1. seja konference ZKS Zveze komunistov Slovenije

Citation preview

UC-NRLF

$ B 582 195

ey

S YF E AR O TH IVER UN

BR

AR O TH Y F E

BR

S

ER

IV

UN

LI

mm

Berkeley Berkeley

FO

IV

A

LI

OF Y TH UNE IV ER SI TY OF CA LI FO RN IA

AR

IA

RN

BR

TY OF

SI

ER

LI

RS IT OF Y CA LI FO RN I

VE

AR O TH Y F E

BR

LI

UN

CA

Be

Berkele Berkeley

Ber

N

EU A

OF TH UN E I OF CA

BR

OF CA

L

E E IV OF TH UN

VE R

IF O

SI

TY

LI

B

RA R

RN

RY

RY

OF TH UN E I

OF CA

L

VE R

IF O

SI

Y

RN

IA

TY

IA

L I BR AR OY THF E UN IV ER S IT OFY CA LI F O RN IA

LI

A BR

F LI

OR

RS

NI

IT

Y

Berkeler

ly

ke

Berkely V

UNI TY OF

Y F E AR O TH

LI

IA

SI

BR

ER

LI

OF CA

OF TH UN E I

BR A

RN

L

IF O

VE R

RY

FO

IV

RN

SI

LI

UN

IA

TY

CA

Berkeley

Be Berkeley

Ber ITY ERS

LI BR AR OF Y TH UN E IV ER SI TY OF CA LI FO RN IA

VE CA

L

UN I

BR AR OY THF E

R

S I T OFY

IA RN IF O

Berkeley B

WE THF O AR BR

O THF DE

LI

IF

SI

OR

OF TY

E THF OY R RA

RN

SI

IA

OF TY

E THF O RY RA

RN

IA

OYF

keley

keley

I

RS

VE

IT OF Y D CA LI FO RN IA

RS

VE Berkeley

Berkeley

Berkeley

LI

UN

BR AR OY TH F E

IT RS IV E

Berkeley

Berkeley

BR AR OF Y TH UNE IV

RN

S

IA

ER

IV

LI

FO

LI

BR

LI

TY

AR O TH Y F E

SI

RN

FO

LI

OF CA

IA

ER

TY OF

SI

IV

UN

OF TH UNE IV

AR O TH Y F E ER

LI

Y

IA .

RN

BR

FO

LI

CA

AR

BR

LI

Berkeley TY OF

SI

ER

IV

UN

UN

CA

Berkeley

Berkeley Berkeley

LI

B

RA R

RN

B

L

RA R

IF O

SI

L

IF O

VE R

SI

Y

RN

TY

OF CA

OF TH UN E I

LI

OF CA

OF TH UN E I

VE R

Y

IA

RN

TY

IA

NI VE RS IT Y OF CA LI FO RN IA

SI OF CA L TY

IF O

S I IV T UN E OY F CA 0 THF L OY I AR BR LI A

NI

RA R OY TH F E

S I T OFY

Berkeley

FO R

B

ER

UN

L

IV

LI

IA

CA

IA

CA

UN

IV

LI

IF O

RN

BR AR OY THF E

E

Berkel L eyO T U I BR F HE NIV AR ER Y S

N

LI F

OR

R S IT OFY

IA

Berkeley LI BR AR OF Y TH UN E IV ER SI TY OF CA LI FO RN IA

IA RN FO LI CA OFY T SI ER IV UN E THF OY AR BR LI

Berkeley

OF TH

LI

A NI OR

OF

Berkeley

B

SEJA

FERENCE KS

ཡཔ་

མ་ ཆ་ པ་ བ་

VI

Public Law 480 Program

Zveza

kommunustor

Slovenyc .

PRVA SEJA KONFERENCE ZVEZE

KOMUNISTOV

SLOVENIJE

KOMUNIST, Ljubljana 1970

LOAN STACK

JN9679 56678 A 43

Konferenca ZKS šteje 195 članov, od tega jih je bilo 65 (33,3 odst. ) izvoljenih na kongresu, 130 (66,7 odst. ) pa na občinskih konferencah. Od 195 članov konference je 167 (85,6 odst.) moških in le 28 (14,4 odst. ) žensk. Podatki o izobrazbeni strukturi in zaposlitvi članov konference so naslednji: 64,6 odst. jih ima visoko ali višjo izobrazbo, 23,1 odst. srednjo in 12,3 odst. nižjo izobrazbo. V gospodarstvu jih je zaposlenih 55,8 odst. (27 odst. na vodilnih in vodstvenih položajih), v negospodarstvu pa 44,2 odst. (21,5 odst. na vodilnih in vodstvenih položajih) . Po stažu v ZK jih je 8,6 odst. takih, ki so komunisti že dalj kot 25 let, 38,5 odst. jih je bilo sprejetih v ZK v obdobju od 1945. do 1954. leta in le 6,8 odst. je komunistov z manj kot petletnim stažem. Še podatek o družbeno politični aktivnosti članov konference ZKS: 53,4 odst. jih ima " eno ali dve funkciji, 46,6 odst. pa več kot tri funkcije. Prvo sejo konference ZK Slovenije je začel predsednik centralnega komiteja Franc Popit, ko je pozdravil člane konference in goste. Med gosti je bil član izvršnega biroja Zveze komunistov Jugoslavije Cvijetin Mijatović ter predstavniki centralnih komitejev drugih republik: iz Bosne in Hercegovine Peter Dodika in Esad Harodić, iz Črne gore Ksenija Miranović in Momčila Vlahović, iz Hrvatske Milan Mišković in Mirko Kokanović, iz Makedonije Cvetan Avramovski in iz Srbije Predrag Gligorić. Konference so se udeležili tudi člani sveta federacije iz Slovenije, predstavniki družbeno političnih organizacij, republiške skupščine in izvršnega sveta, predsedniki komisij centralnega komiteja, nekateri funkcionarji zveznih organov, zastopniki ljubljanske armadne oblasti, sekretarji medobčinskih komitejev, člani komisije CK za organiziranost in razvoj in še nekateri drugi gostje. Na predlog predsednika Franca Popita so bili v delovno predsedstvo izvoljeni: Janez Gartner, Miro Govejšek, Vinko Hafner, Vili Končan, Kristina Lovrenčič, Franc Popit in Danica Šušteršič. Dnevni red konference je bil naslednji: - poročilo o delu centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije Zveze komunistov Slovenije; ― aktualna vprašanja političnega in družbeno ekonomskega razvoja na Slovenskem; - razprava in sklepanje o poročilih in osnutku resolucije;

3

་ ་ ༡༡ ་

uskladitev statuta Zveze komunistov Slovenije s statutom Zveze komunistov Jugoslavije; razno. Poročilo o delu centralnega komiteja, častnega razsodišča in revizijske komisije CK ZKS niso brali, ker so bila udeležencem pismeno predložena. Referat o aktualnih vprašanjih političnega in družbeno ekonomskega razvoja na Slovenskem je prebral sekretar sekretariata CK ZKS Andrej Marinc. Po obširni razpravi številnih udeležencev in gostov konference je v imenu komisije za resolucijo prebral s predlogi iz diskusije popravljeno in dopolnjeno resolucijo član komisije Milan Kučan. Tudi ob tem se je še razvila razprava . V točki razno so potrdili kooptiranje Gojka Staniča v sekretariat centralnega komiteja ZKS.

4

Aktualna vprašanja

političnega in družbeno

ekonomskega razvoja na

Slovenskem

Uvodni referat Andreja Marinca

Tovarišice in tovariši! VI. kongres ZKS in IX. kongres ZKJ, ki predstavljata v graditvi splošne politike Zveze komunistov nedeljivo celoto, sta izvolila nove vodstvene organe. Z delovanjem konference ZKS, ki se danes prvič sestaja, tako začenjamo novo obdobje, ko tako širok organ v krajših presledkih, med dvema kongresoma, ne pregleduje samo dosedanjega dela in izpolnjevanja kongresnih sklepov, temveč tudi naprej razvija in konkretizira splošno politiko, ki sta jo začrtala oba kongresa. Zveza komunistov Slovenije, centralni komite in njegovi organi so delovali v preteklem letu v zahtevnih političnih in družbeno ekonomskih razmerah. Slovenija in Jugoslavija sta v Evropi, torej v središču intenzivnih gospodarskih in družbenih premikov. Dinamična in angažirana politika neuvrščenosti nam omogoča prisotnost v svetovnih gibanjih, boj proti blokovski razdelitvi sveta in boj za tesnejšo povezanost sveta, ki jo objektivno terja proces znanstveno-tehnične revolucije. Znanstveni in tehnološki napredek sta sprožila procese, ki zahtevajo revolucionarne spremembe v družbeni strukturi in v načinu oblikovanja medčloveških odnosov. Socializem postaja svetovni proces. Ideja o samoupravni vlogi delovnega človeka kot subjekta in temeljnega nosilca družbenega razvoja vztrajno prodira skozi vse pore v družbah z različno ureditvijo in stopnjo ekonomske razvitosti. Najbolj razvite družbe doživljajo globoke notranje pretrese. Poznamo jih kot vseobsežne stavke delavcev, študentska, protirasistična, protivojna in druga protestna ter revolucionarna gibanja. Bistvo teh procesov je v krizi sistemov, v krizi njihove formalne, predstavniške politične demokracije, v odtujenosti delovnega človeka, v mezdnem položaju delavca v odnosu do kapitala in danes tudi v odnosu do izkoriščevalskih in upravljalskih slojev. Tudi nekatere zahodne države uvajajo prve elemente samoupravljanja delavcev v podjetjih s sistemom udeležbe delavcev pri soodločanju o poslovnih odločitvah in vodenju proizvodnih procesov. K temu jih sili kriza kapitalističnega sistema, tako želijo omiliti družbene pretrese in prikriti mezdne odnose. Toda to obenem dokazuje, da je kriza predstavniške demokracije večstrankarskega sistema več kot očitna in da bo v prihodnje tudi 6

objektivno mogoč trajni in optimalni razmah proizvajalnih sil samo v razmerah osvobojenega dela. Tudi vrenja v socialističnih državah opozarjajo na to nujnost, saj reforme, ki jih uveljavljajo, prav tako kažejo , da še niso uspeli zadovoljivo rešiti vprašanja odtujenosti delovnega človeka od proizvajalnih sredstev in upravljanja družbe. Takšne razmere in gibanja nas še bolj preprečujejo v spoznanju, da sta razvoj znanosti in tehnološka revolucija najtesneje povezana z utrjevanjem in nadaljnjim razvojem samoupravnega položaja delovnega človeka v združenem delu, v samoupravljanju kot novi obliki družbenih odnosov, ki omogoča razreševanje družbenih protislovij , odpravlja odtujenost delovnega človeka od pogojev in rezultatov dela ter mu omogoča obvladovanje tržnih in družbenih zakonitosti razvoja. To je velika prednost našega sistema, ki se je velikokrat ne zavedamo dovolj ; njenega pravega pomena se zavemo šele po zaostrenih in kritičnih situacijah, ki vse bolj pretresajo sodobni svet. Jugoslavija s svojim samoupravnim socialističnim razvojem objektivno veliko prispeva k naprednim procesom v mednarodnem delavskem gibanju, ker se s konceptom samoupravne socialistične graditve bori za uresničitev zgodovinskega cilja delavskega razreda za osvoboditev dela. Toda zavedati se moramo, da naš samoupravni sistem ne bo avtomatsko napredoval, če se ne bo potrjeval z otipljivimi rezultati. Zgodovinski pomen naše družbene ureditve in njena cena v razvoju svetovnega socialističnega sistema sta odvisni od tega, kako uspešno razvijamo in krepimo proizvajalne sile, socialistične odnose in moralno moč človeka ter na tej osnovi pospešujemo proces osvobajanja človeka, razvoj ekonomike in kulture. Posebej želim poudariti velik pomen, ki ga ima za naš razvoj dejstvo, da je v razmerah socialističnega samoupravljanja delavski razred v položaju , ko z uresničevanjem svojega zgodovinskega interesa hkrati uspešno uresničuje tudi nacionalne interese. Delavski razred je poglavitni nosilec novih proizvodnih odnosov in procesov družbene integracije , ki edini lahko omogočijo vsestranski razmah ustvarjalnosti naroda v nasprotju z etatističnimi, nacionalističnimi in drugimi koncepti, ki spodbujajo zaprtost in provincializem. Takšne zahteve ter politične in družbeno ekonomske razmere doma in v svetu so terjale veliko aktivnost Zveze komunistov Slovenije, centralnega komiteja in njegovih organov. Pri tem so se morali soočiti tudi z mnogimi negativnimi težnjami in odpori. Identificirati in zaustaviti je bilo treba nekatere procese in težnje , zlasti tiste ( politične narave ) , ki so potiskali naš razvoj stran od resničnih perspektiv slovenskega naroda in zgodovinskih interesov delavskega razreda. Družbena in gospodarska reforma sta revolucionaren korak, ki pomeni korenite spremembe v temeljih družbe, v proizvajalnih

7

odnosih in v družbeni nadgradnji. Reformo uveljavljamo kot zavestno nujnost, da bi intenzivirali razvoj proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih odnosov, da bi povečali rezultate svojega dela, da bi v težjih in bolj zapletenih mednarodnih ekonomskih in političnih razmerah uveljavljali svoje interese in tako zagotavljali stabilnost in napredek naše socialistične samoupravne skupnosti. Zato ni presenetljivo, da spremljajo zapletene in protislovne procese v naši drušbi tudi slabosti, zablode, stranske poti in pritiski od zunaj , ki odsevajo v ostrejših političnih in družbenih spopadih. Vendar ne kaže dramatizirati položaja . Komunisti smo odgovorni za objektivno oceno stanja, kar je v prid reformnim procesom, medtem ko ji lažne podobe , poenostavljanja in ponarejanja le škodujejo, ustvarjajo zmedo in destruktivno stanje. Kljub protislovnosti našega razvoja in ne dovolj razvitim proizvajalnim silam se vendarle nenehno utrjuje položaj temeljnih nosilcev socialističnega razvoja, ki v sistemu samoupravnih odnosov dobivajo odločujoč vpliv na razvoj celotne družbe. Položaj in vpliv delovnih ljudi v delovnih skupnostih in občanov v krajevnih skupnostih in občinah se kljub mnogim slabostim in oviram stalno krepi . Pot do novega, naprednejšega si je bilo treba utirati v spopadu z ostanki starih etatističnih struktur in njihovih metod, ki se morajo, čeprav nerade, nenehno umikati tistemu, kar nastaja na temeljih reforme in nove družbene prakse . Pri ocenjevanju teh procesov je pogosto veliko iluzij , celo mnogi komunisti še niso doumeli pomena boja z ostanki starih struktur. Ne zavedajo se dovolj , da reprodukcija in nadaljnji razvoj socialističnih samoupravnih odnosov ne potekata avtomatično . Novo se poraja v krčih in nenehnih spopadih in ima značaj revolucionarnega boja, nič manj pomembnega kot v preteklosti . Etatistični in tehnokratski odpori, kot je ugotovil CK ZKS na svoji 8. seji, so prisotni na vseh področjih družbene dejavnosti. Velike integracijske tvorbe v industriji, trgovini in bančništvu, ki razpolagajo z velikim delom presežne vrednosti delovnih ljudi, nastajajo in se oblikujejo kot pozitiven proces družbene integracije. Njihov razvoj moramo podpirati, obenem pa se spopasti s tistimi oblikami koncentracije sredstev in moči ter odtujevanjem dohodka, ki ne nastajajo na temelju družbenih interesov in interesov delovnih ljudi. Takšni veliki sistemi pogosto iščejo oporo v državni intervenciji, ne pa v samoupravnem povezovanju vseh družbenih dejavnikov in njihovih interesov v okviru Slovenije in Jugoslavije . To ni naključje . Zaprte vodstvene skupine v teh sistemih vidijo v zlomu etatističnih struktur na drugih ravneh, v občini, republiki in zvezi, nevarnost tudi za svoj izjemni, monopolni položaj . Na 8. seji CK ZKS in v referatu predsednika CK ZKS Franca Popita na 10. seji smo ostro obsodili tudi pojave nacionalizma

8

kot oporišče tistih sil, ki samo navidezno sprejemajo samoupravljanje, v resnici pa so proti socialističnemu razvoju in želijo z umetnim postavljanjem nacionalnega interesa proti interesu delavskega razreda izpodkopavati temeljne pridobitve socialistične revolucije. Razne tehnokratske, etatistične, klerikalne in druge sile poskušajo z nacionalističnimi gesli in manifestacijami zanikati vlogo delavskega razreda, kakor poskušajo centralističnoetatistične sile z unitarizmom in hegemonizmom zanikati vlogo republik in narodov in s tem prav tako vlogo delavskega razreda. Takšna politična situacija je terjala zaostritev odnosa do raznih odporov in negativnih teženj . Zavoljo tega je CK ZKS že na svoji 7. seji sklenil, da je potrebno na I. seji konference ZKS razpravljati o idejno političnem položaju in gibanjih v Sloveniji in Jugoslaviji . Poznejši politični dogodki so tako našo oceno in namero v celoti potrdili . Razgibano politično obdobje, ki je sledilo, je terjalo od ZKS, da je temeljito analizirala družbene in politične razmere pri nas ter da je oblikovala konkretno politično osnovo za akcije komunistov. Njene temelje predstavljajo zlasti 6., 7. in 8. seja CK ZKS ter razširjena seja sekretariata, ki je po cestnih dogodkih globlje analizirala pojave etatizma, nacionalizma in klerikalizma, položaj Slovenije v Jugoslaviji in nujnost hitrejše graditve federacije na novih, samoupravnih temeljih. Na teh izhodiščih je zasnovan tudi predlog resolucije za našo konferenco, ki zato ne ponavlja vseh znanih stališč in ugotovitev. Resolucijo smo gradili ob tistih aktualnih idejno političnih vprašanjih, ki lahko odločilno vplivajo in vodijo slovenske komuniste pri njihovem nadaljnjem delu, pri graditvi socialistične družbe. Resolucija naj tudi omogoči nujno diferenciacijo med komunisti, tako da se bodo opredeljevali od sprejetih stališč, povzemali iz njih konsekvence za konkretno delo in ob njih utrjevali idejno-politično enotnost, kot nujen pogoj za uspešno akcijo.

