumentov, ki imajo trajno vrednost. Tretjič. Številne so naloge pri raziskovanju novejše zgodovine v jugoslovan­ skem merilu, v katere se vključujemo slovenski zgodovinarji. Potrebe po zborni­ kih zgodovinskih virov, pripravljanje številnih enciklopedij in dokumentarnih televizijskih oddaj obremenjujejo raziskovalce v taki meri, da žal kasnijo s sistematičnimi raziskavami po sprejetem projektu. Da bi potekala realizacija raziskovalnega projekta novejše zgodovine Slovencev čimbolj načrtno in uspešno, je ustanovila Raziskovalna skupnost Slovenije projektni svet, ki naj bi ji dajal sugestije za razpis prednostnih raziskovalnih nalog, skrbel za kvaliteto raziskav in za rast novih raziskovalnih kadrov. Tudi temu projektnemu svetu bo treba določiti status, mu opredeliti naloge in njegovo družbeno vlogo v skladu s predlogi, o katerih je včeraj govoril tovariš Šali, in ki jih bo potrebno še podrob­ neje preučiti. Osnovna orientacija pri raziskovanju novejše zgodovine je v svobo­ dni menjavi dela. Potrebno bo najti ustreznejše oblike samoupravnega organizi­ ranja tako v arhivih kot v raziskovalni dejavnosti in doseči večjo družbeno angažiranost na tem področju, kar bo omogočilo bolj sistematično opravljanje nalog v skladu s sedanjimi in dolgoročnimi družbenimi potrebami. Večjo pozor­ nost bomo morali posvečati razvijanju in uveljavljanju marksistične metodolo­ gije pri raziskovanju zgodovinskega razvoja in interdisciplinarnega pristopa, zlasti pri proučevanju povojnega obdobja.

Marko Bulc Nedeljivost proizvodnega in vzgojnoizobraževalnega dela

Mislim, da kaže vendarle ugotoviti, da ostajajo stališča X. kongresa in VII. kongresa o socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja, pa čeprav jih vseh ne bomo ponovili na sedanjem VIII. in XI. kongresu, naša nadaljnja temeljna orientacija in izhodišče za ustvarjalno akcijo komunistov in vseh organiziranih socialističnih samoupravnih sil pri nas. Res je, da stališča zveze komunistov o vzgoji in izobraževanju najdemo v različnih dokumentih

695

zveze. Je pa tudi res, da smo na X. kongresu prvič v zgodovini kongresov Zveze komunistov Jugoslavije sprejeli posebno resolucijo kot celovit idejni koncept in izraz enotnega interesa delavskega razreda, ki pomeni zavest in voljo zveze komunistov, da vzgojo in izobraževanje vključuje v strategijo revolucionarne akcije za nadaljnjo socialistično samoupravno preobrazbo naše družbe. To pou­ darjam zato, ker procesa preobrazbe vzgoje in izobraževanja ne bi smeli pojmo­ vati kot časovno omejenega in končanega, še posebej ne, ker bodo nadaljnji razvoj znanosti in tehnologije in na tej osnovi nove potrebe in zahteve materialne proizvodnje in družbe nasploh, zahtevali stalno preobrazbo, prilagajanje ter nove rešitve. Iz dokumentov, ki smo jih za kongres dobili, je razvidno, da je delo pri socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja na temeljih resolu­ cij X. in VII. kongresa v preteklem obdobju dobilo svoj polni zamah. Široko je zaobseglo vsa vprašanja preobrazbe. Iz analize stanja je razvidno tudi, da smo v marsičem ostali pri načelnih izhodiščih in le pri delnih rešitvah, da akcija ni bila dovolj povezana znotraj vzgoje in izobraževanja in često tudi ne dovolj z združe­ nim delom oziroma tokovi socialistične samoupravne družbene preobrazbe na­ sploh. Pred nas se danes postavlja naloga, da se lotimo tistih ključnih vprašanj, ki najbolj vplivajo na spremembe celotne preobrazbe oziroma tistih členov v verigi sprememb, ki pomikajo celo verigo. V gradivu za kongres in še posebej v uvodnem poročilu predsednika Popita so jasno poudarjena tri taka vprašanja. To je izgradnja družbenoekonomskih od­ nosov, ki naj bodo osnova povezovanja tega področja družbenega dela z delom v materialni proizvodnji in njegovo uvajanje v celovito združeno delo na osnovah svobodne menjave dela. Nadalje, poglobljenejša in bolj vsestranska zasnovanost vzgoje in izobraževanja na osnovah marksizma in končno, preobrazba samega vzgojnoizobraževalnega sistema. Spregovoriti želim samo o prvem vprašanju. Mislim, da je v naši zavesti vse bolj navzoče spoznanje, da preobrazbe vzgoje in izobraževanja ni mogoče uresni­ čiti, če ne presežemo njene odtujenosti od delavcev. Vse dosedanje reforme vzgoje in izobraževanja so namreč pokazale, da jih ni mogoče uresničiti samo s spremembami šolskega sistema oziroma spremembami tehnologije pouka, tj. samo s strokovnega stališča. Postaja očitno, da je preobrazba mogoča samo na tistih istih osnovah, na katerih se spreminja celotna socialistična samoupravna družbena preobrazba - začrtana v ustavi in zakonu o združenem delu. Seveda je pri tem jasno, da brez usposobljenih idejno in politično aktivnih komunistov in drugih delavcev, ki delajo v vzgojnoizobraževalnih organizacijah, ne bomo uspeli, kajti oni morajo biti iniciatorji in nosilci novega. Verjetno se vsi strinjate, da je po prvi fazi, v kateri se je po X. kongresu ustvarjalo zaupanje za preobrazbo vzgoje in izobraževanja in politično premago­ valo antisamoupravne odpore reformi, nastopil čas, da presežemo stanje, v katerem pristajamo na splošne formulacije in najdemo ter dogovorimo kon­ kretne rešitve in katere začnemo hitreje uvajati v življenje. Sprejetje zakona o združenem delu je v tej smeri prineslo nove vzpodbude. Zakon je po eni strani usmeril delavce v materialni proizvodnji k družbenim dejavnostim - izobraževanju, znanosti, kulturi - z druge strani pa je na istih družbenoekonomskih in dohodkovnih odnosih zahteval samoupravno organizi­ ranje teh dejavnosti in njihovo usmeritev k proizvodnemu delu. Nastali so ne samo pogoji za resnično združevanje dela in svobodno menjavo dela, temveč so konkretizirana tudi nekatera vsebinska stališča X. kongresa, ki so tako dobila realno osnovo za uresničevanje. Zato je bitka za uresničevanje zakona o združe­ nem delu tudi na področju vzgoje in izobraževanja ena temeljnih nalog. _ Mislim, da gre pri tem predvsem za razrešitev treh vprašanj: na temelju katerih kriterijev bodo delavci v združenem delu materialne proizvodnje v svo­ jem celovitem dohodku določali del za vzgojo in izobraževanje, na temelju kakšnih vzgojnoizobraževalnih programov in na kakšen način se bo tak dohodek dajal delavcem v vzgoji in izobraževanju kot nadomestilo za njihovo delo in kako se bodo na osnovi tega dohodka vzpostavili socialistični samoupravni dohod­ kovni odnosi znotraj vzgoje in izobraževanja. Glede prvega vprašanja moramo izhajati iz stališča, da je v vsakem blagu ali

696

storitvi, ki ju delavci materialne proizvodnje prodajajo na trgu, vgrajena tudi vrednost vzgoje in izobraževalnega dela, da morajo delavci, ko delijo dohodek, en del oddvojiti kot nadomestilo za vzgojo in izobraževalno delo, ki so ga dobili od delavcev vzgojnoizobraževalnih institucij. To pomeni, da se novi samoupravni odnosi ne vzpostavljajo samo ob vprašanju delitve že ustvarjenega dohodka. Šele na tem stališču mislim, da lahko gradimo medsebojno in nedeljivo povezanost proizvodnega in vzgojnoizobraževalnega dela v celovito združeno delo. To po­ meni, da obseg deleža dohodka, ki izhaja iz vzgojnoizobraževalnega dela, zavisi od deleža, ki ga vzgoja in izobraževanje prispeva k povečanju skupnega dohodka organizacij združenega dela, povečanju produktivnosti dela, ustvarjanju pogojev za racionalnejšo uporabo minulega dela in učinkovito uporabo tekočega dela. Verjetno je prav poudariti, da bo torej hitrejše ukinjanje starih, proračunskih in fondovskih odnosov, ki so še zelo navzoči, čeprav v novih preoblekah, v samoupravnih interesnih skupnostih omogočalo hitrejšo samoupravno preob­ razbo vzgoje in izobraževanja. To je torej pot, po kateri lahko presežemo temeljno družbeno protislovje odtujenosti vzgojnoizobraževalnega dela od materialne pro­ izvodnje in hkrati pot za osvoboditev samega vzgojnoizobraževalnega dela ozi­ roma uresničitev svobodnega položaja delavcev v vzgoji in izobraževanju, ki tako lahko v resnici prvič postajajo iz državnih uradnikov svobodni ustvarjalci, enako­ pravni z vsemi drugimi delavci. Resnica je, da delavci na področju vzgoje in izobraževanja še niso v takem družbenoekonomskem položaju, da bi se dogovarjali o skupnem planu razvoja vzgoje in izobraževanja, o vsebini in usklajenosti tega dela s potrebami združe­ nega dela in družbe kot celote in še posebej o skladnosti razvoja z obstoječimi materialnimi možnostmi. Vsem nam je jasno, da je nujno planirati vse oblike dela, torej tudi kadrovske in vzgojnoizobraževalne potrebe. Pri preteklem spreje­ manju srednjeročnih planov razvoja je to žal izostalo in če bi planiranje vzgojnoi­ zobraževalnih in kadrovskih potreb in usklajeno dogovarjanje o teh planih še naprej izostajalo, bi pristajali na neskladje med strukturo kadrov, ki jih daje obstoječi šolski sistem, in stvarnimi potrebami združenega dela. Na ta način bi še naprej hranili pojmovanje, ki obstoja v mnogih organizacijah združenega dela, da je racionalnejše, da družba formira kadre, ki se lahko dobe na svobodnem trgu delovne sile, kot pa skupno vlaganje v programe in razvoj vzgoje in izobraževa­ nja. Prav tako bi tak nedogovorjen planski pristop vzdrževal često navzočo prakso in pojmovanje, da vzgoja in izobraževanje ni lastna potreba sleherne organizacije združenega dela, temveč nekakšna zunanja obveza oziroma prisila. V resoluciji za VIII. kongres je planski pristop dobil ustrezno mesto. Upam, da se bomo v predstojećih planih nadaljnjega srednjeročnega razvoja uspeli doseči, da bodo delavci v slehernem tozdu ter v drugih oblikah združenega dela, ko bodo sprejemali plane razvoja, planirali vse svoje interese, torej, poleg proizvodnih tudi vzgojnoizobraževalne, znanstvene, kulturne in podobno. Namreč, vsem nam mora postati jasno, da je planiranje teh potreb v tozdu sestavni del planiranja razširjenje reprodukcije, sestavni del planiranja lastnega razvoja delavcev v tozdu. Seveda pa postaja tudi jasno, da so osnova za tak plansko dohodkovni pristop poleg temeljev plana novi vzgojnoizobraževalni programi usmerjenega izobraže­ vanja, naravnanega za potrebe združenega dela, ki jih delavci s področja vzgoje in izobraževanja in samoupravne interesne skupnosti na temelju novega sistema vzgoje in izobraževanja morajo šele pripraviti in delavcem v materialni proizvod­ nji ponuditi. Nadaljnji element plansko dohodkovnega pristopa so programi racionalizacije in večje učinkovitosti vzgojnoizobraževalnega dela, je cena vzgoj­ noizobraževalnih storitev, ki jo je treba ponuditi in dogovoriti itd. Skratka, potrebno je pripraviti in ponuditi naštete in tudi druge elemente za samoupravne sporazume o svobodni menjavi dela. Pri vsem tem verjetno ne smemo pozabiti, da je s temi samoupravnimi sporazumi potrebno začeti intenzivneje razreševati vprašanje samoupravnega položaja dijakov in študentov, njihove samoupravne pravice in dolžnosti. Če tega namreč ne bomo storili, se nam lahko zgodi, da postanejo dijaki in študentje objekt svobodne menjave med delavci proizvodnje in izobraževanja, namesto, da bi bili subjekt teh odnosov kot nosilci pravic in obveze do združenega dela. Danes namreč ne nosita konkretne materialne in

697

moralne odgovornosti za delo ne študent ne učitelj. Še so primeri, pa čeprav je tega manj kot v preteklosti, da so nekateri učitelji slavni po negativni produkciji, po številu tistih, ki na izpitih padejo. Pri tem posamezniki ne vidijo svojega neuspeha npr. v pomanjkanju osebnega prizadevanja, pedagoških sposobnosti, dobre knjige in podobno. Slično je tudi s študenti, ki še vedno v velikem številu sede v šolskih klopeh daleč prek odrejenega časa. Vsa ta vprašanja in naloge, ki niso ne majhne ne lahke, zahtevajo zelo konkreten pristop in čakajo predvsem delavce v vzgoji in izobraževanju, da se jih lotijo in ponudijo ustrezne predloge delavcem v proizvodnem delu neposredno ali prek samoupravnih interesnih skupnosti. Nobenega dvoma ni, da bomo imeli pri vsem tem delu še mnogo težav tako s pripravo kot z dogovarjanjem rešitev. Pri tem bo zelo pomembno preseči sedanje tendence po množenju strokovnih služb in tendence, da one odločajo. Zagotovo bomo morali doseči, da bodo te službe postale samo servisi samoupravnega interesnega združevanja in nič več, da bodo mnogo bolj kot doslej delegati in delegacije organizacij združenega dela v samoupravnih interesnih skupnostih izražali in usklajevali resnične interese delavcev in se zavzemali za napredne skupne rešitve. Vendar je najvažnejše, da se glavna akcija družbenih sil usmeri na bistvene stvari, to pa je na nadaljnji razvoj samoupravnih družbenoekonom­ skih odnosov in da je treba vsa vprašanja preobrazbe, vzgoje in izobraževanja reševati s teh vidikov. Franc Zaman

Ne le izobraževanje, tudi vzgoja

V imenu skupnostih domov učencev srednjih šol SR Slovenije bi rad povedal nekaj misli o vzgoji in izobraževanju v domovih učencev srednjih šol. Vključujoč se v vsestranska družbena prizadevanja pri reševanju in uveljav­ ljanju velikih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja, še posebej pa pri preobrazbi srednjega in visokega v šolstva k usmerjenemu izobraževanju, bi pedagoški delavci v domovih srednjih šol radi soustvarjalno vplivali na ugodne rešitve zahtevnih in številnih vprašanj. Naša usmeritev je naravnana predvsem na spremljanje vzgojne prakse in teorije, saj to od nas zahteva vsakodnevno vzgojno delo. Vzgoja in izobraževanja tvorita v svoji dialektični celovitosti enako­ vredni sestavini tudi v celotnem vzgojnoizobraževalnem procesu. To navajajo tudi naša ustavna določila in številni družbenopolitični dokumenti. Pri praktič­ nem in teoretičnem delu, ki izhaja iz osnovnih in splošnih zakonitosti, pa pogo­ stokrat naletimo na poudarjen proces izobraževanja in na zanemarjanje vzgoje. Prav na nivoju dosedanjega srednjega šolstva imamo ob preobrazbi v usmer­ jeno izobraževanje najboljšo možnost, da uresničimo vzgojno sestavino v smislu zahtev splošnega vzgojnega smotra. To priznava tudi gradivo - predlog za izdajo zakona o usmerjenem izobraževanju in teze za ta zakon. Vsa nadaljnja prizadeva­ nja pri uresničevanju usmerjenega izobraževanja bodo izhajala iz navedenega zakona, zato želimo na enakovredno upoštevanje vzgojne dejavnosti posebej opozoriti. Tradicionalna usmerjenost nas pri tem ne sme ovirati. Menimo, da je bilo vzgojno delo doslej premalo upoštevano na srednji in tudi drugih stopnjah šolanja. Celotni stil šolskega dela, njegova vsebina in metode, so bili močno pod vplivom izobraževalnih nalog. Pomanjkljivosti v vzgojnoizobraževalnem pro­ cesu spet odpravljamo na nivoju izobraževalnega procesa, ker razvija le določene miselne sposobnosti. Del vzgojnoizobraževalnega sistema predstavljajo tudi domovi za učence s svojo primarno vzgojno dejavnostjo. Pedagoški delavci v domovih pogostokrat doživljajo glede vzgoje zapostavljenost, zato je potrebno vzgojnoizobraževalno dejavnost domov učencev ustrezno poudariti oziroma natančno opredeliti. Naš vzgojni smoter zahteva, da učence vsestransko usposobimo za življenje. Naloga vseh vzgojnoizobraževalnih organizacij je, da usposabljajo mlade za delo in za samoupravljanje. Brez doslednega in zadostnega upoštevanja vzgojnega dela ob usmerjenem izobraževanju tega smotra ni moč uresničiti. Primarno vzgojenost

698

zahtevajo vse sestavine življenja. Celoten vzgojni proces bi bil zanemarjen, če bi preveč poudarjali le usposabljanje za proizvodno delo. Izobraženost je le ena od številnih komponent, ki omogoča uspešno poklicno delo. Praktične izkušnje nas o tem nenehno prepričujejo. Takojšnjo povratno informacijo o povezanosti, vzgojenosti in izobraževanju nam dajejo razmeroma slabi učni rezultati v sred­ njih šolah (osip do 35 odstoten), saj je evidentno, da jih ne moremo pojasnjevati le s pomanjkanjem sposobnosti pri učencih oziroma z dejavniki zunaj učencev. Še močnejši vpliv imajo razvite osebnostne lastnosti pri študijskem napredovanju študentov. Končno lahko ugotavljamo, da le poklicno znanje in spretnosti niso zagotovilo za dobre delovne rezultate. Socialistični samoupravni družbenoekonomski od­ nosi še posebej zahtevajo vsestransko usposobljenost vsakega posameznika. Če pa upoštevamo tudi človekovo udejstvovanje zunaj materialne proizvodnje, v katerem se še pristneje in intenzivneje vključuje v sedanjo socialno, kulturno, vrednostno življenje družbe, še bolj začutimo porabo po vsestranskem zastavlje­ nem vzgojnoizobraževalnem procesu. Navedene ugotovitve v vzgojnoizobraževalni praksi in teoriji premalo upošte­ vamo. Že zaposlene učitelje bomo morali za vzgojno delo tudi organizirano dodatno usposabljati. Tudi celotni pedagoški tisk vzgojnih vprašanj ne obrav­ nava enakovredno z izobraževalnimi; o tem se prepričamo, če analiziramo na primer slovenske- pedagoške revije in časnike. Težko najdemo prispevke, ki govore o vzgojnem delu. Večjo pozornost namenjajo na primer učni tehnologiji kot vzgojnim vprašanjem. Vzgojna praksa se tudi ne more opirati na izsledke pedagoškega raziskovalnega dela. Očitno gre za pomanjkanje teorije vzgojnega dela. Pedagoški delavci v domovih še posebej čutimo navedene pomanjkljivosti. Te se na našem področju kažejo v nekaterih specifičnih oblikah. Močno si moramo prizadevati za priznanje našega statusa in našega vzgojnega dela. Pogo­ stokrat se dogaja, da smo pozabljeni, izpuščeni ali nepravilno obravnavani. V zadnjih letih so se razmere sicer izboljšale, kot so na primer pravna ureditev domov v okviru zakona o srednjem šolstvu, možnost študija domske vzgoje na višji in visoki stopnji, formiranje komisije za strokovne izpite vzgojiteljev, spre­ jem sanacijskega programa gradnje domov in postopna realizacija le-tega, vendar zaostanka v objektivnih in subjektivnih možnosti uresničevanja primarne funk­ cije domov še nismo odpravili. Zavedamo se, da so pri tem pomembni tudi naši lastni napori, ki se morajo uveljaviti v sklopu splošnega vrednotenja vzgojnega dela nasploh in v domovih še posebej. Celovitost reforme vzgojnoizobraževalne dejavnosti z uveljavljanjem usmer­ jenega izobraževanja moramo pospešiti. Zakon o usmerjenem izobraževanju mora zagotavljati uresničevanje smotrov in nalog vzgoje, to je za pripravo za (proizvodno) delo in za življenje. Gre torej za to, da se vzgojna dejavnost v domovih pedagoško in družbeno ustrezno verificira, kar bo pomembno prispe­ valo k dejanski pedagoški vlogi domov in k uspehom vzgojnoizobraževalnega dela v ožjem in širšem pojmovanju te vloge. Le tako bo družbeni interes za vsestranski razvoj domov toliko bolj utemeljen in upravičen.

699

Neprebrane razprave Ljudmila Arko

Ne le intelektualna, tudi družbena vzgoja

Predlog resolucije za VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije s predlogi sprememb in dopolnitev kaže na stopnjo vzgojnovarstvene dejavnosti, ki smo jo dosegli v povojnem obdobju. Vzgojnovarstvena dejavnost po letu 1945 pri nas ni imela pozitivne tradicije, saj je bila pred vojno po obsegu izredno skromna, orientirana meščansko in ni imela splošne družbene veljave. Danes pa smo na tem področju veliko napredovali. V vzgojnovarstveno dejavnost je vključenih 26% vseh otrok v starosti do 7. leta, v dnevnem varstvu in tako imenovani skrajšani mali šoli imajo pripravo na šolo vsi 6-letni otroci, vzgojnovarstvena organizacija se vedno bolj orientira k vsem otrokom v krajevni skupnosti. Tako je bilo pritegnjenih v minulem letu k različnim prireditvam v vzgojnovarstvenih organizacijah 50.000 vseh predšolskih otrok, medtem ko je bilo vključeno v različne vzgojne programe, to so tako imenovane cicibanove ure, 80-umi vzgojni program in podobno, 10.000 predšol­ skih otrok, ki niso vključeni v redno dejavnost za predšolske otroke. Mislimo, da je bistveno, da smo se s sporazumom o temeljih družbenega plana obvezali zagotoviti vsem 5 in 6-letnim otrokom neki vzgojnoizobraževalni program, četudi niso vključeni v redno vzgojnovarstveno dejavnost. Predšolska vzgoja danes ni več domena zgolj vzgojnovarstvenih organizacij in samoupravne interesne Skupnosti za otroško varstvo kot pristojne samoupravne skupnosti za to dejavnost, ampak je predmet zanimanja izredno širokega kroga občanov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih interesnih skup­ nosti (za vzgojo in izobraževanje, socialno skrbstvo, kulturo in telesno kulturo). V približno polovici slovenskih občin občani gradijo objekte za vzgojo in varstvo predšolskih otrok iz samoprispevka, prav tako pa mnoge organizacije združenega dela še posebej prispevajo sredstva za to dejavnost. S temi sredstvi zagotavljajo predšolsko vzgojo za otroke svojih delavcev, obenem pa širijo mate­ rialno bazo naše predšolske vzgoje v celoti. Starši, ki imajo svoje otroke v urejenem vzgojnem varstvu, dosegajo večjo produktivnost in na ta način urejena predšolska vzgoja posredno povečuje naš družbeni proizvod. Starši kot uporabniki vzgojnovarstvene dejavnosti vedno bolj intenzivno sodelujejo pri razvijanju te dejavnosti. Posebej je pomembno njihovo sodelova­ nje ne samo v uzakonjenih svetih zavodov, ampak tudi v svetih staršev in drugih podobnih telesih. Vzgojnovarstvena dejavnost za predšolske otroke je in mora biti povezana z vzgojo in izobraževanjem v osnovni šoli, vendar pri tem pomena predšolske vzgoje ne smemo skrčiti samo na pripravo na šolo, kar je dejansko izrednega pomena, ampak se moramo pri razvijanju vzgojnovarstvene dejavnosti za pred­ šolske otroke truditi, da bi tudi v naši družbi dobil sleherni človek svoji starosti oziroma svoji psihofizični razvitosti primemo optimalno družbeno vzgojo. Zato se trudimo, naj bi bila predšolska vzgoja vsestranska, tako glede vsebine kot tudi glede obsega. Nobenega dvoma ni, da so uspehi, ki smo jih dosegli, pomembni. To pa terja od pedagoških delavcev na tem področju strokovno znanje, družbeno osvešče­ nost in boljšo praktično pripravljenost za dela in naloge. Zato se moramo komunisti zavestno prizadevati za poglabljanje vsebine vzgojnoizobraževalnih programov, ne pa za daljšanje šolanja na področju pred­ šolske vzgoje, saj se pred vzgojnovarstvene organizacije postavljajo vedno širše družbene naloge. Boriti se moramo tudi za pravilno družbeno vrednotenje polo-

700

žaja vzgojiteljice, saj je njena naloga razvijati različne oblike in vsebine vzgojne dejavnosti za predšolske otroke. Omogočiti je treba vertikalno odprtost vzgojnoizobraževalnega sistema tako, da bo delavce v vzgojnovarstvenih organizacijah dovolj motiviral za nadaljnji ustvarjalni razvoj tudi na področju predšolske vzgoje. Nadalje izobraževanje pedagoških delavcev za področje predšolske vzgoje lahko razvijamo v rednem študiju ali ob delu in iz dela, za kar pa ti delavci do danes niso imeli možnosti. Zato čutimo kadrovske osipe, ki povzročajo težke posledice. Reforma našega šolstva oziroma prehod v usmerjeno izobraževanje prinaša koristne novosti v izobraževanje delavcev, zdi pa se nam kljub temu, da bi se morali bolj kot doslej zavedati potrebe po perspektivnem načrtovanju tega izobraževanja. Usmerjeno izobraževanje, ki ga načrtujemo, mora biti takšno, da bo sistem izobraževanja pedagoških delavcev izobrazil delavce za naloge, ki jih že danes predvidevamo in da bodo delavci kos tudi nalogam, ki jih morda danes še ne moremo do konca opredeliti, a jih bodo prihodnja desetletja do leta 2000 prav gotovo prinesla. Darko Bensa

Več poklicnega usmerjanja

Že dalj časa opažamo, da naš šolski sistem ne sledi potrebam združenega dela. Probleme na tem področju poskušamo reševati s sistemom usmerjenega izobra­ ževanja. Posledica napačnega usmerjanja učencev po končani osnovni šoli je veliko pomanjkanje določenih profilov, ki jih gospodarstvo nujno potrebuje. Na drugi strani pa imamo veliko mladih in sposobnih ljudi, ki uspešno končajo šolanje, toda ne dobijo delovnega mesta, ki bi ustrezalo njihovi izobrazbi in sposobno­ stim. Iz finančnega pogleda so to nenačrtno porabljena sredstva, ki se gospodar­ stvu neustrezno vračajo, obenem pa je to tudi izguba za mladega človeka, ker ne more opravljati delovnih nalog, za katere se je usposobil. Menim, bi bi bilo potrebno seznaniti učence že v osnovni šoli s poklici, ki jih v gospodarstvu primanjkuje. Tako bi se učenci lažje odločili za nadaljnje šolanje. Znano je tudi, da se še vedno veliko učencev odloča za poklice, ki jim jih starši določajo, ne glede na to, koliko se jih bo lahko po končanem šolanju zaposlilo. To je za mlade ljudi in seveda tudi za družbo samo nekoristno. Posebno v zadnjem času opa­ žamo velik porast vpisov v gimnazijo in druge srednje šole, medtem ko močno upada vpis v poklicne šole. Ravno na tem področju bi morali narediti veliko več in posvetiti večjo pozornost poklicnemu šolanju. Znano nam je tudi, da srednje in poklicne šole danes le težko sledijo razvoju tehnologije v združenem delu. Šole bi se morale povezati z gospodarstvom in usposabljati kadre izključno za gospo­ darstvo. Skupno bi morale planirati potrebe združenega dela, in glede na skupne rezultate odpirati učna mesta in omejevati izobraževanje za poklice, ki jih gospo­ darstvo ne potrebuje. Da bi povečali interes mladih za usposabljanje v poklicnih šolah, je potrebno poleg aktualizacije programa šole tudi s sistemom nagrajevanja, prispevati k večjemu zanimanju zanj. To je potrebno tudi zato, ker sčasoma ne bi imeli dovolj strokovnih kadrov, a bi bili hkrati prisiljeni odpirati vedno več neproduktivnih delovnih mest. Prav tako tudi ni dovolj višjega in visokega kadra za potrebe finančne službe. S sprejetjem zakona o združenem delu in z njim v zvezi sprejeti sporazumi o ugotavljanju skupnega prihodka, o delitvi čistega dohodka itd. je potrebno finančno službo v delovnih organizacijah smiselno organizirati. Fiksnega modela za to ni, ker so tudi pogoji v različnih delovnih organizacijah različni, vendar pa bi šole neke osnove za to morale dajati, ne le v teoretičnem, temveč tudi v praktič­ nem smislu. Ne bi bilo odveč, če bi med šolanjem, na letnih praksah, študentje sodelovali pri sestavi raznih dokumentov, ki urejajo dohodkovne odnose med TOZD in finančno poslovanje v TOZD in delovni organizaciji kot celoti. Ne bi se smelo zgoditi, da učenec opravi prakso v delovni organizaciji samo zato, da jo

701

ima vpisano v ustreznem dokumentu, ampak zato, da opravlja konkretne naloge iz aktualnih vprašanj, kot sem prejle omenil. Med šolanjem bi moral študent prisostvovati in sodelovati najmanj pri enem ali dveh obravnavah periodičnih ali zaključnih računov, na sejah samoupravnih organov v delovni organizaciji. Ker ni tako, se često dogaja, da se visokošolec ekonomske smeri dobesedno boji prevzeti odgovorne funkcije, kot so: računovodja, glavni finančni knjigovodja itd., ker nima podlage za ureditev finančnega poslovanja v skladu z zakonom o združenem delu. Tako pa se dogaja, da so na teh delovnih mestih sicer lahko zelo marljivi delavci, ki z zastarelim konceptom prikazovanja prihodka in odhodka zmanjšu­ jejo učinkovitost posameznega tozda in delovne organizacije kot celote.

Štefan Časar Uspehi celodnevne šole spodbudajo Vzgoja in izobraževanje doživljata v naši socialistični samoupravni družbi korenite spremembe. Soodvisnost izobraževanja in dela nam že kaže mnoge kakovostne spremembe. Prvi uspehi naporov, ki jih vlagamo v preobrazbo vzgojno izobraževalnega sistema se kažejo tudi v rezultatih nove oblike osnovne šole, to je COŠ celodnevna osnovna šola. Potrjuje jo revolucionarno izhodišče X. kongresa ZKJ in VII. kongresa ZKS o šoli enakih možnosti za vse, o šoli, ki bo večini naše mlade generacije dajala pogoje in možnosti, da si glede na svoje sposobnosti in nagnjenja izbojuje v družbi ustrezno mesto. V naši občini je leta 1976 kolektiv osnovne šole Poljčane pričel s temeljitimi strokovnimi in drugimi pripravami za prehod na celodnevno šolo. Osnovna šola Poljčane ima 16 oddelkov s 471 učenci. Takoj ob prehodu na novo obliko dela se je pokazalo, da vložen trud ni bil zaman, saj so vse priprave omogočile, daje delo kljub mnogim težavam in slabostim hitro normalno steklo. Ob prehodu smo tudi pri nas slišali najrazličnejše ugovore. Nekateri starši so se bali, da bo COŠ povsem odtegnila otroka od družine, drugi so prerokovali visoke stroške, ki da jih ne bomo zmogli. Govorili so, da se bodo boljšim učencem, ki imajo doma vse pogoje za učenje, učni uspehi znižali, ter da bo tako dražja šola dala slabše rezultate. Vsi ti in drugi ugovori kažejo, da je šlo bolj za tradicionalno razmišljanje, nasprotovanje vsemu novemu, kakor pa za prete­ htano in argumentirano razpravo. Res pa je, da se je moral zlasti učiteljski kolektiv soočati v začetni fazi z različnimi težavami. Tu še posebej zato, ker se zaveda velike odgovornosti, ki jo je prevzel, sgj za nove oblike dela prosvetni delavci še zdaleč niso bili primerno usposobljeni in ker je bil od prvega dne dalje osrednji problem pomanjkanje primernih prostorov za vse oblike dela. Tako v dvoletnem delovanju šole ni manjkalo problemov in težav. S trdno voljo kolektiva in ob podpori mnogih dejavnikov v krajevni skupnosti in občini, smo jih z večjim ali manjšim uspehom uspeli premagati. Ker bom o nekaterih najbolj perečih problemih, ki so še vedno nerešeni, spregovoril kasneje, želim v kratkih obrisih prikazati najprej nekatere najbolj vidne dosežke, ki so rezultat novih oblik dela v tej šoli. Ko danes ocenjujemo doseženo, morajo tudi največji pesimisti priznati, da niso imeli prav. V tem času smo bili dokaj težak idejni boj, ki pa se je bogato obrestoval. Učenci si z vsakodnevnim delom pridobivajo delovne in številne druge navade, odnosi med učenci in učitelji so postali pristnejši in bolj tovariški. Učenec lažje najde stik z učiteljem, več sta skupaj ne le pri pouku, ampak pri različnih drugih dejavnostih. Učenec učitelju več zaupa in le-ta učenca lažje razume in mu lažje pomaga premagovati različne osebne in učne težave. Vidno je poudarjen vzgojni del vzgojnoizobraževalnega procesa in učenec vse bolj postaja v pravem pomenu besede subjekt vzgoje. Ocenjujemo, da se je skozi najrazličnejše oblike dela močno povečal vpliv šole na idejno rast mlade osebno­ sti.

702

Zdi se mi pomembno omeniti tudi to, kako učenci izrabljajo svoj prosti čas. Velik poudarek je na vzgoji, da bi se otroci navadili čim bolj smotrno izrabiti svoj čas. Tako se vsak dan sleherni učenec šole udejstvuje v eni izmed interesnih dejavnosti kulturne, športne, zabavne ali druge vsebine. Res sicer v šoli ugotav­ ljajo, da je kvaliteta dela teh dejavnosti nekoliko nazadovala, vendar je nepri­ merno bolj pomembno, da so v te dejavnosti vključili resnično vse učence. Te dejavnosti vodi na šoli poleg prosvetnih delavcev še 15 zunanjih sodelavcev. Tako vsestransko razvite dejavnosti na šoli so poleg drugega pripomogle, da se je COŠ v Poljčanah še bolj uveljavila kot resnični kulturni in športni center celotne krajevne skupnosti. To kaže na precejšnjo odprtost šole in povezanost z okoljem, v katerem šola živi in dela. Kljub temu pa še zdaleč ni storjeno vse, odpira se vrsta možnosti še tesnejšega povezovanja šole z društvi, ozdi in drugimi dejavniki v kraju. To bo v bodoče obojestranska naloga, da na tem področju napravimo še kvalitetni premik naprej. Po dveh letih primerjajo v šoli tudi učni uspeh. Omenil sem že, da so ob prehodu na COŠ mnogi starši izražali bojazen, da boljši učenci ne bodo dosegali tako dobrih rezultatov kot v klasični šoli. Danes, ugotavljajo, da se je število učencev s prav dobrim in odličnim uspehom zvišalo za 3%, da pa se je število učencev z zadostnim uspehom zmanjšalo za 2%. Kriteriji zahtevnosti so ostali neizpremenjeni. Tu je sigurno rezultat novega načina dela, zlasti neposrednega povezovanja pouka s samostojnim učenjem, usklajenega dela učiteljev in bolj enakomerne obremenitve učencev. Pri tem učenci opravijo praktično vse delo v šoli. Sistematično delo pa nujno vpliva tudi na boljše počutje učencev v šoli, kar učenci na najrazličnejše načine radi povedo. Kljub navedenim uspehom pa se kolektiv šole sooča z nekaterimi večjimi težavami. Daleč največja ovira za doseganje še večjih rezultatov, za boljše počutje učencev in za lažje in boljše delo delavcev šole je pomanjkanje primernih prostorov. Teh je premalo, nekateri so premajhni, nekaterih sploh ni. Vsi ti prostori pa so nujno potrebni za dobro organizacno najrazličnejših dejavnosti, ki so nepogrešljiv del celotnega življenja in dela COS, prostori za tehnično vzgojo in gospodinjsko prakso so premajhni, oz. jih ni, šola nima niti enega posebnega prostora za interesne dejavnosti in delo organizacij ter društev na šoli, šolska knjižnica deluje v večnamenskem prostoru, garderobe so več kakor premajhne, nujno bi šola potrebovala primerne prostore za individualno delo učiteljev. Pred kratkim je bilo povsem neurejeno okolje šole, ki pa v zadnjem času hitro spreminja obliko. Mislim, da je reševanje navedenega problema prvenstvena naloga vseh dejavnikov v krajevni skupnosti in občini, pri tem pa upravičeno pričakujemo tudi sodelovanje širše družbenopolitične skupnosti. Med težave spada tudi pomanjkljiva strokovna usposobljenost pedagoških delavcev, zlasti za nove oblike dela, ki se pojavljajo v COŠ. Preveč so prepuščeni lastnemu iskanju rešitev, kar sicer ni slabo, predstavlja pa dodatno obremenitev v že tako utrujajočem delu. Kolektiv išče rešitve tako, da izmenjava izkušnje z drugimi COŠ; v zadnjem času pa vse bolj navezuje stike s pedagoško akademijo v Mariboru. Na koncu želim omeniti še problem skromno odmerjenih finančnih sredstev za redno delo COŠ. Kljub stalnemu opozarjanju, da normativi republiške izobra­ ževalne skupnosti za dodeljevanje finančnih sredstev COŠ, zlasti tistim, ki imajo v to obliko dela vključene vse oddelke od prvega do osmega razreda, niso usklajeni z dejanskimi potrebami teh šol, ta problem še do danes ni rešen. Tako se šola neprestano sooča z resnimi finančnimi težavami. Smatram, da COŠ razvija raznolike dejavnosti in mnogo več dejavnosti kakor klasična šola, zato bi morali z mnogo več posluha dosledno objektivno oceniti, kakšna finančna sred­ stva potrebuje. Nevzdržen je primer ob koncu lanskega koledarskega leta, ko je morala občinska izobraževalna skupnost iskati in izločiti za COŠ v Poljčanah dodatna sredstva, da je tako vsaj do neke mere omogočila normalno nadaljnje delo šole. Te vrste problemi postajajo vse bolj politični problemi, ki po nepotrebnem mečejo senco na prizadevanja v naši novi šoli. Tovarišice in tovariši delegati, danes v COŠ ni več vprašanje, koliko odstotkov

703

otrok sodeluje v interesni dejavnosti, koliko jih ima urejeno prehrano, koliko otrok se dnevno redno uči in podobno. Smelo lahko ugotavljamo: vsi po svoji sposobnosti, nagnjenjih in interesih. Res je, da še nismo dosegli vsega želenega, toda doseženo nam jamči, da smo na pravi poti. Odpiramo nova pota vsem mladim za njihov vsestranski razvoj, zdravo rast, srečno življenje in ustvarjalno vključevanje v našo socialistično samoupravno skupnost. Marko Golobič Na vrsti je srednje šolstvo V svoji kratki razpravi bi se želel dotakniti nekaterih aktualnih vprašanj na področju vzgoje in izobraževanja, predvsem v t. i. srednjem šolstvu. Menim, da je potrebno bolj spodbujati osebno iniciativnost v vzgojnoizobraževalnem procesu tako dijakov kot učiteljev. Majhen maneverski prostor za iskanje in vklapljanje novih metod in oblik dela pri pouku ne stimulira subjektov v vzgojnoizobraževalnem procesu, ravno tako pa povzroča pozitivizem in enciklopedizem. Pri preobrazbi srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje se vse preveč poudarja strokovnost, premalo pa celovito oblikovanje mladega človeka. Pouda­ ril bi tudi problem vzgoje v samoupravljalce, ki poteka skozi ozkost učnih načrtov, premalo pa skozi uveljavljanje učenca kot subjekta tudi v samoupravni organiziranosti šole, se pravi skozi praktično dejavnost. Na področju izgradnje dijaških in študentskih domov so bili v zadnjih 4 letih po VII. kongresu ZKS narejeni številni premiki in doseženi lepi uspehi, vendar pa je še vedno precej problemov. Prav bi bilo, da bi v resoluciji opredelili tudi to področje, ki ga resolucija izpušča. Tudi sicer je področje socialne varnosti šola­ joče mladine premalo poudarjeno. Omenil bi tudi problem prehrane dijakov in študentov. V primerjavi z delavci v združenem delu - le-teh 80% dobiva na organiziran način topel obrok - so le-ti v slabšem položaju, saj so redke srednje šole, ki organizirajo tak način prehrane za učence in učitelje.

Slavica Hajdinjak Reforma osnovnega šolstva je še vedno proces V naši družbi postaja vse bolj jasno, da ima osnovna šola v procesu vzgoje in izobraževanja vedno bolj odgovorne naloge. V sedanjem trenutku, ko so naše misli osredotočene v usmerjeno izobraževanje, pa postaja tisti temeljni kamen, ki bo mladega človeka usmeril v življenje. Zato je reforma osnovnega šolstva še vedno proces, ki je v razvoju in išče nove oblike. Rdečo nit nam predstavlja želja, da bi proces izobraževanja čimbolj približali procesu proizvodnje. Tisti, ki de­ lamo na tem področju, se tega še posebej zavedamo. Čakajo nas še pomembne in odgovorne naloge, preden bomo naše učence lahko pripravili na pot usmerjenega izobraževanja. Napovedati moramo boj zgolj frontalnemu pouku in seči po sodobnejših oblikah ter metodah dela. Možnosti so široke: od različnih oblik programiranega pouka prek skupinskega dela do individualizacije. Pri tem prav gotovo stopajo v ospredje programske, kadrovske, tehnološke in materialne preosnove. Ko bodo zagotovljeni vsi ti pogoji, bo lahko naša osnovna šola v celoti realizirala vse možne sposobnosti učencev, ki jih oblikujemo celih osem let. Osnovni pogoj za uresničitev takšnih ciljev predstavlja celodnevna šola. Žal se v mariborski občini še ne moremo pohvaliti z bistvenimi rezultati na tem področju. Glavno zavoro predstavljajo pogoji, ki sem jih že prej omenila. Programi in pogoji torej še vedno niso takšni, da bi lahko prispevali k temu, kar od nas zahteva socialistična družba. Jasno nam je, da je temeljni družbenopolitični in pedagoški cilj, razvijati v doraščajočem učencu njegove nagnjenosti, vzgajati in usmerjati talente, indivi-

704

dualizirati pouk tako, da ne bodo prikrajšani tisti, ki so manj nadarjeni in tisti, ki so sposobni. Zavedamo se, da moramo v osnovni šoli do skrajnosti razviti učenčeve poklicne interese, nagnjenja in sposobnosti. Le tako bo lahko postal kasneje, ko se zaposlil srečen državljan, ki bo produktivno ustvarjal ter pomagal graditi sistem našega socialističnega samoupravljanja. Tem osnovnim nalogam se pridružuje še potreba po delovni vzgoji, potreba po povezovanju z združenim delom in potreba po vraščanju šole v okvir krajevne skupnosti. Prav na tem področju si želimo več odziva s strani krajevne skupnosti, v kateri šola živi in dela. Iz učnih načrtov še vedno niso črtane vse odvečne informacije, ki jih učenec lahko sam poišče kjerkoli. Skratka, učencu je treba dati vse možnosti za uspešen razvoj. Dali pa mu jih bomo med drugim tudi takrat, ko normativ za obstoj razrednih skupnosti ne bo več 36 učencev. To je osnovno spoznanje, ki ga moramo kot komunisti še posebej osvojiti. Manjša razredna skupnost bo dala učitelju številne možnosti, da se poglobi in razišče njihove psihološke in druge sposobnosti. Velik korak naprej prav gotovo predstavljajo prostovoljne dejavnosti, kjer ima osnovnošolski učenec možnost, da se odloči za tisto, kar'ga zanima. Tu lahko pionir in mladinec prek predavanj in razgovorov spoznavata revolucionarni boj delavskega razreda za svobodo, povojno graditev naše domovine ter bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti, ki sta se kovala že med NOB. Dandanes je življenje mladih zelo pisano, polno spreminjanja in iskanja. Zato smo toliko bolj dolžni pionirjem in mladincem zagotoviti njihovo željo po novih spoznanjih, doživetjih. Delo svobodnih dejavnosti moramo vrednotiti kot sestavni del vzgojnoizobraževalnega dela; že Marx je opozoril na to, kako se lahko v prostem času oblikuje človekov duševni in družbeni razvoj. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na vzgojo v najširšem pomenu besede. Vsi vse bolj ugotavljamo, da so pionirji in mladinci premalo vzgojeni, da se često neprimerno obnašajo na proslavah, v gledališču, na razstavah in v javnih prosto­ rih. Prav tako ugotavljamo, da družina ne opravlja več funkcije osnovne celice, kar bi morala. In prav zato mora zlasti osnovna šola nuditi vse možnosti za vsestranski razvoj mladega bitja. To pa bomo lahko dosegli le, če bodo vsi trije dejavniki (šola, starši, kraj) delovali enotno. Žal pa se po drugi strani srečujemo s težavo, da mnoge šole še vedno nimajo rešenih niti prostorskih problemov. Mejo med šolskim in izvenšolskim delom bomo lahko zbrisali le, če bomo v učencu, v skladu s pridobivanjem znanja, razvijali tudi njegove fizične sposobnosti. Telovadnico (pa ne le eno), igrišče in še kaj bo treba povezati z razmišljanjem o šoli, ki bo skrbela za učence skoraj ves dan. Kdaj bodo torej naši učenci pripravljeni na usmerjeno izobraževanje? Ko jim bo lahko njihova šola dala osnovno znanje za življenje in delo. K temu lahko veliko pripomorejo učni načrti oziroma predmetnik. Na drugo mesto lahko postavimo nalogo, da je treba učenca pripraviti na to, da bo osvojil misel o permanentnem izobraževanju oziroma izobraževanju ob delu. Te misli pa seveda učencu ne smemo vsiljevati. Postati mora njegova potreba in nujnost. Zelo pomembno je tudi, da v njem oblikujemo delovne navade ter odnos do dela. Ce bomo uspeli na tem področju in uspeti moramo, bomo postavili bazo za razvoj samoupravne, vsestransko razvite socialistične osebno­ sti, ki jo naša družba potrebuje. Sistem socialističnega samoupravljanja še vedno ni zgrajen in prav mlada generacija, ki nam je zaupana, ga bo pomagala dograje­ vati. Mlad človek mora občutiti sedanjost naše samouprave na sleherni stopnji svojega razvoja. Prvi začetek samoupravne prakse predstavlja pionirska organizacija. V nje­ nem okviru so številne možnosti, da učenci uveljavljajo samoupravne odnose. Sestavljajo program dela krožkov, sodelujejo pri njegovi realizaciji in samou­ pravno ocenjujejo dosežene uspehe. Te izkušnje kasneje prenašajo na mladinsko organizacijo, ki predstavlja že višjo obliko družbenopolitične aktivnosti. Tu imajo še več možnosti, da se vključujejo v samoupravno življenje šole kot celote. Njihova odgovornost postaja vse večja in raste ob prehodu v novo obliko izobra­ ževanja. 45 VIII. kongres

705

Morda jev naših osnovnošolskih programih zanemarjena politehnična vzgoja. Na to nas še posebej opozarjajo kongresni dokumenti, s katerimi smo se sezna­ nili. Ob tovrstnih razmišljanjih nam zlasti v okviru prostovoljnih dejavnosti lahko priskočijo na pomoč krajevne skupnosti, v katerih živimo. Naša vez z okoljem se bo utrdila. Ne samo ure zgodovine in DMV, tudi drugi predmeti nam dajejo možnosti, da na ustrezen način prenašamo na generacijo, ki nam je zaupana, znanje s področja marksizma, humanizma ter družbenoekonomskega sistema. Ob tem se ponovno sklicujem na kongresne dokumente, ki nalagajo komunistom v krajevnih skup­ nostih in v delovnih organizacijah nalogo povezovanja s šolo. Veseli bomo, če bodo mentorji prihajali tudi od zunaj. Tako bo ob skupnem povezovanju in skupni iniciativi šole ter krajevne skupnosti prišlo do realizacije gesla »Šola, okolje - delo«. Na tem področju je bilo doslej premalo storjenega. Šolske delavnice tehnič­ nega pouka, laboratoriji fizike-kemije, ki pa jih mnoge šole sploh ne premorejo, so preskromno opremljeni, da bi dobila politehnična vzgoja v njih ustrezno mesto. Moj prispevek je le droben izsek iz potreb, želja in zahtev, ki so postavljene pred učitelje osnovnih šol, predvsem komunistov in pred našo družbo kot celoto.

Marija Iskrenovič

Vloga ZK pri podružbljanju kulture Ob pogledu na družino plakatov, ki opozarjajo na 8. kongres ZKS, se je v meni prebudil izredno prijeten občutek, zakaj le-ti ne kažejo samo revolucionarne poti naše partije, marveč izražajo tudi našo kulturno ustvarjalnost. Kulturi posve­ čamo vse večjo skrb in jo družbeno vrednotimo kot sestavino naporov za sociali­ stični samoupravni jutri. Kultura je bila sestavina naše revolucije in je njeno potrjevanje. Enako mora biti s kulturo danes, ko so naša revolucionarna vrenja zelo obširna in odgovorna. Vsak dan bolj se zavedamo, da bo dober delavec in uspešen samoupravljalec le tisti, ki bo kulturno osveščen. Na Vrhniki smo v Cankarjevem letu doživeli pravi kulturni preporod. Akcije, ki so bile začete v tem letu, smo nadaljevali v akcijah časopisa Komunist: Človek, delo, kultura. Dokumenti o kulturi, sprejeti na partijskem, kot tudi drugih kongresih, so bili znani, vendar pa je razpravo o kulturi in veliko kulturno aktivnost vzpodbudila prav akcija Človek, delo, kultura. Razvil se je pogovor o kulturnih programih v okoljih, kjer se do tega trenutka ni govorilo o kulturi. Politično vrednotenje naporov delavcev v kulturi in družbeno priznanje akcijam sta v marsičem omo­ gočila nova, kontinuirana kulturna vrenja. Družbenopolitične organizacije pa morajo tudi v bodoče posvetiti veliko skrb prav delovanju na kulturnem po­ dročju, kajti v občini imamo še krajevne skupnosti, v katerih ni osnovnih organizacij ZK in ozde, kjer še nimajo minimalnih kulturnih programov. Da je dobra povezava z ozdi uspešna, nam kaže primer IUV, ki omogoča prirejanje likovnih razstav v svojih prostorih. Delavci se tako mimogrede sezna­ njajo z umetniško sliko ali kiparskim delom, obenem pa omogočajo tudi širši družbeni skupnosti seznanjanje z likovno kulturo in njenim razvojem. Delavci v združenem delu so začutili potrebo po petju in se združili v pevske zbore; mladi so se zbrali v dramske skupine, kjer uspešno delujejo. Kulturna prizadevanja in programsko usmerjenost je organizacijsko povezala Zveza kul­ turnih organizacij (ZKO), ki nam jo je prav z delom komunistov uspelo na novo organizirati. V ta prizadevanja se neprestano povezuje tudi izvenšolska aktivnost učencev, organizirana v šolskem kulturnem društvu. Naši mladi odhajajo po osnovni šoli v Ljubljano in je prav vključevanje v kulturne aktivnosti njihova povezava in delovanje v naši družbenopolitični skupnosti. Amatersko delovanje neposredno odpira razumevanje širših kulturnih akcij, izpeljanih profesionalno ali ljubiteljsko in odpira pot medobčinskemu povezovanju in spoznavanju. Pri podružbljanju kulture in približevanju delovnemu človeku se srečujemo z veli-

706

kimi kadrovskimi in prostorskimi problemi tako v OZD kot v krajevnih skupno­ stih; za reševanje le-teh, se bomo morali komunisti še vztrajno truditi, zakaj le z ustvarjenimi pogoji za razvoj kulture bomo lahko bogatili kulturno življenje in ustvarjalnost delovnih ljudi. Pri nas je zelo veliko delavcev iz drugih republik in prav kultura je pomemben povezovalec za še večje razumevanje in bratstvo med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi. Akcija ZK Družba in knjiga je dala še poseben poudarek knjigi, ki je za osvoboditev dela in človeka še kako pomembna. V predlogu resolucije se med drugim še posebej zavzemamo za poudarjeno skrb za izgradnjo knjižnic. Ker sem delavka v splošnoizobraževalni knjižnici, bi rada spregovorila o delu občinske knjižnice, ki je edina profesionalna kulturna organizacija pri nas. Pred petnajstimi leti je vsak tretji občan enkrat letno obiskal knjižnico, izposojanje bi bilo pol knjige na prebivalca, letni nakup pa 1 nova knjiga na 25. Vse do samoupravnega organiziranja kulturne skupnosti vidnega napredka ni bilo. Šele s svobodno menjavo dela prek SIS smo se z delavci dogovorili za hitrejši napredek knjižnice in si z delovnimi programi zagotovili tudi potrebna finančna sredstva. Ob podpori vseh družbenopolitičnih organizacij in v tesnem sodelova­ nju z ZK je knjižnica dobivala vse večji pomen. Od vsega začetka smo se trudili, da je bila v knjižni zalogi navzoča družboslovna in marksistična literatura, kar potrjuje tudi podatek, da nam od knjig, ki jih je priporočil Marksistični center CK ZKS za predkongresno razstavo (ta čas je na Vrhniki postavljena), manjka samo 23 naslovov. Naš široko zasnovan delegatski sistem zahteva veliko znanja in informirano­ sti. Zato je naloga splošnoizobraževalnih knjižnic, zlasti še v občinskih središčih, da se iz izposojevalnic beriva za kratek čas čim hitreje razvijejo v izobraževalne in informacijske centre. Pri tem imajo zlasti komunisti v knjižnicah odgovorno nalogo. Vedno več občanov, ki se izobražujejo ob delu, išče potrebno literaturo v knjižnici. Podatki vrhniške knjižnice za leto 1977 so za to jasen dokaz: vsak občan je 1,5 krat obiskal knjižnico, izposojene so bile 4,1 knjige na prebivalca, na 5,7 pa je bila kupljena ena nova knjiga. Se posebej je razveseljiv podatek, da je bilo v lanskem letu izposojenih 11.670 marksističnih in drugih družboslovnih knjig, kajti v letu 7. kongresa je bila ta številka le 2062. Iz podatka sledi, da se občani v dokajšnji meri individualno izobražujejo, manjka pa nam organiziranega marksi­ stičnega izobraževanja. Menim, da je to ena od nalog komunistov, da v občini organiziramo marksistični krožek. Njegova dejavnost pa bo morala najti poti v ozde in krajevne skupnosti. Vloga informacijske dejavnosti knjižnice je prav v naši občini izredno pomembna, saj že dvanajst let nimamo DU, ki bi organizirano skrbela za dopolnilno izobraževanje 7700 zaposlenih občanov. Ena od nalog, ki stojijo pred komunisti, bi bila ta, da v večji meri poskrbimo, da bo knjiga dostopna tudi delavcem iz drugih jezikovnih področij, ki živijo pri nas. Zaradi premajhnih možnosti omenjeno nalogo sedaj le delno izpolnjujemo. Razvoj svobodne menjave dela bomo morali še bolje uveljaviti v neposrednih stikih knjižnice z ozdi v materialni proizvodnji in skupaj poiskati rešitve. V boju proti kiču in literarni plaži nismo bili dovolj uspešni. V kioskih in trgovinah je še vse polno tovrstne plaže, ki vzbuja surovost in nasilje v mladem bralcu; v zavesti ljudi zbuja želje po sodobni meščanski družbi izobilja in ga tako ne vzpodbuja k boju za socialistične samoupravne družbene odnose. Splošnoizobraževalne knjižnice bi s strokovno usposobljenimi kadri lahko veliko opravile. Seveda jim je treba zagotoviti ustrezne materialne in prostorske pogoje, ki so v večini primerov glavna ovira za uspešnejše delo. Naloga ZK je, da podpira prizadevanja za hitrejšo rast knjižnic in ugodnejše pogoje za knjigo v socialistični samoupravni družbi; v vrstah knjižničnih delavcev pa je nujno povečati število komunistov.

45*

707

Vera Jukič Financiranje vzgoje in izobraževanja še proračunsko

V letih od VII. kongresa ZKS in X. kongresa ZKJ do danes je v dolenjski regiji opazen dokajšen napredek osnovnega šolstva v smislu usmeritve vzgojnoizobraževalnega dela. Veliki uspehi so bili doseženi na področju idejnosti vzgoje in pouka. Organiziranost in delovanje aktivov prosvetnih delavcev članov ZK in osnovnih organizacij ZK v šolah ter velika pozornost raznovrstnemu sistematič­ nemu idejnopolitičnemu usposabljanju pedagoških delavcev so veliko prispevali k temu, da je danes že velika večina pedagoških delavcev v osnovnih šolah sprejela ideje marksizma oziroma socialističnega samoupravljanja kot osnovno izhodišče in podlago vzgojnoizobraževalnega dela in se po tem ravna tudi v praksi. To je opazno zlasti v močnih procesih spreminjanja in demokratizacije učnovzgojnih metod in notranjih odnosov, zlasti med učenci in učitelji. Učitelji se vedno bolj poslužujejo sodobnih metod dela in represivne metode postopoma izginjajo iz naših šol, učenci pa vedno bolj postajajo subjekt v vzgojnoizobraževalnem procesu. Celodnevna šola je opravičila svoj obstoj in rezultati so vidni, ne toliko pri učnih uspehih kot pri oblikovanju učenčeve osebnosti. Celodnevna šola skuša praktično izvajati ustavni princip demokratičnosti, po katerem moramo težiti, da bi imeli vsi otroci enake možnosti šolanja. Žal pa moramo ugotoviti, da je bilo v naši regiji doslej veliko premalo storjenega za razvoj sodobnejših organizacijskih oblik osnovne šole. V razvijanju celodnevne šole in celo oddelkov podaljšanega bivanja smo šele na začetku. Medtem ko resolucija razvoja SR Slovenije predvideva do leta 1980 zajetje 25 odstotkov otrok v celodnevno šolo ali vsaj v podaljšano bivanje, ugotavljamo, da je bilo v regiji zajetih v celodnevne šole šele 3 odstotke otrok ali 2,9 odstotka oddelkov. Delovali sta le dve celodnevni šoli: večja v Semiču, občina Črnomelj, manjša na Suhorju, občina Metlika. Akcija za uvajanje celodnevne šole v obeh belokranjskih občinah je stekla temeljito in zelo usklajeno med vsemi dejavniki - družbenopolitičnimi, starši in prosvetnimi delavci. Rezultati akcije bi bili lahko še mnogo boljši, če ne bi bilo skoraj nepremostljivih ovir, izmed katerih je ena bistvenih prostorska stiska, saj mora biti poleg rednih učilnic na voljo več posebnih prostorov ca. 20 odstotkov v celodnevni šoli. Potrebni so rekreacijski prostori, igrišča, v zimskem času pa telovadnice. V preteklosti je bilo mnogo šol zgrajenih iz krajevnega samopri­ spevka, vendar niso bile grajene za potrebe celodnevne šole. Čeprav so v občinah izdelali srednjeročni investicijski načrt in uvedli krajevni samoprispevek za adaptacije, dograditev in razširitev osnovnošolskih prostorov ter telovadnic, obstaja bojazen, da bo akcija za razvoj usmerjenega izobraževanja zavrla investi­ cije v osnovnošolski prostor in negativno vplivala na nadaljnji razvoj celodnev­ nih šol, ker občani in gospodarstvo ne bo zmoglo tako velikih bremen. Menimo, da bi morala solidarnost odigrati večjo vlogo pri dodeljevanju sredstev za investi­ cije, ki pomenijo ustvarjanje materialnih pogojev za prehod na celodnevno šolo s tem, da bi bila zmožna manjša lastna udeležba. Tudi banke naj bi sprejele sporazume o ugodnejših pogojih kreditiranja objektov za celodnevno šolo. Na­ daljnja ovira pri razvoju celodnevne šole pa je bilo pomanjkanje stanovanj, delno kadra in tudi finančnih sredstev za redno dejavnost. V ostalih dveh občinah regije pa je sicer začeta akcija sorazmerno hitro upadla, opaziti je bilo veliko nerazumevanja bistva celodnevne osnovne šole in zato tudi indiferentnosti, neaktivnosti in ponekod tudi neutemeljenih odporov. Razveseljivo pa je dejstvo, da so akcije za celodnevno šolo lani in letos ponovno oživele in da tečejo intenzivne priprave v novomeški in trebanjski občini. Z nadaljnjimi pripravami nadaljujejo akcijo tudi v Beli krajini. Kljub temu, da celodnevne šole v regiji še niso tako razvite, kot si želimo, pa ugotavljamo, da dokaj aktivno in uspešno uvajamo vrsto elementov celodnevne šole v že obstoječe poldnevne šole: samostojno učenje, varstvo vozačev, mnogo­ tere oblike interesnih dejavnosti in rekreacije, spreminjajo se odnosi med učitelji in učenci, ki morajo postati humani, demokratični, mnoge obstoječe osnovne

708

šole pa so že vrsto let v svojih krajih žarišče in središče kulturnega in telesnokulturnega življenja. K spreminjanju odnosov veliko prispevajo tudi raznovrstne in mnogotere interesne dejavnosti učencev, ki so se na šolah vseh štirih občin dolenjske regije v zadnjih letih zelo močno razvile in postajajo ob pouku vedno bolj enakovreden sestavni del življenja šol in tudi krajev. Kljub velikim prostorskim težavam, velikemu številu učencev vozačev in preobremenjenosti učnega kadra deluje na dolenjskih šolah okrog 841 različnih krožkov s 561 mentorji. Premalo ali pa skoraj nič ni kmetijskih krožkov na kmečkih predelih, zato ni zastonj očitek, da sedanja usmerjenost šole oddvaja učence od kmečkega dela, da pa jih usmerja v tehnične poklice, Tehnični pouk naj bi se delil na tehniko in kmetijstvo v kmečkih predelih. Problem uvedbe le-tega pa je, ker učitelji na tehničnih šolah niso usposobljeni za to delo. Velika slabost v sorazmerno močno razvitih intere­ snih dejavnostih pa je žal še vedno njihova prevelika zaprtost v šole, saj je med mentorji kar 85 odstotkov pedagoških delavcev in le 15 odstotkov zunanjih delavcev. Pri pridobivanju zunanjih sodelavcev je vrsta problemov, s katerimi se bo treba spopasti, kot so kadrovski, organizacijski in tudi vsebinski. Vsi pa se močno zavedamo nujnosti vključevanja zunanjih sodelavcev v osnovne šole. Omeniti velja še obrambno vzgojo, ki dobiva že v osnovni šoli vse pomembnejše mesto. Raznovrstne oblike obrambne vzgoje, ki se uvajajo v okviru pouka in raznih interesnih dejavnosti ter tečajih, dosežejo svoj višek ob vsakoletnih ob­ rambnih dnevih, ki so na mnogih šolah Dolenjske že izredno dobro organizirani ob velikem sodelovanju JLA, teritorialnih enot in organizacije rezervnih starešin. V regiji čutimo ponekod še vedno pomanjkanje učnega kadra, zlasti učiteljev nekaterih profilov. Zelo šibka je na Dolenjskem šolska svetovalna služba, saj v vseh šolah deluje le en psiholog, en pedagog, dva socialna delavca. Niti ena celodnevna šola nima svojega strokovnega delavca, čeprav bi bil nujno potreben. En svetovalni delavec pride kar na 158 učiteljev, kar je odločno premalo. V preteklih letih smo opazili zaskrbljujoč negativni pojav, da so se v pedagoške gimnazije pred dvema oziroma tremi leti - sicer mimo intenzivnega usmerjanjavpisovali šibkejši učenci kot v splošno gimnazijo. Za vse to ne nosijo krivde samo osnovne šole, ki so si zelo prizadevale usmeriti v pedagoške gimnazije najboljše, ampak tudi gimnazije, ki so mimo načrtnega usmerjanja sprejemale tudi dobre in ponekod celo zadostne učence zaradi prostih mest. Menimo, da imamo sedaj v kadrovskih šolah toliko dijakov in učencev, da ob sprejemanju v pedagoške šole lahko izvajamo ostrejšo selekcijo. Osnovne šole so v posodabljanju demokratizacije odnosov v šolah, razvijanju vsestranske osebnosti učenca daleč pred vsemi vrstami srednjih šol. V zadnjih letih je doživela PA močno preobrazbo, fakultete pa so še premalo naredile pri oblikovanju bodočega učitelja. Za vse vrste učiteljev je potrebno temeljito spre­ meniti programe in jih dopolniti s pedagoškimi predmeti. Bati se je, da bo preveč poenostavljeno pojmovanje delitve osebnih dohodkov po delu negativno vplivalo na izboljševanje strokovne usposobljenosti pedago­ ških delavcev na šolah. Nikakor ne bi mogli odobravati nekaterih stališč glede vrednotenja izobrazbe učiteljev, ki se zadnje čase; pojavljajo v Sloveniji: iz ene skrajnosti - izključnega nagrajevanja po izobrazbi - gremo preveč v drugo skrajnost - skoraj popolno ignoriranje stopnje strokovne usposobljenosti. Ob komaj začetnem in skrajno še neizdelanem in nepreizkušenem sistemu vrednote­ nja dela in njegove kvalitete ne bi smeli izobrazbene stopnje popolnoma zanema­ riti. Temeljita strokovna usposobljenost s sistematičnim izobraževanjem in ne­ kajletne izkušnje so večja garancija za kvalitetno delo kot še vedno medle in nedodelane oblike dokaj subjektivnega ocenjevanja delavcev, ker smo tu šele na začetku. Ob takih merilih, po katerih bi delo absolventa z nedokončno PA skoraj enako vrednotili kot delo profesorja s strokovnim izpitom in izkušnjami, je sistematični študij - nevzpodbuden, mnogi delavci z visoko izobrazbo pa so si že začeli iskati delo drugje. Za zelo zahtevno nalogo - izdelavo samoupravnih aktov prosvetni delavci 'niso usposobljeni. Zato je v njih veliko raznih spodrsljajev in celo protizakonito­ sti, ki jih ne opazimo, dokler ne pride do spora. Nujno potrebno bi bilo usposobiti posamezne delavce za tako zahtevno nalogo. V zadnjih šestih mesecih je bilo

709

ogromno različnih rešitev, dobrih in tudi slabih. Doslej pedagoški delavci niso nikdar toliko razmišljali o svojem delu. Nezadovoljni so tudi s tem, kar so sami sprejeli. V doslej izdelanih aktih je ogromno različnih idej in rešitev, ki bi bile potrebne študijske obdelave in ocenitve. Vse te akcije so bile stihijske, delavci šol in poslovodni organi so sami izmenjevali ideje in izkušnje. Akcija pri izdelavi samoupravnih aktov bi morala biti bolj organizirana in strokovno vodena s strani skupnosti šol, ob večji angažiranosti in strokovni usposobljenosti sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja in ne nazadnje tudi Zavoda za šolstvo. Financiranje vzgoje in izobraževanja in sploh družbenih dejavnosti diši po še proračunskem sistemu, ker do prave menjave dela še nismo prišli. Občani v krajevni skupnosti in organizacije družbenega dela niso imeli možnosti odločati o posameznih programih, poleg tega pa delavec v tozdu še ni v takem položaju, da bi odločal o dohodku, kar se odraža tudi na površni obravnavi programov. Na dogovarjanje imajo preveč vpliva občinski koordinacijski odbori, ki jih vodijo izvršni sveti v občini. Do delavcev pridejo preskope informacije, zato nimajo možnosti podrobneje spoznati dela in odločati o njem, vse razprave se zato zreducirajo v celoti na prispevne stopnje. Nujno potrebno bi bilo priti do obliko­ vanja enot izobraževalne skupnosti pri posameznih šolah, kjer bi bili isti uporab­ niki in izvajalci. Delegati uporabnikov bi se na ta način temeljiteje seznanili s programi in delom posamezne šole ter o njih odločali. Dovolite mi, da na kratko spregovorim še nekaj o problematiki telesne kul­ ture. Po sprejetju zakona o telesnokulturnih skupnostih leta 1973 in ustanovitvi le-teh je nastopilo za razvoj telesne kulture izredno pomembno obdobje, v katerem so bili ustvarjeni pogoji za boljši in hitrejši razvoj vseh oblik telesnokulturne dejavnosti, so ugotovitve predkongresnih razprav v dolenjski regiji. Bi­ stveno se je povečalo število organiziranih nosilcev telesnokulturne dejavnosti, najbolj pa na področju vzgoje in izobraževanja, saj imajo na sleherni šoli v regiji ustanovljena športna društva. Telesnokulturna dejavnost je razširjena med zapo­ slenimi v večini delovnih organizacij. Pripravljenost ljudi je izredno velika, vendar ni moč ugoditi vsem željam in interesom, še posebno kar zadeva ureditve igrišč, zlasti pa kadrov. Šolski šport se srečuje z največjimi problemi pri organiza­ ciji telesne vzgoje na razredni stopnji in pretežno v srednjih šolah. Telesna vzgoja v nižjih razredih ni le ozko pedagoški, ampak tudi moralni in materialni problem. Problem zlasti izstopa takrat, ko se trudimo, da bi učence nižjih razredov vklju­ čili v prostovoljne aktivnosti ŠŠD, hkrati pa ni moč zagotoviti rednih ur telesne vzgoje, ki so predpisane s predmetnikom in učnim načrtom zaradi pomanjkanja telovadnic. Na srednjih šolah zavirajo normalni razvoj šolskega športa zlasti: pomanjkanje učiteljev telesne vzgoje, slaba materialna osnova, veliko število vozačev. Poseben problem postaja financiranje šolskih športnih društev. Ob ustanovitvi TKS jo bil ustanovljen kreditni sklad, ki je postal pomemben pospeševalec graditve športnih objektov. Delovanje sklada pomeni trajni prispe­ vek k razvoju telesne kulture. Ob pomoči sklada TKS SR Slovenije za kreditira­ nje in združevanje lastnih sredstev so telesnokulturne skupnosti v občini v preteklem obdobju zgradile več objektov trajne vrednosti. Verjetno bi bilo potrebno razmisliti, da bi sklad odigral solidarnostno vlogo ter na ta način še bolj pomagal nerazvitim področjem. V predkongresni razpravi v dolenjski regiji so se izoblikovali naslednji pred­ logi, ki naj bi dopolnili kongresne dokumente: 1. v okviru kreditnega sklada je potrebno izpeljati solidarnost, 2. v dokumentu je potrebno opredeliti politični odnos do raznih IAD, 3. opredeliti je treba stališča do dvodomnih skupščin TKS in določiti, kdo so izvajalci, 4. zavezati v dokumentu izvajalce telesne kulture, da zavzamejo jasno stališče do sistemov tekmovanj, 5. večji poudarek dati izobraževanju strokovnih kadrov za telesno kulturo in rešiti njihov hitrejši sistem izobraževanja, 6. poudariti pomen telesne kulture v SLO, 7. zavezati izvajalce telesne kulture v regijah, da poenotijo delo.

710

Gregor Kocijan

Vzgajati bralno kulturo

Ena od sestavin kulturne vzgoje - o kateri govori predlog resolucije v 42. točki - je prav gotovo tudi vzgoja bralca, vzgoja, ki naj slehernega spodbuja k branju in omogoči, da si bo posameznik izoblikoval bralne navade in zgradil trdne temelje za bralne potrebe. Na prvi pogled se zdi, da si je odveč postavljati vprašanje, ali ljudje pri nas kaj dosti bero, saj se kar ponuja pritrdilen odgovor in še pristavek, češ »nekateri še preveč«. Res, poprečje bi morda pokazalo dosti zadovoljivo podobo. Toda zadeva je nekoliko bolj zapletena, zlasti zato, ker raziskovanja opozarjajo, da je med nami precej ljudi, ki jim knjiga - ne glede na vsebino in vrsto (leposlovje, poljudno­ znanstvena in strokovna oz. znanstvena knjiga), ni potrebna. Ne čutijo potrebe po branju, pa čeprav so samoupravljavci, opravljajo bolj ali manj zahtevna poklicna dela, hočejo svojim otrokom ustvariti lepši jutri itd. Mnogi so našli izgovor v pomanjkanju časa. Resnično je mogoče ugotoviti visoko stopnjo obremenjenosti npr. z družinskimi opravili, poklicno zaposlenostjo in drugim, vendar to ne more ovirati vsaj občasnega poseganja po knjigi. Nekateri naštevajo še vrsto drugih razlogov, toda niti eden ni tako tehten, da bi lahko omilil resnico o dokaj neprebujeni ali zanemarjeni potrebi po knjigi in branju. Naj opozorim, da je tudi izobrazbena raven večine tistih, ki ne berejo, precej nizka. Nizka izobrazbena raven - skupaj s celotnim načinom življenja - zagotovo pogojuje nebranje in tako močno zmanjšuje možnosti, da bi posameznik vsrkaval vrednote, ki jih vsebujejo dobre knjige. Kaj radi se sklicujemo na elektronske medije, češ da bodo oziroma da so že prevzeli mnoge funkcije postarane in utrujene iznajdbe Gutenbergove dobe. Nova, sodobna in v prihodnost zazrta elektronska sredstva naj bi s svojo avdiovizualnostjo v celoti nadomestila knjigo in znatno olajšala sprejemanje vrednot, znanja in vedenja o svetu, človeku in družbi. Dosedanja raziskovanja so razkrila, da vse skupaj ni tako preprosto, da se je le manjši del bralcev trajneje odločil za drugo rešitev, da se mnogi spet vračajo h knjigi in da »uveljavljanje avdiovizual­ nih sredstev položaja knjige ni poslabšalo« (J. Dumazedier). Mislim, da bi bila modra rešitev, če se v naši socialistični samoupravni družbi ne bi navduševali nad navideznim antagonizmom med elektronskimi mediji in knjigo, marveč pokazali na prednosti ene in druge strani in prek kulturne vzgoje odmerili ustrezno pozornost obema medijema ter spodbujali sožitje in uravnove­ šeno poseganje po enem in drugem mediju. Skratka, gre za dopolnjevanje. V tako razmišljanje nas ne sili neka obrambna pozicija glede na knjigo, marveč stvarno spoznanje, da nam oboje skupaj lahko omogoči popolnejše sprejemanje vrednot in znanja, ki nam je potrebno za ustvarjalno in uspešno poklicno in družbeno delo. Pomeni, da naj bo kulturna vzgoja od vsega začetka naravnana tako, da bo opozarjala na nesporne vrline enega in drugega medija in seveda tudi na slabosti, ki jih je pač mogoče premagati z ozaveščenostjo. Na vse to bi morali biti pozorni in tako ljudi usmerjati že od zgodnjih let. Po Escarpitu so potrebe po branju in bralne navade znatno močneje razvite pri mladih, kot jih je mogoče opazovati pozneje pri odraslih. Torej je »nebranje izrecno fenomen odraslih«. Da bi se temu v kar največji meri izognili in da bi bil odstotek takih, ki pozneje opuščajo branje, čim manjši, je treba pri mladini v naj večji možni meri zbuditi potrebo po branju, da pač ne bi nikoli zamrla in da bi ostala živa vse življenje. Zlasti ne smemo pozabiti, da je za mladino sila občutljiv prehod iz šolanja v poklic oziroma zaposlitev (tedaj namreč precej mladih opušča branje). Pri mnogih odraslih potrebe po branju zamirajo, kakor hitro naletijo na okoliščine, ki temu niso povsem naklonjene. To se tem lažje zgodi pri tistih, pri katerih potreba po knjigi ni bila dovolj zakoreninjena in ni postala del osebnosti. Zato je toliko bolj pomembno, da tako pri mladini kot pri odraslih branje, potrebo po knjigi nenehno spodbujamo. Razumljivo je, da ne gre za neko abstraktno »ljubezen« do knjige, marveč za spoznanje, da knjiga s svojim poseb­ nim načinom prenašanja pogledov na življenje in svet omogoča svojevrstno in samo za knjigo značilno posredovanje, doživljanje in sprejemanje vrednot.

711

Soočamo se z nič kaj prijetno resnico, da Slovenci kljub vsemu premalo beremo in da bralne navade in potrebe niso dovolj razvite, zato na vsak način kaže temu odmeriti veliko skrb. Torej-kaj storiti? Zveličavnih receptov verjetno ni. Toda z načrtno družbeno akcijo - ki v zvezi komunistov in socialistični zvezi že teče - lahko dosežemo, da bodo vsi izobraževalni mehanizmi usmerjeni v čim večje spodbujanje mladine k branju; zlasti pa bi morali biti pozorni do tistih mladih, ki živijo v nespodbudnem domačem okolju, v okolju, ki ni naklonjeno knjigi in zato ne more ugodno vplivati na njihov razvoj v tej smeri. O kvalitetni in dobri knjigi bi morali pogosteje spregovoriti tudi na televiziji in po radiu, o tem bi morali čimveč pisati v časnikih, revijah in drugem periodičnem tisku, knjigo v knjižnicah bi bilo treba lokacijsko do največje možne mere približati delovnim ljudem in mladini, z množičnimi in cenenimi izdajami kvalitetnih knjig bi morali spodbujati množičen nakup (uspehi Prešernove družbe, začetni uspehi Žepne knjige) itd. Skratka, mladina in odrasli naj bi se s knjigo neprestano srečevali in tako tudi nenehno spoznavali, da brez knjige ni mogoče napredovati, kulturno rasti in se razvijati v popolnejšo osebnost.

Ančka Korže Branje je treba motivirati

V predkongresnem obdobju smo večkrat obravnavali vprašanja vloge in mesta knjige. Akcija Človek, delo, kultura je dala vrsto pobud za izboljšanje položaja knjige, njene razširjenosti in namembnosti. Tudi akcija SZDL o vlogi in družbenoekonomskem položaju knjige, ki zdaj teče, kaže, da smo vendarle doumeli, da je za boljši odnos do knjige, tako leposlovne kot družboslovne, treba storiti mnogo več kot to, da jo prodajamo ali ponudimo v javni knjižnici, da jo razstavljamo ali polnimo z njimi vitrine. Osnovna organizacija, iz katere sem, je o tem problemu in predkongresnih gradivih razpravljala; zato želim spregovoriti o vprašanju, ki je za uspešno afirmacijo in uporabnost knjige v sodobnem sistemu vzgoje in izobraževanja, pri razvijanju kulture, v procesu izobraževanja ob delu in iz dela neobhodno. To je vprašanje motiviranja za branje, vprašanje kdaj in kje začeti s sistematičnim in programiranim delom za vzbujanje bralnih navad. S tem vprašanjem se doslej nismo dovolj ukvarjali. Nesporno je, da so pri nas bralne navade skromno razvite, da ne rečem nerazvite (v svoji študiji o knjigi in branju je to ugotavljal že tov. G. Kocijan, knjižnični delavci pa imamo na razpolago tudi redne letne statistične podatke o strukturi in številu uporabnikov v javnih in drugih knjižnicah). Naj­ slabše je z bralnimi navadami delavcev iz neposredne proizvodnje, kjer lahko govorimo le o 2-3% delavcev, ki permanentno izrabljajo knjigo za samoizobraževanje, kar pa je veliko premalo za vsestranski razvoj proizvajalca in samoupravIjalca. Vzbujanje motivacije za branje ni le ljubiteljska dejavnost, marveč je to proces in veda, ki jo je treba sistematično razvijati od zgodnjega otroštva dalje, tako da javne knjižnice, ljubiteljske organizacije in druge družbenopolitične oblike dela in izobraževanja z ljudmi prevzamejo že navajenega bralca oziroma uporabnika knjige. Njihova dolžnost pa je v tem, da ga animirajo za nadaljnje branje, mu nudijo vsakovrstno informacijo o knjigi, ki ga zanima, (od filozofije do širšega družboslovja, uporabnih in tehničnih znanosti, lepe književnosti, zgodovine ipd.), skratka skrbijo za to, da se bralni interesi izpopolnjujejo in poglabljajo. Na današnji stopnji našega samoupravnega razvoja moramo tudi tej vedi posvetiti večjo pozornost in to kulturno komponento integrirati v ves vzgojni in izobraže­ valni sistem. Zato predlagam, da bi v točko 42 med drugi in tretji odstavek ali kje drugje (po presoji komisije) vključili naslednji amandman: »Vzbujanje bralne kulture in motiviranost za branje je prvina, ki prav tako sodi v sklop preobrazbe, kulturne vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh vzgojno-izobraževalnega sistema in na vseh ravneh kulturnega izobraževanja.«

712

Josip Košuta

Amaterska kultura trdno v človekovi zavesti V svoji razpravi bi želel s teoretsko analizo odnosa - socialističnega samo­ upravnega procesa in socialistične samoupravne kulturne naravnanosti pred­ vsem opredeliti izvor, položaj, cilje in potrebo po tistem njenem večinskem delu, ki mu pravimo amaterska kultura (oziroma potreba po kulturi sami). Gre za družbeni pojav-proces, ki je danes pri nas že mnogokje množično gibanje, ki pa je kakor sam pojem »amaterski«, tudi v naši družbi še obremenjen z različnimi hipotekami in etiketami meščanske kulture. Bržkone je tudi v tem delno vzrok, da amaterstvo v naši družbi še nima tistega mesta, ki mu gre glede na to, kar dejansko je. Še več, čeprav smo zadnje čase, posebej še z akcijo »Človek, delo, kultura«, tudi tu marsikaj premaknili, pa smo še zmeraj priča določenim podce­ njevanjem, delno tudi zaradi nekaterih, z našimi družbenimi hotenji nezdružlji­ vimi pa vendar še vedno živimi pojmovanji in kriteriji v kulturi in za kulturo. Skušal bi pokazati, kako je amaterska dejavnost (pa ne samo v kulturniškem smislu) pravzaprav izvorna človeška generična razsežnost, ki je v bistvu ustvar­ jalna, torej človeška delovna potreba, potreba bogastvu delovanj a-živa človeška težnja po delu, ki plemeniti, v katerem lahko uživamo, ki nas osrečuje in v katerem najdemo zadovoljstvo. In da taka amaterska kultura: v razredni naposled meščanski družbi odrinjena na rob družbenega dogajanja, kljub vsemu predstavlja spontano težnjo delovnih ljudi po preraščanju prisilne enostranske poklicne delitve dela, ki poneumlja, razčlovečuje proletariat kot večinski del te družbe do tiste točke, katero je Marx imenoval, da postajajo delavci »meseni priveski strojev«. V naši samoupravljalski družbi predstavlja tako množično kulturno dejavnost ljudi, ki je v bistvu pogoj in možnost uresničevanja, pravzaprav strateških odnosov našega družbenega sistema. V tem kontekstu ta dejavnost v mnogočem ustreza tistemu delu zavestnih sil naše družbe, ki jih je Edvard Kardelj v svojem delu »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja« označil kot neposredno, spontano iniciativo. Smisel svoje razprave bi najprej, za boljšo orientacijo v povzetku, predstavil v treh tezah: - socialistično samoupravljanje je v svojem najglobljem smislu težnja in uresničevanje nove organizacije dela. Delo ljudi tu kot združeno dobiva nazaj značilne razsežnosti človekovega generičnega - osvobajajočega bistva. - dejavno in dejansko uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov je možno le kot tako množično zavestno (komunistično) gibanje delavskega ra­ zreda, le kot taka družbena naravnanost, ki ima kulturo kot plemenitenje, kot proces razodtujevanja za svojo nujno vsebino in cilj. - amatersko kot množično kulturno gibanje je v tem smislu nepogrešljiv člen, še več, osnova v uresničevanju resnično človeške družbe, integrativna osnova za eno kulturo, se pravi takih medčloveških odnosov in razmer, ki jih je in jih bo mogoče bolj človeško živeti. Nedvomno stoji sedaj pred vsemi našimi delovnimi ljudmi, predvsem pa pred nami komunisti, dolgoročna, lahko rečemo zgodovinsko prelomna naloga: ure­ sničevanje nove organizacije dela. Gre za uresničevanje koncepta združenega dela (in v njenem osrčju svobodne menjave dela) tako, če parafraziram znano Marxovo misel, da bodo delovni ljudje kot asociacija svobodnih proizvajalcev glavna sila zveze komunistov, zveza komunistov pa hkrati glavna sila delovnih ljudi. Kot rečeno, bi hotel v kontekstu te dolgoročne in zgodovinske naloge opozo­ riti na nekatera vprašanja, ki zadevajo vlogo in položaj kulture pri nas, posebej še amaterske in tako poskušati prispevati k razčiščevanju določenega pojmovanja in obnašanja, v zvezi s tem pa seveda opozoriti na nekatere nujne naloge komuni­ stov. Danes v naši družbi ne moremo ignorirati tehnične delitve dela, sodobne tehnologije v materialni produkciji, kakršno je večji del razvila meščanska družba nujno tako in zato, ker je s tem (in še) razvijala in dovrševala osnovno

713

globalno družbenorazredno delitev dela na načrtovalno in izvrševalno, oziroma na umsko (kot komandno) in fizično delo. Tu gre za težnjo po zavestnem atomiziranju družbe zaradi uspešnejše manipulacije vladajoče manjšine z večino, cilj česar je, kot je znano, prisvajanje presežne vrednosti, oziroma učinkovitejše izkoriščanje ljudi po ljudeh. Neposredna posledica tega je tudi pojmovanje in uporaba kulture kot sredstva, pripomočka, ki je hkrati vsebina in metoda mani­ pulacije, sicer pa tudi statusni okras razrednih odnosov, (ki pa uradno v tej družbi namenoma nima razredne oznake) ter njena delitev na: »pravo« kot elitno, edino pravo kulturo, ekskluzivno in unikatno, ki jo med drugim krasijo vse pozitivne človeške kvalitete in vrline uglajenega obnašanja, pretanjenega okusa in po­ sluha ... potreba po lepoti besede, oblik itd... in na množično kulturo, značilno za (delavske) množice, katere značilnost je človeška povprečnost, kot plitkost okusa, pomanjkanje posluha, značaja, občutkov, zato tudi (kar je vzrok in posle­ dica) »značilno nizka raven dojemanja«, gluhota, najde svojo zadovoljitev v plaži, kiču, šundu... in podobnih uniformnih produktih in podoba je, kakor da mno­ žica brez tega ne more. Mislim, da naša današnja tehniško-tehnološka opremljenost materialne pro­ dukcije ne zaostaja več bistveno za tisto v razvitih kapitalističnih družbah. V tem smislu zadoščamo pogojem, oziroma smo se že zavihteli onkraj meje materialne eksistenčne nuje. Hkrati je to meja, do katere so licence še dopustne. Tisto pa, kar je sedaj naš glavni problem, prej omenjen kot zgodovinsko usodno prelomen, je trajno udejanjanje in krepitev, kot rečeno, nove organizacije dela, uresničevanje izvorno pristnega, celovito samoupravljalskega, svobodnega združevanja dela, za katero pa vemo, da zdaj v začetkih še ne poteka zadovoljivo, (enako velja tudi za kulturo), saj je še zmeraj močno živa taka naravnanost, ki bi jo lahko označili za združevanje dela »na sebi«. To združevanje poteka, kot je znano, po tako imenovanem stroškovnem, oziroma potrošnem načelu! (velja tudi za kulturo). Mnogi enostavno pač zahtevajo obče družbeno priznanje cene, ki jih reprodu­ cira v doseženem, takšnem kakor trenutno obstaja; gre torej za vztrajanje v sektorju svojega omejenega interesa, svojega delovnega mesta, svoje dejavnosti, svojega tozda, svoje občine,-svoje interesne skupnosti. Gre za ljubosumno ograje­ vanje, potem ko si zase poskrbel. Tu potem slabi samoupravljalska povezanost, kar pa so ugodna tla (tudi v kulturi) za različne prikrite ali odkritejše monopole, samovoljo, privatizacijo, tehnokratizem in inflacijo vseh sort, kar pa je v konč­ nem smislu razvrednotenje samoupravljanja samega (ker se pod to oznako omenjeno tudi skriva). Nujna samoupravljalska antiteza taki naravnanosti je zavestno združevanje dela »za sebe«, iz potreb, spoznanja in občutja, da smo močni le, če smo združeni, da edino tako moremo in moramo imeti dolgoročno lastno družbeno perspek­ tivo, in ne nazadnje kot samoupravna družba krepiti svoje mesto tudi v sodobni svetovni skupnosti. Nujna vsebina take narave združevanja (združenega) dela pa je kultura kot hoteni proces plemenitenja, ki pa jo je potrebno tu razumeti v njenem najglobljem in najširšem antropološkem smislu kot edino ustrezen način integralnega življenja, torej samoudejanjanja delovnih ljudi kot ljudi v našem socialističnem samoupravljanju. Za spoznanje gre in naravnanost, da je samoupravljanje v svojem bistvu kulturna revolucija: za delovni proces, ki mu je lastno uresničevanje take skup­ nosti, kjer, kakor pravi Marx »...ni interesantno drugega izključiti, temveč lastne sile in svoje bistvo skupno z drugimi uresničevati in potrjevati..., bogatiti in razvijati družno z drugimi«. Kakor je svobodno združeno delo tako delo, ki počlovečuje, kakor je le ena znanost - znanost zgodovine, kakor je le en komunizem kot celovito človeško samoudejanjanje, tako je v tem kontekstu možna le ena kultura, človečna, ki pa je najširše, globalno, vsebinsko, izvorno in perspektivno gledano amaterska, ob zagotavljanju profesionalnih pogojev za delo in strokovnega vodstva. Će rečem profesionalno, potem tukaj še tole: demistifikacija tega pojma pokaže, da profe­ sionalno kot poklicno ni nujna, oziroma avtomatska oznaka za bistveno dru­ gačno kvaliteto ali raven, za večvrednost, resnično boljše kot bolj človeško tudi in predvsem v kulturi: profesionalni so pogoji, organiziranost, strokovnost, ki

714

potem, če je tudi množičnost in pripravljenost za delo, rodi kvalitetnejše dosežke. Pokaže se torej, da je profesionalno kot poklicno pravzaprav zgodovinska razsež­ nost za dodelavo razredne delitve dela. Da bom še bolj razumljiv: če družba - in taka je vsa razredna - postavlja v ospredje kot bistveno pomembno potrošnjo, menjalno vrednost, egoistične lastno ceno na račun drugih, delo kot izkoriščanje, kot sredstvo, ne pa delo kot potrebo, tedaj najvišja vrednota niso ljudje, soljudje, temveč stvari, predmeti minulo, mrtvo človekovo delo. V takem položaju delo ni in ne more biti združeno, temveč se pojavlja med drugim prisilno razcepljeno v pluralizmu različnih praks, oziroma poklicev, nasprotujočih si interesov. Taki družbeni situaciji pripada poklicna kultura, v tistem smislu, da ima tu kultura poklic, funkcijo kot vsi drugi poklici, namreč da mora pomagati samoudejanjanju kapitala. Njena cena in cenjenost, torej njen družbeni položaj je odvisen od njene konkurenčne sposob­ nosti v smislu stabilizacije obstoječega. Njen obstoj je upravičen, »se splača«, kolikor pomaga, da obstoječe razmere postajajo še bolj takšne, kakršne že so. V taki situaciji je »amatersko« oznaka za domače rezljanje, »fušanje«, za doma poceni napravljen kulturni surogat, nujno pomanjkljiv, strokovno, obrtniško nedodelan, naiven, površen in sicer tistih, ki si največkrat ne morejo privoščiti drugih, resnično kulturnih izdelkov. V taki situaciji se površinsko gledano zdi, da so npr. uspešni in cenjeni slikarji-amaterji-naivci v omenjeni družbi slučajno uspeli. Večji del resnice pa je v tem, da so pravzaprav s svojimi originalnimi deli, novim in do takrat še neznanim umetniškim pristopom, predstavili nov eksklu­ zivni model, se tako znašli brez konkurence, pa so potem upravičeni tudi na ekstra profit. Kontekst nastajanja takih umetniških produktov je nevažen in tej družbi rabi kot potrjevanje ideologema »o lastni krivdi vsakogar, ki v tej tekmo­ valni družbi ne uspe«, oziroma je le toliko slučajno važen, če se tak produkt, oziroma dejavnost izkaže rešilno režimska. Lahko bi rekli, da to družbo ta kontekst zanima ravno toliko, kot »trgovca z minerali strukturna sestava minera­ lov«. Delavski razred je meščanski družbi v svojem delu nesrečen, saj ga poneum­ lja, mrcvari psihično in fizično. Proletarska komunistična revolucija - in mi smo z našim socialističnim samoupravljanjem v njenem središču - je ravno zato trajen, neodjenljiv - takšen proces hotenega samoosvobajanja ljudi, kjer si sami družno kujemo svojo svobodo in srečo in smo pri tem sami zanjo tudi odgovorni. Pri tem gre nujno za tako množično gibanje, kateremu je, kot rečeno, kultura gibalo, občutena zainteresiranost, nenehna revolucijska moralna težnja večine po bolj človeških odnosih, takih, kjer ljudje ustvarjajo predmete po lastni meri in podobi in ne obratno. Če rečem, da v naši družbi amatersko ne more biti meščansko obremenjevalna oznaka za blago, oziroma za ljudi z napako - obrobna hobijska dejavnost, zaradi katere, če je ni, nikakor posebej ne boli glava - pravim to zato, ker ravno skozi ustvarjalno združeno delo uresničujemo naše samoupravne odnose, pri tem zavestno širimo množično iniciativo delovnih ljudi, s tem pa presegamo tako razredno delitev dela nasploh kakor tudi delitev v kulturi posebej. Če trdim, da je resnična človeška kultura, za katero nam nedvomno gre, izvorno, vsebinsko in perspektivno nujno amaterska, uporabljam to oznako tu zato, ker je naša samou­ pravna revolucija spočeta in živi iz svobodne, osvobajajoče potrebe večine delov­ nih ljudi (ne pa kakega poklicnega revolucionarja), oziroma ker je plebiscitarno hotena in nenehno v tem smislu tudi potrjevana. Naravnanost naše družbe je tembolj kulturna, čimbolj celovito samoupravljalsko je naravnana naša kultura, se pravi, mi vsi; in obratno. Če skušamo povzeti in ugotoviti, kaj amaterstvo v svojem bistvu je, potem bi bržkone lahko ugotovili, da to pomeni svobodno in neprisilno delovati ali ukvar­ jati se s čim, da gre za delovanje iz lastne zavzetosti, iz, če že še ne dokončno zavestno spoznane, pa vendar občutene potrebe; da gre za potrjevanje ljudi ne le v ozko eni dejavnosti, temveč v bogastvu njihovih generičnih potreb in (z)možnosti. Amatersko je torej oznaka za delo, dejavnost torej, ki ti je v veselje, ki te osrečuje, ki jo imaš rad, ki te torej kot človeka plemeniti, s tem da daje dodatni smisel tvojemu bivanju. Gre torej za dejavnost, ki sicer ni nujno celovita, je pa nepervertirana produkcija ljudi kot ljudi in ljudi za ljudi, ki je potreba ljudi po

715

soljudeh, po »biti med ljudmi in z njimi«, kar pa je tudi najvažnejše. V tem smislu je amaterska naravnanost istovetna z našo celovito samoupravljalsko naravna­ nostjo kot nenehno težnjo po razvijanju in udejanjanju množične pobude, nepo­ sredne zavzetosti iz sebe, pa tudi za sebe in hkrati za druge, kar pa tudi pomeni človeško prisvajanje družbene biti na specifično človeški način sreče, lepote in ljubezni. Da ne bo napačnega občutka hočem le reči, da danes pri nas ni mogoče, še manj pa dopustno, zanemarjati množično amatersko kulturno-umetniško (in seveda hkrati telesno-kulturno) dogajanje, ga postavljati v nekakšen položaj nedonošenčka nasproti nekakšni edino pravi »profesionalni« kulturi* (glej opombo), (ko pa vsi dobro vemo, da nam še precej manjka do tega, da bi ustrezno uredili položaj kulturnih ustanov, dejavnosti, oziroma delovnih ljudi v njih). Hočem reči, da je amatersko potrebno pojmovati in dojeti v tisti razsežnosti, katero odpira Marx, ko pravi, da je proletariat v meščanskem svetu kapitala sinonim in personifikacija vseh človeških pomanjkljivosti, t. i. »absolutno siro­ maštvo človeškega«, ki pa mora skozi revolucijo, zavedajoč se sebe in svojega položaja in s tem, da ga začne radikalno spreminjati, pravzaprav »roditi iz sebe vse bogastvo človeškega«. Danes lahko upravičeno temu bogastvu že rečemo po Vorančevo - bogatija. Če ilustriram z nedavnih Vorančevih dnevov pri nas na Koroškem: 20.800 obisko­ valcev je bilo na 56 različnih kulturnih prireditvah v 40 dobrih dneh, in kar je glavno: pri tem je sodelovalo, se reče združeno igralo, pelo, plesalo... bilo pritegnjenih v organizacijo in se torej spoznavalo 3500 amaterskih in poklicnih umetnikov, kulturnih delavcev. Zgodovinske izkušnje, če omenim samo NOB, nam nenehno potrjujejo in dokazujejo spoznanje, da je kulturna zavest množic odločujoča za razvoj revolu­ cije, posebej pa to velja še za našo socialistično-samoupravljalsko. Leninove besede, velikokrat citirane, ko pravi, da... se bo z birokratizmom »mogoče le tedaj biti ...do dokončne zmage nad njim, ko bo vse prebivalstvo sodelovalo v upravljanju. V buržoaznih republikah to ni bilo le nemogoče, marveč je to oviral tudi zakon sam... mi smo sicer te ovire odstranili, toda doslej še nismo dosegli, da bi delovne množice lahko sodelovale v upravljanju - poleg zakona je namreč še kulturna raven, ki je ni mogoče podrediti nobenemu zakonu« (podčrtal J. K.) so danes za nas, ki smo prišli najdlje v omenjenem pri nas neposrednem »uprav­ ljanju delovnih množic«, bolj aktualne kakor kadarkoli prej. Z ustavo, z zakonom o združenem delu in iz njiju izhajajočimi sistemskimi rešitvami in dokumenti, sklepi zadnjega slovenskega in jugoslovanskega kongresa komunistov, z uresni­ čevanjem delegatskega skupščinskega sistema, odpiramo najširša pota samoupravljalski zavzetosti delovnih ljudi. Toda s samimi zakoni ne moremo ustrezno dvigniti naše kulturne ravni, ki pa nam je nujno potrebna za uresničevanje naših družbenih ciljev. Če prevedem to na področje kulturne dejavnosti, gre za to, da v našem revolucionarnem, socialističnem kulturnem boju ne zadošča, da delovni ljudje kot pevci le še bolj množično pojejo, kot igralci še bolj množično igrajo, enako kot plesalci še bolj množično plešejo... pa bodisi da to poteka amatersko po društvih ali če je to komu poklic. Tisto, kar tu manjka in kar daje vsem omenjenim, sicer pozitivno človeškim naporom, socialistično-samoupravljalsko raven, je trajna težnja vseh nas po takem poglobljenem širokem razgledu in dejavnosti, s katero moremo nenehno preraščati in rušiti iz meščanske družbe in kulture podedovano zapiranje v sektorske, dejavnostne, področne, poklicne, »slonokoščene«, lokalistične ali kake druge vzvišane stolpe ali kroge samosvo­ jega interesa, s tem pa se moramo tudi edino uspešno zoperstavljati takim samoupravljanju nasprotnim pojavom, kakor so: tehnokratizem, cehovska zapr­ tost, nestrpnosti vseh sort, elitizem, megalomanstvo, ali dekoratersko »hohšta* V pričujočem prispevku se ne vprašujem po potrebnosti delovne - resnično profesionalne kulturne dejavnosti. Nujno nam je potrebna najožje povezana z amatersko. Zoperstavljam se uporabi, pravzaprav zlorabi oznake »poklicna kultura« za nekaj avtomatsko in apriori kulturno večvrednega, se pravi proti njeni uporabi kot plašča, ki naj prikrije za našo družbeno usmeritev dejansko preživeta hotenja v kulturi.

716

plerska« kultura... itd. Učinkovito spopadanje s takimi procesi je torej možno le, če postajamo nenehno samoupravljalsko vse bolj celovite osebnosti; ne le po­ slanci pevske ali kake druge kulture, temveč nosilci in spodbujevalci obče kulture, nosilci nenehnih teženj po bolj človeških, širših in plemenitejših, torej samoupravljalskih odnosih nasploh. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da: kakor moramo nujno združevati svoje delo z delom drugih, kakor je nujno skupno delati in odločati, tako je nujno potreben tudi celostnejši revolucionarnokulturni napor slehernega izmed nas, ki pa ga moramo kot svoj prispevek vgraje­ vati v celoto našega samoupravljalskega naravnanja. S tem, da presegamo ozke interese in okvire svojega delovnega mesta, temeljne organizacije, občine ali svojega poklica, svoje dejavnosti, svojega ožjega interesnega kroga, v katerem se lahko večji del življenja gibljemo; s tem. da prenehujemo biti le pevci, igralci, plesalci..., delavci v določenem poklicu, krajani neke krajevne skupnosti, ki jih zanimajo pretežno le njihovi problemi in ne kažejo posebnega, nujnega posluha še za delo, pa tudi težave drugih, postajamo kot družba zavestno združevana in združena skupnost, ki je v svoji končni fazi tudi nujno - množično kulturno gibanje. Vemo: hočemo množičnost in kvaliteto. To pa pomeni, da se moramo za vsak nov dosežek, za vsak nov napor ustrezno organizirati; če za množičnost, potem nujno kvalitetno, če za kvaliteto, potem za takšno, ki raste iz množične podlage. Pokaže se, da sta množičnost in (človeška) kvaliteta pravzaprav nosilni razsežno­ sti samoupravljanja kot (kulturne) revolucije. Samo družno, zavedajoč se bogastva, potreb in možnosti, interesov in zmož­ nosti - individualnih in skupnih - lahko energično in odgovorno ne le načrtu­ jemo in uresničujemo, ampak se po potrebi tudi odrekamo npr. pospešeni gradnji stanovanj, zastavitvi ustreznejše dolgoročne štipendijske politike, hitrej­ šemu urejanju dohodkovnih odnosov, možnosti(m) postavitve kulturnega doma ali plavalnega bazena, ali ob že odraslih otrocih referendumskemu zbiranju sredstev za otroške vrtce, ali da, četudi nismo posredno ali neposredno amater­ ski, oziroma poklicni delavci v kulturi, rečemo utemeljeno in jasno svoj da ali ne, recimo za plačan izredni dopust sodelavca, za eno ali dvotedenske priprave pred pomembnim tekmovanjem. V zadnjem času smo kot rečeno, posebej še z akcijo »Človek, delo, kultura« in drugimi delovnimi podneti marsikaj, kar zadeva kulturo v družbi in odnose znotraj samega kulturnega dogajanja, že premaknili. Lahko rečemo, da smo začrtali samoupravljalsko organiziranje kulture, vendar pa je treba kljub temu poudariti, da moramo komunisti skupno z vsemi delovnimi ljudmi, v boju za mesto in položaj kulture, ki ji v naši družbi more in mora pripadati, vztrajno negovati in uresničevati zavest: - da je kultura ena in da kot dejavnost posebnega družbenega pomena ne trpi ločevanja na amatersko in poklicno; - da se ta pomen hkrati kritično nanaša na najimpozantnejše, enkratne, poklicne kulturno-umetniške dosežke, kakor tudi na neštete drobce, ki bogate vsak dan vsakega izmed nas, in da sta oba ta momenta v medsebojni vzročnoposledični soodvisnosti, - da mora kulturno dogajanje vse bolj pospešeno prenehati biti vase obrnjena zadeva tako mnogih zavzetih in požrtvovalnih delavcev, kakor tudi zasebna zadeva tistih, ki skušajo marsikaj dobrega narediti, pa si ali ne znajo pomagati ali pa težko dobijo ustrezno pomoč drugih. Enako tudi ne moremo biti neprizadeti do tistih, ki se snobovsko v izobilju ponujenega zmrdujejo in so »brezobzirno kritični do vsega obstoječega«. Ustvarjalno preraščanje in ukinjanje takih in podobnih situacij ter procesov je za komuniste poleg drugih nujno trajna naloga, - da sedaj, ko smo končno odpravili zaostanek in materialni položaj kulture približno izenačili s položajem drugih družbenih dejavnosti, nas to ne more odvezovati, da se ne bi še naprej trudili, tako za ustrezni prispevek kulture v družbeni reprodukciji, kakor tudi za še ustreznejšo prihodnjo razdelitev družbe­ nega dohodka v okviru družbene reprodukcije, - da v kulturi predvsem ne sme in ne more biti, pa če gre za KUD-e, PiKUD-e, gasilska ali planinska društva (ki se tudi ukvarjajo s kulturno dejavnostjo)..., politiko krajevne skupnosti, ali tozda, ali sindikata, ali OO zveze komunistov,

717

... ali kulturnih ustanov - samoljubja, samovolje, ali lokalpatriotizma, elitizma in podobnih - izmov, gluhote za skupne napore, za skupno akcijo; - da je v zvezi s tem nujno vztrajati, da imajo svoje programe kakor v KUD ali kulturnih institucijah tudi v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah. Ob mnogih sorodnih in podobnih problemih, ko gre za odločitve in uresniče­ vanje, prenašajo nekateri odgovornost na druge in čakajo, kaj porečejo zavestne družbene sile, pri tem pa imajo v mislih le določene organe, največkrat družbeno­ političnih organizacij. Pri tem pozabljajo, da smo, oziroma da moramo biti mi vsi te zavestne sile, saj smo v pretežnem delu vsi tudi dejansko člani bodisi zveze komunistov, socialistične zveze delovnega ljudstva, zveze borcev, zveze sindika­ tov, zveze socialistične mladine, ali... amaterskih kulturnih društev. Nedvomno ima zveza komunistov osrednjo in vodilno vlogo, ko skupno zgodovinsko možnost bolj človeškega in s tem nujno kulturnejšega tudi neposre­ dno udejanjamo; možna in uresničljiva pa je njena vloga le v skupni fronti z vsemi zavestnimi silami naše družbe, torej s tvornim - hotenim in odgovornim sodelovanjem vseh in slehernega med nami. Marx je nekoč dejal, da je revolucionarna le metoda, ki je celovita. Njeno uresničevanje pa se konča in se znova in spet mora in more nadaljevati, v našem primeru, le v družnem uresničevanju spoznanja, da nam sreče in svobode, kakor kruha, nujno tudi duhovnega, ne reže in ne bo rezala ne država in ne partija, temveč si ga bomo »kakor bomo znali in hoteli, mesili, pekli in rezali sami«.

Franjo Kragolnik Integracije v šolstvu S procesi združevanja v vzgoji in izobraževanju smo v jeseniški občini pričeli med prvimi. V letu 1974 se je 7 tozdov osnovnih šol, TOZD VVU, TOZD DU in TOZD glasbena šola povezalo v DO VIZ Jesenice. V tem obdobju smo največ pozornosti usmerili v iskanje smotrne družbenoe­ konomske povezanosti s tozdi iz materialne proizvodnje in medsebojne odvisno­ sti in povezanosti tozdov v delovno organizacijo. Pri tem nismo v celoti uspeli, saj se je pri uvajanju dohodkovnih odnosov med tozdi pojavljala vrsta slabosti; nepoznavanje vsebine dohodkovnih odnosov, postavljanje posameznih tozdov v poseben položaj je vodilo do nezaupanja, neizdelan sistem solidarnosti. Ocenjujemo, da so se v razreševanje te naloge kot tudi v razprave o programih in vsebini dela vse premalo vključevali sveti šol in delovne organizacije. Največkrat so člani teh organov, pa tudi komunisti, premalo usposobljeni za delo v teh organih, tako, da se pojavljajo težnje, da o vprašanjih razvoja vzgoje in izobraževanja razpravljajo le delavci v vzgoji in izobraževanju. Eden od vzrokov za počasno razreševanje teh nalog na področju delovanja VIZ je bila tudi neustrezna organiziranost ZK, čeprav je res, da v zadnjem času o teh vprašanjih vse češče razpravljajo komunisti, samoupravni organi in druge DPO in iščejo nove rešitve za vzpostavitev ozdov na trdnih temeljih z jasno opredeljeno vlogo DO VIZ. Ob teh pomanjkljivostih pa moramo izpostaviti tudi pozitivne izkušnje v delovanju VIZ: Očiten je napredek v pedagoškem delu z uveljavljanjem pedagoških aktivov, z opravljanjem strokovnih opravil so razbremenjeni ravnatelji, ki tako lahko več časa posvečajo vodenju pedagoškega dela, v DO je izdelan dolgoročen načrt kadrov, izenačeni so pogoji prehrane na šolah. Ko smo sprejemali srednjeročni razvojni program občine, smo vzgoji in izobraževanju namenili posebno mesto z usmeritvijo, da moramo v tem obdobju ustvariti pogoje za prehod čimvečjega števila učencev v COŠ, v kateri s primerno vsebino in metodami dela dosegamo boljše rezultate v delu šole. V tem šolskem letu imamo v COŠ vključenih 22 odstotkov učencev, z izgrad-

718

njo šolskega centra, ki ga gradimo iz sredstev samoprispevka, pa bo v šolskem letu 1978/80 vključenih v COŠ že 72 odstotkov učencev. Z uvedbo COŠ moramo spremeniti vsebino dela v osnovni šoli, zato je pomembno, da že pred prehodom v COŠ uveljavljamo vsebino te šole. Pri tej nalogi so bile naše šole uspešne, saj so že uspešno uveljavljale nekatere elemente: marksistično naravnanost pouka, širjenje interesnih dejavnosti z vključevanjem zunanjih sodelavcev - še vedno pa pogrešamo proizvodno-tehnično delo in aktivnosti; ob tem se šola nujno pove­ zuje s KS in TOZD - so pa še primeri, ko šola ne zna prikazati rezultatov vzgojnega in izobraževalnega dela. Šoli, ki sta že prešli na celodnevni pouk, sta že pred tem imeli razvite oblike dela, ki jih sedaj dograjujeta. Ne moremo tudi trditi, da uveljavljata COŠ v idealnih pogojih (prostorskih, kadrovskih, materialnih), zato nam je nerazum­ ljivo, da v nekaterih okoljih tako počasi uveljavljajo COŠ z razlago, da nimajo pogojev za to. Ne trdimo, da sta v dosedanjem delu že dosegli vse tiste cilje, ki jih želimo doseči v COŠ, so pa vzpodbudni rezultati, ki so nas prepričali v nujnost, da uveljavimo COŠ: veliko je bilo prizadevanj, razmišljanj in iskanj novih vsebin in metod dela, ki so bila potrebna na začetku ob pomanjkanju ustreznih programov, navzoče je širjenje in bogatitev interesnih dejavnosti, v izvajanje katerih so vključeni zunanji sodelavci iz združenega dela, boljši so učni rezultati, šoli sta veliko bolj vključeni v delo in življenje KS. Pri uveljavljanju COŠ se je pokazal velik interes občanov, ki so z aktivnostjo v koordinacijskih odborih pomembno vplivali na razumevanje vsebine COŠ, soo­ blikovali programe dela in zagotavljali ostale pogoje za prehod v COŠ, kasneje so ocenjevali prve rezultate dela. Ko ocenjujemo rezultate, se zavedamo, da bomo morali pri teh vprašanjih poglobljeno spregovoriti o oblikovanju in vsebini dela enot SIS za vzgojo in izobraževanje, saj smo v KS in TOZD oblikovali posebne delegacije za vzgojo in izobraževanje. S tem pa smo šele na začetku poti pri uveljavljanju enot, v katerih bomo morali zlasti komunisti spoznati svoje mesto in vlogo. Kljub očitkom, da preveč hitimo z uveljavljanjem COŠ, smo trdno na poti, da čim širši krog učencev vključimo v COŠ, saj smo prepričani, daje COŠ potreba in ne eksperiment, čeprav so in morajo biti pri delu COŠ navzoča iskanja in razmišljanja o vsebinah in metodah dela, vendar samo in edino zato, ker mora vsaka šola živeti in delati v različnih okoljih, kar zahteva tudi temu okolju prilagojeno šolo. Milena Marovič

Celodnevna šola tudi v manj razvite kraje V stališčih in sklepih 7. kongresa je bila med drugim iz področja vzgoje in izobraževanja zajeta tudi naslednja naloga: »Posebne družbene skrbi mora biti deležno osnovno šolstvo na vasi, na manj razvitih območjih in še posebej v obmejnih predelih Slovenije zaradi izravnave z razvitimi okolji pa tudi zaradi potrebe, da vsej mladi generaciji omogočimo, da z ustreznim znanjem konča osnovno šolo.« V naši obmejni in do nedavnega nerazviti občini Gornja Radgona je vključe­ nih v osnovno šolo 2733 učencev. V letu 1974 smo beležili 95,73 odstotni učni uspeh. Vsi smo se zavedali odgovornosti nalog na področju vzgoje in izobraževanja. S pomočjo samoprispevka, ki ga vplačujejo občani naše občine in ob širši solidarnostni pomoči, naglo izboljšujemo in večamo šolski prostor, s čimer krčimo dvoizmenski pouk in odpiramo širše možnosti za razvoj interesnih dejav­ nosti, uvajanje oddelkov podaljšanega bivanja, kar znatno vpliva k izboljšanju učnega uspeha, predvsem pa k zmanjšanju osipa v osnovni šoli. In ne le to, v obdobju med obema kongresoma smo napravili korak dalje. Z dograditvijo nove šole v Radgoni smo pridobili prostorske pogoje za uvedbo COŠ. Težak je bil njen začetek. Nezaupanje do nove oblike organizacije življenja

719

1

in dela šole, strah, da bo ta nova oblika šole otroke odtujila domu - staršem pa tudi nove obveznosti staršev za kritje povečanih stroškov prehrane; vse to je vzbujalo odpor proti COŠ. Nasprotno temu pa so bile družbenopolitične organizacije tista sila, ki so ob povezavi z družbenim delom zavestno podprle COŠ, saj so prav v tej novi obliki šole videle uresničitev kongresnih sklepov, pa ne le tistih, ki se nanašajo na izboljšanje učnega uspeha, na zmanjšanje osipa, temveč predvsem kot edino možnost, da na našem socialno tako diferenciranem območju omogočimo vsem učencem enake možnosti vsestranskega razvoja mladih socialističnih osebnosti pa tudi zato, da z urejenim varstvom otrok in organiziranimi dejavnostmi v njihovem prostem času zmanjšujemo možnost negativnih vplivov okolja. Ne bi bilo prav, če ne bi poleg moralne podpore omenili tudi materialne pomoči organizacij združenega dela, ki so tedaj priskočile na pomoč, krajevne skupnosti pa tudi posameznih občanov. Ob njihovi denarni pomoči je šola krila povečane izdatke poslovanja, regresi­ rala prehrano socialno šibkim učencem ter uredila velike zelene površine ter športne objekte za sprostitev otrok v njihovem prostem času. Tretje leto deluje celodnevna osnovna šola v Gornji Radgoni. Vanjo je vklju­ čenih 13 oddelkov učencev od 1. do 4. razreda, medtem ko imajo učenci višje stopnje še poldnevni pouk. Posebno pomembno je to, da se je ta šola uveljavila. Občani, tudi tisti, ki so ji ob njenem začetku nasprotovali, so jo sprejeli kot svojo. Ob njej so začutili, da postaja najboljša oblika družbene pomoči staršem pri usposabljanju njihovih otrok za življenje, saj so tu dane mnogo večje možnosti, da učenci posredovano znanje osvojijo, da maksimalno razvijajo svoje sposobno­ sti, nagnjenja in interese, s smotrno razporejenim časom za delo in rekreacijo, z zdravo prehrano, ustrezno telesno higieno in higieno prostorov pa šola pozitivno vpliva na telesni razvoj šoloobveznih otrok, prav tako pomembno pa je tudi dejstvo, da se otroci v šolski skupnosti, ki postaja po svojem življenju in delu ter humanih odnosih podobna veliki družini, tudi socializirajo, kar je eden od osnovnih pogojev za kasnejše vključevanje v samoupravno organizirana delovna okolja. Te vrednosti spoznavajo poleg šole starši in posredno prek njih širša družbena skupnost. Za komuniste pa je poleg naštetega pomembno tudi to, da so teh vrednosti celodnevne osnovne šole deležni vsi učenci, ne glede na socialni položaj njihovih staršev, predvsem ob dejstvu, da 70 odstotkov otrok izhaja iz družin delavcev in manjših kmečkih gospodarstev. Vendar je v radgonski občini vključenih v celodnevno šolo le 415 učencev, kar pomeni le 15 odstotkov celotnega števila šoloobveznih otrok v občini. Izobraže­ valna skupnost Slovenije je zavzela stališče, da s tem številom učencev, vključe­ nih v celodnevno šolo, dosegamo republiško povprečje. Četudi je v občini mnogo nerazvitih območij in živimo ob meji ter naj bi bili že glede na to deležni posebne družbene skrbi na področju vzgoje in izobraževanja, je širjenje celodnevne osnovne šole odvisno izključno od materialnih možnosti naših občanov. Zavedamo se in trdno smo prepričani, da bomo delavci v združenem delu sami postali pobudnik za širjenje oddelkov celodnevne šole, ker se zavedamo prednosti, ki jih takšna šola neposredno nudi našim otrokom, prav tako se zavedamo neposrednega pozitivnega vpliva urejenega varstva šolskih otrok na produktivnost delavcev-staršev, še posebej zaposlenih mater in prav tako smo prepričani, da bodo naložbe, ki jih danes združeno delo vlaga v vzgojo in izobraževanje, oplemenitile združeno delo v prihodnosti. Če bomo pobudniki, bomo morali zagotavljati tudi sredstva in ne nazadnje poiskati tudi zunanje sodelavce šole v lastnih vrstah. Mnogo je med nami aktivnih in sposobnih članov TVD Partizan in DPD, ki bi lahko prispevali k boljši vsebini rekreacijskega časa otrok v COŠ, in nič manj sposobnih strokov­ njakov, ki bi lahko uspešno vodili interesne dejavnosti s področja tehnike. Zamujene ure znotraj delovne organizacije ne bi smele imeti prizvoka izgube dohodka, temveč bi morale pomeniti koristno naložbo, ki se bo kasneje obresto­ vala ne le z zagotavljanjem dobrega strokovnega kadra, temveč tudi zrelih,

720

vsestransko razvitih osebnosti, ki bodo kot delovna sila vstopile v združeno delo in v njem samoupravno ustvarjale in odločale. Zavedamo se, da so možnosti za zadovoljevanje potreb omejene, da bodo te omejitve kljub boljši volji v prihodnosti predstavljale večjo oviro za širjenje COŠ in prav zato naj zaključim svoje besede z iskreno željo, da bi kongresna stališča, ki se nanašajo na hitrejši razvoj manj razvitih področij bila ustrezno upoštevana pri merilih in kriterijih, po katerih širša skupnost zagotavlja solidarnostna sred­ stva za področje vzgoje in izobraževanja.