Naloge pri uresničevanju reforme Predsedstvo ZKJ je na 5. seji politično ocenilo nekatere procese pri uresničevanju reforme. Poudarilo je pomen sklepov IX. kongresa ZKJ o doslednem uresničevanju ciljev reforme in o odgovornosti komunistov, da se odločno uprejo protireformnim silam na vseh ravneh in področjih . Ponovno je ugotovljeno, da pozitivni rezultati izvajanja reforme najpomembneje vplivajo na razvoj in stabilizacijo notranje političnih razmer ter utrjujejo mednarodni položaj Jugoslavije. Zato je treba v največji meri zaostriti politično , samoupravno in strokovno odgovornost komunistov od delovnih organizacij do organov feredacije za uspešnost uveljavljanja reformnega programa. Popuščanja in odstopanja od reformne poti vodijo v nove politične in ekonomske zaostritve . 9

Na omenjeni seji predsedstva, kakor tudi na 8. seji CK ZKS smo analizirali nekatere pozitivne in negativne vidike uresničevanja reformnih ciljev. Prvi se kažejo predvsem v dinamiki gospodarskih gibanj , v postopnem prilagajanju gospodarske strukture potrebam domačega in tujega trga, v postopnih pa vendar intenzivnejših integracijskih gibanjih, v kratkoročnem in dolgoročnem načrtovanju, v usmeritvi na izvoz, v porastu produktivnosti, zaposlenosti in realnega standarda, v pozitivnejšem odnosu do sposobnih strokovnih kadrov itd . Na drugi strani pa so v porastu protireformske težnje, ki so posledica različnih interesov, sposobnosti in enostranskega gledanja na reformni program, ki vplivajo na prepočasno in nedosledno uresničevanje reformnih ciljev. Izražajo se zlasti v destabilizacijskih procesih, v počasnosti graditve ekonomskega sistema na reformnih osnovah, v nedosledni ekonomski politiki, kritičnem obsegu nelikvidnosti, preveliki odvisnosti gospodarstva od bank in njihovi nezadostni reprodukcijski sposobnosti, v neusklajenosti med obsegom vseh oblik porabe z materialnimi možnostmi itd. Kljub slabostim, ki se porajajo v uresničevanju reforme, pa je vendarle spodbudno, da velika večina naprednih gospodarskih in družbenih dejavnikov z vso odločnostjo zahteva dosledno uresničevanje tistih smotrov reforme, ki zagotavljajo stabilnejši razvoj , ki težijo k doslednejšemu uveljavljanju zakonitosti tržnega gospodarstva v pogojih samoupravljanja, ki spodbujajo in z ekonomsko logiko prisiljujejo proizvajalce, da povečajo produktivnost dela in učinkovitost naložb ter na tej osnovi izboljšujejo standard delovnih ljudi in reprodukcijsko sposobnost lastne delovne organizacije in gospodarstva kot celote. Še posebej so v ospredju zahteve po stabilnejših cenah in konvertibilnosti dinarja. Kakor so bila prva leta reforme izredno spodbudna, ker se je krepila usmeritev na lastne sile, se sedaj ponovno krepi prepričanje, da je zaradi slabosti in nedoslednosti v ekonomskem sistemu in ekonomski politiki ponovno mogoče z administrativnim in političnim pritiskom ali z neupoštevanjem in izigravanjem sistemskih ukrepov, s pridobivanjem in z izkoriščanjem monopolnega položaja neupravičeno povečati dohodek in okrepiti materialni položaj delovnih skupnosti ali celih dejavnosti . To razkriva inflacijske težnje in spodbuja predreformsko miselnost, ki išče slabosti v sistemu in predpisih, ne krepi pa naporov, ki naj zagotovijo rast akumulacijske sposobnosti gospodarstva na osnovi povečane produktivnosti , tržne usmerjenosti in prodorov v mednarodno delitev dela. Vprašanje izpopolnjevanja sistema, in to na reformnih izhodiščih, je sedaj ena najpomembnejših nalog. Tega odgovornega dela ne smemo prepuščati samo zvezni administraciji in zveznim organom, čeprav so le-ti prvenstveno odgovorni za sistematično 10

graditev ekonomskega sistema. Povečati je treba tudi našo kreaktivno sposobnost in pripravljenost, da prispevamo svoj delež h graditvi sistema in oblikovanju tekoče ekonomske politike. Pri uresničevanju teh nalog bi morale imeti večjo vlogo predvsem družbene znanosti, ustrezni zavodi in znanstvene institucije, državna uprava ter še posebej samo gospodarstvo. Vsi ti dejavniki se morajo organizirati in usposobiti za sistematično tekoče in dolgoročno proučevanje ter spremljanje razvoja tržnega gospodarstva in njegovega samoupravnega organiziranja. Odpravljanje etatizma ter boj proti monopolnemu lastniškemu položaju države nista mogoča samo s političnim pritiskom in z normativnimi ukrepi. Predvsem je pomemben delež gospodarstva, organiziranega v najrazličnejših oblikah združenega dela. Težiti mora k temu, da samo opravlja vse več splošnih ekonomskih in drugih funkcij . Zato je dolžnost komunistov v gospodarstvu, v predstavniških in izvršnih organih in v političnih organizacijah, da konkretno analizirajo vlogo , položaj in delovanje samoupravno organiziranega in povezanega gospodarstva. Za konkretno politično aktivnost komunistov pri uresničevanju reforme in nadaljnjem razvoju samoupravljanja, so pomembni napori predvsem na področju integracije, planiranja, družbenega usmerjanja in dogovarjanja, uresničevanja zakona o dohodku in še nekaterih. Integracija kot imperativ sodobnih družbenih in ekonomskih procesov v pogojih znanstvene in tehnološke revolucije poteka v naših razmerah v dveh smereh. Prva se kaže v proizvodnem in finančnem povezovanju ter sodelovanju med raznimi organizacijami združenega dela. To je tehnološko, proizvodno in finančno povezovanje na osnovi sorodnosti ter neposrednega poslovnega in materialnega interesa. To so oblike povezovanja, ki nastajajo kot rezultat delovanja trga, delovanja dolgoročnih razvojnih zakonitosti in interesov. Druga smer se kaže v povezovanju gospodarstva z drugimi področji družbenega dela. O tem procesu povezovanja pogosto govorimo le s političnim jezikom, ko poudarjamo nujnost skladnejših odnosov med vsemi sferami družbene reprodukcije. Pri tem pa pozabljamo realne interese, ki zahtevajo takšne oblike združevanja. Skupni imenovalec teh interesov je usposabljanje človeka za produkcijski proces in za opravljanje družbenih upravljalskih funkcij . Vlaganja v človeka, v njegovo sposobnost, znanje in kulturo postajajo najrentabilnejše naložbe in pogoj uspešnega razvoja. To je sodobno integracijsko gibanje, karakteristično za svet. Razvijamo ga in vgrajujemo v naš sistem s samoupravljanjem, še posebej s prenašanjem razširjene reprodukcije na delovne skupnosti in ga s tem odvajamo od operativnih funkcij države. V zadnjih letih vedno bolj premagujemo enostranska in konservativna pojmovanja, ki delo in družbeno proizvodnjo neživljenjsko delijo na gospodarsko in negospodarsko sfero.

11

Obe smeri družbene integracije in samoupravne organizacije družbe doživljata odpore, zlasti slednji pa se tudi očita, da pomeni le vizionarstvo in ideološko konstrukcijo . Nosilci teh odporov v bistvu žele državo kot arbitra in zanikajo možnosti razvoja družbenih dejavnosti na podlagi samoupravljanja in dohodka. Pri tem gre v resnici za globoko nerazumevanje sodobnih družbenih procesov in še posebej za uresničevanje te najpomembnejše komponente samoupravne družbene organizacije, ki edina lahko omogoči optimalni razvoj proizvajalnih sil in razreševanje družbenih konfliktov. Integracijski procesi poslovne in tehnološke narave so v Sloveniji manj intenzivni kot v nekaterih drugih področjih Jugoslavije. Razveseljivi pa so nekateri primeri integracij , ki kompleksno posegajo od proizvodnje do potrošnje, združujejo proizvodne zmogljivosti, finančna sredstva in vključujejo znanstveno raziskovalno delo ter načrtovanje. Vendar je pripravljenost za celovito, to je horizontalno in vertikalno integracijo, še premajhna. Več je primerov zaprtih integracijskih tvorb v okviru trgovine in zavodov, ki monopolno razpolagajo z rezultati presežnega dela. Premalo se povezujejo s proizvodnjo, ne vplivajo na celovito reprodukcijo in zato nemalokrat povzročajo zapiranje trga. Posledica vsega tega je, da je slovensko gospodarstvo še vedno preveč razdrobljeno in premalo funkcionalno povezano. Predvsem nam primanjkuje sposobnih nosilcev integracijskih gibanj in ambicioznih projektov ter sposobnih ekip, ki bi s svojo prodornostjo odpirale perspektive, opredelile osnove za sodelovanje, specializacijo in višjo obliko organiziranosti gospodarstva, tako v okviru Slovenije in Jugoslavije kot v mednarodnem merilu. V dosedanjih integracijskih gibanjih srečamo pogosto tele pojave: nesprejemljive načine političnega vmešavanja; omejevanje na ožja področja; odpore nekaterih vodilnih ekip , ki zaradi svoje kratkovidnosti in obrambe ozkih interesov zadržujejo razvoj in zamegljujejo skupno perspektivo; premajhna skupna vlaganja in izgradnja gospodarskih zmogljivosti, ki zagotavljajo trajne družbene interese. Predlog resolucije odločno poudarja, da vsak integracijski proces gradimo na temeljnih interesih človeka v združenem delu , ki se razpenjajo od delovnega mesta, delovne enote, do višjih oblik organizacije združenega dela. Nerazčiščeni medsebojni odnosi, tako samoupravni in dohodkovni kot organizacijski in tehnološki, so poglavitni vzrok zaostajanja razvitejših oblik integracij : znotraj že obstoječih integracijskih tvorb pa povzročajo stalne konflikte in krepijo dezintegracijske težnje. Napredek in trajno sodelovanje nista mogoča , če niso jasno opredeljeni cilji ter materialni in samoupravni položaj proizvajalcev. Eden od pogojev za celovito in načrtno družbeno integracijo je izdelava koncepta dolgoročnega družbeno ekonomskega in po12

12

litičnega razvoja Slovenije in Jugoslavije. Pred nami je tudi izdelava srednjeročnih planov. Načrtovanje razvoja v Sloveniji mora temeljiti na spoznanjih o položaju in vlogi Slovenije v Jugoslaviji in na dogovorih, ki smo jih sklenili na IX. kongresu ZKJ. Pri delu na razvojnih programih ugotavljamo zaostajanje. Program razvoja je kot sporazum poglavitnih nosilcev družbenega napredka, ob upoštevanju znanstvenih spoznanj , odločilnega pomena zato, da bi odpravili slabosti, ki jih povzroča stihijsko delovanje tržnih zakonitosti, in omogočili večjo načrtnost in skladnost družbeno ekonomskega razvoja. Zato je koncept pomemben za celovit razvoj Slovenije, posameznih področij , dejavnosti in delovnih skupnosti . Reforma je spodbudila delovne skupnosti, da bolj upoštevajo domača in tuja tržna gibanja in na tej osnovi dolgoročnejše programirajo svoj razvoj . Vendar to poteka prepočasi in premalo kvalitetno, kar pomeni, da nismo zadosti usposobljeni za podjetniško in družbeno načrtovanje razvoja tržnega gospodarstva v pogojih samoupravljanja. Ob tem moramo ponovno ugotoviti , da zaostajamo v oblikovanju sistema planiranja in družbenega usmerjanja. Med instrumente za načrtnejši družbeni in gospodarski razvoj sodi tudi družbeno in samoupravno dogovarjanje. Družbeni dogovori, ki usklajujejo različne interese med delovnimi skupnostmi, dejavnostmi in širšo družbo, morajo zavestno utrditi nekatera načela sodelovanja, ustvarjanja in delitve dohodka, zlasti sredstev za akumulacijo in potrošnjo, in načela delitve osebnih dohodkov na osnovi rezultatov dela. Toda teh vprašanj ne bomo uspešno reševali, če ne bodo komunisti v sindikatih, predstavniških organih in zbornici odločno in konkretno zastavili svojega dela. Primanjkuje meril in sistemov, ki jih posamezne delovne organizacije niso sposobne oblikovati . Potrebno je njihovo samoupravno, strokovno in politično povezovanje, ki da lahko ob večji iniciativi in konkretni akciji že prej omenjenih dejavnikov ustrezne rezultate. Vendar moramo dosedanje napore tudi kritično ocenjevati. Smisel družbenega in predvsem samoupravnega dogovarjanja se lahko kmalu sprevrže v tisto , kar najmanj želimo. To že potrjujejo praktični primeri monopolnega dogovarjanja posameznih gospodarskih grupacij , kar nas opozarja na nujnost politične akcije. Proti takim pojavom je potrebno ukrepati in zaščititi splošne družbene interese, sicer bo trg še bolj deformiran in njegove zakonitosti še bolj utesnjene kot v obdobju etatistične organizacije gospodarstva. Predlog resolucije in zlasti javna razprava sta v zvezi z izdelavo programa razvoja Slovenije ponovno opozorila na položaj in razvoj manj razvitih področij Slovenije . To vprašanje zaostrujejo socialne razmere na nekaterih področjih Slovenije in občutek nejasne perspektive enega dela prebivalcev Slovenije , še posebej spričo razmeroma hitrega razvoja Slovenije in predvsem nekaterih njenih delov . Na manj razvitih področjih očitno zaostajamo 13

v razvoju infrastrukture, zlasti cestnega omrežja, v razvoju kmetijstva in terciarnih dejavnosti, v razvoju osnovnega šolstva, zdravstvenega in socialnega varstva in v ustvarjanju pogojev, ki naj bi mladim iz teh področij omogočili enakopravnejše vstopanje v proizvodnjo in izobraževanje na vseh stopnjah. Problematika ni primerljiva z urejanjem odnosov med bolj in manj razvitimi področji v okviru Jugoslavije, ker gre v Sloveniji za drugačne dimenzije in kvaliteto problema. Uporabiti moramo druge metode, ki naj postopno odpravijo sedanje stanje. Tudi na teh področjih mora biti družbena rentabilnost najpomembnejši kriterij za vlaganja. Takšna vlaganja mora družba stimulirati in zanje organizirano spodbujati akcijo vseh sil na bolj in manj razvitih področjih. Problematika manj razvitih se v gospodarskem pogledu skoraj praviloma pokriva s problematiko razvoja kmetijstva. Stabilizacija razmer v kmetijstvu je zato pomemben vzvod za reševanje perečih problemov zaostalih področij , pa tudi pogoj stabilnejšega splošnega gospodarskega in družbenega razvoja. Sedanje napore za vsesplošno vključitev kmečkih proizvajalcev v družbeni, ekonomski in politični razvoj moramo podpreti z dolgoročnejšimi rešitvami in programom, ki bo zagotovil stabilnejši trg, proizvodnjo in integracijo kmetijstva v celotno gospodarstvo. Sedanja nekajletna tržna in na tej osnovi proizvodna nihanja so nevzdržna in destimulirajo tako zasebne kot družbene proizvajalce . Današnja konferenca verjetno ne bo mogla spregovoriti obširneje o tej problematiki. Zato namerava CK ZKS predvidoma že v mesecu marcu celovito spregovoriti o družbeni in ekonomski problematiki kmetijstva. Potrebno je spregovoriti še o nekaterih vprašanjih razvoja samoupravljanja, predvsem o uresničevanju dohodkovnega sistema in v tej zvezi konkretno o uresničevanju temeljnega zakona o ugotavljanju in delitvi dohodka v delovnih organizacijah in XV. amandmaju Ustave SFRJ. Zakon »o dohodku« obvezuje samoupravne delovne skupnosti, da samostojno urejajo notranje in medsebojne dohodkovne odnose in s tem razvijajo notranji sistem ugotavljanja in delitve dohodka. XV. amandma pa govori o samoupravni organiziranosti, ki jo prav tako prepušča samim delovnim skupnostim , da odločajo v skladu s specifičnimi razmerami o notranji organizaciji združenega dela ter o odnosih in organizaciji znotraj samoupravnega procesa. O obeh vprašanjih je CK ZKS na 6. seji temeljito in poglobljeno razpravljal. Sledila je politična akcija, predvsem v organizacijah ZK in v sindikatih. Ta aktivnost je v znatni meri zavrla birokratsko-tehnokratske težnje in dala do danes precej pozitivnih rezultatov. Vendar smo na zadnji seji CK ZKS ugotovili, da aktivnost ni povsod zadovoljiva, zato je potrebno zaostriti odgovornost komunistov in povečati napore za nadaljnjo izgradnjo samoupravljanja v delovnih skupnostih.