Olga Medved Povezati predšolsko vzgojo z osnovnošolsko

Demokratična družba, v kateri ima vsak njen član možnost aktivnega družbe­ nega življenja, zahteva tudi usposabljanje človeka za uveljavljanje te možnosti. Otrok mora najprej imeti ustrezno mesto v družini, nato v vzgojnovarstvenih ustanovah, kasneje pa se bo vključil v širšo družbeno skupnost, v kateri bo sodeloval in jo tudi spreminjal. Spremembe, ki se odražajo pri razvoju predšolskega otroka, prinaša tudi tehnizacija sodobne družbe. Tudi zaradi nje otrok vedno težje sam spoznava svet. Tu gre zlasti za možnosti pridobivanja primernih izkušenj »učenje« ob viru spoznanj. Največkrat zelo zameglena vzročno posledična zveza, npr. pri funkcio­ niranju predmetov v otrokovem življenjskem okolju, ga po svoje osiromaši pri pridobivanju informacij, hkrati pa mu jemlje tudi pobude za nadaljnje spoznanje, oziroma ga ne spodbuja, da bi to spoznanje opravil samostojno in samopobudno. Na drugi strani pa preobilice dražljajev, ki jih prinaša sodobno življenje, otrok ne more učinkovito izkoristiti. Take vrste dražljaji otroka močno omejujejo v možnostih učenja, prek ravnanja, prek poskušanja, torej pri pridobivanju nepo­ srednih izkušenj. Ob tem pa sodobno družbo označuje stopnjevana zahteva po izobraževanju, pogojena po »ekspanziji znanosti«. Izobraževanje vse bolj postaja neobhodni pogoj sodobnega življenja. Možnosti izobraževanja pa naj bi bile dane vsem! Ce pa upoštevamo vlogo zgodnjih let v procesu oblikovanja človekove osebnosti, karakteristike, vključno pomanjkljivosti v okviru družinske, pa tudi družbeno organizirane predšolske vzgoje, zlasti premalo razvito mrežo predšolskih ustanov, da bi te lahko sprejele vse otroke, vidimo nevarnost, da izobraževalne pregrade lahko predstavlja že predšolska vzgoja. Ta lahko daje nekaterim otrokom zaradi slabših možnosti razvoja govora, motivacije za učenje ipd. manj ugodne izobraževalne možnosti kot drugim. Neenotne razvojne možnosti pa povečujejo tudi razliko med otroki ob vstopu v osnovno šolo. Šolsko obveznost bi morali razširiti navzdol, kar pomeni, da bi v predšolske ustanove obvezno vključili vse otroke vsaj od petega leta naprej, s tem pa pripomogli tudi k zmanjšanju individualnih in socialnih razlik pri otrocih. Ce pa dodamo še koncept celodnevne šole in njeno uvajanje, pa je to gotovo priložnost za kompleksno reševanje nalog enotne in neprekinjene vzgoje in izobraževanja otrok na predšolski in osnovnošolski stopnji. Celodnevna šola bi se morala s predšolsko vzgojo, v začetku vsaj na stopnji »male šole«, ki se je že dovolj razvila, da lahko zagledamo njen koncept ter tudi dovolj razširila, da je postala dostopna vsem otrokom, četudi še ni postala obvezna - sistematsko povezati, izhajajoč iz enotnosti in neprekinjenosti vzgojno-izobraževalnega procesa. V nadaljnji fazi integracije predšolske vzgoje z osnovno šolo in še posebej s celodnevno naj bi »mala šola« postala obvezna, postavljena pod iste finančne pogoje, kakor je osnovna šola. Celodnevna šola je nova vsebinska in programska struktura osnovne šole v okviru celodnevnega življenja in dela, ki spreminja vzgojnoizobraževalni proces, v katerega se hitreje vraščajo socialistično naravnani samoupravni odnosi in s tem odpomorejo zahtevam naglega razvoja znanosti in tehnike. Pospešeno od­ pravlja socialno diferenciacijo, tako da bistveno zmanjšuje odvisnost učenčevega uspeha od domačega okolja, od težjih, manj ustreznih življenjskih razmer, od 46 VIII. kongres

721

nekaterih negativnih vplivov nenamerne vzgoje. Pospešuje vraščanje mladega človeka v socialno - kulturno okolje, ki ga obdaja, ker ustvarja ugodnejše možnosti za sekundarno socializacijo mlade generacije. Celodnevna šola se spreminja po vsebinski strukturi, kar se kaže v integraciji vseh vzgojnoizobraževalnih dejavnosti, demokratizaciji odnosov med vsemi sub­ jekti v vzgojno-izobraževalnem procesu v izenačevanju pogojev za storilnost in uspešnost učencev ter v uveljavljanju samoupravljanja kot pedagoškega načela; v organizacijski strukturi se kaže v smotrnosti in ekonomičnosti načrtovanja življenja in dela, v racionalnosti in učinkovitosti delovnega časa in delovnih navad. Govorimo o samoupravni šoli. Kakor hitro rečemo samoupravno, zagle­ damo dva elementa v življenju in delu šole. Učitelja, ki nastopa kot organizator, svetovalec dela in učenca, ki nastopa kot subjekt pri pouku. Učenec postaja vse bolj aktiven soustvarjalec v izobraževalnem procesu. Posega že v samo pripravo dela prek nalog: intervjuja, opazovanja, zbiranja slikovnih ali tekstualnih mate­ rialov iz predloženih virov, v sami obravnavi učne snovi nastopa kot poročevalec, demonstrator ipd. Odločilne so oblike in metode aktivnega samostojnega dela, spoznavanja. Kot najustreznejša pedagoško-socializacijska oblika je skupinski pouk, teamsko delo učencev, in delo v dvoje, kot najaktivnejše metode in tehnike pa laboratorijsko delo, eksperimentiranje, najrazličnejša opazovanja. Prosti čas je posebna, nova komponenta celodnevne šole. Z nalogo vzgajati za samoupravljanje je naša socialistična samoupravljalska družba zavezala šolo. Uresničevati to nalogo zmorejo le skupno angažirani vzgojitelji in kolektiv učen­ cev, ki naj sodeluje v celotnem procesu, od ugotavljanja skupnih interesov, dajanja programskih, vsebinskih, organizacijskih pobud in predlogov, na podlagi delitve dela ter končne ocene opravljene dejavnosti. Prizadevamo si ustvariti takšne vzgojne situacije, v katerih naj bi učenci, pionirji ali mladinci, spoznali in vežbali samoupravna razmerja, oblikovali lastnosti značaja, zavest, sposobnosti in hotenja za samoupravno ravnanje. Mladi želijo razpravljati o problemih med­ človeških odnosov, so kritični in pogumni in dokaj samostojni. Ce jim šola prek formalnih organizacij (PO, ZSM, SŠD, taborništva) teh želja ne poteši, prenašajo svoja hotenja v neorganiziran prosti čas, ki se kaže v družbeno škodljivih deviant­ nih pojavih. Celodnevna šola je pozitivno konceptirana šola. Glavni vzgib celodnevne šole je PĆ z dejavnostmi, prek katerih se poleg pouka pretakajo vzgojni tokovi in oblikujejo vsestranske osebnosti. Družba veliko pričakuje od nas; javnost nas kritizira; v učiteljskih kolektivih pa nastopa malodušje. Kje so problemi? Učenec je razpet med učiteljem v razredu in mentorjem v dejavnosti, v kateri je pač doma. To se pa vedno ne pokriva z učenčevim interesom. Pa še te dejavnosti, ki obstajajo, so časovno okrnjene in prostorsko utesnjene. Torej med prvimi problemi je čas in prostor. Problem se bo povečal, če bomo dobili še več zunanjih sodelavcev, ki bodo potrebovali za razvoj dejavnosti prostor, materiale to pa potegne za seboj izdatna finančna sredstva. Naša dolina je industrijsko naravnana; interes za tehnične krožke, katerih je malo, je močno navzoč. Ob vsem tem se pa porojeva še problem neenakopravnosti učencev v dolini (to vprašanje je navzoče tudi v slovenskem prostoru) med učenci osnovnih šol, ki imajo dvoizmenski pouk v primerjavi s CŠ. Prosvetni delavci se močno zavze­ majo za ta enakopravni položaj. Pedagoški dalavci so obremenjeni (precej obolelosti na živčni podlagi). Neka­ terih delovnih mest sploh nimamo strokovno zasedenih, kar povečuje obremeni­ tev ostalih (stanovanjski problem!). Obstoječe kadre bi morali bolj sistematsko izobraževati za učinkovito vzgajanje k samoupravnosti na stopnji osnovne šole tako v procesu pouka (na tem področju so že premiki - v sodelovanju z inštitu­ tom) kot tudi v okviru organiziranega-usmerjenega prostega časa. Veliko priča­ kujemo od prizadevanj specialnih metodikov posameznih predmetnih področij, posebno na področju PČ. Raziskovalne institucije bi se morale povezati z bazo, da bi izhajajoč iz nje, čimprej prišli do enovite metodologije v integraciji vseh vzgojno-izobraževalnih dejavnosti CŠ. Smotrno bi morali pregledati in naravnati učne načrte, učbenike, ki so danes novi, jutri že stari (tu se kažejo premiki); določene institucije še bolj intenzivno pripravljati razne leksikone, poljudno znanstveno literaturo, priročnike s konkretnimi materiali za PČ, filme ipd.,

722

prirejene razvojni stopnji otroka v osnovni šoli; šola pa naj bi imela možnost nakupa le-teh. Izhajajoč iz vsega tega je nujno, da se odpremo navzven, k družbenopolitičnim organizacijam, društvom, ZD in KS. Družba pa naj bi dajala impulze, da bi na teh relacijah našli skupni jezik in skupno naravnavali in vzgajali mlado generacijo.

Stane Mele Doseči večjo kvaliteto idejnopolitičnega usposabljanja

V svojem prispevku želim spregovoriti o nekaterih problemih pa tudi dosež­ kih idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja v Celju. V preteklem štiriletnem obdobju smo tako kot tudi drugod močno napredovali; idejnopolitično usposabljanje in marksistično izobraževanje smo potegnili iz anonimnosti, prav tako je neposredna funkcija vodilne idejnopolitične vloge ZK. To pa je tudi cilj, ki nas mora vzpodbujati, da tudi v bodoče poskrbimo za kontinuiteto tega usposabljanja in odpravimo napake, ki so še navzoče. Idejnopolitično usposabljanje in marksistično izobraževanje imata v seda­ njem trenutku razvoja ZK pomembno vlogo. Med obema kongresoma smo v Celju sprejeli več kot 55 odstotkov novih članov ZK, večina so to mladi in ženske, zato čuti ZK posebno odgovornost in dolžnost, da svoje sile usmerja v usposab­ ljanje članstva. Precej je mladih OO ZK, ki so nastale v zadnjih dveh letih, zato je povsem normalno, da te OO ZK organizacijsko in idejnopolitično pogostokrat niso dorasle nalogam, ki jih morajo opravljati v našem sedanjem razgibanem družbenopolitičnem trenutku. Zato mora biti idejnopolitično usposabljanje in marksistično izobraževanje usmerjeno sicer v vsa delovna in življenjska okolja s posebnim poudarkom na usposabljanju novosprejetih in novoustanovljenih osnovnih organizacij ZK. Pri tem pa kvaliteta pogostokrat trpi zaradi kvantitete, česar pa ne bi smeli dovoliti. Menim, da smo več pozornosti usmerjali v rast kvantitete - veliko je bilo slušateljev političnih šol, veliko seminarjev, veliko število predavanj in drugih oblik usposabljanja. Izdelali smo sistem idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja in ga tudi uresničujemo. Vendar pa ob uveljavlja­ nju sistema ne smemo pozabiti na nekatere oblike usposabljanja, ki imajo velik pomen pri poglabljanju teoretičnega znanja. V predlogu resolucije smo poudarili, da moramo poiskati takšne oblike idej­ nopolitičnega in marksističnega izobraževanja, ki usmerjajo teoretično znanje in energijo člana ZK ter najširšega kroga delavcev, mladine in občanov v reševanje problemov družbenega razvoja v okoljih, kjer delajo in živijo. Zato morajo oblike usposabljanja, kot so dopisna šola marksizma, trimesečni seminarji, politične šole za neposredne proizvajalce, postati temeljne oblike usposabljanja, ki dajejo osnovno znanje, ki vzbudijo v komunistu zanimanje za družbenopolitične in družbenoekonomske probleme; vzporedno pa moramo razvijati oblike, ki bodo sistematično gradile na znanju, pridobljenem na teh temeljnih oblikah usposab­ ljanja. Pri tem ne moremo mimo posebnih interesnih (ali kako drugače imenova­ nih) oblik usposabljanja, ki naj usposabljajo komuniste glede na njihov interes, kje in na katerem tematskem področju želijo doseči poglobljeno znanje. Menim, da pogostokrat premalo vemo, kakšen in kam je usmerjen interes komunista po izobraževanju. Če k temu prištejemo še dejstvo, da programi za usposabljanje nastajajo v ožjih skupinah ali celo pri posameznikih, namesto da bi bili izraz želja in interesov večine komunistov, potem usposabljanje pogostokrat nima potrebne učinkovitosti. Dokler ne bomo zelo natančno poznali interesa komunistov, predvsem pa mladine, tako dolgo se bomo srečevali z nezainteresi­ ranostjo, odpori in pasivnostjo komunistov. Ravno interesno združevanje komu­ nistov glede usposabljanja nam ponuja novo kvaliteto usposabljanja. S temi oblikami bi dosegli združevanje po interesih, po teoretičnem ali praktičnem poznavanju določene tematike. Takšna oblika je plenum vodij komisij za idejno­ politično usposabljanje v OO ZK, katerega delovanje lahko ocenimo zelo pozi­ tivno. Druga skupina so mladi marksisti, ki spoznavajo ali želijo spoznavati 46*

723

teorijo marksizma. S tem nastajajo v OO ZK nekakšna jedra komunistov, ki sistematično obravnavajo določene teoretične in praktične probleme. V zadnjem času so k temu veliko prispevali slušatelji srednje politične šole, ki postajajo kadri v osnovni organizaciji ZK, okoli katerih se zbirajo ostali komunisti, posa­ mezniki pa so prevzeli tudi vlogo mentorjev študijskih skupin v dopisni šoli marksizma. Še vedno pa nam v večini osnovnih organizacij ZK manjka komunistov, ki so pripravljeni in sposobni obdelati določeno problematiko ravno zato, ker je nji­ hovo teoretično marksistično znanje prešibko. Vse prepogosto se dogaja, da komunisti odklanjajo naloge s tega področja, čeprav poudarjamo, da je osnovna celica in nosilec idejnopolitičnega in marksističnega izobraževanja OO ZK ozi­ roma vsak komunist posebej. Če želimo hitreje dvigati nivo teoretične kulture članstva, potem moramo usposobiti in zainteresirati same osnovne organizacije ZK. Šele ko bodo OO ZK dejanski nosilec idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja, ko bomo uvodničarje za razprave dobili iz same OO ZK in ne zunaj OO ZK, bomo lahko rekli, da smo na področju individualnega usposabljanja dosegli uspeh; to pa je tudi naš neposredni cilj, ker nam zagotavlja zaželeno množičnost.

Irena Mulej

Tesnejša povezava šole z združenim delom Osnovna šola mora dajati učencem temeljno splošno znanje za življenje, za samoupravljanje in oblikovati delovne navade, kot takšna je temelj za nepretr­ gano izobraževanje. Da bomo dosegli ta cilj, pa bo nujno še marsikaj spremeniti. Zahteva po temeljnem znanju učencev v osnovni šoli za nadaljnje delo in izobraževanje, ne sloni le na šoli sami - kot organizaciji vzgojnoizobraževalnega dela, pač pa sloni na njenem krajevnem okolju, na celotnem združenem delu - v njem in na vseh družbenih in strokovnih dejavnikih v krajevni skupnosti. Predvsem moramo vedeti, da šola za svoje izobraževalno delo potrebuje najboljše delavce, ki jim delo z mladino ne sme biti le nuja, pač pa tudi veselje. Izobraževanje mladega človeka ni preprosta naloga. To je delo polno kreativ­ nosti, domiselnosti in nenazadnje tudi delo s pravilnim idejnim usposabljanjem. Ne smemo pozabiti, da nam kadra - predvsem dobrega kadra - v naši osnovni šoli še vedno manjka. Ni pa dovolj, da za to vedo le prosvetni delavci, pač pa mora za to vedeti širša družbena skupnost, ki bo morala vložiti v to vse sile. V učiteljski poklic ne smemo več kadrovati tistih učencev, ki gredo v to šolo le, ker pač nekam morajo. Še več kot v zadnjih obdobjih bomo morali narediti na tem področju, da bomo kadrovali v pedagoško šolo ljudi, ki imajo globlji interes postati učitelji. To bo v bodoče morala biti temeljna naloga svetovalnih služb pri šoli in šole kot celote, pa tudi družbenopolitičnih dejavnikov v KS. V razvoj svtovalnih služb pa je nujno vključiti interes združenega dela. Na drugi strani pa bo morala šola delovati širše, navzven in pridobivati gospodarske organizacije k sodelovanju, da bo vsak posamezen delavec začutil potrebo, da vlaga v to področje dela, v vzgojo in izobraževanje še bolj zavestno kot doslej. Vsakdo bi se moral zavedati, da je šola osnovna celica izobraževanja in vzgoje, ki daje ljudi za naš jutri, za naš nadaljnji razvoj samoupravljanja, da daje samoupravljalce, ki bodo jutri delali in ustvarjali lepši vsakdan. To je smisel naše današnje osnovne šole, ki pa ga ni mogoče uresničiti brez njene tesne povezanosti z vsem združe­ nim delom. V tem smislu je najuspešnejša oblika popolnejše vzgoje in izobraževanja socialistične osebnosti brez dvoma celodnevna šola. Njenega koncepta pa ne morejo uresničiti prosvetni delavci sami. Interesno delo z učenci oziroma intere­ sne dejavnosti nujno zahtevajo ustrezno vključitev večjega števila zunanjih sodelavcev, mentorjev iz vrst družbenopolitičnih, kulturnih, znanstvenih, tehnič­ nih in drugih kadrov. Mnogo več kot doslej bo treba storiti, da bomo v našo šolo

724

uvedli politehnično vzgojo. Te vzgoje pa si ni mogoče zamišljati brez sodelovanja zunanjih dejavnikov, zlasti brez združenega dela, družbenih organizacij, nekate­ rih društev itd. Seveda so pri vsem tem zelo pomembna sredstva, s katerimi bo mogoče takšno šolo uresničiti. Del teh sredstev že danes zbiramo s samoprispevki delav­ cev in občanov. Seveda pa to ne zadostuje. Uresničevanje koncepta tako zastav­ ljene šole je mogoče zagotoviti predvsem s tem, da bo sleherni občan začutil, da je takšna šola tudi v njegovem interesu. Zlasti komunisti v gospodarskem delu združenega dela se bodo v odnosu do teh vprašanj morali ustrezneje organizirati. Ni mogoče, da si za takšno šolo prizadevajo predvsem prosvetni delavci. Kon­ kretna in širša pomoč je več kot očitno potrebna. Pri tem pa seveda vemo, da bomo lahko prmagali vse ovire, če bodo naše šole še bolj kot doslej povezane z občani v krajevnih skupnostih, s temeljnimi organizacijami združenega dela in drugimi samoupravnimi skupnostmi. Drugače rečeno, nujna je vsakodnevna neposredna povezanost z ljudmi, s problemi in življenjem krajevne skupnosti. Tako bo naša šola v središču celotnega družbenopolitičnega, samoupravnega in družbenoekonomskega življenja v svojem okolju. Na ta način bodo delavci in občani tudi bolje razumeli potrebe po izboljševanju pogojev vzgoje in izobraževa­ nja naše mlade generacije. Koordinacijski odbori za celodnevne šole v krajevnih skupnostih, sveti staršev, organizacije socialistične zveze in zveze socialistične mladine, spremenjena vsebina roditeljskih sestankov in govorilnih ur in druge oblike neposrednega urejanja in dogovarjanja odprtih vprašanj imajo pri tem brez dvoma pomembno vlogo. Menim, da smo v občini Laško take oblike sodelovanja uspešno razvili in da je med prosvetnimi dalavci le malo takšnih, ki so zgolj vzgojitelji otrok v starem pomenu besede. Njihovo delo postaja vedno bolj odprto navzven in zato tudi družbeno ustreznejše vrednoteno. Še posebej moramo biti pozorni za takšno angažiranost prosvetnih delavcev na odročnejših območjih oz. tam, kjer krajani še niso v zadostni meri občutili pomena šole in njene dejavnosti. Pri tem je seveda očitno, da tu večjih rezultatov ne bomo dosegli, ne da bi se ustrezneje angažiralo združeno delo. Na teh odročnejših območjih pa se srečujemo z dosti­ krat nerešljivim problemom kadrov, s pogostimi menjavami, pa tudi z neu­ strezno zasedenostjo. Tu pa je še bolj nujno kot kjerkoli, da delujejo ljudje daljši čas, da živijo s krajem in za kraj. Menjavanje kadra pa nastaja zaradi neurejenih življenjskih razmer, saj je pri nas še vedno malo podružničnih šol, ki bi imele urejena stanovanja. Zato je tudi pogost pojav, da se ljudje na delo v šolo vozijo - brž ko je ta dejavnik, pa nastopi že vprašanje slabšega sodelovanja s krajem. Združeno delo bi moralo nujno začutiti potrebo, da se ljudem na teh območjih omogočijo boljši življenjski pogoji - predvsem gre tu za stanovanja. Dogovarjanja za uresničitev celodnevne šole bodo morala zaživeti širše, ne le prek skupščine, pač pa bolj z neposrednim sodelovanjem v okviru enot izobraže­ valnih skupnosti ob posamezni šoli, kamor bomo vključili sodelavce iz vseh struktur, ki kakorkoli lahko pomagajo šoli pri kvalitetnejši izpeljavi njenega vzgojno-izobraževalnega programa. Tu je treba predložiti programe šole, pro­ grame stare vzgoje in izobraževanja in nove (take, ki jih bo izvrševala celodnevna šola). Delovni ljudje morajo poznati program dela - tudi sami se morajo v ta program tako ali drugače vključevati, le .tako bo njihovo sodelovanje imelo jasnejšo obliko, ker bodo poznali cilje. Tu bo mesto, da se občanu predoči potreba po novih oblikah izobraževanja. Tu bo mesto, kjer bo delavec začutil potrebo šole. Tu se bodo na primer izoblikovala mnenja, da ne sme biti združe­ nemu delu pretežko tudi pomagati najti stanovanja za prosvetne delavce in predvsem ustvarjati druge materialne pogoje za kvalitetnejše vzgojno delo. Mislim, da vsega tega ne bomo dosegli kar naenkrat in da bo nujno še veliko angažiranosti in dela vseh nas komunistov in seveda tudi vseh drugih, zlasti pa komunistov v ZSMS in SZDL. Mislim, da moramo vendarle nekaj povzeti: - predvsem bo treba prosvetne delavce še v večji meri vključiti v družbeno politično in samoupravno življenje krajevne skupnosti, - z ustreznejšimi oblikami nagrajevanja po delu bomo morali doseči kvalitet-

725

1

nejše odnose v šolah, hkrati pa se bomo s tem zoperstavili podcenjevanju tako strokovne kot družbeno politične vsebine učiteljevega delovanja, - neposredna povezanost šole z občani v krajevnih skupnostih in z delavci v temeljnih organizacijah združenega dela bo prispevala k novim spoznanjem o pomembnosti vzgojnega dela za proizvodno združeno delo, za kadre, za produk­ tivnost delovnih organizacij, hkrati pa bodo na ta način razrešeni tudi mnogi prostorski, materialni in drugi problemi naših šol, - zlasti v odročnejših predelih bo uresničevanje takšnega koncepta naše šole omogočalo, da bo tudi naš kmet spoznal, da tudi razvoj njegove proizvodnje sloni na solidno usposobljeni mladini, kar je mogoče doseči z usmerjanjem, z načrtno vzgojo in izobraževanjem, - takšna prizadevanja pa bodo nujno osamila tudi tiste, ki še vedno menijo, da vzgoja in izobraževanje ni zahtevno delo, ki bi prispevalo k razvoju naše družbe in k njeni materialni rasti. In na koncu naj podkrepim ta razmišljanja z besedami, ki jih je nekoč izrekel tovariš Tito: »Pedagogi imajo nalogo, da iz naše mladine oblikujejo ne le spo­ sobne strokovne kadre, temveč tudi ljudi, ki bodo po svojem značaju graditelji naše socialistične samoupravne družbe«. Naloga nas komunistov je, da se še bolj kot doslej v svojih okoljih prizade­ vamo za to, da gre reforma našega šolstva naprej v smeri, ki bo takšen kader vzgajala. To pa bomo dosegli takrat, ko si bodo odgovorni posamezniki v posa­ meznih okoljih prenehali zatiskati ušesa, kadar razpravljamo o vzgoji in izobraže­ vanju in o materialnih vprašanjih za njen razvoj. Ali drugače rečeno, to bomo dosegli takrat, ko bomo povsod ustvarili takšno družbeno klimo, ko bodo delavci in občani razumeli, da vsak kabinet, vsaka delavnica, vsa sredstva, ki koristijo posodobljenju pouka itd. koristijo znanju in napredku naših otrok in naši bodoč­ nosti.

Matjaž Mulej

V športu še nezdravi odnosi Iz poročila za 8. kongres ZKS in iz osnutka resolucije o akcijskih nalogah za naslednje obdobje je razvidno, da smo v preteklih štirih letih začeli stopati po poti iz slepe ulice starih, rekel bi, liberalističnih in skupinsko lastninskih ali celo povsem privatno lastninskih in zaslugarskih odnosov; vendar nismo povsem prodrli. Se vedno pogostno slišimo glasove, da se gremo povsem nepotrebno in nesmiselno revolucijo v kozarcu vode, kakršna se drugod ne zdi potrebna, zato pa delamo več škode kot koristi. Glede na to, da sem bil v tem obdobju močno angažiran v telesni kulturi, na ravni republike in še zlasti v mariborski občini, bi poskušal omenjene trditve zavrniti z nekaj konkretnimi primeri in opozoriti na dileme, ki še ostajajo odprte. Najprej je treba reči, da sorazmerno velik del funkcionarjev v telesni kulturi izhaja iz vrst delavcev v združenem delu. Problemi uveljavljanja novih odnosov se od tam prenašajo tudi v telesno kulturo, s tem da so v njej še dosti bolj krepko izraženi, saj gre za ljubiteljsko dejavnost. To nam narekuje, da ne kaže ločevati med problemi novih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu in v telesni kulturi. Sedanji bodo povsem razrešeni morda kasneje kot prvi. Drugo, kar je bistveno omeniti ob začetku, je dejstvo, da se ti funkcionarji vključujejo kot ljubitelji in na račun prostega časa vlagajo dosti naporov, da bi na tem področju nekaj ustvarili. Pomembni so jim torej uspehi, v katerih se bo videlo, kaj so ustvarili. Ker pa pogosteje kaže javnost zanimanje za pokazane uspehe kot za ozadje, ki jim botruje, je seveda liberalistični, privatno lastninski ali skupinsko lastninski odnos preprost odsev tudi tega dejstva. Nanj se navezuje takoj še ugotovitev, da se za uspeh šteje vse, kar dobi vsaj nekaj odmeva v javnosti. Zaradi tega in zaradi dejstva, da je pot do resničnih uspehov nedoseg­ ljiva zgolj po ljubiteljski poti, je za številne funkcionarje v telesni kulturi nespre­ jemljiva zahteva, ki pa je objektivno edino smiselna, namreč, da se šteje za uspeh

726

samo rezultat, ki nekaj več pomeni tudi v mednarodni športni areni. Za druge in tudi zdravstveno naporne rezultate na medobčinskih in podobnih ravneh vse do zveznih je najbrže škoda ljudi, če ne gre za izrazito perspektivne, ki se s tem postopno kalijo. Mislim, da bi ob tem veljalo zavzeti tudi izrecno stališče, da športniki, ki potem, ko so pridobili zvezni rang v skladu z jugoslovanskim družbenim dogovorom, ne zmorejo izpolniti norm za raven vsaj mednarodnega športnika in v največ treh ali petih letih izgubijo družbene bonitete in se vrnejo v osnovna tekmovanja ali na neposredno delo z mladimi. Kajti prav v delu z mladimi in v skrbi za njihov napredek in njihove uspehe bi morali videti enega od temeljnih smotrov. Najbrže je prav značilno, da so v mariborskem nogometu po podpisu sporazuma o medsebojnih odnosih močno povečali množičnost. Bistveno je poraslo zanimanje za sodelovanje v občinskih ligah in praktično vsi klubi delajo z mladimi. Le-ti naj bi v bodoče sestavljali temelj tudi za ligaški, torej nekako reprezentančni del mariborskega nogometa. Zato je v sporazumu tudi sklep, da se igralci od drugod lahko vključujejo v obe reprezentančni ekipi samo s sklepom občinske nogometne zveze. Seveda pa so v sporazumu tudi jasne obveznosti obeh reprezentančnih ekip. Tudi primeri iz drugih panog, kjer so uspeli bolje in sodobneje urediti svoje medsebojne odnose, kažejo, da so portoroški dokumenti uspeli predvsem na dveh področjih, ki sta najbolj bistveni: v množičnosti in v skrbi za vzdrževanje in graditev objektov. Čas je bil prekratek, da bi lahko prišli do vidnih velikih premikov v vrhunskem delu telesne kulture, saj praktično šele prehajamo na selekcijsko in strokovno osnovo. Zato je sedaj povsem napak kazati s prstom na nekdanji tako imenovani tekmovalni šport in njegovo navidezno nazadovanje v formalnih rezultatih ter to uporabljati za načelni napad na novo usmeritev. Še zlasti je tak postopek napačen, ker je najbrže možno, da so rezultati v njem slabi zaradi slabega dela pred portoroškimi sklepi, ne pa po njih (ali pa vsaj ne predvsem po njih). Iz izključne pozornosti številnih funkcionarjev na rezultate v obliki formalnih uspehov te ali one ekipe izvira tudi bistveno velik del ovir za uresničevanje portoroških dokumentov na ravni republiških selekcij. Kaže se namreč povsem nesprejemljiva, v bistvu kapitalistična miselnost, da naj bo republiška selekcija tam, kjer je za njo največ - občinskega denarja. Najbolj izrazit primer je tukaj najbrže namizni tenis, v katerem naj pod imenom republiške selekcije vsa Slovenija napolnjuje po eno ekipo, ki je v dosedanjih odnosih bila povsem ljubljanska, odslej pa naj se spremeni le to. da v njej igrajo igralci od vsepovsod, in nič drugega. Trenutno je pred nami povsem nesmiseln položaj, da bodo v ŽNTK Olimpija igrali samo igralci iz severovzhodne Slovenije, reklo se bo, da gre za republiško selekcijo, ta klub ne bo imel do njihovih matičnih klubov, kjer so zrasli in bili vzgojeni, nobenih obveznosti, njihovi vzgojitelji pa za svoje bodoče delo tudi nobenih spodbud. Najbrže bo ob tem in podobnih primerih potrebnega več angažiranja komunistov, da premagamo kapitalistične, liberalistične in pri­ vatno lastninske odnose, saj bi to lahko imelo koristen vpliv na posodabljanje odnosov v vsej naši družbi, ne le v telesni kulturi. Gre vendarle za iste ljudi in isto miselnost.

Srečko Nečimer Proizvodna praksa združuje učenje in delo

Predlog resolucije govori tudi o tem, da uveljavitev smotrov izobraževanja za delo terja ustvarjanje pogojev v organizacijah združenega dela in da je eden izmed pogojev tudi odprtost proizvodnih in drugih organizacij združenega dela ter pripravljenost sprejemati organizacijo nekaterih oblik izobraževanja, oziroma skrb za proizvodno-tehnično vzgojo in delovno prakso. Programske zasnove predmetnikov postavljajo praktični pouk kot predmet, ki naj v okviru danih možnosti poveže praktična in teoretična znanja v neposre­ dno aplikativnost dela v poklicu oziroma stroki. Torej prenos znanj, navad in

727

spretnosti za osvajanje novih zahtevnejših operacij in tehnik dela. Tem princi­ pom naj bi bil prilagojen načrt praktičnega pouka, ki postavlja za vse učence šol izvajanje in osvajanje praktičnih spretnosti in navad po enotnem fundamentalnem programu posamezne stroke. Na osnovi teh znanj naj bi bilo omogočeno, da se učence vključuje pri osvajanju zahtevnejših poklicnih praktičnih znanj ter povezuje s stroko na višjem strokovnem poklicnem nivoju. Tako osvojene prak­ tične spretnosti, navade in znanja, povezana s pripadajočo poklicno tehnologijo, omogočajo nato vključevanje učencev v neposredno proizvodno delo. Z neposrednim vključevanjem v proizvodno delo se učenci spoznavajo z delovnim okoljem bodoče zaposlitve, spoznavajo proizvodni ritem, zahtevnost dela in medsebojne odnose. Proizvodno delo združuje učenje in delo ter s tem prispeva k vsestranskemu razvoju socialistične samoupravne osebnosti mladost­ nika; pri mladini razvija samoupravno kulturo dela, odpravlja razdvojenost med fizičnim in umskim delom, razvija kreativni odnos do dela, hkrati pa je pomem­ ben element poklicnega usmerjanja mladine. V vsakdanji praksi pa nastopa vrsta težav pri načinu uveljavljanja proizvodnotehničnega programa. Prvič so tu določila zakona o varstvu pri delu, ki ne dopušča sodelovanja oseb pod 18. letom starosti in strokovno neusposobljenih oseb v neposredni proizvodnji, še posebno ne pri strojnem delu. Te omejitve se pojavljajo kot ovira tako za poklicno usmerjene, še v večji meri pa za poklicno neusmerjene. Pojavlja se tudi vprašanje, ali je združeno delo sposobno sprejeti tolikšno število učenčev na usposabljanje. To vprašanje se pojavlja tam, kjer visoko razvita tehnologija in produktivnost ne omogočata vključevanja, pa tudi tam, kjer slabosti v organizaciji (slabi plani itd.) in pomanjkanje interesa ne pogojujejo pravilnega in vsestranskega vključevanja učencev, pa tudi povezano­ sti vzgojnoizobraževalnega procesa z združenim delom. Zaradi vseh teh stvari je potrebno najti kombinacijo med šolskimi delavnicami, kjer bodo že med šola­ njem znanje praktično uporabili. Zato pa je potrebnega tudi veliko več neposre­ dnega sodelovanja med vzgojnoizobraževalnimi ustanovami in OZD pri pripravi programov, planiranju in pripravi organizacije praktičnega pouka ter spremlja­ nju tega. Še posebno OZD bodo morale z več interesa in neposredno tudi same prevzemati v tem odgovornost. Hkrati pa je potrebno opozoriti še na en vidik reševanja problemov. Če hočemo doseči celovitost vzgojnoizobraževalnega procesa, se moramo zavze­ mati, da učenci ne bodo samo strokovno sposobni sodelovati v proizvodnem procesu, temveč, da bodo sposobni sodelovati tudi v procesu samoupravnega odločanja. Vrsta delegatov na 7. kongresu ZKS se je v svojih prispevkih zavze­ mala za neposredno sodelovanje učencev v procesih samoupravnega odločanja, da bi se tako usposabljali in preverjali svojo teoretično usposobljenost. To sicer prinašajo tudi teze o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju. Toda še vedno se v precejšnem številu OZD to sodelovanje pojmuje le kot seznanjanje učencev s samoupravno organiziranostjo in normiranjem, ne pa tudi kot neposre­ dno vključevanje učencev v odločanje na zborih delavcev, delegacijah in delegat­ skih telesih. Potrebnih bo še precej naporov organiziranih subjektivnih sil, da bomo v konkretnih okoljih to uresničili.

Anka Novak

Pravi človek na pravo mesto Cilj osvoboditve človeka in dela ter njuno povezovanje po načelu »pravi človek na pravo mesto« je mogoče doseči le ob stalni navzočnosti treh glavnih dejavnikov oblikovanja človeka za delo. To so: združeno delo, ki je dejavnik programiranega financiranja in porabe, vzgoja in izobraževanje kot dejavnik programiranja in izvajanja ter poklicno usmerjanje kot dejavnik povezovanja in usklajevanja. Da bi bilo oblikovanje človeka za delo ustreznejše in v skladu z zahtevami današnjega družbenega razvoja, je potrebno že v osnovni šoli oblikovanje zasta-

728

viti tako, da bo dana možnost za skladno razvijanje socialistične samoupravne osebnosti. Vendar pa v današnji osnovni šoli pogrešamo večji poudarek tistim oblikam vzgojnoizobraževalnega procesa, ki bi po svoji vsebini otroka vzpodbujale k aktivnemu delu in vrednotenju delovnih učinkov kakor tudi tesnejše sodelova­ nje šole z okoljem. Interes združenega dela in KS ter drugih družbenih dejavni­ kov je premalo razvit, čeprav bi bila tesnejša vez med šolo in okoljem še kako potrebna, tako za tesnejše sodelovanje pri oblikovanju programa šole kot pri večjem vključevanju v sam proces vzgoje in izobraževanja. Šola danes namreč še kako potrebuje mentorje za vrsto prostovoljnih dejavnikov pri vzgoji bodočih kmetijskih proizvajalcev, za vse vrste tehničnih dejavnosti, za športne dejavnosti, za kulturne in druge družbene in interesne dejavnosti, ki bi jih bilo mogoče najti prav v okolju, kjer šola deluje. Ker pa je potrebno učenca že v osnovni šoli seznaniti tudi z dinamiko družbenega razvoja, je treba šolo povezati s proizvodnim delom in z vsemi družbenimi dejavnostmi. Učenec naj postane soustvarjalec v delovnem procesu, spoznava naj proizvodno klimo, samoupravljanje, se sooča z delovnimi odnosi in pridobiva delovne navade. V taki osnovni šoli učenec ni le objekt vzgojnoizobra­ ževalnega procesa, ampak subjekt, ki soodloča o rezultatih svojega dela in dela kolektiva, spoznava dolžnosti, ki izhajajo iz dela, odgovornosti, ki jih nalagajo delovne naloge in opravila ter spoznava tudi pravice, ki izhajajo iz rezultatov dela. Vzporedno s preoblikovanjem današnjega sistema vzgoje in izobraževanja pa bi si morali prizadevati, da postane osnovna šola tudi temelj poklicnega usmerja­ nja, v katerem se posameznik na podlagi osebnih želja, sposobnosti in nagnjenj odloča za tisti poklic, ki je v skladu s potrebami družbe. In vendar smo se v dosedanjem obdobju, kljub nenehno navzočemu načelu, da je vsako izobraževanje namenjeno uspešnosti pri delu in zadovoljevanju kadrovskih potreb združenega dela, srečevali z neuresničevanjem teh načel. Da bi to dosegli, bo potrebno v prihodnje večjo pozornost nameniti posebnim službam za poklicno usmerjanje, v katerih mora biti naloga poklicnega usmerje­ valca stalno usklajevanje učenčevih interesov in dela, za katero se usposablja. Ce je cilj vzgoje in izobraževanja oblikovati skladno razvito samoupravno socialistično osebnost delovnega človeka, potem bo združeno delo takšnega človeka dobilo tudi z učinkovitim poklicnim usmerjanjem.

Boris Ožbolt Premalo posluha v združenem delu Na zadnjem kongresu ZKS, aprila 1974. leta in X. kongresu ZKJ smo poleg drugih vprašanj obravnavali tudi področje vzgoje in izobraževanja ter se zavzeli za razvoj oziroma preobrazbo vzgojnoizobraževalnega sistema. Posegli smo v predšolsko vzgojo in osnovno šolo, v poklicne in srednje šole kot tudi v višje in visoke. Dane so bile smernice, začrtana je bila pot in pričeli smo z delom. O pomenu in koristnosti poklicnega usmerjanja in usmerjenega izobraževanja mladine smo razpravljali v organizacijah združenega dela, v družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah. Ugotavljali smo naloge pri pripravah na usmerjeno izobraževanje, imenovali posebno komisijo za prehod na nov način izobraževanja ter skupno z združenim delom ugotavljali potrebe po kadrih in pogoje za uvelja­ vitev usmerjenega izobraževanja. Težav, ob katere smo zadevali, je bilo več. Najprej je bil to prostor, kajti če želimo v naši občini usmerjeno izobraževanje, moramo zgraditi nove šolske prostore. Rešitev je bila v izglasovanem samopri­ spevku. Toda težave so bile tudi drugje. Med drugim ugotavljamo, da bremena priprav usmerjenega izobraževanja prepogosto padajo le na ramena prosvetnih delavcev ter da je čutiti premajhno zainteresiranost združenega dela. Vse kaže, da so nas različni pogledi na srednje šolstvo in izobraževanje ob delu zapeljali ter da marsikdo gleda na poklicno usmerjanje in usposabljanje ob delu kot na reševanje

729

srednjega šolstva. Toda srednja šola je danes preživela oblika izobraževanja, pa najsi gre za programe ali za oblike dela. Zavedati se moramo, da stopnje razvitosti naše socialistične samoupravne družbe ter družbenoekonomski razvoj zahtevata ustreznejši sistem izobraževanja za delo, ob delu, iz dela. Gre za to, da programi vzgoje in izobraževanja izhajajo iz potreb in nalog združenega dela, iz delovnega procesa in socialističnega samoupravnega razvoja. Pri tem pa bi moralo združeno delo odigrati pomembno vlogo. Zato je naloga komunistov v združenem delu, kadrovskih komisij in sploh kadrovskih služb, da temeljito ocenijo sistematiza­ cijo in opis delovnih nalog posameznih profilov poklicev ter na podlagi takšne ocene pripravijo pregled interesov in potreb združenega dela po kadrih, ki so in morajo biti podlaga za uveljavitev programov usmerjenega izobraževanja. Vsekakor pa morajo biti programi usmerjenega izobraževanja tudi medse­ bojno usklajeni ter horizontalno in vertikalno povezani z drugimi šolami, da bi tako omogočili prehodnost in nadaljnje izobraževanje tako mlademu človeku kot že zaposlenemu delavcu, ki se bo vračal v izobraževalni proces oziroma nadalje­ val študij ob delu. Ko ob usmerjenem izobraževanju govorimo o poklicnem usmerjanju, pa ne smemo pozabiti mladine z zmanjšano umsko in fizično sposobnostjo. Tudi ta mladina je naša in skrb zanjo mora biti še večja. Usposobiti je moramo za delo, organizacije združenega dela pa delo tudi omogočati. Doslej nam ni bilo težko mladega človeka kategorizirati. Dali smo mu možnost, da je osvojil skrajšan obseg snovi in morda še primerno zaposlitev. To pa ni dovolj in naloga komuni­ stov ter vseh, ki delajo v osnovnih šolah s posebnim, skrajšanim programom je, da ob prehodu na usmerjeno izobraževanje načrtujemo izobraževanje ob delu tudi za mladino z motnjami v razvoju ter ji tako omogočimo dekategorizacijo. Ko načrtujemo usmerjeno izobraževanje, v katero naj bi se že v šolskem letu 1978/1980 vključili učenci osnovnih šol, pa morda še premalo razmišljamo o učencih, ki končajo šolsko obveznost v sedmem ali celo v šestem razredu osnovne šole. Dosedanji sistem izobraževanja je dovoljeval, zlasti v poklicnih šolah, usposabljanje teh mladih za določene profile poklicev. Zato bo v sistemu usmerjenega izobraževanja potrebno razmisliti tudi o teh vprašanjih. In ne nazadnje je potrebno posebno pozornost posvetiti tudi proizvodnotehnični vzgoji, ki naj postane čvrsta sestavina vzgojnoizobraževalnega procesa.

Aleksandra Peršolja Celodnevna osnovna šola

V Sloveniji je v obdobju med VII. in VIII. kongresom ZKS prešlo iz poldnev­ nih v celodnevno osnovno šolo v 37 občinah 54 šol, od tega 15 popolnih (od 1. do 8. razreda), 19 šol prehaja postopoma, 20 šol pa je podružničnih in vključujejo torej učence od 1. do 4. razreda. V novogoriški občini smo odprli eno celodnevno osnovno šolo v šolskem letu 1976-77. To je podružnična osnovna šola Kostanje­ vica na Krasu. 84 učencev obiskuje prve štiri razrede osnovne šole. V začetku šolskega leta 1978-79 bomo odprli še celodnevno šolo na podruž­ nični šoli v Kojskem v Goriških Brdih, ki bo v prvih štirih razredih štela predvidoma 84 otrok. Do leta 1980 bi prešli na celodnevno šolo še popolni osnovni šoli v Solkanu in Dornberku ter osnovna šola s posebnim učnim programom Kozara. Seveda so starši nad celodnevno šolo navdušeni ne le zato, ker so v neki meri razbremenjeni, temveč tudi zato, ker prinesejo otroci domov poleg šolskih znanj še druga znanja. To tudi je poslanstvo celodnevne šole. Poskrbeti pa moramo, da bo prehod opravljen v celoti, se pravi, od 1. do 8. razreda, ne le na nižji stopnji ali celo za posamezne razrede. Izkušnje namreč kažejo, da delni prehod na celodnevno šolo ustvarja še večji prepad med razre­ dnim in predmetnim poukom v osnovni šoli, ki je že sicer najtežji prehod za osnovnošolskega otroka. Za uspešnost učenca na učnem področju moramo še popraviti učne načrte in iz njih črtati nekaj balasta, ki ga še najdemo na predmetni stopnji. Učenci,

730

predvsem zadnjih dveh razredov osnovne šole, so preobremenjeni z učenjem, ki ga največkrat po celodnevnem bivanju v šoli morajo nadaljevati doma. Vsem otrokom moramo nuditi sorazmerno enotno predznanje ob vstopu v šolo. To omogočajo enoletne male šole z enotnim programom za vse otroke ne glede na to, ali obiskujejo VVZ ali ne. Testiranje šolskih novincev zadnja leta kaže, da besedne sposobnosti učencev padajo, kar potrjujejo testni rezultati, ki nam jih posredujejo strokovne službe. Glede na pomembnost izražanja mislim, da je nujno, da strokovne službe pro­ blem proučijo, odkrijejo vzroke in delavcem v šolstvu svetujejo. Moram pa poudariti, da umske sposobnosti otrok rastejo. Za uvajanje modernih oblik in metod pouka v osnovno šolo - s še večjim poudarkom v COŠ - moramo misliti tudi na spremembo pedagoških normativov glede števila učencev v oddelkih, ki naj bi šteli od 25-30 učencev. Veljavni zakon o osnovni šoli dopušča učencem napredovanje z negativno oceno. Zato imamo v razredih še več po sposobnosti mejnih primerov, kar potrjuje tudi dejstvo, da število učencev v osnovni šoli s posebnim učnim programom pada. Pri tem delamo veliko škodo narodu tudi s tem, ker ob tako natlačenih razredih ne nudimo najboljših pogojev za razvoj tistim učencem, ki so visoko nadpovprečno inteligentni. Za hitrejši razvoj COS moramo pritegniti k delu delavce v združenem delu, krajevni skupnosti in širšo družbenopolitično skupnost. Pobude za programe COS morajo priti tudi iz navedenih skupnosti, ne le iz vzgojnoizobraževalnih vrst. K delu z učenci moramo pritegniti zunanje sodelavce. Doslej je od 635 učiteljev, ki v Sloveniji delajo v celodnevni šoli, 51 zunanjih sodelavcev ali 12,4 odstotka. Interesne skupnosti morajo začeti z vzgojo svojih kadrov v osnovni šoli, torej tudi v COŠ. Gre za skrb za večino dejavnosti, ki dopolnjujejo temeljno dejavnost osnovne šole. Vprašanje delovnega časa učitelja je potrebno urediti tako, da resnično opravi vse delo v zvezi s poukom v svojem 42-urnem delovnem tedniku v šoli in da pri tem ne trpi kvaliteta pouka. Praksa namreč kaže, da ni vedno tako. Ena izmed oblik za reševanje vzgojnoizobraževalnih problemov osnovne šole je tudi podaljšano bivanje. Uvajamo ga takrat in tam, ko so za tako obliko zainteresirani starši in prostorske možnosti. S PB tudi pridobivamo, usposab­ ljamo kadre za prehod na COŠ. Kadrovske težave nas namreč pestijo že v poldnevni šoli, zato moramo ta problem začeti reševati takoj. Seveda pa moramo vedeti, da gre pri podaljšanem bivanju in celodnevni osnovni šoli za bistveno različen vzgojnoizobraževalni proces.

Nevenka Podobnik Tudi izobraževanje moramo načrtovati

Ob zapletenosti nalog s področja organiziranosti vseh oblik izobraževanja za delo, iz dela in ob delu moramo poudariti predvsem naslednje naloge: dolgo­ ročno moramo načrtovati potrebe po kadrih, izobraževalni sistem se mora s svojo organiziranostjo prilagoditi potrebam združenega dela in ne nazadnje, spodbu­ diti moramo samoupravne interesne skupnosti k skupnemu načrtovanju. Temelj bodočega razvoja izobraževalnega sistema je v nujnosti, da potrebe po profilih delavcev izhajajo iz združenega dela. Kvalitativno novo pojmovanje kadrovske funkcije in s tem kadrovske politike se mora vključiti z ustrezno poenoteno metodologijo v tekoče in razvojne programe OZD, občine in širše družbenopolitične skupnosti. Z nujnostjo dolgoročnega planiranja kadrov smo se tudi v idrijski občini soočili. Celotno gospodarstvo se je po prenehanju proizvodnje v Rudniku živega srebra znašlo v fazi pospešenih in korenitih strukturnih sprememb. Skrb za nadomestitev dejavnosti RŽS in za pospešitev razvoja akumulativnih panog

731

oziroma preusmerjanja nekaterih nerentabilnih enot konfekcijske industrije pa postavlja pred družbenopolitično skupnost potrebo po natančno določeni struk­ turi kadrov, ki bodo temelj za uresničevanje in uspešno delovanje novih proizvo­ dnih programov. To je še tem bolj nujno, ker se je Idrija v preteklosti usmerjala v tradicionalne rudarske poklice in v izobraževanje na gimnaziji. Tako je bilo pri študijski usmeritvi odločilno, da je bila določena izobraževalna institucija v domačem kraju in ne potrebe združenega dela. Tako nam gre danes za to, da presežemo tradicionalne odnose v izobraževanju in začnemo dejansko z izobraže­ vanjem za delo. Temelj za načrtovanje izobraževanja morajo biti izražene potrebe po kadrih, in sicer po številu in usmeritvi. Temu pa naj sledita poklicno usmerjanje na vseh stopnjah in ustrezna politika štipendiranja. Te aktivnosti že dolgo niso neznanka in se tudi v naši občini kljub nekaterim oviram vse bolj uveljavljajo kot praksa. Lahko rečemo, da so vidni tudi že rezultati, saj se približno 2/3 vsakoletne generacije izobražuje v skladu z izraže­ nimi potrebami v združenem delu. Še zlasti uspešni pa smo bili na področju štipendiranja in štipendijske poli­ tike, ki je v občini poenotena in je odraz potreb v združenem delu. Pri vsakolet­ nih razpisih za štipendije na srednjih, višjih in visokih šolah smo dosegli dokaj visoko in usklajeno sodelovanje OZD tako, da ob pomoči solidarnostnih sredstev že nekaj časa razpisujemo štipendije za nove dejavnosti in s tem gradimo realno osnovo za izvedbo razvojnih programov. Izkušnje v politiki štipendiranja in delne izkušnje v usmerjanju bodo gotovo prispevale k uveljavljanju celovitega sistema usmerjenega izobraževanja, Naloge izobraževalnega sistema, ki izhajajo iz znanih opredelitev nadaljnjega razvoja izobraževanja, so prav tako kompleksne, vendar bi jih lahko združili v dve temeljni zahtevi: gre za zahtevo, da mora šola vsakemu subjektu izobraževa­ nja zagotoviti ustrezna strokovna znanja za opravljanje določenih sklopov opra­ vil in nalog in to v obsegu in kvaliteti, ki jih zahteva stopnja izobraževanja ter za to, da šola v najširšem pomenu te besede postane tudi šola samoupravljanja; kajti interes združenega dela in cele naše družbe je, da dobimo delavca, ki je sposoben oziroma usposobljen na vseh področjih delovati ustvarjalno in v duhu socialistič­ nih samoupravnih odnosov. Že v današnji šoli imamo nekatere zametke pa tudi bolj organizirane oblike delovanja, ki posegajo na področje idejne vzgoje in vzgoje za samoupravljanje, vendar pa jih bomo morali v prihodnje še bistveno okrepiti, dopolniti in posodobiti. V izobraževalnih ustanovah je potrebno uvajati oziroma krepiti šolsko samou­ pravo, skozi katero naj učenci in študentje v praksi pridobijo aktiven odnos do problemov v svoji okolici. V izobraževalnem procesu je potrebno že v zgodnji dobi začeti s spoznava­ njem in s sodelovanjem z OZD v obliki delovne prakse, obojestranskih obiskov, seminarjev, kar naj našo samoupravno prakso približa bodočemu delavcu v združenem delu. Spoznavanju razvoja naše družbe in našega družbenopolitičnega sistema in v tem spoznavanju teorije in prakse marksizma je treba še naprej posvečati po­ sebno pozornost. To je predvsem velika in odgovorna naloga predmetov, kot je samoupravljanje s temelji marksizma, ki pomeni velik korak naprej pri uvajanju marksizma v šole. V zvezi s tem je potrebno opozoriti še na večjo angažiranost znanstvenih in pedagoških delavcev - in med njimi predvsem komunistov - da bi te in podobne predmete bolj kot doslej približali učencem in študentom, jih naredili zanimivejše ter privlačnejše in s tem učinkovitejše. In slednjič, gre za vključevanje subjektov izobraževalnega procesa v aktualna dogajanja in to prek delegatskega sistema. Pri nas so dijaki in študentje prve izkušnje dobili v SIS za štipendiranje, kamor so enakopravno delegirali svoje predstavnike, danes pa to velja tudi za nekatere druge interesne skupnosti. Stanje, kakršno danes vlada v izobraževalnem sistemu, in naloge na tem področju zahtevajo od vseh komunistov v izobraževalnih organizacijah, komuni­ stov v združenem delu ter zveze komunistov nasploh posebno aktivnost. Aktivno in usmerjevalno bomo morali delovati pri uresničevanju v resoluciji zapisanih nalog, pri koordinaciji najrazličnejših interesov.

732

Hilda Polajner

Ugotovitve spodbujajo

Komunisti koroške regije smo v predkongresnih aktivnostih obravnavali gradivo, ki se nanaša na področje vzgoje in izobraževanja in prišli do naslednjih ugotovitev: Poročilo dobro, temeljito in objektiyno prikazuje aktivnost ZK na področju vzgoje in izobraževanja med obema kongresoma. Dopolniti pa bi ga kazalo z naslednjim: ZKS je v obdobju med obema kongresoma pokazala veliko prizadevanje v akciji za bolj intenzivno in načrtno kadrovanje za pedagoške poklice. Uspehi te akcije so vidni. ZKS je veliko pozornost posvetila v tem obdobju izobraževanju ob delu in izvajalcem tega izobraževanja, kot so to delavske univerze in izobraževalni centri v organizacijah združenega dela. Čeprav vključevanje zaposlenih v izobraževanje ob delu ni bilo vedno in povsod usklajeno s potrebami združenega dela, je vendar bilo tako obsežno in pomembno, da bi ga morali v poročilu ustrezno ovrednotiti, kot je to storjeno za vse oblike in stopnje izobraževanja mladine. Posebej ne bi mogli mimo dela, ki so ga pri tem opravile delavske univerze. Ob omembi predmetnega področja samoupravljanja s temelji marksizma, ki je bilo v tem obdobju uvedeno v srednje šole, bi kazalo poudariti, da je uvedba tega predmeta imela pomemben pozitivni vpliv na druga predmetna področja v srednjih šolah, na hitrejši razvoj samoupravljanja v šolah in še posebej na hitrejše odpiranje srednjih šol navzven v okviru povezave teorije s samoupravljalsko prakso. Bolj kritično bi morali oceniti dosedanje delovanje kadrovsko-izobraževalnih služb v organizacijah združenega dela z vidika programiranja kadrovskih potreb in programiranja izobraževalnih potreb. Marsikje teh služb sploh še nimajo. V mnogih primerih to delo opravljajo premalo usposobljeni ljudje. Omeniti bi kazalo tudi skrb za dopolnilno izobraževanje otrok naših delavcev, ki so začasno na delu v tujini. Čeprav je bilo glede tega nekaj storjenega, je prevladalo mnenje, da je tu treba še veliko storiti, saj izkušnje potrjujejo, da v slovenski dopolnilni pouk ni zajetih še mnogo otrok naših delavcev ali pa imajo dopolnilni pouk v srbohrvatskem jeziku, kar jim vse povzroča preglavice ob vrnitvi v domovino. Oblikovalo se je tudi mnenje, da je materialna podlaga vzgoje in izobraževanja zelo šibka. Razmerja med osebnimi dohodki in materialnimi stroški je skrajno neugodno. Predvsem odločno primanjkuje sredstev za modernizacijo vzgoje in izobraževanja. Tudi predlog akcijskih nalog za področje vzgoje in izobraževanja je vreden vse podpore. V težnji, da bi prispevali k njihovemu oblikovanju, kaže naloge dopol­ niti z naslednjim: Večji poudarek z obširnejšo utemeljitvijo je treba dati izboljševanju kvalifika­ cijske strukture že zaposlenih. Vsi ti bodo delali še 10-20-30 let in na njih bo zelo močno slonel razvoj materialne proizvodnje in razvoj samoupravljanja. Dotok mladih v delo ne bo številčno tako močan, da bi le-ti lahko bili izključni nosilci napredka. Zato je treba posebej izpostaviti načrtno izobraževanje in usposablja­ nje ob delu (dokvalifikacije, prekvalifikacije, izobraževanje za samoupravljanje) znotraj ozdov, v okviru delavskih univerz itd. V tem okviru bi kazalo tudi kratko opredeliti bodočo vlogo delavskih univerz kot sestavnega dela sistema vzgoje in izobraževanja. Pomembno je, da je med nalogami poudarjena zahteva, da je treba hitreje reševati materialne temelje za usposabljanje motenih v razvoju. Najmanj tako potrebno je poudariti, da bo treba poskrbeti tudi za ustrezno poklicno usposab­ ljanje mladine z motnjami v razvoju, predvsem pa zagotoviti tej mladini po usposobitvi delo. Gre torej za zagotovitev ustreznih delovnih mest v OZD ali delavnicah posebnega družbenega pomena. Izpostaviti je treba tudi nadaljnjo skrb pri kadrovanju za pedagoške poklicepredvsem deficitarne.

733

Eden izmed najpomembnejših nosilcev preosnove vzgoje in izobraževanja so prosvetni delavci. Ti bodo lahko uspešno izpolnjevali svoje odgovorne naloge le tedaj, če se bodo stalno, intenzivno in načrtno izpopolnjevali v strokovnem in idejnopolitičnem pogledu. Zato kaže v nalogah poudariti skrb za permanentno strokovno in marksistično izpopolnjevanje pedagoških delavcev. Organizacije združenega dela naj ne bi bile le odprte in pripravljene spreje­ mati organizacijo nekaterih oblik izobraževanja, predvsem skrb za proizvodnotehnično vzgojo in izobraževanje, temveč naj bi bila to obveznost. Tudi novi zakon o usmerjenem izobraževanju v nobenem primeru ne more biti šolski zakon, temveč zakon združenega dela v celoti. Zagotoviti je treba funkcioniranje kadrovsko-izobraževalnih služb, ki morajo imeti ustrezno razgledanost, izobrazbo, znanje. Čeprav bodoča organiziranost usmerjenega izobraževanja ni vključena v reso­ lucijo, je bilo poudarjeno stališče, da morajo biti podlaga za vzpostavljanje družbenoekonomskih odnosov po načelu svobodne menjave dela vzgojnoizobraževalni programi in ne formalna statusna organiziranost šol usmerjenega izobra­ ževanja. To bi omogočalo tudi v bodoče delovanje izobraževalnih centrov z različnimi programskimi usmeritvami, kar pomeni, da okoliški kraji ne bi bili osiromašeni. To pa seveda veliko pomeni z vidika kulturnega razvoja okoliških krajev, zagotavlja stalnost poselitve, omejuje odtok kadrov iz okolice, zagotavlja policentrični razvoj itd. Bolj bi kazalo izpostaviti pomen in naloge poklicnega usmerjenja. To mora postati vse bolj strokovno, kvalitetno. Razmisliti bi morda celo kazalo o profilu poklicnih usmerjevalcev, ki bi morali biti široko interdisciplinarno izobraženi. OZD (posamezno ali več skupaj) bodo morale razvijati znotraj sebe (v izobra­ ževalnih centrih) izobraževanje ob delu (za dodatno usposabljanje, dokvalificiranje, družbenopolitično usposabljanje), ker ni pričakovati, da bi to obsežno delo lahko opravile le šole ali delavske univerze zunaj organizacij združenega dela. Opozoriti bi kazalo na hitrejšo odpravo miselnosti o »ženskih« in »moških« poklicih, ker takšna delitev ob naglem razvoju tehnike in tehnologije marsikje že danes nima nobenega opravičila.

Tanja Praprotnik Vzročna odvisnost družbene vzgoje in produktivnosti

Pred nami je obdobje, v katerem moramo odločno nadaljevati družbeno preobrazbo. Ob tem se poraja vprašanje: kako zagotoviti v prihodnjem obdobju mladim družinam še boljše pogoje za njihovo bolj produktivno delo v organizaci­ jah združenega dela. Gre predvsem za organizirano vzgojo in izobraževanje predšolskih in šolskih otrok, podaljšano bivanje ob vseh ostalih oblikah socialne varnosti, od stanovanj do resnične zagotovitve zdravega razvoja osebnosti otrok. Ob sodelovanju skupnosti otroškega varstva so se pokazali problemi prepoča­ snega reševanja družbenih pogojev za vzgojo, izobraževanje in varstvo otrok, kar ima lahko zelo negativne posledice za sedanjo generacijo, ki ni bila deležna niti teh oblik, ki že obstajajo. Z ozirom na take potrebe je izrednega pomena, kako izpeljati menjavo dela znotraj interesnega področja skupnosti otroškega varstva. Ugotavljamo, da ima celotno dogovarjanje o svobodni menjavi dela še močan prizvok preživelega proračunskega sistema. To je pokazalo tudi dogovarjanje za leto 1978, kjer je bilo čutiti tak vpliv predvsem pri vodstvenih strukturah družbe­ nopolitičnih skupnosti. Zavedamo se, da ne moremo mimo dogovorjenih kriterijev, ki smo jih sprejeli s temelji družbenega plana 1976-80. Vendar ugotavljamo, da se tudi znotraj posameznih samoupravnih interesnih skupnosti ne izvajajo strukturalne spre­ membe, kajti nekatere pravice ugašajo, druge se pojavljajo na novo. Toda s temi novimi potrebami ne moremo prodreti zaradi okorele miselnosti posameznikov. Posamezne interesne skupnosti se še vedno preveč zapirajo v svoje področje, ne vidijo pa splošnih, skupnih družbenih potreb znotraj celotne družbenopoli-

734

tične skupnosti in širše. Potrebno bi bilo izpeljati več neposredne menjave dela z direktnim dogovarjanjem z organizacijami združenega dela, kjer so tudi potrebe po oblikah vzgoje in izobraževanja najmočneje navzoče. Skupnost otroškega varstva v Mariboru že rešuje v tem smislu probleme vzgoje in varstva otrok staršev, ki so zaposleni v izmenskem delu. Povezava s krajevnimi skupnostmi je prinesla skupni dogovor, da za odročne zaselke organi­ zira - v posameznih krajevnih skupnostih - potujoči vrtec - igralnico na kolesih, predvsem zaradi tega, da bo tudi tem otrokom dana možnost organizirane predšolske vzgoje. Ugotayljamo, da so to obliko starši in krajevne skupnosti zelo lepo sprejeli. Potujoči vrtec vključuje 266 otrok iz 13 krajevnih skupnosti. V programu za leto 1978 pa imamo predviden še en potujoči vrtec za tiste krajevne skupnosti, ki še niso zajete. Kljub intenzivni gradnji iz dveh samoprispevkov so potrebe tolikšne, da moramo ob rednih oblikah organizirati vzgojo in varstvo na domu. Vzgojnovarstvene organizacije že postajajo centri predšolske vzgoje v krajevnih skupnostih. Delegatski sistem in uveljavljanje samoupravnih pravic in dolžnosti prek njega, sta osvojena. Nista na višku, nista pa slaba. Najbolj obremenjene so bile splošne delegacije, ki so morale obravnavati vsa gradiva samoupravnih intere­ snih skupnosti. Z izvolitvijo posebnih delegacij bodo delegati lahko bolj po­ drobno razpravljali o problematiki samoupravnih interesnih skupnosti in bolj odločujoče vplivali na kreiranje politike skupnosti. Smo pa mnenja, da je izobra­ ževanje in usposabljanje delegatov za izvajanje te odgovorne funkcije nujno, predvsem v smislu nadaljnje graditve samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov, ki se pojavljajo v samoupravnih interesnih skupnostih. Združitev celotne dejavnosti predšolske vzgoje v skupnosti otroškega varstva kaže na boljše medsebojno dogovarjanje in na boljše urejanje medsebojnih odnosov, tako v prid družini in otroku, kot izvajalcem. V mariborski občini je bilo od ustanovitve skupnosti zgrajenih kar 60 objek­ tov za predšolske otroke. Potrebe so narekovale, da smo se kar najbolj racionalno obnašali, zato niso bili ustanovljeni novi upravni centri, dva sta bila celo uki­ njena. Te potrebe pa narekujejo večjo usposobljenost kadra v vzgojnovarstvenih organizacijah. Če pri tem upoštevamo še preobrazbo celotnega vzgojnoizobraževalnega si­ stema, kjer sta predšolska vzgoja in izobraževanje temelj kasnejšemu uspešnemu temeljnemu in usmerjenemu izobraževanju, je tembolj potrebno odpreti vrata in dati-možnost za usposabljanje kadrov za vzgojo in izobraževanje na vseh stop­ njah usmerjenega izobraževanja. Odpreti je potrebno vrata višji stopnji izobraže­ vanja vzgojnega kadra za potrebe predšolskih otrok, kar so v drugih republikah že uveljavili. Potrebno je podčrtati pomembnost procesa vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli in vseh drugih vzgojnoizobraževalnih organizacijah v usmerjenem izobraževanju, kjer poleg šole opravljajo pomembno vzgojno funkcijo predvsem domovi za učence teh šol in druge strokovne in društvene organizacije. Še posebej je potrebno podčrtati vlogo učenca kot subjekta v vzgojnoizobraževalnem procesu, predvsem v usmerjenem izobraževanju, ki je enakovreden partner v procesu vzgoje in izobraževanja in v procesu samoupravljanja. Prav tako je potrebno doseči večjo usposobljenost vzgojiteljev, kjer so učitelj šole, vzgojitelj v domu in sodelavec druge strokovne organizacije ali društva enakopravni sode­ lavci. Predlagamo, da kongres zavzame stališče do teh problemov, usmeri pripravljalce zakonskih predlogov, da pridejo ta stališča v zakonskih predlogih v celoti do izraza.

Darja Pušnik Začeti je treba s predšolsko vzgojo Vemo, da se samoupravno usmerjeno izobraževanje prične že v predšolskem obdobju, ko je potrebno pri otroku vzgajati sposobnosti za osamosvojitev in mu vtkati osnove za izobraževanje in vzgojo v kasnejšem obdobju.

735

Te zahtevne naloge pa ne moremo opraviti le prosvetni delavci, ampak mora aktivno sodelovati celotno združeno delo in krajevne skupnosti. Da bi tako zastavljeno samoupravno preobrazbo usmerjene vzgoje in izobraževanja v revir­ jih čimbolj dosledno uresničili, so na podlagi že sprejetih dokumentov, vse tri občinske konference ZK in njeni organi sprejeli akcijske programe za to po­ dročje aktivnosti. Komunisti v revirjih smo v razpravah o kongresnih dokumen­ tih poudarjali, da je reforma izobraževanja en najpomembnejših področij boja za samoupravno družbeno preobrazbo in podružbljanje vzgoje in izobraževanja. Osnova za uspešno izvajanje celotnega vzgojnoizobraževalnega procesa se začenja v predšolski dobi, ko se najbolj razvijajo intelektualne dispozicije člo­ veka. Prav zato se moramo zavzemati, da vsem otrokom omogočimo razvoj pod enakimi pogoji v tolikšni meri, da jim zagotovimo uspešen razvoj osebnosti in sposobnost pridobivanja znanja v kasnejših obdobjih. Na tej stopnji človekovega razvoja se že pokažejo prve nagnjenosti kasnejše usmeritve v poklic in je s tem dana pedagogu-vzgojitelju zahtevna naloga, da se tvorno in odgovorno vključuje v proces usmerjenega izobraževanja. Med komunisti, ki delujejo v vzgojnovarstvenih ustanovah in skupnostih otroškega varstva, je nenehno navzoče to spoz­ nanje, kar se odraža v dosedanjih doseženih rezultatih pa tudi v samoupravni organiziranosti. V revirjih smo spoznali potrebo po združitvi celotne družbene skrbi za otroka v okviru programa skupnosti otroškega varstva. Dosegli smo, da so vsi otroci pred vstopom v šolo celotno vključeni v vzgojnoizobraževalni proces. Že dalj časa pa sta prisotna potreba in spoznanje, da bi morali vključiti vse otroke že v zgodnejših obdobjih, zlasti glede na različno socialno strukturo družin. Proces povezovanja med vzgojnoizobraževalnimi institucijami in starši je možno na predšolski stopnji temeljiteje izpeljati v okviru že delujočih centrov za predšolsko vzgojo. Dograjevati bo potrebno enotnost vzgojnoizobraževalnih pro­ gramov in vzpostaviti še več sodelovanja med prosvetnimi delavci, da bi dosežke metod skupinskega dela še uspešneje uveljavili v osnovni šoli. Zagotovo lahko trdimo, da je najpomembnejša pridobitev v uresničevanju reformnih načel in ciljev v osnovnem šolstvu celodnevna osnovna šola. Za njo smo se revirji odločili predvsem zaradi interesa delovnih ljudi in občanov, da bi skladno z družbenimi cilji ustvarili pogoje za uresničevanje ustavne pravice človeka, da se izobražuje primerno svojim sposobnostim in potrebam združe­ nega dela. Za uresničitev tega koncepta se v revirjih pripravljamo že dalj časa. Ustvarili smo vsebinske, organizacijske, kadrovske in materialne pogoje, da smo tako v letu 1975 odprli prve oddelke na podružničnih šolah v občini Zagorje. Prve korake za prehod na celodnevno šolo pa smo storili že prej, z uvajanjem oddelkov podaljšanega bivanja, katero smo razvijali predvsem zaradi izredno velikega generacijskega osipa. Ta se je z organiziranim oddelkom podaljšanega bivanja zniževal, in sicer je bil v šolskem letu 1973/74 v Trbovljah 22%, v šolskem letu 1976/77 pa še 9%. V občinah Hrastnik in Zagorje pa je za nekaj odstotkov nižji. Z novo obliko dela v šoli pa bi ga radi povsem odpravili. Da bi usklajeno pristopili k uresničevanju celodnevne šole, so koordinacijski odbori pri občinskih konferencah SZDL povezovali in usklajevali akcije z vsemi dejavniki v občini, tozdih in krajevni skupnosti. Danes lahko ugotovimo, da je v revirjih vključenih že precej učencev v celodnevno šolo in sicer v Zagorju v 9 oddelkih 280 učencev, v Hrastniku celotna posebna osnovna šola, v občini Trbovlje pa vsi nižji razredi (od 1. do 4. razreda) s 845 učenci ali 48 odstotkov šoloobveznih otrok. V Trbovljah so delavci v temeljnih organizacijah združenega dela sprejeli poseben samoupravni sporazum o financiranju celodnevne osnovne šole v srednjeročnem obdobju 1976-1980. Po pregledu dela ugotavljamo, da se učni uspehi izboljšujejo. Daljši čas dela in življenja v skupnosti vodi učence do socializacije ne samo v oddelku, ampak v okviru celotnega pionirskega odreda. Nova oblika dela ustvarja za vse učence enake pogoje in možnost vključevanja v usmerjene izvenšolske dejavnosti. Vse to pa omogoča intenzivnejše izvajanje delovne vzgoje in tehnične kulture, kjer se tudi dodatno razvijajo sposobnosti za kasnejšo usmeritev v poklic. V izvenšolski dejavnosti že sodelujejo zunanji sodelavci, v prihodnje pa jih moramo vključiti še več. Ustaljena praksa v celo­ dnevni osnovni šoli pa bi lahko vplivala na učence tudi negativno, predvsem takrat, ko bodo le-ti napredovali v višje razrede, kjer še ni celodnevne osnovne

736

šole. Zato vlagamo vse napore, da omogočimo celodnevno osnovno šolanje vsem učencem. Zavedamo se, da bo zato potrebno mnogo dela in še veliko sredstev, vendar bodo dobro obrestovana pri doseganju socialističnih smotrov. Komuni­ sti, vsi prosvetni delavci in vsi delovni ljudje in občani revirjev, si bomo še nadalje prizadevali, da bo osnovna šola postala družbeni center vsake krajevne skupnosti z razgibanim kulturnim, telesnokulturnim in družbenim življenjem in da se bo vsebinsko vključevala v celotni proces usmerjenega izobraževanja. Pred dvema letoma smo v revirjih pristopili k pripravi koncepta usmerjenega izobraževanja s ciljem, da bi združili vse subjekte in sposobnosti pri oblikovanju preobrazbe srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje. Ta naloga mora biti usklajena ne le v občini, ampak v celotni regiji in republiki. Uspešno jo bomo izvedli, če bomo z ustreznim povezovanjem in samoupravno organiziranostjo vzgojnoizobraževalnih organizacij in srednjih šol presegli dosedaj razdrobljeno mrežo in z večjo racionalizacijo organizacije pedagoškega kadra dosegli njegovo večjo mobilnost. Dejstvo je, da izobraževalni proces še vedno ni v skladu z dolgoročnimi potrebami, saj ga šele pripravljamo. Tako nekateri poklici sploh niso zajeti v razvojnih programih tozdov in delovnih organizacij. Vse kaže, da združeno delo v revirjih še ne daje realnih kadrovskih potreb, posledice tega pa se še kažejo pri planiranju usmerjenega vpisa v srednje in poklicne šole. S tem pa še bolj zaviramo hitrejše reševanje kadrovsko deficitarnih poklicev in ohranjamo navzočnost tradicionalistične miselnosti neproizvodne usmeritve, kar ohranja in pogojuje strukturno neskladje in ekstenzivnost. Nerealne kadrovske potrebe združenega dela ohranjajo zaprtost šol in jih ne vzpodbujajo k večji racionaliza­ ciji predmetnikov in povezovanju teorije s konkretno prakso, ki bi spremenili šolsko metodologijo. Veliko več moramo storiti, da bomo usmerjali mladino v deficitarne poklice. Res pa je, da nekatere poklicne šole in nekatere delovne organizacije delno že zagotavljajo pogoje za realizacijo celotne politične zasnove. Naša prihodnja naloga bo, da bomo skupno z združenim delom v revirjih usme­ rili materialne in prostorske pogoje, v katerih se bodo izobraževali poklicni delavci in tehniki. Za izobraževanje za delo, ob delu in iz dela ima posebno vlogo tudi revirska delavska univerza, ki je vključena kot TOZD v srednješolski center Trbovlje. Predkongresna razprava o vzgoji in izobraževanju je dala odgovor na marsikatero vprašanje in zaključki te razprave bodo sluzili komunistom za načrtovanje nalog na področju usmerjenega izobraževanja. Doseženi uspehi na celotnem vzgojnoizobraževalnem področju in odprti pro­ blemi, ki so pred nami, nas zavezujejo, da v nadaljnjem obdobju pri uresničeva­ nju kongresnih dokumentov usmerimo svojo aktivnost predvsem v reševanje nakazanih problemov. Pri uresničevanju sklepov in stališč VIII. kongresa ZKpa se bomo komunisti v revirjih prizadevali, da dosledno uresničimo naloge, ki so pred nami. Kongresu tudi sporočam, da revirski komunisti, delovni ljudje in občani podpiramo predlog resolucije, poročilo in referat predsednika central­ nega komiteja ZK Slovenije tovariša Popita.

Sonja Smrdelj Preobrazba je lahko le celovita

O nujnosti temeljitih premikov v vzgoji in izobraževanju smo si že dolgo na jasnem. Še posebno tisti, ki na tem področju delamo. Konkretneje pa te premike opredeljuje vrsta dokumentov, kot so resolucija zvezne skupščine o razvoju vzgoje in izobraževanja na samoupravni podlagi iz leta 1971, sklepi in priporočila skupščine SRS o idejni usmerjenosti vzgoje in izobraževanja iz leta 1972, resolu­ ciji X. kongresa ZKJ in VII. kongresa ZKS 1974, sklepi predsedstva CK ZKJ o aktualnih idejnopolitičnih vprašanjih socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja - 1977 in sklepi in stališča predsedstva CK ZKS o nadaljnji preosnovi vzgoje in izobraževanja - 1977. Nekatere druge republike so že pred leti, drzno, bolj ali manj uspešno, zakoračile v usmerjeno izobraževanje. 47 VIII. kongres

737

Pri nas je drugače: v letu 1976 so bili oblikovani nekateri programi, bolje koncept preobrazbe s prvo dveletno fazo usmerjenega izobraževanja, ki smo jo že 1977. leta presegli z bolj sprejemljivim načrtom, katerega dopolnilo je izšlo v letošnjem letu; gre za predmetnik in učni načrt za skupno programsko osnovo v usmerjenem izobraževanju. Vsekakor stvari tečejo, bo rekel površen opazovalec; vendar pa z dogajanjem ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Še se srečujemo z vrsto problemov in dilemami, o katerih bi morali vedno znova, posebno komunisti, ne le govoriti, ampak tudi ukrepati. Naj navedem nekatere. Veliko govorimo o preobrazbi srednjega šolstva, kar je sicer prav, vendar ne smemo pozabljati, da čaka vrsta odgovornih nalog tudi osnovno šolo, posebno na področju usmerjanja, saj je le-to lahko učinkovito le, če gre za kontinuiran proces, od osnovne šole dalje. Relativno malo govorimo tudi o preobrazbi višjega in visokega šolstva, čeprav bi se morali zavedati, da je vzgajanje in izobraževanje sistem, ki ga lahko spreminjamo le kompleksno, ne pa parcialno. Dokumenti, ki sem jih navedla, uvajajo novost: reprodukcija in razširjena reprodukcija v vzgoji in izobraževanju je odvisna od svobodne menjave dela med organizacijami združenega dela in vzgojno izobraževalnimi organizacijami. Toda svobodna menjava dela je že dokaj abstrakten pojem. Zaživela je, vendar v omejeni meri, prek posebnih izobraževalnih skupnosti. Težavi sta dve: za tako menjavo dela je akumulativno st gospodarstva prenizka, gospodarstvo pa bi moralo imeti dolgoročne plane kadrovskih potreb. Posebno je to zaskrbljujoče v občinah in regijah, kjer je preobrazba vzgoje in izobraževanja povezana z novimi naložbami v šolske objekte. Obstaja nevarnost, da bodo take predele tokovi obšli in da bomo koncentrirali centre usmerjenega izobraževanja v večja središča, ki teh problemov nimajo, ali vsaj niso tako nepremostljivi. Glavni nosilec preobrazbenih prizadevanj bi moral biti pedagoški kader. In vendar vse kaže, da je preveč pasiven; vprašanje je, ali ga nismo mobilizirali pravočasno in ga navdušili za te nujne premike, ali pa celo šolniki sami o preobrazbi vzgoje in izobraževanja premalo vemo, neznanega pa se navadno ljudje bojimo. Nerazumljivo in nedopustno je, da pri vsem tem sredstva javnega obveščanja tako malo naredijo; saj gre vendar pri preobrazbi vzgojnoizobraževalnega si­ stema za tako pomembno dejanje celotne družbe, njene prihodnosti in prihodno­ sti vsakega posameznika. Vse bi potemtakem bilo bolj razumljivo: zagnanost, odpor, strah; le za indiferentnost tako posameznika kot javnih občil tu ni pro­ stora. Nujno je, da od deklaracij preidemo na konkretno akcijo, v mobilizacijo vseh, ki kakorkoli lahko tvorno prispevajo pri realizaciji te preobrazbe. Kot rečeno: vsakega delovnega človeka in občana tak premik po svoje prizadeva in vsak se mora v ta prizadevanja po svoje vključevati. Mislim, da je poziv na odločnost zaradi resnosti akcije umesten: le eno leto nas še loči od dne, ko bomo naredili odločilen korak v novo. Za tak korak pa je eno leto silno kratka doba.

Jože Šeme Izpopolnitev družbenopolitičnega izobraževanja

Ko pregledujemo rezultate in analize dosedanje aktivnosti v družbenem izo­ braževanju od VII. kongresa ZKS do danes, lahko ugotovimo, da smo tu sicer storili veliko, pa najsi gre za izobraževanje in usposabljanje komunistov ali za splošno družbeno usposabljanje delavcev in občanov. Toda z doseženim ne moremo biti zadovoljni, marsikaj bo še potrebno spremeniti, dopolniti. Ob uresničevanju naše ustave in še posebej zakona o združenem delu se vse bolj borimo za osvoboditev dela, spoprijemamo pa se tudi z dokaj konkretnimi družbenimi konflikti; z družbenim izobraževanjem poskušamo usposabljati sa­ moupravne strukture in vse delavce, da bi s pridobljenim znanjem prispevali h graditvi naše družbenopolitične skupnosti.

738

Ko govorimo o družbenem izobraževanju in usposabljanju, moramo kot prvo ugotoviti, da je bilo to doslej dostopno predvsem vodilnim strukturam; torej delegatom, raznim samoupravnim organom, funkcionarjem družbenopolitičnih organizacij in podobno, medtem ko je delavec slej ko prej odrinjen na stranski tir, kar hkrati pomeni, da ga tako prepočasi vključujemo v boj za spreminjanje družbe in družbenoekonomskih odnosov. Naslednje vprašanje, ki ga je potrebno izpostaviti, pa je slaba povezanost teorije in prakse. Spričo dokaj jasnih problemov in vprašanj, ki jih ob uresničeva­ nju zakona o združenem delu odpira konkretna praksa oziroma se z njimi srečujemo pri nadaljnjem razvoju delegatskega sistema, ugotavljamo, da izobra­ ževanje in usposabljanje zaostajata za konkretno družbeno prakso ter da se prepočasi vključujeta v življenjska in aktualna vprašanja razvoja naše sociali­ stične samoupravne družbene stvarnosti. Ta problem je tudi povezan z akcijsko in politično vlogo družbenega izobraževanja, katerega smisel in cilj sta, da se na podlagi marksističnih izhodišč oborožimo za enoten nastop v boju za reševanje obstoječih problemov in konfliktov pri vsakodnevnem in revolucionarnem spre­ minjanju naše družbe. V zvezi z družbenim izobraževanjem in usposabljanjem naj omenim nasled­ nje: našega delegata danes zagotovo ne zanimajo struktura in sestava skupščine SFRJ in tudi ne osnovna vprašanja našega družbenega sistema, ker so ta in mnoga druga podobna vprašanja dokaj razčiščena in jasna. Prav gotovo pa je veliko bolj aktualno in zanimivo širše obdelati, analizirati ter ugotoviti vzroke in posledice nezadostne in slabe povezave delegatov z bazo v delovni organizaciji, v krajevni skupnosti in kako to preseči. Zato smatram, da se moramo vprašati, katera so tista bistvena področja in vprašanja, ki jih delavec - občan mora obravnavati in jih poznati. Omenil bi tudi, da so delavske univerze kot izobraževalne institucije pokazale veliko iniciative in mnogo aktivnosti pri usposabljanju delavcev in občanov in se uspešno vključile v boj za nadaljnji družbenoekonomski in politični razvoj samoupravljanja. Hkrati pa lahko ugotavljamo, da je sodelovanje družbenopoli­ tičnih organizacij, samoupravnih organov, individualnih poslovodnih organov itd. s temi izobraževalnimi institucijami pomanjkljivo in z malimi izjemami nezadostno. Vloga in mesto delavske univerze, zlasti v družbenem izobraževanju in usposabljanju delavcev bi bila v veliki meri olajšana, izobraževanje in uspo­ sabljanje delavcev pa bolj usklajeno s konkretnimi družbenimi problemi, če bi zahteve delovnih in drugih organizacij do delavskih univerz izhajale iz njihovih poglobljenih in analitičnih ocen. Ob vsem tem se logično porajajo tudi vprašanja v zvezi z analitičnim prouče­ vanjem celotnega sistema obveščanja in komuniciranja ter akcijskega usklajeva­ nja in usmerjanja sil in sredstev na vseh ravneh od občine do federacije. Doslej smo premalo storili za izmenjavo dobrih in bogatih izkušenj, na primer pri uveljavljanju zakona o združenem delu, utrjevanju samoupravnega položaja delavca. Uveljavljanje samoupravne vloge delavcev v združenem delu na vseh področ­ jih potrebuje stalno politično podporo, ki jo predstavljajo že ustaljene oblike političnega delovanja. Izobraževanje odraslih ob delu zahteva specifično organi­ ziranost pri uresničevanju andragoških in didaktičnih načel. Vendar pa menim, da pri izobraževanju in usposabljanju delavcev in občanov ne bi bilo potrebno uvajati novih organizacijskih oblik, teh je bilo že dovolj. Te oblike, metode in tehniko moramo preobraziti, spremeniti in vgraditi v novo vsebino družbenoeko­ nomskih odnosov. Vprašati se moramo tudi, s kakšnimi merili, metodičnimi prijemi, testi in podrobnimi oblikami smo do sedaj preverjali rezultate raznih političnih šol, seminarjev, predavanj in podobnih oblik vzgoje in izobraževanja. Tudi to mo­ ramo, žal, ugotoviti, da je preverjanje navadno izostalo, največkrat nam je bila primarna in osnovna le kvaliteta opravljenega dela. Tudi koordinacija v izvajanju družbenega izobraževanja, predvsem glede izbora tematike, literature za razne izobraževalne skupine, je često dokaj odsotna, netemeljita in neusklajena, posledica tega pa je, da se za nekatere slušatelje mnoge teme in v raznih ciklusih in seminarjih ponavljajo.

47=

739

Na podlagi omenjenih vprašanj in problemov v zvezi z družbenopolitičnim izobraževanjem in usposabljanjem bi morali v prihodnje temu izobraževanju posvetiti posebno pozornost ter z njim bstveno prispevati k graditvi našega socialističnega samoupravnega sistema.

Terezija Tompa Predšolsko vzgojo zagotoviti vsem

Na temelju stališč in sklepov VII. kongresa ZKS in osnutka resolucije VIII. kongresa ZKS o vzgoji in izobraževanju želim spregovoriti o dosežkih in proble­ mih ter nadaljnjih nalogah na področju otroškega varstva, osnovne šole na prehodu v celodnevno osnovno šolo ter o programskih zasnovah usmerjenega izobraževanja. Na področju otroškega varstva smo dosegli največji uspeh v Pomurju in ljutomerski občini v pridobivanju prostora, v kadrovski zasedbi in zajetju otrok za otroško varstvo. V ljutomerski občini smo v letih 1975-1978 zgradili dva vrtca in tri adaptirali. V gradnji pa so prostori za otroško varstvo pri osnovni šoli v Razkrižju, ki bo predvidoma dograjena v prihodnjem šolskem letu, prav tako novogradnja vrtca v Veržeju. Od celotne populacije 2300 predšolskih otrok je vključenih v varstvo 602 otroka, v malo šolo s 120 urnim programom 119 otrok pri osnovnih šolah in 171 otrok v vrtcih. Tako je v male šole vključenih 100 odstotkov otrok, 60 otrok pa je zajetih v 80 urni program, skupaj 781 otrok ali 34 odstotkov. Razen navedenih oblik delujejo še cicibanova šola in potujoči vrtci. Tako je različnih oblik varstva deležnih 1519 predšolskih otrok v ljutomerski občini. Na področju otroškega varstva so bile uresničene zasnovane naloge, kar je zasluga vseh družbenopolitič­ nih dejavnikov, krajevnih skupnosti, delovnih organizacij in samoupravne inte­ resne skupnosti otroškega varstva. Prizadevanje komunistov na vseh področjih družbenopolitičnega delovanja in snovanja mora biti usmerjeno v ustvarjanje takih pogojev, da bodo vsi predšol­ ski otroci deležni varstva in vzgoje. Le na ta način bomo dosegli zastavljene cilje za vsestranski razvoj otroka in sprostitev staršev ter večji učinek pri delu. Kljub pomanjkanju kadrov in slabim materialnim pogojem so bili tudi v osnovnem šolstvu doseženi pomembni premiki na področju kadrovske politike, izgradnje šolskih prostorov in prehoda na celodnevno osnovno šolo. S štipendij­ sko politiko si zagotavljamo potrebne kadre za osnovno šolstvo in usmerjeno izobraževanje, čeprav izobrazbena struktura kadrov na predmetni stopnji in v srednjem šolstvu še ne ustreza. S sprejetjem samoprispevka za investicije v šolstvu si ustvarjamo pogoje za hitrejšo materialno rast šolstva v celotni pomurski regiji. V ljutomerski občini so pred štirimi leti delovale vse šole v dvoizmenskem pouku in nekatere od teh v popolnoma dotrajanih zgradbah. Planske naloge smo uresničili s tem, da smo adaptirali in dogradili 2 šoli s 7000 m2 površine, zgradili novo šolo s 500 m2, v jeseni bosta dograjeni še dve šoli s 3300 m2. Z novograd­ njami in dograditvami smo pridobili 10.800 m2 novega šolskega prostora. To nam omogoča, da (razen dveh šol) vse druge šole delajo v enoizmenskem pouku, prav tako pa hitrejši prehod na celodnevno osnovno šolo. V ljutomerski občini deluje ena celodnevna osnovna šola od 1. do 4. r., v novem šolskem letu pa preide na COŠ od 1. do 8. r. novozgrajena osnovna šola v Razkrižju. Z dograditvijo bodo ustvarjeni pogoji za prehod na COŠ tudi osnovne šole v Ljutomeru. V lendavski občini delujeta dve COŠ, ena od 1. do 4. r. in ena od 1. do 8. razreda, v radgonski občini osnovna šola Radgona od 1. do 4. r. in ena od 1. do 4. r. v mursko soboški občini. Nerešeno je še vprašanje šolske prehrane v celodnevni osnovni šoli, ker starši z več otroki v kmečkih predelih ne zmorejo finansirati ekonomske cene za prehrano, kar zaviralno vpliva na ustanavljanje COŠ.

740

Tudi o podružbljanju vzgoje in izobraževanja je potrebno spregovoriti nekaj besed. V osnovnih šolah so formirani sveti staršev, kjer se predstavniki javnosti vključujejo v delo šol, kot mentorji zunajšolskih aktivnostih, ki niso iz vrst prosvetnih delavcev. Krajevne skupnosti se zavzemajo za reševanje materialnega položaja šol s tem, da sprejemajo dodatne samoprispevke tam, kjer se gradijo in adaptirajo šole. Prosvetni delavci delujejo v raznih organizacijah krajevne skupnosti, šole so kulturna žarišča v svojem okolju itd. Nekoliko težje je pridobivanje mentorjev na vaških šolah, kjer ni nobenih proizvodnih organizacij združenega dela, kmetijske zadruge pa do sedaj še niso dovolj storile. V naslednjem obdobju je naloga vzgojnoizobraževalnih organizacij kakor tudi vseh krajevnih dejavnikov, da pospešijo ustanavljanje enot izobraževalnih skup­ nosti pri šolah, še večje vključevanje mentorjev v delo šol, večje povezovanje s temeljnimi organizacijami združenega dela, ki naj ne bo le ob raznih kulturnih prireditvah. Kljub vsem pozitivnim rezultatom integracij v osnovnem šolstvu je potrebno, da člani ZKS in vse druge organizirane subjektivne sile posvetijo pozornost, da integracije ne bi pomenile odtujitev šole od svojega okolja. V šolstvo naj se ne prenašajo mehanično izkušnje integracij iz gospodarstva. Občinske izobraže­ valne skupnosti se morajo aktivno vključevati v ureditev mreže osnovnih šol in lokacije novih investicij. Podružnične šole naj se ne ukinjajo. Ostanejo naj v krajih, kjer so. Glede ustanavljanja celodnevnih osnovnih šol je ugotovljena premajhna aktivnost koordinacijskih odborov pri SZDL. Komunisti podpiramo predlog resolucije VIII. kongresa ZKS (točka 35), ki govori o COŠ, ki naj postane vse bolj prevladujoča oblika in metoda dela v osnovnem šolstvu ter nam nakazuje pot k novim odnosom pri vzgoji in izobraže­ vanju. Zato si bomo komunisti prizadevali, da se bodo njene programske zasnove in takšni odnosi uresničevali v vseh obstoječih osnovnih šolah. Procesi pri preobrazbi srednjih šol v usmerjeno izobraževanje so počasni, kljub jasno postavljenim idejnim izhodiščem. Vse preveč čakamo na izdelane rešitve, ki bi upoštevale vse specifičnosti. Še vedno niso jasna stališča glede preobrazbe gimnazij in vajenskih šol. Ni izdelanih potreb po kadrih v vseh proizvodnih in drugih delovnih organiza­ cijah. Na osnovi potreb se pripravljamo na izdelavo mreže šol usmerjenega izobraževanja, pri čemer se morajo upoštevati možnosti usmeritve sedanjih gimnazij. Srednje šole v regiji se morajo vertikalno povezovati v izobraževalne centre. Druga oblika povezovanja pa naj bi bila z uporabniki kadrov. Medobčin­ ski odbor gospodarske zbornice SRS za Pomurje mora biti iniciator čimprejšnje izdelave študije po potrebah kadrov v regiji do leta 1985. V skladu s potrebami kadrov se naj tudi formira štipendijska politika, Zavod za šolstvo, organizacijska enota in zavod za zaposlovanje v regiji naj informirata učence o potrebah in možnostih po kadrih v združenem delu in o deficitarnih poklicih, v katere jih naj usmerjata. Pri sedanjih šolah usmerjenega izobraževanja je treba hitreje organizirati enote samoupravnih interesnih skupnosti. Osnovna naloga komunistov v izobraževalnih organizacijah in drugih družbe­ nopolitičnih dejavnikov je, da se z vso odgovornostjo lotijo realizacije usmerje­ nega izobraževanja. Pomurski komunisti podpiramo predlog resolucije VIII. kongresa ZKS o usmerjenem izobraževanju. Iztok Winkler

Povezovanje znanosti z družbenim okoljem

Samo dejstvo, da danes v kongresnih dokumentih opredeljujemo razisko­ valno dejavnost kot enakopraven sestavni del združenega dela, pomeni na svoj način, da naša znanost prihaja v svojo zrelo fazo, da je v dosedanjem razvoju dosegla takšen obseg, tolikšno stopnjo diferenciranosti in kvaliteto, da mora

741

prebiti zaprtost v svoje matične ustanove in se povezati z najširše pojmovanim družbenim okoljem, če si želi na eni strani zagotoviti ne samo materialne, ampak tudi kadrovske predpogoje za svoj nadaljnji razvoj, na drugi strani pa omogočiti uporabnikom v družbenem okolju tista nova znanja, ki bi tako gospodarstvu kot družbenim dejavnostim omogočala, da svojo ekspanzijo gradijo vse bolj na domačem znanju in vsaj na nekaterih najpomembnejših področjih zmanjšujejo odvisnost od uvoženih znanj in z njimi povezanih tveganj. Gospodarski razvoj med obema kongresoma nas je pripeljal do točke, ko smo se uvrstili v spodnji del srednje razvitih dežel, kar objektivno zahteva, da posve­ timo domači raziskovalni dejavnosti več pozornosti kot doslej. Komparativne raziskave kažejo, da na doseženi stopnji gospodarskega razvoja znanstvena spo­ znanja in njihova uporaba v praksi opredeljujejo dinamiko, karakter in kvaliteto gospodarskega razvoja in družbenoekonomskih odnosov. Bogastvo neke dežele ni odvisno več samo od količine dela, vloženega v materialno proizvodnjo, temveč v vse večji meri od uporabe znanstvenih spoznanj, s katerimi lahko, z enakim obsegom dela, proizvedemo več materialnih dobrin. Ta splošna zakonitost družbenoekonomskega razvoja posebno prihaja do izraza v razvoju naše družbe, še posebej, ker ne moremo neposredno aplicirati mnogih znanstvenih spoznanj drugih dežel, posebno ne v družbenih vedah. Raziskovanja delovanja socialističnega samoupravnega družbenoekonomskega razvoja, njegova teoretična obdelava in vprašanja nadaljnjega razvoja, so po­ dročja raziskovalne dejavnosti, ki jih lahko uspešno opravljamo samo pri nas na bazi marksističnega pristopa, saj v sodobnem svetu še nimamo razvitega modela socialističnega samoupravljanja. Po 7. kongresu smo v Sloveniji nadaljevali z oblikovanjem kadrovske osnove raziskovalnega dela in njegove uporabe, kar se kaže v povečanem številu diplo­ mantov visokih šol, magistrov in doktorjev znanosti. Pomembno je tudi, da vse večje število raziskovalcev dela neposredno v družbeni in gospodarski praksi, torej zunaj klasičnih raziskovalnih organizacij. Prav tako je pomembno, da je veliko število strokovnjakov, zlasti iz materialne proizvodnje, neposredno vklju­ čeno v realizacijo najrazličnejših raziskovalnih projektov na inštitutih in fakulte­ tah, kar ima dve poglavitni prednosti: - širi nam kadrovsko osnovo raziskovalnega dela, ker bi bilo naivno ob sicer omejenih kadrovskih možnostih vzgajati zlasti na nekaterih področjih veliko število »čistih« raziskovalcev, - omogoča nam hitrejši pretok raziskovalnih dosežkov v prakso, - vsaj deloma nam zagotavlja ali vsaj pospešuje prizadevanja, da raziskujemo vse bolj ključna, včasih tudi eksistenčna vprašanja našega nadaljnjega razvoja. In če danes postopoma na prvih primerih uresničujemo ideje raziskovalnih projektov, ki jih skupno oblikujejo, nanje vplivajo in izvajajo raziskovalci in uporabniki, potem je nesporno, da imamo jasno začrtano pot preobrazbe razisko­ valne dejavnosti, da pa ta proces kljub mnogim dobrim deklaracijam teče prepo­ časi in nanj negativno vplivajo nekatere bistvene zavore. Predvsem v družbi kot celoti še ne obstaja dovolj vzpodbud za uporabo raziskovalnih dosežkov v praksi. Zato se nadaljuje praksa nekoordiniranega kupovanja patentov in licenc v tujini ob sočasnem zapostavljanju ustvarjalnega in novatorskega dela v naših OZD. Temu dejstvu v veliki meri botruje tudi splošna klima, v kateri mnoge delovne organizacije neustrezno valorizirajo in materialno nagrajujejo ustvarjalno in novatorsko dejavnost svojih delavcev. To ima za posledico zmanjševanje števila domačih patentov in inovacij. Delavci v neposredni proizvodnji niso dovolj stimulirani, niti moralno niti mate­ rialno, da bi s svojim talentom, znanjem in izkušnjami ustvarjali nekaj novega in na tej podlagi več prispevali k povečanju družbene produktivnosti dela. Podobni so pojavi v samih raziskovalnih organizacijah, kjer kljub deklarira­ nemu načelu o nagrajevanju po delu ne vzpodbujamo dovolj ustvarjalnosti in njene uporabe v praksi. V takih pogojih rutinerstvo pogosto zamenjuje orienta­ cijo za ustvarjalnim delom, s čimer nepovratno izgubljamo pomemben del obsto­ ječega raziskovalnega potenciala. Neustrezna struktura raziskav ima zaradi nerazumevanja bistva fundamental­ nih, aplikativnih in razvojnih raziskav in njihove neločljive povezanosti za posle-

742

dico vse večje naslanjanje na uvoz pogosto zastarelega znanja in tehnologije, licenc in patentov. Ta uvoz zato ne tako redko zaradi slabega poznavanja in slabe koordinacije pomeni uvoz tuje preteklosti za našo bodočnost, kar nas vnaprej obsoja na zaostajanja v evropski produktivnosti dela. Te ugotovitve se ne manifestirajo samo na tehničnih področjih, ampak v specifičnih oblikah tudi v družbenih vedah, kjer še vedno opažamo preveliko poudarjanje historicizma in opisovanja, namesto globlje analize pojavov in vsaj poskusov njihove posplošitve. Zato kljub dejstvu, da imamo relativno veliko število raziskovalcev na področju družbenih ved, še vedno občutimo pomanjka­ nje del, ki bi dala teoretične posplošitve našega družbenoekonomskega in politič­ nega razvoja in ki bi predstavljale bolj zanesljivo analitično podlago za praktične rešitve. K vsemu temu prispeva tudi razdrobljenost raziskovalnih organizacij, ki se ne manifestira samo v velikem številu raziskovalnih organizacij, ampak predvsem v razdrobljenosti in nepovezanosti programov. Zato ni slučajno, da počasi uresni­ čujemo tudi enega izmed temeljnih pogojev za nadaljnji razvoj raziskovalne dejavnosti, t. j. skrb za raziskovalni naraščaj, kar se kaže v naglem porastu povprečne starosti naših raziskovalcev. In če k temu dodamo še posebne težave, ki jih povzroča velika imobilnost raziskovalnih delavcev, je dovolj argumentov, da se reševanja tega vprašanja lotimo bolj resno in bolj načrtno kot doslej. Za naš nadaljnji razvoj je bistvenega pomena, da bomo sposobni in znali na organiziran način izkoristiti vse prednosti znanstvenega pristopa k obravnavanju najširše družbene problematike in pri tem ne razumeli znanosti kot zadnjega nepreklicnega arbitra, ki ima zadnjo besedo, s katero odvzema pravico združe­ nemu delu, da odloča o lastni bodočnosti. Ne gre za elitistično koncepcijo, po kateri ima znanost vsak trenutek najboljše odgovore na vsa vprašanja, s tem pa praktično monopol v odločanju, temveč gre za to, da znanost na marksističnih idejnih osnovah omogoča najbolj točno, najbolj objektivno proučevanje proble­ mov in možnih posledic posameznih odločitev. To pa zahteva, da znanost v mnogo večji meri kot doslej sodeluje in soodloča pri pripravi odločitev v organi­ zacijah združenega dela, družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupno­ stih, vendar tako, da hkrati prevzema za svoje rešitve in predloge tudi popolno odgovornost. Tako delovanje mora omogočati organiziran in razvejen sistem konzultiranja raziskovalnih organizacij v samoupravnih organih, skupščinah, zlasti pa še v sedanjih in novih družbenih svetih in podobnih družbenih organih. Celoten proces preobrazbe raziskovalne dejavnosti, ki ga doživljamo, se odvija sočasno in v kontekstu spreminjanja družbenoekonomskih odnosov v družbi sploh, zato prihajamo do zavestnega spoznanja, da so nekatere tradicio­ nalne oblike organiziranosti in institucionalni okviri, v katerih se doslej razvija raziskovalna dejavnost, kljub vsem dosedanjim pozitivnim učinkom, preživeli in postajajo ovira nadaljnjemu razvoju. Glede tega nam dajejo akcijske naloge v predlogu kongresne resolucije jasne usmeritve, pa naj gre za povezovanje razi­ skovalne dejavnosti v projektnih svetih ali za preoblikovanje področnih razisko­ valnih skupnosti, ki jih moramo bolj približati neposrednemu interesu razisko­ valcev in uporabnikov. Le tako raziskovalna dejavnost postopoma ne bo več, kar danes pretežno še je, namreč zunanji dejavnik, s pogosto poudarjeno oddvojenostjo od ostalih sfer družbenega dela, njeno mesto bo v samem sistemu in njegovih institucijah, znotraj združenega dela, kar edino lahko privede do brisanja meja med znanostjo in družbo v celoti.

Angelca Žiberna Gre tudi za strokovnost V času intenzivnega razvoja vzgojno-varstvene dejavnosti in ob upoštevanju strokovnih spoznanj o potrebah sodobnega otroka in mlade družine se zastavlja vprašanje, kako ob kadrovskih, prostorskih in materialnih pogojih, ki jih imajo vzgojno-varstvene ustanove, zadovoljiti te potrebe.

743

Otrok ne potrebuje le varstva, temveč kvalitetno predšolsko vzgojo in sociali­ zacijo, ki jo najlažje zagotavljajo vzgojno-varstveni zavodi. Mlada družina, zlasti v času intenzivnega zaposlovanja in angažiranja staršev v družbenem življenju in dodatnem izobraževanju, potrebuje vse več razumevanja, svetovalne, izobraže­ valne pomoči. Mladi starši te zahteve izražajo v vzgojno-varstvenem centru, ki jim je po interesu varstva in vzgoje najbližji. Pri uresničevanju skrbi za vsestranski razvoj otrok moramo izhajati iz potreb otrok in družine in iz stanja še nezadostno razvitih pogojev. V planiranju prostorov še vedno premalo upoštevamo prostorske potrebe otrok. Še vedno prevladuje planiranje komercialnega prostora na račun zmanjša­ nih površin za otroke. (Primeri: Krajevna skupnost s 1400 stanovanji, s 511 predšolskimi otroki ima 2100 m2 notranje in zunanje površine za predšolske otroke, in nad 7000 m2 za garaže in parkirišča.) Skratka, spremeniti moramo odnos do otroka, tako v sistemu družbenega planiranja kot v razvijanju socialnih odnosov v krajevnih skupnostih. Komunisti ne moremo biti zadovoljni s tako politiko in ne s stanjem, da je v Sloveniji zajeto v vzgojno-varstvene zavode le 27 odstotkov otrok. Hitreje mo­ ramo širiti materialno bazo vzgojno-varstvenih prostorov in ustvarjati pogoje za preoblikovanje vzgojno-varstvenih ustanov v centre predšolske vzgoje. Predšolske ustanove že danes uresničujejo razširjeni program predšolske vzgoje v okviru rednega vzgojnega programa za redno vključene otroke različnih starosti, skrajšan program male šole, na novo izvajajo vzgojni program za 5 letne otroke, razširjajo obliko varstva v varstvenih družinah, dopolnjujejo redno dejav­ nost z dodatnimi oblikami telesne in kulturne vzgoje, kot so organizacija plaval­ nih, smučarskih tečajev, tekmovanje za športno značko, kulturne manifestacije in podobno. To pa zahteva prostorske, zlasti pa kadrovske pogoje. Skladno s celovitimi programi predšolske vzgoje v krajevni skupnosti moramo ideološko in strokovno usposabljati vzgojne kadre na srednji in višji stopnji, ki bodo ne le vzgojitelji otrok, temveč bodo razvijali sodelovanje in svetovanje s starši in postali dejanski nosilci razširjene predšolske vzgoje v krajevni skupnosti. Vse te široke programske naloge uresničujejo predšolski zavodi pod izredno težkimi kadrovskimi pogoji, namreč večina dopolnilnega programa izvajajo vzgojiteljice v popoldanskem času poleg svoje redne obveznosti. Da bi vzgojnovarstveni zavodi lažje strokovno in bolj poglobljeno uresničevali program predšolske vzgoje v krajevni skupnosti, potrebujejo več strokovne pomoči odgovornih strokovnih institucij, več strokovnih sintez o vrednotenju pedagoške prakse, ki že prehiteva teoretične smernice. Dozorela je zahteva po ustanovitvi strokovnega sveta za predšolsko vzgojo, ki naj bi združeval strokovna prizadevanja z vidika prakse in teorije. V smislu enotnejših pogledov na usklajen izobraževalni sistem pogrešamo sodelovanje med vzgojno-varstvenimi zavodi in osnovno šolo. Potrebno je uskla­ diti program predšolske vzgoje z učnim programom nižjih razredov. Strokovne službe v sestavi logopeda, psihologa, pedagoga, socialnega de­ lavca, ki so razvite le ob osnovnih šolah, bi lahko opravljale svojo dejavnost tudi za predšolske otroke, kar bi bilo opravičljivo s strokovnega in racionalnega vidika. S pravočasnimi preventivnimi ukrepi lahko preprečujemo in omejujemo nadaljne posledice. Upoštevati moramo tudi to, da je treba sedaj zelo razdrobljene strokovne službe združevati in približati otrokom in družini v prostor, kjer se problemi tudi pojavljajo. Poglobiti moramo strokovna prizadevanja in omogočiti, da bodo tudi delavci s področja predšolske vzgoje lahko ustvarjalno razvijali pedagoško misel.

744

Emil Rojc: Poročilo komisije za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture

Vpeti v celovito pojmovanje družbene reprodukcije Tovarišice in tovariši, kongresna komisija za idejna vpraša­ nja vzgoje in izobraževanja, kulture in znanosti je posvetila svojo pozornost nekaterim temeljnim vprašanjem družbene preobrazbe omenjenih razsežnosti človekove ustvarjalnosti. O njih ni razpravljala le z vidika tradicionalno pojmovanih druž­ benih dejavnosti, ampak kot o med seboj in s človekovim proizvodnim in drugim družbenim delom najtesneje preplete­ nih vidikih našega bivanja. V takšnem kontekstu sta prišli v ospredje razredno osvobodilna funkcija znanja, kulture in zna­ nosti, po drugi strani pa njihova narava kvalitativnih, pospeše­ valnih dejavnikov materialnega in drugega družbenega ra­ zvoja. Poudarjen pomen, ki ga je prav s teh vidikov namenil izobraževanju, kulturi in raziskovalnemu delu uvodni referat tovariša Popita, so delegati v naši kongresni komisiji sprejeli z odobravanjem in kot družbeno afirmacijo teh področij družbe­ nega dela, kot izraz globoke zavesti Zveze komunistov Slove­ nije o neločljivi vtkanosti rezultatov na teh področjih v splošen in celovit družbenoekonomski razvoj naše samoupravne skup­ nosti. Hkrati pa so tako afirmativen pristop k obravnavi idejnih in drugih vprašanj vzgoje in izobraževanja, kulture in znanosti delegati v naši kongresni komisiji sprejeli tudi kot obveznost, da se še izboljšata idejnoteoretična jasnost in akcijska prodor­ nost predlaganih kongresnih dokumentov, k čemur je prispe­ valo 36 razpravljalcev in 27 predloženih pismenih prispevkov ter znatno število amandmajev. Delegati so povsem soglašali z oceno, da kongresno poro­ čilo o družbenem dogajanju in aktivnosti zveze komunistov v medkongresnem obdobju skupaj z akcijskimi nalogami iz predloga resolucije in usmeritvami uvodnega referata ter pred­ logom sprememb statuta pomenijo dobro osnovo za prihodnjo aktivnost zveze komunistov in vseh naprednih socialističnih 745

sil v smeri nadaljnjega razvoja socialističnih samoupravnih odnosov, tako z vidika nadaljnjega poglabljanja samoupravlja­ nja kot uveljavljanja socialističnih, marksistično zasnovanih idejnih temeljev v razvoju vzgoje in izobraževanja, kulture in raziskovanja. Pred udeleženci kongresne razprave v naši komisiji je bilo obsežno delovno področje. Obsegalo je aktualna vprašanja reforme vzgoje in izobraževanje, s posebnim poudarkom na celodnevni osnovni šoli in usmerjenem izobraževanju - raz­ prava o njih je bila tudi najobsežnejša - nadalje je vključevalo uveljavljanje samoupravne izobraževalno kadrovske politike združenega dela, dosežke in probleme kulturnega in umetni­ škega ustvarjanja z velikim poudarkom na idejnih tokovih v kulturi pa tudi znanosti, kako doseči večjo integriranost razi­ skovalnega dela v proizvodno delo in v planiranje družbeno­ ekonomskega razvoja, dalje, problematiko samoupravnega in­ formiranja in položaj v sredstvih javnega obveščanja, razmere v telesni kulturi in druga vprašanja. Zveza komunistov in vprašanja kulture, znanja, znanosti

Posebno pozornost je razprava posvetila uveljavljanju so­ cialistične idejnosti v vzgoji ter marksistični teoriji in kritiki v kulturi, umetnosti in znanosti, pa tudi množičnemu družbe­ nemu, družbenopolitičnemu izobraževanju kot pomembnim vidikom in potem uveljavljanja delavskega razreda v svojstvu nadaljevalca najvrednejših tradicij naše kulturne in miselne dediščine. Vseh teh in še mnogih drugih vprašanj se je razprava v kongresni komisiji lotevala z vidika njihove pomembnosti za naš nadaljnji samoupravni družbenoekonomski razvoj in za osvobajanje človeka in njegovega dela. Pri tem pa je bila njena oblika - če že ne nova kvaliteta - to, da je kulturo, znanje in raziskovalno delo povzela celovito, kot neločljive sestavine človekovega ustvarjalnega življenja, kot sestavine združenega dela, vpetega v celovito pojmovano družbeno reprodukcijo. Ugotovila je, da se je Zveza komunistov Slovenije v medkongresnem obdobju, zavedajoč se omenjenega dejstva, odgo­ vorno, celovito in kritično soočala s stanjem in vprašanji socia­ lističnega samoupravnega razvoja v izobraževanju, kulturi in znanosti. Prav po zaslugi naprednih organiziranih socialistič-

746

nih sil z zvezo komunistov na čelu, njenih usmeritev in aktivne navzočnosti v procesih preobrazbe teh dejavnosti vse bolj do­ segamo stanje, ko postajajo one sestavni del človekovega vsak­ dana, njemu dostopni, z njegovim proizvodnim in ostalim de­ lom tesno povezani ter v rezultate njegovega dela vpleteni dejavniki. Neskromno lahko zatrdimo, da smo v široki javni predkon­ gresni razpravi, ki je dobila svojo potrditev in mnoga vredna dopolnila tudi v delu naše kongresne komisije, poglobili in razširili pota vraščanja teh družbenih dejavnosti v združeno delo. Medtem pa smo se kritično soočali tako z nekaterimi novejšimi izkušnjami in spoznanji kot tudi z ovirami, zamuja­ nji in z omahljivostjo, ki domuje marsikje še tudi znotraj naših lastnih vrst. Rečemo lahko, da imamo temeljne smeri razvoja in samoupravne preobrazbe v izobraževanju, kulturi in razi­ skovalnem delu začrtane jasno in dolgoročno in da bo pri tem razprava na VIII. kongresu pomembno prispevala k dograjeva­ nju in bogatitvi odgovorov glede posameznih konkretnih izpe­ ljav in nalog v nadaljnjem procesu socialistične samoupravne preosnove teh področij. Delegati in drugi udeleženci razprave so posvetili obsežno in kritično pozornost vprašanjem sedanje reforme vzgoje in izobraževanja. Osrednjo težnjo je pripisati zahtevi, da je treba reformno akcijo še bolj prenesti v združeno delo, saj je le na temelju novih družbenoekonomskih odnosov mogoče uresni­ čiti potrebne vsebinske spremembe in zagotoviti v okviru upo­ rabnikov vsebino, organizacijo in trajanje vzgojnoizobraževalnih programov. Pri tem je samoupravno planiranje izobraže­ valno kadrovskih potreb v temeljnih organizacijah združenega dela osnova za njihovo vplivanje na odpravo sedanjih neskladij v sicer nezaustavljivi izobraževalni ekspanziji. Razpra vij alci so poudarili, da sedanja praksa samoupravnih interesnih skupnosti za vzgojo in izobraževanje marsikje še ne ustreza njihovi opredeljeni vlogi, da naj bi one bile primarno mesto dogovarjanja o programih, ki jih ponudijo neposredno organizacije združenega dela in da je treba spremeniti prakso institucionalnega in forumskega delovanja teh samoupravnih interesnih skupnosti, ki je še pogosto ugoden okvir za to, da se seli vanje še ne preživet državno mecenski odnos ter zadržuje v njih proračunska miselnost in praksa. Razprava je uresničevanje novih družbenoekonomskih od­ nosov potrdila tudi kot edino pot, ki zagotavlja ustrezno mesto

747

in odgovornost intelektualnega dela v kulturi, v vzgojnem delu in izobraževanju za socialistični samoupravni razvoj združe­ nega dela, ki bo iz njega vse bolj neusmiljeno pometlo grupaške, klikarske ali monopolne pozicije, privatizem v smislu osebnih ali skupinskih fevdov v raziskovanju, v kulturi in podobno. Oni so tudi temeljna pot k ostritvi odnosa do progra­ mov in rezultatov vzgojno-izobraževalnega in raziskovalnega ali kulturnega dela in do uveljavljanja takšnega družbenoeko­ nomskega položaja delavcev v teh dejavnostih, kakršen ustreza njihovem prispevku k ustvarjanju rezultatov drugih delavcev v združenem delu. Potrjen koncept izobraževanja za delo, ob delu in iz dela

O podružbljanju šole, njenem samoupravnem vraščanju v krajevno okolje in združeno delo, zlasti skozi koncept celo­ dnevne šole ni bilo govora le načelno, ampak že tudi z razgrni­ tvijo izkušenj in rezultatov, ki kažejo, da postaja vsebinska usmeritev celodnevne šole že stvarnost v pretežnem delu slo­ venskih občin. V usmerjenem izobraževanju je bila v celoti potrjena koncepcija izobraževanja za delo, ob delu in iz dela, ki vodi k večji učinkovitosti in skrajševanju študijske dobe, ki vodi k usklajevanju interesov in želja posameznikov za izobra­ ževanje s potrebami združenega dela in družbe, vse to z zah­ tevo, da se odločno pospešijo programske in kadrovske pri­ prave za start v reformo in okrepi tudi aktivnost v združenem delu glede ustvarjanja pogojev za izpeljavo takega koncepta. V tem so videli razpravljalci tudi pot za dolgoročno razrešitev družbenoekonomskega položaja in statusa študentov. Uveljavitev izobraževanja z delom in iz dela bo nedvomno prispevala tudi k spreminjanju družbenoekonomskega polo­ žaja delavcev v proizvodnji, k hitrejšemu preseganju ostankov meščanskih kriterijev vrednotenja dela kvalificiranega delavca in tako tudi k zmanjševanju njegove selitve v administracijo. S spreminjanjem njegovega položaja v izobraževanju in delu to delo ne bo več staro fizično delo, saj se bo v proizvodno delo vse bolj in bolj vraščala, vračala odtujena duhovna kompo­ nenta. Zahtevnost proizvodnega dela že danes na mnogih me­ stih terja visoko izobraženega delavca in pot do njega vodi prek izobraževanja iz dela, saj šolski sistem ne more obstajati zunaj sitema združenega dela. 748

Iz razprav delegatov, ki so opredeljevali razvojne usmeritve, odnose in vsebino kulturnega življenja, je bilo zaslediti veliko odmevnost opredelitve iz uvodnega referata tov. Popita, da morajo tudi dosežki kulturnega in umetniškega ustvarjanja poglabljati in širiti prostor človekove svobode, kar terja stalno kritično vrednotenje in umetniško preverjanje teh dosežkov. Zato se bomo komunisti v prihodnje še dosledneje zavzemali za samoupravni vpliv delovnih ljudi na oblikovanje reper­ toarne, založniške in druge kulturne politike. Komunisti in drugi delovni ljudje so vse bolj oboroženi z orožjem ustvarjalne kritike, ki jim upoštevajoč marksistične kriterije in etične vre­ dnote našega socialističnega samoupravnega snovanja in ra­ zvoja omogoča razlikovati plodno od jalovega, ustvarjalnost od epigonstva in napredno od nenaprednega. Vse bolj prebujajoča se kulturna zavest že pomaga kritično soočati dogajanja v tej sferi. Z nadaljnjim samoupravnim kon­ stituiranjem ter afirmacijo delegatskih odnosov v kulturi, z neposrednejšo izmenjavo dela med ustvarjalci kulturnih do­ brin in njih uporabniki, se razširjajo možnosti in poti njenega podružbljanja in ukinjanja sprege z vsakršnimi ostanki elitističnih in tehnokratskih pogledov in pojavov. Marksistična teorija ustvarjalno vtkana v vse pore družbenega življenja

V sklopu raziskovalne problematike in položaja v naši zna­ nosti so razpravljalci prispevali veliko bogatih misli in pobud. Močno so odmevale zahteve po nadaljnji afirmaciji znanosti v razvoju materialnih in duhovnih potencialov naše družbe, po doseganju tesnejše vsebinske in samoupravne povezanosti raz­ iskovalnih dejavnosti z razvojnimi programi organizacij zdru­ ženega dela in njihov neposreden napor pri razreševanju kon­ kretnih stagnantnih situacij, zlasti v gospodarstvu ter v priza­ devanjih za boljšo produktivnost dela. Delegati so se tudi zavzeli za večjo selektivnost in kritičnost pri uvozu tujega znanja, upoštevaje pri tem lastne možnosti ter za vzgojo novih raziskovalnih delavcev. Zahtevali so tudi odločnejši spopad s privatizmom v raziskovalnem delu in se zavzeli za ustrezno razmerje med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami. V marksistični teoriji in družbeni zavesti nasploh smo dosegli rezultate v preseganju zapoznelih odmevov meščanskih ideo749

logij, ki niso ponujale nikakršne ustvarjalne in učinkovite al­ ternative razvojni usmeritvi socialističnega samoupravljanja. Omenjeni so bili tudi dosežki v ustvarjalni uporabi izvirnega marksizma v naših konkretnih družbenih okoliščinah. To je že nesporno rezultat novih razmer, potem ko je ZK opozorila na škodljive posledice podcenjevanja marksistične teorije za ne­ posredno družbenopolitično prakso, ki jo je odsotnost marksi­ stičnih rešitev potiskala često v prakticizem in empirizem. ZK je v teh konfrontacijah jasno zavrnila tudi koncepcije marksi­ zma kot elitistične kritike vsega obstoječega, ki naj bi marksi­ stični filozofiji in njenim nosilcem zagotovila privilegirano pra­ vico in mesto intelektualne kritike, ki se postavlja nad obsto­ ječo družbeno stvarnost, nad ZK in delavski razred. Marksistični center pri CK in drugi marksistični centri pri­ spevajo znaten delež v strnitvi prizadevanj za nadaljnjo afirma­ cijo marksizma, za ustvarjalno vtkanost marksistične teorije v znanosti, vzgoji in izobraževanju ter kulturi, k temu da se marksizem ne uveljavlja kot posebna znanost, ampak kot zna­ nost v znanosti, kot neprestano revolucioniranje vsake znano­ sti in kot nepretrgana vez z našo revolucionarno in samou­ pravno prakso. V celotni razpravi sta bila v nastopih delegatov pri obravnavi posameznih vprašanj vidno prisotna duh in mi­ sel študije tovariša Kardelja »Smeri nadaljnjega razvoja politič­ nega sistema socialističnega samoupravljanja«. Živa navzoč­ nost ugotovitev te študije v družbenopolitičnem delu in njena široka odmevnost med delovnimi ljudmi ponovno potrjuje, da morajo biti dela tovariša Tita, Kardelja, Kidriča in prispevki drugih jugoslovanskih marksističnih mislecev, ki so znali in mogli najgloblje prisluhniti zgodovinskim težnjam in intere­ som delavskega razreda, trajna podlaga pobudam za ustvar­ jalni nemir, stalen študij, raziskovalno vnemo, za teoretične napore in za revolucionarno akcijo. Delo v kongresni komisiji za idejna vprašanja vzgoje in izobraževanja, kulture in znanosti je bilo živahno in ustvar­ jalno. Vseh pripomb o sicer pomembnih vprašanjih iz vseh področij nismo mogli vključiti v tekst resolucije, saj bi jo znatno razširile in s tem zameglile ključne poudarke, pri čemer bi resolucija izgubila na svoji akcijski naravi, za katero smo se vseskozi zavzemali. Poudariti je tudi treba, da bi bila razprava še celovitejša, če bi se v delo te kongresne komisije vključilo večje število delegatov iz gospodarstva, zlasti iz proizvodne sfere, tako pa je njihov pogled na reforme procesov v izobraže-

750

vanju in na ostala vprašanja nekoliko manj navzoč kot smo želeli. Zaključujem to poročilo z ugotovitvijo, da je razprava v naši kongresni komisiji ustvarjalno prispevala k izoblikovanju idejno, jasno in akcijsko prodorno zastavljene aktivnosti ko­ munistov in vseh naprednih organiziranih socialističnih sil naše družbe na omenjenih področjih v smeri nadaljnjega osvo­ bajanja človeka in dela ter utrjevanja vladavine svobodno združenih delavcev v samoupravno organiziranem združenem delu in v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja.