14

Spodbudni so primeri resnega strokovnega in političnega pristopa v uveljavljanju moderne tehnološke in samoupravne organizacije v nekaterih podjetjih. Doslednejše so speljani sistemi delitve in samoupravljanja prav v tistih delovnih skupnostih, ki imajo najčešče tudi moderno tehnologijo in organizacijo dela. Niso pa redki tudi primeri, da razvoj notranjih samoupravnih odnosov zaostaja za realnimi možnostmi , ki jih je ustvaril proces družbene decentralizacije. Lahko bi celo rekli, da obstaja ponekod politični odpor proti uveljavljanju neposredne demokracije in graditvi takih notranjih odnosov, ki bi omogočali vse večji dejanski samoupravni vpliv delavca in delovne skupnosti. Avtonomija delovnih enot z razvitim neposrednim upravljanjem je neposredno združljiva z zahtevo po učinkovitem upravljanju v pogojih najrazvitejše tehnologije in organizacije dela. Zelo prepričljivo govori o tem vprašanju tudi dr. Pečujlić v knjigi »>Prihodnost, ki se je začela« , ki je konec lanskega leta izšla tudi v slovenskem prevodu. Citat : >>Avtonomija delovno-ekonomskih enot, neposredno samoupravljanje je okvir, v katerem se lahko neposredno izražajo avtentični, neposredni interesi osnovnih socialnih sil. Ni načina, da bi prišli do skupnih interesov, razen da se interes bazičnih sil prebije kot vladajoč, da se poveže z drugimi deli proizvajalcev. Vsaka druga pot vodi k dominaciji posredniških skupin, k birokratsko-tehnokratskemu monopolu , ki stopi na mesto samoupravnega odločanja. Brez neposrednega samoupravljanja se veliki sistemi neizogibno spremenijo v dominacijo ekonomsko-politično premočnih grupacij. To pa je pot, ki vodi v družbeni konflikt in razpad integralnih celot.centru«< , pa tudi v nekaterih organizacijah ZK , premaknile. Politični tok pa je še vedno najčešče pretrgan od občine navzdol , včasih pa tudi že na tej ravni. To stanje moramo premostiti , če želimo učinkovito uresničevati sprejete dogovore in odločitve. To je ena osrednjih nalog prihodnjega obdobja. Naloga ni enostavna: uresničljiva je , če bomo uveljavili odgovornost komunistov za dogajanje na njihovem delovnem mestu, kjer morejo biti nosilec progresivnih rešitev in povezovati progresivne težnje 21

in hotenja delovnega kolektiva s prizadevanji in akcijo Zveze komunistov. Na dnevni red akcije komunistov morajo prihajati aktualna družbena in politična vprašanja, tista, ki bodo premikala stvari, ki tiščijo delovne ljudi, ki bodo članstvo povezovala v enotnejše gibanje. Čaka nas predvsem reševanje vprašanj socialne diferenciacije, razvoja manj razvitih področij v republiki, uresničevanje intenc temeljnega zakona o ugotavljanju in delitvi dohodka ter XV. amandmaja ustave SFRJ, uresničevanje družbenih in ekonomskih ciljev reforme, oblikovanje jasnih stališč, politike in odločnejša akcija do klerikalizma in še nekatere aktualne naloge. Dogovori o teh nalogah morajo biti takšni, da obvezujejo, in to najprej za tisto problematiko in politično stanje, za katero je vsak komunist glede na delovno področje neposredno odgovoren. Moralno pravico za kritiko drugega daje le dobro delo v lastnem delovnem in življenjskem okolju. Pogosti so očitki, da imamo preveč resolucij in napisanih dokumentov. Gotovo je v našem delu še mnogo neracionalnega. Najbrže tudi nismo uspeli narediti besedila resolucij in zaključkov dovolj razumljiva in dostopna slehernemu komunistu. Toda kvalitativno novo za delo Zveze komunistov je dejstvo, da je oblikovala vrsto ocen in stališč o aktualnih političnih in ideoloških vprašanjih, do katerih prej ni bila opredeljena. Še vedno so tudi taka vprašanja in prav današnja konferenca je priložnost, da o njih izmenjamo poglede in oblikujemo stališča. ZK, ki bi bila brezbarvna, neobčutljiva in neopredeljena, si želijo naši nasprotniki , tisti, ki se ne morejo sprijazniti z njeno vlogo v novih družbenih razmerah. Jasnejša, krajša , znanstveno bolj utemeljena stališča in ocene je potrebno graditi naprej in predvsem - z akcijsko usmerjenostjo ZK zagotoviti tudi njihovo realizacijo. Naš sistem širi število subjektov in centrov, ki sodelujejo v oblikovanju in odločanju o politiki . Takšen proces nalaga ZK posebne naloge in način delovanja. Naš program lahko uresničujemo, če ga članstvo in gibanje zavestno sprejmeta. Sprejeti program in zagotavljati njegovo uresničevanje v pogojih sistema, ki smo ga zgradili, pa zahteva, da poznamo problematiko in temeljne družbene procese, da smo enotnejši v osnovnih ocenah družbenega dogajanja. Le tako lahko ZK prek članstva in organizacij vpliva na družbena in politična gibanja. Če v ZK ni razprav, če ZK ni sposobna z marksistično analizo ugotavljati in analizirati poglavitne procese v družbi in doseči idejno enotnost, se posamezni centri političnega odločanja zapirajo, kar lahko pripelje do hujših spopadov in frakcijskega delovanja. K pripombam o preveliki splošnosti in številnosti dokumentov ZK je potrebno povedati še nekaj . Z resolucijo ni mogoče ob vsakem vprašanju opredeliti odnosa do posameznosti in do posameznih okolij . To ni naloga resolucije, ki jo sprejemamo na 22 22

republiški ravni. Za njeno praktično uporabo sta potrebna ustvarjalna analiza in akcijski dogovor komunistov povsod, kjer delujejo - poudarjam - tudi na republiški ravni in v vseh njenih institucijah. Konkretno stanje, razmerje sil in njihove nosilce, odpore, slabosti in uspešnost je potrebno in možno ugotoviti samo v neposredni politični in idejni aktivnosti . Stališča in ocene vodilnih organov so lahko včasih neposredno opozorilo, včasih pa nakazujejo le smer gibanja in opozarjajo na določene procese in težnje. Idejno politični, ideološki fond ZK, ki ga gradimo in izpopolnjujemo, ki nastaja na novih temeljih, ki raste iz prakse samoupravne socialistične družbe , je tako izviren in bogat, da more pritegniti najširše množice , zlasti mladino . Na tej podlagi je potrebno dosegati diferenciacijo v ZK in postopno, a bistveno spremeniti sedanjo strukturo ZK . Osvežitev ZK z mladimi delavci, strokovnjaki, mora postati eno od poglavitnih meril delovne uspešnosti ZK in njenih posameznih organizacij . V ZK moramo zavestno organizirati tiste, ki so najbolj voljni in sposobni sodelovati v reševanju problemov našega razvoja in ki jih vodi praktični družbeni akcijski dolgoročni interes delavskega razreda.

Razprava o predlogu resolucije Centralni komite ZKS je komisiji za pripravo predloga resolucije podaljšal mandat do konference in ji naložil, da organizira in spremlja javno razpravo. Razprava o predlogu resolucije je bila dovolj široka, čeprav je bil na razpolago razmeroma kratek čas . Zajela je skoraj vsa občinska in druga vodstva ter organe ZK. Obravnavala je vsa pomembnejša področja , zlasti gospodarskega in političnega življenja ter delovanje ZKS. Dala je številne predloge, kako naj konferenca usmeri delo, kako izpopolniti predlog resolucije in kako opredeliti naloge ZKS . Njena poglavitna značilnost pa sta ustvarjalnost in predvsem kritičnost, to pa izpričuje resno zavzetost komunistov, da bi bila konferenca, kot najširši organ med kongresoma, v sedanjih zaostrenih družbeno političnih razmerah, in s tem ZKS, kar najbolj uspešna. Predvsem moramo reči , da je razprava v splošnem potrdila našo namero, da konferenca in resolucija spregovorita o ključnih vprašanjih uresničevanja resolucije VI . kongresa ZKS in o tistih vprašanjih, ki sedaj najbolj kažejo družbene zaostritve. S tem ne želimo trditi, da predlog resolucije že povsem ustreza tej zahtevi. Nasprotno, pomanjkljivosti smo se zavedali že prej , hkrati pa smo od razprave pričakovali, da bo nanje še bolj pokazala in ustvarjalno prispevala, da se odpravijo. To je v veliki meri tudi storila. 223

Komisija je na predlog delovnih skupnosti dvakrat razpravljala o amandmajih in drugih vsebinskih predlogih. Da bi upoštevala najštevilnejše splošne pripombe, je izoblikovala vrsto amandmajev in izboljšav formulacij z željo, da prispeva h konkretizaciji ocen in nalog. Prav tako je zaradi večje preglednosti spremenila zgradbo I. poglavja. Ker je bilo veliko spreminjevalnih predlogov, ki jih je komisija sprejela, se je I. poglavje toliko spremenilo, da se je komisija odločila predložiti konferenci popravljen predlog resolucije. Le-ta je preglednejši in daje možnost, da člani konference ocenijo, koliko so v njem upoštevani predlogi javne razprave. Komisija je upoštevala večino vsebinskih pripomb in tak predlog daje danes konferenci v razpravo.

242

Razprava

PRVI DAN - DOPOLDANSKA RAZPRAVA

PETER POLAJNAR AMANDMA JE ODPRAVIL TOGE IN PREŽIVELE PREDPISE Imam za potrebno, da na prvi konferenci Zveze komunistov Slovenije spregovorim nekaj besed o petnajstem amandmaju k zvezni ustavi, predvsem z vidika njegove nujnosti in primernosti za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov po vsebini in obliki. Ugotoviti moramo, ali je res samo petnajsti amandma že sam po sebi sprostil negativne silnice, kot to v resoluciji ugotovljamo (tako je razumeti tisti del resolucije, ki govori o petnajstem amandmaju) , ali pa gre še za kaj drugega, kar je tudi treba priznati in zapisati v resoluciji. Petnajsti amandma k zvezni ustavi je bilo nujno sprejeti zaradi tega, ker je ustava in ostala zakonodaja vse preveč podrobno urejala ne samo vrsto, temveč tudi funkcijo samoupravnih organov, način njihove izvolitve in razrešitve in še vrsto drugih podobnih vprašanj . Te določbe so bile nujne že ob samem začetku , ko je bilo treba postaviti osnove za samoupravljanje v delovnih organizacijah, zaradi tega tudi takšna opredelitev samoupravne organizacije v zvezni ustavi. V prihodnje bi takšna organizacija hromila oziroma na sedanji stopnji razvoja družbeno ekonomskih odnosov objektivno motila nadaljnji razvoj samoupravljanja v združenem delu. Ne samo to, ideja o samoupravljanju je v današnjem svetu ena izmed vodilnih idej našega stoletja. Samoupravljanje se je v svetu afirmiralo takoj in do takšne stopnje, da sploh ne bi bilo ustrezno vseh vprašanj organizacije urejati še naprej tako kot doslej . Nujno je bilo omogočiti , da je to prepuščeno v urejanje delovnim ljudem v organizaciji združenega dela. Zaradi tega je sedaj podana možnost, da se doslej strogo formalno z zakonodajo urejena vprašanja uredijo v samoupravnih aktih glede na naravo dejavnosti delovne organizacije, različne pogoje in potrebe, ki jih ima vsaka delovna organizacija. Dejansko je podana možnost, da uveljavimo takšen sistem in organizacijo samoupravljanja, ki bosta prilagojena potrebam in perspektivnemu razvoju vsake delovne organizacije . Ustava se omejuje zgolj na 26

temeljna načela, ki tudi sedaj niso tako splošna, so določena, toda bolj elastična za vsako delovno organizacijo. Podana je možnost samoupravne porazdelitve dela, ki je omogočena s kolektivnimi izvršilnimi organi, do sedaj upravni odbor in komisije, slednje pa brez pristojnosti odločanja . Tako je uresničena le zahteva delovnih organizacij , ki so izvedle samoupravno delitev že pred temi spremembami. Zaradi tega je ocenjevati petnajsti amandma k zvezni ustavi kot logično posledico že v praksi opravljenih sprememb v samoupravni organizaciji . To je zahtevalo še pravno formalno potrditev in uzakonitev ter sprostitev spon, ker so bile štete vse takšne oblike za protiustavne. Vedeti pa moramo, kar smo zanemarjali in v naših razpravah o konkretizaciji petnajstega amandmaja še vse preveč zanemarjamo, da je tudi poslej opredeljena celovitost samoupravljanja po njegovi vsebini s šestim in devetim členom zvezne ustave, kar pomeni, da je amandma spremenil le tista določila, ki so veljala kot toga, okorela. Ta določila je praksa preprosto že prerasla. Po petnajstem amandmaju gre za to, da najdemo najustreznejše oblike za realizacijo samoupravnih pravic delavcev. Najti takšne oblike, ki bodo omogočile vpliv delavcev na odločitve , pa je stvar delovnih ljudi v organizaciji združenega dela. Ustavne spremembe so nam to omogočile . Ponekod - teh primerov je veliko - so se odločili formirati razne odbore in komisije, ki jih bo volil delavski svet in v katerih bodo sodelovali delavci iz raznih področij dela pa tudi delavci za pomembna ali zaokrožena področja. V okviru danih pooblastil naj bi ti organi samostojno odločali. S tem bo odpadla potreba po formiranju še nekih »pomožnih« teles ob delavskem svetu, kot so bile do sedaj komisije. Najbrž je tedaj pomembno, kako se bo delo med temi organi porazdelilo in kakšne bodo pristojnosti teh organov. Doslej so bile dane z ustavo delavskemu svetu, upravnemu odboru in direktorju. Sedaj delovna organizacija ni omejena, dana je možnost, da določi vsakemu organu okvir njegovih pristojnosti in znotraj le-teh naj odloča . Pomembnejša od oblike je vsebina. Delavski svet podjetja naj bo usmerjen k oblikovanju, sklepanju in sprejemanju gospodarske, poslovne politike ter urejanju zadev, ki so skupnega pomena za celotno organizacijo združenega dela. Omogočiti mu je potrebno poglobljeno razpravo o temeljnih zadevah delovne organizacije, uspešen nadzor nad opravljanjem nalog ter izvajanje posledic in sankcij . Izvrševanje tako določene politike pa je stvar kolektivnih izvršilnih organov. Lahko ugotovimo, da je funkcija kolektivnih izvršilnih organov, da s posameznimi odločitvami na podlagi dobljenih pooblastil uresničujejo splošna stališča delovne organizacije, ki jih je sprejel delavski svet. Sprejemanje njim odrejenih posameznih odločitev zaradi izvedbe splošnih aktov, to so naloge kolektivnih izvršilnih organov . Izvedba teh odločitev pa je delo strokovnih služb, katerih naloga je tudi proučevati, 272

pripravljati in predlagati gradivo za svoje predloge, za kar pa morajo osebno odgovarjati . Vemo, da mora samoupravljanje kot oblast delovnih ljudi postati čedalje sposobnejše, predvsem pa tako organizirano, da bo najuspešneje sprejemalo strokovna in znanstvena spoznanja o učinkoviti organizaciji dela, obenem pa se upirati nasprotnim težnjam neracionalnega in neurejenega gospodarstva ter tehnokratskega vodenja. Tako moramo urediti samoupravno organizacijo v organizaciji združenega dela. Skladno s tem so že mnoge rešitve v praksi. Toda to je premalo, ker zakonodajalec, ki je sprejel petnajsti amandma k zvezni ustavi, vse do danes ni podal avtentične razlage o konkretizaciji petnajstega amandmaja . Nerešeno ostaja tudi vprašanje, zakaj je bil ob sprejetju ustavnih amandmajev sprejet le odlok o razglasitvi ustavnih amandmajev šestnajst in sedemnajst in ne tudi odlok za petnajsti amandma. Torej je vzrok za različne postopke in nepotrebna prizadevanja v praksi tudi v tem, ker ni bila sprejeta avtentična razlaga, kot je bilo pričakovati. Zato moramo tudi v tem iskati vzrok za sprostitev aktivnosti tehnokratskih, managerskih sil, pa tudi v naši premajhni učinkovitosti, angažiranosti, predvsem pa v organiziranosti, ki ni bila takšna, kot smo jo pričakovali med članstvom ZKS v bazi. S tem ne zanikam, da centralni komite Zveze komunistov Slovenije na šesti seji ni pravočasno in jasno opozoril na tovrstne odpore in negativne težnje ter opredelil konkretnih nalog komunistov pri graditvi samoupravljanja in moderne organizacije dela.