751

Komisija za mednarodne odnose

r Drago Flis: Uvodna beseda na komisiji za mednarodne odnose

Odločna privrženost načelom politike neuvrščenosti

Svet in mednarodno življenje sta prišla v obdobje, ki vse močneje terja temeljito preobrazbo mednarodnih političnih, gospodarskih in družbenih odnosov in postavitev odnosov med narodi in državami na nove temelje, ki ustrezajo sedanji stopnji v razvoju sveta. Bolj kot kadarkoli prej se je pojavila neizbežna nujnost miroljubnega urejanja in reševanja vseh poglavitnih mednarodnih vprašanj, od katerih je odvisna ce­ lotna prihodnost mednarodnega življenja. Gre za temeljna vprašanja neodvisnosti in enakopravnosti vseh narodov, za odpravo vseh odnosov podrejenosti političnega življenja in za boj narodov za spremembo odnosov v svetu. Globoka kriza političnih in gospodarskih odnosov v svetu kaže, kako se napredni tokovi uveljavljajo ob nenehnem spo­ padanju s silami, ki bi hotele obdržati svet v starih okvirih in si tako zagotavljati stare in nove prednosti in koristi v mednaro­ dnem življenju. Prav ta spopad med silami, ki teže k vzpostavi­ tvi novih, demokratičnih, naprednih, enakopravnih odnosov na svetu in tistimi, ki skušajo zavirati napredni razvoj, sproža mnogotere krize in krizna žarišča, ki dajejo tako značilen pečat sodobnemu svetu. Sile nadvlade in hegemonizma, koloniali­ zem in neokolonializem skušajo obdržati komaj osvobojene narode še naprej v podrejenosti; imperializem, katerega vse značilnejša oblika so nadnacionalne družbe, se postavlja po robu težnjam po gospodarski enakopravnosti narodov v mno­ gih delih sveta in jih skuša podrejati svojim interesom. Težnja velikih sil po nadvladi nad svetom se v sedanjih mednarodnih razmerah izraža po eni strani v nenehnem oboroževanju, po drugi strani pa v stalnem tekmovanju za ohranitev in utrditev že doseženih ali za pridobitev in delitev novih vplivnih obmo­ čij, čemur služi politika sile in vmešavanja v notranje zadeve drugih držav in njihove medsebojne spore. 48’

755

Izhod iz krize so temeljite strukturalne spremembe v svetovnem gospodarstvu

Politika in gibanje neuvrščenih pa ob teh krizah in zaostri­ tvah izraža težnje človeštva za miroljubno reševanje spornih vprašanj in za to, da proces popuščanja napetosti postane univerzalen, se razširi na vsa področja mednarodnih odnosov in prevlada nad delitvijo sveta na bloke. Ta proces je v interesu neuvrščenih in drugih držav v razvoju in vseh naprednih sil v svetu. Ne gre le za izkoreninjanje ostankov kolonializma in rasizma, gre za reševanje problemov, ki so sodobno človeštvo postavili na usodno razpotje. Bistveno vprašanje, ki se v tem okviru postavlja, je odnos med razvitimi in državami v razvoju, ki ni odločilen le za prihodnost mednarodnih ekonomskih odnosov, temveč miru in varnosti vsega človeštva. Eno od protislovij mednarodnih ekonomskih odnosov je med nuj­ nostjo enakopravnega sodelovanja in povezanostjo gospodar­ skih procesov na eni strani in različnimi oblikami preprečeva­ nja mednarodne menjave dela v posameznih državah in raznih skupnostih držav na drugi strani. Izhod iz te krize pa so teme­ ljite strukturalne spremembe v svetovnem gospodarstvu, ki so jih neuvrščene dežele predložile v konceptu nove ekonomske ureditve, v duhu sklepov Colomba. Samoupravna socialistična in neuvrščena Jugoslavija se v reševanje teh problemov vključuje z dejavnostjo, katere pogla­ vitni cilj je po eni strani premagovanje nasprotij in odpravlja­ nje vzrokov kriznih žarišč v mednarodnih odnosih, po drugi strani pa krepitev načel in politike neuvrščenosti. Pri tem se zavzema za reševanje sporov na miroljuben način, s pogajanji in dogovarjanjem in ob doslednem spoštovanju načel politike aktivnega in miroljubnega sožitja. Jugoslavija si je prav po zaslugi predsednika Tita, njegove izjemne mednarodne aktiv­ nosti in ugleda tudi v sedanjih neugodnih mednarodnih razme­ rah zagotovila trden položaj v svetu. O tem najbolj zgovorno pričajo rezultati obiska predsednika Tita v Sovjetski zvezi, LR Kitajski in v ZDA kakor tudi v mnogih drugih državah v raznih delih sveta.

756

r ZK Slovenije je v duhu sprejetih sklepov in stališč bistveno napredovala pri osveščanju delovnih ljudi glede mednarodnega položaja

Socialistična republika Slovenija ima svoj delež v takšni dejavnosti Jugoslavije, ki se odvija v mnogih oblikah mednaro­ dnega gospodarskega, političnega, znanstvenega kulturnega in drugega sodelovanja in pa v raznovrstnih akcijah v okviru iniciativ neuvrščenih držav, v mednarodnih organizacijah itd. Spodbujala je organizirane akcije glede sodelovanja z neuvr­ ščenimi in drugimi deželami v razvoju na vseh področjih in si skupaj z dejavniki sodelovanja prizadevala za regionalno in vsebinsko ustreznejše mednarodno gospodarsko sodelovanje. ZK Slovenije je prav v preteklem obdobju v duhu sprejetih sklepov in stališč bistveno napredovala pri osveščanju delov­ nih ljudi glede dojemanja mednarodnega položaja in zunanje politike Jugoslavije, še posebej glede dejavnosti in praktične usmeritve, ki iz tega izhaja. Kljub temu, da kaže sodobna podoba mednarodnih razmer znamenja poslabšanja in še večje zapletenosti mednarodnih odnosov, pa je nedvomno, da se v razvoju mednarodnega življenja v svetu vse bolj utrjujejo in uveljavljajo napredne in demokratične sile, ki teže k miru in socializmu in ki so spo­ sobne tudi v sedanjih preizkušnjah ohranjati in uveljavljati napredne procese v mednarodnem razvoju. Načela mednarodnega sodelovanja zveze komunistov so močno odmevala med silami, ki delujejo za napredne družbene odnose in se borijo za ekonomsko, politično, nacionalno in siceršnjo enakopravnost znotraj svojih družb in v mednaro­ dnih odnosih. Na teh osnovah in načelih je zveza komunistov dobila nove zaveznike ne le v protikolonialističnih in protiimperialističnih silah v neuvrščenih in drugih deželah v razvoju, temveč tudi v tistih, ki se zavzemajo za progresivne spre­ membe v svojih družbah in za demokratizacijo mednarodnih odnosov. Na berlinski konferenci je prišlo do potrditve načel o odnosih med komunističnimi in delavskimi partijami, načel, za katera se ZKJ bojuje že desetletja. ZKJ se bo zavzemala za dosledno uveljavljanje načel iz sklepnega dokumenta berlin­ ske konference komunističnih in delavskih partij o medseboj­ nih odnosih, ki so izredno pomembna za demokratizacijo od­ nosov in enakopravno sodelovanje med komunističnimi in delavskimi partijami Evrope in v svetu. V sodelovanju s komu757

nističnimi partijami in z vsemi demokratičnimi silami v Evropi in na svetu ZKJ spodbuja procese demokratične fronte za uveljavljanje socializma, pri čemer ustvarjamo tudi ugodnejše pogoje za uveljavljanje človeka kot dejavnika družbenih od­ nosov in procesov za novo mednarodno gospodarsko ureditev, in razorožitev. Za slovenske komuniste je uresničevanje načel o odnosih in sodelovanju med komunističnimi partijami in z naprednimi demokratičnimi silami še posebej pomembno, saj se prav na naših mejah srečujemo in sodelujemo s partijami, ki delujejo v zelo različnih in specifičnih pogojih. Sodelovanje z njimi vpliva ne le na medsebojne odnose, temveč ima daljnosežne posle­ dice tako za odnose s sosednjimi državami, kot tudi za položaj slovenske narodnostne skupnosti v teh državah. Zato se mo­ ramo slovenski komunisti zavedati, da pomeni sodelovanje s temi partijami in demokratičnimi silami v vsej svoji širini in vsebini enega pomembnih dejavnikov pri uveljavljanju boja za mir in enakopravno sodelovanje v Evropi in s tem tudi boja za uveljavljanje politike neuvrščenosti. ZKJ je vselej pripisovala velik pomen zagotavljanju člove­ kovih pravic, reševanju nacionalnega vprašanja in v tej zvezi manjšinskih pravic v svetu. Pri tem se zavedamo, da je reševa­ nje manjšinskega vprašanja odvisno predvsem od nadaljnje demokratizacije mednarodnih odnosov, kajti človekovih pra­ vic ni mogoče uresničevati v pogojih sile, nezaupanja med državami, ohranjevanja politične in ekonomske hegemonije ter rasnega razlikovanja in apartheida. Vse te oblike pa so danes v svetu še močno navzoče. V tem smislu se Jugoslavija v mednarodnem merilu bori, da bi bil narodnim manjšinam kot skupnostim zagotovljen položaj, v katerem bodo enakopravne z večinskim narodom. Razvoj sodelovanja in prijateljstva s sosednjimi državami predstavlja trajno komponento naše zunanje politike

Razvoj vsestranskega sodelovanja in prijateljskih odnosov s sosednjimi državami predstavlja trajno komponento naše zu­ nanje politike, ki jo je še posebej poudaril X. kongres ZK Jugoslavije. Ta politika je dala v praksi pozitivne rezultate. Zavzemamo se za sodelovanje s sosednjimi državami ob krepi­ tvi politike odprtih meja na vseh možnih področjih.

758

Naši sedanji odnosi s sosedi dokazujejo, da razvoj sodelova­ nja in prijateljstva med sosednjimi državami prispeva, da po­ stajajo manjšine čedalje močnejši dejavnik povezovanja med narodi. Nasprotno pa politika asimilacije, neenakopravnega položaja narodnih manjšin, kar dokazuje politika Avstrije do slovenske in hrvaške narodnostne skupnosti, ali celo zanikanje njihovega obstoja, kot je to primer z makedonsko skupnostjo v Bolgariji, ustvarja nezaupanje med državami, izziva konflikte in predstavlja objektivno oviro za razvijanje dvostranskih od­ nosov. Za proces podružbljanja so pomembni pretoki informacij v obeh smereh, dejavnost v tolmačenju naše zunanje politike in mednarodnih odnosov in usklajevanje dejavnosti vseh nosil­ cev sodelovanja. Vendar je pri tem bistveno, da nosilci sodelo­ vanja prevzemajo odločanje in da sprejemajo odločitve po demokratični poti. Delovni ljudje in vsi organizirani nosilci mednarodnega sodelovanja imajo vse pogoje za vključevanje v odločanje in uresničevanje enotne jugoslovanske zunanje poli­ tike in mednarodnih odnosov na vseh področjih. Posebno vlogo so po ustavi dobile republike, pa tudi družbenopolitične skupnosti, s čimer prevzemajo odgovornost za sooblikovanje in uresničevanje zunanje politike in mednarodnih odnosov. Med obema kongresoma so bili sprejeti novi sistemski za­ koni na področju ekonomskih odnosov s tujino. Z izoblikova­ njem teh smo pričeli proces uveljavljanja delavcev v tozdih kot nosilcev odločanja na tem področju. Nove pristojnosti in odgo­ vornosti je v okviru skupno dogovorjene politike v vsej državi dobila tudi republika.

Danica Jurkovič

Odnosi s tujino

Na VII. kongresu ZKS smo sklenili, da bomo ustavno opredeljen družbenoe­ konomski položaj delavcev v združenem delu dosledno izpeljali in uveljavili tudi na področju ekonomskih odnosov s tujino. Prav tako smo bili s kongresno resolucijo zavezani, da pospešujemo podružbljanje zunanje politike na vseh področjih mednarodnih odnosov. V času med kongresoma smo uspeli izoblikovati iz ustave izhajajoč sistem ekonomskih odnosov s tujino, s katerim so na podlagi zakonov, dogovorov in samoupravnih sporazumov delavci v temeljnih organizacijah združenega dela postali nosilci vseh tovrstnih odnosov, torej soustvarjalci in izvajalci sistema in

759

politike ter izvedbenih ukrepov in odločitev na področju ekonomskih odnosov s tujino. V tem okviru je tudi bistveno spremenjena vloga in odgovornost republik in avtonomnih pokrajin na tem področju. Hkrati je tekel proces podružbljanja zunanje politike v smeri, da morajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela vse bolj povezovati konkretno dejavnost v zvezi z ekonomskimi odnosi s tujino, z uresničevanjem stališč in obveznosti Jugoslavije v mednarodnih ekonomskih odnosih, opredeljenih v okviru gibanja neuvrščenih in Združenih narodov. To področje ni več in samo v pristojnosti državnih organov v federaciji in v raznih organih republik in avtono­ mnih pokrajin, ampak morajo v skladu s sistemom socialističnega samoupravlja­ nja pospešeno prevzemati svojo vlogo in odgovornost na tem področju delavci v temeljnih organizacijah združenega dela. Kajti, vsi mednarodni odnosi, doku­ menti, programi in akcije in obveznosti Jugoslavije, tudi graditev nove mednaro­ dne ekonomske ureditve, se v bistvu uresničujejo le z delom in odločitvami delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela najrazličnejših dejavnosti in v širših oblikah njihovega povezovanja ob ustrezni dejavnosti organov samou­ pravnih in družbenopolitičnih skupnosti ter družbenopolitičnih in strokovnih organizacij. To pomeni neločljivo povezanost in prepletenost mednarodnih pro­ cesov s procesom družbene reprodukcije v njenih temeljnih celicah. Posledica tega je vsrkavanje vpliva mednarodnih procesov v temeljnih celicah in izžareva­ nje odnosov in procesov iz temeljnih celic v mednarodne procese. Ker se obe smeri, vsrkavanje in izžarevanje, uveljavljata z odločitvami in delovanjem nosil­ cev upravljanja in gospodarjenja, jih je mogoče spremljati, nujno pa je tudi, da jih družbeno obvladujemo. Z drugimi besedami, tudi na tem področju sta vloga družbenopolitičnih organizacij in idejno usmerjanje zveze komunistov nepogreš­ ljivi. Svojo vlogo in odgovornost na področju mednarodnih ekonomskih odnosov delavci v temeljnih organizacijah združenega dela lahko toliko dosledneje uve­ ljavljajo, kolikor bolj usklajeno bomo napredovali v uresničevanju ustavno opre­ deljenih usmeritev in sistemsko izoblikovanih rešitev na ključnih področjih družbene reprodukcije, oziroma vseh tistih, ki se medsebojno pogojujejo. V zvezi z mednarodnimi ekonomskimi odnosi oziroma mednarodno menjavo dela so tu predvsem: proizvodnja na osnovi znanja, menjava dela in razvojne usmeritve, po družbeni ekonomski vsebini pa uveljavljanje dohodkovnih odnosov, povezova­ nje dela in sredstev ter družbenega planiranja. Vsi ti procesi so v začetni fazi. Pri oblikovanju sistema ekonomskih odnosov s tujino smo dokaj kasnili, toliko večje težave, neusklajenost ter različna stopnja organiziranosti in tudi odpori pa se pojavljajo pri konkretnem uveljavljanju sprejetih rešitev. Spoznanje o prepletenosti nalog v zvezi z vključevanjem v mednarodno menjavo dela z nalogami za uresničevanje stališč Jugoslavije v mednarodnih ekonomskih odnosih, posebej še pri graditvi nove mednarodne ekonomske ureditve ter povezava enih in drugih v planiranju v temeljnih organizacijah združenega dela oziroma pritegnitev enih in drugih v samoupravne sporazume o osnovah družbenih planov je prav tako komaj na začetku. Zaradi tega sodijo ustrezna idejna usmeritev in konkretne naloge tudi v resolucijo VIII. kongresa ZKS, predvsem pa bi morali poudariti naslednje naloge: - zadostno poznavanje bistva in smeri mednarodnih procesov ter po vsebini, obsegu in času ustrezna obveščenost delavcev v temeljnih organizacijah združe­ nega dela in delovnih ljudi v samoupravnih in družbenopolitičnih skupnostih in organizacijah, - uveljavljanje novih sistemskih rešitev na področju ekonomskih odnosov s tujino, posebej vloge in odgovornosti delavcev v temeljnih organizacijah združe­ nega dela, povezovanja teh organizacij na osnovi združevanja dela in sredstev ter obvladovanje celotnega področja z upoštevanjem graditve nove mednarodne ekonomske ureditve, - stalno spremljanje in ocenjevanje vseh povezav in stikov, ki jih vzpostav­ ljajo in vzdržujejo organizacije združenega dela s tujimi poslovnimi sodelavci in ustanovami, kar naj uresničujejo delavci v temeljnih organizacijah na podlagi dogovorjenih razvojnih smeri, družbenih ciljev in mednarodne politike Jugosla-

760

vije ter sprejetih ukrepov za pospeševanje mednarodnega ekonomskega sodelo­ vanja ob sprejetih osnovah in merilih ter obveznostih Jugoslavije pri graditvi nove mednarodne ekonomske ureditve; - opredeljevanje akcij in ustrezno delovanje vseh organov samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, pristojnih za katerokoli področje mednarodnih odnosov, ter delavcev v ustanovah, ki vzdržujejo zveze z organizacijami in ustanovami v tujini, ki bo - po vsebini, obliki in načinu - tekoče prilagojevano doslednemu uveljavljanju stališč in usmeritev Jugoslavije v mednarodnih odno­ sih na vseh področjih in potrebam delavcev v združenem delu ter njihovemu usposabljanju za odločanje na področju mednarodnih ekonomskih odnosov in pri uresničevanju nove mednarodne ekonomske ureditve, - pripravljanje pravne osnove vključevanja v mednarodne ekonomske od­ nose v pogojih novih pojavov v mednarodnih procesih in spreminjanja mednaro­ dnih ekonomskih odnosov kakor tudi za sodelovanje Jugoslavije pri sooblikova­ nju in uresničevanju nove mednarodne ekonomske ureditve, - spremljanje, proučevanje in ocenjevanje procesov, sprememb in smeri razvoja v posameznih državah, v družbenoekonomskih sistemih in mednarodnih odnosih ter oblikovanje lastnih raziskovalnih središč z raziskovalci in strokovanjaki, ki bodo razvijali znanje, ustrezno stališčem, usmeritvam in obveznostim Jugoslavije v mednarodnih odnosih ter po potrebah delavcev v združenem delu za njihovo odločanje in delovanje na področju mednarodnih ekonomskih od­ nosov, posebej še pri graditvi nove mednarodne ekonomske ureditve.

Drago Mirošič Osimski sporazumi Želim razpravljati o uresničevanju jugoslovansko italijanskih sporazumov, ki so bili podpisani pred dvema letoma in pol v Osimu. Menim, da imajo sporazumi tako v poročilu o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom kakor tudi v predlogu resolucije VIII. kongresa ZKS ustrezen pouda­ rek. Sporazumi so deležni velikega zanimanja tako naše kot italijanske javnosti. Delovni ljudje Jugoslavije so dali sporazumom popolno podporo. To je prišlo še posebno do izraza v postopku za ratifikacijo sporazumov, ko so le-te izčrpno obravnavale vse skupščine socialističnih republik in avtonomnih pokrajin ter skupščina SFR Jugoslavije. Za Slovenijo, kot mejno republiko z Italijo, ki je najbolj zainteresirana za celovito uresničevanje sporazumov, lahko še posebej poudarimo, da so delovni ljudje in občani sporazume v celoti sprejeli in podprli kot nov dosežek naše neuvrščene in neodvisne zunanje politike. Informiranje, razprava o sporazumih, ki je potekala v delegatskih in drugih delovnih okoljih, kakor tudi sedanje obdobje organiziranja za njihovo uresničevanje, so primer neposrednega uresničevanja načela podružbljanja zunanje politike in mednaro­ dnih odnosov v praksi. Delovni ljudje so prek družbenopolitičnih organizacij ter delegatov iz samoupravnih organizacij in skupnosti prispevali ne samo k širšemu informiranju ljudi o vsebini in namenu sporazumov, marveč so aktivno sodelo­ vali pri oblikovanju stališč, ki sta jih glede sporazumov zavzeli v ratifikacijskem postopku skupščina SR Slovenije in skupščina SFRJ. To še posebej velja za obmejne občine, ki so najbolj zainteresirane za uresničitev vrste določb iz osim­ skih sporazumov. Hkrati pa smo videli, da so bili osimski sporazumi izjemno pomemben politi­ čen dogodek za Italijo, ob katerih je prišlo v italijanski družbi do politične polarizacije. Kako se je zanje zainteresirala celotna italijanska javnost, dokazuje široka publiciteta, ki so jo dala sporazumom sredstva obveščanja v Italiji, zlasti pa obsežna razprava ob ratifikaciji sporazuma v italijanskem parlamentu, kjer so jo demokratične stranke z veliko večino potrdile in s tem porazile neofašistične in druge kroge, ki so sprožili pravo kampanjo proti sporazumevanju in sodelova­ nju med sosednjima državama. Sedaj so postali sporazumi vidna komponenta v političnih in akcijskih programih italijanskih demokratičnih strank, predvsem

761

tistih, ki so se od samega začetka zavzele za ureditev odprtih vprašanj v odnosih med Jugoslavijo in Italijo in za poglobitev medsebojnega prijateljskega sodelova­ nja. V tem pogledu so dale največji prispevek demokratične stranke v sosednji avtonomni deželi Furlaniji in Julijski krajini. Te so nosile od samega začetka, to je že v pripravah za sklenitev sporazumov, kakor tudi v kasnejšem obdobju, poglavitno breme v boju proti reakcionarni ideologiji, ki se je, naslanjajoč na ostanke preteklosti, opredelila proti dobrim sosedskim odnosom z Jugoslavijo in proti sodelovanju mejnega prebivalstva in s tem tudi proti osimskim sporazu­ mom. Nosilci te politike, kateri se je večina prebivalstva v sosednji deželi odpove­ dala, skušajo še sedaj, ko se je vsa demokratična Italija opredelila za jugoslovan­ sko italijanske dogovore, ovirati njihovo uresničevanje. Vendar ostajajo v svojem prizadevanju čedalje bolj osamljeni. Prav tako kaže evropska in širša mednarodna javnost še naprej veliko zanima­ nje za osimske sporazume. S pozornostjo so bili sprejeti na beograjskem se­ stanku o evropski varnosti in sodelovanju. Več udeležencev tega sestanka je ocenilo, da so osimski sporazumi konkreten prispevek k popuščanju napetosti, sodelovanju, stabilnosti in miru v Sredozemlju in Evropi, zaradi česar so najpo­ membnejši dosežek v pohelsinškem obdobju. Po ratifikaciji osimskih sporazumov je bila v federaciji ter v socialističnih republikah in avtonomnih pokrajinah na področju organiziranosti sprožena močna dejavnost za uresničevanje sporazumov. Skupščina Jugoslavije je s skle­ pom naložila zveznemu izvršnemu svetu, da v sodelovanju s socialističnimi republikami in avtonomnima pokrajinama ter drugimi zainteresiranimi družbe­ nopolitičnimi skupnostmi stori vse potrebne ukrepe za celovito uresničitev sporazumov, naj zagotavlja uresničevanje posebnih pravic italijanske narodnosti v Jugoslaviji in naj posebej spodbuja vse oblike sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo, ki prispevajo k vsestranskemu neoviranemu razvoju slovenske narodne skupnosti v Italiji. Sklepi skupščine SFR Jugoslavije pomenijo veliko spodbudo in konkretne obveznosti, ki jih morajo izvrševati za uresničevanje sporazumov družbeni, go­ spodarski in drugi dejavniki na vseh ravneh od občine do federacije. V Sloveniji so prevzele naloge za uresničitev osimskih sporazumov družbenopolitične skup­ nosti, samoupravne interesne skupnosti, temeljne in druge organizacije združe­ nega dela, raziskovalne in druge institucije in samoupravne organizacije. Pred vsemi temi dejavniki stoji, v skladu s stališči skupščine SR Slovenije, naloga, da vključijo dogovore Osima kot del svoje redne dejavnosti v srednjeročne razvojne načrte. V tem smislu je sprejel izvršni svet skupščine Socialistične republike Slovenije ustrezne sklepe za delovanje in vključevanje družbenih, gospodarskih in drugih dejavnikov za uresničevanje posameznih nalog in dogovorov ter za večjo koordinacijo vseh teh dejavnikov v republiki. Kompleksnost nalog pa zahteva še večjo usklajenost in dogovarjanje med republikami in avtonomnima pokrajinama ter zveznimi organi, ki so zadolženi za izvrševanje nalog iz osimskih sporazumov. Sedaj deluje na področju izvrševanja osimskih sporazumov 16 jugoslovansko italijanskih mešanih komisij. Med vprašanji, ki so praktično rešena na osnovi sporazumov, je treba predvsem omeniti dokončno označitev mejne črte na terenu. Dosežen je tudi sporazum o urejevanju vprašanj pokojninskega in zdrav­ stvenega zavarovanja. Glede vseh ostalih vprašanj potekajo pogajanja. Večja aktivnost je razvita v pripravah za ustanovitev proste cone pri Sežani ter na področju mejnega gospodarskega sodelovanja, za pospešitev katerega je sprejela skupščina Jugoslavije nove naloge. Posebej naj omenim, da je skupščina SRS celovito ocenila uresničevanje posebnih pravic italijanske in madžarske naro­ dnosti v Sloveniji tudi skozi osimske sporazume in sprejela sklepe za nadaljnji razvoj samoupravnega položaja italijanske narodnosti v Sloveniji. Sporazumi so spodbudili tesnejše vsestransko sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo, še posebej na obmejnih območjih. Slovenija je poglobila stike na ravni republiške skupščine in izvršnega sveta z deželnima svetoma in vladama Furla­ nije Julijske krajine in Veneta. Obmejne občine z obeh strani meje so v obdobju po ratifikaciji sporazumov še bolj razvile medsebojne stike ob urejanju vrste

762

vprašanj, ki so pomembna za izboljšanje življenjskih razmer obmejnega prebival­ stva. Družbenopolitične organizacije so intenzivirale stike s strankami ustavnega loka v Furlaniji-Julijski krajini, ki se zavzemajo za osimske sporazume. Ob tem kaže poudariti, da delovni ljudje pozorno spremljajo tudi napore za uresničeva­ nje sporazumov v sosednji Furlaniji in Julijski krajini, ki je v Italiji najbolj zainteresirana za čimhitrejšo, celovito in učinkovito uresničitev sporazumov. Tudi italijanski parlament je naložil vladi vrsto obveznosti, ki izhajajo iz sporazumov. Med temi je zlasti pomembna obveznost vlade, da v določenem roku predloži parlamentu zakon o globalni zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Jugoslavija, italijanska demokratična javnost in slovenska narodna skup­ nost v Italiji so z zadovoljstvom pozdravili resolucije, ki jih je sprejel italijanski parlament ob ratifikaciji osimskih sporazumov. Z njimi je sprejela Italija obvez­ nost z globalno zakonodajo urediti položaj vseh Slovencev v Italiji, torej tudi v videmski pokrajini, kjer ne uživajo nobenih pravic. Upravičeno pričakujemo, da bo demokratična Italija v duhu osimskih sporazumov, ki določajo največje možno varstvo manjšin, to obveznost dosledno izpolnila, in tako dala Slovencem v Italiji možnost, da bodo kot politični subjekt, neovirani v svojem vsestranskem razvoju, v še večji meri povezovali narode, ki živijo na tem območju. Celotna aktivnost, ki je v tem obdobju povezana z uresničevanjem sporazu­ mov je ustvarila novo osnovo za trajne dobre odnose med Jugoslavijo in Italijo, odnose, ki lahko služijo v mednarodnem merilu kot vzor. Lahko rečemo, da so postali sporazumi temelj, na katerem razvijata Jugoslavija in Italija prijateljske odnose, ter zagotavljata dolgoročno, stabilno in vsestransko sodelovanje ob odprti meji. Tak pomen pripisujeta sporazumom obe državi. Z italijanske strani je bilo v zadnjem obdobju večkrat poudarjeno, da omogočajo osimski sporazumi obogatitev sodelovanja med obema državama z novimi oblikami in novo vsebino, zaradi česar daje Italija odnosom z Jugoslavijo prvorazreden pomen. Posebej pa se kaže velik pomen osimskih sporazumov v sedanjem življenju obmejnih občin z obeh strani jugoslovansko italijanske meje. Vzdušje, ki nastaja ob uresničevanju sporazumov, še bolj odpravlja administrativne pregrade med obmejnim prebivalstvom. Odprta jugoslovansko italijanska meja postaja še bolj odprta, ob njej se razvija nov prostor, v katerem je prišlo za razliko od medvoj­ nega in deloma povojnega obdobja do vsestranskega sodelovanja prebivalstva in večjega medsebojnega zaupanja, kar je v skladu s sklepno listino helsinške konference o evropski varnosti in sodelovanju. V tem procesu sta aktivno de­ javna tako slovenska narodna skupnost v Italiji kakor italijanska narodnost v Jugoslaviji. Končno naj poudarim, da postajajo osimski sporazumi čedalje bolj sestavni del naše notranje in zunanje politike, ki prispevata k notranji afirmaciji odprtega jugoslovanskega socialističnega samoupravnega sistema in neuvrščene politike. Jože Hartman

Nekatere mednarodne razsežnosti nacionalnega vprašanja V času med obema kongresoma je ZKS na temelju sprejetih resolucij VII. kongresa tudi na področju mednacionalnih odnosov in v odnosih z manjšinami dosegla nadaljnji napredek in s tem še bolj okrepila svojo razredno usmeritev in prakso, utrdila svojo napredno idejno usmerjenost in s tem dala vsem naprednim silam podporo in pomoč v boju za demokratične odnose v svetu. Resolucija VIII. kongresa tudi na teh področjih odraža dosežene uspehe in utira nove poti in tako predstavlja dobro osnovo za nadaljnje delo komunistov. »Boj demokratičnih sil našega ljudstva v načelu s komunistično partijo za nacionalno osvoboditev, za ljudsko demokracijo in socializem je bil kontinuiteta naše partije v letih pred vojno, med vojno in revolucijo in po zmagi revolucije. Rezultati, ki so doseženi tako na področju reševanja nacionalnega vprašanja kakor tudi pri socialističnem napredku, so potrdili pravilnost te politike«, pravi tovariš Kardelj v svoji knjigi »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«.

763

Naša marksistična misel in delo sta bila v iskanju naprednih rešitev družbenih protislovij zato vedno proti vsemu, kar jih je oviralo. Zato je KP začela NOB brez »dovoljenja«, se uprla stalinističnemu hegemonizmu in z beograjsko ter moskov­ sko deklaracijo izbojevala enakopravne ter demokratične odnose med partijama, ki jih je pozneje osvojila tudi berlinska konferenca; zato podpira boj proti neokolonializmu in imperializmu, podpira osvobodilna gibanja in se bori proti vsem oblikam diskriminacije, tlačenju narodov in narodnosti, proti asimilaciji, nacionalizmu itd., obenem pa skozi politiko neuvrščenosti, aktivne miroljubne koeksistence, dobrega sosedskega sodelovanja ustvarja pogoje za preseganje obstoječih problemov. Tak odnos ZK do vseh problemov sodobnega sveta je močna opora vsem naprednim silam, ki se borijo za preobrazbo sveta na načelih enakopravnih in demokratičnih odnosov med narodi in ljudmi. Velik ugled Jugoslavije in tovariša Tita, doslednega borca za take odnose v svetu, je samo potrditev pomembne vloge Jugoslavije v mednarodnem življenju. ZK je zato tudi v nacionalnem in z njim povezanem manjšinskem vprašanju enako aktivna, tako v razmerah večnacionalnih skupnosti pri nas doma kot v mednarodni skupnosti, saj je to vprašanje ozko povezano z razrednim pojmova­ njem nacionalnega vprašanja v sistemu našega socialističnega samoupravljanja, obenem pa ne more biti le pasivni opazovalec teh procesov zunaj naših meja. V današnjem svetu, žal, še vedno prevladujejo pritiski na manjšine, ne pa utrjevanje njihovega enakopravnega položaja. Asimilacijske težnje so prevladu­ joč pojav tako v Evropi kot v svetu, kar rezultira iz odnosov kapitalističnega sistema na eni strani, ali v dogmatskem pragmatizmu na drugi. Ko govorimo o pritiskih velikodržavnega, hegemonističnega in unitaristič­ nega nacionalizma, teh pritiskov niti ne bi mogli pripisovati le enemu družbeno­ političnemu sistemu. Enakost interesov pogojuje enake oblike pritiska, kar lahko občutimo tudi v naši neposredni bližini. Groba asimilacija manjšin v Avstriji ali Bolgariji je posledica istega vzroka: izhaja iz prakse razpihovanja nacionalističnih strasti in podrejanja narodov in narodnostnih manjšin nekim »višjim« interesom, pa naj se ti izražajo prek t. im. »teorije o socialističnih nacijah« in »socialističnem internacionalizmu«, ali pa prek manipuliranju z manjšinami na bazi »nacionalnih čustev« razdeljenih narodov kot rezultat impe­ rialistično kolonialistične razdelitve sveta. Ni čudno, da negativen odnos do narodnostnih manjšin sovpada s pritiski neokolonializma in hegemonizma. V čem je družbenopolitični smisel takega obnašanja? Pojem »socialistične nacije« je elaboriral Stalin. Za »razliko« od »buržoaznih« nacij se »socialistične nacije« vsebinsko preobražajo v smeri socializma in se tako od »buržoaznih nacij« vsebinsko razlikujejo po svoji »razredni sestavi in duhov­ nem liku«, kakor tudi po svojih »socialno-političnih težnjah in interesih«. Tako je bila mehanicistično pretolmačena razredna razdeljenost nacije na buržoazijo in proletariat. S tem je bilo popolnoma ignorirano dejstvo, da je nacionalno vpraša­ nje ne glede na notranjo razredno strukturo, kot pravi tovariš Kardelj, v »svoji vsebini nedvoumno vprašanje celotne družbe«. In dalje: To vprašanje je organ­ sko povezano z družbenimi odnosi dobe kapitalizma kot tudi prehodnega ob­ dobja od kapitalizma k socializmu. Zato je delitev nacij na buržoazne (ali kapitali­ stične) in socialistične zasnovana na zgrešeni tezi, da je nacija buržoazna tvorba in ne tvorba družbenoekonomskih odnosov epohe kapitalizma oz. stopnje ra­ zvoja proizvajalnih sil, ki je značilna za to epoho. »Socialistične nacije« kot rezultat sprememb karakterja oblasti in svojine pomenijo idealistično, administrativno-ideološko tvorbo. Ta, tudi v postalinskem obdobju obnovljena konstrukcija, se mora tudi v sedanjih mednacionalnih odnosih predstaviti kot bistveno različna v odnosu na kapitalizem. Ti odnosi naj bi bili »nekonfliktni« - tudi med etničnimi skup­ nostmi, seveda pa naslonjeni na strogi centralizem, v katerem ima odločujočo vlogo partijski državni aparat. Iz tega sta izvedena »svetovni socialistični sistem« in »svetovna socialistična skupnost«. Nasproti mu stoji svetovni sistem kapitali­ zma. Vse te idealistične izvedenke pojma socialistične nacije bi v naših razmerah, glede na manjšine, izseljence in delavce na začasnem delu v tujini, dobile

764

nenavadno podobo: slovenska manjšina v Italiji in Avstriji zadnjih 30 let ne bi bila več del istega narodnega telesa, saj so razlike med manjšino in matico »bistvene« in opravka bi imeli z dvema različnima narodoma. Od tu do kapitali­ stičnih teorij o vindišarjih ali Vendih, ki niso več Slovenci, ni niti pol koraka. Implikacije stanja so očitne. Manjšin ni več, ker niso več del matičnega naroda! Odprta so vsa vrata za asimilacijo. Tudi slovenski izseljenci niso več »Slovenci«. Posebno zapleten bi postal ta odnos pri delavcih v tujini: ti ljudje delajo in živijo v kapitalizmu, so pa ostali državljani socialistične dežele. Njihova »narodna bit« bi morala imeti karakteristike kameleona. Vse te umetne konstrukcije v teoriji in praksi vodijo v neenakopravne odnose med narodi, jim odvzemajo pravico do samoodločbe in neposredno ogrožajo njihov obstoj prek vseh oblik asimilacije. Vsaka asimilacija pa je po besedah tovariša Kardelja nasilna. Niti Evropa niti svet si nista glede etničnih manjšin pridobila zaslug za progresivno in konstruktivno reševanje tega vprašanja. Zveza med problemi položaja in pravic etničnih manjšin in vprašanji vezanimi na pravice človeka kot tudi boj proti vsem oblikam zanikanja teh pravic in diskriminacije zaslužijo veliko večjo pozornost v celotni obdelavi vprašanj neuvrščenosti, miru, miro­ ljubne koeksistence, boja za novi ekonomski red itd., saj so vsa ta vprašanja medsebojno pogojena. Predsednik Tito je v Helsinkih med stebre miru in sodelo­ vanja med narodi prištel tudi narodnostne manjšine. Njihova vloga bi morala biti v pogojih razvitih, demokratičnih družbenih odnosov konstruktivna, morala bi jih bogatiti, ne pa da so jabolko spora, odkritega ali umetno zamegljevanega. Socialistični družbeni sistem se nacionalnemu in manjšinskemu vprašanju ne more odreči, saj je del tega sistema. »Naša samoupravna demokracija ne bi bila celovit sistem demokratičnih odnosov, če ne bi ustrezno urejevala odnosov med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji... realno vsebino takšnim ustavnim od­ nosom daje potemtakem predvsem sistem samoupravljanja. Ker je celoten druž­ benopolitični sistem grajen na principu samoupravnega in demokratičnega plu­ ralizma samoupravnih interesov, se tudi republike in avtonomni pokrajini oz. narodi in narodnosti izražajo kot samoupravni subjekt« (Kardelj: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja). To je osnova za izhodišča ZK tudi v vseh zunanjih komponentah tega sistema. Manjšine naj bodo subjekt v odnosu do matičnega in večinskega naroda; v vzdušju dobrih sosedskih odnosov je tudi njihov razvoj boljši; odprtost sistema in iz tega izhajajoča odprta meja ter maloobmejno sodelovanje zbližujejo narode in utrjujejo vezi z manjšino; pomoč v kulturni in gospodarski krepitvi manjšine v okviru enotnosti kulturnega prostora krepi obstoj manjšine in njen odpor proti asimilaciji - vse to so stališča, ki jih ZK obravnava in utrjuje tudi v predloženi resoluciji za VIII. kongres ZKS. Na vseh subjektih naše družbe pa je, da jih čim dosledneje uresničujemo - tudi v odnosih do narodnostnih skupnosti pri nas, in tako prispevamo k nadaljnjemu utrjevanju naše socialistične, samoupravne de­ mokracije doma in v svetu.

Marko Kosin Vloga in mesto neuvrščenih V osnutek resolucije smo zapisali, da bo zveza komunistov tudi v prihodnje razvijala tako mednarodno dejavnost, ki bo krepila politiko neuvrščenosti in jo uveljavljala kot samostojen in univerzalni dejavnik pri urejanju mednarodnih odnosov. S tem stališčem potrjujemo kontinuiteto naše revolucionarne zunanje politike, ki sta jo začrtala predsednik Tito in zveza komunistov. Kot sta to poudarila predsednik Tito in tovariš Kardelj v svojih delih, neuvr­ ščenost postaja vedno bolj pomemben in samostojen dejavnik v sedanjih zaplete­ nih mednarodnih odnosih. To gibanje, ki je nastalo v boju narodov za osvobodi­ tev in družbeni progres je uspelo povezati narode v boju za mir in enakopravnost, zoper imperializem, kolonializem, hegemonizem in drugim oblikam dominacije.

765

Upiralo se je blokovski razdelitvi sveta. Zavzemalo se je za nove pravičnejše, demokratične odnose v svetu. Priče smo širokemu revolucionarnemu in razrednemu spopadu, ki ima sve­ tovne razsežnosti. Čeprav imajo velike sile in bloki še vedno velik vpliv na svetovno politiko, je vloga neuvrščenih kot globalnega faktorja toliko narasla, da so le-ti postavili na dnevni red spremembe samega sistema mednarodnih od­ nosov, katerega srž je razbijanje monopola sile in tuje dominacije ter vzpostavlja­ nje enakopravnih, ekonomskih, političnih in drugih odnosov med državami in narodi na temelju univerzalnega spoštovanja načel miroljubnega sožitja. Politika neuvrščenosti se je potrdila in se stalno potrjuje kot gibalna sila vsestranske emancipacije narodov in demokratizacije mednarodnih odnosov. Neuvrščene dežele so odprle zgodovinsko perspektivo spremembe obstoječega in ustvarjanja novega sistema mednarodnih odnosov. Tako so postale neodvisen globalni faktor, ki s svojimi konstruktivnimi stališči in konkretnimi programi vse močneje vpliva na celotna svetovna gibanja. Neuvrščenim gre zasluga za vrsto velikih sprememb na najvažnejših področjih mednarodnih odnosov, kot npr. preprečitev totalne delitve sveta na vojaško-politične bloke; sprememba karak­ terja detanta v smeri njegove univerzalnosti; pospešitev procesa dekolonizacije in likvidacije rasizma, oblikovanje koncepta novega sistema odnosov med narodi in državami; vključevanje najširšega kroga držav kot subjektov mednarodnih odnosov; razširitev temeljev enakopravnega mednarodnega sodelovanja. Prispe­ vale so k reševanju ključnih mednarodnih vprašanj. Pomemben je njihov prispe­ vek na področju mednarodnih ekonomskih odnosov z oblikovanjem koncepta in platforme nove mednarodne gospodarske ureditve in razvijanja medsebojnega sodelovanja. Zavoljo vsega tega se gibanje neuvrščenih stalno potrjuje kot trajen dejavnik miru, stabilnosti in demokratizacije mednarodnih odnosov. To seveda ni všeč imperialističnim, neokolonialističnim, hegemonističnim in drugim reakcionarnim silam, ki nasprotujejo nujnim spremembam v svetu in s katerimi se gibanje neuvrščenih kot odraz antiimperialistične in antikolonialistične revolucije narodov vse ostreje spopada. Bolj ko raste vloga gibanja neuvr­ ščenih, bolj ko narašča njegova aktivnost, tem močnejši so pritiski sil, ki v politiki neuvrščenosti vidijo nevarnost za svoje interese. Napori teh sil so usmer­ jeni v razbijanje enotnosti neuvrščenih, v njegovo razcepljanje. Skušajo nas nevtralizirati, zmanjšati akcijsko sposobnost, razvodeniti naše akcije. Te sile si tudi prizadevajo, da bi gibanje, ali posamezne dežele oziroma akcije vpregle v svoj voz. Nastopajo zelo premeteno in fleksibilno. Redko danes odprto grozijo, pač pa nudijo gospodarsko pomoč. Delujejo prek multinacionalnih družb. Izva­ jajo gospodarski pritisk z depresivnimi cenami surovin. Pomagajo si s korupcijo, vmešavajo se v notranje zadeve, nudijo vojaško pomoč. Zlasti skušajo izkoristiti spore posameznih držav s sosedi zaradi nerešenih teritorialnih ali nacionalnih vprašanj. Ali pa različne tendence in koncepte med samimi neuvrščenimi deže­ lami. Predsednik Tito je že na V. konferenci šefov držav ali vlad neuvrščenih držav v Colombu opozoril na poskuse razcepljanja neuvrščenih po ideoloških, politič­ nih, verskih ali regionalnih osnovah, kar slabi gibanje in razbija njegovo enot­ nost. Takšne pobude se znova in znova porajajo. Zlasti so nevarne težnje po delitvi neuvrščenih na tako imenovane progresivne in tako imenovane konserva­ tivne dežele, ali poskusi prilagajanja stališč in akcij neuvrščenih dežel interesom posameznih blokov, ki jih zastopajo nekatere države med neuvrščenimi samimi. Tudi nekateri drugi momenti v gibanju neuvrščenih slabijo njegovo kohezijo in akcijsko enotnost. Tako npr. potencialne moči neuvrščenih ne spremljajo vedno učinkovite konkretne akcije. Nekatere neuvrščene dežele so razočarane, češ, da je dejavnost neuvrščenih vse preveč deklarativna in da je premalo konkretnega sodelovanja in učinkovitih akcij. Ali pa zamerijo, ker se dogovor­ jene skupne akcije ne uresničujejo dovolj hitro in dovolj dosledno. Pritožujejo se, da je težko doseči konsensus in uresničiti solidarnostne akcije, dogovore o medsebojnem gospodarskem sodelovanju, o finančnih olajšavah in pomoči. Posebno se pritožujejo najmanj razvite dežele, da težko dobijo izdatnejšo gospo­ darsko pomoč od samih neuvrščenih dežel. Na enotnost in akcijsko sposobnost neuvrščenih zlasti negativno delujejo bilaterialni spori med posameznimi neuvr-

766

ščenimi deželami, ki izvirajo iz neurejenih teritorialnih oz. nacionalnih vprašanj, ali pa inspiracij posameznih dežel. Situacije, kot so vojna na rogu Afrike, Zaho­ dna Sahara, kriza na Bližnjem vzhodu, omogočajo direktno vmešavanje blokov­ skih sil. Težki notranji problemi posameznih dežel, zlasti revščina in ekonomska nerazvitost, družbena napetost, plemenski spori ter tudi različni pogledi na neuvrščenost zmanjšujejo interes in sposobnost posameznih dežel za reševanje in vključevanje v aktualna mednarodna dogajanja. Pogosto posamezne neuvr­ ščene dežele tudi zaradi ozkih nacionalnih interesov niso pripravljene, iti v skupno akcijo. Vse to odpira velikim silam prostor za manevriranje, katerega osnovni cilj je vedno izriniti vpliv neuvrščenih kot globalnega neodvisnega dejavnika. Situacija je med neuvrščenimi danes dokaj zapletena. Komunisti ne smemo zapirati oči pred temi dejstvi. Seveda pa tudi ne smemo precenjevati težavnosti situacije in se demoralizirati. Saj je zaradi heterogenosti gibanja in različnih notranjih ter zunanjepolitičnih problemov, s katerimi se srečujejo nekatere neu­ vrščene dežele, realno računati s takšnimi pojavi. Le-ti spremljajo neuvrščeno gibanje od njegovega nastanka. Moramo jih realno ocenjevati in jih premagovati. Seveda pa ti problemi sami po sebi težko obremenjujejo enotnost in akcijsko sposobnost neuvrščenih. Vendar ne gre pozabiti, da smo ne glede na razne oseke in dileme posameznih neuvrščenih dežel, priče široki in trdni opredeljenosti največjega števila držav za politiko neuvrščenosti. Neuvrščenost namreč odraža njihov temeljni nacionalni interes in predstavlja osnovo za njihovo mednarodno aktivnost. Med neuvršče­ nimi deželami ni bistvenih kolebanj glede na načela in osnovne cilje politike neuvrščenosti, okoli katere se zbirajo nacionalne in razredne sile neodvisnosti, napredka, demokracije. Gibanje neuvrščenosti je v središču borbe proti imperia­ lizmu, kolonializmu, hegemonizmu in drugim oblikam dominacije in eksploata­ cije. Razvoj mednarodnih odnosov stalno potrjuje, da se kljub pritiskom in poskusom razbijanja krepi zavest o nujnosti enotnosti in medsebojnega sodelo­ vanja neuvrščenih dežel v borbi za okrepitev in ohranitev neodvisnosti, hitrejši gospodarski razvoj in enakopravno sodelovanje v mednarodnih odnosih. Nobena država se ni več pripravljena odreči svoji samostojnosti za miloščino, ki jo nudijo velike sile. Jugoslavija je pod vodstvom predsednika Tita ogromno prispevala k nastaja­ nju, oblikovanju, konceptu, utrjevanju enotnosti, univerzalnosti in aktivnosti gibanja neuvrščenih. Verjetno bi, ne glede na dosežene rezultate, morali še bolj okrepiti bilateralno sodelovanje z neuvrščenimi deželami, zlasti na ekonomskem področju. Posebno bi morali več pomagati najmanj razvitim. Res je, da za to že dajemo znatna materialna sredstva in da so naše materialne možnosti skromne. Vendar bi morali iti v širše solidarnostne akcije in nameniti za to večja sredstva. Morali bi tem deželam dati več strokovnjakov, sprejemati na šolanje večje število mladih kadrov. Morali bi se neposredneje vključevati v gospodarski razvoj teh dežel z financiranjem in izgradnjo objektov - na bazi dolgoročnih kreditov ali pa celo direktne pomoči in si pri tem prizadevati, da jih dejansko usposobimo za renta­ bilno poslovanje, za vzdrževanje in dobro gospodarjenje s temi industrijskimi ali poljedelskimi objekti. Na koncu bi podprl zadnji odstavek 64. točke osnutka resolucije, ki govori o tem, da moramo več storiti za boljšo družbenopolitično in strokovno usposoblje­ nost komunistov in delovnih ljudi, ki delajo na področju sodelovanja s tujino. To je zares važno in iz prakse vem, da se velikokrat naši ljudje v tujini ne znajdejo, ali pa ne znajo zavzeti pravilnih stališč. Zavzel bi se tudi za dolgoročno sistematično kadrovsko politiko in izobraževanje kadrov za področje sodelovanja s tujino, ki je vsepovsod primanjkuje. Glede na to bi kazalo ustrezno dopolniti tudi tekst resolucije in imam predlog, da zadnji odstavek 64. točke dopolnimo z enim stavkom: »Potrebno je izdelati dolgoročni program usmerjanja in usposabljanja kadrov za področje mednarodnega sodelovanja.«

767

Ljubo Starc Gorenje v mednarodni delitvi dela

Prihajam iz Gorenja, organizacije, ki si že od leta 1965 prizadeva plasirati svoje izdelke na tujih tržiščih. Od skromnih začetkov, treh milijonov dinarjev v letu 1965 pa do 900 milijonov v letu 1977, smo naredili velik korak. Vendar z rezultati ne smemo in ne moremo biti zadovoljni. Verjetno ni potrebno posebej poudar­ jati, da ni osnovni cilj izvoza pridobivanje deviz, kajti v današnjih pogojih gospodarjenja v svetu je vključevanje v mednarodno delitev dela pogoj nadalj­ njega obstoja. V analizi tržnega nastopa Gorenja na svetovnem trgu do leta 1980 smo si zadali zelo konkretne naloge. Naše vključevanje na svetovni trg ima cilj, da doseženo in akumulirano znanje, tehnologije in razvoj v svetu pravočasno realiziramo na naših področjih delovanja. Edino tako bomo zagotovili naš nadaljnji razvoj in dosegli takšno uspešnost, ki jo potrebujemo mi in ki se od nas pričakuje. V celoti mora izvoz dosegati povprečno 26 odstotkov celotne vrednosti obsega naše aktivnosti do leta 1980 v okviru SOZD, v samem Gorenju pa 37 odstotkov. Spreminjati moramo strukturo izvoza glede asortimenta, saj predstavlja trenutno 95 odstotkov našega izvoza bela tehnika in elektromotorji. Usmerjati vključeva­ nje v mednarodno delitev dela tako, da se izboljšuje plačilna bilanca in omogoča racionalno nadomeščanje uvoza. Doseči drugačno organiziranost znotraj gospo­ darstva ter povezavo z ostalim združenim delom ter aktivno sodelovati v razreše­ vanju sistemskih vprašanj in pripravi ukrepov tekoče gospodarske politike. Tekoče moramo spremljati regionalno strukturo izvoza glede na tri osnovne segmente svetovnega tržišča in doseči: - v razvite dežele 65 odstotkov izvoza, od tega v zahodno Evropo 60 odstot­ kov, - v socialistične države 20 odstotkov, - v države v razvoju 15 odstotkov. Ugotavljamo pa, da se pri plasiranju blaga vse preveč usmerjamo na zahodni trg. V lanskem letu smo na ta trg prodali za 39 milijonov dolarjev. Na druga področja pa prodiramo prepočasi. Zato so podani nekateri opravičljivi razlogi. V preteklosti so se vsa izvozna podjetja orientirala na zahodni trg, deloma še na vzhodnega. Logična posledica vsega tega je, da smo tudi mi intenzivno prodirali tja, ker smo že imeli zorano ledino in je naše ime že bilo poznano. Zahodni trg je izredno zahteven, tako glede kvalitete kot izredno močne konkurence. Če ho­ čemo doseči še naprej zadovoljive rezultate, moramo stalno spremljati zahteve tržišča, kajti opažamo, da ni dovolj izvažati le posameznih artiklov, ampak, da kupec na zahodu vse bolj išče kompletne programe. Delno bomo to lahko uresničevali znotraj sozda, še za celovitejši nastop pa bo nujno povezovanje z ostalimi sorodnimi dejavnostmi v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Na zahod izvažamo med drugimi izvozniki iz razvitega sveta po najnižjih cenah, ker le s takšnim načinom lahko v sedanji situaciji izvažamo. Če upošte­ vamo še neugodno razmerje med stimulacijo za izvoz, ki je 18 odstotna, in dajatvami pri uvozu repromateriala, ki znaša 35 odstotkov, je jasno viden naš neugoden položaj. Poleg tega je neustrezen delež drugih proizvajalcev bele tehnike, ki nastopajo na tujem trgu, saj smo pri pralnih strojih udeleženi s 93 odstotki celotnega jugoslovanskega izvoza, pri hladilnikih 67 odstotkov, skrinje 60 odstotkov, elek­ trični štedilniki 82 odstotkov in plinski štedilniki 32 odstotkov. Iz omenjenih podatkov vidimo, da smo dejansko na tujem trgu v svoji branži osamljeni, posebno na zahtevnejših trgih in se naša prizadevanja za večji nastop zunaj že reflektirajo v neugodnem položaju doma, kjer izgubljamo stik s kupcem, to pa spretno izkorišča domača konkurenca, ki si išče lažje tržišče. V srednjeročnem planu smo se dogovorili znotraj naše branže, da mora vsak proizvajalec izvoziti najmanj 30 odstotkov celotne proizvodnje. Res je sicer, da tudi mi popolnoma ne izpolnjujemo tega dogovora, vendar smo še vedno udele­ ženi s 77 odstotki celotnega izvoza bele tehnike v Jugoslaviji.

768

Na zahodnem trgu si moramo prizadevati, da si naše pozicije še okrepimo, predvsem z lastnimi ali mešanimi predstavništvi, z drugimi našimi podjetji. Ustanavljati lastno prodajno mrežo in lastne proizvodne obrate. Prodirati mo­ ramo s kompletnejšimi programi v okviru sozdov in se povezovati z drugimi našimi proizvajalci v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Prizadevati si moramo, da naši proizvodi na zahtevnejših trgih ne bodo več blago za revnejše sloje in da končno pridemo v višjo skupino cen, kamor naši proizvodi nedvomno sodijo. Iz zahodnih razvitih dežel moramo posebej obdelati tržišče Avstrije, ki sicer zaseda trenutno četrto mesto v našem izvozu, vendar se moramo posebej angaži­ rati na področjih, kjer živi naš človek, predvsem iz vidika oživljanja ideje, da na tem področju poizkušamo z izgradnjo lastne tovarne in tako te ljudi še bolj vežemo na matično deželo. Vendar so to zaenkrat želje, ki čakajo na ugodnejšo politično klimo. Od ljudi v administraciji pa pričakujemo, da se končno uravna neustrezno razmerje med dajatvami pri uvozu in stimulacijo pri izvozu. Vzhodni trg, tja smo lani izvozili za pet milijonov dolarjev, je za razliko od zahodnega manj zahteven, kar se tiče kvalitete, vendar je zaradi tega tudi pritisk drugih jugoslovanskih proizvajalcev izredno močan. Srečujemo se s pojavom, da proizvajalec, ki na domačem trgu že dolgo ne more več v kvaliteti slediti ostalim proizvajalcem, lahko na ta trg plasira svoje izdelke v istem od­ stotku kot ostali. V takšni situaciji, kjer vsak vidi le svoje interese, ni možno samoupravno dogovarjanje in se nujno postavlja vprašanje ustanovitve telesa, ki bi ocenilo, kdo ima večjo možnost izvoza. Tem proizvajalcem tako nezavedno dajemo potuho in jih tako ne prisilimo, da bi se orientirali tudi na zahtevnejši trg. Nasploh pa so na vzhodu orientirani na dolgoročno gospodarsko sodelovanje, kar pa zahteva veliko vlaganj in pa tendenco, da se vsak uvoz takoj pokriva z izvozom, kar za nas predstavlja velik problem, ker imamo premajhen oziroma neadekvaten proizvodni proces. Večji prodor na vzhodni trg bo izredno težak zaradi močnega razvijanja lastne proizvodnje in strogo planiranega uvoza, o čemer pa se dogovarja še vedno na višjih forumih. Dežele v razvoju, tja smo lani izvozili nekaj več kot za dva milijona dolarjev, so dosedaj bile v našem izvozu najslabše zastopane, deloma zato, ker smo kot drugi usmerjali izvoz le na prej omenjena trga. Deloma pa zaradi tega, ker so tam potrebni drugačni načini nastopanja, za kar nismo imeli niti kadrovskih niti finančnih možnosti. Zadali smo si plan, da do leta 1980 plasiramo v te dežele 18 odstotkov celotnega izvoza, vendar bo za to potrebna temeljita analiza kom­ pleksa vprašanj, od mentalitete do kupne moči in drugih dejavnikov, ki vplivajo na izbiro asortimenta in količine. Če bomo hoteli plan uresničiti, se bomo morali agresivneje vključiti tako na samem trgu kot v samih pogojih, da na ta trg sploh pripeljemo naše izdelke. Zavedamo se, da tudi razvite države zelo intenzivno prodirajo na ta trg, čestokrat z njimi specifičnimi prijemi, ki jih mi ne smemo in ne moremo uporabljati glede na našo politiko. Opažamo, da se kljub idealni politični podlagi za vse to velikokrat ne odraža v gospodarskem sodelovanju, za kar smo krivi na obeh straneh. Vse preveč se zapiramo vsak vase, namesto da bi se združevali v celotnem jugoslovanskem prostoru in tako tja prodirali s kom­ pletno ponudbo sodelovanja in tehnične pomoči. Ta trg je še vse premalo in zgrajen, da bi lahko sprejeli tudi takšne proizvode, ki zahtevajo že določeno industrijsko razvitost. Verjetno bomo morali razmišljati, da spremenimo asorti­ ment ponudbe in začnemo prodirati predvsem z izdelki, ki jih ta trg sedaj potrebuje, tu mislim predvsem zeleni program. In šele, ko bo ta trg toliko razvit, tudi program bele tehnike. Nasploh je ta trg za nas izredno zanimiv, če hočemo še naprej povečevati izvoz. Zavedamo se, da moramo tudi v našem okolju storiti še marsikaj glede kvalitete in cene domačega materiala, višje produktivnosti, kvalitete, večje pove­ zanosti proizvodnje z raziskovalnimi centri, ki nam lahko veliko pomagajo pri realizaciji naših planov. Pozdravljam tudi napore gospodarske zbornice in samoupravne interesne skupnosti za mednarodne ekonomske odnose, ki nam lahko z nasveti in ukrepi nedvomno koristijo. 49 VIII. kongres

769

Realizacija vseh zastavljenih nalog, pomoč navedenih institucij ob ustrezni politični angažiranosti ljudi in boljša kadrovska sestava naših predstavnikov morajo obroditi sadove in to naj bo ena poglavitnih nalog v nadaljnjem obdobju.

Jože Celinšek

Delo komunistov na področju zunanje politike Izhajajoč iz resolucij zveznega in republiškega kongresa ZK o zunanji politiki in mednarodnem sodelovanju, kjer je posebno poudarjeno, da enotna zunanja politika temelji na pravicah in dolžnostih delovnega človeka-samoupravljalca in njegovih organizacij, da so seznanjeni z vsemi pomembnejšimi vprašanji te politike in da sodelujejo v njenem oblikovanju ter uresničevanju, smo na teh temeljih usmerjali svojo dejavnost v preteklem obdobju. Organizacija ZK v naši občini se je za doseganje ciljev nadaljnje krepitve neodvisnosti, učvrstitve mednarodnega položaja in varnosti Jugoslavije ter boja za mir in mednarodno sodelovanje, kateri so bili sprejeti na X. kongresu ZKJ in VII. kongresu ZKS, zavzemala za uresničevanje smernic, ki so bile sprejete za uresničevanje take politike. Prizadevali smo si, da so v prvi vrsti komunisti objektivno in pravočasno obveščeni o mednarodnih odnosih naše dežele, da bi bili usposobljeni, da te odnose uspešno razlagajo delovnim ljudem in izobliko­ vana stališča po posameznih vprašanjih posredujejo pristojnim organom. Kmalu po obeh kongresih se je celotno članstvo ZK seznanilo tudi z vsebi­ nami zunanjepolitičnih resolucij obeh kongresov. V tej smeri je delovala tudi komisija za mednarodna politična in ekonomska vprašanja pri OK ZKS. Le-ta je bila tudi glavni nosilec vseh akcij na področju mednarodne politične aktivnosti ZK v občini. Pri svojem delu je sodelovala tudi s podobno komisijo pri medob­ činskem svetu ZK in predsedstvu CK ZKS. Mednarodna politična aktivnost se je v ZK v občini odvijala večji del po letnih programih, prilagajala pa se je tudi aktualnim mednarodnim političnim proble­ mom. Ko ocenjujemo mednarodno politično aktivnost ZK v občini, pa ne smemo mimo ugotovitve, da nismo v celoti izpolnili nalog in zadolžitev iz resolucije X. kongresa ZKJ, ki govori, da mora politično angažiranje članov ZK pri uresniče­ vanju nalog naše mednarodne politične aktivnosti postati vsakdanji sestavni del njihove politične aktivnosti v sami ZK ter v vseh družbenopolitičnih organizaci­ jah. V organizaciji ZK smo v veliki meri uspeli, ne moremo pa tega trditi tudi za druge družbenopolitične organizacije v občini. Komisija za mednarodna, politična in ekonomska vprašanja je med dvema kongresoma imela 34 sej. Skoraj vse seje so bile sklicane v razširjeni sestavi, na katerih so sodelovali tudi predstavniki občinskih družbenopolitičnih organizacij in drugi odgovorni delavci v občini. Na teh sejah je bilo obravnavanih 39 različnih tem in informacij s področja mednarodne politične in ekonomske dejavnosti. Komisija je pri svojem delu iskala tudi druge oblike dela. Tako je na seminarjih sekretarjev osnovnih organizacij bilo obravnavanih 13 tem in informacij, nekatere pa so bile obravnavane tudi na razširjenih sejah občinskega komiteja. Komisija si je pri svojem delu močno prizadevala, da se s pomembnejšimi vprašanji s področja mednarodnih političnih dogajanj in naše mednarodne poli­ tike seznanijo tudi člani ZK po osnovnih organizacijah v KS in DO. Od 39 različnih tem in informacij je bilo obravnavanih v večjem številu osnovnih organizacij 23 tem, medtem ko je bilo v vseh osnovnih organizacijah v občini obravnavanih kar 19 tem in informacij, kar predstavlja skoraj polovico vseh obravnavanih tem in informacij. Kot težiščna so bila največkrat navzoča naslednja vprašanja: izvajanje sklepov konference neuvrščenih v Colombu, konferenca komunističnih in delavskih partij Evrope v Berlinu in izvajanje njenih sklepov, prizadevanja za odklanjanje vojnih in kriznih žarišč ter odstranjevanje njihovih vzrokov in posledic na temelju pravice narodov in dežel do neodvisnosti in samostojnega notranjega

770

razvoja, konferenca o evropski varnosti v Beogradu, odnosi Jugoslavije z Bolga­ rijo, Italijo in Avstrijo, kakor tudi raznovrstna sovražna dejavnost proti našemu socialističnemu samoupravnemu razvoju. Iz navedenih podatkov izhaja, da je bila dejavnost ZK pri uresničevanju zunanje političnih resolucij obeh kongresov zadovoljiva. Kljub temu pa z doseže­ nimi rezultati ne moremo biti zadovoljni. Lahko bi storili še več, če bi bila zavzetost za obravnavanje teh vprašanj na nekaterih področjih še večja. Poleg navedenih oblik so posamezna vprašanja obravnavana ob izvajanju vzgoje v enotah TO in nerazporejenega prebivalstva. Nekaj več je na tem po­ dročju storila organizacija ZRVS, ki je organizirala posebna strokovna predava­ nja s tega področja za svoje člane. Glede na to, da so v tolmačenju posameznih vprašanj iz tega področja bila aktivno vključena tudi sredstva javnega informiranja, so naši delovni ljudje in občani bili dobro informirani o mednarodnih političnih in ekonomskih odnosih, so podpirali izvajanje politike ZKS in ZKJ in to tudi potrdili z dosedaj največjo udeležbo na letošnjih volitvah. Premalo pa smo storili, da bi se čutil vpliv občanov v oblikovanju in izvajanju naše zunanje politike, pri usposabljanju delavcev v ozdih za odločanje o usmerja­ nju gospodarstva v mednarodnem sodelovanju, vključevanju delegatov v obrav­ navanje mednarodnih odnosov. Premalo pa je te problematike zajeto tudi v izobraževalnih programih za usposabljanje naših delavcev. Naša občina je obmejna in meji v sosednji Avstriji z občino Železna Kapla, kjer živijo Slovenci. Izredno smo zainteresirani, da z našimi zamejskimi Slovenci vzpostavimo čim boljše sodelovanje. Že v preteklosti smo si prizadevali skupaj z republiškimi organi, prek mešane komisije za maloobmejni promet, da se glede na terensko konfiguracijo meje, ki je obdana s planinskim masivom, ustvarimo komunikacijsko povezavo prek Pavličevega sedla. Zgrajena je cesta v tej smeri do meje z naše strani, toda avstrijske oblasti za to komunikacijo niso pokazale interesa, pa je na tej točki ostal le skromen prehod predvsem za planince. Kar zadeva naše sodelovanje s slovenskimi organizacijami v zamejstvu ne moremo biti zadovoljni. V preteklosti so bili posamezni primeri sodelovanja v tej ali oni obliki. O kakšni pomembnejši organizirani obliki sodelovanja pa ni moč govoriti. Edino že tradicionalno sodelo­ vanje na področju športa oziroma nogometa ima KS Ljubno. Ko je občinski komite ZK razpravljal o tej problematiki, je ugotovil, da kljub težavam, temu vprašanju ni posvečena ustrezna pozornost s strani občinskih organov in ne s strani družbenopolitičnih organizacij. Nekatere oblike sodelovanja v zadnjih letih le kažejo, da je možno več storiti za medsebojno povezavo, kot je sodelova­ nje na kulturnem in športnem področju s slovenskimi organizacijami in društvi na Koroškem. Ocenjujemo, da nas poleg doseženih rezultatov čaka še veliko nalog za od­ pravljanje ugotovljenih pomanjkljivosti pri našem delu, da bomo morali ob dosedanjih izkušnjah uveljaviti nove oblike dela ob večjem mobiliziranju vseh družbenopolitičnih organizacij, subjektivnih sil in odgovornih faktorjev za čim konkretnejšo akcijo na tem področju.

Franc Kleč

Za boljše in kvalitetnejše obveščanje

Celjski komunisti in vse subjektivne sile namenjajo dosti pozornosti tudi zunanjepolitičnemu dogajanju. Podružbljanje zunanje politike je — mirno lahko rečem - dobilo v naši občini kar precejšen obseg. V čem je bistvo podružbljanja zunanje politike? V tem, da le del mednarodnega sodelovanja uresničujejo državni in partijski organi, vse večji del pa delovne organizacije, izobraževalne, znanstvene in kulturne ustanove, družbene organizacije, društva ter občani, potem je treba reči, da v Celju to krepko občutimo. Občani in komunisti vse manj ločujejo notranjo in zunanjo politiko. To spoznanje o povezanosti, soodvisnosti,

49*

771

skratka enotnosti naše zunanje in notranje politike je vzniklo iz povsem delovnih situacij pri odločanju o izvozu, uvozu, pri kulturni menjavi z drugimi narodi, v turizmu in drugod. Zdi se mi, da je posledica takega dela v zadnjih letih tudi v tem, da je med občani navzoča večja kritičnost tako do Zahoda kakor tudi do nekaterih strani življenja na Vzhodu. S tem pa je seveda porastla samozavest občanov; vse lažje se identificiramo v sodobnem svetu kot samosvoji ljudje, kot skupnost narodov in narodnosti, ki imajo jasen koncept svoje notranje in zunanje politike. Mednarodna aktivnost Celja je zelo pestra in med komunisti in drugimi občani prevladuje dokaj delovno vzdušje. Mednarodna aktivnost postaja nujen sestavni del Celja, njegovih občanov, organizacij združenega dela in drugih institucij. Naj opozorim samo na nekatere oblike sodelovanja Celja s tujino: - na gospodarskem področju sodelujejo celjske organizacije združenega dela s podjetji v raznih delih sveta, pri čemer je res tudi to, da so dežele v razvoju še vedno premalo navzoče kot naši poslovni partnerji; - na kulturnem področju naj omenim, poleg dela nekaterih pevskih zborov, zlasti tradicionalni mednarodni mladinski pevski festival, ki privablja v naše mesto ob Savinji vsako drugo leto na stotine domačih in tujih pevcev, ki pred­ stavljajo tako pomemben most med različnimi kulturami; - na športnem področju je treba omeniti pomemben delež celjskega atlet­ skega kluba Kladivar, ki vsako leto privablja v naše mesto športnike iz najrazlič­ nejših držav. Naši športniki pa sodelujejo na podobnih prireditvah v drugih državah; v tem okviru je treba omeniti tudi druge športnike, kot so rokometaši, košarkaši, hokejisti pa tudi mladi nogometaši; - v zadnjem času je opaziti intenzivnejše prizadevanje za povezovanje delov­ nih organizacij na negospodarskem področju s tujino. Aero Celje in številne druge organizacije združenega dela so namreč navezale delovne stike z raznimi slovenskimi organizacijami zlasti v zamejstvu. To sodelovanje ima gotovo oboje­ stranski pomen, kar je še posebej pomembno za uspešnejšo borbo naših rojakov za nacionalne pravice; - Celje se tudi kot mesto odpira k tujini, saj je navezalo in vzdržuje dokaj delovne stike z nekaj tujimi mesti. Doslej smo uspeh razviti v glavnem uspešno sodelovanje z mesti v Italiji, Zvezni republiki Nemčiji in na Poljskem, razmiš­ ljamo pa tudi o navezavi podobnih stikov z mesti v deželah v razvoju. Kar smo doslej na tem področju naredili, dokazuje, da smo doumeli bistvo procesa demokratizacije in podružbljanja naše zunanjepolitične aktivnosti. Ob tem pa seveda velja opozoriti tudi na delovanje različnih specializiranih organizacij, prek katerih člani uresničujejo določene tovrstne interese. Med njimi velja omeniti zlasti klube ZN, ki povezujejo zlasti mladino in ki so praktično vznikli pred 20 leti prav v Celju, organizacijo za mednarodni jezik esperanto, za katero sodimo, da ji namenjamo absolutno premalo pozornosti, ker bi s svojo dejavnostjo in svojim enotnim jezikom lahko rešila enega od predlogov resolucije, da se namreč z enotnim nevtralnim jezikom doseže enakopravnost tudi na jezikovnem področju. Zaradi takšne izredno razgibane aktivnosti najrazličnejših dejavnikov na področju mednarodne aktivnosti raste med občani in komunisti še posebej, zanimanje za dogajanje v mednarodni skupnosti in v mednarodnem delavskem in komunističnem gibanju. Zavest naših občanov preveva spoznanje, da je svet kljub razlikam, ki ga pogojujejo in pogosto razdvajajo, vendarle organsko pove­ zana celota in da se čedalje bolj uveljavlja zakonitost soodvisnosti: kriza v enem delu sveta kaj lahko povzroči svetovni požar, kar lahko prizadene tudi nas. Zanimanju občanov za to področje skušamo ustreči na najrazličnejše načine, predvsem pa z boljšim in kvalitetnejšim obveščanjem. V tem smislu prirejamo najrazličnejša predavanja, razgovore in druge oblike, v okviru idejnopolitičnega usposabljanja našega članstva pa zavzemajo različne zunanjepolitične teme po­ membno mesto. Zlasti veliko pogovorov je v organizacijah združenega dela, obvezno pa so te teme vključene tudi v program usposabljanja članov samou­ pravnih organov. Ob tem seveda ni potrebno posebej omenjati, da na tem področju delujejo tudi posebne komisije ali drugi organi pri družbenih in družbe-

772

nopolitičnih organizacijah, koordinator vsega pa je koordinacijski odbor za med­ narodne odnose pri celjski občinski konferenci SZDL. Komisija za vprašanje mednarodnih odnosov pri občinski konferenci ZKS pa je pričela tudi izdajati posebno gradivo »Informacije«, ki služijo boljšemu obve­ ščanju članov ZK z nekaterimi pomembnejšimi zunanjepolitičnimi vprašanji, zlasti s problemi s področja mednarodnega delavskega in komunističnega giba­ nja.

Stane Pavlič Kriza kapitalizma V mednarodnih skupnostih so se zaostrila stara in se pojavila nova nasprotja, ki preraščajo v krizo sedanjih mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov, temelječih na kapitalističnih razrednih osnovah. Reakcionarne sile iščejo nove oblike prelivanja presežne vrednosti iz dežel v razvoju v razvite države. Posebno vlogo v tem sistemu imajo večnacionalne družbe. Ne samo organizacije združenega dela, tudi komunisti drugih socialističnih republik in pokrajin pričakujejo naše ocene, analize, ugotovitve glede na naš geografski položaj in stopnjo vključenosti v ta dogajanja, v ta prostor. Res je, nismo zvezni kongres, toda mislim, da bi tudi v tem pogledu morali biti dosledni in da kongresni materiali vsebujejo nekaj novega, celovitega. Predvsem bi želel govoriti o krizi kapitalističnega sistema, tržnega gospodar­ stva, o krizi, ki pretresa svet, družbeni in gospodarski, z vsemi posledicami, ne samo za naše gospodarstvo spričo vse bolj odprtega sistema odnosov s tujino in našega vključevanja v mednarodno delitev dela, ampak za vse dežele v razvoju in neuvrščene dežele, upoštevajoč, da skoraj ni bilo sestanka v medkongresnem obdobju, da ne bi govorili o strukturni, ciklični, moralni, družbeni itd. krizi, o inflaciji, nezaposlenosti, pogosto tudi zato, da bi s tem opravičevali svoje slabosti. Razpad mednarodnega monetarnega sistema in valutni pretresi so izredno pomembni za dežele v razvoju in za nas; potrjujejo odločnost razvitih industrij­ skih držav, da zadržujejo in celo krepijo privilegirani položaj v svetu. Hkrati dokazujejo nemoč dežel v razvoju in neuvrščenih dežel, da zagotovijo pomemb­ nejši premik v svetovnih gospodarskih dogajanjih, zlasti na področju svetovnih financ. Ne bi želel biti preveč kritičen, toda mislim, da moramo biti v nekaterih vprašanjih konkretnejši in da so bolj navzoča v našem delu. Svet za mednarodne odnose predsedstva SR Slovenije je vložil izredne napore v priprve za ta kongres. Zanimiva in konkretna je bila tudi razprava na republiški konferenci SZDL. Imam pa občutek, da je to ostalo, več ali manj, brez odziva. Skoraj se bo pričelo posebno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov o razorožitvi; za nas je izredno pomemben ekonomski aspekt razorožitve, ne samo politični in voja­ ški. V poročilu o tem ni pisanega ničesar. Pripravlja se 4. vrhunski sestanek velike sedmerice v Bonnu, sredi julija; ne kaže podcenjevati naporov vodilnih industrijskih držav, da premostijo navz­ križja, nasprotja, ki so res globoka, toda če je le mogoče, jih premostijo na račun delavskega razreda in dežel v razvoju. Tovariš Kardelj je v intervjuju reviji »Rinascita« septembra lani dejal: »Kapitalizem ne obvladuje ekonomskih virov krize, toda sodobni kapitalizem se izogne klasičnim, cikličnim in ekonomskim krizam. Zato pa je recesija postala takorekoč stalen pojav.« Upoštevati moramo izreden razvoj proizvajalnih sil, ki omogoča vladajočemu razredu zadovoljitev nujnih potreb delavskega razreda, kar zmanjšuje socialne in politične konflikte. Prihaja do pomembnih strukturnih sprememb kapitalistič­ nega sistema, ki omogočajo prilagajanje novonastalim prilikam in potrebam. Zato bi kazalo dati marksistično oceno pogostim trditvam o strukturni krizi tržnega gospodarstva. Dejstvo je, da se le-ta uspešno prilagaja, uspešno premošča težave in to dosledno na račun delavskega razreda in dežel v razvoju. Primer tega je nepričakovano hitra razrešitev plačilnobilančnih težav razvitih industrijskih

773

držav po izbruhu naftne krize, oktobra 1973, in sedanja zadolžitev dežel v razvoju, ko je konec lanskega leta dosegla 250 milijard ameriških dolarjev. Priče smo ogromni koncentraciji, centralizaciji kapitala in politične moči, povezovanje kapitala in tehnostrukture z državno izvršno oblastjo, z rastočo vlogo države, tehnostrukture, ki si podreja vse dosežke znanosti in tehnologije. S tem v zvezi je tovariš Kardelj dejal, da je »Marx omenjal možnost, toda le kot hipotezo, da se kapitalistični sistem izogne cikličnim krizam pod določenimi pogoji, če se namreč kapitalisti sporazumejo o ekonomski politiki. Menil je, da do tega ne bo prišlo zaradi konkurenčnih nasprotij« in vendar, pravi tovariš Kardelj: »se prav to sedaj dogaja«. Država je pri tem uporabila tudi določene oblike načrtovanja, odločilni dejav­ nik, s čimer se utrjuje specifična struktura državnomonopolističnega kapitali­ zma, kar hkrati krepi prehod k državnolastninskim oblikam socialističnih proiz­ vodnih odnosov. Monopol zahteva oblast in to v nacionalnem in internacional­ nem okviru, kar poraja raznovrstne kartele, klube, katerim služijo številne najpo­ membnejše institucije, ki so sestavni del sodobne strukture kapitalizma in so­ dobne politične strukture sveta in mednarodnih odnosov. Omenil bi nove razsežnosti dejavnosti mednarodnega kapitala, ki zasluži našo pozornost prav v zvezi s tem, kar je tovariš Kardelj govoril o hipotezi Marxa. Zahodni progresivni avtorji (tudi tam so progresivni) pravijo, da, zahvaljujoč internacionalizaciji kapitala, konkurenca med nacionalnimi kapitalisti postaja vse manj vir rivalstva med državami; uporabljajoč instrument direktnih investi­ cij so velike korporacije sposobne, da penetrirajo na tuja tržišča in oddvojijo njihove interese od domačega trga. Hkrati postajajo kapitalisti vseh držav, vštevši iz dežel v razvoju, sposobni za mednarodno diverzifikacijo svojih intere­ sov, naložb prek mednarodnega tržišča kapitala; upoštevajoč te tendence, se poraja mednarodni kapitalistični razred, katerega interes temelji v svetovnem gospodarstvu kot celoti in v sistemu mednarodne privatne lastnine, ki omogoča svobodno gibanje kapitala med deželami. Res je, navzoča so nasprotja in kon­ flikti med kapitalisti in lahko, da ta sistem trenutno odpove, se ruši, toda močna tendenca je k enotnosti med kapitalisti za nadaljevanje izkoriščanja manj razvitih periferij. Ti avtorji se približujejo teoriji Kautskega o porajanju nove ultraimperialistične politike, ki bo omogočila skupno eksploatacijo sveta prek mednaro­ dno povezanega finančnega kapitala, namesto medsebojnega rivalstva na terenu nacionalnega finančnega kapitala. Porajajo se nove oblike povezanosti razvitih industrijskih držav v industrijski aliansi proti dežalam v razvoju, da bi se zagotovilo nadaljevanje privilegiranega položaja v svetovnem gospodarstvu. Ne gre samo za dominacijo razvitih držav v svetovnih odnosih, ampak tudi za utrditev privilegiranega položaja določenih razredov, ki nasprotujejo povezanosti interesov delavskega razreda tako na pro­ storu dežel v razvoju kot tudi znotraj razvitih držav. Gre za razredno razsežnost boja pri uveljavitvi nove svetovne gospodarske in politične ureditve. Pri tem pa učinkovitost mednarodnih socialističnih sil za obrambo svojih interesov zaostaja izza učinkovitosti velikega mednarodnega kapitala. Obstoji namreč globlja pove­ zanost agresivnih imperialističnih sil, ko gre za obrambo oziroma razširitev njihovega vpliva, kot pa je to slučaj, vsaj vedno ne, pri antiimperialistični solidarnosti. Nenehno moramo ocenjevati prakso socialističnega internacionali­ zma, ne samo na ideološko dogmatskem planu, kar nam je bližje, ampak tudi na konkretnem ekonomskem, v odnosu do politike neuvrščenosti in do dežel v razvoju, do uresničitve novega sistema mednarodnih gospodarskih odnosov, odsotnost razvitih socialističnih držav od teh zgodovinskih dogajanj, kjer se odloča usoda večjega dela sveta, usoda juga, dežel v razvoju, sporazumevanje, prikrito pa tudi javno, razvitih držav obeh sistemov proti interesom dežel v razvoju in neuvrščenih - primer Nairobi - večletna pogajanja o pravicah morja in morskega dna itd., jedrska vrhunska tehnologija itd., so konkretni primer takšne politike, navzočnost doktrine Brežnjeva, Nixona in Kissingerja, ki še vedno hi preklicana in se pojavlja sedaj v novi »trilateralni« obliki. Zunanjepolitična strategija Washingtona temelji na dominaciji tudi razvitih industrijskih držav, ne samo dežel v razvoju. Gre za uresničitev ameriške globalne politike, katere oblikovalec so velekapital, vojnoindustrijski kompleks, Pentagon, transnacio-

774

nalne korporacije. Glede stališča Sovjetske zveze do nove mednarodne ekonom­ ske ureditve je značilna izjava, da ni potrebe in razloga, da bi se Sovjetska zveza angažirala pri oblikovanju novega sistema mednarodnih ekonomskih odnosov, ker so socialistične dežele (cit.) »že uresničile svetovni socialistični ekonomski sistem, ki je odprt vsem deželam«. Prednost se namreč daje blokovski organizira­ nosti, blokovskim interesom. Do dežel v razvoju in do razvitih socialističnih držav uveljavlja Sovjetska zveza selektivno politiko s poudarkom na strateško pomembne dežele in na tiste, ki razpolagajo s surovinami in gorivi, upoštevajoč seveda realnost političnih okolnosti. Socialistični internacionalizem zahteva novo kvaliteto, ustrezno sodobnim pogojem, ki bi omogočali uspešnejšo obrambo proti vse bolj agresivnemu mednarodnemu kapitalu. To omenjam tudi zato, pa ne samo zato, ker je pred nami šesti vrhunski sestanek neuvrščenih v Havani, kar narekuje budnost in odločnost glede strate­ gije in taktike socialističnih držav do gibanja neuvrščenosti, do dežel v razvoju, do uresničitve nove mednarodne ekonomske ureditve. V tej luči bi morali kritično oceniti dejavnost najpomembnejših mednarodnih institucij, zlasti med­ narodnega monetarnega sklada in mednarodne banke za obnovo in razvoj. Kritično bi morali oceniti tudi dogajanja na mednarodnem monetarnem področju in dejavnost transnacionalnih korporacij, deformacijo procesa cirkula­ cije mednarodnega kapitala in blaga v zvezi z reformo sistema svetovne trgovine. Vse to v duhu sklepov Colomba in 6. ter 7. posebnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov. Res mi je nerazumljivo, kako je mogoče, da z ene strani postavljamo tako radikalne zahteve, ena država en glas v mednarodnem monetarnem skladu, kar je izredno lepo pa docela nerealno, na drugi strani pa hkrati sprejemamo že drugo spremembo statuta mednarodnega monetarnega sklada, ki ne samo sankcionira, ampak celo utrjuje privilegiran oziroma odločilni položaj vodilnih valut v odboru guvernerjev in v odboru izvršnih direktorjev te ustanove. Takoj po vojni je veljalo odločanje s soglasjem; prvotni sporazum je zajel 9 kategorij odločanja, prvi amandma 21, drugi pa že 53 kategorij. Za najpomembnejše odločitve je potrebna 85-odstotna večina od skupnih volilnih glasov, kar praktično pomeni pravico veta razvitih držav, zlasti pa ZDA. Amandmaja dokazujeta odločnost vodilnih valutnih držav, da ne popustijo pritisku dežel v razvoju za demokratiza­ cijo odnosov v tej univerzalni finančni instituciji. Nasprotno - uporabijo vsako možnost, vključno razne oblike pritiska in razbijanja enotnosti držav v razvoju, da uresničijo svoje cilje. Pri tem velja omeniti, da je pet izvršnih direktorjev mednarodnega monetarnega sklada in mednarodne banke za obnovo in razvoj ZDA, Velike Britanije, Francije, Nemčije, Japonske, ki razpolagajo z več kot 40 odstotki glasov imenovanih, dočim so ostali (15) voljeni. 1969. leta so bila na pritisk neuvrščenih dežel in dežel v razvoju uvedena posebna sredstva črpanja, tako imenovano papirnato zlato »SDR« (Special Dra­ wing Rights). Takrat je bilo dogovorjeno s konkretno projekcijo, da bodo SDR sredstva, udeležena na koncu prvega baznega obdobja, t. j. leta 1972 s 16 odstotki v likvidnih rezervah mednarodnega svetovnega sklada in da se povečajo in postopno postanejo glavno sredstvo IMF. Citiram poročilo IMF za leto 1977: »vladalo je splošno pričakovanje, da bodo SDR sredstva postopno pomenila srž povečanja rezerv«. Nasprotno s tem ugotavlja izvršni direktor mednarodnega monetarnega sklada: »uradni podatki kažejo, da se je udeležba nacionalnih valut, predvsem ameriškega dolarja, povečala od 53 odstotkov leta 1972 na 72,5 od­ stotka leta 1977. Medtem ko se je udeležba SDR sredstev zmanjšala od 16 odstotkov na 3,75 odstotka leta 1977«. Poudarjam, da bi kazalo upoštevati to, če že ne v kongresnih materialih, vsaj da bi bilo prisotno pri naših razmišljanjih v kongresni komisiji. Omenil bi še dogajanja na valutnih področjih, zlasti nenehno padanje vredno­ sti dolarja. Kakšne posledice ima to za dežele v razvoju, ko so napori najsposob­ nejših razvrednoteni zaradi mednarodnih valutnih špekulacij, ki jih diktira Was­ hington oziroma velekapital, upoštevajoč, da smo šele na začetku valutnega spopada novih razsežnosti in z najtežjimi posledicami za dežele v razvoju. »Posebno vlogo v tem sistemu imajo trans in multinacionalne družbe«, piše v kongresnem poročilu. Če nimamo nič drugega reči, kot to, potem še tega ni treba.

775

Gre vendar za fenomen sodobnega sveta, za verjetno najresnejši problem, s katerim je soočeno gibanje neuvrščenih in dežel v razvoju. Tudi mi nismo imuni do transnacionalnih korporacij, niti socialistične države, ki se krijejo izza mono­ pola zunanje trgovine in s sistemom zaprtih meja. Ne gre za naziv, čeprav »multinacionalni«, ki je uporabljen v gradivu, najmanj ustreza bistvu, vsebini. Gre za izredno, doslej nepoznano koncentracijo kapitala, sredstev, kadrov in predvsem znanja ter izredno sposobnost prilagajanja novonastalim prilikam v svetu in lokalnim režimom. One niso nadnacionalne v smislu mednarodnega prava, ker niso del mednarodnega sistema, ki odvzema del suverenih nacionalnih pravic drugih držav; one so izvennacionalne. Njihova nevarnost je v tem, da izkoriščajo in zlorabljajo lokalne nacionalne režime, kot tudi režime regionalnih skupnosti bolje od nacionalnih subjektov. Izvršni direktor centra za transnacionalne korporacije ECOSOC ugotavlja, da je danes v svetu več kot 10.000 transnacionalnih korporacij, v katerih dominira predvsem ameriški kapital, ki zajemajo tretjino svetovne trgovine, četrtino proiz­ vodnje; ameriška senatna komisija ugotavlja, da transnacionalne korporacije zajemajo 31 odstotkov izvoza dežel v razvoju. Omenil bi izjavo prof. Triffina, enega od ustanoviteljev brettonwoodskega monetarnega sistema, ki uživa velik ugled med državami v razvoju in je bil tudi na dubrovniškem sestanku, jeseni 1977. Citiram: »Najpozitivnejši element revolucionarne preobrazbe svetovne gospo­ darske strukture v zadnjih letih pomenijo transnacionalne korporacije. Nujna je kritična ocena takih tendenc in ocen, kar niso brez odmeva v vrstah neuvrščenih dežel in držav v razvoju.« Dežele v razvoju in neuvrščene dežele so vznemirjene spričo Carterjeve nove jedrske politike, razvoja in prenosa vrhunske jedrske tehnologije, brez katere ni zamisliti uresničitve postavljenega cilja, da bi bile države v razvoju, ki so sedaj udeležene s 7 odstotki v svetovnem bruto proizvodu konec tega stoletja udele­ žene s 25 odstotkov. Biti moramo brez iluzij o zmanjšanju odpora vodilnih jedrskih držav obeh sistemov, čeprav je 32. zasedanje generalne skupščine ZN sprejelo posebno resolucijo o prenosu in razvoju jedrske tehnologije. To tudi nas konkretno zadeva in je bilo lani predmet obširnih in polemičnih razprav, ven­ darle v kongresnih materialih tega nismo zasledili. Lahko bi govorili še o politični dimenziji znanosti; UNESCO ugotavlja v srednjeročnem planu 1978-1982, da 25 držav zajema 95 odstotkov znanstveno­ raziskovalnih projektov. Razvoj znanosti in tehnologije v sodobnih pogojih po­ meni novo kategorijo odvisnosti od razvitih držav itd. Stare oblike dominacije so preživele in postajajo manj učinkovite. Potrebni so kvalitetnejši napori neuvršče­ nih dežel in dežel v razvoju, tudi komunistov, da tem tendencam zoperstavimo progresivno znanost z uporabo marksistične dialektike v znanstveno-tehnološki dejavnosti. Več pozornosti posvečamo problemom, ki jih prinašata znanost in tehnologija kot pa razumnemu izkoriščanju novih možnosti, ki jih uresničujeta znanost in tehnologija. Zavzeti se moramo za institucionalizacijo družbene odgo­ vornosti, za razrešitev problema razvoja v celoti. Dileme moderne tehnologije so številne in zamotane. Gre za celovit impulz, za kumulativno dejavnost nenehnih tehnoloških inovacij, ki vnašajo novo dinamiko v svetovna dogajanja; gre za spremembo mišljenja, razmišljanja, kar želim posebno poudariti, za strateško spremembo odnosa med znanostjo, tehnologijo in razvojem družbe. Nova tehno­ logija ustvarja nov svet, nove možnosti multidimenzionalne tehnologije in njene uporabe; ona je izraz novih odnosov v svetu. Kazalo bi nekaj reči tudi o tem v kongresni razpravi.

Jože Smole Znanstveno in tehnično sodelovanje Dovolite mi, da nekaj rečem o mednarodnem znanstvenem in tehničnem sodelovanju. Danes imamo s Sovjetsko zvezo izredno razvite ekonomske odnose. Lani smo imeli 2 milijardi 750 milijonov dolarjev blagovne menjave, letos bo ta blagovna menjava najmanj 3 milijarde 100 milijonov in še verjetno več. Če želimo

776

karkoli narediti za razširjanje sodelovanja tudi v smislu industrijske kooperacije, potem je nujno potrebno, da se z večjo resnostjo obnašamo do znanstvenega in tehničnega sodelovanja. Moram reči, da je to področje naših odnosov s Sovjetsko zvezo izredno slabo razvito. Zvezni izvršni svet je še leta 1969 sprejel sklep, da se mora v Moskvi uvesti funkcija svetnika za znanost in tehnologijo. Letos je 1978. leto, še vedno ta sklep ni realiziran. Zakaj ni realiziran, ne vem. Meni govorijo tovariši, da se ne morejo med republikami dogovoriti, kdo bo svetnik za to področje. Niti sekretariat za zunanje zadeve v tej zvezi aktivno ne dela, niti JUZAMS niti zvezni izvršni svet, ki je sploh dvignil roke od te zadeve, mislim pa, da je to samo majhna ilustracija; ne trdim, da bo svetnik za znanost in tehnologijo vse uredil, ampak je to izraz našega odnosa do nekega področja, ki je izredno pomembno. Mi bomo takoj našli politične svetnike, ne moremo pa najti svetnika za znanost in tehnologijo, če še enkrat poudarim, da bomo letos imeli že 3 milijarde 100 milijonov dolarjev blagovne menjave, potem je tudi zaradi razvoja industrijske kooperacije ta stvar izredno pomembna. Zato predlagam, da se tudi v resoluciji kongresa jasneje poudari pomen in vloga znanstvenega sodelovanja. S tem bi prosil, da znanstveno sodelovanje ne omejimo samo na sodelovanje s sosednjimi deželami Avstrijo in Italijo, ampak je treba to sodelovanje postaviti v širši okvir, v katerem morajo Slovenija in slovenska znanost in tehnologija dati svoj pomemben prispevek k realizaciji jugoslovanske politike. Druga stvar je naše kulturno sodelovanje. Mnogi kulturni delavci nas napa­ dajo, da podcenjujemo njihov nastop in reči moram, na osnovi izkušenj, ki jih imam v zadnjem času, kjer pač delam, da je veliko teh pripomb točnih. Lani smo začeli dneve kulture narodov in narodnosti Jugoslavije z izredno lepim koncer­ tom Slovenske filharmonije v kongresnem dvorcu, kongresni dvorani, ki ima 8000 sedežev, Sovjetska televizija je to prenašala in najmanj 40 milijonov ljudi je to gledalo. Ko je tovariš Nanut, direktor Slovenske filharmonije, prosil za okrepitev, ker je rabil vsaj še 10 ali 20 umetnikov izvajalcev, je orkester RTV Ljubljana to odbil, ker je rekel, da ima že organizirane koncerte v Zasavju. Za nas je Zasavje v tem trenutku postalo veliko bolj pomembno, kakor pa prodor slovenske kulture v Sovjetski zvezi. Moram reči, da sem bil osramočen in sem to še danes, saj ne razumem, da je ob dnevih kulture narodov in narodnosti Jugoslavije sploh mogoče vprašanje, kaj je sedaj važnejše, koncert v Zasavju ali koncert v Moskvi. Te stvari še do danes nismo razčistili, vem pa, da je na koncu Nanut dobil nekaj glasbenikov iz Dubrovnika, tako da je bil orkester okrepljen. O nas, o uspehu Slovenske filharmonije je v slovenskem tisku komaj kaj pisalo, v ostalem tisku Jugoslavije pa praktično nič, čeprav je Slovenska filharmonja odpirala dneve kulture v imenu cele Jugoslavije. Mislim, da se pri nas v tem pogledu dogajajo sploh neke nemogoče stvari, da na mednarodnem po­ dročju zelo drobimo stvari. Pride delegacija izvršnega sveta SR Hrvatske na obisk v Sovjetsko zvezo, v glavnem na veliko o tem piše hrvaški tisk, slovenski tisk o tem ne piše nič, beograjski nič. Pride slovenska delegacija, na veliko se o tem piše v slovenskem tisku, v beograjskem in zagrebškem tisku tega ni. Mislim, da mi tukaj premalo upoštevamo federativno ureditev in to, kar mi Rusom stalno dokazujemo, da vsaka naša republika predstavlja pomemben delež celote in prispeva k ustvarjanju splošne jugoslovanske politike. Nedavno je nastopala z velikim uspehom v Sovjetski zvezi beograjska filharmonija. Tovarišica Bakočevič, ki je bila z drugimi pri meni na večerji, se je razburjala in rekla: »Boš videl, spet ne bo nobenega odnosa.« Po koncertu smo leteli v Beograd, prepričan sem bil, da bo v Beogradu konferenca za tisk, da bodo spraševali filharmonike o gostovanju, pričakali pa so nas cariniki. Tam ni bilo nobenega novinarja, da bi govorili o stvareh, ki so izrednega pomena za afirmacijo jugoslovanske kulture na tem področju. Koncerti so bili v Leningradu, Talinu, Moskvi, v slovenskem tisku o tem ni bilo nič, ali pa je bila morda kaka vest. V teh stvareh sami sebe absolutno podcenjujemo. Jugoslovansko dramsko gledališče je želo v Moskvi izreden uspeh, na žalost tudi v tem pogledu ni bilo pri nas nobene ustrezne publicitete. Od 10. do 17. aprila bo na uradnem obisku v Jugoslaviji minister kulture, kandidat za člana politbi­ roja. Jaz mislim, da je to prilika, da se s Sovjetsko zvezo nekaj več pogovorimo o

777

nadaljnjem kulturnem sodelovanju. Imamo podpisano pogodbo o 3-letnem sode­ lovanju, vendar imamo v okviru le-te pogodbe možnosti, da jo razširimo. Imamo vse možnosti, da našo kulturo prezentiramo. Predlagam, da tudi v stališčih resolucije kongresa damo večjo podporo mednarodnemu kulturnemu in znan­ stvenemu sodelovanju. V tem pogledu imam pripombo na predloženo resolucijo, ki vendarle ves problem kulturnega sodelovanja zožuje na sodelovanje s sosed­ njimi deželami, kar pomeni z Avstrijo in Italijo. Mislim, da je to premalo in da je treba s sosednjo Italijo in Avstrijo razvijati sodelovanje, hkrati pa se mora Slovenija tudi zavzemati prek svojih resolucij za aktivno kulturno udeležbo in znanstveno udeležbo v vsem svetu, ne samo v sosednjih državah. Pripombo imam na način, kako govorimo o mednarodnih problemih. Ko človek vse to prebere, izpade, da sploh ne obstojajo niti ZDA niti Kitajska niti Sovjetska zveza, mi kar naenkrat celo stvar zožujemo samo na neuvrščene države. Strinjam se, da se moramo maksimalno angažirati za sodelovanje z neuvrščenimi, za skupna prizadevanja z neuvrščenimi, za dežele v razvoju, hkrati pa moramo dati tudi neke druge dimenzije današnjih mednarodnih odnosov. Navsezadnje imamo izredno dobro mednarodno pozicijo. Sodelujemo z vsemi državami v svetu in mislim, da mora ta širina priti do izraza tudi v tej naši resoluciji in zato predlagam, da bi tukaj s kakšno formulacijo stvar vendarle razširili. Naslednje, kar mislim, da bi morali v tem trenutku v resoluciji utemeljiti, je izredno pomemben trenutek. Gre za to, da je celoten razvoj detanta ameriškosovjetskih odnosov vendarle prišel v zastoj, da je prišel v neko krizo. Gotovo veste, da se je predsednik Tito o tem vprašanju še posebno obrnil k Brežnjevu, da je imel pomembne pogovore pred tem s Carterjem. Od tega, ali se bo detant razvijal ali se bo razvijalo zmanjševanje mednarodne napetosti ali ne, ali se bodo nadaljevali ameriško-sovjetski odnosi, to je bistvena stvar, ki nas vse zadeva. Mislim, da bi bilo nujno potrebno v naši resoluciji vsaj z enim ali dvema stavkoma celo to stvar določiti. In še ena pripomba na točko 65. o mednarodnem delavskem gibanju. Tam poudarjamo, da bo ZK Slovenije še naprej spremljala razmere v mednarodnem delavskem gibanju in podpirala prizadevanja ZK Jugo­ slavije za krepitev najnaprednejših tokov boja proti dogmatizmu. Jaz prosim, da se to »boja proti dogmatizmu« črta. Da se preneha v delavskem gibanju tudi z raznimi vrstame etiketiranja. Mislim, da je čisto dovolj formulacija, da se bo ZK zavzemala za krepitev najnaprednejših tokov. Ni nobene potrebe, da na osnovi posameznih formulacij izzivamo nepotrebne diskusije, ki nam ničesar ne dajejo in nikamor ne vodijo. Mi smo tudi alergični na določena etiketiranja in na formulacije in če imamo mi pravico biti alergični na to, ima še kdo drug pravico biti alergičen na določena etiketiranja in zaradi tega predlagam, da enostavno ugotovimo, da se bomo zavzemali za krepitev najnaprednejših tokov. Janko Smole:

Boj za našo družbeno uveljavitev Mislim, da predložena resolucija ZK Slovenije na VIII. kongresu daje zelo velik pomen ekonomskim odnosom s tujino in še prav posebno odgovornosti in nalogam, ki na tem področju čakajo subjektivne sile ZK kot tudi vsakega posameznega člana zveze komunistov. V sklopu teh ekonomskih odnosov z inozemstvom bi se rad dotaknil ene točke, ki po mojem mnenju ni v dovolj veliki meri navzoča v tem dokumentu. Namreč ena od karakterističnosti, ena od nevralgičnih točk naših ekonom­ skih odnosov s tujino je relativno visok plačilnobilančni deficit. Še prav posebej je velik ta deficit, ko gre za trgovinsko menjavo, ko gre z ene strani za veliko sposobnost, da vsled naših razvojnih potreb in hitrega notranjega razvoja uva­ žamo, z druge strani pa gre za dokaj pomanjkljiv in inferiorni izvoz. Mislim, da je vprašanje tega deficita predvsem vezano za naše odnose z zapadnimi kapitali­ stičnimi grupacijami. V tem pogledu še posebno z zahodno Evropo, s tistim delom zahodne Evrope, kjer 40 odst, našega uvoza nabavljamo, od koder črpamo

778

investicijsko opremo v veliki meri, od koder smo po tradiciji v veliki meri usmerjeni na nabavo znanja, tehnologije, kjer pa že več let praktično stagnira izvoz, vsaj v realnem smislu, ker imamo na tem področju koncentriranih prek 65 odst, celokupnega našega trgovinskega deficita. V lanskem letu je bila koncen­ tracija zelo velika in v zadnjem času prihaja do nadaljnjega poslabševanja. Tako je bilo na primer v lanskem letu vsega 36 odst, uvoza iz tega področja pokrito z našim blagovnim izvozom. Pri tem z ničemer ne izključujem niti minimiziram številnih pomembnih dohodkov, ki jih imamo s področja turizma. Sedaj se pred nas postavlja bistveno vprašanje, da je potrebno urejati tudi odnose na področju blagovne menjave. Skratka, tukaj gre za deficit, ki postaja resna ovira za naš notranji razvoj in bi seveda, kolikor bi na trajnejši osnovi ostal, lahko predstavljal določene poten­ cialne nevarnosti za pritiske na Jugoslavijo, za njeno neodvisnost. Skratka, gre za deficit, ki bi na trajnejši osnovi bil popolnoma nesprejemljiv in nekompatibilen za našo politiko neuvrščenosti in z nalogami, ki jih Jugoslavija ima na tem področju. Zaradi tega mislim, da ne samo ekonomski, materialni in finančni razlogi, ampak predvsem dolgoročni razlogi ustvarjanja neke lastne materialne osnove narekujejo uspešnejšo borbo na tem področju za uspešnejšo afirmacijo našega sistema. Tudi v merilu Evrope je potrebno, da problemu deficita posve­ timo polno pozornost. Popolnoma je jasno, in v tem pogledu mislim, da je resolucija točno določila naloge, da je ta deficit mogoče reševati samo zTazvijanjem samoupravne integra­ cije doma, to je edini način, da ustvarimo take organizirane sile, ki bodo spo­ sobne nositi to bitko z razvitimi zahodnimi kapitalističnimi deželami in da vsak napredek na področju afirmacije naših samoupravnih odnosov pri urejanju ekonomskih odnosov z inozemstvom predstavlja ogromen doprinos politični afirmaciji našega sistema, našega sistema zunaj naših meja in s tem tudi precej­ šen prispevek razvoju demokratičnih sil in delavskega gibanja v svetu. Tam, kjer je koncentriran ta pretežni deficit, imamo opravka s specifičnim partnerjem, tukaj ne gre več za nekega kolektivnega trgovca in gospodarstve­ nika, ampak gre za močno blokovsko grupacijo, ki ima svoje točno definirane strateške cilje proti nam in proti drugim. Gre za sistem, ki je nam izredno tuj, gre za sistem, ki sedanjo mednarodno integracijo podružbljanja sil izkorišča za svoje določene koristi, za vzdrževanje določenih privilegijev. Poleg tega gre za sistem, ki deluje v pogojih izredne krize mednarodnih ekonomskih odnosov, kar vseka­ kor ustvarja v teh deželah veliko socialno in politično fluidnost in injicira veliko bitko političnih grupacij in njihovih monopolnih vrhov, kjer bo maksimalno izkoristil težave za tako imenovano zaščito svojega delavskega razreda in svojih potrošnikov pred mednarodno blagovno menjavo. Skratka, tukaj nimamo več opravka z deželami, ki so v neki konjunkturi in kjer je te konjunkturne pogoje lahko izkoriščal naš izvoz, ampak smo v borbi z deželami, ki doživljajo resno notranjo krizo in ki iz te krize iščejo izhod, zadržujoč pogoje neenakopravnosti, pogoje diktata itd. Ce tako očrtamo celo zadevo, potem mislim, da je boj za menjavo naše plačilne bilance postal ena od naših prioritetnih nalog in da te prioritetne naloge ni mogoče dobiti brez določenih žrtev, brez določenega omejevanja na notranjem planu, brez določenega podrejanja, da te naloge na zunanji fronti, v tej bitki z zahodnim sistemom, z zahodno kapitalistično grupacijo morajo biti podrejene temu, da gospodarstvo in vse ostale družbene sile kar se da usposobimo za takšno bitko. Zveza komunistov Slovenije je veliko prispevala, da se najde takšen mehani­ zem, ki bo prvenstveno ta vprašanja reševal znotraj narodov in znotraj republik ter na ta način probleme naših odnosov s tujino maksimalno demistificiral in depolitiziral in tako omogočil, da se znotraj republik in znotraj samoupravnih interesnih skupnosti najdejo najbolj ekonomične rešitve in da se na ta način pospeši resnični proces povezovanja proizvajalcev znotraj dežele. To je bil izredno smel korak, ki je danes že uzakonjen in za katerega je potrebno iskati najbolj kreativne rešitve, ker je to edina realna pot, da se znotraj naših narodov najde jezik sporazumevanja med proizvajalci, na kakšen način zagotoviti čimvečji izvoz in na kakšen način hkrati regulirati tudi uvoz.

779

Mislim, da smo prišli iz tega nekdanjega začaranega kroga, kjer smo zunanje­ trgovinske krize spremljali z administrativnimi ukrepi. Ti administrativni ukrepi so običajno prizadeli interese prav tistih, ki so bili najbolj produktivni, omogočili pa z druge strani stalno politično tekmovanje neproduktivnih sil. Na kratko bi še omenil nekatere momente, s katerimi se vsekakor komunisti ne moremo sprijazniti in kjer moramo v bodoče delovati, da bi prišli iz sedanje situacije. V Sloveniji in v Jugoslaviji vse bolj prihajamo do spoznanja, da na osnovi tuje pameti in tujih licenc, tujega know-howa najbrž ni mogoče trajneje zasnovati perspektive izvoza v te dežele, oziroma da se takšen izvoz, ki bazira predominantno na kupljenih inozemskih licencah, težko plasira. Ce se sploh plasira, pa se običajno pod zelo neugodnimi pogoji. In da je zaradi tega nujno, da se v bodoče poleg racionalnega izkoriščanja inozemske tehnologije v večji meri opiramo na lastne sile, ko gre ali za oblikovanje, o čemer resolucija govori, ali gre za tehnične novitete, ali gre za povezovanje znanstveno-raziskovalnega dela s praktičnimi potrebami našega gospodarstva. Jasno je, da se to razmerje prek noči ne more menjati, ampak brez teh lastnih tehnoloških stvaritev, brez perspektive njihove nadaljnje bogatitve ni mogoče računati na uspešno izvozno ekspanzijo. Mislim, da je to v primeru Jugoslavije še posebno pomembno, ker se Jugosla­ vija vedno opira na svoje lastne sile, kot v času vojne in osvobodilni borbi in po vojni in mislim, da bi bila pomembna naloga naših kongresov orientacija na moralno politično podporo in borbo za odstranjevanje vseh tistih težav, ki ovirajo ustvarjalne zmogljivosti, ki so danes navzoče v številnih kadrih s številnimi kapacitetami, da bi pospeševale naš izvoz. V tem pogledu so nekateri rezultati doseženi, čeprav mislim, da ti rezultati še ne ustrezajo načinu valoriziranja. Drugo vprašanje, ki ga novi prepisi in nova ustavna ureditev tudi omogočajo, je v tem, kje se perspektivne možnosti za takšen izvoz in kakšno je stanje in diagnoza razlogov, ki trenutno onemogočajo, da se pojavljamo s takim izvozom. V tem pogledu je potrebna - to so tudi izkušnje v Sloveniji potrdile - velika specializacija, ker je samo visoko specializirana proizvodnja sposobna trajno obdržati trg. V Iskri obstajajo določene tovarne, kot je npr. tovarna električnih števcev, ki izdeluje take serije, da je ta serija vnaprej odrejena za zunanji trg, zaradi teh serij tudi Iskra permanentno spremlja vse zahteve ekonomičnosti in visoke tehnologije, poleg tega so seveda še druga podjetja, ki s tako velikoserijsko proizvodnjo ne morejo nihati med notranjo in zunanjo potrošnjo, ampak so temeljito vključena v zunanji trg. Tretja stvar, za katero v preteklosti ni bilo mogoče dobiti bitke na nekih etatističnih osnovah, najmanj pa v zveznih organih, to je selektivnejša politika pri izvozu in uvozu. Federacija je doslej enako obravnavala vsakega tistega, ki je 10 odstotkov izvažal in tistega, ki je izvažal 50 odstotkov. Tistega, ki je letno zaslužil 1 $, je na isti način nagrajevala, kot tistega, ki je nudil kompletne storitve, ki so predstavljale izraz kompleksnejšega povezovanja, ne pa nastopa razdrobljenih posameznih gospodarstvenikov - vse to je bilo obravnavano na isti način. Sedaj prvič obstaja možnost, da na osnovi samoupravnih sporazumov z vso potrebno politično pomočjo in pomočjo širših organov pristopimo k izdelavi selektivnejše politike, ki bo računala z določenim konceptom, konceptom našega nastopa navzven. Mislim, da je taka selektivnejša politika predvsem potrebna na področju povezovanja uvoza z izvozom, ker v tem pogledu obstajajo še velike možnosti. Povedal bi samo en primer, ki je bil že večkrat omenjen. Mi npr. danes v EGS kupujemo za 4 milijarde dolarjev, smo na njihovi lestvici osmi kupec. Kupujemo ogromne investicijske projekte, ampak zaradi dosedanje razdrobljenosti in dose­ danjega administrativnega reševanja je vsak kupoval samo svoje, po drugi strani pa je nekdo neodvisno od tega prodajal. Štiri milijarde dolarjev predstavlja kupca, pred katerim bi se marsikatera zunanja kompanija morala prikloniti in bi morala dati specialne dopolnilne koncesije, da bi lahko bila navzoča na jugoslo­ vanskem trgu.

780

Inozemstvo ima spričo naše dosedanje razdrobljenosti in predpisov in ob polnem sodelovanju domačih organizacij z inozemskimi kompanijami vse mož­ nosti, da takšne administrativne predpise izigra, sposobno je, da uveljavlja svoje enostranske interese, ne vodeč računa o zagotovitvi potrebnega ravnotežja. Skratka, hotel sem reči, da boj zveze komunistov in vsakega člana za po­ vezovanje našega gospodarstva na bazi novih samoupravnih interesnih skup­ nosti predstavlja edino učinkoviti način zaščite naše zunanje fronte in nalaga veliko družbeno odgovornost, ker bomo z zaščito te zunanje fronte, s perma­ nentno skrbjo za to zunanjo fronto ustvarili sebi najširše možnosti za skladen notranji razvoj in za veliko vlogo, ki jo bo Jugoslavija v bodoče igrala na področju DVR, na področju borbe za nov mednarodni ekonomski sistem. Mislim, da je v tem pogledu nasproti Zahodu že nekaj narejenega. Značilno je, da nas Zahod v dokumentih, kot so dokumenti EGS, priznava v smislu neuvrščene dežele, da so take formulacije navzoče v dokumentih o neodvisnosti in neuvrščenosti Jugosla­ vije, ki je lahko faktor miru in ravnotežja v tem delu sveta. Jasno je, da takšne politične izjave še daleč niso spremljane z njihovim ustreznim obnašanjem, predvsem na področju enakopravnejšega sodelovanja in da se to ne bo spreme­ nilo s tem, da se z njimi pogajamo, ah pa jih prepričujemo, ampak bi bilo to mogoče le na ta način, da jih bomo s praktično notranjo akcijo postavili pred dejstvo, da bodo morale računati z našim konkurenčnim izvozom, z našo večjo sposobnostjo. Vse to niso le vprašanja, ki jih morajo reševati neki gospodarstveniki, v sklopu vseh teh samoupravnih sil smo predvsem komunisti dolžni na tej poti iskati ustrezne praktične rešitve, da bi na ta način ta naša bitka, ki ni le bitka samo za blago in za izvoz, ampak bitka za našo družbeno afirmacijo, v polni meri prišla do izraza. Zaradi tega mislim, da ta dokument predstavlja veliko vrednost v naših akcijskih prizadevanjih, da se v kratkem nasproti zunanjim partnerjem pojavimo v nekem novem svojstvu in da ti začnejo spoznavati, da je treba bistveno menjati njihova stališča in odnose do Jugoslavije. Peter Mranjek

Obmejno sodelovanje Komunisti koroške regije iz Dravograda, Radelj ob Dravi, Raven na Koro­ škem in Slovenj Gradca prispevajo s svojimi zaključki h kongresnim materialom naslednjo zadevo. Dokumenti za VIII. kongres ZK Slovenije zlasti tisti del, ki obravnava medna­ rodne odnose, so bili znotraj članstva ZK in v okviru drugih družbenopolitičnih organizacij obravnavani in dobili vsesplošno potrditev. Glede na to, da je v razpravi v tistem delu resolucije, ki se nanaša na sodelovanje naše republike s sosednjimi deželami in z deželami v razvoju na področju družbenih, gospodar­ skih in političnih vprašanj, bila cela vrsta konkretnih pobud in predlogov, se nam zdi primerno opozoriti na aktualna vprašanja, ki bi naj prispevala k še celovitej­ šemu izoblikovanju resolucijskih stališč, ki se nanašajo na dobro sosedsko sodelovanje in na sodelovanje z deželami v razvoju kakor tudi z neuvrščenimi deželami. Dobri in prijateljski odnosi naše republike s sosednjimi deželami bodo v večji meri trajneje zagotovljeni le tako, da bomo vsestransko razvijali skladnejši razvoj obmejnih območjih. Za koroško regijo je izrednega pomena uveljavljati že preizkušene oblike maloobmejnega sodelovanja, kot jih uveljavljamo z osimskimi sporazumi. Za sodelovanje z zamejsko Koroško je značilno to, da je opaziti občutno zaostajanje na področju sodelovanja, tako na gospodarskem kot tudi na političnem področju. V tem kontekstu vprašanj sočasno izstopa dejstvo, da je pretežni del avstrijske Koroške gospodarsko manj razvit, kar pogojuje težave pri zaposlovanju in ogroža obstoj slovenske manjšine na Koroškem. Ob vsem tem se srečujemo z odprtimi vprašanji našega obmejnega območja, ki se navzlic hitremu in dinamičnemu razvoju v zadnjih letih še vedno srečuje z vrsto obmejnih krajevnih skupnosti, ki so slabo razvite in zahtevajo naše skupne napore v zvezi s skladnejšim in

781

hitrejšim razvojem. To je še posebno pomembno iz narodnogospodarskih vidi­ kov ter iz vidika preprečevanja procesa asimilacije narodnostne manjšine kot posledice sedanjega ekonomskega položaja koroških Slovencev v Avstriji. Prizadevanje za razrešitev materialne baze, za hitrejši in skladnejši razvoj tostran in onstran meje mora omogočiti socialno varnost in varnostni obstoj manjšine in skratka hitrejši in celovitejši razvoj tega območja. Za uresničevanje teh aktualnih nalog bomo morali usmeriti naše napore tudi za spreminjanje še vedno navzoče podjetniške miselnosti in lokalnih hotenj in doseči večje angažira­ nje združenega dela naše republike in širše pri uresničevanju in nastopanju investicijskih programov na manj razvitih, zlasti obmejnih območij. Naslednje vprašanje, to je sodelovanje z deželami v razvoju, je prav tako zelo aktualno. Zlasti še v tem, da se združeno delo neposredno ali prek raziskovalnih organizacij, ustanov in inštitucij vključi v menjavo blaga in dela. Prizadevanja morajo iti v smer ponudbe kompleksnega transfera znanja, to je od idej, načrtov, izvedbenih programov do dobave proizvodnih naprav in s tem nuditi celovit inženiring za realizacijo skupno dogovorjenih ciljev. Z večjo organizirano aktiv­ nostjo moramo preseči dosedanje večkrat parcialne nastope, ki zmanjšujejo učinkovitost gospodarskega nastopa v tujini. Združeno delo bomo morali še učinkovitejše samoupravno organizirati in povezati za celovitejši in enoten na­ stop na tujih tržiščih. Pri tem pa mora posebno odgovornost prevzeti poleg gospodarske zbornice in izvršnega sveta skupščine Socialistične republike Slo­ venije tudi samoupravna interesna skupnost za ekonomske odnose s tujino.

Ronald Strelec Mednarodno delavsko gibanje

Zapleteni mednarodni položaj in razmere v mednarodnem komunističnem in delavskem gibanju, ki so v marsičem kontradiktorne, z mnogimi odprtimi pro­ blemi pa tudi z vrsto pozitivnih procesov, terjajo našo stalno politično zavzetost v spodbujanju naprednega in še bolj sistematično znanstveno teoretično analizo vseh sedanjih tokov. Mednarodne, politične, gospodarske m socialne razmere, strukturna kriza ne samo kapitalističnega sistema in superstruktur, temveč sveta v celoti, spreme­ njena politična karta sveta, koncentracija nevarnih sredstev za uničevanje člo­ veštva v dveh socialnih sistemih oziroma v dveh najmočnejših industrijskih silah sveta povzročajo, da je današnje obdobje polno protislovij, izzivov in možnosti za hitrejši razvoj socializma kot svetovnega procesa, a tudi polno teženj po konserviranju starega, nevarnosti za mir in varnost vseh. Nešteti tokovi in mnoge krizne situacije vse bolj kažejo, da so možne edino rešitve v smeri socializma, to pa ustvarja ozračje in pogoje za nadaljnje revolucio­ narne transformacije sveta skozi različne oblike in poti, odvisno od specifičnih razmer, v katerih so posamezne države in gibanja. Razredni boj v Marxovem smislu se je obogatil z novo vsebino in novo kvaliteto. Miroljubno sožitje in neuvrščenost pomenita danes nov družbenopolitični okvir v svetovnih razsežno­ stih in v mnogočem v svojem bistvu olajšujeta tudi boj za socializem v sodobnem blokovsko razdeljenem svetu. Iz dejstva, da so razširjeni okviri in vsebina razre­ dnega boja, izhajajo nove zapletene in še vedno ne dovolj spregledane in preu­ čene naloge socialističnih sil, ki morajo razčleniti svoje programe, analizirati sodobno gibanje in zaznati, kako naj se najbolj racionalno postavijo in organizi­ rajo v povezovanju boja z interesi delavskega razreda za spreminjanje sveta v smeri socializma z bojem za preprečevanje katastrofe človeštva. Kriza kapitalizma spodbuja tudi družbene sile imperializma na intenzivno iskanje poti za podaljšanje eksistence kapitalizma kot sistema. Svoje razredne probleme poskušajo razreševati na različne načine, toda njihove možnosti so čedalje bolj omejene, to je zreducirane na poti, ki v bistvu pomenijo spodkopava­ nje s.ame substance kapitalizma. Izzivi današnjega časa so torej večsmerni. Gre za izzive socialističnim silam in meščanskim ter monopolističnim krogom in za izzive, ki imajo hkrati nacionalne in mednarodne razsežnosti.

782

V takšnih pogojih moramo na sodobne probleme mednarodnega komunistič­ nega in delavskega gibanja gledati širše, kompleksno in dialektično. Gre namreč za več dejstev, ki neposredno vplivajo na revolucioniranje delavskega razreda in spodbujajo težnje za socializem v mednarodnih razsežnostih na vseh celinah, ki spreminjajo razpored progresivnih sil na mednarodni sceni, vodijo do koincidence interesov različnih političnih gibanj in do tendence širjenja enotnosti naprednih demokratičnih sil v boju za mir, varnost in družbene preobrazbe. V mednarodnem komunističnem in delavskem gibanju kot celoti so se začeli pomembni pozitivni premiki. Pozitivni trend je dolgoročen in nezaustavljiv. Razumljivo, za sedaj lahko še vedno govorimo o tendencah ne pa o statičnem že oblikovanem pojavu, torej o procesu. Nekatere komunistične partije se vse bolj usmerjajo na svoje specifične pogoje boja, upoštevajoč notranje socialnopoli­ tične in gospodarske kot tudi mednarodne svetovne razmere, pri čemer marksi­ zem ustvarjalno uveljavljajo v skladu s konkretnimi pogoji in možnostmi. Vsa politična gibanja se poskušajo prilagoditi novim pogojem in nalogam. Evidentno pa je, da tak pozitiven trend zadeva na velike težave, odpore, pritiske in poskuse spodkopavanja. Na berlinski konferenci komunističnih in delavskih partij Evrope je prišlo do uveljavitve pravice sleherne partije in gibanja do svobodne izbire lastne poti v boju za socializem in za graditev socializma. Po Berlinu se ta proces nadaljuje ob krepitvi sil v komunističnem gibanju, ki se zavzemajo za polno samostojnost partij v utrjevanju strategije in taktike svojega revolucionarnega boja in demokratičnih principov v mednarodnih odno­ sih. Toda, zaradi odpora dogmatskih sil, ki težijo obdržati preživele oblike odnosov, je ta proces obremenjen s težavami in konfliktnimi situacijami. Tudi to pa vodi k nadaljnji diferenciaciji znotraj posameznih komunističnih partij in v delavskem gibanju kot celoti. Vsekakor je pozitivno, da je splošna tendenca nadaljnje utrjevanje neodvisnosti, ustvarjalnosti in enakopravnosti v odnosih med partijami in gibanji. Različne poti v socializem so objektivna zakonitost našega časa, v povezanosti interesa delavskega razreda z najširšimi družbenimi dejavniki je temelj za enotno politično akcijo in zavezništvo širokih socialističnih in demokratičnih sil za miroljubni prehod v določeni obliki novih socialističnih proizvodnih odnosov. V prizadevanjih za doseganje zgodovinskih ciljev delav­ skega razreda je danes bolj kot kadarkoli nujen tovariški, enakopraven in kon­ struktiven dialog med komunističnimi, delavskimi in vsemi drugimi naprednimi demokratičnimi silami. Največja ovira za to pa je blokovska delitev sveta, ki se izraža tudi v ideološki konfrontaciji in težnjah dveh blokov, ne samo v smeri discipliniranja svojih članic, ampak tudi v naporih za pridobivanje novih oporišč in interesnih obmo­ čij. S tem problemom se soočamo še posebej v Afriki, kjer dva bloka poskušata izkoristiti medsebojne konflikte posameznih držav, ki jih najbolj pogosto sama spodbujata za širjenje svojega vpliva in pridobivanje novih pozicij. V tem po­ gledu je zadnje čase še posebej aktivna Socialistična internacionala, ki poskuša z navidez progresivnimi parolami dejansko vsiljevati neuvrščenim in deželam v razvoju zahodnoevropski parlamentarni sistem, kar pa dejansko pomeni poskus ohranjanja in zagotavljanja interesov kapitalizma in nadnacionalnih družb. Do takih poskusov pa ni imuna niti druga stran, ki je prav tako na tem območju aktivno navzoča. Obe tendenci in takšna dejavnost dveh blokov sta objektivno naperjeni proti popuščanju mednarodne napetosti, svobodnemu razvoju narodov in držav in nenazadnje k razbijanju enotnosti in slabitvi akcijske sposobnosti neuvrščenih držav. Zaradi tega je potrebno krepiti vsestransko bilateralno in tudi multilateralno sodelovanje med političnimi partijami in naprednimi gibanji neuvrščenih držav in se odločno postaviti po robu vmešavanju in vsem poskusom delitve neuvršče­ nih dežel na ideoloških in drugih osnovah. Veliko pozornost bomo morali posvečati v prihodnje proučevanju novih možnosti za gospodarsko, tehnološko, znanstveno, kulturno, informativno in drugo sodelovanje z neuvrščenimi in deželami v razvoju, kakor tudi raziskovalno-znanstvenemu delu za utemeljitev našega pristopa k nadaljnjemu boju za

783

novo mednarodno politično in gospodarsko ureditev sveta, izhajajoč iz dejstva, da gre v bistvu za razredni boj. Z vso pozornostjo moramo spremljati in analizirati tudi dogajanja v sosednjih deželah, in sicer tako splošni družbeni razvoj kot tudi pojave oživljanja fašistič­ nih in neonacističnih ter drugih nazadnjaških idej, ki težijo zaustaviti napredne družbene spremembe in prizadevanja progresivnih in demokratičnih sil za pre­ magovanje težav, s katerimi se te družbe soočajo, kot so terorizem, razni ekstre­ mizmi in slično. Najmočnejše komunistične partije zahodne Evrope so se s svojim konstruk­ tivnim in ustvarjalnim nastopom uveljavile kot dejansko demokratične sile v svojih družbah, ki se skupaj z drugimi naprednimi silami in gibanji bojujejo za postopne družbenoekonomske spremembe. Brez njih danes ni mogoče reševati nobenega, za to družbo življenjsko pomembnega vprašanja. Sprotno naj bi tudi spremljali in proučevali stanje in procese v socialističnih državah, ki se poleg značilnih uspehov v graditvi socializma soočajo z mnogote­ rimi problemi, ki izhajajo predvsem iz zaostajanja družbenih odnosov za dose­ ženo stopnjo proizvajalnih sil. Povsem nov fenomen za proučevanje predstav­ ljajo tudi konflikti in celo oboroženi spopadi med nekaterimi socialističnimi državami. Najbolj nevarno krizno žarišče je na Bližnjem vzhodu, za katero zaradi trmo­ glavosti in nepopustljivosti Izraela, zunanjega vmešavanja ter neenotnosti arab­ skih držav v bližnji prihodnosti ni pričakovati celovite in trajne rešitve. Zaradi tega moramo še naprej posvečati vso pozornost temu problemu, s konkretnimi akcijami pa spodbujati vse napredne sile v smeri preprečevanja konfliktnih situacij in njihovega reševanja po miroljubni poti. Nestabilnost na Bližnjem vzhodu pa je neprestana grožnja za mir na Mediteranu, v Evropi in širše v svetu. Navzlic različnim poskusom, da bi ga oslabili, se je vsa ta leta gibanje neuvrščenosti krepilo, vloga neuvrščenih držav in principi neuvrščene politike pa se vse bolj uveljavljajo tudi pri nekaterih državah, ki niso članice tega gibanja. Velik del zaslug za to ima Jugoslavija in še posebno predsednik Tito. Pred nami so pomembne naloge v pripravah za ministrski sestanek koordina­ cijskega biroja neuvrščenih v Kabulu, sestanek ministrov za zunanje zadeve neuvrščenih držav, ki bo v Beogradu in za konferenco na vrhu neuvrščenih dežel prihodnje leto v Havani. Moramo se zavzemati za čimuspešnejše priprave na posebno zasedanje gene­ ralne skupščine Združenih narodov o razorožitvi, ki je izredno pomembna akcija neuvrščenih dežel, usmerjena na dejansko popuščanje napetosti in povečanje zaupanja med narodi in državami vsega sveta. S ponosom lahko rečemo, da je med dvema kongresoma navzlic težavam in zapleteni mednarodni situaciji močno potrjena revolucionarna vsebina naše zunanje politike, ugled Jugoslavije in vloga predsednika Tita kot graditelja in stratega naše neodvisne in neuvrščene zunanje politike. Obenem pa lahko tudi ugotovimo, da vsi sedanji svetovni tokovi potrjujejo trajne vrednote ciljev in principov, za uresničitev katerih se Jugoslavija skupaj z drugimi neuvrščenimi državami angažira in dosledno zavzema.

Stojan Vodopivec

Združeno delo naj hitreje sledi političnim spoznanjem in usmeritvam Prejšnji kongresi, predvsem VII. kongres ZK Slovenije in X. kongres ZK Jgoslavije so dali velik poudarek krepitvi odnosov z obmejnimi državami in narodi- kot prispevek k miru v svetu. Ta usmeritev je pospeševala odprtost meja in svobodno gibanje vseh ljudi. Tako ZK, kot druge subjektivne sile ob meji imamo bogato razvite odnose s Komunistično partijo Italije, socialistično stranko in drugimi naprednimi strankami v Italiji. Pri tem je zelo poudarjeno sodelovanje z zamejskimi Slovenci na vseh možnih področjih dejavnosti, še posebej pa so pomembne različne oblike ekonomskega sodelovanja. Ves ta splet odnosov ob meji povzroča tesne stike med obema narodoma, ki tako v praksi, ne glede na

784

različen družben sistem, vse manj čutijo navzočnost državne meje. Lahko re­ čemo, da so taki odnosi ustvarili pogoje za sprejem osimskih sporazumov. Ti sporazumi verificirajo dosedanje uspešno sodelovanje, omogočajo razširitev teh dosedanjih oblik ter odpirajo nove možnosti še intenzivnejšega sodelovanja v prihodnje. S sprejetjem sporazumov nas čakajo še velike naloge. Tu ne gre za utrditev meje, vzporedno s tem moramo skupno reševati vprašanje statusa Slovencev in njihovih pravic v italijanskem prostoru. Tu gre za del našega naroda, ki se je doslej izkazal kot most med narodi. Pri tem so bili v preteklosti najbolj zapostavljeni Slovenci v Benečiji in videmski pokrajini, kar se v bodoče mora spremeniti. Mi pa moramo dati vse večji poudarek prav ekonomski moči vseh Slovencev v Italiji. Obmejne občine imamo že vrsto let intenzivne in plodne stike s sosednjimi, predvsem s slovenskimi občinami. Vsakoletna srečanja na različnih področjih dela, predvsem na kulturnem, športnem, prosvetnem področju, so marsikje prerasla v manifestacijo in sodelovanje vseh ljudi z obeh strani meja. Poleg občinskih skupščin so se v to vključile tudi krajevne skupnosti, kar pomeni podružbljanje tega sodelovanja. Že pred leti so bile na občinskih nivojih imeno­ vane skupne komisije za sodelovanje na področju kulture, izobraževanja, urbani­ zma, varstva okolja, cestnih povezav in celotnega gospodarskega sodelovanja z namenom, da prejšnje oblike sodelovanja oplemenitimo predvsem s strokovnega vidika. Vse te komisije so imele in še imajo vrsto sestankov, na katerih usklajujejo različna stališča in praktično na ta način opravičujejo svoj nastanek. Te komisije se pojavljajo na različnih nivojih. Osnova za njihovo delovanje pa je predvsem sodelovanje s komunistično partijo Italije in socialistično stranko ter drugimi naprednimi strankami v Italiji. S socialnim, ekonomskim in tehničnim razvojem se veča odvisnost enega življenjskega prostora od drugega. V kompleksu različ­ nih prostorskih silnic, ki delujejo onkraj državnih meja, so vse pomembnejši tudi tokovi prebivalstva in blaga, ki se stalno pretakajo med državama. S to povečano mobilnostjo prebivalstva se povečuje tudi pomen različnih oblik migracije. Tudi večmilijonski tokovi prebivalstva in blaga, ki se iz leta v leto pretaka čez cestne in železniške prehode na jugoslovansko-italijanski meji, vzbujajo precejšnjo pozor­ nost, ker je njihov prostorski vpliv vse pomembnejši. Ta vpliv se ne omejuje le na komunikacije, temveč se veže z mnogimi drugimi prostorskimi funkcijami. Pri tem mislimo, da bomo predvsem v bodoče imeli velike posege, kot so industrij­ ska cona na Krasu, regulacija Soče s pritoki, cesta v Brda, vodna pot Jadransko morje-Donava in mejni prehodi gospodarskega značaja. Pomembna je zamisel, ki je opredeljena v protokolu o prosti industrijski coni na Krasu. Gre za gospodarski projekt, ki naj bi koristil gospodarstvu obeh dežel. Dejavnost, ki naj bi se odvijala v tem prostoru, bo imela izključno izvozni značaj. Razen teh neposrednih gospodarskih koristi bo tudi to največji projekt, ki naj bi ga uresničili dve državi ter s tem potrdili in dokazali obojestransko pripravljenost o dolgoročnem skupnem gospodarskem sodelovanju. Uresničitev te zamisli bo dokazala, da je možen skupen nastop dveh gospodarstev iz dveh medsebojno različnih družbenih sistemov. Od podpisa do danes se je v okviru prizadevanj za uresničitev projekta industrijske cone opravilo mnogo pozitivnih korakov. Hkra­ ti pa smo bili priče na drugi strani meje nekaterim negativnim težnjam na račun te cone. Zavedamo se, da je projekt zahtevna naloga, da bomo naleteli na težave, obenem pa vemo, da bodo to nalogo uresničevali ljudje in če so oprede­ ljeni za tako sodelovanje, tudi objektivne težave ne bo težko odstraniti. Komisiji, zadolženi za mikrolokacijo ter gradnjo, sta že opravili določene naloge. Lahko ugotovimo, da smo z naše strani o teh vprašanjih napravili vse, kar je do tega trenutka potrebno. Glede samega pričetka gradnje pa gre za naloge, ki so povezane z obveznostmi najširše družbene skupnosti, saj gre za jugoslovansko-italijansko industrijsko cono. Dalje bi morali skleniti ustrezen medrepubliški dogovor glede načina in virov financiranja posameznih nalog v tem projektu. Vzporedno bi se moralo združeno delo ustrezno organizirati, da bi se lahko s svojo dejavnostjo vključevalo v cono. Upoštevajoč, da bo tu locirana industrija z visoko organsko sestavo, bo v mnogo 50 VIII. kongres

785

1

večji meri dana možnost afirmacije naših rezultatov, našega gospodarstva in pa rezultatov, ki smo jih kot samoupravna družba dosegli. Samoupravno organizi­ rano združeno delo z obstoječo tehnologijo ter znanjem je lahko učinkovit partner v proizvodnji z visoko razvito industrijo. Imamo tudi številen in kvalite­ ten kader, ki se uveljavlja v domovini in zunaj meja in ki se bo moral tudi bolj angažirati pri nastajanju in v samem delu v coni. Ravno tako lahko zagotovimo ustrezno vključitev prebivalcev, ki živijo nepo­ sredno v bližini tega prostora, v dejavnost cone. 'Skratka, ugotavljamo, da so bili storjeni prvi koraki za uresničevanje osim­ skih sporazumov. Če hočemo obveznosti iz sporazumov uresničiti učinkovito, je potrebno najprej uskladiti srednjeročne plane republike in federacije do leta 1980 ter dati še večji poudarek v srednjeročnem planu za obdobje 1981-1985. K temu je potrebno z vso odgovornostjo pritegniti samoupravne interesne skupnosti, gospodarsko zbornico in celotno združeno delo. Elementi prostorske kulture so v medsebojni odvisnosti in sicer od gostote in naselitve prebivalstva, koncentracije naselij, gostote prometa ter raznih gospodar­ skih in turističnih lokacij. Zato v prostoru niso zaželeni neusklajeni posegi različnih interesov. Pri tem ne smemo izvzeti prometa in celotne infrastrukture. Prometna povezava je postala ključni faktor družbene in gospodarske politike v svetu in pri nas. Omogoča odpiranje navzven, nove naložbe, predvsem pa pove­ zovanje območij in ljudi. Tak pristop je za nas toliko pomembnejši, ker je osnova za tesnejše sodelovanje in povezovanje dveh narodov in sodelovanje z zamej­ skimi Slovenci. Ob tem se moramo za uresničitev navedenih nalog v občini, republiki in federaciji tako organizirati, da bomo na vsakem koraku praktično dokazovali prednosti socialističnega samoupravnega sistema, predvsem v nje­ govi učinkovitosti. Pobude in prednosti, ki smo jih doslej uveljavili nasproti italijanskim občinam izza meje, moramo še naprej ohranjati in razvijati, v kar nihče tostran in onstran meje ne dvomi. Ne glede na odprta vprašanja ob meji so vsi odnosi vpeti v sodelovanje. Pri tem moramo dati še večji poudarek sodelovanju s Slovenci v Italiji. Poleg kulturnega in drugega sodelovanja moramo povečati njihovo gospodar­ sko moč. Zato je potrebno ustrezno organizirati in stimulirati združeno delo, da bo hitreje sledilo političnim spoznanjem in usmeritvam. Ob vsem tem pa nam mora reševanje odprtih vprašanj z Italijo služiti kot primer reševanja odnosov med državami, odnosov, ki so usmerjeni v pozitivno razreševanje medsebojnih interesov. In tudi tu se je pokazala velika moč in daljnovidnost naše zveze komunistov.

Slavko Osredkar Primeri podružbljanja zunanje politike

Ob še tako kritični oceni, ali in koliko delovni ljudje danes že sprejemajo mednarodna vprašanja - vprašanja zunanje politike v najširšem pomenu te besede, za del svojih samoupravnih pravic in dolžnosti, s tem pa seveda tudi odgovornosti za te odnose, lahko ugotovimo, da delovni ljudje te svoje pravice ter dolžnosti že uveljavljajo in osvajajo, niso pa jih še v celoti osvojili. Časi, ko se je zunanja politika obravnavala, kot je bilo na tej komisiji že ugotovljeno, kot izključno vprašanje za to določenega državnega organa, strokovnjakov-diplomatov, najvišjih organov oziroma forumov, družbenopolitičnih organizacij in njenih specializiranih organov - to je komisij in odborov, so že za nami. Delovni ljudje danes niso več samo pasivni opazovalci, le bralci časopisnih vesti o mednarodnih dogodkih in o naših t. i. uradnih stališčih do mednarodnih pogovorov in vpra­ šanj, ampak so pod vplivom razvoja in utrjevanja samoupravljanja nasploh, že postali res nekje bolj, nekje manj skromni, morda tudi preskromni, pa vendarle že soustvarjalci naše politike do mednarodnih vprašanj, do mednarodnih od­ nosov.

786

Poizkusi nekaterih zunaj meja naše domovine, da bi ob posameznem konkret­ nem problemu kot je npr. vprašanje položaja naše slovenske manjšine v sosednji Avstriji, dokazali razkorak med tako imenovano uradno politiko na eni strani in stališči, mišljenji, razpoloženji delovnih ljudi na drugi strani, so ostali brez uspeha. V predlogu resolucije našega kongresa je poudarjena vloga obmejnega sodelovanja pri krepitvi dobrih sosedskih odnosov in zbliževanju sosednjih narodov. Pri tem imajo gotovo specifično in ne ravno nepomembno vlogo obmejne občine, o čemer je bil danes in včeraj že govor. Prebivalci obmejnih občin, med katere spada tudi občina Jesenice, ki meji na Avstrijo in na Italijo, gotovo bolj kot v drugih občinah stopajo v stike s prebivalci obmejnih krajev sosednjih držav. Ti stiki so najrazličnejši, so organizirani prek kulturnih organi­ zacij, športnih organizacij, društev, prek organizacij združenega dela in podobno, o čemer so nekateri tovariši iz obmejnih občin danes že govorili in podrobneje prikazali organizirane pa tudi spontane oblike sodelovanja. Prebivalci obmejnih občin praktično vsakodnevno prekoračujejo mejo tako zaradi nakupa, zaradi izletov in podobnih razlogov. Mimogrede naj omenim, da ima v občini Jesenice, ki šteje manj kot 29 tisoč prebivalcev, danes že 16 tisoč občanov potni list, 1110 občanov pa ima maloobmejno prepustnico. Će upoštevamo, da se po naši oceni 10 odstotkov potnih listov nanaša na več oseb, potem seveda lahko ugotovimo, da ima velika večina jeseniških občanov možnost, da lahko vsak čas, kadarkoli želi, prestopi državno mejo v Avstrijo ali v Italijo. To ni samo izraz odprtosti naše meje, ampak hkrati opozarja tudi na možnost, da ljudje pri tem, ko prekoračujejo državno mejo, dejansko lahko vzpostavljajo stike s prebivalci drugih dežel ter tako hote ali nehote, zavedajoč se ali ne, na nek svojstven način vzpostavljajo ali vsaj vplivajo na mednarodne, na obmejne odnose. Ali bodo ti vplivi, ti odnosi dobri ali ne, glede interesov delavskega razreda pozitivni ali ne, je v veliki meri odvisno od stopnje osveščenosti prebivalstva v teh obmejnih občinah. Zaradi tega so vredni pozornosti in vse podpore tisti stavki v 66. točki predlagane resolucije, ki opozarjajo in vzpodbujajo na dolžnost komunistov glede obmej­ nega sodelovanja prav v obmejnih občinah. V teh občinah si bomo morali komunisti prizadevati za uveljavljanje vseh že danih možnosti, poiskati pa tudi nove oblike in možnosti v okviru družbenopolitičnih organizacij, občinske skup­ ščine, v krajevni skupnosti in v temeljnih organizacijah združenega dela, da bodo delovni ljudje, občani lahko na organiziran način uveljavljali svoje pravice in dolžnosti ter prevzemali odgovornosti do vprašanj odnosov obmejnega sodelova­ nja. Razprave o vprašanjih odnosov obmejnega sodelovanja morajo postati nor­ malni, stalni predmet razprav tako v občinski skupščini, v krajevni skupnosti in seveda tudi v delovnih organizacijah, ne pa kot nekaj izrednega, ki včasih prav zaradi te izrednosti dobiva tudi prizvok senzacije.

Vida Tomšič Poglavitne značilnosti mednarodnega stanja

Ob zaključevanju dela v komisiji se mi zdi prav, da podčrtamo tri razsežnosti naših razprav. Najprej, da smo v razpravah ugotavljali, kako potekajo dogodki v svetu, kako dramatični so, kakšne so danes oblike razrednega boja v svetu in predvsem tudi v odnosu na Jugoslavijo. Mislim, da je glede tega naša razprava dala dovolj opozo­ ril in predvsem poudarjala, da je kapitalizem še sposoben organizirati svoje sile na mnogo višji tehnološki ravni in manipulirati s celim svetom prek takih oblik, kot so transnacionalne kompanije, pa vse do desantov in terorističnih napadov, kot npr. sedaj v Italiji. Brez dvoma vse to dokazuje zaostritev razrednega boja v svetovnem merilu. Vendar ne bi mogli iz teh oblik boja sklepati, da so se sile kapitalizma usposobile za enotno delovanje in udarce, ampak smo hkrati ugoto­ vili, da so pravzaprav v defenzivi pred politiko neuvrščenosti, pred zmagovitimi boji narodov proti kolonializmu in neokolonializmu, ki se danes upirajo manipu­ lacijam z ljudmi in z narodi in ki so se bili sposobni združiti v gibanju neuvršče-

50*

787

nosti. Ne gre torej prezreti dejstva, da so sile teme bile prisiljene, da se združijo zaradi naraščajočih sil napredka. Včasih - ko ugotavljamo načine, s katerimi poskušajo na vsaki točki, kjer je možno, razbijati enotnost neuvrščenih, kako znajo pri tem razpihovati in izkoriščati nacionalno vprašanje, rasizem in vse oblike nečloveškega hujskanja ljudi in narodov med seboj, kaže, kot da jim je uspelo razbiti enotnost neuvrščenih. Toda takšna ocena bi bila napačna in je jugoslovanski komunisti tudi nimamo, ker izhajamo iz ocen, ki jih je večkrat poudarjal tudi tovariš Tito. Pri pazljivejšem analiziranju pojavov - da neuvrščene dežele številne probleme, ki so jih zapustili kolonialistični sistemi, razračunavajo med seboj, včasih tudi na načine, ki dajejo priliko blokovskim silam, da izkori­ ščajo te probleme za svoje interese - vendarle lahko ugotovimo, da neuvrščene dežele v globalni strategiji ostajajo enotne. Ugotavljamo torej, da pojavi agre­ sivne brezobzirnosti in nečlovečnosti, ki se jih poslužujejo proti neuvrščenim deželam, pomenijo predvsem defenzivo sil, kjer se nočejo odreči svojih privilegi­ jev v mednarodnih odnosih. Upiranje nujnemu napredku, ki ga zagovarjajo in uveljavljajo neuvrščeni, povzroča zaostritev bojev in vsak spopad se vključuje v globalni boj za napredek. Dalje velja opozoriti, da smo v naši razpravi poudarili, da boj za novo medna­ rodno ekonomsko ureditev ni samo zadeva nerazvitih dežel, ni ureditev, ki bi ustrezala samo njim. V ekonomskih pregledih in statistikah lahko vodimo tri oddelke, oz. delimo dežele po pripadnosti k razvitemu zahodu, k socialističnemu vzhodu in k skupini dežel v razvoju. Toda v naši politični strategiji vodimo globalno politiko neuvrščenosti kot globalni odgovor na današnje probleme. Nova mednarodna ekonomska ureditev je globalni odgovor na dosedanjo eko­ nomsko ureditev in to ni ekonomska ureditev samo za nerazviti svet in za dežele v razvoju. To je ureditev, ki rešuje tudi probleme dežel zahoda. Ponuja izhod tudi ZDA, ki so tudi v globoki krizi. Če gledate statistike, so po številu štrajkov in delavskih nemirov danes med prvimi deželami ZDA. Tudi za razvite dežele je to edina pot človeškega reševanja njihovih notranjih težav in tudi edina pot k svetovnemu miru. Saj resnični mir lahko gradimo le z bojem za nove ekonomske odnose v svetu, z bojem, ki kot vemo, vključuje tudi nove politične, socialne, kulturne, človeške odnose. Zato razumemo in trdimo, da je politika neuvrščeno­ sti globalna politika in boj za novo mednarodno ekonomsko ureditev, pomeni boj za novo ureditev vseh odnosov za vse države in ni le rešitev »tretjega« sveta, sveta, ki naj bi ga kot skupni imenovalec povezovala njegova nerazvitost in neuvrščenost. Mislim, da je to pomembno poudariti tudi zaradi usmeritve v našem mednarodnem sodelovanju in v razgovorih z delegacijami, s katerimi pridemo v stik, da tako pravilno tolmačimo novo mednarodno ekonomsko ureditev. Ne nastopamo torej kot blok dežel v razvoju s svojimi zahtevami proti razvitim deželam, ampak nastopamo s platformo, ki ustreza vsem naprednim silam v svetu in je tudi v najglobljem interesu delovnih ljudi v razvitih deželah. Zato poudarjamo tudi, da je ta boj v svojem bistvu razredni boj in je v skladu z interesi delovnih ljudi, ki žele graditi svoj položaj in odnose med ljudmi, narodi in državami na osnovi enakopravnega sodelovanja, lastnega dela in lastne ustvar­ jalnosti brez izkoriščanja tujega dela. V naših razpravah smo to misel že poglobili, vendar posebej predlagam, da poudarimo ta aspekt naše strategije mednarodnih odnosov, ki ponuja rešitev vseh sodobnih svetovnih problemov. Brez dvoma je Jugoslavija kot neuvrščena in kot dežela v razvoju iskreno in tudi življenjsko povezana z uspehom te politike, prav isto pa velja za vse ljudi in dežele, ki hočejo v miru sodelovati med seboj. Da danes v svetu razumejo velik pomen, ki ga ima tak pristop k mednarodnim svetovnim problemom, kaže naraščajoči interes progresivnih gibanj, delavskih, komunističnih in socialističnih strank, znanstve­ nih in raziskovalnih institucij tako za naš način razreševanja notranjih proble­ mov, od nacionalnih do delavskih, kot tudi za naš koncept zunanje politike. Pri tem lahko ugotavljamo posebno pozitivnost naše politike odprtosti do vseh različnih komunističnih strank, vključno s pravkaršnjim obiskom delegacije kitajske partije. Vse to omogoča, da si medsebojno razlagamo svoje izkušnje in uporabljamo izkušnje delavskih gibanj in strank iz vsega sveta. To odprtost v graditvi skupne strategije na političnem in tudi na znanstvenem področju naš kongres tudi pozdravlja.

788

Končno, tretja misel, ki je bila v razpravah zelo močno izražena, velja vpraša­ nju, kaj je dolžnost nas komunistov v tem času. Ugotavljamo, da je podružbljanje zunanje politike že sprejeta orientacija, ki se je uveljavila v delu in v zavesti ljudi, kakor to govore izredno zanimivi podatki iz naših občin o tem, kako gradijo mednarodno sodelovanje na vseh področjih, od ekonomskega, kulturnega, znan­ stvenega, športnega. Slišali smo tudi o tem, kako so tukaj neizčrpne možnosti. Vendar bi pri tem veljalo, da se zamislimo glede vprašanja, ki ga tudi na področju, kjer delam, najbolj čutimo, da namreč nismo dovolj omogočili sodelo­ vanja vseh, da mnogo teh pobud zamre in tudi, da zavest ljudi, da moramo in moremo vsi sodelovati pri taki naši zunanji politiki, od katere zavisi končno tudi naš obstoj, naše življenje - ne pride v praksi vselej do izraza. Ko decentraliziramo zunanjo politiko, če lahko tako rečem, jo predvsem deetatiziramo, to se pravi, da postaja funkcija združenega dela. Zato bi morali še bolj utrjevati zavest, da je vsak naš korak doma obenem tudi korak v svetovnem merilu in da moramo v vsakem našem ukrepu doma pravzaprav videti njegove posledice v svetovnem merilu. To pomeni, da moramo vključevati mednarodno sodelovanje v svoje plane in programe v vsaki naši delovni organizaciji in občini. Pri tem pa velja samokritično ugotoviti, da nismo dovolj napravili niti na ravni republike niti ne v okviru združenega dela. Ne manjka nam kadrov in mislim, da je razveseljivo število ljudi, ki so sposobni za to delo na političnem, strokovnem, gospodarskem, znanstvenem, kulturnem področju. Manjka pa tista hrbtenica, ki bi vsemu združenemu delu omogočala vključevanje njihovih znanj in naprav v še močnejšo povezanost v svetu. V koordinacijo vseh organov in organizacij, ki se v republiki ukvarjajo z mednarodnimi odnosi, je bilo vloženega že precej truda. Republika je po novi ustavni ureditvi zadolžena za mnoge zadeve in sedaj ni mogoče le kritizirati federacije za pomanjkljivosti. Mnoge stvari danes zaostajajo, ker se sami v republiki nismo dovolj organizirali, ker nismo mednarodnega sodelovanja vklju­ čili kot sestavine dolgoročnega planiranja in programiranja vseh naših delovnih organizacij. V zadnjem obdobju smo že napisali družbene dogovore za področje mednarodnega sodelovanja kot npr. o kadrovski politiki, o mednarodnih obi­ skih, a zdi se, da pri tem manjka tista vztrajnost, ki bi morala izvirati iz zavesti vitalnega, življenjskega interesa, ki ga pri tem imamo. Mislim, da morajo komuni­ sti postati nosilci in notranja gibalna sila takega razumevanja. KončnQ, v svetu, v katerem živimo in ki ga sedaj tako dramatično izzivajo najtemnejše sile, kar jih je zgodovina poznala, moramo uporabiti izkušnje iz naše preteklosti. Za uspešno organiziranje vseh sil v narodnoosvobodilni boj je bilo odločilnega pomena, da so komunisti pravočasno analizirali pojave fašizma in nacizma, da so pravočasno organizirali sile proti tem pojavom in bili pripravljeni na boj. Pri tem smo se zavedali internacionalnega pomena našega boja in da v tem boju nismo osamljeni, čeprav so bile takrat naše sile zelo neenake. Mislim, da smo danes v svetovnem merilu tudi pred takim izzivom. Naj se dotaknem še vprašanj, ki se nas posebno tičejo. Slišali smo ugodna poročila o sodelovanju naprednih sil iz naših obmejnih občin z Italijo. Kaj bo jutri v Italiji, ne vemo. Danes imamo zaupanje v moč demokratičnih sil Italije, zaupanje, da bodo izolirali sile, ki so sedajle drastično nastopile proti možnostim, da delavstvo dobi besedo pri oblasti. Zato pač gre. Seveda pa niso izključeni tudi recidivi preteklosti in mi se moramo zavedati nujnosti, da smo pripravljeni na primeren odgovor tudi v takih situacijah. Govorili smo o boju naših manjšin v sosednjih državah. Posebej se strinjam s tovarišem Osolnikom, ko je omenil izredno nevarni napad Bolgarije na makedon­ sko manjšino, pri čemer ne gre le za manjšinsko vprašanje. Bolgari namreč zanikajo obstoj Makedoncev kot nacije, in trdijo, da so to pravzaprav Bolgari, ki so se šele leta 1945 v okviru Jugoslavije začeli spreminjati v Makedonce. To je teza, ki jo sedaj razvijajo in težko bi izključili, da ne gre za argumentacijo za jutrišnje »reševanje« bolgarske nacije v Jugoslaviji. Vse to kaže, da imamo dovolj razlogov, da naš kongres pozove komuniste na izjemno odgovorno delo, ker vsak naš uspeh doma je uspeh zunaj in vsak naš uspeh zunaj je uspeh doma. Dalje da ne dopustimo niti razbijanja naših sil, niti da ne dopustimo, da bi bili preveč trdni v doseženo svobodo in razvoj - saj se

789

moramo vsak dan znova bojevati za njihovo univerzalnost. V tem smislu je prav, da zaostrimo odgovornost komunistov v sodobnih oblikah razrednega boja. Zato je tudi v resoluciji prav poudarjena nujnost, da moramo proučevati sodobne mednarodne razmere, da bi bili sposobni današnje barve sovražnikov in prijate­ ljev razpoznavati in skladno s tem delovati.

Marko Vrhunec

O novi mednarodni gospodarski ureditvi

Zaradi učinkovitosti našega dela ne bi podajal nekaterih splošnih ocen, ki so važne za pristop k vprašanjem, o katerih hočem govoriti, ampak bi skušal napraviti obratno, da bi govoril o nekaterih konkretnih vprašanjih iz predloga resolucije, ki je pred vami, pa bi jih potem, kolikor bo to potrebno, utemeljeval. Predvsem bi želel govoriti o dveh vprašanjih: prvo o strategiji naših ekonom­ skih odnosov z inozemstvom in drugo o novi mednarodni gospodarski ureditvi. V resoluciji, v točki 4 imamo med neposrednimi idejnimi in političnimi nalogami obravnavana vprašanja našega ekonomskega, socialnega in prostor­ skega razvoja. Na koncu tega poglavja, ki govori o konkretnih nalogah, najdemo tudi del o ekonomskih odnosih s tujino. Predlagam, da na vsak način temu vprašanju, če že ne moremo posvetiti posebnega odstavka kot posebni nalogi, posvetimo dosti več prostora, kot pa da ga samo nekje pritaknemo k problemom razvoja sploh. Menim, da je strategija ekonomskih odnosov s tujino za nas izredno važna, saj smo dopoldan slišali tovariša Popita, ko je rekel, da mi že 25 odstotkov našega narodnega dohodka ustvarjamo na tej liniji reprodukcije. Tako mislim, da bi bilo treba njenim elementom dati v resoluciji obsežnejšo formulacijo tako, da se vidi, da je to ena izmed naših bodočih osnovnih nalog. Mislim, da se vsi strinjamo, da so ekonomski odnosi s tujino eden od bistvenih dejavnikov razvoja. Danes lahko smatramo, da je tudi 25 odstotna udeležba našega nacionalnega dohodka v odnosu s tujino premajhna. Zato predlagam, da bi bilo treba o tej nalogi konkret­ neje govoriti in podrobneje opredeliti strategijo naših ekonomskih odnosov š tujino na naslednji način: 1. da to strategijo moramo razvijati na osnovah našega družbenega ekonom­ skega in političnega sistema samoupravljanja in politike neuvrščenosti, kar nam daje najboljšo osnovo in pogoje za ekspanzijo naših ekonomskih odnosov s tujino; 2. da pri tem moramo v celoti in v vse pore našega življenja vgrajevati ekonomsko politiko neuvrščenosti, predvsem sklepe zadnjih konferenc, zlasti Colomba, tako da prek koncepcije nove mednarodne gospodarske ureditve dejansko na vseh relevantnih področjih globalno usmerjamo našo strategijo; 3. da kot nalogo postavimo čimvečje in čimhitrejše vključevanje vseh aspek­ tov združenega dela v to strategijo in prevzemanje od strani združenega dela skrb nad njenim formiranjem, nadaljnjim razvojem in uresničevanjem. Nadalje menim, da je treba reči še nekaj o naši politiki regionalnega razpo­ reda, ki mora temeljiti na uravnoteženem sodelovanju z vsemi grupacijami in deželami - našimi glavnimi partnerji. V Sloveniji moramo v vsakem trenutku še kako skrbeti za to, da je ta naša strategija uravnotežena, kar pomeni, da ne bomo v ekonomskih odnosih odvisni ne od vzhoda in ne od zahoda in da v tej naši regionalni strategiji predvsem in še naprej izvajamo politiko pospešenega sodelo­ vanja z deželami v razvoju. Mislim, da bi približno tako na kratko formulirana naloga strategije naših ekonomskih odnosov s tujino bistveno doprinesla k boljšemu in bolj preciznemu odmerjanju nalog, ki nam jih bo postavil ta kongres. Glede na to, da je predsedujoči tovariš Flis navajal, da bomo jutri razprav­ ljali o konkretnejših vprašanjih, se ne bi spuščal v nekatere predloge, ki sem jih na tej liniji pripravil, predvsem v točkah 13-18, ki ta vprašanja konkretno obravnavajo. Ce smo posvetili pet poglavij resoluciji ekonomskih odnosov s tujino, mislim, da je moj predlog, da njihovo strategijo postavimo kot tehtno

790

nalogo, toliko bolj utemeljen. Sicer pa mislim, da bomo potemtakem jutri lažje dali svoje prispevke k vsem točkam od 13-18, saj vsaka ža sebe predstavlja izredno važno nalogo, ki jih moramo povezati tako s strategijo naših ekonomskih odnosov s tujino kakor tudi s problemi na mednarodnem področju. To je kolikor mogoče kratko povedano, kaj predlagam v zvezi s prvo točko. Kar se tiče drugega vprašanja, to je mednarodnih ekonomskih odnosov, o tem govori v prvem delu naloga 6. Mislim, da je opredelitev v tekstu popolnoma v redu. Vendar mislim, da ko opredeljujemo naloge na mednarodnem področju in se brezrezervno opredeljujemo za uresničevanje politike neuvrščenosti, potem moramo vsekakaor govoriti o Colombu. Moramo poudariti, da je Colombo dal svetu, kot je rekel predsednik Tito, celovito koncepcijo za spreminjanje medna­ rodnih ekonomskih odnosov. To pomeni koncepcijo nove mednarodne gospo­ darske ureditve. Mislim, da je to eden od bistvenih delov, ki v točki 6 manjka in smatram, da bi bilo v tem smislu treba to točko dopolniti. Predlagal bi tudi, da v stilizaciji, ko govorimo o privrženosti Jugoslavije načelom neuvrščene politike, jasno postavimo komunistom nalogo, da se v celoti zavzemajo za njihovo uresničitev na vseh področjih in da se angažirajo za njihovo uresničitev tako v našem notranjem sistemu kot v naših odnosih s posameznimi deželami in v naši aktivnosti na mednarodnem področju. Dalje, v tej točki bi predlagal, da del, ko govorimo o stiku s progresivnimi silami, ločimo od dela, ko govorimo o naših konkretnih problemih, kot so na primer dobri sosedski odnosi in manjšine. Mislim, da bi tu na vsak način morali vstaviti našo jasno opredelitev za dinamično in integralno uresničevanje helsin­ ških sklepov in listine zaključnega dokumenta, kajti samo na tej osnovi vidimo možnosti za mir v Evropi, za našo varnost in za enakopravno sodelovanje neodvi­ snih in suverenih dežel, proti blokovskemu kontaktiranju in ustvarjanju iz­ ključno blokovskega sodelovanja. Poleg tega bi v tem delu morali reči, da se hkrati z detantom kot celovitim procesom mednarodnega popuščanja napetosti v svetu krepi mednarodno sode­ lovanje in dejansko razorožuje opredelitev in razdelitev sveta na vzhod in zahod, kar je ena od zgodovinskih zaslug gibanja neuvrščenosti. Mislim, da je tukaj tudi treba reči, da se je danes pred svetom odprla druga velika dilema, to je dilema sever-jug, ki pravzaprav postaja eno od osnovnih svetovnih protislovij in kot tako tudi vzrok številnih žarišč. V delu, kjer se opredeljujemo za koncept nove mednarodne gospodarske ureditve, moramo predvsem poudariti tisto, zoper kar smo, to se pravi zoper podrejanje, nadvlado in mednarodno eksploatacijo in da se zavzemamo za enako­ pravno in pravično sodelovanje med narodi z vzpostavljanjem takšnega sistema mednarodnih ekonomskih odnosov, ki bo vzpostavil možnost doseganja opti­ malnih pogojev za razvoj in to za razvoj vseh dežel, zlasti pa za hitrejši razvoj dežel v razvoju. Na ta način bomo to našo nalogo jasno predelili. Mislim, da ne bi smeli, če v tej 6. točki govorimo o nalogah komunistov, iti mimo tega. Tako kot prej bi tudi tukaj opozoril, da o teh vprašanjih govorijo točke 63. do 68. Pri tem bi na vsak način predlagal, da se odločimo za to, da vnesemo posebno točko, ki naj bi se glasila: »Zavzemali se bomo za vzpostavljanje novih mednaro­ dnih ekonomskih odnosov na osnovi koncepta nove mednarodne gospodarske ureditve«. Pri tem bi bilo dobro, da na kratko obdelamo celotni položaj v svetu, krizno stanje in krizne tendence v svetovnem gospodarstvu, njihov vpliv na Jugoslavijo s posebnim poudarkom na opredelitve, ki jih kot neuvrščene dežele sprejemamo sami in pa v sklopu celotnega gibanja neuvrščenosti. Viktor Repič

Podružbljanje zunanje politike

Ena od ugotovitev poročila centralnega komiteja o delovanju ZKS na po­ dročju mednarodnih odnosov med 7. in 8. kongresom je, da smo dosegli določen napredek tudi v procesu podružbljanja zunanje politike in mednarodnega sode-

791

lovanja. Poročilo pa ob tem prav tako dovolj kritično obravnava vrsto primerov, kjer nismo bili dovolj učinkoviti. Zato predlog resolucije v zgoščeni obliki, kot je to seveda v takem dokumentu edino mogoče, izpostavlja prav tisto, za kar se bomo morali komunisti tudi v bodoče prizadevati, da se bodo delovni ljudje čvrsto uveljavili kot nosilci pravic in odgovornosti tudi pri oblikovanju in uresni­ čevanju naše zunanje politike in mednarodnih odnosov. Proces podružbljanja te dejavnosti, ki je brez dvoma dolgoročnejša zadeva, je dobil posebno močno oporo v novih ustavah federacije in republik, ki so odprle široko fronto delovanja v mednarodnih političnih, ekonomskih, kulturnih in drugih odnosih na vseh ravneh družbenega organiziranja od federacije, prek republik do temeljnih skupnosti, v okviru skupno dogovorjene, enotne politike, ki temelji na načelih neuvrščenosti. V tem se odraža odprtost našega sistema, njegova komunikativnost, pa tudi nujna povezanost našega notranjega izgrajeva­ nja socialističnih samoupravnih odnosov s tokovi v mednarodni skupnosti in skupna dejavnost vseh subjektov v razvijanju najrazličnejših oblik mednaro­ dnega sodelovanja, ki prispevajo k utrjevanju, miru, h krepitvi vzajemnega spo­ štovanja, enakopravnosti in prijateljstva med narodi in deželami ter k njihovem zbliževanju in sodelovanju. Enakopravnega sodelovanja republik in pokrajin v oblikovanju in uresničeva­ nju zadev s področja mednarodnih odnosov seveda ni bilo moč doseči čez noč; hipoteka stare miselnosti, da je to področje lahko izključna domena države, je bila dalj časa zelo navzoča in se v različnih oblikah pojavlja kot zaviralni element hitrejšega prehoda na novo. Vendar se republike in pokrajini že uveljavljajo kot oblikovalci in izvajalci zunanje politike in mednarodnega sodelovanja in lahko ugotavljamo, da se zadeve sedaj urejajo tako, kot jih zvezna ustava v svojem sedmem členu opredeljuje. Ob tem pa je seveda izredno pomemben proces vključevanje celotnega samoupravnega mehanizma in vseh drugih subjektov v aktivno dejavnost na tem področju. Na ravni republike sta dve komponenti, ki jih je treba v tej zvezi posebej naglasiti. Prva, da vsi ti subjekti sodelujejo pri oblikovanju stališč, ki jih potem lahko republike kot svoja posredujejo ustreznim mestom na ravni federacije v razpravah, ki naj oblikujejo naša skupna, jugoslo­ vanska stališča o pomembnih vprašanjih zunanje politike in mednarodnega sodelovanja, in druga: usklajevanje in medsebojno dogovarjanje o mednaro­ dnem sodelovanju, ki ga vsak subjekt razvija v okviru samostojne dejavnosti na konkretnih področjih svojega dela. V zakonu o združenem delu je še posebej izpostavljena vloga združenega dela kot izredno pomembnega samoostojnega dejavnika pri opredeljevanju in uresni­ čevanju naše zunanje politike in mednarodnega sodelovanja. V organizacijah združenega dela, ki so udeležene v mednarodni delitvi dela, se še zlasti čuti potreba po vključevanju neposrednih proizvajalcev v podružbljanje zunanje politike in mednarodnega sodelovanja, ker imamo še vedno, in to ne osamljene primere, da so pod plaščem »poslovnih interesov« ali pa celo »poslov­ nih tajnosti« prav v odločanju o zadevah mednarodnega sodelovanja navzoče bolj poslovne strukture kot pa celotni delovni kolektivi. Prav tu je izredno pomembna vloga in odgovorna naloga zveze komunistov in sindikata, da lomita odpore, staro miselnost, ki se mnogokrat kažejo npr. v zvezi s sodelovanjem z neuvrščenimi in deželami v razvoju, čeprav to predstavlja enega od osnovnih elementov uspešnega razvoja tudi našega lastnega gospodarstva in seveda tudi eno od temeljnih postavk neuvrščene politike in da soustvarjata pogoje, da bo vsak delovni človek imel možnost, ne le da se formalno strinja s predlaganimi posli s tujino, ampak da bo lahko odločal o pomembnih vprašanjih, kot so usmerjanja na določena tržišča in dežele, oblike sodelovanja, naložbe itd., skratka, da bo lahko svoj interes, ki izhaja iz njegovega'družbenopolitičnega položaja, polnopravno uveljavljal tudi na tem področju. Interes delovnega človeka in občana, da postaja čimbolj aktiven udeleženec pri oblikovanju in uresničevanju mednarodne dejavnosti naše socialistične sa­ moupravne skupnosti pa mora prihajati do izraza tudi prek samoupravnih intere­ snih skupnosti, delegatskih skupščin družbenopolitičnih skupnosti, krajevnih skupnosti in prek delovanja družbenih organizacij in drugih oblik povezovanja delovnih ljudi in občanov. Čeprav nekatere samoupravne interesne skupnosti že

792

r

dokaj uspešno in aktivno delujejo na mednarodnem prizorišču, je pa vendar treba ugotoviti, da vključevanje tega dela naše samouprave v mednarodno dejav­ nost zaostaja za potrebami in možnostmi, ki realno obstajajo. Opazne so določene slabosti, kot je pomanjkljivost ustreznega organiziranja, da bi posamezne skup­ nosti mogle prevzeti polno odgovornost za samostojno dejavnost na konkretnih področjih svojega dela, da bi obvladale uresničevanje tistih obveznosti, ki jih prevzemamo z raznimi mednarodnimi dogovori in sklepi konferenc neuvrščenih, s helsinško sklepno listino, da bi sugerirale nove oblike sodelovanja ipd. Niso izkoriščene številne možnosti za intenzivnejše sodelovanje z vrsto dežel odnosno organizacij, kjer bi pa morali biti navzoči. Pomanjkljivo je prav tako medsebojno obveščanje in usklajevanje posameznih akcij. Skratka, treba bo razrešiti še vrsto problemov, ki še vedno hromijo učinkovitejše delo teh nosilcev sodelovanja v mednarodni skupnosti. Mednarodno sodelovanje naših občin, mest in krajevnih skupnosti z ustrez­ nimi partnerji prek meja naše države narašča, tako po številu udeleženih nosilcev kot po bogatenju vsebine. Brez dvoma je taka dejavnost dragocen prispevek našim skupnim naporom v razvijanju komunikacij ljudi in idej, izmenjavi izku­ šenj in mnenj med njegovimi nosilci, še celo ker vemo, da se dogovorjeni programi odvijajo preko najrazličnejših organizmov gospodarskega, kulturnega, znanstvenega in drugih področij družbenih aktivnosti. Še posebej pa je po­ membna ta oblika sodelovanja ob meji, predvsem tam, kjer se z obeh strani gleda nanjo kot na črto, ki povezuje ne pa ločuje, ker se odvija dejansko v vsakodnev­ nem stiku med prebivalstvom na obeh straneh, med šolami, organizacijami, društvi itd. in je hkrati ta problematika močno navzoča v razpravah družbenopo­ litičnih in samoupravnih skupnosti. Toda tudi na tem področju mednarodnega sodelovanja ne smemo mimo dejstva, da se še marsikje odloča v ožjem krogu posameznih organov, ne pa v delegatskih skupščinah odnosno na mestih, kjer bi mogli delovni ljudje in občani sodelovati v odločanju o tem, kje, v kakšnem obsegu in na kakšen način naj se ta oblika sodelovanja sproži in razvija, da bo njena vsebina dejansko zagotovila prispevek v smislu naše mednarodne usmerje­ nosti. Prav tako je mogoče tudi v tej dejavnosti ugotoviti pomanjkljivo medse­ bojno obveščanje, da ne govorimo o usklajevanju teh izredno pomembnih aktiv­ nosti. Tudi tu je še vrsta problemov, katerih razrešitev bo treba čimpreje sistema­ tično načeti. Ob vsem tem je treba seveda navesti še delovanje družbenih organizacij, društev, zvez in drugih, ki predstavljajo najbolj razvejeno dejavnost tudi v odnosu na zunanji svet. Od visokega števila le-teh jih je le majhen odstotek, katerih dejavnost ne sega prek naših meja. Brez dvoma je interes naše družbe kot celote, da se širi in krepi mednarodno sodelovanje tudi prek teh nosilcev, ker posega na vsa področja interesov ljudi in predstavlja zato izredne možnosti za medsebojno spoznavanje, izmenjavo izkušenj in dosežkov ter obojestransko korist v sodelovanju na posameznih področjih. Zaradi take razvejenosti in viso­ kega števila nosilcev mednarodnega sodelovanja smo tu še najdlje od potrebne koordinacije in povezanosti, ki naj bi zagotovila ustreznejše učinke. To pa je nedvomno odgovorna naloga socialistične zveze, ki je tudi sicer v svoji družbeno­ politični funkciji dolžna omogočati razvijanje dejavnosti individualnega interesa delovnih ljudi in občanov. Čeprav je to samo bežen prikaz široke palete pestre in živahne dejavnosti, ki omogoča predvsem odprtost našega sistema v smeri mednarodnega povezovanja in sodelovanja, lahko v razgibanosti te dejavnosti zaznavamo rastoče spoznanje in hotenje delovnega človeka in občana, da postaja vse bolj neposreden udeleže­ nec mednarodnih odnosov, tvorec bolj humanih demokratičnih odnosov v svetu, kjer je vse človeštvo v tako usodni medsebojni odvisnosti. Dejavnost zveze komunistov pa je opredeljena tako, da vse bolj krepi zavest, da tudi področje zunanje politike ni več le domena posebnih državnih organov, ampak da se mora tudi delovni človek sam z vso odgovornostjo vključevati v te odnose kot osnovni nosilec celotnega družbenega razvoja. Pri tem lahko le ponovimo ugotovitev, da je podružbljanje zunanje politike in mednarodnega sodelovanja objektivna nujnost za učinkovitejše razvijanje tako zunanje kot notranje politike, ki jo zahteva dosežena stopnja samoupravljanja.

793

Očitno je, da se število subjektov stalno povečuje in obseg dejavnosti širi. Dosedanje izkušnje kažejo, da so vidnejši uspehi tam, kjer je doseženo več usklajevanja, koordinacije v delu nosilcev, odnosno, da so skromnejši, kjer tega ni, ali pa ni ustrezno. Pri tem seveda ne gre za formalno usklajevanje, terminsko razporejanje aktivnosti ali samo njene racionalnosti itd. ampak za vsebinsko, ki izhaja iz smotra, ki se ga želi doseči in iz samoupravno sprejetih programov. Brez dvoma je najustreznejša pot do tega prek samoupravnih sporazumov med vsemi tistimi nosilci mednarodnega sodelovanja, ki se pojavljajo na posameznih po­ dročjih svojega dela v mednarodnih odnosih. V tem pogledu je socialistična zveza delovnega ljudstva tista družbenopolitična organizacija, ki mora spodbu­ jati procese usklajevanja, uresničevanje programov o mednarodnem sodelova­ nju, v skladu s temeljnimi načeli, ki so zapisana v njenem statutu, pri čemer pa mora seveda ostati samostojnost dela vsakega subjekta v celoti ohranjeno. In ker je v tem delu resolucije, o katerem govorim, omenjena tudi vloga informiranja, še besedo, dve o tem. Dejstvo je, da smo dosegli v zadnjem času v tem pogledu viden napredek. Tako je prek sredstev javnih komunikacij, časopisov, radia in televizije, posamez­ nih publikacij, internega obveščanja in drugih metod tekočega političnega dela problematika mednarodnega dogajanja bolj navzoča kot kadarkoli prej. Taka je tudi ocena političnih aktivnosti v bazi, da namreč obseg in kvaliteta splošnega informiranja zadovoljujeta. Dodajajo pa, da jim je za nadaljevanje dobro zastav­ ljenega dela v podružbljanju zunanje politike in mednarodnega sodelovanja potrebno več analitičnih prikazov pomembnejših dogodkov v svetu, pojasnjeva­ nja globljih vzrokov, medsebojne povezanosti itd. To moramo seveda sprejeti kot koristno in obvezujoče napotilo za delo naprej. Sicer pa je treba informiranje, tolmačenje naše zunanje politike in dogajanj v svetu ter usklajevanje dejavnosti vseh subjektov ocenjevati predvsem kot ustvar­ janje pogojev za to, da bodo delovni ljudje in občani dejansko lahko samou­ pravno odločali tudi na tem področju.

Ignac Golob

Odnosi s tujino Poročilo CK ZK Slovenije o delovanju ZK Slovenije med VII. in VIII. kongre­ som med drugim navaja, da »imajo samoupravljalci še vedno zelo malo vpogleda in vpliva na odločanje o sodelovanju združenega dela s tujino«. V predlogu resolucije za VIII. kongres ZKS smo v točki 64. pod naslovom »Krepili in razvijali bomo vse oblike sodelovanja z neuvrščenimi« med drugimi poudarili tudi tole: »Ugled naše socialistične samoupravne družbe moramo nenehno krepiti z ustrez­ nim obnašanjem na vseh področjih sodelovanja s tujino. Odločno se moramo boriti za tako ravnanje naših komunistov in drugih delovnih ljudi v državah v razvoju, ki bo v polni meri zrcalilo našo socialistično samoupravno družbeno ureditev.« Podpiram ta stališča. Tako izoblikovana stališča razumem predvsem kot pravočasno opozorilo in pomembno nalogo vsem dejavnikom v našem komuni­ ciranju z deželami v razvoju. Naši stiki z neuvrščenimi deželami in drugimi deželami v razvoju so vedno bolj intenzivni na političnem in vse bolj razviti na gospodarskem, znanstvenem in drugih poljih. Razvoj političnih stikov moramo nujno dohitevati na drugih področjih. Boriti se moramo proti zastarelim pojmovanjem v naših vrstah in uveljavljati nove vidike. To lahko le tako dosežemo, če bo naša zunanja politika zasidrana v obveščenosti in ustvarjalnosti delovnega človeka, v krajevni skupno­ sti in v delovni organizaciji. Tako ne bomo prišli v položaj, v katerem bi naša operativa delala zunaj splošne naravnanosti naše mednarodne politike in načel neuvrščenosti. Dobro je, da nas je življenje naučilo, da gospodarske odnose z deželami v razvoju ne gre dojemati samo kot trgovino, odnosno prodajo blaga, ki mogoče na drugih tržiščih nima kupcev in da gospodarskih odnosov z deželami v razvoju ne

794

gre dojemati kot pomoč, odnosno kot dobrodelno dejavnost. Menim, da smo tako miselnost v veliki meri premagali, čeprav ne vedno in povsod. Gre pa seveda gospodarske odnose z tleželami v razvoju dojemati kot indu­ strijsko, investicijsko, finančno, kmetijsko in drugo sodelovanje na osnovah enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja. Vse to in skupni dolgoročni pro­ jekti in skupni nastopi na tretjih tržiščih so naša življenjska potreba. Brez take naravnanosti v praksi naših odnosov bi bilo tudi naše sodelovanje v boju za novo gospodarsko ureditev sveta omejenega pomena. Kazalo pa bi tudi razmisliti, kako in kaj storiti, da naši uspehi v teh deželah in navzočnost tisočev naših delovnih ljudi, ki gradijo in ustvarjajo v deželah v razvoju ne izzveni le kot navzočnost uspešnih, dobro organiziranih, sposobnih in strokovno visoko kvalificiranih ljudi in organizacij združenega dela, ampak da tudi izzveni kot zgovoren primer odnosov v delovni organizaciji, ki so svojstveni naši socialistični samoupravni družbi. Ne moremo biti zadovoljni z vtisom, ki ga v tem smislu puščamo v deželah v razvoju. Ne moremo trditi, da izkoriščamo možnosti, ki jih imamo. Druga gospodarstva, ki delujejo v deželah v razvoju, imajo pristop in oblike dela, ki ustrezajo njihovim pogledom na razvoj družbe in njihovim stališčem in interesom. Omisliti si moramo nove, naše oblike delovanja. Da bi pa to storili, se moramo spopasti z miselnostjo, da so nam načela neuvrščenosti, demokratični odnosi med ljudmi, narodi in državami drugorazrednega pomena. Taka miselnost lahko škodi ugledu, ki sta ga tovariš Tito in zveza komunistov zgradila v svetu. In ne samo ugledu, ampak tudi življenjskim interesom naše družbe. Korak naprej bi lahko storili s skupno, kritično oceno našega dosedanjega dela na tem področju in z dogovorom kako delati v prihodnje. Menim, da je pred nami nujna naloga izoblikovati naloge za akcijo z nasled­ njih vidikov: - obveščenost in vloga občana v krajevni skupnosti in delovnega človeka v organizaciji združenega dela, ki deluje v deželah v razvoju, o poslovni politiki in problematiki dela; borba za to, da bo poslovna politika v okvirih načel politike neuvrščenosti in naše splošne mednarodne dejavnosti; - delovanje organizacij zveze komunistov v teh naših kolektivih; - položaj in krepitev samoupravnih odnosov v kolektivih na terenu, na inve­ sticijskih in podobnih objektih v deželah v razvoju; samoupravne pravice naših ljudi, ki delajo na teh objektih in njihova obveščenost kot samoupravljalcev in občanov; - odnosi z delavci dežel, v katerih delamo in s katerimi delamo na istih gradbiščih; - odnosi z delavskimi organizacijami v deželah, kjer jih imajo; - spoštovanje naših in lokalnih zakonov, predvsem onih, ki se nanašajo na zdravstveno in socialno zaščito in zaščito pri delu; - družbena samozaščita in njena krepitev v kolektivih, ki delujejo v teh deželah; - dejavnost zunaj in prek okvirov, ki nam jih nalagajo obveznosti, ki smo jih prevzeli z licitacijo in pogodbo (uveljavljanje naših načel solidarnosti, kjer naša delovna organizacija deluje). Bojan Lubej

Odnosi s sosedi in manjšine V poročilu centralnega komiteja o delovanju Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom in v predlogu resolucije za VIII. kongres govorimo s poudarkom o naših prizadevanjih za dobrososedske odnose z državami, na katere mejimo, o obmejnem sodelovanju ter o mestu in vlogi narodnih manjšin v teh odnosih. To sodelovanje razvijamo na načelih aktivne miroljubne koeksi­ stence ne glede na razlike v družbeni ureditvi posameznih dežel, skladno z usmeritvami, ki jih je opredelila konferenca o evropski varnosti in sodelovanju.

795

Pri tem nas vodi spoznanje, da sta za našo socialistično samoupravno družbo značilna odprtost in vsestransko mednarodno sodelovanje na znanih načelih boja za mir in za enakopravno sodelovanje med vsemi narodi in državami. Po teh načelih se ravnamo tudi v odnosu do sosednjih dežel, pri čemer posvečamo potrebno pozornost življenjskim pogojem in pravicam slovenskih narodnostnih skupnosti, ki živijo v teh deželah. Pri tem izhajamo iz spoznanja, da je vprašanje narodnih manjšin bistveni sestavni del sosedskega sodelovanja, saj nespoštovanje njihovih pravic zavira vsestranski razvoj sodelovanja in bremeni odnose med državami, medtem ko konstruktivni in demokratični pristop k reševanju teh vprašanj spodbuja razvoj dobrososedskih odnosov in plodnega sodelovanja med državami. Dobri odnosi in sodelovanje med sosedi pa so po­ memben dejavnik miru in stabilnosti meddržavnih odnosov in resničen interes vseh sosednjih narodov in narodnostnih skupnosti. Medtem ko lahko ugotavljamo v teh naših prizadevanjih pomemben uspeh v osimskih sporazumih z Italijo, ki so z odpravo mejne hipoteke in z načelno ureditvijo manjšinskega varstva ustvarili solidno podlago za trajno in vsestran­ sko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo in ko lahko ugotavljamo spodbudne premike tudi v pogojih za narodnostni razvoj Slovencev v Porabju, pa je stanje v naših odnosih s sosednjo Avstrijo povsem drugačno. Položaj koroških in štajerskih Slovencev ter gradiščanskih Hrvatov se je po podpisu avstrijske državne pogodbe v letu 1955 iz leta v leto slabšal. Mednarodne obveznosti Avstrije v pogledu slovenske in hrvaške manjšine so ostale v glavnem neizpolnjene. Avstrija ni nikdar pokazala pripravljenosti in dobre volje, da bi v duhu državne pogodbe in mednarodnih načel, tako tistih v sistemu Združenih narodov kakor onih, izhajajočih iz sklepne listine v Helsinkih, sprejela ustrezne ukrepe, ki bi manjšinam zagotavljali normalen politični, kulturni in ekonomski razvoj. Nasprotno, v vsem tem obdobju je Avstrija stalno delovala v smeri vse večjega zoževanja pravic in zaščite slovenske in hrvaške manjšine. Tako so ukinili zakon o obveznem dvojezičnem šolstvu, vsebinsko in terito­ rialno omejili pravico do uporabe slovenščine kot pomožnega jezika v upravi in sodstvu, pa tudi poizkus, da bi na manjšem delu dvojezičnega ozemlja Koroške postavili dvojezične krajevne napise, je padel pod udarci šovinističnega in velenemškega nasilja, pred katerim je avstrijska vlada kapitulirala. Ta protimanjšinska in restriktivna politika sosednje Avstrije, za katero je značilno sprejemanje argumentacije šovinističnih krogov koroškega Heimatdiensta in ignoriranje vseh tehtnih in realnih predlogov slovenske in hrvaške manjšine, je dosegla svoj vrh s sprejemom zakona o narodnostnih skupnostih v juliju 1976 in s spremnimi odredbami avstrijske vlade v januarju in maju 1977. leta. Izvedli so »preštevanje« pripadnikov manjšine, rezultati tega preštevanja pa naj bi služili kot osnova za določanje teritorialnega obsega izvajanja oziroma bolje rečeno, kot izgovor ža neizvajanje določil 7. člena avstrijske državne po­ godbe. Slovenska in hrvaška manjšina sta, kot je znano, odločno obsodili vsiljeni zakon kot poizkus revizije avstrijske državne pogodbe ter kot bistveno prostor­ sko in vsebinsko omejitev manjšinskih pravic, ki izvirajo iz 7. člena avstrijske državne pogodbe. Skupaj z avstrijskimi demokrati so pripadniki manjšine uspeli v bojkotu preštevanja in se z odločnimi protestnimi akcijami uprli poizkusu izvajanja določil vsiljenega zakona. Avstrijske oblasti so proti manjšini uporabile metode, ki jih je v 14 primerih avstrijsko ustavno sodišče samo opredelilo kot kršitev človekovih pravic. Obe­ nem teče sodni postopek proti več kot tridesetim pripadnikom manjšine samo zato, ker so protestirali proti vsiljeni zakonodaji. Kot da bi mogli politični procesi m prisila razreševati vprašanja, ki jih je mogoče resnično rešiti le v demokratič­ nem dialogu in ob upoštevanju zakonitih pravic manjšine! Kljub pritiskom in poizkusom zastraševanja, ki jih je manjšina skupaj z avstrijskimi demokrati ostro obsodila pred domačo in mednarodno javnostjo, avstrijske oblasti niso uspele z vsiljevanjem proti interesom manjšin sprejete zakonodaje. Sedanje stanje humanistične in demokratične zavesti, ki se odraža v naporih za premagovanje starega in krivičnega na vseh področjih človekovega življenja.in dela, je trdno jamstvo, da tudi manjšinskega vprašanja Slovencev in Hrvatov v Avstriji ne bodo reševali poizkusi zamegljevanja, potiskanja v poli-

796

r tično pozabo in na stranski tir problemov avstrijske družbe, temveč le demokra­ tično spoznanje, da rešitev tega problema ni mogoče iskati brez sodelovanja in soglasja manjšin. Večina bi morala skupaj z manjšino v demokratičnem dialogu poiskati take rešitve, ki bi tudi manjšinam zagotavljale obstoj in razvoj ter enakopravne pogoje za njihovo nemoteno politično, kulturno in gospodarsko življenje. Socialistična federativna republika Jugoslavija in vsi njeni narodi in narodno­ sti so dali in dajejo pravičnemu boju slovenske in hrvaške manjšine vso pomoč in podporo. Tu je prišla polno do izraza solidarnost vseh naših narodov, pa če gre za položaj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji ali za makedonsko manjšino v Bolgariji. Jasno smo povedali, da ta zakon ne more biti nikakršna realna osnova za izpolnjevanje obvez iz avstrijske državne pogodbe, temveč da pomeni poizkus enostranske revizije te pogodbe. Preteklo obdobje nedvomno zgovorno priča, da je tako naravnana avstrijska politika v vprašanju odnosov do narodnostnih manjšin v Avstriji nesprejemljiva in destruktivna. Taka politika je usmerjena v asimilacijo manjšin, v njihovo denacionalizacijo kot rezultat popuščanja velikonemškim in šovinističnim silam in ustvarja v obmejnem prostoru nacionalistično in šovinistično vzdušje in negativno vpliva na demokratične procese v Avstriji sami, pa tudi na jugoslovansko-avstrijske odnose, saj je v nasprotju z napori sodobnega človeštva, da odpravi ostanke preživelih imperialističnih in koloniali­ stičnih odnosov do narodov. Problem manjšin pa je sestavni del tega boja. Čeprav predstavlja takšna politika Avstrije do manjšin objektivno oviro za razvijanje vsestranskega sodelovanja, tako kot doslej tudi v bodoče ne mislimo našega medsebojnega sodelovanja pogojevati izključno z odnosom avstrijskih oblasti do vprašanja narodnih manjšin. Nasprotno, še nadalje se bomo trudili, da razvijamo sosedsko in obmejno sodelovanje na ekonomskem, kulturnem in športnem področju, da razvijamo sodelovanje obmejnih družbenopolitičnih skupnosti, da poglabljamo stike z demokratičnimi in progresivnimi dejavniki v našem avstrijskem zamejstvu. Tako kot doslej bomo tudi v bodoče dajali pobude za sklenitev vseh tistih dogovorov, ki bi lahko pospeševali maloobmejno gospo­ darsko sodelovanje, pretok dobrin, ljudi in informacij v tem obmejnem prostoru, na naši odprti avstrijsko-jugoslovanski meji. Tako našo usmeritev v celoti pod­ pira tudi naša manjšina v Avstriji. Globoko smo prepričani, da taka politika ustreza tako jugoslovanskim kot resničnim avstrijskim nacionalnim interesom ter da ustvarja in krepi pogoje za demokratično razreševanje spornega nereše­ nega vprašanja, ki sedaj zaradi opisane politike Avstrije omejuje možnosti razvi­ janja poglobljenega in prijateljskega sosedskega in mednarodnega sodelovanja obeh držav. Zato bi lahko pričakovali, da bo tudi v sosednji Avstriji slej ko prej moralo dozoreti spoznanje, da je njihov sedanji odnos do manjšin v nasprotju s kriteriji in interesi sodobnega sveta, v nasprotju z načeli Združenih narodov, Helsinkov in avstrijske državne pogodbe, s tem pa tudi v nasprotju z resničnimi interesi avstrijske demokratične družbe same. Zato ne more biti poizkus, manjšinam vsiliti iz take politične usmeritve pogojeno zakonodajo, nič drugega kot preho­ dna nerealna politična kombinacija, obsojena na neuspeh. Zahtevam časa in zavesti sodobnega človeštva bi Avstrija odgovorila, če bi pristopila k politiki enakopravnega dialoga s slovensko in hrvaško manjšino, dialoga, ki naj pokaže pot k ustreznim rešitvam manjšinskega vprašanja v smislu določil avstrijske državne pogodbe. Tak pristop k reševanju manjšinskega vpra­ šanja, ki bi računal tako z zahtevami manjšin kot avstrijsko-jugoslovanskimi odnosi, bi predstavljal solidno osnovo za premagovanje sedanjega zagatnega položaja, ki je izraz neuspelega poskusa avstrijske politike manjšino zlomiti in jo prisiliti, da sprejme vsiljeno zakonodajo. Mislim, da je prav, da smo tudi na tem kongresu ponovno poudarili, da bomo tako kot doslej tudi v prihodnje nudili vsestransko in odločno pomoč ter podporo pravičnemu boju slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji za uresničitev njenih narodnostnih pravic. Kot doslej bo ta pomoč tudi v prihodnje temeljila na načelu, da je manjšina subjekt, ki se samostojno opredeljuje v vprašanjih, ki zadeva njen obstoj in razvoj.

797

Ta boj, ki ga bije skupaj z avstrijskimi demokrati, je boj za bolj humane in enakopravne odnose med narodi in državami, s tem pa tudi sestavni del široke fronte borcev za nove bolj demokratične in pravične odnose v svetu. V svoji politiki razvijanja stabilnih odnosov in vsestranskega sodelovanja z našimi sosedi imamo nedvomno ves interes, da razvijamo in krepimo tako sodelovanje tudi z Avstrijo. To sodelovanje je v interesu obeh držav, pa tudi širšega evropskega prostora. Zato se bomo tako kot doslej tudi v bodoče trudili, da Avstrija izpolni točna določila avstrijske državne pogodbe, da tako odpravimo tista sporna vprašanja, ki ovirajo, da medsebojno sodelovanje Avstrije in Jugo­ slavije ne dosega tiste stopnje, ki ustreza objektivnim možnostim in dejanskim interesom obeh sosednjih držav.

Bogdan Osolnik

Politika neuvrščenosti Zveza komunistov Slovenije je kot del Zveze komunistov Jugoslavije udele­ žena v celoti dejavnosti, ki jih neuvrščena Jugoslavija razvija v mednarodnih odnosih, pri čemer ima Zveza komunistov Slovenije tudi svojo lastno odgovor­ nost ne le za uresničevanje skupne politike, ampak tudi za njeno ustvarjalno oblikovanje. V procesu podružbljanja naše zunanje politike ima ZK še posebno po­ membno vlogo ne samo kot mobilizator svojega članstva in vseh zavestnih socialističnih sil, ampak tudi kot dejavnik, ki vnaša v ocenjevanje stanja in problemov v sodobnem svetu revolucionarni, razredni pristop in tako bistveno vpliva tudi na oblikovanje te politike. V tem še posebno prihajajo do izraza idejna in teoretična izhodišča, na katera opira ZK svojo dejavnost kot revolucionarna, politična organizacija in zaveznik vseh naprednih miroljubnih sil v svetu, saj je boj za neodvisen samoupravni razvoj neuvrščene Jugoslavije neločljivo povezan s svetovnimi procesi boja za mir in socializem. Morda bi zato tisti del sklepov, ki govorijo o mednarodnih odnosih, lahko začeli z ugotovitvijo, da bo ZK Slovenije tudi v bodoče razvijala svoje mednarodne odnose in delovala kot dejavnik podružbljanja naše zunanje politike z izhodišč, ki jih je izoblikovala ZK Jugosla­ vije v svojem dolgoletnem boju za enakopravne odnose v mednarodnem delav­ skem gibanju, v boju za revolucionarno preobrazbo sveta, v boju za mir in socializem. Na to osnovno opredelitev se tudi logično navezuje središčna naloga, ki je že postavljena na prvo mesto sklepov pod naslovom »komunisti moramo odločno prispevati k uresničevanju načel politike neuvrščenosti«. Na ta način bi samo močneje naglasili, da je politika neuvrščenosti izraz naše revolucionarne oprede­ ljenosti, izraz revolucionarne strategije in taktike v sedanjih pogojih svetovnega razvoja. Dovolite, da še nekoliko obrazložim to misel. Boj za socializem se vse bolj uveljavlja kot svetovni proces. Vse bolj se potrjuje nevzdržnost geografsko omejenega, blokovskega pojmovanja sociali­ zma, saj se revolucionarni tokovi, ki vodijo k družbeni preobrazbi, širijo po vsem svetu in to v številnih novih oblikah in razsežnostih. Boj za napredne družbene spremembe, za premagovanje vseh oblik zatiranja in izkoriščanja človeka, je neločljivo povezan z bojem narodov proti tuji dominaciji, za svobodo in neodvi­ snost, za enakopravno sodelovanje na vseh področjih. Gibanje neuvrščenih je prevzelo na sebe zgodovinsko nalogo boja za takšne nove mednarodne odnose in je s tem postalo ne le opora narodom, ki se borijo za svojo svobodo in neodvi­ snost, ampak tudi dejavnik revolucionarne preobrazbe svobodnega sveta. Poli­ tika neuvrščenosti, ki je med drugim dala odločilni prispevek procesu dekoloni­ zacije in emancipacije narodov in sprožila program akcije za novi svetovni gospodarski red, pomeni osnovo za najširšo svetovno fronto boja proti imperiali­ zmu v vseh njegovih oblikah, boja za pravico vsakega naroda, da se razvija v svobodi in oblikuje tudi svojo družbeno ureditev brez mešanja od zunaj.

7S8

Revolucionarno vlogo politike neuvrščenosti je izčrpno analiziral tovariš Kar­ delj na 10. kongresu ZK Jugoslavije. Ves nadaljnji razvoj mednarodnega dogaja­ nja to vlogo potrjuje, čeprav so v svetu tudi močni poskusi, da bi tako vlogo neuvrščenosti zavrli in preprečili. Prav status neuvrščenosti je v marsikateri deželi omogočil, da je prišlo v njej do hitrejšega razvoja družbenih procesov in naprednih družbenih sprememb. Ne glede na to, v kakšnih oblikah se odvijajo ti procesi kot izraz različnosti razmer, v katerih živijo posamezni narodi, se potrjuje, da politika neuvrščenosti ustvarja tudi pogoje za hitrejše razreševanje notranjih družbenih procesov, ki bi bili še intenzivnejši, če te dežele ne bi bile izpostavljene zunanjim pritiskom in pretnjam. Vedno znova se tako potrjuje tudi povezanost boja za mir in boja za hitrejše družbene spremembe, za socializem. Vprašanje ohranitve miru je postalo eno središčnih vprašanj vsega človeštva. Brezumna oboroževalna dirka preti, da bo pognala svet v kaos in vendar se proti volji večine ljudi nevzdržno nadaljuje. Ogromne človeške in naravne energije tako namesto človeški blaginji služijo uničevanju. Pred človeštvo se postavlja usodno vprašanje: ali bo še pravočasno uspelo obrzdati oboroževalno dirko, ali pa bo pahnjeno v strahotni vrtinec jedrske vojne, v kateri verjetno ne bodo preživeli ne premagani, ne zmagovalci. Apel Colomba in sklic posebnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov o razorožitvi je spodbudil ne le vlade in politične organizacije, ampak tudi široke kroge javnega mnenja v svetu, da se vse bolj odločno opredeljujejo za energično akcijo Združenih narodov proti nadaljevanju oboroževalne tekme, za popuščanje napetosti in ohranitev miru. To seveda ni lahka naloga. Prav oborože­ valna tekma nam odkriva vso nevzdržnost sedanjih mednarodnih odnosov, saj je najbolj drastičen izraz nakopičenih protislovij sodobnega sveta, zlasti blokovske delitve in poskusov reševanja konflikta dveh sistemov s politiko sile. Čeprav ne enačimo družbenih prvin obeh blokov, moramo vendar ugotoviti, da je v sedanjem trenutku, ko gre za usodo vsega človeštva, politika blokov postala glavna nevarnost za mir in glavna zavora uspešnejšega reševanja perečih vprašanj, ki ogrožajo mednarodne odnose. Boj za mir pomeni hkrati boj za preseganje blokovske delitve sveta, pomeni v mednarodni politiki uveljavljanje splošnih interesov vsega človeštva, oziroma tistih njegovih teženj, ki so najnapre­ dnejše in najbolj človeške. Zato je boj za mir ne le glavna naloga socialističnih sil, ampak tudi strateški koncept, ki omogoča delavskemu gibanju, da okrog sebe združi vse napredne, razumne in miroljubne sile v boju proti politiki imperiali­ zma in hegemonizma, v boju za nove mednarodne odnose. Zdi se mi, da bi zato v naših sklepih morali izraziti misel, da je boj za mir ena glavnih nalog politike neuvrščenosti in naprednih sil vsega sveta v sedanjem trenutku. Hkrati bi tako podčrtali, da dajemo vso podporo naporom neuvrščenih dežel, da se prekine nadaljnje brezumno oboroževanje in da se s krepitvijo vloge Združenih narodov na tem področju začne odločna in učinkovita akcija za svetovno razorožitev. Končno mi dovolite še eno misel, s katero se na nek način vračam na začetek svoje razprave. Delavsko gibanje v svetu doživlja izredno burna, idejna in politična previra­ nja, zlasti v opredeljevanju do ključnih problemov svobodnega sveta. Prihaja do pomembnih premikov v obeh tradicionalnih krilih delavskega gibanja in do iskanja novih družbenih rešitev. Jugoslavija je s svojo mednarodno politiko in s svojim notranjim razvojem močno navzoča v teh tokovih in jim daje pomemben prispevek. To pa zahteva od nas, da še bolj pozorno in sistematično spremljamo procese v vrstah socialističnih in drugih delavskih in naprednih gibanj v svetu, zlasti pa še tistih neposredno okrog nas, njihove politične in idejne tokove. To bo zahtevalo, da okrepimo ne le naše vire obveščanja, ampak tudi da posvetimo še več pozornosti sistematičnemu, znanstvenemu spremljanju in proučevanju ra­ zvoja v vrstah delavskega gibanja in napredne misli nasploh.

799

Jože Božič

Solidarnost z osvobodilnimi gibanji V predlogu resolucije je govor o solidarnosti z narodnoosvobodilnimi gibanji. Delovni ljudje in občani in mladina naše republike so tudi v tej aktivnosti bili učinkoviti med obema kongresoma in bo stališče resolucije vsem nova vzpod­ buda za nadaljnje razvijanje mednarodne solidarnosti. Sodelovanje z narodno­ osvobodilnimi gibanji in žrtvami imperialistične agresije je dolgoletna zunanjepo­ litična orientacija in sestavni del trajne opredelitve socialistične in neuvrščene Jugoslavije z narodi, ki dajejo ogromne žrtve, da bi si pridobili politično in ekonomsko osamosvojitev. V tej orientaciji Jugoslavija aktivno deluje v Združe­ nih narodih in njihovih organizacijah, na konferencah in posvetih neuvrščenih, v mednarodnem delavskem gibanju in mednarodni aktivnosti družbenopolitičnih organizacij. Vse bolj pa se znotraj naše domovine aktivno vključujejo delovni ljudje in občani za to obliko mednarodne aktivnosti, v konkretne akcije solidarnosti z osvobodilnimi gibanji in žrtvami imperialistične agresije. Na X. kongresu ZKJ smo sprejeli resolucijo o narodnoosvobodilnih gibanjih. V njej je bila obsojena politika kolonialističnih in rasističnih režimov, ki jim pomagajo reakcionarni krogi nekaterih zahodnih držav, mednarodni kapital in ki je neposredna grožnja za mir po vsem svetu in katerih težnja je zaustaviti procese samoosvajanja, ohraniti sedanje položaje in osvojiti nove, zagospodariti nad velikimi naravnimi bogastvi v teh krajih, zavreti razvoj in ogroziti varnost neod­ visnih držav in zagotoviti neokolonialističen nadzor nad temi območji. Na osnovi resolucije o narodnoosvobodilnih gibanjih sta se Zveza komuni­ stov Jugoslavije in Zveza komunistov Slovenije zavzemali za nadaljnjo moralno, politično in materialno pomoč narodnoosvobodilnim gibanjem. Vse naštete oblike pomoči so bile iz leta v leto izrazitejše in bogatejše. Zveza komunistov se je zavzemala za solidarnost narodov in narodnosti Jugoslavije. Sodelovanje z narodnoosvobodilnim gibanjem ni samo nadaljevanje revolucio­ narnih izročil in tradicij naše narodnoosvobodilne borbe, temveč tudi sestavni del razvoja naše socialistične samoupravne demokracije. Tako smo naše obveznosti do narodnoosvobodilnih gibanj opredelili tudi v novi ustavi. Socialistična Jugoslavija se v mednarodnih odnosih ravna po načelih ustanovne listine Združenih narodov, izpolnjuje mednarodne obveznosti in ak­ tivno sodeluje v mednarodnih organizacijah, ki jim pripada. Pri uresničevanju teh načel se zavzema tudi za mednarodno podporo narodom, ki bijejo pravičen boj za svojo nacionalno neodvisnost in osvoboditev izpod imperializma, kolonia­ lizma, rasizma in vseh drugih oblik nacionalnega zatiranja in podrejanja. Ustavna dolžnost vseh organov, organizacij in posameznikov je, da se ravnajo po teh načelih naše zunanje politike in mednarodne dejavnosti in se zavzemajo za njihovo uresničevanje. Za popolno uresničitev te ustavne dolžnosti stoji pred organizacijami zveze komunistov ter drugimi družbenopolitičnimi organizaci­ jami še veliko dela, čeprav je tudi že dosedanja praksa med obema kongresoma potrdila, da naš odnos do narodnoosvobodilnih gibanj ni le deklarativen, temveč povsem konkreten, stalen, učinkovit in revolucionaren. Vodstvo narodnoosvobodilnih gibanj in njihova ljudstva to naše ravnanje visoko cenijo. Napravili smo vse, da so narodnoosvobodilna gibanja dobila ustrezen status v krogu neuvrščenih, sprejete so bile pomembne resolucije in dogovori, še posebno na V. konferenci neuvrščenih v Colombu. V Združenih narodih in njihovih organizacijah in organih smo bili in smo pobudniki in avtorji mnogih resolucij in dokumentov ter sklepov, sprejetih z namenom obsodbe imperialistične agresije. Prav tako smo bili pobudniki števil­ nih dokumentov in sklepov, ki so direktno namenjeni narodnoosvobodilnim gibanjem, to je priznanju njihovih legitimnih pravic, da predstavljajo svoje ljudstvo v boju za neodvisnost. V mednarodnem delavskem gibanju smo prav tako vseskozi aktivno pojasnje­ vali pomen narodnoosvobodilnih gibanj. Posebno odločno smo se zavzemali za

800

priznanje tistih narodnoosvobodilnih gibanj, ki so bili in so avtentični predstav­ niki njihovih ljudstev, kar so potrdile znane krizne situacije v nekaterih naro­ dnoosvobodilnih gibanjih ob prehodu na neodvisnost. Obseg pomoči Jugoslavije narodnoosvobodilnim gibanjem je bil različen, odvisen od posameznih faz razvoja borbe. Pomoč je bila namenjena krepitvi in razvijanju njihovega boja, njihove informativne in mednarodne dejavnosti, šola­ nju kadrov, pošiljanju zdravil in sanitarne opreme, hrane in podobno. V zadnjih desetih letih se je v različnih mestih Jugoslavije in tudi Slovenije izšolalo na stotine kadrov, mladih borcev iz različnih narodnoosvobodilnih gi­ banj. V lanskem letu in v letošnjem letu smo to pomoč še okrepili. Mnogi borci, ki so se izšolali v Jugoslaviji, delajo danes v novoosvobojenih deželah, na pomemb­ nih položajih in delovnih mestih in so vneti zagovorniki politike neuvrščenosti in neodvisnosti. Po sprejetju ustave je bilo na osnovi dogovora med republikami in pokraji­ nama ustanovljen Sklad solidarnosti z neuvrščenimi državami in državami v razvoju. Med nalogami tega sklada je tudi dajanje sredstev za uresničevanje solidarnosti narodnoosvobodilnih gibanj. Zakonska ureditev ali poseben sklad je samo ena od organiziranih oblik dajanja pomoči narodnoosvobodilnim giba­ njem. Najpomembnejše oblike postajajo solidarnostne akcije delovnih ljudi, občanov, mladine in pionirjev samih. Za vodenje, organizacijo, dajanje pomoči narodnoosvobodilnim gibanjem so bili v okviru posebnih oblik delovanja sociali­ stične zveze delovnega ljudstva ustanovljeni v republikah in pokrajinah koordi­ nacijski odbori. Ti so že od začetka svojega nastanka bili sestavljeni frontno, v katerih so bile predstavljene vse družbenopolitične organizacije na čelu z zvezo komunistov. Koordinacijski odbori so vložili veliko truda in tudi iznajdljivosti v zbiranju pomoči. S pomočjo akcij solidarnosti so naši delovni ljudje, občani in mladina še bolje obveščeni o ciljih narodnoosvobodilnih gibanj in na ta način utrjujejo zavest o pomembnosti mednarodne solidarnosti. Istočasno pa delovni ljudje in občani uresničujejo svojo ustavno dolžnost, o katere vsebini in oblikah mednaro­ dne aktivnosti, v to spada tudi pomoč narodnoosvobodilnim gibanjem, neposre­ dno sami odločajo. To pa pomeni podružbljanje mednarodne politike, saj pri nas v Sloveniji skoraj ni šole ali delovne organizacije, da ne bi na en ali na drugi način sodelovale pri zbiranju pomoči. Politično-vzgojni učinki akcij solidarnosti so še posebej pomembni za razvoj mlade generacije. Delo z mladimi danes ocenjujemo kot enega najbolj dragocenih elementov solidarnostnih akcij. Z zaupanjem lahko gledamo na naše pionirje in mladince, s kakšno zavzetostjo se vključujejo v akcije solidarnosti. To je jamstvo, da bo mlada generacija tudi pozneje kot samoupravljalec sposobna reševati številne naloge, ne samo doma, temveč tudi na mednarodnem področju, na katerem ima Jugoslavija kot ena najbolj aktivnih in neuvrščenih izredno pomembno vlogo. V akcijah solidarnosti prihajata do izraza karakter in nova vloga socialistične zveze delovnega ljudstva predvsem kot koordinatorja in iniciatorja številnih akcij. Prav v tem delovanju frontno organiziranih socialističnih sil pa še ni dovolj usklajeno delovanje posameznih članov koordinacijskega odbora, oziroma orga­ nizacij, ali ni dovolj iniciative posameznih organizacij. Tudi vsebina dela je še preozka, v glavnem politično manifestativna in propagandna. Napraviti bomo morali korak dalje. Se preveč je odsotno združeno delo, ki bi zaradi svojih dolgoročnih interesov lahko našlo mesto v akcijah solidarnosti, odprlo nove razsežnosti sodelovanja z narodnoosvobodilnim gibanjem, kar bi jim omogočilo z nastankom novih neodvisnih dežel normalno in takojšnjo vključitev v ekonom­ ske in druge odnose. Tako sodelovanje, kar potrjuje praksa, želijo in pričakujejo vse novoosvobojene dežele. Po sedanjih izkušnjah pa moramo žal mnoge ustvar­ jene pridobitve med osvobodilnimi boji v nekaterih deželah začeti graditi znova. V iskanju novih vsebinskih odnosov v akcijah solidarnosti z narodnoosvobo­ dilnimi gibanji ima pomembno in nezamenljivo mesto zveza komunistov. Komi­ sija za mednarodne odnose pri predsedstvu CK ZKS je v zadnjih letih organizi­ rala nekatere aktivnosti na temo solidarnost z narodnoosvobodilnimi gibanji, kar je koristilo političnemu usposabljanju tistih kadrov pri ustrezajočih delovnih telesih pri občinskih komitejih, ki se ukvarjajo z mednarodno problematiko. 51 Vlil, kongres

801

Sodelovanje je treba izpopolniti, predvsem zato, da vsebinsko bogatimo ak­ cije solidarnosti, vključimo vanje vse komuniste in prek njih vse delovne ljudi, občane in mladino. Zaključna faza dekolonializacije, odprava rasizma in apartheida in borba ljudstva predvsem na jugu Afrike in Bližnjem vzhodu za svobodo, politično in ekonomsko neodvisnost postaja zaradi vmešavanja velikih sil in interesov multi­ nacionalnih družb še bolj zapletena in težja kot kadarkoli prej.

Andrej Škerlavaj Širina mednarodnega sodelovanja Menim, da 68. točka osnutka resolucije, ki govori o podružbljanju mednarod­ nih odnosov, ni dovolj široka in postavlja številne subjekte mednarodnega sodelovanja v pasiven položaj. Resolucija ne.bi odražala vsebine razprave na tej komisiji in stvarnosti, če ne bi upoštevala v končnem tekstu dejstva, da imamo v SR Sloveniji vrsto subjektov, ki tako ali drugače sodelujejo v mednarodnem sodelovanju, pa naj gre za državne in politične organe na republiški ali občinski ravni, kot za številna društva, organizacije združenega dela, vse do osebnih stikov. Ta »množična udeležba« v mednarodnem sodelovanju kaže na odprtost naše družbe, odprtost, ki je ne velja soditi samo po odprtih mejah, temveč po moči in sposobnosti naše družbe, da se na vseh področjih gospodarskega, kultur­ nega in političnega življenja vključuje v mednarodno sodelovanje s sosednimi deželami in še veliko širše. Pri tem bi še posebej spomnil na razprave tovarišev Repiča, Božiča in Osolnika. Najbrže ni potrebno še posebej dokazovati te širine mednarodnega sodelova­ nja. Naj omenim tudi, da se je v SR Sloveniji v zadnjem času razvilo nekaj pomembnih institucij, ki po svoje močno dokazujejo našo odprtost v svet. Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja ali pa mednarodni center za upravljanje podjetij v javni lastnini - to so ustanove, ki v zunanjepolitič­ nem smislu predstavljajo zelo pomemben dejavnik v podružbljanju mednaro­ dnega sodelovanja. Zunanja politika SFRJ in stališča ZK so bila zmeraj veren odraz daljnoročnih interesov in hotenj širokih delovnih množic narodov in narodnosti Jugoslavije. ZK se je zmeraj inspirirala ob razpoloženju svojega delavskega razreda in ni bilo zunanjepolitičnih odločitev, ki ne bi našle enodušne podpore tako komunistov kot vseh naših občanov in delavcev. Zato menim, da bi poleg tega, da formuliramo točko 68. tako, da bo iz nje razvidna širina mednarodnega sodelovanja kot pomemben element podružbljanja zunanje politike in še predvsem poudarimo odgovornost in naloge komuni­ stov, ki delujejo v tem sodelovanju, da se ta dejavnost razvija skladno in kako­ vostno v smeri še večjega ugleda naše družbe in naše zunanje politike. Prav širina mednarodnega sodelovanja, nešteto stikov, takorekoč vsak dan naše republike in celotne naše družbe s sosednjimi deželami in raznimi instituci­ jami po svetu, vse to kaže moč in odprtost našega sistema in sposobnost naše družbe, da ob intenzivnem mednarodnem sodelovanju dokazujemo tudi široko demokratičnost naše družbe. Mislim, da ne bi smeli mimo ugotovitve, da se je v Sloveniji v zadnjem času razvilo nekaj pomembnih institucij, ki predstavljajo izredno pomemben faktor uveljavljanja našega družbenega sistema in, če ho­ čemo, naše humane ideje samoupravljanja. Omenim naj jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja, dalje center za upravljanje podjetij v državni lastnini in še druge številne znanstvene in kulturne institucije, ki sodelujejo s tujino. Tako danes v Sloveniji razvija medna­ rodno sodelovanje izredno široka vrsta subjektov in mislim, da so prav v tem sodelovanju na znanstvenotehničnem in drugih področjih izredno pomembne naloge komunistov, ki morajo predvsem skrbeti za kvaliteto teh stikov, da bodo služili na eni strani afirmaciji našega sistema, obenem pa tudi afirmaciji ZK kot avantgarde delavskega razreda Jugoslavije.

802

Marko Morel

Dejavnost mladinskih organizacij V Zvezi socialistične mladine Slovenije posvečamo vso svojo pozornost tudi vsem oblikam vsebinskega sodelovanja z mladimi v svetu zaradi boljšega ter vsestranskega medsebojnega spoznavanja mladih na različnih področjih aktiv­ nosti: od kulture, izobraževanja, športa, informativne kot tudi turistično rekrea­ tivne dejavnosti. Pri razširjanju tega programa imajo svojo posebno mesto in vlogo tudi družbene organizacije in društva, kolektivni člani ZSMS, združenja delovnih ljudi in občanov in dejstvo, da ta društva ter družbene organizacije v glavnem vključujejo mladino. Kajti smatramo, da bo najširše sodelovanje na različnih področjih kulture, športa, izobraževanja, turistične izmenjave in mla­ dinskega prostovoljnega dela znatno doprineslo k širjenju idej miru in medna­ rodnega sporazumevanja ob današnjih pogojih splošne soodvisnosti, h krepitvi neuvrščene politike Jugoslavije in našega razvoja političnega sistema socialistič­ nega samoupravljanja. Za tako vlogo družbenih organizacij’ in društev morajo imeti le-te močno podporo subjektivnih sil, zlasti zveze komunistov in sociali­ stične zveze delovnega ljudstva. Poudarek Jugoslavije in Slovenije je zlasti pri direktnem sodelovanju med neuvrščenimi državami in deželami v razvoju. V dokumentih, sprejetih v Colombu, so postavljeni temelji tudi za sodelovanje neuvrščenih dežel na področju kulture, izobraževanja, športa in na drugih po­ dročjih. Družbene organizacije in društva, ZSMS in zlasti komunisti v njih si moramo prizadevati za razširitev sodelovanja na tem področju: od spoznavanja, da navedem nekatera področja, literature iz neuvrščenih dežel, glasbe, izmenjave filmov festivalskih in drugih kulturnih prireditev. S tem bomo prispevali k spoznavanju bistva boja za uveljavljanje kulturne identitete teh narodov, kaj ta boj pomeni za izpodrivanje kolonializma na širši fronti, tako v kulturi, športu in drugod. Na ta način bomo lažje razumeli tudi potrebo po širšem kulturnem sodelovanju s temi državami. Tudi pri mednarodnem sodelovanju družbenih organizacij in društev mo­ ramo upoštevati to, da je socialistična samoupravna Jugoslavija odprta do ostalih delov sveta, tako v političnem, ekonomskem ter kulturnem smislu, da našo odprtost do sveta pojmujemo tudi kot stalno soočanje z vnašanji našim pogle­ dom tujih ideologij ter da je potrebno tako vse napore usmeriti tudi v zaščito naše politike lastnega razvoja. Predvsem pa moramo skrbeti za koordinacijo in načrto­ vanje te dejavnosti, ker še vedno opažamo neskladja med organiziranostjo ter dejavnostjo na tem področju. To se kaže v stihijnosti, ponekod tudi v privatizaciji stikov, v slabi enotni evidenci vseh vrst stikov naših družbenih organizacij in društev s tujino; se pravi, da moramo iskati vzrok za to v premajhni politični ter samoupravni organizirano­ sti na tem področju pa tudi v preozki usmerjenosti na posamezne dele sveta. Pri koordinaciji in načrtovanju moramo izhajati iz tega, da predstavljata mednaro­ dna aktivnost in delovanje družbenih organizacij in društev del splošnega me­ dnarodnega in zunanjepolitičnega delovanja Zveze komunistov Jugoslavije, Zveze komunistov Slovenije in še tega, da sta socialistična zveza delovnega ljudstva in ZSMS mesto ustvarjanja politične in akcijske enotnosti vseh organizi­ ranih socialističnih sil, da se tu v socialistični zvezi in pod idejnim vodstvom zveze komunistov zagotavlja koordinirana mednarodna dejavnost vseh delov fronte, tako tudi družbenih organizacij in društev. Pravimo tudi, da vsaka posamezna organizacija oz. združenje samostojno opredeljuje in izvaja svoje mednarodno sodelovanje kot del svoje splošne aktiv­ nosti s sorodnimi organizacijami v posameznih deželah in v ustreznih mednaro­ dnih organizacijah, seveda v skladu s specifičnostmi svojega delovanja, s sploš­ nimi potrebami in interesi Slovenije in Jugoslavije za vzpostavljanje in razvoj vseh oblik mednarodnega sodelovanja. Prek takega dogovora, o katerem je že včeraj v svoji razpravi govoril tovariš Repič ter ob ustavnem načelu, da vsi organi, organizacije in posamezniki sledijo pri svoji mednarodni aktivnosti osnovne principe mednarodnega sodelovanja in zunanje politike Jugoslavije ter Zveze komunistov Jugoslavije in Slovenije,

51'

803

morajo družbene organizacije in društva realizirati svoje mednarodno sodelova­ nje v skladu s principi, ki predstavljajo osnovo naše mednarodne politike kot neodvisne in neuvrščene in socialistične samoupravne Jugoslavije. Ob tem je posebno pomembno sodelovanje z ustreznimi organizacijami v tujini, posebej še v neuvrščenih državah in drugih deželah v razvoju, izhajajoč iz obojestranskega interesa. Pri tem se moramo zavzemati za sodelovanje in zbliževanje med narodi, za prekoračitev pregrad blokov, za medsebojno izmenjavo kultur, za demokrati­ zacijo v sodelovanju s partnerji v tujini in z mednarodnimi organizacijami. Še posebej lahko in skoraj najlaže razvijamo sodelovanje s partnerji v sosednih deželah na načelu dobrososedskih odnosov, pri čemer pa moramo imeti vedno pred očmi posebno pozornost do položaja in pravic slovenske in drugih jugoslo­ vanskih narodnostnih skupnosti v sosednjih deželah. Mislim, da moramo biti prav v tej smeri še dosti bolj aktivni, posebej še, če v vsej celovitosti gledamo razvoj in položaj slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu, hkrati gledamo v sosednih deželah različne družbenopolitične in ekonomske sisteme, v takem primeru lahko pomeni sodelovanje našega društva, naše družbene organizacije s slovenskim zamejskim društvom več kot zgolj športno tekmovanje, kulturno predstavo ter zabavno prireditev. Ob tem bi še poudaril pomen sodelovanja družbenih organizacij, društev s klubi ter društvi naših delavcev na začasnem delu v tujini in se moramo tudi komunisti v teh okoljih zavzemati za čimbolj plodno sodelovanje.

Marjan Osolnik

Za sodelovanje potrebna tudi odprtost našega partnerja Veliko razpravljalcev je včeraj in danes govorilo o odnosih s sosednimi deželami in državami. Mislim, da to ni izraz nekakšne naše zaprtosti v ta naš obmejni prostor, temveč je rezultat tega, da odnosi s sosednimi deželami in državami predstavljajo pomembno prioriteto naše jugoslovanske zunanje poli­ tike, ki je bistvenega pomena za krepitev mednarodnega položaja naše dežele, pa tudi za njeno varnost. Teh odnosov, razumljivo, ne moremo, ne glede na pomen, ki jim ga posvečamo, obravnavati zunaj sodobnih dogajanj in procesov v Evropi, saj se le-ti še kako močno odražajo v našem prostoru, v našem neposrednem sosedstvu. Med drža­ vami, na katere mejimo, so članice tako Atlantskega pakta kot Varšavskega tako Evropske gospodarske skupnosti kot Sveta za ekonomsko vzajemno pomoč kakor tudi nevtralne in takšne, katerih mednarodni položaj in opredelitve so povsem specifične, kot je primer Albanije. Ob tem, ko ugotavljamo, da je dopolnjeni tekst resolucije našega kongresa v točki 66 nakazal nekatera bistvena izhodišča za nadaljnjo krepitev odnosov s sosedi in za obmejno sodelovanje, pa bi kazalo tudi poudariti, da so prav v načelih in izhodiščih naše politike neuvrščenosti ter v odprtosti našega sociali­ stičnega samoupravnega sistema vsebovane vse tiste bistvene prvine, ki nam v teh naših pogojih omogočajo razvoj enakopravnega sodelovanja in odnosov z vsemi našimi sosedi ne glede na razlike v družbenopolitičnih sistemih, da so v tej politiki tudi vsebovana izhodišča, tudi glede načina in poti urejanja še obstoječih odprtih vprašanj, podana vsa temeljna izhodišča za našo principielno in dolgo­ ročno politiko. Tem vprašanjem sta tudi pretekli VII. kongres ZKSinX. kongres ZKJ posvetila veliko pozornosti ter bila osnova za pomembne akcije Jugoslavije v preteklem obdobju. Ob tem so prav stališča, ki sta jih izrazila naš kongres in X. kongres ZKJ, bistveno prispevala h krepitvi enotnosti jugoslovanskih narodov in uspešnosti jugoslovanske politike v teh vprašanjih. Ne bi ponavljal tega, kar je že precej bistvenega in vsebinskega bilo rečeno o teh vprašanjih, vendar bi poudaril, da je prav področje sodelovanja s sosedi in področje obmejnega sodelovanja tisto področje, na katerem naši ljudje prav v praktičnem primeru vidijo rezultate in procese podružbljanja mednarodnih od­ nosov in mednarodnega sodelovanja. To je tudi nam najbolj dosegljivo. Pri tem

804

pa moramo ugotoviti, da medtem, ko so podana izhodišča za to našo politiko, v praktični politiki še prihaja občasno do posameznih razlik, pa tudi težav, ki imajo svoje korenine tako v ostankih etatizma, nacionalizma ali partikularizma pa tudi še v neizpeljanih procesih podružbljanja mednarodnega sodelovanja in prenaša­ nja oblikovanja te politike v roke samoupravno organiziranih subjektov iz zdru­ ženega dela. Prav zaradi tega bo tudi v bodoče potrebna dosledna angažiranost zveze komunistov in socialistične zveze delovnega ljudstva o teh vprašanjih. Prav ob naših mejah je politika razvijanja vsestranskih dobrososedskih od­ nosov v najrazličnejših oblikah dosegla najugodnejše rezultate, deloma po za­ slugi zgodovinskih okolnosti pa tudi zahvaljujoč vztrajni dejavnosti in spodbudi političnih dejavnikov in usmeritve, ki jo je dajala prav zveza komunistov. Poudariti pa moramo, da tudi tu pri nas še daleč niso izčrpane vse možnosti in da se hkrati srečujemo tudi z zelo močnimi odpori v nadaljnjem razvijanju tega sodelovanja. Veliko je danes bilo rečenega o odprtosti naših meja, o naši odprto­ sti za sodelovanje. Pri tem pa se moramo zavedati, da je za takšno sodelovanje potrebna odprtost tudi našega partnerja, ki pa često ostaja samo pri besedah. Nadalje je potrebno, da ti naši dosežki na slovenskem prostoru ne ostajajo izjema, kajti takšna politika je sprejeta kot jugoslovanska orientacija. Jugoslavija je pripravljena razvijati takšne oblike sodelovanja z vsemi sosedi na bazi skupnih interesov in potrebno je, da te izkušnje dosedanjega sodelovanja v še večji meri vgradimo v naš sistem in da ga stalno izpopolnjujemo. Na ta način z uresničeva­ njem takšne politike tudi v praksi presegamo blokovske in druge delitve, ki so še vedno v našem prostoru navzoče. Ko že govorimo o obmejnem sodelovanju in sodelovanju s sosedi, mislim, da je smiselno, da omenimo tudi pomen razvijanja regionalnega sodelovanja, ker obstajajo številne iniciative v našem prostoru glede balkanskega sodelovanja, mediteranskega sodelovanja, sodelovanja v alpskem ali panonskem prostoru. Potrebno je, da smo tudi na tem področju komunisti nosilci pobud, da pri tem izhajamo iz samoupravne organiziranosti, še posebej, ker se je pokazalo, da nekatere oblike meddržavnega sodelovanja ali pa sodelovanja izključno po dr­ žavni plati ne dajejo rezultatov ali za to še niso ustvarjeni vsi ustrezni pogoji, medtem ko pa obstaja možnost, da se takšno sodelovanje razvija na področju znanstveno-raziskovalnih institucij, družbenopolitičnih organizacij ali na drugi ravni. Po vsem, kar je že doslej bilo rečenega, še posebej v diskusiji tovarišev Hartmana in Lubeja o naših načelnih stališčih glede nacionalnega vprašanja in položaja manjšin, k čemur bi se v celoti pridružil, pa mislim, da bi bilo koristno, da se v naši komisiji dotaknemo tudi vprašanja zadnjih manifestacij bolgarske politike do Jugoslavije, do makedonskega naroda, do Socialistične republike Makedonije. Prav v zadnjem času smo priče oživljanju bolgarskega velikodržavnega nacio­ nalizma in slabo zakamufliranih ozemeljskih pretenzij pod krinko zgodovinskih proslav sanštefanske Bolgarije. Priča smo negiranju ali pa prisvajanju zgodovine in jezika makedonskega naroda. Priča smo administrativnemu likvidiranju šte­ vilne manjšine in njene nasilne asimilacije. Gre za oživljanje ostankov politike, ki so jo nekoč krojile na Balkanu velike sile, zaradi česar je Balkan nekoč bil znan kot sod smodnika. Mislim, da moramo na tem kongresu podčrtati, da to vprašanje ne prizadene samo makedonskega naroda in Socialistične republike Makedonije ali pa make­ donskih komunistov, da tudi ne gre samo za vprašanje naše solidarnosti z make­ donskimi tovariši, temveč je to vprašanje odnosa do Socialistične federativne republike Jugoslavije in do vseh naših narodov, ki so v tem pogledu popolnoma enotni in imajo bogate zgodovinske izkušnje. Glede tega velja opozoriti vse tiste, ki za raznimi blokovskimi računicami podpihujejo in podpirajo takšno politiko, da le-ta ne more biti osnova v razvija­ nju dobrososedskega sodelovanja stabilnosti in miru na Balkanu.