ZDENKO KUŠTRIN V DEKLARACIJI SO ZA REFORMO , V PRAKSI PA PROTI

Pomuditi se želim predvsem pri prvem delu resolucije , to je pri idejno političnih vidikih boja za reformo . Ugotavljam, da resolucija zelo jasno zavzema odločna stališča za dosledno uresničevanje družbene in gospodarske reforme in nalaga komunistom, da se odločno upro vsem odklonom v izvajanju reforme. To poudariti se mi zdi še toliko bolj potrebno, ker do izigravanja reforme in negacije samoupravljanja navadno ne prihaja v odkriti obliki. Zato je dolžnost komunistov, da izostrijo svoj čut in sposobnost, da take poskuse razgalijo pred javnostjo, pa naj prihajajo od koder koli . To seveda zahteva pogosto tudi dokaj poguma, ker se taki poskusi včasih zakrivajo tudi z avtoriteto višjih mest in gloriolo visoke strokovnosti , čeprav samo 28 28

namišljene. Dosti je , da take poskuse razkrijemo, pa smo jih že onemogočili . Ne prenesejo namreč odkritega soočenja z našo samoupravno družbo. Uspevajo le, dokler so zakriti. Kakšne prefinjene oblike včasih uporabljajo, nam je npr. zelo jasno pokazala razprava o predlogu jugoslovanskih železnic, da se uvede nov sistem tarif pri prevozu . Jugoslovanske železnice so v veliki gospodarski težavi . Vzrokov za to je več. V prvi vrsti sta dva: tehnična zastarelost naprav in zastarel sistem tarif. Oboje onemogoča, da bi se železniške organizacije enakopravno vključile v prometno tržišče . Oba ta dva pogoja pa sta med seboj odvisna. Če naj presekamo ta vozel, se je treba predvsem odločno lotiti reforme sistema železniških tarif. Bistvo dosedanjega sistema tarif v železniških prevozih je v tem, da se množično blago prevaža pod stroški prevoza. Tu gre predvsem za osnovne surovine . Končni izdelki pa se prevažajo po tarifah, ki naj bi bile bistveno višje kot stroški prevoza. S pozitivno razliko pri teh naj bi se pokrile izgube pri prvih. Tak sistem tarif je bil predvsem upravičen, ko je bila železnica še v monopolnem položaju in je imela zato status javne službe. Ker pa danes nima več monopola, ne more biti več javna služba, zato pa tudi ne more več poslovati po takem tarifnem sistemu. Sedanji tarifni sistem povzroča, da blago z visokimi tarifami odteka k drugim prevoznikom. Blago, ki se prevaža pod stroški prevoza, ostaja železnici. Izgube pri železnici so tako neizogibne. Z narodnogospodarskega vidika je še pomembnejše, da imamo ob takem sistemu razmerja v cenah blaga, ki ne izražajo stvarnih stroškov. Vzdržujemo podjetje in področje, ki bi ob realnih razmerjih v cenah morala temeljito razmisliti o svoji rentabilnosti. Skratka, gre za izredno velik in pomemben ostanek administrativnega sistema v našem blagovnem gospodarstvu . Izvajanje reforme pa pomeni ravno postopno odpravljanje administrativnih ostankov. Boj za reformo zato ni deklarativno priznavanje njenih načel, ampak boj za spreminjanje odnosov in odpravljanje anomalij . To je pogosto zvezano tudi z velikimi težavami in napori in včasih tudi s težjimi operacijami . Predlog železnic je tipično na pozicijah reforme. Njegovo bistvo je, da se cene prevoza določajo skladno s stroški prevoza. Na tej osnovi naj se opravi tudi selekcija med prevozniki . Zato večkrat tudi globoko poseže v dosedanje odnose . Toda, če hočemo iz našega gospodarstva odstraniti zadnje velike ostanke administrativnega sistema, je ta operacija nujna. Železničarji so se trdno odločili , da jo izpeljejo postopoma. Kakšna pa je bila reakcija na tak predlog pri zvezni gospodarski zbornici, ki naj bi dala k njemu svoje soglasje? Odločno odklonilna, toda ne zaradi tega, ker je železnica predlagala s tem povišanje tarif, zato, ker je njen predlog na pozicijah reforme. Zbornica namreč ni nastopila v prvi vrsti proti povišanju tarif, celo sama je predlagala povišanje , toda linearno na osnovi dose-

29

danjih odnosov. To pa pomeni, da smo za višje cene, čeprav je v bistvu to pot v inflacijo. Le-ta nas nič ne moti, saj gre na račun vseh. Odločno pa smo proti spremembam v dosedanjih odnosih, ker bi bili prizadeti tisti, ki gospodarijo pod splošno sprejemljivimi normami gospodarjenja. Tako torej , v deklaracijah smo za reformo, ko pa je treba kaj storiti, smo odločno proti njej . Pri tem se seveda skrivamo za parolami zaščite gospodarstva, ogroženih panog, skrbi za stabilnost našega gospodarstva itd., kakor da ne bi vedeli, da je glavni vzrok nestabilnosti prav preostanek administrativnih elementov v našem gospodarstvu, ki rušijo njegovo ravnotežje. Hkrati naj bi se za njegovo stabilnost borili tako, da se borimo za ohranitev elementov, ki vodijo v nestabilnost in ostajajo njegovo trajno žarišče . Ni naključje, da se take priložnosti izkoriščajo tudi za napad na naš samoupravni sistem. Administrativni sistem ni združljiv z delavskim samoupravljanjem. Če se borimo za ohranitev administrativnega sistema, se moramo tudi proti delavskemu samoupravljanju. Zato tudi ni naključje, da so morali organi zvezne zbornice, ko so nastopili proti reformskemu predlogu ―― V tem primeru predlogu železnic ― napasti tudi sistem samoupravljanja na železnicah. Tudi to je seveda treba opraviti na zakrit način. Samoupravljavcem na železnici so očitali, da je njihovih težav krivo v bistvu samoupravljanje, ki vodi v dezintegracijo . Železnice pa so velik, integriran tehnološki sistem, ki ga je treba tesneje združiti in povezati, pa bo tudi problemov nelikvidnosti konec. Tako si namreč mislijo . Železničarji so na vse to ustrezno odgovorili tako, kot taki poizkusi, razumljivo, zaslužijo. Primer je poučen in sam po sebi zgovoren. Nasproti poizkusom reakcije moramo biti stalno previdni, ker nasprotniki gospodarske in družbene reforme nastopajo proti njej , ko se sklicujejo na njena načela. Železničarji-komunisti zato pozdravljajo resolucijo, v kateri vidijo politično podporo za dejanski prehod k samoupravnemu tržnemu konceptu gospodarjenja tudi na železnici. Zato predlagam, naj se jasno poudari, da je resolucija obvezna za vse člane ZK . K tako jasni in odkriti razpravi so me napotili dokumenti, zlasti predlog resolucije, in pa referat na današnji konferenci ZK Slovenije.

ROMAN FLORJANČIČ ZAKAJ PROPADAJO INTEGRACIJE ? Osnutek resolucije naše konference obravnava pomen integracijskih procesov za povečanje produktivnosti dela. Pravilno tudi navaja, da je pogoj za urejanje odnosov v velikem podjetju natančno opredeljeni položaj posameznih organizacij združenega 30

dela. Podobno je stališče tudi v resoluciji šestega kongresa ZK Slovenije. Nobenega dvoma ni, da moramo komunisti v delovnih organizacijah podpirati vse možne oblike integracije v gospodarstvu, upoštevaje najširše interese proizvajalcev in družbene skupnosti . Temeljni zakon o podjetjih temelji na tem, vendar v praksi včasih poizkušajo izigrati načela ZK kakor tudi temeljnega zakona o podjetjih. Mislim, da so vzroki za to subjektivne narave. Če pogledamo nekatere možnosti in smotre integracije, bomo kmalu ugotovili, da težijo bolj k fuziji kakor k rednemu, vsestranskemu poslovnemu združevanju na osnovi temeljito obdelane dokumentacije s proizvodno, tehnično in ekonomsko-finančno analizo, to je z ekonomsko upravičenostjo spojitve oziroma pripojitve in zagotovljenimi vsemi drugimi pogoji , zlasti zagotovitvijo razvoja socialističnih samoupravnih odnosov ob čimbolj razvitem neposrednem upravljanju v novih razmerah. Neizdelana struktura samoupravljanja lahko ogroža ne samo na novo nastalo podjetje, gledano s stališča ekonomike, temveč ustvarja tudi potencialne konflikte, za katere se posledice le težko predvidijo. Poglavitni smoter združevanja v gospodarstvu so prav gotovo boljša delitev dela, izpopolnitev produkcijskih procesov, smotrnejše vlaganje v nova osnovna sredstva, raziskave trga, koristnejše zaposlovanje kadrov, boljše izkoriščanje novih znanstvenih dosežkov itd. Za dosego teh ciljev bomo morali komunisti delati, da se s predhodno nižjo obliko integracije dosežejo boljši vsebinski uspehi , kajti ob takem proizvodnem sodelovanju bi poznejša spojitev ali pripojitev podjetij pomenila le še formalni akt. Seveda mora biti pri takem sodelovanju vsestranska odgovornost za sprejete dogovore ali pogodbene obveznosti, upoštevaje skupne koristi in samostojnost podjetij . Mislim, da imamo v Sloveniji nemalo primerov pozitivnega sodelovanja ( Svilanit, Kamnik z gostinskim podjetjem v Poreču; Slavnik s svojimi kooperanti itd . ) , ki morda še niso dosegli dovolj širokega obsega, ampak uspehi so vidni . V takih oblikah sodelovanja med podjetji ostane samoupravljanje po organizacijski strukturi in vsebini stvar vsakega kolektiva na ravni in v okviru, ki ga narekujejo objektivni pogoji v podjetju . Višje oblike združevanja so med drugim združena podjetja ali eno podjetje, ki naj bi nastalo zaradi širših potreb posameznih kolektivov in v družbeni skupnosti . Organizirano lahko sodelujejo podjetja tudi v okviru poslovnega združenja ali trdnih pogodbenih razmerij . V Sloveniji imamo že več združenih podjetij , ki so se združila na osnovi pogodb in dokaj uspešno poslujejo po statutih združenih podjetij . Zadnje čase srečujemo želje po združevanju gospodarstva, kar je vsekakor spodbudno, če so želje in cilji taki , kot sem prej govoril. Bojim pa se , da ti smotri niso vedno taki, kajti v pripravah včasih tudi neodgovorno obljubljajo stvari, pozneje pa jih ne uresničijo. 31

Iz izkušenj tudi vidimo, da ni dovolj spajati podjetja, marsikaj je potrebno prej urediti, ker sicer pride do razdruževanja podjetij (primer Mlinotest Ajdovščina in Iplas, Koper) . Tu je gotovo botroval birokratizem v novih podjetjih, proti kateremu se moramo boriti vsi v skladu s programom Zveze komunistov Jugoslavije. Eden osnovnih elementov razdruževanja že združenih podjetij so verjetno neurejeni pogodbeni odnosi združenih podjetij in programsko neobdelana perspektiva enot v združenih podjetjih ali enem podjetju. To je dokaj neurejeno tudi v podjetjih, ki imajo obrate v različnih družbenopolitičnih skupnostih . Ta vprašanja so s samoupravnimi akti neurejena predvsem zato, ker se večja podjetja oziroma skupne službe združenih podjetij ne opredeljujejo z istimi cilji za združitev kot mala podjetja oziroma neposredni proizvajalci . Seveda se kolektivi v takem novem podjetju kaj kmalu počutijo oropani osnovnih samoupravnih pravic, največkrat zaradi odvzema pravice v enoti do razpolaganja z ostankom dohodka, in ob minimalni podpori občinskih skupščin se izvede dezintegracija. Takih pojavov navadno nihče ne analizira. To je namreč kočljivo predvsem zato, ker sta vmes dve ali več občinskih skupščin. Priprave so bile včasih opravljene na hitro, z dvomljivo proizvodno-tehnično in finančno-ekonomsko analizo oziroma ekonomsko utemeljitvijo . Brez dvoma je pogoj ob združitvi natančno določiti dolžnosti in pravice vseh enot z neokrnjenimi samoupravnimi pravicami, z natančno določenimi obveznostmi in jasno perspektivo vseh enot. Nasprotno pa se v bivših podjetjih nujno zreducira samoupravljanje le na nekatere operativne naloge, kot so personalne zadeve , socialna vprašanja, rekreacija itd., velike stvari pa naj bi reševali na »vrhu«. Mislim, da je primer združenega podjetja za PTT promet v Ljubljani dokaj pozitiven, če ga obravnavamo s stališča ugotavljanja in delitve dohodka pa tudi s stališča vlaganja v nove zmogljivosti. Za večje investicije pa še obstajajo pogodbe med vsemi podjetji PTT v Sloveniji, ker je vsem podjetjem do tega, da bi se povečale zmogljivosti PTT. Negativno pa je, da se morajo združena podjetja PTT dokaj prizadevati, da bi dosegla višjo raven kakovosti skupnih služb in boljšo organiziranost, da bi bile skupne službe nagrajene za dejansko opravljeno delo in da bi postale po svoji vsebini dela koordinator študijsko razvojne službe PTT Slovenije. Težijo za tem, da bi prešle pristojnosti odločanja na delavski svet združenega podjetja o več zadevah . To je negativno predvsem s stališča nadaljnjega razvoja samoupravljanja, ker bi to zmanjšalo interes v podjetjih po nadaljnjem razvoju PTT omrežja, ki je bil v zadnjih desetletjih tako silovit. Vzrok za dezintegracije in počasen razvoj integracije v slovenskem gospodarstvu je tudi to, da se odločitve sklepajo preveč neformalno, torej mimo pristojnih organov upravljanja in družbenopolitičnih skupnosti. Neposredno samoupravljanje se počasi 32 32

omejuje na golo informiranje, finančno-ekonomske uspehe oziroma neuspehe. Marsikje ne raziskujejo v najmanjšem delu podjetja, morda v delovni enoti, temveč se zadovoljujejo z globalnimi uspehi oziroma ugotavljajo tudi neuspehe preveč na splošno. To pa je v nasprotju s predloženim predlogom resolucije, saj tak sistem organiziranosti onemogoča razvoj ekonomske selekcije in diferenciacije. Predlagam, da bi v nadaljnjem delu komunisti bolj delovali in spodbujali razvoj tudi nižjih oblik integracije, tako da bi kolektivi svoje obveznosti, prevzete s samoupravnim dogovarjanjem, dosledno izpolnjevali . Spajanje in združevanje podjetij naj bi bilo predvsem plod že preizkušenega proizvodnega in drugega sodelovanja in manj želja nekaterih ljudi v vodstvih, bodisi faktorjev v podjetjih kakor tudi družbeno političnih faktorjev. Komunisti naj bi nasprotovali hitrim fuzijam, ki jih spremljajo demagoške obljube višjih osebnih dohodkov in podobno, ker to nujno pripelje v kolektivih do razočaranj in poznejših dezintegracij . Vzroke počasnega razvoja integracij in dezintegracij naj bi odgovorni družbeno politični organi analitično obdelali in ne le povprečno ocenjevali te pojave z obdolžitvami ozke obrtniške miselnosti, lokalizmov ipd. Slednjič naj bi bolj delovali tudi proti ozki miselnosti in odstranjevali subjektivne ter objektivne ovire za pospešitev zdravih integracijskih procesov na osnovi svobodnih samoupravnih dogovorov, temelječih na čvrstih pogodbah, statutih in samoupravnih aktih. To bi brez dvoma pospešilo razvoj produkcijskih sredstev, razvoj demokratičnih socialističnih odnosov v kolektivih, omogočalo hitrejše izvajanje gospodarske reforme v dobro naše celotne socialistične skupnosti .

JANEZ VIPOTNIK TEMELJNI SMOTER SZDL JE , DA OMOGOČI POBUDE OD SPODAJ

3 Prva seja konference ZKS

333

Zveza komunistov je vedno posvečala skrb razvoju političnega sistema. O njem govori tudi predlog današnje resolucije, o njem so govorili v uvodnem referatu, nanj opozarjajo vsi dokumenti Zveze komunistov; nanj sta pred dobrim letom posebej opozorila kongres Zveze komunistov Slovenije in kasneje kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Takrat je bilo rečeno, da je potrebno izpopolnjevati politični sistem in še posebej družbeno politične organizacije, ki so temeljni faktorji političnega sistema. Tako delo družbeno političnih organizacij kot delo skupščine je treba prilagajati zahtevam razvitih samoupravnih procesov v naši družbi.