805

Andrej Caserman Mednarodno znanstveno sodelovanje

Svoj prispevek k razpravi v komisiji za mednarodne odnose gradim na tistem delu predloga kongresne resolucije, ki govori o nalogah komunistov v procesu podružbljanja zunanje politike in oblikovanja ter izvajanja programov mednarodnega sodelovanja Slovenije in Jugoslavije. Naloge komunistov na področjih samoupravnih interesnih skupnosti, znotraj katerih delamo delavci ljubljanske univerze in raziskovalnih organizacij, v ob­ dobju po kongresu akcije ZKS ne bodo mogle biti omejene samo na naloge poglabljanja razumevanja mednarodnih problemov ter na boljše usposabljanje vseh naših delavcev, samoupravljalcev za oblikovanje in izvajanje zunanje poli­ tike, marveč bo to hkrati tudi politični boj za uveljavitev novih oblik samo­ upravne projektne organiziranosti raziskovalne dejavnosti v Sloveniji; to bo hkrati tudi boj, ki ga bomo morali raziskovalci skupno z uporabniki novih domačih znanj izbojevati tudi na področju spreminjanja programske strukture raziskovalne dejavnosti v tistih smereh, ki bodo pospeševale nadaljnjo ekspan­ zijo celotnega sistema združenega dela v Sloveniji ter ga s tem usposabljale za uspešnejše uveljavljanje tako znotraj kot zunaj meja Jugoslavije. Načrtovanje in izvajanje programov mednarodnega znanstvenega sodelova­ nja pojmujemo na univerzi in v raziskovalnih organizacijah že vrsto let kot eno od konkretnih oblik uresničevanja jugoslovanske zunanje politike in jugoslovan­ skih programov mednarodnega sodelovanja, pri konkretnih akcijah na tem področju pa poskušamo z več ali manj sreče združevati tako interese razvoja posameznih znanstvenih disciplin in potrebe družbene in proizvodne prakse po novih znanjih domačega in tujega izvora; na ta način se je slovenska znanstveno raziskovalna sfera v dosedanjem razvoju že uspela uveljaviti kot pomemben kanal prenašanja novih znanj v Jugoslavijo, hkrati s tem pa se je razvijala tudi sama in dosegla stopnjo, ko o njej upravičeno govorimo kot o našem lastnem »kvalitativnem dejavniku« nadaljnjega razvoja. Za vrsto visokošolskih in raziskovalnih organizacij, katerih programe medna­ rodnega znanstvenega sodelovanja (MZS) poznamo, ugotavljamo, da so pri, svo­ jem dosedanjem delu že ravnale skladno z načelom, da je jugoslovanska zunanja politika lahko uspešna le v tolikšni meri, kolikor množici samoupravno organizi­ ranih subjektivnih sil, strokovnjakov, komunistov in nekomunistov, uspeva uresničevati vse bolj diferencirane in vse zahtevnejše naloge, usmerjene tako v krepitev ugleda, mednarodne vloge in položaja Jugoslavije v procesih snovanja in izvajanja akcij za spreminjanje družbenih in ekonomskih odnosov v sodob­ nem svetu. V opisanem kontekstu je razumljivo, da bom v svojem prispevku posvetil več pozornosti tistemu delu MZS, ki zadeva naše sodelovanje z deželami v razvoju in znanstveno sodelovanje z neuvrščenimi deželami; sodim namreč, da je glavna naloga komunistov, visokošolskih delavcev in raziskovalcev v tem trenutku, da svoje programe MZS ponovno ovrednotimo glede na poseben položaj in vlogo Jugoslavije, s tem pa tudi jugoslovanske znanosti v globalnem kontekstu spreminjajočih se družbenih in ekonomskih odnosov v svetu. Upošte­ vajoč poseben položaj Jugoslavije pa bomo morali pri svojem delu izhajati iz vseh implikacij, povezanih z naslednjima dvema dejstvoma: - znanstveno raziskovalna dejavnost v deželah razvitega zahodnega ali vzho­ dnega dela sveta še nadalje ostaja pomemben izvor novih znanj, potrebnih tako za razvoj in ekspanzijo jugoslovanske znanosti kot tudi za tehnološko moderniza­ cijo naših industrijskih zmogljivosti; za obstoječe, že ustaljene programe znan­ stvenega sodelovanja med našimi univerzitetnimi in raziskovalnimi organizaci­ jami in sorodnimi znanstvenimi ustanovami v razvitem svetu pričakujem, da se bodo uspešno, čeprav verjetno bolj selektivno, razvijali tudi v prihodnje in to v okvirih že znanih področij in oblik dosedanjega znanstvenega sodelovanja; - neuvrščene dežele in dežele v razvoju v vse večjem številu izražajo pričako­ vanja, naj bi položaj in vlogo Jugoslavije v političnem sistemu akcije neuvrščenih v vse večjem obsegu utrjevale tudi različne oblike gospodarskega, kulturnega, znanstvenega sodelovanja med Jugoslavijo in temi deželami. Obveznostim, ki jih

806

je na tem področju Jugoslavija že prevzela, recimo na področju prenosa tehnolo­ gij, ustanavljanja posebnih mednarodnih raziskovalnih centrov, pomoči pri obli­ kovanju informacijskih sistemov naj bi sedaj sledila akcija komunistov znanstve­ nikov, da vsaj del svojih pedagoških in raziskovalnih programov preusmerimo v preučevanje problemov, specifičnih za razvojne procese v posameznih neuvršče­ nih deželah ali pa problemov, značilnih za razvojne procese nerazvitega dela sveta v celoti. Ne bi rad ustvaril vtisa, da je slovenska znanstvenoraziskovalna dejavnost doslej stala ob strani na tem področju mednarodnega sodelovanja; stotine slo­ venskih strokovnjakov so dosedaj že sodelovale v različnih programih sodelova­ nja med Jugoslavijo in deželami v razvoju bodisi v okvirih dogovorjenih progra­ mov gospodarskega sodelovanja bodisi prek domačih in mednarodnih institucij; tisto, kar bi v resnici poudaril, pa je, da je naša navzočnost v deželah v razvoju le simbolična, odločno premajhna glede na pomen, ki ga v dolgoročnem smislu pripisujemo vsem oblikam sodelovanja s temi deželami. Navzlic kritičnim ugoto­ vitvam pa moram resnici na ljubo navesti tudi nekaj dejstev, ki govore, da v procesih sodelovanja z deželami v razvoju le nismo tako na začetku: - vrsta visokošolskih in raziskovalnih organizacij se že dalj časa sistematično vključuje v izvajanje različnih programov, ki jih koordinirajo različne specializi­ rane agencije ZN, kot so UNESCO, UNICEF, UNIDO, WAO in druge; - vzporedno z izvajanjem pedagoških in raziskovalnih dejavnosti iz svojih rednih programov posamezne visokošolske in raziskovalne organizacije inten­ zivno proučujejo možnosti za aktivno vključevanje v pedagoške in raziskovalne programe Univerze Združenih narodov ter v raziskovalne programe regionalnih združenj za proučevanje in načrtovanje razvojnih procesov; z zadovoljstvom ugotavljamo, da se je v zadnjih letih na tem področju pričela močneje uveljavljati tudi Slovenija in pričakujemo, da bodo prav v Ljubljani locirani mednarodni centri s svojo dejavnostjo mogli tudi drugim raziskovalnim organizacijam olaj­ šati uveljavitev na njim ustreznih področjih znanstveno raziskovalne dejavnosti;- v zadnjem času opažamo tudi povečan interes posameznih visoko­ šolskih in raziskovalnih organizacij, da se s svojimi kadri vključujejo v delo na pripravah specialnih konferenc pod okriljem ZN; Analiza procesov nastajanja srednjeročnih programov raziskovalne dejavno­ sti, ki smo jo opravili lansko leto, odkriva, da predvsem ekspanzivnejše znan­ stvene industrije na univerzi in v RSS vsaj del svojih programov že doslej grade na dokumentih, ki izpričujejo, da skušajo te organizacije v svojih raziskovalnih programih združevati tako potrebe svojih strok, potrebe razvoja njihovih matič­ nih proizvodnih področjih in potrebe razvoja Slovenije kot celote, da pa hkrati skušajo prispevati svoj delež tudi k programom mednarodnega znanstvenega sodelovanja; med viri, ki jih uporabljajo pri programiranju tega dela svojih srednjeročnih načrtov, so: - revolucije, gradiva in dokumenti ZN in posebej dokumenti VI. in VII. izrednega zasedanja generalne skupščine ZN; - dokumenti koordinacijskega sestanka neuvrščenih držav v Alžiru in doku­ menti ter resolucije pete konference voditeljev neuvrščenih držav v Colombu, ki ne dajejo le celovito zasnovane strategije neuvrščenih dežel za njihove skupne akcije na področju spreminjanja odnosov v sedanji mednarodni ekonomski ureditvi, ampak dajajo tudi podroben pregled z razvojem posameznih dežel povezanih problemov, ki bi jih bilo potrebno vključiti delno v nacionalne razi­ skovalne programe, medtem ko bi proučevanje in razreševanje drugega dela problemov zahtevalo ustanovitev posebnih interdisciplinarno in mednarodno sestavljenih raziskovalnih skupin; - poročilo skupine strokovnjakov in sekretariata UNESCO, ki so po naročilu generalne konference UNESCO proučili najaktualnejše, probleme sodobnega sveta ter izdelali priporočila za akcije, prek katerih bi UNESCO širil razumeva­ nje, hkrati pa nudil konkreten prispevek k uveljavljanju nove mednarodne ekonomske ureditve; - poročilo o raziskavi, ki jo je v 68 deželah izvedla skupina strokovnjakov univerze ZN v Tokiu in ki prav tako odkriva z vsebino dokumentov iz Colomba visoko skladno oceno trenutno najaktualnejših potreb po raziskovalnem delu v

807

korist uspešnejšega načrtovanja in izvajanja procesov družbenega in ekonom­ skega razvoja tako v posameznih deželah kot v celotnem svetu; - drugi viri, kot so programi posameznih regionalnih združenj raziskovalnih organizacij, specializiranih agencij, posameznih profesionalnih združenj itn. Prikazane ugotovitve veljajo seveda le za najbolj ekspanzivne visokošolske in samostojne raziskovalne organizacije; za procese načrtovanja srednjeročnih na­ črtov raziskovalne dejavnosti pa velja, da ti načrti resda postajajo vse bolj usklajeni s potrebami naših domačih uporabnikov in našega lastnega razvoja, da prav zaradi opisane usmeritve večina raziskovalnih programov ostaja po svoji naravi predvsem »evropsko« precej manj pa »globalno svetovno« usmerjena. Opisane posebnosti raziskovalnih programov torej na svojstven način odslikavajo tudi trenutno prevladujočo vsebino in smeri proizvodnega in zunanjetrgo­ vinskega sodelovanja Slovenije, ki je, kot vemo, še vedno usmerjeno na sodelova­ nje z razvitimi deželami, medtem ko se različne oblike sodelovanja z neuvršče­ nimi in deželami v razvoju le s težavo uveljavljajo. Ena od pomembnih nalog komunistov v visokošolski in raziskovalni sferi v pokongresnem obdobju bo zato proučitev vseh implikacij, ki jih ima za načrtovanje in izvajanje programov raziskovalne dejavnosti vsebina mednarodnih dokumentov, zlasti tistih, ki so nastali na pobudo Jugoslavije in pri katerih oblikovanju je prav Jugoslavija imela pomembnejšo vlogo; iz tako opravljene analize izvedene potrebe po poseb­ nih raziskovalnih projektih bi morali potem v večji meri uveljaviti tudi v dolgo­ ročnih in srednjeročnih načrtih Raziskovalne skupnosti Slovenije. Z nakazano smerjo politične akcije komunistov na univerzi in v raziskovalni skupnosti nikakor ne mislim, da bi morala biti usmerjena v odpravljanje evropocentričnosti naših raziskovalnih programov, saj bi taka razlaga pomenila izpodkopavanje raziskovalnih osnov našega lastnega razvoja; s poudarjanjem potrebe po presega­ nju evropocentričnosti naših raziskovalnih programov mislim predvsem na po­ trebo, da naše programe raziskovalne dejavnosti usmerjamo tako, da bodo s svojimi rezultati usposabljali celoten sistem združenega dela vključno z znan­ stvenoraziskovalno dejavnostjo za uspešnejše gospodarsko in znanstveno ter kulturno sodelovanje Jugoslavije z deželami v razvoju in to na način, ki bi v konkretnih akcijah proizvajalcev in raziskovalcev na kar najboljši način prispe­ val k uresničevanju različnih ciljev enotne jugoslovanske politike mednarodnega sodelovanja. Pogled na dosedanji razvoj raziskovalne dejavnosti v Sloveniji ter na rezultate in mednarodni ugled, ki ga je v mednarodni znanstveni skupnosti dosegla vrsta naših univerzitetnih; samostojnih ter industrijskih raziskovalnih organizacij, nam nudi zadostno osnovo za ponos nad prehojeno potjo in doseženimi rezultati. Navzlic resnim težavam materialne, finančne in kadrovske narave, s katerimi se trenutno bori slovenska znanstvenoraziskovalna dejavnost, pa smemo ugotoviti, da slovenska znanstvenoraziskovalna dejavnost stopa danes v svojo zrelo fazo, kar pomeni, da je usposobljena, da se ob primernem sistemu na dohodkovnih odnosih sloneče samoupravne projektne organiziranosti raziskovalne dejavnosti prične intenzivneje povezovati ne samo z domačimi uporabniki novih znanj, ampak vstopati kot enakopraven partner tudi v vrsto najzahtevnejših mednarod­ nih raziskovalnih projektov. Da moremo danes, na tem mestu, z zadovoljstvom ugotavljati in priznavati doseženo raven slovenske znanosti, gre prav gotovo vsaj del zaslug tudi vsem povojnim generacijam slovenskih visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, ki so kljub vsem težavam vztrajali na svojih mestih ter s predanim in požrtvovalnim delom pomagali razviti slovensko znanstveno in raziskovalno dejavnost. Kakšne so konkretne možnosti za vključevanje slovenske raziskovalne dejav­ nosti v procese mednarodne delitve dela in v programe mednarodnega sodelova­ nja? V Sloveniji obstaja vrsta tehnološko usmerjenih visokošolskih, samostojnih ter industrijskih raziskovalnih organizacij, ki že danes uspevajo prenašati precej­ šen del našega domačega znanja prek produktov svojih matičnih proizvodnih partnerjev v tujino; za te raziskovalne organizacije bosta ekspanzija in uspešno uveljavljanje v jugoslovanskih programih mednarodnega sodelovanja verjetno lažja. Njihovo, v praksi preizkušeno znanje ima zagotovljen transfer prek produk­ tov propulzivnih in na mednarodnih tržiščih že uveljavljenih proizvajalcev; na

808

tem področju se naše domače znanje realizira in vstopa v mednarodno areno v obliki visokokvalitetnih produktov; kako težavna, dolgotrajna, draga in polna negotovosti pa je pot do ideje, raziskav, razvoja, proizvodnje in do končne uveljavitve novega proizvoda na tržišču, pa vemo običajno samo tisti, ki smo na kakršenkoli način doslej sodelovali v sličnih procesih uveljavljanja domače znanosti. Druga, očitno cenejša in z manj negotovosti povezana pot, ki smo jo doslej vse premalo izkoriščali, pa je neposreden prenos znanja iz Jugoslavije v dežele v razvoju. Tu ne mislim samo na dodiplomsko in podiplomsko šolanje strokovnja­ kov iz dežel v razvoju pa tudi ne na tisoče jugoslovanskih in slovenskih strokov­ njakov, ki v okviru različnih gospodarskih projektov že sodelujejo v deželah v razvoju. Znane potrebe po vrstah in kvaliteti raziskovalno razvojnih dejavnosti, potrebe po strokovnjakih posebnih profilov za šolanje domačih kadrov v samih deželah v razvoju, znani zahtevki posameznih dežel v razvoju, da bi naše znan­ stveno raziskovalne organizacije s svojimi kadri sodelovale pri oblikovanju nji­ hovih kadrovskih znanstveno raziskovalnih jeder, vse to ob znani kvaliteti naših znanstveno-raziskovalnih kadrov in tehničnih zmogljivosti, s katerimi razpola­ gajo, odkriva, kako velike možnosti za vse oblike mednarodnega znanstvenega sodelovanja imamo; da jih doslej nismo izkoriščali v zadostni meri, niso krive niti samo raziskovalne organizacije, niti ZAMTES, ki je v zadnjih letih močno pove­ čal obseg in izboljšal kvaliteto svojega delovanja. Tisto, kar nas pri večini odločitev v zvezi s sodelovanjem v programih mednarodnega sodelovanja ovira, je dejstvo, da v Sloveniji’ doslej nismo uspeli razviti sistemskih rešitev, ki bi omogočale relativno svobodno kroženje naših kadrov med raziskovalnimi orga­ nizacijami v neuvrščenih deželah ter njihovo ponovno vključevanje v razisko­ valno delo svojih matičnih raziskovalnih organizacij, potem ko se po opravljenih misijah zopet vrnejo domov. Počasnost pri urejanju te vrste sistemskih vprašanj je eden od pomembnih razlogov, ki pojasnjuje, zakaj pri reagiranju na zunanje pobude običajno kasnimo ali pa nanje sploh ne reagiramo, kar ima seveda za posledico, da nas pri vrsti poslov praviloma prehitevajo tuje raziskovalne organi­ zacije in države, ki so vsaj v hitrosti reagiranja na pobude, če že ne po kvaliteti raziskovalnega dela, fleksibilnejše in bolje organizirane od nas. V zvezi s problemom sistemskih rešitev bi rad opozoril na dejstvo, da smo v Sloveniji pred kratkim ustanovili posebno samoupravno interesno skupnost za ekonomske odnose s tujino. Predmet in področje delovanja te samoupravne interesne skupnosti sta dovolj široko definirana, tako, da bi se v program njenih akcij mogla vključiti prav vsa področja združenega dela, vključno z raziskovalno dejavnostjo in njenimi programi mednarodnega znanstvenega sodelovanja. V okviru tako opisane strukture SIS za ekonomske odnose s tujino bi bilo verjetno mogoče oblikovati tudi ustrezne mehanizme tako za programsko povezovanje kot za združevanje sredstev, ki bi zainteresiranim znanstveno-raziskovalnim organizacijam pomagalo premagovati težave, ki spremljajo najprej financiranje pripravljalnih del za vstop v mednarodne akcije, potem pa tudi kritje stroškov povezano z motnjami, ki bi jih vsaj v začetnih fazah odhod strokovnjakov povzročil raziskovalnim organizacijam pri realizaciji njihovih rednih raziskoval­ nih programov. Ob tem razmišljanju želim opozoriti še na dejstvo, ki ga v svetu že dalj časa priznavajo, da naj bi se v programe mednarodnega znanstvenega sodelovanja ne vključevale samo tehnološke, kmetijske, medicinske in druge vede, ampak da v teh programih vedno bolj narašča tudi pomen vključevanja političnih in družbo­ slovnih znanstveno-raziskovalnih disciplin. Vključevanja političnih in družbo­ slovnih delavcev v programe mednarodnega znanstvenega sodelovanja ne bom utemeljeval samo z dejstvom, da socializem postaja svetovni proces in da se dežele v razvoju prav zaradi tega in zaradi posebne jugoslovanske poti v sociali­ zem zanimajo za sodelovanje naših političnih in družboslovnih delavcev najprej pri analizah, kasneje pa tudi pri snovanju in izvajanju njihovih lastnih razvojnih programov. K navedenim, nam že znanim argumentom, naj navedem še enega, da namreč vse resne analize procesov družbenega in ekonomskega razvoja v deželah v razvoju odkrivajo, da je vsaj v začetnih fazah razvoja teh dežel potrebno proučiti in rešiti vrsto problemov, ki so praviloma politične ali v širšem smislu

809

družboslovne in precej manj ekonomske ali pa tehnološke narave; nekaj teže pa, upam, dajejo navedenim spoznanjem tudi naše lastne izkušnje iz časov obnove ter prvih korakov v iskanju naše lastne razvojne teorije in prakse. Akcije komunistov v slovenskih visokošolskih in raziskovalnih delovnih organizacijah, ki bi bile usmerjene v nadaljevanje procesov podružbljanja pro­ gramov mednarodnega znanstvenega sodelovanja in ki bi hkrati upoštevale tudi zakonito medsebojno odvisnost programov in akcij na področju notranje in zunanje politike, bi morale zato v naslednjem obdobju težiti predvsem k realiza­ ciji naslednjega, grobo opredeljenega akcijskega programa: - razvoj in krepitev na dohodkovnih načelih sloneče samoupravne organizi­ ranosti naših domačih konkretnih raziskovalnih projektov in usmerjenih razi­ skovalnih programov, kar bi pospeševalo procese medsebojnega razumevanja uporabnikov in izvajalcev raziskovalnega dela, s tem pa tudi pospeševalo razvoj programsko delovnega sodelovanja med dvema ključnima nosilcema načrtova­ nega ekspanzivnega razvoja proizvajalnih sil v Sloveniji, kot tudi spreminjanja strukture obstoječih gospodarskih dejavnosti v Sloveniji; - opisana smer prizadevanj komunistov na univerzi in v raziskovalnih organi­ zacijah vseh vrst, ki bi v sodelovanju s ključnimi nosilci gospodarske ekspanzije Slovenije privedla do medsebojno usklajenih raziskovalno-razvojnih projektov, pa bi bila obenem tudi najboljša osnova za nadaljnji razvoj strukture in samou­ pravnih odločevalskih in programsko delovnih mehanizmov samoupravne inte­ resne skupnosti za ekonomske odnose s tujino, tako, da bi ta skupnost v resnici predstavljala svojstveno, na poseben način odslikano strukturo celotnega si­ stema združenega dela v Sloveniji z vsemi njegovimi interesi in vključno s celotno strukturo že obstoječih znanj in raziskovalno tehničnih zmogljivosti. V opisanih okvirih in nakazanih akcijskih usmeritvah vidim eno od možnosti za izdelavo strategije, ki bi slovenski znanstveno-raziskovalni dejavnosti, organ­ sko vključeni v sistem akcij združenega dela za pospešenje ekonomskih odnosov s tujino, omogočila na eni strani uspešnejše uveljavljanje slovenske in jugoslo­ vanske znanosti v svetu, hkrati s tem pa ustvarila tudi potrebne pogoje za to, da bi naša znanost prek svojih mednarodnih raziskovalnih programov učinkoviteje podpirala politične akcije Jugoslavije in ZKJ na področju mednarodnega sodelo­ vanja.

Nino Kodelja Življenje Slovencev ob jugoslovansko-italijanski meji - meji miroljubnega sožitja in uspešnega sodelovanja

Poročilo centralnega komiteja ZKS o delu med VII. in VIII. kongresom kakor tudi predlog resolucije VIII. kongresa omenjata položaj naših narodnostnih skupnosti v zamejstvu in obveznost naše družbe, da tem skupnostim posveča vso potrebno skrb. Sem delegat iz Kopra, torej iz neposrednega sosedstva središča našega zamej­ stva, zato mi dovolite, da prispevam k tej razpravi informacijo in razmišljanje o stopnji in pomenu naših neposrednih stikov s Slovenci v Italiji, še zlasti na Tržaškem. Predvsem velja poudariti, da to mejo, ki poteka skoraj izključno po ozemlju, kjer živimo Slovenci, prepleta nešteto sorodstvenih in drugih medčloveških vezi, ki jim politika odprte meje omogoča, da se ohranjajo in razvijajo. Z ljudmi naše krvi onstran meje smo skupaj preživljali vse najhujše, kar se je v času fašizma zgrnilo nad nas, skupaj in enotni pa smo tudi doživljali najbogatejše obdobje naše zgodovine, zmagovite NOB. Po dolgoletnem boju zoper sledove preteklosti v zakonodaji ter miselnosti in politiki vladajočih slojev sosedne države se našim ljudem onstran meje v ozračju osimskih sporazumov odpirajo trdnejše perspektive za prihodnost in za njihovo urejeno življenje, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da družba, v kateri živijo zamejski Slovenci v Italiji, vrednoti funkcijo manjšine povsem drugače kakor

810

naša socialistična skupnost, da ta družba slovenski manjšini še ne priznava istih pravic kot nekaterim drugim manjšinam in da celo same Slovence glede pravic diferencira po pripadnosti k posamezni provinci. Stik z matično deželo je nepogrešljiva komponenta za ohranjanje in normalno življenje manjšine, zato je naloga matične dežele, da te stike skrbno in budno goji, dopolnjuje in trajno spremlja ter jim nudi tudi potrebne ekonomske vire. Slovenci v Italiji so po politični pripadnosti v veliki večini razporejeni v napredne demokratične stranke, s katerimi vzdržujemo pogoste stike. Zlasti so ti stiki trajni med partijskimi organizacijami, z ostalimi strankami pa se povezuje SZDL in tako smo bili tudi v preteklem letu priče srečanj republiških delegacij z delegacijami Slovenske skupnosti. Socialistične stranke Italije in stranko krščan­ ske demokracije. Vsako od teh srečanj je vsebovalo tudi poglobljeno izmenjavo mnenj o pravicah in potrebah naše manjšine v Italiji, našo podporo tem stališčem in prizadevanja, da se v teh stikih z demokratičnimi strankami spodbuja njihova angažiranost za reševanje življenjskih vprašanj Slovencev v Italiji. Ob teh sreča­ njih se je tudi vselej poudarjala potreba po vzpostavljanju stikov v bazi, torej na nivoju občin, obale oziroma regije, pa tudi posameznih krajev oziroma družbeno­ političnih skupnosti z ustreznimi organizacijami na italijanski strani, še zlasti tistimi, kjer je slovenska narodnost prevladujoča. Tudi ti stiki so bili številni, čeprav vse dogovorjene povezave še niso vzpostavljene. Posebej je treba omeniti srečanja borcev NOB ob raznih prireditvah in prosla­ vah, ki so spontana, partizanska, kakor da meje ni, ne glede na to, da med našo borčevsko organizacijo in italijansko ANPI še niso urejena vsa načelna vpraša­ nja. Zelo uspešno se uveljavlja načelo enotnega slovenskega kulturnega prostora. Prav sedaj teče že tradicionalni festival »Primorska poje«, na katerem se v vrsti koncertov srečujejo naši zbori z obeh strani meje in izbirajo najboljšega med najboljšimi. Pesem pa je tudi sicer med najučinkovitejšimi sredstvi izmenjave in tovariških srečanj. Podobno pa tudi govorjena beseda utrjuje načelo enotnega slovenskega kulturnega prostora, saj je Slovensko gledališče iz Trsta stalen gost na odrih Obale in Primorske, slovenska gledališča pa prav tako občasno gostu­ jejo v Trstu in Gorici. Tudi na področju založništva se razvija bogato sodelovanje, pri čemer naj zlasti omenim sozaložniške akcije koprske Lipe in Založništva tržaškega tiska, ki razen občasnih skupnih edicij s primorsko tematiko skupaj izdajata tudi stalno zbirko »Pesniški list«, ki se pomembno vključuje v slovensko založniško tvornost. Nekateri slovenski književniki iz Italije se vidno uveljavljajo v slovenski litera­ turi in letošnjo nagrado Prešernovega sklada je dobil tudi tržaški pesnik Miroslav Košuta. Še posebej velja omeniti sodelovanje likovnikov z obeh strani meje, ki se manifestira v občasnih skupnih razstavah, oz. razstavah posameznikov ali skupin v galerijah na drugi strani meje. Menda je prav, če poudarim, da sta med tržaškimi likovniki dva nosilca Prešernove nagrade, to sta Lojze Spacal in Avgust Černigoj. Tudi na področju šolstva so stiki intenzivni. Že pred leti se je uveljavilo načelo, da ima matična dežela v določenih okvirih pravico in dolžnost prispevati k razvoju šolstva svoje manjšine v sosednji deželi. V tem duhu poteka obširna izmenjava, v okviru katere slovenskim šolam v Italiji nudimo vse možne učbe­ nike, knjige za šolske biblioteke in druge pripomočke, organizirajo se izleti v domovino, dajemo štipendije za dopolnilne študije na ljubljanski univerzi, orga­ nizirajo se seminarji in prav sedaj poteka v Trstu seminar za slovenske šolnike in dijake višjih razredov srednjih šol, na katerih predavajo profesorji iz Slovenije. Številni so medsebojni stiki šolnikov ter športna tekmovanja šol z obeh strani meje. Š tem naštevanjem pa seveda nisem želel izčrpno podati obsega in vsebine stikov s Slovenci v Italiji, saj srečanja segajo na prav vsa področja družbenega življenja, od športa do gospodarstva, segajo pa tudi bolj ali manj intenzivno do vseh krajev, kjer živijo Slovenci, tudi v doslej nekoliko pozabljene in razen tega še od potresa prizadete beneške vasi, katerih pa Slovenija ob nesreči ni pozabila in jim je nudila pomembno pomoč.

811

Še posebej pa želim poudariti funkcijo koprskega radia in televizije, ki sta s svojo programsko usmeritvijo lahko nepogrešljiva elementa povezave naše manjšine z matično domovino pa tudi pomoč manjšini pri uveljavljanju na različnih področjih družbenega življenja ter v boju za njene pravice. Uresničevanje določil osimskih sporazumov, še zlasti gradnja industrijske cone na Krasu, bosta odprla nove življenjske probleme naše manjšine v Italiji in povečala potrebo po stikih ne le na ravni vlad in drugih uradnih organov, temveč tudi med obmejnimi regijami in občinami ter vasmi in družbenimi faktorji teh območij. Tem srečanjem moramo tudi komunisti posvečati vso potrebno pozornost, čutiti s potrebami našega človeka v zamejstvu in utrjevati v njem zaupanje v samoupravno socialistično matično deželo, obenem pa tudi njegovo pripadnost k demokratičnim družbenim tokovom, ki so ga tako trdno vodili v vrste NOB in ga tudi danes usmerjajo in vključujejo v boj za zmago demokracije v njihovi deželi. V tem smislu si razlagam ustrezne odstavke poročila centralnega komiteja in osnutka kongresne resolucije ter jih podpiram.

812

г Drago Flis: Poročilo komisije za mednarodne odnose

Nosilci pobud in akcij morajo biti komunisti

Komisija za mednarodne odnose, ki se je sestala na treh zasedanjih, je pri svojem delu izhajala iz gradiv, ki ste jih sprejeli v zvezi s poročilom centralnega komiteja, resolucijo, statutom ter iz referata predsednika centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Upoštevala je osnutke iz gradiva za XI. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. V razpravi je sodelovalo 28 razpravljalcev, komisija je izvolila delovno sku­ pino za sestavo tega poročila. Komisija meni, da mora zveza komunistov na vseh področ­ jih še aktivneje uveljavljati svojo opredelitev, da je politika neuvrščenosti samostojen in univerzalen dejavnik pri urejanju mednarodnih odnosov. Kot taka nadaljuje revolucionarno po­ litiko, ki sta jo začrtala predsednik Tito in Zveza komunistov Jugoslavije, naša revolucionarna strategija in taktika v seda­ njih pogojih svetovnega razvoja. Politika neuvrščenosti je te­ meljni nacionalni interes in podlaga mednarodne aktivnosti članic gibanja. Dejstvo je, da v načelih in osnovnih ciljih poli­ tike neuvrščenosti, okrog katerih se zbirajo nacionalne in ra­ zredne sile neodvisnosti, napredka in demokracije, med člani­ cami ni bistvenih dilem. V globalni strategiji so slej ko prej enotne. Vendar komisija opozarja na vrsto kriznih žarišč na svetu, boj s silami reakcije, neokolonializma, hegemonizma, imperia­ lizma in rasizma se zaostruje. Situacija med neuvrščenimi je zapletena in polna protislovij. Globalni odgovor gibanja neuvr­ ščenih je boj za novo ekonomsko ureditev sveta, ki ponuja izhod iz kritičnega stanja tudi razvitemu svetu. Neuvrščenost predstavlja pot k humani razrešitvi perečih problemov sveta, pot k miru. Politiko neuvrščenosti in sklepe iz Colomba je treba sistematično vgrajevati v celoto in podrobnosti našega življenja kot bistveno sestavino slovenske in jugoslovanske socialistične samoupravne družbe. Privrženost Jugoslavije po-

813

litiki neuvrščenosti nalaga komunistom celovito zavzemanje za njeno uresničevanje na vseh področjih. Komunisti so dolžni, da se še bolj kot doslej angažirajo za uresničevanje te politike tako doma, v našem notranjem sistemu kot V odnosih v posa­ meznih deželah. V obdobju med kongresoma smo oblikovali in izoblikovali sistemske rešitve na področju ekonomskih od­ nosov s tujino, ki uveljavljajo delavce v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter skupnostih kot osnovne no­ silce in izvajalce nalog in aktivnosti. V tem smislu se je bi­ stveno povečala tudi vloga in odgovornost republik in avtonomnih pokrajin. V razpravah je bilo poudarjeno, da so ti procesi podružbljanja ekonomskih odnosov s tujino v začetni fazi. V prehodnem obdobju še vedno prihajajo do izraza vse dosedanje težave neusklajenosti, različne stopnje organiziranosti in odpori, ki se pojavljajo pri uveljavljanju novih konkretnih rešitev. Svojo vlogo in odgovornost na področju mednarodnih ekonomskih odnosov bodo delavci toliko bolj učinkovito reševali, kolikor bolj usklajeno in dogovorno bo sodelovanje vseh subjektov, vključnih v mednarodno menjavo. Razpravljalci so opredelili nalogo komunistov, da v organizacijah združenega dela uve­ ljavljajo planiranje ekonomskih odnosov s tujino kot sestavni del planiranja svojega lastnega razvoja in kot eno od sestavin dolgoročnega planiranja in programiranja vseh oblik mednaro­ dnega sodelovanja. Pri tem je še zlasti pomembno načrtovanje večje stopnje rasti ekonomskih odnosov z deželami v razvoju in neuvrščenimi deželami kot pogoj za uspešni nadaljnji ra­ zvoj, hitrejše razvijanje proizvodnega in drugih višjih oblik gospodarskega sodelovanja, programiranja, razvoja zunanjetr­ govinske mreže doma in v tujini, za dolgoročno planiranje in razvijanje zunanjetrgovinskih kadrov ter uveljavljanje znanstveno-tehničnega sodelovanja kot pomembne sestavine me­ dnarodnih ekonomskih odnosov. Pri uveljavljanju nove mednarodne gospodarske ureditve je treba aktivno sodelovati z vsemi mednarodnimi institucijami, pri tem pa je treba na osnovi sprejetih izhodišč gibanja neuvr­ ščenih in graditve nove ekonomske ureditve kritično oceniti dejavnost nekaterih obstoječih mednarodnih institucij, obso­ diti podrejanje, nadvlado in mednarodno eksploatacijo s strani nacionalnih družb. Zavzemati se je treba za enakopravno in pravično ekonomsko sodelovanje med narodi. Komisija je poudarila potrebo po temeljitejšem marksističnem proučeva-

814

nju mednarodnih družbenoekonomskih, gospodarskih, idej­ nih in drugih tokov v sodobnem svetu. Razpravljal« so ugotavljali, da so oblike in vsebina medna­ rodnega sodelovanja vse bolj bogate, tudi na kulturnem, znan­ stvenem, športnem in drugih področjih. Vendar še zaostajajo za intenziteto političnih in gospodarskih stikov. Potrebno bi bilo, da jim v prihodnje posvetimo več pozornosti in jih pojmu­ jemo kot sestavni del mednarodnega sodelovanja Jugoslavije in boja za enakopravne mednarodne politične in ekonomske odnose ter kot prispevek k vse večjemu mednarodnemu priz­ navanju in spoštovanju med narodi v svetu, obenem pa, da tako omogočimo tudi bogatitev naših prizadevanj in spoznanj v socialističnem razvoju, v gospodarski in kulturni rasti naše družbe. Združeno delo na področju družbenih dejavnosti vse te oblike še premalo vgrajuje v svoje programe, pri čemer tudi premalo upoštevajo pomembne mednarodne dokumente, sprejete v okviru specializiranih organizacij Združenih naro­ dov in drugih dokumentov svetovne organizacije, še posebej pa akcijskega programa gospodarskega sodelovanja, spreje­ tega v Colombu. Pri tem bi kazalo opozoriti na vlogo znanosti in raziskovalne dejavnosti pri preučevanju problemov in pro­ cesov mednarodnih skupnostih, povezanih z bojem za novo mednarodno ekonomsko in politično ureditev in jih povezo­ vati z raziskovanjem problemov razvoja. Kljub prizadevanjem se v zadnjem času v Sloveniji še ni­ smo ustrezno organizirali za razvijanje mednarodnega sodelo­ vanja na vseh področjih. Naloga komunistov je, da se zavze­ mamo za učinkovito in ustreznejšo organiziranost, za tvorno sodelovanje pri iskanju takih organizacijskih oblik, ki bi na vseh ravneh zagotovile navzočnost delovnih ljudi in občanov, ter koordinacijo, učinkovitost in njihovo smotrnost v organizi­ ranju združenega dela, SIS in drugih. Razpravljalci so se zavzemali za nadaljevanje takšne poli­ tične dejavnosti Zveze komunistov Slovenije kot dela Zveze komunistov Jugoslavije, ki bo tudi v prihodnje z vso odgovor­ nostjo prispevala k uresničevanju načel zunanje politike Jugo­ slavije. Ta je danes dejavnik miru in pomemben element var­ nosti v Evropi, kar je konkretno dokazala tudi s svojim sodelo­ vanjem s sosednjimi državami in s sklenitvijo osimskih spora­ zumov. Napori naj bodo usmerjeni v takšno popuščanje zao­ stritev, ki bo vodilo k premagovanju zastojev na tem področju, 815

h krepitvi varnosti in utrditvi sodelovanja v Sredozemlju, v Evropi in drugod po svetu. Naša zunanjepolitična aktivnost temelji na spoznanju, da procesov popuščanja v Evropi, ki so neločljivo povezani s splošno varnostjo in splošnimi gibanji v svetu, ni mogoče omejevati zgolj na odnose med velesilama in blokoma. Čeprav je izboljšanje odnosov med državami, ki pripadajo vojaškopolitičnim skupinam pomemben pogoj za napredovanje teh procesov. Zveza komunistov se mora zavzemati za takšno zu­ nanjo politiko, ki bo razširila te procese na vse države in področja mednarodnih odnosov in dala novo vsebino. K temu lahko veliko prispeva tudi posebno zasedanje generalne skup­ ščine Združenih narodov o razorožitvi. Komisija je ocenila, da se na osnovi načel politike neuvršče­ nih in aktivne miroljubne koeksistence odnosi s sosednjimi deželami razvijajo v pozitivni smeri in postajajo vse bolj odraz odprtosti našega sistema, politike odprte meje in medseboj­ nega realnega interesa vsega prebivalstva, še posebej pa v obmejnih področjih. To daje tudi možnost za hitrejši razvoj narodnosti na obeh straneh meja. V razpravi je bila navedena vrsta primerov ko­ ristnega obmejnega sodelovanja. Razpravljalci so še posebej poudarili pomen obmejnega gospodarskega sodelovanja za vsestranski razvoj odnosov s sosednjimi državami in za krepi­ tev materialne osnove obmejnih območij z obeh strani meje. Pri tem so bile zlasti izpostavljene naloge komunistov v vseh organizacijah združenega dela, ne samo v obmejnem ob­ močju, da v obmejnem gospodarskem sodelovanju aktivno delujejo za razvijanje proizvodnih in drugih višjih oblik gospo­ darskega sodelovanja, da v ta namen pospešeno uveljavljajo povezovanje trgovine in proizvodnje na dohodkovnih odnosih ter dajejo pobude za združevanje dela in sredstev za hitrejši razvoj vseh oblik obmejnega gospodarskega sodelovanja ter da vsi udeleženci v tem sodelovanju prevzemajo odgovornost za usklajeno gibanje tokov blagovne menjave. Razpravljalci so poudarili konstante politike ZK v manjšin­ skem vprašanju, temelječe na spoštovanju manjšin kot sub­ jekta, ki z bojem proti šovinizmu in nacionalizmu v povezavi s celotnim delavskim in demokratičnim gibanjem samostojno uveljavlja svoje pravice. Pri tem je bila poudarjena pravica in dolžnost matičnega naroda, da sodeluje z manjšinami na kul­ turnem, gospodarskem, prosvetnem, znanstvenem, športnem 816

in drugih področjih. Ko je komisija ugotavljala napredek v položaju manjšin, je bil posebej poudarjen pomen pozitivnih premikov v smeri globalne zaščite v Madžarski in Italiji. Opo­ zorila pa je tudi na odpore konservativnih, šovinističnih in birokratskih sil, ki se upirajo urejanju teh vprašanj. Ob tem je komisija obsodila asimilacijsko politiko Avstrije in protimanjšinski sporazum treh strank do slovenske in hrva­ ške manjšine, ki je odraz popuščanja velikonemškemu nacio­ nalizmu in oživljanju nacizma. Za nesprejemljivo je ocenila teorijo o socialistični naciji in obsodila odnos Bolgarije do makedonskega narodnega vpraša­ nja in s tem do integritete jugoslovanske skupnosti. V razpravah v komisiji je bil dan poudarek na povezanost med notranjo in zunanjo politiko. Zavedati se moramo, da se uspehi na zunanjepolitičnem področju odražajo v mednaro­ dnih aktivnostih, uspehi naše zunanjepolitične aktivnosti v mednarodni skupnosti pa se pozitivno odražajo na našem no­ tranjepolitičnem področju. Aktivnost komunistov pri podružbljanju zunanje politike in mednarodnega sodelovanja je izrednega pomena. Komunisti morajo biti nosilci iniciativ in akcij za proces podružbljanja. Ocena dosedanje aktivnosti komisij za mednarodne odnose pri komitejih občinskih konferenc ZK, organov za mednarodne odnose pri konferencah SZDL in v osnovnih organizacijah ZK so opozorile, da je sodelovanje občanov in delovnih ljudi pri oblikovanju, spremljanju in izvajanju zunanje politike še neza­ dostno. Naloga organizacij ZK, SZDL kot koordinatorja druž­ benopolitičnih organizacij in pospeševalca široke množične aktivnosti je zagotoviti učinkovitost in sprotno informiranje ljudi in občanov, in obratno. Procesov podružbljanja in formi­ ranja pa ni mogoče uresničiti brez usposabljanja komunistov. Na slehernem sestanku osnovnih organizacij ZK naj komunisti učinkovito razpravljajo in ocenjujejo notranje in zunanjepoli­ tične dogodke in se dogovarjajo za akcije komunistov povsod, kjer delajo. Poročilo je le kratek prikaz vprašanj, ki so jih razpravljalci poglobljeno in tehtno obravnavali na komisiji. Njihovi pri­ spevki so omogočili dopolnitev teksta resolucije in poročila centralnemu komiteju. Komisija je obravnavane dokumente podprla kot odraz temeljnih teženj ZK Slovenije na področju zunanjepolitične dejavnosti in mednarodnih odnosov in kot konkretno akcijsko napotilo za delo. 52 VIII. kongres

817

Franc Šetinc:

Boris Kidrič - revolucionar, organizator, mislec in aktivist

Ob prezgodnji smrti velikega revolucionarja pred petin­ dvajsetimi leti je Edvard Kardelj dejal: »Boris Kidrič je živel kratko, toda boril se je dolgo in silovito...« Da, na kratki življenjski poti je bil kot plamen - človek energije, človek dela, vrh gore hrast, kakor so pisali o njem, in pri takšnem delu je tudi zgorel. Revolucionar in mislec Boris Kidrič nam je zapu­ stil bogato ustvarjalno dediščino. Živa je postala vsebina nje­ govega nenehnega delovanja ter snovanja, njegov izreden de­ lovni polet, njegova odločnost in zahtevnost do sebe in drugih, njegova neustrašnost in pogum, ki ga je izpričal na robiji, na Rogu, v partizanskem osrčju nastajajoče nove slovenske države, vsepovsod, na vseh položajih revolucije. Njegovo delo je vzidano prav v temelje naše revolucije, naše sedanjosti. Tisto, kar vsebujejo štiri knjige njegovih zbranih del (peto pripravljajo prav sedaj), še zdaleč ni vse, kar bi nam predstavilo celovito podobo življenja in dela velikega revolucionarja, ki je z globokim znanjem marksističnega misleca - dialektika in kot človek prodorne akcije nakazoval nova pota jugoslovanskega gospodarstva. Pri tem pa niso nič manj pomembne druge razsežnosti njegove celovite osebnoti kot misleca, organiza­ torja in vojaka, do zadnjega diha revolucionarnega borca za preporod slovenske družbe in slovenskega naroda. Skratka, nemogoče je na kratko vsaj približno predstaviti vso Kidričevo izjemno bogato predvojno in medvojno dejavnost ter politično delo, od prispevkov za ilegalni partijski tisk iz prvih let šestojanuarske diktature pa vse do tistega, kar je pisal v tujini, kamor ga je vodila pot partijskega ilegalca in kjer je v Parizu - v najtežjih časih za našo partijo - sodeloval tudi s tovarišem Titom. Boris Kidrič je bil pred vojno odločen organizator pri ob­ navljanju partijskih organizacij in snovanju ljudske fronte. Bil je večkratni, ne samo prvi politkomisar glavnega štaba, vedno povezan s perečimi vprašanji organizacije, strategije in taktike narodnoosvobodilne vojske. Bil je izredno prodoren, preprič­ ljiv in sugestiven sekretar izvršnega odbora Osvobodilne fronte, vedno poln idej in načrtov za razširjanje aktivnosti Osvobodilne fronte na vsa področja, od snovanja nove ljudske oblasti do krepitve veličastne, po vsem svetu odmevne vloge kulturnega ustvarjanja, ki je dvignilo kulturo našega naro­ dnoosvobodilnega boja visoko nad sovražnika in njegove iz­ dajalske pomagače. Boris Kidrič je vedno posvečal posebno skrb razvoju ekonomske in drugih marksističnih znanosti, kul-

821

ture, rasti šolstva, inštitutom in drugim podobnim ustanovam. Cenil je strokovnost, pomen organizacije in metode gospodar­ jenja, toda nikoli kot tehnokratske alternative odločilni vlogi delavcev. Imel je pretanjen občutek za umetnost, sposobnost dojemanja lepote oblike in ritma. S tem je pokazal, da velja njegovo geslo - osvobodilni boj je veliko kulturno dejanje slovenskega naroda in pomembno osvobodilno dejanje sloven­ ske kulture - tudi za povojni čas, to je za čas boja za nove samoupravne družbenoekonomske odnose v družbi na poti k novim, višjim človekovim možnostim. Tudi za današnji čas bi lahko rekli, da je socialistično samoupravljanje slovenski kul­ turi sproščen in neizčrpen vir ljudskega boja za novo in napre­ dnejše, za svobodno, neposredno pobudo in tvorno moč. »Življenje brez zaposlenosti do skrajnega napora,« je nekoč zapisal Josip Vidmar, »zanj ne bi imelo niti mikavnosti niti smisla. Socializem in marksizem sta mu postala najvišji izraz žlahtnih in odrešilnih stremljenj, ki žive v človeštvu. Oklenil se jih je z navdušenjem, katerega mlado čistost je ohranil v svo­ jem srcu do konca dni... Od tod njegova disciplina, zvestoba, neustrašenost, njegova notranja trdnost v boju za resnično demokracijo, ki so bile v tem človeku kakor same po sebi umevne.« O resnici, ki jo je že zelo zgodaj izrekel Boris Kidrič

V bojih Komunistične partije Jugoslavije, sredi ljudskih množic, ki se niso hotele sprijazniti s socialnimi krivicami, s ponižanji, z brezizhodnostjo svojega položaja, z nevarnostmi, ki so grozile obstoju in prihodnosti slovenskega naroda, se je Boris Kidrič oblikoval v enega izmed vodilnih revolucionarjev. Vključil se je med tiste, ki so pod vodstvom tovariša Tita kot idejna in tovariško povezana celota, prežeta z vzajemnim spo­ štovanjem iz zaupanjem, stopili na čelo zgodovinskega spo­ pada za takšne družbene spremembe, ki so omogočile, da sta se človek in delo pričela osvobajati spon ne samo buržoaznega, temveč tudi državnolastninskega monopola, vsakršnega mez­ dnega odnosa. S tem ko je razmišljal o načinih za vzpostavitev oblasti dela, zavedajoč se velike odgovornosti, ki izhaja iz znane marksistične resnice, da se zgodovina ne bo napravila sama, če je ne bo delal družbeni človek, vendar le tako, da bo postal njegov talent družbena sila, je izpričal Boris Kidrič tudi 822

neomajno vero v moč ljudskih množic, ki so edine sposobne spreminjati krivične družbene odnose. Razmišljati danes o liku Borisa Kidriča pomeni razmišljati tudi o nalogah mlade generacije. To je potrebno poudariti zato, ker se čas ne ustavlja in je zato več kot nujno, da novi rodovi iščejo pota, ki vodijo naprej, toda venomer ob spoštovanju dela preteklih rodov. Dokaz, da je naša revolucija mlada, ne samo po letih, temveč predvsem po svoji vitalni, prekipevajoči ener­ giji, najdemo tudi v Kidričevi še vedno aktualni besedi in njegovem delu, ki je vedno težilo k iskanju odgovorov o dialek­ tiki odnosov med partijo in delavskim razredom, med partijo in ljudskimi množicami ter med partijo in ljudsko oblastjo. To so bile obenem temeljne predpostavke misli in delovanja Bo­ risa Kidriča, a seveda hkrati najvitalnejša vprašanja nove Jugo­ slavije. In kot taka so navzoča tudi danes, saj ni nikjer zapi­ sano, da je današnja zveza komunistov že povsem imuna tako proti nevarnosti birokratizacije kakor proti nevarnosti liberali­ stičnega oportunizma. Tako včeraj kot danes in tako tudi jutri se zveza komunistov zaveda, da ne bo podlegala najrazličnej­ šim slabostim, če bo trdno povezana z množicami, kajti še vedno je glavna moč za premagovanje vseh težav revolucio­ narni polet delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, ne glede na njihova svetovnonazorska naziranja. To pa je tista resnica, ki jo je že zelo zgodaj izrekel Boris Kidrič, namreč, da je naša socialistična revolucija tudi dejanje vernih množic, torej vseh dobromislečih ljudi, ki niso pustili, da bi bili vrženi v ropotar­ nico zgodovine. Tudi zaradi tega marksističnega spoznanja je bila naša revo­ lucija zasnovana frontovsko, na čelu s komunistično partijo, torej realno družbenopolitično organizirano silo, ki je zvesta svojim predvojnim programom stopila na čelo delavskega ra­ zreda in vseh delovnih ljudi. Bil je čas, da dokončajo tisto revolucionarno delo,-ki so ga nosila v sebi že reformatorska stremljenja, kmečki punti, taborska gibanja pa tudi vsa kultur­ nopolitična sporočila takšnih velikanov slovenske umetniške besede, kot so bili Prešeren, Levstik, Cankar, Kosovel, Župan­ čič. Pri tem ni mogoče dovolj visoko oceniti deleža, ki ga je imel Boris Kidrič - skupaj s svojo partijo in drugimi progresivnimi silami - pri zbiranju vseh slovenskih protifašističnih sil za odločilni spopad s silami nacifašizma in domače reakcije, kajti poleg Edvarda Kardelja je bil zagotovo najprodornejši mark823

sistični mislec in ljudski tribun med Slovenci. Z notranjim žarom svoje revolucionarnosti, z optimizmom in zaupanjem v zmago, s težo svojih argumentov, z njemu lastno sugestivno močjo je oblikoval smisel programa Komunistične partije Slo­ venije in Jugoslavije v prakso. Še posebej je treba podčrtati njegov izredni doprinos h graditvi narodnoosvobodilnega boja kot enotnega množičnega gibanja. Ob 25-letnici znane Dolo­ mitske izjave se zavedamo pomena tedanjih njegovih ar­ gumentov o nevarnosti cepitve osvobodilnega gibanja tudi za današnji čas, ko je enotna samoupravljalska aktivnost prav tako poroštvo naše moči in enotnosti, kot je bila v partizanah poroštvo naše zmage in neodvisnoti. Revolucionarno razpoloženje se mora izražati v vsebini ljudske oblasti

Predvsem so daljnosežna njegova razmišljanja o prvih kora­ kih nove, ljudske oblasti na osvobojenih ozemljih Slovenije, ker se je že tedaj zavedal realnih možnosti njenih birokratskih pačenj in stranpoti, torej problema, ki je aktualen v vseh so­ dobnih družbenih sistemih, ne samo v deželah porajajočega se socializma. S tem svojim razmišljanjem je v novih razmerah in v novem času ustvarjalno obnovil Leninovo opozorilo o naravi birokratizma in s tem tudi o nevarnosti stalinizma kot sistema, ne samo kulta osebnosti. Aktualnost članka o birokratizmu in drugih nezdravih pojavih na osvobojenem slovenskem ozem­ lju pa je posebej prisotna v globlji povezanosti s tistim vztraj­ nim bojem, ki ga je Boris Kidrič vsa naslednja leta, vse do svoje prezgodnje smrti, bojeval proti birokratizmu kot nevarnemu pojavu v porajanju nove socialistične družbe. Bistvo birokrati­ zma je videl v oddaljevanju organov ljudske oblasti od ljudskih množic, v njegovem spreminjanju iz organa teh množic v organ nad množicami. To je hkrati pojav, pred katerim tudi danes nismo imuni, čeprav se danes ponekod prikriva celo s plaščem samoupravljanja. Pod tem se vešče, nemalokrat celo uspešno skrivajo stari družbenoekonomski odnosi, ki odrekajo delov­ nemu človeku, da bi razpolagal s pogoji, sredstvi in rezultati svojega živega ter minulega dela. Kidrič je bil neugnan in nepopustljiv nasprotnik pojavov vrtoglavice zaradi uspehov, domišljavosti, brezbrižnega, nehumanega odnosa do ljudi. Kako čudovito je razgalil biciklizem v novi ljudski oblasti ali

824

pa posamezne primere »vojvodstva« v mladi partizanski voj­ ski, kot pojav, ko človek upogiba hrbet pred višjimi in pritiska tiste, ki so pod njim. Bil je po naravi tak, da je sovražil poltronstvo, filistrstvo, licemernost in druge nečednosti, značilne za malomeščanstvo, primitivizem in banalnost, ki jo je štel - kot bi dejal Josip Vidmar - za nevarno obliko kontrarevolucije. V zapletenem času prvega povojnega obdobja, ko je bila Jugoslavija zaradi svoje vedno bolj izvirne poti v socializem izpostavljena najrazličnejšim političnim in ekonomskim priti­ skom, se je izkristalizirala tudi temeljna dilema tega časa, temeljni problem nadaljnjega razvoja pravkar osvobojene de­ žele: ali bomo šli v smeri krepitve državnega aparata v go­ spodarstvu in s tem v celotni družbi ali v smeri socialistične samoupravne demokracije, torej večjih ekonomskih ter politič­ nih pravic delavskega razreda in vseh delovnih ljudi? Vsa tradicija jugoslovanskega delavskega razreda in Komunistične partije Jugoslavije, njenega smisla za dialektiko ter zvestoba partizanskemu boju so terjali to drugo pot, zato je bilo po­ trebno tudi teoretično razčistiti problem državne in družbene lastnine ter se zavzeti za takšne ekonomske odnose, ki bodo najbolj ustrezali doseženi stopnji socialističnega razvoja. Bi­ stveni prispevek k temu je dal tudi Boris Kidrič na osnovi spoznanja, da mora biti temelj novih samoupravnih druž­ benoekonomskih odnosov družbena lastnina produkcijskih sredstev kot postopna negacija vsakršne lastnine sploh. »Mi dejansko prehajamo,« je dejal v nekem predavanju, »v svobo­ dno združevanje neposrednih proizvajalcev. Ta proces, ki je edino mogoč v resnični graditvi socializma, izvajamo v poseb­ nih okoliščinah... To pomeni, da je treba krepiti zavest, ki naj nadomesti administrativni pritisk.« Pot k temu so - kot je večkrat dejal Kardelj - v marsičem kazale izkušnje narodnoo­ svobodilnega boja, ki je bil v svojem bistvu samoupravljanje množic. Od tod do uvajanja delavskih svetov, kar je obogatilo iz­ kušnje celotnega delavskega gibanja po svetu, ni bilo daleč. S tem je bila ponovno izpričana delavsko razredna vsebina in ljudska širina naše socialistične revolucije. V to veliko dejanje pa je vtkal vse svoje delo in snovanje tudi Boris Kidrič, ki se je nenehno zavedal realne nevarnosti za rast vseh samoupravnih oblik odločanja, nevarnosti, ki je grozila s strani pojavov oblastniške samovolje in »strokovnjaškega« prakticizma. V svoji skrbi za revolucionarno naravo nove oblasti je Kidrič

825

večkrat dejal, da se mora revolucionarno razpoloženje, če je zares pristno, nujno izražati v vsebini ljudske oblasti. Tako je pri nas tudi bilo, kajti pri uvajanju oblik revolucionarne delav­ ske oblasti dela je imela komunistična partija in z njo tudi delovne množice že iz revolucije bogate izkušnje, saj so teme­ ljile na frontovskem, tako rekoč samoupravnem načelu našega narodnoosvobodilnega boja, na združevanju vseh svobodo­ ljubnih, demokratičnih in nacionalno zavednih sil vsakega naroda in narodnosti Jugoslavije. Za osvobodilni boj je Boris Kidrič večkrat dejal, da ga morajo voditi ljudske množice z delavskim razredom kot njihovo vodilno silo. Ta neprecenljiva izkušnja Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja je še vedno aktualna, saj tudi današnjo in še bolj jutrišnjo sociali­ stično zvezo razvijamo kot najširšo demokratično organizacijo množic; v njej ima tudi splošna ljudska obramba svoj politični okvir kot najširše ljudsko gibanje in kot stalen vir neusahljive obrambne moči vsakega našega delavca, delovnega človeka in občana. Nadaljevati po poti socialističnega samoupravljanja

Partija je tedaj, ko je bila Jugoslavija pred najtežjo in naju­ sodnejšo preizkušnjo, zaupala Borisu Kidriču najodgovornejšo dolžnost pri vodenju in usmerjanju jugoslovanskega gospodar­ stva, kjer je do zadnjega atoma svoje energije storil vse, da bi Jugoslavija kot neodvisna država vzdržala v svojem pravičnem boju. Močno si je prizadeval za krepitev ustvarjalne vloge in odgovornosti Slovenije v razvoju Jugoslavije kot samo­ upravne, demokratične skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Z vsem srcem je bil privržen Titovi ideji bratstva in enotnosti, toda ne kot nekakšnemu abstraktnemu ali celo pro­ pagandnemu geslu, temveč kot konkretnemu odnosu, ki ga je treba vztrajno in strpno graditi vsak dan - ob izpolnjevanju konkretnih družbenih nalog, ob urejanju problemov in raz­ pletanju protislovij, ki objektivno obstajajo in ki jih ni mogoče odstraniti le z govorniškimi gesli in prisegami. Na vprašanja, ki jih je zastavil že tisti čas, torej obdobje graditve nove Jugoslavije, odgovarjamo še danes, čeprav di­ leme o nadaljnji usmeritvi nove Jugoslavije za večino delovnih ljudi ni več. Pred nami je ena sama alternativa, utemeljena s plebiscitarno odločitvijo ljudskih množic že v času oborože826

nega boja in v prvem povojnem obdobju: nadaljevati po poti socialističnega samoupravljanja, ki vodi k popolni osvoboditvi človeka in človeštva. Gre torej za nujnost nadaljnjega razvoja samoupravljanja in utrjevanja položaja in vloge delavca, delav­ skega razreda in vseh delovnih ljudi, da do kraja uresničijo svoje zgodovinsko poslanstvo: razpolagati in usmerjati uspehe svojega dela in temu prilagoditi tudi politični sistem na podlagi novih izkušenj in spoznanj. Gre pa tudi za nalogo, ki je pre­ stižno vprašanje za vse komuniste in dobromisleče ljudi in jo moramo izpeljati do konca tudi zaradi dolga do vseh generacij, ki so z razumom in srcem osvojile sistem socialističnega samo­ upravljanja, ga gradijo in dograjujejo in so ga pripravljene z vsemi sredstvi tudi braniti. Obenem gre za nove izkušnje socia­ lizma kot svetovnega procesa, da bo človeštvo uvidelo zgodo­ vinsko nujnost in realno, uresničljivo perspektivo v oblasti delavcev in delovnih ljudi, ki ni obremenjena ne z etatizmom in birokratizmom in ne z buržoaznim liberalizmom, kot pre­ vladujočim odnosom v družbi. Boris Kidrič je bil od svojih sedemnajstih, osemnajstih let do tistega dne, ko nas je presunila vest o njegovi smrti, neloč­ ljivo povezan s prijateljem in soborcem Edvardom Kardeljem. Visoko je cenil njegovo za našo zgodovino, za strnitev napre­ dnih sil okrog delavskega razreda in njegove avantgardne or­ ganizacije nadvse pomembno teoretično delo »Razvoj sloven­ skega narodnega vprašanja« in njegova druga pomembna dela. Skupaj sta predstavljala jedro nove generacije slovenskih revo­ lucionarjev. Živo delo in snovanje obeh ter njunih soborcev Leskoška, Marinka in mnogih drugih, njihovo znanje, izkušnje in revolucionarni polet so odločilno prispevali k temu, da sta se slovenski narod in delavski razred kot njegova vodilna sila odzvala klicu zgodovine v najusodnejših časih boja Slovencev za svoj obstanek, za osvoboditev in za socializem. Slovenski narod se je tako enakovredno vključil v mogočno rast sociali­ stične samoupravne in neuvrščene Jugoslavije, z njo si je pri­ dobil ugled in veljavo v svetu, o kakršni naši dedje in pradedje niti slutili niso. Znano in znamenito je Kidričevo geslo, ki poudarja, kako se je slovenski narod prebudil v narod junakov. Zato bodi tudi v tem trenutku spomina na velikega revolu­ cionarja in sina slovenskega naroda naš sklep: učimo se od Kidriča - revolucionarja, misleca, organizatorja in aktivista. Pri našem delu in ustvarjanju naj nas tudi poslej vedno spremlja svetal lik komunista Borisa Kidriča. 827

Slavko Soršak: Poročilo komisije za prošnje in pritožbe

Bistveno merilo je družbenopolitična dejavnost

VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije je bilo naslov­ ljenih 39 vlog. Komisija se je ukvarjala s 36 vlogami, kajti tri so prispele ali sinoči ali danes, ko komisija ni več zasedala. Od tega so 4 prošnje, 32 pa je pritožb. Pet pritožnikov med njimi niso člani zveze komunistov. Dve od pritožb sta bili že obrav­ navani na VII. kongresu Zveze komunistov Slovenije. Večji del pritožb se nanaša na sklepe senatov častnega razsodišča Zveze komunistov Slovenije. Komisija je pri obliko­ vanju predlogov poskušala izhajati iz naslednjih izhodišč: 1. prepričana je namreč, da so vsi, ki so napravili vlogo na kongres, prepričani, da jim je bila storjena krivica in menijo, da jim to kongres lahko popravi; 2. senati častnega razsodišča ZKS so pri ugotavljanju de­ janskih razmer, dejanskega stanja po mnenju komisije ukre­ pali izredno dosledno in politično ustrezno sprejemali tudi svoje sklepe; 3. večji del primerov izhaja iz stanja spopadov in politične diferenciacije znotraj zveze komunistov, kar pomeni uresniče­ vanje nalog zveze komunistov. Komisija se je odločala za takšne predloge kongresu, ki so usmerjeni v preseganje danega stanja. Manj so nas vodili na­ gibi, da bi ugotavljali zastarela stanja izpred mnogih let. Toda tam, kjer je ugotovila, da gre za nove navedbe, je smatrala, da o njih ne more odločati na hitro, zato predlaga kongresu, da se o tem razpravlja v organu, ki bo danes izvoljen, to je v tovari­ škem razsodišču Zveze komunistov Slovenije. Komisija je pri svojem delu ugotovila tudi naslednje: veliko število pritožb na kongres in kratek čas delovanja kongresne komisije za pritožbe - delala je lahko samo v treh dneh kon­ gresa - ne daje objektivnih možnosti, da bi komisija ugotovila dejansko stanje, ki bi ga morala v odnosu na prispele vloge. Prav zavoljo tega komisija meni, da je popravek, ki smo ga vnesli v statut zveze komunistov in ki je bil danes sprejet, da je možnost pritožbe na statutarno komisijo Zveze komunistov Jugoslavije pomemben element, ki bo v prihodnje razrešil obravnavo teh problemov na samem kongresu. Komisija je prav tako mnenja, da se v mnogih primerih, ko se zoper člana zveze komunistov partijsko ukrepa, kasneje tak član doživlja tudi pomembne spremembe v svojem delovnem in bivalnem okolju. Čeprav se posamezniki, zoper katere so podvzeti ukrepi zveze komunistov, pasiviziraj o marsikdaj sami, ima marsikdaj tudi okolje do njih poseben odnos. Toda

831

komisija meni, da jih je potrebno vključiti v družbenopolitično aktivnost, predvsem še tedaj, kadar mislimo, da je njihov ukrep takšen, da so lahko kasneje tudi ponovno sprejeti v Zvezo komunistov Slovenije. Komisija je prav tako menila, da v nekaterih primerih zveza komunistov in občinska vodstva v želji, da spremenijo neke razmere ali izpeljejo neko akcijo, uberejo metode, ki čestokrat niso najbolj ustrezne ali pa povsem po črki statuta. Komisija se ni spuščala v takšne ocene, ampak je poskušala ugotoviti kakšne so bile dejanske družbenopolitične okoliščine, ki so narekovale takšen vzgojno-politični ukrep. Dejstvo, da gre v glavnem za pritožbe, ki izvirajo iz takšnih spopadov govorijo v prid oceni našega VIII. kogresa, da je obdobje, ki je za nami, obdobje pomembnih političnih zmag. Komisija je obravnavala tudi štiri vloge občanov, ki niso člani zveze komunistov in meni, da njihove pritožbe ne sodijo na VIII. kongres in predlaga kongresu, da jih odstopimo organom, ki so za to pristojni. S pristankom delovnega predsedstva kongresa ne bom bral pritožb in predlogov, ki smo jih dali kongresu, ker ste jih prejeli v pismeni obliki in v imenu komisije predlagam, da jih tudi sprejmete. Po zaključku dela komisije pa so na kongres prispele še tri vloge, in sicer vloge Ive Luka iz Trbovelj, Vinka Vidica iz Ljubljane in Jožeta Peganca iz Črnomlja. Predlagam, da jih posredujemo tistim institucijam, ki jih vloga zadeva.

832

Povsem upravičeno lahko ugotovimo, da so priprave na VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije mobilizirale komu­ niste in druge delovne ljudi v tolikšnem obsegu kot redkokdaj ob takšnih zborih. Vrednost sklepne javne razprave in celotne predkongresne aktivnosti, ki je potekala že več kot eno leto, pa je tudi v tem, da smo komunisti ne le pregledali razmere v svojih okoljih ter naše delo, marveč hkrati vsepovsod zastav­ ljali in izvajali mnoge konkretne naloge in programe. Tako smo uveljavili izhodišče in spoznanje, da nam sedaj niso potrebne predvsem deklaracije, marveč družbena akcija. Zato so mnogokje kritično in samokritično opozarjali zlasti na večjo odgo­ vornost komunistov. Druga značilnost javne razprave je, da so komunisti in drugi delovni ljudje v celoti podprli usmeritev, izhajajočo iz predlo­ gov kongresnih dokumentov. Dokaz takšne podpore je seveda vsestransko izrekanje za stališča in sklepe, ki jih sprejemamo na kongresu. Dokaz pa vidimo tudi v veliki množici predlogov, pripomb in konkretnih amandmajev, ki so v predkongresni razpravi ustvarjalno in kritično obogatili predlog resolucije ter drugih dokumentov. Do kongresa smo na centralni komite Zveze komunistov Slovenije dobili več sto takih predlogov. Prihajali so predvsem iz osnovnih organizacij ZK, pa tudi z javnih tribun, ki jih je organizirala socialistična zveza, iz vodstev družbenopolitičnih organizacij, od posameznikov. Skratka, soočili smo se z mno­ žico pobud, katerih večina je bila že pred kongresom vključena v integralni predlog besedila resolucije, kar je rezultat celovi­ tega prispevka CK ZK Slovenije in še posebej njegovega pred­ sedstva. Seveda vseh predlogov na kongresu ni bilo mogoče sprejeti, bodisi zaradi prevelike splošnosti bodisi preveč operativne konkretnosti. Mnoge pripombe pa so povsem soglašale z amandmaji, predlaganimi v teh dneh v komisijah kongresa. Ob tem je treba reči, da bodo tiste predlagane izboljšave iz javne razprave, ki so tolikanj operativne narave, da se nanašajo na ukrepe in delo naših samoupravnih in upravnih organov in zato niso doživele posebne potrditve na kongresu, lahko tem organom dragoceni napotki. Precej drugih, manjših predlaga­ nih popravkov, pa bomo morali upoštevati v redakciji besedil dokumentov, ki jih bomo po kongresu tiskali. Rečemo naj še to, da se nismo soočili s pripombo in predlo­ gom, ki bi bil v nasprotju s socialistično samoupravno in 53*

835

demokratično usmeritvijo naše politike. Nobeno izmed predla­ ganih dopolnil ni postavljalo predlagane temeljne kongresne usmeritve pod vprašaj. To je jamstvo za dosledno uspešno uresničevanje v demokratični razpravi nastalih stališč in nalog ter za idejno in akcijsko enotnost komunistov. To bo lahko tudi povečalo ustvarjalni prispevek ZK Slovenije pri oblikovanju in uresničevanju politike ZK Jugoslavije ter pri uveljavljanju odgovornosti za to. Obenem bo to moralna legitimacija za njeno še dejavnejšo vlogo v mednarodnem delavskem gibanju in v mednarodnih odnosih sploh, kajti socializem in napredek v svetu lahko krepimo predvsem z uspehi, ki jih dosegamo pri graditvi nove družbe, s kritičnim odnosom do lastnih napak in seveda z vztrajnim bojem za družbeni napredek v svetu, proti vsemu, kar ga zavira ali celo vleče nazaj. Razpravljalci so izhajali predvsem iz svojih razmer, zato so le redko prehajali v ponavljanje in neobvezujočo splošnost. V usmeritvah resolucije so iskali oporo za svojo konkretno ak­ cijo, za svoj konkretni boj za poglabljanje socialističnih samou­ pravnih odnosov, za razvoj proizvajalnih sil in za izpolnjevanje drugih aktualnih družbenih nalog. Pri komunistih in drugih razpravljalcih v javni razpravi je prevladovalo razumevanje celote naloge ZK Slovenije in ZK Jugoslavije. Delo, ki smo ga opravili v pripravah na naš kongres, bo nedvomno pomembno prispevalo tudi k oblikovanju dokumentov in je torej dobra osnova za aktivnost v pripravah na XI. kongres ZK Jugosla­ vije. Temelj za dograjevanje kongresnih dokumentov

Iz pobud, ki so se pokazale v javni razpravi, so v kongresnih komisijah včeraj in predvčerajšnjim v celoti sprejeli usmeritev resolucije in referata predsednika CK ZKS Franceta Popita. V razpravi so se osredotočili na naslednja osrednja vozlišča na­ šega boja in naših naporov v naslednjem obdobju: 1. Razvoj socialistične samoupravne demokracije, v tem okviru delegatskega sistema in zagotavljanje celovitih pogojev zanj, predvsem vloge subjektivnega dejavnika z zvezo komuni­ stov kot vodilno idejno in politično silo v družbi. Poudarek je bil predvsem na razvitosti socialističnih samoupravnih od­ nosov v temeljnih samoupravnih skupnostih, ki so prvi in nenadomestljivi pogoj za odločanje delavcev, delovnih ljudi in 836

občanov po delegatih na vseh ravneh urejanja širših in sploš­ nih družbenih zadev. Večina prispelih dopolnil o razvoju političnega sistema je pomenila osnovo za dograjevanje kongresnih dokumentov, saj so v njih komunisti opozorili na ključne točke naše nadaljnje aktivnosti v dograjevanju političnega sistema v luči stališč 30. seje predsedstva CK ZKJ in študije Edvarda Kardelja »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«. Večino prispelih amandmajev smo konkretno in smiselno vključili v predlog resolucije ter pomenijo dejansko obogatitev njenega besedila. Predlagane spremembe bolj natančno in še bolj mobilizacijsko opredeljujejo nekatere naloge komunistov v tem obdobju. Le manjši del prispelih amandmajev smo za­ radi njihove prevelike operativne konkretnosti zavrnili. Največ predlaganih dopolnil zadeva uresničevanje ustavne vloge kra­ jevne skupnosti, razvijanje delegatskega sistema, varstvo ustavnosti in zakonitosti, razvijanje in utrjevanje družbene samozaščite in splošne ljudske obrambe itd. Vsebina razprav o teh dopolnilih vsekakor kaže na utrjeno zavest o potrebi dogra­ jevanja političnega sistema v njegovih izvirnih, temeljnih obli­ kah odločanja in njegovega praktičnega funkcioniranja. Vrsta dopolnitev akcijskih nalog 2. Razvoj samoupravno organiziranega združenega dela in odnosov znotraj njega ter razvoj proizvajalnih sil, vključno s tako pomembnimi dejavniki kot so kultura, izobraževanje in znanost. V tem okviru je bila posebej poudarjena in izostrena naloga v zvezi s prestrukturiranjem slovenskega gospodarstva in njegovega vključevanja v mednarodno menjavo. V komisiji za družbenoekonomske odnose in razvoj so dele­ gati soglasno sprejeli dopolnitve predloga resolucije, ki so bile oblikovane na podlagi javne razprave v osnovnih organizacijah in občinskih konferencah Zveze komunistov Slovenije. Dele­ gati so v svoji razpravi dali polno podporo predlogu resolucije, njeni vsebinski in akcijski usmeritvi. Njihova vsebina je bila usmerjena predvsem v podrobnejšo razdelavo predlogov posa­ meznih akcijskih nalog. Predlagatelji in komisija so soglasno sprejeli obrazložitev delovnega predsedstva komisije, da je večina dopolnitev vsebinsko že zajeta v predlogu resolucije. Če upoštevamo še predloge, dane v drugih kongresnih komisijah,

837

potem sprejete dopolnitve s področja družbenoekonomskih odnosov ter gospodarskega in socialnega razvoja izpopolnjuje besedilo resolucije predvsem glede: - mednarodnih ekonomskih odnosov in uveljavljanja medna­ rodnega ekonomskega sistema, - razvoja samoupravnih odnosov v zavarovalstvu, - varstva okolja in prostorskega načrtovanja, - znanja in raziskovanja kot sestavnega dela planiranja itd. Razprava v kongresni komisiji za vzgojo, izobraževanje, kulturo in znanost je podprla vsa temeljna izhodišča predlogov kongresne resolucije, hkrati pa je dala tudi vrsto dopolnitev akcijskih nalog. Del teh pobud predstavlja celovitejšo oprede­ litev predlaganih akcijskih nalog, del pa presega vsebino te­ meljne usmeritve in predstavlja preveč podrobne, včasih celo izvedbene rešitve posameznih vprašanj. Vseeno pa bodo lahko pomembna spodbuda za konkretno akcijsko delovanje komu­ nistov v posameznih konkretnih okoljih. Pomenile so tudi koristno izmenjavo izkušenj iz dosedanjega dela. Vsebinsko obogatitev predloga kongresne resolucije predstavljajo zlasti dopolnila, ki dajejo jasnejše okvire, v katerih se bo v prihodnje razvijala raziskovalna dejavnost, še posebej glede vloge po­ dročnih raziskovalnih skupnosti, ki jih bomo bolj približali neposrednemu interesu porabnikov in izvajalcev, poudarjajo odgovornost za vzgojo raziskovalnih in pedagoških kadrov in kadrov na področju kulture, opredeljujejo zahtevo za celovito dograjevanje in usklajevanje vzgojnoizobraževalnih progra­ mov vseh stopenj izobraževanja, jasneje opredeljujejo povezo­ vanje vzgojnoizobraževalnih organizacij v usmerjenem izobra­ ževanju in odgovornost združenega dela za vsebino in oblike vzgojnoizobraževalnega dela, ponovno opredeljujejo svobodo ustvarjanja na področju intelektualnega dela, še posebej v kulturi in umetnosti. Komisija je zavrnila pobude oz. predloge za podrobnejše opredelitve nalog na ožjih področjih kulturne vzgoje, kot npr. na glasbenem in knjižnem področju, kar po­ meni, da to presega okvire kongresne resolucije in da mora biti ta problematika navzoča v akcijskih programih ustrezih kul­ turnih dejavnosti, kulturnih društvih, še posebej pa v sociali­ stični zvezi. Prav tako komisija ni mogla sprejeti dopolnil, ki sodijo v zakonske dokumente ali so bila dovolj dolgoročno opredeljena v drugih političnih dokumentih. 3. Mednarodni položaj, mednarodno sodelovanje Jugoslavija-Slovenija. V tem okviru je posebej poudarjena odgovor838

nost za uveljavljanje politike neuvrščenosti ter za sodelovanje v mednarodnem delavskem gibanju in v mednarodnih odnosih nasploh. Dopolnila, sprejeta v komisiji za mednarodne odnose, obravnavajo probleme nove gospodarske ureditve in oprede­ ljujejo njen pomen ne le za nerazvite, temveč tudi za razvite države ter konkretne naloge Zveze komunistov Jugoslavije in Zveze komunistov Slovenije pri uresničevanju te ureditve. Obširneje razčlenjujejo položaj in pomen politike in gibanja neuvrščenosti v sodobnem svetu. Celoviteje obravnavajo pro­ ces podružbljanja zunanje politike ter naloge zveze komuni­ stov ter drugih družbenopolitičnih organizacij v zvezi s tem. Bolj so poudarjeni tudi problemi ekonomskega, kulturnega, znanstveno-tehničnega in drugega sodelovanja s tujino ter po­ trebnost razvijanja dobrih soseskih odnosov kot pomembnega elementa širših mednarodnih odnosov v Evropi in svetu. Od­ nos Zveze komunistov Slovenije do vprašanj in problemov manjšin na obeh straneh meje obravnavajo iz razrednega vi­ dika in kot del nacionalnega vprašanja v celoti. Del preambule in akcijskih nalog resolucije, ki zadeva področje mednarodnih odnosov, je doživel največ sprememb, ki bistveno izboljšujejo besedilo. 4. Vloga zveze komunistov v sistemu socialistične samo­ upravne demokracije in znotraj organiziranih socialističnih sil. V javni razpravi so pogosto iskali poglobljene odgovore na vprašanje, kako prilagajati metode dela in oblike akcijskega organiziranja samoupravni, delegatski naravi socialistične sa­ moupravne demokracije. Razpravljalci so bili soglasni v pre­ pričanju, da morajo vsebina ter metode in oblike dela kar najbolje odražati avantgardnost zveze komunistov, njeno tesno povezanost z zavestno akcijo samoupravno organiziranih de­ lavskih in ljudskih množic. To se je pokazalo tudi v zelo zavzeti razpravi o predlogu sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije in statuta Zveze komunistov Jugosla­ vije. V komisiji za organiziranost in razvoj ZK so v celoti podprli predlog resolucije. Predlagan je bil samo amandma o delu komunistov oziroma mladih komunistov med mladimi. Ostala dopolnila zadevajo predlog sprememb in dopolnitev statuta Zveze komunistov Slovenije.

839

Široko organizirana razprava tudi o poročilu CK

Naj na kratko spregovorim še o poteku sprejemanja poro­ čila v javni razpravi in po kongresnih komisijah. Tudi v pripravi poročila centralnega komiteja Zveze komu­ nistov Slovenije o delu Zveze komunistov Slovenije med VII. in VIII. kongresom je sodelovalo veliko komunistov z vseh področij družbenopolitičnega delovanja in življenja. Javna raz­ prava o predlogu poročila ni bila ozka, splošna in formalna, omejena zgolj na njegovo obravnavanje in izpopolnjevanje, marveč neposredno povezana z življenjsko prakso in delom komunistov v vseh okoljih. Izpopolnjena je bila s posveti, organiziranimi razgovori, seminarji in študijskimi sestanki o Kardeljevi knjigi »Smeri razvoja političnega sistema sociali­ stičnega samoupravljanja« ter presegla okvire zveze komuni­ stov. Prerasla je v široko organizirano razpravo, ki ni potekala le med članstvom in vodstvi zveze komunistov, marveč tudi v drugih družbenih telesih ter neposredno med delovnimi ljudmi in organizacijami, v socialistični zvezi, sindikatih, zvezi socialistične mladine in drugod. Udeleženci so v javni razpravi in v kongresnih komisijah soglašali z ocenami, ki jih vsebuje poročilo o družbenem doga­ janju v medkongresnem obdobju in ocenili, da je poročilo dobra osnova za opredelitev bodoče usmeritve in aktivnosti zveze komunistov ter vseh naprednih sil pri pospeševanju razvoja socialističnih samoupravnih odnosov in uveljavljanja oblasti delavskega razreda. Na komisiji za mednarodne odnose so sprejeli več amandmajev na del poročila o zunanji politiki, ki vsebinsko dopolnjujejo in bogatijo ocene. Prispele vsebin­ ske in redakcijske pripombe bodo vključene v dokončno bese­ dilo poročila. Redakcijska komisija bo v smislu pobud in predlogov iz razprave izpopolnila poročilo. Komisija za resolucijo je na podlagi opredelitve komisij štela kot podlago za svoje delo predlog besedila resolucije, v katerega so bila že vnesena dopolnila iz javne razprave in ki je bil razdeljen delegatom pred pričetkom kongresa. Dopolnila iz javne razprave so tiskana v mastnem tisku. Po temeljitem delu je komisija za resolucijo sklenila predla­ gati kongresu, da sprejme in vnese v besedilo resolucije dopol­ nila, ki ste jih prejeli danes in jih najbrž ni treba posebej brati. Tudi komisija za resolucijo sama se je potrudila, da bi 840

vnesla v besedilo spremembe in dopolnitve, s katerimi je na­ pravila nekatere misli bolj jasne, razumljive in nedvoumne. Kjer je bilo v posameznih vprašanjih več dopolnitev, jih je komisija smiselno združevala in povezala. V razpravi kongresnih komisij je sodeloval 201 delegat in gost, poleg tega jih je 100 oddalo napisane razprave, ki so jih komisije, zlasti pa njihova predsedstva, prav tako obravnavale in tudi upoštevale. O tem so obširneje poročali predsedniki kongresnih komisij. Resolucijo bo treba še jezikovno in stilistično izpiliti. Pred­ lagamo kongresu, da za to nalogo izbere naslednje tovariše: Emila Rojca, kot predsednika redakcijske komisije, ter Vinka Blatnika, Petra Bregarja, Slavka Geriča, Bogdano Herman, Janeza Krnca, Marjana Kuneja, Miloša Prosenca in Iztoka Win­ klerj a kot člane. In še nekaj. Komisija za resolucijo je določila za posamezna področja, obravnavana v resoluciji, naslednje poročevalce: Igorja Uršiča in Mirana Potrča, Petra Toša, Emila Rojca, Franca Šalija, Draga Flisa in Ludvika Goloba, ki bodo posegli v razpravo le, če boste terjali pojasnila in posebne utemeljitve sprejetih in zavrnjenih dopolnil.

841

Resolucija VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije

Temeljna izhodišča V obdobju nepolnih treh desetletij smo izoblikovali in uve­ ljavili samoupravne odnose, kakršni ustrezajo razmeram iji potrebam razvoja socializma v naši družbi. Našli smo odgovore na številna odprta temeljna vprašanja in dileme našega časa, v katerem postaja socializem svetovni proces. Izoblikovali smo družbenoekonomske odnose in institucionalne rešitve, izmed katerih so se mnoge že uspešno uveljavile v neposredni praksi. Naša poglavitna moč je v sposobnosti za obvladovanje in pre­ magovanje protislovij v materialnem in družbenem razvoju, v revolucionarni usmeritvi h konkretnemu osvobajanju človeka. V tem je vir ustvarjalnosti in dinamičnosti našega delovnega človeka, naše družbe in njenih subjektivnih sil, ob katerih se razbijajo vsi poskusi onemogočanja in zaviranja tega razvoja. V tem je mobilizacijska, preobrazbena moč našega boja za nove družbene odnose. V praksi dokazujemo prednosti neposredne oblasti delovnih ljudi in odnosov socialistične samoupravne demokracije pred drugimi političnimi sistemi, ne samo bur­ žoaznimi, ampak tudi socialističnimi, ki temelje na raznih oblikah monopola lastnine in upravljanja, zaradi česar jih že dolgo pretresajo globlje ekonomske, družbene in moralne krize, značilne za sodobni svet. Socialistično samoupravljanje je z dohodkovnimi odnosi na podlagi družbene lastnine pro­ izvajalnih sredstev kot svojega družbeno-ekonomskega teme­ lja odprlo nove razvojne procese na poti k družbeni osvobodi­ tvi delovnega človeka. Ustvarilo je pogoje za razvoj in uve­ ljavljanje kvalitetno novih demokratičnih in humanih odnosov med delavci v združenem delu oziroma med vsemi delovnimi ljudmi v družbi, ki se dejansko že uresničujejo v naši družbeni stvarnosti.

I.

Z uresničevanjem stališč in sklepov VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije in X. kongresa Zveze komunistov Jugo­ slavije ter ustave, ki so izraz kontinuirane revolucionarne pre­ obrazbe družbenoekonomskih in družbenopolitičnih odnosov v naši družbi, posebej tudi jasne platforme, sprejete na 21. seji predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije in 29. seji central­ nega komiteja Zveze komunistov Slovenije, so delavski razred 845

in delovni ljudje Socialistične republike Slovenije z zavzetostjo vseh socialističnih in samoupravnih sil storili pomemben ko­ rak naprej pri zagotavljanju odločujočega položaja in vloge v razvoju družbene skupnosti in uresničevanju svojih zgodovin­ skih in konkretnih interesov. Odstranili smo že mnoge ele­ mente enostranskega ter ekonomsko in družbeno škodljivega materialnega razvoja v preteklosti ter dosegli pomemben na­ predek pri razvijanju materialnih in duhovnih sil ter pri zmanj­ ševanju razlik v družbenem in gospodarskem razvoju posa­ meznih območij Slovenije. Na tej podlagi smo uveljavili večjo solidarnost, zagotovili večjo socialno varnost delovnih ljudi, razširili možnosti oseb­ nega in družbenega razvoja ter poglobili vsebino in dostopnost izobraževanja in kulturnega življenja. Uveljavljajo se procesi svobodne menjave dela delavcev iz materialne proizvodnje z delavci v družbenih dejavnostih. S tem smo začeli povezovati in združevati različna področja združenega dela v enoten si­ stem združenega dela in v njem z uveljavljanjem družbenih dejavnosti kot produkcijskih dejavnikov postopno premoščamo razlike med proizvodnjo in temi dejavnostmi. V tem obdobju se je vnovič izpričala neogibnost samo­ upravnega sporazumevanja, s katerim delavci in delovni ljudje na podlagi svojih avtentičnih interesov in potreb, v medsebojni povezanosti, odvisnosti in odgovornosti oblikujejo in uresniču­ jejo svoje neposredne, skupne in splošne družbene interese. Tako samostojno prevzemajo obveznosti, ki so s tem povezane, in medsebojno odgovornost za njihovo uresničevanje. Samo­ upravno sporazumevanje postaja tako trdna podlaga, na kateri se tako rekoč vsak dan, v akciji gradi enotnost pogledov na smeri in hitrost našega razvoja kakor tudi na akcijske naloge, ki iz tega izvirajo. V medkongresnem obdobju smo utrdili enotnost in enako­ pravnost narodov in narodnosti Jugoslavije ter zagotavljali ustvarjalno in enakopravno urejanje vprašanj skupnega živ­ ljenja in razvoja. Pomembno smo prispevali k uveljavljanju Jugoslavije kot vse bolj trdne in nerazdružljive skupnosti, ki ima s svojim socialističnim samoupravnim razvojem, neo­ dvisnostjo in neuvrščeno politiko vse pomembnejšo vlogo v svetu. Njen ugled in veljavo krepita zlasti dosledna neomajna socialistična razredna usmerjenost v graditvi nove družbe, zve­ stoba revolucionarnim izročilom in smotrom, odločno zoper­ stavljanje vsem oblikam prevlade, nasilja in pritiskov v me846

dnarodnih odnosih ter splošna ljudska obrambna priprav­ ljenost, trdoživ boj za mir in enakopravno sodelovanje med narodi kot edino možno pot prihodnosti, jasna usmeritev v konkretno izgrajevanje nove mednarodne ekonomske ureditve in politika odprtih meja z vsemi sosednjimi državami. Socialistična republika Slovenija se je pomembno uve­ ljavila kot država. Krepile so se njene državne institucije kot sredstvo delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, s katerimi varujejo svojo oblast, razvoj socialistične samoupravne demo­ kracije in s tem podružbljanje politike in procese odmiranja države, kar odpira in pospešuje procese osvobajanja človeka in njegovega dela.

II. Razvoj in uveljavljanje sistema socialističnih samoupravnih in demokratičnih družbenoekonomskih in političnih odnosov sta sprožena, doseženi so bili pomembni uspehi, ta proces pa še ni dokončan. Vse bolj si utira pot uveljavljanje ustavnega družbenoekonomskega položaja delavca, delovnega človeka in občana ter možnost, da delavec s svojo samoupravno in poli­ tično organiziranostjo sam ustvari pogoje za njegovo praktično uresničevanje. Soočeni pa smo s pojavi neodločnosti, omaho­ vanja, oportunističnega čakanja in s podobnimi ovirami druž­ bene preobrazbe. Ponekod se pojavljajo zadržki in odpori zo­ per uveljavljanje dohodkovnih odnosov, katerih družbeni izvor je v nerazumevanju in konservativnem odnosu do druž­ benih sprememb, ki bistveno posegajo v same temelje obliko­ vanja družbenoekonomske biti samoupravljavca, v njegov po­ ložaj in vlogo v združenem delu. So okolja, kjer se le počasi osvobajajo podložnosti že preseženim ekonomskim kategori­ jam, pravnim institutom in institucijam, raznim tehnoorganizacijskim modelom in doktrinam, še posebej pa enostran­ skemu normativističnemu pristopu, ki zapostavlja družbenoe­ konomsko vsebino samoupravnih oblik in rešitev. Ni malo tudi takšnih, ki mislijo, da je. za vse težave samoupravljanja krivo zgolj neznanje delavcev, pri tem pa ne vidijo ali nočejo videti pravih vzrokov zanj ter pogojev, ki so za krepitev druž­ bene moči delavcev neogibno potrebni. To terja od organiziranih vodilnih subjektivnih sil družbe z zvezo komunistov na čelu, da se usposabljajo za socialistično

847

in delovni ljudje Socialistične republike Slovenije z zavzetostjo vseh socialističnih in samoupravnih sil storili pomemben ko­ rak naprej pri zagotavljanju odločujočega položaja in vloge v razvoju družbene skupnosti in uresničevanju svojih zgodovin­ skih in konkretnih interesov. Odstranili smo že mnoge ele­ mente enostranskega ter ekonomsko in družbeno škodljivega materialnega razvoja v preteklosti ter dosegli pomemben na­ predek pri razvijanju materialnih in duhovnih sil ter pri zmanj­ ševanju razlik v družbenem in gospodarskem razvoju posa­ meznih območij Slovenije. Na tej podlagi smo uveljavili večjo solidarnost, zagotovili večjo socialno varnost delovnih ljudi, razširili možnosti oseb­ nega in družbenega razvoja ter poglobili vsebino in dostopnost izobraževanja in kulturnega življenja. Uveljavljajo se procesi svobodne menjave dela delavcev iz materialne proizvodnje z delavci v družbenih dejavnostih. S tem smo začeli povezovati in združevati različna področja združenega dela v enoten si­ stem združenega dela in v njem z uveljavljanjem družbenih dejavnosti kot produkcijskih dejavnikov postopno premoščamo razlike med proizvodnjo in temi dejavnostmi. V tem obdobju se je vnovič izpričala neogibnost samo­ upravnega sporazumevanja, s katerim delavci in delovni ljudje na podlagi svojih avtentičnih interesov in potreb, v medsebojni povezanosti, odvisnosti in odgovornosti oblikujejo in uresniču­ jejo svoje neposredne, skupne in splošne družbene interese. Tako samostojno prevzemajo obveznosti, ki so s tem povezane, in medsebojno odgovornost za njihovo uresničevanje. Samo­ upravno sporazumevanje postaja tako trdna podlaga, na kateri se tako rekoč vsak dan, v akciji gradi enotnost pogledov na smeri in hitrost našega razvoja kakor tudi na akcijske naloge, ki iz tega izvirajo. V medkongresnem obdobju smo utrdili enotnost in enako­ pravnost narodov in narodnosti Jugoslavije ter zagotavljali ustvarjalno in enakopravno urejanje vprašanj skupnega živ­ ljenja in razvoja. Pomembno smo prispevali k uveljavljanju Jugoslavije kot vse bolj trdne in nerazdružljive skupnosti, ki ima s svojim socialističnim samoupravnim razvojem, neo­ dvisnostjo in neuvrščeno politiko vse pomembnejšo vlogo v svetu. Njen ugled in veljavo krepita zlasti dosledna neomajna socialistična razredna usmerjenost v graditvi nove družbe, zve­ stoba revolucionarnim izročilom in smotrom, odločno zoper­ stavljanje vsem oblikam prevlade, nasilja in pritiskov v me846

dnarodnih odnosih ter splošna ljudska obrambna priprav­ ljenost, trdoživ boj za mir in enakopravno sodelovanje med narodi kot edino možno pot prihodnosti, jasna usmeritev v konkretno izgrajevanje nove mednarodne ekonomske ureditve in politika odprtih meja z vsemi sosednjimi državami. Socialistična republika Slovenija se je pomembno uve­ ljavila kot država. Krepile so se njene državne institucije kot sredstvo delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, s katerimi varujejo svojo oblast, razvoj socialistične samoupravne demo­ kracije in s tem podružbljanje politike in procese odmiranja države, kar odpira in pospešuje procese osvobajanja človeka in njegovega dela.

II. Razvoj in uveljavljanje sistema socialističnih samoupravnih in demokratičnih družbenoekonomskih in političnih odnosov sta sprožena, doseženi so bili pomembni uspehi, ta proces pa še ni dokončan. Vse bolj si utira pot uveljavljanje ustavnega družbenoekonomskega položaja delavca, delovnega človeka in občana ter možnost, da delavec s svojo samoupravno in poli­ tično organiziranostjo sam ustvari pogoje za njegovo praktično uresničevanje. Soočeni pa smo s pojavi neodločnosti, omaho­ vanja, oportunističnega čakanja in s podobnimi ovirami druž­ bene preobrazbe. Ponekod se pojavljajo zadržki in odpori zo­ per uveljavljanje dohodkovnih odnosov, katerih družbeni izvor je v nerazumevanju in konservativnem odnosu do druž­ benih sprememb, ki bistveno posegajo v same temelje obliko­ vanja družbenoekonomske biti samoupravljavca, v njegov po­ ložaj in vlogo v združenem delu. So okolja, kjer se le počasi osvobajajo podložnosti že preseženim ekonomskim kategori­ jam, pravnim institutom in institucijam, raznim tehnoorganizacijskim modelom in doktrinam, še posebej pa enostran­ skemu normativističnemu pristopu, ki zapostavlja družbenoe­ konomsko vsebino samoupravnih oblik in rešitev. Ni malo tudi takšnih, ki mislijo, da je. za vse težave samoupravljanja krivo zgolj neznanje delavcev, pri tem pa ne vidijo ali nočejo videti pravih vzrokov zanj ter pogojev, ki so za krepitev druž­ bene moči delavcev neogibno potrebni. To terja od organiziranih vodilnih subjektivnih sil družbe z zvezo komunistov na čelu, da se usposabljajo za socialistično

847

akcijo delavskih in ljudskih množic, za učinkovito demokra­ tično razpletanje protislovij, v katerem bodo načine, oblike in sredstva idejnega in političnega dela prilagajale vsakokratnim družbenim razmeram ter zahtevam in potrebam spreminjanja razmerja družbenih sil v prid silam socializma in napredka. Cilj sleherne družbene akcije subjektivnih sil mora biti bogatejše življenje ter uveljavljanje človeka kot vsestransko ustvarjalne osebnosti, zagotavljanje perspektive razvoja in širitve njegove svobode in vraščanje vedno novih generacij v zgodovinske procese osvobajanja dela. To pa je tisto, zaradi česar moramo vedno znova - ob novih nalogah, problemih in dilemah vzpostavljati in utrjevati enotnost delovnih ljudi in njihovih zavestnih socialističnih sil. III. Na temelju ocene o tem, kako smo uresničevali stališča in sklepe VII. kongresa Zveze komunistov Slovenije in X. kon­ gresa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je opredeljena v poro­ čilu za VIII. kongres Zveze komunistov Slovenije, sprejema Zveza komunistov Slovenije naslednjo usmeritev ter neposre­ dne idejne in politične naloge: 1. Pred nami je obdobje, v katerem moramo odločno nada­ ljevati družbeno preobrazbo. Temeljni namen in cilj sleherne družbene akcije komunistov in drugih subjektivnih sil morata biti ustvarjanje pogojev in boj za uveljavljanje novega druž­ benoekonomskega položaja delavca v združenem delu, tako v proizvodnji in celotni družbeni reprodukciji kakor v vseh od­ nosih v družbi. Le tako bomo zagotavljali družbeno neodtujlji­ vost pogojev in rezultatov dela od delavca v združenem delu kot temeljnega kamna njegove osvoboditve. Tako bomo ustvarjali tudi družbenoekonomsko podlago, ki bo omogočala, da se bo delavčev prevladujoči vpliv razširil na vse odnose in vse sestavine odnosov v proizvodnji in celotni družbeni repro­ dukciji, s tem pa tudi v vsej družbi. Razviti moramo družbenoekonomsko motivacijo delavca v združenem delu kot tisti trdni in učinkoviti temelj, na katerem si delavci s produktivnejšim in intenzivnejšim delom ter eko­ nomsko učinkovitejšim gospodarjenjem s sredstvi družbene reprodukcije zagotavljajo večji dohodek in boljše osebne do­ hodke, celovitejše in bolj kakovostno zadovoljevanje svojih

848

r skupnih potreb in hkrati s tem zagotavljajo trden in zanesljiv razvoj materialne podlage združenega dela. Pri tem je po­ membno, da bodo tudi dohodek in osebni dohodki delavcev, ki delajo v delovnih skupnostih skupnih služb ter v družbenih dejavnostih, zasnovani na njihovem prispevku k ustvarjanju družbenega dohodka in k povečevanju družbene produktivno­ sti dela. Enaka načela morajo veljati tudi v pokojninskem sistemu in socialni politiki, ob hkratnem razvijanju solidar­ nosti, ki prispeva k zagotavljanju socialne varnosti in izboljše­ vanju pogojev življenja v skladu z rastjo družbene produk­ tivnosti dela delovnih ljudi in njihovih družin, torej tudi na tistih območjih, kjer bi glede na njihovo gospodarsko moč sicer zaostajali. 2. Doseženi rezultati v utrjevanju vloge in položaja delavca in pri uveljavljanju samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov v združenem delu in celotni družbi terjajo nadaljnji razvoj, poglabljanje in izpopolnitev političnega sistema, v kate­ rem bo delavec - samoupravno združen in povezan z drugimi delovnimi ljudmi v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih - nosilec vseh odnosov in oblik socialistične samo­ upravne demokracije. Delavčevo odločanje z osebnim izjavljanjem je temelj si­ stema. Na njem gradimo in razvijamo delegatski sistem kot samoupravni način upravljanja splošnih družbenih zadev. Cilj poglabljanja delegatskega sistema je najširša aktivizacija ljud­ skih množic v novih demokratičnih oblikah izražanja, usklaje­ vanja in uresničevanja njihovih interesov. Za doseganje teh ciljev bomo aktivni pri dograjevanju in razvoju vseh institucij političnega sistema socialistične samoupravne demokracije. Uresničevanje revolucionarnih nalog v razvoju našega poli­ tičnega sistema in njegovih institucij pogojuje in zahteva iz­ popolnjevanje in razvijanje novih oblik delovanja zveze komu­ nistov in drugih družbenopolitičnih organizacij. Zato moramo komunisti dograjevati oblike in metode svojega delovanja ter s tem zvezo komunistov kot celoto učinkoviteje vključiti v stalno akcijo za poglabljanje socialistične samoupravne demo­ kracije. Tudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah mo­ ramo komunisti z razvojem novih oblik demokratičnega izraža­ nja in soočanja interesov zagotavljati uresničevanje njihove vloge v političnem sistemu. V razreševanju konkretnih protislovij našega družbenega razvoja, v zahtevnih procesih samoupravnega usklajevanja in54 VIII. kongres

849

teresov, v boju za uveljavitev socialističnih samoupravnih od­ nosov v vseh celicah in na vseh področjih družbenega življenja, za vse bolj humano socialistično vsebino in kvaliteto druž­ benih odnosov dobiva - vzporedno z odmiranjem državnoadministrativne regulative - vse večjo težo in pomen moralni faktor, socialistična moralna zavest in etika in iz nje izhajajoča moralna praksa kot avtonomno, zavestno, v socialističnih nor­ mah in vrednotah utemeljeno obnašanje ljudi v socialistični samoupravni družbi. Ko se opredeljujemo proti abstraktnemu in neživljenjskemu moralizmu, ki je največkrat samo fasada za nesocialistično ravnanje, hkrati poudarjamo, da brez razvite socialistične samoupravne moralne zavesti in etike, ki temelji na medsebojni povezanosti, odvisnosti in odgovornosti delov­ nih ljudi do družbene skupnosti in v odnosih, v katerih ne more nihče pod enakimi pogoji imeti več pravic, kot jih ima drugi, in brez njej ustrezajoče moralne prakse ni in tudi ne more biti razvite socialistične samoupravne demokracije. Zato se bomo borili, da postane oblikovanje socialistične samo­ upravne moralne zavesti in prakse neločljiva sestavina vsega vzgojnoizobraževalnega procesa v naši družbi in vse pomemb­ nejši dejavnik našega družbenega razvoja v celoti. 3. Učinkovita obramba in varovanje socialističnih samo­ upravnih pridobitev sta neločljivo povezani z razvojem druž­ benoekonomskih in političnih odnosov. Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita sta jamstvo in sestavina uveljavljanja in varovanja socialistične samoupravne demo­ kracije in družbenopolitičnega sistema. Uresničevati ju mo­ ramo tako, da bodo njuni nosilci dosledno delovni ljudje in občani, organizirano povezani v samoupravnih in družbenopo­ litičnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah in druš­ tvih. V družbeno samozaščito in obrambne priprave moramo vključiti delovne ljudi in občane v sleherni vasi, zaselku, kra­ jevni skupnosti, organizaciji združenega dela in ustanovi. To mora biti stalna naloga družbenopolitičnih organizacij, samo­ upravnih organov in društev ter zlasti organizacij in vodstev zveze komunistov, ki je odgovorna za politično dejavnost in celotno aktivnost na tem področju. Družbena samozaščita in splošna ljudska obramba morata postati množično ljudsko gibanje, tako da bodo zavestno or­ ganizirani ter za zaščito in obrambo usposobljeni delovni ljudje in občani učinkovito branili in varovali naš razvoj. Njuna vse­ bina mora izhajati iz temeljev in vrednot socialistične samo850

upravne ureditve, v kateri delovni ljudje in občani neposredno odločajo o delovnih in življenjskih pogojih in rezultatih svo­ jega dela ter jih tudi branijo in varujejo. 4. Komunisti se zavzemamo za pospešen, skladnejši in bolj uravnovešen ekonomski, socialni in prostorski razvoj na teme­ lju povečanja produktivnosti dela in uveljavljanja drugih de­ javnikov razvoja. To je pogoj za nenehno rast dohodka, hkrati pa temelj za širše in boljše zadovoljevanje delovnih ter živ­ ljenjskih potreb in interesov delavcev, delovnih ljudi in ob­ čanov, za razvijanje samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov ter njihovega svobodnega ustvarjalnega dela in življenja. S stalnim prizadevanjem za boljše gospodarjenje, za med­ sebojno dohodkovno povezovanje organizacij združenega dela ter njihovo skupno načrtovanje moramo ustvarjati vse pogoje za dosledno uresničitev sprejetih ciljev in nalog družbenega razvoja v tem srednjeročnem obdobju. Posebno pozornost mo­ ramo posvetiti uresničevanju prednostnih nalog in ciljev ra­ zvoja, posebej tistih, pri katerih ne dosegamo zadovoljivih rezultatov. Pravočasno moramo opredeliti potrebe in interese druž­ benega razvoja za naslednje srednjeročno obdobje, cilje in naloge za njihovo uresničevanje ter podlago za sporazumeva­ nje o pravicah in obveznostih v okviru dohodka ter o ukrepih za ■ uresničevanje takih odnosov. Z novo kakovostjo v uve­ ljavljanju samoupravnega družbenega planiranja moramo za­ gotoviti nadaljnji gospodarski, socialni in prostorski razvoj v tem obdobju v pogojih večje medsebojne usklajenosti pri ure­ sničevanju vseh interesov in ciljev naših delavcev in delovnih ljudi ob povečani skrbi za ohranjanje in razvijanje vseh prvin zdravega življenjskega okolja. Te cilje moramo doseči predvsem na temelju večjega ustvarjenega dohodka, doseženega s povečano produk­ tivnostjo dela, z nadaljnjim prizadevanjem za razvoj proizvod­ nje energije, prometne infrastrukture, za pospešen razvoj kme­ tijske proizvodnje, surovin ter reprodukcijskih materialov na ekonomsko smotrnih temeljih, z modernizacijo in prestruk­ turiranjem predelovalne industrije ter načrtnim zaposlova­ njem, vse v čim bolj uravnovešenih odnosih ponudbe in pov­ praševanja in stabilnejših pogojih gospodarjenja ter v načrtno usmerjanih in obvladovanih ekonomskih odnosih s tujino, posebej s poglabljanjem gospodarskega sodelovanja z deže­ lami v razvoju tudi v okviru prizadevanj za oblikovanje in 54*

851

uveljavljanje novega ^mednarodnega ekonomskega sistema ter s krepitvijo lastne odgovornosti za izboljšanje plačilnega in devizno-bilančnega položaja Slovenije in Jugoslavije. 5. V procesih samoupravnega preoblikovanja združenega dela težimo k celovitejši uveljavitvi raziskovalne dejavnosti, kulture in izobraževanja kot pomembnih dejavnikov združe­ nega dela in nenadomestljivih pogojev za razvoj proizvodne sile dela in s tem socialističnih samoupravnih odnosov. Pri tem je doslednejše vključevanje raziskovalnih, izobraževalnih in kulturnih dejavnosti v razvojne načrte organizacij združenega dela eden od pogojev za uveljavljanje novih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter za vpliv delavcev na vse­ bino in družbeno angažiranost raziskovalnega in znanstvenega dela ter kulturnih dejavnosti. Preosnova vzgoje in izobraževa­ nja v izobraževanje za delo, z delom, ob delu in iz dela ter procesi podružbljanja kulturnih in raziskovalnih dejavnosti ostajajo tudi v prihodnje najpomembnejša področja boja za samoupravno preoblikovanje družbe, za socialistično samo­ upravno osveščenost delovnih ljudi ter za celovito uveljavlja­ nje delavcev v združenem delu, pri obvladovanju tokov druž­ bene reprodukcije, v družbenem življenju in pri izvrševanju njihove oblasti. 6. Na temeljih samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov bomo krepili in utrjevali vlogo in položaj Slovenije v Jugoslaviji in v svetu. Prizadevali si bomo, da bo Socialistična republika Slovenija skupaj z drugimi republikami in avtono­ mnima pokrajinama ustvarjalno in enakopravno razvijala in bogatila prakso reševanja vprašanj skupnega pomena. S tem bo konkretno prispevala h krepitvi in utrjevanju enakoprav­ nosti naših narodov in narodnosti ter h krepitvi njihove polne odgovornosti tako za lasten razvoj in nacionalno uveljavitev kot tudi za napredek celotne jugoslovanske skupnosti in v tem okviru še posebej tudi za razvoj manj razvitih republik in avtonomne pokrajine Kosovo. Prizadevali si bomo za aktivno udeležbo in ustvarjalen pri­ spevek vseh samoupravnih in družbenopolitičnih dejavnikov ter Socialistične republike Slovenije kot celote pri določanju in uresničevanju jugoslovanske zunanje politike ter pri obravna­ vanju aktualnih problemov s področja naših mednarodnih od­ nosov, kakor tudi reševanju aktualnih mednarodnih političnih in ekonomskih vprašanj. Zveza komunistov Slovenije bo skladno s privrženostjo 852

Jugoslavije načelom neuvrščene politike spodbujala praktično povezovanje in sodelovanje vseh samoupravnih in družbenih organov z neuvrščenimi in drugimi deželami v razvoju. To usmeritev bomo uresničevali ne le s povečanjem obsega sode­ lovanja, temveč predvsem z utrjevanjem njegovih dolgoročnih temeljev, z uveljavljanjem višje kakovosti tega sodelovanja na ključnih področjih gospodarskega in duhovnega življenja. Tako bomo izpolnjevali obveznosti Jugoslavije, sprejete v Colombu, zlasti sooblikovanje in uresničevanje nove mednaro­ dne ekonomske ureditve. Zveza komunistov bo krepila skupno z vsemi naprednimi silami na svetu boj zoper izkoriščanje, podrejanje in nadvlado ter prizadevanja za prodiranje idej in prakse socializma, samo­ stojnost in neodvisnost držav in narodov, politično in ekonom­ sko dekolonizacijo z vzpostavljanjem enakopravnih in pravič­ nih mednarodnih ekonomskih in političnih odnosov. Na osnovi načel o sodelovanju in varnosti v Evropi in svetu bomo razvijali dobre sosedske odnose, pa tudi obmejno sodelovanje. Hkrati bomo vsestransko podpirali prizadevanja naših manjšin v sosednjih državah za uveljavitev njihovih pravic in za zagoto­ vitev pogojev za narodnostni obstoj in nemoteni razvoj. Zato da bi krepili njihov gospodarski in socialni položaj ter utrjevali samostojnost in vsestransko nacionalno uveljavljanje in kul­ turno življenje, bo zveza komunistov spodbujala sodelovanje z organizacijami in nosilci dejavnosti naših manjšin. Sodelovali bomo z naprednimi silami v državah, kjer živijo manjšine in podpirali njihove napore za uveljavitev demokratičnih in na­ prednih družbenih odnosov. Zveza komunistov Slovenije bo tudi v prihodnje posvečala posebno pozornost uresničevanju ustavnega položaja italijan­ ske in madžarske narodnosti in njunih pripadnikov kot tudi pravic pripadnikov etničnih skupin. Podpirala bo vsestransko sodelovanje organizacij in skupnosti matičnega naroda z na­ šimi izseljenci v tujini. Posebno skrb bo posvečala našim delavcem, začasno zapo­ slenim v tujini, predvsem ustvarjanju možnosti za njihovo vrnitev v domovino. V času njihovega bivanja v tujini pa bo spodbujala njihovo tesnejše in vsestransko povezovanje z do­ movino, zlasti s samoupravnimi organi, družbenopolitičnimi organizacijami, društvi in skupnostmi. 7. Razvoj socialistične samoupravne demokracije in uve­ ljavljanje odločilnega vpliva delavskega razreda ter delovnih 853

ljudi na vse tokove družbene reprodukcije in samoupravljanja sta neposredno povezana z uveljavljanjem avantgardne vloge zveze komunistov kot zavestne organizirane ustvarjalne sile, ki deluje na temelju marksistične teorije družbenega razvoja in marksistične analize socialističnih prizadevanj v svetu ter teo­ rije in prakse našega socialističnega samoupravnega razvoja. Zveza komunistov mora v razviti socialistični samoupravni demokraciji kot avantgarda delovati tam, kjer delavski razred v demokratičnih odnosih uveljavlja svojo vlogo ter uresničuje svoje pravice in odgovornosti, da je nosilec oblasti in odločanja o pogojih in rezultatih dela. Ta boj poteka v krajevnih skupno­ stih, v združenem delu, delegacijah in skupščinah družbenopo­ litičnih ter interesnih skupnosti, v družbenopolitičnih in druž­ benih organizacijah ter društvih, to pa je tudi boj vseh drugih dejavnikov oblikovanja socialistične zavesti. Tu mora zveza komunistov z akcijo delavskih in ljudskih množic uveljaviti celoto interesov delavskega gibanja, ki vodijo v naših razmerah k osvobajanju dela in človeka. Zato je v boju množic za demokratično in učinkovito reše­ vanje problemov potrebna najširša, dejavna vključenost čla­ nov zveze komunistov v delegatski sistem, v socialistično zvezo delovnega ljudstva in druge družbenopolitične organiza­ cije ter v druge politične in samoupravne dejavnike družbe. Zveza komunistov lahko samo tako s kritičnim in ustvarjalnim delom uresniči svojo odgovornost za socialistično samo­ upravno smer družbenega razvoja. Metode njenega delovanja morajo zagotoviti njen vpliv na vsebino odločitev, na vsakodnevno reševanje problemov de­ lovnih ljudi in uveljavljanje ter usklajevanje njihovih intere­ sov. Zato je nujno demokratično povezovanje in komunicira­ nje z vsemi organi in organizacijami samoupravnega politič­ nega sistema. Organizacije zveze komunistov morajo v množici avtentičnih samoupravnih interesov vplivati na vsebino in us­ klajevanje le-teh z vidika uveljavitve zgodovinskih interesov delavskega razreda in tako zagotoviti sklepe, ki bodo po svoji idejnopolitični naravi socialistični in napredni. Pri tem je po­ membna celovita pot odločanja, kjer mora priti do veljave beseda vseh delovnih ljudi in njihova ustvarjalna pobuda. Odtod izvira tudi zahteva, da moramo v prihodnje v političnem delu posvetiti več pozornosti pripravam na odločitve in iskanju poti za njihovo uresničevanje. Skupni družbeni interes in de­ mokratično ugotavljanje tega na slehernem področju v sistemu 854

naše socialistične samoupravne demokracije mora za sleher­ nega člana zveze komunistov, osnovno organizacijo in vodstvo zveze komunistov postati izhodišče za opredeljevanje strate­ gije in smeri pa tudi načinov in vsebine konkretnega delova­ nja. Le s tako vsebino, načinom in metodami dela bomo komu­ nisti odpravljali formalizem, verbalizem, forumsko sestanko­ vanje ter odločanje in podobne pojave. Z jasnim opredeljeva­ njem nalog in uresničevanjem odgovornosti slehernega člana in nosilcev javnih ter družbenih funkcij bo zveza komunistov dosledno premagovala pojave, kot so podvajanje dela, ponav­ ljanje razprav, neopredeljenost ciljev posameznih akcij, rokov in nosilcev uresničevanja. 8. Zveza komunistov mora biti s svojo dejavnostjo skupaj z vsemi drugimi socialističnimi silami v demokratičnih okvirih socialistične zveze delovnega ljudstva navzoča v delegatskem sistemu. To zahteva, da bo zveza komunistov prek svojih vo­ ljenih delegatov, delegacij zveze komunistov in komunistov kot posameznikov ustvarjalno, organizirano in enakopravno delovala v delegatskem sistemu — od pobude do izbire pro­ blemov, priprave in demokratičnega sprejemanja odločitev — in s tem uveljavljala svoj vpliv in javno odgovornost v skup­ ščinskem sistemu. Komunisti kot posamezniki enakopravno in demokratično odločajo skupaj z vsemi drugimi člani organi­ zacij, skupščin in teles z močjo znanja, opiranja na objektivno informacijo in z bojem zanjo, z upoštevanjem mnenj in stališč delavcev in občanov ipd. Za zvezo komunistov kot organizačijo, ki skupaj z delav­ skimi in ljudskimi množicami uresničuje zgodovinske interese delavskega razreda, je strateškega pomena, da članstvo in vod­ stva delujejo v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah in društvih. Skupaj z drugimi de­ lovnimi ljudmi si bomo kot člani teh organizacij in društev prizadevali, da se razvijejo kot posebne oblike interesnega organiziranja delovnih ljudi in občanov, ki se vanje povezujejo zato, da bi na temelju političnega programa družbe, ki ga je v temeljnih izhodiščih opredelila zveza komunistov, skupaj or­ ganizirano spreminjali družbenoekonomske odnose in poli­ tične razmere svojega življenja. Vodilna vloga zveze komuni­ stov v družbenopolitičnih organizacijah se izraža s tem, da se v teh prizadevanjih uveljavlja zgodovinski in dolgoročni interes delavskega razreda in vseh delovnih ljudi. Zveza komunistov

855

se zaveda, da svojo vodilno in združevalno vlogo lahko ure­ sničuje le, če more svoja idejna in politična stališča spreminjati v vsebino delovanja delavcev in delovnih ljudi v združenem delu in v vsej družbi in s tem v materialno silo družbenega razvoja in napredka. Kot fronta organiziranega subjektivnega dejavnika zdru­ žuje socialistična zveza delovnega ljudstva na temelju pro­ grama boja za socializem in samoupravljanje ter neuvrščeno in neodvisno Jugoslavijo vse delovne ljudi in občane ter njihove organizirane socialistične sile, opredeljene za socialistično sa­ moupravljanje. V enotni idejnopolitični akciji znotraj sociali­ stične zveze imajo komunisti možnost in dolžnost, da idejnopo­ litično usmerjajo njihovo delovanje. Zveza komunistov se izreka, kot vedno doslej, za svobodo veroizpovedi, izhajajoč iz tega, da je religijski ali ateistični svetovni nazor zasebna stvar človeka in stvar njegove osebne svobode. Hkrati se bo skupaj z množicami vernikov, ki so v veliki večini vključeni v razne oblike samoupravljanja in poli­ tično organizirani v socialistični zvezi, bojevala proti vsem zlorabam cerkve in vere ter njunemu spreminjanju v sredstvo protisocialističnih in protisamoupravnih sil. 9. Zato da bi te naloge uspešno uresničevali, moramo utrje­ vati idejnopolitično in akcijsko enotnost zveze komunistov, ki jo predstavlja idejna zavest komunistov o delavsko-razredni vsebini ciljev in politike zveze komunistov ter o nujnosti njiho­ vega doslednega in učinkovitega uresničevanja v družbeni praksi. Idejna in akcijska enotnost zveze komunistov temelji in se gradi na ustvarjalnem uveljavljanju načela demokratičnega centralizma in na vse večjem uveljavljanju vsakega člana zveze komunistov kot temeljnega nosilca politike, kakor tudi na tem, da osnovne organizacije zveze komunistov pravočasno in ob aktivnem sodelovanju članstva zavzemajo stališča o naj­ pomembnejših vprašanjih, opredeljujejo naloge ter se bore za njihovo uresničevanje. Znotraj zveze komunistov moramo graditi enotnost, ki bo izhajala iz razvite komunistične zavesti in prepričanja, uteme­ ljenega z revolucionarno vsebino o akciji, kajti enotnost ustvar­ jajo le skupni pogledi na napredne in dolgoročne cilje skup­ nega boja za boljši jutrišnji dan delovnega človeka in za napre­ dek socializma sploh. Zavzemamo se za takšno strukturo članstva in vodstev zveze komunistov ter za takšno politiko sprejemanja, ki bo

856

krepila idejnopolitično ter akcijsko usmeritev in revolucio­ narno učinkovitost zveze komunistov. Pri tem bomo izhajali iz konkretnega položaja delovnega človeka v proizvodnih odno­ sih pri razpolaganju s pogoji, sredstvi in sadovi dela ter iz idejnopolitične in akcijske privrženosti boju in delu za sociali­ stične samoupravne odnose. V načrtovanju ciljev in smeri socialističnega razvoja ter v akcijah za uresničevanje teh ciljev je marksistična teorija nepo­ grešljivo vodilo Zveze komunistov Slovenije. Na njej gradi Zveza komunistov Slovenije svojo analizo današnjih proti­ slovij razvoja in išče pot za njihovo praktično usmeritev in svoj pogled v jutrišnji dan. Negovati moramo razvoj znanstvene razprave in kritike ter se bojevati za obravnavo temeljnih problemov znanosti in njene družbene funkcije. V zvezi komunistov bomo skrbeli za akcijsko usposabljanje članstva tudi z ustreznim študijem marksistične misli, razvijali bomo sistem idejnega in ideolo­ škega dela ter si prizadevali za poglabljanje marksistične vse­ bine v sistemu vzgoje in izobraževanja na vseh stopnjah. Doseči moramo, da se bosta tok marksističnega znan­ stvenega in teoretičnega snovanja ter tok revolucionarne preo­ brazbe nenehno oplajala in povezovala med seboj; da bodo dosežki znanstvene misli marksizma sproti prehajali v zavest najširših množic, nosilcev stalnega revolucionarnega preo­ blikovanja naše družbe in da bodo potrebe revolucionarne akcije sproti postajale vsebina znanstvenega in raziskovalnega dela; da bosta današnja kriza kapitalizma in meščanske civili­ zacije ter živa potreba človeštva po vzpostavitvi nove civiliza­ cije še bolj kot doslej predmet naše marksistične znanosti in teoretskega usposabljanja; da se bomo tako bojevali tudi za novo kulturo in vrednote. 1. Delavec v temeljni organizaciji — odgovoren gospodar svojega dela

Zveza komunistov in še posebno komunisti v sindikatu se bomo zavzemali, da bo — ko gre za uveljavljanje vloge, položaja in odgovornosti delavca — uresničevanje temeljne organizacije kot začetne in končne celice ustvarjanja nove vrednosti in pridobivanja dohodka v središču družbenopolitične aktivno­ sti. Pri utrjevanju položaja delavcev, samoupravno združenih v 857

temeljno organizacijo, bomo dosledno vztrajali, da se bo vsak dohodek, dosežen v katerikoli obliki združevanja dela in sred­ stev, pridobival samo kot dohodek delavcev v temeljni organi­ zaciji združenega dela, ki so ustvarili vrednost. Le tako bodo delavci z vzpostavljanjem samoupravnih odnosov medsebojne povezanosti, soodvisnosti in solidarnosti postajali temeljni no­ silec ustvarjanja, pridobivanja in razporejanja dohodka. Z ure­ sničevanjem teh nalog bodo delavci uveljavljali svoj odločilni vpliv, interese in potrebe ter odgovornost v delovni in se­ stavljeni organizaciji, v vseh drugih oblikah samoupravnega združevanja dela in sredstev ter poslovnega sodelovanja in družbi kot celoti. Z zavestno akcijo bodo zveza komunistov in vse sub­ jektivne sile spodbujale delavce, da bodo v slehernem delu družbene reprodukcije z organiziranjem temeljnih organizacij sledili spremembam tehnično-tehnološke osnove dela in raz­ voju samoupravnih odnosov. Pri razširjanju sedanje proizvod­ nje in snovanju nove mora ta naloga postati eden izmed temelj­ nih ciljev delavcev temeljnih organizacij združenega dela. Po­ sebna pozornost pri uresničevanju te naloge mora biti name­ njena dislociranim obratom, v katerih se zaradi zaostajanja procesa organiziranja temeljnih organizacij prepočasi zagotav­ ljajo osnovni pogoji za dejansko spreminjanje mesta in vloge delavca v družbeni reprodukciji. 2. Delavci delovnih skupnosti skupnih služb ne morejo in ne smejo več odločati v imenu delavcev temeljnih organizacij združenega dela Zveza komunistov in vse organizirane socialistične sile se morajo nenehno zavzemati, da bo sestavina sleherne aktivnosti za povečevanje vpliva delavcev v temeljni organizaciji pred­ vsem uresničevanje ustavne vloge delovnih skupnosti, ki opravljajo dela skupnega pomena za več temeljnih organizacij združenega dela. Zato je treba nenehno preverjati in ocenjevati že organizirane delovne skupnosti. Z najustreznejšo organiziranostjo dela v delovnih skupno­ stih in z uveljavljanjem njihovega samoupravnega družbeno­ ekonomskega položaja v skladu z naravo njihovega dela je treba zagotoviti, da si pod videzom strokovnega dela delavci delovnih skupnosti skupnih služb ne bodo prilaščali uprav858

Ijalskih poslov ter opravil in s tem monopola nad uprav­ ljanjem. Prizadevati si moramo, da bodo delavci temeljnih organiza­ cij zagotavljali pogoje za hitrejše uresničevanje odnosov svobo­ dne menjave dela do delavcev delovnih skupnosti skupnih služb tudi z doslednim izločanjem tistih delov iz delovnih skupnosti skupnih služb, ki izpolnjujejo pogoje za organizira­ nje v temeljno organizacijo združenega dela, ki je skupnega pomena. Pri snovanju novih delovnih skupnosti in preverjanju sedanjih mora biti posebna pozornost usmerjena na združeva­ nje računovodsko-finančnih opravil. Za njihovo izvrševanje v okviru delovnih skupnosti se morajo organizirati posebne fi­ nančne službe kot strokovno delovna podlaga internih bank. V vseh oblikah združevanja dela in sredstev je zato po­ trebno pospešiti oblikovanje osnov in meril za ugotavljanje vloženega tekočega dela delavcev delovne skupnosti in za merjenje prispevka delovne skupnosti k poslovanju temeljne organizacije združenega dela. Na tej podlagi se mora hitreje presegati proračunski odnos ter uveljaviti samoupravni druž­ benoekonomski odnosi svobodne menjave dela.

3. Samoupravno povezovanje temeljnih organizacij - trajna krepitev pogojev dela in življenja delavca

Komunisti bomo delovali, da bodo delavci vsake temeljne organizacije celovito seznanjeni, s katerimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi v sistemu družbene reproduk­ cije so povezani in vzajemno soodvisni pri ustvarjanju nove vrednosti in pridobivanju dohodka. Pri delavcih moramo širiti spoznanje, da je od obvladovanja proizvodnih odnosov odvi­ sen njihov ekonomski, socialni in kulturni položaj. Na tej podlagi bodo delavci zavestno sprejemali odločitve, na osnovi katerih bodo vzpostavljali samoupravne družbenoekonomske odnose. Tako se bo širilo in krepilo samoupravno združevanje dela in sredstev v delovnih in sestavljenih organizacijah ter v širših proizvodno zaokroženih celotah. Predvsem se moramo zavzemati za uveljavljanje odnosov skupnega prihodka in dohodka, v katerih bodo delavci ugotav­ ljali učinkovitost svojega dela z osnovami in merili, ki bodo temeljili na samoupravnem planiranju skupnega dela in po­ slovanja. To še posebej velja zlasti za odnose med organizaci859

jami združenega dela proizvodnje in trgovine ter posebej zuna­ nje trgovine. Z doslednim uresničevanjem takšnih odnosov si bo zveza komunistov prizadevala, da bodo delavci, samo­ upravno organizirani v organizacijah združenega dela in kra­ jevnih skupnostih, neposredno obravnavali in zavzemali stali­ šča pri reševanju aktualnih vprašanj tekočega dela, življenja in razvoja. 4. Samoupravno gospodarjenje s sredstvi družbene reprodukcije Komunisti bomo delovali, da bodo delavci, spodbujeni s svojimi interesi, sprejemali odločitve, s katerimi bodo zagotav­ ljali stalno kroženje razpoložljivih sredstev in njihovo uporabo na tistih vozliščih družbene reprodukcije, ki bodo zagotavljala trajne in optimalne učinke. Zato moramo uveljavljati odnose, v katerih se bodo delavci odločali za samoupravno združevanje dela čistega dohodka, zagotavljali usklajevanje dela in proiz­ vodnje, medsebojno delitev dela ter stabilnejšo preskrbo s surovinami, energijo in drugimi materialnimi pogoji za delo in proizvodnjo. To velja tudi za združevanje sredstev družbene reprodukcije, kadar gre za veliko rekonstrukcijo in moderniza­ cijo osnovnih sredstev ali za nove investicije, ki so v skupnem interesu dveh ali več temeljnih organizacij oziroma organizacij združenega dela. Da bi spodbudili ekonomski interes delavca, predvsem nje­ govo ustvarjalnost, se bomo komunisti zavzemali, da bodo delavci v vseh oblikah združevanja dela in sredstev urejevali te odnose na načelih samoupravnega združevanja dela in sred­ stev ob skupni odgovornosti, riziku in spoštovanju neodtujlji­ vih pravic na podlagi pravice dela. Prizadevati si moramo, da bodo delavci dobivali osebni dohodek tudi na podlagi rezultatov gospodarjenja s sredstvi družbene reprodukcije, s čimer bo interes delavca za združeva­ nje dohodka na temelju njegovih dolgoročnih interesov ter potreb dela in življenja vse večji. Dosledno se moramo zav­ zemati, da bodo delavci vedno sproti seznanjeni, kako dose­ gajo načrtovane učinke združevanja sredstev, zlasti pa, kako se na tej osnovi povečuje dohodek.

860

5. Samoupravni odnosi svobodne menjave dela med organizacijami združenega dela materialne proizvodnje ter drugih dejavnosti kot porabniki in organizacijami združenega dela družbenih dejavnosti kot izvajalci - temelj širjenja pogojev dela in življenja delovnega človeka

Zavzemali se bomo, da se bodo med temeljnimi organizaci­ jami združenega dela materialne proizvodnje ter drugih dejav­ nosti kot porabniki in organizacijami združenega dela druž­ benih dejavnosti kot izvajalci neposredno ali v okviru samo­ upravnih interesnih skupnosti dosledno vzpostavljali samo­ upravni odnosi svobodne menjave dela. Pri tem mora dobiti večji poudarek svobodna menjava dela neposredno med izvajalci in uporabniki in v enotah samoupravnih interesnih skupnosti. Z usklajenim delovanjem vseh družbenopolitičnih dejav­ nikov je treba zagotoviti, da bodo delavci in delovni Ijudjeuporabniki, samoupravno organizirani v organizacijah združe­ nega dela in krajevnih skupnostih, tvorno sodelovali pri oblikovanju vsebine programov in izbiri oblik dela družbenih dejavnosti, opredeljevanju njihovega razvoja ter pri določanju višine nadomestila za opravljeno delo oziroma cene storitev. To je pogoj, da bodo delavci celoviteje odločali o ustvarjanju, pridobivanju, razporejanju, združevanju in porabi dohodka za skupne in splošne potrebe v skladu s svojimi potrebami in odločitvami o razporejanju dohodka za razvoj materialnega temelja svojega dela in rezerve. Zveza komunistov si bo prizadevala, da bomo s hkratnim obravnavanjem vseh potreb dosegli izostreno obravnavanje, izbor ter oblikovanje jasno opredeljenih prednostnih ciljev in nalog. Tako bodo delavci odločali o namenski porabi dohodka in uresničevali svojo skrb in odgovornost za racionalno go­ spodarjenje v svoji temeljni organizaciji združenega dela in v celotni družbeni reprodukciji. Z uresničevanjem teh usmeritev se mora v procesu samo­ upravnega planiranja zagotoviti plansko usmerjena delitev do­ hodka in čistega dohodka. Delavci morajo poznati odnos med celotnim dohodkom in čistim dohodkom, ker je to temeljni pogoj za njihovo dejansko samoupravno odločanje o izločanju sredstev iz dohodka oziroma o odnosih med sredstvi za osebne dohodke in skupno porabo na eni ter vlaganji v razvoj na drugi strani. Tako se morajo zagotavljati pogoji, da delavec na svoj

861

osebni dohodek in življenjski standard ne bo gledal le z vidika svojega tekočega dela, temveč tudi in predvsem skozi rezultate gospodarjenja s sredstvi družbene reprodukcije. S tem se bodo zagotavljale možnosti za celovito odločanje delavca o pogojih ustvarjanja, pridobivanja in razporejanja dohodka ter njego­ vega življenja in ustvarjanja. Ena temeljnih sestavin svobodne menjave dela na področju družbenih dejavnosti je solidarnost, s katero se zagotavljajo pravice delovnih ljudi v skladu z ustavo in zakoni ne glede na dohodek, ki ga ustvarjajo. Zato mora biti obseg teh potreb usklajen in preverjen z doseženim razvojem posameznih ob­ močij ter s plansko opredeljenimi družbenimi smotri.

6. Samoupravno družbeno planiranje in odgovorno uresničevanje sprejetih nalog, ciljev in obveznosti je pogoj za skladen in dinamičen razvoj

Al >1

Komunisti si bomo prizadevali, da bodo delavci v združe­ nem delu kot nosilci planiranja v celoti uveljavljali svojo od­ ločilno vlogo, položaj in odgovornost za celovito opredeljeva­ nje vseh svojih interesov in potreb. Krepiti morajo svobodno menjavo dela, samoupravno združevanje dela in sredstev ter na temelju skupnega prihodka oziroma pridobivanja skupnega dohodka in razpoložljivih sredstev uresničevati svoje interese in potrebe, zagotavljati čimbolj skladen in dinamičen go­ spodarski in družbeni razvoj ter krepiti samoupravne druž­ benoekonomske odnose. Uresničevanje samoupravnega družbenega planiranja je pogoj, da bodo družbeni plani razvoja ter sporazumi in dogo­ vori o njihovih temeljih dejansko izražali in uveljavljali skupne interese in realne možnosti ter da bodo s svojim postopkom prispevali k poglabljanju" demokratičnih odnosov in enako­ pravnosti delavcev v združenem delu. V ta namen moramo izpopolniti tudi metodologijo planiranja in analizo družbenega razvoja ter zagotoviti, da bosta dosledno temeljila na mark­ sistični politični ekonomiji. Prav tako si moramo prizadevati za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov, ki delaj ona področju planiranja. Zagotavljali bomo vključevanje znanja in raziskovalnega dela kot bistvene sestavine in pogoja druž­ benega planiranja. 862

Komunisti si bomo prizadevali za mobilizacijo in od­ govorno vključevanje vseh ustvarjalnih sil v oblikovanje takih programov razvoja, ki bodo v okviru materialnih možnosti zagotavljali dogovorjenim skupnim potrebam in interesom de­ lavcev in delovnih ljudi planirani razvoj. Posebno pozornost bomo posvetili temu, da bodo delavci v sleherni temeljni organizaciji združenega dela ter v drugih oblikah združevanja dela in sredstev sprejeli samoupravne sporazume o temeljih plana. Doseči moramo, da bodo vse organizacije združenega dela, ki so delovno, proizvodno in poslovno povezane in soodvisne v procesu družbene reproduk­ cije, (jlejansko uveljavile in razvijale dohodkovne odnose. Ne smemo dopustiti, da bi se pri sporazumevanju o skupnih ra­ zvojnih usmeritvah uveljavljale ali izrabljale monopolistične težnje v obliki posamičnih skupinskolastninskih in lokalističnih interesov. Pri oblikovanju in uresničevanju samoupravnih sporazu­ mov in dogovorov o temeljih planov ter družbenih planov se bomo zavzemali za uveljavljanje sočasnosti planiranja, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela hkrati in celovito obravnavali vse svoje in skupne potrebe in interese, opredeljevali prednostne naloge ter odločali o pogojih ustvar­ janja in pridobivanja dohodka ter o razporejanju celotnega dohodka za vse namene. Odločno bomo vztrajali, da se v praksi dosledno uresniči sočasnost in povezanost pri oblikovanju, sprejemanju in uresničevanju samoupravnih sporazumov o temeljih planov temeljne organizacije združenega dela, kra­ jevne skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti. Priza­ devali si bomo za krepitev samoupravnega sporazumevanja o obsegu in načinu zadovoljevanja potreb in interesov, ki jih delavci v temeljni organizaciji združenega dela uresničujejo skupno z drugimi delavci in občani v okviru krajevne skupno­ sti in samoupravnih interesnih skupnosti. Zavzemamo se za stalno dopolnjevanje vseh planskih doku­ mentov v skladu z načelom kontinuiranega planiranja in sicer predvsem tako, da bo njihova vsebina bolj celovita ter da bodo bolj realni in konkretni. Zagotoviti moramo večjo odgovornost za dosledno ure­ sničevanje samoupravno sprejetih nalog, ciljev in obveznosti, zapisanih v družbenih planih, ter zagotavljati stalno in sprotno ocenjevanje tega, kako v sleherni samoupravni organizaciji in skupnosti dosegamo cilje, opredeljene s planom. 863

Komunisti se zavzemamo za takojšen pričetek vseh aktiv­ nosti, da bodo pravočasno sklenjeni samoupravni sporazumi in dogovori o temeljih planov ter pripravljeni družbeni plani za obdobje 1981-1985, začeti pa moramo tudi s pripravami za oblikovanje dolgoročnega razvoja do leta 2000. 7. Delavci morajo zagotavljati skladno delitev dohodka za vse namene porabe

Komunisti - predvsem v sindikatih in v drugih subjektiv­ nih dejavnikih - si bomo prizadevali, da bodo delavci v temelj­ nih organizacijah združenega dela odločilno vplivali na pogoje za pridobivanje dohodka. Zagotoviti moramo, da bodo teme­ ljito spremljali vse elemente celotnega prihodka ter vso pozor­ nost namenjali učinkovitejši izrabi materialnih in drugih proiz­ vodnih pogojev, spodbujanju novatorstva, iznajditeljstva, racionalizatorstva in drugih oblik inventivne dejavnosti, večji uporabi znanja in raziskovalnih dosežkov, izboljšanju organi­ zacije proizvodnje in tehnološke discipline ter učinkovitej­ šemu izkoriščanju in razvijanju proizvodnih zmogljivosti, s čimer bodo zmanjševali materialne in druge proizvodne stro­ ške ter hitreje povečevali celotni prihodek in dohodek. Prav tako si bomo prizadevali, da bodo delavci v temeljnih organiza­ cijah združenega dela s stimulativno delitvijo sredstev za osebne dohodke, posodabljanjem organizacije in metod dela pri upravljanju, uporabi in razpolaganju z družbenimi sredstvi, učinkovitem izkoriščanju delovnega časa, smotrnim gospodar­ jenjem z minulim delom in na druge načine povečevali indivi­ dualno in družbeno produktivnost dela ter na tej osnovi zago­ tavljali večji dohodek. Posebno pozornost bomo namenili temu, da bodo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela na samoupravnih in zakonskih osnovah ugotavljali del dohodka, ki je rezultat izjemno ugodnih naravnih, tržnih ali drugih pogojev ter ga uporabljali za razširitev materialne osnove združenega dela. Komunisti se zavzemamo, da bodo delavci določali obseg, kakovost in hitrost zadovoljevanja svojih osebnih, skupnih in splošnih potreb ter sredstev za akumulacijo in rezerve na osnovi ustvarjenega dohodka. S sočasnim in celovitim razpore­ janjem dohodka v skladu z razpoložljivimi sredstvi ter cilji in nalogami, prevzetimi s samoupravnimi sporazumi in dogovori 864

o temeljih planov ter opredeljenimi v družbenih planih, mo­ ramo onemogočati porabo zunaj realnih možnosti razpolož­ ljivega dohodka ter mimo skupno določenih sprotnih in ra­ zvojnih družbenih nalog. S takim razporejanjem ustvarjenega dohodka bomo zagotavljali, da bo celotna poraba v vseh svojih sestavinah pokrita z dejanskimi viri v dohodku, kar je pogoj in glavni dejavnik povečevanja reproduktivne sposobnosti in akumulativnosti gospodarstva. Zagotavljati moramo takšen obseg sredstev za osebne do­ hodke in skupno porabo, ki bo - ob upoštevanju dogovorjene ravni zadovoljevanja delavčevih potreb - ekonomsko soo­ dvisen od delovnega prispevka delavcev na temelju živega in minulega dela, povečanja produktivnosti dela in ustvarjenega dohodka ter planiranih razmerij v razporejanju dohodka in čistega dohodka za vse namene porabe. Uveljavljanje načela prisvajanja osebnih dohodkov po rezultatih dela in prispevku k povečanju dohodka bo tako prispevalo k povećavanju pro­ duktivnosti dela in rasti osebnega standarda delovnih ljudi. Delovni prispevek delavcev k povečanju dohodka temeljne organizacije združenega dela bomo ugotavljali na temelju ob­ sega, kvalitete in drugih rezultatov njihovega tekočega dela in gospodarjenja z minulim delom, izraženih v pridobljenem do­ hodku. Še posebej se bomo zavzemali za to, da se v sistemu delitve po rezultatih dela dosledno uveljavi tudi sprotno ugo­ tavljanje prispevka delavcev k povečanju dohodka na temelju upravljanja in gospodarjenja z minulim delom. Vso pozornost bomo posvečali ekonomskemu spodbujanju prizadevanj de­ lavcev za inovacije, racionalizacije in druge oblike ustvarjal­ nosti. V okviru politike rasti življenjskega standarda se bomo komunisti zavzemali, da se bodo delavci v združenem delu in občani odločali za hitrejšo rast družbenega standarda. Z razvojem samoupravnega sistema pokojninskega zavaro­ vanja moramo zagotoviti, da bo pokojnina postajala odvisna od rezultatov tekočega in minulega dela delavca v vsej njegovi delovni dobi. To bo delavce spodbujalo k čim daljši delovni aktivnosti in bo utrjevalo materialno in socialno varnost upo­ kojencev.

55 VIII. kongres

865

8. Poslovodni organi so družbeno, moralno in materialno odgovorni za vsebino predlogov in izvajanje samoupravnih odločitev Zveza komunistov si bo prizadevala, da se v vsaki samo­ upravni organizaciji ali skupnosti dosledno uveljavi načelo, da so poslovodni delavci dolžni pripravljati predloge za samo­ upravne odločitve. Pozornost je treba posvetiti predvsem vse­ bini samoupravnih splošnih aktov - med njimi še zlasti spora­ zumu o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji zdru­ ženega dela in samoupravnemu splošnemu aktu o temeljih plana - s katerimi se opredeljuje uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. Glede na njihovo vsebino in učinkovitost uresničevanja v družbeni praksi je pomembno uveljavljanje družbenopolitične in materialne odgovornosti poslovodnih organov in drugih odgovornih delavcev. Prav tako je treba uveljaviti vse oblike izrekanja priznanj za ustvar­ jalno in uspešno delo teh delavcev pri povezovanju njihovih vsakodnevnih nalog in opravil s hkratnim uresničevanjem ustavnih in zakonskih določil. Komunisti se bomo zavzemali, da se bo kot nosilec druž­ bene preobrazbe dosledno uveljavil delavec, ki se bo zavestno opredeljeval in zavzemal za spreminjanje konkretnih odnosov v procesu dela in delitve rezultatov dela. Na takšnem izhodišču mora temeljiti oblikovanje osnov in meril za pridobivanje do­ hodka in prisvajanje osebnega dohodka ter drugih medseboj­ nih pravic, odgovornosti in obveznosti. Oblikovanje osnutkov samoupravnih aktov in njihovo uresničevanje je naloga po­ slovodnih organov in drugih odgovornih delavcev. Uveljavlja­ nje teh odnosov mora vedno temeljiti na ustvarjalni udeležbi delavcev pri odločanju in razdelavi družbenoekonomskih osnov in samoupravnih norm. Tako se mora dosledno presegati normativistični pristop pri uresničevanju zakonskih določil in družbenih odločitev, ki smo jih sprejeli z dogovori in sporazumi. 9. Skupno planiranje in združevanje dohodka zagotavlja skladno rast gospodarske infrastrukture

Skupni interesi razvoja gospodarskih dejavnosti, ki so po­ sebnega družbenega pomena, v tem okviru pa še posebej de866

javnosti, ki so v planih razvoja opredeljene kot prednostne, terjajo nadaljnji kakovosten razvoj in poglabljanje dohod­ kovnih odnosov na temelju delovanja tržnih zakonitosti svobo­ dne menjave dela in skupnega planiranja. Zato je nujno, da v samoupravnih interesnih skupnostih materialne proizvodnje še bolj zagotavljamo enakopravno odločanje uporabnikov in izvajalcev storitev. Komunisti se bomo zavzemali za to, da samoupravne interesne skupnosti materialne proizvodnje vse bolj postajajo kraj soočanja in usklajevanja interesov, na tem temelju pa za skupno oblikovanje planov razvoja, za odločanje o kakovosti in obsegu storitev ter o politiki cen oziroma o cenah kakor tudi o sredstvih, kriterijih in oblikah združevanja sredstev za uresničevanje sprejetih samoupravnih sporazumov o temeljih planov in planov. Zagotoviti moramo popoln vpliv uporabnikov na to, za kaj in kako racionalno rabimo samo­ upravno združena sredstva, ter odgovornost izvajalcev, da z razvijanjem dohodkovnih odnosov ter racionalnim gospodar­ jenjem v okviru pridobljenega prihodka z realizacijo svojih storitev in združevanjem sredstev zagotovijo uresničitev ra­ zvojnih nalog ter uspešno tekoče gospodarjenje. V okviru sa­ moupravnih interesnih skupnosti moramo še bolj okrepiti ne­ posredne ekonomske odnose in skupno odgovornost posamez­ nih organizacij združenega dela izvajalcev in porabnikov stori­ tev. 10. Delavci morajo z združevanjem dohodka usmerjati tokove družbene reprodukcije

Delavci v združenem delu naj prek temeljnih organizacij združenega dela v celoti obvladujejo dohodek ter ga usmerjajo v tokove družbene reprodukcije v skladu s svojimi resničnimi tekočimi in razvojnimi potrebami ter interesi. Zato da bo zagotovljen odločilni vpliv delavcev v temeljni organizaciji na denarnem področju, in zmanjšana odvisnost temeljnih organizacij, združenega dela od_bančnih kreditov za financiranje reprodukcije, moramo delovati tako, da bo celotni denarni sistem v funkciji dohodkovnih odnosov. Komunisti si bomo prizadevali za svobodno gibanje, krože­ nje in združevanje sredstev razširjene reprodukcije na samo­ upravnih temeljih, pri čemer bomo posvečali pozornost od­ pravljanju pojavov monopolizma, teritorialnega zapiranja, ne­ lojalne konkurence ipd. Zagotoviti moramo, da bo postalo 55*

867

samoupravno združevanje dohodka na načelih udeležbe v skupno ustvarjenem dohodku vseh temeljnih organizacij zdru­ ženega dela, ki dohodek združujejo, pretežna oblika uresniče­ vanja skupnih razvojnih ciljev, opredeljenih v samoupravnih planih. Medsebojne kreditne odnose za te namene moramo praviloma vzpostavljati le v primerih, kjer ni neposredne proiz­ vodne in dohodkovne soodvisnosti oziroma kjer ni mogoče ugotoviti nosilcev sredstev, ki se združujejo, ter zagotoviti ustrezne porazdelitve rizika in udeležbe v novoustvarjenem dohodku. Zato da bi povečali racionalnost v gospodarjenju z denar­ jem ter zagotovili odločilni vpliv delavcev na denarne tokove, moramo pospešiti oblikovanje internih bank in posebnih fi­ nančnih služb ter uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v njih pa tudi v temeljnih in združenih bankah. Zago­ toviti moramo, da bo v planih bank opredeljeno uresničevanje skupnih tekočih in razvojnih potreb in interesov delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela ter delovnih ljudi in občanov predvsem z združevanjem dohodka v skladu s samo­ upravnimi sporazumi in dogovori o temeljih planov, da se bo povečal vpliv delavcev temeljnih organizacij združenega dela na uresničevanju planov in tekoče politike bank. Prizadevali si bomo, da bodo upravljalci v bankah pospešili oblikovanje osnov in meril, ki bodo delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela zagotavljala uresničevanje pra­ vice do udeležbe v skupno ustvarjenem dohodku. Uveljaviti moramo združevanje sredstev temeljnih organizacij združe­ nega dela v okviru bank za konkretne programe ter zagotoviti pravico delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, ki so sredstva združili, do povračila in nadomestila v sorazmerju z ustvarjenim dohodkom temeljne organizacije združenega dela, ki združena sredstva uporablja. Prav tako je treba bolj določno, opredeliti pravice delavcev v temeljnih organizacijah združe­ nega dela, ki uporabljajo kreditna sredstva, do njihove ude­ ležbe v povečanem dohodku banke na temelju dela in do­ hodka, ki so ga ustvarili z uporabo teh sredstev. Zagotoviti je treba, da bodo tako delavci v temeljnih organizacijah združe­ nega dela, ki združujejo sredstva, kot delavci v temeljnih or­ ganizacijah združenega dela, ki rabijo združena sredstva, v okviru svojih osebnih dohodkov uveljavljali pravico do ude­ ležbe v povečanem dohodku, ki je nastal kot rezultat smotr­ nega upravljanja z minulim delom. Tako bo zagotovljen interes 868

delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela za najbolj smotrno razporejanje ustvarjenega dohodka in za odločitve o čistem dohodku. Na področju zavarovalstva se bomo komunisti zavzemali za vzpostavljanje takšnih družbenoekonomskih odnosov, v kate­ rih bodo delavci na osnovi skupnega rizika, dohodkovne soo­ dvisnosti, vzajemnosti in solidarnosti uresničevali svoje ustavne pravice in obveznosti. Temu je potrebno prilagoditi samoupravno organiziranost zavarovalstva. 11. Samoupravno obvladovanje tržišča in cen mora prispevati k uresničevanju politike gospodarske stabilizacije in obvladovanja inflacije

Zveza komunistov si bo še naprej prizadevala za to, da bodo delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter družbenopolitičnih skupnostih neposredno in prek svojih de­ legatov odločali o pogojih ustvarjanja nove vrednosti in prido­ bivanja dohodka, samoupravno obvladovali odnose na tržišču, določali cene proizvodov in storitev, oblikovali politiko cen in druge pogoje prodaje ter sprejemali ukrepe za njeno uresniče­ vanje. Preprečevati morajo pritiske za povečevanje dohodka na temelju ekonomsko neupravičenega spreminjanja pogojev gospodarjenja, monopolno zviševanje cen kakor tudi njihovo zviševanje zaradi zaostale in nesmotrne proizvodnje ter neu­ strezne tržne usmeritve. Prizadevali si bomo za učinkovitejše organiziranje in ob­ vladovanje tržišča na temelju združevanja dela in sredstev v odnosih medsebojne planske, dohodkovne in rizične poveza­ nosti temeljnih organizacij združenega dela na enotnem jugo­ slovanskem trgu. V primerih, ko družbenopolitične skupnosti z ukrepi zagotavljajo uresničevanje s planom sprejetih ra­ zvojnih usmeritev, morajo ti ukrepi pospeševati prizadevanja organizacij združenega dela za rast produktivnosti dela in eko­ nomičnosti poslovanja ter prilagajanje proizvodnih programov razvojnim težnjam in potrebam tržišča. Preprečevali bomo ustvarjanje in izrabljanje različnih monopolnih in drugih privi­ legiranih pogojev za pridobivanje dohodka, ki na tržišču pov­ zročajo neenakopravne ekonomske pogoje med temeljnimi organizacijami združenega dela. Dograditi moramo sistem in politiko blagovnih rezerv na ravni republike, občin in organiza869

cij združenega dela kot sestavino reprodukcijske sposobnosti gospodarstva in hkrati kot pomemben dejavnik obrambne sposobnosti. Zagotovili bomo oblikovanje mehanizmov in ukrepov, ki bodo ublažili vpliv nestabilnih gospodarskih gi­ banj v svetu na gibanje cen in plasma proizvodov na domačem tržišču. 12. Skupni interesi proizvodnje in trgovine so temelj njunega skladnega razvoja Nenehno večanje obsega kakovosti in izbire proizvodov ter vse večja potreba po širjenju tržišča za proizvode organizacij združenega dela iz Slovenije na domačih in tujih tržiščih nene­ hno terja povečevanje obsega in kakovosti dela v trgovini, ob relativnem zniževanju količine potrebnega dela z uporabo so­ dobnih oblik in načinov trženja ter omejevanju rasti admini­ strativnih in drugih stroškov. Trgovina je dolžna zagotavljati pogoje in možnosti za čimbolj racionalen, cenen, hiter in kako­ vosten pretok blaga od proizvodnje do potrošnika. To nalogo lahko trgovina uresniči le na temelju trajnega samoupravnega povezovanja po načelih združevanja dela in sredstev s proiz­ vodnjo ter z ustreznim sodelovanjem s potrošniki, ko gre za predmete in storitve široke potrošnje in standarda. Zato je potrebno na načelih skupnega prihodka in dohodka ter samo­ upravnega planiranja oblikovati odnose trajnega sodelovanja med vsemi proizvodnimi in trgovinskimi temeljnimi organiza­ cijami združenega dela, ki so ne glede na institucionalno or­ ganiziranost povezane v procesu proizvodnje in menjave blaga. Komunisti moramo zagotoviti, da bodo z doslednim uveljavlja­ njem teh načel preseženi ozki podjetniški kupoprodajni odnosi in zmanjšano število posrednikov v trgovini, da bo ustvarjen enakopraven družbenoekonomski položaj delavcev v proiz­ vodnji in trgovini, okrepljen svoboden pretok blaga na enot­ nem jugoslovanskem trgu in pa razvoj trgovine, ki bo ustrezal potrebam proizvodnje in potrošnikov v okviru skupno ustvar­ jenega dohodka in skupnega plana. Pogoj za uresničitev teh nalog je tudi dosledna samoupravna organiziranost trgovine ter uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov med trgovino in potrošniki. Krajani v krajevni skupnosti, or­ ganizirani v svete in zbore potrošnikov, naj skupno z delavci v organizacijah združenega dela proizvodnje, prometa blaga in

870

storitev na podlagi samoupravnih sporazumov urejajo vpraša­ nja, ki so pomembna za normalno preskrbo in zadovoljevanje drugih potreb življenja v krajevni skupnosti. V vseh krajevnih skupnostih moramo organizirati potrošniške svete ter prek njih uveljaviti vpliv potrošnikov na kakovost preskrbe. S pove­ zovanjem potrošniških svetov v občini je treba zagotavljati vpliv potrošnikov na razvoj preskrbovalne mreže ter kakovost in cene storitev. 13. Samoupravno združevanje dela in sredstev je osnova za enakopravno vključevanje v mednarodno menjavo dela

Povečano odgovornost republike za urejanje ekonomskih odnosov s tujino ter za stanje in položaj v devizni in plačilni bilanci, ki zahteva večje osamosvajanje naših organizacij zdru­ ženega dela od uvozne odvisnosti, predvsem z razvijanjem ekonomsko smotrne domače proizvodnje surovin, reproduk­ cijskih materialov in delovnih sredstev, ter nenehno povečeva­ nje rasti izvoza, ki vse bolj postaja osnovni spodbujevalec dinamične gospodarske rasti, veliko serijske proizvodnje, pro­ duktivnosti dela in uveljavljanja drugih kakovostnih dejav­ nikov razvoja, lahko zagotovimo le z večjim uveljavljanjem vpliva delavcev na pogoje pridobivanja in razpolaganja z devi­ zami. Zato moramo pospeševati združevanje dela in sredstev za skupni nastop na tujih trgih na podlagi skupnega planiranja, odnosov iz skupnega deviznega prihodka in rizika. Pospeševali bomo razvijanje ekonomskega sodelovanja s tujino na dolgoročnih osnovah, s katerim bomo dosegli tak regionalni razpored vključevanja v mednarodno menjavo dela, ki bo zagotavljal neodvisen ekonomski in politični položaj Jugoslavije v svetu. Z razvojem odnosov v okviru samoupravne interesne skup­ nosti za ekonomske odnose s tujino je treba zagotavljati mož­ nosti, da delavci vsake temeljne organizacije združenega dela, ki sodeluje pri proizvodnji blaga za izvoz, v skladu s svojim prispevkom razpolagajo z ustvarjenim deviznim prihodkom ter da skupaj planirajo obseg in pogoje blagovne menjave s tujino. Temeljne organizacije združenega dela, povezane v proiz­ vodnji in menjavi blaga, morajo pospešiti procese združevanja deviznega dohodka za uresničevanje skupnih interesov in na871

log v izvozu ter uvozu blaga. Nujno je potrebno krepiti zavest, da so možnosti uvoza odvisne predvsem od obsega deviz, ustvarjenih v izvozu blaga in storitev. Zavzemali se bomo, da bodo zagotovljene ugodnejše razvojne možnosti za kon­ kurenčno sposobne, izvozno usmerjene organizacije združe­ nega dela, ki bodo v izvozu dosegale boljše ekonomske in devizne učinke. V ta namen je treba vso pozornost posvetiti tudi sodobnim oblikovnim rešitvam in izboljšanju kvalitete proizvodov na osnovi lastnega znanja, raziskav in tehnologije, kar je še pose­ bej pomembno za izvoz blaga na tržišča z razvito konkurenco. Prav tako je treba zagotoviti, da projektantske, inženirinške in druge strokovne organizacije ustvarjajo možnosti in pogoje za celovito ponudbo blaga in storitev, zlasti pri krepitvi ekonom­ skih odnosov z deželami v razvoju. Za trajno rast izvoza blaga in storitev moramo zagotoviti samoupravno združevanje in skupen nastop naših organizacij združenega dela predvsem z ustvarjanjem ustreznih sestavljenih organizacij združenega dela ali poslovno planskih skupnosti ter z boljšo organizacijo zunanje trgovine in mreže naših organizacij in predstavništev v tujini. Posebno pozornost bomo posvečali nadaljnji krepitvi vloge konzorcijev kot poslovno planskih skupnosti za skupne nastope v deželah v razvoju in samoupravnih interesnih skup­ nosti za usklajevanje nastopov v socialističnih državah. Prizadevati si moramo, da se bodo organizacije združenega dela vključevale v menjavo dela z deželami v razvoju na teme­ lju jasno opredeljene strategije dograjevanja sistema mednaro­ dnih ekonomskih odnosov, da bomo s tem prispevali k spre­ membi sedanjih neenakopravnih mednarodnih ekonomskih odnosov in da bodo organizacije združenega dela zagotavljale v družbenih planih sprejeto politiko ekonomskega sodelovanja s tujino, posebej razvijanje višjih oblik sodelovanja, substitucije uvoza in regionalne usmeritve, zmanjševanje zadolževanja v tujini, zmanjševanje deficita plačilne in devizne bilance ter zagotavljanje enakopravnega položaja, posebej še na področju prenosa znanja in tehnologije. Pri tem morajo spremljati in preučevati gibanja in spremembe v mednarodnih ekonomskih odnosih, predvsem na tistih področjih, ki imajo največji vpliv na naše vključevanje v mednarodno menjavo dela.

872

14. Uveljavljanje kakovostnih dejavnikov mora biti temelj stabilnega in dinamičnega razvoja V skrbi za dosledno uresničevanje nalog in ciljev sred­ njeročnega razvoja, predvsem pa pri opredeljevanju in ure­ sničevanju ciljev ter nalog razvoja za obdobje 1981 — 1985, mora biti prizadevanje za nadaljnji usklajeni, dinamični in stabilni, družbeni in gospodarski razvoj naša trajna naloga. Zato, da bi jo lahko uresničili, moramo vso pozornost posvetiti: hitrej­ šemu vključevanju ter učinkovitejši rabi znanja, raziskoval­ nega dela in inovacijvdelovnih procesih Jer pripravi in izvaja­ nju razvojnih programov; odpravljanju strukturnih neusklaje­ nosti ter nadaljnjemu skladnejšemu razvoju proizvodnje ener­ gije, surovin, hrane in sredstev za delo ter proizvodnje blaga za široko potrošnjo; skladnemu razvoju družbenih dejavnosti, in sicer s pospeševanjem neposredne soodvisnosti razvoja mate­ rialnega temelja gospodarstva in družbenih dejavnosti — pose­ bej tistih, ki neposredno vplivajo na povečanje družbene pro­ duktivnosti dela in na večjo usposobljenost delavcev v združe­ nem delu; modernizaciji delovnih procesov, predvsem avtoma­ tizaciji in racionalizaciji ter uvajanju najsodobnejše tehnolo­ gije, boljšemu koriščenju proizvodnih zmogljivosti in smotr­ nejši izrabi delovnega časa; varčni rabi energije in surovin; uvajanju proizvodov višjih faz predelave; nenehnemu prilaga­ janju proizvodnje blaga in storitev zahtevam domačega in tu­ jega tržišča; izboljševanju tehnične osnove za upravno in stro­ kovno delo ter za administrativna opravila; omejevanju rasti administrativnega dela; smotrnejšemu zaposlovanju; dol­ goročnemu in planskemu vključevanju v mednarodno me­ njavo dela. Uresničevanje teh usmeritev mora - ob racional­ nejšem zaposlovanju, večji rabi proizvodnih zmogljivosti in skrbi za zmanjševanje vseh vrst proizvodnih in drugih stro­ škov - prispevati k stalni rasti produktivnosti dela ter k vse večjemu deležu produktivnosti dela v prirastu družbenega proizvoda, kot temeljni nalogi nadaljnjega razvoja. Pri obliko­ vanju razvojnih usmeritev ter sprejemanju ukrepov ekonom­ ske politike in poslovne politike se je treba zavzemati za uve­ ljavljanje kakovostnih dejavnikov in kriterijev gospodarske stabilizacije. Z uveljavljanjem ustavnega položaja delavcev moramo za­ gotoviti, da bodo na temelju celovitega odločanja o vseh pogo­ jih, sredstvih in rezultatih dela ter z uveljavljanjem prisvajanja

osebnega dohodka po delu in rezultatih dela skupno in sood­ govorno z drugimi delavci razporejali ustvarjeni dohodek tako, da bodo posebno pozornost posvečali hitrejšemu razvoju mate­ rialnega temelja svojega dela in dela tistih družbenih dejav­ nosti, ki neposredno prispevajo k povečevanju družbene pro­ duktivnosti dela.

15. Prestrukturiranje gospodarstva je temeljna usmeritev našega nadaljnjega razvoja Komunisti se zavzemamo za dosledno uresničevanje ra­ zvojnih nalog, ki so usmerjene v odpravljanje osnovnih struk­ turnih neskladij med posameznimi deli gospodarstva. Še po­ sebno pozornost moramo nameniti razvijanju energetike in prometne infrastrukture, proizvodnje hrane in surovin, stroje­ gradnje, elektronike in turizma kakor tudi ostale predelovalne industrije, kolikor se s tem zagotavlja povečanje izvoza, smo­ trno nadomeščanje uvoza in izboljšanje plačilno-bilančnega in devizno-bilančnega položaja republike. Zagotoviti moramo, da bo proces prestrukturiranja gospodarstva, ki je naša trajna usmeritev, potekal na osnovi uveljavljanja kakovostnih dejav­ nikov razvoja. Pri oblikovanju celovitega in usklajenega programa razvoja energetike bomo posvetili vso pozornost dolgoročni in zanes­ ljivi preskrbi z vsemi vrstami energije na osnovi izkoriščanja domačih virov vlaganj in energetske zmogljivosti v drugih republikah, smotrne proizvodnje in transporta, nujne me­ dnarodne menjave, usklajenega razvoja energetike v Sociali­ stični republiki Sloveniji in Socialistični federativni republiki Jugoslaviji ter optimizacije energetskih objektov in smotrnega izkoriščanja energije, kakor tudi varstvu okolja in upoštevanju potreb splošne ljudske obrambe, ter pravočasnemu prilagaja­ nju proizvodnje gospodarskih organizacij spremenjeni struk­ turi v proizvodnji energije. Pri tem moramo upoštevati ener­ getski položaj v svetu ter si prizadevati za enakopravne pogoje prenosa in izrabe tehnologij ter zanesljivost preskrbe z ener­ getskimi surovinami. Postopno se bomo osamosvajali v pre­ skrbi z naftnimi derivati, da s tem omogočimo trajno in sta­ bilno preskrbo, večjo menjavo z deželami v razvoju, izboljševa­ nje plačilne bilance ter hitrejši razvoj petrokemije. Zagotoviti je treba uvajanje plina predvsem za tehnološke namene. Z

874

nadaljnjo pravočasno tehnološko izpopolnitvijo obstoječih ter izgradnjo novih energetskih objektov moramo preprečiti po­ novno zaostajanje v preskrbi z energijo. Posebej se bomo zav­ zemali za racionalizacijo pridobivanja, pretvarjanja, transporta in porabe energije, s tem pa za zniževanje stroškov energije v proizvodnih stroških. Prizadevali si bomo za oblikovanje celovitega programa razvoja prometa in prometne infrastrukture s težiščem na skla­ dnejšem razvoju in smotrni delitvi dela, zlasti med železniškim in cestnim prometom, ter prilagajanju prometa potrebam splošne ljudske obrambe. Z uresničevanjem prometne politike pa je treba omogočati gospodarno rabo obstoječih prometnih zmogljivosti, zmanjševanje transportnih stroškov ter ustrezen ekonomski položaj vseh prometnih dejavnosti. Domači surovinski viri, ki so na voljo, in potrebe predelo­ valne industrije terjajo varčevanje z vsemi vrstami surovin ter večjo rabo odpadnih surovin. Komunisti se bomo zavzemali, da bodo dolgoročni programi razvoja predelovalne industrije usklajeni s programi razvoja proizvodnje surovin in reproduk­ cijskega materiala ter da se bodo uresničevali z združevanjem sredstev na temelju dolgoročnih interesov sodelovanja v Slo­ veniji in Jugoslaviji, v mednarodnih ekonomskih odnosih pa zlasti z deželami v razvoju. V predelovalni industriji se bomo še posebej zavzemali za oblikovanje takšnih razvojnih progra­ mov, ki bodo zagotovili njeno prestrukturiranje v visoko pro­ duktivno proizvodnjo, konkurenčno sposobno za nastope na domačem in tujih tržiščih.

16. Z bolj načrtnim izkoriščanjem vseh naravnih in drugih možnosti moramo povečevati proizvodnjo hrane

Komunisti si bomo prizadevali, da v skladu z ustavnim položajem republike ter glede na pomen hrane v svetu delavci v združenem delu v republiki prevzamejo v okviru svojih optimalnih možnosti in v povezovanju z delavci v združenem delu na enotnem jugoslovanskem trgu odgovornost za hitrejši razvoj ekonomsko smotrne kmetijske proizvodnje. Pri tem je še posebej pomembna vloga organizacij združenega dela, pove­ zanih v kmetijsko razvojno skupnost in skupnosti za pospeše­ vanje kmetijstva, ki si morajo v sodelovanju s kmetijsko-zemljiškimi skupnostmi in drugimi dejavniki v večji meri prizade875

vati za skupno oblikovanje razvojnih usmeritev kmetijstva, predelave in plasmaja kmetijskih proizvodov ter samoupravno združevanje sredstev za njihovo uresničevanje, za samo­ upravno oblikovanje prostorskih razvojnih zamisli, za zagotav­ ljanje smotrne uporabe zemljišč in pridelovanja na večjih zao­ kroženih površinah ter za zaščito najboljših kmetijskih zem­ ljišč. Zavzemali se bomo za plansko rabo vseh naravnih in drugih možnosti, ki jih imamo za proizvodnjo hrane na družbenih posestvih in v družbeno organizirani kmetijski proizvodnji na zasebnih kmetijah. Na področju kmetijstva si morajo komunisti prizadevati za ustvarjanje pogojev za oblikovanje močnih, tehnološko ra­ zvitih in visoko produktivnih kmetijskih organizacij, ki se bodo na osnovi dohodkovne in planske razvojne povezanosti z visoko produktivno, specializirano in konkurenčno sposobno živilsko-predelovalno industrijo ter sodobno opremljeno trgo­ vino uveljavile kot nosilci celotne družbeno organizirane proiz­ vodnje, v katero bodo vključeni kmetje v okviru različnih oblik medsebojnega sodelovanja. Z usmeritvijo sredstev za moder­ nizacijo kmetijske proizvodnje na ključna področja, kjer lahko dajo največ rezultatov, s poglabljanjem dohodkovnih odnosov in s skupnim planiranjem moramo ustvarjati pogoje za večanje produktivnosti dela, zniževanje stroškov ter stalno in stabilno povečevanje proizvodnje, kakovosti in izbire hrane. Komunisti v teh organizacijah si moramo prizadevati, da se na posameznih zaokroženih kmetijskih območjih oblikujejo usklajeni proizvodni in razvojni programi. Dohodkovna pove­ zanost organizacij združenega dela primarne kmetijske proiz­ vodnje in organizacij združenih kmetov z organizacijami zdru­ ženega dela predelave in trgovine mora zagotavljati trajno stabilnost plasmana, ustrezno porazdelitev rizika in združeva­ nja sredstev za razvoj. Taki odnosi predstavljajo podlago za začrtani samoupravni in socialistični razvoj tudi za kmeta, za njegov lastni, skupni in celotni družbeni razvoj. Le v odnosih trajne medsebojne dohodkovne povezanosti in odvisnosti je mogoče preseči probleme nizke produktivne sposobnosti za­ sebnega sektorja, ki močno zavira uresničevanje planiranega razvoja. V okviru skupnosti za plansko in poslovno sodelovanje moramo zagotoviti bolj smotrno rabo predelovalnih zmogljivo­ sti ter njihov nadaljnji razvoj v skladu s surovinskimi mož876

nostmi in potrebami trga. Pri tem je treba posebno pozornost posvetiti družbeni prehrani kot organizirani oskrbi delovnih ljudi in občanov s polpripravljenimi in pripravljenimi jedili. Da bi dosegli ta cilj, je nujno dosledno uveljavljanje načela skup­ nega prihodka in dohodka med vsemi v reprodukciji poveza­ nimi temeljnimi organizacijami združenega dela primarne pro­ izvodnje, predelave in trgovine, ne glede na regionalne in republiške meje. Ustvariti moramo pogoje za krepitev interesa kmetov, da se bodo združevali in vključe.vali v zadruge in druge oblike zdru­ ževanja ter uveljavljali vse samoupravljalske pravice v med­ sebojnih dohodkovnih odnosih in v dohodkovnih odnosih z delavci v temeljnih organizacijah združenega dela, kmetijskih delovnih organizacijah ali kombinatih oziroma sestavljenih organizacijah združenega dela. Tako bomo s pospeševanjem različnih oblik medsebojnega povezovanja in sodelovanja kmetov ter združevanja njihovega dela, zemlje, delovnih in drugih sredstev zagotavljali preobrazbo proizvodnega procesa v razdrobljenem zasebnem kmetijstvu ter njegovo povezova­ nje v družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo in prede­ lavo kmetijskih proizvodov oziroma njihov izvoz. Specializirana in stabilna kmetijska proizvodnja zahteva organizirano tržišče doma ter usmerjenost v izvoz na dolgoroč­ nih in stabilnih osnovah. Pogoj za izboljšanje preskrbe s kme­ tij sko-živilskimi proizvodi je zato organiziranje samoupravnih interesnih skupnosti za preskrbo prebivalstva, posebej v večjih mestih in industrijskih središčih, ter oblikovanje tržnih rezerv v republiki za intervencije pri odkupu in prodaji blaga.

17. Zagotoviti moramo smotrno in produktivno zaposlovanje Za hitrejši materialni razvoj družbe in razvijanje sociali­ stičnih samoupravnih odnosov si morajo zveza komunistov in druge organizirane socialistične sile v naši družbi prizadevati za uveljavljanje razredno opredeljene kadrovske politike. Zveza komunistov se v okviru kadrovske politike zavzema za takšno politiko zaposlovanja, ki bo zagotavljala planirano zaposlenost na vseh območjih v Sloveniji, še posebej pa na manj razvitih in obmejnih območjih, da si bo vsak na temelju dela zagotavljal pogoje za življenje in razvoj. To mora zagotav-

'Ч

ljati tudi dosledno izvedena samoupravna preosnova sistema usmerjenega izobraževanja za delo, z delom in iz dela, ki je eden bistvenih pogojev za usklajevanje izobraževanja in vzgoje kadrov - ne samo njihovega števila, temveč tudi njihovega profila in znanja - s potrebami družbenega razvoja na vseh področjih družbenega dela in življenja ter s hitrostjo spremi­ njanja teh potreb. Komunisti si bomo prizadevali za odločilni vpliv delavcev ter za večjo demokratizacijo kadrovske politike in politike zaposlovanja. Pri tem se bomo zavzemali za uveljavljanje take kadrovske politike, ki bo spodbujala oblikovanje delavcev vseh strokovnih profilov in njihovo zaposlovanje v neposredni proizvodnji. V okviru sistema usmerjenega izobraževanja in na njegovem temelju moramo v organizacijah združenega dela in družbenopolitičnih skupnostih pospešiti sprejemanje kadrov­ skih planov ter dosledno uveljavljati in spoštovati minimalne standarde za ureditev življenjskih in delovnih pogojev delav­ cev. Zavzemamo Se za celovit sistem invalidskega zavarovanja, rehabilitacije invalidov in usposabljanja občanov z zmanj­ šanimi delovnimi sposobnostmi, ki bo že v temelju spodbujal organizacije združenega dela in posameznike k odpravljanju vzrokov invalidnosti. V vseh okoljih je treba plansko in nene­ hno aktivno skrbeti za preprečevanje invalidnosti ter za rehabi­ litacijo invalidov in njihovo ponovno vključevanje v združeno delo, kar je temelj njihove socialne varnosti in družbenoeko­ nomskega položaja v družbi. S posodabljanjem proizvodnje in izboljševanjem tehnolo­ gije kakor tudi s stalnim izobraževanjem delavcev ob delu ter z razvojem usmerjenega izobraževanja moramo hitreje izboljše­ vati kvalifikacijsko strukturo zaposlenih, s prisvajanjem oseb­ nih dohodkov po delu ih rezultatih dela pa spodbujati ustvar­ jalno, strokovno in kvalificirano proizvodno delo ter boljšo izrabo delovnega časa in sredstev za proizvodnjo. Zavzemamo se za boljšo organizacijo dela v družbi in s tem za ustvarjanje pogojev za zmanjševanje administrativnih poslov, hkrati pa tudi za posodabljanje tehnične osnove administrativnega dela. Prav tako se zavzemamo za ustvarjanje pogojev za hitrejše vračanje delavcev z začasnega dela v tujini. Spodbujati je potrebno naše delavce na začasnem delu v tujini, da vlagajo svoje prihranke v razvoj organizacij združenega dela pri nas in si tako tudi sami povečajo in pospešijo možnosti za zaposlitev.

878

Posebno pozornost moramo posvetiti večjemu vključevanju delavcev iz drugih republik in pokrajin v samoupravni druž­ benoekonomski in družbenopolitični razvoj ter družbeno živ­ ljenje sploh. 18. Povečati moramo skrb za varstvo dobrin splošnega pomena in vrednot človekovega okolja

Komunisti se bomo zavzemali za to, da se v procesu druž­ benega in gospodarskega razvoja z usklajevanjem medseboj­ nih potreb in interesov zagotavlja smotrno ravnanje z narav­ nimi dobrinami ter gospodarjenje s prostorom, upoštevajoč dolgoročnejše cilje družbenega razvoja. Pri tem bomo izhajali iz spoznanja, da nasprotja, ki obstoje med razvojem proizvajal­ nih sredstev in naravo, niso rezultat spopada moderne tehnolo­ gije z naravo, temveč izhajajo iz protislovij konkretnih druž­ benih razmer, zlasti še različnih interesov v posameznem oko­ lju, ki jih poraja uporaba te tehnologije, v procesu dogovarjanja in sporazumevanja pa jih z zavestno dejavnostjo premalo učin­ kovito obvladujemo. Pospešiti moramo samoupravno organizirano aktivnost za odpravljanje obstoječih virov onesnaževanja okolja ter prepre­ čevati nastajanje novih. Izkušnje, ki smo si jih pridobili pri odpravljanju posledic stihije narave, moramo izkoristiti tudi pri preprečevanju nesmotrnega, neusklajenega ali nedovo­ ljenega poseganja v okolje. Z uresničevanjem sistema druž­ benega planiranja postaja tudi prostorsko načrtovanje in us­ klajevanje prvina urejanja odnosov pri gospodarjenju s pro­ storom. Pri nadaljnji urbanizaciji moramo zaščititi kmetijska zemljišča in zavreti preveliko disperzijo naselitev. Za uresniče­ vanje te naloge moramo na temelju usmeritev, sprejetih v družbenih planih, zaostriti odgovornost organizacij združe­ nega dela in organov oblasti. Istočasno bomo prispevali k družbeno-organiziranemu delovanju, spodbujali bomo razvoj interdisciplinarno naravnanega znanstvenega in raziskoval­ nega dela in njegovo vključevanje v reševanje in preprečevanje nastajanja nasprotij v prostoru. Vplivali bomo na vgrajevanje splošnega in specializiranega znanja ter odnosa človeka do narave v sistem planiranja ter v vzgojo in izobraževanje.

879

19. Delavci v združenem delu morajo uveljaviti svojo odločilno vlogo pri zagotavljanju skladnejšega regionalnega razvoja

Komunisti si moramo prizadevati za uresničevanje politike skladnejšega regionalnega razvoja ter v tem okviru še posebej za uresničevanje politike pospeševanja razvoja manj razvitih in manj razvitih obmejnih območij. Ta sistem mora temeljiti na neposrednem interesnem povezovanju in združevanju dela in sredstev organizacij združenega dela z razvitejših in manj ra­ zvitih območij, na skupnem oblikovanju in uresničevanju ra­ zvojnih programov v okviru samoupravnih interesnih skupno­ sti materialne proizvodnje in bank, oblikovanju in zagotav­ ljanju možnosti za dosledno uveljavljanje skupno dogovor­ jenega obsega pravic glede družbenega standarda in socialne zaščite ter na diferencirani politiki zaposlovanja. K temu lahko mnogo prispeva spoznan ekonomski interes delavcev v organi­ zacijah združenega dela na razvitejših območjih za neposredno združevanje dela in sredstev, kakor tudi organizirana aktivnost in ustvarjanje ugodnejših pogojev za investiranje in zaposlova­ nje v okviru družbenopolitičnih skupnosti na manj razvitih območjih, vključno s pospešenim razvojem drobnega go­ spodarstva, ter nadaljnje delo mladinskih delovnih brigad na teh območjih. Zagotoviti moramo sprotno spremljanje učin­ kovitosti politike skladnejšega regionalnega razvoja in njeno dopolnjevanje. Prav tako se bomo zavzemali za širše združevanje dela in sredstev na dohodkovnih osnovah med organizacijami združe­ nega dela v Sloveniji ter organizacijami združenega dela v manj razvitih republikah in avtonomni pokrajini Kosovo. Predvsem je potrebno zagotoviti prenos znanja, izkušenj, so­ dobne tehnologije in organizacije dela ter povečati obseg sa­ moupravno združenih sredstev za uresničevanje skupno dogo­ vorjenih razvojnih programov. Aktivno bomo sodelovali pri oblikovanju kriterijev za določanje stopnje razvitosti republik in avtonomnih pokrajin ter pri dograjevanju sistema in meha­ nizma za pospeševanje razvoja manj razvitih republik in av­ tonomne pokrajine Kosovo.

880

20. Samostojno delo s sredstvi občanov je treba uveljaviti kot pomembno sestavino združenega dela

Komunisti se zavzemamo za nadaljnji stabilni razvoj oseb­ nega dela v obrti in drugih gospodarskih dejavnostih v skladu s sprejetimi ustavnimi in drugimi družbenimi načeli. To delo naj se v skladu s potrebami, ki morajo biti družbeno dogovor­ jene v planih družbenopolitičnih skupnosti, razvija kot po­ membna dopolnilna in spremljajoča dejavnost združenega dela. Ob tem se moramo komunisti postaviti po robu ostankom konservativnih ali celo sektaških pogledov na to delo. Prizadevanja za odpravo posameznih družbenih ekscesov na tem področju se zato ne smejo sprevreči v odklonilno stali­ šče, ki nasploh zavrača to delo oziroma delo ljudi, ki si živ­ ljenjsko eksistenco zagotavljajo s svojim delom ter lastnimi proizvajalnimi sredstvi, potrebnimi za opravljanje tega dela. Komunisti se zavzemamo, da se osebno delo s sredstvi v lasti občanov uveljavi kot specifična oblika združenega dela. V svojih prizadevanjih bomo posebej pospeševali oblike trajnega povezovanja samostojnega osebnega dela z združenim delom ter medsebojno združevanje v obrtne in druge zadruge, še zlasti pa ustanavljanje in delovanje pogodbenih organizacij združenega dela kot oblike preraščanja osebnega dela v zdru­ ženo delo. 21. Z našimi državljani na začasnem delu v tujini moramo vzdrževati najtesnejše stike in zagotavljati pogoje za njihovo hitrejše vračanje

Problematiko delavcev na začasnem delu v tujini moramo obravnavati kot sestavni del splošnega migracijskega procesa, pa tudi kot sestavni del družbene politike in družbenoekonom­ skega razvoja republike, občine in krajevne skupnosti. Še po­ sebej pa bomo prispevali k temu reševanju z učinkovitejšim ter skladnejšim družbenoekonomskim razvojem Slovenije in dvi­ gom splošnega in osebnega standarda. To bomo uresničili z različnimi oblikami združevanja in povezovanja, da bi tako lahko tudi delavci, zaposleni v tujini, vplivali na oblikovanje in uresničevanje politike naše družbe na različnih področjih družbenega življenja in dela. Našim ljudem v tujini je potrebna vsestranska pomoč pri organizira56 VIII. kongres

881

nju društvenega življenja, razvijanju kulturnozabavne dejav­ nosti, izobraževanju ob delu, pri povezovanju z interesnimi področji v domovini ter pri negovanju in razvijanju jugo­ slovanskega socialističnega samoupravnega patriotizma, brat­ stva in enotnosti narodov in narodnosti ter medsebojne soli­ darnosti, pa tudi v boju proti vsem sovražnim vplivom in delovanju. Skrbeti moramo, da bodo naši delavci na začasnem delu v tujini ves čas objektivno obveščeni o dogodkih v domo­ vini in v svetu, da bi se lahko pravilno opredeljevali. Otrokom naših delavcev na začasnem delu v tujini je potrebno omogo­ čiti in še izboljšati njihov dopolnilni pouk v materinščini v tujini in jih povezovati s šolami, kolonijami in drugimi aktiv­ nostmi v domovini. Zato je potrebno zagotoviti še boljše us­ klajevanje med šolami, društvi in občinami. Za uresničevanje teh nalog je potrebno še naprej krepiti usklajevanje vseh dejavnikov, ki se ukvarjajo s problematiko začasne zaposlitve naših občanov v tujini.

22. Krepitev zdravja vsega prebivalstva in ohranitev delovne sposobnosti aktivne generacije mora biti v središču samoupravnega dogovarjanja in odločanja delovnih ljudi o pravicah, obveznostih in programih zdravstvenega varstva To bomo dosegli, če se bodo delovni ljudje vse bolj zavedali odgovornosti za lastno zdravje in če bodo kot združeni delavci to tudi izrazili v samoupravnih odnosih svobodne menjave dela med temeljnimi organizacijami združenega dela mate­ rialne proizvodnje ter drugih dejavnosti kot porabniki in zdravstvene dejavnosti kot izvajalci neposredno, prek in v zdravstvenih skupnostih; v samoupravnih odločitvah in načr­ tih, katerih namen bo izboljšati delovne pogoje, bolje urediti življenjske razmere, izvajati preventivne zdravstvene ukrepe ter zagotavljati večjo varnost pri delu, v prometu in pri rekrea­ ciji, ter v ukrepih temeljnih organizacij združenega dela za zmanjšanje izostajanja z dela zaradi bolezni delavcev in njiho­ vih družinskih članov in za zmanjšanje invalidiziranja. Zdravstveni delavci bodo k temu prispevali s tem, da bodo spričo poznavanja obolevnosti pospeševali zdravstveno vzgojo prebivalstva, predlagali prednostne naloge in ukrepe za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva ter načrtno in učinkovito izvajali celovito zdravstvenp varstvo. To narekuje tudi smotrno delitev dela med zdravstvenimi organizacijami in

882

njihovo združevanje v funkcionalno in dohodkovno povezan sistem, ki bo na podlagi medicinskih znanosti in tehnike ter razpoložljivih sredstev, zmogljivosti in kadrov omogočil učin­ kovito izvajanje zdravstvenega varstva. Zato bo pri razvoju zdravstvene dejavnosti moralo imeti prednost osnovno zdrav­ stveno varstvo. Komunisti bomo vzpodbujali dogovarjanje uporabnikov in izvajalcev o celovitem programu zdravstvenega varstva ter o materialnih obveznostih za njegovo uresničevanje na temelju solidarnosti v organizaciji združenega dela, krajevni skupnosti, občini in regiji, za uresničitev enotnega programa, name­ njenega vsem prebivalcem naše republike, pa solidarnosti vsega združenega dela Slovenije. Komunisti se bomo zav­ zemali, da se bodo delavci hkrati izrekali tudi o namenu in višini osebnega prispevka občanov za posamezne zdravstvene storitve, ki bo - glede na njihove dohodkovne sposobnosti in vrsto bolezni - različen.

23. Komunisti v zdravstvu so odgovorni za samoupravno organiziranost zdravstvene dejavnosti in uveljavitev samoupravnih družbenoekonomskih odnosov Komunisti se bomo odločneje zavzemali, da bodo delavci v zdravstveni dejavnosti ustanavljali temeljne organizacije zdru­ ženega dela povsod, kjer so pogoji za to in da bodo v njihovih organih upravljanja enakopravno sodelovali delegati uporab­ nikov. Pospešili bomo združevanje temeljnih organizacij v de­ lovne organizacije in v širše oblike povezovanja in združevanja ter smotrno delitev dela, da bi učinkovito uresničevali dogo­ vorjene programe zdravstvenega varstva. Na temelju skupnih interesov bomo uresničevali pridobivanje in razporejanje skupnega prihodka oziroma dohodka za uresničen program zdravstvenega varstva. Proti negativnim pojavom v zdravstvu se bomo borili tudi z uveljavljanjem socialistične morale in etike v odnosih med zdravstvenimi delavci in bolniki.

24. Preoblikovati izobraževanje vseh profilov zdravstvenih delavcev Za to, da bi izboljšali izobraževanje in usposabljanje zdrav­ stvenih delavcev in njihovo razporeditev na območju vse repu­ blike v skladu s potrebami prebivalstva, doseženo stopnjo 56*

883

razvoja zdravstvene dejavnosti in planskimi usmeritvami ra­ zvoja zdravstvenega varstva, se bomo komunisti v zdrav­ stvenih temeljnih organizacijah združenega dela in zdrav­ stvenih šolah ter v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih uporabnikov zdravstvenega varstva zavzeli za preobrazbo celotnega izobraževanja zdravstvenih delavcev na načelih usmerjenega izobraževanja iz dela, z delom in za delo ter v zvezi s tem pospešili ustanovitev posebne izobraževalne skupnosti za področje zdravstvene dejavnosti.

25. Urejanje stanovanjskih razmer delovnih ljudi je pogoj za krepitev njihove ekonomske in socialne varnosti

Komunisti se bomo zavzemali, da bodo delovni ljudje in občani v skladu s svojimi možnostmi predvsem sami skrbeli za reševanje svojega stanovanjskega vprašanja in da bodo s samo­ upravnimi sporazumi oblikovali merila in kriterije za določitev višine lastne udeležbe ob pridobitvi družbenega najemnega stanovanja ali sredstev za nakup oziroma gradnjo stanovanja. Tudi v prihodnje bomo na temelju socialistične solidarnosti zagotavljali možnosti za izboljševanje stanovanjskih razmer delavcev z nizkimi dohodki, mladih družin, borcev, invalidov in starejših občanov. Komunisti se bomo zavzemali, da bodo delovni ljudje v stanovanjskih skupnostih usklajevali programe stanovanjske gradnje in gospodarjenji š stanovanji, si ustvarjali jasno per­ spektivo o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji bodo lahko rešili svoje stanovanjsko vprašanje, v njih združevali vsa sredstva za uresničevanje programov gospodarjenja in stanovanjske iz­ gradnje ter celovito odločali o njihovi porabi. Stanovanjske skupnosti bomo preoblikovali tako, da se bo v njih uveljavila množica interesov vseh zainteresiranih subjektov. Zato bomo oblikovali zbore uporabnikov in zbore izvajalcev, katerih krog ne sme biti zaključen. Hitreje bomo organizirali in razvijali samoupravno odločanje stanovalcev v hišnih svetih in zborih ter utrjevali njihovo vlogo in vpliv v samoupravnih stanovanj­ skih skupnostih. V skladu s potrebami in interesi bomo v krajevnih skupnostih oblikovali enote samoupravnih stano­ vanjskih skupnosti.

884

26. Uvajanje ekonomskih stanarin je temelj za uveljavitev delavcev in občanov kot nosilcev hišne samouprave

Dosledno se moramo zavzemati za uveljavitev družbenoe­ konomskih odnosov pri uporabi stanovanj in zato pospešiti prehod na ekonomske stanarine s predvidenimi korektivi soli­ darnosti in socialne politike. V vsaki občini moramo glede na lastno situacijo izdelati načrt prehoda na ekonomske stanarine, v katerem bi upoštevali višino stanarine, gibanje osebnih in drugih dohodkov občanov, potrebe po stanovanjih, njihovo zasedenost, stanje stanovanjskega sklada in druge elemente, ki so pomembni za opredelitev ekonomske stanarine. S prehodom na ekonomske stanarine je treba vsem stano­ valcem, ki zaradi svojega gmotnega položaja ne zmorejo eko­ nomske cene uporabe stanovanja, solidarno nadomestiti del stanarine po merilih in kriterijih, ki se oblikujejo v skupnosti socialnega varstva in temu prilagoditi sistem kreditiranja sta­ novanjske izgradnje.

27. Družbeno usmerjena stanovanjska gradnja bo pospešila celovito zadovoljevanje potreb bivanja in življenja ljudi v soseski

Družbeno usmerjeno stanovanjsko izgradnjo moramo ure­ sničevati tako, da bodo delovni ljudje, in vsi samoupravni organizirani subjekti neposredno odločali o programski in pro­ storski zasnovi zazidalnega načrta, o ravni in vrsti komunalne opreme, strukturi in kakovosti stanovanj ter spremljajočih objektov, kot so npr. vrtci, šole, trgovine, objekti družbene prehrane, servisne dejavnosti, rekreacijski objekti in površine, prostori za kulturno in družbenopolitično udejstvovanje stano­ valcev. Za območje soseske je treba oblikovati ustrezno samo­ upravno organizacijo, v kateri sodelujejo vsi sedanji in bodoči stanovalci kakor tudi zainteresirane temeljne organizacije združenega dela in interesne skupnosti. Pospešiti je treba tudi samoupravno dohodkovno združevanje in povezovanje vseh, ki sodelujejo pri izgradnji soseske, pri čemer je funkcionalnost in racionalnost stanovanj ter soseske eno od temeljnih meril za oblikovanje dohodka vseh izvajalcev. Komunisti v gradbeniš­ tvu se morajo zoperstavljati podjetniškolastninskim in mono­ polnim odnosom ter nelojalni konkurenci. 885

28. Družbena skrb za otroka naj prispeva k načrtnemu in hitrejšemu izenačevanju pogojev za njegov razvoj

Zveza komunistov Slovenije se bo-v svoji dejavnosti zav­ zemala, da se bo družbena skrb za otroka razvijala kot ena bistvenih funkcij združenega dela in vse družbe. To terja, da delavci s samoupravnimi odločitvami o ekonomskem in social­ nem razvoju prispevajo k načrtnemu in hitrejšemu ustvarjanju pogojev za vsestranski razvoj vseh otrok v skladu s sociali­ stičnimi in vzgojnimi smotri. Potrebe otrokovega razvoja, za­ poslenih staršev in združenega dela terjajo še hitrejše širjenje materialnega temelja in razvejenosti družbenoorganiziranih oblik otroškega varstva, da bi celotnim rodovom otrok čimprej zagotovili dogovorjene programe predšolske vzgoje, vsem otrokom zaposlenih staršev pa tudi vzgojno varstveno dejav­ nost, prilagojeno potrebam. Glede na potrebe združenega dela in že doseženo polno zaposlenost staršev ter še vedno pomanjkljivo razvite oblike družbenoorganiziranega varstva otrok do 3 let starosti naj de­ lavci v samoupravnih načrtih razvoja svojih temeljnih organi­ zacij in v odnosih svobodne menjave dela opredelijo ukrepe (nove enote v vzgojno varstvenih zavodih, podaljšanje poro­ dniškega dopusta do enega leta otrokove starosti, varstvo v drugih družinah itd.), s katerimi bomo dosegli učinkovito skrb za otroke tega starostnega obdobja, omogočili zaposlovanje ženskam in staršem zagotovili čim bolj uspešno delo. Pri zagotavljanju pomoči družinam je treba upoštevati šte­ vilo otrok, stroške zanje in materialne možnosti družine ter dostopnost do splošnih dobrin (zdravstveno varstvo, varstvo in vzgoja otrok itd.), s katerimi najbolj učinkovito izenačujemo razvojne možnosti otrok. Izpopolnjevati je treba samoupravno organiziranost otro­ škega varstva, da bo delavec lahko svoje in skupne interese čimbolj neposredno uresničeval v temeljni organizaciji združe­ nega dela in krajevni skupnosti. To morajo upoštevati tudi delavci v vzgojnovarstvenih organizacijah in s sodelovanjem uporabnikov, predvsem staršev, razvijati oblike dejavnosti, prilagojene potrebam okolja. Zato moramo pospešiti ustanav­ ljanje enot otroškega varstva v krajevnih skupnostih. Hitreje moramo reševati materialne temelje ustanov za družbeno varstvo in pospeševati usposabljanje za življenje in delo mladine z omejenimi telesnimi in duševnimi sposob-

886

r nostmi. Rešitev te problematike - kar je ena izmed pre­ dnostnih družbenih nalog - nujno terja solidarnostno združe­ vanje sredstev na temelju programov, dogovorjenih v skupno­ stih socialnega varstva.

29. Skupnosti socialnega varstva morajo zagotoviti oblikovanje celovite politike socialne varnosti delovnih ljudi in občanov

Komunisti se bomo zavzemali za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer delovnih ljudi in občanov ter odpravljanje socialnih problemov, ki izvirajo iz našega hitrega družbenoe­ konomskega razvoja, in ostankov starih odnosov odtujenosti delavca od sadov njegovega dela. V postopkih dogovarjanja in sporazumevanja v okviru in prek skupnosti socialnega varstva — skupno z ustreznimi zbori skupščin družbenopolitičnih skupnosti in s skupščinami posameznih samoupravnih intere­ snih skupnosti - bomo oblikovali skupna merila za družbeno dogovorjeno korekcijo delitve po delu in delovanju trga, ki bo prispevala k delovanju našega celotnega družbenoekonom­ skega sistema tudi v skladu z načeli solidarnosti in sociali­ stičnega humanizma. Skupnosti socialnega varstva moramo usposobiti za usklajevanje socialno varstvenih prvin v progra­ mih vseh samoupravnih interesnih skupnosti, da bi delavci in delovni ljudje lahko celovito opredeljevali politiko in pre­ dnostne naloge socialnega varstva ter uskladili kriterije za uveljavljanje socialnih pravic. V skupnosti socialnega skrbstva je treba bolj učinkovito uresničevati poseben družbeni interes za socialno varnost ogroženih posameznikov in družin, ki jim je potrebna solidar­ nostna pomoč družbene skupnosti. Zaradi daljšanja življenjske dobe in spremenjene socialne strukture starejših občanov so potrebne večje zmogljivosti in sodobnejši koncept domskega varstva, v katerega je potrebno bolj kot doslej vključiti krajevne skupnosti. 30. Pospešiti proces samoupravnega organiziranja raziskovalne dejavnosti

Ko dograjujemo proces samoupravnega organiziranja razi­ skovalne dejavnosti, moramo uresničevati načelo, da zajema 887

samoupravna organiziranost celotno raziskovalno dejavnost v družbi. V njej je treba izpeljati ne le izmenjavo, temveč pred­ vsem združevanje dela, programov in sredstev. Prva svobodna menjava dela mora potekati med raziskovalci in uporabniki v ustreznih skupnih organih raziskovalnih organizacij. Ta me­ njava prav tako poteka v različnih oblikah njihovih medseboj­ nih povezav, posebno pri izvajanju usmerjenih raziskovalnih projektov in programov na temelju dohodkovnih odnosov in interesov, ki jih ima vsaka izmed teh temeljnih organizacij pri ustvarjanju dohodka. V temeljnih raziskovalnih organizacijah se morata začeti prvo usklajevanje različnih interesov med različnimi uporab­ niki in diferenciacija problemov, ki so takšni, da jih je treba reševati v okviru občinskih in področnih raziskovalnih skup­ nosti. Tako bomo dobili podlago za opredeljevanje resnične vsebine dela občinskih in področnih raziskovalnih skupnosti, ki mora biti temelj za oblikovanje skupne politike raziskovalne dejavnosti. Sedanje področne raziskovalne skupnosti morajo postopoma prerasti v skupnosti, ki bodo tesno povezane s sestavljenimi organizacijami združenega dela ali nastajajočimi skupnostmi za poslovno plansko sodelovanje na posameznih področjih družbenega dela, v katerih se morajo usklajevati raziskovalni programi ter biti tako skupna osnova za združeva­ nje dela in sredstev za raziskovalno dejavnost. Proces podružbljanja raziskovalnega dela zahteva, da razi­ skovalne projekte usmerjajo projektni sveti kot delovna in strokovnopolitična telesa, v katerih bodo enakopravno sodelo­ vali raziskovalci in uporabniki. Razvoj proizvajalnih sil in družbene delitve dela zahteva medsebojno interdisciplinarno povezavo tudi na področju razi­ skovanja. Potreba po medsebojnem sodelovanju terja tudi hi­ trejše urejanje dohodkovnih odnosov med raziskovalnimi or­ ganizacijami ter preseganje obstoječe razdrobljenosti razi­ skovalne dejavnosti z združevanjem sorodnih organizacij, predvsem pa z delovnim povezovanjem, zlasti v okviru velikih raziskovalnih projektov in tudi v medrepubliških okvirih. Učinkovitejši in hitrejši razvoj raziskovalne dejavnosti za­ hteva, da posvetimo več pozornosti vzgoji novih raziskovalnih kadrov, njihovemu znanstvenemu izobraževanju in družbeno­ političnemu usposabljanju ter stalnemu prehajanju med razi­ skovalno dejavnostjo ter družbeno in gospodarsko prakso. 888

31, Raziskovalno dejavnost uveljaviti kot sestavino sklenjenih inovacijskih procesov

S povezavo vseh členov v inovacijskem procesu moramo zagotavljati prenos raziskovalnih dosežkov v prakso, njihovo ustvarjalno uporabo, razvijanje, družbeno vrednotenje ter v dialektičnem odnosu teorije in prakse tudi stalno dopolnjeva­ nje. Ustvariti moramo tako strukturo teoretičnih in praktičnih raziskav, ki bo omogočala, da bodo teoretične raziskave dol­ goročen in trden temelj za hitrejše uresničevanje praktičnih raziskav ter da bodo z njimi neločljivo povezane. Tako moramo preseči tradicionalno delitev raziskovalnega dela na razvojne, uporabne in temelje raziskave ter uveljaviti združevanje dela in sredstev raziskovalcev in uporabnikov za raziskovalne pro­ jekte, ki bodo upoštevali družbenoekonomsko vlogo in namen raziskovalnega dela v skladu s prioritetnimi cilji družbenega razvoja. Splošni družbeni in samoupravljavski interes je, da po­ staneta novatorska in izumiteljska dejavnost, to je ustvarjalni odnos do dela, čimbolj množična in da se uveljavljata povsod, od posameznega delavca do organizacije združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti. Komunisti si bomo prizadevali za popularizacijo raziskoval­ nega dela ter za razvijanje ustvarjalnega vzdušja v vseh delov­ nih okoljih, zlasti pa med mladino. 32. Pospešiti raziskave, ki bodo dale teoretične posplošitve našega družbenoekonomskega in političnega razvoja

Raziskovanje socialističnega samoupravnega družbenoeko­ nomskega in političnega sistema, njegovo teoretično in idejno dograjevanje ter reševanje vprašanj nadaljnjega razvoja so tista področja raziskovalnega dela, ki jih lahko opravljamo le sami na temelju marksistične analize. Raziskovalne organizacije s področja družboslovja so še zlasti odgovorne za uveljavitev in razvoj marksistične misli, marksistične kritike in marksistične metodologije v raziskovanju družbenih procesov. Tako morajo biti teoretične raziskave, ki morajo postati še bolj izhodišče tudi vsakega empiričnega raziskovanja, zanesljivejša opora za poglabljanje in razvijanje našega samoupravnega in politič­ nega sistema. 889

Komunisti se bomo še posebej zavzemali, da bo raziskova­ nje ter sintetični prikaz zgodovine delavskega gibanja in Zveze komunistov Jugoslavije, novejše zgodovine Slovencev, razi­ skovanje kulturne dediščine, razvoj slovenskega jezikoslovja ter drugih družbenih ved, ki raziskujejo bistvene elemente življenja in razvoja vsakega naroda, našlo ustrezno mesto med raziskovalnimi nalogami v naslednjem obdobju. 33. Posebno pozornost moramo posvetiti kritičnosti pri vnašanju tujega znanja v našo družbeno in gospodarsko prakso Pri prenašanju tujih inovacij v naš družbeni prostor mo­ ramo poskrbeti za samoupravno programsko in strokovno us­ klajevanje nosilcev dolgoročnih poslovno-tehničnih povezav s tujino ter zagotoviti, da bodo upoštevani širši, dolgoročni ra­ zvojni interesi celotnega združenega dela. V procese prenosa tehnologije moramo čimbolj vključiti domače raziskovalne zmogljivosti, v organizacijah združenega dela pa obstoječe znanje ter vse umske tehnološke zmogljivosti bolj izrabiti in usposobiti za izbor, prilagoditev, uvajanje ter nadaljnjo ustvarjalno uporabo in razvoj tujega znanja. S podružbljanjem odnosov na področju vnašanja tujega znanja ter z večjim vključevanjem domačega znanja v te pro­ cese bomo preprečili uveljavljanje kratkoročnih podjetniških interesov pa tudi tehnokratsko privatizacijo in razmerja ter zagotavljali čim boljše možnosti za uporabo domačih možnosti razvoja.

34. Vzgojno varstvene organizacije morajo razvijati različne oblike in vsebine vzgojne dejavnosti za otroke Predšolska vzgoja kot sestavni del vzgojnoizobraževalnega procesa je nujen pogoj za uspešno in učinkovito vključevanje otrok v osnovno šolo ter za hitrejše odkrivanje, oblikovanje in razvijanje njihovih ustvarjalnih sposobnosti in nagnjenj. Zato si bomo prizadevali, da bodo vzgojno varstvene organi­ zacije razvijale vse oblike vzgojne dejavnosti za otroke, ki so deležni varstva, in tudi za vse ostale otroke v krajevni skupno­ sti. Njihovo preoblikovanje v ustanove za celovito predšolsko

890

vzgojo zahteva poglabljanje vzgojnoizobraževalne vsebine nji­ hovega dela in ustrezno usposobljenost kadrov, da bodo kar najhitreje vključevali vse otroke v vzgojne programe. To je naloga, ki jo moramo uresničevati v povezavi z vsemi drugimi vzgojnimi dejavniki, predvsem s starši in ustreznimi društvi ter s šolami za usposabljanje vzgojiteljev. Malo šolo moramo bolj kot doslej povezati v vzgojno funk­ cijo osnovne šole ter jo še nadalje razvijati kot obliko izrav­ navanja vzgojnoizobraževalnih možnosti vseh otrok pred vsto­ pom v osnovno šolanje, s solidarnostnim zagotavljanjem ena­ kega programa.V skladu z materialnimi možnostmi pa mo­ ramo uveljaviti pogoje za zgodnejše vključevanje otrok v osnovno šolo.

35. Celodnevna osnovna šola naj vse bolj postaja prevladujoča oblika in metoda dela v osnovnem šolstvu ter pot k novim odnosom v vzgoji in izobraževanju Osnovna šola mora dajati učencem temeljno splošno znanje za življenje, samoupravljanje in delo ter temelj za nepretrgano izobraževanje. Oblikovati mora delovne navade učencev in njihov odnos do dela ter jih z razvijanjem njihovih sposobnosti in nagnjenj usmerjati v poklicno izobraževanje. Poklicno usmerjanje mora postati sestavni del vzgojnoizobraževalnega procesa in vključevanja v delo. Programe osnovne šole je treba predvsem bogatiti s polite­ hničnim izobraževanjem in vzgojo ter s temeljnimi marksistič­ nimi, družbenoekonomskimi in drugimi humanističnimi znanji. Bistvena sestavina pa morajo postati prostovoljne interesne dejavnosti. V njihovo izvajanje moramo vključiti najširši krog zunanjih sodelavcev, mentorjev iz organizacij združenega dela, društev in družbenih organizacij. Celodnevna šola se je že doslej uveljavila kot oblika in metoda, ki zagotavlja uresničevanje teh ciljev. Zato si bomo komunisti prizadevali, da se bodo njene programske zasnove in takšni odnosi uresničevali tudi že v vseh obstoječih osnov­ nih šolah, ter za njeno sistemsko uveljavitev. Zveza komunistov poudarja, da je treba doseči premike v vsebinski zasnovi šol in pri bogatitvi njihove vsebine s podružbljanjem vzgoje in izobraževanja ter z vključevanjem šol v

891

življenje in delo krajevne skupnosti in prek uveljavljanja samo­ upravnih družbenoekonomskih odnosov v enotah samo­ upravnih interesnih skupnosti za vzgojo in izobraževanje.

36. Sestavine izobraževanja za delo in z delom moramo uveljaviti v vseh šolah, ki izobražujejo za poklice oziroma usposabljajo za določena opravila in naloge v delovnih procesih

Še nadalje si moramo prizadevati za uveljavitev vzgoje in izobraževanja na temelju usklajenih izobraževalno-kadrovskih potreb združenega dela ter razvoja celotne družbene skupno­ sti. Programska usmerjenost in vzgojnoizobraževalna praksa izobraževanja za delo mora izhajati iz dela, zahtev poklica oziroma delovnih procesov, nalog in opravil, iz samoupravne prakse in usposobljenosti delavcev za samoizobraževanje ter iz predhodnih znanj in delovnih izkušenj. Izhajajoč iz tega pa moramo posvetiti ustrezno pozornost oblikam in metodam dela, ki zagotavljajo ustrezno vlogo in odgovornost udeležen­ cev v vzgojnoizobraževalnem procesu ter uveljavljanju sploš­ nega, humanističnega in družbenoekonomskega znanja, ki je potrebno za vsestranski razvoj proizvajalca in samoupravljalca ter širše uveljaviti proizvodno tehnična znanja s politehnično usmeritvijo, proizvodno delo in druge oblike delovne prakse. To je treba še bolj organizirati in razvijati neposredno v organi­ zacijah združenega dela. Na temelju dosedanjih spoznanj ter strokovnih rešitev za reformo vzgoje in izobraževanja za delo je treba takoj začeti z uvajanjem programskih zasnov usmerjenega izobraževanja zlasti v dosedanje poklicne šole ter v gimnazije. Zastavljeno preoblikovanje gimnazij naj bo predvsem povezano z izobraže­ valno kadrovskimi potrebami združenega dela ter odvisno od zahtevnosti posameznih poklicev oziroma delovnih nalog in opravil, ki so nujno potrebna v delu in razvoju posameznih področij združenega dela in ki se formirajo dalje na visokošol­ ski ravni. Obenem pa morajo dajati tudi ustrezna praktična znanja s politehnično usmeritvijo, potrebna za vključitev v delo in delovne procese v posameznih področjih družbenega dela. Skladno s preobrazbo in razvojem usmerjenega izobraževa892

nja je potrebno oblikovati tudi merila za ocenjevanje uspešno­ sti dela studentov na vseh stopnjah izobraževanja. Posebno pozornost pa moramo posvetiti idejnemu in strokovnemu usposabljanju pedagoških delavcev in posodobitvi programov pedagoških smeri šolanja. Naša pozornost mora biti posvečena tudi domski vzgoji in usposabljanju kadrov za to delo.

37. Doseči celovit in povezan sistem izobraževanja za delo, ob delu in iz dela

Zagotoviti moramo skladnost izobraževalnih interesov, nagnjenj in sposobnosti posameznikov z interesi in potrebami združenega dela in družbenega razvoja kot sestavnega dela skrbi celotnega združenega dela za razvoj delovnih in ustvarjal­ nih sposobnosti delovnega človeka in celotne družbe. Prizadevanja za celovit in povezan sistem vzgoje in izobra­ ževanja moramo graditi na zahtevi, da se mladi po pridobitvi usposobitve za prvi poklic oziroma strokovnega znanja za dolo­ čena dela, naloge in opravila v delovnem procesu na temelju pridobljenega znanja vključujejo v delo ter se ponovno vračajo v izobraževalni proces iz dela oziroma vključujejo vanj ob delu z ustrezno pomočjo in dogovorom z organizacijo združenega dela. K njihovemu uspešnemu vključevanju v izobraževalni proces pa mora prispevati bolj prožna organizacija izobraževa­ nja. Doseči moramo popolno programsko povezanost in us­ klajenost med srednjim ter visokim šolstvom in sicer z dograje­ vanjem in usklajevanjem vzgojnoizobraževalnih programov vseh stopenj usmerjenega izobraževanja, kar mora prispevati k učinkovitosti študija in tudi k skrajševanju šolanja. Za uspešno uresničitev te naloge se morajo zavzeti z akcijo ter se neposre­ dno, s konkretnim delovanjem vključiti vanjo predvsem ko­ munisti v visokem šolstvu. 38. Oblikovanje in usklajevanje izobraževalnih potreb in interesov mora potekati v organizacijah združenega dela in v posebnih izobraževalnih skupnostih Izhodišče za uveljavitev družbenih ciljev preosnove vzgoje in izobraževanja je samoupravno družbeno planiranje izobra-

893

ževalnih potreb in interesov v temeljnih organizacijah združe­ nega dela ter v drugih oblikah združevanja dela in sredstev kot sestavine družbenoekonomskega razvoja. To mora postati te­ melj za razvijanje samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov, za vključevanje izobraževanja med dejavnike ustvarja­ nja, pridobivanja in delitve dohodka ter za samoupravno spo­ razumevanje o izobraževalnih programih in o vrednotenju teh programov v procesu svobodne menjave dela neposredno in prek samoupravnih interesnih skupnosti in v njih. Komunisti si bomo še naprej prizadevali za hitrejšo dograje­ vanje sistema posebnih izobraževalnih skupnosti, predvsem pa za oblikovanje njihovih enot, v katerih se morajo oprede­ ljevati skupni izobraževalno kadrovski interesi za določene vzgojnoizobraževalne programe oziroma vzgojnoizobraževalne potrebe delavcev temeljnih in drugih organizacij združenega dela uporabnikov ter se usklajevati z dejanskimi možnostmi izvajalcev. To mora postati osnova za samoupravno združeva­ nje dela in sredstev v svobodni menjavi dela prek in v poseb­ nih izobraževalnih skupnostih.

39. Uveljavitev smotrov izobraževanja za delo terja ustvarjanje pogojev v organizacijah združenega dela

K hitrejši uveljavitvi smotrov vzgoje in izobraževanja za delo morajo z ustvarjanjem pogojev prispevati tudi vse organi­ zacije združenega dela v materialni proizvodnji in družbenih dejavnostih. Med temi pogoji so najpomembnejši: — samoupravno načrtovanje kadrovskih potreb kot se­ stavine razvojne politike; — uveljavitev usmerjanja v izobraževanje v organizacijah združenega dela uporabnikov in izvajalcev; — spremenjen sistem štipendiranja, ki mora v celoti izhajati iz kadrovskih potreb združenega dela in širših družbenih po­ treb ter predstavljati organsko sestavino sistema usmerjenega izobraževanja; — uveljavitev meril o sprejemanju in pošiljanju v izobraže­ valne procese; — odprtost proizvodnih, drugih organizacij združenega dela in samoupravnih skupnosti ter pripravljenost sprejemati organizacijo nekaterih oblik izobraževanja, predvsem skrb za proizvodno tehnično vzgojo in izobraževanje ter pogojev za proizvodno in drugo delovno prakso. 894

40. Povezovalna vloga centrov usmerjenega izobraževanja Temeljne organizacije združenega dela usmerjenega izobra­ ževanja vseh stopenj se morajo glede na sorodnost programov in skupne kadrovske naloge v zvezi s potrebami združenega dela povezati v izobraževalne centre usmerjenega izobraževa­ nja. V okviru teh centrov morajo zlasti zagotoviti usklajenost v predmetnikih in učnih programih ter njihovo sprotno prilaga­ janje zahtevam razvoja na posameznih področjih družbenega dela in življenja. Izobraževalni centri morajo postati obenem oblika razgrajevanja obstoječe tradicionalne strukture izobra­ ževalnega sistema, zlasti vloge univerz. Njihovo preraščanje v skupnosti visokošolskih organizacij združenega dela zahteva hitrejše uveljavljanje samoupravnih družbenoekonomskih od­ nosov. Pri dodelavi konkretnih organizacijskih oblik izobraže­ valnih centrov pa je treba biti čimbolj elastičen in upoštevati realne družbene pogoje ter možnosti združenega dela. Izobraževalni centri morajo glede temeljnih vsebinskih vprašanj razviti sodelovanje z marksističnimi centri v občinah, pri visokih šolah ter z marksističnim centrom pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije. Na podlagi ugotovljenih srednjeročnih in dolgoročnih vzgojnoizobraževalnih potreb delavcev-uporabnikov je treba doseči njihov vpliv na vsebino in trajanje vzgojnoizobraževal­ nih programov. V ta namen se bodo uporabniki in izvajalci dogovarjali v skupnih delovnih organih pri posebnih izobraže­ valnih skupnostih.

41. Kulturna politika mora biti usmerjena k temeljnim problemom delovnih ljudi in vse družbe

Kultura socialistične samoupravne družbe se lahko uveljavi le kot celovit družbeni proces osvobajanja in ustvarjanja, ki ima svoj idejni temelj v humanih vrednotah kulturne dediščine in zgodovinskih interesih delavskega razreda. Kulturna politika mora zato rasti iz naprednih in osvobodil­ nih tradicij slovenskega naroda ter potreb, interesov in hotenj delovnih ljudi po svobodnem ustvarjalnem delu. Tudi v pri­ hodnje se bomo bojevali za svobodo kulturnega in umet­ niškega ustvarjanja, za pluralizem umetniških smeri, stilov ali šol. Z uveljavljanjem samoupravljanja, kulturne vzgoje in vre895

dnot socialističnega humanizma bomo zavračali komercializem, elitizem, malomeščanščino in druge težnje po razčloveče­ nju ter odtujevanju in razvrednotenju osvobodilnih dosežkov in naporov delovnih ljudi. Zavzemali se bomo, da bo kulturna politika postala nepogrešljiva sestavina delovanja in razvoja sleherne organizacije združenega dela, krajevne škupnosti in družbenopolitične skupnosti. V njih je treba zagotoviti nastaja­ nje programov, ki temelje na potrebah delovnih ljudi in ob­ čanov, razvoj ljubiteljske kulturno-umetniške tvornosti ter ve­ čanje odgovornosti za vsebino, obseg in kakovost dohod­ kovnih odnosov, še posebej svobodne menjave dela za delavce v kulturnih dejavnostih. Pri tem bo morala zveza komunistov še posebej v kulturnih dejavnostih intenzivneje spodbujati in usmerjati delavce k ustvarjanju pogojev za utrjevanje in razvoj njihovega samoupravnega družbenoekonomskega položaja in vloge v planiranju in dogovarjanju o lastnih delovnih progra­ mih kot osnovi za ustvarjanje dohodka in nagrajevanje po rezultatih dela. Zato bo treba v prihodnje še naprej razvijati samoupravno organiziranost kulturnih ustanov, spodbujati njihovo medsebojno sodelovanje in izpopolnjevati sistem sa­ moupravnih interesnih skupnosti za kulturo. Samoupravljanje kulturnih delavcev, ustanoviteljev in upo­ rabnikov v dvodomno sestavljenih svetih kulturnih institucij, v občinskih in posebnih kulturnih skupnostih za področja kulturnih dejavnosti mora skupaj s temeljnimi skupnostmi in enotami ter republiško kulturno skupnostjo postati temeljna sila rasti kakovosti kulturnega in umetniškega dela ter način za izenačevanje družbenoekonomskega položaja kulturnih delav­ cev z vsemi delavci v združenem delu kakor tudi temelj za vse bolj kulturno in ustvarjalno življenje vseh delovnih ljudi in skladnejše vključevanje kulture v celotni razvoj Socialistične republike Slovenije. Komunisti si bomo še posebej prizadevali za urejanje druž­ benoekonomskega položaja samostojnih umetnikov v kultur­ nih skupnostih in za njihovo delovno ter samoupravno pove­ zovanje s kulturnimi in drugimi organizacijami, s katerimi trajno sodelujejo.

896

42. Razmah kulturne vzgoje naj pospeši boj za kakovost kulturnega ustvarjanja in kritike

Usposobljenost delovnih ljudi in občanov za obvladovanje kulturne politike in za vrednotenje posameznih kulturnih pro­ gramov in dosežkov mora izhajati iz sodobne in množične vzgoje ter izobraževanja. Kulturna vzgoja mora dobiti svoje mesto v vseh oblikah in stopnjah izobraževanja, še posebej pa v sredstvih informiranja, v dejavnosti organizacij zveze kultur­ nih organizacij ter v vseh kulturnih institucijah. Tako mora postati tudi najbolj učinkovito sredstvo za hitrejšo rast in uveljavljanje kvalitetne kulturno-umetniške produkcije.Ko­ munisti moramo biti nosilci idejnega boja proti tistim, ki proiz­ vajajo šund in kič ter tako nekritično in na široko odpirajo vrata neokusu in nekulturi sploh. Razvijati moramo kritiko, v kateri bodo estetska in stro­ kovna izhodišča zasidrana tudi v idejnih in širših družbeno­ zgodovinskih vidikih razvoja socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov si bo morala na tem področju prizadevati za še bolj poglobljeno in učinkovitejše teoretično in praktično delovanje. 43. Zagotavljanje kadrov v kulturi mora prispevati k njeni širši uveljavitvi

V prizadevanja za razvoj kulture, ki bo zadostila kar največ kulturnim potrebam delovnih ljudi in vzbujala interes za nji­ hovo aktivno navzočnost v kulturnem življenju, se mora vklju­ čiti čim več ustrezno usposobljenih kadrov. Zveza komunistov si bo prizadevala, da bodo organizatorji in animatorji kultur­ nega življenja delovali zlasti v okviru sindikata in zveze sociali­ stične mladine v organizacijah združenega dela in tudi v druž­ benopolitičnih organizacijah v krajevnih skupnostih ter da bodo svojo aktivnost opravljali ob svojih rednih delovnih nalo­ gah in opravilih. Usposobitev zadostnega števila kadrov za poklicno delo v kulturi in kadrov, ki se bodo ukvarjali s teoretičnimi vprašanji in raziskovanjem kulturnih dejavnosti, pa je predvsem naloga ustreznih visokošolskih organizacij in marksističnih centrov.

57 VIII. kongres

897

44. Vsestransko prepletanje našega dela in življenja s kulturnimi vrednotami mora omogočati tudi ustrezna materialna podlaga

Prizadevali si bomo za širitev naložb v prostore za kulturno dejavnost v krajevnih skupnostih in občinskih središčih ter v objekte za kulturne institucije, ki so širšega pomena, kakor tudi za bolj skrbno vzdrževanje prostora za kulturo, ki ga že imamo. Še posebej se bomo zavzemali za izgradnjo knjižnic in drugih prostorov za kulturno in družbeno življenje na manj razvitih, narodnostno mešanih in obmejnih območij SRS in v nastajajočih soseskah ter za adaptacijo in gradnjo objektov, ki so nujni za sodobno varstvo in predstavitev naše kulturne dediščine. 45. Pospešiti moramo izmenjavo kulturnih dosežkov in vrednot

Ustvarjalna in poustvarjalna kultura ter umetniška dejav­ nost morajo svobodno in odgovorno izpovedovati resnico o človeku, še posebej tisto, ki so jo doživljali ali pa jo živijo ljudje v slovenskem družbenem oziroma kulturnem območju, da bi ga moralno in idejno spodbujala v vseh prizadevanjih za razvoj, utrjevanje in obrambo pridobitev socialističnega samouprav­ nega razvoja. Najvidnejše dosežke slovenske kulturne ustvar­ jalnosti moramo posredovati drugim narodom in narodnostim v Jugoslaviji in v svetu ter na temelju kakovosti uveljaviti in predstaviti našo kulturno tvornost. Zato si bomo prizadevali za hitrejši razvoj vseh kulturnih organizacij in umetniških sku­ pin, ki dosegajo vrhunsko umetniško raven, in za širitev me­ drepubliškega ter mednarodnega kulturnega sodelovanja. Prelivanje nacionalnih kulturnih dosežkov in vrednot v svet in njihovo sprejemanje iz sveta mora tako upoštevati nujno kritičnost pri izbiri in predstavitvi vsega odbranega, kar vključujemo v kulturno menjavo, pri sprejemanju in posredo­ vanju kulturnih dobrin in vrednot pa mora izhajati iz odprtosti naše dežele. Zveza komunistov se bo zavzemala za oživitev in krepitev dejavnosti kulturnih in informativnih centrov v inozemstvu, pa tudi drugih dejavnikov, ki po naravi dela lahko pripomorejo k temu. Hkrati pa bo tudi v svojih stikih s komunističnimi in 898

delavskimi partijami ter naprednimi gibanji posvečala tem vprašanjem več pozornosti. Tako bo dala svoj prispevek k širjenju in razvijanju sodelovanja kulturnih, založniških in dru­ gih institucij z njihovimi partnerji v tujini, da bi svet čim bolje seznanili z ustvarjalnostjo narodov in narodnosti Jugoslavije na področju kulture, umetnosti in znanosti. 46. Povezovanje marksistične misli z družbeno in politično prakso Bolj dosledno moramo uveljavljati spoznanje, da lahko te­ melji trajna moč akcije in praktično-političnega delovanja zveze komunistov le v povezavi z znanjem in osveščenostjo, s sposobnostjo teoretičnega analiziranja izkušenj in uresničeva­ nja družbenih sprememb. Da bi dosegli te cilje, bo treba še bolj organizirano razvijati marksistično teoretično misel o tistih aktualnih problemih, ki so bistveni za družbeni razvoj in razvoj odnosov v svetu, ter z najustreznejšimi rešitvami presegati protislovja razvoja; zato bo treba še bolj organizirano skrbeti za širjenje marksistične misli med članstvom zveze komunistov in v družbi.

47. Utrjevanje marksizma v raziskovalni dejavnosti in vzgojnoizobraževalnih procesih

Prizadevati si moramo za večjo prisotnost marksistične mi­ sli v programih raziskovalnega dela, hkrati pa pospeševati vpliv in navzočnost marksistične teoretične misli v razvoju samoupravljanja in socialistične družbe sploh. Poiskati mo­ ramo ustrezne in poglobljene marksistične odgovore na vpra­ šanja, ki jih odpira nemarksistična misel, in se učinkovito zoperstaviti meščanski pa tudi etatistični ideologiji. Še naprej moramo posebej skrbeti za navzočnost marksističnih idejnih izhodišč v vzgojnoizobraževalnih procesih, v kulturi, v umet­ nostni kritiki. Na področju vzgoje in izobraževanja se bomo zavzemali za marksistično zasnovanost vseh učnih programov na vseh stopnjah, smereh in oblikah vzgojnoizobraževalnega procesa.

57*

899

48. Izdajanje in populariziranje marksistične literature

Posebno pozornost bomo namenjali izdajanju marksistič­ nih klasikov in pomembnih sodobnih marksističnih teoretič­ nih del, posebej še pripravljanju in izdajanju izvirnih sloven­ skih in jugoslovanskih besedil. Ena izmed prednostnih nalog je priprava slovenske temeljne izdaje del Marxa in Engelsa ter temeljna izdaja Leninovih del. Bolj si moramo prizadevati za širjenje in popularizacijo marksistične teoretične misli na poljudnoznanstveni ravni. Z uvodnimi študijami, ki spremljajo ta teoretična dela, je treba predstaviti njihovo aktualnost za reševanje konkretnih druž­ benih problemov, za mobilizacijo subjektivnih nosilcev druž­ benega razvoja, za praktično uporabo teoretičnih spoznanj. Zato je še toliko pomembnejše ustanavljanje marksističnih oddelkov v knjižnicah; ti naj postopoma prerastejo v študijske centre, katerih programi so tesno povezani z aktualno druž­ beno problematiko v ožjem pa tudi širšem družbenem okolju. 49. Marksistično izobraževanje in idejno usposabljanje Razvijati je treba marksistične centre v regijah, občinah, visokošolskih delovnih organizacijah, v šolah in v organizaci­ jah združenega dela. Ti centri morajo postati kakovostno nova oblika boja zveze komunistov in socialističnih sil za ustvar­ jalno razvijanje in uveljavljanje marksistične teorije na vseh področjih družbenega življenja za čimbolj ustvarjalno vključe­ vanje marksistične teorije v družbenoekonomsko in družbeno­ politično prakso. Poiskati morajo takšne oblike dela, ki usmer­ jajo teoretično znanje in energijo članov zveze komunistov ter najširšega kroga delavcev, mladine in občanov v reševanje problemov družbenega razvoja v okoljih, v katerih delajo. Več pozornosti je treba posvetiti delu z mladino in njenemu marksističnemu izobraževanju; tu so možnosti, predvsem pa potrebe, še zelo velike. Prav tako moramo obširneje razprav­ ljati o aktualnih družbenih in političnih vprašanjih, ki terjajo teoretične domislitve, organizirati razprave ob izidih novih marksističnih del in ob konkretnih družbenopolitičnih akcijah zveze komunistov.

900

50. Podružbljanje telesne kulture s poglabljanjem dejanskih samoupravnih odnosov bo največje zagotovilo, da bo telesna kultura postajala vsebolj uresničljiva pravica in tudi dolžnost vseh ljudi Telesna kultura se mora uveljaviti kot sestavina kulture naroda in splošnih vrednot družbe. Kot naravna potreba člo­ veka in pomemben dejavnik njegovega zdravja, delovnih in obrambnih sposobnosti ter družbenega ravnanja, ki prispeva k svobodnemu življenju in ustvarjanju, je telesna kultura nje­ gova neodtujljiva pravica. Z organiziranim naporom vseh druž­ benih dejavnikov je potrebno zagotoviti pogoje, ki bodo omo­ gočali neposreden vpliv in odgovornost samoupravno, druž­ benopolitično in interesno organiziranih delovnih ljudi na telesnokulturno politiko in na opredeljevanje družbenih smotrov na področju telesne kulture in športa. Za uresničitev tako opredeljenih smotrov, ki so del sploš­ nega družbenega hotenja in potreb, moramo zagotoviti mate­ rialne, organizacijske, strokovne, idejnopolitične in druge po­ goje, ki bodo v skladu s potrebami delavcev v združenem delu in potrebami razvoja omogočili celotni slovenski populaciji načeloma enake možnosti za razvijanje in ohranjanje telesnih sposobnosti ter zadovoljevanje telesne kulture s proizvodnim in drugim delom. Delovnim ljudem in športnikom moramo omogočiti, da postanejo neposredni nosilci samoupravnega delovanja in od­ ločanja v celotni telesnokulturni dejavnosti in edini nosilci odločanja o možnostih zadovoljevanja svoje opredelitve za uk­ varjanje z zvrstmi in panogami telesne kulture in športa ter uveljavljanja tistih oblik dela, ki ustrezajo njihovim interesom; postati morajo nosilci boja proti temu, da bi posamezne športne in z njimi povezane dejavnosti postale predmet tržne stihije, malomeščanskega snobizma in drugih negativnih poja­ vov. Ob tem moramo tudi zagotoviti, da bo profesionalni šport organiziran dosledno le na podlagi ustave in ZZD. S samoupravnim organiziranjem na delegatski osnovi mo­ ramo uveljaviti osnovne oblike telesnokulturne dejavnosti v temeljnih organizacijah in krajevnih skupnostih ter na načelih svobodne menjave dela, vzajemnosti in solidarnosti tudi prek samoupravnih interesnih skupnosti; na isti podlagi je potrebno zagotoviti usklajevanje skupnih interesov na vseh ravneh druž­ bene organiziranosti, vse do federacije.

901

Telesnokulturno dejavnost je potrebno še bolj povezati z znanostjo, jo načrtno razvijati in zagotoviti informiranost de­ lovnih ljudi z njenimi dosežki in razvojem. Zagotoviti moramo, da bo tudi vrhunski šport postal del telesne kulture na socialističnih in samoupravnih osnovah, da bo prispeval k afirmaciji delovne, celovite in svobodne oseb­ nosti, da bo osnovan na načelih amaterizma, da bo spoštoval svobodno odločitev posameznika, da ne bo izsiljeval rezultatov na škodo zdravja in fizičnih ter psihičnih motenj človeka, da ne bo odvajal športnika od dela in študija, ga ne bo trgal iz njegovega delovnega okolja in bo temeljil na strokovnem delu ter znanstvenih spoznanjih. Zagotoviti moramo, da bo celovite skrbi deležna športna dejavnost mladine v šolah, še posebno v uresničevanju vsebin­ ske zasnove celodnevne šole in v novih aktivnih metodah dela v celotnem izobraževalnem sistemu vse do univerze. V naših prizadevanjih moramo posvetiti posebno skrb stro­ kovni usposobljenosti in družbenopolitični usmeritvi amater­ skih kadrov, ki so organizatorji telesne kulture v temeljnih organizacijah in krajevnih skupnostih. 51. Vse družbene odločitve moramo osvoboditi odtujenega političnega urejanja odnosov med ljudmi

Rezultati boja za razvitejša samoupravna družbenoekonom­ ska razmerja v temeljnih organizacijah in skupnostih ter med njimi morajo biti še močneje izraženi kot krepitev in poglablja­ nje socialistične samoupravne demokracije. Komunisti mo­ ramo zagotoviti, da bodo v sleherni odločitvi izraženi samo­ upravni interesi delavcev in delovnih ljudi. Odločno bomo krčili pot vsem oblikam demokratičnega izražanja, usklajeva­ nju interesov in odločanju delovnih ljudi in občanov o njiho­ vem uresničevanju. V celotnem razvoju socialističnega samo­ upravljanja in na vseh ravneh organiziranja dela in družbe bomo delovali tako, da bo samoupravna vsebina interesov v celoti nadomestila težnje po odtujenem političnem odločanju. Doseči moramo, da bodo izvršni sveti, organi uprave pa tudi drugi organi delovali še bolj odprto in odgovorno do vseh samoupravno organiziranih delovnih ljudi in občanov. Ob ne­ nehnem povezovanju in sodelovanju z vsemi za socialistično samoupravljanje opredeljenimi družbenimi dejavniki moramo 902

doseči nenehno krepitev in širitev demokratične kontrole nad delom teh organov ter nenehno krepitev politične iniciative delavcev in delovnih ljudi. S takšnim delovanjem morajo ti organi postajati vse pomembnejši dejavnik razvoja sociali­ stičnega samoupravljanja. Komunisti bomo v slehernem družbenem okolju nepopust­ ljivo delovali tako, da bodo vsi vzvodi delegatskega sistema vse bolj omogočali izražanje in demokratično usklajevanje intere­ sov vseh delavcev, delovnih ljudi in občanov. Prizadevali si bomo, da bo v celotnem procesu nastajanja in sprejemanja družbenih odločitev ter pri nadzoru njihovega uveljavljanja zagotovljen odločilni vpliv sil organizirane socia­ listične zavesti. Iz teh izhodišč bomo delovali za razvoj delega­ cij, delegatskih konferenc, za povezovanje vseh delov delegat­ skega upravljanja v sleherni organizaciji združenega dela in krajevni skupnosti, za nadaljnje uveljavljanje delegatskih skupščin, samoupravnega sporazumevanja in družbenega do­ govarjanja, za nadaljnji razvoj sistema obveščanja in popol­ nejšo uveljavitev vseh institucij socialističnega samouprav­ nega sistema. Ob nenehnem analiziranju in ocenjevanju delovanja sle­ herne institucije samoupravnega političnega sistema bomo ko­ munisti delovali za njihovo stalno izpopolnjevanje in dograje­ vanje. Zagotoviti moramo, da se bo nenehno, celovito in polno uveljavila družbena odgovornost nosilcev javnih in samo­ upravnih družbenih funkcij, izvršilnih in upravnih organov ter strokovnih služb. Prav tako bomo komunisti dejavno terjali konkretno razmejitev nalog in odgovornosti, da bo v vseh primerih omogočeno učinkovitejše delovanje delavcem, delov­ nim ljudem in občanom za zaščito njihovih samoupravnih pravic. 52. Sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja moramo razviti v temeljno značilnost socialistične samoupravne demokracije naše družbe Sočasno s poglabljanjem delegatskih razmerij bomo krepili tudi vlogo in pomen samoupravnega sporazumevanja in druž­ benega dogovarjanja ter ga razvijali v temeljni način usklajeva­ nja interesov o skupnih in splošnih družbenih zadevah. Pri tem

903

bomo bolj kot doslej zagotavljali uveljavljanje odločilne vloge delavcev in delovnih ljudi v procesu priprave, sprejemanja in uresničevanja sprejetih sporazumov in dogovorov. Zavzemali se bomo za to, da bo sporazumevanje in dogovarjanje kot vedno širše uveljavljeni način odločanja v družbi krepilo samo­ upravni položaj delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela ter položaj vseh delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti. Težili bomo za večjo udeležbo znanstvenih in stro­ kovnih institucij v procesu samoupravnega sporazumevanja in dogovarjanja. Prizadevali si bomo, da se bo razredna vsebina sindikata uresničevala bolj kot doslej tu'di v njegovih širših pobudah za samoupravno urejanje odnosov med interesno povezanimi in soodvisnimi delavci v družbeni reprodukciji. S svojo večjo aktivnostjo v sindikatih bomo s samoupravnim sporazumeva­ njem vse bolj presegali razmerja in načine odločanja, ki še ovirajo razvoj socialističnega samoupravljanja. Z večjim uve­ ljavljanjem družbenega dogovarjanja pa bomo presegli samo­ upravni bazi odtujeno odločanje o splošnih pogojih dela in življenja. V uresničevanje samoupravnega sporazumevanja in druž­ benega dogovarjanja bomo aktivneje vključevali zbornice in splošna združenja, da bodo nudile strokovno pomoč v procesu usklajevanja stališč in v iskanju skupnih rešitev kakor tudi pri njihovem uresničevanju. 53. Delegatski sistem je sistem neposrednega odločanja

Uspešno uresničevanje delegatskega sistema je dolgoročen proces ob neprekinjeni, idejno jasno usmerjeni in dobro or­ ganizirani ter odločni družbenopolitični akciji vseh v sociali­ stični zvezi delovnega ljudstva združenih socialističnih sil, pri čemer nosi zveza komunistov še posebno odgovornost. Pote­ kati mora v vseh samoupravnih organizacijah in skupnostih ter delegatskih telesih na vseh ravneh družbene organiziranosti in odločanja. Zato da bi komunisti čim bolj učinkovito uresničili svoj del odgovornosti pri nadaljnji graditvi in uveljavljanju delegat­ skega sistema, je potrebno naslednje: Zveza komunistov mora poglabljanje delegatskih odnosov in hitrejše izgrajevanje delegatskega sistema nenehno povezo904

n vati z bojem za dosledno izgrajevanje samoupravnih organiza­ cij in skupnosti, posebej temeljnih organizacij združenega dela, in za razvoj samoupravnih dohodkovnih odnosov v zdru­ ženem delu, kar je pogoj za hitrejši razvoj neposrednega dele­ gatskega odločanja. Prizadevati si moramo za izpopolnitev volilnega sistema v skladu z zahtevami razvoja družbenopolitičnega sistema. V volilni proces kot samoupraven demokratični odnos morajo biti ustrezno vključeni in upoštevani v njem vsi družbeni in politični vidiki in vloga vseh družbenih dejavnikov. Z delovanjem v socialistični zvezi delovnega ljudstva mo­ ramo komunisti povečati svoja prizadevanja za nadaljnjo kre­ pitev delegatskega sistema. Pozornost in aktivnost moramo še bolj preusmeriti od sprejemanja odločitev na pripravo le-teh ter v razvoj samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja v temeljnih organizacijah in skupnostih ter druž­ benopolitičnih skupnostih. Prizadevati si moramo za večje zagotavljanje vseh družbenopolitičnih, organizacijskih, mate­ rialnih in kadrovskih pogojev za delo delegacij. Pozornost bomo posvečali predvsem vsebini dela v delega­ cijah, da bodo skupščine dejansko reševale najbolj pereča vprašanja delovnih ljudi v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih in samoupravnih interesnih skupnostih. Šele na tej podlagi bo v programiranem delovanju skupščin prese­ žen še vedno prevelik vpliv politično izvršilnih organov in uprave. Doseči moramo, da bodo vse družbenopolitične organiza­ cije vključevale v svoje programe vsa pomembnejša vprašanja iz dela skupščin in pravočasno oblikovale svoja politična izhodišča in usmeritve v njih. Hkrati si morajo komunisti v strokovnih službah prizadevati za boljšo lastno usposobljenost oziroma morajo pokazati več pripravljenosti za hitrejše prilaga­ janje svojega dela in organizacije potrebam, ki jih narekujejo naloge v procesu delegatskega odločanja. Temeljne samoupravne skupnosti in organizacije ter nji­ hove delegacije, povezane v konferencah, moramo uveljaviti kot prostor za zagotavljanje organiziranega socialističnega sa­ moupravnega vpliva na usmeritev dela delegatov v delegatskih skupščinah. Prizadevali si bomo za dosledno uresničevanje vsebinskih ciljev načela zamenljivosti delegatov. Občinske skupščine moramo sistematično usposabljati, da bodo delovale tudi kot konference delegacij oziroma kot ena 905

od oblik demokratične razprave in oblikovanja smernic in stališč za delo delegatov v skupščini Socialistične republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Komunisti se bomo v socialistični zvezi in zvezi sindikatov še bolj zavzemali za stalno delovno povezanost vseh dejav­ nikov v delovanju delegatskega sistema. Tako bomo usposab­ ljali in razvijali delegacije, da bodo vedno bolj pomembni dejavniki za oblikovanje, izražanje in uresničevanje skupnih interesov. Dosledno moramo razviti temeljno razmerje delega­ cija — baza in doseči, da bo pripravljanje predlogov za odloči­ tve preraslo v bistveno sestavino procesa odločanja. 54. Samoupravni sistem informiranja Celovita in kakovostna obveščenost delovnih ljudi in ob­ čanov je eden od bistvenih pogojev za njihovo ustvarjalno vključevanje v samoupravno in družbenopolitično življenje. Iz te osnovne funkcije obveščanja je treba dograditi celovit družbeni sistem informiranja, ki bo zajemal sistem informacij ter sredstva obveščanja. Delovati mora družbeno odgovorno, usklajeno in avtonomno kot sestavina političnega in delegat­ skega sistema, temeljiti na samoupravnih osnovah in onemo­ gočiti kakršnokoli obliko monopolizacije na tem področju. Stalno je treba skrbeti za oblikovanje resničnih, celovitih, sprotnih in razumljivih informacij. Delovnim ljudem in ob­ čanom je treba zagotoviti takšne informacije, ki bodo upo­ rabne za delegatsko, samoupravno in politično odločanje. Za­ gotoviti je treba racionalnejše zajemanje podatkov in hrati krepiti vlogo informativnih dejavnikov, ki utrjujejo druž­ benoekonomski položaj delovnih ljudi v združenem delu. Sredstva javnega obveščanja pa imajo pri tem še zlasti po­ membno vlogo v procesu samoupravnega odločanja in veliko odgovornost pri oblikovanju socialistične samoupravne zave­ sti delovnih ljudi in občanov. Jasno je treba določiti funkcijo in vlogo posameznih dejav­ nikov v procesu informiranja ter doseči večje združevanje interesov in potreb na tem področju, da bi zagotavljali celovito informiranje delovnih ljudi in občanov. Pospešiti moramo pro­ cese samoupravnega organiziranja informativne dejavnosti ter krepiti družbeni vpliv na vsebino javnega obveščanja in dejav­ nost sistema informacij. V teh okvirih je treba iskati rešitve za boljše organiziranje in delovanje družbenega sistema informi-

906

ranja v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih, družbenopolitičnih skupnostih, družbenopolitičnih organiza­ cijah ter državnih, upravnih in strokovnih organih.