Izhajali smo iz ocene, iz analize, ki ni bila utemeljena samo s trenutno politično problematiko. Ocenjeno je bilo namreč, da obstoječi organizacijski mehanizem našega političnega sistema ne omogoča, da bi organizirano zajeli in razreševali različne družbene konflikte, ki jih življenje vsakodnevno prinaša. Ugotavljali smo tudi, da nastajajo prav zaradi premajhne prilagodljivosti tega mehanizma potrebam časa in razvoja razne stihijske oblike političnih procesov v družbi. Bilo je na dlani: že obstoječe institucionalne oblike, ki jim komunisti niti nismo dali prave vsebine, so omogočale, da se je razvila zelo odprta kritika, da je o več družbenih vprašanjih potekal sproščen, povsem svoboden dialog. Naš dejanski minus, naš družbeni deficit prav gotovo ni bil v pomanjkanju vzdušja za kritiko in dialog . Napaka je namreč v tem, da organizacijski mehanizem naše demokracije, da naše institucionalizirane oblike ne odpirajo dovolj organizirane poti, da bi ta kritika in dialog prihajala do odgovornih družbenih mest v družbeno političnih organizacijah, samoupravnih telesih, skupščinah in njihovih izvršnih organih. Dvoje splošnih zaključkov je izhajalo iz te ocene: 1. Več idejne teoretične obdelave vprašanj političnega sistema, predvsem pa več odgovornosti naprednih sil, torej predvsem komunistov, da uveljavljajo postavljene oblike tega sistema in ga naprej razvijajo. 2. Besedo, torej dialog, kritiko ljudi spreminjati v akcijo. To pomeni, da se različni interesi , mnenja, stališča na demokratičen način med seboj soočajo , da preizkušajo svojo realno vrednost tudi v konfrontaciji z družbenimi možnostmi in naprednimi stremljenji in da tako izoblikovane - kot nekakšen družbeni dogovor o trenutno najsprejemljivejših rešitvah -- neovirano prihajajo do vseh tistih mest, kjer se lahko uresničujejo. Ali lahko po preteku tega časa, dobrega leta od slovenskega in tričetrt leta od zveznega kongresa, še kaj rečemo ob rob te izrazito pomembne politične akcije komunistov? Ta bitka prav gotovo ne more biti izbojevana v kratkem času , toda njeno dimenzijo bi danes skušali zastaviti nekoliko drugače, z drugega zornega kota . Takole : kako in s kakšnim uspehom bojujemo ta boj med komunisti samimi? Ali je že ustvarjena potrebna akcijska enotnost komunistov za uresničevanje teh nalog? Ali smo reorganizacijo Zveze komunistov že izpeljali tako daleč, da bodo komunisti idejno, teoretično in praktično sposobni v odprtem, demokratičnem dialogu z drugimi družbenimi silami se bojevati za družbeni napredek in izpopolnjevanje političnega sistema? V tej zvezi ponavljam na glas že večkrat povedano misel: poglavitni politični konflikti, pa tudi nasprotja in nerazumevanja glede nadaljnjega razvoja ne le političnega sistema, marveč nasploh našega razvoja, so znotraj Zveze komunistov, sredi komunistov. In če so stvari take - ali smo dovolj storili, da bi znotraj 34

Zveze komunistov razčistili nejasnosti, dosegli akcijsko enotnost? V generalnem gre namreč prav za to enotnost, kajti v osnovnem idejnem vprašanju, ali po samoupravni poti v socializem ali ne za člane Zveze komunistov že zdavnaj ne more in ne sme biti več vprašanje. Današnja alternativa se za komuniste kaže v drugem: ali, v kakšni meri in kako dolgo bomo v novih razmerah lahko opravljali svojo avantgardno vlogo, če ne bomo idejno in akcijsko sposobni uresničevati aktualne družbene naloge. Delovni ljudje sprejemajo samoupravno pot v socializem. Ne samo to. Njihov interes je in čedalje bolj odločno zahtevajo, naj se tudi institucionalni politični mehanizem hitreje razvija in usposablja, da bo lahko zajel vse nove demokratične procese. Včasih slišimo ostro kritiko obstoječih institucionalnih oblik, toda kritika, ki je dobronamerna, je v bistvu naperjena zoper mrtve oblike, je v bistvu zahteva po tem, da te oblike napolnimo z vsebino in jih tako spremenimo v resnično žive in demokratične samoupravne organizme. Ne razumeti teh teženj , biti odtrgan od teh procesov, ne pomeni biti samo politično slep ali kratkoviden, temveč tudi biti odtrgan od delovnih ljudi. Ne težim k vsestranski in poglobljeni oceni današnjega položaja, vloge in mesta Zveze komunistov ter dosežene stopnje njene vsebinske preobrazbe. Poskušam posredovati le nekaj elementov za takšno oceno, in sicer s področja, ki pomeni enega najvažnejših delov političnega sistema in delovanja: s področja Socialistične zveze. To seveda ne pomeni, da drugim delom političnega sistema pripisujem manjši pomen. Republiška konferenca Socialistične zveze ima v tem času kot vam je znano - v javni razpravi osnutek tez o novi vlogi Socialistične zveze . Čeprav so po karakterju te teze nekakšen organizacijsko-politični dokument, nekakšna osnova za spremembe v statutarnih določilih in v delovnih metodah, nikakor ne pomenijo organizacijskega ali reorganizacijsko-organizacijskega dejanja, temveč so vsebinsko, politično dejanje. So namreč poskus, kako prilagoditi organizacijo Socialistične zveze razmeram in nalogam, ki sem o njih govoril. Podrobnejši pregled dosedanje razprave bi bil preobsežen. Naj zadostuje le nekaj vidikov. Začenjam s temeljnim : hitrejši ali počasnejši razvoj demokratizacije delovanja Socialistične zveze in s tem v mnogem, če ne že v bistvenem tudi demokratizacije družbe kot celote, je odločilno odvisen od tega, kako to novo vlogo in funkcijo SZDL razumejo ali ne razumejo komunisti . S kakšno pahljačo odnosov do nove vloge Socialistične zveze se srečujemo doslej med komunisti? - Eni v osnovi zagovarjajo pot, ki je bila nakazana v dokumentih kongresov Zveze komunistov in je zastavljena tudi v tezah. Ne bomo jih šteli, vendar lahko rečemo, da jih še ni večina. — Drugi pojmujejo prizadevanja v Socialistični zvezi kot izključno nalogo komunistov, ki delajo v njej . Torej tudi kot stvar ,

3*

35

pri kateri oni sami niso soudeleženi, niti osebno niti kot komunisti. Dokaj sorodno temu je pojmovanje, ki je menda res skrajno, a se vendar srečujemo z njim: pojmovanje, da je Socialistična zveza nekoristna ali celo odveč. V tretjo vrsto lahko uvrstimo tiste, ki iz raznih razlogov težko razumejo, v čem naj bi bila prava družbeno politična vsebina koordinacijske vloge Socialistične zveze . Ti običajno nimajo v mislih samo metod delovanja in tudi ne v tezah bolj poudarjeno koordinacijsko vlogo . Pri njih gre tudi za nejasnost v vprašanjih, ki izvirajo že iz ustavne opredelitve Socialistične zveze kot najbolj množične politične in hkrati samoupravne organizacije delovnih ljudi. Najobičajnejši odtenek tega nerazumevanja je neutemeljen in nerealen strah, da bi se Socialistična zveza lahko spremenila v politično kapo nad drugimi družbenimi subjekti in jim tako odvzela avtonomnost. V tej vrsti so mnogi dobromisleči, ki se jih ob takšnem sproščanju oblik političnega sistema in delovanja loteva strah za družbeni napredek. Navdaja jih občutek, da izpuščamo stvari iz rok. Ti dobromisleči si prav gotovo niso na jasnem o novi vlogi Zveze komunistov same v samoupravni družbi . Še vedno jih rahlo obletava nostalgija po družbenem mestu Zveze komunistov s pozicije oblasti . Prav gotovo pa je res eno: če je Zveza komunistov takšno vlogo v družbi odločno opustila, pa se nikakor ni odrekla svoji odgovornosti za družben napredek in njegovo samoupravno socialistično smer, za smer samoupravne neposredne demokracije. Odgovornost komunistov je prav v tem, da bodo znali teoretično in praktično razvijati čedalje popolnejše oblike takšne neposredne demokracije. In da bodo v tem dejavni. Bolje je ob jasni idejni usmerjenosti poskušati in morda grešiti pri posameznih praktičnih rešitvah , kot pa se stvari sploh ne lotevati. Stara politična izkušnja iz delovanja komunistov govori, da so bili zmerom v ospredju družbenega dogajanja, če so znali z marksistično mislijo teoretično osvetljevati problem in če so bili sposobni na tej osnovi voditi akcijo. Strah za družbeni napredek bi bil v današnjih razmerah, ko je samoupravna izkušnja dvajsetih let že osvojila delovne ljudi , upravičen kvečjemu, če komunisti ne bi znali te zgodovinske izkušnje ustvarjalno uporabiti v novih razmerah, če za to ne bi bili idejno, teoretično in akcijsko usposobljeni . Posebno poudarjam idejno usposobljenost komunistov, kajti današnji čas nalaga komunistom v raznih samoupravnih telesih, pri raznih samoupravnih odločitvah veliko in samostojno odgovornost. Res, danes se nikjer ne srečujemo z direktnim , odprtim birokratsko centralističnim ali drugačnim odporom zoper celotno zamisel o tem, kako se mora Socialistična zveza razvijati, da bo kot samoupravni politični organizem delovnih ljudi izpolnila napredno vlogo v nadaljnjem razvoju neposredne demokracije. 36

V večmesečni razpravi o tezah nismo le izpopolnjevali dokumenta samega, temveč smo se tudi že mobilizirali za uresničevanje vloge Socialistične zveze, o kakršni govore teze . To uresničevanje je seveda stvar procesa . Izkušnje pa nam že zdaj kažejo, da se bomo srečevali z dvema podobama težav, ki po svoje tudi pomenita odpor zoper hitrejši razvoj Socialistične zveze. V takšen okvir sodita nekakšen oportunizem v praktičnem razvijanju izpopolnjenih oblik delovanja Socialisitčne zveze, nekakšna komoditeta, ki seveda temelji tudi na nekaterih realnih postavkah. Stvar ni samo v tem, da ljudje, navajeni starega, ne znamo delati po novem, temveč tudi v tem, da je to novo neprimerno težavnejše , odgovornejše, da je tako rekoč nenehno izpostavljeno očem javnosti, da se pred temi očmi v družbeni praksi, če hočete, preizkuša vrednost, cena komunista kot javnega delavca. In pa seveda tudi dejstva, da zahteva takšen način delovanja tudi močnejšo materialno osnovo. Že v tem kratkem času lahko opazimo nov impulz v odpiranju oblik političnega sistema delovnim ljudem. Vendar ne bi smeli spregledati druge vrste težav. Za kaj gre? Na dosedanjih organizacijskih oblikah in metodah političnega sistema je še zmeraj pečat našega zgodovinskega razvoja, kot je bilo ugotovljeno na pripravah za 9. kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Posledica tega razvoja je tudi dejstvo , da je organizacijski mehanizem političnega sistema naravnan bolj k vodenju iz središč, ne pa k temu, da bi na odločitve v centrih neposredno lahko vplivala družbena osnova . Eden izmed temeljnih smislov preobražanja Socialistične zveze , pa ne samo nje, temveč tudi drugih delov političnega sistema pa je prav v tem, da omogočimo pobudi od spodaj , raznim težnjam delovnih ljudi , da se spremenijo v konstruktivno in progresivno družbeno akcijo ter v organizirano silo, ki bo lahko neposredno vplivala na oblikovanje politike. Ta druga vrsta težav je v tem, da spremenimo ime, dodamo nekoliko drugačno obliko, delovanje pa teče po starih tirih. Po tirih, ki omejujejo politični vpliv na ozek krog, ki zapirajo telesa pred neposredno javnostjo itd . Uspehi, ki so že doseženi v nadaljnji demokratizaciji Socialistične zveze in političnega sistema, še nikakor niso zadosti , da bi bistveno preobrazili njeno vlogo in celoten organizacijski mehanizem. O takšnih formalnih organizacijskih, kameleonskih spremembah na sploh ne moremo reči, da bi kaj prispevale k preobrazbi . Celo nasprotno. Pod novim imenom se dalje ohranja izrazita praksa predstavniške , ne pa samoupravne neposredne demokracije . Čedalje jasneje postaja, da je podcenjevanje delovanja Socialistične zveze zavestna ali podzavestna oblika birokratsko etatističnega ali zahodno buržoazno predstavniškega pojmovanja. Dolžnost Socialistične zveze, njena družbena vloga kot tudi vloga drugih organizacij in društev je, da dajejo prostor večji pobudi delovnih

37

ljudi, da jo usmerjajo in oblikujejo v neposredno družbeno akcijo, s čimer bi se dejansko začeli uresničevati novi politični odnosi. Vsako zaostajanje Socialistične zveze in drugih organizacij , sindikatov, Zveze mladine, Zveze borcev itd. ter drugih organizmov v sistemu neposredne demokracije vodi k pasivizaciji delovnih ljudi v teh organizacijah in organizmih. V takšnem položaju je logično, da bodo ekonomski in politični interesi silili ljudi, da si bodo iskali nove oblike za samostojno politično akcijo. Oblikovanje Socialistične zveze na omenjenih iz ustave izvirajočih osnov, uresničevanje te vloge Socialistične zveze in drugih organizacij v neposredni socialistični demokraciji morajo torej komunisti sprejeti kot svojo neposredno politično akcijo in hkrati možnost, kjer se bodo sredi delovnih ljudi z različnimi interesi in nazori demokratično bojevali za socialistični napredek. Torej kot akcijo, ki se z njo nadaljuje vsebinska reorganizacija Zveze komunistov. Zdi se mi prav, da naša resolucija tudi direktno opredeli to kot konkretno nalogo komunistov, hkrati pa sodim, da bi bilo koristno na podlagi razprav o tezah Socialistične zveze in v boju za njeno boljšo kvaliteto dela, da se to vprašanje obravnava tudi na eni od prihodnjih sej centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

BOŽO KOČEVAR VELIKE RAZLIKE MED RAZVITIMI IN MANJ RAZVITIMI V SLOVENIJI

888 38

Želim opozoriti na nekatere probleme, ki se pojavljajo v zvezi z družbeno ekonomskim razvojem iz regionalnega stališča. Prvo vprašanje je , ali smo vsi komunisti zainteresirani, da gospodarstvo razvijemo skladno. Menim, da smo vsi prišli do spoznanja, da je nujen skladen razvoj v naši domovini pa tudi v ožji domovini. To pomeni, da je potrebno v gospodarstvu razvijati tudi manj razvita področja, in to hitreje kot vsa druga. Vsi se zavedamo, da je Slovenija gospodarsko bolj razvita kot ostale republike. Ne zavedamo pa se, da imamo tudi v Sloveniji velike razlike v razvitosti regij . Imamo izrazito obeležje zaostalih celih regij . Značilno je, da se razvitost čuti predvsem na območju severovzhodne in jugozahodne Slovenije , torej prekmurske in dolenjske regije. Zadnje čase le prihajamo do spoznanja, da je ves gospodarski razvoj Slovenije odvisen od skladnosti razvoja vseh teh področij . Je pa še mnogo ljudi in tudi komunistov, ki hočejo tak razvoj zavirati in želijo, da manj razvita območja ostanejo taka, da bodo pač rabila za krpanje cenene delovne sile. Take tendence moramo komunisti zatreti, saj vemo, da je

v tej smeri nemogoč razvoj . Že na sedmem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bilo ugotovljeno, da se morajo izdelati regionalni plani na osnovi že doseženih rezultatov. Vendar do realizacije tega še ni prišlo. Kljub temu da je bil o tem govor že na vseh ravneh pa tudi v republiških organih, niso nekatere institucije dovolj zainteresirane, da bi bili izdelani in tudi izvedeni taki plani . Niti tako daleč nismo prišli, da bi dobili metodologijo planiranja. To je nujno. Saj bi na osnovi ugotovitve uspehov in na osnovi regionalnih planov ugotovili, kakšne možnosti ima posamezna regija za razvoj . Zanimivo je, da republiški plan gospodarskega razvoja ne zajema Dolenjske. Vemo pa, da so na Dolenjskem že tako močna gospodarska središča, da jih je treba upoštevati in podpirati njihov razvoj . Da se je gospodarstvo na Dolenjskem razvilo na tako stopnjo, se moramo zahvaliti lastnim močem in entuziazmu vseh Dolenjcev. Zelo važno je, da dobimo tudi v republiki podporo, saj so od tega odvisni mnogi vplivi na razvoj gospodarstva, med drugim tudi vlaganje bank. Največ finančnih sredstev je skoncentrirano v eni, to je ljubljanski kreditni banki , ki je poslovna in se zato ne zmeni za razvoj manj razvitih področij . V to banko se zbirajo sredstva iz celotne Slovenije kot prispevek od vloženih investicij za energetiko, sredstva bivših okrajnih investicijskih skladov itd . Pri taki koncentraciji sredstev je razvoj prepuščen izključno lokalnim sredstvom, ki so združena v lokalnih bankah, vendar že pri malo večjih investicijah odpovejo. Drugo vprašanje je integracija gospodarskih organizacij na Dolenjskem. Iz dosedanjega razvoja integracijskih procesov je razvidno, da imajo predvsem večje delovne organizacije vpliv na razvojno rast gospodarstva v občinah in v regiji. Taka podjetja prispevajo s svojim razvojem delež za napredek celotne regije, in to z različnimi oblikami integracije, bodisi z izdelavo in dajanjem programa majhnim tovarnam ali z združitvijo. Večje delovne organizacije bodo poslej vse bolj s svojo akumulacijo prevzemale stroške raziskovanja, uvajanja novih artiklov oziroma stroške sprejemanja novih dosežkov v svetovni tehnologiji . V našem razvoju se kaže pomanjkanje kapitala in znanja, dalje nastaja problem delovnih mest glede na to, da je to območje še vedno pretežno prenaseljeno. Koncentracija delovnih mest, tehnološke povezave itd. so nujen pogoj , če hočemo zadržati nadpovprečno stopnjo rasti glede na Slovenijo. Da bi torej ustvarjali možnosti za razvoj , moramo podpirati iniciative in integracije. Ker so uspešni nosilci nadaljnjega razvoja lahko samo velike delovne organizacije, občinske meje ne smejo biti več ovira za integracijske akcije in poslovno sodelovanje. Pri integracijskih povezavah je celo prostor naše regije premajhen. Upoštevati moramo vsaj širšo Dolenjsko oziroma prostor celotne republike, nazadnje tudi države . 39

Menim, da bi morali republiški organi take zadeve podpirati in s tem pospeševati integracijo. To naj bi storili z direktnimi investicijami, ki so potrebne za te namene, ali pa z investicijami za izgradnjo infrastrukturnih objektov, kot so železnice , ceste, energetski sistemi, daljnovodi itd ., saj je to bistveno za integracijo delovnih organizacij iz različnih občin in celo iz različnih regij . Razvoja občin Črnomelj , Metlika, Trebnje in ne nazadnje Kočevja si ne moremo zamišljati brez povezav z močnejšimi središči in z velikimi gospodarskimi organizacijami. Zato je nujno zgraditi vse infrastrukturne objekte , ni pa to mogoče brez pomoči republike. Menim , da moramo o teh stvareh razmišljati komunisti in delovati v tej smeri, odgovorni pa morajo odgovoriti morda že na tej konferenci.