55. Razvoj odnosov v krajevni skupnosti mora voditi k vse večji humanizaciji in neposrednosti odnosov med ljudmi na družbenoekonomskih temeljih socialističnega samoupravljanja V nadaljnjih prizadevanjih za razvoj samoupravnih druž­ benoekonomskih razmerij in solidarnostno zadovoljevanje in­ teresov in potreb delovnih ljudi in občanov v krajevni skupno­ sti bomo komunisti delovali med krajani, da se bo krajevna skupnost vse bolj uveljavljala kot odprta samoupravna po­ sebna interesna skupnost ljudi, sestavina družbenoekonom­ skih odnosov in s tem podlaga in dejavnik razvoja sociali­ stičnega samoupravljanja. Postati mora interesna skupnost neposredne povezanosti ljudi v kraju bivanja in v različnih oblikah združevanja dela in sredstev in vse pomembnejši te­ melj za razvoj samoupravne komune. V neposredni povezanosti s krajani in drugimi silami or­ ganizirane socialistične zavesti si bomo dosledno prizadevali za razvoj vseh oblik njihove samoupravne, družbene, druš­ tvene in politične organiziranosti ter za takšen razvoj teh oblik, ki bo omogočal polno izražanje interesov in potreb krajanov ter njihovih družin in njihovo demokratično usklajevanje. Hkrati si bomo prizadevali, da bomo vsa vprašanja, ki so v zvezi z delovanjem in razvojem krajevne skupnosti, reševali v nepo­ sredni povezanosti in ob odgovornosti delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organi­ zacijah in skupnostih ter v povezovanju z drugimi krajevnimi skupnostmi, ne glede na občinske meje. Mnogoterost konkretnih življenjskih interesov in potreb krajanov in delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, ki delujejo v krajevni skupnosti in tudi vseh drugih, v katerih so krajani zaposleni, ter njihovo samoupravno demo­ kratično usklajevanje mora postati temelj in vsebina progra­ mov dela in razvoja krajevne skupnosti ter podlaga za samo­ upravno združevanje dela in sredstev. Tako oblikovani načrti dela in razvoja pa morajo še bolj postati temelj za sodelovanje in povezovanje krajevnih skupnosti z vsemi drugimi druž­ benimi dejavniki. Takšni načrti morajo biti temelj za njihovo

907

skupno odločanje o uresničevanju skupnih interesov in soli­ darnostnem zadovoljevanju osebnih in skupnih potreb na sta­ novanjskem, komunalnem in drugih področjih dela in življenja delavcev in delovnih ljudi, ki jih lahko družbeno najbolj racio­ nalno zadovoljujejo in uresničujejo v krajevni skupnosti. Ko­ munisti se bomo zavzemali, da bo dohodek vseh temeljnih organizacij združenega dela, v katerih združujejo svoje delo delavci - krajani posameznih krajevnih skupnosti, vse bolj razvit temelj in vir sredstev za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov. Prav tako se bomo zavzemali za bogatitev mate­ rialne osnove krajevne skupnosti s prostovoljnim delom, z združevanjem sredstev, s samoprispevki in drugimi oblikami neposrednega združevanja dela in sredstev ljudi v krajevni skupnosti. Pri tem bomo v večji meri delovali tudi za utrjeva­ nje družbenoekonomskega položaja delovnih ljudi pri uprav­ ljanju in razpolaganju z družbenimi sredstvi v KS. Nenehno moramo delovati za razvoj in krepitev medseboj­ nih stikov med ljudmi v krajevni skupnosti na podlagi vzaje­ mnosti in solidarnosti, tovarištva, samoupravljalskega rav­ nanja in odgovornosti delovnih ljudi in občanov ter za njihovo vse večjo pripravljenost, da prispevajo k reševanju skupnih zadev. Pri tem moramo posvečati posebno pozornost razvija­ nju stikov z delovnimi ljudmi, ki so na začasnem delu v tujini, za njihovo vključevanje v samoupravno življenje ter v razreše­ vanje materialnih in drugih vprašanj razvoja krajevne skupno­ sti. Z razvijanjem takih odnosov moramo doseči, da se bodo samoupravno organizirani krajani zoperstavljali vsem vidikom ohranjanja in poglabljanja urbanistične, prostorske in vsa­ kršne druge odtujenosti, ki je vselej tudi izraz prikrito odtuje­ nega odločanja o pogojih dela in življenja delavcev, delovnih ljudi in občanov. Za zvezo komunistov in vse subjektivne sile v krajevni skupnosti ostaja še naprej aktualna naloga oblikovati nove in preoblikovati obstoječe krajevne skupnosti tako, da bo v njih omogočeno neposredno tvorno vključevanje vseh delovnih ljudi in občanov v samoupravno in družbenopolitično živ­ ljenje, hkrati pa zagotovljeno učinkovito uresničevanje nalog te skupnosti. Vse oblike samoupravnega organiziranja in pove­ zovanja krajanov morajo izhajati iz interesov in potreb delav­ cev in delovnih ljudi v kraju bivanja oziroma delavcev v or­ ganizacijah in skupnostih, ki so sestavni del samoupravnega življenja krajevne skupnosti. Vanje bomo dosledno vključevali

908

interesno organiziranost hišnih svetov in zborov stanovalcev, zborov in svetov potrošnikov in porabnikov, vaških in uličnih skupnosti oziroma enot samoupravnih interesnih skupnosti izobraževanja, kulture, otroškega varstva, stanovanjskega go­ spodarstva idr., družbene organizacije in društva kakor tudi osnovne organizacije družbenopolitičnih organizacij v krajevni skupnosti. Taka mnogoterost interesov samoupravno organizi­ ranih krajanov mora dobiti izraz tudi v delegatskem oblikova­ nju in delovanju skupščine krajevne skupnosti ter vseh oblikah oblikovanja in sprejemanja odločitev o vprašanjih, ki so pomembna za življenje in delo ljudi v krajevni skupnosti. S tem bomo razvijali skupščino krajevne skupnosti v odprto središče samoupravnega soočanja in usklajevanja potreb in interesov ter sprejemanja odločitev o vrstnem redu, poteh in načinih njihovega zadovoljevanja. Komunisti si bomo prizadevali, da bo v sleherni krajevni skupnosti dosledno izpeljana in uresničena njena samo­ upravna vloga v šolah, vzgojnovarstvenih in zdravstvenih or­ ganizacijah, kakor tudi pri upravljanju v komunalnih in drugih organizacijah in skupnostih, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena. Delovali bomo za takojšnjo zagotovitev pogojev za samo­ upravno razreševanje sporov iz družbenoekonomskih in dru­ gih razmerij v krajevni skupnosti, za oblikovanje poravnalnih svetov povsod, kjer še niso ustanovljeni, ter za organizirano razvijanje načinov in metod delovanja poravnalnih svetov kot temeljne sestavine samoupravnega sodstva. Zavzemali se bomo tudi za razvoj in delovanje drugih oblik organiziranega izražanja, demokratičnega usklajevanja in od­ ločanja o vprašanjih, ki so pomembna za zadovoljevanje intere­ sov in potreb občanov v kraju bivanja. Komunisti moramo za uspešno uresničevanje nalog v do­ grajevanju in razvijanju krajevne samouprave utrjevati ob­ stoječe oblike lastne organiziranosti, še zlasti svete in kon­ ference zveze komunistov.

56. Občino moramo razvijati kot resnično samoupravno skupnost Zavestne socialistične sile morajo - glede na razvoj pro­ izvajalnih sil in že doseženo stopnjo uresničenosti samo-

909

upravnih in drugih pravic ter odgovornosti delovnih ljudi in občanov, združenih v samoupravnih organizacijah in skupno­ stih - s svojimi političnimi pobudami in akcijo še naprej usmerjati razvoj občine, da bo celovita in demokratična, samo­ upravna in temeljna družbenopolitična skupnost. Komunisti moramo doseči, da bodo delovni ljudje in občani pri uresniče­ vanju svojih samoupravnih pravic in dolžnosti v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih in samoupravnih in­ teresnih skupnostih v medsebojno povezanem procesu odloča­ nja v delegatski skupščini zagotavljali izražanje, usklajevanje in uresničevanje svojih skupnih in splošnih družbenih intere­ sov in potreb na vseh področjih družbenega življenja. Razvijali bomo tiste oblike odločanja, ki bodo delovnim ljudem zagotavljale neposredno sodelovanje v njihovem pri­ pravljanju in izvajanju ter vodilno vlogo organiziranih sil socia­ listične zavesti v celotnem sistemu samoupravnega sporazu­ mevanja, družbenega dogovarjanja in družbenega odločanja. Prizadevali si bomo, da se bo občina v nadaljnjem razvoju samoupravnih in političnih odnosov krepila kot temeljna druž­ benopolitična skupnost, v kateri bodo delovni ljudje in občani uresničevali vse skupne interese, pravice in dolžnosti z odloča­ njem v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovar­ janjem in prek delegatskega odločanja v skupščini. Razvijanje samoupravnih odnosov znotraj samoupravnih organizacij in skupnosti ter med njimi mora vse bolj postajati sredstvo in način za preseganje teženj po prevladujočem vplivu izvršilnih in upravnih organov občinske skupščine, ko gre za opredeljevanje in urejanje skupnih interesov delovnih ljudi in občanov. Zavzemali se bomo za uveljavljanje vseh tistih funkcij in nalog občine, ki omogočajo racionalno in odgovorno združeva­ nje človeških sil, znanja, ustvarjalnosti ter materialnih sredstev na samoupravnih temeljih pri ustvarjanju pogojev za hitrejši družbeni razvoj. Samoupravno odločanje delovnih ljudi in ob­ čanov mora ustvarjati in zagotavljati splošne pogoje za njihovo življenje in delo, socialno varnost in stabilnost ter vsestranski kulturni in politični razvoj. Na tem temelju se mora občina v okviru uresničevanja svojih planskih funkcij še bolj uveljaviti kot dejavnik povezovanja vseh družbenih sil za pospeševanje bolj produktivnega in ekonomičnega dela ter ustvarjanja vse­ stranskih pogojev za hitrejši razvoj proizvajalnih sil. Hkrati s

910

г tem se mora bolj uveljavljati njena funkcija pri uresničevanju načel socialistične solidarnosti in vzajemnosti. Še naprej bomo razvijali tiste regulativne funkcije občine na področju druž­ benega življenja, s katerimi bomo zagotavljali odgovorno go­ spodarjenje z ustvarjenim dohodkom ter preprečevali po­ sledice neusklajenih interesov. Pri razvijanju medobčinskega sodelovanja bomo pospeše­ vali samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje za uresničevanje tistih skupnih interesov in potreb delovnih ljudi in občanov v občini, ki jih je po njihovi naravi mogoče uresničevati le v okvirih takšnega sodelovanja.

57. Samoupravne interesne skupnosti je treba uveljaviti kot mesto usklajevanja in neposrednega uveljavljanja samoupravnih interesov delovnih ljudi

V razvoju samoupravnih interesnih skupnosti bomo komu­ nisti težili k hitrejšemu uresničevanju pravic in dolžnosti de­ lovnih ljudi, uporabnikov in izvajalcev storitev posamezne družbene dejavnosti, da skupno, neposredno, enakopravno in medsebojno odgovorno urejajo vse odnose na tem področju. Na tem temelju bodo delovni ljudje razvijali solidarnost ter sporazumno uresničevali skupne interese in zadovoljevali svoje potrebe. Te cilje bomo dosegli tako, da bodo delovni ljudje, uporabniki in izvajalci uresničevali svojo enakoprav­ nost pri sporazumevanju o planu razvoja družbenih dejavnosti, v njegovem usklajevanju s potrebami združenega dela in družbe v celoti in v njegovem usklajevanju z materialnimi možnostmi. Komunisti se bomo aktivno zavzemali za to, da bo celoten delegatski sistem v samoupravnih interesnih skupnostih odprt za vse delavce in delovne ljudi, njihove samoupravne organiza­ cije in skupnosti, za Vpliv organizirane družbene zavesti, za idejnopolitično, znanstveno in kulturno ustvarjanje. Takšno odprtost moramo doseči na vseh ravneh delegatskega povezo­ vanja v procesu samoupravnega sporazumevanja. Predvsem pa moramo zagotoviti, da bodo vse delegacije za samoupravne interesne skupnosti delovale povezano z drugimi delegacijami in delegati v samoupravnih organizacijah in skupnostih. Zav­ zemali se bomo za oblikovanje in razvijanje enot samo­ upravnih interesnih skupnosti kot metode samoupravljanja in 911

usklajevanja konkretnih interesov, potreb in možnosti nepo­ srednih uporabnikov in izvajalcev in za oblikovanje ter delova­ nje posebnih delegacij za posamezne samoupravne interesne skupnosti povsod, kjer bodo pogoji za to. Zavzemali se bomo, da se bodo v skupščinah in samoupravnih interesnih skupno­ stih celovito in učinkovito izražali, povezovali in usklajevali različni samoupravni interesi ter potrebe delovnih ljudi in občanov. V prihodnje moramo komunisti posvetiti posebno pozor­ nost odpravljanju odklonov v delegatski sestavi skupščin sa­ moupravnih interesnih skupnosti. Sestava zborov uporab­ nikov glede na poklicno usmerjenost, ki je enaka kot v zboru izvajalcev, pogosto omejuje oziroma celo onemogoča izražanje različnih interesov ter njihovo enakopravno soočanje in us­ klajevanje, organizirano v zbore. Zato moramo z delovanjem med delavci - uporabniki določenih storitev in delovnimi ljudmi zagotoviti izvolitev delegatov, ki bodo tudi po svoji delovni usmerjenosti sposobni izražati interese svoje delegat­ ske baze. Zoperstavljali se bomo slehernemu poskusu odločanja izvršilnih organov kot tudi strokovnih služb namesto delegat­ skih skupščin. S svojim delovanjem v samoupravnih intere­ snih skupnostih se bomo komunisti zavzemali za učinkovitejše združevanje finančnih, tehničnih, administrativnih in drugih opravil, ki so sorodna za več samoupravnih interesnih skupno­ sti. Zavzemali se bomo, da se iz teh delovnih skupnosti izločijo vsi deli, ki izpolnjujejo pogoje za organiziranje v organizacije združenega dela. V večji meri moramo uveljaviti odgovornost skupščin sa­ moupravnih interesnih skupnosti in drugih odgovornih druž­ benopolitičnih dejavnikov, vključno z državno upravo, za nji­ hovo dosledno vključevanje v enakopravno odločanje v skup­ ščinah družbenopolitičnih skupnosti. Pri tem bo treba po­ svetiti posebno skrb stalnemu usklajevanju programov dela skupščin kot tudi zagotavljanju družbenopolitičnih, strokov­ nih in drugih pogojev za vsebinsko, celovito in pravočasno vključevanje skupščin samoupravnih interesnih skupnosti za uresničevanje njihovih ustavnih odgovornosti in pravic v delu skupščin družbenopolitičnih skupnosti ter uveljaviti odgovor­ nost državne uprave za izvrševanje tako sprejetih družbenih odločitev. 912

58. Delegatske skupščine - delovno telo vse družbene skupnosti

V razvoju skupščinskega sistema si bomo prizadevali za delovanje skupščin, ki bodo združevale vse ustvarjalne sile socialistične zavesti. Prerasti morajo v dejavnik povezovanja in usklajevanja vseh samoupravno in družbenopolitično organizi­ ranih interesov, ko gre za opredeljevanje, oblikovanje, spreje­ manje in uresničevanje družbenih odločitev. Zato bomo razvijali takšne oblike in metode dela skupščin, v katerih se bodo vse bolj zrcalili interesi delegatske baze ter se v ustvarjalnem dialogu soočali med seboj in s celotno družbo. V nadaljnji graditvi skupščinskega sistema morajo vse bolj prihajati do izraza specifične naloge in vloga posameznih zbo­ rov in skupščin samoupravnih interesnih skupnosti kot se­ stavine skupščinskega sistema in delovanja skupščin. Zbore združenega dela bomo razvijali kot prostor, kjer se bodo usklajevali avtentični interesi in potrebe delovnih ljudi ter njihovih samoupravnih organizacij in skupnosti z vseh področij dela. Doseči moramo, da se bo v njih oblikoval skupni interes celotnega združenega dela, v katerem se bo povsem uveljavil odločilni vpliv delavskega razreda kot vodilne sile razvoja socialističnega samoupravljanja. Tak vpliv bomo še posebej zagotavljali pri odločitvah o dohodku in njegovi delitvi ter pri opredeljevanju celotnega družbenoekonomskega razvoja. V delovanju zborov krajevnih skupnosti in občin bo po­ trebno doseči take oblike in metode dela ter povezovanja, da se bodo v njih zrcalili združeni interesi in potrebe delovnih ljudi v krajevni skupnosti in občini. Zbori se morajo bolj vključevati v oblikovanje politike na ravni republike ter prevzemati od­ govornost za njeno uresničevanje. Zato si moramo prizadevati, da bo v zboru občin izražena sinteza interesov občin. Temeljna naloga družbenopolitičnega zbora mora biti uve­ ljavljanje dolgoročnih interesov delavskega razreda pri oprede­ ljevanju ciljev temeljnih razmerij družbenega razvoja, krepitvi ustavnosti in zakonitosti ter varstvu pravic in svoboščin delov­ nih ljudi ter občanov. V delovanju teh zborov bomo na temelju dolgoročnih interesov delavskega razreda zagotavljali presega­ nje protislovij in enačenj družbenih interesov s skupinskolastniškimi in lokalističnimi interesi. Delo tega zbora mora veliko bolj temeljiti na usklajenih stališčih o vseh bistvenih 58 VIII. kongres

913

vprašanjih razvoja naše družbe v okviru socialistične zveze. Usklajevanje stališč v socialistični zvezi ter uveljavljanje vloge zveze komunistov v tem procesu bo omogočalo demokratično uveljavljanje dolgoročnih interesov delavskega razreda. Z ustrezno kadrovsko sestavo družbenopolitičnega zbora mo­ ramo zagotoviti neposredno navzočnost funkcionarjev or­ ganov družbenopolitičnih organizacij.

59. Družbene svete moramo uveljaviti kot pomembno sestavino demokratičnega pripravljanja družbenih odločitev

Komunisti bomo delovali za dosledno uveljavitev druž­ benih svetov na vseh stičiščih delegatskega odločanja o vseh pomembnih družbenih zadevah. Na temelju dosedanjih iz­ kušenj pri delovanju družbenih svetov moramo dograjevati njihovo vlogo v samoupravni družbeni praksi. Doseči moramo, da bodo v njih učinkovito sodelovale in jim odgovorno nudile pomoč vse organizirane sile socialistične zavesti v celotnem procesu pripravljanja predlogov za družbene odločitve ter za njihovo izvajanje. V vsej aktivnosti pripravljanja, sprejemanja in nadzorovanja izvajanja družbenih odločitev bomo s svojim delovanjem nenehno omogočali takšne razmere in aktivnosti družbenih sil, ki bo zagotovila uresničevanje razrednih intere­ sov v razvoju socialističnega samoupravljanja. S svojim delovanjem v družbenih svetih moramo doseči takšno snovanje predlogov, ki bo najširše odprto za vse samo­ upravne družbenopolitične, strokovne, znanstvene in druge dejavnike družbenega življenja, ki lahko že pred odločanjem prispevajo k vsestranski osvetlitvi vprašanj. Zahtevali bomo polno družbeno odgovornost vseh udeležencev posvetovanja v družbenih svetih. Dosledno si bomo prizadevali za razvijanje zavesti in uve­ ljavljanje prakse oblikovanja predlogov v različicah z obra­ zložitvami o predvidenih posledicah. K takšni družbeni praksi mora prispevati predvsem delovanje družbenih svetov.

914

г 60. Z utrjevanjem vloge in položaja izvršnih in upravnih organov bomo krepili njihovo odgovornost do delegatskih skupščin in družbe sploh kot tudi večjo učinkovitost njihovega dela Organizacijo in delo izvršnih in upravnih organov bomo na podlagi njihove vloge, opredeljene v ustavi, bolj dosledno pri­ lagajali vsebini in ciljem delegatskega sistema in odločanju v delegatskih skupščinah. Spodbujali bomo večjo odprtost izvršnih in upravnih organov ne samo do delegatskih skup­ ščin, temveč tudi do predlogov in pobud celotne samoupravne delegatske baze. Razvijali bomo takšne metode delovanja izvršnih in upravnih organov, ki bodo zagotavljale stalno sode­ lovanje in posvetovanje z delegacijami in samoupravno dele­ gatsko bazo, z družbenopolitičnimi organizacijami ter znan­ stvenimi in strokovnimi dejavniki naše družbe. Zato moramo aktivno sodelovati pri iskanju ustreznejših rešitev glede pravic, obveznosti in sodelovanja izvršnih in upravnih organov v skupščinah ter glede njihovih nalog in oblik delovanja v postopku pripravljanja in sprejemanja od­ ločitev in v zagotavljanju odgovornosti za uresničevanje od­ ločitev, sprejetih na posameznih področjih. Doseči moramo najširši družbeni in politični nadzor nad uresničevanjem izvršnih in upravnih funkcij. Z uveljavljanjem nadzora bomo krepili njihovo samostojnost in odgovornost pred delegatskimi skupščinami ter zagotavljali širši demokratični vpliv na ure­ sničevanje sprejete politike. Odločno se bomo zavzemali le za takšno kadrovsko krepitev, ki bo zagotavljala večjo strokov­ nost ter socialistično samoupravno naravnanost v uresničeva­ nju nalog teh organov. Zavzemali se bomo za posodabljanje pogojev in organizacije dela upravnih in izvršnih organov.

61. Hitreje do ustavnega preoblikovanja pravosodnega sistema Proces hitrejšega razvoja samoupravnih družbenoekonom­ skih odnosov in krepitev samoupravnega položaja delovnih ljudi in občanov terja od zveze komunistov večja, predvsem pa širša prizadevanja za ustavno preoblikovanje pravosodnega sistema. Zagotoviti moramo, da se bo enoten pravosodni si­ stem hitreje razvijal in uveljavljal v reševanju družbenih spo58*

915

padov in nasprotij kot sestavina socialistične samoupravne družbene ureditve. Doseči moramo, da se bodo spopadi in nasprotja reševali v okviru celovitega in usklajenega pravoso­ dnega sistema in da bo presežena miselnost o večjem pomenu rednega sodstva. Razvoj socialistične samoupravne demokracije terja krepi­ tev zavesti, da bo samoupravno sodstvo vse bolj vraščeno v samoupravljalsko aktivnost delovnih ljudi in občanov kot nji­ hova pravica in dolžnost v poglabljanju samoupravljanja. Ustvarjali in širili bomo pogoje za delovanje vseh samo­ upravnih sodišč in njihovo povezovanje z drugimi samouprav­ nimi organi in organizacijami ter organi samoupravnega in družbenega nadzora. Komunisti moramo v samoupravnih or­ ganih in samoupravnih sodiščih delovati tako, da se bodo spori iz družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov ter drugi spori in protislovja vedno reševali z ustreznimi oblikami samoupravnega sodstva. Komunisti bomo posvečali osrednjo pozornost utrjevanju vloge in položaja ter nadaljnjemu razvijanju samoupravnega sodstva v celoti, posebej pa njegovim posameznim vrstam in oblikam. Sodišča združenega dela moramo razvijati v skladu s proce­ som združevanja dela in sredstev, torej kot posebna sodišča združenega dela v posameznih samoupravnih interesnih skup­ nostih na področju družbenih dejavnosti in materialne pro­ izvodnje, kjer obstajajo za to potrebe in pogoji. Komunisti pa moramo s svojo akcijo še posebej zagotoviti dosledno uve­ ljavljanje notranjih arbitraž v organizacijah združenega dela — ob ustreznih samoupravno-normativnih temeljih, samo­ upravnih sporazumih in drugih samoupravnih splošnih aktih, ki so sklenjeni. Prav tako se bomo zavzemali za širše uveljavlja­ nje stalnih in občasnih arbitraž pri reševanju sporov iz odnosov blagovnega prometa. Uresničiti moramo akcijo za dosledno uveljavitev poravnalnih svetov kot samoupravnih sodišč v kra­ jevnih skupnostih in organizacijah združenega dela. V nadaljnjem razvoju rednega sodstva bomo težili k uve­ ljavljanju vloge temeljnih sodišč, ki naj kot temeljni organ celotnega rednega sodstva zagotavljajo bolj učinkovito in do­ stopno uveljavljanje pravic in interesov ljudi. Krepiti moramo učinkovitost celote rednega sodstva in se zavzemati za tako kaznovalno politiko, ki bo v večji meri prispevala k nemote­ nemu socialističnemu družbenemu razvoju. V tej smeri mo-

916

ramo krepiti tudi vlogo javnega tožilstva ter ga usposabljati za širše izvajanje preventivne funkcije na vseh ravneh. Učinkovitejše varstvo ustavnosti pri uresničevanju samo­ upravnih in drugih pravic ter dolžnosti delovnih ljudi in ob­ čanov bomo spodbujali tudi z razvijanjem sistema pravne po­ moči. Zavzemali se bomo za razširjanje pravne pomoči z no­ vimi oblikami. Pri tem bomo težili k specializaciji dela ter za ustrezno strokovno usposobljenostjo vseh delavcev, ki bodo dajali pravno pomoč. Novi sistem pravne pomoči mora zago­ tavljati vsakemu delavcu in občanu ustrezno strokovno pomoč pri uveljavljanju njegovih pravic in interesov. 62. Utrjevanje ustavnosti in zakonitosti je pogoj za hitrejši razvoj socialističnega samoupravljanja

Zato da bi zagotovili hitrejši razvoj socialističnega samo­ upravljanja, utrjevanje pravice dela z družbenimi sredstvi, var­ stvo človekovih svoboščin in pravic, se bomo komunisti zav­ zemali in v vseh družbenih subjektih delovali za krepitev ustavnosti in zakonitosti ter za razvoj vseh oblik njunega var­ stva. Pri tem moramo s krepitvijo socialistične samoupravne zavesti doseči, da bodo nosilci in pobudniki uveljavljanja var­ stva ustavnosti in zakonitosti predvsem delovni ljudje in ob­ čani sami. Z družbenopolitično aktivnostjo vseh zavestnih so­ cialističnih sil in samoupravno organiziranih delovnih ljudi bomo zagotavljali, da bodo organi samoupravnega in druž­ benega odločanja v procesu priprav, sprejemanja in izvajanja odločitev in v vseh drugih odnosih družbene reprodukcije sproti uresničevali nadzor nad skladnostjo odločitev z ustavo, zakoni in samoupravnimi splošnimi akti. Zavzemali se bomo za krepitev odgovornosti izvršilnih in upravnih organov druž­ benopolitičnih skupnosti, izvršilnih organov samoupravnih in­ teresnih skupnosti ter poslovodnih organov organizacij zdru­ ženega dela do delegatskih skupščin oziroma samoupravnih organov za dosledno spoštovanje in uresničevanje ustavnosti in zakonitosti. Hkrati se bomo zavzemali za uspešno delo organov samo­ upravne delavske kontrole kot oblike neposrednega nadzor­ stva delavcev nad uresničevanjem samoupravnih splošnih ak­ tov, sprejetih samoupravnih odločitev ter varstva samo­ upravnih pravic in družbene lastnine. Spodbujali bomo nji917

hovo povezano delovanje s samoupravnimi organi družbenega in državnega nadzorstva, da bo zagotovljen razvoj neposre­ dnega varstva družbene lastnine in samoupravljanja. Hkrati bomo s svojim delovanjem dvigali zavest o pomenu vseh oblik družbene samozaščite. Pri družbenih prizadevanjih za varstvo ustavnosti in zako­ nitosti ter pri odpravljanju neskladij z ustavo in zakoni ima pomembno in odgovorno vlogo ustavno sodišče. Njegovim odločitvam v konkretnih zadevah moramo dati vso družbeno podporo, da se kršitve ustavnosti in zakonitosti hitreje odprav­ ljajo tudi v drugih enakih ali podobnih primerih. Družbeno varstvo bomo krepili z delovanjem in spodbuja­ njem za dosledno uresničevanje nalog družbenega pravobra­ nilca samoupravljanja, organov družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij, opredeljenih v ustavi, njiho­ vega medsebojnega sodelovanja ter sodelovanja s samouprav­ nimi organi. Da bo dosežena še večja učinkovitost dela nosilcev funkcij v državnih organih in službah - organih inšpekcijskega nad­ zorstva in drugih organih odkrivanja, službe družbenega knji­ govodstva, organih pregona in sojenja — kot organih utrjevanja ustavnosti in zakonitosti, se bo zveza komunistov zavzemala za urejevanje materialnih in kadrovskih pogojev njihovega dela. Komunisti v teh organih morajo s svojim družbenopolitičnim delovanjem pri uresničevanju kvalitete in novih metod njiho­ vega dela zlasti okrepiti funkcijo spremljanja in preučevanja vseh družbeno negativnih odnosov in pojavov. Z njimi morajo pravočasno seznanjati samoupravne organe, družbenopoli­ tične organizacije in delegatske skupščine družbenopolitičnih skupnosti ter tako prispevati, da bomo s preventivnimi sred­ stvi preprečevali vse oblike nezakonitosti in utrjevali ter ra­ zvijali moralne norme v poslovanju in medsebojnih odnosih. 63. Komunisti moramo odločno prispevati k uresničevanju načel politike neuvrščenosti Zveza komunistov Slovenije bo s politično dejavnostjo in aktivnostjo članov prispevala k uresničevanju zunanje politike z izhodišč, ki jih je izoblikovala Zveza komunistov Jugoslavije v svojem dolgoletnem boju za enakopravne odnose v mednaro­ dnem delavskem gibanju, v boju za revolucionarno preobrazbo

918

sveta in v boju za mir in socializem. Prizadevala si bo za uspeh akcij Jugoslavije v krogu neuvrščenih, ki prispevajo k ustvar­ janju pravičnih in enakopravnih ekonomskih, političnih in drugih odnosov med državami in narodi. Zveza komunistov bo tudi v prihodnje razvijala tako mednarodno dejavnost, ki bo krepila politiko neuvrščenosti in jo uveljavljala kot samostojni in univerzalni dejavnik pri urejanju mednarodnih odnosov v boju za mir, popuščanje napetosti in razorožitev. Zveza komu­ nistov Slovenije izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da nape­ tost v svetu ne popušča in da je prišlo do zastoja v detantu med ZSSR in ZDA, da to stanje negativno vpliva na celotne me­ dnarodne odnose, da se poglablja kriza na področjih, kot so Bližnji vzhod in jug Afrike in da je prišlo do oboroženih spopa­ dov med nekaterimi neuvrščenimi in socialističnimi državami, kot so Vietnam in Kampučija, Etiopija in Somalija. Zveza komunistov Slovenije bo prispevala k vsestranskim prizadeva­ njem Jugoslavije za nadaljnje zmanjševanje mednarodne nape­ tosti, za reševanje odprtih mednarodnih vprašanj in za po­ glabljanje mednarodnega sodelovanja. Zavzemala se bo za kre­ pitev enotnosti zunanje politike Socialistične federativne repu­ blike Jugoslavije. Zveza komunistov se bo glede na to, da je naše življenje tesno povezano z mednarodnim dogajanjem, in glede na od­ prtost naše države in sistema socialističnega samoupravljanja še naprej zavzemala, da bo pri reševanju vseh političnih, go­ spodarskih, socialnih, kulturnih in drugih vprašanj ter pri idejnopolitičnem delu vedno upoštevana tudi mednarodna raz­ sežnost.

64. Krepili in razvijali bomo vsestransko sodelovanje z neuvrščenimi

Zveza komunistov Slovenije bo še intenzivneje politično delovala in spodbujala hitrejši, kakovostno primernejši ter dolgoročno načrtovani razvoj gospodarskega in drugega sode­ lovanja z neuvrščenimi in drugimi deželami v razvoju na osnovi sklepov konference v Colombu. Presegati moramo sedanje, pretežno trgovinske oblike go­ spodarskega sodelovanja in krepiti proizvodno sodelovanje, v tem okviru pa tudi industrijsko, tehnološko, znanstveno in drugo kooperacijo. Zveza komunistov bo spodbujala prouče919

vanje in raziskovanje mednarodnih odnosov, posebej še soo­ blikovanje in uresničevanje nove ekonomske ureditve. Po­ sebno pozornost bomo posvečali razvijanju sodelovanja in po­ vezovanja z neuvrščenimi državami in deželami v razvoju ter oblikovanju skupnih akcij za uresničevanje sklepov kon­ ference neuvrščenih in Združenih narodov. Da bi ta dejavnost potekala v skladu z interesi delavcev v združenem delu za vključevanje v mednarodno menjavo dela ter v skladu z nji­ hovo odgovornostjo za uresničevanje nove mednarodne eko­ nomske ureditve, moramo pospešiti ustrezno samoupravno organiziranost ter vpliv delavcev v združenem delu na pro­ grame raziskovanja v vseh raziskovalnih, pedagoških in stro­ kovnih ustanovah. Zveza komunistov Slovenije si bo tudi v prihodnje prizade­ vala, da bomo v Jugoslaviji in Sloveniji premagovali razdrob­ ljenost našega nastopanja, združevali sredstva ter usklajevali programe našega sodelovanja z neuvrščenimi in deželami v razvoju. Na ta način bomo lahko še bolj razvili oblike našega gospodarskega, političnega, kulturnega, informativnega in drugega povezovanja iri sodelovanja z neuvrščenimi in deže­ lami v razvoju. Razvijanje vsestranskega sodelovanja z neuvr­ ščenimi in deželami v razvoju pa bo še prispevalo k nadaljnji krepitvi in razvoju gibanja neuvrščenih. Združeno delo in tudi drugi samoupravno organizirani no­ silci sodelovanja z neuvrščenimi in deželami v razvoju naj bi v še večji meri podpirali organiziran pristop znanstveno-raziskovalnega dela na področju mednarodnih ekonomskih od­ nosov v celoti, še posebej glede sodelovanja z deželami v razvoju. Ugled naše socialistične samoupravne družbe mo­ ramo nenehno krepiti z ustreznim obnašanjem na vseh področ­ jih sodelovanja s tujino. Odločno se moramo boriti za tako ravnanje naših komunistov in drugih delovnih ljudi v državah v razvoju, ki bo v polni meri zrcalilo našo socialistično samo­ upravno družbeno ureditev. Zveza komunistov mora storiti več za idejnopolitično usposabljanje komunistov in drugih delovnih ljudi, ki delajo na področju sodelovanja s tujino, in se mora zavzemati za njihovo popolnejše strokovno usposabljanje.

920

r 65. Zavzemamo se za sodelovanje in podporo vsem naprednim silam v svetu Zveza komunistov si bo prizadevala, da bomo še naprej razvijali solidarnost z narodnoosvobodilnimi gibanji na osnovi izkušenj našega narodnoosvobodilnega boja. Zato moramo ko­ munisti v svojo vsakodnevno politično dejavnost vključevati solidarnost in podporo narodnoosvobodilnim gibanjem in žrtvam imperialistične agresije v njihovem boju za osvobodi­ tev, ki ga pojmujemo kot sestavni del boja za nove mednaro­ dne politične in ekonomske odnose v svetu. Zveza komunistov Slovenije bo še naprej spremljala stanje v mednarodnem delavskem gibanju in podpirala prizadevanja Zveze komunistov Jugoslavije za krepitev najnaprednejših to­ kov, za uveljavljanje načel suverenosti, neodvisnosti, enako­ pravnosti, nevmešavanja in odgovornosti sleherne partije pred lastnim delavskim razredom in narodom. Praktična veljavnost teh načel v odnosih med delavskimi in komunističnimi partij­ ami je nujen pogoj za nadaljnje uspehe v boju sleherne delav­ ske ali komunistične partije. Zveza komunistov Slovenije se bo tudi v prihodnje vključe­ vala v razvoj socialistične misli v svetu z dosežki našega sociali­ stičnega samoupravnega razvoja na vseh področjih, predvsem pa pri uveljavljanju delovnega človeka kot nosilca odločanja o njegovem delu, z rezultati dela in vsemi drugimi bistvenimi vprašanji njegovega življenja in življenja vse družbe. Zveza komunistov Slovenije si bo v duhu programa Zveze komunistov Jugoslavije tudi v prihodnje prizadevala, da bo v sodelovanju z drugimi partijami ali organizacijami delavskega gibanja, ki izhaja iz omenjenih načel, prispevala h krepitvi medsebojnega razumevanja in enakopravnega sodelovanja. Ta težnja pa se mora zrcaliti tudi v trajnem prizadevanju za poglabljanje in vsebinsko bogatenje stikov s komunističnimi in delavskimi partijami v sosednjih državah kakor tudi z vsemi naprednimi in demokratičnimi silami v teh državah.

66. Potrebno je krepiti obmejno in dobrososedsko sodelovanje Razvijali bomo prijateljske odnose in se zavzemali za čim uspešnejše sodelovanje Jugoslavije s sosednjimi deželami. Pri

921

tem nas bo vodilo spoznanje, da se sistem socialističnega sa­ moupravljanja kot odprt družbeni sistem potrjuje tudi v ra­ zvoju vsestranskega političnega, gospodarskega, kulturnega in drugega sodelovanja s svetom. Sodelovanje bomo krepili na temelju načel aktivne miroljubne koeksistence - ne glede na razlike v družbeni ureditvi - in na načelih, ki jih je opredelila konferenca o evropski varnosti in sodelovanju. Pomembno mesto v razvoju in krepitvi takih dobrososed­ skih odnosov in zbliževanju sosednjih narodov ima obmejno sodelovanje, ki obenem tudi pozitivno vpliva na širše me­ dnarodne odnose. Politika odprtih meja in vsestranskega ob­ mejnega sodelovanja se potrjuje tudi kot faktor krepitve polo­ žaja narodnih manjšin in jim omogoča tvorno vključevanje v sodelovanje med sosednjimi deželami. V procesu poglabljanja sodelovanja in krepitve odnosov s sosednjimi deželami sodeluje širok krog družbenih dejavnikov - organizacij združenega dela, ustanov in družbenih organiza­ cij. Pomembno vlogo v tem procesu imajo obmejne družbeno­ politične skupnosti in samoupravne interesne skupnosti. Dolž­ nost komunistov v vseh teh sredinah je, da se dosledno zav­ zemajo in prispevajo k razvoju sosedskega sodelovanja na področju gospodarstva, kulture, znanstvenega sodelovanja in na drugih področjih. Posebno pomembne naloge so pred ko­ munisti pri uresničevanju osimskih sporazumov.

67. Zveza komunistov Slovenije si bo tudi v prihodnje prizadevala za uresničitev ustavno opredeljenega položaja narodnosti v Socialistični republiki Sloveniji in za enakopraven položaj in razvoj Slovencev v zamejstvu Zveza komunistov Slovenije se dosledno zavzema za naro­ dnostno enakopravnost. Na tej osnovi Zveza komunistov Slo­ venije odločno podpira slovenske narodnostne skupnosti v zamejstvu v njihovem boju za narodni obstoj in pravice. Ta politika Zveze komunistov Slovenije je neločljiva sestavina reševanja slovenskega narodnega vprašanja. Urejanje položaja manjšin tudi bistveno spodbuja razvoj dobrososedskih od­ nosov. Pomoč Slovencem v zamejstvu je obveznost celotne družbe in vseh njenih dejavnikov; naloga zveze komunistov pa je, da to pomoč spodbuja na kulturnem, prosvetnem, znan­ stvenem, gospodarskem in drugih področjih. Razvijanje ta-

922

kega sodelovanja se mora vključiti v redno delovanje vseh dejavnikov samoupravne organizirane družbe. Pri tem je po­ trebno upoštevati načelo, da so slovenske narodnostne skup­ nosti v Avstriji, Italiji in na Madžarskem subjekt, ki se v prizadevanjih za lastni obstoj in razvoj samostojno oprede­ ljujejo. V prizadevanjih za uresničevanje narodnostnih pravic, enakopravnost in razvoj je pomembno sodelovanje in povezo­ vanje Slovencev z naprednimi in demokratičnimi silami v deželah, kjer živijo. Razvijanje sosedskega sodelovanja bo vplivalo tudi na polo­ žaj Slovencev v zamejstvu in obenem krepilo sodelovanje z naprednimi krogi teh dežel v skupnem boju proti oživljanju neofašističnih, nacističnih in šovinističnih teženj. Zveza komunistov Slovenije mora vzpodbujati tudi krepi­ tev vezi s slovenskimi izseljenci, zlasti pa je pomembno sodelo­ vanje na področju kulture, izobraževanja in informacij. To sodelovanje se mora razvijati tako, da bo prispevalo k razvoju prijateljskih odnosov med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in državami, v katerih živijo slovenski izseljenci. Zveza komunistov Slovenije se bo tudi v prihodnje zav­ zemala za dosledno uveljavitev ustavno opredeljenega položaja italijanske in madžarske narodnosti v Socialistični republiki Sloveniji. Boj za tak položaj narodnosti je neločljiva sestavina boja za demokratične odnose tako v naši družbi kot v svetu. Z utrjevanjem ustavnega položaja se narodnosti krepita kot de­ javnika bogatitve naše družbe in kot dejavnika povezovanja med sosednjimi narodi in deželami. Pri tem je pomembno, da večinski narod zagotavlja in razvija pogoje za nemoten vse­ stranski napredek manjšin in uveljavljanje njihovih posebnih pravic tudi kot neločljiv element svojega lastnega razvoja in svobode. Dolžnost članov zveze komunistov je, da delujejo za doseganje teh ciljev, da premagujejo objektivne ovire in da se tudi v prihodnje dosledno bojujejo proti vsakemu naro­ dnostnemu odtujevanju in proti vsem pojavom nacionalizma.

68. Potrebno je razvijati podružbljanje in samoupravno odločanje na področju mednarodnih odnosov ter ustrezno samoupravno organiziranost republike

Zveza komunistov si mora prizadevati, da se bo dosledneje uresničevala medsebojna odvisnost zunanje in notranje poli­

1 tike, kar bo neposredno pomenilo tudi vključevanje delovnega človeka in občana v oblikovanje in izvajanje naše zunanje politike kot sestavnega dela socialističnega samoupravnega sistema. Člani Zveze komunistov Slovenije si bodo skupno s komunisti iz drugih republik in pokrajin prizadevali za ure­ sničevanje ustavnih pravic in dolžnosti republike z vključeva­ njem v oblikovanje in izvajanje enotne jugoslovanske zunanje politike, kar zahteva tudi ustrezno samoupravno organizira­ nost republike. Prav tako pa je potrebno najti ustreznejše oblike za koordinacijo najrazličnejših oblik sodelovanja s tujino. Komunisti si bomo prizadevali, da bomo vključili v podružbljanje naše zunanje politike vse organizirane samo­ upravne subjekte, še zlasti pa krajevne skupnosti, organizacije združenega dela, delegatske skupščine, samoupravne intere­ sne skupnosti itd. Večjo pozornost bo potrebno posvetiti po­ glabljanju poznavanja in razumevanja mednarodnih pro­ blemov in njihove razredne vsebine, tokov v mednarodnem delavskem gibanju ter dogajanj v neposrednem sosedstvu Slo­ venije in Jugoslavije med člani zveze komunistov in delovnimi ljudmi, kar bo omogočilo večjo usposobljenost samoupravljalcev za oblikovanje in izvajanje zunanje politike. Potrebna je koordinacija vseh subjektov v republiki zaradi medsebojnega obveščanja in dogovarjanja, zlasti pa uspešnega sodelovanja pri oblikovanju zunanje politike. Zavzemali se bomo, da se bo mednarodna dejavnost družbenopolitičnih ter družbenih or­ ganizacij in društev, samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti ter kulturnih, znanstvenih in drugih ustanov us­ klajevala v socialistični zvezi. Učinkovito in sprotno informiranje predstavlja pomemben prispevek k usposabljanju komunistov in občanov za sodelo­ vanje pri načrtovanju in izvajanju zunanje politike ter me­ dnarodne dejavnosti. Kljub napredku in uspehom, ki smo jih dosegli na tem področju, je potrebno še naprej izboljševati informiranost komunistov in drugih občanov prek sredstev javnega obveščanja kot tudi v oblikah internega obveščanja v zvezi komunistov, drugih družbenopolitičnih organizacijah, v združenem delu itd. Potrebno je vzpostaviti še učinkovitejši pretok obojestranskih informacij.

924

r 69. Obramba in samozaščita naj postaneta množična aktivnost

Komunisti bomo v svoji aktivnosti izhajali iz prepričanja, da je učinkovitost varovanja, zaščite in obrambe naših vrednot in pridobitev odvisna predvsem od socialistične patriotične zavesti in politične volje ljudstva. Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita se morata zato razvijati na množičnem temelju. Njuna množičnost izhaja iz naše družbenopolitične ureditve ter iz izkušenj oborožene revolucije, ko je bila nosilec odpora Osvobodilna fronta, v kateri so bili komunisti vodilna sila. Komunisti bomo zastavili vse moči, da se bo uveljavila aktivnost delovnih ljudi in občanov, združenih v družbenopoli­ tičnih in družbenih organizacijah ter društvih. Tako uve­ ljavljeno obrambno in samozaščitno aktivnost bomo komuni­ sti usmerjali v okviru socialistične zveze delovnega ljudstva. Pri tem je zveza komunistov kot avantgardna sila delavskega razreda in socialistične revolucije posebej odgovorna za var­ stvo ter obrambo svobode, revolucionarnih pridobitev in ra­ zvoja. Zveza komunistov mora nenehno skrbeti za idejno in akcijsko enotnost vseh družbenih dejavnikov v obrambnih pripravah in samozaščitni aktivnosti. Neposredno mora tudi delovati v procesu odločanja in vodenja splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ter zagotoviti svoj vpliv v vseh razmerah, zlasti v najtežjih vojnih, ko naj obstoječi druž­ benopolitični sistem še naprej kontinuirano deluje. Mobilizator najrazličnejših oblik odpora in zaščite morajo biti osnovne organizacije socialistične zveze delovnega ljud­ stva kot fronte socialističnih sil ter v tem okviru družbenopoli­ tične organizacije, ki se morajo ustrezno usposobiti za to. Pri tem morajo upoštevati konkretne razmere v posameznih oko­ ljih in na tej podlagi izvajati akcije ter preprečevati šablonsko in papirnato sprejemanje ter izvajanje programov in nalog. Še posebej morajo skrbeti za vključevanje in usposabljanje žensk v obrambnih pripravah in samozaščitni aktivnosti ter za do­ sledno uveljavljanje njihove enakopravnosti v izpolnjevanju teh ustavnih pravic in dolžnosti.

925

70. Obrambne priprave in družbena samozaščita morajo biti sestavina samoupravljanja

Komunisti bomo delovali tako, da se bosta splošna ljudska obramba in družbena samozaščita razvijali kot samoupravno zasnovan sistem obrambe in zaščite v skladu z razvojem in kot sestavina samoupravnih družbenoekonomskih odnosov. De­ lovni ljudje in občani odločajo o življenjskih in delovnih pogo­ jih ter rezultatih dela, hkrati pa tudi o njihovi obrambi in varovanju. Zato se bomo zavzemali in delovali tako: — da bodo nosilci obrambnih priprav in samozaščitne ak­ tivnosti delovni ljudje in občani v združenem delu in v krajev­ nih skupnostih v najbolj neposrednih delovnih in življenjskih okoljih; — da bodo delovni ljudje in občani na svojih zborih, v samoupravnih organih in v delegatskih skupščinah odločali tudi o vprašanjih obrambe, zaščite in varnosti; — da bodo obrambne priprave in samozaščitna aktivnost ter ukrepi vgrajeni tudi v družbene plane družbenega in go­ spodarskega razvoja samoupravnih in širših družbenopolitič­ nih skupnosti in v njihove samoupravne sporazume oziroma dogovore o temeljih družbenega plana. 71. Usposabljanje za obrambo in samozaščito naj bo del družbenopolitične aktivnosti, vzgoje in izobraževanja Spodbujali bomo takšno obrambno in samozaščitno usposabljanje, ki bo izhajalo iz potreb in interesov temeljnih samoupravnih skupnosti ter upoštevalo splošne družbene ci­ lje. Tako naj postane del vsakdanje družbenopolitične aktiv­ nosti ter splošnega družbenega usposabljanja, vzgoje in izobra­ ževanja. Zavzeli se bomo za uresničitev celovitega sistema samoza­ ščitnega in obrambnega usposabljanja, ki naj vključuje vse delovne ljudi in občane, predvsem pa mladino v vzgojnoizobraževalnem procesu. Tega se morajo zavedati vsi odgovorni družbeni dejavniki. Pri tem bomo krepili vlogo socialistične zveze kot pobudnice in usklajevalke množičnega usposab­ ljanja in pripravljanja ljudstva za aktivno udeležbo v obrambni in samozaščitni aktivnosti. Usposabljanje za obvladovanje vojaških veščin za obrambo 926

in samozaščito moramo zastaviti in izvajati tako, da bo spod­ bujalo obrambno zavest in varnostno kulturo s prikazovanjem vseh vrednot socialističnega samoupravnega razvoja, ki jih branimo in varujemo. 72. Obrambna aktivnost naj kot množično gibanje zagotovi učinkovit odpor Celotne obrambne priprave je treba graditi in uresničevati tako, da se bomo morebitni agresiji zoperstavili z nezlomljivim odporom v vsakršnih vojnih razmerah. Jamstvo za učinkovit spopad je razvoj takšnega političnega obrambnega gibanja, ki bo v kritičnih pa tudi najtežjih preizkušnjah zagotovilo - ob najmanjših mogočih žrtvah - največje možne vojaške rezul­ tate. To mora biti enotna usmeritev predvsem vseh oblastnih, družbenopolitičnih, teritorialno-političnih in vojaških or­ ganov. Obrambna aktivnost mora zato pomeniti dobro načrtovano in usklajeno mobilizacijo vseh političnih in materialnih sil ter sredstev, ki jih imamo v delovnem procesu in ki so partizanski ter materialni temelj odpora. Posebej bomo skrbeli predvsem za nadaljnje opremljanje in kadrovsko usposabljanje oborože­ nih sil - Jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe. Civilno in narodno zaščito bomo razvijali tako, da bosta zagotovili množičnost odpora.

73. Samozaščitno aktivnost moramo vključiti v boj za uresničevanje samoupravnih interesov Samozaščitna aktivnost naj posega na vsa področja druž­ benega življenja in ustvarjanja tako, da bo skrb za varstvo samoupravne oblasti in interesov delovnih ljudi za zaščito materialnega temelja samoupravljanja in za varnost življenja stalna in učinkovita. Postati mora sestavina samoupravnih pravic in dolžnosti. Prežema naj delo sleherne samoupravne, družbene in državne institucije. Samoupravne in družbenopolitične skupnosti ter njihovi organi naj prevzamejo neposredno odgovornost za zaščito in zavarovanje življenjskih in delovnih interesov občanov ter de­ lovnih ljudi. Komunisti se bomo zavzemali, da bosta izhodišče

927

za njihovo samozaščitno delovanje analiza varnostnih razmer v slehernem samoupravnem okolju in program samozaščitnih ukrepov. Komunisti bomo v samoupravnih organih, skupščinah in družbenopolitičnih vodstvih ter organizacijah delovali tako, da se bo predvsem izrazila odgovornost za zaščito tistih pravic in svoboščin delovnega človeka, ki izhajajo iz njegovega samo­ upravnega položaja. Tako naj postane samozaščitna aktivnost sestavina boja za uresničevanje samoupravnih interesov v so­ cialistični samoupravni demokraciji in proti vsem poskusom odtujevanja odločanja in delovnih rezultatov.

74. Narodno zaščito moramo razvijati kot najširšo obliko vključevanja delovnih ljudi in občanov v obrambo in varovanje pridobitev revolucije

Zavzemali se bomo, da bodo v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah vključevali v narodno zaščito, ki naj postane množični temelj obrambe in varovanja življenja, dela in samoupravljanja, najširši krog občanov in delovnih ljudi. Posebno skrb je treba posvetiti usposabljanju narodne za­ ščite, ki mora zajeti vse delavce, kmete, študente in druge delovne ljudi. To mora biti načrtno ter prilagojeno vključeva­ nju delovnih ljudi in občanov v izvajanje nalog narodne za­ ščite. Usposobiti jih je treba ne le za opravljanje posameznih nalog v zaščiti delovnega procesa in mirnega življenja, temveč tudi za širše poznavanje pridobitev, ki jih branimo in varu­ jemo. Komunisti se bomo zavzemali, da bodo odbori za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v krajevnih skupnostih in temeljnih organizacijah združenega dela na pobudo družbeno­ političnih organizacij nosilci pripravljanja in usposabljanja na­ rodne zaščite. 75. Komunisti moramo biti v središču življenja in boja za poglabljanje socialistične samoupravne demokracije

Ustvarjalno in kritično delovanje članov zveze komunistov v procesih samoupravnega sporazumevanja in odločanja o te­ meljnih interesih in potrebah ljudi je pomemben pogoj za 928

uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov v družbi. Pri svojem delovanju morajo člani, organizacije in vodstva upo­ rabljati takšne metode in načine delovanja, ki bodo omogočali, da bodo skupaj z vsemi delovnimi ljudmi in naprednimi druž­ benimi silami sproščali pobude, oblikovali predloge in organi­ zirali aktivnost za reševanje družbenih vprašanj ter pri tem skupaj z njimi prevzemali polno odgovornost za skladnost teh rešitev z izhodišči in smotri socialistične revolucije. Osnovna organizacija zveze komunistov mora biti temeljna organizacijska oblika za idejno poenotenje in akcijski dogovor komunistov. Njeno delovanje mora biti usmerjeno v probleme, s katerimi se srečujejo delovni ljudje in občani. Sodelovati mora v demokratičnem postopku oblikovanja in sprejemanja ter uresničevanja samoupravnih odločitev, v celotnem sistemu samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti, v družbenopo­ litičnih in družbenih organizacijah in društvih. Takšen, v vsa­ kodnevno samoupravno in politično delovanje delovnih ljudi vpet način dela bo omogočil, da bo vsaka osnovna organizacija in član zveze komunistov v središču življenja in soočen z najpomembnejšimi družbenimi vprašanji, ki jih mora pri zago­ tavljanju ciljev socialistične revolucije v sedanji etapi našega družbenega razvoja urejati delavski razred v demokratični zvezi z vsemi delovnimi ljudmi in naprednimi silami družbe. Osnovna organizacija zveze komunistov bo tako temeljna opora v družbeni akciji pri razvijanju demokratičnih odnosov v sistemu socialističnega samoupravljanja. Zveza komunistov Slovenije, vse njene osnovne organiza­ cije in vodstva si morajo prizadevati za samostojno in od­ govorno delovanje vseh družbenih dejavnikov. Boriti se mo­ rajo zoper vsakršno neformalno povezovanje in delovanje v takih oblikah in skupinah, ki zožujejo samoupravno in demo­ kratično pot odločanja delovnih ljudi in reševanja problemov ter postajajo vsiljeno nadomestilo za delovanje organizacij in samoupravnih organov ter za široko mobilizacijo vseh ustvar­ jalnih sil družbe. Prav tako se morajo zavzemati za celovitost pristopa k nalogam in družbenim vprašanjem z različnih vidi­ kov našega nadaljnjega družbenega razvoja in dograjevanja socialistične samoupravne demokracije. Tako bomo presegali mnogokje izražene težnje in poskuse zapiranja v podjetniške, občinske in regionalne okvire ter preprečevali uveljavljanje partikularističnih in drugih ožjih interesov na račun splošnih družbenih interesov. 59 VIII. kongres

929

Uveljavljanje vodilne idejne vloge zveze komunistov, nje­ nih osnovnih organizacij, vodstev in članov v pogojih razvite socialistične samoupravne demokracije zahteva: — da mora osnovna organizacija zveze komunistov spreme­ niti svoje delovanje tako, da bo sposobna analizirati konkretno problematiko, ki prihaja do izraza v samoupravni in politični praksi delovnih ljudi in da bo aktivnost svojega članstva usmerjala k reševanju tistih vprašanj, ki utrjujejo socialistične samoupravne odnose in ustavno vlogo delavca v združenem delu in vsej družbi; — da bo osnovna organizacija zveze komunistov oblikovala temeljne smernice in stališča zveze komunistov o najpomemb­ nejših idejnopolitičnih vprašanjih, v skladu s katerimi bodo njeni člani delovali v delegatskih telesih, samoupravnih usta­ novah in organih ter v družbenopolitičnih organizacijah; — da bodo vodstva zveze komunistov od osnovne organiza­ cije dalje zagotavljala usklajeno nastopanje in delovanje članov in organizacij zveze komunistov v razpravljanju in reševanju družbenih problemov, da bodo konkretizirala stališča ter zago­ tavljala pravočasno obravnavo problemov, usklajevanje stališč in oblikovanje političnih smernic stališč in sklepov za delo članov, delegatov in delegacij zveze komunistov; — da bodo sestanki, konference in druge oblike sestajanja članstva temeljito pripravljeni ter da bo njihova vsebina re­ snični odraz temeljnih potreb in interesov delovnih ljudi ter občanov; — da še bolj razvijamo odgovornost vodstev in posameznih članov in temeljiteje spoznamo idejnopolitične in družbeno­ ekonomske razmere ter probleme razvoja. To bo mogoče dose­ gati le z usposabljanjem in z uporabo znanstvenih in strokov­ nih spoznanj. 76. Politika in aktivnost zveze komunistov se lahko potrjujeta le z učinkovitim delovanjem članstva v množičnih družbenopolitičnih organizacijah

Organizacije in vodstva zveze komunistov morajo utrjevati razumevanje pomena in družbene vloge organiziranih dejav­ nikov družbene zavesti, zlasti družbenopolitičnih organizacij. Spopadati se morajo s sektaškimi pogledi tistih komunistov, ki ne upoštevajo, da ne more biti socializma brez zavzete druž930

bene in samoupravne aktivnosti delavskih in ljudskih množic in da pri graditvi novih odnosov sodelujejo tudidjudje, ki ne sprejemajo marksističnega svetovnega nazora in brez pridržka vseh vidikov politike zveze komunistov. Zato se morajo komu­ nisti zavzemati za najširšo odprtost demokratičnih ustanov naše družbe, zlati socialistične zveze delovnega ljudstva za vse ljudi, ne glede na ideološke, verske in druge razlike med njimi, če so se pripravljeni odgovorno vključiti v sistem socialistične samoupravne demokracije. V socialistični zvezi delovnega ljudstva, zvezi socialistične mladine in zvezi združenj borcev narodnoosvobodilne vojske in drugih družbenih organizacijah in društvih bodo komunisti delovali tako: - da bo socialistična zveza vse bolj postajala mesto, kjer bodo vse organizirane subjektivne sile poenotile delovanje in poglede na bistvena družbena vprašanja ter organizirale enotno družbenopolitično akcijo za njihovo reševanje. To je pomembno zlasti za delovanje krajevne organizacije sociali­ stične zveze, njenih svetov in sekcij, ki morajo postati osrednje mesto za delovanje članov in osnovnih organizacij zveze komu­ nistov; - da bodo sindikat in njegove osnovne organizacije še bolj usmerjeni k temeljnim vprašanjem družbenoekonomskega po­ ložaja delavca, da bodo imeli ustvarjalen in kritičen odnos do vseh predlogov, da bodo delavci spoznavali in obvladovali splošne pogoje družbene reprodukcije in da bodo tako postali osrednja gibalna sila v samoupravno združenem delu. Uve­ ljavljanje družbene vloge osnovnih organizacij sindikata je zato osrednje mesto za delovanje članstva in osnovne organiza­ cije zveze komunistov v združenem delu; - z aktivnim delom med mladino in v zvezi socialistične mladine bomo vplivali na njeno usmeritev tako, da bo zajela ustvarjalni nemir in iskanje mladih generacij v procesih samo­ upravnega delovanja, sporazumevanja in odločanja. Zveza ko­ munistov mora razvijati vsebino idejnega in političnega delo­ vanja med mlado generacijo na temelju obnovljenega povezo­ vanja družbenoekonomskih in idejnih osnov, na katerih se oblikujejo mišljenje, pobuda, sugestije in moralne družbene vrednote mladih. Zavzemali se bomo za večjo družbenopoli­ tično angažiranost mlade generacije pri reševanju družbenih problemov in pri graditvi njene ter družbene prihodnosti. Zvezo socialistične mladine morajo mladi ljudje krepiti kot 59*

931

svojo vzgojno in družbenopolitično organizacijo in jo uve­ ljavljati v enotni fronti vseh socialističnih sil. Člani zveze ko­ munistov - mladinci pa morajo predvsem delati v organizaci­ jah zveze socialistične mladine, v družbenih organizacijah in društvih, v katere se mladi povezujejo zaradi skupnega ure­ sničevanja svojih interesov; — da bo zveza združenj borcev narodnoosvobodilne vojske kot nosilka revolucionarnih tradicij razvijala in ustvarjalno vključevala svojo aktivnost v vsa bistvena vprašanja razvoja demokratičnih družbenopolitičnih odnosov na osnovah samo­ upravljanja; — da se bomo v društvih in združenjih zavzemali za demo­ kratične možnosti interesnega organiziranja delovnih ljudi za uveljavljanje naprednih usmeritev in demokratičnosti njiho­ vega delovanja; — da bomo v znanstvenih in strokovnih organizacijah usmerjali aktivnost v aktualne in sprotne razvojne probleme družbe in bodo njihovi predlogi vplivali na celotni demokra­ tični postopek, na odločanje v delegatskem sistemu in samo­ upravnih strukturah. V zvezi komunistov moramo prav z aktivnostjo članstva v družbenopolitičnih organizacijah razvijati in krepiti vlogo nji­ hovih osnovnih organizacij ter z delom v njih najkonkretneje dokazovati, da se borimo proti vsakršnim podcenjevanjem njihove družbene vloge ter vloge in nalog, ki jih ima zveza komunistov v teh organizacijah. 77. Idejnopolitično in ideološko usposabljanje v zvezi komunistov ter informiranje sta pogoj aktivnosti in spreminjanja razmer v samoupravni praksi

V zvezi komunistov moramo skrbeti, da bomo praktično uresničili in dalje razvijali idejnopolitično usposabljanje. To je pogoj, da bodo komunisti znali povezovati marksistično teorijo s samoupravno prakso, ocenjevati in spreminjati družbenoeko­ nomske in politične razmere ter vplivati na delovanje in opre­ deljevanje delovnih ljudi in občanov. Programi in vsebina idejnopolitičnega usposabljanja morajo izhajati iz praktičnih potreb konkretnih družbenih akcij. S tem bomo razvijali ideo­ loško teoretično akcijo, ki naj prispeva k izgrajevanju višje stopnje socialistične samoupravne zavesti in k ustvarjalnemu 932

razvoju marksistične znanosti na različnih področjih druž­ benega ustvarjanja. Kot temeljni nosilec idejnopolitičnega usposabljanja in marksističnega izobraževanja komunistov se mora uveljaviti osnovna organizacija in vsak član zveze komunistov. Odgovor­ nost osnovne organizacije bo tako tudi stalna skrb za kadrova­ nje v vse oblike usposabljanja v okviru sprejetega sistema. Uresničili bomo tak sistem informiranja, da bo zagotovljen obojestranski pretok informacij, in sicer od člana in organiza­ cije do vodstva ter nazaj. Tudi vlogo tiska in založniške dejav­ nosti je potrebno prilagoditi množičnemu usposabljanju, infor­ miranju in obveščanju, tako v zvezi komunistov kot tudi v drugih družbenopolitičnih organizacijah. 78. Organiziranost zveze komunistov moramo dograjevati skladno z njeno vlogo v socialističnem samoupravnem sistemu

Pri uveljavljanju vodilne idejnopolitične in akcijske vloge zveze komunistov je odločilnega pomena samostojno, od­ govorno in ustvarjalno delo osnovne organizacije zveze komu­ nistov v temeljni organizaciji združenega dela, v enoviti de­ lovni organizaciji, v delovni skupnosti in krajevni skupnosti. Zato moramo ustvarjati pogoje za ustanavljanje osnovnih or­ ganizacij povsod, kjer jih še ni, pri tem pa še posebej okrepiti odnos med osnovno organizacijo zveze komunistov in organi občinske organizacije Zveze komunistov Slovenije in odpraviti vse vmesne oblike organiziranja med njimi. Za poenotenje pogledov in mnenj v zvezi komunistov pa je potrebno razvijati nekatere oblike idejnega in akcijskega pove­ zovanja članstva, osnovnih organizacij in drugih organizacij Zveze komunistov Slovenije, kot so posvetovanja, tematske konference itd. Organizirati jih moramo povsod, kjer se pojav­ ljajo nerešena družbena vprašanja in je potrebna enotna in učinkovita družbena akcija zveze komunistov. Delovanje oblik idejnega in akcijskega povezovanja osnovnih organizacij zveze komunistov mora vselej prispevati h krepitvi samostojne in odgovorne vloge osnovne organizacije zveze komunistov ter njeni aktivnosti. Delovna metoda osnovne organizacije zveze komunistov mora biti usmerjena v družbeno delovanje vsakega člana; kar 933

najtesneje pa se mora povezovati v enotno akcijo občinske organizacije Zveze komunistov Slovenije in njenih organov. Organiziranost zveze komunistov ter uporaba metod in na­ činov delovanja mora biti vselej in povsod taka, da omogoča uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov v družbi. Člani, organizacije in vodstva zveze komunistov morajo uporabljati statut zveze komunistov tako, da jim bo v pomoč pri razvijanju samostojne in odgovorne družbene akcije, pri ocenjevanju po­ litičnih razmer in razmerja družbenih sil, pri zagotavljanju idejne in akcijske enotnosti, pri nastopanju v družbeni akciji delovnih ljudi in organiziranih dejavnikov družbene zavesti. Z ustvarjalno uporabo načinov in metod delovanja, z usmeritvijo težišča svoje aktivnosti v celovito demokratično strukturo poli­ tičnega sistema socialističnega samoupravljanja bodo organi­ zacije in vodstva zveze komunistov odpravljale forumsko delo in preprečevale prevzemanje nalog drugih družbenih dejav­ nikov. 79. Sprejemanje borcev za socialistične samoupravne odnose v zvezo komunistov je ena najpomembnejših nalog v razvijanju njene vodilne vloge

Stalno obnavljanje in številčna krepitev članstva zveze ko­ munistov s sprejemanjem aktivnih borcev za socialistične sa­ moupravne družbene odnose je ob hkratnem izboljševanju socialne in starostne sestave članstva stalna naloga vseh osnov­ nih organizacij in organov zveze komunistov ter važen pogoj za uspešno uveljavljanje njene vodilne idejnopolitične vloge. Nadaljevati moramo s stalnim in načrtnim sprejemanjem v zvezo komunistov. Pri tem morajo osnovne organizacije do­ sledno upoštevati celovitost kriterijev in meril za sprejem v zvezo komunistov. To pomeni, da bodo sprejemale tiste, ki so še pred sprejemom seznanjeni s programom in politiko zveze komunistov in jo sprejemajo, obenem pa so aktivni v druž­ benopolitičnih organizacijah, samoupravnih organih, delegaci­ jah ali drugih oblikah družbenega delovanja. Prav tako je važno, da so to dobri in ugledni delavci na svojem delovnem mestu oziroma v poklicu. Predvsem pa je nujno, da hitreje premagujemo ovire, ki preprečujejo množičnejše vključevanje žensk v politično življenje, v članstvo in vodstvo zveze komuni­ stov ter na odgovorne družbene dolžnosti. 934

Ena bistvenih nalog zveze komunistov je skrb za ustrez­ nejšo socialno sestavo, za sprejemanje delavcev iz neposredne proizvodnje. Pri tem pa ne smemo sektašiti nasproti drugim delavcem, zlasti pa ne nasproti inteligenci. Za zvezo komuni­ stov je pomembno tudi povečanje udeležbe kmetov in drugih delovnih ljudi, ki delajo s proizvodnimi sredstvi v zasebni lasti ali se ukvarjajo s svobodnimi poklici. Vsaka organizacija in organ zveze komunistov mora naj­ manj enkrat na leto razpravljati o gibanju članstva zveze komu­ nistov, torej o sprejemanju ali prenehanju članstva ter o spre­ minjanju njegove socialne sestave. Ob tem mora sprejeti ustrezne ukrepe ter jih vključiti v akcijski program svojega delovanja. Med takšne ukrepe sodi tudi ustanavljanje novih osnovnih organizacij zveze komunistov oziroma komuni­ stičnih jeder v okoljih, kjer zdaj komunisti nismo organizirano navzoči. Idejnopolitična in akcijska usmeritev zveze komunistov ter njena učinkovitost pri uresničevanju interesov delavskega ra­ zreda se mora ustrezno odražati tudi v politiki kadrovanja v organe in vodstva zveze komunistov ter v njihovi socialni sestavi. V tem smislu moramo zagotoviti, da bo v sestavi teh organov in vodstev čim več delavcev - neposrednih proizvajal­ cev, žensk in mladih. V prizadevanjih za zagotavljanje idejne in akcijske enot­ nosti zveze komunistov je potrebno pri oblikovanju stališč in sklepov omogočiti, da se izrazijo vse razlike v pogledih in razmišljanju članov zveze komunistov. Vzgojnopolitične ukrepe pa je potrebno uporabiti vselej in dosledno takrat, kadar gre za delovanje zoper politiko in sklepe zveze komuni­ stov. Idejnopolitična in akcijska enotnost ne more biti zagotov­ ljena enkrat za vselej, zanjo se je potrebno boriti ob vsaki družbeni akciji, ob vsaki opredelitvi komunistov.

935

Volilna komisija ugotavlja, da so bili za člane organov Zveze komunistov Slovenije in Zveze komunistov Jugoslavije iz Slo­ venije izvoljeni vsi predlagani kandidati, ker so dobili najmanj 2/3 glasov. In sicer: 1. Za izvolitev članov centralnega komiteja je bilo razdelje­ nih 668 glasovnic. Glasovalo je 668 delegatov, neveljavne so bile tri glasovnice. Glasove so dobili:

ALBREHT Roman 647 glasov AVBELJ Viktor 663 glasov BAVDEK Boris 664 glasov BOŠNIK Ivan 665 glasov BRECELJ Marijan 665 glasov BRIŠKI Alojz 661 glasov DIMIC Rudolf 665 glasov DRAGAN Zvone 663 glasov FIRBAS Jelka 665 glasov FLORJANČIČ Jože 663 glasov FLORJANČIČ Vida 663 glasov GAJGAR Lovro 664 glasov GASPARI Majda 664 glasov GODEC Ivan 665 glasov GOGIĆ Simo 664 glasov GOLOB Ludvik 664 glasov HAFNER Vinko 658 glasov JASNIČ Ljubo 663 glasov JERKIČ Branko 664 glasov KHALIL Ksenija 665 glasov KLEMENČIČ Bojan 664 glasov KOPRIVC Jak 664 glasov KORBAR Slavko 662 glasov KOŠIR Martin 662 glasov KOVAČIČ Jožica 665 glasov KRAIGHER Sergej 662 glasov KRAŠEVEC Anton 664 glasov KRIVOKAPIČ Vlajko 663 gla­ sov KRIŽNAR Ivan 665 glasov KUČAN Milan 660 glasov MAČEK Polde 661 glasov MAJER Boris 664 glasov MARKIČ Stane 664 glasov

MERČNIK Danica 664 glasov MIKLAVČIČ Janez 664 glasov MLINAR Martin 665 glasov OGRIN Roman 663 glasov OROŽEN Marjan 664 glasov POLJANŠEK Majda 663 gla­ sov POPIT France 663 glasov POTRČ Ivan 664 glasov POTRČ Miran 661 glasov PROSENC Miloš 663 glasov PUCER Dino 665 glasov REJC Staša 663 glasov REMS Milan 664 glasov RIBIČIČ Mitja 661 glasov ROJC Emil 663 glasov ROŽIČ Marjan 660 glasov SARIČ Božo 664 glasov ŠKERGET Bogo 663 glasov STOJANOVIČ Vlado 663 glasov STRMOLE Francka 662 glasov ŠALI Franc 664 glasov ŠETINC Franc 665 glasov ŠTIGLIC France 665 glasov ŠTROK Štefan 663 glasov TOŠ Peter 657 glasov URŠIČ Igor 661 glasov VERBIČ Andrej 662 glasov VIPOTNIK Janez 660 glasov VRANIČAR Marko 664 glasov VRATUŠA Anton 665 glasov VRBNJAK Franc 663 glasov VRHOVČAK Ivanka 664 gla­ sov 939

ZAHRASTNIK Janez 662 gla- ŽIBERT Julka 663 glasov sov ŽOLNIR Hinko 663 glasov ZEMLJARIČ Janez 662 glasov ZUPANČIČ-VIČ AR Marija 664 glasov 2. Za volitve članov statutarne komisije ZK Slovenije je bilo razdeljenih 668 glasovnic, glasovalo je prav tako 668 dele­ gatov, neveljavni sta bili dve glasovnici. Glasove so dobili: ANDOLJŠEK Milka 666 glasov GOLOB Ludvik 663 glasov HABJAN Vito 664 glasov JERČIČ Ludvik 663 glasov KOKOŠAR Stojan 665 glasov KOTAR Marjan 663 glasov KRANJC Stane 662 glasov KUHAR Brigita 663 glasov

LOGAR Samo 664 glasov MALI Zdene 662 glasov RINC Danijel 663 glasov ROGELJ Franc 663 glasov RUDL Zvezda 666 glasov SORŠAK Slavko 664 glasov ZUPANČIČ Vladimir 663 gla­ sov

3. Za volitve članov tovariškega razsodišča ZKS je bilo razdeljenih prav tako 668 glasovnic; glasovalo je 668 delegatov; neveljavnih glasovnic ni bilo. Glasove so dobili: 1. AJDIČ Bogomir 668 glasov 2. BABIČ Milan 668 glasov 3. BELTRAM Julij 666 glasov 4. BOŽIČ Jože 666 glasov 5. CVETAŠ Franc 666 glasov 6. HORVAT Demeter 666 gla­ sov 7. HORVAT-KORPIČ Etelka 667 glasov 8. HORVAT Štefan 666 gla­ sov 9. JAGODIČ Vinko 666 gla­ sov 10. JERMAN Marija 668 glasov 11. JESENOVEC Niko 667 gla­ sov 12. JOVAN Milka 667 glasov 13. KAMBIČ Miroslav 666 gla­ sov 14. KOLARIČ Vera 668 glasov 940

15. KOŠČAK Janez 667 glasov 16. KRSNIK Olga 667 glasov 17. LESKOVEC Blanka 665 glasov 18. LESKOVEC Franc 666 gla­ sov 19. PREJAC Boris 668 glasov 20. RAVNIKAR Aleksander 667 glasov 21. SMRDELJ Sonja 668 gla­ sov 22. STOKAVNIK Karel 666 glasov 23. SVETEK Rezika 668 glasov 24. SUHADOLNIK Jože 668 glasov 25. TAVŽELJ Franc 665 gla­ sov 26. VERBIČ Mika 665 glasov 27. VIDIC Lojze 666 glasov

28. ZADRAVEC Franc 667 gla- 30. ŽIBERNA Angelca 666 gla­ sov sov 29. ZAFOŠNIK Milan 666 gla- in REJC Franc 1 glas sov

4.Za volitve članov nadzorne komisije Zveze komunistov Slovenije je bilo razdeljenih 668 glasovnic; glasovalo je 668 delegatov; neveljavnih glasovnic tu ni bilo. Glasove so dobili: 1. DROBNIČ Silva 668 glasov 2. GAČNIK Humbert 666 gla­ sov 3. KUNEJ Majda 668 glasov 4. MARINČEK Gorazd 668 gla­ sov

5. MIKLIČ Jožefa 668 glasov 6. NERED Jože 667 glasov 7. SAKELJŠEK Leopold 668 glasov

5. Za volitve članov centralnega komiteja ZK Jugoslavije je bilo razdeljenih 668 glasovnic; glasovalo je 668 delegatov; neve­ ljavni sta bili dve glasovnici. Glasove so dobili:

1. BARBORIČ Janez 665 gla­ sov 2. BULC Marko 662 glasov 3. DOLANC Stane 665 glasov 4. JANŽIČ Vlado 659 glasov 5. JEREB Silva 659 glasov 6. KARDELJ Edvard 666 gla­ sov 7. KIKEC Alojz 663 glasov 8. KOROŠEC Štefan 663 gla­ sov 9. KUHAR Anica 662 glasov

10. LEPEJ Rudi 662 glasov 11. LEPEJ Stanko 664 glasov 12. MARINC Andrej 659 gla­ sov 13. RAVNIK Miha 661 glasov 14. SMOLE Janko 662 glasov 15. SMOLE Jože 658 glasov 16. TOMŠIČ Vida 663 glasov 17. TUŠAR Albina 661 glasov 18. ZIDAR Milovan 662 glasov 19. WINKLER Iztok 662 gla­ sov

6. Za volitve članov statutarne komisije Zveze komunistov Jugoslavije je bilo razdeljenih 668 glasovnic, glasovalo je 666 delegatov, neveljavne glasovnice so bile 4. Glasove sta dobila Florjančič Milan 662 in Hedžet Peter 656 glasov. 7. Za volitve člana nadzorne komisije Zveze komunistov Jugoslavije je bilo razdeljenih 668 glasovnic, glasovalo je 668 delegatov, neveljavnih glasovnic je bilo 5. Glasove je dobila Stropnik Lojzka 662 glasov. Še volitve delegatov za XI. kongres zveze komunistov Jugo­ slavije, ki jih je izvolil naš kongres. Razdeljenih je bilo prav 941

tako 668 glasovnic, glasovalo je 667 delegatov, neveljavni sta bili dve glasovnici. Glasove so dobili: Atelšek Ivan 662 glasov, Bačič Geza 665, Barborič Janez 666, Bračič Vladimir 664, Bre­ celj Marijan 665, Bele Jože 664, Briški Alojz 665, Ciuha Jože 665, Debenjak Božidar 664, Dernovšek Jože 665, Emeršič Stanko 665, Florjančič Jože 664, Golob Ignac 666, Golob Lu­ dvik 664, Grof Gustav 663, Hafner Vinko 663, Hedžet Peter 666, Hodžar Slavko 665, Hribernik Rudolf 664, Janžič Vlado 662, Jasnič Ljubo 664, Kikec Alojz 665, Knez Jože 663, Koprivc Jak 665, Kornhauser Aleksandra 663, Korošec Štefan 664, Kosin Marko 665, Kraigher Sergej 665, Krašovec Tone 664, Krvina Zdravko 662, Kučan Milan 661, Kuhar Anica 663, Kutoš Alek­ sander 663, Lenarčič Marjan 663, Marinc Andrej 661, Merhar Viljem 665, Milčinski Janez 666, Novak Jože 667, Orožen Mar­ jan 665, Osolnik Bogdan 665, Pečko Karel 665, Pehaček Rado 664, Potrč Miran 666, Prosenc Miloš 665, Ribičič Mitja 665, Rojc Emil 664, Smole Janko 665, Strmčnik Bernard 666, Šetinc Franc 666, Taciga Feliks 664, Toš Peter 663, Tošeska Albina 666, Tušar Albina 664, Verbič Andrej 663, Vipotnik Janez 665, Vrabič Olga 664, Vratuša Anton 666, Zidar Milovan 665, Zupa­ nič Beno 665, Zupanič Andrej 665.

942

Pismo tovarišu Titu

■

Dragi tovariš predsednik, naš dragi tovariš Tito, delegati in gostje VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije Ti pošiljamo iskrene tovariške pozdrave. V pripravah na kongres in te dni na kongresu samem smo komunisti pregledali in kritično ocenili delo, kije bilo opravljeno po našem zadnjem kongresu in po X. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Ocenili smoga v luči prizadevanj za nadaljnje poglabljanje in razvijanje socialističnega samoupravljanja in želimo Ti povedati, kako je bilo pri tem našem delu več čas z nami Tvoje revolucionarno jasno hotenje. Ob našem revolucionarnem delu spoznavamo nenehno, že od tedaj, ko smo pred štirimi desetletji pod Tvojim vodstvom zavestno začeli organizirani revolucionarni boj, kako nam Tvoja vselej ustvarjalna revolucionarna misel pomaga graditi socialistično samoupravno družbo, s kakršno odpravljamo vsakršno izkoriščanje človeka po človeku, vsakemu našemu narodu in narodnosti pa omogočamo, da svobodno in ustvarjalno živi in se razvija v svoji enotni socialistični samoupravni jugoslovanski domovini. Ponosni smo, da je Tvoje hotenje hkrati tudi vzgled vsem ljudstvom po svetu, kako si morejo le po svoji lastni poti, po poti, kakršno omogočajo njihove razmere, graditi in ustvarjati svojo svobodno domovino. Komunisti in vsi delovni ljudje smo bili s Tabo na vseh Tvojih poteh miru po širnem in tako nemirnem svetu. Ponosni smo nate, na prvega soustvarjalca politike 60 VIII. kongres

945

neuvrščenih, ki je edino upanje sveta, da bi mogel ta svet živeti v miru in da bi bilo za vselej odpravljeno vsakršno nasilje nad ljudstvi in narodi. V procesu našega boja za socializem, ki ga uresničujemo na temeljih samoupravljanja, na zavestni volji delovnih ljudi terna zavestnem hotenju enotnem v revolucionarnem boju prekaljene zveze komunistov, se naš delovni človek z vsakim dnem bolj zaveda, daje naša socialistična samoupravna domovina njegova prva skrb in hkrati tudi poroštvo za njegovo svobodo. Zaveda se tudi, da zbliževanje naših kultur pomaga ustvarjati enotnost med našimi narodi in narodnostmi in jih hkrati kulturno bogati. Sporočamo Ti, tovariš Tito, da so na našem kongresu tudi mlade in sveže vrste, ki že danes pomagajo, da bi jutri nadaljevale naše in Tvoje delo. Želja nas vseh, ki smo na VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije, in vsega našega ljudstva pa je enaka volji vsega jugoslovanskega ljudstva: želimo, da bi še dolgo ostal na čelu Zveze komunistov Jugoslavije!

Delegati in gostje VIII. kongresa Zveze komunistov Slovenije

946

V teh dneh smo pregledali svoje delo, razmere in rezultate. Menim, da lahko na hitro ugotovimo, da je kongres izpričal popolno idejno, politično in akcijsko enotnost komunistov. To smo oblikovali in utrjevali v ustvarjalnem delu in boju za nadaljnji razvoj naše družbe na temeljih socialističnega samou­ pravljanja in tvornega mednarodnega sodelovanja na načelih enakopravnosti in neuvrščenosti. Naš dosedanji družbeni in materialni razvoj ter rezultati našega boja nam že danes omogočajo, da je naša celotna druž­ bena aktivnost v vsakdanjem življenju usmerjena h konkret­ nemu ustvarjanju zgodovinskega cilja boja delavskega razreda, ki ga izraža geslo »Delu čast in oblast!« Krepi se samoupravni položaj delovnega človeka v naši družbi - krepi se njegova zavest in odgovornost za svojo usodo in usodo slovenskega naroda v socialistični Jugoslaviji. V tem je tudi izvor samozave­ sti, ustvarjalne moči in odgovornosti za naš skupni napredek, za razvoj materialnega in duhovnega blagostanja družbe. Delo kongresa je v celoti potrdilo, da se borba komunistov in vseh subjektivnih sil že odvija v zavesti in v neposrednih prizadevanjih, da spremenimo resnične odnose v svojem de­ lovnem in življenjskem okolju na temelju prvih elementov dohodkovnih odnosov. Otresamo se začetnih napak, dosti bolj trdno se gibljemo v novih opredelitvah in kategorijah dohod­ kovnih odnosov, samoupravnih institucij političnega sistema, ki temelji in izhaja iz položaja delavca v združenem delu, v družbi in družbeni reprodukciji. Akcijska pozornost je vse bolj usmerjena v bistvene odnose v družbeni reprodukciji in družbi, predvsem na tistih vozliščih, kjer so težnje družbenega odtujevanja še najmočnejše in naj­ bolj trdožive, kjer je največ odporov in omahovanja. Zato pa seveda ni več dovolj le splošno priseganje na sa­ moupravljanje, temveč js potrebno kreativno prizadevanje vseh, da konkretno odgovorimo na vsa vprašanja, ki jih v naše življenje prinaša vsakdan in za katera ni mogoče dobiti recep­ tov v nobenih učbenikih. Kongres je jasno pokazal, da je takšna usmeritev tudi dejav­ nik, ki v neposredni družbeni praksi začrtuje razmejitvene črte med usmeritvami, prizadevanji ter aktivnostjo, ki je v duhu razvoja, preobrazbe in reševanja nasprotij na socialistični sa­ moupravni način na eni strani, in tistimi, ki skušajo ohranjati dosedanje razmere. 949

Kongres je jasno pokazal na medsebojno povezanost in odvisnost med nadaljnjim razvojem socialističnega samou­ pravljanja in uveljavljanjem dohodkovnih odnosov ter delav­ čevega položaja v družbeni reprodukciji in družbi. Vse bolj jasno in uspešno je samoupravno socialistično preseganje sprotnih gospodarskih in družbenih gibanj, reševanje material­ nih in razvojnih nalog z večjo produktivnostjo in bolj učinkovi­ tim gospodarjenjem. Kongres se je jasno izrekel za hitrejše ustvarjanje pogojev, v katerih se bo delavec, delovni človek razvijal kot celovita svo­ bodna osebnost združenega dela. S tega zornega kota se je kongres opredelil do vsega, od česar je odvisen razvoj duhov­ nega, kulturnega, političnega, socialnega itd. delovanja delav­ cev in delovnih ljudi, njihove tvornosti in odnosov v družbi. Kongres je zelo določno opredelil družbene temelje in izho­ dišča, ki so temelj moralnih in etičnih vrednot v socialističnem samoupravljanju. Kongres je začrtal nadaljnje smeri v razvoju družbene dejavnosti ZK. V celoti je potrdil usmeritev, ki dejav­ nost ZK neposredno povezuje z dejavnostjo delavcev in delov­ nih ljudi v njihovih delovnih in družbenih okoljih ter v vsej družbi. Naše dosedanje izkušnje potrjujejo, da je resnična moč ZK in njenih dosedanjih uspehov v tem, da je znala svojo politiko graditi na avtentičnih interesih delavcev in delovnih ljudi ter jih uveljaviti v najširši aktivnosti samih delavcev in delovnih ljudi. Z nenehno politično akcijo vseh subjektivnih sil smo poti­ snili na rob družbenopolitičnega dogajanja tiste nosilce nega­ tivnih teženj, ki imajo v naši družbi objektivne korenine in bi se mogli razrasti, če ne bi bilo takšne povezanosti ZK z množi­ cami, če ne bi politika ZK ustrezala interesom teh množic, če ne bi vzpodbujala njihove energije in pobud. Mislim, da izra­ žam razpoloženje vas vseh, če rečem, da bomo tako ravnali tudi v prihodnje. S takšno aktivnostjo se vse bolj približujemo uresničitvi vizije Ivana Cankarja, ko je dejal: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam šiloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno s stote­ rimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost, ta domo­ vina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo zrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim boga­ stvom. Tedaj bodo le še grenak spomin te gosposke domovine, 950

na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, v sramoto človeštvu, zasmeh pravici...« Ob sklepu 8. kongresa ZK Slovenije se želim zahvaliti vsem komunistom za njihovo dosedanje nesebično delo, vsem delav­ cem in delovnim ljudem, ki so aktivno sodelovali v prizadeva­ njih naše družbe pri njenem dosedanjem razvoju in uveljavlja­ nju interesov delavcev in delovnih ljudi. Prav tako se želim zahvaliti za zaupanje, ki ste nam ga izkazali s tem, da ste nas izvolili v organe ZK. Posebej se zahvaljujem delegatom in gostom, ki so sodelovali na kongresu, dosedanjim članom cen­ tralnega komiteja, častnega razsodišča, statutarne in nadzorne komisije ZKS, občinskim komitejem in medobčinskim svetom ZKS, članom odbora za pripravo kongresa in njegovim komisi­ jam ter vsem, ki so sodelovali v kongresnih pripravah in pri oblikovanju kongresnih dokumentov. Prav tako se zahvalju­ jem mestu Ljubljani in drugim krajem v Sloveniji, ki so spre­ jeli naše goste, kolektivu Gospodarskega razstavišča, admini­ strativni in tehnični službi, tiskarnam, ki so tiskale kongresna gradiva, RTV, tisku, še posebej glasilu »Komunist« ter vsem drugim, ki so kakorkoli pripomogli k uspešnemu delu osmega kongresa ZK Slovenije.

951

Prva seja centralnega komiteja ZK Slovenije

Takoj po zaključku osmega kongresa ZKS se je na svoji prvi seji sestal 70-članski novoizvoljeni centralni komite ZKS. Prvo sejo je vodil najstarejši član centralnega komiteja Marijan Bre­ celj. Člane centralnega komiteja je predsednik kandidacijske komisije Slavko Korbar seznanil s kadrovskimi pripravami za volitve predsednika CK ZKS in predsedstva CK ZKS. V javni razpravi se je izoblikoval predlog, da naj bi France Popit ostal predsednik centralnega komiteja. Predsedstvo CK ZKS v prejšnji sestavi je to sprejelo, predlog pa so podprli tudi občin­ ska vodstva in organizacije ZK v Sloveniji, za kar ima kandida­ cijska komisija CK ZKS vso dokumentacijo. Z javnim glasovanjem se je CK izrekel za kandidacijsko listo za 18-člansko predsedstvo. Po tajnem glasovanju je pred­ sednik volilne komisije Jože Florjančič objavil, da je bil za predsednika CK ZKS izvoljen France Popit, za člane predsed­ stva pa Roman Albreht, Viktor Avbelj, Lojze Briški, Zvone Dragan, Majda Gaspari, Vinko Hafner, Sergej Kraigher, Milan Kučan, Boris Majer, Marjan Orožen, Miloš Prosenc, Mitja Ribi­ čič, Franc Šetinc, Igor Uršič, Andrej Verbič, Janez Vipotnik in Anton Vratuša. Člani centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije

ALBREHT Roman, AVBELJ Viktor, BAVDEK Boris, BOŠNIK Ivan, BRECELJ Marijan, BRIŠKI Alojz, DIMIC Ru­ dolf, DRAGAN Zvone, FIRBAS Jelka, FLORJANČIČ Jože, FLORJANČIČ Vida, GAJGAR Lovro, GASPARI Majda, GO­ DEC Ivan, GOGIĆ Simo, GOLOB Ludvik, HAFNER Vinko, JASNIČ Ljubo, JERKIČ Branko, KHALIL Ksenija, KLE­ MENČIČ Bojan, KOPRIVC Jak, KORBAR Slavko, KOŠIR Martin, KOVAČIČ Jožica, KRAIGHER Sergej, KRAŠEVEC Anton, KRIVOKAPIČ Vlajko, KRIŽNAR Ivan, KUČAN Mi­ lan, MAČEK Polde, MAJER Boris, MARKIČ Stane, MERČNIK Danica, MIKLAVČIČ Janez, MLINAR Martin, OGRIN Roman, OROŽEN Marjan, POLJANŠEK Majda, POPIT France, POTRČ Ivan, POTRČ Miran, PROSENC Miloš, PUCER Dino, REJC Staša, REMS Milan, RIBIČIČ Mitja, ROJC Emil, ROŽIČ Marjan, SARIČ Božo, SKRGET Bogo, STOJA­ NOVIČ Vlado, STRMOLE Francka, ŠALI Franc, ŠETINC Franc, ŠTIGLIC France, ŠTROK Štefan, TOŠ Peter, URŠIČ Igor, VERBIČ Andrej, VIPOTNIK Janez, VRANIČAR Marko, VRATUŠA Anton, VRBNJAK Franc, VRHOVČAK Ivanka, 955

ZAHRASTNIK Janez, ZEMLJARIČ Janez, ZUPANČIČ-VIČAR Marija, ŽIBERT Julka, ŽOLNIR Hinko. Člani statutarne komisije ZK Slovenije ANDOLJŠEK Milka, GOLOB Ludvik, HABJAN Vito, JER­ ČIČ Ludvik, KOKOŠAR Stojan, KOTAR Marjan, KRANJC Stane, KUHAR Brigita, LOGAR Samo, MALI Zdene, RINC Danijel, ROGELJ Franc, RUDL Zvezda, SORŠAK Slavko, ZUPANČIČ Vladimir.

Člani tovariškega razsodišča ZK Slovenije AJDIČ Bogomir, BABIČ Milan, BELTRAM Julij, BOŽIČ Jože, CVETAŠ Franc, HORVAT Demeter, HORVAT-KORPIČ Etelka, HORVAT Štefan, JAGODIČ Vinko, JERMAN Marija, JESENOVEC Niko, JOVAN Milka, KAMBIČ Miroslav, KO­ LARIČ Vera, KOŠČAK Janez, KRSNIK Olga, LESKOVEC Blanka, LESKOVEC Franc, PREJAC Boris, RAVNIKAR Aleksander, SMRDELJ Sonja, STOKAVNIK Karel, SVETEK Rezika, SUHADOLNIK Jože, TAVŽELJ Franc, VERBIČ Mika, VIDIC Lojze, ZADRAVEC Franc, ZAFOŠNIK Milan, ŽIBERNA Angelca.

Člani nadzorne komisije ZK Slovenije DROBNIČ Silva, GAČNIK Humbert, KUNEJ Majda, MA­ RINČEK Gorazd, MIKLIČ Jožefa, NERED Jože, SAKELJŠEK Leopold.

Člani centralnega komiteja ZKJ BARBORIČ Janez, BULC Marko, DOLANC Stane, JANŽIČ Vlado, JEREB Silva, KARDELJ Edvard, KIKEC Alojz, KOROŠEC Štefan, KUHAR Anica, LEPEJ Rudi, LEPEJ Stanko, MARINC Andrej, RAVNIK Miha, SMOLE Janko, SMOLE Jože, TOMŠIČ Vida, TUŠAR Albina, ZIDAR Milovan, WINKLER Iztok.

Člana statutarne komisije ZKJ

FABJANČIČ Milan, HEDŽET Peter 956

Članica nadzorne komisije ZKJ

STROPNIK Lojzka Delegati za XI. kongres ZKJ, ki jih je izvolil VIII. kongres ZKS ATELŠEK Ivan, BAČIČ Geza, BARBORIČ Janez, BRAČIČ Vladimir, BRECELJ Marijan, BRILEJ Jože, BRIŠKI Alojz, CIUHA Jože, DEBENJAK Božidar, DERNOVŠEK Jože, EMERŠIČ Stanko, FLORJANČIČ Jože, GOLOB Ignac, GO­ LOB Ludvik, GROF Gustav, HAFNER Vinko, HEDŽET Peter, HODŽAR Slavko, HRIBERNIK Rudolf, JANŽIČ Vlado, JASNIČ Ljubo, KIKEC Alojz, KNEZ Jože, KOPRIVC Jak, KORNHAUSER Aleksandra, KOROŠEC Štefan, KOSIN Marko, KRAIGHER Sergej, KRAŠOVEC Tone, KRVINA Zdravko, KUČAN Milan, KUHAR Anica, KUTOŠ Aleksander, LENARČIČ Marjan, MARINC Andrej, MERHAR Viljem, MIL­ ČINSKI Janez, NOVAK Jože, OROŽEN Marjan, OSOLNIK Bogdan, PEČKO Karel, PEHAČEK Rado, POTRČ Miran, PROSENC Miloš, RIBIČIČ Mitja, ROJC Emil, SMOLE Janko, STRMČNIK Bernard, ŠETINC Franc, TACIGA Feliks, TOŠ Peter, TOŠESKA Albina, TUŠAR Albina, VERBIČ Andrej, VIPOTNIK Janez, VRABIČ Olga, VRATUŠA Anton, ZIDAR Milovan, ZUPANČIČ Beno, ZUPANIČ Andrej.

957

Sestalo se je tudi novoizvoljeno predsedstvo central­ nega komiteja ZKS. Za sekretarja predsedstva CK ZKS je bil izvoljen Franc Šetinc, za izvršne sekretarje predsedstva CK ZKS pa: Ljubo Jasnič - za splošni ljudski odpor in družbeno samo­ zaščito, Bojan Klemenčič - za organiziranost in razvoj zveze komu­ nistov, Martin Mlinar - za naloge zveze komunistov in delo komu­ nistov v družbenoekonomskem sistemu, Roman Ogrin - za kadrovske zadeve zveze komunistov, Emil Rojc - za naloge zveze komunistov in delo komunistov v vzgoji in izobraževanju, Franc Šali - za naloge zveze komunistov in delo komuni­ stov v znanosti in kulturi, Peter Toš - za naloge zveze komunistov in delo komunistov v političnem sistemu, Ivanka Vrhovčak - za naloge zveze komunistov in delo komunistov v družbenopolitičnih organizacijah. Prav tako so bile imenovane tudi komisije, njihovi predse­ dniki in podpredsedniki: komisija za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito predsednik: France Popit, podpredsednik: Alojz Briški; komisija za organiziranost, razvoj in kadrovsko politiko zveze komunistov predsednik: Alojz Briški; komisija za idejno delo, znanost, kulturo, vzgojo in izobraže­ vanje predsednik: Boris Majer; komisija za propagando in informiranje predsednik: Franc Šetinc, podpredsednik: Milan Meden; komisija za družbenoekonomski in politični sistem predsednik: Igor Uršič; komisija za naloge zveze komunistov v zvezi z našimi de­ lavci v tujini predsednik: Majda Gaspari; komisija za proučevanje zgodovine zveze komunistov predsednik: Lidija Šentjurc; komisija za mednarodna ekonomska in politična vprašanja predsednik: Ronald Strelec. 61 VIII. kongres

961

Dodatek

Delegacije na VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije: Aleksander Grličkov, Imre Balint. Centralni komite Zveze komunistov Bosne in Herce­ govine: Nedeljko Mandič, Kazimir Jelčič. Centralni komite Zveze ko­ munistov Crne gore: Momčilo Vučinič, Stevo Radovič. Centralni ko­ mite Zveze komunistov Hrvatske: Čedo Grbič, Ivan Beloša, Ivica Trnokop. Centralni komite Zveze komunistov Makedonije: Veselinka Malinska, Dimitar Gerosimovski. Centralni komite Zveze komunistov Srbije: Krsta Avramovič, Špiro Galovič. Pokrajinski komite Zveze komunistov Kosova: Sejfedin Batalli, Svetislav Jakšič. Pokrajinski komite Zveze komunistov Vojvodine: Marija Zvekič-Miškolci, Mi­ lenko Stanič. Slovenska kulturno-gospodarska zveza iz Trsta: Boris Race, Darij Cupin, Igor Komelj, Izidor Predan, Karel Šiškovič. Zveza slovenskih organizacij na Koroškem iz Celovca: Karl-Gašper Prusnik, Franci Zwitter, Teodor Domej, Milan Wutte, Mirko Perc, Valter Gutovnik, Feliks Wieser, Peter Kuhar, Milena Groblacher. Narodni svet koroških Slovencev iz Celovca: Matevž Grilc, Fridi Sabotnik, Filip Warasch, Franc Kattnig, Janko Kulmež. Poljska združene delavska partija, Vojvodski komite iz Katowic: Henrik Rohačevič, Zdislav Gor­ čica, Stanislava Kozlowska. Deželno vodstvo Komunistične partije Avstrije za Koroško: Arnulf Raimund, Mirko Messner, Rupert Kossler, Gerhard Steingress. Deželno vodstvo Komunistične partije Avstrije za Štajersko: Willi Gaisch, Franz Parteder. Deželni komite Komunistične partije Italije za Furlanijo - Julijsko krajino: Antonino Cuffaro, Tullio Paiza, Renzo Pascolat, Giorgio Rossetti, Jelka Gerbec. Deželni komite Komunistične partije Italije za Veneto: Rino Serri, Antonio Papalia, Giuseppe Pupillo. Deželni komite Komunistične partije Italije za Pie­ mont: Vito Damico, Germano Galligaro. Madžarska socialistična de­ lavska partija, Izvršni komite Železne županije: Laszlo Takacs, Sandor Gierke.

965

j

Delegacije gostov iz tujine na VIII. kongresu Zveze komunistov Slovenije Zveza slovenskih organizacij na Koroškem: predsednik Zveze slo­ venskih organizacij dr. Franci Zwitter, predsednik Zveze koroških partizanov Karl Prusnik Gašper, predsednik Zveze slovenske mladine Teodor Domej, predsednik Krajevnega odbora Zveze slovenske mla­ dine v Škocijanu Milan Wutte, predsednik Krajevnega odbora Zveze slovenske mladine v Pliberku Mirko Perc, predsednik Krajevnega odbora Zveze slovenske mladine v Globasnici Valter Gotovnik, sekre­ tar Zveze slovenskih organizacij dipl. ing. Feliks Wieser, predsednik Krajevnega odbora Zveze slovenske mladine v Železni Kapli Peter Kuhar in predsednica Zveze slovenskih žena Milena Groblacher. Narodni svet koroških Slovencev: predsednik dr. Matevž Grilc, pod­ predsednik Fridi Sabotnik, osrednji tajnik Filip Warasch, dipl. ing. Franc Kattnig in Janko Kulmež. Zveza slovenskih kulturno-prosvetnih organizacij iz Trsta: Boris Race, Dari Čupin, Karel Šiškovič, Igor Komelj in Izidor Predan. KP Avstrije - Deželno vodstvo za Koroško: Raimund Arnulf, dr. Mirko Messner, Rupert Kbssler in mag. Gerhard Steingress. Deželno vodstvo za Štajersko: sekretar deželnega vodstva Willi Gaisch, urednik »Wahrheit« Franc Parteder. KP Italije - Deželni komite za Furlanijo - Julijsko krajino: član centralnega komiteja KPI, sekretar deželnega komiteja za FJK, posla­ nec v parlamentu Antonio Cuffaro, sekretar federacije KPI v Gorici, član deželnega komiteja za FJK Tullio Paiza, član CK KPI, sekretar federacije KPI v Vidmu, član deželnega sekretariata za FJK Renzo Pascolat, član centralne kontrolne komisije KPI, sekretar avtonomne federacije KPI v Trstu, član deželnega sekretariata KPI v Trstu Giorgio Rossetti in senatorka iz deželnega komiteja za FJK Jelka Gerbec. Deželni komite za Veneto: regionalni sekretar in član nacionalne direkcije KPI Rino Serri, član regionalnega sekretariata in centralne kontrolne komisije Antonio Papalia in član regionalnega vodstvenega komiteja in sekretar federacije KPI v Vicenzi Guseppe Pupillo.

966

Organi kongresa

Predsedstvo kongresa

1. ANŽUR Marjan, delegat iz Ljubljane (Bežigrad) 2. AVBELJ Viktor, član CK ZKS 3. BRIŠKI Lojze, član CK ZKS 4. HAFNER Vinko, član CK ZKS 5. JANŽIĆ Vlado, član CK ZKS 6. JEREB Silva, članica CK ZKJ 7. JERKIČ Branko, delegat iz Ljubljane (Center) 8. MAROVIČ Milena, delegat­ ka iz Gornje Radgone 9. MERČNIK Danica, delegat­ ka iz Maribora 10. NORČIČ Oto, delegat uni­ verze v Ljubljani 11. OROŽEN Marjan, član CK ZKS 12. POPIT France, predsednik CK ZKS 13. POTRČ Ivan, član CK ZKS 14. RAVNIK Miha, član CK ZKJ 15. RIBIČIČ Mitja, član CK ZKS 16. ROMIH FRANC, delegat iz Hrastnika 17. ŠETINC Franc, član CK ZKS 18. TROBEC Bruno, delegat iz Kopra 19. TUŠAR Albina, delegatka z Jesenic

20. ZAHRASTNIK Janez, član CK ZKS

Sekretariat kongresa 1. KORBAR Slavko, član CK ZKS 2. ELIKAN Janez, član CK ZKS 3. PREJAC Boris, delegat iz Ljutomera 4. VOH Alfred, delegat iz Ma­ ribora 5. ZALETEL Milica, delegat­ ka iz Zagorja Verifikacijska komisija

1. KERŠEVAN Nuša, dele­ gatka iz Ljubljane (Center) 2. BLAŽEVIČ Majda, delegat­ ka iz Krškega 3. MALOVRH Ivanka, dele­ gatka iz Škofje Loke 4. MELE Stane, delegat iz Celja 5. SARIČ Božo, delegat iz Tol­ mina Kandidacijska komisija 1. ZUPANČIČ-VIČAR Ma­ rija, članica CK ZKS 2. BIBIČ Adolf, delegat uni­ verze v Ljubljani 3. BOŠNIK Ivo, delegat iz Slo­ venj Gradca 4. DIMIC Rudolf, član CK ZKS

967

5. JAKOMIN Livij, član CK ZKJ 6. KAČ Karel, delegat iz Žalca 7. KIKEC Alojz, delegat iz Ve­ lenja 8. LIKAN Zdenko, delegat iz Nove Gorice 9. MEDVEŠČEK-DURIČ Ve­ sna, delegatka iz Novega mesta 10. MULE J Matjaž, delegat uni­ verze v Mariboru 11. PROSENC Miloš, član CK ZKS 12. STOJCEVSKI Dimče, dele­ gat iz Ptuja 13. SUŠNIK Ivan, delegat iz Ljubljane (Center) 14. ŠTRAVS Drago, delegat iz Lenarta 15. ZORČIČ Peter, delegat iz Brežic Volilna komisija

1. DERNOVŠEK Jože, član CK ZKS 2. CVETAŠ Franc, delegat univerze v Ljubljani 3. KRUNIČ Inge, delegatka iz Maribora 4. PEROVŠEK Darko, delegat iz Ljubljane (Vič-Rudnik) 5. POLK Albin, delegat z Jese­ nic 6. PREGELJ Herman, delegat iz Krškega 7. SMRDELJ Sonja, delegat­ ka iz Postojne 8. ŠEPEC Janez, delegat iz Ilirske Bistrice 9. ŠTIRN Tatjana, delegatka iz Logatca 10. TERČEK Marina, delegatka iz Novega mesta 11. ŽOLNIR Hinko, delegat iz Slovenske Bistrice

968

Komisija za resolucijo, stališča in sklepe

1. ŠETINC Franc, član CK ZKS 2. ALBREHT Roman, član CK ZKJ 3. BRIŠKI Alojz, član CK ZKS 4. BULC Marko, član CK ZKJ 5. DEBENJAK Božidar, dele­ gat univerze v Ljubljani 6. FLORJANC Miro, delegat iz Trbovelj 7. FLORJANČIČ Jože, dele­ gat iz Maribora 8. GASPARI Majda, članica CK ZKS 9. HAFNER Vinko, član CK ZKS 10. HEDŽET Peter, delegat iz Maribora 11. JEREB Silva, članica CK ZKJ 12. JURKOVIČ Danica, članica CK ZKJ 13. KOVAČ Jože, delegat iz Murske Sobote 14. KRAIGHER Sergej, član CK ZKS 15. KUČAN Milan, član CK ZKS 16. MACUH Peter, delegat iz Radelj 17. MAJER Boris, član CK ZKJ 18. MARINC Andrej, član CK ZKS 19. MIKLAVC Jože, delegat iz Velenja 20. MLINAR Martin, delegat ih Hrastnika 21. NORČIČ Oto, delegat uni­ verze v Ljubljani 22. OROŽEN Marjan, član CK ZKS

23. POPIT France, predsednik CK ZKS 24. POTRČ Miran, član CK ZKS 25. PROSENC Miloš, član CK ZKS 26. RIBlClC Mitja, član CK ZKS 27. ŠALI Franc, član CK ZKS 28. ŠTROK Štefan, delegat iz Krškega 29. ZAHRASTNIK Janez, član CK ZKS 30. WINKLER Iztok, član CK ZKJ (v komisiji sodelujejo predsedniki komisij kon­ gresa)

Komisija za pritožbe in proš­ nje 1. SORŠAK Slavko, član CK ZKS 2. BAN Franc, delegat iz Slo­ venskih Konjic 3. GLAVAN Jože, delegat iz Trbovelj 4. KORVA Lucijan, delegat iz Kopra 5. LEPEJ Stanko, član CK ZKJ 6. PAHOR Jože, delegat iz No­ ve Gorice 7. PAVLIN Ivanka, delegatka iz Trebnjega 8. POGOREVC Edo, član CK ZKS 9. ROGELJ Franc, član CK ZKS 10. ŠKERGET Bogo, član CK ZKS 11. ŽIBERT Julka, delegatka iz Ljubljane (Center)

969

Brzojavke in pisma VIII kongresu ZK Slovenije

Megrad Ljubljana; komunisti in delovni ljudje zdravilišča Dobrna; komunisti Savskih elektrarn; delavci, komunisti, člani sindikata, člani zveze socialistične mladine in samoupravni organi delovne skupnosti kazensko poboljševalnega doma za mladoletnike in zaporov v Celju; mladinci - udeleženci dvodnevnega mladinskega pohoda po poteh partizanskih enot iz Šentjurja pri Celju; delavci tozd Elektrarne Moste - Žirovnica; kolektiv Elektrarne Medvode; cicibani in delovni kolektiv vzgojno-varstvenega zavoda Rezke Dragerjeve, Šentvid; komunisti, člani osnovnih organizacij ZKS Savsko naselje Ljubljana; pionirji občine Ljubljana Šiška; mladi iz krajevnih skupnosti, zbrani na mla­ dinski politični šoli v Bovcu; učenci - mladinci dvojezične osnovne šole Drago Lugarič iz Lendave; pionirji in mladinci osnovne šole »Vojka Šmuca« iz Izole, zbrani na svečani konferenci 31. marca; pio­ nirji pionirskega odreda Marice Kerenčič na osnovni šoli Kerenčičevih v Pesnici; delavci in brigadirji združeni v delovni organizaciji Tekstil Ljubljana; brigadirji veterani občine Ljubljana Center; člani osnovne organizacije ZK skupnih služb delovne organizacije Plutal - Ljubljana; delavci temeljnih organizacij združenega dela Gradbeništvo Zagorje, gradbeno industrijsko podjetje Beton iz Zagorja; učenci in delavci delovne organizacije šolskega centra pri Tam Maribor; delovni ljudje, združeni v UNIOR, kovaške industrije Zreče; delavci železarne Ravne; komite ZKS Mehanotehnike Izola; osnovna organizacija ZK osnovne šole Remšnik - Podvelka; družbenopolitične organizacije in samou­ pravni organi Šestica Ljubljana; pionirji in mladina osnovne šole Rado Robič, Limbuš pri Mariboru; delovni kolektiv INA-Nafta Lendava; pionirji, mladinci in člani delovne skupnosti osnovne šole Franc Osoj­ nik Ptuj; delovni ljudje Avtoobnove Maribor; člani osnovne organiza­ cije ZKS, učenci in vsi delavci poklicne kovinarske šole Maribor Tabor; delavci Carinarnice Maribor; komunisti osnovne organizacije ZK Šentjernej; delovni ljudje in občani občine Slovenska Bistrica; delovni ljudje mariborskega Vodovoda in Snage; komunisti in vsi zaposleni v temeljni organizaciji združenega dela DES Elektrogradnje in montaže Ljutomer; osnovna organizacija ZK tozd za PTT promet Novo mesto; delavci delovne organizacije za gradbeništvo, obrt in komunalo Črnomelj; delovni ljudje, člani ŽKS in ostalih družbenopoli­ tičnih organizacij Cestnega podjetja Maribor; komunisti novoustanov­ ljene osnovne organizacije ZK Slovenija-Sadje - hladilnica Bohova pri Mariboru; delavci delovne organizacije za vzdrževanje stanovanjskih

970

hiš »Dom« Velenje, zbrani na delovni akciji na Kozjaku; delavci indu­ strijskega kombinata Planika Kranj, tozd tovarne obutve Turnišče; delovni ljudje delovne organizacije IMPOL Slovenska Bistrica; občin­ ska konferenca zveze socialistične mladine Slovenije Novo mesto; delavci in kooperanti združenih temeljnih organizacij v sestavi delovne organizacije Pomurka Agromercur Murska Sobota; kolektiv Ladjedel­ nice 2. oktober Izola; delavci sestavljene organizacije združenega dela Alpetour Škofja Loka; delavci delovne organizacije »Vozila« Nova Gorica; komunisti in delovni ljudje industrije motornih vozil Novo mesto; člani vseh osnovnih organizacij ZK in drugi delavci industrije kovinskih in plastičnih proizvodov LIV Postojna; delavci organizacije združenega dela mariborske Livarne Maribor; delavci delovne organi­ zacije TAM Maribor, zbrani na zboru delovnih ljudi, posvečenem VIII. kongresu; komunisti združene industrije vozil TAM Maribor; delegati delovnih skupnosti tovarne izolacijskega materiala Laško; delavci de­ lovne organizacije DANA iz Mirne; delavci Šampionke iz Renč; tovariš Massenzio Matteo iz Nove Gorice; osnovna organizacija ZK Strmec pri Vojniku; komunisti in delovni ljudje v temeljni organizaciji združe­ nega dela tovarne ivernih plošč Otiški vrh pri Dravogradu; člani osnovne organizacije ZK gimnazije Vida Janežič Poljane; učenci in učitelji gimnazije Ljubljana Šentvid; delavci in učenci poklicne kovi­ narske in usnjarsko-galanterijske šole iz Domžal; delovni ljudje to­ varne oblačil Labod iz Novega mesta; delavci komunisti, zbrani na svečani seji osnovne organizacije ZK tozd mestni potniški promet v Ljubljani; slušatelji trimesečnega seminarja v oddelku politične šole Brežice; komunisti in delovni ljudje Ferralit Žalec; člani sindikata združene industrije vozil TAM Maribor; komunisti delovne organiza­ cije Hmezad Žalec; komunisti in delovni kolektiv industrije pohištva Brest Ceknica; delavci splošnega gradbenega podjetja Konstruktor Maribor; Regionalni komite komunistične partije Italije iz Piemonta; občinski svet zveze sindikatov Ljubljana Moste-Polje; občinska konfe­ renca ZKS Ljutomer - osnovna organizacija ZK Železne dveri; pio­ nirji, mladinci in gostje, zbrani na mitingu v Framu; delovni ljudje tovarne volnenih izdelkov Majšperk; slušatelji trimesečnega seminarja za proizvodne delavce pri medobčinskem študijskem središču poli­ tične šole CK ZKS v Trbovljah; pionirji, mladinci in učitelji osnovne šole Ivana Cankarja v Mariboru; komunisti, delovni ljudje, mladinci in pionirji osnovne šole Alojza Kebeta iz Ljubljane; delavci zdravstvene skupnosti Slovenije; delavci delovne organizacije gradbenega podjetja Objekt; delovni ljudje, člani vseh družbenopolitičnih organizacij kra­ jevne skupnosti Mačkovci in šolska mladina, zbrani na proslavi v počastitev VIII. kongresa ZKS; delavci skupnih služb Savskih elek­ trarn; delovni kolektiv Tekstine Ajdovščina; pionirji, mladinci in vsi člani delovne skupnosti osnovne šole ter člani osnovne organizacije ZK in krajani krajevne skupnosti Crensovci: zveza tabornikov občine Ljubljana Šiška; osnovna organizacija »družbeni standard« Megrad iz Ljubljane; slušatelji trimesečnega seminarja teorije in prakse marksi-

971

zma pri občinski organizaciji ZKS Ljubljana Šiška; delavci in družbe­ nopolitične organizacije Gorenje Muta; vodstva družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov delovne organizacije LIP Ko­ njice iz Slovenskih Konjic; slušatelji trimesečnega seminarja marksi­ zma Radovljica in Jesenice; učenci in učitelji osnovne šole Mirana Jarca Črnomelj; prosvetni delavci občine Slovenske Konjice; komuni­ sti kmetijske zadruge Črnomelj; učenci in učitelji osnovne šole Šentjur pri Celju; člani osnovne organizacije ZK zavoda za zdravstveno varstvo Maribor tozd Kemocit v Slovenski Bistrici; komunisti in vsi člani 3200 članskega kolektiva Meblo Nova Gorica; pripadniki enote teritorialne obrambe na območju Trnovskega gozda; delavci SGP Nova Gorica; člani gasilskih društev in industrijskih gasilskih društev iz Litije; komunisti in delavci veletrgovine Potrošnik iz Murske Sobote; de­ lovna skupnost upravnih organov izvršnega sveta in skupščine občine Zagorje; delavci Slovenijales iz Radomelj; delovni kolektiv TKK Srpe­ nica; delovni ljudje delovne organizacije Primat Maribor tozd Banona in varovalna odprema Ormož; delavci DO Helios Domžale; delavci transportnega podjetja TGP Metlika; komunisti veletrgovine VEMA Maribor; člani delovne organizacije industrije gradbenega materiala Zagorje ob Savi; občinski štab za teritorialno obrambo Velenje; komu­ nisti KRKE iz Novega mesta; osnovna organizacija ZKS tozd Potroš­ nja iz Zagorja ob Savi; delovni kolektiv Termoelektrarna Šoštanj; delovni ljudje in učenci osnovne šole Janko Kersnik Brdo pri Luko­ vici; člani osnovne organizacije ZK ABC Pomurka - trg. podjetje Kočna iz Kamnika; delovni ljudje delovne organizacije Elektrokovine Maribor; pionirji, mladinci in delovni kolektiv osnovne šole Bistrica ob Sotli; delavci delovne organizacije Trgoavto Koper; pionirji in mla­ dinci osnovne šole Prežihov Voranc Maribor; komunisti osnovne orga­ nizacije ZKS uprave in družbenopolitičnih organizacij občine Slovenj gradeč; učenci in učitelji osnovne šole bratov Vodopivec Pivka; de­ lavci in komunisti časopisno založniškega podjetja Mariborski tisk tozd Večer in todz Tiskarna; komunisti ozd Kras iz Sežane; člani ZK v krajevni skupnosti Ratkovci, Prosenjakovci in selo Fokovci; delavci Salonita Anhovo; pionirski odred Maksa Krena iz Svečine - Zgornja Kungota; komite občinske konference ZKS Idrija; komunisti delavci postaje milice Tržič; komunisti delavci Milice in carine mejnega pre­ hoda Ljubelj; komunisti kmetijskega kombinata Ptuj; delavci, člani družbenopolitičnih organizacij hotela Adria iz Ankarana; komunisti in delavci delovne organizacije Piama iz Podgrada; mladi občine Ljub­ ljana Šiška; delovni ljudje in komunisti Steklarne Hrastnik; pionirji, mladinci in delavci na osnovi šoli bratov Polančičev v Mariboru; delavci Mariborske tekstilne tovarne iz Maribora; delavci industrije keramično kislinoodpornih opečnih izdelkov iz Ljubečne; pokrajinski komite KP Italije - sekretariat iz Pesara in Urbina (Italija); osnovna organizacija ZK rep. štaba za teritorialno obrambo Slovenije; delavci in komunisti tovarne celuloze in papirja Đuro Salaj Krško; občani in komunisti občine Krško; delavci todza Usnjarna Vrhnika; učenci in