MARTA DOLAMIČ KAKŠNA SOCIALNA DIFERENCIACIJA Na podlagi pripomb iz javne razprave dopolnjeno in spremenjeno besedilo prvega poglavja resolucije je veliko razumljivejše in konkretnejše . Temeljiteje obravnava tudi nekatera vprašanja, za katera smo komunisti v javni razpravi menili, da v prvotnem besedilu niso bila dovolj razjasnjena. S tem se resolucija približuje svojemu cilju in postaja jasno napotilo za vsakdanje delo komunistov. Kljub temu želim opozoriti na nejasnosti oziroma nasprotja, ki se po mnenju komunistov iz Maribora, ki smo o tem razpravljali, pojavljajo na dveh mestih v prvem poglavju resolucije. V točki 1.2.1 na strani 4 govori resolucija o socialnem razlikovanju. Ne moremo soglašati s stališčem v tem delu resolucije, da se moramo komunisti zavzemati za to, da sedanja raven razvoja proizvajalnih sil, uresničevanja načela delitve po delu in rezultati dela ter uveljavljanje tržnih zakonitosti morajo postati edine in odločilne osnove socialnega razlikovanja. Soglašamo s tem, da so ti dejavniki objektivni izvori za njo . Po našem mnenju je edino pravilno stališče, ki je tudi navedeno v tej točki resolucije, ki pa je s prej navedenim v nasprotju, da komunisti sprejemamo le tiste razlike med ljudmi, ki izhajajo iz razlik v zahtevnosti, kakovosti in obsegu njihovega dela, torej socialno razlikovanje, ki izvira samo iz delitve po delu, samo tako razlikovanje je družbeno sprejemljivo , ker je odvisno predvsem od znanja, sposobnosti in obsega dela posameznika ter je zato ekonomično gibalo napredka, kar je tudi razlog, da na današnji stopnji razvoja priznavamo in podpiramo določeno socialno razlikovanje. Po našem mnenju raven proizvajalnih sil ne more biti osnova za socialno razlikovanje zato , ker so njihov sestavni del tudi proizvajalna sredstva . Proizvajalna sredstva so namreč akumuli40

rano minulo delo, ki je danes zelo neenakomerno razporejeno med panogami in gospodarskimi organizacijami , ne da bi za to imeli izključne zasluge tisti, ki v teh panogah ali gospodarskih organizacijah delajo . Če bi šteli raven proizvajalnih sil za osnovo socialnega razlikovanja, bi torej delovni ludje v posamezni gospodarski panogi ali organizaciji dobivali kot nagrajevanje po delu tudi rezultate, ki izhajajo iz neenakomerno razporejenega minulega dela drugih delovnih ljudi. Menimo tudi, da je uveljavljanje tržnih zakonitosti lahko osnova za socialno razlikovanje le, kolikor je večje družbeno vrednotenje posameznega dela posledica zahtevnosti in kakovosti dela, torej samega načela delitve po delu. Tržne zakonitosti pa ne bi smele biti osnova za takšno socialno razlikovanje, ki bi vsebovalo tudi prilaščanje tujega dela. Končno nismo za to, da bi tržne zakonitosti bile osnova za tako socialno razlikovanje, posledica katerega bi bila možnost, da se na račun njega, torej nizkih osebnih dohodkov, perspektivno ohranjajo izrazito neproduktivne oziroma nerentabilne organizacije . Iz gornjih razlogov predlagam črtanje drugega stavka v točki 1.2.1 stran 4 tako, da bi se ta točka glasila: »Socialno razlikovanje objektivno izvira iz sedanje ravni razvoja proizvajalnih sil, uresničevanja delitve dohodka po delu in uspehih dela in vse močnejšega uveljavljanja tržnih zakonitosti. Socialne razlike so na tej stopnji neizbežne, hkrati pa so danes tudi osnovno gibalo družbenega razvoja in osvobajanja človeka. Temeljni cilj prizadevanj komunistov pa je in ostane materialna, kulturna in družbena enakost ljudi . Ker še niso vzpostavljeni pogoji za uresničevanje takšne dejanske enakosti ljudi , se komunisti zavzemamo za enakost, ki bo temeljila na enakem delu in zato sprejemamo le tiste razlike med ljudmi, ki izhajajo iz razlik v zahtevnosti, kakovosti in obsegu njihovega dela .»sive cone>ohranitvi« , k »rehabilitaciji « , k »obnovi« reforme in podobno, bili pa smo v novembru in decembru tudi priča, kako smo se znašli v precej težavni zagati pred dvema krepko različnima serijama receptov, kako to v praksi izpeljati letos . Ne želim raz-

102

pravljati o tem, še manj pa povedati kakšno oprejemljivejšo in uporabno misel, ker imamo v svoji sredi ljudi, ki so strokovno in politično neprimerno bolj usposobljeni za kaj takega. Rad bi pa prav v zvezi z mednarodnimi vidiki, s katerimi sem začel, skušal opozoriti vsaj na nekaj , kar se mi zdi že zdaj središčnega pomena . To je inflacija. Iz strokovnih krogov in institucij lahko v zadnjih tednih slišimo vrsto po različnih metodologijah izčiščenih ocen in na različne višine postavljenih številk o stopnji inflacije v drugi polovici predpreteklega in v preteklem letu . Najnižja teh ocen se suče okrog 7 % . V zvezni skupščini je bilo slišati o 12,5 % . Med strokovnjaki je mogoče slišati ocene o 18 % in ponekod celo več. Človek tako res več ne ve , komu naj verjame. Toda dokler gre samo za to, zadeva še ni tragična. Precej resnejše pa je nekaj drugega. Če se že ocene sučejo na tako različnih ravneh, bi lahko iz tega posredno sklepali, da se začenja kontrolirana inflacija izmikati kontroli. In če to vsaj deloma drži, potem je res ― če se še tako čudno sliši - da se to spreminja v ključno vprašanje našega gospodarskega razvoja, sistema in politike, v ključno vprašanje našega političnega življenja in v skrajni konsekvenci tudi v odločilen vpliv na učinkovitost naše mednarodne politike. Naj mi prisotni v dvorani ne zamerijo, če bom zdaj ponovil nekaj abecednih resnic ekonomije. Toda kot vsi vemo, sproža to zelo realne učinke v gospodarstvu in politični praksi našega današnjega dne. Inflacija je sila zapeljiva reč in je mogoče z njo marsikdaj rešiti sicer na videz nerešljive probleme gospodarske in politične narave. Toda po drugi plati ima inflacija, ko se lepega dne izmakne kontroli, lastno, relativno avtonomno razmnoževalno silo, dokler naposled ne obvlada marsičesa , za kar bi si želeli, da bi ne obvladovala. Predvsem se z inflacijo ruši sleherna možnost za smotrno načrtovanje tako na podjetniški kot na narodno gospodarski ravni . Denar izgublja osnovno funkcijo, funkcijo mere vrednosti . Podjetju preprosto ne kaže več prodirati z boljšo organizacijo dela , z zbijanjem proizvodnih stroškov, z učinkovitim marketingom, smotrnim planiranjem, investiranjem in tehnološkimi inovacijami. Pač pa mu bolj kaže vrtati v smer špekulacije , naperjene na luknje v sistemu in v politiki. Enako, le na drugem nivoju, se godi vladi , državnim organom in družbeno političnim organizacijam. Iz gospodarske zasnove se nebrzdana špekulacija , spremljana s hrupom in pritiski, nezadržno širi v politično sfero. Na vsem lepem ni mogoče več govoriti niti o normalnih poslovnih uzancah niti o delovanju ekonomskega sistema, prav tako pa ne organiziranem političnem življenju in o nekakšnem smotrnem političnem delovanju znotraj inflacijskega okvira . Sleherna težnja po gospodarski in 103

politični morali pa se po nuji razmer v takšnih okoliščinah spreminja v slabo šalo. A ne le to: denar, ki je zgubil funkcijo mere vrednosti , se povampiri v drugi funkciji, v funkciji sredstva za prerazdelitev narodnega dohodka. Prav tisti spodnji sloji delavskega razreda, o katerih ugotavljamo, da njihovo nezadovoljstvo z danimi razmerami tvori dragoceno razvojno silo in korektiv za vso družbo, plača najprej . Takoj za njim pa vsi razvojni in socialni sektorji družbe. Skratka, da ne bom našteval znanih reči, inflacija ustvarja stanje, ki je kakor naročeno za politične razprtije, hrup in pritiske. Ustreza namreč ekonomsko šibkim pa hkrati politično številnim in močnim, spodsekava pa ekonomsko krepke in prizadevne, a politično manj prerivaške . Kakor naročeno je za sleherno neznanje, devalvira pa sleherno znanje. Prav zaradi tega se mi zdi, da je inflacijski pritisk, ki po nekaterih ocenah grozi iztrgati se kontroli, v takšnih mednarodnih in domačih razmerah ena od osrednjih nevarnosti za smotrn in učinkovit družbeni razvoj pri nas . V primeru, če bi do tega prišlo, bi postalo odveč in skoraj smešno besedovati o nadaljnjem razvoju samoupravljanja in o njegovih konkretnih organizacijskih oblikah s XV. amandmajem vred ali brez njega. Kako, če ne bi bilo več osnovnega merila za dejanski družbeni učinek? Proučevanje in priprave za vstop v znanstveno tehnološko revolucijo bi praktično obvisele v zraku . Slovenski dolgoročni koncept in jugoslovanski srednjeročni plan bi se že pred rojstvom spremenila v lepo vezane ekonomske vadnice. Utegnilo bi se zgoditi, da bi prek >>inflacije v imenu višjih interesov« država samoupravnega socializma nastopila naravnost proti samoupravnemu socializmu in Zveza komunistov naravnost proti dolgoročnim interesom delavskega razreda, kakor jih pojmujemo in opredelujemo. V mednarodni politiki pa bi tako lahko nehoté nastopili proti notranji trdnosti in varnosti te družbe, ki je v skrajni konsekvenci osnovni smoter in navsezadnje tudi eden skrajnih ciljev sleherne zunanje politike. Ne trdim, da se to že dogaja, ker bi bilo tako mnenje spričo razpoložljivih podatkov daleč preveč kategorično. Upam pa si meniti, da nevarnost nečesa podobnega v prihodnosti obstaja. Zato se mi zdi , da bi se zato morali pravočasno in organizirano pripraviti za obrambo zoper to . To je toliko pomembnejše, ker se utegne zgoditi , da bi v primeru, če bi zamudili pravi trenutek, navidezni nedemokratizem prehodnih ukrepov zamenjal resnični nedemokratizem z mnogo globljimi in daljnosežnejšimi učinki in posledicami. Zato se mi zdi , da bi bilo koristno , če bi v resoluciji , ki naj jo sprejme konferenca, in če je to spričo časa še mogoče , na ustreznih mestih zaostrili dve vprašanji: najprej pri povezavah med našim notranjim razvojem in mednarodnim prostorom potrebo po smotrni in učinkoviti politiki v Evropi . Potem pa na 104

mestih, kjer osnutek govori o stabilnosti in nestabilnosti našega notranjega in posebej gospodarskega razvoja, potrebo po odločnejšem nastopu zoper inflacijsko nevarnost. Pismenega predloga nimam, ker bi bilo to treba vgraditi v celotno konstrukcijo resolucije. Menim pa, da bi dosegli to in še marsikaj koristnega, če bi komisija za resolucijo v času, ki ji še preostaja do glasovanja, v besedilu jasneje začrtala prioritetno zaporedje nalog.

STANE KRANJC PASIVNOST POJAVOV DO KLERIKALIZMA Želim reči nekaj besed o temi, o kateri v zadnjem obdobju pogosto razpravljajo v organizacijah in vodstvih Zveze komunistov, to je o politiki socialističnih sil do religije in cerkve. To je seveda zelo obširna tema, zato bom lahko v teh nekaj minutah le grobo skiciral nekaj misli. V čem je politična aktualnost te teme? Po mojem mnenju je aktualnost te teme v naslednjem. Prvič, v poskusih dela duhovščine, da bi se cerkev politizirala na novih osnovah, to je v poskusih oživljanja klerikalizma. O tem je govoril tovariš Popit na zadnji seji centralnega komiteja . Drugič , v pogostokrat pasivni poziciji socialističnih sil in še posebej komunistov do teh pojavov, v posebnem besednem radikalizmu, ki smo mu pogosto priča in ki o pojavih le ostro razpravlja, ničesar pa ne stori ali pa zelo malo, da bi se stanje spremenilo. In tretjič , v še mnogokrat sektaških stališčih komunistov, ki ne ločujejo vere od zasebne zadeve vsakega državljana , za kar smo se komunisti vedno zavzemali, in poizkusov, da bi se verska čustva izkoriščala v politične namene, da bi cerkev postala opora protisamoupravnih in protisocialističnih sil. Menim tudi, da so napačna stališča in mnenja tistih komunistov, ki trde ― in teh ni malo ―― da socialistične sile nimajo izoblikovanih temeljnih stališč in politike do teh vprašanj . V novejšem obdobju pomenijo odločne poizkuse opredelitve politike Zveze komunistov na tem področju zlasti VII . seja CK ZKS iz leta 1967 ter dokument o politiki socialističnih sil do religije in cerkve, sprejet na skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja v letu 1968, kot tudi stališča in sklepi , izoblikovani na zadnjih plenumih. Seveda stvarnost prinaša vedno nova spoznanja in potrebe, neodvisno od naše volje nastajajo nove situacije , ki terjajo nove odgovore. Želel bi ob tem, dostikrat pretiranem tarnanju, da komunisti nimamo izoblikovanih načelnih stališč , izreči dve misli: prvič, stališča in sklepi, ki jih sprejemajo vodstva Zveze komunistov , Socialistične zveze in drugi, ne morejo biti opisna receptura za vse situacije , za vsa okolja in vse pojavne 105

oblike našega soočanja s temi vprašanji . Tudi za ta vprašanja veljajo ugotovitve , ki jih je včeraj navedel tovariš Marinc . Drugič, človek se pogosto ne more izogniti vtisu, da mnogi često svojo lastno neaktivnost, oportunizem in nesposobnost, da bi se spopadali s konkretnimi vprašanji časa, svojo ideološko nemoč, da bi bili soustvarjalci novega, opravičujejo in maskirajo s tezo o pomanjkanju stališč. To misel sem namenoma ostro formuliral zato, ker v pogovorih o teh vprašanjih pozive in kritike pogosto naslavljamo drug na drugega, le malokrat pa se vprašamo, kaj je vsak od nas dolžan storiti. V dokumentih, ki sem jih navedel, predvsem pa v temeljnem teoretičnem gradivu kot tudi v kasnejših ugotovitvah družbene znanosti, so opredeljena osnovna teoretična in tudi politična stališča do religije . Naj , seveda v zelo poenostavljeni obliki, navedem le nekaj tez. Izvora religije Marx ni videl v človeku kot posamezniku, ampak v človeku kot družbenem bitju, to je v celotnosti njegovih družbenih odnosov. Zato je videl religijo kot socialen pojav, ki nastaja in se obnavlja kot plod človekove odtujenosti zaradi protislovnosti sveta, ki ga obdaja in v katerem deluje. Je zgodovinska kategorija, ki se vsebinsko spreminja z naraščanjem človekovega vpliva na naravo in spreminjanjem družbenih razmer. Zato je marksistična kritika religije kritika socialno ekonomskih razmer, ki porajajo ali vzdržujejo religiozno ideologijo. In ker je religiozni svet prvenstveno samo odsev različnega sveta, je zato sprememba resničnega sveta pogoj za odpravo religioznega sveta. Zato so predvsem potrebna družbena dejanja , kajti sprememba resničnega sveta se bo zgodila v dolgem in trdem zgodovinskem procesu . Graditev socialistične družbe , ustvarjanje asociacije proizvajalcev torej odpravlja v procesu, ki ga je socialistična revolucija šele začela, socialne pogoje, iz katerih se hrani religiozno prepričanje . To pomeni, da v nerazviti socialistični družbi obstoj religije ni samo plod religiozne propagande, ostanek starega ali posledica nevednosti , temveč odseva religiozna zavest tudi položaj človeka v tej družbi. Družbeni razvoj , to je vse širše področje človekovega vpliva na svet, ki ga obdaja, vse večja vednost človeka o naravi , družbi in sebi, je tisti proces , ki zožuje območja, iz katerih izvira religiozni pogled na svet. Napori za vsestransko osvoboditev človeka bodo zato uspešni le, če bodo širili področja in obseg človekovega vpliva na naravo in družbo, če bo njegovo znanje o naravnih in družbenih procesih in zakonitostih še večje in ko bo s tem človek spreminjal tudi svojo lastno naravo. Pospeševati to pot in odstranjevati ovire zanje je tudi glede na religijo naloga najnaprednejših družbenih sil. To pa je zgodovinsko dolga pot. To sem navedel zato, ker menim, da je poznavanje nekaterih osnovnih teoretičnih spoznanj o religioznosti, njenem izvoru in pogojenosti ter o ustvarjanju pogojev za njeno odmiranje eno

106

izmed temeljnih izhodišč za učinkovito družbeno politiko tudi do poizkusov politizacije cerkve na novih osnovah . Družbeno politiko in borbo, ki nikakor ni lahka niti kratkotrajna, bomo lahko uspešno uresničevali predvsem s tem in tako, da se bo v zavesti vseh ljudi in predvsem tudi vernikov uveljavilo prepričanje in spoznanje, da morajo biti tudi oni porok za tako cerkev, ki bo prosta političnih ambicij , religioznost pa zavarovana pred možnostjo političnega zlorabljanja. Razvitost in odprtost vseh samoupravnih struktur in še posebno Socialistične zveze omogoča in tudi zahteva množično udeležbo občanov v urejanju vseh zadev združenega dela, ne glede na njih versko prepričanje . Vključevanje občanov v vse samoupravne organizme in tribune ter njihova aktivnost v njih bosta najboljša in najuspešnejša pot za odpravljanje vzrokov, iz katerih bi lahko klile težnje , ambicije in potrebe po vzporednih strukturah. Kolikor se take tendence kljub temu pojavijo, bodo prav gotovo rasle iz protisocialističnih in protizakonitih nagibov in zato podlegale ustreznim zakonitim sankcijam. Morebitno zapostavljanje ljudi zgolj zaradi tega, ker so religiozni, pa bi vodilo v sektaštvo . To bi tudi bilo neposredno voda na mlin prizadevanjem najbolj nazadnjaških cerkvenih krogov. Vzgoja in izobraževanje sta področji , ki sta posebej pomembni za socialistično družbo in zahtevata tudi posebno pozornost komunistov. Komunisti in socialistične sile so se dolžni boriti za to, da bo šola kot organizirana družbena ustanova, ki ji je naložena skrb za celovit osebnostni razvoj mladih, res sodobno zasnovana, znanstveno utemeljena ter humanistično in socialistično usmerjena. Graditev takšne moderne socialistične šole je trajno aktualna naloga. Ob tem je treba reči, da se moramo odločno upreti vsakršnemu pritisku na učence , starše ali učitelje, da bi vzgojo in pouk kakorkoli podrejali ali prilagajali religioznim in cerkvenim zasnovam . Zavrniti je treba tudi težnje, da bi bila šola idejno nevtralna in moralno indiferentna. Šola ne more biti prazen prostor za kakršnekoli ideološke vplive. Tudi vprašanje religije in cerkve je treba obravnavati v šoli kot druge družbene pojave v skladu s sodobnimi dosežki znanosti , zlasti zgodovine, sociologije in psihologije. Učitelj se mora kot javni delavec ravnati po načelih socialistične vzgoje. Ni le dolžan posredovati učencem dosežke sodobnih znanosti, odgovoren je tudi za oblikovanje osebnosti mladih v skladu z vrednotami socialističnega humanizma. S tem v zvezi bi rad poudaril, da je treba v samoupravnih in predstavniških telesih zato utrjevati zavest odgovornosti za napredno politiko v šolstvu in se truditi za to, da se tudi izboljša kadrovska sestava učiteljstva. Nadaljevati je treba napore, da se bodo še bolj izboljšale možnosti za vzgojo in učno delo v šoli. Ustvarjanje boljših materialnih pogojev v šolstvu bo omogočalo intenzivnejšo usmeritev k osnovnim in idejnim , socialnim in moralnim vpraša107

njem vzgoje in ustvarjalno ugodnejšo idejno in moralno ozračje za oblikovanje napredne zavesti . Že uvodoma sem dejal, da je aktualnost teme pogojena s poskusi politizacije cerkve na novih osnovah s poskusi oživljanja klerikalizma. V zavesti komunistov in delovnih ljudi sploh se je bolj in manj trdno vsidralo dejstvo , zavest, in to zavest moramo utrjevati, da pomeni klerikalizem na Slovenskem ne le tradicionalno preteklost, ampak tudi potencialno nevarnost. To zavest moramo vedno znova aktualizirati in poglabljati. Upravičena je namreč domneva, da bi protisocialistične sile lahko našle svojo organizirano osnovo predvsem v nosilcih birokratsko konservativnih in klerikalnih teženj . Kolikor bolj bo vsem socialističnim silam sproti uspevalo preprečevati poskuse politiziranja cerkvenih struktur na novih osnovah, toliko manjše bodo možnosti za uveljavljanje klerikalnih teženj . Kot klerikalizem, njegove pojavne oblike, moramo opredeliti vse poskuse dela cerkve, duhovščine in tudi laikov zunaj , z ustavo in obstoječo zakonodajo v občrtanih okvirih, posebej še , če le-to spremljajo poskusi graditve samoupravnim institucijam vzporednih struktur. Dejstvo je , da tako interpretacijo klerikalizma premalo uveljavljamo v praktičnem ravnanju in v delu samoupravnih in državnih organov. Naša družba je nazorsko pluralistična, zato moramo biti tem bolj pozorni do vseh poskusov sprevračanja le-tega v politični pluralizem v strankarskem smislu. To pa je seveda le politično pravni vidik boja zoper klerikalne pojave . Socialistične sile so dolžne ugotavljati vse pojavne oblike klerikalizma tudi v našem širokem in odprtem torišču družbenega dogajanja, idejnih tokov, tako v znanosti, kulturi in publicistiki. Če izhajamo iz vseh zgornjih opredelitev klerikalizma, potem moramo in moremo med poskuse oziroma pojavne oblike našteti tudi naslednje: 1. organizacije katoličanov, laikov kot posebnih družbenih skupin, ki bi nastopali s katoliških, socialnih, kulturnih in političnih pozicij v ožjih ali širših družbenih skupnostih, družbeno političnih organizacijah ter društvih in drugih oblikah naše socialistične demokracije; 2. ustanavljanje posebnih katoliških institucij na področju javnega in družbenega življenja (v sociali, zdravstvu, kulturi, prosveti in drugod ) , ki naj bi se uveljavljale kot vzporedne strukture in institucije navzlic obstoju samoupravnih in drugih struktur; 3. razglašanje in propagiranje cerkvene socialno politične , kulturne, ekonomske in moralne doktrine kot edine sprejemljive alternative za pravično ureditev tega sveta; 4. poskusi povezovanja cerkvenih struktur ali posameznih njenih delov, to je duhovnikov ali katoliško usmerjenih ljudi ali izobražencev z občasno ali trajno nezadovoljnimi skupinami doma ali v zamejstvu .

108

Nekatere od teh pojavov mora in more preprečevati država s sredstvi politične prisile, a zoper druge se lahko uspešno borimo le z javno argumentirano idejno politično in znanstveno kritiko ter analizo. Nov položaj , vloga in delovanje Zveze komunistov afirmirajo samoupravno strukturo kot samostojen dejavnik v usmerjanju družbenega razvoja. To zahteva večjo odgovornost in sposobnost, še zlasti komunistov v predstavniških, politično izvršilnih organih, v organih javne uprave na vseh ravneh, v ustvarjanju samostojne , politično odgovorne in učinkovite politike o teh vprašanjih. Zato so nevzdržni tisti pogledi, mnenja in pričakovanja, da naj bi forumi Zveze komunistov presojali uveljavljanje zakonitosti o teh vprašanjih, odločali o oportunosti posameznih konkretnih odločitev in ukrepov, ugotavljali pomanjkljivosti v zakonodaji, razsojali v dvomljivih primerih ter presojali, ali določena dejavnost cerkve je v skladu z ustavo, zakoni, protokolom ali ne . Neizogibno so to dolžnosti političnih in strokovnih institucij v našem sistemu. Zato so tudi jalove maratonske diskusije o tem, kaj je zloraba cerkve v politične namene, ali je ali ni dovoljeno, da cerkev ustanavlja posebne institucije za socialno, karitativno, otroško-varstveno, kulturno in podobno dejavnost itd . Kadar je potrebna zakonodajna iniciativa zaradi vrzeli v predpisih, je to dolžnost in odgovornost institucij , ki so v našem političnem sistemu odgovorne za take pobude. Posebno funkcijo pri vsej tej obširni problematiki ima gotovo SZDL. Na koncu še naslednje . Komisiji za resolucijo sem dal predlog, v kateri smeri izpopolniti ta del resolucije, v želji, da bi bil jasnejši in konkretnejši. Upam, da je komisija vsaj del predloga upoštevala.

SERGEJ KRAIGHER RESOLUCIJA IZHODIŠČE ZA AKCIJO Celotna aktivnost Zveze komunistov Slovenije in Jugoslavije v preteklem letu predstavlja intenzivno nadaljevanje naporov za njeno usposabljanje, za njeno vlogo v družbenem življenju in razvoju v pogojih družbenega samoupravljanja in neposredne demokracije in v uresničevanju ciljev družbene in gospodarske reforme. To je v resnici nadaljevanje dela , opravljenega že v pripravah za VI. in IX. kongres, konkretizacija zaključkov teh kongresov in usposabljanje komunistov za njihovo izvajanje in poglabljanje v skladu z zahtevami družbenega razvoja in uresničevanje reforme. V referatih tovariša Popita na 10. seji CK in tovariša Marinca na tej konferenci so bili dovolj jasno navedeni problemi in pojavi v našem družbenem in političnem življenju, kjer je vladala idejna zmeda in dezorientacija in neenotnost v 109

ZK. To je zmanjševalo našo akcijsko sposobnost in potiskalo ZK na stranski tir. To pa je moralo zavirati tudi razvoj samoupravljanja, zmanjševati njegovo učinkovitost in njegovo uveljavljanje in utrjevanje v domači in mednarodni javnosti s še uspešnejšim uresničevanjem ciljev našega družbenega in gospodarskega razvoja. V pogojih vse večje demokracije in odprtosti naše družbe je to moralo hrabriti odpore samoupravnemu razvoju in krepiti reakcionarne in konservativne sile , ki so marsikje s svojo aktivnostjo seveda v svojem interesu izpolnjevale praznino , ki je nastajala ob odsotnosti organiziranja na marksističnih analizah in ocenah temelječe akcije zavestnih, samoupravnih, socialističnih sil. V uresničevanju reforme pa so se vedno bolj jasno kazala protislovja našega družbenega razvoja in nasprotujoči si interesi . To je terjalo in terja od komunistov odgovore in akcijo. Isto terja vsak dan bolj naš notranji politični položaj in razvoj mednarodnih političnih odnosov. Mislim, da predložena resolucija v osnovi povzema osnovne zaključke, do katerih se je dokopala ZKS v preteklem razdobju od VI. kongresa, tako glede identifikacije in ocene osnovnih družbenih političnih problemov in pojavov v našem družbeno gospodarskem razvoju kakor tudi osnovnih izhodišč v reševanju teh problemov. Zato pri oceni predloga resolucije ne more igrati kake posebne vloge, po mojem mnenju, metodološki aspekt, posebno še, če ne upoštevamo konkretnih pogojev in okoliščin boja za enotnost komunistov v sedanjem času, potrebnih za njihovo akcijo. Tudi jaz se strinjam, da bomo morali v bodoče pri organizaciji konference stremeti za obravnavanjem ožjih tematskih področij . Vendar sodim, da je v politični situaciji na Slovenskem, značilni za preteklo leto, bilo nujno zgraditi oziroma utrditi enotno osnovo na večjem številu bistvenih političnih vprašanj . To še prav posebno , če ta vprašanja predstavljajo tako medsebojno povezavo in organsko celoto, usodno za položaj Slovenije v Jugoslaviji in v svetu, za naš obstoj in razvoj , kot je vloga in preobrazba delavskega razreda v času tehnološke revolucije in velikega znanstvenega napredka, izvrševanje njegove zgodovinske naloge v današnji družbi, oblike in vsebine razrednega boja danes ter vloga subjektivnih socialističnih sil in še posebej vloga ZK kot njegove avantgarde; dalje položaj Slovenije v Jugoslaviji, njena odgovornost v izgradnji svoje republike in Jugoslavije kot skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti na samoupravnih osnovah, družbeno politični in gospodarski pogoji uresničevanja ciljev našega nacionalnega in družbenega razvoja, vloga Cerkve in klerikalizma v teh pogojih. Diferenciacija v boju mnenj in usklajevanje ter ugotavljanje skupnih interesov so v Zvezi komunistov kot v naši samoupravni družbi stalni proces boja za enotnost in njenega stalnega vzpostavljanja na novih osnovah. Zato mislim, da nam bodo aktivnost

110

in izkušnje, ki smo si jih pri tem pridobili tako v delu centralnega komiteja, sekretariata in komisij pa tudi območnih komitejev in občinskih organizacij in njihovega sodelovanja z drugimi družbeno političnimi organizacijami in samoupravnimi organizmi, bistveno olajševali tudi v bodoče vzpostavljanje take enotnosti v usklajevanju raznih stališč in uveljavljanju ob različnih interesih ugotovljenega skupnega družbenega interesa z našim celotnim družbenim mehanizmom. Menim, da se moramo usposabljati za hitrejše reagiranje na vse pojave v našem družbenem življenju in na hitrejše vzpostavljanje za uspešno akcijo potrebne enotnosti . Toda mislim, da predlog resolucije ne opravičuje trditve , da se v njej pojavljajo stara stališča VI . in IX. kongresa. Njen pomen je po mojem mnenju prav v tem, da mnoga od teh stališč konkretizira za današnje potrebe in zato mnoge komuniste mnogo bolj neposredno obvezuje . Kjer pa tega ne more v zadostni meri , pa to tudi ugotavlja — npr. v kmetijstvu in nalaga CK konkretne obveznosti. Vsekakor je sedaj naloga vseh nas, da nam enotna osnova, ki smo jo zgradili, v resnici služi za enotno in učinkovito akcijo . Mislim tako na republiški center in na občine kot tudi na to, da moramo še prav posebej s skupnimi močmi zagotoviti učinkovito dejavnost komunistov in organizacij Zveze komunistov ali aktivov v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih, v Socialistični zvezi, Zvezi sindikatov, Zvezi mladine , Zvezi borcev in družbenih organizacijah. Pri tem se mnogokrat srečujemo s kritiko — slišali smo jo tudi na tej konferenci da so nam resolucije praktično zelo malo pomembne deklaracije, ker jih nismo sposobni uresničevati. Tako ugotavljanje se mnogokrat dalje povezuje s trditvijo, da je Zveza komunistov dolgo časa živela v iluziji brezkonfliktne družbe in da se zato sedaj , ko se v novih razmerah družbene reforme srečujemo in spopadamo z družbenimi protislovji , ne znajdemo. Čeprav nikakor ne želim trditi, da je vsaka naša resolucija brez slabosti, ki vzbujajo iluzije in da so vedno in v vsaki postavki v skladu s potrebami prakse, pa vendarle trdim, da se osnovni kurz političnega in družbenega razvoja, začrtan v naših kongresih in centralnih komitejih, uresničuje in da je zato tudi ta kritika sama potrebna kritični analizi . Mislim, da je prav, če ob tej priliki ugotovim, da komunisti v Jugoslaviji in v Sloveniji nismo nikdar živeli v iluziji, da se lahko razvoj katerekoli družbe , pa tudi socialistične po revoluciji, razvija brez notranjih nasprotij in da zanjo ne velja zakon razvoja družbe v reševanju protislovij in konfliktov. V tem pogledu smo bili vedno na čistem in predstavlja to brez dvoma eno od osnovnih postavk v zakladnici naše marksistične misli in prakse. To dokazuje še prav posebej sam prehod na sistem družbenega samoupravljanja kot oblike in možnosti relativno najlažjega premagovanja in reševanja razvoja družbenih protislovij in uveljavljanja skupnih družbenih interesov . O tem govori program, spre-

111

jet na VII . kongresu, in to predstavlja bistveno vsebino naše ustave. Brez dvoma nam je praksa našega družbenega razvoja pokazala konkretne oblike teh protislovij , katerih družbene osnove smo lahko včasih bolj točno, včasih manj točno predvideli, nekatera so se pojavila ostreje, kakor smo pričakovali , nekatera pa so nas tudi presenetila. Vendar smo bili ves čas sposobni, da kot Zveza komunistov odgovorimo na vprašanja razvoja in da protislovja , skupno z naprednimi družbenimi političnimi silami, v osnovi rešujemo . Pri tem nam je služila empirija, naše in tuje izkustvo . Istočasno pa smo tudi poglabljali in razvijali marksistično teorijo in na tem gradili tako vizijo našega družbenega razvoja in razvoja družbeno ekonomskih in političnih odnosov kakor tudi strategijo in taktiko uresničevanja te vizije v vsaki fazi našega povojnega razvoja. Brez dvoma smo s tem prispevali svoj delež v zakladnico marksizma-leninizma. Mislim, da je prav, da to ugotovimo iz naslednjih razlogov: prvič zato, ker smo prav v preteklem razdobju intenzivnega razčiščevanja spornih vprašanj v Zvezi komunistov sebi olajšali v veliki meri razumevanje že omenjenih glavnih vprašanj družbenega razvoja, ki so mnoga od njih danes odprta povsod v vsaki razviti družbi. Z druge strani pa prav pričakovanje takojšnjih rezultatov na podlagi sklepov in ugotovljenih možnih rešitev zelo jasno kaže, da se pri tem ne upošteva dejstvo, da gre tu največkrat za objektivno odstoječa protislovja v družbi , ki se jih lahko samo preseže z družbenim razvojem, seveda z ustrezno zavestno družbeno akcijo . S tem pa nikakor ne zanikam tudi dejstva, da smo marsikje in pogosto resnično počasni pri izvajanju sklepov, oziroma v organizacijskem sestavljanju za to. Mislim, da je to potrebno poudariti tudi zaradi tega, ker je brez dvoma nujno , da naše družbene znanosti, naši znanstveni strokovni delavci in institucije v mnogo večji meri kot doslej analizirajo lastno prakso , proučujejo izkustvene in teoretične osnove, na katerih se v dnevnih bitkah, ki sestavljajo naš družbeni in politični razvoj , razvija naša družbena praksa. Mi se moramo usposobiti kot samoupravna družba in kot Zveza komunistov, da stalno vrednotimo tisti sklad teoretičnega znanja in dosežke razvoja marksizma pri nas, ki smo jih ustvarili in do katerih smo se povzpeli , da jih vrednotimo s polno ambicijo, da pridemo do celovitih znanstvenih, teoretičnih del na področju vseh družbenih ved . Resnica o našem samoupravnem sistemu se vedno bolj prebija v svet z rezultati , ki jih dosegamo v našem razvoju, v reševanju mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji, v vzpostavljanju novih humanih odnosov med ljudmi in vlogo, ki jo Jugoslavija ima danes v svetu. O tem govori tudi ogromen interes v inozemstvu za vsak javni nastop tovariša Tita, za teoretične razprave naših vodilnih tovarišev, kot na primer dejstvo, da so dela tovariša Kardelja, kakor kaže bibliografija, najbolj prevajana dela jugoslovanskega avtorja. To pa pomeni, da mo-