972

učitelji osnovne šole Ivan Skvarča Zagorje ob Savi; krajevna organiza­ cija ZWI Mirna; pionirji, mladinci in učitelji osnovne šole Jakobski dol; osnovna organizacija ZK sekcije iz Ljubljane; pionirji, mladina in učitelji osnovne šole Janko Padežnik iz Maribora; delavci in kmetje kooperanti TOK Hajdina pri Ptuju; člani ZKS Mesokombinata »Perut­ nina« Ptuj; Mestni svet Zveze sindikatov Ljubljana; člani ZK, sindi­ kata in ZSM, ZB in delovni ljudje TKI Hrastnik; člani osnovne organi­ zacije ZK Iskre - tozd Feriti; delavci gradbenega industrijskega po­ djetja Gradis iz Ljubljane; člani osnovne organizacije Jeklotehna tozd Dom Murska Sobota; člani ZK in delavci Železarne Štore; delovni kolektiv SDK podružnica Koper; mladinci, člani družbenopolitičnih organizacij in društev ter prostovoljci v enotah teritorialne obrambe občine Idrija, zbrani ob sprejemu štafetnih palic (lokalnih); osnovna organizacija ZK tozd hidrogradnje iz Ljubljane; osnovna šola Zgornja Kungota - pionirji, mladinci in delovni kolektiv; osnovna organizacija ZK delovne skupnosti skupnih služb Agrotehnika Ljubljana; mladina občine Slovenske Konjice; delavci iz Induplati; učenci in učitelji osnovne šole J. B. Tito Jarše ter krajani Jarš in Preserij; delavci tozd Vino Koper - sozd Agraria Kras; v imenu 750 članov ZZB NOV obč. odbor ZZB NOV Slovenske Konjice; graditelji jedrske elektrarne v Krškem; občinski komite ZKS Slovenske Konjice v imenu vseh komu­ nistov občine; Pionirji, mladinci in učiteljski zbor osnovne šole naro­ dnega heroja Rajka iz Hrastnika; delavci Titovih zavodov Litostroj; delegati skupščine kluba samoupravljavcev občine Koper; delovni ljudje Metalne Maribor; pionirji odreda Jelenov žleb podružnične šole Dolenja vas pri Ribnici; občinski komite in družbenopolitične organi­ zacije občine Črnomelj; delavci Hidromontaže Maribor; osnovna orga­ nizacija ZK zdravilišča Laško; delavci WZ Golnik; organizacija WI Golnik - Goriče; delavci in osnovna organizacija ZK Iskra - elektro­ nika Horjul; komunisti delovne organizacije Nanos Postojna; delavke in delavci tozda in delovne skupnosti skupnih služb Lisca Sevnica; delavci tozda primarna predelava lesa, tozda mizama, tozda ploskovno pohištvo, delovna skupnost skupnih služb Lipa Ajdovščina; delovni ljudje tovarne oblačil Labod iz Novega mesta; delavci tekstilne tovarne Zvezda iz Kranja; slušatelji trimesečnega seminarja v oddelku poli­ tične šole Brežice; delavci splošnega gradbenega podjetja Konstruktor iz Maribora; komunisti osnovnih organizacij ZKS kmetijskega kombi­ nata Ptuj; delavci, člani družbenopolitičnih organizacij hotela Adria Ankaran; delavci delovne organizacije tovarne spcialnih cestnih vozil Karoserist TAM Maribor; učenci in delavci pri izobraževalnem železar­ skem centru na Jesenicah; delavci in člani osnovne organizacije ZKDO Slovenijales tovarna pohištva Brežice; člani ZK, aktivisti TRK in člani Rdečega križa Slovenije; komunisti in delavci Sladkogorske tovarne papirja ter občani krajevne skupnosti Sladki vrh; delavci in komunisti temeljnih organizacij združenega dela tovarne verig Lesce; pionirji, mladinci in vsi delavci osnovne šole Franjo Vrunč Slovenj gradeč; pionirji, mladinci in delavci osnovne šole Draga Kobala Maribor,

973

zbrani na svečanosti ob sprejemu v ZSMS, kurirčkove pošte in Preži­ hove bralne značke; osnovna organizacija ZK in druge družbenopoli­ tične organizacije, učenci in delavci šolskega centra za blagovni pro­ met in gostinskega šolskega centra Maribor; politični aktiv in vodstvo splošne bolnišnice Maribor; delavci tovarne obutve Lilet Maribor; kolektiv tozda in DPO TAP iz Ptuja; 1000 učencev in delavcev šolskega centra Slovenjgradec; osnovna organizacije ZK tozda Jeruzalem Ljutomer; pionirji in mladinci osnovne šole Slavka Šlandra iz Mari­ bora; komunisti in delovni ljudje OZD Ingrad Celje; družbenopolitične organizacije občine Ptuj; komunisti delovne organizacije LIKO Vr­ hnika; Center srednjih šol Jesenice; delavci tozda Avtobusne delav­ nice Maribor; Svet zveze sindikatov občine Ilirska Bistrica; trgovski delavci občine Novo mesto; komite občinske konference ZKS Velenje; mladina in učitelji gimnazije in ekonomske šole Trbovlje na zborova­ nju ob VIII. kongresu ZKS; delavci uprave skupščine občine Sloven­ ske Konjice; komunisti in delovni ljudje organov skupščine Novo mesto; komunisti iraški študentje in njihovi prijatelji v Ljubljani; osnovna organizacija ZKS upravnih organov občine Laško; delavci tovarne olja Slovenska Bistrica; pionirji, mladinci in delavci osnovne šole Ferdo Vesel Šentvid pri Stični; osnovna organizacija ZK Elektro­ gospodarski šolski center Maribor; osnovna organizacija ZK Sloven­ skega narodnega gledališča Maribor; osnovna organizacija ZK OZD Gostinsko trgovsko in transportno podjetje Pohorje iz Maribora; pio­ nirji, mladinci in delovni kolektiv osnovne šole Dušan Flis iz Hoč; osnovna organizacija Elektrotehna Ljubljana; občinski odbor ZZB NOV občine Ptuj v imenu 1500 članov; kolektiv - učenci in učitelji celodnevne osnovne šole Semič; slušatelji trimesečnega seminarja pri medobčinskem študijskem središču politične šole CK ZKS Koper; pionirji in delavci osnovne šole Dekani; komunisti SGP Pionir Novo mesto; družbenopolitične organizacije in delavski svet Lesne Slovenj­ gradec; komunisti delovne organizacije »Konus« Slovenske Konjice; delavci tozd in SDS delovne organizacije ITAS Kočevje; delavci komu­ nalnega podjetja Laško; komunisti in delavci tovarne Zlatorog iz Mari­ bora; delegati občinskega odbora zveze sindikatov v imenu delavcev vzgoje in izobraževanja domžalske občine; pionirji osnovne šole dr. Petra Držaja veliki Gaber; svet osnovne organizacije ZK WZ Celje; delavci delovne organizacije Konus Slovenske Konjice; komunisti osnovne organizacije ZK Uprave javne varnosti Nova Gorica; delavci Novoteksa - tozd Predilnica Metlika; skupnost obmejnih krajevnih skupnosti občine Maribor; dijaki in delovna skupnost gimnazije R. Maistra iz Kamnika; konferenca ZKS in konferenca sindikata lesne industrije Litija; delovni ljudje in komunisti GG Maribor; pionirji in mladinci ter delavci osnovne šole B. Kidrič Maribor; študenti in de­ lavci Višje pravne šole v Mariboru; zbor delovnih ljudi, delegati samou­ pravnih organov, izvršni odbor organizacije sindikata, osnovna organi­ zacija ZK kemične tovarne Melamin Kočevje; komunisti carinarnice Koper; občinska konferenca SZDL v imenu vseh delovnih ljudi in

974

občanov Slovenske Konjice; delavci založbe Obzorja iz Maribora; de­ lavci, mladina, delovne organizacije TAM Maribor; osnovna organiza­ cija ZK, osnovna organizacija ZSMS, osnovna organizacija sindikata tozda Viator iz Črnomlja; osnovna organizacija ZK SOS Semič; komu­ nisti Slovina, tozda Ljutomerčan, Ljutomer; komunisti in delavci de­ lovne organizacije Novoles, Novo mesto - Straža; občinski svet zveze sindikatov Slovenije, Slovenske Konjice; osnovna organizacija ZK Cezanjovci - Ljutomer; člani prostovoljnega gasilskega društva Po­ stojna; komunisti in delavci konfekcije KORA Radeče; delavci in komunisti tekstilne tovarne Novoteks, Novo mesto; delavci tozda Novoteksa iz Vinice v Beli krajini; komite občinske konference ZKS Nova Gorica v imenu 72 novosprejetih članov ZK; komunisti in de­ lovni ljudje IPLAS Koper; delavci Luke Koper; delavci delovne orga­ nizacije TRIMO Trebnje; člani osnovne organizacije ZK MIT Maribor tozd Mlekopromet Ljutomer; delavci LIP Savinja - tozd trgovina les Ptuj; otroci in kolektiv WZ Malči Beličeve iz Ljubljane; komunisti REK Velenje; delovni ljudje in občani, družbenopolitične organizacije in skupščine občine Ilirska Bistrica; delovni kolektiv Mercator, Pano­ nija Ptuj; delavci tozda gradbeništva GIP Beton Zasavje, Zagorje; učenci in delavci posebne osnovne šole v Zagorju; pionirji, mladina in delavci osnovne šole Renče - Nova Gorica; cicibani, pionirji, mladinci in kolektiv osnovne šole Dobrovo v Goriških Brdih; učenci in delavci osnovne šole Črna na Koroškem; delavci Jugotanina Sevnica; učenci, mladinci in delavci WZ Velenje; učenci in učitelji osnovne šole Gor­ nja Radgona; komunisti delovne organizacije GLIN Nazarje; delavci in udeleženci 22. in 23. skupine šole za poslovodne kadre v Škofji Loki; učenci in delavci šolskega avtomehaničnega in kovinarskega centra Maribor; delovni ljudje in komunisti Povrtnine Maribor; zdravstveni delavci občine Ormož; delavci Emone - Merkur Ptuj; komunisti in delovni kolektiv Lesonit Ilirska Bistrica; pionirji in učitelji osnovne šole Zgornja Korena z mitinga ob kurirčkovi pošti; pionirji, mladinci in člani kolektiva osnovne šole Starše; komunisti osnovne organizacije ZK Kreditne banke Maribor - poslovna enota Ptuj; mladina krajevne skupnosti Rogoznica pri Ptuju; učenci osnovne šole Jožeta MihevcaRudarja iz Idrije; udeleženci, zbrani na problemski konferenci komu­ nistov občine Ljubljana Center, Šiška, Bežigrad v sozdu ABC Po­ murka: komunisti carinarnice Celje; delavci RSC tozd EKO Velenje; komunisti tozd predilnica Laško; stota skupina stalne šole za delegate pri Delavski univerzi Celje; delavci in komunisti tozda Novi tednik Celje; komunisti tekstilne industrije Tekstilindus Kranj; osnovna orga­ nizacija ZK Šešir, Škofja Loka; pionirji in učitelji osnovne šole Dušan Munih, Most na Soči; učenci in učitelji strokovnih šol Zagorje ob Savi; delavci Rašice, tozd Beltinka v Beltincih; osnovna šola Cerknica učenci in učitelji; komunisti in delavci TOMOSA iz Kopra; občinska konferenca ZSMS Ajdovščina; pionirji in učitelji iz Kranjske gore; člani ZK TTG Ljubljana, tozd Atomske toplice iz Podčetrtka; delovni ljudje tozda tovarne obutve Breznica pri Žirovnici; brigadirji mladin-

975

ske delovne brigade Milan Mravlje Ljubljana Šiška; mladinci, pionirji in učitelji osnovne šole B. Kidrič iz Rogaške Slatine: delovni kolektiv belokranjske trikotažne industrije BETI Metlika; člani osnovnih orga­ nizacij ZK in delavci BELT Črnomelj; člani osnovne organizacije ZKS in delovna skupnost na SKC Lendava; delovni ljudje veletrgovine Živila Kranj; osnovna organizacija ZK ITPP Ribnica; delavci in člani organizacij ZK Interevropa Koper; člani osnovne organizacije ZK DSSS gradbeni finalist Maribor; komunisti tovarne umetnih brusov Svaty Maribor; osnovna organizacija ZK, osnovna organizacija sindi­ kata in osnovna organizacija ZSMS Višje šole za zdravstvene delavce v Ljubljani; novoizvoljeni delavski svet tozda Alko Ljubljana; mladinci, bodoči kovinarji in delavci poklicno kovinarske šole iz Ljubljane; delavci in študentje Pedagoške akademije Maribor; 700 delovnih ljudi Tovarne elektroporcelana Izlake; člani kolektiva, posebej pa člani ZK »Sijaj« Hrastnik; komunisti delovne organizacije Kovinotehna Celje; učenci in delavci RSC tozd PD Velenje; delovni ljudje uprave skup­ ščine občine Ljubljana Šiška; vse osnovne organizacije ZK Mlinotest Ajdovščina; komunisti, športniki in telesnokulturni delavci občine Celje; pionirji in delavci osnovne šole Razkrižje pri Ljutomeru; delavci in komunisti zdravstvenega centra Celje - tozd Center za varstvo žena; občinska konferenca SZDL in druge družbenopolitične organizacije občine Cerknica; delovni ljudje Metalprima ingeneringa Maribor; mla­ dinci in mladinke osnovne organizacije ZSMS krajevne skupnosti Silvira Tomasini - Tezno Maribor; osnovna organizacija ZK Huje Planina, Čirče v Kranju; delovni ljudje AERA Celje; pionirji odreda Milko Srok osnovne šole Rudolfa Maistra iz Šentilja; učenci in učitelji šolskega centra Vojvodina v Tolminu; delavci in gojenci vzgojnega zavoda Frana Milčinskega v Smledniku; delovni ljudje tozda za PTT promet Jesenice; delavci tozda zaščita Zagorje ob Savi; komunisti tozda prometna sekcija Zidani most; učenci in delovni kolektiv gimna­ zije Juša Kramarja v Murski Soboti; komunisti delovne organizacije konfekcije Komen; komunisti in delavci GIP Vegrad Velenje; delavci Vatrostalne Zenica - tozd Jesenice; osnovna organizacija ZK - tozd štedilniki Gorenje Velenje; pionirji razredne skupnosti III. d. razreda osnovne šole Grm Novo Mesto; delovni ljudje kombinata Planika Kranj; člani osnovne organizacije ZK Avtoservis Domžale; komunisti osnovne organizacije ZK Carinarnica Gornja Radgona; člani ZK in vsi delavci ABC Pomurka - Mesna industrija Murska Sobota; komunisti osnovnih organizacij ZK pri postaji milice Maribor; pionirji, sprejeti na današnji dan v ZSMS, mladi, delovni ljudje, in občani Maribora, udele­ ženci zborovanja na trgu Svobode v počastitev VIII. kongresa ZKS; komunisti delovne organizacije Klima Maribor; opštinski komitet Sa­ veza komunista Srbije Niš; komunisti osnovnih organizacij ZKS Ke­ mijske industrije Kamnik; komunisti Turistično-gostinske organiza­ cije Postojnska jama tozd Gostinstvo Postojna; delavci in delavke, družbenopolitične organizacije, samoupravni organi in delegacije tozda Orlica - industrije otroške konfekcije Jutranjka, Sevnica;

976

osnovna organizacije ZK in kolektiv tozda osnovne šole Primož Tru­ bar, Laško; vse osnovne organizacije ZK tovarne modne konfekcije Toper Celje; člani osnovne organizacije ZK tozda Hidroingeniring Ljubljana; člani osnovne organizacije ZK SGP Stavbenik Koper - tozd GO Ljubljana; delavci delovne skupnosti občinskega sodišča v Sloven­ skih Konjicah; občinska konferenca ZRVS SLovenske Konjice; osnovna organizacija ZK, vodstva osnovne organizacije sindikata in mladine ter samoupravni organi Agrokombinata Lenart v Slovenskih Konjicah; komunisti in delavci tovarne oblačil in perila »Mura« Mur­ ska Sobota; komunisti osnovne organizacije ZK LB in SDK Slovenske Konjice; delavci delovne skupnosti AMD Šlander iz Celja; člani osnovne organizacije ZK Megrad - tozd trgovina; zdravstveni delavci in osnovna organizacija tozda ZD Šentjur; mladinske gledališke sku­ pine in likovni ustvarjalci, zbrani na občinski reviji »Naša beseda 78« v Celju; člani Zveze socialistične mladine Slovenije, zbrani na mladinski politični šoli občinske konference ZSMS Celje; pionirji, mladina, vo­ jaki, predstavniki družbenopolitičnih organizacij in skupščine občine Dravograd, zbrani na komemorativni svečanosti padlim graničarjem; delavci temeljnih organizacij združenega dela in družbenopolitične organizacije DPO tozd in DS Termoelektrarne Trbovlje; aktiv komuni­ stov ZZB NOV občine Nova Gorica; komunisti delovne organizacije Tehnostroj Ljutomer; učenci in učitelji osnovnih šol občine Radov­ ljica; delavci in družbenopolitične organizacije Radenska, Radenci; delavci temeljnih organizacij in delovne skupnosti podjetij za PTT promet Maribor; delovni ljudje, družbenopolitične organizacije in sa­ moupravni organi tovarne Jože Kerenčič, Ormož; delavci, kmetje in družbenopolitične organizacije KK Šentjur pri Celju; delavci celjskih pravosodnih ustanov; delavci TOSAME iz Vira pri Domžalah; delavci Iskre - elektromehanike Kranj - tovarne merilnih instrumentov Otoče; osnovna organizacije ZK, družbenopolitične organizacije in samou­ pravni organi HP Pivovarne Laško; delavci in člani osnovne organiza­ cije ZK Pletenina Ljubljana; družbenopolitične organizacije in samou­ pravni organi sozda Iskra; izvršni odbor Zveze društev slepih in slabo­ vidnih Slovenije, Ljubljana; učenci in delavci gradbenotehniške šole v Ljubljani; Iskra - široka potrošnja, tozd TV Pržanj, Ljubljana; delovni kolektiv tovarne dvokoles Rog Ljubljana; delavci tozda tovarne me­ snih izdelkov Ljubljana; delavci sozda SAP-Viator, zbrani na manifestativnem zborovanju v Ljubljani; delavci splošno kovinskega podjetja iz Ajdovščine; člani občinskega odbora Rdečega križa in vsi aktivisti te organizacije iz Sežane; člani ekip JLA, teritorialne obrambe, organov za notranje zadeve, ZRVS, družbenopolitičnih organizacij, krajevnih skupnosti, društev in občani, zbrani na tradicionalnem patrolno-smučarskem tekmovanju v partizanski Radovni pri Mojstrani; komunisti osnovnih organizacij tozda tovarna kmetijskih strojev in DSSS SIP Šempeter v Savinjski dolini; člani zbora delegatov Zdravilišče Roga­ ška Slatina; delavci in komunisti Avtomontaže Ljubljana; delavci de­ lovne organizacije Unitas Ljubljana; komunisti Dekorativne iz Ljub62 VIII. kongres

977

ljane; člani osnovne organizacije ZKS Emona - blagovni center iz Ljubljane; brigadirji mladinske delovne brigade Slava Klavora in ostali udeleženci na delovni akciji Šamac-Sarajevo 1978 iz Maribora; delavci kmetijske zadruge Postojna; pedagoški delavci občinske skup­ ščine Piran; brigadisti, učesnici omladinske radne akcije Šamac-Sara­ jevo 1978, Doboj; udeleženci svečanega sprejema 154 novih članov v zvezo komunistov iz Kranja; člani osnovne organizacije ZKS in drugih družbenopolitičnih organizacij v trgovsko-gostinski delovni organiza­ ciji Dravinski dom iz Slovenskih Konjic; Radnici pretstavništva Jugotekstil-Impex Skopje; vodstva političnih organizacij in svet delovne skupnosti uprave skupščine občine Tolmin; delavci požarne skupnosti občine Ptuj; komunisti ozd »Riko« Ribnica; delavci tovarne papirja Radeče; delavci delovne organizacije Deloze, temeljne organizacije konfekcija Zagorje in delavci skupnih služb iz Zagorja ob Savi; re­ zervni vojaški starešine občine Radlje; zbor komunistov v krajevni skupnosti Stara Cerkev pri Kočevju; zveza rezervnih vojaških starešin občine Radlje ob Dravi; osnovna organizacija ZK upravnih organov skupščine občine Radlje ob Dravi; udeleženci in predavatelji na semi­ narju za mlade komuniste v Kočevju; komunisti krajevne skupnosti Podvelka skupaj s predstavniki družbenopolitičnih organizacij; dele­ gati krajevne skupnosti, družbenopolitične organizacije, društva iz Radvanja in samoupravni organi ter družbenopolitične organizacije delovnega kolektiva opekarne Radvanje v Mariboru; delavski svet in družbenopolitične organizacije TRIO Tržič; delavci tozda tovarne po­ hištva Limbuš, združeni v DO Marles; komunisti in kolektiv delovne organizacije Jugotekstil impex iz Ljubljane; delovni ljudje in občani krajevne skupnosti Jože Portč iz Ptuja; delavci kolektiva tozda hoteli Bernardin iz Portoroža; družbenopolitične organizacije občine Ribnica v imenu delovnih ljudi in občanov; komunisti zasavskega zdravstve­ nega centra iz Trbovelj; delavci tozda žaga in zabojarna Limbuš, zdru­ žena v DO Marles; delavci tozda WZ Jesenice; mladi komunisti GIP Obnova Ljubljana v Imenu družbenopolitičnih organizacij in delavcev; Člani osnovne organizacije ZK tozda psihiatrični oddelek Ormož; ko­ munisti osnovne organizacije ZK Temeljne dolenjske banke Črnomelj; učenci, delavci in osnovna organizacija ZKS pedagoške šole v Mari­ boru; osnovna organizacija ZKS tozda ingeniring Marles Maribor; člani osnovne organizacije ZK PIK Lenart skupaj z delavci temeljne organizacije združenega dela; učenci osnovne šole »11. maj« Grahovo pri Cerknici; delavci in učenci osnovne šole Franc Rozman-Stane Ljubljana; člani osnovne organizacije ZK SGP Hrastnik tozda Gradbe­ ništvo Črnuče; učenci in delavci WZ Srečko Kosovel Sežana; osnovna organizacija ZK, sindikat in samoupravni organi DO »Nanos« Postojna tozd »Sadje Koper« Dekani; delavci podjetja za turizem, transport in gostinstvo Ljubljana, tozd turistično gostinska enota Maribor; učenci in delavci osnovne šole Bojana Ilicha, Maribor; člani zveze komunistov osnovne organizacije ZK Šalara, Koper; člani osnovne organizacije ZK dijaške in delovne skupnosti gimnazije Kranj; delovni ljudje združeni

978

v tozd »Universale« Domžale; delavci tozda Stavbenik - Marles Mari­ bor; delovni kolektiv Avtoobnove Ljubljana; člani ZK, samoupravni organi, družbenopolitične organizacije in delavci organizacij združe­ nega dela elektrogospodarstva Slovenije, Ljubljana; delovni ljudje in družbenopolitične organizacije tovarne stikalnih naprav Maribor; de­ lavci in kmetje-kooperanti, združeni v delovni organizaciji Slovin Ljubljana; mladinci Ljubljanske banke - Združene banke; komunisti osnovne organizacije ZK Joco Zagernik Maribor; delavci delovne orga­ nizacije ELIM Jesenice; mladinci tozda mineralna voda PGS in osnovne šole Radenci; delavci temeljne organizacije združenega dela Panonija - kovinska in elektro industrija Murska Sobota; komunisti I. osnovne organizacije ZKS Črnomelj; delavci FINAL Nova Gorica; gasilci iz Smolnika pri Rušah; učenci in delavci osnovne šole Bogdan Tušek iz Miklavža; učenci in učiteljski zbor gradbenega šolskega cen­ tra Borisa Krigherja v Mariboru; delovni ljudje DO Elkroj Mozirje; delavci WZ Jesenice; Knavs Jože iz Radeč; cicibani, pionirji, mladinci in delavci osnovne šole Tone Šraj - Aljoša Nova vas - Bloke; učenci 3. b. razreda osnovne šole Kette-Murn iz Ljubljane; mladinci in učitelji osnovne šole Tone Okrogar iz Zagorja ob Savi; delavci temeljnih organizacij livarna sive in modularne litine, hladnovodne armature in livarna barvnih kovin »Livar« Ivančna Gorica; osnovna organizacija ZK Dolenjka Črnomelj; člani 1. in 2. osnovne organizacije ZK iz Tolmina; komunisti osnovne organizacije ZK industrije pohištva STOL iz Kamnika; člani osnovne organizacije ZK Ivanjkovci pri Or­ možu; osnovna organizacija ZK Tomaž pri Ormožu; Komunisti Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj; osnovna organizacija ZK Pohorski bataljon Maribor; vsi člani delovnega kolektiva »Peko« Tržič; komunisti »Javor« Pivka; delovni kolektiv industrije preventivne osebne zaščite Trbovlje; komunisti osnovnih organizacij ZK Domžale I. in II.; kolektiv kemične tovarne Podnart; organi krajevne skupnosti Bukovica Škofja Loka; osnovna organizacija ZK zunanja trgovina Avtomontaža Ljubljana; delavci DO TGA »Boris Kidrič« Kidričevo; člani sindikalne konference TGA »Boris Kidrič« Kidričevo; komunisti komunalnega podjetja Ormož; komunisti PTT Koper; delavci tovarne Usnja Slovenj Gradec; kolektiv tozda pekarna in slaščičarna Rogaška Slatina; komunisti osnovne organizacije v KS Loka pri Žusmu; člani ZK Tekstilane Kočevje; člani DS in vseh vodstev družbenopolitičnih organizacij Hmezad Žalec; člani osnovne organizacije ZK in člani delovne skupnosti upravnih organov skupščine občine Šentjur; de­ lavci, mladinci in člani ZKS tovarne lahke obutve TOLO Šentjur; učitelji in učenci šole XIV. divizije Dobrna; komunisti in delovni ljudje DO »Merx« Celje; delavci, družbenopolitične organizacije in samou­ pravni organi tovarne Klemos iz Lenarta; komunisti KS Postojna na skupnem sestanku vseh osnovnih organizacij ZK; delavci tovarne igel Kobarid; osnovna organizacija ZK in delavci Pivovarne Laško; pio­ nirji, mladinci in delavci osnovne šole XV. SNOUB - Belokranjska iz Metlike; 1200-članski kolektiv DO Avtocommerce iz Ljubljane; pio62'

979

nirji, mladinci, člani zgodovinskega krožka celodnevne osnovne šole 25. maj Prestranek; osnovna organizacija PSTO in PO za Dolenjsko Novo mesto; delovni ljudje in člani zveze komunistov tovarne bazen­ ske tehnike in kovanih izdelkov (Jeklo) Ruše; kolektiv komunalne energetike Ljubljana; komunisti železniškega vozlišča Maribor; de­ lovni ljudje in komunisti delovne organizacije PIK Maribor; komunisti osnovne organizacije ZK Otok I. Celje; komunisti osnovne organizacije ZK Malgajeva, Celje; osnovna organizacije ZK Studenci, Maribor; komunisti osnovne organizacije ZK prometne sekcije Ljubljana - Mo­ ste; družbenopolitične organizacije tozda tovarne vozil Avtomontaža, Ljubljana; osnovna organizacija ZK in krajani Središča ob Dravi; komunisti v GP Stavbar iz Maribora; osnovna organizacija ZK PM Ormož; komunisti osnovnih organizacij ZK podjetja »INLES« Rib­ nica; komunisti osnovne organizacije tozda Pralna tehnika v TGO Gorenje Velenje; občinska strelska zveza Laško; člani društva upoko­ jencev v imenu 3000 članov; komunisti osnovne organizacije ZK in samoupravni organi ter družbenopolitične organizacije KONUS - tozd usnjarna Slovenske Konjice; osnovna organizacija ZK tozda Kovinar­ stvo Ljubno ob Savinji; kolektiv DO in družbenopolitične organizacije »Alpos« Šentjur pri Celju; delovni ljudje konfekcije »Komet« iz Met­ like; člani krajevne skupnosti in SZDL Trnovo ob Soči; delavci in dijaki dijaškega doma Črnomelj; komunisti osnovne organizacije ZK WZ »Oton Župančič« Črnomelj; komunisti osnovne organizacije ZK krajevne skupnosti Trnovec - Topol (Katarina); učenci in delovni kolektiv osnovne šole 16. december Mojstrana; delavci in člani ZK DO »Certus« Maribor; trgovinski delavci Koloniale - tozd Prehrana Mari­ bor; komunisti »Jeklotehne« Maribor; vojaški vojni invalid Bogdan Poturovič iz Kopra; komunisti in delovni ljudje uprave skupščine občine Lendava; učenci in delavci osnovne šole Jože Moškrič Ljub­ ljana; delovni ljudje sadno-likerskega kombinata Fructal - Alko Ajdov­ ščina; delovni ljudje OZD Kovin Jesenice; člani osnovne organizacije ZK Lesce; delovna skupnost Olga Meglič sozd Elkom Ptuj; konferenca OSS Vegrad Velenje; mladinci Vegrad Velenje; osnovna organizacija ZK, konferenca osnovne organizacije ZSS, predsedstvo mladinske konference in predstavniki samoupravnih organov komunalnega po­ djetja Ljubljana tozd Komunalne gradnje; delovni ljudje Iskre - IEZE, tozd polprevodniki Trbovlje; brigadirji, zbrani na delovni akciji na Šmiglovi zidanici pri Žalcu; člani osnovne organizacije ZK Desternik; delovni kolektiv in družbenopolitične organizacije »Astra« Ljubljana; komunisti in delavci DO »Kompas« Jugoslavija iz Ljubljane; delavci sekcije SV-TK naprav Pivka; komunisti in delovni ljudje tozda poštno prometni center Trg OF iz Ljubljane; delavci podjetja za avtomatiza­ cijo prometa Ljubljana; komunisti tozda elektronski kondenzatorji, TLZS elektronski kondenzatorji, tozd mehanski deli in naprave, tozd DSSS Iskra - industrija kondenzatorjev Semič; delavci in DPI Slove­ nijales - tovarna meril Slovenj Gradec; komunisti osnovne organiza­ cije ZK »Koloniale« tozd »Klas« Maribor; komunisti delovne organiza-

980

čije industrije bombažnih izdelkov Kranj; člani osnovne organizacije ZK skupščine občine Kočevje; delavci in družbenopolitične organiza­ cije Kovinoplastike Lož; osnovna organizacije ZK in delovni kolektiv tozda Prevent Slovenj Gradec; občinski sindikalni svet Nova Gorica; komunisti in delavci Mariborske mlekarne; učenci in delovni kolektiv osnovne šole Miha Pintar - Toledo iz Velenja; pionirji in mladinci osnovne šole Struga na Dolenjskem; osnovna organizacija ZK in ko­ lektiv Iskre - tozd elektroliti Mokronog; člani osnovne organizacije in delavci Emone PO Ilirija - Ilirska Bistrica; delavci Steklarne »Boris Kidrič« Rogaška Slatina; rezervni, vojaški starešine iz Trbovelj; 80 novosprejetih članov ZK iz Murske Sobote; učenci in delavci tehniške šole; slovensko duhovniško društvo; člani ZKS in družbenopolitične organizacije »Plutal« Ljubljana; komunisti in člani družbenopolitičnih organizacij DO »Spedtrans« Maribor tozd Avtoservis, DSSP tozd Tran­ sport; kolektiv in cicibani tozda otroško-vzgojnega varstva Regancin Zorka iz Zagorja ob Savi; delavci Planike Kobarid; osnovna organiza­ cija ZK Snaga Maribor; komunisti tozda elektro Sežana; člani ZK iz Vipave; komunisti podjetja za urejanje voda NIVO Celje - tozd vodne in nizke gradnje, osnovna organizacija ZK tozd vodno gospodarstvo in DSS; komunisti osnovne organizacije ZK Ljubljanske banke Splošne banke Celje in vsi člani delovne skupnosti; kolektiv in družbe­ nopolitične organizacije Lesne industrije Bohor - Šentjur pri Celju; družbenopolitične organizacije in samoupravni organi tovarne nogavic iz Polzele; nekdanji člani partije, v katerih imenu piše Majda Peterlin Vida Brest iz Ljubljane; delavci strojne tovarne Trbovlje; delovni ljudje Gozdnega obrata Domžale; osnovna organizacija ZKS združe­ nega kmetijsko-gospodarskega podjetja Kočevje; člani 14 organizacije ZK republiškega sekretariata za notranje zadeve Slovenije; komunisti SGP Slovenija ceste iz Ljubljane; komunisti in delavci zavoda za strokovno izobraževanje pri železniškem gospodarstvu Ljubljane; ko­ munisti in delegati samoupravnih organov DO Soča Koper; delavci tozda elektro remontne delavnice DES Radvanje pri Mariboru; osnovna organizacija ZKS Prevozništvo Celje; učenci in delavci tehni­ ške šole v Celju; učenci in učenke ter delavci osnovne šole Marjana Nemca iz Radeč; komunisti osnovne organizacije ZK v upravi skup­ ščine občine Črnomelj; politični aktiv Rašica v imenu celotnega kolek­ tiva Ljubljana; komunisti delovne organizacije Iskra-commerce iz Ljubljane; družbenopolitične organizacije Izolirka iz Ljubljane; de­ lavci in komunisti osnovne šole Ormož; delavci vseh tozd in DSSS »Veriga« Lesce; družbenopolitične organizacije DO Gorenje - Elrad Gornja Radgona; delegati aktiva ZZB NOV delavcev Železarne Jese­ nice; komunisti Železarne Jesenice; delavci in družbenopolitične orga­ nizacije »Termopola« iz Sovodenj; delavci Cementarne Trbovlje; ko­ munisti Gorenja iz Velenja; delavci Splošnega gradbenega podjetja »Kograd« iz Dravograda; mladina Kranja; pionirji občine Cerknica; mladinci in mladinke ter brigadirji veterani občine Domžale; slušatelji partijske politične šole v Mariboru; učitelji in dijaki in osnovna organi-

981

zacija ZK zdravstvenega šolskega ćentra Celje; delavci tozda Klavnica Sečovlje; osnovna organizacija ZK Gumarne Maribor; delavci DO tovarne mesnih izdelkov Košaki, Maribor; delovni kolektiv osnovne šole Radomlje; delavci Metalke iz Ljubljane; člani ZK Breg - Dolenji Lazi pri Ribnici; delavci geološkega zavoda Ljubljana; komunisti kra­ jevne skupnosti Sladka gora; delovni ljudje kolektiva Energoinvest Varnost iz Zagorja; komunisti in delavci v ZGEP Pomurski tisk iz Murske Sobote; osnovna organizacija ZK, kolektiv in učenci zdrav­ stvene šole Murska Sobota; delovna skupnost občinskih sindikalnih svetov Izola, Koper in Piran in kraško obalnega sveta, Koper; delavci delovne organizacije IMGRAD - Industrija montažnih gradbenih ma­ terialov Ljutomer; delavci zavoda za družbeni razvoj Ljubljana; komu­ nisti zdravstvenega centra Novo mesto; predstavniki OK ZMS, stare­ šine in pripadniki JLA ljubljanskega armadnega območja; osnovna organizacija sindikata DSSS Marles iz Maribora v imenu vseh delovnih ljudi in članov ZK; osnovna organizacija ZK Nama Žalec; osnovna organizacija ZK in KK SZDL Mengeš; člani delovne organizacije Agrostroj iz Ljubljane; komunisti uprave skupščine občine Žalec; udele­ ženci 10. jubilejnega strokovnega srečanja finančnih in računovodskih delavcev; mladi, zbrani na zaključni prireditvi kviza 10 kongresov partije; slušatelji partijske politične šole; delavci WZ »Najdihojca« Ljubljana; družbenopolitične organizacije in samoupravni organi de­ lovne organizacije živilskega kombinata INTES Maribor; komunisti osnovne organizacije ZK IMV tozda tovarna opreme Črnomelj; aktiv mladih komunistov pri OK ZKS Ljutomer; delegati in gostje občinske konference SZDL občine Ljubljana Vič-Rudnik; komunisti osnovne organizacije medicinske fakultete v Ljubljani; člani krajevne organiza­ cije zveze rezervnih vojaških starešin »Ivan Cankar« v Mariboru; člani osnovne organizacije ZK Majde Šilc iz Novega mesta; osnovna organi­ zacija ZK Standard invest iz Ljubljane; družbenopolitične organiza­ cije, samoupravni organi, vodstvo in delavci Splošne bolnišnice v Mariboru, zbrani na proslavi v čast VIII. kongresa ZKS; člani zveze komunistov v predsedstvu univerzitetne konference ZSM v Mariboru; učenci in predavatelji murskosoboškega centra poklicnih šol; delovni ljudje OZD »Transport« Ilirska Bistrica; taborniki iz odreda Milana Majcna na področju krajevne skupnosti Šmarjeta, Bela Cerkev, Bru­ snice in Novo mesto - Center; osnovna organizacija ZSM in delavci osnovne šole Hinka Smrekarja Ljubljana; delavci delovne organizacije Titan Kamnik; delavci slovenskih železarn, tovarne vijakov Plamen Kropa; osnovna organizacija ZKS tozda osnovno zdravstveno varstvo Ljubljana Šiška; odbor hišneg sveta, vsi stanovalci predvsem komuni­ sti bloka A-3 iz Grosupljega; učenci in učitelji osnovne šole Oskarja Kovačiča Škofije; družbenopolitične organizacije tozda »Tovarna opreme« DO Avtomontaža iz Ljubljane; delavke in delavci uprave skupščine mesta Ljubljane; delavci delovne organizacije »Istrametal« Portorož; osnovna organizacija ZK Papirnice Vevče; komite občinske konference ZKS Ljubljana Šiška v imenu komunistov in predvojnih

982

revolucionarjev občinske organizacije Ljubljana Šiška; komunisti osnovne organizacije ZK krajevne skupnosti »Koroška vrata« občine Maribor; člani zveze komunistov Gunclje, Male Vižmarje Ljubljana Šentvid; komunisti osnovne organizacije ZK krajevne skupnosti Preži­ hov Voranc Maribor; učenci in učitelji tozda osnovne šole Izlake; pionirji odreda »Janka Premrla-Vojka« Črni vrh nad Idrijo; rudarji Kanižarice, zbrani pred odhodom v podzemeljske rove, Črnomelj; Zveza društev civilnih invalidov vojne Slovenije, Ljubljana; III. osnovna organizacija sindikata železniškega vozlišča na Jesenicah; osnovna organizacija ZK Črni kal; občinski odbor ZZB NOV Trbovlje; osnovna organizacije ZKS Buče; člani osnovne organizacije ZK Šent­ jur - okolica; osnovna organizacija ZKS Šentjur - trg; člani osnovne organizacije ZK tozd Mobilia, Megrad Ljubljana; delovni kolektiv »Kostroj« Slovenske Konjice; udeleženci kviza po poteh XVIII. divizije, pionirji, mladinci in prosvetni delavci osnovne šole Stična in predstav­ niki družbenopolitičnih organizacij krajevne skupnosti Stična Ivančna Gorica, Muljava; delavci in učenci steklarske šole v Rogaški Slatini; učenci in delovni kolektiv osnovne šole Prežihov Voranc Bi­ strica ob Sotli; komunisti in člani delovne skupnosti skupščine občine in pravosodnih organov občine Ilirska Bistrica; svet osnovnošolskega vzgojnoizobraževalnega zavoda v Murski Soboti; komunisti tekstilne tovarne Prebold; občani in delegati krajevne skupnosti Drago Kobal Maribor, zbrani na 1. zasedanju skupščine delegatov; člani osnovne organizacije ZKS, uprava skupščine občine Gornja Radgona; delavci in komunisti delovne organizacije ZD Maribor; komunisti zdravstve­ nega doma Črnomelj; osnovna organizacija ZK Janko Herman Žalec; Lavtižar Frida iz Izole; delavec Georgijevski Ivan iz Ljubljane; 900 delavcev tovarne obutve »Limka« iz Prijepolja, SR Srbija; udeleženci 15. dvomesečnega tečaja pri RS ZS Slovenije; komunisti in predstav­ niki družbenopolitičnih ter delovnih organizacij kraja Rače pri Mari­ boru, zbrani na svečani seji; delavci in družbenopolitične organizacije Gorenje Metalplast; gozdni posestniki - kooperanti, zbrani na sestanku delegatov; člani delovne organizacije WZ Rogaška Slatina; komuni­ sti, krajani in mladina na Ponikvi pri Celju; učenci in delavci osnovne šole spomenika NOB Cerkno; delavci in učenci elektrotehniške šole v Ljubljani; komunisti in drugi delavci delovne organizacije Iskra industrija elementov za elektroniko, Ljubljana Stegne; člani osnovne organizacije ZK Visoko; pionirji pionirskega odreda Savo Kladnik Sevnica; komunisti splošne bolnice Jesenice; slušatelji dopisne šole marksizma politične šole CK ZKS, oddelek Jesenice; učenci celo­ dnevne osnovne šole Semič; delavci tozda in DSSS Iskra, industrija avtoelektričnih izdelkov Nova Gorica; osnovna organizacija ZK gi­ mnazije Ptuj; osnovna organizacija ZK Strojkoplast Maribor; delovni ljudje in občani krajevne skupnosti Angel Besednjak, Jožica Flander, Milica Zidanšek, Slavko Šlander in osnovna šola Angel Besednjak iz Maribora; delavci delovne organizacije tovarne organskih kislin Ilirska Bistrica; osnovna organizacija ZK gimnazije Celje; študentje montani-

983

stike Univerze v Ljubljani; novosprejeti člani v občinski organizaciji ZK Dravograd; dijaki in delavci sedme gimnazije Vič Ljubljana; učenci in kolektiv osnovne šole Kočevje; komunisti tovarne stilnega pohištva »Novoles« Novo mesto; delovni ljudje in občani novousta­ novljene krajevne skupnosti »Jože Lacko« iz Maribora; sindikalna konferenca Radenske, Radenci; zbor delavcev Radenske, Radenci; slušatelji srednje politične šole pri CK ZKS, oddelek Laško; komunisti osnovne organizacije ZKS Tuhinj; delavci in člani zveze komunistov delovne organizacije avtomontaža tozd servis Ljubljana; uredništvo Mladine Ljubljana; učenci osnovne šole Martin Konšak iz Maribora; mladinci in mladi komunisti I. gimnazije Ljubljana Bežigrad; slušatelji politične šole Koroške krajine na Ravnah; samoupravni organi in komunisti tozda TTN Cerknica, DO Avtomontaža; učenci in učitelji šolskega centra Ajdovščina; delovni ljudje AGISA v Ptuju; pionirska, mladinska organizacija in delovna skupnost osnovne šole dr. Bogo­ mira Magajne Divača; komunisti osnovne organizacije ZK tozda goz­ darstvo Rirska Bistrica; občani krajevne skupnosti Ljubljana Moste; cicibani in delavci vzgojno varstvene organizacije »Jožica Flander« iz Maribora; delavci Lesnine Ljubljana, tozd Sopota Radeče.

984

Mozaik odmevov kongresa doma in v tujini

Doseženi uspehi dajejo moči in poleta

Utrjevanje vloge delovnih ljudi v združenem delu in političnem sistemu. Osvobojene ustvarjalne sile samoupravljanja. Pot avtentič­ nega razvoja. Ustvarjalno krepiti idejno in politično enotnost ZKJ. Pod takšnimi in drugimi naslovi široko odmeva osmi kongres ne le v slovenskih, temveč tudi v vseh jugoslovanskih časnikih. Tako »Borba« med drugim poudarja, da bodo udeleženci kongresa posvetili največ pozornosti nadaljnjemu izpopolnjevanju in poglabljanju samouprav­ ljanja kot celovitega družbenega odnosa, ki omogoča delovnim ljudem, da bolj neposredno in učinkovito rešujejo vsa vprašanja družbene reprodukcije, svoje ustvarjalnosti in svobode.

★ »Politika« v uvodnem poročilu med drugim poudarja misel iz uvo­ dnega referata Franceta Popita, da nam dajejo uspehi, ki smo jih dosegli, nove moči in vzpodbudo, da še z več ustvarjalnega poleta delamo za krepitev samoupravnega položaja delovnega človeka v naši socialistični družbi, zavedajoč se, da je njegova usoda in usoda sloven­ skega naroda v socialistični Jugoslaviji v njegovih rokah, da je samo od njegovega dela in odgovornosti odvisen njegov in naš celotni dohodek, razvoj materialnega in duhovnega blagostanja družbe.

★ »Večernji list« ugotavlja, da medtem, ko je bila na prejšnjem kon­ gresu začrtana jasna usmeritev nadaljnjega razvoja na temeljih samou­ pravljanja in ko so obračunali z vsemi tistimi silami, ki so si prizade­ vale odmakniti družbeni razvoj od samoupravljanja, pa danes sloven­ ski komunisti po pravici poudarjajo svoje uspehe in ugotavljajo, da so bile protisamoupravne sile zavrnjene s široko in intenzivno akcijo ZK in drugih socialističnih sil in da praktično nimajo skoraj nikakršnega političnega pomena. To pa seveda še ne pomeni, da ne bodo v primeru, če bi popustil boj za razvoj samoupravljanja in za premagovanje kon­ fliktnih situacij, poskusile ponovno dvigniti glavo. Naloge ZK Slovenije so velike. Kajti kljub pomembnim dosežkom razvoj samoupravljanja vedno znova odpira nove, še zahtevnejše na-

986

loge, ki jih delovni ljudje in občani, samoupravno organizirani, čedalje bolj rešujejo po samoupravni poti. Sicer pa veliki materiali in drugi dosežki najjasneje kažejo moč samoupravljanja.

★ Ljubljana si je nadela najlepše praznično oblačilo. Razlog je na dlani. Mesto-heroj je spet gostitelj največjega shoda slovenskih komunistov, ki so se zbrali, da na svoji razvojni poti končajo še eno uspešno etapo in se hkrati dogovorijo o naslednji. Vsekakor še uspešnejši. Kajti v biti tega naroda se skriva neslutena moč, ki jo je Oton Župančič svoj čas izpovedal takole: »Jaz sem globokih korenin, vem, da sem svoje zemlje sin, zato se ne bojim daljin...« Daljine so privlačne in vzburljive vselej, kadar je tako jasno pred očmi cilj, h kateremu težimo in ko tako uspešno iščemo pota do bogatejšega, vsebinsko bolj poglobljenega življenja, kakor delajo to zdaj slovenski komunisti, je zapisal zagrebški »Vjesnik«. V trenutkih odmora prvi dan kongresa je bilo zanimivo listati po straneh sklepnih kongresnih dokumentov v dveh različnih tiskih. Te­ meljno besedilo je bilo natisnjeno navadno, spremembe in dopolnitve - polkrepko. Tega polkrepkega tiska je v kongresnih dokumentih nenavadno veliko in na to so tu po pravici ponosni. Vsi kongresni dokumenti so namreč med enomesečnim pohodom po vsej republiki dobili toliko zanimivih in vrednih dopolnitev, da so imeli v zaključni redakciji opravka s približno 300 predlogi sprememb in dopolnitev. Dobri dokumenti naj postanejo še boljši. Vendar je ta želja samo eden od vzrokov za tolikšne dopolnitve. Drugega krivca moramo iskati v nenavadni potezi, ki ji gre zahvala, da je vse dokumente poprej preverila najširša javnost. Poleg organizacij ZK in njihovih vodstev so namreč zelo vredne pripombe prispevale tudi druge družbenopolitične organizacije, društva in institucije. Sprejet je bil vsak predlog, ki jasneje in pregledneje izraža temeljne kongresne opredelitve. Takšnih predlogov pa je bilo največ, kar nedvoumno dovoljuje sklep, da ne gre za dokumente, ki jih vodstvo pošilja članstvu zgolj v potrditev. Doku­ menti, ki jih bodo sprejeli slovenski komunisti, so last delovnih ljudi in občanov, vseh naprednih in socialistično usmerjenih sil. Kadar pa je temu tako, kdo se potem boji daljin...

★ Moja svoboda je lahko tolikšna, kolikor ne omejuje svobode človeš­ tva. To je program zveze komunistov. In zdaj lahko ob kongresu zapišemo, da je to že precej več kot pa samo program. Postaja že resničnost, ki je seveda še veliko bolj v zasnovi, toda v že zelo jasni in realni zasnovi. Poraja pa se v še kako hudih krčih in bolečinah, - piše »Delo«.

987

■* V »Večeru« pa je rečeno, da je kongres »naš« kongres, to je kongres vse naše neuvrščene samoupravne socialistične družbe delovnih ljudi, ki tudi s tem kongresom potrjuje pridobitve revolucije. Tudi danes začeti kongres je samo ena od stopnic na veliki poti, po kateri stopa naš delavski razred. To je pot osvoboditve človeka in njegovega dela.

★ »Dnevnik« pa pravi, da bo naš družbeni razvoj hitrejši le, če bo sam kongres le politični dogovor, ki pa ga bomo nato demokratično in učinkovito uresničevali kot celotna družba. Upravičeno pričakujemo, da se bo to dogodilo, kajti dosedanja izkušnja potrjuje utemeljenost prepričanja, da bomo uresničevali dogovore z avtoriteto argumenta in političnega dejstva, ne pa z argumentom avtoritete. Z drugimi bese­ dami, komunisti bodo čedalje bolj politični delavci v socialistični zvezi in drugih družbenopolitičnih organizacijah ter v celotnem delegat­ skem sistemu, tam da bodo pridobivali somišljenike in sobojevnike za svoje stališče in cilje, ki jih kot razredne cilje ugotavlja marksistična avantgarda.

★ V drugem komentarju v »Dnevniku« pa je poudarjeno, da se osmi kongres zavzema za čimbolj svobodno izražanje in usklajevanje intere­ sov in hotenj, zoperstavlja pa se stihijnosti. Hoče demokracijo, vendar demokracijo, ki pelje k uresničitvi razrednih interesov delovnih ljudi, se pravi k dejanski svobodi človeka in dela.

★ Beograjska »Politika« začenja svoje poročilo o drugem dnevu VIII. kongresa ZKS z vtisom, ki ga je Mitja Ribičič navedel v eni izmed kongresnih komisij in ki bi lahko veljal za vsebino razprav v vseh komisijah. Dejal je namreč, da je obdobje, ki se končuje z VIII. kongre­ som, mogoče oceniti kot ustvarjalno in stabilno, kot eno izmed najbolj ustvarjalnih v povojni graditvi socialistične samoupravne družbe. Saj nismo imeli, je dejal Ribičič, težjih gospodarskih in socialnih proble­ mov, nismo imeli nacionalnih in verskih trenj, utrdili smo mednarodni ugled Jugoslavije.

★ Samo enajst delegatov je sodelovalo pred 41 leti na Čebinah, visoko v hribih nad Trbovljami, na prvem kongresu Komunistične partije Slo­ venije. Vsi, ki bi morali priti, niso prišli. Ilegala in stroga konspiracija

988

sta jih zadržali nekje na poti, tako da je bil kongres šele pozno v noč v majhni kmečki hiši, v kateri so ob svetlobi petrolejk sprejeli zgodovin­ ski manifest KP Slovenije. V dvorani na Gospodarskem razstavišču gori 1500 luksov, zato ni potrebna dodatna razsvetljava. Ne vemo, koliko petrolejk bi bilo po­ trebnih za toliko luksov, toda primerjava bi bila zagotovo veličastna, kakor so veličastne tudi vse druge primerjave, ki jih pravzaprav tokrat ni treba ponavljati. Preprosto - to so sadovi štiridesetih partijskih let, je rečeno v uvodniku »Vjesnika.« Očitno pa ni važna niti jakost svetlobe - nadaljuje pisec. Ob slabi luči je bil pred štirimi desetletji sprejet toliko daljnoviden in pronicljiv manifest, da njegove postavke, ki jih je zgodovina v celoti potrdila, veljajo še danes. Kakor se zgodovinsko dokazana sposobnost in moč partije danes spet potrjujeta na tem veličastnem shodu slovenskih komunistov. Veličasten po videzu, toda tudi po vsebini, kar je najpomembnejše.

★ V razpravah o temeljnih kongresnih dokumentih so prevladovale pozitivne izkušnje iz prakse v graditvi socialističnih samoupravnih odnosov, političnega sistema socialistične samoupravne demokracije, hitrejše rasti proizvodnje in produktivnosti in novih metod v delu ZK, je zapisal zagrebški »Večernji list«. Toda bile so tudi kritike; ne samo tiste, ki vidijo zgolj negativno stran, ampak tudi kritike, ki nakazujejo pot za premagovanje pomanjkljivosti. Vsi razpravljalci pa so se zavzeli za dosledno uresničevanje dogovorjene politike.

★ To pa je seveda le delen in bežen pregled živahnega odmeva našega kongresa v jugoslovanskem prostoru. Komunist, kongresna izdaja št. 2 (4. aprila) in št. 3 (5. aprila)

O kongresu so rekli... Glede naših vtisov v obdobju med obema kongresoma v Ljubljani, o vaši lepi republiki in uspehih komunistov - vse najboljše. Slovenci ste pridni ljudje in dobri komunisti. Ne poznam vašega jezika. Vendar sem si zelo dobro zapomnil slovenske besede vašega predsednika Popita:

989

»Doseženi uspehi pri družbeni preobrazbi nam dajejo novih moči in poleta, da se bomo še bolj ustvarjalno zagrizli v delo.« Komunisti Slovenije so na tem kongresu to tudi potrdili in dokazali, da je njihova usmeritev pravilna. Večer, Skopje

★ Številne, predvsem pa vsebinske razprave delegatov potrjujejo boga­ stvo in širino dejavnosti komunistov v osnovnih organizacijah. Naj navedem samo en primer, ki to potrjuje: v komisiji za družbenoeko­ nomske odnose skoraj praktično ni bilo vprašanja, o katerem delegati ne bi razpravljali. Mednarodni odnosi so dobili še poseben poudarek. Verjetno to ni le rezultat specifičnega geografskega položaja Slovenije in zahteva tega trenutka, temveč dokaz podružbljanja politike neuvrščenih, krepitev vloge in odgovornosti republike, predvsem komunistov, da se uresni­ čijo meddržavni dogovori oziroma vse, kar smo zapisali v deklaraciji neuvrščenih. Kongres je resnična potrditev ogromnih rezultatov, ki so jih komuni­ sti vaše republike skupaj z delovnimi ljudmi in občani dosegli v tem času. Radio Sarajevo

★ Predvsem bi poudarili, da je bila celotna organizacija kongresa na zelo visoki ravni. Lepa in urejena Ljubljana, svečano okrašena, nam je v teh prazničnih dneh nudila vso gostoljubnost. Imeli smo občutek, da je cela Ljubljana kakor tudi Slovenija zaživela s kongresom. Na razpra­ vah, ki so se odvijale na plenarnem zasedanju in v komisijah smo dobili vtis, da so se vsi delegati kongresa, torej predstavniki stotisočih sloven­ skih komunistov odločno zavzeli za krepitev položaja delavca v naši družbi, kar je nedvomno poroštvo, da bomo še hitreje uresničili poz­ nano reklo: »Delu čast in oblast«. Rilindija, Priština

★ Zelo prijetno je bilo poročati z vašega kongresa. Gotovo ne najdemo niti najmanjše napake v celotni organizaciji, pa tudi v press-centru je bilo vse v najlepšem redu. Novinarji zelo redko doživljamo, da so pogoji dela tako podrejeni njihovim potrebam, kar je bil primer pri vas. Celovitost, objektivnost in zlasti hitrost obveščanja pri našem poroča­ nju smo dosegli z vašo pomočjo. Hvala, obljubljamo, da se bomo v Novem Sadu lahko oddolžili. TV Novi Sad

990

★ Osmi kongres Zveze komunistov Slovenije nas navdaja z občutkom neposrednosti delovnega vzdušja, jasne misli in besede. Dobro je pripravljen, vidi se, da so bile predkongresne priprave temeljite. Šte­ vilni amandmaji in množično število razpravljalcev po komisijah nam to najboljše potrjuje. Vse to je prispevalo k temu, da so kongresni dokumenti izraz najširšega dogovora slovenskih komunistov za pri­ hodnje delo v razvijanju samoupravljanja na vseh področjih življenja v Sloveniji. Nova Makedonija, Skopje

★ Referat Franceta Popita je mojstrovina, ki daleč presega obliko običajne aktivistične poslanice. Prepričani smo tudi, da še nobena kongresna resolucija, izvzemši resolucijo Čebin - ni dosegla tolikšne prodornosti in humanistične težnje. Novinarji Tanjuga, ki spremljajo VIII. kongres so enotni v mišljenju, da je ta najvišji sestanek sloven­ skih komunistov izjemno pomembno dejanje v zgodovini slovenskega delavskega gibanja in partijskega snovanja. Tako povsem videzu čuti in misli tudi vsa socialistično samoupravna javnost v republiki. Tanjug Komunist, kongresna izdaja št. 3 (5. aprila)

991

Samoupravljanje - dokončna opredelitev

Že samo dejstvo, da so mnoga sredstva obveščanja v raznih evrop­ skih državah posvetila nepričakovano pozornost delu kongresa sloven­ skih komunistov, izpričuje, kako v svetu pozorno gledajo na Jugosla­ vijo prav v letošnjem letu, ko prinaša bogato politično vsebino, saj so poleg volitev delegatov v vsa samoupravna telesa - kongresi zveze komunistov republik in Jugoslavije nedvomno osrednja točka vsega bogatega notranjepolitičnega dogajanja. Že kratek pregled pisanja tu­ jega tiska o delu slovenskega kongresa potrjuje zanimanje v tujini za leto naših kongresov. Ta kongres je prvi v vrsti republiških partijskih kongresov, katerih namen je priprava enajstega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, ugotavlja francoska tiskovna agencija in označuje bistveno nalogo kongresa v Ljubljani: izpopolnjevanje socialistične samoupravne de­ mokracije. Ko agencija daje kratek opis gospodarskega razvoja Slove­ nije, se zaustavlja ob kritiki, ki je bila v referatu Franceta Popita deležna »liberalistična, tehnokratska in nacionalistična nestrpnost« v preteklosti. Poljski tisk med drugim naglasa veliko zanimanje za delo ljubljan­ skega kongresa in navaja, da to delo spremlja kar 300 domačih in tujih novinarjev. Glasilo poljske partije zlasti poudarja velik porast števila članstva Zveze komunistov Slovenije, med katerimi je večina mladih, zaposlenih v neposredni proizvodnji. Priprave na kongres niso bile nikakršna kampanja, nadaljuje polj­ ski časopis, pač pa poglobljena razprava o doseženih uspehih in o nalogah, ki jih je treba uresničiti. Posebno pozornost pa je kongres namenil vlogi in dejavnosti zveze komunistov pri krepitvi sistema socialističnega samoupravljanja, ki v Jugoslaviji zajema vsa področja življenja. Moskovska »Pravda« v poročilu o delu kongresa ugotavlja, da je njegov glavni namen razprava o nadaljnjem razvoju družbenoekonom­ skih in političnih odnosov v tej jugoslovanski republiki. Zelo obširno je o kongresu poročal bolgarski tisk. »Rabotničesko delo« je objavilo obširne izvlečke iz referata predsednika CK Franceta Popita in citira zlasti tisti del, kjer govori o nujnosti enakomernega gospodarskega razvoja vseh delov Jugoslavije. Popit je kritiziral, po­ roča »Rabotničesko delo«, razdrobljenost proizvodnje in zapiranje v ozke lokalne okvire, kar ovira sodobni gospodarski razvoj. V nadalje­ vanju govori bolgarski časnik o kritiki uvodnega referata raznih nega-

992

tivnih pojavov v preteklosti, nadalje o premagovanju drobnoburžoaznega obnašanja in miselnosti, kakor tudi o premagovanju nacionali­ zma ter krepitvi solidarnosti delovnih ljudi z namenom utrditi jugoslo­ vanski politični sistem. Mednarodne teme O kongresnih razpravah, ki so zadevale mednarodna vprašanja in odnose Slovenije in Jugoslavije s tujino, predvsem pa s sosednimi državami, je poročalo zelo obširno glasilo italijanske partije »Unita«. Poročevalec s kongresa je posebej poudaril, da so bile na kongresu navzoče kar tri deželne delegacije KP Italije. Hkrati pa Unita poroča o pozitivni oceni, ki jo je izrekel France Popit o osimskih sporazumih. Ti sporazumi, je rekel France Popit, pomenijo zmago tudi za demokra­ tične sile Italije, zmago za Komunistično partijo in druge delavske stranke. Unita tudi obširno navaja Popitovo oceno berlinske konfe­ rence evropskih komunističnih partij, na koncu pa objavlja tudi prikaz vsebine pozdravnega govora Aleksandra Grličkova. Dunajski radio je v svojem poročilu o kongresu posebej omenjal navzočnost predstavnikov koroških Slovencev na kongresu. Iz govora Franceta Popita pa zlasti obširno navaja njegove ocene helsinške sklepne listine in beograjskega ministrskega sestanka o evropski var­ nosti in sodelovanju. Dunajski radio je poročal tudi o omembi terori­ stičnih pojavov rekoč, da gre, po sodbi Franceta Popita, za izraz globo­ kih družbenih konfliktov in zaostrovanje političnih odnosov v posa­ meznih državah. Tudi vsi avstrijski časopisi so bolj ali manj podrobno poročali o kongresu. Glasilo KP Avstrije »Volkstimme« je priobčilo poročilo pod skupnim naslovom: »KP Slovenije - kritika proti oživljanju neonaci­ zma«. Poročilo se začenja s citatom iz referata, da popuščanje velikonemškemu nacionalizmu pomeni nevarnost za avstrijske demokra­ tične sile, škoduje odnosom med Jugoslavijo in Avstrijo ter krni ugled Avstrije v mednarodnem življenju. »Salzburger Nachrichten« citira ocene avstrijske politike do koro­ ških Slovencev in Gradiščanskih Hrvatov in omenja besede Franceta Popita, da je taka politika do manjšin nevarna in kratkovidna. Po­ dobno poročilo je s kongresa objavil tudi »Kleine Zeitung« iz Gradca, zraven pa dodal, kako je vladalo za kongres slovenskih komunistov dosti večje zanimanje, kot pa je bilo doslej primer z republiškimi kongresi v Jugoslaviji. Krajše ali daljše prikaze o delu kongresa so objavili tudi časopisi in radio v drugih evropskih državah, v Nemški demokratični republiki, na Češkoslovaškem, na Madžarskem in drugod. Ni treba posebej omenjati, da je delo kongresa našlo izjemno mesto v poročilih dopisnikov vseh slovenskih glasil onkraj meje. Tako je 63 Vin. Kongres

993

»Primorski dnevnik« vsak dan zelo podrobno seznanjal svoje bralce o poteku kongresa, o delu posameznih komisij in o nastopih posameznih govornikov v komisijah. Vidno mesto so dobili kajpada tudi referat Franceta Popita in pa sklepni dokumenti kongresa. Podobno sta, sorazmerno svojemu obsegu, poročali o kongresu tudi glasili koroških Slovencev, »Slovenski vestnik« in »Naš tednik«. Za konec samo še kratek izvleček iz ocene VIII. kongresa ZK Slovenije, ki jo je objavila ob koncu kongresa Unita, glasilo italijanske partije: »Prva bilanca osmega kongresa Zveze komunistov Slovenije se lahko oceni kot pozitivna, popolnoma v skladu z jugoslovansko stvar­ nostjo. Kongres je pokazal in potrdil, da je socialistično samoupravlja­ nje dokončna opredelitev jugoslovanske družbe.«

994

Predstavniki tujih delegacij o 8. kongresu ZKS

Samoupravljanje je edina znana pot do pravičnejših odnosov v družbi Boris Race, predsednik slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta

Obdobje med kongresoma ZKS je bilo za slovenske in jugoslovanske komuniste izredno plodno. Z novo ustavo, z zakonom o združenem delu in z izredno živahno zunanjepoli­ tično dejavnostjo so bili določneje opredeljeni odnosi med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi. Nakazana je bila pot, kako naj delavec, delovni človek postane subjekt in da je samoupravljanje danes edina znana pot do tega in do najbolj pravičnih odnosov v družbi. Utrjena in poglobljena je bila neuvrščenost kot edina znana mednarodna usmerjenost, kako učinkovito braniti mir in uveljavitev nerazvitih dežel. Nas, pripadnike slovenske manjšine še posebej zadeva vprašanje narodnih manjšin, kako jih rešujejo slovenski in jugoslovanski komunisti in kakšen je njihov odnos do lastnih manjšin v sosednjih državah. Kongres je v zvezi s tem potrdil jasna in obvezujoča stališča, ki so se izkristalizirala v zadnjih letih. Posebno nas zadovoljuje potrditev obveznosti ZKS, ki podpira slovenske narodne skup­ nosti v zamejstvu v boju za narodni obstoj in pravice, pri čemer je poudarjeno, da je to obveznost celotne družbe, ki naj sloven­ skim skupnostim v zamejstvu nudi pomoč na kulturnem, pro­ svetnem, znanstvenem, gospodarskem in drugih področjih. Kongres ZKS obravnava torej probleme, ki zadevajo vse Slovence, zato njegov potek zadeva tudi nas, torej vse Slovence ne glede na meje. To poudarjam z izrednim zadovoljstvom, ker za nas, Slovence zunaj jugoslovanskih meja, pomeni velik prispevek, k reševanju naših narodnostnih vprašanj.

63'

995

Izidor Predan, predstavnik beneških Slovencev

Zdi se mi, da je bilo do zdaj malo kongresov, ki bi dali tako veliko poudarka manjšinskim vprašanjem. Zadovoljni smo, da je tovariš Popit v uvodnem referatu govoril o manjšinskih problemih in o zamejskih Slovencih in da je manjšinsko vpra­ šanje našlo pomembno mesto tudi v kongresni resoluciji. Feliks Wieser, tajnik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem

Za nas kot manjšino, ki živi v zamejstvu, je vsekakor izre­ dno pomembno, da se v kongresnih sklepih tudi manjšinsko vprašanje postavi tako, da v nekem širšem pojmu gledano ustreza predstavam, ki jih imamo o dolgoročnem razvoju Slo­ vencev, ki živijo v zamejstvu. Prepričani smo, da nam bo to v našem boju koristilo. Manjšinsko vprašanje iz leta v leto do­ biva nove dimenzije, se spreminja, nastajajo tudi novi pro­ blemi. Menimo, da je treba gledati na probleme manjšine s celotnega evropskega zornega kota, ne pa da se jih vnaša v posamezne predele Evrope in se jih pusti tam, da se konservirajo. Za nas je predvsem važno, da se na vseh področjih zoper­ stavimo monopolom, bodisi v upravljanju, administraciji bo­ disi v upravljanju s kapitalom in proizvajalnimi sredstvi, kajti vsi ti monopoli, ki odtujujejo ljudi od odločanja, vnašajo tudi v narodnostno vprašanje določene narodnostne konflikte in pro­ bleme. Zato menimo, da je pot samoupravljanja edino prava, kajti čim več bo človek sam neposredno v krajevni skupnosti, na delovnem mestu, kjerkoli, odločal o svojem položaju, o svojem življenju, svojih lastnih interesih, tem manj bodo drugi odločali o njem. Na narodnostno mešanem ozemlju je to še toliko bolj važno, ker se vedno bolj dogaja, da narod večine poskuša odločati o interesih in problemih naroda manjšine. Zato ocenjujemo, da so zaključki kongresa ZKS za nas izredno pozitivni.

996

Filip Warasch, tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev

Impresioniran sem, da je bilo vseskozi prisotno tudi manj­ šinsko vprašanje, predvsem, da je dobro zajeta problematika koroških Slovencev tako v posegih raznih delegatov v medna­ rodni komisiji kot tudi v sklepnem dokumentu kongresa. V njem je položaj manjšine, kot se kaže sedaj pri nas in v Bolga­ riji, popolnoma pravilno opredeljen. Mnenja sem, da bo avstrij­ ska zvezna vlada morala spremeniti stališče, ki ga ima do narodnostnih skupnosti v Avstriji, če se bo hotela vključiti v tokove v Evropi. Imel sem priložnost, da sem se pogovarjal z delegati pred­ vsem v okviru komisije za mednarodne odnose. Seznanil sem se s stališči o nadaljevanju podpore Jugoslavije oziroma Slove­ nije Slovencem v zamejstvu. Tako je bil tudi ta kongres po­ novna in široka možnost, da smo v mnogih pogledih prišli bliže in da se je prijateljstvo med nami še poglobilo. Antonio Cuffaro, sekretar deželnega komiteja KPI za Furlanijo-Julijsko krajino

Osmi kongres Zveze komunistov Slovenije ocenjujemo kot viden izraz stopnje, do katere je prišel družbeni in splošni razvoj Slovenije. Značilnost kongresa je v tem, da je dal re­ snično podobo stanja in realno oceno dosežkov v razvoju druž­ benega, gospodarskega in političnega življenja. Posebej kaže podčrtati močan poudarek težnji po poglobljeni marksistični analizi stanja in razvojnih procesov pri vas zlasti na področju družbenoekonomskih odnosov. Zelo pozitivno se nam zdi dej­ stvo, da je zveza komunistov znala trdno organsko povezati vprašanja kulturnega in znanstvenega razvoja s celotnim druž­ benim in gospodarskim razvojem vaše dežele in jih hkrati tesno povezati s konkretnimi cilji vašega socialističnega samo­ upravnega sistema. Sosedne dežele z velikim zanimanjem spremljamo vaš razvoj in vaša prizadevanja za poglabljanje samoupravljanja. Prav tako izredno pozitivno ocenjujemo izra­ žena prizadevanja za razvoj odnosov in sodelovanja z našo deželo v duhu osimskih sporazumov kot tudi izraženo težnjo po nenehni krepitvi teh odnosov. 997

Rino Serri, deželni sekretar KPI za Veneto

Imeli smo možnost sodelovati na tem važnem kongresu Zveze komunistov Slovenije in lahko smo ugotovili, da ni šlo zgolj za slavnost, kajti vse delo kongresa je potekalo v zname­ nju zavzetosti, da bi osvetlili mnogotera vprašanja in delovali za politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Slovenije, ne da bi se izognili tudi raznim problemom in težavam, ki obstajajo, z namenom, da kongres pripomore k njihovi razreši­ tvi. Opazna je bila politična zavzetost delegatov in prizadeva­ nja, ki so se pokazala v razpravah, da bi dali svoj delež k uspehu kongresa in oblikovanju njegovih sklepov za razvoj zveze komunistov in socialistične družbe v okviru jugoslovan­ ske skupnosti. Ugotovili smo lahko vidno vlogo, ki jo je pri oblikovanju dela kongresa imela njegova baza, se pravi delegati sami. Vito Damico, deželni sekretar KPI za Piemont

Dva poglavitna vtisa smo dobili s tega kongresa. Prvi je ta, da se je na njem pokazala prizadevna in poglobljena razprava o vprašanjih udeležbe delovnih ljudi pri upravljanju celotnega družbenega in gospodarskega življenja dežele. V tem pogledu se nam zdi, da je kongres označil kvaliteten skok naprej v primerjavi s prvim obdobjem samoupravljanja pri vas. Ne gre samo za vprašanje njegovih nosilcev in za vprašanja kako sodelovati, kako delovati ne samo na ožjem področju podjetja, občine, pač pa za širšo vizijo razvoja samoupravljanja, ki se mi zdi, da je izšla iz tega kongresa. Drug vidik zadeva povsem novo mesto in vlogo kulture in znanosti v boju za družbeno preobrazbo. Kulture ne pojmujete kot zadeve nekakšne elite, pač pa kot temeljni in odločilni dejavnik samoupravljanja in kulturnega dviga človeka kot no­ silca družbenega razvoja. Ta dva vidika se nam zdita po­ membni značilnosti vašega kongresa. Vprašanja, ki je o njih razpravljal kongres, niso samo vpra­ šanja, ki bi zadevala zgolj Slovenijo ali Jugoslavijo, temveč celotno delavsko in komunistično gibanje v Evropi. Seveda je treba upoštevati različne razmere; pri vas gre za preseganje 998

parlamentarne demokracije z uresničevanjem široke demokra­ cije ob udeležbi vseh plasti ljudstva, pri nas na Zahodu pa gre za razvoj osnov demokracije s pluralizmom strank in gibanj, kar pa vendar daje objektivne možnosti za utrjevanje temeljev demokracije. Imamo torej podobne cilje: razvoj demokracije, samo oblike njenega uresničevanja so različne. Končno lahko še ugotovimo, da je kongres pokazal, kako so odnosi med Jugoslavijo in Italijo močno napredovali, kar se izraža v osim­ skih sporazumih. Vi to sodelovanje razvijate v duhu svoje usmeritve k politiki neuvrščenosti, mi pa skozi boj znotraj zahodne skupnosti s težnjo za preseganje blokov. Oboji smo dosegli vidne uspehe v takem našem sodelovanju.

999

KOMISIJA ZA RAZVOJ IN STATUT ZK SLOVENIJE (Nadaljevanje neprebranih razprav)

Vojko Hren Mladi želijo pomoč in spodbude starejših

Predlog resolucije zahteva pri uveljavljanju idejnopolitične in akcijske vloge zveze komunistov samostojno, odgovorno in ustvarjalno osnovno organizacijo. Takšno osnovno organizacijo pa bomo imeli le, če se bodo vsi člani zavedali odgovornosti in če bodo seveda dovolj usposobljeni. Še toliko bolj je idejnopoli­ tično usposabljanje potrebno mlademu človeku. Mladi so polni energije, zagna­ nosti, dostikrat pa jim manjka vztrajnosti, izkušenj, nemalokdaj tudi znanja. Znanje si mladi člani pridobivajo po programu idejnopolitičnega usposabljanja. Program je dober, vendar moramo paziti, da se izobraževanje, ki poteka po osnovnih organizacijah zveze komunistov, ne bo spremenilo v bralne krožke oziroma suhoparna predavanja. Težiti moramo k usposabljanju s pomočjo razgo­ vorov, diskusij in izmenjave mnenj. Pri pridobivanju izkušenj pa mladi člani potrebujejo pomoč starejših članov. Mlad človek v svoji zagnanosti lahko zaide v stiske in položaje, iz katerih le s težavo ali sploh ne najde izhoda. Dogaja pa se, da drugi člani samo spremljajo njegov boj iz stiske, ne pomagajo mu. Toda po storjeni napaki postanejo sodniki in nemalokdaj zaidejo od tovariške kritike v kritikarstvo. Za preprečevanje takih pojavov je nujno sprotno spremljati, usmer­ jati in voditi mladega človeka. Prav tako moramo uspešno upoštevati mladostno zagnanost za določeno stvar, ki pa po prvih težavah upade. Tu so vzpodbude starejših še kako potrebne. Velika in dobra šola mladega komunista je njegovo predhodno delo v Zvezi socialistične mladine Slovenije. Tu si nabira znanje, izkušnje in dobi pravi odnos do naše socialistične samoupravne družbe. Zveza socialistične mladine Slovenije predstavlja za mladega človeka predšolo, po kateri vstopi v zvezo komunistov. Prav zaradi tega moramo pri sprejemanju mladih v zvezo komunistov dobiti soglasje organov zveze socialistične mladine, oz. morajo ti organi predlagati svoje člane za sprejem v zvezo komunistov. To vlogo naj bi opravljali predvsem aktivi mladih komunistov v zvezi socialistične mladine. Povezanost med temi aktivi in občinskim komitejem pa morajo pred­ stavljati voljeni delegati komiteja v Zvezi socialistične mladine Slovenije in obratno. Predlagani predlog statuta Zveze komunistov Slovenije nam zagotavlja, da bo v praksi zaživelo delo komunista, ki predstavlja avantgardo delavskega razreda in je nosilec ideje napredne samouprave, ter to idejo v praksi tudi uresničuje.

Zlatko Pavčnik

Aktivnost družbenopolitičnih organizacij povečuje samozaščitno osveščenost Ko smo v naši občini in delovni organizaciji TIM Laško pred tem kongresom kritično preverjali dosežke na področju samozaščitne in obrambne aktivnosti in jih primerjali s tistimi pred 7. kongresom, smo tudi mi, podobno kot poročilo o delovanju ZKS med kongresoma, prišli do številnih vzpodbudnih ugotovitev. Za nas je vsekakor najpomembnejše, da smo uspeli zaostanek v doseženi stopnji obrambne usposobljenosti in samozaščitne osveščenosti zmanjšati in ujeti korak z okolji, ki so v tem pogledu razvitejša. Toda ko ocenjujemo prehojeno pot in načrtujemo nove naloge na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite, se moramo v celoti zavedati tudi vseh

1000

slabosti in problemov, ki se pojavljajo pri konkretnem uveljavljanju sprejetih dogovorov. Najprej bi opozoril na ozka gledanja na probleme ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki se nam kažejo zlasti v pojmovanju, da gre pri tem le za varovanje družbene in zasebne imovine, za sistem tehničnih ukrepov ali morda še poslovne tajnosti, ne pa za sistem organizacije celotnega ljudstva z vsemi njegovimi umskimi in materialnimi potenciali in politično pripravljenostjo, za­ ščititi in braniti priborjene pridobitve in samoupravne pogoje za naš nadaljnji razvoj. Med takšna gledanja sodijo tudi vse pojavne oblike tehnokratizma, ki so se v delovni organizaciji in TOZD pokazale tudi pri uresničevanju nalog na tem področju dela. Te oblike tehnokratizma se kažejo v poizkusih, da se obveznosti in naloge uresničujejo le z angažiranjem profesionalcev, zadolžitvami nekaj posa­ meznikov oziroma le z delom odbora za ljudsko obrambo in družbeno samoza­ ščito ter posameznih štabov. Pri uveljavljanju zadnjih dveh pomembnih zakonov s področja ljudske obrambe in družbene samozaščite v konkretno samoupravljanje in politično prakso smo zaradi premajhne samozaščitne osveščenosti in nepoznavanja dejan­ skih varnostnih razmer pogosto naleteli na ugotovitve, da varnostnih problemov v TOZD sploh ni, zlasti pa ni problemov, ki bi pomenih kršitev samoupravnih pravic, ah pojavov tehnokratizma in podobnih odklonov. Hkrati pa lahko ugoto­ vimo, da je bilo v istih delovnih okoljih v zadnjem letu tohko in tohko kršitev delovnih dolžnosti, med njimi celo kaznivih dejanj, da zahtevajo delavci poja­ snila za to in ono, da so se posamezniki zatekh po pomoč k družbenemu pravobranilcu samoupravljanja itd. Zavest o nujnosti, braniti obstoječe pridobi­ tve, je še vedno v številnih okoljih na prenizki ravni. Še vedno smo preveč navajeni, da stvari rešuje oziroma skrbi za to kdo drug, za to usposobljen organ in se zanašamo nanj. Zanimivo je, da je teh problemov manj ali jih sploh ni tam, kjer so družbenopolitične organizacije bile pobudnik akcij na tem področju, mnogo več pa tam, kjer je vloga političnega dela majhna in so poizkušali reševati probleme družbene samozaščite le z ukrepi in odločbami. Skoraj enoletne izkušnje pri organiziranju narodne zaščite so nam navrgle vrsto novih spoznanj in nalog. Brez dvoma je narodna zaščita v celoti opravičila svoj obstoj in je s svojo aktivnostjo, vsaj za naše razmere to velja, pomenila največji korak naprej pri organiziranju in izvajanju družbene samozaščite. Naše izkušnje v tem pogledu so predvsem pozitivne. V občasnih bolj preventivnih akcijah je dosedaj sodelovala že večina zaposlenih. V začetku je bilo tudi nekaj težav in nerazumevanja, kajti vsem nismo uspeh pravočasno in pravilno prikazati pravega pomena in vloge narodne zaščite. Toda danes ugotavljamo, da delavci opravljajo predvidene naloge narodne zaščite z veliko zavestjo, odgovornostjo in zanosom. Kritičnost in odgovornost za probleme varnosti in zaščite je v izrazitem porastu. Tudi aktivnost samoupravne delavske kontrole se je v zadnjem času povečala, kljub temu, da ji nismo posvečali tohko pohtične pozornosti kot prejšnja leta. V enotah narodne zaščite so se kot popolnoma enakopraven subjekt uveljavile tudi ženske ter učenci v gospodarstvu. Ocenjevali smo, da bomo pri vključevanju žensk imeh težave, zato smo se lotih njihovega vključevanja zelo pozorno in jih seveda oprostili opravljanja nekaterih drugih nalog. Zgodilo pa se je obratno. Do poskusov izmikanja obveznosti in podobnih težav sploh ni prišlo. Sodelovanje temeljnih organizacij s krajevnimi skupnostmi postaja pri nas vse bolj neposredno tudi na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite. V številnih konkretnih primerih, kot so organizacija narodne zaščite, civilne za­ ščite, sprejemanje varnostnih ocen, priprava načrtov za proizvodnjo v vojnih razmerah itd., se je zelo nazorno pokazalo, kako močno so naši interesi prepleteni in skupni. Praktično so bih vsi dosedanji sprejeti dogovori in skupne akcije reahzirane na osnovi direktnih kontaktov med predstavniki odborov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Pokazalo se je, da ni bilo nikakršnih problemov tam, kjer so naši delavci aktivni tudi v krajevnih skupnostih, medtem ko s tistimi krajev­ nimi skupnostmi, kjer naši delavci politično in samoupravno ne delujejo, težje vzpostavljamo stike.

1001

Ko smo nedavno na sestankih odborov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito v temeljnih organizacijah združenega dela analizirali delovanje naro­ dne zaščite, je bila izrečena vrsta pripomb tudi na naslov tistih okolij, ki narodne zaščite še niso organizirala, ali pa le-ta ni aktivna. Postavljena so bila vprašanja o enaki odgovornosti oziroma enakih obveznostih delavcev do družbe kot celote. Zato moramo pri našem delu v prihodnje posvetiti okoljem, ki ne izvajajo svojih družbenih obveznosti, več pozornosti, pa tudi oceniti odgovornost njihovih predstavnikov, zlasti komunistov. Četudi lahko danes ugotavljamo, da nam je v celoti uspelo omasoviti izvajanje družbene samozaščite ter da je vse več delovnih dogovorov in odločitev delav­ skih svetov, ki zajemajo tudi področje ljudske obrambe in družbene samozaščite, nam ostaja še vedno odprta naloga, da v celoti spoznamo potrebo in pričnemo razmišljati ter ukrepati v smislu družbene samozaščite že takrat, ko naloge načrtujemo in o njih odločamo. V dosedanjih aktivnostih smo namreč vse preveč pozornosti posvečali odpravljanju posledic, vse premalo pa smo se ukvarjali z vzroki. Iz dosedanjega dela izhaja nadalje, da moramo usposabljanje nosilcev aktivnosti s tega področja okrepiti in omogočiti, da se bodo pozitivne izkušnje enih prenašale na druge in obratno. V dosedanjem delu smo vsekakor prepogo­ sto tipali v neznano tudi tam, kjer ni bilo treba; še vedno ni malo takšnih okolij, zlasti tistih s slabšimi organizacijskimi in kadrovskimi možnostmi, ki ne vedo, kaj in kako. Dosedanja pomoč je bila vse prepogosto v posredovanju zakonskih, rekel bi »papirnatih« nalog, ne pa neposredna pomoč pri iskanju konkretnih rešitev. Z uveljavljanjem družbene samozaščite in aktivnejšimi pripravami na SLO smo brez dvoma dosegli največje premike na ključnih področjih, to je v združenem delu in krajevnih skupnostih. Pridružujem se ugotovitvam, da posta­ jajo temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti vse bolj tudi v obrambnem in samozaščitnem smislu temeljni sestavni del našega sistema. Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti organiziranja takšne skrbi tudi na vseh drugih ravneh, zlasti tam, kamor se preliva oziroma se združuje znaten del dohodka in interesov temeljnih organizacij, oziroma tam, kjer je vpliv na zavest in politično razpoloženje delavcev in občanov velik. Tu imam v mislih predvsem samo­ upravne interesne skupnosti in njihove strokovne ocene, upravne organe občin­ skih skupščin, razna združenja, društva in podobno. Kljub vsem problemom in nerešenim vprašanjem, ki še vedno obstajajo in se bodo še pojavljala, pa sem prepričan, da smo na najboljši poti, da bomo naloge, kot jih postavlja resolucija, uspešno uresničili.

Bogo Škerget Za učinkovito in racionalno zdravstvo Naj na kratko opozorim na bistvena vsebinska vprašanja, ki so vodila komuni­ ste Kliničnega centra ob samoupravnem organiziranju ter aktualnih nalogah v nadaljnji samoupravni preobrazbi te delovne organizacije. Zelo dobro je znano, da smo v zadnjih letih usmerili glavne sile v izgradnjo in strokovno organizira­ nost Kliničnega centra kot celote. Tako smo v maju 1974 sprejeli samoupravni sporazum o združevanju v delovno organizacijo in se organizirali v 32 temeljnih organizacij združenega dela in v delovno skupnost skupnih služb. Od tedaj lahko govorimo o novi samoupravni organiziranosti Kliničnega centra in o preobrazbi prejšnjih bolnišnic v sodobno organizacijo združenega dela Klinični center s pridružitvijo vseh tistih zdravstvenih organizacij, ki so bile prej zunaj njega. Dosežki v razvoju in samoupravni preobrazbi so nujno terjali in zahtevajo še danes ustrezno organiziranje zveze komunistov, ki mora posvečati posebno pozornost uveljavljanju idejnopolitičnega usposabljanja komunistov kot osnovne komponente vodilne vloge zveze komunistov. Pred vsemi našimi člani, organizacijami in vodstvi osnovnih organizacij zveze komunistov so bile in so še danes dokaj zahtevne naloge, ki pa jih je mogoče uspešno uresničevati le s pravilno organiziranostjo in z neposrednim angažiranjem vseh dejavnikov pri uveljavljanju in razvijanju socialističnih samoupravnih odnosov. Čeprav z dosežki v razvoju zveze komunistov ne moremo biti povsem zado-

1002

voljni, so to vendar rezultati skupnega dela, ki se kažejo tudi v tem, da se je organizacija zveze komunistov v zadnjih letih pomembno okrepila, izboljšala pa se je tudi metoda dela. V organiziranosti zveze komunistov po samoupravni preobrazbi pa je bil napravljen velik korak naprej. Iz 6 osnovnih organizacij zveze komunistov smo osnovali 38 osnovnih organizacij. Uspelo nam je izpeljati statutarno načelo, da ima vsak tozd svojo osnovno organizacijo zveze komunistov. Samo v zadnjih dveh letih je bilo sprejetih v članstvo zveze komunistov nad 240 novih članov, od tega nad 70% žensk (podatki zajemajo članstvo na Medicinski fakulteti, Onkolo­ škem institutu in Zavodu SRS za transfuzijo krvi). Če smo lahko zadovoljni s številom sprejetih žensk in mladine v članstvo zveze komunistov, pa ne moremo biti zadovoljni z izobrazbeno strukturo. V Kliničnem centru je zaposlenih 49% delavcev z nedokončano in končano osemletko ter z raznimi drugimi poklici. V strukturi članstva je ta kategorija zaposlenih zastopana samo s 14%. 51°/o zaposle­ nih delavcev v Kliničnem centru pa so delavci s srednjo, višjo in visoko izobrazbo in sestavljajo 86% članstva. Glede na število zaposlenih po svoji izobrazbeni strukturi je zaposlenih 14% delavcev z visoko šolo, ki so v članstvu zastopani s 35%. Taka izobrazbena struktura je pogojena tudi z dejstvom, da je v Kliničnem centru zelo velika fluktuacija delovne sile, zlasti tiste z najnižjo šolsko izobrazbo. Pred komunisti Kliničnega centra je naloga, da analiziramo dosedanjo aktiv­ nost, uspehe in neuspehe na področju samoupravne preobrazbe delovne organi­ zacije Klinični center, kakor določata ustava in zakon o združenem delu. Danes imamo glede samoupravne preobrazbe v Kliničnem centru in s tem tudi na področju zdravstva v Ljubljani odprtih več integracijskih procesov, ki pote­ kajo med Kliničnim centrom, Medicinsko fakulteto, Onkološkim institutom, Zavodom SRS za transfuzijo krvi, Zavodom SRS za varstvo pri delu, Ljubljan­ skim zdravstvenim domom in ne nazadnje tudi znotraj samega Kliničnega cen­ tra. V vseh teh temeljnih organizacijah združenega dela so si komunisti kakor tudi drugi družbenopolitični dejavniki enotni v tem, da morata biti samoupravna preobrazba oziroma medsebojno povezovanje vsebinska, ne pa formalna. Danes imamo na področju zdravstva še vrsto nedodelanih sistemskih vprašanj, kot so: planiranje, cene zdravstvenih storitev - individualne cene, družbenoekonomski odnosi na področju zdravstva, izobraževanje in zdravstveno-raziskovalne dejav­ nosti. Na vseh pomembnih področjih našega samoupravnega in družbenega razvoja ter strokovne rasti zdravstvenega varstva imamo probleme, ki jih želimo reševati hkrati. Zdravstveno varstvo je zaključena celota ne glede na to, da se deli na posebna specialna in superspecialna področja. Posamezne dejavnosti so skupne ali zelo sorodne, zato bomo morali zaradi bolj racionalne proizvodnje združevati sredstva in delo. V reševanju konkretnih oblik samoupravne preobrazbe se pri nas prvič sreču­ jemo s konkretnim osnutkom predlaganih rešitev, ki bodo skupno z ustreznimi obrazložitvami solidna osnova za nadaljnjo razpravo o samoupravni preobrazbi. Aktivnost zveze komunistov in vseh družbenopolitičnih sil bomo morali usme­ riti v nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov na podlagi ustavnih določil, zakona o združenem delu ter drugih dokumentov, zlasti pa dokumentov Vlil, kongresa Zveze komunistov Slovenije in XI. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije, na katerih temeljijo nove samoupravne rešitve. Aktivnost zveze komunistov mora biti takšna, da ustvari optimalne pogoje za izvajanje učinkovitega in racionalnega zdravstva. Res je, da delamo v specifičnih in dokaj zahtevnih družbenih razmerah zdravstvenega varstva, kar pa komuniste in druge družbenopolitične dejavnike, samoupravne organe in poslovodne or­ gane na vseh ravneh in v vseh okoljih ne opravičuje za prepočasno uresničevanje boljše organiziranosti in uvajanja novih metod. V razvoju samoupravne družbe mora zdravstveno varstvo predstavljati nujno potrebo delovnega človeka in del družbenega standarda, ki ga moramo obravnavati v enotnem družbenem pro­ storu. Premagovati moramo razne objektivne težave, primere neodločnosti, omaho­ vanja ali celo odpore pri iskanju in oblikovanju novih rešitev v vsebinski preo­ brazbi še zlasti v družbenoekonomskih odnosih.

1003

Će želimo, da bomo komunisti v zdravstvu opravljali funkcijo, ki jo pred nas postavljajo družba, delovni ljudje in občani, moramo v polni meri uporabljati razumne pridobitve sodobne medicine s korektnim odnosom do pacientov pri zdravljenju ter vzgajati zavestnega socialističnega zdravstvenega delavca. V skladu z obveznostmi, ki nam jih nalagajo kongresni dokumenti, pa bo naša naloga nadaljnje idejnopolitično usposabljanje članov zveze komunistov, tako da bodo le-ti znali ob vsakem pojavu hitro in samostojno ukrepati, s tem pa se bo okrepil vpliv komunistov na izvajanje politike zveze komunistov v okolju, kjer delamo in živimo.

1004

Vsebina

POROČILO CK ZKS O DELOVANJU ZKS MED VII. IN VIII. KONGRESOM ZK SLOVENIJE......................................................... I. Splošna ocena uresničevanja temeljnih nalog ...................... II. Utrjevanje in razvoj samoupravnih družbenoekonomskih in političnih odnosov......................................................................... III. Razvoj proizvajalnih sil ............................................................. IV. Idejna, organizacijska in kadrovska krepitev Zveze komu­ nistov Slovenije ................................................................................... Poročilo o delu statutarne komisije ZK Slovenije med VII. in VIII. kongresom ZKS .............................................................................. I. Oblikovanje enotnih statutarnih dokumentov......................... II. Uporaba statutarnih določil v politični praksi ................... III. Izkušnje iz dela statutarne komisije ZKS in statutarnih komisij ZK pri občinskih konferencah ZKS ............................. Poročilo o delu častnega razsodišča ZK Slovenije med VTI. in VIII. kongresom ZKS ............................................................................ I. Uvod.................................................................................................. II. Sestava in metode dela častnega razsodišča ZK Slovenije III. Kršitve določil statutov ZKS in ZKJ ................................... IV. Statistični prikaz obravnavanih vlog ................................... V. O delu in vlogi častnih razsodišč občinskih konferenc ZKS VI. Sodelovanje častnega razsodišča ZKS z drugimi organiza­ cijami in organi ZK ............................................................................ VII. Statutarna vprašanja ................................................................ VIII. Sklepne misli............................................................................ Poročilo o delu nadzorne komisije ZKS med VII. in VIII. kongre­ som ZKS..................................................................................................... Delo nadzorne komisije ZKS ......................................................... Občinske nadzorne komisije ......................................................... Članarina............................................................................................... Višina članarine................................................................................... Plačevanje članarine ......................................................................... Poraba sredstev.................................................................................. Finančno-materialno poslovanje CK ZKS................................... REFERAT PREDSEDNIKA CK ZKS FRANCETA POPITA »O NALOGAH KOMUNISTOV V RAZVOJU SOCIALISTIČNE SAMOUPRAVNE DEMOKRACIJE IN SPLOŠNEM RAZVOJU SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE« .............................

9 12 21 71 82

104 106 112 120

125 125 127 130 134 140 145 146 147 149 149 150 152 154 154 155 157

159

1005

NUŠA KERŠEVAN: POROČILO VERIFIKACIJSKE KOMI­ SIJE ............................................................................................................ 185 MARIJA VIČAR-ŽUPANČIČ: POROČILO KANDIDACIJSKE KOMISIJE.................................................................................................. 189 POZDRAVNA BESEDA SEKRETARJA V IZVRŠNEM KOMI­ TEJU PREDSEDSTVA CK ZKJ ALEKSANDRA GRLIČKOVA 197 KOMISIJA ZA SAMOUPRAVNE DRUŽBENOEKONOMSKE ODNOSE IN RAZVOJ............................................................................ 205 Martin Mlinar: Uvodna beseda na komisiji za samoupravne druž­ benoekonomske odnose in razvoj ...................................................... 207 Franc Vrbnjak................ Vlado Stojanovič .... Anica Kuhar ................... Aleš Bebler ................... Karl Štravs...................... Jože Slokar ................... Marija Ivkovič................ Alojz Kikec ................... Zmagoslav Gačnik . . . Marj an Močivnik .... Miro Florjane ................ Tatjana Štirn................... Miran Vodopivec .... Aleksander Marič .... Franc Kobentar ............. Štefan Korošec ............. Jože Florjančič ............. Oto Norčič ...................... Renčka Fras ................... Danijel Groznik ............. Beno Kotnik ........ Franc Humar ................ Vinko Kastelic................ Jože Zaletel ................... Ksenija Khalil ................ Marjan Jelen................... Miro Gozdnikar ............. Andrej Petelin................ Jelko Kodermac............. Martin Štubljar ..... Jože Kovač...................... Anica Kosič ................... Lojze Novak ................... Viljem Ulaga................... Marjetka Škerget .... Hinko Žolnir...................

1006

215 217 219 222 225 227 229 231 233 234 235 238 239 240 242 243 246 248 249 250 252 253 255 256 258 260 262 264 267 268 269 272 273 274 276 278

Mihelca Renko ............. Miha Gluščič................... Anton Kosovel ............. Marjan Ječnik ................ Peter Zorčič ................... Jože Šteh .......................... Polde Maček................... Erna Ritlop ................... Milan Šterban ................ Črt Marinček................... Zora Tomič ................... Marjan Rajnar ................ Simo Gogič ................... Jožef Škorja ................... Mira Dobovšek ............. Franc Čopi ...................... Maruša Gabrijan .... Stane Kromar ................ Boris Zajc ...................... Edo Sikirič...................... Valentin Klinar ............. Marinka Jakhel .............

280 281 283 285 286 289 291 293 295 297 298 300 302 304 305 307 309 310 312 313 315 316

Neprebrane razprave Franci Arnuš................... Miroslav Birk ................ Benjamin Božiček . . . Draga Brus...................... Srečko Čevnja................ Milan Dolenc ................ Vesna Durič ................... Ivan Fabjan ................... Dominik Feltrin............. Marjan Fiket................... Zvone Filipovič ............. Franjo Gnilšek .............

318 320 322 323 324 325 327 328 330 331 333 335

Tomaž Gorenšek .... 336 JožeGornjec............ 338 Anica Gregorc......... 339 Dragica Grlj ................... 341 Rudi Gruden............ 342 Zvone Hudej............ 344 Niko Jesenovec ............. 346 Karel Jug.................. 348 Slavko Kmetec ............. 350 Dragoljub Kopirovič . . 352 Miroslava Koren .... 354 Tone Kovič............... 355 Bogomila Kranjc .... 356 Bojan Kranjc ................ 358 Inge Krunič ................... 360 Vinko Kurent ................ 361 Alojz Ledinek ................ 363 Zdenko Likan ................ 364 Peter Macuh ................... 365 Ivan Malešič ................... 366 Dobrivoj Mladenovič . . 368 Iztok Munih ................... 370

Jožko Obrovnik...... 372 Vinko Ocepek ................ 373 Metka Oderlap......... 374 Stane Pezdevšek .... 376 Drago Podhostnik . . . 377 Konrad Posavec............. 379 Herman Pregl ................ 381 Tomo Pšak............... 382 Marija Ritonja ................ 383 Franc Romih............ 384 Andrej Rot...................... 387 Vinko Srbčič............ 387 Ruža Šegedin ...... 389 Sonja Šimek ................... 390 Lado Škrjanec................ 392 JožeŠtibilj ...................... 395 Franc Tomažič................ 396 Slavko Uršič................... 398 Zdravko Valentinčič . . 400 Marinka Zaletel ............. 401 Stane Zobavnik ............. 403 Julka Žibert ................... 404

Igor Uršič: poročilo komisije za družbenoekonomske odnose in razvoj ............................................................................................... 406 KOMISIJA ZA RAZVOJ POLITIČNEGA SISTEMA SOCIALI­ STIČNE SAMOUPRAVNE DEMOKRACIJE ................................ 413 Peter Toš: Uvodna beseda na komisiji za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije ...................... 415

Karel Kač ...................... Mitja Ribičič................ . Anica Eržen ................... Tone Pevec ................... Miha Petrič ................... Elizabeta Urisk ............. Niko Lukež ................... Jože Pernuš ................... Albina Tušar................... Danilo Tiirk ................... Rajko Kramberger . . . Janez Venko ................... Tone Urbas ................... Janez Zemljarič ............. Janez Vipotnik ............. Branko Jerkič ................ Pavel Troha ...................

425 427 431 432 434 436 438 440 442 444 445 447 448 450 452 454 456

Majda Strobl................... Anton Vratuša................ Boris Prejac ................... Igor Šinigoj ................... JožeMešl......................... Brane Praznik ................ Vinko Miklavžina .... Savin Jogan ................... Silvo Spačal ................... Tone Volčič ................... Aleksandra Gorup ... Marj an Toš...................... Zdravko Krvina............. Janez Ujčič...................... Franc Druks ................... Drago Seliger ................ Esad Mehmedinovič . .

458 459 462 464 465 466 468 470 471 473 475 477 478 481 483 484 485

1007

Nuša Kerševan ............. Anica Popovič................ Tanja Krapež ................ Robert Bobanec............. Magda Lešnik ................ Ivanka Pavlin ................ Adolf Bibič...................... Tone Klemen ................ Marjan Anžur ................ Cilka Vogrin................... Alojz Rant ...................... Mitja Horvat ................... Gojko Stanič................... Dr. Milan Dolenc ....

488 489 491 493 496 496 499 501 503 505 506 508 510 512

Ivo Bregant ................... JožeBerkopec................

514 515

Neprebrane razprave Olga Adamič................... Bronimira Felle ............. Pavla Kante ................... Marko Medved ............. Veljko Novakovič .... Anica Oražem ................ Tone Poznek................... Milena Smiljanič .... Silva Šircelj . .................

Milan Kučan: Poročilo komisije za razvoj političnega sistema socialistične samoupravne demokracije......................................

516 518 518 519 521 523 523 525 526 528

KOMISIJA ZA RAZVOJ IN STATUT ZK SLOVENIJE ................. 539 Peter Hedžet: Uvodna beseda na komisiji za razvoj in statut ZKS......................................................................................................... 541

Ludvik Golob ................ Miro Zupančič................ Marjeta Brilej ................ Ljuba Dovgan ................ Gracijan Škrk ................ Hinko Rus ...................... Srečko Terselič ............. Bojan Mihelič ................ Franc Hrobat ................ Danica Merčnik ............. Dimče Stojčevski .... Tone Kramarič ............. Konrad Virtič ................ Vladimir Bizovičar . . . Ignac Sedmak ................ Bruno Trobec ................

551 552 556 558 560 562 564 566 568 570 572 573 574 577 578 579

Franc Borišek ................ Alojz Ratajc ................... Viktor Damjan ............. Ivan Godec...................... MujagaHaskič................ Jože Kukec ................... Jože Cerkovnik ............. Srečko Pratnemer . . . Franc Cvetaš................... Ludvik Jerčič ................ Vlado Janžič...................

580 583 585 587 589 590 592 593 595 597 598

Neprebrane razprave Vera Hlastec ................... Tone Krašovec ............. Janja Vuherer ................

603 604 605

Poročili o delu komisije za razvoj in statut ZKS ...................... 607 Ludvik Golob: Komunisti in delovni ljudje so močno podprli akcijsko usmeritev ZK...................................................................... 607 Miro Zupančič: Statut vključuje ZK v celoten sistem sociali­ stične demokracije ............................................................................ 612 KOMISIJA ZA IDEJNA VPRAŠANJA VZGOJE, IZOBRAŽE­ VANJA, ZNANOSTI IN KULTURE................................................... 623 Franc Šali: Uvodna beseda na komisiji za idejna vprašanja vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture ................................... 625

1008

Franc Avberšek ............. Ciril Zlobec ................... Milena Lunar ................ Aleksandra Kornhauser Anica Novak.......... 649 Vlajko Krivokapič . . . Jože Miklavc.......... 653 Boris Majer ................... Božidar Debenjak .... Primož Žagar ................ Ivan Potrč ...................... Ludvik Sočič ................ Štefka Popit ................... Suzana Szabo ................ Viktor Lovrenčič .... Srečko Kolar.......... 672 Avguštin Lah ................ Boris Lipužič ................ Tine Zorič ...................... Anton Simonič ............. Franček Drofenik .... Ludvik Gyergyek .... Jože Falkner.......... 682 Mirko Fajdiga ................ Marija Štok ................... Maja Godina ................... Majda Poljanšek .... Franc Štiglic.......... 690 Ivanka Merčnik ............. Marta Prokopovič .... Ivan Križnar ................... Marko Bulc ................... Franc Zaman ................

641 642 644 646 650 655 659 661 663 664 666 668 669 672 674 675 677 679 681 683 685 687 688

693 693 694 695 698

Neprebrane razprave Ljudmila Arko..... 700 Darko Bensa........ 701 Štefan Časar ................... Marko Golobič ............. Slavica Hajdinjak .... Marija Iskrenovič .... Vera Jukič ...................... Gregor Kocijan ............. Ančka Korže........ 712 Josip Košuta........ 713 Franjo Kragolnik .... Milena Marovič ............. Olga Medved........ 721 Stane Mele ...................... Irena Mulej........... 724 Matjaž Mulej ................... Srečko Nečimer.. 727 Anka Novak ................... Boris Ožbolt ................... Aleksandra Peršolja . . Nevenka Podobnik . . . Hilda Polajner..... 733 Tanja Praprotnik .... Darja Pušnik........ 735 Sonja Smrdelj ................ Jože Šeme ...................... Terezija Tompa ............. Iztok Winkler ................ Angelca Žiberna ....

702 704 704 706 708 711 718 719 723

726 728 729 730 731 734

737 738 740 741 743

Emil Rojc: Poročilo komisije za idejna vprašanja vzgoje, izo­ braževanja, znanosti in kulture ...................................................... 745 KOMISIJA ZA MEDNARODNE ODNOSE ................................... 753 Drago Flis: Uvodna beseda na komisiji za mednarodne odnose 755

Danica Jurkovič............. Drago Mirošič ................ Jože Hartman ................ Marko Kosin................... Ljubo Starc ................... JožeCelinšek ................ Franc Kleč ...................... Stane Pavlič ...................

759 761 763 765 768 770 771 773

Jože Smole........... 776 Janko Smole....... 778 Peter Mranj ek ................ Ronald Strelec.... 782 Stojan Vodopivec .... Slavko Osredkar .... Vida Tomšič ................... Marko Vrhunec .............

781 784 786 787 790

1009

Viktor Repič............. Ignac Golob ............. Bojan Lubej ............. Bogdan Osolnik . . . Jože Božič ................

. . . .

. . . .

791 794 795 798 800

Andrej Škerlavaj .... Marko Morel................... Marjan Osolnik ............. Andrej Caserman .... Nino Kodelja ................

Drago Flis: Poročilo komisije za mednarodne odnose ............. FRANC ŠETINC: BORIS KIDRIČ - REVOLUCIONAR, ORGA­ NIZATOR, MISLEC IN AKTIVIST ................................................... SLAVKO SORŠAK: POROČILO KOMISIJE ZA PROŠNJE IN PRITOŽBE ............................................................................................... FRANC ŠETINC: POROČILO KOMISIJE ZA RESOLUCIJO, STALIŠČA IN SKLEPE......................................................................... RESOLUCIJA VIII. KONGRESA ZVEZE KOMUNISTOV SLO­ VENIJE ..................................................................................................... Temeljna izhodišča ............................................................................ 1. Delavec v temeljni organizaciji - odgovoren gospodar svo­ jega dela ............................................................................................... 2. Delavci delovnih skupnosti skupnih služb ne morejo in ne smejo več odločati v imenu delavcev temeljnih organizacij združenega dela .................................................................................. 3. Samoupravno povezovanje temeljnih organizacij - trajna krepitev pogojev dela in življenja delavca ................................... 4. Samoupravno gospodarjenje s sredstvi družbene reproduk­ cije ......................................................................................................... 5. Samoupravni odnosi svobodne menjave dela med organi­ zacijami združenega dela materialne proizvodnje ter drugih dejavnosti kot porabniki in organizacijami združenega dela družbenih dejavnosti kot izvajalci - temelj širjenja pogojev dela in življenja delovnega človeka................................................ 6. Samoupravno družbeno planiranje in odgovorno uresniče­ vanje sprejetih nalog, ciljev in obveznosti je pogoj za skladen in dinamičen razvoj ............................................................................ 7. Delavci morajo zagotavljati skladno delitev dohodka za vse namene porabe .................................................................................. 8. Poslovodni organi so družbeno, moralno in materialno od­ govorni za vsebino predlogov in izvajanje samoupravnih odlo­ čitev ........................................................................................................ 9. Skupno planiranje in združevanje dohodka zagotavlja skla­ dno rast gospodarske infrastrukture ............................................. 10. Delavci morajo z združevanjem dohodka usmerjati tokove družbene reprodukcije ...................................................................... 11. Samoupravno obvladovanje tržišča in cen mora prispevati k uresničevanju politike gospodarske stabilizacije in obvlado­ vanja inflacije ...................................................................................... 12. Skupni interesi proizvodnje in trgovine so temelj njunega skladnega razvoja ...............................................................................

1010

802 803 804 806 810 813

819 829 833 843 845 857

858 859 860

861

862 864

866 866 867 869 870

13. Samoupravno združevanje dela in sredstev je osnova za enakopravno vključevanje v mednarodno menjavo dela ... 14. Uveljavljanje kakovostnih dejavnikov mora biti temelj stabilnega in dinamičnega razvoja ................................................ 15. Prestrukturiranje gospodarstva je temeljna usmeritev na­ šega nadaljnjega razvoja ............................ 16. Z bolj načrtnim izkoriščanjem vseh naravnih in drugih možnosti moramo povečevati proizvodnjo hrane...................... 17. Zagotoviti moramo smotrno in produktivno zaposlovanje 18. Povečati moramo skrb za varstvo dobrin splošnega po­ mena in vrednot človekovega okolja ............................................. 19. Delavci v združenem delu morajo uveljaviti svojo odlo­ čilno vlogo pri zagotavljanju skladnejšega regionalnega ra­ zvoja ...................................................................................................... 20. Samostojno delo s sredstvi občanov je treba uveljaviti kot pomembno sestavino združenega dela......................................... 21. Z našimi državljani na začasnem delu v tujini moramo vzdrževati najtesnejše stike in zagotavljati pogoje za njihovo hitrejše vračanje................................................................................... 22. Krepitev zdravja vsega prebivalstva in ohranitev delovne sposobnosti aktivne generacije mora biti v središču samo­ upravnega dogovarjanja in odločanja delovnih ljudi o pravi­ cah, obveznostih in programih zdravstvenega varstva............. 23. Komunisti v zdravstvu so odgovorni za samoupravno or­ ganiziranost zdravstvene dejavnosti in uveljavitev samou­ pravnih družbenoekonomskih odnosov...................................... 24. Preoblikovati izobraževanje vseh profilov zdravstvenih delavcev ............................................................................................... 25. Urejanje stanovanjskih razmer delovnih ljudi je pogoj za krepitev njihove ekonomske in socialne varnosti ................... 26. Uvajanje ekonomskih stanarin je temelj za uveljavitev delavcev in občanov kot nosilcev hišne samouprave................ 27. Družbeno usmerjena stanovanjska gradnja bo pospešila celovito zadovoljevanje potreb bivanja in življenja ljudi v sose­ ski ............................................................................................................ 28. Družbena skrb za otroka naj prispeva k načrtnemu in hitrejšemu izenačevanju pogojev za njegov razvoj ................... 29. Skupnosti socialnega varstva morajo zagotoviti oblikova­ nje celovite politike socialne varnosti delovnih ljudi in obča­ nov ......................................................................................................... 30. Pospešiti proces samoupravnega organiziranja razisko­ valne dejavnosti................................................................................... 31. Raziskovalno dejavnost uveljaviti kot sestavino sklenje­ nih inovacijskih procesov ................................................................ 32. Pospešiti raziskave, ki bodo dale teoretične posplošitve našega družbenoekonomskega in političnega razvoja .............

871

873 874 875 877 879

880 881 881

882

883 883 884

885 885 886 887 887

889 889

1011

33. Posebno pozornost moramo posvetiti kritičnosti pri vna­ šanju tujega znanja v našo družbeno in gospodarsko prakso . 34. Vzgojnovarstvene organizacije morajo razvijati različne oblike in vsebine vzgojne dejavnosti za otroke ......................... 35. Celodnevna osnovna šola naj vse bolj postaja prevladu­ joča oblika in metoda dela v osnovnem šolstvu ter pot k novim odnosom v vzgoji in izobraževanju ................................................ 36. Sestavine izobraževanja za delo in z delom moramo uvelja­ viti v vseh šolah, ki izobražujejo za poklice oziroma usposab­ ljajo za določena opravila in naloge v delovnih procesih .... 37. Doseči celovit in povezan sistem izobraževanja za delo, ob delu in iz dela......................................................................................... 38. Oblikovanje in usklajevanje izobraževalnih potreb in inte­ resov mora potekati v organizacijah združenega dela in v posebnih izobraževalnih skupnostih............................................. 39. Uveljavitev smotrov izobraževanja za delo terja ustvarja­ nje pogojev v organizacijah združenega dela................................ 40. Povezovalna vloga centrov usmerjenega izobraževanja . . 41. Kulturna politika mora biti usmerjena k temeljnim pro­ blemom delovnih ljudi in vse družbe............................................. 42. Razmah kulturne vzgoje naj pospeši boj za kakovost kul­ turnega ustvarjanja in kritike ......................................... ..... 43. Zagotavljanje kadrov v kulturi mora prispevati k njeni širši uveljavitvi...................................................................................... 44. Vsestransko prepletanje našega dela in življenja s kultur­ nimi vrednotami mora omogočati tudi ustrezna materialna podlaga.................................................................................................. 45. Pospešiti moramo izmenjavo kulturnih dosežkov in vre­ dnot ......................................................................................................... 46. Povezovanje marksistične misli z družbeno in politično prakso..................................................................................................... 47. Utrjevanje marksizma v raziskovalni dejavnosti in vzgojnoizobraževalnih procesih............................................................... 48. Izdajanje in populariziranje marksistične literature .... 49. Marksistično izobraževanje in idejno usposabljanje .... 50. Podružbljanje telesne kulture s poglabljanjem dejanskih samoupravnih odnosov bo največje zagotovilo, da bo telesna kultura postajala vsebolj uresničljiva pravica in tudi dolžnost vseh ljudi............................................................................................... 51. Vse družbene odločitve moramo osvoboditi odtujenega političnega urejanja odnosov med ljudmi ................................... 52. Sistem samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja moramo razviti v temeljno značilnost sociali­ stične samoupravne demokracije naše družbe .......................... 53. Delegatski sistem je sistem neposrednega odločanja . . .

1012

890

890 891

892

893

893 894 895 895 897 897

898 898

899 899 900 900

901 902

903 904

54. Samoupravni sistem informiranja ......................................... 55. Razvoj odnosov v krajevni skupnosti mora voditi k vse večji humanizaciji in neposrednosti odnosov med ljudmi na družbenoekonomskih temeljih socialističnega samoupravlja­ nja ............................................................................................................ 56. Občino moramo razvijati kot resnično samoupravno skup­ nost ................................ j....................................................................... 57. Samoupravne interesne skupnosti je treba uveljaviti kot mesto usklajevanja in neposrednega uveljavljanja samouprav­ nih interesov delovnih ljudi ............................................................ 58. Delegatske skupščine - delovno telo vse družbene skup­ nosti ......................................................................................................... 59. Družbene svete moramo uveljaviti kot pomembno sesta­ vino demokratičnega pripravljanja družbenih odločitev .... 60. Z utrjevanjem vloge in položaja izvršnih in upravnih orga­ nov bomo krepili njihovo odgovornost do delegatskih skup­ ščin in družbe sploh kot tudi večjo učinkovitost njihovega dela ......................................................................................................... 61. Hitreje do ustavnega preoblikovanja pravosodnega si­ stema ...................................................................................................... 62. Utrjevanje ustavnosti in zakonitosti je pogoj za hitrejši razvoj socialističnega samoupravljanja.......................................... 63. Komunisti moramo odločno prispevati k uresničevanju načel politike neuvrščenosti............................................................. 64. Krepili in razvijali bomo vsestransko sodelovanje z neuvr­ ščenimi ................................................................................................... 65. Zavzemamo se za sodelovanje in podporo vsem napre­ dnim silam v svetu ............................................................................ 66. Potrebno je krepiti obmejno in dobrososedsko sodelova­ nje ............................................................................................................ 67. Zveza komunistov Slovenije si bo tudi v prihodnje priza­ devala za uresničitev ustavno opredeljenega položaja naro­ dnosti v Socialistični republiki Sloveniji in za enakopraven položaj in razvoj Slovencev v zamejstvu ...................................... 68. Potrebno je razvijati podružbljanje in samoupravno odlo­ čanje na področju mednarodnih odnosov ter ustrezno samou­ pravno organiziranost republike ................................................... 69. Obramba in samozaščita naj postaneta množična aktiv­ nost ......................................................................................................... 70. Obrambne priprave in družbena samozaščita morajo biti sestavina samoupravljanja................................................................ 71. Usposabljanje za obrambo in samozaščito naj bo del druž­ benopolitične aktivnosti, vzgoje in izobraževanja...................... 72. Obrambna aktivnost naj kot množično gibanje zagotovi učinkovit odpor ...................................................................................

906

907 909

911 913

914

915

915 917 918 919

921 921

922

923 925 926 926 927

1013

73. Samozaščitno aktivnost moramo vključiti v boj za uresni­ čevanje samoupravnih interesov ................................................... 927 74. Narodno zaščito moramo razvijati kot najširšo obliko vključevanja delovnih ljudi in občanov v obrambo in varova­ nje pridobitev revolucij e ................................................................... 928 75. Komunisti moramo biti v središču življenja in boja za poglabljanje socialistične samoupravne demokracije ............. 928 76. Politika in aktivnost zveze komunistov se lahko potrjujeta le z učinkovitim delovanjem članstva v množičnih družbeno­ političnih organizacijah...................................................................... 930 77. Idejnopolitično in ideološko usposabljanje v zvezi komu­ nistov ter informiranje sta pogoj aktivnosti in spreminjanja razmer v samoupravni praksi ......................................................... 932 78. Organiziranost zveze komunistov moramo dograjevati skladno z njeno vlogo v socialističnem samoupravnem si­ stemu ..................................................................................................... 933 79. Sprejemanje borcev za socialistične samoupravne odnose v zvezo komunistov je ena najpomembnejših nalog v razvija­ nju njene vodilne vloge ...................................................................... 934 JOŽE DERNOVŠEK: POROČILO VOLILNE KOMISIJE .... 937 PISMO TOVARIŠU TITU...................................................................... 943 SKLEPNA BESEDA PREDSEDNIKA CK ZKS FRANCETA POPITA ..................................................................................................... 947 PRVA SEJA CENTRALNEGA KOMITEJA ZKS ......................... 953 Člani centralnega komiteja ZKS ................................................... 955 Člani statutarne komisije ZKS......................................................... 956 Člani tovariškega razsodišča ZKS................................................... 956 Člani nadzorne komisije ZKS ......................................................... 956 Člani centralnega komiteja ZKJ...................................................... 956 Člana statutarne komisije ZKJ ...................................................... 956 Članica nadzorne komisije ZKJ...................................................... 957 Delegati za XI. kongres ZKJ, ki jih je izvolil VIII. kongres ZKS........................................................................................................ 957 PRVA SEJA NOVOIZVOLJENEGA PREDSEDSTVA CK ZKS............................................................................................................... 959 DODATEK.................................................................................................. 963 Delegacije na VIII. kongresu ZKS ............................................... 965 Delegacije gostov iz tujine na VIII. kongresu ZKS ................... 966 Organi VIII. kongresa ZKS ............................................................ 967 Brzojavke in pisma VIII. kongresu ZKS...................................... 970 Mozaik odmevov kongresa doma in v tujini................................ 985 Komisija za razvoj in statut ZKS (nadaljevanje neprebranih razprav Vojko Hren......................................................................................... 1000 Zlatko Pavčnik ............................................................................... 1000 Bogo Škerget .................................................................................. 1002

1014

Vsa Slovenija, še posebej pa Ljubljana, se je v kongresnih dneh oblekla tako slovesno kot še nikdar poprej. Toda ta slovesnost ni bila paša za oči, sestavljena iz zunanjih učinkov, sama sebi namen, povzdignjena nad ljudi. Delovala je povsem nasprotno: preprosto, človeško, vsakdanje prisrčno, toda zato še bolj preprečljivo, zanosno, poudarjajoč enotnost, moč vseh nas, zaupanje v lastne sile, v pravilnost poti, po kateri korakamo. Sicer pa je kongresu tisti najbolj resnični odsev dalo življenje. Najbolj so ga pozdravili, največ so od njega pričakovali ter se nanj tudi zanašali — delavci in občani.

Osmega kongresa ZK Slo­ venije v slovesno okrašeni dvorani ljubljanskega Go­ spodarskega razstavišča se je udeležilo 672 delegatov, od tega 492 prvič.

Enotnost komunistov se vselej znova kuje v nepo­ sredni akciji in v boju za enotne poglede, za cilje skupnega boja, za boljši jutrišnji dan — je v uvod­ nem referatu med drugim poudaril predsednik CK ZK Slovenije France Popit.

Delovno predsedstvo mega kongresa.

os­

Med udeleženci kongresa sta bila tudi Edvard Kardelj in Stane Dolanc.

Na prvi seji novoizvoljenega CK ZK Slovenije so poleg 18-članskega predsedstva za predsednika ponovno izvolili Franceta Popita, medtem ko so na prvi seji predsedstva za sekretarja izvolili Franca Šetinca; izvolili so tudi izvršne sekretarje in imenovali komisije.

Naš kongres so z zanimanjem spremljale tudi delegacije zamej­ skih Slovencev in iz tujine. Osmi kongres, kongres nenehne akcije, je 5. aprila sklenil delo.