112

ramo komunisti v našem idejnem boju tudi na tem področju preseči podcenjevanje marksizma in marksistične misli kot osnove našega družbenega razvoja, znanosti in družbene prakse. Preseči moramo tudi njegovo zapostavljanje pri izdelavi in uporabi učnih programov in učnih načrtov v celotnem izobraževalnem sistemu. To pa pomeni obenem, da moramo premagati tudi podcenjevanje teoretičnega in znanstvenega raziskovanja naše lastne družbene prakse in izkušenj , kakor tudi teoretičnega in znanstvenega dela v marksističnih osnovah in izhodiščih že več kot dvajsetletnega povojnega razvoja Jugoslavije, marksističnega dela, ki je ležalo v osnovi uspehov našega narodnoosvobodilnega boja in naše revolucije, kakor tudi v pripravah nanjo v dobi med obema vojnama. Odpraviti moramo podcenjevanje del naših marksistov, teoretikov in praktikov, vrste pomembnih osebnosti političnega življenja Jugoslavije, ki so znali in ki znajo svojo revolucionarno prakso povezovati s teoretičnim in znanstvenim delom in ki so sami na ta način in v organiziranem delu organov Zveze komunistov v stalnih naporih za sodelovanje in povezovanje vsega, kar pri nas znanstveno in marksistično misli , prispevali k uresničevanju znane temeljne postavke — znanstvenega socializma ― da to ni znanost, ki svet samo tolmači, ampak ki svet tudi spreminja. To zahteva od nas potreba, da se hitreje učimo iz lastnih izkušenj in da se hitreje osvobajamo prakticističnega pragmatizma, jalovega pozitivizma ter raznih navlak v osnovi propadlih, marksizmu tujih buržoaznih filozofij . Potrebno pa je tudi zato, da bomo lahko efikasnejši v idejni borbi na vseh področjih z našimi idejnimi in političnimi nasprotniki . Mislim, da je prav, da to poudarimo prav danes tudi zato , ker smo priča ponovnega oživljanja napadov na naš samoupravni socializem od strani dogmatskih sil nekaterih socialističnih držav. Pri tem je popolnoma jasno, da pri teh napadih ne gre v današnjem trenutku , kakor že mnogokrat poprej , za razčiščevanje raznih teoretičnih vprašanj , ampak za konkretne oblike političnega pritiska na Jugoslavijo v danih odnosih mednarodnih sil , med velikimi silami in njihovih odnosih do drugih držav, posebej pa še do socialistične Jugoslavije . To se v osnovi kaže tako v ponovnem oživljanju stalinističnih ocen našega konflikta z Informbirojem 1948. leta, kot v potvarjanju osnovnih postavk našega družbenega sistema, da pri nas ni družbene lastnine , ampak lastnina posameznih podjetij oziroma delovnih organizacij , in da je pri nas celotni gospodarski razvoj prepuščen tržni stihiji brez sistema planiranja in usmerjanja družbenega razvoja. Pri tem je za nas še prav posebno nesprejemljivo sklicevanje ob stoletnici Leninovega rojstva na Lenina in njegov nauk, češ da je na najbolj ustrezen način kar naj velja za vse socialistične države uporabljen v družbenem ekonomskem in političnem sistemu Sovjetske zveze . Pri tem se moramo spomniti samo na to, kako so prav naši teoretiki in naše politično vodstvo v letu

8 Prva seja konference ZKS

113

1948 in ves čas kasneje prav na podlagi Lenina in leninizma odbili in kako tudi na prav teh osnovah lahko še sedaj odbijamo vse podobne obtožbe stalinizma in njemu sorodnih dogmatskih sil. V svoji razpravi se želim še prav na kratko dotakniti nekaterih vprašanj v zvezi z načrtovanjem in usmerjanjem družbenega razvoja v pogojih socialistične blagovne proizvodnje. Vsi se strinjamo, da je blagovna proizvodnja nujnost v naši stopnji razvoja proizvajalnih sil. Strinjamo se tudi s tem, da je treba zagotoviti čimbolj svobodno delovanje tržnih zakonov in da je treba vpeljati in uporabljati ustrezen monetarni in finančni mehanizem. Pri tem običajno dodamo, da je treba delovanje zakona vrednosti dopuščati v mejah predvidenih z družbenim planom, glede finančno monetarnega mehanizma pa, da ga je treba prilagoditi ustreznim zahtevam samoupravne socialistične družbe in njenim družbenim odnosom. Prav v teh zahtevah pa se skrivajo problemi , ki jih morajo reševati tako naša družbena praksa kot naša teorija in znanost. O nekaterih od teh problemov govori tudi resolucija. Poleg enotnega sistema družbeno ekonomskih odnosov in gospodarskega sistema predstavlja bistveni element uresničevanja načel delitve po delu tudi načrtovanje in sistem načrtovanja. Ta mora predstavljati v samoupravni družbi sistem družbenih dogovorov in obliko neposrednega sodelovanja in sporazumevanja delovnih ljudi v raznih oblikah združenega dela v iskanju najboljših rešitev za skladen razvoj proizvajalnih sil, torej v upravljanju proizvodnje in usklajevanju posebnih ter ugotavljanju skupnih interesov. Še danes nismo premagali posledic centralističnega planiranja. Z druge strani pa se še danes marsikje podcenjuje pomen dejstva, da je v sistemu asociacije proizvajalcev načrtovanje atribut samoupravljanja, da je to eden izmed načinov, s katerim se delavec v vsaki samoupravni organizaciji in družbi uveljavlja kot združeni delavec, istočasno pa je tudi ena izmed oblik, v katerih se kaže neposredno sodelovanje združenih proizvajalcev in njihovo delo kot združeno delo . Kot takšno pa samo načrtovanje deluje kot element integracije samoupravnih organizacij na bazi usklajevanja posebnih in določenih skupnih interesov v enotni aktivni družbeni samoupravni mehanizem . Posebno pomembna je takšna funkcija načrtovanja v tržnem gospodarstvu, kjer se delitev po delu vrši na podlagi formiranega dohodka, kjer se torej prva delitev v procesu družbene produkcije vrši prek cen. Politika cen in njen vpliv na osnovne delitvene odnose, od katerih je odvisno uresničevanje politike razvoja, je ena izmed bistvenih karakteristik plana , ki že v svoji osnovi odločilno vpliva na zagotavljanje pogojev za uresničevanje določene politike razvoja na podlagi samoupravnih odločitev nosilcev družbenega in gospodarskega razvoja . V instrumentih sekundarne delitve in kreditne politike, ki temelji na planu, pa se korigirajo tista stihijska gibanja v gospodarstvu, ki bi z avtomatskim delovanjem cen in tržišča rušila realizacijo načela delitve po delu v

114

danih pogojih, ki ne bi vodila k izenačevanju pogojev dela in ustvarjanja dohodka in ki bi vnašala nove in povečavala neenakomernosti v razvoju posameznih teritorialnih področij in družbenih dejavnosti. V pogojih moderne tržne analize ter modernih ekonomometrskih matematičnih metod in računarjev pomenijo dolgoročno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje ter procesi integracije ter družbeno načrtovanje na teh osnovah tudi obliko obvladovanja tržnih zakonitosti ter delovanja zakona vrednosti ob njihovem polnem upoštevanju. Načrtovanje in družbeni plan kot skupni dogovor združenih proizvajalcev in delovnih ljudi morajo prav tako služiti kot osnova, da se v skladu z razpoložljivimi materialnimi možnostmi zagotovi uresničevanje tistih skupnih interesov, ki se v pogojih delitve po delu in posebno še vrednotenja dela kot družbeno potrebnega dela preko cen in dohodka lahko zagotavljajo samo na osnovi solidarnosti delovnih ljudi s korekcijo avtomatskega delovanja delitve dohodka po delu . To velja še posebno za oblikovanje in funkcioniranje celotnega sistema družbenih rezerv, od socialnega in splošnega zavarovanja do sistema rezerv gospodarskih organizacij , blagovnih in deviznih rezerv federacije in podobno. Nadalje velja tudi za zagotavljanje optimalnega izkoriščanja razpoložljivih družbenih in gospodarskih potencialov za ukrepe na področju socialnega in zdravstvenega varstva, za nekatera vprašanja na področju izobraževanja in dviga kulturne ravni, torej za aktivno družbeno načrtno dviganje in razvijanje delovnih sposobnosti upravljavcev in občanov. V celotnem sistemu načrtovanja in družbenih planov v sedanjem obdobju se kaže odsotnost dolgoročnih programov delovnih organizacij , predvsem gospodarskih organizacij ter njihovih združenj kot izraz že omenjenega dogovarjanja in sporazumevanja delovnih ljudi in ugotavljanja skupnih interesov. Te slabosti bomo morali odpravljati tudi z novim zakonom o družbenem načrtovanju, ki se pripravlja v zvezni skupščini. Z vprašanjem samoupravljanja, načrtovanja in integracije pa je povezan tudi problem pojmovanja družbene lastnine . Običajno se zelo poenostavljeno pojmuje , da družbena lastnina pomeni likvidacijo individualne lastnine . Marx ni nikdar trdil , da predstavlja družbena lastnina likvidacijo individualne lastnine, ampak je v njej gledal afirmacijo individualne lastnine vsakega delavca kot združenega delavca na podlagi kooperacije in višje stopnje družbenega in gospodarskega razvoja ter sredstev za proizvodnjo, ki jih je ustvarilo samo delo. V teh pogojih lastnina ne preneha biti osebna lastnina, izgublja pa razredni karakter. To pomeni , da se proizvajalna sredstva in proizvodi dela ne odtujujejo od delavca kot združenega proizvajalca, pač pa se pretvarja v družbeno lastnino kot izhodišče za osebno prisvajanje na podlagi osebnega dela oziroma udeležbe v združenem delu v ustvarjanju družbenega proizvoda in dohodka. Tako pojmovanje lastnine leži 8*

115

tudi v temeljnih odredbah ustave 1963. leta. Družbena lastnina izgublja zaradi tega v našem družbeno ekonomskem sistemu klasični stvarno pravni , čisto lastninski pomen. Tukaj pa se odpirajo široka področja še malo proučenih odnosov med minulim in živim delom, medsebojnih pravic in obvez na teh osnovah, ki pa so obenem področja stalnih družbenih protislovij , značilnih tudi za naš razvoj . To se posebno ostro odraža na področju integracije in skupnih naložb, v odnosih samoupravljanja znotraj velikih sistemov in združenih podjetij , na področju problematike udeležbe v dohodku in obveznic pokojninskega zavarovanja in podobno. Zato prav ta področja zahtevajo sistematična raziskovanja, ki pa se jih šele lotevamo v zvezi z delom za dopolnitev in morebitne spremembe ustave. Tako bomo morali tudi v veliki meri računati na lastne izkušnje in začasne rešitve. Vsekakor pa se težišče družbenih odnosov v teh pogojih prenaša iz lastninskih odnosov na problematiko odnosov med ljudmi, ki nastajajo v realizaciji načela delitve po delu in sporazumnega reševanja skupnih interesov delovnih skupnosti, interesno povezanih v procesu družbene reprodukcije . Odstopanje od uporabe teh načel v praksi nujno povzroča kot posledico manifestacije, etatistične odnose ali skupinsko lastninske in druge monopolistične težnje z nujnimi spremljajočimi pojavi zasebno lastninskih ostankov v odnosih med ljudmi . Zato se tudi tu odpira široko področje akcije zavestnih družbenih sil in še posebej komunistov, na kar opozarja in obvezuje tudi predložena resolucija.

HELENA KRONOVŠEK POMEN VZGOJE LJUDI Že dalj časa razpravljamo o prosveti in njenem materialnem položaju, sprejemamo referendume, vodimo družbene dogovore z gospodarskimi organizacijami , skratka, trudimo se, da bi vsaj nekoliko izboljšali gmotni položaj šol, da bi osebne dohodke prosvetnih delavcev vsaj delno približali osebnim dohodkom podobnih poklicev, da bi vsaj nekoliko zmanjšali razliko v izobraževanju mestnega in podeželskega otroka. Kljub temu se mi zdi prav, da o tem spregovorimo tudi na današnji konferenci . Ne bom govorila o materialni plati šolstva, o neenotnih pogojih za izobraževanje mestnega in podeželskega otroka, o prepotrebnih vzgojno varstvenih ustanovah širom po naši ožji domovini, kajti o tem smo že govorili . Dotaknila bi se le vzgoje in izobrazbe. Govorimo o samoupravnih odnosih, samoupravljavcih, gradimo socialistično družbo, skrbimo, da bi dvignili standard naših delovnih ljudi. Pri vsem tem pogosto pozabljamo na oblikovanje človeka, na humane medčloveške odnose. Vse materialne dobrine bodo zaman, če se bo zanje potegoval egoist, ki v svoji egoistični

116

vnemi grabi po vseh teh materialnih dobrinah in pozablja na družbo in sočloveka. In kdo naj bo tisti, ki bo vzgajal našega človeka. Prvič so za to vsekakor poklicani prosvetni delavci od osnovnih prek strokovnih in srednjih šol tja do univerze. Tu so kulturne ustanove in tisk. Komunistom kljub svobodi tiska in govora ne sme biti vseeno, kaj delajo naši kulturniki, kakšni ilustrirani romani in pornografski zveščiči, ki jih je vedno več na našem trgu, zastrupljajo našo doraščajočo mladino , saj ta množično sega po nji, in kdo uči našo mladino. Zaradi tega se moramo zavzemati za idejni profil prosvetnega delavca, ki začne poleg staršev prvič vzgajati našega državljana in ga vzgaja do njegove zrelosti ali pa še dalj . Družba je veliko storila za strokovno izpopolnjevanje prosvetnih delavcev, se bori za materialno plat šolstva. Premalo pa smo skrbeli za idejni profil prosvetnega delavca. Zato se strinjam z resolucijo, ko govori, da morajo komunisti prosvetnih ustanov vztrajati pri uveljavljanju znanstveno marksistične misli na vseh območjih in v vseh etapah učno vzgojnega procesa, kakor tudi to, naj komunisti individualno organizirajo dopolnilno marksistično izobraževanje v šolskih in drugih prosvetnih kolektivih. To posamezni kolektivi že delajo . Vendar se bojim, da pri nekaterih tudi dopolnilno izobraževanje ne bo opravilo tistega, kar želimo. Prav zaradi tega bi morali svetovati komunistom, ki odločajo o izbiri kadrov za pedagoške šole, in tistim, ki usmerjajo štipendijsko politiko prosvetnega kadra, naj bodo pri tem nekoliko doslednejši, previdnejši , kajti boljše je preprečevati kot zdraviti, zlasti še , če vemo , da za to zdravila ni. Za idejni profil bi lahko marsikaj storile tudi srednje in visoke šole same. Jasno bi jim moralo biti, kakšnega prosvetnega delavca zahteva družba. Tudi gospodarstvo postavlja zahtevo, kakšnega strokovnjaka želi . Vzgoja človeka pa ni le dolžnost prosvetnih delavcev, vzgoja in kulturna rast našega človeka mora biti največja skrb vseh družbeno političnih organizacij . Zato moramo gledati, komu zaupamo vodstvo le-te. Vse resolucije bodo zaman, če bomo zanemarili vzgojo, ker naš človek ne bo takšen, kot ga terja socialistična družba, idejno napreden, pošten, human, delaven, in če je potrebno, tudi revolucionaren.

IVO TAVČAR TRADICIONALISTIČNE PREDSTAVE O ŠOLSTVU SO ŠE DOKAJ ŽIVE Na koncu 1. poglavja osnutka resolucije je tudi beseda o izobraževanju. Zapisano je , da reforme izobraževanja ni mogoče več odlagati . Te besede je predlanskim spregovoril na medna-

117

rodni konferenci o načrtovanju v prosveti generalni direktor UNESCO. »Vsi vemo,« je dodal, »da ni več časa za polovične ukrepe, kompromise in popravke. Vemo, da mora biti rešitev problema globalna, zaobseči mora vse oblike pouka in upoštevati vse vidike vzgojno izobraževalne dejavnosti: pedagoške , psihološke in sociološke, finančne in ekonomske.